Ustavno sodišče - · PDF file1 Ustavno sodišče Republike Slovenije Beethovnova 10 1000 Ljubljana ZAHTEVA ZA OCENO USTAVNOSTI PRVEGA ODSTAVKA 1. ČLENA, 3. ČLENA, 9. ČLENA, 10

1

Ustavno sodišče

Republike Slovenije

Beethovnova 10

1000 Ljubljana

ZAHTEVA ZA OCENO USTAVNOSTI

PRVEGA ODSTAVKA 1. ČLENA, 3. ČLENA, 9. ČLENA, 10.

ČLENA, 17. ČLENA, 20. ČLENA, TRETJEGA ODSTAVKA 21.

ČLENA, 23. ČLENA, 26. ČLENA, 27. ČLENA, PRVEGA IN

TRETJEGA ODSTAVKA 34. ČLENA IN DRUGEGA TER

ČETRTEGA ODSTAVKA 38. ČLENA ZAKONA O

SLOVENSKEM DRŽAVNEM HOLDINGU (Uradni list RS, št.

105/12)

in

PREDLOG ZA ZAČASNO ZADRŽANJE IZVAJANJA

PRVEGA IN TRETJEGA ODSTAVKA 34. ČLENA TER

DRUGEGA ODSTAVKA IN PRVEGA STAVKA ČETRTEGA

ODSTAVKA 38. ČLENA ZAKONA O SLOVENSKEM

DRŽAVNEM HOLDINGU (Uradni list RS, št. 105/12)

2

I. VLAGATELJI ZAHTEVE IN PREDLOGA

Podpisani poslanci Državnega zbora Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu:

predlagatelji):

1. ……………………, naslov stalnega prebivališča






















23. . ……………………, naslov stalnega prebivališča








….

vlagamo na podlagi 2. alineje prvega odstavka 23a. člena Zakona o ustavnem

sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 - uradno prečiščeno besedilo in 109/12; v

nadaljnjem besedilu: ZUstS):

a. zahtevo za oceno ustavnosti prvega odstavka 1. člena, 3. člena, 9. člena, 10.

člena, 17. člena, 20. člena, tretjega odstavka 21. člena, 23. člena, 26. člena,

27. člena, prvega in tretjega odstavka 34. člena in drugega ter četrtega

3

odstavka 38. člena Zakona o Slovenskem državnem holdingu (Uradni list RS,

št. 105/12; v nadaljnjem besedilu: ZSDH) ter

b. predlog, da na podlagi 39. člena ZUstS Ustavno sodišče Republike Slovenije

(v nadaljnjem besedilu: ustavno sodišče) zadrži do končne odločitve o vloženi

zahtevi izvajanje prvega in tretjega odstavka 34. člena in drugega odstavka ter

prvega stavka četrtega odstavka 38. člena ZSDH.

Za skupnega pooblaščenca za sprejemanje pisanj sodišča v zvezi z vloženo zahtevo

in predlogom določamo predlagatelji zahteve in predloga:

……………………………., naslov za vročanje.

4

II. NEUSTREZNOST UREDITVE V ZSDH V RAZMERJU DO SMERNIC OECD

Predlagatelji uvodoma navajamo vsebinske razloge, zvezane z učinkovitostjo in

smotrnostjo upravljanja z državnim finančnim premoženjem, ki sicer ne predstavljajo

razlogov neskladnosti z Ustavo Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: Ustava),

so pa pomemben motiv, zaradi katerega smo se odločili za vložitev zahteve. Ti

razlogi so zvezani z vprašanjem ustreznosti ureditve upravljanja s finančnim

premoženjem države glede na Smernice OECD za korporativno upravljanje družb v

državni lasti.

Smernice OECD za korporativno upravljanje družb v državni lasti iz leta 2005 (naslov

izvirnika OECD Guidelines on Corporate Governance of State-Owned Enterprises

2005)1 vsebuje nabor nezavezujočih smernic in najboljših praks korporativnega

upravljanja družb v državni lasti, ki jih je treba razumeti kot dopolnilo k Načelom

korporativnega upravljanja OECD. Družbe v državni lasti se lahko soočajo z

nedovoljenim in politično motiviranim vmešavanjem ali pa nasprotno s popolnoma

pasivnim in distanciranim lastništvom države. Smernice razločujejo med družbami v

državni lasti, ki kotirajo na borzi in tistimi ki ne, pa tudi med družbami v 100-

odstotnem, v večinskem in manjšinskem lastništvu države. Smernice vsebujejo pet

poglavij, med katerimi sta za obravnavanje te zahteve za oceno ustavnosti

pomembni zlasti prvi dve poglavji, ki obravnavata zagotavljanje učinkovitega

pravnega in regulatornega okvira za družbe v državni lasti in vlogo države kot

lastnice.2

Izhodišče za učinkovit pravni in regulatorni okvir za družbe v državni lasti je zahteva,

da je treba zagotoviti družbam v državni lasti enake tržne pogoje kot privatnim

družbam, ki jim konkurirajo na trgu. Med drugim mora biti postavljena jasna ločnica

med lastniško funkcijo države in drugimi državnimi funkcijami, obveznosti in naloge,

ki naj bi jih družba v državni lasti opravljala v zvezi z javnimi storitvami morajo biti

družbi jasno delegirane in morajo biti objavljene v splošni javnosti ter mora biti

zagotovljen tudi pregleden način pokrivanja stroškov s tem v zvezi, družbe v državni

lasti ne smejo biti izvzete iz zakonskih in regulatornih obveznosti, družbeniki in

konkurenčne družbe pa morajo biti tudi enakopravno obravnavani v primeru kršenja

njihovih pravic. Družbe v državni lasti morajo za dostop do finančnih virov sprejemati

konkurenčne pogoje trga, njihovi odnosi z bankami, finančnimi institucijami in drugimi

družbami, ki so v državni lasti, pa morajo temeljiti izključno na komercialnih pogojih.3

Za to zahtevo je seveda najpomembnejše poglavje o vlogi države kot lastnice. Poleg

tega, da smernice zahtevajo avtonomijo poslovanja družb v državni lasti, pa je za

obravnavano zadevo ključno, da mora biti izvajanje lastniških pravic v državi jasno

definirano in da se v ta namen lahko ustanovi koordinacijski organi ali – kar je še

1 Prevod v slovenščini je izdala SOCIUS d.d. Ljubljana leta 2009

2 Poudarki iz preambule smernic OECD

3 Poglavje I, tč. A-F smernic

5

primernejše – centralizira lastniško funkcijo. Koordinacijski ali lastniški organ mora biti

odgovoren predstavniškim telesom, kot je parlament, in mora imeti začrtane odnose

z ustreznimi javnimi organi, kot so vrhovne državne revizijske institucije.4

Zaradi zahteve po avtonomiji družb v državni lasti morajo biti tudi člani

koordinacijskega ali lastniškega organa neodvisni. V skladu z načeli OECD je za

člane teh organov pomembno, da se pri izvajanju nalog ne obnašajo kot da bi bili

predstavniki posameznih volilnih skupin. Člani odborov morajo biti neodvisni in

izvrševati svoje naloge enakopravno v imenu vseh delničarjev. To pomeni, da članov

odborov pri izvajanju nalog ne smejo voditi kakršnikoli politični interesi. Zato se mora

lastniški organ tudi izogibati pretiranemu številu članov odbora iz vrst državne

uprave. Člani odbora ne smejo služiti kot podaljšana roka za nedovoljena politična

vplivanja.5

V primeru, da se lastniška funkcija ne centralizira, je potrebno ustanoviti močan

koordinacijski organ, ali še bolje lastniško funkcijo centralizirati. Ta lastniška funkcija

mora biti centralizirana v enem organu, ki je neodvisen ali pod nadzorom določenega

ministrstva. Centralizacija lastniške funkcije v enem organu je najprimernejša oblika

za družbe v državni lasti, ki poslujejo v konkurenčnih sektorjih in ni nujno uporabna

tudi za družbe, ki v glavnem uresničujejo cilje javne politike.

Koordinacijski organ ali lastniški organ mora biti odgovoren predstavniškim telesom,

kot je parlament, in mora imeti jasno začrtane odnose z ustreznimi javnimi organi kot

so vrhovne državne revizijske institucije. Koordinacijski ali lastniški organ mora

izvajati svoje pravice razumno in v polnem obsegu, saj bo to omogočalo potreben

vpliv na družbe v državni lasti brez vmešavanja v njihovo tekoče poslovanje.

Lastniški organ potrebuje potrebne kompetence in ga morajo sestavljati

strokovnjaki s pravnimi, finančnimi, ekonomskimi in menedžerskimi znanji, ki imajo

izkušnje pri izvajanju fiduciarnih nalog.6

Iz smernic OECD torej jasno izhaja, da se smernice zavzemajo za centralni lastniški

organ in na niti enem mestu ne govorijo o ustanovitvi državnega holdinga, ki bi

predstavljal tovrstno institucionalno centralizacijo lastniške funkcije države kot to

uveljavlja izpodbijani zakon. Smernice OECD kot rečeno niso obvezne, saj niso

sprejete v obliki mednarodne pogodbe, tako da bi bilo izpodbijanemu zakonu mogoče

očitati nasprotje z načelom primata mednarodnega prava, ki ga uveljavljata člena 8 in

153. Ustave RS. Zanimivo pa je, da prav vse neskladnosti z ustavo, ki bodo

navedena v nadaljevanju te zahteve, temelje prav na rešitvi, da centralizirano

lastniško funkcijo predstavlja novoustanovljeni državni holding. V primeru obstoja

agencije, ki bi morala biti v organizacijskem, finančnem, funkcionalnem in

4 Glej zlasti tč. II C., D. in E. smernic.

5 Točka C. opomb k poglavju II. smernic.

6 Točke D., E. in F. opomb k poglavju II. smernic

6

personalnem smislu čim bolj neodvisna in samostojna, obenem pa tudi pod kontrolo

ne le izvršilne, temveč tudi predstavniške oblasti in seveda med drugim tudi pod

nadzorom vrhovne državne revizijske institucije (pri nas torej pod nadzorom

Računskega sodišča RS), odpadejo vsi dvomi o ustavnosti take centralizacije

lastniške funkcije, zlasti tudi dvomi o njeni vpetosti v državni finančni in proračunski

sistem.

Tudi slovenska pravna doktrina7 sledi trendom v EU in se v primerih, ko država za

izvrševanje infrastrukturnih dejavnosti in sploh dejavnosti, na katerih je potrebno

usklajevati javne in zasebne interese, ustanovi neodvisne upravne institucije,

zavzema za ustanavljanje agencij, ki pa morajo biti v organizacijskem, finančnem,

funkcionalnem in personalnem in v pravnem smislu čim bolj neodvisne in

samostojne. Res pa slovenska pravna teorija doslej, torej pred ustanovitvijo SDH,

namenjenega gospodarjenju z državno lastnino, zlasti njenim vložkom v

gospodarskih družbah, ni obravnavala holdinga kot oblike centralizacije lastniške

funkcije države.

7 Glej zlasti članke B. Bugarič, Neodvisne regulativne agencije v Evropi, analiza agencij na področju

varstva konkurence, Javna uprava 2010, strani 139-169, R. Pirnat, Javne agencije v Sloveniji-neodvisnost agencij in njene meje, Zbornik referatov s konference v letu 2000, strani 205-215, isti pisec, Neodvisne upravne institucije, Javna uprava 1999, št. 3, strani 449-466, L. Ude, Posebni upravni in sodni postopki v novejši slovenski zakonodaji, Podjetje in delo 2000, štev.6, strani 1375-1382, B. Arh, Pozitivna pravna ureditev javnih agencij, magistrska naloga, Ljubljana, april 2009.

7

III. ZAHTEVA ZA OCENO USTAVNOSTI

1. Izpodbijane določbe zakona

Predlagatelji menimo, da so v nasprotju z Ustavo naslednje določbe ZSDH:

a. 1. člen v delu kjer določa, da ta zakon ureja med drugim tudi prenos naložb

Republike Slovenije v imetništvo Slovenskega državnega holdinga (v

nadaljnjem besedilu: SDH);

b. 3. člen, ki določa, da opredelitev upravljanja po tem zakonu obsega

»pridobivanje naložb, razpolaganje z naložbami in izvrševanje pravic

delničarja ali družbenika oziroma vsa druga pravna dejanja v skladu z

zakonom, ki ureja gospodarske družbe, in drugimi predpisi, ter pridobivanje in

razpolaganje z nepremičninami«;

c. 9. člen, ki določa, da strategijo upravljanja naložb sprejme Vlada Republike

Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada) in da daje Državni zbor Republike

Slovenije (v nadaljnjem besedilu: državni zbor) k njej le soglasje;

d. 10. člen, ki ne določa nobene vloge državnega zbora pri sprejemanju letnega

načrta upravljanja naložb;

e. 17. člen, ki določa pravni status SDH kot delniške družbe;

f. 20. člen, ki določa da naloge in pristojnosti skupščine SDH izvršuje vlada;

g. tretji odstavek 21. člena, ki določa sestavo nadzornega sveta SDH in po kateri

ni predvideno, da bi imeli zaposleni v SDH predstavnika v nadzornem svetu

SDH;

h. 23. člen, ki določa, da praviloma odločitve o razpolaganju z naložbo, vloženo

v SDH, odloča uprava SDH, za razpolaganje naložb v vrednosti nad 5

milijonov eurov s soglasjem nadzornega sveta; za razpolaganje z naložbami,

ki pomenijo več kot 25% delež gospodarske družbe, mora pridobiti soglasje

vlade, in le za razpolaganje z naložbo v deležu, ki predstavlja ciljni delež,

določen s strategijo, mora uprava poleg soglasja nadzornega sveta in vlade

pridobiti tudi soglasje državnega zbora; s tem je vloga državnega zbora pri

konkretnem odločanju o posamičnem razpolaganju z finančnim premoženjem

države omejena na navedeno soglasje;

i. 26. člen, ki ureja možnost SDH, da samostojno (le s soglasjem nadzornega

sveta) ustanavlja odvisne gospodarske družbe, skladno z drugim odstavkom

tega člena zlasti s stvarnim vložkom, ki ga predstavljajo deleži države v

različnih gospodarskih družbah; na ta način se upravljanje in razpolaganje s

temi deleži, torej s sedanjim finančnim premoženjem države, v celoti izloči tudi

iz pravnega režima upravljanja in razpolaganja, ki ga določa ZSDH; v tretjem

odstavku tega člena je sicer določeno, da SDH kot ustanovitelj in edini

družbenik odvisnih družb svojega deleža v odvisnih družbah ne sme odsvojiti

brez soglasja državnega zbora, vendar to ne velja za kapitalske naložbe, ki so

bile vložene v odvisne družbe; te so s tem postale last odvisne družbe, ki

8

lahko z njimi upravlja in razpolaga v skladu s splošnimi pravili korporacijskega

prava, brez nadzora vlade, državnega zbora in tudi brez možne revizije

Računskega sodišča Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: računsko

sodišče);

j. 27. člen, ki določa, da Kapitalska družba pokojninskega in invalidskega

zavarovanja, d. d., (v nadaljnjem besedilu: družba KAD) postane odvisna

družba SDH; s tem so bile kapitalske naložbe družbe KAD v različnih

gospodarskih družbah izvzete iz pravil upravljanja in razpolaganja, ki jih

določa ZSDH, ob tem pa je treba opozoriti, da ZSDH v tretji alineji 43. člena

razveljavlja dosedanja pravila o upravljanju in razpolaganju z naložbami KAD

(7., 8., 10. 11., 12. in 13. člen Zakona o preoblikovanju Kapitalske družbe

pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter o naložbeni politiki Kapitalske

družbe pokojninskega in invalidskega zavarovanja in Slovenske odškodninske

družbe (Uradni list RS, št. 79/10, 26/11 in 105/12 – ZSDH; v nadaljnjem

besedilu: ZPKDPIZ); KAD lahko s temi naložbami upravlja in razpolaga v

skladu s splošnimi pravili korporacijskega prava, brez nadzora vlade,

državnega zbora in brez možne revizije računskega sodišča;

k. prvi odstavek 34. člena, ki določa, da se s kapitalsko naložbo, ki jo ima

Republika Slovenija v KAD, kot stvarnim vložkom poveča osnovni kapital

SDH; s tem neposredno nastanejo neustavne posledice, opisane v tej zahtevi;

l. drugega ter četrtega odstavka 38. člena; drugi odstavek tega člena zahteva,

da Republike Slovenija s kapitalskimi naložbami, s katerimi je upravljala AUKN

do uveljavitve ZSDH kot stvarnim vložkom poveča osnovni kapital SDH; s tem

neposredno nastanejo neustavne posledice, opisane v tej zahtevi; četrti

odstavek tega člena pa določa, da se na SDH prenese upravljanje s kapitalsko

naložbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v

nadaljnjem besedilu: ZPIZ) v družbi Zavarovalnica Triglav, d.d.; s tem je

odvzeta pravica upravljanja in razpolaganja ZPIZ s to lastnino tega zavoda,

tako da je ta lastninska pravica povsem izvotljena.

Izpodbijane določbe, skupaj z ostalimi določbami ZSDH, oblikujejo model SDH. ki je

po mnenju predlagateljev v neskladju z določbami Ustave, navedenimi v

nadaljevanju te zahteve. ZSDH ustanavlja SDH kot delniško družbo, torej kot

gospodarsko družbo, za katero razen v nekaterih določbah ZSDH veljajo pravila

zakona, ki ureja gospodarske družbe. V to gospodarsko družbo država vloži vse

svoje finančno premoženje v obliki kapitalskih naložb, kar pomeni, da Republike

Slovenija (v nadaljnjem besedilu: država) nima več neposrednih kapitalskih naložb v

gospodarskih družbah, ki neposredno opravljajo gospodarsko dejavnost. To velja za

vse kapitalske naložbe RS, ne glede na to, ali in v kolikšnem delu so namenjene

prodaji ali drugi obliki privatizacije, in tudi ne glede na to, ali gre za strateške naložbe,

torej take, s katerimi SDH poleg gospodarskih ciljev dosega tudi razvojne in druge

cilje, povezane z izvajanjem posameznih javnih služb, ali portfeljske naložbe, s

katerimi RS skuša doseči izključno gospodarske cilje in so namenjene trgovanju (4.

9

in 5. točka 2. člena ZSDH). Poleg tega bo država v SDH vložila tudi nedoločen obseg

stvarnega premoženja v obliki nepremičnin (četrti odstavek 38. člena ZSDH).

V tej zakonski ureditvi bo država obdržala le še eno kapitalsko naložbo – določeno

število delnic SDH. Dosedanje finančno premoženje države v obliki kapitalskih naložb

v družbah, ki dejansko opravljajo gospodarsko dejavnost, postane premoženje SDH.

Ker opredelitev upravljanja naložb obsega pridobivanje in razpolaganje z naložbami,

pa tudi izvrševanja pravic delničarja ali družbenika (3. člen ZSDH), SDH postane

lastnik kapitalskih naložb države in njenih nepremičnin, in tako v celoti prevzame

sedanje naloge države v zvezi z upravljanjem in razpolaganje državnega finančnega

premoženja. Iz nekaterih določb ZSDH je sicer mogoče sklepati, da naj bi SDH bil

trajno v celotni lasti države (vlada kot skupščina SDH, sestava in način imenovanja

nadzornega sveta), vendar v zakonu ni izrecne prepovedi izvedbe postopka in

sprejema aktov, po katerih bi družbenik SDH lahko postala tudi druga oseba.

SDH je gospodarska družba in zanjo glede sredstev v celoti veljajo pravila

korporacijskega prava. To pomeni, da vsi prihodki od naložb, vloženih v SDH,

postanejo sredstva SDH. To velja tako za prihodke, ki izvirajo iz poslovanja holdinga,

kot tudi za prihodke od razpolaganja s temi naložbami. Prihodki iz poslovanja, torej

vsi korporacijski dobički od kapitalskih naložb, vloženih v SDH, so dohodek SDH in

ne države. Dohodek države je le morebiten bilančni dobiček SDH, ki bi se razdelil

delničarjem, torej trenutno le državi. Vendar morajo pred ugotovitvijo dobička biti

poravnane vse obveznosti SDH, tako tiste, ki izvirajo iz njegovega poslovanja, kot

tudi posebne zakonske obveznosti. Upoštevati je treba, da bo SDH prevzel vse

zakonske obveznosti Slovenske odškodninske družbe, d.d., (v nadaljnjem besedilu:

družba SOD) v zvezi s plačili terjatev denacionalizacijskih upravičencev, poleg tega

pa bodo na dobiček SDH vplivale tudi zakonske obveznosti družbe KAD v razmerju

do ZPIZ iz tretjega odstavka 28. člena ZSDH. Poleg tega o razdelitvi bilančnega

dobička državi kot delničarju odloča skupščina SDH, torej vlada, ki na tak način mimo

državnega zbora odloča o višini prihodka proračuna iz bilančnega dobička SDH.

Tudi prihodki od razpolaganja (zlasti prodaje) kapitalskimi naložbami, vloženimi v

SDH, so prihodek SDH, ne prihodek države. Denarna sredstva, prejeta iz tega

razpolaganja, so denarna sredstva SDH in še naprej predstavljajo osnovni kapital

SDH. Država teh sredstev ne more neposredno pridobiti zaradi prepovedi vračila

vložka v delniško družbo iz prvega odstavka 227. člena Zakona o gospodarskih

družbah (Uradni list RS, št. 65/09 - uradno prečiščeno besedilo, 33/11, 91/11, 100/11

- Skl. US, 32/12 in 57/12; v nadaljevanju: ZGD-1) . Država lahko pridobi sredstva od

prodaje teh kapitalskih naložb (kupnino) le po izvedenem postopku rednega

zmanjšanja osnovnega kapitala SDH za ustrezen znesek z izplačilom tega zneska

državi kor delničarju. Vendar je ta postopek zamuden, saj se lahko sredstva izplačajo

državi kot edinemu delničarju šele 6 mesecev od objave vpisa zmanjšanja

osnovnega kapitala SDH v register. Poleg tega je treba upnikom SDH v tem primeru

10

dati zavarovanje, pod določenimi pogoji pa lahko temu vpisu po 375. členu ZGD-1

ugovarjajo . Tak postopek je torej zamuden, drag in lahko tudi neuspešen.

ZSDH je močno zmanjšal oziroma povsem izničil vlogo državnega zbora pri

odločanju o upravljanju in zlasti razpolaganju z državnim premoženjem. Do sprejema

Zakona o upravljanju kapitalskih naložb Republike Slovenije (Uradni list RS, št.

38/10, 18/11, 77/11, 22/12 in 105/12; v nadaljevanju: ZUKN) je odlok o razpolaganju

s kapitalskimi naložbami države sprejemal državni zbor, pri čemer je bila s prehodno

ureditvijo ZUKN ta ureditev ohranjena do zadnje spremembe ZUKN (Zakon o

spremembah in dopolnitvah Zakona o upravljanju kapitalskih naložb Republike

Slovenije, Uradni list RS, št. 22/12; ZUKN-C). Tudi po tej spremembi je državni zbor

zadržal pristojnost za sprejem odločitev o razpolaganju in nekaterih drugih odločitvah

o kapitalski naložbi s knjigovodsko vrednostjo nad 5 mio EUR.

Po ZSDH državni zbor sprejema smernic in daje soglasje k strategiji upravljanja

naložb za pet letno obdobje. Poleg tega je državni zbor eden od subjektov, ki daje

upravi SDH predhodno soglasje za razpolaganje z naložbo v deležu, ki predstavlja

ciljni delež, določen s strategijo (tretji odstavek 23. člena ZSDH) in daje soglasje za

razpolaganje z deležem SDH v odvisni družbi (tretji odstavek 26. člena ZSDH). S

tem je vloga državnega zbora pri odločanju o razpolaganju s kapitalskimi naložbami

države pomembno zmanjšana. Državni zbor razen redkih izjem nima nobene vloge

pri bolj konkretnem odločanju o razpolaganju s finančnim premoženjem države, ki

predstavlja kapitalske naložbe države v gospodarskih družbah.

Ureditev SDH v ZSDH pa tudi pomeni, da računsko sodišče ne more več opravljati

nadzora nad gospodarskimi družbami, v katerih ima SDH kapitalske naložbe. V

skladu s 3. alinejo 2. točke petega odstavka 20. člena Zakona o računskem sodišču

(Uradni list RS, št. 11/01, 20/06 - ZNOJF-1, 46/06 - Skl. US, 33/07 - Odl. US in

109/12; v nadaljnjem besedilu: ZRacS-1) lahko računsko sodišče revidira poslovanje

v gospodarski družbi, banki ali zavarovalnici, v kateri imata država in lokalna

skupnost večinski delež, ne pa tudi v njihovih odvisnih družbah. Ker bodo naložbe v

gospodarskih družbah, bankah in zavarovalnicah, ki predstavljajo večinski delež

države in lokalne skupnosti, vložene v SDH, bo ta pogoj za revidiranje računskega

sodišča izpolnjen le še pri SDH. S tem je možnost revidiranja poslovanja

gospodarskih družb, ki poslujejo s pomembnim obsegom državnega finančnega

premoženja, bistveno omejena.

Ne le izpodbijane določbe, celoten navedeni model SDH, kot je določen z ZSDH, je

neskladen z določbami Ustave, navedenimi v nadaljevanju iz tam navedenih

razlogov.

11

2. Neskladnost s 3. členom Ustave

Ustava daje načelu delitve oblasti poseben pomen, ko v 3. členu pravi, da v Sloveniji

izvršujejo oblast državljanke in državljani »neposredno in z volitvami, po načelu

delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno«. Tradicionalno pomeni načelo

delitve oblasti, da ločujemo zakonodajno, izvršilno in sodno oblast in »da mora vsaka

od teh oblasti izvajati različna oseba in različen državni organ, ki pa je pri tem omejen

po drugih organih. Vendar pa naj bi različne državne oblasti ne bile v celoti ločene

med seboj, temveč naj bi med seboj sodelovale in se nadzirale (sistem zavor in

ravnovesij).«8 Že očetje ameriške ustave, ki velja za ustavo, v kateri je delitev oblasti

najbolj dosledno izvedena, so nasprotovali, da bi katera koli oblast imela prevelika

pooblastila.9 Danes pa se šteje, na primer v Veliki Britaniji, da je smisel delitve oblasti

med neodvisne veje oblasti predvsem v vzpostavitvi mreže zavor in ravnovesij,

potrebnih za uspešno upravljanje družbe v sodobnih demokracijah. Ob delitvi oblasti

gre tudi za ravnotežje moči različnih vej oblasti.

Ustavno sodišče poudarja, da so organizacijske izpeljave načela delitve oblasti v

posameznih državah precej različne. Po stališču ustavnega sodišča vzpostavlja

načelo delitve oblasti med posameznimi vejami oblasti »medsebojno odvisnost in

zagotavlja, da vsaka od njih izvršuje funkcije, ki so po svoji naravi izvršilne,

zakonodajne in sodne, ter da je bistveni sestavni del načela delitve oblasti tako s

funkcionalnega kot organizacijskega vidika institut zavor in ravnovesij«. Stališče

ustavnega sodišča je, da »splošnoveljavnih vzorcev za vzpostavitev ravnotežja med

posameznimi vejami oblasti ni. To je odvisno od vsake posamezne države, njene

specifične ustavne ureditve, ki nastane in živi v določenih zgodovinskih in družbenih

okoliščinah. Zato so možne in tudi v resnici obstajajo različne organizacijske izvedbe

načela horizontalne, vertikalne in funkcionalne delitve oblasti v skladu s specifičnimi

zgodovinskimi in kulturnimi okoliščinami konkretne žive in dejavne ustavne ureditve.«

(Odločba ustavnega sodišča v zadevi št. U-I-20/07 in Up-679/06, obrazložitev, t. 23 in

24)

Ustava daje načelu delitve oblasti tolikšen pomen nedvomno tudi zaradi tega, ker je

prejšnja ustavna ureditev gradila na načelu enotnosti oblasti, ki je v pogojih partijske

države vodila do absolutne prevlade edine politične stranke v povezavi predvsem z

izvršilno oblastjo. O pomenu prehoda z načela enotnosti na načelo delitve oblasti

pravi ustavno sodišče, da so s tem na novo vzpostavljena razmerja med osnovnimi

vejami oblasti, da «nobena ne more dobiti prevlade in monopola nad drugimi... Zato

je v zgodovinsko poslanstvo slovenske Ustave vgrajen tudi njen temeljni cilj,

preprečiti vsakršen poskus ponovne vzpostavitve totalitarnega sistema...« (U-I-

158/94).

8 dr. Franc Grad, Načelo enotnosti in načelo delitve oblasti, v: dr. Igor Kaučič in dr. Franc Grad,

Ustavna ureditev Slovenije, druga izdaja, GV, Ljubljana, 2000, s. 168. 9 Prim. U.S. Constitution, Constitutional Topic: Separation of powers, www.usconstition.net

12

Načelo delitve oblasti ni samo sebi namen. Kot poudarja dr. Lovro Šturm v

Komentarju Ustave, je temeljni pomen načela delitve oblasti v tem, da »zagotavlja

dandanes zlasti svobodo državljanov in posameznikov na sploh nasproti državi.

Poglavitni pomen načela delitve oblasti je ta, da trajno zagotavlja z Ustavo

zagotovljene individualne pravice in temeljne svoboščine nasproti izvrševanju

državne oblasti... Teh učinkov načelo delitve oblasti ne zagotavlja z ostro ločitvijo

funkcij državne oblasti, saj se državni organi legislative, eksekutive in sodstva

medsebojno nadzorujejo in omejujejo, to pa omejuje državno oblast in zagotavlja

svobodo posameznika.«10 Dr. Šturm poudarja, da imajo pri brzdanju dejanskih

centrov oblasti in odločanja v modernih parlamentarnih demokracijah posebno

poslanstvo ustavna sodišča.11 V zvezi s tem poudarja dr. Ciril Ribičič, da ustavnega

sodišča »ni mogoče obravnavati kot enega od organov oblasti, za katerega bi veljala

načela, ki sicer veljajo za razmerja med drugimi najpomembnejšimi državnimi organi

(načelo delitve oblasti, uveljavljanje zavor in ravnovesij ipd.). Ustavnost in varstvo

pravic ne moreta biti predmet prestižnih bojev med nosilci različnih vej oblasti, niti

sklepanja kompromisov med ustavnim sodiščem in drugimi državnimi organi«12. Na

tem področju mora imeti ustavno sodišče zadnjo besedo.

Slovensko ustavno sodišče je večkrat poudarilo, da načelo delitve oblasti ni

namenjeno oblasti, temveč ljudstvu, »kajti načelo delitve oblasti je tisto načelo, ki naj

prepreči zlorabo oblasti, ki gre vselej na račun ljudstva oziroma na račun pravic

posameznika« (U-I-83/94). Zato načelo demokratičnosti ureditve iz 1. člena ustave

nima hierarhično višjega položaja od načela delitve oblasti.

Po ustaljeni presoji ustavnega sodišča je ena od nalog načela delitve oblasti, da

»vzdržuje ravnotežje in enakomerno porazdeljeno moč med posameznimi vejami

oblasti in med njihovimi nosilci« (U-I-158/94). To ravnotežje je bilo s sprejemom

Zakona o slovenskem državnem holdingu (ZSDH) temeljito porušeno.

Državni zbor je bil v nasprotju z položajem, ki ga ima v razmerjih delitve oblasti, ločen

od upravljanja z ogromnim obsegom finančnega premoženja države. To je bilo

storjeno s tem, da so bile naložbe Republike Slovenije prenešene v imetništvo SDH,

ki z njimi upravlja (1. člen ZSDH), kar obsega tudi pridobivanje naložb in

razpolaganje z njimi (3. člen). Vpliv državnega zbora na upravljanje naložb države je

omejen na dajanje soglasja pri sprejemanju strategije upravljanja naložb, ki je

pridržano vladi. Ko gre za sprejemanja letnega načrta holdinga pa je celo vlada

omejena samo na to, da daje soglasje nanj.

10

dr. Lovro Šturm, Načelo delitve oblasti, v: Komentar ustave RS, ur. L. Šturm, FDŠ, Ljubljana, 2002, str. 104 in nasl. 11

Isto, s. 103. 12

dr. Ciril Ribičič, Človekove pravice in ustavna demokracija, Študentska založba, druga izdaja, Ljubljana, 2010, s. 169.

13

ZSDH ureja razpolaganje z državnim premoženjem tako, da o tem odloča SDH kot

gospodarska družba, ki posluje pod enakimi pogoji kot druge gospodarske družbe (1.

člen, 18. člen). Pri tem naloge skupščine družbe izvršuje vlada. S tem je zakonodajna

veja oblasti brez neposrednega vpliva na upravljanje z državnim premoženjem, pa

tudi posredni vpliv je omejen na imenovanje članov nadzornega sveta in prek vlade,

ki opravlja funkcijo skupščine holdinga.

Z ZSDH je bistveno spremenjena vloga državnega zbora RS pri odločanju o

državnem premoženju. Vloga državnega zbora je omejena na sprejem smernic

upravljanja naložb, katerih pravna narava pa ni jasno urejena. Vprašanje je, ali sploh

gre za pravni akt ali pa gre zgolj za resolucijo. Poleg tega pa ni jasno, kakšno pravno

veljavo ima ta akt in kako zavezuje vlado in SDH. Poleg tega daje državni zbor

soglasje k strategiji upravljanja naložb za pet letno obdobje. Državni zbor pa je tudi

eden od subjektov, ki daje upravi SDH predhodno soglasje za razpolaganje z

naložbo v deležu, ki predstavlja ciljni delež, določen s strategijo13 (tretji odstavek 23.

člena ZSDH) in daje soglasje za razpolaganje z deležem SDH v odvisni družbi (tretji

odstavek 26. člena ZSDH)14.

Glede na to je vloga državnega zbora pri odločanju o razpolaganju s kapitalskimi

naložbami države pomembno zožena. Državni zbor nima nobene vloge pri bolj

konkretnem odločanju o razpolaganju s finančnim premoženjem države, ki

predstavlja kapitalske naložbe države v gospodarskih družbah. To je bistvena

sprememba od sedanje ureditve, po kateri je odlok o razpolaganju s kapitalskimi

naložbami države sprejemal državni zbor.

Opozoriti je potrebno na velike razlike med ureditvijo, po kateri bi imel odločilni vpliv

na upravljanje državnega premoženja in razpolaganje z njim državni zbor kot nosilec

zakonodajne oblasti in med ureditvijo po kateri to upravljanje izvršuje holding sam ter

pod nadzorom nadzornega sveta in vlade kot skupščine holdinga. Upoštevati

moramo namreč, da bi bilo upravljanje, pri katerem bi imel odločilno vlogo državni

zbor, veliko bolj pregledno, transparentno; odločitve bi bile sprejete po drugačnih, bolj

demokratičnih postopkih odločanja, določenih z ustavo in poslovnikom državnega

zbora; bistveno širše bi bile možnosti nadzora nadzornih institucij in boljša

informiranost javnosti glede upravljanja z državnim premoženjem; poleg tega pa bi se

povečala informiranost in možnost vplivanja opozicijskih parlamentarnih strank15, kar

ni nepomembno glede na to, da gre za veliko premoženja, h kateremu so prispevale

13

Ta določba je sicer sama po sebi precej nejasna in v nasprotju z načelom jasnosti in določnosti prava, kot izhaja iz 2. člena ustave. Ni namreč jasno, ali se nanaša le na razpolaganje z naložbo v višini ciljnega deleža (ne pa več ali manj), ali pa je njen namen, da prepreči zmanjšanje naložbe pod ciljni delež. 14

Poudariti je treba, da tudi tu ni jasno, ali gre za razpolaganje s celotnim deležem SDH v odvisni družbi, kar pomeni v bistvu prodajo celotne odvisne družbe, ali pa tudi za razpolaganje z določenim delom tega deleža. 15

Poslanske skupine opozicijskih strank vodijo komisijo za nadzor javnih financ in imajo v njej večino članov, medtem, ko se v nadzorni svet SDH na predlog te komisije voli zgolj en sam član.

14

mnoge generacije zaposlenih, sedaj pa naj bi se z njim upravljalo brez sodelovanja

zakonodajne veje oblasti in predstavnikov zaposlenih.

Te razlike niso pomembne samo ali predvsem zaradi porušenega ravnotežja v

razmerjih med izvršilno in zakonodajno vejo oblasti, temveč tudi z vidika vpliva

državnih organov na upravljanje z državnim premoženjem na sploh in zato tudi z

vidika informiranosti in vpliva državljank in državljanov. Zato je ureditev upravljanja

državnega premoženja z ZSDH v neskladju z 3. členom ustave, in sicer ravno z

vidika, ki ga v svojih odločbah poudarjata ustavno sodišče in ustavnopravni

strokovnjaki, ko govorijo o tem, da pri delitvi oblasti ne gre za varovanje položaja

oblastnih organov samih po sebi, temveč za medsebojno omejevanje teh organov v

interesu ljudi in varstva človekovih pravic. To slabost ZSDH pa bi bilo mogoče omiliti

na ta način, da bi zakon bolj uravnoteženo uredil položaj in bolj enakomerno

razporedil možnosti vpliva zakonodajne in izvršilne veje oblasti na upravljanje z

državnim premoženjem. Zlasti določba o tem, da funkcijo skupščine holdinga opravlja

vlada je najbolj očiten element te neuravnotežene delitve pravic in obveznosti

zakonodajne in izvršilne veje oblasti v razmerju do holdinga in s tem do upravljanja z

državnim premoženjem.

ZSDH je torej globoko posegel v razmerja med državnim zborom in vlado glede

upravljanja in razpolaganja z državnim premoženjem. O razpolaganju z državnim

premoženjem ne bo več odločal državni zbor, poleg tega pa nakupi in prodaje

kapitalskih naložb države ne bodo več del proračuna. SDH naj bi sicer enkrat letno

poročal državnemu zboru o poslovanju, vendar je tako poročilo povsem nekaj

drugega, kot obravnava kapitalskih transakcij v okviru proračuna. Zaradi bistveno

zmanjšanega vpliva državnega zbora na upravljanje in razpolaganje s finančnim

premoženjem države v obliki kapitalskih naložb, je ZSDH v neskladju s 3. členom

Ustave, ki zahteva, da razmerja med nosilci oblasti temeljijo na načelu delitve oblasti.

V teh razmerjih pa je ena najpomembnejših funkcij zakonodajnega telesa, da

sprejema proračun, ki mora obsegati tudi transakcije z državnim premoženjem.

Okrnitev te funkcije v delu, ki se nanaša na upravljanje in razpolaganje z državnim

premoženjem, pa pomeni tolikšen poseg v razmerja delitve oblasti, da to ni več

skladno z ureditvijo v 3. členu Ustave.

3. Neskladnost s 33. in 50. členom Ustave

Ustava v 33. členu zagotavlja pravico do zasebne lastnine, v 50. členu pa zavezuje

državo, da med drugim tudi ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje in skrbi za

njegovo delovanje.

ZSDH je v drugem stavku četrtega odstavka 38. člena določil, da se z dnem

uveljavitve tega zakona na SDH prenese upravljanje s kapitalsko naložbo ZPIZ v

15

družbi Zavarovalnica Triglav, d.d. Ker upravljanje v smislu ZSDH obsega tudi

razpolaganje, ZPIZ ne more več upravljati in razpolagati s to naložbo in mu ostane le

še gola lastninska pravica. V petem odstavku 38. člena ZSDH je sicer določeno, da

je SDH dolžan vsa prejeta denarna sredstva v zvezi z upravljanjem in razpolaganjem

s to kapitalsko naložbo nakazati ZPIZ, vendar to ne spremeni ugotovitve, da je glede

te lastnine ostala ZPIZ zgolj gola lastninska pravica. Bistven sestavni del lastninske

pravice so namreč upravičenja lastnika v zvezi uporabo lastnine, pridobivanjem

njenih donosov in v zvezi z njenim razpolaganjem. Ker upravljanje naložb v smislu

ZSDH obsega tudi izvrševanje vseh pravic delničarja, bo na ta način SDH pridobival

morebitne dobičke iz te kapitalske naložbe, saj ZSDH le glede morebitne kupnine pri

prodaji določa, da jo mora SDH nakazati ZPIZ. Lastninska upravičenja ZPIZ iz

lastninske pravice na kapitalski naložbi v Zavarovalnici Triglav so tako omejena na

pridobitev navedene kupnine, pri čemer ZPIZ ne more niti odločati o razpolaganju s

to naložbo.

Taka izvotlitev lastnine glede navedene kapitalske naložbe pomeni obsežen poseg v

lastninsko pravico ZPIZ. ZPIZ je pravna oseba javnega prava in vprašanje varstva

lastninske pravice pravnih oseb javnega prava v okviru 33. člena Ustave v

ustavnosodni praksi še ni nedvoumno rešeno. Kljub temu je mogoče najti odločitve

ustavnega sodišča, iz katerih je mogoče sklepati, da je tudi lastninska pravica pravnih

oseb javnega prava varovana v okviru 33. člena Ustave (n.pr. Up-373/97). V

slovenskem pravnem sistemu, ki izhaja iz monističnega koncepta lastnine, ni videti

razlogov, zakaj lastnina pravnih oseb javnega prava ne bi bila varovana v okviru 33.

člena Ustave, enako kot lastninska pravica drugih pravnih oseb. Predlagatelji glede

na to menimo, da je v navedeni določbi četrtega odstavka 38. člena ZSDH posegel v

lastninsko pravico iz 33. člena Ustave.

Za navedeni poseg v lastninsko pravico, ki jo določa četrti odstavek 38. člena ZSDH,

iz samega zakona ni videti nobenega razloga, tak razlog pa tudi ni razviden iz

obrazložitve njegovega predloga. Glede na to ni mogoče oceniti, kateri cilj je

zakonodajalec s tem posegom v lastninsko pravico ZPIZ sploh zasledoval. Prav tako

ni mogoče oceniti, ali je ta poseg v lastninsko pravic glede na to sorazmeren, torej

primeren, nujen in izveden v najmanjšem potrebnem obsegu, da se doseže njegov

cilj. Glede na to predlagatelji menimo, da izpodbijana ureditev četrtega odstavka 38.

člena ZSDH neustavno omejuje lastninsko pravico ZPIZ in je glede na to neskladna s

33. členom Ustave.

Poleg tega je treba upoštevati, da je premoženje ZIPZ namenjeno izvajanju

pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Glede na to pomeni vsako omejevanje

premoženjskih pravic ZPIZ omejevanje možnosti ZPIZ, da zagotavlja izvajanje

pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Država je dolžna skrbeti za izvajanje

pokojninskega in invalidskega zavarovanj med drugim tudi s tem, da vzpostavi

ureditev, ki omogoča ZPIZ, da pridobi sredstva za izvajanje pokojninskega in

16

invalidskega zavarovanja. Poseg v premoženje, ki ga je ZPIZ že pridobil v ta namen,

predstavlja zato kršitev dolžnosti države iz drugega odstavka 50. člena Ustave. Tudi

glede te kršitve je treba poudariti, da ni mogoče ugotoviti, zakaj je ta poseg v

premoženjske pravice ZPIZ sploh potreben, še manj pa je mogoče oceniti njegovo

sorazmernost. Glede na to predlagatelji menimo, da izpodbijana ureditev četrtega

odstavka 38. člena ZSDH predstavlja neustavni poseg v dolžnosti države iz drugega

odstavka 50. člena Ustave.


Združenje svetov delavcev Slovenije je v začetku novembra 2012 poslalo vladi Poziv

in pobudo za ureditev sistema delavske participacije v ZSDH. Ko predlaga ureditev

sistema delavske participacije v SDH, ki bi vodila do bolj kakovostnih poslovnih

odločitev in k učinkovitejšemu nadzoru nad delovanjem SDH, se sklicuje na ustavo.

Združenje svetov poudarja, da bi ravno »državna« podjetja kot je SDH morala biti

vzor vsem drugim tudi glede uresničevanja delavske participacije na podlagi Zakona

o sodelovanju delavcev pri upravljanju. Združenje svetov predlaga oblikovanje sveta

delavcev kapitalsko povezanih družbe ter uvedbo instituta delavskega direktorja

SDH. Napovedali so tudi pobudo za ustavno presojo ZSDH, če njihov poziv ne bo

upoštevan. To napoved so tudi uresničili z vložitvijo Pobude in zahteve za oceno

ustavnosti ZSDH, in sicer 15. 1. 2013. V njej se sklicujejo na 14. člen Ustave o

enakosti pred zakonom in poudarjajo, da ZSDH onemogoča uresničitev pravice do

sodelovanja njihovih predstavnikov v nadzornem svetu skladno z Zakonom o

sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU), čeprav za takšno oženje obsega

zakonskih pravic delavcev do sodelovanja pri upravljanju ni najti stvarnih in razumnih

razlogov. Iz podobnih razlogov utegne biti po njihovem mnenju ustavno sporna tudi

določba 22. člena ZSDH, ki ne predvideva možnosti uveljavitve funkcije delavskega

direktorja kot člana uprave SDH.

Ustava v 75. členu (soodločanje) določa, da delavci sodelujejo pri upravljanju v

gospodarskih organizacijah in zavodih na način in pod pogoji, ki jih določa zakon. Ta

določba je sestavni del poglavja o gospodarskih in socialnih razmerjih, v katerem so

v glavnem zbrane določbe, ki zavezujejo državo, da ustvarja pogoje za izvrševanje

socialno ekonomskih pravic, ki so večkrat kolektivnega značaja, pozitivnega statusa

in jih posamezni prizadeti delavci ne morejo iztožiti. Miran Blaha poudarja, da šele

zakon, izdan na podlagi 75. člena ustave, določa način in pogoje ter organizacijske

oblike soupravljanja delavcev: »Ustava jamči delavcem pravico, da sodelujejo pri

upravljanju, zato sodi ta pravica po svoji naravi v okvire norm o človekovih pravicah,

ki morajo biti zagotovljene vsem in ki terjajo posebej intenzivno pravno varstvo.«16

16

Miran Blaha, Soodločanje, v: Komentar ustave RS, str. 744.

17

Ustavna in zakonska ureditev soupravljanja delavcev se nanaša na gospodarske

organizacije in zavode. ZSDU določa načine in pogoje za sodelovanje delavcev pri

upravljanju gospodarskih družb, ne glede na obliko lastnine in v zadrugah, medtem

ko se nanaša na podjetja, ki opravljajo gospodarske javne službe, na banke in

zavarovalnice samo, če ni s posebnim zakonom določeno drugače.

ZDSU ima poseben pomen, ker uresničuje zavezo iz 75. člena ustave. Ureditev velja

razlagati tako, da je pravica do soupravljanja delavcem dana z ustavo, medtem ko je

zakonu prepuščeno, da uredi način in pogoje sodelovanja delavcev pri upravljanju

gospodarskih organizacij.

ZSDH določa v tretjem odstavku 1. člena, da SDH posluje pod enakimi pogoji kot

druge gospodarske družbe, samostojni podjetniki in zasebniki na upoštevnem trgu,

pri čemer ne sme izkoriščati svojega položaja, ki bi lahko povzročil omejevanje

konkurence ali bi lahko omejeval druge gospodarske družbe, samostojne podjetnike

in zasebnike na upoštevnem trgu. Glede na to bi bilo smiselno in v skladu z ustavo,

če bi pri upravljanju holdinga sodelovali zaposleni delavci prek ustreznega sveta in

delavskega direktorja.

Sodelovanje delavcev pri upravljanju gospodarskih podjetij poznajo moderni tržni

sistemi, kot ustavno kategorijo pa ga na primer pozna italijanska ustava.17 To pravico

velja obravnavati v povezanosti z nekaterimi drugimi pravicami, urejenimi v poglavju

o gospodarskih in socialnih razmerjih, na primer glede socialne funkcije lastnine (67.

člen) in sindikalne svobode (76. člen) ter v povezanosti z načelom socialne države iz

splošnih določb ustave18 (2. člen). Gre za pomembno pravico zaposlenih, ki je ne gre

obravnavati kot omejitev in breme, temveč kot pravico, ki prispeva k učinkovitosti

delovanja gospodarskih družb, dodatno motivira zaposlene, da po svojih močeh

prispevajo k uspešnemu delovanju in razvoju družbe ter omogoča boljši nadzor na

sprejetimi odločitvami, ki prispeva h kakovosti sprejetih odločitev in njihovemu

učinkovitejšemu uresničevanju.

Zakon, ki ureja uresničevanje navedene ustavne pravice je Zakon o sodelovanju

delavcev pri upravljanju (Uradni list RS, št. 42/07 – uradno prečiščeno besedilo). Ta

zakon ureja sodelovanje delavcev pri upravljanju v vseh gospodarskih družbah ne

glede na obliko lastnine, celo v gospodarskih družbah, ki izvršujejo gospodarske

javne službe, če zakon ne določa drugače (1. člen). Sodelovanje delavcev pri

upravljanju prek organov družbe je izrecno določeno kot pravica delavcev (3. člen) in

konkretizirano kot sodelovanje delavcev v organih vodenja in nadzora družbe (V.

poglavje ZSDU). Tako je za dvotirni sistem upravljanja izrecno predvideno

17

Širše o tem: dr. Lojze Ude, Gospodarska in socialna razmerja, v: Nova ustavna ureditev, zbornik razprav, Pravna fakulteta, Ljubljana, 1992, str. 111. 18

Podobno opredelitev najdemo v nemški ustavi, italijanska pa govori o tem, da gre za demokratično državo, ki temelji na delu. Prim. dr. Lojze ude, Nav. delo, str. 107.

18

sodelovanje delavcev prek predstavnika v nadzornem svetu ali upravi družbe (78.

člen).

Ustavno sodišče je v svoji novejši praksi večkrat obravnavalo pomen 75. člena

ustave o soodločanju delavcev. Po njegovem stališču prevzemajo delavci s svojim

sodelovanjem odgovornost za uspešno delovanje družbe (U-I-302/97).

Zakonodajalec ima pri izbiri načinov sodelovanja delavcev pri upravljanju široko polje

proste presoje, vendar pa je z vidika te ustavne pravice bistveno, da mora biti

sodelovanje pri upravljanju delavcem omogočeno, v kakšni obliki oziroma na kakšen

način, pa je prepuščeno presoji zakonodajalca (U-I-276/05). Po stališču ustavnega

sodišča lahko zakon določenim kategorijam zaposlenih prizna tudi širši ali ožji obseg

pravic, vendar le, če je razlikovanje objektivno utemeljeno in skladno vključeno v

obstoječi pravni sistem in če z njim niso kršene temeljne človekove pravice, zlasti

pravica do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave (U-I-

104/92).

Ustavno sodišče meni, da bi bila v neskladju s 75. členom Ustave le ureditev, ki bi v

celoti izključevala možnost uresničevanja te ustavne pravice, tako da delavcem ne bi

zagotavljala nobene oblike kolektivnega uresničevanja te pravice (U-I-53/95). Ker

zakon pri nobenem od navedenih organov upravljanja ne omogoča sodelovanja

delavcev, za tako ureditev pa ni stvarnih in razumnih, objektivno utemeljenih

razlogov, so določbe 21. in 22. člena ZSDH v neskladju s 75. členom Ustave. Ob tem

so navedene določbe neskladne tudi s 14. členom Ustave, saj brez izpolnjevanja

ustavnih zahtev za različno urejanje ustavno zagotovljene pravice iz 75. člena

neenako obravnavajo delavce SDH v primerjavi z drugimi gospodarskimi družbami,

pa tudi z enakimi primeri družb v lasti države, v katerih je delavcem ta pravica

zagotovljena.

Opozoriti velja, da sta soodločanje delavcev prek posebnega sveta in imenovanje

delavskega direktorja samo dve, najpomembnejši obliki oziroma načina soodločanja

delavcev, obstojijo pa še druge možnosti (pravica do pobude, pravica do

obveščenosti, pravica dajanja mnenj, posvetovanja z delodajalcem, pravica do

zadržanja odločitev delodajalca itd.) in oblike soodločanja (zbor delavcev, vključitev

predstavnikov delavcev v organe družbe, na primer v nadzorni svet)19, od katerih

nobena ni bila vključena v ZSDH.

Sklenemo lahko, da je ZSDH v neskladju z ustavo, njenim 75. členom, ker ne določa

sodelovanja zaposlenih delavcev pri upravljanju SDH.

19

Širše o tem: dr. Igor Kaučič in dr. Franc Grad, Ustavna ureditev Slovenije, str. 144.

19

5. Neskladnost s 146. in 148. členom Ustave

Prvi odstavek 146. člena Ustave določa, da država pridobiva sredstva za

uresničevanje svojih nalog z davki in z drugimi obveznimi dajatvami ter s prihodki od

lastnega premoženja, v prvem odstavku 148. člena pa določa, da morajo vsi prihodki

in izdatki države za financiranje javne porabe biti zajeti v njenem proračunu.

Ti dve določbi sta med seboj tesno povezani in v svoji medsebojni povezavi

zavezujeta državo, da namenja prihodke od svojega premoženja financiranju nalog

države in da te prihodke zajema v proračunu. Prvi odstavek 146. člena ni samo

instrukcijska norma, ki bi naštevala vire financiranja nalog države, pač pa zavezuje

državo, da te vire uporablja za financiranje svojih nalog. Med temi viri pa so izrecno

navedeni prihodki od premoženja države. Naloge države, o katerih govori ta določba,

so različne naloge, ki jih določajo ustava in zakon v javnem interesu, njihovo

financiranje pa predstavlja financiranje javne porabe. Naloge države v javnem

interesu so primeroma zagotavljanje delovanja državnih organov in različnih državnih

institucij, zagotavljanje delovanja javnih služb in drugih storitev, ki so zvezane s

socialno državo, vključno s socialnimi transferji, in številne druge. Država lahko tudi

ustanavlja gospodarske družbe, vendar praviloma za zagotavljanje javnega interesa,

torej javnih služb ali drugih infrastrukturnih dejavnosti, ne pa za izvajanje zgolj

gospodarske dejavnosti. Z gospodarskim poslovanjem se lahko država ukvarja le, če

je zagotovljeno financiranje vseh nalog države v javnem interesu.

Zakonska ureditev prihodkov od premoženja države mora zato biti taka, da

zagotavlja, da so ti prihodki namenjeni financiranju nalog države v javnem interesu in

da so zajeti v proračunu. Med te prihodke spadajo tako prihodki iz poslovanja s

premoženjem države, kot tudi prihodki od razpolaganja s tem premoženjem, med

njimi tudi prihodki od razpolaganja s kapitalskimi naložbami države.

Tej ustavni zahtevi, da morajo prihodki od razpolaganja z državnim premoženjem biti

namenjeni financiranju nalog države, sledi tudi sedanja zakonska ureditev javnih

financ, po kateri so prihodki od razpolaganja s kapitalskimi naložbami države

prihodek proračuna RS. Zakon o javnih financah (Uradni list RS, št. 11/11 - uradno

prečiščeno besedilo in 110/11 - ZDIU12; v nadaljevanju: ZJF) v drugem odstavku 10.

člena določa, da splošni del proračuna sestavljajo skupna bilanca prihodkov in

odhodkov, račun finančnih terjatev in naložb ter račun financiranja. Po tretjem

odstavku 11. člena ZJF pa se v računu finančnih terjatev in naložb izkazujejo med

drugim tudi vsa prejeta sredstva od prodaje kapitalskih naložb. Poleg tega je treba

omeniti, da ZJF v 74. členu določa poseben namen kupnine od prodaje kapitalskih

naložb države, in sicer, da se uporabi za odplačila dolgov v računu financiranja. Ker

je račun financiranja sestavni del proračuna, iz te določbe tudi izhaja, da mora

kupnina biti prihodek proračuna.

20

Kot je opisano v točki 1. zgoraj, ureditev ZSDH preprečuje, da bi prihodki od

kapitalskih naložb države postali prihodek proračuna in bili namenjeni financiranju

nalog države. Bilančni dobiček SDH bo sicer v delu, ki ga bo kot skupščina SDH

določila vlada, lahko postal prihodek proračuna, vendar je ta vir dvomljiv glede na vse

obveznosti SDH, ki jih bo moral iz tega dobička pokrivati. Zlasti pa je treba

upoštevati, da bo celo morda doseženi bilančni dobiček v določenem delu, kot to

dovoljujejo predpisi korporacijskega prava, postal prihodek proračuna le, če bo tako

odločila vlada kot skupščina SDH. Prihodke od prodaje kapitalskih naložb bi lahko

pridobila država v proračun le v zelo zapletenem, dolgotrajnem, dragem in le pogojno

uspešnem postopku zmanjšanja osnovnega kapitala SDH, kar nikakor ne predstavlja

ustrezne ureditve. Bistveno je, da ureditev v ZSDH ne omogoča, da bi dobički iz

poslovanja družb, v katerih so naložbe države, še zlasti pa prihodki od prodaje

kapitalskih naložb države postali redno in takoj prihodek proračuna RS in bili s tem

namenjeni financiranju nalog države.

Glede na to so izpodbijane določbe ZSDH v neskladju s prvim odstavkom 146. člena

in prvim odstavkom 148. člena Ustave. Predlagatelji zavračamo trditev, da ni tega

nasprotja, ker so po ZSDH kapitalska naložba države le še delnice SDH, morebitni

prihodki od teh delnic pa bodo prihodek proračuna. Prav to pa je temeljni razlog

neustavnosti izpodbijanih določb in s tem celotne ureditve SDH. ZSDH vzpostavlja

holding kot zaslon med državnimi organi, zlasti državnim zborom, in finančnim

premoženjem države v obliki kapitalskih naložb v gospodarskih družbah. Na ta način

se zmanjša preglednost upravljanja s temi naložbami, zlasti pa onemogoči, da bi

kupnine od finančnega premoženja države v obliki kapitalskih naložb bile prihodek

proračuna in namenjene financiranju nalog države. Na ta način bodo te kupnine

namenjene poslovanju gospodarske družbe SDH, kar pa, kot je zgoraj navedeno,

nikakor ni skladno s prvim odstavkom 146. člena Ustave. S tem pa zakonska ureditev

ZSDH z vložitvijo vseh kapitalskih naložb države v SDH onemogoča, da bi bili

prihodki od prodaje državnega premoženja zajeti v proračunu, zato je v neskladju

tudi s prvim odstavkom 148. člena Ustave.

Zahtev iz 146. in 148. člena Ustave ni mogoče obravnavati absolutno. V določenih

primerih je dopustno, da zakonodajalec določi poseben namen prihodkov od prodaje

državnega premoženja, ki ni vključen v proračun. Kriterije za ustavno dopustnost take

zakonske ureditve je ustavno sodišče oblikovalo v zadevi U-I-203/93, ko je

obravnavalo oceno ustavnosti 9., 10., 11. in 12. člena takrat veljavnega Zakona o

Slovenskem odškodninskem skladu (Ur. list RS, št. 7/93 in 48/94; v nadaljevanju:

ZSOS). Predlagatelj je v tej zadevi izpodbijal ustavno skladnost navedenih določb

ZSOS tudi zaradi neskladja s 146. in 148. členom Ustave, saj so določale, da

prihodki od prodaje določenega premoženja države in občin pripadajo Slovenskemu

odškodninskemu skladu20. V zvezi s tem očitkom neskladnosti z določbami Ustave je

20

Gre za pravno osebo, ki se je pozneje preoblikovala v Slovensko odškodninsko družbo in iz katere bo s preoblikovanjem nastal SDH (prvi odstavek 31. člena ZSDH).

21

ustavno sodišče ugotovilo, da je z ZDen zakonodajalec določil poseben vir za

financiranje javne porabe Republike in občin s tem, da je opredelil obveznost

lastnikov prejšnjih družbenih stanovanj, da bodo del kupnine za odprodana

stanovanja po Stanovanjskem zakonu vplačevali kot vir sredstev Slovenskemu

odškodninskemu skladu in ta del z izpodbijanim zakonom kvantificiral. V zvezi z

ustavno skladnostjo te rešitve je ustavno sodišče navedlo: »V skladu s 148. členom

Ustave morajo biti vsi prihodki in izdatki države in lokalnih skupnosti za financiranje

javne porabe zajeti v njihovih proračunih, vendar pa je Odškodninski sklad inštitucija,

katere funkcija je povezana s spremembo ekonomskega in pravnega reda v

Republiki Sloveniji in je zato izrednega ter prehodnega značaja.«.

Ustavno sodišče je s tem oblikovalo kriterije, kdaj je ustavno dopustno, da določeni

prihodki od prodaje državnega premoženja niso zajeti v proračunu države. Ključen je

izredni in prehodni značaj take ureditve, ki mora biti namenjen zadovoljenju

posebnega javnega interesa. Ustavno je torej dopustno, da se za določen čas in za

poseben (javni) namen določi, da prihodki od prodaje državnega premoženja niso

vključeni v proračun. Vendar je to dopustno samo v določenem obsegu in za določen

čas, zvezano s tako posebno funkcijo. A contrario glede na to odločitev tako ni

skladno s 148. členom Ustave, če se prihodki od prodaje državnega premoženja

trajno izvzamejo iz okvira proračuna. Še posebej to ne more veljati za ureditev, ki bi

iz proračuna izvzela vse prihodke od prodaje kapitalskih naložb države, saj je v

primeru Slovenskega odškodninskega sklada šlo le za manjši del prihodkov od

prodaje le določenega premoženja države. Poleg tega ni skladno s kriteriji te

odločitve ustavnega sodišča, če se dohodki od prodaje državnega premoženja

namenijo trajno za nek namen, ki ni poseben namen v javnem interesu, pač pa gre le

za namen gospodarskega poslovanja z državnim premoženjem. Na tak način se

prihodki od tega premoženja trajno namenijo za drug namen, kot je financiranje nalog

države, kar je v nasprotju s 146. členom Ustave.

Kriteriji tega primera kažejo na to, da ni po Ustavi nedopustno vsako ustanavljanje

državnih holdingov. Take holdinge je država že ustanovila in predlagatelji ne

izpodbijajo njihove ustavne skladnosti (n.pr. Holding Slovenske elektrarne d.o.o.,

GEN energija, d.o.o., pa tudi družbi KAD in SOD). Vendar gre pri njih za določen

(manjši) obseg kapitalskih naložb države, ki so bile vložene v tak holding, ki ima

poleg tega nek poseben javni namen (tudi pri HSE in GEN Energija ne gre le za

gospodarsko poslovanje, ampak upravljanje dela energetike, ki je v javnem interesu).

Problem SDH, kot je urejen z ZSDH, je ravno v tem, da se nanaša na vse državno

premoženje v obliki kapitalskih naložb in da ne gre za nek poseben holding v javnem

namenu (KAD, SOD) ali holding za trajno upravljanje določenih kapitalskih naložb

države, s katerimi država ne namerava razpolagati in so namenjeni upravljanju

gospodarskih družb v javnem interesu (n.pr. naložba GEN energije, ki predstavlja

slovenski delež v NEK).

22

Ureditev v izpodbijanih določbah ZSDH pa ne izpolnjuje teh zahtev. Gre za trajno

ureditev, ki ne zasleduje nobenega posebnega namena v javnem interesu, pač pa

zgolj prenaša na SDH naloge v zvezi z upravljanjem in razpolaganjem z državnim

premoženjem, ki bi jih morali izvajati državni organi. Tako je učinek holdinga, da

trajno onemogoči tem organom, zlasti državnemu zboru, sodelovanje pri upravljanju

in razpolaganju z državnim premoženjem in trajno onemogoči, da bi prihodki od tega

premoženja bili namenjeni financiranju nalog države in bili vključeni v proračun kot

prihodki za financiranje javne porabe. Glede na to so prvi odstavek 1. člena, 3. člen,

9. člen, 10. člen, 17. člen, 20. člen, tretji odstavek 21. člena, 23. člen, 26. člen, 27.

člen, prvi odstavek 34. člena in drugi ter četrti odstavka 38. člena ZSDH v neskladju

s 146. in 148. členom Ustave.


150. člen ustave določa, da je računsko sodišče organ, zadolžen za nadzor državnih

računov, državnega proračuna in celotne javne porabe. V teoriji pa velja, da gre za

specifičen revizijski organ, ki ga ni mogoče uvrstiti v nobeno od treh vej državne

oblasti. Takšne institucije kot je računsko sodišče imajo v svetu veliko tradicijo kot

najvišji organi nadzora nad javnimi financami in zlasti nadzora nad primernostjo

porabe javnih sredstev, zbranih prek javnih dajatev.21 Dr. Tone Jerovšek v zvezi s

tem poudarja, da gre za samostojen in neodvisen državni organ, katerega akti nimajo

karakteristik oblastnih aktov in jih zato ni mogoče izpodbijati ali zoper nje vlagati

pravnih sredstev.22

Z ustavo določen neodvisen položaj računskega sodišča po izrecnem stališču

ustavnega sodišča pomeni njegovo neodvisnost nasproti organom vseh treh vej

oblasti, tudi nasproti zakonodajalcu (U-I-27/95). Ustavno sodišče poudarja, da je

računsko sodišče po ustavi zadolženo za kontrolo javne porabe, ki se ji ne morejo

izogniti niti organizacije, ki imajo poseben položaj, kot na primer univerza, ki po ustavi

uživa posebno avtonomijo (U-I-34/94).

Zakonodajalec bi nedvomno lahko v ZSDH določil pristojnost računskega sodišča za

nadzor nad pravilnostjo poslovanja vseh družb v lasti holdinga, saj po Zakonu o

računskem sodišču le-ta lahko opravlja tudi »druge naloge, določene z drugimi

zakoni«.23 Ker ima računsko sodišče pristojnost izvajanja revizij pri vseh

gospodarskih družbah, bankah ali zavarovalnicah, pri katerih imajo država ali občine

neposredni večinski delež lastništva, bi moralo imeti pristojnosti izvajanja revizij tudi v

vseh gospodarskih družbah, bankah in zavarovalnicah, ki so v več kot 50%

neposredni lasti SDH. Postavlja pa se vprašanje, ali je ZSDH v neskladju z ustavo,

ker takšnega nadzora nad družbami, ki so v lasti SDH, ne določa.

21

dr. Igor Kaučič in dr. Franc Grad, Ustavna ureditev Slovenije, str. 361. 22

dr. Tone Jerovšek, Računsko sodišče, v: Komentar ustave RS, str. 992 in nasl. 23

Širše o tem v odločitvi ustavnega sodišča v zadevi št. U-I-171/97.

23

Vsekakor so SDH in družbe v njegovi lasti institucije, katerega pravilnost finančnega

poslovanja velja zaradi razpolaganja z ogromnimi finančnim sredstvi še posebej

skrbno nadzirati. Računsko sodišče je v številnih svojih poročilih že dokazalo, da je

usposobljeno za tovrstni nadzor.

Z ustanovitvijo SDH bo pristojnost računskega sodišča okrnjena, saj bo omejena na

procese privatizacije, ki jih bo izvajal SDH, na poslovanje SOD in DSU, ki se bosta

izvajala kot poslovanje SDH neposredno, pri čemer bo revidiralo le del poslovanja, ki

se tiče javne službe, ne celotnega poslovanja kot ga je lahko doslej. Poleg tega

izgubi računsko sodišče z ustanovitvijo SDH nadzor nad vsemi družbami, ki niso

izvajalci GJS in ne bodo neposredno v lasti države. Zožila se bo nadzorna funkcija

računskega sodišča na področju energetike in glede Sklada za razgradnjo NEK, ki se

prenaša na SDH.

Tako zožen nadzor računskega sodišča je v neskladju s 150. členom Ustave, ki

določa, da je računsko sodišče najvišji organ kontrole državnih računov, državnega

proračuna in celotne javne porabe. Ker ureditev SDH onemogoča, da bi prihodki od

državnega finančnega premoženja bili zajeti v proračunu in izmikajo poslovanje

odvisnih družb SDH nadzoru računskega sodišča, onemogočajo, da bi računsko

sodišče v celoti izvajalo funkcijo, ki jo določa prvi odstavek 150. člena Ustave.

7. Sklepno

Zaradi navedenih razlogov predlagatelji ustavnemu sodišču predlagamo, da

razveljavi določbe prvega odstavka 1. člena, 3. člena, 9. člena, 10. člena, 17.

člena, 20. člena, tretjega odstavka 21. člena, 23. člena, 26. člena, 27. člena,

prvega in tretjega odstavka 34. člena in drugega ter četrtega odstavka 38. člena

ZSDH in odloči, da se do ureditve upravljanja in razpolaganja s kapitalskimi

naložbami države za upravljanje s temi naložbami in razpolaganje z njimi

uporabljata 6. in 7. člen Zakona o vladi Republike Slovenije (Uradni list RS, št.

24/05 - uradno prečiščeno besedilo, 109/08, 38/10 - ZUKN in 8/12) in določbe

Zakona o javnih financah (Uradni list RS, št. 11/11 - uradno prečiščeno besedilo

in 110/11 - ZDIU12).

Podrejeno predlagamo, da ustavno sodišče razveljavi določbe prvega in

tretjega odstavka 34. člena in drugega ter četrtega odstavka 38. člena ZSDH,

katerih zadržanje izvajanja predlagamo v nadaljevanju, in ugotovi, da so

določbe prvega odstavka 1. člena, 3. člena, 9. člena, 10. člena, 17. člena, 20.

člena, tretjega odstavka 21. člena, 23. člena, 26. člena in 27. člena ZSDH v

neskladju z Ustavo ter določi zakonodajalcu rok, v katerem mora odpraviti te

neskladnosti.

24

IV. PREDLOG ZA ZAČASNO ZADRŽANJE IZVAJANJA

Prvi odstavek 34. člena ZSDH določa, da se z dnem preoblikovanja SOD v SDH s

kapitalsko naložbo, ki jo ima Republika Slovenija v KAD, kot stvarnim vložkom

poveča osnovni kapital SDH, tretji odstavek tega člena pa določa, da se z dnem

preoblikovanja SOD v SDH z naložbo, ki jo ima Republika Slovenija v Skladu za

financiranje razgradnje Nuklearne elektrarne Krško in za odlaganje radioaktivnih

odpadkov iz Nuklearne elektrarne Krško, kot stvarnim vložkom poveča osnovni

kapital SDH ob upoštevanju veljavnih meddržavnih pogodb in mednarodnih

konvencij. Drugi odstavek 38. člena ZSDH določa, da po uveljavitvi klasifikacije SOD

in Republika Slovenija izvedeta vse potrebne postopke, da se s kapitalskimi

naložbami, s katerimi je upravljala AUKN do uveljavitve ZSDH in so določene z

zakoni in na njihovi podlagi izdanimi predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona,

kot stvarnim vložkom poveča osnovni kapital SDH. Četrti odstavek 3.8 člena pa v

prvem stavku določa, da se v enem mesecu od uveljavitve klasifikacije z

nepremičninami, ki jih ta določi za namen prvega prenosa in na katerih ima

lastninsko pravico Republika Slovenija, kot s stvarnim vložkom, izvede

dokapitalizacija SDH. Te določbe tako pomenijo, da se v last SDH prenesejo vse

kapitalske naložbe države in nekatere nepremičnine, državi pa pripadejo zgolj

delnice SDH.

S temi kapitalskimi vložki bodo zato nastale vse neustavne posledice, ki so opisane v

zahtevi za oceno ustavnosti v prejšnji točki. Te neustavne posledice namreč v jedru

izhajajo prav iz tega, da država ni več neposredno lastnik delnic in poslovnih deležev

v različnih gospodarskih družbah, bankah in zavarovalnicah. To na eni strani pomeni,

da je drastično zožena vloga državnega zbora pri upravljanju in razpolaganju s temi

vloženimi naložbami, da je bistveno zožen nadzor računskega sodišča in da prihodki

od tega premoženja niso več prihodek proračuna in niso več namenjeni zavajanju

nalog države. Te neustavne posledice so dolgoročno škodljive, saj se bodo zaradi

tega zmanjšali prihodki proračuna od razpolaganja z državnim premoženjem.

Neustavne posledice, ki bodo nastale z izvršitvijo prvega odstavka 34. člena in

drugega ter četrtega odstavka 38. člena so težko popravljive, saj so v pravnem

smislu ireverzibilne. Država teh kapitalskih naložb ne more pridobiti nazaj zaradi že

omenjene prepovedi vračila vložka24 v delniško družbo iz prvega odstavka 227. člena

ZGD-125. Kapitalske naložbe tudi ne more država pridobiti nazaj od SDH v postopku

rednega zmanjšanja osnovnega kapitala, ki je v predhodnih točkah opisan kot sicer

dolg, drag in lahko tudi neuspešen postopek za pridobitev kupnine od prodaje

naložbe iz sredstev SDH. Na ta način je namreč mogoče praviloma dobiti le izplačilo

24

S to prepovedjo je izrecno v neskladju drugi odstavek 27. člena ZSDH, ki določa, da se v primeru prenehanja SDH delnice KAD prenesejo v imetništvo Republike Slovenije. 25

V zvezi s tem je treba opozoriti še na posebne določbe 233. člena ZGD-1 o obveznosti delničarjev vrniti plačila, ki so jih prejeli od družbe v nasprotju s tem zakonom.

25

vrednosti tega zmanjšanja osnovnega kapitala v denarju, ne pa same kapitalske

naložbe. Čeprav je teoretična možnost za vrnitev v SDH vloženih kapitalskih naložb

države tudi izvedba redne likvidacije SDH, je treba upoštevati, da bi bilo ob tem treba

poplačati vse upnike družbe SOD, ki bodo s preoblikovanjem SOD v SDH postali

upniki SDH. Celo če bi bilo mogoče v nekem razumnem času izpeljati ta postopek

redne likvidacije SDH, ne bi bilo mogoče več pridobiti v last države vseh vloženih

kapitalskih naložb, saj bi bile uporabljene za poplačilo upnikov SDH. Pridobitev

kapitalskih naložb nazaj v last države z izvedbo postopka redne likvidacije SDH je

tako zgolj teoretična možnost.

Glede na to bodo z izvršitvijo prvega in tretjega odstavka 34. člena in drugega

odstavka ter prvega stavka četrtega odstavka 38. člena ZSDH nastale škodljive

neustavne posledice, ki bodo ne le težko popravljive, pač pa praktično

nepopravljive. Glede na to so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 39. člena

ZUstS za začasno zadržanje izvajanja teh določb ZSDH. Zato predlagatelji

predlagamo, da ustavno sodišče do končne odločitve o zahtevi za oceno

ustavnosti zadrži izvrševanje prvega in tretjega odstavka 34. člena in drugega

odstavka ter prvega stavka četrtega odstavka 38. člena ZSDH.

Če ustavno sodišče ne bi sprejelo tega predloga, predlagamo, da ustavno

sodišče obravnava to zahtevo prednostno, saj so iz navedenih razlogov

izpolnjeni pogoji za prednostno obravnavo.

Ljubljana, ………….

Podpisi poslancev - predlagateljev zahteve:

1. ……………………

2. ……………………

3. ……………………

4. ……………………

26

5. ……………………

6. ……………………

7. ……………………

8. ……………………

9. ……………………

10. ……………………

11. ……………………

12. ……………………

13. ……………………

14. ……………………

15. ……………………

16. ……………………

17. ……………………

27

18. ……………………

19. ……………………

20. ……………………

21. ……………………

22. ……………………

23. . ……………………

24. . ……………………

25. . ……………………

26. . ……………………

27. . ……………………

28. . ……………………

29. . ……………………

30. . ……………………

Documents

Ustavno sodišče - · PDF file1 Ustavno sodišče Republike Slovenije Beethovnova 10 1000 Ljubljana ZAHTEVA ZA OCENO USTAVNOSTI PRVEGA ODSTAVKA 1. ČLENA, 3. ČLENA, 9. ČLENA, 10