UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE · Motnje hranjenja se obravnavajo kot bolezen šele zadnjih petdeset let. Zanimivo pa je, da je že Sokrat svojega prijatelja opisal

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

POMEN ZDRAVSTVENE VZGOJE TER

OZAVEŠČANJE UČENCEV O MOTNJAH

HRANJENJA V ZADNJI TRIADI OSNOVE ŠOLE

(Diplomsko delo)

Maribor, 2015 Anja Škrget

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

Mentorica: Predav. Metka Harih, mag. zdr. nege

I

POVZETEK

Motnje hranjenja so postale bolezni današnjega časa in se žal pojavljajo že zelo zgodaj v

otroštvu ter vplivajo na razvoj otroka in njegove osebnosti. Ena najpomembnejših

poslanstev medicinske sestre v okviru motenj hranjenja je preventiva in zdravstveno-

vzgojno delo. Ključno vlogo pri motnjah hranjenja pa ima družina, saj je ravno ta tista, kjer

se razvije začaran krog slabe partnerske in družinske dinamike, kipa je povzročitelj

tovrstnih motenj.

Raziskovalna metodologija

V raziskavi je bila uporabljena kvantitativna metodologija, kot raziskovalni instrument pa

smo uporabili anketni vprašalnik. Kvantitativne podatke smo statistično obdelali in jih

ponazorili v obliki frekvenčnih tabel in grafikonov.

Rezultati

Učenke v zadnji triadi so bolj ozaveščene o motnjah hranjenja kot učenci. Učenke v večini

prepoznajo anoreksijo nervozo v vseh razredih, prav tako tudi bulimijo nervozo in

kompulzivno prenajedanje. Učenci pa v večini prepoznajo bulimijo in anoreksijo nervozo,

pri kompulzivnem prenajedanju je odstotek poznavanja motnje precej nižji kot pri

učenkah. Večjih razlik med posameznimi razredih pri pridobivanju znanja o motnjah

hranjenja v šoli ni. Razlike pa se pojavljajo pri pridobivanju znanja s televizije in interneta,

kjer devetošolci dobijo več znanja kot osmošolci na internetu. Zelo zanimiv je podatek

vseh razredov glede spremljanja telesne teže. Najpogostejša vzroka spremljanja telesne

teže sta bila lepotni ideal in mnenje drugih. Ta tendenca je s starostjo vprašanih naraščala.

Več kot polovica sedmošolcev ni zadovoljna s svojo telesno težo.

Razprava in sklep

Ljudje se premalo zavedamo, kako pomembna je prehrana v fazi rasti in seveda tudi

kasneje v odrasli dobi. Neustrezen pristop pri reševanju konfliktov in seveda tudi

neustrezen pristop k vzgoji naših otrok veliko pripomore k razvoju motenj hranjenja.

Zaskrbljujoče pa je, da se ljudje v veliki meri zavedamo, kaj je dobro in kaj je slabo za

naše otroke, vendar še kar naprej delamo slabo, kar lahko pripišemo tudi slabim socialnim

razmeram in pomanjkanju časa. Vložiti bo potrebno še veliko časa in truda, da bomo lahko

z uspešno preventivo zmanjšali dejavnike tveganja za pojav tovrstnih motenj.

II

Ključne besede: motnje hranjenja, anoreksija, bulimija, kompulzivno prenajedanje,

preventiva, zdravstvena vzgoja, medicinska sestra, družina.

III

ABSTRACT

Eating disorders have become an illness in today’s world. They appear at a very young age

of a child and they influence a child’s development and its personality. One of the most

important missions of a nurse dealing with eating disorder is the prevention and health

education. The family has a crucial task at eating disorders, because the occurrence of

eating disorders happens within the family circle. It occurs in a family, where the

partnership and the family dynamics do not function well, which is mostly the reason of

developing eating disorders.

Research methodology

The quantitative methodology was used in this research; a survey questionnaire was used

as a research instrument. The quantitative data were statistically processed and illustrated

in form of charts and graphs.

Results

Female pupils of the last three grades are more informed about eating disorders. The

female pupils in all of these three grades mostly recognize types such as anorexia nervosa,

as well as bulimia nervosa and compulsive overeating. Male pupils mostly recognize

bulimia and anorexia nervosa. But their knowledge of compulsive overeating is a lot lower

as with female pupils. There are no bigger differences in getting information about eating

disorders in school among individual grades. But the differences in getting information

from the television or the internet are bigger between the ninth and eighthgrade. The pupils

of the ninth grade get more information on the internet about eating disorders than pupils

of the eighth grade. What is very interesting is the fact that in all grades pupils follow their

body weight. They mainly follow their body weight because of the beauty ideal and the

opinion of others. More than half of the pupils of the seventh grade are not satisfied with

their body weight.

Discussion and conclusion

People are not aware of the importance of food in the phase of growth and also later in

adult life. An inadequate approach in dealing with problems and an inadequate dealing

with upbringing of our children can quickly lead to eating disorders. The fact, that people

are very much aware of what is good for their children and what not, is alarming, because

people are still dealing with these issues in a wrong way. This is also resulting from very

IV

bad social situations and the lack of time. It will still need a lot of our time and effort to

lower risk factors of such disorders with a successful prevention.

Key words: eating disorder, anorexia, bulimia, compulsive binge eating, prevention,

health education, nurse, family.

V

KAZALO

POVZETEK..........................................................................................................................I

ABSTRAKT........................................................................................................................III

1 UVOD ............................................................................................................................ 1

2 NAMEN IN CILJI DIPLOMSKEGA DELA ............................................................ 3

2.1 Namen diplomskega dela ...................................................................................... 3

2.2 Cilji diplomskega dela .......................................................................................... 3

3 MOTNJE HRANJENJA.............................................................................................. 4

3.1 Zgodovina motenj hranjenja ............................................................................... 4

3.2 Vzroki motenj hranjenja ...................................................................................... 5

3.3 Vrste motenj hranjenja ........................................................................................ 5

3.3.1 Anoreksija nervoza .......................................................................................... 5

3.3.2 Bulimija nervoza .............................................................................................. 9

3.3.3 Kompulzivno prenajedanje ............................................................................ 11

3.3.4 Ortoreksija nervoza ....................................................................................... 11

3.3.5 Bigoreksija nervoza ....................................................................................... 12

4 ZDRAVLJENJE MOTENJ HRANJENJA ............................................................. 13

4.1 Psihosocialno zdravljenje ................................................................................... 13

4.2 Bolnišnično zdravljenje ...................................................................................... 14

4.3 Ambulantno zdravljenje ..................................................................................... 15

4.4 Skupine za samopomoč ...................................................................................... 15

5 POMEN ZDRAVSTVENE VZGOJE OSNOVNOŠOLCEV NA PODROČJU

HRANJENJA ..................................................................................................................... 18

5.1 Preventiva motenj hranjenja ............................................................................. 18

5.2 Zdravstveno-vzgojno delo medicinske sestre v okviru motenj hranjenja ..... 20

VI

5.3 Pomen družine pri preprečevanju motenj hranjenja ...................................... 21

6 METODOLOGIJA RAZISKOVANJA ................................................................... 23

6.1 Raziskovalna vprašanja ..................................................................................... 23

6.2 Metodologija raziskovanja in metode ............................................................... 23

6.3 Raziskovalno okolje ............................................................................................ 23

6.4 Raziskovalni vzorec ............................................................................................ 24

6.5 Čas raziskave ....................................................................................................... 24

6.6 Postopki zbiranja podatkov ............................................................................... 24

6.7 Etični vidik ........................................................................................................... 24

7 REZULTATI .............................................................................................................. 25

8 RAZPRAVA ............................................................................................................... 36

9 SKLEP ......................................................................................................................... 41

SEZNAM LITERATURE IN VIROV .............................................................................44

PRILOGE .............................................................................................................................1

Priloga 1 - Anketni vprašalnik ...........................................................................................1

Priloga 2 - Soglasje za izvedbo ankete................................................................................5

VII

KAZALO GRAFOV

Graf 1: Spolna struktura anketirancev .............................................................................................. 25

Graf 2: Struktura anketirancev po razredih ...................................................................................... 25

Graf 3: Telesna teža anketirancev .................................................................................................... 26

Graf 4: Telesna višina anketirancev ................................................................................................. 26

Graf 5: Informacije o motnjah hranjenja .......................................................................................... 28

Graf 6: Ozaveščanje o motnjah hranjenja v šoli............................................................................... 28

Graf 7: Razširjenost motenj hranjenja .............................................................................................. 29

Graf 8: Vzroki motenj hranjenja ...................................................................................................... 29

Graf 9: Spremljanje lastne telesne teže glede na razred ................................................................... 30

Graf 10: Vzrok spremljanja telesne teže .......................................................................................... 30

Graf 11: Zadovoljnost s telesno težo ................................................................................................ 31

Graf 12: Ukrepi za zmanjšanje telesne teže ..................................................................................... 31

Graf 13: Slaba vest ob prenajedanju ................................................................................................ 32

Graf 14: Nezdravo prehranjevanje ................................................................................................... 33

Graf 15: Odnos do hrane v času stiske ............................................................................................. 33

Graf 16: Zadovoljstvo s svojim telesnim izgledom.......................................................................... 34

Graf 17: Spremembe na lastnem telesu ............................................................................................ 34

KAZALO TABEL

Tabela 1: Informiranost o motnjah hranjenja ...................................................................... 27

Anja Škrget: Pomen zdravstvene vzgoje ter ozaveščanje učencev o motnjah hranjenja v zadnji triadi osnove šole

1

1 UVOD

Pravilna prehrana in redna telesna dejavnost sta ključna dejavnika za optimalno rast in

razvoj mladostnika. Naklonjenost oziroma odpor do hrane pomembno vplivata na

prehranske navade, še posebej v otroštvu (Torkar, Korošec, Kostanjevec, Polak, & Koch,

2009, str. 87). Skozi različna življenjska obdobja lahko hrana postane posamezniku

zatočišče v stiski, kar lahko poruši njegovo telesno in duševno ravnovesje (Čuček

Trifkovič, 2011, str. 161). Zapoved primerne (vitke) podobe je postala ena temeljnih

vrednot naše družbe (Pandel Mikuš, 2003, str. 29).

Motnje hranjenja danes predstavljajo pomemben javno zdravstveni problem (Sernec, 2010,

str. 106). Lahko bi rekli, da se s tem problemom srečuje ves svet. Izvzeta ni nobena rasa,

noben ekonomski razred in nobena etična skupina (Podjavoršek, 2004, str.120). V družbi,

ki je tako močno obsedena z idealom vitkosti, pa je motnje hranjenja seveda zelo težko

prepoznati in še težje razumeti (Šolar, 2006, str. 35).

Motnje hranjenja uvrščamo med duševne motnje in jih delimo na anoreksijo nervozo,

bulimijo nervozo ter kompulzivno prenajedanje. Zadnja leta se pojavljajo tudi nove oblike

motenj hranjen kot sta ortoreksija nervoza (hranjenje izključno z »zdravo«, biološko

neoporečno hrano) in bigoreksija nervoza (obsedenost z mišičastim telesom). Gre za

kronične ponavljajoče se motnje, ki so pogosto povezane s psihiatrično komorbidnostjo in

resnimi telesnimi zapleti (Sernec, 2010, str. 106).

Dejavnike tveganja za razvoj motenj hranjenja delimo v tri skupine: družinski,

sociokulturni in biološko genetski dejavniki tveganja. Vloga družine pri razvoju človekove

osebnosti je pomembna in nesporna. Družine delimo na funkcionalne (ki otroku omogočijo

ustrezen telesni in psihosocialni razvoj) in na nefunkcionalne (družine, v katerih obstaja

določen problem oziroma simptom) (Sernec, 2009, str. 249).

Najpomembnejši predpogoj za uspešno zdravljenje je lastna motivacija, želja po

spremembi in s tem po zdravljenju. Dejstvo pa je, da so motnje hranjenja 24-urna

zaposlitev, polna občutkov krivde in sramu, tako se slej ko prej oseba odloči, da ne želi več

živeti na tak način in poišče ustrezno pomoč (v povprečju mine od 5 do 6 let, da se obolela


2

oseba odloči in poišče strokovno pomoč). Motivirana oseba, ki nima močno izražene

klinične slike ene od motenj hranjenja, se lahko vključi v ambulantno, individualno ali

skupinsko psihoterapevtsko zdravljenje. Za osebo, ki ima bolj izraženo in dalj časa

trajajočo klinično sliko ene od opisanih motenj hranjenja, pa je priporočljivo bolnišnično

psihoterapevtsko zdravljenje (od 3 do 4 mesece), nato vključitev v izvenbolnišnično

psihoterapevtsko skupino in kasneje še nekajletno ambulantno spremljanje (Sernec, 2009,

str. 253). Ozdravitev ne pomeni le odsotnost simptomov motnje hranjenja, temveč tudi

zadovoljujoče psihosocialno funkcioniranje (Sernec, 2009, str. 249).

Zdravstvena vzgoja je ena od najpomembnejših poslanstev medicinske sestre in je vedno

pomemben element njenega dela. Pri šolskem otroku mora uveljavljati načelo zdravega

življenja, odgovorna je za promocijo zdravja in zdravstveno vzgojo (Lukman, 2009, str.

32).


3

2 NAMEN IN CILJI DIPLOMSKEGA DELA

2.1 Namen diplomskega dela

Namen diplomskega dela je predstaviti motnje hranjenja in prikazati ozaveščenost

osnovnošolcev v zadnji triadi o tej tematiki ter ugotoviti način spoprijemanja učencev s

težavami na področju hranjenja.

2.2 Cilji diplomskega dela

Predstaviti pomen zdravstvene vzgoje.

Predstaviti motnje hranjenja.

Predstaviti pomen družine pri zdravljenju/preprečevanju motenj hranjenja.

Predstaviti najpogostejše dejavnike za nastanek motenj hranjenja.

Predstaviti zdravstveno-vzgojno delo medicinske sestre s področja motenj hranjena.

Ugotoviti, koliko so osnovnošolci v osnovni šolo seznanjeni z motnjami hranjenja.

Ugotoviti, kako so osnovnošolci zadovoljni s svojo samopodobo in kako na njih

vplivajo stresne situacije.

Z namenom in cilji diplomskega dela želimo predstaviti motnje hranjenja, pomen

zdravstvene vzgoje, poudariti pomen vloge, ki jo imajo starši pri preprečevanju in

zdravljenju motenj hranjenja. Želimo tudi poudariti zdravstveno-vzgojno delo medicinske

sestre šolskih otrok.


4

3 MOTNJE HRANJENJA

Motnje hranjenja lahko opredelimo kot moten odnos do hrane in/ali telesa. Zaradi

naraščanja števila posameznikov s temi težavami jih pogosto omenjamo kot epidemijo

našega časa. Dandanes jih je težje opredeliti, saj se pod vplivom sprememb v družbi tudi

same močno spreminjajo in odražajo podobo časa, v katerem živimo (Lukman, 2009, str.

25).

3.1 Zgodovina motenj hranjenja

Motnje hranjenja se obravnavajo kot bolezen šele zadnjih petdeset let. Zanimivo pa je, da

je že Sokrat svojega prijatelja opisal takole: »Jé, da bi bruhal in bruha, da bi jedel.« Znani

so še številni drugi primeri iz bližnje in daljne zgodovine, različni opisi vedenj, stanj in

ritualov, ki bi jih dandanes lahko uvrstili med motnje hranjenja. Omembe vredna je zgodba

»močne device«Wilderfortis iz 10. stoletja, ki jo je njen oče hotel prisiliti v poroko z

okrutnim sicilijanskim kraljem; uprla se mu je tako, da se je izstradala do smrti. Njenemu

zgledu so sledila številna druga dekleta, ki so tako izražala upor proti takratnim družbenim

normam in pravilom. Znane so tudi zgodbe številnih svetnikov in blaženih, ki izhajajo iz

različnih ver (budizem, katoliška in muslimanska vera), vsem pa je skupna določena

»manipulacija« s hrano, zlasti v smislu odrekanja oziroma stradanja. Zanimivi so tudi

zapisi s konca leta 1944 in z začetka leta 1945, ki govorijo o pravi epidemiji nenavadnega

vedenja v smislu prenajedanja in bruhanja pri mladih fantih v Berlinu, ki so bili vpoklicani

v takrat tako rekoč poraženo Hitlerjevo vojsko (Sernec, 2006, str. 106–109).

Hilde Bruch je bila v zgodnjih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja ena prvih modernih

teoretikov, ki se je ukvarjala s problematiko motenj hranjenja. Poudarjala je pomembnost

materine pretirane vključenosti pri vzgoji in neustrezno odzivanje na otrokova

samopotrditvenavedenja, kar naj bi bil vzrok za deficite v avtonomiji in v trajnih občutkih

neučinkovitosti pri osebah z motnjami hranjenja (Copak & Ucman, 2010, str. 113-116).

Leta 1973 je Hilde Bruch izdala knjigo s številnimi študijami primerov o debelosti,

anoreksiji nervozi ter drugih motnjah hranjenja. Ko je motnja hranjenja anoreksija nervoza

leta 1970 dosegla pozornost javnosti, se je povečalo število primerov, ki so se širili v višjih

razredih (Deans, 2011).


5

3.2 Vzroki motenj hranjenja

Vzroke delimo na tri glavne skupine. Prva skupina vzrokov ali dejavnikov tveganja je tako

imenovana biološko genetska. Sem sodijo visoka porodna teža novorojenčka, prekomerna

telesna masa v otroštvu in značilne osebnostne lastnosti (perfekcionizem, storilnostna

naravnanost, pridnost, rigidnost, velika potreba po pohvalah od zunaj). V drugo skupino

uvrščamo sociokulturne vzroke kot so: spremenjena vloga ženske, stigmatizacija

debelosti in glorificiranje suhosti, spremenjeni lepotni ideal ženske (pisani, tiskani mediji

ipd.). V tretjo skupino pa uvrščamo tako imenovane družinske vzroke: nefunkcionalno

partnerstvo, nefunkcionalno starševstvo, hrana kot vzgojni pripomoček (kar ni in nikoli ne

sme biti) hude kronične ali telesne bolezni staršev, spolne, telesne in duševne zlorabe

otroka in še kaj (Sernec, 2009, str. 250).

Poudariti pa je potrebno, da gre večinoma za seštevek vzrokov iz vseh treh skupin, le redko

lahko prepoznamo en sam jasen vzrok za nastanek motnje hranjenja. Pomembno je

poudariti tudi, da odkrivanje vzrokov ni in ne sme biti namenjeno iskanju krivca, temveč

bolniku omogoči boljši vpogled v psihodinamski nastanek njegove motnje in torej

pomembno pripomore k hitrejšemu in uspešnejšemu zdravljenju (Sernec, 2009, str. 250).

Ali oseba razvije motnjo hranjenja ali ne, je odvisno od ranljivosti posameznika,

prisotnosti bioloških in drugih predispozicijskih faktorjev, izpostavljenosti določenim

sprožilnim dejavnikom in od delovanja zaščitnih dejavnikov. Po začetku motnje pa je

ohranjanje bolezenskega stanja odvisno od kombinacije dejavnikov tveganja in zaščitnih

dejavnikov, ki bodo odločili, ali bo oseba okrevala ali ne (Ozara, 2008, str. 27).

3.3 Vrste motenj hranjenja

Med motnje hranjenja uvrščamo: anoreksijo nervozo, bulimijo nervozo, kompulzivno

prenajedanje in nove oblike motenj hranjenja (Sernec, 2006, str. 251).

3.3.1 Anoreksija nervoza

Oseba z anoreksijo nervozo čuti intenziven strah pred debelostjo, ki se ne zmanjša niti ob

zniževanju telesne mase (indeks telesne mase (ITM) je manjši od 17,5 kg/m2). Ves čas je


6

prepričana, da je debela, četudi so v resnici že izražene telesne posledice podhranjenosti.

To prepričanje imenujemo motena predstava o lastnem telesu. Glede na način doseganja in

vzdrževanja manjše telesne mase razlikujemo dve obliki anoreksije nervoze:

restriktivno obliko anoreksije nervoze (Osebe s to obliko vzdržujejo nizko

telesno maso predvsem z odklanjanjem hrane. Običajno je izguba telesne mase

posledica odklanjanja vseh vrst hrane, včasih pa le ogljikovih hidratov in druge

hrane, za katero menijo, da je visoko kalorična. Pogosto te osebe izvajajo tudi

prekomerno telesno aktivnost, s pomočjo katere še dodatno nižajo že tako nizko

telesno maso.) in

purgativno obliko anoreksije nervoze (Za vzdrževanje nizke telesne mase se

zatekajo predvsem k bruhanju, uporabi odvajal in/ali diuretikov. Ob tem se

lahko predhodno tudi prenajedajo.) (Sernec, 2010, str. 107).

Anoreksija nervoza je motnja, ki nastaja postopoma, torej gre za proces. Večinoma se

pojavi na prehodu iz otroštva v adolescenco (med 8. in 12. letom starosti) in v povprečju

traja nekaj let, preden obolela oseba poišče pomoč. V ozadju sta pogosto nizka

samopodoba in samospoštovanje. Začetek je večinoma nedolžen: oseba se odloči shujšati.

Teža ji pada, ona pa se počuti vedno bolje. Prvič v življenju ima občutek, da jo okolica

opazi, ji posveča pozornost in jo upošteva (»medeni meseci«). Začuti, da je močna in da

nadzoruje svoje življenje. Gre torej za poskus prilagoditve, za strategijo, s katero poskuša

lažje živeti, vendar pa se hujšanje ne ustavi in nenadoma se zave, da nadzora nima več v

svojih rokah (faza dekompenzacije). V tej fazi motnje pride do izgube nadzora, kar vodi v

vedno večji občutek neustreznosti, neuspešnosti in posledično do še slabše samopodobe ter

nižjega samospoštovanja kot na začetku opisanega začaranega kroga. Prevladujoči občutek

je krivda (Sernec, 2013, str. 256).

Diagnoza

Diagnozo postavimo na osnovi anamneze, ki je, če je le mogoče, podprta s potrdilnim

poročanjem sorodnika ali prijatelja. Telesne preiskave z merjenjem telesne teže in

izračunom ITM lahko razkrijejo razsežnosti izstradanosti. Občasno lahko klinično

opazovanje med hospitalizacijo omogoči opazovanje in oceno značilnega vedenja. Telesne

preiskave so za postavljanje diagnoze manj uporabne, a ključne za oceno vpliva motnje in

njenih komplikacij na telo. Odvisno od rezultatov telesnih preiskav lahko te vključujejo


7

krvne preiskave, elektrokardiografijo, rentgenske in ultrazvočne preiskave (Ozara, 2008,

str. 16).

Telesne in socialne posledice

Telesne probleme lahko klasificiramo v dve kategoriji: tiste, ki so posledica stradanja, in

tiste, ki so posledica praznjenja. Stradanje vpliva na vsak telesni sistem. Pri mišično-

skeletnem sistemu je to vidno kot šibkost, izguba mišične moči (kar vpliva na srčno

mišico), izguba kostne gostote in okvara linearne rasti. Pri mladih ženskah z anoreksijo

nervozo obstaja povečano tveganje zlomov kosti v kasnejši življenjski dobi. Vpliv na

sistem žlez z notranjim izločanjem ima posledice za ciljne organe in povzroča neplodnost,

tveganje za razvoj policističnih jajčnikov in izgubo mineralizacije kosti. Pri osebah, pri

katerih se razvoj v puberteti še ni končal, lahko pride do nepopolnega razvoja sekundarnih

spolnih znakov in običajno pride do trajne oviranosti v rasti. Bolniki z anoreksijo nervozo

imajo motnje reproduktivnih hormonov (nizek luteinizirajoči hormon oz. LH in

folikelstimulirajoči hormon oz. FSH), znižan tiroideostimulirajoči hormon oz. TSH,

rezistentnost na rastni hormon in povišane vrednosti kortizola (Ozara, 2008, str. 17).

Anoreksija nervoza pri otrocih in adolescentih

Čeprav so bistvene psihološke značilnosti podobne kot pri odraslih, lahko pride pri otrocih

in adolescentih do kasne pubertete ali okrnjene rasti, kakor tudi do izgube telesne teže.

Starši in učitelji so običajno tisti, pri katerih se vzbudi zaskrbljenost, mladi ljudje pa se

pogosto upirajo zdravstveni obravnavi. Nekateri mladi ljudje izrazijo svojo tesnobo v zvezi

z nezaželenimi vidiki razvoja, še posebej, če so izkusili zgodnjo puberteto ali menijo, da

nimajo možnosti sodelovati s sovrstniki pri naraščajoči samostojnosti v adolescenci in

socialnem eksperimentiranju. Pri nekaterih je medvrstniško nasilje ali draženje s telesno

težo vzbudilo to zaskrbljenost. Čeprav so načela postavljanja diagnoze enaka kot pri

odraslih in pogosto zelo neposredna, se največje težave pojavljajo pri najmlajših

posameznikih. Pri otrocih, ki so stari okrog 8 in 12 let, je bolezensko stanje manj pogosto

kot pri starejših posameznikih in ga je potrebno razlikovati od drugih vrst motenj

hranjenja, ki jih najdemo v srednjem otroštvu, kot na primer izbirčnost ali čustvena motnja

odklanjanja hrane. Po definiciji ima motnja hranjenja v otroštvu začetek pred šestim letom

starosti (Ozara, 2008, str. 18-19).


8

Prognoza za otroke in adolescente z anoreksijo nervozo je različna. Nekateri (še posebej

tisti z naglim in zgodnjim začetkom) si bodo od prve epizode popolnoma opomogli. Do

tega bo najverjetneje prišlo pri tistih, ki so imeli zdrav zgodnji telesni in psihosocialni

razvoj in pri katerih je prišlo do nenadnega življenjskega dogodka kot je žalovanje.V takih

primerih in v primerih, ko se bolezen začne pred puberteto, so običajno popolnoma

reverzibilne. Pri drugih osebah z bolj zahrbtnim začetkom bolezni, zgodnjimi socialnimi

težavami ali nenormalnim razvojem osebnosti, pa lahko pride do bolj kroničnega poteka

bolezni vse do srednjih let (Ozara, 2008, str. 18-19).

Preventivni ukrepi pred razvojem anoreksije nervoze

Zmanjševanje obremenitev, stresnih situacij v šoli, na delovnem mestu, doma.

Povečevanje ozaveščenosti širšega okolja o rizičnih skupinah (baletke, manekenke,

stevardese, gimnastičarke, telovadke, med osebami moškega spola predvsem tisti,

ki se ukvarjajo z gimnastiko, plavanjem, borilnimi športi ter populacija med 14. in

18. letom starosti pri obeh spolih).

Ozaveščanje širšega okolja o znakih, ki se pojavljajo že pred hujšanjem (socialna

izolacija, pretirano ukvarjanje s telesno podobo in telesno aktivnostjo, zastoj telesne

rasti in razvoja).

Poučevanje rizičnih skupin v obliki sproščenih delavnic o ustrezni prehrani, telesni

teži in zapletih, ki so posledica hujšanja (izguba menstruacije, neplodnost,

osteoporoza, predvsem pri restriktivni anoreksiji nervoza, ter elektrolitske motnje

in posledično motnje srčnega ritma, pogosto prisotne pri osebah s purgitivnim

tipom anoreksije nervoze, omejitve v izbiri študija in poklica, omejitve pri

osnovnih opravilih...).

Zaposlovanje zdravstvenega osebja na področjih, kjer se pojavljajo rizične skupine,

kar omogoča redne kontrolne preglede zdravstvenega osebja in tako zgodnje

odkrivanje in ukrepanje, ki izboljša prognozo.

Mediji bi morali zmanjševati reklamiranja dietnih proizvodov in propagiranje

vitkosti; koristne bi bile oddaje o anoreksiji nervozi (predvsem ozaveščanje o

zapletih).

Individualna zdravstvena vzgoja na sistematskih pregledih in ne skupinsko

usmerjena, predvsem o problematiki povprečja populacije – debelosti.


9

Bilteni o ustrezni prehrani, telesni teži in zapletih kot posledica hujšanja (Arzenšek,

Turčin, & Lahe, 2005, str. 273).

3.3.2 Bulimija nervoza

Pri osebi z bulimijo nervozo (BN) se izmenjujejo obdobja prenajedanja (tako imenovana

»volčja lakota«) in različni neustrezni/kompenzatorni mehanizmi zmanjšanja telesne mase

(bruhanje, jemanje odvajal/diuretikov, stradanje, pretirana telesna aktivnost). Prisotna je

preokupiranost z obliko svojega telesa, telesno maso (indeks telesne mase oz. ITM je

ustrezen, večinoma je med 18kg/m2 in 25 kg/m

2) in stalen strah pred debelostjo ter občutki

pomanjkljivega nadzora nad lastnim hranjenjem. Med prenajedanjem oseba z bulimijo

nervozo zaužije bistveno večje količine hrane kot večina ljudi ob podobnih priložnostnih.

Zaužita hrana je visoko kalorična, sestavljena predvsem iz ogljikovih hidratov in maščob.

Opisana oseba se svojega prenajedanja sramuje in ga izvaja na samem ter z njim nadaljuje

do bolečin v želodcu. Ob pretiranem uživanju hrane sprošča napetost, temu pa sledi

občutek krivde in nato vedenjski vzorci za zniževanje telesne mase. Prevladujoči občutek

je sram (Sernec, 2013, str. 257).

Glede na vrsto uporabljenih kompenzatornih vedenjskih vzorcev za vzdrževanje ustrezne

telesne mase bulimijo nervozo delimo v dve obliki:

purgativno obliko (Prenajedanju sledi sprva hoteno izzvano bruhanje, ki se kasneje

sproži refleksno. Poleg bruhanja lahko te osebe zlorabljajo tudi odvajala in/ali

diuretike. Pri tem tipu se pojavlja več telesnih zapletov in pridruženih psihiatričnih

motenj kot pri nepurgativni obliki bulimije nervoze) in

nepurgativno obliko (Ob prenajedanju ustrezno telesno maso vzdržujejo s

stradanjem in/ali pretirano telesno aktivnostjo.) (Sernec, 2010, str. 107).

Tako pri bulimiji nervozi, ki se klinično izrazi na prehodu iz adolescence v odraslo dobo

(tj. med 16. in 20. letom starosti), kot pri anoreksiji nervozi v povprečju mine nekaj let,

preden obolela oseba poišče pomoč (Sernec, 2013, str. 257).

Epizode bulimije so pogosto načrtovane. Oseba načrtno nakupi in pripravi hrano z

namenom, da bi jo pojedla brez motenj. Posameznik se lahko tudi izogiba situacijam, v

katerih je izpostavljen hrani ali se bo stežka obvladoval pri hranjenju kot na primer pri


10

skupnem obedu z drugimi v restavraciji. Takšno vedenje dodatno prispeva k že obstoječim

socialnim težavam ali težavam pri odnosih z drugimi (Ozara, 2008, str. 20).

Motnje razpoloženja, simptomi tesnobe in napetosti so izredno pogosti pri bulimiji nervozi.

Iz gnusa nad prenajedanjem ali praznjenjem lahko oseba razvije samozaničevalne misli,

medtem ko lahko nizko samospoštovanje in gnus do svojega telesa pri nekaterih osebah

izvira iz pretekle izkušnje telesne ali spolne zlorabe. Samopoškodovanje, predvsem

praskanje in rezanje, je pogosto. Pomemben odstotek oseb z bulimijo nervozo ima

anamnezo motenih medosebnih odnosov z nizko stopnjo samokontrole. Nekateri

zlorabljajo alkohol, nekateri droge (Ozara, 2008, str. 20).

Diagnoza

Diagnoza je tudi pri bulimiji nervozi odvisna od pridobitve osebne anamneze, ki jo lahko

starši ali sorodniki tudi potrdijo. To zahteva empatičen, podporen, neobsojajoč, intervjujski

stil pogovora, pri katerem se osebi omogoči razkriti razsežnosti svojih simptomov ali

vedenja. Čeprav imajo osebe z bulimijo nervozo običajno manj resnih fizičnih zapletov kot

osebe z anoreksijo nervozo, pri prvem obisku običajno navedejo več telesnih težav.

Navedejo lahko utrujenost, letargijo, napenjanje, zaprtje, bolečine v trebuhu in občasno

otekanje dlani in stopal ali neredno menstruacijo. Prisotna je lahko tudi erozija zobne

sklenine, kjer je prizadeta predvsem jezična površina zgornjih zob, in sklepa se, da je to

dejansko simptomatsko za bruhanje. Na hrbtni strani dlani najdemo žulje, ki so posledica

uporabe dlani za vzbujanja refleksa davljenja in izzivanja bruhanja. V gastrointestinalnem

sistemu lahko pride do vnetja požiralnika. Elektrokardiografija lahko pokaže

nenormalnosti v delovanju srca in posledično povišano tveganje za mitralni prolaps.

Poročali so tudi o nenormalnih zapisih na elektroencefalogramu (EEG), kar je verjetno

posledica nenormalnosti v količini tekočin in elektrolitov. Ni videti, da bi obstajala

povezava med bulimijo nervozo in epilepsijo (Ozara, 2008, str. 20-21).

Okvare in prizadetost

Obstaja precejšnje prekrivanje med dolgotrajnimi posledicami bulimije nervoze in

posledicami anoreksije nervoze. Zelo običajni so simptomi motenj razpoloženja in tesnobe.

Ti simptomi, nizko samospoštovanje in motena telesna samopodoba imajo lahko negativen


11

vpliv na socialne odnose, na katere pa po drugi strani lahko škodljivo vpliva tudi kaotičen

življenjski stil, zaznamovan z impulzivnostjo (Ozara, 2008, str. 21).

Bulimija nervoza pri otrocih in adolescentih

Sindrom bulimije nervoze redko najdemo pri osebah mlajših od 14 let. Kjer je prišlo do

prezentacije bolezni, je bila klinična slika enaka kot pri starejši skupini. Mlajše osebe s to

motnjo so bile prav tako kot odrasli z isto diagnozo depresivne in imele so negativno

samopodobo. Pri mladostnikih z bulimijo nervozo lahko včasih najdemo začetne stopnje

motenj osebnosti, čeprav je pri diagnosticiranju motnje osebnosti potrebna previdnost,

preden je razvoj zaključen. V teh primerih je težko presoditi, ali motnja hranjenja prispeva

k nenormalnemu razvoju osebnosti ali obratno, torej ali so osebnostne težave delovale kot

dejavnik tveganja za razvoj bulimije nervoze (Ozara, 2008, str. 23).

3.3.3 Kompulzivno prenajedanje

Kompulzivno prenajedanje je motnja hranjenja, ki se prične najkasneje od vseh treh

glavnih oblik motenj hranjenja, in sicer v zgodnjem ali srednjem odraslem obdobju.

Obolele osebe imajo občutek pomanjkljivega nadzora nad lastnim življenjem, v ozadju pa

sta nizka samopodoba in slabo samospoštovanje. Obdobjem prenajedanja ne sledijo

vedenjski vzorci za zniževanje telesne mase (bruhanje, stradanje, zloraba odvajal in/ali

diuretikov, prekomerna telesna aktivnost), posledično so obolele osebe najpogosteje

prekomerno hranjene (ITM je večji od 25kg/m2). Zadnje raziskave kažejo, da od 70,0 % do

80,0 % debelih ljudi izpolnjuje kriterije za kompulzivno prenajedanje, razdelitev po spolu

naj bi bila enakovredna (Sernec, 2010, str. 108). Osebe s to motnjo so lahko prekomerno

hranjene, vendar pa to ni nujno. Pogosto se izmenjuje z bulimijo, večkrat pa tudi z

anoreksijo nervozo. V teh primerih se seveda lahko pojavlja tudi že v adolescenci (Sernec,

2009, str.252).

3.3.4 Ortoreksija nervoza

Ortoreksijo nervozo je prvi opisal dr. Steven Bratman leta 1997. Opredelil jo je kot

patološko obsedenost z biološko čisto hrano, ki vodi do izrazitih prehrambenih omejitev.

Obolevajo pretežno ženske v poznem mladostniškem in zgodnjem ter srednjem odraslem


12

obdobju. V ozadju je izrazita potreba po nadzoru; ni strahu pred debelostjo niti težnje po

vitkosti, torej ne gre za moteno telesno shemo. Ortoreksija nervoza vodi v izgubo socialnih

stikov in čustvene motnje predvsem depresivnega in anksioznega tipa (Sernec, 2013, str.

258). Prehranjevanje z zdravo prehrano je sicer pohvale vredno, vendar lahko prestopi

mejo zmernosti in postane obsedenost, ki nam prične krojiti življenje (Zupan, 2011).

3.3.5 Bigoreksija nervoza

Bigoreksijo nervozo je prvi opisal dr. Roberto Olivardia leta 2001. Prvotno so to motnjo

hranjenja poimenovali mišična dismorfija ali obrnjena anoreksija. Gre za obsedenost s

potrebo po mišičastem telesu. Obolevajo pretežno moški v poznem mladostniškem ali

zgodnjem odraslem obdobju. V ozadju motnje so slaba samopodoba, nizko

samospoštovanje, motena telesna shema in izrazita potreba po nadzoru. Posledično pride

do socialnega umika, pridružijo pa se tudi motnje razpoloženja, obsesivno-kompulzivna

motnja in motnje spolnih funkcij. Oboleli pogosto zlorabljajo anabolne steroide (Sernec,

2013, str. 258).

Hiter tempo življenja, velike obremenitve, stresne situacije v šoli in na delovnem mestu,

vse to so dejavniki tveganja za nastanek motenj hranjenja. Anamneza je pri motnjah

hranjenja zelo pomembna, glavna ovira pa je razkritje simptomov, motivov in vedenj

osebe. Temelj je empatičen pristop, saj je bistvenega pomena za razkrivanje osebnega

strahu glede telesne teže ter vseh težav, ki spadajo zraven.


13

4 ZDRAVLJENJE MOTENJ HRANJENJA

Zdravljenje motenj hranjenja poteka danes na več načinov. Poznamo že različne vrste

zdravljenja, ki so razširjene po celem svetu (Fetić, 2010, str. 14).

4.1 Psihosocialno zdravljenje

Psihoterapija je psihološka metoda zdravljenja, ki jo izvaja usposobljen psihoterapevt, kot

pomoč posamezniku pri obravnavi njegovih življenjskih težav. Poznamo več vrst

psihoterapije, vse pa so namenjene pomoči ljudem, da se lažje soočijo in premagajo

posamezne težave v življenju, npr. stres, čustvene težave, kognitivne težave, težave v

medosebnih odnosih ali neprijetne navade. Vsem psihoterapijam je skupno, da zdravijo na

osnovi pogovora in odnosa z drugo osebo in včasih na osnovi skupnih dejavnosti (Oreški,

Dernovšek, & Hrast, 2012, str. 69).

Uspešnost psihoterapije je odvisna od pravočasnega začetka in uspešne pacientove

angažiranosti v njej (Fetić, 2010, str. 14). Ta mora biti hkrati usmerjena v pomoč bolniku

pri obvladovanju simptomov motnje hranjenja (bruhanje, stradanje, zloraba odvajal in

diuretikov, pretirana telesna dejavnost) in v odkrivanje vzrokov nastanka motnje hranjenja

in morebitnih pridruženih motenj ali vedenj kot so samopoškodovalno in samomorilno

vedenje. Zato je neogiben del zdravljenja tudi učenje veščin za preprečevanje in

obvladovanje samopoškodovalnega vedenja. Pri vsakem bolniku pa je treba, glede na

možnosti in koristi zanj, oceniti ustreznost vključitve svojcev v obravnavo. Bolnišnično

zdravljenje pogosto traja več mesecev in se konča s prehodom bolnika v nadaljnjo

ambulantno obravnavo, ki mora kontinuirano potekati še vsaj leto ali dve. Izkušnje kažejo,

da je stopnja ozdravljenja toliko višja, kolikor dlje je oseba vključena v ustrezne programe

pomoči, kamor sodijo tudi strokovno vodene skupine in skupine za samopomoč za osebe z

motnjami hranjenja (Sernec, 2006).

Za psihoterapijo se odločajo tudi nekateri svojci, saj želijo z bolj poglobljenim pristopom

izboljšati kakovost njihovega medsebojnega in osebnega življenja. Psihoterapijo doživljajo

blagodejno, vidijo njene učinke in se srečanj redno udeležujejo. Lahko pridejo sami, s

partnerji ali družinami (Oreški, Dernovšek, & Hrast, 2012, str. 70).


14

Obstaja veliko vrst psihoterapij, najpogostejše med njimi pa so:

kognitivno-vedenjska psihoterapija,

psihoanalitična psihoterapija,

gestalt psihoterapija,

transakcijska psihoterapija,

sistemska psihoterapija,

eksistencialna psihoterapija,

humanistična/suportivna psihoterapija,

realitetna psihoterapija,

integrativna psihoterapija (Oreški, Dernovšek, & Hrast, 2012, str. 70).

4.2 Bolnišnično zdravljenje

Za zdravljenje motenj hranjenja v svetu obstaja veliko različnih programov, čemur lahko

sledi ugotovitev, da ni univerzalnega modela za zdravljenje tovrstnih motenj. Zelo

pomembni pa sta postavitev jasnih indikacij, zlasti za bolnišnično zdravljenje, ter ustrezna

selekcija in priprava bolnikov na zdravljenje (motivacijski postopek) (Sernec, 2006).

Indikacije za bolnišnično zdravljenje obsegajo izraženo klinično sliko anoreksije nervoze,

bulimije nervoze in kompulzivnega prenajedanja (sindrom basanja s hrano), ki so jim

pogosto pridruženi depresivna motnja, samomorilna ogroženost, samopoškodovalna

vedenja in druge duševne motnje (Sernec, 2006).

Bolnišnično zdravljenje je nujno tudi pri osebah, pri katerih je telesna masa vsaj 25,0 %

nižja od tiste, ki bi ustrezala dani starosti, spolu in telesni višini. Primarni cilj bolnišnične

obravnave je zmanjševanje življenjske ogroženosti, bodisi zaradi podhranjenosti in telesne

oslabelosti bodisi zaradi depresije in posledične samomorilne ogroženosti. Nadaljnji in

ključni cilj zdravljenjapa je vzpostavitev ustreznega, bolj zdravega odnosa do hrane, pijače

in telesne mase ter prek tega do samega sebe in svoje samopodobe. Vse našteto je možno

le ob hkratnem prepoznavanju ozadja oziroma vzrokov nastanka motnje in škodljivega

vedenja. Osnovno orodje bolnišničnega zdravljenja mladostnikov in odraslih je

psihoterapija (Sernec, 2006).


15

4.3 Ambulantno zdravljenje

Ambulantno psihiatrično zdravljenje (vodi ga lahko tudi drug strokovnjak za obravnavo

motenj hranjenja: psiholog, socialni delavec, splošni ali družinski zdravnik) je v večini

primerov prva izbira zdravljenja. Pomembna sta skrbna anamneza in natančen telesni

pregled bolnika. Prednosti ambulantne obravnave so: ohranjanje bolnikovega socialnega in

poklicnega funkcioniranja, obravnava motnje v okolju, kjer je nastala in tudi manjša

možnost stigmatizacije bolnika. Seveda mora odločitev za ambulantno zdravljenje temeljiti

na natančni celostni oceni stanja bolnika, na skrbni oceni telesnih, psiholoških in socialnih

dejavnikov ter na pripravljenosti bolnika za zdravljenje (Sernec, 2006).

Glede na naravo duševne motnje specialist psihiater predlaga določeno kombinacijo

zdravljenja. Sodelovanje osebe s težavami v duševnem zdravju je pri tem odločilnega

pomena. Zelo težko pa je, če je ta oseba povsem sama in nima nobene opore. Zato so

svojci nadvse dobrodošli, saj z vključitvijo v zdravljenje posamezniku pomagajo

premagovati težave. Poleg tega se učijo, kako se pri tem sami ne bi povsem izčrpali.

Sodelovanje svojcev pri procesu zdravljenja obolelega člana družine ali partnerja je

potrebno, saj tako rekoč okrevanje obolelega člana in celotne družine leži na njihovih

ramenih (Oreški, Dernovšek, & Hrast, 2012, str. 38).

Ambulante za zdravljenje motenj hranjenja so v skoraj vseh večjih mestih, večinoma

delujejo v okviru psihiatričnih ambulant. Dejstvo je, da jih je še premalo, česar se

strokovnjaki s tega področja zavedamo in skušamo spremeniti. Omeniti velja tudi nevladne

organizacije (Muza, Ženska svetovalnica...), ki tudi ponujajo strokovno pomoč osebam z

motnjami hranjenja in njihovim svojcem (Sernec, 2006).

4.4 Skupine za samopomoč

Skupine za samopomoč se izvajajo v obliki mesečnih ali tedenskih srečanj, ko svojci drug

drugemu nudijo pomoč, podporo in razbremenitev (Oreški, Dernovšek, & Hrast, 2012, str.

63). V današnjem času so eden glavnih virov preventive in pomoči v psihičnih krizah in

stiskah. Te organizacije za samopomoč so zelo različne, veže jih le to, da združujejo osebe


16

s podobnimi problemi, ki so na enakopravni ravni. Razdelimo jih v dve skupini. V prvo

sodijo tiste, katerih poglavitni in edini namen je pomagati članom, druge pa imajo za

poglavitni cilj spreminjanje odnosa družbe in boj za pravice zatirane skupine. Za te skupine

je značilno, da so prostovoljne, majhne in služijo obojestranski pomoči članov pri

doseganju ciljev. Člane družijo podobne težave, ki jih skupaj premagujejo in tako lažje

dosežejo zaželene socialne ali druge osebne spremembe. Zelo pomembno je sodelovanje in

odgovornost v skupini (Munda, 2013, str. 21-22). Osebe z motnjo hranjenja v skupinah za

samopomoč začutijo resnično sprejetost, varnost in razumevanje svojega problema najbolje

od tistih, ki imajo za sabo podobno izkušnjo (Pandel Mikuš, 2003, str. 34).

Skupine za samopomoč imajo pri motnjah hranjenja skupno osnovo v tem, da:

so skupine za samopomoč namenjene osebam z motnjo hranjenja, da se opazi, da

osebe začutijo, da so sprejete, varne in da razumejo njihov problem;

so skupine mešane glede na različne izrazne oblike motenj hranjenja, ker

ugotavljajo, da gre za podobno ozadje, stisko, pogosto pa ugotavljajo, da gre za

prepletanje treh oblik motenj hranjenja in gre za prehajanje iz ene oblike v drugo;

se oseba lahko vključi v skupino v katerikoli fazi razvoja motnje hranjenja;

ponuja varen prostor in razumevanje problema, to pa je možno zato, ker imajo člani

skupine izkušnjo motnje hranjenja;

so usmerjene v iskanje novih ritualov in življenja (Munda, 2013, str. 22).

Motnja hranjenja je odgovor na nerazrešeno družinsko dinamiko, zato ni dovolj

»ozdraviti« le posameznika, »ozdraviti« je potrebno cel sistem, iz katerega posameznik, ki

je razvil simptome, izvira. S pomočjo družinske ali zakonske terapije lahko terapevt

pomaga osebi z motnjo hranjenja videti, da je razvita motnja hranjenja le način soočenja s

problemi, ni pa problem. V primeru, ko se družine niso sposobne vključiti v družinsko

terapijo, lahko tudi individualna terapija pomaga pri tem, da se posameznik zave, da

njegova motnja pomaga razreševati probleme celotne družine. To bo posamezniku

pomagalo premagati sram, izoliranost in občutje neprimernosti (Podjavoršek, 2004, str.

123).


17

Danes poznamo veliko načinov zdravljenja, vendar postaja velik problem, kako se

opogumiti in vključiti v zdravljenje. Ker beseda psihiatrija in duševne motnje danes še

vedno ostajajo tabu tebe, se posameznik in seveda tudi družine zelo težko vključijo v

tovrstno zdravljenje. Velik problem je tudi stigmatizacija, kar še dodatno otežuje odločitev

za vključitev v zdravljenje. Starši se premalo zavedajo pomena zdravljenja in motenj

hranjenja ne jemljejo resno. Manjkata jim tudi volja in potrpežljivost, zato na terapije ne

hodijo redno.


18

5 POMEN ZDRAVSTVENE VZGOJE OSNOVNOŠOLCEV NA

PODROČJU HRANJENJA

Zdravstvena vzgoja spada v področje javnega zdravstva in je metoda dela v preventivni

medicini ter zdravstvenih strokah, ki se razvijajo ob medicini, kot na primer zdravstvena

nega, fizioterapija, delovna terapija, sanitarno inženirstvo. Je samostojna disciplina, ki jo

opredeljujejo cilji, načela, metode, sredstva, kadri, organizacija dela in raziskovalno delo.

Vsebine zajema široko iz vseh področij medicine in že prej omenjenih strok. Je ena od

poddisciplin, ki se tesno povezuje z drugimi znanostmi in uporablja njihova spoznanja. To

so predvsem andragogika, pedagogika, didaktika, teorija vzgoje, statistika, psihologija,

sociologija, komunikologija, ekologija, ekonomija in druge. Pomembno je, da je

zdravstvena vzgoja stalen proces in se ne omejuje na posameznikove akcije (Hoyer, 2005,

str. 1).

Zdravstvena vzgoja si prizadeva, da bi vsak posameznik, pa tudi družba, sprejeli zdravje za

največjo vrednoto, izoblikovali pozitivna stališča do zdravja in jih v življenju tudi

uresničili (Hoyer, 2005, str. 2).

5.1 Preventiva motenj hranjenja

Za duševno zdravje otrok in mladostnikov je odgovorna vrsta ustanov: država, ki s

socialno in zaposlitveno politiko uravnava stopnjo blaginje, zdravstveni in socialni sistem,

ki prva priskočita na pomoč nastajajoči družini, ter sistem vzgoje in izobraževanja, ki

lahko ob ustrezni usposobljenosti in občutljivosti strokovnega osebja deluje na vse mlade,

zaznava težave, jih pomaga odpravljati, obenem pa se vrtec, šola in starši lahko povežejo z

lokalnim okoljem, kar lahko pripomore k še dodatnim varovalnim dejavnikom.V sistemu

vzgoje in izobraževanja, zdravstva in socialnega varstva je mogoče ustvariti razmere za

zdrav in vsestranski razvoj otrok, ki vključuje tudi dobro duševno zdravje. Zavedamo se,

da večina duševnih motenj oziroma njihovo zdravljenje lahko bistveno izboljša prognozo.

Povečana skrb za otroke in mladostnike na področju duševnega zdravja je zato izjemnega

pomena (Ministrstvo za zdravje, 2009, str. 10).


19

Uspešnost preventivnega delovanja na področju motenj hranjenja je možna le ob dobrem

poznavanju dejavnikov tveganja in vzrokov za nastanek. Preventivni programi morajo biti

sistematični in celostni, ter vsebovati vse tri ravni – primarno, sekundarno ter terciarno

preventivo (Štupar, 2008, str. 25). Preventiva je vedno najboljša oblika zdravljenja,

oziroma omogočanje normalnega razvoja telesa in zdravja adolescentov, ki jim je treba

pomagati, saj se sami ne morejo zavedati pomena zdrave prehrane (Knap, b.d.).

Primarna preventiva poteka predvsem na področju vzgoje in izobraževanja. Njena

prizadevanja so usmerjena k zmanjševanju in odstranjevanju dejavnikov tveganja.

Programi naj bi zajemali področje posameznikovega samozaupanja, samospoštovanja ter

razvoja spretnosti za reševanje življenjskih problemov. Najpomembnejši del preventive pa

je družina. Tako naj bi primarna preventiva vsebovala tudi izobraževanje za starše o

motnjah hranjenja (seminarji, delavnice, tečaji, študijski krožki) (Štupar, 2008, str. 25). S

primarno preventivo poskušajo medicinske sestre zmanjšati dejavnike tveganja, ki

povzročijo te motnje. Na sociokulturne in psihosocialne vplive pa tudi medicinske sestre in

učitelji le težko vplivajo, saj je težko spremeniti zasidrano mnenje v družbi in nemogoče

omajati moč in množičnost medijev (Kastelic, b. d.).

Sekundarna preventiva je osredotočena predvsem na zgodnje prepoznavanje in zdravljenje

motenj hranjenja. Pri tej obliki preventive sta pomembni dve rizični skupini – mladostniki

in ženske. Mladostniki so namreč zaradi razvojnih procesov občutljivejši za spremembe v

današnji družbi, ženske pa zato, ker se danes od njih pričakuje, da bodo tekmovalne, ker se

njihova socialna vloga spreminja, vzgoja deklic pa je še vedno zelo blizu tradicionalni.

Izobraževanje v okviru sekundarne preventive je namenjeno staršem, učiteljem,

svetovalnim in zdravstvenim delavcem, da se naučijo pravočasno prepoznati bolezensko

stanje (Štupar, 2008, str. 26).

Pri terciarni preventivi gre za zmanjševanje posledic motenj hranjenja pri osebah, ki imajo

motnjo že razvito. Le-ta zahteva strokovno obravnavo. Dolgoročni cilj zdravljenja oseb z

motnjo hranjenja naj bi vključeval stabilizacijo doseženega vedenja, odpravljanje

spremljajočih motenj in zdravstvenih zapletov ter socialno rehabilitacijo osebe. Tu imajo

pomembno vlogo zdravniki, psihiatri, medicinske sestre, psihologi, socialni delavci,

delovni terapevti in drugi izvajalci izobraževanja v vladnih in nevladnih organizacijah, pa

tudi svojci obolelih oseb, ki se združujejo v društva (Štupar, 2008, str. 26).


20

5.2 Zdravstveno-vzgojno delo medicinske sestre v okviru motenj

hranjenja

Zdravstvena vzgoja je stalen proces, ki traja od otroštva pa vse do pozne starosti (Kvas,

2006, str. 60-61). Življenjski slog in prehranske navade se oblikujejo že v zgodnjem

otroštvu in mladosti (Lukman, 2009, str. 3).

Pomembno vlogo pri promociji zdravja ima medicinska sestra, saj lahko s svojim delom

vpliva na zdravje šolskih otrok. Z zdravstveno vzgojo skuša motivirati šolske otroke, da

bodo aktivno sodelovali in s tem prevzeli svoj del odgovornosti za lastno zdravje. Deluje

lahko na številnih področjih kot so nacionalni in lokalni mediji, preko različnih aktivnosti v

šolah, vrtcih in dijaških domovih, preko lekarn, lokalnih športnih društev. Medicinska

sestra mora imeti vpliv na ozaveščenost šolskih otrok o zdravstvenih problemih, v njih

mora vzbuditi zavest o tem. Podati jim mora specifično znanje in informacije o

zdravstvenih problemih. Šolski otroci se pogosto zavedajo specifičnega problema, vendar

nimajo dovolj znanja. Medicinska sestra z zdravstveno vzgojo pomaga šolarjem, da

ugotovijo, kaj je za njih prioritetno, pomembno, vpliva na njihovo samozavedanje

(Lukman, 2009, str. 32-33).

Deloma se ponekod v Sloveniji diplomirane medicinske sestre vključujejo v šolo z

izvajanjem programirane zdravstvene vzgoje, toda tradicionalno se širši obseg del in nalog

s področja zdravstvene nege šolskih otrok in mladostnikov v okviru primarnega

zdravstvenega varstva izvaja v zdravstvenem domu (Torkar, Grmek Košnik, & Skela

Savič, 2013, str. 225).

Medicinska sestra v vseh svojih poklicnih aktivnostih deluje zdravstveno vzgojno.

Medicinska sestra kot zdravstveni vzgojitelj mora poleg osebnostnih značilnosti, ki so

potrebne za uspešno izvajanje zdravstvene vzgoje, imeti še znanje iz pedagogike,

psihologije in drugih ved. Narava zdravstvene vzgoje zahteva, da se zdravstveno delo

dopolnjuje in povezuje s pedagoško dejavnostjo v situaciji, ko se z metodami vzgoje

spodbuja, preprečuje ali osvešča šolske otroke in mladostnike. Zdravstvena vzgoja je eden

najpomembnejših vidikov in poslanstev medicinske sestre (Lukman, 2009, str. 33).


21

5.3 Pomen družine pri preprečevanju motenj hranjenja

Družina je odprt sistem z notranjim dogajanjem, ki je ves čas v obojestranskem stiku z

vsem, kar se dogaja v njegovem okolju. Izmenjavajo se energija in informacije, ki

omogočajo družini obstoj, rast in raznolikost. Družina je organizirana celota, ki ima svojo

sestavo, pravila, meje, podsisteme, hierarhijo, notranja razmerja moči, svoje obrede, jezik,

zgodovino in skrivnosti. Družino oblikuje to, kar se med člani dogaja. Družina je celota in

je več kot seštevek posameznikov, so še vsi odnosi med njimi. Člani družine so med seboj

različno povezani. Vse, kar se dogaja z enim članom, vpliva na druge. Vsaka sprememba,

ki jo doživi družina kot celota, vpliva na vsakega posameznika in njegovo vedenje (Stojan,

2013, str. 16).

Z natančnim vpogledom v družinsko dinamiko in predvsem v partnerski odnos pa lahko

vidimo, da je otrokovo drugačno vedenje posledica slabega partnerskega odnosa, ki ga

starši niti nimajo časa zaznati. Nerazčiščene vsebine med partnerjema, ki se izražajo v

prepirih ali pa tudi v nadzorovani tišini in navidezni prijaznosti, vplivajo na družinsko

vzdušje in razvoj otroka, ter jih kljub intenzivnemu posameznikovemu ukvarjanju z

otrokom ni mogoče skriti. Nerazčiščene vsebine se vedno izrazijo v verbalni ali neverbalni

komunikaciji, v kateri jih zaznavajo tudi otroci. Otroci se na tako stanje največkrat

odzovejo s poskusi zbliževanja staršev ali pomočjo šibkejšemu izmed staršev. Tako otrok

prevzame nase nalogo (simptom, neprimerno vedenje, pretirano pridnost), ki je ne zmore

niti si je ne zasluži. Ob tem izgubi občutek varnosti, zmanjša se jasnost vlog v družini.

Otrok prejema popačeno sliko medosebnih odnosov, kar močno vpliva na njegovo

poznejše življenje. Otrok namreč nikoli ne more rešiti njunega odnosa, temveč bo

»reševal« odnos tako, da bo svoj razvoj podredil stiski staršev (Stojan, 2013, str. 15-16).

Če mladostnik kaže znamenja, da se nagiba k motnji hranjenja, mu starši najbolj pomagajo

tako, da uredijo svoj partnerski odnos in prevzamejo odgovornost starševstva.

Prepoznavanje in izražanje čustev, odprta komunikacija in sposobnost reševanja konfliktov

so trije ključki, kako preprečiti motnjo hranjenja (Fetić, 2010, str. 13).

Za zdrav osebnostni razvoj je zelo pomembno otrokovo zavedanje, da ga imajo starši radi.

Prav tako je zelo pomembna celotna socialna mreža, v katero spadajo ljudje, s katerimi


22

živimo, s katerimi se družimo, obiskujemo vrtec ali šolo, ter tisti, ki nas obkrožajo na

delovnem mestu (Fetić, 2010, str. 13).

Zelo velikega pomena je preventiva in zdravstveno-vzgojno delo. Ker smo v času krize,

menim, da je porast motenj hranjenja čisto nekaj pričakovanega. Premalo je preventive ali

pa se skoraj ne izvaja, primanjkuje tudi zdravstveno-vzgojnega materiala. Ker ni denarja,

pride pogosto tudi do družinske stiske, kar posledično vpliva na otroke in mladostnike,

zato je zelo pomembno, da starši prepoznajo znake motenj hranjenja.


23

6 METODOLOGIJA RAZISKOVANJA

6.1 Raziskovalna vprašanja

V diplomskem delu smo si zastavili naslednji raziskovalni vprašanji:

RV 1: Ali so v zadnji triadi osnovne šole učenke bolj ozaveščene o motnjah

hranjenja kot učenci?

RV 2: Ali so učenci 9. razreda bolj ozaveščeni o motnjah hranjenja kot učenci 7.

razreda?

6.2 Metodologija raziskovanja in metode

Za izdelavo diplomskega dela smo uporabili deskriptivno metodo dela. Predstavili smo

teoretična izhodišča, ki smo jih opredelili s pomočjo analize domače in tuje literature.

Raziskava je temeljila na kvantitativni metodologiji dela. Podatke smo pridobili s pomočjo

delno strukturiranega anketnega vprašalnika, ki je vseboval 18 vprašanj, od tega 10

vprašanj zaprtega tipa, 7 vprašanj delno zaprtega in 1 vprašanje odprtega tipa.

Dobljene kvantitativne podatke smo analizirali, jih sistematično obdelali s pomočjo

računalniškega programa Microsoft Excel ter rezultate prikazali s frekvenčnimi grafikoni

in tabelo.

6.3 Raziskovalno okolje

Raziskavo smo izvedli v Osnovni šoli Ivana Cankarja Ljutomer. Anketne vprašalnike so

izpolnjevali otroci sedmega, osmega in devetega razreda. Za odobritev izvedbe ankete smo

zaprosili ravnateljico šole.


24

6.4 Raziskovalni vzorec

Raziskovalni vzorec so predstavljali osnovnošolci, ki obiskujejo 7., 8. in 9. razred Osnovne

šole Ivana Cankarja Ljutomer.

6.5 Časraziskave

Raziskava je bila izvedena v septembru 2014.

6.6 Postopki zbiranja podatkov

Anketirali smo osnovnošolce, ki obiskujejo 7., 8. in 9. razred Osnovne šole Ivana Cankarja

v Ljutomeru. Anketiranje je potekalo v času razrednih ur. Razredniki posameznih razredov

so izpolnjene vprašalnike oddali raziskovalcu.

6.7 Etični vidik

Osnovnošolci so bili seznanili z namenom, vsebino in s cilji raziskave. Anketiranci so v

raziskavi sodelovali prostovoljno, predstavljena jim je bila tudi možnost odklonitve

sodelovanja v raziskavi. Pri izvedbi raziskave smo upoštevali anonimnost. Podatki so bili

uporabljeni izključno v raziskovalni namen.


25

7 REZULTATI

Graf 1: Spolna struktura anketirancev

V anketo je bilo vključenih 143 učencev Osnovne šole Ivana Cankarja Ljutomer. Od tega

je bilo 69 deklic 48,3 % in 74 dečkov 51,8 %.

Graf 2: Struktura anketirancev po razredih

Od 143 učencev je v anketi sodelovalo 49 učencev 7. razreda 34,3 %, 47 učencev 8.

razreda 32,9 % in 47 učencev 9. razreda 32,9 %, iz česar je razvidno, da je struktura

učencev glede na število učencev v razredu enakovredna.

69

74

66

67

68

69

70

71

72

73

74

75

št. učencev po spolni strukturi

deklice

dečki

49

47 47

46

46,5

47

47,5

48

48,5

49

49,5

št. učencev po razredih

7. razred

8. razred

9. razred


26

Graf 3: Telesna teža anketirancev

Iz grafa telesne teže anketirancev je razvidno, da je največji delež anketirancev iz vseh treh

razredov v skupini 50–69 kg. 94 učencev te skupine predstavlja 65,7 % celotne populacije

anketiranih. V skupini 30–49 kg je 31 učencev, kar znaša 21,7 % učencev. Najmanjša je

skupina učencev, ki ima 70–89 kg. Sestavlja jo 15 učencev, kar predstavlja 10,5 %.

Graf 4: Telesna višina anketirancev

Iz zgornjega grafa je razvidno, da spada največ učencev v skupino 150–169 cm. Le-teh je

86 učencev 60,1 %. V skupini, ki je visoka 170–189 cm, je 54 učencev 37,8 %. V skupini

učencev višine 130–149 cm je le en učenec in v skupini od 190 cm in več sta dva učenca.

Razvidno je tudi, da s starostjo narašča višina.

17

27

5 8

36

2

6

31

8

0

5

10

15

20

25

30

35

40

30-49 kg 50-69 kg 70-89 kg

7. razred

8. razred

9. razred

1

38

10

0 0

30

17

0 0

18

27

2

0

5

10

15

20

25

30

35

40

130 - 149 cm 150 - 169 cm 170 - 189 cm 190 cm in več

7. razred

8. razred

9. razred


27

Tabela 1: Informiranost o motnjah hranjenja

Motnje

hranjenja

7. razred 8. razred 9. razred

Ž (25) M (24) Ž (24) M (23) Ž (20) M (27)

anoreksija 100,0 % 79,2 % 100,0 % 91,3 % 95,0 % 92,6 %

bulimija 96,0 % 75,0 % 95,8 % 78,3 % 90,0 % 74,1 %

kompulzivno

prenajedanje

76,0 % 8,3 % 79,2 % 47,8 % 80,0 % 22,2 %

Iz tabele o informiranosti o motnjah hranjenja je razvidno, da so učenke 7. razreda, katerih

je bilo 25, popolnoma informirane o anoreksiji 100,0 %, nekoliko manj o bulimiji 96,0 %,

najmanj pa o kompulzivnem prenajedanju 76,0 %. Fantje so v 7. razredu takole informirani

o motnjah hranjenja, in sicer o anoreksiji v 79,2 %, o bulimiji v 75,0 % in o kompulzivnem

prenajedanju v 8,3 %. Učenke 8. razreda in prav tako učenke 7. razreda prepoznajo

anoreksijo v 100,0 %, bulimijo prepoznajo v 95,8 %, kompulzivno prenajedanje pa v 79,2

%. Fantje v 8. razredu prepoznavajo motnje hranjenja v 91,3 %, bulimijo v 78,3 % in

kompulzivno prenajedanje v 47,8 %. V 9. razredu so učenke prepoznale anoreksijo v 95,0

%, bulimijo v 90,0 % in kompulzivno prenajedanje v 80,0 %. Fantje 9. razreda so

prepoznali anoreksijo v 92,6 %, bulimijo v 74,1 % in kompulzivno prenajedanje v 22,2 %.

V največji meri učenci prepoznavajo znake anoreksije, temu sledi prepoznavanje znakov

bulimije, najmanj pa prepoznavajo znake kompulzivnega prenajedanja.


28

Graf 5: Informacije o motnjah hranjenja

O pridobivanju informacij o motnjah hranjenja je kar 91 učencev iz vseh treh razredov

63,6 % izjavilo, da največ informacij dobijo v šoli . Drugo mesto zaseda pridobivanje

informacij z interneta, ki znaša 27,3 % ali 39 učencev. Televizija je medij, preko katerega

38 učencev pridobiva informacije o motnjah hranjenja 26,6 %. Iz knjig in revij pridobiva

informacije 18,9 % ali 27 učencev. Iz drugih virov, pri čemer mislimo na starše, zdravnike

in psihologe, pa pridobivajo informacije le 4 učenci od anketiranih 2,8 %.

Graf 6: Ozaveščanje o motnjah hranjenja v šoli

Iz grafa o ozaveščanju o motnjah hranjenja v šoli je razvidno, daveč učencev 7. razreda

trdi, da so seznanjeni, in sicer 57,1 %. Tistih, ki pa menijo, da se v šoli ne seznanijo z

motnjami hranjenja v dovolj veliki meri,pa je 42,9 %. Učenci 8. razreda pa kar v 61,7 %

pravijo, da so v šoli seznanjeni z motnjami hranjenja, 38,3 % učencev pa pravi, da jih v

šoli ne naučijo dovolj o motnjah hranjenja. Nekoliko bolj skeptični so učenci 9. razreda, saj

29

5 5

1 0

36

14 12

23

3

26

19

10

15

1

0

5

10

15

20

25

30

35

40

v šoli na TV v knjigi ali

reviji

internet drugo

7. razred

8. razred

9. razred

21

28

18

29

25

22

0

5

10

15

20

25

30

35

ne da

7. razred

8. razred

9. razred


29

je le 46,8 % učencev zadovoljnih z informiranostjo v šoli o motnjah hranjenja in kar 53,2

% učencev je nezadovoljnih z ozaveščanjem o motnjah hranjenja.

Graf 7: Razširjenost motenj hranjenja

Iz grafa o razširjenosti motenj hranjenja je razvidno, da se mnenja nagibajo k temu, da so

dekleta bolj izpostavljena motnjam hranjenja, in sicer v 68,5 %. Le 2,8 % vprašanih iz vseh

treh razredov je mnenja, da so fantje bolj izpostavljeni . Mnenja, da sta oba spola približno

enako izpostavljena, je 28,7 % vprašanih. Razlika v mnenju je vidna le pri dečkih sedmega

razreda, ki v 7,0 % pravijo, da so dekleta bolj izpostavljena, medtem ko jih 9,0 % meni, da

sta oba spola približno enako izpostavljena.

Graf 8: Vzroki motenj hranjenja

Vzroke motenj hranjenja pripisujejo učenci 7. razreda največ lepotnim idealom 36,0 %,

neobvladovanju vsakdanjih stresnih situacij 15,0 % in nizkemu samospoštovanju 23,0 %.

Učenci 8. razreda so v največji meri pripisali vzroke lepotnim idealom 30,0 %, vsakdanjim

1

10

13

2

14

7

0

19

8

0

19

6

0

18

6

1

18

1

0

5

10

15

20

dečki dekleta približno enako

7. razred - dečki

8. razred - dečki

9. razred - dečki

7. razred - deklice

8. razred - deklice

9. razred - deklice

10

5

36

15

23

6 4 3

30

12

19

5 6

1

41

15

22

3

0

5

10

15

20

25

30

35

40

45

konflikti v

družini

nasilje v družini lepotni ideali neobvladovanje

vsakdanjih

stresnih situacij

nizko

samospoštovanje

nič od naštetega

7. razred

8. razred

9. razred


30

stresnim situacijam 12,0 % in nizkemu samospoštovanju 19,0 %. Učenci 9. razreda so prav

tako izbrali te vzroke, in sicer največ lepotni ideal 41,0 %, neobvladovanju vsakdanjih

stresnih situacij 15,0 % in nizko samospoštovanje 22,0 %.

Graf 9: Spremljanje lastne telesne teže glede na razred

Iz gornjega grafa je razvidno, da 24,5 % učencev 7. razreda ne spremlja svoje telesne teže,

75,5 % pa jo redno spremlja. 27,7 % učencev 8. razreda ne spremlja telesne teže, 72,3 %

pa jo spremlja. 38,3 % učencev 9. razreda ne spremlja svoje telesne teže, 61,7 % pa jih

spremlja.

Graf 10: Vzrok spremljanja telesne teže

Tisti učenci, ki spremljajo svojo telesno težo, se za to v največji meri odločajo zato, ker s

tem spremljajo svojo telesno kondicijo. Učenci 7. razreda so v 62,2 % odgovorili, da

merijo telesno težo zaradi spremljanja telesne kondicije. 24,3 % sedmošolcev se odloča za

merjenje zaradi lepotnih idealov, 18,9 % sedmošolcev pa se za to odloča iz zdravstvenih

razlogov. Prav tako kot sedmošolci, se tudi osmošolci v 64,7 % odločajo za merjenje

12

37

13

34

19

28

0

5

10

15

20

25

30

35

40

ne da

7. razred

8. razred

9. razred

9

23

7

0

3

9

22

3 2 2

13

9

1

5 5

0

5

10

15

20

25

zaradi lepotnih

idealov

telesne

kondicije

zdravstvenih

razlogov

mnenja drugih drugo

7. razred

8. razred

9. razred


31

telesne teže zaradi telesne kondicije. 26,5 % osmošolcev se tehta zaradi lepotnih idealov in

8,8 % se jih odloča za merjenje teže iz zdravstvenih razlogov. V devetem razredu se v

največji meri za to odločajo zaradi lepotnih idealov, in sicer 46,4 %. Naslednji razlog je

telesna kondicij 32,1 %, nato pa sledi mnenje drugi oseb 17,9 %.

Graf 11: Zadovoljnost s telesno težo

Iz grafa o zadovoljstvu z lastno telesno težo je razvidno, da so učenci 7. razreda nekoliko

bolj kritični do svoje telesne teže, saj je večji odstotek tistih učencev, ki niso zadovoljni s

svojo telesno težo 57,1 %, kot pa tistih, ki so 42,9 %. V osmem in devetem razredu pa je

več tistih učencev,ki so zadovoljni s svojo telesno težo 61,7 %, kot pa tistih, ki niso 38,3

%.

Graf 12: Ukrepi za zmanjšanje telesne teže

V največji meri učenci vseh treh razredov zmanjšajo svojo telesno težo tako, da se

ukvarjajo s športom in manj jedo. Vsi ostali navedeni ukrepi so upoštevani v zelo majhnem

deležu. Od tistih sedmošolcev, ki niso zadovoljni s svojo telesno težo, se jih največ odloči

za zniževanje telesne teže tako, da se ukvarjajo s športom, kar v 52,8 %. 33,3 %

28

21 18

29

18

29

0

5

10

15

20

25

30

35

ne da

7. razred

8. razred

9. razred

12

0

19

2

0 1

2

7

1

12

2

0 1 1

8

0

11

1 0

2 1

0

2

4

6

8

10

12

14

16

18

20

manj jem stradam ukvarjam se z

športom

intenzivno

hujšam

bruham po

obrokih

ne izvajam

nobenih

ukrepov

drugo

7. razred

8. razred

9. razred


32

sedmošolcev se odloči zniževati telesno težo tako, da manj jedo. K intenzivnemu hujšanju

pa pristopi le 5,6 % sedmošolcev. Osmošolci se prav tako kot sedmošolci v največji meri

odločijo za šport, in sicer v 52,2 %. 30,4 % osmošolcev reducira telesno težo tako, da manj

jedo. Tudi devetošolci se v največji meri odločajo za zniževanje telesne teže s športom, in

sicer 47,8 %, 34,8 % učencev pa s tem, da manj jedo. 8,7 % devetošolcev pa kljub temu, da

niso zadovoljni s telesno težo, ne hujšajo.

Graf 13: Slaba vest ob prenajedanju

Večina učencev je odgovorila, da ob prenajedanju nimajo nikoli slabe vesti ali pa le včasih.

Podatek, da imajo slabovest, je nekoliko manj zastopan. Pri podatku, da nikoli nimajo

slabe vesti, vidimo, da s starostjo slaba vest upada, saj je 30,6 % sedmošolcev odgovorilo,

da ob prenajedanju nimajo nikoli slabe vesti, prav tako 38,3 % osmošolcev in 53,2 %

devetošolcev. Da imajo le včasih slabo vest, je odgovorilo 51,0 % sedmošolcev, 53,2 %

osmošolcev in 25,5 % devetošolcev. Najbolj zaskrbljujoč je podatek, da ima kar 16,1 % od

vseh anketiranih učencev ob prenajedanju vedno slabo vest.

9

25

15

4

25

18

10 12

25

0

5

10

15

20

25

30

vedno včasih nikoli

7. razred

8. razred

9. razred


33

Graf 14: Nezdravo prehranjevanje

Iz grafa o uživanju nezdrave prehrane je razvidno, da se kar veliko učencev nezdravo

prehranjuje. 2,8 % jih je nezdravo hrano vsak dan, 20,3 % učencev je nezdravo hrano

večkrat na teden, 32,9 % učencev dvakrat tedensko uživa nezdravo hrano, 42,7 % učencev

pa manj kot enkrat. Zaskrbljujoče pa je, da je 5,6 % učencev, ki ne je zdrave hrane.

Graf 15: Odnos do hrane v času stiske

Učenci različno odreagirajo, ko doživljajo stisko. Iz gornjega grafa je razvidno, da 22,4 %

učencev več je, ko doživlja stisko. V tej skupini, ki več jedo, izstopajo predvsem dečki 7.

razreda, saj jih kar 9 učencev od 24 vprašanih je več kot takrat, ko ne doživljajo stiske.

42,7 % učencev odreagira na stres tako, da jedo manj. V tej skupini izstopajo predvsem

deklice 7. razreda, saj jih kar 16 učenk od 25 učenk je manj. 17,5 % učencev ko doživlja

stres, sploh ne posega po hrani. 17,5 % učencev pa v času stiske je enake količine hrane

kot takrat, ko niso v stiski.

22

17

7

1 2

20

16

9

1 1

19

8

13

2

5

0

5

10

15

20

25

manj kot enkrat

na teden

dvakrat na teden večkrat na teden vsak dan nikoli

7. razred

8. razred

9. razred

9 8

5

2

5

9

3

6

3

11

4

9

5

16

1

3

6

9

5 4 4

8 7

1

0

2

4

6

8

10

12

14

16

18

več jem manj jem sploh ne jem drugo

7.razred - dečki

8. razred - dečki

9. razred - dečki

7. razred - deklice

8. razred - deklice

9. razred - deklice


34

Graf 16: Zadovoljstvo s svojim telesnim izgledom

Z grafa zadovoljstva s svojim telesnim izgledom ni razvidnih velikih razlik med

posameznimi razredi. 57,1 % sedmošolcev je zadovoljnih s svojim izgledom, prav tako

63,8% osmošolcev in 61,7 % devetošolcev. Pravtako ni večjih razlik med tistimi, ki so

zadovoljni, in tistimi, ki niso zadovoljni s svojim izgledom. 60,8 % vseh anketirancev je

zadovoljnih s svojim izgledom, 39,2 % pa jih ni zadovoljnih.

Graf 17: Spremembe na lastnem telesu

Iz grafa 17 vidimo, kaj bi učenci spremenili na lastnem telesu. Izpostaviti moramo najprej

podatek, ki je zelo očiten, in sicer da kar 53,8 % učencev ne bi nič spremenilo na sebi. Med

posameznimi razredi ni večjih odstopanj. 7,0 % anketirancev bi spremenilo vse na sebi in v

tej skupini najbolj izstopajo osmošolci, ki predstavljajo kar 60,0 % delež te skupine. 15,4

% anketirancev bi spremenilo obseg trebuha in stegen. Pri tej skupini izstopajo sedmošolci,

ki predstavljajo 68,2 % delež. Obraz bi si spremenilo 7,0 % vseh anketirancev, noben

28

21

30

17

29

18

0

5

10

15

20

25

30

35

da ne

7. razred

8. razred

9. razred

28

1

15

3 1 1

30

6 4 3 2 2

29

3 3 4 5 3

0

5

10

15

20

25

30

35

nič vse obseg

trebuha in

stegen

obraz barvo las in

oči

sprememba

telesa

(mišice)

7. razred

8. razred

9. razred


35

razred pa ne izstopa. 5,6 % anketirancev bi si spremenilo barvo las in oči, med njimi

najbolj izstopajo devetošolci, ki predstavljajo 62,5 % te skupine. 4,2 % vseh sodelujočih

učencev bi si pa spremenilo strukturo mišic, ta želja pa narašča s starostjo.


36

8 RAZPRAVA

Motnje hranjenja danes predstavljajo pomemben javno zdravstveni problem. Za njimi

oboli od 2 do 12 % žensk med 15. in 35. letom starosti; po podatkih tujih zdravstvenih

registrov je vsako leto na novo odkritih 7 primerov anoreksije in 14 primerov bulimije

nervoze na 100.000 prebivalcev (Sernec, 2013, str. 261).

Dandanes sociologi in antropologi te motnje uvrščajo med etnične motnje. Gre za motnje,

pri katerih ne moremo zanikati povezave med osebnimi stiskami in konflikti ter

spremembami v družbenopolitičnem okolju. Če želimo motnje hranjenja razumeti tudi s

sociološkega in antropološkega vidika, ter jih opisati kot etične motnje današnje dobe,

vidimo, da bistvo teh motenj ni posnemanje telesne bolezni, temveč gre za manipuliranje s

hrano ter preokupacijo s svojim telesnim videzom in težo (Sernec, 2013, str. 254).

Zdravstveni delavci posebej izpostavljajo, da bi moralo vodstvo zagotoviti redna

dopolnjevalna izobraževanja s področja zdravja ter da bi šole morale imeti oblikovan

protokol ukrepov za nujna stanja (Torkar, Grmek Košnik, & Skela Savič, 2013, str. 228).

Skrb za zdravje šolskih otrok pa ne pomeni le obvladovanje zdravstvenih težav, ampak tudi

krepitev zdravja in vzgajanje za zdravje, kar je medinstitucionalna skrb tako zdravstva kot

šolstva (Torkar, Grmek Košnik, & Skela Savič, 2013, str. 233). Učinkovito sodelovanje s

starši otrok, partnerski odnos in recipročno spoštovanje lahko v prihodnosti doprinesejo

obilo pozitivnih izidov. Ko govorimo o zdravju populacijskih skupin, je ena izmed njih

skupina otrok in mladostnikov (Bračič, 2014, str. 17-18).

Skrbno načrtovana in pripravljena hrana je izrednega pomena za ohranjanje in krepitev

zdravja vsakogar izmed nas. Posebno pozornost pri načrtovanju obrokov je potrebno

nameniti otrokom in mladostnikom, ki imajo zaradi procesa intenzivne rasti in razvoja

večje potrebe po energiji in hranilih (Bračič, 2014, str. 1).

Razlik pri nezdravem prehranjevanju med posameznimi razredi ni, izstopa pa podatek, da

majhen delež učencev sploh ne uživa zdrave prehrane.


37

Globalizacija in njeni vplivi posegajo v najbolj intimna področja našega življenja.

Prehranske prakse so postale del globalnih verig. Znanost in njeni dosežki na področju

poljedelstva, kmetovanja, genskega inženiringa in proizvodne tehnike so pospešile

produkcijo industrijsko predelane hrane. Živilska industrija je razvila številne umetne

okuse, vonje, barve ter nadomestke sladkorja in živalskih maščob, ki lahko preslepijo čute

potrošnikov. Hrano se vse bolj dematerializira: s predelavo, zavijanjem in pakiranjem se ji

jemlje senzorične lastnosti, spreminja se jo v videz in znamko (Petrovič, 2013, str. 10-11).

V vseh treh razredih so fantje nekoliko slabše informirani o motnjah hranjenja kot dekleta.

Pri pridobivanju znanja v šoli o motnjah hranjenja večjih razlik ni, se pa pojavijo razlike

pri pridobivanju znanja na televiziji in internetu. Izkazalo se je, da so učenci 9. razreda kar

nezadovoljni z informiranostjo v šoli o motnjah hranjenja.

V kurikulum devetletne osnovne šole so vključene različne prehranske vsebine, zlasti pri

naravoslovnih predmetih. Učni načrti so obvezni. Predmet gospodinjstvo in izbirna

predmeta sodobna priprava hrane, ter načini prehranjevanja v tretji triadi devetletne

osnovne šole vključujejo številne učne cilje in standarde v zvezi z zdravjem, ki so povezani

s pridobivanjem veščin in osnovnega znanja. Največje število ur prehranskega

izobraževanja je vključno v predmet gospodinjstvo v 6. razredu devetletne osnovne šole

(Lukman, 2009, str. 2).

Ugotavlja se, da se spodnja starostna meja oseb, ki se obremenjujejo z svojim videzom in

hranjenjem, niža. Vse več je deklet, ki že v šestem ali sedmem razredu ugotovijo, da niso

zadovoljne s svojim telesom, in se zato potem odločijo za razne shujševalne diete (Šukljan,

2013, str. 19).

Strokovnjaki ugotavljajo, da se pojavnost anoreksije nervoze v zadnjih 20 letih ni zelo

spremenila, od 0,5 % do 1,0 %. Drugače pa je pri bulimiji nervozi, ki strmo in linearno

narašča: številke so bile sprva enake kot pri anoreksiji, danes pa so mnogo večje od 3,0 %

do 5,0 %. Včasih so motnje hranjenja veljale za izrazito žensko bolezen, danes velja, da

zboli en moški na 9 do 10 žensk z anoreksijo nervozo in 1 moški na 7 do 8 žensk z

bulimijo nervozo. Pri kompulzivnem prenajedanju naj bi bila porazdelitev med spoloma

približno enaka (Sernec, 2013, str. 259).


38

Dolgotrajna ozdravitev se kaže, da je dobra v 50,0 % primerov, srednja dobra v 25,0 %,

kjer osebe nimajo več težav s hrano, a še psihološko trpijo, in slaba v 25,0 % primerov, ko

postane motnja hranjenja kronična bolezen s tesnobo ali depresivno motnjo in slabimi

posledicami za pacientovo socialno življenje (Majcenovič, 2012, str. 41).

Pri mnenju o vzrokih motenj hranjenja večjih razhajanj med razredi ni. Dejavniki tveganja,

ki pogojujejo nastanek motenj hranjenja so številni. Le redko pri posamezniku izluščimo le

enega. Večinoma gre za soigro večjega števila dejavnikov, ki določeno osebo počasi a

vztrajno vodijo v eno izmed motenj hranjenja (Sernec, 2010, str. 61).

Iz raziskave je razvidno, da učenci različno odreagirajo, ko so v stresnih situacijah,

nekateri jedo manj, nekateri več, zelo velik delež je tudi otrok ki ne jedo ko so v stresnih

situacijah.

Eden glavnihkrivcev za motnje hranjenja so nasilje in konflikti v družini. Otrok za

optimalen psihofizični razvoj že od rojstva naprej potrebuje kompetentne starše, ki mu

omogočajo občutek varnosti. V ljubečem in mirnem okolju otrok prehaja skozi različne

faze duševnega razvoja brez večjih pretresov: razvija varno navezanost na skrbnika, se od

njega ločuje, razvije spolno identiteto, je ljubeč, vedenjsko ne izstopa, je samozavesten,

neodvisen, nima težav s prehranjevanjem, uživa v družbi prijateljev, je uspešen v šoli in

vztrajen pri učenju, radoveden, čustven in sočustvuje z drugimi, zelo redko ima težave s

spanjem in ne oboleva pogosto (Štrković Tomaško, 2013, str. 19).

Če sta starša prezahtevna in pretirano kritična do otroka, mu s tem sporočata, da je njuna

ljubezen pogojena z otrokovim uspehom, z njegovim lepim vedenjem. To uničuje otrokovo

samospoštovanje in njegovo samozavest ter ga usmerja v brezvoljnost ali v kljubovalno

vedenje, saj se nauči, da ga opazijo le takrat, ko stori kaj slabega. Pretirana skrb za otroka

ovira normalen razvoj njegove osebnosti. Otroka ovira pri prilagajanju na novo okolje in

razvija odsotnost od matere in očeta. Takšen otrok tudi kot odrasla oseba nenehno išče

potrditev pri starših in nikoli ne zraste v samostojno osebo. Navezanost na starše je v

zgodnjem razvoju otroka pozitivna in zaželena, a se mora sorazmerno s stopnjo otrokovega

razvoja tudi zmanjševati (Štrković Tomaško, 2013, str. 21).


39

Učenci sedmega razreda v več kot polovici mere niso zadovoljni s svojo telesno težo.

Samopodoba in samospoštovanje igrata pomembno vlogo pri nastanku motenj hranjenja.

Nizko samospoštovanje je najverjetneje eden od najbolj navzočih rizičnih faktorjev med

osebami z motnjami hranjenja (Copak & Ucman, 2010, str. 61).

Zanimiv je podatek, ki opisuje vzroke spremljanja telesne teže, saj naj bi s starostjo otrok

naraščali realni razlogi za spremljanje (telesna kondicija in zdravstveni razlogi), ne pa taki

kot so lepotni ideali in mnenja drugih oseb. Na razvoj nezdravega načina prehranjevanja in

posledično prekomerno telesno težo vplivajo predvsem spremembe navad zaradi socialnih

in kulturnih sprememb ter vpliva družine, vrstnikov in medijev (Horvat, 2013, str. 44).

Učenci kar v več kot polovici mere nebi nič spreminjali na sebi, želja po spremembi

strukture mišic pa narašča s starostjo.

Očitno je torej, da je vitkost modna zahteva, ki nam je, še posebej preko medijev, vsiljena.

Pripoveduje nam, da je vitkost ideal, ki ga moramo doseči, če si hočemo zagotoviti srečno

življenje. Biti debel v današnji družbi, pomeni biti zaznamovan, zasramovan, poslušati

opazke in prenašati posmeh. Debele ljudi drugi doživljajo kot tiste, ki se ne znajo obvladati

in jim je vseeno za svoje zdravje in telesni videz (Šukljan, 2013, str. 19-20).

Večji delež učencev redno spremlja svojo telesno težo, preostali pa je nočejo ali jih to

sploh ne zanima. Športne aktivnosti pomagajo pri sproščanju napetosti in umirjanju

organizma, ki se ukvarja z različnimi fiziološkimi in psihosocialnimi spremembami,

razvijajo tudi osebnost posameznika in pripomorejo k boljšemu izgledu, kar je v tem

obdobju še posebej pomembno (Horvat, 2013, str. 48).

Otrok razvija odnos do samega sebe, svojega telesa in zdravja. Mladi si v življenju vedno

najdejo vzornika, ki ga posnemajo. Velikokrat so to odrasli, s katerimi preživijo veliko

časa. Od njih se učijo, kako izražati svoja čustva, reševati konflikte, komunicirati, kakšen

odnos morajo imeti do svojega telesa. Otroci in mladostniki zato potrebujejo zdrav vzor, in

sicer nekoga, ki se zna razveseliti in razjeziti, ki zna reševati probleme, prizna, da je storil

napako in jo popravi, skrbi za svoje telo (Munda, 2013, str. 22).

Pomanjkanje hrane, do česar pride v primerih pomanjkanja ekonomskih virov v družini,

lahko vpliva na slabše zdravje, slabši kognitivni razvoj in učni uspeh v šoli, zmanjšano


40

prizadevnost in samopodobo, pa tudi na odnose z vrstniki in tvegano vedenje, kasneje pa

posledično na zaposlitvene možnosti (Lukman, 2009, str. 16).

Raziskovalno vprašanje 1: Ali so učenke v zadnji triadi osnovne šole bolj ozaveščene

o motnjah hranjenja kot učenci?

Da. V raziskavi je bilo ugotovljeno, da so učenke v zadnji triadi bolj ozaveščene o motnjah

hranjenja kot učenci. Učenke v večini prepoznajo anoreksijo nervozo v vseh razredih, na

drugem mestu je bulimija nervoza in na tretjem mestu je kompulzivno prenajedanje.

Odstotek poznavanja motenj je zelo visok pri učenkah. Pri učencih je situacija malo

drugačna. Učenci v večini prepoznajo bulimijo in anoreksijo nervozo, pri kompulzivnem

prenajedanju je odstotek poznavanja motnje precej nižji kot pri učenkah.

Raziskovalno vprašanje 2: Ali so učenci 9. razreda bolj ozaveščeni o motnjah

hranjena kot učenci 7. razreda?

Da. V raziskavi je bilo ugotovljeno, da so učenci 9. razreda bolj ozaveščeni o motnjah

hranjenja kot učenci 7. razreda, še najbolj pa so ozaveščeni učenci 8. razreda. Devetošolci

menijo, da so premalo ozaveščeni in si želijo več znanja.

Menimo, da bi moral biti prenos znanja na osnovnošolce o tej tematiki s strani

zdravstvenega osebja večji. Službe za duševno zdravje so pogosto finančno podhranjene,

zato ne morejo opravljati svojih nalog in poslanstva v tolikšni meri, da bi vsaj zmanjšali

nekatere dejavnike tveganja. Stresne situacije vsekakor zelo vplivajo na razvoj in zdravje

otroka in takih stresnih situacij je v današnjem okolju žal vse več.


41

9 SKLEP

Motnje hranjenja, ki jih uvrščamo med duševne motnje, danes predstavljajo zelo velik

zdravstveni problem. Danes živimo zelo hiter tempo življenja in ni presenetljivo, da do

motenj hranjenja prihaja. Še posebej so izpostavljeni otroci in mladostniki, ki v fazi rasti

nujno potrebujejo hrano za rast in razvoj. Fazo rasti spremljajo različne spremembe in

dogodki kot so puberteta, sprememba telesa, šolanje, kar predstavlja dejavnike tveganja za

razvoj motenj hranjenja.

Navidezni problem s hrano v globini skriva trpljenje, ki je nastalo zaradi cele vrste

različnih razlogov (Fetić, 2010, str. 5). Zdrav način življenja v otroštvu in mladostništvu je

iztočnica za zdravje v odrasli dobi.

Pojem promocija zdravja uporabljamo kot poenoten koncept za vse, ki zaradi krepitve

zdravja želijo spremeniti način in razmere življenja. Vsebuje celostno medsebojno

vplivanje, sodelovanje posameznikov in okolja, usmeritev, ki združuje osebno izbiro in

družbeno odgovornost v prizadevanjih za izgradnjo bolj zdrave prihodnosti. To je proces,

ki omogoča ljudem bolje nadzorovati svoje zdravje in ga izboljšati (Lukman, 2009, str.

31).

S preventivo poskušajo medicinske sestre zmanjšati dejavnike tveganja, ki povzročijo

motnje hranjenja. Potrebno je spodbujati mlade k udeležbi na raznih delavnicah o

duševnem zdravju, kjer dobijo informacije o duševnih motnjah, njenih simptomih, vzrokih

in načinih zdravljenja ter kako skrbeti za lastno duševno zdravje. Zdravstvena vzgoja je

temelj pri preprečevanju bolezni. Z zdravstveno vzgojo lahko preprečimo ali pa vsaj

odložimo nastanek bolezni. Vzgoja je proces oblikovanja človekove osebnosti, ki traja vse

življenje.

V prvih letih osnovne šole se učenci raje učijo kot pozneje. Vzroki so radovednost, večji

interes, identifikacija s straši in učiteljem. V tem obdobju se nadaljuje predvsem učenje

higiene za zdravo življenje. Pozneje pa pride obdobje, ko otroci še ne pokažejo interesa za

znanje o zdravju. Ne čutijo bolezni, saj je to najbolj zdravo življenjsko obdobje (Lukman,

2009, str. 36).


42

Medicinska sestra mora imeti vpliv na ozaveščenost šolskih otrok in mladostnikov o

zdravstvenih problemih. Dolžnost medicinske sestre je, da na svojem delovnem mestu s

svojim znanjem in ravnanjem poskuša vplivati na zdravje ljudi. Njena naloga je tudi, da z

zdravstveno vzgojo vliva občutek odgovornosti za lastno zdravje vsakega posameznika.

Medicinska sestra mora biti pri delu z otroci posebej pozorna tudi na razvojne značilnosti

posameznikov iz vidika telesnih aktivnostih, saj se le-ta pri različnih starostnih skupinah

razlikujejo. Vzgojno-izobraževalni proces mora ustrezati razvojni stopnji otrok, ne da bi

podcenjeval njihove sposobnosti. Ključnega pomena je, da medicinska sestra pouči otroke

in mladostnike o pomenu telesne aktivnosti (Horvat, 2013, str. 26).

Družino oblikuje to, kar se med člani dogaja. Družina je celota in je več kot seštevek

posameznikov, so še vsi odnosi med njimi. Člani družine so med seboj različno povezani.

Vse, kar se dogaja z enim članom, vpliva na druge. Vsaka sprememba, ki jo doživi družina

kot celota, vpliva na vsakega posameznika in njegovo vedenje (Stojan, 2013, str. 16).

Družina ima pri preprečevanju motenj velik pomen. Zaradi krize in pomanjkanja časa pride

v družini pogosto do konfliktov, ki se kar kopičijo, kar seveda zelo vpliva na otroka. Straši

pogosto do svojega otroka izražajo velika pričakovanja, zahtevajo dobre ocene in

pričakujejo, da bodo v vsem perfektni. Ker otrok ne vidi izhoda in je v stiski, se začne

neprimerno vesti. Z natančnim vpogledom v družinsko dinamiko lahko vidimo, da je

otrokovo drugačno vedenje posledica slabega partnerskega odnosa, ki ga starši ne zaznajo

oziroma ga niti nimajo časa zaznati. Nerazčiščeni konflikti, ki se pogosto izražajo v

prepirih, vplivajo na družinsko vzdušje in posledično na razvoj otroka.

Za zdrav osebnostni razvoj je zelo pomembno otrokovo zavedanje, da ga imajo starši radi.

Prav tako je zelo pomembna celotna socialna mreža, v katero spadajo ljudje, s katerimi

živimo, s katerimi se družimo, obiskujemo vrtec ali šolo, ter tisti, ki nas obkrožajo na

delovnem mestu (Fetić, 2010, str. 13).

Za zdravje otrok in mladostnikov je odgovorna tako družina kot drugi: država, zdravstveni

sektor, vzgojno-izobraževalni sektor ter vsi drugi sektorji, ki lahko s svojimi dejavnostmi

in zakonodajo vplivajo na zdravje in blaginjo posameznika. Vsak od naštetih mora

ustvarjati take pogoje, ki omogočajo vsestranski razvoj in zdravje otrok in mladostnikov.


43

Inštitucije z različnimi ukrepi zagotavljajo ugodne pogoje. Vzgoja za zdravje, ki jo izvaja

medicinska sestra v okviru primarnega varstva, je le eden od koščkov mozaika tovrstne

dejavnosti (Bračič, 2014, str. 18).

Menimo, da imajo velik vpliv na pojav motenj hranjenja tudi mediji, ki telo postavljajo v

središče pozornosti. Razna obdelava in retuširanje fotografij, mišičasta telesa otrokom in

mladostnikom podajajo nerealno predstavo o telesu. Idealno telo ne obstaja, vse to so

zmote, ki se jih otroci ne zavedajo, zato jim je potrebno ponuditi podporo, da sprejmejo

sebe in svoje telo.


44

SEZNAM LITERATURE IN VIROV

Arzenšek, P., Turčin, Z., & Lahe, M. (2005). Anoreksija nervoza s prikazom primera.

Obzornik Zdravstvene Nege , 39, 269-275.

Bračič, S. (2014). Ozaveščenost staršev o pomenu zdrave prehrane in gibanja predšolskih

otrok (Diplomsko delo). Maribor, Slovenija: Univerza v Mariboru, Fakulteta za

zdravstvene vede.

Copak, M., & Ucman, S. (2010). Nefarmakološki pristop pri zdravljenju motenj hranjenja.

Faramacevtski vestnik, 61, 113-116.

Čuček-Trifkovič, K. (2011). Motnje hranjenja in zdravstvena nega. V B. Kores Plesničar

(Ured.), Duševno zdravje in zdravstvena nega (str 161-163). Maribor, Slovenija: Fakulteta

za zdravstvene vede.

Deans, E. (11. December 2011). A History of Eating Disorders. Prevzeto 5.6.2014 iz

http://www.psychologytoday.com/blog/evolutionary-psychiatry/201112/history-eating-

disorders.

Fetić, M. (2010). Zdravstvena nega mladostnika in motnje hranjenja(Diplomsko delo).

Maribor, Slovenija: Univerza v Mariboru, Fakulteta za zdravstvene vede.

Horvat, D. (2013). Vpliv telesne aktivnosti in načina prehrane na prekomerno telesno težo

šolskih otrok (Diplomsko delo). Maribor, Slovenija: Univerza v Mariboru, Fakulteta za

zdravstvene vede.

Hoyer, S. (2005). Pristopi in metode v zdravstveni vzgoji. Ljubljana : Univerza v ljubljani,

Visoka šola za zdravstvo.

Kastelic, M. (b.d.). Preprečevanje motenj hranjenja pri mladostnikih. Prevzeto 5.6.2014 iz

http://www.zbornica-zveza.si/sites/default/files/kongres_zbn_7/pdf/123F.pdf.


45

Knap, B. (b. d.). Prehrana najstnikov nerešljiv problem . Prevzeto 5.6.2014 iz

http://staro.tek.si/prehrana-najstnikov-neresljiv-problem/.

Kvas, A. (2006). Vzgoja za zdravje kot del vseživljenjskega učenja. V R. Pandel Mikuš &

A. Kvas (Ured.), Oblikovanje celostnega pristopa k ohranjanju in krepitvi zdravja:

prehrana, gibanje in pozitivna samopodoba (str. 59-67). Ljubljana, Slovenija: Strokovno

združenje nutricionistov in dietetikov.

Lukman, D. (2009). Vpliv prehrane na zdravje šolskih otrok.(Diplomsko delo) Maribor,

Slovenija: Univerza v Mariboru, Fakulteta za zdravstvene vede.

Majcenovič, P. (2012). Terapevtska obravnava dolgotrajnih posledic anoreksije. V B.

Simonič (Ured.), Vloga družine v zasvojenosti in terapevtska praksa (str. 40-51).

Ljubljana, Slovenija: III Kongres zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije.

Munda, D. (2013). Seznanjenost mladih s problemom motenj hranjenja (Diplomsko delo).

Maribor, Slovenija: Univerza v Mariboru, Fakulteta za zdravstvene vede.

National Collaborating Centre for Mental Health. (2008). Motnje hranjenja: intervencije

zdravljenja in obravnave anoreksije nervoze, bulimije nervoze in sodobnih motenj

hranjenja. Ljubljana, Slovenija: Izobraževalno raziskovalni inštitut Ozara Ljubljana.

Ministrstvo za zdravje . (Julij 2009). Ljubljana, Slovenija: Nacionalni program

duševnega zdravja. Prevzeto 25.7.2014 iz http://www.fsd.uni-

lj.si/mma/Nacionalni%20program%20du%C5%A1evnega%20zdravja%20(gradivo%20za%20javn

o%20obravnavo)/2009101706211646/

Oreški, S., Dernovšek, M. Z., & Hrast, I. (2012). Kam in kako po pomoč v duševni stiski.

Ljubljana: Izobraževalno raziskovalni inštitut Ljubljana.

Pandel-Mikuš, R. (2003). Različni vidiki motenj hranjenja pri ženskah. Obzornik

Zdravstvene Nege, 37, 29-37.

http://www.fsd.uni-lj.si/mma/Nacionalni%20program%20du%C5%A1evnega%20zdravja%20%28gradivo%20za%20javno%20obravnavo%29/2009101706211646/




46

Petrovič, T. (2013). Motnje hranjenja žensk v povezavi s tekom (Diplomsko delo).

Ljubljana, Slovenija: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

Podjavoršek, N. (2004). Anoreksija ni le bolezen posameznika, ampak je bolezen celega

sistema.Psihološka obzorja, 13 (4), 199-133.

Sernec, K. (2013). Motnje hranjena . V P. Pregelj, B. Kores Plesničar, M. Tomori, B.

Zalar, S. Ziherl, (Ured.) Psihiatrija (str. 254-261). Ljubljana, Slovenija: Psihiatrična

klinika Ljubljana.

Sernec, K. (10. Maj 2006). Motnje hranjenja I. del. Prevzeto 15.7.2014 iz

http://www.viva.si/Psihiatrija/1571/Motnje-hranjenja-I-del.

Sernec, K. (8. November 2006). Motnje hranjenja II. del. Prevzeto 20.7.2014 iz

http://www.viva.si/Psihiatrija/1592/Motnje-hranjenja-II-del.

Sernec, K. (2009). Motnje hranjenja. V M. Kobal & O. Šušteršič (Ured.), Zdravstvena

nega in zdravljenje motenj v duševnem razvoju (str. 249-254). Ljubljana, Slovenija:

Psihiatrična klinika Ljubljana.

Sernec, K. (2010). Sodobni vidiki in načini zdravljenja motenj hranjenja. Farmacevtski

vestnik , 61, 106-109.

Stojan, A. (2013). Zastoj v partnerskem odnosu je zastoj celotne družine. XXIII. Srečanje

pediatrov v Mariboru , 15-18.

Šolar, V. (2006). Vzgoja za zdravje kot del vseživljenjskega učenja. V R. Pandel Mikuš &

A. Kvas (Ured.), Oblikovanje celostnega pristopa k ohranjanju in krepitvi zdravja:

prehrana, gibanje in pozitivna samopodoba (str. 35-44). Ljubljana, Sloveinja: Strokovno

združenje nutricistov in dietetikov.

Štrkovič-Tomaško, G. (2013). Bolezni in simptomi, ki so odraz slabega družinskega

ravnotežja, ter pediater. XXIII. Srečanje pediatrov v Mariboru, 19-26.

http://www.viva.si/Psihiatrija/1571/Motnje-hranjenja-I-del


47

Štupar, N. (2008). Motnje hranjenja - izobraževanje in stigmatizacija (Diplomsko delo).

Kranj, Slovenija: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta.

Šukljan, A. (2013). Doživljanje vpliva motenj hranjenja na posameznikov življenski potek

(Diplomsko delo). Ljubljana, Slovenija: Univerza v ljubljani, Pedagoška fakulteta.

Torkar, G., Korošec, M., Kostanjevec, S., Polak, A., & Koch, V. (2009). Odpor do živil

med Slovenskimi osnovnošolci.Acta argiculturae Slovenica, 94 (2), 87-93.

Torkar, T., Grmek Košnik, I., & Skela Savič, B. (2013). Vključevanje poklicnega profila

šolska medicinska sestra v slovenske šole: vidik učiteljev in zdravstvenih delavcev.

Obzornik zdravstvene nege, 47 (3), 224-235.

Zupan, S. (3. 1 2011). Ortoreksija - preveč zdravega škodi . Prevzeto 6.6.2014 iz

http://www.diva.si/clanki/lifestyle/ortoreksija-prevec-zdravega-skodi.


ZAHVALA

Zahvaljujem se predav. Metki Harih, mag. zdr. nege za prijaznost, podporo in pomoč pri

nastajanju diplomskega dela.

Zahvaljujem se Katji Nemec za pomoč pri prevodu povzetka.

Zahvaljujem se Viktoriji Fartelj za pomoč pri statistični obdelavi podatkov.

Zahvaljujem se Kseniji Vratar Pocak za pomoč pri lektoriranju diplomske naloge.

Zahvaljujem se tudi gospe Darji Kosič Auer in zaposlenim osnovne šole Ivana Cankarja

Ljutomer, da so mi omogočili izvedbo raziskave.

Zahvaljujem se vsem drugim, ki so mi na kakršen koli način pomagali pri izdelavi

diplomskega dela.

Diplomsko nalogo posvečam svojemu partnerju in staršem,

ki me podpirajo na moji življenjski poti.


1

PRILOGE

Priloga 1: Anketni vprašalnik

Sem Anja Škrget, študentka Fakultete za zdravstvene vede Univerze v Mariboru.

Pripravljam diplomsko delo z naslovom Pomen zdravstvene vzgoje ter ozaveščanje

učencev o motnjah hranjenja v zadnji triadi osnovne šole.

Z vprašalnikom bi želela ugotoviti, koliko ste na vaši šoli seznanjeni z motnjami hranjenja.

Vljudno te prosim, da si vzameš nekaj minut časa in odgovoriš na vprašanja. Anketa je

anonimna. Podatki bodo uporabljeni izključno v raziskovalne namene.

Za sodelovanje se ti že vnaprej iskreno zahvaljujem!

Anja Škrget

Prosim te, da pred vsakim odgovorom obkrožiš črko, tam kjer je podana črta, pa napiši

svoj odgovor.

1) Spol (obkroži): M Ž

2) Razred (obkroži): 7. 8. 9.

3) Teža (vpiši): ________ kg

4) Višina (vpiši): _______ cm

5) Ali si že slišal za motnje hranjenja:

anoreksija a) DA b) NE

bulimija a) DA b) NE

kompulzivno prenajedanje a) DA b) NE


2

6) Kje si pridobil informacije o motnjah hranjenja?

a) v šoli

b) na TV

c) v knjigi ali reviji

d) na internetu

e) drugo: ________________________________

7) Kaj meniš, ste v šoli dovolj ozaveščeni o motnjah hranjenja?

a) DA

b) NE

8) Kaj meniš, ali je razširjenost motenj hranjenja pogostejša med:

a) fanti

b) dekleti

c) približno enako

9) Kaj so po tvojem mnenju vzroki za motnje hranjenja?

a) konflikti v družini

b) nasilje v družini

c) lepotni ideali

d) neobvladovanje vsakdanjih stresnih situacij

e) nizko samospoštovanje

f) nič od naštetega

10) Ali redno spremljaš svojo telesno težo?

a) DA

b) NE


3

11) Če si na prejšnje vprašanje odgovoril z »DA«, zakaj? Če si na prejšnje

vprašanje odgovoril z »NE«, na to vprašanje ne rabiš odgovarjati.

a) zaradi lepotnih idealov

b) zaradi telesne kondicije

c) iz zdravstvenih razlogov

d) zaradi mnenja drugih

e) drugo: ______________________

12) Ali sie zadovoljen s svojo telesno težo?

a) DA

b) NE

13) Če nisi, katere ukrepe izvajaš?

a) manj jem

b) stradam

c) ukvarjam se s športom

d) intenzivno hujšam

e) bruham po obrokih

f) ne izvajam nobenih ukrepov

g) drugo:________________________

14) Ali imaš kdaj slabo vest, ko se preveč naješ?

a) vedno

b) včasih

c) nikoli

15) Koliko krat na teden se nezdravo prehranjuješ (hitra prehrana, sladkarije...)?

a) manj kot enkrat na teden

b) dvakrat na teden

c) večkrat na teden

d) vsak dan

e) nikoli


4

16) Kakšen odnos imaš do hrane, ko se soočašs stisko, težavami ipd.?

a) več jem

b) manj jem

c) sploh ne jem

d) drugo: _______________________

17) Ali si zadovoljen s svojim telesnim videzom?

a) DA

b) NE

18) Če nisi, kaj bi spremenil na sebi?

_________________________________________________________________________

_________________________________________________________________________

________________________________________________________________________.

HVALA ZA SODELOVANJE!


5

Priloga 2: Soglasje za izvedbo ankete

Documents

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE · Motnje hranjenja se obravnavajo kot bolezen šele zadnjih petdeset let. Zanimivo pa je, da je že Sokrat svojega prijatelja opisal