ANTON KOCJANČIČ(1884-1962)

 LJUDSKI PRIPOVEDNIK, GODBENIK

IN LJUBITELJ SLIKARSTVA 

Anton Kocjančič se je rodil 26. maja 1884 v Zgornjih Gorjah kot drugi sin očetu Matevžu Kocjančiču (1833-1913) in materi Ivani, rojeni Zajc (1854-1887). Oče Matevž je bil doma pri Gregoriču na Lazah. Prevzel je Mačkovo posestvo v Zgornjih Gorjah. Žena mu je umrla po četrtem porodu. Mali Tonej je bil takrat star tri leta in pol. Skrb za tri majhne otroke je prevzela mamina sestra Neža Zajc.

OTROŠTVO

MLADOSTNA FOTOGRAFIJA ANTONA KOCJANČIČA

Osnovno šolo je obiskoval v Zgornjih Gorjah. Učitelj Joža Žirovnik je kmalu opazil talentiranega učenca. Ko je Tonej prebral vse knjige v šolski knjižnici, mu je svoje knjige posojal učitelj. Na paši in ob dolgih zimskih večerih je bral letnike Stritarjevega zvona, Ljubljanskega zvona, Slovana ter Doma in sveta.

Tonej je sam naročil Dom in svet, ki so ga dijaki dobili po znižani ceni. Za drugi letnik je denar zbral z zbiranjem smrekovih storžev. S priljubljenim listom Dom in svet je spoznaval svet literature in slikarstva.

ŠOLA

Svoje veselje do slikarstva je opisal v črtici Zaplečnik. V domači vasi se je ob obnovi farne cerkve seznanil s slikarjema Matijem Bradaško in Matijem Koželjem. Na Bledu je spoznal gojenca petrograjske slikarske akademije Petra Žmitka. Navdušeno je spremljal delo slovenskih impresionistov. Želel se je vpisati v Jakopičevo slikarsko šolo v Ljubljani. Kljub posredovanju učitelja Joža Žirovnika in poštarja Vinka Černeta ga oče ni mogel poslati v šole. Skrb za dom in preživetje je bila pomembnejša. Toneju je uspelo obiskati razstavo slovenskih impresionistov v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani. Veselje do slikarstva je ohranil.

Začetki gorjanske godbe sodijo že v leto 1870, ko so igrali na slovesni otvoritvi železnice Ljubljana-Trbiž. Godci so sprva igrali na pamet, brez not. Igrali so pri bogoslužju v cerkvi in na veselih svatovščinah. Že Antonov oče Matevž Kocjančič je pri godbi igral basovko krilovko (basfligelhorn).

Leta 1907 so bili prav Kocjančičevi pobudniki in ustanovitelji Godbe Gorje. Godbo je vodil Anton Kocjančič, Mačkov Tonej. Redne vaje so imeli v spodnji hiši pri Mačku. Sodelovali so z jeseniško tovarniško godbo, ki jim je pomagala pri učenju in nastopih. Pred 1. svetovno vojno so z desetimi možmi nastopali na gasilskih prireditvah, veselicah in procesijah.

Godbi je bil Anton zvest 50 let. Nastopal je, učil mlade glasbenike in bil nekaj časa celo dirigent. V povesti Godci opisuje vas Peske in Grmonove kot godbenike.

GODBA

GODBA GORJE PO LETU 1920, Anton Kocjančič je tretji z leve v drugi vrsti

Ob težkem kmečkem delu je Anton ponoči bral in pisal. Začel je z verzi in krajšimi črticami. V letih 1910 do 1914 je Anton pod psevdonimom Tonej Seljan objavil vsaj 12 krajših črtic v Domačem prijatelju, ki ga je v Pragi urejala Zofka Kveder-Jelovškova.

Povesti in črtice je pošiljal Družbi sv. Mohorja, Domoljubu, Slovencu in Mladiki. Povsod so njegova dela prebrali in mu priporočali nekaj popravkov. Kocjančičev jezik so vsi pohvalili kot vzoren. Svetovali so mu še nekaj vaje in izpopolnitev tehnike pisanja. Anton je ponoči prepisoval in predeloval svoje povesti. Sodbe urednikov so ga zagrenile, niso pa mu vzele volje do pisanja.

ZAČETKI PISATELJEVANJA

NASLOVNICA DOMAČEGA PRIJATELJA št. 11, leto 1910 IN ZAČETNA STRAN POVESTI DRVARJEVO PRIPOVEDOVANJE

Anton je bil vpoklican v avstro-ogrsko vojsko. Kot vojak je bil na soški fronti, v Predelu, na Rombonu in v trdnjavi Kluže.

Tonej Avstro-Ogrske ni imel za svojo domovino in ni hotel biti dober vojak. O teh časih je napisal povest Kluška posadka, ki opisuje mladega gorenjskega kmeta, zavzetega za zedinjeno Slovenijo.

Med vojno je leta 1916 v listu Gorenjec objavil pesnitev V vihrah in zablodah. Po vojni se je pridružil koroškim prostovoljcem, a se je razočaran vrnil domov v svoje gozdove, na svoja polja in k pisanju.

PRVA SVETOVNA VOJNA

ANTON KOCJANČIČ KOT VOJAK AVSTRO-OGRSKE VOJSKE V 1. SVETOVNI VOJNI

ANTON KOCJANČIČ KOT VOJAK AVSTRO-OGRSKE VOJSKE V 1. SVETOVNI VOJNI

RAZGLEDNICA ANTONA KOCJANČIČA TETI NEŽI ZAJC ob božiču 1914 iz Bovca, Anton Kocjančič tretji z leve

RAZGLEDNICA ANTONA KOCJANČIČA TETI NEŽI ZAJC ob božiču 1914 iz Bovca

AVSTRO-OGRSKA VOJAŠKA GODBA 1916 NA SOŠKI FRONTI, Anton Kocjančič je četrti z leve v tretji vrsti

Anton se je 1920 poročil z Jerico Torkar. V zakonu se jima je rodilo sedem otrok. Kupil je gorsko kmetijo na Pernikih, kjer je bila rojena njegova mati. 1926 se je z družino preselil v hišo tete Neže v Krnico. Zgodbo te hiše je opisal v povesti Jakob Dragan. V času svetovne krize je Antona bremenil dolg, s katerim je dokupil njive. Poiskal si je dodatno delo občinskega raznašalca uradne pošte in pomožnega logarja.

DRUŽINA

DRUŽINA ANTONA KOCJANČIČA MED 2. SVETOVNO VOJNO

V svojem zrelem obdobju je Kocjančič napisal igre Vse je naše (pozneje Stara Pokljuka), Pot k sv. Ani in Bramor. Z uspehom so jih igrali na domačem odru. Kocjančičeve igre je prebral in ocenil režiser Jakob Špicar iz Radovljice, v Ljubljani pa Silvester Škerl, Fran S. Finžgar, dr. Bratko Kreft in France Vodnik. Iz igre Stara Pokljuka je želel napisati obsežno zgodovinsko sago.

PISATELJEVANJE

PISATELJEVANJE

Največ je sodeloval z Mohorjevo družbo, kamor je pošiljal svoje tekste: Kako je Zatreparjev Janez končal svojo pot, Godci in druge. Povest Požgana Radovna je izšla v 101. zvezku Slovenskih večernic leta 1950. Povest Zatreparjev Janez je bila objavljena v Koledarju Družbe Sv. Mohorja za leto 1952. Obe deli je objavil pod psevdonimom Tilen Pavček. Fran Saleški Finžgar, s katerim sta veliko sodelovala in si dopisovala, se je leta 1951 upokojil. Kocjančiču je vrnil tekste in mu svetoval, kaj naj popravi in spremeni. Anton je tekste zavrgel, ohranil naj bi le povest Jakob Dragan. Novi urednik Janko Moder je priredil povest Godci, lotil se je tudi predelave Kocjančičevega življenjskega teksta Stara Pokljuka. Odlomki Stare Pokljuke, Požgana Radovna, Godci, Scena in Ukročeni so izšli v samostojni knjigi leta 1964.

PISATELJEVANJE

Anton Kocjančič je ponoči bral, prepisoval, preurejal in popravljal svoje tekste. Zgodaj zjutraj je napisal kakšno stran povesti, ki jo je dognal prejšnji dan pri kmečkem delu. Ob nedeljah je liste zbral in prepisal na čisto.

ROKOPIS ANTONA KOCJANČIČA

Umrl je 14. aprila 1962, star 78 let. Godbeniki so njegovo basovsko krilovko in dirigentsko palico zavili v črno tančico in ju položili v krsto. Na pogrebu mu je igrala gorjanska godba, kateri je bil zvest 50 let. Anton Kocjančič se je rodil s talenti za pisateljevanje, glasbo in slikarstvo. Šolati se zaradi življenjskih razmer ni mogel. Vse življenje je bral, se učil in izpopolnjeval. Bil je dober poznavalec svetovne književnosti. Pisanje je bila njegova umetniška potreba. Kot samouk in človek iz ljudstva je dal svoj prispevek Gorjam in tudi slovenskemu pripovedništvu.

Drvarjevo pripovedovanje, Domači prijatelj 1910, št. 11, str. 310-313Brez znamke, Domači prijatelj 1911, št. 3, str. 92-94V hribih, Domači prijatelj 1911, št. 7, str. 210-215Na rovte, Domači prijatelj 1911, št. 10, str. 300-302Pesem in pevec, Domači prijatelj 1912, št. 2, str. 42-45Divji mož in drvarji, Domači prijatelj 1912, št. 4, str. 112-113Bolni rezervist, Domači prijatelj 1912, št. 8, str. 249-253Scena, Domači prijatelj 1912, št. 11, str. 337-339Po bitvi, Domači prijatelj 1912, št. 12, str. 366-368Ukročeni, Domači prijatelj 1913, št. 2, str. 54-58Trznarjev Tona, Domači prijatelj 1913, št. 5, str. 147-149Na državnih mejah, Domači prijatelj 1914, št. 6, str. 190-192V vihrah in zablodah, Gorenjec 1916, št. 1-4Požgana Radovna, v: Požgana Radovna in druge zgodbe, V Celju, Družba sv. Mohorja, 1950, str. 43-85Zatreparjev Janez, v: Koledar družbe sv. Mohorja za leto 1952, str. 117-127Stara Pokljuka in druge povesti, Celje, Mohorjeva družba, 1964

OBJAVLJENA DELA

črtica Zaplečnikpovest Za gozd

povest Soborivci in Gorjušciavtobiografska povest Kluška posadka

povest Jakob DraganVse zamujeno

Zgodba o volkuZapiski z Rombona

Cerkvica Miklavževaigra Vse je našeigra Pot k sv. Ani

igra Bramorigra Stara Pokljuka

NEOBJAVLJENA DELA

Viri :Janko MODER, Tilen Pavček-Anton Kocjančič, v: Koledar Mohorjeve družbe, Celje, Mohorjeva družba, 1963, str. 88-89

Janko MODER, Življenje in delo Antona Kocjančiča, v: Stara Pokljuka in druge povesti (Anton KOCJANČIČ), Celje, Mohorjeva družba, 1964, str. 151-165

Gorjanskih 100 (besedilo zbral, zapisal in uredil Marjan ZUPAN), Gorje, Godba, 2007, 69 str.

Anton Kocjančič : Požgana Radovna Povest pripoveduje o dolini Radovne v času druge svetovne vojne. Nemška raznarodovalna politika ni uspela pridobiti Radovničanov, ki so s hrano in informacijami pomagali partizanom (goščarjem). V Radovni je prišlo do več spopadov z nemško vojsko. Poraženi Nemci so se s požigom vasi Radovne maščevali domačinom in uničili zavetje partizanski vojski, ki se je zadrževala na Pokljuki. V usodah domačinov s Šimnove in Pristavčeve kmetije spoznamo kruti čas vojne, ki ne izbira sredstev za dosego svojih ciljev.

Kocjančičev opis doline Radovne

Popotovanje po dolini Radovne je za vsakogar zanimivo, posebno v poletnih mesecih. Bregovi na desni in levi, strmine in drče, so kakor strani velikanskega kotla ali na glavo postavljenega zvona – na sredi kotlina, na njenem dnu pa samevajo beli domovi s sivimi ostrešji, vsaj bilo je tako, dokler se niso – žal – spremenili v grušč in pepel. Bilo je tukaj, kakor v pravljični deželici ; popotniku se je zdelo, kakor da se bliža koncu sveta, kakor da so tu raztreseni še zadnji domovi, da bo zdaj zdaj prišel iz navadnega, po človeško pojmovanega sveta v brezbrežno puščavo. Počasi, postopoma izginjajo človeška bivališča, redči se gozd, usiha travica, zamirajo drobna živa bitja. Tri Radovne, str. 13, v Stara Pokljuka in druge zgodbe,1964

Kocjančičev opis Radovničanov

Zatorej kakor pokrajina tudi ljudje teh krajev niso bili nikoli mehkužni in preobčutljivi. Kdor se rodi v gori, ljubi goro, kdor v samoti, se samote ne boji. Slabičev Radovna ni gojila. Kar je zraslo tukaj, je zraslo zdravo, krepko in žilavo. Radovničani so hodili z enega konca doline na drugega »z lahko nogo«. Kar vstal vam je in šel uro daleč ali še naprej, čeprav ni imel drugega opravka, kakor da je sosedu voščil dobro jutro ali ga vprašal, če ima morda zanj ščepec tobaka. Tem hodcem ni bilo nič iti z Mežakle čez dolino na nasprotno Pokljuko. To je bila prednost tukajšnjih ljudi in so jo tudi do kraja izkoriščali. Bili so danes poljedelci, jutri lovci, potem drvarji, oglarji. Zjutraj pastirji, popoldne gorski vodniki ali tudi nosači, vsako uro kaj drugega, kakor je nanesla potreba. Tri Radovne, str. 14, v Stara Pokljuka in druge zgodbe, 1964

Anton Kocjančič : Stara Pokljuka Povest opisuje boj za srenjske pravice kmetov na Pokljuki sredi 19. stoletja. Gorjanskim kmetom in bajtarjem je Pokljuka prinašala zaslužek z oglarjenjem in nabiranjem smole. Adam je bil glavni borec za srenjske pravice ob prodaji briksenškega posestva na Bledu leta 1857. Fužinar Viktor Ruard izpod Golice je kupil blejski grad in posestvo s Pokljuko, Mežaklo in Jelovico. Zaradi neodločnosti kmetov takrat srenjskih pravic na Pokljuki niso vknjižili.

Kocjančičev opis Pokljuke Jugovzhodno pobočje Triglava samo na sebi nima bleska; videti je mračno, temno v primeri s tem golim, kamnitim vrhom, čeprav mu nobena božja stvar ne zakriva sonca; kljub vsemu se ne blešči kakor belo, skalno višavje. To povzroča gozd, strnjen pokljuški gozd: nešteta množica dreves in drevesc se preriva po vsem prostranstvu. Kakor morje, da, kakor morje leži tam gozd in opasuje kamnitega velikana, se polagoma znižuje in se razširja kakor naročje sedečega orjaka, se niža, niža do neke meje, potem pa se mahoma pogrezne. – To je Pokljuka, visoka gorska pokljuška planota: pokljuško višavje. Stara Pokljuka, str. 93, v Stara Pokljuka in druge zgodbe, 1964

Kocjančičev opis Gorij

O ta gorjanska vas, mirna, zaspana vas! Nekatere hiše imajo še zaprta, večinoma obzidana dvorišča, zlasti ob cesti, ki drži ovinkoma med hišami navzdol in niže doli znova zavije na polje in se obrne po cvetni rebri proti Bledu. Dvorišča so tako omejena, nekatera imajo kar obokane vhode z močnimi vrati. Vendar je omejitev nekako navidezna, vnanja, samo na lice, na nasprotni strani hiše, za gospodarskimi poslopji, ima vsaka domačija še svoj sadni vrt, pungrat, in sadno sušilnico, paštbo. Tako se na videz strogo lice omili in postane prijaznejše … Stara Pokljuka, str. 101-102, v Stara Pokljuka in druge zgodbe, 1964

Kocjančičev opis Bleda

Pred voznikom je bila odprta blejska kotlina; široke razdalje med Karavankami in gozdnato Jelovico; valovita, spočetka razgibana pokrajina, vasice po rebrih in kotanjah, med poljem cvetoče češnje, jablane, hruške, lipje, sredi razgleda na obrasli višini pa sivi blejski grad, ki popolnoma zapira pogled na jezero. Prek jezera je bilo videti mirnejšo pokrajino z Radovljico in Begunjami in posamezne vasice in cerkvice pod gorami. Tam šele se je podoba ustalila in začela toniti v sivino in nedoločenost. Vrsta gorskih vrhov pa je peljala pogled še naprej na desno za tokom Save proti Kranju in Šmarni gori. Stara Pokljuka, str. 101, v Stara Pokljuka in druge zgodbe, 1964

Pripravila : besedilo Irena Razingar slikovno gradivo Ivana in Damjan Pristov  Spletna stran o Antonu Kocjančiču

https://sites.google.com/site/antonkocjancic/home

RISBE ANTONA KOCJANČIČA