Embed Size (px)
Citation preview
UNIVERZA V MARIBORU
FILOZOFSKA FAKULTETA
Oddelek za slovanske jezike in knjiţevnosti
DIPLOMSKO DELO
Tamara Himelrajh
Maribor 2010
UNIVERZA V MARIBORU
FILOZOFSKA FAKULTETA
Oddelek za slovanske jezike in knjiţevnosti
Diplomsko delo
SLOVENSKI JEZIK KOT DRUGI/TUJI
JEZIK V SLOVENSKEM PROSTORU
Mentorica: Kandidatka:
doc. dr. Melita Zemljak Jontes Tamara Himelrajh
Maribor 2010
ZAHVALA
Spoštovana mentorica, doc. dr. Melita Zemljak Jontes,
hvala, ker ste sprejeli moj predlog za pisanje diplomskega dela in predvsem hvala
za motivacijo, koristne nasvete, potrpežljivost, prijaznost in predvsem za vzor,
kako vestno se lahko opravlja delo profesorja.
Moj življenjski sopotnik, Jure Himelrjah, hvala, ker si mi vedno stal ob strani in
me s svojo ljubeznijo vzpodbujal, dajal navdih in prebudil v meni še dodatno
motivacijo za zaključek študija.
Mami, hvala, za neprestano opominjanje pomembnosti šolanja in dolgoletno
podpiranje.
Babi, dedi, brat Tom, družina Tomažič in Planinšek hvala, ker ste verjeli vame.
Prav tako hvala vsem preostalim članom moje družine.
Drage prijateljice, hvala, ker ste bile in ste prave prijateljice, moja študentska
leta so zaradi vas nepozabna.
HVALA! POSVETILO
…tebi, sonček najine ljubezni ...
IZJAVA
Podpisani-a Tamara Himelrajh rojen-a 2.3.1983 študent-ka Filozofske fakultete
Univerze v Mariboru, smer SLOVENSKI JEZIK S KNJIŽEVNOSTJO, izjavljam, da je
diplomsko delo z naslovom Slovenski jezik kot drugi/tuji jezik v slovenskem
prostoru pri mentorju-ici doc. dr. Meliti Zemljak Jontes, avtorsko delo.
V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti
niso prepisani brez navedbe avtorjev.
__________________________________
(podpis študenta-ke) Kraj, Maribor Datum, 3.12.2010
POVZETEK
Uĉenje slovenskega jezika kot drugega/tujega jezika zahteva drugaĉen pristop k
delu kot uĉenje ali pouĉevanje maternega ali prvega jezika.
V diplomskem delu sem med drugim raziskovala, kdo vse so govorci slovenskega
jezika kot drugega/tujega jezika danes in v preteklosti, zato sem na zaĉetku
opredelila temeljne pojme, povezane z nadaljnjim raziskovanjem.
Tujci se za uĉenje nematernega jezika odloĉajo iz razliĉnih razlogov: bivanje v
okolju, kjer je slovenšĉina prvi jezik, narava dela, ki ga tujci opravljajo v
Sloveniji, študij…Potrebe po uĉenju slovenšĉine kot drugega/tujega jezika so
zaĉrtale zasnovo programov, ki so nastajali ob naĉrtovanju jezikovne politike
tako za slovenšĉino, ki se uporablja kot prvi jezik, kot tudi za slovenski jezik kot
drugi/tuji jezik. Diplomsko delo skuša podati pregled inštitucij, ki omogoĉajo
uĉenje slovenskega jezika kot drugega/tujega jezika v Sloveniji in tujini in pregled
uĉbenikov za uĉenje slovenskega jezika, kot drugega tujega jezika, saj to
predstavlja pomemben deleţ pri vzpodbujanju tujcev za uĉenje slovenskega jezika
kot drugega/tujega jezika.
KLJUĈNE BESEDE: slovenšĉina kot drugi/tuji jezik, uporabniki slovenskega
jezika kot drugega/tujega jezika, programi slovenskega jezika kot drugi/tuji jezik,
integracija tujcev, uĉbeniki, teĉaji slovenšĉine kot drugi/tuji jezik.
ZUSAMMENFASSUNG
Das Unterrichten der slowenischen Sprache als Zweit- bzw. Fremdsprache
verlangt einen anderen Ansatz bei der Arbeit als das Unterrichten und auch
Lernen der Muttersprache.
In der Diplomarbeit habe ich unter anderem erforscht, wer eigentlich alles
Slowenisch als Zweit-/Fremdsprache heute und in der Vergangenheit spricht bzw.
gesprochen hat. Daher habe ich bereits am Anfang der Arbeit die wesentlichen
Begriffe festgelegt, die mit der weiteren Forschung verbunden sind.
Die Ausländer entscheiden sich für das Lernen der Fremdsprache aus
verschiedenen Gründen: Aufgrund des Wohnens in einem Umfeld, wo
Slowenisch gesprochen wird, die Art der Arbeit, die der Ausländer in Slowenien
ausübt, Studium … Das Bedürfnis nach dem Lernen der slowenischen Sprache als
Zweit-/Fremdsprache bildete einen Ansatz für Programme, die bei der Gestaltung
der Sprachpolitik entstanden sind, und zwar für Slowenisch als erste Sprache
sowie als Zweit-/Fremdsprache. In der Diplomarbeit habe ich eine Liste der
Institutionen angeführt, die das Lernen der slowenischen Sprache als Zweit-
/Fremdsprache in Slowenien und im Ausland ermöglichen sowie einen Überblick
der Lernbücher zum Lernen der slowenischen Sprache als Zweit-/Fremdsprache,
denn dies trägt wesentlich zur Motivation der Ausländer zum Lernen der
slowenischen Sprache als Zweit-/Fremdsprache bei.
SCHLÜSSELWÖRTER: Slowenisch als Zweitsprache/Fremdsprache, Benutzer
der slowenischen Sprache als Zweitsprache/Fremdsprache, Lernprogramme der
slowenischen Sprache als Zweitsprache/Fremdsprache, Ausländerintegration,
Lehrbücher, Kurse der slowenischen Sprache als Zweitsprache/Fremdsprache.
KAZALO VSEBINE
1 UVOD .......................................................................................................... 1
1.1 NAMEN, PREDMET IN CILJI DIPLOMSKGA DELA ............................. 2
1.2 RAZISKOVALNE HIPOTEZE .................................................................. 3
1.3 METODOLOGIJA ..................................................................................... 4
1.3.1 Raziskovalne metode............................................................................ 4
1.3.2 Uporabljeni viri .................................................................................... 4
2 UPORABNIKI SLOVENSKEGA JEZIKA KOT DRUGEGA/TUJEGA
JEZIKA ............................................................................................................... 5
2.1 DEFINICIJE IN TEMELJNO IZRAZJE, POVEZANO S TERMINOM
JEZIK .............................................................................................................. 5
2.2 TEMELJNO IZRAZJE, POVEZANO S TERMINI ZAMEJCI,
IZSELJENCI, ZDOMCI, TUJCI, POLITIĈNI BEGUNCI .......................... 7
2.3 KDO VSE GOVORI SLOVENSKO? ......................................................... 8
2.3.1 Zgodovina – kdaj se je slovenski jezik zaĉel govoriti kot drugi/tuji
drugi jezik ..................................................................................................... 8
2.3.2 Obdobje od osamosvojitve Slovenije do 21. stoletja ............................. 9
2.3.2.1 Slovo preprostega govorca (socialna razseţnost spreminjanja
jezikovne situacije v Sloveniji in širše) ....................................................... 12
2.4 Potrebe po uĉenju slovenšĉine kot drugega/tujega jezika .......................... 13
3 PROGRAMI SLOVENŠĈINE ZA TUJCE ................................................ 15
3.1 MEJNIKI JEZIKOVNEGA NAĈRTOVANJA, JEZIKOVNE POLITIKE
SLOVENSKEGA JEZIKA OD OSAMOSVOJITVE SLOVENIJE DO DANES
....................................................................................................................... 15
3.2 VPLIV EU NA NAĈRTOVANJE JEZIKOVNE POLITIKE NA
SLOVENSKEM OZEMLJU .......................................................................... 16
3.2.1 Temeljne znaĉilnosti oziroma prednosti jezikovne ureditve EU .......... 18
3.3 PROGRAM SLOVENŠĈINE ZA TUJCE ................................................ 18
3.3.1 Utemeljenost programa ...................................................................... 19
3.3.2 Ciljna skupina .................................................................................... 19
3.3.3 Cilji programa .................................................................................... 20
3.3.4 Trajanje programa .............................................................................. 20
3.3.4.1 Organizacija izobraţevanja .............................................................. 21
3.3.5 Uĉbeniki in uĉno gradivo ................................................................... 21
3.3.6 Opredelitev ravni ............................................................................... 22
3.3.6.1 Mednarodna primerljivost jezikovnih ravni ..................................... 26
3.3.7 Javna veljavnost in izdajatelj listine .................................................... 27
3.3.7.1 Pregled jezikovnih izpitov ............................................................... 28
3.3.7.2 Pripravljalci in izvajalci testov......................................................... 30
3.4 SPORAZUMEVALNI PRAG ZA SLOVENŠĈINO ................................. 31
3.4.1 Oblikovanje Sporazumevalnega praga za slovenšĉino ........................ 32
3.5 PROGRAM VSEŢIVLJENJSKO UĈENJE (VŢU) .................................. 32
3.5.1 Predstavitev programa ........................................................................ 32
3.5.2 Izvajanje programa Vseţivljenjsko uĉenje .......................................... 34
3.5.3 Ciljne skupine programa Vseţivljenjskega uĉenja .............................. 34
3.5.4 Sodelujoĉe drţave .............................................................................. 36
3.6 PROGRAM ZA INTEGRACIJO TUJCEV ............................................... 37
3.6.1 Pravilnik o programih za integracijo tujcev: ...................................... 37
3.6.2 Predstavitev in namen programov za integracijo tujcev ...................... 42
3.6.3 Kdo je upraviĉen do brezplaĉne udeleţbe programov za integracijo
tujcev? ........................................................................................................ 43
3.6.4 Kako se prijaviti na programe za integracijo tujcev? ........................... 43
3.6.5 Kje se prijaviti za opravljanje izpita iz slovenskega jezika na osnovni
ravni?.......................................................................................................... 44
3.6.6 Ostali projekti in programi ................................................................. 44
3.6.7 Izvajalci programov za integracijo tujcev ........................................... 45
3.7 PROGRAM SLOVENŠĈINA NA TUJIH UNIVERZAH (STU) .............. 46
3.7.1 Projekti programa STU ...................................................................... 46
4 KJE VSE SE UĈITI SLOVENŠĈINO KOT DRUGI/TUJI JEZIK .............. 47
4.1 V SLOVENIJI .......................................................................................... 47
4.1.1 Dvojeziĉnost ob slovenski drţavni meji .............................................. 47
4.1.2 Narodna manjšina .............................................................................. 48
4.2 NA CENTERU ZA SLOVENŠĈINO KOT DRUGI ALI TUJI JEZIK
(CSD/TJ) ........................................................................................................ 49
4.2.1 Predstavitev centra za slovenšĉino kot drugi jezik .............................. 49
4.2.2 Sodelovanje centra z drţavnimi programi ........................................... 50
4.2.3 Dejavnosti Centra ............................................................................... 51
4.2.4 Teĉaji na Centru za slovenšĉino kot drugi/tuji jezik ............................ 52
4.2.4.1 Vrste teĉajev ................................................................................... 52
4.2.4.2 Zgodovina teĉajev ........................................................................... 52
4.3 PRI DRUGIH IZVAJALCIH TEĈAJEV SLOVENŠĈINE ....................... 54
4.3.1 Anketa – izvedba ................................................................................ 55
4.3.2 Rezultati ankete .................................................................................. 56
4.4 NA UNIVERZAH V TUJINI ................................................................... 58
4.4.1 Lektorati študijskem letu 2010/2011 ................................................... 59
4.4.1.2 Aktualizacija pojma recesije v slovenšĉini kot drugi/tuji jezik ......... 61
4.4.1.2.1 Odzivi na ukinjanje lektoratov ...................................................... 62
4.5 NA UNIVERZAH V SLOVENIJI ............................................................ 63
4.5.1 Univerza v Mariboru .......................................................................... 63
4.5.2 Univerza v Ljubljani .......................................................................... 63
4.5.3 Univerza na Primorskem .................................................................... 63
5 S ĈIM SE LAHKO UĈIMO SLOVENSKEGA JEZIKA KOT
DRUGEGA/TUJEGA JEZIKA .......................................................................... 64
5.1 DEFINICIJA UĈBENIKA IN PRIROĈNIKA .......................................... 64
5.2 PREGLED UĈBENIKOV IN PRIROĈNIKOV PO JEZIKIH ................... 66
5.2.1 Uĉbeniki in priroĉniki v slovenskem jeziku ........................................ 66
5.2.2 Uĉbeniki in priroĉniki v nemškem jeziku ........................................... 68
5.2.3 Uĉbeniki in priroĉniki v angleškem jeziku .......................................... 68
5.2.4 Uĉbeniki in priroĉniki v italijanskem jeziku ....................................... 69
5.2.5 Uĉbeniki in priroĉniki v srbskem jeziku ............................................. 69
5.2.6 Uĉbeniki in priroĉniki v ruskem jeziku ............................................... 69
5.2.7 Uĉbeniki in priroĉniki v slovaškem jeziku .......................................... 70
5.2.8 Uĉbeniki in priroĉniki v ĉeškem jeziku ............................................... 70
5.2.9 Uĉbeniki in priroĉniki v poljskem jeziku ............................................ 70
5.2.10 Uĉbeniki in priroĉniki v litovskem jeziku ......................................... 70
5.2.11 Uĉbeniki in priroĉniki v romunskem jeziku ...................................... 71
5.2.12 Uĉbeniki in priroĉniki v japonskem jeziku........................................ 71
5.2.13 Razliĉni tujejeziĉni slovarji na zgošĉenkah in v knjiţnih oblikah ...... 71
5.2.14 Slovenske slovnice v tujih jezikih ..................................................... 71
5.2.15 Jezikovni viri, priroĉniki in drugo gradivo za uĉitelje ....................... 72
5.3 PREDSTAVITEV IZDANEGA UĈNEGA GRADIVA, KI SE DANES
NAJPOGOSTEJE UPORABLJAJO NA TEĈAJIH SLOVENSKEGA JEZIKA
KOT DRUGEGA/TUJEGA JEZIKA ............................................................. 73
6 UGOTOVITVE .......................................................................................... 83
7 SKLEP ....................................................................................................... 87
LITERATURA IN VIRI ................................................................................. 88
SPLETNI VIRI .............................................................................................. 94
KAZALO SLIK
Slika 1: Program Vseţivljenjsko uĉenje ............................................................. 33
Slika 2: Vrste teĉajev po ustanovah. ................................................................... 57
Slika 3: Ĉasopis Veĉer, 13. 11. 2010. ................................................................. 60
Slika 4: Nataša Pirih Svetina, Andreja Ponikvar, 2010: A, B, C … 1, 2, 3,
GREMO. Ljubljana, Center za slovenšĉino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za
slovenistiko Filozofske fakultete. ....................................................................... 74
Slika 5: Nataša Pirih Svetina, Andreja Ponikvar, Ivana Petric Lasnik 2009: A, B,
C … 1, 2, 3, GREMO. Ljubljana, Center za slovenšĉino kot drugi/tuji jezik pri
Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete. .................................................... 75
Slika 6: Andreja Markoviĉ, Danuša Škapin, Katarina Rigler Šilc, Špela Kajiĉ
Kmetiĉ, 2003: Slovenska beseda v živo. Ljubljana, Center za slovenšĉino kot
drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete......................... 76
Slika 7: Andreja Markoviĉ, Danuša Škapin, Mihaela Knez, Nina Šoba, 2010:
Slovenska beseda v živo. Ljubljana, Center za slovenšĉino kot drugi/tuji jezik pri
Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete. .................................................... 77
Slika 8: Andreja Markoviĉ, Danuša Škapin, Mihaela Knez, Nina Šoba, 2009:
Slovenska beseda v živo 3a in 3b. Ljubljana, Center za slovenšĉino kot drugi/tuji
jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete. ....................................... 78
Slika 9: Andreja Markoviĉ, Vesna Haluţan, Mateja Pezdirc Bartol, Danuša
Škapin, Gita Vuga, 2003: S slovenščino nimam težav. Ljubljana, Center za
slovenšĉino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete.
.......................................................................................................................... 79
Slika 10: Ina Ferbeţar, Nataša Domadenik, (2005): Jezikovod. Ljubljana, Center
za slovenšĉino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske
fakultete. ............................................................................................................ 80
Slika 11: Nataša Pirih Svetina, 2003: Slovenščina na koncu jezika. Ljubljana,
Center za slovenšĉino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske
fakultete. ............................................................................................................ 81
Slika 12: Alenka Valh Lopert, Melita Zemljak Jontes: DOBRODOŠLI PRI
POUKU SLOVENŠĈINE! WELCOME TO THE SLOVENIAN COURSE! ..... 82
1
1 UVOD
Izmenjava študentov, ki jo poznamo pod imenom Erasmus, mi je v preteklem letu
omogoĉila študij slovenskega jezika v »zlati« Pragi, na Filozofski fakulteti. Ta
zelo pozitivna izkušnja me je vzpodbudila k razmišljanju in raziskovanju zame do
takrat še nepoznanega podroĉja, to je slovenskega jezika kot drugega/tujega
jezika. Predavanja sem na izmenjavi namreĉ obiskovala s študenti, katerim
slovenšĉina ni predstavljala maternega jezika tako kot meni. Zaĉela sem si
postavljati vprašanja, na katera sem morala poiskati odgovore. Zakaj se
»Neslovenci« odloĉajo za študij slovenskega jezika, kljub temu da je po mnenju
nekaterih »mali« jezik? Govorijo tuji študentje slovensko ţe pred študijem
slovenistike? Kako, kje in s ĉim se lahko slovenskega jezika sploh nauĉijo tujci v
Sloveniji in tujini? Imamo kakšen uĉni naĉrt ali programe, zakone, ki šĉitijo
slovenski jezik kot drugi/tuji jezik?
Odgovore na zastavljena vprašanja je mogoĉe vsaj delno odkriti v mojem
diplomskem delu.
Kdor je ţe potoval v tujino, se je moral tam tudi sporazumevati v jeziku, ki ga
govorijo prebivalci tiste drţave, ali pa v »skupnem« jeziku, to je najveĉkrat
anglešĉina. Kot turisti ponavadi poseţemo po turistiĉnih vodnikih, v katerih lahko
poleg opisa deţele, ki jo obiskujemo, najdemo tudi slovarĉek besed oz. izrazov, ki
jih potrebujemo na svojem potovanju.
Spet drugi si ţelijo temeljiteje nauĉiti jezika, naj si bo to zaradi daljšega bivanja
ali celo zaposlitve v tuji drţavi ali pa jim je jezik preprosto všeĉ in se ga ţelijo
nauĉiti poglobljeno oziroma znanstveno. V vsakem izmed zgoraj navedenih
dejstev, mora biti tako slovenski jezik (kot tudi vsak drugi jezik) ustrezno
naĉrtovan, saj bo samo tako namreĉ lahko ţivel tudi izven slovenskega kot tudi
znotraj slovenskega okolja in se ustrezno širil med »Neslovence« kot drugi/tuji
jezik.
2
1.1 NAMEN, PREDMET IN CILJI DIPLOMSKGA DELA
Predmet preuĉevanja je slovenski jezik kot drugi/tuji jezik. Raziskovanje je zelo
široko, zato se bom omejila predvsem na cilje, ki si jih zastavljam:
predpostavljam, da bo analiza stanja pouĉevanja slovenskega jezika podala sliko o
razvoju, kot tudi o uporabnikih in programih slovenskega jezika kot
drugega/tujega jezika. Pregled uĉbenikov, ki so se uporabljali in se še danes
uporabljajo za pouĉevanje, in prav tako pregled teĉajev in ponudnikov le-teh v
Sloveniji in tujini bo potrdilo ali ovrglo eno izmed predpostavk, da se slovenski
jezik kot drugi/tuji jezik s pomoĉjo programov Evropske unije kot tudi s
slovenskimi drţavnimi programi vendarle razvija v zakonski in praktiĉno
uporabni smeri, kar kaţe na to, da ima slovenski jezik kot drugi/tuji jezik posebno
mesto pri spoznavanju slovenske drţave, kulture in s tem tudi slovenskega jezika.
Zahteva kompleksno obravnavanje vseh potreb, ki jih imajo tujci, ki si ţelijo
uspešnega sodelovanja s Slovenci iz katerih koli razlogov. Zanimalo me bo tudi,
kdaj se je slovenski jezik zaĉel pouĉevati kot drugi jezik. Na osnovi primerov,
podanih v diplomskem delu, bodo podane teoretiĉne osnove obravnavane
tematike. Kako uspešni bomo pri uporabi teoretiĉnih izhodišĉ, bo pokazatelj, ki se
kaţe predvsem v praksi, kar se v slovenskem jeziku kot drugem/tujem jeziku
odraţa v vseh segmentih.
3
1.2 RAZISKOVALNE HIPOTEZE
Diplomsko delo obsega zelo široko podroĉje raziskovanja, zato je tudi veĉ
hipotez.
Hipoteza 1: Predpostavljam, da so se govorci slovenskega jezika kot
drugega/tujega jezika in njihove potrebe po uporabi slovenskega jezika kot
drugega/tujega jezika razvijali soĉasno ob razvoju slovenšĉine kot maternega
jezika.
Hipoteza 2: Osamosvojitev Slovenije in vstop v Evropsko unijo zaznamuje
oziroma vzpodbudi razvoj jezikovne politike, sprejemanje zakonov in soĉasno
nastajanje programov slovenskega jezika kot drugega/tujega jezika.
Hipoteza 3: Velik deleţ finanĉnih sredstev, ki so potrebna za razvoj v vseh
segmentih slovenskega jezika kot drugega/tujega jezika, zagotovi drţava
Slovenija in zaradi politiĉnih odloĉitev so ta sredstva preveĉ »omejena« za še
uspešnejšo predstavitev slovenšĉine po svetu.
Hipoteza 4: Ni pregleda nad »gospodarskimi« ponudniki teĉajev slovenskega
jezika kot drugega/tujega jezika.
Hipoteza 5: Uĉbeniki za slovenski jezik kot drugi/tuji jezik nastajajo predvsem v
okviru Centra za slovenski jezik kot drugi/tuji jezik.
4
1.3 METODOLOGIJA
1.3.1 Raziskovalne metode
Deskriptivna metoda (za preuĉevanje sinhronega stanja), klasificiranje in
kvantificiranje (pogostnost in razvršĉanje), analiza in sinteza, abstrahiranje in
konkretiziranje (s stvarnim ponazarjalnim gradivom), metoda prikazovanja.
1.3.2 Uporabljeni viri
V diplomskem delu so uporabljeni naslednji viri:
– primarni viri, med katere sodijo študij knjig, ĉlankov v strokovnih in
znanstvenih revijah, zborniki, monografij, magistrska dela;
– sekundarni viri, med katere sodijo uĉbeniki, priroĉniki, slovarji, enciklopedije
5
2 UPORABNIKI SLOVENSKEGA JEZIKA KOT
DRUGEGA/TUJEGA JEZIKA
2.1 DEFINICIJE IN TEMELJNO IZRAZJE, POVEZANO S
TERMINOM JEZIK
V diplomskem delu bom uporabljala predvsem termin slovenski jezik kot
drugi/tuji jezik, zato bom najprej podrobneje opredelila temeljno izrazje, ki je
povezano z izrazom jezik.
PRVI JEZIK (J1) je jezik, ki se ga nauĉimo najprej – kot otroci v druţini (zato
tudi materni jezik) ali mu (v veĉjezikovni situaciji) zaradi razliĉnih razlogov
dajemo prednost. Vseh ostalih jezikov se nauĉimo iz praktiĉnih razlogov, pa naj
gre za drugi ali tuji jezik oz. jezike (Pogorelec, Gnamuš, 1983: 35)
Po Muhi (2003: 7) je materni jezik z vidika minimalnih druţbenih okolišĉin jezik
subjekta (še) ţiveĉe jezikovne skupnosti, zato se naĉeloma lahko vgrajuje v kateri
koli druţbeno politiĉni poloţaj jezika – od globalnega, prek nacionalnega oz.
drţavnega do regionalnega oz. lokalnega jezika etniĉnih skupin.
Toporišiĉ razume v izhodišĉnem pomenu prvi jezik sopomensko z maternim
jezikom (1992: 236): »Jezik, ki se ga kdo nauči prvega, tj. materni jezik.« Pojem
materni jezik veţe na nagonsko uĉenje iz govornega okolja (prav tam): » Jezik, ki
se ga nekdo nauči od svoje matere, tj. govornega okolja, s katerim je v stiku, ko se
(nagonsko) uči jezika.«
Ina Ferbeţar podaja naslednje definicije (1996/97: 297):
»Prvi jezik je tisti, ki se ga človek uči/nauči kot prvega ali ki ima prednost v
večjezikovni skupnosti, na primer slovenščina v Sloveniji (s stališča posameznika
lahko tudi slovenščina med slovenskimi zamejci, izseljenci in zdomci). Ob pojmu
prvega jezika se pojavlja tudi pojem rojenega govorca.«
6
DRUGI JEZIK (J2), tudi jezik okolja, je jezik, ki se ga posameznik uči/nauči
poleg prvega (ali za njim), lahko v šoli, predvsem pa (tudi) iz okolja; človek se ga
nauči zaradi komunikacijskih potreb. Primer J2 je slovenščina kot jezik okolja za
tuje državljane, ki pridejo iz različnih bivanjskih razlogov začasno ali za stalno
živet v Slovenijo, za Rome na narodnostno mešanih območjih, na Obali in v
Pomurju pa je slovenščina drugi jezik za pripadnike italijanske in madžarske
narodnosti (tam je italijanščina oz. madžarščina poleg slovenščine tudi uradni
jezik).
TUJI JEZIK (JT) pa je neprvi jezik, ki se ga posameznik uči in nauči v šoli in
ima v neki deželi zares status tujega jezika, na primer slovenščina na tujih
univerzah.
Veĉina pripadnikov jezikovne skupnosti je domaĉih, tj. takih, ki so bili v tej
skupnosti rojeni in vzgojeni; jezik njihove skupnosti je njihov prvi (materni) jezik.
Pripadnost tej jezikovni skupnosti pa si lahko pridobi tudi pripadnik kake druge
jezikovne skupnosti, ĉe se pozneje – potem, ko ţe bolj ali manj obvlada svoj
materni jezik – nauĉi še kakega drugega jezika; ta jezik lahko postane njegov
drugi (nematerni) jezik. Primeri, da ţe kdo z rojstvom in vzgojo v otroštvu pridobi
enakovredno domaĉo pripadnost dvema jezikovnima skupnostma (torej dva prva
jezika), so nekateri otroci iz (narodno) mešanih zakonov v jezikovno nemešanem
okolju. Ĉlovek, ki poleg svojega prvega jezika obvlada še kak drug jezik, je
dvojeziĉen (veĉjeziĉen) (Korošec, Dular 1995: 42).
7
2.2 TEMELJNO IZRAZJE, POVEZANO S TERMINI
ZAMEJCI, IZSELJENCI, ZDOMCI, TUJCI, POLITIČNI
BEGUNCI
V diplomskem delu bom med drugim raziskovala, kdo vse govori slovenski jezik
kot drugi/tuji jezik, kako je bilo z govorci slovenskega jezika v preteklosti, zato na
zaĉetku opredeljujem temeljno izrazje, povezano z nadaljnjim raziskovanjem.
Po SSKJ:
zaméjstvo -a s ( ) ozemlje, dežele za državno mejo z Avstrijo, Italijo, Madžarsko,
kjer živijo pripadniki slovenske narodne skupnosti: bojevati se za pravice
Slovencev v zamejstvu; slovensko šolstvo v zamejstvu // knjiţ. pripadniki
slovenske narodne skupnosti, ki živijo na tem ozemlju; zamejci: potrebe zamejstva
● knjiţ. odpotovati v zamejstvo tujino, inozemstvo.
izséljenstvo -a s ( ) 1. bivanje v tujini, navadno stalno: vzroki izseljenstva/ţiveti
v izseljenstvu 2. izseljenci: druţba je pokazala veliko razumevanje za potrebe
izseljenstva.
zdómec -mca m ( ) kdor se začasno izseli v tujino zaradi dela, zaposlitve:
zdomci so ustanovili svoje društvo; potovanja zdomcev v domovino.
Vsi zapisani termini prikazujejo rabo in definiranje slovenskega jezika kot
drugega/tujega jezika. V primerih, ko tujci prihajajo v Slovenijo iz katerih koli
razlogov in zaĉnejo uporabljati slovenski jezik, pravimo, da je slovenski jezik za
njih drugi/tuji jezik.
8
Po SSKJ:
tújec -jca m (ú) 1. kdor je iz tuje dežele, tuje jezikovne skupnosti: deţelo so
zasedli tujci; jezika tujca ni nihĉe razumel.
azilánt -a m (ā á) kdor prosi, dobi (politični) azil: begunci in azilanti.
begúnec -nca m ( ) kdor (z)beži pred nevarnostjo ali neprijetnostjo: pognali so
se za beguncem; goriški begunci v prvi svetovni vojni/vojaški begunec dezerter //
kdor se izseli v tujino iz političnih vzrokov; emigrant: politiĉni begunec je zaprosil
za azil.
Zgoraj predstavljeno temeljno izrazje je predvsem izhodišĉe za nadaljnje
raziskovanje in moje predvidevanje, da je za vse te govorce slovenski jezik v
opoziciji kot drugi/tuji jezik.
2.3 KDO VSE GOVORI SLOVENSKO?
2.3.1 Zgodovina – kdaj se je slovenski jezik začel govoriti kot
drugi/tuji drugi jezik
Stabej (2005: 13) ugotavlja, da je bilo nekoĉ laţje odgovoriti, kdo vse govori
slovensko: » Bivanjska enačba bi naj bila naslednja: kdor govori slovensko, je
Slovenec. Slovenščina ga šele dela za Slovenca. In prav zato je logično, da
slovensko govori le Slovenec. Tudi drugi (neslovenski) jeziki s podobno usodo in
zgodovino so zmeraj premogli govorce, ki so se teh jezikov naučili in to ne s
prvotnim usvajanjem, temveč s kasnejšim učenjem. Vendar je bilo teh govorcev
sorazmerno malo, tako malo, da skoraj noben govorec slovenščine zanje sploh ni
vedel ali se zavedal, da so. Med izobraženci so bili nekateri znani, recimo
Hieronimus Megiser (1554/5–1619), slovaropisec, vendar so bili bolj izjeme, ki
potrjujejo pravilo.«
9
Nadalje ugotavlja, da slovenšĉina kljub enakopravnosti, ki je bila formalno
zagotovljena v jugoslovanskem okviru, ni imela enakopravne vloge v primerjavi
s številĉno moĉnejšima srbšĉino in hrvašĉino.
Prvo neposredno doloĉitev slovenšĉine kot uradnega jezika najdemo šele v ustavi
Socialistiĉne republike Slovenije l. 1974 (Kranjc 1998: 15, Pogorelec 1977/78:
283). Doloĉilo je sicer doloĉalo obvezno rabo slovenšĉine pred uradnimi organi v
Sloveniji, toda relativizirano je bilo z dodatnimi klavzulami, ki so posredno šĉitile
tiste, ki so ţiveli in delovali na obmoĉju Slovenije, a niso znali slovenšĉine
(Stabej 2005: 15).
2.3.2 Obdobje od osamosvojitve Slovenije do 21. stoletja
Leto 1991 je prelomno za Slovence, saj je slovenski jezik kot drţavni jezik prviĉ
postavljen v vlogo, ko nad sabo nima nobenega tujega jezika. Z osamosvojitvijo,
25. 6. 1991, se je spremenil njegov status v uradni jezik, ki je doloĉen v 11. ĉlenu
Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS 33/91: 1373): »Uradni jezik na območju RS
je slovenščina. Na območjih občin, v katerih živita italijanska in madžarska
skupnost, je uradni jezik tudi italijanščina in madžarščina.«
Politiĉne spremembe so torej pogojile spremembo tudi v notranji razseţnosti
slovenske jezikovne situacije. Tisti, ki so se pred osamosvojitvijo javno dejavno
sporazumevali v srbohrvašĉini, so odtlej javno »preklopili« v slovenšĉino (Stabej
2005: 16).
Pred vstopom v Evropsko unijo se je zaĉelo razpravljati, ĉe je Slovenija na vstop
pripravljena ne samo gospodarsko in politiĉno, temveĉ tudi pripravljena na to, da
se bo slovenšĉine ţelelo uĉiti vedno veĉ govorcev, ki mu slovenski jezik ne
predstavlja prvega jezika.
10
Ĉlanek Marka Stabeja Slovenščina v Evropi, Evropa v slovenščini je nastal pred
okroglo mizo l. 2001, na kateri so razpravljali o temi, ki je razvidna ţe v naslovu,
se pravi o poloţaju slovenšĉine v Evropski uniji. Cilj okrogle mize je poleg
predstavitvene vloge omenjene teţave tudi vkljuĉitev v jezikovno politiko in s tem
samozavestno stati za maternim jezikom kot enakopravnim jezikom Evropske
unije.
Marko Stabej sprašuje, kdo izven naših meja, to se pravi v evropskem in
svetovnem obsegu, sploh ve, da slovenšĉina obstaja. Njegovo mnenje je, da je
slovenska osamosvojitev zelo pripomogla k boljšemu mednarodnemu statusu
slovenšĉine, in sicer iz preprostega razloga, da mnogo ljudi zmotno misli, da ima
praviloma vsaka drţava svoj poseben drţavni jezik. Iz tega torej sklepa, da kdor
pozna Slovenijo, pozna tudi slovenšĉino kot njen uradni jezik, ĉeprav v vseh
primerih ni tako in gre za napaĉno prepriĉanje, a je to prepriĉanje za slovenšĉino
zelo pozitivno. Za status slovenšĉine lahko ima negativne posledice samo tujĉevo
mnenje, da se je slovenšĉina razvila šele po osamosvojitvi, se pravi takrat, ko je
drţava Slovenija nastala, torej leta 1991. To negativno posledico, piše Marko
Stabej, pa je mogoĉe takoj odpraviti s tem, da napaĉno in pomanjkljivo védenje
tujcev dopolnimo s tisoĉletno zgodovino slovenšĉine.
Razmišljanje v tej smeri, da se z vsako predstavitvijo Slovenije predstavlja tudi
naš jezik, je lahko smiselno, vendar ta promocija jezika ni zadostna. Prav tako
samo predstavljanje ne pripomore k širjenju govorcev slovenšĉine kot
drugega/tujega jezika. Zato moramo teţiti k veĉji in bolj kakovostni promociji, za
kar pa je potrebno temeljito naĉrtovanje. Nekaj se je v tej smeri ţe zgodilo, leta
2000 so se namreĉ na podroĉju jezikovne politike vendarle zaĉele dogajati
pozitivne spremembe in vzporedno so se zaĉele dogajati spremembe tudi na
podroĉju izobraţevalnih programov slovenskega jezika za tujce. Veĉ o tem v
poglavju Programi in naĉrtovanje slovenšĉine kot drugega/tujega jezika.
11
Marko Stabej je leta 2001 ugotavljal, da zlasti na podroĉju snovanja ponudbe za
uĉenje slovenšĉine takšne kvalitetne ponudbe v Sloveniji takrat še ni bilo, kar
podkrepi s primerom. Pogovarjal se je z direktorjem slovenske podruţnice neke
znamenite ustanove, ki promovira enega od svetovnih jezikov in njegovo kulturo.
Iz pogovora je namreĉ ugotovil, da se je gospod hotel nauĉiti vsaj osnovnega
sporazumevanja v slovenšĉini, vendar je po veĉkratnih poskusih odnehal. Vzrok
za njegov neuspeh je bila prav nepravilno snovana ponudba, saj vsi uĉitelji
ponujajo samo celotno slovniĉno znanje, ki je sicer zaradi nekaterih posebnosti
zanimivo, vendar ni primerno za ljudi, ki se ţelijo nauĉiti samo osnovnega
sporazumevanja v slovenšĉini. V zvezi s tem omenja tudi ljudi, ki so prišli v
Slovenijo zaradi dela, in ker ni primerne ponudbe za uĉenje slovenšĉine, se s tem
sploh ne ubadajo, poleg tega za to tudi nimajo ĉasa. Dodatna teţava, ki tukaj
nastopi, pa je, da je kar nekaj takih ljudi, ki sploh nimajo interesa, da bi se nauĉili
slovensko, zlasti pa ne zato, ker se mi, Slovenci, vsakemu tujejeziĉnemu skušamo
prilagoditi, zato poskušamo govoriti ĉim veĉ jezikov.
Eden izmed vzrokov, da so se nekateri razlogi za uĉenje slovenšĉine kot drugega
jezika vendarle spremenili in da se je poveĉalo število govorcev slovenskega
jezika kot drugega/tujega jezika, lahko išĉemo tudi v vstopu Slovenije v Evropsko
unijo 1. 5. 2004.
»V Evropski uniji je veĉ kot oĉitno, da se spodbuja jezikovna raznolikost, ki
temelji na medsebojnem razumevanju, demokraciji in strpnosti. V središĉe
znanstvenega prouĉevanja jezikov zato sodi tudi temeljit premislek o kulturi in
razumevanju tistih jezikov, v katerih se ne sporazumeva toliko ljudi kot npr. v
anglešĉini, nemšĉini, francošĉini in španšĉini« (Jesenšek 2005: 208).
12
2.3.2.1 Slovo preprostega govorca (socialna razseţnost
spreminjanja jezikovne situacije v Sloveniji in širše)1
Glede jezika in jezikovne zmoţnosti v slovenšĉini lahko postavimo nekaj
domnev:
– Ker se vse veĉ govorcev slovenšĉine udeleţuje javne komunikacije v
slovenšĉini, se zato spreminja tudi pojmovanje prestiţnosti jezika. Javno
sporazumevanje je vse manj stvar manjšega kroga izbrancev s posebno dobro
jezikovno zmoţnostjo oziroma tudi tistih izbrancev, ki si lahko privošĉijo
serviserja svoje jezikovne zmoţnosti, lektorja. Javna govorica v slovenšĉini
postaja zato bolj raznolika (Stabej 2005).
– S premiki v socialni strukturi skupnosti se dogajajo tudi spremembe v
znotrajjezikovni in medjezikovni igri simbolnih vlog: razvijajo se novi
sociolekti in prestiţne govorice (Skubic 2004).
– Vse veĉ govorcev slovenšĉine kot prvega jezika mora pri svoji osebni in
poklicni socializaciji sodelovati v komunikacijskih dejanjih v tujem jeziku,
zato se veĉajo potrebe po znanju tujih jezikov, predvsem najglobalnejšega
med njimi, anglešĉine (Stabej, 2003a); hkrati pa se tudi spreminja pogled na
stopnjo in podobo znanja tujega jezika, potrebnega za zadovoljivo
sporazumevanju – govorno in govorno-pisno sporazumevanje z novimi
elektronskimi in telekomunikacijskimi mediji v kombinaciji z jezikovno-
tehnološkimi moţnostmi (Gorjanc 2002a; Stabej 2003b; Krek 2003)
omogoĉajo uspešno sporazumevanje z bistveno manjšo stopnjo jezikovnega
znanja, kot se je predvidevalo vĉasih – to še posebej velja za sporazumevanje
v jeziku, ki je vsem udeleţencem neprvi jezik.
1 Povzeto po ĉlanku Stabej (2005: 13–22).
13
– Vse veĉ je govorcev slovenšĉine kot drugega/tujega jezika, kar postopoma
spreminja celotno slovensko jezikovno situacijo v marsikaterem segmentu. To
recimo preoblikuje navade slovenskih govorcev glede izbire jezika pri
sporazumevanju s tujci. Hkrati pa se jezik, naj nam bo dovoljena nasilna
posplošitev, po eni strani nekoliko raznaroduje, po drugi strani pa nekoliko
podržavlja (Stabej 2005).
2.4 Potrebe po učenju slovenščine kot drugega/tujega jezika
Za uĉenje slovenšĉine se tujci odloĉajo iz razliĉnih vzgibov. Nataša Pirih Svetina
(2000: 46) med najpogostejšimi razlogi omenja:
– Bivanje v okolju, kjer je slovenšĉina prvi jezik. V takem primeru tujci
potrebujejo slovenšĉino za vsakodnevno sporazumevanje.
– Narava dela, ki ga opravljajo. V Sloveniji se slovenšĉino uĉijo tudi
poslovneţi, predstavniki razliĉnih tujih podjetij in diplomati; v tujini pa npr.
zaposleni na predstavništvih slovenskih podjetij, v okviru institucij Evropske
unije ali bodoĉi diplomati, ki se pripravljajo na svoje diplomatsko delo v
Sloveniji.
– Študij. Uĉenje slovenšĉine zaradi študija lahko loĉimo v veĉ podskupin. V
tujini nekateri študirajo slovenšĉino kot samostojno študijsko smer ali kot
predmet znotraj katere druge študijske smeri. Tuji študentje prihajajo na krajše
ali daljše študijske izmenjave v Slovenijo, nekateri pa se ţelijo vpisati na eno
od slovenskih univerz in v celoti opraviti svoj študij v Sloveniji.
– Druge potrebi pa sta še: literarno prevajanje ali zgolj spoznavanje slovenske
kulture.
14
Ada Vidoviĉ Muha v uvodu zbornika Zbornik za učitelje slovenščine kot
drugega/tujega jezika ugotavlja (Center za slovenšĉino kot drugi/tuji jezik, 2000:
5): »Namreĉ z bliţnjim vstopom slovenšĉine v druţbo devetnajstih enakopravnih
jezikov nove Evrope se poveĉuje zanimanje zanjo, o ĉemer priĉajo tudi številĉni
podatki: slovenšĉina se kot tuji jezik pojavlja na 41 univerzah – natanĉneje, s
toliko tujimi univerzami ima posebna komisija, ki deluje znotraj Centra za
slovenšĉino kot drugi/tuji jezik, v tem trenutku stike, kar pomeni, da jo v tujini
študira blizu tisoĉ v glavnem mladih ljudi; na domaĉi univerzi, konkretno v okviru
programov, ki jih izvajamo v Centru, se na celotno šolo slovenšĉine vpiše blizu 70
tujcev, prek 300 tujcev, predvsem univerzitetnikov, se vsako leto udeleţi
Seminarja slovenskega jezika, literature in kulture in Poletne šole slovenskega
jezika – skratka slovenšĉina postaja vedno bolj aktualna sestavina evropske
zavesti.«
Zanimanje za uĉenje slovenšĉine v tujini se poveĉuje. Vsako leto so na program
Slovenšĉina na tujih univerzah (STU) naslovljene razliĉne pobude po odprtju
novih lektoratov in študijev slovenšĉine: njihovo število se je v študijskem letu
2008/2009 zaokroţilo ţe na 56, število študentov pa je doseglo številko 1700.
Infrastruktura slovenšĉine in slovenistike je tako obogatena z izkušnjami in
rezultati pouĉevanja slovenšĉine kot tujega jezika, hkrati pa sama postaja tudi del
infrastruktur tujih univerz (Šiškoviĉ, Zupan 2009: 279).
V zadnjih desetih letih se je število lektoratov poveĉalo, kar pomeni, da potrebe
po uĉenju slovenskega jezika kot drugega/tujega jezika vendarle narašĉajo.
Prikljuĉitev k EU je za slovenšĉino pomenilo veĉ moţnosti v evropskem prostoru,
saj smo postali tujcem zanimivi kot drţava (bodoĉe trţne) izmenjave, zaposlitve
ali poslovne komunikacije, prav tako se je poveĉala potreba po prevajalcih iz
slovenšĉine v ostale jezike in obratno.
15
3 PROGRAMI SLOVENŠČINE ZA TUJCE
Moje predvidevanje je, da se je slovenšĉina za tujce na slovenskem ozemlju
zaĉela naĉrtovati pribliţno vzporedno s ĉasom naĉrtovanja jezikovne politike
slovenskega jezika kot maternega/prvega jezika in da zaradi tega obstajajo danes
razliĉni programi slovenšĉine za tujce, ki so naĉrtovali oz. še nadaljujejo
naĉrtovanje slovenšĉine kot tujega jezika. Na naĉrtovanje jezikovne politike bi
moral vplivati tudi vstop Slovenije v EU.
3.1 MEJNIKI JEZIKOVNEGA NAČRTOVANJA, JEZIKOVNE
POLITIKE SLOVENSKEGA JEZIKA OD
OSAMOSVOJITVE SLOVENIJE DO DANES
Pogorelec (1996: 59) ugotavlja, da je bilo med leti 1991 in 1995 oziroma v
zaĉetku samostojnosti pretrgano sodelovanje stroke s politiko, saj je bil odnos do
slovenskega jezika oz. izrazna kultura besedil na nizki ravni, izrazitejše pa je
postalo tudi iz prejšnjega obdobja znano vdiranje ameriške izrazne kulture v
slovenska javna sporoĉila.
Po letu 2000 so se na podroĉju jezikovne politike vendarle zaĉele dogajati
pozitivne spremembe.
Leta 2000, natanĉneje 21. 10. 2000, je bil ustanovljen Urad vlade Republike
Slovenije za slovenski jezik (Ur. L. RS, št. 97/2000 z dne 20. 10. 2000), ki je imel
nalogo, da povezuje nosilce upravnih, strokovnih in politiĉnih pristojnosti z
vidika uprave, uveljavljanja in razvoja slovenskega jezika, kot je npr. sodelovanje
pri pripravi predlogov zakonskih rešitev, ki se nanašajo na varstvo slovenskega
jezika, vkljuĉevanje jezikovne politike v nacionalne programe, zainteresiranim
daje pojasnila v zvezi z jezikovnimi vprašanji itd.
S 1. 4. 2004 je Urad vlade Republike za slovenski jezik (Ur. l. RS, št. 25/2004)
prenehal veljati, njegove naloge pa so se prenesle na Ministrstvo za kulturo, na
t. i. Sektor za slovenski jezik.
16
Od leta 2004 doloĉa temeljna pravila o javni rabi slovenšĉine kot uradnega jezika
v Republiki Sloveniji Zakon o javni rabi slovenščine (Ur. l. RS, št. 86/2004).
Poleg tega zakona javno rabo slovenšĉine na posameznih podroĉjih natanĉno
doloĉajo še posamezni podroĉni zakoni.
Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije je pristojno za spremljanje izvajanja
zakonskih doloĉb o slovenšĉini v javni rabi. Pri opravljanju njegovih nalog so po
27. ĉlenu Zakona o javni rabi slovenščine dolţna sodelovati tudi druga
ministrstva (Golob, Kornac, Logar 2007: 21).
V skladu s tem zakonom je Drţavni zbor Republike Slovenije 7. 5. 2007 sprejel
Resolucijo o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2007–2011 (Ur. l. RS,
št. 43/2007).
3.2 VPLIV EU NA NAČRTOVANJE JEZIKOVNE POLITIKE
NA SLOVENSKEM OZEMLJU
V okviru Evropske unije ne obstaja poseben urad za varovanje in ohranjanje
jezikov, ki bi se ukvarjali z vprašanji jezikovne politike, obstaja pa Evropski urad
za manj razširjene jezike (EBLUL) – neodvisna nevladna organizacija,
ustanovljena leta 1982. Dejavnost EBLUL je omejena na specifiĉna vprašanja, ki
obsegajo zlasti manjšinsko problematiko znotraj drţav ĉlanic in lobiranje v prid
manjšinskim jezikovnim skupnostim v mehanizmih EU (Vladni portal z
informacijami o ţivljenju v EU: www.evropa.gov.si).
17
Priloţnostno se z jezikovno-politiĉnimi vprašanji ukvarjajo tudi Evropski svet,
Evropska komisija, Evropski parlament in drugi organi Unije – deloma pri
urejanju svojih neposrednih organizacijsko-tehniĉnih zadev (npr. prevajanje
uradnega lista EU, doloĉanje statusa delovnih jezikov), deloma pa tudi v okviru
politiĉne, zakonodajne in druge dejavnosti:
– pri sprejemanju resolucij (npr. Evropska listina o regionalnih in manjšinskih
jezikih, ki je sicer nastala v okviru Sveta Evrope, naknadno pa jo je potrdila
tudi Evropska komisija);
– pri sprejemanju direktiv Evropskega sveta in sodni praksi Evropskega
sodišĉa (npr. pri zahtevah do drţav pristopnic pri usklajevanju predpisov o
znanju jezikov pri reguliranih poklicih, reševanju sporov v zvezi s prostim
pretokom oseb);
– pri organiziranju in (so)financiranju programov in projektov, ki posredno ali
neposredno pospešujejo uĉenje tujih jezikov (npr. Evropsko leto jezikov,
ERASMUS, COMENIUS, LINGUA) (prav tam).
18
3.2.1 Temeljne značilnosti oziroma prednosti jezikovne ureditve
EU
Temeljne znaĉilnosti oziroma prednosti jezikovne ureditve v EU, ki so vplivale
tudi na razvoj slovenskega jezika kot drugega/tujega jezika, so:
– zakonodajni in politiĉni dokumenti, ki jih sprejemajo institucije EU, vkljuĉno z
Uradnim listom EU (se redno prevajajo v vse uradne jezike EU);
– tolmaĉenje je zagotovljeno za vse uradne sestanke na ministrski ravni in vse
sestanke, na katerih se sprejemajo odloĉitve;
– na zasedanjih Evropskega parlamenta lahko vsak poslanec govori v svojem
maternem jeziku;
– vsak drţavljan Unije ima pravico pisati institucijam in organom EU v enem od
23 uradnih jezikov EU in dobiti odgovor v istem jeziku (Vladni portal z
informacijami o ţivljenju v EU, evropomoĉnik:
http://www.evropa.gov.si/evropomocnik).
3.3 PROGRAM SLOVENŠČINE ZA TUJCE2
Izobraţevalni program Slovenščina za tujce, katerega splošni del je predlagal,
posebni del pa doloĉil Strokovni svet Republike Slovenije za izobraţevanje
odraslih na 12. seji dne 28. 6. 2000, je sprejelo Ministrstvo za šolstvo in je javno
veljaven naslednji dan po objavi v uradnem listu (Ur.l. RS, št. 113/2000, 8. 12.
2000).
2 Povzeto po programu Slovenšĉina za tujce (Ferbeţar, Pirih Svetina 2000: 1–35).
19
3.3.1 Utemeljenost programa
Novi program Slovenščina za tujce je nastal za potrebe jezikovnega pouka v
teĉajih slovenšĉine, ki so namenjeni tujcem, in testiranja njihovega znanja
slovenšĉine na razliĉnih ravneh. Katalog znanj in standardi so zasnovani
stopenjsko; standardi doloĉajo tiste zmoţnosti in znanja, ki naj bi jih posamezniki
imeli, da bi se lahko vkljuĉili v izobraţevalni proces ali ga na doloĉeni ravni
nadaljevali in/ali opravili izpit, s katerim se preverja znanje slovenskega jezika za
pridobitev javno veljavne listine.
Novi program vpeljuje tri ravni: osnovno, srednjo in visoko. Za vse ravni so
predvideni standardi znanja in standardizirano preverjanje.
3.3.2 Ciljna skupina
Ciljna skupina programa Slovenščina za tujce so odrasli, ki se ţelijo
sporazumevati v slovenšĉini, si s slovensko govoreĉimi izmenjavati izkušnje ter
spoznavati kulturno, socialno, gospodarsko in politiĉno podobo Slovenije.
Program je namenjen tistim, ki potrebujejo javno veljavno listino o znanju
slovenšĉine:
− za opravljanje svojega poklica,
− ker se ţelijo vpisati na katero od visokih šol ali univerz v Sloveniji,
− za pridobitev slovenskega drţavljanstva.
20
3.3.3 Cilji programa
Splošni cilj programa Slovenščina za tujce omogoĉa doţivljanje slovenskega
okolja z uzavešĉanjem statusa slovenšĉine kot drţavnega in uradnega jezika.
Glavni uĉni cilj je razvita sporazumevalna zmoţnost v slovenšĉini. Udeleţenci
programa se jezik zato uĉijo v rabi, torej v procesu sporazumevanja, skozi
simulacijo najrazliĉnejših govornih poloţajev, na katere v ţivljenju naleti govorec
slovenskega jezika.
Za celovit razvoj svoje sporazumevalne zmoţnosti v slovenšĉini lahko udeleţenci
programa v programu razvijajo:
− jezikovno zmoţnost (spoznavajo sistem slovenskega jezika, besedišĉe in
razvijajo sposobnosti za razumevanje in tvorjenje govorjenih in zapisanih
besedil),
− sociolingvistiĉno zmoţnost (razvijajo ustrezne naĉine jezikovnega odzivanja
glede na namen in okolišĉine),
− diskurzno zmoţnost (razvijajo strategije za razumevanje in tvorjenje
govorjenih in zapisanih besedil ter strategije za sodelovanje v pogovoru),
− strateško zmoţnost (razvijajo strategije za reševanje nesporazumov zaradi
nezadostnega jezikovnega znanja).
V program so vkljuĉene sporazumevalne dejavnosti za razliĉne priloţnosti.
Mednje sta kot produktivni dejavnosti vkljuĉena govorjenje in pisanje, kot
receptivni pa poslušanje in branje v slovenskem jeziku.
3.3.4 Trajanje programa
Celotni program obsega 500 ur (+/- 10%), posamezne ravni pa:
− osnovna raven 250 ur (+/- 10%),
− srednja raven 125 ur (+/- 10%),
− visoka raven 125 ur (+/- 10%).
21
3.3.4.1 Organizacija izobraţevanja
Izobraţevalna ustanova se sama odloĉi, katero obliko izobraţevanja bo uporabila.
V programu sta predlagani dve obliki izobraţevanja: teĉajna oblika in
individualna oblika.
3.3.5 Učbeniki in učno gradivo
Izobraţevalna ustanova sama izbira uĉbenike in dodatno uĉno gradivo, ki ga bo
uporabila pri izobraţevanju.
Pri izbiri uĉbenikov in dodatnih gradiv je potrebno upoštevati naslednja merila:
− uĉbeniki morajo biti zasnovani za odrasle, to velja tudi za vse vizualno, avdio
in avdiovizualno gradivo, ki se uporablja pri izobraţevanju,
− uĉbeniki morajo obsegati veĉino v programu zajetih vsebin,
− ustrezati morajo sodobnim didaktiĉnim naĉelom in zahtevam po
sporazumevalnem modelu pouka oziroma uĉenja,
− didaktiĉno in metodiĉno morajo biti skladni s temeljnimi cilji programa.
V izobraţevalni program sodi tudi navajanje na samostojno uporabo slovarja in
drugih jezikovnih priroĉnikov. V programu priporoĉajo uporabo sodobnih
dvojeziĉnih slovarjev pa tudi enojeziĉnega Slovarja slovenskega knjiţnega jezika.
Priporoĉajo tudi uporabo dodatnega gradiva, kot so slovnice, priroĉniki za vadenje
vseh sporazumevalnih dejavnosti (branja, poslušanja, govorjenja in pisanja).
Besedila, uporabljena za izobraţevanje, naj bodo avtentiĉna (lahko tudi prirejena).
22
3.3.6 Opredelitev ravni
Osnovna raven
Govorci se znajdejo v osnovnih ţivljenjih okolišĉinah, to je ponovljivih
(rutinskih) govornih poloţajih, zlasti tistih, ki vkljuĉujejo stvarne informacije.
Razumevanje govorjenih besedil predstavlja:
− omejeno razumevanje sporoĉila v mnoţiĉnih obĉilih (vremenska napoved,
poroĉilo, krajše vesti, nasveti, intervjuji) ali po telefonu (odzivnik) in znanje iz
njih izlušĉenih temeljnih informacij,
− razumevanje osnovnih vljudnostnih obrazcev (pozdravljanje, ogovor, povabilo,
ĉestitka, zahvala) in ustrezno odzivanje nanje,
− v govorjenem besedilu, predvsem ĉe je hitrost govora prilagojena,
prepoznavanje teme in razumevanje bistva povedanega,
− sposobnost sledenja preprostim navodilom,
− ustrezno odzivanje na sogovorĉeve potrebe, ţelje, namere,
− zmoţnost sledenja vsakdanjemu pogovoru,
− da ob nerazumevanju znajo sogovorca prositi za ponovitev ali pojasnilo.
Razumevanje zapisanih besedil predstavlja:
− razumevanje krajših besedil, tudi nespecializiranih avtentiĉnih besedil, to so:
vesti, nasvete, pisma, ocene, obvestila, intervjuje, krajše ĉlanke, reportaţe,
− v besedilih razumevanje prebranih temeljnih informacij in znanje prevzemanja
vsebin,
− razumevanje nekaterih podrobnosti in znanja sporoĉevanja,
− znanje slediti preprostim zapisanim navodilom,
− interpretiranje besedila tako, da se izrazijo mnenja o vsebini.
23
Govorjenje predstavlja:
− znanje uporabe pozdravov, ĉestitanja, izraţanja in sprejemanja povabila,
obljub, se znati opraviĉiti, pohvaliti, se pritoţiti,
− pridobivanje in podajanje informacij,
− predstavljanje sebe in drugih, poimenovanje in opisovanje vsakdanjih
predmetov, oseb, pripovedovanje o vsakdanjih dogodkih, poroĉanje o svojih
izkušnjah in doţivetjih, opis ţelja, upanje in cilji, naĉrtovanje, podajanje
kratkih pojasnil, utemeljitve, izraţanje svojih ĉustev, interesov, mnenj,
− znanje se poĉasi, a povezano pogovarjati o dobro znanih stvareh,
− pogovor, ki ga sami zaĉnejo, nadaljujejo, prekinjajo ali konĉajo,
− ustrezno odzivanje na govorne spodbude sogovorcev,
− da ob nerazumevanju, znajo sogovorca prositi za ponovitev ali pojasnilo,
− znanja uporabe navodil,
− da svoj izgovor pribliţajo standardni izreki,
− njihov govorni prispevek, ki je ustrezen glede na naslovnika, namen in vsebino,
obvladanje vljudnostih pravil in menjave vlog ter znanje izraţanje razliĉnih
sporazumevalnih namer.
Pisanje predstavlja:
− znanja zapisovanja kratkih sporoĉil, razglednic, izpolnjevanje obrazcev,
− znanje tvorjenja daljših besedil za praktiĉno rabo: ţivljenjepis, pismo, prošnjo,
pritoţbo,
− poznavanje nekaterih preprostejših uvodnih in sklepnih formul pri pisanju
pisem, ĉestitk,
− besedila, ki jih tvorijo, so ustrezna glede na naslovnika, namen in vsebino,
− da pri pisanju besedil obvladajo skladenjsko preprostejše rešitve enostavĉnih
povedi,
− poznavanje osnovnih pravil zapisovanja velike zaĉetnice in uporabljanja
konĉnih loĉil.
24
Srednja raven
Govorci se brez teţav znajdejo v vsakdanjih (ponovljivih) ţivljenjskih
okolišĉinah, poleg tega pa tudi dovolj dobro v nepredvidenih govornih poloţajih,
pogovarjati se znajo o precej širokih druţbenih temah, specializirano zlasti na
temah, ki so jim blizu (poklic, interesi). Na tej ravni ţe razloĉujejo med knjiţnim
zbornim in knjiţnim pogovornih jezikom in znajo glede na okolišĉine in namen
tudi izbrati in uporabiti ustrezno, socialno ali funkcijsko zvrst.
Razumevanje govorjenih besedil predstavlja:
− razumevanje veĉine avtentiĉnih nespecializiranih govorjenih besedil in znanje
povzeti njihovega bistva,
− sledenje intervjujem, reportaţam, diskusijam.
Razumevanje zapisanih besedil predstavlja:
− razumevanje veĉino avtentiĉnih nespecializiranih zapisanih besedil, tudi
leposlovnih (predvsem iz sodobne knjiţevnosti), in znanje povzeti njihovega
bistva,
− da si pri razumevanju vsebinsko in jezikovno teţjih besedil pomagajo s
priroĉniki.
Govorjenje predstavlja:
− znanje izĉrpnega pripovedovanja, opisovanja, razlaganja,
− znanje utemeljevanja svojega mnenja, govorjenje o prihodnjih naĉrtih in
umišljenih dogodkih in o njih povprašati,
− izraţanje vzrokov, namenov, posledic in po njih povprašati,
− znanje razpravljanja o poznani temi,
− znanje zaprositi za besedo, se popraviti,
− znanje izbrati okolišĉinam in namenu ustrezno socialno in funkcijsko zvrst
jezika.
25
Pisanje predstavlja:
− podajanje informacij v sestavku, temo znajo izpeljati opisno, pripovedovalno in
razlagalno,
− znanje pisnega utemeljevanja svojega mnenja,
− ustrezno uporabo kohezivnega sredstva (to so jezikovna sredstva, ki povezujejo
in strnjujejo besedilo) in se tako izogniti ponavljanju,
− izbiranje okolišĉinam in namenu ustrezno funkcijsko zvrst jezika,
− da pri pisanju upoštevajo osnovna pravila o rabi velike zaĉetnice, konĉnih loĉil,
deloma tudi vejice in o pisanju skupaj in narazen.
Visoka raven
Govorci so pri uporabi slovenskega jezika povsem neodvisni in samostojni.
Sposobni so se sporazumevati v najrazliĉnejših okolišĉinah in govornih poloţajih,
obvladajo tudi strokovno izrazje (predvsem lastnega poklicnega podroĉja). Znajo
razloĉevati med knjiţnim zbornim in knjiţnim pogovornih jezikom in so
seznanjeni z ostalimi socialnimi zvrstmi (predvsem neknjiţnim pogovornim
jezikom) ter v besedilih prepoznavajo njihove znaĉilnosti.
Razumevanje govorjenih besedil predstavlja:
− razumevanje besedil razliĉnih funkcijskih zvrsti in besedilnih vrst.
Razumevanje zapisanih besedil predstavlja:
− podrobno razumevanje vsakršnih besedil (publicistiĉnih, umetnostnih,
poljudnoznanstvenih in znanstvenih besedil svojega strokovnega podroĉja),
tudi ĉe so daljša in zapletena,
− da besedila znajo podrobno analizirati (glede na temo, besedišĉe in slovniĉno
strukturo).
26
Govorjenje predstavlja:
− spontani in tekoĉi govor,
− zavedanje svojih napak v govoru in jih znajo tudi popraviti,
− razlaganje, sporoĉanje dejstva, izraţanje in utemeljevanje stališĉa, zagovarjanje
mnenja, predlaganje, sprejemanje predlogov ali jih zavraĉati, povzemati,
komentirati, vrednotiti, razpravljati,
− da govor znajo dobro strukturirati.
Pisanje predstavlja:
− obvladovanje pisanja tudi ustvarjalnejših sestavkov (esej),
− da pri pisanju znajo razvijati glavno temo in jo ustrezno izpeljati z opisom,
razlago, dokazom, utemeljitvijo,
− da pri pisanju upoštevajo pravopisna pravila.
3.3.6.1 Mednarodna primerljivost jezikovnih ravni3
Program Slovenšĉina za tujce je vsebinsko primerljiv s šeststopenjskim skupnim
evropskim jezikovnim okvirom (v nadaljevanju SEJO), ki ga je Svet Evrope
(Odsek za jezikovno politiko) izdal v evropskem letu jezikov 2001.
SEJO je dokument, ki izĉrpno opisuje zmoţnosti, potrebne za sporazumevanje, z
njimi povezane znanje/vedenje in spretnosti. Opredeljuje tudi ravni jezikovnega
znanja, ki jih je šest – od najniţje A1 do najvišje C2, opisane v obliki t. i.
opisnikov (deskriptorjev). SEJO je namenjen vsem, ki se ukvarjajo s pouĉevanjem
in/ali preverjanjem jezikovnega znanja oziroma jezikovne zmoţnosti v neprvih
jezikih.
SEJO velja za priporoĉilo, ne za predpis in je preveden v 31 jezikov.
3 Povzeto po Ferbeţar (2009: 130–131).
27
SEJO je bil v prvi vrsti izdelan zaradi veĉje transparentnosti preverjanja in
certificiranja jezikovnega znanja oziroma zaradi primerljivosti jezikovnih izpitov,
zlasti v Evropi. Prizadevanja jezikovnih naĉrtovalcev v posameznih drţavah gredo
prav v smeri usklajevanja obstojeĉih jezikovnih izpitov s standardi znanja,
predstavljenimi v tem dokumentu. Za namen izdelave priroĉnika so v zadnjih letih
v okviru veĉjih jezikovnih institucij, kot so angleški ESOL (English for speakers
of other languages – anglešĉina za govorce drugih jezikov), Inštitut Cervantes,
Goethejev inštitut in drugi, potekali t. i. usklajevalni seminarji (angl.
benchmarking conferences), ki so imeli za cilj pripraviti ustrezne konkretne
podlage z ilustrativnimi primeri za posamezne stopnje znanja v razliĉnih jezikih
(prim. Bolton idr. 2008).
Za slovenske ravni jezikovne zmoţnosti, kot so opisane v programu Slovenšĉina
za tujce, natanĉnih primerjav s SEJOM še nimamo – ne le zaradi dejstva, da
slovenski prevod še ni javno dostopen, temveĉ predvsem zato, ker so postopki
takšnega prilagajanja zelo zapleteni in dragi.
3.3.7 Javna veljavnost in izdajatelj listine
Javno veljavna listina o znanju slovenskega jezika se izda osebam, ki uspešno
opravijo zunanje preverjanje znanja slovenšĉine na osnovni, srednji ali visoki
ravni v skladu z Izpitnim katalogom v programu Slovenščina za tujce. Po uspešno
opravljenem izpitu se prejme spričevalo o uspešno opravljenem izpitu iz
slovenskega jezika na osnovni, srednji ali visoki ravni. To listino izda Izpitni
center Centra za slovenšĉino kot drugi/tuji jezika na Filozofski fakulteti Univerze
v Ljubljani (Povzeto po: http://programoteka.acs.si/PDF/slo_za_tujce.pdf,
dostopno 26. 7. 2010).
28
3.3.7.1 Pregled jezikovnih izpitov
Sistem preverjanja in certificiranja znanja slovenšĉine kot drugega/tujega jezika (v
nadaljevanju SD/TJ) v Republiki Sloveniji je polnoleten, saj je star pribliţno
toliko kot slovenska drţava. Prelomno pa je bilo leto 1994, ko je Vlada RS
pooblastila Center za slovenšĉino kot drugi/tuji jezik (v nadaljevanju CSD/TJ) kot
komisijo za postavljanje standardov znanja ter preverjanje in potrjevanje znanja
SD/TJ (Uradni list RS, 47/1994). Na eni strani je to pomenilo izhodišĉe za
sistemizacijo podroĉja merjenja znanja SD/TJ, na drugi pa tudi svojevrstno
politizacijo podroĉja, saj je nova drţava v najrazliĉnejših predpisih zaĉela
postavljati vedno veĉ uradnih zahtev po znanju slovenšĉine na najrazliĉnejših
podroĉjih. Znanje slovenšĉine se je zahtevalo zlasti za opravljanje razliĉnih
poklicev (prim. Stabej 2000: 130), postalo pa je tudi eden od pogojev za
pridobitev slovenskega drţavljanstva (Ferbeţar, Pirih Svetina 2004: 135).
Po sprejetju javno veljavnega izobraţevalnega programa za odrasle Slovenšĉina
za tujce konec leta 2000 so se izpiti iz znanja slovenšĉine zaĉeli izvajati na treh
ravneh, na osnovni, srednji in visoki ravni. Vse ravni upoštevajo tujega govorca in
raven njegove samostojnosti pri sporazumevanju v slovenšĉini. Izhodišĉe
programa in izpitov, ki temeljijo na njem, je torej tuji govorec, ki izpit iz znanja
slovenšĉine opravlja v najrazliĉnejše namene. Zato je bilo potrebno poskrbeti za
ustrezno infrastrukturo. Na eni strani imamo tu v mislih ustrezno pripravo izpitnih
gradiv, izobraţevanje avtorjev teh gradiv (prim. Ferbeţar idr. 2004b, Ferbeţar,
Bajec 2004), izvajanje izpitov in ustrezno strokovno izpopolnjevanje na podroĉju
ocenjevanja jezikovnega znanja (v obliki stalnih izobraţevalnih seminarjev). K
slednjemu sodi poenoteno izvajanje izpitov oziroma standardizacija izpitnih
postopkov, zlasti pa usklajevanje ocenjevalnih meril znotraj posameznih skupin
ocenjevalcev.
29
Na drugi strani pa imamo v mislih tudi neposredne uporabnike izpitov, to je
kandidate, ki javno veljavno listino o znanju slovenšĉine potrebujejo za uradne ali
druge namene: zanje so v CSD/TJ pripravili uĉna gradiva, ki omogoĉajo simulirati
izpitno situacijo in tako pomagajo pri pripravi na izpit (prim. Ferbeţar, Petric
2006, Pirih Svetina, Ferbeţar 2006, Ferbeţar, Pirih Svetina 2006 (Ferbeţar 2009:
129–130)).
30
3.3.7.2 Pripravljalci in izvajalci testov
Izpiti iz slovenskega jezika na vseh ravneh se pripravljajo in izvajajo v Izpitnem
centru Centra za slovenšĉino kot drugi/tuji jezik Filozofske fakultete v Ljubljani.
Izpit na OSNOVNI ravni je mogoĉe opravljati na kateri koli od pooblašĉenih
ustanov po Sloveniji, in sicer, so to:
– Filozofska fakulteta, Izpitni center Centra za slovenšĉino kot drugi/tuji jezik,
Kongresni trg 12, Ljubljana,
– Adragoški zavod Maribor - Ljudska univerza, Maistrova ulica 5, Maribor,
– CENE ŠTUPAR, Center za permanentno izobraţevanje, Vojkova cesta 1,
Ljubljana,
– Jezikovni center Doba Maribor, Prešernova ulica 1, Maribor,
– Izobraţevalni središče Miklošič Ljubljana, Miklošiĉeva 26, Ljubljana,
– Ljudska univerza Koper, Cankarjeva 33, Koper,
– Ljudska univerza Kranj, Cesta Staneta Ţagarja 1, Kranj,
– Ljudska univerza Krško, Dalmatinova ulica 6, Krško,
– Ljudska univerza Postojna, Ljubljanska cesta 2, Postojna,
– Ljudska univerza Velenje, Titov trg 2, Velenje,
– UPI Ljudska univerza Ţalec, Ulica Ivanke Uranjek 6, Ţalec,
– Zavod za izobraţevanje in kulturo, Ulica Otona Ţupanĉiĉa 1, Ĉrnomelj,
– Ljudska univerza Ajdovščina, Cesta 5. maja 14, Ajdovšĉina,
– Zasavska ljudska univerza, Trg svobode 11 a, Trbovlje
(http://e-uprava.gov.si/e-
uprava/dogodkiPrebivalci.euprava?zdid=1709&sid=1600, dostopno 21. 9. 20101).
31
3.4 SPORAZUMEVALNI PRAG ZA SLOVENŠČINO
Pojem sporazumevalni prag oznaĉuje stopnjo sporazumevalne zmoţnosti. To je
meja, ki jo tuji govorec prestopi, ko se zna samostojno sporazumevati v ciljnem
jeziku. Sporazumevalni prag je splošni cilj, ki nikakor ni zaprta in konĉna
mnoţica, ampak nabor izraznih moţnosti, ki se rabi proţno in ustvarjalno. Projekt
sporazumevalni prag je bil oblikovan dinamiĉno, kot celota, ki teţi k ustvarjanju
in uresniĉevanju sistema dopolnjujoĉih se enot za uĉenje in pouĉevanje ţivih
jezikov in s katero se da doloĉiti splošno in uĉinkovito sporazumevalno zmoţnost
v tujejeziĉni skupnosti, hkrati pa ne predstavlja cilja, ki bi se ga dalo doseĉi le po
dolgem in teţkem uĉenju (Sporazumevalni prag za slovenšĉino 2004: 9).
Dokument Sporazumevalni prag za slovenščino je zaĉel nastajati leta 1999.
Pobuda zanj se je stekla iz dveh virov: na Centru za slovenšĉino kot drugi/tuji
jezik (http://qqq.ff.uni-lj.si/center-slo/) takratnega Oddelka za slovanske jezike in
knjiţevnosti (danes Oddelka za slovenistiko) Filozofske fakultete Univerze v
Ljubljani so strokovni delavci ţe dlje ĉasa naĉrtovali podrobnejšo opredelitev
ravni jezikovnega znanja, ki bi izhajala iz sodobnih strokovnih predpostavk in bi
dopolnjevala javno veljavni izobraţevalni program za odrasle Slovenšĉina za
tujce. Po drugi strani pa je z Ministrstva za šolstvo Republike Slovenije prišla – v
okviru ţe sicer tesnih delovnih stikov med ministrstvom in Centrom – pobuda, da
bi tudi za slovenšĉino nastal dokument tipa Threshold Level, za kar se je zelo
zanimal tudi Odsek za moderne jezike pri Svetu Evrope.
32
3.4.1 Oblikovanje Sporazumevalnega praga za slovenščino
Priroĉnik Sporazumevalni prag, ki danes obstaja za veĉ kot dvajset jezikov, so
zaĉeli nastajati sredi 70. let prejšnjega stoletja, ko je v veljavo stopil
komunikacijski pristop k uĉenju jezika. Tako kot avtorji drugih priroĉnikov te
vrste so se tudi sestavljalci slovenske razliĉice dokumenta pri nastanku svojega
besedila naslonili na angleški izvirnik Threshold Level avtorjev J. Trima in J. A.
van Eka. Kot referenĉno gradivo so bile uporabljene tudi nemška
(Kontaktschwelle Deutsch als Fremdsprache), francoska (Niveau seuil),
italijanska (Livello soglia) in ruska (Porogovij uroven) razliĉica
Sporazumevalnega praga.
3.5 PROGRAM VSEŢIVLJENJSKO UČENJE (VŢU)4
3.5.1 Predstavitev programa
Evropska komisija je 14. julija 2004 sprejela predlog tretje generacije programov
EU s podroĉja vseţivljenjskega uĉenja, to je Program vseţivljenjsko uĉenje
(VŢU)/Lifelong learning programme (LLP).
Programsko obdobje traja od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2013. Cilj novega programa je
skozi vseţivljenjsko uĉenje prispevati k razviti druţbi znanja s trajnostnim
ekonomskim razvojem, delovnim mestom ter k veĉji socialni koheziji. Spodbujal
naj bi vzajemno delovanje, sodelovanje in mobilnost med sistemi izobraţevanja in
usposabljanja v EU.
4 Povzeto po:
http://www.fpp.edu/~int/slovenscina/Erasmus/Studijska%20izmenjava/Splosne%20informacije/
Opis%20programa%20VZU.pdf., dostopno 5. 10. 2010.
33
Program VŢU je integriran program, oblikovan tako, da vkljuĉuje vse dosedanje
ciljne skupine Socrates in Leonardo da Vinci. Program VŢU vkljuĉuje štiri
vsebinsko vzporedna programska podroĉja oz. stebre, in sicer: šolsko
izobraţevanje (COMENIUS), višje in visokošolsko izobraţevanje (ERASMUS),
poklicno in strokovno izobraţevanje in usposabljanje (LEONARDO DA VINCI)
ter izobraţevanje odraslih (GRUNDTVIG), ki jih dopolnjujejo preĉni ukrepi in
program Jean Monnet.
Slika 1: Program Vseţivljenjsko uĉenje
(Dostopno na http://www.fpp.edu/~int/slovenscina/Erasmus/Studijska%20
izmenjava/Splosne%20informacije/Opis%20programa%20VZU.pdf, dne 8. 10. 2010).
34
3.5.2 Izvajanje programa Vseţivljenjsko učenje
Program predvideva objavo treh razpisov v celotnem programskem obdobju (prvi
razpis naj bi bil objavljen konec novembra 2006 za leto 2007, drugi velja za
obdobje 2008–2010 in tretji bo veljal za obdobje 2011–2013).
Roki za prijavo aktivnosti bodo potekali vsako leto znotraj programskega
obdobja. Vse vsebinske prioritete in tehniĉne zahteve, prijavni postopki, roki in
ostale tehniĉne zahteve so objavljani v razpisih.
Splošne informacije o programu so pojasnjene v Vodniku za prijavitelje, ki je na
voljo na spletnih straneh Evropske komisije
(http://ec.europa.eu/education/llp/doc/call10/part2_sl.pdf; dostopno 8. 10. 2010).
3.5.3 Ciljne skupine programa Vseţivljenjskega učenja
Program Vseţivljenjsko uĉenje je namenjen zelo širokemu krogu ciljnih skupin,
od vrtcev in naših najmlajših uĉencev do uĉiteljev, študentov, mladih delavcev,
podjetij in izobraţevalnih organizacij, društev in nevladnih organizacij ter
odraslih, ki se v svojem delovnem ţivljenju in tretjem ţivljenjskem obdobju spet
vraĉajo k uĉenju. Program je široko zastavljen, predstavljeni bodo le osrednji
štirje programi znotraj programa Vseţivljenjsko uĉenje in osnovne aktivnosti, ki
so na voljo v okviru vsakega izmed njih.
35
A. PROGRAM COMENIUS je namenjen podroĉju šolskega izobraţevanja, za
doseganje ciljev pa so na voljo naslednje aktivnosti:
− individualna mobilnost (individualna mobilnost uĉencev/dijakov, stalna
strokovna spopolnjevanja delavcev v vzgoji in izobraţevanju, pripravljalni
obiski, Comenius asistenti in pridobitev asistentov Comenius),
− partnerstva (šolska partnerstva, partnerstva REGIO),
− veĉstranski projekti,
− mreţe.
B. PROGRAM ERASMU je namenjen visokemu in višjemu šolstvu, zajema
naslednje aktivnosti:
− Erasmus univerzitetna listina,
− mobilnost:
− študentov (študij in študijske prakse v tujini),
− pedagoškega osebja,
− nepedagoškega osebja,
− intenzivni programi (projekti poletnih/zimskih šol),
− intenzivni jezikovni teĉaji Erasmus,
− veĉstranski projekti (razvoj študijskih modulov/programov),
− mreţe.
C. PROGRAM LEONARDO DA VINCI tudi v novi generaciji programa
zajema podroĉje poklicnega in strokovnega izobraţevanja ter usposabljanja (ki se
ne odvija na terciarni ravni), vkljuĉiti pa se je moţno v naslednje aktivnosti:
− mobilnost (namestitve oseb v osnovnem poklicnem izobraţevanju, namestitve
oseb na trgu dela in mladih diplomantov, izmenjave mentorjev, uĉiteljev in
svetovalcev),
− veĉstranski projekti – prenos inovacij,
− veĉstranski projekti – razvoj inovacij,
− partnerstva Leonardo da Vinci,
− mreţe.
36
D. PROGRAM GRUNDTVIG pokriva podroĉje izobraţevanja odraslih in
namenja sredstva naslednjim aktivnostim:
− mobilnost (individualna mobilnost odraslih uĉencev, mobilnost za bodoĉe
uĉitelje odraslih in uĉitelje odraslih, ki so ravnokar zakljuĉili šolanje, stalno
strokovno spopolnjevanje izobraţevalcev odraslih),
− veĉstranski projekti,
− Grundtvig partnerstva,
− mreţe.
3.5.4 Sodelujoče drţave
Finanĉna podpora Programa VŢU je namenjena za aktivnosti v naslednjih
drţavah:
v vseh drţavah članicah EU (Avstrija, Belgija, Ciper, Ĉeška republika,
Danska, Estonija, Finska, Francija, Grĉija, Irska, Italija, Latvija, Litva,
Luksemburg, Madţarska, Malta, Nemĉija, Nizozemska, Norveška, Poljska,
Portugalska, Slovaška, Slovenija, Španija, Švedska, Velika Britanija,
Bolgarija in Romunija),
drţavah članicah EEA/EFTA (Islandija, Norveška, Luksemburg) ter
v Turčiji.
V letih 2009 in 2010 Hrvaška in Republika Makedonija ţe delno poskusno
sodelujeta v nekaterih aktivnostih programa VŢU: mobilnosti Comenius,
Erasmus, Leonardo da Vinci in Grundtvig ter v študijskih obiskih.
Naloge nacionalne agencije v Sloveniji izvaja CMEPIUS. Vsaka od sodelujoĉih
drţav ima svojo (lahko veĉ kot eno) nacionalno agencijo, centralizirane aktivnosti
programa izvaja Izvršna agencija (Povzeto po: http://www.cmepius.si/vzu/vse-o-
vzu.aspx, dostopno 5. 10. 2010.).
37
3.6 PROGRAM ZA INTEGRACIJO TUJCEV
3.6.1 Pravilnik o programih za integracijo tujcev:
Na podlagi 4. ĉlena Uredbe o integraciji tujcev (Uradni list RS, št. 65/08) minister
za šolstvo in šport izdaja Pravilnik o programih za integracijo tujcev.5
I. SPLOŠNE DOLOČBE
1. ĉlen
S tem pravilnikom se doloĉijo obseg, vsebina in trajanje programov za integracijo
tujcev, naĉin in pogoji izvajanja teh programov ter vsebina potrdila o opravljenem
preizkusu znanja iz teh programov.
2. ĉlen
(1) Namen zagotavljanja izvajanja programov za integracijo tujcev, doloĉenih s
tem pravilnikom, je pomoĉ pri vkljuĉevanju oseb, opredeljenih v 3. ĉlenu Uredbe
o integraciji tujcev (Uradni list RS, št. 65/08, v nadaljnjem besedilu: uredba) v
kulturno, gospodarsko in druţbeno ţivljenje v Republiki Sloveniji.
(2) Udeleţba v programih integracije tujcev je zagotovljena tisti osebi, ki ji
pristojna upravna enota izda potrdilo o izpolnjevanju pogojev za udeleţbo v teh
programih (v nadaljnjem besedilu: upraviĉenci).
II. IZVAJANJE PROGRAMOV
3. ĉlen
(1) Programa za integracijo tujcev po tem pravilniku sta:
– program uĉenja slovenšĉine kot tujega jezika in
5 Citirano po: http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200925&stevilka=1060, dostopno 21. 9.
2010.
38
– program seznanjanja tujcev s slovensko zgodovino, kulturo in ustavno ureditvijo
v Republiki Sloveniji.
(2) Program uĉenja slovenšĉine kot tujega jezika se lahko izvaja v dveh razliĉicah
glede na status upraviĉenca in njegovo predhodno znanje slovenšĉine, in sicer:
1. program uĉenja slovenšĉine kot tujega jezika v trajanju najveĉ 180 ur je
namenjen upraviĉencem, ki izpolnjujejo pogoje iz prvega in tretjega odstavka 3.
ĉlena uredbe, s tem, da se upraviĉencu omogoĉi udeleţba na teĉaju v obsegu 180
ali 120 ali pa 60 ur glede na njegovo predhodno znanje slovenskega jezika, ki se
ugotovi na podlagi razvrstitvenega testa;
2. program uĉenja slovenšĉine na preţivetveni ravni v trajanju 60 ur je namenjen
upraviĉencem, ki izpolnjujejo pogoje iz drugega in tretjega odstavka 3. ĉlena
uredbe.
(3) Program seznanjanja s slovensko zgodovino, kulturo in ustavno ureditvijo v
Republiki Sloveniji (v nadaljnjem besedilu: program spoznavanja slovenske
druţbe) se izvaja v obsegu 30 ur, s tem da se izvajanje vsebinsko prilagodi
udeleţenĉevi ravni znanja slovenšĉine. Vsebina programa spoznavanja slovenske
druţbe je kot priloga sestavni del tega pravilnika.
4. ĉlen
(1) Programa za integracijo tujcev se izvajata v obliki teĉajev, v okviru katerih
lahko izvajalec organizira razliĉne oblike oziroma metode uĉenja oziroma
pridobivanja znanja in kompetenc (zmoţnosti) v skladu s sodobnimi andragoškimi
in drugimi strokovnimi dognanji.
(2) Programa za integracijo tujcev lahko izvaja šola oziroma drug subjekt, ki
izpolnjuje predpisane pogoje (v nadaljnjem besedilu: izvajalec). Izvajalca izbere
ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, na podlagi razpisa.
(3) Seznanjanje z vsebinami programov se zagotovi v obliki e-gradiv, natisnjenih
publikacijah, letakih in na druge naĉine.
39
5. ĉlen
(1) Izvajalec programov za integracijo tujcev je lahko vsaka fiziĉna ali pravna
oseba javnega ali zasebnega prava, ki je vpisana v razvid izvajalcev javno
veljavnih vzgojno-izobraţevalnih programov pri ministrstvu, pristojnemu za
šolstvo (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo) za izvajanje programov, doloĉenih s
tem pravilnikom.
(2) Izvajalec programa spoznavanja slovenske druţbe mora imeti zaposlenega
uĉitelja, ne glede na obliko zaposlitve, ki izpolnjuje pogoje za uĉitelja enega od
predmetov, in sicer:
– drţavljanska, domovinska vzgoja in etika v izobraţevalnem programu osnovne
šole,
– druţboslovje v niţjem in srednjem poklicnem izobraţevanju ali
– zgodovine, sociologije ali filozofije v srednjem strokovnem izobraţevanju
oziroma programu gimnazije.
6. ĉlen
(1) Udeleţenec teĉaja po programih za integracijo tujcev po konĉanem teĉaju
opravlja preizkus znanja iz zadevnega programa. Preizkus znanja pripravi in
izvede izvajalec programa.
(2) Preizkus znanja se opravlja iz vsebin, doloĉenih s programom.
7. ĉlen
(1) Izvajalec teĉaja vodi evidenco udeleţencev teĉaja in preizkusov znanja ter
izdanih potrdil o opravljenih preizkusih v skladu s pogodbo, sklenjeno z
ministrstvom, pristojnim za notranje zadeve.
(2) O izvajanju preizkusa znanja izvajalec vodi zapisnik za vsakega kandidata, ki
opravlja preizkus, v katerem se navedejo vsi relevantni podatki o poteku in izidu
preizkusa.
40
(3) Kandidatu, ki je opravljal preizkus znanja, pa ga ni opravil, izda izvajalec
obvestilo o uspehu pri preizkusu, na katerem se navede, kakšen rezultat je
kandidat dosegel pri preizkusu znanja.
(4) Kandidatu, ki opravi preizkus znanja, izvajalec izda potrdilo o opravljenem
preizkusu.
8. ĉlen
Potrdilo o opravljenem preizkusu znanja mora vsebovati naslednje podatke:
1. ime in poslovni naslov izvajalca preizkusa;
2. ime potrdila: »potrdilo o opravljenem preizkusu znanja«;
3. izrek potrdila, ki vsebuje:
– osebno ime in datum rojstva upraviĉenca, na katerega se to potrdilo nanaša,
– besedilo: »je opravil preizkus znanja iz«, za katerim se doda ime programa, iz
katerega je opravil preizkus, in sicer:
a) »programa uĉenja slovenšĉine kot tujega jezika v trajanju 180/120/60 ur«,
b) »programa uĉenja slovenšĉine na preţivetveni ravni v trajanju 60 ur«, ali
c) »programa spoznavanja slovenske zgodovine, kulture in ustavne ureditve v
Republiki Sloveniji«;
4. osebno ime odgovorne osebe, ki je podpisnik potrdila in njegova funkcija pri
izvajalcu (ravnatelj, direktor in podobno);
5. evidenĉna številka, pod katero je upraviĉenec vpisan v evidenco udeleţencev
programa pri izvajalcu in
6. datum in kraj izdaje potrdila.
III. PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
9. ĉlen
(1) Do sprejetja novega programa uĉenja slovenšĉine kot tujega jezika iz 3. ĉlena
tega pravilnika se:
41
– teĉaj po programu iz 1. toĉke drugega odstavka 3. ĉlena tega pravilnika izvaja
po programu za odrasle Slovenšĉina za tujce, ki je bil sprejet z Odredbo o
izobraţevalnem programu za odrasle Slovenšĉina za tujce (Uradni list RS, št.
113/00), s tem, da izvajalec prilagodi obseg izvajanja tega programa posamezni
skupini upraviĉencev glede na njihovo predhodno znanje slovenšĉine, ugotovljeno
z razvrstitvenim testom, ki ga pripravi in izvede izvajalec programa;
– teĉaj po programu iz 2. toĉke drugega odstavka 3. ĉlena tega pravilnika pa se
izvaja po programu iz prejšnje alineje, s tem, da izvajalec prilagodi njegovo
vsebino in obseg v skladu z navodilom o izvajanju programa Slovenšĉina za tujce
v integracijskem procesu, ki ga sprejme Strokovni svet za izobraţevanje odraslih.
(2) Za izvajanje programa iz prejšnjega odstavka morajo izvajalci izpolnjevati
kadrovske in prostorske pogoje, ki so predpisani za izvajanje tega programa.
10. ĉlen
Ta pravilnik zaĉne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike
Slovenije.
42
3.6.2 Predstavitev in namen programov za integracijo tujcev6
Osnovo za politiko integracije tujcev v druţbo so drţave ĉlanice Evropske unije
postavile v okviru skupnih temeljnih naĉel, ki poudarjajo, da je vkljuĉevanje
dinamiĉen in dvosmeren proces. Za uspešno vkljuĉevanje priseljencev v druţbo
drţave gostiteljice je pomembno medsebojno prilagajanje. Uspešno vkljuĉevanje
v slovensko druţbo ni samo odgovornost priseljencev, ampak se mora prilagoditi
tudi druţba sama. Druţba jih mora spodbujati, jim olajšati vkljuĉevanje v
izobraţevalne in delovne procese ter omogoĉiti njihovo udeleţbo v politiĉnem in
medijskem prostoru. Programi vkljuĉevanja drţavljanov tretjih drţav, ki ţivijo in
delajo v drţavah Evropske unije, v zadnjih letih pridobivajo ĉedalje veĉji pomen,
tudi v Sloveniji. Cilji politike vkljuĉevanja v Evropski zvezi temeljijo na naĉelih
in vrednotah enakopravnosti, svobode in vzajemnega sodelovanja.
Za uspešno vkljuĉevanje je pomembno, da se priseljencem omogoĉi pridobitev
osnovnega znanja jezika, zgodovine in institucij drţave gostiteljice ter omogoĉi
pridobitev informacij o pravicah in dolţnostih, delu in ţivljenju v Republiki
Sloveniji. Prav to je namen programov uĉenja slovenskega jezika in seznanjanja s
slovensko zgodovino, s kulturo in z ustavno ureditvijo, ki jih v Republiki
Sloveniji vodi Ministrstvo za notranje zadeve.
Ministrstvo za notranje zadeve s pomoĉjo Evropskega sklada za vkljuĉevanje
drţavljanov tretjih drţav financira za namen integracije tujcev v slovensko druţbo
naslednje programe:
– uĉenje slovenskega jezika,
– seznanjanje s slovensko zgodovino, s kulturo in z ustavno ureditvijo ter
– brezplaĉno prvo opravljanje izpita iz slovenskega jezika na osnovni ravni.
6 Povzeto po: http://www.mnz.gov.si/si/mnz_za_vas/tujci_v_sloveniji/integracija_tujcev/,
dostopno: 5. 10. 2010.
43
Poleg teh programov te osebe sodelujejo tudi pri drugih projektih, programih in
delavnicah, ki so namenjeni pomoĉi pri vkljuĉevanju v slovensko druţbo.
3.6.3 Kdo je upravičen do brezplačne udeleţbe programov za
integracijo tujcev?
Do brezplaĉne udeleţbe v programu uĉenja slovenskega jezika in programu
seznanjanja s slovensko zgodovino, s kulturo in z ustavno ureditvijo so upraviĉeni
drţavljani tretjih drţav, ki:
– v Republiki Sloveniji prebivajo na podlagi dovoljenja za stalno prebivanje,
– v Republiki Sloveniji najmanj dve leti prebivajo na podlagi dovoljenja za
zaĉasno prebivanje in pod pogojem, da je bilo to podaljšano še za eno leto.
Do brezplaĉne udeleţbe v programu uĉenja slovenskega jezika in programu
seznanjanja s slovensko zgodovino, s kulturo in z ustavno ureditvijo so upraviĉeni
tudi oţji druţinski ĉlani, ki so ravno tako drţavljani tretjih drţav in v Sloveniji
prebivajo na podlagi dovoljenja za zaĉasno prebivanje zaradi zdruţitve druţine, in
sicer takrat, ko upraviĉenci sami izpolnijo pogoje za udeleţbo in so uveljavili
pravico do zdruţitve druţine.
3.6.4 Kako se prijaviti na programe za integracijo tujcev?
Ĉe se osebe z mednarodno zašĉito ţelijo udeleţiti brezplaĉnega programa uĉenja
slovenskega jezika ali programa seznanjanja s slovensko zgodovino, s kulturo in
z ustavno ureditvijo, morajo pri upravni enoti, kjer imajo prijavljeno stalno ali
zaĉasno prebivališĉe, vloţiti zahtevek za izdajo potrdila o izpolnjevanju pogojev
za udeleţbo v programih za integracijo tujcev. Po izpolnitvi pogojev izda
pristojna upravna enota potrdilo o izpolnjevanju pogojev za udeleţbo v teh
programih, s katerim se osebe z mednarodno zašĉito zglasijo pri izbranem
izvajalcu programa.
44
3.6.5 Kje se prijaviti za opravljanje izpita iz slovenskega jezika na
osnovni ravni?7
Pri upravni enoti, kjer imajo osebe z mednarodno zašĉito prijavljeno stalno ali
zaĉasno prebivališĉe, lahko vloţijo zahtevek za izdajo potrdila o izpolnjevanju
pogojev za brezplaĉni prvi preizkus znanja iz slovenskega jezika na osnovni
ravni. Ĉe izpolnjujejo ţe prej omenjene pogoje, upravna enota izda potrdilo o
izpolnjevanju pogojev za brezplaĉni prvi preizkus znanja iz slovenskega jezika na
osnovni ravni, s katerim se osebe z mednarodno zašĉito zglasijo pri eni izmed
pooblašĉenih ustanov. Seznam pooblašĉenih ustanov najdemo na strani Centra za
slovenšĉino.
Do brezplaĉnega enkratnega preizkusa znanja iz slovenskega jezika na osnovni
ravni so upraviĉeni drţavljani tretjih drţav, ki v Republiki Sloveniji prebivajo na
podlagi dovoljenja za stalno prebivanje ter njihovi oţji druţinski ĉlani, ki so ravno
tako drţavljani tretjih drţav in v Sloveniji bivajo na podlagi dovoljenja za zaĉasno
prebivanje iz razloga zdruţitve druţine.
3.6.6 Ostali projekti in programi
Ministrstvo za notranje zadeve skupaj z Evropskim skladom za vkljuĉevanje
drţavljanov tretjih drţav financira tudi projekte in programe za vse tujce v
Republiki Sloveniji, in sicer spodbujanje medkulturnega dialoga v Ljubljani,
Mariboru, Kranju, Kopru, Velenju, Novi Gorici, Jesenicah, Seţani in Izoli, ki jih
izvaja Mens Mentis.
7 Informacije pridobljene s telefonskim pogovorom pristojne osebe na Andragoškem zavodu
Maribor, 13. 10. 2010.
45
3.6.7 Izvajalci programov za integracijo tujcev
Omenjene programe izvajajo spodaj navedene organizacije:
PROGRAM IZVAJALEC
Teĉaj slovenskega jezika v Ljubljani Cene Štupar
(http://www.cene-stupar.si/)
Teĉaj slovenskega jezika v Mariboru
Andragoški zavod Maribor
(http://www.azm-lu.si/)
Hiša jezikov
(http://www.hisajezikov.com/)
Teĉaj slovenskega jezika v Celju Ljudska univerza Ţalec
(http://www.upi.si/si/)
Teĉaj slovenskega jezika v Kranju Ljudska univerza Škofja Loka
(http://www.upi.si/si/)
Teĉaj slovenskega jezika v Kopru Ljudska univerza Koper
(http://www.upi.si/si/)
Teĉaj slovenskega jezika v Velenju Andragoški zavod Velenje
(http://www.upi.si/si/)
Teĉaj slovenskega jezika v Novi Gorici Ljudska univerza Ajdovšĉina
Teĉaj slovenskega jezika v Novem mestu
Razvojno izobraţevalni center
Novo mesto
(http://www.ric-nm.si/)
Zgodovina, kultura in ustavna ureditev v
Ljubljani
Cene Štupar
(http://www.cene-stupar.si/ )
Zgodovina, kultura in ustavna ureditev v
Mariboru
Andragoški zavod Maribor
(http://www.azm-lu.si/)
Zgodovina, kultura in ustavna ureditev v Celju Ljudska univerza Ţalec
(http://www.upi.si/si/)
Zgodovina, kultura in ustavna ureditev v
Kranju
Ljudska univerza Kranj
(http://www.upi.si/si/)
Zgodovina, kultura in ustavna ureditev v
Kopru
Ljudska univerza Koper
(http://www.upi.si/si/)
Zgodovina, kultura in ustavna ureditev v
Velenju
Andragoški zavod Velenje
(http://www.upi.si/si/)
Zgodovina, kultura in ustavna ureditev v Novi
Gorici
Ljudska univerza Ajdovšĉina
(http://www.upi.si/si/)
Zgodovina, kultura in ustavna ureditev v
Novem mestu
Razvojno izobraţevalni center
Novo mesto
(http://www.ric-nm.si/)
46
3.7 PROGRAM SLOVENŠČINA NA TUJIH UNIVERZAH
(STU)
Program Slovenšĉina na tujih univerzah deluje v okviru Centra za slovenšĉino kot
drugi/tuji jezik na Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete v Ljubljani.
Njegovo poslanstvo je organizacija lektoratov slovenšĉine in študijev slovenistike
na univerzah po svetu in vzpostavljanje ter vzdrţevanje stikov z uĉitelji in tujimi
univerzami s slovenistiĉnimi študijskimi programi. Za uspešno promocijo
slovenšĉine, slovenistike, slovenske znanosti in Slovenije poleg kakovostnih
uĉnih programov skrbijo tudi mednarodni projekti (Nidorfer Šiškoviĉ, Zupan
Sošiĉ 2009: 279).
3.7.1 Projekti programa STU
V letu 2004 so v okviru programa STU zaĉeli izvedbo skupnih projektov. Skupaj
z uĉitelji so do zdaj na tujih univerzah izvedli štiri (skoraj) celotne projekte. Prvi
projekt je bil Prevajanja slovenskih literarnih besedil (uredili Kranjc, Nidorfer
Šiškoviĉ, 2004), naslednji trije pa so potekali pod skupnim naslovom Svetovni
dnevi, ĉeprav je bil vsak usmerjen na drugo temo: leta 2005 je potekal projekt
Svetovni dnevi slovenskega filma, sledili so mu Svetovni dnevi slovenske
literature v letu 2006 in leta 2008 Svetovni dnevi slovenske literature na filmu
(Nidorfer Šiškoviĉ, Zupan Sošiĉ 2009: 280–281).
47
4 KJE VSE SE UČITI SLOVENŠČINO KOT DRUGI/TUJI
JEZIK
Slovenšĉina se kot drugi/tuji jezik pouĉuje v Sloveniji in v tujini. V svoje
raziskovanje bi lahko vkljuĉila še širše raziskovanje slovenskega jezika kot
drugega/tujega jezika v primeru, ki ga obsega predmet raziskovanja zamejstva,
izseljenstva in dvojeziĉnosti. Temu sem se zaradi razloga, da je bilo o tem ţe
pisano in predstavljeno v nekaterih diplomskih delih, odpovedala in se odloĉila to
predstaviti v manjšem obsegu. Podrobneje pa sem podala, kje se lahko uĉimo
slovenskega jezika kot drugega/tujega jezika v Sloveniji.
4.1 V SLOVENIJI
4.1.1 Dvojezičnost ob slovenski drţavni meji
Poseben status ima slovenski jezik na dvojeziĉnih podroĉjih. To so podroĉja, kjer
se stika ali ţivi pomešano veĉ jezikovnih skupnosti. Tam ĉloveka vsakdanje
potrebe silijo, da se sporazumeva tudi s sosedi, ki govorijo drug jezik. Domaĉi
pripadniki slovenske jezikovne skupnosti prihajajo na zemljepisnem obrobju
slovenskega prostora v stik z italijanšĉino, s furlanšĉino, z nemšĉino, z
madţaršĉino in s hrvašĉino (to so naši ozemeljsko stiĉni jeziki). Na dvojeziĉnih
podroĉjih imajo ti jeziki enakovreden status kot slovenski jezik, ĉeprav v realnosti
ni vedno tako. Slovenci se trudimo, da bi na teh podroĉjih dosegli dvostransko
kolektivno dvojeziĉnost; to pomeni, da se je mogoĉe v javnosti in po uradnih
ustanovah sporazumevati v dveh jezikih in da se torej pripadniki jezikovne veĉine
nauĉijo tudi manjšinskega jezika.
Ţal pa obstaja npr. med Slovenci v Italiji, Avstriji in na Madţarskem, le
enostranska kolektivna dvojeziĉnost; pripadniki tamkajšnjih veĉinskih jezikov, tj.
Italijani, nemško govoreĉi Avstrijci ter Madţari, se le redko nauĉijo slovenšĉine
(povzeto po Korošec, Dular 1985: 42−50).
48
4.1.2 Narodna manjšina
V Sloveniji sta dve avtohtoni narodni manjšini (italijanska in madţarska).
Drţavna meja med Slovenijo in Italijo ter med Slovenijo in Madţarsko poteka po
jezikovno mešanih podroĉjih, tako da ţivi nekaj tisoĉ Italijanov in Madţarov v
Sloveniji, prav tako pa nekaj tisoĉ Slovencev v Italiji in na Madţarskem. Meja
med Slovenijo in Avstrijo pa poteka tako, da so jezikovno mešana podroĉja le v
Avstriji.
Slovenija priznava narodne (in tudi jezikovne) pravice manjšin v najveĉji moţni
meri. V letu 1959 so na poseben naĉin uredili šolstvo narodnih manjšin. Italijani
in Madţari so se odloĉili za svoj šolski sistem. Madţari so se odloĉili za
dvojeziĉni šolski sistem. To pomeni, da se v šolah uĉijo slovenski in madţarski
otroci in pouk poteka v obeh jezikih. Uĉitelji morajo obvladati oba jezika.
Italijani so se odloĉili za drug sistem. Na narodno mešanih podroĉjih Slovenije ob
Jadranskem morju lahko uĉenci izbirajo med slovensko in italijansko šolo. Oba
naroda imata vsak svojo šolo. Ker pa Italijani in Slovenci na teh podroĉjih ţivijo
skupaj, se oboji nauĉijo obeh jezikov. Italijani se uĉijo slovenski jezik od prvega
razreda osnovne šole do konca srednje šole vsaj dve uri na teden, in prav tako se
uĉijo Slovenci italijanskega jezika dve uri na teden, šole pa so med seboj loĉene.
Uĉitelji, ki pouĉujejo na prvi stopnji v italijanskih osnovnih šolah, se izobraţujejo
v Kopru. Ostali uĉitelji pa se za svoje delo izobraţujejo na drugih univerzah.
Slovenske avtohtone narodne manjšine ţivijo v Italiji, Avstriji in na Madţarskem,
vendar so Slovenci v teh drţavah pod moĉnim asimilacijskim pritiskom in nimajo
skoraj niĉ pravic. Veliko Slovencev se je v zgodovini preseljevalo tudi v druge
drţave po vsej Evropi in tudi po svetu. Slovenci so naseljeni torej po vsem svetu
in se pogosto zdruţujejo v slovenske klube, pripravljajo kulturne prireditve,
izdajajo slovenske ĉasopise, organizirajo slovenske verske obrede. Veliko ljudi
ohranja slovenski jezik ţiv predvsem prek druţine (povzeto po Lipnik 1999: 185–
188).
49
4.2 NA CENTERU ZA SLOVENŠČINO KOT DRUGI ALI TUJI
JEZIK (CSD/TJ)
4.2.1 Predstavitev centra za slovenščino kot drugi jezik8
Center za slovenščino drugi/tuji jezik je osrednja slovenska ustanova za
podroĉje slovenšĉine kot drugega/tujega jezika, programi Centra pa ţe od zaĉetka
svojega delovanja, tj. veĉ kot štirideset let, kakovostno izpolnjujejo naloge in
poslanstvo institucije nacionalnega pomena. Razvoj dejavnosti je bil še hitrejši po
letu 1990, tj. po formalni ustanovitvi Centra, ko so se pod skupnim imenom
zdruţili obstojeĉi slovenistiĉni programi in dejavnosti, povezani s posredovanjem
znanja in védenja o slovenskem jeziku, knjiţevnosti in kulturi doma in v tujini.
Center je posebna enota Oddelka za slovenistiko na Filozofski fakulteti Univerze
v Ljubljani, njegov razvoj pa je bil mogoĉ s sinergijami stalnega sodelovanja
sodelavcev Centra in ĉlanov Oddelka za slovenistiko, ki je s svojim strokovnim
sodelovanjem in povezavami pripomogel k razvoju posameznih dejavnosti Centra
in stroke kot strokovnim zaledjem in s podporo Filozofske fakultete in Univerze
v Ljubljani.
Vodja centra izmed habilitiranih slovenistov Oddelka za slovenistiko izbere in
potrdi Senat Filozofske fakultete. Polovica zaposlenih na Centru je financiranih iz
proraĉuna, druga polovica pa iz dejavnosti ali projektov.
8 Povzeto po: http://www.centerslo.net, dostopno 18. 9. 2010.
50
Osnovno dejavnost Centra za slovenšĉino danes predstavljajo:
1. spodbujanje znanstvenega raziskovanja slovenskega jezika, knjiţevnosti in
kulture doma in v tujini;
2. raziskovalno delo na podroĉju slovenšĉine kot drugega/tujega jezika;
3. uĉenje slovenšĉine kot drugega/tujega jezika doma, na tujih univerzah in v
drugih središĉih v tujini;
4. organizacija znanstvenih in strokovnih sreĉanj z domaĉo in mednarodno
udeleţbo;
5. preverjanje in certificiranje znanja slovenšĉine kot drugega/tujega jezika;
6. izobraţevanje uĉiteljev za razliĉne ciljne skupine slovenšĉine kot
drugega/tujega jezika;
7. izdajanje znanstvenih in strokovnih del z naštetih podroĉij ter spodbujanje
strokovnega in aplikativnega dela na podroĉju slovenistike.
4.2.2 Sodelovanje centra z drţavnimi programi
Razvitost Centrovih dejavnosti, ki bodo s potrebno drţavno podporo še naprej
zagotavljale konkurenĉnost Slovenije na podroĉju razvitosti infrastrukture
nacionalnega jezika kot drugega ali tujega jezika med razvitimi drţavami,
izpriĉujejo tudi spodaj navedeni podatki.
– Center je s podporo Ministrstva za šolstvo, znanost in šport ter pod okriljem
Sveta Evrope leta 2004 izdelal Sporazumevalni prag za slovenščino, v okviru
projekta Socrates Lingua 2 pa so nastali Opisi ravni jezikovnega znanja in drugi
dokumenti za pouĉevanje in testiranje slovenšĉine kot tujega jezika – oba projekta
sta bila nagrajena z Evropskim jezikovnim priznanjem.
– Razvoj metodike pouĉevanja, razvijanje in uvajanje novih tehnologij, t. i.
kombiniranega uĉenja, npr. program Slovenščina na daljavo, in izobraţevanje
uĉiteljev slovenšĉine kot drugega/tujega jezika za celotno vertikalo šolskega
sistema je prav tako ena od prednostnih nalog Centra.
51
– Center je v okviru podroĉja slovenšĉine kot drugega/tujega jezika sodeloval pri
Nacionalnem programu za jezikovno politiko, ki ga je pripravilo in ga koordinira
Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
– Vlada RS je leta 1994 imenovala Center za edino pristojno ustanovo za
preverjanje znanja slovenšĉine kot drugega/tujega jezika (UL RS št. 47, 1994) za
uradne potrebe, npr. za pridobitev drţavljanstva, opravljanje poklica, za potrebe
univerzitetnega študija itd.
– V Resoluciji o odnosih s Slovenci po svetu (sprejeta 2002) je v toĉki 4.1 Center
naveden kot glavni partner drţave pri ohranjanju in uĉenju slovenskega jezika
med Slovenci po svetu in v zamejstvu.
4.2.3 Dejavnosti Centra
Dejavnosti Centra so danes povezane v sedem programov, in sicer:
· Slovenščina na tujih univerzah;
· Seminar slovenskega jezika, literature in kulture;
· Simpozij Obdobja;
· Tečaji slovenščine;
· Izpitni center;
· Izobraževanje;
· Založništvo.
52
4.2.4 Tečaji na Centru za slovenščino kot drugi/tuji jezik
4.2.4.1 Vrste tečajev
Teĉaji so razliĉno dolgi in se razlikujejo po svoji intenzivnosti in vsebini:
običajni jezikovni tečaji, v katerih se pozornost enakomerno odmerja
vsem jezikovnim spretnostim, govorjenju, pisanju, poslušanju in branju,
ter
specializirani jezikovni tečaji, ki so namenjeni specifiĉnim naslovnikom
in imajo posebne cilje, npr. priprava na izpit iz znanja slovenšĉine;
programi za otroke in najstnike.
Vsi teĉaji se izvajajo v skladu z javno veljavnim programom Slovenšĉina za tujce
(Povzeto po Pirih Svetina 2009: 204–205.).
4.2.4.2 Zgodovina tečajev9
Seminarju slovenskega jezika, literature in kulture se je ob koncu 80. let najprej
pridruţila Poletna šola slovenskega jezika, tej je sledila Celoletna šola
slovenskega jezika, v 90. letih pa postopno tudi druge vrste teĉajev. Njihov razvoj
in obstoj je dobro dokumentiran (Zemljariĉ, Miklavĉiĉ 1999; vsakoletna poroĉila
CSD/TJ), beleţi pa se tudi postopno poveĉevanje števila njihovih naslovnikov in
njihova vse veĉja razliĉnost. Ob razvoju ponudbe teĉajev, povezanim s soĉasnim
druţbeno-zgodovinskim kontekstom, navajam le nekaj kljuĉnih trenutkov in
njihovih akterjev, ki so pripeljali do današnje pestre podobe Teĉajev slovenšĉine
znotraj CSD/TP, in sicer:
9 Povzeto po Pirih Svetina 2009: 205.
53
− 1987. leta se je iz Kranja v Ljubljano preneslo delovanje Poletne šole
slovenskega jezika, ki je ob koncu 70. let nastala v okviru Slovenske
izseljenske matice, pri njej pa so od vsega zaĉetka sodelovali slovenisti z
Oddelka za slovanske jezike in knjiţevnosti FF UL (Pogorelec 1999). Pribliţno
ob istem ĉasu se je v okviru CSD/TJ zaĉela izvajati tudi Celoletna šola
slovenskega jezika.
− 1991. leta je uradno nastal Center za slovenšĉino kot drugi/tuji jezik (Pogorelec
1999).
− 1995. leta je bila kot nova organizacijska oblika teĉajev vpeljana zimska šola
slovenskega jezika. Po treh šolah, izvedenih v Kranjski Gori, se je preselila v
Ljubljano, kjer je bila leta 2009 organizirana ţe petnajstiĉ.
− 1996. leta se je Poletne šole slovenskega jezika prviĉ udeleţila veĉja skupina
udeleţencev slovenskega porekla iz Kanade, sicer uĉencev šole Our Lady of
the Miraculous Medal Slovenian School. Od takrat prihajajo na Poletno šolo
skupine uĉencev te šole vsaki dve leti. Od leta 2000 je njihova udeleţba na
teĉaju ovrednotena s kreditnimi toĉkami v kanadskem šolskem sistemu (v
Toronto Catholic District School Board; Poroĉilo Teĉajev slovenšĉine
1999/2000; TCDSB 2006).
− 1998. leta so sodelavci Centra prviĉ izvajali teĉaje slovenšĉine za prevajalce
EU. Ti so sprva potekali v Luksemburgu (Šoba 2009), nato pa tudi v Ljubljani
in Piranu.
− Istega leta (1998) se je Poletne šole slovenskega jezika prviĉ udeleţila tudi
veĉja skupina slovenskih maturantov iz Argentine.
− 1999. leta so bili vpeljani popoldanski teĉaji slovenšĉine, leta 2000 pa še
jutranji teĉaji. Ti dve novi obliki teĉajev naj bi dopolnili ponudbo teĉajev med
študijskim letom. Standardni Celoletni šoli, ki na leto ponuja do 500 ur pouka
in tako predstavlja najintenzivnejšo obliko uĉenja slovenšĉine, so se tako
pridruţili krajši, 80-urni teĉaji, ki potekajo dvakrat tedensko.
− 2000. leta je bil izveden prvi teĉaj slovenšĉine za izmenjavne študente v
programu Socrates Erasmus.
54
− 2001. leta je bil teĉaj slovenšĉine za izmenjavne študente uvršĉen v
mednarodno mreţo teĉajev ILPC (Intensive Language Preparation Course).
Teĉaji za izmenjavne študente se izvajajo dvakrat letno, v zadnjih letih pa
njihov izvajalec v Sloveniji ni veĉ izkljuĉno CSD/TJ.
− 2002. leta je bilo na Poletni šoli prviĉ veĉ kot 200 udeleţencev, istega leta pa
so se zaĉeli izvajati tudi intenzivni teĉaji priprave na izpit iz znanja
slovenšĉine.
− 2004. leta se je na Teĉajih slovenšĉine poleg dveh organizatorjev prviĉ redno
zaposlil tudi uĉitelj – vodja lektorjev.
− 2005. leta je bilo izvedenih ţe 15 razliĉnih organizacijskih oblik teĉajev, ki se
jih je udeleţilo nekaj veĉ kot 700 udeleţencev, na teĉajih pa je pouĉevalo veĉ
kot 50 uĉiteljev. V zadnjih nekaj letih je udeleţencev teĉajev okoli 800 letno.
− 2006. leta je bila izvedena prva Mladinska poletna šola slovenskega jezika.
Jedro njenih udeleţencev sta sprva predstavljali skupini slovenskih maturantov
iz Argentine in Kanade, v zadnjih dveh letih pa se jim pridruţujejo tudi vse
veĉje skupine najstnikov iz zamejstva (predvsem iz avstrijske Koroške in iz
Beneĉije). 4. mladinska šola slovenskega jezika, izvedena julija 2009, je imela
125 udeleţencev.
− 2008. leta se ponudba teĉajev razširi tudi na ponudbo teĉajev slovenšĉine kot
drugega jezika za otroke migrante, ki se v letu 2009 nadaljuje v okviru projekta
Uspešno vkljuĉevanje otrok, uĉencev in dijakov migrantov v sistem vzgoje in
izobraţevanja v obdobju od 2008 do 2011 (Knez 2008).
4.3 PRI DRUGIH IZVAJALCIH TEČAJEV SLOVENŠČINE
Medtem ko se podatki o izvedbi najrazliĉnejših teĉajev slovenšĉine na CSD/TJ
sistematiĉno zbirajo in hranijo, je dostop do podatkov o številu udeleţencev in o
sami obliki teĉajev ali njihovem obsegu ur izven CSD/TJ zelo omejen (Zemljariĉ
Miklavĉiĉ, Pirih Svetina 2008).
55
4.3.1 Anketa – izvedba10
Raziskava, ki so jo izvedli na CSD/TJ poleti 2009, je po njihovih podatkih prva te
vrste in omogoĉa vsaj pribliţen pregled ponudbe teĉajev slovenšĉine, ki jih
izvajajo razliĉne ustanove, jezikovne šole ali izobraţevalni centri po Sloveniji.
Navedene podatke v nadaljevanju prispevka so zbrali s pomoĉjo ankete, ki so jo v
elektronski obliki poslali na 40 naslovov ustanov, ki ponujajo jezikovne teĉaje,
podatke o 12 ustanovah pa so dobili z analizo informacij na njihovih spletnih
straneh. Na anketo je odgovorilo 13 ustanov, s 27 ustanovami, ki na anketo niso
odgovorile, pa so opravili telefonske intervjuje. Anketo je sestavljalo štirinajst
vprašanj. Spraševali so, komu so teĉaji namenjeni (otrokom ali odraslim, turistom,
tujim študentom, tujcem, zaposlenim v Sloveniji …), kolikšen je obseg ur in
kakšen je naĉin izvedbe teĉajev, o številu udeleţencev na teĉajih nasploh in v
posameznih skupinah, ceni teĉaja, izobrazbi uĉiteljev oziroma lektorjev,
uporabljanih uĉbenikih in drugih uĉnih pripomoĉkih, ravni slovenskega jezika na
doloĉenem teĉaju (zaĉetna, nadaljevalna, izpopolnjevalna). Spraševali so tudi po
oblikah izvajanih teĉajev (splošni teĉaj, pripravna na izpit iz znanja slovenšĉine,
individualna konverzacija, teĉaj za študente, za otroke migrante oziroma
priseljence itn.).
Zanimalo jih je tudi, kateri so najpogostejši razlogi za vpis na teĉaje slovenšĉine
na posameznih ustanovah in ali udeleţenci ob koncu teĉaja dobijo kakšno potrdilo
oziroma spriĉevalo.
10 Povzeto po Pirih Svetina (2009: 206–207).
56
4.3.2 Rezultati ankete11
V študijskem letu 2008/2009 je bilo znanje slovenskega jezika moţno pridobivati
na 52 razliĉnih ustanovah (številka vkljuĉuje vse ustanove, ki so vrnile izpolnjeno
anketo, ustanove, na katerih so podatke pridobili s telefonskim intervjujem, ter
ustanove, ki imajo svojo ponudbo teĉajev podrobno opisano na lastnih spletnih
straneh); in sicer na 15 v Ljubljani, 5 v Mariboru, 3 v Celju in Novi Gorici, 2 na
Obali (Koper, Portoroţ), v Novem mestu, Kranju in Slovenj Gradcu ter na eni
ustanovi v Šentjurju, Krškem, Velenju, Postojni, Ajdovšĉini, Ţalcu, Ĉrnomlju,
Lendavi, Seţani, Litiji, Ormoţu, Slovenski Bistrici, Trbovljah, Rogaški Slatini,
Ravnah na Koroškem, Trebnjem, na Ptuju in Jesenicah. Najpogosteje (67 %; na
35 od 52 ustanov) se izvajajo splošni teĉaji v skupinah na treh teţavnostnih
stopnjah, opredeljenih s številkami 1, 2, 3. Sledi individualna konverzacija (21%;
na 11 ustanovah) in priprava na izpit iz znanja slovenšĉine na osnovni ravni (12%;
na 6 ustanovah).
Na teĉaje slovenšĉine se na teh ustanovah najpogosteje vpisujejo in jih obiskujejo
tujci, ki delajo oziroma ţivijo v Sloveniji in slovenšĉino rabijo za ĉim boljše
vsakodnevno sporazumevanje z delodajalci, s sodelavci ter z drugimi ljudmi iz
okolice (tako je odgovorilo 37 % vprašanih ustanov).
Precejšnje zanimanje za teĉaje slovenšĉine opaţajo ustanove tudi pri otrocih iz
migrantskih druţin (23 % vprašanih ustanov, to pomeni na 12 ustanovah). Med
ponudniki teĉajev za otroke velja izpostaviti Mladinski center v Novi Gorici, ki je
v študijskem letu 2008/09 izvajal brezplaĉni teĉaj slovenšĉine za 95 otrok
migrantov.
Najveĉje število udeleţencev v študijskem letu 2008/09, poleg CSD/TJ, v svojih
teĉajih (489) beleţi zavod ŠOLT v Ljubljani. Razlogov, zakaj ima študentska
organizacija ljudske tehnike v primerjavi z drugimi ponudniki teĉajev toliko
udeleţencev, je gotovo veĉ. Poglavitni pa je, da je v zadnjih dveh študijskih letih
11 Prav tam.
57
(2007/08 in 2008/09) bil izbran za izvajalca teĉajev za študente v študentskih
izmenjavah Socrates Erasmus.
Na ustanovah, ki so sodelovale v raziskavi, je med uĉitelji, ki tujce pouĉujejo
slovenšĉino, najveĉ profesorjev slovenšĉine, ponekod teĉaje vodijo univerzitetni
predavatelji, vĉasih pa tudi študentje slovenistike. Podrobnejših podatkov glede
izkušenj s pouĉevanjem tujcev, letnika študija pri uĉiteljih študentih ali udeleţbe
uĉiteljev na izobraţevalnih seminarjih za pouĉevanje slovenšĉine kot nepravnega
jezika z anketo niso pridobili, v prihodnje pa bi tovrstne podatke veljalo vkljuĉiti
v raziskavo.
Anketa je še pokazala, da je najveĉ zanimanja za teĉaje slovenšĉine za tujce okoli
Ljubljane, Maribora, Celja in Nove Gorice. Najmanj teĉajev se ponuja in izvede v
Prekmurju (edina ustanova, ki izvaja teĉaj slovenšĉine za tujce, je Ljudska
univerza v Lendavi) in na Gorenjskem (teĉaj slovenšĉine za tujce, po njihovih
podatkih, ponujata Ljudska univerza Kranj in Jesenice). Majhna ponudba najbrţ
pomeni tudi manjše zanimanje za pouk slovenšĉine.
Navesti velja še eno številko, ki je tako za raziskavo kot za trg in podroĉje
slovenšĉine kot neprvega jezika bistvenega pomena. Na podlagi le 13 vrnjenih
anket (33 % vseh odposlanih) so izraĉunali, da se je v študijskem letu 2008/2009
razliĉnih oblik pouka slovenšĉine kot nepravega jezika izven CSD/TJ udeleţevalo
750 oseb.
Slika 2: Vrste teĉajev po ustanovah.
58
4.4 NA UNIVERZAH V TUJINI
Za omogoĉanje kvalitetnega dela programa slovenskih lektoratov v tujini je
temeljno, da se strategija odpiranja in organiziranja lektoratov koordinira na enem
mestu, seveda ob usklajeni drţavni podpori in strategiji na nacionalni ravni – tako
s slovenistikami na drugih slovenskih univerzah kot tudi z interesi drţave in s
slovenskimi drţavnimi institucijami. Na podlagi skupnih izhodišĉ bo oblikovan
tudi Pravilnik o izvajanju programa Slovenščina na tujih univerzah, ki bo urejal
organiziranost in naloge programa ter delovanje uĉiteljev na tujih univerzah.
Enako bi morali biti na ta naĉin usklajeni tudi podpori drţave in financerja, zato bi
bilo potrebno v sodelovanju z RS in drugimi zainteresiranimi inštitucijami izdelati
strategijo delovanja glede potreb in nadaljnjega razvoja slovenistik na tujih
univerzah ter predvideti pravne podlage (Poroĉilo: Center za slovenšĉino 2007:
http://www.centerslo.net/l3.asp?L1_ID=6&L2_ID=75&L3_ID=168&LANG=slo.).
59
4.4.1 Lektorati študijskem letu 2010/2011
Argentina
Avstrija/Österreich/Austria
Belgija/Belgique/Belgium
Bolgaria/Bulgaria
Ĉeška/Ĉeska Republika/The Czech Republic
Francija/France
Hrvaška/Hrvatska/Croatia
Italija/Italia/Italy
Japonska/Japan
Kitajska/China
Litva/Lietuvos Respublika/Lithuania
Madţarska/Magyar Köztársaság/Hungary
Makedonija/Macedonia
Nemĉija/Deutschland/Germany
Nizozemska/Nederland/The Netherlands
Poljska/Polska/Poland
Portugalska/Portugal
Romunija/România/Romania
Rusija/Rossija/Russia
SlovaškaSlovenská Republika/Slovakia
Srbija/Serbia
Španija/España/Spain
Švedska/Sverige/Sweden
Švica/Switzerland
Ukrajina/Ukraina/Ukraine
Velika Britanija/Great Britain
ZDA/USA
60
Šestinpetdeset lektoratov in študijev slovenskega jezika je danes na univerzah v
petindvajsetih drţavah po svetu. Slovenistiĉni študijski programi so na mnogih
evropskih univerzah, tudi v Tokiu na Japonskem, Kansasu, Clevelandu in
Lakelandu v ZDA ter v Buenos Airesu v Argentini. Na triindvajestih evropskih
univerzah si lahko študenti pridobijo tudi diplomo iz slovenšĉine in nadaljujejo
študij slovenšĉine na podiplomski stopnji (Forstneriĉ Hajnšek 2010: 8).
Slika 3: Ĉasopis Veĉer, 13. 11. 2010.
61
4.4.1.2 Aktualizacija pojma recesije v slovenščini kot drugi/tuji
jezik
Velika gospodarska kriza oz. velika depresija, še drugaĉe povedano
gospodarska recesija, je zaznamovala leto 2008.
Ko sem se vprašala, ali se vpliv recesije odraţa tudi v slovenskem jeziku kot
drugem/tujem jeziku, sem ugotovila, da so prav slovenski mediji tisti, ki so
najbolj seznanjeni s to problematiko in nas o tem tudi osvešĉajo.
»Prve napovedi o recesiji v ZDA so se pojavile junija oziroma julija. V Sloveniji
se je kriza zaĉela kazati septembra, ko so številna podjetja dobila napovedi o
zmanjšanju naroĉil« (http://www.rtvslo.si/gospodarstvo/2008-leto-zaznamovali-
kriza-in-inflacija/95508, dostopno 15. 10. 2010).
Ĉeprav na visokošolskem ministrstvu pojasnjujejo, da do zdaj odloĉitev o ukinitvi
lektoratov še ni bila sprejeta, je iz predvidenega 30-odstotnega zmanjšanja
sredstev za nadaljnje financiranje dejavnosti lektoratov jasno, da bo teţko ohraniti
dosedanjo mreţo lektoratov in njihovo kakovost, so v sporoĉilu za javnost zapisali
v sindikatu.
Sindikat sicer pozdravlja predlagano ustanovitev delovne skupine, ki naj bi
skušala najti ustrezne rešitve, vendar »bo to oĉitno zelo teţko ob dejstvu, da so
sredstva za delovanje lektoratov v prihodnjih dveh letih ţe doloĉena in niţja od
letošnjih skoraj za tretjino« (http://www.dnevnik.si/novice/slovenija/1042394453,
dostopno: 11. 10. 2010).
Novinarji Mladine so prvi v gradivih odkrili namero ministrstva za visoko šolstvo,
znanost in tehnologijo (MVZT), da vladi predlaga medresorsko delovno skupino,
ki naj bi obravnavala predlog o zmanjšanju mreţe lektorjev zaradi pomanjkanja
denarja. Šlo je za pol milijona evrov, kolikor jih je »umanjkalo« v proraĉunu za
delovanje lektoratov po svetu (namesto 1,8 milijona evrov 1,3 milijona evrov).
62
4.4.1.2.1 Odzivi na ukinjanje lektoratov
Sindikat vzgoje, izobraţevanja, znanosti in kulture Slovenije (Sviz) se pridruţuje
pozivu ljubljanske Filozofske fakultete in Društva slovenskih pisateljev proti
ukinjanju lektoratov slovenskega jezika na univerzah v tujini. Kot poudarjajo v
sindikatu, lektorati predstavljajo pomemben del promocije Slovenije in slovenske
kulture v tujini (http://www.dnevnik.si/novice/slovenija/1042394453, dostopno:
11. 10. 2010).
Odziv javnosti je bil presenetljiv. Po javnem pismu zaskrbljenosti dekana
Filozofske fakultete v Ljubljani dr. Valentina Bucika in predsednice programa
Slovenšĉina na tujih univerzah pri Centru za slovenšĉino kot drugi/tuji jezik
(CSD/TI) dr. Alojzije Zupan Sosiĉ nad sprejemanjem odloĉitve o ukinjanju
lektorjev po svetu so se oglasili predstavniki slovenskih univerz, ministrstev,
veleposlaništev, javna agencija za knjigo, Društvo slovenskih pisateljev in tudi
predsednik Republike Slovenije dr. Danilo Türk. Pokazalo se je, da se strokovna
in laiĉna javnost oĉitno zavedata pomena lektoratov na univerzah po svetu in vseh
pomembnih kulturnih akcij, ki jih generirajo in z njimi zares prispevajo k
promociji slovenske drţave, jezika in kulture.
Dr. Marko Jesenšek, dekan Filozofske fakultete Maribor, je kritiĉen predvsem do
reduciranja nekaterih lektoratov zgolj v teĉaje slovenskega jezika. Meni, da je
najhuje pristajati na logiko bolonjske zablode, da se t.i. »mali jeziki« ne ponujajo
veĉ kot študijska smer niti kot lektorat, ampak le še kot eksotiĉni jezikovni teĉaji
posameznih univerz, s katerimi si pešĉica (celo nehumanistiĉnih) študentov
dopolnjuje nabor potrebnih kreditnih toĉk na svojem bolonjskem študijskem
programu. Slovenistiko bi po njegovem morali odloĉno podpreti predvsem na
vseh tistih tujih univerzah, ki še imajo organiziran samostojni študij slovenskega
jezika in knjiţevnosti (Forstneriĉ Hajnšek 2010: 8–9).
63
4.5 NA UNIVERZAH V SLOVENIJI
4.5.1 Univerza v Mariboru
Na Filozofski fakulteti Maribor izvajajo zaĉetni in nadaljevalni teĉaj slovenskega
jezika v razliĉnem obsegu ur. Prav tako se izvajajo izpiti slovenskega jezika na
osnovni in nadaljevani ravni (http://www.ff.uni-mb.si).
4.5.2 Univerza v Ljubljani
Filozofska fakulteta v Ljubljani ponuja teĉaje slovenskega jezika v sklopu Centra
za slovenšĉino kot drugega/tujega jezika (http://www.ff.uni-lj.si).
4.5.3 Univerza na Primorskem
V okviru Fakultete za humanistiĉne študije Koper se izvaja poletna šola Halo,
tukaj slovenski Mediteran!. Ponuja jezikovne teĉaje na veĉ nivojih, od zaĉetnih do
nadaljevalnih in izpopolnjevalnih (http://www.fhs.upr.si/sl/resources/files/poletne-
sole/sloj/halo-brosura-2010.pdf).
64
5 S ČIM SE LAHKO UČIMO SLOVENSKEGA JEZIKA KOT
DRUGEGA/TUJEGA JEZIKA
5.1 DEFINICIJA UČBENIKA IN PRIROČNIKA
Janez Skela (1993: 201−204) ugotavlja, da so definicije uĉbenika, ki jih lahko
najdemo v vsakem pedagoškem leksikonu ali številni didaktiĉni literaturi, zelo
razliĉne, vendar hkrati lepo odslikavajo zgošĉeno podobe trenutnega razumevanja
tega pojma in odnos strokovnih krogov do te problematike. Lahko reĉemo, da so
razliĉne definicije, pri katerih v ospredje stopa ta ali oni vidik uĉbenika, samo
rezultat njegove veĉplastne vloge in povezanosti s številnimi dejavniki, ki
pogojujejo njegovo vlogo, vsebino in zgradbo. Glavne poudarke bi lahko povzeli
v spodaj zapisanih toĉkah. Uĉbenik je po mnenju raznih avtorjev:
− knjiga, ki predstavlja vsebino predmeta izobraţevanja in doloĉa oblike
aktivnosti;
− vsebuje podatke o doloĉenem podroĉju in uporabljajo ga uĉenci oziroma
študenti, ki se ta predmet uĉijo;
− knjiga, ki je bila napisana z namenom, da bi jo uporabljali uĉenci v šolah in je
v skladu z njihovo psihofiziĉno zrelostjo;
− knjiga, v kateri je strokovna vsebina uĉencu podana s pomoĉjo didaktiĉnega
instrumentarija;
− masovna, osnovna in obvezna šolska knjiga;
− (predvsem) tekstualno uĉno sredstvo;
− pomoĉ uĉencu pri njegovem intelektualnem razvoju;
− knjiga, ki jo uĉenci skoraj vsakodnevno uporabljajo za izobraţevanje in
samoizobraţevanje;
− uĉno sredstvo, ki ga najpogosteje uporabljamo.
Veliko omenjenih postavk o pomenu in vlogi uĉbenika lahko prenesemo tudi na
uĉbenik tujega jezika, vendar velja pri tem poudariti njegovo posebno vlogo. Pri
nobenem drugem predmetu uĉitelj objektivno ni tako vezan na uĉbenik kot ravno
pri pouku tujega jezika.
65
Nekaj izrazitih prednosti uĉbenika:
− ĉe ni uĉnega naĉrta, je uĉbenik tisti, ki podrobno doloĉa vsebino; je nekakšna
odskoĉna deska za pedagoško delo v razredu;
− kaţe, kaj bi se naj pouĉevalo/nauĉilo, in vrstni red, po katerem naj se to izvaja;
− nakazuje uĉne metode;
− na ekonomiĉen in privlaĉen naĉin nudi veĉino potrebnega gradiva za pouk; s
finanĉnega vidika je v veĉini primerov dobra naloţba, saj je cenejši kot
fotokopije; njegova celostna grafiĉna podoba (oblika, velikost… ima pred
fotokopijami veliko prednosti;
− neizkušenim uĉiteljem je v veliko oporo in pomoĉ ter vir novih idej;
− za uĉitelja pomeni prihranek ĉasa, saj bi bilo ustvarjanje gradiva iz niĉ sila
zamudno delo;
− pomeni veliko pomoĉ uĉencu (tudi za delo in samouĉenje izven razreda);
− uĉenci, ki so pri pouku manjkali, lahko s pomoĉjo uĉbenika nadoknadijo
zamujeno;
− uĉenci se lahko vnaprej pripravijo na pouk;
− uĉenec lahko s pomoĉjo uĉbenika presoja svoj uspeh, saj vidi, kaj se je ţe
nauĉil in kaj se še mora;
− pomaga doloĉati vloge uĉenca in uĉitelja v izobraţevalnem procesu;
− lahko je zelo pomembno sredstvo za uĉiteljev profesionalni razvoj;
− lahko pomaga razvijati jezikovno kompetenco uĉiteljev, ki niso rojeni govorci
ciljnega jezika.
Po SSKJ je priroĉnik ´knjiga, publikacija, ki na pregleden naĉin vsebuje podatke,
navodila o ĉem´. Jezikovni priroĉnik je knjiga, ki vsebuje podatke o jeziku.
Jezikovni priroĉnik (Zemljariĉ Miklavĉiĉ 1999: 245), namenjen uĉenju
(slovenšĉine kot) drugega/tujega jezika, mora izkazovati lastnosti uĉbenika,
vadnice, slovnice in tudi slovarja.
66
5.2 PREGLED UČBENIKOV IN PRIROČNIKOV PO
JEZIKIH12
5.2.1 Učbeniki in priročniki v slovenskem jeziku
ĈUK, Metka, MIHELIĈ, Marjanca, VUGA, Gita 1996: Odkrivajmo slovenščino.
Ljubljana, Seminar slovenskega slovenskega jezika, literature in kulture,
Filozofska fakulteta. (uĉbenik za višjo nadaljevalno (Slovani) in izpopolnjevalno
stopnjo)
ĈRNIVEC, Ljubica, 2002: Slovnične preglednice slovenskega jezika. Center za
slovenšĉino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete
DONAJ, Vladimir, 1996: Dober dan, slovenščina!. Ljubljana, Ministrstvo za
šolstvo, znanost in šport. (uĉbenik in delovni zvezek za otroke)
FERBEŢAR, Ina, DOMADENIK, Nataša (2005): Jezikovod. Ljubljana, Center za
slovenšĉino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete
(uĉbenik za izpopolnjevalce na teĉajih slovenšĉine kot drugega/tujega jezika)
JENKO, Elizabeta, PEĈNIK, D., REICHMAYR, M., 2002: Zvoĉna ĉitanka za
pouk slovenšĉine. Slowenisch horen und verstehen. Slovenian Listen and
understand. Klagenfurt, Drava-Verl.
MARKOVIĈ, Andreja, HALUŢAN, Vesna, PEZDIRC BARTOL, Mateja,
ŠKAPIN, Danuša, VUGA, Gita, 2003 (2002): S slovenščino nimam težav.
Ljubljana, Center za slovenšĉino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko
Filozofske fakultete. (uĉbenik za nadaljevalce za kratke teĉaje)
12 Povzeto po Ferbeţar, Knez, Markoviĉ, Pirih Svetina, Schlamberger Brezar, Stabej, Tivadar,
Zemljariĉ Miklavĉiĉ (2004: 170–172) in dopolnjeno po pregledu v kooperativnem bibliografskem
sistemu in servisu (COBISS).
67
MARKOVIĈ, Andreja, ŠKAPIN, Danuša, RIGLER ŠILC, Katarina, KAJIĈ
KMETIĈ, Špela, 2003 (1998): Slovenska beseda v živo. Ljubljana, Center za
slovenšĉino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete.
(uĉbenik za zaĉetnike za dolge teĉaje, s CD-jem in priroĉnikom za uĉitelje)
MARKOVIĈ, Andreja, ŠKAPIN, Danuša, KNEZ, Mihaela, ŠOBA, Nina, 2009;
Slovenska beseda v živo 3a in 3b. Ljubljana, Center za slovenšĉino kot drugi/tuji
jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete. Uĉbenik za izpopolnjevalni
teĉaj slovenšĉine kot drugega/tujega jezika (uĉbenik in delovni zvezek)
MARKOVIĈ, Andreja, ŠKAPIN, Danuša, KNEZ, Mihaela, ŠOBA, Nina, 2010;
Slovenska beseda v živo 2. Ljubljana, Center za slovenšĉino kot drugi/tuji jezik
pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete. (uĉbenik in delovni zvezek za
nadaljevalce za dolge teĉaje, s CD-jem)
PIRIH SVETINA, Nataša, 2003 (1997): Slovenščina na koncu jezika. Ljubljana,
Center za slovenšĉino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske
fakultete.(dopolnilni delovni zvezek za višjo zaĉetno in nadaljevalno stopnjo za
kratke teĉaje, s priroĉnikom za uĉitelje)
PIRIH SVETINA, Nataša, PONIKVAR, Andreja, PETRIC LASNIK, Ivana 2009:
GREMO NAPREJ. Ljubljana, Center za slovenšĉino kot drugi/tuji jezik pri
Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete. (uĉbenik za nadaljevalce na kratkih
teĉajih slovenšĉine kot drugega ali tujega jezika)
PIRIH SVETINA, Nataša, PONIKVAR, Andreja, 2010 (2003): A,B,C…1,2,3,
GREMO. Ljubljana, Center za slovenšĉino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za
slovenistiko Filozofske fakultete. (uĉbenik za zaĉetnike za kratke teĉaje)
SCHLAMBERGER BREZAR, Mojca, 2003 (1996): Učimo se slovenščino III.
Ljubljana, Center za slovenšĉino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko
Filozofske fakultete (uĉbenik za izpopolnjevalce za kratke teĉaje).
68
BOVHA, Tanja, KLJUĈEVŠEK, Jernej. 2007: Jps!. Ljubljana, Center za
slovenšĉino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete
(priroĉnik za prvo uĉenje slovenšĉine za tuje študente v Sloveniji).
5.2.2 Učbeniki in priročniki v nemškem jeziku
VRBINC, Miha, 2007 (1963): Pozdravljeni! Dunaj, Mohorjeva Zaloţba.
(Grundkurs Slowenisch-osnovni teĉaj slovenšĉine)
WEISLER, Alois, 1991: Slowenisch fur Globetrotter. Bielefeld, Peter Rump.
(priloga: Zvoĉni Posnetek (1 kaseta)
ŠINK, Jure 2008: Pons anfangerkurs slowenisch. Ljubljana, Rokus Klett. (zaĉetni
avdioteĉaj slovenšĉine za nemško govoreĉe)
5.2.3 Učbeniki in priročniki v angleškem jeziku
ALBRETTI, Andrea, 1995: Colloquial Slovene, a complete language course.
London, New York, Routledge. (Zvoĉni posnetek: 2 kaseti)
ALBERTTI, Andrea, 1997: Slovene: a complete course for beginners. London,
Hodder Headline (Teach zourself books).(Zvoĉni posnetek: 2 kaseti)
HLADNIK, Miran in HOĈEVAR, Toussaint, 1988: Slovene for travelers:
slovenščina za popotnike: conversational phrases, cultural information, travel
tips. Ljubljana, samozaloţba. (Zvoĉni posnetek: kaseta)
HLADNIK, Miran in HOĈEVAR, Toussaint, 2001: Slovene for travelers. CD,
samozaloţba in http.://www.ff.uni-lj.si/sft/.
69
POCKET SLOVENE, ŢEPNA SLOVENŠĈINA, 2008: Ljubljana, Center za
slovenšĉino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete
(namenjena turistom, popotnikom, poslovneţem in vsem drugim, ki bodo prišli v
Slovenijo in bodo poleg teĉaja potrebovali še kakšno »prvo pomoĉ« v
slovenšĉini).
SLOVENE PHRASE FINDER, 1996. Collins GEM, Harper Collins Publishers.
ŠINK, Jure, 2008: Pons audio course for biginners-Slovene. Ljubljana, Rokus
Klett. (zaĉetni avdioteĉaj slovenšĉine za angleško govoreĉe)
5.2.4 Učbeniki in priročniki v italijanskem jeziku
GREGORIĈ-STEPANĈIĈEVA, Marica, 1936: Slovensko-italijanska slovnica
KADIN, Anotn, 200
2 (1972): Grammatica della lingua slovena. Gorica, Goriška Mohorjeva druţba.
TALLONE, Giovanni, 2000: Lo sloveno essenziale. Milano, Fotne editore.
5.2.5 Učbeniki in priročniki v srbskem jeziku
ĐUKANOVIĆ Maja, 2003: Sa slovenačkim u svet. Beograd, Agencija Matić.
ZAKRAJŠEK, Katjuša, 1989: Govorimo slovenački. Beograd, Nauĉna knjiga.
5.2.6 Učbeniki in priročniki v ruskem jeziku
MAĈKOVSKAJA, Nina Borisovna, 1991: Slovenskij Jazyk: Učebnogo Posobija
Dlja Studentov Filogričeskih Fakultetov Universitetov. Minsk, Universitetskoe.
PLOTNIKOVA, Olga Sergeevna, 1990: Slovenskij Jazyk. Moskva, Izdatel´stvo
Moskovskogo Universiteta.
70
5.2.7 Učbeniki in priročniki v slovaškem jeziku
HONZAK-JAHIĆ, Jasna, 1995: Slovenščina za Slovake. Bratislava, Univerzita
Komenskeho.
5.2.8 Učbeniki in priročniki v češkem jeziku
HONZAK JAHIĆ, Jans, 1996: Slovenščina ni težka = Slovinština neni težka.
Praha, Univerzita Karlova, Vzdavnictvo Karolinum.
5.2.9 Učbeniki in priročniki v poljskem jeziku
LULIK, Nina in ILCZUK, Wieslaw, 1999: Razmowki slowenskie. Warzawa,
Wiedza Powszechna, Ljubljana, Mladinska knjiga.
LULIK, Nina in ILCZUK, Wieslaw, 2000: Pogovori v poljščini. Ljubljana,
Mladinska knjiga.
PRETNAR, Tone in TORKARZ, Emil, 1990: Slovenščina za Poljake. Katowice,
Uniwesytet Ślaski.
5.2.10 Učbeniki in priročniki v litovskem jeziku
KONICKAJA, Jelena, 2002: Skaitykime slovniškai. Tekstai ir ţodynas. Vilnus,
Vilnaus universiteto leidykla.
71
5.2.11 Učbeniki in priročniki v romunskem jeziku
RUS, Vida, 1989: Curs introductiv de civilizatia, literatura si limba slovena.
Bucuresti, dfacultatea de filologie.
RUS, Vida, 1997: Ghid de conversatie Romn-Sloven/Romunsko slovenski vodič.
Bucuresti.
5.2.12 Učbeniki in priročniki v japonskem jeziku
KANAZAŠI, Kumiko, 2001: Slovenski jezik za Japonce. Daigakušorin.
5.2.13 Različni tujejezični slovarji na zgoščenkah in v knjiţnih
oblikah
SLOVAR SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA, 1998. Elektronska izdaja na
plošĉi CD-ROM. Ljubljana, SAZU in ZRC SAZUM Inštitut za slovenski jezik
Frana Ramovška, SDZS d.d. in Amebis, d.o..
5.2.14 Slovenske slovnice v tujih jezikih
HERRITY, Peter, 2001: Slovene: a comprehensive grammar. London and New
York, Routledge Grammars.
JENKO, Elizabeta, 2000: Grammatik der slowenischen Sprache. Eine Einfuhrung.
Klagenfurt/Celovec, Drava.
DERBYSHIRE, W.W., 1993: A Basic Reference Grammar of Slovene. Columbus:
Slavica.
LENĈEK, Rado, 1982: The Structure and History of the Slovene Language. New
York, Cokumbus, Ohi: Slavica.
72
VINCENT, Claude, 1975: Essai de grammaire slovene. Ljubljana, Mladinska
knjiga.
JURANĈIĈ, Janko, 1971: Slovenački (slovenski jezik) Gramatika (slovenačkog)
slovenskog jezika za Hrvate i Srbe. Ljubljana, DZS.
ĐUKANOVIĆ, Maja in MARKOVIĆ, Ţeljko, 2001: Osnovi gramatike
slovenačkog jezika. Beograd, Filološki fakultet.
5.2.15 Jezikovni viri, priročniki in drugo gradivo za učitelje
FIDA−KORPUS SLOVENSKEGA JEZIKA. http://www.fida.net/slo/index.html.
FERBEŢAR, Ina, PETRIC, Ivana, 2006: Zbirka testov-osnovna stopnja.
Ljubljana, Center za slovenšĉino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko
Filozofske fakultete.
FERBEŢAR, Ina (Ur.), 2006: Zbirka testov-srednja stopnja. Ljubljana, Center za
slovenšĉino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete.
--, 2006: Zbirka testov-visoka stopnja. Ljubljana, Center za slovenšĉino kot
drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete.
SLOVAR SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA, 1998. Elektronska izdaja na
plošĉi CD-ROM. Ljubljana, SAZU in ZRC SAZUM , Inštitut za slovenski jezik
Frana Ramovša, DZS d.d. in Amebis, d.o.o.
SLOVAR SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA, 1996. Ljubljana, SAZU in ZRC
SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, DZS.
SLOVENSKI PRAVOPIS, 2001. Ljubljana, SAZU in ZRC SAZUM , Inštitut za
slovenski jezik Frana Ramovša.
SLOVENSKI PRAVOPIS, 2003. Elektronska izdaja. Ljubljana, ZRC SAZUM,
Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in Amebis, d.o.o.
73
Slovenšĉina na daljavo: http://www.e-slovenscina.si/.
Spletni teĉaj slovenšĉine za nemško govoreĉe, 2010: http://www.slowenisch-
lernen.uni-hamburg.de/.
TOPORIŠIĈ, Joţe, 2000: Slovenska slovnica. Maribor. Zaloţba Obzorja.
5.3 PREDSTAVITEV IZDANEGA UČNEGA GRADIVA, KI SE
DANES NAJPOGOSTEJE UPORABLJAJO NA TEČAJIH
SLOVENSKEGA JEZIKA KOT DRUGEGA/TUJEGA
JEZIKA
Po pregledu COBISS-a sem se napotila v zaloţbe (Mladinska knjiga, DZS,
Filozofska fakulteta v Ljubljani …) in ugotovila, da so na njihovih policah
predvsem uĉbeniki in priroĉniki, ki jih je izdal Center za slovenšĉino kot
drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete.
Na pogovoru z Matejo Luthar na Centru za slovenšĉino kot drugi/tuji jezik, 22. 7.
2010 sem dobila anketo13
Lektorji o uĉbenikih, ki še ni bila objavljena, so pa v
njej zbrani komentarji lektorjev o uĉbenikih za slovenšĉino kot drugi/tuji jezik.
Ob predstavitvi uĉbenikov, ki jih je izdal Center za slovenšĉino kot drugi/tuji
jezik pri Oddelku za slovenistiko, bom v tem poglavju tudi predstavila nekaj
smernic oziroma priporoĉil lektorjev, ki bi jih veljalo upoštevati pri naslednjih
ponatisih uĉbenikov.
Izdano uĉno gradivo je raznoliko in zajema uĉbenike, delovne zvezke in
priroĉnike za uĉitelje.
13 Podatke zbrala in obdelala Staša Pisek ob svetovanju in tehniĉni pomoĉi Petre Likar, februarja
2010 v Ljubljani na Centru za slovenšĉino kot drugi tuji jezik. na vsako letnem sreĉanju lektorjev,
ki pouĉujejo v lektoratih na univerzah po celem svetu.
74
Slika 4: Nataša Pirih Svetina, Andreja Ponikvar, 2010: A, B, C … 1, 2, 3, GREMO. Ljubljana,
Center za slovenšĉino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete.
Predstavitev:
Uĉbenik A, B, C … 1, 2, 3, GREMO je namenjen odraslim zaĉetnikom, ki se
ţelijo uĉiti slovenšĉine sami ali s pomoĉjo uĉitelja na krajših teĉajih. Zaĉne se z
uvodno enoto, ki je namenjena seznanitvi s slovensko abecedo, izgovoru
slovenskih glasov v besedah, spoznavanju številk in razumevanju navodil vaj.
Osrednji del uĉbenika predstavlja osem enot, ki so tematsko raznolike, uporabnike
pa postavljajo v vrsto razliĉnih sporazumevalnih okolišĉin in govornih poloţajev,
s katerimi naj bi se dejansko tudi sreĉevali pri sporazumevanju. Sledi slovniĉni
dodatek, ki je sestavljen iz pregleda slovniĉnih struktur, kot so bile obravnavane
po enotah, in slovniĉnih vaj, s katerimi se utrjujejo posamezne obravnavane
oblikoslovne strukture in skladenjski vzorci. Dodane so slovniĉne preglednice in
izbor 100 uporabnih glagolov iz uĉbenika. Ker je precej gradiva v uĉbeniku
posnetega na priloženem cedeju, so študentu (in uĉitelju) v pomoĉ prepisi
govorjenih besedil, prav tako tudi rešitve vaj. Na koncu uĉbenika je podrobno
vsebinsko kazalo posameznih enot. Navodila vaj so prevedena v anglešĉino,
nemšĉino in italijanšĉino.
75
Priporočila lektorjev:
– bolj sistematiĉna razporeditev slovnice in veĉ slovniĉnih
vaj,
– veĉ napisanih pravil in izjem v uĉbeniku za zaĉetnike,
– pri sporazumevalnih vzorcih veĉ avtentiĉnih besedil (npr.
nakupovanje, hrana …),
– prve štiri enote preurediti za laţje delo v razredu, ker so
preglednice nepregledne …
Slika 5: Nataša Pirih Svetina, Andreja Ponikvar, Ivana Petric Lasnik 2009: A, B, C … 1, 2, 3,
GREMO. Ljubljana, Center za slovenšĉino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko
Filozofske fakultete.
Predstavitev:
Uĉbenik z zgošĉenko Gremo naprej je namenjen tujim govorcem slovenšĉine na
niţji nadaljevalni stopnji, ki se ţelijo nauĉiti slovensko za vsakdanje
sporazumevanje v Sloveniji. Predviden je za delo z uĉiteljem, predvsem v skupini
študentov, ki so se slovenšĉino uĉili po uĉbeniku A, B, C … 1, 2, 3, GREMO ali
katerem drugem gradivu za zaĉetnike. Uporabljali pa ga bodo lahko tudi tisti, ki
so se osnovnih sporazumevalnih vzorcev in slovniĉnih struktur nauĉili sami.
Stopnja jezikovnega znanja, ki naj bi jo dosegli ob obravnavi uĉbenika, je
primerljiva z ravnjo B1 skupnega evropskega referenĉnega okvira za jezike.
76
Priporočila lektorjev:
– veĉ avtentiĉnih besedil in nalog, ki se navezujejo nanje,
– loĉene vaje za pravilno rabo sklonov in ne takoj vse
»pomešano«,
– v delu Slovnica in vaje je bolje imeti enostavnejše primere.
Slika 6: Andreja Markoviĉ, Danuša Škapin, Katarina Rigler Šilc, Špela Kajiĉ Kmetiĉ, 2003: Slovenska beseda v živo. Ljubljana, Center za slovenšĉino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za
slovenistiko Filozofske fakultete
Predstavitev:
Uĉbenik Slovenska beseda v ţivo je namenjen odraslim iz razliĉnih drţav, ki se
ţelijo nauĉiti slovensko, in je zasnovan na komunikacijskem pristopu. Gradivo ne
predvideva predznanja oziroma dopušĉa minimalno predznanje/razumevanje
slovenšĉine, program uĉbenika pa se izvaja pod vodstvom lektorja/uĉitelja na
daljših zaĉetnih in tudi nadaljevalnih teĉajih slovenšĉine. Nastal je kot rezultat
skupinskega dela v Celoletni šoli slovenskega jezika, ki jo ţe vrsto let organizira
Center za slovenšĉino kot drugi/tuji jezik. Ob uĉbeniku je na voljo je tudi
zgošĉenka s posnetki dialogov in vaj za govorjenje. (V letu 2011 je predviden
ponatis.)
77
Priporočila lektorjev:
– veĉ slikovnega gradiva,
– veĉ besedil, zvoĉnih in video posnetkov,
– veĉ vaj za konverzacijo,
– ĉistejši zvok na zvoĉnih posnetkih,
– potrebuje grafiĉno prenovo,
– veĉ predstavitev enostavnejših skladenjskih vzorcev…
Slika 7: Andreja Markoviĉ, Danuša Škapin, Mihaela Knez, Nina Šoba, 2010: Slovenska beseda v
živo. Ljubljana, Center za slovenšĉino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske
fakultete.
Predstavitev:
Uĉbenik Slovenska beseda v ţivo 2 za nadaljevalni teĉaj slovenšĉine kot
drugega/tujega jezika je nastal kot nadaljevanje istoimenskega uĉbenika za zaĉetni
teĉaj slovenšĉine kot drugega/tujega jezika. Gradivo predvideva 200 do 240 ur
pouka, po potrebi tudi veĉ. Ni namenjeno samostojnemu uĉenju, ampak se
program uĉbenika izvaja z lektorjem. Uĉbeniku je priloţen cede s posnetki
najrazliĉnejših besedil iz uĉbenika. Dodatne vaje, namenjene utrjevanju in
usvajanju tako slovnice kot besedišĉa, so zbrane v delovnem zvezku.
78
Priporočila lektorjev:
– zapolnitev primanjkljaja med uĉbenikom Slovenska beseda
v ţivo 1 in Slovenska beseda v ţivo 2,
– rešitve vaj,
– veĉ vaj za tvorjenje pisnih besedil najrazliĉnejših zvrsti …
Slika 8: Andreja Markoviĉ, Danuša Škapin, Mihaela Knez, Nina Šoba, 2009: Slovenska beseda v
živo 3a in 3b. Ljubljana, Center za slovenšĉino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko
Filozofske fakultete.
Predstavitev:
Uĉbeniški komplet Slovenska beseda v živo 3 za izpopolnjevalni teĉaj slovenšĉine
kot drugega/tujega jezika je namenjen odraslim udeleţencem teĉajev ali
študentom slovenšĉine, ki ţelijo svoje znanje nadgraditi do ravni uĉinkovitosti
(C1) ali celo višje. Obsega dva dela: uĉbenik in delovni zvezek Slovenska beseda
v živo 3a in uĉbenik in delovni zvezek Slovenska beseda v živo 3b. Vsakemu delu
sta priloţeni dve zgošĉenki z avdio in videoposnetki.
Priporoĉil lektorjev ni.
79
Slika 9: Andreja Markoviĉ, Vesna Haluţan, Mateja Pezdirc Bartol, Danuša Škapin, Gita Vuga,
2003: S slovenščino nimam težav. Ljubljana, Center za slovenšĉino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku
za slovenistiko Filozofske fakultete.
Predstavitev:
Uĉbenik S slovenščino nimam teţav je namenjen udeleţencem kratkih (40- do
80-urnih) teĉajev slovenšĉine kot drugega/tujega jezika na nadaljevalni stopnji –
tistim, ki so predhodno ţe usvojili program zaĉetne stopnje na teĉajih slovenšĉine
kot drugega/tujega jezika, ki so se slovensko ţe nauĉili iz okolja, pa je njihovo
znanje precej neurejeno in imajo omejeno besedišĉe, ali tistim, ki so se sicer ţe
uĉili slovensko, ampak je od tega preteklo ţe precej ĉasa. Namenjen je tudi
zaĉetnikom, govorcem slovanskega jezika.
Priporočila lektorjev:
– veĉ besedil, ki bi bila zanimiva za študente, veĉ
sporazumevalnih vaj,
– ni ustrezen za slovanske govorce, ker je slovnica za njih
prepoĉasna,
– ĉistejši zvok v zvoĉnih posnetkih,
– premalo sporazumevalnih vzorcev,
– opazi se, da so tematike zelo »ţenske«.
80
Slika 10: Ina Ferbeţar, Nataša Domadenik, (2005): Jezikovod. Ljubljana, Center za slovenšĉino
kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete.
Predstavitev:
Jezikovod je uĉbenik in delovni zvezek za tuje govorce slovenšĉine na
izpopolnjevalni ravni in njihove uĉitelje, v katerem so na 135 straneh zbrana
besedila na razliĉne teme in vaje za razumevanje teh besedil, poleg tega pa še vaje
za govorjenje in pisanje ter utrjevanje slovnice. Vsa besedila znotraj posamezne
enote so vsebinsko povezana s temo, kar naj bi pripomoglo k uĉinkovitemu
širjenju besednega zaklada znotraj posamezne teme. Knjiga je zaradi pestrosti
tem, naĉina obravnave avtentiĉnih, zvrstno zelo razliĉnih in zanimivih besedil ter
tipološko raznolikih vaj ob njih zanimiva tudi kot priroĉnik za uĉitelje in
profesorje slovenšĉine ali dopolnilno gradivo pri delu z dijaki in odraslimi.
Priporočila lektorjev:
– boljša razlaga slovnice,
– veĉ vaj za razširitev besedišĉa,
– veĉ vaje za tvorjenje pisnih besedil razliĉnih zvrsti,
– veĉ konverzacije …
81
Slika 11: Nataša Pirih Svetina, 2003: Slovenščina na koncu jezika. Ljubljana, Center za
slovenšĉino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete.
Predstavitev:
Uĉbenik Slovenščina na koncu jezika je zasnovan kot dopolnilo – delovni
zvezek – k uĉbenikom za zaĉetno oziroma nadaljevalno stopnjo uĉenja
slovenšĉine kot drugega/tujega jezika v daljših teĉajih. Primeren je tudi za
samostojno uporabo v krajših teĉajih, pri ĉemer ga je potrebno dopolniti s
slovniĉnimi preglednicami in vajami, temeljeĉimi na besedišĉu, ki ga prinaša.
Priporoĉil lektorjev ni.
82
Slika 12: Alenka Valh Lopert, Melita Zemljak Jontes:
DOBRODOŠLI PRI POUKU SLOVENŠĈINE! WELCOME TO THE SLOVENIAN COURSE!
Z dovoljenjem svoje mentorice, doc. dr. Melite Zemljak, sem v diplomsko delo
vkljuĉila priroĉnik za uĉenje slovenskega jezika kot drugi/tuji jezik, ki je še v
pripravi za tisk in je osnutek predstavljenega priroĉnika.
Predstavitev:
Besedilo priroĉnika je bilo pripravljeno za 60-urni teĉaj slovenšĉine za študente
Erasmus, in sicer za intenzivni teĉaj EILC (ERASMUS Intensive Language
Courses), ki poteka vsako leto septembra na FF v Mariboru (letos je bil izveden ţe
tretjiĉ). Poleg klasiĉnega besedila poteka delo tudi v spletni uĉilnici, in sicer s
pomoĉjo najrazliĉnejših interaktivnih nalog (z orodji HotPotatoes, spletnimi kvizi,
povezavo na razliĉne spletne strani, ki ponujajo interaktivnost pri
zaĉetnem uĉenju slovenšĉine) in v fonolaboratoriju s posebej za to prirejenimi
vajami izgovarjave slovenskih glasov ter konverzacije. Gre torej predvsem za
preţivetveno raven naravnanosti priroĉnika.
83
6 UGOTOVITVE
V zaĉetku diplomskega dela sem podrobneje obravnavala slovenski jezik kot
drugi/tuji jezik z vidika, ki je pomemben za uporabnike slovenskega jezika kot
drugega/tujega jezika. Z vsemi zapisanimi termini prikazujem rabo in definiranje
slovenskega jezika kot drugega/tujega jezika. V primerih, kjer tujci prihajajo v
Slovenijo iz katerih koli razlogov in zaĉnejo uporabljati slovenski jezik, pravimo,
da je slovenski jezik za njih drugi/tuji jezik. Za tujce (turisti, zamejci, izseljenci,
zdomci, azilanti …), ki uporabljajo slovenski jezik kot drugi/tuji jezik,
ugotavljam, da je pomemben razvoj samega maternega jezika.
V poglavju zaĉetkih razvoja slovenskega jezika kot drugega/tujega jezika zaĉel
govoriti, soĉasno odgovarjam tudi na vprašanje, kdo vse govori slovenski jezik
kot drugi tuji/jezik in ugotavljam, da je leto 1991 z osamosvojitvijo Slovenije
prelomno za Slovence, saj je slovenski jezik kot drţavni jezik prviĉ postavljen v
vlogo, ko nad seboj (politiĉno in sicer) nima nobenega tujega jezika. Z
osamosvojitvijo 25. 6. 1991 se je spremenil status slovenskega jezika v uradni
drţavni jezik, ki je doloĉen v 11. ĉlenu Ustave Republike Slovenije. Od leta 2004
doloĉa temeljna pravila o javni rabi slovenšĉine kot uradnega jezika v Republiki
Sloveniji Zakon o javni rabi slovenščine (Ur. l. RS, št. 86/2004). Poleg tega
zakona javno rabo slovenšĉine na posameznih podroĉjih natanĉno doloĉajo še
posamezni podroĉni zakoni. V skladu s tem zakonom je Drţavni zbor Republike
Slovenije sprejel Resolucijo o nacionalnem programu za jezikovno politiko
2007–2011 (Ur. l. RS, št. 43/2007).
V poglavju Programi slovenšĉine za tujce je razvidno, da je Izobraţevalni
program Slovenščina za tujce, katerega splošni del je predlagal, posebni del pa
doloĉil Strokovni svet Republike Slovenije za izobraţevanje odraslih, sprejelo
Ministrstvo za šolstvo, prav tako je leta 1999 zaĉel nastajati dokument
Sporazumevalni prag za slovenščino in s tem potrjujem svojo HIPOTEZO 1, s
katero predpostavljam, da so se govorci slovenskega jezika kot drugega/tujega
jezika in njihove potrebe po uporabi slovenskega jezika kot drugega/tujega jezika
razvijali soĉasno ob razvoju slovenšĉine kot maternega jezika.
84
Prav tako potrjujem HIPOTEZO 2, da je osamosvojitev Slovenije in vstop v
Evropsko unijo zaznamovala oziroma vzpodbudila razvoj jezikovne politike,
sprejemanje zakonov in soĉasno nastajanje programov slovenskega jezika kot
drugega/tujega jezika. Z osamosvojitvijo smo se namreĉ »znebili navidezne
enakopravnosti v jugoslovanskem okviru« in, kot sem ţe omenila, dobili prviĉ
uradni drţavni jezik – slovenski jezik.
Prikljuĉitev k EU je za slovenšĉino pomenilo veĉ moţnosti v evropskem prostoru,
saj smo postali tujcem zanimivi kot drţava (bodoĉe trţne) izmenjave, zaposlitve
ali poslovne komunikacije, prav tako se je poveĉala potreba po prevajalcih iz
slovenšĉine v ostale jezike EU in obratno. Prav to pa je spodbudilo sprejetje ţe v
prvi hipotezi omenjenih zakonov, hkrati pa se zakonodajni in politiĉni dokumenti,
ki jih sprejemajo institucije EU, vkljuĉno z Uradnim listom EU, redno prevajajo v
vse uradne jezike EU, zagotovljeno je tolmaĉenje za vse uradne sestanke na
ministrski ravni in vse sestanke, na katerih se sprejemajo odloĉitve, na zasedanjih
Evropskega parlamenta lahko vsak poslanec govori v svojem maternem jeziku,
vsak drţavljan Unije ima pravico pisati institucijam in organom EU v enem od 23
uradnih jezikov EU in dobiti odgovor v istem jeziku. Vse to je tudi vzpodbudilo
nastajanje programov za tujce v Sloveniji: Program slovenšĉine za tujce, Program
vseţivljenjsko uĉenje, Program slovenšĉina na tujih univerzah in Program za
integracijo tujcev. Slednji je bil, po mojem mnenju, sprejet pozno.
HIPOTEZO 3, ki pravi, da velik deleţ finanĉnih sredstev, ki so potrebna za
razvoj v vseh segmentih slovenskega jezika kot drugega/tujega jezika, zagotavlja
drţava Slovenija in zaradi politiĉnih odloĉitev so ta sredstva preveĉ »omejena« za
še uspešnejšo predstavitev slovenšĉine po svetu, bi potrdila. Pri Programu
integracije tujcev v slovensko druţbo Ministrstvo za notranje zadeve sicer s
pomoĉjo Evropskega sklada za vkljuĉevanje drţavljanov tretjih drţav ta program
financira, vendar sem dobila ob delu, ki sem ga opravljala kot predavateljica
slovenskega jezika kot drugega/tujega jezika osebam z mednarodno zašĉito,
obĉutek, da drţava ne bi skrbela za izvajanje tega programa, ĉe ne bi dobivala
sredstev iz Evropskih skladov. Pri financiranju namreĉ drţava ne plaĉuje storitev
zasebnim ponudnikom teĉajev tako dolgo, dokler ne prejmejo sredstev Evropskih
85
skladov. Pri tem se mi je pojavilo vprašanje, ali bi ta program drţava sploh
izvajala, ĉe bi ga Slovenija morala financirati sama.
Prav tako se na ţalost kaţe, da drţava podpira programe samo teoretiĉno. V praksi
se namreĉ kaţe, da bo zaradi gospodarske krize prišlo, kljub moĉnem
nasprotovanju javnosti, tudi do ukinjanja lektoratov po svetu. Paradoksalno se mi
zdi sledeĉe: drţava na eni strani v okviru Centra za slovenski jezik kot drugi/tuji
jezik podpira program slovenšĉine na tujih univerzah, ki poleg organizacije
lektoratov slovenšĉine in študijev slovenistike na univerzah po svetu in
vzpostavljanja ter vzdrţevanja stikov z uĉitelji in s tujimi univerzami s
slovenistiĉnimi študijskimi programi skrbi tudi za uspešno promocijo slovenšĉine,
slovenistike, slovenske znanosti in Slovenije v 56 drţavah po svetu, na drugi
strani pa ţeli to število lektoratov ukinjati, kar se v diplomskem delu kaţe v
povzetkih ĉlankov iz ĉasopisov, ki so to novico objavili.
V poglavju, ki ga namenjam pregledu ponudnikov teĉajev slovenskega jezika,
ugotavljam, da je v letu 2009 s strani CSD/TJ vendarle bila izvedena anketa o
ponudnikih teĉajev slovenskega jezika kot drugega/tujega jezika, ki jih izvajajo
razliĉne ustanove, jezikovne šole ali izobraţevalni centri po Sloveniji. Tako
HIPOTEZE 4, ki pravi, da ni pregleda nad »gospodarskimi« ponudniki teĉajev
slovenskega jezika kot drugega/tujega jezika, delno potrjujem. Opravljena
raziskava nam je namreĉ omogoĉila nekoliko boljši vpogled v ponudbo
pouĉevanja slovenšĉine kot neprvega jezika. Pokazala je na obmoĉja z najveĉjim
zanimanjem za tovrstno ponudbo (Ljubljana, Maribor, Celje, Nova Gorica) in tudi
najmanjšim (Prekmurje, Gorenjska). Ob raziskavi pa so se izpostavila tudi
nekatera vprašanja in predlogi za razvoj nadaljnje infrastrukture pouĉevanja
slovenšĉine. Na ustanovah, kjer se izvajajo teĉaji, bi si npr. ţeleli ţe izdelanih
uvrstitvenih testov, s katerimi bi prijavljene udeleţence lahko razvrstili v ustrezne
skupine glede na njihovo predhodno znanje.
86
Ne glede na rezultate opravljene raziskave pa še vedno ostajajo odprta vprašanja
dostopnosti teĉajev za vrsto razliĉnih naslovnikov. Med njimi imam v prvi vrsti v
mislih tiste z niţjim socialnoekonomskim statusom, za katere so teĉaji slovenšĉine
veĉinoma predragi.
Pri pregledu uĉbenikov in priroĉnikov v slovenskem jeziku in obisku razliĉnih
slovenskih zaloţb ugotavljam, da uĉbeniki za slovenski jezik kot drugi/tuji jezik
nastajajo predvsem v okviru Centra za slovenski jezik kot drugi/tuji jezik in s tem
potrjujem HIPOTEZO 5. V zadnjem poglavju diplomskega dela uĉbenike tudi
razvrstim po jezikih in znotraj posameznih jezikov tudi kronološko predstavim
uĉbenike Centra za slovenski jezik kot drugi/tuji jezik ter nekaj naĉrtov in
poskusov izdelave priroĉnikov tudi s strani drugih izvajalcev teĉajev.
87
7 SKLEP
Ugotavljam, da slovenšĉina kot drugi/tuji jezik ni »ogroţena«, ker je z vkljuĉitvijo
v Evropsko unijo postala bolj prepoznavna, hkrati je bilo poskrbljeno za ustrezne
zakone, ki naj bi skrbeli za ohranjanje slovenšĉine kot uradnega jezika, prav tako
je bilo potrebno poskrbeti za programe slovenskega jezika kot drugega/tujega
jezika. Vse veĉ tujcev se uĉi slovenskega jezika kot drugega/tujega jezika, zato se
moramo tako govorci slovenšĉine kot maternega jezika kot tudi drţavni organi
zavedati, da se tujci pri nas ţelijo ĉim hitreje integrirati v slovensko okolje. Za
uspešno vkljuĉevanje je potrebna strpnost, skrb za slovenšĉino in zavedanje, da se
z uporabo slovenšĉine kot drugega/tujega jezika širi tudi razpoznavnost tako
slovenske kulture kot tudi drţave.
Moje diplomsko delo je bilo teoretiĉno delo, ki je skušalo zajeti vse pomembne
segmente slovenskega jezika kot drugega/tujega jezika in razvidno je, da smo
teoretiĉno »dobro podkovani«, prenos vsega v prakso pa zahteva od naše komaj
dvajsetletne drţave še nekaj ĉasa. Kljub sorazmerni »majhnosti« je slovenski jezik
na podroĉju slovenskega jezika kot drugega/tujega jezika na poti dostopnosti
tujcem pozitivno primerljiv z druţino preostalih evropskih jezikov, kar je, po
mojem mnenju, potrebno le še spodbujati, predvsem s strani drţave.
88
LITERATURA IN VIRI
Bešter, M., Krţišnik, E., Ur. (1999): Center za slovenšĉino kot drugi/tuji jezik. Ljubljana:
Center za slovenšĉino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovanske jezike in knjiţevnosti
filozofske fakultete.
Cook, V. (1996): Second Language Learning and Language Teaching. Second edition.
London in New York: Arnold.
Dular, J. (1988): Med jezikovno politiko in jezikovno kulturo. 24. seminar slovenskega
jezika, literature in kulture. Zbornik predavanj. Ljubljana: Filozofska fakulteta. 31−47.
-- (1990): Jezikovna politika. Enciklopedija Slovenije 4. Ljubljana: Mladinska knjiga.
206−207.
Ferbeţar, I. (1996/7): Jezikovno testiranje na tečajih slovenščine kot drugega/tujega
jezika. Jezik in slovstvo 42. Ljubljana: Slavistiĉno društvo. 279–291.
--(2009): »Je moj B1 tvoj B1?« Ali kaj je novega na področju testiranja in certificiranja
sloveščine kot drugega/tujega jezika. Obdobja 28. 129-136.
Ferbeţar, I., Pirih Svetina, N. (2004): Certificiranje slovenščine kot
drugega/tujega jezika – zgodovina in perspektive. Jezik in slovstvo 49/3−4. 17−33.
-- (2006): Izpit iz znanja slovenščine na visoki ravni: zbirka testov. 1. natis, Ljubljana:
Filozofska fakulteta, Oddelek za slovenistiko, Center za slovenšĉino kot drugi/tuji jezik.
Izpitni center.
Ferbeţar, I., Stabej, M. (2002): Slovene as a second language: infrastructure and
language policy. Strani jezici, 32/3−4. 235243.
Ferbeţar, I., Knez, M., Markoviĉ, A., idr., (2004a): Sporazumevalni prag za slovenščino
2004. Ljubljana: Center za slovenšĉino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko
Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in Ministrstvo RS za šolstvo, znanost in šport.
89
Ferbeţar, I., Pirih Svetnina, N., Podlesek, A., Svetina, M. (2004b): Slovenski pojmovnik s
področja jezikovnega testiranja. Glossary of language testing terms. Kraków: TAiWPN
Universitas. 115−67.
Glaboniat, M., Rusch, P. (2005): Profile deutsch. Gemeinsamer europäischer
Referenzrahmen. Berlin, München, Wien, Zürich, New York: Langenscheidt.
Honzak – Jahiĉ, J. (1995): Slovenščina za Slovake, Bratislava: Filozofická fakulta
Univerzity Komenského.
Ivšek, M. (2008): Jeziki v izobraţevanju. Zbornik prispevkov konference. Ljubljana, 25–
26. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. 155−163.
Jug-Kranjec, H. (2000): Učbeniki slovenskega jezika za neslovence. Enciklopedija
Slovenije, zv. 14. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Jesenšek, M. (2005): Spremembe slovenskega jezika skozi ĉas in prostor. (Zora 33).
Maribor: Slavistiĉno društvo Maribor. 192−217.
Knez, M., (2008): Jezikovna integracija otrok priseljencev v slovenski osnovni šoli. Ur.
Korošec, T., Dular, J. (1995): Slovenski jezik 4. Maribor: Zaloţba obzorja Maribor.
Kranjc, J. (1998): Slovenščina kot uradni jezik (zgodovinski vidik). Zbornik znanstvenih
razprav, 58. Ljubljana. 167−188.
Kranjc, S. (2004): Študij tujih jezikov v Evropski uniji: Moderno v slovenskem jeziku,
literaturi in kulturi: zbornik predavanj 40. seminar slovenskega jezika, literature in
kulture. Ur. Marko Stabej. Ljubljana: Center za slovenšĉino kot drugi/tuji jezik. 209−212.
Krakar Vogel, B. (1997): Književno besedilo v lektoratu slovenščine za tujce. Zbornik za
uĉitelje slovenšĉine kot drugega/tujega jezika; Skripta 1. Ur. Marja Bešter. Ljubljana:
Center za slovenšĉino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovanske jezike in knjiţevnosti
Filozofske fakultete. 35−51.
90
Krţišnik, E. (2000): Posredovanje slovničnega znanja v učbenikih slovenščine kot
drugega/tujega jezika. Zbornik za uĉitelje slovenšĉine kot drugega/tujega jezika; Skripta
4. Ur. Ada Vidoviĉ Muha. Ljubljana: Center za slovenšĉino kot drugega/tujega jezika pri
Oddelku za slovanske jezike in knjiţevnosti, Filozofske fakultete. 7−13.
Lipnik, J. (1992): Metoda branja in dela z besedilom v osnovni šoli: Metodika branja.
Maribor: Pedagoška fakulteta.
-- (1999): Slovene language in the middle of four languages. Tradiciju ir novaciju darna
kurant atvira visuomene. Kaunas: Akademija. 185−188.
Miklavĉiĉ Zemljariĉ, J. (2004): » Ali se uĉite slovenski? Kako vam dopade slovenšĉina?«
Moderno v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi: zbornik predavanj 40. seminar
slovenskega jezika, literature in kulture. Ur. M. Stabej. Ljubljana: Center za slovenšĉino
kot drugi/tuji jezil. 188−193.
Muha Vidoviĉ, A. (2003): Sodobni poloţaj nacionalnih jezikov v luĉi jezikovne politike.
Slovenski knjižni jezik – aktualna vprašanja in zgodovinske izkušnje: ob 450-letnici izida
prve slovenske knjige. Obdobja 20. Ur. A. V. Muha. Ljubljana: Center za slovenšĉino kot
drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete. 52−7.
-- (2000): Skripta 4. Zbornik za učitelje slovenščine kot drugega/tujega jezika. Ljubljana:
Center za slovenšĉino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovanske jezike in knjiţevnosti
Filozofske fakultete.
Nidorfer Šiškoviĉ, M. (2008): Program Slovenšĉina na tujih univerzah in slovenistike v
Evropski uniji, Ivšek, Milena (ur.): Jeziki v izobraževanju. Zbornik prispevkov
konference, Ljubljana: Zavod RS za šolstvo. 151−154.
-- (2004): Slovenšĉina na tujih univerzah. Jezik in slovstvo, 49/3−4. 163−165.
-- (2004): Slovenšĉina na tujih univerzah in evropski izzivi = Slovene in universities
abroad and European challenges. Glas 9/3. 44−47.
91
Nidorofer Šiškoviĉ, M., Zupan Sošiĉ, A. (2009): Program slovenščina na tujih univerzah
kot del infrastrukture slovenščine in slovenistike. Obdobje, 28. 279–283.
Paviĉić, M. (1995): O sodobnih učbenikih slovenskega knjižnega jezika za tujce. V:
XXXI. Seminar slovenskega jezika, literature in kultur. Ljubljana: Filozofska fakulteta,
Oddelek za slovenski jezik in knjiţevnost. 21−33.
Pirih Svetina, N. (2000): Poti nastajanja učbeniškega gradiva za učenje slovenščine kot
drugega in tujega jezika. Zbornik za uĉitelje slovenšĉine kot drugega/tujega jezika;
Skripta 4. Ur. Ada Vidoviĉ Muha. Ljubljana: Center za slovenšĉino kot drugi/tuji jezik
pri Oddelku za slovanske jezike in knjiţevnosti Filozofske fakultete. 45−51.
Pirih Svetina, N., Ferbeţar, I., Lavriĉ, M., Srzenšek, K. (2004): Opisi ravni jezikovnega
znanja. The ALTE can do statements – a Slovene version. Kraków: TAiWPN Universitas.
Pirih Svetina, N., Ferbeţar, I, (2006): Izpit iz znanja slovenščine na srednji ravni: zbirka
testov. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovenistiko, Center za slovenšĉino kot
drugi/tuji jezik, Izpitni center.
Pirih Svetina, N. (2008): Izobraţevanje za podroĉje slovenšĉine kot drugega in tujega
jezika. Ur. Marko Stabej: Infrastruktura slovenščine in slovenistike. Simpozij Obdobja 28.
Ljubljana: Center za slovenšĉino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko
Filozofske fakultete. 315−321.
Pogorelec, B. (1977/78): Slovenšĉina v javnosti. Republiška konferenca Socialistiĉne
zveze delovnega ljudstva Slovenije.Ljubljana: Jezik in slovstvo, 23. 165−284.
-- (1999): Center za slovenšĉino kot drugi/tuji jezik. Ur. Bešter, Marja, Krţišnik, Erika:
Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik. Ljubljana: Center za slovenšĉino kot drugi/tuji
jezik pri Oddelku za slovanske jezike in knjiţevnosti Filozofske fakultete. 7−15.
Pogorelec, B., Gnamuš, O. (1983). Jezik v vzgoji in izobraževanju. V: Slovensčina v javnosti.
Posvetovanje o slovenskem jeziku. Portoroţ 14. − 15. maja 1979. Ur. B. Pogorelec. Ljubljana.
31−46.
92
Resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko: Ur. l. RS, št. 43/2007.
Rutherford, Wiliam E. (1987): Second Language Grammar: Learning and Teaching.
London in New York: Longman.
Santoro, I. (1999): Slovenščina na univerzi v Bukarešti. V: Center za slovenšĉino kot
drugi/tuji jezik. Ljubljana: Center za slovenšĉino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za
slovanske jezike in knjiţevnosti Filozofske fakultete. 53−56.
Sharwood Smith, M. (1994): Second Language Learning: Theoretical Foundations,
London in New York: Longman.
Skela, J. (1993): Vloga učbenika v izobraževalnem procesu in njegova evalvacija. V.
Jezik tako in drugaĉe. Ljubljana: Društvo za uporabno jezikoslovje Slovenije. 200−211.
Slovar slovenskega knjižnega jezika (2002). Ljubljana: DZS.
Slovenija v Evropski uniji. 160 odgovorov in vprašanj o članstvu Slovenije v EU (2007).
Ljubljana-Urad vlade RS za komuniciranje.
Stabej, M. (2000): Nekatera vprašanja formalnopravnega urejanja statusa slovenskega
jezika. Kultura, identiteta in jezik v procesih evropske integracije. Ul. I. Štrukelj.
Ljubljana: Društvo za uporabno jezikoslovje Slovenije. 234−245.
-- ( 2001): Slovenščina v Evropi, Evropa v slovenščini. Ljubljana : Center za slovenšĉino
kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovanske jezike in knjiţevnosti Filozofske fakultete.
261−270.
-- (2003): Bo en jezik dovolj? Veĉjeziĉnost v enojeziĉnosti. Slovenski knjižni- jezik –
aktualna vprašanja in zgodovinske izkušnje: ob 450-letnici izida prve slovenske knjige.
Obdobja 20. Ur. A. V. Muha Ljubljana: Center za slovenšĉino kot drugi/tuji jezik pri
Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete. 51−71.
-- (2004): Slovenščina kot drugi/tuji jezik in slovensko jezikovno načrtovanje. Jezik in
slovstvo 49/3−4. 5−16.
93
-- (2005): Kdo si, ki govoriš slovensko? Slovenščina in njeni
uporabniki v luči evropske integracije. Ul. Vesna Mikoliĉ, Karin Marc Bratina. Koper:
Zaloţba Animales: Zgodovinsko društvo za juţno Primorsko. 13−23.
-- (2005a): Vloga meje: Madžarsko-slovenska razmerja, slovenistika na sosednjih
univerzah, humanistika in družboslovje v Pomurju, zahodnoslovanski študij, izbor
šolskega berila, humanistika in družboslovje v Pomurju: Omejena brezmejnost
slovenistike. Ur. Miran Hladnik. Zbornik Slavistiĉnega društva Slovenije 16. Ljubljana:
Slavistiĉno društvo Slovenije. 65−67.
Toporišiĉ, J. (1992): Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva zaloţba.
-- (1998): Slovenski jezik in sporoĉanje 1. Maribor: Obzorja.
-- (2007): Jezikovni pogovori iz Sedem dni. Maribor: Zaloţba Pivec.
Urad vlade Republike Slovenije za slovenski jezik: Ur. l. RS, št. 97/2000.
Zakon o javni rabi slovenšĉine: Ur. l. RS, št. 86/2004.
Zemljak Jontes, M. (2008): Nova bolonjska študijska programa slovenskega jezika in
knjiţevnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Jezik in slovstvo 53.115−125.
Zemljariĉ Miklavĉiĉ, J.(1999): Slovenščina kot drugi/tuji jezik: Zgodovina (Od začetkov
do 1850). V: Slavistiĉna revija 47/2. 245−260.
Zemljariĉ Miklavĉiĉ, J., Pirih Svetina, N. (2008): Učenje in poučevanje tujih jezikov na
Slovenskem: Pregled sodobne teorije in prakse. Ur. Skela Janez. 707−715.
94
SPLETNI VIRI
Pirih Svetina N., Ferbeţar I. Izobraţevalni program za odrasle Slovenšĉina za
tujce, pridobljeno s 4. 10. 2010 iz http://www.ff.unilj.si/publikacije.
Programi uĉenja slovenskega jezika, pridobljeno s 5. 7. 2010 iz http://e-
uprava.gov.si/e-uprava/dogodki.
Zdruţenje izobraţevalnih inštitucij, pridobljeno s 5. 7. 2101 iz
http://www.glottanova.si.
Filozofska fakulteta Ljubljana, pridobljeno s 5. 10. 2010 iz http://www.ff.uni-
lj.si/fakulteta/ZalozbaInKnjigarna/ZalozbaInKnjigarna.html.
Filozofska fakulteta v Mariboru, pridobljeno s 17. 10. 2010 iz http://www.ff.uni-
mb.si/l.
Program Vseţivljensko uĉenje, pridobljeno s 13. 10. 2010 iz www.fpp.edu.
Slovenšĉina za popotnike, pridobljeno s 4. 10. 2010 iz http://www.ff.uni-
lj.si/publikacije/sft/.
Center za slovenšĉino kot drugi/tuji jezik. Pridobljeno s 7. 7. 2010 iz
http://www.centerslo.net/..
Spletni brskalnik: www.google.si.
Spletni teĉaj za nemško govoreĉe, pridobljeno s 4. 10. 2010 iz
http://celovec.konzulat.si/index.php?id=1308&tx_ttnews%5Btt_news%5D=4847
&tx_ttnews%5BbackPid%5D=2&cHash=6402bd032d.
Ukinjanje lektoratov, pridobljeno s 21. 10. 2010 iz http://www.dnevnik.si/novice.
Pravilnik o programih integracije za tujce, pridobljeno s 21. 9. 2010
http://www.uradnilist.si/1/content?id=91486&part=&highlight=pravilnik+o+progr
amih+za+integracijo+tujcev.
95
Virtualna knjiţnica Slovenije, pridobljeno s 10. 7. 2010 iz http://cobiss.izum.si/.
Ustava Republike Slovenije, pridobljeno s 1. 9. 2010 iz
http://www.google.si/search?sourceid=navclient&aq=0&oq=ustava&hl=sl&ie=U
TF-8&rlz=1T4SKPT_slSI399SI399&q=ustava+rs.
Listina o pridobljenih temeljnih pravicah EU, pridobljeno s 3. 9. 2010 iz
http://www.mzz.gov.si/si/zunanja_politika/evropska_unija/lizbonska_pogodba/list
ina_eu_o_temeljnih_pravicah/.
Jezikovna razliĉnost ( Portal Evropske unije), pridobljeno s 3. 9. 2010 iz
http://europa.eu/pol/cult/index_sl.htm.
Jeziki v EU, Raba slovenšĉine, Splošno – jezik, pridobljeno s 8. 9. 2010 iz
http://www.evropa.gov.si/evropomocnik.
Slovenski jezik, sektor za slovenski jezik, pridobljeno s 7. 10 2010 iz
http://www.mk.gov.si/.
Integracija tujcev, pridobljeno s 5. 10. 2010 iz
http://www.mnz.gov.si/si/mnz_za_vas/tujci_v_sloveniji/integracija_tujcev/.
.
