Upload
others
View
4
Download
0
Embed Size (px)
Citation preview
UNIVERZA V LJUBLJANI
FILOZOFSKA FAKULTETA
ODDELEK ZA GEOGRAFIJO
EVA ULČNIK
Recentni geomorfni procesi na Jezerskem
Zaključna seminarska naloga
Ljubljana, 2016
UNIVERZA V LJUBLJANI
FILOZOFSKA FAKULTETA
ODDELEK ZA GEOGRAFIJO
EVA ULČNIK
Recentni geomorfni procesi na Jezerskem
Zaključna seminarska naloga
Mentor: izr. prof. dr. Karel Natek Dvopredmetni univerzitetni
študijski program prve stopnje:
Geografija, Zgodovina
Ljubljana, 2016
Zahvala
Zahvaljujem se izr. prof. dr. Karlu Natku za pomoč in spodbudo pri izdelavi zaključne
seminarske naloge. Prav tako pa sem hvaležna tudi družini in prijateljem za vso podporo v
času študija.
Izvleček
Recentni geomorfni procesi na Jezerskem
Območje Jezerskega, predvsem severni del, ki obsega Jezersko kotlinico, Ravensko in
Makekovo kočno, nekoliko nižji hribovit svet med Virnikovim Grintovcem in Pristovškim
Storžičem ter severna ostenja najvišjih vrhov Kamniško-Savinjskih Alp, je izredno pestro in
raznoliko, kar je tudi značilnost recentnih geomorfnih procesov na preučevanem območju. V
zaključni seminarski nalogi so predstavljene splošne značilnosti recentnih geomorfnih
procesov ter konkretni primeri procesov in njihovih oblik na obravnavanem območju. Na
delovanje procesov in nastanek oblik med drugim vplivata tudi relief in geološka podlaga,
zato lahko na obravnavanem območju ločimo tri poglavitne enote: severna ostenja
Grintovcev, kjer je izredno velika reliefna energija, dno Jezerske kotlinice in obeh kočen ter
hribovito območje na severu. Prvi dve enoti je zaznamovalo ledeniško delovanje, tretje pa
predvsem periglacialno, kar prav tako vpliva na delovanje sedanjih geomorfnih procesov, zato
so v nalogi kratko predstavljeni tudi ti predhodni procesi in njihove oblike. To območje je
poseljeno že več stoletij in zanimalo nas je tudi, na kakšen način so se ljudje prilagodili
dinamičnemu okolju. Čeprav tukajšnji procesi predstavljajo veliko nevarnost za človeka, so se
prebivalci skozi stoletja okolju prilagodili in z njegovo primerno rabo lastno ranljivost
zmanjšali na minimum.
Ključne besede: geomorfologija, visokogorje, recentni geomorfni procesi, Jezersko,
Kamniško-Savinjske Alpe
Abstract
The recent geomorphic processes in Jezersko
The area of the Jezersko Valley, notably its northern part consisting of the small basin of
Jezersko, Ravenska and Makekova kočna valleys, the slightly lower hills between the
mountains Virnikov Grintovec and Pristovški Storžič, and the northern walls of the top peaks
of Kamnik–Savinja Alps, is an extraordinarily varied and diverse one, which is a feature
shared with the recent geomorphic processes in the examined area. The final seminal paper
presents the general characteristics of the recent geomorphic processes, specific examples of
such processes and the forms they take in the examined area. The operation of processes and
the formation of landforms are influenced, among other, by the relief and geological features
resulting in three distinct main units in the examined area: the northern walls of the Grintovci
mountains having an extremely large relief energy, the bottom of the basin of Jezersko, the
Ravenska and Makekova kočna valleys, and the hills to the north. The former two units had
been shaped by glacial activity whereas the latter one had been primarily affected by
periglacial activity, which has likewise had an impact on the current geomorphic processes
and the paper therefore also briefly presents those prior processes and their landforms. The
area has been settled for centuries and one of the aims was to find out how people have
adapted to the dynamic environment. The processes operating in the area pose a grave threat
to humans but local residents have nevertheless learned how to adapt to the environment and
use it in a manner minimising their vulnerability.
Key words: geomorphology, mountains, recent geomorphic processes, Jezersko Valley,
Kamnik-Savinja Alps
Kazalo
1. Uvod ................................................................................................................ 1
1.1. Namen zaključne seminarske naloge .............................................................................. 1
1.2. Cilji in hipoteze ............................................................................................................... 1
1.3. Metode dela ..................................................................................................................... 1
2. Pregled dosedanjega preučevanja ................................................................... 2
3. Geografski oris območja ................................................................................. 3
3.1. Relief in geološka podlaga .............................................................................................. 4
3.2. Podnebje .......................................................................................................................... 7
3.3. Prst in rastje ..................................................................................................................... 7
3.4. Raba tal in poselitev ........................................................................................................ 7
4. Teoretska izhodišča ......................................................................................... 9
4.1. Geomorfologija in geomorfni procesi ............................................................................. 9
4.2. Preperevanje, denudacija in erozija ter akumulacija ....................................................... 9
4.3. Ostali geomorfni procesi in oblike na Jezerskem .......................................................... 10
4.3.1. Ledeniško delovanje v pleistocenu ........................................................................ 11
4.3.2. Ledenik pod Skuto ................................................................................................. 12
4.3.3. Nekdanje ledeniško jezero...................................................................................... 12
4.3.4. Periglacialni procesi ............................................................................................... 12
5. Recentni geomorfni procesi in oblike na Jezerskem .................................... 14
5.1. Pobočni procesi in njihove akumulacijske oblike ......................................................... 14
5.1.1. Podor ...................................................................................................................... 14
5.1.2. Zemeljski plaz ........................................................................................................ 16
5.1.3. Snežni plaz ............................................................................................................. 17
5.1.4. Drobirski tok .......................................................................................................... 19
5.1.5. Melišče ................................................................................................................... 21
5.2. Recentni procesi na melišču .......................................................................................... 24
5.3. Fluvialni procesi in fluvioakumulacijske oblike ........................................................... 25
5.3.1. Hudourniki ............................................................................................................. 26
5.3.2. Rečni izgon ............................................................................................................. 27
5.3.3. Hudourniški vršaj ................................................................................................... 28
6. Prilagoditve ljudi ........................................................................................... 30
6.1. Pomen geomorfologije za načrtovanje rabe prostora .................................................... 30
6.2. Poselitev na preučevanem območju .............................................................................. 31
6.3. Druge prilagoditve ......................................................................................................... 34
7. Sklep .............................................................................................................. 38
8. Summary ....................................................................................................... 40
9. Literatura in viri ............................................................................................ 42
10. Seznam slik ................................................................................................... 45
1
1. Uvod
Jezerska kotlinica, obdana z gozdnatimi pobočji med Virnikovim Grintovcem in Pristovškim
Storžičem ter mogočnim ostenjem najvišjih vrhov Kamniško-Savinjskih Alp, je s svojimi
stoletnimi kmetijami, skrbno urejenimi jesenovimi mejami in jezercem, ki ohranja spomin na
nekdanje ledeniško jezero, pravljično skrivnostna. Neločljiv del te mirne podobe pa je tudi
dinamičen, včasih divji obraz narave. Slednjega predstavljajo recentni geomorfni procesi, ki
sem jih obravnavala v zaključni seminarski nalogi. Predstavila pa sem tudi, na kakšen način
so se ljudje prilagodili temu dinamičnemu okolju.
1.1. Namen zaključne seminarske naloge
Namen zaključne seminarske naloge je ugotoviti, kateri geomorfni procesi delujejo na
izbranem območju, kako delujejo ter kakšni so njihovi učinki. Poleg tega pa me je zanimalo
tudi, kako ti procesi vplivajo na človeka oziroma kakšne so prilagoditve ljudi prostoru in raba
le-tega.
1.2. Cilji in hipoteze
Cilji zaključne seminarske naloge so:
opredeliti in opisati recentne geomorfne procese ter oblike, ki z njimi nastajajo;
locirati in preučiti recentne geomorfne procese in njihove oblike v severnem delu
Jezerskega oziroma na območju naselja Zgornje Jezersko;
analizirati prilagoditve ljudi, njihov način življenja in rabo prostora glede na učinke
prepoznanih geomorfnih procesov.
Postavila sem naslednje hipoteze:
Zaradi razlik v geološki osnovi in izoblikovanosti reliefa delujejo v severnem, bolj
hribovitem delu obravnavanega območja drugačni procesi in nastajajo drugačne oblike
kot v visokogorskem delu.
Ob koncu zadnje ledene dobe na območju poledenitve ni bilo veliko nesprijetega
materiala, gradivo, ki se zdaj nahaja na tem območju (npr. melišča), je postglacialne
oziroma holocenske starosti. Recentni geomorfni procesi so omejitveni dejavnik na velikem delu preučevanega
območja, vendar se jim je človek prilagodil in z njimi »vzpostavil« trajnostni odnos.
1.3. Metode dela
Za izdelavo zaključne seminarske naloge sem v okviru kabinetnega dela prebrala literaturo o
geomorfnih procesih, njihovem delovanju in oblikah, o prilagajanju življenja ljudi pokrajini, v
kateri bivajo, in dela o Jezerskem. Analizirala sem tudi zemljevide prve, druge in tretje
vojaške izmere iz časa habsburške monarhije, zemljevid iz franciscejskega katastra ter
sodobnejše zemljevide in ortofotoposnetke obravnavanega območja. Terensko delo je
obsegalo več obiskov Jezerskega, med katerimi sem prehodila skoraj celotno obravnavano
območje in tudi večkrat obiskala posamezne vrhove, ki obdajajo Jezersko kotlinico. Terensko
delo je obsegalo tudi kartiranje, za kar sem uporabila zemljevid v merilu 1:10.000 in
fotografiranje območij, kjer se odvijajo recentni geomorfni procesi, njihovih oblik pa tudi
2
pokrajine nasploh. Opravila sem tudi pogovor z gospodom Drejcem Karničarjem, ki vodi
Šenkovo domačijo, in gospo Mojco Markič, direktorico Občinske uprave.
2. Pregled dosedanjega preučevanja
Za splošen opis geomorfnih procesov sem uporabila dela Summerfielda (1996), Easterbrooka
(1999), Huggetta (2007) in Sharme (2010), pa tudi delo Encyclopedia of Geomorphology
(2006). Za opis in klasifikacijo melišč sem uporabila članek Draga Kladnika Melišča v
Kamniško-Savinjskih Alpah (1981), za procese na obravnavanem območju obstaja nekaj
člankov o podoru na območju slapu Čedca, izdelan pa je bil tudi Zemljevid lavinske
nevarnosti za občino Jezersko. Ostali recentni geomorfni procesi in oblike na tem območju
niso bili obravnavani v posebnih delih.
Precej je tudi prispevkov o Ledeniku pod Skuto, o pleistocenski poledenitvi pa so pisali
Lucerna, Seidl, Melik in Drago Meze. Njegov prispevek Porečje Kokre v pleistocenu sem
uporabila tudi sama. Območje Jezerskega je bilo izredno zanimivo tudi z vidika geologije, kar
je raziskoval že Teller in v sodobnejšem času Buser.
Veliko več del, ki obravnavajo območje Jezerskega, pa se dotika kulturne dediščine, ki je
izredno bogata, edinstvena in tudi večinoma dobro ohranjena. Poselitev tega območja in
predvsem hribovske kmetije je v svojih prispevkih obravnaval Drago Meze, izredno uporabno
in predvsem s kulturnega in zgodovinskega vidika pa je pomembno tudi delo Andreja
Karničarja Jezerska kronika.
3
3. Geografski oris območja
Jezersko je občina, ki se nahaja na severu Slovenije. Meji na občine Tržič na zahodu, Kranj na
jugozahodu, Preddvor na jugu, Kamnik na jugovzhodu, Solčava na vzhodu, na severu pa sega
do meje z Avstrijo. Občino sestavljata dve naselji: Zgornje in Spodnje Jezersko. Obravnavano
območje obsega Jezersko kotlinico, v kateri je naselje Zgornje Jezersko, dve stranski ledeniški
dolini Ravensko in Makekovo kočno, severna ostenja Grintovcev in nekoliko bolj hribovit
svet z dvema izstopajočima vrhovoma – Virnikovim Grintovcem in Pristovškim Storžičem na
severu. Meja območja tako poteka po razvodnici oziroma po grebenu preko vrhov Mali vrh
(1306 m), Veliki vrh (1696 m), Jezerska Kočna (2540 m), Grintovec (2558 m), Dolgi hrbet
(2473 m), Skuta (2532 m), Kranjska Rinka (2453), Koroška Rinka (2433 m), nato pa po meji
z Avstrijo preko Velike (2127 m) in Male Babe (2018 m), prelaza Jezerski vrh (1218 m) do
Virnikovega Grintovca (1654 m). Od tu se meja obravnavanega območja nadaljuje preko
Golobje peči (1367 m) ob reki Kokri do sotočja Kokre in Jezernice ter do Malega vrha.
Slika 1: Lega preučevanega območja
Vir: Državna topografska karta 1:50.000, GURS.
4
3.1. Relief in geološka podlaga
Jezersko kotlinico, ki se nahaja na stiku Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp, na severu in
severozahodu omejuje pretežno nižje gorovje in hribovje z mirnejšimi oblikami, bujnim
gozdom in obilico prepereline, kjer izstopata Virnikov Grintovec in Pristovški Storžič,
katerega vrh se sicer nahaja v Avstriji. Na severu in severovzhodu poteka greben od prelaza
Jezerski vrh preko Golega vrha do Male in Velike Babe, kjer se začno nizati vrhovi osrednjih
Grintovcev. Ti zapirajo kotlinico na jugu in tudi predstavljajo razvodje med Kokro in
Kamniško Bistrico. Globoko v njihova ostenja se zajedata dve stranski dolini, Ravenska in
Makekova kočna (Melik, 1954). Kot je razvidno iz karte, so največji nakloni na območju
severnih sten Grintovcev, nekoliko bolj položni pa na pobočjih obeh kočen in v severnem
delu obravnavanega območja. Dno kotlinice ter dna Ravenske in Makekove kočne pa so
precej uravnana.
Slika 2: Digitalni model reliefa in nakloni na preučevanem območju
Vir: DMV 12,5 m, GURS.
Kamniško-Savinjske Alpe skupaj s Karavankami in Julijskimi Alpami pripadajo Južnim
Alpam oziroma velikemu gorotvornemu sistemu Dinaridov. Nastanek Alp sega v čas alpidske
orogeneze, ko je na Zemlji obstajala ena sama velika celina, imenovana Pangea. Ta se je pred
okoli 250 milijoni let razprla na Evropsko in Afriško ploščo in med njima je nastal ocean
Tetida, v katerem so se usedale debele skladovnice različnih sedimentnih kamnin, ki danes
gradijo vrhove Alp. Pred okrog 180 milijoni let se je začel odpirati Atlantski ocean, Afriška
plošča se je začela sukati v obratni smeri urinega kazalca in postopoma zapirati ocean Tetido,
ob tem pa je na severnem robu Afriške plošče nastalo več manjših geotektonskih plošč. Med
njimi je za nastanek Alp pomembna Jadranska mikroplošča, ki je del Afriške celinske
tektonske plošče. Alpe so tako nastale zaradi trka Jadranske mikroplošče v Evrazijsko ploščo,
ob čemer so se kamnine oceanske skorje Tetide začele stiskati, podrivati in toniti pod gostejšo
celinsko skorjo. Dvigovanje Alp je vrhunec doseglo pred 15 milijoni let. V smeri vzhod –
zahod kažejo geološke karte Alp izrazito ločnico, ki jo imenujemo Periadriatski prelom
oziroma prelomni sistem, nekdaj imenovan tudi Periadriatski lineament oziroma šiv. Ozemlje
5
severno od tega prelomnega sistema pripada geotektonski enoti Alpidi, južno pa so Dinaridi,
ki jim pripadajo Kamniško-Savinjske Alpe, Karavanke in Julijske Alpe (Buser, 1984;
Evolucija Zemlje in geološke značilnosti Slovenije, 2009).
Med Karavankami in Storžiškim pogorjem ne moremo potegniti ostre meje, saj sta si
tektonska zgradba in litostratigrafski razvoj kamnin v obeh zelo podobna. Kamniško-
Savinjske Alpe predstavljajo naravno nadaljevanje Karavank proti jugu, zato moramo obe
območji obravnavati kot enoto (Meze, 1974).
Za opis geološke sestave območja sem uporabila Osnovno geološko karto SFRJ, in sicer lista
Ravne na Koroškem in Celovec. Obod Makekove in Ravenske kočne, od Velikega vrha preko
glavnih vrhov Grintovcev do prelaza Jezerski vrh, sestavljajo skladi masivnega in
debeloskladovitega apnenca z lečami dolomita (T2,3) oziroma debeloplastnat dachsteinski
apnenec s prehodi v dolomit iz zgornjega triasa. Na strmih pobočjih in njihovem vznožju pod
stenami se nabira pobočni grušč (s). Največkrat je v sipkem stanju, najdemo ga tudi v obliki
sprijete pobočne breče, gradivo pa predstavlja kamnine ožje okolice. Greben med Makekovo
in Ravensko kočno sestavljajo triasne kamnine: lapor, peščeni skrilavec, skrilavi lapor,
ploščasti apnenec (T1), masivni kristalasti dolomit (cT12), lapor, meljevec, apnenec, dolomit,
tuf, tufit, apnenčeva breča (T2
2) na severnem in vzhodnem delu, keratofir in keratofirski tuf
(pa nekoliko južneje, v širšem okolišu Štularjeve planinePo grebenu od Jezerskega sedla
proti prelazu Jezerski vrh oziroma v delu spodnjega vzhodnega pobočja Ravenske kočne se
izmenjujejo triasne in mlajše paleozoiske kamnine. Triasu pripadajo ploščati apnenec (T2
2),
masivni kristalasti dolomit (cT1
2)¸ rumenkasti dolomit (T1), lapor, peščeni skrilavec, skrilavi
lapor, ploščasti apnenec (T1), mlajšemu paleozoiku pa sivi apnenec in dolomit (P3),
rdečevijoličasti peščeni skrilavec (P2) in črni glinasti skrilavec (C,P). Zadnji dve kamnini se
nahajata na območju, ki se v loku širi od prelaza Jezerski vrh do Virnikovega Grintovca in
nato proti jugu do naselja Zgornje Jezersko. Na območju Rakeževih peči in delu grebena
Pristovškega Storžiča, ki poteka po meji z Avstrijo, je prisoten tudi grebenski apnenec (D2) iz
starejšega paleozoika, v bližini Ankovih slapov pa je tudi nekaj kremenovega porfirja (xα) iz
mlajšega paleozoika. Na območju Virnikovega Grintovca se nahajata masiven grebenski
apnenec s koralami in hidrozoji (D2) in skladovit sivkast in črn apnenec, ponekod s plastmi
laporja in glinastega skrilavca (D3) devonske starosti, pod Grintovčevimi ostenji pa se prav
tako nabira pobočni grušč (s). Tudi območje Malega in Velikega vrha sestavljajo triasne
kamnine, in sicer lapor, lapornat apnenec, ooliten in zrnat apnenec, sljudnat dolomit in
meljevec (T1) in skladovit dolomit, ponekod s plastmi apnenca (T1
2). Dno Jezerske kotlinice
ter Makekove in Ravenske kočne prekriva morensko gradivo (gl) in recentno gradivo (aluvij)
(al). V zgornjem toku Kokre južno od Virnikovega Grintovca se nahaja tudi lehnjak (i). Izloča
se na stiku neprepustnih klastičnih kamnin in apnenčevega grušča iz vode, nasičene s
kalcijevim karbonatom, ki teče po južnem gruščnatem pobočju Virnikovega Grintovca, kjer
raztaplja apnenec (Meze, 1974; Mioč, Žnidarčič, 1983).
6
Slika 3: Geološka karta preučevanega območja
Vir: Geološki zavod Slovenije, 2015.
7
3.2. Podnebje
Po Ogrinovi klasifikaciji (1996) spada Jezersko v podnebni tip gorskega podnebja, za
katerega je značilno, da je povprečna temperatura najhladnejšega meseca pod –3 °C.
Grintovci, ki obravnavano območje omejujejo na vzhodu, imajo gorsko podnebje višjega
gorskega sveta, v katerem je povprečna temperatura najtoplejšega meseca pod 10 °C.
Povprečna letna količina padavin je lahko od 2000 do več kot 3000 mm. Jezerska kotlinica in
vrhovi, ki jo omejujejo na zahodu in jugu, spadajo v podnebje nižjega gorskega sveta v
zahodni Sloveniji. Povprečna temperatura najtoplejšega meseca je nad 10 °C, povprečna letna
količina padavin pa je med 1600 in nad 3000 mm. Oba podnebna podtipa imata
submediteranski padavinski režim (Ogrin, 1996). Slednji ima primarni višek padavin jeseni
(oktober, november), ko je povečana frontalna dejavnost, sekundarnega pa konec pomladi ali
v začetku poletja (junij). Najmanj namočeni so meseci na prehodu zime v pomlad (januar,
februar, marec), drugi minimum je poleti (julij, avgust), ki pa v gorskem svetu ni tako izrazit
(Ogrin, Plut, 2009).
3.3. Prst in rastje
V gorskem svetu so najbolj razširjene surove, mlade, še slabo razvite skeletne prsti. Moč
odtekajoče padavinske vode, ki odnaša zlasti drobne delce iz zgornjih horizontov prsti,
namreč stopnjujejo velike strmine visokogorskega sveta, profili prsti pa se tako stalno
pomlajujejo in ostanejo večinoma nerazviti. Z nadmorsko višino narašča vlažnost in se nižajo
temperature, kar zmanjšuje delovanje mikroorganizmov v tleh. Organske snovi se zato počasi
razkrajajo in kopiči se grobi humus, barve prsti pa so temne. V Kamniško-Savinjskih Alpah
prevladujejo karbonatne kamnine, apnenci in dolomiti, med katerimi pa so številne razlike,
zato tudi različno preperevajo. Na temnih apnencih nastaja več neskeletne prepereline, na
svetlih apnencih in dolomitih pa malo prepereline in precej skeleta. Veliko prsti nastaja tudi
na morenah, meliščih, vršajih in drugem sipkem gradivu. Lastnosti prsti so na takem
matičnem substratu odvisne od starosti in sestave grobo klastičnih plasti. Najmanj razvite prsti
so na recentnem grušču in najmlajših meliščih in vršajih. Na teh akumulacijski oblikah so
nastale surove karbonatne prsti in rendzine, na kompaktnih apnencih in dolomitih pa poleg
rendzin še rjave pokarbonatne prsti, na temnih apnencih in dolomitih pa večinoma le rjave
pokarbonatne prsti. Na silikatni matični osnovi, ki se nahaja v nižjih predelih gorovja in daje
več prepereline z drobnim skeletom, pa so se razvile kisle rjave prsti (Lovrenčak, 2007).
Na surovih pokarbonatnih prsteh in protorendzinah, ki so najmanj razvite prsti, uspevajo šopi
mahov, trav in alpske vrese, pod katerimi se nabirajo tanke plasti organskih snovi. Nad
gozdno mejo je zastopana rjava, visokogorska rušnata prst, ki jo na planinah porašča travno
rastje. Na zgornji gozdni meji nastopajo tudi igličaste rendzine, na katerih uspeva rušje in
macesnovi gozdovi, pa tudi različno grmovje (sleč, slečnik, resje, borovnica, brusnica). V
bližini gozdne meje, še v sklenjenem gozdu, se pojavlja rjava rendzina. Med drevesnimi
vrstami, ki sestavljajo gozd na višinah med 600 in 1400 m, je najbolj zastopana bukev, z
naraščajočo nadmorsko višino pa jo zamenja smreka, ki sestavlja gozd vse do zgornje gozdne
meje na okoli 1500 m, lahko tudi skupaj z evropskim macesnom. Nad to mejo se uveljavijo
drevesno-grmovni sestoji z macesnom in ruševjem, višje pa alpske trate (Lovrenčak, 2007).
3.4. Raba tal in poselitev
Zgornje Jezersko je razloženo hribovsko naselje, ki stoji v Jezerski kotlinici, v dolini potoka
Jezernica in v ledeniških dolinah Ravenski in Makekovi kočni, na meji med Kamniško-
8
Savinjskimi Alpami in Karavankami. Gručasto jedro vasi je na ravnici ob Jezernici,
imenovani Ravne, obsega pa še glavno središče kraja ob osnovni šoli (Center), zaselke
Grabnar, Kvanci, Žabji trg, Stara pošta, Sibirija, Anclovo ter Raven s težiščem okrog cerkve
sv. Andreja, ki so se razvili ob regionalni cesti Kranj–Jezerski vrh, ter številne samotne
kmetije (Priročni krajevni leksikon Slovenije, 1996; O Jezerskem, 2015).
Gozdni prostor obsega največji delež občine Jezersko in predstavlja kar 83,9 %. Od tega je 77
% dejansko gozda, 4,43 % pa predstavljajo ostala zemljišča, kot je na primer ruševje. Druge
negozdne površine v gozdnem prostoru, kot je pobočni grušč, senožeti in lazi, skalovja in
površine pod gozdno mejo, predstavljajo 2,5 %. Z izjemo pašnikov danes večjih sklenjenih
kmetijskih površin ni, redke in majhnega obsega so intenzivnejše kmetijske površine (njive in
sadovnjaki), ki služijo za samooskrbo. Kmetijstvo je usmerjeno v pašno-košni sistem
živinoreje, kmetijska zemljišča, ki so v uporabi, pa predstavljajo le 0,22 % površine občine
(Šenk, 2015).
9
4. Teoretska izhodišča
4.1. Geomorfologija in geomorfni procesi
Geomorfologija je veja fizične geografije, ki preučuje reliefne oblike in geomorfne procese
(Geografski terminološki slovar, 2005). Je veda o zemeljskih oblikah in procesih, ki jih
ustvarjajo. Beseda geomorfologija izvira iz treh grških besed: zemlja, oblika in veda – ge,
morfé, logos. Nekateri raziskovalci v njen okvir vključujejo tudi podmorske oblike in oblike
na drugih planetih in satelitih Sončnega sistema (Huggett, 2007). Eno od bistvenih področij
geomorfološkega raziskovanja je odnos med reliefnimi oblikami in procesi, ki trenutno
vplivajo nanje. Toda številnih reliefnih oblik ne moremo popolnoma pojasniti z naravo in
intenzivnostjo sedanjih geomorfnih procesov, zato je potrebno obravnavati tudi pretekle
dogodke, ki so morda pripomogli k oblikovanju pokrajine. Ker se zemeljsko površje nahaja na
stiku Zemljine litosfere, atmosfere, hidrosfere in biosfere, je geomorfologija tesno povezana s
številnimi drugimi disciplinami (Summerfield, 1996).
Geomorfni procesi so procesi, ki imajo za posledico spremembo stanja v reliefu. Izraz
vključuje določene tokove gradiva in spremembe v snovno-energijskem ravnovesju pa tudi
kompleksne spremembe reliefa. Recentni geomorfni procesi so ti, ki delujejo v določeni regiji
znotraj zadnjih nekaj desetletij. Procesi po navadi delujejo skupaj znotraj časovnega in/ali
prostorskega kompleksa in tako ustvarjajo morfo-dinamičen sistem (Hreško in sod., 2008).
Eksogenim geomorfnim procesom je skupno, da je prva stopnja v njihovem delovanju
preperevanje, ki pa je pravzaprav tudi samo eden od eksogenih procesov. Preperevanje je
razpadanje gradiva kompaktne kamnine na mestu, kjer se nahaja, nanj pa delujejo različne
eksogene sile. Zato preperevanje v grobem delimo na mehanično, kemično in biološko
preperevanje. S preperevanjem se kompaktna kamnina spreminja v preperelino in tako nastopi
druga stopnja – transport gradiva. Denudacija v širšem smislu zajema vse procese, ki
povzročajo odnašanje gradiva in s tem zniževanje površja. Sem sodijo pobočni procesi,
fluvialni procesi, glacialni in periglacialni procesi, abrazijski in eolski procesi. Nazadnje
nastopi še akumulacija transportiranega gradiva in s tem nastanek različnih akumulacijskih
geomorfnih oblik.
4.2. Preperevanje, denudacija in erozija ter akumulacija
Preperevanje je razpadanje in razgradnja kamnin in mineralov na zemeljskem površju kot
rezultat fizikalnega in kemičnega delovanja. Preperevanje sestavljajo vsi procesi, ki
razgrajujejo matično kamnino in jo spreminjajo v fragmente, ione v raztopini ali koloide. Te
spremembe se v glavnem odvijajo in situ, na mestu, premiki preperelega gradiva pa so lokalni
in omejeni predvsem na izdanek. Tudi nesprijeti ostanki kamnine lahko nadalje razpadajo na
mestu, dokler ni oblikovan končni produkt, ki je v ravnovesju z okoljem (Easterbrook, 1999).
Preperevanje nastopi zato, ker se okoljski pogoji, pod katerimi je večina kamninskega gradiva
nastala, močno razlikujejo od pogojev, ki prevladujejo v bližini Zemljinega površja ali na
njem. Posledično doživijo številne spremembe, modifikacije, katerih rezultat so bolj stabilni
produkti pod novimi pogoji (Encyclopedia of Geomorphology, 2006). Preperevanje tudi
omogoča nadaljnje delovanje denudacije oziroma transport gradiva in pomembno prispeva k
nastajanju prsti. Za lažje razumevanje je preperevanje razdeljeno v tri široke skupine (Sharma,
2010):
10
Mehanično ali fizikalno preperevanje: To je preperevanje zaradi fizikalnih ali mehanskih
procesov, pri čemer kamnina razpada, se kroji na manjše dele. Pri tem so pomembni
trdnost in svežina kamnine, njena razpokanost in plastovitost, tekstura in poroznost ter
velikost izpostavljene površine in sposobnost absorpcije vode (Komac, Zorn, 2007).
Glavni procesi mehaničnega preperevanja so razbremenjevanje, zmrzalno preperevanje,
temperaturno preperevanje, ki ga povzročata segrevanje in ohlajanje, nabrekanje in krčenje
zaradi močenja in sušenja ter pritiski, ki jih povzroča rast kristalov soli. Pomembna
sestavina pri mehaničnem preperevanju je izčrpavanje, to je ponavljajoče se ustvarjanje
pritiskov v kamnini, na primer s segrevanjem in ohlajanjem. Takšna kamnina se bo
zdrobila pri nižjem pritisku kot neizčrpan primerek (Huggett, 2007).
Kemično preperevanje: To preperevanje vključuje veliko število kemičnih reakcij, ki
skupaj delujejo na različne tipe kamnin pod celim spektrom klimatskih pogojev. Pri
razpadanju kamnin je prisotnih pet osrednjih kemičnih reakcij: raztapljanje, hidratacija,
oksidacija in redukcija, hidroliza (Huggett, 2007).
Biološko in biokemično preperevanje: Nekateri organizmi napadajo kamnine mehansko,
nekateri kemično ali v kombinaciji mehanskih in kemičnih procesov. Rastlinske, posebno
drevesne korenine, rastoče v razpoke matične kamnine, imajo biomehanski učinek
(Huggett, 2007).
Izraz denudacija izhaja iz latinskega izraza denudere in označuje razgaljanje površja oziroma
ploskovno odstranjevanje preperelih snovi s površja Zemlje z eksogenimi procesi. Povečini je
počasen proces, s katerim se gradivo premešča v nižje lege. Včasih pa gre za večje dogodke,
kot so skalni podori, zemeljski plazovi ali drobirski tokovi. Denudacija je odvisna od
intenzivnosti preperevanja in mobilnosti gradiva ali prepereline. Nanjo vplivajo še lastnosti
kamnine, oblikovanost površja (nadmorska višina, naklon) in tektonika. Na reliefno
razčlenjenem površju je intenzivnejša kot na manj razčlenjenem. Stopnja denudacije posredno
vpliva na intenzivnost preperevanja, saj je od nje odvisno, kako hitro bo površina kamnine
izpostavljena eksogenim procesom (Komac, Zorn, 2007).
Erozija pomeni vse geomorfne procese, ki jih povzročajo gibajoče se snovi (voda, zrak, led).
V nasprotju s ploskovno delujočo denudacijo so erozijski procesi usmerjeni izrazito linearno.
Glede na agens ločimo rečno ali fluvialno erozijo, ledeniško ali glacialno erozijo, vetrno ali
eolsko erozijo (korazija) in morsko erozijo ali abrazijo. Posebna oblika denudacije je erozija
prsti, ki zaradi hitrega odnašanja delcev prsti povzroča veliko škode na obdelovalnih
površinah (Natek in sod., 2000).
S pojmoma denudacija in erozija je neločljivo povezana tudi akumulacija. To je odlaganje,
nasipanje, kopičenje sedimentov ali ledu, snega. Najpogostejši vrsti akumulacije sta klastična
in kemična. Z akumulacijo ali usedanjem nastajajo na površju akumulacijske reliefne oblike
(Geografski terminološki slovar, 2005; Komac, Zorn, 2007).
4.3. Ostali geomorfni procesi in oblike na Jezerskem
Površje obravnavanega območja in posledično tudi delovanje recentnih geomorfnih procesov
je v veliki meri odvisno od geomorfnih procesov in njihovih oblik, ki so danes aktivni v
veliko manjši meri ali pa se ne dogajajo več. To so predvsem glacialni in periglacialni procesi
in oblike. Ledeniški procesi so pomembno preoblikovali predvsem Ravensko in Makekovo
kočno, na poselitev ljudi pa je vplivalo tudi ledeniško jezero, ki naj bi ostalo po umiku
ledenikov. Na severovzhodnem delu obravnavanega območja, v hribovitem delu med
Virnikovim Grintovcem in Pristovškim Storžičem domnevamo, da ni bilo ustreznih pogojev
za nastanek ledenika, vendar pa so bili aktivni periglacialni procesi, katerih oblike so vidne še
danes, vendar jih recentni procesi počasi preoblikujejo.
11
4.3.1. Ledeniško delovanje v pleistocenu
Jezerski ledenik se je začenjal na severni strani glavnega grebena Kamniško-Savinjskih Alp
med Babo, Križem in Skuto na vzhodu, do Grintovca in obeh Kočen na zahodu. Zapolnjeval
je obe alpski dolini, Ravensko in Makekovo kočno, Meze pa je ugotovil, da je ob višku
würmske poledenitve Ravenski ledenik segal čez osrednji del Jezerske kotlinice, imenovan
Gmajna, do Makekovega ledenika in se z njim združil v enoten ledenik, ki naj bi segal po
dolini Jezernice in Kokre skoraj do Zgornjih Fužin. V območju jezerskega ledenika sta
ugotovljeni dve večji poledenitveni fazi, ki sta segali izven alpskih dolin, in več manjših, ki so
se zadrževale v samih dolinah. Prvo večjo poledenitev izdajajo erozijski ostanki zlepljene
morene, drugo pa velike količine sipke morene, ki je večinoma sestavljena iz grobega
morenskega drobirja, z obilico ledeniških balvanov, kar še posebej velja za Makekov ledenik
(Meze, 1974).
Po ostankih morene Ravenskega in Makekovega ledenika je mogoče sklepati, da so bile med
obema ledenikoma večje razlike pri tvorbi, transportu in akumulaciji ledeniškega drobirja.
Makekov ledenik je nosil s seboj obilo gradiva, med katerim so bili tudi zelo veliki balvani,
Ravenski ledenik pa je prenašal manj ledeniškega drobirja, z manjšimi balvani in z večino
srednje debelih delcev. Skupno jima je bilo samo to, da je bil ledeniški drobir skoraj izključno
iz raznobarvnih karbonatnih kamnin, med katerimi je moč najti manjše kose kremenovega
porfirita. V zatrepu Makekove kočne naj bi bili ugodnejši pogoji za tvorbo drobirja kot v
sosednji Ravenski kočni, na kar kažejo strme stene na severni strani Kokrske in Jezerske
Kočne, ki se spuščajo v dno Makekove kočne. Karbonatne kamnine v Makekovi kočni so bolj
natrte kot v sosednji Ravenski kočni, o čemer pričajo sveži odlomi in močnejša oksidacija
železovih spojin, kar je videti že iz spodnjega dela doline pri Kazini. Najverjetneje je imelo to
odločujočo vlogo v hladnih oddelkih pleistocena, ko strmih sten ni pokril in konzerviral led,
zato je bilo mehanično razpadanje kamnin še intenzivnejše. V Ravenski kočni je bilo golih
sten manj, saj so bile Zgornje in Spodnje Ravni na zahodu in Ledine na vzhodu prekrite z
ledom, ki je z njih polzel čez strmi spodnji rob obeh velikih krnic; na velikih zaledenelih
površinah sta se odvijali le eksaracija in korozija, medtem ko je bilo mehanično razpadanje
apnenca zaradi prekritosti z ledom onemogočeno. Makekov ledenik je nad Ravenskim
ledenikom prevladoval po količini ledeniškega gradiva, obratno razmerje pa je moralo biti v
količini njunih ledenih mas. Velike ledeniške krnice (Zgornje in Spodnje Ravni) in položnejša
pobočja v zatrepu Ravenske kočne (Ledine s krnico nad njimi, v kateri se nahaja Ledenik pod
Skuto, in pobočje pod Jezerskim sedlom) so bila osnova za nabiranje in tvorbo obilnih ledenih
mas, v Makekovi kočni pa je bilo takih površin zelo malo. Velike mase ledu z malo
ledeniškega drobirja so lahko prišle skozi dolgo Ravensko kočno in Gmajno in naj bi dosegle
Makekov ledenik na poti, ki je najmanj enkrat daljša od doline Makekove kočne. Ker je
dolina Ravenske kočne ozka, precej pa se zoži zlasti v spodnjem delu ob izhodu v prečni del
doline ob Jezernici, se je led nad ožino v dolini nagrmadil, pod njo pa pahljačasto razprostrl v
polkrogu, preden je ubral pot naprej po dolini skozi Gmajno. Posredno erozijsko učinkovanje
ledu ob robu ledenika na manj odporne paleozojske kamnine je širilo dolino na prehodu iz
Gmajne v Ravensko kočno v amfiteatralni obliki; tam so danes nanizane kmetije, druga za
drugo med Kropivnikom in Zgornjim Virnikom (Meze, 1974).
Po ugotovitvah študentov Oddelka za geografijo FF na terenskih vajah v maju 2014 pa na
Jezerskem verjetno ni šlo za en ledenik, ki bi se združil, ampak sta verjetno obstajala dva
ločena ledenika v Makekovi in Ravenski kočni. Makekov ledenik naj bi segal do konca
Zgornjega Jezerskega, kjer se nahaja čelo ledenika. Ledenik iz Ravenske kočne je pritekal
približno do Virnikovega kogla, na območju Planšarskega jezera pa se je razvil v pahljačo in
se znižal, zato se tam nahajajo široki čelno morenski nasipi. Obstajala naj bi torej dva ločena
ledenika, precej manjši, kot je opisano v literaturi, pa naj bi bil tudi njun obseg.
12
4.3.2. Ledenik pod Skuto
Alpski ledeniki so pomembna hidrološka in geomorfološka naravna dediščina. Z njihovim
opazovanjem je mogoče spremljati kratkoročne podnebne spremembe v Alpah, s
preučevanjem njihovih akumulacijskih oblik pa tudi starejše okoljske spremembe. Ledenik
pod Skuto je poleg Triglavskega ledenika najbolj jugovzhodni ledenik v Alpah. Leži nad
strmim zatrepom Ravenske kočne, v krnici nad Ledinami, ki je večji del leta v senci,
zaključuje pa jo greben med Kranjsko Rinko in Skuto. Zaradi lege na sorazmerno nizki
nadmorski višini med 2020 in 2120 m je še posebej občutljiv na podnebne spremembe.
Ohranja pa ga prav osojna lega v strmem krniškm zatrepu, ki ima naklon med 23° in 40° in je
odprt le proti severovzhodu. Večji del leta je ledenik prekrit s snegom, proti koncu poletja pa
je njegova površina delno ali v celoti razgaljena in vidni postanejo nekateri ledeniški pojavi,
kot so ledeniške razpoke, grbine, luknje (lonci), vrata, firnski in ledeniški led, meandraste
ledeniške škraplje ter ledeniške plastnice. Napajajo ga neposredne snežne padavine in sneg, ki
se osipa z ostenja nad njim, na ledenik pa neprestano padajo tudi manjši ali večji kamninski
delci, še posebej iz prepokanega rdečkastega severovzhodnega dela ostenja Skute. Zadnji
večji podor nad vzhodnim delom ledenika je bil leta 2002. V vpadnici žlebov in grap se
občasno prožijo tudi snežni plazovi, zato je velik del površine pogosto pod gruščem,
kamenjem in manjšimi skalnimi bloki. Na stanje in obseg ledenika ter ledeniške in
obledeniške pojave zelo vplivajo vsakoletne vremenske razmere in nekatere druge
naravnogeografske sestavine, ki vplivajo na dogajanja v redilni in talilni dobi (Pavšek, 2007;
Triglav in sod., 2012).
4.3.3. Nekdanje ledeniško jezero
Različni viri pričajo, da naj bi bilo v Jezerski kotlinici veliko jezero, ki je segalo od Anka do
Mahne peči, ki je bila zraščena z Malim vrhom (Karničar, 1998). Meze navaja, da naj bi
ojezeritev povzročil Makekov ledenik, ki je ob izteku v dolino Jezernice na Zgornjem
Jezerskem z ledom in moreno zaprl pot Jezernici. Jezero naj bi ostalo še dolgo po umiku
ledenika, saj je morena Jezernici zapirala pot (Meze, 1974). Leta 1348 naj bi se zgodil silovit
potres, ki je povzročil, da je popustila zapora v Mahni peči. Voda je počasi odtekala, jezero v
gorah med Koroško in Kranjsko pa še omenja Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine
Kranjske. Potok naj bi si polagoma krčil pot skozi moreno, jezero je odteklo, a vlažen,
močviren svet naj bi se v Gmajni, osrednjem delu kotlinice, zadrževal še naprej in tudi
kasneje je v Gmajni prišlo do nastanka kratkotrajnega jezera (Meze, 1974; Karničar, 1998).
Jezero v Gmajni potrjujejo tudi tamkajšnji sedimenti, katerih debelina ni znana, vendar pa so
bili v zgornji plasti do okrog 4 m globoko razkriti ob regulaciji Jezernice in pritokov v vsem
delu doline med iztekom Ravenske kočne in Kazino. Fluvialno-limnični sedimenti deloma
prekrivajo moreno ob Štularjevem koglu. Sedimenti so drobnozrnati, največ iz gline, ilovice,
peščene ilovice in peska, z vmesnimi plastmi drobnega proda in so odloženi v izrazitih
plasteh. Odsotnost karbonatov v sedimentih kaže, da izhajajo iz Karavank, pelodne analize
več vzorcev glin iz zgornje 4-metrske plasti, ki jih je naredil A. Šercelj, pa so pokazale, da so
sedimenti primarni in poznopleistocenske starosti. Plasti drobnozrnatih klastičnih sedimentov,
posebej glin, ilovic in peščenih ilovic, so se odlagale v jezeru, katerega gladina se je močno
spreminjala, na kar kažejo vmesne tanjše plasti drobnega proda in peska. Nastanek tako
debelih plasti drobno klastičnih sedimentov sredi visokega alpskega sveta pa je težko razlagati
drugače, kot da so bile odložene v jezeru oziroma v stoječi vodi (Meze, 1974).
4.3.4. Periglacialni procesi
Izraz periglacialen je prvi uporabil poljski geomorfolog Walery Lozinski leta 1909, z njim pa
je opisal pogoje preperevanja v Karpatih. Leta 1910 je bila na 11. geološkem kongresu v
13
Stockholmu oblikovana ideja periglacialnega območja, označevalo pa je klimatske in
geomorfne pogoje na območjih v bližini pleistocenske poledenitve. V sodobni uporabi se
izraz periglacialen nanaša na širok spekter hladnih, vendar ne glacialnih pogojev, ne glede na
njihovo oddaljenost od ledenika. Vključuje polarne puščave in polpuščave, visoko Arktiko in
nepoledenela območja Antarktike, tundro, območja borealnih gozdov in visokogorski svet
(Huggett, 2007).
Najpomembnejši geomorfni procesi na periglacialnih območjih so zmrzalno preperevanje,
geliflukcija (soliflukcija), delovanje snega (nivacija), delovanje vode in delovanje vetra.
Delovanje teh procesov je medsebojno tesno prepleteno, njihov splet je na različnih območjih
različen, zato ustvarjajo zelo različne reliefne oblike. Nekatere izmed njih le stežka ločimo od
ostalih, saj so lahko prehodi med oblikami zvezni (Huggett, 2007; Obu, 2011). Ti procesi so
delovali tudi na hribovitem delu obravnavanega območja, med Virnikovim Grintovcem in
Pristovškim Storžičem. Še danes so vidne nekatere njihove oblike, kot so nivacijske kotanje,
krioplanacijske terase (Slika 4), potujoče skale, pod severnimi pobočji Virnikovega
Grintovca, ki so sicer že izven preučevanega območja, pa so tudi nivacijske morene.
Izraz nivacija je uvedel F. E. Matthes, označuje pa erozijske učinke, ki so povezani z
nepremično in neenakomerno snežno odejo (Embleton, King, 1969). Nivacija zajema procese
preperevanja, erozije, transporta in odlaganja (Thorn, Hall, 2002). Prevladujoči proces,
povezan z nivacijo, je zmrzalno preperevanje, glavna procesa, ki premikata preperelo
kamnino pod snežnimi zaplatami in navzdol s snežnih zaplat, pa sta odtekanje snežnice in
soliflukcija. Najpomembnejša erozijska oblika, ki nastaja z nivacijskimi procesi, je nivacijska
kotanja. Glede na obliko in lego lahko nivacijske kotanje razvrstimo v tri tipe: prečne,
vzdolžne in krožne (Embleton, King, 1969). Krioplanacijske terase so blago nagnjene ali
skoraj vodoravne uravnave v živoskalni podlagi na pobočjih, slemenih ali sedlih, pojavljajo
pa se večinoma na zgornjih in včasih tudi na srednjih delih pobočij. Najpogosteje nastajajo na
pobočjih z nakloni do 25°, njihov naklon pa se najpogosteje giblje med 2° in 7°. Nastajale naj
bi iz manjših kotanj, kjer je kamnina dobro pretrta in je zmrzalno preperevanje najmočnejše,
saj se tam nabirata vlaga in sneg (Obu, 2011). Potujoče skale so posamezni kosi kamnine, ki
se po pobočju navzdol premikajo hitreje kot okoliško gradivo, njihovo premikanje pa znaša
med nekaj milimetri do nekaj centimetri na leto. Obrnjene so z daljšo osjo navzdol po
pobočju, za sabo pa puščajo brazdo (Encyclopedia of Geomorphology, 2006). Nivacijska
morena je reliefna oblika, ki nastane zaradi kotaljenja kamnov po snežišču navzdol, s čimer se
ob vznožju pobočja oblikuje greben, niz grebenov ali grbin. Iz nivacijskih moren lahko v
ustreznih pogojih nastane skalni ledenik (rock glacier) (Encyclopedia of Geomorphology,
2006; Scapozza, 2015).
Slika 4: Krioplanacijska terasa ob markirani poti na Virnikov Grintovec
Avtorica: Eva Ulčnik, 2015.
14
5. Recentni geomorfni procesi in oblike na Jezerskem
5.1. Pobočni procesi in njihove akumulacijske oblike
Pobočni procesi vključujejo vse oblike premikanja pobočnega gradiva po pobočju navzdol
pod vplivom sile gravitacije in brez pomoči premikajoče se vode, ledu ali zraka. Razlika med
pobočnimi procesi in transportom materiala z drugimi denudacijskimi procesi ni vedno
povsem jasna, saj pobočni procesi, ki vključujejo gradivo z visoko vsebnostjo vode, postajajo
podobni fluvialnemu transportu. V čisto pravem smislu je tudi premikanje ledeniških gmot
samo po sebi oblika pobočnih procesov, saj vključuje pobočno gibanje koherentnih,
povezanih gmot ledu. Kljub vsemu pa imajo ledeniki določene posebnosti, ki zaslužijo
posebno obravnavo (Summerfield, 1996).
Pomembno za razumevanje neprestanega geomorfnega dogajanja je razlikovanje med vzroki
in povodi pobočnih procesov, ki so največkrat le na prvi pogled posledica izjemnih dogodkov,
kot so potresi ali močne padavine. Slednji so po navadi le sprožitelj ali povod geomorfnih
procesov. Povodi delujejo kratek čas in odločajo o času sprožitve gradiva, ne pa o njegovi
količini, medtem ko na sprožitev vpliva splet dalj časa trajajočih dejavnikov (vzrokov). Potres
na primer je lahko povod ali sprožitelj geomorfnega procesa ali pa je le eden od vzrokov, ki
počasi načenjajo stabilnost pobočja. Določen dogodek ali proces je povod v tistem trenutku,
ko dejansko pride do sprožitve gradiva, sicer pa predstavlja le enega od vzrokov. Vzroki za
pobočne procese so dejavniki, ki daljši čas delujejo na območje sprožitve in krhajo
ravnovesje. Povod je dejavnik, ki dokončno podre dinamično ravnovesje v sistemu oziroma
sistem sune prek praga v novo ravnovesno stanje. Po sprožitvi se na območju vzpostavi
dinamično ravnovesje na novi ravni, ki vztraja, dokler novega sistema vzroki ne privedejo do
novega praga, povod pa ga spet požene čezenj (Komac, Zorn, 2007).
5.1.1. Podor
Skalni podori so eden vidnejših in hitrejših geomorfnih procesov, ki se dogajajo na strmih
pobočjih v gorskem svetu, na strmih bregovih rek in klifih ob morskih ali jezerskih obalah. Pri
podorih gre za odlom dela trdne kamnine od strmega pobočja, gmota pa se premika večinoma
v obliki prostega pada, prihaja pa tudi do odbijanja od tal in kotaljenja. Skalni podori so
najpogostejši na zelo strmih pobočjih, kjer je kamnina dobro razpokana, saj razpokanost
oblikuje bloke kamnine, ki se odlepijo od pobočja. Podore pospešijo antropogeni posegi v
pobočja, na primer cestni useki ali miniranje pobočij (Zorn, 2003/2004; Frantar, Robič, 2009).
Skalni podori so vsakdanji pojavi na terenu, za katerega so značilna visoka, strma skalna
pobočja in stene. Kjer so premaknjeni fragmenti veliki, zbirajo precejšnjo količino kinetične
energije do trenutka, ko udarijo na pobočje spodaj in so zato lahko energičen erozijski
dejavnik s trganjem in ločevanjem drugih fragmentov. Veliki skalni podori se po začetnem
udarcu pogosto spremenijo v drobirske tokove (Summerfield, 1996). Vzroki za skalne podore
so različni. Največkrat so to naravni geomorfni procesi, npr. rečno spodjedanje pobočja ali pa
nastanejo zaradi selektivne denudacije, zlasti ob cikličnem zamrzovanju in odtajevanju, lahko
pa so vzrok tudi antropogene aktivnosti (rudarjenje, gradnja, izkopavanje). Velikokrat so
sprožilec podorov potresi (Komac, Zorn, 2007).
Skalne podore opredeljujemo glede na skupno prostornino premaknjenih gmot ter glede na
način in obliko sprožitve. V geomorfologiji lahko uporabljamo slovenske izraze skalni podor,
manjši skalni podor in skalni odlom, manjši odlom. To so približne kvantitativne opredelitve,
pri katerih je razmejitev med skalnim podorom in odlomom že pri nekaj 1000 m3 gradiva.
Procese, pri katerih se sproži med 1000 in 10.000 m3 gradiva, lahko opredelimo kot manjše
15
skalne podore, izraz večji skalni odlom pa je sopomenka. Večje procese lahko opredelimo kot
skalne podore, padanje posameznih skal pa kot manjši odlom (Komac, Zorn, 2007).
5.1.1.1. Podor na območju slapu Čedca
Slap Čedca se nahaja nad Jezerskim v naravnem amfiteatru na koncu Makekove kočne.
Čeprav je slap s 130 m višine veljal za najvišjega v Sloveniji, širši javnosti ni bil nikoli dobro
poznan. Padal je prek rdečkastih sten, ki so jih obarvale železove in aluminijeve primesi v
prelomljenem in pregnetenem dolomitu ter lapornem apnencu s plastmi laporja. Slap napaja
kratek potok, snežnica izpod zasneženih krnic Jezerske Kočne in Velikega kupa, najbolj
vodnat pa je od konca aprila do začetka junija, ko se tali sneg, in ob večjih deževjih. Skalne
stene na nadmorski višini okoli 1200 m oklepajo slap v ozko korito. Tu se je v preteklosti že
odlomil severni rob pobočja. Nastala je več kot sto metrov visoka stena, čez katero pada
Čedca. Pred tem je potok verjetno tekel po manj strmem bregu in ustvarjal le kakšen manjši
slap (Erhartič, Jelenko, 2010).
Stena slapa je strma in razkosana v več smereh. Večina prelomov je med seboj vzporedna v
smeri doline, prelomne ploskve pa visijo proti jugozahodu. Enako dobro kakor vertikalni so
vidni tudi horizontalni prelomi. Ob dveh je nastala tudi osrednja zajeda v steni, ob kateri pada
slap. V preteklosti sta bili zajedi dve, ki pa sta se sčasoma povezali v eno večjo. Ta večja
zajeda je rasla in je bila tudi vzrok za oslabitev stabilnosti sklada kamnine nad njo, ki se je
zaradi obilnih padavin in taljenja snega konec maja 2008 odtrgala in zgrmela v dolino. Do 12.
junija je sledilo še več manjših in najmanj dva večja skalna podora. Razpoke potekajo tudi v
vseh drugih smereh, zato se proces podiranja nadaljuje, saj se od stene trgajo celi bloki
različnih velikosti, posebej močno pa je krušenje spomladi (Frantar, Robič, 2009; Erhartič,
Jelenko, 2010). Zaradi podora je pod slapom nastal meliščni vršaj, zasut pa je bil tudi
nekdanji tolmun slapa. Kot posledica podora je nastal tudi drobirski tok, ki je stekel skoraj
kilometer daleč navzdol. Podor na območju Čedca sodi med manjše podore, saj naj bi se po
ocenah sprožilo nekaj 1.000 m3
kamnine (Frantar, Robič, 2009). Drobirski tok, ki je nastal ob
podoru, je podrobneje opisan v nadaljevanju naloge.
Slika 5: Podor na območju slapu Čedca (22. 6. 2008)
Avtor: Karel Natek, 2008.
16
Slika 6: Podor na območju slapu Čedca
Avtorica: Eva Ulčnik, 2015.
5.1.2. Zemeljski plaz
Zemeljski plaz v geografiji pomeni premikanje zemeljskih gmot s plazenjem, pa tudi
premikanje sipkega preperelinskega gradiva, ki zdrsi zaradi lastne teže in spolzke podlage po
pobočju, ko se ob dežju prepoji z vodo. Izraz ima še druge pomenske razločke. Pomeni tudi
nanos gradiva, ki je nastal s plazenjem, označuje pa še vdolbino na območju ali območje, kjer
se pogosto prožijo plazovi. V najširšem smislu, kar predvsem velja za druge vede in tuje-
jezično literaturo, pomeni premik gmote kamenja, prsti, prepereline s polzenjem, plazenjem,
padanjem ali tokom. V geografiji te procese označujemo s skupnim imenom pobočni procesi,
tudi graviklastični procesi (Komac, Zorn, 2007). Na razliko v rabi tega izraza v geografiji in
drugih vedah opozarja tudi Summerfield (1996), ki pravi, da je plaz izredno razširjena oblika
pobočnih procesov, izraz zemeljski plaz pa je del vsakdanjega govora. To predstavlja
problem, ko ga uporabljamo v specifičnem tehničnem smislu, saj v splošni rabi plaz preprosto
pomeni hitro premikanje pobočnega gradiva navzdol. Če ga uporabljamo v tem smislu,
številni plazovi vključujejo tudi podore in tokove.
Plazove delimo glede na:
sestavo gradiva;
hitrost plazenja;
volumen;
globino;
način premikanja;
vrsto gradiva;
dejavnost (Komac, Zorn, 2007).
17
Kratki usadi in zdrsi kamnine in deloma prepereline, ki se na koncu združijo v enega, se
nahajajo v Škodovniku pod Golim vrhom v Ravenski kočni, pa tudi pod domačijo Spodnji
Virnik na začetku doline Komatevra. Na tem območju se je plaz ponovno sprožil leta 2009 in
zaprl gozdno cesto, ki vodi do kamnoloma lehnjaka in naprej po dolini do Smrečja, Robnika
in Virnikove planine. Plaz je nastal na strmem pobočju v skrilavem glinavcu, kjer ima drevje
zelo plitve korenine, med travniki kmetije in gozdno cesto, ki poteka tik ob reki Kokri, ter je
cesto zasul. V sklopu sanacije so odstranili drevje in očistili brežine, na deponijo v Komatevro
pa so odpeljali med 600 do 700 m3 gradiva. Ko se je padanje skal in kamnov umirilo, so na
robu jarka in ceste naredili še lovilni zaslon iz zabitih tračnic in lesenih pragov (Zavrl Žlebir,
2009; Geopedia, 2015).
Slika 7: Sanirano območje zemeljskega plazu pod kmetijo Spodnji Virnik
Avtorica: Eva Ulčnik, 2015.
5.1.3. Snežni plaz
Snežni plaz je gibajoči se del snežne odeje oziroma viharno drseče ali tekoče gibanje snežnih
gmot po nagnjeni površini. Gre za naravni pojav in temeljno prvino procesa snežne erozije v
pokrajinah ali njihovih manjših delih s stalno ali občasno snežno odejo (Pavšek, 2002). Proces
plazenja deluje na dva načina. Počasno plazenje učinkuje ploskovno in je pomembno zlasti na
razgaljenem površju, na primer na meliščih, večji pa je učinek linearnega delovanja snežnih
plazov. Najpomembnejša dejavnika sta naklon pobočja in natezna trdnost snega. Snežna odeja
lahko obvisi na strmih policah ali pa se splazi na položnih pobočjih. Snežni plazovi se lahko
prožijo že na območju naklonov, značilnih za melišča (29°–40°), čeprav so sicer značilni za
strmejše lege. Snežni plazovi pogosto prenesejo gradivo z zgornjih delov pobočij do
dolinskega dna (Komac, Zorn, 2007).
Določen del površja, kjer se snežni plazovi ponavljajo oziroma imajo ustaljeno pot, se
imenuje plaznica. To je celotna površina ali trasa takega plazu oziroma podlaga, po kateri
18
zdrsi ali se splazi snežna odeja. Plaz sestavljajo tri značilna območja. Območje proženja
predstavlja del strmine, na katerem se sproži plaz, zato lahko ta del imenujemo tudi območje
splazitve, napoke, trganja ali odnašanja. Drugo območje je območje gibanja, kjer plaz drsi,
oziroma osrednji, običajno tudi najdaljši del plaznice, kjer je hitrost plazu največja in v
glavnem enakomerna. Plazovi si lahko utirajo pot po stalnih plazinah ali pa si izkrčijo novo.
Območje odlaganja je tretje območje in tu se plaz ustavi in se odlaga plazovina (Pavšek,
2002).
Plazovita območja je težko vedno zanesljivo prepoznati zaradi narave snežnih plazov.
Značilna je velika spremenljivost snežnih plazov in njihovih povprečnih višin, saj se plazovi
raztezajo preko več višinskih pasov. Plazovi so enkraten naravni pojav, saj sta vsakokratna
sprožitev snežnih mas in njihovo gibanje posledica številnih dejavnikov. Najmanjšo
spremenljivost kažejo naklonske vrednosti snežnih plazov, zato so med najpomembnejšimi
kazalci za opredelitev plazovitega površja; naklonski razpon, značilen za območje proženja
plazu, je med 30 in 45°. Najbolj spremenljiv podatek je površina plaznice, večina plaznic pa
ima južno ekspozicijo. Največ plazov se v Sloveniji proži na pobočjih nad dolinami na
sredogorskih in visokogorskih pašnikih in travnikih, nekaj pa tudi v neposredni okolici višje
ležečih naselij. Najboljši naravni dejavnik preventive glede lavinske ogroženosti so gozdni
sestoji, ki so zaradi tega tudi najbolj ogroženi. Za trajno varstvo oziroma ureditev plazovitih
območij v slovenskih Alpah predstavlja najboljšo možnost načrtno pogozdovanje in
spodbujanje naravnega ogozdovanja (Pavšek, 2002).
Pri geomorfnih učinkih snežnih plazov je najpomembneje, ali ima snežni plaz stik s podlago.
Zato so značilne reliefne oblike ustvarjene tako s procesom erozije kot tudi akumulacije.
Različne oblike plazov imajo posledično različne učinke, pomemben pa je tudi čas oziroma
obdobje pojavljanja plazov. Debela snežna odeja omejuje geomorfni vpliv na pobočje in ob
sprožitvi plazu lahko pride do prenosa večjih skal oziroma balvanov. Snežni plazovi jih
prenašajo z višjih območij na vznožja pobočij, predstavljajo pa razpršeno akumulacijo. V
obdobjih, ko je snega manj, lahko plazovi s seboj odnašajo nesprijeto gradivo z območij, ki so
prekrita s tanko snežno odejo ali so gola, in erodirajo razpoložljiv grušč s plaznice. Debela
snežna odeja na meliščih deluje varovalno, saj preprečuje odnašanje grobega gradiva s
pobočja in tudi omejuje učinek balvanov, ki jih prenašajo plazovi. Nasprotno je lahko prenos
grobega gradiva s snežnimi plazovi po pobočju navzdol potencialni dejavnik dolbljenja,
strganja podlage, ko površje ni zmrznjeno in je snežna odeja tanka (Decaulne, Saemundsson,
2006).
Na obravnavanem območju so snežni plazovi pogosti predvsem v visokogorju, kakor je
razvidno tudi iz karte. Na poseljenih območjih je nevarnost za proženje snežnih plazov
majhna ali zmerna in jih tudi ne ogrožajo plazovi, ki se prožijo v višjih legah.
19
Slika 8: Zemljevid lavinske nevarnosti za občino Jezersko
Vir: Geografski informacijski sistemi v Sloveniji 2009–2010.
5.1.4. Drobirski tok
Drobirski tok je hitro premikanje zemeljskih gmot ali drobirja zaradi delovanja težnosti ob
izraziti prisotnosti vode. Predstavlja nekakšen prehod od zemeljskega plazenja ali plazenja tal
z manjšo vsebnostjo vode h gibanju sedimenta v hudourniških in rečnih strugah s
prevladujočo prisotnostjo vode v času nastopa hudourniških in rečnih poplav. Posebnost
drobirskega toka je tudi to, da običajno vsebuje razen vode in erozijskega gradiva (skale,
kamenje, grušč, pesek, melj, glina) pomembne količine humusa in drugih organskih snovi
(drevje, grmovje, vejevje). Drobirski tok največkrat nastane zaradi dotekanja vode v že
splazele zemeljske gmote, vzrok proženja pa je zasičenost z vodo, erozija spodnjega dela
pobočja v dolinskem dnu ali povečana erozija na nepogozdenih zemljiščih. Neposredni vzrok
je odvisen od geomorfoloških in hidroloških značilnosti, geotehničnih lastnosti sproščenega
erozijskega materiala in značilnosti padavin, sprožijo pa jih lahko tudi potresi. Drobirski tok
lahko erodira dolinsko dno in brežine ter premešča ogromne količine sedimentov. Predvsem
drobirski tokovi velikih dimenzij erodirajo dno, po katerem tečejo, in naraščajo vzdolž poti. V
strugi se ustvari dobro viden erozijski rob med strugo in nedotaknjeno okolico. Čeprav lahko
drobirski tok del gradiva odloži v krivini ali v manj strmih oziroma širših delih struge med
svojim gibanjem, se večina sedimentov premesti do prehoda v položnejši dolinski del, kjer se
ustvari vršaj. Ko na poti strmejše struge doseže položnejše dolinsko dno, se upočasni in odloži
(Mikoš, 2001; Komac, Zorn, 2007).
Drobirski tok v Makekovi kočni je nastal ob podoru na območju slapu Čedca, ko so se skale,
mehka tektonska breča, peščenjak, melj, voda in sneg pomešali med seboj in potovali po
hudourniški strugi. Na geomorfološki karti na sliki 18 je označen s svetlo vijolično barvo.
Drobirski tok se je ob potovanju delil in ustvarjal jezike, ki so na svoji poti zastali, dokončno
20
pa je moč izgubil za ovinkom hudourniške struge. Po podoru so izvedli prekop hudourniške
struge, namestili nove kašte, očistili strugo, kar začasno preusmerja vodo nazaj v hudourniško
strugo in preprečuje večje prenose gradiva proti vasi v dolino. S podorom je pod slapom
nastal ogromen meliščni vršaj, ki je z veliko količino kamenja in skal zasul nekdanji tolmun
slapa, velik vršaj pa je tudi nižje v gozdu (Frantar, Robič, 2009).
Slika 9: Drobirski tok pod podorom Čedca (22. 6. 2008)
Avtor: Karel Natek, 2008.
Slika 10: Drobirski tok pod slapom Čedca
Avtorica: Eva Ulčnik, 2015.
21
5.1.5. Melišče
Melišče je stožčasta akumulacija drobirja s posipnim naklonom, ki se zaradi pobočnih
procesov kopiči na vznožju razpadajočega skalnega ostenja ali zelo strmega pobočja
(Geografski terminološki slovar, 2005). To so z vegetacijo pretežno neporasla pobočja z
nakloni 25° do 40°, sestavljena iz grobozrnate prepereline, ki se nabira v podnožju sten iz
kamenja, ki pada z njih (Kladnik, 1981). Gams (1991, str. 299) v svojem prispevku Dvojno
življenje melišč pravi, da ime izhaja iz glagola meliti se (zaradi drobljenja, krušenja usipati se,
drseti); tla se nam pri hoji po melišču namreč pod nogami melijo. Gruščnate akumulacije, ki
sestavljajo melišča, morajo biti dovolj debele, da razvijejo značilno morfologijo, neodvisno
od spodaj ležečega pobočja. Nastajanje in/ali akumulacija grušča morata biti večja kot
njegovo nadaljnje preperevanje ali odnašanje. Zaradi prevlade grobe frakcije so nanosi precej
odporni na nadaljnje odnašanje – pogosto so stabilni, dolgo trajajoči element pokrajine in so
lahko ohranjeni v fosilni obliki (Encyclopedia of Geomorphology, 2006).
Na razvoj melišč najbolj neposredno vpliva relief, predvsem z reliefno energijo in z
nadmorsko višino. Najbolj ugodni pogoji za nastanek melišč so tam, kjer je velika stenovitost.
Nagnjenost pobočja pod steno mora biti pravšnja, da se na njem lahko zadrži in nabira
gruščnati material. V Kamniško-Savinjskih Alpah so severna ostenja izrazito bolj prepadna
kot južna stran pogorja, saj prihajajo kamninski skladi na severni strani na površje z lezikami,
kar pomeni večjo prepokanost in močnejše mehanično razpadanje. Dokaz za tovrstno
dogajanje pa so prav velika melišča. Na pretrte in skladovite karbonatne kamnine delujeta
fizično in kemično preperevanje, ki se medsebojno dopolnjujeta, rezultanta obeh pa daje
izredno veliko količino odstranjenega gradiva. Eden najznačilnejših elementov melišč je
naklonski kot, ki je odvisen od naklona podlage, na katero se odlaga gradivo, še bolj pa je
odvisen od velikosti delcev. Včasih je podlaga linearna, po navadi pa je zakrivljena v obliki
črke U ali poševna. Za večino melišč v Kamniško-Savinjskih Alpah velja, da imajo konkavno
ukrivljenost. V zgornjem delu imajo večji naklon blizu posipnega kota (34°–37°), v spodnjem
pa debelejši bloki sežejo daleč navzdol na uravnane dele reliefa in tvorijo mnogo blažje
naklone (okrog 20°). Na nekaterih mestih se na meliščih tvori prst, na kateri se razvije
vegetacija ter melišča fiksira in fosilizira. Ta proces se danes dogaja na spodnji meji recentnih
melišč, na približno 1500 m in na vseh nižje ležečih hudourniških vršajih. Na višjih meliščih
(nad 1800 m) prst še ne ogroža melišč. Aktivna melišča so praviloma brez izrazite
vegetacijske odeje, ko pa ta prevlada nad recentnim gruščem in gradivo veže med seboj, že
lahko govorimo o fosiliziranih in fosilnih meliščih (Kladnik, 1981).
Glede na prepletanje različnih dejavnikov pri nastajanju melišč in njihova različna
medsebojna razmerja je Kladnik (1981, str. 151) določil tri glavne tipe melišč in en podtip:
podstenski tip;
kaminsko-vršajski tip;
žlebovno-vršajski tip;
podtip meliščne akumulacije so hudourniški vršaji.
Gams (1991, str. 299) razlikuje le dva tipa. Prvi tip so podstenska melišča, za katere je
značilen naklon površja, ki je blizu t. i. posipnega naklona. Ta nastaja na stožcu iz
nesprijetega grušča, ki ga nasipava z vrha. Drugi tip so podžlebna melišča, ki imajo precej
manjši naklon od podstenskih.
V Ravenski kočni so podstenska melišča precej majhna. Nahajajo se na primer nad Češko
kočo oziroma pod ostenjem Vratc, na Zgornjih in Spodnjih Ravneh pod ostenjem Jezerske
Kočne in Grintovca, vendar se nižje, nad Češko kočo, melišča že zaraščajo. Najdemo jih tudi
na Ledinah nad Kranjsko kočo, pod ostenji Skute in Dolgega hrbta.
22
Lepše razvita so melišča v Makekovi kočni, verjetno tudi zato, ker je tu kamnina v stenah bolj
pretrta. V hladnih oddelkih pleistocena strmih sten v Makekovi kočni ni pokril in konzerviral
led, zato je bilo mehanično razpadanje kamnin še intenzivnejše. V Ravenski kočni pa so bila
ostenja ter Zgornje in Spodnje Ravni na zahodu in Ledine na vzhodu prekriti z ledom, s čimer
je bilo mehanično razpadanje apnenca onemogočeno (Meze, 1974). Natančneje je lega
podstenskih melišč na preučevanem območju razvidna iz geomorfološke karte na sliki 18.
Za podstenski tip melišč je značilno, da se gradivo nalaga enakomerno pod vso steno, torej ni
izrazitih nihanj v višini melišča na stiku med steno in gruščem. Tovrstna melišča so značilna
za najvišje predele Kamniško-Savinjskih Alp, kjer so stene tako nizke, da v njih še niso
nastali izraziti kamini. Drugo območje njihovega pojavljanja pa je pod stenami z največjimi
relativnimi višinami, ko se vpliv kaminov zaradi velike površine, s katere pada kamenje,
popolnoma izgubi. Podstenski tip melišča je poleg kaminsko-vršajskega tipa najbolj razširjen.
V podnožju sten tvori sklenjena melišča oziroma meliščne sklope (Kladnik, 1981).
Slika 11: Podstensko melišče pod ostenji Jezerske Kočne in Grintovca
Avtorica: Eva Ulčnik, 2015.
Za kaminsko-vršajski tip je značilno odlaganje gradiva v obliki, podobni majhnim vršajem.
Material pada v večjih količinah po kaminih v stenah. Kamini nastajajo navadno na mestih
večje prepokanosti, ta tip melišč pa prevladuje pod srednje visokimi stenami, kjer padanje
kamenja s celotne širine stene ni tako izrazito, da bi prevladovalo nad učinkom akumulacije iz
23
kaminov. Značilna so tudi v nižjih legah, kjer prst in vegetacija preprečujeta lateralno padanje
kamenja ter zmanjšujeta vrednost preperevanja in »delujejo« le še posamezni kamini, pod
katerimi se nabira gradivo. V takšnem primeru pogosto zasledimo med živimi melišči več ali
manj fosiliziranega pobočnega grušča. Kaminsko-vršajskemu tipu melišč je podoben
žlebovno-vršajski tip, le da se tu zaradi žlebov, ki imajo večje dimenzije, tvorijo še mnogo
izrazitejši vršaji. Če žleb ni prestrm, da bi se grušč sproti odstranjeval, se gradivo zadrži že v
njem kot melišče, sicer pa se akumulira pod žlebom na bolj blago nagnjeni matični podlagi.
Po navadi imajo tovrstna melišča zelo velike dimenzije. Mnogokrat se dopolnjujejo s
podstenskim tipom, saj jih lahko mikroreliefno označimo kot podstenska, makroreliefno pa
imajo žlebovno-vršajski značaj (Kladnik, 1981). Oba tipa najdemo pod ostenjem Bab v
Ravenski kočni.
Slika 12: Kaminsko-vršajski in žlebovno-vršajski tip melišča, Ravenska kočna
Avtorica: Eva Ulčnik, 2015.
O fosiliziranih in fosilnih meliščih lahko govorimo, ko vegetacijska odeja prevlada nad
recentnim gruščem in gradivo veže med seboj. Intenzivno zaraščanje pogojujeta močno
preperevanje ter tvorba prsti (Kladnik, 1981). Fosilna melišča se na obravnavanem območju
nahajajo na južnih in jugovzhodnih pobočjih Virnikovega Grintovca. V višjih delih so še
24
aktivna melišča, pod njimi pa fosilna. Živo skalo prekriva debel apnenčast drobir, to območje
pa je po koncu ledene dobe prerasel gozd.
Slika 13: Fosilno melišče pod Virnikovim Grintovcem
Avtorica: Eva Ulčnik, 2015.
5.2. Recentni procesi na melišču
Recentni geomorfni procesi se odvijajo tudi na meliščih. Ta so podvržena recentnemu
fluvialnemu vrezovanju, odlaganju gradiva ob skalnih podorih in delovanju snežnih plazov.
Prodna bilanca (sediment budgets) visokogorskih območij odraža prispevke različnih
procesov, za pojavljanje katerih je značilna velika prostorska in časovna variabilnost.
Nekatere procese lahko opredelimo kot kontinuirane s spremenljivo intenzivnostjo skozi leto
(na primer odlaganje podornega gradiva na meliščni stožec in fluvialni transport gradiva),
drugi pa so lahko posamezni dogodki, ki jih začnejo sprožilni faktorji. Vsak proces ima svoje
procesno območje, ki je odvisno od lokalnih dejavnikov in je razdeljeno na območja erozije,
transporta in odlaganja. Območja dveh ali več procesov se lahko prekrivajo, in tako se
oblikuje območje prevladujočega vrezovanja ali odlaganja. Lahko pa tudi sedimentni donos
oziroma gradivo, ki ga nek proces odloži, predstavlja vir gradiva drugemu procesu. Ta
koncept se imenuje kaskadni sistem. Skalne stene so vir primarnih skalnih podorov ali
odlomov skal (ki nastanejo zaradi preperevanja), katerih del gradiva se kopiči na majhnih
policah v stenah, od koder se lahko to gradivo premakne ob padavinah ali snežnih plazovih.
Nanose podorov na meliščih preoblikujejo fluvialni procesi in drobirski tokovi, ki se razvijejo
ob močnih padavinah. Tako iznos enega procesa predstavlja vnos drugemu procesu in/ali
začasno akumulacijo – gradivo, ki se odloži ob padanju kamenja in skalnih podorih, postane
izhodiščno gradivo za hudournike ali drobirske tokove, ki ga nato prenašajo. V recentnem
času so se v melišča, ki so nastala v poznem glacialnem in postglacialnem obdobju, globoko
25
vrezali drobirski tokovi. Ti lahko prenašajo gradivo tudi dlje z melišča, fluvialni procesi pa
predvsem prinašajo ali prenašajo gradivo na melišču (Becht in sod, 2005). Dokaj globoka
hudourniška struga, ki pa postopoma izgine na melišču, se nahaja pod steno, preko katere vodi
Frischaufova pot z Zgornjih Ravni na Mlinarsko sedlo. Številne struge različnih dimenzij so
vrezane tudi na drugih meliščih in meliščnih vršajih. Lep primer, razviden tudi iz ortofoto
posnetkov, so meliščni vršaji zahodno od slapu Čedce pod Povnovo in Široko dolino v
Makekovi kočni in tudi v Ravenski kočni, obe območji pa imata ledinski imeni Prodi oziroma
Na Prodih.
Slika 14: Hudourniška struga na melišču na Zgornjih Ravneh
Avtorica: Eva Ulčnik, 2015.
Slika 15: Drobirski tok na melišču v zatrepu Makekove kočne
Avtor: Karel Natek, 2015.
5.3. Fluvialni procesi in fluvioakumulacijske oblike
Izraz fluvialen izvira iz latinske besede fluvius, kar pomeni reka. Delovanje tekočih voda je
preoblikovalo največ zemeljskega površja, fluvialni procesi pa imajo izredno pomembno
26
vlogo pri denudaciji površja in transportu preperelega kamninskega gradiva iz višjih v nižje
lege. Dežne kapljice se na zemeljskem površju združujejo v vodotoke, ki erodirajo površje,
kasneje pa tudi produkti erozije postanejo orodje, s katerim se vodotoki vrezujejo v podlago.
Gradivo, erodirano z ene lokacije, je preneseno in odloženo na drugi lokaciji, kar se dogaja,
dokler ne doseže oceana. K fluvialnemu ali rečnemu površju uvrščamo vsa območja iz
neprepustnih kamnin, kjer padavinska voda odteka površinsko, ter vse doline in kotline, v
katere so reke odložile nanose proda, peska ali gline (Charlton, 2007; Senegačnik, 2012;
Fluvial process, 2015).
5.3.1. Hudourniki
Hudournik je naravni stalni ali občasni vodotok, ki ima na odsekih strm padec, značilne pa so
tudi nagle in močno spreminjajoče se pretočne razmere. Visokovodni dogodki, ki zaradi
kratkotrajnih padavinskih dogodkov, kot so neurja, nalivi, nevihte, ali zaradi intenzivnega
taljenja snežne odeje nastanejo naglo in trajajo kratek čas, odnašajo velike količine drobirja
(balvani, skale, plavine) iz zaledja hudourniškega območja in iz hudourniške struge ter jih
premeščajo in odlagajo v strugi ali zunaj nje oziroma v dolinskem vodotoku. Hudourniško
območje določenega hudournika obsega vodozbirno območje padavinske vode hudournika in
njegovih pritokov, pa tudi območje odlaganja hudournika oziroma hudourniški vršaj. Med
hudourniške procese uvrščamo hitro naraščajoče poplave in z njimi povezano odnašanje,
premeščanje in odlaganje drobirja in v gozdnem prostoru tudi lesenega plavja (debla,
grmovje, panji, korenine, vejevje, listje). Hudourniški procesi lahko povečujejo tveganje za
človeka, življenjski prostor, območja poselitve, pa tudi za različne infrastrukturne objekte in
naprave ter kulturne objekte (Mikoš, 2012).
Hudourniki imajo praviloma manjši pretok kot nižinske reke, veliki, destruktivni pretoki pa
trajajo le kratek čas (od nekaj ur do nekaj deset ur), vendar lahko povzročajo veliko škodo
zaradi hitrega toka, globinske in bočne erozije ter velikih količin gradiva, ki ga voda vali po
strugi in tudi nasiplje po naplavni ravnici. Erozija in kopičenje gradiva (predvsem lesenega
plavja, ki pride v strugo z bočno erozijo in zemeljskimi plazovi s pobočij) pogosto povzročita
zamašitev pretoka, kar lahko nato povzroči preboje ter nastanek močnejših poplavnih valov.
Napovedovanje hudourniških poplav in njihovega obsega je težavno, po navadi pa jih
spremljajo pobočni procesi, kar še poveča količino gradiva, ki ga voda prenaša v nižje lege.
Hudourniki z izjemno erozijsko močjo spodjedajo bregove, prestavljajo struge, odnašajo
jezove in mostove ter opustošijo cela naselja. Veliko škodo povzročajo tudi z nanašanjem
gradiva na poplavno ravnico, kar prav tako uničuje dobrine ter zmanjša rodovitnost
obdelovalnih zemljišč. Običajno narastejo zelo hitro, zato pogosto povzročajo tudi človeške
žrtve in poškodujejo ali rušijo objekte. Ob obilnih padavinah prinašajo velik del gradiva v
hudourniške struge tudi zemeljski plazovi, ponekod pa na hudourniških območjih nastanejo
drobirski tokovi. Hudourniki so zelo pogost pojav in so najpomembnejši preoblikovalni
dejavnik poplavnega sveta v goratih in hribovitih pokrajinah, saj oblikujejo vršaje. V
razmeroma kratkem času se lahko premakne tudi več milijonov kubičnih metrov gradiva, zato
so nekateri hudourniški pojavi izjemno veliki (Komac, Natek, Zorn, 2008).
V hudournik se ob nalivih spremeni tudi potok pod slapom Čedca, ki površinsko teče le nekaj
sto metrov, potem voda ponikne v gruščnata tla, suha struga pa se zajeda v dolino. To
dokazuje tudi vršaj v gozdu. Po nekaj sto metrih hudournik izpod Čedce priteče iz grape na
vršaj, imenovan Peski. Zgornji del vršaja je reguliran z daljšim nasipom, ki usmerja odlaganje
naplavin proti zahodni strani doline, stran od Makekovega posestva. Nižje se prava struga
razgubi, voda pa ob močnih padavinah razpršeno teče po nanosih, premešča gradivo ter
zasipava gozd. Blatna voda, ki je posledica spiranja podrtega gradiva ter lapornih plasti na
odlomu, povzroča zamuljanje vršaja, kar preprečuje pronicanje v grušč. Vodni tokovi zato
tečejo naprej po vršaju in skozi gozd ter pritečejo na travnike Makekovega posestva, kjer voda
27
zastaja, ter jih prekriva z blatom. Kadar je vode veliko, teče še naprej in se steka po
neizrazitem jarku ob dovozni cesti vse do zaselka nad Grabnarjem. V preteklosti je voda že
nekajkrat preplavila okolico hiš v tem zaselku ter se po cestah in travnikih prelivala tudi do
regionalne ceste Kranj–Jezersko (Erhartič, Jelenko, 2010).
Slika 16: Hudourniška struga, Makekova kočna
Avtorica: Eva Ulčnik, 2015.
Hudourniki lahko ob večjih padavinah nastanejo tudi v številnih grabnih, erozijskih jarkih, kot
so Roblekov, Ankov, Ježev in Jenkov graben. Ti se predvsem s severnega in severovzhodnega
hribovitega dela stekajo v dolino proti zgornjemu delu Jezerske kotlinice. Da bi preprečili
nastanek velike škode ob takih dogodkih, na ravni občine skrbijo za sanacijo hudourniških
jarkov. Spomladi 2010 je tako potekala sanacija pragov v Roblekovih grabnih, na Jezernici od
Planšarskega jezera do Lustika, urejena je bila tudi celotna struga Jezernice od Lustika do
Tonejca. Na tem delu je potekalo tudi odvažanje materiala, ki ga je nanosilo decembrsko
neurje, saj bi brez teh ukrepov naslednje neurje lahko ogrozilo del naselja, imenovanega Žabji
trg (Zavrl Žlebir, 2010).
5.3.2. Rečni izgon
Rečni izgon predstavlja nad poplavno ravnico nekoliko dvignjen, vzporedno s koritom
potekajoč greben, ki se položno spušča proti poplavni ravnici. Razvije se tik za bregom in
nastaja ob poplavah. Izgoni so običajno najbolj izraženi na konveksnih straneh rečnih zavojev
– meandrov. Pri prekoračitvi bregov se globina vodnega toka na obrežni ravnici hitro
zmanjša, kar povzroči zmanjšanje njegove jakosti, transportne moči in s tem hitro usedanje
debelozrnatega suspenzijskega materiala neposredno za bregom. Tako se z vertikalnim
priraščanjem (agradacijo) veča višina obrežnega nasipa (Skaberne, 1995).
Nastanek rečnega izgona oziroma izgonske struge je naravni proces, v nekaterih primerih pa
tudi antropogen. Ljudje so namreč ob večjih potokih pogosto poglabljali njihovo strugo in
gradivo nasipavali na bregove, da bi zavarovali polja pred zasipanjem z gradivom, ki ga
28
prinašajo poplave. Izgoni so zelo prepoznavna reliefna oblika v zgornjem delu Jezerskega. Za
to območje je značilno tudi, da izgone ob strugi potokov utrjujejo z jeseni (Fraxinus
excelsior).
5.3.3. Hudourniški vršaj
Največji hudourniški vršaj je v zgornjem delu Ravenske kočne in prihaja izpod ostenja Bab.
Na geomorfološki karti na sliki 18 so hudourniški vršaji označeni z rumeno barvo. V
Makekovi kočni se podoben vršaj nahaja pod podorom, ki je nastal na območju slapu Čedca.
V Kamniško-Savinjskih Alpah so zelo pogosti. Nastanejo predvsem v nižjih legah, poglavitna
razlika z melišči pa je v tem, da je gruščnato gradivo že sekundarno pretransportirano.
Večkrat se nadaljujejo celo neposredno iz melišč, ločimo pa jih lahko po manjšem naklonu,
pa tudi po drugačni sortiranosti gradiva ter podolžni pasovitosti. Ustvarja jih pretežno vodni
transport. Gradivo je najrazličnejše velikosti, fin material pa je odnešen najdlje. Največji delci
se ustavljajo na vrhu, pri čemer ima lahko zgornji del vršaja naklon od 35° do 38°, spodnji del
pa je mnogo blažji, zato je v profilu izrazita konkavnost. Sortiranost gradiva je obratna kot pri
pravih meliščih, material pa je navadno že malenkostno zaobljen. Hudourniški vršaji nastajajo
med hudimi nalivi ali po intenzivnem taljenju snega, s ploskovnim odplakovanjem gradiva od
zgoraj, s hudourniki, drobirskimi tokovi ter blatnimi plazovi. Večinoma so poraščeni z
gozdom ali ruševjem, vendar to vegetacijo pogosto poškoduje ali prekrije na novo naloženo
gradivo (Kladnik, 1981).
Slika 17: Hudourniško gradivo in hudourniški vršaj izpod ostenja Bab, Ravenska kočna
Avtorica: Eva Ulčnik, 2015.
29
Slika 18: Geomorfološka karta preučevanega območja
Vir: Temeljni topografski načrt 1:10.000, GURS.
30
6. Prilagoditve ljudi
6.1. Pomen geomorfologije za načrtovanje rabe prostora
Geomorfni procesi lahko prizadenejo človeka in njegove dejavnosti in takrat jih razumemo
kot naravne nesreče (Natek, 2002). Uporaba geomorfološkega znanja in kartografskih podlag
oziroma geomorfologije (fizične geografije) nasploh ima velik pomen za pravilno vrednotenje
naravnih pojavov in tako pripomore k bolj smotrnemu prostorskemu planiranju.
Geomorfološko znanje je pomembno pri kratkoročnih gradbenih posegih in dolgoročnem
načrtovanju, vendar pa se pomena geomorfoloških raziskav slabo zavedajo na ravni naše
države pa tudi na mednarodni ravni (Zorn, Komac, 2006). Mednarodna geomorfološka zveza
je zato leta 2005 sprejela deklaracijo, v kateri med drugim pravi, da mora biti geomorfološko
raziskovanje, ki s pomočjo zemljevidov in modelov prepoznava ogrožena območja, vedno ena
od znanstvenih podlag za odločanje, da bi se zmanjšala ogroženost ter preprečevalo izgube
človeških življenj in lastnine. Poleg tega morajo geomorfologi na vseh ravneh sodelovati pri
odločanju, da bi preprečili geomorfološke nesreče in spodbudili organe odločanja, da
posvetijo več pozornosti preventivi (Declaration, 2005).
Ob vsem tem nekateri elementi v pokrajini kažejo, da se človek zaveda nevarnosti naravnih
dogodkov in se ogroženim območjem izogiba. Ljudje so se bili pravzaprav prisiljeni čim bolj
prilagoditi naravnim razmeram v okolju, v katerem so morali preživeti. Z opazovanjem
narave, poskusi tolmačenja in napovedovanja nadaljnjega poteka naravnih procesov so prišli
do spoznanj o njihovem delovanju ter ta spoznanja uporabili v praksi. Prilagoditve pokrajini
in način njene rabe niso temeljili na naključnih poskusih in napakah, temveč na znanju, ki ga
je vsaka generacija podedovala od prejšnjih in ga sama tudi dopolnila (Natek, 2002).
Potencialno nevarna območja je tako človek v preteklosti uporabljal za ekstenzivne
dejavnosti, naselja pa so stala na varnih območjih. Z iskanjem ravnotežja med varnostjo
naselij in pogostnostjo naravnih nesreč ter s preventivo pa je uspel možnosti škode občutno
zmanjšati (Komac, Zorn, 2002).
Včasih lahko pride do izjemno dinamičnega razmerja med naravnim okoljem in družbo, ko
nenadni in uničujoči naravni pojavi življenjsko, gmotno ali obojno močno prizadenejo
prebivalstvo. Naravne dogodke, ki jih ljudje občutimo kot grožnjo za naša življenja in/ali
imovino in pri katerih je družba ali njen del izpostavljen tolikšni nevarnosti in izgubam ljudi
ter imovine, da pride do motenj v delovanju družbe, imenujemo naravne nesreče. Slednje torej
označujejo trije kriteriji, in sicer izjemnost dogodka (predvsem po magnitudi in pogostnosti),
družba (ne zgolj posameznik) občuti dogodek kot grožnjo in stopnja nevarnosti in/ali izgube
so tolikšne, da družba ne more več normalno delovati in je potrebno uvesti posebne ukrepe.
Naravni ali po človeku sproženi dogodek oziroma proces, ki lahko povzroči izgubo,
razumemo kot nevarnost. Prisotnost takih okoliščin je mogoče ugotoviti z različnimi
metodami, včasih je nevarnost moč tudi izmeriti ali celo napovedati. Nevarnosti so torej
okoliščine ali pogoji na nekem območju, ki lahko ob izpolnitvi določenih pogojev ogrozijo
človeka, objekte in človekove dejavnosti. V kolikšni meri je rezultat stanja ogroženosti
konkretna škoda in druge posledice, pa je odvisno od značilnosti nevarnosti oziroma naravne
nesreče, njene pogostnosti pojavljanja, magnitude in tudi od občutljivosti ljudi oziroma
družbe na te pojave. To slednje pa imenujemo ranljivost (Natek, 2011).
31
6.2. Poselitev na preučevanem območju
Arhivskega gradiva in zapisov o Jezerskem do konca leta 1918 je na Slovenskem malo, saj je
večina gradiva nastala izven današnjih slovenskih meja in ga danes hranijo tuje ustanove.
Vendar je tudi v Koroškem deželnem arhivu v Celovcu o hribovskih, težko dostopnih krajih
podatkov malo (Kačičnik Gabrič, 2009). Težko je zagotovo reči, kdo so bili prvi naseljenci na
tem območju in kdaj so prišli. Vendar pa so v začetku svojo poselitev in rabo tal najverjetneje
prilagajali jezeru, ki naj bi takrat še zapolnjevalo dolino. Že leta 811 naj bi dal oglejski
patriarh na mestu današnje stare cerkve sv. Ožbolta postaviti malo kapelo. 1593 je cerkev sv.
Ožbolta pri Jezeru postala vikariat, 1680 pa je bila ustanovljena samostojna župnija Sveti
Ožbolt pri Jezeru. Poleg imena cerkve in župnije naj bi bil dokaz za obstoj jezera tudi premik
nekaterih visokih kmetij, ki so se kasneje preselile v dno nekdanjega jezera: Zgornji Virnik iz
Krakova, Makek iz Marofa, Mlinar z Mlinarjevega sedla, Skuber iz Starine. Kmetije na
Ravnem, Roblek, Ank, Podvršnik, Štular, Jenk, Šenk, Kropivnik in Ancelj, naj bi že prej stale
na bregu jezera (Karničar, 1998).
Za Jezersko je značilna tradicionalna razpršena poselitev, ki se tekom stoletij ni bistveno
spremenila. Obdelovalne površine so razdeljene na celke, ki predstavljajo eno od temeljnih
oblik poljske razdelitve, značilno zlasti za kmetije v alpskem in predalpskem svetu.
Na kmetijah so se razvijale različne dejavnosti, med najpomembnejše pa sodijo živinoreja,
ovčereja, oglarstvo, rudarstvo in predelava železa – kovaštvo, tovorništvo, turizem ter
trgovina z lesom in predelava lesa. Žago so namreč imele vse večje kmetije, vsaka kmetija pa
je imela tudi svojo planino (Odlok o občinskem /…/, 2015).
Vse jezerske kmetije v povirju Kokre do Zgornjih Fužin in na desnem pobočju Jezernice se
nahajajo na neprepustnih kamninah (paleozojski skrilavci, peščenjaki, drobniki in
konglomerati), med katere se v ožjih pasovih vpletajo apnenci in dolomiti. Na njih je dom in
kmetijsko zemljišče, pri mnogih tudi gozd, na nekaterih od teh pa seže gozd tudi na prepustna
karbonatna tla. Večje kmetije na Zgornjem Jezerskem stojijo v dnu Jezerske kotlinice in obeh
alpskih dolin. Na ravnih ali malo nagnjenih tleh, sestavljenih iz ledeniških, pobočnih in rečnih
sedimentov, so domovi in kmetijska zemljišča, na strmih pobočjih kotlinice in v alpskih
dolinah pa gozd. Večina obstoječih hribovskih kmetij v dolini Kokre in Jezernice stoji na
manjših pobočnih ostankih domnevno pliocenskih teras. Na obravnavanem območju sodijo
mednje Žmitek, Karničar in Spodnji Virnik. Na položnejših tleh obrobja kotlinice stojijo
kmetije Zgornji Virnik, Roblek, Podvršnik, Štular, Jenk, Šenk in Kropivnik. Kmetija Skuber
je na robu naplavne ravnice ob Jezernici, kmetije Mlinar, Makek in deloma tudi Ancelj pa v
položnem dnu Makekove oziroma Ravenske kočne in njenega izteka v Jezersko kotlinico.
Večina domačij na Zgornjem Jezerskem je obrnjenih proti južnemu kvadrantu. Naravnost na
jug gledata Roblek in Podvršnik, na jug oziroma jugovzhod Spodnji in Zgornji Virnik,
predvsem na jugovzhod Karničar, Žmitek in Skuber, na jugozahod, jug in zahod Makek, Jenk,
Šenk in Kropivnik na vzhod, na severozahod in zahod Mlinar in Ancelj. Večina samotnih
kmetij ima tudi lastna vodna zajetja v bližini domačij, a dovolj visoko zaradi ustreznega tlaka.
Pogoj za pitno vodo so obilne padavine ter neprepustne kamnine z obilnimi studenci (Meze,
1981).
Kontinuiteta poselitve je razvidna tudi iz primerjave zemljevidov iz različnih obdobij in
sodobnih ortofoto posnetkov. Primerjala sem karte, ki so nastale na podlagi prve, druge in
tretje vojaške izmere ozemlja habsburške monarhije, karto iz franciscejskega katastra ter
sodobne karte in ortofoto posnetke.
Uporabila sem zemljevide habsburškega imperija, ki so digitalizirani in dostopni na spletni
strani Historical Maps of the Habsburg Empire. Izseke z obravnavanim območjem sem
naredila iz zemljevidov prve, druge in tretje vojaške izmere. Prva vojaška izmera je potekala
med letoma 1764 in 1784, druga med letoma 1806 in 1869, obe obsegata celoten habsburški
32
imperij, zemljevidi pa so v merilu 1:28.800. Tretja vojaška izmera je potekala med letoma
1869 in 1887, zemljevidi pa imajo merilo 1:75.000 (Historical Maps /…/, 2015).
Pravzaprav vse omenjene domačije na isti lokaciji stojijo že od 14., 15. ali 16. stoletja dalje
oziroma so v teh obdobjih omenjene v različnih virih, možno pa je, da so bila ta območja
naseljena že veliko prej. Na vseh zemljevidih so jasno označene kmetije, ki so v loku
nanizane od Robleka do Kropivnika, kmetija Ancelj na začetku Ravenske kočne, kmetiji
Makek in Mlinar v Makekovi kočni, kmetija Spodnji Virnik, stara cerkev sv. Ožbolta ter
nekoliko večja naselitvena zgostitev ob kmetiji Skuber. Središče vasi je bil včasih t. i. Žabji
trg okoli kmetije Skuber, njeno dvorišče pa je bilo tudi prostor, kjer so kmetje vsako leto
oddajali letne dajatve. V 19. stoletju se je središče vasi pomaknilo na mesto, kjer je še danes
(Kačičnik Gabrič, 2009). Omenjene objekte sem označila na priloženih zemljevidih, na
zemljevidu prve vojaške izmere pa sem za lažjo orientacijo pripisala tudi imena.
Slika 19: Zemljevid prve vojaške izmere (1784–1785)
Vir: Historical Maps of the Habsburg Empire, 2015.
33
Slika 20: Zemljevid druge vojaške izmere (1829–1835)
Vir: Historical Maps of the Habsburg Empire, 2015.
Slika 21: Zemljevid tretje vojaške izmere (1869–1887)
Vir: Historical Maps of the Habsburg Empire, 2015.
34
Slika 22: Zemljevid iz franciscejskega katastra, 1825–1828
Vir: Podatkovna zbirka ARS, 2015.
6.3. Druge prilagoditve
Delovanje in oblike recentnih geomorfnih procesov in njihovo ogrožanje ljudi oziroma
njihove imovine je opisano tudi v nekaterih delih o Jezerskem. Rudolf Andrejka in Igo Muri
sta v knjižici Jezersko med drugim zapisala: »Če gledaš iz okna Makekovega doma proti njej
(Kočni), opaziš sredi skale diven slap, ki se, prišedši v ravnico, izgubi med prodom. Ta
mogočni prod, v strugi hudournika, širok kakih 100 m, ti pa kaže, kako divja je lahko
razkačena sila gorskih elementov. Viharji so tu včasih strašni. Plazovi, viharji, nepoznana in
nepreračunljiva moč vode ti klonejo, če se zbudi njih speča sila, srce in dušo v ponižnem
priznanju človeške šibkosti napram demonskim silam prirode« (Andrejka, Muri, 1921, str.
10). V delu Jezerska kronika (Karničar, 1998, str. 38) lahko preberemo zapise Kazinarja, da se
je » /…/ 1856 na večer Šmihelske nedelje oblak utrgal nad Jezerskim, Belo in Kokro, dež je
lil s tako silo, da je voda po grapah z velikansko močjo nesla šoder, kamenje in cela drevesa s
koreninami vred – s tem je zasula na metre visoko vodotoke potokov ter se razlila po ravnini
čez polja in zasula na metre visoko rodovitna polja in travnike s kamenjem, peskom prstjo in
prinešeno lesnino. /…/ Vode Kokre in Bele so bile (od) iz višin pridrlih hudournikov tako
narasle, da so razdrle na državni cesti prav vse mostove med Železno Kaplo, Jezerskim in po
kokrški soteski do Preddvora. Vožnja čez razdrte mostove je bila za dolgo dobo nemogoča,
promet peš ljudi in gonja živine se je morala vršiti le čez gorske prelaze slično kakor pred 400
leti.« Ob tem dogodku je bilo prizadeto tudi posestvo kmetije Ank: »Kjer so sedaj Ankove
35
njive, je bil menda še po odteku jezera najgloblji svet na Ravnem. Toda potok Meža je v
hudih nalivih in povodnjih nosil s seboj pesek in kamenje. V ustnem izročilu je znano, da je
globel dvakrat zasul tudi do deset metrov na debelo. Zadnji tak zasip Ankovih njiv je znan iz
leta 1856« (Karničar, 1998, str. 137). Med posebnimi dogodki je zapisano tudi, da je » /…/
1926 velika vodna ujma odnesla vse mostove na cesti skozi sotesko Kokre, zato so bile
običajne preskrbovalne poti na Jezersko tri mesece popolnoma neprehodne. Kranjski srez je
tedaj izposloval, da so se ves ta čas Jezerjani brez potnih listov in carine z vsem potrebnim
oskrbovali v Železni Kapli. Sicer pa se je promet odvijal tako kot po vodni katastrofi leta
1856« (Karničar, 1998, str. 38).
V sedanjem času so se večje poplave zgodile ob božiču leta 2009 in v začetku novembra
2012. Takrat so narasli hudourniški vodotoki, potoki Jezernica, Reka, Ankov in Jenkov
graben ter reka Kokra, ki so na več odsekih poplavljali. Po navedbah v glasilu Pr' Jezer je
močan tok zapolnil struge s peščenim materialom in drevjem, poškodovane so bile nekatere
brežine, kamnite zložbe, travnate in gozdne površine ter ceste. Voda in mulj, ki ga je nanesel
hudourniški potok od slapu Čedca, sta zalila dve hiši, močan veter pa je delno odkril več
streh. Pojavilo se je tudi več zemeljskih plazov, ki so zasuli javne poti in gozdne ceste. Po
ocenah je največja škoda nastala na vodotokih, najmanjša pa na stanovanjskih stavbah
(Poplave naredile /…/, 2012).
V Občinskem prostorskem načrtu (v nadaljevanju OPN), ki je bil sprejet septembra 2015, so
območja potencialnih naravnih in drugih nesreč v Občini Jezersko zlasti ogrožena zaradi
rečnih in hudourniških poplav, erodiranja, zasipavanja z naplavinami, zemeljskih plazov,
skalnih podorov in snežnih plazov. Na teh območjih je treba zagotoviti varne življenjske
razmere s sanacijo žarišč naravnih procesov in z omejevanjem razvoja sorazmerno glede na
izrazitost in pogostnost naravnih procesov, ki lahko ogrožajo človekovo življenje ali njegove
materialne dobrine, zato so v OPN tudi opredeljeni ukrepi za preprečevanje nesreč.
»Zemljišča, ki so stalno ali občasno pod vplivom površinske, globinske in bočne erozije vode,
prekrivajo celotno območje občine (območja strogega protierozijskega varovanja, erozijska
žarišča, območja zahtevnejših protierozijskih ukrepov, območja običajnih protierozijskih
ukrepov). Na poplavnih, erozijskih ali plazovitih območjih se ne načrtuje prostorskih ureditev
oziroma dejavnosti, ki te procese lahko sprožijo. Območja, kjer ni bivališč ali ekonomsko
učinkovitih gospodarskih dejavnosti, se prepušča naravni dinamiki. Zaradi hudournika izpod
slapu Čedca so ogroženi objekti v Kvancih ter kmetiji Mlinar in Makek. Širitve na teh
območjih do izvedbe uvajalnega objekta in odvodnih jarkov za odvodnjavanje blatne vode in
v normalnih razmerah tudi čiste vode niso možne« (Odlok o občinskem /…/, 2015).
V OPN je v členu o usmeritvah za prostorski razvoj upravljanja z vodami navedeno, da
prostorski razvoj upošteva naravne procese, ki neposredno ogrožajo poselitev in druge rabe
prostora ter človekove dejavnosti, kot omejitev pri načrtovanju, tako da se na poplavnih in
erozijskih območjih ne načrtuje prostorskih ureditev in dejavnosti, ki posredno ali neposredno
povečajo tveganje za te procese. Predpisano je redno vzdrževanje vodotokov, ki se usmerja k
vzdrževanju vodnega režima ob uporabi sonaravnih ureditev obrežij in vodnih objektov,
opredeljeni pa so tudi prepovedani posegi na erozijskih in plazljivih območjih ter sanacijska
dela na lavinsko ogroženih območjih (Odlok o občinskem /…/, 2015).
O geomorfnih procesih na Jezerskem, njihovih posledicah in sanaciji sem se pogovarjala tudi
z gospodom Drejcem Karničarjem in gospo Mojco Markič.
Podor, ki se je leta 2008 zgodil na območju slapu Čedca, ni povzročil škode na objektih ali
kmetijskih zemljiščih, imel je predvsem strašilni učinek na prebivalce, povzročil je vizualno
spremembo območja in slapu Čedci odvzel naslov najvišjega slapu v Sloveniji. Škoda je
nastala kasneje zaradi obilnega deževja, ko je hudourniška voda podorno gradivo nanosila na
36
travniške površine. Obarvana voda je tekla do glavne ceste, vendar zgradbe niso bile
poškodovane. Podobno škodo kot hudournik pod Čedco povzročajo tudi drugi hudourniki. Ob
izredno velikih padavinah travnike zasipljejo z gradivom, vendar so ti dogodki po besedah
sogovorcev precej redki. Ustrezno je izbrana tudi lokacija kmetij, kot na primer Šenkova
kmetija, ki je v poplavnem območju Jenkovega grabna, a se ta razliva le na spodnjem
močvirnatem območju, kmetije pa ni nikoli ogrožal. Poleg tega nesreče preprečuje ustrezna
skrb za vodotoke, kot je gradnja hudourniških pregrad in predvsem čiščenje, za kar občina
namenja precejšnja sredstva. V preteklosti je prihajalo do poplav na območju Gmajne, kar pa
se je nehalo po regulaciji struge Jezernice. Na večini hudournikov so zgrajene kamnite
hudourniške pregrade, v hudourniški strugi pod Čedco pa sta zgrajeni dve kranjski steni.
Slika 23: Hudourniške pregrade v Makekovi kočni in na potoku, ki teče po Murnovem
grabnu
Avtorica: Eva Ulčnik, 2015.
Lesene kašte oziroma kranjske stene so na Slovenskem značilne predvsem za alpski in
predalpski svet, gradijo pa jih na hudournikih, gorskih in hribovskih vodotokih, ki imajo velik
padec, veliko zmožnost prenašanja plavja in močno erodirajo. Motivi za začetek vsesplošne
uporabe kombinacije drevesnih debel in kamna pri urejanju vodotokov so v spoznanju, da
naravni prepleti plavljenih drevesnih debel, skal in velikih prodnikov dobro prenašajo
dinamične sile visokih voda ter potencialno povzročijo spremembo vodnega toka. Drevesna
debla, ki jih plavi visoka voda, se pogosto zagozdijo v ožinah struge, za njimi se začnejo
odlagati naplavine in tako postopoma nastane zajezitev. Z leti se je tehnika urejanja
vodotokov spreminjala in nadgrajevala, uporabljati pa so jo začeli tudi pri sanaciji erozijskih
žarišč ter pogojno stabilnih pobočij in ne le za gradnjo jezov ter protierozijsko zaščito
vodotokov. Lesena kašta kot obrežno zavarovanje je dobra praksa urejanja voda, saj jo
odlikuje visoka prožnost, ki omogoča, da se objekt kljub velikim strižnim silam ne poruši,
dobro se lahko prilagodi specifičnim značilnostim na terenu, povzroča majhne negativne
vplive na okolje oziroma lahko v nekaterih primerih celo izboljša habitatno raznolikost.
Kranjska stena je tudi vpisana v Register žive kulturne dediščine, katerega koordinator je
Slovenski etnografski muzej (Repnik Mah in sod., 2013).
37
Slika 24: Kranjski steni na hudourniku izpod slapu Čedca v Makekovi kočni
Avtorica: Eva Ulčnik, 2015.
V Makekovi kočni deluje tudi edini registrirani peskokop na Zgornjem Jezerskem.
Odvzemanje gradiva je na tej lokaciji koristno, ne samo zaradi dodatnih prihodkov, temveč
predvsem zato, ker se s tem zmanjša možnost, da ga bo voda odnesla navzdol na travnike.
Tudi v Ravenski kočni je sedaj legaliziran peskokop, ki se nahaja pod postajami tovornih
žičnic in je v lasti občine, slednja tudi izkorišča material. Vendar pa država predpiše letno
količino naplavin, ki jih je dovoljeno odvzeti, tudi v primeru, da se gradivo nahaja na
zasebnem posestvu.
Izredno pomembno vlogo imajo tudi meje, posajene z jesenom (Fraxinus excelsior), ki ne
predstavljajo le meje med zemljišči in zaščito pred vetrom. Kanali oziroma izgonske struge
blažijo učinke hudourniških voda, jeseni pa so pomembni tudi zato, ker utrjujejo njihove
bregove.
Na obravnavanem območju sta dve plazoviti območji, Škodovnik pod Golim vrhom in pod
kmetijo Spodnji Virnik, ki pa ne ogrožata naselja in kmetij; slednji ogroža le cesto v dolino
Komatevre. Na območju tudi ni nepremišljenih posegov v okolje, ki bi ustvarili pogoje za
nastanek zemeljskih plazov. V zadnjem obdobju sta nastala dva goloseka – na zasebnem
zemljišču na območju pod Skubrovim vrhom zaradi lubadarja in na območju Malega vrha,
kjer je lastnik Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov.
Snežni plazovi so sicer v visokogorskem svetu pogosti, terjali so tudi nekaj smrtnih žrtev,
vendar nikoli na poseljenih območjih, oziroma slednja zaradi snežnih plazov niso bila
ogrožena. Tudi lokacija Češke koče na Spodnjih Ravneh in Kranjske koče na Ledinah je
premišljeno izbrana, saj je bila zaradi snežnega plazu enkrat poškodovana le Češka koča. Do
tega je prišlo v pravzaprav izjemnih okoliščinah, ko sta se združila dva plazova (Karničar,
2015; Markič, 2015).
38
7. Sklep
Preučevano območje v severnem delu občine Jezersko ni obsežno, vendar je tako iz
fizičnogeografskih kot tudi družbenogeografskih vidikov izredno raznoliko. Severna ostenja
Grintovcev sestavljajo različne karbonatne kamnine, imajo pa tudi večjo reliefno energijo kot
hribovit severni del med Virnikovim Grintovcem in Pristovškim Storžičem. To območje
gradijo predvsem neprepustne paleozojske kamnine, različni skrilavci in peščenjaki, na
območju Virnikovega Grintovca tudi devonski apnenci, manjša pa je tudi reliefna energija. Na
tem območju je bilo v ledenih dobah periglacialno okolje, medtem ko sta v glacilanih
obdobjih izpod Grintovca in Kočne do osrednjega dela doline segala ledenika. Na podlagi
terenskega dela in literature lahko potrdim prvo hipotezo, da zaradi razlik v geološki osnovi in
izoblikovanosti reliefa delujejo v severnem, bolj hribovitem delu obravnavanega območja
drugačni procesi in nastajajo drugačne oblike kot v visokogorskem delu. V slednjem so
značilni podori, hudourniki in drobirski tokovi, pri čemer nastajajo melišča in hudourniški
vršaji, v severnem delu pa so prisotni hudourniki oziroma hudourniški jarki, ohranjene pa so
tudi še periglacialne oblike. V visokogorskih ostenjih je izredno močno preperevanje,
graviklastični in fluvialni procesi to gradivo nenehno odnašajo in odlagajo v dnu Ravenske in
Makekove kočne. Tako je potrjena tudi druga hipoteza, da je gradivo, ki se zdaj nahaja na
območju poledenitve, postglacialne oziroma holocenske starosti. Utemeljeno lahko tudi
predpostavljamo, da sta ledenika postrgala podlago in so torej sedanji nanosi postglacialni.
Na preučevanem območju so pogosti skalni odlomi manjših dimenzij, večji podor pa se je
zgodil leta 2008 na območju slapu Čedca. Pogosti so hudourniki, predvsem ob večjih
padavinah, manj pa drobirski tokovi. Večji drobirski tok je nastal ob padcu gradiva, ki se je
sprožilo ob podoru leta 2008. V visokogorskem svetu so ob ustreznih pogojih pogosti snežni
plazovi, območji zemeljskih plazov pa sta na preučevanem območju le dve.
To izredno dinamično okolje je bilo kljub temu naseljeno že razmeroma zgodaj, leta 811 naj
bi po naročilu oglejskega patriarha na mestu današnje stare cerkve sv. Ožbolta postavili
manjšo kapelo. Na osnovi lastnega terenskega dela in prebrane literature ter pogovorov z
gospodom Drejcem Karničarjem in gospo Mojco Markič lahko sklenem, da je poselitev na
obravnavanem območju, torej v naselju Zgornje Jezersko, izredno smotrna. Že prvi prebivalci
so določili najugodnejše lege za svoja bivališča in gospodarska poslopja ter kmetijske
oziroma gozdne površine. Iz lege najstarejših kmetij naj bi se dalo razbrati, da je na tem
območju nekoč obstajalo ledeniško jezero, ki je kasneje odteklo, in da so prebivalci upoštevali
tudi druge procese. Kmetije in kmetijska zemljišča se nahajajo na neprepustnih kamninah, pri
nekaterih tudi gozd, ki sicer prerašča prepustna karbonatna tla. Domovi in kmetijska zemljišča
so na ravnih oziroma malo nagnjenih tleh, strma pobočja kotlinice ter Ravenske in Makekove
kočne pa prerašča gozd. Tako ob delovanju recentnih geomorfnih procesov ni prišlo do večjih
naravnih nesreč. V glavnem je bila ob večjih nalivih in s tem večji aktivnosti hudournikov in s
poplavami poškodovana infrastruktura, predvsem ceste in mostovi, naplavine pa so zasule
nekatere kmetijske površine, bivalna in gospodarska poslopja pa večje škode niso utrpela.
Podobno je bilo tudi ob podoru na območju slapu Čedca, ko se je sprožil drobirski tok, ki je
zasul nekaj kmetijskih zemljišč, vendar najbolj izpostavljenih kmetij Makek in Mlinar ni
poškodoval.
Tudi lokacija Češke koče na Spodnjih Ravneh in Kranjske koče na Ledinah je premišljeno
izbrana, saj je bila enkrat zaradi snežnega plazu poškodovana le Češka koča, drugih večjih
poškodb zaradi geomorfnih procesov pa nista utrpeli. Snežni plazovi so sicer v
visokogorskem svetu pogosti, terjali so tudi nekaj smrtnih žrtev, vendar nikoli na poseljenih
območjih oziroma slednja zaradi snežnih plazov niso bila ogrožena.
39
Prebivalci so na podlagi izkušenj iz večstoletnega bivanja na tem območju in na podlagi
znanstvenih dognanj s svojim okoljem vzpostavili trajnostni odnos. Recentni geomorfni
procesi na obravnavanem območju predstavljajo nevarnost, vendar so prebivalci s smotrno
rabo prostora močno zmanjšali lastno ogroženost in ranljivost, s čimer lahko potrdim tudi
tretjo hipotezo, da so recentni geomorfni procesi omejitveni dejavnik na velikem delu
preučevanega območja, vendar se jim je človek prilagodil in z njimi vzpostavil trajnostni
odnos.
40
8. Summary
The final seminal paper discusses the recent geomorphic processes in the northern part of
Jezersko. The examined area is located at the joint of the Karavanke Alps and the Kamnik-
Savinja Alps and has highly diverse geological features and animated relief. The north of the
examined area is dominated by hills, and the central part features the small basin of Jezersko
with Ravenska and Makekova kočna valleys surrounded by the majestic northern walls of the
highest mountains of Kamnik-Savinja Alps. Geological features and relief have a particularly
large impact on geomorphic processes, and the studied area is no different in that regard. Two
glaciers had existed during ice ages under the mountains Grintovec and Kočna, stretching all
the way to the basin of Jezersko and therefore glacial relief and still preserved glacial
accumulative forms dominate that area. Conditions on the slightly lower and hilly part
between the mountains Virnikov Grintovec and Pristovški Storžič were not suitable for
existence of a glacier and that is why a periglacial environment had developed there with its
relief forms still visible today. Today, the relief is changing and adapting to new
circumstances under the influence of the recent geomorphic processes.
One of the most visible and fast geomorphic processes are rockfalls, which are taking place in
steep slopes or walls of high mountain areas. In the examined area, small rockfalls are in fact
happening all of the time in the walls under Grintovci, which can be seen as red spots on a
grey wall. A major rockfall occurred in 2008 in the area of the Čedca waterfall. After the
event, Čedca was no longer the highest waterfall in Slovenia and the rockfall also caused a big
debris flow. The latter did not endanger farms, but did overflow agricultural land. Debris
flows of such proportions are otherwise extremely rare in the examined area. Landslides are
likewise not exactly everyday occurrences in the area. Only two areas stand out as distinctly
landslide prone: Škodovnik under the mountain Goli vrh and the area under the farm of
Spodnji Virnik. Avalanches, though, are relatively frequent in high alpine areas. The threat of
avalanches has been mapped for the Jezersko Municipality. The map shows that the Zgornje
Jezersko village located in the examined area is under no threat from these geomorphic
processes.
The most visible and the most common slope landforms are screes. Various types appear in
the studied area, ranging from the sheet (straight) rockfall scree slopes at the Zgornje and
Spodnje Ravni and Ledine, to the fossil screes under the mountain Virnikov Grintovec.
Different geomorphic processes are present on active screes, especially interesting are the
riverbeds of torrents that are crossing them.
The most common among fluvial processes are torrents that develop at the time of heavy
rainfalls in gorges and gutters in the high mountain area of the studied area, and in gorges of
the lower area, which are also flowing to the basin of Jezersko. Their accumulation form is
torrent alluvial fan; the finest example is located in the Ravenska kočna valley.
The area has been permanently settled for many centuries. A chapel was allegedly built as
early as in 811 where the old church of St. Ožbolt stands and bigger farms had been
mentioned in different sources since the 15th century, yet these lands had been settled even
before that. The aforementioned processes pose a grave danger but the inhabitants have
adapted successfully. Soil use is of particular importance with farms located at the bottom of
the basin of Jezersko or at its margin whereas meadows can be found in the areas that are
potentially under the threat of the recent geomorphic processes. The municipality has been
investing heavily in the care for watercourses, especially for their cleaning and building of
erosional barriers. We can therefore conclude that the processes taking place in this dynamic
environment pose a threat and are dangerous to people and their property. However, local
residents have maintained a sustainable relationship with the environment and have
41
significantly, by an appropriate adaptation to and the use of the environment, reduced their
vulnerability.
42
9. Literatura in viri
Andrejka, R., Muri, I., 1921. Jezersko. Ljubljana, Generalni komisariat za tujski promet, 47
str.
Becht, M., Haas, F., Heckmann, T., Wichmann, V., 2005. Investigating sediment cascades
using field measurments and spatial modelling. V: Walling, D. E., Horowitz, A. J. (ur.).
Sediment Budgets 1. IAHS Press, str. 206-213. URL:
https://books.google.si/books?id=Vwv9LWkNwaQC&printsec=frontcover&hl=sl&source
=gbs_ge_summary_r&cad=0#v=snippet&q=Investigating%20sediment%20cascades%20u
sing%20field%20measurments%20and%20spatial%20modelling&f=false (Citirano 2. 12
2015).
Buser, S., 1984. Vodnik poti Jezersko-Tržič-Jesenice: slovenska geološka transverzala.
Tržič, Društvo prijateljev mineralov in fosilov, 91 str.
Charlton, R., 2007. Fundamentals of fluvial geomorphology. Abingdon, New York,
Routledge, 234 str.
Decaulne, A., Saemundsson, T., 2006. Geomorphic evidence for present-day snow-
avalanche and debris-flow impact in the Icelandic Westfjords. Geomorphology, 80, 1–2,
str. 80–93.
Declaration. International Association of Geomorphologists. 2005. URL:
http://www.geomorph.org/sp/arch/es05/Declaration2005.pdf (Citirano 2. 12. 2015).
Državna topografska karta Republike Slovenije. 1:50.000. 13, Železna Kapla. 1995. 1. izd.
1:50.000. Ljubljana, Ministrstvo za okolje in prostor, Geodetska uprava Republike
Slovenije.
Državna topografska karta Republike Slovenije. 1:50.000. 23, Kranj. 1995. 1. izd.
1:50.000. Ljubljana, Ministrstvo za okolje in prostor, Geodetska uprava Republike
Slovenije.
Easterbrook, D. J., 1999. Surface processes and landforms. 2nd ed. Upper Saddle River,
Prentice Hall, 546 str.
Embleton, C., King, C. A. M., 1969. Glacial and periglacial geomorphology. London, E.
Arnold, 608 str.
Encyclopedia of Geomorphology. 2006. Goudie, A. S. (ur.). London, New York,
Routledge, International Association of Geomorphologists, 1156 str.
Erhartič, B., Jelenko, I., 2010. Vpliv naravnih nesreč na naravno in kulturno dediščino. V:
Zorn, M., Komac, B., Pavšek, M. (ur.). Od razumevanja do upravljanja. Ljubljana, Založba
ZRC, str. 19–27.
Evolucija Zemlje in geološke značilnosti Slovenije. 2009. Jeršek, M. (ur.). Ljubljana,
Prirodoslovni muzej Slovenije, 383 str.
Fluvial process. Encyclopædia Britannica. 2015. URL:
http://www.britannica.com/science/fluvial-process (Citirano 3. 12. 2015).
Frantar, P., Robič, M., 2009. Podori na območju slapa Čedca. Ujma, 23, str. 82–87.
Gams, I., 1991. Dvojno življenje melišč. Proteus, 53, 8, str. 299–303.
Geografski informacijski sistemi v Sloveniji 2009–2010. 2010. Perko, D., Zorn, M. (ur.).
Ljubljana, Založba ZRC, 341 str.
Geografski terminološki slovar. 2005. Kladnik, D., Lovrenčak, F., Orožen Adamič, M.
(ur.). Ljubljana, Založba ZRC, ZRC SAZU, 451 str.
Historical Maps of the Habsburg Empire. Mapire. 2015. URL: http://mapire.eu/en/
(Citirano 11. 11. 2015).
43
Hreško, J., Bugár, G., Boltižiar, M., Kohút, F., 2008. The Dynamics of Recent Geomorphic
Processes in the Alpine Zone of the Tatra Mountains. Geographia Polonica, 81, 1, str. 53–
65.
Huggett, R. J.,2007. Fundamentals of geomorphology. 2nd ed. London, New York,
Routledge, 458 str.
Kačičnik Gabrič, A. , 2009. Jezersko - pozabljeni delček Koroške. Kronika, 57, 1, str. 29–
46.
Karničar, A., 1998. Jezerska kronika: Jezersko v ustnem izročilu. Kranj, Gorenjski muzej,
298 str.
Karničar, D., 2015. Recentni geomorfni procesi na Jezerskem in prilagoditve prebivalcev
obravnavanim procesom (osebni vir, 25. 11. 2015). Ljubljana.
Kladnik, D., 1981. Melišča v Kamniško-Savinjskih Alpah. V: Brinovec, S. (ur.).
Gorenjska. Ljubljana, Geografsko društvo Slovenije, str. 147–155.
Komac, B., Natek, K., Zorn, M., 2008. Geografski vidiki poplav v Sloveniji. Ljubljana,
Založba ZRC, ZRC SAZU, 180 str.
Komac, B., Zorn, M., 2002. Aplikativne možnosti geografije pri preučevanju pobočnih
procesov. Dela, 18, str. 171–193.
Komac, B., Zorn, M., 2007. Pobočni procesi in človek. Ljubljana, Založba ZRC, ZRC
SAZU, 217 str.
Lovrenčak, F., 2007. Zgornja gozdna meja slovenskih Alp, visokih kraških planot in
Prokletij. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete, 217 str.
Markič, M., 2015. Recentni geomorfni procesi na Jezerskem in prilagoditve prebivalcev
obravnavanim procesom (osebni vir, 3. 12. 2015). Ljubljana.
Melik, A., 1954. Slovenija: geografski opis. 2, Opis slovenskih pokrajin. Zv. 1. Slovenski
alpski svet. Ljubljana, Slovenska matica, 606 str.
Meze, D., 1974. Porečje Kokre v pleistocenu. Geografski zbornik, 14, str. 7–100.
Mikoš, M., 2001. Značilnosti drobirskih tokov. Ujma, 14-15, str. 295–299.
Mikoš, M., 2012. Prispevek k zgodovinskemu razvoju hudourništva in hudourničarstva v
Sloveniji. Gozdarski vestnik, 70, 10, str. 429–439.
Mioč, P., Žnidarčič, M., 1983. Tolmač za list Ravne na Koroškem. Beograd, Zvezni
geološki zavod, 69 str.
Natek, K., 2002. Ogroženost zaradi naravnih procesov kot strukturni element slovenskih
pokrajin. Dela, 18, str. 61–74.
Natek, K., 2011. Temeljni termini v geografiji naravnih nesreč. Dela, 35, str. 73–101.
Natek, K., Hočevar, M., Vidmar, M., 2000. Geografija. Shematski pregledi. Ljubljana,
Tehniška založba Slovenije, 131 str.
O Jezerskem. Jezersko. 2015.URL: http://www.jezersko.info/o-jezerskem.html (Citirano 6.
11. 2015).
Obu, J., 2011. Periglacialne in ledeniške oblike v zahodnem delu Pohorja. Dela, 35, str.
55–71.
Odlok o občinskem prostorskem načrtu Občine Jezersko. Uradni list Republike Slovenije.
2015. URL: https://www.uradni-list.si/1/content?id=123243 (Citirano 18. 11. 2015).
Ogrin, D., 1996. Podnebni tipi v Sloveniji. Geografski vestnik, 68, str. 39–56.
Ogrin, D., Plut, D., 2009. Aplikativna fizična geografija Slovenije. Ljubljana, Znanstvena
založba Filozofske fakultete, 246 str.
Osnovna geološka karta SFRJ. List Celovec. 1980. 1:100.000. Beograd, Zvezni geološki
zavod.
Osnovna geološka karta SFRJ. List Ravne na Koroškem. 1983. 1:100.000. Beograd,
Zvezni geološki zavod.
44
Osnovna geološka karta. Geološki zavod Slovenija. 2011. URL: http://kalcedon.geo-
zs.si/website/OGK100/viewer.htm (Citirano 1. 11. 2015).
Pavšek, M., 2002. Snežni plazovi v Sloveniji. Ljubljana, Založba ZRC, ZRC SAZU, 209
str.
Pavšek, M., 2007. Ledenik pod Skuto kot pokazatelj podnebnih sprememb v slovenskem
delu Alp. Dela, 28, str. 207–219.
Poplave naredile za dober milijon škode. 2012. Pr' Jezer, 7, 4, str. 3. URL:
http://www.jezersko.si/images/pr_jezer_glasila/Pr_jezer_12_04.pdf (Citirano 17. 10.
2015).
Priročni krajevni leksikon Slovenije. 1996. Orožen Adamič, M., Perko, D., Kladnik, D.
(ur.). Ljubljana, DZS, 376 str.
Repnik Mah, P., Bricelj, M., Muck,P., Papež, J., 2013. Lesena kašta ali kranjska stena –
dobra praksa urejanja alpskih in predalpskih vodotokov. V: Mrak, I., Potočnik Slavič, I.,
Rogelj, B. (ur.). Gorenjska v obdobju glokalizacije. Ljubljana: Znanstvena založba
Filozofske fakultete, str. 307-319.
Republika Slovenija. Temeljni topografski načrt. Kamnik-Jezersko-2. 1971. 1:10.000.
Ljubljana, Republiška geodetska uprava.
Republika Slovenija. Temeljni topografski načrt. Kamnik-Jezersko-3. 1971. 1:10.000.
Ljubljana, Republiška geodetska uprava.
Republika Slovenija. Temeljni topografski načrt. Kamnik-Jezersko-7. 1971. 1:10.000.
Ljubljana, Republiška geodetska uprava.
Republika Slovenija. Temeljni topografski načrt. Kamnik-Jezersko-8. 1971. 1:10.000.
Ljubljana, Republiška geodetska uprava.
Scapozza, C., 2015. Investigation on protalus ramparts in the Swiss Alps. Geographica
Helvetica, 70, 2, str. 135–139.
Senegačnik, J., 2012. Slovenija in njene pokrajine. 1. izd. Ljubljana, Modrijan, 471 str.
Sharma, V. K., 2010. Introduction to process geomorphology. Boca Raton, London, New
York, CRC Press, cop., 415 str.
SI AS 178/K348 Jezersko, k.o. (Združeni dokumenti). Pregledi in iskanja po podatkovni
zbirki ARS. 2015. URL: http://arsq.gov.si/Query/detail.aspx?ID=240545 (Citirano 13. 11.
2015).
Skaberne, D., 1995. Rečni sistemi in njihovi sedimentacijski modeli. Geologija, 37, 38, str.
251–269.
Summerfield, M. A., 1996. Global geomorphology: an introduction to the study of
landforms. Burnt Mill: Longman, 537 str.
Šenk, P., 2015. Analiza možnosti za ustanovitev zavarovanega območja Jezersko.
Diplomsko delo. Ljubljana, Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive
gozdne vire, 92 str. URL: http://www.digitalna-knjiznica.bf.uni-
lj.si/gozdarstvo/dn_senk_primoz.pdf (Citirano 15. 10. 2015).
Thorn, C. E., Hall, K., 2002. Nivation and cryoplanation: the case for scrutiny and
integration. Progress in Physical Geography, 26, 4, str. 533–550.
Triglav, M., Zorn, M., Kaufmann, V., Lieb, G. K., 2012. Merjenje malih alpskih
ledenikov: primeri iz Slovenije in Avstrije. Geodetski vestnik, 56, 3, str. str. 443–481.
Volk, M., 2010. Snežni plazovi v Karavankah. Diplomsko delo. Koper, Fakulteta za
humanistične študije Koper, Geografija kontaktnih prostorov, 118 str.
Zavrl Žlebir, D., 2009. Plaz znova ogrozil Komatevro. Pr' Jezer, 4, 3, str. 6. URL:
http://www.jezersko.si/images/pr_jezer_glasila/Pr_jezer_09_03.pdf (Citirano 29. 10.
2015).
45
Zavrl Žlebir, D., 2010. Mostovi, obnova šole, Češka koča, asfalt ... Pr' Jezer, 5, 1, str. 2-3.
URL: http://www.jezersko.si/images/pr_jezer_glasila/Pr_jezer_10_01.pdf (Citirano 29. 10.
2015).
Zorn, M., 2003/2004. Nekateri večji skalni podori v Alpah. Ujma, 17-18, str. 241–250.
Zorn, M., Komac, B., 2006. Geomorfologija in prostorsko planiranje. Urbani izzivi, 17, 1-
2, str. 66–72.
10. Seznam slik
Slika 1: Lega preučevanega območja ......................................................................................... 3
Slika 2: Digitalni model reliefa in nakloni na preučevanem območju ....................................... 4 Slika 3: Geološka karta preučevanega območja ......................................................................... 6 Slika 4: Krioplanacijska terasa ob markirani poti na Virnikov Grintovec ............................... 13 Slika 5: Podor na območju slapu Čedca (22. 6. 2008) ............................................................. 15
Slika 6: Podor na območju slapu Čedca ................................................................................... 16 Slika 7: Sanirano območje zemeljskega plazu pod kmetijo Spodnji Virnik ............................ 17 Slika 8: Zemljevid lavinske nevarnosti za občino Jezersko ..................................................... 19 Slika 9: Drobirski tok pod podorom Čedca (22. 6. 2008) ........................................................ 20
Slika 10: Drobirski tok pod slapom Čedca ............................................................................... 20 Slika 11: Podstensko melišče pod ostenji Jezerske Kočne in Grintovca ................................. 22 Slika 12: Kaminsko-vršajski in žlebovno-vršajski tip melišča, Ravenska kočna .................... 23
Slika 13: Fosilno melišče pod Virnikovim Grintovcem ........................................................... 24
Slika 14: Hudourniška struga na melišču na Zgornjih Ravneh ................................................ 25 Slika 15: Drobirski tok na melišču v zatrepu Makekove kočne ............................................... 25 Slika 16: Hudourniška struga, Makekova kočna ...................................................................... 27
Slika 17: Hudourniško gradivo in hudourniški vršaj izpod ostenja Bab, Ravenska kočna ...... 28 Slika 18: Geomorfološka karta preučevanega območja ........................................................... 29
Slika 19: Zemljevid prve vojaške izmere (1784–1785) ........................................................... 32 Slika 20: Zemljevid druge vojaške izmere (1829–1835) ......................................................... 33 Slika 21: Zemljevid tretje vojaške izmere (1869–1887) .......................................................... 33
Slika 22: Zemljevid iz franciscejskega katastra, 1825–1828 ................................................... 34 Slika 23: Hudourniške pregrade v Makekovi kočni in na potoku, ki teče po Murnovem grabnu
.................................................................................................................................................. 36 Slika 24: Kranjski steni na hudourniku izpod slapu Čedca v Makekovi kočni ........................ 37
46
Izjava o avtorstvu
Izjavljam, da je zaključna seminarska naloga v celoti moje avtorsko delo ter da so uporabljeni
viri in literatura navedeni v skladu z mednarodnimi standardi in veljavno zakonodajo.
Ljubljana, 10. maj 2016 Eva Ulčnik