ZA TISKANJE DIPLOMA › PEF › EDIPLOME › DIPLOMSKE_NALOGE › ... · We described poetry and storytelling in more detail. The empirical part presents the familiarizing of the

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

DIPLOMSKA NALOGA

ŠPELA ČOP

KOPER 2016

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Visokošolski strokovni študijski program

Predšolska vzgoja

Diplomska naloga

SLOVSTVENA FOLKLORA V PREDŠOLSKEM

OBDOBJU

Špela Čop

Koper 2016

Mentorica:

izr. prof. dr. Vida Medved Udovič

ZAHVALA

Najlepše se zahvaljujem vsem, ki so pomagali pri nastanku diplomske naloge.

Predvsem se zahvaljujem izr. prof. dr. Vidi Medved Udovič za ves trud in vložen čas,

za vse odgovore na moja neskončna vprašanja in potrpljenje, za nasvete, pomoč,

spodbudo in strokovna usmerjanja. Zahvala gre tudi vzgojiteljicama Vrtca Bled, Jelki

Kolman in Tanji Tavčar, za sodelovanje, pomoč in ideje. Prav tako najlepša hvala

pomočnici Vrtca Bled, Karmen Rosi, ki je v najstarejši skupini pomagala pri izvedbi

vseh dejavnosti in pri zbiranju gradiva. Velika zahvala gre tudi strokovnemu kadru

Vrtca Bled in njihovim skupinam, ki so sodelovali na proslavi ob prazniku občine Bled in

so s svojim nastopom obogatili program ter pripomogli k izvedbi dramatizacije

pripovedke o nastanku blejskega jezera. Posebna zahvala gre mojima staršema, ki sta

mene in brata popeljala v čudoviti svet pravljic in pripovedk ter nas naučila ceniti

slovensko ljudsko izročilo. Za vso čustveno podporo, motivacijo in ker po vseh letih

niso nehali verjeti vame, pa gre zahvala moji družini: staršema Toniju in Marjeti,

bratoma Mihu in Jaku ter mojemu Andreju. Hvala tudi sinu Aljažu, ki se je pridno igral z

drugimi, medtem ko je mami sedela za računalnikom.

Najlepša hvala vsem.

IZJAVA O AVTORSTVU

Podpisana Špela Čop, študentka visokošolskega strokovnega študijskega

programa Predšolska vzgoja,

izjavljam,

da je diplomska naloga z naslovom Slovstvena folklora v predšolskem obdobju

- rezultat lastnega raziskovalnega dela,

- so rezultati korektno navedeni in

- nisem kršila pravic intelektualne lastnine drugih.

Podpis:

_____________________

V Kopru, dne

IZVLEČEK

Otroci so danes z vseh strani zasičeni s tujimi mediji in vizualnimi sporočili.

Ljudska pravljica, pesem, igra tako živijo le še redko kje. V diplomski nalogi smo

raziskovali vprašanja, če otroci danes še kažejo interes za sprejemanje slovstvene

folklore in ali lahko z igro vlog oživijo like iz slovstvene folklore domačega kraja. V

teoretičnem delu smo na temelju izbrane literature opisali pojem slovstvena folklora in

predstavili folklorne vzorce s poudarkom na tistih, ki so primerni za otroke v

predšolskem obdobju. Podrobneje smo opisali pesništvo in pripovedništvo. V

empiričnem delu pa smo predstavili seznanjanje otrok z ljudskim izročilom, liki iz

ljudskega izročila (pastirčki in pastirice) in pripravo na nastop ob občinskem prazniku,

kjer je bila rdeča nit gorenjska pripovedka Legenda o nastanku blejskega jezera.

Ugotovili smo, da otroci z veseljem oživijo in se vživijo v like iz slovstvene folklore.

Ključne besede: slovenska slovstvena folklora, otroški folklorni obrazci, ljudsko

izročilo, pesništvo, pripovedništvo, gorenjska pripovedka, oživljanje likov.

ABSTRACT

Literary folklore in the preeschool period

Today children are saturated with foreign media and visual messages. Due to this

folk tales, songs and games are only rarely found. In this diploma thesis we researched

two questions: do children of today still show any interest in accepting oral folklore, and

can they, through role play, bring the oral folklore characters of their local area to life. In

the theoretical part we described the term oral folklore with the help of the chosen

literature, and presented folklore patterns with the emphasis on the ones appropriate

for pre-school children. We described poetry and storytelling in more detail. The

empirical part presents the familiarizing of the children with the oral folklore, the

characters from the folk tradition (shepherds and shepherdesses) and preparation for a

performance at municipal holiday, where the leitmotiv was the Gorenjska folk tale The

Legend about the Creation of Lake Bled. We established that the children love bringing

these oral folklore characters to life and easily empathise with them.

Key words: Slovene oral folklore, children’s folklore forms, folk tradition, poetry,

storytelling, Gorenjska folk tale, empathising with characters.

KAZALO VSEBINE

1 UVOD .................................................................................................................... 1

2 ZGODOVINSKI ORIS SLOVENSKE SLOVSTVENE FOLKLORE ...................... 2

3 TEORIJA O SLOVENSKI SLOVSTVENI FOLKLORI .......................................... 4

3.1. Pojem ............................................................................................................ 4

3.2 Razločevanje med slovstveno folkloro in literaturo ....................................... 5

3.3 Folklorni dogodek ........................................................................................... 6

3.4 Folklorni obrazci ............................................................................................. 6

3.4.1. Pregovori, uganke, zagovori, molitve ..................................................... 6

3.5 Otroški folklorni obrazci .................................................................................. 7

3.6 Pesništvo ........................................................................................................ 8

3.6.2. Lirske pesmi ......................................................................................... 10

3.7. Pripovedništvo ............................................................................................. 11

3.7.1. Značilnost ljudske pravljice .................................................................. 11

3.7.2 Pomen pravljic za otroke v predšolskem obdobju ................................ 13

4 EMPIRIČNI DEL ................................................................................................. 17

4.1 Raziskovalni problem, namen, cilj in hipoteza diplomske naloge ............... 17

4.2 Metodologija ................................................................................................. 17

V nadaljevanju smo predstavili raziskovalno metodo, raziskovalni vzorec,

pripomočke in postopke zbiranja podatkov. ................................................... 17

4.2.1 Raziskovalna metoda ............................................................................ 17

4.2.2 Raziskovalni vzorec............................................................................... 18

4.2.3 Pripomočki ............................................................................................. 18

4.2.4 Postopek zbiranja podatkov .................................................................. 18

4.2.5 Postopek obdelave podatkov ................................................................ 24

4.2.6 Rezultati in razprava.............................................................................. 24

5 SKLEPNE UGOTOVITVE .................................................................................. 26

6 LITERATURA IN VIRI ......................................................................................... 28

7 PRILOGA ............................................................................................................ 29

KAZALO SLIK

Slika 1: Pastirček in pastirica začneta s pripovedovanjem legende............................... 19

Slika 2: Najmlajši otroci pogumno vijejo kačo po odru ................................................... 20

Slika 3: Napravljeni v pastirčke in pastirice smo prav čudoviti ....................................... 20

Slika 4: Vile plešejo na travniku, pastirček pa mirno spi ................................................ 21

Slika 5: Pastirčki s svojimi ovcami .................................................................................. 22

Slika 6: Glasno prepevanje slovenske ljudske pesmi Izidor ovčice pasel ..................... 22

Slika 7: Vile prosijo pastirčke, da ogradijo njihovo travo ................................................ 23

Slika 8: Nastanek Blejskega otoka ................................................................................. 23

Čop, Špela (2016): Slovstvena folklora v predšolskem obdobju. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.

1

1 UVOD

Pravljice so izredno pomembne za otroka in njegovo otroštvo. Pomembno je, da

mu beremo veliko pravljic v otroštvu, saj s tem razvijamo njegovo inteligenco,

domišljijo, osebnost in spodbujamo notranje zorenje. Če želimo, da bo obenem še

spoznaval svojo kulturo in ohranjal izročila, pa mu berimo ljudske pravljice, dodajam

sama. Za diplomsko nalogo nisem izbrala pravljic na splošno, temveč ljudske pravljice

in njihov pomen za otroke v predšolskem obdobju. Živimo v času, ko so otroci z vseh

strani obdani z modernimi in tujimi risankami, pravljicami, pesmimi. S tem se počasi

izgublja naša kultura, jezik, pozablja običaje; vse več moči se daje tujim in umetnim

delom. Sama imam to srečo, da živim v kraju, kjer ljudje še dajo nekaj na običaje, kjer

ima »domače« prednost pred »tujim«. Največjo in najpomembnejšo vlogo pri podajanju

ljudskega izročila imajo starši. Ker pa so starši danes vse bolj zaposleni in imajo manj

časa za svoje otroke kot nekoč, se ta vloga prenaša tudi na vzgojitelje. Vzgojitelj ima

vse sposobnosti, da otrokom približa slovensko slovstvo na način, ki je otrokom

zanimiv in jim vzbuja še več radovednosti in odpira želje po odkrivanju naše folklore.

Zavedam se, da iz korenin raste nov rod. Kako močne pa bodo te korenine, je odvisno

od vsakega posameznika, kako globoko zasadi drevo in mu pomaga širiti veje. Kot

pove Ljoba Jenče (2006, str. 30) o ljudskih pravljicah: »Imajo umetniško moč

prerojevanja in spominjanja, saj so sad preteklih rodov, in ker izvirajo iz pravega

vodnjaka žive vode, nas še vedno napajajo.«

V teoretičnem delu bomo kratko predstavili slovstveno folkloro s poudarkom na

tistih žanrih, ki so primerni tudi za sprejemanje slovstvene folklore v predšolskem

obdobju.

V empiričnem delu bomo opisali primer dramatizacije pripovedke o nastanku

blejskega jezera.


2

2 ZGODOVINSKI ORIS SLOVENSKE SLOVSTVENE FOLKLORE

V tem poglavju bomo spoznali motiviko slovenske slovstvene folklore, prve

zapisovalce, nastanek imena slovstvena folklora, kako se slovstvena folklora loči od

literature, kaj je folklorni dogodek in folklorne obrazce.

»Slovstvena folklora je umetnost govorjenega jezika, predvsem umetnost narečij.«

(Stanonik, 1999, str. 16). Marija Stanonik (prav tam) v uvodni razlagi pove, da o

preteklosti slovenske slovstvene folklore izvemo samo to, kar so prestregli pisani viri.

Največ je ohranjenih pesmi in jezikovnih obrazcev, različnih šeg ter pobožnih obredov v

vezani besedi. Na proste pripovedi izjemoma naletimo v rokopisih pridig, o njihovem

obstoju pa nam priča likovna umetnost. Na starih freskah in panjskih končnicah so

ohranjeni motivi, ki jih še dandanes lahko srečamo v slovenski slovstveni folklori.

Pobude za spremenjen odnos do slovstvene folklore nastanejo v Veliki Britaniji z

izdajo poezij učitelja Jamesa Macphersona, leta 1760. Na Slovenskem zgodovinar

Josip Mantuani za »prvega slovenskega folklorista« označi Marka Pohlina, ko s

Kranjsko gramatiko zaorje ledino za peto folkloro (prav tam).

V predromantiki in romantiki se je prebudilo zanimanje za slovstveno folkloro. Tako

je že Valentin Vodnik v zadnjih letih svojega življenja zapisoval in predeloval

najrazličnejše folklorne pesmi (Kotnik, 1944, v Stanonik, 1993). Prvi zapisovalec

slovenskih pravljic je bil Matevž Ravnikar – Poženčan, a so vse njegove pravljice ostale

v rokopisu. Zapisoval jih je v letih od 1838 do 1943 (prav tam).

Glavni zbiralci in izdajatelji folklornih pesmi v času romantike so bili: Andrej Smole,

Stanko Vraz in Emil Korytko. V pomoč jim je bil France Prešeren, ki pa folklornih pesmi

ni zbiral (Stanonik, 1993).

Po svojih besedah so slovstveno folkloro zapisovali tudi utemeljitelji slovenske

umetniške proze: Fran Levstik, Josip Jurčič in Janez Trdina (prav tam).

V obdobju slovenskega realizma je bilo objavljeno največ folklornega gradiva.

Najznamenitejša zbiralca slovenske slovstvene folklore sta bila Matija Valjavec in

Gašper Križnik. Valjavec velja za znanstvenega folklorista, Križnik pa za samouka, ki je

zapisoval tudi v narečju. Posebno mesto v slovstveni folkloristiki je Križnik dobil zaradi

zbiranja in zapisovanja folklornih pripovedi. Zapisal jih je več kot 200, zraven pa ostal

zvest vsebini in jeziku, saj jih je zapisoval v narečju (Stanonik, 1999).

V dobi romantike je bila pobuda za zbiranje ljudskega izročila narodnostnega

pomena za ohranjanje slovenskega jezika. Ljoba Jenče pa pove, da je njo gnala k


3

ljudskemu izročilu potreba po unikatnosti, preprostosti in naravnosti, dostojanstvu pred

cenenostjo in pozabljenjem, kdo smo in od kod naša kultura (Jenče, 2006).


4

3 TEORIJA O SLOVENSKI SLOVSTVENI FOLKLORI

V tem poglavju bomo izvedeli nekaj več o pojmu »slovstvena folklora«, o

poimenovanju (terminologiji) ter o merilih za razločevanje med slovstveno folkloro in

literaturo. Izvemo tudi, kaj sestavlja folklorni dogodek.

3.1. Pojem

Marija Stanonik (1999, str. 42–43) takole razloži pojem slovstvena folklora:

»Besedna umetnost uporablja za svoje izražanje jezikovna sredstva. Iz njenega

debla se razraščata dve veji: slovstvena folklora in literatura. Kakor je literatura

umetnost knjižnega jezika, je slovstvena folklora umetnost narečij. Vsaj v

preteklosti je bilo brez dvoma tako; zdaj, ko se meja med narečji tudi pri nas počasi

zabrisuje, je primerneje reči, da je slovstvena folklora umetnost govorjenega

jezika; tako zajamemo v definicijo tudi dela v (pokrajinskih) različicah pogovornega

jezika.«

Marija Stanonik nam tudi pove, da je slovstvena folklora prvotnejša, saj je

nastajala v času izrekanja človeške besede, v obdobju pred 100.000–13.000 leti.

Medtem ko so najstarejše svetovne literature nastale šele pred več kot štiri tisoč leti. Je

pa literatura pridobila prednost pred slovstveno folkloro predvsem zaradi pisave, ki je

pomenila materialno obstojnost (prav tam).

Za pojem slovstvena folklora še danes slišimo ime narodno blago. Uporabljali so

ga časopisi, ki so po letu 1848 izhajali v slovenščini. Izposojenko iz hrvaščine je

uporabil tudi Karel Štrekelj, najznamenitejši slovenski slovstveni folklorist. Štrekelj

pojasni, da narodno blago pomeni ustno slovstvo, v novejšem času pa se rabi tudi

angleška beseda folklore (folklora) (prav tam).

Štrekljeva zbirka Slovenske narodne pesmi (1895) je zaradi znanstvenih metod,

jasno postavljenih in doseženih ciljih ter samokritičnosti izredno pomembna zaradi

prizadevanj po ohranjanju čim bolj originalne oblike ljudskega izražanja (Stanonik,

1993).

Termin ljudsko slovstvo se je pojavil sočasno z ljudsko pesmijo (1932) (Stanonik,

1999).

Besedo folklora je prvi uporabil angleški arheolog William Thoms leta 1846 v

časopisu The Athenaeum. Najbolj se je izraz folklora utrdil kot zbirni pojem za vse vrste

umetnosti, ki se s tradicijo ohranjajo v določenih jezikovnih skupnostih.


5

Marija Stanonik nam pove, zakaj slovstvena folklora ni ne književna ali literarna;

zato ker pojem slovstvo upošteva celotno besedno umetnost, pojem literatura pa je

omejen na zapisano (Stanonik, 1999).

3.2 Razločevanje med slovstveno folkloro in literaturo

Marija Stanonik (1999) pove, da je slovstvena folklora nastajala v obdobju

oblikovanja človeške besede, literatura pa šele ob iznajdbi pisave. Ti dve veji besedne

umetnosti so ločevali glede na:

družbeno pripadnost ustvarjalcev (socialno-družbeni sloji),

način ustvarjanja (skupno, nezavedno/posamezno, teoretično ozaveščeno),

način obstajanja dela (variabilnost/stabilnost),

razmerje med izročilom in novostmi (v slovstveni folklori prevladuje izročilo, v

literaturi prevladujejo novosti)

Naslednji razločki med literaturo in slovstveno folkloro pa obstajajo že od vsega

začetka, to je način posredovanja.

Slovstvena folklora: naraven tip komunikacije (vloga oživi s poslušalcem;

pomembna hkratnost procesa podajanja in sprejemanja).

Literatura: tehničen tip komunikacije (namišljen bralec; časovno razdeljen v njen

sporočilni in sprejemajoči del).

Različice folklornih del so zato rezultat spomina, izvajalcev (vsak na svoj način) in

posledica živega stika s poslušalstvom. Izvemo, da se folklorno besedilo spreminja s

prejšnjim sprejemalcem – poslušalcem tako, da zgodbo pove naprej in s tem postane

izvajalec. Zgodbi doda osebno noto, izvaja jo na svoj način in tako se ustvarja veriga

tradicije, imenovana ustno izročilo (Stanonik, 1993; Stanonik, 1999).

Slovstvena folklora: živi na ravni jezika (obstoj besedila odvisen od sprejema

oziroma cenzure poslušalcev v določenem okolju).

Literatura: sodi na področje govora (avtor literarnega dela upošteva zahteve

okolja in se prilagodi)

Slovstvena folklora: ustni slog (pomanjševalnice, okrasni pridevki, števila …).

Literatura: z lastnimi elementi (vsebine, kompozicijski postopki, žanri …) izdela

sistem nadomeščanja, kar je izgubila v primerjavi z govorjenimi oblikami

folklornega ustvarjanja (sistem ločil členi govor in določa zvok, sintaktična

inverzija sili k določeni melodiji …) (Stanonik, 1993; Stanonik, 1999).


6

Merila za oblikovanje literature so postavila slovstveno folkloro v podrejen položaj

(prav tam; prav tam).

3.3 Folklorni dogodek

Marija Stanonik (1999) meni, da so sestavine folklornega dogodka njegove

nebesedilne sestavine. Če se osredotočimo samo na besedilo, slovstveno folkloro

izenačimo z literaturo. Zato ločimo tri ravnine slovstvene folklore, ki sestavljajo folklorni

dogodek: tekst, teksturo in kontekst.

Ravnina besedila (tekst): različice zapisov folklornega besedila.

Ravnina izvajanja (tekstura): dramska razsežnost slovstvene folklore (živa

beseda pripovedovalca ali pevca, poudarjeni gibi obraza, rok, telesa in izraz

notranjega psihičnega stanja).

Ravnina okolja in okoliščin (kontekst): družbene okoliščine, govorni položaj,

čustveni kontekst.

3.4 Folklorni obrazci

V tem poglavju predstavimo, da so folklorni obrazci najmanjše in najkrajše oblike

slovstvene folklore. So kratki, imajo ritem, beseda ima največjo težo in pomen,

uporabljajo jih razpršeni posamezniki.

3.4.1. Pregovori, uganke, zagovori, molitve

»Jabolko ne pade daleč od drevesa.« (Etbin Bojc, Pregovori in reki, Ljubljana,

1974).

Pregovori so jedrnati in domiselni, temeljijo na izkušnjah številnih rodov. Lahko so

sestavina pravljice ali pripovedke, pri basnih pa je pregovor njihov povzetek. V

vsakdanjem pogovoru jih lahko uporabljamo z okrasnim namenom, za podkrepitev

lastne misli ali za relativiziranje, ko izražamo splošno resnico (Stanonik, 1993, str. 83).

Najstarejša zbirka pregovorov je ohranjena v slovnici (1777) in slovarju (1789) Ožbalta

Gutsmana iz Koroške.

»Slepec jo je videl, hromi je tekel za njo, nagi pa jo je vtaknil v žep.« (Darinka

Petkovšek, Slovenske uganke, Ljubljana, 1978).


7

Za uganko velja, da je na meji s poezijo, čeprav je zgoščena le v eno poved.

Uganka bistri um, krepi domišljijo in bogati predstave. V starodavnih pravljicah je

osrednji motiv prav reševanje ugank. So osamosvojen žanr slovstvene folklore in so

predvsem družabna igra. Prvi je samostojno knjižico slovenskih ugank izdal Marko

Pohlin v obdobju razsvetljenstva.

Zarotitev zoper krvavenje »Neni mlinar, oče mlinar, sin mlinar. Kakor se bodo trije

mlinarji ustavili pred nebeškimi vrati, takoj naj se ti ustavi kri, pomagaj Bog oča, Sin in

sveti Duh.« (Vinko Mӧ derndorfer, Ljudska medicina pri Slovencih, Ljubljana, 1964).

Ta žanr slovstvene folklore pri prenašanju zahteva veliko doslednost. V slovenski

duhovni kulturi so imeli zagovori predvsem obrambno čarovno vlogo. Temeljna naloga

je zdravljenje z besedami. O zagovorih ne vemo veliko, saj so bili ljudje prepričani, da

bolj delujejo, če ostanejo skrivnost, saj s tem obdržijo čarovno moč. Najstarejši zapisi

zagovorov so iz let 1646 in 1720, največ sta jih zbrala Vinko Mӧ derndorfer (Ljudska

medicina pri Slovencih, Ljubljana, 1964) in Milan Dolenc (Zagovori v slovenski ljudski

medicini, Ljubljana, 1999).

»Glavica mi je zaspana, posteljica že postlana. Bog mi daj pomoč, ate, mama,

lahko noč!« (Vilko Novak, Slovenske ljudske molitve, Ljubljana, 1983).

Molitve so v okviru slovstvene folklore na robu religije. Kot folklorni žanr jih

obravnavajo zaradi sprejemanja in širjenja med ljudmi, zaradi ustnega izročila ter

zaradi tesne vezi s človekom. Poznamo tudi obredna besedila (prošnje, blagoslovi,

zahvale) kot del delovnih šeg (Stanonik, 1999).

3.5 Otroški folklorni obrazci

To je ime za besedila, ki živijo predvsem med otroki: vabljivke (starši z njimi vabijo

otroke jest in spat), voščilnice, izštevanke, nagajivke, zmerljivke, zbadljivke in druga

ritmizirana besedila (otroci kličejo murna, nagovarjajo pikapolonico) (Stanonik, 1993).

»V njih se svojevrstno družita resnični svet narave in odraslih ter domišljijski in

naivni otroški svet s svojo posebno poetiko.« (Stanonik, 1999, str. 94).

To folkloro po mnenju Marije Stanonik (1999) napajajo trije viri:

besedila, ki jih ustvarjajo odrasli za otroke,

pojavi, ki so v življenju odraslih izgubili svojo vlogo,

besedila otrok samih.


8

Glavna lastnost otroških folklornih obrazcev je, da jih prenašajo in sooblikujejo

otroci (sami odločijo, kaj je za njih zanimivo in kaj ne). Največji pomen v otroški

slovstveni folklori so pesmi (ritmične ali pete). Motivika v pesmih odkriva družbene

razmere, poudarja povezanost z naravo in življenjem v neformalnih skupinah (med

pastirji). Bolj kot socialna zaznamovanost slovenskega otroka v preteklosti, prihajajo do

izraza njihova zabavnost, smešnost in komičnost. Otroško folklorno besedilo moramo

razumeti predvsem kot igro in ne kot pripoved. Po svoji prvotni vlogi pa so ta besedila

izrazito skupinska, saj so namenjena skupni zabavi otrok. Otroški verzi pa postanejo

tudi uporabni za vajo v govorni spretnosti, diferencirajo zvoke, pomagajo navajati na

red, krepijo opazovalni dar v spoznavanju rastlinskega in živalskega sveta in

ravnovesje osebnosti otroka (prav tam).

»Trikule trakule buc buc buc, v kotu štreno prede muc, kuža se na gosko krega,

goska se smeji mu z brega: ga ga ga ga ga ga ga, zdaj bo račka mižat šla.« (Roman

Gašperin, Zvonko Čoh, Enci benci na kamenci, Ljubljana, 2012).

3.6 Pesništvo

V tem poglavju spoznamo, katere vrste pesmi slovstvena folklora pozna, kako jih

loči ter njihove lastnosti in značilnosti.

Marko Terseglav v uvodni besedi v knjigi Slovenske ljudske pesmi pove, da ljudski

ustvarjalnosti ni cilj estetika, ampak funkcionalnost, ki je vpeta v življenjski oziroma

etnološki kontekst. Jezik v ljudski pesmi odseva življenjsko resničnost, saj nastane v

družbenem in geografskem okolju, iz katerega črpa živo govorico. Zato vsebuje

dialektizme in besede, ki živijo v neki skupnosti. Izvemo še, da je v družbenem in

kulturnem življenju nek narod prepoznaven prav zaradi svoje dediščine, zaradi ljudske

kulture. Na prvem mestu je prav gotovo ljudsko pesništvo, ki najjasneje izraža

identiteto in samosvojost (Terseglav, 1999).

Pesništvo je že od nekdaj najdragocenejše področje slovstvene in glasbene

folklore. Za oblike pesništva je značilno, da prevlada melodija; ker pesem meri na

čustva, je napev pogosto učinkovitejši kot besedilo; pri aktualizaciji pesmi načelno

sodelujejo vsi udeleženci.

Za folklorno pesem je najpomembneje to, da jo je ljudstvo na vsem jezikovnem

ozemlju ali le na delu tega ozemlja po ustnem izročilu, s petjem iz spomina, sprejelo za

svojo, jo daljšo dobo pelo, po svoje spreminjalo in tako prilagajalo svojemu okusu in

slogu, kar morda počne še dandanes (Stanonik, 1999).


9

Valens Vodušek je oblikoval definicijo, v kateri pove, da ljudska pesem zajema vse

pesemske pojave, za katere je pri nastajanju značilna spontana, nezavedno

premišljena dejavnost in da njeno trdoživost dokazujejo pesmi, ki so se ohranjale

stoletja.

Ustni slog zahteva vse vrste ponavljanja (stalne pridevke, ustaljene besedne

zveze). Jezik folklorne pesmi odseva krajevne in etnične posebnosti. Stalne besedne

zveze, verzi ali kitice so slogovne sestavine, ki se v folklorni pesmi pojavljajo v različnih

zvezah, tako da lahko govorimo o potujočih verzih in kiticah. Jezik v slovenskih ljudskih

pesmih je vmesna stopnja med narečno in knjižno slovenščino. Izražanje v pesmih je

neposredno in stvarno, polno prispodob in stalnih besednih zvez, povedi si sledijo

priredno, primere so razumljive in kratke, okrasni pridevki tipični (zeleni gozd, črni vran,

bela lilija). Veliko več kot pretiravanja, v pesmih najdemo pomanjševalnice, ki

največkrat izražajo naklonjenost do narave, človeka, živali ali stvari. Pogoste so tudi

inverzije. V pesmih je pogosto ponavljanje (Tiho, tiho; Le vlec, le vlec), značilni so

ustaljeni začetki pesmi in priljubljena ljudska števila (tri, sedem, devet). Po najnovejših

folklorističnih dognanjih je verzifikacija slovenskih pesmi na načelu silabičnosti (številu

zlogov v verzih), najmanj štiri in največ deset. V pétem besedilu rima ni nujna, zato je

starejša slovenska folklorna pesem ni poznala (prav tam).

3.6.1 Pripovedne pesmi

Pripovedne pesmi so se v svojih potezah oblikovale v zgodnjem fevdalnem

obdobju, kar zasledimo tudi v strukturi, motiviki in tematiki družbenega okolja.

Nanašajo se na zgodovinske dogodke, najpogosteje govorijo o bojih s Turki (prav tam).

Bajčne in pravljične pesmi; socialne balade

Socialno-ekonomske in kulturne spremembe v razsvetljenstvu so pospešile proces

odmiranja slovenske pripovedne pesmi. Najbolj so bile prizadete pripovedne pesmi z

vidnejšo časovno pogojenostjo, to so bajke in legende. Čistih bajčnih pesmi danes

nimamo več (Stanonik, 1993). Desetnica je po snovi uvrščena med bajčne in pravljične

pesmi, po obliki je balada. Sirota Jerica pa je socialna, družinska balada (prav tam).

Legendne pesmi

Legendne pesmi največkrat zajemajo snov iz svetopisemskih zgodb in življenja

svetnikov (Stanonik, 1993). Dogajanje teh pesmi je postavljeno v vsakdanje okolje

(Stanonik, 1999).

Junaške in zgodovinske pesmi


10

Ena najstarejših znanih pripovednih pesmi, ki spada med junaške pesmi je Pegam

in Lambergar (prav tam).

Živalske pesmi

Te pesmi imajo pravljični značaj in najraje opevajo ptičje pesmi (Stanonik, 1993).

3.6.2. Lirske pesmi

Lirske pesmi so bolj povezane s človekovim življenjem in ga spremljajo od rojstva

do smrti. Po oblikovnih in zgodovinskih znamenjih lahko sklepamo, da je folklorna lirika

razmeroma mlada – sad dveh, treh stoletij. Zaradi bolj emocionalnega značaja ima pri

lirskih pesmih melodija veliko večjo vlogo kot v epiki. Lirske pesmi glede na njihovo

povezanost z življenjem razvrščamo v tri skupine: letni cikel šeg, človekov življenjski

krog in interesne skupine (Stanonik, 1999).

K pesmim letnega cikla sodijo obredne, povezane z raznimi obredi. Poleg besed

so uporabljena še druga sredstva: kostumi, gibi in glasba. Danes bi jih lahko imenovali

prazniške pesmi, saj so jih peli na določene praznike. Mednje sodijo kolednice,

jurjevske pesmi in kresne pesmi. Najbolj znane kolednice so iz božično-novoletnega

časa. Jurjevske pesmi so se ohranile s pastirsko šego jurjevanja – za obrambo živine

na paši in za rodovitnost na polju; v ospredju so dečki. Kresne pesmi so peli za

obrambo pred zlemi silami – za obrambo pridelka; v ospredju so deklice (prav tam).

Pesmi življenjskega kroga

Te pesmi spremljajo človeka od zibelke do groba. Mednje sodijo uspavanke

(zazibalke). Boris Merhar jih loči od otroških pesmi, saj je v uspavankah otrok predmet

pesmi in ne njihov nosilec. Med pesmi življenjskega kroga sodijo tudi ljubezenske

pesmi. Po izvoru so pesmi podeželske mladine. Fantovske pesmi so bolj razgibane,

dekliške pesmi so bolj trpno razpoloženjske. V skupino pesmi življenjskega kroga

sodijo še ženitovanjske pesmi in obsmrtnice (prav tam).

Pesmi interesnih skupin

Pesmi letnega cikla in pesmi življenjskega kroga so bolj povezane s šegami, pesmi

interesnih skupin pa se navezujejo na vsakdanje dolžnosti in razmere. Že ime nam

pove, da te pesmi označujejo posamezne skupine.

Stanovske pesmi: to so najstarejše kmečke pesmi, ki pojejo o kmečkem

življenju, delu.


11

Izseljenske pesmi: po vsebini se te pesmi vsebinsko in čustveno navezujejo na

množično izseljevanje konec 19. stoletja in v začetku 20. stoletja.

Vojaške pesmi: te pesmi so sorodne ljubezenskim. Zanje sta značilni elegičnost

in včasih že skoraj solzavost.

Pivske pesmi: te pesmi imajo prešerno veseli značaj. Najpogostejše so

zdravice, ki poveličujejo vinsko trto in vino.

Prigodne pesmi (šaljive in zabavljive): pesmi so nastale na podlagi anekdotičnih

okoliščin, a so se s težavo prenašale naprej. Laže so se ohranile zabavljice,

namenjene prebivalcem posameznih krajev. Priljubljena snov teh pesmi so

stiske samskega oziroma zakonskega stanu (prav tam).

3.7. Pripovedništvo

V tem poglavju izvemo, kaj je to pripovedništvo ter kaj je zanj značilno. Izvemo

tudi, kaj vse spada pod pripovedništvo ter značilnosti določenih enot.

Marija Stanonik (1999) nam pove, da je za pripovedništvo značilno, da se ritem ne

ohrani. Najbolj pomembno pri pripovedništvu je dramatizacija pripovedi, način

podajanja ob njeni aktualizaciji. Ločitev med nosilcem slovstvene folklore in

sprejemalcem je ostra, saj sprejemalec le pasivno spremlja nosilca. Pripovedništvo se

deli na dve skupini: pravljice in povedke.

3.7.1. Značilnost ljudske pravljice

Vsebino za to poglavje zajemam oziroma povzemam po diplomski nalogi Novak

(2011). Max Lüthy je odkril sedem značilnosti za ljudsko pravljico:

nedoločenost dogajalnega prostora in časa,

tipizacija oseb,

enodimezionalnost dogajanja,

zgradba pravljice sledi trem zakonom,

nasprotje med dobrim in zlim,

tipični rekviziti,

tipičen začetek in konec.

Nedoločenost dogajalnega prostora in časa

Pri branju ali poslušanju pravljice izvemo zelo malo o tem, od kje prihajajo junaki

zgodbe. Pogosto izvemo le status junaka (kralj, kmet, berač, reven, bogat). V začetku


12

pripovedovanja čas in kraj dogajanja nista določena (nekoč, nekje). Otrokov izkustveni

in spoznavni svet je še tako skromen, da bi mu točna časovna in krajevna določitev

dogajanja pomenila oviro in bi težko spremljal zelo zapleteno menjavanje časa

dogajanja in prostora.

Tipizacija oseb

Tipizacija oseb pomeni, da književne osebe nimajo individualnih značajskih

lastnosti. Številni liki v pravljici sploh nimajo imena, temveč so predstavljeni kot princ,

princesa, pastir, mačeha. V pravljici nastopajo tudi personificirani predmeti in živali ter

različna pravljična bitja: vile, čarovnice, palčki, velikani. Osebe so zelo preproste,

navadno imajo eno samo, za potek dogajanja, bistveno lastnost. Tipizacija oseb

predstavno slabo razvitemu otroku omogoča, da si lažje predstavlja družbeni sloj oseb

(kraljica, kralj, trgovec, berač …), bodisi družinska razmerja (babica, hči, mačeha,

pastorek …), bodisi značajske ali fizične lastnosti (dober – hudoben, lep – grd …).

Otroku tako tipizacija oseb omogoča, da bogati svoj doživljajsko-izkustveni svet.

Enodimenzionalnost dogajanja

Resničnost in fantastičnost v dogajanju sta med seboj tako povezana, da se ju ne

da ločiti. Upravičeno govorimo o eni sami ravni dogajanja – to je raven čudeža. To

enodimenzionalnost dogajanja v zgodbi potrjujejo književni junaki, ki se nič ne začudijo,

če se pojavijo čudežna bitja, nadnaravni dogodki ali predmeti. Enodimenzionalnost

otroku zelo odgovarja, saj mu pomaga, da v svetu pravljic odkriva soroden svet, svet

igre, s katerim se vsak dan srečuje.

Zgradba pravljice

Zgradba pravljice sledi trem zakonom:

zakon dvojnosti ali trojnosti,

zakon ponavljanja dogajanja,

zakon stopnjevanja dogajanja.

Zakon dvojnosti ali trojnosti: V ljudski pravljici se pogosto pojavlja število dva ali tri.

Zakon ponavljanja dogajanja: Ljudska pravljica na nek način ponavlja dogajanje.

Pogosto se zgodi, da se v pravljici isti dogodek zgodi dvema osebama. Tako dobimo

občutek ritma.

Zakon stopnjevanja dogajanja: Ponavljanje služi za vzpostavljanje ravnovesja in za

umirjanje dogajanja. Otrok želi, da se vedno nekaj dogaja, vendar so njegove

zmožnosti spremljanja in predelovanja vtisov omejene, zato pravljica ponuja dvojno ali


13

trojno ponovitev iste teme. Gre za stopnjevanje napetosti, da bi obnovil poslušalčev

interes.

Trije zakoni omogočajo postopno in temeljito podoživljanje zgodbe; še zlasti s

principom ponavljanja dogajanja ter dramatičnim zapletom in razpletom zgodbe.

Nasprotje med dobrim in zlim

V pravljicah sta vedno dobro in zlo in vedno zmaga: pravica nad krivico, svetloba

nad temo, pomlad nad zimo, dobrota nad hudobijo, plemenitost nad zlobo. Pomembno

v pravljici je, da se na koncu zopet vzpostavi ravnotežje in red, ki ju otrok potrebuje za

svoje lastno psihično ravnovesje. In tem zahtevam pravljica zadosti. Zla dejanja so

vedno kaznovana, dobra vedno bogato poplačana (Zalokar Divjak, 2002).

Tipični rekviziti

V pravljici se pogosto pojavljajo žlahtne kovine, čudežni prstani, krone.

Sodobnemu otroku ne pomenijo neposredne materialne vrednosti, a delajo dogajanje

bolj bleščeče, slikovito.

Tipičen začetek in konec

Ljudske pravljice imajo značilno poved, ki otroka popelje v fantazijski svet.

Dogajanje je postavljeno v pretekli čas, zato se pravljice navadno začnejo z besedami,

ki nakazujejo preteklost:

nekoč je živel kralj …

nekje za devetimi gorami in devetimi vodami …

v koči na kraju vasi je živela ženica …

Ljudska pravljica je praviloma tretjeosebna pripoved, lahko pa se zgodi, da se na

začetku pripovedi pojavi pripovedovalec v prvoosebni obliki in s poslušalcem naveže

stik.

Pravljica se vedno srečno konča in s tem otroku daje vero v srečno življenje. To

otroka potolaži in mu nudi čustveno varnost. V vsaki pravljici pa ni vedno vseh

značilnosti. Zagotovo pa v vsaki pravljici najdemo enodimenzionalnost, nedoločenost

prostora dogajanja in časa ter tipiziranost književnih oseb (Novak, 2011).

3.7.2 Pomen pravljic za otroke v predšolskem obdobju

Bettelheim (1999) v svojem delu piše, da pravljica otroka zabava, mu govori o

njem samem ter pospešuje razvoj njegove osebnosti. Tako je psihološki prispevek


14

pravljic k otrokovemu dozorevanju zelo velik in dragocen. Pove še, da njegovo

zanimanje za pravljico izvira iz vprašanja, zakaj otroci bolj uživajo v ljudskih pravljicah

kakor v drugih zgodbah za otroke. Ugotovil je, da bolj kot katero koli drugo čtivo

izhajajo iz otrokovega dejanskega stanja (psihološkega in čustvenega). Piše, da o

otrokovih notranjih občutkih in stiskah pripovedujejo na način, ki ga otrok razume, ter

hkrati nudijo rešitve teh problemov. Neprecenljiva vrednost pravljic pa je v tem, da

dajejo otrokovi domišljiji nove razsežnosti, ki jih sam ne bi mogel odkriti. Oblika in

struktura pravljic otrokom nudita podobe, s katerimi lahko strukturira svoja dnevna

sanjarjenja. Pravljice tako na najrazličnejše načine otrokom sporočajo, da je

spopadanje s težavami del življenja ter da se je za zmago potrebno boriti.

V poglavju o pripovedovanju pravljic pove, da je pomembno, na kakšen način

podajamo pravljico. Če se držimo natisnjene oblike pravljice, jo oropamo precejšnje

vrednosti. Pripovedovalci ljudskih pravljic so pripovedovali in prilagajali pravljico glede

na odzive poslušalcev (njihova vprašanja, užitek, strah). Tako pripovedovanje zgodb

postane medosebni dogodek, ki ga oblikujejo njegovi udeleženci. Namen

pripovedovanja naj bo skupna izkušnja uživanja v prav ljici in ne oblikovanje ter

vplivanje na otrokovo zavest preko pravljice (prav tam).

Zdenka Zalokar Divjak (2002) v svoji knjigi piše o pomembnosti pravljic v otroštvu.

Tako kot mnogi Slovenci se zaveda, kako pomemben je obstoj slovenskih ljudskih

pravljic, ki jo izpodriva umetna pravljica. Ugotavlja tudi, da zelo upada bralna kultura

otrok, največji vzrok pa je zasičenost z mediji in nepravilnimi vsebinami. Pove nam, da

je pravljica v skladu z otrokovim razmišljanjem in je ravno zaradi tega tako prepričljiva.

Pravljice prepuščajo otrokovi domišljiji, da bo tisto, kar spozna v pravljici, lahko uporabil

zase v življenju. Otroci živijo v čarobnem svetu, ker pojmujejo svet podobno, kot so ga

naši predniki in necivilizirane skupnosti (neživa narava je živa) in ravno zato je pravljica

zanje tako pomembna. Ima magično moč, saj izraža njihov notranji svet. Poudari tudi

pomen branja pravljic v predšolskem obdobju, saj je od tega odvisno, kako radi bodo

brali v poznejšem obdobju. Zalokar Divjak navaja brata Grimm, ki pravita, da so

pravljične osebe simboli iz otrokovega življenja, ki ga na podzavesten način rešujejo

realnih stisk. Ob tem pa otrok čustveno, intelektualno, moralno in socialno dozoreva.

Ob pravljici se otrok nauči doživljati vrednostni odnos do stvari, okolja, oseb in

dogodkov; nauči se spoznavati svetle in temne strani življenja; v pravljici spoznava

posledice neustreznega ravnanja; pridobi si posebne vzorce obnašanja, v katere se

vključi njegova samodejavnost. Pravljice otroka pomirjajo, mu dajejo upanje za

prihodnost in obljubljajo dober konec. Zdenka Zalokar Divjak (2002) tako pride do

zaključka, da je prava ljudska pravljica primerna za vse otroke, vseh starosti. Meni, da


15

se bo kakovost modernih zgodbic pokazala skozi izkušnje in čas. Nagovarja starše in

vzgojitelje, da ne pozabimo na pomen in izročila ljudskih pravljic, ki so v nekaterih

pogledih nenadomestljivi. V nadaljevanju (prav tam, str. 117) poudari: »Paziti pa je

treba, da otrokom ne posredujemo ljudskih pravljic v moderni izvedbi, ker je to

pravzaprav žaljivo za tako pomembno literarno izročilo.«

Zalokar Divjak (2000) v knjigi Vzgajati z ljubeznijo pravi, da se otroci ne poglabljajo

v podrobnosti pravljic, zelo dobro pa razumejo, kaj jim pravljica sporoča. Sporočilo pa

vsak otrok zaradi drugačne osebnosti in starosti sprejema drugače. Otroci ob pravljici

naredijo tisto, kar čutijo tisti trenutek: se identificirajo z junaki, iščejo tolažbo, rešujejo

svoje želje, se sprostijo, potolažijo. Pravljica je tako tudi odlično terapevtsko sredstvo,

saj priznava težave otroka, pojasnjuje njegove notranje občutke in mu jih pomaga

reševati.

Pravljice

Bettelheim (1999, str. 429) pravi, da: »Ljudske pravljice sodijo med najstarejše in

najbolj razširjene literarne žanre. Zgodbe so krožile prek ustnega izročila in se v

podrobnostih ves čas spreminjale in prilagajale.«

Irena Matko Lukan pa ugotavlja, da ljudska pravljica neločljivo spaja realni svet z

nevsakdanjim, čudežnim ter da je to zelo blizu pogledu predšolskega otroka, saj si ta

želi čudežev, ki bi ga rešili stisk. Pravljične osebe so preproste, dobre, slabe, grde,

lepe, bogate, revne, srečne, nesrečne. Junaki so kaznovani, če kršijo pravila, dobra

dejanja so nagrajena. Ljudske pravljice niso plod domišljije enega samega človeka,

temveč so se ob pripovedovanju presejale skozi mnoge ljudi, zato toliko laže prinašajo

temeljna človeška spoznanja. Preprosto govorijo o ljubezni in sovraštvu, dobroti in

hudobiji, osamljenosti in sprejetosti, pogumu in strahopetnosti, radodarnosti in skoposti,

premišljenosti in nepremišljenosti, sreči in nesreči, pameti in neumnosti, pravici in

krivici, plemenitosti in zlobi. Seznanjajo nas z osnovnimi človeškimi situacijami:

rojstvom, staranjem in smrtjo. V njih se srečamo z modrostmi in spoznanji številnih

generacij. Vsak pripovedovalec v pravljici pusti del sebe, saj jo pove na svoj način.

Ljudske pravljice govorijo simbolni jezik in so sporočilno zelo bogate. V različnih

starostnih obdobjih in življenjskih okoliščinah nam ljudske pravljice razkrivajo različne

pomene, zato bo pravljico vsak otrok v različnem obdobju dojel po svoje in mu bo

vsakič drugače zanimiva. Pri ljudskih pravljicah je v ozadju vedno duhovna vrednota,

saj učijo spoštovanja do samega sebe in s tem spoštovanje do drugega. Za otroka je

pomembno, da se vse srečno konča (Matko Lukan, 2009).


16

Pravljice so praviloma sad domišljije, a v njih še vedno lahko razberemo življenje in

mišljenje iz preteklosti. Danes pravljice berejo bolj za razvedrilo, le nekateri učitelji,

vzgojitelji in psihologi opozarjajo na etične vrednote pravljic. V slovstveni folklori

poznamo čudežne pravljice (dejanje poganjajo čarovniški pripomočki in nenavadne

moči, razlika med mogočim in nemogočim je zabrisana), realistične pravljice

(pomembno vlogo ima junakova iznajdljivost, pridnost, zvitost) in živalske pravljice

(živalim so prilagojene človeške lastnosti. Prehod od pravljic k povedkam so basni, ki

so krajše živalske zgodbice s poučno poanto) (Stanonik, 1999).

Povedke

Povedke so bolj kot pravljica povezane z okoljem. Njeni nosilci in sprejemalci

trdijo, da podajajo resnične dogodke. Struktura povedke ni zahtevna. Je kratka in se

pogosto konča s tragično poanto. Najbogatejši vir zanje je Slava vojvodine Kranjske

Janeza Vajkarda Valvasorja. Več kratkih povedk govori o nastanku imen krajev, veliko

jih je o kamninah, vodi, jamah, rastlinah in živalih; lahko so zgodovinske (skupno z

zgodovino jim je le časovni okvir ali resnična zgodovinska osebnost), bajčne (tematsko

so najstarejše, pojasnjujejo nastanek sveta, nebesne ali zemeljske prikazni, naravne

nesreče; nastopajo dobra in slaba bajna bitja: vile, rojenice, vesne, žalikžene, divji mož,

povodni mož, škrat. Sem sodijo tudi volkodlaki, kresniki, more, desetniki), legendne

(upovedujejo izmišljene dogodke iz Kristusovega življenja, življenja njegove matere ali

svetnikov; v središču je pripoved o čudežnem dogodku; po slovenskem ozemlju se

začnejo širiti od 10. stoletja dalje z ustanavljanjem prvih samostanov), razlagalne

(pojasnjujejo lastnosti v naravi: pri človeku – Adamovo jabolko pri moških in delu

človeških rok, pri živalih, rastlinah; so nekakšna znanost in pedagogika v okviru

slovstvene folklore), socialne (govorijo o družbenem življenju od najožjega do

najširšega kroga: o nesrečni ljubezni, obrekovanju, ravbarjih, umiranju zaradi kuge,

uničenem plašču ali nepisanih pravilih o kopanju rude) ali šaljive povedke (so

prvoosebne pripovedi o ˝doživljajih˝ in zabavne zgodbice o prebivalcih posameznih

krajev, o varčnosti Gorenjcev, o zakonskem življenju) (Stanonik, 1999).

Monika Kropej v knjigi Pravljica in stvarnost pove, da imajo nadnaravna bitja v

pravljicah določena oblačila in videz. Rojenice so belo oblečene žene, Desetnica je

vedno strgana in razcapana. Ljudska domišljija pa najbolj zaživi ob opisih vraga, saj

želi pripovedovalec s tem stopnjevati napetost pripovedi. Tako so najhujši vragi

oblečeni v rdečo, nekoliko manj strašni pa so črni. Škratje, ki so bili poredni in so

nagajali, pa so nosili zelena oblačila z rdečimi kapicami (Kropej, 1995).


17

4 EMPIRIČNI DEL

Prav vseh 17 skupin Vrtca Bled je sodelovalo pri projektu dramatizacije o nastanku

blejskega jezera. Rdeča nit predstave sta bila dva pastirčka, ki sta pripovedovala

legendo, ter tri vile. Predstavo so s točkami dopolnjevali otroci ter strokovne delavke,

napravljeni v pastirčke ter pastirice. Kar nekaj mesecev pred glavnim nastopom so se v

vsaki skupini posebej začeli pripravljati na nastop. Strokovne delavke so izbrale, kaj od

ljudskega izročila bodo uporabili za nastop in se začeli pridno seznanjati z ljudskim

slovstvom. Opisali bomo, kako je potekalo delo v dveh skupinah.

4.1 Raziskovalni problem, namen, cilj in hipoteza diplomske naloge

V empiričnem delu bo opisan primer dramatizacije pripovedke o nastanku

blejskega jezera. Predstavili bomo svoje ugotovitve o primernih pristopih za oživljanje

slovstvene folklore v predšolskem obdobju, in sicer v skupini prvega starostnega

obdobja in skupini drugega starostnega obdobja.

Cilj raziskovanja diplomske naloge je prikazati raziskavo o zbliževanju slovstvene

folklore z otroki v vrtcu na primeru dramatizacije.

Oblikovali smo dve delovni hipotezi:

Ali otroci, zasičeni z vizualnimi sporočili, še kažejo interes za sprejemanje

slovstvene folklore?

Ali otroci z igro vlog lahko oživijo like iz slovstvene folklore domačega kraja?

4.2 Metodologija

V nadaljevanju smo predstavili raziskovalno metodo, raziskovalni vzorec,

pripomočke in postopke zbiranja podatkov.

4.2.1 Raziskovalna metoda

Raziskovalna metoda, ki smo jo uporabili pri raziskavi, je kvalitativna raziskava.

Opazovali smo delo po skupinah in opravili študijo dramatizacije o nastanku blejskega

jezera.


18

4.2.2 Raziskovalni vzorec

Za raziskavo smo uporabili 2 skupini otrok. Ena skupina otrok spada v prvo

starostno obdobje, otroci so stari od enega do dveh let. V skupino je vpisanih 14 otrok,

od tega je 6 dečkov in 8 deklic. Vsi prihajajo iz okolice Bleda in obiskujejo vrtec prvo

leto. V tej skupini sem bila pomočnica vzgojiteljice, sodelovala je tudi vzgojiteljica.

Druga skupina otrok spada v drugo starostno obdobje, otroci so stari od štiri do pet let.

V skupino je vpisanih 24 otrok, od tega 8 deklet in 16 dečkov. Tudi oni prihajajo iz

okolice Bleda in so v času opazovanja tik pred vstopom v šolo. Sodelovali sta

vzgojiteljica in pomočnica vzgojiteljice.

4.2.3 Pripomočki

Pripomočki, ki smo jih uporabili pri raziskavi, je digitalni fotoaparat in pravljica iz

slovstvene folklore Gorenjske ter oblačilo za pastirčka oziroma pastirico. V vsaki

skupini posebej pa so bili še dodatni pripomočki, glede na izbrano temo. Skupina

prvega starostnega obdobja: zgoščenka s pesmijo Diradi čindara. Skupina drugega

starostnega obdobja: zgoščenka s pesmijo Izidor ovčice pasel in ovčke, izdelane iz

kartona in vate.

4.2.4 Postopek zbiranja podatkov

Skupina prvega starostnega obdobja

To skupino so obiskovali otroci, stari od enega do dveh let. Vemo, da otroci že po

naravi zelo radi plešejo, zato smo se odločili, da bo naša točka plesna. Izbrali smo

ljudski ples Diradi čindara, ki ga največkrat imenujemo kačo zvijat ali kačo vit. Ko smo

otrokom prvič predvajali glasbo, so začeli ploskati in poskakovati, saj so pesem izvajali

tamburaši, pel pa je ženski pevski zbor. Z vzgojiteljico sva jih prijeli za roke tako, da

smo naredili kačo in začeli hoditi po sobi. Kadar smo v skupini plesali, smo vedno

oblikovali krog, zato je bil otrokom nov način plesa izredno zanimiv. Pesem smo

poslušali vsak dan in kmalu so se otroci sami začeli prijemati za roke in plesati. Pesem

so hitro usvojili in jo vzeli za svojo. Naslednji korak seznanjanja z ljudskim izročilom pa

je bilo oblačilo. Vemo, da se danes nihče oziroma redko kdo še napravlja tako kot

včasih. Zato je bilo otrokom zelo zanimivo, ko si je vzgojiteljica nadela ruto, predpasnik

in daljše krilo. Začudeni so opazovali, kaj se dogaja. Tako sva se z vzgojiteljico vsak

dan napravili in z otroki zaplesali Diradi čindaro. Nato smo starše prosili, naj vsak otrok,

če je to možno, prinese oblačila za pastirčka (brezrokavnik, srajčka, klobuk, hlače)


19

oziroma pastirico (rutka, predpasnik, krilce). Starši so povedali, da so imeli z iskanjem

oblačil precej težav, sploh za pastirčka. Ko smo imeli zbrana vsa oblačila, smo tudi

otroke začeli napravljati, a postopoma. Najprej samo rutka/klobuk. Čez dan ali dva še

predpasnik/srajčka. Tako smo počasi prišli do celotne oprave. In vsakič smo zraven

zaplesali še Diradi čindaro. Dan nastopa se je bližal in mi smo bili pripravljeni. Ker smo

otroke že prej seznanili z oblačilom in načinom plesa, na odru ni bilo večjih težav.

Nastopa na proslavi se je udeležilo 7 otrok, kar predstavlja polovico skupine.

Slika 1: Pastirček in pastirica začneta s pripovedovanjem legende


20

Slika 2: Najmlajši otroci pogumno vijejo kačo po odru

Slika 3: Napravljeni v pastirčke in pastirice smo prav čudoviti


21

Slika 4: Vile plešejo na travniku, pastirček pa mirno spi

Skupina drugega starostnega obdobja

V oddelek je bilo vpisanih 24 otrok, starih od štiri do pet let. Vzgojiteljica in

pomočnica sta za nastop izbrali ljudsko pesem Izidor ovčice pasel. Iz kartona so

izdelali ovčke in jih oblepili z vato. Ovčke so med nastopom držali v rokah. Ker so otroci

v tej skupini starejši, je bilo načinov za zbližanje s slovstveno folkloro več. Tako smo se

odpravili v Radovno na Pocarjevo domačijo, kjer so se otroci srečali s starimi običaji in

starinskimi predmeti. Spoznali so orodje za spravilo sena, ličkanje koruze, oblačila in

obutev, pripomočke za kuhanje in peko, pripomočke za izdelavo masla in sira. Vodič

nam je povedal tudi, kako je življenje včasih potekalo. Otroke je zanimalo predvsem

življenje otrok. Vse so z zanimanjem opazovali in si poskušali vtisniti v spomin. Obisk

Pocarjeve domačije nas je popeljal kar nekaj stoletij nazaj in otroke seznanil z

življenjem včasih. V sklopu našega seznanjanja z ljudskim slovstvom smo obiskali še

kmetijo na Bledu, kjer so nam prikazali striženje ovac ter kako potem iz ovčje dlake

dobimo volno, z gospodinjo smo spekli kruh v krušni peči, skupaj pa smo potem zapeli

še nekaj ljudskih pesmic. Vzgojiteljica je v skupino tudi povabila prababico dečka.

Povedala nam je, katere igre so se včasih igrali, katere pesmi so peli, kako je bilo v

šoli, kakšno je bilo življenje včasih. Obisk prababice je bil otrokom zelo všeč in niso se

mogli načuditi, da je bilo življenje tako drugačno. Tudi v tej skupini sta vzgojiteljica in


22

pomočnica starše prosili za oblačila za pastirčka oziroma pastirico. Tako napravljeni so

vsak dan ob flavti peli pesem Izidor ovčice pasel. Prišel je dan nastopa in naši pastirčki

ter pastirice so ponosno ponesli ovčke na oder in pred vsemi glasno zapeli Izidor

ovčice pasel. Nastopa na proslavi se je udeležilo 21 otrok.

Slika 5: Pastirčki s svojimi ovcami

Slika 6: Glasno prepevanje slovenske ljudske pesmi Izidor ovčice pasel


23

Slika 7: Vile prosijo pastirčke, da ogradijo njihovo travo

Slika 8: Nastanek Blejskega otoka


24

4.2.5 Postopek obdelave podatkov

Podatke smo obdelovali s kvalitativno obdelavo, in sicer z opisovanjem,

opazovanjem in komentarji otrok. Pri starejši skupini otrok smo si pomagali še z

vprašanji: »Kaj vam je bilo najbolj všeč?«

4.2.6 Rezultati in razprava

Dobljene podatke smo obdelovali s kvalitativno obdelavo. Ves čas izvajanja

dejavnosti in nastopa smo otroke opazovali: koliko zanimanja kažejo za izbrano ljudsko

pesem, izražanje želje po ponavljanju, otrokova samoaktivnost, otrokove pobude za

raziskovanje ljudskega izročila. V skupini prvega starostnega obdobja smo opazili, da

otroci ob zvokih pesmi Diradi čindara začnejo plesati brez naše pobude. Ob koncu

pesmi pa so veselo ploskali in hoteli ponoviti ples. Na razpolago so imeli tudi oblačila in

so večkrat sami pokazali, da si želijo nadeti predpasnik ali klobuk. Otroci so pokazali

zanimanje tudi za oblačilo nasprotnega spola, npr. deklice so hotele imeti na glavi

klobuk, dečki pa predpasnik.

V skupini drugega starostnega obdobja smo prav tako dobili pozitivne rezultate

naše raziskave. Ljudsko pesem Izidor ovčice pasel je večina otrok že poznala. Po

obisku Pocarjeve domačije v Radovni in kmetije na Bledu so otroci pokazali veliko

zanimanje za ljudsko izročilo in življenje včasih. Ker so otroci po obisku dečkove

prababice pokazali zanimanje za ljudske igre, smo jih nekaj zbrali in otroci so se jih radi

igrali. Po vprašanjih, kaj jim je bilo najbolj všeč, so povedali, da obisk kmetije na Bledu

in striženje ovac ter ljudske igre. Všeč jim je bilo tudi, ko smo se napravili v pastirčke in

pastirice. Po nastopu v festivalni dvorani so otroci še vedno kazali zanimanje za ljudsko

izročilo in vzgojiteljica se je odločila, da temo nadaljuje in jo razširi še na ljudske plese,

ljudske običaje in ljudske igre.

Glede na dobljene rezultate lahko sklepamo, da je slovstvena folklora otrokom

danes še kako zanimiva in privlačna. Dobro se počutijo v vlogi pastirčkov in pastiric,

ljudske igre so jim blizu, z veseljem poslušajo ljudske pravljice, prepevajo ljudske

pesmi in spoznavajo življenje včasih. Dobljeni rezultati torej podpirajo hipoteze, ki smo

si jih zastavili na začetku raziskave. Otroci danes, glede na zasičenost z drugimi

vizualnimi sporočili, še kažejo interes za sprejemanje slovstvene folklore. Med samo

raziskavo smo opazili, da za to niti ne potrebujejo veliko spodbud. Pomemben je uvod

in predstavitev teme, potem pa otroci sami vodijo, raziskujejo, razvijajo in se igrajo.

Prav tako lahko potrdimo delovno hipotezo, da otroci z igro vlog lahko oživijo like iz

slovstvene folklore domačega kraja. Prav vsi so se z veseljem napravili v pastirčke in


25

pastirice ter tako oživili danes že izgubljene like. Ko smo opazovali otroke napravljene

v pastirčke in pastirice, kako se igrajo ljudske igre, smo si z lahkoto predstavljali otroke

včasih med pašo živine. V očeh smo jim videli otroško razposajenost, veselje in

svobodo, ki so jo prav gotovo občutili tudi otroci pred desetletji. Menimo, da je bila

raziskava narejena dovolj obširno, da smo lahko dobili zadovoljive rezultate, ki so

potrdili naše delovne hipoteze. Prepričani smo, da bi dobili povsem enake rezultate v

vrtcih drugih pokrajin. Vprašanje oziroma raziskovalna hipoteza, ki bi jo tudi lahko

raziskovali pa je, kako bi se otroci vživeli v vlogo likov iz drugih pokrajin, saj je naša

raziskava temeljila na gorenjski pripovedki.


26

5 SKLEPNE UGOTOVITVE

Na koncu raziskovanja in pisanja diplomske naloge me prevevajo pozitivni občutki.

Med pisanjem teoretičnega dela sem spoznala kar nekaj novih stvari, ki me

presenečajo. Nikoli se nisem vprašala, kako se je slovstvena folklora ohranila vse do

danes. Zahvala gre gotovo vsem njenim zapisovalcem in raziskovalcem. Tudi danes je

še vedno kar nekaj takih, ki se trudijo ohranjati našo folkloro. Novo spoznanje je tudi to,

kako širok pojem je slovstvena folklora in kaj vse zajema. V vrtcih bi lahko imeli

celoletne projekte s poudarkom na ljudskem izročilu. V našem vrtcu na Bledu je tako,

saj izhajamo iz korenin, velik pomen dajemo domačemu okolju in vsem kar spada vanj

(prebivalci, okolica, pesmi, pripovedke, običaji, kulturna dediščina). Spoznala sem, da

je slovstvena folklora še kako lahko živa in prisotna v našem življenju in življenju otrok,

le obuditi jo moramo. Otroci ob različnih folklornih vzorcih doživljajo pozitivne občutke,

se dobro počutijo in se z veseljem vživijo v vlogo likov. Današnji mediji precej vplivajo

na otroke in njihov gibalni ter miselni razvoj. A se jih da s primernimi spodbudami

popeljati v svet ustvarjanja, gibanja, raziskovanja, plesa in prepevanja ter obujanja

ljudskih vzorcev. Otroci večino dneva preživijo v vrtcu, kjer jim vzgojitelji ustvarijo

spodbudno okolje za učenje, raziskovanje. Tako malo je potrebno, da otroci vzamejo

ljudsko izročilo za svoje in tako zelo pomembno je to za našo kulturo, da se ohrani. Kot

smo lahko spoznali med našo raziskavo, otroci sami dajejo pobude za oživljanje

slovstvene folklore. Sami so prosili za pravljice, predlagali pesmi, ki bi jih peli in se

zanimali za pastirske igre. Ko se spomnim za nazaj, kako prisrčni so bili dečki v svojih

oblačilih za nastop, me prešine v spominu, da nihče od njih ni imel pištole v rokah ali

uprizarjal lika iz risanke. Ne, dokler so bili napravljeni v pastirčke. In tudi deklice se niso

napravljale v princeske in v raznorazne dekliške like iz risank. Opazila sem še, da so

dečki raje oživili lik pastirčka in vztrajali tako napravljeni. Vesela sem, da sem se

odločila za to temo, čeprav je bilo raziskovanje teorije precej težje, kot sem

pričakovala. Knjig, ki bi teoretično opisovale slovstveno folkloro, ni veliko, in vsebina se

je iz knjige v knjigo precej ponavlja. Je pa bilo zanimivo in sproščujoče brskanje med

pravljicami in pripovedkami, saj sem se za trenutek vrnila v čas knjig, pravljic, toplih

naročij in dolgih dni iger z mojima bratoma.

Za konec dodajam še misel, ki se je globoko dotaknila mojega srca:

»Bilo je nekoč, ko si bil ti ves samo zenica mojega očesa, ti si bil v mojem pogledu

in jaz v tvojem. To si bil ti, ki si me naredil za mater, in jaz, ki sem te naredila za

svojega otroka. Midva sva bila eno – in drug brez drugega nisva bila nič. A zdaj

bom odšla; ne bom te pustila samega, puščam ti pravljico! Tudi ti me ne zapuščaš,

saj ne grem prazna od tebe. Ti si mi poklonil užitek pripovedovanja pravljice, ob


27

kateri sem jaz odrasla. V tebi, otrok moj, najdem poseben smisel, da se počutim

dobro in da te vedno znova najdem.« (Nikolić,1990, v Zalokar Divjak, 2002, str.

66).


28

6 LITERATURA IN VIRI

Bettelheim, B. (1999). Rabe čudežnega: o pomenu pravljic. Ljubljana: Studia

humanitatis.

Gašperin, R. (2012). Enci benci na kamenci: slovensko otroško izročilo. Ljubljana:

Mladinska knjiga

Jenče, L. (2006). Sedi k meni, povem ti eno pravljico: za ohranjanje slovenskega

izročila: zbornik prvega simpozija pravljičarjev: priročnik pripovedovanja pravljic.

Maribor: Mariborska knjižnica.

Kropej, M. (1995). Pravljica in stvarnost: odsev stvarnosti v slovenskih ljudskih

pravljicah in povedkah ob primerih iz Štrekljeve zapuščine. Ljubljana:

Znanstvenoraziskovalni center SAZU.

Kunaver, D. (1999). Slovenske ljudske pripovedke = Slovene legends. Ljubljana:

samozaložba D. Kunaver.

Matko Lukan, I. (2009). Kako beremo z otrokom. V L. Knaflič in N. Bucik (ur.), Branje

za znanje in branje za zabavo: priročnik za spodbujanje družinske pismenosti (str.

27–42). Ljubljana: Andragoški center Slovenije.

Novak, S. (2011). Pomen pravljic za moralni razvoj predšolskih otrok. Diplomsko delo.

Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta.

Stanonik, M. (1993). Slovstvena folklora v domačem okolju. Ljubljana: ZRSŠ.

Stanonik, M. (1999). Slovenska slovstvena folklora. Ljubljana: DZS.

Terseglav, M. (1999). Slovenske ljudske pesmi. Ljubljana: Karantanija.

Zalokar Divjak, Z. (2000). Vzgajati z ljubeznijo. Krško: GORA, s.p., Zdenka Zalokar

Divjak.

Zalokar Divjak, Z. (2002). Brez pravljice ni otroštva. Krško: GORA, s.p., Zdenka

Zalokar Divjak.


29

7 PRILOGA

VILE SO OBLIKOVALE BLEJSKO JEZERO

Tamkaj, kjer je Blejsko jezero, v starih časih ni bilo vode, ampak dolina, sredi

katere je stal hribec z velikansko skalo na vrhu. V mesečnih nočeh so se ob tej skalnini

zbirale gorske vile in plesale.

V zeleni dolini in na strmih fratah hribca pa so za dne pastirci pasle ovce. Ovčice

pa so popasle tudi travico, ki je rasla okrog skale na hribcu. Zato so se nekega dne vile

razjezile in pastircem zagrozile: ˇČe ne boste ogradili skale na vrhu hribca, da bi vaše

ovčice ne popasle naše travice, jo bomo ogradile me!ˇ

Vilinskim grožnjam pa so se pastirci samo smejali in še in še seganjali svoje ovčice

na hribce, kjer so pomulile vso travico okrog vilinske skale. Zaradi tega si je nekoč

najmlajša in najlepša vila med plesom na trdi zemlji zlomila nogo.

Vile so se maščevale nad neposlušnimi pastirji. Z bližnjih planin so priklicale vodo,

ki je prihrumela v dolino in jo zalila, da je samo še hribček s skalo gledal iz nje.

Tako so si gorske vile ogradile skalo na hribcu, kjer so poslej nemoteno plesale v

mesečnih nočeh.

Tako je nastalo Blejsko jezero z zelenim otokom.

(Kunaver, 1999, str. 71–72)

Documents

ZA TISKANJE DIPLOMA › PEF › EDIPLOME › DIPLOMSKE_NALOGE › ... · We described poetry and storytelling in more detail. The empirical part presents the familiarizing of the