UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE

Monika Novak

Vpliv dolgotrajne odsotnosti starša na otroke iz vojaških družin

Diplomsko delo

Ljubljana, 2015

UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE

Monika Novak

Mentorica: doc. dr. Janja Vuga Beršnak

Vpliv dolgotrajne odsotnosti starša na otroke iz vojaških družin

Diplomsko delo

Ljubljana, 2015

Vpliv dolgotrajne odsotnosti starša na otroke iz vojaških družin

Diplomska naloga se posveča vplivu dolgotrajnih odsotnosti enega od staršev na vojaške

otroke. Življenje v vojaški družini zajema določene specifike, poleg tega prinaša vrsto

vsakdanjih izzivov partnerju, otrokom in drugim širšim članom družine. Eden izmed izzivov

je tudi prilagajanje na pripadnikovo dolžnost služenju v tujini in posledično odsotnost iz

domačega okolja. Prav ta odsotnost pripadnika lahko vpliva na partnerja, ki ostane doma, še

zlasti pa na otroke, ki se lahko različno odzivajo glede na svojo starost in razvojno stopnjo.

Nekateri otroci se z dejstvom, da je eden izmed staršev udeležen na vojaški operaciji dobro

spopadajo, drugi pa v tem času doživljajo precej negativnih učinkov. Raziskave na to temo so

v času starševe odsotnosti ugotovile spremembe otrok v delovanju, vedenju in akademskih

dosežkih. Otrokovo funkcionalno in čustveno vedenje se v času starševe udeležbe na operaciji

ali vojaškem usposabljanju lahko spremeni, zato je pomembno prepoznavati negativne učinke

starševe odsotnosti in pomagati otroku pri razumevanju ter sprejemanju starševega poklica.

Ključne besede: vojaška družina, otroci, odsotnost, vojaška operacija.

Effect of long-term absence of parent on children from military families

The thesis focuses on the impact of long-term absence one of the parents on military children.

Living in a military family includes certain specifics, moreover, brings a number of everyday

challenges to partner, children and other members of the wider family. One of the challenges

is to adapt to the military member's duty serving abroad and consequently being absent from

the home environment. It is this absence that may have an impact on the partner who stays at

home and especially children, who may respond differently depending on their age and

developmental stage. Some children cope well with the fact that one of the parents in on a

military operation, others are at this time experiencing considerable negative effects. Research

on this topic identified changes in performance, behavior and academic achievement of

children during the absence of parent. The child's functional and emotional behavior during

parent's participation in the operation or military training may change, so it is important to

recognize the negative effects of the absence of parent and help childen understand and adopt

parents' profession.

Keywords: military family, children, absence, military operation.

4

KAZALO

1 UVOD ..................................................................................................................................... 5

2 METODOLOŠKI OKVIR ...................................................................................................... 7

2.1 Predmet preučevanja ......................................................................................................... 7

2.2 Cilji preučevanja ............................................................................................................... 7

2.3 Raziskovalno vprašanje .................................................................................................... 7

2.4 Metode dela ...................................................................................................................... 7

3 VOJAŠKE DRUŽINE ............................................................................................................. 8

3.1 Vojaško življenje .............................................................................................................. 8

3.2 Otroci iz vojaških družin .................................................................................................. 8

3.3 Vojaška odsotnost ............................................................................................................. 9

3.4 Usklajevanje dela in družine ........................................................................................... 11

4 CIKEL VOJAŠKE OPERACIJE .......................................................................................... 12

4.1 Obdobje pred odhodom na operacijo .............................................................................. 12

4.2 Obdobje v času operacije ................................................................................................ 13

4.3 Obdobje po koncu operacije ........................................................................................... 14

5 NAVEZANOST OTROK NA STARŠE ............................................................................... 15

5.1 Otrokov razvoj navezanosti ............................................................................................ 16

6 VPLIVI ODSOTNOSTI STARŠA NA OTROKE ............................................................... 17

7 POSLEDICE ODSOTNOSTI STARŠA NA OTROKE PO STAROSTNIH OBDOBJIH .. 20

7.1 Dojenčki.......................................................................................................................... 20

7.2 Malčki ............................................................................................................................. 20

7.3 Predšolski otroci ............................................................................................................. 21

7.4 Šoloobvezni otroci .......................................................................................................... 22

7.5 Najstniki.......................................................................................................................... 22

8 DRUGE TEŽAVE OTROK .................................................................................................. 23

8.1 Vedenjske težave ............................................................................................................ 24

8.2 Družinske težave ............................................................................................................. 24

8.3 Zdravstvene težave ......................................................................................................... 24

8.4 Akademske težave .......................................................................................................... 25

8.5 Odpornost otrok .............................................................................................................. 27

9 ZAKLJUČEK ........................................................................................................................ 29

10 LITERATURA .................................................................................................................... 30

5

1 UVOD

Vojaško življenje povzroča precej sprememb in prilagajanj v družinski dinamiki. Razne

vojaške vaje in operacije lahko pomenijo večmesečno odsotnost od doma, to pa ima lahko

posledice za druge družinske člane, še posebej otroke. Otroci iz vojaških družin se skozi rast

in razvoj soočajo z raznimi izzivi, ki jih prinaša vojaška institucija. Eden izmed teh izzivov je

tudi starševa odsotnost. Vojaški pripadniki namreč lahko dobijo dolžnost napotitve na

mirovno operacijo, usposabljanje v tujini, udeležbo v vojni itd., kar pa pomeni dolgotrajno

odsotnost od doma in družinskih članov. Dolgotrajne in pogoste vojaške odsotnosti

povzročajo vojaškim družinam dodatno breme v že tako stresnem življenju. Partnerji vojaških

pripadnikov so v času operacij zaskrbljeni za zdravje in varnost pripadnikov, poleg tega

morajo doma sami poskrbeti za gospodinjska opravila in vzgojo otrok. Dolgotrajna odsotnost

ima lahko posledice še posebej za otroke, ki so v tem času velikokrat zapostavljeni, zato se mi

zdi pomembno v diplomskem delu obravnavati vpliv odsotnosti na otroke. Ti so lahko zelo

občutljivi na staršev odhod in imajo posledično težave v šoli, med vrstniki in v družini.

Kot že pove naslov diplomske naloge, se bom v njej osredotočila na vpliv dolgotrajne

odsotnosti starša na otroke iz vojaških družin v različnih starostnih obdobjih. Otroci so skozi

razvoj različno dojemljivi za novosti in svet okrog sebe, zato se zdi smiselno obravnavati

starševo odsotnost tudi glede na posamezna starostna obdobja. Velikokrat se zgodi, da

socialno okolje ne posveča dovolj pozornosti otrokovim čustvom in posledicam, ki jih

odsotnost prinaša za njih. Zato je pomembno, da starši vzdržujejo nenehno komunikacijo z

otroki, prilagojeno njihovemu razvoju, da se ti čim lažje spopadajo s starševo odsotnostjo.

Otroci se različno odzivajo na starševo odsotnost, zato je pomembno, da celotna družina

spremlja njihovo vedenje in pomaga otroku pri razumevanju vojaške dolžnosti.

Diplomsko delo je razdeljeno na več delov. V uvodnem delu je opredeljen predmet

preučevanja, predstavljeni so cilji naloge in metode, s pomočjo katerih je izdelana diplomska

naloga, poleg tega je zastavljeno tudi raziskovalno vprašanje. Sledi poglavje s predstavitvijo

teoretičnih konceptov izbrane teme. Predstavljen je vojaški način življenja, lastnosti vojaških

družin vključno z odsotnostjo pripadnika in usklajevanjem delovnih ter družinskih

obveznosti. V nadaljevanju je opisan cikel vojaških operacij, kajti vsako obdobje odsotnosti

vojaka drugače vpliva na družinske člane. Naslednje poglavje je namenjeno obravnavi

razvojne teorije otrok in navezanosti na skrbnike, kajti glede na povezanost, ki jo otroci čutijo

do svojih skrbnikov so bolj ali manj prizadeti ob dolgotrajni odsotnosti enega od staršev. V

6

osrednjem delu je pozornost namenjena vplivu odsotnosti starša na otroke. Podrobneje je

obravnavan vpliv odsotnosti in njene posledice na vojaške otroke v različnih starostnih

obdobjih. V sklepnem delu so predstavljene ugotovitve, ki so nastale tekom pisanja diplomske

naloge. Podan je odgovor na raziskovalno vprašanje, temu pa sledi predstavljena literatura, ki

je pripomogla k izdelavi diplomske naloge. Zaradi pomanjkanja slovenske literature na to

temo je večinoma uporabljena literatura tujih raziskovalcev, ki so se ukvarjali s preučevanjem

vpliva odsotnosti vojaških pripadnikov na njihove družine.

7

2 METODOLOŠKI OKVIR

2.1 Predmet preučevanja

V diplomski nalogi se bom ukvarjala z vplivom dolgotrajnih odsotnosti enega od staršev na

otroke v vojaških družinah. Vojaško delo velja za zahtevno in naporno delo, sam poklic pa od

pripadnikov in pripadnic zahteva tudi žrtvovanje življenja, zato ni presenetljivo, da poleg

vojakov vpliva tudi na ostale družinske člane (Segal in Harris 1993). Chandra in sodelavci

(2011) ugotavljajo, da daljša odsotnost vojaka prinaša razne stresorje družini vojaka, zlasti

otrokom, ki glede na svojo starost različno reagirajo na starševo odsotnost. Skrbniki

največkrat opazijo spremembe v vedenju in medsebojnih družinskih odnosih. Z raziskavami

pa so bile ugotovljene tudi nekatere zdravstvene težave in slabši dosežki otrok v šoli.

2.2 Cilji preučevanja

Cilj diplomske naloge je opredeliti in analizirati značilnosti vojaških družin. Cilj naloge je

tudi obravnavati in preučiti teoretične koncepte vojaškega življenja in analizirati vpliv

dolgotrajnih odsotnosti starša na otroke v različnih starostnih obdobjih. Pri tem se odsotnost

nanaša na odsotnost enega od staršev oziroma vojaka, ki se udeleži mirovne operacije ali

daljšega usposabljanja v tujini. Skušala bom ugotoviti kako se otrok odziva na odsotnost in

kako le-ta vpliva na njegov razvoj. Prikazala bom posledice, za katerimi trpijo otroci ob

odsotnosti v različnih starostnih obdobjih in nekaj težav s katerimi se soočajo starši, ki

ostanejo z otrokom.

2.3 Raziskovalno vprašanje

Raziskovalno vprašanja na katerega bom odgovarjala v diplomski nalogi se glasi: Kako vpliva

odsotnost enega od staršev na otroka iz vojaške družine v različnih starostnih obdobjih?

2.4 Metode dela

Pri izdelavi diplomske naloge bom uporabila naslednje metode:

- Metodo analize in interpretacije primarnih virov, ki bo uporabljena za pomoč pri

opredelitvi teoretičnih konceptov.

- Metodo analize in interpretacije sekundarnih virov, ki bo uporabljena za preverjanje

analiz ugotovljenih na podlagi primarnih virov.

- Deskriptivno metodo, s pomočjo katere bom opisala temeljne pojme in teoretične

koncepte, ki se nanašajo na starševo odsotnost in vojaške družine.

8

3 VOJAŠKE DRUŽINE

3.1 Vojaško življenje

Vojska velja za edinstveno organizacijo glede na zahteve, ki jih nalaga svojim članom. V

okviru zahtev morajo biti pripadniki pripravljeni na tveganje za nastanek poškodb ali smrti,

pogoste selitve, odsotnost od družine, dolg delovni čas in izmensko delo, nepredvidljiv

delovnik, življenje v tujini itd. Z raznimi intervjuji je bil na vojakovo pripravljenost

ugotovljen velik vpliv družin. Vojaki, ki prejemajo zadostno podporo od doma in vedo, da

bodo njihovi partnerji lahko skrbeli za gospodinjstvo v primeru udeležbe na operaciji, se bodo

bolj posvetili svoji misiji in ne bodo zaskrbljeni za svoje družine (Segal in Harris 1993, 23).

Življenje vojaških družin zajema določene posebnosti. Družine se soočajo z dolgotrajnimi

odsotnostmi, tveganji za poškodbe in smrt pripadnikov, dolgimi delovnimi urami, edinstveno

organizacijsko kulturo in normami, terenskimi vajami ter usposabljanji pripadnikov itd.

Nekateri vidiki vojaškega družinskega življenja oziroma določeni stresni dejavniki se lahko

primerjajo z nekaterimi v civilnem družinskem življenju (Department of defence 2010, 8).

Dolge delovne ure, razna usposabljanja in skrb za posameznikovo varnost ter zdravje lahko

veljajo tudi za družine poklicnih gasilcev in policistov. Prav tako obstajajo razlike po

posameznih državah, na primer ameriški vojaški način življenja je precej drugačen od našega.

Tamkajšnje življenje v bazah omogoča podporno okolje za vojaške družine, tako da se otroci

lahko dobro prilagajajo na strese ob odsotnosti starša (Segal in Harris 1993).

V Sloveniji vojaške družine živijo v civilnem okolju, prav tako se jim zaradi velikosti države

običajno ni potrebno seliti. Namesto tega se morajo pripadniki voziti, zaradi česar redko

sodelujejo pri vsakodnevnih družinskih opravilih. Družine se tako po pomoč v večji meri

obračajo na socialno okolje, medtem ko se v Združenih državah Amerike (ZDA) obračajo na

vojaško institucijo (Vuga in Juvan 2013).

3.2 Otroci iz vojaških družin

Vojaški pripadniki so s svojim delom vpleteni v svojevrstno kulturo, ki vpliva tudi na njihove

družinske člane. Otroci iz vojaških družin, preko vojaške kulture v kateri živijo, razvijejo

svojo identiteto, ki se lahko razlikuje glede na starševsko služenje in dolžnosti, saj ima vsaka

vojaška veja lastno kulturo z edinstvenimi lastnostmi, zgodovino in delovnimi vlogami.

Posamezne vojaške kulture vplivajo na pripadnikova usposabljanja, mobilnost in operacije,

hkrati pa vplivajo na njihove družine. Z upoštevanjem vseh značilnosti se lahko ugotavlja

9

kako se otrokove individualne izkušnje razlikujejo znotraj vojaških družin in skupnosti

(Lester in Flake 2013, 123–124).

Lester in Flake (2013) ugotavljata, da so vojaški otroci vključeni v več sistemov: družino,

šolo, zdravstveno oskrbo, lokalno in nacionalno skupnost. Vsi sistemi pa lahko vplivajo na to,

kako otrok doživlja udeležbo svojega starša na vojaški operaciji. V kontekstu družinskega

sistema se najbolje razume posameznike. Iz tega vidika so interakcije med starši in otroci

dvosmerne, kar pomeni, da družinski člani medsebojno vplivajo in se prilagajajo eden

drugemu. Izkušnje in reakcije vsakega družinskega člana na vojaško življenje se tako odražajo

v celotnem sistemu. Na primer posameznikova negotovost, glede pripadnikove odsotnosti

lahko vpliva na starševstvo, zakonski odnos ali širšo družinsko podporo. Zakonski konflikt se

lahko prenese na družinska razmerja, kot je razmerje med staršem in otrokom. Nasprotno pa

lahko otrokovo spanje in vedenjski problemi krhajo zakon in družinsko življenje. Tako

družinska razmerja vplivajo drug na drugega na pozitiven in negativen način. To načelo ne

velja le za starše in otroke, temveč tudi za širšo družino, vključno z odnosi med brati in

sestrami, starimi starši in drugimi, ki igrajo pomembno vlogo v otrokovem življenju (Lester in

Flake 2013, 125–126). Vojaško življenje je tako lahko označeno kot stresno, saj zahteva

nenehno prilagajanje v medsebojnih družinskih razmerjih.

Družinski sistem pomaga pri razumevanju družinskega ravnotežja, na katerega vplivajo razni

otrokovi razvojni mejniki in stresni življenjski dogodki. Vsaka faza vojaške operacije zahteva

spremembo vlog in rutin posameznikov, to pa lahko zamaje družinsko stabilnost. Na primer, v

času starševe odsotnosti imajo mladostniki pogosto večjo odgovornost za pomoč v družini,

tako otroci s sodelovanjem in svojim prispevanjem postanejo bolj kompetentni in

samozavestni. Hkrati lahko tisti otroci, ki sprejmejo več družinskih obveznosti in skrbijo za

mlajše brate in sestre, zamudijo lastne priložnosti za razvoj, saj nimajo časa in svobode za

opravljanje vseh dejavnosti naenkrat (Lester in Flake 2013).

3.3 Vojaška odsotnost

Na sposobnost družin, da se prilagaja vojski vpliva več družinskih stresnih dejavnikov. Eden

izmed njih je nepredvidljiv delovnik. Ko vojaki napredujejo po činih in prevzemajo več

odgovornosti, njihovi delovniki postajajo daljši in manj predvidljivi, zato se morajo družine

velikokrat prilagoditi in spremeniti načrte (Segal in Harris 1993, 38). Eden najpomembnejših

virov stresa za družine pripadnikov Slovenske vojske (v nadaljevanju SV) so odsotnosti

vojaka od doma zaradi operacije ali usposabljanja ter nevarnost poškodb in smrti (Juvan in

10

Jelušič 2007, 562). Odsotnosti so lahko kratke, sem sodijo na primer enodnevne terenske vaje,

vojaški tečaji, ki trajajo nekaj dni in dolgotrajne odsotnosti, kamor sodijo službovanja v tujini,

ki lahko trajajo tudi leto in več (Segal in Harris 1993, 37–38).

Dolgotrajna odsotnost pripadnika od doma vpliva na delovanje celotne družine. Lahko pride

do zlorab ali zanemarjanja otrok, še posebej v družinah z mladimi starši in mlajšimi otroci.

Odsotnost vojaka na splošno lahko poveča tudi zakonski konflikt in medsebojno nasilje v

družini (Gibbs in drugi 2007). Nekateri družinski dejavniki, kot je komunikacijska podpora,

ima lahko pomemben vpliv na prilagajanje družinskih članov, ko je eden od staršev odsoten

(Lester in Flake 2013, 129). Pomembno je redno vzdrževanje stikov in komuniciranje starša z

otroci. V današnjem času nam sodobna tehnologija omogoča hitro dostopno komunikacijo

prek telefona, spleta itd. Otroci se velikokrat zanašajo na ohranjanje stikov s staršem prek

socialnih omrežij kot je Facebook in Skype, ki omogoča video klic. Komunikacija pomaga pri

tem, da se otrok počuti manj osamljenega in da ga manj skrbi za starševo varnost (Vuga in

drugi 2013).

Vojaški pripadniki pri svojem delu prejemajo različne vrste podpore, pri čemer se avtorji

študije o zadovoljstvu slovenskih vojaških družin (Vuga in drugi 2013) osredotočajo na tri:

socialno, institucionalno in organizacijsko.

Socialna podpora je namenjena vojakom in njihovim družinam. Gre za podporo, ki jo

pripadniki prejemajo s strani primarnega socialnega okolja, torej družine in prijateljev v času

njihovega dela in usposabljanja ter zajema materialno, čustveno pomoč itd. Institucionalna

podpora prav tako zajema aktivnosti, ki so namenjene tako vojakom kot tudi njihovim

družinam. Tovrstna podpora je opredeljena v Zakonu o službi v SV, sprejetem leta 2007. Ta

vrsta podpore izhaja iz vojaške organizacije in zagotavlja celostno oskrbo, ki vključuje

“zdravstveno, psihološko, religiozno, duhovno in socialnovarstveno oskrbo, pravno pomoč in

svetovanje ter športne dejavnosti in organizirano preživljanje prostega časa”(Vuga in drugi

2013, 116). Organizacijska podpora pa je namenjena zaposlenim v SV in zajema razne

ugodnosti, zakonsko predpisano in delovno zakonodajo ter razna druga določila (Vuga in

drugi 2013).

Po analizi pogovorov s slovenskimi vojaškimi družinami so avtorji ugotovili, da se družinski

člani v času pripadnikove udeležbe na mednarodni operaciji ali misiji pri svojem načinu

življenja največkrat zanašajo na socialno podporo, hkrati tudi občutijo pohlepnost vojaške

organizacije (prav tam). Ta se predvsem občuti v času dolgotrajne pripadnikove odsotnosti,

11

ko morajo biti vojaki popolnoma predani delovnim obveznostim in opravljanju zahtevanih

nalog ter tako postavljajo službo pred družino. Kljub temu, da s prilagajanjem na vojaške

zahteve nimajo resnih težav, je vojska zaznana kot bolj pohlepna od družine (Vuga in Juvan

2013).

3.4 Usklajevanje dela in družine

V času industrijskega razvijanja držav je potekalo množično zaposlovanje žensk, kar je v

splošnem pomenilo zaposlenost obeh staršev. Ženska vloga gospodinje je z zaposlitvijo izven

doma poslala omejena, s tem pa so se začele pojavljati težave pri usklajevanju delovnih in

družinskih obveznosti. Znotraj vojaških družin prihaja do trenj in težav pri usklajevanju

partnerjevih obveznosti predvsem zaradi pripadnikovih delovnih navad, ki mu nalagajo

morebitno službovanje v tujini in posledično odsotnost od doma.

Danes vojaško organizacijo še vedno sestavlja pretežno moška populacija, kljub možnosti

izbire med poklicno kariero in družino pa žene oziroma partnerice tradicionalno srbijo za

družino in vzgojo otrok. Vojaška organizacija velja za pohlepno institucijo, saj od svojih

članov zahteva zvestobo in predanost, za kar pa je potreben vložen čas in energija (Coser

1974). Pohlepna institucija je prav tako družina, ki od žensk zahteva, da bodo večino svoje

pozornosti namenile skrbi za družino. Juvanova (2009) ugotavlja, da problem nastaja, ko

institucije podajajo svoje zahteve, posameznik pa se mora s svojim omejenim časom in

energijo odločiti za eno. Ko pride do težav pri uresničevanju vseh zahtev, lahko nastane

konflikt. V času pripadnikove udeležbe na vojaški operaciji ali dolgotrajnem usposabljanju

postane materinska vloga partnerke okrepljena, saj mora sama skrbeti za otroke in

gospodinjska opravila. Pripadniki v času odsotnosti družino dajejo na drugo mesto in se bolj

posvečajo poklicnim obveznostim, v tem času pa prihaja do usklajevanja vseh zahtev med

temi področji (Juvan 2009).

12

4 CIKEL VOJAŠKE OPERACIJE

Najpogostejši vzrok dolgotrajne odsotnosti vojaka je udeležba na vojaški operaciji, zato bom

v nadaljevanju opisala vsako izmed faz operacije in vpliv, ki ga ima na vojaške otroke.

V literaturi je napotitev na operacijo pogosto opisana kot cikličen proces, ki ga sestavlja več

stopenj in ne enkraten dogodek (White in drugi 2011, 210). Vojaške operacije so razdeljene

na več faz, ki čustveno in vedenjsko vplivajo na vojaške družine in otroke pripadnikov. Vsaka

faza operacije ima edinstvene lastnosti in zajema veliko izzivov, s katerimi se morajo soočiti

družinski člani ob odsotnosti vojaka (Jerles 2010, 22). Model cikla vključuje 5 faz: Obdobje

pred operacijo, začetno fazo operacije, obdobje med operacijo, prerazporeditev in obdobje po

operaciji. Otroci se na cikel operacije odzivajo na različne načine, ki so odvisni od njihove

starosti. Mlajši otroci so lahko bolj nagnjeni k vedenjskim težavam pri odnosu s starši in v

drugih družinskih razmerjih, ker imajo manj spretnosti in zunanje podpore kot starejši otroci

(Lester in Flake 2013, 124).

4.1 Obdobje pred odhodom na operacijo

V prvi fazi cikla, ki zajema obdobje pred operacijo, se otroci in družinski člani lahko med

seboj čustveno odtujijo (Lester in Flake 2013, 124). Ko je odhod na operacijo neizbežen,

lahko stres občutijo predšolski otroci, kot tudi srednješolci. Otroci med 1. in 3. letom starosti

pogosto občutijo zmedo, ki jih lahko privede tudi do agresivnega vedenja. Otroci te starosti se

pogosto počutijo negotove, močijo posteljo in pretirano jokajo. Otroci s posebnimi potrebami

so tudi bolj dovzetni za zmanjšanje intelektualnih sposobnosti. Pri njih se lahko pojavijo

spremembe v samooskrbi, higieni, spanju, apetitu, poveča se jim lahko čustvena nestabilnost

(Jerles 2010, 22).

Obdobje pred odhodom vojaka na daljšo operacijo ali usposabljanje je težko za družinske

člane, ki si želijo maksimalno izkoristiti čas na voljo in tako čim več časa preživeti s

pripadnikom pred odhodom, ta pa je zaseden s psihičnim in fizičnim pripravljanjem na

operacijo. Tako se pripadnik lahko sooča z usklajevanjem dveh konkurenčnih potreb med

službo in zasebnim življenjem (Coulthard 2011, 10).

Huebner in Mancini (2005) sta obravnavala ameriške vojaške mladostnike z odsotnim staršem

in ugotovila, da so nekateri spremenili svoj odnos s staršem še pred njegovim odhodom. V

analizi je bilo ugotovljeno, da so mladostniki namenoma želeli odmakniti sebe od staršev. V

raziskavi so bili preučevani tudi občutki otrok pred odhodom njihovega starša. Skupen odziv,

13

ki so ga kazali otroci je bil občutek izgube, zlasti pri odsotnosti starša pri vsakodnevnih

rutinah, kot je pomoč pri domači nalogi. Mladostniki so poročali o nasprotujočih občutkih

tako jeze kot ponosa. Nekateri skupni odzivi mladostnikov pa so bili živčnost, zaskrbljenost,

zmedenost, jeza, osamljenost, žalost, strah in pretresenost. Kljub temu je nekaj mladostnikov

pozitivno ocenilo svoje občutke. Za pomoč in prilagajanje mladostnikov še pred odhodom

starša je pomembna odprta in neposredna komunikacija s staršem v zvezi z udeležbo

pripadnika na operaciji in močnim izražanjem podpore s strani starša.

4.2 Obdobje v času operacije

Po odhodu vojaka na operacijo se čustva okrepijo in otroci se lahko počutijo preobremenjeno,

žalostno ali nestrpno. Mlajši otroci izražajo svoj stres v obliki povečane aktivnosti in težavami

v vsakdanjih rutinah. Starejši otroci lahko v času starševe odsotnosti prevzamejo nove

odgovornosti in vloge. Priskočijo na pomoč pri gospodinjskih delih ne le v času odsotnosti,

temveč tudi po vrnitvi starša. Šoloobvezni otroci in mladostniki se že bolj zavedajo dolžnosti

svojega starša in nevarnosti, ki jih udeležba na operaciji prinaša. Starši pripadniki, ki se

udeležijo operacij in so dlje časa odsotni od doma, ne morejo pomagati otrokom pri

vsakdanjih rutinah kot so domače naloge, prav tako lahko zamudijo večje mejnike v

otrokovem razvoju kot je matura (Lester in Flake 2013, 124).

Začetna faza operacije traja od odhoda pripadnika do prvega meseca odsotnosti. Otroci in

skrbniki si lahko delijo mešane občutke vključno z olajšanjem, tesnobo, jezo, žalostjo,

osamljenostjo, zmedenostjo in zapuščenostjo. Lahko se pojavijo spremembe v spalnih vzorcih

in zmanjšanem občutku varnosti. V tem času se doma pojavi precej motenj in sprememb, ko

se družinski člani začnejo prilagajati na novo družinsko sestavo in realnost (Coulthard 2011,

11).

Odsotnost starša je po mnenju Osofskya in Chartranda (2013) še posebej vidna pri najmlajših

otrocih, ki so odvisni od svojih staršev, praktično za vse. Udeležba pripadnika na operaciji

povzroči izgubo enega od glavnih oseb v otrokovem življenju in ima lahko stresni vpliv tudi

na starša, ki ostane doma, to pa potencialno lahko slabi starševski odnos.

Po otrokovi uspešni prilagoditvi na nove rutine in življenje ob odsotnem staršu se lahko

pojavijo občutki povečane samozavesti, neodvisnosti in nadzora. Nasprotno pa stres lahko

povzroči spremembe pri otrokovem vedenju, pri akademskih dosežkih in interakcijah z

drugimi (Coulthard 2011, 11). Prav zaradi tega je pomembno ohranjati družinske povezave

14

prek rednega komuniciranja. Dandanes tehnologija omogoča komunikacijo v realnem času

med pripadniki na operaciji in njihovimi družinami preko e-pošte, družabnih omrežij, Skypa

itd.

4.3 Obdobje po koncu operacije

Za mnoge družine je obdobje po vrnitvi pripadnika z operacije oziroma reintegracija, ko je

potrebno ponovno prilagajanje, najbolj stresen in težaven del cikla operacije. Po vrnitvi

pripadnika morajo družine ponovno določiti posameznikove vloge in se ponovno soočiti s

problemi, ki so bili v času odsotnosti pripadnika postavljeni na stranski tir (Lester in Flake

2013, 124).

V obdobju tik pred vrnitvijo pripadnika, nekje v zadnjem mesecu operacije, imajo otroci in

starši lahko intenzivne občutke pričakovanja, razburjenja in zaskrbljenosti. Nekateri imajo

tudi težave pri sprejemanju odločitev, saj čakajo na vrnitev pripadnika, da se skupaj z njim

odločijo (Coulthard 2011, 11).

Starši velikokrat priznajo, da je bilo obdobje po vrnitvi pripadnika domov enako stresno, če

ne še bolj, kot v času odsotnosti. Velik izziv to obdobje predstavlja tudi za otroke. Ob

združevanju so njihova čustva predvsem odvisna od njihove starosti in razumevanja zakaj je

bil starš odsoten. Otroci mlajši od enega leta oziroma dojenčki morda ne prepoznajo osebe, ki

jih dvigne v naročje in posledično jokajo. Malčki so lahko sprva počasni pri zaupanju starša,

ki ga dolgo časa niso videli. Predšolski otroci lahko občutijo krivdo in prestrašenost nad

odsotnostjo, medtem ko si šolarji lahko želijo več pozornosti. Najstniki so pri združevanju

samovoljni in se zdi, da jim je vseeno. Velikokrat se pojavi problem, da se otrok naveže na

starša, ki je ostal doma in ima zato pomisleke pri odzivanju na disciplino vrnjenega starša

(Pincus in drugi 2001, 21).

Ob vrnitvi starša otroci sprva lahko izrazijo navdušenje, hkrati pa so vrnitve skrbnikov

pogosto izziv za nove družinske dinamike, ki so se ustvarile v času vojakove odsotnosti.

Otroci se morajo navaditi na ponovno prisotnost obeh skrbnikov (Chandra in drugi 2009,

221). Na splošno otroci ob vrnitvi starša pričakujejo večjo pozornost, če pa je ne dobijo, ne

razumejo vzrokov za to. Postanejo zbegani in ne vejo kako naj izrazijo svojo zbeganost, takrat

pa lahko pride do upiranja (prav tam).

15

V obdobju po vrnitvi odsotnega starša poteka ponovno vključevanje starša nazaj v družino,

kar lahko povzroči spremembe pri otrokovem odzivanju. Njim je težko ubogati in se odzivati

na starševo disciplino, imajo tudi težave pri prilagajanju in spremembah v družinski dinamiki

(Huebner in Mancini 2005).

V eni izmed raziskav 107 mladostnikov je bilo ugotovljeno, da jih je skoraj polovica (42)

imela težave pri ponovnem združevanju z odsotnim staršem. Nekatere težave so se pojavile

pri spremembah rutin in odgovornosti, ki so nastale v času odsotnosti, vrnjeni starš pa se jih ni

zavedal ali pa je pričakoval, da bodo ostale enake. Veliko mladostnikov je potrdilo, da so

postali bolj navezani na starša, ki je ostal doma in so imeli občutek, da vrnjeni starš ni opazil

ali cenil njihove zrelosti in jim tako povzročil zmedenost (Huebner in drugi 2007).

5 NAVEZANOST OTROK NA STARŠE

Za razumevanje vpliva dolgotrajnih odsotnosti starša na otroke je pomembno poznati teorijo

navezanosti, saj je odnos med staršem in otrokom bistvenega pomena za socialno in čustveno

blagostanje otroka skozi otroštvo. Teoretični koncept navezanosti opisuje kako otroci

razvijajo občutek varnosti od svojih prvih izkušenj s skrbnikom dalje, še posebej, kako starš

zagotavlja zaščito in udobje otroku v primeru grožnje. Otroci preko interakcij s staršem

razvijejo sposobnost za vedenjsko in čustveno usklajevanje, starši pa pri tem delujejo kot

zunanji vir urejanja čustev. Če otrok zaupa staršu, da mu le ta lahko zagotovi čustveno

podporo, bo to spodbudilo njegovo sposobnost za raziskovanje novih okolij in razvoj

socialnih odnosov. V primeru odsotnosti starša, pripadnika, ki se sooča z nevarnostmi

operacije, imajo lahko otroci manj zaupanja v starševe sposobnosti zagotovitve primerne nege

in varnosti (Lester in Flake 2013). Po tej teoriji je otrok bolj navezan na starša, ki ostane

doma, saj mu njegova vsakdanja prisotnost omogoča razvitje občutka varnosti in podpore.

Otroci, ki s svojim staršem razvijejo občutek varnosti in se navežejo nanj zgodaj v življenju,

razvijejo bolj pozitiven socialen odnos z vrstniki, imajo boljši akademski uspeh, poleg tega se

s stresom soočajo bolj učinkovito. Na splošno odnosi varne navezanosti prispevajo h

kognitivni, socialni, čustveni in fizični rasti v celotnem otroštvu in v odraslem življenju

(Lester in Flake 2013, 127). Pri tem je pomembno, da so starši, ki ostanejo doma psihično

dovolj močni, da nudijo otroku oporo, kajti v primeru čustvenega zloma skrbnika, bo tudi

otrok izgubil občutek varnosti, kar pa lahko ogrozi njegov zdrav razvoj.

16

Starš velja za primarnega negovalca in otrokovega običajnega podpornika pri soočanju s

stresnimi dogodki. Vojaški otroci, ki imajo enega od staršev udeleženega na operaciji, so pri

tem omejeni, saj eden od staršev ni takoj na razpolago. Otrok tako išče več podpore pri

tistemu, ki ostane doma. Odsotnost pripadnikov povzroča tudi partnerjem več stresa, saj se

jim ob njegovem odhodu povečajo gospodinjske dolžnosti, imajo več starševskih

odgovornosti, poleg tega so v skrbeh nad varnostjo in zdravjem odsotnega zakonca. Vsi ti

stresorji lahko motijo sposobnost starša, ki je doma, da se primerno odziva na otrokove

povečane zahteve (De Burgh in drugi 2011). V enostarševskih družinah se lahko zgodi, da so

otroci ločeni od primarnega skrbnika, v dvostarševskih družinah pa sta lahko odsotna oba

starša naenkrat. Do takšnega primera lahko pride v ZDA, medtem ko v Sloveniji velja

politika, ki v primeru obeh staršev zaposlenih v SV napoti le enega. V obeh primerih se lahko

zgodi, da otroci ostanejo v oskrbi širših družinskih članov, kar nakazuje na to, da so ti otroci

lahko še posebej občutljivi (Lester in Flake 2013).

Teorija navezanosti nam pomaga pri razumevanju prizadetosti otrok v daljšem časovnem

obdobju, v primeru, ko se starš vrne s simptomi posttravmatskega stresa ali potrtostjo.

Raziskave v civilnem prebivalstvu so pokazale, da imajo starši z nerešeno travmo ali izgubo

bolj verjetno neorganiziran odnos navezanosti z svojimi otroci. Starši, ki trpijo zaradi

simptomov posttravmatskega stresa, vključno z agresivnostjo, razdražljivostjo ali

nepredvidljivimi odzivi, se lahko obnašajo na način, ki zbega, razburi ali celo prestraši otroke.

Otroci z neorganiziranim odnosom navezanosti s staršem imajo več težav pri usklajevanju

lastnih čustev in večje tveganje za psihološke težave kasneje v življenju (prav tam).

5.1 Otrokov razvoj navezanosti

Navezanost se pri otroku razvije v prvem letu življenja. Z odraščanjem postajajo dojenčki bolj

socialno odzivni, začnejo se smejati, s pogledi sledijo ljudem, medsebojno vplivajo eden na

drugega in se igrajo. Drugače se obnašajo pri znanih in nepoznanih ljudeh, najbolj pa so

odzivni pri primarnem skrbniku. V času sedmih in devetih mesecev se pojavijo pomembne

spremembe, ko dojenčki dajejo prednost samo eni osebi. V svojih mislih imajo dojenčki

pogosto razvito lestvico prednostnih negovalcev, tako so bolj pozorni na ljudi okrog sebe in

ob približanju nepoznane osebe, ko pa so oddaljeni od glavne osebe na katero so navezani,

začnejo protestirati. Do 12. meseca oziroma prvega leta se večina dojenčkov že odloči in

imajo osebo, na katero so najbolj navezani (Osofsky in Chartrand 2013, 63).

17

V drugem letu starosti otroci običajno radi ostanejo blizu svojega glavnega skrbnika. Ko se

počutijo varne, pa lahko počasi začnejo z raziskovanjem okolice in oddaljevanjem od

skrbnika, še vedno pa ta velja za nekakšno varno mesto, kamor se vrnejo v primeru

prestrašenosti. Ob uspešnem razvoju, ko imajo ob sebi občutljivega in odzivnega starša, otroci

med 2. in 4. letom začnejo uporabljati jezik in govorico za ohranjanje svoje navezanosti.

Poleg tega se lahko začnejo zavedati, da imajo njihovi skrbniki včasih nasprotujoče cilje in

namene. Malčki se ob bližini skrbnikov učijo pogajanja in sodelovanja, začnejo tudi kazati

več samostojnosti. Sposobni so ohranjati sliko svojih staršev v mislih, razen v primeru, ko so

od njih ločeni za daljše časovno obdobje, kamor sodi tudi udeležba starša na operaciji. V tem

primeru so posebej pomembni stiki prek Skypa itd., saj otrok ohrani sliko starša. Večinoma

malčki vedo, da bo njihov skrbnik takoj na dosegu v primeru nevarnosti in so že bolj

samozavestni pri oddaljevanju od negovalcev in raziskovanjem sveta (Osofsky in Chartrand

2013).

6 VPLIVI ODSOTNOSTI STARŠA NA OTROKE

Po mnenju Jerlesa (2010, 22) obstaja več dejavnikov, ki vplivajo na uspešno soočanje s

pripadnikovo odsotnostjo, kot so dohodki, izobraževanje, družinska podpora, lokalna

podpora, dolžina in cikel operacije ter starost otrok. Vsak izmed teh dejavnikov je različne

intenzivnosti, zato je pogosto težko ugotoviti vse učinke odsotnosti starša na otroke. Kljub

temu med pomembnejša škodljiva vedenja sodijo nihanje razpoloženja, agresivno vedenje,

nezmožnost osredotočenja na naloge in nazadovanje v razvoju.

Nguyen in raziskovalci (2014, 82) so dejavnike, ki jih imajo vojaški otroci z odsotnim staršem

razlikovali glede na posameznikove (temperament, starost in razvojna faza) in družinske

dejavnike (dolžina odsotnosti, družinska sestava, skupen čas pripadnikove odsotnosti,

finančni pogoji, soseska v kateri družina živi, selitev in drugi družinski pritiski). Učinki

odsotnosti so predvsem odvisni od starosti otrok in razvojne stopnje. Prav tako so otrokovi

odzivi povezani s tem, kako se preostali družinski člani soočajo z odsotnostjo starša, še

posebej zakonec, ki ostane doma.

Chandra je s kolegi (2009, 221−222) podobno ugotavljala, da na otrokovo soočenje z

odsotnim staršem vplivajo individualni in družinski dejavniki, ki se razlikujejo med

posameznimi otroci. Kljub temu je intervjuvano šolsko osebje ugotovilo, da so pomembnejši

dejavniki vrednost, ki jo skrbniki dajejo otrokovemu izobraževanju v času pripadnikove

18

odsotnosti, starševo duševno zdravje in raven nadzora, ki ga otroci prejemajo tako doma kot v

skupnosti. Učitelji in svetovalci so ugotavljali, da v primeru normalnega delovanja otrok in

družine, otroci doživljajo nekaj težav, če pa so bile težave prisotne že pred odhodom vojaka

na operacijo, lahko odsotnost pretirano poveča te probleme.

Nekateri raziskovalci so preučevali učinke odsotnosti matere v primerjavi z očetom.

Raziskava 110 ameriških otrok je prišla do zaključka, da učinki starševe odsotnosti na

otrokovo psihološko delovanje niso bistveno različni od spola, kljub temu so bili pri

raziskovanju nekateri vidiki psihološkega delovanja in dejavniki fizičnega zdravja bolj

problematični za otroke z odsotno materjo kot tistih, z odsotnim očetom (Chandra in drugi

2008, 15).

Ena izmed študij, ki se je osredotočila na preučevanje vojaških mladostnikov med 11. in 17.

letom starosti je zajemala 2.006 ameriških vojakov. Študija je preučila učinke več starševih

odsotnosti skozi vidike vojakov, zakoncev in otrok. V študiji je bilo opredeljenih več

dejavnikov, ki vplivajo na raven stresa, kot ga doživljajo mladostniki v času starševe

odsotnosti. Ti dejavniki so: kumulativni učinek udeležbe na operaciji oziroma več odsotnosti

starša, močne družine, podporni mentorji, sodelovanje mladostnikov pri raznih dejavnostih,

pogoste in dolge komunikacije ter otrokova osebna prepričanja (Wong in Gerras 2010, 4−5).

V nadaljevanju bom vsakega od dejavnikov podrobneje predstavila:

- Kumulativni učinek udeležbe na operaciji

V študiji je bilo ugotovljeno, da ima več dolgotrajnih odsotnosti starša škodljiv učinek na

stres mladostnikov. Kljub temu ostali dejavniki lahko nekoliko ublažijo ali nadomestijo

otrokov stres (Wong in Gerras 2010).

- Močna družina

Z namenom, da bi otroci v času starševe odsotnosti čim bolje delovali, je pomembno, da je

starš, ki ostane doma psihično dovolj močen. Njegove reakcije in nivo stresa namreč vpliva na

to, kako se otroci spopadajo s starševo odsotnostjo (prav tam). Mlajši otroci velikokrat

posnemajo starejše, zato je pomembno kako se starši vedejo in kakšen vzgled so otrokom.

Starejši otroci, ki so bolj dojemljivi o pomenu vojaškega služenja bodo imeli manj občutka

negotovosti ob čustveno močnem in podpornem staršu.

19

- Podporni mentorji

Na otrokovo vedenje v času operacije poleg staršev vplivajo tudi drugi ljudje, ki so mu blizu.

Možno je zmanjšati otrokov stres z njegovimi interakcijami pri znanih in skrbnih ljudeh, kot

so učitelji, trenerji, prijatelji, sorodniki, udeleženci mladinskih centrov itd. Mladostniki lažje

izražajo svojo zaskrbljenost in težave z nekom, ki mu nudi podporo in skrb. Skozi pogovor

lahko razvijejo sposobnost obvladovanja čustev, poleg tega se izognejo občutku samote

(Wong in Gerras 2010).

- Vključitev v razne dejavnosti

Veliko vojaškim otrokom skrbniki svetujejo ukvarjanje s športom, udeležbo v klubih ali

skupinskih dejavnostih. Takšne aktivnosti jim omogočajo obvladovanje stresa, saj

mladostnikovo pozornost preusmerijo stran od skrbi in negativnih čustev (prav tam).

- Pogosto komuniciranje

Pogoste komunikacije in stiki z odsotnim staršem imajo povezavo z nižjo ravnjo stresa pri

mladostnikih. Današnja tehnologija, ki se je razvila od pošiljanja pisem in telefonskih klicev

vse do elektronskih sporočil in pogovorov prek spletne kamere omogoča otrokom ohranjati

stik s staršem veliko hitreje in učinkoviteje (prav tam).

- Osebna prepričanja

Mladostniki občutijo manj stresa, če osebno podpirajo vojsko in njene vrednote. Odzivajo se

bolj učinkovito in obvladljivo, če verjamejo, da njihov starš pripomore k ustvarjanju razlike v

svetu. Hkrati pa so zaradi zavedanja, kaj operacija pomeni, bolj pod stresom, saj vedo, da

lahko starš tudi umre. Avtorja študije ugotavljata, da otroci ob dozorevanju postajajo bolj

zavedni o starševi odsotnosti, razlogih za odsotnost in tudi možnimi posledicami udeležbe na

operacijah (prav tam).

Kljub različnim pojmovanjem dejavnikov, ki vplivajo na soočanje vojaških otrok z odsotnim

staršem, lahko trdimo, da je najbolj pomemben odnos med otrokom in staršem, ki je doma.

Vsi otroci so, ne glede na starost, v določeni meri navezani na skrbnike, tako sta jim njihova

podpora in ustrezen medsebojni odnos bistvenega pomena za uspešno razvijanje in

brezskrbno življenje.

20

7 POSLEDICE ODSOTNOSTI STARŠA NA OTROKE PO STAROSTNIH

OBDOBJIH

Vpliv starševe odsotnosti je povezan z otrokovo starostjo. Mlajši otroci so bolj pod vplivom

posledic, še posebej če so doživeli več odsotnosti starša (AZ REACH 2015). V nadaljevanju

so tako podrobneje predstavljene posledice, ki jih ima dolgotrajna odsotnost starša na otroke

iz vojaških družin v različnih starostnih obdobjih. V splošnem so otroci razdeljeni v pet

starostnih obdobij od rojstva do 18. leta starosti.

7.1 Dojenčki

Dojenčki (mlajši od 1 leta) se še ne zavedajo pomena starševega poklica in odsotnosti od

doma. Prav tako nimajo izoblikovanega časovnega občutka. Tako je njim vseeno ali starš

odide za en dan, en mesec ali eno leto. Njim je najpomembneje, da imajo neko osebo, ki skrbi

zanje, vseeno ali je to mati ali oče, nekoga na katerega so navezani.

Za dober razvoj dojenčki potrebujejo aktivno nego. Če primarni skrbnik, po navadi je to mati,

ki ostane doma, postane precej depresiven, je to tvegano za dojenčka, saj lahko razvije apatijo

in postane brezčuten, zavrača hrano in celo izgubi težo. Za preprečitev teh pojavov je

ključnega pomena zgodnje ukrepanje. Pediatrični specialisti, ki so pristojni za opravljanje

testov v otrokovem prvem letu, morajo poskrbeti za zagotavljanje nadaljevanja rasti otroka

kot je pričakovano po predpisani višini in teži (Pincus in drugi 2001, 19).

Podatki iz študije nizozemskih vojaških družin in vojaških pripadnikov, ki so se udeležili

misije v Bosni in Afganistanu so pokazali, da so dojenčki običajno premladi, da bi opazili

očetovo odsotnost, kar v veliki meri velja tudi za otroke do 2. leta starosti. Težave, ki so jih

matere enoletnikov in dvoletnikov opisovale, so bile težave otrok z razburjanjem, iskanje in

spraševanje po očetu, težave s spanjem, nemirnost in hitra vzkipljivost (Andres in Moelker

2011, 429).

7.2 Malčki

Barker in Berry (2009) sta ugotovili, da so mladi v času starševe odsotnosti pokazali več

vedenjskih težav, tesnobo in potrebo po pozornosti. Njihovi starši pa so poročali, da so se

otroci zdeli zmedeni in v stiski po vrnitvi pripadnika domov.

Malčki (1–3 leta) v času starševe odsotnosti svoje razpoloženje in vedenje prevzamejo po

primarnem skrbniku. Pri tem je odvisno ali se je operacije udeležila mati ali oče, kar

21

obravnava teorija navezanosti. Če se starš, ki ostane doma dobro sooča z odsotnostjo

partnerja, se bodo po navadi tudi otroci, kar velja tudi obratno (De Burgh in drugi 2011). Če

se glavni negovalec, torej starš, ki ostane doma, ne spopada dobro z odsotnostjo partnerja,

potem malčki lahko postanejo čemerni, jokavi, imajo izbruhe jeze ali razvijejo motnje spanja.

Običajno jih pomiri izkazana pozornost s strani starša, objem ali držanje za roko. Starš, ki

ostane doma si lahko pomaga na ta način, da svoje izkušnje deli z drugimi starši s podobnimi

izzivi. Pomembno je, da primarni skrbnik ob skrbi za otroke, posveča nekaj časa tudi lasnim

potrebam in s tem uravnoteži zahteve otrok s svojim prostim časom (Pincus in drugi 2001,

19).

Avtorji več študij so poročali, da so otroci do 5. leta starosti, ki so s svojim skrbnikom razvili

razmerje varne navezanosti verjetno bolj socialno kompetentni in bodo dobro prilagojeni

kasneje v življenju. Nasprotno imajo otroci, ki nimajo oblikovanega razmerja navezanosti s

skrbnikom kasneje v življenju bolj verjetno socialne in vedenjske težave (Department of

defence 2010, 19–20). Pri mlajših otrocih je za normalno delovanje v času odsotnosti starša

potrebno vzdrževanje predvidljivih in rutinskih dejavnosti (Osofsky in Chartrand 2013, 62).

Rutinsko delovanje mlajših otrok ne moti, če so na to navajeni, vsakršna sprememba pa

predstavlja možnost nasprotovanja otrok in jim povzroča zmedenost.

Študija nizozemskih vojaških družin ugotavlja, da so malčki precej dobro sprejeli odsotnost

svojih očetov in se hitro prilagodili. Težave, ki pa so se pojavljale, so bile pri triletnikih

neposlušno vedenje, žalost in jeza. Nekateri štiriletniki pa so imeli težave s spanjem,

močenjem postelje, jokanjem, občutkom napetosti (Andres in Moelker 2011, 429).

7.3 Predšolski otroci

Predšolski otroci (3–6 let) imajo v času starševe odsotnosti težave pri navajanju na kahlico,

lahko govorijo po otročje, sesajo palec, zavračajo spanje. Lahko imajo omejene svoje

sposobnosti in počasi razvojno napredujejo. Lahko so razdražljivi, depresivni, agresivni,

nagnjeni k somatskim pritožbam in imajo strahove, da jih starši ali drugi zapuščajo (Pincus in

drugi 2001, 19).

Mlajši otroci se bolj borijo z odsotnostjo starša kot starejši otroci. Do tega prihaja predvsem

zato, ker ne morejo izražati svojih čustev in izkušenj svobodno z besedami. Mlajši otroci po

navadi izrazijo svoje občutke o starševi odsotnosti z zunanjim vedenjem (na primer agresijo,

hiperaktivnostjo in problematičnimi vedenji). Mladi otroci tudi kažejo spremembe v

22

razpoloženju, iskanju pozornosti, žalosti, zmanjšanem apetitu in težavami s spanjem

(Department of defence 2010, 20).

Starši lahko pomirijo mlajše otroke z izkazano pozornostjo in fizično bližino kot je objem in

držanje rok. Pomembno je, da se vzdržuje družinske rutine kot je spanje v lastni postelji,

razen v primeru hudega straha. Pomembno je tudi preprečevanje sprememb v rutini tudi v

času odsotnosti starša. Starš mora na otrokova vprašanja odgovarjati s kratkimi, resničnimi in

bistvenimi odgovori, to pa prepreči pretirano domišljijo otrok (Pincus in drugi 2001, 19).

7.4 Šoloobvezni otroci

Šoloobvezni otroci (6–12 let) lahko v času starševe odsotnosti tarnajo, se pritožujejo,

postanejo agresivni ali kako drugače izražajo svoje občutke. Do starša lahko razvijejo tudi

zamero, ko se ta na primer ne udeleži njihove rojstnodnevne zabave in zamudi enega ključnih

dogodkov v njihovem otroštvu. Lahko se pojavijo tudi depresivni simptomi, ki vključujejo

motnje spanja, izgubo zanimanja pri pouku, izgubo apetita in izgubo veselja ob igranju s

prijatelji (Pincus in drugi 2001).

Šolarji kažejo bolj ponotranjena vedenja kot je strah za starševo varnost in občutljivost na

medijsko obravnavanje vojn, povečanje tesnobe, zmanjšanje učinkovitosti v šoli (Department

of defence 2010, 20–21). V tem času se pri otrocih razvija samozavedanje, sposobnost

izražanja čustev, vključno z jezo in tesnobo. Pri pogostih in dolgotrajnih starševih odsotnostih

se lahko spreminjajo otrokove sposobnosti za upravljanje s svojimi čustvi in emocijami

(Maholmes 2012, 432).

Starši so otrokom v pomoč ob pogovarjanju o njihovih občutkih in izkazovanju več fizične

pozornosti kot običajno. Starš lahko zniža zahtevan kriterij pri dosegi šolskih uspehov in

ohranja normalne družinske rutine, ki so najboljše za otroka (Pincus in drugi 2001).

7.5 Najstniki

Najstniki (13–18 let) so v času starševe odsotnosti lahko razdražljivi, uporniški ali se kako

drugače obnašajo z namenom pridobivanja pozornosti. Lahko se pojavijo tudi težave v šoli s

tem, da izražajo pomanjkanje interesa pri pouku, se ne zmenijo za svoje vrstnike in razne

šolske dejavnosti. Najstniki z odsotnim staršem se lahko zatečejo k uporabi alkohola in drog

ter nepremišljenim spolnim odnosom (Pincus in drugi 2001, 20). To je lahko posledica tega,

da otroci te starosti želijo preizkusiti čim več novih stvari, poleg tega mnogi sledijo zgledu

svojih prijateljev in okolici, v kateri se zadržujejo.

23

V obdobju adolescence otroci ustvarijo neodvisnost in občutek identitete, medtem ko so še

vedno čustveno in finančno odvisni od svojih staršev. V času odsotnosti se lahko pojavi

depresija, zmanjšanje akademske učinkovitosti, razne vrstniške težave (Department of

defence 2010, 21).

V času starševe odsotnosti vojaški otroci v starosti med 6. in 17. letom izkusijo žalost,

tesnobo in druge ponotranjene vedenjske oziroma čustvene težave. Raziskave izvedene v

ameriški vojski, mornarici, zračnih silah in marincih ugotavljajo, da čustvene težave niso

posebnost otrok z odsotnim pripadnikom, temveč imajo večje čustvene probleme na splošno

vojaški otroci v primerjavi s civilnimi (AZ REACH 2015).

Skrbniki pomagajo najstnikom tako, da so vključeni v njihov razvoj in so jim vedno na voljo,

ko potrebujejo pogovor o svojih pomislekih, čeprav sprva lahko zanikajo svoje težave in

skrbi. Starš lahko sprejme določeno znižanje otrokovih šolskih ocen in dosežkov, vendar za

kratek čas. Najstnike se lahko spodbuja in podpira pri raznih športnih in družbenih

dejavnostih, ki jim omogočajo preusmeritev skrbi o odsotnem staršu. Najstniki se morda bolje

spopadajo s starševo odsotnostjo, če se v domačem okolju počutijo pomembne in potrebne,

kar pa se lahko zagotovi s tem, da se jim naloži dodatne odgovornosti v družini, sorazmerne z

njihovo čustveno zrelostjo (Pincus in drugi 2001).

8 DRUGE TEŽAVE OTROK

Kot je ugotovljeno z raziskavami imajo nekateri otroci precej težav pri prilagajanju na

odsotnega starša, tako je ob dolgotrajnih resnih težavah in pomanjkanju delovanja v

normalnih družinskih rutinah potreben obisk pri zdravniku ali svetovalcu za duševno zdravje.

Zlasti otroci v enostarševskih in mešanih družinah so občutljivi na duševnem zdravju (Pincus

in drugi 2001, 20). Otroci z odsotnim staršem so izjavili, da so svoje težave bolje zaupali in

lažje razpravljali z drugimi vojaškimi otroci kot s civilnimi ali svetovalnimi službami (AZ

REACH 2015). Pomembno je spodbujati otroke pri vključevanju v družbo in druženju z

vrstniki, saj so ti poleg staršev lahko prvi, ki opazijo spremembe v vedenju in so tudi osebe,

katerim otroci najlažje zaupajo, saj vedo, da drugi doživljajo podobne situacije in z njimi

povezane občutke.

24

8.1 Vedenjske težave

Številne študije so prišle do zaključka, da se otroci iz vojaških družin soočajo s povečano

stopnjo latentnih in vidnih vedenjskih težav. V času udeležbe starša na operaciji je prisotna

višja stopnja žalosti otrok. Bolj dovzetni za učinke odsotnosti starša so otroci s predhodno

psihopatologijo ali otroci iz slabo delujočih družin (Nguyen in drugi 2014).

Raziskave narejene na to temo kažejo, da odsotnost starša najbolj prizadene mlajše otroke. V

primerjavi s starejšimi otroci, so otroci v starosti do 5 let bolj dovzetni za posledice starševe

odsotnosti, saj ne morejo izraziti svojih čustev in izkušenj enostavno z besedami. Ti otroci po

navadi izražajo svoja čustva skozi zunanje vedenje (npr. agresijo, hiperaktivnostjo). Starejši

otroci pa imajo običajno latentno vedenje (npr. simptome depresije, tesnobe). Mlajši otroci

velikokrat spreminjajo svoje razpoloženje, iščejo pozornost, izražajo žalost, imajo zmanjšan

apetit in probleme s spanjem (prav tam.).

Nguyen (2014) je s kolegi raziskovala vpliv udeležbe starša na operaciji na otroke. Od 151

preučevanih ameriških družin je prišla do ugotovitve, da ima starševa odsotnost negativne

učinke na predšolske otroke. Ti imajo v svojem življenju pogosto višjo stopnjo škodljivih

razvojnih ovir v primerjavi s tistimi vojaškimi otroci, katerih starš se ne udeleži operacije.

8.2 Družinske težave

Na splošno je trpinčenje otrok (fizično, čustveno, spolne zlorabe, zanemarjanje) manj prisotno

v vojaških družinah kot v civilnih. Ena ameriška raziskava kaže, da to trpinčenje, še posebej

zanemarjenje otrok naraste v času pripadnikove odsotnosti. V času, ko starš ni odsoten so

mlajši otroci in starejši mladostniki izpostavljeni večjemu tveganju trpinčenja, medtem ko so

otroci med 2. in 12. letom bolj izpostavljeni zlorabam v času pripadnikove odsotnosti (AZ

REACH 2015).

8.3 Zdravstvene težave

Nekateri raziskovalci omenjajo tudi zdravstvene težave otrok v času starševe odsotnosti.

Poleg sprememb v apetitu, nočnimi morami in motnjami spanja, se lahko pojavijo pritožbe

otrok na razdražen želodec, glavoboli, bolečine v vratu in hrbtu ter živčnost (Johnson in Ling

2013, 199). Najpogostejše duševne in vedenjske zdravstvene motnje, ki so bile opažene pri

vojaških otrocih so motnja pomanjkanja pozornosti (ADHD), motnja prilagajanja, avtistične

motnje in motnje govora (prav tam).

25

Davis in Treiber (2007) sta v študiji vojaških otrok pregledala telesno zdravje mladostnikov.

Ugotovila sta, da so imeli mladostniki z odsotnim staršem višji indeks telesne mase kot

mladostniki brez odsotnega starša in civilni mladostniki. Ena od razlag, ki sta jo pripisala

temu je ta, da je povečan indeks lahko povezan s slabšo prehrano in manj telovadbe v času

odsotnosti starša. Na primer starš, ki ostane doma, ima manj časa, da bi vozil otroka na

trening, tako otrok tudi ni dovolj fizično aktiven.

8.4 Akademske težave

Raziskave o vojaških otrocih kažejo, da je starševa odsotnost trdno povezana z otrokovim

vedenjem in akademskimi dosežki. Udeležba enega od staršev na operaciji vpliva na to kako

uspešni so otroci v šoli. Dva izmed raziskovalcev, ki sta se ukvarjala s tem, sta Flake in Lester

(2013), ki sta anketirala zakonce vojakov na operaciji, ki so imeli vsaj enega otroka šolarja.

14 odstotkov staršev je potrdilo, da je imel vsaj eden izmed njihovih otrok akademske težave,

vključno s padanjem ocen, upadom zanimanja za učenje in konflikte z učitelji. Podobne

raziskave se je lotilo tudi ameriško ministrstvo za obrambo. Izmed 26.000 anketiranih

zakoncev pripadnikov na operaciji in rezervistov je ugotovilo, da je več kot polovica

mladostnikov v času odsotnosti starša doživela padec akademske uspešnosti (Department of

defence 2010).

Učitelji so poročali o tem, da so bili šolarji velikokrat brez domače naloge ali so manjkali pri

pouku (Lester in Flake 2013, 129).

Raziskava izvedena spomladi leta 2008 se je osredotočila na perspektivo šolskega osebja, ki

je zajemalo učitelje, svetovalce in administrativno osebje (npr. ravnatelje, podravnatelje) na

12 ameriških šolah (Chandra in drugi 2009, 219). Intervjuvali so tisto šolsko osebje, ki preživi

precej časa v stiku z mladimi, ki imajo odsotnega starša.

Šolsko osebje je poročalo, da so bili kljub starševi udeležbi na vojaški operaciji, mnogi učenci

sposobni reševanja izzivov, ki jih tovrstna odsotnost starša prinaša, nekateri učenci pa so v

tem času doživljali precejšnjo stisko. Intervjuvanci so menili, da k težavam v šoli prispeva

otrokova negotovost glede časa odsotnosti starša, povečan stres družinskih članov in možnost

težav z duševnim zdravjem starša, ki je doma. Poleg tega otroci iz družin rezervistov pogosto

niso imeli razvite takšne podporne mreže v svojih šolah, ki bi razumela njihove vojaške

izkušnje (Chandra in drugi 2009).

26

Na splošno je veliko intervjuvancev menilo, da učenci pogosto niso imeli celotnih informacij

o operaciji, o tem kdaj se starš vrne, o morebitnih podaljških operacije itd. Menili so, da

nepopolne informacije spodbujajo strah otroka o izgubi starša. Mnogo otrok je v času

odsotnosti izražalo občutke žalosti in jeze, kar je motilo aktivnosti v razredu in je prizadelo

medsebojne odnose otrok. Šolsko osebje je pri učencih med starševo odsotnostjo opazilo

različno vedenje med spoloma. Med fanti sta bili bolj pogosti jeza in agresija, medtem ko so

bile pri dekletih bolj prevladujoče somatske pritožbe in ponotranjena vedenja kot je depresija.

Osebje na nekaterih srednjih šolah je izrazilo skrbi in dvome o tem, da se nekatere njihove

mladostniške učenke ukvarjajo z drugimi zdravstvo tveganimi vedenji, vključno s

samopoškodovanjem in nepremišljenim spolnim vedenjem (Chandra in drugi 2009,

220−221).

Raziskava Chandre in sodelavcev (2009) je pokazala, da so nekateri otroci kazali izjemno

odpornost pri soočanju z odsotnostjo starša. Intervjuvano osebje je sicer opisalo upad pri

akademski uspešnosti v času prve odsotnosti starša, vendar so ugotovili, da so se otroci uspeli

organizirati in bolje opraviti delo v prihodnje. Nekateri učenci so se iz prve starševe udeležbe

na operaciji prilagodili in okrepili svoje sposobnosti za dobro delovanje pri poznejših

odsotnostih starša.

Precej učencev se v primeru slabih razmer doma zanaša na šolo in šolsko osebje za socialno

in čustveno podporo. Šolski uslužbenci so poročali, da so učenci velikokrat ostali dlje časa v

šoli, saj je šola za njih razumljena kot zatočišče, kjer lahko sodelujejo z učitelji in vrstniki, to

pa jim omogoča krajši čas preživljanja doma. Otroci imajo potrebo po pozornosti, še zlasti pri

mlajših otrocih v osnovni šoli se je zgodilo, da so v nekaterih primerih klicali učitelje očka ali

mamica (Chandra in drugi 2009, 222).

Študija storjena v državah Severne Karoline in Washingtona ugotavlja, da je daljše obdobje

starševe odsotnosti imelo vpliv na akademsko uspešnost otrok. Intervjuvani učitelji in šolski

svetovalci so poročali, da so se nekateri otroci dobro soočali z odsotnostjo starša, nekateri pa

so imeli vrsto težav, med katerimi so najbolj izpostavili težave pri izpolnjevanju domače

naloge (Richardson in drugi 2011, 17).

Starejši najstniki v raziskovalnem vzorcu ene izmed študij so poročali o več akademskih

težavah, medtem ko so mlajši najstniki poročali o več simptomih tesnobe. Tudi dekleta so v

študiji poročala o več simptomih tesnobe. Ugotovljena je bila pozitivna povezanost med

blagostanjem skrbnikov in čustvenim blagostanjem otrok. Pri mladih so bile opazne tudi

27

težave pri delovanju v primeru slabih komunikacijskih odnosov s skrbniki (Chandra in drugi

2011, 38).

Druge študije izvedene v sodelovanju s šolskim osebjem, ki delajo z vojaškimi otroci so

poročale, da nekateri otroci nimajo težav v času starševe odsotnosti, medtem ko drugi

doživljajo akademske težave. Študija, ki se je osredotočila na testne rezultate je ugotovila, da

je starševa odsotnost v šolskem letu povzročila zmanjšanje tesnih rezultatov. Prav tako je bila

ugotovljena povezava med dolžino odsotnosti in akademskimi dosežki. Dlje časa kot je bil

pripadnik na operaciji, večji je bil negativni vpliv na akademske dosežke otrok. Akademska

uspešnost se je po staršev vrnitvi počasi povečevala in 4 leta po starševi vrnitvi ni bilo več

bistvenih razlik od otrok, katerih starš se ni udeležil operacije (AZ REACH 2015).

Akademska uspešnost je lahko še posebej težavna za starejše otroke in mladostnike. Ena od

možnih razlag je ta, da otroci s starostjo prevzemajo več odgovornosti v gospodinjstvu v času

starševe odsotnosti, tako jim zmanjkuje časa za šolske naloge. Druga razlaga je, da so otroci z

odsotnim staršem zaskrbljeni in nestrpni za starša in se ne morejo primerno osredotočiti na

šolsko delo (prav tam).

8.5 Odpornost otrok

Dolgotrajna odsotnost starša povzroča otrokom večinoma negativne posledice, kljub temu pa

se nekateri otroci dobro spopadajo z dejstvom, da je starš udeležen na vojaški operaciji. Ti

otroci so tako odporni na vedenjske, čustvene in druge težave ali pa odpornost pridobivajo s

strani okolice.

Zdrav razvoj mladih otrok je prepleten z družinsko strukturo in delovanjem. Mlajši otroci so

še posebej občutljivi na odsotnost starša in na kakršnekoli spremembe dnevnih rutin. Za vse

otroke, tako mlajše kot starejše lahko starševa odsotnost negativno vpliva na njihovo počutje.

Glede na to, kako razviti so otroci pa se spreminja njihov odziv na spremembe. Reakcije

mlajših otrok so prilagojene bližnjim odraslim, starejši otroci pa so zmožni razmišljati,

razumeti in se vesti neodvisno od odraslih (Murphey in drugi 2011, 11).

Nekateri otroci se dobro spopadajo z odsotnim staršem in so tako odporni na njihov odhod na

misijo. Avtorji poudarjajo, da odpornost ni osebna lastnost, temveč produkt razmerij med

otroci, ljudmi in viri, ki jih obkrožajo. Vojaško življenje tako lahko ponuja številne vire za

odpornost, na primer z močnim občutkom pripadnosti podporni skupnosti s skupnim

28

poslanstvom in vrednotami. Otroci lahko v času odsotnosti starša gradijo svojo samozavest in

nove odgovornosti v družini obravnavajo kot izziv in ponujeno priložnost za avanturo in

osebno rast (Easterbrooks in drugi 2013).

Easterbrooks (2013, 100) je odpornost definirala kot trajno usposobljenost ali pozitivno

prilagoditev pri soočanju s stisko. Prožnost omogoča ljudem, da uspešno prebolijo travmo ali

ohranjajo primerno in zdravo delovanje tudi kadar so pod precejšnjim stresom.

Na odpornost otrok vpliva več dejavnikov, med njimi ta, da imajo s starši razvit pozitiven in

stabilen odnos, ki se ohranja tudi pri odsotnosti pripadnika (Osofsky in Chartrand 2013, 62).

Odpornost ne velja za osebno lastnost temveč izvira iz interakcij med ljudmi in njihovimi

okolji. Odpornost se lahko spreminja skozi čas in situacije. Tako se na primer otrok lahko

sooča s čustvenim trpljenjem s simptomi tesnobe in depresije ob odsotnem staršu in kljub

temu ohranja visoke ocene in sodeluje v šoli. Prav tako je lahko otrok v primeru več

odsotnosti starša včasih odporen, včasih pa ne. Vojaški otroci, ki se v svojem načinu življenja

lahko soočajo z morebitnimi selitvami in odsotnostjo starša, so podobno odporni kot civilni

mladi, ki se soočajo z drugimi izzivi, kot je ločitev staršev, naravne nesreče itd. (Easterbrooks

in drugi 2013).

29

9 ZAKLJUČEK

Pregledana literatura nakazuje, da je pripadnikova udeležba na vojaški operaciji povezana z

več akademskimi, vedenjskimi in čustvenimi težavami vojaških otrok ter povečanimi

problemi v družinskem delovanju. Odsotnost starša na otrokovo zunanje vedenje vpliva

različno, odvisno od starosti otrok. Na podlagi pregledane literature sem ugotovila, da

odsotnost starša običajno povzroča povečanje stresa za starša, ki ostane doma, kajti v tem

času je sam zadolžen za gospodinjska opravila in vzgojo otrok. Starševo soočanje z

odsotnostjo parterja pa se navezuje tudi na otroke, predvsem mlajši otroci velikokrat

posnemajo starejše in imajo enako razpoloženje kot ga izraža navzoči starš. Poleg tega

obdobje odsotnosti in obdobje po vrnitvi pripadnika domov zmotita družinsko dinamiko in sta

lahko stresna za vse družinske člane. Mlajši otroci so še posebej občutljivi na trpinčenje,

medtem ko so starejši otroci manj ogroženi. Hkrati pa imajo starejši otroci v času odsotnosti

starša več akademskih težav v primerjavi z mlajšimi. Najmanj težav odsotnost starša povzroča

otrokom do prvega leta starosti, ko za uspešen razvoj potrebujejo eno osebo na katero so

navezani, njegovo skrb in toplino. Vojaški otroci so lahko tako odporni kot ranljivi. V

primeru pogostih družinskih selitev se odpornost utrjuje, medtem ko udeležba starša na

operaciji poveča tveganje za zlorabe, zanemarjenje, težave z navezanostjo in neprimerno

spoprijemanje otrok z odsotnim staršem. Mnogo intervjuvanih mater je omenjalo pomen

komuniciranja otrok z odsotnim staršem in poudarjalo koristne učinke ohranjanja rednih

stikov prek telefona, elektronske pošte, socialnih omrežij itd.

Zaključim lahko z ugotovitvijo, da ima odsotnost enega od staršev nedvomno vpliv na

vojaške otroke, ki pa je negativen, v redkih primerih celo pozitiven. Otrokovi odzivi se

razlikujejo glede na več dejavnikov, predvsem starost, spol in temperament. Potrebnih bo še

precej raziskav na to temo, da se bo lahko natančneje ugotovil vpliv odsotnosti starša na

otroke tudi glede na spol in druge družinske dejavnike. Z zagotavljanjem zadostne in ustrezne

podpore otrokom s strani družine, šolskega osebja in vojaške organizacije bodo vsi imeli

enake možnosti za zdrav razvoj kljub prilagojeni vzgoji in občasnim pomanjkanjem

prisotnosti obeh staršev.

30

10 LITERATURA

1. Andres, Manon in Rene Moelker. 2011. There and Back Again: How Parental

Experience Affect Children’s Adjustments in the Course of Military Deployments.

Armed Forces & Society 37 (3): 418–447.

2. Barker, H. Lisa in Kathy D. Berry. 2009. Developmental issues impacting military

families with young children during single and multiple deployments. Military

Medicine 174 (10): 1033–1040.

3. Chandra, Anita, Rachel M. Burns, Terri Tanielian, Lisa H. Jaycox in Molly M. Scott.

2008. Understanding the Impact of Deployment on Children and Families. Santa

Monica: Center for Military Health Policy Research.

4. Chandra, Anita, Laurie T. Martin, Stacy Ann Hawkins in Amy Richardson. 2009. The

Impact of Parental Deployment on Child Social and Emotional Functioning:

Perspectives of School Staff. Journal of Adolescent Health 46 (3): 218–223.

5. Chandra, Anita, Sandraluz Lara-Cinisomo, Lisa H. Jaycox, Terri Tanielian, Bing Han,

Rachel M. Burns in Teague Ruder. 2011. Views from the Homefront. Santa Monica:

Center for Military Health Policy Research.

6. Coser, A. Lewis. 1974. Greedy institutions: patterns of undivided commitment. New

York : Free Press.

7. Coulthard, Julie. 2011. The Impact of Deployment on the Well-Being of Military

Children: A Preliminary Review. Ottawa: Defence R&D Canada.

8. Davis, Harry in Treiber Frank. 2007. Perceived stress, heart rate, and blood pressure

among adolescents with family members deployed in Operation Iraqi Freedom.

Military Medicine 172 (1): 40–43.

9. De Burgh, H. Thomas, Claire J. White, Nicola T. Fear in Amy C. Iverson. 2011. The

impact of deployment to Iraq or Afghanistan on partners and wives of military

personnel. International Review of Psychiatry 23: 192–200.

10. Department of defence. 2010. Report on the Impact of Deployment of Members of the

Armed Forces on Their Dependent Children. U.S. Department of defence: Military

OneSource.

11. Easterbrooks, M. Ann, Kenneth Gimsburg in Richard. M. Lerner. 2013. Resilience

among Military Youth. The future of children 23 (2): 99–120.

31

12. Gibbs, A. Deborah, Sandra L. Martin, Lawrence L. Kupper in Ruby E. Johnson. 2007.

Child maltreatment in enlisted soldiers' families during combat related deployments.

Journal of the American Medical Association 298 (5): 528–535.

13. Huebner, Angela in Jay Mancini. 2005. Adjustments among Adolescents in Military

Families when a Parent is Deployed. Final Report to the Military Family Research

Institute and Department of Quality of Life Office. Purdue University: Military Family

Research Institute.

14. Huebner, Angela, Jay Mancini, Ryan M. Wilcox, Saralyn R. Grass in Gabriel Grass.

2007. Parental Deployment and Youth in Military Families: Exploring Uncertainty

and Ambiguous Loss. Family Relations 56 (2): 112–122.

15. Jerles, F. Joe. 2010. Left Behind: Children of Soldiers. State Journal 20 (1): 21–26.

16. Johnson, L. Heather in Catherine G. Ling. 2013. Caring for military children in the

21st century. Journal of the American Association of Nurse Practitioners 25 (4): 195–

202.

17. Juvan, Jelena in Ljubica Jelušič. 2007. Vojaške družine na stičišču zahtev med družino

in vojaško organizacijo. Teorija in praksa 44 (5): 551–567.

18. Juvan, Jelena. 2009. Usklajevanje delovnih in družinskih obveznosti v vojaški

organizaciji. Socialno delo 48 (4): 227– 234.

19. Lester, Patricia in Lieutenant Colonel Eric Flake. 2013. How Wartime Military

Service Affects Children and Families. The future of children 23 (2): 121–141.

20. Maholmes, Valerie. 2012. Adjustment of Children and Youth in Military Families:

Toward Developmental Understandings. Child Development Perspectives 6 (4): 430–

435.

21. Murphey, A. David, Kristen E. Darling-Churchill in Alison J. Chrisler. 2011. The

Well-Being of Young Children in Military Families: A Review and Recommendations

for Further Study. Washington: Child Trends Publication.

22. Nguyen, R. Dana, Juliana Ee, Cristóbal S. Berry-Cabán in Kyle Hoedebecke. 2014.

The Effects of Military Deployment on Early Child Development. The army medical

department journal: 81–86.

23. Osofsky, D. Joy in Lieutenant Colonel Molinda M. Chartrand. 2013. Military children

from birth to five years. The future of children 23 (2): 61–77.

24. Pincus, Simon H., Robert House, Joseph Christenson in Adler Lawrence E. 2001. The

emotional cycle of deployment: A military family perspective. U.S. Journal of the

Army Medical Department. 15–23.

32

25. Richardson, Amy, Anita Chandra, Laurie T. Martin, Claude Messan Setodji, Bryan W.

Hallmark, Nancy F. Campbell, Stacy Ann Hawkins in Patrick Grady 2011. Effects of

Soldiers’ Deployment on Children’s Academic Performance and Behavioral Health.

Santa Monica: Arroyo center.

26. Segal, W. Mady in Jesee J. Harris. 1993. What We Know About Army Families.

Alexandria: U.S. Army Reserach Institute for the Behavioral and Social Sciences.

27. The Arizona Center for Research and Outreach. 2015. The Impact of Deployment on

Children. A Review of the Quantitative and Qualitative Literature. Dostopno prek:

https://reachmilitaryfamilies.umn.edu/sites/default/files/upload_material/Compiled%2

0Report_Impact%20of%20Deployment%20on%20Children_AZ%20REACH_2_0.pdf

(6. januar 2015).

28. Vuga, Janja in Juvan Jelena. 2013. Work-family conflict between two greedy

institutions: the family and the military. Current sociology 61 (7): 1058–1077.

29. Vuga, Janja, Katarina Rajh, Gašper Kavšek, Katja Cimermančič, Rafaela Križman in

Urška Učakar. 2013. Socialna, institucionalna in organizacijska podpora v pohlepnih

institucijah: zadovoljstvo slovenskih vojaških družin. Sodobni vojaški izzivi 15 (2):

111–127.

30. White, J. Claire, Thomas H. De Burgh, Nicola T. Fear in Amy C. Iversen. 2011. The

Impact of deployment to Iraq or Afghanistan on military children: a Review of

Literature. International Review of Psychiatry 23: 210–217.

31. Wong, Leonard in Stephen Gerras. 2010. The effects of multiple deployments on army

adolescents. Carlisle: The Strategic Studies Institute of the U.S. Army War College.