UNIVERZA NA PRIMORSKEM

FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE

ANDREJ MEČULJ

Prikaz poteka svetovne zgodovine

v šolskih učbenikih in poljudnoznanstveni literaturi Analiza, primerjava in interpretacija

Zaključno delo

Študijski program: Zgodovina

Mentor: izr. prof. dr. Aleksej Kalc

Koper, 2014

Zahvala

Iskreno se zahvaljujem mentorju, izr. prof. dr. Alekseju Kalcu, za strokovno vodstvo in

nasvete pri izdelavi zaključnega dela.

Povzetek

Prikaz poteka svetovne zgodovine v šolskih učbenikih in poljudnoznanstveni literaturi Analiza, primerjava in interpretacija

V zaključnem delu je obravnavan prikaz poteka svetovne zgodovine v okviru šolskih

učbenikov in poljudnoznanstvene literature raznih vrst. V uvodu so postavljene osnovne

problematike in vprašanja tovrstnih knjig. V analizi so predstavljene raziskane publikacije in

njihov izbor zgodovinskih snovi, citiranja primarnih pisnih zgodovinskih virov, prednosti in

pomanjkljivosti, čemu se bolj posvečajo in čemu se manj posvečajo, zgodovinske sheme in

smernice ter tudi slikovno gradivo. Hkrati so prav tako pri obravnavi šolske literature

upoštevani tudi učni načrti in znanstvene zgodovinske publikacije, ki obravnavajo zapisovanje

svetovne zgodovine. V nekaterih primerih je poleg objektivne analize dodano tudi bolj

osebno, kritično mnenje. V zaključku je podana interpretacija podobnosti in razlik med

prikazom zgodovine v šolskih učbenikih in poljudnoznanstvenih knjigah.

Ključne besede: svetovna zgodovina, šolski učbeniki, poljudnoznanstvena literatura

Abstract

The representation of world history in schoolbooks and popular science literature

Analysis, comparison and interpretation

The final paper discusses the representation of the course of the world history in school

textbooks and popular science books of various types. The introduction outlines the basic

problematic issues and questions regarding these types of books. The analysis presents the

researched publications and their selection of historical material, citations of primary written

historical sources, advantages and disadvantages, what is to be considered more and what is to

be considered less, historical outlines and directives as well as visual material. The

examination of school literature also considers the study plans and scientific historical works

that deal with the writing of the world history. Certain examples include a more personal,

critical, opinion in conjunction with objective analysis. The conclusion provides the

interpretation of similarities and differences between the representation of the world history in

school textbooks and popular science books.

Keywords: world history, school textbooks, popular science literature

IZJAVA O AVTORSTVU

Študent/-ka ________________________________________, z vpisno številko _____________,

vpisan/-a na študijski program _____________________________________________________,

rojen/-a _____________ v kraju ______________________________, sem avtor/-ica

(ustrezno označi)

¨ zaključnega seminarskega dela

¨ diplomskega dela

¨ magistrskega dela

¨ doktorske disertacije

z naslovom:

________________________________________________________________________________

_________________________________________________________________________________

________________________________________________________________________________.

S svojim podpisom zagotavljam, da:

- je predloženo delo izključno rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela;

- sem poskrbel/-a, da so dela in mnenja drugih avtorjev/-ic, ki jih uporabljam v delu, navedena

oz. citirana v skladu s fakultetnimi navodili;

- sem pridobil/-a vsa potrebna dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti prenesena v

predloženo delo in sem to tudi jasno zapisal/-a v predloženem delu;

- se zavedam, da je plagiatorstvo - predstavljanje tujih del kot mojih lastnih kaznivo po zakonu

(Zakon o avtorstvu in sorodnih pravicah, Ur. l. RS št. 16/07 – UPB3);

- se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za predloženo delo in za moj status na UP FHŠ;

- je elektronska oblika identična s tiskano obliko dela (velja za dela, za katera je elektronska oblika posebej zahtevana).

V Kopru, dne_________________ Podpis avtorja/-ice:____________________________

KAZALO

1 UVOD................................................................................................................1

2 ANALIZA ŠOLSKIH UČBENIKOV..............................................................4

2.1 Šolski načrti...............................................................................................4

2.2 Šolski učbeniki..........................................................................................6

3 ANALIZA POLJUDNOZNANSTVENE LITERATURE...........................14

4 INTERPRETACIJA RAZLIK IN PODOBNOSTI TER ZAKLJUČEK..18

5 VIRI IN LITERATURA................................................................................22

1 UVOD

Ko sem se po osnovni šoli vpisal na gimnazijo (umetniško gimnazijo Koper, likovna smer),

sem opazil, da imamo na likovnem oddelku pri predmetu zgodovine drugačen učbenik

(Berzelak 1997) kot ostali oddelki (Brodnik 2000). Seveda sem se iz same radovednosti

vprašal, zakaj. Ali nas morda učijo drugačno zgodovino kot ostale oddelke? Zato sem ta dva

učbenika med seboj primerjal, da bi videl, kakšne so razlike med njima. Nato sem o tem začel

razmišljati še malo širše in prebral še kakšno poljudnoznanstveno knjigo o svetovni zgodovini.

Prišel sem do spoznanja, da se moram o svetovni zgodovini in o zgodovini sami še veliko

naučiti. To me je sčasoma pripeljalo do te odločitve, da se vpišem na študij zgodovine na UP

FHŠ. Cilji zaključnega dela so: analiza, primerjava in interpretacija prikaza poteka svetovne

zgodovine v poljudnoznanstveni literaturi in šolskih učbenikih. Tu so mišljeni tako

osnovnošolski kot srednješolski oz. gimnazijski učbeniki, napisani izključno v slovenskem

jeziku. Pri poljudnoznanstveni literaturi pa sem analiziral publikacije v različnih jezikih, ki so

v nekaterih primerih tudi prevedene v slovenščino. Glede temeljne literature sem se pri tej

raziskavi glede teoretične osnove opiral na naslednje publikacije: Bloch, Marc (2006):

Apologija zgodovine ali zgodovinarjev poklic, s predgovorom Jacquesa Le Goffa; Burke,

Peter (2001): New perspectives on historical writing, edited by Peter Burke; Hodgson,

Marshall G. S. (1999): Rethinking world history: essays on Europe, Islam and world history,

Marshal G. S. Hodgson; edited, with an introduction and conclusion, by Edmund Burke.

To temo sem izbral za zaključno delo, ker se mi zdi zanimiva z več vidikov. Zgodovina v

šolskih in poljudnoznanstvenih knjigah je namenjena velikemu krogu ljudi, laikom ali širši

javnosti. Laiki ali nepoznavalci, ki nimajo veliko znanja o zgodovini, ne morejo brati

strokovnih, znanstvenih zgodovinskih besedil brez nekega temeljnega predznanja, kar je

namen učbenikov in poljudne znanosti. Taki skupini ljudi je dokaj problematično prikazati

celotno zgodovino človeštva in njeno obrazložitev popolnoma jedrnato in objektivno,

izvzemajoč kronike s seznami golih dejstev (slednje sem iz izbora izključil, ker mi ostale

publikacije ponujajo več možnosti za raziskavo), še posebej v okviru pedagoškega procesa, ki

poteka v osnovnih in srednjih šolah. Problematično pa je iz več razlogov, če jih naštejem le

nekaj: 1. sam obseg svetovne zgodovine, 2. vrste zgodovine (politična, kulturna, socialna itd.),

3. problem različnih možnih interpretacij zgodovine. Zgodovinske kronike, ki so brez

interpretacij, nisem vključil v analizo, ker sem lahko analiziral večinoma le izbor

1

zgodovinskih dejstev. Glede objektivnosti pri zgodovinskih raziskavah velikih obsežnosti, kot

je v tem primeru svetovna zgodovina, zgodovinar M. G. S. Hodgson meni, da je pri

medregionalni zgodovini treba upoštevati specifične načine historičnega mišljenja

posameznih regij. Svetovna zgodovina ima zanj kot medregionalna zgodovina izredno velik

pomen: »From one important view, world history, interpreted as interregional history, must

form the core of the intellectual organization of the historical profession« (Hodgson 1999,

277). Potek svetovne zgodovine je bil prvič obravnavan v obdobju renesanse, in to je tematika,

ki so jo seveda zgodovinarji že dostikrat obsežno raziskali, npr. pod M. Blochom (francoska

zgodovinska šola Annales), G. S. Hodgsonom, E. Burkejem idr. A opazil sem, da še nihče ni v

te raziskave vključil tudi primerjave šolske literature, vsaj v Sloveniji ne. Zato sem si to izbral,

pa tudi zaradi tega, ker bi rad izpostavil predvsem svoje mnenje in opažanja, ker je v okviru

raziskovanja in razlage zgodovine zame to eno izmed najzanimivejših področij: kako se

svetovna zgodovina ustrezno predstavi in razlaga različnim skupinam bralcev, šolarjem,

otrokom, odraslim, laikom idr. Osredotočil sem se predvsem na zgodovino do srednjega veka,

ker so obdobja od vključno srednjega veka naprej po mojih opažanjih že iz osnovne šole in

gimnazije v učbenikih precej bolj standardizirana kot mlajša. To me veliko manj zanima

raziskovati, saj so ta obdobja, ki jim avtorji posvečajo veliko več pozornosti in so zaradi večje

količine virov kot tudi raziskav bolje poznana in veliko bolj natančno obravnavana.

Velikokrat je stroka diskutirala o tem, kako naj se prikaže svetovna zgodovina objektivno, češ

da je prikazana preveč heglovsko, v skladu z njegovo filozofijo zgodovine. Natančneje je to

potovanje od vzhoda, iz Azije, proti zahodu, v Evropo. Bolj konkretno je Hegel razdelil

zgodovino v grobem na primitivno nezgodovinsko, na orientalsko in na zahodnjaško,

evropsko fazo (Hodgson 1999, 4–6, 91–92, 248; Burke 2001, 78–79). Po Hodgsonu naj bi

vsaka skupina ljudi svetovno zgodovino razumela po svoje, kar naj bi zaradi neustreznega

znanja postajalo vedno bolj problematično. Zato pravi, da naj bi bil študij zgodovine še v

svojem otroštvu in naj bi že zaradi tega imel veliko omejitev (Hodgson 1999, 248). Svetovna

zgodovina je kot celota vsaj implicitno formulirala center zgodovinske znanosti. Večji del

zgodovinskega raziskovanja pa naj bi formulirala zgodovinska dela z zahodnega sveta. Po

mnenju nekaterih svetovna zgodovina »ne obstaja«, obstajajo pa razne zgodovine različnih

geografskih področij sveta (Hodgson 1999, 248). A prvi problem tovrstne literature je, kje

pravzaprav sploh začeti z zgodovino.

2

To je eden izmed prvih kriterijev moje analize. Nekateri viri imajo na samem začetku

postavljene prve civilizacije, pred temi pa kamenodobne ostanke, drugi pa gredo še dlje v

preteklost ter opisujejo razvoj prvih človečnjakov in geološka obdobja, kar po mojem mnenju

sodi že v področje biologije in geologije, in ne ravno zgodovine ali zgodovinopisja. Je pa to

vseeno še vedno vredno omembe, a ne več kot le to, saj je pri svetovni zgodovini mišljena

izključno zgodovina človeštva, geološke zgodovine pa so prisotne le v nekaterih učbenikih

(Berzelak 2006). Nekatere poljudnoznanstvene publikacije imajo naslov Zgodovina človeštva,

kar že samo po sebi izključuje geološka obdobja. Sicer je res, da je zgodovina raziskovanje ali

izbiranje, a njen predmet je človek, ljudje v času, kot pravi Jacques Le Goff (Bloch 2006, 24).

Hodgson obenem meni, da je nemogoče ustvariti nekakšno univerzalno shemo svetovne

zgodovine (Hodgson 1999, 258). A če nič drugega, se lahko temu vsaj malo približamo, če

smo dosledno sistematični in stremimo k objektivnosti.

Druga težava je obsežnost tovrstne snovi. Preprosto povedano: obdelati treba preveč stvari.

Pri poljudnoznanstvenih knjigah avtorji pogosto nimajo nobenih navodil ali omejitev, saj so

natančnejši opisi izdani v več knjigah, a pri šolski literaturi je treba vse to skrajšati in strniti v

skladu z učnimi načrti, pri tem pa še vedno izpostaviti ključne aspekte zgodovine. Jasno je, da

mlajša kot so obravnavana obdobja, več stvari je treba analizirati in obratno (o mlajših

obdobjih imamo na razpolago veliko večje število virov). Poleg dogodkovne zgodovine je

treba v pravšnji meri dodati še kulturno zgodovino in zgodovino vsakdanjega življenja.

Slednje je praviloma manj pomembno v kontekstu obravnavane literature, kajti za širšo

javnost ali običajne ljudi so pri zgodovini bistvena velika vprašanja (Hodgson 1999, 259). Vse

te kulturnozgodovinske tematike pa dajejo posameznim poglavjem večjo težo. Ta je prisotna v

vseh šolskih učbenikih, v nekoliko manjši meri pa le v učbenikih, ki so namenjeni srednjim,

tehniškim šolam. Poljudnoznanstvene knjige imajo predstavljeno celotno svetovno zgodovino

na vseh geografskih področjih, učbeniki pa so skoncentrirani na območje, kjer so bili napisani.

Naši učbeniki imajo seveda najbolj izpostavljeno zgodovino evropskega kontinenta, ki je pri

vseh opisih povsod skoraj enaka, kar se pa tiče ostalega sveta, so prisotne razlike, torej

nekatera območja so manj podrobno predstavljena, nekatera pa bolj. Nekatere

poljudnoznanstvene publikacije so bolj podobne kakšnim slikanicam, saj prevladujejo slike in

imajo razmeroma malo besedila z najosnovnejšimi podatki, s tem pa tudi dokaj majhno

dokumentarno vrednost. Ob njih so številni osnovnošolski učbeniki veliko bolj natančni glede

datumov in interpretacij. Drugi primeri, objavljeni v več

3

delih (npr. zbirka Človek in čas, Righettini 1997, 1998), pa so izredno natančni in opisujejo

vse vidike posameznih obdobij, delov sveta, vse od dogodkovne zgodovine do raznoraznih

aspektov kulture in družbe, in so še boljši kot šolska literatura. Prva izdaja svetovne

zgodovine v slovenskem jeziku je izšla šele leta 1976, ki je prevod nemške publikacije, ki je

prvič izšla leta 1971: Svetovna zgodovina v izdaji Cankarjeve založbe (glavni urednik

originalne izdaje Gunther Boing).

Pri analizi šolske in poljudnoznanstvene literature sem vsebino obravnaval tako na splošno

kot tudi bolj konkretno, podrobno po temah. Na splošno: na kakšen način je predstavljena

zgodovina, bolj faktografsko ali z več razlagami, s primarnimi viri itd. Konkretno: katere

stvari, dogodki, osebe so bolje predstavljeni, katerim se posveča več pozornosti, so kakšne

dvoumnosti pri tem ipd. Slednje sem upošteval večinoma pri večjih podobnostih ali razlikah,

ki so večinoma prisotne pri obravnavi starejših obdobij (stari vek, antika).

2 ANALIZA ŠOLSKIH UČBENIKOV

2.1 Šolski učni načrti

Rdeča nit vsebine šolske literature so seveda učni načrti. Učni načrt za osnovnošolske

učbenike iz leta 2011 se deli na obvezne in izbirne vsebine (Štrukelj 2011, 4). Slednje so

večinoma kulturna dediščina, kulturni dosežki, gospodarstvo, vsakdanje življenje in

neevropske civilizacije ter vse, kar se nanaša nanje. Obvezne vsebine so seveda temeljni

zgodovinski pojmi in politična zgodovina. Prej naštete tematike kulture, vsakdanjega življenja

ipd. so obvezne le, če imajo večji pomen v zgodovini, denimo religija v obdobju reformacije

ali kultura v obdobju renesanse. Čeprav je izbirnih vsebin le 25 odstotkov, takšen sistem

dopušča precej variacij pri izbiri. Tudi pri kulturi, vsakdanjem življenju in drugih podobnih

področjih bi bilo bolje imeti obvezne elemente, se pravi točno navesti, kaj je treba izpostaviti

in česa ne. Prav tako imajo gimnazijski učbeniki po učnem načrtu iz leta 2008 tako obvezne

kot izbirne teme (Križnik 2008, 7). Razvrstitev tematik na obvezne in izbirne je bolj ali manj

enaka kot pri osnovnošolskem učnem načrtu, razlike so le v podrobnostih, saj so gimnazijski

učbeniki seveda bolj natančni in obsežni. Za Blocha je poučevanje zgodovine zelo pomemben

aspekt zgodovinarjevega poklica, ker naj bi se s tem izoblikovala skupinska zgodovinska

zavest in tudi podlaga za dobro zgodovinopisje (Bloch 2006, 12).

4

Potemtakem imajo pisci šolskih učbenikov in učnih načrtov zelo veliko družbeno odgovornost.

Učbenik Stari in srednji vek Janše - Zorn in Mihelič je nastal na pobudo srečanja

zgodovinarjev leta 1991 z namenom, da bi izdali učbenik, ki bi bil boljši, enostavnejši kot

ostali. Po mojem mnenju je celo malo preveč enostaven, saj bi se lahko dodalo še marsikaj.

Kot sem zapisal v njegovi analizi, se mi zdi preskop (prisotnih je premalo letnic, navedenih je

premalo dejstev in podrobnosti). Kar se tiče srečanja zgodovinarjev iz leta 1991, je Bogo

Grafenauer v uvodnem referatu predstavil spremembe, ki jih je reforma srednje šole terjala od

pouka zgodovine: »Srednješolski pouk zgodovine naj bi dijaka usposobil za razumevanje

sodobnega sveta in za samostojno, kritično presojo dogodkov, procesov in struktur našega

časa. K temu dodajmo še znano dejstvo, da je zgodovina bistvena za vzgojo in splošno

izobrazbo, da nas realistično seznanja z našo narodno identiteto in s tem omogoča, da znamo

razumeti in ceniti same sebe brez lažnih mitov o naši preteklosti.« (Mihelič 1991, 113).

Izhodišča za poučevanje zgodovine v šolah pa so se izoblikovala v sedemdesetih letih, zato je

razumljivo, da je bil že čas za spremembe. Osnovni misli tega srečanja sta bili, da naj težišče

zgodovine preide na zgodovino sveta, s tem da se pri naši zgodovini obravnavajo bistveni deli

(Mihelič 1991, 113). Po Miheličevi naj bi ta predmet predstavljali »sramežljivo skromno in se

zanj ne znamo prav potegniti«, pri čemer izpostavlja tudi nezanimivosti in zastarele koncepte

šolske zgodovine, ki se je nove vrste ne primejo, ter da je prisoten tudi problem ideologiziranj

in mitičnih prikazov preteklosti, subjektivnost in sociološka navlaka (Mihelič 1991, 113–114).

Prevenka Turk o takratnem učnem načrtu pravi, da naj bi odstopal od »temeljnega družbenega

smotra« in da ima prevelik poudarek na najnovejših dogajanjih (dvajseto stoletje) (Turk 1991,

123). D. Mihelič pravi, da so vsebine v šolskih učbenikih ostale praktično nespremenjene in

da so za povprečnega dijaka žal tudi nezanimive in odbijajoče (Mihelič 1991, 114). Ob analizi

učbenikov, izdanih po letu 1991, ugotavljam, da so prisotne vse stvari, za katere so si

zgodovinarji prizadevali: zgodovina sveta je bolj izpostavljena, ni prisotnih ideologij in

novejša dogajanja so poudarjena v zmerni meri.

5

2.2 Šolski učbeniki

Za primerjavo osnovnošolskih in srednješolskih učbenikov sem se osredotočil na naslednje

publikacije: Janša - Zorn (2003): Stari in srednji vek za osnovne šole ter Berzelak (2006):

Stare dobe in Brodnik (2000): Zgodovina 1, ki sta namenjena za 1. letnik gimnazij. Vsi ti

učbeniki obravnavajo zgodovino do vključno zgodnjega srednjega veka, razen učbenik Olge

Janše - Zorn, ki obsega tudi visoki in pozni srednji vek. Pri tej analizi sem upošteval splošen

kronološki pregled, pri konkretnih podatkih in detajlih pa sem v uvodu izpostavil v glavnem

največje razlike in podobnosti, tiste opazke, ki so se mi zdele še posebej vredne omembe. Vsi

šolski učbeniki vsebujejo na samem začetku obrazložitev splošnih temeljnih pojmov

zgodovine, zgodovinopisja, zgodovinskih obdobij, štetja let itn. Berzelakov učbenik pa na

samem začetku nima predstavljenih zgodovinskih obdobij, temveč geološka (predkambrij,

paleozoik itn.), kar je malo izven konteksta. Če malo karikiram, bi potem lahko imeli opis

zgodovine vse od velikega poka naprej. Tu je relevantna le zgodovina človeštva. Sicer pa je

francoski zgodovinar, ustanovitelj zgodovinske šole Annales, Marc Bloch, v svoji Apologiji

zgodovine zapisal: »Že zdavnaj so nas naši predhodniki, Michelet ali Fustel de Coulagnes, na

primer, naučili, da priznamo: predmet zgodovine je po naravi človek. Ali še boljše: predmet

zgodovine so ljudje« (Bloch 2006, 57), pri čemer sem enakega mnenja. Nato sledi graf z

razvojem prvih človečnjakov. Brodnikov učbenik nima predstavljenih geoloških obdobij, ima

pa zato veliko bolj natančno opisane različne evolucijske faze človeka. Temu običajno sledi

poglavje o prazgodovini, kjer se razlage velikokrat navezujejo na področje etnologije, pri

čemer je način življenja človeka iz kamene, bronaste in železne dobe, natančneje gledano

način izdelave, uporabe orodja, lov, verovanja ipd., pogostokrat primerjan z raznimi

odmaknjenimi ljudstvi, ki še vedno živijo na zelo rudimentalen način, na praktično enakem

nivoju. To je po mojem mnenju zelo prepričljiv, slikovit prikaz takratnega življenja, prisoten

pa je v vseh treh učbenikih. Ob koncu tega poglavja in vseh naslednji je seveda obravnavano

dogajanje na ozemlju naše današnje države. Sledijo zgodnje visoke civilizacije, torej področje

Mezopotamije, Egipta, Fenicije in Palestine, čemur so ob koncu dodana še območja izven

Sredozemlja in Mezopotamije: Indija, Kitajska in Amerika. Pri srednješolskih učbenikih je

podrobno predstavljena tako dogodkovna ali faktografska zgodovina teh področij, politična

zgodovina, kot tudi kultura. Območja Evrope, Sredozemlja in prvih civilizacij so

predstavljena še posebej podrobno. Pri osnovnošolskem učbeniku Olge Janše - Zorn pa je

predstavljena le kultura zgodovina.

6

Veliko več pozornosti se posveča vsakdanjemu življenju, verovanju in umetnosti posameznih

kultur. Vseprisoten primer egipčanske umetnosti v vseh treh učbenikih je tudi slavni kip

kraljice Nefretete, a v nobenem od teh učbenikov ni omenjeno, kdo je ustvaril ta obče znani

portret kraljice – kraljevi, dvorni kipar Tutmozis. Poleg tega je bil ta kip odkrit v njegovi

delavnici v Amarni (Shaw 1997, 200, 290; Shaw 2004, 151). V vseh starih civilizacijah so

nam umetniki (obrtniki) seveda neznani, to pa je zelo redek primer, kjer avtorja umetnine

poznamo po imenu. V klasični Grčiji so pri slovitih kipih, npr. partenonske Atene, kopjenosca,

vedno navedeni: Fidija, Poliklet itn., pri Nefretetinem kipu pa zanimivo ne, kljub temu da je ta

kip s svojo pogostostjo v tej literaturi in tudi drugače neki »zaščitni znak staroegipčanske

umetnosti«, tako kot je to npr. Mironov metalec diska za klasično grško umetnost. Brodnik na

strani 58 pravi, da je bil Tutankamon Ehnatonov zet, a je formalno znano, da je bil to verjetno

njegov sin, nikakor pa ne zet (Dodson in Hilton 2010, 194, 157). Poleg tega Brodnik še piše,

da se je Tutankamon poročil s princeso Anhesenpamon. Spet ne drži. Poročil se je z

Ankesenamon, ki se je prvotno imenovala Ankesenpaaten, Anhesenpamon pa sploh ne obstaja

(Dodson in Hilton 2010, 151, 154). To so le malenkosti, v kontekstu svetovne zgodovine

resda na videz nepomembne, zanemarljive napake, dejansko pa so to še vedno napake, in če

se že podrobno opisujejo tako konkretne, detajlirane zadeve, naj bodo le-te predstavljene

pravilno in točno. Marshall G. S. Hodgson je v okviru tega dokaj strogega mnenja: »The

scholar in any field must at the very least do whatever is necesarry to eliminate as many errors

as possible.« (Hodgson 1999, 258–259).

Ob koncu poglavja o starih civilizacijah so pri Janši - Zorn (2003, 34) omenjene še

mezoameriške in južnoameriške kulture in v tem učbeniku so glede tega prisotne dobesedno

le tri povedi. Potem je bolj smiselno, da tega sploh ne bi omenjali v tem poglavju. Ista tema je

pri Berzelaku (2006, 52, 186) obravnavana ob koncu poglavja o Indiji in Kitajski pod Starim

vekom in na koncu poglavja o srednjem veku. Pri Brodniku (2000, 269–270) je malo bolj

podrobno opisana, postavljena pa je na konec poglavja o srednjem veku. Po mojem mnenju bi

bilo to še najbolj smiselno postaviti v poglavje o odkritju Amerike, saj se te civilizacije

raztezajo preko starega in srednjega veka in do Kolumbovega odkritja niso relevantne, kajti

do takrat nimajo nobene zveze z evropsko zgodovino. Pri Indiji in Kitajski je prav tako

navedenih zelo malo podatkov, pri Brodniku je izpostavljena predvsem religija, se pravi

hinduizem in budizem, zgodovina teh področij pa je podrobneje opisana le pri Brodniku. Pri

Janši - Zorn je v okviru Kitajske naveden le Kitajski zid, glede Indije pa je podan le odlomek

7

iz sanskrtske lirike. Skratka premalo, da bi to lahko bilo samostojno poglavje v učbenik.

Sledi poglavje o antični Grčiji. V vseh učbenikih sta na začetku minojska in mikenska

civilizacija, ki sta praviloma krajše opisani, nato sledijo grške polis in grška kolonizacija,

Šparta, Atene, grško-perzijska vojna itd. Tu so razlike le glede natančnosti, Brodnikov

učbenik ima dodano še bolj podrobno opisano grško filozofijo s posameznimi smermi in

gledališče, prav tako Berzelakov učbenik, le da manj obsežno, a ima za razliko od

Brodnikovega učbenika dodan tudi opis grškega kiparstva. Pri grški zgodovini pa je vedno

veliko govora tudi o mitih, mitologiji, epih ipd., kjer je navedenih precej odlomkov, denimo

Iliade in Odiseje, tudi posamezni bogovi so podrobno opisani. Epi, Homersko vprašanje in

bogovi so vsi postavljeni pod zgodovinski pregled, a spadajo bolj v poglavje o kulturi.

Brodnik pri Mikenah omenja, da je bil njihov odkritelj H. Schliemann arheolog. Tu je treba

strogo poudariti, da je bil to le amaterski arheolog ali bolje rečeno lovec na zaklade brez

izobrazbe na tem področju. A v predhodnem delu, v poglavju o iznajdbi črk, kjer omenjajo

sinajsko pisavo, piše samo, da jo je odkril Anglež Flinders Petrie. Ni pa omenjeno (za razliko

od Schliemanna), da je Petrie danes znan kot oče moderne arheologije, se pravi sodobnih

znanstvenih arheoloških metod raziskovanja, ki jih je začel uporabljati (Shaw 1997, 222).

Pri Janši - Zorn (2003) in pri Berzelaku (2006) je v okviru grške kulture navedena tudi

Hipokratova prisega (prisega zdravnikov iz 5. stol. pr. n. št.). V helenističnem obdobju je

najbolj izpostavljen del o Aleksandru Velikem, njegovih osvajanjih, medtem ko je obdobju po

njegovi smrti in ozemlju, ki je takrat razpadlo na več delov, posvečeno dosti manj pozornosti.

Rimska zgodovina se prav tako začne s svojimi predhodniki Etruščani in Italiki, nastankom

Rima, družbeno hierarhijo in državno ureditvijo. Nato osvajanja (samnitske vojne, punske

vojne), kriza republike in obdobje cesarstva z vzponom krščanstva in pozno antiko. Pri

Etruščanih je najbolj izpostavljena kultura, materialni ostanki, pri Rimljanih pa predvsem

ozemeljske širitve. Brodnik bolj natančno opisuje etnično raznolikost med raznimi italskimi

ljudstvi, kar je pri Berzelaku le navedeno.

Brodnik ima tudi bolj razčlenjeno poglavje o Etruščanih, še posebej o kulturi. Poleg tega ima

dodan tudi opis položaja žensk in grških kolonij na Apeninskem polotoku. Pri opisu nastanka

Rima je bolj izpostavljena legenda, naveden je odlomek iz Eneide. Medtem ko je pri

Brodniku to poglavje predstavljeno bolj zgodovinsko, skupaj s krajšimi opisi rimskih kraljev,

ki so pri Berzelaku le omenjeni.

8

Prav tako so pri Brodniku razčlenjene posamezne faze širjenja Rima skupaj z ureditvijo

osvojenih območij, upravo in posledicami, česar pri Berzelaku ni. Pri Berzelaku je navedeno

le to, da so bili prebivalci obdavčeni in podrejeni Rimu. Brodnik bolj obširno opisuje pojav

romanizacije, kar je še posebej pomemben aspekt širjenja Rima. Berzelak ima romanizacijo

na kratko opisano šele v poglavju o obdobju cesarstva. Pri prehodu v cesarstvo je pri

Brodniku tudi poglavje o Spartakovem uporu, kar je pri Berzelaku le v nekaj stavkov skrčen

opis mozaika z gladiatorji. Vendar pa natančnost Brodnikovega učbenika ponekod celo malo

presega potrebo po natančnosti, npr. v okviru zgodovine arhitekture in vsakdanjega življenja z

opisovanjem specifičnih mer, potem opisuje vrste prostorov v hišah (atrium, impluvium ...),

vrste prostorov v termah (apodyterium, frigidarium ...) ipd. Takšno dlakocepstvo pri šolski

literaturi ni potrebno (četudi ni odveč), sploh pa, če se upošteva, da so druga, predhodna,

poglavja starega veka pomanjkljivo opisana, poleg že omenjenega Hodgsonovega segmenta o

»bistvenih stvareh«, ki so potrebne javnosti (glej str. 14). Pri Berzelaku manjkata Katilinova

zarota in galska vojna (omenjeno je le, da je Cezar zatrl upore Galcev). Pri Cezarjevih

reformah so v Berzelakovem učbeniku izpostavljene le najpomembnejše reforme, Brodnik pa

spet detajlirano opisuje vse reforme. Pri poglavju o Oktavijanovem vzponu je podobno.

Manjka bitka pri Filipih, vojaška reforma, sicer pa je v redu. Brodnik ima spet dodatno

poglavje o položaju žensk v rimski družbi, o suženjstvu, pri poglavju o kulturi pa ima

nadrobno razčlenjeno rimsko filozofijo, prav zato je v teh detajlih Brodnikov učbenik bolj

podroben v primerjavi z Berzelakovim. Glede vzpona krščanstva je pri Berzelaku podan

splošen opis te vere, Jezusa, apostolov in prvih kristjanov, pri Brodniku pa je tukaj opisana še

zgodovina območja Palestine še v obdobju perzijskega kraljestva.

Opazil sem, da so poleg besedila tudi pri slikovnem gradivu v učbenikih prisotne neke

stalnice, lahko bi rekel kar klišeji, ki so značilni za posamezne dobe. Klišeji pa so zato, ker se

pojavljajo praktično v vsakem didaktičnem zgodovinskem diskurzu, kjer so ta obdobja

obravnavana. Denimo v poglavju o prazgodovini je vedno prisotna podoba Willendorfske

Venere, pri starih civilizacijah pa klišeji, kot so posmrtna Tutankamonova maska, doprsni kip

kraljice Nefretete, pri antični Grčiji Partenon, pri helenizmu Laokoontova skulptura ipd.

Klišeji sicer sami po sebi niso nič negativnega, a z vidika materialnih ostankov ustvarjajo

preveč ustaljen, klišejski izbor vizualizacije materialnih ostankov iz zgodovine. Vse to se

pojavlja sprva v osnovnošolskih učbenikih, potem pa spet v srednješolskih, za kar res ni

9

nobene potrebe glede na številčnost ohranjenih artefaktov in številčnost fotografskega

materiala, reprodukcij. Treba bi bilo podati večji, bogatejši ali bolje rečeno raznovrstnejši

vizualni spekter materialnih zgodovinskih ostankov. Ta bi morebiti naredil omenjena poglavja

zgodovine celo bolj zanimiva za učence.

Pri slikah vseh teh artefaktov pa ni navedeno, kje se nahajajo, kar bi bilo dobrodošlo, saj niso

nujno več na samem kraju ali v državi, kjer so bili odkriti ali prvotno postavljeni, z izjemo

opisa kipa Emonca iz Ljubljane pri Janši - Zorn in najstarejše upodobitve voza v muzeju v

Bagdadu pri Berzelaku, str. 42. A pri večini slik ta podatek manjka, npr. pri fotografiji vrat

boginje Ištar v Babilonu pri Janši - Zorn (2003, 33), ki so zdaj v Berlinu. Zato je še posebej v

tovrstnih primerih to pomemben podatek. Druga značilnost je ta, da so to dokaj stare

fotografije, v nekaterih primerih ne najboljše kakovosti ali pa črno-bele.

Pri svoji podrobni analizi sem našel nekaj manjših, pa tudi večjih napak, ki so prisotne

predvsem pri obravnavi starejših civilizacij. Denimo pri Brodniku (2000) na str. 52 je

prikazana stenska slika iz Menove ali Menenove grobnice (Dodson in Ikram 2008, 115), ki

prikazuje mlačev žita, a pod njo je napačno navedeno, da je to podoba iz Nahtovega groba.

Druga nenavadna zadeva pri obravnavi starega Egipta je Tutankamonova kanopična posoda v

obliki sarkofaga, ena izmed štirih, v katerih so shranili enega izmed njegovih notranjih

organov (Shahawy 2005, 218–219) .

Pri Berzelaku (2006) na str. 45 je ta predmet opisan kot sarkofag, pri Janši - Zorn (2003), str.

24, pa je prikazan le zgornji del, ki je opisan celo kot njegova slavna posmrtna maska. Tudi

brez analize raznih virov je že ob primerjavi podobe Tutankamonove zlate maske iz Berzelaka,

str. 37., ali Brodnika, str. 58, jasno, da to ne more biti en in isti artefakt. To se mi zdi resnično

presenetljivo dejstvo, da je v dveh učbenikih en in isti predmet opisan vsakič drugače in

obakrat napačno. Nadalje Janša - Zorn pri kanopični krsti opisuje vladarske atribute kot krivo

palico in pahljačo. Moram priznati, da se mi to zdi že malce smešno, saj to ni pahljača,

temveč cepec ali bolje rečeno flagellum, ki naj bi bil prvotno muhalnik (Shaw, 1997, 74–75).

Mimogrede je S. Berzelak napisal še en učbenik za tehniške in druge strokovne šole, kjer prav

tako omenja Tutankamonovo posmrtno masko (Berzelak, 1997, 32), a je slika spet napačna,

saj prikazuje eno izmed treh Tutankamonovih antropoidnih krst (Shahawy 2005, 217; Hawass

2010, 36).

10

V Svetovni zgodovini (Sluga 1976, 79) je prikazan isti artefakt, pa čeprav piše, da je to 2.

krsta in ne 3., kar dejansko je, je pa vsaj opisana kot sarkofag ali krsta (Shahawy 2005, 216–

217; Amenta 2006, 92). Tako da je glede enega izmed najslavnejših artefaktov na svetu tukaj

totalna zmešnjava. Pri Mezopotamiji so kot po navadi zabeležen terasasti stolpi ali zigurati,

tudi pri Janši - Zorn, le da izraz zigurat ni naveden.

Pri opisu družbene hierarhije starega Egipta sem opazil še eno nenavadnost pri Berzelaku

(2006) na str. 43: na dnu lestvice so sužnji, na sliki pa je prikazano, kako jih pretepajo s palico.

To ni slika sužnjev, temveč kmetov, ki jih kaznujejo, ker niso odplačali vseh davkov (Dodson

in Ikram 2008, 115; Strouhar 1992, 99; Casey 2009, 24). To je spet podoba iz že omenjene

Menove grobnice, ki je v celoti reproducirana na isti strani (spodaj), iz katere je jasno

razvidno, da so pri hierarhični shemi v učbeniku ta del s tepežem zrcalno kopirali in še petkrat

kopirali klečečo figuro zraven, ki je na dejanski upodobitvi prikazana le enkrat. Po M. Blochu

so takšne predelave še bolj zahrbtne goljufije kot preproste laži in obenem M. Bloch poudarja,

da je pri lažeh in napakah treba odkriti še vzgibe zanje, saj je laž tudi svoje pričevanje (Bloch

2006, 100, 103). Domnevam, da je ta očitna laž po vsej verjetnosti lahko razložena z vzgibom,

da so avtorji te fotomontaže želeli ustvariti vtis množičnosti sužnjev, kar je res nekakšno rahlo

izkrivljanje zgodovine, da sploh ne omenjam samega spreminjanja primarnih materialnih

virov. Poleg tega pa ima ta učbenik tudi zelo grobo izrisane zemljevide, denimo na zemljevidu

Sredozemlja na strani 92 sploh ni prisotne Sicilije. Mimogrede sem našel tudi en zastareli

podatek, v Brodnikovem učbeniku namreč piše, da je Tutankamon umrl nasilne smrti, zaradi

udarca v zatilje (Brodnik 2000, 58). Tomografske raziskave iz leta 2005 so to teorijo zavrgle

in se je pojavila domneva, da je umrl zaradi poškodbe na kolenu (Handwerk 2005). Tako da to

kaže na to, da se podatki o še tako stari zgodovini lahko spremenijo.

Kar se tiče tujega izrazoslovja v teh učbenikih, je tudi to precej problematično področje,

denimo pri Brodniku. V poglavju o Kitajski (Brodnik 2000, 69–70) so seveda zapisani razni

izrazi imen, obdobij, dinastij v mednarodni transkripciji pinjin (načinu zapisovanja,

prečrkovanja kitajskih izrazov v latinici), a kako se vse to izgovarja, pa ni obrazloženo. Npr.

dinastija Shang se izgovori kot »Šang«, Qin kot »Čin«, Zhou kot »Džou« ipd. Opazil sem, da

se slovenski viri pri standardni periodizaciji egipčanskih obdobij razlikujejo od drugih, saj je

uporabljen izraz »država« (stara, srednja in nova država), kar je dokaj nenavadno, kajti v vseh

11

drugih jezikih se konvencionalno uporablja izraz »kraljestvo« ali »imperij« (ang. Old

Kingdom, fr. Ancien Empire, nem. Altes Reich, it. Antico Regno, hr. Staro kraljevstvo ...) in

nikoli »država«. Sicer ne vem, kdo si je to izmislil, in je tudi vseeno, a pravilneje bi bilo

uporabljati izraz »kraljestvo«, tako kot v vseh drugih jezikih. Zato se mi zdi res nepotrebno,

da bi pri nas delali tovrstne izjeme pri tej že dolgo ustaljeni terminologiji.

V vseh učbenikih so dodani razni odlomki opisov zgodnjih zgodovinarjev, npr. Herodota,

Tukidida, Plutarha, Polibija, Salustija ipd., ki so poleg drugih pisnih virov dosledno navedeni

predvsem pri Janši - Zorn. Prisotni so še odlomki iz raznih mitov in legend, raznovrstnih

dokumentov, pa tudi popolnoma običajnih pisem, govorov idr., kar je zelo pomemben del

učbenikov, saj lahko neposredni prevodi pisnih virov zelo popestrijo dostikrat suhoparno

strokovno razlago, a žal so prisotni tudi odlomki del sodobnih pisateljev, denimo iz

Ceramovih (psevdonim za Kurta Wilhelma Mareka) Pokopanih kultur (prvič izšlo leta 1949)

pri Janši - Zorn na str. 30, kjer poskuša nazorno opisati, kako naj bi zatirani sužnji gradili

Veliko piramido v Gizi: »Siromaki so tulili in vzdihovali pod udarci bičev, stokali pod

bremenom vrvi, ki so se jim zarezale v rame [...] Med njihovim vpitjem, stokom in umiranjem

je rasla piramida [...]«. To ni le milo rečeno nezgodovinska, skrajno brutalna fantazijska

podoba, ki se mi iskreno zdi neprimerna za šolski učbenik, temveč je poleg tega že dlje časa

povsem znano, da so piramide (v Egiptu) gradili svobodni možje in ne sužnji (Shaw 1997,

272; Hawass 2007, 163; Romer 2007, 66). V Berzelakovem učbeniku delno pravilno piše, da

so piramide gradili svobodnjaki in sužnji (Berzelak 2006, 44), pri Brodniku pa popolnoma

jasno in pravilno piše: »Piramide so gradili samo svobodni delavci, ki so to delo opravljali z

veseljem.« (Brodnik 2000, 72) Torej v vseh treh učbenikih je glede tega podana drugačna

razlaga, s tem da je Brodnikova razlaga edina pravilna in je popolno nasprotje prikazu gradnje

v Zornovem učbeniku, ki uporablja kot vir zastarelo Ceramovo knjigo. Še en odlomek iz

Ceramovih kultur je prisoten tudi v srednješolskem Berzelakovem učbeniku (str. 45), a na

srečo je to le opis odkritja Tutankamonove grobne izbe in ne spet kakšno sanjarjenje. Tudi pri

Brodniku je naveden Ceram s svojimi Pokopanimi kulturami, tokrat opis Schliemannovega

odkritja Miken. Namesto Ceramove publikacije, ki bi jo po mojem mnenju bilo še najbolje

odstraniti, bi lahko pri teh citatih odlomkov, ki so predvsem iz tuje literature, uporabili kakšna

bolj verodostojna, se pravi strokovna, znanstvena, specifična dela, predvsem pa recentnejša.

Večina dodanih odlomkov besedil je iz sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja,

prisotna pa so tudi starejša.

12

Tukaj seveda govorim o raznih sodobnih opisih in razlagah (in ne o prevodih starih

zgodovinskih virov). Vsakemu poglavju je dodan tudi časovni trak z najpomembnejšimi

dogodki, a le pri Berzelaku so po vsakem poglavju poleg opisanega obdobja ali področja

prisotni časovni trakovi ali preglednice za: ostalo Evropo, naše kraje, Azijo in ostali svet. To

bi bilo zelo koristno imeti v vseh učbenikih, saj nam na ta način zmanjša vtis linearnosti

poteka zgodovine, ki je tako značilna za prikaze v učbenikih. Seveda je treba imeti neko rdečo

nit, a hkrati je treba podati čim bolj celostno podobo. Omenjene kronologije so pri Berzelaku

še podrobneje razdeljene na dogodke, kulturo ter znanost in tehniko.

Iz tega lahko zaključim, da so vsi opisani učbeniki vsebinsko precej dodelani, osnovnošolski

seveda malenkost manj, izvzemajoč zastarele podatke in staro slikovno gradivo ter navedeno

literaturo. Tovrstne pomanjkljivosti sem zasledil v glavnem le pri obravnavi starega veka, se

pravi tistih kultur, civilizacij, ki so najbolj oddaljene tako v prostoru kot v času, še posebej pri

starem Egiptu. To je po eni strani razumljivo, saj za ta obdobja v Sloveniji ni prav veliko

strokovnjakov, ki bi bili specializirani na teh področjih, poleg tega pa te nepravilnosti izvirajo

tudi iz zastarele ali nestrokovne literature, za kar nimam razlage, zakaj so jo uporabljali, saj je

dandanes dobre literature za stari vek na pretek. To bi bilo treba spremeniti, izboljšati z

novimi viri. Vsa ostala obdobja od vključno srednjega veka dalje pa nimajo nobenih napak,

kar je veliko bolj spodbudno. Po opisu in razlagah so si ti učbeniki med seboj zelo podobni,

vsi potekajo po nekih zelo ustaljenih in standardiziranih vzorcih, ki delujejo precej linearno.

Glede slikovnega gradiva in razlage slikovnih virov pa so vsi žal nekoliko površni.

Berzelakov učbenik je kot učbenik, ki je namenjen gimnaziji, precej manj podroben in skop,

skratka slabši v primerjavi z Brodnikovim učbenikom, v katerem je obravnavanih veliko več

tematik znotraj posameznih obdobij in geografskih področij. A, kot že rečeno, je po nekod že

preveč dlakocepski. Tako da je pri Berzelaku zgodovina opisana zelo faktografsko, zelo

deskriptivno, medtem ko so pri Brodniku poleg tega malo bolj izpostavljena tudi vzročno-

posledična razmerja med pomembnejšimi zgodovinskimi premiki, tako na dogodkovnem kot

tudi na področju ekonomije, znanosti in kulture. Skratka, marsikaj bi se v teh učbenikih dalo

posodobiti in dodati s tem namenom, da bi dobili popolnoma pravilno predstavo zgodovine,

predvsem pa bolj natančen, sistematičen in sodoben pregled nad njo: najprej je treba

izpostaviti dejstva, nato pa razlage, a kot prvo bi moralo vsako področje zgodovine imeti

izpostavljene ključne, najpomembnejše, se pravi osnovne zadeve.

13

Čeprav so denimo pri kulturni zgodovini v učnem načrtu pustili avtorjem proste roke, je tudi

na tem področju določene stvari bolj pomembno poznati kakor ostale. Hodgson meni, da je

zgodovina javna disciplina in kot taka ostaja v interesu javnosti, javnosti pa so

najpomembnejše le bistvene stvari (Hodgson 1999, 251). Obenem razlaga, da ni cilj najti

dokončne sisteme, sheme svetovne zgodovine, temveč izboljšanje tega, kaj si javnost misli o

tem, torej kako javnost razume že obstoječo zgodovino (Hodgson 1999, 259).

3 ANALIZA POLJUDNOZNANSTVENE LITERATURE

Pri analizi poljudnoznanstvene literature sem v raziskavo vključil malo več raznovrstnega

gradiva, iz različnih desetletij prejšnjega stoletja in bolj nedavno objavljene primere: kronike,

enciklopedije, hkrati pa tiste publikacije, ki so namenjene različnim skupinam bralcem, bodisi

šolarjem, odraslim bralcem itd. Tako kot pri učbenikih sem poleg primerjave splošnih razlik

in podobnosti med njimi pri primerih, ki sem jih obravnaval, upošteval le tiste, ki so pritegnili

mojo pozornost s še posebej zanimivimi opisi, večjimi razlikami, dvoumnostmi, nejasnostmi,

anahronističnimi elementi, morebitnimi napakami ipd. Večina publikacij ima tako rekoč

sekundarne zvrsti zgodovinopisja, kot so kulturna, gospodarska in socialna zgodovina idr.,

neenakomerno vključene v politično zgodovino in jim avtorji pogosto ne namenijo ločenih

poglavij. Zato jim tukaj, in to le v okviru te analize in ne dejansko, pravim sekundarne. Pa

tudi zato, ker so omenjena področja npr. v šolskih učbenikih vedno na sekundarnem mestu, v

šolskih načrtih so praviloma postavljena pod izbirne vsebine ipd. Redkejše in seveda zato tudi

obsežnejše publikacije v več delih imajo te kategorije za vsako poglavje ali obdobje

zgodovine. In zato so te publikacije po mojem mnenju ene izmed najboljših.

Naslovi posameznih zgodovinskih obdobij so v poljudnoznanstvenih virih pogostokrat bolj

samosvoji ali bolje rečeno nekonvencionalni kot pa v učbenikih, ker bolj natančno opisujejo

poglavitni vidik določenega obdobja, kar je značilno pri M. Maiju, npr. poglavja Prvo

svetovno čudo (stari Egipt), Velikanska dežela (cesarska Kitajska), Osnove sodobnega sveta

(antična Grčija), Vojne v znamenju križa (križarske vojne) ... To je samo po sebi lahko tudi

zavajajoče in preveč »ozko gledano«, četudi so nekateri primeri videti jedrnati in povzemajo

bistvo, a so drugi preveč nezgovorni. To bi bilo primerneje za podnaslove. Med deli sem

izbral najrazličnejše publikacije, namenjene različnim skupinam bralcev.

14

Svetovna zgodovina na kratko (2005), Mai

Ta opis svetovne zgodovine je zelo strjen, avtor Manfred Mai, ki je kot mladinski pisatelj

večkrat prejel nagrado za najboljšo knjigo, v uvodu dokaj skromno pravi, da je knjiga bila

tako na hitro napisana, »da se mu je sprva zdela že kar tvegana« (Mai 2005, 7). Tako da je tu

precej očiten problem izbora, s katerim se je avtor moral soočati, katere stvari bi vključil v to

delo, kaj bi izpostavil in katere stvari bi izločil, čeprav se je osredotočil večinoma na politično

zgodovino. Slovensko izdajo je priredil Mitja Pucer, ki je dodal še poglavja o slovenski

zgodovini. Nepravilnosti v tej knjigi skorajda ni, razen tega, da je pri sliki slavnega

Michelangelovega Davida kot avtor skulpture napisan Da Vinci, in če sem malo bolj

dlakocepski, je manjša napaka tudi zapis, da je sloviti prazgodovinski kipec Willendorfske

Venere visok 25 centimetrov (Mai 2005, 9). Dejansko je višina za polovico manjša, le 11

centimetrov (Lawrence 2009, 5; Kleiner 2012, 18). Drugih napak nisem zasledil. Ta

publikacija ima vseeno tudi večje šibkosti. Avtor je zapisal v uvodu, da je knjiga res tako

kratka, da je dostikrat preskopa, a vendar je avtor ne glede na svojo kritičnost izpostavil in

opisal vse bistvene stvari. V besedilo je avtor vključil številne odlomke iz pisnih zgodovinskih

virov, kar zaradi skrčenosti vsebine res ne bi bilo potrebno. Čeprav se zdi, da je pravzaprav

skušal z njimi nadomestiti svoje opise in pripoved zgodovine. Pri inkovski civilizaciji glede

njihove ureditve pravi: »Danes bi lahko tako državo označili za socialno ali socialistično;

videti je bilo, da je delovala celo bolje kot nekatere države, ki so se pozneje uradno imenovale

socialistične.« (Mai 2005, 59) Menim, da je zelo anahronistično govoriti o takšnih

primerjavah, in jih zaradi tega raje ne bi uporabljal. Nič ni narobe, če nekateri avtorji

dopuščajo, da se kaj postavi v širši zgodovinski kontekst, a ne glede na to mora vsaka zadeva

biti obravnavana znotraj obdobja, v katerega tudi spada. Tako kot je to vedno pri učbenikih,

kjer takih primerjav vsaj za zdaj še ni. Pri najrecentnejši zgodovini, 20. stoletju, govori z

vidika spopada kultur, izpostavlja pa predvsem vojne, medtem ko o kulturnih, znanstvenih

dosežkih ni govora.

Kratka svetovna zgodovina za mlade bralce (2005), Gombrich

Ta knjiga je bila prvič izdana leta 1935 in ker naj je po mnenju recenzentov ne bi prekosila

nobena druga, so avtorja Ernsta H. Gombricha leta 1958 prosili, ali bi lahko napisal

prenovljeno izdajo. V tej je zapisal tudi svojo retrospektivo pisanja zgodovine, kjer govori

tudi o popravkih prvotnega besedila. Ker je knjiga namenjena mlajšim bralcem,

osnovnošolcem, je napisana v zelo preprostem, pripovednem slogu, kjer avtor večkrat

15

nagovarja bralca. Pri poglavju o starodavnem Bližnjem vzhodu se nenehno prepleta biblijska

zgodovina z dejanskimi zgodovinskimi dogodki, a med tema dvema področjema bi morala

biti neka ločnica (Gombrich 2005, 36–39).

Zgodovina sveta, (1996) Abel

Ta ilustrirana zgodovina sveta, namenjena mlajšim bralcem, ima številne ilustracije,

fotografije in celo prizore iz filmov (npr. Deset zapovedi, 1956, str. 42, Cezar in Kleopatra

1945, str. 70, Atila, 1954, str. 109, El Cid, 1961, str. 140, Sveta Ivana, 1957, str. 174, Misijon

1986, str. 231), čeprav pri nekaterih scenah niso navedeni naslovi filmov. To se mi zdi

zanimiv primer, kako so avtorji preko filmskih vizualizacij in interpretacij zgodovine (ki so

seveda umetniške in ne preveč zgodovinske) skušali prikazati razne zgodovinske osebe,

dogodke ipd. Knjiga je zelo sistematično razdeljena na dvajset poglavij, kjer so v vsakem

opisane zgodovine posameznih geografskih območij, ki se delijo na pet skupin (Evropo, Azijo,

Afriko, Ameriko in Oceanijo). Na začetku vsakega poglavja je kratek uvod z zemljevidom

sveta, kjer so ilustrirani pomembnejši dogodki posameznih regij, sledi pa preglednica s

pomembnejšimi letnicami posameznih regij. Prvo poglavje je postavljeno 570 milijonov let

pred našim štetjem, kjer je opisan nastanek življenja na Zemlji, razvoj morskih in kopenskih

živali in eventualno tudi ljudi. To v tem primeru ni tako sporno kot pri nekaterih prejšnjih

primerih, saj je vendarle naslov knjige Zgodovina sveta.

Zgodovina, sodobna ilustrirana enciklopedija (1968), Bullock

Ta publikacija ima vključene vse predele sveta, večinoma v njihovih najpomembnejših

obdobjih, prikazana je tako politična kot tudi kulturna zgodovina in drugi vidiki. Zdi se mi

nenavadno, ko avtor pravi, da »če skušamo ovrednotiti egipčansko civilizacijo v celoti, ni

dosegla tiste v Mezopotamiji« (str. 27), s čimer se ne strinjam, poleg tega da avtor te trditve

ne utemeljuje, kar bi bilo tukaj potrebno. In tu je treba omeniti, da je na območju

Mezopotamije bilo več različnih civilizacij (Sumerci, Akadci, Babilonci ...), tako da je ta

trditev tudi nekam nejasna in površna. Tu so vidni tudi nezgodovinski, dokaj neumestni

biblijski vplivi, npr. omemba »leta suhih krav« v Egiptu (str. 24). Po mojem mnenju biblijska

zgodovina spada bolj v religiozen in ne v zgodovinski kontekst. Zato takšne zadeve sem

praviloma ne spadajo ali pa vsaj ne na takšen način. Primerneje bi bilo denimo zapisati to tako:

»Po Bibliji je bilo v tem obdobju v Egiptu leto suhih krav«. Podnaslov »Narodne države« je

postavljen kar v poglavje o srednjeveški Evropi. Centralizirane srednjeveške

16

države, ki jih avtor tukaj opisuje, niso nujno narodne, pojem narodnih držav je bolj primeren

od francoske revolucije naprej, tu bi bilo zato nujno treba definirati, kaj sploh pomeni pojem

»naroda« v takratnem zgodovinskem kontekstu oziroma kaj je avtor sploh želel s tem izraziti.

Knjiga ima na koncu seznam pomembnejših zgodovinskih osebnosti, imperijev in dosežkov.

Almanac of World History (2006), Daniels in Hyslop

To publikacijo je izdala družba National Geographic in je namenjena zelo širokemu krogu

bralcev. V predgovoru D. Berry zelo samozavestno pravi, da je ta knjiga po njegovem mnenju

»one of the most inteligent and gracefully rendered pictorial almanacs that we humans have

produced (or are likely to for quite some time).« (Daniels in Hyslop 2006, 11) To so besede z

dokaj veliko težo, a po mojem pregledu knjige sprejemljive. Knjiga je bila napisana zelo

rafinirano in metodično. Tukaj se periodizacija zgodovinskih obdobij malenkost razlikuje od

tistih, ki so običajno v učbenikih. Namesto delitve zgodovine na stari, srednji, novi vek in

novejšo zgodovino je zgodovina bolj natančno razdeljena na starodavni svet, klasični svet,

dobo vere, križarske vojne do Kolumba, koloniziranje Novega sveta, dobo imperializma,

globalni konflikt in proti novemu tisočletju. To je malo bolj sistematično urejen pogled na

zgodovino. Če gledamo razvrstitev obdobij, so tudi razlike v primerjavi z drugimi

zgodovinskimi čtivi. Na primer stari Rim je postavljen pred poglavje o antični Grčiji, ki ni

obravnavana v enem delu kot celota, kakor je to običajno ne le pri učbenikih, ampak tudi

večini poljudnoznanstvenega gradiva. Predhodne civilizacije, ki se navezujejo nanjo, kot sta

minojska in mikenska civilizacija, so v tem primeru umeščene v svoje predhodno podpoglavje

o mediteranskih civilizacijah. Rim in antična Grčija sta postavljena v poglavje z naslovom

Klasični svet, v katerega so vključeni še Indija, Kitajska in vzpon krščanstva. Ob koncu

vsakega poglavja je dodan pregled sveta (World survey), kjer so v okviru področij, ki niso bila

obravnavana, izpostavljeni najpomembnejši dogodki. Veliko je tudi citatov, ki so vsak posebej

obrazloženi. V tej publikaciji sta si avtorja prizadevala, da bi vključila čim več delov sveta v

vseh obdobjih in jih enakomerno razporedila. Na koncu so tudi tu dodani še seznami večjih

vojn, religij raziskovalcev, umetnikov ipd. Takšni seznami so po navadi kratki, a vseeno lepo

dopolnjujejo glavno besedilo. Podobno ima tudi na začetku predstavljene zgodovinske

mejnike, kot so izum pisave, demokracije, kolonializma, tehnologij ipd. To bi lahko bilo

vključeno tudi v glavno besedilo.

17

4 INTERPRETACIJA RAZLIK IN PODOBNOSTI TER ZAKLJUČEK

Če upoštevam tisto najbolj grobo členitev svetovne zgodovine, tako kot jo zgodovinska šola

Annales deli na dogodkovno zgodovino ali zgodovino dolgega trajanja, in jo apliciram na

svojo raziskavo, je pri obravnavi svetovne zgodovine bolj v ospredju dogodkovna zgodovina

kot pa zgodovina dolgega trajanja ali long dureé (dolgoročni zgodovinski procesi). Ta bi bila

lahko vseeno dodana, ker se obravnava svetovna zgodovina, torej tisočletja dolga obdobja.

Čeprav sta obe zvrsti literature v veliki večini zelo faktografski, je v učbenikih za vsako

obdobje vedno podana razlaga raznih zgodovinskih dejavnikov in zgodovina vsakdanjega

življenja ter kulturna zgodovina. V večini poljudnoznanstvenih publikacij zgodovina ni

razdeljena na stari, srednji in novi vek ter novejšo zgodovino. Šolski učbeniki pa imajo vedno

to delitev. Poljudnoznanstvena literatura ima pogosto razdeljeno zgodovino na več krajših

obdobij, kar je bolje, saj je to bolj natančno.

V srednješolskih učbenikih je poleg same dogodkovne zgodovine veliko govora o družbenih

in politični strukturah, razslojenosti prebivalstva in funkcijah posameznih družbenih skupin,

skratka o socialni zgodovini. Tako v starem veku, kjer so vedno izpostavljeni vladajoči sloji in

podrejeni sloji skupaj s sužnji. Prav tako so družbeni sloji ter politične in verske ureditve

vedno obrazloženi tudi pri obdobju srednjega in novega veka. Medtem ko v

poljudnoznanstvenih knjigah tega skorajda ni, ampak se bolj kot to obravnavajo v glavnem le

politična zgodovina in pomembnejši dosežki posameznih civilizacij na kulturnih področjih.

To bi lahko šteli kot neko pomanjkljivost, saj je potek svetovne zgodovine velikokrat pogojen

tudi s sestavo družbe in političnih ureditev, sicer pa je že sam razvoj družbe eden izmed

pomembnejših vidikov zgodovine, ki bi ga bilo znotraj svetovne zgodovine treba malo bolj

upoštevati.

Učbenik Zgodovina 4 (Dolenc in Gabrič 2002) ima omenjeno tudi propagando in likovno

umetnost, ki je služila državi, ter politično cenzuro, predvsem totalitarnih režimov 20. stoletja

(Dolenc in Gabrič 2002, 53, 70, 71, 187, 234). Poljudnoznanstvene knjige imajo tudi te

vsebine v približno enaki meri kot učbeniki, le da manj obrazloženo. Dolenčev učbenik ima

npr. prikazane tri faze retuširanja fotografije revolucionarjev sovjetskega režima, kjer opisuje

vzroke za cenzuro in druge, podobne, posledice (Dolenc in Gabrič 2002, 187). Čeprav sem se

osredotočil le na starejšo zgodovino, stari vek, sem tukaj hotel izpostaviti to, da je ta izbris

18

spomina na nekoga, damnatio memoriae, kot tudi sama propaganda ipd. prisoten že od

najstarejših civilizacij in v antiki, o čemer pa ni govora pri teh zgodnjih poglavjih, četudi je

res, da je to bilo v novejših obdobjih veliko bolj sofisticirano.

Pri primarnih zgodovinskih pisnih virih so pogosto vedno navedeni eni in isti citati, npr. poziv

papeža Urbana II. v boj proti Turkom pri obravnavi križarskih vojn (Daniels 2006, 152; Mai

2005, 48). Zanimiva značilnost, ki sem jo opazil pri vseh šolskih učbenikih, ki obravnavajo

zgodovino od vključno 18. stoletja naprej, je prisotnost številnih političnih satir in karikatur,

ki so v poljudnoznanstveni literaturi objavljene bolj poredko. Menim, da jih je v učbenikih

tako veliko zaradi tega, da bi s takimi elementi avtorji bolj pritegnili pozornost mladih bralcev,

ki so primorani to brati. Hkrati pa bi lahko rekli, da lahko satira velikokrat dobro ponazori

določene stvari, vsekakor pa popestri morebitno preveč suhoparno besedilo. Pri nekaterih

primerih satir, ki imajo bolj propagandni namen, je očitna enostranskost, a dodatni vidiki

dajejo tudi širši vpogled. Avtor nekaterih izmed teh karikatur je tudi znani slovenski

karikaturist Hinko Smrekar, ki je kot avtor tudi ustrezno naveden. Če pogledamo na to s

statističnega vidika, je stanje naslednje: pri učbeniku Zgodovina 4 (Dolenc in Gabrič 2002) je

prisotnih vse skupaj kar 17 karikatur ali satir, pri enciklopediji Zgodovina sveta (Abel, Ivanič,

1996) sedem, medtem ko so npr. pri Svetovni zgodovini na kratko (Mai 2005) prisotne le tri

karikature, pri (Daniels in Hyslop 2006) pa ni ne enih ne drugih. Verjetno so avtorji teh del

želeli prikazati zgodovino v bolj resnejših tonih ali bolje rečeno brez posmehljivih, komičnih

elementov, kot so politične satire. To ni nujno potrebno niti pri učbenikih , je pa sicer

zanimiva vizualizacija zgodovinskih dogodkov. Za razliko od poljudnoznanstvene literature,

ki je namenjena predvsem širši množici bralcev, imajo šolski učbeniki s svojo usmerjenostjo

na specifično skupino ljudi točno določene starosti zelo jasno opredeljen potek zgodovine, saj

je manj posvečanja nepotrebnim detajlom, izvzemajoč slovensko zgodovino, in so poudarjene

najbolj bistvene zadeve, tiste, ki jih je treba nujno poznati v okviru splošne izobrazbe. Torej,

kar se tiče kontinuitete, povezanosti in prikaza prehodov raznih zgodovinskih faz, je ta

večinoma bolj jasno razvidna pri učbenikih in malo bolj zanemarjena pri poljudnoznanstvenih

publikacijah.

19

Ker avtorji poljudnoznanstvenih knjig pogosto nimajo nekih konkretnih omejitev pri pisanju

tako kot učbeniki, ki morajo biti napisani v skladu z navodili učnega načrta, imajo pri pisanju

seveda veliko več svobode. To jim omogoča, da prikažejo malo širši vpogled v svetovno

zgodovino, kot je v učbenikih. Učbeniki pa imajo s točno določenimi navodili v učnih načrtih

zato že v sami osnovi bolje opredeljen potek svetovne zgodovine. Iz lastnih šolskih izkušenj

lahko povem, da imata pri obravnavi svetovne zgodovine zelo velik pomen sistematičnost in

preglednost. Ti sta tipični značilnost večine učbenikov.

Iz moje analize je tudi očitno, da je čim bolj univerzalen in hkrati čim bolj objektiven pregled

nad svetovno zgodovino velikokrat cilj mnogih avtorjev poljudnoznanstvenih knjig. Številnim

je to uspelo, drugim pa malo manj. Šolski učbeniki izpostavljajo le to, kar je iz zgodovine

pomembno za splošno izobrazbo (in pa seveda poznavanje lastne slovenske zgodovine).

Krajša podpoglavja, namenjena kulturni in gospodarski zgodovini, pogosto bolje razjasnijo

oziroma pomagajo razumeti tedanji duh časa. Zgodnejša obdobja so v učbenikih prikazana

malo bolj površno kot ostala. V poljudnoznanstveni literaturi pa so ta obdobja večinoma bolje

opisana. To je ena izmed opaznejših vsebinskih razlik.

Težko je reči, katera zvrst literature je boljša. Od učbenikov se vedno ve, kaj se lahko

pričakuje, saj so v osnovi vsi skoraj enaki med seboj. Kar se pa tiče poljudnoznanstvenih

knjig, so tiste publikacije, ki obravnavajo za vsako obdobje več kot le dogodkovno, politično

zgodovino, ampak še druga področja zgodovine, po mojem mnenju najcelovitejši in s tem tudi

najboljši primeri. Učbeniki so napisani po Heglovski shemi svetovne zgodovine, omenjeni v

uvodu, ki je prisotna tudi v poljudnoznanstveni literaturi, a so pri določenih primerih

geografska območja obravnavana posebej. Čeprav je Heglova shema dostikrat predmet kritike

zgodovinarjev, niti ni tako napačna, če upoštevamo Hodgsonovo idejo o bistvenih elementih,

pomembnih širši javnosti, ki so ji namenjene poljudnoznanstvene publikacije, po drugi strani

pa je to, kot rečeno, premalo objektivno, saj je treba zgodovino obravnavati po posameznih

regijah.

20

Kot rečeno v uvodu, je tu najprej prisotna problematika selekcije podatkov zaradi obsežnosti.

A še večji in resnično pomemben je pravzaprav problem razmerja kvantitete proti kvaliteti

napisanega. Nekateri krajši učbeniki so boljši od nekaterih obsežnih poljudnoznanstvenih

knjig in obratno. Dobri avtorji vedo, kaj je treba izpostaviti, v kolikšni meri in kako to

predstaviti določeni skupini bralcev, s tem da se hkrati ohrani neka kontinuiteta skozi

zgodovinski razvoj. In to so poglavitni elementi takšnih besedil. Tu seveda ne mislim le na

dogodke, dejanja, faktografsko zgodovino, ampak tudi na različne zvrsti zgodovine (politično,

kulturno, gospodarsko itn.). Ne glede na vse pa je sama zgodovina v osnovi pri vseh enaka.

21

5 VIRI IN LITERATURA

Abel, Christopher in Ivanič Martin. 1996. Ilustrirana zgodovina sveta. Ljubljana: Mladinska

knjiga

Amenta, Alessia. 2006.Tutankhamon. Torino: White Star

Berzelak, Stane. 2006. Stare dobe: zgodovina za 1. letnik gimnazij. Ljubljana: Modrijan

Berzelak, Stane. 1997. Zgodovina 1 za tehniške in druge strokovne šole. Ljubljana: Modrijan

Bloch, Marc. 2006. Apologija zgodovine ali zgodovinarjev poklic / Marc Bloch ; s

predgovorom Jacquesa Le Goffa. Studia Humanitatis. Ljubljana: ISH

Brodnik, Vilma in Jernejčič Robert A. 2003. Zgodovina 1, Učbenik za 1. letnik gimnazije.

Ljubljana: DZS

Bullock, Allan. 1968. Zgodovina, sodobna ilustrirana enciklopedija. Ljubljana: Mladinska

knjiga

Burke, Peter. 2001. New perspectives on historical writing / edited by Peter Burke.

Cambridge: Polity

Casey, John. 2009. After Lives: A Guide to Heaven, Hell, and Purgatory. Oxford: Oxford

University Press

Cunningham, Lawrence S. in Reich John J. 2009. Culture and Values: A Survey of the

Humanities, Volume I without Readings: A Survey of the Humanities. Wadsworth:

Cengage Learning

Daniels, Pat in Hyslop Steve. 2006. Almanac of World History. Washington: National

Geographic

Dodson, Aidan in Hilton Dyan. 2010. The Complete Royal Families of Ancient Egypt.

London: Thames & Hudson

Dodson, Aidan in Ikram Salima. 2008. The Tomb in Ancient Egypt: Royal and Private

Sepulchres from the Early Dynastic Period to the Romans. London: Thames & Hudson

Dolenc, Ervin in Gabrič Aleš. 2002. Zgodovina 4, učbenik za četrti letnik gimnazije.

Ljubljana: DZS

Handwerk, Brian. 2005. »King Tut Not Murdered Violently, CT Scans Show«.

http://news.nationalgeographic.com/news/2005/03/0308_050308_kingtutmurder.html

Hawass, Zahi. 2007. Le montagne dei faraoni. La storia mai raccontata dei costruttori delle

piramidi. Saggi. Torino: Giulio Einaudi editore

22

Hawass, Zahi. 2010. »Tutankamonove družinske skrivnosti«. V: National Geographic

Slovenija, september, št. 9. Ljubljana: Založba Rokus Klett

Hodgson, Marshall G. S. 1999. Rethinking world history : essays on Europe, Islam and world

history / Marshal G. S. Hodgson ; edited, with an introduction and conclusion by

Edmund Burke. New York; Oakleigh: Cambridge University Press

Janša-Zorn, Olga in Mihelič Darja. 2003. Stari in srednji vek. Zgodovina za 7. razred

devetletke. Ljubljana: DZS

Kleiner, Fred S. 2013. Gardner's Art through the Ages: The Western Perspective, Volume I,

14e. Wadsworth: Cengage Learning

Križnik, Katja in Purgat Nataša (ur.). 2008. Učni načrt Gimnazija Zgodovina. Ljubljana:

Ministrstvo RS za šolstvo in šport

Mihelič, Darja. 1991. Uvodna beseda v razgovor o novih vsebinah pouka zgodovine. V:

Zgodovinski časopis, 45 št 1. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije

Shaw, Ian in Nicholson T. Paul. 1997. The British Museum dictionary of Ancient Egypt.

London: The British Museum Press

Shaw, Ian. 2004. Ancient Egypt A Very Short Introduction. Oxford: Oxford University Press

Turk, Prevenka. 1991. O šolski zgodovini, njenih nalogah in dogajanjih. V: Zgodovinski

časopis, 45 št. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije

Mai, Manfred. 2005. Svetovna zgodovina na kratko. Ljubljana: Mladinska knjiga

Romer, John. 2007. The Great Pyramid: Ancient Egypt Revisited. Cambridge: Cambridge

University Press

Shahawy, Abeer el. 2005. The Egyptian Museum in Cairo. Cairo: American University in

Cairo Press

Sluga, Meta (ur.). 1976. Zgodovina človeštva. Ljubljana: Cankarjeva založba

Strouhal, Evžen. 1992. The Life of the Ancient Egyptians. Oklahoma: University of Oklahoma

Press

Štrukelj, Alenka. 2011. Program osnovna šola Zgodovina Učni načrt. Ljubljana: Ministrstvo

RS za šolstvo in šport

23