Teorija konservatorstva in etika - Zgodovina spomeniškega varstva

- Teoretična izhodišča in načela varstva

- Mednarodno pravno varstvo

- Konservatorska etika

Dr. Nika Leben, univ. dipl. um. zgod.

konserv. svetnica, ZVKDS Oe Kranj

Arelijin nagrobnik v Savi,

foto B. Jesenko Filipič, ZVKDS Oe Kranj

Splošni idejni in kulturnozgodovinski okvir: romantika in historizem, zanimanje za preteklost, posebej domačo (romantično domoljubje). Pri nas le sporadično, pod nemškim vplivom, sprva le v pokrajinskem smislu (Kranjska, Koroška) in ne nacionalnem. Literatura (zanimanje za ljudsko besedno blago, prepesnitve ljudskih pesmi itd.), likovna umetnost (upodobitve zgodovinskih krajev, ljudskih noš in običajev itd.), nastavki za razvoj znanstvene discipline etnologije.

Centralizem: ustanavljanje institucij in usmerjanje njihovega dela po direktivah z Dunaja, in sicer bolj ali manj po enem samem vzorcu za vsako od kronskih dežel. Prva takšna institucija v Ljubljani: sedanji Narodni muzej, ust. 1821 kot Deželni muzej za Kranjsko, za javnost odprt 1831 v pritličju nekdanjega licejskega poslopja na današnjem Vodnikovem trgu, od 1881 imenovan Deželni muzej Rudolfinum (po nadvojvodi Rudolfu), 1888 zid. današnja stavba. V Gradcu: Joanneum (Steiermärkisches Landesmuseum Joanneum; ustanova nadvojvode Janeza, ki je rezidiral v Gradcu) 1811; v Celovcu (Landesmuseum für Kärnten), 1884 (a kot zbirki Geschichtsvereins oz. Naturwissenschaftsvereins für Kärnten že 1844 in 1848); v Innsbrucku: Ferdinandeum (Tiroler Landemuseum Ferdinandeum; po prvem protektorju cesarju Ferdinandu I.) 1823; v Linzu: FranciscoCarolinum (Oberösterreichische Landesmuseum Francisco-Carolinum, 1833); v Salzburgu: Carolino Augusteum (Salzburger Museum Carolino Augusteum, 1834).

Ustanavljanje deželnih zgodovinskih društev (za Štajersko v Gradcu, za Koroško v Celovcu, za Kranjsko v Ljubljani), ki so začela tudi izdajati svoja glasila (v nemščini): Mittheilungen des Historischen Vereins für Krain, Ljubljana 1846ss.; Mitteilungen des Historischen Vereins für Steiermark, Gradec 1850ss. Zatem tudi deželna muzejska društva: v Ljubljani Musealverein für Krain (Mitteilungen ... 1866–; Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko 1891–1909; Carniola (1908–1919).

19. stoletje ter ustanovitev in delovanje dunajske

Centralne komisije

Ustanovitev dunajske Centralne komisije 1850

Ustanovitev dunajske Centralne komisije: dekret 1850 (odredba cesarja Franca Jožefa I.), 1852 prevzel vodstvo Karl baron Czoernig, instrukcije za konsevatorje 1853 in za korespondente 1854; julija 1853 z odločbo ministrstva za trgovino vsi stavbni spomeniki prišli pod varstvo dunajske vlade. V dobi oktroirane marčne ustave (4. 3. 1848). Naziv: K. K. Central-Commission zur Erforschung und Erhaltung von Baudenkmalen, pozneje: K. K. Central-Commission für Erforschung und Erhaltung der Kunst- und historischen Denkmale (pomembna zavest o obeh vidikih spomeniškega varstva, se pravi znanstveno-raziskovalnega in praktičnega); glasilo: Mittheilungen der K. K. Central-Commission .... (1856–) in Jahrbuch .... (1856–1861 ter 1903– z variantami v naslovu), poleg tega tudi posebni zvezki poročil (Berichte ....).Sistem delovanja s profesionalnimi ali častnimi konservatorji in korespondenti, v sodelovanju z deželnimi gradbenimi uradi;

na Kranjskem ustanovitev deželnega urada za spomeniško varstvo s poklicnim konservatorjem šele 1913 (France Stelè), sočasno s tistima za Istro v Pulju (Anton Gnirs) in Dalmacijo v Splitu (Frane Bulić). Mitteilungen ... in Jahrbuch ...: krajše in daljše arheološke in umetnostnozgodovinske študije, krajše predstavitve posameznih arheoloških nahajališč in umetnostnih spomenikov, poročila o restavriranjih itd. Prva periodika. Poudarek na srednjem veku, v soglasju s splošnimi romantičnimi in historicističnimi težnjami 19. stol. (ko je barok veljal za propad). Med avtorji tudi ljudje s Slovenskega, bodisi nemškega ali zlasti pozneje slovenskega rodu.

Pomembnejši: na Štajerskem: Karl Haas (štajerski deželni arheolog), Hans Petschnigg, monsignor Johann Graus, ki je ustanovil tudi izjemno odmevni časopis za cerkveno umetnost Der Kirchenschmuck, Ignac Orožen (že 1856 korespondent Centralne komisije). V Prekmurju (do 1918 pod Madžarsko) deloval konservator in prof. na budimpeštanski univerzi Franz Florian Romer (prve objave prekmurskih srednjeveških fresk, Janez Akvila). Na Kranjskem: Ivan Franke, Konrad Črnologar, Franc Avsec, na Primorskem Simon Rutar , Anton Gnirs (oba predvsem arheologa, Rutar tudi pomemben zgodovinopisec) in Cornelio Budinich (študije o gotski arhitekturi v Istri na Krasu).

Teoretična izhodišča in načela varstva -

Dunajska umetnostnozgodovinska šola

Vzpostavitev študija umetnostne zgodovine na dunajski univerzi in njegov razvoj poteka vzporedno z dejavnostjo dunajske Centralne komisije in v tesnem naslonu na leta 1854 ustanovljeni dunajski Inštitut za avstrijsko zgodovinsko raziskovanje (Institut für österreichische Geschichtsforschung – še vedno deluje). Za prvega profesorja imenovan Rudolf Eitelberger von Edelberg (1852; po Berlinu, 1844, druga univerzitetna stolica za umetnostno zgodovino v Evropi), drugi Moritz Thausing (1879). Inštitut za avstrijsko zgodovinsko raziskovanje zaslužen za razvoj t. i. eksaktnih zgodovinskih raziskav (predvsem virov s potrebnimi pomožnimi panogami, kot so paleografija, heraldika (grboslovje), sfragistika (nauk o pečatih), diplomatika, filologija virov itd. Za nadaljni razvoj dunajske umetnostnozgodovinske šole pomembno duhovno okolje: Dunaj v zadnjih desetletjih habsburškega imperija (fin de siècle) s svojo duhovno prefinjeno kulturo (filozofija, psihoanaliza! – Sigmund Freud) in umetnostjo (arhitektura, slikarstvo, glasba).

Prva evropsko pomembna profesorja: Franz Wickhoff (1853–1909) (1882 priv. docent, 1891 ordinarij) in Alois Riegl (1858–1905) (1889 privatni docent, 1897 ordinarij). V literaturi pravzaprav za pravega ustanovitelja dunajske umzgod šole velja Wickhoff, Eitelberger pa za njenega prednika.

Težnje: – približevanje umetnostnozgodovinske znanosti kriterijem naravoslovja, kot takrat edino veljavne eksaktne znanosti (venomer navzoče vprašanje, koliko je lahko umetnostna zgodovina tudi eksaktna znanost),

– paraleliziranje s sodobnimi pojavi v likovni umetnosti (impresionizem in pozna antika: znamenita Wickhoffova študija o Dunajski Genezi, 1894/95, pozneje ekspresionizem in manierizem: Max Dvořák, „Über Greco und den Manierismus“1920),

– interes za takrat zanemarjena („neklasična“) zgodovinska obdobja (recimo za pozno antiko),

– interes za obrobna geografska področja (recimo za umetnost alpskega in predalpskega prostora; vzpredno s prizadevanji dunajske centralne komisije za odkrivanje in raziskovanje srednjeveških fresk). V soglasju s splošno kulturno in duhovno (še romantično historicistično) situacijo sprva težišče na srednjem veku. Riegl (Stilfragen: Grundlegungen zu einer Geschichte der Ornamentik, Berlin 1893; Die spätrömische Kunstindustrie nach den Funden in Österreich-Ungarn, 2 dela, Wien 1901, 1923): o zgodovini ornamenta, razvil pojem „Kunstwollen“, „umetnostno hotenje“. Pojem ni eksplicitno razložen in so ga Rieglovi duhovni nasledniki različno interpretirali: v ožjem pomenu besede: umetnostno delo skriva v sebi pogoje in vzgibe (lastno življenjsko moč) za slogovni razvoj, po „élan vital“ francoskega filozofa Henrija Bergsona; v širšem pomenu: tudi ustvarjalci v dobah „upada“, kot sta pozna antika in zgodnje krščanstvo, niso „manj znali“, ampak so tako „hoteli“, pojem tako razumljen tudi pri nas (Menaše, Leksikon 1973); gre za prevrednotenje razvoja, ki je do tedaj veljal za nazadovanje; upoštevanje materiala in tehnike, kot tudi funkcije umetnine.

Deloval tudi na področju spomeniškega varstva (1903 generalni konservator Centralne komisije), pomemben za razvoj spomeniškovarstvene doktrine („Der moderne Denkmalkultus“; definicija pojma „spomenik“ na podlagi eksplikacije njegovih različnih vrednot). Dosledno izhajal iz formalizma.

Max Dvořák

Max Dvořák (1874–1921; po rodu Čeh), Wickhoffov in Rieglov učenec, 1902 privatni docent, 1909 ordinarij (Wickhoffov naslednik, direktor t. i. II. umetnostnozgodovinskega inštituta pri univerzi). Razvil zamisel „umetnostne zgodovine kot zgodovine duha“ (Kunstgeschichte als Geistesgeschichte – tak naslov zbranih spisov v postumni izdaji 1923 in v drugi izdaji 1928) (osrednja razprava: Idealismus und Naturalismus in der gotischen Skulptur und Malerei, 1918) (v določenem smislu nasprotuje Rieglovemu „Kunstwollen“, ker postavlja gibalo razvoja zunaj umetnosti same!). Deluje tudi na področju spomeniškega varstva; po Rieglovi smrti (1905) generalni konservator Centralne komisije, utemeljitelj sodobne spomeniškovarstvene doktrine (Kathechismus der Denkmalpflege, 1916, druga izd. 1918).

Z Rieglom in predvsem z Dvořákom je „dunajska šola“ odprla povsem nove vidike umetnostne zgodovine: umetnost kot zrcalo duha vsakokratne dobe, v nasprotju z dotedaj vodilnimi francoskimi in drugimi šolami, ki so temeljile bodisi na esteticizmu („normativna estetika“) bodisi na konservatorski praksi (arhitektura – Eugène Emmanuel Viollet-le-Duc, 1814–1879). Poudarek na umetnostnih pojavih samih kot rezultatu danih zgodovinskih (političnih, kulturnih, idejnih) razmer („čas in prostor“), brez poveličevanja posameznih umetnikov oz. njihovega izoliranja od okolja („umetnostna zgodovina brez imen“, „Kunstgeschichte ohne Namen“, v nasprotju z dotedaj prevladujočo „Künstlergeschichte“). Izoblikovanje pojma „slog“, kot ga poznamo danes. Vendar tudi pomanjkljivosti: na kritike je poleg posploševanja naletelo predvsem pomanjkanje smisla za individualne kvalitete posameznih umetnikov in umetnostnih del. Zanemarjena tudi ikonografija.

Josef Strzygowski (1862–1941), ordinarij v Gradcu (1902), 1909 z močno manjšinsko podporo kandidat za Wickhoffovega naslednika na Dunaju. Ker pa je Wickhoffovo stolico zasedel Dvořák, so zanj po kompromisu vpeljali novo stolico. Ustanovil svoj lastni (I.) umetnostnozgodovinski inštitut (tu mdr. učenec Vojeslav Molè). Brez povezave z izročilom dunajske šole in ga zato nekateri ne štejejo k njej. Nasprotnik mediteranskega (latinskega) humanizma (Schlosserjev antagonist), se usmeril v preučevanje zgodnje umetnosti na vzhodu, velik (tudi vprašljiv) tvorec novih idej o razvoju slogov in slogov-nih vplivov, zaradi česar je vzbujal veliko pozornost in pritegoval številne slušatelje. Pomemben zaradi tega, ker je načel vprašanje odnosov med vzhodom in zahodom v zgodnjem krščanstvu (dokazal odvisnost zahoda od zgodnjekrščanske umetnosti vzhoda; Orient oder Rom, Leipzig 1901), sicer pa razvil številne spekulativne teorije o izvoru nordijske in slovanske umetnosti itd. (tudi v povezavi s t. i. starohrvaško umetnostjo), blizu rasni teoriji nacizma.

Max Dvořák

Katekizem spomeniškega varstva

Načela, dolžnosti in nasveti:

Najpomembnejša naloga spomeniškega varstva je delovati za to, da se stari spomeniki ohranijo.

Nevarnosti, ki grozijo starim spomenikom so:

posledica nevednosti ali malomarnosti, lakomnosti in goljufije,

napačnega razumevanja idej napredka in zahtev sodobnosti,

neumestne sle po olepševanju in obnavljanju,

um. neizobraženosti ali napačne izobrazbe.

Dvorakova ocena obnove Šentjakobske cerkve v Ljubljani: zunanja podoba stavbe je bila svojevoljno v nepristnem

gradivu in v oblikah vsakodnevne umetnosti stavbarskih podjetnikov spremenjena, tako da je bil dragocen spomenik

neopravičljivo nadomeščen z ničvrednim skrpucalom (ob fotografijah cerkve, ki mu jih je priskrbel Stele)

Slovenski absolventi dunajske umetnostne zgodovine in pomen dunajske

umetnostnozgodovinske šole za slovensko umetnostno zgodovino

važnejši Josip Mantuani, Ljubljančan (1860–1933), doktoriral pri Wickhoffu 1894 (zadnji med njegovimi doktorandi) iz slonokoščene plastike 10. in zgodnjega 11. stoletja (Tuotilo und die Elfenbeinschnitzlerei am Evangelium longum zu St. Gallen, Straßburg 1900, še danes eno temeljnih referenčnih del za to področje), sicer pa tudi arheolog in predvsem pomemben muzikolog (zgodovina starejše glasbe na Dunaju, o Juriju Slatkonji, predvsem pa o Jacobu Gallusu s popolno izdajo njegovih del). Od 1893 zaposlen v dunajski Dvorni knjižnici, 1909–1924 ravnatelj Deželnega (oz. pozneje Narodnega) muzeja v Ljubljani.

Dvořákovi učenci: France Stelè, Izidor Cankar, Ljubo Karaman; Stelè in Karaman sta se z Dvořákovim prizadevanjem usmerila v konservatorsko službo. Učenca Strzygowskega: Avguštin Stegenšek (promocija še v Gradcu, 1906) – ta sicer študiral prej v Rimu, Vojeslav (Hermann) Molè (promocija na Dunaju 1912; iz srbskega knjižnega slikarstva).

interes za marginalna zemljepisna področja (tudi ta so imela svoj umetnostni profil in so vredna raziskovanja kot druga pomembnejša področja, ob upoštevanju pojma „Kunstwollen“ imajo tudi lastne kvalitete), povezovanje konservatorske dejavnosti z znanstvenim delom (Stelè), „umetnostna zgodovina kot zgodovina duha“ kot osnova za raziskovanje sloga (stilna sistematika, zgodovina stila, Cankar).

Osredotočanje na praktično (spomeniško-varstveno) dejavnost na eni (Stelè) in na „umetnostno zgodovino kot zgodovino duha“ na drugi strani (Cankar) pa je imelo za posledico tudi zanemarjanje eksaktnejših zgodovinskih metod v umetnostni zgodovini (recimo sistematične raziskave in objave virov, „kulturnozgodovinski vidiki“, posebej deficit na področju baroka).

Centralna komisija na Slovenskem

Natančne analize prispevkov o umetnostnih spomenikih na Slovenskem v obeh glasilih Centralne komisije od začetka njunega izhajanja še ni. Na splošno gre za postopen razvoj znanstvenega (kritično zgodovinskega in slogovnega) pogleda, od neprenticioznih opisov do kritičnega vrednotenja. Avtorji: največkrat arheologi, duhovniki z določenim poznavanjem zgodovine umetnosti, stavbni inženirji in arhitekti, tudi izšolani umetniki (slikar Frankè). Četudi marsikatere časovne, slogovne in avtorske opredelitve ne veljajo, jih je treba razumeti ob upoštevanju takratnega znanja, v tem pomenijo ti prispevki tudi določen pomemben dokument o naziranjih tistega časa, posebej pomembno pa je, kadar opisi dokumentirajo stanje umetnostnih spomenikov, ki se je pozneje spremenilo (prezidave cerkva, poškodbe, uničenja ipd.).

Univerzitetno izšolani umetnostni zgodovinarji pred prvo svetovno vojno, predvsem na Štajerskem in Koroškem:

Paul Hauser, Korošec po rodu, 1905 prom. na Dunaju, delal v konservatorski službi, od 1912 deželni konservator za Štajersko (1868–1914, padel). Se prvi resno ukvarjal z gotskim slikarstvom (predvsem stenskim) na Koroškem (t. i. beljaška šola), v MZK objavil tudi članke o freskah na Slovenskem (Žirovnica, Vrh nad Želimljem, Visoko pod Kureščkom in Muljava – prvi resni članek o Janezu Ljubljanskem, 1911, osnova za raziskovalno delo Franceta Steleta).

Auguštin Stegenšek (1875–1920), duhovnik, študiral v Mariboru 1895–1899 teologijo, v Rimu 1899–1902 (pri Josefu Wilpertu) arheologijo in umetnostno zgodovino, promoviral 1906 v Gradcu (Strzygowski; na temo srednjeveških fresk v Rimu), od 1902 učil na semenišču v Mariboru, 1909 konservator Centralne komisije. Na svoje stroške izdal izjemno pomembni umetnostnotopografski deli v slovenščini: Dekanija Gornjegrajska (1905) in Konjiška dekanija (1909), ter nekaj člankov, med njimi o Ptujski gori. Od 1911 dalje se je intenzivno ukvarjal z vprašanjem topografije križevega pota v Jeruzalemu, vendar z rezultati spekulativne vrednosti (gl. Fran Ksaver Lukman, v ZUZ n. v. III, 1955).

France Stelè (1886–1972), 1913 prvi deželni konservator za Kranjsko s sedežem v Ljubljani, vendar je njegovo delo že kmalu prekinila vojna.

Čas med obema vojnama (1918-1941)

Nov državni okvir: Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, pozneje Jugoslavija, vendar brez velikega dela slovenskega etničnega ozemlja (Koroška, Primorska).

Odločilni momenti:

a. utemeljitev univerzitetnega študija umetnostne zgodovine,

b. konsolidacija spomeniškovarstvene (konservatorske) službe,

c. društvena dejavnost z izdajateljsko in muzejsko dejavnostjo.

Ustanovitev univerze v Ljubljani 1919, od vsega začetka že tudi študij umetnostne zgodovine s samostojno stolico, delno povezan s študijem arheologije.

Prvi profesor: Izidor Cankar (1920 imenovan za docenta, 1923 za izrednega profesorja, redni profesor 1930–1936), (bratranec Ivana Cankarja), teolog (1909; duhovniški stan zapustil 1926), študiral estetiko na katoliški univerzi v Louvainu ter umetnostno zgodovino. Za njim 1938) France Stelè (1886–1958). Poleg njiju predavali Vojeslav Molè (1920–1924, antična in bizantinska umetnost; 1925–1939 na univerzi v Krakovu na Poljskem), Josip Mantuani (1921–1924, um. zgod., arheologija, epigrafika), …, med drugo svetovno vojno po vrnitvi iz Krakova spet Vojeslav Molè kot profesor (1940–1945; po koncu vojne spet v Krakovu).

Po razpadu avstro-ogrske monarhije in ustanovitvi nove države so konservatorji in korespondenti sprva delovali na osnovi instrukcij avstrijskega ministrstva za uk in bogočastje deželnim konservatorjem iz leta 1912 (bistvena določila glej F. Baš str. 28). Vzpostavitev spomeniškovarstvenega urada za Slovenijo s sedežem v Ljubljani, s konservatorjem Francetom Steletom 1913. Uveljavitev načel nekdanje dunajske Centralne komisije, kakor jih je pred prvo sv. vojno izoblikoval Max Dvorak vzporedno z znanstveno-raziskovalnim delom (študije in članki). Objave konservatorskega dela v Zborniku za umetnostno zgodovino: težišče Steletovega dela je na srednjeveškem stenskem slikarstvu (številne objave), poleg tega spremljanje in deloma usmerjanje sodobnega dogajanja na področju arhitekture in likovne umetnosti (sodelovanje z Josipom Plečnikom) kritike, zapisi, polemike. Močan Cankarjev vpliv. Po Steletovem im. za prof. na univerzi (1938) postal konservator France Mesesnel. Približevanje evropskim standardom, metodološko zaostajanje, pomembna utemeljitev um. topografije (Stele, Marolt).

France Stelè (1886–1972)

Stelèta je Dvořák namenil za konservatorsko službo na Kranjskem: disertacija na temo gotskega stenskega slikarstva na Kranjskem (1912; izšlo v Bulićevem zborniku – Strena Bulićiana, Zagreb 1924). 1913 prvi poklicni konservator za Kranjsko, po vojni vodja spomeniškega urada za Slovenijo. Gotsko stensko slikarstvo na Slovenskem njegovo osrednje delovno in raziskovalno področje.

Izhodišča: 1. tradicionalno zanimanje 19. stoletja za umetnost srednjega veka, 2. skrb dunajske Centralne komisije za srednjeveške umetnostne spomenike, v tem okviru posebej za odkrivanja, raziskave in restavriranje fresk, 3. spodbude dunajske umetnostnozgodovinske šole za raziskave obrobnih (lokalnih) pojavov v umetnosti kot izraza časa in prostora; v tem okviru pozneje posebej zaslužen Max Dvořák kot univerzitetni učitelj in vodja Centralne komisije (skrb za naraščaj konservatorjev);

Pomen: povezovanje znanstveno-raziskovalnega dela s konservatorskimi aktivnostmi.

Utemeljitelj naše spomeniškovarstvene teorije in najpomembnejši pisec temeljnih strokovnih del: Osnovna načela varstva spomenikov iz leta 1928 (ČZN) lahko štejemo za prvo dejanje v izgradnji spomeniškega sistema. V nasprotju s prizadevanji Riegla in Dvoraka , ki sta najprej skušala teoretično utemeljiti varstveno dejavnost in varstvo približati laični javnosti, je Stele ocenil, da je prva naloga strokovnjaka, da seznani občinstvo z najnujnejšimi varstvenimi nalogami. V nadaljevanju se je ukvarjal z definicijo spomenika ter z načelom konservirati in ne restravrirati, pri čemer ga je relativiziral oz. dopušča možnosti večjih posegov v spomenik ob upoštevanju dokumentarnih vrednot , posegi pa morajo upoštevati dostojnost oblik in harmoničnost celote kar pa je umetniško ustvarjanje. Poseg tenkočutnega arhitekta lahko poveča estetski potencial spomenika (Plečnik). V razpravi Problem spomeniškega varstva v Jugoslaviji je v prvem delu posvečen utemeljevanju vsebin spomeniškega pojma, pri čemer je zagovarjal najširše pojmovanje spomenikov, ki temeljijo na trojici vrednot zgodovinske, spominske in razpoloženjske vrednote (Rigl – starinske, zgodovinske in namerne).

V Problemu varstva spomenikov v slovenskih mestih se je zgledoval po Dvořákovem katekizmu, le da je izpustil navodila glede varovanja podobe mest in naselij. Povod je bil Gradbeni zakon iz leta 1931, ki v dveh členih obravnava varstvo zgodovinsko-umetniških mest in stavb kar naj bi kljub odsotnosti splošnega spomeniškovarstvenega zakona dajalo zadostno podlago za izvajanje varstvenih nalog. Stele je smatral, da je potrebno nekatere pojme razjasniti in definirati način reševanja nekaterih vprašanj, zlasti je potrebno upoštevati nujnost varstva celot pri čemer pa je v ospredju bolj seštevek posameznih spomenikov tudi tlorisov, slabše pa je definiral druge sestavine mest, ki niso tlorisna zasnova niti posamezne stavbe. Racionalno jedro, ki zadeva učinkovit program ohranitve mora vsebovati priporočila za smotrno namensko rabo stavb,vodila za obnovo fasad in oblikovanje javnih prostorov, zahteve za oblikovanje novih stavb ( pri čemer je potrebno varovati tlorisno mrežo in miljejski značaj celote) in zahteve pri prometnih in drugih komunalnih rešitvah.

V razpravi Estetika in dokumentarnost v restavriranju spomenikov pa se Stele najbolj odmika od doktrine dunajske šole, saj zagovarja tezo, da pri posegih na spomenikih ne smemo upoštevati le njihove zgodovinske oz. dokumentarne vrednosti temveč tudi estetski učinek.

Organizacija spomeniškega varstva po drugi sv. vojni

Po drugi vojni so v okviru republiškega zavoda za spomeniško varstvo, ustanovljenega leta 1945 delovale sprva spomeniške komisije pri OLO. Za Gorenjsko sta bili ustanovljeni komisiji v Kranju in Radovljici, ki sta se po ukinitvi okraja združili, nalogo pa je prevzel Okrajni zavod za spomeniško varstvo, ustanovljen v letu 1960 na osnovi Republiškega zakona o varstvu spomenikov iz leta 1958. Okrajni zavod je bil ukinjen 31. januarja 1962 in s 1.

februarjem ustanovljen medobčinski zavod, ki sta se mu v letu 1965 pridružili še občini Domžale in Kamnik. Republiški zavod je takrat nosil težo znanstveno-raziskovalnega dela na področju starejše in novejše slovenske umetnosti (Marijan Zadnikar, Ivan Komelj) ter na ljubljanskem regionalnem zavodu ( Nace Šumi pred nastopom prof. na Oddelku za um. zgod. FF, Milan Železnik). Pomembni tudi obe osrednji galeriji (Anica Cevc, Ksenija Rozman ter na SAZU-ju Emilijan Cevc).

Leta 2004 je bil ustanovljen Javni zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije z območnimi enotami, Restavratorskim centrom ter CPA ter Inštitutom za konservatorstvo.

Pregled spomeniškega varstva od imenovanja prvega konservatorja leta 1913 je pripravila dr. Jekla Pirkovič v zborniku Sto let v dobro dediščine.

Muzeji in galerije

Prva polovica 19. stoletja je tudi čas rojstva prvih deželnih muzejev (1811 v Gradcu, 1821 v Ljubljani) in deželnih zgodovinskih in muzejskih društev (1839 v Ljubljani), ki v duhu zmagovite domačijsko poudarjene romantike terjajo udeležbo pri pridobivanju novih arheoloških najdb; leta 1846 odprava določila o obveznem pošiljanju najdb novčnemu in antičnemu kabinetu na Dunaj in da o najdbah poročajo ustreznim novim deželnim zavodom in društvom; posledično so najdbe ostajale doma (sprva rimski napisni in plastični kamni).

Najstarejša kulturna ustanova Narodni muzej,ki deluje neprekinjeno od leta 1821(prva stalna razstava 1831) Sprva prostore v ljubljanskem liceju na Vodnikovem trgu (bivši frančiškanski samostan, tudi gimnazija, stavba podrta po potresu 1895), od leta 1882 im. Rudolfinum. Današnja stavba zgrajena 1888 - prva namensko zgrajena stavba za muzejsko dejavnost. Leta 1921 se je Kranjski deželni muzej Rudolfinum preimenoval v Narodni muzej; leta 1933 je odstopil velik del slikarske in kiparske zbirke Narodni galeriji; leta 1997 se je preimenoval v Narodni muzej Slovenije. Tudi lapidarij, ki ga je zasnoval grof Franc Hohenwart leta 1821 sprva v liceju, kasneje v novem muzeju.

Rojstni datum Društva Narodna galerija je 18. september 1918, ko je bil v negotovih razmerah razpadajoče

dvoglave monarhije sklican ustanovni občni zbor. Začelo se je brez umetnostnega fonda in brez razstavnih

prostorov. Narodna ozaveščenost je pripomogla k oblikovanju ustanove, ki je prevzela mestno umetnostno

zbirko in jo, dopolnjeno s prvimi nakupi, marca 1920 slovesno odprla v stanovanjskih prostorih prvega

nadstropja ljubljanske Kresije. Junija 1924 je Društvo Narodna galerija od magistrata prevzelo v najem

Jakopičev paviljon in tako pridobilo razstavišče za občasne razstave, že novembra 1925 pa je dobilo v uporabo

tudi večji del prostorov v Narodnem domu, z izjemo tistih, ki jih je zasedalo telovadno društvo Sokol, kasnejši

Partizan. Ob praznovanju desetletnice obstoja Društva Narodna galerija so decembra 1928 v dvanajstih prostorih Narodnega

doma postavili na ogled razstavo 230 slik, 132 kipov in 746 del na papirju kot izbor del iz galerijske zbirke; iz te društvene

zagnanosti pa je junija 1933 sledilo odprtje stalne razstave. Društvo Narodna galerija so avgusta 1945 z državnim

dekretom razpustili, s 1. junijem 1946 pa je bila z državno uredbo ustanovljena Narodna galerija kot državna

ustanova.

Moderna galerija tudi muzej moderne in sodobne umetnosti, ustanova pod mecenstvom družine Hribar (1936)

pobudnik Izidor Cankar; dograjena leta 1948 (arhitekt E. Ravnikar)

Pokrajinski muzej Maribor ustanovljen 1903 (jedro zbirka sakralne umetnosti ki jo je zbral

Škofijski muzej; v gradu od leta 1938

Pokrajinski muzej Celje, sprva kot Mestni muzej Celje ustanovljen leta 1882, leta 1946 kot

profesionalna inštitucija dobila prostore v Stari grofiji; od leta 1966 kot Pokrajinski muzej,

1963 osamosvojil Muzej revolucije – Muzej novejše zgodovine)

Gorenjski muzej v Kranju je nastal leta 1963 z združitvijo Mestnega muzej Kranj iz leta

1953 in Muzeja revolucije iz leta 1961, sprva v Prešernovi, nato v Mestni hiši, danes v

sklopu gradu Khislstein.

Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož je bil ustanovljen leta 1893 pri Muzejskem društvu; leta

1897 je po donatorju kulturnozgodovinske, umetnostnozgodovinske, etnološke zbirke in

knjižnice Francu Ferku dobil ime Mestni Ferkov muzej. Leta 1946 je bil muzeju dodeljen

Ptujski grad z vso opremo in arheološko zbirko, leta 1964 je bil preimenovan v Pokrajinski

muzej Ptuj.

Pokrajinski muzej Koper: začetki ustanavljanja segajo v leto 1910, ko se je 1. oktobra

konstituiral odbor za ustanovitev Mestnega muzeja za zgodovino in umetnost v Kopru.

Uradno je muzej zaživel 18. marca 1911. Muzej je najprej dobil dva prostora v nekdanjem

samostanu sv. Klare, po 1. svetovni vojni pa je občina obnovila palačo Belgramoni-Tacco,

kjer je sedež muzeja še danes. Po drugi svetovni vojni je leta 1954 prerasel v Okrajni muzej

kompleksnega tipa, leta 1967 pa je dobil regionalni značaj in se preimenoval v Pokrajinski

muzej Koper (Museo Regionale di Capodistria). Od leta 2009 deluje v njegovem okviru še

enota v Ilirski Bistrici s stalno razstavo na gradu Prem.

Etika v konservatorstvu in muzeologiji

Etični kodeks Slovenskega konservatorskega društva je bil sprejet in potrjen na

skupščini SKD 12. oktobra 2002; vsebuje 38 določil oziroma usmeritev, ki naj bi

jih konservatorji upoštevali pri svojem strokovnem delu in odnosu do kulturne

dediščine ter njenih imetnikov.

Icomov kodeks muzejske etike sprejet 1986 (Buenos Aires), dopolnjen 2001,

potrjen 2004, slovenski 2004. Kodeks vsebuje bistvena etična načela, pomembna

za poklicno védenje muzejskih delavcev in je orodje in pripomoček poklicne

samoureditve na področju javnih muzejskih storitev. Določa minimalne

standarde delovanja, za katere naj bi si prizadevali muzejski delavci vsega sveta,

hkrati pa določa, kaj javnost lahko pričakuje od muzejskega poklica. (objava v

pdf: ICOM International Council of Museums/Mednarodni muzejski

svet/Slovenia/Slovenija)

Najstarejši restavratorski posegi Cerkev sv. Janeza Krstnika v Ribčevem lazu v Bohinju

Prenove v mestnem jedru in interpolacije

na prelomu 19. stoletja Sočasno z novogradnjami je Fuso prenavljal tudi stavbe v

mestnem jedru. Vzroki, zaradi katerih so lastniki posegali v zidove, so bili predvsem statične narave. Novi materiali, predvsem uporaba betona v kombinaciji z železom v obliki pruskih obokov, so se hitro razširili po monarhiji, popularizirali pa so jo zlasti furlanski zidarji. V novih stavbah so praviloma kleti obokali s pruskimi oboki, nadstropja pa so ostala lesena ali pa v kombinaciji s traverzami, medtem ko so v starejših stavbah prenove potekale predvsem v okvirih odstranjevanja renesančnih in mlajših obokov, ki so jih nadomeščali z železobetonskimi stropi.

Med prenovami, je potrebno izpostaviti kar nekaj večjih posegov, kot je na primer prenova vogalne hiše ob stiku Prešernove in Puharjeve ulice. V stavbi, kjer je lastnik želel v nadstropju urediti dve stanovanji, v pritličju pa trgovski lokal, je Fusu uspelo poleg ureditve dveh ločenih stanovanj s samostojnimi dostopi izluščiti iz predelnih sten tudi stebriščno dvorano. Čeprav v pogojih ni zaslediti opozoril v zvezi z valovanjem kvalitetnih stavbnih elementov, je bil spoštljiv do stavbne substance.

Številni ostali posegi, pri katerih je sodeloval v mestu, so bila manjša popravila v zvezi zagotavljanjem ustreznih sanitarnih razmer (gradnje stranišč, greznic, kanalov za odvajanje meteornih voda ter opornih zidov pri hišah proti kanjonu reke Kokre). Lastniki so menjali okna in vrata, spreminjali lokacije le-teh, pregrajevali sobe, gradili vetrolove, prizidke in verande, na dvoriščih pa z nadzidavami prvotno pritličnih stavb pridobivali dodatne stanovanjske prostore ali delavnice. Ne nazadnje je potrebno omeniti tudi Fusov prispevek k boljši mestni infrastrukturi, saj je skrbel za prekrivanje cestnih kanalov, trasiral ceste, popravljal javne stopnice in ograje in opozarjal na pomanjkljivo osvetlitev mestnih četrti.

Kokriško predmestje na Merianovi upodobitvi Kranja iz

leta 1647

Načrt mesta Kranja

leta iz okoli 1807

Urbanistična zasnova:

• Lega na pomolu med

Savo in Kokro; ulica

razširjena v trg (Koroška)

• Prve zidane hiše

omenjene 1468 (Paolo

Santonino, oglejski

vizitator)

• Širina 6-8 m, v globino

ne več kot 10 m oz. do

roba pomola; na dvoriščni

strani niz prekinjen z

gospodarskima potema, iz

katere sta se razvili

Tavčarjeva in Tomšičeva

ulica.

Kokriško predmestje

leta 1908

Katastrska mapa iz leta 1908 ponazarja urbanistično zasnovo četrti na začetku 20. stoletja. Severno od Kokriškega predmestja je v večjem kvadratu, ki ga omejujejo na severu Malo polje, na jugu ožja pot med današnjim kinom Center in Koklovo vilo, na zahodu Golniška cesta, na vzhodu pa cesta mimo nekdanjega pokopališča s kapelo sv. Križa nanizana vrsta parcel, ki si sledijo v ozkih pasovih. Preko omenjenih parcel so na prelomu 19. stoletja najprej zarisali in zgradili novo cesto, jo zasadili s kostanjevim drevoredom in vzdolž te ceste omogočili gradnjo socialno premožnejšim meščanom.

Kokriško predmestje

Pogled na

kokriško

predmestj

e na

začetku

20. stol.

Hotel Stara pošta –

severni ulični niz Stari del hotela Stara pošta je bil zgrajen po načrtu

stavbenika Josefa Fusa (roj. 185 v Možacu, stavbenik v Kranju med leti 1897 -1915) z začetka 20. stol, novi del iz leta 1927 pa po načrtu arhitekta Hermana Husa; Staro stavbo so podrli ob gradnji Globusa.

Kreutzbergerjeva hiša

severni ulični niz

Kreutzbergerjeva hiša je s Staro pošto in vmesnima stavbama tvorila ulični niz do župnijske pristave nasproti gimnazije, kjer so leta 1922 zgradili Narodni dom po načrtu arhitekta Ivana Vurnika

Kokriško predmestje

– severna stran

Narodni dom, avtor

arhitekt Ivan Vurnik,

1922/23

Kapucinski

samostan

Rušenje samostana pred gradnjo Hotela Creina

Kokriško predmestje

Historicistični značaj Kokriškega predmestja, ki ga še vedno obvladuje Treovo gimnazijsko poslopje, je sooblikoval najmanj z dvema hišama. Starejša je Kreuzbergerjeva hiša, ki je stala nasproti gimnazijskega poslopja. Hiša, v kateri je bila znana kavarna, je imela vogalno zasnovo z močno naglašenim prirezanim vogalom, ob katerega je Fuso prislonil nekoliko ožji izzidek, ki se je zaključil v obliki nadstrešnega stolpiča.

Nekoliko mlajša pa je bila Majdičeva hiša med gimnazijo in samostanom, s katero je skušal konkurirati Treu, deloma z volumnom, predvsem pa z bogato dekoracijo v slogu eklektičnega historizma.

Ob Majdičevi hiši so po smrti lastnika kot volilo postavili znameniti Majdičev vodnjak sv. Janeza Nepomuka, ki ga je oblikoval kipar Franc Berneker. Berneker je izdelal tudi načrt za postavitev z ozelenitvijo, ki jo je nadzirala strokovna komisija, v kateri je sodeloval tudi Fuso.

Nesporno je prizidal tudi severni krak gimnazijskega poslopja s tremi učlnicami in domnevno prenovil v jedru baročno poslopje hotela Stara pošta s historicistično

preobleko.

Majdičevo hišo v stilu historizma je zgradil stavbenik Josef Fuso. Na dvorišču je prvotno stal vodnjak Janeza Nepomuka, ki ga je oblikoval kipar Franc Berneker. Vodnjak je preseljen v park gradu Kieselstein.

Majdičeva hiša

Majdičeva hiša

Hišo so podrli

zaradi gradnje

hotela Creina.

EŠD 1579 Kranj- Palača občine Kranj

Ravnikarjevo prvo in obenem najkvalitetnejše delo v Kranju je prizidek k stavbi Občinske skupščine (1958 -1960), Slovenski trg 1.

V dvoransko zasnovani sejni stavbi - avli je združil vse aktualne prvine modernistične estetike. Z zanikanjem klasične tektonike je ustvaril ploskovito transparentno arhitekturo, v katero je vgradil mnoga svoja nova spoznanja, ki izhajajo iz domačega izročila in novosti iz evropskega prostora. Obenem s kvalitetnim oblikovanjem detajlov po vzoru učitelja, kot so stopnice, premične lesene stene, klopi in lestenci je izjemna tudi postavitev stavbe v prostoru.

Avlo je umaknil v ozadje obstoječe upravne zgradbe tako, da je s prizidkoma: trakom, ki povezuje stari in novi del ter stanovanjskim prizidkom Pokojninskega zavoda oblikoval manjši slikoviti trg.

Stavba je razglašena za kulturni spomenik državnega pomena.

EŠD 17718 Kranj - Hotel Creina

Tretji oblikovni poskus je uporaba opeke v hotelu Creina na Koroški cesti št.4. Leta 1966 se je udeležil natečaja za urbanistično zasnovo novega središča Kranja, na katerem je zmagal z idejo izoliranih objektov, kot sta hotel in veleblagovnica Globus.

Žal je bil pri realizaciji svojih idej brezkompromisen, zato smo z gradnjo hotela, ki ga je postavil na rob savske terase in veleblagovnice, ki ni vzporedna z uličnim nizom, izgubili cel mestni kare s historično oblikovano arhitekturo 19. stoletja.

Spoštljiv je bil le do sosednjih zgradb in z novo razmeroma nizko in razpotegnjeno arhitekturo hotela ni presegel višinskih gabaritov sosednje gimnazije in bližnjega hotela Jelen.

Stavba ima razgiban tloris s pokončnimi vidnimi deli betonske konstrukcije, ki jih umirjajo poudarjeni horizontalni strešni venci. Polnilo je opečni zid.

EŠD 17720 Kranj - Trgovska hiša Globus

Sočasno z zaključnimi deli na hotelu Creina je že načrtoval svoje zadnje delo v mestu: veleblagovnico Globus (1970 - 1972), za katero je izdelal več osnutkov.

Izvedena varianta je zasnovana kot monolitna dvoetažna stavba postavljena vzporedno s prometno osjo. Pokriva jo plavajoča streha, pod katero je v tretji zadnji etaži urejeno odprto parkirišče, na katerega vodi betonska klančina ob zadnji fasadi stavbe. Pritlično etažo spremlja niz paviljonskih objektov, ki s pokrito pasažo ponazarjajo nakupovalno ulico. Oblikovna novost je fasada iz kortenskih plošč z reliefno površinsko obdelavo. Celotna stavba ima močan horizontalni naglas, ki ga prekinjajo vertikalni zalomi fasad z zastekljenimi vložki. V notranjosti enotne interiere povezuje transparentno, lahkotno osrednje stopnišče, utilitarni prostori pa so potisnjeni v ozadje. Edini dekorativni poudarek je zalomljena stropna obloga, ki le deloma zakriva betonsko konstrukcijo z inštalacijami

Temne, predimenzionirane gmote se Kranjčani že vajeni njegovih eksperimentov, nismo nikoli docela privadili, čeprav arhitekturna stroka ne zanika njenih kvalitet.

Prenova Globusa

Raziskave in pripravljalna delRadovljica –

baročna graščina

Odstranjeni strop in predelne stene

baročna

štukatura

Baročna dvorana v Radovljici

Dvorana po odstranitvi sekundarnih ometov

Osrednja baročna dvorana po posegu

Restavrirana in rekonstruirana štukaturna dekoracija

(K. Pittner po 1711), restavriral Tomaž Furlan s sodelavci in RC

Restavratorski posegi

Cerkev sv. Katarine v Srednji vasi

Prezentacija

Vrednotenje, dozidave Portal Karavanškega predora in Rikli

V evropskem in svetovnem sistemu varstva naravne in kulturne dediščine sodeluje Republika Slovenija s sprejemanjem obveznosti iz naslednjih ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb:

Evropska kulturna konvencija (Pariz - 1954, UL RS št. 7/93)

Konvencija o varstvu kulturnih dobrin v primeru oboroženih spopadov (Haag - 1954, UL RS št. 3/93) s protokoli

Konvencija o varstvu svetovne kulturne in naravne dediščine (Pariz - 1972, UL RS št. 3/93)

Konvencija o varstvu evropskega arhitektonskega bogastva (Granada - 1985, UL RS št. 3/93), imenovana Granadska konvencija.

Evropska konvencija o varstvu arheološke dediščine (London - 1969, UL RS št. 3/93)

Evropska konvencija o varstvu arheološke dediščine - dopolnjena (La Valetta - 1992, podpisana, ratificirana - Poročevalec 1/99), imenovana Malteška konvencija.

Ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe

Ratificirane in objavljene mednarodne

pogodbe Haaška konvencija, Haag 1954

Prva konvencija, ki jo je pripravil UNESCO, je bila konvencija o varstvu kulturnih dobrin v primeru oboroženega spopada, ki zajema vse kulturne dobrine. Poleg znanstvenih zbirk, knjig arhivov in dokumentacij o dediščini so kulturne dobrine tudi muzeji, knjižnice, arhivi, arhivska skladišča in zaklonišča, namenjena zavarovanju premičnih kulturnih dobrin v primeru oboroženega spopada ter spomeniški centri. Konvencija določa naloge podpisnicam že v mirnem času, da pripravijo in organizirajo varstvo. Prepovedana je uporaba dobrin za namene, ki bi povzročili uničenje ali poškodovanje, razen kadar to zahteva vojna nuja. Prepoveduje ropanje, kraje in drugo odtujevanje, ter določa represalije. Pomembno je določilo, da se pogodbenica ne more rešiti odgovornosti, če druga ni izvedla varnostnih ukrepov. Ob vojaški zasedbi je potrebno dobrine zavarovati; poprej morajo biti razpoznavno označene. Konvencija pozna tudi posebno varstvo za izjemne objekte ( vpis v Mednarodni register kulturnih dobrin pod posebnim varstvom), kar pomeni, da pogodbenice objekta ne smejo poškodovati ali uporabljati v vojne namene.

Ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe

Hkrati s konvencijo veljata tudi prvi in drugi protokol. Prvi protokol prepoveduje odstranitev kulturne dobrine z zasedenega ozemlja in zapoveduje njeno vrnitev, drugi sprejet leta 1999 pa dopolnjuje konvencijo z ukrepi za izvajanje določil in razširja uporabo na oborožene spopade, ki nimajo mednarodnega značaja, natančneje definira mirnodobne ukrepe ( izdelava popisov, dokumentacije, načrtovanje nujnih ukrepov za varstvo pred požarom ali zrušitvijo, priprave za selitev kulturnih dobrin), posebno poglavje pa opredeljuje tudi kazensko odgovornost.

Ratificirane in objavljene

mednarodne pogodbe

Konvencija o varstvu svetovne kulturne in naravne dediščine je tretja konvencija, ki jo je sprejel UNESCO leta 1972 v Parizu. Konvencija zavezuje pogodbenice k mednarodnemu sodelovanju za ohranitev kulturne in naravne dediščine izjemne vrednosti pred poškodovanjem in uničenjem. Konvencija je postavila temelje za oblikovanje seznama najpomembnejše svetovne dediščine, v katerega se na osnovi več jasno definiranih kriterijev ( VI) in primerjalnega ovrednotenja vpisujejo najpomembnejši spomeniki, skupine stavb in znameniti kraji.

Ratificirane in objavljene

mednarodne pogodbe:

Evropska konvencija o varstvu arheološke dediščine, London 1969 in

Evropska konvencija o varstvu arheološke dediščine – dopolnjena

( podpisana v La Valetti 1992) imenovana tudi Malteška konvencija

ugotavlja, da arheološko dediščino ogroža predvsem poseganje v prostor. Ob tem nadomešča prejšnjo varstveno prakso na osnovi londonske konvencije, ki je urejala izkopavanja ter dopuščala na izpraznjenih zemljiščih razne posege, in uvaja nove zahteve po varstvu arheoloških najdišč na mestu samem. Arheološka dediščina ima pomen znanstvenega dokumenta o zgodovini civilizacije in se mu posegi načelno umikajo.

Glavna metoda raziskav je neagresivno diagnosticiranje.

Zahteva stalno sodelovanje konservatorjev pri pripravi načrtov.

Možne so naknadne spremembe načrtov.

Mednarodne resolucije in priporočila

Evropska listina stavbne dediščine im. Amsterdamska deklaracija, 1975

Priporočilo o integralnem varstvu stavbne dediščine, Svet Evrope, 1976

Priporočilo o varstvu stavbne dediščine pred naravnimi nesrečami, Svet Evrope, 1992

Priporočilo o celostni o graditvi območij kulturne krajine kot dela krajinske politike , Svet Evrope, 1995

Priporočilo o dediščini kot dejavniku trajnostnega razvoja, Svet Evrope 1996

Dediščina kot dejavnik Evrope, ki jo gradimo, Svet Evrope 1996

Evropska prostorska razvojna perspektiva, 1999

Agenda 2000

Republiški predpisi

Ustava Republike Slovenije (UL RS št. 33/91-I.)

Zakon o varstvu kulturne dediščine (UL RS 16/08)

Pravilnik o vodenju zbirnega registra kulturne in naravne dediščine (UL RS št. 26/95)

Mednarodne organizacije na področju

varstva kulturne dediščine DoCoMoMo - International Committee for the Documentation and Conservation of Monuments and Sites of

the Modern Movement / Comité International pour la Documentation et la Conservation des Monuments et des Sites du Mouvement Moderne

Forum UNESCO

ICBS - International Comittee of the Blue Shield / Comité International du Bouclier Bleu:

- ICA- International Council on Archives/Conseil International des Archives - IFLA- International Federation of Library Associations and Institutions /Fédération International des Associations de Bibliothécaires et des Bibliothčques - ICOM- International Council on Museums/Conseil International des Musées - ICOMOS

ICCROM - International Centre for the Study of the Preservation and Restoration of Cultural Property / Centre International d'Etudes pour la Conservation et la Restauration des Biens Culturels

ICOM - International Council on Museums / Conseil International des Musées

IFLA - International Federation of Landscape Architects / Fédération des Architectes Paysagistes

IUCN - World Conservation Union /Union Mondiale pour la Nature

TICCIH - International Committee for the Conservation of the Industrial Heritage / Comité International pour la Conservation du Patrimoine Industriel

UNESCO - United Nations Educational, Scientific and Cultural Organisation / Organisation des Nations Unies pour l'Education, la Science et la Culture

UNESCO World Heritage Centre / Centre du Patrimoine Mondial de l'UNESCO

Mednarodne organizacije na področju

varstva kulturne dediščine UNESCO ( Organizacija Združenih narodov za izobraževanje znanost in

kulturo) je najpomembnejši med mednarodnimi vladnimi organizacijami na področju varstva kulturne dediščine. Ustanovljena je bila leta 1964 kot posebna organizacija Združenih narodov (UN). Sedež je v Parizu. Organizacija ima namen utrjevati mir in varnost na svetu ter pospešiti sodelovanje med narodi na področju izobraževanja, znanosti ter kulture, krepiti splošno spoštovanje pravičnosti, zakonitosti človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pospeševati splošno znanje in vzajemno razumevanje, spodbujati izobraževanje razvoj znanosti in kulturno udejstvovanje. Slovenija je bila sprejeta v Unesco 27. maja 1992. Istega leta je bil ustanovljen tudi Center za svetovno dediščino (World Heritage Center)

Mednarodne organizacije

na področju varstva kulturne

dediščine

ICOMOS –International Council on Monuments and Sites - Združenje za ohranjanje spomenikov in spomeniških območij je mednarodna nevladna organizacija, ki združuje ustanove, javne službe in posameznike, ki se ukvarjajo z varstvom nepremične dediščine. Ustanovljen je bil leta 1965 v Varšavi, glavni urad pa ima v Parizu.

V skladu s statutom so cilji ICOMOSA so ohranitev, varstvo, obnova spomenikov, spomeniških celot in območij; organizacija spodbuja sprejemanje in izvajanje mednarodnih priporočil, zbira, proučuje in širi informacije, ki zadevajo načela, postopke in politiko varovanja in ohranjanja, sodeluje pri pripravi študijskih programov za izobraževanje strokovnjakov,, pri razvoju ustreznih dokumentacijskih centrov za potrebe ohranjanja in varstva spomenikov in območij.

Izjemno pomembna vloga Icomosa je v sodelovanju z Unescom, saj ima svetovalni in pridruženi status. Njegov predstavnik sodeluje pri sejah Odbora za svetovno dediščino in ima svetovalni glas pri vrednotenju dobrin, predlaganih za vpis v seznam svetovne dediščine.

Na ožjih strokovnih področjih sodeluje s specializiranimi komiteji (za ljudsko stavbarstvo, fotogrametrijo, arheologijo, kamnoseštvo, stenske poslikave, vrtno arhitekturo, kulturni turizem).

Prireja številne strokovne simpozije, na katerih se sprejemajo zavezujoče deklaracije oziroma listine ter izdaja publikacije, med katerimi so zlasti pomembne Monuments&Sites in Heritage at Risk.

Posebno skrb posveča tudi popularizaciji dediščine ob dnevu dediščine 18. aprilu (v Sloveniji so varstvu dediščine posvečeni Dnevi kulturne dediščine z vsakoletno publikacijo, ki jo izdaja Zavod v mesecu septembru).

V Sloveniji je bilo Združenje ICOMOS/Si ustanovljeno leta 1993.

Mednarodne organizacije na področju

varstva kulturne dediščine

Modri ščit - ICBS – International commeetee of the Blue Shield

Modri Ščit je kulturni ekvivalent Rdečemu Križu; kot simbol je določen leta 1954 s Haaško konvencijo za označevanje in zaščito kulturnih spomenikov v primeru oboroženih spopadov. Modri Ščit se imenuje tudi mednarodni odbor, ustanovljen leta 1996, ki varuje svetovno kulturno dediščino ogroženo v vojnah in naravnih katastrofah.

ICBS pokriva muzeje in arhive, knjižnice, spomenike in območja. Povezuje znanje, izkušnje in mednarodne mreže štirih strokovnih organizacij, ki se ukvarjajo s kulturno dediščino, tvori strokovno jedro, ki v teh časih nudi svetovanje in pomoč pri odzivanju na situacije, kot so bile vojna v bivši Jugoslaviji in odpravljanje škode po orkanih v centralni Ameriki. ICBS je mednaroden, neodvisen in profesionalen. Poslanstvo ICBS-ja je ščitenje svetovne kulturne dediščine z nadzorovanimi pripravami in odzivi na krizne situacije, razmere.

Cilji Modrega Ščita:

Pospešiti mednarodne odzive na grožnje oz. krizne razmere ki ogrožajo kulturno lastnino

Spodbujati varovanje in spoštovanje kulturne lastnine, še posebej s poudarjanjem rizičnega zavedanja in pripravljenosti

Izobraževati strokovnjake za preprečevanje, nadzor in odpravljanje posledic katastrof na narodnih in regijskih nivojih

Opravljati svetovalno funkcijo pri zaščiti ogrožene dediščine

Sodelovati in posvetovati z ostalimi organi kot so UNESCO, ICCROM in Rdečim Križem

Dejavnosti:

Zbiranje in širjenje informacij o ogroženosti kulturne lastnine po svetu

Širjenje javne osveščenosti o škodi na kulturni dediščini

Promoviranje primernih standardov kriznega managementa med odgovornimi za kulturno dediščino na vseh nivojih od institucionalnega do državnega

Povečati zavedanje vodilnih in strokovnih kadrov o nujnosti pripravljenosti in razvoja ukrepov preprečevanja, odzivanja in odpravljanja

Nuditi strokovno pomoč pri soočanju s krizami

Identificirati sredstva za preprečevanje katastrof in za hitro posredovanje s spodbujanjem ustanavljanja nacionalnih ICBS odborov

Mednarodne organizacije na

področju varstva kulturne dediščine

ICOM – International Council of Museums – Mednarodni

muzejski svet je mednarodna nevladna organizacija muzejev

in poklicnih muzejskih delavcev s ciljem spodbujanja,

podpiranja, ustanavljanja ter razvoja muzejev vseh vrst,

njihovega strokovnega dela, sodelovanja, medsebojne

pomoči, razširjanje znanja muzeologije in podpiranja

interesov muzejskih delavcev. Člani so lahko posamezniki

ali organizacije, sodelovanje pa poteka v okviru nacionalnih

in mednarodnih komitejev.

Mednarodne organizacije na področju

varstva kulturne dediščine

ICA - International Council on Arhives -

Mednarodni arhivski svet je bil ustanovljen leta

1948. Namen je organizirati kongrese, pospeševati

stike med ustanovami, ki delujejo na področju

ohranjanja arhivskega gradiva, obravnavati tehnična

vprašanja arhivistike, vprašanja povezana z uporabo

arhivskega gradiva itd.

Mednarodne organizacije na

področju varstva

kulturne dediščine

ICCROM – International Centre for the Study of the Preservation and Restoration of Cultural Property – Mednarodni center za študij varstva in restavriranja kulturnih dobrin je leta 1959 ustanovil UNESCO, kot samostojno mednarodno vladno organizacijo, katere namen je v svetovnem obsegu prispevati k ohranjanju in restavriranju kulturnih dobrin, tako da predlaga, razvija, pospešuje in olajšuje pogoje za ohranitev in restavriranje. Sedež je v Rimu. Članice so javne in zasebne institucije, ki se ukvarjajo z ohranjanjem in restavriranjem kulturnih dobrin. Deluje v obliki generalne skupščine, sveta in sekretariatov. V svetu je tudi predstavnik UNESCA. Statut je ratificirala vlada RS 1996.

Mednarodne organizacije na področju

varstva kulturne dediščine

IFLA - the International Federation of Landscape Architects - Mednarodno združenje krajinskih arhitektov

EFLA - The European Foundation for Landscape Architecture – Evropska ustanova za krajinsko arhitekturo

DOCOMOMO- International Committee for the Documentation and Conservation of Monuments and Sites of the Modern Movement – mednarodni komite za dokumentacijo in prenovo spomenikov ter krajev moderne arhitekture s sedežem v Parizu.

IFLA- The International Federation of of Library Associations and Institutions – Mednarodna federacija združenj knjižnic in sorodnih ustanov

Council of Europe -The European Heritage Days

Herein – European Heritage Network

European Institute of Cultural Routes

Atenska listina Carta del restauro Sprejeta leta 1931 na kongresu v Atenah

Sklepi:

- Ustanoviti je potrebno mednarodne organizacije za restavriranje na svetovalni

in izvedbeni stopnji

- Restavratorski projekti naj se strokovno in kritično pregledajo, da bi se

izognili napakam zaradi katerih bi objekti izgubili svoj pomen ali zgodovinsko

vrednost

- Probleme ohranitve zgodovinskih območij pravno rešuje vsaka država

posebej.

- Izkopana najdišča, kjer ne nameravajo takoj začeti z obnavljanjem, naj

zaščitijo tako, da se jih ponovno zasuje.

- Pri obnovi se lahko uporabljajo moderne tehnike in materiali.

- Zgodovinska območja morajo imeti strog strokoven nadzor in varovanje.

- Paziti in zavarovati je treba tudi širši prostor okoli zgodovinskega območja

Beneška listina (Venice Charter)

Na drugem mednarodnem kongresu arhitektov in drugih tehničnih strokovnjakov za zgodovinske spomenike, zbranih v Benetkah leta 1964 so sprejeli Mednarodno listino o ohranjanju in obnovi spomenikov in spomeniških območij, na kratko Beneško listino (karto), ki opredeljuje pojem zgodovinskega spomenika, smoter ter predvsem načela konservacije, vključno z vsemi sestavinami, kot je razporeditev in okrasje na stavbah. Vključuje ohranitev primernega okolja s prepovedjo novih gradenj, rušenja ali prezidav, ki bi porušile razmerja gmot in barv ter prepoveduje premeščanje, razen kadar je to edina rešitev za ohranitev spomenika. Opredeljuje tudi spomeniška območja, izkopavanja ter nalaga izdelavo dokumentacije o posegih.

Mednarodna listina o ohranjanju

zgodovinskih vrtov

Firenška listina (The Florence Charter)

Mednarodni odbor za zgodovinske vrtove ICOMOS – IFLA je leta 1981 v Firencah sprejel listino o ohranjanju zgodovinskih vrtov, kot dodatek Beneški listini. V njej je opredelil zgodovinski vrt kot arhitekturno in hortikulturno kompozicijo javnega pomena v zgodovinskem in umetniškem pogledu, vzdrževanje, restavriranje z

rekonstrukcijami ter zakonsko in upravno varovanje.

Mednarodna listina o ohranjanju zgodovinskih mest in urbanih

območij

Washingtonska listina 1987

Načela in cilji: zaščita zgodovinski mest in drugih urbanih območij mora biti

neločljiv del skladne politike ekonomskega in socialnega razvoja kot tudi del

urbanističnega in regionalnega načrtovanja,

Zavarovane lastnosti:

urbane zasnove. Odnosi med stavbami in zelenimi površinami ter odprtim

prostorom,

pojavnost stavb: zunanjo in notranjo, kot jo določajo velikost, razmerja, slog,

konstrukcija, materiali, barva in dekoracija

odnose med mestom ali naselbinskim območjem in njegovo okolico (tako

grajenim kot naravnim prostorom)

vse različne dejavnosti, ki so jih mesta pridobila skozi čas

Vključevanje stanovalcev in njihovo sodelovanje

Zavarovanje in zaščita v zgod. mestih in naselbinskih območjih zahtevata

preudarnost in premišljen pristop ter disciplino.

Mednarodna listina o varovanju in

upravljanju podvodne kulturne dediščine

Listina je bila sprejeta leta 1990 v Sofiji in je dodatek Lausannski listini. Namen je spodbuditi varovanje in upravljanje podvodne kulturne dediščine, ki je po svojem značaju mednarodno bogastvo, saj se velik del nahaja v mednarodnih vodah. Med temeljnimi načeli listina izpostavlja ohranjanje kulturne dediščine in situ kot prva prioriteta, določa raziskovalne okvire, vzdrževanje in varovanje najdišča, dokumentiranje, prenose strokovnih izsledkov in poudarja pomen mednarodnega sodelovanja.

Mednarodna listina o ohranjanju

in upravljanju arheološke dediščine

Lausannska listina je bila sprejeta leta 1990 na generalni skupščini ICOMOSa. Poleg osnovne opredelitve, kaj je arheološka dediščina, zapisuje načela, kako naj se povezujejo razni vidiki upravljanja arheološke dediščine, kakšna je odgovornost javnih oblasti in zakonodajalcev do te zvrsti dediščine, načela ki urejajo izvedbo strokovnih popisov, pregledov, izkopavanj, dokumentiranja, raziskovalnega dela, vzdrževanja, predstavljanja, kot tudi usposabljanja strokovnjakov, ki se ukvarjajo z varovanjem arheološke dediščine.

Mednarodna listina o ljudski

stavbni dediščini

Listina je bila sprejeta na 12. generalni skupščini leta 1999 v Mehiki, opredeljuje pa pomen ljudske stavbne dediščine, ki je osrednjega pomena za ponos in čustva vseh in vsakega ljudstva posebej. Ljudsko stavbarstvo je najosnovnejši izraz kulture določene skupnosti, njenega odnosa do okolja, hkrati pa tudi izraz svetovne kulturne raznolikosti. Sprejeta je bila predvsem zaradi izjemne ogroženosti te zvrsti dediščine zaradi poenotenja kulture, globalnih družbenogospodarskih sprememb, teženj po udobnejšem bivanju in tehnoloških možnosti. Vsebuje splošna načel, načela ohranjanja in navodila v praksi (raziskave in dokumentiranje, območja dediščine, poudarja poznavanje tradicionalnih načinov gradnje, priporočila za nadomeščanje gradbenih materialov, prenovi, upoštevanje sprememb po obdobjih in izobraževanje).

VIRI IN LITERATURA

Zakon o varstvu kulturne dediščine ( Ur. List RS 16/08

Register kulturne dediščine (vodi INDOK v sklopu Ministrstva za kulturo RS, sedež Metelkova 4, Ljubljana)

Strokovne podlage za spremembe in dopolnitve prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega plana občine Bled, Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine v Kranju, marec 2000 (splošni del)

Doktrina 1, Mednarodne listine ICOMOS, Združenje ICOMOS/Si, 2003

Doktrina 2, Mednarodne listine ICOMOS, Zdruz enje za ohranjanje spomenikov in spomeniskih obmocij ICOMOS/SI, 2014; (zbral in uredil Jovo Grobovšek)

Magdalena Petrič, Mednarodno pravno varstvo kulturne dediščine, Vestnik št.: XVII, Ljubljana 2000

Pretection of cultural Property in the Event of Armed Conflict, report on the Meeting of Experts ( Geneva, 5-6 October 2000), ICRC, Genneva, February 2002

Jiri Toman; The protection of cultural Property in the event of Armed Conflict, UNESCO Publishing1996, Dartmouth

Protection of Cultural Property in the Event of Armed Conflict – a Challenge in Peace Operations, edited by Edwin R. Micewski, Gerhard Sladek, Vienna 2002

Kevin Chamberlain; War and Cultural Heritage, Institute of art and Law, Great Britain, Leicester 2004

Janez Höfler; Uvod v slovensko umetnostno zgodovino z bibliografskim pregledom, Oddelek za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Ljubljana 1999, 2001, 2006.

Podatki za Pokrajinske muzeje iz Wikipedije…

Fotografije hrani arhiv ZVKDS, arhiv RS in Zgodovinski arhiv v Ljubljani – enota Kranj