167
U V O D Ustanovitev Rima datirajo zgodovinarji z l. 754 pred našim štetjem. Leta 509 so v Rimu uvedli republiko z dvema konzuloma, izvoljenima za eno leto. Tedaj se Rimljani delijo na particije in plebejce. Patriciji, gospodarsko močnejši, so vzeli vodstvo republike v svoje roke, plebejci pa so se leta 494 izselili iz Rima. Vrnili so se, ko so jim particiji zagotovili ljudske tribune kot plebejske magistrate. Ti so zahtevali zapis pozitivnega prava. Rimski senat je po desetletnem prizadevanju plebejcev sklenil, naj se za leto 451, namesto komzulov, izvoli deset mož z nalogo, da napišejo zakone. Prvi decemviri (le patriciji) so napisali zakone na 10 bronastih plošč. Naslednje leto so izbrali decemvire (tudi plebejce), ki so dodali še 2 bronasti plošči zakonov. Zakonik se imenuje zakonik dvanajstih plošč (Zakonik XII. plošč) - civilno pravo. Po uničenju Kartagine je okoli Sredozemskega morja nastala velika svetovna država, plebejci pa so polagoma dosegli politično enakopravnost s patriciji. Leta 30 je Oktavijan, po tretji državljanski vojni, ostal edini zmagovalec. Uvajati je začel principat, kot umerjeno obliko monarhije, zamišljeno kot teritorialno in stvarno delitev oblasti med princepsom in senatom. Rimska država je imela tedaj dve stoletji miru in blagostanja, princepsova oblast se je krepila, senatova pa pešala. Sledi Dioklecijanova doba, ki je prešel na absolutno monarhijo - dominat. Teodizij I. je rimski imperij dokončno razdelil na vzhodno in zahodno cesastvo, prvo se je končalo 1453. leta, drugo pa 476. leta. V novi prestolnici, Constantinopolisu, je cesar Justinijan I skušal obnoviti rimsko cesarstvo. Njegov politični program se ni uresničil, proslavil pa se je kot kodifikator rimskega prava. PERIODIZACIJA RAZVOJA RIMSKEGA PRAVA CIVILNA DOBA: sega od Zakonika XII. plošč (451-449) do konca druge punske vojne 201. leta pred našim 1

Zapiski Rimsko pravo

Embed Size (px)

Citation preview

Page 1: Zapiski Rimsko pravo

U V O DUstanovitev Rima datirajo zgodovinarji z l. 754 pred našim štetjem. Leta 509 so v Rimu uvedli republiko z dvema konzuloma, izvoljenima za eno leto. Tedaj se Rimljani delijo na particije in plebejce. Patriciji, gospodarsko močnejši, so vzeli vodstvo republike v svoje roke, plebejci pa so se leta 494 izselili iz Rima. Vrnili so se, ko so jim particiji zagotovili ljudske tribune kot plebejske magistrate. Ti so zahtevali zapis pozitivnega prava.

Rimski senat je po desetletnem prizadevanju plebejcev sklenil, naj se za leto 451, namesto komzulov, izvoli deset mož z nalogo, da napišejo zakone. Prvi decemviri (le patriciji) so napisali zakone na 10 bronastih plošč. Naslednje leto so izbrali decemvire (tudi plebejce), ki so dodali še 2 bronasti plošči zakonov.

Zakonik se imenuje zakonik dvanajstih plošč (Zakonik XII. plošč) - civilno pravo. Po uničenju Kartagine je okoli Sredozemskega morja nastala velika svetovna država, plebejci pa so polagoma dosegli politično enakopravnost s patriciji.

Leta 30 je Oktavijan, po tretji državljanski vojni, ostal edini zmagovalec. Uvajati je začel principat, kot umerjeno obliko monarhije, zamišljeno kot teritorialno in stvarno delitev oblasti med princepsom in senatom. Rimska država je imela tedaj dve stoletji miru in blagostanja, princepsova oblast se je krepila, senatova pa pešala.

Sledi Dioklecijanova doba, ki je prešel na absolutno monarhijo - dominat.

Teodizij I. je rimski imperij dokončno razdelil na vzhodno in zahodno cesastvo, prvo se je končalo 1453. leta, drugo pa 476. leta. V novi prestolnici, Constantinopolisu, je cesar Justinijan I skušal obnoviti rimsko cesarstvo. Njegov politični program se ni uresničil, proslavil pa se je kot kodifikator rimskega prava.

PERIODIZACIJA RAZVOJA RIMSKEGA PRAVA

CIVILNA DOBA: sega od Zakonika XII. plošč (451-449) do konca druge punske vojne 201. leta pred našim

1

Page 2: Zapiski Rimsko pravo

štetjem - mejniki so življenski odnošaji rimskih občanov (cives).PRETORSKA DOBA: traja od 201. leta do leta 27 pred našim

štetjem (Avgust) - pretorski edikti uvajajo začasne potrebne reforme, iz katerih nastaja nova plast honorarnega, pretežno pretorskega prava.

KLASIČNA DOBA: traja od leta 27 do 300. po našem štetju- Avgustov principat - do konca Dioklecijanove vlade - za ta čas je značilno delovanje klasičnih pravnikov, ki oblikujejo nova pravna pravila, na osnovi starega prava.

POSTKLASIČNA DOBA: od leta 300 do vladavine Justinijana (527-565). Poleg novega cesarskega prava skušajo zbrati tudi najboljše dosežke preteklosti, zlasti klasične dobe - uspeh teh prizadevanj je JUSTINIJANOVA KODIFIKACIJA

CIVILNO PRAVNA DOBAZakonik XII. plošč (stvarno pravo, dedno - le oporoka, civilno pravni posli)Kodifikacija je teoretično ostala v veljavi do Justinijanove kodifikacije, čeprav je bil tedaj že večji del spremenjena. V določbah zakonika se kažejo značilnosti rimske družbe, ki so jo sestavljali povečini mali in srednji kmetje. Temeljna družbena celica je družina, združena pod oblastjo rodbinskega očeta - pater familias. Oblast le-tega traja do njegove smrti. Oblast mu daje pravico nad življenjem in smrtjo otrok, sme jih prodati /pazi 3xprodaja sina/, le oče je lastnik premoženja, otroci in žena in manu so podrejene osebe. Veljavni so tudi zakoni, v katerih žena ni več pod moževo oblastjo - zakon sine manu. Prepovedani so zakoni med patriciji in plebejci - to je odpravil leta 445 poseben zakon - lex Cornelia.Zakonik ne podaja celotnega prava - ni splošnih temeljnih določb npr. o očetovski in moževi oblasti, o lastninah, pogodbah, dedovanju itd. Napisani so samo tisti predpisi, ki so se zdeli zakonodajalcu sporni in jih je izrecno določil. Glede premoženjskega prava je poskrbel le za stvarno pravo, v dednem pravo pozna samo oporoko. Urejen je civilni pravdni postopek - si in ius vocat itd. (Če je Rimljan hotel začeti pravdo zoper drugega občana, ga je pozval pred pravosodni magistrat in toženec je moral slediti pozivi, sicer je smer tožnik uporabiti silo. Bolehnemu in staremu je tožilec moral preskrbeti prevoz. Urejen je postopek osebne izvršbe. Zakonk vsebuje tudi nekaj kazenskih, upravnih in sakralnih določb. Načeloma so določbe Zakonka veljale za Rimljane ius civile. Pod te določbe so spadali norme o ženitvah med Rimljani, o očetovski oblasti, o pridobitvi lastnine z manicipacijo, z in iure cesijo, sestavo oporoke, civilno pravdanje.Ius gentium so določbe, ki so veljale za Rimljane in za tujce - to so praviloma o kupni in prodajni pogodbi, o prenašanju lastnine s tradicijo (izročitvijo). Tujcem so pripoznavali sposobnost za medsebojno trgovanje - commercium, redko pa enakopravnost glede sklepanja ženitev(conubium).Tudi po decemviralni zakonodaji je večji del rimskega prava veljal kot nezapisano običajno pravo.

IUS Civile proučujejo kot civilno pravo, da pa je pojem od današnjega pojma civilnega prava različno. Z današnjim civilnim pravom mislimo tisto pravo, ki ureja premoženjske odnose, mislimo zasebno pravo, za razliko od upravnega, kazenskega prava...

POZNEJŠI RAZVOJ CIVILNEGA PRAVAPri sprejemanju novih zakonov sodelujejo trije dejavniki:- ljudske skupščine- magistrati- senat.Ljudske skupščine so sestavljale:

2

Page 3: Zapiski Rimsko pravo

1. kurijatni komiciji: sestava teh ni znana. V republikanski dobi niso več pomembne, narod je v njih predstavljalo 30 liktorjev. V teh komicijih so sprejemali zakon o podelitvi oblasti novim funkcionarjem, v klasični dobi pa tudi cesarju. Sodelovali so pri posinovitvah svojepravnih občanov, pri sestavljanju najstarejših oporok.

2. centuriatne komicije: so zbori odraslih moških državljanov, razporejenih po vojaških formacijah. Vsaka centuria je imela 1 glas (mnenje večine članov). Razporejene so bile po premoženju občanov - najimovitejši sloj je imel 80 centurij, 18 je bilo konjeniških centurij patricijev - skupaj presega absolutno večino od skupno 193 centurij.Sprejemali so zakone, volili konzule, pretorje in cenzorje. V njih so odločali o prizivih občanov zoper magistratske smrtne obsodbe.

3. tributne komicije: zbirali so jih po pkrajih (tribus). Vsak tribus, ne glede na število prebivalcev, je imel 1 glas.Pristojnosti: sprejemati zakone, voliti nižje magistrate, kvestorje, kurulske edile, delo vojaških tribusov in 26 nižjih magistratskih funkcionarjev.

Po tribusih so bili sestavljeni tudi zbori plebejcev - concilia plebis. Volili so ljudske tribune in plebejske edile, sprejemali zakonodajne sklepe (plebis scituum) - spočetka obvezni le za plebejce, z zakonom lex Hortensia - leta 287 pa so bili pripoznani za enako obvezne kakor zakon, sprejet v ljudski skupščini. Poslej se tak zakon imenuje lex plebisuescitum.

vprašanje: naštej skupščine in njihova vloka v zakonodajikaj je ius edicendi / tj. pravica izdajanj in objavljanja ukrepov magistrata/

MAGISTRATI

Magistratus populi Romani so bili v rimskih ljudskih in plebejskih skupščinah izvoljeni državni organi s funkcijsko dobo v trajanju enega leta (le cenzor za 5 let, diktator pa največ 6 mesecev). Razen diktatorja sta bila za posamezne magistrature vedno vsaj po 2 predstavnika. Mestni pretor (pretor urbanus) je bil dolgo le eden in je veljal za manjšega kolega konzulov. Posamezni državni magistrati: dva konzula, naslednika nekdanjih kraljev, z neomejeno oblastjo.V drugih latinskih mestih je bil najvišji magistrat praetores.

Pretura je uvedena leta 367, poverjena ji je odgovornost za redni potek pravdanja. Leta 242 so dodali preturo za spore tujcev. Starejši, prej edini pretor, je bil pretor urbanus - mestni, drugi pa pretor peregrinus -tujski. Pretor je nadomeščal tudi odsotna konzula v vseh državnih poslih. Kasneje so volili še druge pretorje.Leta 367 so uvedli po dva kurulska edila, ki sta skupaj s plebejskima ediloma skrbela za red na trgu in reševanje tržnih sporov.

Plebejski magistrati (ljudski tribuni) so imeli dolžnost varovati plebejce pred krivicami magistratske in patricijske samovolje. Osebno navzoči tribuj je s svojim nagovorom (intercesija, veto) lahko ustavil ukrep magistrata, drugega tribuna ali senata, ne pa diktatorjevega ukaza. Tribuni so bili nedotakljivi, pomočnika sta jim bila plebejska edila.Poznamo magistrate z imperijem - to je bila načeloma neomejena magistratska oblast, poveljevati v vojni, soditi med življenjem in smrtjo soobčanov, strankam nalagati varščine, rubežna pravica, dovoljeval je vrnitev v prejšnje stanje (restitutio in integrum). Imperij so imeli: diktator, konzula, pretor. Njihov spremljevalci so bili liktorji (biriči) po katerih so jih tudi razlikovali.Druga skupina pa so magistrati z oblastjo (potestas), kar je pomenilo, da so smeli zapovedovati in

3

Page 4: Zapiski Rimsko pravo

prepovedovati. Pokorščino so si lahko izsilili s kaznovanjem.

SENAT je bil zbor starih, izkušenih mož, predvsem bivših magistratov. Najprej so jih postavljali konzuli, kasneje pa cenzorja. Senatovi sklepi so bili v republikanski dobi pravno neobvezni, dejansko pa pomembna in vplivna navodila. Senat je v zakonodajnem poslovanju spočetka potrjeval predloge, izglasovane v ljudski skupščini, včasih je izrekel, da sprejeti zakon ne velja, kasneje je senat odobril ali odklonil zakonski predlog, ki ga je magistrat nameraval predlagati v komicijih.SC pomeni SENATUS KONSULTAS = senatovi sklepi

Zakonodajni postopek:1. Magistrat (konzul, pretor, ljudski tribun) je pripravil zakonski predlog.2. O predlogu so lahko razpravljali na shodu - contio - ki ga je smel sklicati le magistrat z imeprijem in ljudski

tribun. Kdo bo razpravljal je odločal magistrat.3. Predlog je bil sprejet in je postal zakon, ko je večina centurij ali tribusov glasovala zanj.4. Zakon je veljal takoj, ali če je sam zakon odrejal rok pričetka veljavnosti - vacatio legis.

Zakon so imenovali po magistratu, ki ga je predlgal, po obeh konzulih pa tudi, če ga je predlagal en sam konzul. Tak zakon so imenovali lex rogata ali lata ( kar pomeni od pretorja izprošeni ali prinešeni ), po nazivu predloga za uzakonjenje - rogatio.

V uvodu zakona je bilo navedeno: kje in kdaj je bil izglasovan, katera enota je zanj prva glasovala in kdo je zanjo oddal glas. Razlika med leges rogatae in leges datae je v tem, da jih je za osvojeno provinco izdal zmagoviti vojskovodja ali za to izbrani magistrat.DOBA HONORARNEGA PRAVA = IUS HONORARIUMPretor z vsakoletnim ediktom uvaja novo plast honorarnega prava, ki velja poleg civilnega. Preturo so zadržali patricijo do leta 337. Naloga pretorja je bila, da je skrbel za redni potek sodstva. Po letu 342 za pravdanje poslujeta:- mestni pretor (za pravde med Rimljani)- tujski pretor (za spore s tujci in med tujci)Pretor, katerega doba delovanja je trajala 1 leto, je svoje smernice objavil ustno na shodu državljanov, kasneje pa jih je zapisal in izpostavil na trgu. Smernice ali program pretorja so imenovali edikt. V ediktu je pretor napovedal:1. kdaj bo dajal stranki pravdno varstvo 2. kdaj bo dovolil ugovor - exceptio.3. kdaj bo dovolil posamezno tožbo,4. kdaj bo dovolil, da si stranka vzame sporno posest

V drugem delu edikta pa je objavil besedila obrazcev za posamezne actio - tožbe, ekscepcije, interdikte, pretorske stipulacije.

Vrste ediktov:Ediktum PERPETUUM je trajni edikt, tj. edikt, ki ga pretor razglasi v začetku svojega letaEdiktum REPERTINUUM je nenadni edikt, novi s katerim je pretor znotraj svojega leta dopolnik edictum perpetuum.Edictum TRALACTINUUM = so določbe prejšnjega pretorja, ki jih je novi sprejel v svoj edikt.Lex Cornelia = vsak pretor je vezan na določbe edikta.

Pod principatom je cesar Hadrijan naročil pravniku Salviju, da je uredil besedilo edikta. Senat sklene, da vnaprej pretorji objavljajo svoje edikte le v Julijanovi redakciji, dopolnitve in spremembe pa naj bi

4

Page 5: Zapiski Rimsko pravo

bile mogoče le s cesarjevim dovoljenjem. Tudi ta edikt so imenovali ediktum PERPETUUM.

Vprašanje: Pojem in vrste pretorjevih ediktov in dvojna narava edikta PERPETUUMA.

HONORARNO PRAVO

Z edikti je pretor pripoznal za veljavne pravne posle, ki zaradi določenih okoliščin - pomanjkljivosti- po civilnem pravu niso bili veljavni - manumisije, oporoka. Pretor je uvedel - bonitarno lastnino

- varstvo posesti- več novih kontraktnih obligacij- izgradil celotni sistem dedovanja.

Honorarno pravo velja poleg civilnega prava. Klasik Papinijan označuje pretorsko reformno delovanje kot tako, ki služi v oporo civilnmu pravu za izpolnitev njegovih vrzeli in za njegovo popravljanje. Pretorsko pravo je razširilo načelo dobre vere in poštenja (bona fide). Pretorsko pravo omiljuje trdote civilnega prava, ponekod ga popravlja, v veliki meri pa ga dopolnjuje. Pretor je sčasoma posegel na vse dele civilnega prava, predvsem je njegov pomen v tam, da je pripoznaval določene pravne posle, ki strogo po civilnem pravu ne bi bili veljavni ( npr. civilno pravo je bilo strogo oblično. Če je kdo hotel postaviti nekoga za dediča v oporoki je moral uporabiti strogo določene besede. Če niso bile v vrstnem redu ali ni uporabil ene besede taka oporoka ni bila veljavna ). Poleg tega je omogočil iztožljivost določenih pravnih poslov, ki po civilnem pravu nebi bili iztožljivi, rečemo jim pretorski. Pomembno je: izgradil svoj sistem dedovanja, ki je bil različen od civilnega. Tipičen primer kako je pretor pomagal je Exceptio kot del tožbene formule. Vprašanje: pretorske tožbe:

KLASIČNA DOBAJe dobila ime zaradi delovanja klasičnih pravnikov, prevladujoč faktor v tem obdobju so bili klasični pravniki. V njihovih spisih je rimsko pravo doseglo najvišjo stopnjo, Polg klasičnih pravnikov so v pravu delovali tudi drugi faktorji. V začetku je živahna zakonodaja v centuriatnih in tributnih komiciih, bolj kot se bliža postklasična doba bolj ta zakonodaja izgublja na pomenu, v ospredje stopa senatova zakonodaja. Posredno pa začne določene predpise urejati že cesar.

Julijan je uredil pretorski edikt in se kot edictum perpetuum ni več mnogo spreminjal. Vlogo komicialne zakonodaje je prevzela senatova, ki je sprejemala senatove sklepe - SENATUS CONSULTUS. Cesar - princeps je posredno uvedel nove pravne predpise.

Vprašanje: zakonodajalci v posameznih obdobjih rimskega prava, kdo je bil v posameznem obdobju zakonodajalec? Opozorilo: pretor ni bil zakonodajalec. Njegovo pravo velja poleg zakonov, pretor samo pomaga pravu in se ne šteje med zakonodajalce.Vprašanje: Kako je prišlo do pojava klasičnih pravnikov - KVATERALNA in REGULARNA jurisprudenca.V zgodnji republiki se s pravom ukvarja predvsem pontifikalni (svečeniški) kolegij, ki je hranil tožbene obrazce in tako lahko povedal, katera actio je dopustna po uzakonjenem običajnem pravu. Svetovali so tudi pri sklepanju pogodb - to njihovo delovanjae imenujemo KVATERALNA iurisprudenca.

Kasneje se s pravom začnejo ukvarjati tudi laiki, predvsem dajajo nasvete strankam v pravdah, pri sklepanju pogodb, svetujejo magistratom, pisali učbenike in skrebeli za pravno izobraževanje ter

5

Page 6: Zapiski Rimsko pravo

reševali razne šolske primere - to njihovo delovanje imenujemo REGULARNA iurisprudenca. Značilnost regularne iusprudence je, da klasiki poleg svetovanja pišejo pravne spise, pišejo zbirke pravnih vprašanje, pravna načela skušajo zajeti v čim krajših pravnih pravilih. Rimski reki se nanašajo na Regularno iurisprudenco ali kasneje na obče pravo.

PREDKLASIČNO PRAVOZNANSTVO:V zgodnji republiki se s pravom ukvarja predvsem pontifikalni (svečeniški) kolegij, ki je hranil tožbene obrazce in tako lahko povedal, katera actio je dopustna po uzakonjenem običajnem pravu. Svetovali so tudi pri sklepanju pogodb. Podobno so delovalu predklasični pravniki. S svojimi odgovori so svetovali pravdnim strankam (actio, pogodbe).

KLASIČNI PRAVNIKIRepublika je propadla, uveden je principat. Rimljani so se preusmerili k pravoznanstvu. Strankam dajejo pravne nasvete, sodelujejo v pretorjevem in kasneje cesarjevem sosvetu, z učenci obravnavajo zanimive primere, kot pisatelji obravnavajo civilno in pretorsko pravo, sestavljajo zbirke mnenj in pravnih previl ter učbenike.

Cesar Avgust je najuglednejšima pravnikoma podelil ius ex auctoritates princips respondendi (smela sta dajati pravna pojasnila z enako avtoriteto, kot jo je imel sam. Njuni odgovori so sicer za sodnika neobvezni - ker cesar še ni imel v principatu zakonodajne oblasti - vplivali pa so pri princepsovi in pravnikovi avtoriteti). Ta dva pravnika sta bila Labeo in Capito.vprašanje: Kaj je ius respondendi?

Klasični pravniki se delijo na dve šoli, ki sta tradicionalno zagovarjali nasprotna stališča:- sabinijanci - Capito- prokulijanci - Labeo.

Klasiki do Hadrijana:- Labeo - obravnaval je pontifikalno pravo, napisal je komentar Zakonika XII. plošč, k ediktom

mestnega in tujskega pretorja, objavil zbirko svojih odgovorov.- Salvius Julijanus - uredil edictum perpetuum. Njegovo največje delo so Digeste, kjer je obravnaval

civilno in pretorsko pravo.- Celsus - v svojem delu Digeste je obravnaval civilno in pretorsko pravo.Klasiki od Hadrijana dalje:- Gaj - Gajev učbenik Institutionum commentarii quatrum je razdeljen na 4 knjige:

1. knjiga obravnava osebno, rodbinsko, varuško, skrbniško pravo.2. in 3. knjiga obravnavata premoženjsko pravo (stvarno, obligacijsko, dedno)4. knjiga pa ohranja podatke o razvoju rimskega civilnega pravdnega prava.

- Papinijan - njegovo najvažnejše delo Quaestiones (37) - zbirka šolskih primerov in Responze (19). Leta 212 ga je dal umoriti cesar Karakala.

- Ulpijan - učenec Papinijana, se je lotil obdelave celotnega rimskega prava. Obširno je obravnaval predvsem civilno in honorarno pravo.

- Paulus - Papinijanov učenec je ravno tako obravnaval rimsko pravo. Ločeno je obravnaval civilno in pretorsko. Pisal je Responze (23) in Quaestiones (23).K posameznim zakonom - senatovim sklepom - je pisal monografije. Izven Digest je ohranjena 1/6 njegovih Sentenc, ki so jih sodišča uporabljala 200 let kot zakonik.

- Modestin - Pavlov učenec, spisi.

6

Page 7: Zapiski Rimsko pravo

SENATOVA ZAKONODAJA je trajala cca dve stoletji - od Tiberija do Septimija Severa. Po Avgustovi zamisli principata naj cesar nima zakonodajne oblasti, ki je prepuščena senatu. Tudi magistrate so volili v senatu. Senatov sklep (SENATUM CONSULTUM) se imenuje po predlagatelju, izjemoma po krivcu, ki je zanj dal povod. Senatorji so ga lahko v razpravi spremenili. Kadar je predlog dal cesar v posebnem nagovoru (oratio) ali če ga je dal prebrati po uradniku - kvestorju, je bil predlog redno sprejet brez pripomb in sprememb - tak senatov sklep s pravniki radi navajali kot oratio.

Pravniški spisi, ki so ohranjeni izven digest:Gajeve institucije, Paulove Sentence, Ulpijanov Liber singularis regularum.

Vprašanje:Cesarske konstitucije? /Edikti dekreti reskripti mandati/

CESARSKE KONSTITUCIJE

Cesar v principatu nima zakonodajne oblasti. Nove pravne norme je včasih uvajal z ediktom, ki ga je po princepsovi uvidenosti objavljal (Avgust in Klavdij sta tako prepovedala zadolževanje žena za svoje može, Karakala je z ediktom razširil veljavnost rimskega prava na vso državo - Constitutio Antoniana, leta 212.Z decretom - sodbo je cesar rešil kak konkreten spor. Tako pravilo so radi pozneje uporabljali v drugih primerih. Rescriptum je bilo pojasnilo, ki ga je urardnik (sodnik) ali občan dobil na prošnjo, kot odgovor od cesarja o tem, kaj je veljavno pravo.Mandata - navodila, ki jih je cesar dajal provincialnemu namestniku ali drugemu uradniku pred nastopom službe. Npr. o napravi vojaških oporok, prepoved ženitve uradnikov s provincijalkami itd.

Od Hadrijana dalje so cesarskim konstitucijam priznavala zakonsko veljavnost (legis vice).

POSTKLASIČNA DOBA

je doba dominata. Pravnikom niso več podeljevali privilegija, da dajejo mnenja s cesarjevo avtoriteto. Zakonodajna oblast je sedaj le v cesarjevih rokah. Novo postavljeno pravo uvajajo le cesarske konstitucije (leges). Pojavlja se nov vpliven faktor - krščanstvo, ki se delno kaže v rodbinskem in suženjskem pravu.

CESARSKO PRAVOje povsod v ospredju. Nekaj splošnega pomena so ohranili reskripti in dekreti. Justinijan je določil, da imajo dekreti zakonsko moč, kadar so bili izdani po ustni razpravi ob navzočnosti obeh strank. Reskriptom je priznal splošno obvezno moč, kadar so razlagali veljavno pravo ali je bilo v njih rečeno, da veljajo za podobne primere. Leges generalis so cesarji objavljali večinoma kot edikte, naslovljene na visoke uradnike ali na ves narod ali na prebivalce glavnih mest, ali na senat.

Rimsko cesarstvo je bilo razdeljeno na vzhodno in zahodno, zato sta bili dve zakonodaji. Medsebojna razmerja je cesar Teodizij II, leta 429, uredil tako, da je zakon, ki ga je en cesar proglasil v svojem cesarstvu, v drugem postal obvezen šele, ko je bil poslan drugemu cesarju in ga je ta tam razglasil.

Vprašanje: Zbirke cesarskega prava?Zakon o navajanjuKasacijski zakonUporaba spisov klasičnih pravnikov

7

Page 8: Zapiski Rimsko pravo

Zbirke cesarskega prava:CODEX GREGORIANUS: vsebuje cesarske konstitucije od Hadrijana do Dioklecijana.CODEX HERMOGENIANUS: dopolnjuje Gregorijev kodeks. V prvi izdaji podaja konstitucije Dioklecijana in sovladarjev, v poznejših prepisih so mu dodajali še druge zakone.CODEX THEODOSIANUS: je uradna zbirka cesarskega prava, nastalega v letih 313 - 438. Teodizij II je leta 435 poveril 16-članski komisiji nalogo, da sestavi zakonik le iz konstitucij od Konstantina dalje.

Leta 321 je Konstantin prepovedal uporabljati Pavlov in Ulipijanov komentar k Papinijanu - kasacijski zakon.

Leta 327 pa je Pavlovim Sentencam priznal obvezno zakonsko moč.

Zakon o navajanju iz leta 426 je nalagal, da se mora sodnik držati mnenja, ki ga je soglasno zastopalo 5 klasikov - Papinijan, Pavel, Ulpijan, Gaj in Modestin. Če med njimi ni bilo soglasja, je bilo obvezno mnenje večine, ob enakosti glasov pa je bilo obvezno Papinijanovo mnenje. Če pa se Papinijan o vprašanju ni izrekel, je sodnik odločil po svoji presoji. Sodnik je smel upštevati spis klasika, na katerega so se pravniki sklicevali, na pa citata pri poznejših pravnikih.

Navajalni zakon je ponovil prepoved Pavlovega in Ulpijanovega komentarja k Papinijanu, potrdil pa je veljavnost Pavlovih Sentenc.JUSTINIJANOVA KODIFIKACIJA

Justinijana je stric Justin leta 527 postavil za sovladarja, po stričevi smrti pa je zavladal sam. POMEN JUSTINJANA: -da je dal zbrati vse do takrat veljavno rimsko pravo, pri tem pa je ohranil svojski značaj starih virov. -prečistil in uzakonil klasično pravo-ohranil bisere rimskega prava-pravne vire ohranil v latinščini - natančen jezik /TRADUTORAE TRADITORAE = prevajalec izdajalec/

Justinijan je sam izdal več kot 500 novih zakonov, v katerih je dokončno rešil stara sporno vprašanja.CODEX JUSTINIANUS je v posebnem zakoniku zbrano vso cesarsko pravo, ki je nadomestilo Codex Gregorianus, Codex Hermogenianus in Codex Theodisianus. Posebna komisija, ki jo je imenoval Justinijan v sedmem mesecu vladavine, je konstitucije porazdelila, uvrstila pod ustrezne naslove, odstranila zastarelo in nebistveno, odpravila nasprotja in ponavljanja (zato je smel biti tekst konstitucij tudi spremenjen).Justinijan je 7/4-529 s konstitucijo proglasil nov zakonik CODEX IUSTINIANUS, ki je začel veljati 16/4-529. Še vedno so veljale določbe navajalnega zakona glede uporabe klasične pravniške literature.

Vprašanje: Notranja in zunanja delitev DIGEST /knjige + mase/Pomen Justinjanove kodifikacijeKdaj postanejo spisi klasičnih pravnikov pravni vir

DIGESTE - kodifikacija v pravniških spisih obveznega gradiva. S konstitucijo Deo auctore je 15/12-530 postavil Justinijan smernice za novi zakonik. Justinijan je pooblastil pomočnika Tribonijana, da si izbere komisijo, ki bo pod njegovim vodstvom sestavila zakonik iz ohranjene pravniške literature. Komisije niso več vezale določbe kasacijskega in navajalnega zakona. 16/12-533 je bil novi zakonik D I G E S T E ali Pandekte razglašen. Veljati je začel 30/13-533. Digeste so razdeljene na 50 knjig, knjige na naslove, naslovi na odlomke. Tri knjige (30 - 32) niso razdeljene na naslove, vse tri tvorijo

8

Page 9: Zapiski Rimsko pravo

en naslov. Vsak odlomek - vzeti so iz spisov klasikov - ima inskripcijo, v kateri je navedeno ime in spis klasika, od katerega je vzet. Praksa je pokazala, da je v zakoniku maloa n t i n o m i j.

Šele leta 1818 je Bluhme dognal red fragmentov - najprej so uvrščeni odlomki iz spisov o civilnem pravu (ad Sabinam), sledijo jim odlomki o honorarnem pravu (ad edictum), nato pa odlomki iz responzne literature in dodatna skupina. Zato govorimo o štirih masah:- Sabinovi (odlomki o civilnem pravu)- ediktni (honorarno pravo)- Papinijanovi (responzna literatura ) in - dodatna ali postpapinianskai masa.

Komisijo je pooblaščala konstitucija Deo auctore, da je zastarele pravne norme, ki so preživele nadomestila z novejšimi (mancipacijo s tradicijo, fiducijo s pignusom, sponsio in fidepromisijo s fidejusijo itd.). Črtali so nasprotja /antinomije/ in ponavljanja. Večkrat so redaktorji spremenili normo tako, da so besedilu dodali dostavke s katerimi so zavsetno posegli v spise klasičnih pravnikov - i n t e r p o l a c i j e - (vrinke) ali emblemata Triboniani. S tem, da je Justinijan uvrstil v svoje digeste odlomke iz pravniških spisov, s v tej obliki postala izvajanja klasičnih pravnikov uzakonjeno ali postavljeno pravo. Pri tem pa je kak izrek klasičnih pravnikov nov pomen, ki je bil različen od prvotnega - pojav se imenuje dvojna razlaga (duplex interpretatio). Justinijan je prepovedal nadaljnjo uporabo klasične pravniške literature in komentiranje digest ter okrajšave besedila, da ne bi prišlo do zmede zaradi gostobesednosti juristov.CODEX REPERITAE PRAELECTIONIS (kodeks ponovnega branja) je revidiran codex iz leta 529 (codex Justinijanus), zaradi spremenjenega dotedanjega prava, ki je bilo spremenjeno z dotedanjimi zakoni. Justinijan je naročil s konstitucijo CORDI Tribonijanu, da je z drugimi, ki so sodelovali pri Digestah, predelal kodeks, nove konstitucije so porazdelili pod različne naslove, odpravili nasprotja in ponavljanja ter zastarele določbe. Črtan je bil zakon o navajanju. Novi kodeks je proglašen 534. leta s konstitucijo Cordi. Razdeljen je na 12 knjig, te se delijo na naslove, naslovi na konstitucije, urejene po časovnem redu. Vsaka konstitucija navaja ime vladarja, ki jo je izdal in naslovljenca- v inskripciji, v subskripciji pa čas in kraj izdaje.Prva knjiga obravnava cerkveno pravo, pravne vire in organizacijo uradov, druga do osma - zasebno pravo, deveta - kazensko pravo, deseta do 12 pa upravno pravo. INSTITUTIONES - leta 533 je učbenik rimskega prava za začetnike, ki ga je sestavil Tribonijan s prof. Teofilom in Dorotejem. Učbenik je bil hkrati zakonik in je začel veljati obenem z Digestami. Razdeljen je na 4 knjige, knjige na naslsove, naslovi pa na paragrafe.NOVELE so dopolnitev Justinijanove kodifikacije z novimi zakoni (novele leges). V konstituciji CORDI je napovedal, da jih bo dal zbrati v posebni uradni zbirki, ker se to ni zgodilo so ohranjene v

treh zasebnih zbirkah, večinoma v grščini, ki vsebujejo tudi novele Justinijanovih naslednikov do Tiberija. V uvodu novele Justinijan pove razlog za izdajo zakona, slede določbe in v epilogu odredba glede izvrševanja zakona.

Justinijanova kodifikacija in novele:- digeste + institucije + kodeks = kodifikacija

Med njimi ne velja splošno načelo, da kasnejši zakon razveljavlja prejšnjega.- novele + kodifikacija = CORPUS IURIS CIVILIS =

JUSTINIJANOVA KODIFIKACIJAKasnejša novela razveljavlja prejšnjo - velja samo za novele.

USODA JUSTINIJANOVE KODIFIKACIJE NA VZHODU

9

Page 10: Zapiski Rimsko pravo

Na vzhodu (Bizanc) je imela Justinijanova kodifikacija vse več nasprotnikov, sodna praksa je občutila težave predvsem zaradi jezika (kodifikacija je bila v latinščini, ki ni bila več živa). Ob zavladanju zavriške dinastije naletimo na poizkuse nove zakonodaje. V enotnih zakonikih, pisanih v grščini, naj bi se zbralo vse veljavno pravo. Najvažnejše pravne zbirke na vzhodu so bile:

EKLOGA, ki povzema nekaj določb Justinijanove kodifikacije, več pa je novih. Obravnava zlasti zaroko, premoženjsko pravo(osebno in zakoncev) darila, dedno pravo, varstvo, osvoboditev sužnjev, delno obligacije (kup, posojilo z zastavo, depozit, emfitevzo, zakup), procesualne določbe. Vsebuje tudi kazni (odrezanje nosu, jezika, roke, oslepitev).Po zavladanju makednoske dinastije so spet bolj upoštevali Justinijanovo pravo v grških predelavah. Bazilij je tako po nastopu uzakonil predpise za sodnike /sodnik je moral opraviti strokovni izpit, biti nepodkupljiv, splošno neoporečen in strankam vedno dostopen/.

Okrog leta 879 je objavil zakonih PROCHIRON (priročni zakon), ki je nadomestil Eklogo.

K Justinijanovi kodifikacije se vračajo BAZILIKE - kraljevi zakoni, ki je navažnejša bizantinska pravna zbirka. V njih je povzeta, v gršem besedilu, najvažnejša vsebina Justinijanove kodifikacije, brez delitve na kodeks, digeste, institucije, uporabljan je tudi Prochiron.

Vprašanje: Kaj so SHOLIJE? V večini ohranjenih spisov iz Bazilik so rokopisom dodana pojasnila = SHOLII.

USODA JUSTINIJANOVE KODIFIKACIJE NA ZAHODUV oddaljeneših provincah so uporabljali rimsko pravo, ki se je znatno razlikovalo od klasičnega prava, precizno izražanje je zbledelo, zabrisane so, pri klasikih, jasno izražene pravne ustanove in določbe, njegova uporaba je zamrla - imenujemo ga vulgarno pravo, Justinjanova kodifikacija je utonila v pozabo. Vulgarizacija se je še povečala po razpadu zahodnega rimskega cesarstva, zlasti v Franciji in Španiji, kjer se je polagoma prepojila z germanskimi pravnimi elementi. V Italiji so uporabljali le institucije in izvlečke iz Justinijanovega kodeksa.

Proti koncu 11. stol. n.š. je zbirki Capitulare (zbrano langobardsko pravo) sledila sistematična obdelava, imenovana Lombardae. Določbe posameznih zakonov se sistematično razvrščene po knjigah, naslovih in rubrikah. Kolikor lombardisti niso našli zaželenih pravnih predpisov v langobardskem pravu, so jih iskali v Justinijanovi kodifikaciji. Rimsko pravo jim je veljalo kot obče pravo in so ga uporabljali subsidiarno. V zbirkah so začeli dodajati, k manj razumljivim besedam in stavkom, kratke razlage in pojasnila GLOSSAE. g l o s a t o r j i so na način GLOSAE /glos/ pojasnjevali težje razumljive besede in stavke rimskega prava iz Justinjanove kodifikacije, predvsem DIGESTE glosirajo. To so GLOSATORJI predstavniki nove šole. PRAVO NISO SAMO PROUČEVALI, AMPAK SO GA ZAČELI TUDI POUČEVATI. Ti so v zahodni Evropi vnovič odkrili bogato vsebino rimskega prava, kakor je bilo zbrano v Justinijanovi kodifikacije. Omejevalo se je na razlaganje in glosiranje Justinijanovega rimskega prava. Njihova doba se je zaključila z zbirko GLOSSA ORDINARIA, v kateri je Florentinec Franciscus Accursies zbral dotedanje starejše in sodobne glose k vsem delom Justinijanove zakonodaje, vendar le tiste, ki so se mu zdele uporabne in pravilne. Glose je označil po avtorjih. Sčasoma so po Glossi ordinaria presojali ali naj se določba iz Justinijanovih zakonikov upošteva ali ne več.Postglosatorji, ki jih imenujemo tudi komentatorji ali konzilatorji so težili za povezavo s takratnim pravom. Mesta v gornji in srednji Italiji so se osamosvojila in notranje odnose urejala z lastnimi statuti. V še večjem obsegu je cerkev razvijala kanonsko pravo, ki se je bavilo z notranjimi cerkvenimi

10

Page 11: Zapiski Rimsko pravo

odnosti, glede ženitnega prava, je zaradi nedejavnosti državne zakonodaje, posegalo tudi na civilno področje. Uveljavilo je preprostejšo obliko poroke, zahtevalo dobro vero pri priposestvovanju.

KOMENTATORJI=POSTGLOSATORJI stremijo k povezavi rimskega prava s takrat veljavnim in takrat obstoječim pravom. Postglosatorji so gradili na dosežkih glosatorjev in so jih po svoje obdelovali tj. preučevali so že glosirane tekste ne pa izvirnih. Utrli so pot mednarodnemu zasebnemu pravu.Najuglednješa komentatorja sta bila: BARTOLUS - najvažnejše delo Commentarii, ki so povezani z živo prakso italijanskih avtonomnih mest in z njihovimi statuti. Zanimivo je njegovo pravilo "Sodnik mora iskati razloge za strankino nedolžnost tudi tedaj, ko se sama ne brani" /po uradni dolžnosti/.BALDUS DE UBALDIS - učitelj, ki je opravljal politične funkcije. Oba so sodobniki imeli za tolikšni avtoriteti, da študenti niso iskali v Justinijanovih tekstih, ampak so se zanimali le za to, kakšno stališče sta o določenih vprašanjih imela Bartolus in Ubaldus.

Vprašanje: Recepcija in kontinuiteta rimskega prava?Kontinuiteta: Velja, da rimsko pravo delno na zahodnem delu rimskega imperija ni nikoli prenehalo veljati, čeprav je bilo modernizirano je bilo potem na novo odkrito tj. kontinuiteta.

RECEPCIJA RIMSKEGA PRAVA V NEMČIJIRECEPCIJA je sprejemanje rimskega prava v veljavno pravo. TEORETIČNA RECEPCIJA:Od konca 12. stoletja naprej se je močno razširilo prepričanje, da rimsko pravo v celoti vsaj subsidiarno še velja na območju rimske države nemške narodnosti. V zvezi s to teoretično recepcijo so v upravni in sodni praksi začeli vse bolj uporabljati določbe iz Justinijanovih zakonikov = praktična recepcija rimskega prava. Do recepcije ne pride po zakonodajalčevem aktu ampak glede na nujnost življenja in potrebe.

Vprašanje: Časovno in pojmovno opredeli pojem občega prava?

Brez izrecnih zakonodajnih predpisov,po nujnosti gospodarskega in pravnega razvoja je rimsko pravo, skupno z delom kanonskega prava in z langobardskim fevdnim pravom postalo del veljavnega prava, ki ga imenujemo obče pravo. To obče pravo velja do velikih kocifikacij civilnega prava 19. in 20 stoletja ( CODE CIVILE - Francija, ODZ - obči državljanski zakonik za Avstijo 1811, Nemčija 1896 državljanski zakonih, Imovinski zakonik Valtazarja Bogišiča iz Črne gore 1888) Rimsko pravo velja subsidiarno, uporablja se takrat, kadar domače pravo nima ustreznih določb. Uporabljali so tiste določbe Justinjanove kodifikacije, ki jih je Accursiie /akurzius/ navajal kot glosirane v svojem delu GLOSSA ORDINARIA.

RAZVOJ V FRANCIJI - NARAVNOPRAVNA ŠOLAOd srede 17. stoletja do 18. stoletja se pojavlja stremljenje po splošnem, naravnem pravu, ki naj bi bilo večno in nespremenljivo (npr. načelo pravičosti). Vsebino naj bi izvajali iz človeške pameti, narave prava ter obstoječih razmer in naj bi imelo prednost pred pozitivnim pravom (po mnenju nekaterih) ali pa naj bi ga vsaj dopolnjevalo oz. dajalo smernice za napredek pozitivnega prava. Naravnopravna šola je močno vplivala na nastanek velikih kodifikacij proti koncu 18. in začetku 19. stoletja. Kodifikacije so se pojavile na Bavarskem, Pruskem itd. Izreden vpliv na razvoj civilnega prava v drugih državah je imel leta 1804 v Franciji objavljen CODE CIVIL ali CODE NAPOLEON. Za takratne avstrijske dedne dežele je bil seta 1811 razglašen OBČI DRŽAVLJANSKI ZAKONIK. V Bismarckovi Nemčiji pa je bil 1896. leta razglašen Državljanski zakonik, ki je začel veljati 1/1-1900. Švica je leta 1881 najprej kodificirala svoje obligacijsko pravo. Prof. Huber je sestavil Civilni zakonik, ki je bil

11

Page 12: Zapiski Rimsko pravo

uzakonjen leta 1907. Z uveljavljanjem novih zakonikov je v posameznih državah dotlej racipirano rimsko pravo nehalo veljati.ZGODOVINSKA ŠOLA se je pojavila kot odpor zoper naravnopravno polo in njene težnje po novi zakonodaji, hkrati pa tudi zoper premočno spajanje rimskega in nemškega prava.Njen glavni predstavnik je bil Friderich Karl von Savigny. Po mnenju zgodovinske šole, ki je sprejela Savignijeve ideje, se mora pravo razvijati kot organski produkt narodove zgodovine. Pravo naj bo produkt "narodove duše", ne pa zamisli zakonodajalca. Šola si je prizadevala proučevati "čisto" rimsko pravo, kot je zajeto v Justinijanovi kodifikaciji.Zgodovinska šola je sistematično obdelala in preciziral pravne pojme in s tem ustvarila temelje modernega mednarodnega zasebnega prava. Pandektistom, ki so si prizadevali, da bi spravili norme Justinijanove kodifikacije v sklad s potrebami sodobnega življenja, je končno izpodmaknila tla odločitev Bismarckove Nemčije, da kodificira zasebno pravo - 1/1-1900 je začel veljati Nemški državljanski zakonik, s čimer je bila končana doba recipiranega občega prava.

RIMSKO PRAVO V NAŠEM ČASUPreko recepcije in občepravne literature je dobršen del dosežkov rimskega prava prešlo v moderna civilna prava, zlasti na področju obligacijskega prava, nekoliko manj v dednem in stvarnem pravu in nekoliko v zakonskem pravu.PRAVO IN NAJVAŽNEJŠE RAZVRSTITVE PRAVA

Rimski pravni viri uporabljajo za označbo prava besedo ius, ki lahko pomeni pravico, pravni položaj neke osebe ali premoženjskega predmeta, prostor, kjer posluje pravosodni magistrat, pravoznanstvo.Rimsko pravo se je zavedlo razlikovanja med (po Justinijanu): - postavljenim pravom (narod ga je sprejel v komicijah z glasovanjem in

- običajnim pravom (narod izraža soglasje z dejanskim izvrševanjem).LEX - posamezno pravno pravilo, lahko pomeni tudi obvezno pogodbeno določilo. Pravno pravilo

obsega neko zapovedali prepoved in običajno tudi sankcijo.

LEX PERFECTA - pravno pravilo, katerega kršitev povzroča ničnost strankinega ravnanjaLEX MINUS QUAM PERFECTA - kršitev predpisa povzroča kazen, ne pa ničnosti poslovanjaLEX PLUS QUAM PERFECTA - kršitev predpisa povzroča kazen in ničnostLEX IMPERFECTA - predpis brez sankcije.

RAZVRSTITEV PRAVA1. Ulpijan je razlikoval javno pravo - tisto, ki se ukvarja z ustrojem rimske države in zasebno pravo -

tisto, ki se ukvarja s koristmi posameznika. S tem je na eno stran postavil pravo države in njenega premoženja, na drugo stran pa pravo posameznika in njegove družine. Marksistično-leninistična pravna doktrina oporeka upravičenosti te razvrstitve.

2. Ius cogens - prisilno (obvezno) pravo - določbe vežejo stranke tako trdno, da tudi sporazumno ne morejo ničesar drugega določiti.Ius dispositivum - popustljivo pravo - velja le tedaj, ko se stranki drugače ne dogovorita.

3. Ius commune - obsega pravna pravila, ki veljajo splošno Ius singulare - obsega pravna pravila, ki veljajo kot izjema od splošnega pravila.Ius singulare se približuje pojmu privilegija. Privilegijum v Ciceronovi dobi pomeni posebno zakonsko normo, izdano v škodo posameznika. Zakonik XII. plošč je privilegije prepovedal, v klasičnem pravu pomeni privilegij tudi pravno dobroto (beneficium iuris) v prid skupinam oseb (olajšave glede vojaške oporoke, kjer obličnost ni potrebna) ali posamznikom.

4. V času recipiranega rimskega prava je bilo važno razlikovanje med občim = recipiranim pravom in domačim, navadno veljavnem na manjšem ozemlju - partikularnim pravom.

12

Page 13: Zapiski Rimsko pravo

ACTIO in EXCEPTIOMedtem ko je moderno civilno pravo sistem pravic in pravnih dolžnosti in je tisti, ki ima neko pravico samoumevno upravičen, da jo more s tožbo uveljavljati, je rimsko pravo SISTEM AKCIJ. Staro rimsko pravo pozna le omejeno število akcij, samo tedaj, ko civilno ali honorano pravo predvideva posebno actio, more upravičenec uveljavljati svojo pravico. Actio je tisto tožnikovo dejanje, ki sproži redni pravdni postopek zoper toženca. To je mogoče le tedaj, če je neka tožba kot taka v pravnem redu pripoznana. Rimska tožba torej ni nekaj formalnega, temveč vsebuje že tudi materialno pravico. Razlikujejo se akcije, ki jih je uvedlo civilno pravo in honorarnopravne akcije. Pogosto se je pokazalo, da bi bilo neko civilno tožbo moč uporabljati v podobnem primeru, ki ga v svojem besedilu ni zajela. Tu je pretor ali kak cesarjev reskript ali pravnik v svojem mnenju dovoljeval, da se besedilo analogno uporablja (analogna tožba - actio utilis). V zvezi z analogno tožbo še izraz fikcijska tožba /npr. v zvezi z zakonom lex Aquilliae - usmrtitev sužnja s strupom, ki ga je suženj sam izpil, tj. storilec ga ni ubil z roko kot je v zakonu, ker pa se je pretorju zdelo pravično, da bi lastnik prišel do odškodnine je omogočil fikcijsko tožbo/ Kadar ni pretor z analogno tožbo mogel pomagati, je dovolljeval actio in factum (v njenem posebnem besedilu so bili povzeti in zajeti bistveni elementi določenega primera, ko je pretor sam sestavil akcijo in v njej povzel dejstva iz konkretnega dejanja. A. in factum zato ker sta imela po intenciji povzeti dejansko stanje). Večina tožb se končuje z obsodbo condemnatio. V klasičnem pravu se toženec vedno obsodi na denar in ne na vrnitev stvari. V nekaterih, predvsem stvarnopravnih tožbah, je sodnik, preden je obsodil, pozval toženca, naj prostovoljno vrne tožniku sporni predmet. Take tožbe se imenujejo actiones arbitrarie, odstavek, ki sodniku nalaga, da prej pozove toženca, naj stvar prepusti tožniku, pa se imenuje restitutorna klavzula. V rimskopravni dobi so bile akcije redke, posamezno tožbo je bilo mogoče začeti in končati na način, ki je veljal kot zakonit (legis actiones = akcije po zakonu). V naprednejših razmerah je pretor uvajal nove tožbe in zanje omogočal prožnejši tim. formularni pravdni postopek. V pismenih tožbenih obrazci je zajel pogoje, pod katerimi naj sodni toženca obsodi v smislu tožbenega zahtevka, drugače naj ga oprosti.Tožbeni obrazec je vseboval:1. pozitivni pogoj za obsodbo v smislu tožnikovih zahtev in včasih tudi2. negativni pogoj.Na toženčevo prošnjo je v tožbo uvrstil odstavek v prid tožencu; sodnik je moral ugotoviti resničnost ugovora. Če je bil ugovor resničen, je moral toženca oprostiti, čeprav bi ga po splošnih pgojih tožbenega obrazca moral obsoditi. Tak dostavek v tožbenem obrazcu se imenuje EXCEPTIO.

PRAVNA DEJSTVAPRAVNO ali JURIDIČNO dejstvo je vsako dejstvo, ki ga pravna norma upošteva in nanj navezuje pravno upoštevane spremembe ali pravni učinke. Vsa tista pravna dejstva, ki so potrebna za določen pravni učinek, imenujemo pravni dejanski stan. Katera pravna dejstva zakonodajalec upošteva, je odvisno od tega, katere gospodarske in družbene interese hoče varovati ali kaj hoče s konkretnim predpisom doseči.Pravna dejstva s splošnimi pravili:1. pravna dejanja (nastajajo po volji strank; tista, ki so v skladu s težnjami pravnega reda imenujemo

pravni posli - kupoprodajna pogodba);2. pravni dogodki - delikti, zločini (stranka jih napravi v nasprotju s težnjami pravnega reda).

PRAVNI POSLIPravni posel je dejanje, ki ga stranka opravi zato, da bi skladno z določbami pravnega reda dosegla zaželeni pravni učinek.

Strankino dejanje --> v skladu s pravnim redom - pravni učinek (npr. oporoka - pravni red stranki, ki

13

Page 14: Zapiski Rimsko pravo

hoče zapustiti a-ju premmoženje po svoji smrti, stavi na razpolaganje oporoko in predpiše, kaj mora storiti, da bo veljavna).

Pravni posel je pot, ki jo pravni red zgradi za dosego željenih pravnih učinkov strank - objektivno gledano.Pravni posel je izjava volje v namenu povzročitve pravnega učinka - subjektivno gledano.Pravni posel se razlikuje od delikta - nastopajo pravne posledice zoper strankino voljo in neodvisno od nje.

VRSTE PRAVNI POSLOV

1. enostranski (po volji ene stranke - oporoka)dvostranski, mnogostranski - potrebno je soglasje strank

(pogodba)2. osebni-vodijo do osebnih pravnih poslov (sklenitev

zakona)premoženjski - vodijo do premoženjskih učinkov (pravni

posli iz stvarnega, obligacijskega, dednega prava)3. odplačni - onerozni - za ravnanje se sme pričakovti povračilno dajatev (npr. kupnina pri kupni

pogodbi) neodplačni - lukrativni (darilna pogodba)4. pravni posli inter vivos - za časa življenja

mortis causa - za primer smrti (oporoka)5. oblični brezoblični6. obvezujoči - stranka se s poslom zaveže, da bo nekaj storila (kupna pogodba)

razpolagalni - dispozitivni - posli spreminjajo pravice (npr. prenos lastnine z izročitvijo, ustanovitev služnosti)

7. abstraktni - namen posla ni razviden in posla samega (stipulacija)kauzalni - namen posla je razviden iz posla samega

SESTAVINE PRAVNIH POSLOV1. bistvene sestavine (essentialia negotii) - nujno potrebne, brez njih posel ne nastane <dogovor o blagu in ceni pri kupni pogodbi>2. naravne sestavine (naturalia negotii) - stranki jih lahko izključita (npr. prodajalec odgovarja za

pravne in stvarne napake blaga)

3. slučajne (accidentalia negotii) - veljajo le, če so dogovorjene, ne smejo biti nasprotne bistvenim sestavinam

SPLOŠNI PREDPOGOJI ZA PRAVNE POSLEStranka mora biti sposobna imeti ustrezno voljo katero mora izraziti. Pri dvostranskih PP se morata ujemati volji obeh strank.

PRAVNA IN POSLOVNA SPOSOBNOST

PRAVNA SPOSOBNOST je sposobnost biti subjekt pravic in dolžnosti, kar pripoznava pravni red.V rimskem pravu so bile pravno sposobne pravne in fizične osebe. Pravna sposobnost fizičnih oseb je bila odvisna od družbenega položaja (suženj - pravno nesposoben, tujci -pravno sposobni le po ius gentium), v rimski rodbini je je bil premoženjsko sposoben le pater familias /ne pa otroci in žena in manu/.

14

Page 15: Zapiski Rimsko pravo

POSLOVNA SPOSOBNOST je sposobnost stranke, da sama ustvari voljo, ki jo pravni red zahteva za uspešno sklepanje pravnih poslov.Po rimskem pravu sta pravno sposobna umobolni in otrok, ki mu je oče umrl, nista pa poslovno sposobna. Pravno nesposoben suženj je bil poslovno sposoben v precejšnji meri (mogel je pridobivati pravice in opravljati pravne posle za svojega gospodarja.

POSLOVNA VOJADa more nastati pravni posel je najprej potrebna ustrezna strankina volja. Stranka mora na vsak način hoteti bistveno vsebino pravnega posla. Stranka mora hoteti pravni učinek, ki sledi določenemu ravnanju. Ni bistveno, da se zaveda vseh posledic ravnanja, mora pa hoteti končni pravni učinek (kasnejša oporoka razveljavlja prejšnjo, dedič je oseba, ki jo stranka hoče postaviti). Ni odločilno, kaj si stranka predstavlja kot učinek pravnega posla - volja stranke ne more spremeniti delikta v pravni posel.

NAMEN /SMOTER/Pravni posli streme za določenim smotrom (causa) - kauzalni pravni posli, namen je razviden iz posla; abstraktni pravni posli - brez pomena je vprašanja ali se je namen uresničil ali ne.

NAGIB:Od smotra je različen nagib (motiv) - predstave, ki vplivajo na stranko, da sklene določen pravni posel, ne da bi bile vsej slučajne sestavine pravnega posla /NPR. KUPIN KOVČEK, KER NAMERAVAM ODPOTOVATI/. Načelno pa posel velja ne glede na uresničitev, pravno dovoljenost, nravnost nagiba, tudi tedaj, ko je stranko sopogodbeniku izrecno omenila nagib, ne. (Pazi - pravni posel sklenjen pod določenim pogojem). Medtem ko v rimskem CIVILNEM pravu nagib ne vpliva na veljavnost pravnega posla, pa je pretorsko pravo omogočilo upoštevanje dveh nagibov:a) sile in strahu (vis ac metus) - silo, ki jo je pretorsko pravo upoštevalo kot nagib so v občepravni

doktrini imenovali psihično silo. Rimsko civilno pravo je priznavalo tudi tisti pravni posel, ki je bil sklenjen iz strahu pred nasiljem. V končni Julijanovi redakciji edikta pretor razglaša za neveljavno to, kar je sklenjeno iz strahu. Pretor (ki ni imel zakonodajne oblasti) je na podlagi imperija skušal ustrahovani stranki pomagati z:

1. restitutio in integrum - učinkuje za nazaj -ex tunc2. ekscepcijo quod metus causa - pomoč ustrahovani

stranki, da izpolni pravni posel3. posebno tožbo quod metus causa (ker zaradi strahu) ustrahovana in prisiljena stranka je mogla

zahtevati povračilo škode. Tožbo je oškodovanec mogel naperiti zoper tistega, ki je premoženjsko korist pridobil. Po dokazovanju je sodnik pozval toženca, naj pridobljeno korist vrne in tedaj je bil oproščen, sicer pa mu je grozila obsodba na štirikratni znesek (quadrumplum).

Klasični pravniki so postavili merilo, kdaj je strah upošteven kot nagib - zagroženo je moralo biti hudo zlo, ki vpliva tudi na najbolj trdnega moža. Moralo pa je biti neposredno in protipravno.

b) dolus (prevara) - zvijačnost - goljufivo ravnanjeRimsko pravo je v civilni dobi obravnavalo zvijačo proti sovražniku ali roparju kot dobro (dolus bonus). V zadnjih dveh stoletjih republike, ob hitrem razvoju gospodarskega živeljnja, so uvideli, da goljufivega ravnanja pri

sklešpanju pravnih poslov ne morejo več tolerirati. Pred-

15

Page 16: Zapiski Rimsko pravo

klasični pravnik Aquilius Gallus, ki je bil 66 peregrinski pretor, je sestavil obrazec za tožbo actio doli. Tožba je mogla biti naperjena zoper krivca v enem letu, odkar je bil tožnika zaradi nepoštenega ravnanja oškodovan. Z njo je terjal povračilo interesa - dejanska škoda in izgubljeni dobiček. Pretor je vsak primer posebej pregledal, da bi se tožba ne uporabljala po nepo-

trebnem. (Ciceron jo imenuje "metla vseh hudobij"). Obsodbi, ki se je glasila na enkratni interes je sledila infamija, ki se je je toženec lahko rešil, če je na sodnikov poziv vrnil pridobljeno korist.Excepcija doli - pretorjevo varstvo prevaranemu tožencu, od katerega je goljufivi nasprotnik s tožbo zahteval izpolnitev.

Honorarno pravo prav tako upošteva vpliv nagiba le silo in strah ter prevaro.Pozno klasično pravo je dovoljevalo, da se razveljavijo oporočne odredbe - postavitev dediča in določitev volila - če je zainteresirana stranka mogla dokazati , da je oporočnik tako odredil le zaradi zmotnega nagiba.

IZJAVA POSLOVNE VOLJEStrankina poslovna volja more biti izjavljena včasih tudi brez posebnega delovanja (konkludentna dejanja), včasih pa s posebnim delovanjem.

Izjava volje je oblična ali brezoblična.Oblična izjava voljePravni red določa pri katerih pravnih poslih je treba poslovno voljo izjaviti v določeni obliki - zunanji formalizem in kateri pravni učinki - notranji formalizem, slede nekemu strankinemu delovanju (npr. potrkanje z denarjem po tehtnici pri mancipaciji). Strogi so obličnostni pravni predpisi pri pravnih poslih mortis causa, ki so hkrari enostranski. Pri dvostranskih pravnih poslih mora včasih obličnostno izjaviti svojo volje ena stranka (pridobitelj pri mancipaciji), včasih pa obe stranki (pri stipulaciji).

Obličnost v rimskem civilnem pravu:MANCIPACIJA - Ko v Rimu do leta 335 še ni bilo kovanega denarja, je bilo potrebno, da je kupnino, ki je bila določena v bakcu, na tehtnici stehtal tretji pravno in poslovno sposobni državljan, kot nepristranski tehtničar. K poslu so poklicali tudi 5 odraslih moških državljanov, ki so imeli vlogo prič. Pred temi osebami in vpričo dosedanjega lastnika (odsvojitelja) je pridobitelj izjavil, da je stvar njegova in tako je postal njen lastnik. Tako so pridobivali lastnino na določenih stvareh (res mancipi), ustanavljali 4 najstarejše poljske služnosti, sestavljali oporoke, sklepali zakonske zveze.

IN IURE CESSIO (z navidezno pravdo) sta včasih stranki oblično izjavili poslovno voljo. Tako je bilo moč pridobivati lastnino tudi na res mancipi, ustanavljati in ukinjati nekatekre služnosti ter prepustiti dedni red drugemu.Zakonik XII. plošč pismenih obličnih poslov še ne pozna, kasneje so jih uporabljali (literani kontrakti, psimene oporoke). Justinijan je večino starih obličnosti odpravil (tudi mancipacijo in in iure cessio).V modernem pravu najdemo nove obličnosti (vpis v zemljiško knjigo, sodno overovitev izjav, pismeno obliko poroštva).

BREZOBLIČNA IZJAVA POSLOVNE VOLJEzadošča pri brezobličnih pravnih poslih, dovolj je, da je volja navzven spoznatna. Stranka jo izjavi- molče - s konkludentnimi dejanji (npr. dedič začne

izterjevati zapustnikove terjatve)- izrečno - ustno, pismeno, s prikimavanjem, odkimavanjem.Sklep, ki ga izvajamo, mora biti izkustveno utemeljen. Takega sklepa ne smemo napraviti, če stranka izrecno izjavi, da se neko njeno ravnanje ne sme razumeti v nekem določenem smislu, ki bi ga po

16

Page 17: Zapiski Rimsko pravo

splošnem pojmovanju mogli razlagati - taka izjava se imenuje pridržek (reservatio).

Kaj pa, če ena stranka molči?Rimsko pravo ni postavilo splošnega pravil. Klasik Paulus je rekel, da kdor molči ničesar ne izjavlja in ne oporeka. Občepravna doktrina - kdor molči, ko je mogel in moral govoriti, se zdi da pritrjuje (QUI TACET, CUM LOQUI POTOIT ET DEBUIT CONSENTIRE VIDETUR).

PRESUMPCIJA (presumptio iuris = pravna domneva = imeti nekaj za resnično, ker je po splošnem izkustvu najbolj verjetno, če ni mogoče nasprotnega dokazati (za zakonskega velja otrok, ki je bil rojen najprej 182 dni po sklenitvi zakonske zveze ali najkasneje 300 dni po koncu zakonske skupnosti).Praesumptio iuris et de iure - o presumpciji ni mogoč in upošteven noben protidokaz.

FIKCIJA - iz važnega pravnopolitičnega razloga velja neko dejstvo za resnično, čeprav je gotovo, da ni resnično. (Rimljan je umrl v tistem trenutku, ko je bil v vojni ujet).Tako so v spremenjenih gospodarskih in socialnih razmerah lahko uporabili določeno pravno normo tudi za dejanski stan,za katerega bi po svojem besedilu ne bila uporabna (za vojnim ujetnikom ne bi bilo mogoče oporočno dedovanje).SOGLASJE MED VOLJO IN IZJAVOIzjava poslovne volje doseže svoj namen, če izrazi resnično strankino voljo. Če pa stranka izjavi nekaj, česar v resnici noče in ne izjavi tisto kar v resnici hoče?1. teorija volje - tisti, ki trdi, da izjava ni odraz volje

mora to dokazati. Na to se ne more skli-cevati stranka ob mentalni rezervaciji. Če dokaže, nameravanega učinka ni.

2. teorija izjave - druga stranka je izjavo sprajela kot resnično voljo prve stranke in ni mogoče upoštevati, da je v resnici želela nekaj drugega.

3. teorija zaupanja - izraz resnične volje je izjava, ki joje nasprotna stranka kot resnično

sprejela ali mogla sprejeti.

ZAVESTNO NESOGLASJEMENTALNA REZERVACIJA je kadar stranka vedoma izjavi nekaj drugega, kot zares hoče, ne da bi to povedala drugi stranki. Ne more biti pravno upoštevna.Izjave v šali, igri ali gledališkem odru - iz vseh okoliščin je druga stranka mogla zaključiti, da taka izjava ni resno mišljena in je to splošno znano vsej javnosti - pravni posel ne velja. Druga stranka pa je smela zahtevati odškodnino, če brez svoje krivde ni spoznala šale.

SIMULACIJA je, kadar obe stranki izjavita, da hočeta skleniti pravni posel, ki ga v resnici nočeta (pod tem poslom navadno skrivata nek drug pravni posel - prikriti pravni posel) npr.navidezna prodaja dolžnikovega premoženja, upniki v prezadolženčevem konkurzu pa so oškodovani, kupna prodajna pogodba izjavita pa datilno npr. zaradi davkov.Med simulirane pravne posle ne spadajo:a) fiduciarni (na poštenje in zaupanje) pravni posli - fiducia cum creditore contracta - z upnikom

- fiducia cim amico cntracta - s prijateljemTo so pravni posli, kjer se resnični pridobitelj lastnine zaveže, da svoje, na poštenju pridobljene lastninske pravoce v določenem obsegu ne bo uporabil. Stranki sta tukaj hoteli zares skleniti tak pravni posel, medsebojno pa omejili učinke tega posla s posebno pogodbo (pactum fiduciae).

17

Page 18: Zapiski Rimsko pravo

b) imaginarni posli - navidezni: oče je sina 3x prodal zato, da je nad njim izgubil očetovsko oblast. Vsakomur je bilo očitno za kaj gre, stranki nista nameravali ničesar skriti.

Klasično pravo je reševalo vprašanje kazuistično /od primera do primera), tako so bile navidezne ženitve nične, dogovorjene ločitve niso omogočale dajanja in pridobivanja medsebojnih daril. Justinjan: Bolj upošteva voljo in je postavil načelo, da več velja tisto, kar je hoteno, kakor tisto kar je simulirano - PLUS VALERE QUOD AGITUR QUAM QUOD SIMULATE CONCIPITUR. Pri Justinjanu je pravni posel veljal toliko, kolikor so bile izpolnjene predpostavke za veljavnost tega simuliranega pravnega posla - tolikor in kolikor so bile izpolnjene predpostavke za izpolnjenost. Npr. Darilna pogodba nad 500 solidov jo je bilo sodno vpisati. Če je brezoblično podaril 1000 solidov, je pravni posel veljal do 500.ZMOTA - ERROR je nezavestno nesoglasje med izjavo in voljo. Za zmoto je bistveno nepoznavanje nekega dejstva, neka nevednost (ignorantia) stranke. Stranka ne ve, da izjavlja nekaj drugega, kot sama želi.

Vpliv zmote na izpodbojnost in ničnost:- rimsko pravo rešuje vprašanje kazuistično, za vsak primer

posebej.- Paulus - pravna zmota stranki škoduje (ignorantia iuris

nocet), dejanska (ignoratio facti non nocet) pa ne (zmota o obstoju dejstva - izpodbojni pravni posel - sorodnik umrl, zato je zamujen rok za priglasitev k dedovanju - ker dedič ni vedel, da je sorodnik umrl lahko deduje). Zmota o vsebini pravnega pravila - neizpodbojen pravni posel. Na pravno zmoto so se

smele sklicevati samo nedoletni, ženske, vojaki in neizobraženi.

Tudi dejanska zmota ni bila vedno upoštevna - zlasti pri obličnih pravnih poslih (mancipaciji, in in iure cessiji) ne.

Klasiki omenjajo več vrst strankine dejanske zmote:- zmota o pravnem poslu (error in negotio) povzroči nič-

nost, manjka poslovne voje / A hoče posoditi B 100, on jih vzame misleč, da so darilo - ne velja niti posojilna ne darilna pogodba/

- zmota o osebi (error in persona) včasih povzroči ničnostZmota o osebi upnika, ki je dal posojilo, zmota o osebi dediča

povzroči ničnost,Napačna označitev dediča ne škoduje veljavnosti oporoke

- zmota o stvari (error in corpore) povzroči ničnost, ker ni soglasja o bistveni vsebini posla / A hoče kupiti od B sužnja Stiha, B sklene pogodbo za glede Pamfila: ker ni soglasja o bistveni vsebini kupne in prodajne pogodbe ne velja/

- zmota o snovi stvari (error substantia in materia)Klasiki skušajo ohraniti sklenjene pravne posle in omejujejo pomen zmote. Strankam, ki so ravnale v zmoti pa dajejo tožbo za okškodnino. Veljavnost se presoja glede konkretnega primera.Npr. Stranka kupi vino, dobi pa kis. Če je kis vinski PP velja, če pa ni ne velja. Če je nekdo hotel kupiti zlato, dobil pa je medenino je pogodba nična.

POGOJsodi med slučajne sestavine pravnega posla. Pogoje je bodoče, objektivno negotovo dejstvo, od čigar uresničenja ali neuresničenja je po strankini volji odvisna veljavnost pravnega posla. PP vedno ne vsebuje pogoja, lahko pa se stranki dogovorita in ga vključita v PP. Kadar je po volji stranka taka slučajna sestavina vključena v pravni posel, bo za pravni posel veljal ravno tako kot bistvena sestavina.

18

Page 19: Zapiski Rimsko pravo

OPOZORILO: Ne gre za veljavnost pravnega posla ampak za učinkovitost. Pravni posel bo veljavno sklenjen, vendar bo začel učinkovati šele ko se bo izpolnil določen pogoj.Ločimo več vrst pogojev:- pozitivni ali trdilni pogoj - ko pravni posel zavisi od

uresničenja dejstva, ki je stavljeno kot pogoj - gre torej za spremembo obstoječega stanja. DAM TI 100 ČE BOŠ ŠEL NA

ROŽNIK, PP je veljavno sklenjen le učinek je odložen, do takrat ko se pogoj izpolni.- negativni ali nikalni pogoj - ko pravni posel zavisi od

uresničenja nekega dejstva, ki je stavljeno kot pogoj - gre za ohranitev obstoječega stanja. DAM TI 100 DA 1. MAJA NE

GREŠ NA ROŽNIK, če se dejstvo ne uresniči je pogoj izpolnjen. - potestativni pogoj - uresničenje je odvisno od strankine

voje /če boš šel na Rožnik/- kazualni pogoj - uresničenje ni odvisno od strankine

volje / če bo jutri lepo vreme/- mešani pogoj - uresničenje je delno odvisno od volje

strank / če se poročiš z A /- odložni ali suspenzivni pogoj - odlaga učinek pravnega

posla do uresničenja dejstva. PP ne bo učinkoval, dokler pogoj ne bo izpolnjen. Tista oseba, ki bo izvršila obveznost iz PP pred izvršitvijo pogoja, lahko to izpolnitev zahteva nazaj, ker se šteje, da je dala nekaj, česar ni bila dolžna. V takih primerih ima na voljo obogatitveno tožbo Conditio indebiti. Takoj ko postane gotovo, da se pogoj ni izpolnil (conditio deficit) nastopi tako pravno stanje, kakor da bi pogojni pravni posle ne bil nikoli sklenjen. Če se pogoj izpolni (condito existit) velja pravni posel tako kakor, da bi bil brezpogojno sklenjen v trenutku, ko se je pogoj izpolnil. PP torej učinkuje EX NUNC (od sedaj) ne pa od takrat, ko je bil sklenjen - EX TUNC. Primer za učinkovanje EX TUNC je izpodbijanje. Dokler odložni pogoj visi, pogoj sicer še ne velja, ima pa nekatere posledice. Stranka, ki je sodelovala pri sklenitvi pogojnega pravnega posla se ne more po svoji volji sprostiti vsake vezanosti. Če med visečnostjo pogoja prepreči njegovo izpolnitev tista stranka, ki je interesirana, da se pogoj ne izpolni velja, kakaor, da je pogoj izpolnjen.

- razvezni ali resolutivni pogoj - veljavni posel postaneneuspešen, ko se uresniči pogoj. Npr. Dam ti v najem stanovanje, če ne boš imel v njemu psa. PP velja za sklenjen, učinkuje toliko časa oz. pod pogojem, dokler se ne uresniči razvezni pogoj. Ko pripelje psa PP preneha veljati - postane neuspešen.V rimskem pravu so jih uporabljali pri časovno omejenih pravicah: najemna pogodba, služnost. Pri dediščini se je razvezni pogoj štel za nezapisanega /načelo SEMEL HERE, SEMPER HERES/

- navidezni pogoj če manjka eden od elementov definicije pogoja npr. če dejstvo, ki je postavljeno kot pogoj ni bodoče, je pa sedanje ali preteklo, je pravni posel tedaj brezpogojno veljaven, ali pa takoj brezpogojno neveljaven. Pogleda se ali je tisto dejstvo resnično ali neresnično in glede na to se potem sklepa o veljavnosti. Npr. če je prišel na Rožnik je PP takoj veljaven, če ni prišel je neveljaven. Med navidezne pogoje štejemo tudi nujne pogoje in nemogoče pogoje. Če je dejstvo bodoče, ni pa negotovo potem ne gre za pogoj npr. če bom umrl, bodisi, da se bo dejstvo nujno izpolnilo potem v tem primeru govorimo o nujnem pogoju npr. če bo jutri vzšlo sonce, medtem ko je nemogoč pogoj, ko je neko dejstvo nemogoče izpolniti in velja kot negotovo npr. dam ti 100 če pretečeš 100 metrov v 2 sekundah. Pri nujnem suspenzivnem pogoju se šteje pravni posel za brezpogojen, kar pomeni, da takoj začne učinkovati. Nemogoči suspenzivni pogoj - pravni posel je takoj nemogoč, PP ne obvelja.Justinjan: Pri PP za primer smrti /MORTIS CAUSA/ velja nemogoči pogoj za nezapisanega, šteje se, da ni postavljen kot pogoj tj. predvsem pri oporoki. Če je bil dediču postavljen nemogoči pogoj je

19

Page 20: Zapiski Rimsko pravo

lahko dedoval. Nemogoči pogoji INTER VIVOS / med živimi/ pa povzročijo neučinkovitost pravnega posla.Enako kot nemogoči pogoj se presoja nedopusten pogoj. Gre predvsem za nedopustne suspenzivne pogoje: LOČIMO: PRAVNO NEDOPUSTVE IN NARAVNO NEDOPUSTNE lahko poenostavimo z moralno nedopustnim (Rimljani so imeli trdno moralo) tj. BONI MORES - to so pravila dostojnega obnašanja. Npr. Dam ti 100 če se poročiš z mojo hčerko. Pravno nedopustno je npr. Dam ti 100 če pretepeš A-ja.pozneje so nedopustni pogoji šteli za nezapisane.

perpleksni (nesmiselni pogoj) -notranje nasprotuje pravnemu poslu, za katerega velja. Npr. dam ti 100 če ti ne bom dal 100, če bo dedič Sij, bodi dedič Ticij

- perpleksni suspenzivni pogoj povzroči ničnost- perpleksni resolutivni pogoj velja za nezapisan

ROK odlaga dospelost terjatve. Stranke omejujejo veljavnost pravnih pslov lahko tudi časovno, z roki. Medtem ko je pogoj objektivno negotovo dejstvo je rok objektivno gotovo dejstvo. Rok je: NEDOLOČEN (ko bo umrl cesar)

DOLOČEN ( Datum ) ALI DOLOČLJIV dal ti bom neko stvar čez en mesec

Pričetni rok odgodi učineg pravnega posla do trenutka, ki ga določa rok. Pri obligacijskih pravih poslih določen pričetni rok odgodi dospelost, ne pa nastanek terjatve. Če je dolžnik plačal pred pričetnim rokom, je plačal to, kar je bil že dolžan, čeprav upnik še ne bi mogle izterjati terjatve.P a z i - razlika med pogojem: Če je dolžnik plačal med visečnostjo pogoja je mogel zahtevati vrnitev plačila do izpolnitve pgoja z obogatitveno tožbo (condictio indebiti), kajti plačal je nekaj, česar ni bil dolžan.

Pri stvarno pravnih poslih rok odlaga nastanek same pravice. Primer: Dal ti bom stvar takrat in takrat, bo nastopila stvarna pravica šele takrat, ko bo rok napočil.

Končni rok ukine učinke pravnega posla po volji strank v določenem trenutku (npr. užitek). Pri časovno neomejenih pravicah (lastninski, zemljiški služnosti) je omejitev s končnim rokom povzročala ničnost pravnega posla.Justinijan: dovolil je končni rok pri darilni pogodbi, legatih in fidekomisij celo glede lastnine.

Actus legitimi - civilni pravni posli, ki ne trpijo ne roka ne pogoja. Če je bil rok ali pogoj pristavljen je bil pravni posel ničen (mancipacija, in iure cesija).NALOG je darovalčeva ali oporočnikova odredba, s katero naloži obdarjencu, dediču ali legatarju, da to naklonitev delo ali v celoti uporabi za določen namen ali da nekaj stori. Savigny: pogoj odlaga pa ne sili, nalog sili in ne odlaga,ter nima stvarno pravnih učinkov oz. posledic, razen pri osvoboditvi sužnja tj. Če je oporočnik dediču naročil, da mora ob določenem času osvoboditi sužnja, je ta postal IPSO IURE (po samem pravu-po zakonu) prost, brez kakršnega koli delovanja dediča.Po Justinijanu - obremenjenca je k izpolnitvi naloga mogoče prisili s tožbo actio praescriptis verbis.Če je bilo nekja dano, da bo nalog izvršen, pa ni bil izvršen ima darovalec na voljo obogatitveno tožbo conditio indebiti

20

Page 21: Zapiski Rimsko pravo

ZASTOPANJEZastopniki so - zakoniti, če jih določa pravna norma in

- prostovoljni, če ga postavi stranka sama1. direktni ali pravi zastopnik sklepa pravne posle za zastopanega v njegoem imenu in njegov račun.

Zastopanipostane takoj zavezan in upravičen. Dovolj je, da je za-

stopnik poslovno sposoben, zastopani pa je lahko le sposoben postati subjekt pravic in dolžnosti. Zastopnik mora imeti namen ustvarjati pravne učinke za zastopanega.

2. indirektni ali nepravi (posredni) zastopnik sklepa pravne posle v svojem imenu na tuj račun. Zastopani je le proti zastopniku zavezan in upravičen prevzeti obveznosti in pravice. Prenos se izvrši s posebnim pravnim poslom (npr. tradicijo, z odstopom).

Po rimskem civilnem pravu direktno zastopanje ni mogoče, razen pri agnatskem skrbniku (curator furiossi), ki ga je imel umobolni. Ta je smel z mancipacijo odsvajati skrbljenčeve res mancipi, ni pa mogel pridobitvati z mancipacijo.Precej razširjeno je bilo indirektno zastopanje. Varuh nedorasle osebe (tutor impuberis) je tako upravljal varovančevo imetje. Curator furiosi je sklepal pravne posle za skrbljenca kot poslovodja brez naročila.

Pretorsko pravo: Odklonilno je stališče glede direktnega zastopanja. Izjeme:-za dedovanje je lahko zaprosil namesto dediča njegov skrbnik;

-brodnik je bil odgovoren za popotnikove stvari, ki jih je sprejel v vrstvo čuvaj ladje.-za dolgove, ki jih napravi kapitan ali trgovski pomočnik jamči gospodar ni pa gospodar

neposredno upravičen glede terjatevKlasično pravo: samo izjemoma direktno zastopanje - vesoljni gospodarski oskrbnik (procurator ommnium bonorum), ki je bil navadno osvobojenec, ki je že kot suženj vodil gospodarjeve posle in je to nadaljeval, ko je postal prost. Mogel je po ukazu gospodarja in v njegovem imenu pridobiti zanj posest in lastnino, isto kot ukaz je pomenila naknadna gospodarjeva odobritev.Varuh je mogel pridobivati posest za varovanca, čeprav ta za pridobivanje ni nič vedel. Justinijan je združil obe klasični izjemi in ju razširil, da more vsakdo, prosti ali suženj, za drugega pridobivati posest in lastnino, ne glede na to, de zastopani to ve ali ne. Nikoli pa rimsko pravo ni poznalo pogodbo v korist tretjim (ko korist pridobi nekdo tretji).

NEVELJAVNI PRAVNI POSLI so nični in izpodbojni.

Ničini pravni posli, kadar pomanjkljivo strankino ravnanje (ko torej niso izpolnjeni pogoji pravnega posla) ne vodi do zaželenega učinka. Velja kot da pravni posel splon ni bil opravljen. Ničen je lahko od začetka ali pa je bil veljavno sklenjen, pa postane kasneje ničen. Včasih so bile zaradi ničnega pravnega posla oškodovane druge osebe, kar jim je bilo treba povrniti. Ničnosti ni mogoče popraviti ne z odobritvijo ne s poznejšo potrditvijo, tudi če odpade razlog, ki je povzročil ničnost. Pravni posel ne velja in nima učinkov. Na ničnost se lahko sklicuje vsak, upoštevati se mora po uradni dolžnosti.

Izpodbojni pravni posli - je PP ki je veljavno sklenjen, z uveljavljanjem določenih pomanjkljivosti ga morejo upravičenci izpodbijati, da pravni posel ne velja. Če upravičenec ne izpodbija, oz. ne uveljavi izpodbojnega razloga, pravni posel velja, kot da pomanjkljivosti nebi bilo. Če izpodbijanje uspe pravni posel neha veljati - izpodbijanje navadno učinkuje za nazaj (ex tunc) in odslej velja, kakor da bi izpodbijani pravni posel nikoli nebi bil sklenjen. Nastali pravni učinki se razveljavijo.Vprašanje: razlike med NIČNOSTJO in IZPODBOJNOSTJO; pojem in razlike neveljavnih poslov?

21

Page 22: Zapiski Rimsko pravo

KONVALESCENCA - neveljaven pravni posel postane veljaven s ker je odpadel razlog, ki je povzročil, da je bil sklenjeni pravni posle ničen - Izjeme so bile če je upravičenec maknadno odobril ničen poslel (primer: osvoboditve sužnjev, če so jih preveč osvobajali so osvobajanje omejili z zakonom. Če pa upniki niso uveljavili svojih terjatev, če zapuščina ni bila prezadolžena potem so taki sužnji postali osvobojeni, čeprav je bil po samem zuakonu posel niče. Če pa je bilo obratno (prezadolžena zapuščina) so jo prodali, niso dopustili, da bi osvoboditzve obveljale. načelo: QUOD INTIO VITIOSUM EST, NON POTEST TRACTU TEMPORIS CONVALESCERE - kar je že od vsega začetka pomankljivo ne more postati veljavno s potekom časa.

KONVERZIJA:Nek pomankljiv pravni posel obvelja vsaj kot nek drug manj uspešen pravni posel, ki ima podobne učinke. Delna uspešnost pravnega posla. Primer: Oporoka ni veljavna, ker niso izpolnjene obličnosti. Taka oporoka lahko velja kot kodicil (je brezoblična oporočna odredba v kateri oporočnik določa kdo naj kaj dobi ).IN FRAUDEM LEGIS AGERE - obid zakona - gre za izkoriščanje pomanjkljivega zakondajalčevega izražanja. Po črki zakona ne kršijo prepovedi, v resnici pa skušajo doseči ravno tisto, kar je zakonodajalec hotel prepovedati.

Npr. SC Macedonianum je prepovedal dajati posojila sinom pod očetovsko oblastjo. To so kršili tako, da je uspnik dal sinu neko svojo stvar, da jo proda in izkupiček od prodane stavri obdrži kot posojilo.

ČAS - TEMPUSNekatere pravice so časovno omejene - npr. osebne služnosti Nekatere pravice se pridobijo z dolgim izvrševanjem - pravica priposestvovanja.Čas štejemo po koledarju. Točno po koledarju, če je določen dan, ko je dolg treba plačati ali določen mesec, ko je treba obveznost izpolniti.Navadno ga računamo s premičnimi dnevi, meseci in leti. Kot mesec se šteje 30 dni, kot leto pa 365 dni, začetek določijo stranke same.Po rimskem pravu je splošno najmanjša in nedeljiva enota 1 dan - civilno štetje časa. Izjemno so upoštevali naravno štetje časa, kar pomeni, da se rok računa od trenutko, ko se je začel. Glede konca roka - če je šlo za pridobitev pravice je veljalo, da je rok izpolnjen brž, ko je napočil zadnji dan. Če je šlo za izgubo pravice je veljalo, da je pravica izgubljena, ko je potekel zadnji dan.tempus continuum = nepretrgano štetje časa od začetka do

konca. temuus utile = rok se ni začel, dokler stranka ni mogla uveljaviti svoje pravice, tak čas je omogočal

pretor

ZASTARANJE - upravičencu, ki se sam ne pobriga za svoje pravice, je pravni red ne varuje neomejeno dolgo. Interes splošne pravne varnosti zahteva, da zakonodajalec po neki dobi bolj upošteva dejansko stanje kot pravno in ga pripozna za pravno veljavno. Zastaranje tožb je leta 424 uredil zakon Honorija in Teodizija. Določil je, da vse tožbe zastarajo po 30 letih, izjemno v škodo privilegiranih oseb po 40. letih. Rok začne teči, ko je upravičenec prvič mogel naperiti tožbo. S tem, da je zastarala tožba, je včasih prenehala tudi pravica, ki bi jo upravičenec s tožbo mogel uveljavljati.

PRAVNI UČINKI so nastanek, prenehanje ali sprememba določene pravice za nek pravni subjekt.

IZVEDENA ali DERIVATIVNA PRIDOBITEV PRAVNE PRAVICE je pridobitev pravice, ki je dotlej pripadala drugemu pravnemu subjektu z njegovo privolitvijo (prejšnji upravičenec odsvoji

22

Page 23: Zapiski Rimsko pravo

pravico pridobitelju). Pravica je nasledena ali derivativna. Nihče ne more odsvojiti več pravic, kot jih ima sam - NEMO PLUS IURIS AD ALIUM TRANSFERRE POTEST, QUAM IPSE HABERET.

IZVIRNA ali ORIGINARNA je pridobitev pravice ne glede na to, ali je tista pravica že komu pripadala, torej brez prednikove volje ali zoper njo.DERIVATIVNA pridobitev je po obsegu POSAMIČNA (za predmet ima le posamezno pravico) ali vesoljna (za predmet ima kompleks pravic - dedovanje). Upravičenec jih pridobi vse naenkrat z nekim dejanje, ki včasih samo zase na zadošča za pridobitev seh posameznih pravic. Odpove se svoji pravici stranka, če jo popolnoma opusti.

O S E B N O P R A V O

Pravna sposobnost fizičnih osebPravna sposobnost je sposobnost postati in biti subjekt pravic in pravnih dolžnosti.Fizična oseba postane pravno sposobna z rojstvom. Otrok se mora roditi živ in se popolnoma ločiti od materinega telesa. Prokulijanci: novorojenček je pravno sposoben, ko zajika; Justinijan: novorojenček je pravno sposoben, ko je živ rojen. Pretorsko pravo: embrio še ni oseba, pretor mu postavi skrbnika. Če je bila mati (sužnja) le za hip prosta med nosečnostjo, se je otrok rodil kot svoboden državljan.Pravna sposobnost fizičnih oseb preneha s smrtjo.Pravna domneva: nedorasli otrok je v nevarnosti prej umrl od roditelja, vojak, ki se 4 leta ni oglasil, odkar je šel na vojno se šteje za mrtvega - žena se sme spet poročiti, ko o svoji nameri obvesti vojskovodjo.Rimljan, ki je bil v vojni ujet, je umrl. Če se je živ vrnil in prestopil črto domačih mejnih straž, mu je pravna sposobnost spet oživela.

Pravna sposobnost je odvisna od trojnega statusa - status libertatis ( svobodni - sužnji )- status civitatis ( rimljani - tujci )- status familie ( sui iuri - alien iuris )

Svobodni in sužnjiSuženj ni bil pravno sposoben, mogel je biti objekt, ne pa subjekt pravic, ni imel nobenih premoženjskih pravic. Kar je pridobil je nujno pridobil v istem hipu za svojega gospodarja. Suženj je bil le naturalno neiztožljivo dolžan. Za delikte je bilo mogoče zoper gospodarja naperiti noksalno tožbo. Gospodar je plačal ali pa izročil sužnja.

Nastanek Suženjstva:1. z rojstvom, če je bila mati sužnja - če je bila med nosečnostjo le en trenuteh svobodna se je rodil kot

svoboden;2. Če je svoboden človek izgubil prostost, kar se je zgodilo če:

- je upnik prodal dolžnika, ki svojega dolga ni plačal /Rimljana samo v tujino!/;- je izostal iz cenzusovega popisa v republikanski dobi;_ je bil obsojen na delo v rudnikih, na boj z divjimi živalmi

ali na smrt;- se je starejši od 20. let dal prodati za sužnja, da bi

pridobil delež na prigoljufani kupnini;- je prišel v vojno ujetništvo.

Državljanske pravice so imeli le državljani. Pravice, ki jih je urejalo civilno pravo je mogel imeti le

23

Page 24: Zapiski Rimsko pravo

državljan /skleniti veljaven zakon, imeti očetovsko oblast, lastnino, napraviti oporoko, biti postavljen za dediča, naperiti tožbo v civilnem pravdnem postopki). Tujci in Latinci so mogli pridobivati in imeti vse te pravice le toliko,kolikor jim je omogočal commercium ali conubium, ki ga je morda imela njihova domača mestna državica z Rimom.Rimsko državljanstvo se je pridobilo z rojstvom, podelitvijo, s civilno manumisijo. Izgubil je rimsko državljanstvo tisti, ki:- je odšel v pregnanstvo- kdor je bil v cesarski dobi obsojen na deportacijo- če mu je bil določen prisilni domicil- če je postal državljan države, ki je bila z Rimom v

pogodbenem razmerju- tisti, ki je izgubil prostost (dolžnik, ki ga je upnik

prodal v inozemstvo).

STATUS FAMILIAE

Rodbinski oče je bil svojepraven - persona sui iuris, sicer je bil sam pod očetovsko oblastjo in kot tak tujepraven (alieni iuris). Kot državljan je tudi sin imel vse politične pravice, glasoval je v ljudski skupščini, volil magistrate in mogel biti izvoljen.

V času nastanka Zakonika XII plošč je bila rimska rodbina monogamna in patriarhalna.

V civilni dobi je rodbina pravna, avtarkična gospodarska in sakralna enota. Na čelu rodbine je bil oče - pater familias. Nad ženo je imel oblast, imenovano manus, nad otroci in posinovljenci - patria potestas, nad tujim sinom, ki mu ga je prepustil njegov oče - in mancipio. Le pater familias je bil premoženjsko sposoben. Osebam pod njegovo oblastjo in sužnjem je lahko prepustil del premoženja v upravljanje (peculium), vendar je to premoženje ostalo očetova lastina. Če se je sin zavezal, je sam sivilno jamčil. Oče je bil po civilnem pravu odgovoren za izpolnitev deliktnih obveznosti (lahko pa je krivca prepustil oškodovancu v mancipij).

Klasično - postklasično pravo: priznava strankam patria potestas premoženjsko sposobnost glede pridobitev, ki so jih dobili od koga drugega, kot od očeta (npr. kar je sin pridobil kot vojak ali kot uradnik) o obojem je lahko napravil oporoko.V postklasični dobi je bila otrokova last tisto, kar je pridobil od matere, njenih sorodnikov ali drugje, razen od očeta, ki je imel na takem premoženju upravo in užitek. Ko je umrl pater familias so postali svojepravni vsi, ki so bili neposredno pod pokojnikovo oblastjo (žena in manu, otroci, vnuki - če je njihov oče prej umrl).

Agnati in civilni sorodniki so osebe pod isto očetovsko oblastjo. Dokler je pater familias živ, so vsi pod njegovo oblastjo - rodbina v ožjem smislu, rodbina v širšem smislu pa so sorodniki, ki bi bili pod isto očetovsko oblastjo, če bi skupni prednik še živel. Civilno pravo daje pravico do intestatnega - neoporočnega dedovanja agnatom, njim pripade tudi varuštvo in skrbništvo, kadar ni dedič ali varuh določen z oporoko.Kognatsko sorodstvo temelji na krvni zvezi. Žena sine manu je agnatinja očetovi rodbini in tujka možu in otrokom in po njih v civilnem pravu nima dedne pravice, tudi po njej ne morejo dedovati njeni otroci.

Justinijan je uredil dedovanje po kognatskem sorodstvu.

24

Page 25: Zapiski Rimsko pravo

Agnatsko in kognatsko sorodstvo je lahko v ravni ali v stranski črti. V ravni črti sta si osebi sorodni, kadar po rojstvu izhaja ena iz druge - neposredno (mati - hči) ali posredno (ded - vnuk). Črta je navzdoljnja ali navzgornja, glede na izhodišče za presojo.V stranski črti so si sorodne osebe, ki po rojstvu izhajajo od istega prednika bodisi neposredno (bratje, sestre), bodisi posredno (bratranci, sestrične).Stopnja sorodstva v ravni črti - prešteje se število rojstev med sorodnikoma- v stranski vrsti: se prešteje najprej število rojstev od enega sorodnika navzgor do skupnega prednika in nato še od

skupnega prednika navzdol do drugega sorodnika.

Kot agnatinja je bila žena in manu nasproti možu v enakem položaju kot hči, nasproti otrokom pa kakor sestra.Svaštvo je razmerje enega zakonca do sorodnikov drugega zakonca. Rimljani štejejo kot svaštvo tudi razmerje med očimom in mačeho in pastorki. Pri svaštvu ne štejejo stopenj.

Zakonsko rojstvo temelji na zaroditvi v zakonu. Iz utemeljenih razlogov je mož mogel izpodbijati, da bi bil novorojenec njegov otrok. Nezakonski oče nad otroci ni imel očetovske oblasti in je bil začetnik nove agnatske rodbine brez agnatskega razmerja do očetove in materine rodbine. Ob začetku priznavanja kognatskega sorodstva so pripoznali nezakonskim otrokom sorodstvene pravice do materine rodbine.

CAPITIS DEMINUTIO - izguba enega od statusovje zmanjšanje števila svobodnih ljudi za eno osebo v agnatski rodbini. Osebi je sprememba pomenila pravno izgubo.Klasična doba: 1. capitis deminutio maxima - kadar je Rimljan izgubil prostost in z njo vred državljanstvo ter agnatsko pripad-

nost2. capitis deminutio media - kadar je oseba izgubila rimsko državljanstvo3. capitis deminutio minima - kadar je Rimljan izstopil iz agnatske rodbine.

Če je bil svojepraven človek posinovljen ali če je svojepravna ženska sklenila zakon in prišla in manu, je izgubil premoženjsko sposobnost. Vso aktivo je pridobil novi pater familias, dolgovi pa so po civilnem pravu ugasnili. Pretor je skušal pomagati upnikom arogiranega državljana ali omožene žene tako, da jim je dovoljeval izvršbo na premoženje, ki bi ga capite deminutus imel, če ne bi nastala sprememba.

arogacija - posvojitev svojepravne osebeadopcija - posvojitev tujepravne osebePOSLOVNA IN DELIKTNA SPOSOBNOST

Poslovna sposobnostPoslovno sposobna je oseba, ki more sama sklepati pravne posle in z njimi ustanavljati, pridobivati ali odsvajati posamezne pravice ter prevzemati obveznosti. Poslovnasposobnost fizične osebe je lahko omejena zaradi mladosti, spola, duševne bolezni in zapravljivosti.Omejitve zaradi mladosti: kot starostna meja med nedoraslimi in doralimi je pri Rimljanih, za deklice veljalo dovršeno 12. leto, za fante pa je bilo odločilno, kdaj so dobili togo - navadno med 14. in 16. letom.

25

Page 26: Zapiski Rimsko pravo

Sabinijanci so zagovarjali stališče, da se to presoja individualo. Prokulijanci: za dečke (fante) splošna meja - izpolnjeno 14. leto.Justinijan je imel enako mnenje, kot Prokulijanci.

Nedorasli (impuberes): - otroci /infantes/- starejši nedorasli /impuberes

infantia maiores/.

Infantes (do 7 leta starosti) so bili poslovno popolnoma nesposobni. Pridobivati je mogel le, če je bilo pridobivanje mogoče brez poslovne volje - sužnji so lahko pridobivali zanje, varuj je mogel pridobivati posest in lastnino.

Impuberes infantia maiores (dečki med 7. in 14. letom in deklice med 7. in 12. letom) so bili popolnoma nesposobni skleniti zakon ali sestaviti oporoko. Sami so lahko slkepali pravne posle, s katerimi so pridobivali, ne da bi se za kaj zavezali ali odsvojili. Nedorsali je bil iz takega posla samo upravičen, sopogodbenik pa veljavno zavezan - v občem pravu so take posle imenovali šepavi pravni posli. Reskript Antonija Pija je določil, da mora nedorasli vrniti toliko, kot je bil s takim pravnim poslom obogaten.

Veljavno pa so se nedorasli zavezali, če je bil pri sklepanju pravnega posla osebno navzoč varuh, ki je posel avtoriziral.

Dorasli (puberes) so bili državljani po 14. letu starosti - po civilnem pravu so popolnoma poslovno sposobni. Da bi jih zaščitili pred oderuhi so Rimljani razglasili zakon Lex Plaetoria, ki je določil, da je kaznivo goljufati nedoletno doraslo osebo izpod 25. leta starosti. Razen kazenske odgovornosti je zakon omogočil tudi posebno civilno tožbo

actio legis Plaetoria, s katero je ogoljufani nedoletnik lahko zahteval od sopogodbenika povračilo škode.

Exceptio legis Plaetoris - kadar je sopogodbenik tožil nedoletnika na izpolnitev.

Možna je bila restitutio in integrum, če je bil nedoletnik oškodovan zaradi odsvojitve, prevzema obveznosti, odklonitve dediščine in volila. Postavitev v prejšnje stanje je bilo mogoče le subsidiarno, kadar nedoletnik ni imel na razpolago drugega sredstva. Za postavitev v prejšnje stanje je mogel minor zaprositi, dokler je bil minor in še eno leto več. Justinijan je ta rok podaljšal na 4 leta (tempus continium).Minor se ni mogel več sklicevati na ugodnosti Lex Plaetoria, kadar je na njegovi strani sodeloval varuh (curator minores), ki ga je pretor na prošnjo v ta namen postavil in je sodeloval pri nedoletnikovem pravnem poslu tako, da je izrazil svoje soglasje.

Ob koncu klasične dobe je večini nedoletnikov imela stalne skrbnike, bili pa so tudi brez njega. Minores s stalnim skrbnikom brez konsenza niso smeli odsvajati svojih stvari in ne prevzemati obveznosti. Nedoletni s skrbnikom je bil v poslovni sposobnosti toliko omejen kot starejši nedorasli, minores je lahko sam sklenil zakon ali napravil oporoko.

Cesarsko pravo - minor je bil lahko proglašen za polnoletnega pred svojim 25. letom starosti, ko bi skrbništvo ex lege prenehalo - z dovoljenjem cesarja (VENIA AETATIS - spregled starosti).

26

Page 27: Zapiski Rimsko pravo

Konstantin - za polnoletne smejo proglasiti moške z dopolnjenim 20. letom starosti, ženske pa z 18. letom.Proglašeni polnoletni ni smel ne dajati daril, ne odsvajati ali zastavljati zemljišč do svojega 25. leta starosti.

Omejitve zaradi spola: ženska sui iuris je imela varuha (tutor mulieris), v prvi vrsti njenega najbližjega agnata, da ne bi lahkomiselno zapravljala svojega premoženja in ob dediščino spravljala bodočih agnatskih dedičev. Če je imel oporočni dedič prednost, je ta postal njen tutor mulieris. Če ni bile ne agnatskega ne oporočnega dediča, ga je postavil pretor. Varuh žene ni upravljal njenega premoženja, varovanki je s svojo auctoritatis interpositio omogočal sklepanje slovesnih poslov civilnega prava (manumisijo, mancipacijo, in iure cesijo, oporoko), zlasti pa, da je mogla odsvojiti kako res mancipi, prevzeti obveznost, skleniti litiskontestacijo v civilni tožbi in skleniti zakonsko zvezo, s katero je prišla v zakon in manu. Posle glede res nec mancipi je lahko sklepala sama, včasih je lahko varuha tudi prisilila v avtorizacijo njenega posla. Justinijan je določil, da so ženske enako poslovno sposobne kot moški.

Omejitve zaradi duševnih bolezniZakonik XII. plošč stavi umobolnega pod skrbništvo agnatov in gentilov, če jih ni pretor postavi skrbnika, ni ga pa mogel postaviti oče umobolnega z oporoko.

Justinijan - bolni je poslovno popolnoma nesposoben, v svetlih trenutkih (lucidum intervalum) pa je poslovno sposoben (lahko napravi oporoko). Skrbnik umobolnega lahko odsvaja tudi njegove res mancipi.

Telesne bolezni in pomanjkljivosti lahko stranko ovirajo pri nekaterih pravnih poslih. Nemi in glugi ne morejo sklepati stipulacij in ne napraviti oporoke. Justinjan dovoljuje gluhonemim, ki so to postali po rojstvo, da svojo oporoko lastnoročno napiše.Omejitve zaradi zapravljivosti = omejitev poslovne sposobnostiZakonik XII. plošč - zapravljivcu, ki ga je pretor preklical je bil postavljen skrbnik. Zapravljivec ni mogel več sodelovati pri mancipaciji, ne napraviti mancipacijske (libralne) oporoke ali se veljavno zavezati kot dolžnik.Klasična doba: preklicani zapravljivec je v podobnem položaju kot impuberes maiores.Ker so ženske SUI IURIS imele varuhe, so to dejansko uporabljali samo za moške.

DELIKTNA SPOSOBNOST je sposobnost fizične osebe biti odgovorna za deliktna ravnanja in je od nje mogoče zahtevati odškodnino. Deliktno niso sposobni otroci in umobolni, vsi ostali pa so, če so sposobni spoznati, da njihovo ravnaje ni pravilno.PRAVNI POMEN ČASTIČast v objektivnem smislu je ugled in spoštovanje, ki ga urejena človeška družba pripoznava posamezniku zaradi njegovega vedenja in ravnanja. Čast postane pravna dobrina, ko se nanjo začne ozirati pravni red.Zakonik XII. plošč pozna že delikt - dejansko in besedno žalitev tuje osebnosti.Pretorsko pravo - pretor je nekaterim osebam v ediktu odrekel častne pravice. S tem, ko jih je izključil od izvrševanja častnih državljanskih pravic, jih je označil za tiste, ki nimajo vseh častnih pravic. Te pravne posledice je pretor zagrozil za nekatera nečastna dejanja, za katera ni nobene tožbe (npr. če se je kdo poročil z vdovo, čeprav še ni minilo žalno leto itd.) Posledice so nastopile brez obsodbe - neposredna pravna infamija. Posredna pa je bila:1) ugotovljena v pravdi in je trajala do smrti, kadar je bil kdo obsojen zaradi tožbe in za posel, ki je temeljil na

27

Page 28: Zapiski Rimsko pravo

osebnem zaupanju.2) nastopila je takrat, ko je kdo napravil naslednje zasebne delikte - furtum, rapino, iniurio in dolus.

Storilca so zadele posledice ne le z obsodbo, ampak tudi, če se je glede škode poravnal.Klasično pravo - Avgust je prepovedal, da bi se senatorji do tretjega kolena ženili z osvobojenkami in svobodno rojeni z zloglasnimi ženskami. Čast se je zmanjšala tistemu, ki je bil izključen iz senata ali so mu bile odvzete javne funkcije.Čast je izgubil tisti, ki je izgubil prostost, bil izgnan in obsojen na delo v rudnikih.V dednem pravu so smeli bratje in sestre, ki so ostali brez dednega deleža, izpodbijati oporoko, če je oporočnik določil za dediča oporečno osebo.Justinijanovo pravo - osebe naštete v pretorjevem ediktu so bile označene kot infames. Infames niso smeli pred sodiščem postulirati za druge razen kot varuhi ali skrbniki in niso smeli nastopati kot pravni pooblaščenci. Naperiti niso smeli nobenih popularnih tožb.

PRAVNE OSEBETudi pravna oseba more biti subjekt pravic in dolžnosti. Po rimskem pravu so pravne osebe:- korporacije in ustanove

Korporacija je skupnost fizičnih oseb, ki so njeni člani. Skupnost članov je nov pravni subjekt, ki ima lahko svoje premoženje. Delovanje korporacij usmerjajo člani na podlagi korporacijskih pravil - statutov.

Ustanova Pri ustanovi je pravna oseba določeno premoženje, ki ga ustanovitelj osamosvoji in določi, da službi nekemu posebnemu namenu. Če pri upravljanju ustanove sodelujejo fizične osebe imajo dolžnost skrbeti, da ustanova dosega svoj prvotni namen, ne da bi ga same mogle spreminjati.

Zgodovina korporacijKorporacije so javnopravne (država - populus Romanus, občina) in zasebnopravne, ki služijo zasebnim interesom in nalogam. Javnopravne korporacije imajo za presojo ravnanja in poslovanja (rimske države) javno pravo - ius publicum. Državno premoženje se v republikanski dobi enači z ržavno blagajno. Drugačen položaj ima fiscus, ki pomeni blagajno, v katero se stekajo dohodki iz princepsovih provinc in jo upravlja cesar sam in po njegovi smrti pripade novemu cesarju (zasebno premoženje cesarja kasneje pripade cesarjevim dedičem). Fiscus je bilo premoženje v zasebnopravni lasti vsakokratnega princepsa.Druge javnopravne korporacije so bile mestne občine, katerih ustroj je urejen z javnim pravom.Korporacije so se ustanavljale po: a) normativnem sistemub) koncesijskem sistemuc) mešanem sistemuZakonik XII. plošč je glede ustanavljanja pravnih oseb uzakonil načelo, da smejo občani ustanavljati združenja po svoji volji, da le ne kršijo veljavnega prava.Z Avgustovo ureditvijo so Rimljani prešli od načela prostosti združevanja h koncesijskemu sistemu - dovoljenje senata ali cesarja. Za ustanovitev združenja je bilo treba vsaj 3 članov. Korporacija preneha obstajati:- ko sama tako sklene,- ko nima več nobenega člana- če jo oblast razpusti.Notranje življenje korporacije urejajo pravila, ki jih člani z vstopom sprejmejo. Sklep večine velja kot volja pravne osebe in veče vse člane. Ima svoje premoženje in organe, ki za njo poslujejo v javnosti. Premoženje korporacije ni niti v lastnini niti v solastnini nikogar. Ob izstopu člani ne morejo zahtevati izplačilo deleža.

28

Page 29: Zapiski Rimsko pravo

USTANOVE - Rimljani so premoženje fiduciarno prepustili fizični ali pravni osebi z nalogom, da mora zaupano premoženje uporabljati v določene namene (kasneje nastanejo sirotišnice, itd..). Ustanove so bile priznane za pravne osebe v Justinijanovih novelah.

S T V A R N O P R A V Oobsega pravila, ki urejajo pravne odnose posameznika glede stvari. Stvar je samostojna reč zunanjega sveta, ki je dosegljiva človeškemu gospostvu.VRSTE STVARI1) Res extra commercium - stvari izvzete iz pravnega

prometaIz pravnega prometa so bile izvzete nekatere stvari po verskem (sakralnem) pravu in nekatere po državnem pravu.Po sakralnem pravu so bile iz prometa izvzete- res sacrae - svetišča, žrtveniki, bogoslužno orodje- res religiose - grobišča- res sancte - obzidja, vrata mest.Po državnem pravu - tekoča voda, morje, morska obala, zrak (stvari, ki so bile vsem skupne, vsak si jih je smel prilaščati in nihče ni mogel na njih pridobiti lastninske pravice = res omnium communes;res publicae (javne stvari) so bile v začetku vse stvari rimske države in niso v lastnini nobenega državljana - morebitne spore je reševal magistrat, ki je bil hkrati sodnik in zastopnik ene stranke - države. V principatski dobi se razdelijo v stvari namenjene splošni rabi - javne reke, ceste, tržnice, gledališča in stvari v zasebni lasti (npr. državni sužnji). Donosi od teh stvari so pripadali državi2. Res in commercio - stvari v pravnem prometu

Delimo jih v naslednje skupine:a) res mancipi so bili sužnji, domača vprežna in tovorna živina, italska zemljišča ter štiri poljske

služnosti na italskih zemljiščih (iter, actus, via, aquaeductus). Lastnino na njih je bilo moč prenesti le mancipacijo ali in iure cesijo.

b) res nec mancipi so vse ostale stvari Justinijan je to delitev dokončno odpravil in uvedel naslednjo delitev:- premične in nepremične stvari

Premične so sužnji, tovorna in vprežna živina, nepremične so zemljišče in zračni prostor nad njim in zemlja pod njim

- nadomestne in nenadomestne stvarinadomestni so tiste, ki jih moremo šteti, meriti in tehtati (vino, žito, olje, baker, zlato), nenadomestne (umetniška slika)

- potrošne in nepotrošne stvari

- deljive in nedeljive stvarideljive so zemljišče, nedeljive diamant, suženj, ker posamezni

deli skupaj ne dosežejo vrednosti cele stvari.

- enovite in sestavljene stvariPosamezne: žival, kamen, tram,Sestavljene ladja, poslopje. Predmet pravice je vedno sestavljena stvar. Skupne stvari ali zbirna stvar - knjižnica

29

Page 30: Zapiski Rimsko pravo

- accesio credit principali - stranska, gospodarsko manj važna stvar postane sestavina glavne stvari, k njej priraste; stranska stvar tako izgubi pravno samostojnost.

- plodovi - kadar se od matične stvari organično loči samostojna stvar, ki je enake vrste kot matična stvar naravni plodovi - jabolkacivilni plodovi - obresti od denarja

STVARNE PRAVICE

Pri stvarnih pravicah gre za družbene odnose, katerih predmeti so določene stvari. Gre za odnose med pravnimi subjekti, medtem ko so odnosi človeka do stvari le dejanski.

Stvarno pravico uveljavlja upravičenec z actio in rem tedaj, ko ga nekdo omejuje ali drugače posega v njegovo pravico. Tožbo lahko ponavlja zoper istega toženca ali drugega. Je a b s o l u t n a pravica, ker je stvarno pravico mogoče s tožbo braniti zoper vsakogar, ki vanjo posega. Tožba je naperjena zoper toženca glede določene stvari. Stvarna pravica ne more nastati, preden se stvar ne osamosvoji, obstoječa stvarna pravica preneha z

uničenjem stvari ali izločitvijo iz pravnega prometa.Tožencu se ni potrebno spustiti v pravdo, stvar pusti brez obrambe in tožnik si jo vzame.

Terjatvena ali obligacijska pravica je upravičenje individualno določenega upravičenca - upnika, da sme od druge, prav tako individualno določene oseb - dolžnika zahtevati neko dajatev ali storitev premoženjske vrednosti.Obligacijska pravica je r e l a t i v n a, uveljaviti jih je moč samo enkrat, vsebina razmerja je določena ali vsaj določljiva, toženec se mora spustiti v pravdo. Obligacijsko pravna tažba še ne posreduje tožniku dejanske oblasti nad stvarjo, dolžnik je stvar moral prepustiti. Obligacijsko pravna razmerja nimajo za predmet vedno le stvari, ampak tudi storitve in opustitve.

VRSTE STVARNIH PRAVIC: Po Justinjanu.Justinjan pozna:

1. lastnino ( DOMINUM, PROPRIETAS) ter

2. štiri stvarne pravice na tuji stvari:SLUŽNOSTI ( SERVITUTES)DEDNO STAVBNO PRAVICO ( SUPERFICIES)

SEDNO ZAKUPNO PRAVICO (EMPHYTEUSIS)ZASTAVNO PRAVICO (PYGNUS, HYPOTHECA)

LASTNINSKA PRAVICA IN POSESTRazvoj lastninske pravice

Beseda lastnina pogosto označuje vse premoženje, ki obsega poleg lastnine v pravnem smislu še druge stvarne pravice kakor tudi terjatve in dolgove. Rimska lastninska pravica je torej imela na, takrat najvažnejših proizvajalnih sredstvih,izrazit razredni in izkoriščevalcski značaj.

30

Page 31: Zapiski Rimsko pravo

Zakonik XII. plošč nima splošnih določb o lastninski pravici. Rimska lastnina je pretežno zasebna lastnina. V civilnem pravu imamo načeloma enotno lastnino na vseh stvareh v pravnem prometu. Važno je razlikovanje med res mancipi in res nec mancipi (prenos je možen s tradicijo).

Pretorska in zgodnja klasična doba - delitev stvari na res mancipi in nec mancipi so občutili kot zastarelo (razvito je bilo že denarno gospodarstvo) in jo je Justinijan dokončno odpravil. Tako je po Justinijanu lastninska pravica enaka na vseh stvareh in se lahko prenaša s tradicijo. Klasični pravniki trdijo, da kdor izvršuje lastninsko pravico, ne more s tem nikogar oškodovati, kar bi moral popravljati.

Pozitivna funkcija lastnine je pravica lastnika, da sme stvar uporabljati, odsvajati ali uničiti.

Negativna funkcija lastnine je v tem, da sme lastnik vsakogar izključiti, ki bi kakorkoli posegal v njegovo stvar in z njo razpolagal.

Lastninska pravica je načeloma neomejena, je po omejljiva po pozitivnih predpisih (uvedli so omejitve glede zemljiške lastnine) ali po lastnikovi volji (npr. ustnovitev služnosti, zastavna pravica).

SUBJEKT IN PREDMET LASTNINSKE PRAVICELastninsko pravico je mogel imeti le rimski državljan, zato se je imenovala dominium ex iure quiritum, za tujce je na njihovem ozemlju veljalo njihovo domače pravo (peregrinskalastnina). Navadno je imel lastninsko pravico na določeni stvari en lastnik, lahko pa je bila v solastnini. Predmet lastninske pravice je bila posamezna stvar, ne pa zbirka stvari (tu so bile predmet lastninske pravice posamezne stvari iz katerih je bila zbirna stvar sestavljena) in le stvar v pravnem prometu, ni pa občan imel civilne lastnine na provincialnih zemljiščih.

CIVILNA LASTNINAZa civilno lastnino je bilo potrebno:- da je bil lastnik rimski državljan- da je bil predmet lastnine res in commercio- da je bila pridobljena s pravim pridobitnim načinom

(mancipacijo in in iure cesijo)

BONITARNA LASTNINAKadar je izročitelj stvar le izročil, pridobitelj ni postal civilni lastnik. Civilni lastnik je postal šele, ko je minila priposestvovalna doba (za zemljišče v 2. letih, za sužnja, vprežno ali tovorno živino v 1. letu). V tem času pa je lastnik lahko še vedno, zoper pridobitelja, sprožil lastninsko tožbo rei vindikatio, po kateri bi sodnik pridobitelja obsodil. Pretor je na pridobiteljevo prošnjo dodal tožbenemu obrazci v intenciji še nadaljnji pogoj za obsodbo - če tožnik ni spornega zemljišča tožencu prodal in izročil (negativni pretorski pogoj). Sodnik je sedaj mogel toženca obsoditi šele, ko sta bila izpolnjena pozitivni in negativni pogoj; oprostiti pa ga je moral, če je bil izpolnjen negativni pretorski pogoj. Pretorjev dostavek se imenuje exeptio rei venditae et traditae (če tožnik ni spornega zemljišča tožencu prodal in izročil). Pridobitelj z oprostitvijo ni postal lastnik do konca priposestvovalne dobe, pretor pa ga je varoval tako, kot bi bil lastnik (pretorska ali bonitarna lastnina). Zoper tožbo civilnega lastnika je pretor bonitrarnemu lastniku dovoljeval ekscepcijo, zoper odvzem pa publicijansko tožbo.Na provincialnih zemljiščih so imeli uživalci le užitek in posest.Justinijan je delitev na res mancipi in res nec mancipi odpravil, njegova kodifikacija ne razlikuje več med kviritsko in bonitarno lastninsko pravico, prav tako ne med rimsko in peregrinsko lastnino.

31

Page 32: Zapiski Rimsko pravo

POSEST - POSSESSIOPosest je dejstvo, da ima posestnik določeno stvar v svoji oblasti. Posestnik je lahko: - lastnik- dobroverni posestnik (ki ne ve, da je stvar pridobil od

nelastnika)- zastavni upnik (dolžnik mu je stvar prepustil v posest kot

zastavo za svoj dolg)- nepošteni posestnik (npr. tat)

Posest je prvotno pomenila gospostvo, oblast. Rimsko pravo jo upošteva v trojnem pogledu:

1) posestnik sme svojo posest braniti (s silo se sme upreti upreti vsakomur, ki bu hoče posest samovoljno odvzeti in

sme uporabiti silo, da dobi izgubljeno posest nazaj - a le takoj ob odvzemu)

2) posest vodi včasih do pridobitve lastnine - to je kvalificirana posest (iustus titulus, bona fides ) = civilna posest (v klasični dobi POSSESSIO CIVILIS)

3) posest je po pretorskem pravu varovana s pretorskimi zapovedmi in prepovedmi - interdicti = juristična posest. Za pretorsko varstvo zadošča, da posestnik poseduje stvar

kot lastnik, dobroverni posestnik - zloverni posestnik. Ti trije posestniki se imenujejo lastniški posestniki, ker vsak trdi, da je lastnik. Pretor kot posestnike varuje še: prekarista, emfitevto, sekvestra, zastavnega upnika; Justinijan pa še superficiarja in delno užitkarja.

Pretor skuša z interdikti čim hitreje rešiti spor glede posesti in v interdiktnem postopku ne odloči o lastninski pravici. Tako lahko lastnik kasneje, zoper v interdiktnem postopku uspešno stranko, naperi reivindikacijsko tožbo in v njej dokaže lastninsko pravico, tako lahko dobi nazaj stvar ali njeno denarno vrednost.Pretor je odrekel posestno varstvo tistemu lastniškemu posestniku, ki je bila njegova posest relativno viciozna, torej jo je posestnik pridobil od pravdnega nasprotnika s silo (vi), ali skrivaj (clam) ali na prošnjo do preklica (precario). S tem je pretor dejansko odrekel posestno varstvo marsikateremu nepoštenemu posestniku.Pretor je nudil posestno varstvo še gospodarsko utemeljenim izjemam: prekaristu (ta je dobil tujo premično stvar ali zemljišče na prošnjo v brezplačno rabo tako, da je lastnik svojo stvar lahko vedno zahteval nazaj); zastavnemu upniku (zastavitelj je upniku prepustil stvar v ročno zastavo, dokler ne bo plačan dolg, ki je bil zavarovan z zastavno pravico). Glede priposestvovanja pa pretor smatra še naprej zastavitelja stvari za posestnika; emfitevto in superficiarja, ki imata stvar tako dolgo v posesti, da jima je treba priznati posestno varstvo. Užitkar ni varovan kot posestnik, tako je varovan lastnik. Pozneje mu dovoljujejo posestne interdikte kot analogne. Drugim nelastniškim posestnikom pretor ni dovoljeval svojih interdiktov. Njihovo posest klasiki in Justinijan imenujejo naravna posest, občepravna doktrina jih imenuje imetnike ali detentorje - to so:- depozitar, - komodatar, - najemnik, - zakupnik, - suženj in - filius familias. Za detentorja je potrebno zavestno gospostvo nad stvarjo (hoteti stvar obdržati za drugega).

Juristični posestnik je bil lahko le tisti, ki bi mogel biti lastnik (ne sinovi pod očetovsko oblastjo, ne žena in manu, ne suženj - njihova posest je posredna, posest je pridobljena za očeta, moža in gospodarja). Kadar je bila stvar v imetnikovi oblasti, je veljal za jurističnega posestnika tisti, za kogar je detentor stvar imel.

32

Page 33: Zapiski Rimsko pravo

Predmet posesti je mogla biti samo stvar, na kateri je bila mogoča lastnina. Izjemo so prznavali le za posest na človeku, ki ga je imel gospodar pomotoma kot sužnja.

PRIDOBITEV IN IZGUBA POSESTIPridobitev posesti je mogoča le ob izpolnitvi dveh pogojev (da ima stvar v fizični oblasti in ustrezna posestna volja).Paulus: posest pridobivamo corpore et animo. Corpus - pridobitev fizične oblasti nad stvarjo a) kadar je posestnik pridobil fizično oblast neposredno

(npr. prilastitev) neodvisno od volje prejšnjega lastnika je bilo potrebno, da je stvar vzel vidno v oblast - aprehenzija, npr. stopi na zemljišče, ga ogradi, obdela, premično stvar pa odnese oz. odpelje ali ahrani.

b) kadar je posestnik pridobil fizično oblast posredno (v sporazumo in po volji prejšnjega posestnika) prav tako pridobi novi posestnik posest izvirno - ne nadaljuje

posesti prejšnjega posestnika - fizično obvladovanje stvari pa viri tu presojajo manj strogo.

Pridobitev fizične oblasti na zemljišču:Civilna doba: stari posestnik je novega uvedel v posest tako, da sta obhodila meje zemljišča. Kmalu je zadoščalo, da je novi posestnik samo stopil na zemljišče in mu je hkrati dosedanji posestnik pri zemljišču izjavil, daopušča posest = telesna izročitev ali corporalis traditio.Klasično pravo: enak učinek kot corporalis traditio ima longa manu traditio (izročitev na dolgo roko) - dosedanji posestnik je s kake razgledne točke novemu posestniku pokazal zemljišče in izjavil, da mu ga prepušča v posest. Proti koncu klasične dobe niso več zahtevali opustitvene izjave pri zemljišču samem. Kasneje je bilo dovolj, da je bil sklenjen kak pravi posel, ki je kot tako nalagal prepustitev posesti (npr. kupna, prodajna, darilna pogodba).Justinijan: izrečno zahteva, da je treba pridobiti fizično oblast nad stvarjo, vendar se že pojavlja težnja, da pismena izročilna izjava nadomesti dejansko vzetje stvari v posest.

ANIMUS = posestna volja je za pravni red upoštevna le, kolikor se navzven pokaže, nihče pa se ne more sam spremeniti temelja svoje posesti /NEMO SIBI IPSE CAUSAM POSSESSIONIS MUTARE POTEST/ (nepošteni , viciozni posestnik nima upoštevane pravne volje s tem, da stvar skrije ali poneveri ali s silo zabrani posestniku vstop na njegovo zemljišče).Kadar je posest pridobljene sporazumno z dosedanjim posestnikom je pridobiteljeva posestna volja v izjavi soglasja z opustitveno voljo dosedanjega posestnika. To soglasje nastane navadno v istem trenutku, ko pridobitelj vzame stvar v fizično oblast. Izjemno nastane posestna volja pozneje kot fizična oblast nad stvarjo (brevi manu traditio - izročitev na kratko roko) - doslejšnji imetnik (npr. najemnik) postane lastnik in posestnik s sklenitvijo kupne pogodbe s prejšnjim lastnikom. Tu je bila dovolj posestnikova volja, ker je na stvari že prej imel fizično oblast.Nudo animo = pridobitev posesti doslejšnjega posestnika, ki je postal imetnik iste stvari (lastnik proda hišo, v njej pa še naprej živi kot najemnik).

Posesti ne morejo pridobivati, ker nima animusa infantes, umobolni, pravne osebe, ležeča zapuščina.

Posest ni podedljiva. Dedič pridobi vse zapuščinske stvari v lastnino, posest pa si mora posebej pridobiti. Pridobivanje posesti je bilo mogoče po direktnem zastopniku (v tujem imenu).Za pravne osebe in ležečo zapuščino so pridobivali posest sužnji ali društveni organi.

Izguba posestiPosest preneha:

33

Page 34: Zapiski Rimsko pravo

1) ko posestnik umre - dedič jo mora sam pridobiti na zapuščinskih stvareh2) z izgubo premoženjske sposobnosti3) z uničenjem stvari,4) če pride stvar iz pravnega prometaKadar izgubi posestnik posest prostovoljno jo izgubi corpore et animo, kadar pa jo izgubi neprostovoljno, zadošča že izguba corpore. Samo corpore jo izgubi, če mu je stvar na silo odvzeta, uničena ali ukradena ali če jo je izgubil.Samo animo jo izgubi, če se je posestna volja navzven pokazala s tem, da je posestnk opustil fizično oblast nad stvarjo. Zato posesti ni izgubil, kadar je stvar pozabil ali je postal duševno bolan. Samo animo izgubi posest doslejšni posestnik, kadar gre za konstitutum possessorium - POSESORIČNI KONSTITUT tj. dobroverni posestnik, ki je kupil od nelastnika, ko zve, da je kupil od nelastnik kupi od lastnika.

Na zemljiščih je bilo v začetku mogoče pridobiti posest zoper posestnikovo voljo - na skrivaj (clam) ali nasilno (Vi). Od Julijana naprej pa na skrivaj ni bilo več moč pridobiti posesti, saj je stari posestnik obdržal posest in je smel dozdevnega novega posestnika pregnati s silo. Če se mu je ta uspešno upiral, je posestnik izgubil posest corpore in je imel zoper novega posestnika interdikt de vi. Če ga ni pravočasno uveljavil, je izgubil posest tudi animo in mu je ostala le še lastninska tožba, če je bil lastnik.

POSESTNO VARSTVO

Interdiktno varstvo posestiPretor je z interdikti varoval tistega posestnika, ki je imel stvar v svoji posesti, razen, če je posestnik pridobil posest viciozno od sedanjega nasprotnika. Pretor je varoval obstoječo posest, ne da bi pri tem odločal o pravici, ampak le o pridobitvi posesti. O pridobitvi posesti ni dovoljeval nobene tožbe in ne rednega postopka. Javni red in mir je skušal ohraniti z zapovedmi in prepovedmi - interdicta - ki jih je izdajal po svoji oblasti - imperium. Če se je tisti, na kogar je pretor naslovil interdikt ukazu pokoril, je bil postopek končan, sicer pa je prišlo do dodatnega postopka, ki se je delil na dve fazi:- in iure in- apud iudicum.Klasiki delijo interdikte na tiste, ki hočejo načeloma ohraniti posest tistemu, ki je bil posestnik, ko je bil interdikt izdan - interdicta retinendae possesionis in na tiste, ki hočejo povrniti posest prejšnjemu posestniku - interdicta recuperandae possesionis. Delitev ni dosledno izvedene.

INTERDICTA RETINENDAE POSSESIONIS vsebuje prepoved nasilja. Ohranitvi posesti sta namenjena 1. interdicta uti possidetis za nepremičnine in2. interdicta utrubi za premičnine.

Pretor ne zapoveduje pozitivne storitve, ampak prepoveduje nasilje zoper nadaljnjo posest nevicioznega posestnika.Pretor z interdiktom uti possidetis varuje posestnika nepremičnine, ki ga nekdo trajno moti v njegovi mirni posesti (kadar je posestnikov nasprotnik postavil na zemljišče prepreko, jo je moral odstraniti). S tem interdiktom so v dvomu določili tudi, katera stranka bo v lastninski tožbi imela vlogo toženca (tožencu ni bilo treba dokazovati, da je lastnik). Pretor varuje posest tako, da prepoveduje, da bi se nasilno spremenilo tisto posestno stanke, ki je bilo v trenutku, ko je bil interdikt izdan. To varstvo ne velja za vicioznega posestnika (tedaj je moral doslejšnji posestnik prepustiti posest nasprotniku). Interdikt uti possidetis se je tako lahko obračal zoper obe stranki in ga viri imenujejo dvojnega -

34

Page 35: Zapiski Rimsko pravo

interdictum duplex.Interdictum utrubi velja za posestni spor o sužnju, kot najbolj značilni premičnini. Pretor se tu ozira na to, pri katerem izmed nasprotnikov je bila premičnina v neviciozni posesti večji del zadnjega leta, štetega od izdaje interdikta. Vsaka stranka sme šteti v svojo posestno dobo tudi posestno dobo svojih posestnih prednikov, od katerih je pridobila posest iusto titulo (vsled kupne, darilne pogodbe ali dedovanja) - to se imenuje accessio possesionis. Pretorjev interdikt prepoveduje oviranje tako ugotovljenega posestnika, da ta stvar odpelje s seboj. Če je posest pridobljena viciozno deluje interdikt utrubi rekuperatorno, interdikt je dvojen.Justinijan je odpravil posebnost interdikta utrubi. Poslej je pri premičninah in nepremičninah odločilna posest stvari ob razglasitvi. Justinijan govori celo o actio ex interdicto. Oba interdikta so uporabljali predvsem za določitev vloge toženca v reivindikaciji, za odstranitev motenj in za prepoved bodočih motenj. Z actio ex interdicto je v posesti moteni lastnik zahteval povračilo škode, odstranitev motenj v posesti in varščino (CAUTIO DE AMPLIUS NON TURBANDO), da v prihodnje več ne bo motenj. Teh interdiktov niso več uporabljali za pridobitev posesti nazaj tistega posestnika, ki jo je bil izgubil na viciozni način.INTERDICTA RECUPERANDAE POSSESIONIS - INTERDIKTI ZA POVRNITEV POSESTI po obliki zapovedi. Le na toženca se obračata interdikta de vi in de precario, zato sta enojna. Uporablja ju prejšnji posestnik, da dobi nazaj posest stvari, ki mu jo je toženec s silo odvzel in posest stvari, ko jo je bil sedanjemu posestniku prepustil v precario.1. Interdictum de vi je bil uporaben le glede nepremičnin tedaj, ko je toženec nasilno pregnal

dosedanjega posestnika z zemljišča. Če je bilo nasilje navadno, so v klasičnem pravu imeli interdikt de vi cottidiana (o vsakdanji sili), če pa je bilo nasilje kvalificirano in je bilo izvršeno z oboroženo tolpo, so imeli interdikt de vi armata (o oboroženi sili).

Z interdiktom de vi cottidiana je mogel nasilno pregnani posestnik doseči, da mu je dejicent povrnil odvzeto zemljiško posest, a le tedaj, kadar ni bila njegova prejšnja posest viciozna nasproti dejicentu. Uporabiti ga je bilo moč v enem letu od izgube posesti, tožnik je mogel zahtevati odškodnino, če je bil rok zamujen ali, če je nasilno odvzeto zemljišče imel že dejicentov dedič, je pretor dovoljeval pregnanemu actio in factum(povrnitev škode za kolikor je obogaten).

Interdikt de vi armata ni omejen na eno leto, zoper njega ni ekscepcij. Za orožje so šteli vojaško orožje, krepelca, kamenje. Za ta interdikt ni bilo nobenih excepcij. Justinijan pozna le interdikt de vi, ki ga more pregnani posestnik, užitkar in zakupnik naperiti v 1 letu. Interdikt ne izvzema viciozne posesti, ni dovoljeno več niti pregnati vicioznega posestnka z navadno silo. Ostaja actio in factum.Interdict de clandestin possessione je bil po zgodnjem klasičnem pravu naperjen zoper tistega, ki je skrivaj pridobil posest zemljišča. V Justinijanovi redakciji tega edikta ni več, ker na zemljišču ni moč posesti pridobiti skrivaj.

2. Interdictum de precario - pretor z njim veleva prekaristu, naj stvar, ki jo ima v prekariju vrne tistemu, od kogar jo je dobil v prekarij. Predmet je lahko premičnina ali nepremičnina.

NAČINI PRIDOBITVE LASTNINEso tista pravna dejstva, ki jih pravni red priznava za uspešna, da premoženjskopravni subjekti (fizične in pravne osebe) z njim pridobivajo lastninsko pravico.

Naravnopravna šola je uvedla razlikovanje med izvirnimi (originarnimi) in izvedenimi (derivativnimi) pridobitnimi načini. Izvirni pridobitni načini - prilastitev (okupacija)

35

Page 36: Zapiski Rimsko pravo

- pridobitev zaklada - pridobitev plodov - spojitev- zmešanje (pomešanje)- predelava in naknadno tudi- priposestvovanje

Izvedeni načini pridobitve - mancipacija- in iure cessio- izročitev (traditio)

- prisoditev- volilo

Načelo: Nihče ne more prenesti na drugega več pravic, kot jih ima sam. NEMO PLUS IURIS AD ALIUM TRRANSFERRE POTEST QUAM IPSE HABERET.

IZVIRNI NAČINI PRIDOBITVE LASTNINE:PRILASTITEV - occupatio je izvirni pridobitni način, po katerem pridobi lastninsko pravico na določeni stvari, ki ni v lasti nikogar (res nullius) tisti, ki vzame stvar v posest z namenom, da si pridobi na njej lastnino. Lastninsko pravico je tako mogel pridobiti le Rimljan in je postal civilni lastnik, če je okupiral res nec mancipi (stvar v prosti naravi - divjačina, ptiči, ribe, kamenje ob morju, školjke, biseri, otok v morju in zavržene stvari), na res mancipi pa je pridobil bonitarno lastnino.Predmet okupacije niso bile domače živali (tudi če od lastnika pobegnejo), udomačene živali so last udomačitelja oz. pravnega naslednika (kupca) ujete živali so last okupanta, dokler jih more fizično krotiti (nikogaršnje postanejo, ko zadobijo naravno prostost - lev in slon je v Evropi ne pridobita).Res derelicta je zavržena ali odvržena stvar in je na njej moč pridobiti lastninsko pravico z okupacijo. Ni zavržena stvar tista, ki jo je lastnik izgubil. Lastnik je moral najditelju povrniti dejanske stroške, ki jih je imel kot negotiorum gestor zaradi te stvari. Derelinkvirane tudi niso bile stvari, ki so jih v stiski pometali v morje.Predmet okupacije so bile tudi res hostiles - stvari sovražnika, ki so na rimskem ozemlju. To ne velja za vojni plen, ki pripada rimski državi.Civilni pridobitni način pridobitve lastnine - ureja civilno pravo, uporabljati jih je mogel le Rimljan.Naravni pridobitni način - urejeni so po ius gentium, opirali so se na naturalis ratio. Justinijan tega razlikovanja več ne pozna.

PRIDOBITEV ZAKLADA - Zaklad so premoženjske vrednote, ki jih navadno ob veliki nevarnosti lastnik zakoplje in ostanejo tako dolgo skrite, da pozneje nihče več ne ve, čigave so bile.Hadrijan je določil, naj bo polovica zaklada najditeljeva, polovica pa pripade zemljiškemu lastniku. Če je najditelj kopal brez dovoljenja na tujem zemljišču, je ves zaklad pripadel zemljiškemu lastniku, če je bilo zemljišče izvzeto iz pravnega prometa, je lastnikovo polovico dobil fiskus.Odločilno je torej, kdo je zaklad našel, ne pa kdo ga je vzel v posest. Rimsko pravo računa le z zakladom v nepremičnini.

PRIDOBITEV PLODOV - stvarno pravo upošteva le naravne plodove. Lastnik matične stvari pridobi na plodu lastninsko pravico, ko se plod loči od matične stvari in postane samostojna stvar. Lastnik pridobi lastninsko pravico s separacijo - ločitvijo.- dobroverni posestnik, s separacijo, ker ne ve da, ni lastnik,- emfitevta (dedni zakupnik) se upoštevata kot lastnik. (Po Justinijanu je moral dobroverni posestnik lastniku, ki je uspel z reivindikacijo vrniti tiste pridobljene plodove, ki jih je še imel ob litiskontestaciji).Užitkar pridobiva z ločitvijo lastnino le na živalskih mladičih, na drugih pa šele s percepcijo - ko jih vzame v posest.

36

Page 37: Zapiski Rimsko pravo

Zakupnik pridobiva plodove izvedeno, ko jih s tihim zakupodajalčevim soglasjem vzame v posest. Nima stvarne pravice, more le od zakupodajalca zahtevati, da mu po zakupni pogodbi dovoli pridobivati plodove.

SPOJITEV, ZMEŠANJE, POMEŠANJESpojitev premičnine z zemljiščemSeme priraste k zemljišču, ki velja nasproti premičninam vedno za glavno stvar takoj, ko je posejano, mladike šele tedaj, ko se zakoreninijo. Poslopje je prirast zemljišča, predmet lastninske pravice je zazidano zemljišče - "superficies solo cedit".Zakonik XII. plošč - lastnik gradiva, ki ga je graditelj vzidal je mogel s tožbo zoper lastnika zemljišča zahtevati izplačilo dvojne vrednosti vzidanega gradiva. S tem je dobroverni graditelj postal lastnik vzidanega gradiva, nasproti zlovernemu graditelju pa je lastnik gradbenegamateriala obdržal lastninsko pravico, ki jo je mogel uveljaviti, ko je gradivo zopet postalo prosto.Alluvio (otok, naplavine) - na njih pridobiva zemljiški lastnik pravico tako in izvirno (ob reki ležeče zemljišče se povečuje).

Avulsio je prirast pri zemljišču, nastal z donosom drugje odtrgane zemlje, ki jo reka pusti pri zemljišču. Na tem prirastu zemljiški lstnik pridobi pravico, ko se zemlja trdno spoji z njegovim zemljiščem.V javni reki nastali otok pripade obrežnima lastnikoma. Deli ga črta, ko jo miselno potegnemo sredi reke vzporedno z bregovoma. Tako si obrežna lastnika delita opuščeno rečno strugo, če reka spremeni svojo tok. Užitek se ne raztegne na otok ali strugo, razširi se le na alluvio in avulsio.

Spojitev dveh premičninGospodarsko naziranje, katera stvar je pomembnejša, odloča o tem, kdo od različnih lastnikov obeh premičnin pridobi lastninsko pravico na prirasti.TEXTURA, SCRIPTURA, PICTURAPri vezenini in pisavi - glavna stvar je podlaga- slika - platno - po Pavlu je glavna stvar platno - po Gaju je glavna stvar slika

- po Justinijanu - enako kot Gaj. Feruminatio - kipu vstavimo manjkajoči del iz istovrstne snovi - Kip absorbira dodatek, latnik kipa postane lastnik dodatka tudi potem, ko je dodatek ločen od glavne stvari.Adplumbatio - lastnik prstana, ki vdela kamen, postane tudi lastnik kamna, dokler je del prstana.

Lastnik kamna sme s predložitveno tožbo zahtevati, da se loči kamen od prstana in ga predloži pred sodišče, da lahko naperi reivindikacijsko tožbo.

Pomešanje, zmešanje - je spojitev dveh, gospodarsko, enako pomembnih stvari commixtio = pomešanje suhih suhih stvari, če se dajo ločiti vsak ostane lastnik na svoji stvari. Če se ne dajo ločiti vsak pridobi solastnino na pomešani stvari, če se je izvršilo po njihovi volji. Če pomešanja niso hoteli ostane vsak lastnik na svoji stvari. Vsak bo viondiciral iz skupne mase svojo količino. Pomešanje denarja: če se pomešajo denarni novci dveh lastnikov, tako, da jih ni mogoče ločiti, postane tisti, ki jih je pomešal lastnik vsega denarja. Prejšnji lastnik nima stvarno pravne tožbe, ampak le terjatvene tožbe condictio sine causa, če se je pomešanje zgodilo nevedoma. Če je bilo pomešanje vedoma pa actio Furti in condictio Furtiva.

confusio = pomešanje stvari v tekočem stanju (tekočine, stopljene kovinske mase). Če je ločljiva se ni nič spremenilo, če pa ni postanejo solastniki. Pri confusiji, ko je nova stvar neločljivo pomešana, so prejšnji lastniki postali solastniki v razmerju, ki ustreza količini in vrednosti prejšnjih stvari. PREDELAVA - o njej govorimo, kadar eno ali več stvari tako spremenimo, da nastane nova stvar. Prvotno stvar imenujejo viri materija, novo stvar pa species. Pri predelavi se poleg spremembe prvotne

37

Page 38: Zapiski Rimsko pravo

stvari upošteva tudi delo.Stališče Sabinijancev:- odločilno za lastninsko pravico je, kdo je bil lastnik prvotne

stvari, ker se brez snovi ne more narediti nova stvar.Stališče Prokulijancev:- odločilno za lastninsko pravico je oblika, ker to, kar je bilo

narejeno ni bilo prej v lastni nikogar - predelovalec pridobi lastninsko pravico na novi stvari izvirno.

Gaj: odločilno kdo je bil lastnik prvotne stvari.

Justinijan: posredovalno mnenje- kadar je mogoče novo stvar spraviti nazaj v prvotno obliko, postane lastnik snovi tudi lastnik nove stvari izvirno. Če je predelovalec uporabil pri predelavi del svoje stvari in je tujo snov uporabil v dobri veri, postane tudi lastnik predelane - nove stvari. Lastniku stvari je moral povrniti škodo. Zoper zlovernega predelovalca je imel lastnik snovi actio furti in condikcijo furtiva ali actio legis Aquiliae; zoper dobrovernega pa condictio sine causa.

IZVEDENI NAČINI PRIDOBITVE LASTNINSKE PRAVICE:

MANCIPACIJAZa veljavno mancipacijo je bilo potrebno, da so pri njej sodelovali odsvojitelj in pridobitelj, pet prič in tehtničar. Umobolnega odsvojitelja je zastopal curator furiosi, za pridobitelja je lahko nastopal tudi sin ali suženj. Če je bila predmet mancipacije premična stvar, je morala biti navzoča. Zemljišče je že v klasični dobi simbolično predstavljala kepa zemlje s tistega zemljišča, pozneje pa so se zadovoljili z navedbo zemljišča in sosedov. Kupec je kupnino poravnal v bakru, ker do leta 335 niso imeli denarja, ki ga je neprizadeti tehtničar stehtal, pridobitelj se je dotaknil stvari ter izjavil, da je stvar njegova in naj bo zanj kupljena. Pravno veljavna je trditev postala, ko jo je odsvojitelj molče potrdil, če je bil pravi lastnik stvari.Preden je pridobitelj izgovoril pridobitno izjavo, je odsvojitelj lahko napovedal morebitne pomanjkljivosti, za katere ni jamčil (odgovornost za napake stvari), hkrati si ji lahko pridržal služnost.

Mancipaciji ni smel biti pristavljen ne rok ne pogoj, sicer je bila nična (ACTUS LEGITIMUS). Mancipacija je bila hkrati kupna pogodba in njena izvršitev, menjalna pogodba in njena izvršitev. Pri Mancipaciji pravni temelj praviloma ne obstoji izven samega pravnega posla. Lahko pa je bila tudi abstraktna.

Zoper odsvojitelja je imel pridobitelj dve tožbi:actio de modo agri (o meri in velikosti) - če je bilo pridobljeno zemljišče manjše je primanjkljaj tožil

na 2xactio auctoritatis (če je bila pridobljena stvar evnicirana) ne da bi mu mogel prodajalec uspešno pomagati, je kupec terjal dvojno vračilo kupnine. Mancipacija je služila za sklenitev in izpolnitev kupne in prodajne pogodbe in omogočala pridobitev civilne lastnine. Uporabljali so jo tudi za - prenos lastnine na res mancipi ob podaritvi,- za ustanavljanje poljskih služnosti- ob sestavljanju oporoke.

IN IURE CESSIO /odstop pred pretorjem/ je navidezna pravda, kjer odsvojitelj nastopa kot toženec in ne oporeka navedbam pridobitelja, ki nastopa kot tožnik. Pridobitelj in odsvojitelj sta morala biti osebno navzoča pred magistratom - ni

38

Page 39: Zapiski Rimsko pravo

zastopanja. S cesijo so lahko:- pridobivali posest na res in res nec mancipi- ustanavljali vse zemljiške služnosti in užitek- ukinjali služnosti- odstop dedisščine - osvobodili sužnje Vsebovati ni smela ne roka ne pogoja, pravni temelj ni bil naveden (abstraktni pravni posel). Pridobitelj je postal civilni lastnik.

IZROČITEV - /ni actus legitimus/traditio je bila najvažnejši izvedeni način pridobitve lastnine. Po svojem izvoru je bila iuris gentium (naravni pridobitni način). Izročitev pomeni prepustitev stvari v posest. Vsaka izročitev pa ne povzroči prenosa lastninske pravice.

Po klasičnem pravu je bilo z izročitvijo moč pridobiti lastnino samo na res nec mancipi, na res mancipi pa le bonitarno lastnino.

Po Justinijanu - na vseh stvareh v pravnem prometu.Za izročitev ni bilo obličnosti, rimski pravniki pa so postavili določene zahteve:a) izročitelj je načeloma mogel biti le lastnik (izjema: sin in suženj pri pekuliranih stvareh, zastavni

uppnik, če dolžnik ne plača dolga - pri tem gre za pooblastilo oz. zaradi stvarne pravice ne pa mimo načela))

b) pridobitelj je moral biti sposoben postati lastnik (izjema: izročitev sinu pod očetovo oblastjo bo uspešna, če bo pridobil za očeta, isto za sužnja in vesoljnega oskrbnika) poleg pravne sposobnosti mora biti tudi premožensko sposoben = SUI IURIS. Pridobitelj mora biti individualna oseba.

c) stranki sta morali imeti namen, da se prenese lastnina iz enega na drugegad) potreben je bil pravni temelj izročitvee) izročitelj je moral pridobitelju stvar prepustiti v

posest (corpore et animus)Izročitelj - tradent je bil navadno lastnik. Stvar je mogel odsvojiti, če je bil poslovno sposoben. Pravna norma izjemno prepoveduje celo poslovno sposobnemu lastniku, da bi določene stvari tradiral (npr. mož ne sme odsvojiti dotalnega zemljišča brez ženine privolitve, ni se smela odsvajati stvar o kateri je tekla pravda itd.) Nična je bila tudi odsvojitev zastavljene stvari, neuspešna pa tedaj, kadar lastnik nima stvari v posesti in je ne more izročiti.Kadar je pridobitelj mislil, da je stvar pridobil od lastnika, je postal s tradicijo le bona fide possesor, ki je mogel pozneje stvar priposestvovati. Če je tradent po izročitvi postal lastnik prej izročene stvari in je zoper dobrovernega posestnika sprožil reivindikacijo je dobroverni posestnik imel zoper njega exceptio rei venditae et traditae, dokler ni stvari priposestvoval. Če je med tem stvar spet prišla v posest tradenta je priposestvovalec mogel zoper njega naperiti publicijansko tožbo, pretor je dovolil replicatio rei venditae et traditae.

Nelastnik je mogel s tradicijo prenesti lastninsko pravico, če je bil:1. filius familias in suženj - pekulirane stvari, če je oče

oz. gospodar dovolil prosto upravljanje pekulija2. procurator ommnium bonorum, varuh nedoraslega, skrbnik umobolnega (Justinijan je razpolaganje

omejil)3. zastavni upnik, ker dolg ni bil plačan4. tisti, ki mu je dal lastnik poseben mandat5. cesar in cesarica - po posebnem privilegiju smeta

39

Page 40: Zapiski Rimsko pravo

odsvajati fiscus

Lastnik, ki ni mogel odsvajati - preklicani zapravljivec PridobiteljPridobiti je mogla s tradicijo oseba, ki je imela vsaj commercium. Filius familias in suženj sta mogla pridobivati posest, če jima je oče oz. gospodar dovolil prosto upravljanje peculija. Prokurator je pridobival posest za gospodarja, ne da bi ta kaj vedel o tem - gospodar je lastninsko pravico pridobil z odobritvijo prokuratorjeve pridobitve.Justinijan: - vsak prost človek je lahko pridobil lastnino za drugega, s tem, da je zanj dobil posest, čeprav brez njegove vednosti.Pridobitelj je redno določena oseba.

Prepustitev posesti - z izročitvijo se lastnina prenese le tedaj, ko to obe stranki hočeta in le tako, da odsvojitelj stvar prepusti v posest in jo pridobitelj vzame v posest. Opraviti se ne more med odsotnimi (npr. s pismom). Pridobitelj je pridobil posest po načelih, ki veljajo za pridobivanj posesti: corpore et animo (brevi manu traditio, longa manu traditio, oculiset affectum).Izjemno je sama pogodba nadomestila prepustitev posesti, kadar so družbeniki sklenili tako pogodbo, po kateri je bila skupna vsa njihova sedanja, prihodnja, z delom ali po sreči pridobljena imovina (societas omnium bonorum = vesoljna družba). Torej je nastala solastnina na dotlejšnjem imetju družbenikov. Postaklasično pravo je uvedlo dvoje izjem - pri darilih med otroci in starši ni treba ne mancipacije ne tradicije, zadoščala je volja pogodbenikov.Justinijan te izjeme ni povzel, uvedel pa je novo v prid cerkvam, samostanom, sirotišnicam, zavetiščem za starce in mestom. Dovoljuje jim stvarno pravne tožbe že zaradi darilne pogodbe, omenjene pravne osebe postanejo lastniki brez prepustitve posesti.Pravni temelj - iusta causa traditionisKer je bila tradicija brezoblična, je bilo odločilno vprašanje zakaj je neka stvar prepuščena. Pridobitelj bo na njej pridobil lastnino le, če se pridobitev opira na zadosten pravni temelj. Gre za to, da obe stranki hočeta, da se z izročitvijo prenese lastnina na pridobitelja in da je ta namen pravno utemeljen v nekem pravnem poslu, ki se vedno izpolni s prepustitvijo lastnine. Tradicija ne more biti abstraktna.Klasiki: brezuspešna je izročitev, kadar tradent prepusti stvar pridobitelju, da bi mu jo posodil, ta pa meni, da mu je podarjena. Če pa odsvojitelj hoče denar podariti, pridobitelj pa ga sprejme kot posojilo, ni dobil lastninske pravice na denarju tako Ulpijan. Julijan pa meni, da je tradicija uspešna in bo tradent v konkurzu mogel zahtevati le konkurzno kvoto vplačanega zneska, ne bo pa uspel z reivindikacijo.Justinijan je sprejel oba fragmenta v digeste in s tem povzročil antinomijo.Včasih stranki soglašata glede pravnega temelja, toda njega v resnici ni (npr. dedič plača dolg, ne vedoč, da ga je plačal zapustnik). Kadar je bil tudi prejemnik v zmoti in je stvar vzel v prepričanju, da je terjatev resnična, je postal lastnik, tradent pa je od njega mogel terjati vrnitev z obogatitveno tožbo (condictio indebiti). Če je pridobitelj vedel, da je dolg plačan, pa je denar kljub temu vzel, je zagrešil tatvino. Če je pa tradent vedal, da ni ničesar dolžan, je podaril in ni mogel več zahtevati nazaj.

Rok, pogojMožna je bila izročitev pod odložnim pogojem ali s pričetnim rokom. Ni pa moč omejiti izročitve z razveznim pogojem ali končnim rokom.PublicitetaPri tradiciji ni bilo prič, javnost ni izvedela zanjo, to pomanjkljivost so odpravili tako, da se je izročitev zemljišča morala izvršiti corpore ob sodelovanju sosedov - Konstantin.Zenon je sodelovanje sosedov odpravil leta 478, zahteval pa je sodni vpis za darila, kar je Justinijan obdržal.

40

Page 41: Zapiski Rimsko pravo

PRISODITEV - audiodicatio je izvedeni način pridobitve lastnine, po katerem je postal lastnik dotlej skupne stvari tisti, ki mu jo je sodnik prisodil v delitveni pravdi. Vsaka tožba je imela v svoji formuli posebno sestavino, po kateri je mogel sodnik dotedanjo solastnino spremeniti tako, da je skupno stvar v celoti ali deloma prisodil posameznikom v lastnino. Sodnikova sodba je ustvarjala - konstituirala novo lastnino. Lastnina se je pridobila takoj po prisoditvi, pridobitev posesti ni bila potrebna, ni je bilo moč omejiti z odložnim pogojem ali pričetnim rokom. Mogoča je bila le v delitvenih pravdah (solastniki so stvar sporazumno razdelili z mancipacijo in in iure cessio). Po rimskem pravu se solastnik ne more v naprej odpovedati pravici, da bo zahteval svojo stvar oz. vedno lahko zahteva del stavri, ki je predmet solastnine.Delitvene pravde:- actio familiae eriscundae - razdelitev solastnine

dediščinskih stvari, ki so jo zahtevali dediči - sodnik je opravil realno delitev ali dodelil enemu, ki je moral ostale izplačati - actio communi dividundo - razdelitev solastninskih

deležev sovolilojemnikov, soobdarovancev, družbenikov - realna

delitev ali dodelitev enemu, ki je druge moral izplačati- actio finium regundorum se je uporabljala pri mejnih

sporih, če se je zabrisala skupna meja. Kadar sodnik ni mogel ugotoviti meje, je ustanovil novo lastnino, kolikor je del zemljišča prisodil eni stranki

VOLILO - Med izvedene pridobitve lastnine je spadala tudi pridobitev vindikacijskega volila - naklonitev oporočnikove stvari, zemljiške služnosti, užitka, ki jo je oporožnik odredil v oporoki v korist volilojemnika in v breme dediča. Predmet volila je moral biti oporočnikov ob smrti, nenadomestna stvar pa tudi ob sestavi oporoke. Volilojemnik je postal lastnik stvari v trenutku, ko je dedič dobil dediščino, postal je lastnik ipso iure, za pridobitev lastnine ni bila potrebna posest stvari.

PRIPOSESTVOVANJE - USUCAPIO - je negacija lastninske pravice. Lastnik mora do svoje stvari imeti aktiven odnos. Če nima aktivnega odnosa bo pravico izgubil. Po pravu mu bo tožba zastarala ali mu bo nekdo drug stvar priposestvoval. To je težnja pravnega reda da dejansko in pravno stanje med sabo uravnovesi. Dejanski posestnik ni lastnik, vendar ga pravo napravi za lastnika, če se lastnik ne zmeni za svojo stvar.

S priposestvovanjem pridobi po rimskem pravu lastninsko pravico na stvari tisti, ki ima stvar določeno dobo v svoji posesti. Po klasičnem pravu je stvar lahko priposestvoval:

a. dobroverni posestnik, ki je stvar pridobil od nelastnika in zato ni postal lastnik - izvirna pridobitev lastninske

praviceb. bonitarni lastnik, ki ni postal civilni lastnik zaradi nepravilnega pridobitnega načina (npr. pridobitev

res mancipi s tradicijo) - izvedena pridobitev

Po Justinijanu - priposestvovati more le pošteni posestnikS priposestvovanjem je rimsko pravo priznavalo pravno veljavno to, kar je dolgo časa dejansko obstajalo. Na priposestvovanje stvari se je pogosto lahko skliceval tožnik v lastninski tožbi, ko je moral dokazati svojo lastninsko pravico.Civilno pravo - predpogoj za priposestvovanje je dejanska posest stvari. Po Zakoniku je bilo zemljišče

41

Page 42: Zapiski Rimsko pravo

priposestvovano v dveh letih, drugih stvari pa v enem letu. Priposestvovanje spaja posest stvari (uporabljanje) in garancijo odsvojitelja, da mu stvar ne bo odvzeta in je omogočalo pridobitev lastnine tak, kjer bi morala biti pridobljena z mancipacijo ali cesijo, stvar pa je bila pridobljena s tradicijo. Priposestvovati je mogel le rimljan, ki je bil premoženjsko sposoben.Stvari izvzete iz priposestvovanja:1. res furtiva - ukradene strvari2. res vi possesae - nasilno pridobljene stvari3. pet čevljev široka meja med zemljišči4. res manicpi, ki jih je ženska sui iuris podarila brez sodelovanja agnatskega varuha.Priposestvovalec je moral imeti stvar v lastniški posesti ves čas. Če je izgubil posest prej, kot je ta čas minil, je začel priposestvovati znova, prejšnji čas se ni štel.

Izjeme: - priposestvovanje vzidanega materiala, ki ga je vzidal priposestvovalec v svoje zemljišče in je nehalo biti samostojen predmet posesti

- priposestvovanje zastavljene stvari v prid zastavitelju, čeprav je stvar imel v posesti zastavni upnik. Če je zastavitelj umrl je priposestvovanje teklo v prid ležeči zapuščini, nato pa v prid dediču.

Da se priposestvovanje ne bi zlorabljalo, izvzema Zakonik določene stvari iz priposestvovanja. Po drugi strani pa celo olajšuje priposestvovanje nekaterih stvari o katerih priposestvovalec prav dobro ve, da so tuje. To je bilo mogoče:

1. usucapio hereditas - če zunanji civilni dedič ni pridobil dediščine, ki mu je pripadla, jo je smel kdorkoli vzeti v posest in jo je v 1 letu priposestvoval, ne glede ali je šlo za premičnina ali nepremičnine;

2. usureceptio ex fiducia - je priposestvovanje, s katerim je fiduciarni odsvojitelj pridobil nazaj lastnino na stvari, ki jo je fiduciarno odsvojil - doba je 1 leto za vse stvari;

3. usureceptio ex praeditura - je priposestvoval lastnik nazaj zemljišče, ki ga je zastavil državi v zavarovanje, da bo izpolnil neko obveznost.

Klasično pravo Predpogoj za priposestvovanje je dejanska posest stvari

in stališče priposestvovalca.1. res habilis - od priposestvovanja so izvzete stvari že po civilnem pravu, po klasičnem in postklasičnem pravu pa so izvzete še fiskalne in cesarjeve stvari, ki jih lastnik

ni smel odsvojiti (dotalno zemljišče) in stvari, ki jih nekdo ni smel pridobiti (prokonzul in pretor daril za opravljanje pravosodstva). RES HABILIS pomeni dodatna zaožitev na stvari, ki jih je mogoče priposestvovati.

2. iustus titulus - pravni naslovPridobitni naslov je moral biti vedno resničen, domnevni naslov (PUTATIVNI NASLOV) je zadoščal izjemno, kadar je bila stvar brezpogojno tradirana npr. od nedorasle osebe, ki jo je pridobitelj imel za doraslo.

Kadar je priposestvovalec najprej pridobil fizično oblast nad stvarjo, pozneje pa tudi pridobitni naslov (npr. zakupnik kupi zakupljeno zemljišče), jo je začel priposestvovati šele

takrat, ko je imel pridobitni naslov.3. bona fides kot zmotno prepričanje je opravičljivo le, če

je nastalo iz kake dejanske zmote, ni pa opravičljivo, če izvira iz pravne zmote. Če je pridobitel med priposestvovalno dobo izvedel, da ob pridobitvi posesti ni postal lastnik stvari, to ni oviralo nadaljnjega priposestvovanja (pozneje nastala zla vera ne škoduje = MALA FIDES

42

Page 43: Zapiski Rimsko pravo

SUPERVENIENS NON NOCET). Če pridobitelj ni začel stvari priposestvovati v dobri veri, dedič priposestvovanja ne začeti, ne

nadaljevati. Singularni naslednik (npr. kupec) je začel ob pridobitvi posesti novo priposestvovanje, čeprav si je smel všteti tudi čas prednika (accessio possesionis). Oba sta morala biti v dobri veri, ko sta pridobila posest.

4. Possesio - priposestvovati je mogel le lastniški posestnik Niso mogli priposestvovati zastavni upnik, prekarist, emfitevta, superficijar in sekvester. Če je posestnik stvar zastavil ali dal v prekarij s tem ni prekinil priposestvovanja.

5. Tempus - čeprav se je priposestvovanje končalo po opravljeni litiskontestaciji, je moral sodnik toženca obsoditi tako,

kot bi ga obsodil, če bi sodbo izrekel v hipu, ko sta pravdni stranki sklenili pred pretorjem litiskontestacijo. Priposestvovanje je bilo končano, ko je napočil zadnji dan priposestvovalne dobe, priposestvovalec je postal civilni lastnik, stvarne pravice na tuji stvari niso ugasnile.LONGI TEMPORIS PRAESCRIPTIO je dovoljeval reskript cesarjev

Septimija Severa in Karakale iz le. 199. S tem so dovoljevali posestniku, ki je imel na provincialnem zemljišču 10 ali 20 let v nesporni užitek in posest (10 letna posest je zadoščala, kadar sta bila provincialni lastnik in posestnik v isti mestni občini, 20 let pa v različnih). Posest je morala biti pridobljena s pridobitnim naslovom. Preskripcija je bila dovoljena priposestvovalcu, kadar ga je "provincialni lastnik" (stalni uživalec) tožil s tožbo si praedium stipendarium petatur in je bila uvrščena v tožbeni obrazec, zaradi katere je bil lastnik zavrnjen, čeprav bi samo po sebi moral v pravdi zmagati (podobno kot ekscepcija rei venditae et traditae). Provincialno priposestvovanje je moralo biti neprekinjeno, prekinjeno pa je bilo že z opominom upravičenca. Tako priposestvovanje je mirovalo, če je bil "lastnik stvari" mladoletni ali vojak. Ko je zadržek bil odpravljen, se je priposestvovanje končalo.Ko je bilo priposestvovanje longi temporis praescriptio končano je ugasnila lastnikova lastnina in zastavna pravica, za katero priposestvovalec ni vedel. V 20 letih je čbilo mogoče pridobiti lastnino tudi na fiskalnih zemljiščih.

JUSTINIJANOVO PRAVOStvari se niso več delile na res mancipi in res nec mancipi, razlike med provincialnimi in italskimi zemljišči ni več. Justinijan je združil obojno priposestvovanje.Za priposestvovanje zemljišč je priposestvovalni čas zvišal na 3 leta, longi temporis praescriptio je bilo odslej priposestvovanje nepremičnin, ki je bilo dovršeno v 10 oz. 20 letih. Predpogoji za priposestvovanje so bili dejanska posest in stališče priposestvovalca, še vedno so iz priposestvovanja izvzete ukradene in nasilno pridobljene stvari, fiskalne, neodsvojljive stvari. Justinijan dovoljuje dediču nadaljevati priposestvovanje zapustnika in vštetje priposestvovalnega časa prednika singularnemu nasledniku.Na novo: dobroverni posestnik more priposestvovati stvar, ki jo je kupil ali dobil kot darilo od zlovernega posestnika, kar je lastniku znano, pa 10 oz. 20 let s tožbo ni uveljavil pravice oz. kadar lastnik ni vedel za svojo stvar je bila priposestvovalna doba 30 let. Na stvareh priviligiranih oseb je posestnik priposestvoval lastninsko pravico po 40. letih.

PRIDOBITEV LASTNINE PO ZAKONSKIH DOLOČBAH ALI OBLASTVENIH ODREDBAH

PO ZAKONU je postala določena oseba lastnik stvari:- če v lastninski tožbi toženec kljub pozivu sodnika ni tožniku vrnil stvari, je bil obsojen na plačilo vrednosti,

obenem pa je sporna stvar postala toženčeva (res nec mancipi - takoj, res mancipi - po

43

Page 44: Zapiski Rimsko pravo

priposestvovanju)- graditelj, ki je v dobri veri vzidal tram in zanj plačal

lastniku dvojno vrednost trama - je lastnik trama- solastnik hiše postane lastnik cele hiše, če kot solastnik

popravi skupno hišo, drugi solastniki pa mo v 4. mesecih niso povrnili sorazmernega deleža stroškov - senatov sklep

- izgubil je lastnino, kdor je svojo sporno stvar na silo vzel iz tuje posesti, lastnino je pridobil posestnik

- kadar je začel obdelovati zapuščeno zemljišče, je po konstituciji postal v dveh letih lastnik zemljišča.

PO OBLASTVENI ODREDBI- sodinkova sodba v delitvenih pravdah- pretor je ustanavljal bonitarno lastnino, kadar je v

posebnih razmerah prepuščal oškodovancu premoženje, ki ga ni nihče branil (prepustitev posesti sosedovega zemljišča zaradi grozeče škode odredi pretor z dekretom).

LASTNINSKE TOŽBERazlika med motenjem posesti in motenjem lastninske pravice je, da je motilec trdil, da je do tega upravičen, pri motenjem posesti pa gre za dejanske posledice. Primer: če hodim čez sosedovo zemljišče je to motenje posesti; če odgovorim lastniku, da imam na tem služnost, je to motenje lastninske pravice.

Reivindikacija je tožba, ki jo naperi lastnik, ki svoje stvari nima v posesti zoper tistega, ki ima sporno stvar v svoji posesti. Tožba neposedujočega lastnika zoper posedujočega nelastnika. Predmet je vedno posamezna stvar, izjemoma zbirna stvar, mogel pa je biti predmet spora tudi miselni delež stvari.

V legisakcijskem postopku se je reivindikacija vršila med tožnikom in tožencem, ki sta oba zatrjevala, da sta lastnika stvari in položila pravdno stavo, ki jo je v prid državni blagajni izgubila stranka, ki lastninske pravice ni mogla dokazati.V pretorskem, formularnem pravdanju je reivindikacija potekala lahko kot sponsio ali s petitutarno klavzulo. Po tej formuli je mogel tožiti le tisti, ki je trdil, da je stvar po civilnem pravu njegova - torej je imel aktivno legitimacijo. Sporno stvar je moral tožnik točno označiti, lastninsko pravico pa dokazati. Posebno težko je bilo lastninsko pravico dokazati za izvedenega pridobitelja (ta dokaz so imenovali vražji dokaz). Reivindikacijo je po klasičnem pravu mogel naperiti lastnik le:- kadar stvari ni imel v svoji posesti- kadar je nazaj ni mogel zahtevati z nobeno kontraktno tožbo. Pasivno legitimacijo je imel le posestnik stvari, ki mu je pretor nudil posestno varstvo.Justinijan - pasivno je legitimiran vsak, ki je imel sporno stvar v fizični oblasti in jo je mogel vrniti lastniku.Zaradi ugodnejše vloge toženca, ki mu ni bilo treba ničesar dokazovati, je bilo včasih pred reivindikacijo potrebno z interdiktnim postopkom rešiti spor, kdo je posestnik ob litiskontestaciji.Toženec je lahko pripoznal lastninsko pravico, obenem pa se skliceval na to, da ima stvar v posesti zaradi določenega pogodbenega razmerja. Tedaj reivindikacija ni bila možna, pretor pa je prepustil tožniku, da je lahko nastopil zoper toženca z obligacijskopravno tožbo.Kadar je bilo sporno, ali ima toženec stvar v posesti, je moral toženec to dokazati, uporabil je predložitveno tožbo. Če je toženec oporeka, da bi sporno stvar imel v posesti, pa mu je bilo dokazano, da jo ima, je pretor že samo zaradi tega prepustil posest sporne stvari tožniku. Če se posestnik zemljišča ni hotel spustiti v reivindikacijsko pravdo, mu je pretor z interdiktom quam fundum naložil,

44

Page 45: Zapiski Rimsko pravo

da je moral posest zemljišča prepustiti tožniku. Če je bil tožen zakupnik zemljišča od tretjega, je zakupnik ob začetku reivindikacijske pravde lahko navedel kdo je lastnik zemljišča, tega je sodnik pozval, naj vstopi v pravdo, če pa tega ni storil, je zemljišče prepustil v posest tožniku. Načeloma je bila, po klasičnem pravu, mogoča reivindikacija le zoper tistega, ki je stvar posedoval ob litiskontestaciji.

Justinijan - pasivno je bil legitimiran tudi fiktivni posestnik, če:1. ni imel stvari v posesti, pa se je spustil v pravdo, kot bi jo imel. S svojim ravnanjem je morda zakrivil, da tožnik ni

pravočasno naperil reivindikacije zoper resničnega posestnika je ta medtem stvar priposestvoval.

2. Toženec, ki je bil najbrž zloverni posestnik, je pred litiskontestacijo nalašč opustil posest stvari, da bi lastniku preprečil zasledovanje stvari. Z uvedbo fikcije je takega toženca izenačil z resničnim posestnikom najprej senatov sklep iz Hadrijanove dobe.

Če je toženec nalašč opustil posest sporne stvari po litiskontestaciji, fikcija ni bila potrebna, kajti tožnik naj bi dobil vse tako, kakor bi dobil, če bi bila sodba izrečena ob litiskontestaciji. Ker toženec ni mogel več vrniti stvari, je bil pač obsojen, da je plačal njeno vrednost v denarju.

NAMEN TOŽBEKot stvarnopravna tožba reivindikacija zasleduje stvar samo, primarno se ne obrača zoper posestnikovo osebo. Toženec se je pravde rešil, če stvari ni branil in je tožnik vzel nebranjeno stvar v posest, torej mu s tožnikom ni treba skleniti litiskontestacije. Z opustitvijo obrambe pa toženec ni izgubil le lastninske pravice (kasneje je možna nova reivindikacija). Če se je toženec spustil v pravdo, je moral tožniku dati posebno varščino, s katero je jamčil plačilo določenega zneska, če bo obsojen, če sporne stvari ne bo branil ali če bo ravnal nepošteno.V formalnem postopku se je sodba vedno glasila na denarni znesek. Po Justinijanu je bila sodba na denarni znesek, če stvari več nima toženec, sicer na vrnitev stvari, če je ni vrnil, mu jo je državni organ odvzel s silo.V formularnem postopku tožnik oceni vrednost stvari pod prisego (upoštevati sme subjektivno vrednost stvari - akretiones - čustva, sodnik je lahko določil najvišji znesek), če vrednosti noče potrditi s prisego, stvar oceni sodnik. Justinijan - tožnik oceni stvar, če je toženec dolozno izgubil posest stvari, če pa iz malomarnosti, določi višino vrednosti sodnik.Ko je stvar ocenjena, je postal njen lastnik toženec (na res mancipi - bonitarni, na res nec mancipi - kviritski), po Justinijanu pa ne postane lastnik toženec, če je dolozno opustil posest.Pretor je v reivindikacijo uvrstil tudi restitutorno klavzulo, ki je dodala v intenciji vsebovanemu pogoju - če je tožnik lastnik stvari - še nadaljnji negativni pogoj - če stvar po sodnikovem pozivu ni bila tožniku vrnjena. Sodnik je smel toženca obsoditi le ob izpolnitvi obeh pogojev. Po opravljenem dokazovanju je sodnik izdal vmesno sodbo, s katero je ugotovil, da je tožnik lastnik stvari. Z drugo vmesno sodbo je toženca pozval, naj stvar vrne tožniku. Če jo je vrnil, je bil toženec oproščen, če pa ne, je bi obsojen na plačilo vrednosti po oceni toženca.

POSTOPEK PER SPONSIONEM - najstarejši verbalni kontrakt (obljuba zneska kot stave)Tožnik je pozval toženca, da mu obljubi plačati neki neznaten znesek, če se bo izkazalo, da je sporna stvar tožikova. Sedaj tožnik naperi stipulacijsko tožbo, v kateri terja od toženca prej obljubljen znesek. Če je lastninsko pravico dokazal, je bil toženec obsojen in sedaj je moral vrniti tudi sporno stvar, kakor je bil obljubil s posebno stipulacijo in s poroki.

45

Page 46: Zapiski Rimsko pravo

RES CUM OMNI CAUSA je odgovornost posestnika zaradi morebitnega poslabšanja ali uničenja strvari in odgovornost za donose stvari.

Pred litiskontestacijo dobroverni posestnik ne odgovarja za poslabšanje stvari, ker meni, da je stvar njegova, prav tako ni dolžan vrniti plodov pridobljenih pred litiskontestacijo (Justinijan - dolžan je vrniti tiste, ki jih še ima ob litiskontestaciji).Zloverni posestnik odgovarja dolozno in kulpozno poslabšanje stvari, ne pa za naključno uničenje, plodove, ki jih je pridobil in bi jim moral pridobiti, čeprav jih iz malomarnosti ni je dolžan vrniti - tiste, ki jih še ima mora vrniti v naravi, za porabljene in zamujene je moral plačati odškodnino. Po litiskontestaciji odgovarja dobroverni posestnik za dolozno in kulpozno izgubo, uničenje ali poškodovanje stvari, ne pa za naključno izgubo; za plodove odgovarja tako, kot zloverni posestnik pred litiskontestacijo.Zloverni posestnik odgovarja tudi za naključno izgubo posesti, uničenje ali poslabšanje stvari; plodovi - odgovarja tudi za plodove, ki jih sam ni mogel pridobiti, mogel pa bi jih pridobiti tožnik.IMPENSAE - potroškiPri povračilu plodov si je smel vsak posestnik odbiti vrednost potroškov, ki jih je imel zaradi pridobivanja plodov. Viri razlikujejo tri vrste potroškov:- potroški, potrebni za ohranitev stvari /NUJNI/- potroški, ki povečajo vrednost ali donosnost stvari /KORISTNI/- potroški, ki služijo za olepšavo stvari /OLEPŠEVALNI/.

Načeloma je smel toženec zahtevati povrnitev potroškov, ki jih je imel za ohranitev in izboljšanje stvari.

Po justinijanu - vsak posestnk sme zahtevati povračilo potrebni stroškov, dobroverni tudi povračilo koristnih potroškov, kolikor je bila zaradi njih stvar za lastnik več vredna. Za vse druge potroške je imel vsak posestnik pravico stvari odvzeti to, kar je dodal, stvar pa za to ni smela biti slabša. Odvzema toženec ni smel izvajati:- kadar bi sam ničesar ne pridobil in bi le nagajal lastniku- kadar mu je tožnik ponudil odškodnino za korist, ki bi jo

toženec imel od odvzema.

Toženec je, po klasičnem pravu, smel pridržati stvar tako dolgo, dokler mu tožnik ni povrnil potroškov, zmanjšanih za vrednost pridobljenih plodov od stvari, ni pa mogel povračilo potroškov zahtevati s tožbo.

TOŽENČEVA OBRAMBARei venditae et traditae je ekscepcija bonitarnega lastnika v obrambo zoper reivindikacijo kviritskega lastnika.Exceptio doli generalis = obramba toženca, ki je imel stvar kot stvarnopravni upravičenec v posesti (npr. zastavi upnik) ali v detenciji (užitkar).

NEGATORNA TOŽBAZ actio negatoria je lastnik stvari mogel uveljavljati, da je njegova lastninska pravica prosta omejitve - zemljiške služnosti ali užitka kadar je nasprotnik omejeval lastninsko pravico lastnika.Za negatorno tožbo je bil aktivno legitimiran lastnik stvari, ki je moral dokazati, da je lastnik in da toženec posega v njegovo pravico, pasivno legitimiran pa je bil tisti, ki si je lastil neko služnost ali užitek in je moral dokazati, da tako služnost oz. užitek ima.

46

Page 47: Zapiski Rimsko pravo

Namen tožbe je bil - ugotoviti, da je lastnikova stvar prosta omejitev - ter vzpostaviti (restitutio) ustrezno stanje. Kadar se je bilo bati, da se bodo motnje ponovile, je toženec s posebno stipulacijo obljubil varščino, da motenj več ne bo - cautio de amplius non turbando. Če je toženec s svojim poseganjem v tujo lastninsko pravico pridobil kakšno korist ali povzročil škodo, je moral oboje povrniti.Negatorna tožba je zrcalna sila konfesorne tožbe, s katero so se določene služnosti ustanavljale.

PUBLICIJANSKA TOŽBA = tožba priposestvovalcaPretor je nudil actio publiciana in rem dobrovernemu posestniku in bonitarnemu lastniku, dokler nista postala lastnika stvari s priposestvovanjem, ker čas priposestvovanja še ni potekel. Naperiti jo je mogel le državljan, ki je bil bonitarni lastnik ali dobroverni posestnik in je izgubil posest stvari, ki jo je začel priposestvovati. Dokazati je moral, da bi sporno stvar priposestvoval kot bonitarni lastnik ali dobroverni posestnik, če bi priposestvovalni čas že potekel.Po Justinijanu - publicijanska tožba je služila le dobrovernemu posestniku, ki je moral dokazati, da je posest pridobil v dobri veri - in iusto titulo - ki ni bila izvzeta iz priposestvovanja (res habilis). V dobri veri je moral biti tožnik ob pridobitvi posesti in ob naperi tožbe. Toženec je lahko tudi civilni lastnik, ki pa mu je pretorsko pravo priznalo exceptio domini, zaradi katere je bil tožnik, ki stvari še ni priposestvoval, vedno zavrnjen, razen če:

1. je bonitarni lastni dokazal, da mu je toženec sporno stvar res mancipi kot prodajalce samo izročil in je tožnik imel sedaj zoper exceptio domini replicato rei venditae et traditae

2. je toženec sporno stvar prodal in izročil, ko še ni bil njen lastnik, pa je to med tem časom postal in se sedaj na to sklicuje.

Če je ena izmed pravdnih strank dobila stvar od lastnik, druga pa od nelastnika, je uspela prva. Če sta obe pravdni stranki pridobili stvar iusto titulo v dobri veri od nelastnika, je zmagal tisti, ki mu je bila stvar prej izročene. Po Julijau je v primeru, ko sta stranki dobili stvar v dobri veri od različnih nelastnikov, zmagal tisti, ki je ob litiskontestaciji imel stvar v svoji posesti.

IMISIJE so vplivi, ki so posledica lastnikovega ravnanja na lastnem zemljišču, na sosedovo zemljišče.Rimsko pravo nima splošnega pravila v kolikšnem obsegu mora sosed trpeti imisije, iz primerov pa je sklepati, da lastnik ne more sosedu prepovedati navadnega uporabljanja zemljišča, čeprav mu to povzroča imisije, sme pa mu prepovedati delovanje, iz katerega nastajajo izredne, prekomerne imisije. Zaradi teh lahko lastnik naperi negatorno tožbo oz. posestnik interdiktno varstvo.SOLASTNINA je lastninska pravica, ki na določeni stvari pripada več osebam. Solastnina nastane:- po volji solastnikov, ki so med seboj sklenili družbeno

pogodbo in so posamezne stvari prenesli v solastnino vseh družbenikov- kot naključna skupnost, če je ista stvar več osebam podarjena,

voljena ali jim pripade kot sodedičem.Vsi solastniki imajo na skupni stvari enako lastninsko pravico, kot bi jo imel posameznik kot lastnik. Vsak solastnik ima miselni ali idealni delež na skupni stvari, ki je lahko enak ali različen miselnim deležem ostalih solastnikov. Z miselnim deležem sam prosto razpolaga, lahko ga odsvoji, obremeni z učitkom ali se mu odpove.

Razvoj solastnine po rimskem pravuCIVILNA DOBA Vsak sodedič je smel osvoboditi sužnja, ki je sedaj veljal za osvobojenca vseh dotedanjih lastnikov.

47

Page 48: Zapiski Rimsko pravo

KLASIČNO PRAVO Skupnemu sužnju so smeli podeliti prostost le vsi solastniki skupno. Če ga je osvobodil posamezni solastnik, suženj ni bil prost, dosedanji delež solastnika, ki je sužnja osvobodil, je prirastel k deležem ostalih solastnikov, katereih delež se je sorazmerno povečalJUSTINIJANOVO PRAVO Oprostitev sužnja, ki jo je izvršil en solastnik, je imela za posledico, da so ostali solastniki deleže na sužnju morali prodati, suženj je postal prost.

Solastnik materialno razpolaga s skupno stvarjo, opustiti pa mora vsak ukrep glede skupne stvari brž, ko kateri izmed solastnikov ugovarja. Nezadovoljni lastnik lahko ugovarja tako, da zahteva delitev z actio communi dividundo ali actio familiae erciscundae.

Glede popravil skupne stvari je Mark Avrelij določil, da je solastnik, ki je popravilo oskrbel, smel zahtevati od solastnikov, da so sorazmerno prispevali k potroškom - kdor tega ni storil v 4 mesecih, je izgubil solastninski delež. Solastnik, ki je popravljal skupno stvar, je imel zoper drugega solastnika, ki ga je pri tem oviral unterdikt uti possidetis.

KONEC LASTNINSKE PRAVICELastninska pravica na določeni stvari preneha absolutno za vsakogar ali samo za določeno osebo.

Absolutno prenehanje lastninske pravice1. če stvar fizično več ne obstoji2. če pride iz pravnega prometa3. če udomačena ali ukročena žival postane nikogaršnja 4. če dosedanji lastnik stvar završe ali odvrže, torej opusti posest v namenu, da na njej opusti lastnino - derelicta5. če pride stvar v roke sovražniku

Relativno prenehanje lastninske praviceSamo za določeno osebo - če lastnik stvar odsvoji pridobitelju in ta na njej pridobi lastninsko pravico.STVARNE PRAVICE NA TUJI STVARI=IUS IN RE ALIENA

SLUŽNOSTISlužnost je stvarna pravica na tuji stvari, zaradi katere sme upravičenec v določenem obsegu s tujo stvarjo razpolagati in za toliko omejevati absolutno lastnikovo pravico. Upravičenec utegne biti vsakokratni lastnik določenega zemljišča (zemljiške služnosti) ali pa je individualno določena oseba (osebne služnosti).Zgodovinsko najstarejše služnosti so zemljiške služnosti, od katerih so štiri (iter, actus, via, aquaeductus) prištevali med res mancipi.Zemljišče, ki je služnost na sosedovem zemljišču potrebovalo za boljše izkoriščačnje so imenovali gospodujoče zemljišče, zemljišče na katerem je bila služnost ustanovljena pa služeče zemljišče. Služnostna pravica je absolutna - mogoče jo je uveljavljati proti vsakokratnemu lastniku služečega zemljišča. Zemljiška služnost ni prenehala ob smrti ali odsvojitvi zemljišča služnostnega upravičenca, služnost je mogel izvrševati samo tisti njegov vesoljni ali singularni pravni naslednik, ki je bil lastnik gospodujočega zemljišča.Poleg poljskih služnosti so sčasoma ustanavljali služnosti tudi v mestih v prid zazidanih in nezazidanih stavbnih zemljišč - hišne služnosti (res nec mancipi).

SLUŽNOSTI DELIMO NA:

48

Page 49: Zapiski Rimsko pravo

osebne zemljiške- užitek - poljske (potne, vodne, pašne- raba gozdne)- služnost stanovanja - hišne- služnost do sužnjev in

živali

Druga delitev je na:pozitivne - dovoljuje upravičencu, da more v določenem obsegu uporabljati tujo stvar, lastnik mora tako ravnanjetrpetinegativne - upravičenec sme lastniku prepovedati določen način uporabe lastnega zemljišča, kar bi po splošnem pojmovanju sicer smel storiti.

NAČELA1. služnost ni mogoča na lastni stvari2. služnost omejuje v določenem obsegu lastninsko pravico na služeči stvari /NE SME SE

POVZROČATI NEPOTREBNE ŠKODE LASTNIKU SLUŽEČE STVARI/3. lastnik služeče stvari ni dolžan ničesar storiti /IZJEMA: lastnik zidu na katerega je bila naslonjen

tram pri hišni služnosti je moral popravljati služeči zid/4. ni mogoča služnost na služnosti

ZEMLJIŠKE SLUŽNOSTI /SERVITUTUS FUNDO UTILIS ESSE DEBET 0 SLUŽNOST MORA BITI KORISTNA ZEMLJIŠČU/

Gre za odnos med služečim in gospodujočim zemljiščem, služeče zemljišče obremenjuje v korist gospodujočega. Služnost se ne more podedovati ne prenesti drugače kot s prenosom lastninske pravice na gospodujočečm in služečem zemljišču. Služnost ni v osebnem interesu lastnika gospodujočega zemljišča, ampak jo sme uporabljati le toliko, kolikor s tem bolje izkorišča svoje zemljišče. Gospodujoče in služeče zemljišče morati biti v neposredni soseščini. Služeča stvar je morala biti taka, da je omogočala trajno izvrševanje služnosti.Poljske služnosti1. potne

- iter - pravica pešpoti- actus - pravica goniti živino in voziti preko tujega zemljišča

- via - pravica do vožnje čez služeče zemljišča z večjimivozovi

2. vodne- aquaeductus - pravica napeljave vode čez sosedovo

zemljišče3. Pašne in gozdne4. Služnosti, ki so dajale lastniku gospodujočega zemljišča pravico, da je za potrebe svojega zemljišča

smel na tujem zemljišču kopati kamenje, pesek, kredo ali da je smet tam žgati apno.

Hišne služnosti - posebnosti od zemljiških služnosti je v tem, da manj posega v tuje zemljišče (včasih zahteva le vzdrževanje stanja). Ustanovljene so v prid stavbi. V zvezi z gradnjo stavb pravica lastnika gospodujočega zemljišča, da je bilo tramovje poslopja naslonjeno na sosedovo steno; pravica upravičenčeve prepovedi lastiku služečega zemljišča, da bi gradil tako, da bi odvzel oknom poslopja dnevno svetlobo; dolžnost lastnika služečega zemljišča trpeti določene imisije (odtekanje kapnice).

49

Page 50: Zapiski Rimsko pravo

OSEBNE SLUŽBNOSTI

Osebne služnosti so ustanovljene v korist individualno določeni osebi in se končajo najkasneje s smrtjo upravičenca. Osebna služnost je stvarna pravica, ker obstaja na tuji stvari in je varovana s stvarnopravno actio in rem zoper vsakokratnega lastnika stvari.Ni podedljiva niti odsvojljiva pravica in zato sodi čisto med osebne pravice. Justinijanovo pravo pozna štiri osebne služnosti:1. užitek,2. rabo,3. stanovanje4. delo tujih sužnjev in živali

50

Page 51: Zapiski Rimsko pravo

UŽITEK - USUS FRUCTUSUžitkar sme služečo stvar uporabljati in pridobivati, vse njene redne donose, na da bi smel spremeniti njeno gospodarsko obliko. Užitkar je načeloma samo imetnik, pretor mu daje interdikt uti posidetis, interdikt utrubi in nude vi kot analogne, lastniku pa tudi med užitkom daje posestno varstvo. Užitek je mogoč samo na deležu stvari.Najprej se je pojavil v oporočnih odredbah. Testator ga je odredil v prid osebam, za katere je želel poskrbeti, ne da bi njegova stvar pozneje prišla v roke užitkarjevim dedičem.Pravice in dolžnosti užitkarja:- stvar sme uporabljati kot dober gospodar- na plodovih pridobiva lastnino, s tem, da jih vzame v posest, na živalskih mladičih, ko se ločijo od matične stvari;- ima pravico do rednih donosov (do izrednih ima pravico lastnik) Užitek na čredi daje pravico do mladičev, nadomestiti

pa mora poginule živali z mladiči.- pravico ima do civilnih plodov (zakupnina)- plačevati mora vse javne davščine- oskrbovati tekoča popravila služeče stvari.

Lastniku je med užitkom ostala gola lastninska pravica /NUDA PROPRIETAS/ (stvar je lahko odsvojil ali zastavil, obremeniti jo je mogel s služnostmi, ki niso omejevale užitka). Med lastnikom in užitkarjem ni obligacijskopravnega razmerja; po koncu užitka mora lastnik uveljaviti lastninsko pravico z reivindikacijo in actio negatoria. Predmet pravega užitka more biti le nepotrošna stvar, ki je na njej lastnik obdržal lastninsko pravico in jo je mogel kasneje uveljavljati.

Nepravi užitek - kvazi usus fructus - je mogoč na potrošnih stvareh po sklepu senata v začetku principatske dobe. Tu more užitkar stvar rabiti le tako, da jo porabi, zato postane njen lastnik, mora pa se s stipulacijo in s poroki zavezati lastniku, da mu bo po končanem užitku vrnil enako količino nadomestnih stvari iste vrste. Nepravi užitek ni stvarna pravica.Kadar je dolžniku voljen užitek na njegovem dolgu, upnik ni mogel izterjati terjatve, dokler je trajal užitek na dolgu.Užitek na celotnem premoženju ali na njegovem delu je bil pravi ali nepravi užitek po vrste stvari v premoženju. Užitek je bil na čistem imetju, dolgovi so obremenili dolžnika.

Užitkarjeva varščina pri nepravem užitku je nastala spočetka pri legatarju, ki mu je bil voljen užitek na potrošni stvari, kasneje pa je pretor silil vsakega užitkarja, da je dal varščino lastniku. Z varščino je nastalo med lastnikom in užitkarjem obligacijsko pogodbeno razmerje. Lastnik je mogel uveljavljati morebitne zahteve glede poškodbe ali povračila stvari s stipulacijsko tožbo. Ko je užitek nehal, je mogel lastnik nepotrošne stvari stvar zasledovati z reivindikacijo ali z negatorno tožbo ali pa jo je od bivšega užitkarja ali dediča zahteval s stipulacijsko tožbo. Glede potrošne stvari ali terjatve, ki je bila predmet užitka, je imel lastnik le stipulacijslo tožbo. Užitek traja najdlje do užitkarjeve smrti. Užitek ustanovljen za mestne občine je trajal 100 let, lahko je bil ustanovljen do določenega roka ali pa pod razveznim pogojem. Pravice užitkar ni mogel prenesti na drugo osebo, lahko pa je izvrševanje prepustil drugemu, bodisi odplačno (najem, zakup, ga prodal) bodisi neodplačno. RABA - USUS je načeloma pomenila, da sme upravičenec stvar samo uporabljati, ne da bi smel pridobivati plodove. Mogoča je bila le na nepotrošnih stvareh, upravičenec pravice rabe in izvrševanja pravice ni mogel prepustiti nikomur.Pravniška razlaga je obseg razširila:- raba hiše - razen upravičenca sme v njej stanovati tudi

rodbina, služinčad, gostje, osvobojenci, celo najemnika

51

Page 52: Zapiski Rimsko pravo

je smel sprejeti - tam pa mora živeti upravičenec, če ne preneha pravica.

- raba polja, vrta - upravičenec je smel nabrati sadeže za lastno gospodinjstvo

- raba gozda - kolikor rabi za svoje gospodinjstvo. Hadrijan jo je izenačil z užitkom. Justinijan je zabrisal razliko med rabo

in užitkom, razlika je le še v obsegu.

Habitatio je voljena služnost stanovanja. Capitis deminutio ali neizvrševanje pravice nista povzročila, da bi pravica ugasnila. Po Justinijanu je to osebna služnost, katere namen je, da olajša upravičenčevo preživljanje, zato sme stanovanje oddati tudi v najem.

Kot posebno osebno služnost je Justinijan pripoznal uporabljanje delovne sile tujih sužnjev ali tujih živali. Izkoriščati jo je smel upravičenec ali pa oddati v najem. Upravičenec ni dobil lastnine na živalskih mladičih, služnost ni prenehala z neizvrševanjem in če ga je zadela capitis deminutio. O nepristni služnosti govorimo tedaj, če je vsebina zemljiške služnosti ustanovljena v prid določeni osebi.

USTANOVITEV SLUŽNOSTI

Civilno pravoZa ustanovitev služnosti je bilo potrebno:1. ustanovitelj in pridobitelj morata biti rimska

državljana,2. stvar, ki naj bo predmet služnosti mora biti v pravnem prometu (od zemljišč torej le italska

zemljišča)3. ustanovljena mora biti v pravilni civilni obliki.

Služnosti je bilo moč ustanavljati z mancipacijo - le poljske služnosti, z in iure cessio - vse vrste služnosti (poljske, hišne, osebne), z vindikacijskim volilom je oporočnik lahko ustanovil tudi zemljiško služnost ali užitek.Ustanovitev služnosti, ki si jo je pridržal odsvojitelj, se je imenovala pridržek služnosti - deductio servitutis, nastala pa je ob odsvojitvi stvari.Priposestvovanje služnosti je bilo prepovedano z lex Scribonia v Cezarjevem času. Možna je bila ustanovitev novih - civilnih služnosti v delitvenih pravdah - adiudicatio, ki jo je s prisoditvijo ustanovil sodnik, če so bile gospodarsko potrebne.Honorarno pravoRazvile so se služnosti na provincialnih zemljiščih. Ustanovitelj je pridobitelju brezoblično obljubil, da bo na njegovem zemljišču smel izvrševati služnosti, nato pa se je pridobitelj s stipulacijo zavezal, da ga pri izvrševanju služnosti ne bo oviral. Če ga je oviral, je pridobitelj lahko naperil stipulacijsko tožbo, sprva le zoper ustanovitelja in dediča, kasneje pa je pravo dovoljevalo to tožbo kot analogno, actio utilis in rem, zoper vsakega singularnega lastnika, s čimer je bila pridobiteljeva pravica pripoznana za stvarno pravico na tuji stvari.

Justinijanovo pravoV tem času ni več mancipacije in cesije, razlike med italskimi in provincialnimi zemljišči. Služnost je bilo moč pridržati pri tradiciji, možna je bila prisoditev služosti, služnost je bilo moč ustanoviti na vseh zemljiščih. Pojavljajo se tudi nove oblike ustanovitve služnosti:- quasi traditio - služnost se lahko ustanovi s tradicijo

52

Page 53: Zapiski Rimsko pravo

tako, da lastnik služeče stvari dovoli pridobitelju, da začne izvrševati vsebino služnosti.

- priposestvovanje je bilo z lex Scribonia sicer prepovedano, pretorsko pravo pa je dovoljevalo analogno tožbo tistemu, ki je služnost dolgo časa neviciozno izvrševal. Justinijan je končno priposestvovanje uredil po načelih longi temporis praescriptio ob izpolnjenih predpogojih bona fides in iusto titulus.

- nekatere služnosti se ustanovijo z zakonom (oče ima užitek na premoženju, ki ga je dobil otrok od koga drugega).

KONEC SLUŽNOSTIVsaka služnost preneha:1. če služeča stvar neha obstajati2. confusione - lastnik in upravičenec sta ista oseba;

služnost oživela, če je kasneje stvar prešla na novega lastnika3. z odpovedjoNekatere služnosti prenehajo4. zaradi neizvrševanja ali li zaradi neizvrševanja in priposestvovanja prostosti stvari /užitek, raba,

poljske služnosti, služnosti na nepremičninah po dveh letih neizvrševanja. Po Justinijanovem pravu preneha služnost zaradi neizvrševanja na premičninah v 3 letih, na nepremičninah v 10 letih inter praesentes oz 20. letih inter absentes. Doba neizvrševanja je doba priposestvovanja prostosti stvari od omejitev.

Pri hišnih služnostih se doba priposestvovanja šteje od trenutka, ko je nastalo tako dejansko stanje, ki je bilo v nasprotju z izvrševanjem služnosti (od trenutka, ko je lastnik zazidal vdolbine v zidu od tramov, ki niso bili več naslonjeni na služeči zid.Zemljiška služnost preneha, če ni več gospodujočega zmljišča. Osebne služnosti ugasnejo najkasneje s smrtjo upravičenca, po Justinijanu je mogel biti užitek voljen še za prvega užitkarjevega dediča. Služnosti ugasnejo tudi s končnim rokom in razveznim pogojem, kakor tudi s capitis deminutio maxima in media.

SLUŽNOSTNA TOŽBA - actio confesoriaJustinijan ima za vse služnosti tožbo actio confesoria. Zanjo je bil aktivno legitimiran služnostni upravičenec, ki je moral služnostno pravico dokazovati. Če je bila služnost zemljiška, je moral dokazati tudi, da je lastnik gospodujočega zemljišča. Superficiar, emfitevta in zastavni upnik so mogli naperiti konfesorno tožbo kot analogno. Pasivno je bil legitimiran po Justinijanu vsakdo, ki je oviral tožnika v izvrševanju služnosti.

Namen tožbe - ugotoviti zatrjevano služnost in povrniti nastalo škodo, hkrati je obsojeni moral z varščino /cautio de amplius de non turbando/ zagotoviti, da upravičenca ne bo več motil v izvrševanju služnosti.

Superficiar, emfitevta in zastavni upnik so imeli konfesorno tožbo kot analogno.

SUPERFICIES - dedna stavbna pravicaje podedljiva in odsvojljiva stvarna pravica, zaradi katere sme upravičenec - superficiar - imeti določeno dobo na tujem zemljišču poslopje in ga uporabljati. Superficiar je z zemljiškim lastnikom sklenil najemno pogodbo, navadno za 99 let, kar je razumljivo spročo potroškov, ki jih je imel z gradnjo poslopja, ki je po načelu "superficies solo cedit" postalo lastnina zemljiškega lastnika. Pogodba, s katero se je superficies ustanovil je bila navadno najemna pogodba (letna najemnina), lahko

53

Page 54: Zapiski Rimsko pravo

je bila tudi kupna, prodajna ali darilna pogodba (brezplačna prepustitev uporabe). Superficiar je smel poslopje uporabljati, ga prezidati (ne poslabšati), ga odsvojiti, voliti. Svojo pravico je smel superficiar odsvojiti s tradicijo. Supeficies se je končal, ko je minila doba, za katro je bil ustanovljen ali če je bilo zemljišče uničeno; če se je upravičenec pravici odpoveda in je lastnik odpoved sprejl; če upravičenec dve leti zapored ni plačal najemnine.

EMFITEVZA je podedljiva in odsvojljiva stvarna pravica na tujem kmetijskem zemljišču, ki ga sme upravičenec trajno izkoriščati. Emfitevta sme zakupno zemljišče uporabljati in uživati, sme ga izboljšati in pri tem celo spremeniti substanco stvari, ne sme pa ga poslabšati. Plodove pridobiva že z ločitvijo. Zemljišče sme obremeniti s služnostmi in ga zastaviti - omejitve veljajo, dokler traja emfitevza. Emfitevta plačuje letno zakupnino, ki se ne sme zvišati. Če tri leta zapored ni plačal zakupnine, ga sme lastnik pregnati. Emfitevta, ki hoče prodati svojo pravico, mora o tem najprej obvestiti lastnika zemljišča, ki ima predkupno pravico. Emfitevta, ki lastnika ne obvesti o nameravani prodaji previce, izgubi emfitevzo.

Namesto lastninske tožbe, ima emfitevta actio in rem vectigalis, kot analogno, enako pa lahko uporablja tudi negatorno in konfesorno tožbo. Za varstvo posesti ima posebne interdikte.ZASTAVNA PRAVICA /PIGNUS, HYPOTHECA/je pravica zastavnega upnika na tuji stvari zaradi zavarovanja neke svoje terjatve in sicer tako, da sme stvar prodati in se z izkupičkom poplačati, če dolžnikov dolg ne bo plačan.Zastavitelj je navadno dolžnik, lahko pa je tudi druga oseba. Zastavna pravica je stvarna pravica in jo lahko zastavni upnik uveljavlja zoper vsakogar, zlasti zoper vsakokratnega lastnika zastavljene stvari.Zastavna pravica je akcesorna pravica, ki ne more obstajati brez neke terjatve zastavnega upnika, ki naj jo zastavna pravica zavaruje (izjema - retencijska pravica).

Razvoj: Civilno pravo ni poznalo zastavne pravice, razvila se je po pretorjevi zaslugi. V razvoju, ki je vodil do zastavne pravice so bile tri stopnje:1. fiducia cum creditore contracta

Dolžnik je v zavarovanje svojega dolga upniku na poštenje odsvojil neko svojo stvar. Obenem je z upnikom sklenil

pogodbo fiducie cum creditore contracta s katero se je upnik dolžniku obligacijsko pravno zavezal, da te fiduciarno pridobljene stvari določen čas ne bo odsvojil in jo bo vrnil dolžniku z mancipacijo ali z in iure cessio takoj, ko bo dolžnikov dolg poravnan. Fiduciarni upnik je postal lastnik dolžnikove stvari in jo je mogel odsvojiti, bil pa je odgovoren za škodo nastalo zaradi kršitve fiduciarnih dolžnosti. S fiduciarno odsvojitvijo je dolžnik navadno izgubil možnost uporabljati stvar, razen, če mu je fiduciar to dovolil na prošnjo (prekarij) ali mu jo je dal v najem. Upnik, ki je bil gospodarsko močnejši si je izbral za tako fiduciarno prepustitev navadno stvar, ki je bila vredna mnogo več, kot je znašala terjatev in je ostala upniku, če dolžnik ni mogel dolga plačati.Uporabljala se je do klasične dobe.

2. pignus je upnikova pravica, da sme obdržati zastavljeno stvarv svoji posesti tako dolgo, dokler dolg ne bo plačan.

Pretor je varoval posest zastavnega upnika zoper vsakogar.Sčasoma se zastavni upnik ni več zadovoljeval s posestjo stvari, ampak je kot gospodarsko močnejši zahteval svoje pravice, ki sta jih ob zastavitvi stvari sklenila zastavitelj in zastavni upnik s posebnimi dogovori:

pactum de vendendo (ali de distrahendo) pignore - upnik sme zastavljeno stvar prodati, če dolg ni pravočasno plačan,

54

Page 55: Zapiski Rimsko pravo

morebitni presežek je moral prepustiti kasnejšemu zastavnemu upniku ali zastavitelju in naslednikom. Morebitni pactum de non distrahendo je prodajo nekoliko zadržal - dolžnika je moral upnik 3x opomniti.lex commisoria je dogovor po katerem sem zastavni upnik zastavljeno stvar obdržati zase namesto plačila, če

dolžnik ni pravočasno plačal dolga. Konstantin ga je 326. leta odpravil.

pactum antchreticum - dogovor, da sme zastavni upnik namesto obresti od terjatve pridobivati zase vse plodove zastavljene stvari3. hipoteka - zastavna pravica na stvari, ki jo v posesti

obdrži zastavitelj. Zastavna pravica je ustanovljena le s pogodbo. Julijan je uvedel stvarnopravno tožbo actio Serviana, s katero je zastavni upnik lahko zahteval od vsakogar, ki je takrat stvar imel v posesti, da stvar prepusti njemu v posest.

USTANOVITEV ZASTAVNE PRAVICEZastavna pravica ne more obstajati brez terjatve, ki naj bi jo zavarovala. Pravilno nastala zastavna pravica traja še potem, ko je zavarovana terjatev prenehala zaradi zastaranja neiztožljiva. V dvomu se domneva, da velja zastavna pravica za glavnico in obresti. Zastavna pravica traja v celoti tako dolgo, dokler ni vsa terjatev plačana. Mogoča je na eni ali več določenih stvareh, njen predmet more biti le tisti, ki je v pravnem prometu, mogoča je tudi na meselnem deležu. Možno je bilo zastaviti tudi vse odsvojljive pravice - emfitevzo, superficies, izvrševanje užitka in terjatve. Kadar je zastavitelj zastavil vse svoje premoženje je s tem zastavil vse svoje stvari in pravice.

Ustanovitev:1. Po zastaviteljevi volji

Zastavitelj je navadno hkrati dolžnik, lahko pa zastavi svojo stvar za tuj dolg intercesija. Zastaviteljevo pravico more zastaviti tista oseba, ki ji ta pravica pripada (emfitevza). Zastavitelj je zastavno pravico ustanovil navadno z zastavno pogodbo, ki jo je sklenil z zastavnim upnikom (brezoblična, obvezna prepustitev stvari v posest ob sklenitvi pogodbe o ročni zastavi) Po Justinijanu je postalo mogoče ustanoviti zastavno pravico z oporočno odredbo.

2. Po oblastveni odredbiUstanovljena je bila lahko kot pignus praetorimum ali kot

pignus in causa iudicati captum.a) pignus praetorimu - kadar se je dolžnik skrival ali je bil odsoten oz. je prišel v konkurz je pretor prepustil

upniku dolžnikovo stvar v posest in varstvo.Po klasičnem pravu upnik z njim še ni pridobil zastavne pravice, ampak samo pravico, da stvar varuje, Justinijanovo pravo pa mu daje posestno varstvo kot tudi actio hypotecaria in rem.

b) pignus in causa iudicati captum = rubežna zastavna pravicaČe dolžnik, ki je pripoznal, da je dolžan, ali ki ga je sodnik obsodil ni plačal dolga v odrejenm roku, mu je sodni organ po sodnikovi odredbi v ekstraoridinarnem izvršilnem postopku zarubil kako njegovo stvar - predvsem gotovino, ki jo je izročil upniku, sicer dolžnikove premičnine, nepremičnine in pravice. Zarubljeni predmet je sodni organ čez dva meseca prodal na dražbi, izkupiček pa, po odbitku stroškov, uporabil za poplačilo upnikove terjatve, morebitni presežek pa vrnil dolžniku.

3. Po pravni normi - zakonu

55

Page 56: Zapiski Rimsko pravo

Nekatere zastavne pravice so bile tako utemeljene v posebnih gospodarskih razmerah, da so obstajale na določenih stvareh, že po sami normi, običajnopravi in zakonski. V občem pravu se taka zastavna pravica imenuje pignus legale ali tacitum. Kadar sta stranki sklepali najemno ali zakupno pgodbo sta navadno ustanovili zastavno pravico v zavarovanje najemnine ali zakunine. Sčasoma so menili, da taka zastavna pravica obstoji kot samoumevna, če ni bila izrečno izključena. Po običajnem pravuje imel zakupodajalec zastavno pravico na plodovih, najemodajalec je imel zastavno pravico na najemnikovih premičninah za zavarovanje plačila najemnine, ki so se nahajale v najetih prostorih. Druge zastavne pravice so bile uvedene s posebnimi pravnimi predpisi.

Senatov sklep za časa Marka Avrelija je pripoznal zastavno pravico na poslopju upniku, ki je posodil denar za popravilo poslopje.

Cesarske konstitucije za časa Severov so uvedle zakonsko zastavno pravico za davčne in pogodbene terjatve fiskusa. Za te ima fiskus vesoljno zastavno pravnico na vsem dolžnikovem premoženju, ta zastavna pravica je privilegirana - ima prednost pred starejšimi zastavnimi pravicami.

Konstantin - vesoljna zastavna pravica na varuhovem in skrbnikovem premoženju zaradi terjatev, nastalih iz uporabljanja premoženja varovancev in nedoletnih.

Justinijan - vesoljna zastavna pravica na premoženju skrbnika zaradi terjatev, nastalih iz uporabljanja premoženja umobolnega. Zaradi povračila dote vesoljna zastavna pravica na moževem premoženju (privilegirana pred vsemi, razen pred fiskusom, kadar je zahtevek uveljavljala žena sama).Možna je vesoljna zastavna pravica na premoženju osebe, ki je doto obljubila.Legatar ima specialno zakonsko zastavno pravico na stvareh, ki jih je dedič ali drug obremenjenec pridobil iz zapuščine.

VSEBINA ZASTAVNE PRAVICEPri ročni zastavi (pignus) je zastavni upnik dobil stvar v svojo posest takoj ob zastavitvi in je kot posestnik imel posestne interdikte. Če je pozneje izgubil posest je mogel zahtevati stvar nazaj z actio pigneraticia in rem. Z zastavno pogodbo se je upnik zavezal obligacijsko pravno, da bo z zastavljeno stvarjo ravnal tako skrbno, ko bi ravnal vzoren rodbinski poglavar (diligentia diligentis patris familias). Eventuelne plodove zastavljene stvari je upnik moral pridobivati za zastavitelja, ki so že z ločitvijo od matične stvari postali lastnina lastnika stvari. Na njih je imel zastavno pravico, če je bila matična stvar ob ločitvi plodov zastaviteljeva. Upnik je smel zastavljene stvari uporabjati in si prisvajati plodove le ob izrečnem dogovoru. Hipotečni zastavni upnik je smel zahtevati prepustitev posesti celo prej, kot je terjatev dospela v plačilo in jo je zahteval s tožbo actio hypothecaria in rem. Zanjo je aktivno legitimiran zastavni upnik, pasivno pa posestnik zastavljene stvari, tudi fiktivni. Tožnik je moral dokazati, da mu je bila zahtevana stvar zastavljeno za njegovo terjatev. Če stvar ob litiskontestaciji ni bila več zastaviteljeve, je moral tožnik dokazati, da je bila stvar ob zastavitvi zares v zastaviteljevem premoženju (in bonis). Če je toženec trdil, da ob litiskontestaciji terjatve ni bilo več ali, da je tožnik v sprejemni zamudi, je moral to dokazati. Tožba naj bi omogočila tožniku, da dobi zastavljeno stvar v posest, da jo bo mogel prodati. Toženec se je pravdi lahko izognil, če je stvar brez obrambe prepustil tožniku. Zastavljeno stvar mu je lahko prepustil še po opravljenem dokazovanju, ko ga je sodnik pozval v skladu z restitutorno klavzulo, naj tožniku stvar izroči. Če se tej vmesni sodbi ni pokoril, je bil obsojen na denarni znesek, kot je stvar ocenil tožnik pod prisego. Če je bil tožen dolžnik sam znesek ni smel biti večji od zavarovane terjatve.Če je bil tožen lastnik zastavljene stvari, ki ni bil hkrati osebni dolžnik - je lahko že prej tožniku obljubil poplačilo zavarovane terjatve, od njega pa je lahko zahteval odstop tožbe zoper dolžnika.Zastavni upnik je smel prodati zastavljeno stvar in se iz izkupička poplačati, če dolžnikov dolg ni bil

56

Page 57: Zapiski Rimsko pravo

plačan. Predpogoj za prodajo stvari je bila posest stvari.Preden je zastavni upnik prodal zastavljeno stvar je moral zastavitelja opomniti. Opomin ni bil potreben, kadar je upnik dosegel za svojo terjatev sodbo. Po Justinijanu je bilo potrebno trikratno opozorilo v primeru, če sta stranki sklenili pactum de non distrahendo, sicer je zadoščal le enkaratni opomin. Prodaja se ni smela izvršiti pred pretekom dveh let od zadnjega opomina ali do proglasitve sodbe. Zastavljene stvari nista smela kupiti ne zastavitelj, ne zastavni upnik. Od Severov dalje je lahko zastavni upnik zaprosil cesarja, da mu sodišče prisodi stvar v lastnino - imperatio domminii, še prej pa je moral še enkrat pozvati zastavitelja, naj v določenem roku stvar reši. Zastavitelj je smel še v dveh letih po prisoditvi stvar rešiti, če je upniku plačal dolg z obrestmi vred in mu povrnil povzročeno škodo.

Zastavitev užitka - če je užitek zastavil užitkar je mogel zastaviti le izvrševanje užitka, kar je trajalo najdalj do zastaviteljeve smrti.Če je užitek zastavil lastnik na svoji stvari - je upnik uveljavljal zastavno pravico tako, da je od lastnika zahteval ustanovitev užitka na svoji stvari in je mogel trajati najdalj do upnikove smrti.

Zastavitev terjatve - pignus nominisZastavitelj zastavi terjatev, ki jo ima zoper svojega dolžnika - nasproti zastavnemu upniku se ta imenuje dolžnikov dolžnik. Ker upnik ni bil v obligacijskem razmerju z dolžnikovim dolžnikom, mu je za izterjavo terjatve pretor dovoljeval tožbo, ki je bila analogna zastaviteljevi tožbi. Če je bila predmet terjatve denarna terjatev je možna izterjava le v višini lastne terjatve ali pa je moral presežek izročiti zastavitelju.Če je predmet terjatve dajatev določene stvari - je zastavni upnik pridobil na izterjani stvari zastavno pravico.

Več zastavnih pravic na isti stvari1. Istočasno ustanovljene zastavne pravice in solidum

Vsak izmed upnikov je smel od tretjih oseb zahtevati prepustitev posesti. Načeloma je imel prednost tisti, ki

je imel stvar v posesti, včasih pa je bilo s posebno zakonsko normo ali izrečnim dogovorom urejeno, kako naj se deli izkupiček med soupniki.2. Zaporedne zastavne pravice

Prvemu zastavnemu upniku je zastavitelj zagotovil pravico, da eventuelni celotni izkupiček od prodane zastavljene stvari uporabi za poplačilo svoje terjatve,

naslednjim upnikom je lahko zagootivl le pravico do presežka izkupička. Vrstni red je bil najbolj dosledno določen po času nastanka zastavne pravice, starejša zastavna pravica je imela prednost pred mlajšo -priot tempore potior iure (prejšnji po času trdnejši po pravici). Prvi zastavni upnik je smel s hipotekarno tožbo terjati posest stvari od lastnika in od vsakega poznejšega zastavnega upnika. Poznejši zastavni upnik je lahko uspel s hipotekarno tožbo zoper zastavitelja,

njemu samemu pa je s hipotekarno tožbo lahko odvzel zastavljeno stvar prvi zastavni upnik. Ta je tudi odločal o tem, kdaj bo stvar prodana. Poznejši zastavni upnk je lahko ponudil prvemu, da mu poplača njegovo terjatev in stopi na njegovo mesto = pravica ponudenja in nasledovanja - ius offerendi et succedendi. Če prvi zastavni upnik plačila ni hotel sprejeti je prišel v sprejemno zamudo. Če je nato oferent zanj položil denar na javnem mestu, ni mogel prvi zastavni upnik več uveljavljati zastavne pravice.

Oblično ustanovljeni zastavni pravici (v postklasični dobi) ustanovljena zastavna pravica z notarsko listino, po Justinijanu pa podpisana listina vsaj od treh poštenih in uglednih mož, so pripoznali prednost pred neoblično ustanovljenimi zastavnimi pravicami.

57

Page 58: Zapiski Rimsko pravo

KONEC ZASTAVNE PRAVICE1. če je bila zastavljena stvar uničena ali pa je prišla iz pravnega prometa, ali je zastavljena pravica

(užitek, emfitevza) prenehala obstajati.2. z izpolnitvijo razveznega pogoja ali z nastopom končnega

roka3. confusione /kadar je npr. zastavni upnik postal dedič zastavljene stvari/- izjema: kadar je eden od starejših zastavnih upnikov postal

lastnik, zato ni izgubil prednosti pred poznejšimi zastavnimi upniki, kar bi se moralo zgoditi zaradi spojitve

4. z odpovedjo svoji zastavni pravici

Iz posebnih razlogov5. Če je nehala obstajati terjatev, vendar le, če se je to zgodilo zaradi izpolnitve ali dajatve namesto

plačila (datio solutum) ali zaradi novacije ali odpusta dolga. Če je terjatev postala le neiztožljiva zaradi zastaranja, se je zastaranje zastavne pravice samostojno presojalo. Ko je dolžnik plačal dolg, je moral upnik zastavljeno stvar vrniti - leta 239 cesar Gordijan III. dovoli upniku zadržati, brez pravice prodaje, zastavljeno

stvar tudi po plačilu dolga, če je upnik zoper istega dolžnika imel še druge terjatve (PIGNUS GORDIANUM). 6. Zaradi priposestvovanja stvari iusto titulo ter bona fide priposestvovalca, ki ni vedel, da je stvar

obremenjena z zastavno pravico; po 10 letih inter praesentes in 20. letih inter absentes.7. zaradi zastaranja tožbe zastavnega upnika - zoper zastavitelja dediča ali poznejšega zastavnega

upnika - v 40 letih, zoper druge osebe v 30. letih.

8. zaradi prodaje zastavljene stvari ali pravice - ko je prvi zastavni upnik prodal zastavljeno stvar, je ugasnila zastavna pravica vseh upnikov.

58

Page 59: Zapiski Rimsko pravo

O B L I G A C I J S K O P R A V O

Obligacija je pravno razmerje med vsaj dvema osebama, zaradi katerega je ena izmed njih upnik - creditor upravičena terjati neko dajatev, storitev ali opustitev premoženjske vrednosti, druga, dolžnik - debitor pa je dolžna, da to izpolni.

Upnik ima zoper dolžnika terjatev, dolžnik pa dolg nasproti upniku.

Obligacijska pravica je relativna pravica.Obligacijska pravna vez med upnikom in dolžnikom je samo premoženjska in ne daje upniku oblasti nad dolžnikovo osebo. Toda v izvršilnem postopku po starem civilnem pravu je zahtevajoči upnik po pretorjevi odobritvi mogel poseči po osebi dolžnika (ga ubiti ali prodati v sužnost). Ta osebna izvršba je bila v praksi kmalu izpodrinjena s premoženjsko izvršbo, ki je zajela vso dolžnikovo premoženje, kar je pretor nudil v ediktu.

Za nastanek obligacijskega razmerja je včasih potrebno, da sodelujeta obe stranki, včasih (delikt) zadošča delovanje ene stranke. Obligacijsko razmerje preneha - confusione, če se zlasti zaradi dedovanja vlogi upnika in dolžnika združita v isti osebi.

Zaradi strogo osebnega značaja obligacij rimsko pravo ne trpi direktnega zastopanja pri ustanavljanju obligacij in niso mogoče obligacije v prid ali v breme tretjih oseb.

Upnik uveljavlja terjatev z actio in personam, splošne obligacijske tožbe ni. Dolžnik jamči z vsem svojim premoženjem vsem svojim upnikom.

I z j e m a: dolžnik more biti obsojen samo na toliko, kolikor zmore - pravna dobrota = beneficium competetiae - imajo je dolžniki, ki so bili do upnika v kakem bližjem odnostu (npr. darovalec, zakonec, družbenik).

Tožba se je imela končati z denarno obsodbo - OMNIS CONDEMNATIOM PENCUNIARIA EST zato je spadalo k bistvu obligacije to, da je morala imeti za upnika denarno vrednost, da se je dala oceniti v denarju.

NATURALNE OBLIGACIJE niso iztožljive, razlog pa je v osebnem položaju upnika ali dolžnika. To so zlasti terjatve, ki nastajajo med osebami istega rodbinskega očeta. Naturalne obligacije je mogoče veljavno izpolniti, ni pa jih moč iztožiti. Prostovoljno izpolnjene obveznosti kasneje ni mogoče zahtevati nazaj z condictio indebiti. Naturalno obligacijo je mogoče zavarovati z zastavno pravico ali s poroštvom, uporabiti jo je bilo mogoče za prenovitev, pobotanje, odstop ali konstitut.Pretor je končno omogočil upnikom, da so mogli nekatere dolgove sužnjev iztožiti od gospodarja z adjekticijskimi tožbami.

VRSTE OBLIGACIJPo nastanku:1. civilne - nastale na osnovi civilnih norm

honorarne - iztožljivost jim je zagotovil pretor - so iz pretorjevega edikta prešle v civilno pravo (komodat, shranjevalna pogodba) = recepcija honorarnega prava v civilno

2. po Gajevih institucijah:obligacije nastanejo 1. iz kontraktov = po pogodbeni volji

59

Page 60: Zapiski Rimsko pravo

strank2. iz deliktov

3. iz različnih pravnih razlogov3. po Justinijanu: a) kontraktne

b) kvazikontraktnec) deliktned) kvazideliktne

Delitev obligacij po vsebini:1. Obligacije dandi, faciendi

Formule za obligacijske tožbe označujejo vsebino obligacij s tremi glagoli:

- dare (dati) dolžnik mora preskrbeti upniku lastnino ali drugo stvarno civilno pravico (zemljiško služnost, užitek)- facere (storiti) = izvršitev določenega dela, vrnitev

upnikove stvari, prepustitev posesti- praestere - spočetka pomeni splošno dolžnikovo

odgovornost, pozneje pa posebej odgovornost za zaupano stvar in malomarnost.2. Mogoče in nemogoče obveznosti -

Predmet obligacije more biti le to, kar je mogoče izpolniti. Nemožnost utegne biti dejanska (prodam stvar, ki je ni) ali pravna (prodam res extra comercium); prvotna (dajatev je nemogoča ob sklenitvi pogodbe) in naknadno (dajatev postane nemogoča pozneje). Pravno nemogoča je obveznost, katere izpolnitev izrečno prepoveduje pravna norma, ali če je po vsebini conta bonos mores.

IMPOSSIBILIUM NULLA OBLIGATIO EST = obveznost glede nemogočih dajatev je nična.

3. določenost obligacijDajatev ali storitev mora biti določena ali vsaj določljiva tako, da je vsebino mogoče ugotoviti brez novega sporazumevanja med strankama (certe - obseg in vsebina sta točno določena, incerte - obseg in vsebina nista točno določena). Ni se mogoče zavezati na izpolnitev nekaj nedoločenega. V trenutku, ko je pogodba sklenjena je lahko nedoločena, jasno pa mora biti določena ali določljiva v trenutku, ko jo je treba izpolniti.

4. Stricti iuris - toge, bona fides - gibke obligacijePri tožbah stricti iuris mora sodnik toženca obsoditi na plačilo zneska, kot je razvidno iz intencije v tožbenem obrazcu ali ga mora oprostiti. Obligacije stricti iuris nastanejo iz deliktov, posojilne pogodbe, stipulacije, literarnega kontrakta. Pri tožbah bonae fidei so v tožbenem obrazcu nalaga sodniku, da toženca obsodi le tedaj in na toliko, kadar in kolikor

to ustreza načelu dobre vere in poštenja. Sodnik mora po tem načelu premotriti celotno zadevo in upoštevati vse relevantne okoliščine, ko vse to upošteva seštevek, da v toženčevo zahtevo.

Obligacije bonae fidei so dvostransko obvezne. Take pogodbe so nujno dovstranske (sinalgamatske) - obe stranki sta

upravičeni in zavezani (kupna pogodba).Slučajno dvostranske so tiste pogodbe, kjer je vedno

zavezana ena stranka, zaradi posebnih okoliščin pa včasih tudi druga.

Bonae fidei = tisto gledanje, ki je značilno za resnega in poštenega človega.

60

Page 61: Zapiski Rimsko pravo

5. Genus - predmet dajatve je določen po vrstispecies - predmet dajatve je individualno določena stvar. Pri genus - obveznost je izpolnjena, ko

da dolžnik katerikoli koste vrste. Dolžnik na postane prost, če so bile stvari pozneje uničene (vino, pršenica), ko jih je že pripravil za izpolnitev. Stvari si mora priskrbeti drugje.Species - predmet dajatve je individualno določena stvar /npr. Jakopičeva slika/. Škodo zaradi uničenja trpi upnik.

6. Alternativne obligacije - obligacije po izbiriDolgovana stva dva predmeta, vendar tako, da je treba dati le enega. Praviloma izbira dolžnik, kateri predmet bo dal prvi ali drugi. Upnik more dolžnika tožiti le aletrnarivno - da mu mora dolžnik dati prvi ali drugi predmet. Če bi zahteval samo en predmet, bi zahteval preveč = PLUS PETITIO = PRAVDO BI IZGUBIL. Uničenje enega predmeta - obligacije se koncentrira na drugi predmet, če je še ta po naključju uničen - upnik ne more ničesar več terjati. Če je dajatev določena v denarnem znesku, ne postane dolžnik prost, dokler je ne izpolni.

7. Facultas alternativa - možnost nadomestitveDolžnik dolguje določeno dajatev, namesto nje pa sme dati drugo. Soglasje upnika ni potrebno. Primer: Noksalna tožba = plača škodo ali izroči sužnja.

8. Denarna dajatve - denarni dolg je določen po znesku - dolgovana je denarna vsota.

9. Deljive - nedeljive obligacijeGlede deljivih dajatev (ki so skupaj vredne kot prvotna dajatev) se pogodbeni stranki moreta dogovoriti, da se bo dajatev izpolnila z delnimi dajatvami, glede nedeljivih dajatev tak dogovor ni mogoč.

10.Prvotne in drugotne dajatvePrvotne so dajatve, ki jih stanke dolgujejo v smislu pogodbene vsebine. Če se ne izpolnijo, more

dolžnik dati sekundarno dajatev - povrniti škodo, plačati dogovorjeno pogodbeno globo, plačati zamudne obresti.

SUBJEKTI OBLIGACIJ1. Obligacije med enim upnikom in enim dolžnikom

Stranke sta vedno od začetka individualno določeni. Če se je Rimljan kot zemljiški lastnik zavezal, da bo del pridelkov od svojega zemljišča vsako leto dajal določenemu upravičencu, je s tem zavezal sebe in svojega dediča, ne pa vseh poznejših lastnikov tistega zemljišča.

2. Več subjektova) deljene obligacije - kadar ni ničesar drugega določenega, velja, da so deljive dajatve razdelijo na

toliko delnih obligacij, kolikor je oseb udeleženih na upnikovi ali dolžnikovi strani. Vsak upnik postane upravičen, da terja svojo delno terjatev ustrezni del prvotne terjatve. Delne terjatve so popolnoma samostojne, med seboj brez zveze, nastale so iz ene same terjatve. Tudi dolg se porazdeli med več

dolžnikov, ki so se upniku zavezali s stipulacijo, ne da bi se posameznik izrečno zavezal za celotni dolg. Vsak sodedič sme izterjati svojo delno terjatev in je dolžan plačati sorazmerni del zapustnikovega dolga. Če eden od sodedičev ne plača svojega dela dolga, ne more upnik terjati primanjkljaja od

61

Page 62: Zapiski Rimsko pravo

sodedičev.b) kumulativna konkurenca ali kumulativna solidarnost

Načelo, da ima tožnik toliko tožb, kolikor je zavezancev velja glede penalnih tožb - z obsodbo na plačilo določenega zneska naj bo doseženo, da bo vsak delinkvent

kaznovan zaradi svojega protipravnega ravnanja. Ker se tožbe na ta način kopičijo - kumulirajo, sme oškodovani izterjati določeno dajatev od vsakega delinkventa, ne glede na to, ali je kdo izmed njih že izpolnil svojo obveznost.

c) solidarne obligacije - nerazdelne obligacije je treba izpolniti samo enkrataktivna solidarnost - več upnikov je upravičenih, da

vsak izmed njih terja od skupnega dolžnika dolgovano dajatev ali storitev v celoti (in solidum)- dolžnik jo je dolžan izpolniti le enkrat (več upnikov - en dolžnik) pasivna solidarnost - upnik je upravičen od kateregakoli dolžnika izterjati celotno terjatev, ne da bi smel zahtevati več kot enkratno izpolnitev (en upnik - en dolžnik)

Sredi prve polovice 19. stol. so začeli razlikovati 2 skupini : Preproste solidarne obligacijeeIzvirajo zlasti iz odškodninskih tožb, ki jih naperi tisti, ki je bila zaradi nepoštenja druge stranke oškodovan.1. Tako more lastnik ukradene stvari zahtevati vrnitev

ukradene stvari od kateregakoli izmed več tatov z reipersekutorno condictio furtiva. Ko mu je eden od njih stvar vrnil ali plačal vrednost, lastnik od ostalih delinkventov ne more več terjati ničesar.

2. Isto velja za sovaruhe ali somandatarje za povzročeno škodo.3. Tako se presoja tudi terjatev več upnikov ali dolg večih dolžnikov pri nedeljivi dajatvi.

Korealne ali prave solidarne obligacijeObveznost ugasne za vse sodolžnike (pasivna korealnost), ko je upnik sklenil litiskontestacijo z enim do njih oz. za vse soupnike, ko je eden od njih sklenil litiskontestacijo z dolžikom (aktivna korealnost). Korealne obligacije nastanejo po izrečni strankini volji, bodisi s pogodbo ali z oporoko (volilo v breme sodedičev).- aktivna korealnost - dolžnika lahko toži kdorkoli od

soupnikov. Dolžnik lahko ponudi izpolnitev najbližjemu soupniku, preden je tožen.

- pasivna korealnost - zvišanje verjetnosti, da bo upnik prišel do poplačila, upnik si lahko izbere koga bo tožil, toži lahko tudi vse sodolžnike in porazdeli terjatev med njih po poljubnih delih, saj sme od vsakogar terjati vse.En sodolžnik je lahko zavezan drugače kot drugi - njegov dolg je morda omejen po pogoji in roku;

- če ob nastanku obligacije ni bil poslovno sposoben, dolg zanjni nastal

- če obligacijsko razmerje za enega ugasne zaradi confusione(npr. zaradi dedovanja), to ne vpliva na pravni položaj

ostalih korealnih dolžnikov.- le za posameznega dolžnika velja brezoblični odpust dolga in

pobotanje.

62

Page 63: Zapiski Rimsko pravo

Za vse dolžnike preneha dolg:- če je vsaj eden od njih izpolnil obveznost (solutio)- če je upniku dal v sporazumu z njim namesto dolgovane

dajatve drugo dajatev kot izpolnitev (datio in solutum)- če je dolžnik znesek deponiral- če je upnik samo enemu dolg odpustil z akceptilacijo- glede vseh velja novacija, razen če stranki hočeta kaj

drugega.Prekinitev zastaranja po enemu soupniku ali nasproti enemu sodolžniku velja v prid vsem soupnikom in v škodo vsem sodolžnikom.

Klasično pravoPreprosta solidarna obligacija ugasne za vse sodolžnike, ko je obveznost izpolnjena.Korealna obligacija ugasne bodisi za vse soupnike ali za vse sodolžnike že ob litiskontestaciji, ki jo eden od njih sklene z nasprotno stranko. Čeprav po litiskontestaciji morda ne pride do sodbe ali če obsojeni dolžnik ne izpolni obveznosti, ne more upnik iztožiti primanjkljaja od ostalih sodolžnikov.

Justinijan - če upnik ni mogel izterjati celotne terjatve od toženega sodolžnika, je lahko tožil še druge sodolžnike do popolne izpolnitve terjatve /ni več bistvene razlike med korealnimi in preprostimi solidarnimi obligacijami.Kasneje se je zavzel še za toženega sodolžnika - če je upnik tožil le enega sodolžnika, je ta smel zahtevati, da je sodnik razširil tožbo na vse sodolžnike, ki so v istem kraju in so plačeviti = beneficium divisionis = pravna dobrota delitve. Vprašanje regresnega zahtevka sodložnika, ki je izpolnil celotno obveznost in vprašanje delitve dajatve, ki jo je prejel en upnik je rimsko pravo presojalo posamično po tem, v kakšnem razmerju so bili korealni soupniki oz. sodolžniki. Po postklasičnem pravu sme sodolžnik, od katerega je upnik terjal celotno izpolnitev, zahtevati odstop tožbe od upnika, ki jo ima zoper vse sodolžnike = BENEFICIUM CEDENDARUM ACTIONUM. Z odstopljeno tožbe je plačnik mogel izterjati sorazmerne deleže plačanega dolga od drugih sodolžnikov.Pri aktivni nerazdelni obligaciji lahko nastopa katerikoli od soupnikov, pri pasivni lahko upnik toži kateregakoli sodolžnika. Soglasje med upniki se nikjer ne zahteva.3. Udeležba tretjih osebV obligacijskem razmerju je bilo načelno nemogoče, da bi

se menjali katerakoli od strank, razen ob vesoljnem nasledovanju. V rimskem obligacijskem pravu ni mogoče direktno zastopanje:

- nične so pogodbe v prid tretjim osebam- nične so pogodbe v breme tretjih oseb.

4, Glavne in postranske obligacijePoleg glavne obligacije je ustanovljena še druga, formalno samostojna obligacija, ki naj kot postranska zagotovi iztožljivost glavne.

Na dolžnikovi strani je najvažnejša postranska obligacija poroštvo, na upnikovi pa adstipulacija, ki je olajšala izterjavo stipulatorjeve terjatve.

OBRESTI IN POGODBENA GLOBAObrestiV šrišem smislu - vsako povračilo, ki ga dolžnik daje upniku za prepuščeno ali pogrešano rabo nadomestnih stvari. Prepuščene nadomestne stvari so glavnica ali kapital.

63

Page 64: Zapiski Rimsko pravo

V ožjem smislu so obresti odplačilo, iste vrste kot glavnica ki se odmerja po času trajanja in v odstotkih od glavnice.Obresti so civilni plodovi - fructus civiles. Obrestni obroki postanejo samostojne obligacije, ko dospejo v plačilo. Zastaranje posameznih obrestnih terjatev se presoja samostojno, neodvisno od zastaranja glavnice. Obresti dospele v plačilo lahko upnik iztoži, čeprav glavniške terjatve ni več. Če ni glavniškega dolga, ne more nastajati obrestni dolg.Dolžnik mora plačevati obresti, ker se je tako zavezal s pogodbo ali zaradi sodnikovega ukaza. Pri nastanku dolga iz pogodbe stricti iuris, je bilo obrestovanje moč obljubiti le s stipulacijo, iztožiti pa s stipulacijsko tožbo.V pogodbah bonae fidei se je dolžnik lahko zavezal na plačevanje obresti že z brezobličnim dogovorom, ki ga je sklenil obenem z glavno pogodbo; obresti je bilo moč iztožiti s tožbo iz tistega kontrakta bonae fidei.Oficialne obresti naloži sodnik - to so zamudne, pravdne, povračilne za neupravičeno uporabo tuje glavnice v svojo korist, uporabljene (sme jih terjati tisti, ki je uporabljal svoj denar v tujo korist. Klasično pravo - obrestovanje se ustavi, ko so zaostale obresti tako narasle, da so dosegle višino glavnice /načelo: ne preko še enkrat toliko = NE ULTRA ALTERUM TANTUM.

Justinijan je to načelo dopolnil s prepovedjo obrestovanja obresti / USURAE USURARUM/

Pogodbena globa - konvencionalna globa je dajatev navadno denarnega zneska, ki ga obljubi s stipulacijo dolžnik svojemu upniku za primer, da svoje prvotne obveznosti ne bo pravilno izpolnil. Taka dajatev naj bo nekaka pogodbeno dogovorjena kazen zaradi neizpolnitve ali nepravočasne izpolnitve dajatve.Prava pogodbena globa je obljubjena glede na neko veljavno ustanovljeno in iztožljivo obveznost = včasih iztožljiva globa in prvotna dajatev.Neprava pogodbena globa je obljubljena glede na neiztožljivo obveznost = iztožljiva je le globa. /PRIMER: če ne boš dal zemljiča, ali obljubiš dati 100/Stranki se vnaprej dogovorita, kakšen interes sme upnik terjati, če primarna obveznost ne bo izpolnjena.Pogodbena globa je bila včasih obljubjena za opustitev - upravičenec jo je smel terjati brž ko je dolžnik ta dogovor prekršil.Pogodbena globa za storitev - mogoče jo je terjati, ko je bilo potrebno izpolniti primarno dajatev.Nična je bila obljuba pogodbene globe, če naj bi se z njo zagotovil pravni posel, glede katerega šteje pravo,da je vsako siljenje proti dobrim nravem = contra bonus mores (npr. sklenitev zakona, postavitev dediča).

IZPOLNITVENI KRAJ IN ČAS

Izpolnitveni kraj je bil lahko izrečno določen v pogodbi ali pa razviden iz vsebine obligacije. Če kraja ni bilo moč določiti iz vsebine pravnega posla, je lahko dolžnik sam izbral kraj izpolnitve, sier pa more upnik zahtevati izpolnitev v kraju, v katerem je za izpolnitev naperil tožbo. Določitev izpolnitvenega kraja pomeni, da je samo na tistem kraju dolžnik zavezan izpolniti, upnik pa izpolnitev sprejeti.

Izpolnitveni čas je lahko določen po pogodbi med strankama ali po pravni normi. Kadar izpolnitvenega časa ni mogoče dognati iz vsebine pogodbe ali namena pogodbenih strank, je treba obligacijo izpolniti takoj, ko je nastala. Splošno velja, da je določitev izpolnitvenega časa v prid dolžniku - upnik ne more prej terjati izpolnitve obveznosti, dolžnik pa sme prej obveznost izpolniti.

64

Page 65: Zapiski Rimsko pravo

Iz pogodbe je lahko razvidna tudi nasprotna domneva - če deponent stvar shrani pri depozitarju do določenega dne, jo sme sam prej zahtevati nazaj, depozitar pa mu je ne sme vrniti.Dolžnikova zamuda - moraPredpogoj za dolžnikovo zamudo je, da dospe terjatev v plačilo in jo je mogoče iztožiti.Ni zamude pri naturalnih obligacijah, ni v zamudi dolžnik, ki je odsoten po državnih poslih ali ki je v sovražnikovih rokah, ker ni zaradi svoje krivde v zamudi, ni v zamudi dolžnik, ki se je spustil v pravdo, ker je menil, da tožniku ni ničesar dolžan.Po klasičnem pravu ni zamude, preden ni upnik na primernem kraju in ob primernem času opomnil dolžnika na izpolnitev obveznosti, če je bilo tako razvidno iz pogodbe, da je opomin potreben. Opomin ni bil potreben, če je bil dolžnik tat.Obče pravo: dolžnikova zamuda je mora ex re, če nastopi brez opomina in mora ex persona, če nastopi po opominu.

PoslediceOdkar je dolžnik v zamudi, jamči strože kot pred zamudo.1. če je dolgovana species in je ta po naključju uničena, ko je dolžnik že v zamudi, ne postane prost, ampak mora upniku

plačati njeno vrednost - obveznost dolžnika postane zaradi zamude trajna.

Pri obligacijah stricti iuris bi brez te pravne posledice moral sodnik toženca oprostiti.Pri obligacijah bonae fidei je sodnik mogel dolžnika v zamudi obsoditi na plačilo vrednosti.Po Justinijanovih interpolacijah - dolžnik postane prost,

če more dokazati, da bi bila stvar tudi pri upniku po naključju uničena, zato mora dokazati tudi to, da bi jo upnik ne odsvojil naprej.

2. Interes - Pri obligacijah bona fidei, pri fideikomisih in po postklasičnem pravu pri volilih sploh, mora dolžnih povrniti upniku škodo, ko jo je utrpel zaradi zamude, izročiti po zamudi pridobljene plodve, za denarni dolg plačati zamudne obresti - upnik jih more zahtevati, ko naperi kontraktno tožbo - posebne tožbe za to ni.

3. Dolžnik v zamudi je odgovoren za neizpolnitev pogodbe takrat, ko poznejša izpolnitev za upnika nima več pomena /npr. poročna obleka po opravlkjeni poroki nima pomena/.

Zamuda neha:- če dolžnik ponudi na primernem kraju in ob primernem času

popolno izpolnitev,- če upnik svoj opomin prekliče- če upnik dovoli, da se dolg ne izterja

Upnikova zamuda - sprejemna zamudaČe upnik ne sprejme izpolnitve, ki mu jo je dolžnik ponudil pravilno in popolnoma, na primernem kraju in ob primernem času pride upnik v sprjemeno zamudo. Upnik pride v zamudo samo, če za svojo odklonitev sprejema izpolnitve nima zadostnega razloga. V času upnikove zamude, dolžnik ne pride iz zaveze, odgovarja pa le še za dolozno uničenje stvari. Dolžnik sme pobotati škodo in stroške, ki jih ima zaradi sprejemne zamude. Preneha tudi pogodbeno obrestovanje, če dolgovani znesek zapečati in ga deponira pri sebi ali na javnem mestu, obveznost pa mora poravnati takoj, ko upnik zahteva.Upnikova zamuda neha, ko izjavi, da sprejme izpolnitev ali ko pride ponjo. Če sedaj dolžnik ne bo izpolnil, bi prišel sam v izpolnitveno zamudo.

65

Page 66: Zapiski Rimsko pravo

DOLUS, CULPA, CASUS, CUSTODIA

1. Škoda - interesČe dolžnik svoje obveznosti ni izpolnil, utrpi upnik zaradi tega neko premoženjsko izgubo, ko je imenujemo škoda - damnum. Pri pogodbenih obligacijah je povračilo škode drugotna dajatev, pri obligacijah, ki izhajajo iz deliktov pa prvotna dajatev, včasih pa pravni red nalaga krivcu tudi določeno denarno kazen (poena) v prid oškodovancu.

Odškodnina je plačilo nastale škode, ki jo je upnik utrpel zaradi nepravilno izpolnjene obveznosti. Škoda se popravi s povrnitvijo v naravi ali z denarjem.

Kolikšno odškodnino sme upnik terjati? V togih tožbah je interes tolikšen, kot je stvar vredna, v gibkih obligacijah pa škodo oz. interes določi sodnik, včasih tožnik pod prisego, včasih pa je pretor določil najvišji znesek.Justinijan: pri dajatvah, kjer je predmet določen po količini sme biti toženec obsojen največ na dvojno vrednost spornega predmeta.

2. Povzročitev - zakrivitevDa postane določen pravni subjekt odgovoren za povračilo škode, ki je nastala na premoženju druge osebe, mora biti med ravnanjem subjekta in nastalo škodo vzročna zveza. V novejšem pojmovanju se upošteva tudi odnos strorilca do nastale škode - krivda:- ali je bila škoda povzročena vedoma - naklepno, dolozno- ali je škoda nastala zaradi malomarnosti - culpozno, culpa- ali je moč naprtiti odgovornost za povrzročeno škodo -

casus, naključje.

D O L U SDolžnik odgovarja upniku za nastalo škodo, kadar je vedoma ali hote preprečil izpolnitev.Stricti iuris: dolžnik je odgovoren zaradi neizpolnitve le, če je izpolnitev preprečil s pozitivnim ravnanjem (dolgovano stvar je uničil) ne pa, če je to povzročil z opustitvijo,Bonae fidei: dolžnik je odgovoren za vsako ravnanje, ki ni združljivo z dobro vero in poštenjem Odgovornosti za naklepno povzročeno škodo se stranka ne more rešiti niti z izrečnim dogovorom, če je ta klavzula pri pravnem poslu je n i č e n.

C U L P Ato je, po Justinijanu, opustitev tiste skrbnosti, ki bi jo dolžnik moral pokazati, pa tega ni storil.- culpa lata (velika malomarnost) je opuščanje vsake

skrbnosti.- culpa levis (majhna malomarnost) je opuščanje skrbnosti, ki bi jo v takem primeru pokazal skrben družinski poglavar - culpa in concreto (samo izjemno priznava pravo) je opuščanje skrbnosti, kakor jo uporablja v svojih

zadevah, ne more biti upoštevana za rešitev odgovornosti iz velike malomarnosti. Rimsko pravo jo upošteva le za ugotavljanje odgovornosti sodediča, družbenika, solastnika glede upravljanja skupnega premoženja; varuha in moža glede upravljanja varovančevega

oz. ženinega premoženja. C A S U S - škoda nastala po naključju, odgovornost ne zadeva zavezancaC U S T O D I A - odgovornost za zaupano jim stvar (čistilec obleke), oporoščeni odgovornosti le, če gre za višjo silo (vis maior)

66

Page 67: Zapiski Rimsko pravo

Zavezanec vedno odgovrarja:1. za naklepno povzročeno neizpolnitev - škodo2. za veliko malomarnost - pri pravnih poslih bonae fidei

Za vsako krivdo - omnis culpa - zavezanec odgovarja:1. tisti pogodbenik, ki mu pogodbeno razmerje prinaša korist - utilitetno načelo (komodatar, kupec in prodajalec, najemoda-

jalec in najemnik, deponent in zastavni upnik)2. mandatar in negotiorum gestorum,

Za naklep in veliko malomarnost odgovarja tisti pogodbenik, ki od pravnega posla nima koristi (depozitar, darovalec, komodant).

Za naključno nastalo škodo - izjemno odgovarjajo brodnik, gostilničarji, hlevarji itd. za stvari gostov in potnikov, ki so jih sprejeli v varstvo.

OBLIGACIJE PO NASTANKU

KONTRAKTI so tiste pogodbe, za katere je civilno pravo predvidelo posebne tožbe - actio in personam.Vsak kontrakt je pogodba, ni pa vsaka pogodba kontrakt. Pogodbe za katere ni posebnih akcij, imenujemo pakti - pacta.

Bistvena sestavina vsakega kontrakta je soglasje in sicer glede vsebine obligacije.

Konsenzualni kontrakti - zadošča samo soglasje - kupna in prodajna pogodba, odplačna prepustitev rabe stvari ali delovne sile, najemna, zakupna, službena, delovršna, podjetniška pogodba, družbena pogodba, naročilo (mandatum).

Besedni ali verbalni kontakti so tisti, pri katerih morata obe stranki, ali vsaj eden od sopogodbenikov, izraziti pogodbeno soglasje z določenimi besedami : stipulacija, dictio dotis, iurata operatum promissio.

Pismeni ali literarni kontrakti - obligacija nastane s prepisom v posebni gospodarski knjigi.Realni kontrakti - obligacija nastane s tem, da ena stranka dajatev izvrši (RE) in tako zaveže drugo stranko:mutuum - posojilna pogodbecommodatum - posodbena pogodba depositum - shranjevalna pogodba pignus - zastavna pogodba

inominatni kontrakti - brezimni - po Justinijanu (starinarska, menjalna, poravnava).

Pakti so načelno neiztožljive pogodbe. Iztožljive so postale po civilnem pravu, ko so jih stranke sklepale v zvezi s kontrakti bonae fidei, zlasti s kupno pogodbo (npr. kupnina se kreditira in obsrestuje). Take dogovore so kot slučajne sestavine pogodbe lahko iztožili z ustrezno kontraktno tožbo.

KVAZIKONTRAKTI, ki ustvarjajo obligacije so:negotiorum gestio - poslovodstvo brez naročila tutela impuberum - varuštvo za nedorasle naključna premoženjska skupnostcondictiones - obogatitvene tožbe

67

Page 68: Zapiski Rimsko pravo

pridobitev legata

DELIKTNE obligacije nastanejo zaradi kršitve nekaterih tujih pravnih dobrin, kolikor pravni red take kršitve dovoljuje oškodovanjemu posebne tožbe.1. Furtum - obsega tatvino stvarineupravičeno uporabljanje tuje stvari furtum usus vzetje

lastne stvari - furtum possesiones2. Rapina - rop tuje stvari s silo3. Damnum iniuris datum - hudobno poškodovanje tuje lastnine 4. Iniuria - dejanska (realna) ali besedna (verbalna)

žalitev tuje osebnosti

KVAZIDELIKTI ne temeljijo na krivdi, temveč na posledici1. kršitev sodnikove dolžnosti2. ogrožanje varnosti prometa3. prepoved postavljanja ali obešanja predmetov pod streho,

od koder lahko padejo4. odgovornost gostilničarjev, brodnikov in hlevarjev

KONTRAKTNE OBLIGACIJE

Verbalni kontraktiPogodbeno soglasje med strankama se mora pokazati v uporabi določenih besed.Poznamo troje vrst verbalnih kontraktov, po klasičnem pravu:

1. Dotis dictio - s katerim je bilo mogoče ustanoviti doto. Ustanovitelj (nevestin oče, njegov moški prednik, nevesta sama in njen dolžnik) je napoved izjavil z določenimi besedami, zet je soglasje izjavil molče. Predmet dote so bile premičnine, nepremičnine in pravice.Justinijan ga ni sprejel v kodifikacijo, ohranila se je le na zajodu v Lex Romana Visigothorum.2.Iurata operarum promissio je s prisigo potrjena obljuba osvobojenca, ki po oprostitvi suženjstva obljubi svojemu patronu določene dajatve ali storitve. Isto je obljubil gospodarju že pred oporostitvijo pod prisego, kar ga ni zavezovalo. Pravno je postal zavezan šele, ko je prisego ponovil po oprostitvi.

3. Stipulacija ustvarja enostransko obligacijo stricti iuris. Po civilnem pravu se sklene tako, da bodoči upnik - stipulator - vpraša bodočega dolžnika, ali mu obljubi določeno dajatev ali storitev, ta pa mu z istim glagolom pritrdilno odgovori. Med vprašanjem in odgovorom je moralo biti popolno soglasje glede predmeta stipulacije. Stipulacijska obligacija nastane z izjavama obeh strank brez daljšega časnovnega razmaha. Osebno sta morala biti navzoča oba pogodbenika. Stipulacij niso mogli sklepati nemi in gluhi, infantes in umobolni.Po civilnem in klasičnem pravu velja stipulacija kot besedni kontrakt brez prič in listine.Predmet stipulacije so lahko bile najrazličnejše dajatve, storitve ali opustitve, denarni znesek, določena stvar.

S stipulacijo je dolžnik obljubil upniku:1. glavnico in obresti, kadar je bil dolg obljubljen s stipulacijo2. samo obresti, kadar je dolg nastal iz posojilne pogodbe3. doto4. ustanoviti je bilo moč pogodbeno globo (pravo, nepravo)5. ustanoviti je bilo moč korealne obligacije

68

Page 69: Zapiski Rimsko pravo

6. spremeniti obstoječo obligacijo v novo (ovacija)Obligacijsko razmerje se s stipulacijo ustanavlja, z akceptilacijo pa ukinja brez izpolnitve.

Neveljavne stipulacije 1. Nična je stipulacija, če niso izpolnjeni vsi obličnostni pogoji2. Neveljavna je stipulacija v prid tretjemu3. Nična je bila stipulacija v prid stipulatorjevemu dediču4. Nična je bila stipulacija, ki naj bi jo dolžnik izpolnil

po stipulatorjevi smrti ali dan prej. Veljavna pa je bila stipulacija, ki naj se izpolni ob stipulatorjevi smrti.

Justinijan je priznal stipulacijo v prid dediču.

Abstraktnost in kavzalnost

Kadar je razlog, zaradi katerega sta stranki sklenili stipulacijo, razviden iz samega pravnega posla govorimo o kavzalni stipulaciji, kadar pa razlog ni razviden pa govorimo o abstraktni stipulaicji.Če je bil pravni razlog v stipulaciji naveden, je dolžnik, zoper stipulatorjevo terjatev, mogel ugovarjati, da razlog ni realiziran (npr. kupna pogodba ni bila veljavna) in zaradi tega upnik ne more terjati izpolnitve svoje terjatve iz stipulacije. To dejstvo je postalo posebno važno takrat, kadar se je bil dolžnik s stipulacijo vnaprej zavezal, ker je pričakoval, da mu bo upnik izplačal ustrezni znesek kot posojilo. Če mu stipulator pozneje posojila ni dal, je dolžnik iz stipulacije zavezan, zato sme zoper stipulatorjevo tožbo uveljavljati ekscepcijo doli. Dolžniku so dovoljevali tudi obogatitveno tožbo s katero je od stipulatorja zahtval nazaj zadolžnico. Sčasoma so zavezancu splošno dovoljevali, da je pred upnikom ali pred sodiščem,kot svoju ugovor uporabil posebno querela non numerate pecunie s tem, da je izjavil, da njegova zadolžnica ni resnična. Posledica - dokazno breme se je prevalilo na upnika, on je moral dokazovati, da je bila stipulacija utemeljena v resničnem posojilu ali v nekem drugem starejšem dolgu. Querela non numerate pecunie je po Karakali zavezanec mogel uveljavljati eno leto po nastnku stipulacijske obveznosti, po Dioklecijanu pet let in po Justinijanu dve leti. Če dolžnik v tem roku ni izpodbijal svoje stipulacijske listine, je ostal dokončno zavezan. Justinijan je določil, da mora upnik, ki izterjuje abstraktno terjatev dokazati, da je bil tisti dolg resničen.

TožbeStipulacija ustanavlja enostransko obligacijo stricti iuris. Dolžnik dolguje upniku le to, kar mu je obljubil - nobenih zamudnih obresti, nobene odškodnine ni.

Actio certae creditae pecunie je stipulatorjeva tožba, kadar je dolžnik s stipulacijo obljubil upniku plačati določen denarni znesek. Zaradi toge formulacije je tožnik, ki je tožil vel, kot je imel terjati, izgubil terjatev v celoti.Obe stranki sta si ob litiskontestaciji medsebojno obljubili, kot kazen za nepotrebno pravdanje 1/3 dolžnega zneska, kazen bo plačala tista stranka, ki bo pravdo izgubila.

Condictio certae rei (condictio triticaria - po Justinijanu) je tožba stipulatorja, kadar je predmet stipulacije določena stvar.V intenciji je bil označen dolgovani predmet, v kondemnaciji pa ocenjen v denarju - obsodba se je glasila na plačilo vrednosti stvari. Tožnik, ki je zahteval preveč, je izgubil celotno terjatev.

69

Page 70: Zapiski Rimsko pravo

Actio incerti ex stipulatu je tožba stipulatorja, kadar je bil predmet stipulacije nekaj nedoločenega. Sodnik je moral najprej ugotoviti, kaj dolžnik dolguje, nato pa je po svojem preudarku ocenil vrednost dajatve in toženca na toliko obsodil.

AKCESORNE STIPULACIJEnastanejo na podlagi obligacij, sprejetih s stipulacijo. Akcesorna stipulacija na upnikovi strani se imenuje adstipulatio, na dolžnikovi pa adpromisio.Adstipulacija - adstipulator je upnik poleg glavnega upnika. Najprej si je dal glavni upnik obljubiti s stipulacijo določeno dolžnikovo dajatev, isto dajatev si je dal obljubiti tudi adstipulator. Dolžnik se je zavezal na enkratno izpolnitev. To so prakticirali zato, da so lažje izterjevali dolgove (npr. odsoten je bil glavni upnik, zato je dajatev lahko sprjel adstipulator). Kar je adstupulator dobil je moral izročiti glavnemu upniku, sicer ga je ta lahko tožil z actio mandati directa. Adstipulator si je mogel obljubiti manj kot stipulator, mogel je dolžniku dolg odpustiti, če je s tem oškodoval glavnega upnika, je ta smel zahtevati povračilo enakega zneska. Adstipulacija je zamišljena le v prid glavnemu upniku, zato ni podedljiva. Justinijan je več ne pozna.

Adpromissio - na dolžnikovi strani sklenjena akcesorna stipulacija služi za ustanovitev poroštva, ko se poleg dolžnika zaveže tudi porok. Za ustanovitev poroštva so Rimljani uporabljali akcesorno stipulacijo, mandat, in dvoje pretorskih paktov - constitutum debiti alieni in receptum argentarii.V adpromisijskih stipulacijah klasiki razlikujejo troje poroštev:1. aponsio - mogoča je le med rimskimi državljani2. fideipromissio - uporabna je tudi za tujce3. fideiusio - uporabna je tudi za tujce, obdrži jo

tudi Justinijan.

Iz vsake adpromisije nastane stricti iuris obligacija, porok je zavezan po civilnem in klasičnem pravu enako kot dolžnik. Brž ko upnik sklene litiskontestacijo z enim, postane drugi prost.

S sponzijo in fidepromisijo je mogoče prevzeti poroštvo za tak dolg, ki je bil ustanovljen s stipulacijo. Sponzor in fideipromisor sta veljavno zavezana tudi, če dolžnikova formalno pravilna stipulacijska obljuba zanj iz posebnega razloga ne ustanavlja obveznosti (npr. ker se je pupil zavezal brez varuhovega sodelovanja). Sponzijsko in fidepromisijsko poroštvo traja najdalj dve leti in se konča tudi ob porokovi smrti. Sponzijsko poroštvo se je ustanovilo s stipulacijo - porok obljubi s svojo akcesorno stipulacijo isto, kar je pred njim obljubil dolžnik, prav tako s stipulacijo.

Lex Publilia (383-327?) obravnava sponzorjevo regresno pravico. Če ni dolžnik poroku povrnil denarja v šestih mesecih po plačilu, je porok lahko zoper njega naperil tožbo, ki se je tako začela z izvršilnim postopkom - porok je od dolžnika izterjal plačani znesek dvojno.

Fidejusijsko poroštvo je ustanovljeno za vsak dolg, celo naturalni. Porok jamči le takrat, kadar dolžnik dolguje vsaj naturalno, jamstvo je časovno neomejeno in podedljivo. Več soporokov je odgovarjalo spočetka solidarno. Hadrijan je dovolil pravno dobroto delitve. Upniku je dano na izbiro, da toži dolžnika ali poroka. S sklenitvijo litiskontestacije je postal drugi prost. Po Justinijanu - upnik kljub litiskontestaciji lahko toži tudi drugega, dokler ni v celoti poplačan. V 4. noveli je izboljšal položaj porokov - mogel je odreči izpolnitev poroštvene obveznosti, preden ni upnik tožil dolžnika. Fidejusorjeva obveznost je tako postala subsidiarna.Porok se zaveže največ za toliko, kolikor dolguje glavni dolžnik. Če dolžnik plača del dolga, se za toliko zmanjša porokovo obveznost. Poveča se le, če je povečanje utemeljeno v terjatvi sami, npr.

70

Page 71: Zapiski Rimsko pravo

zaradi zamudnih obresti. Za pogodbeno globo ali pogodbene obresti je porok odgovoren toliko, kolikor je izrečno prevzel poroštvo tudi za te obveznosti. Za pobotanje sme porok uveljavljati nasproti upnikovi terjatvi tudi terjatve, ki jih ima dolžnik zoper upnika.

Če neha dolg glavnega upnika, neha tudi porokova obveznost. Če pretor vzpostavi upniku terjatev zaradi dolžnika, ki je utrpel capitis deminutio, odgovarja zanjo tudi porok.Porok ne postane prost če:1. dolžnikova obveznost neha zaradi razloga, ki velja le za dolžnika (pactum den non petendo in

personam)2. je prevzel poroštvo za nedoletnega3. če se združita dolžnikova in porokova osebnost, porokova obveznost neha confusione razen, če je za

upnika terjatev zoper poroka pomembnejša kot zoper dolžnika (npr., če mu je dolžnik naturalno zavezan).

Ali ima porok regres zoper dolžnika? Sponzijsko poroštvo - zakon lex Publilia 1. Če je to storil kot dolžnikov mandatar, je povračilo lahko zahteval z actio mandati directa

2. če je poroštvo prevzel kot poslovodja brez naročila je uveljavljal svojo pravico z actio negotiorum gestorum contraria. TE tožbe ni mogel naperiti, če se je zavezal

kot porok kljub dolžnikovi prepovedi, če je plačal dolg, ki je bil dejansko njegov, če je prevzel poroštvo z darilnim namenom.

Najbolje si je porok varoval pravico regresa s tem, da si je dal pred litiskontestacijo (po klasičnem pravu) oz. pred plačilom (po Justinijanu) odstopiti tožbo z vsemi postranskimi pravicami vred, ki jih je upnik dotlej imel zoper dolžnika - beneficium cedendarum actionum.

Posebna poroštva1. Odškoditveno poroštvo - porok se upniku zaveže za tisti del dolga, ki ga upnik ne bi mogel izterjati od dolžnika.

Upnik mora tožiti najprej glavnega dolžnika in zoper njega opraviti izvršilni postopek, primanjkljaj pa nato od poroka.

2. Podporoštvo - zaveza poroka upniku kot podporok prvega poroka. 3. Poroštvo za regres - porok se zaveže prvemu poroku za škodo,

ki jo ta utegne utrpeti zaradi izpolnitve poroštva. Prvemu poroku mora povrniti vse, česar ne bo mogel izterjati kot regres od glavnega dolžnika.

INTERCESIJA - poroštvena - privativna - tiha intercesijaINTERCESIJA je prevzemanje obveznosti, ki so prevzemniku materialno tuje. Intercedira, kdor se zaveže poleg dolžnika kot porok, kot korealni sodolžnik, če zastavi za tuj dolg neko svojo stvar, če najame posojilo namesto dolžnika, se zaveže namesto njega z novacijo. Intercedent navadno ravna tako, ker upa, da bo pravi dolžnik tisti dolg sam plačal.Ženske niso smele intercedirati ali najemati posojila za druge. Če je intercedirala ženska, ni postala niti naturalno zavezana. Pretor je skušal upnika zavarovati tako, da mu je omogočil tožbo zoper pravega koristnika.Pri kumulativni intercesiji se je ženska zavezala kot porokinja, kot korealna sodolžnica, zastavitev svoje stvari za tuj dolg - upniku ostane še tožba zoper dolžnika.Pri privativni intercesiji je intercedentka z novacijo ali litiskontestacijo postala edini dolžnik - upniku

71

Page 72: Zapiski Rimsko pravo

je moral pretor vzpostaviti njegovo prejšnjo tožbo zoper pravega dolžnika - actio restitutoria.Pri tihi intercesiji se je ženska že v začetku sama zavezala, npr. najela je posojilo za dolžnika, ker je bila prepričana, da bo pravi dolžnik plačal dolg. Če tega ni storil se je lahko sklicevala na senatov sklep in pretor je dovolil upniku zoper materialno pravega dolžnika tožbo, ki bi jo imel zoper njega, če bi z njim sklenil tisti pravni posel, ki ga je dejansko sklenil z žensko - actio institutoria.

Po klasičnem pravu se tej pravni dobroti ženska ni mogla odreči. Nanjo pa se ni mogla sklicevati, če je upnika varala, če je bil upnik v opravičljivi zmoti glede intercesije, če je bil upnik nedoleten, pravi dolžnik pa neplačevit.

Justinijan:Intercesija zakonske žene za moža je bila nična. Ženska je mogla intercedirati, če se je zavezala za izplačilo dote ali za oprostitev sužnja. Mogla se je odreči ugodnostim senatovega sklepa in uspešno intercedirati, če je za intercesijo nekaj dobila, če je starejšo intercesijo čez dve leti obnovila in pripoznala, če je hotela postati varuhinja svojim potomcem. Ženska je morala izjaviti voljo v javni listini, ki so jo podpisale tri priče.

NOVACIJA - prenovitev /animus novandi = prenovitveni namen/To je pogodba, s katero stranki nadomestita obstoječe obligacijsko razmerje z novim. Za ta namen so uporabljali stipulacijo ali bolj redko literarni kontrakt ali konstitut. Prejšnja obveznost je prenehala ipso iure, namesto nje pa je nastala nova obveznost. S staro obligacijo so ugasnile tudi morebitne stranske pravice (poroštvo, zastavna pravica, prednostna zastavna pravica), če naj veljajo za novo, jih je potrebno ponovno ustanoviti.Prenovljena obligacija mora imeti isti predmet kot stara obligacije, vsebovati pa mora nekaj novega.

Novacija je možna med istima osebama ali pa se ena stranka menja.

1. Med istima osebama - prejšnja obligcija bonae fidei se spremeni v stipulacijsko - stricti iuris; stipulacijski obligaciji se doda ali odvzame pogoj ali rok, spremeni se kraj in čas plačila; ustanovi se poroštvo, ali pa preneha itd. Po Justinijanovem pravu se je lahko spremenil tudi predmet.

Za prenovitev vseh med strankama obstoječih nedeliktnih terjatev je predklasični pravnik Gallus sestavil obširno stipulacijo, ki skuša zajeti najrazličnejše medsebojne zahtevke - stipulatio Aquilliana. Tista stranka, ki ima terjati od druge stranke več, kot je sama dolžna, si da od nje obljubiti to razliko z akvilijsko stipulacijo. Tako ugotovljeni dolg stranki lahko ukineta z akceptilacijo (=odpust dolga).

72

Page 73: Zapiski Rimsko pravo

2. Med različnima osebamaČe pride do spremembe po volji izmenjane stranke, se

prenovitev imenuje delegatio:- sprememba upnika - delegatio nominis- sprememba dolžnika - delegatio debitiDelegatio nominis = aktivna delegacija - po naročilu dosedanjega upnika deleganta obljubi dolžnik delegat

novemu upniku delegatarju s stipulacijo isto, kar je dotlej dolgoval delegantu. Doslejšnje obligacijsko razmerje je ukinjeno in nastane novo - zanje ne veljajo prejšnje akcesorne pravice.

Delegatio debiti = pasivna delegacija - na prošnjo ali po naročilu starega dolžnika novi dolžnik obljubi s stipulacijo upniku to, kar mu je dolgoval stari dolžnik, ki je s tem postal prost obveznosti. Prenovitev se je mogla izvršiti samo po volji upnika.

Expromissio je obljuba novega dolžnika brez prošnje starega, ravno tako postane prost. Zadošča soglasje med novim dolžnikom in upnikom. Prenovitev je možna celo zoper dolžnikovo voljo,

po načelu, da more dolžnikov dolg izpolniti kdorkoli, če jenjegova izpolnitev enakovredna, ga more tudi ukiniti z novacijo.

Po klasičnem pravu je veljalo, da sta stranki z novacijo hoteli spremeniti staro obligacijo, ne pa ustanoviti nove, ki bi veljala poleg stare.

Po Justinijanu pa sta stranki morali izkazati prenovitveni namen, sicer je veljalo, da je nastala nova obligacija.

LITERARNI KONTRAKTI so tisti, pri katerih se obligacija ustanovi z vpisom v posebne gospodarske knjige. Med gospodarskimi knjigami je imel poseben pomen codex acceptet expensi. Iz imena sklepamo, da so najbrž na eno stran vpisovali prejemke, na drugo stran pa izdatke.

Transcriptio a re in personamUpnik je na strani prejemkov vpisal, da mu je dolžnik tisti dolg plačal, ker pa v resnici ni prejel ničesar, je moral vpisati na strani izdatkov, da je dolžniku tisti znesek izplačal. Zaradi tega vpisa je dolžnik postal zavezan. Transcriptio a persona in personamSporazumno je upnik prenesel dolg od prejšnjega dolžnika na novega, ki je postal zavezan s tem, da je upnik na strani prejemkov vpisal, da mu je stari dolžnik svoj dolg poravnal, novemu dolžniku pa je isti znesek vpisal na strani izplačil.

Predmet literarnega kontrakta je mogla biti le dajatev denarnega zneska. Obligacija je bilo stricti iuris, enostranska in abstraktna.

Tožbe - actio certae credite pecunie.Justinijan ni obdržal literarnih kontraktov.

R E A L N I K O N T R A K T IObligacijsko razmerje nastane šele RE s tem, da ena stranka svojo dajatev ali storitev opravi. Namen njunega razmerja je ustanovitev obligacije, ne pa izpolnitev. Dejanska sklenitev je mogoča tudi med odsotnimi.

73

Page 74: Zapiski Rimsko pravo

Vrste realnih kontraktov1. mutuum - posojilo = stricti iuris klasično pravo 2. fiducia -"-

/ /commodatum depusitum = bonae fidei -"_

3. pignus - zastavna pogodba = bonae fidei _ Justinijan

M U T U U M - posojilo = stricti iuris

je realni kontrakt, ki ustanavlja obligacijsko razmerje s tem, da upnik (posojevalec) prepusti dolžniku določeno količino nadomestnih stvari v lastnino tako, da mu je ta dolžan vrniti enako količino stvari iste vrste. Ta kontrakt je bil uporaben tudi za tujce.Predmet posojilne pogodbe je bil navadno denar, lahko pa tudi žito oz. druge stvari.Ker spada k bistvu posojilne pogodbe izročitev, je potrebno, da je upnik lastnik posojene stvari in da jih sme odsvojiti. Izjema je posredno posojilo. /A da posojilo B tako, da naroči dolžniku C-ju npr. bankirju, da izplača B-ju določen znesek/

Stranki morata soglašati v volji sklenitve posojilne pogodbe.

Pravne posledice:Posojilna pogodba je ustanavljala enostransko obligacijo stricti iuris.Tožba upnika ACTIO CERTAE CREDITAE PECUNIAE za denar

CONDICTIO CRTAE REI za druge nadomestne stvari ali condictio triticaria.Dolžnik je obvezen upniku vrniti isto količino stvari enake vrste,kot jih je prejel. Ker s tradicijo poridobi na posojenih stvareh lastnino, trpi škodo, če se stvari po naključju poškodujejo ali uničijo (generična obligacija). Upnik sme terjati toliko, kot je bilo posojeno, obresti pa če, če so bile obljubljene s posebno stipulacijo.

CONTRACTUS MOHATRE!Kot posojilo velja dogovor po katerem prepusti upnik nekaj svojih stvari dolžniku v lastnino, da jih proda in nato obdrži iskupiček kot posojilo. ( primerjaj SC Macedonianum!)

Posojila pogodba se veljavno sklene brez prič in zadolžnice, ki so jih radi sestavljali in jim dodajali še stipulacijsko obljubo zaradi morebitnega dokazovanja.

SC MACEDONIAUM je senatov sklep, s katerim je bilo naročeno pretorju naj odreče tožbo upniku, ki bi posodil denar sinu, ki je še pod očetovo oblastjo. Senatov sklep ustanavlja neiztožljivost samo glede denarnih posojil. Ne oče ne sin se nista mogla sklicevati na senatov sklep, če je oče sinovo posojilo odobril ali ni ugovarjal, če je vedel zanj; če je upnik v opravičljivi zmoti imel dolžnika za sui iuris, zlasti če je bil glede tega prevaran; če je bil upnik impuberes ali minor; nasproti adjekticijskim tožbam.

Pomorsko posojilo = zavarovalna pogodbaPomorsko posojilo daje upnik z namenom, da se nakupi blago in odpošlje po morju ali da se denar odpošlje po morju. Upnik sme terjati povračilo posojenega zneska le takrat, ko tovor ali denar dospeta v namembni kraj. Od odhoda do konca plovbe gre ves riziko na upnikov račun. Opraviti imamo z zavarovalno pogodbo za pomorske prevoze. Obresti je dolžnik obljubil z navadnim paktom, spočetka niso bile omejene, v postklasični dobi pa so smele biti do 50 %, Justinijan - 12 %

F I D U C I A ( ni potrebno )

74

Page 75: Zapiski Rimsko pravo

je po klacičnem pravu realni kontrakt bonae fidei pri katerem nastane obligacijsko razmerje tako, da fiduciant prepusti fiduciarju z mancipacijo ali z in iure cessio svojo stvar v lastnino, fiduciar pa se obenem zaveže, da bo stvar pod določenimi pogoji obdržal in jo pozneje vrnil. Fiducio sta stranki sklenili zlasti zato, da bi fiduciar mogel stvar uspešno varovati kot lastnik in posestnik. Upniku je fiduciarna pridobitev služila v zavarovanje, da mu bo dolžnik plačal svoj dolg.

C O M M O D A T U M - posodbena pogodbaje realni kontrakt bonae fidei, ki se sklene s tem, da komodant (posodnik) prepusti komodatarju (izposojevalcu) določeno stvar v neodplačno rabo tako, da mu komodatar po določenem času ali po domenjeni uporabi vrne stvar samo.Predmet komodata so lahko samo nepotrošne stvari, potrošne pa le tako, da se uporabljajo kot nepotrošne stvari.KOMODANT je lahko lastnik stvari, užitkar, najemnik, tat. Stvar je prepuščena v detencijo, posestno varstvo ima oseba, ki ga je imela pred posodbeno pogodbo. Če sta se stranki dogovorili za dobo, komodant ne sme prej zahtevati stvari nazaj, kot sta se dogovorili.Prekoračenje časa ali drugačno uporabljanje stvari, kot je bilo dogovorjeno je delikt - furtum usus, zaradi katerega lahko komodant naperi actio furti zoper komodatarja.

Komodat je običajno bil sklenjen v komodatarjevem interesu. Stvar mora biti vrnjena in specie skupaj s polodovi in prirastki - com omni causa.Po klasičnem pravu komodatar odgovarja tudiza naključno škodo in uničenje stvari, kolikor ne gre za višjo silo. Po Justinijanu odgovarja komodatar za vsako krivdo - omnis culpa, komodant pa le za naklep ali hudo malomarnost.Če je komodat v interesu obeh strank, je komodatar odgovoren za tisto skrbnost, ki jo kaže v lastnih zadevah, moral je skrbeti tudi za redno vzdrževanje izposojene stvari.Komodant je mogel iztožiti od komodatarja te zahtevke z ACTIO COMMODATI DIRECTA, ki jo je mogel naperiti po izteku določenega časa ali po izteku časa, ko je komodatar stvar uporabil ali bi jo mogel uporabiti.Z ACTIO COMMODATI CONTRARIA je komodatar iztoževal zahtevke, kadar mu je izposojena stvar povzročala izredne potroške (zdravljanje živali, sužnja) ali če mu je stvar povrzočala škodo zaradi napak, ki jih je poznal le komodant.

Razlika med komodatom in prekacijem:

k o m o d a t p r e c a r i o- je kontrakt -do Justinijana ni, potem pa

j e inominatni kontrakt- stvar je v posodbi določen -stvar sme precario dans vsak

čas hip vzeti nazaj- lahko terja povračilo -ne more terjati povračila

izred. potroškov z actio stroškov- določen način rabe in čas -način rabe in čas nista dol.- nima posestnih interdiktov -ima posestne interdikte

D E P O S I T U M - shranjevalna pogodba

je realni kontrakt bonae fidei, ki se sklene tako, da deponent (položnik) prepusti depozitarju (shranitelju) neko premično stvar v neodplačno shranitev.Predmet: samo premična stvar, ki ni nujno deponentova, ne more pa biti depozitorjeva.

75

Page 76: Zapiski Rimsko pravo

Depozitor stvari ne sme uporabljati, sicer zagreši furtum usus. Stvar mora vrniti, ko deponent to zahteva. Po klasičnem pravu depozitor odgovarja samo za dolus, po Justinijanu pa tudi za culpo lata. Stranki se o strožji odgovornosti lahko dogovorita, ničen pa je dogovor, kda depozitor ni odgovoren za dolozno ravnanje.

Zahtevke deponent uveljavlja z ACTIO DEPOSITI DIRECTA, ki je tožba bonae fidei, obsojenega depozitorja zadene infamija.

Z ACTIO DEPOSITI CONTRARIA uveljavlja depozitor zahtevke zaradi povrnitve potroškov za shranjeno stvar.

Depositum irregulare (z dovoljenjem deponenta) je shranjevalna pogodba, po kateri se stranki dogovorita, da bo depozitar vrnil enako količino nadomestnih stvari (bankir vrne enako količnio denarja). Depozitar postane lastnik stvari, hkrati pa zavezan, da vrne isto vrsto stvari. Deponent sme zahtevati stvar kadarkoli nazaj; zoper zahtevek ni pobotanja in ne pridržanja (retencijska pravica). Obrestovanje se lahko ustanovi z navadnim paktom. Obsojenega depozitorja zadene infamija.Depozitar ima actio depositi contraria.

Sekvestracija je deponiranje premične ali nepremične stvari, ki jo več oseb prepusti depozitorju kot sekvestru tako, da jo bo vrnil tistemu, ki bo izpolnil določen pogoj (npr. ko bo o stvari dobil spor). Sekvester ima posestno varstvo, ki ga nima noben deponent.Stvar se od sekvestra zahteva z ACTIO DEPOSITI SEQUESTRARIA.

P I G N U S - zastavna pogodba je realni kontrakt bonae fidei, ki nastane tako, da zastavitelj prepusti zastavnemu upniku stvar v ročno zastavo - pignus ali ko dobi v posest stvar, ki mu je bila hipotečno zastavljena. Zastavni upnik, ki je tako postal posestnik, mora stvar varovati kot skrben rodbinski poglavar, brez izrečnega dogovora stvari ni smel uporabljati, plodove je pridobival za zastavitelja, razen ob izrečnem dogovoru.Pravne posledice: zastavna pogodba je v korist obeh strank, zato sta odgovorni za vsako krivdo.

ACTIO PIGNERATICIA DIRECTA = zastaviteljeva tožba na vrnitev stvari, ko je dolg prenehal; na izročitev presežka, če je upnik stvar prodal; na povračilo škode, za katero je odgovoren zastavni upnik. Zastavni upnik sme zastavljeno stvar pridržati, če ima zoper zastavitelja še druge dajatve, ki niso zavarovane z zastavno pravico - pignus Gordianum - ne sme pa je prodati!

ACTIO PIGNERATICIA CONTRARIA = tožba zastavnega upnika na povrnitev potroškov, na povrnitev škode, ki jo je utrpel po zastaviteljevi krivdi. Če je zastavitelj zastavil stvar, ki ni njegova, zastavna pravica ni nastala in je upnik lahko zahteval, da mu zastavitelj prepusti drugo svojo stvar.

Pignus irregulare je zastavitev nadomestnih potrošnih stvari (npr. denar - kavcija v gotovini). Zastani upnik postane lastnik zastavljene stvari, vriti pa mora isto količino enake stvari.

INOMINTNI KONTRAKTI - brezimni kontrakti

Obligacijsko razmerje nastane, ko ena stranka svojo dajatev ali storitev izvrši, torej RE. Druga stranka je zavezana za neko drugačno dajatev ali storitev.

Klasično pravo takih pogodb ni štelo za iztožljive realne kontrakte. Stranka, ki je svojo dajatev ali storitev že izvršila, pa ji druga stranka svoje obljubljene dajatve ali storitve ni hotela izpoliti, je smela

76

Page 77: Zapiski Rimsko pravo

zahtevati od nje svojo dajatev nazaj s condictio causa data, causa non secuta. Če dajatve ali storitve ni bilo moč zahtevati nazaj sta pretor in klasično pravo včasih dovoljevala stranki posebno tožbo ACTIO IN FACTUM.Z njo je stranka zahtevala, da tudi sopogodbenik, ki je že prejel dajatev, svojo dajatev izpolni. Ker je pretor v začteku formule kratko povzel bistvene elemente dejanskega stanja, so tako pravdanje imenovali agere praescriptis verbis.

Justinijan je omogočil iztožljivost v vseh primerih s tem, da je splošno dovolil ACTIO PRAESCRIPTIS VERBIS, ki je actio bonae fidei. Stranka je še vedno namesto izpolnitve obljubljene dajatve druge stranke lahko zahtevala s condictio causa data, causa non secuta vrnitev svoje dajatve. Justinijan razlikuje 4 skupine inominatnih kontraktov:- do ut des = dam, da daš- do ut facias = dam, da storiš- facias, ut des = storim, da daš- facio, ut facias = storim, da storiš

1. MENJALNA POGODBA - permutatioje kontrakt tipa do ut des. Po Justinijanu gre za poseben kontrakt, ki ne nastane že s konsenzom, temveč šele s tem, da ena stranka prepusti drugi svojo stvar v lastnino. Vsaka stranka mora drugo napraviti za lastnika izročene stvari.

Velja actio praescriptis verbis in condictio causa data, causa non secuta. Analogno se uporabljajo načela o evikcijskem jamstvu, odgovornosti za napake stvari in nevarnosti škode zaradi naključnega uničenja stvari.

Zaradi prikrajšanja nad polovico, pogodbe ni moč izpodbijati.

2. STARINARSKA POGODBALastnik prepusti sopogodbeniku neko svojo stvar v prodajo tako, da mu jo mora po določenem času vrniti ali plačati določen denarni znesek, za kolikor bo stvar dražje prodal, lahko se mu določi tudi stalna nagrada. Spada med pogodbe tipa do ut facias.

Starinar ne postane lastnik zaupane stvari, sme jo odsvojiti ali obdržati, če plača določen denarni znesek. Dokler je stvar pri njem, je odgovoren za vsako krivdo, za naključje pa le, če je lastnika za stvar sam zaprosil.Po določenem ali primernem roku, sme lastnik tožiti alternativno - na vrnitev stvari ali plačilo določenega zneska.

3. PORAVNAVA je rešitev spornega ali dvomljivega pravnega odnosa z medsebojnim popuščanjem strank. Če ni negotovosti, je

popuščanje darilo, poravnave ni o zadevah, ki so bile pravnomočno razsojene.Izpodbijati je bilo mogoče zaradi sile in strahu ter prevare. Zaradi iztožljivosti sta si stranki obljubili izpolnitev s stipulacijo. Po Justinijanu je poravnava iztožljiva z ACTIO PRAESCRIPTIS VERBIS.

4. ACTIO PRAESCRIPTIS VERBIS je služila za iztoževanje dotlej neiztožljivih zahtevkov.1. Z njo je precario dans zahteval stvar od prekarista - prekarij je s tem postal inominatni kontrakt

vrste facio ut facias.2. mogoče je iztožiti storitev, ki je obdarovancu naložena z

nalogom.

77

Page 78: Zapiski Rimsko pravo

3. mogoče je iztožiti ustrezno storitev za opravljeno poljskodelo - facio, ut facias.

K O N S E N Z U A L N I K O N T R A K T I Obligacijsko razmerje nastane s tem, da se pogodbenika porazumeta o bistveni vsebini pogodbe. Zadošča soglasje, ki je lahko doseženo tudi s pismom ali po slu med odsotnima strankama. Obličnost ni potrebna.Konsenzulani kontrakti so:1. emptio venditio - kupna in prodajna pogodba2. locatio conductio - najemna in zakupna pogodba

- službena - delovršna- podjetniška pogodba

3. societas - družbena pogodba4. mandat

Kontrakti so dvostranski (vsi pogodbeniki so upravičeni in zavezani) - to imenujemo sinalgamatske pogodbe, razen mandata, kjer je mogoče, da ima mandatar kake zahtevke zoper mandanta.

KUPNA IN PRODAJNA POGODBA - emptio venditioje konsenzualni kontrakt, ki se sklene s tem, da se prodajalec in kupec sporazumeta, da bo prodajalec prepustil kupcu določeno blago (merx), kupec pa bo njemu plačal določen denarni znesek kot kupnino. To je kontrakt bonae fidei

Po starejšem rimskem pravu je bila kupna pogodba kup iz roke v roko, ki se je takoj izpolnil z mancipacijo ali z izročitvijo stvari. Taka kupna pogodba je bila osnova - causa za pridobitev lastnine ter iustus titulus za priposestvovanje. Kupec, ki je strvar pridobil z mancipacijo, je imel zoper odsvojitelja tožbo actio auctotitatis, če mu je pozneje tretji (npr. lastnik) stvar odvzel (evniciral).

Brž, ko je med prodajalcem in kupcem doseženo soglasje glede blaga in cene, že nastane med njima obojestransko obligacijsko razmerje. Sklenitev pogodbe povzroči nastanek dveh novih obligacij, nima pa stvarnopravnih učinkov. Justinijan je določil, da stranki, ki sta se dogovorili, da se o kupni in prodajni pogodbi napravi listina, postaneta zavezani šele, ko je listina pravilno sestavljena. Dotlej lahko vsaka stranka brez škode odstopi od pogodbe.

Bistvene sestavine : 1. blago 2. kupnina 3. soglasje

1. Blago - predmet kupne pogodbe je lahko vsaka gospodarska dobrina, ki je v pravnem prometu in je odsvojljiva - res in commercio ter odsvojljive pravice. Predmet kupne pogodbe mora v resnici obstajati ob sklenitvi pogodbe, lahko pa se prodajajo tudi bodoče stvari, tak kup imenujemo kup in prodaja pričakovne stvari. Ta se razlikuje od kupa nade, ki je pogodba na srečo.

Predmet kupne pogodbe ne more biti:- stvar, ki je že kupčeva- stvar, ki jo ni dovoljeno odsvojiti (mož ne sme prodati brez

ženinega dovoljenja dotalnega zemljišča)Nična je pogodba glede prodaje dediščine po še živi osebi ali po osebi, ki je ni.

78

Page 79: Zapiski Rimsko pravo

2. Kupnina - dogovorjena mora biti v denarju, biti mora določena ali vsaj določljiva (izraziti se mora numerično) ter resnična in primerna.

3. Soglasje - za kupno in prodajno pogodbo ni treba ne prič ne listine, je pravni lik iuris gentium. Pogodbeno soglasje lahko izjavita stranki izrečno ali molče, med prisotnima ali odsotnima strankama. Soglasje je navadno brez omejitev, lahko pa je omejeno po pogoju ali roku. Nekatere pogoje so dodajali kot posebne pakte (pacta adiecta), kakor kup na pokušnjo, razdorni dogovor ali dogovor boljšega kupca.Kupna pogodba, ki je sklenjena pod odložnim pogojem, je samo sklenjena, ni pa še perfektna. Perfektna postane, ko se pogoj izpolni. Naključno uničenje pogojno prodane stvari trpi prodajalec, njeno poslabšanje pa kupec. Kadar sta se stranki dogovorili, da se o pogodbi sestavi listina se lahko vsaka stranka skesa in odstopi od pogodbe, dokler stranki listine ne podpišeta.

PRAVNE POSLEDICEKo je med strankama prišlo do popolnega soglasja, sta obe vezani po sklenjeni pogodbi. Svoje obveznosti mora vsaka stranka izpolniti z vso skrbnostjo in je drugi odgovorna za vsako krivdo.Prodajalec uveljavlja zahtevke z ACTIO VENDITI, kupec pa z ACTIO EMPTI. Obe tožbi sta bonae fidei. Kupec mora plačati kupnino in prodajalca napraviti za lastnika denarja, kar je mogoče, če je denar njegov.Prodajalčeva obveznost je obligatio faciendi. Storiti mora vsa, kar more, da bi kupca napravil za posestnika in lastnika stvari - res nec mancipi mu mora tradirati, res mancipi pa mancipirati ali in iure cedirati. Prodajalec mora kupcu omogočiti mirno posest in uživanje stvari.Prodajalec jamči kupcu, da prodana stvar nima pravnih ali stvarnih napak.

Odgovornost za škodo:dokler je predmet pogodbe pri prodajalcu je ta odgovoren za vsako krivdo, razen naključja. Škodo zaradi naključnega uničenja ali poškodovanja stvari trpi kupec, ko pogodba postane perfektna. Plačati mora kupnino, čeprav za to ne bo dobil ničesar.PRAVNE NAPAKEČe je prodajalec prodal v dobri veri tujo stvar, ni mogel kupec od njega ničesar terjati.Po Zakoniku je bil pri mancipaciji prodajalec kupcu odgovoren, da mu stvar ni bili evnicirana. Če je lastnik zoper njega naperil reivindikacijo, je moral kupec o tem obvestiti prodajalca in ga hkrati pozvati, da vstopi v pravdo. Prodajalec je vstopil kot kupčev pravdni zastopnik, obsodba in izvršba je šla zoper njega.Če prodajalec v pravdo ni vstopil, je kupcu pomagal kot stranski intervient. Če prodajalec v pravdo ni vstopil ali če je bil kupec klju prodajalčevemu nastopu v pravdi obsojen, je smel kupec z actio auctoritatis zahtevati od pordajalca vrnitev dvojne kupnine. Justinijan te tožbe nima več, ker ni ohranil mancipacije.Kadar pgodbeni stranki nista uporabili mancipacije, si je glede dragocenejših stvari dal kupec s stipulacijo obljubiti od prodajalca, da sme od njega zahtevati dvojno kupnino, če mu bo stvar evnicirana. Pri manj važnih stvareh - obljuba enkratne kupnine.

Z ACTIO EMPTI je kupec lahko terjal od prodajalca:1. sklenitev stipulacije za vrnitev kupnine za primer evikcije2. povrnitev interesa po načelih dobre vere in poštenja3. tudi, če je stvar obdržal, a le zato, ker jo je pridobil odplačno ali neodplačno od druge osebe - ne od

prodajalca4. ne da bi prišlo do evikcije - če je prodajalec vedoma prodal tujo stvar - povračilo interesa na tem, da

bi kupec bil postal lastnik kupljene stvari.

79

Page 80: Zapiski Rimsko pravo

Kupec, ki še ni plačal kupnine, ko se začne pravda zaradi evikcije, sme odložiti plačilo kupnine.

STVARNE NAPAKEZakonik XII. plošč - actio de modo agri (na plačilo dvojne vrednosti primanjkljaja zaradi navedene večje površine zemljišča, ki ga je prodajalec odsvojil z mancipacijo). justinijan te tožbe ni obdržal.Klasično pravo: actio empti (tožba kupca na odškodnino, zaradi lastnosti, ki jih stvar ni imela, pa jih je prodjalec pri mancipaciji izrečno navajal in zaradi napak, ki jih je zamolčal, čeprav je vedel zanje, prav tako pa tudi zaradi posebnega zagotovila, da stvar nima napak, oz. zagotovil, ki so kupca spravila v zmoto).Edikt kurulskih edilov ustanavlja posebne določbe glede prodajnih pogodb sužnjev in domače živine. Prodajalec je njihove napake moral javno napovedati, za nenapovedane pa je moral prodjalec prevzeti jamstvo s stipulacijo.Kupec je imel na voljo dve tožbi:- ACTIO REDHIBITORIA, ki jo je mogel naperiti v 6. mesecih zaradi

napak, ki so se pokazale po izročitvi stvari (skrite napake). Lahko je zahteval razdor pogodbe.- ACTIO QUANTI MINORIS, kupec je lahko v enem letu zahteval

zmanjšanje kupnine zaradi skritih napak stvari.Justinijan je tožbi razširil na vse kupne in prodajne pogodbe.Kupne pogodbe glede pravic

1. z actio empti - kupec toži prodajalca, da mu prepusti obstoječo pravico ali da mu ustanovi novo

2. z actio venditi toži prodajalec plačilo kupnine. Glede prodane terjatve prodajalec jamči, da terjatev obstoji, ne pa, da je dolžnik plačevit, če ni izrecnega dogovora. Če je prodana stvarna pravica, prodajalec jamči le za evikcijo.

LOCATIO CONDUCTIO - ustvarja le detencijo (imetništvo)je nujno dvostranska pogodba. Ena stranka se vedno zaveže za določen denarni znesek, druga pa, da prvi prepusti v začasno uporabo določeno stvar ali svojo delovno silo ali pa da bo zanjo opravila neko delo.En pogodbenik locator - ACTIO LOCATIdrug pogodbenik conductor - ACTIO CONDUCTIStranki sta si medsebojno odgovorni za vsako krivdo - omnis culpa.

1. NAJEMNA IN ZAKUPNA POGODBA se sklene s tem, da se najemodajalec - locator zaveže, da bo prepustil najemniku - conductorju določeno stvar v rabo, najemnik pa, da bo plačal najemnino in mu pozneje stvar samo vrnil. Z najemno pogodbo se zagotovi najemniku uporabljanje stvari.

Predmet zakupne pogodbe je prepustitev plodonosne stvari, od katere naj zakupnik dobiva plodove.

Najemna in zakupna pogodba sta sklenjeni, ko se stranki sporazumeta o predmetu pogodbe in o najemnini (zakupnini), ki je dogovorjena v denarju, lahko pa tudi kot določena količina ali delež pridelkov. Predmet pogodbe je lahko premična ali nepremična stvar, mora pa biti nepotrošna oz. potrošna, če se uporablja kot nepotrošna. Izmed pravic lahko užitkar prepusti v najem izvrševanje užitka.Najemodajalec oz. zakupodajalec morata omogočiti, da lahko najemnik ali zakupnik uporablja stvar tako, kot je dogovorjeno. Vse dajatve gredo na račun najemnika. Zakupnik oz. najmnik uveljavlja svoje zahtevke napram najemodajalcu z ACTIO CONDUCTI.

80

Page 81: Zapiski Rimsko pravo

Najemnik mora s stvarjo ravnati kot bonus pater familias in je odgovoren tudi za majhno malomarnost - culpa levis. Stvari ne sme poslabšati, ne spreminjati njene substance.Najemnina se plačuje za nazaj, če ni drugače dogovorjeno, lahko pa se zmanjša, če najete stvari ni more brez svoje krivde uporabljati.Najemodajalec ima za plačilo najemnine zastavno pravico na najemnikovih stvareh, ki jih je prinesel v stanovanje, zakupodajalec pa na pridelku z zakupljenega zemljišča. Najemodajalec uveljavlja svoje zahtevke napram najemniku z ACTIO LOCATI, stvarnopravih sprememb ne povzroča. Najemnik nima posestnih interdiktov. Lastninsko pravico na plodovih pridobiva zakupnik s percepcijo s tihim zakupodajalčevim soglasjem.Najemna pogodba je bila lahko sklenjena za določeno ali nedoločeno dobo, običajno 5 let. Zaradi važnih razlogov so stranke pogodbo lahko odpovedale tudi prej. Najemno pogodbo, sklenjeno za nedoločeno dobo, je smela vsaka stranka razdreti kadar je hotela.Najemna pogodba je prenehala:- če je bil predmet pogodbe uničen, če se je oto zgodilo brez

krivde strank, ni mogla nobena zahtevati odškodnine, če je uničenje zakrivila ena stranka, je morala drugi povrniti interes

- če je najemodajalec prodal v najem dano stvar preden je minilanajemna doba, jo je pridobitelj lahko takoj odvzel najemniku, ta pa je od najemodajalca zahteval odškodnino, ker ni izpolnil najemne pogodbe. Najemodajalec se je pred tem zavaroval tako, da si je od kupca dal obljubiti, da bo najmnik še lahko ostal v hiši oz. stvar uporabljal do konca najemne dobe. Zaradi poškodb najete stvari je kupec mogel terjati od prodajalca odškodnino z actio empti, prodajalec pa je nato z actio locati tožil najemnika.Razlika medzakupnikom užitkarjem- le oblig. prav. nasproti - ima na stvari stvarno pr.,- zakupodajalcu varovano napram vsakemu- plodove pridobiva s sogl.

- plodove pridobiva neodvisno zakupodajlca od volje lastnika s percepcijo,

delno z ločit.- prodaja zemljišča - kupec - prodaja služečega zemlj.zakupnika lahko prežene ne vpliva na užitkarjev pol.

2. LOCATIO CONDUCTIO OPERARUM - službena ali delovna pogodbaje sklenjena, ko se stranki sporazumeta o tem, da bo delavec, (službojemalec - locator) prepustil delodajalcu - conductor v določenem obsegu uporabljanje svoje delovne sile, zato pa bo od od njega dobil plačilo (merces) v denarju.

Locator mora delati, kot je dogovorjeno, odgovoren je za vsako krivdo, tudi za škodo, ki jo je povzročil, če je nevešč.

ACTIO CONDUCTI = tožba delodajalca zaradi škode in drugih zahtevkov.ACTIO LOCATI = tožba delavca za plačilo delovne mezde, ki se redno plačuje za nazaj. Mezdo lahko zahteva tudi tedaj, če ni mogel delati po krivdi delodajalca. Ta mu lahko odtegne toliko kot je v tistem času zaslužil drugje. Delavec ne more terjati plačila za čas, ko je bil bolan.

81

Page 82: Zapiski Rimsko pravo

3. LOCATIO CONDUCTIO OPERIS = delovršna ali podjetniška pogodba sklene se s tem, da se naročnik - locator in podjetnik - conductor domenita, da bo podjetnik napravil za naročnika določeno delo, naročnik pa mu bo za to plačal določeno nagrado.Gre za gospodarski uspeh, za dovršitev dela.

Če zgradi podjetnik hišo iz svojega gradbenega materiala, je podjetniška pogodba, kajti naročnik da stavbišče.

Podjetnik mora prevzeto delo izvršiti, kakor je bilo dogovorjeno in ga mora naročniku pravočasno dobaviti. Podjetnik lahko k delu pritegne tudi pomočnike, vendar tedaj odgovarja za skrbnost pri izbiri - culpa in eligendo.Podjetnik je bil odgovoren za vsako škodo, tudi za nespretnost - imperitia. Če je bilo delo dovršeno, toda še pred izročitvijo uničeno je škodo načeloma trpel podjetnik, če pa je škoda nastala zaradi vis maior, jo je trpel naročnih.Naročnik je smel zahtevati od podjetnika, da odpravi napake, če tega podjetnik ni storil, je naročnik lahko od pogodbe odstopil ali pa znižal nagrado z actio locati. Napake so se morale grajati v določenem roku, pozneje pa le tiste, ki se niso takoj opazile.

Acto oneris aversi = tožba naročnika zoper prevoznika (ladjarja za škodo zaradi uničenja stvari med vožnjo). Prevoznik je sicer postal lastnik nadomestnih stvari, vendar za naključno uničenje ni odgovarjal, ampak le za krivdo.

Lex Rhodia de iactu = določba o porazdelitvi škode, nastale med pomorsko vožnjo. Če so ladjo, ki je zašla v stisko rešili iz grozeče nevarnosti tako, da so del tovora pometali v morje, je smel lastnik tovora z actio locati zahtevati od kapitana ladje sorazmerno povračilo škode. Kapitan je mogel škodo porazdeliti tako, da so jo sorazmerno trpeli lastnik ladje in lastniki rešenega tovora. Zoper nje je imel tožbo iz prevozne pogodbe, smel je tudi zadržati rešen tovor, dokler lastnik ne bi prispeval deleža k nastali škodi.

DRUŽBENA POGODBA - societasje konsenzualni kontrakt, s katerim se dvoje ali več ljudi zaveže, da bodo združili svoje delo ali svoje premoženje ali oboje, da bi s tem dosegli neko gospodarsko korist.Med seboj povezuje vse družbenike, vsem daje pravice, vsi postanejo zavezani, notranji odnosi so urejeni s pogodbo. Sklenejo jo lahko brezoblično, s samim soglasjem o vsebini. Družbena pogodba je lahko omejena po pričetnem ali po končnem roku. Po Justinijanu lahko tudi po pogoju. Družbenik mora prispevati za družbene namene to, za kar se je s pogodbo zavezal. Stvari, ki jih je prispeval, je prepustil sodružbenikom samo v rabo - škodo zaradi naključnega uničenja trpi lastnik sami, če pa je stvari dal v solastnino pa škodo zaradi naključnega uničenja trpijo vsi solastniki. Če družbenik za družbo ničesar ne prispeva je zanj udeležba pri družbi darilo družbenikov njemu.Spočetka je bil družbenik odgovoren samo za dolozno ravnanje, kasneje pa tudi za malomarnost , ki presega navadno mero. Po Justinijanu jamči za tisto škodo, ki jo kaže v lastnih zadevah.

Dobiček se deli med sodružbenike, ti pa delijo tudi izgubo in potroške.

Premoženje, s katerim razpolaga družba, je lastnina posameznika ali solastnina družbenikov. Direktnega zastopanja ni, posamezni drubženik posluje z nedružbeniki, postane sam upravičen in zavezan, koristi drugih družbenikov mora varovati kot njihov mandatar ali poslovodja brez naročila. Kolikor ni v pogodbi posebnih določil, se notranji odnosi presojajo po splošnih dispozitivnih pravnih normah o družbi, zlasti po načelih bona fides.

82

Page 83: Zapiski Rimsko pravo

Družba preneha:1. notranji razlogi: če mine čas za katerega je bila ustanovljena

če je dosežen njen namenče je njen predmet uničenče se izpolni razvezni pogoj

2. smrt ali obubožanje družbenika: če umre le en družbenik, če vstopi v družbo njegov dedič, je to nova družba

3. capitis deminutio maxima in media - lahko se sklene nova pogodba z družbenikom, ki je utrpel capitis deminutio meinima.

4. odpoved - zaradi samovoljne odpovedi družbenika le-ta jamči za škodo drugim, ki so jo zaradi odpovedi utrpeli. Ostali družbeniki bodo svoje zahtevke uveljavljali z ACTIO PRO SOCIO.

5. tožba ACTIO PRO SOCIO - z njo more vsak sodružbenik uveljaviti pravice iz družbene pogodbe nasproti sodružbenikom. Zahteva lahko vplačilo prispevkov, delitev

dobička in izgube, povrnitev potroškov, povračilo škode. Obsojenega sodružbenika zadene infamija, obsojen pa je

le na to, kar mora storiti, da mu ostane vsaj najnujnejše za življenje. Od tega so izvzeti družbeniki, ki so postali neplačeviti.

M A N D A T ali naročiloje konsenzualni kontrakt bonae fidei, ki nastane s tem, da mandant (naročnik) naloži mandatarju (prevzemniku naročila), da zanj neodplačno opravi neki dejanski ali pravni posel in le ta to prevzame.Mandat je bil v navadi med prijatelji, uporabljali so ga za vesoljnega oskrbnika (osvobojenec). Mandat je neodplačen, pozneje pa je lahko mandant dal mandatarju nagrado za opravljeno delo.

Predmet mandata je lahko upravljanje vsega mandantovega imetja ali izvršitev posameznega posla (dejanskega ali pravnega). Ničen je mandat, če je njegov predmet nekaj nemogočega, nezakonitega ali sramotnega.Mandat je običajno v mandantovem interesu, lahko je v interesu tretje osebe.Mandatar mora naročilo vestno in skrbno izpolniti. Odgovarja za vsako krivdo. Po opravljenem poslu mora podati poročilo, vse koristi, ki jih je pri tem pridobil mora izročiti mandantu. Za uveljavljanje teh zahtevkov ima mandant ACTIO MANDATI DIRECTA. Obsojenega mandatarja zadene infamija.Mandant mora mandatarju povrniti vse stroške, ki jih je imel v zvezi s poslom, rešiti ga mora obveznosti, ki jih je le ta sprejel. Svoje zahtevke napram mandantu uveljavlja mandatar za ACTIO MANDATI CONTRARIA.Mandat preneha če:

1. je izpolnjen2. je postal nemogoč3. je napočil predvideni rok4. se je izpolnil pogoj5. se pogodbenika naknadno dogovorita6. mandant prekliče naročilo7. ga mandatar odpove

8. umre ena od strank Mandatar lahko od dedičev terja povračilo tistega, kar bi terjal od mandanta. Mandatarjevi dediči so dolžni opraviti vsaj nujne zadeve, ki izhajajo iz naročila. S smrtjo stranke ne ugasnejo dotlej nastale terjatve in dolgovi iz mandata.

Mandatum qualificatum je kreditno naročilo. Mandat so uporabljali tudi za ustanovitev poroštva.

83

Page 84: Zapiski Rimsko pravo

Mandant naroči kot porok mandatarju, naj določeni osebi da posojilo ali naj dolžniku dovoli odlog plačila.

P A K T I

Najbolj splošno pomenijo pogodbo sploh, tudi iztožljivo. V ožjem smislu pomeni spravno pogodbo, s katero se delinkvent reši obsodbe s tem, da okradenemu ali razžaljenemu z njegovim privoljenjem obljubi,kot spravnino določen znesek. Pactum predvsem pomeni tisto pogodbo, ki ni bila kontrakt in zato po civilnem rimskem pravu zanjo ni bila predvidena nobena posebna tožba - akcija. Pretor je v svojem ediktu obetal, da bo varoval take pogodbe, kolikor ne nasprotujejo veljavnemu pravi in na podlagi pakta dovoljeval tožencu ekscepcijo, ki jo je uvrstil v tožbeno formulo.Rimsko pravo je sčasoma omogočilo iztožljivost mnogih paktov.

PACTA ADIECTA so slučajne določbe kontrakta bonae fidei, o katerih sta se stranki sporazumeli (npr. kupec ne bo pregnal zakupnika z zemljišča do konca zakupne dobe). Če so sklenjeni hkrati s kontraktom bona fide so postale iztožljive kot njegove sestavine s kontraktno tožbo. Pozneje sklenjeni pakti so načelno nudili osnovo za ekscepcijo. Iztožljivi so bili le, kolikor so zmanjševali dolžnikovo obveznost, ne pa če so jo povečevali.

Največ paktov so stranke sklepale v zvezi s kupno pogodbo. Tako se je porodajalec dogovoril, da sme prodano stvar do določenega dne kupiti nazaj, navadno za isto ceno, za katero je sam prodal, dogovorili so se za predkupno pravico. Vsi ti pakti so imeli obligacijsko pravne učinke. Pogosti so bili še kup na pokušnjo, razdorni dogovor, dogovor boljšega kupca itd.

A R A pomeni neko dajatev manjše vrednosti, ki jo ob sklenitvi pogodbe izroči en pogodbenik drugemu.Po grškem pravu in drugih vzhodnih pravih je kupec z aro, ker ni mogel takoj plačati kupnine, ustanovil pogodbeno obligacijo. Ara je veljala tudi kot skesnina.Rimsko pravo: ara je zunanji dokaz, da je bil sporazum med pogodbenima strankama dosežen. Ob izpolnitvi pogodbe so aro vračunali v dajatev ali pa so jo vrnili. Če je od pogodbe odstopil kupec je izgubil že plačano aro, če pa je odstopil prodajalec, pa je moral kupcu vrniti dvojno vrednost are.

PRETORSKI PAKTI so pakti, ki jim je iztožljivost zagotovil pretor v svojem ediktu: 1. pactum de pecunia constituta

2. de receptis3. iusiurandum

1. PACTUM DE PECUNIA CONSTITUTA

Konstitut je brezoblični pakt, s katerim se stranka (konstituent) zaveže, da bo plačala določen dolg, bodisi lastni, bodisi tuj. Iztožljivost pakta zagotavlja pretor v ediktu. Konstitut velja le, če je prvotni dolg zares obstajal (zadošča že naturalna obligacija). S konstitutom se zagotovi njena iztožljivost. Pretor je v ediktu zahteval določenost prvotnega novega dolga v denarju, pozneje so konstitut dovoljevali spločno glede nadomestnih stvari, Justinijan glede vseh stvari.

Konstituent se lahko zaveže za manj, kot je znašal prvotni dolg, če se zaveže za več, obveznost glede presežka ne velja. Veljavna je obljuba, če obljubi izpolnitev na drugem kraju, obljubi drug predmet, kot je bil prvotno dolgovan. Če je pogojen prvotni dolg, pogoj velja tudi za konstitut. Če izpolnitveni

84

Page 85: Zapiski Rimsko pravo

rok ni določen je upnik smel terjati izpolnitev takoj, Justinijan pa je konstitutientu dovoljeval rok 10 dni.Konstitut lahko skleneta prvotni dolžnik in upnik, konstitutient pa se lahko zaveže za tuj dolg - takrat se s konstitutom ustanovi poroštvo - constitutum debiti alieni.Mogoče je, da konstitutient obljubi po upnikovem naročilu (delegaciji) plačilo novemu upniku = konstitut uporaben za novacijo. Veljaven je konstitut za dediščinski dolg, čeprav dedič še ni pridobil dediščine.

ACTIO CONSTITUTORIA = tožba upnika zoper konstituenta za izpolnitev obljube. S to tožbo je pretor omogočil samostojno iztožlivost nekega naknadnega pakta.S konstitutom se je prvotni obligaciji pridružila še nova, pretorska. Od volje strank je odvisno, ali naj prvotna obligacija preneha. Vedno pa bo konstituent imel ekscepcijo, če bi uveljavljanje stare obligacije bilo v nasprotju s konstitutom.

Ustanovitev poroštva s konstitutom: ustanovi se s samim paktom. Nanaša se na obstoječi dolg. Konstituent odgovarja akcesorno poleg starega dolžnika. Konstituent ne postane prost, če je postal prvotni dolg le neiztožljiv.

DE RECEPTIS

Pod naslovom de receptis je pretorski edikt urejal troje paktov, ki jim je bilo skupno le to, da je v vseh postal dolžnik zavezan s tem, da je nekaj prevzel.1. Receptum argentarii - predmet pakta so lahko bile stvari, neodvisen je od prejšnjega dolga,

izpolnitvenega roka ni potrebno določiti. Za tožbo ACTIO IN RECEPTICIA - tožba na izpolnitev - ki je pretorska actio in factum ni časovnih omejitev, ni kazenskih sankcij zaradi objestnega pravdanja.

Justinijan je leta 531 odpravil tožbo actio recepticia in s tem receptum argentarii, ker je pri konstitutu odpravil omejitve glede predmetov.

2. Receptum arbitrii - stranki, med katerima je bil nek spor, sta se včasih sporazumeli, da ga predložita v razsojo določenemu razsodniku, namesto, da bi ga spravili pred sodišče. Razsodnik je postal zavezan šele, ko je razsodništvo sprejel. Če bi poslej odklonil izvedbo naloge, ga je pretor, na prošnjo strank, pozval, da jo opravi. Če to ni zaleglo, ga je kaznovalz globo ali rubeže. To je edini primer, da je pretor uporabljal magistratsko kaznovalno oblast v prid zasebnikom.

3. Receptum nautarum, cauponum, stabulariorumPretorjev edikt nalaga brodnikom, gostilničarjem in hlevarjem strožjo odgovornost za stvari, ki so jih sprejeli v varstvo. Stvari so sprejeli v varstvo v takih okolnostih v katerih jih položnik težko zasleduje s tožbo. Stvari morajo položniku vrniti ali pa plačati zanje odškodnino, odgovorni so za vsako krivdo, razen za vis maior. Te osebe so postale zavezane že s tem, da so splošno pismeno objavile, da bodo stvari gostov pri njih varne in je zadoščalo, da je bila gostova stvar postavljena na določeno mesto.

Justinijan: te osebe so odgovorne tudi za naključje, če ni vis maior, že po zakonu, brez posebnega pakta.

I U S U R A N D U M - prisegaStranki sta rešili nek medsebojni spor tudi tako, da sta se dogovorili, da bo na predlog ene druga

85

Page 86: Zapiski Rimsko pravo

stranka prisegla, da sporna zahteva ali pravica obstaja ali ne obstaja.

Upnik je predlagal domnevnemu dolžniku, da priseže, da ni dolžan. Če dolžnik to stori, ga upnik ne bo več tožil. Če je dolžnik prisegel, je pretor nudil dolžniku EKSCEPCIJO IURISIURANDI. Dolžnik je nasproti morebitni tožbi upnika moral dokazati le, da je bila na osnovi akta opravljena prisega.Tudi toženec je lahko predlagal, naj tožnik priseže, da ima terjati od dolžnika določeno dajatev ali da je sporna stvar res njegova. Če je tožnik prisegel, je bil nasprotnik dolžan izpolniti, kakor da bi bil obsojen. Tožniku je poselj pretor dovoljeval ACTIO DE IUREIURANDO, s katero je iztožil prvotni zahtevek, kolikor je bil potrjen v njegovi prisegi. Tožnik je poslej dokazoval le, da je bila ponujena prisega opravljena.PACTA LEGITIMAso pakti, ki jim je iztožljivost zagotovilo cesarsko pravo v postklasični dobi: 1. razsodniška pogodba,

2. obljuba dote 3. obljuba darila

1. Razsodniška pogodba - z njo sta se stranki dogovorili, da bo neki njun spor razsodil sporazumno izbrani sodnik (arbiter), namesto sodnika v rednem postopku. Z razsodbo pa spor ni bil pravnomočno razsojen. Da bi nezadovoljna stranka ne naperila tožbe v rednem postopku, sta si stranki vnaprej obljubili z medsebojnima stipulacijama plačilo denarne globe, ki jo je moral plačati tisti, ki ne bi izpolnil razsodbe.

Justinijan: pripoznal je razsodniško pogodbo za obezno, če je bila sklenjena pod prisego ali če sta jo stranki s podpisom pripoznali ali če nista v desetih letih zoper njo ugovarjali.2. Obljuba darilaDarilo (donatio) je vsaka prostovoljna neodplačna premoženjska

naklonitev - sem spada podelitev prostosti ali dovolitev brezplačnega stanovanja; s tem darovalec postane revnejši, obdarjenec pa bogatejši.Predmet je lahko vse, kar je odsvojljivo.

Donatio je pogodba, zato velja le tedaj, če obdarjenec darilo prejme.Donatio perfecta je takojšnja izpolnitev darilne pogodbe z mancipacijo in in iure cessio, traditio, ustanovitvijo služnosti, odstopom terjatve, odpustitvijo dolga z akceptilacijo ali s paktom de non petendo. Če je darovalec dajatel le obljubil, obdarjenec pa je obljubo sprejel je bila darilna pogodba iztožljiva le, če je bila pogodba sklenjena s stipulacijo. Takrat je obdarjenec mogel s tožbo zahtevati od darovalca, da mu podarjeno stvar prepusti v lastnino ali da mu podrjeno terjatev odstopi - cedira. Kot toženec ima darovalec beneficium competentiae. Darovalec sme zahtevati prepuščeno stvar nazaj s condictio sine causa.

- Lex Cincia - v civilni dobi - je prepovedoval nagrade advokatom in darila preko nekega nam neznanega zneska. Darilo je bilo neizpodbojno, kadar ga je obdarjenec popolnoma pridobil (na stvari je pridobil posest in lastnino).

- Vpis v javno knjigo - darovalec je svojo darilno voljo izjavil na zapisnik pred kakim oblastvom, ki je imelo pravico sestavljati listine. Listina je bila slovesno prečitana in vsebina vpisana v javno knjigo. Obvezen je postal vpis za večja darila v času Konstantina in sinov.Justinijan: - neveljavna so darila, ki niso na ta način vpisana, kolikor presegajo določen znesek.

- Darila med zakoncema: po lex Cincia so šteta med privilegirana,v Avgustovi dobi pa so bila nična. Tako je ostalo tudi v Just. pravu. Dediči daril med zakonci niso smeli izpodbijati, če tega ni storil darovalec sam. Prepoved daril med zakoncema ne velja za darila med zaročencema in ne za darila za primer smrti.

86

Page 87: Zapiski Rimsko pravo

Preklic daril je bil možen zaradi velike obdarjenčeve nehvaležnosti. S preklicom darila daritev še ni nična. Darovalec je mogel s CONDIKCIJO CAUSA FINITA zahtevati od obdarjenca nazaj to, kar mu je podaril. Če obdarjenec darile več čni imel, je darovalec od njega lahko zahteval obogatitev. Darilo je mogel preklicati le darovalec, pravica ni prešla na dediče.Darilo je smel preklicati tudi patron, ki je osvobojencu podaril svojo zemljo ali del imetja, ko še ni imel otrok, pa se mu je le-ta kasneje rodil.Darila so smeli izpodbijati tudi nujni dediči, če so bili zaradi tega prikrajšani. Z ACTIO PAULIANA so smeli izpodbijati darila tudi upniki.Nepreklicno je bilo darilo, dano kot nagrada za rešitev iz smrtne nevarnosti.

K V A Z I K O N T R A K T N E O B L I G A C I J E

Kvazikontrakti nastanejo brez sporazuma med strankama.

POSLOVODSTVO BREZ NAROČILA - negoriorum gestio je oskrbovanje poslov za drugega, ki ni osnovano na nobenem posebnem pravnem razmerju. Poslovodja brez naročila opravlja tuje posle prostovoljno, ne da bi bil k temu zavezan ali izrečno upravičen. Opravlja jih za gospodarja dominus negotii. Tuji posli so lahko dejanski ali pravni.Predmet more biti posamezni pravni posel ali upravljanje celotnega premoženja. Opravljeni posel je lahko subjektivno tuj, lahko je objektivno nevtralen in samo subjektivno tuj (nakup stvari za drugega).TOŽBE v pretorski dobi: posebna civilna tožba bona fide proti poslovodju, ki ni mandatar.Poslovodja je mogel z nasprotno tožbo zahtevati povračilo potroškov od gospodarja. Kadar niso bili izpolnjeni vsi pogoji za tožbo, je pretor dovoljeval analogne ali fikticijske tožbe. Poleg te tožbe je pretor obetal ACTIO IN FACTUM tistemu, ki ne nastopal v pravdi za odsotnega ali za umrlo stranko.V postklasični dobi ACTIO NEGOTIORUM GESTORUM DIRECTA, tožba gospodarja zoper poslovodjo brez naročila.ACTIO NEGORIORUM GESTORUM CONTRARIA je tožba poslovodje za izterjavo potroškov z obrestmi) za odvzem obveznosti, ki jih je pri poslovodstvu prevzel. O poslovanju mora gospodarju podati obračun. Odgovoren je za vsako krivdo, samo za naklep in veliko malomarnost je odgovoren poslovodja, ki je z nenaročenim poslovodstvom preprečil da dominis negotii ni trpel neposredno grozeče škode, npr. da njegovo imetje ni bilo prodano na dražbi. Negotiorum gestor mora delo, ki se ga je lotil dovršiti..Gospodar mora poslovodju povrniti stroške le takrat, kadar je opravljeni posel ustrezal gospodarjevi resnični ali domnevni bolji in je bil zanj koristno začet. Dovolj je, da se je poslovodja tujega posla lotil tako, da bi njegovo ravnanje moglo po splošni presoji koristiti gospodarju in da je poslovodja ves čas svojega poslovodstva ravnal z vso skrbnostjo. Povračila potroškov ne more zahtevati, če je delal zoper izrečno gospodarjevo prepoved. (Izjema velja za tistega, ki je zoper dedičevo prepoved oskrbel, da je bil zapustnik pokopan - ta sme od dediča zahtevati povračilo pogrebnih stroškov). Nepošteni posestnik tuje stvari je odgovoren lastniku kot poslovodja za vsako krivdo, sme pa tudi zahtevati od lastnika, da mu povrne potrebne potroške. Ni poslovodstva kadar poslovodja opravlja posel, ki ga ima za tujega, v resnici pa je njegov. Ni mogoča kontrarna tožba, če poslovodja meni, da opravlja svoj posel, v resnici pa je tuj - sme pa kot pošteni posestnik stvar pridržati, dokler ne dobi povrnjenih potroškov.Poslovodja ne more zahtevati povračila potroškov, ko je opravljal tuje posle iz kakega nagiba, ki kaže na to, da ni hotel s poslovanjem gospodarja zavezati (darilni namen) ale ker je mogoče domnevati, da poslovodja ni računal na povračilo (npr. mati poskrbi za prehrano otrok).

87

Page 88: Zapiski Rimsko pravo

Justinijan: negotiorum gestor mora imeti izrečen namen opraviti posel za drugega. Ko gospodar odobri to, ne more več trditi, da poslovodstvo zanj ni bilo koristno, zato mora poslovodji povrniti vse potroške. Če negotiorum gestor sprejme plačilo gospodarjeve terjatve, postane dolžnik prost, brž, ko je upnik odobril poslovodstvo brez naročila.

Pristno in nepristno poslovodstvoPristno: značilno je delovanje v korist gospodarjaNepristno: poslovodja stremi za lastno koristjo in posluje na svoj račun.Mogoče je, da nepristni poslovodja opravlja pravni posel, o katerem ve, da je tuj, pa ga hoče opraviti zaradi svojega dobička (npr. tujo stvar proda kot svojo) - lastnik stvari zahteva z actio negotiorum gestorum directa od poslovodja obračun in izročitev izkupička. Poslovodja mora šele po Justinijanu terjati s kontrarno dožbo povračilo potroškov največ do višine, kolikor je gospodar obogaaten.Mogoče je tudi, da nepristni poslovodja opravlja tuj posel na svoj raču v dobri veri, ker pomotoma meni, da je to njegov posel - vsaka stranka je upravičena, da terja od druge obogatitev.

VARUŠTVO ZA NEDORASLE - tutela impuberumVaruh nedorasle osebe je po civilnem pravu predvsem tisti, ki ga je oče v svoji oporoki postavil za varuha otroku, če ni oporočenga varuha najbližji otrokov agnatski gentil, če tega ni, varuha postavi pretor.Med varuhom in varovancem nastane obligacijsko pravno razmerje. Varuh mora varovančevo premoženje vestno upravljati po načelu bona fides. Po klasičnem in postklasičenm pravu so dolžnosti varuha podrobneje določene njegove pravice glede odsvajanja varovančevih stvari pa skrčene.O varovančevem imetju mora sestaviti inventar, razen če bi oporočnik, od katerega ima varovanec premoženje, to izrečno prepovedal. Dogove varovanca naj poplača, dvomljive terjatve izterja, gotovino naj uporabi za nakup zemljišč. Iz varovančevega imetaj ne sme dajati daril, razen tistih, ki jih je varovanec dolžan dajati po načelih splošne dostojnosti (staršem, sorodnikom).Senatov sklep iz le. 195 prepoveduje, da bi varuh brez oblastvne odobritve dajal varovanječva kmečka zemljišča in mestna vrtna zemljišča. Konstantin je prepoved razširil na vse premičnine in nepremičnine, da je varuh sam, brez oblastvene odobritve smel in moral prodajati le še stvari, ki se naglo pokvarijo, prodati je smel tudi odvišno živino.Varuh posluje kot vrovančev direktni zastopnik samo glede pridobivanja posesti in lastnine, ne more pa zanj pridobivati terjatev. Te pridobiva varovanec sam s stipulacijo ali če to stori njegov suženj.Varovančev dolžnik postane prost ipso iure, če svoj dolg plača varuhu - varuh mu ne sme ničesar odpustiti in podariti. Varovanec se more iztožljivo zavezati le z varuhovimsodelovanjem. Če dolžnik plača varovancu svoj dolg brez varuhovega sodelovanja, postane varovanec lastnik prejetega denarja, ne da bi dolžnik postal prost obveznosti - vendar pa pretor pomaga plačniku z ekscepcijo doli; če pupil zahteva ponovno plačilo.

TožbeVarovanec je mogel po končanem varuštvu, zoper varuha uveljavljati z ACTIO TUTELAE DIRECTA zahtevke zaradi: - škode, povzročene s premalo skrbnim ravnanjem, zlasti z

opustitvami (odgovarja za naklepno povzročeno škodo po klasičnem pravu, po Justinijanu pa tudi teda, ko ni v varovančevih zadevah ravnal tako skrbno kot v lastnih). Obsojenega varuha je zadela infamija.

Varuh je od bivšega varovanca z Actio negotiorum gestorum utilis mogel zahtevati, da mu je varovanec odvzel obveznosti, ki jih je v njegovem interesu prevzel in povrnitev potoškov. Če je

88

Page 89: Zapiski Rimsko pravo

bilo le mogoče, si je smel pridržati od varovančevega premoženja toliko, kolikor je imel od njega terjati. Po Justinijanu se ta tožba imenuje ACTIO TUTELAE CONTRARIA. Obe tožbi sta časovno neomejeni in aktivno ter pasivno podedljivi.

Kadar je izmed več varuhov samo eden opravljal varuške posle, po klasičnem pravu drugi niso jamčili, po Justinijanu pa so jamčili subsidiarno. Justinijan polega actio tutelae directa in varovančeve vesoljne zastavne pravice na varuhovem premočenju ohranja tudi možnost odstavitve vsakega varuha zaradi varuhove velike malomarnosti. Zoper varuha je mogoča tudi tožba zaradi poneverbe varovančevega premoženja na duplum.

NAKLJUČNA PREMOŽENJSKA SKUPNOST je tista, ki nastane brez družbene pogodbe. To se zgodi npr. tedaj, ko je ista stvar podarjena ali voljena več osebam, ali če jo več oseb podeduje, ali če se zabriše skupna, 5 čevljev široka meja med sosednjimi zemljišči.Naključna premoženjska skupnost je poseben kvazikontrakt in kot taka samostojen vir obligacij.Odnosi med solastniki so delno stvarnopravni (vsak solastnik sme z delitveno tožbo zahtevati razdelitev solastnine, možen je dogovor, da se delitev določen čas ne bo zahtevala, za delitev je pooblaščen sodnik s formulo v delitvenih tožbah) in delno obligacijsko pravni (obsegajo osebne storitve - vsak solastnik je moral z drugimi deliti donose skupne stvari, moral pa je tudi prispevati k potroškom na skupni stvari). S skupnim imetjem je moral vsak solastnik ravnati prav tako skrbno kakor z lastnimi zadevami - diligentia quam in suis.Vsaka delitvena tožba je actio duplex, ker v njej utegne biti vsaka stranka obsojena, tudi tista, ki nastopi kot tožnik. Sodnik mora razsojati medsebojna pravna razmerja po načelih dobre vere in poštenja. Solastnik, ki je naperil delitveno tožbo, je dosegel, da se je naključno premoženjska skupnosti končala.Po Justinijanu: z actio utilis so solastniki mogli zahtevati povračilo škode in potroškov, ne da bi zahtevali delitev.

NEUPRAVIČENA OBOGATITEVPosebna kvazikontraktna obligacija nastane zaradi neupravičene obogatitve določene osebe, ki postane zato zavezana nasproti tistemu, na čigar stroške je obogatela. (npr. tradent izroči prejemniku - s tem je poplačal svoj dolg - čeprav ni bil ničesar dolžan).Oškodovanec je mogel z obogatitveno tožbo CONDICTIO zahtevati nazaj to, za kar je prejemnik na njegov račun obogatel. Kondikcija je obligacijskopravna in s tem stvarno pravna. Predmet zahtevka je to, za kolikor je prejemnik obogaten. Tožnik sme zahtevati tud prirasti predmeta (otrok sužnje), ne more pa terjati obresti od svojega preveč plačanega denarnega zneska. Če prejemnik brez svoje krivde ni več obogaten, ne more oškodovani od njega ničesar terjati. Če pa po svoji krivdi ni več obogaten, ali če je prejeto dajatev prodal, bo oškodovani lahko zahteval, da mu plača njeno vrednost.Condictio indebiti - z njo je smel zahtevati dajatev ali storitev nazaj tisti, ki :- je opravil določeno dajatev ali storitev v zmotnem mnenju, da je dolžan, kar v resnici ni bil. Opravičljiva je bila le

dejanska zmota, obogateni pa je moral dajatev sprejeti v dobri veri. Če je vedel, da nima ničesar terjati, je s sprejemom zagrešil furtum (uporabna bi bila condictio furtiva).

- je pomotoma plačal tuj dolg- je plačal svoj dolg nekomu drugemu kot upniku- je plačal pred izpolnitvijo pogoja, to kar pogojno dolguje

89

Page 90: Zapiski Rimsko pravo

- je v zmotnem mnenju, da je dedič, poplačal zapustnikov dolg(pravi dedič zato ni postal prost svoje obveznosti).

Condictio causa data, causa non secutaZ njo zahteva povračilo dajatve stranka, ki je dajatev opravila v pričakuovanju bodočega dejstva, ki v resnici ni nastopilo. Kondikcija je alternativno uporabna pri inominatnih kontraktih.

Condictio ob turpem vel in iustam causam1. Z njo je mogoče terjati nazaj dajatev, ki jo je prejemnik prejel za kak nenravni namen, toda le tedaj,

ko je bilo nenravno le prejemnikovo ravnanje, ne pa tudi plačnikovo.2. Z njo je mogel deponent terjati nazaj tisto, kar je plačal depozitarju, da mu je vrnil shranjeno ali

izposojeno stvar.3. Z njo je mogoče terjati nazaj dajatve, ki so prepovedane po pravnih normah (npr. oderuške obresti).

Condictio furtiva - z njo zahteva lastnik od tatu nazaj ukradeno stvar, pri tem lahko izbira med kondikcijo in reivindikacijo. Osnova ji je delikt, ne dajatev.

Condictio sine causaJustinijan je z njo omogočil izterjavo povračila tistih dajatev, ki bi jih plačnik ne mogel izterjati z nobeno drugo kondikcijo. To so predvsem dajatve, izvršene na temelju neveljavnega pravnega posla.Uporabna je še za iztožitev povračila tistih pridobitev, ki so bile izvršene na temelju takrat veljavnega pravnega posla, ki je pozneje postal neveljaven (tako lahko zahteva darovalec nazaj svoje darilo od obdarjenca zaradi njegove nehvaležnosti, tisti, ki je dal aro, jo sme zahtevati nazaj, ko je pogodba izpolnjena).

VOLILOVindikacijsko volilo - vindikacijski legatar pridobi kot oporočnikov singularni naslednik lastnino ali užitek na voljeni zapustnikovi stvari takoj, ko oporočni dedič pridobi dediščino = stvarno pravo.Damnacijski legat - oporočnik odredi dediču, naj določen predmet prepusti volilojemniku.Volilo sinendi modo - oporočnik naroči dediču, naj pusti, da si bo volilojemnik sam vzel iz zapuščine in določeno stvar obdržal.

Damnacijski ligatar in legatar sinendi modo pridobita terjatev zoper dediča na izpolnitev volila, ko oporočni dedič pridobi dediščino. Med dedičem in volilojemnikom nastane obligacijsko razmerje stricti iuris, legatar more iztožiti izpolnitev volila z ACTIO EX TESTAMENTO. Če je predmet damnacijskega volila nekaj določenega, se tožba imenuje acto certi ex testamenti. Če je dedič v pravdi z damnacijskim legatarjem obsojen, je obsojen na dvojno vrednost volila. Damnacijski legatar je mogel terjati samo voljeno stvar, ne pa tudi njenih plodov pred litiskontestacijo in ne zamudnih obresti.Dedič je bil odgovoren za vsako krivda, ne pa za naklučno uničenje voljene stvari. Če je bilo volilo odrejeno po pogojem ali z rokom je smel od dediča zahtevati, da mu je s stipulacijo ali s poroki obljubil izpolnitev volila.Legatar sinendi modo more dediča tožiti s tožbo actio (incerti) ex testamento, dedič bo obsojen na enkratno vrednost volila. Legatar je smel zahtevati zamudne obresti od dneva nastanka zamude. Volilojemnik more zahtevati od dediča varščino za darilo.

Justinijan je izravnal učinke vindikacijskega in damnacijskega legata in je izenačil glede učinkov legata in fideikomisa. Volilojemnik ima kot upnik zastavno pravico na zapuščinskih stvareh, ki jih je dedič pridobil. Dedičevo obligacijo Justinijan kategorizira kot kvazikontraktno, dedič postane zavezan s

90

Page 91: Zapiski Rimsko pravo

pridobitvijo dediščine.

D E L I K T I I N K V A Z I D E L I K T IDELIKTNE OBLIGACIJE nastanejo kot posledica protipravnega ravnanja določene osebe, ki s svojim ravnanjem krši pravno dobrino druge osebe in postane zavezana napram njej. Pravni red prepušča oškodovancu, da si kot upnik poišče v rednem postopku s posebno actio zadoščenje od storilca kot dolžnika. Kršitve takih pravnih dobrin imenujemo zasebne zločine, iz njih pa nastanejo zasebne obligacije.Nekatere pravne dobrine pa ima zakonodajalec za tako važne, da država sama zasleduje njihovo kršitev v kazenskem postopku in jih kaznuje s svojimi kaznimi (veleizdaja, umor, uboj) - imenujemo jih javni zločini.Tožbe:Iz deliktnih obligacij nastanejo:- ACTIONES REIPERSECUTORIAE - imajo namen zagotoviti

oškodovanemu, da dobi nazaj svojo stvar ali njeno vredost- ACTIONES POENALES - hočejo kaznovati krivca z obsodbo na

plačilo večkratne vrednosti kršene pravne dobrine. Kazen se imenuje poena in je dajatev, ki jo mora krivec plačati oškodovanemu tožniku. Obsojen more biti vsak sostorilec na plačilo ustreznega zneska. Ne postanejo drugi prosti, ko je eden plačal (kumulativna konkurenca). Penalnih tožb ni mogoče naperiti zoper krivčevega dediča, lahko pa jo oškodovančevi dediči naperijo zoper storilca - torej so aktivno podedljive.

- ACTIONES VINDICTAM SPIRANTES so aktivno in pasivno podedljive. V tožbah gre za to, da bo z obsodbo krivca zadoščeno tožnikovi

maščevalnosti.- ACTIONES MIXTAE - mešane tožbe so tiste, s katerimi naj

oškodovanec dobi nazaj svojo stvar ali njeno vrednost, hkrati pa nja pridobi nekaj več, naj bo torej delinkvent vsaj gospodarsko kaznovan.

FURTUM obsega poleg neupravičene prilastitve tuje premičnine zaradi dobička (furtum rei) tudi neupravičeno uporabljanje tuje stvari (npr. zastavni upnik - komodatarju) - furtum usus in celo to, če lastnik vzame svojo stvar iz posesti upravičenega posestnika, npr. zastavnega upnika. Kot furtum se šteje tudi ravnanje osebe, ki sprejme izpolnitev za dolg, čeprav ve, da nima ničesar terjati, ugrabljanje otrok po očetovsko oblastjo, žene in manu ali dolžnika v upnikovem domačem zaporu.

Predmet tatvine more biti le premična stvar in le zasebna stvar more biti predmet delikta. Delinkvent more ravnati zavestno protipravno - naklepno, storilec se zaveda, da ravna zoper oškodovančevo voljo in ga vodi želja po dobičku.Furtum ni, kadar lastnik ne nasprotuje pridobitvi, čeprav pridobitelj meni, da je stvar pridobil zoper lastnikovo voljo in ni furtum, če si kdo neupravičeno prilasti stvar, ki nima večje vrednosti in od njene pridobitve ni pirčakovati dobička.

Zakonik XII. plošč razlikuje:- furtum manifestum - fur manifestus je tat, ki so ga zalotili

pri dejanju samem ali vsaj na kraju dejanja. Okradeni ga je smel ubiti, če ga je zalotil ponoči ali, če se je zaloteni upiral z orožjem, vendar pa je okradeni moral s pokrikom priklicati priče, da so lahko potrdile, da je ravnal po zakonu.

V drugih primerih so tatu najprej prebičali, nato pa ga je magistrat prisodil okradenemu. pozneje je pretor uvedel actio furti, ki se je glasila na štirikratni

91

Page 92: Zapiski Rimsko pravo

znesek.- furtum nec manifestum - actio furti na dvojno.

ACTIO FURTIFurtum je edini zasebni delikt za katerega ima rimsko pravo posebno penalno in posebno reipersekutorno tožbo.Penalna tožba je ACTIO FURTI MANIFESTI in

ACTIO NEC MANIFESTIAktivno legitimiran je za akcijo furti tisti, ki ima interes na tem, da bi se delikt ne zgodil. Navadno je to lastnik, lahko pa jo naperi tudi komodatar, najemnik, zastavni upnik - sploh osebe, ki so lastniku odgovorne za vsako krivdo. Je aktivno podedljiva. Pasivno legitimiran - actio furi manifesti gre le zoper tatu. Actio furti nec manifesti gre zoper tatu, tatovega pomočnika in nasnovatelja. Kadar je pri deliktu udedelženih več sostorilcev, gre tudi zoper vsakega od njih. Časovno je neomejena in je ni mogoče naperiti zoper delinkventovega dediča, ker infamira. Ni dovoljena zoper roditelja, patrona ali zakonca.

CONDICTIO FURTIVA je tožba za vrnitev stvari. Aktivno je legitimiran lastnik, pasivno pa tat ali dedič. Več tatov odgovarja solidarno in postanejo prosti, ko eden izpolni svojo obveznost v celoti. Zoper tretjega, ki poseduje ukradeno stvar lahko lastnik naperi reivindikacijo. Condikcijo furtiva je mogoča tudi takrat, ko je tat ukradeno stvar, pred litiskontestacijo, po naključju izgubil, kajti tat je z vrnitvijo stvari vedno v zamudi.V lastninski pravdi bi bil v enakih okolnostih oproščen. Če pride do denarne obsodbe, se ta glasi pri kondikciji na tisti znesek, kolikor je bila ukradena stvar kdaj koli največ vredna. Kondikcija je časovno neomejena.

ROP - rapinase od tatvine razlikuje po tem, da si delinkvent stvar vzame s silo.ACTIO VI BONORUM RAPTORUM je tožba zaradi nasilno oropanega imetja. Pasivno je legitimiran tisti, ki je z oboroženo tolpo drugemu odvzel kako stvar in mu s tem povzročil škodo. Sodba se je v teku enega leta glasila na quadruplum, potem pa na simplum. Sčasoma so tožbo dovoljevali tudi takrat, ko je bila premična stvar odvzeta na silo, čeprav nasilnik ni bil oborožen niti ni imel tolpe.Z roparjem rimsko pravo ravna, kakor da je fur manifestus. Tožbo so mogli naperiti vsi tisti, ki so bili aktivno legitimirani za actio furti. Po klasisičnem pravu so tožbe prištevali med penalne, zato je bilo poleg nje moč naperiti še concictio furtiva.Justinijan jo prišteva med mešane. Obsodbo na triplum je štel kot kazen, enkaratno obsodbo pa kot reipersekutorno, zato ni mogoče še kondikcija furtiva. Zoper dediče ni uporabna, ker obsodbi sledi infamija. Od dedičev je moč zahtevati le vrnitev stvari s kondikcijo furtiva.

HUDOBNO POŠKODOVANJE TUJIH STVARIKrivec zavestno povzroči drugemu škodo na njegovi stvari. Storilca ne vodi težnja po dobičku.Splošne določbe o poškodovanju tujega imetja je uvedel plebiscit lex Aquilia. Kazniv je bil tisti, ki je v hudobnem namenu ubil tujega sužnja ali domačo žival (vpražna živina, tovorna živina, velblodi, sloni) in kdor je v hudobnem namenu povzročil kako drugo premoženjsko škodo s tem, da je tujo stvar žgal, zlomil ali pokvaril, torej poškodoval ali uničil.ACTIO LEGIS AQUILIAE je po besedilu zakona lahko naperil le lastnik poškodovane stvari. Delinkvent odgovarja tudi za najmanjšo škodo, nujna je neposredna storitev (predpogoj).Že po klasičnem pravu jo je naperil lahko tudi užitkar, usuar, zastavni upnik, pošteni posestnik; po Justinijanu pa tudi zakupnik.Pasivno legitimiran je bil poškodovalec - če jih je bilo več - zoper vsakega. Tožba ni podedljiva, zoper

92

Page 93: Zapiski Rimsko pravo

poškodovalčevega dediča je mogoče le na toliko, kolikor je obogaten. Toženec, ki neupravičeno trdi, da delikta ni storil, je obsojen na dvojni znesek. Običajno je bil obsojen samo na povrnitev škode. Njegova odgovornost je večja le potem, če se pri določitvi kazni za usmrtitev tujega sužnja ali domače živali, vzame za osnovo najvišja vrednosti, ki jo je stvar imela kdaj koli v zadnjem letu. Pri teh deliktih se poškodovalec obsodi na plačilo odškodnine, ki jo je poškodovna stvar imela v bližnjih 30 dneh.

Vzročno zvezo (causa) med storilčevim ravnanjem in nastalo škodo so spočetka videli izpolnjeno le tedaj, ko je poškodbo povzročilo neposredno delolovanje na tujo stvar. Sčasoma so omogočili z analogno tožbo (actio utilis) ali z actio in factum, da je lastnik poškodovane stvari še v drugih primerih mogel nastopiti z odškodninskimi zahtevki zoper poškodovalca.ŽALITEV OSEBNOSTI - iniuriaZakonik XII. plošč - iniuria je zavestna žalitev soobčana in je kot zaseben delikt vir obligacij. Razlikujemo dejansko (realno) in besedno (verbalno) iniurio. Zakonik predpisuje kazni za tri dejanske žalitve.1. Kdor pohabi drugemu kak telesni ud, se kaznuje tako, da mu sme poškodovani prizadeti enako zlo (talionsko načelo), ki ga Zakonik dovoljuje le subsidiarno - kadar se stranki nesporazumeta drugače, zlasti glede denarnega zneska, ki naj ga krivec plača kot spravnino.V klasični dobi se talionsko načelo več ne uporablja, sodnik

obsodi krivca na večji znesek.2. Kdor z udarcem drugemu zlomi ali izpahne kost, mu mora plačati kazen 300 asov, če to stori tujemu

sužnju je kazen 150 asov.3. Za vsako drugo žalitev določa Zakonik kazen 25 asov.

93

Page 94: Zapiski Rimsko pravo

ACTIO INIURIARUMTožba hoče žaljenemu nuditi osebno zadoščenje za prizadejano žalitev, ne morda povračilo škode. Kot taka je actio vindictam spirans - izrečna penalna tožba. Tožba gre zoper vse storilce v roku enega leta. Ni podedljiva ne aktivno ne pasivno.Zaradi sinovega ali sužnjevega ravnanja gre noksalno zoper očeta ali gospodarja.Tožbo sme naperiti:- oče, zaradi žalitve prizadejane otrokom pod njegovo oblastjo- mož zaradi žalitve žene- zaročenec zaradi žalitve zaročenke- tast zaradi žalitve snahe, če je njen mož pod njegovo očetovsko

oblastjo- dedič zaradi žalitve pokojnika, storjene po smrti, med pogrebom

(tožba preide na ležečo zapuščino, ob pridobitvi dediščine pa na dediča).Obsodbi sledi infamija. Obligacijsko razmerje se lahko ukine s paktom, delinkventa pa kljub temu zadane infamija.Če tožnik ne uspe z actio iniuriarum in je očitno, da je tožencu hotel nagajati, ga sme toženec z nasprotno tožbo tožiti na desetino tistega zneska, ki ga je prej zahteval kot tožnik.

PRETORSKI DELIKTI kot vir obligacij so: prevara - dolus, izsiljevanje - metus, oškodovanje upnikov - alienatio in fraudem creditorum.

DOLUS MALUSPretorsko pravo je nastopalo zoper nepošteno ravnanje v zasebnopravnih odnosih. V ediktu je pretor obetal posebno tožbo ACTIO DOLI, s katero je oškodovani tožnik lahko zahteval, da mu zvijačni toženec povrne škodo (1 x interes), ki ga je tožnik utrpel zaradi njegovega zvijačnega ravnanja. Obsojenega toženca je zadela infamija. Tožbe ni mogel naperiti ne otrok zoper očeta, ne oproščenec zoper patrona. Če je delikt zagrešil sin pod očetovsko oblastjo ali pa suženj, je tožba šla kot noksalna zoper očeta oz. gospodarja. Če je bilo več krivcev, so bili solidarno odgovorni. Tožba je bila omejena na 1 leto od tedaj, ko bi jo oškodovanec prvič mogel uveljaviti. Zoper krivčevega dediča dovoljuje pretor posebno tožbo na obogatitev. Po enem letu je tudi zoper krivca samega mogoča le obogatitvena tožba.Tožbeni obrazec vsebuje restitutorno klavzulo - če toženec po sodniškem pozivu vrne korist, ki jo je pridobil z zvijačo, se s tem reši obsodbe in infamije.Actio doli je subsidiarna - uporabna je le tedaj, kadar oškodovanec ne more zahtevati odškodnine z nobeno drugo tožbo. Pretor si je v ediktu pridržal pravico presoje, ali je konkreten primer dovolj tehten za dovolitev tožbe.Kadar je nepošteni nasprotnik tožil prevarano stranko na izpolnitev naložene obveznosti, je pretor pomaga z ekscepcijo doli, zaradi katere je bil toženec pogosto oproščen, čeprav bi po civilnem pravu moral biti obsojen.Od Hadrijana naprej je pretor dovoljeval na zahtevo oškodovanca postavitev v prejšnje stanje.

METUS je strah, ki nastane zaradi nasilja druge osebe in ki vpliva na ustrahovano stranko tako, da nekaj ukrene (stori ali opusti) kar njej povzroči škodo.Po presoji klasičnih pravnikov je bil kot nagib upošteven samo strah, ki vpliva tudi na najbolj trdnega moža, kadar je protipravno zagroženo neko neposredno grozeče hudo zlo. Pretor je pomagal prisiljeni in ustrahovani stranki z actio, exceptio in restitutio in integrum. Tožbo ACTIO QUOD METUS CAUSA je naperila v enem letu oškodovana stranka, da bi od toženca dosegla povračilo škode. Pasivno je legitimiran tudi tisti, ki sam sicer ni nastopal nasilno, pač pa je na škodo ustrahovane stranke obogaten. Formula vsebuje restitutorno klavzulo, sicer sledi obsodba na štirikratni znesek

94

Page 95: Zapiski Rimsko pravo

škode. tožba ni infamirala.Po 1 letu, od kar bi bilo tožbo mogoče naperiti, je pretor dovoljeval posebno actio in factum kot subsidiarno na enkratni interes. Tožba ni mogoča zoper dediča, mogoča pa je zoper njega tožba na obogatitev. Več sokrivcev je jamčilo solidarno. Če je bila ustrahovana stranka tožena na izpolnitev izsiljene obveznosti, ji je pretor pomagal z ekscepcijo (uporabna tudi za tistega, ki je bil svojo stvar prisiljen mancipirati ali in iure cedirati, vendar je stvar obdržal v svoji posesti). Spočetka je pretor pomagal ustrahoveni stranki z restitutio in integrum, ki ja lahko zadela vsakega, ki je z izsiljenih poslom kaj pridobil. Pri izsiljeni mancipaciji ali in iure cesiji je pretor ohranil stvar z ACTIO FICTICIA.

ALIENATIO IN FRAUDEM CREDITORUM - odsvojitev v škodo upnikovČe se je izkazalo, da je prezadolženec svoje imetje z odsvojitvami v zadnjem letu znatno umanjšal, je pretor priskočil upnikom na pomoč. S posebnim interdictum fraudatorum je vsak upnik mogel zahtevati vrnitev tistih predmetov, ki jih je bil prezadolženec odsvojil in je pridobitelj vedel, da hoče s tem oškodovati svoje upnike. Hkrati si je pretor pridržal, da je po svojem preudarku dovoljeval interdikt tudi tedej, ko pridobitelj ni vedel za odsvojiteljev oškodovalni namen. Pretor je dovoljeval upravitelju prezadolženčevega premoženja, da je lahko zahteval postavitev v prejšnje stanje glede tistih odsvojitev, zaradi katerih naj bi bili upniki oškodovani. Justinijan je namesto obeh pripomočkov dovolil novo izpdbjno tožbo actio Pauliana.

ACTIO PAULIANA more naperiti predvsem curator bonorum, upravitelj in likvidator prezadolženčevega imetja, če izkupiček ne zadošča za poplačilo dolgov. Če jo on ne naperi, jo sme naperiti vsak upnik v skupnem interesu.Predmet izpodbijanja so taki prezadolženčevi pravni posli, s katerimi je zmanjšal svoje imetje in s tem oškodoval svoje upnike.Dolžnik se je moral zavedati, da s svojim ravnanjem škoduje upnikom, čeprav ni treba, da bi izrečno imel tak namen. Zadošča, da je vedel, da ima upnike, pa je kljub temu odsvojil vse svoje premoženje. Izpodbijati so mogli le tisti upniki, katerih terjatve so nastale pred izvršenimi prezadolženčevimi odsvojitvami, ne tudi poznejš.Odplačne dolžnikove odsvojitve so mogli upniki izpodbijati le, če je pridobitelj ob pridobitvi vedel, v kakšnem gospodarskem položaju je bil takrat odsvojitelj in je tako lahko spoznal namen njegovih odsvojitev.Neodplačne odsvojitve so mogli izpodbijati tudi tedaj, ko pridobitelj ni vedel za odsvojiteljev namen. Zadoščalo je, da so bili upniki oškodovani.Namen tožbe je, da se izpodbija prezadolženčev pravni posel razveljavi. Z actio ficticia je mogoče prejšnjo pravico uveljavljati kakor da bi ne bila nikoli odsvojena.Tožbena formula vsebuje restitutorno kalvzulo, ki omogoča tožencu, da se izogne obsodbi. Tožbo je treba naperiti v 1 letu po uvedbi strečaja. Sodba se glasi na simplum.Actio pauliana se ne more naperiti kot noksalna in tudi ne infamira.Tožba ni uporabna, kadar je prezadolženc odklonil dediščino, volilo ali darilo - s tem se njegovo premoženje ni zmanjšalo, ampak je le opustil priliko, da bi se bilo morda povečalo.

KVAZIDELIKTNE OBLIGACIJE - bistvo teh obligacij je objektivna odgovornost.1. SI IUDEX LETEM SUAM FECIT - ta delikt je zagrešil sodnik, ki je moral s sodbo rešiti določen

spor, pa pri tem na kak način krši svojo dolžnost in tako prizadene eni stranki škodo. Sodnikovo ravnanje je bilo lahko dolozno ali kulpozno, dovolj je bilo da je bil nevešč.

2. DE DEIECTIS ET EFFUSIS - actio de deiectis et effusis je tožba zoper stanovalca stanovanja, iz katerega je bila neka stvar vržena in izlita na javno pot ali na kak splošni prometni prostor tako, da je povzročila škodo. Stanovalec je bil obsojen, če je bil kriv ali ne. On je lahko z actio in factum

95

Page 96: Zapiski Rimsko pravo

zahteval povračilo od pravega storilca. Več sostanovalcev je odgovarjalo solidarno. Tožba se je glasila na dvojno vrednost nastale škode ali na dvojno vrednost poslabšanja stvari. Če je bil pri tem ranjen svoboden človek, se je tožba glasila na plačilo denarnega zneska, kot ga je določil pretor po preudarku. Dokler je bil ranjeni živ, je tožbo lahko naperil sam, če tega ni storil, jo je smel v 1 letu naperiti vsak državljan kot popularno tožbo. Če je bil svoboden človek s tem ubit, je edikt dovoljeval popularno tožbo na 50.000 sestercev oz. po Justinijanu na 50 zlatnikov.

Kadar je bil kriv suženj, je šla tožba kot noksalna zoper gospodarja.

3. ACTIO DE POSITIO ET SUSPENZO Ediktna določba je prepovedovala, da bi bil na nadzidku poslopja, ki sega nad pot ali nad prometni prostor kak predmet tako postavljen ali obešen, da bi utegnil povzročiti škodo, če bi padel na tla.Tedaj je pretorjev edikt dovoljeval popularno tožbo, ki jo je smel naperiti vsak državljan in ki je šla na 10.000 sestercev. Tožen je bil imetnik poslopja.Kadar je škoda res nastala, je oškodovani lahko naperih zoper krivca akvilijsko tožbo.

4. ACTIONES IN FACTUM ADVERSUS NAUTAS, CAUPONES, STABULARIOSsta akciji zoper brodnika, gostilničarja in hlevarja, ki so bili odgovorni za škodo na stvareh gostov in popotnikov, povzročeno od oseb, ki so bile pri njih uslužbene ali, ki so pri njih stalno stanovale.Akciji sta se glasili na duplex, zoper dediča jih ni bilo mogoče naperiti. Tožnik je moral dokazati, da zadene krivda brodnikove, gostilničarjeve ali hlevrjeve ljudi. Oškodovani je lahko izbiral med to tožbo in med realno deliktno tožbo (actio furti, actio legis Aquiliae).

ACTIO AD EXHIBENDUM - z njo zahteva tožnik od toženca, da mu mora pred pretorjem določeno stvar predložiti. To je actio in personam, zato se toženec mora spustiti v pravdo.Kot toženec je legitimiran vsakdo, ki ima stvar v svoji naravni posesti in jo mora predložiti (zastavni upnik, depozitar, komodatar, najemnik in tisti, ki je pred litiskontestacijo nalašč opustil posest stvari).Če je tožnik nameraval po predložitvi stvari naperiti lastninsko tožbo, je kot svoj interes označil vrednost stvari.

OČETOVO ALI GOSPODARJEVO JAMSTVO ZA OBVEZNOSTI SINA ALI SUŽNJATo je noksalna tožba.Če je suženj ali sin zagrešil kak delikt z gospodarjevo ali očetovo oblastjo, je bil le-ta samo odgovoren kot storilec. Odgovoren je bil še potem, če ta dva nista bila več pod njegovo oblastjo.Če je bil delikt storjen brez vednosti očeta oz. gospodarja je oškodovanec smel naperiti zoper njega noksalno tožbo. Kondemnacija tožbenega obrazca je glasila alternativno na plačilo denarnega zneska kot globe ali na izročitev krivca oškodovanemu. Če gospodar proda sužnja, ki je zagrešil delikt (enako velja za sina, ki ga da v posinovitev), gre noksalna tožba zoper novega gospodarja oz. posinovitelja.Če delinkvent postane svojepraven, gre tožba zoper njega kot navadna deliktna tožba.

Noksalna tožba ni mogoča:- če krivec umre pred litiskontestacijo- če suženj zagreši delikt zoper svojega gospodarja- zoper sina, ki je zagrešil delikt je mogoča neposredno deliktna

tožba. Sin, ki je bil noksalno izročen, je s svojim delo odslužil škodo in tako smel zahtevati oprostitev.

ACTIO DE PAUPERIE - uvedel jo je Zakonik XII. plošč zoper lastnika domače četveronoge živali, ki je povzročila škodo, ko je bila nenavadno razdražena in podivjana, ne da bi bilo mogoče komu naprtiti krivdo. Toženi lastnik je lahko izročil žival ali povrnil škodo.

96

Page 97: Zapiski Rimsko pravo

ACTIO DE PASTU PECORIS - Zakonik XII. plošč je uvedel posebno tožbo zaradi popasenja tujega polja. Lastnik živali je lahko oškodovanemu izročil žival ali pa povrnil škodo.ACTIONES ADIECTICIAE QUALITATIS - dodatne tožbeZ njimi je pretor omogočil tistemu, ki je sklenil s sužnjem ali sinom pogodbo (iz katere je postal zavezan nasproti gospodarju ali očetu, ni pa mogel terjatve iz iste pogodbe iztožiti po civilnem pravo), da je lahko tožil gospodarja ali očeta. Pri tem je tožnik obdržal še svojo civilno zahtevo zoper sina oz. mu je ostal suženj naturalno zavezan.Oče je odgovarjal poleg sina, sinovi civilni odgovornosti je pretor dodal (adjiciral) še novo očetovo.

ACTIO QUOD IUSSU - izjavaIussum je izjava rodbinskega poglavarja s katero izjavi navadno tretjemu kot sopogodbeniku, da bo pripoznal kot obvezen tisti pravni posel, ki ga bo ta sklenil z njegovim sinom ali sužnjem. Nanaša se na določeno pogodbo ali na celo vrsto pogodb.

ACTIO DE PECULIO - Rimljan je lahko prepustil sinu ali sužnju del svojega imetja v pekulij. Zaradi pogodbenih terjatev, ki so jih tretji, kot sopogodbeniki, pridobili zoper takega imetnika peculija, jim je pretor dovoljeval tožbo ACTIO DE PECULIO zoper očeta ali gospodarja. Ni bilo potrebno, da bi bilo sinovi dolgovi v kaki zvezi s pekulijem, vendar je oče sinovim sopogodbenikom jamčil največ za toliko, kolikor je bil vreden pekulij. Do tega zneska je jamčil z vsem svojim premoženjem. Ko je poplačal toliko dolgov, niso upniki mogli več terjati od njega. Upnikom je poplačeval terjatve po tistem vrstnem redu, kot so se javljali oz. kot je bil obsojen, da jim plača. Lahko je kot prvi sam poravnal svoje naturalne terjatve, ki jih je morda imel zoper sina - s tem je za toliko zmanjšal pekulij. Oče pa je moral prišteti k vrednosti pekulija vse, kar je iz njega že prejel in česar ni vrnil v pekulij.Tožbo so mogli sopogodbeniki naperiti še eno leto po tem, ko je suženj ali sin umrl ali ko je bil suženj osvobojen ali sin emancipiran. Tožba je bila ACTIO ANALIS DE PECULIO in mogoča le toliko, kolikor je še kaj pekuliranega premoženja bilo v rokah gospodarja ali njegovih dedičev.

Z ACTIO DE IN REM VERSO je sopogodbenih zahteval od gospodarja, da poplača sužnjev dolg, kolikor je bil zaradi njega obogaten. Zanjo ni časovne omejitve, mogoča je tudi tedaj, če ni pekulija, gospodar je jamčil za dolg neomejeno z vsem svojim premoženjem.

ACTIO TRIBUTORIAKadar je suženj uporabljal pekulij za izvrševanje trgovine ali kake obrti z gospodarjevim dovoljenjem in je zašel v dolgove, je moral gospodar porazdeliti pekulijsko premoženje sorazmerno med sužnjeve upnike. Naturalne terjatve, ki jih je imel zoper sužnja je smel upoštevati in jih poračunati sorazmerno s terjatvami drugih upnikov. Če je bil pri tem kak upnik vede prikrajšan, je smel zahtevati z ACTIO TRIBUTORIA svoj del. Z njo je dosegel od gospodarja znesek, ki bi ga dobil, če bi bila gospodarjeva delitev pravilna. Za ta primanjkljaj je gospodar odgovarjal neomejeno.

ACTIO INSTITORIA gre zoper gospodarja, ki je v svoji prodajalni, banki, skladišču ali drugem podjetju namestil kot uslužbenca svojega sužnja ali sina ali osebo, ki ni bila pod njegovo oblastjo. S tem ga je molče pooblastil, da sklepa posle, ki spadajo v ustrezno področje tako, da je za njihovo izpolnitev jamčil gospodar. Omejitve je gospodar moral javno in očitno objaviti. Za obveznosti, ki jih je nameščenec sklenil, je gospodar jamčil neomejeno. Terjatve iz takih poslov, je mogel izterjati le tedaj, ko je bil institor njegov sin ali suženj, sicer jih je mogel izterjati le institor. ACTIO QUASI INSTITORIA - z njo je bilo mogoče tožiti gospodarja zaradi obveznosti, ki jih je bil kontrahiral procurator - to je prosti nameščenec, ki mu je gospodar poveril oskrbovanje določenih gospodarskih zadev.

97

Page 98: Zapiski Rimsko pravo

ACTIO EXERCITORIA je tožba, s katero sopogodbenik toži brodnika za izpolnitev pogodbenih obveznosti, za katere se je zavezal njegov kapitan na svojem področju. Sem spadajo obveznosti iz prevoznih pogodb, iz posojil za popravo ladje.Brodnik je jamčil neomejeno. Terjatve je mogel brodnik izterjati neposredno od dolžnikov le, kadar je bil kapitan njegov sin ali suženj; svobodni kapitan mu jih je moral prepustiti kot njegov mandatar.

P R E N O S O B L I G A C I J

Odstop terjatve - cesijaCesija je prenost terjatve na novega upnika inter vivos brez dolžnikovega privoljenja. Prvotni upnik - cedent (odstopnik), novi upnik - cesionar (prevzemnik), dolžnik je odstopljeni dolžnik.Po rimskem civilnem pravu cesija ni bila mogoča, ker so obligacijsko razmerje pojmovali kot strogo osebno vez. Z novacijo sta stranki skušali po ovinku doseči stanje, kot naj bi nastalo po cesiji.Pretorsko pravo je dovoljevalo, da so v formularnem postopku namesto strank mogli nastopati njihovi pravdni pooblaščenci. Poslej je stari upnik naročil tistemu, komur je hotel prepustiti svojo terjatev, naj izterja njegovo terjatev kot njegov pravdni pooblaščenec. Hkrati ga je oprostil polaganja obračuna glede izvršenega mandata in mu dovolil, da obdrži zase, kar bo izterjal.

VRSTE IN PREDMET ODSTOPAOdstop je lahko odplačen ali neodplačen. Običajno se izvrši po prosti volji obeh strank, predvsem pa cedentovi, ki jo izrazi v odstopni pogodbi ali v oporočni odredbi, s katero voli terjatev legatarju. Za prenos zadošča soglasje med cedentom in cesionarjem, obličnosti ni.Včasih sme določena oseba zahtevati, da ji upnik odstopi svojo terjatev:- prodajalec mora odstopiti kupcu commoda rei, vse tožbe, ki jih

je pridobil od sklenitve prodajne pogodbe naprej- mandatar odstopi mandantu vse tožbe, ki jih je pridobil ob

izpolnitvi mandata- korealni sodolžnik pred plačilom skupnega dolga sme zahtevati,

da mu upnik odstopi svojo tožbo zoper ostale sodolžnike- porok more zahtevati odstop upnikove tožbe zoper dolžnikaObčepravna doktrina razlikuje:1. prisilni odstop - kadar pravna norma sili cedenta, da poda odstopno izjavo- kadar sodnik odredi odstop (npr. v dediščinski delitveni pravdi)2. odstop po zakonu - nastopi po določbi pravne norme - ipso iure sam, brez cedentove ali sodnikove izjave, ko so izpolnjeni predpogoji, ki jih zakon postavlja. Nekaterih terjatev ni mogoče odstopiti:1. terjatve, za katere so se stranke domenile - pactum de non cedendo2. legatar voljene terjatve, če mu je testator odstop prepovedal 3. strogo osebne terjatve4. akcesorne pravice brez glavne terjatve5. terjatve o katerih teče pravda6. terjatve upnika varuhu - terjatev zoper njegovega varovanca - to velja celo za bivšega varuha, če je

terjatev obstajala že med njegovim varuštvom (upnik, ki krši to prepoved izgubi svojo terjatev, dolžnik postane prost)

7. odstop terjatve cesionarju, ki je družbeno ali gospodarsko močnejši.

Pravne posledice odstopa

Z odstopom postane cesionar upnik, ki terjatev lahko izterja ali drugače z njo razpolaga; ob njegovi smrti spada terjatev v njegovo zapuščino.

98

Page 99: Zapiski Rimsko pravo

Odstop se je izvršil s pogodbo med cedentom in cesionarjem, zato se položaj odstopljenega upnika ne sme poslabšati.

PREVZEM DOLGAPrevzemnik tujega dolga je postal zavezan s tem, da se je z novacijsko stipulacijo zavezal upniku -lahko brez soglasja z dolžnikom ali po njegovem naročilu, vedno pa v soglasju z upnikom.S to novacijo je nastala nova obligacija. Odkar je pretor dovoljeval pravdno zastopanje, je dolžnik lahko naročil prevzemniku, naj v pravdi nastopa kot njegov cognitor, kar je tu pomenilo poslovanje v svojo škodo. Ko je prevzemnim dolga sklenil litiskontestacijo z upnikom je postal zavezan upniku.Pazi! prevzem izpolnitve - prevzemnik je zavezan nasproti dolžniku, ne pa nasproti upniku.

K O N E C O B L I G A C I J

Rimljani pojmujejo prenehanje obligacij tako, da se doslejšnja povezanost razveže (solutio), za dolžnika pa pomeni konec obligacije sprostitev (liberatio).

Po civilnem pravu preneha obligacija, če ugasne, tako da je več ni in je tudi s tožbo ni moč več iztožiti: dare, facere ... itd ne obstaja več.Obligacijsko razmerje se konča predvsem tako, da dolžnik izpolni svojo obveznost, včasih pa preneha tudi s samim dogovorom, brez dejanske izpolnitve. Dogovor utegne učinkovati ipso iure ali pa le ope exceptionis.Obligacijsko razmerje ugasne tudi zaradi confusione, po pobotanju in še iz posebnih razlogov.1.Izpolnitev je izvršitev dolgovane terjatve ali storitve. Izpolnitev obligacije more upnik terjati le od

dolžnika, ker jo le on lahko veljavno izpolni. Tretji, ki izpolni namesto dolžnika mora imeti tak namen. Obveznost more dolžnik izpolniti predvsem upniku, včasih tudi komu drugemu (korealni soupnik, adstipulator, mandatar). Obveznost je izpolnjena tudi tedaj, kadar je dolžnik izpolnil nepooblaščenemu prejemniku in je upnik kasneje to odobril.

Izpolniti je treba to, kar se dolguje in tako, kakor se dolguje. Delnih plačil upnik ni dolžan sprejeti, sme jih zavrniti, ne da bi prišel v sprejemno zamudo. Šele Justinijan priporoča, naj pretor pripravi upnika, da sprejme tudi ponudeno delno izpolnitev.Kadar ima upnik zoper dolžnika več terjatev, sme dolžnik poplačevati posamezne terjatve in sam odloča, kateri dolg hoče s plačilom poplačati. Kadar nihče ni odločil, gre plačilo najprej na račun obresti, šele nato glavnice. Domneva se, da je dolžnik hotel plačati dospele terjatve pred nedospelimi, težje pred lažjimi, tiste ki jih je sklenil v lastnem interesu pred poroštvenimi.

Kadar upnik izterjuje svoje terjatve odloča sam, za katere terjatve vračuna plačilo.Dajatev namesto plačila je nadomestna izpolnitev s privolitvijo upnika - datio in solutum - obligacija preneha ipso iure.Izpolnitveni kraj in čas - utegneta biti važna za presojo, kdaj pride dolžnik ali upnik v zamudo. Dogovorjena dajatev je za tožnika lahko imela drugačno vrednost na tožbnem kraju kot na izpolnitvenem.

Če upnik neupravičeno ne sprejme pravilno ponudene izpolnitve, sme dolžnik svojo dajatev deponitati - položiti. Ko je to storil mu dolga ni treba več obrestovati in tudi upnik ne sme več prodati stvari, ki je bila morda za tisti dolg zastavljena. Če je dolžnik deponiral pri samem sebi, je moral na upnikov opomin dolg takoj plačati, sicer je prišel v zamudo.

Lahko pa je položil denar tudi pri tretji osebi ali v svetišču.Tako položenega denarja ni mogel več vzeti nazaj.

99

Page 100: Zapiski Rimsko pravo

Dioklecijan odreja, da postane po slovesni položbi vsega dolga dolžnik prost in da preneha zastavna pravica, ki je obstajala v zavarovanje dolga.Po Justinijanu: upnik sme od depozitarja zahtevati izročitev položenega denarja z actio depositi utilis - položba se tu pojmuje kot pogodba v prid tretjemu. Dolžnik sme položeni denar vzeti nazaj, dokler ga upni ne izterja. Dolžnik postane z izpolnitvijo prost pod pogojem, da ostane dolgovani znesek deponiran.

V dokaz izpolnitve mora upnik izdati pobotnico ma dolžnikovozahtevo. Upnik jo lahko izpodbija v 30. dneh od izdaje z exceptio non mumeratae pecuniae. Pobotnica o opravljenih javnih dajatvah za zadnja 3 leta ustanavlja pravno domnevo, da so tudi starejše dajatve izpolnjene. Za dokazovanje izpolnitve je potrebno 5 izjav verodostojnih prič.

NAVIDEZNA IZPOLNITEVObligacijo, ki je bila ustanovljena z določenimi besedami je bilo mogoče ukiniti, če je bil ob izpolnitvi opravljen obratni besedni in pravni akt - acceptilatio. Obligacija, ki je bila ustanovljena per aes et libram, se je ukinila tako, da so se tudi ob izpolnitvi uporabile podobne obličnosti kot ob ustanovitvi.

Solutio per aes et libram - navidezna mancipacija - simbolično opravljena izpolnitev pred 5 pričami, s tehtničarjem. Uporabljali so jo za ukinitev obligacij:- ustanovljenih per aes et libram- če je bila o obligaciji že izrečena sodba

- dedič postane prost svoje obveznosti nasproti damnacijskemulegatarju, kadar je bila predmet legata kaka nadomestna

stvar.Justinijan nima več navidezne izpolnitve.

Acceptilatio se je opravila v obratnem redu kot stipulacija. služila je za odpust dolga. Dolžniku, ki opravi akceptilacijo ni treba več dokazovati, da je obveznost res izpolnil. Pooblaščenec za sprejem izpolnitve ni mogel z akceptilacijo odpustiti dolga.

Dorasla ženska, ki je še imela varuha, je mogla le z njegovim sodelovanjem odpustiti dolg z akceptilacijo, mogla pa je sama sprejeti izpolnitev. Suženj je lahko nastopal za dolžnika, ne pa za upnika.

Akceptilacija ne sme biti omejene ne po roku ne po pogoju. Obe stranki morata biti navzoči, učinkuje nasproti vsem upnikom in vsem dolžnikom. Akceptilacijo so uporabljali tudi za ukinitev stipulacije, ki je bila sklenjena pod vplivom sile in strahu ali prevare - toženec, ki se je želel izogniti obsodbi je sklenil akceptilacijo in se je tako odrekel svoji terjatvi.

CIVILNI RAZLOGI ZA PRENEHANJE OBLIGACIJ

Contrarius consesusČe se stranki, ki sta sklenili kupno ali najemno pogodbo, pa je še nista izpolnili sporazumeta, da naj pogodba ne velja, je po klasičnem pravu kupna in najemna pogodba ukinjena.Justinijan je to pravilo razširil na vse konsenzualne kontrakte.

NovacijaPo klasičnem pravu se z novacijsko stipulacijo dotedanja obligacija ukine in namesto nje nastane nova. Po Justinijanu se zahteva še animus novandi. Stranki morata imeti namen prvotno obligacijo prenoviti.

100

Page 101: Zapiski Rimsko pravo

Namen morata javno izraziti, sicer velja nova obligacija poleg stare. Litiskontestacija je pravna podgodba med strankama s katero se sporazumeta o tožbi in o osebi sodnika. Z njo se konča postopek pred pretorjem, sledil bo postopek pred izvoljenim sodnikom. Tožnikova tožbena pravica je s tem konsumirana, svoje tožbe zoper istega toženca v isti stvari ne bo mogel več ponoviti.Zaradi te spremembe večkrat imenujemo litiskontestacijo novatio neccesaria, od navadne novacije se razlikuje po tem, da zaradi nje ne ugasnejo postranske pravice (poroštva, zastavna pravica, obrestni dogovor), ki so združene z iztoženo terjatvijo.

V Justinijanovem pravu ne ukinja več obligacije.

Smrt ene stranke povzroči redno to, da obligacijsko razmerje preide na dediča kot vesoljnega naslednika.I z j e m e:Aktivno (na tožnikovi strani) niso podedljive- adstipulacija- actiones vindictam spirantes- včasih ženina terjatev na vrnitev dote.Pasivno niso podedljive:- sponsio- fideipromisijo- penalne tožbeAktivno in pasivno niso podedljive- družba- mandat

Capitis deminutio minima povzroči da ugasnejo pogodbeni dolgovi arogiranega posinovitelja ali žene, ki je prišla pod moževo oblast. Pretor dovoljuje upnikom, da posežejo po tistem premoženju, ki bi ga capita deminutus imel, če ne bi utrpel izgube.

2. Confusio - obligacija ugasne, če bodisi upnik kot dolžnikov dedič ali dolžnik kot upnikov dedič vstopi v zapustnikov pravni položaj.

3. Nezmožnost dajatve - včasih ugasne obligacije, če postane brez dolžnikove krivde dajatev naknadno nemogoča in če dolžnik ni odgovoren za naključno škodo. To velja zlasti kadar je dolgovana species - upniku mora dolžnik v takem primeru prepustiti vse, za kolikor je obogaten, odstopiti mu mora vse tožbe, ki jih je morda v tej zvezi pridobil zoper tretjega.

4. Concursus duarum causarum lucrativarum - če ima upnik terjati določeno stvar od dolžnik iz nekega neodplačnega pravnega posla, pa je med tem pridobil od istega dolžnika iz drugega neodplačnega pravnega posla (npr. darilo), nemore terjati ne stvari ne njene vrednosti.

PAKT - ODPOVED - POLOŽBA - KAZENS paktom se lahko ukineta furtum in iniuria. Z enostransko odpovedjo se lahko ukineta mandat, družba, locatio conductio (po klasičnem pravu).

Kazen - tako ugasne terjatev, ki jo je upnik odstopil vplivnemu mogočnežu in tedaj, če si upnik samolastno vzame kar ima terjati od dolžnika in tako neupravičeno izvaja samopomoč.

101

Page 102: Zapiski Rimsko pravo

PACTUM DE NON PETENDO in PORAVNAVAPactum de non petendo se tiče predmeta ali osebe in ukinja možnost terjati, ne pa obligacije.

PAKT je bil pogodba, s katero je upnik brezoblično izjavil dolžniku, da svoje terjatve od njega ne bo terjal bodisi nikoli ali vsaj določeno dobo. Po civilnem pravu je tak pakt ukinjal civilne deliktne obligacije; furtum in iniurio. Pakt je lahko omejen po pogoju ali po roku ali po tem, da je veljal samo za del terjatve ali pa le za enega ali nekatere zavezance.Še po Justinijanu razlikujemo pactum de non petendo in rem ter in personam.

PORAVNAVA - s poravnavo sta stranki rešili nek medsebojni spor ali dvomljivi odnos. Zahtevke, ki izvirajo iz poravnave kot inominatnega kontrakta, more po Justinijanu iztožiti z actio praescriptis verbis upravičenec, če je tudi sam že izpolnil obveznost. Prvotnih spornih ali dvomljivih zahtevkov, ki s poravnavo niso bili pripoznani, ne more nobena stranka več uveljavljati s tožbo. Če bi to storila, bi toženec z uspehom uporabil ekscepcijo pacti de non petendo.

POBOTANJE - compensatioTerjatev, ki jo ima upnik zoper dolžnika, se lahko ukine tudi tako, da je dolžnik pobotal t.j. poračunal z neko svojo terjatvijo, ki jo ima zoper svojega upnika. Koliko se obe terjatvi - upnikova in dolžnikova - krijeta, se ukinjata. Dolžnik dolguje upniku samo še morebitno razliko med upnikovo in svojo terjatvijo. Dolžniku pobotanje koristi, ker mu olajšuje izpolnitev njegove obveznosti, saj mora namesto celotnega dolga upniku izročiti samo toliko, kolikor upnikova terjatev presega njegovo, prihrani mu tudi ponovno pravdanje. Pobotanje je bilo vedno mogoče po sporazumu upnika in dolžnika.Pobotanje je mogoče, če gre za:1. medsebojne,2. enakovrstne,3. dospele in4. likvidne (možno jih je bilo brez zavlačevanja ugotoviti - dokazljive terjatve)Za pobotanje zadošča že naturalna obligacija.

D E D N O P R A V O1. UVODNa področju dednega prava se križajo tri interesne sfere:a) interes posameznika, ki hoče (kot zapustnik) razpolagati s svojim premoženjem tudi za čas po svoji

smrti;b) interes družine, kateri je zapustnik pripadalc) interes skupnosti (posebno države), katere člana sta bila zapustnik in njegova družina.

Vloga posameznih interesnih sfer se je v toku zgodovinskega razvoja spreminjala. Kljub temu pa noben pravni red ne daje izključne prednosti enemu samemu elementu.Rimsko dedno pravo ščiti predvsem interes zapustnika. Njegove glavne značilnosti so:1. močan individualizem - intestatno delovanje pride v poštev le subsidiarno, kadar ni oporoke (na to kaže ime ab intestato). Pri razlaganju oporočnih določil se strogo upošteva zapustnikova volja. Dvomljive oporočne odredbe se skušajoobdržati v veljavi proti intestatnemu dedovanju (načelo: favor testamenti).2. velik vpliv družinske skupnosti (civilno intestatno dedovanje temelji na agnatskem sorodstvu!), ki pa postopoma popušča. Justinijanovo dedno pravo pozna samo še krvno (kognatsko) sorodstvo.3. država se le malo meša v dedno pravne zadeve, ker manjka birokratske organizacije. Upoštevanje skupnosti je vsaj sprva bolj prostovoljno kot prisilno.

102

Page 103: Zapiski Rimsko pravo

HEREDITAS - zapuščina je vse zapustnikovo premoženje, ki obsega podedljive pravice: lastnino, stvarne pravice na tuji stvari, terjatve.Dolgovi pravzaprav ne sodijo v hereditas, čeprav so pri dedovanju povezani z zapuščino in preidejo na dediča.

Delacijski razlogi - naznanitveni razlogi sta dva:1. oporoka (testamentum2. zakon (intestatno dedovanje)

I. INTESTATNO DEDOVANJECivilna dobaZnačilna zanjo je čvrsta družinska in rodovna povezaost. Kolikor umre zapustnik brez oporoke, dedujejo za njim sui heredes - dediči. Če teh ni, deduje najbližji agnat, če tega ni, pa gentili.a) Sui heredes so osebe, ki so bile pod zapustnikovo oblastjo (žena in manu, otroci - tudi posvojeni), vnuki (po umrlih oz. emancipiranih sinovih), ki so bili ob zapustnikovi smrti pod njegovo oblastjo. Sin, ki ga je oče emancipiral ni suus heres (agnatski princip).Sui heredes dedujejo po enakih deležih. Delež umrlega suusa pripade njegovim potomcem (vstopna, t.j. reprezentacijska pravica).Suus heres pridobi dediščino ipso iure (po zakonu samem) z zapustnikovo smrtjo, zato sprejema ne more zavrniti.b) Najbližji agnat je oseba, ki ni suus heres in je v sistemuagnatskega sorodstva zapustniku najbližji. Več enako oddaljenih agnatov deduje po enakih delih. Vstopne (reprezentacijske) pravice tu ni. Najbližji agnat mora pripadlo dediščino šele pridobiti. Dokler tega ne stori, ostane zapustnikovo premoženje ležeča zapuščina, ki jo sme vsakdo priposestvovati.c) Če zapustnik ni imel niti teh oseb, ki bi bile njegovi sui heredes, niti agnatskih sorodnikov, pripade

zapuščina po Zakoniku XII. plošč članom rodovne skupnosti, tj. gentilom.

Pomni: Dediščina pripade po Zakoniku XII. plošča samo enkrat. Če zapustnik nima agnatskega sorodnika, pa ta pripadle dediščine ne pridobi, ne dedujejo gentili, temveč ostane premoženje kot ležeča zapuščina.

2. PRETORSKO PRAVO - agnatsko kognatsko načelo

Pretorsko intestatno dedovanje (bonorum possessio intestati) pomeni prehod od strogega agnatskega dedovanja civilnega prava k izključno kognatskemu načelu Justinijanovega prava. Poleg agnatskih upošteva tudi kognatske sorodnike.

Dediščina pripade večkrat. Intestatni dedič mora zanjo v določenem roku zaprositi (potomci in predniki v enem letu, ostali v 100 dneh).Intestatni dednopravni upravičenci se delijo v 4 razrede:1. otroci2. legitimi3. kognati do šestega kolena4. preživeli zakonec

1. OtrociV prvem razredu dedujejo naravni in adoptirani (posinovljeni) potomci, pa tudi naravni potomci, ki jih je zapustnik emancipiral oz. prepustil drugemu v adopcijo, pa jih je bil ta potem emancipiral. Dediščina se deli znotraj tega razrede po enakih delih (po glavah - in capita).

103

Page 104: Zapiski Rimsko pravo

V tem razredu dedujejo poleg a) otrok, ki so bili do zapustnikove smrti pod njegovo očetovsko oblastjo in so torej pridobivali zanj

(ter s tem povečevali zapustnikovo premoženje), tudib) emancipirani potomci, ki so bili svojepravni in so potemtakem pridobivali zase. Sui heredes so zato

smeli zahtevati od emancipatov, da vnesejo v zapuščino tisto premoženje, ki so ga pridobili po emancipaciji in bi ga torej ne bili imeli, ko ne bi bili emancipirani (collatio emancipati). Emancipat se je izognil kolacijski dolžnosti, če ni dedoval. Kolacija se je izvršila samo na zahtevo. Če sui kolacije niso zahtevali, je emancipat lahko dedoval in hkrati obdržal svoje premoženje, ki ga je pridobil kot emancipat.Podobno kot emancipat je morala tudi hči, ki ji je oče dal doto dovoliti, da so ji le-to vračunali v njen intestatni dedni delež.

2. LegitimiČe niso zaprosili za bonorum possessio upravičenci prvega razreda, je pretor na prošnjo dovolil dedovanje osebam, ki bi bili dediči po civilnem pravu (t.j. sui heredes, najbližji agnat, gentili). Ker so imeli sui heredes možnost dedovati že v prvem razredu (otroci!), pomeni to, da se jim je dedovanje to pot že drugič odprlo (to seveda ne velja za ženo in manu, ki deduje sedaj prvič).

3. KognatiČe ne zaprosi za dediščino noben dedni upravičenec iz prvih dveh razredov, pokliče pretor k dedovanju krvne sorodnike - kognate, do šestega kolena. Odločilna pri tem, kdo bo dedoval je bila stopnja sorodstva. Bližnja je izključevala bolj oddaljeno. V tem razredu je med drugimi dedoval tudi bivši suus, ki ga je bil zapustnik prepustil drugemu v posinovitev.

4. Preživeli zakonecKadar ni zaprosil za dediščino noben dedni upravičenec iz prvih treh razredov, je smel zaprositi za dediščino preživeli zakonec, ki je do zapustnikove smrti živel z njim v veljavnem zakonu. Zakonec je bil sine manu (žena in manu je možev suus heres in deduje po pretorskem pravu v drugem razredu!).

3. Justinijanovo pravo - krvno sorodstvo

Justinijanovo pravo že v celoti temelji na krvnem sorodstvu. Agnatskega sorodstva sploh ne pozna več. Justinijanova ureditev intestatnega dedovanja obsega štiri razrede dednih upravičencev, pri čemer bližnji izključujejo bolj oddaljene:1. descendenti (potomci)2. ascendenti (predniki, pravi bratje in sestre)3. polbratje in polsestre4. ostali kognati

1. Descendenti - potomciV tem razredu dedujejo vsi zapustnikovi potomci, naravni in adoptirani oz. arogirani, pa tudi tisti, ki jih je oče prepustil drugemu v adopcijo. Ker gre za krvno sorodstvo, dedujejo v tem razredu potomci po materi in po očetu. Ne razlikuje več med osebami sui in alieni iuris.

Dediščina se v okviru tega razreda deli po glavah. Velja vstopna (reprezentacijska) pravica

2. Ascendenti - predniki, pravi bratje in sestreKadar ni potomcev dedujejo najbližji zapustnikovi predniki, njegovo bratje in sestre ter otroci (ne pa vnuki) prej umrlih bratov in sester. Vsi ti upravičenci dedujejo hkrati, drug poleg drugega.

104

Page 105: Zapiski Rimsko pravo

Bližji predniki izključujejo bolj oddaljene. Dediščina se deli in lineas, če dedujejo samo predniki (polovico dobe očetovi, polovico materini predniki). Če dedujejo zapustnikovi predniki skupaj z njegovimi brati in sestrami, se deli zapuščina po glavah. Za otroke prej umrlih bratov in sester velja vstopna (reprezentacijska) pravica.3. V tretjem razredu dedujejo osebe, ki imajo z zapustnikom skupnega samo enega prednika. Namesto umrlih polbratov ali polsester dedujejo njihovi otroci.4. Kognati po četrtem razredu niso več omejeni do šestega kolena. Dedujejo lahko tudi oddaljenejši krvni sorodniki, pri čemer pa kajpak bližnji izključujejo bolj oddaljene.OPOROČNO DEDOVANJEOporoka je enostranski pravni posel za primer smrti, s katerim si postavi zapustnik enega ali več dedičev. Postavitev dediča je predpogoj za vsako rimsko oporoko.Pogoj za napravo veljavne oporoke je bila 1.aktivna oporočna sposobnost. Veljavno je mogel testirati načeloma le dorasel rimski državljan, pater familias.Oporočne sposobnosti, kot posebne oblike poslovne sposobnosti niso imeli umobolni, preklicani zapravljivci in nedorasli (impuberes).Ženska je lahko testirala le z varuhovim sodelovanjem. Tujci, sužnji, na smrt obsojeni, deportirani itd. niso mogli napraviti veljavne oporoke.2. Pasivna oporočna sposobnost je sposobnost osebe, da je lahko veljavno postavljena za dediča, volilojemnika ali oporočnega varuha.Pasnivne oporočne sposobnosti niso imeli tujci, na smrt obsojeni, deportirani itd.Sužnja je lahko nekdo postavil za dediča samo, če mu je v oporoki hkrati podelil prostost.

Neveljavna je bila postavitev nedoločene osebe za dediča. Postavitev dediča je bila predpogoj za veljavnost oporoke.Dediča je moral postaviti oporočnik sam. Izbiro oz. določitve dediča tudi ni bilo moč prepustiti tretji osebi.- Zmota v osebi dediča povzroči ničnost oporoke. Takih

posledic seveda nima samo napačna označitev dediča.

Oporočnik lahko postavi enega ali več dedičev. Sodediči lahko dedujejo po enakih deležih, lahko pa jim zapustnik določi različne deleže.

- Dediča ni mogoče postaviti pod resolutivnim (razveznim) pogojem. (načelo: semel heres semper heres - enkrat dedič. vedno dedič).

- Nična je postavitev dediča pod nesmiselnim ali kaptatornimpogojem (če bo A dedič, bodi dedič B; A naj bo moj dedič, če me bo tudi on postavil za svojega dediča).- Nemogoči ali nedovoljeni pogoji, pod katerimi je bil

postavljen dedič, so se šteli za nezapisane. Če je dedič postavljen s končnim rokom, se šteje tudi ta za nezapisanega.

Dedič je zapustnikov vesoljni naslednik, ki deduje zapustnikovo celotno premoženje (aktiva in pasiva), ali njegov alikvotni del (polovica, tretjina itd.). Če je bil dedič postavljen na določeno stvar, se je štela taka omejitev za nezapisano. Dedič je dobil celotno dediščino (če je bil dedič samo on) oz. njen del (če je bilo več sodedičev). Po Justinijanovem pravu se štejejo dediči, ki so postavljeni na določeno stvar za volilojemnika. Ne odgovarjajo za zapustnikove dolgove in tudi ne morejo izterjevati njegovih terjatev. Kljub temu povzroče, da ne pride do intestatnega dedovanja.

105

Page 106: Zapiski Rimsko pravo

SUBSTITUCIJA - nadomestilo

Zapustnik, ki je hotel na vsak način preprečiti intestatno dedovanje, je lahko določil, kdo naj deduje, če (prvopostavljeni) dedič (institutus) ne bi dedoval. Govorimo o substituciji. Poznamo tri vrste substitucije:1. vulgarno2. pupilarno3. kvazipupilarno.

1. Vulgarna substitucijaA bodi dedič, če A ne bo dedič, bodi dedič B.Število substitutov ni bilo omejeno. Zapustnik je lahko postavil posebnega substituta vsakemu dediču, ali pa vsem skupaj istega oz. iste.Substitutu pripade dediščina, ko postane gotovo, da je postavljeni dedič (institut) ne bo pridobil.

2. Pupilarna substitucijaOče določi substituta svojemu otroku za primer, da bi ta sicer dedoval, vendar bi umrl predno bi mogel sestaviti lastno opooroko."Moj sin Ticij mi bodi dedič. Če moj sin ne bo dedič, ali če mi bo dedič, pa umre prej, predno je sam svoj varuh (t.j. pred doraslostjo), tedaj bodi dedič Sej".

S pupilarno substitucijo oče pravzaprav postavi dediča svojemu otroku. Seveda učinkuje taka postavitev le do otrokove doraslosti.

Substitut deduje, če umre otrok, ki je dedoval kot nedorasel (pupilarna substitucija), pa tudi kadar otrok sploh ne deduje za zapustnikom (vulgarna substitucija). Pupilarna substitucija potem -takem redno vsebuje tudi vulgarno.

3. Kvazipupilarna substitucijaS cesarjevim dovoljenjem je smel postaviti oporočnik substituta svojemu umobolnemu ali nememu otroku. Če je otrok ozdravil, je substitucija izgubila svojo veljavo.

OBLIKE OPOROKERazvoj poteka v smeri zmanjševanja oz. odpravljanja obličnosti pri napravi oporoke.

a) Civilno pravoNajstarejša oblika oporoke je oporoka pred komiciji. To pravzaprav še ni oporoka v pravem pomenu besede, pač pa način, kako si nekdo, ki nima suus heresa, le-tega zagotovi s posinovitvijo.

Pravi oporoki sta tako šele mancipacijska oporoka ter oporoka per aes et libram. Oporočnik v resnici (mancipacijska) oz. navidezno (per aes et libram) odsvoji svoje premoženje svojemu zaupniku in mu ustno naroči, kako naj ga porazdeli po njegovi smrti. Tako ustno naročilo postopoma zamenja listina, v kateri določi zapustnik dediča, uredi volila itd. Odsvojitev postane gola formalnost. Težišče se v celoti prenese na oporočno listino. Pet prič, ki sodelujejo pri mancipaciji, listino navadno podpiše in pritisne nanjo svoje pečate, iz česar je jasno razvidno na čem je poudarek.Posebna pravila veljajo za sestavo vojaške oporoke.

b) Pretorska bonorum possessioPretor ne zahteva več mancipacijske odsvojitve premočenja, ki je postala medtem čista formalnost. Bonorum possessio zagotavlja dediču, ki bo predložil oporočno listino s pečati zadostnega števila prič

106

Page 107: Zapiski Rimsko pravo

(navadno 7). Tak "pretorski" dedič pa se nasproti dediču, ki izpolnjuje civilne formalnosti, uveljavi šele postopoma. Prvotno ima civilni dedič vedno prednost pred njim.

c) Postklasično pravoPostklasično pravo odpravi mancipacijo premoženja in besedne obličnosti pri sestavi oporoke.1. Oporoka je lahko ustna ali pismena. Obakrat je potrebno sodelovanje prič. V zahodni polovici cesarstva se vrh tega pojavi tim halografna (lastnoročna) oporoka: oporočnik mora oporoko lastnoročno napisati in podpisati. Sodelovanje prič tu ni potrebno.2. Nekako v petem stoletju se pojavi javna oporoka pred oblastjo (testamentum apud acta conditum).

Posebna pravila za sestavo oporoke veljajo, če je oporočnik slep oz. gluhonem. Poenostavljeni postopek velja za oporoko,

ki se sestavi na deželi, v času epidemije, dalje pri oporokahstaršev, ki postavljajo za dediče svoje otroke oz. pri sestavi vojaške oporoke.

Neveljavne oporokeOporoka je lahko nična (že od vsega začetka), lahko pa postane naknadno neveljavna.

1. Nična je oporoka, če pri njeni sestavi niso bile izpolnjene vse formalne (obličnosti) ou. materialne predpostavke (oporočna sposobnost, prezrtje itd.).

2. Naknadno neveljavna je oporoka:- če jo oporočnik razveljavi - praviloma se razveljavi s tem,

da oporočnik sestavi drugo. Slučajno uničenje oporočne listine samo po sebi ne prepreči oporočnega dedovanja, ampak le otežkoči dokazovanje. Šele po Justinijanovem pravu je mogoče oporoko enostavno preklicati pred sodiščem ali pred tremi pričami, vendar najprej deset leto po sestavi oporoke.

- če zadene oporočnika capitis deminutio - to ne velja za oporoko Rimljana, ki je umrl v vojnem ujetništvu. Po posebni zakonski normi se namreč fingira, da je Rimljan v trenutku, ko je padel v vojno ujetništvo, umrl (sicer bi njegovi potomci ne mogli dedovati za njim).

- če nihče od dedičev ne pridobi dediščine - dediči so bodisipomrli pred zapustnikom ali pa niso hoteli oz. mogli pridobiti dediščine (ob zapustnikovi smrti niso bili pasivno dedno sposobni). Oporoka ostane torej formalno v veljavi, izostane samo njena dejanska izvršitev.

NUJNO DEDOVANJE

1. Formalno nujno dedovanjeRimljan je smel načelno postaviti za svojega oporočnega dediča kogar koli. Njegovo oporočno prostost je omejevala le dolžnost, da osebe, ki bi bile njegovi sui heredes (naravni in adoptirani oz. arogirani otroci, vnuki prej umrlih sinov in potestate ter žena in snaha in manu) v oporoki omeni, tj. postavi za dediča (na poljubno velik dedni delež) ali razdedini. Ni pa jih smel prezreti, tj. v oporoki sploh ne omeniti.

- Če je oporočnik prezrl sina (razdediniti ga je mogel le poimensko), je to povzročilo ničnost oporoke in je takoprišlo do intestatnega dedovanja.

- Če je bil prezrt kak drug suus heres, je dobil primeren delež (enak delež z ostalimi sui oz. polovico skupnega deleže

107

Page 108: Zapiski Rimsko pravo

zunanjih dedičev).

Formalna nujna dedna pravica je potemtakem pravica zapustnikovih sui heredes do upoštevanja oz. omembe v oporoki.

- Pretorsko pravo razširi krog upravičencev na vse zapustnikovepotomce, ne glede na to, ali so pod njegovo oblstjo ali ne.

- Po Justinijanovem pravu povzroči vsako prezrtje (tudi če je prezrta ženska) neveljavnost oporoke.

2. Materialno nujno dedovanjeMaterialna nujna dedna pravica je pravica določenih oseb do izpodbijanja oporoke, če se jih oporočnik ni spomnil s primerno naklonitvijo. Oporoko je bilo moč izpodbijati kot neprimerno s posebno tožbo: QUERELA INOFFICIOSI TESTAMENTI.Pravico do izpodbijanja so imeli načeloma le zapustnikovi najbližji svojci: potomci, predniki, bratje, sestre, vendar zadnji le v določenih izjemnih pirmerih.

V konkretnem primeru je smela naperiti inoficiozno tožbo samo oseba, ki bi dedovala kot intestatni dedič (civilni ali pretorsi), ko bi bil zapustnik umrl brez oporoke. (To pomeni, da niso smeli naperiti tožbe predniki, če so bili še živi zapustnikovi otroci). Tožnik je zahteval z inoficiozno tožbo razveljavitev oporoke (v celoti ali delno) in uvedbo intestatnega dedovanja. Oporoke pa ni smel izpodbijati, če mu je oporočnik naklonil vsaj četrtino premoženja, ki bi ga bil dobil, ko bi prišlo do intestatnega dedovanja. Nujni delež znaša potemtakem 1/4 (po Justninijanovem pravu 1/3 oz. polovico) intestatnega deleža. Inoficiozna tožba je zastarala v dveh, po Justinijanovem pravu v petih letih. Če je tožnik tožbo izgubil, je kot nevreden izgubil tudi vse eventuelne oporočne naklonitve.

PRIDOBITEV DEDIŠČINE

Dediščina pripade dediču (delatu), ko zapustnik umre oz. ko se izpolni pogoj pod katerim je bil dedič postavljen.Dedič mora biti dedno sposoben od pripada do pridobitve dediščine. Oporočni dedič mora imeti vrh tega tudi oporočno pasivno sposobnost že ob sestavi oporoke. Avgustova zakonodaja je dodala k temu še nov pogoj: dedič mora biti capax, tj. sposoben pirdobiti dediščino (isto velja za volilojemnika) v tenutku, ko pridobi konkretno dedno naklonitev (ne pa že bo sestavi oporoke oz. ob pripadu dediščine). Po Avgustovi zakonodaji ni mogla ničesar pridobiti neporočena oseba (moški med 25. in 60, ženska med 20. in 50. letom starosti), samo polovico naklonitve pa sicer poročena oseba, ki je bila brez otrok.Za pridobitev dediščine je le izjemoma, če je zapustnik tako zahteval, potreben poseben obličen akt - cretio. Običajno zadostujejo za pridobitev sklepčna - konkludentna dejanja: dedič začne nastopati kot dedič - začne z gospodarskimi ukrepi itd. (pro herede gestio).Zunanji dedič ni pridobil dediščine takoj ob pripadu. Ker so imeli zapustnikovi upniki interes na tem, da vedo, ali bo dediščino pridobil ali ne, so ga smeli to vprašati pred pretorjem. Dedičev odgovor pred pretorjem je bil nepreklicen. Zato je pretor lahko dovolil dediču rok za premislek (deliberacijski rok - spatium deliberandi), ki je znašal 100 dni do 9 mesecev.

In iure cessio dediščine - odstop dediščine

Po civilnem pravu je smel najbližji agnat (ne pa suus heres, ki je pridobil dediščino že ob pripadu, niti oporočni dedič, ker bi nasprotnem primeru on določil dediča) z in iure cessio prenesti pripadlo, pa še ne pridobljeno dediščino na tretjo osebo. Pridobitelj je pridobil s tem enak položaj, kot da bi bil sam

108

Page 109: Zapiski Rimsko pravo

dedič.

Z in iure cessio je bilo moč prenesti tudi že pridobljeno dediščino. V takem primeru se je kajprak prenesla na pridobitelja samo lastnina na stvareh. Glede dolgov in terjatev je bil še naprej zavezan in opravičen dedič (odsvojitelj).

Odklonitev dediščine

Dedič je mogel pripadlo dediščino odkloniti. Odklonitev je bila vedno dokončna. Za odklonitev so šteli tudi, če delat v deliberacijskem roku dediščine ni pridobil.

Transmisija dediščine = dediščino dobijo delatovi dedičiV določenih izjemnih primerih so mogli pridobiti pripadlo dediščino, pri kateri je delat umrl še predno jo je pridobil, njegovi (delatovi) dediči. Govorimo o podedovanju dednega pripada oz. o transmisiji.

Do transmisije je prišlo običajno takra, kadar je delat umrl predno bi bil mogel pridobiti dediščino. Do tega je moralo priti brez njegovo krivde (npr. odsotnost po državnih poslih). Pripad dediščine (če je bil umrli edini dedič) oz. njenega dela (če je bilo več sodedičev) so v takem primeru podedovali delatovi dediči.Kljub temu je ostala transmisija omejena na izjemne primere.

Akrescenca - prirast dediščine

Če med več sodediči eden ne deduje, ostane njegov delež prost. Kolikor ne pride do transmisije oz. mu oporočnik ni določil substituta, pride do akrescence (prirasta): prosti delež priraste deležem ostalih sodedičev.Do akrescence pride ipso iure, brez prošnje ali predloga. Vsekakor pa priraste prosti delež z vsemi obremenitvami.

Collatio - štetjeO tem smo govorili že v zvezi s pretorskim intestatnim dedovanjem. Svojepravni (emancipirani) potomci so vnesli v zapuščino tisto premoženje, ki so ga pridobili po emancipaciji - kolacijska dolžnost. Kolacija se je izvršila na zahtevo sui heredes.

Pravne posledice pridobitve dediščine

Dedič je zapustnikov vesoljni naslednik. S pridobitvijo dediščine postane lastnik vseh zapustnikovih stvrari in nosilec vseh stvarnih pravic (npr. služnosti). Pridobitev se izvrši naenkrat in brez posebnih pridobitnih načinov. S pridobitvijo confusione ugasnejo eventuelne medsebojne služnosti oz. zastavne pravice. Najkasneje po pretorskem pravu preidejo na dediče tudi zapustnikovi dolgovi in terjatve, ki so bile prvotno najbrž nepodedljive.

Več sodedičevVsak izmed več sodediče je načelno zapustnikov vesoljni naslednik. Zato postanejo sodediči solastniki zapuščinskih stvari. Na njih pridobe miselne deleže. Vendar pa sme vsak sodedič zahtevati s posebno delitveno tožbo delitev skupnega premoženja (ACTIO FAMILIAE ERCISCUNDAE). Predmet delitve so le zapuščinske stvari. Terjatve in dolgovi se porazdele med sodediče sorazmerno z njihovimi dednimi deleži ipso iure s samo pridobitvijo dediščine.

Omejitve dedičeve odgovornosti za dolgove

109

Page 110: Zapiski Rimsko pravo

Dedič je bil zapustnikov vesoljni naslednik. Kot tak je samo nadaljeval zapustnikovo pravno eksistenco. Iz tega pa sledi, da so prešli nanj tudi zapuščinski dolgovi in terjatve,razen seveda tisti, ki so kot strogo osebni ugasnili z zapustnikovo smrtjo (npr. penalne obveznosti).Dedič je odgovarjal za zapustnikove dolgove z vsem svojim premoženjem - z lastnim in s podedovanim, ki se s pridobitvijo dediščine zlijeta v eno. Pridobitev pasivne dediščine je bila lahko za dediča usodna. Z druge strani pa so ostali upniki aktivne zapuščine pogosto nepoplačani, če je bil dedič prezadolžen.Da bi se bilo moč izogniti takim in podobnim nevšečnostim, je pretor uvedel štiri pravne dobrote, s katerimi se omejuje dedičeva odgovornost za zapustnikove dolgove:

1. Beneficium abstinendi - vzdržanje dedovanja

Suus heres je pridobil dediščino v hipu, ko mu je pripadla, tj. ob zapustnikovi smrti. Dediščini se ni mogel odpovedati. Pač pa je pretor na osnovi posebne pravne dobrote zavrnil tožbe zapuščinskih upnikov zoper takega dediča, če se je vzdržal vsakega vtikanja v dediščinske zadeve.dediču za to pravno dobroto ni bilo treba zaprositi, ampak jo je pretor naklonil dediču, ki je dokazal, da si ni vtikal v dediščinske zadeve. Dejansko se je torej suus heres s pomočjo te dobrote vzdržal dedovanja. Zato je lahko v takem primeru dedoval substitut oz. je prišlo do zapuščinskega konkurza. Po justinijanovem pravu je smel dedič, ki se je bil vzdržal, še tri leta po tem pridobiti dediščino. Dedič, ki se je vzdržal dediščine, ni mogel uveljavljati nobenih dediščinskih pravic. Lahko pa je pridobil volilo.

2. Commodatum separationis - ločitev podedovanega in pridobljenega premoženja dediča

Suženj, ki je bil z oporoko osvobojen in postavljen za dediča, se ni mogel odpovedati dediščini. Če pa se ni vtikal v dediščinske zadeve, ga je pretor varoval, da ni odgovarjal za zapustnikove dolgove s premoženjem, ki ga je pridobil kot svoboden človek. Na osnovi te pravne dobrote, ki ločuje na novo pridobljeno premoženje od podedovanega (commodum separationis) je prišlo do enakega položaja, kakor če bi se bil osvobojenec vzdržal dedovanja (praktično se tega kajpak ni mogel v celoti vzdržavi, ker je bil z oporoko pridobil prostost).

3. Beneficium separationis - ločitev dediščine od prezadolženega premoženja dediča

Na zahtevo zapuščinskih upnikov je mogel pretor dovoliti ločitev dediščine od premoženja prezadolženega dediča. Ker bi se z dedovanjem obe premoženji združili, bo ostali upniki zaradi dedičeve prezadolženosti brez poplačila. Če so upniki dosegli ločitev premočenj (benificium separationis) niso moglo, kadar dediščina ni zadostvovala za poplačilo vseh

njihovih terjatev, kasneje ničesar več zahtevati od dediča. Ločitve ni mogel zahtevati upnik, ki je dobil od dediča kako zastavo, sprejel poroka oz. sklenil z njim poravnavo.Ločitev je bilo, po Justinijanovem pravu, mogoče zahtevati pet let.

4. Beneficium inentarii - popis premoženja

Pri beneficium abstinendi se je moral dedič odpovedati dediščini, če se je hotel izogniti svoji odgovornosti za dediščinske dolgove. Po Justinijanovem pravu pa je bilo mogoče omejiti dedičevo odgovornost na vrednost dediščine.Dedič je še vedno odgovarjal z vsem svojim premoženjem, vendar omejeno - do višine vrednosti zapuščine.

110

Page 111: Zapiski Rimsko pravo

Do tega je prišlo, če je dedič napravil popis (inventar) zapuščine. S popisovanjem je moral začeti v 30 dneh, ko je izvedel, da mu je dediščina pripadla, in ga končati v nadaljnjih 60 dneh (v izjemnih primerih v enem letu). Popis je moral opraviti s sodelovanjem notarja,povabiti je moral upnike, če niso hoteli ali mogli priti je moral dobiti priče.Če je dedič pri popisovanju zapuščinskega premoženja zagrešil kako nepoštenost, je moral povrniti dvojno.

Te pravne dobrote ni mogel uveljavljati dedič, ki je pred pridobitvijo dediščine zaprosil za deliberacijski rok.

Hereditatis petitio - dedičeva tožba

Svojo dedno pravico je uveljavljal dedič pred centumviralnim sodiščem s posebno stvarno pravno tožbo: hereditatis petitio. Tožba je zelo podobna reivindikaciji. Aktivno legitimiranj zanjo je bil civilni dedič, pasivno pa tisti, ki je posedoval vso dediščino, njen del ali posamezno dediščinsko stvar, pa glede tega tožniku ni pripoznaval dedne pravice. (Če bi mu ne oporekal dedne pravice, temveč bi oporekal zapustnikovo in s tem tudi dedičevo lastninsko pravico na sporni stvari, bi moral dedič tožiti z reivindikacijo).Tožba je vsebovala restitutorno klavzulo.Toženčeva odgovornost za dediščinske stvari glede katerih je tekla pravda, vprašanje plodov in potroškov - se je presojala po zgledu oz. podobno kot pri reivindikaciji.

Hereditatis petitio je stvarnopravna tožba neposedujočega civilnega dediča zoper osebo, ki je posedovala dediščino oz. kak del dediščinskega premoženja v prepričanju, da je sama dedič.

Dediščina brez dedičaČe je ostala dediščina brez dediča, so na predlog dediščinskih upnikov uvedli zapuščinski konkurz.Po Avgustovi zakonodaji je zapuščina kot caducum (tj. brez lastnika) pripadla državi. Fiskus je pri tem poplačal zapuščinske upnike samo takrat, ko je bila zapuščina aktivna. Pasivno zapuščino je v celoti prepustil upnikom, da so izvedli konkurz.

V določenih primerih dedič ni smel obdržati pripadli in že pridobljene dediščine. Do tega je prišlo:1. če se je hudo pregrešil zoper zapustnika (če ga je zapustil kot umobolniega ali v ujetništvu, če je

zakrivil njegovo smrt, itd.);2. če se je pregrešil zoper oporoko (neutemeljeno jo je npr. izpodbijal s querela inofficiosi testamenti)3. če se je pregrešil zoper določen pravni predpis (dediščino je prepustil osebi, ki je bila incapax).

VOLILA

Volilo je enostranska poslednjevoljna oporočnikova odredba, s katero nakloni neki osebi (legatarju, volilojemniku) neko premoženjsko naklonitev.Volilojemnik je zapustnikov singularni pravni naslednik. Za dediščinske dolgove zato ne odgovarja.Volilo je mogoče odrediti le v oporoki. Volilojemnik mora biti pasivno oporočno sposoben. Zapustnik mu lahko postavi substituta.

Vrste volil- vindikacijski legat- damnacijski legat- legat sinendi modo

111

Page 112: Zapiski Rimsko pravo

Predmet volil - vse kar je v pravnem prometu.Obširneje glej pri volilih spredaj.

FIDEIKOMISIFideikomis je bil sprva brezoblična oporočnikova prošnja, s katero je prosil dediča, legatarja ali fideikomisarja, da naj določeni osebi nakloni neko dajatev ali storitev. Oseba, ki ji je fideikomis namenjen se imenuje fideikomisar, oseba, ki ji je bil naložen pa fiduciar.Fiduciar je lahko vsakdo, ki je iz zapuščine kaj dobil, torej tudi intestatni dedič, obdarjenec za primer smrti in celo fiskus.

Predmet fideikomisa je lahko posamezna stvar, neka storitev (npr. oprostitev sužnja) ali prepustitev celotne dediščine (vesoljni fideikomis).Zapustnik lahko postavi fideikomisarju substituta. Pri fideikomisu je mogoča selo fideikomisorična substitucija: prvemu fideikomisarju je naloženo, da naj predmet fideikomisa po določenem času prenese na novega fideikomisarja. Do tega je lahko prihajalo v okviru iste družine (fideicomissum familiae relictum - v korist družine), ni pa to nujno.Fideikomisorična substitucija, s katero je mogoče obremeniti dediča dejansko razveljavlja pravilo "semel heres semper heres".

Odreditev fideikomisa ni vezana na nobeno obličost. Po Justinijanovem pravu je mogoč celo ustni (oralni) fideikomis.

Pri vesoljnem fideikomisu nastane problem dediščinskih dolgov in terjatev, ki ne pridejo na fideikomisarja in bremene še naprej dediča (fiduciarja).Po Justinijanovem pravu je vesoljni fideikomisar tudi vesoljni zapustnikov naslednik. Justinijanovo pravo tudi praktično izenači legate in fideikomise.

112