I. RAZVOJ PRAVA V ZGODOVINSKEM OKOLJU

A. NAMEN PRAVNE ZGODOVINE

Pravna zgodovina proučuje razvoj prava od začetkov do sodobnosti in pri tem na konkretnih, po času in kraju opredeljenih primerih razvija spoznanje in zavest, da je pravo na vsaki stopnji svojega razvoja del organizacijske strukture neke države, kot tako pa rezultat gospodarskih in družbenih vzrokov, ki jih tudi samo oblikuje.

- Pravna zgodovina pojasnjuje posebej globje vzroke za nastanek nekaterih pojavov v sodobnem svetu- Prispeva k razgledanosti pravnika, kar zadeva razvoj in zgodovinsko pogojenost pravnih pojmov in pojavov, ki olajšujejo razumevanje sodobnih pravnih sistemov.

Tako pravna zgodovina gradivo o pravnih pojmih in pojavih:

- zbira in kritično opisuje- sistemizira- razvojno povezuje- vzročno razlaga.

Za nastanek pravnega pojava je vzročnost lahko:

1. KRATKODOBNA vzročnost -- je v dejstvih, ki so neposredno privedla do nekega pravnega pojava kot so npr. zakonska iniciativa, parlamentarna razprava, glasovanje. Pravne vede proučujejo koliko kratkodobna vzročnost prispeva k razlagi pozitivnega (veljavnega)prava oz. k spoznavanju tega kar se označuje kot "volja zakonodajalca". V abslutizmu ta izraz pomeni dejansko voljo zakonodajalca, v času parlamentarne zakonodaje je volja zakonodajalca le še fikcija, saj na končno obliko norme vpliva vrsta različnih interesov in ne ena sama volja. Od kratkodobnih vzrokov je treba razločevati POVODE, ki so sprožili delovanje že dozorelih vzrokov, npr. juristična zmota je lahko vplivala na premike v kazenskem pravu ali postopku, demonstracije in štrajki so lahko izsilili posamezne izboljšave delavčevega položaja. Ugrabitev in umor Lindberghovega otroka l. 1932 sta bila neposredna vzroka in povod za uvedbo smrtne kazni za to vrsto K.D. v ZDA.

2. SREDNJEDOBNA vzročnost - obsega dejstva, ki vplivajo na nastanek nekega pravnega pojava skozi daljši čas. To so dejstva, ki imajo v zavesti ljudi precej žive in dokaj globoke korenine v gospodarski in družbeni strukturi svoje dobe in prejšnjih dob. Med gospodarske vzroke štejemo epohalne iznajdbe npr. parnega stroja, James Watt, 1770 - 1782, parnika, Robert Fulton, 1807 - 1812, lokomotive, George Stephenson, od 1814 dalje, avtomobila, konec 19. st., itd. Take iznajdbe so odpirale nova pravna področja ali povzročale globoke spremembe dotedanjih temeljnih pravnih načel. Med srednjedobne vzroke torej štejemo lahko agrarno revolucijo v 18.st. in industrijsko revolucijo v 19.st. Tudi družbene revolucije lahko štejemo med srednjedobne vzroke. Vse te revolucije pa so dejansko lahko tudi kratkodobni in dolgodobni vzroki za pravne pojave oz. pravne sisteme.

3. DOLGODOBNA vzročnost - v pravni zgodovini sega od prvotnih in človeške dejavnosti izvirajočih (ne pa naravnih) vzrokov za oblikovanje določenega širšega pravnega kompleksa (npr. za nastanek lastnine in raznih pojmovanj o lastnini), ki se jih ljudje praviloma več ne zavedajo. Pri proučevanju dolgodobne vzročnosti najbolj pa pri korenini ugotavljamo delovanje gospodarskih in socialnih faktorjev pri razvoju prava, seveda pa tudi vsakokratne miselnosti. Vzročna veriga sega čez stoletja delno pa tudi čez tisočletja in le z njenim poznavanjem lahko razložimo veliko pojavov, predvsem pa struktur v sodobnem svetu zlasti:

- etnično strukturo in njeno povezavo (oz. vse povezave) s sodobnimi državami- agrarno strukturo današnjega sveta- pravno ekonomsko tradicijo v današnjih pravnih sistemih in iz tega izvirajoča nasprotja.

Ena izmed dolgodobnih vzročnih verig je ETNOGENEZA, to je nastajanje in oblikovanje etničnih skupin. Vrsta današnjih državnopravnih struktur, problemov in konfliktov je namreč med drugim posledica oblikovanja etničnih skupin v pradavnini, njihovega ločevanja, cepljenja in zbiranja, jezikovnega razvoja in preseljevanja. Zlasti na Kavkazu so nastajale vedno nove skupine, ki so z razseljevanjem vplivale na današnjo jezikovno, narodnostno in državno strukturo Evrope.

B. VRSTE PRAVA PO NAČINU NASTANKA

Z ozirom na to kako je neko pravilo nastalo ločimo predvsem:

1. OBIČAJNO PRAVO -- je tisto pravo, ki je med ljudmi obveljalo kot obvezno ne da bi se zavedali njenega (dokazljivega) nastanka v konkretnem normativnem aktu.Če je nastanek norme znan (znanstveno dokazan), njeni uporabnik pa jo imajo za obvezno, ne da bi se zavedali njenega nastanka, je norma hkrati POSTAVLJENA in OBIČAJNO PRAVNA.V tem je neka podobnost s ponarodelo pesmijo. Člen 421 in 422 OBČEGA državljanskega zakonika iz leta 1811 (ki se načeloma še danes uporabljata) sta določala, da je lastnik drevesa, ki raste ob meji tisti, na čigar svetu je deblo. Sosed pa lahko odstrani veje, ki vise čez mejo (t.i. previsno drevje). To pravilo je ponekod prešlo v običajno pravo. Ljudje ga poznajo, se ga drže, pa ne vedo od kot je. Meja med postavljenim in običajnim pravom že zato ni absolutna, ker je odvisna od zgodovinskega znanja o tem kako je prišlo do nekega pravila. To znanje pa se izpopolnjuje, včasih tudi popravlja. Običajno pravo je bolj razvito v družbah, kjer je večja nepismenost, postavljeno pravo pa pridobiva pomen z razširjanjem pismenosti. Razloček med običajnim in postavljenim pravom se le delno ujema z razločkom med pisanim in nepisanim pravom. Zato je npr. ustno razglašeni predpis nekega tirana veljal za postavljeno, istočasno pa ne preneha biti običajno pravo, če se norma zapiše. Le če ga zakonodajalec zapiše in uzakoni se običajno pravo spremeni v postavljeno, ki pač v tem primeru temelji na običajnem. Običajno pravo se ni omejevalo samo na rabo v podrejenih družbenih plasteh, temveč je do 18. st. obstajalo tudi v mestih in med fevdalci.

Običajno pravo se praviloma razvija in ohranja v ustnem in drugačnem npr. obrednem izročilu. To se lahko zgodi zlasti v pogodbeni praksi in v izrekih sodnih zborov, pri katerih so ob konkretnih odločanjih spraševali stare in sploh izkušene ljudi. Iz takih izjav so se oblikovala in ponavljala neka stalna pravna pravila. Včasih pa so zbirali izjave o tem kako je doslej bilo tudi neglede na konkretni spor, tako da so nastali obsežnejši zapisi prava (vinodolski zakon, ptujski statut). Če so ga potrdili, je običajno pravo prešlo v postavljeno. Običajno pravo velja kot del ljudske kulture (ljudski pravni običaji). Kdor se je skliceval na običajno pravo, je poudarjal njegovo starost (Valvasor:"Čim starše tem pravše"). Običajno pravo živi v tradicionalni zavesti neke družbene skupine npr. kmetov. Skupinska zavest se s časom spreminja, z njo pa običajno pravo, ki je tudi prilagodljivo (torej ni popolnoma konzervativno).

2. POSTAVLJENO PRAVO je nasprotje običajnega prava. Tudi postava je lahko ustna, npr. če je neki srednjeveški vladar na zboru plemičev razglasil normo. Skoraj praviloma pa je postavljeno pravo napisano. Izvirno postavljeno pravo je nastalo, če so na kakem zboru sklenili nekaj kar naj velja v prihodnje (obče sodbe).

Med zvrsti postavljenega prava glede na obseg veljavnosti štejemo v zgodovini:

a) PRIVILEGIJSKO PRAVO v katerega štejemo norme, ki so bile ali so izdane v prid določeni osebi ali skupini, npr. plemiški, mestni privilegiji.b) STATUTARNO PRAVO, ki si ga je neka skupnost sama postavila za notranjo rabo, vendar praviloma tako, da ga je višji organ potrdil (mestni statuti, statuti gospodarskih združenj). To velja za Evropski kontinent, medtem ko v Anglosaškem pravu stautarni akti (STATUTORY INSTRUMENTS) pomenijo pozitivne norme sploh.c) SPLOŠNE NORME - postavljene za širše družbeno ali ozemeljsko opredeljene skupine.

Novejša prava med splošnimi normami od konca 18.st. naprej razlikujejo VIŠJE in NIŽJE stopnje npr. USTAVA, ZAKON, UREDBA, pri čemer morajo biti nižje v skladu z višjimi (HIERARHIJA NORM).

Pravne norme in pravo sploh se je v Slovenščini sprva označevalo z besedo ZAKON, ker pa se je v zgodnjem srednjem veku beseda zakon prenesla tudi na zakonsko življenjsko zvezo med moškim in žensko, se za postavljeno normo (po vzorcu latinskega CONSTITUTIO) začne uporabljati beseda POSTAVA. Pravniki pa so v 19.st. obnovili besedo zakon. Tako danes razločujemo zakon kot normo in zakonsko zvezo (kot MATRIMONIUM).

3. Drugi načini nastanka prava so bili v zgodovini:

- mnenja in izreki učenih pravnikov- USUS FORI (raba sodišč)

- Stran 2 -

- JUDIKATURA (izreki sodišč, zlasti na višjih stopnjah). Velik pomen ima na Anglosaškem območju. V Evropi pa prevladuje prizadevanje, da bi se pravo razvijalo izključno kot pozitivno pravo. V resnici pa ima judikatura povsod občuten delež pri razvoju prava čeprav ji pozitivno pravo ne priznava sebi enakega položaja.

C. POJMOVANJA O IZVIRU PRAVA

- METAFIZIČNI -- pravu so nadnaravni izvor pripisovali zlasti v starejših dobah, v katerih se je pravo komaj ločilo od morale. Ob prvih razslojitvah so ustvarjanja plemen pripisovali višjim bitjem. Monoteistična verstva izvajajo svoje pravo iz božje volje (npr. Židovski DEKALOG in v Islamu ALAHOVO RAZODETJE MOHAMEDU). Kot zakonodajalci so ponekod veljale napol mitološke osebe ali pa so zgodovinskim osebam pripisovali pravotvorno dejavnost. Tako jih je tradicija napravila za prave zakonodajalce. Primeri: v Rimu je npr. v dobi Zakonika XII. plošč komentiral pravo svečeniški kolegij pontifexa (pontifices). V Šparti so gojili kult LIKURGA, ki naj bi bil po napotkih Dolfskega preročišča ustvaril špartansko državno ureditev. Albansko običajno pravo, ki ga poznamo po zapisih s konca 19.st. se imenuje po zgodovinski osebi LEKU DUKAGJINU (beri zakoni Leke Dukagjina), ki je bil višji fevdalec v 15.st. Ali je ta fevdalec res deloval kot zakonodajalec in kakšno je bilo njegovo pravo pa ni znano. Navedeni zapisi so zasebni in čeprav je eden izmed njih zapisan v obliki zakonika s členi, ne gre za pozitivno pravo.- Metafizično pojmovanje o izviru prava se včasih povezuje z državno obliko TEOKRACIJE (božje vlade) v kateri velja samo božanstvo za vrhovnega vladarja. Za tako božanstvo imajo ponekod vsakokratnega monarha (Japonska), ki je hkrati verski in svetni poglavar.Teokratski nazori so bili pogosti v vzhodnih pravih (Azija). V Bizantinski državi sta v pojmu državne cerkve že ločeni poglavarski funkciji cesarja in patriarha, kjer ima cesar premoč. Pojem državne cerkve se je ohranil v pravoslavju. V zahodni Evropi pa se cerkev ni razcepila po državah, zato se svetno in cerkveno poglavarstvo ne ujemata po državnem ozemlju. Pogosto so vladarji sprejemali nove predpise po posvetu z ožjim krogom višjega plemstva. Vladarjevo pravo so nasprotniki premočne monarhije skušali omejevati s sklicevanjem na pravičnost in božje pravo. - Ustvarjalno pa tudi kontrolno in dopolnjevalno vlogo nad običajnim in postavljenim pravom so sprva pripisovali božjemu pravu. To vlogo pa so že v Antiki nekateri avtorji (Platon, Aristotel) prenašali na NARAVNO PRAVO.

- NARAVNO PRAVO naj bi bilo ustrezno naravnim zakonom ali človekovi naravi in zato ugotovljivo po razumni poti. Naravno pravo naj bi bilo toliko statično kot je statična človekova narava, ki pa je ta v bistvu povsod enaka. Tako teorije o naravnem pravu vsebujejo elemente univerzalnosti, bilo naj bi povsod enako.

Ob prehodu iz srednjega v novi vek, ((okrog leta 1500) so humanizem v znanosti, renesansa antične kulture v umetnosti, recepcija (ponovna uporaba) rimskega prava in začetki absolutne monarhije) je v Zahodni in Srednji Evropi prišlo do krepitve zakonodajne oblasti samega vladarja na račun starejših tradicij.

Teorije naravnega prava so tako dobivale nov zagon. Naravno pravo naj bi podpiralo težnje k poenotenju, hkrati pa naj bi stalo nad pozitivnim pravom in s tem omogočalo omejevanje prevelike moči monarha v zakonodaji in razvoju sploh.

JEAN BODIN (1530-1596) je bil teoretik nastajajoče absolutne monarhije, zlasti znan po obsežnem delu "Šest knjig o državi". V svojih delih navaja bogate zgodovinske podatke, zato velja za začetek pravne zgodovine, zlasti primerjalne. Postavil je nauk o vladarjevi suverenosti (iz katerega se je razvil moderni nauk o državni suverenosti), vendar je vladarja kot VIR ZAKONOV vezal na božje in naravno pravo.

- V 16. st. se pojavijo MONARHOMAHI, ki niso zavračali monarhistične ureditve pač pa so v imenu božjega naravnega prava nasprotovali krepitvi vladarjeve oblasti, predvsem v interesu plemstva.

- V 17. in 18. st. se uveljavi RACIONALISTIČNA NARAVNO PRAVNA ŠOLA (šola naravnega prava), ki je dokončno opustila metafizično ozadje prava in uveljavljala idejo o ENAKOSTI VSEH LJUDI. Naravno pravo neodvisno od božjega posega je prvi zagovarjal Nizozemec HUGO Grotius (1583 - 1615).

- Stran 3 -

Anglež THOMAS HOBBES je državno oblast utemeljeval s pogodbo med njenimi ustanovitelji, pravo pa je v celoti izvajal iz državne oblasti. S tem je do skrajnosti razvil teorijo absolutne države, hkrati pa nakazal pot v parlamentarizem.

- V 19. st. je prodrla ZGODOVINSKOPRAVNA ŠOLA s spoznanjem, da se pravo v času spreminja, se razvija in da je pri različnih narodih različno. Pri razvoju teh pojmovanj so bili vodilni Nemci (KARL VON SAVIGNY) katerega glavno delo je "O poklicanosti naše dobe za zakonodajo in pravno vedo". Razločeval je 3 načine izražanja narodnega duha: - OBIČAJNO PRAVO

- PRAVO PRAVNIKOV- ZAKON

Najbolj je zgodovinsko pravna šola cenila običajno pravo, češ da nastaja v samem narodu in je najbolj čist izraz narodovega duha. Zasluga ZPŠ je spoznanje o dinamičnosti pravnega razvoja, hiba pa v prevelikem poudarku na etničnih razlikovanjih. Včasih so njene nauke povezovali z nacionalističnimi in rasističnimi tendencami.

V zg. pravni šoli je tudi poseben poudarek na iskanju pojavov, ki naj bi bili za nek narod posebno tipični. Taka pojava naj bi bila npr. RIMSKI INDIVIDUALIZEM in GERMANSKI KOLEKTIVNI DUH, kot tipičen Slovanski pojav pa VELIKA DRUŽINSKA SKUPNOST - ZADRUGA. Napaka tega nauka je, da različne razvojne stopnje na različnih krajih kaže kot nacionalne specifičnosti.

- V 20.stoletju se v Italiji razvije zvrst zg. pravne šole, ki v razvoju prava razlikuje - ELEMENTE kot notranje pravne vzroke in - FAKTORJE kot zunanje vplive.

Medtem so novi nazori ustvarjalca prava v ospredje postavljali LJUDSTVO, ki naj bi po svojih predstavnikih prevzelo tudi nadzor nad obstoječimi monarhijami. Takšne so bile v Evropi zahteve racionalizma povezanega s francosko revolucijo, kot tudi liberalnega nacionalizma povezanega s socialnonacionalnimi revolucijami. S tem sta izgubila svojo funkcijo tako racionalistično naravno pravo, kot tudi z romantiko povezano običajno pravo in je v 19. st. postavljeno ali pozitivno pravo doživelo skoraj popolno uveljavitev. V zadnjih desetletjih, predvsem po zaslugi Francoske šole, ki se imenuje po svojem glasilu "ANNALES" stopa v ospredje spoznanje o vlogi ekonomskih faktorjev na razvoj prava.

Č. KULTURNA OBMOČJA IN RAZVOJ PRAVA

Pravo, ki se je razvijalo ni bilo povsod enako. Posamezni elementi enakosti prava pa so povezovali ozemeljske, verske in socialne skupnosti. Prav tako pa je različnost prava med takimi skupnostimi poglabljala prepade med njimi. Sovraštvo do tujcev je imelo pri tem močno vlogo (KSENOFOBIJA).Šele v novejšem času je prišlo spoznanje, da je mogoče v splošnem razvoju človeštva razločevati neke široke kulturne oz. civilizacijske sfere. Za določanjem teh sfer je znan Anglež ARNOLD TOYNBEE (1933-1962) z glavnim delom "ŠTUDIJ ZGODOVINE" z 10 +2 knjigami. Njegova razlaga o nastanku civilizacij se naslanja na pojem izziva, ki direktno povzroča napredek. Po njegovem je namreč razširjanje Saharske puščave proti Sredozemlju pognalo ljudi, ki so prej živeli na rodovitnih poljih Severne Afrike, na morje in jih napravilo za pomorščake, kar je istočasno tudi pomemben napredek civilizacije. V zvezi s tem naj bi nastala ena izmed najstarejših civilizacij ( MINOJSKA ) na Kreti prej kot 3000 l.pr.n.št. Starejši bi bili le Egipčanska in Sumerska. Imenuje se po mitološkem Kretskem kralju MINOSU, ki naj bi ustanovil prvo veliko pomorsko silo (po Zevsovem navdihu) in postavil minojski zakonik. Po Toynbeejevi razvojni shemi se civilizacije delijo v:a) ZAKRNELE - ki so se začele razvijati, vendar pa so zaradi poostrenih življenjskih pogojev zakrnele - ESKIMI, NOMADI, ŠPARTANCI, POLINEZIJCI.b) NEDONOŠENE (ABORTIVNE) so se razvijale spričo premočnih izzivov, pa so se zadušile.

Primer nedonošene civilizacije je MONOFIZITSKA KRŠČANSKA CIVILIZACIJA, ki jo je zatrla ISLAMSKA in SKANDINAVSKA. Ob premiku Slovanov proti Zahodu, naj bi se ločila od GRŠKO-RIMSKE, propadla pa ob pokristjanjevanju.

D. RAZŠIRJENOST VELIKIH PRAVNIH SISTEMOV

Vsaka civilizacija ima svoje značilnosti. Sintetičnega pregleda vseh civilizacij še ni. V okviru Evropskih je potrebno razlikovati BIZANTINSKO od drugih.

- Stran 4 -

- Bizantinska civilizacija je neposredno in brez preloma, izhajala iz Rimskega prava, kakršno je bilo v Justinijanovi dobi. Vzdrževala je tradicijo pozitivnega prava med tem ko so sodobna prava po razpadu zahodno rimske države za nekaj stoletij na široko odpirala pot OBIČAJNEMU PRAVU. V pozitivno pravno tradicijo Bizanca je vstopila tudi njegova islamska naslednica TURČIJA v okviru katere so se tudi pri kristjanih vzdrževale stare pozitivno pravne tradicije. Ko je v Turčiji od 17. st. dalje oslabila osrednja oblast, se je v manj dostopnih krajih zlasti med gorskimi plemeni običajno pravo na novo razcvetelo. Prav tedaj pa je na zahodu absolutni monarh s svojim pozitivnim pravom na široko spodrival običajno pravo.Civilizacija, ki jo Toynbee imenuje kot "zahodno" pozna v pravnem pogledu dve glavni različici:

1 - anglosaško pravo, za katerega je značilna precejšnja veljava običajev in judikature pri nastajanju prava, pa tudi večji pomen laikov in obrtno kvalificiranih pravnikov. Anglosaški sistem označujejo kot COMMON LAW (obče navadno pravo), česar ne gre enačiti z OBČIM KONTINENTALNIM PRAVOM2 - kontinentalno pravo, ima intenzivnejšo zvezo z Rimskim pravom, daje veliko prednost pozitivnemu pravu in hitreje je rzvilo poklicno pravo.

Kolonializem je kljub močnim pravnim tradicijam zavrl razvoj avtohtonega prava in tja prenašal pravna pojmovanja in sisteme METROPOLE (to je središča vodilne dežele kolonialnega imperija) npr. ZDA so nastale iz nekdanjih Angleških kolonij in prevzele načela COMMON LAW. Srednja in Južna Amerika sta se bolj zgledovali po kontinentalnih sistemih.

Poleg obeh zahodnih pravnih sistemov sta od tradicionalnih dokaj razširjena VZHODNI IN ISLAMSKI.

E. SINHRONA IN SISTEMATIČNA POVEZAVA

Pravne pojave povezujemo medsebojno in jih postavljamo v prostor in čas na dva načina:

a) PO SINHRONI METODI obdelujemo vsako obdobje za sebe in povezujemo pravne pojave v horizontalnih zvezah. Ta metoda daje bolj zaokroženo podobo nekega časa in bolj nazorno prikazuje pojav v njegovem vsakodnevnem okolju, zato pa rada izgubi zveze s prejšnjo in poznejšo dobo.

b) PO SISTEMATIČNI METODI opazujemo neko ožjo ali širšo pravno panogo na njeni poti skozi daljši čas, torej vertikalno. Ta metoda daje bolj povezano razvojno podobo neke institucije, a jo iztrga in vsakodnevnega okolja.

Pri prikazu državno pravnih razmer je bolj v navadi SINHRONA, pri prikazu osebnega in premoženjskega prava pa SISTEMATIČNA METODA, vendar tudi taka ločitev ni ostro izvedljiva, saj so deli osebnega prava sestavine družbene strukture, deli premoženjskega prava pa sploh podlaga družbenih in državno pravnih struktur, zato jih ni moč obravnavati ločeno.

Če snov obravnavamo po sinhroni metodi je treba poiskati zveze posameznih pravnih pojavov skozi čas, pri sistematični pa povezave v posameznem obdobju.

- Stran 5 -

II. PRAVO V ANTIKI

A. NEKAJ ZNANIH ZAPISOV PRAVA

Najstarejši znani zapisi prava so ohranjeni v KLINOPISU - zlogovni pisavi, ki se je razvila iz slikovne pisave. Pravni spomeniki so najpogosteje ohranjeni na glinastih ploščicah, nekateri imenitnejši zakoniki pa tudi na STELAH, to je kamnitih spomenikih. Zaradi pisave govorimo o skupini klinopisnih prav. Ti spomeniki izvirajo predvsem iz Mezopotamije (današnji Irak).

V JV delu Mezopotamije so prvi ustvarili visoko kulturo SUMERCI, ki so začeli z namakanjem polj in nastanek sužnjelastniških držav večinoma povezujejo s kopanjem namakalnih sistemov. Sumerske države so imele značaj mestnih držav pri čemer so bila mesta pravzaprav utrjena naselja poljedelcev. Sumerci skoraj do konca 3. tisočletja niso ustvarili enotne države, ker je vsako mesto poskušalo ohraniti samostojnost in podrediti sosednja mesta. Sprva so imeli v teh državicah vodilno vlogo templji, ki so bili največji lastniki zamljišč in sužnjev, sčasoma pa so to vlogo prevzeli posvetni vladarji. Med Sumerskimi vadarji je znan kot reformator Urukagina v Lagašu, ki si je prizadeval omiliti posledice vse večje socialne diferenciacije in je po lastnih besedah nastopal kot zaščitnik vdov, sirot in revnih. Ta pravna določila iz 24. st. pr. n. št. niso ohranjena.

- Najstarejši delno ohranjen Urnammujev zakonik iz 21. st.pr.n.št.Čeprav se Urnammu razglaša kot zaščitnik revnih ljudi je vendarle vladar sužnjelastniške države saj določa nagrado za tistega, ki privede nazaj pobeglega sužnja.Zanimivost zakonika je tudi božja sodba Ordal pri kateri se opravi preizkus s pomočjo reke. Osumljenca so vrgli v vodo, če je preživel je veljal za nedolžnega. Za KD telesne poškodbe pa zakon predvideva premoženjske kazni. Storilec je dolžan dati določene količine srebra.

- Zadnji ohranjeni veliki sumerski pravni spomenik je zakonik LIPIT - IŠTARJA,vladarja v mestu Isin. Nastal je v 20.st.pr.n.št. Ohranjen je na več delih nekdanje velike plošče, ki se niti vsi ne nahajajo v istem muzeju. Ohranjene so določbe o najemu vrta, ladje, živali, o pobeglih sužnjih in rodbinsko pravne določbe.

- EŠNUNSKI ZAKONIK je nastal približno v istem času, v mestu Ešnuna na severu Mezopotamije in ga pripisujejo vladarju Bilalami. Določbe tega zakonika, poleg jezika pričajo, da se je v mestu Ešnun naturalna menjava šele umikala denarnemu gospodarstvu. Po vsebini je podoben zakonikom tistega časa in je pomemben predvsem zato, ker je skoraj v celoti ohranjen.

- Babilonsko pravo. V 18.st.pr.n.št. je v Babilonu nastal najpomembnejši pravni spomenik v klinopisu, HAMMURABIJEV ZAKONIK. Ohranjen je na skoraj 3 metre visoki dioritni steli, ki so jo našli v Jugozahodni Perziji (kamor so jo kot vojni plen odpeljali Elamci). Sedaj je v Louvru v Parizu. Ohranjen je skoraj v celoti in je zelo obsežen za tiste čase. Ima kar 282 členov. Vsebuje praktično vsa področja prava in daje najboljšo podobo pravne ureditve antične mezopotamske družbe. Iz starejših delno ohranjenih pravnih spomenikov je mogoče sklepati, da ne gre za originalno kodifikacijo, temveč prej za kompilacijo vsega znanega prava. Specifično Babilonska je družbena razslojenost. V družbi so ločili tri pravne sloje:

1.) POLNOPRAVNE DRŽAVLJANE (AVILUM)2.) MUŠKENE, katerih položaj ni povsem jasen, vendar je slabši od položaja polnopravnih državljanov in3) SUŽNJE.

- V kazenskem pravu je osnovno načelo TALION - storilec utrpi tako kazen, kakršno je bilo njegovo dejanje (oko za oko in zob za zob).- Določbe, ki urejajo najemno in delovršno pogodbo in tiste, ki govorijo o velikem trgovcu ali kar bankirju - TAMKARU, govorijo o veliki gospodarski aktivnosti družbe.- Rodbinsko pravne določbe kažejo priviligiran položaj moža, ki ženo dejansko kupi in jo skoraj brez ovir zapusti, če le vrne doto.- Tudi v dednem pravu je položaj ženske slabši, saj je lahko dedovala le kadar ji je oče zapustil kaj z oporoko in s tistim premoženjem je lahko razpolagala, če ji ga je oče izrecno prepustil v razpolaganje.

- ASIRSKO PRAVO poznamo slabše, ker je manj ohranjenega. ASIRSKO PRAVNO KNJIGO postavljajo v 14. st.pr.n.št., po vsebini pa se ne loči dosti od Babilonskega prava. V kazenskem pravu tako prevladuje

- Stran 6 -

talionsko načelo, v krutosti kazni pa ga celo presega. Tudi po Asirskem pravu ima ženska slabši položaj od moškega.

- HETITSKO PRAVO. Med pravnimi zapisi - spomeniki v klinopisu je pomemben še HETITSKI zakonik, ki je nastal v Mali Aziji v 14. st.pr.n.št. pri Indoevropskih HETITIH. V tem zakonu je že mogoče omeniti težnje k sistematičnosti ureditve. Zbirka se začne s kazenskim pravom in sicer od najhujših dejanj k lažjim. V primerjavi z določbami Babilonskega in Asirskega prava so kazni milejše. Hetitsko pravo ne pozna talionskega načela.

- HEBREJSKO PRAVO. Najstarejše HEBREJSKO PRAVO poznamo iz svetega pisma. Je preprostejše, ker je bila hebrejska družba manj razvita od prej naštetih. V hebrejskem pravu je opazna nenaklonjenost suženjstvu, saj določa da je treba po 6 letih osvoboditi tudi tiste sužnje, ki niso padli v sužnost zaradi dolgov in zahteva od gospodarjev, da s sužnji lepo ravnajo. Vprašanje je, če so te določbe dejansko izvajali saj gre za sakralno besedilo. Vodilno načelo je TALION.

- Pravo stare INDIJSKE družbe, prav tako poznamo iz besedil sakralnega značaja. Indijci na prvo mesto postavljajo kot vir prava VEDE (veda, znanje), toda več o pravu izvemo iz DHARMAŠASTER (DHARMA -- ZAKON, SHASTRA -- SVETA KNJIGA), ki vsebujejo načela po katerih je treba živeti, če naj svet ne propade. Najstarejše Dharmašaster so sestavljene še v VERZIH, da bi si jih nepismeni ljudje lažje zapomnili. Moralne zapovedi Dharmašaster so pogosto komentirali, da so jih lahko uporabljali v pravu,. Med dharmašastrami je najpomembnejši MANUJEV ZAKONIK. Nastal je med 4. st.pr.n.št. in 4. st. n. št. in vsebuje OBIČAJNO PRAVO, ki je nastalo v tem dolgem času. Zato je po vsebini neenoten. Tako je vseboval nasvet kralju na kakšnem kraju naj se naseli. Pravo v Indiji ni imelo splošnega značaja, temveč je sleherni Indijec živel po pravu svoje KASTE, to so po rojstvu opredeljene družbene skupine iz katere je bilo praktično nemogoče prestopiti v višjo. Tako ureditev indijske družbe je poleg VEDE s svojo avtoriteto sankcioniral tudi MANUJEV ZAKONIK. Zakonik določa štiri širše družbene skupine VARNE (varna sprva pomeni barvo):

1.) SVEČENIKI IN UČITELJI - BRAHMANI2.) VLADARJI IN VOJAKI - KŠATRIJE3.) P0LJEDELCI, TRGOVCI, OBRTNIKI - VAIŠJE4.) SLUŽABNIKI - ŠUDRE.

Pri vseh naštetih primerih zapisanega prava se vprašujemo ali je ime zakonik sploh upravičeno. Določbe namreč niso abstraktne, temveč prej za rešitev konkretnih problemov - primerov, ki naj bi bili sodniku v pomoč ko rešuje podoben primer. Vsekakor nam dejstvo, da HAMMURABIJEV ZAKONIK ne vsebuje in sploh ne obravnava umora, kaže, da je verjetno običajno pravo imelo še polno veljavo in ga vladarji niso mogli ali pa niso hoteli spreminjati.

- Besedili EŠNUNSKEGA in HAMMURABIJEVEGA zakonika je v slovenščino prevedel prof. Viktor KOROŠEC, ki je napisal več razprav s področja KLINOPISNIH PRAV.

B. RAZVOJ PRVIH DRŽAV

Prve države so nastale v dolinah velikih rek Severne Afrike in Azije. Glavna gospodarska panoga je bilo poljedelstvo. Poljedelci so se sčasoma naselili v krajih, ki jih je bilo lažje braniti, iz teh naselij pa so se razvila mesta in prerasla v države. Podnebje in tla dolin so zahtevala gradnjo vse večjih namakalnih sistemov, njihova izdelava in vzdrževanje pa organizirano uporabo delovne sile. Domnevajo, da je bila zato potrebna centralizacija oblasti, ki je omogočala tako velika podjetja. To naj bi bil razlog za poseben značaj sužnjelastniških držav starega Vzhoda. Sužnji so namreč pripadali kolektivnim lastnikom, predvsem TEMPLJEM. Svečeniki so imeli v teh družbah priviligiran položaj, ker so imeli znanja (astronomija, geometrija), ki so bila potrebna za uspešno poljedelstvo v takih razmerah. Sčasoma so templje kot vodilno silo zamenjali SVETNI VLADARJI in njihovi najvišji uradniki, ki so si prilastili velik del tempeljskega premoženja. Zemlja in sužnji so polagoma prehajali v last posameznikov. Sumerci so pretežni del svoje zgodovine ostali na stopnji mestnih držav. Njihova prva združitev je prišla od zunaj (AKADCI pod SARGONOM) 24. st.pr.n.št. Velike imperije so ustvarili kasnejši BABILONSKI, ASIRSKI, EGIPTOVSKI, PERZIJSKI IN INDIJSKI VLADARJI . Do velikih držav je prihajalo zaradi:

a) izpopolnjevanja in večanja namakalnih sistemov,

- Stran 7 -

b) zaradi obrambe pred sosednjimi nomadskimi ljudstvi inc) zaradi težnje po povečanju bogastva in oblasti.

Z osvajalnimi vojnami ustvarjeni veliki imperiji so bili praviloma kratkotrajni zaradi slabih povezav in slabe uprave.

- Po obliki vladavine so bile države starega vzhoda DESPOTSKE MONARHIJE. Vladar je bil absolutni gospodar in podaniki so bili v razmerju do njega brez pravic. To obliko je mogoče razložiti s potrebo po enotni organizaciji pri graditvi namakalnih sistemov (javnih del), pa tudi z močnimi ostanki plemenske ureditve in patriarhalnega življenja, ker so ta ljudstva hitro prešla iz RODOVNO PLEMENSKE V SUŽNJELASTNIŠKO DRUŽBO.

- VLADAR je predstavnik lastnikov sužnjev in ščiti predvsem njihove interese četudi se razglaša za zaščitnika revnih in slabotnih.Oblast teh držav ima TEOKRATSKI ZNAČAJ. Često je bil namreč vrhovni svečenik tudi posvetni vladar, drugod je bil vladar božji namestnik ali pa božanstvo samo.

C. POLIS

Grki imenujejo mestno državo POLIS. Beseda polis je imela več pomenov. Sprva le mesto. Tudi v tem primeru je šlo za utrjeno naselbino poljedelcev. V skladu s težnjo prebivalcev grških mest po čim večji samostojnosti in samozadostnosti je dobila beseda tudi pomen države. Včasih pa je imela beseda POLIS tudi kulturni pomen, saj beremo pri PAUSANIJU, da ni mogoče imenovati mesto naselje, ki nima gledališča, telovadnice in kopališča.

Grkom je POLIS pomenil tudi državo, ki je velika kot mesto s svojim ozemljem. Platon in Aristotel sta sploh mislila, da je večja država slaba in so celo skušali izračunati število družin v idealni mestni državi. Kljub temu pa Grkom ni bila tuja želja po nadvladi nad drugimi mesti.

Jasno kaže težnjo grških mest po samostojnosti na primeru grških kolonij, ki so sprva pomenile predvsem možnost preživetja povečanega prebivalstva, kot nove obdelovalne površine za matično mesto (ali tudi trgovska oporišča). Toda v kratkem so se take kolonije politično osamosvojile.

Posledica želje grških mest po neodvisnosti je bila, da je bila Grčija kulturno enotna, politično pa ne. Do politične združitve je prišlo od zunaj iz Makedonije v 4.st.pr.n.št. Med seboj pa so se grška mesta povezala v obrambi zoper Perzijce in v občasne zveze v medsebojnih vojnah - SIMAHIJE (kot so bile ATIŠKA, PELOPONEŠKA, TEBANSKA).V organizaciji oblasti v grških polisih ločimo 2 tipa:a.) ARISTOKRATSKEGA - ŠPARTAb.) DEMOKRATSKEGA - ATENEV razvoju oblik državne ureditve sta obe mesti šli od rodovno - plemenske ureditve v nekakšnem valovanju od tiranije do demokracije ali aristokracije.

Z ATENSKO DEMOKRACIJO razumemo ureditev ATEN v 5.st.pr.n.št. v kateri ima najvišjo oblast v državi SKUPŠČINA polnoletnih svobodnih meščanov (EKLESIA), izvršno oblast pa je izvrševal že ožji organ SVET (BULE), ki je imel v Atenah 500 članov.Dejansko je funkcijo opravljalo le 10% članov, ki se je menjala vsak mesec.

SODNO OBLAST je imela HELIEA, ki je štela 6000 članov izmed katerih so žrebali sodne zbore (DIKASTERIA), ki so imeli v najpomembnejših zadevah tudi po 1501 člana. Smrtno kazen pa je lahko izrekal zbor z najmanj 501 članom.PROBLEMI ATENSKE DEMOKRACIJE

a.) pasivnost ljudi, ki so imeli pravico izvrševati oblast, raje so opravljali privatne posleb.) OSTRAKIZEM -- državljani so vsako leto s tajnim glasovanjem na črepinjah lahko z večino glasov dosegli izgon posameznika o katerem so mislili, da si je pridobil preveč moči.

- Stran 8 -

V Atenski demokraciji človek postane ZOONPOLITIKON (državljan), se pravi bitje, ki se ukvarja z odločanjem o skupnih zadevah. Odločanje posameznika o skupnih zadevah, ki so hkrati tudi njegove, je namreč pot k osvoboditvi človeka.

V ARISTOKRATSKI ŠPARTANSKI državi je imelo najvišjo oblast 5 EFOROV, ki so odločali o zunanjih in notranjih zadevah,ob strani pa jim je stal svet 28 starcev - GERUZIJA (SENAT), katerih mandat je bil dosmrten. Vloga skupščine polnoletnih Špartancev se je zmanjševala, poleg tega so imeli pravico govora v skupščini le najvišji predstavniki oblasti.

V celoti je ohranjen le en zapis grškega prava. To je veliki zapis iz GORTINE, mesteca na Kreti, ki ga postavljajo v sredino 5.st.pr.n.št.Dragocen je kot primer stopnje v razvoju od agrarne skupnosti v mestno. V njem najdemo določbe o APETAIRIH -- svobodnih ljudeh, ki so šteli za manj vredne, ker niso pripadali HETAIRIJI, skupnosti vojakov, ki so imeli svoje premoženje. Premoženjske pravice so vidne v institutu BLAGARICE -- edine dedinje, ki se mora poročiti z najbljižjim sorodnikom.

Č. DANAŠNJA DRŽAVNOPRAVNA TERMINOLOGIJA GRŠKEGA IZVORA

Kot začetniki evropske politične filozofije so nam Grki pustili izraze, ki jih še danes uporabljamo. Vedeti moramo, da niso vsi pojmi, ki imajo grška imena tudi starogrškega izvora.

Za izhodišče vzemimo Aristotelovo klasifikacijo državnih ureditev. Merilo je koliko ljudi sodeluje pri odločanju.

ANARHIJA - če v družbi ne vlada nihčeMONARHIJA - oblast enegaAVTOKRACIJA - isti pomen kot monarhija, sestavljena iz drugih besedARISTOKRACIJA - je oblast najboljšihPLUTOKRACIJA - oblast bogatihOLIGARHIJA - drugi naziv za plutokracijo, ker je malo bogatihDEMOKRACIJA - oblast izvršujejo vsi člani družbePATRIARHAT - v družbi najpomembnejše gospodarske funkcije opravlja moškiMATRIARHAT - v družbi opravljajo najpomembnejše funkcije ženskeAVTONOMIJA - v družbi urejajo medsebojna razmerja člani te družbe sami, težnja po samostojnosti, neodvisnostiHEGEMONIJA - vsiljevanje svoje volje drugim

ARHE - začetek, ARHO, ARHEIN: začeti, biti prviARHOS - voditelj, poglavar, uradnikARHAIOS - star, od tod arheologijaBASILEUS - kralj, BASILIKA - cerkevKRATOS - moč, oblastPATRIARHES - začetnik rodu, očak; PATRIA - rod, pleme, družine, rodovinaDEMOS - ljudstvoNOMOS - običaj, šega, pravica, načelo, zakonPLUTOS - bogastvo, PLUTOKRACIJA - oblast bogatih, ker je takih malo (oligos) so tako oblast imenovali - OLIGARHIJA.

III. GENEZA FEVDALNE DRUŽBE IN PRAVA

Leto 311 - tolerančni edikt v rimskem cesarstvu: verska svoboda za krščanstvo, ki v drugi polovici 4. st. postane državna vera.

A. POZNOANTIČNI IN RODOVNO PLEMENSKI ELEMENTI - PREHODNE STOPNJE

Fevdalizem je imel v Evropi dva prednika:

1. POZNOANTIČNO družbo in pravo, kakršna sta se razvila v okrilju RIMSKEGA IMPERIJA in2. PLEMENSKO družbo ljudstev, ki so se naselila ob mejah tega imperija.

- Stran 9 -

V poznoantični državi je v glavnem prevladovalo še sužnjelastništvo (razvijala pa so se že razmerja v katerih je neposredni obdelovalec imel večjo gospodarsko samostojnost a je bil vezan na zemljo). Po končni delitvi Rimskega imperija (l. 395) na V in Z je potekala meja v skoraj ravni liniji Boka Kotorska - Osijek - Donava, torej skoraj po sredini ozemlja bivše YU. Nosilec pravne kontinuitete Rimskega prava je postal V del, to je Bizanc. Za zahodno rimsko državo štejejo, da je propadla l. 476, ko se je prestola polastil eden izmed četovodij Germanov, ki so bili v Rimski službi. S tem letom datirajo tudi začetek srednjega veka. Na tleh propadlega Z Rimskega imperija so bili pogoji za kontinuiteto Rimskega prava slabši. Še najboljši pa so bili tam, kjer je prejšnje prebivalstvo v večini ostalo, torej tam kjer v Z Evropi še danes govorijo Romanske jezike. Plemenske družbe, ki so prihajale v stik z Rimskim imperijem ali eno od njegovih naslednic, so se pospešeno razvile v zadnjo stopnjo rodovno plemenske družbe, to je vojaška demokracija.

Razvoj plemenskih družb je teoretično obravnaval prof. PF v Gradcu Ludvik GUMPLOWIZ (1838-1909), zlasti v svojem delu o boju RAS. Gumplowiz je postavil POLIGENETSKO teorijo o nastanku človeštva po kateri človeštvo ne izhaja iz samo ene prvotne skupine temveč se je hkrati razvilo na več krajih v obliki skupin - HORD. Te se med seboj bojujejo , pobijejo, ob tem se razvija izkoriščanje človeka po človeku v obliki KANIBALIZMA. Zmagujoča horda si ustvari organizacijo, ki ji omogoča ohranitev oblasti, to pa je država. Plemena, ki so se naselila na tleh razpadajočega Rimskega imperija so pridobila in ohranila oblast nad starim prebivalstvom le tako, da so krepila sredstva prisile. Tako je v zgodnjem srednjem veku nastala posebna prehodna oblika države med poznoantično in fevdalno, ki se imenuje BARBARSKA ali predfevdalna država. S tem je mišljena država v kateri se razredni odnosi že pojavljajo, vendar je večina prebivalcev še zunaj njih in živijo v svobodnih skupnostih. Država je namenjena vzdrževanju sile proti pripadnikom drugih držav ali plemen. Naziv "barbarska" je izveden iz latinske označbe za ljudstva, ki so obdajala Rimsko državo, torej za nerimljane.

V Bizantinski državi je počasi prihajalo do fevdalnih odnosov. Na tleh Rimskega imperija, kjer so živeli Južni Slovani se je fevdalizem počasi in ne samoniklo razvijal, največkrat v stiku in bojih z razvitejšimi državami in končno v njihovi sestavi.Zunaj nekdanjega Rim. imp., ki sta ga omejevala Ren in Donava so Franki med Germani že zgodaj razširili svoje institucije.

Zahodno Slovanska ljudstva pa so fevdalizem prevzela v že zelo razviti stopnji, obenem s krščanstvom.

B. KONTINUITETA RIMSKEGA PRAVA

Bizantinska država je ohranila in razvila centralizirani uradniški sistem prav tako pa tudi načelo pravnega pozitivizma. Sledila so zakonodajna dela in zbirke v grščini EKLOGA (okrog l 726) - za prakso sestavljen in novim razmeram prilagojen izvleček Justinijanove kodifikacije BAZILIKE (l.900) - v 60 knjigah modernizirana Justinijanova kodifikacija v Grščini.

V naslednicah Zahodne Rimske države pa so kralji nekaterih novodoseljenih ljudstev za svoje države dali zapisovati Rimsko pravo. Pri uporabi prava je veljalo osebno načelo. Če si Rimljan, velja zate Rimsko pravo tudi v tujini. Tako so okoli l. 500 nastali uradni zapisi Rimskega prava imenovani Leges Romane. Taki zapisi so veljali v državah zahodnih Gotov, vzhodnih Gotov in Burgundov. Prilagajanje Rimskega prava novim pravnim razmerjem, ki so zaradi selitve postala mnogo preprostejša, se označuje kot vulgarizacija Rimskega prava (poenostavljeno, nepravniško uporabljanje Rimskega prava). Celota pravnih pravil v tem obdobju se označuje kot VULGARNO RIMSKO PRAVO.

V krajih slovanske naselitve je bila Rimska tradicija že pred prihodom Slovanov bolj omajana kot npr. v Italiji ali Španiji. Ljudstva, ki so se tod pomikala pred Slovani so bila praviloma že pokristjanjena in so bila v določenih državno pravnih razmerjih s Carigradom. Potomci Ilirov in Keltov so živeli zlasti v mestih še po starem.

Ko so okoli l. 600 prišli Slovani zvezani z Obri na območje Vzhodnih Alp, se je zamenjal precejšen del prebivalstva in so propadle zveze teh krajev z Rimsko civilizacijo, kar se je na zunaj kazalo v propadu škofijskih sedežev. Le obmorska mesta so ohranila škofijske sedeže. Kontinuiteta Rimskega prava je bila kvečjemu posredna, kolikor je novo prebivalstvo prevzelo nekatere produkcijske načine in z njimi vred kakšen pravni običaj (npr. v pašni živinoreji). Bolj kot v neposredni kontinuiteti je Rimsko pravo prišlo na slovensko pozneje in to v posameznostih po posredovanju raznih srednjeveških prav, zlasti KANONSKEGA (cerkvenega) IN S PRAKTIČNO RECEPCIJO ob koncu srednjega veka.

- Stran 10 -

C. GERMANSKA PRAVA

Ne gre za enotno Germansko pravo temveč za različna plemenska prava, ki se med seboj razlikujejo ali pa so si podobna glede na razvojno stopnjo posameznih plemen. Pravo in družba germanskih plemen sta se razvijala lahko hitreje kolikor prej je prišlo posamezno pleme v stik z Rimskim imperijem.

Čim bolj je bilo ozemlje plemensko mešano, večja je bila potreba po pravnih zapisih. Nastajale so na eni strani LEGES ROMANES, na drugi strani pa zapisi germanskih plemenskih prav LEGES BARBARORUM.

Pri Slovencih v zgodnji dobi ne moremo trditi o vplivu germanskih prav, čeprav se je čez današnje slovenske kraje že pred prihodom Slovanov pomikala cela vrsta germanskih plemen. Občutneje se je vpliv nekaterih germanskih prav (od zunaj) uveljavil že v času po naselitvi Slovencev in to z Langobarske, Bavarske in Frankovske plati.

a.) LANGOBARDSKO PRAVO - Langobardska država je bila samostojna do l. 774, ko jo je podvrgel Karel Veliki Frankovski državi. Longobardsko pravo s tujimi primesmi je bilo zapisano l. 643 po nalogu kralja Rotarja. Zapis znan pod imenom EDICTUM ROTHARI se je uporabljal tudi po tem, ko si je Karel Veliki podvrgel Langobardsko državo. Edikt je l. 1020 postal predmed pravniške obdelave na Pavijski pravni šoli (južno do Milana) nekdaj prestolnica Langobardije. Pri tej obdelavi se je razvijala posebna metoda razlage z obrobnimi pripombami - GLOSIRANJE, ki so jo kmalu prenesli na druge šole in jo uporabljali pri obdelavi zapisov Rimskega prava.Kot drugi pomemben vir Langobardskega prava se pomotoma omenjajo FEVDNE KNJIGE, nastale kot zaseben zapis fevdnega prava v 12.st. in znan po tem, da so ob Recepciji Rimskega prava tudi dobili širšo veljavo. Ne gre za fevdno pravo langobardskega plemena, temveč za zapis, ki je dobil ime po Lombardiji, kjer je delno nastal in postal znan v Milanu. S starimi Langobardi ima zvezo le po pokrajinskem imenu.

b.) BAVARSKO PRAVO - Bavarci so bili v 8. st. le rahlo odvisni od Frankov, l. 788 pa vključeni v Frankovsko državo. Njihovo plemensko pravo je bilo kot LEX BAIUVARIORUM zapisano sredi 8.st., prav v času, ko so Slovenci priznali njihovo nadoblast. Zapis je pod močnim vplivom drugih germanskih prav in Cerkve. Pripadnost Bavarskemu plemenskemu pravu so pri pogodbenih pričah pokazali s tem, da so jih pri pravnem dejanju potegnili za ušesa v podkrepitev spomina. Zato so še v listinah 11.st. priče bavarskega rodu, ki torej žive po Bavarskem pravu.

Bavarci so se kot zemljiški gospodje in kmetje pomešali med Slovensko prebivalstvo. Med fevdalnimi gospodi na Slovenskem so bili najbolj številni. V pokrajinah, ki so ostale naseljene pretežno s Slovenci, je Bavarsko pravo vplivalo le pri oblikovanju določenih razmerij s fevdalci.

c.) FRANKOVSKO PRAVO - Ima največji pomen na Slovenskem. Plemensko pravo SALSKIH FRANKOV in s tem obenem merovinške dinastije je bilo zapisano pod KLODVIGOM v začetku 6.st. kot LEX SALICA.Pravo RIPUARSKIH Frankov je ohranjeno kot LEX RIPUARIA iz zapisov l. 800. Po Ripuarskem pravu so živeli KAROLINGI (vladarji iz rodu Karla Velikega). Vpliv teh zapisov na Slovenskem ni zaznaven.

Drugače je s predpisi, ki so jih izdajali kralji in ki se zaradi svoje delitve na poglavja imenujejo KAPITULARJI. Samostojni kapitularji so urejali upravne zadeve in so veljali za vso frankovsko državo. Zato jim v 9.st. pripisujemo vpliv na upravno in cerkveno organizacijo na Slovenskem, zlasti pa na ogranizacijo zemljiških gospostev, ki so bila v kraljevi lasti ali pa so iz nje izvirali (CAPITULIARE DE VILIS - urejal upravljanje kraljevih domen). Združeni Bavarsko-Frankovski vplivi na Slovenskem so:

- pospešili prehod na razvitejše agrarne pridelave- pripomogli k uvedbi ustreznih organizacijskih oblik zlasti hubnega sistema v okviru zemljiških gospostev- ob ohranitvi tradicij slovenske kneževine vodili do nastanka krajin (mejnih grofij).

To pa ne pomeni popolnega prenosa frankovskega prava na Slovensko, saj so nove institucije vsajali v domače podlage.

TEORIJA O SVOBODNI MARKI - Marka je v tej zvezi celotni vaški svet, pa tudi vaška skupnost kot gospodar tega sveta (markovna tovarišija). Tisti del marke, ki so ga skupno uživali kot pašnike in gozdove označujejo kot ALMENDO (v slovenščini - skupščina, gmajna ali komunela). Po teoriji o svobodni marki naj bi

- Stran 11 -

bila markovna tovarišija prvotno svobodna naselbinska skupnost, ki naj bi pozneje prešla v odvisnost zemljiškega gospoda - PRASTARI AGRARNI KOLEKTIVIZEM.(mejne grofije - marke, po slovensko krajine. Načeloval jim je grof, po slovensko krajinski knez.)

IV. PLEMENSKA DRUŽBA IN ZAČETEK DRŽAV PRI JUŽNIH SLOVANIH

A. PRVOTNA ORGANIZACIJSKA STRUKTURA JUŽNIH SLOVANOV

Slovani so ob svojem postopnem razseljevanju iz Zakrpatja v začetku 6.st. dosegli levi breg Spodnje Donave. Napadali so Bizantinsko ozemlje. Plemena so se zaradi vojskovanja združevala v plemenske zveze, v organizacijskem pogledu pa so prešli v vojaško demokracijo (starešine so imele večji delež plena). V drugi polovici 6.st. so se Slovani naseljevali tudi v Alpah. Posebnost pri Slovanih, ki so napadali Bizanc je to, da jim je Bizanc nudil veliko vojnega plena.

B. RAZVOJNI ELEMENTI PRAVA V STARO SLOVANSKI DOBI

V staroslovenski dobi ne moremo govoriti o pravu v smislu razvitih razrednih družb, temveč so to običaji po katerih so urejali medsebojna razmerja. Staro slovansko pravo skušamo spoznati po petih virih:

1.) BIZANTINSKI AVTORJI - Prokopios, opisovalec zgodovine iz Justinijanovih časov govori o demokratičnem načinu življenja pri Slovanih, ki opravljajo vse javne zadeve skupno, torej nimajo enega moža za vladarja. Drugi, po imenu neznani pisec iz 7.st. (Pseudo-Marikios) daje Bizantinskim vojakom navodila kako naj se bore proti Slovanom in pri tem opisuje lastnosti plemen. Govori o njihovi svobodoljubnosti in anarhični nesložnosti, ki vlada med njihovimi kralji; da si z ujetniki ne znajo pomagati in jih ne drže dolgo pri sebi; da menjavajo selišča in da imajo v vojski pešce, ki niso pripravni za boj na odprtem polju. Nekateri avtorji poudarjajo slabe, drugi dobre lastnosti.

2.) MATERIALNA KULTURA - Arheološki podatki posredno govorijo o družbi starih Slovanov. Najdbe v grobiščih in sledovi selišč dajejo slutiti kolektivno gospodarjenje in skromno družbeno diferenciacijo, najdena orodja pa skromno produktivnost agrarnega gospodarstva.

3.) PRIMERJALNO JEZIKOSLOVJE - Primerjalna jezikoslovna metoda je za spoznavanje prava Slovanov najpomembnejša. Če se pri različnih plemenih uporabljajo enaki izvori, lahko sklepamo, da je bil skupen izvor že v pradavnini. Taka beseda je RALO - ime za poljedelsko orodje. Pove nam, da je straroslovanska družba temeljila na poljedelstvu.Iz pravnega izrazoslovja je težje sklepati kot iz gospodarskih izrazov, pa vendarle že skupina besed PRAVO, PRAVNA PRAVICA izhaja ih skupnega izvora "tisto kar je prav".- last, svoj, sopstven - pojmi, ki označujejo lastnino- rob - suženj (poznajo mnogi slovanski jeziki)- rod in pleme - sta se ohranila pri mnogih slovanskih jezikih- osebe na čelu se pogosto imenujejo starešine- veča - zbor ali skupščina (sklepati o skupnih zadevah in sporih)- knez - izraz je prišel iz Gotske sosesščine in pomeni višjega plemenskega poglavarja.

4.) PRIMERJALNO PRAVNI POSTOPEK -- z njim ne primerjamo le izrazov, marveč tudi običaje, pravila, organizacijske oblike in podobne pravne pojave pri različnih narodih.

5.) ETNOLOGIJA IN ETNOLOŠKE PRIMERJAVE -- posebno strarejša etnologija se je ukvarjala s kulturami ljudstev brez pisav. Ugotovitve takih raziskav so dajele Engelsu gradivo za spis o izvoru rodbine, privatne lastnine in države. Z uporabo takega primerjalnega gradiva in primerjalno študijo starega izročila zlasti literarnega in običajev prispeva k spoznanju nekdanje plemenske družbe v Evropi.

C. POSLEDICE LOČITVE MED ŽIVINOREJO IN POLJEDELSTVOMV POZNI PLEMENSKI DRUŽBI

Slovani so se preseljevali kot poljedelci. Ob selitvi so torej morali saditi rastline s kratko vegetacijsko dobo. Pri tem preseljevanju so prišli v stik z živinorejskim prebivalstvom in sicer s staroselci - VLAHI in nomadskimi, zlasti PROTOBOLGARI in AVARI (ali Obri).

- Stran 12 -

1.) Staroselci VLAHI ali LAHI so bili potomci STAROSELCEV: poromanjenih ILIROV, KELTOV oz. rimskih priseljencev. Ukvarjali so se s POLNOMADSKO živinorejo - kar pomeni, da so imeli zimsko in poletno naselje. Vse družine so se sezonsko selile od pašnika na pašnik. Na bivšem YU ozemlju so se VLAHI večidel zgodaj poslovanili. V Južnih Krpatih so kot Romuni postali glavni etnični element v Vlaški nižini. Neposlovanjeni so ostali Albanci in Grki. Tudi v Sloveniji so živeli, o čemer pričajo krajevna imena (Laško). Vlahi niso zagospodarili Slovanom, nasprotno, prišli so celo v odvisnost. Vlahi iz južneje ležečih krajev bivše YU, ki so se umikali iz turškega ozemlja, so se zlasti v 16.st. skupaj s Srbi kot USKOKI naselili v Sloveniji in Južni sosesščini (VOJNA KRAJINA).

2.) NOMADSKA PLEMENA -- (Prihajala so iz Kavkaških krajev, srednje azijskih step in iz pokrajin Severno od črnega morja.) V stik z Južnimi in Zahodnimi Slovani so prihajali zlasti turkotatarski Protobolgari in Avari. Nomadi so pogosteje menjali bivališče in pašnike, redili konje in ovce, se vojskovali kot konjeniki, kar jim je omogočalo donosne plenilne pohode in tudi ozemeljsko ekspanzijo. Zato so imeli trdno vojaško hierarhijo in občasno so se združevali v plemenske zveze. V take zveze so vključevali tudi Slovane, ki so se skupaj z Avari ali pa tudi z umikom pred njimi razširjali proti zahodu, proti Jadranu in Jugu. Nomadska plemena so tu in tam nad Slovani vzpostavila oblast, se z njimi zlila in poslovanila. Tudi panonski Avari so se po izgubi s Franki in Slovenci poslovanili.

3.) MEDPLEMENSKA RAZMERJA IN APLIKACIJA TEORIJE NASILJA NA SLOVANE - okoli l. 1900 so nekateri avtorji prenesli Gumplowiczevo socialdarvinistično teorijo o boju ras na pravkar opisana Avarsko - Slovanska razmerja, kar je močno vplivalo na pesimistične predstave o starejši slovenski zgodovini.

Č. PREDFEVDALNE DRŽAVE PRI JUŽNIH SLOVANIH

Nastajale so deloma v stiku z zahodnimi državami, deloma v stiku z Bizancem.

- Leta 626 po neuspešnem obleganju Carigrada pod OBRSKIM VODSTVOM, se je del Slovanov severno in južno od gornje Donave otresel Obrske nadoblasti. Pod vodstvom kralja SAMA, ki je bil Frankovskega rodu, so ti Slovani v drugi četrtini 7.st. živeli v samostojni plemenski zvezi, ki pa je po Samovi smrti razpadla. Stalnejša naselitev, intenzivnejša obdelava zemlje, stik s staroselci in zgled razvitejših sosedov so privedli do pojavov zasebne lastnine in do krepitve oblasti posameznih knezov. V takih razmerah so si KARANTANSKI Slovenci - Slovani v prehodu iz 7. v 8. st. ustvarili svojo kneževino, ki jo opredeljujemo kot prehodno obliko od vojaške demokracije v fevdalno družbo, torej kot BARBARSKO DRUŽBO. Pri Hrvatih se je prva država pod lastnimi knezi razvijala v 9.st.

- Razmeroma najbolj smo poučeni o karantanski državi s pomočjo CONVERSIA O KARANTANIJI (spreobrnitev Bavarcev in Karantancev). Ta latinski spis je nastal l.871 v okolici Salzburškega nadškofa, ko je ta proti Metodu dokazoval svojo prednost pri pokristjanjevanju Slovencev, posebej Spodnje Panonije in s tem svoje pravice do cerkvene oblasti v teh pokrajinah. Spis je nekakšna spomenica, ki naj bi nadškofu dala potrebne zgodovinske in pravne argumente.

Omenjeno je, da je bil Samo vojvoda Karantancev v času Frankovskega kralja DAGOBERTA, torej v drugi četrtini 7.st. Tako je Conversio najbolj določni vir, ki dokazuje pripadnost Slovencev SAMOVI PLEMENSKI ZVEZI. Conversio poroča o slovenski Karantaniji kot o prvi državi pri Slovanih sploh, o njenem prehodu pod Bavarsko nadoblast pred l. 743 pod knezom Borutom, o pokristjanjevanju pod njegovima naslednikoma, sinom Gorazdom (749-752) in nečakom Hotimirjem, o uporih proti pokristjanjevanju. Spodnje Panonije (o tem, da so Slovenci izgubili domače kneze l. 820, ker so se pridružili uporu LJUDEVITA POSAVSKEGA, Conversio ne govori). Po Borutovi smrti so Slovani prosili Franke naj jim pošljejo Gorazda, ki je bil kot talec na Bavarskem in so ga kasneje ustoličili kot vojvodo. Pozneje je njegovemu nasledniku "ljudstvo podelilo vojvodstvo". Omenja se ustoličevanje karantanskih knezov oz. vojvod, razvidna je dednost knežje časti med člani ene rodbine, omenja se intervencija nadrejenega vladarja pri izbiri osebe za novega kneza. Conversio poroča tudi o slovenski krajini (mejni grofiji) Spodnji Panoniji, ker je njen knez Kocelj sprejel škofa Metoda, mu omogočil slovansko bogoslužje in s tem izrinil Bavarske duhovnike.Spis je ohranjen v šestih prepisih iz 11. - 14- st.

- NAJSTAREJŠE VESTI O SLOVANSKIH ŽUPANIH - Bavarski vojvoda Tassilo je l. 777 ustanovil samostan KREMSMUNSTER v današnji Gornji Avstriji. Na ozemlju, ki ga je daroval novoustanovljenemu samostanu, so živeli Slovani. Med drugim je samostan dobil DEKANIJO SLOVANOV z vsemi javnimi

- Stran 13 -

dajatvami, ki so jih dotlej dajali vojvodi in sicer tiste Slovane, ki jim načeljujeta aktorja TALJUB in SPARUNA in ki prebivajo v mejah, ki jih je pod prisego pokazal župan FISO.

S tem je nakazana organizacijska struktura nižjih enot pri Slovencih pred uvedbo zemljiških gospostev, ŽUPA je bila sestavljena iz več DEKANIJ. Na čelu župe je župan, aktor pa morda starešina dekanije - zaselka.Iz listine je tudi razvidno kako so svobodne člane župe podredili zemljiškim gospostvom z daritvijo. Z daritvijo so njihove javne dajatve in kolektivno zemljišče prešli v zasebno last, s tem pa jih je pravica novega lastnika spravila v fevdalno odvisnost.

- PROBLEMI STAROSLOVENSKE DRUŽBEV času selitve je ŽUPA po osebnih, zlasti sorodstvenih vezeh sestavljena gospodarska skupnost ljudi. Po naselitvi je ozemeljska enota, katere člani so bili vsi na nekem manjšem okolišu naseljeni ljudje. Tako so župani iz starešin nekakih rodovnih skupnosti postali starešine ozemeljskih enot, ki so bile pri Slovencih podrejene Kneževinam. (Župa je znana pri vseh Južnih Slovanih, ne pa pri Rusih). Člani žup so bili županom podrejeni v patriarhalnem smislu. Pri Slovencih je kasneje župa postala skupnost podložnih kmetov.

Pti preučevanju ustoličenja koroških vojvod so zgodovinarji ugotovili, da so pri tem imeli poglavitno vlogo KOSEZI - priviligirana vojaška plast staroslovenskega izvora, ki je živela izven župe in je bila podrejena neposredno knezu. Nastali so morda iz knežjega oboroženega spremstva. Živeli so v družinskih skupnostih na večjih agrarnih obratih - DVORIH. Ob uvajanju fevdalizma so kosezi ohranili svoj svobodni status ali pa celo prešli med plemstvo. Nekateri pa so si svoje prostolastne dvore v dednem nasledstvu delili in nazadnje zdrobili. Kosez je nazadnje veljal le še za svobodnega kmeta.

USTOLIČENJE karantanskega kneza oz. Koroškega vojvode na Gosposvetskem polju se je razvilo iz prvotne volitve plemenskega starešine v simboličen prenos vojvodske oblasti na novo postavljenega vojvodo. Aktivno vlogo pri volitvah oz. prenosu oblasti so imeli kosezi, torej ne več zbor celotnega svobodnega ljudstva, ki je bilo volilno telo. Nazadnje so ustoličenje kot prenos oblasti izvedli l. 1414. Ker so na Koroškem visoki fevdalci sami upravljali svoja obsežna ozemlja je vojvoda, ki je izgubil oblast nad njimi, imel interes, da enotnost Koroške vsaj za silo vzdržuje s pomočjo kosezov, ki so bili javno pravno podrejeni njemu. Posebnost ustoličenja je v tem, da kosez prenaša oblast na vojvodo. S tem je ustoličenje prišlo v teorijo o državi in kasneje postalo eden izmed dokazov, da monarh izvaja oblast iz tega, da mu jo je podelilo ljudstvo (kontraktualna teorija).

Staroslovenska družba je poznala tudi NESVOBODNJAKE, ki so izvirali največ iz vojnih ujetnikov. Zaposleni so bili na knežjih dvorih, koseških dvorih, tu pa tam tudi v župah. Sestava staroslovenske družbe, v času kneževine Karantanije (8.st.)

Vladar: KNEZ!

-----------------------------------------------------------------------Pirviligirane KNEŽJA KOSEZI plasti: RODBINA (konjenica)

ŽUPANI Svobodnjaki člani župe

Odvisni NESVOBODNJAKIljudje NA DVORIH

VELIKA DRUŽINA ALI ZADRUGA - zgodovinska pravna šola jo je imela za tipično slovansko institucijo. Je gospodarska in gospodinjska skupnost med seboj sorodnih oseb, ki je lastnik zemlje, živine in orodij. Starešina zadruge torej ni sam nosilec lastninskih pravic kot npr. PATER FAMILIAS, ali kak slovenski GRUNTAR. V novem veku so bile zadruge razširjene predvsem tam, kjer je bilo treba vzdrževati mejne straže, vsaka družina pa je vzdrževala vsaj po enega vojaka.

V. ZEMLJIŠKO GOSPOSTVENI SISTEM IN NJEGOVO PRAVO (FEVDALIZEM)

- Stran 14 -

Fevdalizem je družbena ureditev. Odločilno obeležje fevdalizma je razmerje med zemljiškimi gospodi in od njih odvisnih neposrednih agrarnih pridelovalcev. Razmerja so praviloma značilna po tem, da je neposrednim pridelovalcem omejena prostost gibanja.

A. AGRARNO GOSPODARSTVO IN AVTARKIJA KOTGOSPODARSKA TEMELJA

Pravne instutucije fevdalizma nosijo pečat agrarnega, avtarkičnega gospodarstva še dolgo po tem, ko je menjava oživela in ko so se razvile neagrarne gospodarske panoge. S tem so pravne institucije zlasti od 13.st. naprej prihajale v nasprotje z dejanskim razvojem gospodarstva.

B. PREMOŽENJSKE PRAVICE

Razločevanje med zemljiškimi gospodi in obdelovalci je bilo predvsem po premoženjskih pravicah v zvezi z zemljo.

1.) SUBSTANCA IN DONOS -- ta cepitev lastninske pravice je postala v fevdalizmu zelo preprosta. Lastniki so obdelovalcem priznavali pravico do obdelave in neke pravice do dednega nasledstva (emfitevza). Tudi donosi so postali samostojni predmeti premoženjskih pravic. Substanca stvari je bila lahko v lasti enega, posamezni donosi pa v lasti drugih upravičencev. Tako je kmet dajal redne dajatve zemljiškemu gospodu, desetino desetinskemu gospodu, odvetiščino odvetniku, sodne dajatve sodnemu gospodu. Vsaka izmed teh oblik rente je bila samostojna v pravnem prometu.

2.) PREMOŽENJSKO PRAVNA RAZMERJA - so se pojavljala kot lastnina in kot zajmi. Najpreprostejša oblika lastnine v fevdalizmu je bila, če je imel nekdo v lasti substanco stvari in vse njene donose, vendar je bila taka oblika redka. ALOD - posebna oblika lastnine fevdalcev od katere lastnik navzgor ni bil dolžan dajati, navzdol pa so bile možne najrazličnejše oblike podelitve. Najširša označba za podelitev zemlje drugemu pri kateri si podelitelj pridrži določene lastninske pravice.ZAJEM - (je najširša označba za koristi, ki se podeljujejo prejemniku - uživanje) je razmerje med strankama v katerem gospod prepusti neko zemljišče ali donose tega zemljišča stranki od katere pa za to zahteva plačilo v obliki fevdalne rente ali da opravlja neko službo. Fevdalna renta je tisto kar dobi gospod za zajem Tri oblike fevdalne rente: - delovna renta ali tlaka, - naturalna (dobi del pridelka 1/10), - denarna renta.). Podelitelj si lahko pridrži določene pravice; da vzame predmet nazaj kadar hoče, da od njega dobiva koristi,... Poznamo celo vrsto ZAJMOV: enostransko odpovedljive, dedne, na rok vezane zajme, zajme za tlako, zajme za denarno kupninom, za naturalno zakupnino... Zajem kot rezultat naturalnega gospodarstva je razcepil enotnost lastnine, zato v fevdalizmu raje govorimo o posesti kot pa o lastnini. Ločimo svobodne in nesvobodne zajme. Pri nesvobodnih gre praviloma za razmerje med fevdalcem in kmetom z omejeno svobodo.

3.) PRAVNE KATEGORIJE so se postavljale kvečjemu v teoriji. Najpogostejša premoženjsko pravna razmerja v fevdalni družbi sta ZAJEM in ZAKUP. Pojma sta si zelo sorodna vendar je zajem širši, ker ima lahko tudi lastnosti, ki pri zakupu niso dopustne (npr. osebna odvisnost, nastanek z enostranskim aktom). Je pa tudi ožji od zakupa, ker se uporaba zajma omejuje na okvir zemljiških gospostev.

4.) FEVD - je ena izmed oblik svobodnega zajma. Fevdna razmerja so nekatera razmerja med fevdalci. Poleg premoženjskega razmerja zajma (bonificija) vsebuje fevd še svobodno osebno razmerje VAZALSTVO. To je dolžnost zaščite s strani fevdnega gospoda in zvestobe s strani vazala. Prvi podelitelj je SUVEREN (vrhovni fevdni gospod) nad prvim prejemnikom. Če je vazal oddal fevd naprej, je postal fevdni gospod drugega vazala. Tako je nastajala tudi hierarhična fevdna lestvica.

C. ZEMLJIŠKO GOSPOSTVO

Bila je prvotna temeljna gospodarska organizacija in pravna enota v fevdalni družbi, hkrati tudi sredstvo fevdalne eksploatacije. Njegove sestavine so bili lahko :1 - agrarni obrati2 - neobdelani svet

- Stran 15 -

3 - rente iz drugih pravnih naslovov.

1.) AGRARNI OBRATI so bili dvori in kmetije. Dvor je bila nepremičnina, ki jo je zemljiško gospostvo upravljalo samo, jo obdelovalo z nesvobodno delovno silo, od nje dobivalo vse donose in vzdrževalo delovno silo. Gospodarjenje na dvoru je pridvorno gospodarstvo.Kmetije so obrati, ki jih obdeluje mala kmečka družina kot posebna gospodarska enota. Zemlja, ki je v rednjem veku pripadala kmetijam je pozneje veljala za RUSTIKALNO (kmečko) zemljo. Šlo je za obdelovalni svet in za udeležbo na neobdelanem (paša, gozdne pravica). Fevdalizem je razvil poseben tip kmetije imenovane HUBA (grunt) . To je bila kmetija odmerjena za povprečno malo družino glede na običajno storilnost, potrebe njenih članov in obveznosti do rente. Velikostni razločki so bili v tem ali so od kmetije sprva pričakovali več delovne rente (tlake na dvoru - manjša huba) ali pa več dajatev (večja huba). V prvem primeru je bila huba manjša, v drugem večja. Huba ni bila samo gospodarsko obdelovalna, temveč tudi dajatvena in pozneje davčna enota. Bremena so odmerjali od hube in ne od posameznih parcel, ki so jo sestavljale. Huba je bila praviloma nedeljiva. Ločitev hub od zemljiškega gospostva (ob zemljiški odvezi) je olajšala delitve kmetij in odcepitev posameznih zemljišč od njih.Splošna razvojna tendenca je bila usmerjena iz pridvornega v hubni kmečki obrat. V 16.st. se uveljavlja tudi nasprotna tendenca, ko gospodje ponekod razširjajo svoj dvor.

2.) NEOBDELANI SVET (gozdovi, pašniki, vodovje) je pripadal teritorialnim zamljiškim gospostvom kot njihova teritorialna lastnina. V fevdalni dobi so te površine temelj za razvoj pravnih teritorijev.

3.) RENTE IZ DRUGIH PRAVNIH NASLOVOV :- desetina je oddaja dela pridelkov, ki je bila prvotno namenjene vzdrževanju cerkvenih organov. Desetine so bremenile pridelke žitaric (kar se s plugom orje in s srpom žanje) in malo živino (prašiče, jagnjeta).- odvetščine; redne dajatve gospodu, ki naj bi pred sodišči zastopal obvezanca- redne dajatve deželskemu sodniku kot priznavalnina za njegovo sodno oblast

Č. OSEBNA PLAT FEVDALNIH RAZMERIJ

Pravna prisila se kaže v tem, da je osebna svodoba neposrednega obdelovalca prikrajšana s pravnimi pravili. Oblike odvisnosti:Nesvoboda je bila vezana na popolno eksploatacijo na dvoru (človek v pravnem prometu kot stvar).Omejena svoboda pa je bila vezana na dokajšno gospodarsko samostojnost kmetov na kmečkem obratu. Nastopila je s prevzemom odvisnega zemljišča.Fevdalizem je presojal osebno nesvobodo po strogo osebnem ali pa po razmerju do zemlje.SVOBODNJAK - oseba, ki je pravno svobodna (ne glede na politično ali gospodarsko svobodo).SVOBODIN - pripadnik župe in pozneje kmet z omejeno svobodoSVOBODNIK - od 16.st. dalje kmet, ki je lastnik svobodne zemlje in kot tak neodvisen od gospostva.

D. OSEBNE IN PREMOŽENJSKE POSLEDICE PODLOŽNOSTI

Iz podložnosti izhaja vezanost posameznika na gospoščino. Ta vezanost se kaže v omejeni svobodi gibanja, omejeni ženitni svobodi, omejitvi pri izbiri poklica, okrnjeni premoženjski sposobnosti prometa s premičninami in nepremičninami. Tudi tlaka kot podložnikova delovna obveznost na dvoru je znamenje osebne podložnosti. Odmerjena tlaka - stalno določena od ene kmetije v delovnih dnevihNeodmerjena tlaka - prepuščena gospodovi samovolji.

E. NAVEZOVANJE OBLASTI NA PREMOŽENJSKE PRAVICE (PATRIMONIALIZACIJA)

PATRIMONIALNA oblast, je oblast, ki jo izvaja zemeljski gospod, če pa ta oblast obsega tudi sodstvo, gre za PATRIMONIALNO sodstvo. Patrimonij sicer pomeni dedni prenos lastništva nepremičnine (z očeta na sina). Patrimonialno oblast so zemljiški gospodje običajno imeli za lastne podložnike in za manj pomembne civilne in kazenske zadeve. Le izjemoma so nekateri gospodje izrekali tudi smrtne kazni ali težjo telesno kazen. PATRIMONIALIZACIJA je povezovanje nekaterih funkcij oblasti s premoženjskimi pravicami. S tem se je v fevdalizmu zabrisovalo ločevanje med javnim in zasebnim pravom. Ne pomeni pa to, da je država prenehala in

- Stran 16 -

se razkrojila v zasebni lastnini, kar je učila PATRIMONIALNA teorija, temveč le, da so posamezni fevdalci opravljali veliko opravil, ki so jih sicer vladarji in njihovi organi.

F. PARTIKULARIZEM IN KOLIZIJSKI STATUTI

Patrimonializacija je razbila izvajanje prava na številne nosilce. PRAVNI PARTIKULA-RIZEM je različnost prava po stanovskih, krajevnih, etničnih in drugačnih skupinah. Pri pravnem partikularizmu fevdalne dobe ima poseben pomen DRUŽBENI moment - vsebina pravnih pravil je bila lahko za različne družbene stopnje različna. Katero pravo izmed vseh možnih (osebno načelo plemenskih prav) se bo uporabljalo v določenem primeru so določale KOLIZIJSKE NORME - STATUTI.

1.) za presojo osebnega statusa neke osebe so veljala pravila tiste skupnosti, ki ji je ta oseba pripadala -- STATUTA PERSONALIA2.) za spore o nepremičninah je veljajo pravo kraja v katerem je bila zadevna nepremičnina -- STATUTA REALIA3.) za spore iz obligacijskih razmerij je praviloma veljalo pravo toženčevega prebivališča -- STATUTA MIXTA.Temeljna načela kolizijskih statutov postavljena v srednjem veku veljajo še danes v modernih pravih, med drugim v mednarodnem zasebnem pravu.

G. AVTONOMIJE

Avtonomija (samozakonstvo v slovenščini samouprava), je bilo odločanje krajevno, socialno, poklicno, etnično ali podobno opredeljene skupine oz. njenih organov o zadevah skupine ali njenih članov, kolikor to ni bilo pridržano višjim organom. Zaradi notranjega razslojevanja so imele avtonomije težnjo k odločanju v ožjih kolegijih. V dejavnosti avtonomij je bilo zelo pogosto sodstvo, vključno s sprejemanjem norm. Avtonomije so bile zlasti:

1.) PLEMIŠKE (deželne)2.) MESTNE3.) PODEŽELSKE.

Pod pritiskom absolutizma, njegovih uradnikov in učenega prava so v večini propadle pred letom 1800.

H. OBDOBJA FEVDALNE DRŽAVE IN PRAVA

Zemljiška gospostva so povečevala donosnost agrarne produkcije in ustvarjala tržne presežke. Blagovno-denarno gospodarstvo se je tako okoli 12.st. ponovno okrepilo. Avtarkija se je skoraj popolnoma umaknila tržnemu gospodarstvu. Proti partikularizmu zemljiških gospostev so se začele uveljavljati združevalne sile, to pa je bil na področju državnega razvoja MONARH, ki je težil k absolutizmu. Tako se sestav fevdalne države v vodstvenih strukturah razvija iz razmerja med zemljiškim gospostvom kot konzervativno institucijo in modernejšim monarhom. Razvoj fevdalne družbe in prava ima zato tipične razvojne stopnje.

1.) ZGODNJI FEVDALIZEM -- v obdobju od 5. do 11.st. se na osnovi avtarkije uveljavljajo zemljiška gospostva.2.) VRHUNEC PARTIKULARIZMA -- ko zemljiška gospostva visokih fevdalcev okrepe patrimonialno oblast v škodo centralnih organov (10. do 13.st.)3.) ponovno ZDRUŽEVANJE V OBSEGU DEŽEL (13. do 15.st.)4.) ZGODNJA MODERNA DRŽAVA in konflikt med porajajočim se absolutizmom in prizadevanjem plemstva po ohranitvi deleža pri oblasti (15. do 16.st.)5.) ABSOLUTIZEM - kot prevlada deželnega kneza (od 17. st. do boržuaznih revolucij), ki že začenja združevati po več dežel v obsežnejše državne tvorbe.

Od te tipične sheme se razlikujejo balkanski predeli Bizantinske pravne tradicije, ki srednji vek začenja že z denarnim gospodarstvom in absolutizmu podobnim režimom.

- Stran 17 -

VI. ZGODNJI FEVDALIZEM

Obsegal je dobo od 5. do 9. st. V Slovenskih pokrajinah od 9. do srede 11. st.

A. ZNAČILNOSTI

- zemljiška gospostva so prevladovala- prevlada agrarnega, naturalnega gospodarstva- avtarkija zemljiških gospostev.

B. ZAHODNOEVROPSKO ZEMLJIŠKO GOSPOSTVO IN NJEGOVE VPLIVNE SFERE

V velikem delu Evrope do meje nekdanjega Zahodnega Rim. imperija se je fevdalizem uveljavil v oblikah, ki so bile uveljavljene pri Frankih. Frankovska upravna razdelitev je temeljila na grofijah, ki so jim načelovali grofje. Prvotno so bili odstavljivi. Grof je bil vojaški poveljnik, ki je skrbel za red in predsedoval zboru svobodnjakov. Ob mejah so bile mejne grofije - krajine. Pri Frankih se je izoblikovalo tudi fevdstvo, ki je bilo sprva doživljensko, kmalu pa se je začela pojavljati tudi dednost. Sredi 9.st. so Frankovsko državo razdelili na tri dele. Iz Zahodnega se je razvila Francija, iz Vzhodnega Nemčija. Srednji del je od današnje Nizozemske do srednje Italije. Vzhodni del je sprva nastal kot cesarstvo in je veljalo za SVETO RIMSKO CESARSTVO. Šele l. 1806 je nastala Nemčija kot zavestna nosilka nacionalne zavesti.

C. FEVDALIZEM NA KONTINUITETNIH OZEMLJIH - PRIMER ISTRE

Istra šteje med tiste predele Evrope, kjer v kulturnem pogledu ni bilo nenadnega preloma med pozno antiko in srednjim vekom. V 8.st. je bila še pod Bizantinsko oblastjo dokler jo l. 780 niso zavzeli Franki, ki so na mesto prejšnjega glavarja postavili vojvodo Ivana. Ker je ta hotel marsikaj spremeniti v škodo mestnim svobodnjakom so se ti pritožili kralju Karlu Velikemu in navedli tudi pritožbe proti domačim škofom. Kralj Karl Veliki je v Istro odposlal 3 odposlance, ki so za obravnavo pritožb sklicali RIŽANSKO VEČO - sestala se je l 804 in so se je poleg odposlancev udeležili še vojvoda Ivan, vrhovni cerkveni poglavarji in zastopniki istrskih mest. Škofom so očitali, da nočejo prispevati k javnim dajatvam in da na svojih posestvih poslabšujejo zakupne pogoje.Vojvodi Ivanu so očitali:- da spravlja v lasten žep dajatve- da mestom jemlje gozdove in vasi- da ravna s svobodnimi prebivalci kot s sužnji- da je privedel na mestno ozemlje Slovane

Iz tega je razločno vidna pot fevdalizacije:- prevajanje prej državnih dohodkov med zasebne dohodke fevdalca- prilaščanje neobdelanih in drugih zemljišč- nalaganje storitvenih obveznosti.

Sporazumeli so se, da bo Ivan prenehal s svojimi novotami. le Slovani naj ostanejo tam, kjer to ne škoduje mestom. Zapisnik Rižanske veče je torej priča o naselitvi Slovanov v Notranji Istri in kaže na nekatere poti, po katerih se je lahko uveljavljal fevdalizem na kontinuitetnih območjih. Istra je l. 828 postala Frankovska krajina (mejna grofija).

Č. ZGODNJE FEVDALNE DRŽAVE NA JUGOSLOVANSKEM OZEMLJU

Prve hrvaške kneze poznamo iz prve polovice 9. st. Ljudevit Posavski je bil knez celinske, Borna pa dalmatinske Hrvaške. (Trpimir je za Bornom l. 880 razglasil neodvisno državico)

D. ZGODNJI FEVDALIZEM NA SLOVENSKEM

- Stran 18 -

Tudi na slovenskem je razvita fevdalna država uveljavljala svojo oblast, pri tem pa postopoma ustvarjala pogoje za uvedbo fevdalnih razmerij. Prehod v to dobo je bil včasih nasilen (zadušitev poganskih uporov l.770), včasih pa so ga pospeševali skupni nastopi z Bavarci oz. Franki proti Avarom.

1.) STAROSLOVENSKI ELEMENTI: (zametki fevdalne družbe in države)- pojem vojvodstva Karantanije- dvori, ki jih je nova fevdalna oblast prevzela, dopolnjevala in množila- del visokega plemstva- kosezi, ki so svoj plemiški položaj ohranili do 12.st., nato pa zdrknili med svobodne kmete- župani kot načelniki teritorialnih enot (katerih razvoj se je preusmeril v vaško predstojništvo).

2.) KARANTANSKO VOJVODSTVO - kot prednik Koroške je postalo zlasti v 2. polovici 10.st. jedro obrambnega pasu cesarstva.

3.) TERITORIALNA ZEMLJIŠKA GOSPOSTVA - Vladar je veljal za lastnika vsega zemljišča, ki ni bilo že v priznani lasti kakega plemiča. Zemljišče župe ni veljalo kot gospostvo, ker je bilo kolektivno. Tako je bilo zemljišč v zasebni lasti le malo. Da bi si pridobil naklonjenost je vzhodno Frankovski vladar (sveto rimsko cesarstvo), visokim cerkvenim in svetnim fevdalcem podeljeval obsežno teritorialno posest v velikosti današnje občine in to v last, ne v fevd. Podeljeni svet so v podelitveni listini opisali zlasti v dveh oblikah:a - z opisom mej - to je navedbo rek, hribov, krajev (tako je freisinški škof v 10.st. dobil Sorško polje, Poljansko in Selško dolino).b - z navedbo površine - praviloma obdelovalne zemlje, izmerjene po kraljevskih hubah (50 ha).Iz podelitev so nastajala sklenjena teritorialna zemljiška gospostva. Zemljišča, ki so dotedaj bila v zasebni lasti kot npr. koseška, so ostala svobodna, vendar so se sedaj znašla v objemu teritorialnega zemljiškega gospostva. Župa pa se je znašla na svetu novega gospoda in je do njega imela iste dolžnosti kot jih je dotedaj imela do vladarja. Novi lastnik je imel pravico intenzivirati obdelavo zemlje in je reorganiziral vasi po hubnem sistemu ( uvedel je hube - individualne kmetijske enote).Župa je prešla v fevdalno odvisnost in je postala skupnost kmečkih obratov v eni ali več vaseh, ki jim je na čelu stal župan.

E. NASTAJANJE PRAVA V ZGODNJEM FEVDALIZMU(ZAKON SODNI LJUDEM KOT PRVI OHRANJENI ZAKON PRI SLOVANIH)

Na območju zahodnih fevdalnih držav je prevladovalo običajno pravo. Zakonodaja je bila v splošnem nerazvita, če izvzamemo Frankovske kapitularje. Eden izmed najstarejših pojavov zakonodaje med Slovani je ZAKON SODNI LJUDEM. Ohranjen je v kratki, 32. členov in obsežni, 77. členov redakciji, od katerih je prvotna nastala v 9.st. Sporočena nam je v poznejših rokopisih od 14.st. naprej. ZSL je bil sprejet v zbirko pravoslavnega Cerkvenega prava - Krmčijo, ki je nastala v 13.st. v srbskem samostanu na gori Atos, od koder je še v istem stoletju prešla v Bolgarijo in Rusijo.Večinoma vsebuje kazensko pravo z nekimi spremembami, prevzeto po XVII. poglavju EKLOGE. Sestavljalec ZSL je nekaj izpustil, uporabil tudi druge vire, dodal več členov, na prvo mesto je postavil 3 člene o kaznih za poganstvo. O kraju nastanka so tri teze: velikomoravska, bolgarska in spodnje panonska - o tej govori dejstvo, da so svetnim kaznim iz Ekloge v ZSL dodane cerkvene sankcije po Frankovskem vzorcu, do tega pa je moglo priti le v Kocljevi Panoniji.

F. ISLAM IN NJEGOVO PRAVO

Pri Arabcih je okoli l. 610 Mohamed začel učiti monoteistično vero - islam. V 9.st.so že nastali temelji Islamskega prava. Skupnost predpisov tega prava je ŠARIAT iz česar je izveden izraz ŠERIATSKO PRAVO. Viri Islamskega verskega pravnega reda so:KORAN - kot napisan temelj islamske vere, ki je tudi neposredno vseboval nekatera pravna pravila.SUNNA - kot ustno izročilo o prerokovih tj. Mohamedovih naukihHADIT - kot precendenčni primeri v izročilu o prerokovih besedah in dogodkih v zvezi z njimIDŽMA - kot soglasno mnenje pravnikov.QIYAS (analogija) - odločanje kot v podobnih primerih.

G. NEKAJ POSLEDIC

- Stran 19 -

1.) Dolgodobne posledice:- delitev Evrope na Z in V kulturno in zlasti pravno sfero se je utrdila- Slovenci so vstopili v Z sfero, deloma tudi Hrvatje ob obali- nastanek šeriatskega prava in razmah islama in njemu ustrezajočega tipa države- prvi začetki nekaterih današnjih držav, npr. Francije in Nemčije- oblikovanje etnične strukture kot podlage poznejšemu oblikovanju nacij- začetki gospodarske in pravne reorganizacije podeželja- združevanje rimskih pravnih tradicij z novimi elementi.2.) Srednjedobne posledice:- občasni kulturni zaton Z Evrope pod germanskimi državami- občasna vodilna vloga Bizanca in Arabcev v nadaljevanju tradicij antične družbe.

VII. VRHUNEC PARTIKULARIZMA V ZAHODNI IN SREDNJI EVROPI

A. RAZGLED

Zahodna Evropa je doživljala posledice fevdne razdrobljenosti zlasti Francija, kjer so zemljiška gospostva prevzela obsežne funkcije oblasti in močno omejila kraljevo oblast. V slovenskih deželah se fevdalna razdrobljenost pojavlja v obliki partikularizma teritorialnih zemljiških gospostev. Do popolnega razmaha prihaja od 11. do 15. st. V tem obdobju je doseglo zemljiško gospostvo najskrajnejše oblike. Gospodarstvo gospostev je še vedno slonelo na samopreskrbi.Fevdalizem končuje svojo pozitivno funkcijo, ki jo je imel kot nosilec donosnejših načinov agrarne proizvodnje in kot ustanovitelj vasi z načrtno kolonizacijo. Od sedaj se bo čedalje bolj izkazala njegova oviralna družbena vloga.

B. INTENZIVNA KOLONIZACIJA IN SPLOŠNO UVELJAVLJANJEHUBNEGA SISTEMA (SLOVENIJA)

1. VASI - Proti koncu 11. in 12. st. so teritorialna zemljiška gospostva intenzivirala naselitev in s tem eksploatacijo zemlje z domačini in od drugod privedenimi kolonisti. Poslednji so bili predvsem Bavarci. S kolonizacijo se je število vasi precej povečalo. Pri kolonizaciji so naselitveno jedro vaškega sveta razdelili na več stavbišč, vsako stavbišče za eno domačijo. V bližini jedra so odmerili zemljišča (parcele) in jih razdelili med te domačije. Vsako gospodarstvo je dobilo približno enakovreden svet, nekaj v boljših, nekaj v slabših legah in souživanje neobdelanega sveta. Svet in pravice enega gospodarstva so tvorile hubo. Parcele so geometrijsko odmerjene, hiše pa so navadno postavljene v vrstah (mlajša kolonizacija). Če so parcele nepravilne in hiše razvrščene brez reda (gručasto) gre za starejše vasi.2. PREMOŽENJSKA RAZMERJA:Eno izmed bistev hubnega sistema je, da so se v njem združevale neke vrste skupnega gospodarstva z individualnim gospodarstvom.- skupno uživanje nerazdeljenega sveta (gmajne)Ločitev na hubah:- nesvobodnjak na hubi je imel zajem po volji in uvidevnosti gospoda svobodni kmetje so imeli pogoje zajma ugodnejše, tudi dedne.- svobodin je ob kolonizaciji postajal zvrst kmeta vezanega na gospodaTudi hube so razločevali, najbolj opredeljene so hlapčevske.- hlapčevske hube so bile manjše od drugih, vendar so jih ravno tako obdelovali v lastnem obratu.3. OSEBNI POLOŽAJ KMETOV na hubah - uveljavila se je ločitev kmetov na nesvobodnjake in svobodine. Razločevanje ni temeljilo na hubni proizvodnji, temveč dualizmu dvora in župe.4. OSEBNI POLOŽAJ ZUNAJ HUBNEGA SISTEMA - dvor je oddal del svobodnjakov na hube, preostali nesvobodnjaki so se razslojevali po zaposlitvi (agrarni in vojaško - upravni nesvobodnjaki). Pojav vojaško-upravnih nesvobodnjakov kot fevdalcev imenujemo kot pojav ministerialstva, viteštva ali nesvobodnega plemstva. Ločimo dve družbeni stopnji:- ministeriali - vitezi v ožjem pomenu besede so bili višja stopnja nesvobodnega plemstva, last svobodnega teritorialnega gospoda in obenem lahko lastniki militov.- militi - (oprode, hlapčiči) so bili lahko v lasti svobodnega gospoda ali ministeriala, niso pa mogli biti lastniki drugih militov. Ministeriali in militi so bili lahko lastniki zemljiškega gospostva.

- Stran 20 -

Razlog za nastanek nesvobodnega plemstva je v samopreskrbovalnem gospodarstvu tedanjih teritorialnih gospostev. Plačanih čet in uradništva niso mogli vzdrževati, zato so jih preskrbeli z zemljo in potrebnimi obdelovalci. Večinoma so izvirali iz pridvornih nesvobodnjakov, od zunaj pa so prihajali tudi svobodni plemiči in kosezi.Plemiška nesvoboda - gospod je ravnal s takim plemičem v pravnem prometu kot s stvarjo. Lahko ga je daroval, zamenjal, njegovim otrokom je izbiral ženina in nevesto, otroci so sledili v nesvobodi staršem. Ministerial je bil nesvobodnjak enega gospoda, obenem pa z delom pridobljenega premoženja VAZAL drugega.5. POSEBNE PLASTI - Osvoboditev nesvobodnjakov je bila mogoča le z določenimi obličnimi posli, navadno s tem, da je gospodar podaril nesvobodnjaka oltarju kake cerkve. Tako podarjeni je moral odslej plačevati le neko majhno pravdo (census) tej cerkvi in se je imenoval CENZUAL. Oseba ni bila popolnoma svobodna zaradi dosmrtne dajatve.Za svobodine je veljala podelitev svobode s pismom ali le ustno izjavo.

C. SESTAVA TERITORIALNEGA ZEMLJIŠKEGA GOSPOSTVA

1. Zemljiški gospodje:

a.) SVOBODNI GOSPODJE (svetni in cerkveni)- teritorialni (s teritorijem in posestjo obratov)- brez teritorija (ki razen cerkvenih izginjajo)b.) NESVOBODNO PLEMSTVO - ministeriali - militi

2. Obdelovalci:

a.) KOSEZI IN SVOBODNJAKI Z LASTNIM DVOROM b.) ODVISNI OBDELOVALCI:- pridvorni obdelovalci (nesvobodnjaki)- kmetje na hubah: proprii (nesvobodnjaki)

svobodini kmetje, označeni z nevtralnimi nazivi

Teritorialno zemljiško gospostvo je postalo glavni organizator poljedelskega gospodarstva, malo odvisno od oblasti. Hkrati je postalo glavni nosilec patrimonializacije oblasti in z njo zvezanega partikularizma, kar se kaže v tem, da so:- med odvisnim in svobodnim prebivalstvom svojega ozemlja veljali najprej nižja, potem pa višja sodna oblast. Njihovo gospostvo je postalo deželsko sodišče.- z dovoljenjem vladarja, pa tudi brez njega so ustanavljali lastne trge in mesta- v prvi polovici 13.st. so kovali denar- imeli so vsak svojo vojsko iz nesvobodnih ljudi in se med seboj vojskovali (razglašali so božji mir zaradi slabih varnostnih razmer - s tem so zavarovali določene kraje ali osebe in omejevali boje na določene dni) - s pritiskom na svobodnjake dosegali, da so se jim s svojim premoženjem vred podredili.

Č. HRVAŠKO - OGRSKA UNIJA IN VPRAŠANJE O PACTA CONVENTA

Konec 11. st. je izumrla domača dinastija hrvaških kraljev iz Trpimirovskega rodu. Ogri so zavzeli Panonsko Hrvaško l. 1102. Ogrski kralj Koloman je bil v Biogradu kronan za hrvaškega kralja. O tem govori ohranjeni zapis QUALITER ( tudi Trogirska apendikula). Po tem zapisu so se Hrvatje podredili ogrskim kraljem. S pogodbo imenovano PACTA CONVENTA naj bi bili zastopniki 12 hrvaških plemen pristali na kronanje po tem ko naj bi jim kralj zagotovil nedotakljivost plemenskega premoženja, načelno davčno prostost in omejeno vojaško dolžnost. Po novejših prepričljivih mnenjih je qualiter ponaredba iz 14.st. Nesporno pa je Hrvaška l. 1102 stopila v unijo z Ogrsko, kar je bilo odločilno za njen nadaljni državno - pravni položaj. V 19. st. so se Hrvatje v političnih bojih sklicevali na to, da niso bili s silo, temveč pogodbeno združeni z Ogrsko.

D. POSLEDICE

1.) Dolgodobne posledice:- nastala je agrarna struktura, ki se je glede oblike in velikosti produkcijskih enot v glavnem držala do srede našega stoletja in deloma do danes

- Stran 21 -

- nastajale so podlage, iz katerih se je razvila v naslednji dobi slovensko-nemška etnična meja v Alpah, pomembna za državno-razmejitvena, manjšinska in druga pravna vprašanja v 20.st.- razkol med rimokatoliško in pravoslavno Cerkvijo (1054) je vodil do različnega razvoja cerkvenega (kanonskega) prava 2.) Srednjedobne posledice:- začela se je razvijati nova zvrst nižjega plemstva, iz katere se je v naslednjem obdobju razvilo jedro deželnega plemstva, ki je za nekaj stoletij postalo glavni nosilec deželne avtonomije.

VIII. ZDRUŽEVANJE NA STOPNJI DEŽELE ALI DRŽAVE

A. RAZGLED

Blagovno denarno gospodarstvo je vplivalo na prodor enotnejšega prava v nasprotju z dotedanjim partikularizmom in do teženj po koncentraciji oblasti. Pomembno vlogo pri tem so imela mesta kot nosilci neagrarnega gospodarstva. Mesta so začela razvijati ozemeljsko oblast vzporedno s tem pa s pravnimi akti osvobajala cele skupine mestnega prebivalstva. Monarhije so se s pomočjo deželnih knezov, ki so bili proti partikularizmu, začele krepiti in sicer na ta način, da je plemstvo priznavalo vladarja in njegovo sodno ter vojaško oblast. Sodna in vojaška oblast sta sferi na katerih se je ob koncu srednjega veka začela oblikovati deželna avtonomija, pa tudi višje oblike parlamentarizma. Sodna oblast se je izražala v predsedovanju plemiškemu sodnemu zboru.MAGNA CHARTAL. 1215 je moral Ivan “brez dežele” na pritisk mnogih fevdalcev in tudi drugih plasti prebivalstva izdati Magno charto libertatum, ki je omejevala kraljevo oblast. Magna charta je določala, da se davki lahko naložijo le s pristankom velikega sveta kraljevstva (ki so ga spočetka sestavljali plemiči). Magna charta je eden izmed glavnih virov angleškega parlamentarizma in velja za enega prvih zapisov ustavnega prava.

B. ZAČETKI PLEMIŠKE AVTONOMIJE

1.) Običajno pravo in privilegiji. Pravice plemstva so se razvile kot običajno pravo, ki si jih je dalo plemstvo ob ugodnih trenutkih zapisati kot privilegije. Tak privilegij je ZLATA BULA, l. 1222 (posebno svečana oblika listine potrjena s pozlačenim pečatom). Plemstvo si je zagotovilo prepoved pregona brez pravde pred sodiščem, davčno prostost plemiških posestev, plačilo vojskovanja zunaj države.2.) Nastanek dežel na slovenskem. Posamezni teritorialni gospodje so si z ženitvami, dedovanjem (združevalne sile) pridobili toliko moči in ozemlja, da so prevladali v več starih upravnih enotah (npr. štajerskem, ki je nastala z združitvijo več nekdanjih krajin). Ponekod pa je politično združevalna sila morala priti od zunaj (npr. na Kranjskem in Koroškem v dobi osvajanja češkega kralja Otokarja II.). Nesvobodno plemstvo je imelo v teh trenjih med knezi velik pomen kot vojaška in politična sila. Kakor hitro se je nekemu knezu posrečilo uveljaviti nad osvobojenim nižjim plemstvom nekega širšega območja svojo sodno in vojaško oblast je nastala nova vrsta državnopravne enote - dežela - kot nova vrsta državno pravne enote.

Enotnost dežele se je kazala v organu plemiške avtonomije, ki se je razvijal iz plemiške veče in skupne plemiške vojske. Če deželni knez ni prebival v deželi ali ko ni sam izvajal oblasti poveljnika in predsednika veče oz. plemiškega sodišča, ga je nadomeščal deželni glavar. V poznem srednjem veku so se na slovenskem izoblikovale dežele: Štajerska (glavno mesto Gradec), Koroška (Celovec), Kranjska (Ljubljana), Goriška (Gorica). Razvijeta se dve zvrsti avtonomije, najprej SODNA in potem vojaško-davčna, deželnozborna.Plemiška avtonomija na področju sodstva se je razvila iz splošnega zbora deželnih plemičev pod predsedstvom deželnega kneza ali glavarja. Tekoče zadeve je reševal ožji kolegij (pri nas imenovan ograjno sodišče). Na plemiško avtonomijo se veže celotna DEŽELNA USTAVA, katere načela so:- deželni plemič je dolžan sodelovati pri deželni obrambi, ni pa dolžan in zastonj sodelovati na pohodih zunaj dežele.- zaradi vojaške dolžnosti je plemič prost davkov, prav tako tudi njegovi podložniki.- vse zadeve deželnega plemstva rešujejo njegovi avtonomni organi.Deželnoknežje premoženje ni bilo podrejeno plemiški avtonomiji. Denarne dohodke je imel knez praviloma samo od tega premoženja (komorno premoženje). To premoženje so sestavljali nekateri rudniki, mitnice, knežja zemljiška gospostva, odvetništvo, dohodki od cerkva. V vsaki deželi je deželnoknežje premoženje imelo svojo upravo, ki ji je načeloval VICEDOM. Pri vicedomu je bilo sodišče za spore med osebami komornega premoženja. To sodišče je na II. stopnji reševalo pritožbe zoper sodbe nekaterih mestnih sodišč. Listine s

- Stran 22 -

katerimi se zagotavljajo pravice deželnega plemstva so DEŽELNI PRIVILEGIJI. Privilegiji iz l. 1338 in 1365 so med drugim zagotavljali tudi pravico deželnega plemstva do PATRIMONIALNEGA SODSTVA. Vsak naslednji vladar je prepisu prejšnje potrditve dodal novo nastale privilegije in vse skupaj objel v novo potrditveno klavzulo. Te potrditve se imenujejo DEŽELNI ROČINI. Beseda ročin je prvotno pomenila listino, ki jo je izstavitelj potrdil s tem, da je na njo položil roko. Deželni ročini so bili do absolutizma formalni temelji deželne ustave.

C. MESTA, MESTNA PRAVA IN MESTNE AVTONOMIJE

1.) Pojem mesta se je v zgodovini spreminjal. V srednjem veku se za mesto šteje naselbina v kateri je bil vsaj del prebivalstva svoboden in se je ukvarjal z meščanskimi opravki, to je trgovino in obrtjo. V slovenskih deželah so meščanske naselbine ločili na trge in mesta. Trg je imel pravico do vsaj enega tedenskega sejma, mesta pa so poleg tega imela pravico tudi do utrdb (obzidja). Take pravice so se v začetku podeljevale ustno, kasneje pa s pisnimi akti.

2.) Nastanek. Po nastanku ločimo mesta na morski obali in celinska mesta. - Obmorska mesta so se razvijala iz poznoantičnih mestnih ali utrjenih naselbin, kar pomeni kontinuiteto mestnih aglomeracij. V začetku so bile tudi mestne naselbine agrarizirane. V njih so bili dvori ali sedeži zemljiških gospostev. CIVITATES - naselbina v kateri je sedež škofa. Obstoj mestnega ozemlja je vplival na socialni sestav, posebnost njihove avtonomije je mestno plemstvo (patriciji) meščani, ki so imeli zemljiška gospostva na mestnem ozemlju.- Celinska mesta so v Sloveniji nastajala okoli 13.st. na ozemljih teritorialnih zemljiških gospostev s tem, da so se le z najožjim mestnim zemljiščem (pomirjem ali obgradjem) pravno izločila iz agrarne okolice.

3.) Lastnosti:- gospodarske pravice je imela naselbina (tedenski sejem, prisilna cesta, skladišče, obmilje - prepoved opravljati obrt v okolici mesta)- gospodarske pravice meščanov - trgovina, obrt, od kmetov so se razlikovali v tem, da so osebno svobodni, v obmorskih mestih so imeli prosto lastnino na nepremičninah, v celinskih mestih pa so imeli zemljišča prvotno v zajmu- meščani so imeli svoje avtonomije, organ avtonomije je bila "veča" vseh meščanov (arengo), pozneje so skupščini oblast odvzeli ožji sveti.- meščanske naselbine so bile v nastajanju podrejene nekemu GOSPODU . S komunalnim gibanjem so se primorska mesta takega gospostva otresla, postala so skoraj samostojne mestne državice. Celinska mesta so ostala odvisna od teritorialnih gospostev. Ti gospodje so imeli v mestu pravico do sodstva in do določenih dohodkov - mestni gospodje. Ena izmed razvojnih stopenj mestne avtonomije je, da so meščanski sveti dobili pravico voliti sodnika.- vsako mesto je imelo kot avtonomna skupnost svoje pravo, ki je nastajalo kot običajno pravo. V primorskih mestih redno, v drugih redkeje so mestno pravo zapisovali in razvijali s statuti. Statutarno je vsebovalo precej običajnega prava pa tudi novih predpisov. V celinskih mestih so imeli poleg običajnega prava in redkih statutov poseben pomen tudi privilegiji, ki so jim jih podeljevali njihovi gospodje. Privilegijsko pravo je predvsem urejalo razmerje mesta navzven, npr. proti plemstvu, kmetom in drugim mestom.V celinskih mestih so bili duhovščina, plemstvo in njihovi podložniki izvzeti iz pristojnosti mestne avtonomije. Za meščane tudi niso veljali svobodni ljudje brez meščanskih pravic npr. služinčad in dninarji, ki so živeli od svojega zaslužka. Če je podložnik pribežal v mesto in njegov gospod v enem letu ni zahteval izročitve je postal svoboden ("mestni zrak osvobaja"). Poseben status so imeli Židje. Imeli so svoja sodišča. Iz celinskih mest so bili izgnani okoli l. 1500.

Č PRIMERI UREDITVE MEDITERANSKIH MEST

1. PRIVILEGIJI TROGIRSKEGA TIPA. V zgodnjem srednjem veku so bila dalmatinska mesta bizantinska in so pripadala temi (upravni enoti) Dalmaciji. Spis hrvaškega humanista Ivana Luciusa vsebuje besedilo pravic, ki naj bi jih kralj Koloman l. 1107 zagotovil mestu Trogirju in sicer:načelno davčno prostost, pravico do volitev škofa in kneza ter ohranitev starega prava. Listino s katero naj bi bila ta pravica podeljena imenujejo TROGIRSKA DIPLOMA. Če bi bilo Luciusovo besedilo pristno, kar ni izključeno, bi šlo za zgodnjo pismeno zagotovitev mestne avtonomije. Nekatera druga dalmatinska mesta (Omiš,

- Stran 23 -

Split, Zadar, Rab, Šibenik) so baje kasneje pridobila podobne privilegije in imajo zato skupni naziv v znanosti "Privilegiji trogirskega tipa".

2. DUBROVNIŠKA AVTONOMIJA IN DRUBROVNIŠKI STATUT - DS . Dubrovnik je nastal okoli l.700 na otoku, ki je danes povezan s celino. Lega mesta je bila primerna za trgovanje z notranjostjo (Bosna, Srbija) in pomorstvo. (V 11. st. je bil Dubrovnik pod oblastjo Bizanca, Benetk, Normanov). Od leta 1205 dalje pod oblastjo Benetk, pod katerimi se je razvil v KOMUN, od l. 1358 pa je bil samostojna država pod zaščito Ogrsko-Hrvaškega kralja, za kar so mu plačevali TRIBUT.Samostojnost je izgubil v dobi Napoleonovih vojn 1808, nekaj let kasneje pa je prišel pod oblast Avstrije. Dubrovnik je imel tudi okoliška ozemlja (polotok Ston in otok Mljet). V 11. st. se je prebivalstvo Dubrovnika diferenciralo na mestno plemstvo (NOBILES), navadne meščane (POPULUS) in na kmete v okolici.Na čelu mesta je bil zastopnik vsakokratne nadoblasti KNEZ, ki je predsedoval mestni skupščini. Plemstvo ima pomembnejše položaje v svetih. DS je nastajal v času Beneške nadoblasti 1272. Sprejela sta ga plemiška sveta, potrdila pa ljudska skupščina. Obsegal je 7 knjig, v osmo pa so se zbirale kasnejše dopolnitve. V času nastanka DS je bila sestava oblastnih organov sledeča:

KNEZ SVETI SKUPŠČINAMEŠČANOV

(imenovani mali svet velikipredstavnik svet zaprošenih svetBenetk)

Mali svet (8-12 članov) je imenoval knez iz vrst domačinov za eno leto. Knez in mali svet sta imenovala člane velikega sveta in sveta zaprošenih. V 14.st. so člane svetov redoma imenovali samo iz vrst plemstva. Leta 1332, tako kot v Benetkah pride do "zapore" velikega sveta, katerega člani so odslej samo pripadniki plemiških družin - patriciji. Tako Dubrovnik postane tipičen primer aristokratske države.

ORGANI:

KNEZ-REKTOR SVETI (skupščina meščanov

(voljen za 1 mali svet veliki odpade)mesec) svet zaprošenih svet

(11 članov, (senat 45 članov (vsi polnoletnivoljenih za voljenih za 1 leto) plemiči)eno leto)

NJIHOVE GLAVNE FUNKCIJE

predstavnik omejena vlada nosilecdržave izvršilna oblasti,navzven oblast zakonodaja,

volitve,imenovanje uradnikov

Veliki svet je volil druga dva sveta. Volilni sistem pridržuje mestnemu plemstvu popoln vpliv na vrhovne organe. Kratek mandat ima namen preprečiti trajno prilastitev oblasti posamezni plemiški družini.

3. PIRANSKA AVTONOMIJA. Ima poleg Trsta, Kopra, Izole statutarno pravo. Statuti so nastali okoli l. 1300, ko je patriciat izgrajeval svojo upravo. Iz piranskega statuta je razvidna sledeča struktura mestnih organov:- POTESTAT je bil zastopnik Beneške nadoblasti in je imel nadzorstvene funkcije- Prvotna skupščina mestnih svobodnjakov (arengo) se je v 13.st. umaknila velikemu svetu, ki je v 14. st. omejil članstvo na patricijske rodbine.- Izvršilno oblast so imeli 4 sodniki ali konzuli, izvoljeni iz vrst patricijev za 4 mesece. Ti so skupaj s potestatom imenovali člane malega sveta (imenovan tudi svet modrih), ki je imel nazadnje le še funkcijo priprave predlogov za veliki svet. Struktura se je naslanjala na Beneške vzorce.- BALOTIRANJE - način postavljanja posameznih funkcionarjev. Z žrebom so izbrali tiste, ki naj imenujejo funkcionarja.

D. SLOVENSKA CELINSKA MESTA

- Stran 24 -

Prevladuje običajno pravo. Postavljeno pravo se pojavlja v obliki privilegijev.

1. KOSTANJEVIŠKI MESTNI PRIVILEGIJ. Goriški grof Henrik okrog l. 1300 podeli Kostanjevici mestni privilegij, ki ureja razmerje med mestom in okoliškimi fevdalci oz. njihovimi podložniki (kostanjeviška mestna rodbina - podobni privilegiji so bili podeljeni mestom Metlika, Črnomelj, Novo Mesto..).Mestni sodnik je presojal utemeljenost zahteve npr. po vrnitvi podložnika (v 14 dneh dolžni podložnika poslati iz mesta, ne pa izročiti, po enem letu svoboden).

2. PTUJSKI STATUT . Ptuj je edino celinsko mesto, ki ima statut. Mestni gospod Ptuja je bil Salzburški nadškof. Na Ptujskem gradu pa so imeli sedež Ptujski gospodje, nasledniki salzburških ministerialov. Deželni knezi Štajerske, kjer je bil Ptuj so bili v 14. st. Habsburžani. V Ptuju so se torej križali interesi 3 gospodov, kar je botrovalo potrebi po zapisu prava. Tako l. 1376 dobi Ptuj statut, ki obsega okoli 200 členov. Določa mestno "večo", ki se sestaja 2 x letno in naj vsakokrat ob točno določenem času traja 14 dni. Statut pozna posebno sejemsko sodišče z nezapriseženimi prisedniki. Ptujsko pravo je bilo podeljeno tudi Ormožu, Celju, Brežicam.

3. LJUBLJANSKA PRIVILEGIJSKA KNJIGA: Najizrazitejše in najobsežnejše privilegijsko pravo je imela Ljubljana. Njen prvi privilegij ji je dodelil l. 1320 isti Henrik, ki je izdal tudi Kostanjeviški mestni privilegij. Določal je, naj plemiči prispevajo k mestnim bremeno, če imajo v mestu hiše in niso od tega nekdaj izrecno oproščeni. Dovoljeval je izvrševanje "tujskega aresta" - zadolžene tujce so smeli prijeti, jim zaseči blago in jih privesti pred sodišče.Leta 1566 so vse listine prepisali v knjigo, ki jo je potem potrdil deželni knez. Govori o pravicah proti plemičem, pristojnosti mestnih organov, zlasti sodnih, trgovanju, pravici do pašnega in gozdnega sveta. Po zapisih mestnega sveta se vidi naslednja struktura organov v Ljubljani:- ŽUPAN; vrhovni predstavnik mestne samouprave- SODNIK; predsedoval je v imenu mestnega gospoda sestankom svetov, bil pa je voljen, torej tudi organ samouprave.- NOTRANJI SVET (12 članov) je imel v vseh zadevah odločilno besedo- ZUNANJI SVET (24 članov) - smel je prisostvovati zasedanjem notranjega sveta in je imel predvsem nadzorstveno funkcijo in ne toliko oblastno.- namesto skupščine vseh meščanov je od l. 1472 dalje obstajala "KORPORACIJA STOTIH IMENOVANIH", ki je imela predvsem funkcijo volilnega telesa.- ob vsakoletnih volitvah je imel vsak širši organ pravico odpoklicati iz ožjega določeno število članov, nakar je ožji organ sam kooptiral nove člane iz širšega, ne da bi smel ponovno izbrati tiste, ki so bili odpoklicani. Ta sistem "mutacija", je notranjemu svetu zagotavljal, da mu niso mogli vsiliti članov, ki mu ne bi bili po volji.

E. AVTONOMIJE NA PODEŽELJU

Pod tem razumemo tiste avtonomne skupnosti, ki niso bile ne plemiške ne mestne in so nastajale med podeželskim prebivalstvom, praviloma kmeti. Začenjamo jih spoznavati od 13.st. dalje.

1. SOSESKE (vaške skupnosti) so bile med najstarejšimi oblikami podeželskih avtonomij. Na slovenskem so jim načelovali ŽUPANI in so se imenovale ŽUPE (ena ali več vasi). Župani so bili podrejeni deželnim sodiščem, ker so vaščani pripadali različnim zemljiškim gospodom. Župane so marsikje volili vaščani sami, urejali pa so predvsem uporabo skupnega sveta, pašnikov, poti, napajališč. Vaške skupnosti so na Gorenjskem dobile tudi naziv SRENJA.

2. AVTONOMIJA V OKVIRU DEŽELSKIH SODIŠČ. Deželska sodišča so bila za vse nepriviligirano prebivalstvo, za težje kazenske zadeve. Privilegija za Kranjsko in Koroško iz l. 1338 sta z zagrozitvijo s kaznijo zahtevala naj se vsi ljudje (podložniki) z območja posameznega sodišča 3 x na leto zberejo in pod prisego izpovedo vse škodljivo in nesojeno v deželi in prijavijo KD. Taka zborovanja so imenovali "veča". Veča je bila na podeželju SPLOŠNI SODNI ZBOR. Kasneje se je razvil ožji prisedniški kolegij, ki je nazadnje odločal sam. Taki kolegiji so bili ŽUPNIJSKE PRAVDE, sestavljene praviloma iz 12 vaških županov.

3. AVTONOMIJA BENEŠKIH SLOVENCEV.4. OBMORSKE PODEŽELSKE SKUPNOSTI.

- Stran 25 -

a.) Izvir - pri Hrvatih so nekatere podeželske ozemeljske skupnosti imele statute, ki so bili pisani v domačem jeziku. Problem teh statutov je vprašanje katere oblike in določila statutov izvirajo oz. so ostanek rodovno plemenske družbe in katera so nastala pod vplivom lokalne avtonomije v fevdalni družbi.b.) Vinodolski zakon je nastal l. 1288 in je veljal za Vinodol, dolino, ki obsega več naselij. Nekaj let prej jo je Ogrski kralj daroval rodbini Krških knezov Frankopanom. Vinodolski zakon je uradni zapis dotlej veljavnega prava, ki ga je v pričo kneza sestavilo 42 starejših zastopnikov posameznih naselij. V 78. členih obravnava različne pravne panoge in pri tem utrjuje tudi nekatere knežje pravice, posebno do GLOB. V kazenskem pravu pozna individualno in kolektivno odgovornost in kolektivno denarno odgovornost za naselje v katerem se je zgodil uboj in se storilec ne ugotovi. V dokaznem postopku velja načelo formalne resnice (priznanje strank, priče, porota). Zakon govori o PRISTAVU, kot uradni osebi javnega zaupanja, postavljen je s kneževim pristankom. Zastopal je sodni zbor in ugotavljal pravno pomembne okoliščine, izpovedoval je tudi prejšnje sodbe sodišča (nadomeščal zapisnik). Njegovo izpoved je bilo mogoče izpodbijati s 3 pričami.c.) Poljički statut - Poljička župa je pokrajina V od Splita in S od Omiša. Obsega večje število vasi - katunov. Jedro danes znanega besedila statuta (prvih 19 členov) je nastalo l. 1440 kot prireditev nekega starega statuta, kasneje pa se je dopolnjeval in do 17. st. narasel na 116 členov. Leta 1665 je ob prehodu iz Turške nadoblasti nastala nova redakcija, ki je veljala do 19.st. Pomen poljičkega statuta je: - členi kažejo sorodnost s starim ruskim pravom in tako pripomore k spoznanju skupno slovanskih pravnih pojmov in ustanov- bil je nenevadno dolgo v rabi- določila kažejo na specifičen tip podeželske samoupraveSOCIALNA STRUKTURA - Vrhnja plast prebivalstva so plemiči dveh vrst.didiči- staro plemstvo, ki so imeli prvotno skupno lastnino na družinskem premoženju, vlastela - pozneje doseljeni mali plemiči, pučani - svobodni kmetje, ki so številčno prevladovali,kmetiči - so bili podložniki plemičev, ki so lahko odpovedali podložnost, vendar so izgubili vse premoženje.STRUKTURA AVTONOMIJE :Vsaka vas je imela vaško skupščino, njen izvršilni organ pa je mali knez. Za vse ozemlje so bili:a. skupni zbori - prvič skupni zbor plemičev in svobodnjakov, ki se je sestajal občasno, če je šlo za razmerje župe navzven, drugič redni letni zbor - skupni zbor vseh plemičev in 13 malih knezov, ki je volil:b. BANKO - kolegij sodnih prisednikov in c. VELIKEGA KNEZA, ki je bil predstavnik nadoblasti in obenem zastopnik župe pred njo.č.) statuti kastavskega gospostva (Kastavščine)

5. GORSKE SKUPNOSTI, GORSKE PRAVDE IN GORSKE BUKVE (interesna avtonomija). Združevale so ljudi iz raznih krajev po agrarni dejavnosti na nekem kmetijskem zemljišču. Nastale so v sr. veku.Kot Gorske bukve označujemo v nemščini zapisan zakon, ki je bil izdan l 1543 za Štajersko in je urejal pravna razmerja z vinogradi (gorskopravnimi zemljišči). Za ta zemljišča (vinograde) je veljala posebna vrsta zajma. Vinogradi so se ločevali na:- pridvorne vinograde, ki jih je obdelovalo zemljiško gospostvo s tlako ali najetimi delavci- hubne vinograde je imel kmet kot del podložnega zemljišča od katerega so se dajale po URBARJU določene dajatve- gorskopravni vinograd so nastali kasneje, tako da je gospodar poskušal dobiti kogarkoli, da je gozdni gorski svet krčil in posadil trto.Vinograde so interesenti dobili v dedni in svobodni zakup. Zajmi so bili obremenjeni z manjšo naturalno dajatvijo - mošt ali vino. Zemljiški gospod, na čigar zemlji je nastal tak vinograd je postal GORSKI GOSPOD. Dedni zakupniki so se označevali kot sogorniki ali mejaši. Gornik je bil v vsaki gori eden in je bil predvsem izvršilni organ. Kasneje so gorski gospodje poslabšali zajem in hoteli ob smrti sogornika goro potegniti v lastno režijo. Sogorniki so se temu uprli, rezultat konflikta pa so GORSKE BUKVE, ki pomenijo kompromis po katerem je imel gorski gospod v nekaterih primerih možnost, da pridobi razpolaganje z vinogradom. Če je bil vinograd naprodaj, je veljala RETRAKTNA PRAVICA: gorski gospod je imel pravico, da kupi vinograd po isti ceni, ki jo je ponujal drug kupec (gospostveni retrakt), za njim je prišel na vrsto prodajalčev najbližji sorodnik (sorodniški retrakt), nato hasnovalec sosednega vinograda (sosedski retrakt). Gorske bukve so bile razglašene samo za Štajersko, dejansko pa so jih uporabljali tudi na Dolenjskem in Kranjskem.GORSKE PRAVDE so zbori sogornikov, ki so se sestajali 1x ali 2x letno pod predsedstvom gorskega gospoda ali njegovega namestnika. Odločal je prisedniški kolegij, navzoči pa so bili vsi sogorniki. Potrebni so bili zaradi koordinacije dela. Na takih zborih so sogorniki najprej priznali oblast gorskega gospoda, prebrali gorske bukve, razpravljali o splošnih zadevah in sprejemali "obče sodbe", nazadnje pa so obravnavali splošne zadeve. V bistvu je bila gorska pravda patrimonialno sodišče.. O razpravah so se pisali zapisniki. Pritožbe proti sodbam gorskih

- Stran 26 -

pravd so šle na Štajerskem na kletarskega mojstra, na Krajnskem pa na Deželno sodišče. Leta 1583 je župnik Andrej Recelj prevedel gorske bukve v Slovenščino. Pomen gorskega prava:- prevod bukev sporoča izvirno slovensko pravno terminologijo- priredbe bukev izpričujejo spremembe, ki so nastale po običajnem pravu- obstoj gorskih pravd dokazuje aktivnost Slovencev pri razvoju prava.Gorsko pravo je najbolj raziskano področje slovenske pravne zgodovine (pisal prof. PF Metod Dolenc).

F. PRAVNI SPOMENIKI SRBIJE V 14. STOLETJU

Srbija se je l. 1180 državnopravno, l. 1219 z ustanovitvijo lastne nadškofije pa tudi v cerkvenem pogledu osamosvojila od Bizanca. Vrhunec moči je srednjeveška Srbija dosegla v dobi carja Dušana (1331-1355). Veljali so trije zapisi prava (poleg Savinega nomokanona - KRMČIJE, zbirka pravoslavnega cerkvenega prava):1. SINTAGMA MATIJE VLASTARA (blastares) - grška zasebna zbirka bizantinskih cerkvenih in svetnih predpisov, ki jo je sestavil menih Matija Vlastar l. 1335.2. JUSTINIJANOV ZAKON - kratka, 33 členov, omejena kompilacija bizantinskih zakonov3. DUŠANOV ZAKONIK, razglašen l. 1349 v Skopju in dopolnjen l 1354 na 200 členov. Prevladuje kazensko pravo, ureditev sodišč in kazenski postopek.SOCIALNA STRUKTURA:

a.) zemljiški gospodje (cerkveni in svetni fevdalci). Svetni fevdalci so se delili na veliko vlastelo, malo vlastelo in vlasteličiče.

b.) odvisno prebivalstvo:- meropahi; kmetje, poljedelci, ki so imeli uživalno lastnino na zemlji- vlahi; potomci romaniziranega prebivalstva - živinorejci- otroci; so veljali za stvar v pravnem prometu- meščani; naseljenci tržnih naselij

G. POSLEDICE

1.) Dolgodobne posledice:- ustalila se je razcepljenost slovenskih pokrajin na dežele kot upravno-teritorialne enote- ponekod v Evropi tedaj nastale teritorialne enote so se ohranile do danes- kolonizacija v hribovski svet je ustvarila gorske kmetije in posebno etnično strukturo na Kočevskem (nemška manjšina do 2. svet. vojne)- v neagrarnih naselbinah se je iz meščanskjh plasti prebivalstva pozneje delno razvila buržoazija. Pojav mezdne delovne sile.- nove pravne panoge, zlasti v zvezi s trgovinskimi dejavnostmi: menično pravo, začetki trgovinskega (gospodarskega) prava. Uveljavljati se je začela potreba po poenotenju prava.2.) Srednjedobne posledice:- v zvezi z meščanskimi naselbinami so nastajale posebne oblike avtonomije in lokalna mestna prava.Vzporedno so se razvijale tudi plemiške in podeželske avtonomije.

IX. ZGODNJA MODERNA DRŽAVA

A. RAZGLED

Beseda "moderna" pomeni državo v novem veku, ki se je štel od pdkritja Amerike l. 1492. Začetek moderne države temelji na razmerju med MONARHOM IN ZEMLJIŠKIMI GOSPODI kot glavnim delom stanov. Ti imajo priviligiran vpliv na vodenje države oz. dežele. V obrambnih in davčnih zadevah je bilo potrebno soglasje obeh, monarha in stanov zato se ta sistem označuje kot DUALIZEM med monarhom in stanovi (stanovsko - monarhični dualizem). Stanova sta sedaj partner kneza in z njim razpravljajo o zadevah, nimajo pa sovladarskih pravic. Začetek moderne države je torej STANOVSKA MONARHIJA. Prihajalo je do napetosti med monarhom in zemljiškimi gospodi, (ker je vladar skušal povečati svojo osrednjo oblast, zemljiški gospodje, zlasti plemstvo, pa so se temu upirali. Plemstvo je branilo deželne interese, zemljiški gospodje pa zemljiška

- Stran 27 -

gospostva in patrimonialno oblast.). Napetost se je izražala tudi v tem, da je deželni knez v reformaciji stal v nasprotnem taboru kot deželni stanovi. Fevdalna družba, katere temeljna razmerja so nekoč nastala v razmerah avtarkičnega gospodarstva, je bila v popolnem nasprotju z razvojem neagrarne produkcije, zato obdobje zgodnjega kapitalizma pomeni prvo veliko krizo te družbe.Drugi izraz krize je bila protestantska reformacija kot odpor proti Rimu. Očitno znamenje so bili kmečki upori, ki imajo poseben pomen v razvoju razmerij med zemljiškim gospodom in podložnikom tudi na slovenskem. Doba stanovske monarhije je hkrati doba verskega razcepa v zahodni Evropi.

B. VOJAŠKA OBVEZNOST IN DAVČNO PRAVO

Razvoj državnih oblik in posebej stanovske monarhije te dobe je bil tesno povezan z vojaškimi in davčnimi sistemi. Davek je denarno plačilo, ki ga država nalaga pravnim in fizičnim osebam, porabi pa ga za vzdrževanje aparata in izpolnitev svojih nalog.

1.) Podlage. Splošno obdavčenje v okviru dežele se je moralo oblikovati na novo. Novi deželnoknežji aparat teoretično ni potreboval denarja in za vzdrževanje dvora je sprva zadoščalo komorno premoženje.2.) Komorni davek. So davki naloženi na komorno premoženje, ki so se nalagali deželnoknežjim mestom, Židom, deželnoknežjim agrarnim gospostvom in cerkvenim gospostvom pod oblastništvom deželnega kneza.Mestni davek je bil spočetka odmerjen globalno mestu. Pri tem je bila davčna osnova meščanska hiša. Od 14. st. dalje so mestom nalagali poleg opisanih se izredne (višje) davke. Židovski davki so bili tudi redni ali izredni, deželni knez jih je naložil Židom globalno. Pravna podlaga za obdavčenje cerkvenega premoženja je bilo dejstvo, da cerkvene osebe niso opravljale vojaške obveznosti kot drugi fevdalci.3.) Vojaška obveza plemstva, vojaško najemništvo in začetki deželnih davkov . Plemstvo je zaradi dolžnosti obrambe dežele (jezdeci) bilo oproščeno davkov. Po 15.st. s turškimi vpadi, plemiči prostovoljno prispevajo denar vladarju za nejemniško vojsko ali svoje čete. Deželni knezi so imeli raje najemniško vojsko. Dohodki komornega premoženja in komorni davki so omogočili knezom, da z najemniki vodijo samostojno politiko. Lahko so se samostojno vojskovali ne da bi bili vezani na pomoč plemstva.4.) Davek na imenjsko rento. Dohodek zemljiškega gospoda od podložnikov, kakršen je bil razviden že iz urbarjev in preračunan v denar. Imenjska renta se je ustalila kot osnova za odmero vojaške in davčne dolžnosti. Prvotno je obvezanec sam ocenjeval dohodke in si po tej ocenitvi sam odmerjal po dogovorjenem ključu težkih konj na funt rente npr. en oklepni konj na 100 funtov. Pozneje je vsak obvezanec moral prijaviti znesek, vložiti je torej moral davčno napoved o višini svoje imenjske rente. Davčne napovedi so vpisali v IMENJSKE KNJIGE, ki so davčni kataster za odmero davka na imenje in prvi davčni kataster pri nas sploh. Za Kranjsko so ohranjeni od l. 1539 dalje.

C. DEŽELNA USTAVA

Bistveni člen v ustroju zgodnje moderne države so deželni stanovi kot avtonomna korporacija priviligiranih oseb v deželi, ki pod vladarjem in vodstvom sama upravlja svoje zadeve ali ki jo mora vladar v določenih vladnih zadevah zaprositi za pristanek. 1.) Stara in nova plemiška avtonomija. V srednjeveški deželni ustavi, ko so se stanovi označevali z drugačnimi nazivi (deželani, gospodje, vitezi, hlapci), je bila v deželnih ustavah razvita šele "sodna" avtonomija. V stanovski monarhiji je nastala poleg sodne plemiške avtonomije, še deželno-zborna avtonomija, kjer so stanovi kot partner razpravljali s knezom o vojaških in deželnih davkih.2.) Članstvo. Udeleženci deželnih zborov se pri nas razvrščajo v štiri skupine (klopi, kurije) stanov: PRELATI, GOSPODJE, VITEZI in OPRODE (hlapci), MESTA. Člani prvih treh stanov so imeli vsak svoj glas (virilni glasovi), mesta pa le po svojih zastopnikih županih ali sodnikih. Ponekod je celotna mestna kurija imela le en glas (kurialni glas). Kakor so mestni zastopniki reprezentirali mesta, tako so pripadniki prvih treh stanov veljali tudi za zastopnike svojih podložnikov. Tako lahko govorimo o načelu REPREZENTACE v deželnih stanovih3.) Postopek deželnega zbora. Deželni zbor je mogel razpisati samo deželni knez. Samolastno sestajanje se je štelo za upor. Praviloma ga je razpisal 1x letno, lahko tudi večkrat. Z deželnim zborom se je deželni knez lako pogajal osebno ali pa je poslal nanj deželno-zborske komisarje, ki jim je za ta namen izstavil kredenčno pismo. Dal jim je tudi instrukcije, kako naj nastopajo oz. zastopajo stališča na zboru. Instrukcije so vsebovale uvodni opis splošnega zunajpolitičnega, predvsem vojaškega stanja, opis vladarjevih prizadevanj na teh

- Stran 28 -

področjih, njegove načrte za bodočnost, obvezno tarnanje nad pomanjkanjem sredstev in izčrpanostjo komornega premoženja.Propozicija je bila vladarjev predlog, kako naj stanovi sodelujejo pri njegovih načrtih s četami in denarjem. Deželnemu zboru je predsedoval DEŽELNI MARŠAL. Stanovi so najprej poslušali propozicijo komisarjev, nato so se brez navzočnosti komisarjev o njej posvetovali in dali odgovor, ki je vseboval ODOBRITEV. Postopek deželnega zbora je bil namenjen odmeri vojaške in davčne obveznosti. Pri pogajanju so stanovi včasih vpletli tudi druge zadeve in zahteve kot svoj nasprotni zahtevek za odobritev. Seznami takih zahtev se imenujejo GRAVAMINA.4.) Pomen deželnih zborov. Deželni zbori so bili po sodnih druga stopnja v razvoju deželne avtonomije. V deželnih zborih je imelo odločilno vlogo plemstvo. V njihovih postopkih so se pojavili nekateri elementi poznejšega parlamentarizma, zlasti:- načelo reprezentance (v klopi mest celo voljene)- odobravanje davkov- večinsko načelo pri glasovanju.Niso pa deželni zbori imeli zakonodajne pravice. Po 16.st. so deželni zbori stopili na stran reformacije in tako v opozicijo deželnemu knezu. Nasprotje med deželnim knezom in stanovi v slovenskih deželah je bilo hkrati verski konflikt.

Č. DRŽAVNI ZBORI

V državnem zboru cesarstva (Francija, Španija, Habsburške dežele) so jedro sestavljali deželni knezi. (str.97) Državni zbori sestavljeni iz predstavnikov raznih dežel so bili precej redek pojav (Francija) ali pa jih sploh ni bilo. Drugače je bilo v Angliji, na Poljskem, na Ogrskem in na Hrvaškem. Tu so na vladarjevem sedežu imeli državne zbore visokega plemstva in zastopnikov regionalnih zborov nižjega plemstva.

D. RECEPCIJA RIMSKEGA PRAVA IN ZAČETKI BIROKRACIJE

Vse bolj zapletena razmerja, ki jih je prinašalo blagovno gospodarstvo, so začeli presojati po pravilih, ki jih je izoblikovalo Rimsko pravo, ki so ga že v 12. st. začeli študirati na nekaterih univerzah. Ponovno uporabo rimskega prava označujemo kot njegovo recepcijo. Že v Ptujskem statutu so opazni vsaj posredni vplivi rimskega prava. Recepcija rimskega prava pa ne pomeni prevzema posameznih pravnih pravil temveč možnost se sklicevati na katerokoli pravilo rimskega prava - največ Justinijanovo kodifikacijo. Leta 1495 je bil vpliv rimskega prava institucionaliziran z ustanovitvijo nemškega KOMORNEGA SODIŠČA, v katerem je morala biti polovica prisednikov iz vrst doktorjev prava, ki so bili nosilci recepcije rimskega prava. V Ljubljani so se v prvem zapisniku mestnega sveta l. 1521 v pravdi sklicevali na rimsko pravno pravilo SC VELLEIANUM.

E. ZAKONODAJA V ZAČETKU NOVEGA VEKA

1. Splošno. Zakonodajno oblast imajo vladarji, uveljavljajo jo tudi deželni knezi.2. Trodelni zbornik običajnega prava (TRIPARTIT) kraljestva Ogrskega, je delo visokega ogrskega uradnika Verbozcyja iz l. 1514. Obsega l. 1500 veljavno običajno pravo na ogrskem. Deli se na PROLOG kot teoretični uvod in 3 dele; prvi del ureja plemiški položaj (predvsem v interesu plemstva); drugi del obsega vire in proces; tretji del pa razna partikularna prava. Ni dobil državnega pečata in zato ni imel zakonske moči. V praksi pa se je uporabljal na Ogrskem in Hrvaškem.3. Postave Goriške grofije. Po izumrtju zadnje veje Goriških grofov okoli l. 1500 so grofijo dobili Habsburžani.Sredi 16. st. so se začele priprave za obsežnejšo uzakonitev GORIŠKEGA PRAVA pri kateri naj bi sodelovala po 2 zastopnika vladarja in deželnih stanov in 1 zastopnik kmečkih sosesk, ki pa ni bil prisoten. Osnutek je bil uzakonjen l. 1560 kot Postave Goriške Grofije, l. 1604 novelirane, 1605 izšle v tisku. Ločijo zakupe, ki so svobodni in dedni (dostopni komurkoli tudi plemičem in svobodnjakom) ter kmečke zakupe, ki so prosti ali podložni. Vsi zakupi so obojestransko odpovedljivi, vendar kmeta po 40 letih ni mogoče odstraniti z zemljišča.Kolonat je kratkoročen, odpovedljiv zakup pri katerem dobi zakupnik stanovanje, orodje in v obdelavo zemljo, mora pa zakupodajalcu oddajati 1/2 določenih vrst pridelkov. V Sloveniji odpravljen l. 1947, v Italiji pogost še danes.

F. AGRARNA RAZMERJA V 16. IN 17. ST. NA SLOVENSKEM

- Stran 29 -

1. Kmečki zajmi po trajanju. Prosta saja je bila najbolj neugodna oblika kmečkega zajma, pri kateri je zemljiški gospod kmeta prosto nasajal ali odsajal s kmetije. Kmečki zajmi v sr. veku postanejo doživljenjski in dedni. Dedič je moral plačati ob prevzemu lastništva majhno dajatev PRIMŠČINO ali MITO (primščina je bila dajatev ob spremembi lastnika), zato so se kmetije v tem zajmu imenovale tudi MITNE KMETIJE (zakupne). Razvite so bile tudi KUPNE KMETIJE in je uživalec z njimi prosto razpolagal. V 16. st. je deželni knez poskušal dobiti dohodek s prodajo mitnih kmetij v kupne. Odplačna sprememba mitnih kmetij se imenuje PREVEDBA. Kmet je v prevedbi videl nepotreben strošek in se ji je upiral. Tako je bilo ob vseh poskusih prevedbe. Glavni poskus prevedbe pa se je končal s kmečkim uporom (1573). Deželni knez je moral popustiti.2. Razvoj bremen. Novi vek prinese povečanje bremen: povečanje tlake in izrekanje denarnih glob, delna pritegnitev kmečke zemlje k pristavam.Na slovenskem so nekontrolirano povečanje bremen vendarle ovirali urbarji, nevarnost kmečkih uporov in čedalje večja možnost, da se spori med gospodom in kmeti prenesejo pred deželno knežje organe.

G. POSLEDICE

1.) Dolgodobne posledice:- utrdil se je pojem davkov, začetki deželnoknežjih in avtonomnih financ- protestantska revolucija - diferenciacija cerkvenega prava- recepcija rimskega prava je dala temelje današnjim premoženjskim pravom- odprte možnosti za vstop pravnikov v razne organe, ki so izvajali oblast v državi2.) Srednjedobna posledica je zlasti v tem, da so nastale podlage za razvoj absolutne monarhije v večjem delu Evrope, s tem pa za razvoj nekaterih oblik moderne države.

- Stran 30 -

X. ABSOLUTIZEM

A. RAZGLED

Iz nasprotja med vladarjem in stanovi je skoraj v celi Evropi kot zmagovalec vladar. Izjemi sta Poljska in Beneška država, ki sta imeli močno plemiško OLIGARHIJO, vendar ti dve državi nista bili dorasli napadalnosti enotneje vodenih absolutnih monarhij, tako da sta v 18. st. propadli. ABSOLUTIZEM - režim v katerem na najvišji stopnji odloča pravno neomejena vladarjeva volja.POLITIČNI ABSOLUTIZEM - če vladar na videz še ohranja prejšnjo pravno ureditev, kjer še sklicuje stanove, ki pa nimajo več prejšnje moči.V Sloveniji je politični absolutizem od zmage deželnega kneza v reformacijskih konfliktih l 1620 do srede 18. st. V tem času se na videz v pravu malo spremeni, vendar država začne intenzivno posegati iz fiskalnih razlogov v gospodarstvo.PRAVNI ABSOLUTIZEM - če vladar ne sklicuje stanov, monarh je že toliko, da odstranjuje stare pravne oblike in sam ustvarja pravo. Pravni absolutizem je nosilec reform in tedaj ga imenujemo reformni absolutizem.Reformna oblika pravnega absolutizma obsega dobo vladanja cesarice Marije Terezije 1740-1780 in še posebej Jožefa II. 1780-1790 , nakar l. 1792 nastopi KONSERVATIVNI ABSOLUTIZEM, ki traja do Marčne revolucije. Mi bomo govorili predvsem o REFORMNEM ABSOLUTIZMU, ki pa še ne pomeni odprave fevdalnih odnosov, temveč samo njihovo omilitev.Bistveni namen reform je okrepitev države navzven, to je absolutnega monarha, kar pa nujno pomeni tudi navznoter. V ospredju vseh reform stoji interes države. Za okrepitev države navzven je potrebna vojska, ta pa potrebuje ljudi in denar. Navznoter je potrebno izgraditi birokratski sistem, ki omejuje samovoljo plemstva. Iz tako pojmovanih potreb so nastali različni tokovi v pravnih vedah.- populacionizem = prizadevanje države po čimvečjem številu prebivalstva- kameralizem = veda o državnih financah. Ukvarjal se je z gospodarstvom z gledišča državnih interesov in potreb. Ob njem so se uveljavljali gospodarski nadzori.- merkantilizem = gospodarska moč države naj bi temeljila na množinah dragih kovin, ki so tem večje čim bolj je plačilna bilanca aktivna.- fiziokratizem = primarni vir novih dobrin naj bi bila zemlja. S tem se je interes državne gospodarske politike prenesel na agrarno produkcijo in na njene glavne nosilce - podložnike, kar je vplivalo na nastanek vrste predpisov.- racionalizem = je prevladoval in se sklicuje na naravno pravo.- vojaški sistemi najemnikov se v 17.st. razvijejo v stalne regimente. V zadnji tretjini 18. st. nastopi sistem prisilnega novačenja sprva dosmrtno, pozneje pa 7 letno vojaško službo, ki je prizadel socialno šibkejše sloje.- vladar izgradi državni aparat, ki je od Jožefa II. manj korumpiran- nastale so nekatere ozemeljske enote in URADI, ki jih je dokončno razvila boržuazna država.

Najpomembnejša pravna kompleksa, ki sta bila spremenjena v 18. st. sta izgraditev državnega aparata in reforme položaja kmeta.

B. RAZVOJ BIROKRATSKEGA APARATA IN FORMIRANJE MANJŠIHUPRAVNIH OZEMELJSKIH ENOT

1. Izhodišča. Rast moči centralnih organov je znak porajajočega absolutizma. Bistveni faktor v tem razvoju je uradniški aparat sestavljen predvsem iz učenih pravnikov.

2. MEDDEŽELNI ORGANI so se razvili iz vladarjevih centralnih organov. V dobi Habsburžanov so bili taki organi za Kranjsko, Koroško, Štajersko, Goriško v GRADCU do sredine 18.st. Nove meddeželne organe so ustvarili v Francoskih Ilirskih provincah, ki jim je načeloval guverner. Ta je neposredno vodil vojaške zadeve sicer pa je imel nadzorno funkcijo. Sedež te podeželske uprave je bil v Ljubljani. K Ilirskim provincam so spadali Kranjska, Beljaško okrožje na Koroškem, Istra z Reko in Trstom, Dalmacija, Dubrovnik, Hrvaška desno od Save. Meja med Italijo in Ilirskimi provincami l. 1811 je reka Soča. Francozi so odpravili deželsko in patrimonialno sodstvo, pripravljali pa so tudi odpravo zemljiških gospostev. Po Napoleonovem padcu so Ilirske province pripadle Avstriji pod naslovom Kraljestvo Ilirije. Kmalu pa razpade v dve manjši upravni skupini: Ljubljansko gubernijo in Tržaško gubernijo. Prav na stopnji meddeželnih organov je prišlo do zgodnje ločitve sodstva od uprave. Nastala so sodišča 2 stopnje imenovana apelacijska (prizivna) sodišča. Slovenske dežele so od Jožefa II. do Marčne revolucije spadale pod apelacijsko sodišče v Celovcu.

- Stran 31 -

3. Organi na stopnji dežele. Šele sredi 18. st. se je vladarjev položaj toliko okrepil, da je lahko ustanavljal svoje urade na stopnji dežele in na nižjih stopnjah tudi zunaj komorne uprave.Deželno knežji uradi v glavnih mestih dežel so imeli različna imena:- gubernij = vlada;- reprezentanca in komora, - deželno plemstvo- deželno glavarstvo- deželna vlada.Pri tem se pojavljajo začetki kasnejšega dvotirnega sistema, centralno vodenih organov na eni strani in avtonomij na drugi strani. Deželno sodišče je bilo prvo instančno sodstvo za civilne zadeve plemstva. V času Ilirskih provinc je namesto deželnega sodišča deloval TRIBUNAL na sedežu province, ki pa je obravnaval večje civilne spore in kazenske zadeve. Stanovska uprava dežele je z razvojem takih organov izgubila smisel. Stanovski odbori se razpuščajo, posamezni člani pa so imenovani kot svetniki v GUBERNIJAH. Stanovi so se zoževali v plemiško avtonomijo za organizacijo vse bolj drobnih plemiških zadev (od plačevanja učitelja za sabljanje, vzdrževanja stanovskega gledališča,...).

4. Upravna oblastva na srednji deželni stopnji. Absolutni monarh je ustanovil lastni birokratski aparat, kjer stanovi še niso ustvarili oblastev, to je bilo na sredini med najnižjo - patrimonialno upravo in deželno upravo. Tako so bile med letom 1747-1749 ustanovljene KRESIJE (okrožni uradi), ki so jim načelovali okrožni glavarji in so bili popolnoma podrejeni centru. Tako so bile pretrgane niti, ki so vodile od stanov navzdol. Pri oblikovanju okrožij so se naslanjali na nekdanje četrti za mobilizacijo državne obrambe. Štajerska je imela 5 okrožij, Koroška sprva 3, od Jožefa II. dalje pa samo 2, Kranjska 3. Kresije so oblast razširile na vsa upravna področja in so imele neomejeno oblast nad starimi fevdalnimi avtonomijami, nadzorno pa tudi nad zemeljiškimi gospostvi.

5. Okraji - so se razvili neposredno iz nabornega sistem, ki ga je Avstrija posnela po Pruskem. Bistvo tega sistema je v tem, da je imela vsaka vojaška enota dodeljenih nekaj manjših teritorijev, s katerih je dobivala potrebne dopolnitve. Temeljna dopolnjevalna enota se je imenoval KANTON.V takem kantonu je država enemu izmed gospostev (delegiranemu) zaupala novačenje. Če je bil kanton velik so ga razdelili na dve ali več takih gospostev. Tako so nastali v okviru kantona ali njegovih delov OKRAJI.- l. 1780 je bila Kranjska razdeljena na 18 kantonov, obsegajočih 38 nabornih okrajev. Komisariatom nabornih okrajev je država naložila še druge upravne posle: skrb za statistiko, gradnjo cest, policijo in skrb za izdelavo katastra. S tem so se naborni okraji razvili v splošna upravna in davčna oblastva.- Francozi so težišče krajevne uprave prenesli na občine, okrajne uprave pa niso dalje razvijali. Uvedli so namesto patrimonialnega državno sodstvo na 1. stopnji, po sodnih okrajih, ki so obsegali po več upravnih občin. V okrajih (kantonih) so izvajali sodstvo mirovni sodniki, hujše primere pa je obravnavalo sodišče na sedežih provinc.- Ob restavraciji Avstrije se težišče krajevne uprave ponovno prenese na okraje. Zopet so izvajanje oblasti poverili, v posameznih okrajih, enemu zemljiškemu gospostvu ali državnim uradnikom. Tako se pojavijo državni uradniki, ki so jih imenovali komisarji, urade okraja pa komisariati (nabornega okraja).

6. Začetki krajevnih občin. Občine - občinske uprave so uvedli šele Francozi. Z zložitvijo katastrskih občin so ustanovili občinska ozemlja - komune. Na čelu večjih komun je bil župan, na čelu manjših pa sindik. Tem predstojnikom so bili dodeljeni pristavi in svetniki. Komune so bile splošno upravno oblastvo najnižje stopnje. Sodstva niso imele, ker so bili sodni okraji kantoni. Po odhodu Francozov so Avstrijci komune ohranili kot glavne občine. Na čelu so bili župani.- l. 1876 Jožef II. ukine dotedanji sistem volitev. V večjih mestih pa je bil uveden voljeni mestni odbor, ki je v Ljubljani štel 24 članov. Ta odbor je izvolil župana in 3-4 svetnike. Izvoljena ožja skupina je dobila ime magistrat (ki se je prej uporabljal za označbo najvišjih avtonomnih mestnih organov). Mestne avtonomije so od ustanovitve kresij dalje hitro propadle.- od 1808 dalje župane večjih mest imenuje cesar.

7. Deželska sodišča - ločitev sodstva od uprave je bila izvedena na centralni in meddeželni stopnji. Deželno sodišče se je od upravnih organov ločilo še kasneje.

C. REFORME PODLOŽNIŠKEGA POLOŽAJA

- Stran 32 -

Reforme so imele namen okrepiti državo s povečanjem števila prebivalstva, še bolj pa s povečanjem denarnih prihodkov. Kmetije naj bi čim več pridelale, zato tudi izboljšave obdelovalnih načinov (fiziokratizem), in od njihovih pridelkov naj bi država dobila čim večji delež. Zato je bilo treba omejiti eksploatacijo podložnikov s strani zemljiških gospostev.

1. Davki in katastri. Svoj delež pri donosih agrarne produkcije si je mogel absolutni vladar zagotoviti predvsem v obliki davkov. V tem cilju je bilo potrebno izločiti še zadnje možnosti vpliva stanov, ki so ga stanovi imeli pri sprejemanju deželnih davčnih obveznosti, in vzeti politiko in zakonodajo v roke državnega birokratskega aparata. Tako je prišlo do davčnih reform. Namesto imenjskih knjig, ki so jih vodili stanovi je postal glavna evidenca ZEMLJIŠČNI KATASTER. Prva stopnja v razvoju katastra je bil terezijanski kataster.TEREZIJANSKI KATASTER - v njem so evidentirali donose, ki so jih zemljiška gospostva imela od svojih podložnikov. Podložniki so bili obdavčeni v sorazmerju z dajatvami gospodu, gospodje pa od teh dajatev, po novem pa tudi od pristave v deležu od vrednosti pridelkov. Davke so še vedno pobirala zemljiška gospostva in jih odvajala naprej. Pomen terezijanskega katastra je v tem, da je omogočil vpogled v bremena podložnikov, da jih gospodje niso samovoljno povečevali. Država je z nadzorom, preko svojih organov zagotovila, da sadovi izboljšane agrarne pridelave pripomorejo k povečanju davčne moči kmetov in ne gospostev.ROBOTNI PATENTI - po pristanku stanovskih zastopnikov vladar maksimizira tlako 2-4 dni v tednu, 104 - 208 dni v letu. S tem patentom so bila znižana fevdalna bremena vendar samo v višini, ki je bila dogovorjena s stanovi.Druge oblike reform so bile: - abolicija (odprava) tlake

- reluicija (odkup) tlake Vladar je bil prepričan, da je delo na tlaki malo produktivno in je priporočal odkup tlake.JOŽEFINSKI KATASTER. - da bi se ugotovila davčna osnova, donos zemljišč, je dal cesar popisati, izmeriti ne pa tudi izrisati zamljišča, ugotoviti kulturo in donosnost. Tako je nastal Jožefinski kataster. Na tej podlagi je cesar 1789 razglasil davčno in urbarialno regulacijo po kateri naj bi od ugotovljenega, v denar preračunanega donosa ostalo kmetu 70 %, za fevdalna bremena največ 17.77%, država pa naj bi dobila 12,22%. Plemstvo je ostro reagiralo, ker je to bil vladarjev ukrep, ki bi bistveno spremenil sestavo in višino dohodkov zemljiških gospostev. Cesar je umrl, naslednik pa jo je moral ukiniti. Na njegovi podlagi je v začetku 19. st. Avstrija uvedla novo obliko zemljarine (provizorij). Po uvedbi provizorija je nastal kataster Cesarja Franca (Franciscejski kataster) l. 1825. Njegova bistvena novost je bila v tem, da je vse parcele so vsako katastrsko občino posebej, v merilu narisali.

2. Premoženjska razmerja.Druga skupina reform je bila namenjena varstvu kmečkih zemljišč in pospeševanju kmetovih pravic do zemljišč.Kmečke zajme so reformirali v prepričanju, da bo kmetov interes do dela večji, če bo lastnik zemlje, ki bo dedna.1766 je po vladaričinem patentu prosta saja spremenjena v dosmrtni zakup, nekaj let po tem pa v zajem po kupnem pravu.To je bila druga velika prevedbena akcija po tisti v 16. st. V 16. st. je deželni knez skušal pridobiti vir dohodkov s tem, da bi na svojih komornih gospostvih mitne grunte (zakupne) prodal kmetom v kupne. To bi mu ob prodaji prineslo enkraten večji dohodek, lahko bi v bodoče prejemal višje primščine, ostala pa bi mu siceršnja (dotedanja) bremena kmetij.Prevedba je odplačna sprememba mitnih zemljišč v kupna. Pomen prevedbe: - v 16. st. je prevedba imela neposredno fiskalni značaj, da bi se s kupninami povečali dohodki (gre za prevedbo samo na deželno knežjem gospostvu).- v 18. st. pa da bi posredno povečali davčno moč kmetov. Gre za prevedbo na vseh zemljiških gospostvih.3. Osebni položaj. Leta 1781 je Jožef II. za Češke dežele izdal patent o odpravi nesvobode. Določal je prosto možnost ženitve, prostost gibanja v kolikor ne bi bila v nasprotju z novačenjem, prosto izbiro poklica, prepoved zahtevati dajatve iz naslova nesvobode. Kasneje je nesvobodo s patenti odpravil tudi za druge dežele.

4. Pravno varstvo podložnikov - pa tudi sistema. V ta namen so uvedli posebne državne urade med katerimi so imele s strankami neposredno opravka KRESIJE. V nekaterih sporih je bil obvezen od države postavljen PODLOŽNIŠKI ODVETNIK. Izmed večjega števila predpisov, ki so urejali to področje sta posebno znana:- PODLOŽNIŠKI KAZENSKI PATENT je omejeval pravice patrimonialnega sodstva. Prostostne kazni nad 8 dni je smelo patrimonialno sodišče izrekati le s pristankom kresij.

- Stran 33 -

- PATENT O POSTOPKU V PODLOŽNIŠKIH ZADEVAH je urejal pot po kateri naj podložnik uveljavlja svoje pritožbe.

Č. POSLEDICE

1. Dolgodobne posledice absolutizma:- v vodstvo države uvedel centralno vodeni državni uradniški aparat- oživil pojem enotne državne zakonodaje- položil temelje za upravne in sodne okoliše- uvedel zemljiške katastre kot temeljno davčno evidenco2. Kratkodobne posledice absolutizma:- oslabitev plemstva v razmerju do države- odpravil skoraj vse avtonomije- v posebno primernih okoliščinah ostal pri odpravi patrimonialnega sodstva- pospeševal je odpravo jezikovnih, kulturnih in podobnih razlik med raznimi deli države in s tem germanizacijo dela višjih plasti prebivalstva.

XI. PRAVO V BURŽOAZNI DRŽAVI

A. BURŽOAZNE REVOLUCIJE IN USTAVNI RAZVOJ

1. Razgled: Francoski absolutni vladar od l. 1614 ni več skliceval državnih stanov, ko pa je Ludvik XVI. l. 1789 vendarle sklical državne stanove. Takoj so se pokazala trenja med kraljem in fevdalci na eni strani in tretjim stanom, tj. zastopniki buržoazije, ki so 14. julija 1789 privedla do francoske revolucije. V njenem nadaljnem poteku si je zagotovila oblast velika buržoazija. Francija je prednjačila tudi pri revolucijah 1848 (februarska), ki jim je v Habsburških pokrajinah sledila marčna revolucija.

2. Buržoazne ravolucije so imele pravno relevantne cilje:* gospodarske cilje (V gospodarstvu so buržoazne revolucije zahtevale liberalizacijo zasebne lastnine, razmah pravih lastnikov produkcijskih sil). Temu cilju so bili podrejeni socialni cilji.* socialne cilje (šlo je za odpravo fevdalnih razmerij (zemljiška odveza), predvsem podložniških bremen in osebne odvisnosti). V slovenskih deželah se je odprava fevdalnih razmerij sklenila l. 1848 in se označuje kot zemljiška odveza (zemljiškim gospostvom so za urbarialno zemljo priznali polno odškodnino kot državni dolg). Eden od vzrokov za delni uspeh marčne revolucije je slabo razvita buržoazija Habsburške monarhije, še posebej pa slovenske. Tako je avstrijski državni zbor 6. septembra 1848 sprejel načelni sklep o zemljiški odvezi tj. o odpravi fevdalnih razmerij. Z zemljiško odvezo je kmet dobil večjo možnost za razpolaganje z zemljo. Bili pa so mu poleg odškodnine za zemljiško odvezo naloženi precejšnji davki. Zaradi takega položaja so se kmetije težko obdržale in kmetje so morali odprodajati zemljo. Industrializacija je le počasi napredovala, presežek agrarnega prebivalstva pa je bil vse večji. Tako je rasla proletarizacija kmečkega prebivalstva. Odprava delovnih razmerij kot so 16 urni delovnih, zaposlovanje žensk in otrok, celo od 6. do 10. leta starosti, obupne stanovanjske razmere pa niso bili med ciljem buržoazne revolucije.* nacionalne cilje Glede nacionalnih programov so se buržoazne revolucije med seboj občutno razlikovale. Pojem nacije : - v zahodni Evropi se veže na pripadnost določeni državi

- v srednji in vzhodni Evropi pa na etnično skupino po jezikovnem kriterijuStatistični podatki o etnični sestavi Habsburške monarhije so sicer nezanesljivi vendar približno sliko dajejo.Od 45 mio prebivalcev l. 1900 je slaba polovica Slovanov (Čehi, Srbi, Slovenci, Hrvati,...), 1/4 Nemcev, 1/6 Madžarov, 1/14 Romanov. V avstrijskem delu monarhije je bilo Slovanov 2/3. Uveljavilo se je ločevanje med zgodovinskimi narodi (imajo lastne države) in nezgodovinskimi narodi (sestavljajo socialno šibke, agrarne plasti).

Program zedinjene Slovenije in jezikovno pravo. V Marčni revoluciji so Dunajski Slovenci v društvu Slovenija postavili program zedinjene Slovenije, ki je zahteval:- razbitje historičnih dežel in združitev slovenskih predelov v (habsburškem) kraljestvu Sloveniji- enakopravnost slovenščine v šoli in uradih.

- Stran 34 -

Po marčni revoluciji se v nacionalnih bojih močno razvije posebna pravna panoga - jezikovno pravo. Uporabo jezikov v uradih so ločili na notranji uradni jezik (znotraj urada in med uradi) in zunanjega (v poslovanju s strankami). Kot notranji se je slovenščina uveljavila v nekaterih avtonomnih organih Kranjske, kot zunanji pa v nekaterih državnih organih, zlasti sodišči, vendar ne v vseh postopkih, ne v vseh deželah in ne na vseh instancah. Med določili, ki so postopoma uvajala slovenščino v rabo sodišč so pomembna:

- l. 1850 načelno priznanje slovenščine kot sodnega jezika- l. 1862 naj se po možnosti sprejmejo vloge v slovenščini, v istem jeziku uredijo zapisniki in izdajo rešitve od l. 1866 tudi za civilne tožbe- l. 1867, obvezno vodenje slovenskega zapisnika, če stranka govori ta jezik.- Pražakove jezikovne reforme 1882/83 (avstrijski pravosodni minister) - za območje višjega deželnega, apelacijskega sodišča v Gradcu - sprejem slovenskih tožb in izrek sodb v istem jeziku obvezna na 1. instanci, sodbe višjega sodišča stranki dostaviti v prevodu.* državno pravne cilje kot so:- močna centralna oblast (sposobna uveljaviti pravno varstvo)- novoustvarjeni red in eksploatacija na kar najširšem ozemlju- ustavna država - zahteva po ustavni državi je bila naperjena proti volji absolutnih vladarjev. Prvotni ideal buržoazno demokratične ustavne ureditve naj bi bila delitev oblasti na zakonodajno, sodno in upravno. Tri funkcije oblasti in dvotirni sistem v zadnjih desetletjih avstrijskega cesarstva ( glej knjigo str. 118 ).- določene oblike omejene avtonomije: - lokalne avtonomije: - krajevne avtonomije

(komun - občina) - regionalne avtonomije

- interesne avtonomije (npr. obrtne zbornice)Avtonomija naj bi bila v buržoaznih državah nasprotna utež centralne oblasti, ki naj bi zadeve krajevno ali poklicno omejene skupine prepuščala v upravljanje tem skupinam. - dvotirni sistem. Vzporednost centralno vodenih birokratskih (državnih) organov in avtonomnih na drugi strani se označuje kot dvotirni sistem.- predstavniški organi in volilni sistemi. Tudi tam kjer so buržoazne države imele večstrankarski sistem, so na različne načine skušale dosegati tako sestavo predstavniških organov in njihove pristojnosti, da bi bila zagotovljena dosežena ureditev in vodilni položaj njenih nosilcev. To so dosegali z: - sestavo predstavniških organov ( voljeni in

predstavniški dom) (virilisti, kurije, volilni razredi)- volilnimi sistemi- omejevanjem pristojnosti predstavniškega doma (odrekali so mu zakonsko iniciativo)

Virilisti - so bili po rojstvu (plemiči) ali po poklicnem položaju člani predstavniškega doma.Kurije - so bile interesne skupine poslancev, katerih število je bilo vnaprej določeno ne glede na število volilcevVolilni razredi - so bili skupine volilcev oblikovane po zakonu

Volilni sistemi - so bili mehanizem s katerim so buržoazne države skušale dosegati tako sestavo predstavniških organov, da bi bila zagotovljena dosežena ureditev in varstvo interesov vladajočih krogov. Pri volilnih sistemih so to dosegali z omejitvijo volilne pravice na moške, z visoko starostno mejo za pridobitev volilne pravice, s cenzusom (omejitev volil), z volilnimi razredi.

B. SRBSKE USTAVE str. 121

* V času prvega srbskega upora od l. 1804 do 1813 (Karaðorðe)- prvi ustavni akt l. 1808, Karaðorðe je sebi zagotovil vodilni položaj, sovjetu pa pravico

do pristanka pri izdaji predpisov- drugi ustavni akt l. 1811* v času drugega srbskega upora l. 1815 (Miloš Obrenovič) Srbi dobijo avtonomno oblast, ki je bila vzporedna s turško.S Sultanovim aktom l. 1830 so načelno odpravljena fevdalna razmerja turškega tipa, Srbiji pa je priznana lastna notranja uprava pod turško oblastjo.L. 1835 Miloš Obrenovič predlaga skupščini starešin ustavo, ki je bila sprejeta (svečnična ustava).

KNEZ DRŽAVNI SVET SKUPŠČINA

- Stran 35 -

L. 1838 turška ustava - to je druga srbska ustava

KNEZ SVET od l. 1858 do 1861 uvajajo skupščino

L. 1869 namestniška ustava. Skupščina ima pravico do pristanka pri sprejemanju predpisov.L. 1888 ustava - ljudska skupščina ima pravico zakonske iniciative in pravico do potrjevanja državnega proračuna (od l. 1882 je Srbija kraljevina).L. 1894 je Aleksander Obrenovič z državnim udarom obnovil ustavo iz l. 1869.L. 1901 jo je oktroiral - uvedel je dvodomni sistem (skupščina in senat).L. 1903 je po atentatu Aleksandra Obrenoviča bila obnovljena ustava iz l. 1888.

C. IZ DRŽAVNE UREDITVE HABSBURŠKE MONARHIJE str. 122

Ustavna ureditevL. 1848 - ustavna diploma, ki je predvidevala dvodomno predstavništvo ni prinesla pomiritve zato je cesar Franc Jožef od nje odstopil in pristal na izvolitev enodomne konstituante, ki se je sestala poleti l. 1848. Načelno je sprejela sklep o zemljiški odvezi, dela na ustavi pa so počasi napredovala. L. 1849 je cesar razpustil konstituanto in oktroiral ti. marčno ustavo, ki je predvidevala dvodomno predstavništvo. Do volitev v državni zbor ni prišlo. Prišlo pa je do tvorbe narodnostnih okrožij (Štajerka, Tirolska), nove ureditve sodišč in uvedbe avtonomnih občin.L. 1851 - silvestrski patent. Cesar Franc Jožef si je pridobil toliko moči, da je odpravil ustavo. Začenja se desetletje neoabsolutizma. Tak centralistični režim je doživel odpor že v sami monarhiji. Po izgubljenih vojnah s Francozi l. 1859 in Prusi l. 1866 je cesar bil prisiljen opustiti centralizem.

Avstro-ogrska (1867) in Ogrsko-hrvaška (1868) poravnavaL. 1867je objavljena A-O poravnava v obliki reskripta. Po tem sporazumu je A-O obsegala avstrijski del z glavnim mestom Dunajem in ogrski del z glavnim mestom Budimpešto. V avstrijskem delu je bil Habsburžan cesar, v ogrskem delu pa je bil ogrski kralj. Vsak del je imel svojo zakonodajo. Skupno pa so urejali vojsko, zunanje zadeve in finance v zvezi z vojsko in zunanjimi zadevami. O skupnih zadevah sta odločali delegaciji obeh državnih zborov.Sklicujoč se na svoj zgodovinski položaj (pacta conventa l. 1102) je Hrvaška v novem veku imela svoj plemiški zbor, tj. sabor z določeno avtonomijo. Zaradi tega so Madžari morali posebej urediti svoje razmerje - prišlo je do Ogrsko - Hrvaške poravnave, ki je taksativno določala zelo obsežne skupne O-H zadeve. Zakonodaja v skupnih zadevah je bila v pristojnosti državnega zbora. (za Hrvate je bil to neugoden kompromis). Hrvaška je samostojno urejala notranje in verske zadeve, prosveto in sodstvo.

Avstrijska upravna ureditev (glej shemo na str. 118)

Č. TRGOVINSKO PRAVO

V pravnem sistemu meščanskih držav je bila glavna panoga gospodarskega prava TRGOVINSKO PRAVO. Urejalo je vrste in pravni položaj oseb, ki so nastopale v gospodarstvu (trgovec, trgovska družba, komanditna družba) in gospodarske pravne posle (kupoprodaja na debelo, komisijska pogodba, špedicijska pogodba). V kontinentalni zakonodaji sta se uveljavila Francoski (vsebuje tudi menično pravo) in Nemški trgovinski zakonik, ki pa prepušča menično pravo posebnim zakonom.Po vzorcu francoskega trgovinskega zakona so nastali srbski, turški in črnogorski. Po vzorcu na nemški pa avstrijski, ki pa se je uporabljal tudi na Hrvaškem (v hrvaško srbskem prevodu) in zakon za BiH.

XII. MED SVETOVNIMA VOJMAMA

A. STARA JUGOSLAVIJA - USTAVNI RAZVOJ IN UPRAVNA RAZDELITEV

1. Priprave. V dobi stare Avstrije je meščansko politično vodstvo slovanskih narodov skušalo reševati nacionalno vprašanje v okviru te države npr. s konceptom trializma. Med 1. svetovno vojno so dozoreli pogoji za rešitev narodnostnega vprašanja zunaj starih okvirjev in sicer z združitvijo vseh jugoslovanov. Tak poskus je (v okviru zakonitosti izveden z):MAJNIŠKA DEKLARACIJA, ki so jo 30.5.1917 razglasili poslanci takoimenovanega jugoslovanskega kluba v Dunajskem državnem zboru, ki pa je kmalu s široko podpisno akcijo postala množična izjava za mir v kateri je

- Stran 36 -

Habsburški okvir stopil v ozadje. YU politiki v emigraciji so tedaj zastopali program, da se jugoslovani zedinijo zunaj avstro-ogrske, vendar sta se križali dve težnji: 1- srbski politiki so zastopali tezo pridružitve

drugih narodov Srbiji2- politiki iz avstro-ogrskih dežel so zastopali

tezo združitve in ustanovitve nove države. Nosilec prve teze je vlada kraljevine Srbije, nosilec druge pa YU odbor v Londonu.

KRFSKA DEKLARACIJA z dne 20.7.1917 pomeni kompromis med obema tezama in formalno sprejem teze združitve, vendar v prid monarhije v bodoči državi. Potem ko je postala zahteva po združitvi jugoslovanov med ljudstvom vse bolj odločna, je tudi politično vodstvo v domovini tik pred razsulom Habsburške monarhije nastopilo v tej smeri.

- 16. in 17. avgusta 1918 je bil v Ljubljani ustanovljen NARODNI SVET 24. septembra 1918 pa je bil na Zagrebškem sestanku sprejet program neodvisne države narodov YU dežel.- 6. oktober 1918 v Zagrebu ustanovljeno NARODNO VIJEČE SHS kot politično vodstvo J Slovanov na ozemlju A-O monarhije, ki je postavilo program zedinjenja in sprejelo načelo zastopstva - 1 delegat za 100.000 prebivalcev. Organi narodnega sveta na terenu so bili krajevni narodni sveti. Dejansko je začelo nastopati neko dvovladje med starimi oblastvi in narodnim viječem.

2. Država SHS (Slovencev, Hrvatov in Srbov) in zedinjenje.28. oktobra 1918 Avstija zaprosi za mir, Narodno viječe je v Zagrebu 28. oktobra razglasilo za vrhovno oblast na ozemlju, kjer so prebivali jugoslovani v mejah bivše A-O. To ozemlje je zdaj tvorila SHS, s tem se je Narodno viječe spremenilo iz političnega vodstva v vrhovni državni organ, v čigar imenu je izvajalo oblast njegovo predsedstvo. S tem nastane provizorična republika, ki še ni pomenila zedinjenja z drugimi YU narodi. Za zedinjenje je bil potreben sporazum med narodnim viječem in drugimi političnimi in državnimi faktorji, zlasti s srbsko vlado. Tako je 6. novembra Srbija priznala Narodno viječe za zakonito vlado Yu pokrajin na ozemlju bivše A-O. Neodvisno od tega sta se konec novembra Črna gora in Vojvodina po sklepu svojih skupščin pridružili Kraljevini Srbiji.Podobno pa je narodno viječe sklenilo 24.11.1918 ZEDINJENJE in postavilo odbor, ki naj bi v sporazumu z vlado kraljevine Srbije izvedel organizacijo enotne države.Odbor je v "adresi" na regenta 1. decembra 1918 izjavil pristanek na združitev, ki ga je regent sprejel. Tako sta adresa in njen sprejem pomenila zedinjenje. Po imenovanju nove vlade 20.12.1918 je 28.12.1918 sledil razpust Narodnega viječa in krajevnih narodnih svetov.

3. Mirovne pogodbe imenovane po krajih, kjer so l 1920/21 podpisane - Versajska pogodba z Nemčijo- Senžermenska pogodba z Avstrijo (od Avstrije Mežiško dolino in Jezersko)- Trianonska pogodba z Madžarsko (Yu ostane Prekmurje)- pogodba v Neuilyju (izg. Noji) z Bolgarijo- Sevres (izg. Sevr) s TurčijoJugoslovanske meje so zadevale druga, tretja in četrta.

4. Jugoslavija - s 1. decembrskim aktom ustanovljena država se je najprej imenovala Kraljestvo SHS, nato Kraljevina SHS, nazadnje od l. 1929 dalje pa Kraljevina Jugoslavija.

a.) začasno ljudsko predstavništvo je imelo vlogo pripraviti zakon o volitvah in poslovnik konstituante. 3. sept. 1920 je bil sprejet in je volilno pravico omejeval na moške, starost 21 let, pasivno volilno pravico pa so imeli pismeni, določen tudi najvišji odstotek kandidatov z univerzo.Volitve so bile izvedene pred poslovnikom, ki ga je Regent predpisal sam. Za sprejem ustave je bilo zadostna navadna večina vseh poslancev. 12.12.1920 je začela z delom ustavodajna skupščina, ki je 28. 6. 1921. sprejela vidovdansko ustavo.

b.) 28.06.1921 sprejeta VIDOVDANSKA USTAVA, ki je varovala kapitalistična razmerja, uzakonila je monarhijo in politično neodgovornost kralja. Izraža srbski militarizem. Upravne enote niso smele šteti nad 800.000 prebivalcev. S tem je ustava preprečevala, da bi YU narodi v okviru skupne države tvorili zaokrožene upravne enote. Oblast organizirana po načelu birokratskega centralizma. Zakonodajo vršita kralj in skupščina. Upravno oblast izvršuje kralj po ministrih, sodišča sodijo v kraljevem imenu. Vidovdanska ustava je bila edina

- Stran 37 -

ustava Slovencev sprejeta v celoti na skupščini. V dobi ko je veljala vidovdanska ustava je YU bila buržoazna monarhija z omejeno ustavnostjo in parlamentarizmom, ki ju izriva absolutistični vladar.

c.) šestojanuarska diktatura in oktroirana ustava. Zaradi nacionalnih nasprotstev je Yu parlamentarna kriza dosegla vrhunec z uboji v skupščini l. 1928. 6.januarja 1929 je kralj razveljavil Vidovdansko ustavo in razpustil skupščino. Razpustil je tudi upravne oblasti in ustanovil BANOVINE. 3. sept. kralj razglasi novo - oktroirano ustavo. Ustava uvaja dvodomni sistem. Ljudsko predstavništvo sedaj sestavljata senat in narodna skupščina. Noben sklep ni mogel biti sprejet brez pristanka obeh . Volilni sistem se ni bistveno razlikoval razen po vsedržavnih kandidatnih listah. Stranka, ki je dobila večino je imela zagotovljenih 2/3 sedežev. Stranka z manj kot 50.000 glasovi ni dobila mandata. Glasovanje je bilo ustno in javno. Upravičenci v senat so voljeni ali imenovani funkcionarji. Bilo je 9 banovin (Dravska, Savska, Vrbaska, Primorska, Zetska, Drinska, Donavska, Moravska in Vardarska. Revizijo ustave predstvlja uredba o banovini Hrvaški (l. 1939) ti. sporazum Cvetkovič - Maček. Nova banovina je obsegala prejšnjo Savsko in Primorsko in nekaj okrajev. Tako je za kratek čas nastala banovina, ki naj bi po obsegu ustrezala narodnostnim mejam, je imela nacionalno ime in nekaj avtonomije. Z ustavnovitvijo banovine je bila razpuščena skupščina.

č.) Omejevanje ustavnih pravic. KP YU je bila 3 najmočnejša stranka na volitvah zato:- 30.12.1920 vlada z OBZNANO prepove organizacijo in delovanje KPJ. L. 1921 zakon o zaščiti države.- skupščina obenem razveljavi mandate njenih poslancev.- isti zakon izide v obnovljeni obliki v času 6.januarske diktature, ki je preprečeval vse akcije, ki bi merile na spremembo oblasti - ZAKON O ZAŠČITI DRŽAVE.

5. SLOVENIJA.Slovensko ozemlje, ki je prišlo v državo SHS je dobilo ime Slovenija. a.) Prvi organ oblasti je bila narodna vlada za Slovenijo, ki je bila organizirana v 12 oddelkih s poverjeniki na čelu in je bila v bistvu ministrska vlada z vsemi resorji, vključno z vojsko in zunanjimi zadevami. Sestavljena je bila po sporazumu tedanjih strank in potrjena po Narodnem vječu. 4. novembra 1918 vlada odpravi prejšnjo deželno samoupravo.

b.) V znamenju zedinjenja 20.10.1919 je bila namesto te imenovana deželna vlada za Slovenijo, ki jo je že imenoval regent. Njeno ime je izražalo zanikanje posebne slovenske državnosti. Obsegala je le še predsednika, podpredsednika in 4 poverjenike. Resorji, ki niso dobili poverjenika so bili direktno podrejeni Beograjskim.Pred zedinjenjem je bila ustanovljena univerza v Ljubljani. V dobo deželne vlade spada tudi boj za slovenske meje, potem ko je država po Saint-Germainski mirovni pogodbi pridobila od Koroške le Mežiško dolino in Jezersko, je o ostalih delih Koroške odločil plebiscit 10.10.1920. Po Trianonski mirovni pogodbi 4.6.1920 ostane YU Prekmurje.Italija z Londonskim paktom 20.4.1915 vstopi v vojno na strani Antante, za kar ji je bilo obljubljenih precej A-O ozemelj z YU prebivalstvom, ki pa jih je v vojni večji del tudi zasedla. Po Rapalski pogodbi so Cres, Lošinj, Primorska z Istro pripadle Italiji.

c.) Po sprejetju Vidovdanske ustave je namesto deželne vlade postavljena pokrajinska uprava za Slovenijo., ki ji je načeloval pokrajinski namestnik. Ta je bil organ resornih ministrstev beograjske vlade. 1924 leta se Slovenija razdeli na dve oblasti, Ljubljansko in Mariborsko, ki sta jim načelovala velika župana, ki sta bila predstavnika BG vlade in ne avtonomne oblasti. V oblasteh so 1927 izvoljene skupščine, ki so lahko s sklepi spreminjale nekdanje deželne zakone. Tako oblasti bile ozemlja "samoupravnih" organov - oblastnih skupščin.

č.) 6.januarska diktatura razpušča oblasti in organe, ki pa so dejansko delovale še do konca leta.Upravno oblast urejata še: - zakon o banski upravi in - zakon o delitvi in nazivu kraljevine YU na upravna področja.Na tej podlagi se LJ. in MB. oblast združita v Dravsko banovino. Na čelu je bil ban, ki je izvrševal politično in upravno oblast kot drugostopenjska upravna oblast. Banska uprava se je delila na oddelke z načelniki in odseke s šefi. Bana in višje uradništvo je postavljal kralj. Deloval naj bi tudi banski svet kot banov posvetovalni organ (20 - 30 članov), postavljal pa ga je minister za notranje zadeve. Oktroirana ustava je banovine obdržala in jih opredelila kot upravne in samoupravne enote.

- Stran 38 -

d.) OKRAJI so bili upravna oblastva na i. stopnji. Okrajem je načeloval SRESKI poglavar, ki je vodil vse posle obče uprave z osebno odgovornostjo.

e.) OBČINE - z ustanovitvijo "oblasti" je prešel nadzor nad občinami na te organe. Nove župane so po 6.januarski diktaturi imenovali veliki župani. Občina je morala šteti vsaj 3000 prebivalcev. Ker so bile občine majhne, je sledilo združevanje občin (komasacija).Mestne občine so ostale nekdanje statutarne občine. Te občine so bile v zakonu izrecno navedene: Celje, Ljubljana, Maribor, Ptuj. Organa mestnih občin sta predsednik in mestni svet. 1/3 članov sveta je postavil ban, 2/3 pa sta voljeni.

B. PRAVNA OZEMLJA (OBMOČJA) STARE JUGOSLAVIJE INPOENOTENJE PRAVA

Tik pred prvo svetovno vojno so ozemlja, ki so l. 1918 bila združena v kraljevini SHS, pripadala trem državam - A-O, Srbiji in Črni gori in v okviru A-O različnim pravnim redom.

1. Poenotene in nepoenotene panoge. Takojšnje poenotenje ni bilo mogoče in tako je bilo treba ohraniti različnost pravne ureditve, dokler neka pravna materija ni bila urejena na novo z enotnim zakonom.Z enotnim zakonom sta bila najprej urejena kazensko pravo in kazenski postopek (l. 1929). V teku postopnega poenotenja so v precejšnji meri upoštevali staro zakonodajo različnih pravnih ozemelj. Zlivanje pravnih redov je omogočalo razmeroma visoko raven zakonov. Civilno pravo je ostalo nepoenoteno. Novo zakonodajo pa je poleg naštetih dobil še civilni pravdni postopek (l. 1930). V letu 1937 pa sta bila uzakonjena prva dva dela trgovinskega zakonika.

2. Pravna območja. Glede nepoenotenih pravnih panog je Yu obsegala 6 pravnih območij v katerih se kažejo mnogi razločki v prejšnjem pravnem razvoju (obdržala so se do razpada stare YU). Območja so:- SLOVENIJA in DALMACIJA (prej Avstroogrska - avstrijski del). Na tem ozemlju so veljali avstrijski zakoni, kot so bili l. 1918. Poleg teh so veljali še predpisi narodne vlade in deželni avtonomni zakoni. Obči državljanski zakonik velja v novelirani obliki, zakonska zveza se je praviloma sklepala pred organi verskih skupnosti.- HRVAŠKA in SLAVONIJA (posebni status) sta imeli skupno ogrskohrvaško pravo, delno hrvaško, delno avstrijsko. Obči državljanski zakonik velja v nenovelirani obliki. Sklepanje zakonske zveze je potekalo pred organi verskih skupnosti.- VOJVODINA in MEÐIMURJE (prej Avstroogrska) Nista imeli civilnega zakona. Zakonska zveza se sklepa v civilni obliki.- BOSNA in HERCEGOVINA. Tu se uporablja islamsko in turško pravo. Ponekod se uporablja tudi Obči državljanski zakonik kot usus fori (raba sodišč). Zakonske zveze se sklepajo pred organi verskih skupnosti.- SRBIJA. Veljalo je pravo bivše kraljevine Srbije, za področje civilnega prava pa Gradjanski zakonik. Sklepanje zakonske zveze je spadalo pred organe pravoslavne cerkve.- ČRNA GORA. Civilno pravo je urejal Opšti imovinski zakonik, glede zakonske zveze pa je bilo tako kot v Srbiji.

3. Sodstvo.Eno samo vrhovno sodišče ne bi moglo obvladati takšno raznoličnost pravnih redov, izvirajočih iz različnih tradicij. Zato je bila struktura pravnih ozemelj hkrati tudi okvir za strukturo sodišč, ki so različne pravne rede izvajala. Praviloma je za vsako pravno območje delovalo vrhovno sodišče. Izjema je bila Slovenija-Dalmacija, ki nista imeli svojega posebnega vrhovnega sodišča. Po ustanovitvi banovine Hrvaške je bilo za pravno ozemlje Slovenije (brez Dalmacije) ustanovljeno vrhovno sodišče v Ljubljani. Tako so na opisani način ob nastanku YU nadomestili vrhovno sodišče na Dunaju. Ker pa sta tudi višji deželni sodišči (v Gradcu in Trstu) ostali zunaj nove države je bilo ustanovljeno višje deželno sodišče v Ljubljani.

C. UPRAVA IN PRAVO PRI SLOVENCIH ONSTRAN DRŽAVNE MEJE

1. Italija - Julijska krajina (ozemlje narodnostne manjšine)

- Stran 39 -

Z pokrajine, ki jih je dobila Italija na nekdaj Avstrijskem ozemlju zahodne Slovenije in Hrvaške Istre, se je uveljavil slovenski naziv Julijska krajina. V pokrajini je italijanska (okupacijska) oblast v strukturi upravnih organov upravo poverila svojim gerentom in komisarjem tako da so odstavili slovenske občinske svete in župane. Rabo slovenščine pred sodišči so odpravili sodni organi sami, pozneje pa je to doživelo svoj epilog v kraljevem dekretu. Na področju šolstva so upravni organi odpravljali slovenske šole. Preganjanje slovenščine v cerkveni rabi se je ponekod izvajalo tudi v upravnem postopku. Pritisk pa so izvajali tudi na slovensko društvo in časopise.

2. Avstrija - del KoroškeDel Koroške s slovenskim prebivalstvom je postal ozemlje narodnostne manjšine v Avstriji.

3. Madžarska - PorabjeZunaj meja YU je ostalo tudi Porabje. Kakor že na Ogrskem, tako tudi med obema vojnama so porabski Slovenci ostali brez najosnovnejšega pravnega varstva svojih narodnostnih pravic. XIII. ODLOMKI IZ CIVILNEGA PRAVA

A. PREPUŠČANJE STVARI ALI DONOSOV OD DOBE OMEJENE PISMENOSTI DO ZEMLJIŠKE KNJIGE

1. Izročitev stvariGlavni izvedeni način pridobitve je bila izročitev (traditio). Pri premičninah tako, da je dotedanji lastnik novemu stvar prepustil v posest. Pri nepremičninah pa je v bistvu postopek bil enak s tem, da se stvar sama ni mogla dobesedno izročiti. Zato so pri nepremičninah pri izročitvi uporabljali simbole (za zemljo - izročitev grude zemlje z zataknjeno vejico, pri hiši - ključ ali trsko z vrat). Izročitev simbolov je omogočala, da so izročitev opravljali tudi na drugem kraju. Z napredovanjem pismenosti je začel naraščati pomen dokumenta o izročitvi nepremičnine. Nepremičnine je zdaj lahko predstavljala listina, na podlagi katere je bila pridobljena. Ob nadaljnji odsvojitvi se je izročitev izvršila s tem dokazilom. V mestih so začeli zbirati take listine v posebnih zbirkah, ali pa so vpisovali izročitve nepremičnin v mestne knjige. Jeseniški rudniški red (14. st.) je za izročitev nepremičnin določal, da je treba izročitev izvršiti pred sodnikom, ki je primerjal staro in novo listino o izročitvi.Vsi pisani dokumenti so nepremičnino samo opisovali po zemljiščnem imenu ali pa po legi med sosedi, s čimer pa ni bil določen točen obseg zemljišča. Mejo zemljišča so nadalje varovali mejniki (črepinje, bankovci, uhanje otrok).

2. Izročitev pravice do donosov V mnogih primerih se ni izročala nepremičnina, temveč le ta ali oni užitek od nje (odvetščina, desetina,...). Register možnosti za izročitev so imeli v investituri, ki obsega poleg dejanske izročitve stvari tudi vse vrste donosov od nje, pravic na stvari ali celo pravic, ki sploh niso vezane na določeno stvar. Predmet investiture so bili na primer fevdi in celo cerkvene funkcije.

3. Socialna pogojenostPlemiška in meščanska lastnina sta bili že v začetku novega veka v prostem prometu. Promet z nepremičninami med kmeti je bil odvisen od značaja kmečkih zajmov. Le zajma po kupnem in gorskem pravu sta nudila pogoje za nepremičninski promet med kmeti.

4. Razvoj zemljiške knjigeVarnost nepremičninskega prometa so do srede 18. stoletja skušali doseči z javnostjo prodaje, zastavitve.... na sestankih pravde, vpisom v njihove zapisnike, z izstavljanjem in izročanjem listin, z mejniki. To so srednjeveška sredstva, ki niso mogla nuditi varnosti za kreditni promet (zlasti ne jemanja in dajanja posojil na hišo in zemljišče). Bistveno novost za to pomeni uvedba zemljiške knjige.a.) Za domovino zemljiške knjige velja Češko-Moravska v 18.st. Ne gre za nič drugega, kot za izpopolnjene zbirke listin o nepremičninskem prometu. Tam so od 13. st. zbirali razne listine, tudi sodbe in pogodbe, ki so zadevale plemiško posest na enem mestu. V 17. st. začnejo zbirati tudi zasebne pravne listine. Take zbirke listin so veljale za "DEŽELNO DESKO". Pomen zamljiške knjige je ta zbirka dobila, ko je postala javno dostopna in da neizkazane pogodbe niso mogle veljati proti tistemu, ki se je zanesel na to zbirko.Tudi na slovenskem deželna deska ni bila nič drugega kot kronološka zbirka listin, ki so jo vezali v več vzporednih serijah. Te serije so se razlikovale po pravnem značaju listin in so bile vidno zaznamovane s tem, da so imeli folianti posameznih serij različno barvo (plavi - kupoprodaje, poravnave; rdeči - zadolžnice; rumeni -

- Stran 40 -

ustanove). Na slovenskem smo poznali deželno desko za plemiška zemljišča, kranjsko zemljiško knjigo za podložniška zemljišča in zemljiško knjigo svobodnikov.

b.) Leta 1833 so z razširitvijo indeksov uvedli vložke. Zbirka listin je ostala, poleg nje pa so vodili še GLAVNO KNJIGO v kateri je bil za vsak zemljiški kompleks odmerjen prostor, kamor naj bi se pregledno, v koloni vpisovali podatki o lastnini in bremenih.Tak, za en kompleks vnaprej približno rezerviran prostor v knjigi, je vložek. Za informacijo o zemljišču je bilo dovolj pogledati podatke na vložku. Po marčni revoluciji so l. 1851 prenesli vodstvo knjig, razen deželne deske, na okrajna sodišča. Slabost te knjige je slab opis nepremičnine. To se je izboljšalo s povezavo zemljiške knjige s katastrom.

c.) Zveza s katastromKataster se razlikuje od zemljiške knjige. Kataster je sestavljen za davčne namene (imenjska knjiga - terezijanski kataster, jožefinski kataster, franciscejski kataster), zemljiška knjiga pa zaradi varnosti prometa z nepremičninami. Kot tretji pojem je treba razlikovati urbarje.Urbarji so seznami dohodkov zemljiškega gospoda od podložnikov. Šele franciscejski kataster je bil uporaben za zemljiško knjižne namene. Podlago za tako preureditev zemljiške knjige je dal Zakon o zemljiški knjigi iz l. 1871, ki so mu sledili še deželni zakoni. Od tedaj zemljiške knjige imajo kopijo katastrske mape, kar pa je omogočeno, da so v zemljiški knjigi nepremičnini opisovali s parcelno štavilko.

č.) Razvita oblika zemljiške knjige - zadnjih sto let je bila zemljiška knjiga sestavljena iz treh delov:- glavna knjiga, ki vsebuje vložke po tekočih številkah nastanka in se vodi za vsako katastrsko občino- zbirka listin, ki se vodi kronološko za vse katastrske občine enega sodišča- uradna kopija katastrske mape.Vsak vložek vsebuje list "A" - opis nepremičnine z navedbo parc. številk. Vse parcele enega lastnika na območju ene katastrske občine se vpišejo v en vložek.

list "B" - lastninski list s podatki lastnikov po kronološkem redu.

list "C" - bremenski list z navedbo bremen.Vpis v zemljiško knjigo se mora izvajati po točno določenih formulah.

d.) Posebne zemljiške knjige. rudniške, železniške, naftne knjige

B. OBLIGACIJSKO PRAVO¸Prava fevdalne dobe so poznala predvsem posle iz rok v roke. Ker dolgo niso poznali obveznosti, ki so se sklenile s tem, da jih je bilo treba izpolniti šele čez določen čas (ti. dolgoročni posli) niso ločili obligacij (kot obveznosti med dvema osebama) od prenosa lastnine. 1. Splošni razvojJe usmerjen od: - pravnih poslov iz rok v roke (obligacijska plat je komaj zaznavna) v- realne kontrakte (to je kombinacija posla iz rok v roke z neko bodočo obveznostjo) sledi- obveznosti s soglasjem (konsenzom - načelo obljuba dolg dela)

2. Razvoj obličnosti (formalnosti) pri pogodbahObličnost pri pogodbah naj bi deklarirala sklenitev pogodbe. Težnja sega od bolj formalnih k manj formalnim načinom. Formalnosti so:- konstitutivne formalnosti (brez njih pogodba ne velja)- deklaratorne formalnosti (gre za zavarovanje pogodbe, ki pa jih izbirajo stranke same po svoji volji)Obličnosti so bile:- priče, ki v primeru spora lahko izpovedo, kaj sta se stranki dogovorili- pismeno fiksiranje pogodbe, listina v podporo spominu- pečatenje listin- notarji, so bile osebe, ki so po svojem položaju ali drugih lastnostih uživale posebno

zaupanje, tako da je po njih zapisana pogodba imela nedvomno veljavo. - likof, ob sklenitvi pravnega posla, udeležene osebe izpijejo nekaj alkohola.

3. Utrditev obveznosti (veljala je za utrditev kakršnihkoli obveznosti)

- Stran 41 -

a.) Razvoj Začetna stopnja je osebno jamstvo dolžnika ali poroka. Najstarejše osebno jamčevanje je lahko privedlo do zasužnjevanja. 2. stopnja omili jamstvo na začasen zapor, 3. stopnja jamčevanja pa se omeji na premoženje. V višji fazi se je izpolnitev obveznosti zavarovala s stvarjo, torej z njeno zastavitvijo.

b.) Zastavitev - pri zastavitvi se v pravni zgodovini razlikujeta:- starejša zastavitev; pri tej je zastavni upnik dobil s posestjo tudi užitek nepremičnine oziroma pravico do njenih donosov.- novejša zastavitev; če zastavitelj nepremičnino obdrži in mu ta odvzame šele po izvršitvi

obveznosti v sodnem izvršilnem postopku.

Pri starejši zastavi ločimo:mrtvo zastavo - donosi so pripadali zastavnemu upniku ne da bi se zaradi tega zmanjševala glavnica.živo zastavo - donosi, ki jih zastavni upnik dobiva od zastavljene nepremičnine, se odštevajo od dolga. Predmet zastavitelju oživi, dolg pa odmira.

REŠILNI KUP omogoča prodajalcu, da v določenem roku vrne kupnino in mu prodana stvar pripada nazaj.

Pri starejši zastavi se oblikuje še:- zapadlostna zastava, po preteku plačilnega roka je zastavni upnik postal lastnik zastave.- prodajna zastava, zastavo upnik proda in z izkupičkom poravna dolg, ostanek pa vrne

dolžniku. Če je bil izkupiček manjši od dolga, je zastavitelj oz. dolžnik še vedno za razliko jamčil s svojim premoženjem.

Premičninska zastava: - skrinjska zastava (zastava stvari) - jedoča zastava (zastava živine)

Zastavo so ustanovili v določenih primerih tudi z rubežem.

c.) Slovenija Po Ptujskem statutu zastavni upnik ne odgovarja za naključno uničenje zastavljene stvari. Z druge strani pa tudi on ne more več terjati dolga, razen, če pogodba drugače ne določa. To pravilo velja za jedočo zastavo, ne pa za skrinjsko zastavo.

č.) Evikcija - v primeru, da bi se pojavil tretji upravičenec, ki bi zastavljeno, prodano ali priposestvovano stvar odvzel pridobitelju (češ da je do nje bolj upravičen), je moral odsvojitelj nuditi dodatno varnost. To njegovo odgovornost imenujemo odgovornost za evikcijo.

d.) Pogodbena globa - obveza dolžnika, da upniku plača fiksno določeno pogodbeno globo, če obveznosti ne bi izpolnil. Globa je bila sprva 1/3 pogodbenega dolga, kasneje pa so jo upniki sami določali. V 14. st. se ta obveza dodatno formalizira s pismom v katerem se dolžnik obvezuje plačati globo, ki jo določi upnik. S takim pismom je upnik dosegel takojšnjo izvršbo.

C. ZAKONSKA ZVEZA

Med najstarejše podlage za sklepanje zakonske zveze štejemo kup in ugrabitev neveste.Za nastanek zakonske zveze je bilo vedno potrebnih vsaj nekaj pravnih ali obrednih dejanj, poleg tega pa še izvršitev zakona s telesno združitvijo. Samo telesna združitev ni tvorila zakonske zveze. Tako je veljal pluralizem dejanj pri sklepanju zakona.- konsenz ženina in neveste prvotno ni prihajal v poštev. O zakonski zvezi so se dogovarjali zastopniki družin. Konsenz prihaja v poštev kasneje in je izražen z besedami, ki jih ženin in nevesta izgovarjata pred duhovnikom.- cerkveni vpliv se je uveljavil postopoma in počasi. L. 873 je papeževo pismo prepovedovalo razvezo zakona. Zastopa in uveljavlja monogamnost in prepoveduje razvezo. Cerkveno pravo je v zadnjem obdobju srednjega veka razlikovalo dve vrsti veljavnih porok: - cerkvene (javne in pred duhovnikom)

- necerkvene (skrivne - proti volji staršev)

- Stran 42 -

Č. KODIFIKACIJE CIVILNEGA PRAVA V 19. STOLETJU

Recepcija rimskega prava, deli cerkvenega in fevdno pravo so v 16. in 17. st. veljali kot obče pravo. Že v dobi absolutizma pa so obče pravo čutili kot nekaj zastarelega, posebej pa po odpravi fevdalnih odnosov. Tako se je pojavila potreba po kodifikaciji civilnega prava.

1. Obči državljanski zakonik (državljanski v tej zvezi pomeni isto kot civilni)Za kodifikacijo ODZ sta pomembna absolutizem in naravno pravo, oba nasprotnika občega prava.Prvi osnutek je nastal za Avstrijo, pod vlado Marije Terezije. L. 1770 je bil odklonjen zaradi preobsežnosti. Konec 18. st. je jožefistični pravnik Martini izdelal napreden osnutek, ki so ga poskusno uveljavili v Zahodni Galiciji. ODZ je začel veljati 1.1.1812. Naziv državljanski pomeni isto kot civilni. V avstrijskem delu habsburške monarhije so ODZ novelirali v treh delih l. 1814, 15 in 16. Tako je v Sloveniji in Dalmaciji veljal noveliran ODZ. Tako ODZ ureja tiste pravne panoge, ki jih pravna teorija uvršča v civilno pravo: osebno, premoženjsko in dedno pravo.

2. Srbski graðanski zakonik je priredba ODZ, ki jo je opravil Jovan Hadžič. Razlika med avstrijskim ODZ in srbskim GZ je bila glede dedovanja žensk, ki so po srbskem zakoniku prišle v poštev kot dediči le, če ni bilo moški dedičev. Izpuščena so tudi določila o zakonski zvezi, dobili pa so določilo o veliki družini - zadrugi, ki je ODZ ni poznal. Vendar so bila določila protislovna, saj naj bi bila zadruga hkrati pravna oseba in solastniška skupnost. Zakonik je veljal v Srbiji, kasneje pa še na Kosovu in v Makedoniji.

3. Opšti imovinski zakonik Na iniciativo črnogorskega kneza je prevzel redakcijo zakonika prof. Bogišič. Po 15- letnem zbiranju in pripravah je nastal osnutek, ki je znatno upošteval veljavno običajno pravo in dejstvo, da so črnogorci živeli v hišnih zadrugah in plemenih. Razglašen je bil l. 1888. Vsebuje elemente plemenskega prava.

4. Turška kodifikacija Medžele v stari Yu ni več prihajala do praktične veljave.

XIV. ODLOMKI IZ KAZENSKEGA PRAVA

Namen kazenskega prava je s prisilnimi sredstvi zagotoviti obstanek določenega družbenega reda in razmerij, ki ga tvorijo.

A. IZVIR IN RAZVOJNE TEŽNJE

Kazensko pravo ščiti neko skupnost navznoter in navzven. Na področju zaščite navznoter se je razvijala brezpokojnost. Oseba, ki je bila razglašena za brezpokojno, je bila brez pravic, zaščite in je bila prepuščena knezu ali vsem pripadnikom skupnosti. Nekje je veljala dolžnost, nekje pravica, da tako osebo ubijejo. V razmerju med dvema skupnostima , nad katerima ni bilo učinkovite skupne oblasti, se je pojavljalo maščevanje. Kadar gre za oblike smrtne kazni, nekaj korenin kazenskega prava sega, tudi na sakralno področje (češ, da so se razvijale iz obetov - žrtev višjim silam). Iz sakralnega področja so v poznejše kazensko pravo sprejeli zlasti nekaj vrst smrtnih kazni, ki so po oblikah še dolgo spominjale na ta izvor. Razvoj kazenskega prava teži v področje državne oblasti, odgovornost se individualizira, upošteva se moment krivde (silobran, razsodnost, stanovske razlike se izravnajo).

B. MAŠČEVANJE

Osnovni motiv maščevanja je povrnitev zla za zlo (ki je prepuščeno rodbinski ali plemenski skupnosti ubitega), pri čemer ni nujno, da ta povrnitev zadene prav krivca (kolektivna odgovornost).Največkrat dopustno pri uboju in telesnih poškodovanjih, včasih tudi pri požigu, okrnjenju časti. Razvojne stopnje maščevanja:- prosto in neomejeno maščevanje- omejitev maščevanja na obseg, ki ustreza teži povoda- sklenitev začasnega premirja, ki se pri Slovanih imenuje VERA- uvedba fingiranega (navideznega) maščevanja, imenovanega pokora (maščevanje dobi obredno obliko)

- Stran 43 -

- zaključna razvojna stopnja je poravnava (kompozicija), pri kateri daje krivec napadeni skupnosti zadoščenje s plačilom denarne vsote (spravnine, krvnine)V dobi kompozicije se v sistemu maščevanja občutno vmešava država, ki si zagotavlja svoj delež pri gmotni poravnavi. Na slovenskem velja kompozicijski sistem. Najdlje se ohrani maščevanje na slovenskem do 16. st. mimo vseh zakonov in sicer v obliki pustošenja - sorodniki ubitega vdrejo na ubijalčevo zemljišče in pokončajo, pohodijo vse kar na njem najdejo.

C. KAZENSKO PRAVO V SREDNJEM VEKU

1. Storilec.Dokler je veljala kolektivna odgovornost - lahko je odgovarjal vsak član skupnosti. Ko se kazenska odgovornost omeji na storilca, se oblikujeta pojma prikrivanja in pomoči.2. Kazniva dejanja. Pravilo, da ni kazni za dejanje, ki ni v zakonu določeno kot kaznivo, v srednjem veku in daleč v novi vek še ni veljalo. Naštevanje kaznivih dejanj v srednjeveških pravnih zapisih dajejo podobo na katera KD so posebno pazili (so bila posebno pogosta). 3. Kazen. Namen kazni - zastraševanje, odvračanje od storitve zločinov (splošna prevencija). - povračilo (specialna prevencija)Značilnosti srednjeveških kazni: - javnost izvršitve

- surovost- diferenciranost po osebnem, socialnem položaju obsojenca

Prostostne kazni so bile malo v rabi.Denarne kazni (zelo stare) so bile imetniku sodne oblasti najbolj ljube.

Č. KAZENSKO PRAVO IN POSTOPEK V ZAČETKU NOVEGA VEKA

1. Glavne norme. * Malefični redLjubljana l. 1514 dobi malefični red (red in zakon) za izvrševanje kazenskega sodstva. L. 1566 je bil uvrščen v privilegijsko knjigo in potrjen. Ljubljanski malefični red je v tedanjih nižje avstrijskih deželah ena izmed prvih uzakonitev kazenskega prava in postopka.*Constitutio criminalis carolina CCC Ta kazenski zakonik je objavil Karl Veliki za nemško cesarstvo l. 1532. *Kranjski red l. 1535Ni se obdržal, bil je redigiran po redu za nižjo Avstrijo iz l. 1514. *Štajerski red l. 1574Naslanja se na določila CCC. *Koroški red l. 1577Kaže dokaj originalne poteze pri urejanju tovrstnih zadev.

2. Materialno pravo.V splošni presoji storilca je zakonodaja iz 16. st. nekoliko jasneje urejala odgovornost umobolnih, silobrana,...Mnogo izčrpnejša pa je pri navedbi KD in njihovih posledic. Analogija je bila še vedno dopustna. Po vrstah kazni ni bilo bistvenih razločkov od srednjega veka. Surovost srednjeveških kazni je veljala še dolgo v novem veku. Zabloda je preganjanje vešč.

3. Kazenski postopek.V kazenskem postopku je prisotna tortura. Z mučenjem so osumljencu hoteli izsiliti priznanje in ugotoviti sostorilce ter pomočnike. Torture so se nedvomno posluževali v celem srednjem veku. Lastnost pravno sankcioniranega sredstva pa tortura dobi šele proti koncu srednjega veka. Kdaj in kako je bila tortura uvedena v slovenskih krajih, je vsaj za zdaj težko presoditi. Ljubljanski malefični red jo je poznal. Da mu ni bila nova, pa kaže dejstvo, da jo podrobneje ne opisuje. V preiskavi (inkviziciji) je bil sodnik obenem preiskovalec in tožilec (inkvizicijska maksima). Glavni postopek je potekal za zaprtimi vrati: - o uvedbi postopka in torture so odločali prisedniki- s torturo izsiljeno priznanje je osumljenec moral ponoviti na zapisnik (sicer so jo ponovili)- sodnik se je sestal s prisedniki, seznanili so se z rezultati raziskave, sledila je obtožba in dgovor- če je priznal, so se posvetovali o sodbi ter so javno izrekli vsak posebej pristanek na sodbo

- Stran 44 -

- sledili so razglas, prelom palice in izročitev rablju

4. Reforme.Med pisci, ki so zahtevali odpravo zastarelega stanja, je postal posebno znan italijansko avstrijski pravnih Cesare Beccaria, s svojim spisom o hudodelstvih in kaznih iz l. 1764. Zagovarjal je: namen kazni naj bi bila specialna in generalna prevencija, kazni naj bi predpisoval samo zakonodajalec, bil je proti surovim kaznim, zlasti proti smrtni kazni, zavračal je torturo. L. 1768 kazenski zakonik in postopnik Marije Terezije (Constitutio Criminalis Theresiana). Obdržal je inkvizicijsko maksimo, torturo in surove kazni. L. 1776 je Marija Terezija odpravila torturo ter izdala navodilo naj se smrtne kazni po možnosti nadomestijo s prisilnim delom. L. 1787 zakon o hudodelstvih in kaznih Jožefa II. je že jasno formuliral načelo, da je za kaznovanje potreben naklep in prosta volja. Kazni so bile: zapor z javnim delom, zapor brez javnega dela, prikovanje, pretepanje s palico, korobačem ali šibanje...L. 1803 zakon o hudodelstvih in težkih policijskih postopkih. Za olajševalno okoliščino šteje zanemarjeno vzgojo.L. 1853 pride do ločitve materialnega prava in postopka. XV. USTVARJANJE NOVEGA PRAVNEGA REDA

03.02.1945 je predsedstvo AVNOJ-a izdalo odlok s katerim so razveljavili vse predpise, ki so bili izdani med okupacijo, po okupatorjih in njihovih pomagačih. Odpravili so tudi predpise stare YU, kolikor so nasprotovali pridobitvam narodnoosvobodilne borbe. Uporaba starih predpisov se je označevala "smiselna uporaba". V prvih desetletjih je pri izdajanju novih predpisov daleč prevladovala zvezna zakonodaja.

- Stran 45 -