Trgovanje z organi v pravnem in ekonomskem smislu

Trgovanje z organi v ekonomskem

in pravnem smislu

Nina Klančnik

Univerza v Ljubljani - Ekonomska fakulteta

Kazalo:

1. UVOD...........................................................................................................................................................4

2. EKONOMSKI VIDIK TRGOVANJA Z ORGANI................................................................................5

3. PRAVNI VIDIK TRGOVANJA Z ORGANI V EU................................................................................7

4. PRAVNO UREJANJE TEGA PROBLEMA PRI NAS..........................................................................8

4.1. DODATNI PROTOKOL O PRESADITVI ČLOVEŠKIH ORGANOV IN TKIV H KONVENCIJI O ČLOVEKOVIH PRAVICAH V ZVEZI Z BIOMEDICINO..............................................................................................................9

5. AKTUALNI DOGODKI TRGOVANJA Z ORGANI DOMA IN PO SVETU..................................10

5.1. RUSIJA.................................................................................................................................................105.2. GRČIJA IN ALBANIJA...........................................................................................................................105.3. NEMČIJA IN UKRAJINA........................................................................................................................115.4. KITAJSKA............................................................................................................................................115.5. SLOVENIJA...........................................................................................................................................12

6. DOGAJANJE NA KOSOVU...................................................................................................................13

6.1. DOGAJANJE MED SPOPADI NA KOSOVU LETA 1999...........................................................................136.2. DOGAJANJE LETA 2008.......................................................................................................................146.3. PISNO POSLANSKO VPRAŠANJE ZMAGA JELINČIČA VLADI REPUBLIKE SLOVENIJE............................15

7. LEGALIZACIJA TRGOVANJA Z ORGANI: DA ALI NE...............................................................15

7.2. RAZLOGI ZA:.......................................................................................................................................16

8. ANALIZA ANKETE................................................................................................................................16

9. ZAKLJUČEK IN UGOTOVITVE.........................................................................................................18

10. LITERATURA IN VIRI:.......................................................................................................................19

11. PRILOGE:..............................................................................................................................................22

PRILOGA 1: KONKRETEN PRIMER, KO JE TEDNIK MLADINA RAZISKOVAL KUPOVANJE ORGANOV PO SPLETU........................................................................................................................................................22PRILOGA 2: IZJAVA ODGOVORNE OSEBE SIMONA CETINA NA SPORNE OGLASE V MOJOGLASNIK.COM.....23PRILOGA 3: DODATNI PROTOKOL O PRESADITVI ČLOVEŠKIH ORGANOV IN TKIV H KONVENCIJI O ČLOVEKOVIH PRAVICAH V ZVEZI Z BIOMEDICINO......................................................................................23PRILOGA 4: PISNO POSLANSKO VPRAŠANJE VLADI REPUBLIKE SLOVENIJE..............................................32Priloga 5: Rezultati ankete v grafih...........................................................................................................35

2


1. Uvod

Trgovina s človeškimi organi je vrsta trgovine z ljudmi, s katero ljudje, še posebej kriminalne združbe, veliko zaslužijo, vendar pa hkrati hudo kršijo človekove pravice in človekovo dostojanstvo. Ravno zaradi tega razloga je Evropska Unija takšni trgovini napovedala odločen boj.

V tej seminarski nalogi sva se predvsem osredotočili ravno na pravno urejanje Evropske Unije glede trgovanja z organi in posledično tudi pravno urejanje pri nas. Raziskali sva, katere stvari EU dopušča pri presajanju organov in katere so z njenega vidika nemoralne ter jih je zato ob kršitvi treba primerno sankcionirati. Vse to je urejeno in zapisano v 186. Dodatnem protokolu o presaditvi človeških organov in tkiv h Konvenciji o človekovih pravicah v zvezi z biomedicino, ki je začel veljati sredi leta 2006. Dodatni protokol v šestem poglavju, ki se nanaša na prepoved pridobivanja premoženjske koristi s človeškimi organi, opredeljuje trgovanje z organi kot prepovedano dejavnost. Vendar pa se kljub jasnemu pravnemu urejanju tega problema sporna vprašanja še vedno pojavljajo. Tako sva se v seminarski nalogi posvetili tudi spornosti legalizacije trgovanja z organi in preko številnih člankov in mnenj različnih znanstvenikov, politikov in ljudi zbrali argumente za in proti legalizaciji.

Raziskali sva tudi, v kolikšni meri se trgovanje z organi še dandanes pojavlja po svetu in kakšni so razlogi takšnega početja ljudi ter zbrali številne članke o različnih državah sveta, ki so se že soočale s tem problemom. S tem sva opazili, da trgovanje z organi ni problem le določenega območja sveta, ampak kar celotnega, saj se pojavlja prav na vseh kontinentih. Tako bi se tudi midve pridružili mnenju Nancy Scheper Hughes, svetovni izvedenki za trgovanje s človeškimi organi, ki je trgovanje z organi označila kot svetovni problem, ki bi ga bilo treba nekako rešiti v smeri, da bi bilo čim bolj moralno pravično in bi ga posledično sprejela kar čim večja množica ljudi. Na koncu sva zato tudi izvedli anketo in povprašali ljudi, kaj mislijo o darovanju organov ter koliko so sploh ozaveščeni o nelegalnem trgovanju z organi in sprejemali morebitne njihove osebne predloge za rešitev omenjenega spornega problema. Na koncu seminarske naloge sva anketo tudi analizirali in napisali najine ugotovitve.

3


2. Ekonomski vidik trgovanja z organi

Trgovanje z organi in kriminal nasploh se po svetu pojavljajo predvsem zaradi pridobivanja dobička posameznikov. Ampak razlogov za tovrstno dogajanje je več.

Prvi in najvidnejši razlog je pomanjkanje organov. Samo na čakalnih listah EU je 60.000 bolnikov, ki jim brez razpoložljivih zdravih organov ne vedo kako pomagati. Presaditve so namreč edini način zdravljenja po odpovedi organov kot so pljuča, srce in jetra. Ob ledvični odpovedi pa je to tudi stroškovno najučinkovitejše.

Problem presajanja je, poleg kapacitete organov, tudi dejstvo, da telo večkrat organa ne sprejme oz. ga zavrne in “označi” kot tujek. Da sploh ne omenjam, da ob presaditvi obstaja tveganost prenašanja nalezljivih in drugih bolezni iz organa na bolnika. In če presaditev kasneje le uspe in bolnik ozdravi, se nenazadnje lahko pričnejo pojavljati tudi kakšne psihične težave prejemnika, saj ta delec v telesu le ni njegov.

V ta namen je Evropski parlament izdal tudi resolucijo z dne 22. aprila 2008 o darovanju in presajanju organov, ki zajema predvsem politične ukrepe EU. V njej je zapisano, da se komercializacija, trgovina z organi, in tako imenovani, presaditveni turizem zelo hitro širijo, in je zato potrebno ukrepati. Težava je predvsem v tem, da obstajajo med državami članicami precejšnje razlike v številu in virih organov in druga nesoglasja v zahtevah na področju kakovosti, varnostnih zahtevah in organizacijskem pristopu k presajanju, zaradi česar smo imeli vse doslej neenotne standarde.(Vir: Organ donation and transplantation: Policy actions at EU level European Parliament resolution of 22 April 2008 on organ donation and transplantation: Policy actions at EU level (2007/2210 (INI)), Official Journal C 259 E , 29/10/2009 P. 0001 – 0009)

19. maja letos je Evropski parlament končno potrdil direktivo o standardih kakovosti in varnosti človeških organov, namenjenih za presaditev. Ta odločitev je za vse velik korak naprej. Nova direktiva bo vzpostavila potrebne standarde kakovosti in varnosti darovanja in presaditev po celotni EU. Direktiva naj bi po napovedih povečala število razpoložljivih organov in olajšala izmenjavo. Direktiva tudi temelji na prostovoljnem in predvsem brezplačnem darovanju.(Vir: Statement by John Dalli, European Commissioner for Health and Consumer Policy on EU Directive on Organ Donation and Transplant)

Drugi in najbolj razširjen razlog za trgovanje z organi je potreba po denarju. Nekateri to počnejo iz golega pomanjkanja, drugi pa zaradi želje po bogastvu.

4


Najbolj odmeven primer je Madrid, saj se je kar 30 ljudi zateklo k tako radikalni želji po preživetju. V španskih spletnih oglasnikih so se začeli pojavljati primeri, da ljudje oglašujejo prodajo svojega organa za določen znesek. Tak primer spletnega oglasnika je bil habitamos.com. (Vir: http://www.delo.si/clanek/79781, datum ogleda: 24.11.2010) Poznamo tudi primere, ko so bili večkrat v prodajo svojih organov prisiljeni priseljenci, ki so si želeli zaživeti obljubljeni “raj v obljubljeni stari celini”. Ampak, da ne bomo mislili, da se to dogaja le drugje, naj omenim, da so se podobni primeri dogodili tudi na enem od naših spletnih oglasnikov in sicer na mojoglasnik.com. Oglasi so se glasili: “Prodajem bubreg krvna grupa A rh + sve informacije na e-mail." oz. “Bubreg, potpuno zdrav, krvna grupa B+, bez masnoća, visokog tlaka, kamenca, 100% ispravan, za transplataciju za ozbiljne korisnike u SLO ili izvan SLO, prodajem po vrlo povoljnoj cijeni. Uvjet: presađivanje u HR bolnici! Nazovite ...", o njih pa je poročal tednik Mladina. Omenjena oglasa in še nekaj preostalih izhajajo iz obdobja od leta 2003 do 2004. Večina ponudnikov je bila iz Hrvaške, Srbije in Bosne, starost ponudnikov pa se je gibala med 30 in 40-imi leti. (Več o raziskovanju prodaje organov na spletu: Glej Prilogo 1)

(Izjava Simona Cetina, odgovorne osebe, na sporne oglase v mojoglasnik.com: Glej Prilogo 2)

Na medmrežju je teh primerov na žalost vedno več. Za ljudi, ki na organe čakajo vrsto let, sta ilegalen nakup in operacija v tuji državi včasih verjetno zadnja možnost. Po podatkih tednika Mladine ponudniki niso le iz vzhodnih držav, ampak tudi iz Anglije, Amerike, Turčije, Nemčije, Pakistana in od drugod. Problem pa ni le spornost, nelegalnost in nezakonitost objave oglasov ampak tudi mnenje, da bi lahko nevedni ponudniki postali žrtve mrež prekupčevalcev. (Vir: Antonio Vidali, Ledvica za 20000 tisoč evrov (Črni trg tudi v Sloveniji), Mladina št. 20/2004, Ljubljana 2004)

Tabela 1: Cene za posamezen organ na spletu po območjih

OBMOČJE CENA

Indija Od 4750 dolarjev

ZDA, Turčija Do 50.000 dolarjev

Španija – po podatkih iz oglasov Od 15.000 do miljona evrov

5

http://www.delo.si/clanek/79781


3. Pravni vidik trgovanja z organi v EU

Na tisoče bolnikov po vsem svetu vsak trenutek čaka na presaditev organa, ki bi mu rešilo življenje, vendar je iskanje ustreznega darovalca še vedno precej neurejeno in prevečkrat neuspešno. Vsak dan na ta račun po podatkih Evropskega parlamenta umre 12 ljudi.

Evropski poslanci so junija letošnje leto razpravljali o skupnih evropskih pravilih za presaditve organov, ki bi v času povečanega povpraševanja omogočila njihov varen prevoz in presaditev. Poročevalec Evropskega parlamenta o tem vprašanju Miroslav Mikolašik je strogo odgovoril na vprašanje o darovanju organov za denar, da bi bilo to nedopustno, saj bi se lahko razširilo nezakonito trgovanje z organi. Poudaril je tudi, da so glavna načela prostovoljno in neplačano darovanje, predvsem pa zaščita živečih darovalcev. (Vir: http://www.europarl.europa.eu/news/public/story_page/066-70539-067-03-11-911-20100312STO70510-2010-08-03-2010/default_sl.htm, datum ogleda: 15.11.2010)

Na tem mestu se je smiselno vprašati in podati alternativno vprašanje ali bi se ob legalizaciji prodajanja organov za denar, nezakonito trgovanje res razpaslo ali pa bi se umirilo, saj bi vsak to lahko naredil povsem legalno in zakonito? Če problem še razširimo, ugotovimo, da bi ob morebitni legalizaciji in trenutni recesiji, lahko marsikdo najprej prodal svoje organe, ki niso nujno potrebni za preživetje, kasneje pa bi bili lahko priča še številnim umorom zaradi pomanjkanja. Če smem, bi se dotaknila tudi odvisnikov oz. bolje rečeno narkomanov, ki potrebujejo vsak dan novo dozo droge. Ta pa lahko stane tudi preko 100 evrov in ko le-ti prodajo vse kar imajo sami oz. kar je imela njihova družina, jim ne preostane drugega razen kriminal. Ponavadi je sicer to kraja ampak si res drznemo legalizirati nekaj tako spornega kot je trgovanje z organi in ob tem zatisniti obe očesi ob morebitnih posledicah?

Kartico za darovanje podpira 80 odstotkov vseh Evropejcev, uporablja pa jo le 12 odstotkov. Razlike med državami iz tega vidika so ogromne. Na milijon prebivalcev je v Španiji nekaj manj kot 35 donacij, v Romuniji pa ena donacija na 2 milijona prebivalcev. V Evropi poznamo dve večji mreži darovalcev, in sicer Eurotransplant in Scandiantransplant. V mrežo Eurotransplant je poleg Avstrije, Belgije, Nizozemske, Luksemburga, Hrvaške in Nemčije, vključena tudi Slovenija. Ta mreža skrbi predvsem za iskanje organov kot so ledvice, srce, pljuča, jetra, trebušna slinavka in tanko črevesje. Če navedem samo nekaj podatkov npr. za ledvice na območju Slovenije – organ potrebuje 52 bolnikov, število umrlih darovalcev, čigar organe so uporabili za presaditev – 33, število

6

http://www.europarl.europa.eu/news/public/story_page/066-70539-067-03-11-911-20100312STO70510-2010-08-03-2010/default_sl.htm



organov umrlih darovalcev – 60, število presaditev umrlih darovalcev – 41 (podatki veljajo za leto 2009) (Zadnji podatki povzeti po uradni spletni strani mreže Eurotransplant-http://www.eurotransplant.org/files/statistics/year_2009.pdf, datum ogleda: 15.11.2010) http://www.europarl.europa.eu/news/public/story_page/066-70539-067-03-11-911-20100312STO70510-2010-08-03-2010/default_sl.htm, datum ogleda: 15.11.2010

Nad kvaliteto in varnostjo organov naj bi, po mnenju poslancev, bdele neprofitne organizacije. Te naj bi skrbele za upoštevanje standardov že pri samem iskanju darovalcev pa vse do njihove presaditve, predvsem pa za spoštovanje tako ene kot tudi druge strani, donatorja in bolnika. Mikolašik še dodaja, da je cilj EU: »imeti več organov za več bolnikov«, saj je na voljo veliko kakovostnih organov, ampak enostavno ne pridejo do vseh bolnikov. Organizacija Eurotransplant iz tega vidika pojasnjuje, da države izmenjajo 20% vseh presajanih organov (okoli 3300), medtem ko mrežo zapustita le 2 odstotka.

Na tem mestu je potrebno tudi omeniti, da so predlogi poslancev za rešitev tovrstnega problema izmenjava dobrih praks, imenovanje pooblaščenih oseb oz. »koordinatorjev« za postopke presaditev, predvsem pa ozaveščanje državljanov ter nekaj bolj inovativnega in drznega, kot je ukrep, da bi se ljudje izrekli za darovalca na spletu ali ob zaprositvi za potni list. (Vir: http://www.europarl.europa.eu/news/public/story_page/066-70539-067-03-11-911-20100312STO70510-2010-08-03-2010/default_sl.htm, datum ogleda: 15.11.2010)

4. Pravno urejanje tega problema pri nas

Slovenija je 24.1.2002 ob zasedanju Sveta Evrope v Strasbourgu podpisala Dodatni protokol o presaditvi človeških organov in tkiv h Konvenciji o človekovih pravicah v zvezi z biomedicino. Dodatni protokol podrobneje opredeljuje načela in principe za zaščito spoštovanja človeškega dostojanstva, temeljnih pravic in svoboščin posameznika pri odvzemu in presaditvi delov človeškega telesa, prepoveduje tudi trgovanje z deli človeškega telesa ter spodbuja evropsko sodelovanje na tem področju. Države so se s podpisom obvezale, da bodo vsem bolnikom zagotavljale pravičen dostop do storitev presaditve, pri mednarodnih dogovorih o izmenjavi organov pa se bo upoštevalo utemeljeno razdeljevanje med državami udeleženkami. Dolžne bodo tudi sprejeti primerne ukrepe, s katerimi bodo zagotovile učinkovito medsebojno sodelovanje ter primerno sodno varstvo za preprečitev kršenja pravic in načel, navedenih v protokolu. V dodatnem protokolu so predpisani pogoji za odvzem organov in tkiv pri umrlih in živih osebah, zagotovljeno pa je tudi varstvo oseb, ki niso sposobne za razsojanje.

7





http://www.eurotransplant.org/files/statistics/year_2009.pdf


Prepovedano je pridobivanje premoženjske koristi in trgovanje z organi in tkivi ljudi, vsi podatki pa se lahko zbirajo, obdelujejo in sporočajo samo v skladu s pravili poklicne zaupnosti in varstva osebnih podatkov. (Vir: Za Slovenijo prepovedano trgovanje z organi, 24.ur 24.1.2002, Ljubljana 2002)

4.1. Dodatni protokol o presaditvi človeških organov in tkiv h Konvenciji o človekovih pravicah v zvezi z biomedicino

Vlada Republike Slovenije je dodatni protokol sprejela 17.11.2005, v Uradnem listu RS pa ga je objavila 2.12.2005. Organa, odgovorna za pripravo predpisa, sta bila Ministrstvo za zunanje zadeve in Ministrstvo za zdravje, organ, ki ga izvaja, pa je Ministrstvo za zdravje. (Vir: Uradni list RS-MP, št.20/2005, v nadaljevanju: Uredba o ratifikaciji Dodatnega protokola o presaditvi človeških organov in tkiv h Konvenciji o človekovih pravicah v zvezi z biomedicino) V Sloveniji je bil ratificiran 19.1.2006, veljati pa je začel 1.5.2006.

Dodatni protokol h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in dostojanstva človeškega bitja v zvezi z uporabo biologije in medicine so podpisale države članice Sveta Evrope, druge države in Evropska skupnost. Cilj Sveta Evrope je tesneje povezati svoje članice in eden od načinov za doseganje tega cilja je ohranjanje in nadaljnje uresničevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zato je tudi cilj Konvencije o človekovih pravicah v zvezi z biomedicino, kot je opredeljen v 1. členu, varovati dostojanstvo in identiteto vseh ljudi in vsakomur brez razlikovanja jamčiti spoštovanje njegove nedotakljivosti in druge pravice ter temeljne svoboščine v zvezi z uporabo biologije in medicine. Podpisnice so dodatni protokol sprejele tudi ob upoštevanju, da napredek medicinske znanosti, zlasti na področju presajanja organov in tkiv, prispeva k reševanju življenj ali bistveno boljšemu življenju in da je presaditev organov in tkiv uveljavljen del zdravstvenih storitev, ki so na voljo prebivalstvu. S podpisom so potrdile svoje zavedanje, da je treba zaradi pomanjkanja organov in tkiv sprejeti primerne ukrepe, s katerimi bi povečali darovanje organov in tkiv, predvsem s seznanjanjem javnosti s pomembnostjo presajanja organov in tkiv in s spodbujanjem evropskega sodelovanja na tem področju, seveda tudi ob upoštevanju etičnih, psiholoških in socialno-kulturnih vprašanj, povezanih s presajanjem organov in tkiv. Zavedati so se tudi morale, da bi neustrezna uporaba presajanja organov in tkiv lahko privedla do dejanj, ki bi ogrozila človekovo življenje, blaginjo ali dostojanstvo. Morale so zagotoviti, da bo presajanje organov in tkiv potekalo v razmerah, v katerih so zavarovane pravice in svoboščine darovalcev, možnih darovalcev in prejemnikov organov in tkiv in da morajo ustanove pomagati pri zagotavljanju takih razmer ter preprečiti trgovanje z deli človeškega telesa pri pridobivanju, izmenjavi in dodeljevanju organov in tkiv.

8


S trgovanjem z organi je kršenih veliko členov v omenjeni konvenciji, še posebej 21. člen, ki se nanaša na prepoved pridobivanja premoženjske koristi ali primerljive koristi s človeškim telesom in njegovimi deli. S tem je prepovedano tudi oglaševanje potreb po organih ali tkivih oziroma njihove razpoložljivosti z namenom ponujanja ali iskanja premoženjske koristi ali primerljive koristi. 22. člen pa jasno določa, da je trgovanje z organi in tkivi prepovedano. Podpisnice so v 24. členu tudi zagotovile primerno sodno varstvo za takojšnjo preprečitev ali ustavitev nezakonitega kršenja pravic in načel, navedenih v tem protokolu. (Vir: Uradni list RS št. 108/2005 z dne 2. 12. 2005, v nadaljevanju: 186 Dodatni protokol o presaditvi človeških organov in tkih h Konvenciji o človekovih pravicah v zvezi z biomedicino)(Za več informacij o omenjeni konvenciji glej Prilogo 3)

5. Aktualni dogodki trgovanja z organi doma in po svetu

5.1. Rusija

V vzhodni Rusiji v regiji Habarovsk so leta 2004 ruske oblasti odkrile nezakonito trgovanje s človeškimi organi. Tri medicinska podjetja so v sodelovanju z lokalno bolnišnico organizirala nezakonito trgovanje, tako da so kirurgi v zadnjih letih ljudem odstranili več kot sto ledvic in jih prodajali po 40.000 dolarjev. Zdravniki so preprodajali tudi druge organe, saj naj bi zaradi takih nepotrebnih operacij umrlo najmanj 56 ljudi, največ med njimi je bilo ravno brezdomcev, ki so jih prepeljali v bolnišnico zaradi ran in ozeblin. Po prijavi skupine domačinov in sorodnikov, ki so pismo o tem početju poslali predsedniku Putinu, je ta uvedel strogo preiskavo. (Vir: Antonio Vidali, Ledvica za 20000 tisoč evrov (Črni trg tudi v Sloveniji), Mladina št. 20/2004, Ljubljana 2004)

5.2. Grčija in Albanija

1. Leta 2004 je po pisanju albanskih časopisov in nemške agencije DPA albanska policija uvedla široko preiskavo o nezakonitem trgovanju z otroškimi človeškimi organi. Tako naj bi v preteklih letih najmanj 2000 otrokom v grških in albanskih bolnišnicah odvzeli notranje in druge organe, primerne za presaditev. Odvzete organe so nato pretihotapili v Italijo in jih tam preprodajali. Ledvica naj bi bila stala okoli 30.000 evrov. Trgovci z belim blagom so otroke "kupovali" v sirotišnicah in pri siromašnih družinah ter jih izročali zdravnikom v klinikah v Grčiji in Albaniji. Policija je leta 2004 tudi začela preiskavo o izginotju 11 dojenčkov, ki so pred leti izginili iz porodnišnice v Tirani. Dojenčki naj bi po dokumentaciji porodnišnice umrli, vendar so bili dejansko njihovi grobovi prazni. Albanski minister je izjavil, da v Albaniji ni bilo nikoli klinike za presajanje človeških organov, vendar pričakuje

9


uspešno sodelovanje z grškimi varnostnimi organi pri odkrivanju te nezakonite trgovine. (Vir: Antonio Vidali, Ledvica za 20000 tisoč evrov (Črni trg tudi v Sloveniji), Mladina št. 20/2004, Ljubljana 2004)

5.3. Nemčija in Ukrajina

Bavarsko podjetje Tutogen Medical, specializirano za vsadke človeškega tkiva, je ilegalno mednarodno trgoval z deli telesa. Tutogen se je ukvarjal s proizvodnjo sterilnega človeškega tkiva za transplantacijo (kože, tetive, kosti, hrustanc, srčne zaklopke), vendar so to tkivo dejansko pobrali s trupel v Ukrajini in jih kot medicinske preparate prodajali v 40 držav, največ v Združene države Amerike. Kar zagotovo krši nemške in ukrajinske zakone, je dejstvo, da družine darovalca v nekaterih primerih sploh niso dale dovoljenja, v drugih primerih so dale dovoljenje pod pritiskom, v večini primerov pa so bile prepričane, da bo odstranjen samo del kože ali kosti, medtem ko so bile v resnici iz telesa odstranjene vse kosti in druga tkiva, namesto njih pa so vstavili lesene palice, da je telo za pogreb obdržalo obliko. Nekdanji direktor forenzične medicine v ukrajinskem mestu Krovoj Rog, kjer Tutogen že več kot deset let kupuje tkiva, je izjavil, da je bilo to nelegalno in da bi družinskim članom morali povedati, kaj se bo dejansko zgodilo s truplom umrlega. Ko pokojnik namreč leži v krsti, člani družine vidijo samo njegov obraz. Ne vidijo pa, da so bile kosti rok ali nog odstranjene. Družinam so ob tem rekli, da bodo organe podarili, vendar so z njimi služili tako mrliški ogledniki in zdravniki, kot številni posredniki in nenazadnje tudi samo podjetje Tutogen. V tovarni v nemškem mestu Neunkirchen am Brand so se tkiva odmaščevala in čistila, rezala, pilila ali mlela v želene oblike, sterilizirala, pakirala in prodajala kot končni izdelek. V dveh letih je bilo za proizvodnjo vsadkov uporabljenih več kot tisoč ukrajinskih teles, samo iz enega pa se da dobiti tkivo v vrednosti do 250.000 ameriških dolarjev. (Vir: http://www.siol.net/svet/crna_kronika/2009/09/nemsko_podjetje_je_v_ukrajini_kradlo_organe_in_clovesko_tkivo.aspx, datum ogleda: 2.12.2010)

5.4. Kitajska

Kitajska je verjetno najbolj znana država, v kateri se legalno, kot tudi nelegalno, kar na veliko trguje s človeškimi organi. Že marca leta 2006 je bil v našem časopisu Delo objavljen članek na to temo. Osredotočil se je na legalno trgovanje z organi usmrčenih kriminalcev. Kitajske oblasti postavljajo stroge kazni za kršitelje zakona, vključno s smrtno kaznijo. Večina držav po svetu jo je že ukinila, vendar jo Kitajci po vsej verjetnosti še kar nekaj časa ne bodo. V zadnjih nekaj letih je takšna trgovina na

10

http://www.siol.net/svet/crna_kronika/2009/09/nemsko_podjetje_je_v_ukrajini_kradlo_organe_in_clovesko_tkivo.aspx



Kitajskem dobesedno zacvetela. Kljub temu da od skoraj dveh milijonov Kitajcev, ki čakajo na organe, slednje prejme le deset odstotkov, narašča število tujih državljanov, ki pridejo po organe prav na Kitajsko. Od leta 2003 do leta 2006 je tako za organe zaprosilo kar 3000 Korejcev. Transplantacije se odvijajo v bolnišnicah vzhodno-kitajske prestolnice Šanghaj in pristaniškega mesta Tjanjin. Cene za transplantacijo pa se gibljejo med 33.000 in 127.000 evrov. To nam lahko pojasni ekonomski razlog početja takšnega trgovanja. Država zastonj dobi organe usmrčenih kriminalcev, potem pa jih prodaja naprej za velike vsote denarja in s tem kar veliko zasluži. Mnogi varuhi človekovih pravic tako celo menijo, da je trgovanje z organi usmrčenih kriminalcev glavni razlog za neukinitev smrtne kazni. (Vir: http://www.delo.si/clanek/o127758, datum ogleda: 19.11.2010)

Nekaj šokantnih komentarjev ljudi na to temo:

“Že nekaj časa nazaj sem gledal, ko so na smrt obsojene Kitajce postavili v vrsto, jih postrelili, zraven pa so že bili pripravljeni »zdravniki«, ki so jim nato takoj odstranili določene organe. Ti obsojeni Kitajci pa so bili večinoma lopovi, ki so kradli zaradi preživetja. Toliko je vredno življenje v množici, ki jo sestavlja več kot miljarda ljudi. Strah in groza!!!“ (Vir: http://www.delo.si/clanek/o127758, datum ogleda: 19.11.2010)

“/…/ Kitajska je že na splošno znana po trgovanju z organi. Vem, da imajo tam stroge smrtne kazni. Že če nekdo ne plača davek, ga usmrtijo in organe preprodajo naprej. Kitajska je vodilna v tem umazanem poslu, samo nobeden se ji ne upa stopiti na prste./…/“ (Vir: http://www.racunalniske-novice.com/forum/index.php?showtopic=39178&pid=432112&mode=threaded&start, datum ogleda: 19.11.2010)

5.5. Slovenija

V Republiki Sloveniji po podatkih ministrstva za notranje zadeve, generalne policijske uprave iz Ljubljane, do sedaj še niso zaznali primera suma trgovanja s človeškimi organi. (Vir: Trgovanje s človeškimi organi – izjava policija, Ministrstvo za notranje zadeve, sporočila za javnost, Ljubljana, 2002) Verjetno je to posledica urejenega sistema transplantacije, ki ga ima Slovenija. Namreč Slovenija je članica Eurotransplant-a, mednarodne fundacije, ki skrbi za uspešno alokacijo darovanih organov državam članicam te organizacije. Takšen sistem tako verjetno zavira razvoj trgovine z organi pri nas. (Vir:

11

http://www.racunalniske-novice.com/forum/index.php?showtopic=39178&pid=432112&mode=threaded&start


http://www.delo.si/clanek/o127758



http://www.rtvslovenija.si/zdravje/organizacija-transplantacijske-dejavnosti-je-pri-nas-zgodovinska/241559, datum ogleda: 21.11.2010)

Po neuradnih podatkih pa se je ravno možnost trgovanja z organi pojavila pred leti v trgovskem centru E-Leclerc v Ljubljani. Bilo je sredi belega dneva, ko je mama nakupovala s svojo hčerko staro okrog 5 let. Med naglico nakupovanja se je mama za trenutek obrnila stran in hčerka je izginila. Na srečo je takoj zagnala vik in krik in vodstvo trgovskega centra je takoj onemogočilo vse vhode in izhode. Hčerko so našli na stranišču omamljeno in že pobrito.

Marsikdo se ob tem vpraša, kako je to možno? Ampak neznanec je majhni punčki le prislonil robček na ustnice in jo omamil, potem pa jo odnesel. Mimoidoči pa so si mislili, da je njen oče, hčerka pa mu je le mirno spala v naročju.

6. Dogajanje na Kosovu

6.1. Dogajanje med spopadi na Kosovu leta 1999

Srbsko in kosovsko javnost vznemirjajo dogodki iz polpreteklosti, mediji so namreč pisali o domnevni trgovini s človeškimi organi med spopadi na Kosovu med letoma 1998 in 1999. O tem je pisala tudi nekdanja tožilka Mednarodnega sodišča za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije Carla del Ponte v svoji knjigi Lov (ang.: Hunt), na podlagi katere so srbski pravosodni organi začeli z resno preiskavo dejanskega dogajanja med spopadi na Kosovu. Srbski časnik Blic in prištinski časnik Kosova sot sta tako leta 2008 razkrila, da so albanski zdravniki ujetim Srbom, Romom in nekaterim Albancem med spopadi na Kosovu konec prejšnjega stoletja odvzemali organe v nevropsihiatrični bolnišnici v tako imenovani »sobi smrti« v mestu Burelj v Albaniji in nezakonito trgovali z njimi preko Makedonije in Bolgarije. Makedonski časnik Lajm poroča, da je bilo med spopadi na Kosovu tam veliko zdravnikov iz Rusije, organi pa naj bi končali prav v Rusiji, prodajali pa so jih tudi v Turčiji. Ujetnike so na operacije odvzemanja organov, ki so jih Albanci nezakonito prodajali v druge države, privedli pripadniki Osvobodilne vojske Kosova. Srbsko sodišče za vojne zločine meni, da so se operacije dogajale med letoma 1998 in 2001. Koliko bolnikov so albanski zdravniki operirali, še zdaj ni znano, srbski preiskovalci pa domnevajo, da je bilo najmanj 70 žrtev prepeljanih v množične grobnice v močvirju blizu Tropoje in v rudniku Deva. Med preiskavo je srbsko sodišče odkrilo tudi, da je bilo marca leta 2001 40 pacientov psihiatrične bolnišnice v Štimlju s kombijem prepeljanih mimo mejnega prehoda Vrbnica. Do danes usoda teh ujetnikov še vedno ni znana. Že prej omenjena nevropsihiatrična bolnišnica v Burelju je bila označena kot Zapor 320, v njeni bližini pa se je tudi nahajala zloglasna Rumena hiša, v kateri naj bi

12

http://www.rtvslovenija.si/zdravje/organizacija-transplantacijske-dejavnosti-je-pri-nas-zgodovinska/241559



po besedah del Pontejeve zdravniki, najverjetneje pripadniki Osvobodilne vojske Kosova, odvzemali človeške organe. (Vir: A.Ž., Srbom organe kradli v Albaniji, Žurnal – 28.8.2008, Ljubljana 2008) (Vir: http://www.rtvslo.si/svet/trgovina-z-organi-med-spopadi-na-kosovu/97842, datum ogleda: 28.11.2010) Milorad Pejčinović, vodja skupine za preiskavo skritih zaporov in taborišč, je nekoč izjavil, da jim UNMIK-ova policija Združenih narodov, ki naj bi na Kosovu skrbela za vzdrževanje reda in varnosti, onemogoča vsakršno preiskavo s tem, ko trdi, da lokacije, za katere so zanesljivo vedeli, da so tam ugrabljeni ljudje, niso varne. Ko so bili že čisto blizu cilja, so jim namreč prepovedali nadaljevati pot. (Vir: Kouchnerja obtožili trgovanja z organi, Delo, čet. 29.5.2008, Ljubljana 2008)

6.2. Dogajanje leta 2008

Na Kosovu je bilo 7 ljudi obtoženih vpletenosti v mednarodni mreži trgovanja z organi. Obtoženi naj bi leta 2008 v zasebni kliniki Medicus v Prištini sodelovali pri ilegalnih transplantacijah. Tožilec v obtožnici navaja, da je "organizirana kriminalna skupina" leta 2008 ljudi vtihotapila na Kosovo z namenom, da jim odvzame organe, namenjene za transplantacijo. Na Kosovo naj bi obtoženi pripeljali okoli 20 ljudi iz Moldavije, Kazahstana, Rusije in Turčije in jim za njihove ledvice obljubili do 14.500 evrov, pri čemer še vedno ni znano, ali so žrtve sploh prejele kakšno plačilo. Prejemniki organov pa naj bi obtoženim na drugi strani plačali med 80.000 in 100.000 evrov. Med obtoženimi so turški zdravnik Yusuf Sonmez, izraelski državljan Moše Harel in pet Kosovcev, med njimi tudi nekdanji uslužbenec kosovskega ministrstva za zdravje Ilir Rrecaj. Vodja skupine naj bi bil priznani kosovski kirurg Lufti Dervishi, njegov sin Arban pa je hkrati vodil zasebno kliniko Medicus, kjer naj bi se odvajale transplantacije, zato je tudi slednji med obtoženimi. Kliniko so zaprli leta 2008, ko so zaradi suma trgovine z organi sprožili preiskavo. Kosovska policija je takrat preiskavo v sodelovanju z ZDA sprožila zaradi suma, da je nek Turek, ki so ga prijeli na letališču v Prištini, prodal svojo ledvico izraelskemu prejemniku. Po tej preiskavi je obtoženi uslužbenec kosovskega ministrstva za zdravje Rrecaj izgubil službo, saj naj bi izdajal dovoljenja za opravljanje presaditev. Sicer pa so vsi osumljenci zanikali vsakršno krivdo. (Vir: Mo.B., Na Kosovu sedem ljudi obtožili trgovanja z organi, Delo 12.11.2010, Ljubljana 2010) Obtoženci so bili obtoženi trgovanja s človeškimi organi, organiziranega kriminala, nezakonitih medicinskih postopkov in zlorabe uradnega položaja. V zasebni kliniki so po poročanju kosovskih medijev odkrili tudi zdravila, ki jim je že davno potekel rok uporabe, in zaloge krvi neznanega izvora. (Vir:B.S., Trgovina z organi vpleten uslužbenec ministrstva za zdravje, 24 ur 12.11.2010, Priština 2010) Kot so poročali turški mediji, so organe, predvsem ledvice za presaditev, v omenjeni kliniki v Prištini običajno dajali ljudje iz vzhodne Evrope, kupovali pa so jih izraelski državljani, ki so npr. za ledvico plačali skoraj 10.000 ameriških dolarjev. Po izbruhu škandala so se v Srbiji pojavila ugibanja, da bi lahko bil primer povezan z domnevno trgovino s človeškimi organi več sto srbskih ujetnikov med spopadi na Kosovu leta 1999, vendar tega tako Haaško sodišče kot Albanija, v kateri naj bi se nahajale te klinike, še nista potrdila. (Vir:B.S. Razkrili mafijo za trgovino z organi, 24.ur, Priština 2008)

13

http://www.rtvslo.si/svet/trgovina-z-organi-med-spopadi-na-kosovu/97842



6.3. Pisno poslansko vprašanje Zmaga Jelinčiča Vladi Republike Slovenije

Na Kosovu še dandanes živi okoli 400 Slovencev, zato so v Poslanski skupini Slovenske nacionalne stranke Vlado Republike Slovenije že večkrat opozorili na množičen pojav trgovine s človeškimi organi na Kosovu, ki traja že dlje časa in pri kateri so bili udeleženi tudi slovenski državljani. Prejeli so namreč prošnjo s strani slovenskih družin za posredovanje pri Vladi Republike Slovenije. Številne slovenske družine so morale zapustiti še takrat avtonomno pokrajino Kosovo in Metohijo (kot pregnanci in begunci). Poslanska skupina Slovenske nacionalne stranke je prvič opozorila na grozodejstva na Kosovu že maja leta 2008, najprej takratnega predsednika Vlade Republike Slovenije gospoda Janeza Janšo, kasneje pa še ministra za zunanje zadeve. V poslanskem vprašanju so najprej opozorili na izgon z domov od 500 do 1000 Slovencev, živečih na Kosovu. Njihovi domovi so bili požgani, ljudje so bili pretepeni, mnogi mladi Slovenci pa so bili odpeljani v Albanijo, kjer so jih razrezali in njihove organe prodali v trgovini s človeškimi organi. O problematiki so poročali na nacionalni televiziji šele slabo leto kasneje, Poslanska skupina Slovenske nacionalne stranke pa je oblasti očitala, da nihče ni pokazal kanček interesa za ureditev zaskrbljujočega stanja Slovencev, ki so živeli in še vedno živijo na Kosovu. (Za celotno Jelinčičevo pismo glej Prilogo 4) (Vir: http://www.facebook.com/note.php?note_id=67334071523, datum ogleda: 3.12.2010)

7. Legalizacija trgovanja z organi: Da ali ne

7.1. Spornost legalizacije in razlogi proti:

Trgovina z organi je oblika trgovine z ljudmi, ki vključuje hude kršitve temeljnih človekovih pravic in svoboščin, zlasti telesne ingretitete in človekovega dostojanstva ter osnovnega spoštovanja vsakega posameznika posebej. Z legalizacijo bi nemara hitro lahko kršili tudi 17. Člen Ustave Republike Slovenije oz člen o nedotakljivosti človekovega življenja.Varstvo človekove osebnosti in dostojanstva je zapisano v 21. Členu Ustave RS (Vir: Ustava Republike Slovenije (URS), II. ČLOVEKOVE PRAVICE IN TEMELJNE SVOBOŠČINE, člen 14-22)

Morebitna legalizacija lahko vodi celo do zmanjšanja zaupanja v zakoniti sistem in pravno državo, kar lahko povzroči v vsaki državi posebej popoln kaos in anarhijo. (Vir:

14

http://www.facebook.com/note.php?note_id=67334071523


http://www.europarl.europa.eu/sides/getDoc.do?pubRef=-//EP//TEXT+CRE+20080421+ITEM-018+DOC+XML+V0//SL , datum ogleda: 10.12.2010)

Prav tako lahko legalizacija vodi do zmanjšanja zaupanja v presaditve in darovanje organov, kar pa lahko zmanjša število razpoložljivih organov, kar pa ni naš namen.

Legalizacija trgovanja bi lahko povzročila, da kriminal ne bi pojenjal ampak, da bi prišli le do še ene vrste kriminala.

7.2. Razlogi za:

Finančna spodbuda bi rešila tisoče človeških življenj, ki umrejo prezgodaj, zaradi nezmožnosti pridobitve organa pravočasno.

Že dandanes, ko je trgovanje z organi prepovedano, še niso povsem pravno urejeni primeri, ko se darovalec strinja, da bo prodal svoje organe, torej bi bilo povsem naravno, če ne celo nujno, da to uredimo.

Lahko bi pripomogli k reševanju socialne krize, saj bi darovan organ prinesel sredstvo za preživetje.

(Povzeto po: http://www.becker-posner-blog.com/2006/01/should-the-purchase-and-sale-of-organs-for-transplant-surgery-be-permitted-becker.html?cid=6a00d8341c031153ef0133efd12fa0970b#comment-6a00d8341c031153ef0133efd12fa0970b , datum ogleda 13.12.2010 in http://papers.ssrn.com/sol3/papers.cfm?abstract_id=237645 , datum ogleda 13.12.2010)

Naj za konec poudarim še to, da sta presaditve in darovanje organov precej občutljivi vprašanji, ki potrebujeta za učinkovito razrešitev, ne samo medicinske, etične in predvsem pravne vidike ampak tudi sodelovanje celotne družbe kot take.

Če povzamem, legalizacija trgovanja z organov bi sicer res lahko izgledala tako, da bi imel vsak možnost svoj organ prodati in s tem zaslužiti, ampak ali ne bi potem se lahko na drugi strani pojavile grožnje, izsiljevanje in navsezadnje tudi umori, če nekdo ne bi želel prodati svojega organa, pa bi imel npr. idealno krvno skupino za nekega mogotca, ki bi to potreboval?

8. Analiza ankete

V anketi je sodelovalo 82 ljudi. Vzorec ni bil v celoti naključen, saj bi bilo težko izbrati povsem naključne ljudi iz vseh generacij.

15

http://papers.ssrn.com/sol3/papers.cfm?abstract_id=237645

http://www.becker-posner-blog.com/2006/01/should-the-purchase-and-sale-of-organs-for-transplant-surgery-be-permitted-becker.html?cid=6a00d8341c031153ef0133efd12fa0970b#comment-6a00d8341c031153ef0133efd12fa0970b



http://www.europarl.europa.eu/sides/getDoc.do?pubRef=-//EP//TEXT+CRE+20080421+ITEM-018+DOC+XML+V0//SL



Pojem “trgovanje z organi” je predvidljivo poznala večina sodelujočih (86,6%).Zanimivo je bilo vprašanje o njihovem mnenju o legalizaciji tovrstnega trgovanja, kjer je več kot 10% glasovalo za, slabih 20% pa ni bilo opredeljeno, kar se zdi za te čase grozljiv podatek, še posebno zato, ker je v naslednjem vprašanju 17% ljudi glasovalo, da ne pozna odmevnih zgodb po svetu in pri nas.

Poudariti moram tudi dejstvo, da se samo 40% anketirancev zaščiti, ko se zvečer odpravi s tem, preostala večina pa se s tem sploh ne ukvarja oz. se jim to ne zdi potrebno. Menim, da bi morala vsaj ženska populacija imeti vedno in povsod zaščito, saj so zaradi bolj občutljive narave in telesni nezmožnosti upirati se neznanemu moškemu, bolj na udaru.

Vprašani tudi menijo, da bi se za reševanje tega problema, morale države sveta povezati med seboj in skupaj enotno rešiti ta problem, kar se na območju EU že dogaja. Na nacionalni ravni pa bi morali poskrbeti za večjo ozaveščenost in strožje kazni (52 in 27%) ter pa tudi za boljšo razsvetljavo, kamere na ulicah,…

Na področju darovanja pa si anketiranci niso bili niti najmanj enotni. Za darovanje organov po smrti bi se odločilo 34%, proti jih je bilo 44, neopredeljenih pa 22%. Prav tako si niso bili enotni ob vprašanju ali se zdravniška oskrba donatorjev poslabša ob morebitni nesreči, saj jih je kar 17% glasovalo za, 37% pa je glasovalo za mogoče, kar pomeni, da je v današnjem času izginilo zaupanje v odločitev doniranja po smrti, za katero bi vedel še kdo drug razen mi sami.

Rezultati dokazujejo, da je med ljudmi še vedno prisotne precej zmede glede tega vprašanja in bi morali res vsi skupaj poskrbeti za večjo ozavšečenost tako o trgovanju z organi kot tudi darovanju organov, še posebej pa se mi zdi pomembno, da ljudem predstavimo, da se morajo zaščititi, saj se to ne dogaja samo drugje ampak tudi pred našimi lastnimi očmi, v lastni državi. (Za grafično analizo ankete glej Prilogo 5)

16


9. Zaključek in ugotovitve

Priznati moram, da sem ob poglobljenem raziskovanju trgovanju z organi v povezavi z darovanjem organom na navezi ekonomskega in pravnega vidika, prvič spoznala vse kompleksnosti in občutljivosti same teme. Ob poglavju o legalizaciji trgovanja z organi sem se srečala z mnogimi vidiki. Trgovanje z organi je zares postal svetoven problem, ki ga bomo prisiljeni reševati skupaj. Ali je rešitev vseh kriminalnih dejanj zares legalizacija in postavitev meja, ni samo pravno in ekonomsko vprašanje ampak tudi precej nevarno. Strinjam se, da bi legalizacija prinesla dobičkonosne posle in hkrati tudi mogoče zamejila sam kriminal, a menim, da o tem ne moremo biti povsem prepričani, saj se zna zgoditi, da bomo odkrili pač še eno vrsto kriminala več. Nikoli ne moremo z zagotovostjo trditi, da bi legalizacija prinesla samo dobre posledice, ampak ker je to tako zelo kompleksna tema, ki lahko prinese prevelike žrtve, bi sama raje predlagala boljši nadzor nad dogajanjem. Predvsem pa ozaveščenost ljudi, saj bi morali bolj delovati na preventivi, kot pa že na konkretnem reševanju ljudi in poročanju medijev o tovstnih umorih. To se mi zdi pomembno tudi za to, ker se po podatkih ankete, ki sva jo opravile s soavtorico, večina ne zaščiti, ko se odpravi zvečer ven, pa čeprav je jasno, da smo takrat najbolj na udaru in ob morebitnem kozarčku alkohola tudi najbolj ranljivi. Naj omenim še, da bi morale inštitucije v navezi z mediji spreminjati tudi naravnanost ljudi, saj anketiranci nasploh že sedaj ne zaupajo v darovanje organov, večina se za ta podvig tudi ne bi odločila.

17


10. Literatura in viri:

1. Statement by John Dalli, European Commissioner for Health and Consumer Policy on EU Directive on Organ Donation and Transplant, IP/10/588, Brussels 2010

2. Organ donation and transplantation: Policy actions at EU level European Parliament resolution of 22 April 2008 on organ donation and transplantation: Policy actions at EU level (2007/2210 (INI)), Official Journal C 259 E , 29/10/2009 P. 0001 – 0009

3. Ustava Republike Slovenije (URS), II. ČLOVEKOVE PRAVICE IN TEMELJNE SVOBOŠČINE, člen 14-22

4. Antonio Vidali, Ledvica za 20000 tisoč evrov (Črni trg tudi v Sloveniji), Mladina št. 20/2004, Ljubljana 2004

5. B.S. Razkrili mafijo za trgovino z organi, 24.ur, Priština 2008)

6. Mo.B., Na Kosovu sedem ljudi obtožili trgovanja z organi, Delo 12.11.2010, Ljubljana 2010

7. B.S., Trgovina z organi vpleten uslužbenec ministrstva za zdravje, 24 ur 12.11.2010, Priština 2010)

8. Kouchnerja obtožili trgovanja z organi, Delo, čet. 29.5.2008, Ljubljana 2008

9. A.Ž., Srbom organe kradli v Albaniji, Žurnal – 28.8.2008, Ljubljana 2008

10. Uradni list RS št. 108/2005 z dne 2. 12. 2005, v nadaljevanju: 186 Dodatni protokol o presaditvi človeških organov in tkih h Konvenciji o človekovih pravicah v zvezi z biomedicino

11. Za Slovenijo prepovedano trgovanje z organi, 24.ur 24.1.2002, Ljubljana 2002

12. Toni Destradi, Tudi v Italiji trgovina s človeškimi organi, Dobro jutro 9.2.2009, Ljubljana 2009

13. Žare Rojc, Srhljiva trgovina s človeškimi organi, Večer 7 dni, Ljubljana 2009

14. Uradni list RS(13.6.1994) MP, št.7-41/1994 (RS 33/1994), Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin

18


15. Trgovanje s človeškimi organi – izjava policija, Ministrstvo za notranje zadeve, sporočila za javnost, Ljubljana, 2002

16. http://europa.eu/rapid/pressReleasesAction.do?reference=MEMO/ 10/203&format=HTML&aged=0&language=EN&guiLanguage=en , datum ogleda 2.12.2010,

17. http://www.facebook.com/note.php?note_id=67334071523 , datum ogleda: 3.12.2010

18. http://papers.ssrn.com/sol3/papers.cfm?abstract_id=896240 , datum ogleda 13.12.2010

19. http://www.europarl.europa.eu/sides/getDoc.do?pubRef=-//EP// TEXT+CRE+20080421+ITEM-018+DOC+XML+V0//SL , datum ogleda 10.12.2010

20. http://papers.ssrn.com/sol3/papers.cfm?abstract_id=237645 , datum ogleda 13.12.2010

21. http://www.becker-posner-blog.com/2006/01/should-the-purchase-and-sale-of- organs-for-transplant-surgery-be-permitted-becker.html?cid=6a00d8341c031153ef0133efd12fa0970b#comment-6a00d8341c031153ef0133efd12fa0970b , datum ogleda 13.12.2010

22. http://www.rtvslo.si/svet/trgovina-z-organi-med-spopadi-na-kosovu/97842 , datum ogleda: 28.11.2010

23. http://www.rtvslovenija.si/zdravje/organizacija-transplantacijske-dejavnosti-je-pri- nas-zgodovinska/241559, datum ogleda: 21.11.2010

24. http://www.racunalniske-novice.com/forum/index.php? showtopic=39178&pid=432112&mode=threaded&start, datum ogleda: 19.11.2010)

25. http://www.siol.net/svet/crna_kronika/2009/09/ nemsko_podjetje_je_v_ukrajini_kradlo_organe_in_clovesko_tkivo.aspx, datum ogleda: 2.12.2010

26. http://www.europarl.europa.eu/news/public/story_page/066-70539-067-03-11-911- 20100312STO70510-2010-08-03-2010/default_sl.htm, datum ogleda: 15.11.2010

27. http://www.eurotransplant.org/files/statistics/year_2009.pdf , datum ogleda: 15.11.2010

19

http://www.eurotransplant.org/files/statistics/year_2009.pdf

















http://www.facebook.com/note.php?note_id=67334071523

http://europa.eu/rapid/pressReleasesAction.do?reference=MEMO/10/203&format=HTML&aged=0&language=EN&guiLanguage=en

http://europa.eu/rapid/pressReleasesAction.do?reference=MEMO/10/203&format=HTML&aged=0&language=EN&guiLanguage=en


28. http://www.delo.si/clanek/o127758 , datum ogleda: 19.11.2010)

29. http://www.delo.si/clanek/79781 , datum ogleda: 24.11.2010

30. http://en.wikipedia.org/wiki/Nancy_Scheper-Hughes , datum ogleda: 3.12.2010

31. http://narocanje.dnevnik.si/debate/kolumne/313677 , datum ogleda 7.12.2010

20

http://narocanje.dnevnik.si/debate/kolumne/313677

http://en.wikipedia.org/wiki/Nancy_Scheper-Hughes

http://www.delo.si/clanek/79781



11. Priloge:

Priloga 1: Konkreten primer, ko je tednik Mladina raziskoval kupovanje organov po spletu

/.../ Seveda nas je zanimalo, kako poteka kupovanje ledvice prek spleta. Kot navidezni kupci ledvice za sorodnika v Italiji smo stopili v stik z B. S., ki svojo ledvico prek spleta prodaja že od leta 2002. Baki je povedal, da je že dobil nekaj ponudb za nakup in da je pripravljen iti na presaditev, kamor hočemo.

Toda najdlje smo prišli pri kupovanju ledvice M. K. iz Bosne in Hercegovine, ki je na slovenski oglasni spletni strani svojo ledvico oglaševal od konca oktobra 2004. Že naslednji dan smo dobili njegov odgovor in seveda je bil takoj pripravljen na prodajo:"Imam 38 godina, nisam ništa bolovao a što se tiče dolaska u Italiju ne mogu jer nemam vize. Transplantacija se može obaviti i u Zagrebu a oko cijene bi se dogovarali ako bude sve u redu to jest ako mu odgovara moja krvna grupa a možete me i nazvati na moj broj telefona /..../ od 22h do 23 h POZDRAV."

Ponudba se je zdela popolnoma resnična. Poslal je tudi nekaj več podatkov o sebi: "O meni kratka biografija: ne pušim, ne pijem, nisam bolovao nikakvu zaraznu bolest a ni u mojoj familiji nije niko imajo neku zaraznu bolest. Što se tiče posla ne radim nigdje, a na ovaj korak sam se odlućio zbog teške financijske situacije nadam se da sada razumijete a i ja u potpunosti razumijem vas."

Da bi nas prepričal o trdnosti svoje namere, je po telefaksu poslal celo laboratorijski izvid iz sarajevske bolnišnice o tipizaciji tkiva - ledvice. Ker je bil izvid napisan za 38-letnega J. S., je pojasnil: "Što se tiče nalaza koji sam vam poslao na moje je ime, kao dokaz imam ličnu kartu in nije nikakva mučka samo ne želim da svako vidi moje podatke na internetu." Ime je spremenil tudi zaradi tega, da za njegove namere ne bi izvedeli znanci in sorodniki. Za nakup naj bi bil dobil celo ponudbo iz ZDA, vendar bi rad svoj ledvico prodal čim bližje doma.

Sprva o ceni ni hotel razpravljati: "Ne znam dali ste upučeni ali morate izvršiti tipizaciju tkiva, da vidite dali odgovara ili ne. A ako sve bude kako treba onda bi se dogovarali oko cijene." Nato pa je le odpisal, da je njegova cena za ledvico 20.000 evrov. Glede na to, da je iz Tuzle, je predlagal, da bi presaditev opravili v Zagrebu ali Tuzli. Za presaditev v Tuzli bi poskrbel on. Vsaj kar zadeva organizacijo:"Sutra iza 10 sati imam dogovoreno da se nadjem sa doktorom, ako se ja sve dogovorim sa njim gledaću da vas on odmah nazove i sa vama da se dogovori kada bi ste vi mogli doći u Tuzlu ja sam isto rekao da

21


sam izvršio tipizaciju i da je vaš doktor rekao da je sve uredu i da se može izvršiti transplantacija, takodje ću mu reći da mi je to dajdja to jest brat od moje mame." Ker je kot prejemnika ledvice navajal svojega strica, se je pozanimal še o osnovnih podatkih "našega sorodnika", za katerega naj bi kupovali ledvico. V Tuzli je šel na pregled z ultrazvokom in zdravniki so mu potrdili, da je ledvica primerna za presaditev. Čez nekaj dni pa je sporočil, da so se stvari zapletle, ker bi morali z dokumenti dokazati družinske vezi med prejemnikom in darovalcem in pridobiti dovoljenje za transplantacijo:"Onda nam preostaje Hrvatska, Srbija ili da se ja nekako prebacim na crno u Sloveniju i da se to obavi u Italiji."

Za transplantacijo v Zagrebu naj bi se pozanimali sami. Poslal je telefonske številke zagrebških zdravnikov, ki opravljajo presaditve. Eden izmed njih je po telefonu razložil, da opravljajo transplantacije tudi za tuje državljane, čeprav imajo prednost hrvaški, ki so na nacionalni listi. Če že imamo živega darovalca ledvice oziroma organ, ki nam ga je pripravljen odstopiti sorodnik, postopek steče nekoliko hitreje. /.../ ( Vir: Antonio Vidali, Ledvica za 20000 tisoč evrov (Črni trg tudi v Sloveniji), Mladina št. 20/2004, Ljubljana 2004)

Priloga 2: Izjava odgovorne osebe Simona Cetina na sporne oglase v

mojoglasnik.com

/.../ Urejevalec oziroma oseba, odgovorna za spletne strani mojoglasnik.com, Simon Cetin, direktor podjetja IPROM, d. o. o, Ljubljana Šmartno, je o oglaševanju človeških organov dejal, da je v zvezi s tem nemočen, saj je oglasna stran brezplačna. Pravi, da sam ne more nadzorovati vseh oglasov, ker jih je več deset tisoč. Cetin še trdi, da oglaševanje na svetovnem spletu ni zakonsko urejeno, saj lahko oglas pošlje kdorkoli iz na primer kibernetske kavarne, tako da ga ni mogoče izslediti: "Če gre za kršitve zakonskih določil oziroma za zlorabo, lahko na zahtevo pristojnih organov sistemski administrator strežnika, kjer je takšen servis lociran (če arhiv podatkov obstaja), posreduje razpoložljive podatke o računalniku, s katerega je bil oglas oddan." /.../ ( Vir: Antonio Vidali, Ledvica za 20000 tisoč evrov (Črni trg tudi v Sloveniji), Mladina št. 20/2004, Ljubljana 2004)

Priloga 3: Dodatni protokol o presaditvi človeških organov in tkiv h Konvenciji o človekovih pravicah v zvezi z biomedicino

Strasbourg, 24.01.2002 Podpis: 24.01.2002Ratifikacija: 19.01.2006

22


Veljavnost: 01.05.2006Uradni list RS 108/2005 z dne 2. 12. 2005

Preambula

Države članice Sveta Evrope, druge države in Evropska skupnost, podpisnice tega dodatnega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in dostojanstva človeškega bitja v zvezi z uporabo biologije in medicine (v nadaljnjem besedilu imenovane »Konvencija o človekovih pravicah v zvezi z biomedicino«), so se

a) ob upoštevanju, da je cilj Sveta Evrope tesneje povezati svoje članice in da je eden od načinov za doseganje tega cilja ohranjanje in nadaljnje uresničevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin;

b) ob upoštevanju, da je cilj Konvencije o človekovih pravicah v zvezi z biomedicino, kot je opredeljen v 1. členu, varovati dostojanstvo in identiteto vseh ljudi in vsakomur brez razlikovanja jamčiti spoštovanje njegove nedotakljivosti in druge pravice ter temeljne svoboščine v zvezi z uporabo biologije in medicine;

c) ob upoštevanju, da napredek medicinske znanosti, zlasti na področju presajanja organov in tkiv, prispeva k reševanju življenj ali bistveno boljšemu življenju;

d) ob upoštevanju, da je presaditev organov in tkiv uveljavljen del zdravstvenih storitev, ki so na voljo prebivalstvu;

e) ob upoštevanju, da je zaradi pomanjkanja organov in tkiv treba sprejeti primerne ukrepe, s katerimi bi povečali darovanje organov in tkiv, predvsem s seznanjanjem javnosti s pomembnostjo presajanja organov in tkiv in s spodbujanjem evropskega sodelovanja na tem področju;

f) tudi ob upoštevanju etičnih, psiholoških in socialno-kulturnih vprašanj, povezanih s presajanjem organov in tkiv;

g) ob upoštevanju, da bi neustrezna uporaba presajanja organov in tkiv lahko privedla do dejanj, ki bi ogrozila človekovo življenje, blaginjo ali dostojanstvo;

h) ob upoštevanju, da bi presajanje organov in tkiv moralo potekati v razmerah, v katerih so zavarovane pravice in svoboščine darovalcev, možnih darovalcev in prejemnikov organov in tkiv in da morajo ustanove pomagati pri zagotavljanju takih razmer;

23


i) zavedajoč se, da je ob pospeševanju presajanja organov in tkiv v korist bolnikov v Evropi treba zaščititi pravice in svoboščine posameznika in preprečiti trgovanje z deli človeškega telesa pri pridobivanju, izmenjavi in dodeljevanju organov in tkiv;

j) ob upoštevanju predhodnega dela Odbora ministrov in Parlamentarne skupščine Sveta Evrope na tem področju;

k) odločene, da v zvezi s presajanjem organov in tkiv sprejmejo ukrepe, potrebne za zaščito človeškega dostojanstva ter temeljnih pravic in svoboščin posameznika,

l) sporazumele o naslednjem:

I. poglavje - Predmet in področje uporabe

1. člen - Predmet

Pogodbenice tega protokola ščitijo dostojanstvo in identiteto vsakogar in vsakomur brez razlikovanja jamčijo spoštovanje njegove nedotakljivosti ter druge pravice in temeljne svoboščine v zvezi s presaditvijo človeških organov in tkiv.

2. člen - Področje uporabe in opredelitve

1. Protokol se nanaša na presajanje človeških organov in tkiv, ki se izvaja v zdravstvene namene.

2. Določbe protokola, ki se uporabljajo za tkiva, se uporabljajo tudi za celice, ki vključujejo krvotvorne matične celice.

3. Protokol ne velja za:a). reproduktivne organe in tkiva,b). organe in tkiva zarodkov in plodovc). kri in krvne pripravke.

4. Pri tem protokolu:

a) izraz »presaditev« obsega celoten postopek odvzema organa ali tkiva pri neki osebi in presaditev takega organa ali tkiva na drugo osebo in vključuje vse postopke v zvezi s pripravo, konzerviranjem in shranjevanjemb) ob upoštevanju določb 20. člena se izraz »odvzem« nanaša na odvzem zaradi presaditve.

II. poglavje - Splošne določbe

24


3. člen - Sistem presaditve

Pogodbenice jamčijo, da obstaja sistem, ki zagotavlja vsem bolnikom pravičen dostop do storitev presaditve.

Ob upoštevanju določb III. poglavja se organi in, kjer je primerno, tkiva dodeljujejo samo bolnikom, ki so na uradnem seznamu čakanja na organe, v skladu z jasnimi, objektivnimi in primerno utemeljenimi pravili medicinskih meril. Osebe ali organi, odgovorni za odločanje o dodelitvi, so imenovani v tem okviru.

Pri mednarodnih dogovorih o izmenjavi organov morajo postopki tudi zagotoviti utemeljeno in učinkovito razdeljevanje med državami udeleženkami ob upoštevanju načela solidarnosti znotraj vsake države.

Sistem presaditve zagotavlja zbiranje in zapisovanje potrebnih podatkov, ki zagotavljajo sledljivost organov in tkiv.

4. člen - Poklicne norme

Vsak poseg na področju presajanja organov ali tkiv mora biti izveden v skladu z ustreznimi poklicnimi dolžnostmi in normami.

5. člen - Obveščanje prejemnika

Prejemnik in, kjer je primerno, oseba ali organ, ki priskrbi dovoljenje za vsaditev, prejmejo predhodno ustrezno obvestilo o namenu in vrsti vsaditve, njenih posledicah in nevarnostih kot tudi o drugih možnih načinih zdravljenja.

6. člen - Zdravje in varnost

Vsi strokovnjaki, vključeni v presaditev organov ali tkiv, sprejmejo vse razumne ukrepe, da bi čim bolj zmanjšali nevarnost prenosa kakršne koli bolezni na prejemnika in da bi se izognili vsakemu dejanju, ki bi lahko škodilo ustreznosti organa ali tkiva za presaditev.

7. člen - Zdravstveni nadzor

Po presaditvi se živim dajalcem in prejemnikom zagotovi ustrezen zdravstveni nadzor.

8. člen - Obveščanje zdravstvenih strokovnjakov in javnosti

Pogodbenice obveščajo zdravstvene strokovnjake in širšo javnost o potrebah po organih in tkivih. Seznanjajo jih tudi s pogoji, ki se nanašajo na odvzem in vsaditev organov in

25


tkiv, vključno z zadevami, ki se nanašajo na privolitev ali dovoljenje, zlasti ko gre za odvzem pri umrlih osebah.

III. poglavje - Odvzem organov in tkiv a) pri živih osebah

9. člen - Splošno pravilo

Organi ali tkiva se smejo odvzeti živemu darovalcu samo zaradi zdravljenja prejemnika in če ni na voljo primernega organa ali tkiva umrle osebe niti nobenega drugega možnega primerljivo učinkovitega načina zdravljenja.

10. člen - Možni darovalci organov

Organ se sme odvzeti živemu darovalcu v korist prejemnika, s katerim je darovalec v tesnem osebnem razmerju, opredeljenim z zakonom, če pa takega razmerja ni, pa le pod pogoji, ki so opredeljeni z zakonom in z odobritvijo ustreznega neodvisnega organa.

11. člen - Ocena nevarnosti za darovalca

Pred odvzemom organa ali tkiva se opravijo primerne medicinske preiskave in posegi, s katerimi se ocenijo in zmanjšajo fizične in psihološke nevarnosti za zdravje darovalca.Odvzema ni mogoče opraviti, če sta življenje ali zdravje darovalca izpostavljena resni nevarnosti.

12. člen - Obvestitev darovalca

Darovalec in, kjer je primerno, oseba ali organ, ki priskrbi dovoljenje v skladu z 2. odstavkom 14. člena tega protokola, prejmejo predhodno ustrezno obvestilo o namenu in vrsti odvzema kot tudi o njegovih posledicah in nevarnostih.

Obveščeni so tudi o pravicah in jamstvih, ki jih predpisuje zakon v zvezi z zaščito darovalca. Posebej so obveščeni o pravici, da si o teh nevarnostih pridobijo neodvisno mnenje zdravstvenega strokovnjaka, ki ima primerne izkušnje in ki ni vključen v odvzem organa ali tkiva ali v poznejši postopek presaditve.

13. člen - Privolitev živega darovalca

Ob upoštevanju 14. in 15. člena protokola se organ ali tkivo lahko odvzame živemu darovalcu šele potem, ko je bila oseba, ki jo to zadeva, o odvzemu poučena in je vanj

26


izrecno in prostovoljno privolila, bodisi v pisni obliki ali pred uradnim organom.Oseba, ki jo to zadeva, lahko privolitev kadar koli svobodno prekliče.

14. člen - Varstvo oseb, ki niso sposobne privoliti v odvzem organa ali tkiva

1. Noben organ ali tkivo se ne sme odvzeti osebi, ki ni sposobna privoliti v skladu s 13. členom tega protokola.

2. Izjemoma in pod varovalnimi pogoji, ki jih predpisuje zakon, se lahko dovoli odvzem obnovljivega tkiva osebi, ki ni sposobna privoliti, če so izpolnjeni naslednji pogoji:a) da ni na voljo nobenega biološko ustreznega darovalca, ki je sposoben privoliti;b) da je prejemnik brat ali sestra darovalca;c) da gre za darovanje, ki lahko reši življenje rejemnika;d) da je bilo dano dovoljenje zastopnika te osebe ali zavoda ali osebe ali organa posebej za ta namen in v pisni obliki, kot predpisuje zakon, in z odobritvijo pristojnega telesa;e) da možni darovalec, ki ga to zadeva, ne nasprotuje.

15. člen - Odvzem celice pri živem darovalcu

Zakon lahko določi, da se določbe iz ii. in iii. alinee 2. odstavka 14. člena ne nanašajo na celice, če se ugotovi, da njihov odvzem pomeni za darovalca le minimalno nevarnost in minimalno žrtev.

IV. poglavje - Odvzem organov in tkiv pri umrlih osebah

16. člen - Ugotovitev smrti

Organi ali tkiva se odvzamejo iz telesa umrle osebe samo takrat, če je ugotovljena smrt te osebe v skladu z zakonom.

Zdravniki, ki ugotovijo smrt te osebe, ne smejo biti isti zdravniki, ki bodo neposredno udeleženi pri odvzemu organov ali tkiv umrle osebe ali v poznejših postopkih presaditve ali če so odgovorni za zdravljenje možnih prejemnikov organov ali tkiv.

17. člen - Privolitev in dovoljenje

Organi ali tkiva se smejo odvzeti iz telesa umrle osebe samo takrat, če sta pridobljena privolitev ali dovoljenje, zahtevana z zakonom.

Odvzem se ne more izvršiti, če je umrla oseba temu nasprotovala.

18. člen - Spoštovanje človeškega telesa

27


Med odvzemom je treba človeško telo obravnavati spoštljivo in storiti vse potrebno v mejah možnosti, da se truplu vrne prvoten videz.

19. člen - Spodbujanje darovanja organov in tkiv

Pogodbenice sprejmejo vse primerne ukrepe za spodbujanje darovanja organov in tkiv.

V. poglavje - Presaditev organa ali tkiva, odvzetega za drug namen kot za darovanje za presaditev

20. člen - Presaditev organa ali tkiva, odvzetega za drug namen kot za darovanje za presaditev

1. Ko se osebi odvzame organ ali tkivo za drug namen kot za darovanje za presaditev, se ta organ ali tkivo sme vsaditi samo, če je bila ta oseba poučena o posledicah in možnih tveganjih in če je bila pridobljena njena poučena privolitev oziroma ustrezno dovoljenje, če gre za osebo, ki ni sposobna privoliti.

2. Vse določbe tega protokola se nanašajo na okoliščine, navedene v 1. poglavju razen tistih, navedenih v III. in IV. poglavju.

VI. poglavje - Prepoved pridobivanja premoženjske koristi

21. člen - Prepoved pridobivanja premoženjske koristi

1. Človeško telo in njegovi deli sami po sebi ne smejo biti predmet pridobivanja premoženjske koristi ali primerljive koristi. Prej omenjena določba ne preprečuje plačil, ki ne pomenijo premoženjske koristi ali primerljive koristi, zlasti:a) nadomestil živim darovalcem za izgubo zaslužka in vseh drugih utemeljenih stroškov, nastalih zaradi odvzema ali s tem povezanih zdravniških pregledov;

b) plačila upravičenih stroškov za izvedbo zakonitih medicinskih ali sorodnih tehničnih storitev, opravljenih v zvezi s presaditvijo;

c) odškodnine za neupravičeno škodo, nastalo zaradi odvzema organov ali tkiv pri živih osebah.

2. Prepovedano je oglaševanje potreb po organih ali tkivih oziroma njjihove razpoložljivosti z namenom ponujanja ali iskanja premoženjske koristi ali primerljive koristi.

22. člen - Prepoved trgovanja z organi in tkivi

28


Trgovanje z organi in tkivi je prepovedano.

VII. poglavje - Zaupnost

23. člen - Zaupnost

1. Vsi osebni podatki, ki se nanašajo na osebo, ki so ji bili odvzeti organi ali tkiva in tisti, ki se nanašajo na prejemnika, veljajo za zaupne. Takšni podatki se lahko zbirajo, obdelujejo in sporočajo samo v skladu s pravili, ki se nanašajo na poklicno zaupnost in na varstvo osebnih podatkov.

2. Določb 1. odstavka se ne razume na škodo določb, ki ob primernih jamstvih omogočajo zbiranje, obdelavo in sporočanje potrebnih podatkov o osebi, ki so ji bili odvzeti organi ali tkiva ali o prejemniku oziroma prejemnikih organov in tkiv, če je to potrebno iz medicinskih razlogov, vključno zaradi sledljivosti, kot je predvideno v 3. členu tega protokola.

VIII. poglavje - Kršenje določb protokola

24. člen - Kršenje pravic ali načel

Pogodbenice zagotavljajo primerno sodno varstvo za takojšnjo preprečitev ali ustavitev nezakonitega kršenja pravic in načel, navedenih v tem protokolu.

25. člen - Odškodnina za neupravičeno škodo

Oseba, ki je zaradi postopka presaditve utrpela neupravičeno škodo, ima pod pogoji in na način, ki ga določa zakon, pravico do pravične odškodnine.

26. člen - Sankcije

Pogodbenice predvidijo ustrezne sankcije, ki jih je treba uporabiti, če se kršijo določbe tega protokola.

IX. poglavje - Sodelovanje med pogodbenicami

27. člen - Sodelovanje med pogodbenicami

Pogodbenice sprejmejo primerne ukrepe, s katerimi zagotovijo učinkovito medsebojno sodelovanje na področju presajanja organov in tkiv, med drugim z izmenjavo podatkov.Posebej sprejmejo ustrezne ukrepe, s katerimi bodo olajšale hiter in varen prevoz organov in tkiv na njihovo ozemlje in iz njega.

29


X. poglavje - Razmerje med tem protokolom in konvencijo ter ponovna presoja protokola

28. člen - Razmerje med tem protokolom in konvencijo

Pogodbenice štejejo določbe 1. do 27. člena tega protokola kot dodatne člene h Konvenciji o človekovih pravicah v zvezi z biomedicino, pri čemer se vse določbe te konvencije ustrezno uporabljajo.

29. člen - Ponovna presoja protokola

Da bi sledili razvoju znanosti, bo odbor, imenovan v 32. členu Konvencije o človekovih pravicah v zvezi z biomedicino, ponovno presodil ustreznost protokola najpozneje pet let po začetku njegove veljavnosti, nato pa v takih presledkih, kot bo določil odbor.

XI. poglavje - Končne določbe

30. člen - Podpis in ratifikacija

Ta protokol je na voljo za podpis podpisnicam konvencije. Treba ga je ratificirati, sprejeti ali odobriti. Podpisnica ne sme ratificirati, sprejeti ali odobriti tega protokola, če ni pred tem ali sočasno ratificirala, sprejela ali odobrila konvencije. Listine o ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi so shranjene pri generalnem sekretarju Sveta Evrope.

31. člen - Začetek veljavnosti

1. Protokol začne veljati prvi dan meseca, ki sledi izteku trimesečnega obdobja po dnevu, ko je pet držav, od katerih so najmanj štiri države članice Sveta Evrope, privolilo, da jih protokol zavezuje v skladu z določbami 30. člena.

2. Za vsako podpisnico, ki pozneje privoli, da jo protokol zavezuje, začne ta veljati prvi dan meseca, ki sledi izteku trimesečnega obdobja po dnevu vložitve njene listine o ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi.

32. člen - Pristop

1. Po začetku veljavnosti protokola lahko vsaka država, ki je pristopila h konvenciji, pristopi tudi k temu protokolu.

2. Pristop se opravi z vložitvijo pristopne listine pri generalnem sekretarju Sveta Evrope, ki začne veljati prvi dan meseca, ki sledi izteku trimesečnega obdobja po dnevu njene vložitve.

30


33. člen - Odpoved

1. Vsaka pogodbenica lahko protokol kadar koli odpove z notifikacijo, naslovljeno na generalnega sekretarja Sveta Evrope.

2. Taka odpoved začne veljati prvi dan meseca, ki sledi izteku trimesečnega obdobja po dnevu, ko je generalni sekretar prejel tako notifikacijo.

34. člen - Notifikacija

Generalni sekretar Sveta Evrope uradno obvesti države članice Sveta Evrope, Evropsko skupnost, vsako podpisnico, vsako pogodbenico in vsako drugo državo, ki je bila povabljena, da pristopi h konvenciji, o:

a. vsakem podpisu,b. vložitvi vsake listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu,c. vsakem datumu začetka veljavnosti protokola v skladu z 31. in 32. členom,d. vsakem drugem dejanju, notifikaciji ali obvestilu v zvezi s tem protokolom.

V potrditev tega so podpisani, ki so bili za to pravilno pooblaščeni, podpisali ta protokol.

Sklenjeno v Strasbourgu 24. januarja 2002, v angleščini in francoščini, pri čemer sta obe besedili enako verodostojni, v enem samem izvodu, ki je shranjen v arhivu Sveta Evrope. Generalni sekretar Sveta Evrope pošlje overjeno kopijo vsaki državi članici Sveta Evrope, državam nečlanicam, ki so sodelovale pri pripravi tega protokola, vsaki državi, ki je bila povabljena, da pristopi h konvenciji, in Evropski skupnosti.

Priloga 4: Pisno poslansko vprašanje Vladi Republike Slovenije

V Poslanski skupini Slovenske nacionalne stranke Vlado Republike Slovenije ponovno opozarjamo na množičen pojav trgovine s človeškimi organi na Kosovu, ki traja že dlje časa in pri kateri so bili udeleženi tudi slovenski državljani.

V Poslanski skupini Slovenske nacionalne stranke smo namreč prejeli prošnjo s strani slovenskih družin za posredovanje pri Vladi Republike Slovenije. Številne slovenske družine so morale zapustiti še takratno avtonomno pokrajino Kosovo in Metohijo (kot pregnanci in begunci), kot žrtve albanskega separatizma in terorizma. V Poslanski skupini Slovenske nacionalne stranke celo razpolagamo s točnim in poimenskim seznamom žrtev slovenskih državljanov, med katerimi so tudi otroci in ženske. Za nekatere slovenske žrtve se celo sumi, da so bili tudi predmet trgovine s človeškimi

31


organi.

Poslanska skupina Slovenske nacionalne stranke je prvič opozorila na grozodejstva na Kosovu v ustnem poslanskem vprašanju na 39. redni seji Državnega zbora Republike Slovenije, dne 21. maja 2008, takratnega predsednika Vlade Republike Slovenije gospoda Janeza Janšo. V poslanskem vprašanju smo najprej opozorili na izgon z domov od 500 do 1000 Slovencev živečih na Kosovu. Njihovi domovi so bili požgani, ljudje so bili pretepeni, mnogi mladi Slovenci pa so bili odpeljani v Albanijo, kjer so jih razrezali in njihove organe prodali v trgovini s človeškimi organi.

Drugič smo v Poslanski skupini Slovenske nacionalne stranke na problem trgovine s človeškimi organi na Kosovu, med katerimi so žrtve tudi slovenski državljani, opozorili ministra za zunanje zadeve v pisnem poslanskem vprašanju, dne 27. maja 2008.

V skladu z ustaljeno prakso, se tudi slovenskim medijem omenjeni problem trgovine s človeškimi organi na Kosovu očitno ni zdel dovolj senzacionalen, da bi o tem poročali, ne glede na to, da naj bi med žrtvami bili tudi slovenski državljani. Prva je o navedeni problematiki, skoraj leto dni po postavljenem ustnem in pisnem poslanskem vprašanju, poročala nacionalna televizija v svoji informativni oddaji, dne 9. 3. 2009. Navkljub podatkom in priloženim dokazilom ljudi, ki so Poslansko skupino Slovenske nacionalne stranke prosili za pomoč, ni nihče, ne Vlada Republike Slovenije, ne Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije, še najmanj pa slovenski mediji, pokazal kanček interesa za ureditev zaskrbljujočega stanja Slovencev, ki so živeli in še vedno živijo na Kosovu. Po naših podatkih pa jih je na omenjenem območju tudi kar nekaj izginilo, ali so bili ubiti v nepojasnjenih okoliščinah.

Trgovina s človeškimi organi se je začela s pobojem več sto srbskih ujetnikov, med njimi tudi številni slovenskega rodu, v spopadih na Kosovem leta 1999, katerih organe naj bi prodajali kosovski Albanci. Razvoj trgovine s človeškimi organi naj bi se vse do danes le še krepil in posegal v vse sfere nealbanskega prebivalstva. Zato smo v Poslanski skupini Slovenske nacionalne stranke upravičeno zaskrbljeni, kaj se in se bo še dogajalo s Slovenci živečimi na Kosovu.

Vlado Republike Slovenije sprašujem, kaj bo sedanja oblast naredila za Slovence živeče na Kosovu? Bosta Vlada Republike Slovenije in Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije tokrat zaščitila Slovence, ki še živijo ali so kakorkoli povezani z državo Kosovo?

32


Po naših podatkih naj bi na Kosovu še vedno živelo okrog 400 Slovencev. V Slovenski nacionalni stranki smo prepričani, da Kosovo hoče biti etnično čisto in žal jih pri tem podpira Slovenija.

Vlado Republike Slovenije tudi sprašujem, ali Republika Slovenija vodi evidenco Slovencev oziroma njihovih potomcev, ki so in še prebivajo na Kosovu? Ali Republika Slovenija razpolaga s podatki o ugrabljenih, izginulih in pobitih Slovencih in njihovih potomcih s Kosova? Zmago Jelinčič Plemeniti, mr.ph. Vodja Poslanske skupine SNS

33


Priloga 5: Rezultati ankete v grafih

Graf 1

Graf 2

Graf 3

34


35


Graf 4

Graf 5

Graf 6

36


Graf 7

7. Kaj bi morali po tvojem mnenju spremeniti, da bi bilo tega manj? (npr. strožje kazni, več kamer, večja ozaveščenost ljudi

o tej nevarnosti, itd…)

52%

27%

6%

4%

5%

6%večjaozaveščenost

strožje kazni

povečan nadzor

razsvetljava

hoditi v skupini,imeti ob sebimoško družbokamere

Tabela 1Odstotki Dejansko število

Večja ozaveščenost 52% 40Strožje kazni 27% 21Povečan nadzor 6% 5razsvetljava 4% 3Hoditi v skupini, moška družba 5% 4Kamere 6% 5

37


Graf 8

Graf 9

Graf 10

38

Documents

Trgovanje z organi v pravnem in ekonomskem smislu