Embed Size (px)
Citation preview
1
LJUDSKA UNIVERZA NOVA GORICA Program: ekonomski tehnik (PTI)
UPORABA PRAVNIH NORM
2. LETNIK
Predava: Kobal Nežika
2
KAZALO
KAZALO ............................................................................................................................................................ 1
UVOD .................................................................................................................................................................. 4 1 PRAVO .............................................................................................................................................................. 5
1.1 Pravno pravilo .......................................................................................................................................... 5 1.2 Pravna kršitev in pravna sankcija ............................................................................................................. 5
VAJA 1 .................................................................................................................................................................. 5 VAJA 2 .................................................................................................................................................................. 8 2 PRAVNI AKTI ..................................................................................................................................................... 8
2.1 Splošni pravni akti .................................................................................................................................... 8 2.2 Evropska unija .......................................................................................................................................... 9 2.3 Posamični pravni akti ............................................................................................................................... 9 2.4 Oblastni in neoblastni pravni akti ............................................................................................................ 9
VAJA 3 ................................................................................................................................................................ 10 3 PRAVNI VIRI .................................................................................................................................................... 10 4 PRAVNA RAZMERJA ........................................................................................................................................ 10 VAJA 4 ................................................................................................................................................................ 11 5 DRŽAVA .......................................................................................................................................................... 11 6 EVROPSKA UNIJA ............................................................................................................................................ 12 VAJA 5 ................................................................................................................................................................ 13 7 DELOVNO RAZMERJE ..................................................................................................................................... 13
7. 1 Sklenitev delovnega razmerja ............................................................................................................... 13 UTRJEVANJE ZNANJA .............................................................................................................................................. 13
7.2 Interni akti delodajalca .......................................................................................................................... 14 7.3 Varstvo pravic delavcev ......................................................................................................................... 15
VAJA 6 ................................................................................................................................................................ 15 8 OBLIGACIJSKO PRAVO .................................................................................................................................... 15 UTRJEVANJE ZNANJA .............................................................................................................................................. 15
8.1 Načela obligacijskega prava .................................................................................................................. 16 9 STVARNO PRAVO ........................................................................................................................................... 16
9.1 Posest ..................................................................................................................................................... 17 9.2 Lastninska pravica .................................................................................................................................. 17 9.2 Zastavna pravica .................................................................................................................................... 18 9.3 Služnost .................................................................................................................................................. 19 9.4 Kataster in zemljiška knjiga .................................................................................................................... 19
VAJA 7 ................................................................................................................................................................ 20 10 DEDNO PRAVO ............................................................................................................................................. 20 UTRJEVANJE ZNANJA .............................................................................................................................................. 20
10.1 Dedovanje na podlagi zakona .............................................................................................................. 21 10.2 Oporoka ............................................................................................................................................... 22
VAJA 8 ................................................................................................................................................................ 23 11 OBLIGACIJSKO RAZMERJE ............................................................................................................................ 23 UTRJEVANJE ZNANJA .............................................................................................................................................. 23 12 POGODBA .................................................................................................................................................... 24
12.1.3 PREDMET .......................................................................................................................................... 25 12.2 Sklepanje pogodb ................................................................................................................................ 25
13 PRODAJNA POGODBA .................................................................................................................................. 27 13.2 Izročitev, plačilo in odgovornost za napake ........................................................................................ 27
14 ODŠKODNINSKA OBVEZNOST ...................................................................................................................... 27 VAJA 9 ................................................................................................................................................................ 28 UTRJEVANJE ZNANJA .............................................................................................................................................. 28 15 LITERATURA ................................................................................................................................................. 29 16 ZAKONI ......................................................................................................................................................... 29 17 PRAVNI VIRI ................................................................................................................................................ 29 18 PRILOGE ....................................................................................................................................................... 31
3
4
UVOD Namen predmeta »Uporabne pravne norme« je udeležence seznaniti s temelji pravne kulture in s pravno ureditvijo države, približati tiste pravne panoge, s katerimi se bodo najverjetneje srečevali tako v poslovnem, kot v zasebnem življenju. Predmet je razdeljen na štiri vsebinske sklope. Prvi sklop obsega temelje pravne kulture in pravno ureditev države. Drugi sklop obsega osnove delovnega prava, ki obravnava delavno razmerje med delojemalci in delodajalci, njihove pravice in obveznosti. Tretji sklop obsega stvarne pravice, od katerih so za gospodarsko poslovanje najbolj pomembni lastninska in zastavna pravica, spoznajo zemljiško knjigo in dedno-pravni postopek. Četrti sklop obsega obligacijsko razmerje, vire obligacij, pogoje za sklenitev pogodbe, pogoje za nastanek odškodninske odgovornosti, načine prenehanja obveznosti ter spoznajo sestavine in načine izpolnitve prodajne pogodbe. Gradivo je zelo strnjeno in poenostavljeno, saj skuša udeležence seznaniti s pravnimi pravili, s katerimi država usmerja svoje državljane v želeno smer. Pri vsakem sklopu materije pa je udeleženec napoten na vaje, ki so namenjeni tistim, ki želijo o vsebini prava izvedeti kaj več. Z vprašanji na koncu vsakega poglavja pa bralec lahko preveri razumevanje vsebine. V dodatku pa udeleženci dobijo napotke in predloge o izvedbi postopka o prijavi delavca ali samozaposlene osebe v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, o postopku registracije samostojnega podjetnika ali družbe, o plačevanju davkov in prispevkov, članarine in drugo. Vsebina dodatka je tudi podlaga za izdelavo seminarske naloge. Nova Gorica, februar 2012 Avtorica
5
1 PRAVO Pravo je množica družbenih pravil, je družbeni red s katerimi država na organiziran in prisilen način urejamo pomembne, pogosto konfliktne družbene odnose, da bi zagotovili mir in sožitje med ljudmi. Ena izmed možnih definicij prava, iz katere izhajajo v nadaljevanju prikazana merila pravnosti, je: »(;) pravo sistem kot celota učinkovitih pravnih pravil in pravnih načel, ki urejajo zunanje vedenje in ravnanje posameznikov in njihovih združenj v življenjsko pomembnih družbenih razmerjih« (Pavčnik, 2001, 20). Tisto, s čimer označujemo pravu lastne značilnosti oziroma merila, imenujemo merila pravnosti. Merila pravnosti so:
� Normativnost � Učinkovitost � Konfliktnost � Možnost in nujnost urejanja � Prisilnost in sankcija.
Primer: Če vozite po središču mesta omejite hitrost na 40km/h.
1.1 Pravno pravilo
Pravno pravilo je sestavljeno iz treh bistvenih sestavin: hipoteza, dispozicija, sankcija. Hipoteza – z njo določamo tisto dejansko stanje, ki mora nastopiti, da dispozicija postane zavezujoča. Dispozicija – je tisti del pravnega pravila iz katerega razberemo na koga se pravilo nanaša in kakšno ravnanje in vedenje dopušča oziroma zahteva. Sankcija – je tisti del pravnega pravila, ki napove kaj čaka tistega, ki se pravilu ne bo podredil. Pavčnik (2001, 38) pravi, da so »pravna pravila ali pravne norme (lat. norma = mera, pravilo) temeljna normativna sestavina prava«. Povedo nam, kako naj se pravni subjekti vedejo in ravnajo v družbenih razmerjih.
1.2 Pravna kršitev in pravna sankcija
1.2.1 POJEM PRAVNE KRŠITVE
O pravni kršitvi govorimo, ko ravnanje ni v skladu z dispozicijo določenega pravnega pravila.
Vaja 1
6
Zakaj kršimo pravna pravila? Posameznik krši pravno pravilo tedaj, ko to od njega zahteva določeno ravnanje, ki ni v skladu z njegovim dojemanjem posameznih vrednot. Število teh kršitev pa je odvisno od tega: koliko je pravo usklajeno s povprečno moralo v posamezni družbi, kako demokratično je oblikovanje prava ter od poznavanja prava in pravne kulture na sploh. Poleg tega pa je pomembno tudi to, kako stroga sankcija je zagrožena za kršitev dispozicije, kajti vsakdo izbira tudi med prepovedano koristjo in težo sankcije, ki ga bo zadela, če ne bo ravnal v skladu z dispozicijo. Razlog zakaj posameznik včasih ne ravna v skladu z dispozicijo je tudi nepoznavanje prava. Čeprav obstaja možnost, da je nekdo kršil pravo, ker ni vedel, da je tako ravnanje prepovedano, velja strogo načelo, da nepoznavanja prava kršitelja ne opravičuje. Za pravna pravila, ki varujejo človekove temeljne vrednote, velja da jih pozna vsak posameznik določene družbene skupnosti. Zaradi ostrih sankcij, ki veljajo prav za ta pravna pravila, velja na področju kazenskega prava določba, da ni kazensko odgovoren storilec kaznivega dejanja, ki iz upravičenih razlogov ni vedel, da je to dejanje prepovedano. V teh primerih govorimo o pravni zmoti.
4.1.2 VRSTE PRAVNIH KRŠITEV
Po vsebini dispozicije delimo pravno kršitev na dejanje in opustitev. Pri dejanju krši naslovljenec norme njeno dispozicijo z dejanjem nasprotnim ravnanju, ki ga zahteva pravno pravilo. Pri opustitvi pa opušča dejanja oziroma ravnanje, ki mu ga nalaga pravno pravilo. Primer dejanja: »Dispozicija pravnega pravila prepoveduje prehitro vožnjo. Pravna kršitev tega pravila je dejanje prehitre vožnje.« Primer opustitve: »Dispozicija pravnega pravila določa, da je treba državi plačevati davke. Pravna kršitev tega pravila se zgodi z opustitvijo – neplačilom davka.
4.1.3 KAZENSKI IN CIVILNI DELIKT
S pojmom delikt označujemo protipravno ravnanje oziroma vedenje v družbi za katero je predpisana sankcija. Delikt obsega: kazniva dejanja, gospodarske prestopke in vse vrste prekrškov tako civilnopravne kot mednarodnopravne. Delikte delimo v dve skupini, odvisno s kakšno močjo posamezni delikti ogrožajo dobrine in vrednote, ki jih priznava določeni družbeni red. V prvo skupino štejemo tiste, ki so za družbo še posebej nevarna to so: kazniva dejanja, prekrške, kršitve delovnih obveznosti in delovna disciplina. V drugo skupino sodijo tako imenovani civilni delikti. To so tista protipravna dejanja in protipravne opustitve, ki povzročajo premoženjsko ali osebno – nepremoženjsko škodo posameznim pravnim subjektom. Kazniva dejanja so za družbo še posebej nevarna in kot taka opredeljena v kazenskem zakoniku. Prekrški nastanejo s kršitvijo tistih pravnih pravil, ki v svojih dispozicijah zahtevajo družbeno disciplino v prometu, pri opravljanju storitev, javni higieni, in drugod.
7
S pojmom civilni delikt pa označujemo takšna protipravna dejanja in protipravne opustitve, ki povzročajo premoženjsko ali osebno – nepremoženjsko škodo posameznim pravnim subjektom. Med pravne kršitve sodijo poleg deliktov tudi kršitve pravic, ki izhajajo iz posamičnih pravnih aktov kot so: pogodbe in drugi akti. O disciplinskih prestopkih govorimo takrat kadar posamezniki ne izpolnjujejo svojih obveznosti in ne spoštujejo odločitev, sprejetih v organizaciji. Skratka gre za kršitev delovne discipline in delovnih obveznosti. Pravna sankcija je neprijeten ukrep, ki bo doletela tistega, ki svojega ravnanja ni uskladil z dispozicijo določenega pravnega pravila. To imenujemo negativna sankcija kot nasprotje pozitivni sankciji kot so nagrade (davčne oprostitve, subvencioniranje določene dejavnosti), s katerimi skuša zakonodajalec motivirati določeno vrsto ravnanja. Ljudje v posamezni družbi morajo zagrožene sankcije čutiti kot pravične in tudi kot družbeno upravičene. To je pomembno zato, ker je od njihovega ustreznega oblikovanja pomembno ali bo do kršitev sploh prišlo. Sankcijo lahko izrečemo samo tistemu storilcu pravne kršitve, ki je zanjo odgovoren. Odgovornost za kršitev pravnega pravila je očitek storilcu, da ni ravnal v skladu z dispozicijo. Odgovoren pa je tisti storilec, ki je prišteven in kriv. Prištevnost pomeni, da je storilec v času storitve protipravnega ravnanja sposoben pravilno zaznati svet okrog sebe in imeti samega sebe v oblasti. Krivda storilca je potrebna za nastanek odgovornosti. Krivda je vzročna zveza med subjektom – storilcem in storjenim kaznivim dejanjem oziroma njegov odnos do storjenega kaznivega dejanja. Storilec se mora zavedati ali bi se moral in mogel zavedati, da dela nekaj, kar je protipravno. O naklepu kot obliki krivde govorimo, ko storilec se zaveda svojega dejanja in ga hoče tudi storiti. O malomarnosti kot obliki krivde pa govorimo tedaj, ko storilec noče kaznivih posledic, toda te so nastale zaradi njegove nepazljivosti.
1.2.4 VRSTE KAZENSKIH SANKCIJ
Za kaniva dejanja je mogoče izreči različno dolge zaporne kazni in denarne kazni. V Republiki Sloveniji smrtne kazni ni, je pa mogoče izreči kazen trideset let zapora. Zaporne kazni so določene v razponu, tako, da tisti, ki izreka kazni upošteva obteževalne in olajševalne okoliščine in v skladu z njimi v zakonskih okvirih izreče ustrezno kazen. Poleg zaporne in denarne kazni sodobno pravo pozna tudi opozorilne sankcije, tako da sodišče izrečene kazni ne bo izvršilo, če obsojeni v določenem času ne bo storil novega kaznivega dejanja, tako imenovana pogojna kazen zapora; varnostne ukrepe kot je: odvzem vozniškega dovoljenja, odreditev obveznega zdravljenja narkomanov in drugo; vzgojne ukrepe, ki jih izrekajo mladoletnim storilcem kaznivih dejanj. Pri prekrških se izrekajo denarne kazni in krajše zaporne kazni. Za kršitev delovnih obveznosti in delovne discipline se izrekajo disciplinski ukrepi – disciplinske sankcije. Sankcije za disciplinske prestopke so: opomin, ki ima moralno težo, denarna kazen, prenehanje delovnega razmerja ali članstva v organizaciji. Za civilne delikte je značilna sankcija, s katero mora storilec vzpostaviti tisto stanje, ki je bilo pred nedopustnim posegom, oziroma mora odpraviti škodo, ki je nastala s civilnim deliktom.
8
Gre pretežno za premoženjske sankcije, lahko pa so tudi take, ki prinašajo le moralno zadoščenje, ko gre za osebno škodo (objava sodbe). Kdor krši pogodbene obveznosti (kršitve pravic) mora prizadetemu povrniti povzročeno škodo in mu nadomestiti tudi morebitni izgubljeni dobiček. Neveljavnost pravnega akta kot sankcija. Sankcije, zoper pravne akte, ki neposredno zadenejo nezakonite pravne akte, s katerimi se poskušajo doseči prepovedani učinki. Taki sankciji sta ničnost in izpodbojnost. Z njima se odpravijo posledice, ki jih je hotel doseči oblikovalec nezakonitega pravnega akta. Primer: »Pogodba, ki ni sklenjena v predpisani obliki, je nična, če iz namena predpisa, s katerim je določena oblika, ne izhaja kaj drugega.« Vaja 2
2 PRAVNI AKTI Pravni akt je zavestna izjava volje posameznega subjekta, s katero ta subjekt ustvarja pravna pravila. S pojmom pravni akt opredelimo kot zunanji izraz hotenja doseči določen učinek (vedenja in ravnanja) v neki določeni družbeni skupnosti. Pravne akte delimo na splošne pravne akte, ki so namenjeni oblikovanju splošnih pravnih pravil (zakon, uredba, statut) ter posamične pravne akte, ki vzpostavljajo posamična in dejanska pravna razmerja (sodba, upravna odločba pogodba).
2.1 Splošni pravni akti
USTAVA je splošni pravni akt z najvišjo veljavo v državi, zato je v formalnem smislu vrh piramide pravnih aktov. Sprejema jo najvišje zakonodajno telo v državi po posebnem postopku. Kot temeljno ustavno materijo opredeljuje dva vsebinska sklopa:
9
� ureditev temeljev državne organizacije (določitev vrhovnih državnih organov in njihove temeljne pristojnosti)
� ureditev pravic in dolžnosti človeka, državljana. Vertikalna skladnost pravnih aktov je sledeča:
2.2 Evropska unija
Z vstopom v Evropsko unijo (v nadaljevanju EU) je Slovenija del svojih suverenih pravic prenesla v izvrševanje ustanovam EU. Zato nekateri pravni predpisi EU prevladajo nad predpisi pravnih redov držav članic (Bohinc et al., 2006).
2.3 Posamični pravni akti
Posamični pravni akt pa mora vsebinsko in oblikovno temeljiti na ustreznem splošnem pravnem aktu. V primerih, ko gre za urejanje konkretnega družbenega razmerja za katerega v nobenem splošnem aktu ni predvidena rešitev, čeprav jo ustvarjalec potrebuje, govorimo o pravni praznini. To ustvarjalec pravnega akta reši tako, da se opre na splošen pravni akt, ki ureja podobno družbeno razmerje. SODBE so najpomembnejši posamični oblastni pravni akti. Izdajajo jih sodišča na podlagi zakonov in v postopkih, v katerih odločajo o konkretnih pravnih zadevah: sporih, pravicah in dolžnostih pravnih oseb. Na področjih, kjer je prisoten javni interes (npr. načrtna izraba prostora, gradnja, tehnično brezhibna motorna vozila), državni organi (ministrstva, upravne enote) odločajo o pravicah, obveznostih in pravnih koristih oz. interesih pravnih oseb v konkretnih upravnih razmerjih s posamičnimi pravnimi akti – ODLOČBE. PRAVNI POSLI so za razliko od oblastnih pravnih aktov posamični zasebni pravni akti, ki so izraz volje ene ali več pravnih oseb (npr. prodajna pogodba, oporoka ;). So rezultat svobodne volje enakovrednih posameznikov oz. pravnih oseb. Kljub svobodni volji ni dovoljeno pravnih poslov urejati v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi in moralnimi načeli.
2.4 Oblastni in neoblastni pravni akti
Po pravnem subjektu, to je ustvarjalcu pravnih aktov delimo pravne akte na oblastne in neoblastne. O oblastnih pravnih aktih govorimo tedaj, ko jih ustvarja država in nastanejo ne glede na voljo tistih, ki so jim ti učinki namenjeni. O neoblastnih pravnih aktih pa govorimo
Slika 3: Razmerje med splošnimi pravnimi akti
10
tedaj, ko je pri ustvarjanju pravnega akta doseženo soglasje njihovih volj. Običajno jih sprejemajo fizične osebe ali organizacije. Vaja 3
3 PRAVNI VIRI Pravni vir je vse tisto iz česar izhaja pravo.
Formalni viri prava so vsi splošni pravni akti, z vnaprej določenimi oblikovnimi sestavinami (sprejemanja pristojen organ, predpisan postopek, ustrezna zunanja sestavina). Za pravne subjekte so obvezujoči. Mednje uvrščamo: ustavo, zakone, uredbe, pravilnike ter druge podzakonske splošne pravne akte. Poleg notranjih formalnih virov veljajo v Sloveniji po vstopu v Evropsko unijo tudi pravni viri Evropske unije. Materialni pravni viri so tisti moralni, običajni, politični, ekonomski, religiozni, psihološki in drugi dejavniki, ki vplivajo na odločitev, katera razmerja v družbi je treba pravno urediti in kako. Mednje sodijo tudi morala in običaji, ki pomenijo vrednostno podlago formalnim virom (Bohinc, R. et al., 2006). Spoznavni viri prava nam omogočajo spoznati vsebino splošnih pravnih aktov.
Vir: http://www.koz.si (1. 9. 2008) Sodna praksa v Sloveniji in drugih državah evropskega kontinentalnega prostora NI formalni pravni vir, se pa vse bolj uveljavlja.
4 PRAVNA RAZMERJA Pravno razmerje je poseben družbeni odnos, ki je urejen s pravnimi pravili. Pravno razmerje sestavljajo: pravni subjekti, pravice in obveznosti ter predmet.
V njem je praktično vse.
11
Pravni subjekt je nosilec pravic in obveznosti (dolžnosti). Pravni subjekt je fizična oseba - človek, pravna oseba – to so določene družbene tvorbe, združbe oseb, organizacija, podjetje, društvo in tako naprej. Pravice in obveznosti – pravica ene stranke ima za posledico obveznost druge stranke. Predmet pravnega razmerja je praviloma ravnanje dolžnika (dajatev, storitev, opustitev ali dopustitev). Biti mora fizično mogoč (kar npr. potovanje na Mars ni), dopusten (ne sem biti v nasprotju z ustavnimi načeli, prisilnimi predpisi ali moralo; (npr. nekoga ni mogoče zavezati, da poškoduje drugega) in določen oz. določljiv (potrebni podatki o predmetu).
Vaja 4
5 DRŽAVA Država po klasični opredelitvi ima tri bistvene sestavine: ozemlje, prebivalstvo in posebne državne ustanove. Pomembno je, da jo priznajo tudi druge države. Svoje oblastne funkcije izvaja preko državnih organov. Republika Slovenija je parlamentarna republika z ustavno razglašenim načelom delitve oblasti med zakonodajno, izvršilno in sodno. Državni zbor je najvišje zakonodajno telo v državi. Sestavljajo ga poslanci (90), ki se volijo na splošnih volitvah vsake 4 leta.
PRAVNA RAZMERJA (pravno urejen družbeni odnos)
POGOJI ZA NASTANEK IN PRENEHANJE
S E S T A V I N E
PRAVNA UREDITEV
PRAVNA DEJSTVA
DEJANJA
PROTIPRAVNA
NARAVNI DOGODKI
V SKLADU S PRAVOM
PRAVNI SUBJEKTI PREDMET (namen)
PRAVICE IN OBVEZNOSTI
FIZIČNE OSEBE (človek, posameznik)
PRAVNE OSEBE (organizacije, skupnosti, zavodi, ;
SPOSOBNOSTI
PRAVNA POSLOVNA KRIVDNA
12
Državni svet kot poseben organ sestavljajo predstavniki socialnih, gospodarskih, poklicnih in lokalnih interesov. Vlada Republike Slovenije je osrednji organ izvršilne oblasti in je obenem tudi najvišji organ državne uprave. Vodi, usmerja in usklajuje izvrševanje odločitev Državnega zbora. Sprejema in predlaga sprejem: političnih, pravnih, ekonomskih, finančnih in drugih ukrepov, ki so potrebni za uresničevanje vloge države. Sestavljajo jo predsednik vlade in ministri, ki so zadolženi za delo posameznih resorjev, običajno v okviru ministrstev. Vir:: http://www.vlada.si/ Sodišča in nekatere druge institucije, ki so s sodno vejo oblasti trajno povezane, izvajajo sodno oblast v državi. Sodiščem je zaupano pravno varstvo temeljnih pravic in svoboščin ter odločanje o drugih pomembnih pravno urejenih posamičnih zadevah. Vir: http://staro.sodisce.si/sodni_postopki/izbira_postopka/2009021614264489/ Predsednik republike predstavlja državo doma in v tujini ter je vrhovni poveljnik oboroženih sil. Voli se na splošnih volitvah za dobo petih let (Bohinc et al., 2006). Vir: http://www.najdi.si/search.jsp?q=predsednik+dr%C5%BEave+&ineni=UTF-8&action=I%C5%A1%C4%8Di
Predsednik vlade vodi in usmerja delo vlade, skrbi za enotnost njene politične in upravne usmeritve, usklajuje delo ministrov, predstavlja vlado in sklicuje ter vodi njene seje. Predsednik vlade lahko ministrom daje obvezujoče napotke v zvezi z nalogami, ki izhajajo iz usmeritve vlade, pri tem pa lahko minister, ki meni, da obvezujoči napotki predsednika vlade ne izhajajo iz vladnih usmeritev, zahteva, da vlada obravnava sporna vprašanja. Predsednik vlade lahko določi ministra, ki ga nadomešča v njegovi odsotnosti ali zadržanosti. Predsednika vlade ni mogoče nadomeščati pri opravljanju nalog, ki zadevajo zaupnico vladi ter imenovanje in razrešitve ministrov.
Vir: http://www.vlada.si/si/o_vladi/kdo_je_kdo/predsednik_vlade/
6 EVROPSKA UNIJA Evropska unija predstavlja edinstveno povezavo držav članic, ki so združile svojo suverenost. S tem so pridobile moč in svetovni vpliv, ki ju samostojno ne bi mogla imeti nobena izmed njih. Združevanje suverenosti v praksi pomeni, da države članice del svojih pooblastil pri odločanju prenesejo (delegirajo) skupnim evropskim ustanovam (institucijam),
13
ki so jih ustanovile. Zato o posebnih zadevah skupnega interesa lahko demokratično odločajo na evropski ravni (Bohinc et al., 2006). Institucije EU so določene s Pogodbo o ustanovitvi: Evropska komisija kot izvršilni in praktično najpomembnejši organ, Evropski parlament, Svet Evropske unije, Evropski svet, Evropsko sodišče in Evropsko računsko sodišče. Ko je Slovenija leta 2004 postala polnopravna članica EU, je prevzela njen pravni red, ki se neposredno uporablja in neposredno izvršuje na njenem ozemlju ter v vseh drugih državah članicah kot nadnacionalno pravo. S tem je suverenost države omejena. Pravosodni sistemi v državah članicah morajo uporabljati pravo EU neposredno (Bohinc et al., 2006). Vaja 5
7 DELOVNO RAZMERJE Delovno razmerje je razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Delovno razmerje se sklene s pogodbo o zaposlitvi. Najpomembnejši vir delovnega prava je Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: ZDR). Uveljavljenih je vrsta izvršilnih predpisov, kolektivnih pogodb posamezne dejavnosti (npr. za dejavnost vzgoje in izobraževanja) in splošnih aktov delodajalca. V delovno pravno področje posegajo tudi Zakon o inšpekciji dela, Zakon o stavki, Zakon o delovnih in socialnih sodiščih, Zakon o pravdnem postopku, Obligacijski zakonik in drugi predpisi.
7. 1 Sklenitev delovnega razmerja
Oseba lahko sklene delovno razmerje, če izpolnjuje:
� splošne pogoje – starost 15 let in splošno zdravstveno sposobnost � posebne pogoje – ki so določeni v zakonu, kolektivni pogodbi ali v internem
splošnem aktu podjetja, ki so odvisni od delovnega procesa delovnih razmer ter vrste poklica.
Značilnosti pogodbe o zaposlitvi so:
Utrjevanje znanja
1. Kako bi opredelili pojem pravnega pravila? 2. Vrste pravnih virov. 3. Razvrstite pravne akte po kriteriju kroga naslovljencev. 4. Primerjajte zakone z drugimi pravnimi akti. 5. Predstavite organe države Republike Slovenije. 6. Delitev oblasti.
14
� odplačnost � trajnost oziroma trajanje: pogodba ne preneha z enkratno izpolnitvijo, ampak traja v
času in se uresničuje s trajnim izpolnjevanjem obveznosti pogodbenih strank � osebno opravljanje dela: delavec dela ne more prenesti na drugega � odvisnost, podrejenost delavca v razmerju do delodajalca � prostovoljnost: sklenitev pogodbe je prepuščena svobodni izbiri obeh pogodbenih
strank.
Obveznosti pogodbenih strank delavec delodajalec
� opravljanje dela � obveznost zagotavljanja dela � obveznost obveščanja � obveznost plačila � prepoved škodljivega ravnanja � obveznost zagotavljanja varnih
delovnih razmer � obveznost varovanja poslovne
skrivnosti � obveznost varovanja delavčeve
osebnosti � prepoved konkurence
7.1.1 POGODBA O ZAPOSLITVI
V Zakonu o delovnem razmerju poiščite določilo o vsebini pogodbe o zaposlitvi in preglejte, katere obvezne sestavine mora imeti. Vir: http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200242&stevilka=2006. Pogodba o zaposlitvi preneha veljati:
– s potekom časa, za katerega je bila sklenjena – s smrtjo delavca ali delodajalca – fizične osebe – s sporazumno razveljavitvijo – z redno ali izredno odpovedjo – s sodbo sodišča – po samem zakonu – v drugih primerih, ki jih določa zakon.
7.2 Interni akti delodajalca
Splošne akte na ravni podjetja oz. delodajalca sprejema zakoniti zastopnik – direktor družbe, po predhodnem mnenju sindikata. Ti akti so predvsem: akt o sistemizaciji delovnih mest, akt o plačah in drugi predpisi, ki običajno nosijo ime pravilnik, predpis, akt, ipd. (Mežnar, 2006). Akt o sistemizaciji delovnih mest ureja notranjo organizacijsko strukturo delodajalca. Praviloma predstavlja podlago za določitev pravilnika o plačah, ki določa plačilne razrede, koeficiente za preračun plač ipd.
15
7.3 Varstvo pravic delavcev
O pravicah iz delovnega razmerja na strani delodajalca odloča njegov zakoniti zastopnik, direktor ali od njega pooblaščeni delavec. Direktor izdaja vse splošne in posamične akte s področja urejanj delovnih razmerij, včasih po predhodno prejetem neobvezujočem mnenju sindikata. Če delavec meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od njegovih pravic, ima pravico pisno zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi oziroma da svoje obveznosti izpolni. Če tega ne stori v 8 dneh, lahko delavec v nadaljnjih 30 dneh zahteva varstvo pred delovnim sodiščem. Rok 30 dni se v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma odločitve o disciplinski odgovornosti šteje od vročitve odločitve. V zadnjem času se skušajo spori med delavcem in delodajalcem reševati izven sodnih postopkov pred t.i. arbitražo. Vaja 6
8 OBLIGACIJSKO PRAVO Obligacijsko pravo ureja razmerja, pri katerih ena stranka (upnik) zahteva od druge stranke (dolžnika) izpolnitev obveznosti, dolžnik pa je dolžan to obveznost izpolniti. Razlogi za vzpostavitev teh obveznostnih razmerij so različni. Če stranki želita, da nastane, ga poimenujemo poslovno oziroma pogodbeno razmerje. Nastane na podlagi pravnega posla, največkrat pogodbe (npr. nakup stanovanja). Če pa nastane brez njune volje, so to običajno odškodninska razmerja (Bohinc et al., 2006).
CIVILNO PRAVO
Utrjevanje znanja
1. Obstajata dve temeljni značilnosti delovnih razmerij. Kateri? 2. Primerjajte obvezne sestavine pogodbe o zaposlitvi z obveznimi sestavinami obligacijskega prava. V čem je bistvena razlika? Zakaj? 3. Predstavite situacije, v katerih delodajalec lahko delavcu odpove delovno razmerje z redno odpovedjo. 4. Pojasnite bistvo kolektivnih pogodb. 5. Ocenjujete, da je sistem varovanja pravic delavcev iz delovnega razmerja.
stvarno obligacijsko
dedno osebno
16
Značilnost civilnopravnih razmerij
enakopravnost strank
svobodna volja sodno varstvo dispozitivnost pravnih pravil
8.1 Načela obligacijskega prava
Vir: Avtorica: Saša Zupan, Pravni predpisi v turizmu in gostinstvu [Elektronski vir] : gradivo za letnik / Saša Zupan.- El. knjiga. - Ljubljana : Zavod IRC, 2009. - (Višješolski strokovni program Gostinstvo in turizem / Zavod IRC).
9 STVARNO PRAVO Stvarno pravo ureja odnose med pravnimi subjekti glede stvari. Stvar je del narave, ki jo človek obvlada in je v njegovi oblasti. Stvar mora biti v pravnem prometu v materialni ali nematerialni obliki in da pravni subjekt lahko na njej pridobi lastninsko ali kakšno drugo pravico. Stvarne pravice ureja Stvarnopravni zakonik (SPZ).
Vir: http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200287&stevilka=4360.
Pomen besed stvarnega prava
Stvar je samostojen telesni predmet (ker zapolnjuje prostor), ki ga človek lahko obvladuje, kakor tudi netelesne energije in valovanja. Nepremičnina je prostorsko omejen del zemljiške površine skupaj z vsemi sestavinami (zemljiške parcele), vse druge stvari so premičnine.
Sestavina je vse, kar je del druge stvari in je samostojna stvar, dokler ne postane njen sestavni del. Pritiklina je premičnina, ki je namenjena rabi ali olepšanju glavne stvari in deli njeno usodo.
17
Plodovi so neposreden proizvod stvari, ki z ločitvijo od matične stvari postanejo samostojna stvar. Javno dobro je stvar, ki jo v skladu z njenim namenom lahko uporablja vsakdo (splošna raba).
9.1 Posest
Posest je dejanska oblast nad stvarjo, ki jo ima določena oseba. Lastninska pravica upravičuje lastnika, da ima svojo stvar tudi v posesti. Prav tako najemnik stvar vzame v posest in izvršuje dejansko oblast nad stvarjo, s tem da stvar uporablja. Od posesti razlikujemo imetništvo ali detencijo. Imetnik je tisti, ki izvršuje dejansko oblast nad stvarjo, vendar to oblast izvršuje za drugega po njegovih navodilih. Poznamo posredno in neposredno posest. Neposredno posest ima oseba, ki sama izvršuje dejansko oblast nad stvarjo. Posredno posest pa ima lastnik stvari, ki stvari nima sam v dejanski oblasti in jo je na podlagi najemne pogodbe izročil drugi stranki (najemniku). Tako ima najemnik, ki izvršuje dejansko oblast na stvari neposredno posest, lastnik stvari pa le posredno posest. Vsak posestnik ima pravico do varstva pred motenjem ali odvzemom posesti. To je protipravno dejanje oziroma ravnanje, ki posega v izvrševanje posestnikove oblasti nad stvarjo. Varstvo posesti se zagotavlja prek posebnega sodnega postopka:
� ki je hiter � izhaja iz zadnjega posestnega stanja (kar pomeni, da varuje tudi nedobrovernega
posestnika) � tožbo je potrebno vložiti v roku 30 dni od dneva, ko se je zvedelo za motenje in
storilca, oziroma najkasneje v enem letu, ko je motenje nastalo.
9.2 Lastninska pravica
Lastninska pravica ali lastnina je najpomembnejša stvarna pravica. Lastnina je absolutna pravica, ki učinkuje zoper vsakogar. Vsak posameznik, ki je lastnik stvari ima:
� pravico do posesti stvari � pravico do izkoriščanja stvari (pravico rabe in pridobivanje plodov) � pravico razpolaganja s stvarjo, ki lastnika upravičuje, da sklepa pravne posle.
Lastniki stvari morajo pri ravnanju s stvarmi oziroma izvrševati svojo lastninsko pravico pošteno in tako, da ne posegajo v pravice drugih. Zaradi sožitja v prostoru in tudi zaradi javnega interesa je lastninska pravica posameznika omejena z zakonskimi določbami (smotrna izraba prostora, interes drugega lastnika). Zakon tudi določa, da se pod posebnimi pogoji lastninska pravica lastniku odvzame za kar pa lastnik dobi ustrezno nadomestilo. Takšen postopek odvzema imenujemo razlastitev oziroma ekspropriacija. Etažna lastnina je svojevrstna oblika lastninske pravice, kjer je predmet etažne lastnine posamezni del stavbe – stanovanje ali poslovni prostor. Vsi lastniki stanovanja in poslovnih prostorov so z etažno lastnino tudi solastniki skupnih delov stavbe.
9.1.1 SOLASTNINA, SKUPNA IN ETAŽNA LASTNINA
Na stvari lahko obstaja lastninska pravica več oseb. V teh primerih govorimo o solastnini ali skupni lastnini. Za solastnino je značilno, da ima lastninsko pravico na stvari več oseb, vsak po svojem deležu, ki je določen. Če delež ni določen velja , da so deleži solastnikov enaki. S
18
svojim deležem solastnik lahko prosto razpolaga ( lahko svoj delež odsvoji). V odnosu do stvari pa solastniki svoja upravičenja izvršujejo skupno. Skupna lastnina je lastnina več oseb kjer pa deleži niso določeni. Skupni lastniki ne morejo razpolagati s svojim deležem na skupni lastnini, dokler se ne opravi delitev stvari ali dokler se skupna lastnina ne spremeni v solastnino. Skupni lastniki stvar skupaj uporabljajo in sporazumno odločajo o vseh poslih, ki zadevajo njeno upravljanje. Etažna lastnina je lastnina posameznega dela zgradbe in solastnina njenih skupnih delov. Etažna lastnina nastane s sporazumom solastnikov ali z enostranskim pravnim poslom (sklep sodišča). Za obstoj etažne lastnine v zgradbi morajo biti izpolnjeni fizični pogoji – funkcionalna samostojnost dela zgradbe (stanovanje, poslovni prostor) in pristop do posameznih skupnih delov (na primer stopnišče, dvigalo in drugo).
9.1.2 PRIDOBITEV LASTNINSKE PRAVICE
Lastninska pravica se pridobi na naslednje načine, in sicer na podlagi:
� pravnega posla (npr. s prodajno ali z darilno pogodbo, na javni dražbi) � dedovanja (v trenutku zapustnikove smrti) � zakona – izdelava nove stvari, pomešanje, spojitev, ločitev plodov, prirast (npr. z
vzidavo oken in vrat v hišo), pridobitev od nelastnika (npr. najem avtomobila na podlagi pogodbe), prilastitev ali okupacija (na premičnini, ki jo je lastnik odvrgel).
� Posebna oblika pridobitve stvari po zakonu je priposestvovanje, ko zakonita in dobroverna, ali samo dobroverna posest po določeni dobi postane lastninska pravica. Priposestvovanje pa ni mogoče na javnem dobrem.
� odločbe državnega organa (npr. sodišče dovoli nujno pot za nepremičnino, ki nima dostopa z javno cesto).
Za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah s pravnim poslom se zahteva vpis v zemljiško knjigo. Opravi se na podlagi listine, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo (intabulacijsko klavzulo).
9.1.3 PRENEHANJE LASTNINSKE PRAVICE
Prenehanje lastninske pravice določa zakon. Najpogostejši način prenehanja je, da lastninsko pravico pridobi druga oseba. Lastnik se lahko lastninski pravici sam odpove. V tem primeru govorimo o opustitvi lastninske pravice ali derelikciji. Lastninska pravica preneha tudi, če se stvar uniči.
9.2 Zastavna pravica
Zastavna pravica je stvarna pravica na tuji stvari ali pravici, ki je namenjena zavarovanju terjatev. Ustanovi se v korist zastavnega upnika, ki je hkrati tudi upnik terjatve. Namen zastavne pravice je, da je zastavni upnik izplačan iz vrednosti zastavljene stvari, če njegova terjatev ob zapadlosti ni plačana. Zastavna pravica nastane: s pravnim poslom z odločbo državnega ali sodnega organa, z zakonom. Zastavni dolžnik lahko zastavi vsako stvar, ki ima premoženjsko vrednost. (pravica iz obligacijske terjatve, druga pravica ali vrednostni papir). Poznamo ročno zastavo, to je zastava na premičnini, ko zastavni dolžnik izroči upniku premično stvar za zavarovanje terjatve. Zastavni upnik mora hraniti zastavljeno stvar kot dober gospodar. Zastavna pravica se izvrši, če zavarovana terjatev ob zapadlosti ni plačana.
19
9.2.1 HIPOTEKA
Hipoteka je zastavna pravica na nepremičnini. Hipoteka nastane z vpisom pravice v zemljiško knjigo. Podlaga za vpis hipoteke v zemljiško knjigo je pisna pogodba sklenjena med hipotekarnim upnikom in dolžnikom. Z nakupom nepremičnine kupec kupi tudi hipoteko. Namen hipoteke je, da se hipotekarni upnik lahko poplača iz vrednosti nepremičnine pred vsemi drugimi upniki hipotekarnega dolžnika. Če dolžnik plača zavarovano terjatev, lahko zahteva izbris hipoteke iz zemljiške knjige, kajti hipoteka preneha še-le z izbrisom iz zemljiške knjige in ne s plačilom terjatve.
9.3 Služnost
Služnost ali služnostna pravica je stvarna pravica na tuji stvari, pri čemer je lastnik stvari dolžan trpeti ravnanje služnostnega upravičenca. Služnosti delimo na stvarne in osebne. Stvarne nadalje delimo na hišne in zemljiške služnosti. Vrste osebnih služnosti: Užitek pomeni, da ima upravičenec pravico rabiti in uživati tujo stvar.
Raba daje pravico uporabljati tujo stvar v skladu z njenim gospodarskim namenom.
Služnost stanovanja daje pravico uporabljati tuje stanovanje ali njegov del za potrebe imetnika služnosti in njegove družine. V vseh primerih se ohranja substanca stvari.
9.4 Kataster in zemljiška knjiga
Kataster in zemljiška knjiga sta med seboj tesno povezana. Kataster je skupek podatkov o določenih stvareh v nekem trenutnem stanju in je tudi podlaga za izdelavo zemljiške knjige. Vodi ga geodetska uprava. Zemljiško knjigo pa vodijo okrajna sodišča. V Sloveniji imamo elektronsko zemljiško knjigo.
Razlika med katastrom in zemljiško knjigo je v tem, da je kataster ustanova, ki zbira in obdeluje podatke o dejanskih razmerah zemljišč (velikost, lega, kakovost). Hkrati je to tehnično operativni organ, ki opravlja vse meritve na terenu. Zemljiška knjiga, kot zbirka podatkov o zemljiščih in stavbah na njih, pa evidentira predvsem pravna razmerja in določene pravice.
Najpomembnejši pravni viri so: Zakon o zemljiški knjigi, Zakon o zemljiškem katastru idr. Vir: http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200358&stevilka=2857 Vir: http://www.gu.gov.si/si/zakonodaja_in_dokumenti/materialni_predpisi. Zemljiška knjiga je javna knjiga, ki jo vodi sodišče in je sestavljena iz glavne knjige in zbirke listin. Glavna knjiga, se vodi za vsako zemljiškoknjižno občino. Glavna knjiga je sestavljena iz zemljiškoknjižnih vložkov. En zemljiškoknjižni vložek obsega vse parcele in na njih zgrajene zgradbe, ki v eni zemljiškoknjižni občini pripadajo istemu lastniku ali istim lastnikom. Vsak vložek obsega eno zemljiškoknjižno telo. Vsak zemljiškoknjižni vložek se deli na: A, B in C list.
20
List A ali popisni list je sestavljen iz zemljiškoknjižnega telesa, kjer se vpišejo parcele, njihove izmere in kulture. Nadalje iz popisnega lista razberemo, kdaj so se posamezne parcele prenesle v vložek in kdaj so se iz njega izvzele. List B ali lastninski list se vpisuje vsakokratnih lastnik oziroma vsakokratni lastniki zemljiškoknjižnega vložka. Ob vpisu sprememb se vpiše tudi podlaga za vpis (sodba, pogodba) in označba, kje v zbirki listin je mogoče dobiti podlago. V ta list se vpišejo tudi drugi pomembni podatki (npr., da je oseba mladoletna, kar je pomembno pri sklepanju poslov). List C ali bremenski list se vpisujejo stvarne in druge pravice, ki omejujejo lastninsko pravico na nepremičninah iz zemljiškoknjižnega telesa, kot so: hipoteke, služnosti in nekatere obligacijske pravice. V zbirki listin se hranijo vse listine, ki so podlaga za vse zemljiškoknjižne vpise in izbrise. Listine so zložene po številkah, na katere se sklicuje tudi vsak vpis. Pravni položaj zemljiške knjige določajo štiri temeljna načela.
� Načelo vpisa pomeni, da stvarne pravice na nepremičninah nastajajo, se spreminjajo in prenehajo z vpisom v zemljiško knjigo. Izjema je le pri priposestvovanjih.
� Načelo javnosti pomeni, da vsakdo lahko zahteva izpisek iz zemljiške knjige. To načelo pomeni skrbnost dobrega gospodarja, ker se mora vsak sam zanimate za zemljiškoknjižno stanje stvari.
� Načelo zaupanja pomeni, da so podatki vpisani v zemljiško knjigo, točni. � Načelo legalitete pomeni, da vse zemljiškoknjižne postopke vodi sodišče po
določbah zakona.
Vaja 7
10 DEDNO PRAVO Dedovanje je prehod premoženja umrlega na druge osebe oziroma dediče. Zapuščina ali dediščina je vse zapustnikovo premoženje, ki je predmet dedovanja. Deduje se lahko na podlagi zakona ali na podlagi oporoke.
Utrjevanje znanja
1. Kaj je stvarno pravo? 2. Kakšna je civilnopravna definicija stvari? 3. Kaj je posest? 4. Kaj je etažna lastnina? 5. Kakšne so lastninske pravice več oseb?
21
10.1 Dedovanje na podlagi zakona
Zakonito dedovanje temelji na sorodstvu in zakonski zvezi. V krog zakonitih dedičev po zapustniku spadajo: njegovi potomci, njegovi posvojenci in njihovi potomci, njegov zakonec, njegovi starši, posvojitelj in njegovi dedi in babice ter njihovi potomci. Kot zakonca dedujeta drug po drugem tudi moški in ženska, ki živita v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti. Zakoniti dediči dedujejo po dednih redih, in sicer tako, da dediči bližnjega dednega reda izključujejo osebe bolj oddaljenega dednega reda. Imamo tri dedne rede. Po prvem dednem redu dedujejo pokojnikovo (zapustnikovo) zapuščino pred vsemi njegovi otroci in njegov zakonec po enakih delih.
O vstopni pravici govorimo, ko del zapuščine, ki bi šel prej umrlemu, če bi preživel zapustnika, dedujejo njegovi otroci, zapustnikovi vnuki, po enakih delih, če pa umre katerih od vnukov pred zapustnikom, dedujejo njegov delež zapustnikovi pravnuki in tako naprej po vrsti, dokler je kaj zapustnikovih potomcev. Po drugem dednem redu se lahko deduje, če zapustnik ni zapustil potomcev. Zapustnikovo zapuščino dedujejo njegovi starši in njegov zakonec, vsak do polovice.
O prirastu govorimo, ko dedujejo zapustnikovi starši vse premoženje, ker pokojnik ni zapustil ne potomcev in ne zakonca.
zakonec otrok B otrok A
1/3 1/3 1/3
otrok AA otrok AB
1/6 1/6
vnuki
22
O povečanje dednega deleža govorimo, ko sodišče v drugem dednem redu, na zahtevo zakonca ali staršev spremeni dedni delež, tako da ga poveča za tisti del zapuščine, ki bi ga sicer dedovali drugi. Zapustnikovi bratje in sestre dedujejo po vstopni pravici, če eden od staršev umrje pred zapustnikom. Če je eden od staršev umrl pred zapustnikom in ni zapustil potomcev, deduje njegov delež zapuščine drugi od staršev. Če sta oba zapustnikova starša umrla pred zapustnikom in nista zapustila potomcev deduje vso zapuščino zakonec. Po tretjem dednem redu dedujejo dedi in babice, kadar zapustnik ni zapustil ne potomcev ne staršev in tudi ti niso zapustili nobenega potomca in ne zakonca. Eno polovico zapuščine dedujeta ded in babica po očetovi strani, drugo polovico pa po materini strani.
10.1.1 NUJNI DEDIČI
Nujni dediči dedujejo na podlagi zakona. Nujni delež po prvem dednem redu znaša polovico, po drugem pa tretjino tistega deleža, ki bi mu pripadalo po zakonu. Z ostankom zapuščine pa oporočitelj prosto razpolaga. Oporočitelj nujnega dediča lahko razdedini v korist potomcev, kar mora v oporoki izrecno navesti. Razlogi za razdedinjenje, če se je dedič zoper zapustnika vedel nasilno, nedostojno, se vdal brezdelju in nepoštenemu življenju, storil hujše kaznivo dejanje zoper njega, njegovega zakonca ali njegovih potomcev.
10.2 Oporoka
Oporoka je pravni posel, ki velja, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
� sposobnost oporočitelja � volja oporočitelja � vsebina oporoke � oblika oporoke.
Oporoko lahko napravi vsak, ki je star 15 let in je sposoben za razsojanje. Oporočitelj se prostovoljno odloči o tem komu bo zapustil svoje premoženje. V oporoki lahko določi enega ali več dedičev, ki podedujejo njegovo premoženje. Z volilom oporočitelj zapusti eno ali več stvari ali kakšno pravico določeni osebi ali naloži, da iz zapuščine izroči določeno stvar ali denar ali kaj stori v njeno korist. Oseba, kateri je volilo namenjeno je volilojemnik. Oblika oporoke: lastnoročna, pisna oporoka pred pričami, sodna oporoka, oporoka, sestavljena v tujini, mednarodna oporoka, oporoka v izrednih razmerah.
10.3 Postopek dedovanja
Pokojnikova zapuščina preide na dediče v trenutku njegove smrti. Postopek vodi redno sodišče, ki ugotovi:
� kdo so zapustnikovi dediči � katero premoženje sestavlja njegovo zapuščino � katere pravice iz zapuščine gredo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam.
23
Sodišče mora ugotoviti ali je pokojnik zapustil oporoko. Če dediči niso znani, sodišče z oklicem povabi vse tiste, ki mislijo, da imajo pravico do dedovanja. Če se po preteku enega leta nihče ne javi, se zapuščina razglasi za lastnino Republike Slovenije. Dediči se morajo pisno izjaviti ali sprejmejo zapuščino ali se ji odpovedujejo.
Vaja 8
11 OBLIGACIJSKO RAZMERJE
Pravni subjekti so običajno dve stranki, včasih tudi več (porok), ki jih imenujemo upnik in dolžnik. Upnik ima pravico terjati, dolžnik pa obvezo izpolnitve. Pravni naslov pa je tisti akt, ki daje strankam garant izpolnitve.
OBVEZNOSTNO
RAZMERJE
PRAVNI SUBJEKTI - STRANKE
PRAVICE IN
OBVEZNOSTI
PRAVNI NASLOV
Utrjevanje znanja
1. Kdaj nastopi dedovanje ? 2. Kdaj se lahko deduje po drugem dednem redu? 3. Kdo so nujni dediči in kolikšni so njihovi deleži? 4. Kaj pomeni razdedinjenje? 5. Kaj mora sodišče ugotoviti v zapuščinskem postopku?
24
12 POGODBA
15. člen »Pogodba je sklenjena, ko se stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah.«1 Pogoji za nastanek veljavne pogodbe:
12.1.1 STRANKE
Stranka mora biti za sklepanje pogodbe pravno in poslovno sposobna. Pravno sposobnost dobijo fizične osebe z rojstvom. Pravne osebe pa z ustanovitvenim aktom in vpisom v ustrezni register. Poslovna sposobnost pa je tista, ki strankam omogoča, da samostojno vstopajo v pravni promet. To pomeni, da samostojno izjavijo voljo za sklenitev pravnega posla. Z dopolnjenim 15. letom pridobi mladoletnik omejeno poslovno sposobnost. To pomeni, da lahko sklepa le tiste pravne posle, ki so primerni njegovi starosti in s tem k razumevanju pravnega dejanja. Popolno poslovno sposobnost dobi fizična oseba z dopolnjenim 18. letom. Izjemoma tudi prej. Tudi polno letne osebe nimajo poslovne sposobnosti, če jim je ta odvzeta zaradi duševne bolezni ali motnje. Pravne osebe pa nimajo poslovne sposobnosti zato te vstopajo v pravni promet preko svojih zastopnikov (direktor, družbenik). Zastopnik lahko v pravnem prometu zastopa tudi poslovno sposobno osebo, če ta ne želi sodelovati pri sklepanju pravnega posla. V tem primeru zastopnik namesto zastopanca izoblikuje voljo, ki je potrebna za sklenitev pogodbe. Zastopnik lahko opravlja svoj posel na podlagi pravnega posla (pooblastilo), zakona ali odločbe pristojnega organa.
1 Obligacijski zakonik (uradno prečiščeno besedilo) (OZ-UPB1) (Ur.l. RS, št. 97/2007)
Pogoji za veljaven nastanek pogodbe
Pravna in poslovna sposobnost strank
Izjava volje
mora biti svobodna in resna
oz. soglasje volj
Obličnost (če je
potrebna)
Vsebina (predmet)
pogodbe
25
12.1.2 PRAVA VOLJA
Pogodba nastane z izjavo prave volje strank. V primeri, da ne gre za pravo volje strank, ker želita z navidezno pogodbo prikriti pravi posel (simulirana pogodba) govorimo o napaki volje. Stranka, ki zaradi grožnje izjavi nekaj kar resnično ni želela oziroma ni hotela, lahko izpodbija pogodbo. Strah, ki je posledica grožnje mora biti utemeljen in se lahko nanaša na osebo, premoženje ali bližnjo osebo pogodbene stranke. Zmota je neprava predstava o okoliščinah, ki so pomembna za sklenitev pogodbe. Ta mora biti bistvena in opravičljiva. O bistveni zmoti govorimo, če stranka pogodbe ne bi sklenila, če bi vedela za svojo zmoto. O opravičljivi zmoti pa govorimo, če je stranka pri sklepanju pogodbe ravnala s potrebno skrbnostjo. Pogodbo zaradi zmote lahko izpodbija samo tista stranka, ki je v zmoti, ob pogoju, da gre za bistveno in opravičljivo zmoto. Prevara, ko je stranka v zmoti zaradi ravnanja nasprotne stranke ali tretje osebe. Tudi prevara je razlog za izpodbojnost pogodbe.
12.1.3 PREDMET
Pogodba je veljavna, če je predmet izpolnitve: mogoč, dopusten, določen ali določljiv. Nemožnost sklenitve pogodbe imenujemo začetna ali inicialna nemožnost izpolnitve. Naknadno nemožnost izpolnitve pa običajno nastopi po sklenitvi pogodbe in ima največkrat za posledico prenehanje pogodbe. O dopustnosti predmeta govorimo takrat, kadar ta ni v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralo. V primeru, da gre za pogodbo, ki vsebuje začetno nemožnost izpolnitve, nedopustnost ali nedoločljivost predmeta ima za posledico ničnost pogodbe, ker gre za kršitev javnega interesa. Pogodba mora vsebovati dovolj podatkov, da so razvidne pravice in obveznosti za katere so se stranke v pogodbi dogovorile. S tem razumemo, da mora biti predmet pogodbe vsaj določljiv.
12.1.4 OBLIKA
Obveznosti nastajajo z ustnim dogovorom – konsenzom pogodbenih strank. Zato v sodobnem pravu pri sklepanju pogodb velja načelo konsenzualnosti. Zakon izjemoma določa, da mora biti sklenjena v določeni obliki. Razlogi za predpisano obliko so: v varstvu javnega interesa, varstvu ekonomsko šibkejše stranke v pogodbi in v dokazni moči. V pravnem prometu se največkrat uporablja pisna oblika pogodb. Če pogodba nima predpisane oblike je nična.
12.2 Sklepanje pogodb
Volja pogodbenih strank mora biti izjavljena. Ta mora biti svobodna in resna. Volja za sklenitev pravnega posla se lahko izjavi izrecno ali molče. Oseba molče izjavi svojo voljo, ko je iz njenega ravnanja, mogoče razbrati kakšna je njena volja. Pogodbe se lahko sklepajo
26
med navzočimi ali med odsotnimi osebami. Za sklepanje med odsotnimi osebami veljajo posebna pravila in sicer: oblikovanje ponudbe oziroma oferte. To lahko oblikuje katerakoli od bodočih pogodbenih strank, trdnost ponudbe – koliko časa je ponudnik vezan na ponudbo, zakon izrecno ne določa. Ponudnik se izogne dvomom, če določi rok veljavnosti ponudbe, sprejem ponudbe, do sklenitve pogodbe pride, ko naslovnik z izjavo ali molče sprejme ponudbo. Izjava o sprejemu se mora vsebinsko v celoti pokrivati s ponudbo. Vsaka sprememba pogojev iz ponudbe s strani prejemnika pomeni novo ponudbo - nasprotno ponudbo.
12.2.1 NEVELJAVNOST POGODBE
Neveljavna je nična ali izpodbojna pogodba. Zakon določa, da pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim sredstvom, morali ali zakonskim določbam je nična. Primer: Dogovor naročnika in tatu, da bo tat ukradeno vrednostno stvar iz stanovanja izročil naročniku, ta pa uveljavljal škodo pri zavarovalnici, ki si jo bosta nato razdelila je ničen. Primer: Prodajna pogodba za ponarejeno vozniško dovoljenje. Če je pogodba nična ima enake posledice kot, da ni bila sklenjena, zato morata pogodbeni stranki vrniti druga drugi tisto, kar sta iz te pogodbe prejela. Primer: Posojilojemalec mora vrniti celoten znesek kredita, posojilodajalec pa vse obroke kredita. Če vrnitev ni mogoča: je treba dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je bila sodna odločba izdana. Izpodbojne pogodbe sicer nasprotujejo ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, ki ima za posledico ničnost pogodbe, vendar je pri sklepanju teh pogodb prišlo do napake volje pogodbenih strank (pogodba sklenjena pod prisilo ali zmoto). Take pogodbe lahko stranka, ki ima interes zahteva njihovo razveljavitev. Če je pogodba razveljavljena, morata pogodbenika drug drugemu vrniti vse kar sta prejela. Če to ni mogoče morata dati denarno nadomestilo. Pogodbenik, ki je odgovoren za izpodbojnost, mora sopogodbeniku povrniti nastalo škodo. Pravica do razveljavitve izpodbojne pogodbe zastara po enem letu od dneva, ko je za izpodbojnost izvedel, absolutno pa zastara v treh letih.
12.2.2 PRENEHANJE
Cilj pogodbenega razmerja je praviloma v izpolnitvi in s tem prenehanju. Najbolj pogosta načina prenehanja obveznosti sta izpolnitev in kršitev.
12.2.3 ZASTARANJE
Če z zakonom ni predpisano drugače, velja splošni zastaralni rok 5 let. 10-letni zastaralni rok velja za terjatve, ugotovljene s pravnomočno sodbo, 1 leto pa za gospodinjske terjatve, terjatve radijske in televizijske postaje, za uporabo telefonov, za naročnino za publikacije (Šinkovec, J. in Tratar, B. 2001).
27
13 PRODAJNA POGODBA Prodajna pogodba je najpomembnejša in najpogostejša pogodba v pravnem prometu. Z njo se prodajalec zavezuje, da bo stvar, ki jo prodaja, izročil kupcu tako, da bo ta pridobil lastninsko pravico (s samo pogodbo se lastnina še ne prenaša, potrebna je izročitev), kupec pa se zavezuje, da bo prodajalcu plačal kupnino. Predmet prodajne pogodbe je lahko tudi pravica. Za prodajno pogodbo se uporabljajo vsa splošna določila pogodbenega prava. Zanjo praviloma ni predpisana pisna oblika, izrecno pa je zahtevana pisna oblika v primeru prodaje nepremičnine (če pisne oblike ni, pogodba nima pravnega učinka), pri prodaji na obroke, ipd. Prodajna pogodba ima dve bistveni sestavini, brez katerih je ni. To sta:
� predmet pogodbe; � cena – kupnina (izražena v denarju).
Vse ostale sestavine niso bistvene, razen če se stranki za to izrecno dogovorita.
13.2 Izročitev, plačilo in odgovornost za napake
Prodajalec je dolžan izročiti stvar kupcu v času in kraju, ki sta določena v pogodbi. Enako velja za plačilo kupnine s strani kupca. Če kupec stvari noče prevzeti, zapade v upniško zamudo. Prodajalec odgovarja za stvarne napake, ki jih je stvar imela takrat, ko je nevarnost prešla na kupca. Za stvarne napake gre običajno, če stvar nima lastnosti, ki so potrebne za normalno rabo, ali odlik, ki so bile izrecno ali molče dogovorjene oz. predpisane. Majhne napake, ki nimajo vpliva na kvaliteto izpolnitve, se ne štejejo kot stvarne napake. Dolžnost kupca je, da po prejemu stvar pregleda. Če ugotovi, da ima stvar očitne napake, obvesti prodajalca v 8 dneh oz. nemudoma pri gospodarskih pogodbah, sicer izgubi pravico. Če je bil pregled opravljen ob navzočnosti obeh strank, mora kupec očitne napake prodajalcu takoj predočiti. Tudi o skritih napakah, tistih, ki jih pri prevzemu ni bilo mogoče opaziti, mora kupec prodajalca obvestiti v 8 dneh, ko je napako opazil, oz. nemudoma pri gospodarskih pogodbah. Za napake, ki se pokažejo po poteku 6 mesecev, prodajalec običajno ne odgovarja več, razen če je bilo v pogodbi določeno drugače. Če je kupec prodajalca pravočasno in pravilno obvestil o napaki, lahko od njega zahteva odpravo napak ali drugo stvar brez napake (izpolnitev pogodbe) ali znižanje kupnine. Lahko pa izjavi, da razdira pogodbo. V vseh primerih ima pravico do povrnitve škode. Z garancijo za brezhibno delovanje stvari tako prodajalec kot proizvajalec tehničnega blaga zagotavljata, da bo to določeno dobo brezhibno delovalo. Izdaja se le za tehnično blago (stroji, motorji, aparati ...), ki ga spremlja garancijski list. O pravnih napakah govorimo, če ima kdo tretji na stvari, ki je predmet prodajne pogodbe, kakšno pravico, ki izključuje, zmanjšuje ali omejuje kupčevo pravico (npr. služnostna pravica na prodanem zemljišču). Prodajalec odgovarja za pravne napake stvari, če kupec o njih ni bil obveščen in tudi ni privolil vanje. Če se pokaže, da tretji uveljavlja kakšno pravico na stvari, mora kupec o tem obvestiti prodajalca, razen če mu to že ni znano, in zahtevati od njega, da stvar v primernem roku oprosti take pravice ali zahteve (Šinkovec, J. in Tratar, B. 2001).
14 ODŠKODNINSKA OBVEZNOST Že samo ime pove, da je pri teh razmerjih pravni temelj škoda, povzročena stranki z ravnanjem ali opustitvijo druge stranke, ob predpostavki, da so izpolnjeni še dodatni trije pogoji za obveznost povrnitve škode.
28
Pogoji za nastanek obveznosti povrnitve škode:
� nastanek nedopustnega škodljivega ravnanja � nastanek škode � vzročna zveza med škodljivim dejstvom ter škodo � odškodninska odgovornost.
Oseba, ki ji je mogoče pripisati škodljivo ravnanje, mora biti za svoje ravnanje po pravnih normah odškodninsko odgovorna. Odškodninsko lahko odgovarja le povzročitelj, ki je deliktno sposoben. Otroci do sedmega leta sploh niso deliktno sposobni; od 7. do 14. leta je ta odgovornost omejena na sposobnost razsojanja. Prav tako niso deliktno sposobne osebe z motnjami v duševnem zdravju. Po našem pravu krivda praviloma mora biti podana (načelo subjektivne odgovornosti), le izjemoma odgovornost obstaja tudi brez nje (objektivna odgovornost). Pri objektivni odgovornosti se lahko tisti, ki odgovarja ne glede na subjektivno krivdo, obveznosti izogne le, če dokaže obstoj enega od izključujočih razlogov (npr. višja sila). Vaja 9
Utrjevanje znanja
1.Na praktičnem primeru prikažite vsaj dve temeljni načeli obligacijskega prava. 2. Pojasnite, kaj pomenita pravna in poslovna sposobnost strank. 3. Na konkretnih primerih predstavite napake volje pri sklepanju pogodb. 4. Zamislite si, da kupujete avto. Analizirajte faze nastanka pogodbe. 5. Vrednotite bistveni sestavini prodajne pogodbe.
29
15 LITERATURA Bohinc, R. et al.: Temelji prava in pravne ureditve. Ljubljana: GV Založba, 2006. Mežnar, D.: Podjetniško pravo: Moderna organizacija v okviru FOV. Kranj: Založba, 2006. Perenič, A.: Pravo. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1993. Šinkovec, J. in Tratar, B.: Obligacijski zakonik s komentarjem in sodno prakso. Lesce: Založba Oziris, 2001. Pavčnik, M. Teorija prava. 2. pregledana in dopolnjena izdaja. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2001.
16 ZAKONI Stvarnopravni zakonik (SPZ) (Ur.l. RS, št. 87/2002, št. 18/2007 Skl.US: U-I-70/04-18)
Ustava Republike Slovenije (URS), (Ur.l. RS, št. 33I/1991, 42/1997, 66/2000, 24/2003, 69/2004, 69/2004, 69/2004, 68/2006). Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev - ZUPJS (Uradni list RS, št. 62/2010, 40/2011). Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1) (Ur.l. RS, št. 58/2003, št. 37/2008-ZST-1, 45/2008, 28/2009, 79/2010 Odl.US: U-I-85/09-8, 25/2011). Zakon o dedovanju ( Ur.l. SRS, št. 15/1976, 23/1978 in 67/2001). Obligacijski zakonik (uradno prečiščeno besedilo) (OZ-UPB1) (Ur.l. RS, št. 97/2007) Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1), (Ur.l. RS, 65/2009-UPB3, 33/2011, 91/2001 in 100/2011) Zakon o sodnem registru (ZSReg), (Ur.l. RS, št. 54/2007-UPB2, 65/2008, 49/2009). Zakon o plačilnem prometu (ZPlaP), (Ur.l. RS, št. 110/2006-UPB3). Zakon o davčni službi (ZDS-1), (Ur.l. RS, št. 1/2007-UPB2, 40/2009, 33/2011). Zakon o državni upravi (ZDU-1), (Ur.l. RS, 113/2005-UPB4). Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP), (Ur.l. RS, št. 24/2006-UPB2, 105/2006-ZUS-1, 126/2007, 65/2008, 47/2009 Odl.US: U-I-54/06-32 (48/2009 popr.), 8/2010). Zakon o zavodih (ZZ), ( Ur.l. RS, št. 12/1991, Ur.l. RS, št. 45I/1994 Odl.US: U-I-104/92, 8/1996, 18/1998 Odl.US: U-I-34/98, 36/2000-ZPDZC, 127/2006-ZJZP). Zakon o urejanju trga dela (ZUTD), (Ur.l. RS, št. 80/2010). Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ), (Ur.l. RS, št. 72/2006-UPB3). Podzakonski predpisi Pravilnik o zemljiški knjigi (Ur.l. RS, št. 30/2011). Pravilnik o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o zemljiški knjigi (Ur.l. RS, št. 55/2011). Uredba o vodenju in vzdrževanju Poslovnega registra Slovenije (Ur.l. RS, št. 121/2006). Uredba o vpisu družb in drugih pravnih oseb v sodni register (Ur.l. RS, št. 43/2007, 5/2010).
17 PRAVNI VIRI Vir: http://mladipodjetnik.si/podjetniski-koticek/ustanovitev-podjetja. Vir: http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r01/predpis_ZAKO4291.html. Vir: http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r07/predpis_URED4247.html. Vir: http://mladipodjetnik.si/podjetniski-koticek/ustanovitev-podjetja. Vir: http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r01/predpis_ZAKO4291.html. Vir: http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r07/predpis_URED4247.html. Vir: http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r05/predpis_ZAKO2205.html.
30
Vir: http://www.najdi.si/search.jsp?q=Agencija+za+javne+prihodke+in+evidence+Republike+Slovenije&hpage=my&offset=0&selfld=0&acnum=10&foxsbar=page&searchProvider=najdisi. Vir: http://www.durs.gov.si/si/o_davcni_upravi/organizacija_in_naloge_davcne_sluzbe/. Vir: http://www.durs.gov.si/. Vir: http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r05/predpis_ZAKO2015.html. Vir: http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?stevilka=553&urlid=201113. Vir: http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r05/predpis_ZAKO3225.html. Vir: http://www.upravneenote.gov.si/. Vir: http://e-uprava.gov.si/e-uprava/inspektorji/. Vir: http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r03/predpis_ZAKO1603.html. Vir: http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r00/predpis_ZAKO10.html. Vir: http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r00/predpis_ZAKO5840.html. Vir: http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r03/predpis_ZAKO213.html. Vir: http://www.zpiz.si/wps/wcm/connect/zpiz+internet/zpiz/prvastran/zavarovanci/kategorijezavarovancev/poslovodnosebe/poslovodne+osebe+preregistracija+spletna+stran+zpiz+v5+11-11-2011. Vir: http://www.id.gov.si/si/zakonodaja_in_dokumenti/pravni_viri_s_podrocja_varnosti_in_zdravja_pri_delu/uveljavitev_zvzd_1/#c17594. Vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Medicina_dela. Vir: http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r03/predpis_ZAKO1263.html. Vir: http://staro.sodisce.si/sodni_postopki/izbira_postopka/2009021614264489/ Vir: http://www.najdi.si/search.jsp?q=predsednik+dr%C5%BEave+&ineni=UTF-8&action=I%C5%A1%C4%8Di Vir: http://www.vlada.si/si/o_vladi/kdo_je_kdo/predsednik_vlade/ Vir: http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200242&stevilka=2006
Vir: http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200287&stevilka=4360
Vir: http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200358&stevilka=2857 Vir: http://www.gu.gov.si/si/zakonodaja_in_dokumenti/materialni_predpisi. Vir: http://www.najdi.si/search.jsp?q=USTAVA+rs&ineni=UTF-8&action=I%C5%A1%C4%8Di Vir: http://www.mddsz.gov.si/si/delovna_podrocja/sociala/zupjs_izvajanje/. Vir: www.otroci.gov.si/ index.php?Itemid=286&id=13. Vir: www.fds.si/studenti/ucni-nacrti/.../. Vir: www.us-rs.si/o-sodiscu/ pravna-podlaga/ustava/. Vir: http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r02/predpis_ZAKO3242.html Vir: http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r05/predpis_ZAKO2205.html Vir: http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r09/predpis_KOLP19.html
31
18 PRILOGE NAVODILO ZA PISANJE SEMINARSKE NALOGE VAJE (v power-point obliki/izročki so v priponkah)
32
Seminarska naloga je krajše strokovno delo, v katerem kandidat obdela temo, ki si jo je izbral sam ali s pomočjo mentorja - predavatelja predmeta. S pomočjo seminarske naloge se kandidat podrobneje seznani z določeno problematiko v okviru posameznih študijskih predmetov, se izpopolnjuje v pisanju strokovnih del in se pripravi na pisanje diplomske naloge.
NAVODILO ZA PISANJE SEMINARSKE NALOGE
Seminarsko nalogo sestavljajo:
1. NASLOVNA STRAN, ki vsebuje:
• naziv šole
• program
• naslov seminarske naloge
• predmet, pri katerem opravljamo seminarsko nalogo
• ime mentorja
• ime kandidata
• kraj in čas izdelave naloge.
2. KAZALO
3. UVOD, ki prikaže namen naloge, opredeli problem, navede cilje in metode dela.
4. JEDRO, v katerem predstavimo problematiko s teoretičnega in empiričnega vidika.
V teoretičnem delu navadno navajamo mnenja priznanih avtorjev, zato to
prikažemo z navajanjem vira v oklepaju (priimek avtorja, letnica in stran).
Vsebinski del naloge lahko vsebuje tudi tabele in slike, pri katerih prav tako
navajamo avtorje.
5. ZAKLJUČEK povzame najpomembnejša spoznanja, opozori na nerešena
vprašanja, predlaga racionalizacijo problema in podobno.
33
6. LITERATURA: knjige, članki, elektronski viri itd., ki smo jih uporabili pri pisanju
seminarske naloge. Literaturo navajamo po pravilih, za pisanje projektne naloge.
7. PRILOGE (npr. anketni vprašalniki).
Seminarska naloga obsega od 3 do 4 tipkanih strani in mora biti jezikovno pravilna. Vir: http://www.leila.si/?page=seminarska
