Strategija pametnega, vzdržnega in vključujočega razvoja ... · Web viewStrategija pametnega, vzdržnega in vključujočega razvoja Slovenije Zasl. prof. dr. Peter Glavič Inženirska

1

Strategija pametnega, vzdržnega in vključujočega razvoja SlovenijeZasl. prof. dr. Peter Glavič

Inženirska akademija Slovenije Univerza v Mariboru – Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo Društvo ekonomistov Maribor

Ruše, februarja 20132/1/2013

Kazalo

1. Meje rasti1.1 Globalizacija1.2 Zadolženost1.3 Omejenost virov in ponorov

2. Strategija razvoja Slovenije2.1 Izhodišče strategije2.2 Slovenska industrijska politika

3. Pameten razvoj3.1 Inovacijsko ali delovno intenzivna družba?3.2 Raziskovanje in visoko šolstvo3.3 Tehnološka avtocesta

4. Vzdržen gospodarski razvoj4.1 Slovenija ne sledi zastavljenim ciljem4.2 Prehitevajo nas nove članice EU4.3 Mednarodna primerjava gospodarstva

5. Vzdržen okoljski razvoj5.1 Stanje in trendi okolja v svetu5.2 Stanje in trendi okolja v Sloveniji5.3 Zeleni razvojni preboj

6. Vključujoč razvoj7. Pomen državnega (preostalega družbenega) premoženja

7 .1 Zakaj je lastnina pomembna?7.2 Čigavo je državno premoženj?7.3 Iz gospodarjev v hlapce7.4 Kakšne so izkušnje od prodaje državnega premoženja?7.5 Država je slab gospodar7.6 Kakšne bodo posledice razprodaje državnega premoženja7.7 Ali lahko ta scenarij še spremenimo?

8. Predlogi sprememb8.1 Stanje po svetu in pri nas8.2 Tretji razvojni konsenz8.3 Vizija in strategija razvoj8.4 Referendum8.5 Fizikalna konsolidacija in strukturne reforme8.6 Država8.7 Gospodarstvo8.8 Pomen državne lastnine8.9 Trajnostni razvoj

9. Sklepi

2

Strategija pametnega, vzdržnega in vključujočega razvoja SlovenijeZasl. prof. dr. Peter Glavič1

Izvleček. Strategija izhaja iz spoznanj o mejah rasti, ki jih predstavljajo globalizacija, zadolženost ter omejenost virov in ponorov. Zato si za cilj ne postavlja fizične rasti, npr. izražene z bruto domačim proizvodom, temveč razvoj, ki naj bo pameten, gospodarsko in trajnostno vzdržen ter vključujoč. Ni pa nobenega razloga, da ne bi znanje in sposobnost reševanja problemov na družbenem, zlasti umskem in informacijskem nivoju rasli naprej. V razvoju bo imelo poseben pomen preostalo državno (bivše družbeno) premoženje. Na osnovi mednarodnih in domačih analiz predlagamo najpomembnejše sklepe za pameten, trajnostni in vzdržni razvoj Slovenije.

1. Meje rasti Gospodarska rast, izražena z rastjo bruto domačega proizvoda je z zadnjih desetletjih ključna za vse države, vlade in ekonomiste1. Če je ni, začnejo podjetja propadati, ljudje izgubljajo službe, politikov se loti panika in rast želijo ponovno spodbuditi, pa čeprav z zadolževanjem. Če bi gospodarstvo raslo tako, kot je v zadnjega pol stoletja, ko se je popeterilo, bi se do konca tega stoletja povečalo za 80-krat. Za to nimamo niti virov energije in surovin niti ponorov za toplogredne pline. BDP ne meri okoljske trajnosti ali socialne vključenosti. Desetletja rasti ljudi niso napravila srečnejših, saj imajo vse manj časa za družino, prijatelje in sebe. Kar bi moralo biti sredstvo, je postalo cilj.

Letos mineva 40 let, odkar sta leta 1972 Donella in Danis Meadows s sodelavci iz MIT (Massachusetts Institute of Technology) izdala poročilo Rimskemu klubu Meje rasti (Limits to Growth)2. Z računalniškim modelom World3 so proučevali 5 medsebojno povezanih spremenljivk: svetovno prebivalstvo, industrializacija, proizvodnja hrane, onesnaženost okolja in poraba neobnovljivih naravnih virov. Izhajali so iz predpostavk: spremenljivke rastejo eksponentno, obstaja gornja meja znosne onesnaženosti, količina neobnovljivih naravnih virov je omejena, in izdelali 12 različnih scenarijev razvoja. Nafte naj bi bilo pri enakomerni rasti porabe še za 31 let, pri eksponentni za 20 let ter pri petkratnem povečanju rezerv in eksponentni rasti za 50 let; zlata npr. le za 9, 11 oz. 29 let. Ugotovili so, da bo zaradi pomanjkanja naravnih virov okoli leta 2015 prišlo do obrata iz rasti v upadanje in nato do zloma družbeno-ekonomskih in okoljskih sistemov s hitrim padcem gospodarske proizvodnje in števila prebivalstva. Vendar se je zdelo, da je časa za razmislek in delovanje na svetovni ravni še dovolj.

Leta 1992 je izšlo nadaljevanje knjige z naslovom Preko meja (Beyond the Limits), avtorji so v njej ugotovili, da smo nosilno sposobnost planeta že presegli, da človeštvo ne živi in ne ravna trajnostno ali vzdržno (segrevanje ozračja, tanjšanje ozonske plasti, izsekovanje tropskih gozdov). Isto leto je v Rio de Janeiru potekajoča konferenca OZN za okolje in razvoj dajala upanje, da se svet zaveda pasti eksponentne rasti in je pripravljeno resno ukrepati. Kasnejši konferenci Rio+10 (Johannesburg) in Rio+20 (Rio de Janeiro) sta pokazali, da je bilo upanje, žal, napačno.

Leta 2005 so izšle še Meje rasti: 30-letna posodobitev (Limits to Growth: The 30-Year Update) in 2008 je Graham Turner objavil primerjavo resnične rasti z napovedmi iz leta 1992. Ugotovil je, da so bile spremembe v industrializaciji, proizvodnji hrane in onesnaževanju skladne s standardnim scenarijem ('business as usual'), ki je napovedal zlom v pri polovici 21. stoletja. Industrijska

1 Upoštevane so nekatere pripombe kolegov Matjaža Gamsa in Marka Jagodica. 2 Povzeto iz: Nina Tome, Meje rasti, študija Rimskega kluba – 40 let kasneje, Umanotera, Državni svet, 2010: http://www.planbzaslovenijo.si/upload/rast/tome-besedilo.pdf

3

proizvodnja se je več kot podvojila. Izpusti CO2 naj bi se po scenariju povečale od 310 ml/m3 ('ppm') na 380 ml/m3 v letu 2000 – dejansko so se na 369 ml/m3. Človeštvo se je soočilo s podražitvijo nafte (sodček se je podražil od 17 $ leta 1999 na 147 $ leta 2008), podnebnimi spremembami, uničenih je 60 % ekosistemov. Cena redko-zemeljskih oksidov se je v zadnjih 3 letih početverila; lantan se je v letu 2011/2010 podražil od 5,15 $/kg na 140 $/kg, cerov oksid od 4,15 $/kg celo na 151 $/kg – cene so leta 2012 padle zaradi krize, vendar ne la raven iz leta 2010 in po krizi lahko ponovno zrastejo. Če bi svet porabljal toliko rudnin (bakra, cinka, kositra, kroma, srebra idr.), bi jih zmanjkalo že v 20 letih.

Pomanjkanje virov je samo ena od skrbi – druga je zmožnost planeta, da vsrka emisije toplogrednih plinov, zlasti CO2 in metana, ki povzročajo podnebne spremembe. Izsekavanje gozdov, segrevanje in povečanje kislosti oceanov in morij, taljenje permafrosta lahko pripeljejo do sprememb, ki bi ogrozile razvoj ali celo obstoj človeštva. Nicholas Stern je v svojem poročilu3 ocenil, da bi stroški podnebnih sprememb lahko že v tem stoletju presegli škodo, ki sta jo v prejšnjem stoletju povzročili skupaj obe svetovni vojni in gospodarska kriza. Če ne bomo ukrepali, bo škoda znašala 5–10 % BDP svetovnega gospodarstva. Če bi takoj začeli zmanjševati izpuste teh plinov, bi letna vlaganja dosegala 1–2 % svetovnega BDP.

Fizična rast, ki se kaže v merjenju gospodarstva in potrošnje z BDP, ni ogrožena samo zaradi okoljskih in virskih omejitev, temveč jo za razviti svet, kamor sodimo tudi mi, predstavljata tudi globalizacija (izenačevanje standarda s hitro razvijajočimi se državami) in visoko zadolževanje v zadnjih 50 letih. Spoznanja o mejah rasti zato veljajo predvsem za omejenost fizičnih ne pa informacijskih ali miselnih virov. Razvoj človeške civilizacije v veliki meri temelji na razvoju znanja, ki je v veliki meri neodvisen od naravnih virov.

Pri ocenjevanju možnosti novega razvoja in vpliva znanja na prihodnost tudi omejenosti nekaterih naravnih virov ni nujno razlog za pesimizem, saj bi lahko z novimi tehnologijami ustvarili nove možnosti razvoja. Vendar je pri tem treba biti previden. Npr. z umetnim hidravličnim drobljenjem ('frakturiranjem') podzemnih slojev skrilavcev se je v ZDA proizvodnja nafte in plina izjemno povečala – iz velikega izvoznika so postali izvoznik nafte. Vendar so s tem povezana tudi velika okoljska, varnostna in zdravstvena tveganja: metan in strupene kemikalije lahko zastrupijo pitno vodo in povzročijo hude zdravstvene težave prebivalstva, razpoke sproščajo ogljikovodike in ozon, velika je poraba vode in kemikalij. Poleg tega gre še vedno za neobnovljivi vir energije, ki je končen, če ne v nekaj desetletjih pa v stoletjih, ter zahteva zajemanje in shranjevanje ali uporabo pri gorenju nastalega CO2. Dokler ne najdemo tehnoloških rešitev za te probleme, je potrebno biti previden in ne obremenjevati sedanjih in prihodnjih rodov s posledicami našega hazardiranja – analogija z zadolževanjem kaže na možne hude posledice nepremišljenih dejanj.

1.1. Globalizacija

Globalizacija je proces mednarodne integracije, svobodna izmenjava blaga, kapitala, storitev, idej in pogledov na svet. Manj razvite države, zlasti hitro razvijajoče se države BRICS (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska, Južna Afrika) resnično zelo hitro lovijo razviti svet. Tako npr. ocenjujejo, da bo Kitajska letos prehitela EU po vlaganji v raziskave in razvoj (RRD), po kupni moči je njen bruto domači proizvod (BDP) lani že prehitel BDP-je ZDA in EU. Njihove rasti so med 8 % in 10 % letno, kar je celo nad eksponentno rastjo. Hitri razvoj je povezan s selitvijo delovnih mest, tehnologij, onesnaževanja in rasti iz razvitih držav v hitro razvijajoče se. Vzpostavlja se novo ravnotežje, ki se kaže s počasnejšo

3 http://siteresources.worldbank.org/INTINDONESIA/Resources/226271-1170911056314/3428109-1174614780539/SternReviewEng.pdf

4

rastjo ali celo upadom rasti (krizo) razvitih držav – v krizah se povečuje brezposelnost, plače stojijo ali celo upadajo.

Najrazvitejše, severno- in srednje-evropske države, kot so skandinavske in alpske (Nemčija, Avstrija, Švica), so na to odgovorile s strukturnimi reformami (pokojninsko, trga dela, zdravstveno, zaustavitvijo rasti plač), z velikimi vlaganji v izobraževanje, raziskave, tehnološki razvoj, inovacije, podjetništvo ter naraščajočim izvozom. Pri tem je bila odločila 'protestantska' miselnost (skromnost, izhajajoča iz stoletnih izkušenj preživetja v težkih naravnih pogojih, poštenje, etika in morala). V ta krog držav po svoji miselnosti sodijo tudi nekatere nove članice EU, npr. baltske države (zlasti Estonija z 91 % protestantskega prebivalstva – enak delež je v 4 skandinavskih državah), Češka, Slovaška in Poljska (kjer je bil protestantizem tako kot pri nas izkoreninjen s protireformacijo).

Srednje razvite južno-evropske države (Portugalska, Italija, Grčija, Španija – PIGS) so odlagale reforme, manj vlagale v inovativno družbo in stavile na storitveno dejavnost (npr. turizem) ter zanemarjale rast industrije in izvoza. V njihovih družbah so se razvijali korupcija, klientelizem, nepotizem, nepoštenje, nižji intenzivnost in kakovost dela. Namesto da bi znižale stroške plač v industriji z večjo proizvodnostjo in v javnem sektorju z višjo storilnostjo, obvladovanjem zaposlovanja in rasti plač, so se zadolževale: odplačila dolgov so požrla dodano vrednost, iz katere se napaja rast (tehnološko posodabljanje, izumi, blagovne znamke). S tem so prešle v vrtinec nazadovanja (recesije) in so se iz njega morale reševati z ukrepi, ki smo jim priča tudi pri nas.

Slovenija se je žal kljub dobrim zgodovinskim izhodiščem (alpska mentaliteta, sobivanje z Avstrijo) okužila z južno, celo vzhodnjaško (orientalsko, arabsko) mentaliteto preslepiti, prevarati tekmeca, kupca, delavca, ki izhaja iz mešanja alpske mentalitete z južnjaško. V tem pogledu je bila raven poklicne etike v prejšnji nedemokratični državi višja, čeprav zaradi grožnje s kaznijo. Tako so npr. plače kljub 8 % padcu BDP zaradi močnih in neodgovornih sindikatov, (Virantove) plačne reforme, (Pahorjevega) dviga minimalne plače ipd. tudi v krizi, vse do letos realno rasle, v letih 2008–2010 celo 2,0–2,5 % letno.

V zadnjih letih 2002–2012 je povprečna plača v Sloveniji zrasla za 54 %, bolj kot inflacija (43 %); v visokem šolstvu (+28 %) in v RRD (+30 %) je bila realna rast plač nižja od rasti inflacije. V zadnjih 5 letih je bila rast neto plač v povprečju 18,1 % (sl. 1); nadpovprečno so rasle plače v predelovalni industriji in zdravstvu, povprečno v proizvodni energentov in najmanj v izobraževanju. Tudi v zadnjem letu (november 2012 : povprečje 2011) je bil padec neto plač največji v izobraževanju (–3,9 %), manjši v zdravstvu (–1,5 %) in kulturi (–1,0 %); v istem obdobju je povprečna plača zrasla za 4,8 %, najbolj v proizvodnji električne energije (+13,6 %) in v predelovalnih dejavnostih (+11,2 %); v strokovnih in znanstvenih dejavnostih je bila podpovprečna, vendar pozitivna (+3,7 %). V industriji je bila rast visoka tudi zaradi ukinjanja slabo plačanih, nekvalificiranih delovnih mest – zaposlenost se je v istem obdobju v gradbeništvu znižala za 23,2 % in v industriji za 18,4 % (sl. 2). Skupaj je v gradbeništvu 18.200 in v industriji 41.100 delovnih mest manj.

Na drugi strani je zaposlenost v javnem sektorju zelo zrasla, najbolj v strokovnih in znanstvenih dejavnostih (za 7.600 mest ali 19,1 %), oskrbi z vodo, zdravstvu in socialnem varstvu, manj v izobraževanju (5.100 mest ali 8,6 %) in najmanj v kulturi in rekreaciji (830 mest ali 6,3 %). To seveda ne pomeni, da povečanje ni bilo upravičeno, potrebno, vendar ga ob velikem padcu BDP in rasti plač ni bilo mogoče pokriti drugače kot z velikim zadolževanjem. Zlasti škodljiva je bila Virantova odprava plačnih nesorazmerij, ki bi jo bilo najbolje ukiniti in ponovno uvesti 'nesorazmerja', saj so npr. med 10

5

najbolje plačanimi javnimi uslužbenci: 8 direktorjev zdravstvenih domov, en sodnik in direktor Agencije za trg vrednostnih papirjev; predsednika države in vlade sta na 25. oz. 27. mestu!

Pred

elov

alne

dej

avno

sti

El. e

nerg

ija, p

lin in

par

a

Skup

aj

Zdra

vstv

o, s

ocia

lno

vars

tvo

Osk

rba

z vo

do

Fina

nčne

in z

avar

oval

ne d

ejav

nosti

Gra

dben

ištv

o

Stro

kovn

e in

zna

nstv

ene

deja

vnos

ti

Info

rmac

ijske

in k

omun

ikac

ijske

d...

Kultu

ra in

rekr

eaci

ja

Izob

raže

vanj

e

0 5.0

10.0 15.0 20.0 25.0 30.0 35.0 40.0 35.8

32.2

24.020.3 20.1 18.0 17.7 16.6 16.2

9.2 7.2

Količ

nik

rasti

XI/

2012

pro

ti 20

07 v

%

Vir: SURS (Pomembnejši statistični podatki o Sloveniji)

Sl. 1: Rast povprečnih mesečnih neto plač pri pravnih osebah po področjih dejavnosti v obdobju 2007–2012/XI v %

Stro

kovn

e in

zna

nstv

ene

deja

vnos

ti

Osk

rba

z vo

do

Zdra

vstv

o, s

ocia

lno

vars

tvo

Izob

raže

vanj

e

Info

rmac

ijske

in k

omun

ikac

ijske

dej

avno

sti

Kultu

ra in

rekr

eaci

ja

El. e

nerg

ija, p

lin in

par

a

Fina

nčne

in z

avar

oval

ne d

ejav

nosti

Skup

aj

Pred

elov

alne

dej

avno

sti

Gra

dben

ištv

o-40.0

-20.0

0.0

20.020.2 12.9 12.1 10.8 10.6 6.2 2.5

–0,7 –5,7–19,0 –25,9

Količ

nik

rasti

XI/

2012

pro

ti 20

07 v

%

Vir: SURS

Sl. 2: Rast delovno aktivnega prebivalstva po administrativnih virih po področjih dejavnosti v obdobju 2007–2012/XI v %

Od drugega četrtletja leta 2008, ko smo imeli v Sloveniji zelo dobre razmere na trgu dela, do zadnjih aktualnih podatkov iz drugega četrtletja 2012 se je število delovno aktivnih oseb v Sloveniji znižalo za 70.000 oz. za 7,6 %. V tem štiriletnem obdobju se je na drugi strani število anketno brezposelnih skoraj podvojilo: naraslo je za 39.000 oseb oz. za 47,9 %. Še bolj kot število brezposelnih se je povečalo število neaktivnih, torej oseb, ki ne delajo, dela aktivno ne iščejo oz. ga niso pripravljene sprejeti v naslednjih dveh tednih. To število je naraslo za 47.000 oseb, predvsem na račun večjega števila upokojencev.

6

Po podatkih Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ) se je od januarja 2008 do avgusta 2012 število upokojencev povečalo za približno 60.300. Leta 1990 smo imeli v Sloveniji dobrih 356 tisoč upokojencev, lani pa že skoraj 570 tisoč in njihovo število še zelo hitro raste, medtem ko se je število zaposlenih zvišalo le za 6,5 %, se je število upokojencev zvišalo za 62 %. Število zavarovancev je v tem obdobju padlo od 884 tisoč na 870 tisoč (za 1,7 %). Ta trend se bo nadaljeval in po letu 2050 bo v Sloveniji manj plačevalcev prispevkov kot upokojencev. Če k upokojencem prištejemo še 125 tisoč brezposelnih, dobimo razmerje aktivnih in neaktivnih državljanov 1,25! Hkrati ko zaposleni delajo vse več, čedalje več nezaposlenih ne dela. Če bi delo porazdelili tudi nezaposlenim kot v Jugoslaviji, bi naredili več, vendar bi bile plače vseeno nižje ali pa bi konkurenčnost podjetij padla.

Nekateri mislijo, da je problem demografski – potrebovali bi večjo rodnost ali/in večje priseljevanje tujcev, ki bi zagotovili nadaljnjo eksponentno rast. Na drugi strani pomeni eksponentna rast prebivalstva in potrošnje še večjo obremenitev okolja in še večjo eksploatacijo naravnih virov (vode, energentov, biosfere, surovin in mineralov). Zato bi morali upad rodnosti v razvitih državah in omejevanje rojstev v manj razvitih, npr. na Kitajskem, podpreti. Tudi v svetovnem merilu je koncem prejšnjega stoletja prišlo do preloma – dotlej eksponentna rast se je upočasnila.

Pogosto mnenje je, da je potrebno spremeniti smer razvoja, ki ga narekuje »neoliberalizem, vladavina kapitala«. Žal nam ne vlada kapital temveč pajdaši brez kapitala, kar je neprimerno slabše od vladavine kapitala. Žal veliko podjetij ne vodijo sposobni direktorji (managerji) ampak nestrokovneži, diletanti, politično nastavljeni grabežljivci. Žal jih ne vodi (protestantska) kapitalistična etika ampak korupcija, klientelizem, nepotizem in napuh. Če bomo imeli napačen fokus, ne bo uspeha. Mnogi govorijo o potrebnosti univerzalnega temeljnega dodatka, o pohlepu, škodljivosti dobičkov in podobno; ne povedo pa, od kod dobiti sredstva za to. Slovenija je del EU in svetovne ekonomije, usodno je odvisna od izvoza v EU in v svet, zato se mora podrejati svetovnemu sistemu. Lahko seveda sodeluje pri iskanju novih poti (glej aktivnosti EU »onkraj BDP« spodaj), ne more pa se izločiti iz EU in sveta. Že samo dolg, ki ga obravnavamo spodaj, nam onemogoča osamitev, saj pomeni, da bi takoj morali še neprimerno bolj kruto znižati porabo, kot jo je npr. Romunija pod Nikolajem Ceauscescujem. Brez dobičkov ni sredstev za investiranje in modernizacijo podjetij. Če bi nehali odplačevati dolgove, bi nas evropska in svetovna skupnost osamili. Zato nam ne ostaja drugega, kot skrbeti za konkurenčnost ter pameten, vzdržen in vključujoč razvoj. Velja se zgledovati po skandinavskih in alpskih državah, ki gredo v to smer in so potrebne prilagoditve (prestrukturiranja) opravile pred leti, v času debelih krav. To je najprej naloga politikov in po tem podjetij in vse družbe.

1.2. Zadolženost

Svetovna gospodarska kriza je močno povečala delež javnega (vladnega, nacionalnega) dolga v svetovnem BDP – od 70 % leta 2000 se je v državah G20 povzpel na 105 % leta 2011. in se bliža 50.000 milijardam dolarjev, s kratico G$ (38.000 milijardam evrov, G€). Dolg še vedno hitro raste, po 4,5 milijona evrov na minuto (6 M$/min) ali okoli 8,5 milijard dolarjev na dan (G$/d) oz. letno 3.000 G$/a! Kako se je razvijal svetovni javni dolg v zadnjem stoletju (slika 3)?

V prvem obdobju globalizacije (1880–1914) je, kot kaže slika, delež dolga v BDP upadel od 45 % na 23 %. Razlog za to je bil zlati standard na eni strani ter hitro povečevanje privatnega financiranja in rast trgovine na drugi. Med 1. svetovno vojno (1914–1918) in tej sledečo davčno krizo je dolg strmo zrasel in leta 1920 dosegel 90 % BDP. Znižanju dolga na 60 % v naslednjih desetih letih sta sledila dva nova vrhova – finančna kriza v tridesetih letih (80 % dolg) in 2. svetovna vojna (1941–1945), ko je

7

dolg dosegel skoraj 150 % BDP. Sledilo je okrevanje svetovnega gospodarstva z močno gospodarsko rastjo in znižanjem dolga na dobrih 30 % do leta 1975.

Slika 3: Javno zadolževanje v državah G20 v obdobju 1880–2011 kot delež BDP v % (IMF, 2011).

Leta 1971 so odpravili zlati standard, cena zlata je začela kmalu rasti in je od 200 $ za apotekarsko unčo (troy ounce, 1 oz t = 31,103 5 g) po današnji vrednosti dolarja zrasla leta 1980 $/(oz t) na 1.700 $/(oz t), potem pa je upadala vse do leta 2002, ko je dosegla najnižjo vrednost 400 $. Odprava zlata kot osnove vrednosti denarja je olajšala zadolževanje držav in od leta 1975 svetovni javni dolg stalno raste in je lani presegel celoletni svetovni BDP (100 % delež). Preglednica 1 kaže, da rast dolgov v zadnjem desetletju ni enakomerna po vsem svetu – zunanji dolg razvitih držav že 35 let hitro raste (od 35 % na 110 % BDP), v razvijajočih se gospodarstvih v zadnjem desetletju pada (od 50 % na 35 %).

Vse države se niso enako zadolževale. Med recesijo leta 1932 so imele največji delež javnega dolga (nad 75 % BDP) Francija, Velika Britanija, Italija, Kanada, Grčija in Avstralija. Leta 2009 najdemo med največjimi dolžnicami ZDA, Indijo in Japonsko ter ponovno Kanado, Francijo in Italijo. Seveda ni vseeno, če je ta dolg pretežno notranji ali je zunanji – slednji je podvržen nihajočim obrestnim meram, ki jih z analizami usmerjajo tri velike ameriške bonitetne agencije: Moody's, Standard&Poor's in Fitch Ratings.

Zunanji dolg obsega poleg javnega dolga tudi privatni dolg, v katerem so najpomembnejše banke in podjetja; v njem so tudi tuje naložbe v gospodarstvo in bančne vloge tujcev – Irska ima veliko tujih naložb; dolgov Luksemburga, Švice in Avstrije zaradi velikih vlog tujcev nismo navajali. Japonska ima velik delež javnega dolga, vendar je delež zunanjega dolga majhen. Na drugi strani imajo ZDA velik delež zunanjega dolga in majhen delež javnega dolga. Slovenija ima velik delež zunanjega dolga, ki pada, in zmeren delež javnega dolga, ki pa narašča, česar si kot mala država ne more privoščiti.

Preglednica 1: Bruto zunanji dolg in javni dolg, delež tega dolga v BDP in dolg na prebivalca v nekaterih državah sredi leta 2011 (CIA, Eurostat)

8

Država Zunanji dolg (G$)

Delež z. d. v BDP (%)

Zunanji dolg na prebival. ($)

Javni dolg G$)

Delež j. d. v BDP (%)

Javni dolg na prebivalca ($)

Japonska 19 100 45 19 100 8 500 198 67 300ZDA 16 400 103 51 600 9 100 62 29 200EU 16 000 85 27 900 10 600 88 21 000- Grčija 583 174 47 600 370 143 42 200- Italija 2 680 108 36 800 2 100 119 34 600- Portugalska 549 223 47 800 250 112 23 100- Irska 2 350 108 26 800 230 108 48 900- Nemčija 5 600 142 57 800 2 800 82 30 000- Španija 2 570 84 18 300 1 000 72 17 600- Slovenija 54 112 26 500 21 48 10 200Kitajska 697 9 400 1 900 19 5 400Rusija 501 23 3 600 151 9 1 400

Razvijajoče se države imajo malo zunanjih dolgov: Kitajska samo 9 %, Brazilija 15 %, Indija 21 %, Rusija 23 %; zato lahko kupujejo družbe iz prezadolženih razvitih držav. ZDA so postale življenjsko odvisne od vlaganj Kitajske v njihove državne obveznice. Bodočnost pripada rastočim in nezadolženim ekonomijam, zastajajoča zahodna gospodarstva se bodo še nekaj časa zadolževala, potem bo prišla ura resnice in nova kriza.

Iz tega sledita dva zaključka. Prvi je, da se razvite države zadolžujejo, ker so izgubile razvojni zamah in se je veliko delovnih mest preselilo v razvijajoče se države. Ker ni dovolj hitre rasti, se zadolžujejo hitreje od rasti BDP, zlasti v kriznih časih. Posledica tega je povečano odplačevanje obresti v narodnem gospodarstvu in še počasnejši razvoj. Drugi zaključek je, da bo naslednja kriza verjetno posledica zadolževanja in bankrota držav, kot jo sedaj doživljajo Grki, tudi Portugalska in Irska ter v manjši meri Španija in Italija. Te države morajo izvesti nujne reforme in skrčiti domačo porabo. V ZDA poteka boj med obema strankama – republikanci hočejo znižati zadolževanje s posegi v socialni sistem, demokrati z večjim obdavčenjem bogatih.

Prezadolžene države varčujejo predvsem pri plačah javnega sektorja in socialnih pomočeh z znižanjem in/ali zamrznitvijo plač ter prepovedjo dodatnega zaposlovanja; povečujejo davke na kapitalske dobičke in delniške opcije, dohodnino, DDV, trošarine na alkohol, tobak in goriva, zvišujejo upokojitveno starost, krčijo stroške javnega sektorja in javne investicije. Sprejemajo davek na finančne transakcije. Evropska komisija pripravlja neke vrste ekonomsko vlado EU, omenjajo odpravo usklajevanja plač z inflacijo za izboljšanje konkurenčnosti, odpravo razlik pri obdavčenju podjetij za pošteno konkurenco, prilagajanje upokojitvene starosti demografskim gibanjem, uvedbo dolžniške zavore ter sankcije za kršitelje dogovorov.

Slovenija se je v začetku devetdesetih let zadolžila za sanacijo bank, zato je bruto zunanji dolg narasel od 1 G€ na 5 G€ (Slika 4). Zadolževanje je v naslednjih letih naraščalo po okoli 1 milijardo evrov letno vse do vstopa v Evropsko unijo, maja 2004; takrat se je Slovenija zavezala, da bo uvedla evro. To je bistveno znižalo obrestne mere in zadolževanje se je pospešilo na okoli 5 G€/a (letno). Niti Banka Slovenije niti (Janševa) vlada na pospešeno zadolževanje bank in gospodarstva nista reagirali. Veselica je dosegla višek z uvedbo evra leta 2007, ko se je Slovenija v enem letu zadolžila za dodatnih 10 G€. Zadolževanje je povzročalo nenormalno rast gospodarstva, zlasti gradbeništva in brezumno

9

lastninjenje podjetij. Napihnjena rast se je z gospodarsko krizo sesula. Začelo se je razdolževanje gospodarstva in bank v tujini, kar je privedlo do »kreditnega krča«. Zadolževanje gospodinjstev pa je kljub rasti ostalo eno najmanjših v EU. Namesto v razvoj moramo sedaj vlagati v odplačilo dolgov za neproduktivna vlaganja – pri 40 G€ dolga in 5 % obrestni meri je to 2 G€/a.

1991

1992

1993

1994

1995

1996

1997

1998

1999

2000

2001

2002

2003

2004

2005

2006

2007

2008

2009

2010

2011

11/2

0120

5.0010.0015.0020.0025.0030.0035.0040.0045.0050.00

1.32

1.37

1.56 3.

71 4.28 5.38 6.16

6.46 8.

01 9.49 10

.39

11.5

2

13.2

3

15.3

4 20.5

0 24.0

7

34.7

8 39.2

3

40.2

9

40.7

2

40.2

4

41.0

4

Sl. 4: Bruto zunanji dolg v milijardah EUR **

Javni in javno garantirani dolg Zasebni negarantirani dolgSkupaj bruto zunanji dolgVir: Banka Slovenije, Bilten, januar 2013

* podatki po stanju 31.12. tekočega leta, razen za leto 2012 (30.11.2012); do leta 1993 v milijardah ECU

Alojz Peterle

Janez Drnovšek

Andrej Bajuk

Janez JanšaBorut Pahor

Janez Janša

Anton RopJanez

Drnovšek

Leta 2006 se je pospešilo tudi zadolževanje javnega sektorja (Slika 5). Vlada je iz proračuna vzela financiranje cestnega programa in v zameno znižala davke podjetjem in dohodnino najbogatejšemu sloju državljanov. DARS je namesto proračunskih sredstev začel najemati kredite, ki se jih je hitro nabralo za 3 milijarde evrov in bodo v naslednjih letih predstavljali težave zaradi odplačil, zato sedanja vlada želi avtoceste celo oddati v najem tujemu koncesionarju. Zadolževanje javnega sektorja se je pod Pahorjevo vlado z gospodarsko krizo pospešilo, kar je bilo sicer skladno z keynesijansko ekonomsko teorijo. Evropska komisija napoveduje rast slovenskega javnega dolga, ki je bil koncem leta 2011 s 47 % BDP še pod povprečjem območja evra, vendar naj bi leta 2014 narasel na 66 % in s tem presegel najvišji dovoljeno mejo po evropskih pravilih (maastrichtski kriterij znaša 60 %). S tem v proračunu rastejo tudi obresti, od 483 M€ leta 2010 na 760 M€ leta 2014, kar zmanjšuje možnosti financiranja razvoja države.

Varčevanje v Evropski uniji je povzročilo pri nas novo krizo, v kateri je zadolževanje za premoščanje krize zelo oteženo. Slovenija je z brezglavim zadolževanjem, referendumi, zavračanjem reform in lahkomiselnimi izjavami politikov izgubila kredibilnost in s tem dostop do cenenih kreditov. Sprejem varčevalnih proračunov za leti 2012 in 2013, pokojninske reforme ter začetek sanacije bank so naš položaj izboljšali, vendar ga je sedanja politična kriza ponovno poslabšala. Sanacija bank bo že letos povečala javni dolg za 3–4 G€. Ker smo del evro-območja, devalvacija ni možna, uporabiti moramo tim. notranjo devalvacijo, ki zahteva zniževanje stroškov, plač in pokojnin, inflacije in s tem tudi standarda. Nesoglasja grozijo, da bodo dosedanje žrtve premalo in bodo potrebne večje. Izkušnje drugih držav kažejo, da prej ko naredimo reforme, manj boleče so. Dlje ko bomo čakali, globlji bodo rezi – o tem imamo tudi lastne izkušnje od zadnjih dveh mandatov Državnega zbora in vlade.

10

1994

1995

1996

1997

1998

1999

2000

2001

2002

2003

2004

2005

2006

2007

2008

2009

2010

2011

11/2

012

-10.0-8.0-6.0-4.0-2.00.02.04.06.08.0

10.012.014.016.018.020.022.024.0

Državni sektor

Banka Slovenije

Banke

Ostali sektorji

Skupaj vsi sektorji

Mili

jard

EU

RSl. 5: Neto zunanji dolg - neto pozicija dolžniških instrumentov 1994–2012

Vir: Banka Slovenije, Bilten, januar 2013* podatki po stanju 31.12. tekočega leta, razen za leto 2012 (31.11.2012)

Janez Drnovšek

Andrej Bajuk

Anton Rop

Janez JanšaBorut Pahor

Janez Janša

Janez Drnovšek

Obrestne mere za zadolževanje države so se povzpele iz 2 % na 5–6 %. Zaradi nezaupanja v državo je bilo potrebno iti po kredite v ZDA – normalnemu tveganju se je pridružilo še valutno. Skupni dolg v državi je tako še naraščal in leta 2011 dosegel 48 G€ (24.000 € na prebivalca), od tega smo bili 40 G€ dolžni tujini. Varčevalni ukrepi, sprejem pokojninske reforme in varčevalnega proračuna za leto 2013 večajo kredibilnost Slovenije.

Celoten zunanji dolg Slovenije, v katerem so tudi privatni dolgovi bank in podjetij, znaša okoli 40 G€. Od tega je bilo okoli 5 G€ posojil za menedžerske prevzeme; propadla posojila oziroma zastavljeno in neodplačano 'tajkunsko' premoženje so prevzele banke in ga skušajo prodati, da bi si povrnile posojila in jih odplačale dolgove tujim bankam. Dolgove morajo vračati – od tod bančni krč in padec BDP, propadanje podjetij in povečana brezposelnost. Državni zunanji dolg je 11 G€.

Slovenci imajo v tujini nekaj milijard evrov, po nekaterih podatkih nekaj deset milijard. Načeloma je pretok kapitala v EU neomejen, vendar to velja samo za zakonita sredstva. Po ocenah je bil precejšen del teh sredstev nezakonito pridobljen. Nevarnost je, da bo dokapitalizacijski denar spet poniknil v tujino, zato je hkrati treba urediti odliv kapitala. Šele potem bodo ustvarjeni pogoji za ureditev normalnega poslovanja. Sprega med politiko, levo ali desno, ter finančnimi elitami je preveč donosna, da bi politika kaj ukrenila. Možne poti so: amnestija za vrnjeni kapital in privlačnost naložb v Sloveniji ter mednarodno usklajeno preganjanje nezakonitega prenosa (neplačanih davkov) po izkušnjah Avstrije in Nemčije.

Varčevanje in investiranje preko borze naj bi tudi pomagala, vendar so depoziti v bankah visoko obdavčeni, vlagatelji na borzi pa vsakih nekaj let nasilno razlastninjeni (uničenje vzajemnih skladov Proficia Dadas, Zvon I in II, delnic Nove KBM in NLB, pok balona ob razprodaji premoženja v letu 2008/2009 itd.). Bližamo se razlastninjeni družbi, nekdanjemu narodu hlapcev, ki mu politiko in življenje narekujejo tuji lastniki in oblastniki.

1.3. Omejenost virov in ponorov

11

Dvom v rast BDP kot edini cilj je spodbudil Evropsko komisijo, Evropski parlament, Rimski klub, OECD in WWF (World Wildlife Fund), da so leta 2007 organizirali mednarodno konferenco z naslovom Onkraj BDP (Beyond GDP4). Njen cilj je bil ugotoviti, kateri kazalniki so najprimernejši za merjenje napredka in blagostanja ter kako jih najbolje vključiti v politične razprave in proces odločanja. Kazalniki naj bi bili primerni za spremljanje izzivov 21. stoletja: podnebne spremembe, revščina, izčrpanost virov, zdravje in kakovost življenja. Blizu temu cilju so npr. kazalniki o človekovem razvoju, okoljskem odtisu, srečnem planetu, bruto nacionalni sreči. Predsednik José M. Barroso je na otvoritvi konference dejal, da se z izzivi prihodnosti ne moremo soočati z uporabo orodij preteklosti, kot je BDP iz leta 1930. Celo Simon Kuznec, eden od pobudnikov BDP je menil, da bi nacionalni prihodek (BNP) težko bil merilo, iz katerega bi lahko sklepali o višini narodne blaginje.

Leta 2009 je Evropska komisija sporočila Svetu Evrope in Evropskemu parlamentu potrebo po iskanju novih kazalnikov trajnostnega razvoja, s katerimi bi lahko merili napredek v spreminjajočem se svetu. Komisija je predlagala kažipot s 5 ukrepi, s katerimi želi:

dopolniti BDP z okoljskimi in socialnimi kazalniki (izčrpen okoljski kazalnik, kakovost življenja in blaginja);

dobivati informacije za sprejemanje odločitev skoraj v realnem času; zagotoviti natančnejše poročanje o porazdelitvah koristi in neenakostih; razvijati evropski semafor trajnostnega razvoja; razširiti nacionalne račune na okoljska in socialna vprašanja.

Istega leta, 2009 je OECD sprejel strategijo o zeleni rasti in blaginji ter namero, da predstavi svoja prizadevanja na konferenci OZN v Rio de Janeiru junija 2012. Leta 2010 je Evropska komisija sprejela strategijo Evropa 2020, v kateri piše, da želi letno spremljati kazalnike napredka v smeri pametnega, zelenega in vključujočega gospodarstva, ki bo nudila visoke stopnje zaposlenosti, produktivnosti in socialne kohezije. Leta 2012 je bila v 7. okvirnem programu razpisana raziskava o inventuri kazalnikov trajnostnega razvoja, ki bi lahko nadomestili BDP, in podpornih orodij za pretok energije, ocenjevanje življenjskega kroga in ekosistema ter orodij za integriranje ekonomske dimenzije, kot so vhodno-izhodne datoteke.

Vse bolj očitno je, da je sedanji sistem kriv za pretirane goloseke gozdov, vremenske ujme in širjenje puščav, izgubo biotske raznovrstnosti (ki se v zgodovini Zemlje lahko primerja samo z masovnim izumrtjem velikih plazilcev pred 65 milijoni let), skrčenje ribjih populacij, vedno večje pomanjkanje pitne vode, onesnaženje zemlje, zraka in vode1. Zaradi rasti prebivalstva in proizvodnje bio-goriv postaja vse bolj pereč problem hrane za vse. Pomanjkanje goriv, rudnin in hrane povzroča rast njihovih cen in s tem širokim ljudskim množicam otežuje dostopnost do njih. Skupni učinki rasti prebivalstva in gospodarstva z industrializacijo pospešeno izčrpavajo neobnovljive vire energije, surovin in biosfere ter lahko v bližnji bodočnosti povzročijo globalno pomanjkanje virov in nepopravljivo škodo v okolju.

Slovenija je revna z viri in energenti. Največje bogastvo imamo v sorazmerno dobro ohranjeni naravi, gozdovih in lesu ter vodi in hidroenergiji – vse bodo ogrožale podnebne spremembe. Imamo nekaj premoga, ki pa je sporen, kot dokazuje naložba v Termoelektrarno Šoštanj. Po porabi energije na ustvarjeni BDP smo med potratnimi. Problematično je onesnaževanje zraka z gostim in naraščajočim prometom ter s trdnimi gorivi (premog in les v družinskih kotlih). Grozi nam, da bomo presegli dovoljene izpuste v ozračje po kjotskem sporazumu in direktivah EU ter v bodoče plačevali visoke kazni zaradi tega. Politika bi se morala ravnati po zgledih Nemčije, Danske, Švedske, Avstrije idr.

4 http://www.beyond-gdp.eu/index.html, dostop decembra 2012.

12

http://www.beyond-gdp.eu/index.html

2. Strategija razvoja Slovenije 2014–2020

2.1 Izhodišča strategije5

V skladu z 11. členom Uredbe o dokumentih razvojnega načrtovanja in postopkih za pripravo predloga državnega proračuna (Uradni list RS, št. 54/2010) sta za pripravo Strategije razvoja Slovenije pristojna služba Vlade Republike Slovenije, pristojna za razvoj (Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, MGRT) ter Urad Republike Slovenije za makroekonomske analize in razvoj (UMAR). Strokovno koordinacijo projekta priprave Strategije razvoja Slovenije vodi krovna skupina za pripravo strategije, ki jo je imenovala Vlada RS dne 14. 6. 2012.

Po potrditvi Izhodišč za pripravo Strategije razvoja Slovenije 2014–2020 na vladi bo sledila široka javna razprava, ki jo bo s sodelovanjem UMAR koordiniral MGRT in bo potekala na več ravneh. Na nacionalni ravni sta predvidena dva večja dogodka (ob začetku in zaključku javne razprave), predvidenih je tudi pet tematskih delavnic (po prioritetah SRS) in dva mednarodna dogodka. Na dogodke bodo vabljeni vsi relevantni deležniki. Razprava bo potekala tudi na regionalni ravni (v okviru drugega kroga obiskov po regijah. Pripravljen bo tudi drugi vprašalnik, ki bo dostopen na spletni strani MGRT, svoje pripombe na predlagana izhodišča bo lahko posredovala najširša javnost.

Izhodišča za pripravo Strategije razvoja Slovenije 2014–2020 opredeljujejo razvojno izhodišče Slovenije, scenarij gospodarske rasti do leta 2020, osrednjo tezo strategije, potrebne predpogoje za uresničitev ciljev strategije (učinkovita in pravna država, delujoč finančni sistem, javno-finančna konsolidacija ter povrnitev ustrezne bonitete države v mednarodni skupnosti, etika ter aktivni in odgovorni državljani in država); potenciale Slovenije (konkurenčnost gospodarstva in spodbujanje podjetnosti, naravni viri, človeški viri, novi (tretji) trgi ter tuje neposredne investicije, geostrateška lega Slovenije) in prioritete razvoja do leta 2020 (znanje, podjetnost, zeleno, vključujoča družba, učinkovit javni sektor in pravna država). Usmeritve znotraj navedenih prioritet so pripravljene na osnovi prispevkov delovnih skupin za razvojno načrtovanje.

Strategija razvoja Slovenija 2014–2020 opredeljuje za zaustavitev neugodnih trendov oziroma za oživitev gospodarske rasti in preko nje povečanja blaginje prebivalstva naslednjo tezo:

»Za družbeno in okoljsko odgovoren razvoj potrebujemo večjo konkurenčnost in produktivnost«.

V okviru opredeljenih prioritet so kot bistvena za gospodarski razvoj identificirali naslednja tri področja:

raziskave in razvoj ter inovacije, mala in srednja podjetja, zaposlovanje in usposabljanje (mladi in starejši).

Za ta področja bo namenjenih 50 % razvojnih sredstev, ki bodo razpoložljiva do leta 2020. Razvoj mora temeljiti na izboljšanju učinkovitosti rabe vseh virov, človeških, finančnih in naravnih, ter na ustrezni delitvi bremen in ugodnosti ob povečanju zaposlenosti.

Glede na ugotovljene slabosti dosedanjega modela razvoja in spremenjene razmere v domačem in mednarodnem okolju, bo treba v novi strategiji še posebej izpostaviti:

Blaginjo prebivalstva kot najvišji razvojni cilj, tako da bodo vse spremembe v gospodarstvu in družbi usmerjene k večanju blaginje sedanje in prihodnjih generacij, ob upoštevanju prostorskih razvojnih prednosti, okoljskih omejitev in skrbi za zdravje ljudi. To na primer pomeni, da cilj gospodarskega razvoja ne bo zgolj višja gospodarska rast ampak bo gospodarski napredek v funkciji povečevanja blaginje in ohranjanja naravnega kapitala.

5 Vlada Republike Slovenije, dokument št. 007-15/2012/109, 7. 1. 2013. SRSizhodisca1.doc

13

Gospodarsko rast, ki bo upoštevala ekonomski, družbeni in okoljski vidik razvoja in bo temeljila na znanju in ustvarjanju višje dodane vrednosti in ne pretežno na povečevanju intenzivnosti dela ter neučinkoviti rabi naravnih virov, kar je bila izkušnja iz obdobja trenutno veljavne strategije.

Krepitev inovativnosti in kreativnosti na vseh področjih ter zagotavljanje kakovosti in ustreznosti izobraževanja, usposabljanja glede na dolgoročne usmeritve in ne zgolj doseganje visoke ravni izobrazbe.

Ustvarjanje poslovnega okolja, ki bo spodbudno za razvoj podjetništva in bo pozitivno naravnano do investitorjev. Ključno je zmanjšanje administrativnih ovir, spodbudno davčno okolje in fleksibilen trg dela.

Povečanje stopnje zaposlenosti delovno sposobnega prebivalstva. Še posebej starejših in mladih.

Spremembo institucionalnega okvira, tako da bo omogočal izvedbo nujnih in s strokovnimi argumenti podprtih razvojno naravnanih sprememb v družbi in gospodarstvu.

Povečanje učinkovitosti države, zlasti preko delovanja pravne države ter zagotavljanja ustreznih in učinkovitih regulatornih in nadzornih funkcij.

Umik države iz gospodarstva, tako da ne bo več mogoče neposredno poseganje države v odločitve ekonomskih subjektov.

Reformo sistemov socialne zaščite, ki bodo prilagojeni bodoči demografski sliki in nasploh spremenjenim razmeram v družbi, hkrati pa bodo naravnani tako, da ne bodo zmanjševali konkurenčnosti gospodarstva, povečevali medgeneracijskega konflikta in družbene neenakosti.

Vzpostavitev zakonodajnega okvira in sistema spodbud (pozitivnih in negativnih), ki bo omogočil zmanjšanje pritiskov na okolje (preko znižanja onesnaževanja in učinkovite rabe in upravljanja z naravnimi viri) in bo hkrati spodbujal razvoj in uporabo proizvodov, storitev in tehnologij, ki bodo okolju prijazni ali bodo odgovarjali na izzive podnebnih sprememb.

Učinkovitejše upravljanje s prostorskimi potenciali in s tem doseganje ekonomije obsega s povezovanjem urbanih središč in krepitvijo njihovih funkcionalnih regij.

Aktiviranje primerjalnih prednosti slovenskih regij. Ustvarjanje pogojev za učinkovito promocijo Slovenije in njenega gospodarstva,

demonstracijske dejavnosti, pospeševanje investicij slovenskih podjetij v tujino in tujih neposrednih investicij v Slovenijo.

2.2 Slovenska industrijska politika – za rast in razvoj (povzetek)6

V času finančne in gospodarske krize, ki je Slovenijo prizadela še bolj kot večino drugih držav članic Evropske unije, je za ohranjanje in povečevanje konkurenčnosti gospodarstva pomembno okrepiti zdravo jedro, ki ga predstavlja industrija, kot generator inovacij, rasti in zaposlovanja. Industrija, ki v ožjem pomenu pomeni predelovalne dejavnosti, prispeva 20 % k skupni dodani vrednosti. Poleg tega je več kot četrtina storitvenih dejavnosti neposredno vezanih na industrijo. Kot ocenjuje Evropska komisija, vsakih 100 delovnih mest ustvarjenih v industriji, ustvari še 60–200 novih delovnih mest v dejavnostih, ki so povezane z industrijo. Dejstvo je tudi, da 80 % vseh zasebnih vlaganj v raziskave in razvoj odpade na industrijo. Industrija je torej tista, ki je glavni vir inovacij in hkrati zagotavlja rešitve za družbene izzive, s katerimi se soočamo. Zaradi prepletenosti industrije z ostalimi dejavnostmi Slovenska industrijska politika nagovarja celotno gospodarstvo.

Namen Slovenske industrijske politike (SIP) je postaviti prioritete razvoja industrije in gospodarstva za čas naslednje finančne perspektive 2014–2020. SIP postavlja usmeritve, ki že vsebujejo nabor ukrepov za povečanje konkurenčnosti poslovnega okolja, za krepitev podjetništva in inovacijske sposobnosti gospodarstva, za učinkovit odgovor na družbene izzive ter aktivnosti za trajnostni razvoj industrije. SIP je ena izmed ključnih politik za uresničevanje strateških razvojnih ciljev ter predstavlja

6 Vlada Republike Slovenije, dokument št. 31000-1/2013/5, 6. 2. 2013. SIP_uradno_130207.doc

14

pomemben element pri pripravi Operativnih programov za obdobje finančne perspektive 2014–2020 ter podlago za oblikovanje 2-letnih programov ukrepov s področja podjetništva, konkurenčnosti in tehnologije.

Vizija Slovenske industrijske politike je, da bo z izboljšanjem poslovnega okolja, podpore podjetništvu in inovacijam ter razvoja perspektivnih tehnoloških in industrijskih področij, ki odgovarjajo na družbene izzive, ustvarila pogoje za kontinuirano prestrukturiranje obstoječe industrije v energijsko, snovno, okoljsko in družbeno učinkovito industrijo znanja in inovativnosti za nova, trajnejša in kvalitetnejša delovna mesta ter večjo vpetost v mednarodne tokove poslovanja. To je tudi glavni cilj SIP, ki se odraža v zvišanju dodane vrednosti na zaposlenega (produktivnosti) in povečanju števila delovnih mest za visoko izobražene in poklicno usposobljene kadre vseh generacij.

Temeljni pogoj za povečanje vlaganj v tehnološki in gospodarski razvoj je izboljšanje poslovnega okolja ob upoštevanju načel trajnostnega razvoja. Izboljšanje poslovnega okolja se nanaša na delovanje pravne države, administrativno okolje, trg dela in izobraževalni sistem, davčno okolje, okoljsko, energetsko in prostorsko politiko, celovito podjetniško-inovacijsko podporno okolje, dostop do financiranja; ustvarjalnosti, podjetništvu in inovativnosti naklonjeno okolje; učinkovito upravljanje podjetij v državni lasti in družbeno odgovornost podjetij.

Drugo pomembno področje je krepitev podjetništva in inovacij, ki je ključni vzvod za rast produktivnosti, zaposlenosti in gospodarstva. Vloga države na tem področju je, da s horizontalnimi ukrepi izboljšuje okvirne pogoje za podjetništvo in inovacije, kar pomeni predvsem spodbujanje povezovanja med javnim raziskovalnim in izobraževalnim sektorjem ter gospodarstvom, spodbujanje razvojnih dejavnosti in tehnoloških investicij v podjetjih, spodbujanje ne-tehnoloških inovacij, spodbujanje zaposlovanja razvojnikov v podjetjih, spodbujanje mobilnosti visoko kvalificiranih kadrov v gospodarstvo ter spodbujanje inovativnosti zaposlenih v podjetjih. Glede na to, da k doseganju ciljev višje dodane vrednosti na zaposlenega in hkrati k povečanju zaposlenosti največ prispevajo inovativna in rastoča podjetja, bo posebna pozornost namenjena spodbujanju le-teh.

Za oživitev gospodarstva in doseganje razvojnih ciljev horizontalni ukrepi ne bodo dovolj. Zato je potrebno poiskati nove vire za rast in razvoj gospodarstva, na osnovi pametne specializacije, ki upošteva dosedanja vlaganja in kompetence. Nove vire za rast predstavljajo predvsem odgovori na družbene izzive z uveljavitvijo nove paradigme razvoja, izhajajoče iz konceptov zelene rasti (OECD), zelenega gospodarstva (UNEP) in snovno učinkovite ter nizko-ogljične družbe (EK), ki temeljijo na izboljševanju učinkovitosti (energijske, snovne, okoljske in družbene) namesto na vse večji porabi prostora, surovin in energije. Tako SIP na podlagi izzivov, priložnosti, doseženih kompetenc in zmogljivosti ter naravnih danosti, definira prednostna področja, v okviru katerih se bo spodbujal razvoj tehnologij in njihova uporaba v industrijskih sektorjih (preglednica 2).

Preglednica 2: Ta prednostna področja v okviru izzivov so naslednja:

Izziv Prednostna tehnološka področja* Ključni industrijski sektorji*Okoljsko-energetski izziv in učinkovita uporaba naravnih virov, ki temelji na trajnostni proizvodnji in potrošnji

Okoljske tehnologije (tehnologije za URE, vključno z varčno porabo energije, tehnologije za OVE, tehnologije za povečevanje snovne učinkovitosti, …)

Energetika / »pametni« sistemiTrajnostno gradbeništvo

Predelovalne dejavnosti (še posebno lesno-predelovalna, kovinska, elektroindustrija in elektronika)

Kemijska in procesna industrijaTrajnostna mobilnost Tehnologije za trajnostno mobilnost Avtomobilska industrija

Hrana, zdravje in staranje prebivalstva

Biotehnologija ter druge tehnologije povezane z izzivom

Farmacevtska industrijaŽivilsko-predelovalna industrija in trajnostna pridelava hraneTrajnostni turizem

Potencial KET – Nanotehnologije, mikro- in nano- IKT

15

ključnih spodbujevalnih tehnologij

elektronika, fotonika, biotehnologija, napredni materiali, napredne proizvodne in procesne tehnologije

Elektroindustrija in elektronikaNovi materialiKovinsko – predelovalna industrija, strojegradnja in orodjarstvo

OPOMBE: * Vsa tehnološka področja in industrijski sektorji se med sabo prepletajo in ni jasne ločnice med njimi. Navedene tehnologije prav tako podpirajo tudi druge industrijske sektorje, zato so v okviru določenih tehnologij navedeni le ključni sektorji aplikacij. Industrijski sektorji se ne nanašajo na definicije po SKD, temveč so širše pojmovani.

SIP opredeljuje tudi aktivnosti za dolgoročen razvoj industrije in gospodarstva, ki jih zajemajo spodbujanje internacionalizacije in koriščenje učinkov globalizacije za povečanje vpetosti gospodarstva v mednarodne tokove poslovanja, spodbujanje industrijskega oblikovanja, ki se nanaša predvsem na krepitev blagovnih znamk ter spodbujanje prestrukturiranja podjetij v vseh fazah razvoja, za lažje prilagajanje hitrim spremembam, ki smo jim priča v današnjem svetu.

Glede na to, da so nacionalna razvojna sredstva čedalje bolj omejena, je učinkovito črpanje evropskih sredstev, ključni pogoj za doseganje razvojnih sredstev. Zato so na koncu dokumenta predstavljeni glavni finančni viri EU za uresničevanje razvojnih politik v naslednji finančni perspektivi, ki zajemajo Program za konkurenčnost podjetij in MSP – COSME, Okvirni program za raziskave, razvoj in inovacije – Obzorje 2020 ter Kohezijsko politiko.

SIP bo prispevala h krepitvi konkurenčnosti gospodarstva in pospeševanju strukturnih sprememb, a potrebno se je zavedati dejstva, da so podjetja in gospodarstvo tisti, ki so glavni nosilci sprememb in razvoja.

3. Pameten razvojEU se je v strategiji Evropa 2020 odločila za pametno, trajnostno in vključujočo rast, torej za vse tri sestavine trajnostnega razvoja – ekonomsko, okoljsko in socialno. V njihov okvir je postavila 7 vodilnih pobud:

pametna rast: digitalni načrt, unija inovacij in mobilnost mladih, trajnostna rast: virsko učinkovita gospodarska politika za globalizacijo; vključujoča rast: program za nova znanja in spretnosti ter nova delovna mesta.

Zaradi zgoraj razloženih pomislekov o rasti, bomo v tem sestavku raje uporabljali besedo razvoj.

3.1 Inovacijsko ali delovno intenzivna družba?

Slovenija zaostaja po deležu zaposlenih v visokih tehnologijah (letala, računalniki, komunikacije, zdravila in aparati za znanost) – v EU je v njih 15,4 % zaposlenih, v Sloveniji samo 5,3 %. Madžarska je z 20,8 % samo za Luksemburgom, nad povprečjem je še Češka (16,2 %), pred nami so tudi Estonija (14,9 %), Romunija (9,1 %), Latvija (6,7 %), Slovaška (6,6 %), Hrvaška in Litva. Za nami so med drugimi Španija, Grčija in Portugalska. Tolaži nas lahko dejstvo, da so pod povprečjem EU tudi Nemčija, Avstrija, Danska, Finska in Belgija. Gre za to, da se veliko visoko-tehnoloških izdelkov proizvaja v manj razvitih državah EU, njihove raziskave in razvoj pa seveda potekajo v najrazvitejših članicah.

Veliko boljši je naš položaj pri srednje-visokih tehnologijah (avtomobili in drugi stroji za transport, električni in drugi stroji, kemikalije) – z 9,1 % smo precej nad povprečjem EU (6,7 %). Vodilna je Češka (11,6 %), sledijo Nemčija, Slovaška in Madžarska, Slovenija je na 5. mestu. Nad povprečjem so še Italija, Švica in Finska. Sledijo razvite države, med manj razvitimi je na 13. mestu Romunija in na 15. Estonija. Zadnji podatki so žal na voljo samo za leto 2008.

16

Pomembnejša je po našem mnenju produktivnost na zaposlenega, v kateri smo z 80,9 % povprečja EU za vsemi razvitejšimi državami, pred nami ni nobene manj razvite. Tesno za nami sta Slovaška in Hrvaška (80,2 %), sledita Portugalska in Češka, na koncu so baltske države, Romunija in Bolgarija. Po deležu ustaljenih podjetnikov smo s 4,8 % na repu – vodilni sta Grčija (15,8 %) in Švica( 10,1 %), od manj razvitih držav je pred nami Čepka (5,2 %). Še slabši smo po deležu novih podjetnikov, imamo pa tudi malo podjetnikov, ki so opustili posel.

ČLOVEŠKI VIRIPrebivalstvo staro med 30 -34 s končano terciarno

izobrazboODPRTOST, ODLIČNOST IN ATRAKTIVNOST

RAZISKOVALNEGA SISTEMAZnanstene publikacije med 10 % najbolj citiranih

FINANCE IN PODPORA

Naložbe tveganega kapitala

Izdatki poslovnega sektorja za RiR

POVEZOVANJE IN MREŽENJE

Inovacije MSP v sodelovanju z drugimi podjetji

INTELEKTUALNA LASTNINA

PCT patentne prijave na področju družbenih izzivov

Skupni modeli

MSP uvajanje inovativnih procesov ali storitev

EKONOMSKI UČINKI

Izvoz srednje in visokotehnoloških izdelkov

Prodaja novih inovativnih izdelkov na trgu

-10 0 10 20 30 40 50

5.75.5

–0,1

10.012.9

9.0

2.0

11.1–8,4

7.85.1

3.2–2,3

41.510.9

–0,50.0

2.41.2

7.53.4

6.2

Sl. 6: Primerjava rasti indikatorjev IUS med Slovenijo in EU 27 v petletnem obdobju 2005–2010

Rast indikatorjev za Slovenijo Rast indikatorjev za EU 27Vir: Innovation Union Scoreboard 2011

–

Po Inovacijskem semaforju EU (Innovation Union Scoreboard, IUS) smo tik pod evropskim povprečjem, v skupini sledilcev inovacij, v kateri so v ospredju Veliko Britanija, Nizozemska, Avstrija, Francija; za nami sta Ciper in Estonija. Skupni inovacijski indeks sestavljajo 3 glavne skupine kazalnikov, ki obsegajo 8 inovacijskih dimenzij s 25 različnimi kazalniki (sl. 6):

Omogočanje: človeški viri, odprt-odličen-privlačen raziskovalni sistem, finance in podpora; Dejavnost podjetij: naložbe, povezovanje in podjetnost, intelektualna lastnina; Dosežki: inovatorji, ekonomski učinki

Indeks raste zelo hitro, letno v povprečju po 6 %, hitrejši od nas sta samo Estonija (8 %) in Bolgarija.

Iz sl. 6 vidimo, da smo v obdobju 2005–2010 najbolj (in znatno bolje od povprečja držav EU) napredovali na področjih skupnih blagovnih znam, najbolj kakovostnih znanstvenih objav, izdatkih poslovnega sektorja za raziskave in razvoj (RRD), skupnih modelov, mednarodnega znanstvenega

17

sodelovanja in doktorskih študentov. Nazadovali smo pri izdatkih za inovacije brez RRD in mednarodnih patentnih prijavah (Patent Cooperation Treaty, PCT).

Slovenija je po deležu izdatkov poslovnega sektorja za RRD v BDP z 1,43 % nad povprečjem EU (1,23 %). Pred nami so le najbolj razvite države – Finska (z 2,69 %), Švedska, Danska, Nemčija in Avstrija (1,88 %). Od manj razvitih je najboljša Češka z 0,97 %. Vedeti pa moramo, da so v poslovnem sektorju tudi vsi centri odličnosti in kompetenčni centri, ki se financirajo pretežno z evropskimi sredstvi.

Po številu evropskih patentov (European Patent Office, EPO) smo z 20,5 podeljenimi patenti na milijon prebivalcev pod evropskim povprečjem (53,4), na 13. mestu v EU in na 41. mestu v svetu. Pred nami ni nobene manj razvite države, najboljša od njih je Češka s 5,2 patenta.

3.2 Raziskovanje in visoko šolstvo

Javna sredstva za RRD doživljajo zelo velika nihanja, ki jih v drugih državah ni opaziti. Tako so se v letih 2002–2003 znižala iz povprečnih 0,6 % BDP na 0,45 %. Še večji padec doživljajo v letih 2012–2013 s padcem na 0,40 %. Opozoriti velja, da so države EU kljub krizi ali ravno zaradi nje v letih 2009–2010 povečale delež javnih sredstev v BDP, izjema je poleg nas le še Bolgarija. Druga posebnost Slovenije je majhen delež javnih sredstev za univerze, najmanjši od vseh opazovanih držav, in zelo velik delež za inštitute; gre za ostanek sovjetskega tipa strukture, ki ga opazimo še bolj ekstremno pri Rusiji in Kitajski ter nekoliko manj pri bivših socialističnih državah, vključenih v EU.

Po številu znanstvenih objav smo zdrsnili na še vedno odlično 8. mesto v EU in na 11. mesto v državah OECD; z 2 324 objavami na milijon prebivalcev smo znatno nad povprečjem držav OECD (1 958) in EU(1 632). Nas vrhu so Švica (4 208) in skandinavske države, od manj razvitih je najvišje Estonija (1 524). Po številu citatov na znanstveno objavo, ki pomenijo kakovost oz. aktualnost raziskav, smo se z 0,87 dvignili na 18. mesto v EU in obdržali 28. mestu v svetu; povprečje držav EU je 1,05. Na vrhu so Švica (1,70) in skandinavske države, pred nami so tudi Estonija (1,29), Madžarska, Grčija in Portugalska.

Bližamo se povprečni stopnji prebivalstva v starosti 25–64 let s terciarno izobrazbo v EU – številski delež je s 25,5 % tik pod povprečjem EU (26,5 %). Na vrhu so Finska (38,7 %), Ciper in Estonija; od manj razvitih so pred nami še Litva in Latvija, za nami so samo manj razvite države EU. Zanimivo je, da na visokih šolah diplomira najvišji delež generacije v državah EU, 26,1 %; v državah OECD sta pred nami samo Kanada in Nova Zelandija. Na drugi strani na univerzah diplomira podpovprečen delež generacije, 29,2 %, za nami je samo Turčija; povprečje držav OECD je 39,4 %, najvišje številske deleže dosegajo Islandija (59,8 %), Poljska in Velika Britanija.

Po deležu diplomantov naravoslovja, matematike in računalništva smo s 5,5 % na repu EU (9,1 %), na vrhu lestvice sta Velika Britanija in Nemčija s skoraj 13 %. Za nami sta od razvitih držav Belgija in Japonska, od manj razvitih so pred nami Estonija (9,8 %), Češka (9,5 %), Slovaška, Hrvaška, Ciper in Poljska. Preseneča nenaden preskok v deležu vpisanih na podiplomski študij, od enega zadnjih mest na enega prvih v letu 2010 – s 5,45 % deležem. Od držav OECD s povprečjem 2,79 % je pred nami Avstrija (5,52 %), za nami so Švica, Slovaška, Češka, Danska itd. Domnevamo, da je to posledica bolonjske reforme, ko se je podiplomski spremenil iz doktorskega v magistrskega (in doktorskega); diplomanti 1. stopnje nadaljujejo študij, da bi dosegli izobrazbo, enakovredno prejšnjemu univerzitetnemu študiju.

Celotni javni in privatni izdatki za ustanove terciarnega izobraževanja so z 1,30 % BDP pri dnu držav OECD (povprečje 1,61 % BDP. Na vrhu so ZDA (2,64 %), podobna deleža imata tudi Južna Koreja in

18

Kanada. Skandinavske države namenjajo za ustanove okoli 1,8 %. Od manj razvitih držav EU je na vrhu Estonija z 1,59 %, pred nami je tudi Poljska; za nami so razvite (Velika Britanija, Nemčija, Italija) in manj razvite (Češka, Slovaška) države.

Samo Indonezija in Grčija imata od držav OECD več študentov na profesorja kot Slovenija. Pri nas je razmerje med številom študentov in profesorjev 20,5; povprečje držav OECD je 15,5 in EU 15,8. Na vrhu je Norveška z 9,2, med manj razvitimi državami EU ima najnižje razmerje Madžarska (14,0). Slovenija zaostaja tudi po vlaganju v raziskave in razvoj v visokem šolstvu – z 0,29 % BDP je precej pod povprečjem EU (0,49 %). Na vrhu so skandinavske države z 0,8–0,9 %, med manj razvitimi vlagata največ Estonija (0,62 %) in Litva (0,42 %). Za nami so samo manj razvite države EU.

Tudi plače v visokem šolstvu zaostajajo za onimi v osnovnih in srednjih šolah, na univerzah bolj kot na zasebnih visokih šolah in fakultetah, ter tudi za plačami zaposlenih v RRD. Od leta 2002 do avgusta 2012 so bruto plače primerjalno s povprečno slovensko plačo padle v: visokem šolstvu od 173,0 % na 149,7 % ali za 13,5 %; srednjem šolstvu od 128,8 na 123,2 % ali za 4,4 %; osnovnem šolstvu od 118,1 % na 111,7 % ali za 5,4 %.

3.3. Tehnološka avtocesta

Inženirska akademija Slovenije (IAS) je novembra 2010 na posvetovanju Inovativna Slovenija, brez inženirjev?! po vzoru projekta avtocestni križ predlagala projekt Tehnološka avtocesta – konsenz za inovativno Slovenijo s štirimi cilji:

1. Spodbuda RRD v gospodarstvu z namenom premika podjetij na vrh reprodukcijske verige, v proizvodnjo končnih izdelkov z večjo dodano vrednostjo. Nujno je obvladovanje tržnih niš za končne proizvode. Povečati je potrebno število izdanih mednarodnih patentov in zaščitenih blagovnih znamk.

2. Krepitev izmenjave in prenosa znanja med akademsko sfero in gospodarstvom. Javne raziskovalne organizacije (JRO) morajo imeti avtonomijo in se morajo obnašati odgovorno; ocenjevati jih morajo po znanstveni odličnosti in inovativni uspešnosti. Potrebno je ravnotežje med svobodnimi osnovnimi, usmerjenimi osnovnimi in uporabnimi raziskavami. Polovico sredstev v JRO je potrebno nameniti uporabnim raziskavam. Državni agenciji (ARRS in TIA) naj pri razpisih upoštevajo:

a. predloge prioritetnih tem, ki jih predlagajo slovenske tehnološke platforme, b. prijave projektov raziskovalcev na podlagi njihove ocene prihodnjega razvoja; c. v komisijah za ocenjevanje kakovosti projektov naj bodo tudi izkušeni raziskovalci iz

gospodarstva.3. Vzpostavitev ustreznega okolja in finančne spodbude za nastajanje in rast novih

visokotehnoloških podjetij. Država naj novim podjetjem pomaga s skladi tveganega kapitala v obliki nepovratnih sredstev ali ugodnih posojil, kot je to počela koncem 90-tih let preko Tehnološkega razvojnega sklada in nato Slovenske razvojne družbe. Ustvariti mora inovativno gospodarsko okolje, upravljavci skladov morajo biti motivirani in usposobljeni za sodelovanje s podjetniki.

4. Večja teža odličnosti, ustvarjalnosti in inovativnosti na vseh ravneh izobraževanja. Razvejano izobraževanje naj bo prilagojeno interesom in sposobnostim učencev, dijakov in študentov. Potrebno je usmerjanje v naravoslovno in tehniško izobraževanje, tudi s tehniškimi vsebinami v osnovnih šolah in gimnazijah. Nesorazmerje med raziskovalnimi kapacitetami na univerzah in inštitutih rešujmo tako, da jih ponovno povežemo in odpravimo stroge meje med njimi.

4. Vzdržen gospodarski razvoj

19

4.1 Slovenija ne sledi zastavljenim ciljem

Slovenija se v zadnjih letih oddaljuje od strateških ciljev na področjih gospodarskega razvoja in blaginje prebivalstva7. Padec gospodarske dejavnosti od začetka krize je bil med največjimi v EU, kar nas je z 91 % povprečne gospodarske razvitosti članic EU (merjeno z BDP na prebivalca po kupni moči) oddaljilo na 84 % leta 2011 in še pada. Nazadovanje je posledica pregrevanja gospodarstva v letih 2006–2008 (obdobje procikličnega delovanja vlade) in strukturnih slabosti gospodarstva – sorazmerno nizke zahtevnosti in dodane vrednosti proizvodov in storitev ter realne rasti plač v krizi. Nezadostno tehnološko prestrukturiranje, šibka inovacijske dejavnosti, lastninjenje podjetij z zadolževanjem, premalo učinkovito vodenje politično nastavljenih vodstev podjetij in prepočasno izboljševanje poslovnega okolja so zmanjšali konkurenčnost slovenskega gospodarstva in naš tržni delež v svetovni trgovini. V ospredje so stopile težave z učinkovitostjo finančnega sektorja zlasti bank v pretežni državni lasti; obrestne mere kreditov so okoli 2 % nad evropskim povprečjem. Skupaj z visoko zadolženostjo poslovnega sektorja je to omejilo dostop podjetij do bančnih virov financiranja, ki so zaradi uničenega kapitalskega trga in majhnega obsega tujih investicij skoraj edini vir financiranja podjetij. Investiranje je močno upadlo in povzročilo tudi zlom gradbenega sektorja.

Vse to je povzročilo znižanje bonitetnih ocen Slovenije 2010–2013: pri Moody's za 6 stopnej, pri Fitch Ratings za 4 in pri Standard & Poor's za 4 (Sl. 7). Temu so sledili padci ocen državnih bank in za tem še podjetij ter rast obrestnih mer za desetletne slovenske obveznice za okoli 3 %. Tudi pri teh ocenah je precej pomislekov tako v Sloveniji kot v EU, ki je januarja 2012 sprejela sankcije za morebitne napačne podatke bonitetnih hiš. Dejstvo je, da se po njih ravnajo kupci državnih in bančnih obveznic in nimam občutka, da bi bile te hiše do Slovenije krivične, saj precej realno ocenjujejo trende pri nas. Če tujih posojil ne rabimo, jih lahko ignoriramo; če pa taka posojila moramo najemati, je potrebno njihova merila upoštevati pri vseh politikah. Mislim, da je druga varianta realnejša.

Če je potrebno koga kritizirati, potem so to naše politične stranke in njihovi predsedniki, ki uvajajo vrednote, kot so egoizem in pohlep namesto trdega dela in inovativnosti. Namesto poštenosti in verodostojnosti gojijo drugačne poglede na svet, od korupcije do razpada normalnih družbenih relacij. Namesto soglasja o najpomembnejših ukrepih za razvoj države se prepirajo in iščejo kratkoročne uspehe zase in za svoje stranke. Namesto demokracije smo dobili strankokracijo (demokraturo). Razne manjšinske skupine kot »nosilke« razvoja Slovenije agresivno napadajo vse drugače misleče, ki se upirajo nesmiselnim ideologijam. Strokovna združenja, kot sta SAZU ali IAS molčijo. Končno, politike izbirajo volivci, torej mi sami in smo sami krivi za posledice naših dejanj.

7 UMAR, Poročilo o razvoju 2012, Ljubljana, ISSN 1581-6567, maj 2012.

20

4.2 Prehitevajo nas nove članice EU

Pred nekaj leti smo se primerjali z najboljšimi državami v EU, zlasti s skandinavskimi in alpskimi. Sedaj se, kot ste verjetno opazili, primerjamo z novimi članicami EU in južnoevropskimi državami.

Varčevanje je znižalo trošenje prebivalstva in vse skupaj je januarja 2013 povečalo število brezposelnih uradno na 118.000 ali 9,6 % (13. mesto), kar je malo pod povprečjem EU (10,7 %). Nižjo uradno brezposelnost imajo od manj razvitih držav Romunija (6,7 %), Češka (7,4 %) in Estonija (9,5 %); vse druge imajo višjo brezposelnost, največjo Španija (26,6 %) in Grčija (26,0 %). Pri večini novih članic je brezposelnost v zadnjem letu precej upadla (npr. v Estoniji za 2,6 %), pri nas in v državah PIIGS je zrasla. Najnižji brezposelnost je v Avstriji (4,5 %), Nemčiji (5,4 %) in na Nizozemskem. Dejansko je seštevek uradne in prikrite brezposelnosti okoli 146.000. Stopnja brezposelnosti mladih je bila koncem leta 2011 največja v Litvi in Slovaški (34 %), v Sloveniji je bila s 14 % pod povprečjem EU (20 %); Med mladimi do 25 let je 11 000 brezposelnih, v skupini od 25–40 let pa blizu 47 000. Veliko mladih študira ali je samo vpisanih v študij, sicer bi bili brezposelni. Okoli 25.000 študentov dela prek študentskih napotnic, kar rešuje mnoge socialne probleme, tudi brezposelnost.

Industrijska proizvodnja je od oktobra do novembra 2012 najbolj padla v Sloveniji (–4,0 %), najbolj je zrasla v Estoniji (+4,7 %). V primerjavi z letom 2005 je industrijska proizvodnja v EU upadla za 3,0 %, v Sloveniji zrasla za 0,5 %, na Poljskem za 46,1 %, v Romuniji za 30,4 %, v Estoniji za 24,6 %, v Litvi za 22,2 %, na Češkem za 14,3 % itd. Visokotehnološka proizvodnja se je v tem obdobju v EU-27 povečala za 26 %, srednje visoko tehnološka za 7 %, srednje-nizko in nizko tehnološka sta padli za 5 % oz. 6 %.

Izvoz je v EU-27 lani zrasel za 10 % (v Latviji za 15 %, v Litvi in Grčiji za 13 %, v Slovaški za 11 %), v Sloveniji samo za 1 %. Leta 2010 je bil izvoz na prebivalca 10 851 € (9. mesto). Pred nami so bile samo

21

razvite države EU, na 8. mestu je bila Nemčija z 11 701 €, Luksemburg in Belgija imata okoli 29 000 €. Za nami so bile Finska (9 815 €), Češka (9 538 €) in Slovaška (9 086 €).

Trgovinska bilanca Slovenije je skoraj izenačena (sl. 8). Zelo pozitivno bilanco ima Estonija in pozitivno tudi Madžarska. Velika Britanija in Francija ter druge nove članice imajo negativno bilanco. Bruto domači proizvod Slovenije (BDP) je leta 2011 znašal 35,8 G€, na prebivalca pa 17 620 €. Slovenija je po slednjem, ki je kazalnik življenjskega standarda v državi, na 16. mestu EU-27, za Malto in tik pred Češko, Grčijo in Portugalsko – v letošnjem letu naj bi nas Češka prehitela. V svetovnem merilu smo na 34. mestu (če bi upoštevali tudi žepne države, kot so Liechtenstein, Bermudi, Kajmanski otoki, Andora, Makao, bi bili na 45. mestu). Opozoriti velja na visoko rast BDP pri Estoniji.

Norv

eška

Švica

Nizo

zem

ska

Šved

ska

Dans

ka

Nem

čija

Esto

nija

Avst

rija

Mad

žars

ka

Irska

Fins

ka

Slov

enija

Slov

aška VB

Fran

cija

Češk

a

Italij

a

Hrva

ška

Poljs

ka NZ

Port

ugal

ska

Islan

dija

Cipe

r

-15.0

-10.0

-5.0

0.0

5.0

10.0

15.0

1.7

1.9

1.3 4

1.1 3.

1

7.6

3.1

1.7

0.70

0000

0000

0000

1

2.9

–0,2

3.3

0.70

0000

0000

0000

1

1.7

1.7

0.4

4.4

1.4

–1,5

3.1

0.5

14.5

13.4

9.2

7.7

6.5

5.3

3.2

2 1.4

0.1

–0,5

–0,5 –0,6–1,9–2,4–2,9–3,2–3,8–4,3–4,4

–6,4–7,1–10,7

Sl. 8: Rast BDP in trgovinska bilanca najboljših držav za poslovanje v %, 2012

Rast BDP v % Trgovinska bilanca v % BDPVir: Forbes

Bruto dodana vrednost (BDV), ki je kazalnik o uspešnosti poslovanja gospodarskih družb, natančneje produktivnosti dela, je v Sloveniji leta 2011 znašala 18,5 G€. Predelovalne dejavnosti od leta 2008 stalno ustvarijo največ bruto dodane vrednosti med vsemi dejavnostmi (6 G€ v letu 2011); sledi jim trgovina, vzdrževanje in popravila motornih vozil s 3 G€. Med družbami v predelovalni dejavnosti največ bruto dodane vrednosti ustvarijo velike družbe (3,6 G€), medtem ko mikro družbe ustvarijo 0,95 G€ oz. 15,2 %. BDV na zaposlenega je leta 2011 znašal 36 966 € in je po padcu leta 2009 zaradi zniževanja števila zaposlenih dve leti naraščala. Po podatkih iz leta 2010 je Slovenija z 80 % povprečja EU po BDV/Z vodilna med novimi članicami EU in Portugalsko; zaostaja za Španijo, Grčijo, Ciprom in Malto. BDV/Z po dejavnostih je za leto 2010 prikazana na sl. 9.

Po BDV so na vrhu: oskrba z električno energijo, finančne in zavarovalniške dejavnosti, poslovanje z nepremičninami ter dejavnosti IKT. Od realnega sektorja sta nad povprečjem le rudarstvo in promet. Od storitvenih dejavnosti je vodilna kultura, nad povprečjem je tudi zdravstvo. Trgovina in industrija sta pod povprečjem, kmetijstvo in gradbeništvo sta v zadnji tretjini; ob njima sta kljub višji povprečni izobrazbi in v nasprotju z javnim mnenjem tudi izobraževanje in javna uprava. Čisto na dnu je gostinstvo.

22

oskr

ba z

ele

ktrič

nim

i viri

finan

čne

in z

avar

ov. d

ej.

posl

ovan

je z

nep

rem

ični

nam

i

info

rmac

ijske

in k

omun

ik. d

ej.

kultu

rne

in re

krea

cijs

ke d

ej.

ruda

rstv

o

prom

et in

skl

adiš

čenj

e

stro

kovn

e in

tehn

ične

dej

.

zdra

vstv

o in

soc

ialn

o va

rstv

o

skup

aj

trgo

vina

, ser

vis

vozi

l

oskr

ba z

vod

o

pred

elov

alne

dej

avno

sti

kmeti

jstv

o in

lov,

rib

ištv

o

izob

raže

vanj

e

dej.

javn

e up

rave

in o

bram

be

grad

beni

štvo

drug

e de

j.

gosti

nstv

o

drug

e po

slov

ne d

ej.

0

20 000

40 000

60 000

80 000

100 000 97 3

26

74 7

23

74 5

26

61 9

45

50 0

53

50 0

46

39 6

23

39 6

13

37 8

98

35 1

52

34 7

75

34 2

51

33 8

99

28 4

41

27 2

76

25 2

78

23 6

44

22 1

47

21 9

66

19 4

54

Sl. 9: Bruto dodana vrednost na zaposlenega po dejavnostih, Slovenija, 2010

EUR

Vir: AJPES * bruto dodana vrednost na zaposlenega v letu 2011 je skupaj znašala 36 966 EUR.

4.3 Mednarodne primerjave gospodarstva

V tem razdelku nas bodo zanimali predvsem razvojni potencial, pogoji poslovanja, konkurenčnost, globalizacija in ekonomska svoboda gospodarstva. Mednarodne analize kažejo, da je Slovenija v resni krizi – potrebne so strukturne reforme. Slovenija zaostaja pri skoraj vseh pomembnih kazalcih za najbolj urejenimi in globalno najbolj konkurenčnimi državami, družbami konsenza (Finsko, Švedsko, Dansko, Nizozemsko, Avstrijo, Švico), Nemčijo in ZDA, vse pogosteje tudi za novimi članicami EU, zlasti Estonijo in Češko, pa tudi Slovaško. Za vzgled so nam lahko še Singapur, Kanada, Avstralija in Nova Zelandija.

Povzetek analiz po padajočem rangu: Indeks gospodarske kompleksnosti 2011 (The Observatory of Economic Complexity) izraža

predvsem razvojni potencial države, ne njeno dejansko konkurenčnost – Slovenija je na 10. mestu od 128 držav. Pred nami je od primerljivih držav samo Češka (8.), Madžarska je 14. in Slovaška 15. Pričakovana rast BDP na prebivalca do leta 2020 je 2,72 % letno. Neuspešnost Slovenije je predvsem posledica slabega vodenja države, neustrezne privatizacije, močnih sindikatov in podjetij s politično nastavljenimi vodji.

Forbsova lestvica 2012 (Best Countries for Business) uvršča Slovenijo na 23. mesto od 141 držav, takoj za Nemčijo in Estonijo, pred Portugalsko, Ciprom in Avstrijo. Revija upošteva 11 dejavnikov. Slovenija je najboljša na področju osebnih (1.) in trgovinskih svoboščin (11.) ter zaščiti investicij (17.). Sledijo: birokracija (26.), monetarne svoboščine (30.), korupcije (33.), tehnologije (34.) in inovacije (35.). Najslabša je na področju kapitalskega trga (70.), davčnih obremenitev (51.) in spoštovanja lastnine (48.).

Indeks globalizacije 2012 – Slovenija je na 28. mestu od 208 držav (77,7 % možnih točk) in je v zadnjem letu padla za dve mesti – po ekonomski globalizaciji je na 27. (77,5 %, padec za 5 mest), po socialni na 32. (73,8 %) in po politični na 53. (83,5 %) mestu – v zadnjih dveh od lani ni

23

bilo sprememb. Pred nami so Madžarska (8.), Portugalska (9.), Češka (13.), Slovaška (19.) Poljska (25.) in Estonija (26); za nami so Hrvaška, Romunija in Bolgarija.

Indeks poslovanja 2013 (Doing Business, The World Bank in International Finance Corporation) – Slovenija je na 35. mestu od 185 držav in je v zadnjem letu napredovala za dve mesti. Pred nami so Estonija (21.), Makedonija (22.), Latvija (25.), Litva (27.) in Portugalska (30.). Najboljši rang imamo pri zaščiti investitorjev (17.), odprtju podjetja (30.) in priključku na električno mrežo (31.); najslabši je pri možnosti kreditiranja (104.), registraciji lastnine (83.), višini davkov (63.) in pridobivanju gradbenega dovoljenja (61.). Pogoje poslovanja smo izboljšali s 3 reformami: zaščita investitorjev, poenostavitve pri plačevanju davkov in spremembe v insolvenčni zakonodaji.

Slovenija je po letopisu IMD o svetovni konkurenčnosti (World Competitivness Year-book) leta 2012 zasedla slabo, 51. mesto med 59 državami; od leta 2009 je padla za 19 mest, od leta 2002 celo za 29 mest! Je za Estonijo (33.), Češko (30.), Poljsko (34.), Litvo (36.), Turčijo (38.), Madžarsko (45.), Slovaško (47.), le pred Romunijo (53.), Bolgarijo (54.) Hrvaško (57.) in Grčijo (58.). V primerjavi z letom 2011 je ostala na istem mestu. Po ekonomski uspešnost je v zadnjih dveh letih padla iz 21. na 43. mesto, po učinkovitosti vlade od 38. na 53., po poslovni učinkovitosti od 32. na 57. in po infrastrukturi od 27. na 33. mesto. Posebej slabo se je odrezala na področjih: tujih investicij in financ (57.), poslovodnih praks (56.), odnosov in vrednot (56.), trga dela (51.), fiskalne politike (53.) in institucionalnega okvirja (53.). Najbolje so ocenili cene (2.), mednarodno menjavo in izobraževanje (26.), zdravstvo in okolje (29.) ter znanstveno infrastrukturo (35.). Na IMD menijo, da nas čaka 5 izzivov: konsolidacija javnih financ (zmanjšanje proračunskega primanjkljaja), zagon gospodarske rasti (nova delovna mesta), strukturna reforma (v proizvodnji in storitvah), prestrukturiranje javnega sektorja in konsolidacija bančnega sektorja.

WB (Svetovna banka, World Bank) je leta 2010 Slovenijo uvrstila na 53. mesto med 183 državami. Najslabše uvrstitve so: zaposlovanje delavcev (162.), registracija premoženja (108.), pridobitev kredita (87.), plačevanje davkov (84.), poslovanje s tujino (84.), uveljavljanje pogodb (60.) in gradbena dovoljenja (59.); glede na države OECD traja registracij premoženja 15-krat dlje, uveljavljanje pogodb in zaposlovanje sta 3-krat težja, togost delovnega časa in zaposlitve 2-krat večja.

Po poročilu WEF 2012–2013 o svetovni konkurenčnosti (World Economic Forum, The Global Competitiveness Report) je Slovenija po padcih v prejšnjih letih (iz 28–31. mesta na 56. mesto med 144 državami) v zadnjem letu dni napredovala za eno mesto. Pred nami so Estonija (34.), Češka (39.), Poljska (41.), Turčija, Litva, Portugalska in Latvija. Najslabši sta uvrstitvi za razvitost finančnega trga (128. mesto) in učinkovitost trga dela (91.). Najbolje so nas ocenili na področju visokošolskega izobraževanja in usposabljanja (23.), zdravstva in osnovnega šolstva (24.), inovacij (32.) in tehnološke usposobljenosti (34.). Slovenija in Slovaška sta v skupini 35 najbolj razvitih držav, ki jih poganjajo inovacije. Estonija, Hrvaška, Madžarska, Latvija, Litva in Poljska so na prehodu iz 2. v 3. stopnjo. Bolgarija, BiH, Črna gora, Makedonija, Romunija in Srbija, so v 2. stopnji.

Indeks ekonomske svobode 2012 (Index of Economic Freedom, The Wall Street Journal in Heritage Foundation) – Slovenija zaseda 69. mesto od 184 držav, 3 mesta nižje kot 2011 (62,9 % možnih točk, 1,7 manj kot 2011); najboljša je pri trgovinski (87,1 %), podjetniški (81,4 %) in monetarni svobodi (81,2 %); najslabša je pri vladnem proračunu (27,9 %), svobodi dela (42,2 %) in finančni svobodi (50,0 %). Največji je bil padec pri vladnem proračunu (–13,2 %), manjši pri

24

trgovinski in podjetniški svobodi, znižani sta še oceni pri davčni svobodi in svobodi od korupcije. Za Estonijo zaostajamo za okoli 15 %, za Češko okoli 10 % in manj za vsemi drugimi novimi članicami EU.

Ekonomska svoboda sveta 2012 (Economic Freedom of the World, Annual Report, Fraser Institute) – Slovenija zaseda 92. mesto od 144 držav (6,63 točk od 10,00 možnih), 29 mest nižje kot leta 2011 in tam, kjer je bila Slovenija leta 1993. Od nam primerljivih držav zaostajamo za Estonijo (14.), Ciprom (20.), Litvo in Črno goro (28.), Slovaško (33.), Poljsko (48.), Grčijo (81.) in Hrvaško (84.), smo na zadnjem mestu od vseh držav EU. Najbolje smo se odrezali pri svobodni mednarodni trgovini (44.), pravnem sistemu (51.), poslovnih pravilih (52.) in trdnosti valute (75.). Najslabši smo pri oceni vlade (134.), delovnem pravu (109.) in posojilnem trgu (108.).

Po raziskavah Centra za mednarodne odnose FDV (Fakultete za družbene vede, Univerze v Ljubljani) so po mnenju tujih investitorjev najpomembnejše ovire za vlaganja v Sloveniji: plačilna nedisciplina, visoki stroški delovne sile, težave pri odpuščanju zaposlenih, visoki davki, neučinkovit sodni sistem, korupcija, togost delovnega časa, ne-razpoložljivost ustrezno usposobljene delovne sile.

5. Vzdržen okoljski razvoj

5.1 Stanje in trendi okolja v svetu

Med največjimi okoljskimi problemi so: emisije toplogrednih plinov, obnovljivi viri energije ter učinkovita raba energije, surovin in odpadkov, izumiranje živalskih in rastlinskih vrst. Vsi imajo velik vpliv na podnebne spremembe, ki so največja grožnja človeštvu. Koncem lanskega in v začetku letošnjega leta je bilo objavljenih nekaj ključnih poročil o izpustih toplogrednih plinov (TGP) in o segrevanju našega planeta. Za vsa bi lahko rekli, da so znamenja za preplah (global warning)8: Medvladni odbor za podnebne spremembe (IPCC) navaja 5 razlogov za skrbi:

o dvig povprečne svetovne temperature za 2 C glede na leto 1990 bi škodil več edinstvenim in ogroženim ekosistemom, zlasti koralnim grebenom in obalnim območjem;

o povečala se bosta pogostost in moč številnih skrajnih podnebnih pojavov; o države v razvoju bodo bolj na udaru podnebnih sprememb; o večina svetovnega prebivalstva bo čutila negativne posledice skupnih vplivov na trgovino;o hitro segrevanje za več kot 3 C bi povzročilo obsežne spremembe v podnebnem sistemu,

kot je prekinitev termo-halinskega kroga, taljenje Zahodno-arktične ledene plošče ter povratne vplive kroga podnebje–biosfera–ogljikov dioksid.

Poročilo programa ZN za okolje (UNEP) opozarja, da so izpusti previsoki, da bi zadržali otoplitev planeta za 2 C nad predindustrijskim povprečjem; leta 2020 bi svetovne emisije TGP smele doseči največ 44 Gt (gigaton), dosegle pa bodo 52–57 Gt. Ocena je bistveno večja, kot je bila leta 2010 (49–53 Gt).

8 S. Rogelj Petrič, Otoplitev: je ne znamo ali nočemo zajeziti?, Delo, 29. 11. 2012.

25

Strokovnjaki z Mednarodnega inštituta za okolje in razvoj v Edinburghu opozarjajo, da bi ob koncu stoletja otoplitev lahko dosegla 4 C, kar bi povzročalo izjemne vročinske valove, poplave, suše, in požare ter radikalno spremenilo poselitev planeta. Inštitut NASA Goddard je ugotovil, da so ekstremni vremenski pojavi v obdobju 1950–1960 prizadeli 0,2 % površine, v zadnjem desetletju pa 10 %.

Po podatkih Svetovne meteorološke organizacije (SMO) je vsebnost CO2 v ozračju dosegla prostorninski delež 391 ml/m3 ('ppm'), kar je 40 % nad predindustrijskim deležem. Rekordne vrednosti so dosegli tudi drugi TGP, zlasti zelo vplivni metan (CH4) z 1,812 ml/m3. Od leta 1750 smo v ozračje izpustili 375 Gt CO2, približno polovica ga je še vedno v ozračju, kjer bo ostal še stoletja in prispeval k otoplitvi. Ponori CO2 so predvsem oceani, ki so doslej vsrkali okoli polovico emisij CO2, vendar ni zanesljivo, da se bo vsrkavanje nadaljevalo tudi v prihodnosti – lahko se zgodi nasprotno in oceani postanejo vir teh emisij. Oceani postajajo bolj kisli, kar utegne slabo vplivati na življenje v njih (zlasti na koralne grebene in podvodno prehranjevalno verigo). Tudi če se bodo države držale sedanjih zavez o emisijah TGP, se bo planet segrel za 3–5 C do leta 2100.

V študiji avstrijskega Mednarodnega inštituta za aplikativne sistemske analize so znanstveniki iz Avstrije, Nemčije, Švice, Nove Zelandije in Avstralije presojali stroške in koristi različnih podnebnih strategij. Razvrstili so nekatere negotovosti: geofizikalne (reakcije podnebnega sistema), tehnološke (inovacije) in politične (sprejem in izvedba ukrepov na svetovni ravni). Če hočemo obdržati otoplitev pri 2 C, je najpomembnejša politična komponenta – pravočasno ukrepanje. Ugotovili so, da odlašanje z ukrepi proti izpustom TGP samo povečuje stroške: o če bi izpuste CO2 takoj obdavčili s 30 $/t, bi bila možnost ostati pri dvigu 2 C okoli 60 %; o če bi jih obdavčili šele leta 2020, bi obdavčitev morala znašati 100 $/t; o če bomo odlašali še 20 let, bo ta možnost samo še 20 %. Varčevanje z energijo in visoka energijska učinkovitost povečujeta učinkovitost strategij prilagajanja podnebnim spremembam; če bi izpuste v energijsko učinkoviti družbi (zajemanje in skladiščenje CO2) obdavčili s 40 $/t, bi se možnost povečala na 80 %. Če bi energijske potrebe, predvidene v scenariju, povečali za 20 %, bi morali izpuste obdavčiti s 150 $/t.

Evropska agencija za okolje (EEA) je izdala poročilo o vplivih podnebnih sprememb na Evropo in o njeni ogroženosti – v drugi polovici tega stoletja naj bi bil porast temperatur 2,5–4 C glede na povprečje 1961–1990:o Sredozemsko območje : porast temperatur večji od evropskega povprečja; upad letnih

padavin in zmanjšanje vodno-energijskega potenciala; povečano tveganje za izsuševanje in izgubo biološke pestrosti; povečane potrebe po vodi in manjši pridelki v kmetijstvu; povečano tveganje gozdnih požarov in smrtnosti zaradi vročinskih valov; širitev južnih prenašalcev bolezni; upad poletnega turizma in njegovo povečanje v drugih letnih časih.

o Gorska območja : porast temperatur večji od evropskega povprečja; izginjanje ledenikov in območij s permafrostom; selitev rastlinskih in živalskih vrst v višje lege in zelo veliko tveganje za izumrtje vrst; povečanje tveganja za erozijo zemlje; upad zimskega turizma.

o Ravninsko območje : porast toplotno skrajnih temperatur zraka in vode, upad poletnih padavin, povečano tveganje gozdnih požarov, zmanjšana ekonomska vrednost gozdov.

Organizaciji Oil Change International in Tcktcktck sta ugotovili, da 22 razvitih držav daje za subvencije v proizvodnjo in rabo fosilnih goriv več kot za finančno pomoč za zmanjšanje emisij državam v razvoju, Slovenija več kot 50-krat več.

26

Francoski Laboratoire d'études en géophysique et océanographie spatiales (LEGOS) in ameriški Tempo Analytics sta primerjala napovedi IPCC s podatki dejanskih meritev 1990–2011 in ugotovila, da se:o ozračje segreva za 0,16 C na desetletje, kar je skladno z napovedjo IPCC;o morska gladina se dviga 60 % hitreje od napovedi (letno za 3,2 mm); višje plime lahko

ogrozijo milijarde ljudi v obmorskih mestih, tudi Tokiu in Londonu.Do leta 2020 bi morali izpuste v ozračje zmanjšati za 14 %, od 50 Gt na 44 Gt v letu 2020, kar zahteva takojšnje ukrepe držav na področju emisijskih standardov vozil in zmanjšanju izsekavanja gozdov.

Zaradi segrevanja se spreminjajo vremenski vzorci. Leto 2012 si bomo zapomnili po hudih sušah in težavah s pitno vodo9. Premalo vode je imelo 164 milijonov Američanov in tisoč večjih mest v Braziliji, suša je klestila po Balkanu. Če k temu dodamo še orkan Sandy (132 mrtvih, škoda 45 G$), vročinske gozdne požare v ZDA in Evropi, izjemno taljenje ledu na Grenlandiji in Arktiki, se je leto 2012 obnašalo točno po napovedih klimatologov9. Arktika bi lahko ostala brez poletnega ledu že leta 2030. Izpust TGP je bil rekorden – 35,6 Gt samo s kurjenjem fosilnih goriv, 60 % več kot leta 1990. Lanska konferenca ZN v Rio de Janeiru (Rio+20) in 18. podnebna konferenca 194 držav v Dohi nista dali rezultatov. Do leta 2020 je bil podaljšan kjotski sporazum, ki pa velja za države z vsega 15 % vseh emisij TGP, v njem ne sodelujejo največje onesnaževalke: ZDA, Kitajska, Indija, Rusija, Japonska in Kanada – Slovenija bi morala znižati emisije TGP za 5–6 %, kar bo težko doseči.

5.2 Stanje in trendi okolja v Sloveniji

Tudi v Sloveniji se je leto 2012 začelo s sušo, ko je od novembra 2011 do konca marca 2012 v jugozahodni (JZ) Sloveniji padla manj kot polovica običajnih padavin. April je prinesel najhujšo pozebo v zadnjih 8 letih, ki je zmanjšala pridelek sadja za 40 %. Poletje je JZ Sloveniji prineslo sušo in točo, najhujšo v zadnjih 50 letih, ki sta pobrali do 90 % poljščin in do 50 % sadja, skromnejša je bila oljčna letina; vzporedno s tem so se znižali tudi pretoki voda in proizvodnja hidroenergije. Novembra so bile poplave v SV Sloveniji, ki so povzročile 373 M€ škode – najdražjo naravno nesrečo v samostojni Sloveniji. Od skoraj 200 kazalnikov, ki so povezani s stanjem okolja, jih le 23 % kaže na izboljšanje, kar 30 % pa na nadaljnje poslabšanje. Pri prometu je le 1 od 18 trendov razveseljiv, v energetiki samo 3 od 26-tih, na 14 področjih ravnanja z odpadki se nam razmere poslabšujejo ali stojijo9.

Bistvo trajnostnega razvoja ni v rasti, vsaj ne v rasti BDP ali materialnih vidikov proizvodnje. Dobro je, da okoljska ozaveščenost ljudi narašča tako pri racionalni rabi energije kot pri spoznavanju prednosti samopreskrbe in kratkih dobavnih verig. Zaradi pomembnosti okoljskih problemov (podnebne spremembe, izčrpavanje materialnih in energijskih virov, toksičnosti izpustov, znižanja biološke pestrosti itd.) podajamo mednarodne analize okoljske uspešnosti Slovenije: Okoljska vzdržnost UNDP 2011 je sestavni del Poročila o človekovem razvoju, v katerem

Slovenija zaseda 21. mesto. V njem je tudi indeks okoljske uspešnosti – Slovenija po njem s 65,0 % zaseda 53. mesto. Kazalci obsegajo ekološki odtis (na prebivalca 5,3 ha), delež fosilnih (69,4 %) in obnovljivih (11,2 %) goriv za proizvodnjo primarne energije, emisije CO 2 na prebivalca (8,5 t), emisije toplogrednih plinov v ekvivalentu CO2 (2,6 t), onesnaženost mest (29 μg/m3), izčrpanost naravnih virov in biološko raznolikost.

Indeks okoljske uspešnosti (Environmental Perfomance Index 2012). Nastal je iz indeksa okoljske vzdržnosti Univerze Yale, ki je bil opuščen po letu 2005. Obsega: okoljsko zdravje (zrak, voda); vitalnost ekosistema (bolezni, vpliv zraka in vode na ekosisteme, biotska različnost, gozd,

9 L. Kajfež Bogataj v B. Tavčar, M. Prijatelj, Malo okoljsko pozitivnega, veliko slabega, Delo, 28. 12. 2012.

27

ribištvo, poljedelstvo, podnebne spremembe). Slovenija v njem zaseda 28. mesto. Pred nami so Latvija (2.), Slovaška (12.), Litva (17.), Češka (18.), Hrvaška (20.) in Poljska (22.). Najslabša mesta dosegamo pri prekomernem ribolovu (106.), kmetijskih podporah (105.), emisijah CO2 na prebivalca (97.), žveplovih plinov na prebivalca (94.). Najboljši smo pri vitalnosti ekosistema – prirastku v gozdovih (1.), urejeni kanalizaciji (1.) in zunanjem zraku (1.).

Indeks srečnega planeta (Happy Planet Index 2.0, 2009). Obsega 3 kazalce: povprečna življenjska doba in anketna srečnost sta v števcu, ekološki odtis v imenovalcu. Slovenija ima najvišji razred pri prvih dveh in predzadnjega pri ekološkem odtisu – ta znaša na prebivalca 4,5 ha, kar pri svetovnem povprečju 2,1 ha pomeni, da bi za nas potrebovali več kot dva (2,14) planeta. Zaradi zadnjega, slabega kazalca se Slovenija uvršča na 66. mesto, v petega od 6 razredov. Od držav EU-27 sta najvišje Nizozemska (na 43. mestu) in Nemčija (51.), sledi Švica (52.). Od manj razvitih držav EU ni nobene pred Slovenijo, so pa pred nami Srbija (58.), Hrvaška (60.) in BiH (65.).

Ekološki odtis Slovenije (Living Planet Report 2012) na prebivalca znaša 5,21 ha, kar nas uvršča na visoko 19. mesto na svetu, v skupino držav, ki s 5–8 ha na prebivalca najbolj onesnažujejo planet (svetovno povprečje znaša 2,70 ha). Večji onesnaževalci od nas so poleg razvitejših držav tudi nekatere manj razvite (Makedonija, Češka). Manj od nas onesnažujejo od razvitih držav Švicarji, Francozi, Norvežani, Španci, Nemci in Novozelandci. Naša bio-kapaciteta znaša na prebivalca 2,59 ha (svetovno povprečje je 1,78 ha, zasedamo 49. mesto), torej onesnažujemo za dve Sloveniji. Po učinkovitosti ogljika – emisijah CO2 glede na BDP smo na 58. mestu; manj emisij na BDP imajo razvitejše države.

Neformalna Zelena skupina držav, v kateri sodeluje tudi Slovenija, meni, da vse večje podnebne spremembe večajo tudi gospodarske izgube zaradi vremenskih ujm in naravnih nesreč. Vsako leto povzročijo 400 000 smrti in stanejo 1,6 % svetovnega BBP ali 1,2 T$ (tera = 10 12, tisoč milijard, ameriško trilijon, evropsko bilijon). Onesnaženje zraka povzroči vsako leto 4,5 milijon smrti. Zato segrevanje umeščajo med strateška vprašanja in v ta namen spodbujajo zeleno gospodarstvo in strategijo naložb v nove tehnologije in pristope, s katerimi bi omilili podnebne spremembe: obnovljivi viri in učinkovita raba energije, ogljična nevtralnost, obvezno upravljanje z energijo pri velikih industrijskih uporabnikih, izoliranje stavb, trajnostni razvoj in upravljanje voda ipd.

5.3 Zeleni razvojni preboj10

Svet se sooča z vse ostrejšo tekmo za finančne vire, energente, surovine, hrano in vodo ter z vedno bolj očitnimi podnebnimi spremembami. Slovenija je v hudi recesiji z visoko stopnjo brezposelnosti, nevzdržnimi javnimi financami, nedonosnimi državnimi investicijami, škodljivo subvencijsko in nestimulativno davčno politiko; imamo nizko stopnjo prehranske samopreskrbe, smo na evropskem dnu po energijski in snovni učinkovitosti, prebivalstvo se stara, družine za osnovne življenjske potrebe (hrano, energijo, prevoz) namenjajo čedalje večji delež družinskega proračuna. Slovenija pa je tudi dežela bogatih vodnih virov, prostranih gozdov, rodovitne zemlje, različnih obnovljivih virov energije, izobraženih in delovnih ljudi, ki lahko zagotovijo izhod iz krize.

Poglavitni problem v Sloveniji ni pomanjkanje nafte, ampak pomanjkanje strokovnosti, znanja, poštenja in optimizma političnega in podjetniškega vrha. Ko govorimo o pomanjkanju virov in problemov z uvažanjem energentov, puščamo v gozdovih trohneti podrta drevesa, najboljšo hlodovino izvažamo namesto da bi jo sami predelali. Opuščamo lastno kmetijsko pridelavo in vse

10 V. Ogorelec, R. Karba, Zdrava kmečka pamet v času krize, Delo, 5. 1. 2012.

28

več uvažamo, namesto da bi čim večji delež hrane pridelali s samopreskrbo. Namesto v razvoj podjetij so vladajoči vlagali v lastninjenje, sedaj bi pa vse prodali in odšli v Avstralijo. Ponavlja se usoda naših prednikov eno stoletje nazaj, ko so odhajali v tujino, največ v ZDA. Iz krize ne bomo prišli z nadaljevanjem gospodarske, finančne in vrednotne politike, ki nas je v krizo pripeljala.

Potrebno je odgovoriti na temeljne izzive sedanjega časa in prihodnjih generacij. Na voljo imamo več milijard evrov sredstev iz evropskih skladov. Spletna skupnost Tretji člen predlaga, da naj Strategija razvoja Slovenije 2014–2020 (SRS) vključuje gospodarske programe na 7 družbeno pomembnih področjih:

1. Prehranska samopreskrba z ekološko predelavo varne, kakovostne in zdrave hrane po dostopnih cenah (sedaj pokriva samo 20 % potreb slovenskega trga, 80 % je uvozimo). Omogoča nova delovna mesta, oživitev kmetijstva in podeželja, enakomerno poseljenost, boljšo kakovost življenja in regionalno kohezijo. V primeru energijske in prehranske krize lahko postane ključna za preživetje.

2. Predelava lesa temelji na povečanju dodane vrednosti naše strateške dobrine – gozdov, ki pokrivajo nad 60 % površine. Z revitalizacijo lesno-predelovalne industrije lahko v celotni vrednostni verigi povečamo konkurenčnost gospodarstva in zagotovimo kakovostna nova delovna mesta.

3. Energijska prenova stavb pomembno povečuje učinkovitost rabe energije. Prinaša dolgoročne energijske in finančne prihranke, nova delovna mesta in oživitev gradbenega sektorja. Zmanjšana poraba fosilnih goriv pripomore k doseganju mednarodno zavezujočih ciljev zmanjšanja izpustov TGP in zmanjšuje odvisnosti od uvoza energentov.

4. Obnovljivi viri energije zagotavlja dolgoročno energijsko varnost brez izčrpavanja naravnih virov in po dostopnih cenah. Zmanjšanje odvisnosti od čedalje dražjih fosilnih energentov je ključen dejavnik konkurenčnosti. Razvoj domačih tehnologij za izkoriščanje obnovljivih virov energije je priložnost za nova delovna mesta.

5. Integriran javni prevoz s posodobitvijo železniškega omrežja pomeni večjo prometno varnost, dostopno in cenovno sprejemljivo mobilnost ob manjši obremenitvi okolja. Kakovosten in učinkovit železniški promet bo lahko kmalu konkurenčen cestnemu motornemu prometu.

6. Učinkovita raba naravnih virov je priložnost za finančne prihranke, povečanje konkurenčnosti gospodarstva, nove poslovne priložnosti in delovna mesta ter za zmanjšanje škodljivih vplivov na okolje. Glede na strmo rast cen energentov in surovin ter našo neučinkovito uporabo virov je učinkovita uporaba virov osnovni pogoj za doseganje konkurenčnosti podjetij, tehnologij, gospodarstva in blaginje prebivalstva.

7. Zeleni turizem lahko postane nosilec decentraliziranega razvoja države in lokalnih delovnih mest; dodaja vrednost malemu gospodarstvu ter naravni in kulturni dediščini. V svetu smo znani kot zelena turistična destinacija, vrt Evrope s pestro krajino, bogastvom živalskih in rastlinskih vrst, dobro ohranjeno naravo (Natura 2000) in bogatimi vodnimi viri.

Strokovnjaki ocenjujejo, da ti programi lahko do leta 2020 ustvarijo vsaj 50 000 novih delovnih mest.

6. Vključujoč razvojVključujoči razvoj obsega boljšo demokracijo, soupravljanje, nova znanja in spretnosti za nova delovna mesta, boj proti revščini in za dostojanstvo vsakega. Slovenija dosega v svetovnem merilu zelo visoka mesta pri izobraževanju ter tudi pri zdravstvu, varnosti in miroljubnosti. Po uspešnosti smo bili visoko, vendar hitro padamo. Ne moremo biti zadovoljni z ravnijo zaznavanja korupcije, ki hitro raste. Po povprečnem zadovoljstvi z življenjem se uvrščamo nižje, močan je negativizem.

Ob tem se moramo zavedati, da so brezposelnost, znižanje plač in socialnih pomoči ustvarili stanje, ko imamo v državi že skoraj 400.000 prebivalcev na robu preživetja. Cena dela po kitajskih merilih ne

29

more biti naš cilj, vendar znižanje sredstev za izobraževanje, raziskave in razvoj pelje prav v to smer. Večina podjetij je podrejena preživetju nizko-tehnološke proizvodnje, ki pa ne ustvarja novih in še manj kakovostnih delovnih mest. Lastninjenje družbenega kapitala in politično kadrovanje sta naplavila negativne voditelje, ki v lastnem interesu izsesavajo prevzeta oz. državna podjetja ter dobičke pogosto selijo v davčne oaze. Nekaj mednarodnih primerjav:

Indeks človekovega razvoja 2011 (Human Development Index, HDI, United Nations Development Program, UNDP) – Slovenija zaseda 21. mesto, stalno napreduje in je v najvišji skupini (0,884 – zelo visok HDI, povprečje držav OECD je 0,889); leta 2007 je presegala povprečje držav OECD. Pred nami so samo razvitejše države, za nami so Finska, Španija, Italija in Luksemburg; Češka je 27., Estonija 34., Slovaška 35., Madžarska 38. itd. Merila so pričakovana starost (od 2010 se je podaljšala za pol leta), zdravje (za Slovenijo posebno visoko), visoko je povprečno in pričakovano trajanje šolanja ter bruto nacionalni prihodek na prebivalca (tj. BDP, vključujoč bilanco plačil iz tujine). Slabši smo po okoljskih kazalcih (glej spodaj). UNDP izdaja še vrsto drugih indeksov: o neenakosti spolov, revščini, varnosti, sreči, izobraževanju, zdravju, demografskih trendih ipd.

Indeks zdravja potrošnikov EHCI 2012 (Euro Health Consumer Index, EHCI) – Slovenija je na 19. mestu v Evropi (od 34 držav), od leta 2009 je padla za 3 mesta. Na vrhu so Nizozemska, Danska in Islandija. Tik pred nami so razvitejše države, Češka, Slovaška, Hrvaška in Estonija, za nami so Italija, Grčija in Španija in druge nove članice. Indeks EHCI ima 42 kazalnikov, ki pokrivajo 5 ključnih področij: pravice in informiranost bolnikov, čakalni čas na zdravljenje, rezultati zdravstvenega sistema, preventiva/razpon in dostopnost storitev ter farmacevtski izdelki. Temelji na javnih statistikah, anketah bolnikov in neodvisnih raziskavah.

Indeks miroljubnosti 2012 (Global Peace Index, Inštitut za ekonomiko in mir) – Slovenija zaseda 8. mesto od 158 držav in je v zadnjem letu napredovala za dve mesti. Pred nami sta Danska in Avstrija, za nami Finska in Švica; Češka je na 13. in Madžarska na 17. mestu. Med 23 kazalci ni kakšnega povprečnega. Nekoliko je povečana možnost nasilnih demonstracij in slabši so odnosi s Hrvaško. Malo je kriminala in zaprtih, nasilja in umorov, politična stabilnost je bila dobra.

Indeks uspešnosti (Prosperity Index 2012, Inštitut Legatum) umešča Slovenijo na visoko 24. mesto, pred vsemi novimi članicami EU – npr. Češko (28.), Poljsko (32.), Madžarsko (39) in Hrvaško (50.), celo pred Italijo (33.). Najvišje smo se uvrstili po izobraževanju (9.) in varnosti (14.), najslabše pri gospodarstvu (41.) in družbenem kapitalu (36.). Vodilne so skandinavske države.

Indeks mnenja o korupciji (Corruption perceptions Index, Transparency International 2012) – Slovenija je na 37. mestu z 61 točkami od 100 možnih, tj. 2 mesti slabše kot leta 2010 in 10 mest slabše kot leta 2008 (27.). Manj podkupljivi so Ciper (29.), Estonija (32.) in Portugalska (33.), bolj so Poljska (41.), Madžarska (46., znatno izboljšanje), Litva (48.), Češka (54.), Latvija (55., znatno izboljšanje), Hrvaška (62.), Slovaška (63.) itd. Velika večina teh držav je v zadnjem letu svoj položaj poslabšala. V protikorupcijski komisiji opozarjajo na močno sistemsko korupcijo in korupcijo ustroja, predvsem pri upravljanju podjetij in bank v večinski domači lasti ter pri javnem naročanju; prevzemanje in uveljavljanje kazenske, odškodninske, politične, moralne ter etične odgovornosti je skoraj ničelno.

Svetovno poročilo o sreči (World Happiness Report, Univerza Columbia) Po povprečni Cantrilovi lestvici so na vrhu skandinavske države, Nizozemska, Švica in Avstrija; mi smo na 49. mestu, za Španijo (22.), Češko (36.) in Grčijo (42.), vendar pred Poljsko (53.), Slovaško

30

(55.), Hrvaško (59.), Litvo (66.), Estonijo (73.) in drugimi novimi članicami EU. Po indeksu sreče smo šele na 75., po povprečnem pozitivnem učinku na 100. in po negativnem na 105. mestu. V primerjavi s povprečjem 2007–2010 (33. mesto, Gallup) je pri nas opaziti precejšnje zmanjšanje sreče.

Povprečno zadovoljstvo z življenjem (Satisfaction Life Index, Univerza v Leicestru) – Slovenija zaseda 67. mesto med 178 državami. Na vrhu so Danska, Švica in Avstrija in skandinavske države; Nemčija je 34. Pred nami so med drugimi Španija (46.) in Italija (50.); za nami so Češka (77.), Grčija (84.), Portugalska (92.), Hrvaška (98.) itd. Osebno zadovoljstvo močno korelira z zdravjem, premoženjem in dostopnostjo do osnovnega izobraževanja.

Slovenski športniki so na olimpijskih igrah 2012 osvojili 4 kolajne: po eno zlato in srebrno ter dve bronasti. Če bi zlato kolajno ovrednotili s 5 točkami, srebrno s 3 in bronasto z 1 ter seštevek delili s številom prebivalstva v milijonih, bi se Slovenija uvrstila na visoko 7. mesto v svetu in 2. v Evropi (tik za Madžarsko). Najuspešnejše so bile male, otoške države, največ jih je iz Srednje Amerike (Grenada, Bahami, Jamajka, Nova Zelandija, Trinidad & Tobago). Med prvimi desetimi najdemo kar tri bivše jugoslovanske republike, tudi Črno goro (8.) in Hrvaško (10.). Visoko uvrščene so še Danska (11.), Češka (19.), ki ji sledijo Estonija, Norveška, Latvija in Ciper, Švica je 28. Prva velika država je Rusija na 32. mestu, sledita ji Nemčija in Francija. ZDA so na 40, Kitajska na 67. Rezultat je dobrodošel za samozavest, še posebej v teh kriznih časih. Po tedenskih političnih prepirih, udarcih prisilnih poravnav, stečajev in brezposelnosti, korupcije in gospodarskega kriminala nas športniki vsak konec tedna razveselijo s svojimi mednarodno pomembnimi rezultati. Ta vikend so nas razveselili alpski smučarji s Tino Maze kot 1. smučarko na svetovnem prvenstvu in Slovenijo na 4. mestu med ekipami, Jakov Fak 3. z bronom na svetovnem prvenstvu v biatlonu, smučarski skakalci z zmago in skupno 3. mestom na nemški moštveni turneji ter skakalke s 4. in 5. mestom v svetovnem pokalu. Hokejisti so se pred dnevi uvrstili med 12 najboljših reprezentanc. S športom se mladi kalijo za življenje in odtegujejo ulici. Spoznajo, da je uspehe mogoče doseči samo v ekipi, s trdim in strokovnim delom. Dokazujejo, da smo Slovenci sposobni za tekmovanje v mednarodni konkurenci, da smo lahko najboljši in so slabi rezultati države in podjetij krivda slabih politikov in njihovega kadrovanja. Vendar številčnost upada, ker ni sredstev, starši večinoma ne zmorejo financiranja; položaj ni dosti drugačen kor v širši družbi.

7. Pomen državnega (preostalega družbenega) premoženjaLjudska modrost na osnovi stoletnih izkušenj meni, da dober gospodar kupuje, prodaja pa tisti, ki je slab. Dober gospodar potroši manj kot ustvari in s tem veča svoje premoženje, bogati; če kaj proda, s kupnino kupi drugo premoženje, da bi se mu bogastvo hitreje ali varneje množilo. Slab gospodar premoženje prodaja in zapravlja, na njegovi kmetiji so veselice; zato izgubi samostojnost, obuboža. Kmet, ki proda posestvo, postane dninar, hlapec. Vladajoča koalicija se je odločila za razprodajo narodne »srebrnine«, bank in zavarovalnic, velikih podjetij (Mercator, Petrol, Telekom), infrastrukture (elektrogospodarstva, Luke Koper, pošte, železnic in avtocest, letališča Ljubljana, premogovnikov), nacionalnih simbolov (Elan, Adria Airways) in uspešnih podjetij (Helios, Cinkarna, Steklarna Rogaška, Mladinska knjiga, igralnice). Ne samo, da ni vseeno, kdo je lastnik, to je eno ključnih vprašanj! Poznam nekaj resnih analiz, ki svarijo pred nevarnimi posledicami dokončne razprodaje, vendar jih vladajoči ne upoštevajo, svojih analiz pa sploh nimajo. Da bi bili politiki pri prodajanju verodostojni, naj najprej prodajo svoje hiše ali stanovanja, premoženje podarijo

31

dobrodelnim organizacijam in se preselijo v najemniška stanovanja. Potem bodo o prodaji lahko merodajno odločali.

7.1 Zakaj je lastnina pomembna?

Dokazano je, da postane država brez lastnih centrov znanja in odločanja neodporna. Prodati velik del ali celotno panogo, npr. regijsko, papirno, železarsko, je škodljivo. Še posebej, če so politiki v dveh desetletjih že pustili propasti velik del take industrije, npr. gradbenih podjetij, tekstilne, lesarske proizvodnje, mariborske industrije (TAM, Metalna, Hidromontaža, MTT, Pik, Merinka, Svila, Tovarna dušika). Izgubi se znanje, ni več visoko zahtevnih delovnih mest (upravljanje, raziskave in razvoj, finance). Narodna elita ni več potrebna in je tudi ni več smiselno izobraževati, zato najboljši začno odhajati v tujino, posledica je uvedba šolnin. Namesto univerz in raziskovalnih inštitutov so bolj potrebne vajeniške in poklicne šole, kar dokazuje zadnji razpis ministrstva.

Ker industrija izgublja delovna mesta zaradi globalizacije, je posebej pomembno, da nastajajo nova delovna mesta z visoko dodano vrednostjo v visokotehnoloških in storitvenih dejavnostih, kot so informacijsko-komunikacijske, bio-, eko- in nano-tehnologije oziroma finančne, zavarovalniške, izobraževalne, raziskovalne, razvojne, zdravstvene, socialne, rekreativne in turistične dejavnosti. Slovenija potrebuje vsaj 10–15 globalnih šampionov – multinacionalk z visoko dodano vrednostjo, ki bodo delovali v ozkih nišah, vendar s podružnicami v tujini. Primeri takih podjetja so Krka, Telekom, Petrol, Mercator, Helios. Imeti morajo lastne raziskave, razvoj in inovacije, patente, blagovne znamke in tehniške izboljšave, lasten tehnološki razvoj in globalno upravljanje (vodenje, finance, nabavo, prodajo, logistiko), lastne inženirje, ekonomiste, finančnike in druge strokovnjake. Potrebujemo tudi lastno infrastrukturo, kot so: energijsko omrežje, telekomunikacije, cestne, železniške, pristaniške in zračne povezave, banke in zavarovalnice, borza in vzajemni skladi, prodajna mreža za živilske, tehnične, lesne proizvode, turistične storitve (npr. Mercator, Merkur, Lesnina, Kompas).

Slovenija je imela pol stoletja zaščiteno, polodprto gospodarstvo brez kapitalskega trga, zato nismo imeli tovrstnih izkušenj. Več ali manj vse vlade so bile obsedene s prodajo premoženja: Peterletova je npr. prodala Tobačno tovarno, papirnici Količevo in Vevče; Drnovškova Banko Koper, del Nove Ljubljanske banke; prva Janševa Splošno plovbo, Slovensko industrijo jekla (SIJ), Mercator. Pahorjeva vlada je hotela zaustaviti škodljivo tajkunizacijo, vendar je namesto tajkunov uničila vrsto odličnih, a prezadolženih podjetij. Veliko prodaj je bilo zaustavljenih zaradi nasprotovanja državljanov (Nova LB in Nova KBM, Pivovarna Union, Telekom, Mercator).

Tudi sedanja koalicija si je zastavil za cilj prodati vse, kar je še državnega, in le pri strateških podjetjih obdržati 25 odstoten delež in eno delnico. Četrtinski delež je žal le prehodnega pomena, kar dokazujejo nedavne prodaje takega strateškega deleža, npr. v Splošni plovbi in tudi zadnja predloga za celotno prodajo Slovenske industrije jekla in NLB. Za vse te vlade lahko rečemo, da niso imele oziroma nimajo razvojne vizije, kot jo je npr. imela Finska s svojim prvim predsednikom v dveh mandatih. Še v šahu je potrebno pred odločitvijo premisliti nekaj potez vnaprej.

Poleg tega so vlade skrajno malomarno ravnale z družbenim premoženjem. Slovenija je bila ob osamosvojitvi po industrijski razvitosti na prebivalca na 10. mestu v svetu. Kasneje so v stečajih končali “mastodonti”: TAM, Metalna, Hidromontaža, Litostroj, MTT ter celotne panoge: tekstilna, lesna in gradbena. Vodilni politiki Demosa so menili, da je bodočnost v obrtništvu in podjetništvu kot pred 2. svetovno vojno. Po eni strani so se hoteli znebiti moči rdečih direktorjev in delavstva s sindikati, skupaj s cerkvijo so menili, da bo lažje obvladovati revnejše prebivalstvo. Število stečajev je povečevalo tudi lastninjenje, sprememba samoupravljanja v neodgovorno upravljanje politično

32

nastavljenih, nestrokovnih in pogosto grabežljivih kadrov in tajkunov, ki so skrbeli za svoje premoženje in ne za podjetja in v njih zaposlene.

Temu je svoje dodala še kriza z recesijo – začeti stečaji so se v letih 2009‒2012 povečevali: od 276 na 438, 575 oz. 509. Veliko podjetij je padlo v stečaj po krivdi naročnikov (največkrat gradbenih podjetij), vendar jim država in banke niso omogočile, da bi v daljšem obdobju poravnali svoje dolgove. Stečaji so dolgotrajni, izčrpajo podjetje. Pogoste so malverzacije stečajnih upraviteljev; ne vlagajo kazenskih ovadb in izpodbojnih tožba. Sodišča tožbe pogosto zavrnejo ali jih leta dolgo ne rešijo. Veljavna zakonodaja je skrpucalo – potrebujemo nov zakon, v katerem bodo v stečajih glavni upniki. Država s stečaji izgublja po 10 M€ mesečno, vendar te številke vlad sploh ne zanimajo – če bi jih statistika zbirala in analitiki obdelali, bi se zgrozili nad posledicami. Na ta način izginja ogromno narodnega bogastva in delovnih mest. Z drugačnim odnosom do stečajev bi država najlažje preprečila znižanje prilivov v javne finance. Kar 95 % osebnih stečajev je povezanih z malverzacijami.

7.2 Čigavo je državno premoženje?

Slovenija je poznala družbeno lastnino, zaposleni so bili dejanski lastniki podjetij, vendar svojih deležev v njih niso smeli prodati, prenašali so se iz generacije v generacijo. Čas je pokazal, da je bilo družbeno lastništvo neprimerno boljše od državnega. Kadrovanje, racionalno gospodarjenje, razvoj so bili veliko uspešnejši, kot je strankarsko nameščanje svojih ljudi na vodilna mesta in njihovo pogosto plenjenje zaupanega jim premoženja. Ukinitev družbene lastnine z delnim podržavljenjem je bila sprejeta politično in ni bila preverjena na referendumu. Premoženje, ki so ga ljudje ustvarjali pol stoletja, je začelo hitro propadati. Ko vlada ali njeni paradržavni skladi tako 'državno' premoženje prodajo, je dejanje praktično nepovratno in državljani dokončno razlaščeni. Sledijo odlivi dobičkov ter primanjkljaja na tekočem računu in računu investicij. Javno mnenje je do krize nasprotovalo prodaji. Zaradi slabega gospodarjenja z državnim premoženjem, korupcije, klientelizma in nepotizma pa se je obrnilo in sedaj pogosto podpira njegovo prodajo.

Sedanja vlada pogosto očita prejšnji javno zadolževanje. Pri tem se izogiba jasni odgovornosti prve Janševe vlade za pospešeno tajkunizacijo in zadolževanje podjetij. Normalna se ji zdi prodaja skupnega premoženja tako brez soglasja opozicije kot tudi brez referenduma. Vendar med zadolževanjem in prodajo državnega, torej javnega premoženja ni bistvene razlike – zadolževanje omogoča boljše življenje sedanje generacije na račun otrok in vnukov, ki bodo odplačevali dolgove, prodaja pa na račun (starih) staršev, ki so premoženje ustvarili. Nobena vlada doslej ni želela napraviti premoženjske bilance svojega vladanja. Vsa podjetja in zavodi morajo tako bilanco napraviti vsako leto. Bilance bi morali napraviti tudi za javno in zunanje zadolževanje. Med prvo Janševo vlado in med gospodarsko konjunkturo je zunanji dolg narasel od 15 G€ na 39 G€, javni in javno garantirani dolg (npr. prenos financiranja avtocest na DARS in njegovo zadolževanje) pa od 3,8 G€ na 9,1 G€. Pahorjeva vlada je med prvim delom krize ta dolg povečala na skoraj 17 G€, bruto zunanji dolg se je od 39 G€ povečal le na 41 G€.

7.3 Iz gospodarjev v hlapce

Pospešena prodaja državnega premoženja je že stekla, vendar kupci niso iz razvitejših držav. Drogo so prodali Hrvatom, Fructal Srbom, Terme Maribor Rusom, Etol Izraelcem, Savatech Čehom, Eto Črnogorcem, le Juteks razvitejšim Belgijcem in Ljubljanske mlekarne Francozom. Z izjemo zadnjih dveh kupci niso kakšni strateški partnerji, ki bodo prinesli novo znanje in tehnologijo. Nakup dobrih podjetij zanima predvsem njihove konkurente. Tako je bilo novih tujih investicij v lanskem mestu

33

samo za 90 delovnih mest, vse drugo so bili prevzemi obstoječih slovenskih podjetij z namenom pridobiti njihove proizvode in tehnologijo, znanje in trg. Vladajoči do zadnje vstaje ljudstva niso razmišljali o psiholoških učinkih razprodaj na ljudi. Ko bodo ljudje spoznali, da so iz samoupravnih gospodarjev podjetij, zemlje, infrastrukture postali hlapci tujega in domačega kapitala, bo sledil še en, hujši in nasilen upor proti politikom in pajdaškemu kapitalizmu. Močno se bo povečalo izseljevanje, ki bo spominjalo na eksodus pred stoletjem.

Medtem ko so v našo državo brez odpora prišli trgovci (Bauhaus, Baumax, Harvey Norman, Hofer, Interspar Leclerc, Lidl, OMV, Rutar), banke (Hypo Alpe Adria, Intesa Sanpaolo, Reiffeisen, Société General, Sparkasse, Unicredit, Volksbank), zavarovalnice (Generali, Grawe, Wiener Städtische) in Dunajska borza, slovenska podjetja v Avstrijo ne morejo, še lesenih hiš ne smejo postavljati – Avstrija ščiti domača podjetja in daje garancije za kupovanje tujih. Spomnimo se na reakcijo Italije ob prihodu Luke Koper na 7. pomol v Trstu in na malomarnost slovenske vlade ob uničenju slovenske banke v tem mestu.

Razvite države ščitijo svoja podjetja. Francoska vlada je leta 2001 obdržala 50 odstoten delež v francoskem Telekomu. Italijanska vlada je omejila francoski Electricité de France na 2 odstotka; ima v lasti 127 pristanišč in nobenega ne prodaja. Spomnimo se na vihar ob angleški ponudbi za nakup nemškega Mannesmanna ali na reakcijo ZDA ob nameravanem kitajskem nakupu pristanišč in rafinerije. Grenke so izkušnje Kalifornije po prodaji državnega deleža proizvajalcev elektrike (sledila sta mrk in dvakrat višja cena elektrike) ali železnic v Veliki Britaniji. Pomen lastnih bank so v zadnji finančni krizi izkusile Madžarska, baltske države, Slovaška. Razvite države imajo 50‒75 % delež državnih bank.

7.4 Kakšne so izkušnje od prodaje državnega premoženja?

Slovenija ima veliko slabih izkušenj s prodanimi podjetji. Novi lastnik je proizvodnjo iz Tobačna tovarna prenesel na Poljsko, obdržal je le monopolni trg – trafike. Tovarno sladkorja Ormož so nizozemski lastniki zaprli, svojo pa obdržali in pri tem še zaslužili; tovarna je bila razgrajena, čeprav je bila med boljšimi v EU, oprema prodana na Hrvaško; cena sladkorja je zrasla na trikratno, kmetje so izgubili trg za najdonosnejšo poljščino, sladkorno peso; sami so si krivi, zakaj so jo pa prodali. Preventu je solastnik odnesel znanje in delovna mesta v Bosno. Iz Iskre Kondenzatorjev so nemški lastniki izželi kapital in jo uničili. V VIPAPu je bila proizvodnja celuloze ustavljena, v gozdarstvu je nastala velika nacionalna škoda, saj za slabši les ni bilo več kupca. Semenarno Ljubljana so italijanski lastniki izčrpali in jo po prisilni poravnavi poskusili spraviti v stečaj. Večina prodaj je bila podcenjena, spomnimo npr. na SIJ, v katerega je država vložila veliko več, kot je s kupnino dobila. Pri Papirnici Vevče so mediji poročali o prenosu dobička v državo novega lastnika s transfernimi cenami. Elan je hrvaški kupec izžemal, šele po odkupu od njega je podjetje ponovno zacvetelo; enako se je zgodilo tudi Nierosu in Iskri Kondenzatorjem. Direktor Kolektorja je izjavil: “Ko si 25 let v tuji lasti, veš, kaj to pomeni.” Ko se prodaš, je strateškega partnerstva konec, tujci prihajajo zaradi dobička in ne iz ljubezni do nas.

Seveda tako ne ravnajo samo tujci. Aktiva Darka Horvata je prevzemala lastniške dele podjetij (Pinus, Tehnounion, TIM Laško, Intertrade), zahtevala od njih, da so najemali kredite za verižno nakupovanje drugih podjetij, prisilno razlastninila male delničarje in potem podjetja prodala, kapital pa odnesla na Nizozemsko in v Izrael; za njo so ostala osiromašena ali celo uničena podjetja, revnejša Slovenija. Monera Mateja Raščana je na podoben način izčrpavala Rašico in Delo Revije. Lastnik Dom Smreka, Samid Osmanović je iz NLB potegnil 43 M€, podjetje je končalo v stečaju, NLB bo izgubila čez 20 M€.

34

Veliko podjetij je končalo v prisilni poravnavi ali celo stečaju, zaposleni pa na cesti, v breme državi, njihovo znanje je postalo ničvredno. Primorski trojček je prodal z državnimi sredstvi sanirano Banko Koper mimo države. Privatizacija na račun razvoja podjetja je ogrozila razvoj Istrabenza, Pivovarne Laško, Merkurja, vsa velika gradbena podjetja; prevzemniki so podjetja zadolžili, banke so podjetja prevzele in jih skušajo prodati ne glede na posledice za zaposlene in državo. Lastniki so s špekulacijami uničili cerkvena vzajemna sklada Zvon I in II. Uprave PIDov so bolj kot za svoje delničarje delovale v svojo korist. Prevzem je pogosto povezan s korupcijo. Veliko sredstev je bilo prenesenih v davčne oaze in za prebivalce Slovenije izgubljenih.

Imamo seveda tudi pozitivne primere prodaje. Državni Renault je odkupil Revoz in naša država je vložila dodatni kapital v nova delovna mesta – vsaka država in vlada svojemu gospodarstvu zavestno pomagata. Sava je proizvodnjo avtomobilskih gum prodala Goodyearju, ki proizvaja več; Sava je izkupiček vložila v delnice in turizem, pomnožila premoženje in ga nato izgubila v dolžniški krizi. Zlatorog je kupil nemški Henkel, vendar je potem ukinil del proizvodnje in dekorativno kozmetiko. Vsa navedena podjetja so med najboljšimi podružnicami tujega lastnika, vendar so izgubila svoje samostojne dejavnosti raziskav in razvoja, globalnega upravljanja, trženja, logistike, financiranja, ki so npr. značilna za Krko. Vendar imamo tudi take, ki so obdržali svoj razvoj.

ACH (Autocommerce), BTC (Javna skladišča) ipd. so bili olastninjeni dovolj zgodaj in po nižjih cenah, da so preživeli krizo in ostali solidna podjetja s polnimi funkcijami. SIJ je od leta 2007 izvedel za več kot 300 milijonov evrov naložb, v letu 2013 jih bo še za 50 milijonov. BSH Hišni aparati je eno najuspešnejših podjetij pri nas, ima svoj razvoj in veliko število patentov. Tudi Hella Saturnus se uveljavlja v evropski avtomobilski industriji s svojimi žarometi. Največja uspešnica je Lek, ki je obdržal del raziskovalno-razvojne dejavnosti, vendar je izgubil naložbe v tujini in s tem globalni status; razvijal se je počasneje od Krke.

Novartis je pred desetimi leti kupil Lek za 876 milijonov evrov. Že v prvih štirih letih si je iz 410 milijonov podvojenega čistega dobička povrnil del kupnine. Potem je dobiček padel in se vrnil na normalne vrednosti pred nakupom. V zadnjih petih letih ima Krka enkrat do dvakrat višje čiste dobičke, povprečno 155 milijonov evrov (Lek 67 milijonov evrov), od katerih plačujeta državi davek na dohodek. Tudi po dobičkovni marži je Krka z 19 centi na evro prodaje daleč pred Lekom (13 c/€). Krka je v zadnjem desetletju namenila za posodobitev in širitev proizvodnih zmogljivosti približno 800 M€, za raziskave in razvoj pa dodatnih 550 M€: vlaganja Leka so bila za desetino nižja, 1.200 M€. Sredstva Krke so lani dosegla skoraj 1.463 M€, Lek je z 873 M€ zaostal.

Lek je leta 2002 po prodaji za 10 % presegel Krko, lani je bila prodaja v Krki že pol večja kot v Leku; Lek je bistveno bolj občutil krizo, Krka je le upočasnila rast. Še večja je razlika pri kapitalu – Krka ga ima 1.140 M€, Lek 500 M€. Največja je razlika pri zaposlovanju. Krka je imela lani 980 več zaposlenih kot leta 2002 (celotna skupina 4 616 več), Lek je imel 49 zaposlenih manj (skupina 1 378 manj). Na drugi strani je povprečna mesečna plača z božičnico in vsemi dodatki vred v Leku 3 071 € bruto, v Krki pa 2 652 €. Pri tem je dodana vrednost na zaposlenega (plače in dobiček skupaj) v obeh podjetjih praktično enaka. Zmnožek števila zaposlenih in plač, zaradi primerljivosti ga bomo navedli samo za zaposlene v farmacevtskem delu in v Sloveniji, je lani znašal 48,7 M€. Od tega je bilo v Krki za neto plače 22,9 M€več, za pokojnine 11,8 M€, za zdravstvo 6,3 M€ in za drugo (poškodbe pri delu, poklicne bolezni, starševski dodatek, prispevek za zaposlovanje) 0,45 M€ več. Za dohodnine namenijo v Krki 12,2 M€ več in za davek na dohodek 14 M€ več. Skupaj daje Krka Sloveniji letno okoli 67 M€ več kot Lek. Če bi kadrovala država, bi bila razlika najbrž obrnjena?

35

7.5 Država je slab gospodar

Vse kaže, da je država res slab gospodar. Misel pogosto uporabljajo kot dokaz, da je državno premoženje potrebno prodati. Če je res tako, je državi potrebno takoj odvzeti vse tri blagajne (proračun, pokojninsko in zdravstveno), ki obsegajo okoli 46 % BDP ali 17 G€ letno, torej znatno več, kot je vrednost premoženja (okoli 10 G€ ali 28 % BDP). Zakaj bi potem sploh imeli svojo državo in vlado? Lahko začnemo razmišljati, ali naj se priključimo npr. Avstriji, ki očitno zna ravnati tako z državnim premoženjem kot s tremi blagajnami. Tisti, ki ima kapital, odloča, gospodari in ima zadnjo besedo. Ali želimo, da se bodo gospodarsko za nas pomembne odločitve sprejemale v tujini?

Ločitev upravljanja od politike je nujna, vendar ne za prodajo, za večje dividende! V tem pogledu je bila ustanovitev Agencije za upravljanje kapitalskih naložb (AUKN) kljub otroškim boleznim korak v pravo smer. Slovenski državni holding je namenjen prelivanju dobičkov od dobrih k slabim in v državni proračun, kar je država na veliko delala že letos, in zlasti nepregledni prodaji državnega premoženja. Ne gre za boljše upravljanje premoženja. Prodaja premoženja je že vključena v osnutke strateških dokumentov vlade. Pred prodajo bo potrebno sprejeti še strategijo prodajanja, v kateri opozicija ne bo imela odločilne besede. Ostal bo še referendum o prodaji, ki ga niti Ustavno sodišče ne bo moglo prepovedati. Ali bo večina ljudi po anketah za prodajo 'srebrnine'?

Vlada potuje po Evropi in se dogovarja za prodajo naših najboljših podjetij. Dolgove bank, to je vsega zavoženega dela gospodarstva, mora država najprej prevzeti v breme širokih ljudskih množic, potem jih bodo tujci pripravljeni kupiti, saj je čas za nakupe ugoden in s tem cene nizke. Razvitejše in pametnejše manj razvite države imajo vlade seveda za druge namene: odpirati morajo mednarodni prostor za rast svojih družb z lastno tehnologijo, odstranjevati politične ovire v tujini, vlagati v izobraževanje, raziskave, razvoj in inovacije, pospeševati rojevanje novih podjetij, podpirati prevzemanje podjetij v tujini, omogočati donosno investiranje doma, podpirati primarni borzni trg in ščititi male delničarje z ustrezno zakonodajo. Edinole minister Žerjav se je prvi od vseh dosedanjih trudil v Slovenijo pripeljati velike tuje družbe, da bi dobili delo številni brezposelni. To je tudi naša bodočnost, zato bo potrebno v bodoče dati večji pomen vajenskim in poklicnim šolam ter zmanjšati vpis na visoke šole in v podiplomsko izobraževanje.

Primarni trg vrednostnih papirjev je namenjen vlaganju v delnice novih podjetij, ki ustvarjajo nova delovna mesta. Pri nas se je ta dejavnost v prvi polovici 90-tih let začela uspešno razvijati. Izdane so bile delnice Leka, Probanke, Salusa, SKB banke idr. Leta 1996 je država uničila obetavne vzajemne sklade Proficia Dadas, ker je klientela potrebovala nizke cene za začetek tajkunizacije in ni hotela, da bi ji vzajemni skladi hodili v zelje. Prevzemanje podjetij preko borze je doseglo višek v letih 2007 in 2008, ko so cene dosegle dvakratnik normalnih (v letu 1996 so bile popolnoma normalne za našo stopnjo razvitosti). Sledil je pok borznega balona, preostali vzajemni in pokojninski so preselili naložbe v tujino, kjer ustvarjajo tudi nova delovna mesta. Vlagatelji so tega veseli, saj je tam njihovo premoženje na varnem, doma so jim ga pajdaški kapitalisti s pomočjo države vsega pokradli. Preko borze so v času krize uspeli v Španiji pridobiti 87 G€, na Irskem 16 G€ in v Grčija 7 G€ tujega kapitala, Slovenija ni dobila nič ‒ ker naši skladi investirajo v tujini, je naša bilanca celo negativna. Ob sedanji prodaji bo borza ponovno zacvetela – minister Vizjak je zato pravočasno kupil za 40 tisoč evrov delnic Telekoma, saj je za prodajo vedel iz prve roke oziroma jo je s kolegi ministri-politiki sam pripravil. Po prodaji državnih bank bo najbrž odtekel v tujino tudi del sredstev iz depozitov prebivalstva, ki jih je skupaj za 15 milijard evrov, samo v NLB okoli 8 milijard, in se vrnil v obliki tujih naložb, če bomo pridni in delovni.

36

7.6 Kakšne bodo posledice razprodaje nacionalne srebrnine?

Dve desetletji smo živeli nad svojimi možnostmi tako, da so prodajali naše premoženje, ki so ga ustvarile prejšnje generacije, se na veliko zadolževali doma in v tujini, v podjetjih in državi, dobivali kohezijska sredstva iz Evropske unije. Po razprodaji ne bo več prilivov iz prodaj in tudi ne od dividend državnih podjetij. Evropska sredstva bodo v obdobju 2014–2020 bistveno nižja. Čaka nas ponoven padec standarda, nižje plače in pokojnine. Ljudje bodo spoznali, da so postali hlapci, in spet se bodo podali na ulice. Takrat se bo začela zadnja faza lastninjenja, prodaja infrastrukture: elektro-gospodarstva, vodovodov, zdravstvenih domov in bolnišnic, vrtcev in šol, domov za ostarele. Večina javnega sektorja bo oddana v koncesijo zasebnim družbam. Uvajali bodo šolnine, plačila za zdravnike in zdravila – s tem se bo samodejno znižal tudi delež starejših državljanov.

7.7 Ali lahko ta scenarij še spremenimo?

Slovenci smo preživeli stoletja zaradi svoje lastnine na kmetijah in v obrti. Industrijski razvoj se je pričel pred 100 leti z ustanovitvijo slovenskih hranilnic in posojilnic. Če ne bomo imeli velikih podjetij, bank in zavarovalnic, lastnih (malih) multinacionalk, ne bomo mogli dohitevati razvitejših držav. Posnemanje razvitih v bodoče ne bo več delovalo, potrebovali bomo lastna raziskovalna žarišča in lasten kapital. Razumeti moramo procese, ki potekajo v svetu. Namesto v delovno intenzivno moramo iti v ustvarjalno, na znanju temelječo družbo. Podpirati bi morali naše globalne igralce v tržnih nišah. Tujci bodo dobrodošli pri novih investicijah in dokapitalizacijah, če prinašajo nova znanja, tehnologijo in/ali trge, ne pa pri prevzemih. Del rešitve je v vrnitvi nacionalizirane samoupravne lastnine zaposlenim, ki bodo pripravljeni vlagati v prestrukturiranje z nizkimi plačami, vendar zavestno, da bi ohranili dobra delovna mesta za svoje otroke in vnuke. Povrniti bi bilo potrebno zaupanje v trg vrednostnih papirjev, najbolje z odškodovanjem prevaranih vlagateljev; tako bi lahko ponovno izdajali delnice prve prodaje, skladi naj bi del varčevanja vlagali doma, tudi v sklade za prestrukturiranje in oživljanje uničenih podjetij. Ne smejo prodajati naših dobrih podjetij, ki imajo trg in znanje, dobiček in rast vrednosti. Slovenska lastnina je še posebej pomembna v obmejnih/čezmejnih regijah in mestih.

8. Predlogi sprememb11

1. Stanje v svetu in pri nasa. Strategija Evropa 2020 vsebuje vizijo odgovornega socialno-tržnega gospodarstva Evrope za

21. stoletje. Cilji so zagotavljanje: pametne rasti – z učinkovitejšim vlaganjem v izobraževanje, raziskave in inovacije; trajnostne rasti – s prehodom na nizkoogljično gospodarstvo in konkurenčno industrijo; vključujoče rasti – s poudarkom na ustvarjanju novih delovnih mest in zmanjšanju revščine. Strategija je namenjena uresničitvi petih ambicioznih ciljev na področjih: zaposlovanja, raziskav, izobraževanja, zmanjšanja ravni revščine ter podnebnih sprememb in energetike.

b. Globalizacija povzroča selitev cenejših del iz razvitega sveta v razvijajoče se države, zlasti BRIKS. Posledica tega je razvoj držav proti novemu ravnotežju, ki upočasnjuje rast razvitejših držav. Razvite države so od leta 1974 uravnoteženje upočasnjevale z zadolževanjem, ki ga pa zaradi krize in naraščanja obresti ni več mogoče nadaljevati. Države severne Evrope so

11 Delno uporabljeno gradivo: P. Glavič, M. Kos, L. Sočan, Prispevek k novi strategiji razvoja Slovenije, zbornik referatov, 36. Strokovno posvetovanje Prispevki k strategiji razvoja Slovenije in povečanje konkurenčnosti podjetij s primeri najboljše prakse, Društvo ekonomistov Maribor, 2011, str. 7–55, ISBN 978-961-6059-11-4.

37

http://ec.europa.eu/europe2020/europe-2020-in-a-nutshell/priorities/inclusive-growth/index_sl.htm

http://ec.europa.eu/europe2020/europe-2020-in-a-nutshell/priorities/sustainable-growth/index_sl.htm

http://ec.europa.eu/europe2020/europe-2020-in-a-nutshell/priorities/smart-growth/index_sl.htm

pravočasno spoznale novi trend, izvedle potrebne strukturne reforme in povečale dodano vrednost svojih proizvodov in storitev, temelječih na znanju (izobraževanje in usposabljanje, raziskave in tehnološki razvoj, inovacije in podjetništvo), države južne Evrope niso pravočasno šle po tej poti. Slovenija mora iti po severnjaški poti, stran od delovno intenzivne družbe, v družbo znanja, inovacij, podjetništva in odličnosti.

c. Meje rasti in čistilno sposobnost planeta smo presegli. Hiter tehnološki razvoj, potrošništvo in rast življenjskega standarda so močno povečali porabo naravnih virov (energentov, surovin in obnovljivih virov) ter onesnaževanje okolja (toplogrednih plinov, komunalnih in industrijskih odpadkov, strupenih emisij v zrak, vodo in zemljo). Ena od hujših posledic so podnebne spremembe, ki zahtevajo uvajanje obnovljivih virov energije. Pomanjkanje virov zahteva znižanje njihove porabe in zvišanje učinkovitosti rabe, ločevanje in vračanje odpadkov v proizvodnjo. EU resno razmišlja, da bi bruto domači proizvod (BDP) kot kazalec rasti zamenjala s kazalci, ki ne bodo temeljili na fizični rasti porabe virov in bodo spodbujali sonaravno gospodarjenje. Slovenija se mora nujno usmeriti v zeleno rast, zelene tehnologije.

d. Slovenija je izgubila začetni zagon po osamosvojitvi, vstopu v evroatlantske organizacije in evrsko območje. Z nepreglednim lastninjenjem, slabim vladanjem in gospodarjenjem se je visoko zadolžila za premalo produktivne investicije, uničila velik del svojega industrijskega in bančnega potenciala ter konkurenčnost. To je povzročilo finančno, gospodarsko, politično in socialno krizo, ki grozi znižati vlaganja v človeške vire in ustvarjalnost ter nas tako usmeriti v delovno intenzivno družbo brez državne lastnine ter nižjimi delavskimi in socialnimi pravicami.

e. Vlada je uspela sprejeti bolj uravnotežen proračun in pokojninsko reformo, ki pa je nezadostna in bo zadoščala samo za 5 let. Šibko je urejen 2. pokojninski steber. V družbi narašča pripravljenosti za reformne ukrepe fiskalne in strukturnih politik. Podpiramo nadaljnje vladne reforme (zdravstveno in delovnopravno), povečanje učinkovitost porabe, znižanje realnih plač in pokojnin, podporo investicijam. Z EU dogovorjeno zniževanje proračunskega primanjkljaja in upočasnitev zadolževanja države sta nujna, v nasprotnem primeru nam grozi izguba suverenosti. Poleg povečevanje trošarin je nujno tudi zvišanje davkov. Nekatere ukrepe je potrebno omiliti in sprejeti dodatne. Z nekaterimi ukrepi vlade se ni mogoče strinjati. Potreben je pospešek gospodarstva v smeri trajnostnega razvoja.

2. Tretji razvojni konsenz političnih strank (prvi je bil osamosvojitev in drugi vključitve v evro-atlantske organizacije) je več kot nujen. V politiki, gospodarstvu, javnem sektorju in upravi se želimo zgledovati po manjših, visoko razvitih severno- in srednje-evropskih državah (skandinavsko-alpskih družbah konsenza). Razvoj naj obsega tehnološko in inovacijsko posodabljanje gospodarstva, javnega sektorja, javne uprave in civilne družbe ter usposabljanje prebivalstva.

3. Vizija in strategija razvoja Slovenije sta nujno potrebni prenove. Vizija razvoja Slovenije je uvrstitev v prvo tretjino držav EU-27 po gospodarskih, družbenih in okoljskih kazalcih in doseganje družbe blaginje (delo, socialna in materialna varnost za vse, brezplačno zdravstvo in šolstvo). Strategija razvoja naj temelji na znanju, tehnologijah, storitvah in inovacijah ter naj sledi evropskim strategijam – lizbonski in Evropi 2020.

4. Referendumska praksa je pokazala, da bodo potrebne nekatere omejitve. Podpiramo predlog sprememb in dopolnitev zakona o referendumu in ljudski iniciativi, ki predvideva, da bi lahko referendum s podpisi 40.000 državljanov zahtevali le volivci in ne več poslanci oz. državni svet.

38

Nekatera referendumska vprašanja bi izločili (nujni ukrepi, zakoni fiskalne narave, človekove pravice, protiustavne posledice), za veljavnost referenduma bi bila potrebna udeležba najmanj 35 % volivcev. To pa ne pomeni, da ni smiselno podpreti referenduma o prodaji državne »srebrnine«.

5. Fiskalna konsolidacija in strukturne reformea. Slovenija že nekaj let drsi po lestvicah mednarodne konkurenčnosti, kot sta IMD in WEF, ter

po ocenah bonitetnih hiš. Prehitevajo nas tudi tranzicijske države EU, kot so Estonija, Češka in Slovaška. Država je od zavrnitve pokojninske reforme sredi leta 2011 postopoma izgubljala verodostojnost na mednarodnih finančnih trgih; zaradi tega vedno težje in dražje najema tuje vire financiranja. Zato je potrebno nadaljevati s fiskalno konsolidacijo in reformami za dolgoročno vzdržnost javnih financ.

b. Poslabšana konkurenčnost je posledica neučinkovitega upravljanja države, vse slabšega delovanja pravne države in posledičnega razmaha korupcije, odsotnosti pametne razvojne strategije države, političnega in zato neučinkovitega upravljanja podjetij in bank v državni lasti, premalo učinkovite državne administracije, neprimernih ukrepov proti krizi. Odpraviti moramo posledice drastičnega poslabšanja konkurenčnosti, ki so ga povzročili: vlaganje v prevzeme podjetij namesto v razvoj, pregrevanja gospodarstva v obdobju 2005–2008, davčna reforma leta 2006, visoka rast plač sredi krize zaradi plačne reforme leta 2008 in dviga minimalne plače leta 2009.

c. Slovenija se je v zadnjih letih približala južni skupini držav EU (PIGS) namesto severni (skandinavske države, Nemčija) in alpski (Avstrija, Švica). Za zgled bi nam morale biti države, ki imajo izravnane proračune, nizek državni dolg, in notranje zadolževanje. Aciklično interveniranje je časovno omejeno, preteklo je bilo v primerjavi z drugimi državami pogosto ciklično. Pretirano zadolževanje in trošenje, previsoka rast plač in proračunske porabe, »koristne« malverzacije in nerazumne špekulacije, nepregledno lastninjenje in visoka inflacija ne sodijo v razvojni model Slovenije.

d. Slovenija je ratificirala Pogodbo o stabilnosti, usklajevanju in upravljanju v gospodarski in denarni uniji, bolj znano kot »evropski fiskalni pakt« (strukturni primanjkljaj naj bi bil pod 0,5 % BDP). Javnofinančna politika mora biti učinkovita, delujoča in prožna, da se lahko hitro odziva na dogajanja v družbi in gospodarstvu. Da bi javnofinančna odgovornost in vzdržnost postali trajna usmeritev, naj bi v ustavo vnesli načelo uravnoteženih javnih financ, po katerem so javnofinančni odhodki srednjeročno izravnani s prihodki. Fiskalna odgovornost se nanaša na Državni zbor in Vlado, fiskalna disciplina (pravila) pa na srednje ravni, ki izvajajo odločitve. Podrobnosti izvajanja tega načela bi naj določil zakon o javnofinančni odgovornosti.

e. Znižanje javnih izdatkov na nivo javnofinančnih prihodkov (tj. raven 42–43 % BDP, kar bi bil eden nižjih deležev v EU) je za odpravo strukturnega javno-finančnega primanjkljaja nujno. Dosegli bi ga z uveljavitvijo jasnih vsebinskih prednostnih nalog in boljšo izrabo razpoložljivih virov. Proračunski primanjkljaj znižuje agregatno povpraševanje ter s tem poglablja in podaljšuje recesijo. Zato bi bilo v letu 2014 bolje zamrzniti javne izdatke in ukrepati na prihodkovni strani. Pomembna je časovna omejenost ukrepov proti recesiji, npr. na tri leta, ki bi ji sledil sprejem nove strukture davkov in ukrepov za vzdržne javne finance.

f. Davke je vlada v obdobjih 2004–2008 in 2012–2013 preveč znižala. Fiskalna devalvacija z znižanjem obremenitve plač, povečanje investicijske olajšave in davkov (na nepremičnine in cedularnih, ponovna uvedba 50 % dohodninske stopnje) so zvišali konkurenčnost Slovenije.

39

Ni logično hkrati zmanjševati stopnjo davka na dohodek in uvajati visoke investicijske olajšave – smiselno je ali eno ali drugo. Zniževanje davka na dohodek (dobiček) pravnih oseb, ki je že sedaj primerjalno nizek, znižuje možnosti financiranja izobraževanja, RRD, zdravstva, pokojnin, sociale in javne uprave, ki so za majhno državo dražji kot za veliko. Med hitrim zmanjševanjem primanjkljaja zaradi časovnega pritiska EU je nesmotrno zniževati davke na dobiček, dvigati meje dohodninski razredov in uvajati »socialno kapico« ter se za to dodatno zadolževati v tujini. Zelena davčna reforma bi znižala obremenitve plač s socialnimi prispevki in povečala obremenitev onesnaževalcev. V skrajnem primeru je mogoče dvigniti tudi davek na dodano vrednost.

g. Pokojninska reforma je bila nujno potrebna zaradi staranja prebivalstva ter padanja številskega razmerja med zaposlenimi in upokojenci. Potrebno bo postopno, drugim državam EU sorazmerno zvišanje povprečne starosti upokojevanja na 65 in kasneje na 67 let. Najbolje bi bilo zakonsko povezati dejansko delovno dobo z gibanjem življenjske dobe ter številskim razmerjem med zaposlenimi in upokojenci.

h. Zdravstvena reforma je potrebna, ker prihodki ne lovijo naraščajočih stroškov, največ zaradi odprave plačnih nesorazmerij. Najbolje bi se bilo vrniti na stara plačna razmerja, sicer bo potrebno uvesti participacijo za zdravila in prvi obisk pri zdravniku. Reformo je potrebno izvesti v celoti, od izvajalcev zdravstvenih storitev naprej. Reforma, ki jo je začel minister Borut Miklavčič, je šla prav v to smer, kasneje so jo drugi politični in lobistični interesi ustavili. Sedanje dopolnilno zdravstveno zavarovanje naj bi prenesli na ZZZS, dopolnilno zavarovanje pa usmerili v dodatne in kakovostnejše storitve.

i. Reforma trga dela, ki je razdeljen na zaposlene za nedoločen čas in druge, večinoma mlajše in študente s pogodbami za določen čas, je nujna. Prvi so med najbolj zaščitenimi v državah EU, drugi vse težje dobivajo zaposlitev, zlasti prvo. Pogoje in postopke za zaposlovanje in odpuščanje je nujno uskladiti z onimi v drugih državah EU s podobno gospodarsko močjo in kakovostjo delovne sile in pri tem upoštevati najboljše (danske in švedske) izkušnje o prožnosti in socialni varnosti. Večja prožnost omogoča večje zaposlovanje, večja varnost pa denarno nadomestilo, prekvalifikacijo, šolanje ipd. Nemška reforma trga je v nekaj letih ustvarila 2 milijona delovnih mest, kar bi ustrezalo 50.000 delovnim mestom v Sloveniji.

j. Nerešen ostaja problem sive ekonomije, ki je v Sloveniji ocenjena na 27–28 % uradnega BDP, ustrezen zakon je bil leta 2011 nerazumno zavrnjen na referendumu in ga je potrebno ponovno sprejeti.

6. Državaa. Ekonomska politika se mora usmeriti v likvidnost javnofinančnega sektorja. Fiskalna

solventnost je relativno dobra, težave z bančnim sektorjem so posledica težav države ter hitrega povečevanja kapitalskih zahtev Banke Slovenije (BS) in dodatnih zahtev EBA (European Banking Authority – Basel III). Nacionalne supervizijske standarde je potrebno uskladiti s standardi v tujini. Potrebno bi bilo doseči vsaj enoletno presežno likvidnost, ki bi jo zakladnica zadrževala v bankah. Tako bi zmanjšali pritisk na boniteto države in bank ter zasvojenost bank z likvidnostno podporo Evropske centralne banke (ECB). Zaradi dosedanjega neverodostojnega signaliziranja in časovne stiske so smiselne le dejanske poteze, npr. dvig davkov in zapiranje izpada prihodkov, ki se je z lansko davčno reformo še zaostril.

b. Vzpostaviti je potrebno že pripravljen projektno strukturiran proračun in nato krčiti javnofinančno trošenje po projektih. Stihijsko krčenje trošenja države lahko zaradi

40

nepredvidljivih oportunitetnih stroškov, tj. vrednosti izgubljenih dobrin in storitev, dramatično zmanjša dolgoročni razvojni potencial in solventnost države. Država naj ne zaprosi za zunanjo pomoč. Namesto da vlada razmišlja o prodaji državnega premoženja, naj raje izda državne obveznice, zavarovane s premoženjem države.

c. Izobraževanje mora biti mednarodno visoko konkurenčno, odlično, kar pomeni šole in razrede z različno zahtevnostjo in usmeritvami. V terciarno izobraževanje je po smernici EU potrebno vlagati vsaj 2 % BDP. Izboljšati je potrebno delo z 10 % populacijo nadarjenih. Potrebno je načrtno usmerjanje mladih v zaposljive, zlasti tehniške in naravoslovne poklice. S selekcijo je potrebno znižati delež vpisanih na univerze in povečati delež vpisanih na poklicne in strokovne šole nemškega tipa. Izobraževanje mora biti brezplačno, plačljivo naj bo ponavljanje letnikov. Mladi doktorji znanosti morajo oditi v prakso in se na univerzo lahko vrnejo samo preko mednarodnega javnega razpisa. Univerze bodo preostalo pomanjkanje sredstev rešile s povišanjem javnih sredstev za raziskovanje, z zmanjšanjem števila smeri in po potrebi s prehodom bolonjskega študija od (3 + 2) leti na (4 + 1) leto. Potrebno je zagotoviti večjo fleksibilnost pri najemanju in plačevanju učiteljev.

d. Univerza v Ljubljani naj bi se s priključitvijo velikih naravoslovnih inštitutov uvrstila med 300 najboljših univerz na svetu, Univerza v Mariboru pa med prvih 500. Hkrati bi odpravili sovjetski tip delitve sredstev za raziskovanje med univerzami in inštituti. Vsak inštitut obdrži svojo podiplomsko šolo v okviru Univerze, zaposleni se zavežejo enemu od dveh ciljev: gojiti vrhunsko znanost s pedagoško obvezo 2 h/t ali se vključiti v uporabno znanost in sodelovati z gospodarstvom. Kakovost znanstvenega dela, osnovnih in uporabnih raziskav, merjena s kakovostjo objav in prenosom dosežkov v prakso, mora stalno rasti in preseči povprečje EU. Potrebno je povečati pridobivanje sredstev z mednarodnimi projekti (EU, EUREKA, NATO, bilateralni) in pogodbeno sodelovanje z gospodarstvom.

e. Raziskovalno-razvojno dejavnost (RRD), inovacije in izobraževanje je potrebno Intenzivirati. V RRD je potrebno vlagati vsaj 3 % BDP (1 % država in 2 % gospodarstvo) in v celostno znanje (izobraževanje, usposabljanje, RRD in informacijsko-komunikacijske tehnologije) 15–20 % BDP. Spodbujati je potrebno proizvodnjo končnih izdelkov z višjo dodano vrednostjo, v razvojnih in tržnih nišah namesto proizvodnje cenovno veliko bolj kritičnih vmesnih proizvodov. Slovenija ne more biti stroškovno konkurenčna, temveč mora biti inovacijsko konkurenčna, kar zahteva: razvojni konsenz, vrhunsko upravljanje, tehnološko zahtevne programe z vrhunskim znanjem, razvojno sposobnost vlad, tehnološkemu razvoju in inovacijam naklonjena javni sektor in javna uprava.

f. Prenos znanja je potrebno bistveno okrepiti in pospešiti: znotraj podjetij, med raziskovalnimi organizacijami in podjetji ter s podjetništvom. To zahteva ustrezno organizacijo (tehnološki parki, inkubatorji, odcepljena podjetja – spin-off, uradi za prenos, nagrajevanje ustvarjalnosti in poslovnosti, komercializacija znanja, poslovni angeli in drugi kadri), zaščita intelektualne lastnine (patenti in tehnične izboljšave, blagovne znamke), davčne in finančne spodbude ter rizične sklade, po katerih smo v EU in še bolj v OECD na repu. Ustvarjalnost in podjetniško miselnost je potrebno načrtno razvijati v celotni verigi šolanja in med odraslo populacijo, tudi pri brezposelnih.

g. Plače so v obdobju 2007–2011 kljub krizi vsa leta realno rasle. Delno je bila temu vzrok (Virantova) plačna reforma, delno (Pahorjevo) povišanje minimalnih plač in delno zapiranje slabše plačanih delovnih mest. Obseg razpoložljivih sredstev gospodinjstev se je v letih 20012011 povečal za okoli 50 %, kar podjetjem in državi ni puščalo dovolj sredstev za

41

investicije in prestrukturiranje gospodarstva. Zato se je zaposlenost v industriji zmanjšala za več kot polovico. Znižanje socialnih transferjev in znižanje plač v javnem in privatnem sektorju sta bila zato nujna. Pokojnine morajo deliti usodo plač v javnem sektorju, zasebni sektor zaradi ukinjanja slabše plačanih delovnih mest ni merodajen. Plače bodo morale po krčenju slediti gibanju BDP, dogajanju v gospodarstvu, izvozu in gibanju dobičkov ter zaostajati za rastjo produktivnosti, raje za 2 % kot za 1 %.

h. Občine so v Sloveniji v povprečju veliko manjše kot v drugih državah EU. Najmanjša občina ima 379 prebivalcev, več jih ima znatno manj kot 1000 občanov, torej manj kot šole, ki jih vlada združuje. Občine, ki ne izpolnjujejo minimalnih kriterijev, bi bilo potrebno pridružiti k večjim in povečati sodelovanje med preostalimi.

7. Gospodarstvoa. Naša industrija je v slabi kondiciji – v 40 letih ni bila nikoli tako šibka. Med ključnimi točkami

za preboj iz tega stanja so na prvem mestu kadri in izdatki za RRD, ki pomenijo inovacijski potencial. Vlada mora podvojiti pomoč podjetjem za razvoj. Podjetja sama morajo uvajati masovno inoviranje, razvoj lastnih blagovnih znamk in modelov, povečevati dodano vrednost in se povezovati v grozde, da bodo stroškovno učinkovita. Pri okrevanju ima glavno vlogo prav industrija s svojim izvozom – s svojimi naročili napaja tudi storitveni sektor. Vsa skrb države mora biti usmerjena v večja podjetja, ki imajo višjo dodano vrednost in višjo konkurenčnost.

b. Konkurenčnost gospodarstva se je znižala zaradi slabega upravljanja in zaradi pretiranega najemanja kreditov doma in v tujini. Kot posebej nevarno se je izkazalo najemanje kreditov vodstev za lastninjenje namesto za razvoj. Tako imamo visoko lastno ceno produktov z nizko dodano vrednostjo, vrsta podjetij je končala v stečaju. Slovenska podjetja so pod-kapitalizirana, prezadolžena, zato bi bilo nujno okrepiti vlogo finančnega trga (razpisovanje novih delnic in obveznic). Za konkurenčnost je pomembno, da imamo nižjo inflacijo kot območje evra. Za razvoj podjetništva so nujni rizični skladi, vseživljenjsko izobraževanje in usposabljanje.

c. Povezovanje v grozde naj vključuje tudi tehnološke platforme, centre odličnosti in kompetenčne centre. Slovenija je po osamosvojitvi izgubila vrsto podjetij s srednje visoko tehnologijo in zaprla večino razvojnih oddelkov, v sedanji krizi pa skoraj vsa velika gradbena, lesarska, tekstilna in druga podjetja (Viator&Vektor, Prevent, Pinus, Nafta, MIP); velika podjetja so hrbtenica izvoznega gospodarstva in valilnice podjetnikov. Banke problematična podjetja pošiljajo v stečaj, namesto da bi se z njimi ukvarjale in jim omogočile preživetje. Ključna posledica tega početja je uničevanje množice dobaviteljev, ki so tudi stranke bank. Banka Slovenije bi od poslovnih bank morala nemudoma zahtevati, da ustanovijo oddelke za prestrukturiranje posojil. Potrebno je spremeniti stečajno zakonodajo in prakso.

d. Nujna je dokapitalizacija bank, kar bi bilo ceneje od prenosa terjatev na Družbo za upravljanje terjatev bank (»slabo banko«) in bi hitreje delovalo; država naj neposredno vplača kapital z obveznicami v potrebnem obsegu. Domače varčevanje upada – Slovenija je s 3. padla na 9. mesto v EU. Obrestna mera bank je tudi zato 3 % nad evropsko. Ponovno naj se aktivira jamstvena shema za kredite podjetjem. Bančni portfelj terjatev do države se ne sme več povečevati, dokler država ne stabilizira svoje bonitete. BS naj bankam postavi ciljno kapitalsko ustreznost; vsaka banka naj pripravi načrt in dovolj dolg rok, v katerem jo bo dosegla – dotlej ne smejo izplačevati dividend, višina nagrad uprav in nadzornih svetov naj bo omejena.

42

e. Trg vrednostnih papirjev se je med krizo sesul, zato so vzajemni skladi pobegnili v tujino. Sedaj v pričakovanju razprodaje državne lastnine spet raste, vendar na našem trgu ni prvih javnih prodaj (IPO). Domači vlagatelji niso dovolj zaščiteni in so zaradi uničenja vzajemnih skladov (Proficia Dadas, Zvona 1 in 2) in PIDov ali izničenja vrednosti delnic (Nove KBM, Infond-holdinga itd.) izgubili zaupanje v domači trg. Zato mora država iskati posojila v tujini po visokih obrestnih merah. Domačim vlagateljem bi morali povrniti zaupanje z odškodnino, npr. od prodaje državnega premoženja oz. cerkvenih gozdov. Domačim vzajemnim skladom bi morali zakonsko določiti večji delež domačih delnic, kot je to urejeno na Poljskem.

f. Plače morajo biti skromne in razmerja med plačami nizka, podobna onim iz prejšnje države. Gibljivi del naj se deli iz ustvarjenega dobička, zlasti njegovega porasta, tam so lahko razlike med nagradami večje. Z davčnimi olajšavami je potrebno podpirati lastništvo zaposlenih, če vlagajo sredstva v kapital podjetij, spodbujati aktivno sodelovanje zaposlenih pri upravljanju in inovativnem vodenju. Na ta način se mezdne delavce aktivira v soodgovorne partnerje (partnerska družba), kar je še posebej pomembno v slabši polovici gospodarstva. Podjetja v težavah je potrebno dati v last zaposlenih, če so jih pripravljeni z varčevanjem dokapitalizirati. Na tisti del plač, ki bi se uporabil za dokapitalizacijo, naj se ne plačuje prispevkov in davkov. Državne banke naj bi v takem primeru dajale ugodnejše dolgoročne kredite kot državno pomoč pri subvencioniranju obrestne mere in garancijo za vračilo.

g. Dobra infrastruktura, zanesljiva preskrba z energijo, dobro šolstvo in RRD, zdravstvo, socialno varstvo in javna uprava so sestavni deli dobrega poslovnega okolja. Konkurenčnost gospodarstva je povezana s politiko razvoja, zlasti z inovativno razvojno strategijo, ki temelji na naložbah v otipljive in neotipljive dejavnike, visoki produktivnosti, inovativnosti, ustvarjalnosti, podjetnosti in vseživljenjskem izobraževanju zaposlenih, ne na nizkih plačah in davkih.

h. Vladajoči politiki in njihove stranke pri kadrovanju nadzornih svetov in uprav ne spoštujejo strokovnosti in truda vodilnih kadrov v gospodarstvu, državni upravi, agencijah ipd. Ob prevzemu oblasti uprizarjajo množične kadrovske menjave in nastavljajo ljudi dvomljive strokovne in etične kakovosti. V kratkem času in z grožnjo zamenjav ni mogoče pričakovati niti dobrih vodij niti dobrih rezultatov. Kadrovanje je bilo zato v samoupravnih podjetjih kakovostnejše, kot je danes v državnih.

i. Upravljanje podjetij in poslovna etika morata imeti visoko prioriteto. Bistveno je potrebno izboljšati pogosto nepregledno korporacijsko upravljanje podjetij, pri čemer je odprava Agencije za upravljanje kapitalskih naložb RS (AUKN) in ustanovitev Slovenskega državnega holdinga (SDH) korak nazaj v politično upravljanje državnih podjetij. Sposobnim in delavnim naj bo omogočena pot v vrhove družb. V družbi znanja so ljudje ključni produkcijski tvorci. Kot pripadniki malega naroda bomo lahko uspešni in svobodni samo, če bomo kontrolirali svoja kakovostna in inovativna podjetja, svoje finančne, izobraževalne, raziskovalne, družbene in humanitarne institucije ter odločali o svoji ekonomski usodi. Samo ekonomsko neodvisni ljudje so lahko svobodni, tudi v politiki (pri uporabi dobička v podjetjih in javnih sredstev v družbi).

j. Šesti val rasti bo predvidoma temeljil na obnovljivih virih in povečanju njihove učinkovite porabe (sl. 10). Brez dvoma bodo zmagovalci tiste družbe, ki bodo ob tem znale razvijati ustvarjalnost in podjetništvo, vlagale v raziskave, tehnološki razvoj in inovacije, krepile solidarnost, etiko in moralo, odlično vodenje podjetij in družbe.

43

Slika 10: Kondratijevi valovi – izhod iz depresije naj bi bil okoli leta 2020 na čistih (zelenih) tehnologijah, učinkoviti rabi in obnovljivih virih.

8. Pomen državne lastninea. Lastnina ni samo ekonomska kategorija, ampak ima še celo vrsto drugih implikacij, ki ključno

vplivajo na razvoj družbe. Zadolževanje gre na račun bodočih generacije, razprodaja državnega premoženja na račun preteklih. Zato zavračamo poenostavljeni ekonomsko finančni pogled na prodajo nacionalne lastnine, ki sledi predvsem optimizaciji kratkoročnih ciljev in ne upošteva dolgoročnega razvoja. Država trdi, da bo s prodajo znižala javni dolg, ki pa še nikoli ni bil tako visok, kot je sedaj – in še raste. Lani je bilo z novimi tujimi naložbami ustvarjenih samo 90 delovnih mest, vse drugo so (bili) prevzemi delujočih podjetij, povezani s krčenjem delovnih mest.

b. Dosedanje prodaje so pokazale, da tako domači kot tuji prevzemniki podjetja pogosto finančno izčrpavajo, zapirajo RR-oddelke, postavljajo koristi svojih lastnikov pred koristi države gostiteljice. Prodaje in prevzemi so večkrat povezani s korupcijo in upočasnjevanjem razvoja. Nestrokovna zakonodaja in nadzor, uničenje vzajemnih skladov leta 1996 in leta 2011, prodaje državnega premoženja »pod mizo« in številna oškodovanja malih delničarjev so omogočala nepregledno konsolidacijo lastništva med velikimi domačimi lastniki. Posledica je slabo razvit trg kapitala, ki ne pozna izdaj novih delnic in obveznic podjetij.

c. Predvidena razprodaja državne lastnine bi poslabšala javnofinančno ravnotežje. Velik del kupnin bo potrebno skladno z zakonom o javnih financah plasirati na kapitalski trg, večinoma v tujino, kar dokazujejo plasmaji vzajemnih skladov. Novi lastniki bodo preko dividend in transfernih cen odlivali dobičke v svoje centrale zunaj Slovenije. Z razgradnjo poslovnih funkcij bodo izgubljena najbolj kakovostna delovna mesta, zelo verjetno bo množično izseljevanje kot pred sto leti. Po končani razprodaji bodo sledili ponoven zlom trga vrednostnih papirjev ter recesija s finančno, gospodarsko, socialno in politično krizo.

d. Bistveno je potrebno izboljšati upravljanje z državno lastnino, ki je strokovna in ne politična funkcija. V upravnih odborih je premalo strokovnjakov s tehničnim znanjem. S prodajo vsega državnega premoženja še daleč ne bi mogli odplačati dolga, ki se je nakopičil v krizi. Slovenske banke, zavarovalnice in podržavljena samoupravna podjetja je potrebno obdržati v pretežni državni lasti oz. v lasti zaposlenih, izboljšati njihovo upravljanje in povečati

44

donosnost poslovanja ob upoštevanju šestih načel OECD o korporativnem upravljanju. V skrajnem primeru je upravljanje državnega premoženja potrebno oddati tuji profesionalni družbi za upravljanje. Vlade na državnem in občinskih nivojih morajo podajati premoženjske bilance pred nastopom in po koncu mandata, pred volitvami, da bodo volivci lahko ocenjevali njihovo uspešnost gospodarjenja z državnim premoženjem v zadnjem mandatu.

9. Trajnostni razvoj a. Skrbeti je potrebno za uravnotežen socialni, ekonomski in okoljski razvoj ter se pri tem

stalno primerjati z najbolj razvitimi državami. Odgovor na finančno in ekonomsko krizo naj bo hkrati odgovor na surovinsko, podnebno, družbeno, vrednotno in socialno krizo. Ključni problem Slovenije, ki ga zgoraj omenjene severnoevropske in alpske države ne poznajo, je neizvajanje sprejetih strategij, resolucij, smernic, sporazumov in drugih sklepov.

b. Vztrajati je potrebno na modelu odgovornega socialno-tržnega gospodarstva in države blaginje, s poudarkom na visoki ravni poštenja, delavnosti, ustvarjalnosti, podjetnosti in odličnosti. Brez gospodarstva, ki bo temeljilo na etičnih odnosih in visoki dodani vrednosti, ne bo boljših delovnih mest, večje socialne varnosti in trajnostnega razvoja.

c. Zaskrbljujoče je slabo delovanje pravne države, od sojenja v razumnem roku preko plačilne nediscipline do zaščite upnikov in malih delničarjev. Menica, izvršba in stečaj morajo dobiti vlogo in dinamiko, ki jo imajo v razvitem svetu. V 192. čl. zakona o finančnem poslovanju je potrebno odpraviti pomanjkljivosti, ki ovirajo upnike pri hitrem in lažjem prevzemanju kontrole v času, ko je prestrukturiranje podjetja še možno in smiselno.

d. Zaradi omejenih snovnih in energijskih virov je potrebno bistveno povečati učinkovitost njihove rabe vključno s ponovno uporabo, z ločevanjem in vračanjem odpadkov. V energetiki je poleg višje energijske učinkovitosti, ko- in poli-generacije pomemben razvoj obnovljivih virov energije, zlasti vodne, zemeljske in biomase (lesne in organskih komunalnih odpadkov), energijske izrabe odpadnih gum in plastike v cementarnah. Zeleni razvojni preboj naj bi obsegal 7 področij: prehransko samooskrbo, vrednostno verigo lesa, energijsko prenovo stavb, prehod na obnovljive vire energije, posodobitev železniškega omrežja in javnega prevoza, učinkovito rabo naravnih virov ter zeleni turizem. Temu je potrebno dodati še boljšo pripravljenost na podnebne spremembe in naravne nesreče (poplave in erozijo zemlje) ter prilagajanje kmetijstva z ustreznim izborom vrst in namakanjem.

e. Onkraj BDP. Zaradi omejenosti virov, snovnih in energijskih, ni mogoče povečevati fizične rasti proizvodnje in potrošnje. BDP je kazalec, ki meri potrošnjo blaga in storitev na uveljavljenih trgih. Ne vključuje blaginje zunaj teh trgov, npr. dela znotraj družine, lepot narave, neenakosti med razvitimi in nerazvitimi, dolgoročnih vplivov investicij. Komisija Združenih narodov za trajnostni razvoj (CSD) je v letih 1995–2006 razvila 50 ožjih in 96 širših kazalcev CSD. Evropska komisija (EK) je v sodelovanju z Evropskim parlamentom (EP), Rimskim klubom, OECD in WWF (World Wildlife Fund) leta 2007 organizirala konferenco Onkraj BDP (Beyond GDP), ki naj bi opredelila kazalce, ki naj bi bili tako jasni in privlačni kot BDP, vendar bi bolje vključevali okoljske in družbene vidike razvoja. Razširjeni BDP naj bi ocenjeval ekonomsko rast ob upoštevanju razvrednotenja okolja, izčrpavanja virov, povzročanja neenakosti prihodkov in s tem dajal pravo sliko uspešnosti države. Temu so blizu kazalci: Indeks človekovega razvoja UNDP, Indeks srečnega planeta, Bruto narodna sreča, Indeks ekonomske blaginje. Na osnovi te konference sta leta 2009 sprejela: EP resolucijo o BDP in onkraj njega in EK EU Kažipot 2009. Leta 2010 je EK sprejela Strategijo

45

Evropa 2020 in 2011 OECD Strategijo zelene rasti. Leta 2012 je EK v 7. okvirnem programu razpisala projekt o kazalcih trajnostnega razvoja.

9. Sklepi

Strategija Slovenije naj temelji na evropski, s tremi prednostnimi prvinami, ki se medsebojno krepijo: pametna rast – razvoj gospodarstva, ki temelji na znanju in inovacijah; trajnostna rast – konkurenčno in zeleno gospodarstvo, ki učinkoviteje uporablja naravne vire; vključujoča rast – visoka stopnja zaposlenosti, ki krepi socialno in teritorialno kohezijo.

Slovenija naj si v okviru EU prizadeva za prehod v odgovorno socialno-tržno družbo, v kateri bosta vladala blaginja ter ravnotežje med delom in kapitalom, in bo presegla sedanjo družbo BDP.

Slovenija je izgubila začetni zagon po osamosvojitvi, vstopu v evroatlantske organizacije in evrsko območje. Z nepreglednim lastninjenjem, slabim vladanjem in gospodarjenjem se je visoko zadolžila za premalo produktivne investicije, uničila velik del svojega industrijskega in bančnega potenciala ter konkurenčnost. To je povzročilo finančno, gospodarsko, politično in socialno krizo, ki grozi z zniževanjem vlaganja v človeške vire in ustvarjalnost ter nas tako usmerja v delovno intenzivno družbo brez državne lastnine, z manjšimi delavskimi in socialnimi pravicami.

Po osamosvojitvi nismo živeli samo od svojega dela, temveč tudi od prodaje premoženja in zadolževanja, zlasti v tujini, ter od neto priliva evropskih sredstev. Nespametno smo dovolili uničiti številna dobra podjetja s solidno dodano vrednostjo. Ko bomo prodali še 'nacionalno srebrnino', ne bo več dividend, ne bo več kaj prodajati, dolgove bomo morali vračati z obrestmi in neto evropska sredstva bodo manjša. Doživeli bomo ponoven padec in šok, hujša od sedanjega. Kot lastniki smo delali, kar smo hoteli, kot mezdni delavci bomo delali, kar bodo od nas pričakovali lastniki in tuji investitorji. Zato je zadnji čas, da se spametujemo.

Posledice globalizacije so prve pravočasno spoznale države severne Evrope ter izvedle potrebne strukturne reforme in povečale dodano vrednost svojih proizvodov in storitev, temelječih na znanju (izobraževanje in usposabljanje, raziskave in tehnološki razvoj, inovacije in podjetništvo). Po tej poti. mora iti tudi Slovenija, stran od delovno intenzivne družbe v družbo znanja, inovacij, podjetništva in odličnosti. Zato je nujno takoj doseči razvojni konsenz političnih strank, ki bo zagotovil tehnološko in inovacijsko posodabljanje gospodarstva, javnega sektorja, javne uprave in civilne družbe ter usposabljanje prebivalstva.

Vizija in strategija razvoja Slovenije sta nujno potrebni prenove. Vizija razvoja Slovenije je uvrstitev v prvo tretjino držav EU-27 po gospodarskih, družbenih in okoljskih kazalcih in doseganje družbe blaginje (delo, socialna in materialna varnost za vse, brezplačno zdravstvo in šolstvo). Strategija razvoja naj temelji na znanju, tehnologijah, storitvah in inovacijah ter mora biti usklajena z evropskimi strategijami tako z lizbonsko kot z Evropo 2020.

Nujno je pospešeno izvesti fiskalno konsolidacijo in strukturne reforme, da bomo zaustavili posledice ekonomske in gospodarske krize ter čim prej ustvarili pogoj za ponovni razvojni zagon Slovenije.

Izobraževanje mora biti mednarodno visoko konkurenčno in odlično, kar pomeni šole in razrede z različno zahtevnostjo in usmeritvami. V terciarno izobraževanje je po smernici EU potrebno vlagati vsaj 2 % BDP. Izboljšati je potrebno delo z 10 % populacijo nadarjenih.

Raziskovalno-razvojno dejavnost (RRD), inovacije in izobraževanje je potrebno Intenzivirati. V RRD je potrebno vlagati vsaj 3 % BDP (1 % država in 2 % gospodarstvo) in v celostno znanje (izobraževanje,

46

usposabljanje, RRD in informacijsko-komunikacijske tehnologije) 15–20 % BDP. Spodbujati je potrebno proizvodnjo končnih izdelkov z visoko dodano vrednostjo, predvsem v tržnih nišah, namesto proizvodnje cenovno veliko bolj kritičnih vmesnih proizvodov. Slovenija ne more biti stroškovno konkurenčna, je pa lahko inovacijsko konkurenčna, kar zahteva: razvojni konsenz, vrhunsko upravljanje, tehnološko zahtevne programe z vrhunskim znanjem, razvojno sposobnost vlad, tehnološkemu razvoju in inovacijam naklonjena javni sektor in javna uprava.

Prenos znanja je potrebno bistveno okrepiti in pospešiti: znotraj podjetij, med raziskovalnimi organizacijami in podjetji ter s podjetništvom.

Upravljanje podjetij in poslovna etika morata imeti visoko prioriteto. Bistveno je potrebno izboljšati pogosto nepregledno korporacijsko upravljanje podjetij. V družbi znanja so ljudje ključni produkcijski tvorci. Kot pripadniki malega naroda bomo lahko uspešni in svobodni samo, če bomo kontrolirali svoja, kakovostna in inovativna podjetja, svoje finančne, izobraževalne, raziskovalne, družbene in humanitarne institucije ter odločali o svoji ekonomski usodi. Samo ekonomsko neodvisni ljudje so lahko svobodni, tudi v politiki.

Lastnina ni samo ekonomska kategorija, ampak ima še celo vrsto drugih implikacij, ki ključno vplivajo na razvoj družbe. Zadolževanje gre na račun bodočih generacije, razprodaja državnega premoženja na račun preteklih. Zato zavračamo poenostavljeni ekonomsko finančni pogled na prodajo nacionalne lastnine, ki sledi predvsem optimizaciji kratkoročnih ciljev in ne upošteva dolgoročnega razvoja. Država trdi, da bo s prodajo znižala javni dolg, ki pa še nikoli ni bil tako visok, kot je sedaj – in še raste. Lani je bilo z novimi tujimi naložbami ustvarjenih samo 90 delovnih mest, vse drugo so bili prevzemi delujočih podjetij, povezani s krčenjem delovnih mest.

Bistveno je potrebno izboljšati upravljanje z državno lastnino, ki je strokovna in ne politična funkcija. V upravnih odborih je premalo strokovnjakov s tehničnim znanjem. S prodajo vsega državnega premoženja še daleč ne bi mogli odplačati dolga, ki se je nakopičil v krizi. Slovenske banke, zavarovalnice in podržavljena samoupravna podjetja je potrebno obdržati v pretežni državni lasti oziroma v lasti zaposlenih, izboljšati njihovo upravljanje in povečati donosnost poslovanja ob upoštevanju šestih načel OECD o korporativnem upravljanju.

Skrbeti je potrebno za uravnotežen socialni, ekonomski in okoljski razvoj ter se pri tem stalno primerjati z najbolj razvitimi državami. Odgovor na finančno in ekonomsko krizo naj bo hkrati odgovor na surovinsko, podnebno, družbeno, vrednotno in socialno krizo. Ključni problem Slovenije, ki ga zgoraj omenjene severnoevropske in alpske države ne poznajo, je neizvajanje sprejetih strategij, resolucij, smernic, sporazumov in drugih sklepov.

Vztrajati je potrebno na modelu odgovornega socialno-tržnega gospodarstva in države blaginje, s poudarkom na visoki ravni poštenja, delavnosti, ustvarjalnosti, podjetnosti in odličnosti. Potrebno je znižati razpone v plačah in plačila vodij vezati na dolgoročno uspešnost dela. Brez gospodarstva, ki bo temeljilo na etičnih odnosih in visoki dodani vrednosti, ne bo boljših delovnih mest, večje socialne varnosti in trajnostnega razvoja.

Slovenija potrebuje jasno, skupno vizijo z dolgoročnimi cilji; šele potem bo mogoče opredeliti razvojne cilje in izdelati določne politike razvoja na posameznih področjih. Za to je potreben dialog, ki ga je vse premalo, in široko družbeno soglasje, ki ga je pri razklanosti politike težko doseči. Ukrepati je treba hitro in strokovno, celovito in temeljito. V najširšem krogu sodelujočih domačih in tujih strokovnjakov naj bi z znanstvenim, strokovnim in političnim sodelovanjem prišli do vizije in strategije

47

razvoja. Če ne bomo dosegli soglasja, bo potrebno nadaljnje zmanjševanje proračunskih izdatkov, oženje socialnih pravic in zniževanje plač. Nezaupanje finančnih trgov v naše reforme lahko drastično poveča stroške zadolževanja in še zaostri reformne ukrepe.

Ustvarjalnost, poštenost, pravičnost, dostojanstvo, svoboda, neodvisnost, odgovornost, javno dobro, skupnost, vzajemnost, varnost, domoljubje, tovarištvo, soupravljanje zaposlenih in sporazumevanje strank so vrednote, ki ne smejo zamreti. Boljše delovanje kazenskega pregona in učinkovito sodstvo morata podpirati strukturne reforme. Ne smemo se prikazovati boljši, kot v resnici smo, vendar tudi pretirana črnogledost in apatičnost nista primerni. Z obema si jemljemo možnosti za spoznanje svojih slabosti in za njihovo odpravljanje oz. za uveljavljanje svojih prednosti.

48

Documents

Strategija pametnega, vzdržnega in vključujočega razvoja ... · Web viewStrategija pametnega, vzdržnega in vključujočega razvoja Slovenije Zasl. prof. dr. Peter Glavič Inženirska