Varnost 2/2016

Ministrstvo za notranje zadeve Republike SlovenijeLetnik LXIVISSN 2232-318X

2/2016re

vija

Od orožnika do policistaPolicijsko delo v 365 dneh Električni paralizator kot prisilno sredstvo policistov

AKTUALNO 4 Policijsko delo v 365 dneh: v znamenju migracij 11 Največ pritožb na področju zagotavljanja varnosti cestnega prometa 14 V 25 letih od 44 hrabrih ustanoviteljev do 8.000 članov 16 Uporaba električnega paralizatorja kot prisilnega sredstva policistov 20 Ob 25. obletnici Policije odprtje Parka spomina Tacen in podelitev spominskega znaka22 Gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor24 Agencija ZN za begunce in njene dejavnosti v skupnem odzivu na begunsko/migrantsko krizo v Sloveniji27 Vloga nevladnih in humanitarnih organizacij pri delu z migranti in begunci – potreba po koordinaciji in sodelovanju

NOVICE 29 Na Collecti tudi miličniški yugo 5529 Podelili priznanje za najbolje ocenjeno prakso za leto 201529 V Policiji smo izpolnili srčno željo30 V maratonu nadzora hitrosti policisti ugotovili 503 prekoračitve hitrosti30 Letošnja nagrada Primus v rokah generalnega direktorja policije Marjana Fanka30 V doslej največji vaji za primer množične nesreče sodelovala tudi Policija

STROKOVNI PRISPEVKI 32 Adil Huselja: Samomor – fenomen brez ustrezne pozornosti

IZOBRAŽEVANJE 35 Komuniciranje, odgovornost in medsebojni odnosi

MEDNARODNO SODELOVANJE39 Policijska akademija gostila srečanje Evropske mreže policistk40 Projekt First line za krepitev zmogljivosti vseh, ki se srečujejo z radikalizacijo v zahodnobalkanski regiji40 Predsednik države obiskal slovenske policiste v Makedoniji 40 Na delo v misijo Eulex na Kosovo odpotovali policistka in štirje policisti

PROSTI ČAS41 Olga Kantužer Deželak: Tek me izpopolnjuje

IZ POLICIJSKIH ARHIVOV44 Od orožnika do policista

ŠPORT 49 Na realnih tleh, čeprav na vrhu

KAZALO

4Policijsko delo v 365 dneh: v znamenju migracij

11Največ pritožb na področju zagotavljanja varnosti cestnega prometa

16Električni paralizator – prisilno sredstvo policistov

letnik LXIV/št. 2/2016

VArNOST

3

VARNOST 2/2016, april–junij ISSN 2232-318X

Pripravili: Sektor za odnose z javnostmi SGDP GPUKoordinatorka: Anita Kovačič, SOJ SGDP GPULektorirala: Prevajalski agenciji Julija in Amidas ter Špela Omahen Regovc, SPLIKD MNZFotografija na naslovnici: Brigita Petric, SOJ SGDP GPUOblikovanje naslovnice: Matjaž Mitrovič, SUPG MNZTehnično oblikovanje: Mirsada Dželadini, SUPG MNZNaslov: Sektor za odnose z javnostmi SGDP GPU, Štefanova ulica 2, 1501 LjubljanaSpletna naslova: www.mnz.gov.si, www.policija.siTelefon: 01/428 57 45, e-naslov: [email protected]

Slovenska policija policija_si MNZ RS Policija

UVODNIK

UVODNIKZadnje leto je bilo za nas

še posebej naporno. Zazna-movale so ga predvsem mi-gracije v obsegu, kakršnega doslej nismo niti poznali niti pričakovali. Nove varnostne razmere so nas prisilile, da smo reorganizirali delo in str-nili vse sile v obvladovanje te-ga novega izziva. Le z velikimi napori, neredko 18-urnimi de-lovniki, predvsem pa z veliko iznajdljivosti in osebne zavze-tosti vsakega posameznika, ki je za dobro službe in družbe

potisnil na stran tudi svoje zasebno življenje, nam je uspelo zagotoviti varnost tako beguncem in migrantom kot tudi vsem prebivalcem Slovenije. Naš trud se je obrestoval. Ob svojem obi-sku v tedaj najbolj obremenjenem sprejemnem centru v Dobovi je predsednik Evropskega sveta Slovenijo izpostavil kot zgled pri obvladovanju migracij.

Da je bil vložek zaposlenih v zadnjem letu res velik, pričajo tudi rezultati, zbrani v letnem poročilu. Kljub izjemnim obreme-nitvam zaradi migracij v zadnji tretjini leta in kljub kadrovski ter tehnični podhranjenosti nam je uspelo ohraniti visoko ra-ven varnosti v državi. Še več, preiskanost kaznivih dejanj je bila najvišja v zadnjih petih letih, manj je bilo kršitev javnega reda. Povsod nam žal ni uspelo znižati statistike – na naših cestah je ugasnilo 12 življenj več kot leto prej.

Po podatkih Direktorata za policijo in druge varnostne na-loge je bilo v preteklem letu nad delom policistov vloženih 11 odstotkov manj pritožb kot v letu 2014, resda nekoliko manj tudi zaradi upada izvedenih policijskih ukrepov na vseh po-dročjih policijskega dela, kar je posledica stavkovnih aktivnosti in povečanega angažmaja na področju migracij. Vseeno so to spodbudni rezultati, ki zagotovo potrjujejo strokovno delo po-licistov.

Živimo v hitro spreminjajočem se in vse zahtevnejšem ter vedno bolj negotovem globalnem okolju, ki ga pretresajo šte-vilni varnostni izzivi, od terorizma do nerešenega migracijske-ga vprašanja. Čeprav vsi ti dejavniki neposredno vplivajo na policijsko delo, verjamemo, da je slovenska policija kot moder-na institucija, ki sledi toku časa, sposobna prilagajanja družbe-nim razmeram. Oklepamo se optimizma, da se je zaključilo pre-dolgo obdobje finančne in materialne zapostavljenosti in da so zadnji vložki v novo opremo in dodatne zaposlitve v preteklem letu znanilci boljših časov. Vsekakor je za to že skrajni čas. To si zaslužijo tako zaposleni v Policiji kot tudi državljani. Od tega je namreč odvisna tudi varnost – dobrina, ki pripada in mora biti zagotovljena vsem nam!

Spoštovani sodelavci in sodelavke, iskrene čestitke ob dne-vu Slovenske policije!

Mag. Vesna Drole,vodja Sektorja za odnose z javnostmi Policije

49

Na realnih tleh, čeprav na vrhu

Od orožnika do policista

44


VArNOST

Policijsko delo v 365 dneh: v znamenju migracij


VArNOSTAKTUALNO

Delo policistov so v letu 2015 nedvomno najbolj zaznamovale migracije, kakršnih ne pomnimo. Za obvladovanje migrantskega toka je policija uporabila velik del svojih resursov. Prvič je bila uporabljena generalna policijska klavzula. Do izraza pa je prišlo mednarodno policijsko sodelovanje, saj so Sloveniji mnoge države članice EU ponudile pomoč svojih policijskih sil.

Obseg in narava masovnih mi-gracij sta slovensko policijo postavi-la pred velik izziv. Nanj je odgovorila z vrsto ukrepov – aktiviranjem ope-rativnih štabov, generalno policij-sko klavzulo, skladno z 10. členom ZNPPol, in pomožno policijo, vzpo-stavitvijo sprejemnih in namesti-tvenih centrov, pripravo načrtov in opomnikov ter operativnimi ukrepi. Pri varovanju zunanje schengenske meje so bile policiji v pomoč zača-sne tehnične ovire. Izvedeni so bili številni sestanki in druga delovna srečanja z ministrstvi in predstojni-ki policij držav na migracijski poti za uskladitev ukrepov za obravnavo migrantov.


VArNOST

5

AKTUALNO

Zaradi obsega in zahtevnosti nalog je bila najbolj obremenjenim enotam (PU Novo mesto, PU Maribor, PU Celje in PU Murska Sobota) zagotovljena kadrov-ska pomoč drugih policijskih uprav in tujih policistov. V duhu evropskega so-delovanja, povezovanja, zaščite schen-genskega območja in skupnega varno-stnega območja so številne evropske dr-žave ponudile pomoč svojih policijskih sil, ki jo je slovenska policija sprejela. Z vidika kadrovske in materialne okrepi-tve ter operativne učinkovitosti je bilo pomembno sodelovanje s Slovensko vojsko, pomagali pa so tudi uslužbenci Finančne uprave RS.

Migracijska kriza je botrovala tudi spremembam nekaterih predpisov. S spremembami Zakona o organiziranosti in delu v policiji se je dvignila starostna meja za pomožne policiste na 60 let ozi-roma do starostne meje, ki je še spre-jemljiva za opravljanje nalog v policiji. Spremenjena Uredba o pomožni policiji je omogočila, da se v pomožno policijo odtlej lahko vključijo tudi upokojeni po-licisti in tisti, ki so prostovoljno zapustili policijo. Na podlagi Odloka o ukrepih kriznega odzivanja v okviru pristojnosti policije pa je mogoče pomožno policijo za opravljanje policijskih nalog vpoklica-ti za več kot 30 dni v koledarskem letu. Decembra 2015 je bil spremenjen Zakon o obrambi, ki Slovenski vojski, če to zah-tevajo varnostne razmere, po predhodni odobritvi Državnega zbora RS podeljuje nekatera izjemna pooblastila.

Uporaba prisilnih sredstev

Na področju zakonodaje je policija pripravljala spremembe in dopolnitve Zakona o nalogah in pooblastilih polici-je. Državni zbor je septembra 2015 spre-jel Resolucijo o dolgoročnem razvojnem programu policije do leta 2025 – »Ka-kovostna policija za varno Slovenijo« (ReDRPPol), ki kot strateški dokument odgovarja na ključna vprašanja dolgo-ročnega razvoja policije ter zagotavlja konstantnost prioritet in vlaganj v var-nost.

Financiranje politik notranjih zadev EU v finančnem okviru 2014–2020 po-teka prek dveh skladov. Prvi je Sklad za azil, migracije in vključevanje, v katerem je od 3.137 milijonov evrov za Slovenijo namenjenih 14,7 milijona evrov. Drugi

je Sklad za notranjo varnost, ki je osre-dotočen na policijsko sodelovanje, pre-prečevanje kriminala in boj proti hudim in organiziranim oblikam čezmejnega kriminala ter krizno upravljanje in varo-vanje kritične infrastrukture, iz katerega lahko Slovenija od 986 milijonov evrov črpa slabih 9,9 milijona evra, ter na po-dročje mej in vizumov, iz katerega lah-ko Slovenija od 2.778 milijonov evrov črpa 31,3 milijona evrov. Za črpanje teh sredstev je bil v 2015 z Evropsko komi-sijo usklajen akcijski načrt s podrobneje opredeljenimi projekti po posameznih področjih, ki bodo deležni evropskega sofinanciranja.

V 2015 sta MNZ in Policija pridobila 11 milijonov evrov sredstev EU: z uspe-

MEJNE ZADEVE IN TUJCI V 2015

POLICIJSKA POOBLASTILA IN PRISILNA SREDSTVA V 2015

Napadi na policiste in grožnje Deleži uporabe prisilnih sredstev po PU [v %]

Zlorabe dokumentov in osebe, obravnavane zaradi zlorabe listin na mejnih prehodih

Struktura obravnavanih oseb po državljanstvih zaradi nedovoljenega prehoda* čez državno mejo in nedovoljenega

vstopa v Slovenijo na notranji meji [V %]

Uporaba prisilnih sredstev

Poškodovani kršitelji in policisti na 100 primerov uporabe prisilnih sredstev

* Število vključuje tudi tujce, ki so v Republiko Slovenijo vstopili v okviru reguliranega migracijskega toka na zahodno-balkanski poti.

46,2

30,3

16,5

7,0 31,4

11,5

6,6

50,5

Sirija Afganistan Irak Drugi

Državljanstvo obravnavanih oseb

zaradi nedovoljenegavstopa v Slovenijona notranji meji

Državljanstvo obravnavanih oseb

zaradi nedovoljenegaprehoda čez

državno mejo*


VArNOSTAKTUALNO

šno prijavo projekta v višini slabih 853,8 tisoč evrov ter nekaj manj kot 10,2 mi-lijona evrov sredstev kot pomoč za re-ševanje izrednih razmer, za katero je Slovenija zaprosila Evropsko komisijo konec 2015. V sklopu finančne perspek-tive 2014–2020 je bilo v 2015 sicer za-ključenih 5 projektov, za katere so bila sredstva pridobljena že prej. Dve prijavi za dodelitev tehnične pomoči v skupni vrednosti 613,5 tisoč evrov EU konec 2015 še nista bili ocenjeni.

Na področju kadrovskih in organiza-cijskih zadev je bil na podlagi skupnega kadrovskega načrta organov državne uprave za obdobje od 2013 do 2015 pri-pravljen razrez kadrovskega načrta (RKN) policije za 2015, s katerim je bilo določe-no dovoljeno število zaposlenih v orga-nizacijskih enotah policijskih uprav in Generalne policijske uprave. Zaradi stal-nega zmanjševanja števila zaposlenih (od leta 2011 ni bilo novih zaposlitev) je policija za določen čas zaposlila 150 no-vih policistov nadzornikov državne meje. S 1. oktobrom 2015 je bilo s še 100 novi-mi policisti sklenjeno delovno razmerje za določen čas in so bili napoteni v Višjo policijsko šolo Policijske akademije.

S policisti nadzorniki državne meje, ki jim je delovno razmerje za določen čas poteklo v 2015, je bilo sklenjeno de-lovno razmerje za nedoločen čas. Kljub novim zaposlitvam se je izkazalo, da do-voljeno število 8.187 zaposlitev v policiji po Skupnem kadrovskem načrtu orga-nov državne uprave za 2016 in 2017 ne zadostuje za obvladovanje varnostnih razmer. Zato je Policija na podlagi 45. člena Zakona o javnih uslužbencih – s spremembo kadrovskega načrta in za-gotovitvijo dodatnih finančnih sredstev za nove zaposlitve – predlagala pove-čanje dovoljenega števila zaposlitev na 9.219. S tem povečanjem dovoljenega

števila zaposlitev po kadrovskem načrtu bi se približala številu zaposlenih v poli-ciji v 2007.

V celoti so bili javnim uslužbencem v policiji in tudi upokojenim javnim usluž-bencem poplačani presežki ur oziroma dodatki za delo preko polnega delovne-ga časa za pretekla referenčna obdobja.

Med projekti, ki bodo prispevali k odpravi administrativnih bremen, je treba izpostaviti e-Policista, ki je bil so-financiran s kohezijskimi sredstvi in bo policistom olajšal postopke pri prever-janju podatkov v evidencah in izdajanju plačilnih nalogov. S tem se bo pove-čala prisotnost policistov na terenu in zmanjšala obremenjenost operativno--komunikacijskih centrov, postopki pa bodo izvedeni hitreje. Storitev trenutno podpira preverjanje oseb, vozil ter listin po nacionalnih in nadnacionalnih po-licijskih evidencah ter drugih zbirkah, kot so na primer nacionalni register, schengenska in Interpolova zbirka. Tre-nutno je še v testni fazi storitev, name-njena državljanom, ki bo prek spletnega portala e-Uprava omogočala vpogled v prekrškovne zadeve in jim omogočala pritožbo oziroma oddajo zahtevka za sodno varstvo.

Na področju odkrivanja in preiskova-nja kaznivih dejanj je bila ena od pred-nostnih nalog policije odkrivanje in pre-iskovanje gospodarskih kaznivih dejanj z veliko premoženjsko škodo, kaznivih dejanj na škodo slovenskega bančne-ga sistema, kriminalitete, ki posledično ogroža finančne interese slovenske dr-žave in EU, ter organiziranih oblik ko-rupcije tam, kjer so korupcijska tveganja največja. Velik poudarek je bil dan tudi izvajanju finančnih preiskav. Nacionalni preiskovalni urad (NPU) se je ukvarjal s strokovno in vsebinsko zelo zahtevnimi preiskavami. Posebno pozornost medi-

jev in širše javnosti pa je dobilo delo po-licije, ko so se pri odkrivanju in preisko-vanju kriminalitete med preiskovanci znašle javne osebe. Tiskane, elektronske in virtualne medije so v takih primerih preplavile diskvalifikacije policije, tudi lažna obdolževanja, grožnje, pritiski in izzivanja. Teh ni bila deležna samo poli-cija kot institucija, temveč tudi posame-zniki. Pojavila se je tudi zahteva po raz-pustitvi kriminalistične policije. Ne glede na vse linče v medijih, ali pa prav zaradi njih, policija z vsakim takim primerom v javnosti le še utrjuje podobo institucije, ki se spopada z vsemi oblikami krimina-litete ne glede na družbene, politične ali socialne okoliščine osumljenca kaznive-ga dejanja ali položaj institucije.

Prek projektov EMPACT, tj. evrop-ske multidisciplinarne platforme za boj proti kriminalu, in v sodelovanju z Euro-polom ter drugimi tujimi in domačimi organi se je nadaljeval boj proti orga-niziranemu kriminalu in hudim obli-kam mednarodnega kriminala. S tujimi varnostnimi organi je bilo izvedenih več skupnih preiskav organiziranih kriminalnih združb, tesno povezanih z jugovzhodno Evropo in Zahodnim Bal-kanom. Posebna pozornost je bila na-menjena medresorskemu sodelovanju s pristojnimi organi, ko gre za sume ka-znivih dejanj trgovine z ljudmi, poveza-ne tudi z izkoriščanjem dela, pri zmanj-ševanju ponudbe prepovedanih drog, preprečevanju zlorab predhodnih sestavin za nezakonito proizvodnjo prepovedanih drog in preprečevanju nedovoljenih migracij z zlorabo legal-nih institutov (na primer dovoljenja za začasno prebivanje za delo).

Nadaljevala se je operacionaliza-cija projekta PNR (podatki o letalskih potnikih) v sistem dela kriminalistične obveščevalne dejavnosti ter uvajanje slovenskega kriminalističnega obve-ščevalnega modela (SiKOM) za optimi-zacijo odločanja in razporejanja resur-sov pri preprečevanju in omejevanju kriminalitete. Z organizacijskimi in sistemskimi izboljšavami v organizaciji dela in notranjimi postopkovniki je bilo urejeno in okrepljeno delo pri ciljnem iskanju oseb.1 Sodelovanje v Evropski mreži skupin za ciljno iskanje (ENFAST) in z enoto pri generalnem sekretaria-tu Interpola (FIS) je privedlo do vidnih uspehov pri iskanju in prijetju iskanih

Zasedenost delovnih mest in kadrovska struktura

1 Ciljno iskanje pomeni intenzivno iskanje oseb, zoper katere so domači ali tuji pravosodni organi odredili iskanje in se nanašajo na najhujša kazniva deja-nja, ki pomenijo hudo grožnjo za varnost ljudi ali premoženja ali pa so povzročila veliko materialno škodo. Gre za področje delovanja policije [in pravo-sodnih organov v državi], ki v veliki meri pogojujejo zaupanje državljanov v delovanje pravne države in učinkovitost njenega delovanja.

Notranje preiskave v policiji

DRUGE ZADEVE POLICIJE V 2015

Dejavnosti centra za varovanje in zaščito

Gibanje kadrov v policiji

Pritožbe in zahteve za varstvo pravic iz delovnega razmerja

Zasedenost delovnih mest in kadrovska struktura

Nadzori v policiji

Informacijsko‐telekomunikacijska dejavnost

Poraba proračunskih sredstev policije v obdobju 2006–2015 [v milijonih evrov]


VArNOST

7

AKTUALNO

Okoliščine in dejavniki, ki so v letu 2015 zaznamovali delo in delovanje Policije:

• migrantskakriza• sprejetjeResolucijeo

dolgoročnem razvojnem programu policije do leta 2025 – »Kakovostna policija za varno Slovenijo« v Državnem zboru RS

• novezaposlitvevPoliciji:150 kandidatov za policiste – NDM in 100 kandidatov za policiste – višješolski študijski program Policist; s 167 policisti – NDM, ki so jim potekle pogodbe, sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas

• uspešnopridobivanjeevropskih finančnih sredstev za različne projekte

• odprtjesodobnegaforenzičnega laboratorija

• izvedenaraziskavaoorganizacijski klimi v Policiji

• napadinapolicistenisopogostejši, so pa zato posledice veliko bolj tragične: julija je med opravljanjem nalog življenje izgubil en policist, novembra pa je med policijsko intervencijo prišlo do streljanja, v katerem je bil napadalec ubit, en policist pa ranjen

• stavkazaposlenihvPoliciji, ki se je začela sredi novembra 2015


VArNOSTAKTUALNO

oseb, zlasti v državah tretjega sveta. Od oktobra 2015 je Policija uradno pove-zana v Interpolovo mednarodno zbirko gradiv s spolnimi zlorabami otrok. Na-men takšnih zbirk in povezanosti policij sta čim boljša zaščita otrok pred novimi zlorabami in izpostavljenostjo zaradi preiskav ter boljša učinkovitost pri od-krivanju in preiskovanju storilcev teh dejanj.

Brez forenzične podpore in kriminali-stičnotehnične podpore si preiskovanja kaznivih dejanj praktično ni več mogoče zamisliti, zato je za slovensko policijo iz-rednega pomena, da se je v 2015 zaklju-čila izgradnja Nacionalnega forenzične-ga laboratorija, ki ima ustrezno laborato-rijsko infrastrukturo ter omogoča varno delo po akreditiranih in mednarodno priznanih metodah in standardih. Kljub prvotno ocenjeni vrednosti 15 milijonov evrov sta bila gradnja – ta se je začela že 2010 – in opremljanje laboratorijev z laboratorijsko opremo zaključena z 11 milijoni evrov. Upravičenost inve-sticije dokazujejo operativne potrebe in opravljene preiskave. Ne nazadnje so bili uspešno pridobljeni 4 projekti, ki jih financira EU, od tega sta bila 2 že uspešno zaključena, 2 pa se nadaljujeta v 2016. V naslednjih letih bo na voljo še približno 450 tisoč evrov iz nove finanč-ne perspektive EU, pretežno za opremo, potrošni material in usposabljanja.

Na področju splošnih policijskih nalog so izstopali večje število shodov pred sodišči, številna zahtevna varova-nja športnih prireditev ter še posebej velike obremenitve, povezane z upra-vljanjem migrantskega toka čez Slo-venijo v drugi polovici 2015. Policija je vedno sledila načelu ničelne tolerance do nasilja, hkrati pa si je prizadevala za partnersko sodelovanje z drugimi su-

bjekti – predvsem subjekti zasebnega varovanja, občinskimi redarstvi, inšpek-cijskimi organi in lokalnimi skupnostmi.

Pogosteje kot v preteklih letih so se prek spletnih omrežij in medijev poja-vljale različne oblike nestrpnosti, kar je povzročalo nezadovoljstvo in zaskrblje-nost civilne družbe in pripadnikov po-sameznih subkultur. Septembra in okto-bra je bilo več shodov civilnih iniciativ;

Kršitve predpisov o javnem redu v obdobju 2006–2015

JAVNI RED IN MIR V 2015

Policija je obravnavala 1.868 (2.146) kršitev na 100.000 prebivalcev.

V Sloveniji je bilo na 100.000 prebivalcev 1.507 (1.589) intervencij.

V Sloveniji je bilo na 100.000 prebivalcev (135) 148 prekrškov z znaki nasilja v družini.

Izrečene prepovedi približevanja določenemu kraju oziroma osebi v obdobju 2006–2015

Kršitve predpisov o javnem redu v obdobju 2006–2015

Intervencije policije na 100.000 prebivalcev po PU

‐5,1 %

Kršitve predpisov o javnem redu na 100.000 prebivalcev po PU

‐12,9 %

Prekrški z znaki nasilja v družini na 100.000 prebivalcev po PU

Deleži kršitev predpisov o javnem redu po PU

‐8,7 %

‐7,4 %

2014

‐6,3 %

2014

‐7,4 %

2014

Na območju PP Piran je policija obravnavala 5.286 kršitev predpisov o javnem redu na 100.000 prebivalcev.

2015

2015

2015

Na območju PP Lendava je policija obravnavala 334 kršitve nasilja v družini na 100.000 prebivalcev.


VArNOST

9

AKTUALNO

ene so podpirale human pristop države do migrantov, druge pa so zahtevale za-prtje meje. Predvsem neprijavljeni sho-di, ti so bili praviloma organizirani prek socialnih omrežji ali v »zaprtih« skupi-nah, in istočasni shodi skupin z naspro-tujočimi si stališči so predstavljali večje varnostno tveganje ter zahtevali več ka-drovskih in materialno-tehničnih resur-sov za vzdrževanje javnega reda in miru. Proti koncu 2015 se je povečalo število protestov posameznikov in skupin proti postavljanju tehničnih ovir na meji s Hr-vaško. Na mejnem območju je bilo orga-niziranih več protestnih shodov, zabele-ženih pa je bilo tudi nekaj poškodovanj tehničnih ovir.

V 2015 se je nadaljevalo upadanje števila ugotovljenih prekrškov na po-dročju javnega reda in miru. Spremlja-nje nasilja v družini ter sorazmernosti in učinkovitosti ukrepov prepovedi pribli-ževanja po 60. členu ZNPPol je pokazalo večje število kršitev izrečenega ukre-pa prepovedi približevanja, kar lahko predstavlja večjo in predvsem ponovno ogroženost žrtev nasilja.

PROMETNA VARNOST V 2015

V Sloveniji je bilo na 1.000 km javnih cest 460 (468) prometnih nesreč.

Število obravnavanih kršitev v cestnem prometu na 1.000 km javnih cest

Delež prometnih nesreč z mrtvimi in poškodovanimi glede na vse prometne nesreče po PU [v %]

Povprečna stopnja alkoholiziranosti povzročiteljev vseh prometnih nesreč in nesreč s smrtnim izidom [v g/kg]

Delež alkoholiziranih povzročiteljev vseh prometnih nesreč in prometnih nesreč s smrtnim izidom [v %]

Prometne nesreče v obdobju 2006–2015

7.280

Prometne nesreče na 1.000 km javnih cest po PU

‐1,7 %

V 36,7 % (34,3 %) vseh prometnih nesreč so udeleženci umrli ali so se poškodovali.

Policija je obravnavala 7.280 (8.028) kršitev predpisov v cestnem prometu na 1.000 km javnih cest.

‐8,0 %

2014

Alkoholizirani vozniki so povzročili 9,8 % (9,9 %) vseh prometnih nesreč ter 29,1 % (23,5 %) prometnih nesreč s smrtnim izidom. Povprečna stopnja alkohola alkoholiziranih povzročiteljev vseh prometnih

nesreč je bila 1,44 g/kg (1,45g/kg), prometnih nesreč s smrtnim izidom pa 1,52 g/kg (1,54 g/kg).

2015

S puščicami je prikazan porast ali upad deleža prometnih nesreč z mrtvimi in poškodovanimi glede na 2014. Krogec je znak za spremembo ≤ 0,5 od. t.

Prometne nesreče v obdobju 2006–2015

Več je bilo obsežnih iskalnih akcij pogrešanih oseb, pri katerih so sode-lovale različne enote Uprave Republike Slovenije za zaščito in reševanje. Poli-cija, ki vodi iskalne akcije pogrešanih oseb, nima vse potrebne opreme, kar

vpliva na pristope in izvedbo iskalnih akcij.

Pri zagotavljanju varnosti cestnega prometa je bil poudarek na področjih, kjer je mogoče najbolj vplivati na iz-boljšanje varnosti cestnega prometa ali


VArNOSTAKTUALNO

zmanjšati posledice prometnih nesreč (hitrost, alkohol, varnost šibkejših ude-ležencev in uporaba varnostnega pasu) in ki so opredeljene tudi v Resoluciji o nacionalnem programu varnosti ce-stnega prometa za obdobje 2013–2022. V 2015 je potekalo več pilotnih projek-tov, najpomembnejša sta možnost pla-čila kazni tujcev s plačilno kartico na kraju prekrška, za kar je bilo policijskim enotam razdeljenih 28 POS-terminalov, ter testno sekcijsko merjenje hitrosti na avtocestnem odseku med Trojanami in Blagovico. Nadaljeval se je nadzor pro-meta na mestih, ki so jih predlagali ob-čani prek spletne aplikacije Predlagaj prometno kontrolo. Policija je v 2015 začela uporabljati specialna patruljna vozila z novo vizualno podobo belo--modro-rumene barve, ki so v prometu bolje vidna.

S področja nadzora državne meje in izvajanja predpisov o tujcih velja še izpostaviti, da je bilo manj kršitev ne-dovoljenega prebivanja državljanov tretjih držav, zmanjšalo se je predvsem število kršitev, povezanih s prekorači-tvijo dovoljenega časa prebivanja. Še vedno pa je pereča problematika krši-tev na področju zlorab pravnih naslo-vov za vstop v državo (predvsem dovo-ljenj za prebivanje) in zlorabe socialnih transferjev.

Na področju informatike, telekomu-nikacij ter zaščite podatkov in sistemov gre omeniti aplikacijo e-Migrant, ki vključuje obrazne fotografije in prstne odtise, celovito integracijo v vizni in-formacijski sistem, vključno s prever-janjem oseb po prstnih odtisih in opti-mizacijo izdaje vizuma pri preverjanju

prosilca, prenovo jedrnega dela omrež-ja ITSP, zamenjavo centralnega raču-nalnika ITSP na primarni in sekundarni lokaciji, uvedbo storitve SMS-poštar v GPU OKC in PU (za obveščanje skupin policistov), uvedbo nove generacije požarnih zidov ter vpeljavo novega sis-tema enotne prijave in upravljanja upo-rabniških identitet. Z vidika racionaliza-cije IKT so bile prenovljene rešitve na področju digitalne fotografije in sledi. Posodobljena je bila informacijsko-te-lekomunikacijska oprema na mejnih prehodih, prenovljeni so bili prostori za informacijske sisteme EU, vzpostavljen je bil nov sistem pomorskega radarja, ki omogoča nadziranje celotne slovenske morske meje, ter izboljšana varnost ko-munikacij v sistemu TETRA.

Je bilo pa leto 2015 za Policijo znova tragično. Pri opravljanju policijskih na-log je julija življenje izgubil en policist, novembra pa je med policijsko inter-vencijo prišlo do streljanja, v katerem je umrl napadalec, policist vodnik službe-nega psa je bil ranjen, službeni pes pa je zaradi posledic strela poginil.

Vsakodnevna izpostavljenost gro-žnjam in možnostim napada dokazuje, da poklic policista ni uradniški. Poleg njegove funkcionalne usposobljeno-sti za izvajanje policijskih pooblastil so še kako pomembne njegove socialne in komunikacijske veščine, nadvse po-memben del vsakega policista sta tudi njegova strokovna in osebnostna inte-griteta. Ravnanja policistov so prav za-to še pod posebnim drobnogledom, saj so dolžni vedno in povsod ščititi člove-kove pravice in svoboščine. Policija se zato odziva na vsako neetično ravnanje

Kazniva dejanja, preiskana kazniva dejanja in kazniva dejanja, ki jih je odkrila Policija v obdobju 2006–2015

zaposlenih. Vendar pa se pri zaščiti pra-vic drugih ne smejo odmisliti njihove pravice.

Ena pomembnih okoliščin dela Poli-cije je stavka zaposlenih v Policiji in MNZ, ki se je začela sredi novembra 2015, in si-cer zaradi zahtev obeh reprezentativnih sindikatov za uveljavitev nerealiziranih točk sporazumov s prejšnjimi vladami iz let 2010, 2012 in 2013.

Policijsko delo v številkahPolicisti so v lanskem letu obravnavali

68.810 kaznivih dejanj ali za 20,5 % manj od 10-letnega povprečja, ki je 86.533. S 13,0-odstotnim porastom je bila PU Ko-per edina policijska uprava, ki je obrav-navala večje število kaznivih dejanj.

Preiskanost kaznivih dejanj je bila z 52,0 % najvišja v zadnjih 5 letih in je za 5,7 odstotne točke nad 10-letnim povprečjem, ki je 46,3 %. PU Murska Sobota z 72,1-odstotno in PU Koper z 68,8-odstotno preiskanostjo kaznivih dejanj daleč prekašata druge policijske uprave.

Delež kaznivih dejanj, ki jih je odkri-la Policija, se je povečal za 0,2 odstotne točke na 15,2 %, pri čemer pa ima PU Koper z 48,3-odstotnim deležem lastne dejavnosti velik naskok pred drugimi policijskimi upravami, ki se v nekate-rih primerih lahko izkazuje v večkra-tnikih (8,3-krat toliko kot PU Ljubljana, 3,4-krat toliko kot PU Celje itd.).

Zaradi posledic kaznivih dejanj se je število mrtvih povečalo s 30 na 58. V lanskem letu se je nadaljeval trend pa-danja števila obravnavanih prometnih nesreč, ki se je začel v 2012. V 2015 jih je bilo obravnavanih za 1,7 % manj kot v 2014 in za 18,6 % manj kot v 2012. V njih je umrlo 120 (108) ali za 11,1 % več ljudi. Pri nadzoru cestnega prometa je bilo ugotovljenih tudi za 13,0 % manj kršitev.

Policija je obravnavala za 25,2 % manj kaznivih dejanj gospodarske kri-minalitete; delež te v celotni kriminali-teti se je zmanjšal za 1,0 odstotne točke na 18,2 %. Delež škode gospodarske kri-minalitete v celotni se je zmanjšal za 9,4 odstotne točke na 79,6 %. Za 41,3 % več je bilo obravnavanih korupcijskih kazni-vih dejanj.

Od 2010 pada število obravnava-nih kršitev predpisov o javnem redu. V 2015 jih je bilo za 12,9 % manj kot v 2014 in za 28,8 % manj kot v 2010. Mno-žičnih kršitev javnega reda je bilo 8 (14).

Besedilo: SOJ SGDP GPUFoto: Petra Hacin Valič, Brigita Petric,

obe SOJ SGDP GPU

Kazniva dejanja, preiskana kazniva dejanja in kazniva dejanja, ki jih je odkrila policija v obdobju 2006–2015

KRIMINALITETA V 2015

Policija je obravnavala 3.335 (4.228) kaznivih dejanj na 100.000 prebivalcev.

Preiskanost kaznivih dejanj po PU [v %]

Zaključni dokumenti obravnavanih kaznivih dejanj

Policija je obravnavala 2.062 (2.662) kaznivih dejanj zoper premoženje na 100.000 prebivalcev.

Kazniva dejanja na 100.000 prebivalcev po PU

Kazniva dejanja zoper življenje in telo na 100.000 prebivalcev po PU

Kazniva dejanja zoper premoženje na 100.000 prebivalcev po PU

Policija je preiskala 52,0 % (51,8 %) kaznivih dejanj.

Policija je obravnavala 80 (86) kaznivih dejanj zoper življenje in telo na 100.000 prebivalcev.

Kriminalitetno število na območju 5 ljubljanskih PP je 6.876, na območju PU Ljubljana brez 5 ljubljanskih PP pa 2.748.

Kriminalitetno številodo 2.5002.500 ‐ 3.0003.000 ‐ 3.5003.500 ‐ 4.000nad 4.000

‐21,3 %

57,2

68,8

54,4

43,1

53,9

72,1

53,6

58,6

40,0

45,0

50,0

55,0

60,0

65,0

70,0

75,0

PU Celje PU Koper PU Kranj PU Ljubljana

PU Maribor

PU Murska Sobota

PU Nova Gorica

PU Novo mesto

52,0

‐6,8 %

2014

‐10,5 %

2014

‐6,6 %

Na območju 5 ljubljanskih PP je policija obravnavala 5.191 tovrstnih kaznivih dejanj na 100.000 prebivalcev.

‐22,5 % ‐11,1%

2014

2015

2015

2015

Na območju PP Trebnje je policija obravnavala 225 tovrstnih kaznivih dejanj na 100.000 prebivalcev.

Sprememba ranga policijskih uprav v 2015 je prikazana s krogci v barvi ranga, v katerem je bila v 2014.


VArNOST

11

AKTUALNO

V letu 2015 je bilo nad delom policistov vloženih 358 pritožb, kar je 11,2 % manj kot v letu 2014, ko so bile vložene 403 pritožbe.

Lani je bilo največ vloženih pritožb s področja zagotavljanja var-nosti cestnega prometa in javnega reda in miru, sledijo področja od-krivanja in preprečevanja kriminalitete, obravnave drugih varnostnih dogodkov ter varovanja državne meje in obravnavanja tujcev.

Največ pritožb na področju zagotavljanja varnosti cestnega prometa


VArNOSTAKTUALNO

Kot je ob predstavitvi poročila o reševanju pritožb na delo policije povedal vodja Sektorja za pritožbe zoper policijo na MNZ mag. Gregor Hudrič, gre razlo-ge za manjše število pritožb iskati v upadu izvedenih policijskih ukrepov na vseh področjih policijskega de-la (skupaj za približno 15 %), kar je verjetno posledica stavkovnih aktivnosti in vpetosti policistov v izvajanje nalog, povezanih z begunsko problematiko v drugi po-lovici leta 2015.

Glede posameznih pritožbenih očitkov se jih je lani največ nanašalo na domnevno prekoračitev oz. neu-pravičeno ali nesorazmerno uporabo različnih policij-skih pooblastil, nato na komunikacijo policistov, ki se

Število vloženih pritožb po letih

627

479

395 403358

0

100

200

300

400

500

600

700

2011 2012 2013 2014 2015


VArNOST

13

AKTUALNO

kaže v nedostojnem in nekorektnem odnosu, na domnevno neukrepanje policistov in domnevno neupravičeno ali neso-razmerno uporabo prisilnih sredstev. Zaznan je bil precejšen upad očitkov, uperjenih zoper izvajanje različnih pooblastil policije, a na drugi strani porast očitkov, ki se nanašajo na ne-odzivnost in neprimerno komunikacijo policistov.

Vodjem policijskih enot je bilo v pomiritveni postopek odstopljenih 145 pritožb – od tega je bilo 74 primerov uspe-šno zaključenih, saj so se pritožniki strinjali z ugotovitvami in ukrepi vodje policijske enote. Ko se pritožnik ne strinja z ugo-tovitvami vodje policijske enote v pomiritvenem postopku,

Rešene pritožbe po pritožbenih razlogih

112

353

50

165

680

140

241

53

225

659

0 100 200 300 400 500 600 700 800

neukrepanje

uporaba pooblastil

uporaba prisilnih sredstev

komunikacija

skupaj

2015 2014

se postopek lahko nadaljuje na pritožbenem senatu Ministr-stva za notranje zadeve. Neposredno pred pritožbenim se-natom (brez predhodnega pomiritvenega postopka) se med drugim obravnavajo pritožbe, iz katerih izhajajo očitki hudih posegov v človekove pravice posameznika. Lani je ministr-stvo razpisalo in izvedlo skupaj 77 sej pritožbenega senata, pri čemer je bilo v 18 primerih odločeno, da je bila pritožba utemeljena bodisi delno ali v celoti.

Na podlagi ugotovitev, ki izhajajo iz spremljanja pomiri-tvenih postopkov in obravnave pritožb na pritožbenih sena-tih, je ministrstvo policiji posredovalo konkretna priporoči-la, ki se nanašajo zlasti na krepitev zavzetega, prijaznega in spoštljivega odnosa policistov do strank v policijskih postop-kih, dosledno ugotavljanje dejanskega stanja obravnavanih prekrškov in spoštovanje procesnih pravil prekrškovnega postopka (pravica do izjave kršitelja, vročanje plačilnega na-loga itd.), usposabljanje policistov s področja policijskih poo-blastil, s poudarkom na pooblastilih, s katerimi se omejujeta gibanje in osebna svoboda oseb, ter na nadaljevanje usposa-bljanj policistov, ki vodijo pomiritvene postopke, s področij komunikacijskih in mediacijskih veščin.

Besedilo: SOJ MNZ Foto: SOJ MNZ in Brigita Petric, SOJ SGDP GPU


VArNOSTAKTUALNO

V 25 letih od 44 hrabrih ustanoviteljev do 8.000 članov

Vzporedno z ustanovitvijo slovenske sekcije so potekale tudi priprave na ustanovitev prvega regionalnega kluba. Po-licisti – tedaj še miličniki – iz uprav za notranje zadeve Ma-ribor, Celje, Murska Sobota in Slovenj Gradec so v Mariboru 7. junija 1991, tik pred osamosvojitvijo Republike Slovenije, ustanovili regionalni strokovni klub policistov IPA za Štajer-sko, Koroško in Prekmurje.

»Takrat še miličniki smo bili zelo veseli in ponosni, da smo se lahko včlanili v tako organizacijo, kjer smo se povezovali s kolegi iz tujine. Na Gorenjskem smo se povezovali s kolegi iz Avstrije in delno tudi Italije, naši kolegi na Štajerskem pa z Avstrijci. Na začetku sploh nismo vedeli drug za drugega, za naše sodelovanje z avstrijsko sekcijo. Ko pa smo to ugotovili, smo hitro stopili skupaj in se začeli pripravljati na ustanovitev sekcije,« se tistih dni spominja Stanislav Ficko, eden izmed ustanoviteljev slovenske sekcije, danes pa tudi njen predse-dnik. »Številni smo bili takrat že člani avstrijske sekcije, saj smo bili že v kontaktih s tujimi policisti. Sam sem bil takrat še komandir Postaje milice Kranj, z Avstrijci pa so bili v stikih kolegi v mejnih enotah, torej na Jesenicah, v Kranjski Gori, Šentilju, Mariboru, Kranju. Avstrijski kolegi so nas povprašali, ali bi se želeli včlaniti v IPO, in nam predstavili organizacijo. Seveda smo bili takoj za in zadeve so stekle: povezovanje, se-stankovanje – tudi v Avstriji. Pri tem so delno pomagali tudi italijanski kolegi.«

Ustanovna skupščina 20. aprila 1991

Slovenska IPA je – zaradi širitve lastne dejavnosti, sodelo-vanja s tujimi sekcijami in udeležbe na številnih strokovnih ter družabnih srečanjih – hitro zaživela med policisti. V mednaro-dno združenje, ki velja za največjo in najvplivnejšo stanovsko policijsko organizacijo na svetu, je bila sprejeta 6. novembra 1992 v Riu de Janeiru, kjer je zasedla 54. mesto kot polnoprav-na članica v največji organizaciji policistov na svetu. Vrstile so se tudi ustanovitve regionalnih klubov za Gorenjsko (21. fe-bruar 1992), Primorsko (29. maj 1992), Dolenjsko (6. junij 1992) in Koroško (6. november 1992).

Korenine rojstva slovenske sekcije v mednarodnem policijskem združenju IPA (International Police Association) segajo v devetdeseta leta, ko so posamezniki iz vrst tedanje milice ob delovnih stikih navezovali poznanstva s člani avstrijske in italijanske sekcije. Formalno ustanovitev je slovenska IPA dočakala 20. aprila 1991. Tedaj je 44 članov ustanoviteljev v Gozdu Martuljku potrdilo statut združenja in izvolilo prvo vodstvo. Predsedniško mesto je zasedel Milan Zorec. Danes slovenska sekcija IPA šteje približno 8.000 članov, vključenih v regionalne klube po vsej Sloveniji.

Robert Mesiček, predsednik kluba IPA RK Štajerska: »V IPO sem se včlanil leta 1993 pri RK za Pomurje, saj sem takrat de-lal na območju UNZ Murska Sobota. Za včlanitev sem se odločil, ker sem želel biti akti-ven v policijski organizaciji in mi je bila IPA po svojem načinu dela najbolj ''pisana na kožo''.Posebej ponosen sem, da tudi

po 25 letih ohranjamo zapuščino svojih predhodnikov, ki so klub ustanovili in ga vodili pred nami. Zlasti se spo-minjamo svojih že pokojnih članov, ki so bili zelo aktiv-ni. Tako smo se v preteklem letu poslovili od predsedni-ka nadzornega odbora Srečka Pušnika, nekaj let pred tem od člana upravnega odbora Franca Curka - Culeta.Ponosen sem na članice in člane, ki že vrsto let opra-vljajo delo v klubu – brez njih si dela v skoraj 1000-član-skem klubu ne morem predstavljati. V aktivnosti se vključujejo tudi mlajši člani, ki s svojimi svežimi idejami prispevajo k delovanju kluba. Geslo Servo per Amikeco ali Služiti v imenu prijateljstva je geslo, ki najbolje opiše delovanje in pomen našega kluba, saj na prvo mesto postavljamo pomoč članom in njihovim družinskim članom.Prirejamo izlete, tradicionalni družinski piknik, tekmo-vanje v ribolovu in druge športne prireditve. Vsako leto sklenemo nekaj pogodb o sodelovanju, s čimer članom omogočamo ugodnejše storitve ali nakupe. Svojim čla-nom omogočamo brezplačno udeležbo na različnih športnih prireditvah v Sloveniji in tujini ter jim pomaga-mo pri kontaktih s tujimi klubi IPE. V prihodnosti bomo svoje aktivnosti nadaljevali v skla-du z letnimi in finančnimi načrti kluba, delovanje pa bo-mo poskušali nadgraditi z novimi vsebinami, zato smo vedno pripravljeni prisluhniti pobudam članov.«

Organiziranje dejavnosti po regionalnih klubih se je na-daljevalo z ustanovitvijo regionalnega kluba Pomurje (20. fe-bruarja 1993), regionalnega kluba Celje (2. junija 1993), regi-onalnega kluba Ljubljana (4. junija 1993), regionalnega kluba Koper in Postojno (2. marca 1996) in kluba Posavje (6. januarja 2001). S tem so bila zaključena prva prizadevanja za najustre-znejšo organiziranost dejavnosti na območju cele države.

Prvi kongres slovenske sekcije IPE je potekal marca 1993 v Ljubljani, sočasno pa ga je spremljalo še zasedanje izvršnega mednarodnega biroja IPE (PEB). Mednarodno sodelovanje je že na začetku predstavljalo eno od pomembnejših nalog slo-venske sekcije.


VArNOST

15

»Naša temeljna načela so natančno določena in se nana-šajo na gojenje prijateljskih odnosov in medsebojno pomoč med policisti doma in v svetu, da se olajša izmenjava izkušenj na policijskem področju, podpira mednarodno policijsko so-delovanje – to je bilo seveda bistveno bolj pomembno v ča-su, ko se je IPA ustanavljala. Člani IPE s svojim javnim delova-njem pozitivno vplivamo na odnose med policisti in državlja-ni. S svojim delovanjem krepimo ugled policije in IPE. Organi-ziramo številna potovanja, srečanja, prireditve. S tem želimo širiti znanje svojih članov na vseh področjih policijskega dela. V IPI se zavzemamo za spoštovanje temeljnih načel medna-rodne organizacije za človekove pravice, torej je osnova spo-štovanje temeljnih človekovih pravic in svoboščin – tako pri policijskem delu in tudi sicer. Organiziramo številne kulturne, športne, socialne in druge dejavnosti ter pomagamo članom, ko se znajdejo v stiski, na primer zaradi bolezni ali nesreče, pa naj bo kjer koli – doma ali v tujini. Seveda imamo za te prime-re poseben pravilnik in socialno komisijo, ki se ukvarja s temi zadevami. Za člane IPE je pomembno to, da nismo sami, ne glede na to, kam potujemo. Vedno lahko pokličemo organi-zacijo IPA in prijatelje, ki nam bodo pomagali,« dodaja Ficko.

V letu 1999 je bil na tretjem kongresu sekcije sprejet pre-dlog, da se v IPO sprejmejo pooblaščeni delavci Ministrstva za pravosodje RS, v letu 2005 pa so bili sprejeti še pooblašče-ni delavci Carinske službe Slovenije. V letu 2003 je bila veči-na aktivnosti povezana z ureditvijo statusa slovenske sekcije IPE. V prvi vrsti je bila to registracija vseh klubov v Sloveniji v skladu z Zakonom o društvih in registracijo IPE Slovenije kot zveze društev. Usklajen statut in pogodba sta bili sprejeti 6. maja 2003. Zveza je bila registrirana pri Upravni enoti Celje 23. septembra 2003.

Slovenska sekcija je bila od leta 2000 mentorica pridruže-nim članom hrvaške sekcije je bila kot samostojna organizacija sprejeta na 17. svetovnem kongresu IPA leta 2003. Tedaj pa je IPA Slovenija prejela prošnjo za organizacijo 18. svetovnega kongresa v letu 2006. Naslednji dve leti sta bili tako posvečeni pripravam na ta pomembni dogodek, v katerega je bilo vlože-nega ogromno truda članov organizacijskega odbora.

»Ponosni smo na organizacijo številnih kulturnih, športnih, socialnih in drugih prireditev ter na to, da smo številnim svo-jim članom pomagali v stiski. Prireditev nismo organizirali le zase, za stanovsko organizacijo, pač pa tudi za državljane – gre za številne preventivne akcije, na primer za motoriste, tudi var-ne vožnje in prireditve, na katerih so sodelovali naši prijatelji, ki niso člani. Tudi na število članov smo ponosni – izmed 65 držav članic IPA smo v vrhu med prvimi desetimi po številu članov. Pri nas je približno 8.000 članov, pri čemer govorimo o tistih, ki so plačali letno članarino, ne o vpisanih. Ponosni smo na številne kontakte, ki smo jih vzpostavili s tujimi sekcijami IPE. Odlično sodelujemo s sekcijo Avstrije, Italije, Madžarske, Slovaške, Češke, Poljske, tudi Nemčije, Hrvaške, Srbije, Bosne in Hercegovine ter Črne gore, tako da so vse nekdanje jugoslo-vanske republike sedaj že članice IPE. Smo ena izmed najbolj uglednih sekcij IPE, smo aktivni, spoštujemo pravila, načela, cilje. Sam vedno poudarjam, da je biti član IPA častno, spošto-vano in ugledno,« dodaja Ficko.

Sekcija Slovenije je danes organizirana v 11 regionalnih klubih in glede na svojo organiziranost ter številne domače in mednarodne športne, kulturne, socialne in druge dejavnosti sodi med vzornejše nacionalne sekcije. V 25 letih delovanja so se stkale številne vezi, te pa v IPI štejejo največ, saj ji omo-gočajo nadaljnji razcvet. Z udeležbo v mednarodnih oblikah izpopolnjevanja, z organizacijo številnih mednarodnih srečanj in neštetimi snidenji na športnem, družabnem, zbirateljskem področju IPA veliko prispeva k uspešnosti policijskega dela do-ma in v tujini. Tudi v prihodnje bo tako, odgovarja predsednik slovenske sekcije IPE: »Imamo zelo velike načrte, njihova ure-sničitev pa je seveda odvisna od finančnih sredstev. Dejstvo je, da je IPA finančno popolnoma neodvisna, financiramo se s pomočjo članarin, donacij in sponzorstev. Naši projekti so dolgoročno obsežni, a upam, da bomo vsaj zadržali nivo, ki ga imamo, torej da bomo še naprej organizirali številne prireditve in pomagali svojim članom v stiski.«

Je današnja IPA drugačna, kot je bila pred 25 leti? »Seve-da je,« meni Ficko, »a temeljna načela so ista. Geslo Servo per amikeco, to je služiti prijateljstvu, je še vedno tako, kot je bilo. Čas prinaša svoje, po vsebini pa se IPA bistveno ni spremenila, čeprav je bila takrat, ko smo jo ustanovili, Slovenija še del Ju-goslavije.«

Besedilo in foto: Anita Kovačič, SOJ SGDP GPU

AKTUALNO

Cilj in namen sekcije IPA sta povezovanje aktivnih in upokojenih pripadnikov služb Ministrstva za notranje zadeve RS in drugih državnih civilnih služb s policijski-mi pooblastili na podlagi poklicnega tovarištva, vzaje-mnosti in solidarnosti.

IPA združuje več kot 400.000 članov, organiziranih v 65 državah. Je edina mednarodna poklicna organizacija policistov ne glede na funkcijo, rang, jezik, raso, religijo in svetovni nazor; je politično in poslovno popolnoma neodvisna in ni vezana na nobeno drugo skupino ali institucijo; odprta je za policiste vseh držav, za proste in neovirane stike med pripadniki te službe ter vzpo-stavljanje možnosti medsebojne izmenjave strokovnih izkušenj; registrirana je na temelju svojih ciljev pri Svetu Evrope s posvetovalnim statutom kot nevladna med-narodna organizacija.


VArNOST

Uporaba električnega paralizatorja kot prisilnega sredstva policistov

Pri spremljanju uporabe prisilnih sredstev že dalj časa ugotavljamo delno vrzel med uporabo palice in strelnega orožja, saj policisti (razen vodnikov službenih psov) nimajo ustreznega prisilnega sredstva, s katerim bi lahko varno (z varne razdalje) in učinkovito obvladali osebo, ki se upira z orožjem ali nevarnim predmetom. Gre za oblike aktivnega upiranja, pri katerem oseba z nožem, palico, razbito steklenico, vilami ali drugim nevarnim predmetom policistom poskuša pre-prečiti izvedbo policijske naloge (npr. privedbo ali pridržanje), zaradi varnosti policistov pa je pomembno, da poskušajo osebo obvladati z varne razdalje. Tovrstni primeri so zlasti nevarni zato, ker oseba od aktivnega upiranja z namenom poškodovanja ali odvzema življenja pogosto in nenadoma preide v napad na policista.

AKTUALNO

Policisti imajo od prisilnih sredstev na voljo tudi plinski razpršilec, ki se je v praksi izkazal za zelo učinkovitega, saj ob za-detku v oči osebi praviloma onemogoči nadaljnje upiranje ali napad in ne pušča trajnih posledic. Vendar policijska prak-sa kaže, da obstajajo izjeme, ko upora-ba plinskega razpršilca nima ustreznega učinka, ker nekatere osebe niso občutlji-ve na dražilno snov, čemur pritrjujejo tu-di proizvajalci plinskih razpršilcev. To še posebno velja za duševne bolnike, odvi-snike od prepovedanih drog ali za tiste, ki so pod močnim vplivom alkohola. Upo-raba plinskega razpršilca je neučinkovita tudi pri drugih osebah, če dražilna snov ne pride v stik z očmi, kar lahko povzroči že zasuk glave, fizična ovira pred očmi (npr. očala, kapa s ščitkom …) ali drugi zunanji dejavniki (npr. veter, močan dež, prevelika razdalja).

Zaradi navedenega smo začeli pre-učevati možnost uporabe ustreznejših prisilnih sredstev, s katerimi bi policisti v tovrstnih situacijah lahko varneje in učin-koviteje obvladali takšno osebo. Ugo-tovili smo, da mnoge tuje policije zelo uspešno uporabljajo električne paraliza-torje in da je Slovenija ena izmed redkih držav članic Evropske unije, v kateri po-licisti t. i. elektroinduktivnih sredstev ni-majo v uporabi.

Dejavnosti za uvedbo električnega paralizatorja kot prisilnega sredstva poli-cistov so se začele že leta 2002. Takrat so se predstavniki slovenske policije udele-žili predstavitve električnega paralizator-ja znamke Taser M26 v Avstriji, ki jo je za avstrijsko žandarmerijo izvedel policijski inštruktor iz ZDA. Na podlagi izkušenj tujih policij in preučitve pridobljene do-kumentacije je ožji kolegij generalnega direktorja policije 8. oktobra 2003 spre-jel sklep, da se ustanovi delovna skupina (imenovana je bila 25. novembra 2003), ki bo vsestransko preučila možnosti za uvedbo električnega paralizatorja kot prisilnega sredstva v slovensko policijo.

Člani delovne skupine so podrobno preučili različna gradiva, pridobili podat-ke iz tujine in dokumentacijo pripristoj-

nih ustanovah v Sloveniji, nekaj članov se je udeležilo tridnevnega usposabljanja inštruktorjev za uporabo električnega paralizatorja, izvedli pa so tudi praktič-no testiranje. Na podlagi ugotovitev je delovna skupina ocenila, da je električni paralizator primerno prisilno sredstvo, in predlagala, da se za poskusno obdo-bje 12 mesecev uvede v Specialno eno-to (SE), Mobilni kriminalistični oddelek (MKO) in na nekatere policijske postaje (PP), po končani poskusni dobi pa bi se opravila analiza, na podlagi katere bi se odločili o nadaljnji uporabi električnega paralizatorja (tj. o uvedbi v druge policij-ske enote).

Električni paralizator znamke TASER X-26 je SE na podlagi odločitve ministra za notranje zadeve poskusno uporabljala

v obdobju od 1. junija 2006 do 31. maja 2007 in od 1. avgusta 2007 do 31. julija 2008. Policisti SE so bili v prvem obdobju z njim opremljeni v desetih in v drugem obdobju v štirinajstih primerih, vendar jim v nobenem električnega paralizatorja ni bilo treba uporabiti.

Za čas uporabe električnega paraliza-torja je minister za notranje zadeve ime-noval tudi delovno skupino za nadzor nad uporabo električnega paralizatorja v policiji. Naloge delovne skupine so bi-le: spremljanje, analiziranje in nadzira-nje uporabe električnih paralizatorjev, sodelovanje s tujimi varnostnimi organi glede načina usposabljanja policistov, razvijanja taktike uporabe in spremljanja posledic uporabe ter obveščanje javnosti o uporabi električnega paralizatorja.


VArNOST

17

AKTUALNO

Kljub temu, da sta delovna skupina policije za uvedbo električnega para-lizatorja v policiji in delovna skupina notranjega ministrstva ugotovili, da je električni paralizator ustrezno prisilno sredstvo, in predlagali njegovo uvedbo tudi v nekatere druge policijske eno-te, je po zaključku poskusne uporabe 31. julija 2008 in zamenjavi vlade leta 2008 ministrica za notranje zadeve 27. novembra 2008 izdala usmeritve in ob-vezna navodila št. 6/2008, s katerimi je policiji odredila, da mora električne pa-ralizatorje zapečatiti in prenehati z vsemi dejavnostmi, ki vodijo v uvedbo električ-nih paralizatorjev med prisilna sredstva.

V Policiji imamo vsako leto nekaj pri-merov, ki opozarjajo, da bi policisti v do-ločenih situacijah potrebovali učinkovi-tejše prisilno sredstvo. Zadnji taki primeri so opisani v nadaljevanju.

• 5. decembra 2015 ob 21.40 je zdrav-nica policijsko enoto zaprosila za asistenco pri prisilni hospitalizaciji osumljenega. Zoper osumljenega, ki je pri sebi imel kuhinjski nož, ki ga na ukaz policistov ni hotel odvreči, so policisti uporabili plinski razpršilec. Osumljeni si je z eno roko zakril obraz, z drugo pa je nož močno zalučal proti policistom. Pri tem je s konico noža zadel enega policista (ta je nosil ne-prebojni jopič), kar je policistu po-škodovalo levi spodnji del trebuha. Policist je dobil vrezno rano dolžine 7 cm, ki je segala v podkožje (policist je bil z reševalnim vozilom odpeljan v splošno bolnišnico, kjer so mu oskr-beli rano). Osumljenega so policisti obvladali s telesno silo in sredstvi za vklepanje in vezanje.

• 6. oktobra 2015 ob 22.52 je občanka naznanila policiji, da ji partner grozi z nožem in razbija po stanovanju. Na kraju je k policistoma pristopila mati kršitelja in povedala, da se sin nena-vadno obnaša. Kmalu je iz bloka pri-tekla naznaniteljica, tik za njo pa je popolnoma gol pritekel osumljenec, ki je v obeh rokah držal večja kuhinj-ska noža. Policist mu je takoj ukazal, naj noža odvrže, vendar osumljeni tega ni upošteval in je z levo roko od spodaj navzgor z nožem zamahnil proti policistu. Prvi policist je zamah z nožem ustavil tako, da je s tele-skopsko palico udaril po osumljen-čevi levi roki, sočasno pa je drugi po-licist uporabil plinski razpršilec, ven-dar ta na osumljenca ni imel učinka. Zaradi udarca po roki je osumljenec izpustil oba noža, nato pa sta ga po-licista z uporabo telesne sile podrla na tla in ga kljub močnemu upiranju obvladala in vklenila ter zadržala do prihoda reševalcev in zdravnice, ki

je zaprosila za asistenco pri prevozu osumljenega v psihiatrično bolnišni-co.

• 5. avgusta 2015 ob 14.35 sta polici-sta hotela moškemu vročiti vabilo na razgovor v zvezi s prijavo soseda zaradi lahke telesne poškodbe, zato sta prišla k njegovi hiši. Ko ju je videl, ju je verbalno napadel in grozil, da ju bo ubil, če ne bosta odšla, takoj za tem pa je grožnjo začel uresničevati, saj je zgrabil lesen kol ob hiši in začel zamahovati proti policistoma z na-menom, da ju udari. Policista sta se umikala vzvratno in mu ukazovala, naj odvrže kol, česar pa ni upošteval. V določenem trenutku je moški od-vrgel kol ter sunkovito skočil do bli-žnje avtomobilske prikolice, v kateri so bile vile in motika. Z obema roka-ma je zgrabil vile, se sunkovito obrnil proti policistu in mu zagrozil, da ga bo ubil. To je izkoristil drugi policist, ki se je moškemu približal od strani in mu s strokovnim udarcem z roko delno izbil vile iz rok, nato pa sta ga oba policista z uporabo telesne sile podrla na tla in ga vklenila. Ves čas postopka je osumljeni grozil polici-stoma, z grožnjami pa je nadaljeval tudi na policijski postaji, kjer je v pro-storu za pridržanje z brcami poško-doval pločevino na notranjih vratih in steno prostora za pridržanje.

• 15. julija 2015 sta policista zaradi vročitve plačilnega naloga odšla na naslov moškega z namenom, da mu vročita plačilni nalog zaradi kršitve javnega reda in miru. Moški je bil ob prihodu policistov nahajal na bli-žnjem travniku, zato sta se policista napotila proti njemu. Do njiju se je pripeljal s traktorja, v roke prijel vile, ki jih je imel na priklopniku traktorja in ju začel odganjati s travnika. Poli-cista sta moškemu takoj začela uka-zovati, naj odloži vile in sodeluje v postopku, vendar se jima je moški še vedno približeval in jima na razdalji štirih metrov zagrozil, da ju bo »pre-luknjal«. Policista sta izvlekla službe-ni pištoli in mu ponovno ukazala, naj odloži orodje, moški pa se jima je še naprej približeval, zaradi česar sta se policista umaknila.

Opisani primeri kažejo, da imajo po-licisti težave pri obvladovanju upiranja in odvračanju napada posameznikov, ki uporabljajo orožje ali druge nevarne predmete, iz različnih razlogov (dušev-na motnja, vpliv mamil, alkohola ali hud stres ipd.) pa niso občutljivi na boleči-no, imajo izredno moč, okolice pa ne dojemajo realno. Praviloma v takih pri-merih tudi pogosteje prihaja do fizičnih poškodb pri teh osebah in policistih. Iz

zgornjih primerov tudi izhaja, da je tre-ba osebo, ki je nevarna sebi in okolici in ne upošteva ukazov policistov, onespo-sobiti na varni razdalji, še preden lahko uresniči svojo grožnjo oziroma še preden upiranje pride v napad.

Zato smo začeli vnovič preučevati možnosti uporabe ustreznejših prisilnih sredstev, s katerimi bi lahko policisti var-neje obvladali osebo v takih primerih. Med sodobnejša prisilna sredstva sodijo električni paralizatorji zadnje generacije (na trgu trenutno ni drugega primerlji-vega prisilnega sredstva), s pomočjo ka-terih bi policisti, glede na tuje izkušnje, marsikateri postopek zaključili varneje in z minimalnimi posledicami za osebo ali celo brez njih.

Najpogostejši električni paralizator, ki ga uporabljajo policije po celem svetu, je znamke Taser. Podjetje Taser je od svoje ustanovitve, tj. od leta 1993, izdelalo že več različnih modelov, ki jih ves čas poso-dablja. Začelo je z modelom M26, nadalje-valo z X26, ki je še vedno zelo razširjen po svetu, ter ga nadgradilo z X26P, ki ima iz-boljšano programsko opremo. Naslednik je bil X3 s tremi kartušami, zadnji model, Taser X2, pa je najbolj izpopolnjen od vseh dosedanjih. Naprava ima vgrajeno svetilko, elektronski prikazovalnik različ-nih funkcij, zmogljivo akumulatorsko ba-terijo, sodobno elektroniko in fiksni elekt-rodi na napravi. Taser X2 ima v pripravlje-nosti dve kartuši s po dvema sondama, ki sta z napravo povezana s tankima žicama in se ju lahko izstreli povprečno z razdalje 4,5 do 10,5 metra. Ti dve sondi (elektrodi) sta v posebnih kartušah, ki ju izstreli sti-snjeni potisni plin ob pritisku na sproži-lec. Elektroda ima 14 mm dolgo kovinsko konico s kaveljčkom (kot trnek), da lah-ko penetrira v kožo oz. obleko in se tam fiksira ter na ta način vzpostavi in vzdržuje električni tokokrog. Električni paralizator preko elektrod pošilja v telo (mišice) krat-ke električne impulze z visoko napetostjo, ki motijo in preobremenijo običajne ele-ktrične signale v živčnem sistemu in na ta način vplivajo na čutilni in motorični živčni sistem. Signali preko čutilnih živcev potujejo iz celotnega telesa do možganov in omogočajo zaznavanje vseh občutkov, kot so temperatura, bolečina itd. V kartuši je tudi desetine drobnih lističev s serijsko številko kartuše, kar poleg elektronskega zapisa v napravi še dodatno preprečuje kakršnokoli zlorabo, saj ti lističi nakazujejo kraj, kjer je bila kartuša z elektrodami iz-streljena.

Na podlagi razdalje elektrod v telesu (razmik približno 15 cm na 1 meter strel-ne razdalje) so praviloma mišična tkiva in motorični živci prizadeti, zaradi česar pride do imobilizacije, ki je neodvisna od zavesti osebe. Ta učinek se imenuje


VArNOSTAKTUALNO

»electro-muscular disruption (EMD)« ali »neuromuscular incapacitation (NMI)«, kar v posplošenem prevodu pomeni napetost mišic oz. njihovo stisnjenost v krču. Večja kot je razdalja med obema elektrodama, močnejši in zanesljivejši je ta učinek. Zaradi krča v mišicah in nezmo-žnosti prostega gibanja oseba praviloma pade na tla in se ne more upirati.

Pri izstrelitvi elektrod proti osebi lahko zaradi različnih okoliščin pride do neučin-kovite uporabe. To se zgodi takrat, ko:

• vsajenaelektrodazgrešicilj,• seenaodelektrodnezasidrav tarči

ali• če je zaradi štrlečega in/alipredebe-

lega kosa oblačila elektroda od telesa oddaljena več kot štiri centimetre.

V teh primerih paralizator na osebo ne deluje, ampak se prek elektrod elek-trični tokokrog vzpostavi neposredno na paralizatorju. Manjši učinek je tudi takrat, če je razmik med elektrodama manjši od 15 do 20 cm (učinek je podoben uporabi električnega paralizatorja z neposrednim pritiskom na osebo).

Takrat, ko ena ali obe elektrodi zgre-šita cilj, ima Taser X2 v pripravljenosti še drugo kartušo z dvema elektrodama, ki ju lahko policist proti osebi izstreli v zelo kratkem času. Če bi od vseh štirih elektrod iz kakršnega koli razloga le ena dosegla

osebo, tokokrog še vedno ne bi bil skle-njen in učinka na osebi ne bi bilo, zato bi lahko policist s stikom elektrod na napravi in osebo (delovanje na kontakt) vzposta-vil električni tokokrog, s čimer bi povzro-čil enak učinek kot pri uspešnem zadet-ku obeh elektrod. Če bi policist v osebo izstrelil štiri elektrode iz dveh kartuš, bi ostala moč električnih impulzov enaka, zato ni bojazni, da bi prišlo do podvojene moči delovanja električnih impulzov na telo.

Električni paralizator je mogoče upo-rabiti tudi ob stiku z neposrednim priti-skom elektrod, ki so pritrjene na napravi ob telo, vendar zaradi majhnega razmika med kontaktnima elektrodama povzroči le lokalno omejeno draženje živčnega sistema (bolečino), ne pa tudi imobiliza-cije osebe.

Čas delovanja paralizatorja je fiksno programiran. En cikel električnih impul-zov traja 5 sekund. Ta cikel se lahko v pri-meru izklopa varovalke prekine oz. z dr-žanjem sprožilca podaljša. Vsak nadaljnji pritisk sprožilca sproži nadaljnji petse-kundni cikel električnih impulzov.

Elektrika, ki potuje iz naprave preko elektrod v telo, ustvari električni toko-krog, ki vpliva na centralni živčni sistem, kar povzroči krčenje mišic. »Pametna« elektronika v napravi sama regulira oz. prilagaja moč impulzov oz. električne

moči, zato naprava na telo praviloma ni-koli ne deluje s polno močjo (50 kV), am-pak s povprečno močjo 1,2 kV (navedba proizvajalca). Ta elektronski sistem prila-gaja električno moč glede na oddaljenost elektrode od telesa. Električni impulzi se lahko prenašajo iz elektrode na telo z naj-večje oddaljenosti 4 cm od telesa (tudi skozi obleko). To bi se zgodilo v primeru, ko elektroda zaradi debelih ali ohlapnih oblačil ne bi prišla v neposredni stik s ko-žo, ampak bi obstala na vrhnji plasti obla-čil. Z oddaljenostjo od telesa potrebuje tudi večjo napetost za uspešno delovanje na mišice, kar regulira naprava sama.

Druga pomembna varnostna lastnost električnega paralizatorja je frekvenca elektrike, ki med uporabo teče iz naprave skozi telo oz. mišice. Frekvenca naprave Taser je drugačna oz. veliko šibkejša od frekvence delovanja srca, zato ne vpliva na običajen ritem srca ali srčnega spod-bujevalca.

Tretja varnostna komponenta je ja-kost električnih impulzov, ki jo merimo z enoto za električni tok, amperom. Taser uporablja 0,002 ampera, kar je veliko pod smrtno mejo, ki je med 0,1 in 0,2 ampera.

Naslednji pomemben varnostni ra-zlog je anatomija človeškega telesa, ki jo običajno spregledamo. Skeletne miši-ce so na zunanjem delu telesa, človeško srce pa je skrito globoko v notranjosti


VArNOST

19

AKTUALNO

prsnega koša. Električna stimulacija iz na-prave deluje na mišice tik pod kožo, torej na površju telesa. Poleg tega so skeletne mišice v zgornjem delu telesa razporeje-ne v pasovih okrog prsnega koša, ki tako še dodatno varujejo srce pred vplivom elektrike.

Razdalja, s katere lahko policist učin-kovito obvlada nevarno osebo (s tem je mišljeno, da je oseba lahko nevarna po-licistu, tretji osebi ali sama sebi), je doda-ten razlog, zakaj je električni paralizator varno sredstvo. Zaradi obvladovanja z razdalje policist ne pride v fizični stik z osebo, dokler ta ni začasno onesposo-bljena, s čimer si policist zagotovi varno uporabo sredstev za vklepanje in vezanje ter s tem varen in učinkovit nadzor nad osebo.

Poškodbe, ki lahko pri osebah nasta-nejo, so lahko primarne in sekundarne.

Primarne poškodbe:1. Poškodbe kože: Te nastanejo zaradi

penetracije elektrod v kožo (vbod) in zaradi pretoka elektrike skozi elektro-di, kar je vidno kot rdečina ali majhni mehurčki. Običajno so te poškodbe lažje in nenevarne, lahko pa povzroči-jo sekundarne infekcije.

2. Poškodbe glave in vratu: Bolj proble-matični so zadetki elektrod v glavo in vrat (zlasti oči in vratne arterije), zato se v to področje ne sme ciljati. Poškodbe oči vedno štejejo za hujše. Poškodba oči bi lahko nastala tudi za-radi daljšega svetenja v oči z laserjem, ki je v napravi kot pripomoček za mer-jenje, vendar je zaradi pričakovanega refleksnega mežikanja zelo malo ver-jetna.

3. Poškodbe na občutljivih mestih: Med ta mesta spadajo velike žile v dimljah in področje spolovil. Pri uporabi para-lizatorja od spredaj je treba ustrezno upoštevati razmik elektrod, da je čim manj možnosti za zadetek teh mest.

4. Nevarnost srčne aritmije: Sprožitev smrtne srčne aritmije je na podla-gi električnih lastnosti električnega paralizatorja Taser, zlasti glede na način delovanja in moč električnih impulzov (in trenutno razpoložljivih raziskav ter teoretičnih in praktičnih izkušenj), zelo malo verjetna.

Izračuni in ocene tveganja s trenutnonajmodernejšimi znanstvenimi metoda-mi, ki jih je do konca 2011 opravila Teh-nična univerza v Gradcu v Avstriji, so po-kazale, da je pri električnem paralizatorju TASER 26 (model pred X2) tveganje za sprožitev ventrikularne fibrilacije pri iz-strelitvi elektrod manjši kot 0,06 odstotka in pri uporabi na dotik manjši od 0,02 od-

stotka. Če okoliščine dogodka dopuščajo, se lahko ta tveganja z izogibanjem zadetkov v področje srca še zmanjšajo.

Sekundarne poškodbe:1. Poškodbe zaradi padca: Po uspešni

uporabi električnega paralizatorja na-stopi imobilizacija osebe oz. otrdelost telesa zaradi krčev, zaradi česar lahko pride do nekontroliranega padca ose-be. Pri tem obstaja možnost odrgnin kože, udarnin, površinskih ran, zloma kosti in/ali poškodbe glave zaradi udarca glave ob tla ali bližnje pred-mete.

Zgoraj navedeno potrjujeta tudi niz neodvisnih raziskav in statistika prodanih naprav ter uporab električnih paralizator-jev.

Glede na navedeno smo v letu 2015 ponovno začeli z dejavnostmi za vnovič-no uvedbo električnega paralizatorja kot prisilnega sredstva v policiji in priprave ustreznih pravnih podlag (pogojev) za njegovo uporabo. Prav tako je ministri-ca za notranje zadeve na podlagi spre-mljanja stanja na področju napadov na policiste in preprečitev uradnih dejanj 20. julija 2015 z usmeritvami in obvezni-mi navodili št. 1/2015 policiji naložila, da z namenom zagotavljanja večje varnosti v policijskih postopkih začne pripravlja-ti ustrezne spremembe in dopolnitve ZNPPol-a in Pravilnika o policijskih po-oblastilih ter internih predpisov, ki po-drobneje opredeljujejo način izvedbe posameznih nalog ali strokovnih pravil.

Pripravili smo osnutek sprememb in dopolnitev Zakona o nalogah in poobla-stilih policije, v katerem smo opredelili tudi pogoje za uporabo električnega pa-ralizatorja (ti bi bili primerljivi s pogoji za uporabo službenega psa brez nagobč-nika). Policisti bi električni paralizator smeli uporabiti, če ne bi mogli drugače preprečiti samopoškodovanja osebe (ko obstaja neposredna nevarnost za nasta-nek hude telesne poškodbe ali hujše po-sledice za osebo) ali obvladati aktivnega upiranja ali odvrniti napada z orožjem ali drugimi nevarnimi predmeti, s kate-rimi oseba ogroža življenje policista ali druge osebe.

Z namenom pridobitve mnenj in stališč strokovne javnosti in nevladnih organizacij za človekove pravice sta bili 19. avgusta 2015 in 22. septembra 2015 organizirani javni predstavitvi osnutka sprememb in dopolnitev ZNPPol-a.

Predstavitve so se 19. avgusta 2015 udeležili predstavniki Ministrstva za pra-vosodje, Ministrstva za obrambo, Ministr-stva za javno upravo, Vrhovnega držav-nega tožilstva, Varuha človekovih pravic,

Informacijskega pooblaščenca, Pravne fakultete Univerze v Ljubljani in Fakultete za varnostne vede Univerze v Mariboru, 22. septembra 2015 pa predstavniki Prav-no-informacijskega centra nevladnih or-ganizacij, Amnesty International Sloveni-je in Društva za nenasilno komunikacijo.

Na podlagi preučitve njihovih pri-pomb smo pripravili predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o nalogah in pooblastilih policije, ki je trenutno v medresorskem usklajevanju, zaradi možnosti podajanja pripomb zain-teresirani javnosti pa je bil objavljen tudi na spletni strani Policije in Ministrstva za notranje zadeve.

Po predstavitvi osnutka oz. predloga zakona je bilo v določenem delu zuna-nje javnosti zaznati močno nasproto-vanje možnosti uvedbe električnega paralizatorja, češ da to nakazuje večjo represivnost policije. Menimo, da sama številčnost prisilnih sredstev ne naka-zuje represivnosti določenega organa. Ravno nasprotno, več različnih zako-nitih sredstev pomeni večjo možnost, da bo policist z izbiro najustreznejšega sredstva dosegel želeni cilj, in sicer na za posameznika najmilejši način. Obve-znost države je namreč, da tudi z vidika sorazmernosti ob sledenju ustavno do-pustnemu cilju (v tem primeru varnosti policista in osebe v policijskem postop-ku) policistu omogoči, da pri ukrepanju izbira med prisilnimi sredstvi, s katerimi bo z najmanjšimi posledicami za osebo, zoper katero jih bo uporabil, zagotovil izvedbo policijske naloge.

Nedvomno tudi policistom pripada pravica do varnosti in učinkovite izved-be uradne naloge, saj imajo in uživajo enake standarde človekovih pravic kot drugi. Prav tako imajo tudi občani pravi-co, da so v policijskih postopkih obrav-navani tako, da jim to povzroči glede na okoliščine najmanjše škodljive posledi-ce. Zato močno upamo, da bodo v na-daljnjih fazah zakonodajnega postopka pri presoji o upravičenosti uvedbe ele-ktričnega paralizatorja kot prisilnega sredstva tokrat prevladali strokovni ar-gumenti, in ne različni politični razlogi posameznikov.

Varstvo človekovih pravic in temelj-nih svoboščin namreč zahteva učinkovi-to policijo, ki mora biti deležna učinkovi-tega, vendar ne destruktivnega nadzora. Nadzor mora biti usmerjen k izboljšanju, in ne oviranju dela organov.

Besedilo in foto: Robert Ferenc in Matjaž Čuček, SPPP SGDP GPU


VArNOSTAKTUALNO

Ob 25. obletnici Policije odprtje Parka spomina Tacenin podelitev spominskega znaka

25. obletnico policije smo obeležili tudi z odprtjem spominskega parka v Tacnu pri Ljubljani in s podelitvijo spominskega znaka.

Park spomina Tacen

Park spomina je spominsko obeležje, ki izraža pietetni od-nos policije do umrlih policistov, ki so izgubili življenje v vojni za Slovenijo leta 1991, in do policistov, ki so izgubili življenje pri opravljanju policijskih nalog v obdobju od julija 1991 dalje.

Park spomina je območje znotraj območja Policijske akade-mije v Tacnu, Ljubljana. Umeščen je v prostor med šolo in do-mom II. Osrednjo alejo tvori oporni zid terase pred šolo skupaj s potjo vzdolž opornega zidu. Začne se na ploščadi pred vhodom v šolo in poteka mimo spominskih plošč proti nekdanji kapelici, ki je bila urejena skupaj s parkom. Nov pomen oziroma večjo veljavo so dobile tudi skulpture obstoječe forme vive.

Na prvem obeležju so vklesana imena pripadnikov policije, ki so med osamosvojitveno vojno izgubili življenje:

• MarijanDoblšek,• ŽeljkoErnoić,• RobertHvalc,• StanislavStrašek,• FrancŠosterin• BojanŠtumberger.

Na drugem obeležju pa so vklesana imena policistov, ki so od osamosvojitvene vojne dalje umrli pri opravljanju policij-skih nalog:

• Jakob Ornik, policist Policijske postaje Tolmin (Policijskauprava Nova Gorica), ki mu je 1. januarja 1993 pri reševanju udeleženca v prometni nesreči zdrsnilo na pomrznjenih in z listjem pokritih tleh, da je omahnil preko previsa v globi-no;

• Anton Lipovac, stalni dežurni policist naPolicijski postajiKočevje (Policijska uprava Ljubljana), ki ga je 20. novembra 1997 v prostorih policijske postaje ustrelil občan;

• MitjaCapuder,policistPolicijskepostajeKoper (Policijskauprava Koper), ki je 6. januarja 2009 umrl zaradi zastoja sr-ca, medtem ko je zasledoval osumljenca vloma;

• DamjanKukovič,policistPolicijskepostajeLitija(Policijskauprava Ljubljana), ki je umrl 25. avgusta 2014, tri dni po tem, ko ga je pri kontroli prometa ustrelil voznik v postopku, in

• IgorMauser,policistPolicijskepostajeLjubljanaVič(Policij-ska uprava Ljubljana), ki je umrl v naklepnem umoru, ko se je 4. julija 2015 v policijsko vozilo namerno zaletel storilec s svojim vozilom.


VArNOST

21

AKTUALNO

Pokojnim, katerih imena so oziroma bodo vklesana v plo-šče iz naravnega kamna, je tu možno prižgati svečo, položiti venec, obiskovalcem pa so na voljo tudi preproste sedežne klopi in vedno odprt podzemni del nekdanje kapelice.

Park je uredila Policijska akademija na podlagi predloga Delovne skupine za poimenovanje parka padlim policistom, ki je bila imenovana oktobra 2013, in na podlagi razprav na ož-jem kolegiju generalnega direktorja policije ter ob sodelova-nju Urada za logistiko na notranjem ministrstvu. Park je pravno urejen z novim 29.a členom Pravil policije.

Slovesno odprtje parka je bilo 1. junija 2016, skupaj s po-delitvijo priznanja policije Ranjeni pripadnik policije 1991, s čimer začenjamo mesec praznovanja 25. obletnice Policije.

Odslej bomo vence padlim policistom v vojni za Slovenijo ob dnevu policije in dnevu spomina na mrtve polagali tukaj; spominska plošča, kjer smo vence polagali do zdaj, pa bo osta-la v avli sedeža Ministrstva za notranje zadeve na Štefanovi ulici v Ljubljani.

Spominski znak Ranjeni pripadnik policije 1991Skupaj z Zvezo policijskih veteranskih društev Sever smo

leta 2012 pričeli pripravljati predlog za podelitev spominskega znaka policije vsem ranjenim pripadnikom policije oz. takratne milice v vojni za Slovenijo leta 1991.

Namen je bil, da se spominski znak podeli zaslužnim pri-padnikom policije, ki so bili ranjeni v vojni za Slovenijo leta 1991 in so s svojimi dejanji izkazali zasluge pri zagotavlja-nju varnosti, obrambe in zaščite Republike Slovenje. Po letu 1991 takratno vodstvo Ministrstva za notranje zadeve ni na-šlo časa oz. konsenza (med veteranskimi organizacijami in Ministrstvom za obrambo), da bi se uredila enotna evidenca vseh ranjenih pripadnikov v vojni za Slovenijo 1991 in da bi se na simbolni način, s podelitvijo znaka zahvalili. Ranjeni policisti v vojni za Slovenijo do danes še niso prejeli meda-lje za ranjence, medtem ko so ranjenci v vrstah Teritorialne obrambe takšne medalje prejeli od Ministrstva za obrambo že pred leti.

Zveza policijskih veteranskih društev Sever in vodstvo Po-licije sta v razgovoru 16. aprila 2013 s takratnim ministrom za notranje zadeve dr. Gregorjem Virantom ponovno predlagala uvedbo priznanja za ranjene pripadnike policije, ki bi ga med prvimi podelili ranjenim policistom v osamosvojitveni vojni.

Policija (oz. Ministrstvo za notranje zadeve) je za obeležitev udeležbe v vojni za Slovenijo na podlagi 10. člena Pravilnika o priznanjih policije izdala dva spominska znaka:

1. Leta 2004 je bil izdan spominski znak Za Slovenijo za obe-ležitev sodelovanja v osamosvojitveni vojni v letu 1991. Spominski znak so prejeli pripadniki organov za notranje zadeve, ki so bili v času osamosvojitvene vojne:

• zaposleni v organih za notranje zadeve in so opravljali naloge, povezane z osamosvojitvenimi procesi,

• pripadniki rezervnega sestava organov za notranje za-deve, ki so bili vpoklicani k opravljanju nalog,

• pripadniki varnostno - informativne službe (VIS) in• osebe, ki jim je bilo izdano potrdilo za pridobitev sta-

tusa vojnega veterana zaradi sodelovanja z organi za notranje zadeve.

2. Leta 2007 je bil ustanovljen spominski znak 21. generacija 1991, ki se je ustanovil v spomin na zaključek šolanja ka-detov 21. generacije Kadetske šole za miličnike ob začetku osamosvojitvene vojne za Slovenijo.

Po odobritvi in podpori predlogu s strani ministra za notra-nje zadeve smo v policiji skupaj z Združenjem Sever pričeli:

• s postopkom pridobivanja in ureditve natančnega se-znama ranjenih pripadnikov policije v vojni za Slovenijo leta 1991;

• skladno z Navodilom o pripravljanju in izdajanju inter-nih splošnih aktov in predpisov s pripravo predloga do-ločitve spominskega znaka policije Ranjeni pripadnik policije 1991 in

• s pripravo grafične podobe spominskega znaka.

Pri prvi pridobitvi seznama smo ugotovili, da naj bi bilo v času osamosvojitvene vojne ranjenih 21 pripadnikov policije, od tega 13 aktivnih in 8 rezervnih. Vsem je bil dodeljen status vojnega invalida 1991 in šest od njih je prejelo tudi odlikova-nje častni znak svobode Republike Slovenije. Skupaj z Zdru-ženjem Sever smo seznam večkrat preverili in leta 2014 je bil seznam dokončan. Vključuje skupaj 28 pripadnikov policije, ki so bili ranjeni v vojni za Slovenijo leta 1991.

Na podlagi 13. člena Pravilnika o priznanjih policije je mi-nistricazanotranjezadevemag.VesnaGyörkösŽnidar12.ja-nuarja 2015 določila spominski znak Policije Ranjeni pripadnik policije 1991.

Spominski znak sestavljajo spominski znak, nadomestni znak, škatla ter listina o podelitvi priznanja in mapa. Grafična podoba spominskega znaka, nadomestnega znaka, škatle, li-stine o podelitvi priznanja in mape so določeni v statutu, ki je sestavni del tega akta in je objavljen skupaj z njim.

Željajebila,daspominskiznakpodelimoobdnevuPolicijejunija 2015, vendar je bil zaradi podaljšanja roka za izvedbo javnega naročila izdelave spominskega znaka nabavljen v no-vembru 2015. V vodstvu policije smo se odločili, da bo spomin-ski znak podeljen ob odprtju Parka spomina Tacen v Ljubljani.

Besedilo: Tomaž Pečjak, SGDP GPU, in Brigita Petric, SOJ SGDP GPUFoto: Brigita Petric, SOJ SGDP GPU

Spominski znak ob 25. obletnici Policije ima premer 38-39 mm in je debel 2-3 mm. Je iz bakra in niklja ter je kovan. Na sprednji strani je znak policije, ki ga je leta 1991 oblikoval takratni namestnik ministra Bogo Brvar, spec. kriminologije. Na zadnji strani pa je za osnovo vzeta simbolika z značke policije na pokrivalih uniforme, ki jo je prav tako leta 1991 oblikoval takratni delavec organov za notranje zadeve, Aleš Kačič. Gre za žarke v podlagi in rob ščita, zgoraj je dodan napis letnic »1991–2016« in spodaj dodana številka »25.« V sredini je stiliziran obris Republike Slovenije, izdelan v treh poševnih poljih v barvah zastave Republike Slovenije; barvana površina je zaščitena z epoksidno smolo. Dvignjene površine so polirane, nižje površine so matirane (fini raster ali peskanje). Spominski znak je bil izdelan v tolikšnem številu, da ga je/bo, pakiranega v priročno prozorno plastično kapsulo, prejel vsak zaposleni v Policiji. Spominski znak spominja na kovanec, ki pa to ni, saj ni ne spominski ne zbirateljski, kot jih izdaja Banka Slovenije, prav tako nima vrednosti nacionalne valute in ne velja kot plačilno sredstvo.


VArNOST

Gora ni nora, nor je tisti, ki gre gorTisti, ki gre na goro nepripravljen in neizkušen, s tem ogroža sebe in druge. Varnost v gorah je aktualna tema v vseh letnih časih. Pozimi in v zgodnji pomladi pohodnike ogrožajo snežni plazovi in zameti, poleti in jeseni pa v visokogorju srečujemo posameznike, ki precenjujejo svoje sposobnosti in nimajo primerne opreme.

AKTUALNO


VArNOST

23

Naj spomnimo, da je lani po novem letu na Raduhi omahnil izkušen policist in gornik Gregor Miklavc. Leta 2012 je plaz pokopal Ruth Podgornik Reš, vrhunsko športnico. Junija bo že devetnajst let od nesreče pod Tursko goro, kjer so življenje izgubili pet gorskih reševalcev, zdravnik in policist. Decembra 1995 pa se z gora ni več vrnil Stane Belak - Šrauf, izkušen alpi-nist. Gre za izsek najodmevnejših nesreč pri nas.

Pri nesrečah v gorah pride največkrat do poškodb nog, rok, glave, hrbtenice ali prsnega koša. V nekaterih primerih so gorski reševalci obravnavali epileptične napade, pri reševanju pa se srečujejo tudi s pohodniki, ki imajo težave s srcem.

Plazovi in strele so danes redkejši vzrok za reševanje, vendar tudi še tako iz-kušeni alpinisti niso imuni pred naravnimi nesrečami.

V zadnjih sto letih je v slovenskih go-rah ugasnilo več kot 2.000 življenj. »Ta krvni davek bi bil med gorniki zagotovo še mnogo večji, če ne bi bilo organiziranega gorskega reševanja, kamor sodi tudi heli-koptersko reševanje v gorah. Število naših posredovanj raste zaradi vse večjega šte-vila obiskovalcev gora in zaradi adrena-linskih športov, kot so jadralno padalstvo, gorsko kolesarjenje, soteskanje ipd.,« po-ve Robert Kralj, vodja gorske policijske enote.

Lani je od skupaj 365 reševanj helikop-ter sodeloval v 187 primerih. V nesrečah je bilo 98 lažje poškodovanih, 108 težje, 29 huje poškodovanih in 41 mrtvih. Ne-poškodovanih pohodnikov, ki so klicali za helikoptersko pomoč, je bilo 147, kar, kot opozarja Kralj, predstavlja problem.

»Planinstvo in gorništvo je spet prišlo v modo. Tisti posamezniki, ki ves čas ho-dijo v hribe, poznajo gore in vedo, kaj in kako. Problem so tisti, ki gredo v hribe, da zaključijo morski dopust in da se lah-ko potem pohvalijo pred drugimi ali da imajo temo za pogovor. To so priložnostni pohodniki, ki gredo v hribe, ker je to mo-derno.

Drugi, tudi problematični, ki se poleg omenjenih najpogosteje znajdejo v črni statistiki, gredo v hribe, da se fotografirajo in fotografijo objavijo na socialnih omrež-jih. Ti ne poznajo hribov in nevarnosti v gorah, so popolnoma nepripravljeni in zelo pogosto zaidejo v težave.

'Gremo mi po svoje' pohodniki brez glave rinejo v hrib, dokler se jim ne posta-vi pokonci, se jim ne da ali ne vejo, kako naprej ali nazaj, pa preprosto pokličejo in povedo, da ne morejo več …

Tako intervencijo smo imeli lani na Kaninu – dobili smo informacijo, da sta se dva pohodnika zaplezala. Večkrat smo

preleteli skalno območje, a nismo našli nič. Dva pohodnika pa sta nam mahala z zgornje postaje nihalke. Ko smo vendarle videli, da v skalah ni nikogar, smo pristali in ju vprašali, ali sta onadva klicala na po-moč. Rekla sta, da jima je zmanjkalo vode.

V takih primerih je nujno, da opozo-rimo na odgovornost ljudi. Z reševanjem nastane strošek, ogrožena so življenja reševalcev, poleg tega smo odsotni, ko bi morda nekdo drug, ki bi res lahko bil v življenjski nevarnosti, nujno potreboval našo pomoč. Zaradi muhavosti neodgo-vornih turistov, ki v hribe niso prišli pripra-vljeni, pa ne bi mogli pomagati.«

Letos so opravili že 37 reševanj, 11-krat je pri reševanju sodeloval heli-kopter. Štirje pohodniki so bili lažje po-škodovani, 17 jih je bilo težje poškodova-nih, kar pet oseb pa je letos v slovenskih gorah že umrlo. Robert Kralj, izkušen in dolgoletni gornik, pojasnjuje, da bi se lahko v številnih primerih, zlasti zara-di neizkušenih in slabo opremljenih ter predvsem nevednih gorskih turistov, to-vrstne nesreče preprečile.

Zagotovo gre tudi za odnos ljudi do gora. Vedeti moramo, kam gremo, in da proti naravi ne moremo delati. Spoštova-nje in razumevanje gora, izkušnje in delo v takem okolju lahko pripeljejo do po-znavanja, kar je lahko ključno v nevarnih situacijah. »Nikoli ne veš, kako se lahko obrne vreme, od kod lahko pride ujma ali strela. Kje te bo presenetil teren, plaz, zasip ali ne nazadnje kakšna žival. Naravo smo dolžni spoštovati in to je tisto, kar mene in vse tiste, ki imajo radi gore, vle-če gor. Veličastna narava, sprostitev, po-miritev. Zaveš se, kdo in kaj si, napolniš si baterije in sprostiš stres. Ni ga boljše-ga občutka, kot s polnimi pljuči vdihniti svež, hladen gorski zrak. Gre za vrednoto. Če si doma iz takšnega okolja, če delaš v takem okolju, če te to veseli – boš razu-mel. Sicer težko. To je del mene, mojega življenja že od nekdaj, zato to cenim in spoštujem. To je moje življenje.«

Kaj je torej naša vrednota? Spoštova-nje, rekreacija, zdravje. To vse in še mar-sikaj zagotovo lahko najdemo v gorah. Še več. Odlično družbo, prijatelje, sprostitev. Zavedanje moči narave in majhnosti in minljivosti človeka. Hribolazništvo je za-gotovo eden od boljših in cenejših proti-stresnih programov in team buildingov, če smo pri tem seveda odgovorni do sebe, drugih in do narave.

Sezona gorništva je torej pred vrati. Lepo vreme nas vabi v gore, vendar sneg v visokih legah še ni popolnoma skopnel. Poti so lahko v senčnih legah še ledene in nevarne. Zato previdno in preudarno!

Na začetku sezone je tako nujno izbi-rati lažje vzpone, če smo čez zimo nekoli-

ko zaspali. Telo se mora privaditi in ogre-ti, nazaj moramo dobiti jesensko kondici-jo, če med zimo nismo kaj preveč migali.

Potem pa je nujna tudi ustrezna opre-ma, obutev in obleka. »Za visokogorje so zaradi lastne varnosti obvezna visoka obu-tev in topla oblačila. Tam, kjer je sneg, naj pohodniki še vedno vzamejo s seboj dere-ze in cepin, tudi če v dolini že cvetijo roži-ce. In tudi če bomo prečili le nekaj metrov snega, sta potrebni velika previdnost in ustrezna oprema. Če bomo prečili obmo-čje, kjer je možnost padanja kamenja, ne pozabimo na čelado. Na zavarovanih ple-zalnih poteh pa ne pozabimo še na varo-valni pas s samovarovalnim kompletom.«

Pred odhodom je prav, da pot načrtu-jemo, da pogledamo, kje na nas lahko pre-tijo morebitne nevarnosti ali težji predeli. Obvezno moramo pred odhodom pogle-dati vremensko karto, saj je vreme v višjih legah kaj hitro spremenljivo. Nujno je, da s seboj vzamemo zadostno količino vode, morda tudi nekaj hrane, dodatno obleko in prvo pomoč. Poleti se raje izogibajmo skalnim vršacem, ki so ob nevihtah izpo-stavljeni udaru strel.

Bodimo pozorni na druge pohodnike, spremljajmo pot in markacije, da se ne iz-gubimo. V naravi ne smetimo in po nepo-trebnem ne zganjajmo hrupa. Pustimo jo takšno, kot je bila pred našim prihodom, še za druge obiskovalce in predvsem za tiste, ki tam živijo.

Planinstvo je tesno povezano z nevar-nostjo, zato je tudi policija v pripravljeno-sti za morebitno pomoč. Slovenska po-licija je (skupaj z Gorsko reševalno zvezo Slovenije in Slovensko vojsko) že vrsto let vključena v dežurno ekipo za helikopter-sko reševanje v gorah, organizirano na državni ravni.

Junija in septembra poteka to dežur-stvo ob petkih, sobotah in nedeljah, julija in avgusta, ko je nesreč največ, pa vse dni v tednu. Poleg pripadnikov gorske policij-ske enote je v tem času v pripravljenosti na reševanje v gorah tudi Letalska poli-cijska enota s helikoptersko posadko in helikopterjem, ki si dežurstvo izmenjuje s kolegi iz Slovenske vojske.

Poleg tega policisti med glavno sezo-no planinarjenja vsako leto na različnih gorskih poteh izvajajo tudi različne pre-ventivne aktivnosti za zagotavljanje var-nosti obiskovalcem gora.

Na nas je torej, da pazimo na svojo varnost in da se ustrezno pripravimo in opremimo za pot. Le tako lahko namreč varno in brezskrbno uživamo v naravi, se sprostimo in si napolnimo baterije. In to je tisti užitek, ki prepriča.

Besedilo: Monika Golob, SOJ SGDP GPUFoto: Brigita Petric, SOJ SGDP GPU

AKTUALNO


VArNOSTAKTUALNO

Agencija ZN za begunce in njene dejavnosti v skupnem odzivu na begunsko/migrantsko krizo v Sloveniji

Pisarna Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (United Nations High Commissioner for Refugees, UNHCR) s sedežem v Ženevi je bila ustanovljena 14. decembra 1950 in od takrat pomaga desetim milijonom ljudi, da si ustvarijo novo življenje. Danes ima UNHCR več kot 9.700 zaposlenih v 126 državah po celem svetu, kjer pomagajo zaščititi milijone beguncev, povratnikov, notranje preseljenih oseb in oseb brez državljanstva.


VArNOST

25

AKTUALNO

Agencija z več kot 60-letnimi izkušnjamiAgencija ZN za begunce je bila ustanovljena na pogorišču

druge svetovne vojne, da bi pomagala tistim Evropejcem, ki so bili prisiljeni zaradi konflikta zapustiti domove. Z velikim opti-mizmom je bila agencija leta 1950 vzpostavljena za določen čas treh let. Leto za tem je bila sprejeta Konvencija Združenih narodov o statusu begunca, ki predstavlja pravno podlago za pomoč beguncem in hkrati podlago za statut UNHCR.

Leta 1956 se je nato UNHCR znašla pred svojo prvo nujno nalogo, ko so sovjetske sile zatrle madžarsko revolucijo in je regijo zapustilo veliko število ljudi, ki so se bali za svoje življe-nje. Vsakršno pričakovanje, da bo UNHCR kadar koli postala nepotrebna, je takrat izpuhtelo. V 60. letih je bilo posredova-nje UNHCR nepogrešljivo v kontekstu dekolonizacije Afrike, ki je bila razlog za prvo od mnogih begunskih kriz črne celine. V času naslednjih dveh desetletij je UNHCR nudila pomoč pri krizah razseljenosti v Aziji in Latinski Ameriki. Ob koncu prej-šnjega stoletja so se begunski problemi ponovno pojavili v Afriki, prav tako pa so znotraj Evrope vzniknili begunski toko-vi zaradi vojn na Balkanu.

Ob začetku 21. stoletja je bila UNHCR vključena v večje begunske krize v Afriki (krizi v Demokratični republiki Kon-go in Somaliji) ter Aziji (predvsem v kontekstu 30 let starega begunskega problema v Afganistanu). Hkrati je bila UNHCR naprošena, da svoje znanje in izkušnje uporabi za pomoč ve-likemu številu ljudi, ki so zaradi konfliktov notranje razseljeni. UNHCR je svoje delovanje razširila tudi na pomoč ljudem brez državljanstva. To je skupina ljudi, ki je nemalokrat spregleda-na, a šteje milijone tistih, ki živijo v negotovosti in bojazni, da jim bodo zanikane osnovne pravice, saj nimajo državljanstva nobene države. V nekaterih predelih sveta, kot sta Afrika in Latinska Amerika, je bil temeljni mandat UNHCR okrepljen s sporazumom o regionalnih pravnih sredstvih.

V letu 1954 je UNHCR za svoje pionirsko delo na področju pomoči evropskim beguncem prejela Nobelovo nagrado za mir in četrt stoletja kasneje, leta 1981, tudi nagrado za delo na področju pomoči beguncem po celem svetu.

Zaščita beguncevPrimarna naloga UNHCR je voditi in usklajevati mednaro-

dne aktivnosti, katerih namen je zaščita beguncev in reševanje s tem povezanih problemov po svetu. Poslanstvo UNHCR je ščititi pravice in blaginjo beguncev. UNHCR si prizadeva za-gotoviti, da ima vsak posameznik pravico zaprositi za azil in si poiskati varno zatočišče v drugi državi, z možnostjo prosto-voljne vrnitve v domovino, integracije v lokalno skupnost ali preselitve v tretjo državo. Obenem UNHCR nudi pomoč tudi osebam brez državljanstva. Čez čas sta Izvršni odbor UNHCR in Generalna skupščina Združenih narodov agencijo pooblastila tudi, da skrbi za nekatere druge skupine ljudi, kot so nekdanji begunci in notranje razseljene osebe.

UNHCR si prizadeva omejiti število situacij, ko so ljudje primorani zapustiti svoje domove. To počne s spodbujanjem držav in ostalih institucij, da vzpostavijo pogoje, ki ustvarja-jo okolje, naklonjeno zaščiti človekovih pravic in mirnemu reševanju sporov. V vseh svojih aktivnostih UNHCR posebno pozornost namenja otrokom in poskuša spodbujati enakost žensk in deklic.

Zadevne osebe UNHCR tako zajemajo pet skupin: prosilce za azil, begunce, notranje razseljene osebe, osebe brez drža-vljanstva in povratnike. V začetku leta 2014 je bilo po svetu več kot 51 milijonov razseljenih oseb. V sredini leta 2014 je UNHCR skrbel za 46,3 milijona ljudi (26 milijonov notranje razseljenih oseb, 13 milijonov beguncev, 1,7 milijona povratnikov, 2,5 mi-

lijona oseb brez državljanstva, več kot 1,2 milijona prosilcev za azil in 752.000 drugih zadevnih oseb). Ob koncu leta 2015, ko se je po dolgoletnih konfliktih v evropskem sosedstvu, pred-vsem Siriji, povečal begunski val s kriznih območij, so številke še narasle. Tako je bilo konec leta 2015 skupno število vseh zadevnih oseb UNHCR 59,6 milijona.

UNHCR Slovenija kot del Regionalnega predstavništva za srednjo Evropo

UNHCR je v srednji Evropi prisotna že od začetka 90. let prejšnjega stoletja. Pisarna UNHCR je bila že leta 1989 ustano-vljena v Budimpešti (Madžarska), pred dobrimi desetimi leti pa je postala tudi sedež Regionalnega predstavništva za srednjo Evropo (Regional Representation for Central Europe – RRCE). Prvotno je RRCE koordiniralo aktivnosti UNHCR na Madžar-skem, Poljskem, Slovaškem in v Sloveniji. Z letom 2008 sta del Regionalnega predstavništva postali tudi Romunija in Bolgari-ja, leto kasneje Češka, leta 2014 pa še Hrvaška. Letos se je pisar-ni priključila Moldova, v Sloveniji pa je bila odprta nacionalna pisarna. UNHCR ima nacionalne pisarne v vsaki od teh držav, razen na Slovaškem. Prav tako ima RRCE dve pisarni na terenu (Romunija, Slovaška).

Vloga RRCE je, da podpira, svetuje in se zavzema, da vlade in nevladne organizacije:

• prosilcem za azil zagotavljajo dostop do ozemlja Evropske unije in azilnega postopka,

• spremljajo in izboljšujejo življenjske pogoje za prosilce za azil v sprejemnih centrih in drugih nastanitvenih objektih ter zagotavljajo, da so obravnavani spoštljivo in primerno glede na njihovo starost, spol, različnost in posebne potre-be,

• zagotavljajo, da so postopki določanja statusa begunca pravični in učinkoviti in da zakonodaja na področju azila ter delo azilnih oblasti potekata skladno z mednarodnimi standardi,

• oblikujejo delujoče politike in programe integracije ter preselitve, podpirajo socialno klimo, naklonjeno begun-cem, in zavračajo ksenofobijo in rasizem.

Regionalna pisarna prav tako spremlja stanje na področju oseb brez državljanstva v regiji in se zavzema za primerno za-konodajo, politike in postopke, da se posamezni primeri oseb brez državljanstva rešujejo in da se hkrati omejuje pojav oseb brez državljanstva v prihodnosti.

Vse aktivnosti RRCE dopolnjujejo aktivnosti informiranja in odnosov z javnostmi, iniciative na področju zunanjih odnosov in pregled regionalnih programov in operacij.

Vloga UNHCR v trenutni begunski krizi v SlovenijiSlovenija je leta 1992 pristopila h Konvenciji o statusu

beguncev iz leta 1951 in k njenemu protokolu iz leta 1967. UNHCR ima v Sloveniji nacionalno pisarno, ki je v Ljubljani. Naši sodelavci so aktivni na terenu v sprejemnih in nastani-tvenih centrih na mejah, kjer posebno pozornost namenjajo zaščiti žensk, otrok in drugih ranljivih skupin ter vprašanjem, povezanim s preprečevanjem in odzivanjem na spolno na-silje in nasilje na podlagi spola, problematiko otrok brez spremstva ter ostalimi aktualnimi zadevami. Trenutno smo v sprejemnem centru Livarna Dobova in nastanitvenem cen-tru na Šentilju prisotni 24 ur na dan, sedem dni v tednu.

Nacionalna pisarna UNHCR v Ljubljani koordinira delo na terenu, se vključuje v aktivnosti sodelovanja nevladnih orga-nizacij, sodeluje z vladnimi organi in je aktivna na področju informiranja tako beguncev kot tudi splošne javnosti. Redno


VArNOSTAKTUALNO

sodelujemo z vladnimi in nevla-dnimi akterji, vključno s policijo in Uradom Republike Slovenije za zaščito in reševanje. Hkrati sodelujemo tudi z nevladnimi organizacijami. Z namenom ko-ordinacije nevladnih organizacij smo oblikovali dve specializira-ni delovni skupini. Na področju zaščite beguncev z nevladnimi organizacijami tedensko pre-gledujemo stanje in oblikujemo predloge za izboljšave in akcijske načrte za informiranje o možno-stih zaščite (predvsem v povezavi z zaprositvijo za azil v Sloveniji in dostopom do azilnih postopkov, identifikacijo ljudi s posebnimi potrebami in njihovo napotitvijo k podpori, svetovanjem in oskr-bo). Na humanitarnem področju pa s skupino nevladnih orga-nizacij, ki zagotavljajo oskrbo s hrano in ostalimi potrebščinami na vstopnih in izstopnih točkah, spremljamo stanje na terenu glede oskrbe osnovnih potreb in storitev in skupaj načrtujemo izboljšave ter se zavzemamo za boljšo koordinacijo z državni-mi organi, vključno s Policijo in Uradom Republike Slovenije za zaščito.

UNHCR se v Sloveniji prav tako skupaj z deležniki vključu-je tudi v aktivnosti, ki podpirajo integracijo beguncev v družbo, in se zavzema, da je zagotovljen učinkovit sistem integracije.

Ne nazadnje UNHCR v Slo-veniji izvaja aktivnosti s ciljem oblikovanja trajnih rešitev pro-blemov, s katerimi se soočajo osebe brez državljanstva, izvaja aktivnosti informiranja javnosti, vključno z vzpostavljanjem od-nosov z mediji, objavljanjem re-levantnih informacij na slovenski spletni strani in v publikacijah za specifične ciljne skupine, ter se zavzema za razvoj programa za preselitve ob podpori prizade-vanj držav članic Evropske unije, da skupaj najdejo učinkovit od-govor na trenutno begunsko kri-zo. Zagovarjamo in pomagamo pri ustanavljanju mehanizmov za preverjanje kakovosti pravič-nih azilnih postopkov in nudimo podporo partnerjem in akterjem, ki se ukvarjajo z azilnimi postopki v državi.

Besedilo: Špela Majcen, UNHCRFoto: Anita Kovačič, SOJ SGDP GPU in

Suzana Zevnik, PU NM


VArNOST

27

AKTUALNO

Vloga nevladnih in humanitarnih organizacij pri delu z migranti in begunci – potreba po koordinaciji in sodelovanju

SLOGA, slovenska platforma razvoj-nih in humanitarnih organizacij, deluje na področjih zagovorništva, usposabljanja in svetovanja za NVO, informiranja in sodelovanja z mediji ter povečanja prepoznavnosti med-narodnega razvojnega sodelovanja (MRS). Prav tako je v preteklih letih poskusila bolj ali manj uspešno obli-kovati posebno delovno skupino za migracije, saj se je že takrat kazala potreba po krepitvi informacij o do-gajanju v EU in njeni soseščini. Ne nazadnje je bilo v preteklih letih v Severni Afriki in na Bližnjem vzhodu

veliko žarišč, ki so povzročala selitve in bežanje večjega števila ljudi.

V letu 2015 smo se zaradi dogodkov v Sredozemlju bolj posvetili razume-vanju temeljev oz. razlogov za veliko povečanje »nezakonitega prehajanja« evropskih zunanjih meja. Razlogi so izjemno raznoliki – izpostavljenost na-silju, lakoti, revščini, različnim oblikam pomanjkanja, ki ljudi prisilijo k selitvi. Mnogi želijo v Evropo. Razvoj konflikta v Siriji je begunce ustvarjal na samem pra-gu Evrope. Poročila o stanju v Libanonu, Jordaniji in Turčiji, ki so skupaj v določe-

nem trenutku skrbele za skoraj 5 milijo-nov beguncev, o zmanjševanju pomoči, pomanjkanju hrane v begunskih tabori-ščih, nedostopnosti trga dela, odsotno-sti osnovne oskrbe ipd., so nakazovala možen premik v smeri severnoevrop-skih držav tudi po kopenski poti.

V nevladnih organizacijah smo zato že v prvi polovici 2015 začeli z različni-mi informacijskimi dejavnostmi (okro-gle mize, projekcije, razprave ipd.). Juli-ja 2015 smo se sestali v sklopu delovne skupine za politike platforme SLOGA, kjer smo oblikovali osnutek izjave za


VArNOSTAKTUALNO

javnost, da se mora Slovenija temeljito pripraviti na to, kar prihaja. Merili smo predvsem na vlado in tudi na naše so-državljane. Nato smo avgusta obliko-vali posebno Koordinacijo nevladnih in humanitarnih organizacij (NV & HO). V tej koordinaciji smo oblikovali zve-zo »enakih med enakimi«, v kateri ima vsak enak glas, v kateri se ne preglasu-jemo in se organizacije vzajemno obve-ščamo in vključujemo predvsem glede potreb po oskrbi migrantov, beguncev, prebežnikov. Ne nazadnje je to dol-žnost (pomagati bližnjemu v nesreči) in tudi zakonska obveznost, kljub forma-lizmom (da moraš zahtevati mednaro-dno zaščito v prvi varni državi).

V koordinaciji NV & HO smo si raz-delili delo med dve glavni skupini; po-leg splošne skupine še na skupino za monitoring. Posebno pozornost smo posvetili koordinaciji prostovoljcev, kar se je med izvajanjem oskrbe beguncev in migrantov pokazalo za najzahtevnej-ši del – komunikacijsko in organizacij-sko. Platformi SLOGA je bil zaupan se-kretariat, neke vrste tehnično tajništvo koordinacije. Vzpostavili smo komuni-kacijsko središče in zagotovili forum (v obliki rednega srečevanja članic koor-dinacije), mreženje (v obliki upravljane-ga komuniciranja med članicami z upo-rabo spletnih skupin) in zagovorništvo, tj. posredovanje med vlado, vladnimi strukturami in civilno družbo. Pomem-ben del vsebine koordinacije je bil tudi postavljanje jasnih zahtev po usklaje-nosti načrtovanih in izvedenih ukrepov ter skladnosti politik, ki so tako ali dru-gače vezane na migrante in begunce.

To je pomenilo, da smo se znašli v novi situaciji, ki se je mogoče komu zde-la razmeroma preprosta, obvladljiva, vendar pa je zahtevala dober premislek o tem, kaj je potrebno in kaj je mogoče. V koaliciji smo veliko pozornost posvetili predvsem zagotavljanju transparentno-sti lastnega delovanja ter posredovanju preverjenih in celovitih informacij. Še toliko bolj, ker smo se v procesu oskrbe migrantov in beguncev srečali civilna družba v vsej svoji pestrosti (od huma-nitarnih organizacij do aktivističnih in avtonomističnih državljanskih pobud in skupin) in vladne službe, med katerimi so bile še zlasti izpostavljene civilna za-ščita, policija in vojska.

Pri tem nam je precej pomagala zgornja shema, ki govori o tem, kako se lahko zaradi pomanjkanja informa-cij oblikuje konflikt. Pri tem izhajamo iz intenziviranja negativnih občutij v po-samezniku, ki se v vsakdanjem življenju sreča s pomanjkanjem informacij.

Vse kategorije, uporabljene v zgornji »spirali nezaupanja«, zahtevajo poglo-bljeno poznavanje človeških reakcij na dogodke v njegovi okolici. Naj bo na tem mestu dovolj že intuicija, ki jo spira-la prikazuje. Za zmanjšanje negotovosti pri ljudeh potrebujemo dobre, preverlji-ve in celovite informacije. Pravzaprav je dobra vsaka informacija, ki ji ljudje (lah-ko) zaupamo.

Stopnjevanje od stanja negotovosti do sovražnosti lahko poteka zelo hitro. Primerom sovražnosti do migrantov in beguncev smo že bili priča v zadnjih mesecih – in nobenega zagotovila nima-mo, da se ne bodo še stopnjevali. Zato

potrebujemo še več informacij, več ko-municiranja z občankami in občani, zato da ljudi razbremenimo strahov, ki imajo svoj vir v nepoznavanju in nevednosti, iz katerih se zlahka porodita sovražnost in agresivno vedenje.

Zato je še toliko bolj pomembno vzgajanje, ozaveščanje in informiranje ljudi o tem, kako ravnati z lastnimi pred-sodki – vrednostnimi, verskimi in drugi-mi. Policija ima pri tem posebno vlogo, čeprav precej drugačno kot NV & HO, pa vendar komplementarno.

ZaključekV obdobju po »zaprtju« makedon-

sko-grške meje se je premaknil tudi fo-kus koordinacije k izgradnji pozitivnega podpornega okolja za integracijo ljudi, ki so pridobili status mednarodne zašči-te ali ga še bodo. To pa pred nas posta-vlja še dodatne zahteve, saj gre za kom-pleksen proces, v katerega so vključeni vsi dejavniki sodobne družbe – od soci-alne in zdravstvene oskrbe, vključevanja v izobraževalni proces, dostopnosti trga dela do upravljanja tveganj in z njimi po-vezanih varnostnih vprašanj.

Odpravljanje pomanjkanja informa-cij krepi zaupanje med različnimi akterji ter lajša možnosti sodelovanja in vzaje-mne podpore. Odgovor na pomanjka-nje informacij je sodelovanje – gre za izmenjavo informacij med akterji, ki se med seboj poznajo in si zaupajo. Le tako bo naš model oskrbe beguncev in mi-grantov dolgoročno lahko uspešen.

Besedilo: Albin Keuc, SlogaFoto: Brigita Petric, SOJ SGDP GPU,

in PU Novo mesto

Slika: Spirala nezaupanja – pomanjkanje informacij kot vir možnega konflikta

Konf likt

Strah

Negotovost

Sovražnost

Tesnoba

Pomanjkanje informacij


VArNOST

29

NOVICE

Na ColleCti tudi miličNiški Yugo 55 Na 10. mednarodnem zbirateljskem sejmu Collecta, ki je potekal od 24. do 26. marca na ljubljanskem Gospodarskem razstavišču, je del svoje zgodovine predstavila tudi Policija. Letos je bila v ospredju zasebna zbirka upokojenega policista iz Murske Sobote, Štefana Abrahama, ki je na ogled postavil 15 ročno izdelanih maket nekdanjih in sodobnih vozil ter plovil slovenske policije. Naj-več zanimanja med obiskovalci pa je zagotovo poželo popolnoma restavrirano vozilo nekdanjih miličnikov - yugo 55.

Foto: Nina Djordjević, SOJ SGDP GPU

Podelili PrizNaNje za Najbolje oCeNjeNo dobro Prakso za leto 2015Generalni direktor policije Marjan Fank je 21. aprila podelil priznanje avtorjem najbolje oce-njene dobre prakse v Policiji v letu 2015. Med petimi prijavljenimi se je za najboljšo dobro prakso izkazala rešitev Roberta Perca iz PU Novo mesto, ki omogoča lažjo prepoznavo vodje na terenu. V policiji si prizadevamo za racionalizacijo dela in uvajanje še bolj učinko-vitih delovnih procesov. V ta namen z internim razpisom že od leta 2004 iščemo primere dobre prakse in s tem enote in zaposlene, ki so spo-sobni prepoznati, razvijati in uveljavljati dobre rešitve pri svojem delu.

Foto: Brigita Petric, SOJ SGDP GPU

V PoliCiji smo jaNu izPolNili srčNo željo»Biti za en dan special'c,« je odgovoril 24-letni Jan Prašnikar iz Domžal na vprašanje, kaj je njegova želja. Na podlagi intervjuja z njim, ki smo ga zasledili objavljenega v enem od dnevnih časopisov ob svetovnem dnevu downovega sindroma, smo se odločili, da mu željo uresničimo in ga za en dan vzamemo medse. Skupaj z njegovimi šestimi sošolci in prijatelji smo ga 6. maja 2016 odpeljali na ogled prostorov in opreme Specialne enote v Ljubljani in Letalske policijske enote na Zgornjem Brniku.



VArNOSTNOVICE

V maratoNu Nadzora hitrosti PoliCisti ugotoVili 503 PrekoračitVe hitrosti

21. aprila je na 630 lokacijah po vsej Sloveniji potekal maraton nadzora hitrosti, v katerem je sodelovalo 255 policistov. Policisti so ugotovili 503 prekoračitve hitrosti, kar v primerjavi z lanskim nadzorom, ko je bilo prekoračitev kar 1.225, predstavlja pomemb-no zmanjšanje števila kršitev. V letošnjem letu praktično nismo obravnavali ekstremnih prekoračitev hitrosti. Izpostavimo lahko le voznika, ki je na regionalni cesti med Črnim Kalom in Kozino, kjer je omejitev hitrosti 90 km/h, na več kot dveh kilometrih vozil s pov-prečno hitrostjo 147 km/h in pri tem storil še več drugih kršitev. Sorazmerno visoko prekoračitev hitrosti so zabeležili tudi policisti na pomurski avtocesti, kjer je hitrosti omejena na 110 km/h, voznik pa je tam vozil kar 179 km/h.

Foto: PU Murska Sobota

V doslej NajVečji Vaji za Primer mNožičNe Nesreče sodeloVala tudi PoliCija

Po scenariju je med nogometno tekmo na eni od tribun odjeknila eksplozija, ki je 40 ljudi ubila, 223 ranila, vnel se je požar, več napadalcev pa je nato še zajelo par talcev. Neka-jurna vaja za pripravljenost v primeru terorističnega napada je bila v soboto, 2. aprila, na nogometnem stadionu Stožice v Ljubljani. Vajo je organiziral Univerzitetni klinični center Ljubljana, v njej pa so sodelovale še druge službe za zaščito in reševanje, tudi slovenska policija.


letošNja Nagrada Primus V rokah geNeralNega direktorja PoliCije marjaNa FaNka

Generalni direktor policije Marjan Fank je prejel nagrado Primus za najboljšega komunikatorja med slovenskimi menedžerji. Po obrazložitvi si jo je generalni direktor policije Marjan Fank prislužil za odgovorno in strokovno delo na po-dročju komuniciranja, ker je s svojim načinom dvignil raven javnega komuniciranja in postavil merilo celotnemu javnemu sektorju. To nagra-do si je namreč prvič v zgodovini prislužil me-nedžer, ki prihaja iz javnega sektorja. Nagrada Primus je edino strokovno slovensko priznanje, ki prepoznava ter nagrajuje najboljše komuni-katorje med slovenskimi menedžerji. Slovensko društvo za odnose z javnostmi jo od leta 2000 podeljuje skupaj z Gospodarsko zbornico Slove-nije in Združenjem Manager.

Foto: SKOJ


STROKOVNI PRISPEVEKVArNOST

31

Adil Huselja, Sindikat policistov Slovenije

Samomor - fenomen brez ustrezne pozornosti

Policija kot ena od ključnih institucij zagotavlja varnost v državi in v okviru svojih temeljnih nalog varuje življenja, oseb-no varnost in premoženje ljudi. V okviru varnostne problematike obravnava tudi samomore, ki so med nalogami policije nekako potisnjeni v ozadje. Z razlogom. Policija namreč ni edina institucija, ki se ukvarja s to problematiko. Z njo se so-očajo operativni uslužbenci – praviloma s končnimi epilogi osebnih življenjskih zgodb in tragedij. Fenomen samomora ima široke in večplastne dimenzije, ki segajo prav na vsa področja družbe in človekovega življenja. V tem prispevku se osredotočam na problematiko samomorov v naši družbi predvsem zaradi dejstva, da smo v zadnjih letih priče samomo-rov med našimi kolegi. Policija kot državna institucija ne more učinkovito posegati na to problematiko na državni ravni kot ostale pristojne institucije. S tem prispevkom želim dodatno »osvetliti« to problematiko in hkrati spodbuditi disku-sijo ter destigmatizacijo in detabuizacijo tako samomorov kot duševnih motenj med uslužbenci policije.

SPLOŠNA DEJSTVA O SAMOMORU

Samomor razumemo kot dokaj enostavno in enoznačno dejanje, toda samomor ima zaradi svoje narave in posledic več dimenzij. Problematika tega fenomena je večplastna in sega na številna področja družbe in življenja, zato najprej poglejmo nje-govo definicijo. »Samomor ali po latinsko suicidum pomeni ubiti samega sebe, vzeti si življenje« (Valetič, 2009: 30). Če dodamo ka-kšno dodatno besedo, lahko rečemo, da je »dejanje, s katerim se človek usmrti. Pri tem ga vodi težnja, da si vzame življenje oziro-ma iz njegovega vedenja razberejo tak namen ljudje okoli njega« (Milčinski, 1985: 11). V realnem življenju smo priča tudi številnim poskusom samomora (parasuicidum), kjer se ravno tako nakazuje, ali je prisotna težnja smrti, vendar se le-ta ne izvrši oziroma ne dokonča. Tako pri samomoru kot poskusu samomora gre za za-vestno dejanje posameznika, ki z določeno gotovostjo povzroči lastno smrt (Marsh, 2010). Vsak samomor (tudi poskus samomora) je individualni pojav, v katerem se prepletajo različni biološki, psi-hološki, sociološki in ekonomski dejavniki (Valetič, 2009).

Fenomen samomora človeštvo spremlja zelo dolgo časa in ne glede na velike spremembe, ki sta jim tako človek kot družba izpostavljena, je samomor še vedno takšen, kot je bil nekoč. S sa-momorom izgubimo člana skupnosti in smrt oziroma življenje ni edina posledica, ki nastane z aktom. Posledice so veliko širše in praviloma presegajo meje družinskega ali delovnega okolja. Zato je samomor večplasten fenomen in ga lahko obravnavamo z mo-ralnega, etičnega, teološkega, kriminalističnega, psihopatološke-ga, duševnega, medicinskega in še kakšnega vidika (Battin, 2005). V praksi in realnem življenju, časopisih, knjigah, institucionalnih poročilih je najpogosteje predstavljen kot dejanje, kjer si posame-znik vzame življenje (Goldney, 2005).

Za celovitejši vpogled v problematiko so v nadaljevanju pred-stavljena splošna in hkrati tudi pomembnejša dejstva o samomo-rih v svetu in Sloveniji, ki omogočajo seznanitev z razsežnostjo tega fenomena:

• Vsako leto na svetu zaradi samomora umre en milijon ljudi. V zadnjih petdesetih letih se je število samomorov na svetu povečalo za 60 odstotkov.

• Svetovna zdravstvena organizacija opozarja, da se bo v nasle-dnjem in naslednjih desetletjih ta številka precej povišala.

• Na svetu umre več ljudi zaradi samomora, kot pa jih umre v oboroženih spopadih oziroma so ustreljeni s strelnim orož-jem.

• Slovenija je več kot pol stoletja v druščini najbolj suicidialnih držav na svetu. Evropsko povprečje je deset primerov na sto tisoč prebivalcev, slovensko pa je med 25 in 30. Poleg Sloveni-je je visoka stopnja samomorilnosti značilna za Madžarsko in Vojvodino, na ozemlju Slovenije pa je najvišja v slovenskem Prekmurju (to območje bi lahko poimenovali samomorilski bermudski trikotnik).

• V Evropi je najmanj samomorilnosti v Grčiji in močno katoli-ških državah, ki imajo večinoma južno, primorsko geografsko lego in toplejše podnebje (Hrvaška je izjema in ni med njimi).

• Pri polovici samomorov oziroma samomorilcev je prisoten al-kohol, najmanj 28 odstotkov samomorilcev pa ima potrjeno »pridruženo« duševno motnjo, nastalo zaradi prekomernega uživanja alkohola.

• Po raziskavi revije Forbes smo Slovenci drugi v Evropi po teža-vah, ki jih ustvarja alkoholizem oziroma prekomerno uživanje alkohola (na prvem mestu so naši južni sosedje Hrvati).

• V deželah, kjer je rodnost visoka in je veliko porok, je tudi sa-momora manj, kar velja prav tako za države, kjer spoštujejo tradicionalne vrednote. Slovenija je v Evropski uniji po številu sklenjenih zakonskih zvez na prebivalca na zadnjem mestu.

• Povprečen slovenski samomorilec je ločen moški, star okrog 50 let. V svetovnem merilu pa je največ samomorilcev v staro-stni skupini nad 75. letom.

• V svetovnem merilu so v 80 odstotkih samomorilci moški, pri poskusu samomora pa je trikrat več žensk.

• Kar dve tretjini samomorov naj bi spremljala depresija (Valetič, 2009).

Navedena dejstva nam odstirajo sliko, ki je večina med nami ne vidi oziroma se je ne zaveda. Problematika je resnično zelo velika ob upoštevanju, da se človek odloči sam, da si vzame ži-vljenje in umre, preden bi umrl po naravni poti. Ob številnih voj-nah in oboroženih spopadih, kjer vsakodnevno umirajo ljudje, jih umre manj kot zaradi samomora. Lahko bi rekli, da je to prese-netljivo dejstvo, tako kot tudi stopnja samomorilnosti v Sloveniji. Življenjskipogoji instandardisicernisoidealni,todaobprimer-javi s stanjem in življenjskimi pogoji v drugih delih sveta smo lahko hvaležni in zadovoljni, da živimo v tako čudoviti deželi. Še bolj presenetljivo pa je dejstvo, da navkljub tovrstni problematiki v državi nimamo strategije oziroma nacionalnega programa za preprečevanje samomora, ki se je v številnih evropskih in drugih državah sveta pokazal kot koristen in uspešen.


STROKOVNI PRISPEVEK

32

VArNOST

Tabela 1: Obravnavani samomori in poskusi samomora v Sloveniji v ob-dobju 2009–2014 (letna poročila o delu policije)

2009 2010 2011 2012 2013 2014 SKUPAJ

Samomori 432 410 409 430 456 366 2.503

Poskusi samomorov

356 364 350 367 319 388 2.144

SKUPAJ 788 774 759 797 775 754 4.647

DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA STOPNJO SAMOMORILNOSTI IN SAMOMORE

Stanje v družbi je temeljnega pomena. Iz navedb splošnih dejstev o samomoru smo lahko videli nekatera dejstva, ki vplivajo na to, da je v posameznih družbah manj samomorov kot drugje. Družbeno ozadje vpliva na izobraženost prebivalcev, hkrati pa tudi stopnjo kulturnih, socialnih, ekonomskih in zdravstvenih do-brin, ki vplivajo na standard in kakovost življenja. Brez izobrazbe je težje priti do zaposlitve, tovrstne zaposlitve pa so tudi slabše plačane. Tako posamezne postavke vplivajo ena na drugo in tvori-jo družbeni okvir, znotraj katerega se prepletajo številne in razno-vrstne okoliščine, ki vplivajo na stanje v družbi.

Družbeno ozadje ima (ne)posreden vpliv tudi na zdravstveno stanje posameznika, ki si lahko privošči zdravo in uravnoteženo hrano, ima socialno in zdravstveno oskrbo, kar mu omogoča vsaj minimalne pogoje za zdravstveno varstvo. Zdravstveno stanje pa je odvisno tudi od življenjskega sloga posameznika, ki je deloma posledica družbenega ozadja in trendov. Tako je zdravstveno sta-nje odvisno od kakovosti hrane, vrste zdravil, ki jih uživa, količine zaužitih alkoholnih pijač, kajenja cigaret, uživanja prepovedanih drog, načina preživljanja prostega časa, družabnega življenja, dru-žinskega okolja in odnosov ipd. Kot posledica med seboj pove-zanih in sočasno odvisnih okoliščin in dejavnikov, ki temeljijo na družbenem ozadju, so med dejavniki, ki vplivajo na samomorilna nagnjenja, tudi stres, duševne motnje in depresija (Surault v Va-letič, 2009). Zato bomo v nadaljevanju namenili pozornost ravno tem trem dejavnikom.

STRES

V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je navedeno, da je stres »odziv organizma na škodljive (zunanje) vplive«. »Oče stresa« ga je definiral kot program telesnega prilagajanja novim okoliščinam in odgovor na dražljaje, ki motijo osebno ravnotež-je (Selye, 1956). Stres lahko razumemo tudi kot neskladje med posameznikom in njegovo okolico ali neskladjem med dojema-njem zahtev na eni strani in oceno sposobnosti za obvladovanje zahtev na drugi strani (Lazarus, 1976), kar pomeni, da razmerje med dojemanjem zahtev in oceno sposobnosti za soočenje z zu-nanjimi pritiski odločilno vpliva na doživljanje stresa (Černigoj Sadar, 2002). Z definicijo »stres je fiziološki, psihološki in vedenj-ski odgovor posameznika, ki se poskuša prilagoditi in privaditi notranjim in zunanjim dražljajem« (Dernovšek, Gorenc in Jeri-ček, 2006: 8) lahko ugotovimo, da je stres pravzaprav naš odziv na vsakdanje okoliščine, zato lahko tudi rečemo, da je sestavni del našega življenja.

Stres in z njim tudi pritiski se ne začnejo šele s prihodom v službo, temveč veliko prej. Otroci se s stresom najprej soočijo prek staršev, ki so zaradi hitrega ritma življenja izpostavljeni nenehnemu prilagajanju in iskanju rešitev med vsakodnevnimi raznovrstnimi in številnimi obveznostmi. Za otroke se pritiski začnejo že v osnovni šoli v boju za čim boljšimi ocenami, kar se nadaljuje tudi v srednjih in visokih šolah ter univerzah (Treven, 2005). Izpostavljenost dejavnikom stresa pa se nadaljuje tudi po končanem šolanju, ko se zaposlijo in se želijo dokazati. Takrat

številni pozabijo na druge segmente življenja in pred seboj vi-dijo le kariero, napredovanje, v aktualnem času pa le ohranitev službe.Žal.

Tiho odmevanje ekonomske krize se zelo boleče izraža »v opa-znem slabšanju zdravja pomembnega deleža delovno aktivnega prebivalstva, pa tudi v nevzdržno opešanem blagostanju njihovih družin« (Zajec, 2015: 5), kar velja tudi za uslužbence policije. Prvič zaradi dejstva, da so v marsikateri družini edini zaposleni, drugič zaradi težav pri usklajevanju službenih in družinskih obveznosti in tretjič zaradi razhajanj med družinskimi prihodki in potrebami vsakdanjega življenja. Tako bremenom zaradi narave in zahtev-nosti dela nalagajo še dodatna bremena iz zasebnega oziroma družinskega življenja. To v telesu ustvarja telesne spremembe (Gruden, 2008), ob dlje časa trajajoči izpostavljenosti pa pušča globoke sledi, ki negativno vplivajo na posameznikovo zdravje in življenje.

Delovno okolje je lahko zelo stresno, kar pa je odvisno od šte-vilnih in različnih okoliščin (Treven, 2005), sicer pa je delo usluž-bencev policije eno od najbolj stresnih del. Obravnava stresa je večinoma usmerjena na individualno obravnavo in izkušnjo po-sameznika. Kar je za nekoga prijetno in pozitivno, je za drugega lahko docela neprijetno in negativno. Isto situacijo lahko posame-znik enkrat oceni kot negativen stres, drugič pa kot izziv (Looker in Gregson, 1993). Toda doživljanje stresa in spoprijemanje z njim ima tudi kolektivne kvalitete, saj je »stres, ki prizadene večino delavcev, ne glede na njihove osebne značilnosti, /…/ kolektivni stres, je rezultat strukturalnih in kulturnih značilnosti organizaci-je, specifike dela ali pa neugodnega zunanjega okolja« (Černigoj Sadar, 2002: 86).

Pri tem je treba upoštevati, da so dejavniki poklicnega stresa (preobremenjenost z delom, odgovornost, konflikt vlog, pogo-ji dela …) v različnih okoljih tudi zaznani in interpretirani raz-lično in pod vplivom kulture širše skupnosti (regije, države) in organizacijske kulture. To je razlog, da so kolektivni pogledi na stres v določeni organizaciji mešanica kulturno pogojenih priča-kovanj v družbi in organizacijsko specifičnih konotacij (Černigoj Sadar, 2002). Pri stresu je treba poudariti, da nam princip stre-sa pomaga premagovati vsakdanje zahteve in obveznosti. Na ta način nam pomaga živeti in preživeti, kot je pomagal našim prednikom v veliko bolj težkih in krutih razmerah. Akutni stres je pozitiven in koristen in kot takšen nam daje motivacijo, spod-buja ustvarjalnost in učinkovitost. Kadar smo izpostavljeni oko-liščinam, ki jim nismo kos in ki zahtevajo od nas sposobnosti, ki jih nimamo ali jih nismo možni izvesti, in predvsem, kadar smo izpostavljeni dejavnikom stresa dlje časa (nazoren primer je be-gunska problematika in gromozanski pritisk na državne meje), takrat začnejo simptomi stresa vplivati na naše počutje, zdravje, vedenje in delovanje. V tem primeru govorimo o kontinuiranem oziroma kroničnem stresu.

Prevelika izpostavljenost takšnemu stresu lahko »preobremeni in poruši človekov fiziološki in mentalni sistem« (Treven, 2005: 43). Mednarodne študije dokazujejo, da prekomeren in dlje časa tra-jajoči stres na delovnem mestu načne telesno in psihično zdravje zaposlenega in hkrati povečuje tveganje za izgorelost zaposlenih. Strokovnjaki povezujejo stres kar s šestimi glavnimi vzroki smrti: srčnimi boleznimi, rakom, pljučnimi boleznimi, nezgodami, cirozo jeter in samomorom. Zato ni presenetljivo, da so ga poimenovali »črna smrt 21. stoletja« in da tudi dolgoročna napoved ni ravno spodbudna (Šprah v Elkin, 2014). Posledice doživljanja prekomer-nih obremenitev zaposlenih pa se odražajo tudi na »zdravju« de-lovne organizacije, saj se sčasoma začne povečevati odsotnost z dela (absentizem), zmanjšuje se delovna učinkovitost in storilnost zaposlenih (prezentizem), povečuje se obseg nesreč in napak pri delu, kar velja tudi za število zaposlenih, ki želijo zapustiti delovno organizacijo, to pa vpliva na fluktuacijo (Edwards, Guppy in Co-ckerton, 2007).


STROKOVNI PRISPEVEKVArNOST

33

DUŠEVNE MOTNJE

V Zakonu o duševnem zdravju je navedeno, da je duševna mo-tnja »začasna ali trajna motnja v delovanju možganov, ki se kaže kot spremenjeno mišljenje, čustvovanje, zaznavanje, vedenje ter dojemanje sebe in okolja. Neprilagojenost moralnim, socialnim, političnim ali drugim vrednotam družbe se sama po sebi ne šteje za duševno motnjo« (ZDZdr, 2008). Duševnih motenj ne moremo poenostavljeno povezovati z nagnjenostjo k samomorilnosti, to-da vseeno imajo pri določenem deležu samomorov določeno vlo-go. V nadaljevanju izpostavljam le tiste, ki sem jih pri svojem delu v okviru projektne skupine za psihosocialno pomoč zaznal tudi med uslužbenci policije:

• demenca: pešanje intelektualnih sposobnosti, spominske motnje in izguba spomina, z njo je povezan tudi delirij, tj. sta-nje, ko je posameznik zmeden, ima privide in/ali prisluhe, ta doživetja pa so zanj resnična (Valetič, 2009);

• tesnoba ali anksioznost: neprijetno čustvo, ki ga podobno kot pri stresu spremljajo telesne in vedenjske spremembe. Tesnoba se lahko pojavi postopoma ali nenadno, traja nekaj minut in je komaj zaznavna ali pa se kaže v obliki paničnih na-padov. Če je tesnoba tako močna, da posameznika ovira pri vsakodnevnih dejavnostih, če (vz)traja, tudi ko ni več nevarno-sti, ali če posameznik tesnobnosti ne more nadzorovati, gre za bolezensko tesnobo ali anksiozne motnje (Dernovšek, Gorenc in Jeriček, 2006);

• anksiozne motnje so skupen izraz za več različnih oblik mo-tenj, in sicer: generalizirana anksiozna motnja: pretirana skrb in za-

skrbljenost zaradi stvari, ki so za nas pomembne in nam predstavljajo vrednoto (npr. zdravje, partnerska zveza, služba ipd.);

panična motnja: za panično motnjo gre, ko posameznik doživi vsaj dva nepričakovana panična napada, ki jima sledijo vsaj en mesec skrbi pred novim napadom, izguba nadzora ali izguba zdravega razuma. Ob paničnem napa-du posameznik misli, da mu bo odpovedalo srce in da bo umrl, izgubil zdrav razum ali da ne bo mogel nadzorovati svojega vedenja zaradi hude tesnobe, ki jo doživlja (primer iz prakse: šikaniranje na delovnem mestu);

fobične motnje: so izogibajoče in tesnobne reakcije na določene razmere, kot so agorafobija (odprt prostor), klav-strofobija (zaprt prostor), socialna fobija (prisotnost večje-ga števila ljudi ali izvajanje določene dejavnosti v priso-tnosti drugih), enostavne fobije (kače, pajki, kri, višina …);

• obsesivno-kompulzivna motnja: so ponavljajoče se misli (obsesije) ali vedenja (kompulzije), s katerimi posameznik bla-ži tesnobo in jih ne more nadzirati. Obsesije so neprijetne mi-sli, impulzi ali podobe, ki se posamezniku neprestano vrivajo v misli, kljub velikemu trudu, da bi jih zaustavil (primer iz pra-kse: policist, ki je doživel fizični napad in grožnje, da mu bodo poškodovali družinske člane). Kompulzije so ponavljajoča se vedenja, s katerimi posameznik poskuša zmanjšati tesnobo, ki je nastala zaradi vsebine obsesivnih misli (primer iz prakse: nenehno preverjanje, ali so vrata in okna v avtomobilu in hiši zaklenjena oziroma zaprta);

• posttravmatski stresni sindrom: tesnobnost, ki je posledica zelo hude in za posameznika zelo travmatične izkušnje, kot so huda nesreča, naravna nesreča, izpostavljenost nasilju, ogro-ženost življenja ipd. V posameznikovo doživljanje se vrivajo slike travmatičnega dogodka, lahko ima nočne more, doživlja veliko nelagodje, ko je izpostavljen ponovnemu srečanju ozi-roma soočenju z okoliščinami (razmerami), ki ga spominjajo na travmatično izkušnjo (primeri iz prakse: intervencija v go-stinskem lokalu, kjer je bil policist hudo telesno poškodovan;

plezanje v steni, kjer se je poškodoval prijatelj) (Dernovšek, Gorenc in Jeriček, 2006);

• bipolarna motnja razpoloženja: izmenjavanje depresivne faze in manične faze, ki je pravo nasprotje depresivni (Valetič, 2009), ki je predstavljena v nadaljevanju.

DEPRESIJA

Reakcija na stres se pri večini ljudi pomiri v treh tednih, pri ne-katerih pa traja tudi do šestih mesecev. Če ni pomiritve in so te-žave še prisotne, je velika verjetnost, da se bodo pri posamezniku pojavile depresija ali bolezenska tesnobnost oziroma anksiozne motnje (Dernovšek, Gorenc in Jeriček, 2006).

Slika: Povezanost stresnih, anksioznih in depresivnih motenj (Dernovšek, Gorenc in Jeriček, 2006)

Duševne posledice stresa je najlažje opisati na primeru depre-sivne motnje, ki je nekakšen dežnik vseh duševnih simptomov in znakov, ki se lahko pojavijo v času pojasnjene ali nepojasnjene duševne obremenitve oziroma stresa. Depresivna motnja je sicer motnja razpoloženja in čustvovanja, a s sočasnimi spremembami videza in vedenja, mišljenja in govora, koncentracije in pozorno-sti ter vseh ostalih človeških dejavnosti. Slednjo tvori cela paleta znakov in simptomov – od izrazito telesnih in psiholoških spre-memb vse do sprememb posameznikove povezanosti z njegovo ali njeno družbo (Starc, 2008) – ki jih lahko razdelimo v tri skupine:

• telesni simptomi: dnevno spreminjanje razpoloženja (slabše zjutraj); motnje spanja; izguba motivacije, volje, energije in utrujenost; nezmožnost uživanja;

• psihološki simptomi: potrtost in občutek praznine; občutki krivde, manjvrednosti, obupa in nemoči; znižana strpnost, iz-razitejši impulzivnost in napadalnost; motnje koncentracije in spomina;

• socialni simptomi: izguba zanimanja za druge ljudi in zmanj-šana učinkovitost pri delu (Marušič v Starc, 2008).

»Samomor vedno izvira iz stiske in kar dve tretjini samo-morov naj bi spremljala depresija« (Valetič, 2009: 132). Danes sicer besedo depresija uporabljamo za marsikatero čustveno in razpoloženjsko stanje, kar pa ni akutna oziroma bolezenska depresija, kjer gre za globok strah in potrtost, ki posameznika popolnoma paralizira in onesposobi za življenje. Strokovnjaki ocenjujejo, da bipolarna motnja nakazuje večjo nagnjenost k samomoru kot samostojna oziroma klasična depresija. Splošna ocena pa je, da gre v obeh primerih za motnji, ki sta s samomo-rom tesneje povezani kot ostale duševne motnje in težave (Va-letič, 2009). Na spremenjen odnos do depresije so vplivali tudi znani in pomembni ljudje, ki so o svojih težavah odkrito sprego-vorili in s tem spodbudili diskusijo in hkrati opogumili številne, da so poiskali strokovno pomoč. Med njimi so (bili): Charlie Cha-plin, Kurt Cobaine, Ralph Waldo Emerson, Paul Gascoine, Jean--Claude Van Damme, Sting …


STROKOVNI PRISPEVEK

34

VArNOST

SKLEPNA BESEDADolgo časa je veljalo, da v Sloveniji naredi samomor približno

600 ljudi, potem pa se je začelo število počasi zmanjševati – naj-prej pod 500 v zadnjih šestih letih in v lanskem letu celo pod 400. Toda navkljub temu zmanjšanju ne moremo ostati veseli in rav-nodušni, saj gre kljub temu za veliko ljudi, ki jih ni več med nami. Napovedi za prihodnja leta in desetletja so slabe, zato je povsem primerno vprašanje, kaj lahko naredimo, da bo samomorov manj – ne le v naši družbi, temveč tudi znotraj delovnega okolja v po-liciji. Preden se posvetim policijskemu okolju, so ključnega po-mena družbeno ozadje in družbeni okvirji. Brez dodatnih utvar o trenutnem stanju tako v Sloveniji kot Evropi lahko rečemo, da smo soočeni s težkimi (družbenimi) izzivi in problemi, ki jim bomo zagotovo izpostavljeni še nekaj let. Nujno potrebujemo tudi na-cionalni program za preprečevanje samomora. Strokovnjaki oce-njujejo, da bi s tovrstnim programom in sistemskim pristopom preprečili približno sto samomorov letno.

Sicer pa je aktualno dogajanje zgolj posledica dogajanja v preteklosti in vpliva fenomenov globalnih razsežnosti. »V člove-kovo življenje se iz leta v leto in iz desetletja v desetletje vpleta nepregledna kopica dejavnikov, ki sčasoma stkejo vse gostejšo pajčevino, v katero se vedno znova ujame ali vsaj zaplete njegovo občutje in počutje. Od fizične in duševne, duhovne moči posame-znika pa je odvisno, ali in kako hitro se mu bo uspelo izviti iz skoraj nevidnega, a vedno bolj neprijetno lepljivega primeža tovrstnih bivanjskih niti, ki sčasoma lahko začnejo vplivati tudi na njegovo življenje« (Zajec, 2015: 5) in zdravje. Iz leta v leto se povečuje števi-lo ljudi, ki »lezejo« proti meji revščine in imajo eksistenčne težave.

S tovrstnimi težavami se vse pogosteje srečujejo tudi usluž-benci policije. V sklopu individualnega svetovanja in nudenja pomoči članom Sindikata policistov Slovenije je bilo v letu 2014 opravljenih 458 svetovanj oziroma razgovorov – za 136 članic in 131 članov. Med glavnimi vzroki težav ter naknadnega iskanja po-moči in svetovanja so naslednji (navedeni so po pogostosti):

• eksistenčni stres (pomanjkanje finančnih sredstev za pokritje osnovnih življenjskih potrebščin zaradi nezaposlenosti par-tnerja, bolniški stalež, bolezen družinskih članov, krediti …);

• hujša bolezen ali daljše zdravljenje; • izpostavljenost organizacijskim dejavnikom stresa; • sum mobinga ali šikaniranja in slabi medsebojni odnosi v po-

licijski enoti; • stres zaradi uvedbe disciplinskega postopka; • bolezen ožjega družinskega člana; • depresija; • preobremenjenost v službi (prevelike zahteve, daljša izposta-

vljenost večjim obremenitvam, ogroženost pri opravljanju na-log);

• drugi razlogi; • smrt člana ali smrt ožjega družinskega člana; • »prisilno« upokojevanje starejših uslužbencev, ki so

izpolnjevali pogoje za upokojitev.

Tovrstni podatki potrjujejo potrebo po zagotavljanju var-nega in zdravega delovnega okolja za zaposlene, osveščanju in propagiranju sistemskih ukrepov na področju psihosocialne in psihološke pomoči s ciljem uvajanja varovalnih mehanizmov za pravočasno zaznavanje stisk posameznikov, ki bi lahko vodile k samomorilnosti. Hkrati je treba skrbeti tudi za promoviranje du-ševnega zdravja, zdravega načina življenja ter ozaveščanja o po-menu zdrave prehrane, potrebnega počitka, sprostitvenih tehnik, komunikacijskih veščin in medsebojnih odnosov, kar omogoča pridobivanje osebnostnih kompetenc. Slednje tudi omogočajo prepoznavo sprožiteljev stresa, usvojitev tehnik obvladovanja stresa in (ponovnega) prevzema nadzora nad svojim življenjem.

Predvsem pa je pomembno, da se v težkih trenutkih, ko smo soočeni z neobvladljivimi ali nevsakdanjimi okoliščinami, zaveda-

mo, da na svetu nismo sami. Strokovnjaki svetujejo, da se v tovr-stnih situacijah izogibamo umiku v samoto ali »zapiranju« v lastni svet. Veliko bolje se je pogovoriti in izraziti občutke in čustva, ki jih čutimo, čeprav včasih tudi to ni lahko. Iskren in topel pogovor s prijateljem ali prijateljico ali nekom, ki nas pozorno posluša, nas razume in nas ne podcenjuje, se ne posmehuje ali ignorira, je pra-vi balzam za dušo. Ugledna psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernov-šek pravi, da je odkrit pogovor s prijateljem ali prijateljico ob kavi ali čaju lahko enako dober kot pogovor s psihologom. William Shakespeare je v drami Macbeth zapisal: »Dajte žalosti besede, ža-lost, ki ne govori, povzroči ranjeno srce in ga grozi zlomiti.« Števil-ne raziskave potrjujejo, da je večino duševnih motenj, z njimi pa zagotovo tudi samomorov, mogoče preprečiti, če jih pravočasno odkrijemo in skladno z uveljavljenimi terapijami tudi obravna-vamo. Tega se morajo zavedati tako podjetja kot organizacije, ki zaposlujejo ljudi. Vzpostavljanje zdravega in varnega delovnega okolja tako s primerno organizacijsko kulturo kot drugimi ukrepi bo zagotovo vplivalo tudi na učinkovitost in boljše poslovne re-zultate. To velja za vsakega človeka. Od vsakega posameznika je namreč odvisno, kako bo živel, koliko se zaveda pomena zdrave-ga načina življenja in koliko je pripravljen narediti za svoje (dušev-no) zdravje ter na ta način vplivati na kakovost lastnega življenja in ljudi v svoji okolici.

VIRI:

1. Battin, M. P. (2005). Ending Life: Ethics and the Way We Die. Ox-ford: Oxford University Press.

2. Černigoj Sadar, N. (2002). Stres na delovnem mestu. Teorija in praksa, 1, str. 8–102.

3. Dernovšek, M. Z., Gorenc, M., in Jeriček, H. (2006) Ko te strese stres: kako prepoznati in zdraviti stresne, anksiozne in depresiv-ne motnje. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja.

4. Elkin, A. (2014). Obvladovanje stresa za telebane. Ljubljana: Pa-sadena.

5. Edwards, J. A., Guppy, A., in Cockerton, T. (2007). A longitudinal study exploring the relationships between occupational stres-sors, non-work stressors, and work performance. Work & Stress, 21 (2), str. 99–116.

6. Goldney, R. D. (2005). Suicide prevention: a pragmatic review of recent studies. Crisis, 26 (3), str. 12–140.

7. Gruden, V. (2008). Avtogeni trening: z vajo do sreče. Šmarješke Toplice: Stella.

8. Lazarus, R. S. (1976). Patterns of adjustment. New York: McGraw--Hill.

9. Looker, T., in Gregson, O. (1993). Obvladajmo stres: kaj lahko z razumom storimo proti stresu. Ljubljana: Cankarjeva založba.

10. Marsh, I. (2010). Suicide: Foucault, Hisrory and Truth. Cambridge: Cambridge University Press.

11. Milčinski, L. (1985). Samomor in Slovenci. Ljubljana: Cankarjeva založba.

12. Policija. (2015). Letna poročila o delu policije, 2009, 2010, 2011, 2012, 2013, 2014. Pridobljeno: http://www.policija.si/index.php/statistika.

13. Selye, H. (1956). The stress of life. New York: McGraw-Hill.14. Starc, R. (2008). Bolezni zaradi stresa 1. Od utrujenosti, pešanja

spomina, razpoloženjskih motenj, glavobola, nespečnosti, razje-de dvanajsternika in astme do rakavih obolenj. Ljubljana: Sirius AP.

15. Treven, S. (2005). Premagovanje stresa. Ljubljana: GV Založba.16. Valetič,Ž.(2009).Samomor:večplastnifenomen.Maribor:Ozara.17. Zajec,D. (2015).Življenje zadelo?Ljubljana:Delo,9. 10.2015,

str. 5.18. Zakon o duševnem zdravju (ZDZdr). Ljubljana: Uradni list Repu-

blike Slovenije, 77/2008.


VArNOST

35

Komuniciranje, odgovornost in medsebojni odnosiKomuniciranje je sporazumevanje, izmenjava, posredovanje in prejemanje informacij ali simbolov med oddajnikom in sprejem-nikom (SSKJ, 2015, e-vir). Komunikacija je proces, v katerem vsi udeleženci sprejemajo, pošiljajo in interpretirajo sporočila oziroma simbole, ki so povezani z določenim pomenom. Je dvosmerni proces, saj je povezan s sočasno medsebojno zaznavo in hkrati medsebojno izmenjavo sporočil.

Komunikacija nam omogoča uskla-jevanje mnenj, doseganje različnih ci-ljev. Pomembna vloga komunikacije je, da nam omogoča vzpostavljanje, vzdrževanje in spreminjanje med-osebnih odnosov.

Danes postaja vse bolj jasno, da so organizacije usodno odvisne od komuniciranja, predvsem od komuni-ciranja znotraj organizacij in komuni-ciranja organizacij z okoljem. Mumel (v: Gorenak, 2005: 12) piše, da noben posameznik in organizacija ne more-

ta obstajati, če ni med posamezniki v organizaciji ter med organizacijo in okoljem ustreznega komuniciranja. Zanj je pomembna tudi kakovost ko-municiranja med posamezniki v orga-nizaciji ter organizacijo in okoljem.

IzObRAžEVANjE


VArNOSTIzObRAžEVANjE

Komunicirajo ljudje in ne organiza-cije – zato so pogoji za učinkovito ko-municiranje znanja o vedenju ljudi. Ko-municiranju se ni mogoče odpovedati – komuniciramo tudi takrat, kadar tega ne počnemo, zadržanost in molk udele-ženci tolmačijo po svoje (Možina, Tavčar in Kneževič v: Gorenak, 2005: 112).

Komuniciranje je osebna izkaznica in-stitucije

Poleg komuniciranja z mediji in zu-nanjo javnostjo je ključno komunicira-nje z zaposlenimi. Nujno je, da zaposleni vedo, da so seznanjeni z odločitvami vodstva, da so ažurno obveščeni o mo-rebitnih spremembah, dogodkih, zade-vah, ki se jih tičejo posredno in neposre-dno. Nerodno je, ko te stvari izvedo iz medijev, iz drugih virov.

Tako kot se vodstvo organizaci-je vede do svojih zaposlenih, tako kot komunicira in se kaže navzven, takšno podobo ima v javnosti. Mediji pa so ustvarjalci naše javne podobe in posle-dično ključni akter javnega mnenja, kar je za državno upravo in tudi policijo izje-mno pomembno. Med pravico javnosti do obveščenosti in svobodo govora je sicer tanka meja, zaradi česar je nujno, da se naštetega zavedajo predstavniki za odnose z javnostmi, ki morajo etično in profesionalno opravljati svoje delo, in sicer ne glede na to, ali delajo v državni upravi ali gospodarstvu.

Razvoj sodobnih medijev je prinesel številne nove načine komuniciranja in s tem možnosti za dostop do informa-cij. Izjave na pločnikih in prek socialnih omrežij so sodobni vsakdan novinar-jev. Časa za pripravo strateških kriznih usmeritev in vsebin na drugi strani je malo oziroma ga ni. Ob tem se posta-vljata vprašanje kredibilnosti informacij in vprašanje nadzora nad tokom infor-macij. Kdo in kako to usmerja, če sploh še lahko?

Na medijih je torej velika odgovor-nost pri prenosu relevantnih informacij v javnost in ustvarjanju javnega mnenja. Na javnosti pa je, da je kritična do medi-jev, politike in predvsem do oblasti. Le tako je namreč možen premik oziroma napredek, h kateremu moramo streme-ti. Pri tem so ključni razvoj demokraci-je, osveščenost posameznikov in široka uporaba orodij informacijske tehnologi-je.

Dejstvo je, da sta za učinkovitost ključni odlični kadrovska in finančna stabilnost, ki pa sta v krizi, ki je v zadnjih letih prizadela gospodarstvo in oklestila tudi državno upravo. Kljub temu menim, da to ni izgovor za uspešno, zakonito, predvsem pa učinkovito delo na podro-

čju komuniciranja in odnosov z javnost-mi, sploh z mediji.

Komuniciram, torej sem!V policiji je ključno, da se vsi zaposle-

ni zavedamo, da smo na vsakem koraku na prepihu javnosti, pod drobnogledom medijev. Socialna omrežja niso več za-sebni kanali, so pomemben vir informa-cij, iz katerih mediji črpajo vsebine za objavo.

Poslanstvo medijev je najprej po-ročati in obveščati javnost o dogajanju in dogodkih. Zaradi množice informacij javnost zanimajo le še izjemno atraktiv-ni in šokantni dogodki, pogosto jo prite-gne celo senzacionalistično poročanje. Ravno takšni dogodki so za novinarje podlaga za pripravo zanimivih in aktu-alnih prispevkov. To pomeni poleg pri-vlačne teme najti zanimive sogovornike, od njih dobiti privlačne izjave in (še bolj) izvabiti kakšno neobičajno besedo (Jer-nejčič, 2007: 22).

Pogled na medijske vsebine kaže, da pozornost vzbujajo predvsem teme, povezane z goljufijami, kriminalom, nepravilnostmi, političnimi prerekanji in nesrečami. Novinarji poročajo o njih vsak dan, vendar se v prispevkih menja-jo imena, vzroki za nesrečo ipd. Novinar takšne teme zavije v zgodbe, vabljive za javnost. Za bralce, gledalce ali poslušal-ce je zanimiva tema, ki je dovolj lahko-tna za vsakdanje pogovore (Jernejčič, 2007: 22, 23).

Temeljne funkcije medijev so:

• informativna – omogoča seznanja-nje javnosti z dogodki;

• interpretacijska – omogoča občin-stvu, da si ustvarja mnenje;

• socializacijska – pomaga pri medge-neracijskem prenosu vsebin (znanja, vrednot, norm);

• zabavna – omogoča razvedrilo in sprostitev občinstva.

Zgodovina medijev je tudi zgodovi-na boja za svobodo izražanja, ki so jo po-skušali omejevati razni mogočniki, zlasti iz vrst politikov. Ti hočejo izkoriščati me-dije v svoj prid ali si jih podrediti tudi v demokratičnih sistemih, saj vedo, da jim lahko pozitivna slika v medijih pomaga pri izvolitvi; negativni prispevki ali raz-krivanje nepravilnosti pa jim to možnost bistveno zmanjšujejo (Rovšek, 2005: 13, 14).

Odnosi z javnostmi so se razvili iz odnosov z mediji. Danes večina služb za odnose z javnostmi deluje v okviru jav-nega informacijskega modela, katerega glavni namen je obveščanje. Odprtost organizacij in vpogled v njihovo delo sta

postala nuja. Pri sporočilih je treba upo-števati pet temeljnih novinarskih vpra-šanj: kdo, kaj, kje, kdaj in zakaj (Theaker, 2004: 160–162).

Odnosi z javnostmi so nujno potreb-no orodje za prilagoditev, tolmačenje in povezovanje med posamezniki, skupi-nami in družbo. Javno razumevanje in podpora sta osnovi za obstoj in konku-renčnost sistema. Znati se približati jav-nosti je pomembno za vsakogar. Odnosi z javnostmi nas lahko naredijo konku-renčne, kar je eden od dejavnikov druž-be za večjo učinkovitost in uspešnost. Stvari in ideje tekmujejo za javni interes in podporo. Namen je, da prepričate lju-di o obstoječih dejstvih ali ukrepih, ki jih lahko sprejmejo ali ne (Bernays, 1952: 7).

Zato je treba sprejeti stališče, da v svobodni in demokratični družbi ne sme biti tabujev in »prepovedanih tem«. O nobenem dejstvu ne sme biti prepove-dano razpravljati. O vsakem dejstvu je treba dopustiti dvom in tisti, ki dvomijo, zaradi tega ne smejo biti kaznovani, pri čemer je popolnoma nepomembno, ali imajo prav ali ne. Deseti člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin namreč ne varuje resnice, temveč varuje pravico, da sme vsak o vsem povedati svoje mnenje (po Čeferin, 2013: 162).

Medijska podoba policijeNa zahtevnost policijskega poklica

vpliva več dejavnikov. Najpomembnej-še je dejstvo, da so policisti dosegljivi 24 ur na dan. Nanje se lahko obrnete kadar koli in dolžni so se vam odzvati. Njihovo delo je, da se ukvarjajo s težavami, ki jih sicer ni možno rešiti. Takrat lahko poma-gajo samo oni. Lahko rečemo, da je po-licijsko delo družbeno »umazano delo«. Gre za naloge, ki jih nihče drug ne more, noče ali ne zna rešiti. Ljudje pokličejo policijo, ko odpove vse drugo. Javnost hoče generalni nujni servis za reševa-nje težav, ki v sodobni družbi naraščajo. Zahtevnost policijskega dela sicer nikoli ni bila načrtovana v takšni obliki, kot jo srečujemo danes. Zato se je policija pri-siljena prilagajati družbenim normam in problemom. Na njej je ogromna odgo-vornost do javnosti in do države, saj so edini organ s pooblastili (Walker in Katz, 2008: 7, 10).

Medijska reprezentacija policijske organizacije je zelo pomembna, ker ima posledice tako na delovanje policijske organizacije kot družbe nasploh. Go-vorimo o legitimnosti dela policije prek medijev v javnosti za doseganje visoke stopnje javnega zaupanja in podpore. Hkrati pa so tudi mediji odvisni od poli-cije v smislu pridobivanja informacij, saj so vse informacije, povezane s krimina-


VArNOST

37

IzObRAžEVANjE

lom in nasiljem v družbi, primarno pri policiji (Jarc, 2010: 3).

Dogodki, v katere je vpletena polici-ja, so že od nekdaj predmet zanimanja javnosti, zato policija v želji, da si pridobi zaupanje in sodelovanje ljudi, v njeno obveščenost vlaga veliko truda. Veliko časa nameni tudi preventivni dejavnosti in v skupnost usmerjenemu policijske-mu delu, s čimer poskuša v sodelovanju z ljudmi zmanjšati obseg kriminalnih dejanj na določenem območju. Pozna-vanje dela policije in njen ugled namreč vplivata na pripravljenost ljudi za sode-lovanje. Na podlagi tega je oblikovan tudi predlog, da policija v prihodnosti usmeri pozornost k izobraževanju splo-šne javnosti in medijev na področju poznavanja zakonov in pravil, ki urejajo delo policije. Tako bi ljudje bolj razumeli možnosti, ki jih ima policija pri razisko-vanju in reševanju določenega primera, in njeno delo ocenjevali bolj objektivno (po N. Bajc, 2012, str. 4).

Za uspešno opravljanje policijskih nalog je podpora najširše javnosti poli-cijskemu delu posebnega pomena. Poli-cijo zato večinoma definiramo kot javno službo, ki deluje po volji države, s strinja-njem najširše javnosti.

Policist je prvi predstavnik za odnose z javnostmi

Kot v svoji raziskavi (2005) ugotavlja I. Gorenak, je za policijo pomembno, da imajo vsi policisti, ne zgolj policijski me-nedžment, osvojena znanja o dobrih ko-munikacijskih veščinah. Policisti namreč vsakodnevno komunicirajo z različnimi ljudmi – s tistimi z najnižjo stopnjo izo-brazbe in tistimi z najvišjo. Komunicira-nje policistov z okoljem vpliva na zado-voljstvo policistov pri delu, njihova ko-munikacija pa ima tudi pomemben vpliv na ugled in javno podobo institucije.

Javnost dela je ena od temeljnih zna-čilnosti policijskega dela v državah z dol-

go demokratično tradicijo. Zato in zaradi zavedanja vloge in pomena odnosov z javnostmi moramo v tem segmentu na-črtovati ustrezne spremembe. Nujna sta premik v kakovosti komunikacije in spre-memba sloga komuniciranja policistov z državljani, sicer ne moremo ustvariti želenih ciljev v procesu preoblikovanja. Čas, v katerem živimo, je namreč pod medijsko prevladujočim vplivom javne-ga mnenja (Borovec, 2009: 65).

Policisti se vse bolj zavedajo, da je za uspešno opravljanje dela kultura komu-niciranja nujen sestavni del njihove pro-fesionalnosti in strokovnosti. Ob vsem tem sta vse pomembnejši tudi izobra-ževanje in usposabljanje. Kljub dogna-nemu sistemu šolanja in izobraževanja policistov se pravo kaljenje pravzaprav začne šele s soočenjem z realnim utri-pom življenja ulic, cest, mest … Šele v neposrednem stiku z ljudmi in proble-mi, ki jih nosi s seboj ta poklic, policist lahko ovrednoti svoje znanje in usposo-


VArNOST

bljenost. V vsakdanjih odnosih z ljudmi in v različnih situacijah ni nujno vedno uspešen, morda je kakšen dan manj tak-ten (Kolenc, 2002: 50).

Vedno več je različnih skupin ljudi in z vsako od teh mora policija vzpostavi-ti specifičen odnos. Opraviti ima z raz-ličnimi ljudmi, zato potrebuje različne pristope. Kršitelji zakona gotovo druga-če mislijo o policiji kot nekršitelji. Poleg tega javnosti v moderni družbi postajajo vse bolj različne, vsem pa policija od-govarja za svoja dejanja, z vsemi mora vzpostaviti odnose in si prizadevati za dolgoročno sodelovanje, česar se dobro zaveda (Kolenc, 2002: 50, 51).

Podobno razmišlja o tem odnosu tu-di B. Polutnik (V: I. Gorenak, 2006, str. 76), ko govori o policiji, za katero pravi, da je bila še v bližnji preteklosti relativno za-prt sistem. To je bil gotovo odraz takra-tnih družbenih razmer in državne uredi-tve. Temu primerno je bilo po njegovem mnenju tudi komuniciranje policije z javnostmi. Preobrat je prineslo spozna-nje, da je merilo uspešnosti policijskega dela zadovoljstvo javnosti in zaupanje ljudi v policijo. Zadovoljstvo javnosti je torej možno dosegati le s kakovostnimi storitvami v vsakodnevnem policijskem delovanju, ki pa so pomembno odvisne od ustreznega komuniciranja med poli-cijo in javnostmi.

Policijske organizacije sicer niso or-ganizacije, ki bi svoje izdelke ali storitve prodajale na trgu in bi bilo njihovo ko-municiranje z okoljem usodnega pome-na za njihovo delovanje. Kljub temu v okviru policijskih organizacij v zadnjem obdobju vse bolj dozoreva spoznanje o pomenu horizontalnega in vertikalnega komuniciranja, saj je znano, da uspe-šnost obeh vrst komuniciranja vpliva na njihovo uspešnost. Dejstvo je, da si po-licijske organizacije v zadnjem obdobju prizadevajo za čim boljše komuniciranje z okoljem, za razumevanje in podporo svojemu delu (policijsko delo v skupno-sti – ang. community policing) (Gorenak in Pagon, 2006: 249).

Delo policije je vedno na očeh javno-sti, saj policija dela za javnost (uveljavlja javni interes) in večina njenega dela se dogaja v javnosti. Prav tako policija za uspešno delo potrebuje podporo in so-delovanje javnosti, zaradi nenehnega srečevanja z državljani in zaradi narave teh srečanj pa je policija zelo občutljiv in ranljiv sistem (Pečar, 2001).

Odgovorna komunikacija je ključ do uspeha!

Zdravi medosebni odnosi so zago-tovo ključ do uspeha zadovoljnih za-poslenih. Ne boste verjeli, koliko lahko dosežete s preprostimi besedami, kot so

dober dan, prosim in hvala. Presenečeni boste, ko boste videli, koliko lahko dose-žete z odgovorno komunikacijo. Z njimi lahko premikate gore! Svoje bližnje lah-ko na preprost način osrečite bolj, kot si lahko sploh mislite.

Bistvo tega je preprosto: ravnaj z drugimi tako, kot si želiš, da bi drugi ravnali s tabo. Gotovo ste že slišali za to – pa vam tudi uspeva? Gre za zave-danje, ki ga dosledno lahko izpolnjujejo ljudje z visoko integriteto osebnosti. Ko mislim, govorim in delam eno, sem jaz jaz. Šele takrat sem pripravljena to vre-dnoto tudi živeti.

Gre za odgovornost. Gre za duhov-no in osebnostno celovitost. Gre za za-vedanje, da je vsak od nas bistveni del sistema, del celote, ki je za našo družbo izjemno pomembna.

Prepričana sem, da bi lahko z odgo-vorno komunikacijo in dobrimi medse-bojnimi odnosi bistveno izboljšali klimo med zaposlenimi, kulturo institucije in vrnili spoštovanje ter zaupanje javnosti v policijo. Naši ključni predstavniki so policisti na terenu, ki si zaslužijo pošte-nost in korektnost, kar navsezadnje vse-lej zahtevamo od njih.

Dejstvo je, da to, kar predstavljajo mediji, ni vselej resnica. Obstaja več re-snic in tista, ki je prikazana v medijih, ni nujno vedno objektivna. Poleg tega je treba vedeti, da smo nosilci sprememb ljudje in dejstvo je, da se tega, česar ne poznamo, bojimo. Namen odgovorne komunikacije pa je profesionalizem; da mislimo, govorimo in delamo sinhrono, najbolje in najboljše za institucijo, ki jo zastopamo. Tako je tudi z odnosi z jav-nostmi in komuniciranjem.

Oseba, ki ima znanje, je strokovna in sposobna ter osebnostno zrela in odgo-vorna za svoja dejanja, lahko s pravim pristopom in podporo na tem podro-čju naredi velik korak naprej. Pa čeprav zgolj s poznavanjem poslovnega bonto-na. Odzivni odnosi z mediji in različnimi javnostmi so namreč ne glede na vso zakonodajo in predpise del poslovnega bontona. Strateški odnosi pa so njegova nadgradnja.

Odnosi z javnostmi, odnosi z različni-mi ljudmi so zagotovo eno izmed zahtev-nejših delovnih področij, ki se vsakemu od nas zdi samo po sebi umevno. Vendar je delo z ljudmi izjemno izpostavljeno in nehvaležno delo, ki ga, dokler se opravlja dobro, nihče ne opazi in ceni, ko pa se zgodi napaka ali spodrsljaj, je oseba glav-ni krivec ali celo nosilec odgovornosti.

Viri:

1. Bajc, N. (2012). Policija in obveščanje javnosti o njenem delu (Diplomsko

delo visokošolskega strokovnega študija). Ljubljana: (N. Bajc).

2. Bernays, E. L. (1952). Public Rela-tions. Norman (OK): University of Oklahoma Press, cop.

3. Borovec, K. (2009). Policija i mediji. Zagreb: Policijska sigurnost.

4. Čeferin, R. (2013). Meje svobode ti-ska: Analiza sodne prakse Ustavne-ga sodišča Republike Slovenije in Evropskega sodišča za človekove pravice. Ljubljana: GV Založba.

5. Gorenak, I. (2005). Vpliv komunicira-nja policistov z okoljem na njihovo stopnjo zadovoljstva z delom. V G. Meško, M. Pagon, B. Dobovšek (ur.) Izzivi sodobnega varstvoslovja (str. 111–124). Ljubljana: Fakulteta za policijsko-varnostne vede.

6. Gorenak, I. (2006). Vpliv policijske subkulture na komuniciranje in so-delovanje z zunanjimi organizacija-mi (Doktorska disertacija). Maribor: (I. Gorenak).

7. Gorenak, I. in Pagon, M. (2006). Vpliv organizacijskega komuniciranja na zadovoljstvo policistov pri delu. Or-ganizacija, 39/4, 247–253.

8. Jarc, D. (2010). Odnosi med novinarji in policijo (Diplomsko delo univerzi-tetnega študijskega programa). Lju-bljana: (D. Jarc).

9. Jernejčič, A. (2007). Kako uspešno sodelovati z mediji: priročnik za vsa-kogar. Ljubljana: Planet GV.

10. Kolenc, T. (2002). Slovenska policija. Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve.

11. Pečar, J. (2001). Policija v (lokalni) skupnosti. V: M. Pagon (ur.) Dnevi varstvoslovja (str. 95–101). Ljublja-na: Visoka policijsko-varnostna šola.

12. Rovšek, J. (2005). Zasebno in javno v medijih: pravna ureditev in praksa v Sloveniji. Ljubljana: Mirovni inštitut, inštitut za sodobne družbene in po-litične študije.

13. Slovar slovenskega knjižnega jezika (5. 12. 2015) Inštitut za slovenski je-zik Frana Ramovša ZRC SAZU – Por-tal BOS. Pridobljeno na: http://bos.zrc-sazu.si/sskj.html.

14. Theaker, A. (2004). Priročnik za od-nose z javnostmi. Ljubljana: GV Za-ložba.

15. Walker, S., in Katz, C. (2008). The Police in America: An Introduction. New York: McGraw-Hill.

Besedilo: Monika Golob, SOJ SGDP GPU Foto: Brigita Petric, SOJ SGDP GPU

IzObRAžEVANjE


VArNOST

39

MEDNARODNO SODELOVANjE

Policijska akademija gostila srečanje Evropske mreže policistk

Ob 27. obletnici delovanja Evropske mreže policistk, ki danes združuje policistke iz vseh držav v Evropi, so se predstav-nice iz šestih držav 14. marca srečale v Policijski akademiji. Srečanja se je udeležilo 20 predstavnic z Danske, iz Irske, Litve, Nemčije, Španije in Slovenije. Zbrane je pozdravil tudi direktor Policijske akademije Danijel Žibret.

Evropska mreža policistk (ang. Euro-pean Network of Policewomen – ENP) združuje ženske, ki delujejo v organih odkrivanja in pregona v svojih državah. Druženje in mreženje spodbujata po-speševanje pozitivne spremembe na področju enakosti spolov, upravljanje raznolikosti in optimizacijo položaja žensk. Kljub temu da smo na področju enakopravnosti stopili korak naprej, je nujno stremeti k napredku in ozavešča-nju o pomenu in vlogi žensk v policiji.

Evropska mreža policistk je bila ustanovljena 23. marca 1989 na Nizo-zemskem, na mednarodni konferenci za ženske, zaposlene v policiji. Ustano-vitelji so predvideli ustanovitev stro-kovne mreže, ki bi lahko zagotovila in-formacijski kanal, prek katerega bi poli-cistke stkale konstruktivna zavezništva na področju enakih možnosti v okviru policijskih služb v Evropi.

Po srečanju je predstavnice mreže pozdravila namestnica generalnega di-rektorja policije mag. Tatjana Bobnar, ki je poudarila, da si »v slovenski policiji ne znamo več predstavljati policijskega dela brez policistk. Tudi zadnji dogodki z migranti nam kažejo, kako pomembna je prisotnost obeh spolov v organizaciji. Slovenske policistke so prisotne na vseh področjih dela policije. Največji delež policistk beležimo na lokalnem nivoju, kjer popolnoma enakovredno opravljajo vse policijske naloge. Vse od leta 1973, ko se je začelo sistemsko zaposlovanje žensk v slovenski policiji, se prisotnost policist povečuje.«

Slovenska policija ima v organizaciji ENP predstavnico vse od leta 2005, nje-no namestnico pa od leta 2009. V letu 2015 smo članstvo v mreži ponovno po-trdili na podlagi izpolnjene prijave, ki jo je podpisal generalni direktor policije, in se s tem zavezali k sodelovanju in izpol-nitvi obveznosti.

»Pred nami so torej novi izzivi. To-vrstna srečanja zagotovo prinašajo na-predek, zato želimo, da si izmenjate čim več izkušenj in dobrih praks, prav tako, da spletete mrežo prijateljskih vezi, ki so v teh časih še posebej pomembne,« je še poudarila namestnica kot popo-tnico za posvet o socialnih veščinah.

Članice mreže so se tako v nadalj-njih dneh udeležile večdnevnega po-

sveta o socialnih veščinah in orodjih. Martina Stergar in Stella Straus sta jim predstavili Center za raziskovanje in socialne veščine ter področje enakosti spolov pri nas. Poleg tega so se udele-ženke lahko preizkusile v nekaj praktič-nih vajah iz socialnih vsebin. Stanislava Zupanc je policistkam predstavila pro-jekt Blazinice tolažbe.

Izjemno zanimivo predstavitev je pripravil dr. Džemal Durič, trener ne-vrolingvističnega programiranja, ki je slušateljicam predstavil t.i. coaching (trenerstvo) in t.i. leadership (vodenje) – kaj so lastnosti dobrega vodje, kaj mo-ra vedeti, kako predvideti posamezno situacijo, jo z distance oceniti in se šele nato odločiti. Vrhunska orodja, ki jih je predstavil predavatelj, so dala udele-ženkam več kot pozitivno spodbudo za naprej, saj si lahko s tem pomagamo ne le na osebnostni, temveč tudi duhovni oz. mentalni ravni. Takšna orodja nam lahko pomagajo tako v profesionalnem, službenem okolju kot tudi v zasebnem življenju, zato bi bilo nujno, da se z njimi seznani čim večji delež zaposlenih v po-liciji, so sklenile policistke.

Zadnji dan je psihologinja Snežna Krek predstavila psihosocialno pomoč in vlogo psihologov in zaupnikov v po-

liciji. Policistke so predstavile izkušnje in prakso iz njihovih institucij in držav. Vloga psihološke pomoči v mednaro-dnem okolju je že izjemno priznana in zagotovo se lahko tudi slovenska polici-ja na tem področju postavi ob bok do-bro razvitim policijam v Evropi. Dejstvo pa je, da gre v teh primerih za izjemno težke situacije, ki jih nikakor ne gre pred-videti ali se nanje pripraviti. Z odgovor-nim pristopom in pravo mero empatije ter poslušanjem in razumevanjem lahko naredimo že ogromno, zato je pomoč zaupnika – ne le pri nas, temveč tudi v mednarodnem merilu – priznana, zaže-lena in cenjena.

V Muzeju slovenske policije so si lah-ko slušateljice ob besedah kustosinje Darinke Kolar Osvald ogledale zgodovi-no policije. Predstavila pa se jim je tudi Petra Nareks, vrhunska judoistka, zapo-slena na oddelku vrhunskih športnikov.

Mednarodni dogodek je bil velik izziv za policijo, s katerim smo okrepili svoje zavezništvo v pomembni mednarodni organizaciji in na najvišji ravni dokazali, da zmoremo iti prek meja upravljanja različnosti.

Besedilo in foto: Monika Golob, SOJ SGDP GPU


VArNOSTMEDNARODNO SODELOVANjE

PROJEKT FIRST LINE ZA KREPITEV ZMOGLJIVOSTI VSEH, KI SE SREčUJEJO Z RADIKALIZACIJO V ZAHODNOBALKANSKI REGIJI

V Kongresnem centru Brdo je 19. aprila generalni direk-tor policije Marjan Fank predstavil vsebino mednarodne konference First Line. Otvoritvena konferenca s podna-slovom Osveščanje in spodbujanje vzpostavitve in okre-pitve nacionalnih zmogljivosti v regiji Zahodnega Bal-kana se je začela tudi z udeležbo ministrov za notranje zadeve iz regije. Slovenija je na tem področju kot ključno prepoznala evropsko platformo za osveščanje o radikali-zaciji in jo prenesla na nacionalno raven. Naslednji korak je prenos tega pristopa na države Zahodnega Balkana, kar je izjemnega pomena za regijo v okviru boja proti terorizmu in ekstremizmu. Slovenska policija je zato na razpisu Evropske komisije prijavila projekt First Line (First Line neposredni izvajalci, ki se srečujejo z vprašanjem ra-dikalizacije – Osveščanje in spodbujanje vzpostavitve in okrepitve nacionalnih zmogljivosti v regiji Zahodnega Balkana), ki smo ga začeli izvajati 15. januarja 2016. Po-leg otvoritvene konference je v Kongresnem centru Br-do potekalo tudi peto neformalno srečanje ministrov za notranje zadeve v okviru t. i. procesa Brdo. Glavni temi ministrskega srečanja sta bili upravljanje z migracijskim tokom in boj proti terorizmu.


NA DELO V MISIJO EULEx NA KOSOVO ODPOTOVALI POLICISTKA IN ŠTIRJE POLICISTI

Generalni direktor policije Marjan Fank je 21. aprila sprejel policistko in šti-ri policiste, ki so odpotovali na enoletno delo v mednarodno civilno misijo Eulex na Kosovo.

Napoteni so bili Tjaša Ferfolja iz Nacionalnega preiskovalnega urada v Upravi kriminalistične policije na Ge-neralni policijski upravi, Andrej Zakraj-šek iz Sektorja uniformirane policije na Policijski upravi Kranj, Klemen Lu-skovec iz Specialne enote v Upravi za

PREDSEDNIK DRŽAVE OBISKAL SLOVENSKE POLICISTE V MAKEDONIJI

Predsednik Republike Slovenije Borut Pa-hor, ki se je v okviru mandata voditeljev Brdo Brijuni Process mudil na obisku v Makedoniji, je 13. aprila obiskal obmejno območje in se srečal s slovenskimi polici-sti, ki so bili napoteni za izvajanje skupne-ga nadzora pri prehajanju državne meje na njenem ozemlju v okviru skupnega ukrepanja pri upravljanju toka povečane-ga števila migrantov. Slovenska policija je 11. maja v Makedonijo sicer napotila že peto skupino policistov. Osem slovenskih policistov bo naloge v Makedoniji opra-vljalo od 11. maja do 10. junija 2016.

policijske specialnosti na Generalni po-licijski upravi, Bojan Popović iz Službedirektorja na Policijski upravi Ljubljana in Aleš Grudnik iz Sektorja za mednaro-

dne policijske operacije v Službi gene-ralnega direktorja policije na Generalni policijski upravi.



VArNOST

41

PROSTI ČAS

Olga Kantužer Deželak: »Tek me izpopolnjuje«

Olga Kantužer Deželak, poslovna sekretarka generalnega direktorja policije, mama, žena, prijateljica in aktivna športni-ca, tekačica. Ni ga izziva, ki ga ne bi premostila, ki bi se ga ustrašila in rekla: »Ne morem, ne znam, ne vem.« Optimistična, vesela, sproščena. Dobrovoljna, dobrosrčna in iskrena. Ženska na mestu, ki je v Policiji zaposlena 14 let.


VArNOST

Ni športnica od nekdaj, s športom se je začela ukvarjati pred desetimi leti, ma-lo je rolala, igrala odbojko, tek pa ji je bil prej odveč kakor v veselje. Rada se je po-tapljala, a je bilo preveč dela z opremo, zato je začela iskati nekaj novega, bolj preprostega. Ko se je pri rolanju poško-dovala, je ugotovila, da to ni zanjo.

Obuti superge in teči je bila odlič-na priložnost, da se preizkusi v nečem novem. »Potem sem pa začela teči. Od začetka po malo, kilometer, dva, tri, vendar mi to ni bilo več dovolj, zato sem začela teči pet in 10 kilometrov. Od začetka sem se rada udeleževala tekmovanj v sklopu olimpijskih tekov Športne unije in vse tja do razdalj pol-maratonov.«

Leta 2012 je resno zbolela, telo ni preneslo naporov, bila je primorana narediti kratko pavzo. »Vendar sem ugotovila, da je tek del mene in da mi manjka. Po okrevanju sem počasi zače-la z daljšimi teki. Sledili so šesturni teki na Sladkem vrhu (Sladkih6), osemurni Forma maraton … Pomoč pri organiza-ciji tekme SLO100, ki zajema tudi prvo 100-miljsko trail razdaljo na območju Slovenije, me je potegnila in letos sem se odločila, da se tudi sama preizkusim na 100-kilometrski trail razdalji.«

Kaj jo pri večurnem teku veseli, kaj jo vleče, da lahko sploh toliko časa teče?

»Tek me sprosti in me napolni z energijo. Dobro se počutim, veliko bolj pozitivno gledam na svet. Otresem se stresa, ki se pri delu preveč nabira. Komaj čakam, da grem po službi domov in obujem su-perge – ne glede na vreme, ne glede na počutje. Ni ovir, razen ko mi pes zgrize superge (smeh). Bea, naš družinski član, aljaška malamutka, mi je že trikrat zgri-zla superge. Rada gre z mano teč. Če je ne vzamem s seboj, se kuja, vseeno pa najraje tečem sama. Moje standardne trase so v okolici Unca, kjer živim, na robu pravljične narave in se raztezajo po notranjskih gozdovih Javornikov, Slivnice, Križne gore, Nanosa in vse do Snežnika. Obožujem naravo, notranjske planote so čudovite. Poznam jih do za-dnjega kotička.«

V zadnjih letih tek v naravi postaja vedno bolj priljubljena oblika športno--rekreativne dejavnosti. V primerjavi s cestnimi teki, polmaratoni in maratoni je trail veliko večji izziv, saj se odvija v naravnem okolju. Zaradi raznolikosti terena, specifičnih lastnosti določene-ga področja in naravnih značilnosti so takšni teki še posebej privlačni. Gora, visoka 1.000 ali 2.000 metrov, je lahko popolnoma drugačno okolje iz različnih smeri, ob različnem letnem času, ob raz-ličnem delu dneva, ob različnem vreme-nu ipd. Razdalja je lahko kratka in zato

strma, lahko položnejša in daljša. Idej za izpeljavo trailov ne zmanjka.

Kaj pa na tak hobi pravi njena dru-žina? »Družina me pri mojih podvigih podpira. Mož, Srečko Deželak, me trenira – je priznani ultramaratonec in izjemno izkušen tekač. Hčerki radi tečeta z mano. Mlajša Dominika, stara 17 let, z lahkoto preteče tudi 25 kilometrov in več in je tudi sicer aktivna športnica, državna re-prezentantka v rugbyju. Starejša Dorote-ja pa se nam pridruži raje pri kakšnih bolj umirjenih tekaških podvigih. Za njen dvajseti rojstni dan smo skupaj pretekli in prehodili 20-kilometrsko razdajo iz Lovrana preko najvišjega vrha planote Učka nazaj v Lovran. Očitno imamo tek vsi v krvi. Mislim, da je prav, da se ukvar-jata s športom, saj se bosta tako veliko lažje soočali z življenjem in vsakodnev-nimi problemi. Težko bi razumela, da bi bili doma za računalnikom ali pred tele-vizijo ali da bi počeli druge neumnosti. To ni moja vrednota, zato tudi otroke vzgajam v športnem duhu.«

Kako jo je začel mož trenirati – ali je pri treningih strog ali popušča? »Na začetku sem ga prosila, da gre z mano teč, da bi me spodbujal in bodril. Začela sva s 15 kilometri, a sem opazila, da ima resne težave z matematiko – odtekla sva več kot 20 kilometrov (smeh). Ni-sem bila pozorna in ni me motilo, med

PROSTI ČAS


VArNOST

43

PROSTI ČAS

tekom sva se pogovarjala in čas je na ta način hitro minil. Vendar pa se takšna zgodba ponavlja še zdaj, tako da že kar vnaprej vem, da, kadar je na sporedu skupni dolžinski trening, k njegovi pla-nirani razdalji dodam vsaj 10 kilome-trov. Pomaga pa mi tudi pri načrtova-nju treningov in predvsem skrbi, da so moji treningi dovolj, vendar ne preveč naporni, tako da zaenkrat nimam večjih težav s poškodbami. Na ta način počasi, a vztrajno napredujem in si postavljam vedno večje in višje oziroma daljše ci-lje.«

Olga se rada druži s prijatelji, saj je po naravi vesela. Ugotavlja pa, da jo v zadnjem obdobju obkrožajo prijate-lji iz tekaških vrst. »Tekaška družba je sproščena, izjemno pozitivna, vedno se nasmejiš, imaš spodbudo, enakomisleči te razumejo. Na naših druženjih skoraj ni govora o vsakdanjih težavah, čas iz-koristimo za tek, dobro voljo, uživanje v naravi in po opravljeni fizični aktivno-sti se vedno najde čas za sproščeno in veselo druženje in debato o takšnih in drugačnih temah.

Poleg športnih podvigov pa sem tudi ena od ustanoviteljic športnega

društva Slovenske steze – SLO TRAIL. Društvo je bilo ustanovljeno z name-nom organizirati najtežje ultra gorske tekaške tekme na območju naše lepe Slovenije. Tovrstne tekme se v zahodni Evropi odvijajo že več desetletij in ena izmed najbolj znanih in zaželenih to-vrstnih je ultra gorski trail okrog gore Mont Blanc v Franciji (UTMB). Udeležba na eni izmed najtežjih gorskih tekaških tekem je želja skoraj vsakega ultra gor-skega tekača. Zaradi izrednega zanima-nja pa start na tej prireditvi ni kar samo-umeven. Organizatorji tekmovalce izbi-rajo po posebnem točkovnem sistemu, ki temelji na sodelovanju na drugih po-dobnih tekmah. Ker v Sloveniji do lani ni bilo tekme, ki bi izpolnjevala pogoje za pridobitev točk, smo se odločili in lani prvič organizirali prireditev SLO100, ki zajema tekme na razdalji 100 milj (vsaj 165 kilometrov), 100 kilometrov in 50 kilometrov. Predhodno smo pridobili certifikat mednarodne trail organizaci-je ITRA in tako je naša tekma na razdalji 100 milj tekmovalcem prinašala točke za uvrstitev v izbor za start na UTMB.«

Kot soorganizatorka je Olga kar dvakrat pretekla vse naštete trase. »Si-cer ne v enem kosu, temveč v nekaj

etapah v daljšem časovnem obdobju. S soorganizatorji smo morali najprej določiti trase, jih natančno izmeriti in posneti GPX-zapise poti za pridobitev ustreznega certifikata. Pred samim tek-movanjem pa je bilo treba vse trase ze-lo natančno označiti z usmerjevalnimi trakovi, da se tekmovalci niso izgubljali. Organizirati je bilo treba 16 okrepčeval-nic in postoriti še veliko podrobnosti, ki jih zahteva organizacija takšne tekme. Ožjemu organizacijskemu odboru v se-stavi štirih ljudi so pri neposredni izved-bi pomagali številni prostovoljci tudi iz policijskih vrst. Priznati moram, da nam je zmanjkovalo časa in da nam je voda kar krepko tekla v grlo, a ob startu je bi-lo vse pripravljeno, kot je treba.

Vzdušje na tekmi je bilo fenomenal-no. Tekmovalci so bili zadovoljni, tekma je uspela. Poželi smo veliko pozitivnih komentarjev, tako da bomo letos sep-tembra tekmo zagotovo ponovili.

Vsa ta evforija pri izvedbi naše la-stne tekme me je še bolj podžgala v odločitvi, da se tudi sama preizkusim na podobni tekmi in doživim vzdušje še kot tekmovalka. Prijavila sem se na podobno tekmovanje, ki ga organizira-jo v hrvaški Istri in je letos že tradicio-nalno četrtič potekalo v aprilu. Prijavi-la sem se na razdaljo 100 kilometrov s pozitivno višinsko razliko 4.300 metrov. Žal pami je splet okoliščin v tem letuodvzel kar ogromno časa za pripravo in treninge. Marca sem prestala operacijo slepega črevesa, potem pa sem se uba-dala še s težavami z zobmi. Vse skupaj je pripeljalo do tega, da sem bila zaradi želodčnih težav in bolečin v trebušni votlini tekmo prisiljena končati na 26. kilometru.«

Olgini večji podvigi so Brajnikov memorial (2015), Ultramaraton Celje – Logarska dolina – 75 kilometrov (2011), Forma maraton – 8 ur, 60 kilometrov (2012), dvakrat trail po Knapovski poti za 8. marec, in sicer v dolžini 48 kilome-trov, pa še bi se kaj našlo. Teče pred-vsem zase in za dobro počutje. Seveda sta pomembna tudi družba in vzdušje, saj brez prave motivacije in podpore ne gre.

»Želimsi,dabilahkooktobraprete-kla Valamar Trail v Istri. Gre za 73 kilo-metrov dolg tek z 2.200 metri višinske razlike. Tek me izpopolnjuje. To sem jaz. Drugačnega življenja si ne znam pred-stavljati. Tudi 100 milj se da preteči. In jih bom!« je prepričana Olga Kantužer Deželak.

Besedilo: Monika Golob, SOJ SGDP GPUFoto: osebni arhiv

44

VArNOST


Iz POLICIjSKIH ARHIVOV

OD OROŽNIKA DO POLICISTA

Obletnice pomembnih dogodkov so nedvomno čas za razmislek o zgodovini. Kako pomembno je poznavanje zgodovine, govori star pregovor: »Kdor ne pozna svoje preteklosti, tudi prihodnosti ne more graditi.«

Orožnika – vodnika službenih psov, na izobraževanju v Sremski Kamenici leta1923

VArNOST

45letnik LXIV/št. 2/2016


Letos mineva 25 let od takrat, ko se je Slovencem uresničil tisočletni sen in smo končno zaživeli v svoji lastni državi. V do-godkih, ki so Slovenijo popeljali v samostojnost, so policisti – tedajimenovanimiličniki–odigralipomembnovlogo.Žepredzačetkom vojne in v vojni sami so se izkazali v usposobljenosti in pripravljenosti za obrambo slovenskega naroda, sloven-skih državljanov in slovenskega ozemlja. Nato pa so odigrali pomembno vlogo pri varovanju odhoda agresorjeve vojske iz Slovenije.

2. februarja 1992 se je slovenska milica preimenovala v policijo, tako da letos, če smo natančni, ne moremo govoriti o praznovanju četrt stoletja slovenske policije, lahko pa s po-gledom nazaj ugotovimo, da imajo naši varuhi reda še veliko daljšo zgodovino.

Policiji kot največji varnostni sili za zagotavljanje pravne-ga reda države lahko sledimo skozi različna časovna obdobja,1 znotraj katerih je delovala. Spreminjala so se njena poimeno-vanja, uniforme, oborožitev, zaprisege njenih pripadnikov, že celih 166 let – od nastanka naprej – pa so ostale nespremenje-ne njene temeljne naloge: zagotavljati javni red, mir in varnost državljanov.

V času Franca Jožefa I. (1850–prva svetovna vojna)

Začetki oblikovanja zametkov slovenske policije segajo v leto 1850, ko je cesar Franc Jožef I. po francoskem vzoru potr-dil ustanovitev nove varnostne organizacije – orožništva v av-strijskem cesarstvu, kamor je takrat spadala večina današnjega slovenskega ozemlja. Dotedanjim varnostnim silam – cesarski vojski in občinskim policijskim stražnikom – ni uspevalo krotiti razjarjenih množic, ki so vzniknile v evropski pomladi narodov, zato je bilo treba dodatno poskrbeti za varnost in red.

Za razliko od tedanje državne policije – izhajajoče iz civil-nih vrst, podrejene županu oziroma mestnemu glavarju ter

1 V besedilu časovna obdobja označujejo čas enotne oblasti oziroma sistema, v katerem je delovala varnostna organizacija, in ne sledijo poimenovanjem držav, ki so se večkrat spreminjala.

pristojne za posamezna mesta – iz katere se je pozneje razvilo mestno redarstvo, je orožništvo kot najštevilčnejša in sprva vo-jaško organizirana varnostna sila skrbelo za notranjo varnost države in cesarske hiše ter pomagalo državnim organom (dr-žavnim, deželnim in okrajnim oblastem, sodiščem). Opravljalo je vse klasične policijske naloge, in sicer od nadzorovanja ce-stnega prometa do zatiranja kriminalitete. Po potrebi so oro-žnike zbrali z več postaj ali celo iz več dežel, kar je bil vzorec za vse poznejše družbene sisteme.

Prvi predpis, ki je urejal orožniško uniformo, je bila okrožni-ca vojnega ministrstva leta 1850.

Orožnike so oblekli v temnozelene vojaške suknjiče, sive (zimske) ali bele (poletne) hlače, v hladnem vremenu v sive plašče, bele rokavice in jim nadeli čelade – imenovane »pika-če« – z dvoglavim orlom in cesarskim monogramom F. J. Te so že leta 1860 zamenjali za lovske klobuke, pozneje pa so se spet vrnili k njim. V ogrskem delu cesarstva so madžarski orožniki lovske klobuke s petelinjimi perjanicami nosili še leta 1941.

Ime nove enote je izviralo iz francoske besede »gens d'armerie« (mož z orožjem) ali nemške »Gendarmerie« – žan-darmerija. Ta izraz se je uporabljal v zakonih, medtem ko se je slovenska beseda »orožništvo« le postopoma uveljavljala.

Orožnik je lahko postal avstrijski državljan, star od 24 do 36 let, samski ali vdovec brez otrok, zdrave postave in gibčen, ne nižji od 170,5 centimetra, z znanjem deželnega jezika, branja in pisanja ter dobrega vedenja in neomadeževane preteklo-sti. V orožniške vrste so v največjem številu prehajali vojaki. V službo so jih sprejemali najmanj za 10 let, pozneje za štiri leta.

Ko so fantje vstopili v orožniški stan, so morali zapriseči: »Svečano prisegam pri vsemogočnem Bogu njegovemu apo-stolskemu veličanstvu, najpresvetlejšemu knezu in gospodu Francu Jožefu prvemu, po milosti božji cesarju Avstrije, kralju Češke itd., apostolskemu kralju Ogrske, in veljavnim zakonom domovine zvestobo in vdanost. Prisegam, da bom kot c. kr. orožnik (orožniški častnik) službo javne varnosti, reda in mi-ru po navodilih in kot vojak po vojaških zakonih in predpisih posebej postavljene naloge vestno izpolnjeval, pri čemer bom

Poroka orožniškega podnarednika Antona Suhadolnika (orožniška postaja Gornji Petrovci) s Karolino Jakič iz Markovcev (27. marec 1940)

46

VArNOST



imel pred očmi zmeraj koristi službe, njegovega visočanstva in države, zakone kot tudi meni dane ukaze za to pristojnih obla-steh, mojih predpostavljenih in višjih z voljno poslušnostjo iz-polnjeval ter službeno skrivnost skrbno varoval. Tako naj mi Bog pomaga!« (Čelik, 2005: 158).

Kraljevina SHS – Jugoslavija (1918–1941)Po koncu prve svetovne vojne in razpadu Avstro-Ogrske

smo Slovenci v novonastalo Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slo-vencev (SHS) vstopili s svojimi varnostnimi silami. Leta 1918 so orožniki in policijski stražniki že sodelovali s slovensko vojsko in pod vodstvom generala Rudolfa Maistra zagotovili, da sta severna Štajerska in južna Koroška ostali v Sloveniji.

Vsi orožniki v novi državi niso obdržali službe. Narodna vla-da SHS v Ljubljani je prevetrila tako vrste orožnikov kot stražni-kov in odpustila vse, ki niso bili slovanskega izvora. Odpuščene Nemce, Italijane in Madžare so večinoma nadomestili sloven-ski fantje, ki so prišli iz Trsta, z Goriškega in iz Istre.

Orožniki so morali zapriseči: »Jaz (ime in priimek) prise-gam na vsemogočnega Boga, da bom vrhovnemu poveljniku narodne oborožene sile, kralju Srbov, Hrvatov in Slovencev, Aleksandru prvemu zvest iz vse duše vdan in pokoren; da bom kot orožnik (orožniški častnik) v službi javne varnosti, reda in miru vestno in zvesto izvrševal svoje dolžnosti po ustavi, zako-nih, pravilih in nalogah predstojnikov in službenega oblastva in da bom čuval uradno tajnosti. Tako mi Bog pomagaj.« (Čelik, 2001: 90).

Tudi v kraljevini ostaja orožništvo najštevilčnejši varnostni organ med službami, ki skrbijo za notranjo varnost države. In tako kot v Avstro-Ogrski sta za orožništvo skrbeli dve ministr-stvi: notranje ministrstvo in ministrstvo za vojsko in mornari-co. Prvo je odločalo o uporabi, strokovnem usposabljanju in opremljanju, drugo pa je bilo pristojno za disciplino, osebna razmerja, vojaški pouk in oborožitev.

Orožniške uniforme so bile izdelane iz takrat uveljavljene tkanine, imenovane čoja, in so bile olivno sive barve. Od vo-jaških so se razlikovale le v naramnih epoletih, činih in našitih trakovih na levem rokavu, ki je bil pri nižjih častnikih srebrne barve, pri višjih pa zlate. K uniformi sta spadali tudi dve vrsti pokrival: kapa »šajkača« in »šapka« (kapa s ščitnikom).

Ravno tako kot v času Franca Jožefa I. je orožnik za poroko potreboval dovoljenje ministra oziroma predstojnika. Le manj-šina orožnikov je bila poročena, saj so bili pogoji za pridobi-tev dovoljenja strogi. Prva uredba o porokah častnikov iz leta 1923 je med drugim določala: »Orožniški podčastniki, kaplarji in stalni orožniki se lahko poročijo po končanih osmih letih službe v orožništvu... Pripravniki orožništva se kot poročeni ne sprejemajo niti se ne morejo poročiti. Poroko orožniškim podčastnikom, kaplarjem in stalnim orožnikom lahko odobri komandant celotnega orožništva (brigadni, pozneje polkovni general s sedežem v Beogradu). Orožniški podčastnik in kaplar ali stalni orožnik, ki se poroči brez odobritve pristojnih orga-nov, je odpuščen iz orožništva.« Pozornost pa je bila usmerje-na tudi na nevesto. Ta je morala biti iz dobre družine, moralno neoporečna itd.

Druga svetovna vojna (1941–1945)Nemci, Italijani in Madžari so po zasedbi slovenskega oze-

mlja vzpostavili svoj policijski aparat, v katerega so vključili tu-di del varnostnih sil Kraljevine Jugoslavije. Hkrati so organi na-rodnoosvobodilnega boja, ki so se uprli okupatorjem, in nove, med vojno nastale oblasti ustanavljali svoje varnostne organe in službe. Te so delovale na področju varnosti in so se sprva imenovale vaške straže. S sklepom vodstva Osvobodilne fron-te je bila oktobra 1941 ustanovljena narodna zaščita, iz katere je po vojni nastala milica.

Prisega pripadnika narodne zaščite se je glasila: »Jaz, vojak osvobodilne ljudske vojske slovenskega naroda, ki se ob boku delavsko-kmečke armade Sovjetske zveze ter vseh ostalih za svobodo se borečih narodov borim za osvoboditev in združi-tev slovenskega naroda, za mir in bratstvo med narodi ter za srečno bodočnost delovnega ljudstva, prisegam pred svojim narodom in svojimi bojnimi tovariši, da bom oddal vse svoje sile in vse svoje sposobnosti osvobodilni stvari slovenskega naroda, delovnega ljudstva ter vsega naprednega in svobodo-ljubnega človeštva v sveti vojni proti fašističnim tlačiteljem in barbarom, da ne bom zapustil vrst slovenske osvobodilne voj-ske, v katero sem prostovoljno in zavestno vstopil, in ne bom odnehal v boju do popolne zmage nad fašističnimi okupatorji, do popolnega uresničenja velikih osvobodilnih ciljev sloven-skega naroda in delovnega ljudstva. Prisegam, da v boju za te velike osvobodilne cilje ne bom štedil svojih sil in da se ne bom ustrašil žrtev in težav ter da bom, če bo to potrebno, žrtvoval za svoj narod tudi svoje življenje. Smrt fašizmu – svoboda na-rodu!« (Strokovni list, 1952: 396).

Narodna zaščita je bila sestavni del partizanske voj-ske, zato so bile njene enote vojaško organizirane, njeni pri-padniki pa so nosili vojaške uniforme. Partizani so sprva nosili civilna oblačila, deloma starojugoslovanske uniforme, pozneje pa tudi zaplenjeno opremo okupatorjev. Skupni znak borcev je bila peterokraka rdeča zvezda, ki so jo nosili na različnih po-krivalih. Do leta 1942 so nosili »triglavko«, pozneje pa »titov-ko«, ki jo je zasnoval Tito in je postala enotno pokrivalo za vso narodnoosvobodilno vojsko.

Socialistična Jugoslavija (1945–1991)5. maja 1945 je bila v Ajdovščini oklicana slovenska vlada.

Njen predsednik je bil Boris Kidrič, minister za notranje zade-ve pa Zoran Polič. Nova vlada je državne uslužbence pozvala, naj se javijo na starih delovnih mestih. Sledilo je preverjanje njihovega delovanja med vojno, ponovno sprejeta je bila le tretjina mož.

Edina uniformirana enota javne varnosti v novi državi je postala milica, ki se je razvila iz narodne zaščite in se v Sloveniji leta 1950 preimenovala v ljudsko milico, medtem ko v drugih delih države njenega imena niso spreminjali.

Beseda »milica« izhaja iz latinske besede »militia« in je v širšem smislu pomenila »vojaško moč«, v ožjem pa »deželno obrambo«. Zakon o narodni milici iz leta 1946 jo je opredelil kot vojaško organizirano silo, delujočo v okviru notranjega resorja in podrejeno zveznim oblastem v Beogradu. Določal je tudi, da so miličniki samo moški. Prvi razpis za sprejem miličnic je Repu-bliški sekretariat za notranje zadeve objavil šele leta 1973.

Vsak miličnik je moral pred začetkom nastopa službe sve-čano priseči. Besedilo prisege iz leta 1946, ki jo je v 45. členu predpisal Zakon o narodni milici, se je glasilo: »Jaz (ime in priimek) prisegam pri svoji časti in življenju, da bom svojo službo opravljal po zakonih in ukazih nadrejenih mi starešin vestno, požrtvovalno in nepristransko; da bom discipliniran in da bom brezpogojno izvrševal ukaze nadrejenih mi stare-šin; da bom varoval uradne tajnosti in da bom na vsakem me-stu varoval ugled narodne milice. Prisegam, da bom budno varoval pridobitve narodnoosvobodilnega boja in ustavni red – ljudsko oblast ter bratstvo in enotnost naših narodov, da bom zvesto izpolnjeval dane mi naloge zaradi okrepitve in razvoja teh pridobitev in da bom do zadnjega diha zvest narodu in svoji domovini Federativni ljudski republiki Jugo-slaviji. Če prekršim to svojo slovesno prisego, naj me zadene neusmiljena kazen vojaškega zakona, splošno sovraštvo in prezir naših narodov in prekletstvo domovine.«

Miličniška uniforma se je spreminjala s spremembami or-ganizacije milice. Takoj po vojni so vojaške uniforme, ki so jih

VArNOST

47letnik LXIV/št. 2/2016


nosili pripadniki narodne zaščite, spremenile barvo iz olivno zelene v sivo zeleno ali svetlo rjavo. Okrašene so bile z naramni-mi epoletami, obrobljenimi z rdečim trakom. Položajne oznake na spodnjem delu rokava so ostale enake vojaškim. Uredba o obleki jugoslovanske vojske je leta 1946 določila temno modro miličniško uniformo z naramnimi položajnimi oznakami.

Ob položajnih oznakah so se po letu 1958 na miličniških uniformah začeli pojavljati simboli dejavnosti. Te so najprej uvedli prometni miličniki, ki so se od drugih razlikovali še po beli prevleki na kapi (šapki) z belim ščitnikom in podbradkom, belih narokavnikih in belem opasaču. Simboli so dobili enotno obliko leta 1974. Takrat je slovenska milica prvič na uniformo dala svoj znak, po čemer se je ločila od drugih jugoslovanskih miličnikov. Na levi rokav so našili moder ščit z napisom MILICA, na katerem je bil simbol Triglava in morja, objet s stiliziranimi lovorovimi listi.

V kovinski pasni zaponki z osebno identifikacijsko številko se je ohranil ostanek avstro-ogrske uniforme, ko so tedanji va-ruhi reda okoli vratu nosili kovinski identifikacijski obesek, po katerem so miličniki dobili vzdevek »kifeljc«.

Glavne naloge milice so bile zagotavljanje javnega reda in miru, do sredine petdesetih let preteklega stoletja pa je opra-vljala še nekatere posebne naloge, kot so varovanje industrij-skih objektov, gasilska dejavnost in zaščita gozdov.

Postaja ljudske milice je bila v novi Jugoslaviji temeljna enota, vključena v organe za notranje zadeve. Na regionalni ravni so nastajala tajništva za notranje zadeve (TNZ) z več de-lovnimi področji, ki pa so se v šestdesetih in sedemdesetih le-tih prejšnjega stoletja večkrat preimenovala in reorganizirala.

Decentralizacija republik po sprejetju zvezne ustave leta 1963 je pripeljala Slovenijo do prvega slovenskega Zakona o notranjih zadevah, ki je bil sprejet leta 1967. Milica je prešla

pod pristojnost republike in od mejnih enot Jugoslovanske ljudske armade prevzela varnost državne meje. Na zvezni ravni se je odločalo le še o uporabi prisilnih sredstev, unifor-mi in označbi funkcij ter oborožitvi. Leta 1972 pa je tudi to postalo v pristojnosti republike. Pod zvezno upravo je osta-la samo uprava državne varnosti, ki je pomenila podlago za sodelovanje slovenskih miličnikov pri zagotavljanju reda in miru v srbski avtonomni pokrajini Kosovo v letih od 1981 do 1990. Večjih sprememb ni bilo do nastanka nove države Re-publike Slovenije.

Samostojna Slovenija (1991–)Leta 1991 je bilo v Sloveniji okoli 4.400 uniformiranih milič-

nikov in 440 kriminalistov. Miličniki so v novi državi leta 1992 postali policisti.

Beseda »policija« izvira iz grške besede »politeia«, ki so jo razumeli kot državno upravo. Pozneje se je ta pojem upora-bljal za posebno državno formacijo, katere naloga je bila skrb za red, mir in varnost države.

V novi državi je bila oblikovana tudi nova zaprisega, ki se glasi: »Slovesno prisegam, da bom pri izvajanju nalog vestno, odgovorno, humano in zakonito izpolnjeval svoje naloge ter spoštoval človekove pravice in temeljne svoboščine« (Kolenc, 2002: 1).

Uniforma slovenske policije je bila zasnovana na podlagi uniforme nekdanje ljudske milice. Barvna skladnost in osnov-ni deli so skoraj enaki, razlike so le v krojih, odtenkih barve in materialih. Sestavni del uniforme so tudi položajne oznake in simboli policije. Policijska uniforma je zimska, poletna, delov-na in slovesna. Za opravljanje določenih nalog policisti nosijo tudi posebne uniforme, denimo maskirno, smučarsko, letal-sko, uniformo motorista oziroma konjenika, uniformo za opra-vljanje nalog na vodnih plovilih ipd., lahko pa jo le dopolnijo z

Prve miličnice v slovenski milici

48

VArNOST



dopolnilno opremo. Od leta 1992 se je spremenila le v malen-kostih, predvsem glede uporabe položajnih oznak in znakov pripadnosti.

Po osamosvojitvi se je policija spreminjala v skladu z druž-benopolitičnimi spremembami. Ob depolitizaciji oziroma departizaciji je v ospredje stopilo varstvo človekovih pravic. Spremenila sta se organizacija in ime – milica se je leta 1992 preimenovala v policijo.

Slovenska policija je želela postati sodobna, po evropskih merilih oblikovana institucija, ki bi služila predvsem prebival-cem in bi bila sposobna učinkovito odgovoriti na globalne in lokalne izzive sodobnega življenja. Njen cilj je bila prožna poli-cijska organizacija, ki ni obremenjena z zgodovino in politiko.

Izpeljana je bila reorganizacija, sprejeti so bili novi pravni akti. Leta 1998 je začel veljati novi Zakon o policiji, ki je zame-njal 18 let star Zakon o notranjih zadevah, katerega deli so bili popolnoma preživeti in neuporabni za novonastalo demokra-tično državo.

V tem obdobju je slovenska policija naredila tudi korak k Evropi in svetu – leta 1992 je sprejela kodeks policijske etike, začela se je mednarodno povezovati in sodelovati. Vključila se je v Mednarodno policijsko organizacijo (IPA), kriminalistična služba je postala članica Interpola, stike je začela iskati prek različnih oblik sodelovanja v Svetu Evrope in Evropski uniji, s posameznimi državami je vzpostavila neposredne stike.

S pristopom k Evropski uniji je slovenska policija postala članica Europola, leta 2007 pa je vstopila v schengensko ob-močje. Ob tem je policija dobila številne nove in zahtevne na-loge, zlasti glede varovanja državne meje, saj je morala uvesti nov sistem varovanja naše meje s Hrvaško, ki je konec decem-bra 2007 postala zunanja meja Evropske unije.

Leta 1992 je bil 27. junij določen za dan slovenske policije, kar je bilo povezano z vlogo milice v obrambi Slovenije pred posegom JLA spomladi 1991.

VIRI IN LITERATURA:

1. Čelik, P. (1991). Policaji. Ljubljana: Delo. 2. Čelik, P. (2001). Slovenski orožniki 1918–1941. Ljubljana: Dru-

štvo za preučevanje zgodovine, literature in antropologije.3. Čelik, P. (2001). Cesarski orožniki pri nas. Revija za kriminalistiko

in kriminologijo, 2, 146–150.4. Čelik, P. (2005). Orožništvo na Kranjskem 1850–1918. Ljubljana:

Zveza zgodovinskih društev Slovenije.5. Čelik, P. (2008). Naše varnostne sile 1850–2008: temeljni pravni

predpisi. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, Viri.6. Kolenc, T. (2002). Slovenska policija. Ljubljana: Ministrstvo za

notranje zadeve.7. Strokovni list ljudske milice (1952), št. 10–11.8. Vrišer, S. (1987). Uniforme v zgodovini: Slovenija in sosednje de-

žele. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, Parti-zanska knjiga.

9. Vrišer, S. (1991). Uniforme v zgodovini: civilne uniforme na Slo-venskem. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.

10. Ukaz ministrstva za notranje zadeve o ustanovitvi orožništva, 18. 1. 1850.

11. Uredba o uniformi, položajnih oznakah in simbolih policije, Uradni list RS, št. 104, 23. 12. 2010.

12. Začasna organska postava žandarmerije v avstrijskem cesar-stvu, 18. 1. 1851.

13. Zakon o žandarmeriji (orožništvu), Službeni list Kraljevine ban-ske uprave Dravske Banovine, 12. 12. 1930.

14. Zakon o narodni milici, Uradni list FLRJ, št. 101/1946.15. Zakon o narodni milici, Uradni list FLRJ, št. 101, 17. 12. 1949.16. Zakon o organih za notranje zadeve. Uradni list FLRJ, št. 26,

18. 7. 1956.17. Zakon o notranjih zadevah. Uradni list SRS, št. 13, 6. 4. 1967.18. Zakon o policiji. Uradni list RS, št. 49, 3. 6. 1998.

Besedilo: Darinka Kolar Osvald, Muzej slovenske policijeFoto: fotoarhiv Muzeja slovenske policije in

Ministrstva za notranje zadeve ter Julij Schönauer

Prometna patrulja, Mačkovec, leta 1960


VArNOST

49

PETER PREVCNA REALNIH TLEH, čEPRAV NA VRHU

Peter Prevc ne potrebuje uvoda. Pri 23 letih se lahko pohvali z velikim kristalnim globusom, je svetovni prvak v poletih, zmagovalec novoletne turneje in imetnik medalj z olimpijskih iger. V skakalnem športu je postavil nove mejnike, a razlog za njegovo priljubljenost niso le lovorike, ampak njegova preprostost in iskrenost. čeprav je na vrhu, ostaja na realnih tleh.

šPORT


VArNOSTšPORT

Je bil vaš dopust dovolj dolg za napor-no sezono? Je šlo čisto brez športnih aktivnosti? Že začenjate treninge?

Dopust je bil dovolj dolg za telo ozi-roma že predolg; moram reči, da sem se na njem kar malo zapustil, nič nisem po-čel, ampak se mi zdi, da je bil tisti teden po Planici za glavo preveč. Glava bi tako še malo počivala, ampak mislim, da je bilo dopusta dovolj. Največja športna ak-tivnost je bila vožnja s kolesom kakšnih 10 km/h, tako da ja, čisto brez športnih aktivnosti. Treninge smo sicer že začeli aprila, in to tiste najhujše. Na skakalnici smo bili prvič sredi maja. Veliko je bilo šprintov, poskokov, da smo telo pripravili do tega, da je sposobno iti na skakalnico.

Za vami niso le športni rekordi. Po končani zimski sezoni ste opravili ne-verjetno število intervjujev in se ude-ležili številnih dogodkov. Menda ste bili v treh dneh po sezoni na skoraj 50 dogodkih. Drži?

Takrat sem bil že kar malo naveličan vsega, od novinarjev do PR-ja, ampak to je bilo treba opraviti. Vem, da sem se z nekom pogovarjal, da sem bil na ne-kem dogodku, ampak sam o tem nisem bil več najbolj prepričan (smeh). Toliko stvari je bilo, da sem vse pozabil. Neki dan sem imel ob pol desetih dopoldne za seboj že štiri, pet intervjujev. Tega je bilo res veliko, ampak to pride zraven.

Od prvih stopničk FIS mineva sedem let. Ste v tem času kdaj želeli odneha-ti?

Če se vrnemo sedem let v preteklost - takrat sem bil star šele 16 let in pri teh letih ne razmišljaš ravno o treh karierah – če ne bom zdravnik, bom pravnik, če pa to ne, pa šofer – ampak hodiš v šolo. Dobro je, če se ukvarjaš s kakšnim špor-tom. A vse skupaj je šlo navzgor in moja pot se je začela ravno vzpenjati, tako da nisem razmišljal, da bi odnehal. Vmes je bila tudi kriza – ko iz mlajše skupine, kjer vse poznaš, preideš v starejšo. Takrat sem kdaj pomislil, da se tega ne bi šel, ampak po kakšnem mesecu je šlo spet vse naprej.

Veliko se razpravlja o prehrani smu-čarskih skakalcev. Je ta res strogo določena in omejena? Imate preštete vse kalorije?

Ne, začudili bi se, če bi vedeli, kako malo časa namenjamo tej temi. Lani sem si želel to malo bolje urediti in sem se odločil za sodelovanje z zdravniko-ma, ampak to ni bilo v smislu »zjutraj pojej 200 gramov tega ali tega«, ampak te samo usmerijo, kdaj je bolje jesti me-

so, testenine, sir, skuto; če imaš zelo rad čokolado, ti svetujejo, v katerem delu dneva si jo lahko privoščiš. To je vse. Ne nazadnje je prehrana domena posame-znika in od njega je odvisno, kako jo bo uredil. Teža skakalca mora biti na meji, ne čim nižja, ker je pri skokih tako, da imaš glede na višino ter ITM določeno dolžino smuči. Lažji ko si, krajše smuči imaš. Včasih to ni bilo omejeno in znan je primer skakalca, ki je bil po vsaki tekmi na infuziji, da je lahko deloval. Ker to se-veda ni zdravo, so zadeve omejili. Najti moraš primerno težo, da telo deluje, in potem se je poskušaš čim bolj držati.

Kaj pa doping, je ta prisoten v smu-čarskih skokih?

Poznam le dva primera dopinga in še to v 15 letih. V enem primeru je šlo za diuretik, ker je nekdo hotel shujšati, v drugem pa za THC, torej zagotovo ni šlo za tekmovalne namene. Glede dodatkov k prehrani se držim načela, da je tega čim manj, ker se telo vsakega dodatka navadi in potem potrebuje vedno več, sam pa mislim, da tisto, kar potrebuješ, še vedno lahko dobiš na vrtu.

Kaj pomeni zaposlitev v Policiji za nekoga, ki dejansko zasluži dovolj za treninge in preživetje?

Gre za socialno varnost, in ko si dober ter nekaj zaslužiš, lahko hitro pride do tega, da ti eno sezono ne gre, in lahko spet vse izgubiš. Ko ti država daje oporo, v mo-jem primeru v Policiji, pa kljub temu, da že nekaj imaš, še zmeraj veš, da boš tudi, če ti mogoče eno leto ne bo šlo, še zme-raj nekako imel zagotovljeno varnost. Tako ne nehaš skakati, trenirati samo za-

to, da boš kaj zaslužil, ampak se lahko še naprej v miru pripravljaš in treniraš.

Ali pogrešate življenje sovrstnikov? Še vzdržujete stara prijateljstva? Saj ne vem, kdo ima lepše življenje. V srednji šoli, ko začneš tekati za puncami in vsi začnejo hoditi na zabave, se mor-da malo vprašaš, ampak pač to preživiš. Sam sem recimo zjutraj gledal slike, ka-ko so se imeli prijatelji čez noč, jaz pa sem jim potem poslal slike z aviona – te-ga pa tudi ni doživel vsak. Novih prijate-ljev ni veliko, vse je bolj iz srednje šole. Tam smo bili klapa, tam so se dogajale traparije in to ljudi zbliža.

Videti je, da imate tudi poslovno ži-lico – ustanovili ste podjetje, imate poslovni delež v očetovem podjetju, svojo blagovno znamko. So to vaše ideje?

Ideje so večinoma moje, ampak sem še potreboval druge, da je šlo vse naprej. Pri očetu se mi je zdelo pametno, da po-magam. Za blagovno znamko pa je bila Mina (dekle Petra Prevca, op.p.) tista, ki me je porinila v vodo, da je prišlo do te točke in sem bil prisiljen narediti korak naprej. Opravila je veliko dela, je pa tako, da moraš izkoristiti to, kar si naredil in kar pomeni tvoje ime. Odločil sem se, da po-časi začnem graditi zgodbo okoli tega.

Ostaja ob skokih še kaj časa za kakšen hobi?

Skoki so prvi, če pa je možnost in prilo-žnost, pa rad skočim na kakšen hrib. To je edini hobi, ki je še ostal.

Besedilo in foto: Anita Kovačič, SOJ SGDP GPU

POLICIJA

REP

UBLIKA SLOVENIJA

Ministrstvo za notranje zadeve Republike SlovenijeLetnik LXIVISSN 2232-318X

2/2016

revi

ja

Documents

Varnost 2/2016