Stolna cerkev Marijinega vnebovzetja v Kopru: stavbna ... · Klju ne besede: koprska stolnica, cerkev Marijinega vnebovzetja, ju na stena, romanika, romanska bazilika, barok, Giorgio

136

Varstvo spomenikov, 44

Vanja Prohinar

Stolna cerkev Marijinega vnebovzetja v Kopru:stavbna zgodovina in pregled obnove južne steneUDK 726:27-523.42(497.4Koper)(091)UDK 726.03:27-523.42(497.4Koper)UDK 719:726:27-523.42(497.4Koper)UDK 7.025.4:726:27-523.42(497.4Koper)

Ključne besede: koprska stolnica, cerkev Marijinega vnebovzetja, južna stena, romanika, romanska bazilika, barok, Giorgio Massari, sanacija temeljev

Uvod

V prispevku je predstavljen razvoj stavbne zgodovine cerkve s poudarkom na glavnih gradbenih fazah arhitekture, ki temelji predvsem na dosedanjih arhivskih raziskavah ter primerjalnih študijah umetnost-nih zgodovinarjev. Stavbni zgodovini objekta sledi pregled obnovitvenih posegov na južni steni stolne cerkve od osemdesetih let 20. stoletja, ko so bile opravljene prve konservatorsko-restavratorske raziskave na zunanjščini južne stene, oprte na dokumentacijo, ki jo hrani pristojni ZVKDS, OE Piran.

Oris stavbne zgodovine koprske stolnice

Najstarejše omembe Marijine cerkve v Kopru datirajo v konec 11. stoletja, ko jo objavljeni arhivski viri označujejo kot glavno cerkev, ki je imela Marijin oltar, verjetno glavni, in (odprt) atrij oziroma lopo.1 Pomemben mejnik v zgodovini stolne cerkve pomeni leto 1380, ko so Genovčani oropali in opustošili mesto, odnesli relikvije mestnih zaščitnikov sv. Nazarija in sv. Aleksandra ter zažgali tudi atrij pred pročeljem stare bazilike, ki je meril 23 beneških korakov, kot poroča Nicolò del Bello.2 Kmalu zatem se je rodila želja, da bi cerkev, ki je bila od takrat prostostoječega zvonika oddaljena približno osem metrov,3 podaljšali proti zahodu. V dokumentu z dne 27. junija 1385 je namreč beneški dož Antonio Vene-rio koprskemu škofu Lodovicu Morosiniju (16. oktober 1364–21. november 1391) potrdil lastništvo ozemlja pred omenjenim portikom ali atrijem romanske cerkve.4 Po Naldinijevem poročanju so v času škofa Francesca Biondija (23. februar 1428–29. marec 1448) na mestu starega (romanskega) atrija, ki so ga v stoletju poprej zažgali Genovčani, dogradili tri očarljive loke – arkade, ki so povezovale cerkev z zvonikom.5

Leta 1422, v času škofa Geremie Pola (2. december 1420–1424), so ukradene relikvije mestnih zaščitnikov sv. Nazarija in sv. Aleksandra iz Genove prenesli nazaj v Koper, nato je 7. novembra 1445 koprski škof Francesco Biondi, Florentinec po rodu, posvetil cerkev in oltar sv. Nazarija.6

Koprski zgodovinar Nicolò Manzuoli, doktor prava, je leta 1611 koprskemu podestatu Nicolòju Dan-dolu posvetil svoje delo Nova descrittione della provincia dell’Istria, v katerem je koprski stolnici namenil naslednje besede: “... La Chiesa Cathedrale intitolata S. Maria maggiore è la più bella che sia nella Città.

Vanja Prohinar, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Piran

137


Hà la facciata tutta di pietre bianche, & entro è diuisa in tre parti. Le muraglie che fanno questa separa-tione stano à volto sopra 18. colonne di bellissimi marmi. In essa sono tre Corpi Santi di S. Alessandro Papa, del beato Nazario, & del B. Elio ...”7 Stolna cerkev, posvečena Mariji, je bila v začetku drugega desetletja 17. stoletja najlepša cerkev v mestu, imela je fasado iz belega kamna, kot jo vidimo še danes, tedaj še romanska bazilikalna notranjščina je bila deljena v tri dele, glavno in stranski ladji. Arkadni steni, ki sta ladje ločevali med seboj, sta sloneli na osemnajstih marmornih stebrih. Poleg opisa same stolne cerkve Manzuoli navede tudi nekatere podatke, ki so piscem o osrednjem sakralnem spomeniku Kopra predstavljali ključne oporne točke za rekonstrukcijo gradbene zgodovine cerkve: “... 1480. si finì il campanile del Domo principiato 1418. et 1490. si allungò esso Domo vnendolo con detto campanile che prima era in isola, come e quello di S. Marco a Venetia, et 1498. si fece la facciata di esso Domo.”8

Osem let pozneje, 25. maja 1619, je koprski podestat in kapitan Bernardo Malipiero prejel naročilo iz Benetk, naj poskrbi za obnovo obzidja, zato je inženirju Giacomu Finu naročil izdelavo načrta;9 Fino ga je izdelal prvega avgusta istega leta.10 Risbi je poleg koprskega obzidnega pasu dodal tudi mestni tloris, v katerega je med stavbno tkivo shematično vrisal glavni komunikacijski žili ter tedaj obstoječe sakralne objekte v mestu. Osrednje mesto na načrtu zavzema stolnica (Domo), ta je v tlorisni zasnovi označena kot enotni vzdolžno pravokotni cerkveni prostor brez prečne ladje, ki se na vzhodu zaključuje s tremi apsi-dami, od katerih je glavna nekoliko poudarjena in sega globlje v tržni prostor današnjega trga Brolo. Na zahodni strani je v stavbno telo že vključen zvonik (Campanile),11 nato so na skici označene še tri vhodne odprtine, portal na glavni zahodni fasadi ter po en vhod na sredini severne in južne cerkvene stene.V letu 1661 je koprsko stolnico, posvečeno Marijinemu Vnebovzetju, vizitiral škof Francesco Zeno in nam v svojem opisu ohranil tedanjo podobo cerkve; zapisal je, da je to lepa, veličastna ter starinska stav-ba.12 Vizitacijski zapis je prvo poročilo o dejanskih, čeprav le približnih merah stolne cerkve iz obdobja pred barokizacijo in predstavlja dragoceno izhodišče za najnovejšo rekonstrukcijo romanske bazilike, ki jo je objavila Helena Seražin.13

Znamenita Corografia ecclesiastica14 koprskega škofa Paola Naldinija (1632–1713), ki je leta 1700 izšla v Benetkah, je na pragu korenitih posegov barokizacije v srednjeveško telo cerkve še ohranila nedot-aknjeno podobo predbaročne stolne cerkve, kot so jo ustvarila slogovna obdobja romanike, gotike ter renesanse. Škof je v obsežen zapis o nastanku in ustroju koprske stolnice vključil opis obstoječega stanja, ki služi kot dragocen vir za rekonstrukcijo predbaročne cerkve.15 Stolnica, ki je bila tudi na prelomu 17. in 18. stoletja najodličnejša (sakralna) stavba v mestu, situirana med dvema osrednjima mestnima trgoma, je bila torej po stavbnem tipu triladijska bazilika usklajenih razmerij. Srednja ladja je bila višja od stranskih, njen vzhodni del je zavzemal prezbiterij. Tlak je bil iz marmorina, ostrešje je bilo leseno in rezljano. Stranski ladji sta bili kriti z ravnim lesenim stropom, glavna ladja pa je imela leseno ostrešje ločno oblikovano, verjetno v smislu odprtega lesenega ostrešja. Predelne stene med ladjami so se z de-vetimi arkadami opirale na osemnajst stebrov iz finega marmorja. Na koncu glavne ladje (pred prez-biterijem) je stala marmorna tribuna – baldahin oziroma ciborij s klesanim in pozlačenim listovjem –, pod katero je v funkciji oltarne menze počival dragoceni sarkofag sv. Nazarija. Na obeh straneh, že skoraj pod arkadami, sta stali manjši marmorni prižnici – ambona, s katerih so v starih časih ob svetih mašah ljudstvu oznanjali evangelij. Med ambonoma in oltarjem sv. Nazarija sta dve prostorni marmornati stopnišči povezovali cerkveno ladjo z višjim prezbiterijem, obdanim z obeh strani s kornimi klopmi, v glavni apsidi je stal glavni oltar. Pod prezbiterijem je bila obokana stebrna kripta, v katero so vodile stopnice iz obeh stranskih ladij.

Obdobje romanike: vprašanje rekonstrukcije tlorisa romanske bazilike iz druge polovice 12. stoletja

Iz strokovne literature poznamo tri poskuse rekonstrukcije stare romanske stebrne bazilikalne stavbe ko-prske stolnice s stebrno kripto in lesenim (verjetno) odprtim ostrešjem. Za rekonstrukcijo stare bazilike so ob upoštevanju ohranjenih delov stavbe pomembni predvsem sekundarni viri, ki smo jih predstavili zgoraj in jih vključujejo vse umetnostnozgodovinske monografske obravnave spomenika.16

Tloris stare romanske bazilike je prvi poskušal rekonstruirati Marijan Zadnikar v svojem obsežnem delu o romanski arhitekturi Romanika v Sloveniji;17 ponudil je razmišljanje o eni najstarejših faz stavbne zgo-

138


dovine glavne cerkve v mestu. Prispevek je temeljil predvsem na upoštevanju starejše objavljene literature in virov ter na le skromnih ostankih romanske faze na samem spomeniku, ki jih je bilo moč izluščiti izpod baročne preobleke. Po temeljitih prezidavah barokizacije stavbe v prvi polovici 18. stoletja sta se od prvotne romanske bazilike ohranili le del severne ladijske stene in predvsem južna stena prvotne južne stranske ladje z zazidanimi romanskimi okni ter fragmenti portala, hranjenimi v Pokrajinskem muzeju Koper, ki so domnevno pripadali južnemu stranskemu vhodu v cerkev, škofovskemu portalu. Na podlagi tedaj vidnih arhitekturnih ostalin, ki so se ohranile v gotizirani ter predvsem barokizirani cerkvi, zlasti pa s pomočjo vizitacijskih poročil in Naldinijevega opisa stare stolnice je avtor rekonstruiral podobo roman-ske bazilike v njenih bistvenih značilnostih, saj je z gotovostjo lahko določil le širino cerkve, medtem ko dolžine zaradi baročnih posegov na vzhodnem delu stolnice takrat še ni mogel določiti.Zahodna fasada romanske bazilike je bila verjetno oblikovana v skladu s prostorsko triladijsko bazi-likalno zasnovo cerkve. V pergamentnem kodeksu iz okoli leta 1425, hranjenem v Kapiteljskem arhivu v Kopru, je na foliju 88v iluminirana figuralna inicialka, na kateri je upodobljen mestni patron in prvi koprski škof sv. Nazarij nad modelom cerkve, ki stari stolnici ustreza verjetno le po osnovnem stavbnem tipu.18 V južni steni južne stranske ladje je cerkev imela vrsto romanskih pokončnih, polkrožno sklen-jenih oken z lijakastim ostenjem, ki so se v istih oseh verjetno ponovila na bazilikalni steni glavne ladje. Severna stranska ladja je bila po vsej verjetnosti brez oken, s severne strani so cerkev osvetljevala okna v bazilikalnem nadstropju glavne ladje. Približno na sredini severne stene je bil vhod, ki je bil kasneje zazidan, pendant na južni steni pa so bila škofova vrata, ki so povezovala stolnico s škofijo.V predlogu rekonstrukcije tlorisa stare koprske stolnice je avtorja presenetilo veliko število marmornih stebrov glede na mere cerkve. Gostoto stebrov, ki se ujemajo z razmikom osi romanskih oken na južni steni, je Zadnikar interpretiral kot hoteno željo po bogastvu notranjščine in poiskal smiselne primerjave z nekaterimi starokrščanskimi cerkvami v bližnji soseščini, npr. Evfrazijevo baziliko v Poreču in cerkvama S. Maria delle Grazie ter stolnico sv. Evfemije v Gradežu, saj so na gosto razporejeni stebri na splošno značilni za zgodnjesrednjeveško arhitekturo.19

Po osnovnem stavbnem tipu je Marijan Zadnikar staro koprsko stolnico uvrstil v skupino triladijskih romanskih bazilik brez prečne ladje s tremi polkrožnimi apsidami v ravni vrsti na vzhodu, od katerih je srednja apsida širša in globlja od stranskih dveh. Marmorne stebre, ki nosijo delilne stene med ladjami, ter romansko stebrno kripto, značilno za zgodnjo in zrelo romaniko, je opredelil kot individualno poseb-nost ter staro koprsko baziliko kot variacijo tega stavbnega tipa.Nova rekonstrukcija tlorisa romanske bazilike, ki jo je prispeval arhelog Pokrajinskega muzeja Koper Matej Župančič, je temeljila na rezultatih arheoloških izkopavanj pod njegovim strokovnim vodstvom v letih 1986 in 1991. Leta 1986 je bil odkopan jugozahodni vogal stare romanske bazilike in tako je arheolog dobil podatek, da je bilo stavbno telo cerkve od zvonika oddaljeno 8,1 m, ter predvideno lego romanske fasade. S pomočjo termoluminiscence20 so romanska okna v južni stranski ladji časovno opre-delili v leto 1137 (±28). Med izkopavanji v prezbiteriju leta 1991 so odkrili temelje polkrožne apside, ki je Mateja Župančiča sprva zavedla do prenagljenih zaključkov o legi pvotne romanske apside: za izhodišče nove rekonstrukcije je vzel leta 1986 izkopani jugozahodni vogal romanske cerkve in od nje odmeril 155 beneških čevljev (53,89 m), ki jih kot dolžino bazilike navaja škof Francesco Zeno v vizit-acijskem poročilu.21 Na podlagi tako dobljenih opornih točk pa ni uspel odkopati temeljev južne apside; ta je bila odkrita šele ob izkopavanjih leta 1994 v zakristiji in je tako Župančičevo rekonstrukcijo tlorisa romanske bazilike pomaknila za osem metrov proti zahodu.Zadnjo rekonstrukcijo tlorisa romanske stolnice je objavila Helena Seražin v jubilejni izdaji ob osemde-setletnici akademika Marijana Zadnikarja, ko je na podlagi prejšnjih dveh poskusov in novih dragocenih dognanj v zvezi z baročno prenovo stolne cerkve našla novo rešitev.22 Za osnovno izhodišče je avtorica prispevka vzela reprodukcijo originalnega načrta za novi kor iz leta 1690,23 na katerem je poleg nove rešitve vzhodne partije stolne cerkve dosledno izrisan tloris obstoječega stanja ladijskega prostora, torej romanske oziroma gotske notranjščine, ki se ujema z opisom Nicolòja Manzuolija ter škofov Francesca Zena in Paola Naldinija.24 V ladijskem delu je jasno čitljivih 18 stebrov, ki delijo ladje bazilike med seboj in jih navajata oba škofa, medtem ko je na mestu novo načrtovanega kora viden prvotni potek romanske glavne apside, ki je na načrtu narisana bolj na rahlo. Na tlorisu so označeni trije vhodi v cerkev: glavni portal v osi glavne fasade in po en stranski portal, ki sta postavljena natanko na sredini vzdolžnih stranic stranskih ladij. Helena Seražin meni, da so bili vsi trije portali najverjetneje izdelani okoli leta 1498, ko

139


je bila cerkev na zahodu podaljšana do zvonika in je dobila novo fasado.25 Glavni portal še danes stoji in situ, medtem ko naj bi stranska portala ob prezidavah stolnice v 18. stoletju prestavili na vzdolžno steno severne stranske ladje.26 Dolžina cerkve od zahodne fasade do rahlo vrisane romanske apside na načrtu iz leta 1690 ustreza dolžini 155 beneških korakov, ki jih je v svojem opisu navedel škof Zeno.27 Pred staro romansko apsido je vrisan prezbiterij z označenimi štirimi stebri, za katere je Gabriella Serdi28 menila, da ponazarjajo ciborij nad sarkofagom sv. Nazarija, medtem ko Helena Seražin meni, da je v načrt vri-san tloris kripte s štirimi stebri;29 to se vsekakor zdi verjetneje, saj je ciborij nad sarkofagom mestnega zaščitnika po zapisih škofa Naldinija stal pred višjim prezbiterijem.30

O vprašanju gostote in razporeditve osemnajstih stebrov vzdolž romanske bazilike, ki ga že Marijan Zadnikar ni znal zadovoljivo podpreti s tehtnimi argumenti, menim, da tudi Helena Seražin ni našla zadovoljivega odgovora. Vsi trije zgoraj navedeni pisci so videli gotsko-renesančno (predbaročno) cerkev, ki je bila na zahodu že podaljšana do zvonika, torej bi bilo pri rekonstrukciji treba upoštevati dejstvo, da je bilo osemnajst marmornih stebrov razporejenih vzdolž celotne dolžine predbaročne cerkve in ne le v okviru oboda romanske bazilike; na načrtu iz leta 1690 je namreč osemnajst stebrov razporejenih vzdolž celotne dolžine ladijskega dela predbaročne cerkve, vključno s podaljškom do zvonika na zahodu. Zato menim, da bi bilo zadnji poskus rekonstrukcije romanske bazilike glede vprašanja razporeditve osem-najstih marmornih stebrov treba dodelati.

Baročna prenova koprske stolnice v prvi polovici 18. stoletja

Arhitekturno prenovo koprske stolnice v prvi polovici 18. stoletja in njene posamezne faze, ki so v ok-viru stavbne zgodovine obravnavane cerkve najbolje dokumentirane, je z izčrpnimi raziskavami ohran-jenega arhivskega gradiva ter primerjavo ohranjenih originalnih načrtov z obstoječim stanjem arhitek-ture strokovni javnosti predstavila Helena Seražin.31 Poleg odprtega vprašanja stolnične glavne fasade s pritličnim delom v beneškem stilu gotico fiorito in nadstropjem renesančnih form brez vrhnjega zaključka so bila nerešena številna vprašanja v zvezi z baročno prenovo stolnice v prvi polovici 18. stoletja. Nova spoznanja so potrdila dognanja Antonia Massarija,32 da je temeljita baročna prenova, ki je spomeniku vtisnila najvidnejši pečat, potekala v treh zaključenih in med seboj ločenih gradbenih fazah; zadnji dve izmed teh pripisujemo vodilnemu beneškemu arhitektu prve polovice 18. stoletja Giorgiu Massariju (1687–1766), avtorju pomembnih beneških arhitekturnih spomenikov, kot so palača Grassi ter cerkvi Gesuati in Pietà.Začetki nameravane baročne prenove segajo v čas škofa Paola Naldinija. Leta 1690 je bil naročen načrt za povečanje cerkve na vzhodu, kar potrjuje ohranjeni vpis v stolnični računski knjigi; na foliju 28 je zapisano, da je bilo 25. aprila 1690 protu Francescu iz Benekt za posnetek cerkve in načrt za gradnjo novega dela ter risbo oziroma načrt oltarja Najsvetejšega s kapelo in oltarja sv. Nazarija izplačanih 121 lir.33 Opisu načrta iz omenjene računske knjige v temeljnih potezah ustreza načrt s konca 17. stoletja, hranjen v Semeniški knjižnici v Trstu.34 Čitljiv je tloris stare stebrne bazilike s kripto, torej obstoječe stanje stolnice ob koncu 17. stoletja, kot sta jo opisala škofa Francesco Zeno in Paolo Naldini,35 ter na novo načrtovana vzhodna partija na mestu starega romanskega kora z vpisanim transeptom ter prez-biterijem z apsido. Zaradi posnetka obstoječega stanja je načrt ključnega pomena za rekonstrukcijo stare romanske bazilike.Helena Seražin na podlagi ohranjenih fragmentov močno poškodovanega levega zgornjega dela načrta stolnice prota Francesca sklepa, da so že od vsega začetka razmišljali o prenovi celotne stavbe, torej tudi ladijskega dela, in ne le vzhodne partije. Na manjkajočem delu načrta je bil na rahlo skiciran prerez ladijskega dela arhitekture, ki pa se ne ujema s tlorisom stebrne bazilike na načrtu, temveč predstavlja novo rešitev ladijskega dela, in sicer ritmiziranje stene glavne ladje po renesančnem principu antičnega slavoloka, ki bi bila po mnenju avtorice primerljiva z beneško cerkvijo Andrea Palladia (1508–1580) Il Redentore.36

Kljub izdelanim načrtom so z gradnjo nove vzhodne partije z vrisanim transeptom in prezbiterijem odlašali več kot dve desetletji, ko se je leta 1713 zrušil vzhodni del južne stranske ladje, verjetno zaradi neustrezne razporeditve teže ob obnovi ostrešja nekaj let prej.37 Dogodek je verjetno pogojeval odločitev o posodobitvi stolničnega vzhodnega dela, ki so jo sprejeli 31. decembra 1715, in dva dneva zatem z

140


dovoljenjem škofa Antonia Marie Borromeia in podestata Nicolòja Contarinija začeli rušenje starega (romanskega) prezbiterija ter zidavo velikih pilastrov (vrisanega) transepta.38

Drugega maja 1716 je rezbar fra Vicenzo delle Scuole Pie dobil plačilo za izdelavo lesenega modela stolnice, septembra 1720 pa je prota Bernardino Martinuzzi (1669–1735) začel gradnjo novega kora v sodelovanju z mojstrom Carlom Milanesejem. Zakristijo ob južni strani prezbiterija so začeli graditi julija naslednje leto,39 s tem pa je bila končana prva faza baročne prenove v prvi polovici 18. stoletja.Po gradnji novega prezbiterija s transeptom je prišlo do statičnih težav na mestu stika nove vzhodne partije in starega ladijskega dela cerkve (morda na stiku transepta s stranskimi ladjami), zato so arhitektu Giorgiu Massariju 23. avgusta 1737 v Benetke poslali lesen model cerkve, nato je Massari načrte (tloris, vzdolžni in prečni prerez) z obrazložitvijo poslal v Koper 5. februarja naslednje leto.40 Iz ohranjenih pisem in zapisov v stolničnih računskih knjigah ni mogoče razbrati, ali je arhitekt kdaj obiskal Koper, verjetno je potek gradnje spremljal z dopisovanjem, gradnjo pa je za kratko obdobje vodil Lorenzo Mar-tinuzzi (1704–1779), sin zgoraj omenjenega Bernardina Martinuzzija.Od zgoraj navedenih načrtov, ki jih je Massari poslal v Koper, je ohranjen le tloris z oznako A, ki sta ga stolnična oskrbnika Francesco Barbabianca in Alvise Tarsia 10. avgusta 1748 poslala Giovanniju Pole-niju, da bi jim svetoval v zvezi z gradnjo novega kora.41 Ohranjeno pismo je dragocen dokument, saj lahko na podlagi Massarijevega pojasnila k načrtom Spiegazione delli Disegni fatti per la Continuazione del Duomo di Capod:a adatandosi all’Idea gia principiata v celoti rekonstruiramo zasnovo arhitekture.Massarijevi načrti so bili v Kopru sprejeti. Poleti 1738 so že začeli podirati stari ladijski del in 23. julija istega leta so izkopali temelje za štiri pilastrske slope v glavni ladji in čez dober mesec (koprskim) klari-sam prodali dvanajst stebrov in šest kapitelov stare (romanske) bazilike.42 Obstoječe stanje stolnice kaže, da so se v temeljnih potezah držali načrtov Giorgia Massarija. Iz primerjave Francescovega načrta tlorisa koprske stolnice iz leta 169043 in Massarijevega iz leta 1738 lahko ugotovimo, da je arhitekt ohranil vpisan transept in kor iz let 1720–1722 ter mu dodal triladijsko dvorano, slonečo na pilastrskih slopih.44 Dvoranska rešitev ladijskega prostora, v katerem sta stranski ladji enako visoki kot glavna ladja, je v Mas-sarijevem opusu nenavadna in je bila gotovo pogojena z dejstvom, da se je arhitekt prilagodil razmerjem že obstoječega transepta iz prve faze prenove stolnice v 18. stoletju, saj so veliki vogalni slopi transepta že vnaprej določili razmerja drugih delov arhitekturne zasnove stolnice. V Massarijevem opusu sicer prev-laduje značilen tip sakralne arhitekture: enoladijska cerkev s stranskimi kapelami brez transepta, ki je na vzhodu zaključena z ravnim korom, kot je cerkev Gesuati v Benetkah, v kateri so vzdolž enoladijskega dvoranskega prostora na obeh straneh razvrščene po tri kapele z oltarji.45

Kljub novi rešitvi cerkvenega prostora je Massari v primeru koprske stolnice pravzaprav sledil svojemu ustaljenemu kanonu, saj je z zazidavo vzdolžnih lokov prve in zadnje traveje, ki sta ožji od srednjih treh, premišljeno uravnal svetlobo v glavni ladji in tako pridobil učinek enoladijske dvorane s po tremi stranskimi kapelami in hkrati ohranil vtis enotnega ladijskega prostora. Okna je načrtoval tik pod obo-kom stranskih ladij z namenom, da se svetloba odbije od oboka ter se enakomerno in mehko razprši po prostoru, dvoranski prostor pa tako učinkuje enotno. Velika pokončna baročna okna, zaključena z rahlim lokom, ki osvetljujejo ladijski prostor, so identična načrtovanemu oknu v transeptu na načrtu iz leta 1690, medtem ko lahko veliko okroglo fasadno okno na zahodni ladijski steni primerjamo z motivom okroglega okvirja v lunetnem polju na zahodni steni Massarijeve beneške cerkve Gesuati, renesančnim motivom okulusa v lunetnem polju, ki ga je arhitekt pogosto uporabil.46 Ladijski prostor je tako oblikoval s polkrožnim banjastim obokom in arkadami, ki izhajajo iz nastavka, izpeljanega iz bogato profiliranega venčnega zidca, ki obdaja posamezni pilastrski slop. Prostor s tako zasnovanimi arkadami deluje zračno, pilastri pa z vzgonom v višino učinkujejo elegantno in hkrati monumentalno. Helena Seražin meni, da je arhitekt problem pilastrskih slopov verjetno rešil s polihromacijo pilastrov; na ta način bi pridobil učinek vzgona v višino in monumentalnosti, vendar je zaradi dvakratnega beljenja stolnice v 19. stoletju ta učinek izgubljen.47

Massari je pri načrtovanju predvidel tudi novo pročelje s kolosalnimi stebri ter tremi portali, katerega za-snova bi po vsej verjetnosti temeljila na modelu palladijevskih tempeljskih fasad, kot je na primer fasada beneške cerkve S. Pantalon arhitekta Francesca Comina.48 Za Massarijev predlog se verjetno niso odločili zaradi radikalnega posega v tržni prostor, pri čemer bi morali zaradi simetrične razporeditve posameznih arhitekturnih elementov pročelja poleg stare fasade podreti tudi zvonik. Stara fasada je ostala nedot-aknjena razen manjkajočega ornamenta, ki je bil na vrhu dodan zaradi nove višine cerkve; tako zgornji

141


“renesančni” del pročelja ustreza novi triladijski dvoranski zasnovi cerkvenega prostora iz prve polovice 18. stoletja in ga je po dognanjih Helene Seražin treba datirati v čas po letu 1745.49

Gradbena dela na stavbnem plašču v letu 1738 so potekala pod vodstvom lokalnih gradbenih mojstrov; Helena Seražin jih je v svojem izčrpnem prispevku podprla z raziskanimi arhivskimi dokumenti, obse-gala pa so naslednje posege: porušili so oboke stranskih ladij in bazilikalni steni glavne ladje ter fasado do višine velikega okula. Zunanji steni stranskih ladij so nato nadzidali in vanje vključili (po štiri) velika baročna okna. V stolnični računski knjigi je dokumentirano izplačilo kamnosekoma Giacomu Toffo-lettiju in Alessiu Guziju za delo na stranskih portalih na severni steni; ta dva stranska portala Helena Seražin identificira s stranskima portaloma stare bazilike, ki sta na načrtu iz leta 1690 označena v sredini stranic stranskih ladij.50 Kot dokazujejo vpisi v računskih knjigah,51 je tudi stranska portala na južni steni, katerih vprašanje provenience podbojev zaenkrat v strokovni literaturi še ni povsem jasno, postavil mojster Giacomo Toffoletti. Massari je leta 1738 poleg načrtov za nov ladijski del narisal tudi načrt52 za nov, prostornejši kor. Od starega kora (iz let 1720–1722) je ohranil le prezbiterij in ga podaljšal za ozko travejo s prehodoma v za-kristijo in kapelo Najsvetejšega, korni zaključek pa je zasnoval v obliki “apside” s tlorisom krožne oblike, ki predstavlja ponovitev arhitektove le nekaj let starejše lastne rešitve problema v videmski samostanski cerkvi Žalostne Matere Božje.53 Predlagani novi kor bi tako v dolžino meril 55 beneških čevljev (19 m) in predhodnega presegel za 27 beneških čevljev (12,5 m). Temelje za novonačrtovani kor so začeli kopati leta 1742, ko so se gradbena dela v ladijskem delu zaključila, vendar je mestni svet z Odločbo o ustavitvi gradnje novega kora,54 datirano z 18. aprilom 1744, zaradi izčrpanih finančnih sredstev gradnjo ustavil. Gradnjo sta vneto zagovarjala le stolnična oskrbnika Alvise Tarsia in Francesco Barbabianca, katerima se je zdelo obstoječe oblikovno neskladje med ladijskim delom in korno partijo nesprejemljivo; v svoji vne-mi sta se zato s pismom,55 datiranim z 10. avgustom 1748, obrnila na Giovannija Polenija (1683–1761), profesorja padovske univerze, in ga zaprosila za strokovno mnenje.Poleni je ugotovil, da bi bila arhitektura stolnice z novo korno partijo v razmerju do širine ladijskega dela predolga in tako proporcionalno neskladna, zato je predlagal rešitev s postavitvijo optične ovire, ki bi na videz skrajšala dolžino cerkve; kot vzorčna primera predlagane rešitve je navedel padonsko cerkev S. Giustina ter Palladijevo beneško cerkev S. Giorgio Maggiore. Massari Polenijevih nasvetov ni upošteval v celoti.56 Na željo naročnikov je načrt za nov korni del popravil: prezbiteriju skoraj kvadratne oblike je dodal pravilno polkrožno apsido, s tem pa je kor zožal in skrajšal za dva metra. Petega julija 1749 je gradnja novega kora končno stekla pod vodstvom furlanskega gradbenega mojstra Domenica Schiavija (1718–1795); njegova delavnica je, kot je razvidno iz stolničnih računskih knjig, kor koprske stolnice zgradila le v štirih mesecih, nato pa je Domenicov brat Francesco Schiavi (1721–1798) vodil dekorativno obdelavo obokov v koru in transeptu s štukaturami, ki so bile prvotno tudi pozlačene.57

Giorgio Massari velja za arhitekta celostnih umetnin, ki so poleg stavbnega plašča načrtovali tudi oltarno opremo ter kiparski in slikarski okras notranjščine, s tem pa so arhitektura in njeni posamezni deli učinkovali kot ubrana celota. Z realizacijo novega kora koprske stolnice je bila končana tretja gradbena faza baročne prenove v prvi polovici 18. stoletja, uspešna rešitev prenove stare bazilike in mojstrska rešitev problema svetlobe ter prostorskih razmerij pa je arhitektu prinesla ugled in nova naročila.

Problem stavbne zgodovine koprske stolne cerkve v 19. in 20. stoletju

Vprašanje stavbne zgodovine arhitekture v 19. in 20. stoletju ostaja zaenkrat odprto in predstavlja velik izziv bodočim raziskovalcem, saj iz starejše lokalne literature izvemo nemalo dragocenih podat-kov, ki kažejo na živahno dejavnost in posege v arhitekturo stolne cerkve v tesni povezavi s tedanjimi družbenimi in političnimi dogodki. Na tem mestu želim izpostaviti predvsem problem ohranjene (in tudi neohranjene) oltarne opreme, ki skupaj z nezadostno raziskanim stavbnozgodovinskim razvojem arhitekture v dobrih dveh stoletjih po postavitvi nove baročne stolnice čaka na sistematično obdelavo, podprto z raziskavo ohranjenih arhivskih dokumentov.

142


V letu 1806, v času francoske uprave v Kopru s prefektom Angelom Calafatijem na čelu, so bile v Ko-pru uresničene velike spremembe; med njimi naj opozorim le na dve temeljni, ki sta tako ali drugače tesno povezani z arhitekturo stolnice in njenim osrednjim mestom v okviru urbanistične zasnove mesta. Poleg radikalnega posega v urbanistično (še srednjeveško) organsko zasnovo nekdanjega otoka, katerega posledica je bila nova napeljava današnje Cankarjeve ulice od trga Brolo do skrajnega vzhodnega dela mestnega jedra,58 je za zgodovinsko rekonstrukcijo posegov na arhitekturi stolne cerkve pomembno de-jstvo, da so tega leta francoske oblasti v Kopru razpustile (ukinile) vse samostane, razen frančiškanskega samostana sv. Ane v severovzhodnem mestnem predelu, imenovanem Bošadraga. Tako je bogata oltarna oprema skupaj s številnimi umetnostnimi predmeti (slikarska in kiparska ter rezbarska dela, umetnoo-brtni predmeti ter knjižnično gradivo) prešla v trajno hrambo neukinjenih koprskih cerkva, predvsem v stolnico in frančiškansko cerkev ter samostan sv. Ane, bila prodana ali porazgubljena. V okviru nave-denih zgodovinskih dogodkov so na novo opremili notranjščino koprske stolne cerkve in tako tudi ob južno ladijsko steno prislonili tri kamnite baročne oltarje, ki so danes ohranjeni in situ.O različnih (obnovitvenih in preventivnih) posegih na spomeniški arhitekturi v dvajsetem stoletju iz-vemo le nekaj dragocenih podatkov v prispevku Daniele Milotti Bertoni,59 konservatorke ZVKDS, OE Piran, ki je v okviru raziskovanj zastavljene naloge z naslovom Delovanje tržaške Soprintendenze v Slovens-ki Istri v letih 1918–1945. Evidentiranje in obdelava arhivskega gradiva skrbno pregledala, evidentirala ter uredila “stari” arhiv tržaškega Nadzorništva (Soprintendenze), ki danes ni več dostopen. Razprava, ki je bila časovno in geografsko omejena na obdobje med obema vojnama ter območje treh obalnih občin, je bila zasnovana na podlagi konkretnih potreb takratnega MZVNKD Piran, nujnosti zbiranja in raziskave potrebne dokumentacije, ki bi omogočila vpogled v preteklosti izvedene obnovitvene in restavratorske posege na spomenikih ter ambientih na območju pristojnosti piranskega medobčinskega zavoda.V obdobju med obema vojnama, ko je bila za varstvo kulturnih spomenikov v Kopru pristojna tržaška Soprintendenza, ustanovljena leta 1923, sledimo prve posege na stolni cerkvi pod vodstvom beneškega arhitekta Ferdinanda Forlatija.60 Restavriral je okno na (glavni) fasadi, z marmorjem (marmorinom) prekril ostenje kapele Najsvetejšega (Cappella del SS. Sacramento/Cappella del Santissimo),61 obnovil arkadne (katere?) loke ter slikarju Cesariniju naročil fresko za kupolo (kapele Najsvetejšega) z upodobit-vijo Poveličanja sv. Evharistije.62

Po Forlatijevem odhodu s tržaškega Nadzorništva je bil po dveh zamenjavah vodstva leta 1939 za vodjo imenovan arhitekt Fausto Franco, pod čigar vodstvom je bila med letoma 1939 in 1943 obnovljena ko-prska stolnica. V “starem” arhivu tržaške Soprintendenze je ohranjeno Francovo poročilo o posegih med majem 1939 in majem 1949, iz katerega izvemo, da je bila obnovljena streha, utrjeni so bili temelji glavne apside, urejen je bil trikotni zaključek pročelja, obnovljeni so bili orgle, oboki ter stene notranjščine, restavriran je bil glavni oltar in opravljena so bila še druga dela.63

V okviru dejavnosti Soprintendenze, ki je na območju treh obalnih občin delovala še nekaj let, so bili na spomenikih v Kopru v letih 1947/1948 in delno v letih 1948/1949 predvideni obnovitveni posegi, med katerimi je bilo za dokončanje obnovitvenih del na stolnici, začetih pred letom 1940, namenjenih šest milijonov lir.64

Prenovitveni posegi na južni steni stolne cerkve Marijinega vnebovzetja v Kopru

V zvezi z arhitekturnimi raziskavami, obnovo ter prezentacijo romanskih elementov južne stene sem v arhivu ZVKDS, OE Piran, našla le elaborat restavratorja mag. Jureta Bernika, ki je novembra 1985 sondiral južno fasado. Z dokumentirano problematiko obnovitvenih posegov na južni steni stolnice se srečamo šele februarja 1994, ko je takratni ravnatelj Pokrajinskega muzeja Koper, g. Salvator Žitko, obvestil Komisijo za izkopavanja republiškega Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine o nam-eravani izvedbi (dveh) arheoloških sond ob južni steni koprske stolnice na podlagi pogovora z dne 4. 2. 1994 v župnišču v Kopru ob prisotnosti predstavnika takratnega piranskega Medobčinskega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine, ki v dopisu ni imenovan poimensko.65 Aprila istega leta je inž. Stojan Ribnikar izdelal projekt66 za sanacijo – podbetoniranje temeljev južne stene –, ki je temeljil na geotehničnem poročilu67 o vzrokih poškodb na objektu stolne cerkve v Kopru s predlogom sanacije, ki ga je pripravil GLZ – Inštitut za geologijo, geotehniko in geofiziko iz Ljubljane. Slednji je na pobudo

143


naročnika, Škofijskega ordinariata Koper, 7. 3. 1994 opravil ogled poškodb na južni ladijski steni kopr-ske stolne cerkve in na podlagi rezultatov štirih arheoloških sond ob južni steni pripravil poročilo; v njem je nazorno opredelil geotehnične ugotovitve in stanje objekta (sestava temeljnih tal in način temeljenja objekta) ter podal strokovno mnenje o vzrokih nastanka poškodb in sanacijske ukrepe. V vseh štirih son-dah je bila ugotovljena globina temelja in sestava tal pod temeljem do flišne osnove. Iz poročila izvemo, da je južna (obodna) stena zidana iz blokov peščenjaka debeline približno 75 cm, globina pasovnega temelja stene, zidanega iz blokov peščenjaka v apneni malti, se postopoma veča od cerkvenega zvonika na zahodu do zakristije na vzhodu. Temelj stoji na trdni flišni osnovi z dvema vmesnima slojema gline ter glinaste preperine laporja. Ugotovljene so bile močne (primarne) poševne razpoke na zunanjščini južne stene ter poškodbe na notranji strani stene – sekundarne razpoke oboka ter tlaka. Temeljno zidovje je bilo zaradi posedanja južne stene oslabljeno, z večjimi prazninami med bloki peščenjaka, vezivo (malta) je mestoma odpadlo. Na ta način izvedeni temelji so močno občutljivi za diferenčno gibanje – premi-kanje –, ki je posledica dodatne obremenitve stisljive glinaste plasti nad trdno flišno osnovo, zato je inštitut ob upoštevanju dejstva, da so se poškodbe pojavile na južnem delu objekta (na južni steni in na zakristiji), podal mnenje, da so poškodbe posledica dodatne obremenitve stisljive podlage pod temelji zakristije, ki je vzrok naknadne dozidave zakristije k ladijskemu telesu. Poleg tega je ob zamenjavi origi-nalnega lesenega stropa zakristije z armiranobetonsko ploščo68 prišlo do dodatne obremenitve tal pod zakristijo, ki je povzročila posedke glinastega sloja. Vpliv posedanja temeljnih tal zakristije se po mnenju strokovnjakov prenaša na temelje južne stene cerkvene ladje in posledično povzroča poškodbe južne stene v obliki močnih razpok. Delni vzrok za poškodbe je bilo tudi neurejeno odvajanje strešne meteorne vode, ki vteka neposredno v območje temeljnih tal, jih razmaka in verjetno tudi izpira. Ob upoštevanju ugotovljenega stanja ter mnenja o vzrokih poškodb na objektu so strokovnjaki za njegovo temeljito san-acijo predlagali podbetoniranje pasovnih temeljev (do flišne osnove) južne stene in zakristije, injektiranje obodnih kamnitih zidov – južne ladijske stene in zakristije, predvsem v območju razpok – ter ureditev odtoka strešne meteorne vode prek žlebov. Projekt za sanacijo – podbetoniranje temeljev južne stene inž. Stojana Ribnikarja – je obsegal podbetoniranje temeljev južne stene na območju od jugovzhodnega stranskega portala do zakristije, vključno z izstopajočo zahodno steno zakristije.Avgusta 1994 je nato Pokrajinski muzej Koper prevzel izkop arheoloških sond v zakristiji in ob južni steni.69 Dokumentacije o poteku ter obsegu podbetoniranja temeljev južne stene in zakristije v arhivu pristojne spomeniškovarstvene službe ni.Novembra 2003 sta konservatorja ZVKDS, OE Piran, na podlagi vloge investitorja (Župnijski urad Koper) za sanacijo temeljev pri stolni cerkvi in sanacijo južne stene – statično utrditev – izdala kulturn-ovarstvene pogoje za sanacijo in statično utrditev temeljev in južne stene cerkve Marijinega vnebovzetja /EŠD 239/ v Kopru (parc. št. 643, k.o. Koper). V obrazložitvi potrebe po ponovni sanaciji in utrditvi temeljev in južne stene koprske stolnice je navedeno, da so se poškodbe (razpoke) na južni steni po-kazale, čeprav so bili leta 1994, torej slabo desetletje prej, delno statično utrjeni temelji v delu južne stene stolnice. Konservatorka je poudarila pomen južne stene, v kateri je v okviru baročne nadzidave ohranjena prezentirana južna stena romanske bazilike, torej dragocena priča romanske faze osrednjega koprskega sakralnega spomenika.Kulturnovarstveno soglasje za sanacijo temeljev in statično utrditev južne stene stolnice Marijinega vnebovzetja /EŠD 239/ v Kopru (parc. št. 642, k.o. Koper) je bilo izdano 21. 11. 2003 na predloženi projekt (PGD – projekt za rekonstrukcijo) Sanacija južne stene koprske stolnice, št. 21-03, odg. pro-jektant Mojmir Sajinčič, univ. dipl. inž. gradb. Ob sanacijskih posegih v letu 1994 – podbetoniranje temeljev južne stene ter zakristije po projektu inž. Stojana Ribnikarja – južna stena ni bila sanirana v celoti. Podbetoniranje temeljev je bilo izvedeno v dolžini približno 13,5 m na predelu od jugovzhodnega portala do zakristije. Ostali del južne stene v dolžini približno 35 m pa tedaj ni bil saniran, zato je bil predmet obdelave navedenega projekta (št. 21/03) iz leta 2003, ki je predvideval statično sanacijo – pod-betoniranje (tako da se vzpostavi kontaktni tlak med obstoječimi temelji in trdno flišno podlago) in in-jektiranje južne stene v dolžini 35 m od zvonika do jugovzhodnega portala ter uvrtanje štirih vertikalnih “perfo” sider z namenom izboljšanja povezave med ohranjeno romansko ter nadvišano baročno steno.Urejanje potrebne dokumentacije ter priprave za sanacijska dela na južni steni koprske stolnice so se začeli 30. 5. 2006, ko je Župnijski urad Koper pristojnemu ZVKDS, OE Piran, priglasil sanacijska dela na stolni cerkvi v Kopru s priloženima prilogama: Ugotovitve pregleda konstrukcije Stolnice Marijinega

144


vnebovzetja v Kopru, št. inž. KOS/DOP/PC, z dne 28. 12. 2005, ter Ponudba za izvedbo sanacijskih del na konstrukciji Stolnice Marijinega vnebovzetja v Kopru z oznako GRAS-BER-90/2006, z dne 15. 5. 2006, izbranega izvajalca GRAS, d. o. o. Dopis je bil obravnavan kot vloga za izdajo kulturnovarst-venih pogojev za navedeni poseg, zato je zavod zaprosil za dopolnitev vloge s kopijo projekta, ki je bil podlaga za priloženi popis del. Kulturnovarstveni pogoji za sanacijo južne stene stolne cerkve Marijinega Vnebovzetja v Kopru /EŠD 239/ (P/V-1488-06, z dne 28. 6. 2006) so bili izdani na podlagi projekta št. 21/03, PGD – projekt za rekonstrukcijo, odg. projektant Mojmir Sajinčič (ki je služil kot osnova za izdajo kulturnovarstvenega soglasja že leta 2003), zgoraj navedenih Ugotovitev pregleda konstrukcije ter Ponudbe za izvedbo sanacijskih del izvajalca Gras, d. o. o., ki v segmentu ojačitve južne stene z jeklenimi prečnimi protipotresnimi vezmi bistveno odstopa od projekta št. 21/03, ki predvideva utrditev južne stene s štirimi vertikalnimi jeklenimi “perfo” sidri. Na podlagi kulturnovarstvenih pogojev je ZVKDS, OE Piran, izdal kulturnovarstveno soglasje za sanacijo južne stene stolne cerkve Marijinega Vnebovzetja v Kopru /EŠD 239/ (S/III-1816-06, z dne 10. 7. 2006).Po končanih arheoloških raziskavah na zunanji strani južne stene jeseni 2006 se je 25. 10. 2006 v Kopru sestala posvetovalna in konservatorska skupina za sanacijo južne stene cerkve Marijinega vnebovzetja v Kopru. Na podlagi predstavitve opravljenih del vodje arheoloških raziskovanj, muzejskega arheologa Mateja Župančiča in g. Branka Hlače, odgovornega vodja del investitorja (Škofije Koper), je omenjena skupina ugotovila in izpostavila dva sklopa problemov pri sanaciji južne stene: statično sanacijo južne stene na zunanji strani ter statično sanacijo južne stene in oltarja sv. Petra in Pavla v notranjosti cerkve. Skupina je izpostavila vprašanje močno poškodovanega kamnitega oltarja sv. Petra in Pavla in predlagala ustrezne rešitve problema.Sanacijska gradbena dela na koprski stolni cerkvi, ki so stekla poleti 2006, so dokumentirana v projektu Strokovno mnenje o ustreznosti pristopa k utrditvi južne fasadne stene Stolnice Marijinega vnebovzetja v Kopru s predlogom za izvedbo dodatnih ojačitvenih del v območju dveh globinskih sond ob notranjih oltarjih, z dne 20. 2. 2007, ki ga je po naročilu investitorja pripravil Gradbeni inštitut ZRMK, d. o. o.: “Sanacija se je pričela poleti 2006. Izvedlo se je povezovanje objekta v prečni smeri s sistemom jeklenih nateznih vezi, celotna stena in temelji so se utrdili s sistematičnim injektiranjem s cementom. Nazadnje pa se je opravilo tudi podbetoniranje temeljev do globine nosilnih tal.” V strokovnem mnenju je omenjeno ods-topanje od projekta 21/03, na podlagi katerega je ZVKDS, OE Piran, izdal kulturnovarstveno soglasje – spremenjen sistem povezovanja objekta z (vidnimi) jeklenimi vezmi, projektna rešitev ojačitve južne stene s štirimi vertikalnimi “perfo” sidri pa je opredeljena kot neustrezna.Januarja 2007 so potekala po naročilu ZVKDS, OE Piran, zaščitna arheološka raziskovanja, ki jih je pod vodstvom arheologa Mateja Župančiča izvajal Pokrajinski muzej Koper ob južni steni ob močno poškodovanem stranskem baročnem kamnitem oltarju sv. Petra in Pavla (dve sondi). ZVKDS je imenoval strokovno komisijo za opredelitev in oceno izvedenih raziskav ter posegov na objektu Koper – Stolnica (EŠD 239), in ta se je sestala 25. 1. 2007 v stolni cerkvi; po ogledu dejanske situacije je sprejela sklepe o nadaljevanju strokovnega reševanja vprašanja statične sanacije južne stene in oltarja sv. Petra in Pavla. Pod točko 5 je bil sprejet sklep, da bo ZVKDS poskrbel za statično presojo neodvisnega statika, ki bo ocenil do tedaj izvedena dela statične sanacije južne stene ter predložil smernice za nadaljnjo primerno rešitev statične sanacije južne stene cerkve in po potrebi tudi oltarja. Izbrani neodvisni statik prof. dr. Jože Kušar, predstojnik Katedre za konstrukcije Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani, je na podlagi ogleda izvedenih del sanacije južne stene in arheoloških zaščitnih raziskav ter pregleda projektne dokumentacije podal strokovno oceno, da je statično sanacijo južne stene treba nadaljevati ter zaključiti po projektu 21/03, in navedel smernice za sanacijo stranskega oltarja sv. Petra in Pavla.Zaradi razkoraka med projektno dokumentacijo in izvedenimi gradbenimi deli statične sanacije južne stene stolne cerkve se je ZVKDS, OE Piran, v skladu s svojimi pristojnostmi in nalogami ter na podlagi 67. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine (Ur. l. RS, št. 7/99) odločil za vključitev inšpekcijskih služb, ki so pristojne za reševanje vprašanj v zvezi z gradbenimi deli na spomeniških objektih. Dne 26. 3. 2007 je v stolni cerkvi Marijinega vnebovzetja v Kopru potekal sestanek, ki ga je vodila ga. Mateja Zupan, inšpektorica svetnica; na sestanku so bili poleg glavnega inšpektorja IRSKM, mag. Aleksandra Vidmarja, prisotni predstavniki investitorja, odgovorni projektant in predstavnika pristojnega ZVKDS, OE Piran. Sklepi sestanka, ki jih je pripravila inšpektorica, nakazujejo smer reševanja problema statične sanacije južne stene koprske stolnice v naslednjih letih ter med drugim določajo, da bo investitor pri vseh

145


nadaljnjih delih sodeloval z ZVKDS, OE Piran, ter v skladu s pravnimi podlagami pridobil vsa potrebna upravna dovoljenja pred začetkom nadaljevanja del, o vseh že izvedenih delih, ki se razlikujejo od pred-videnih v PGD projektu, pa bo seznanil ZVKDS, OE Piran, in mu predložil načrte sprememb kot del potrebne dokumentacije o posegih na spomeniku. Vsa dela, predvidena v projektu PGD št. 21/03 iz oktobra 2003, zaradi pomanjkanja finančnih sredstev ne bodo izvedena. Na podlagi vloge investitorja bo ZVKDS, OE Piran, predvidoma v letu 2008 pripravil konservatorski program za celovito obnovo in prezentacijo spomenika, v katerem bodo opredeljeni pogoji in smernice za vse nadaljnje posege v spome-nik in pripravo projektne konservatorsko-restavratorske dokumentacije, s katero bo investitor poskušal pridobiti delež sofinanciranja na državni ali evropski ravni.Med letoma 1986 in 2007 je bilo na območju stolne cerkve in ob njeni južni steni opravljenih šest zaščitnih arheoloških sondažnih raziskav, s pomočjo katerih smo pridobili dragocene podatke o stavbni zgodovini ter vzrokih za nastale poškodbe. Neposredno ob južni steni so bile raziskane štiri arheološke sonde, vsa raziskovanja je vodil Matej Župančič, arheolog Pokrajinskega muzeja Koper.70

Namen arheoloških raziskovanj oktobra 2006 in januarja 2007 je bil poleg dokumentiranja in zaščite ohranjenih starejših stavbnih struktur ter kulturnih plasti s pomočjo arheološke metode predvsem ugotoviti vzrok poškodb v obliki močnih razpok na vzhodnem delu južne stene ter danes že močno poškodovanem kamnitem oltarju sv. Petra in Pavla. Ob zadnjih arheoloških raziskavah je bilo ponovno ugotovljeno, da je vzrok poškodb, ki je posledica posedanja južne stene, v nezadostno trdni temeljni podlagi in posledično oslabljenih temeljih, na katerih stoji, saj so rezultati raziskav pokazali, da je vz-poredno z južno steno v notranjščini ohranjena starejša zidna struktura, vmesni prostor pa je zapolnjen le z nasutjem, kar bi lahko predstavljalo jedro problema poškodb stene ter oltarja sv. Petra in Pavla. Oltar, na katerem so vidne močne poškodbe v obliki razpok (debeline tudi do približno dveh centimetrov), je naslonjen na južno steno, zunanji del menze sloni na odkritem vzporednem zidu, vmesni del pa stoji na podlagi, ki se močno poseda. Zadnja gradbena dela so se nanašala na temelje južne stene v notranjščini v obsegu predhodno raziskanih arheoloških sond.

Opombe1 Marijan Zadnikar, Romanika v Sloveniji. Tipologija in morfologija sakralne arhitekture, Ljubljana 1982, str. 134–135.2 Nicolò del Bello, Capodistria, la Piazza del Comune nel secolo XV., Pagine istriane, anno III, št. 11–12, Koper, november–december

1905, str. 245–246: “A breve distanza dalla torre, di fronte all’Albergo novo ed all’Armeria, su una lunghezza di ventitre passi, si este-ndeva il portico della Basilica.”

3 Cf. Matej Župančič, Il Duomo romanico di S. Maria di Capodistria, Atti e memorie della Società istriana di archeologia e storia patria, n.s. XXXIX, 1991, str. 269.

4 Edvilijo Gardina, Koper, stolnica Marijinega Vnebovzetja, pritlični del pročelja, Dioecesis Justinopolitana. Spomeniki gotske umetnosti na območju koprske škofije, Koper 2000, str. 114.

5 Paolo Naldini, Corografia Ecclesiastica o sia Descrittione della Città e della Diocesi di Giustinopoli detto volgarmente Capo d’Istria, Benetke 1700 (Reprint: Historiae urbium et regionum Italiae rariores, XXXIX, Bologna 1967), str. 19: “... A questa Torre, che s’alzava in Isola, si concatenò molt’Anni prima la Chiesa, con l’aggiunta fattale di tre Archi per parte, drizzati à tempi di Francesco Biondi nel sito medesimo dell’Atrio antico, un secolo prima dall’Armi Genovesi incenerito.”

6 Cf. Naldini 1700 (n. 5), str. 93; Gardina 2000, str. 114–116.7 Nicolò Manzuoli, Nova descrittione della provincia dell’Istria, Benetke 1611 (Reprint: Bologna 1979), str. 77.8 Ibid., str. 69.9 Risbo s tušem hrani Državni arhiv v Benetkah v fondu Senato Mare, f. 223, format 56,5 x 42 cm.10 Salvator Žitko je ohranjeni Finov načrt opredelil kot najpomembnejši urbanistični dokument beneškega obdobja, saj poleg opisa ob-

zidnega pasu prinaša tudi osnovne urbanistične karakteristike mestnega tlorisa, ki so se v temeljnih potezah ohranile vse do propada Beneške republike leta 1797, za umetnostnozgodovinsko stroko pa risba predstavlja dragocen dokument za rekonstrukcijo koncepta mesta otoka in njegovih številnih sakralnih objektov ob koncu drugega desetletja 17. stoletja. Cf. Salvator Žitko, Koprski obzidni pas in mestni tloris na karti Giacoma Fina iz leta 1619, Kronika, 37. letnik, št. 1–2, Ljubljana 1989, str. 37–45.

11 Zvonik je na risbi označen z okrajšano besedo Cap., nad okrajšano besedo je znamenje za okrajšavo.12 Francesco (Franciscus) Zeno, Status Dioecesis Justinopolitanae sub Episcopo Francisco Zeno – anno 1661, Folium Dioecesanum Tergesti-

num, 6, Trst 1870, str. 85: “Urbis in medio tamquam in centro collocata est cathedralis ecclesia, quae sub titolo Assumptionis S. Mariae Majoris nomine appellatur: aedificium sane pulchrum, majestate et antiquate decorum, tres in naves distinctum, decem et octo mar-moreis columnis sussultum. Ejus longitudo est pedum 155, latitudo 75, et altitudo 80 circiter. Quatuordecim obtinet altaria, quorum aliqua diversis a confraternitatibus aluntur...Chorus ab Ecclesiae planitie gradibus decem elevatur, et altare majus ab ipso choro gradus quatuor supereminet sub sacello quatuor sussulto columnis, variorum sanctorum immaginibus in ligno inaurato excisis ...”

13 Helena Seražin, Rekonstrukcija tlorisa romanske stavbe koprske stolnice, “Hodil po zemlji sem naši ...”. Marijanu Zadnikarju ob osemde-setletnici, Ljubljana 2001, str. 171–176.

14 Paolo Naldini, Corografia Ecclesiastica o sia Descrittione della Città e della Diocesi di Giustinopoli detto volgarmente Capo d’Istria, Benetke 1700.

146


15 Naldini 1700 (n. 5), str. 19–21: “Non v’è Fabbrica in Giustinopoli, nè più alta, ne più vasta, ne più riguardevole del Duomo. Posa questi trà le due Piazze maggiori poco fà accennate; e porgendo la fronte alla prima verso Ponente, e il tergo alla seconda verso Levante, coll’interposta sua mole, e le segrega, e le congiunge. Ai di lui fianchi allargarsi due dritte strade, che pure aprono doppio transito dall’uno all’altro Foro. Consta di tre Navate à giusta proportione larghe, e lunghe; Mà quella di mezzo, che in altezza le altre eccede, accorciasi al quanto per il sito in essa occupato dal Choro. Il Pavimento e di marmorino battuto, ed il Cielo di legname intagliato, lavoro disteso in piano nelle Navate minori, e nella maggiore inarcato à giusta d’un mezzo Cielo; opera antica, ma durevole, e ben’ordinata. Le muraglie divisorie di queste Navate, col beneficio di nove Archi per parte s’appoggiano a dieciotto Colonne, di Marmo fino, trà le quale le prime si dissero dal Sansovino; Serpentino nero; e dello Sterllio, Marmo d’Antiochia. A capo della Navata maggiore, grandeggia maestosa Tribuna di marmi, piegati dallo scalpello in varj fogliami, fregiati d’oro; Quì la pretiosa Tomba del Santo Vescovo Nazario serve di Mensa al Sacro Altare, sopra di cui il zelo di Francesco Zeno l’anno mille seicento sessanta due collocò l’Augustissimo Sacramento. ... Ai lati di questa Tribuna, quasi sotto gli Archi delle Navate, s’ergono due altre Tribune minori, ò siano piccoli pulpiti di marmo, donde anticamente costumossi nelle Messe solenni annunciare al Popolo il Sacro Evangelio. Frà queste Tribune, e la grande preaccenata, dimmezzano due ampie scale marmoree, di più gradini entrambe, e servono alla salita dal piano della Chiesa, à quello del Coro. Questo spalleggiato dalle Sedie Canonicali, chiudesi con altra Tribuna di marmo fino, ma più bassa, benche in sito più eminente della prima; ed e l’Altar Maggiore, ... Sotto del Coro, come che sostenuto da piccoli Archi con sue Colonne, v’è un Oratorio sotterraneo, che direbbesi nell’Insubria lo Scurolo; se bene egli è à sufficienza luminoso; e se gli scende per due scale corrispondenti nelle Navate minori.” Citat Na-ldinijevega opisa stolnice, prevod v slovenščino in interpretacijo je objavil že Marijan Zadnikar v knjigi Romanika v Sloveniji (Zadnikar 1982, str. 136–138, op. 172). Slovenski prevod Naldinijevega dela: Pavel Naldini, Cerkveni krajepis ali opis mesta in škofije Justinopolis ljudsko Koper (ed. Darko Darovec), Koper 2001, v vseh podrobnostih ni dosleden, zato navajam izvirnik.

16 Antonio Alisi, Il Duomo di Capodistria, Rim 1932-X; Francesco Semi, Il Duomo di Capodistria, Parenzo 1934-XII; Janez Mikuž, Stolnica v Kopru, Ljubljana 1980 (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, 104).

17 Zadnikar 1982 (n. 1), str. 134–146, rekonstruiran tloris romanske bazilike na str. 142.18 Tiziana Franco, “Koral”, Gotika v Sloveniji (Ljubljana, Narodna galerija, 1. 6.–1. 10. 1995, ed. Janez Höfler), Ljubljana 1995, str.

348–350, kat. št. 202.19 Zadnikar 1982 (n. 1), str. 138, 143.20 Raziskavo so izvedli strokovnjaki z milanske univerze: Dipartimento di Fisica, Università degli Studi di Milano, Župančič 1991 (n. 3),

str. 275.21 Zeno 1870 (n. 12), str. 85.22 Seražin 2001 (n. 13), str. 171–176.23 Reprodukcijo načrta za prezidavo kornega dela stolne cerkve je prvič objavila Gabriella Serdi v članku o kipih na fasadi koprske stolnice:

Gabriella Serdi, Le sculture sulla facciata del Duomo di Capodistria, Atti e memorie della società istriana di archeologia e storia patria, n. s. XXXVI, 1988, str. 123–133. Načrt, ki ga danes hrani Semeniška knjižnica v Trstu (Biblioteca del Seminario di Trieste (BST), Archivio del Duomo di Capodistria (ADC), b. 271/1), je reproduciran na str. 127.

24 Manzuoli 1611 (n. 7), str. 77; Folium Dioecesanum Tergestinum 1870 (n. 12), str. 84–92; Naldini 1700 (n. 5), str. 19–21.25 Manzuoli 1611 (n. 7), str. 69. 26 Seražin 2001 (n. 13), str. 173. Domneva ni podprta z oprijemljivimi argumenti, saj vprašanje arkadnih odprtin v pritličju glavne fasade

zaenkrat še ni zadovoljivo rešeno in ne vemo zagotovo, kje sta bila prvotno portala, ki sta danes na severni steni cerkve.27 Seražin 2001 (n. 13), str. 174.28 Serdi 1988 (n. 23), str. 128.29 Seražin 2001 (n. 13), str. 174. Cf. Naldini 1700 (n. 5), str. 21; Antonio Alisi, Il Duomo di Capodistria, Rim 1932-X, str. 30.30 Naldini 1700 (n. 5), str. 20.31 Raziskovalka ZRC SAZU je vprašanje baročne prenove koprske stolnice prvič predstavila z referatom na Mednarodni znanstveni konfer-

enci 1400-letnica koprske škofije in omembe Slovanov v Istri, ki je potekala med 12. in 14. oktobrom 2000 v Kopru (Helena Seražin, Arhitekturna prenova koprske stolnice v prvi polovici 18. stoletja, Mednarodna znanstvena konferenca 1400-letnica koprske škofije in omembe Slovanov v Istri, Koper, 12.–14. oktober 2000, Koper 2000, str. 68–69), prispevek pa je bil objavljen naslednje leto: Helena Seražin, Arhitekturna prenova koprske stolnice v prvi polovici 18. stoletja, Acta Histriae, IX/2 [Prispevki z mednarodne znanstvene konfer-ence. 1400-letnica koprske škofije in omembe Slovanov v Istri], 2001, str. 489–504.

32 Antonio Massari, Giorgio Massari. Architetto veneziano del Settecento, Vicenza 1971, str. 79–83.33 Dokument je prvi objavil Francesco Semi v monografiji o stolnici: Francesco Semi, Il Duomo di Capodistria, Parenzo 1934-XII, str. 28:

“il proto Fran.co ... (sic!) venuto à posta da Venetia p. leuar la pianta della Chiesa, e disegnar la Fabrica che si deue fare, hauer anco fatti gli dissegni delli altari del Santissimo con la Capella et quello di San Nazario”. Isti dokument je nato objavila Helena Seražin, Massarijeva prenova koprske stolnice, ZUZ, 2004, str. 180, cit. n. 14, ki je besedilo transkribirala nekoliko drugače: “L. D. 1690. 25. Aprile. Al Protto Fran:o uenuto à posta dà Venetia [per] leuar la pianta della Chiesa, e disegnar la Fabrica, che si deue fare, hauer anco fatti li dis-segni degl’Altari del Santissimo con la Capella, et anello di S. Nazario in tutto lire cento uinti una, compreso il nollo pagato alle Barche, che lo conduse qui, et à Venetia L 121:-”.

34 Načrt je objavljen v prispevku Gabrielle Serdi, Le sculture sulla facciata del Duomo di Capodistria, Atti e memorie della società istriana di archeologia e storia patria, n. s. XXXVI, 1988, str. 127.

35 Zeno 1870 (n. 12), str. 85; Naldini 1700 (n. 5), str. 19–21.36 Seražin 2004 (n. 33), str. 181.37 Ibid., str. 181–183, cit. n. 21.38 Ibid., str. 182, cit. n. 24, 25, 26.39 Ibid., str. 182–183.40 Seražin 2004 (n. 33), str. 183–184. Cf. prilogo 5, str. 210–211, kjer avtorica prispevka v celoti navaja Massarijevo pojasnilo k načrtom,

od katerih je bil pismu stolničnih oskrbnikov, Francesca Barbabianca in Alviseja Tarsia, ko sta čez dobro desetletje načrte poslala Giovan-niju Poleniju v pregled, priložen le tloris z oznako A. Pismo skupaj s pojasnilom načrtov in tlorisom hrani Museo Biblioteca Archivio di Bassano del Grappa (ABG), Opuscoli Poleni 31, c, 9, 10.

147


41 Seražin 2004 (n. 33), str. 184–185.42 Ibid., str. 185–186, cit. n. 44.43 Serdi 1988 (n. 22), str. 127.44 Seražin 2004 (n. 33), str. 187. Helena Seražin primerja Massarijev položaj z njegovim rojakom Giovannijem Dozzijem, ki je leta 1724

prevzel odgovornost za povečanje bazilike sv. Evfemije v Rovinju in se tako znašel pred podobnim problemom: na začetku stoletja zgrajeni apsidi je moral priključiti ladijsko telo, pri tem pa je izbral psevdobazilikalni prostor. Vzor za obnovo obeh cerkva naj bi bila prenovljena videmska stolnica Domenica Rossija (1657–1737).

45 Seražin 2004 (n. 33), str. 187–188; cf. tudi Helena Seražin, Arhitekturna prenova koprske stolnice v prvi polovici 18. stoletja, Acta Histriae, IX/2 [Prispevki z mednarodne znanstvene konference. 1400-letnica koprske škofije in omembe Slovanov v Istri], 2001, str. 496, cit. n. 12.

46 Seražin 2001 (n. 46), str. 496 in sl. 5 na str. 498; Seražin 2004 (n. 33), str. 189.47 Ibid., p. 496, cit. n. 13.48 Seražin 2004 (n. 33), str. 189; Seražin 2001 (n. 46), str. 499, sl. 6.49 Seražin 2004 (n. 33), str. 69, 207 (priloga 2: Izjava gradbenih mojstrov in zidarjev o stanju koprske stolnice konec leta 1743) ter str.

195.50 Ibid., str. 190, cit. n. 60, 61. Menim, da vprašanje severnih stranskih portalov ni povsem jasno, je pa sklepanje avtorice prispevka seveda

mogoče.51 Ibid., str. 191, cit. n. 62, 63.52 Načrt hrani Museo Biblioteca Archivio di Bassano del Grapa (ABG), Opuscoli Poleni 31, c. 10, Seražin 2004 (n. 33), str. 196 in 200

(slika 6).53 Seražin 2004 (n. 33), str. 196.54 Ibid., str. 208–209 (priloga 3).55 Ibid., str. 210–211 (priloga 5).56 Seražin 2004 (n. 33), str. 203.57 Ibid., str. 204–205, cit. n. 119.58 Današnja Cankarjeva ulica, ki je bila na začetku 19. stoletja na novo regulirana in razširjena, povezuje skrajni vzhodni del starega

mestnega jedra (kjer so ob izteku današnje Kidričeve ulice stala prva od dvanajstih mestnih vrat – Vrata sv. Martina/Morska vrata – Pristaniška vrata/Porta marittima ) z osrednjo najvišjo točko mesta, trgom Brolo in Titovim trgom. Prvotna napeljava ulice, ki je kot pendant današnji Kidričevi ulici sooblikovala horizontalni del mestnega uličnega “križa”, je potekala od osrednjega trga ob severni stranici obstoječe Cankarjeve ulice, nato je zavila na današnjo Goriško ulico in tekla mimo Giordanovega trga skozi historični predel sv. Petra do današnjega Gramscijevega trga (prvotno Piazzale S. Pietro), ki je kot eden izmed osmih obodnih trgov mesta vključeval tudi pristanišče, imenovano Mandracchio Porta S. Pietro.

59 Daniela Milotti Bertoni, Delovanje tržaške Soprintendenze v Slovenski Istri 1918–1945, v: Kultura na narodnostno mešanem ozemlju Slovenske Istre. Varovanje naravne in kulturne dediščine na področju konservatorstva in muzeologije, Ljubljana 2002, str. 51–85.

60 Beneški arhitekt Ferdinando Forlati (Verona 1882–1976 Benetke) je deloval na beneški Soprintendenzi od leta 1910, nato je vodil tržaško Soprintendenzo med letoma 1926 in 1935, ko se je vrnil na beneško Soprintendenzo in tam deloval do leta 1940. S svojimi nazori o moderni konservatorski doktrini ter pionirskim izvajanjem temeljnih načel spomeniškovarstvene doktrine je pomembno vplival na Franceta Stelèta in razvoj slovenske spomeniškovarstvene službe.

61 Francesco Semi v monografiji Il Duomo di Capodistria iz leta 1934 v opisu notranjščine stolnice o kapeli Najsvetejšega pravi: “... a sinistra è la cappella del Santissimo, nella quale ora, su progetto dell’arch. Ferdinando Forlati, si deve compiere una vasta opera di decorazione marmorea e pittorica, grazie al cospicuo lascito di un benemerito sacerdote capodistriano.” Francesco Semi, Il Duomo di Capodistria, Parenzo 1934-XII, str. 37. V arhivu tržaške Soprintendenze (Soprintendenza archeologica e per i beni ambientali, architettonici, artistici e storici del Friuli Venezia Giulia, Trieste) hranijo risbo/načrt prereza kapele Najsvetejšega, ki verjetno ustreza načrtu, ki ga omenja Semi: Archivio Disegni, Cartella 1, Scheda N.o: 22. Capodistria, Duomo (XVIII/99), našla Daniela Milotti Bertoni.

62 Milotti Bertoni (n. 59), str. 60–61. Koprska stolnica je bila skupaj z nekaj istrskimi cerkvami, npr. katedralo in cerkvijo sv. Frančiška v Pulju, uvrščena med sakralne stavbe pomembnega zgodovinskega in umetnostnozgodovinskega značaja, le poreška Evfrazijeva bazilika je bila razglašena za spomenik državnega pomena.

63 Milotti Bertoni (n. 59), str. 66 in cit. n. 66.64 Ibid., str. 67–68, cit. n. 72.65 Dok. št. 75/1994, z dne 7. 2. 1994, cf. prilogo.66 O/II-847-94, z dne 15. 4. 1994: Stolnica Koper. Sanacija temeljev stranske ladje, I. faza, Ljubljana, april 1994, avtor: inž. Stojan Ribni-

kar.67 Geotehnično poročilo o vzrokih poškodb na objektu stolne cerkve v Kopru s predlogom sanacije, GZL – Inštitut za geologijo, geo-

tehniko in geofiziko, št. D.N.: 1210-1165/94, Ljubljana, 16. marec 1994, obdelal: Peter Bizilj, dipl. inž. gr.68 V dokumentaciji piranske OE ZVKDS je pod št. S/III-218/TM-76, z dne 26. 3. 1976, hranjeno soglasje za obnovo stropa nad zakristijo

v stolni cerkvi v Kopru po projektu Invest - biroja št. 75-20/130. Konservatorskega poročila o poteku obnovitvenih del stropa zakristije med dokumentacijo nisem zasledila.

69 V vmesnem poročilu o arheoloških posegih v koprski stolnici z dne 27. 8. 1994 avtorja Mateja Župančiča natančna lokacija sond ni opredeljena, končnega poročila o arheoloških izkopavanjih pa med dokumentacijo ZVKDS, OE Piran, ni.

70 1986: arheološka sonda v jugozahodnem kotu zunaj cerkve, s pomočjo katere je bila odkrita prvotna dolžina romanske ladje na zahodu; avgust 1994: arheološki sondi ob jugovzhodnem vogalu južne ladijske stene ter zakristije in v zakristiji; oktobra 2006: arheološka sonda ob osrednjem delu južne stene zunaj cerkve; januar 2007: arheološki sondi zahodno ter vzhodno od oltarja sv. Petra in Pavla v notranjščini cerkve.

148


LiteraturaArhiv ZVKDS, OE Piran.Antonio Alisi, Il Duomo di Capodistria, Rim 1932-X.Stane Bernik, Organizem slovenskih obmorskih mest. Koper, Izola, Piran, Ljubljana – Piran 1968, str. 37s.Giuseppe Caprin, L’Istria nobilissima, I–II, Trst 1905–1907, str. 75–89.Nicolò del Bello, Capodistria, la Piazza del Comune nel secolo XV., Pagine istriane, anno III, št. 11–12 (III/11–12), Koper, november–de-cember 1905, str. 245–264, o fasadi.Hans Folnesics, Leo Planiscig, Bau- und Kunstdenkmale des Küstenlandes, Dunaj 1906.Edvilijo Gardina, Koper, stolnica Marijinega Vnebovzetja, pritlični del pročelja, Dioecesis Justinopolitana. Spomeniki gotske umetnosti na območju koprske škofije, Koper 2000, str. 112–123.Edvilijo Gardina, Bartolomeo Gianelli. 1824–1894, Koper 1994.Jovo Grobovšek (ed.), Doktrina 1. Mednarodne listine ICOMOS, Ljubljana 2003.Mateja Kavčič, Boris Deanovič, Stavbna dediščina, v: Vračanje izvirnih podob. Restavratorski posegi, Ljubljana 2004, str. 37–47.Ivan Komelj, Gotska arhitektura, Ljubljana 1969 (Ars Sloveniae).Koper (Capodistria), stolnica Marijinega vnebovzetja: fasada, Gotika v Sloveniji (Ljubljana, Narodna galerija, 1. 6.–1. 10. 1995, ed. Janez Höfler), Ljubljana 1995, str. 102–103, kat. št. 36.Ana Lavrič, Vizitacijsko poročilo Agostina Valiera o koprski škofiji iz leta 1579, Ljubljana 1986, str. 60–63.Avv. (avvocato) dott. (ore) Madonizza, Il Duomo di Capodistria, Il popolano dell’Istria, 18. 2. 1851, anno secondo, št. 41, str. 161–163.Nicolò Manzuoli, Nova descrittione della Provincia dell’Istria, Venezia (MDCXI) 1611 [ed. 1979 (Reprint: Bologna 1979)], str. 57–78.Nicolò Manzuoli, Novi opis Istre, v: Stari krajepisi Istre (ed. Darko Darovec), Koper 1999, str. 109–138.Predrag Marković, Koprska kamnoseška delavnica in spodnji del pročelja katedrale v Kopru/ Koparska klesarska radionica i donji dio pročelja katedrale u Kopru, Annales (Anali za istrske in mediteranske študije), 20/2000, series historia et sociologia, 10, 2000, 1, str. 83–102.Antonio Massari, Giorgio Massari. Architetto veneziano del Settecento, Vicenza 1971, str. 79–83.Janez Mikuž, Stolnica v Kopru, Ljubljana 1980 (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, 104).Daniela Milotti Bertoni, Delovanje tržaške Soprintendenze v Slovenski Istri 1918–1945, v: Kultura na narodnostno mešanem ozemlju Slovenske Istre. Varovanje naravne in kulturne dediščine na področju konservatorstva in muzeologije, Ljubljana 2002, str. 51–85.Paolo Naldini, Corografia Ecclesiastica o sia Descrittione della Città e della Diocesi di Giustinopoli detto volgarmente Capo d’Istria, Venezia 1700, str. 19–23; 24–57 (Reprint: Historiae urbium et regionum Italiae rariores, XXXIX, Bologna 1967).Pavel Naldini, Cerkveni krajepis ali opis mesta in škofije Justinopolis ljudsko Koper (ed. Darko Darovec), Koper 2001.Francesco Semi, Il Duomo di Capodistria, Parenzo 1934-XII.Helena Seražin, Arhitekturna prenova koprske stolnice v prvi polovici 18. stoletja, Mednarodna znanstvena konferenca 1400-letnica koprske škofije in omembe Slovanov v Istri, Koper, 12.–14. oktober 2000, Koper 2000, str. 68–69.Helena Seražin, Arhitekturna prenova koprske stolnice v prvi polovici 18. stoletja, Acta Histriae, IX/2 [Prispevki z mednarodne znanstvene konference. 1400-letnica koprske škofije in omembe Slovanov v Istri], 2001, str. 489–504.Helena Seražin, Rekonstrukcija tlorisa romanske stavbe koprske stolnice, “Hodil po zemlji sem naši ...”. Marijanu Zadnikarju ob osemdesetlet-nici, Ljubljana 2001, str. 171–176.Helena Seražin, Arhitekt Giorgio Massari (1687–1766). Sakralna arhitektura na Goriškem, v Furlaniji, Istri in Dalmaciji, Ljubljana 2003 (doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani, tipkopis).Helena Seražin, Massarijeva prenova koprske stolnice, ZUZ, 2004, str. 178–220.Helena Seražin, Il duomo di Capodistria/Koper, v: The heritage of the Serenissima. The presentation of the architectural and aechaeological remains of the Venetian Republic. Proceedings of the international conference Izola–Venezia 4.–9. 11. 2005, Koper 2006, str. 39–44.Gabriella Serdi, Le sculture sulla facciata del Duomo di Capodistria, Atti e memorie della società istriana di archeologia e storia patria, n. s. XXXVI, 1988, str. 123–133, na strani 127 je reproduciran načrt koprske stolnice iz leta 1690.France Stelè, Umetnost v Primorju, Ljubljana 1960.Nace Šumi, Arhitektura XVI. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 1966, str. 14–17.Nace Šumi, Po poti baročnih spomenikov Slovenije, Ljubljana 1992.Domenico Venturini, Guida storica di Capodistria, Capodistria 1906.Maria Walcher, Giuseppe Pavanello (ed.), Istria. Città maggiori. Capodistria, Parenzo, Pirano, Pola. Opere d’arte dal Medioevo all’Ottocento, Trst 1999.Marijan Zadnikar, Romanika v Sloveniji. Tipologija in morfologija sakralne arhitekture, Ljubljana 1982, str. 134–146.Francesco (Franciscus) Zeno, Status Dioecesis Justinopolitanae sub Episcopo Francisco Zeno -anno 1661, Folium Dioecesanum Tergestinum, 6, Trst 1870, str. 84–92.Salvator Žitko, Koprski obzidni pas in mestni tloris na karti Giacoma Fina iz leta 1619, Kronika (Časopis za slovensko krajevno zgodovino), letnik 37, Ljubljana 1989, št. 1–2, str. 37–45.Matej Župančič, Il Duomo romanico di S. Maria di Capodistria, Atti e memorie della Società istriana di archeologia e storia patria, n.s. XXXIX, 1991, str. 267–276.Matej Župančič, Romanska stolnica sv. Marije v Kopru – vnovič (Prispevki h gradbenemu razvoju), Mednarodna znanstvena konferenca 1400-letnica koprske škofije in omembe Slovanov v Istri, Koper, 12.–14. oktober 2000, Koper 2000, str. 28–29.

149


Foto 1: Giacomo Fino, načrt mesta Koper, 1. avgust 1619, risba s tušem. Državni arhiv v Benetkah (Archivio di Stato di Venezia), fond Senato Mare, f. 223, format 56,5 x 42 cm

Photo 1: Giacomo Fino, plan of Koper, 1 August 1619, ink drawing. (Archivio di Stato di Venezia, fund Senato Mare, f. 223, format 56.5 x 42 cm.)

150


Foto 2: Cerkev Marijinega vnebovzetja v Kopru, južna stena, reliefna dekoracija pilastra na podboju stranskega portala ob zvoniku (foto: Aleš Ogorelec)

Photo 2: Church of the Assumption in Koper, south wall, relief decoration of the pilaster on the frame of the side portal by the bell-tower (photo: Aleš Ogorelec)

151


Foto 3: Cerkev Marijinega vnebovzetja v Kopru, južna stena, (četrto) slepo romansko okno in napisna plošča iz leta 1714 (foto: Aleš Ogorelec)

Photo 3: Church of the Assumption in Koper, south wall, (fourth) blind Romanesque window and inscription plate from 1714 (photo: Aleš Ogorelec)

152


Foto 4: Cerkev Marijinega vnebovzetja v Kopru (foto: Jaka Jeraša, 1997)

Photo 4: Church of the Assumption in Koper (photo: Jaka Jeraša, 1997)

153


Foto 5: Cerkev Marijinega vnebovzetja v Kopru, pročelje stolnice (foto: Jaka Jeraša, oktober 2008)

Photo 5: Church of the Assumption in Koper, main façade (photo: Jaka Jeraša, October 2008)

154


Foto 6: Cerkev Marijinega vnebovzetja v Kopru, pogled na prezbiterij in zakristijo (foto: Jaka Jeraša, oktober 2008)

Photo 6: Church of the Assumption in Koper, view of the chancel and sacristy. (photo: Jaka Jeraša, October 2008)

Foto 7: Cerkev Marijinega vnebovzetja v Kopru, notranjščina, pogled proti vzhodu (foto: Jaka Jeraša, oktober 2008)

Photo 7: Church of the Assumption in Koper, interior, view towards the east (photo: Jaka Jeraša, October 2008)

Documents

Stolna cerkev Marijinega vnebovzetja v Kopru: stavbna ... · Klju ne besede: koprska stolnica, cerkev Marijinega vnebovzetja, ju na stena, romanika, romanska bazilika, barok, Giorgio