PROBLEM SIVE EKONOMIJE V SLOVENIJI IN DRŽAVAH … · državami Evropske unije med višjimi. Po podatkih Schneiderjeve raziskave (2017) znaša ocenjen delež sive ekonomije za leto

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

Magistrska naloga

PROBLEM SIVE EKONOMIJE V SLOVENIJI IN DRŽAVAH EVROPSKE UNIJE

December, 2017 Katja Edelbaher

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA MARIBOR

Magistrska naloga

PROBLEM SIVE EKONOMIJE V SLOVENIJI IN DRŽAVAH EVROPSKE UNIJE

Problem of the Informal Economy in Slovenia and in the European Union Countries

Kandidatka: Katja Edelbaher Študijski program 2. stopnje: »Ekonomske in poslovne vede« Študijska usmeritev: Finance in bančništvo Mentor: dr. Silvo Dajčman Jezikovno pregledal: Klemen Pust Študijsko leto: 2016/2017

Maribor, december, 2017

POVZETEK

Siva ekonomija je pojav, ki je prisoten v vsakem družbeno-ekonomskem sistemu. Zaradi njegove razsežnosti ne obstaja enotna opredelitev, ampak si avtorji glede na področje raziskovanja določijo svojo definicijo, po kateri se zgledujejo. Siva ekonomija se pojavlja v različnih oblikah in obsegu. Na primer, največ je prisotne sive ekonomije v državah južne Evrope, najmanj pa v severnoevropskih. Prav tako se delež sive ekonomije povečuje od zahoda proti vzhodu Evrope. Oblike sive ekonomije so na primer dobro poznane davčne utaje ali nič manj znano delo na črno.

Države sivo ekonomijo omejujejo na različne načine, ter se pri tem poslužujejo raznovrstnih ukrepov, saj so njeni učinki na gospodarstvo, družbo in politiko različni. Siva ekonomija je legalna, vendar kazniva. Sive ekonomije ni mogoče popolnoma izkoreniniti, saj so posamezniki tisti, ki po njej povprašujejo in jo vzdržujejo. Pri tem pa izgublja država, ki je prikrajšana za svoj del v proračunski blagajni. Država je tudi tista, ki s pravilnim vodenjem uravnava delež sive ekonomije in lahko z ustreznimi ukrepi vpliva na njen obseg. Sivo ekonomijo je potrebno nadzorovati in redno ocenjevati, da delež ne preseže zmožnosti obvladovanja s strani države.

Obseg sive ekonomije v Sloveniji ni zanemarljiv, njegov delež je v primerjavi z ostalimi državami Evropske unije med višjimi. Po podatkih Schneiderjeve raziskave (2017) znaša ocenjen delež sive ekonomije za leto 2016, 23,1 odstotkov bruto domačega proizvoda. Skozi proučevana leta, se je delež sive ekonomije zmanjševal v vseh državah Evropske unije. Leta 2008, v času gospodarske in finančne krize se je povečal, ter se v zadnjih letih ponovno znižuje, kar kaže na okrevanje ter izboljšanje razmer v gospodarstvu. Kljub podobnemu trendu naraščanja in padanja, se obseg sive ekonomije med državami Evropske unije zelo razlikuje, od 7,6 odstotkov bruto domačega proizvoda v Avstriji, do 31,9 odstotkov bruto domačega proizvoda v Bolgariji.

Pomembna je zavest in ozaveščanje državljanov o pomembnosti plačevanja davkov in socialnih prispevkov za njihovo prihodnost. Državna regulativa pa mora biti oblikovana pravično in preudarno do vseh državljanov, saj lahko le s takšnih načinom državni organi pričakujejo vrnjeno pošteno obnašanje, ter spoštovanje do države.

Ključne besede: siva ekonomija, davčne utaje, delo na črno, davčna morala, ozaveščenost.

ABSTRACT

Shadow economy is an economic and social phenomenon. Because of the expanse of the shadow economy the sinle definition doesnʼt exist, but the authors, depending on the field of research, determine their own. Shadow economy is appearing in different shapes and sizes. For example, shadow economy is mostly present in the Southern European countries and much less in the Northern European countries. Also the ratio of the shadow economy is increasing from West to East. Forms of the shadow economy are for example well-known tax evasion and the illegal work.

Countries use different methods against the shadow economy. Methods and measures, because the effects on the economy, society and politics are different. Shadow economy is legal, but criminalized. It can not be completely eradicated, since the individuals in each country are the ones who demand and maintain it. The country is deprived of itʼs part in the budgetary fund. Country is also the one that regulates the ratio of the shadow economy with the proper management and can take appropriate measures that can influence itʼs extent. Shadow economy needs to be monitored and regularly evaluated to ensure that share of the shadow ecenomy doesnʼt exceed beyond.

Share of the shadow ecomy in Slovenia is not minor, if compared to the other countries of the European Union, it is way higher. According to the Schneiders (2017) reasearch, the estimated share of the shadow economy for 2016, represents 23,1 percent of the GDP. Throughout the years of studies, the share of shadow economy has declined in all countries of the European Union. In 2008, during the economic and financial crisis it has increased, and has been declining in recent years, which reflects recovery and the improved situation in the economy. Despite a similar trend of rising and falling, the size of the shadow economy varies widely between the countries of the European Union, from 7,6 percent BDP in Austria, to 31,9 percent of BDP in Bulgaria.

It is important to raise awareness among citizens about the importance of paying taxes and social security contributions for their future. However, state regulation must be designed fairly and prudently for all citizens, only in such a way can the state authorities can expect the return of honest behavior and the respect for the country.

Key words: shadow economy, tax evasion, undeclared work, tax morale, awareness.

KAZALO

1 UVOD ______________________________________________________ 1 1.1 Opis področja in opredelitev problema _______________________________________________ 1 1.2 Namen, cilji in hipoteze raziskave ___________________________________________________ 2 1.3 Predvidene metode raziskovanja ____________________________________________________ 3

2 OPREDELITEV SIVE EKONOMIJE _____________________________ 5 2.1 Opredelitev in definicija sive ekonomije ______________________________________________ 5

2.1.1. Neformalni sektor ____________________________________________________________ 7 2.1.2. Neopažena ekonomija ________________________________________________________ 8 2.1.3. Neprijavljeno delo in delo na črno _______________________________________________ 8 2.1.4. Davčna utaja ________________________________________________________________ 9

2.2 Vzroki za nastanek in razvoj sive ekonomije __________________________________________ 10 2.2.1. Obremenitve z davki in prispevki za socialno varnost _______________________________ 13 2.2.2. Pravni predpisi in omejitve ____________________________________________________ 16 2.2.3. Kakovost javnih storitev ______________________________________________________ 17 2.2.4. Davčna morala _____________________________________________________________ 18

2.3 Dejavnosti sive ekonomije in njeni udeleženci ________________________________________ 20 2.4 Ocenjevanje obsega sive ekonomije ________________________________________________ 23

2.4.1. Neposredne metode _________________________________________________________ 24 2.4.2. Posredne metode ___________________________________________________________ 26 2.4.3. Metode modeliranja _________________________________________________________ 28

3 SIVA EKONOMIJA V SLOVENIJI _____________________________ 30 3.1 Vzroki sive ekonomije v Sloveniji ___________________________________________________ 30 3.2 Metode ocenjevanja obsega sive ekonomije v Sloveniji ________________________________ 31

3.2.1. Neposredne metode _________________________________________________________ 31 3.2.2. Posredne metode ___________________________________________________________ 33

3.3. Udeleženci sive ekonomije v Sloveniji _______________________________________________ 34

4 SIVA EKONOMIJA V EVROPSKI UNIJI ________________________ 35 4.1 Delež sive ekonomije v Evropski uniji _______________________________________________ 35 4.2 Povezava med stopnjo sive ekonomije in stopnjo gospodarske razvitosti __________________ 41 4.3. Korelacijska analiza ______________________________________________________________ 45

5 POSLEDICE SIVE EKONOMIJE IN PREDLOGI ZA NJENO ZMANJŠANJE ________________________________________________ 49 5.1 Negativne posledice _____________________________________________________________ 49 5.2 Pozitivne posledice ______________________________________________________________ 50 5.1. Ukrepi proti sivi ekonomiji ________________________________________________________ 51

6 SKLEP __________________________________________________ 60

LITERATURA IN VIRI __________________________________________ 63

KAZALO SLIK

Slika 1: Lafferjeva krivulja in povezava med davčnim prihodkom, davčno stopnjo ter razvojem sive ekonomije .................................................................................................................................................. 14

Slika 2: Osnova modelskega pristopa ......................................................................................................... 29

Slika 3: Grafični prikaz odgovorov na vprašanje: »Ali ste v zadnjih 12-ih mesecih kupili blago ali storitev, kjer je obstajal utemeljen sum, da gre za sivo ekonomijo (saj niste prejeli računa)?« .............................. 36

Slika 4: Dinamika sive ekonomije v državah Evropske unije od leta 2003 do leta 2015 ............................ 41

Slika 5: Rezultati analize 104-ih držav v razvoju, tranzicijskih in industrializiranih držav, v časovnem obdobju od leta 1990 do 2000 ................................................................................................................... 44

Slika 6: Povezava med prisotnim deležem elektronskega plačevanja in obsegom sive ekonomije, po posameznih državah .................................................................................................................................. 52

KAZALO TABEL

Tabela 1: Stopnje DDV-ja v državah Evropske unije ................................................................................... 16

Tabela 2: Glavni vzroki povečevanja sive ekonomije ................................................................................. 19

Tabela 3: Siva ekonomija v odstotkih posameznega sektorja .................................................................... 22

Tabela 4: Delež sive ekonomije (v odstotkih glede na BDP) v državah članicah Evropske unije ................ 39

Tabela 5: Bruto domači proizvod na prebivalca po pariteti kupne moči, indeks (EU-28=100) .................. 46

Tabela 6: Korelacijski koeficient med deležem sive ekonomije in stopnjo BDP na prebivalca po posameznih državah Evropske unije, med letoma 2005 in 2016 ............................................................... 47

Tabela 7: Rezultati ciljno usmerjenih nadzorov Finančne uprave znotraj projekta siva ekonomija .......... 54

KAZALO GRAFOV

Graf 1: Grafični prikaz odgovorov na vprašanje: »Kaj je vzrok za nakup blaga ali storitve v sivi ekonomiji, namesto v uradnem gospodarstvu?« ........................................................................................................ 12

Graf 2: Grafični prikaz odgovorov na vprašanje: »Katero vrsto blaga ali storitve ste glede na sektor gospodarstva pridobili v sivi ekonomiji?« .................................................................................................. 23

Graf 3: Grafični prikaz odgovorov anketirancev, ki so kupili blago ali storitev v sivi ekonomiji, na vprašanje: »Kaj od naštetega blaga in storitev ste kupili v sivi ekonomiji?« ............................................. 37

Graf 4: Povezava med povprečno vrednostjo BDP na prebivalca in deležem sive ekonomije glede na BDP, po posameznih državah Evropske unije, za obdobje od leta 2005 do leta 2016 ....................................... 48

1

1 UVOD

1.1 Opis področja in opredelitev problema

Spremembe se danes dogajajo iz dneva v dan. Globalizacija in digitalizacija spreminjata način življenja, dela in komuniciranja. Samo v Španiji in Veliki Britaniji ima več kot šest od desetih ljudi svoj pametni telefon. Pametni telefoni nam omogočajo povezanost, kadar koli in kjer koli. Omogočena nam je lažja pot do informacij, storitev in izdelkov. Kljub izredni modernizaciji na tem področju, pa še vedno veliko transakcij poteka v gotovini. Prav gotovina prinaša enega od najbolj družbeno dolgoročno škodljivih pojavov – sivo ekonomijo (Schneider, 2013, str. 2).

»Siva ekonomija je fenomen, ki je značilen za vse države in vse gospodarske in politične sisteme« (Kukar, 1995, str. 1).

Nastav (2009b, str. 29) je zapisal: »Siva ekonomija je nekje med belo in črno, ni ne vidna, ni prijavljena in ni nelegalna oziroma prepovedana, ampak je legalna v osnovi, kljub temu pa prekrita«.

Začetki sive ekonomije segajo v 70. leta prejšnjega stoletja, ko je bila siva ekonomija odkrita kot pojav. Različne oblike sive ekonomije so prisotne povsod, kot posledica krize dosedanjih gospodarskih dejavnosti in države. Siva ekonomija se med državami razlikuje po razlogih za njeno širjenje, njenih oblikah, njenem obsegu ter učinkih (Glas, 1991, str. 2). »Po ocenah se delež sive ekonomije v državah giblje od 10 odstotkov bruto domačega proizvoda (v nadaljevanju BDP) (na primer v Švici, Avstriji, ZDA) pa vse do 45 odstotkov BDP (na primer v Rusiji, Estoniji, Grčiji)« (Vlada Republike Slovenije, 2013).

Pojmi, ki se uporabljajo za poimenovanje sive ekonomije, so: neformalno gospodarstvo, podzemna ekonomija, prikrito delo, ali neformalni sektor. Raznolikost izrazov nakazuje na to, da je pojem sive ekonomije zelo kompleksen, in da ne obstaja splošno veljavna definicija. Sivo ekonomijo lahko definiramo kot pojav, ki vključuje neprijavljene ali prikrite pridobitne dejavnosti.

Bistvo sive ekonomije je dejstvo, da se njeni akterji izogibajo različnim davčnim obremenitvam, togi organiziranosti, omejevanju s predpisi in zakoni, značilnimi za moderna prenormirana in zbirokratizirana gospodarstva. S prikritim delovanjem in prikritim prejemanjem zaslužkov želijo akterji v sivi ekonomiji čim bolj izkoristiti prednosti, ki jih prinaša izogibanje veljavnim zakonom v okviru gospodarstva, sociale in politike (Glas, 1991, str. 2).

Če poenostavimo, je najbolj poznan in pogost primer delovanja v sivi ekonomiji prodaja in nakupovanje blaga in storitev brez računa, za kar uporabljamo izraz »plačevanje na roko«. Ker sive ekonomije ni mogoče izmeriti, soočamo pa se z njenimi posledicami delovanja, jo je nujno potrebno ocenjevati ter tako pridobiti podatek o njenem deležu v gospodarstvu.

2

»V obdobju tranzicije iz socialističnega planskega gospodarstva v tržno gospodarstvo so se v Sloveniji motivi za delo v sivi ekonomiji okrepili« (Kukar, 1995, str.1). Javna podjetja so sčasoma začela propadati in vse več podjetij se je privatiziralo. Potrebe na trgu pa so postajale vse večje. Pojavljati so se pričele regulativne omejitve, na trgu dela pa je bilo vse več ovir in drugih neprilagodljivosti v smislu makroekonomskih faktorjev. Da bi se udeleženci na trgu izognili tovrstni togosti in birokraciji, so iskali druge možnosti za pridobitev dobička ter posledično delovali v sivi ekonomiji. Država s svojim načinom vladanja močno vpliva na delež sive ekonomije, saj zaradi regulativnih ovir in finančnih težav prebivalstva le-ti iščejo možnosti dodatnega zaslužka v sivi ekonomiji (Nastav, 2009b, str. 3). Živimo v času, ko je materializem zelo vpet v družbo in za izpolnjevanje zastavljenih ciljev iščemo lažje poti, tako imenovane neformalne alternative. Večji obseg kot ima siva ekonomija, težje jo je odkriti oziroma sankcionirati, zato se je potrebno omejevanja lotiti čim bolj celovito in sistematično.

Čeprav se siva ekonomija med državami razlikuje po vsebini in obsegu, so glavni vzroki za njen pojav: previsoki davki in prispevki za socialno varnost, davčna morala (odnos državljanov do države), kakovost državnih institucij in regulacija na trgu dela. Z zmanjšanjem davčnih obremenitev se lahko zmanjša delež sive ekonomije ter poviša davčna morala. Hkrati pa se lahko smer tega začaranega kroga tudi obrne, ker država poskuša povečati prihodke iz višjih davčnih stopenj (Schneider in Williams, 2013, str. 12).

Po vsem svetu države poskušajo nadzirati to dejavnost z različnimi ukrepi, kot so kaznovanje, pregon, gospodarska rast, ali izobraževanja. Pridobivanje podatkov o udeležencih v sivi ekonomiji, dejavnostih v katerih se odvija siva ekonomija in njeni ocenjeni velikosti, so ključnega pomena za sprejemanje učinkovitih odločitev (Schenider in Klinglmair, 2004, str. 4).

Ljudje strmimo k razumskemu obnašanju in povečevanju koristi, siva ekonomija pa je tista, ki prinaša najcenejše blago in storitve ter posledično finančne koristi. Siva ekonomija na kratek rok prinaša koristi njenim udeležencem, vendar na dolgi rok prinaša nižjo blaginjo za vse državljane.

V magistrskem delu se bomo osredotočili na delež sive ekonomije v Sloveniji in ostalih državah članicah Evropske unije.

1.2 Namen, cilji in hipoteze raziskave

Namen magistrskega naloge je analizirati sivo ekonomijo: opredeliti vzroke, značilnosti, posledice, metode merjenja ter analizirati ukrepe boja proti sivi ekonomiji. V prvem delu magistrske naloge bodo predstavljena splošne teoretične osnove, povezane s sivo ekonomijo. Na začetku predstavljamo nekaj definicij oziroma opredelitev sive ekonomije, v nadaljevanju pa predstavljamo še metode ocenjevanja, vzroke in posledice sive ekonomije ter njeno razširjenost (dejavnosti, udeleženci).

V empiričnem delu želimo prikazati razširjenost sive ekonomije v Sloveniji in državah Evropske unije ter analizirati, kakšna je povezava med sivo ekonomijo in njihovo gospodarsko razvitostjo. Med različnimi državami obstajajo določene različne lastnosti,

3

ki otežujejo neposredno primerjavo. Iz tega razloga statistični uradi sivo ekonomijo vedno ocenjujejo na več različnih načinov in s pomočjo različnih metod. Pri tem se bomo osredotočili na države članice Evropske unije in na obdobje zadnjih 20-ih let (t. j. od leta 1996 do leta 2016).

Cilj magistrske naloge v teoretičnem delu je pregledati vso relevantno literaturo s področja sive ekonomije, prikazati vzroke in posledice sive ekonomije, predstaviti načine merjenja le-te ter dejavnike, ki vplivajo na njen razvoj in širjenje, tako v Sloveniji kot v drugih državah Evropske unije.

Cilj magistrske naloge v empiričnem delu je s statističnimi podatki preveriti trenutni obseg sive ekonomije v Sloveniji in drugih državah članicah Evropske unije ter predstaviti povezavo med sivo ekonomijo in gospodarsko razvitostjo držav Evropske unije.

V magistrskem delu bomo preverjali naslednji hipotezi:

H1: Slovenija spada med države Evropske unije z najvišjim obsegom sive ekonomije.

H2: Gospodarsko razvite države Evropske unije imajo nižjo stopnjo sive ekonomije kot manj gospodarsko razvite države Evropske unije.

1.3 Predvidene metode raziskovanja

Pri pisanju magistrske naloge bomo s pomočjo deskriptivne metode analizirali vso domačo in tujo strokovno literaturo. Najbolj koristen vir pri pridobivanju podatkov so tuji znanstveni članki, pridobljeni iz podatkovnih zbirk in znanstvenih revij. V teoretičnem delu bomo z metodo kompilacije povzeli temeljne ključne ugotovitve različnih avtorjev, pomembne za dosego zastavljenih ciljev magistrske naloge.

V empiričnem delu pa bomo zastavljene hipoteze preverjali z razpoložljivimi podatkovnimi viri Statističnega urada Republike Slovenije, literaturo, zakonskimi akti in na podlagi raziskav povzeli podatke, jih analizirali s pomočjo opisnih statistik, rezultate predstavili v grafih in preglednicah ter jih med seboj primerjali. V empiričnem delu bo raziskava omejena na države Evropske unije in na obdobje od leta 1996 do leta 2016. Za ugotavljanje povezave med gospodarsko razvitostjo in deležem sive ekonomije bomo uporabili tudi korelacijsko analizo. Tako v teoretičnem kot v empiričnem delu bomo uporabili metodi kompilacije in analize. V sklepnem poglavju bodo podane ključne ugotovitve, na podlagi katerih bomo potrdili oziroma ovrgli v uvodu zastavljene hipoteze.

1.4 Predpostavke in omejitve

Predpostavljamo, da so podatki dobra podlaga za zbiranje in pridobivanje podatkov o pojmu sive ekonomije, ter da bomo uspeli zbrati dovolj aktualnih podatkov in informacij o stanju v drugih državah Evropske unije. Predpostavljamo tudi pravilnost pridobljenih podatkov o izmerjenih deležih sive ekonomije, ne smemo pa spregledati

4

dejstva, da se podatki in informacije med seboj lahko nekoliko razlikujejo zaradi različnih metod ocenjevanja sive ekonomije.

V magistrskem delu se ne bomo osredotočili na tipične nezakonite dejavnosti sive ekonomije, ki imajo lastnosti klasičnih zločinov, kot so vlom, rop ali trgovina z drogami, prav tako bomo izključili neformalna gospodinjska dela, ki bi jih lahko poimenovali tudi »naredi si sam«.

Omejitev pri obravnavanju problema sive ekonomije predstavlja zagotavljanje uporabnih tujih virov. Omejitev prav tako predstavlja pridobitev najnovejših dosegljivih podatkov s področja sive ekonomije, ki jih zbira in objavlja Statistični urad Republike Slovenije. V empiričnem delu magistrske naloge pa bo raziskava omejena na države Evropske unije, pri čemer se bomo časovno omejili na obdobje od leta 1996 do leta 2016.

5

2 OPREDELITEV SIVE EKONOMIJE

2.1 Opredelitev in definicija sive ekonomije

Avtorji, ki proučujejo pojem sive ekonomije, se srečujejo s problemom enotne opredelitve. Na splošno siva ekonomija vključuje vse neregistrirane transakcije, ki bi morale biti zajete v BDP, vendar se izogibajo vladni ureditvi, obdavčitvi in nadzoru (Schneider in Enste, 2000, str. 77).

Po opredelitvi Evropske komisije (2004), siva ekonomija zajema proizvodnjo blaga in storitev, ki je zakonita po svoji naravi, vendar namenoma ni poročana državnim organom. S tem definicija ne zajema le ilegalnih aktivnosti, ampak tudi domačo proizvodnjo.

Siva ekonomija je zelo kompleksen pojav. Različne opredelitve so povezane s tem, kaj uvrščamo v področje sive ekonomije, odvisne so od gospodarskih, političnih, socialnih in kulturnih značilnosti sistema, hkrati pa na definicijo vplivata časovno obdobje in kraj. Iz tega razloga ne obstaja enotna in splošno veljavna definicija sive ekonomije, čeprav je pojav značilen za vse družbe, ne glede na njihovo gospodarsko razvitost in značilnost družbenega sistema.

Prav tako najdemo veliko izrazov za njeno imenovanje oziroma to vrsto gospodarstva: podzemno gospodarstvo, nevidna, črna, neuradna ali neformalna ekonomija. Ne glede na izraz, to pomeni, da je siva ekonomija v nasprotju s socialnimi normami in gospodarskimi zakoni, katerih cilj je pridobiti dohodek, ki ga država ne more nadzirati (Mara, 2011, str. 1109).

V nadaljevanju bomo predstavili definicije sive ekonomije še nekaterih avtorjev.

Stanka Kukar (1995, str. 3) je zapisala: »Siva ekonomija je del proizvodnje, dohodka, zaposlenosti, ki je prikrit javnim oblastem in statistični službi, bodisi namenoma, bodisi zato, ker nihče ne zahteva od ljudi, da prijavijo tovrstno proizvodnjo, dohodek, zaposlenost«.

Mednarodna organizacija dela uporablja naslednjo definicijo: »Siva ekonomija je poklicna aktivnost, edina in sekundarna (dopolnilna), ki se opravlja na robu ali zunaj zakonskih, uredbenih ali pogodbenih obveznosti, ima pridobitni namen, njeno trajanje pa ni le začasno« (Sedovnik in Krajnik, 2010, str. 10).

Nastav (2009b, str. 16) je zapisal: »Siva ekonomija pomeni prepletenost potreb trga, kjer se prav tako oblikujeta ponudba in povpraševanje, vzporednico med njima pa predstavlja cena posameznih dobrin in storitev na trgu sive ekonomije«.

Siva ekonomija je le spontan odziv na nezmožnost javnih oblasti, da bi zagotovili potrebne pogoje za učinkovito poslovno okolje in pogoje za preživetje prikrajšanih skupin (Mara, 2011, str. 1110).

6

»Bistvo prikrite dejavnosti je v tem, da se udeleženci izogibajo davčnim bremenom, togi organiziranosti, omejitvam s predpisi, s tem pa tudi raznim oblikam odtujenosti proizvajalcev od proizvodnega procesa in njegovih rezultatov« (Glas, 1991, str. 2).

Kot smo že zapisali, je siva ekonomija prisotna v vseh državah ter v vseh fazah razvoja, vendar z različno intenzivnostjo in obsegom. Siva ekonomija je lahko v nekaterih družbenih in ekonomskih sistemih njihov nujen del, saj dopolnjuje uradno ekonomijo ter olajša socialne napetosti, zato jo država do neke mere tudi dopušča, čeprav jo moralno obsoja in preganja. Poleg negativnih posledic ima siva ekonomija tudi pozitivne posledice v gospodarstvu in družbi, saj aktivira neodkrite delovne in druge zmožnosti ter pokrije potrebe, ki bi bile sicer nezadovoljene (Kukar, 1995, uvod).

Dve tretjini ocenjenega deleža sive ekonomije je neprijavljenega dela, tretjina pa predstavlja neprijavljen ali neporočan promet podjetij (Schneider, 2013, str. 3). Siva ekonomija je vzrok za številne ekonomske probleme, kot so nezaposlenost, visok javni dolg, ali pa se šteje kot legitimni svobodni prostor v ekonomskem sistemu, ki ima previsoke davke in premočno regulativo (Schneider in Enste, 2002, str. 2).

Dejstvo je, da sivo ekonomijo razvijamo tudi državljani sami, saj jo obravnavamo kot samoumevno, jo dopuščamo ter zavedno ali nezavedno v njej sodelujemo.

Tudi v svojem domačem okolju lahko zasledimo enostavne dejavnosti sive ekonomije, kot so varstvo otrok, različna popravila na domu in podobno, pa temu ne posvečamo pretirane pozornosti, dokler ne opazimo in dojamemo, da se v takšnih dejavnostih giblje velika količina državi prikritih evrov (Sedovnik in Krajnik, 2010, str. 9).

Sivo ekonomijo lahko definiramo v ožjem in širšem smislu. V ožjem pomenu prikrita dejavnost vključuje vse neprijavljene pridobitne aktivnosti, ki niso del uradnih podatkov o BDP. V širšem pojmovanju zraven neprijavljenih dejavnosti zajema tudi vse tiste aktivnosti, ki po metodi sistema nacionalnih računov (v nadaljevanju SNA) ne sodelujejo pri oblikovanju BDP. To so dejavnosti, ki lahko doprinesejo k izboljšanju materialnega položaja in blaginji določenih skupin prebivalstva ter vključujejo proizvodnjo blaga in storitev za lastne potrebe, sosedsko pomoč ter prostovoljno in humanitarno delo (Kukar, 1995, str. 4).

Za pravilno pojmovanje sive ekonomije v ožjem smislu Kukarjeva (1995, str. 4) opozarja, da je potrebno razlikovati med naslednjimi pojmi:

- registriran in neregistriran dohodek, ki odražata registrirano ali neregistrirano dejavnost;

- prijavljen in neprijavljen dohodek, ki zagotavlja priliv davkov in prispevkov za socialno varnost, za proračune in pokojninski sklad, glavni namen pa je preveriti vpliv sive ekonomije na finančno stanje proračunov in skladov.

Dohodek, ki ni bil poročan davčnemu organu za obdavčenje, je registriran, zato ne moremo enačiti neregistriranih in neprijavljenih dohodkov. Neprijavljeni dohodki so višji od neregistriranih, zato jih Statistični urad na podlagi razlikovanj in ocenjevanj skuša vključiti v nacionalne račune (Kukar, 1995, str. 5).

7

Glas (1991, str. 3) navaja, da so dejavnosti sive ekonomije: - neregulirane (saj so prikrite in delujejo skrito pred številnimi zakoni in

predpisi), - neobdavčene (izogibajo se plačevanju davčnih obveznosti in prispevkov za

socialno varnost ter na takšen način goljufajo državo), - nemerjene in neregistrirane (uradna statistika jih ni zmožna uvrščati v

evidenco pravilno prijavljenega dohodka, kar pomeni, da je vrednost BDP podcenjena, podatki o gospodarskih aktivnostih pa so pristranski, kar posledično pomeni, da so ukrepi obvladovanja s strani vlade neučinkoviti).

Nastav (2009a, str. 14-15) razlikuje problemska področja sive ekonomije:

- podzemna proizvodnja: predstavlja dejavnosti, ki so prikrite davčnim organom zaradi izogibanja plačevanju davkov, prispevkov in izpolnjevanju določenih upravnih aktov;

- nelegalna proizvodnja: so dejavnosti, ki so zakonsko nedovoljene, pri čemer so za razliko od podzemne proizvodnje nelegalni tudi blago in storitve in ne samo proizvodnja;

- proizvodnja neformalnega sektorja: je zakonita proizvodnja, ampak namerno prikriva aktivnosti administracije, saj včasih (v slabše razvitih državah) oblasti ne zahtevajo uradnih poročil in prijav;

- proizvodnja, ki jo proizvajajo gospodinjstva za lastno končno porabo (na primer: vzreja živine, proizvodnja izdelkov, konstrukcija lastne hiše);

- proizvodnja, ki ni zajeta zaradi napak v programih zbiranja podatkov. Siva ekonomija se v Sloveniji pojavlja v različnih oblikah, najpogostejše so (Nastav, 2009a, str. 22-23):

- proizvodnja blaga ali storitev brez potrebnih dovoljenj, - proizvodnja blaga ali storitev brez prijavljenega dela, - plačilo v gotovini na izmišljeni osnovi, - tudi napitnine (saj pomenijo neprijavljen dohodek za storitev).

Glede na napisano lahko strnemo, da je siva ekonomija namenoma prekrita oblastem, zaradi izogibanja plačilu davkov in prispevkov, ter neupoštevanja zakonodaje in predpisov. Neenotna definicija pa nakazuje na razsežnost in velikost pojava. S sivo ekonomijo ne moremo enačiti drugih besednih zvez, kot sta davčna utaja, neformalni sektor. Edini pravi sopomenki sta le podzemna ekonomija in neprijavljeno delo (Nastav, 2009b, str. 30).

V magistrski nalogi bo uporabljen izraz siva ekonomija, saj najbolj ustreza proučevanemu področju. V nadaljevanju so predstavljeni izrazi, ki jih glede na njihove značilnosti razumemo kot del sive ekonomije, vendar jih nikakor ne smemo enačiti.

2.1.1 Neformalni sektor

Neformalni sektor ali neformalno ekonomijo določajo naslednje lastnosti (Hussmanns in Mehran, 2004, str. 3):

- zasebna podjetja, ki so v lasti posameznikov ali gospodinjstev in niso opredeljena kot ločene pravne osebe, so neodvisna od njihovih lastnikov in za

8

njih ni na voljo popolnih računov, ki bi omogočili finančno neodvisnost proizvodnih dejavnosti podjetja od dejavnosti njenega lastnika;

- izdelki in storitve namenjene prodaji ali menjavi; - velikost podjetja in število zaposlenih je pod določeno mejo, ki se določi v

skladu z državno ureditvijo; - podjetja niso registrirana; - podjetja vključena v neformalni sektor se ukvarjajo z nekmetijskimi

dejavnostmi. V neformalni sektor niso vključene nelegalne in kmetijske dejavnosti. Neformalni sektor in siva ekonomija se razlikujeta, ker so na primer kmetijske dejavnosti lahko del sive ekonomije, vendar so po definiciji izključene iz neformalnega sektorja. Dejavnosti v neformalnem sektorju niso izvedene zaradi izogibanja plačevanju davkov, kar neformalni sektor razlikuje od sive ekonomije (Nastav, 2009b, str. 20).

2.1.2 Neopažena ekonomija

Pri neopaženi ali nemerjeni ekonomiji lahko gre za: - podzemno proizvodnjo (predstavljajo aktivnosti, ki so dobičkonosne ter

legalne, vendar namenoma prikrite oblastem); - nelegalno proizvodnjo (predstavljajo aktivnosti, ki so ilegalne ali jih opravljajo

nezakoniti izvajalci oziroma ne izpolnjujejo zastavljenih predpisov); - proizvodnjo neformalnega sektorja (dejavnosti v neformalnem sektorju lahko

prikrivajo dejavnost, ker oblasti od njih ne zahtevajo formalnih zapisov in poročil);

- proizvodnjo gospodinjstev za lastno končno potrošnjo (na primer gojenje zelenjave, izgradnja lastne hiše in ne sodi v neformalni sektor; je v večini primerov majhnega obsega, zato se po priporočilu SNA uporablja kriterij značilnosti za ocenjevanje oziroma neocenjevanje določenega blaga);

- proizvodnjo, ki ni zajeta zaradi napak v programih za zbiranje podatkov (se pojavi zaradi napak statističnih uradov, ki ne zajemajo proizvodnje, ki bi morala biti zajeta, razlogi za to pa so v neodkrivanju, neodzivnosti podjetij in lažnem poročanju podjetij) (Nastav, 2009b, str. 21-23).

2.1.3 Neprijavljeno delo in delo na črno

V Sloveniji je definicija dela na črno opredeljena v Zakonu o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno. Med dejavnosti dela na črno zakon prišteva aktivnosti, ki jih določena pravna oseba nima zavedene v sodnem registru ali pa ne izpolnjuje zakonska pravila za opravljanje neke dejavnosti. Tudi samostojnemu podjetniku ali fizični osebi ni dovoljeno opravljati dejavnosti, če le-ta ni ustrezno zabeležena in prijavljena pri pristojnemu organu, hkrati pa ne sme obstajati zakonska prepoved za opravljanje takšne dejavnosti (Ur. l. RS 12/2007).

Po opredelitvi je neprijavljeno delo po naravi legalno, ni pa prijavljeno oblastem in nima potrebnih dovoljenj. Zaposlovanje na črno pa pomeni, da gre za zaposlovanje brez pogodbe ali prijave. Tudi ta pojem je tesno povezan s sivo ekonomijo, vendar je

9

siva ekonomija širši pojem. Besedi nista sopomenki, kljub temu pa je težko določiti ločnico med njima (Nastav, 2009b, str. 24).

Trg neprijavljenega dela vključuje vse zaposlene in delodajalce, ki delujejo v sivi ekonomiji. Neprijavljeno delo ima več oblik, lahko se pojavlja v času rednega ali uradnega dela ali po njem. Druga oblika neprijavljenega dela je tista, ki jo izvajajo posamezniki, ki niso zaposleni v uradni ekonomiji, tretjo obliko pa predstavlja zaposlovanje ljudi, ki ne smejo delati v uradni ekonomiji (na primer nezakoniti priseljenci) (Schneider in Klinglmair, 2004, str. 15).

2.1.4 Davčna utaja

»Davčna utaja pomeni nezakonito izogibanje plačilu davka« (Stanovnik, 2008, str. 52).

Razlika med teoretičnim in dejansko plačanim davkom na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV) so davčne utaje. V letu 2007 je v Sloveniji po oceni Statističnega urada Republike Slovenije teoretični DDV znašal za 138 milijonov evrov oziroma 4,6 odstotkov več od dejansko pobranega DDV (Vlada Republike Slovenije, 2011).

Davčne utaje povzročajo socialno in narodnogospodarsko škodo: - Davčne utaje povzročajo izpad v državnem proračunu. - Davčne utaje kršijo načelo pravičnosti. - Davčne utaje podirajo družbene vrednote.

Davčno utajevanje je posledica nezadovoljstva z davčno pravičnostjo, s pogoji poslovanja in s cilji vlade. Posamezniki na tak način uresničujejo svoje cilje in povečujejo svojo finančno moč. Davčno utajevanje je posledica manjkajoče likvidnosti. Prav tako vplivajo družinski, socialni in drugi pritiski. Nekateri so mnenja, da plačilo ni skladno z odgovornostjo in so nezadovoljni z birokratskimi obremenitvami, spet drugi to počnejo iz zabave ali želje po zrušitvi sistema (Čokelc, 2005, str. 6-7).

Davčni odpor povečujejo načini in metode obdavčenja, še posebej pa se odpor poveča, če se uvede nova davčna obveznost (Čokelc, 2005, str. 12).

Pri sivi ekonomiji gre za prikrivanje in neizpolnjevanje pogojev povezanih z motivom pridobivanja dobička ter s tem povezanim neplačevanjem davkov in prispevkov. Iz tega razloga je davčna utaja tesno povezana s pojmom sive ekonomije. Podobno kot je predhodno pojem neprijavljenega dela v določeni meri pokril opredelitev sive ekonomije tudi davčna utaja le v določenem delu opredeli sivo ekonomijo, zato pojmov ne smemo enačiti (Nastav, 2009b, str. 25).

10

2.2 Vzroki za nastanek in razvoj sive ekonomije

Siva ekonomija se ne pojavi sama, ampak za njen pojav, razvoj in obseg na nekem področju oziroma v državi obstajajo določeni vzroki, ki se med seboj razlikujejo. Glavna motivacija so običajno ekonomski vzroki (Sedovnik in Krajnik, 2010, str. 18).

Glas (1991, str. 2) pravi: »Obseg sive ekonomije je naraščal kot posledica dolgotrajnih, civilizacijskih tendenc in kot rezultat krize uradnega gospodarstva«.

Ob izhajanju iz različnih študij, sta Sedovnik in Krajnik (2010, str. 18) teoretične predpostavke za pojav sive ekonomije razdelila na štiri področja:

- povečevanje obremenitev s strani države (več birokracije in regulacije), - modifikacije na trgu dela in v načinu zaposlovanja (na primer zniževanje

uradnega delovnega časa ali povečanje števila nezaposlenih), - spremenjeno mnenje in vrednote posameznikov (spremenjene vrednote se

pojavijo, če to počnejo tudi prijatelji, znanci ali sorodniki), - sprememba institucionalnih pogojev (storitve oskrbe na domu, oskrba

ostarelih). Schneider in Enste (2000, str. 83) sta ekonomske vzroke za pojav sive ekonomije oblikovala v štiri sklope:

- davčne obremenitve, - socialni transferji, - trg dela in - storitve javnega sektorja.

Sedovnik in Krajnik (2010, str. 18) na osnovi pregleda 15 študij o sivi ekonomiji ugotavljata, da je najpogostejši vzrok razvoja in povečanja sive ekonomije povečanje davčnih bremen, sledi davčna morala oziroma odnos državljanov do sive ekonomije, nato kakovost državnih institucij, v manjši meri pa na razvoj sive ekonomije vplivajo uravnavanje in politika trga dela ter socialni transferji. Vse te sestavine vplivajo na odločitev posameznika, ali bo sodeloval v dejavnosti sive ekonomije ali ne.

Schneider in Enste (2000, str. 82) sta zapisala, da vzrok rast sive ekonomije predstavljajo številni dejavniki, med katerimi so najpomembnejši rast davčnih bremen, spremembe na trgu dela (prisilno zmanjšanje tedenskega delovnega časa, predčasna upokojitev ali brezposelnost) in upad zaupanja v javne institucije.

Prodaja blaga in storitev je namerno prikrita iz naslednjih razlogov (Schneider in Williams, 2013, str. 25):

- da bi se izognili plačilu: dohodnine, davka na dodano vrednost in drugih davkov,

- da bi se izognili plačilu prispevka za socialno varnost, - da bi se izognili določenim pravilom trga dela (minimalni znesek plač,

maksimalno število delovnih ur ali varnostni standardi), - izogibanje upravnim obveznostim.

11

Glas (1991, str. 5) razlikuje ameriško in evropsko razlago vzrokov za pojav prikrite dejavnosti. Po ameriški razlagi se siva ekonomija povečuje zaradi izogibanja davkom, predpisom, omejitvam, zaradi izkoriščanja podpore za brezposelne in socialno ogrožene ter nestrinjanja z zastavljenimi cilji države. Medtem evropska ali kontinentalna razlaga poudarja obravnavo s sociološkega vidika, ob upoštevanju družbeno-ekonomskih razvojev, med katere našteva naslednje dejavnike: kriza zanesljivosti države, obremenitev privatnega sektorja, zniževanje davčne morale, obremenitev z regulacijo, stagniranje ali upadanje dohodkov, zmanjšanje delovnega časa v uradni ekonomiji in več prostega časa, ter nizko tveganje glede odkritja o pridobivanju dohodkov iz dejavnosti sive ekonomije.

Kot je zapisal Nastav (2009b, str. 43-44), je dejansko povpraševanje po blagu in storitvah iz sive ekonomije vezano na pridobljen in izplačan dohodek posameznika oziroma je odvisno od tega, kako vlada razporedi dohodek, ter od razlike med cenami v uradni in sivi ekonomiji. Razpoložljiv dohodek je negativno povezan s povpraševanjem po blagu in storitvah iz sive ekonomije. Nižji kot je dohodek, prej se bo oseba odločila za delovanje v sivi ekonomiji. Razpoložljiv dohodek pa je vezan na velikost ustvarjenega dohodka in njegove obdavčitve. Povpraševanje po blagu in storitvah iz sive ekonomije je odvisno tudi od obdavčitve potrošnje. Obdavčitev pa, kot že prej omenjeno, vpliva tudi na ponudbeno stran trga sive ekonomije. Na formalnem trgu, ki ni reguliran, se cena oblikuje tako, da uravnovesi ponudbo in povpraševanje. Pri sivi ekonomiji so zaradi nepopolnih informacij postavljena drugačna pravila določanja cen. Zaradi prikritega delovanja na trgu prihaja do netočnih informacij, kar pripelje do različnih cen za enako storitev.

Nastav (2009b, str. 44) dodaja, da je lahko delovanje v sivi ekonomiji tudi neke vrste rešitev, ko se nezaposlena oseba znajde v socialni stiski. Pri tem ima pomembno funkcijo delovanje vlade, investicijska klima v gospodarstvu ter posledično nezaupanje ljudi v državo.

Medsebojna razmerja (na primer sosedska pomoč), visok dobiček iz neregularnih dejavnosti in povezane naložbe v človeški kapital (nove veščine, izkušnje in znanja) so močne vezi, ki preprečujejo odločitev ljudi, da bi delovali v uradni ekonomiji (Schneider in Klinglmair, 2004, str. 18).

Eurobarometer (2007) je v svoji raziskavi anketirance1 povprašal o razlogih za nakup blaga ali storitev v sivi ekonomiji. Rezultati odgovorov so prikazani v grafu 1. Velika večina (66 odstotkov) vprašanih se je odločila za nakup v sivi ekonomiji zaradi nižje cene, sledi razlog, da je storitev oziroma nakup izveden v hitrejšem času. Drugi motivi, ki so manjšega pomena, so predvsem naslednji: usluga med prijatelji, znanci in sorodniki ali pomoč nekomu, ki je v stiski.

1 Na vzorcu 3.481 anketirancev iz EU27.

12

Graf 1: Grafični prikaz odgovorov na vprašanje: »Kaj je vzrok za nakup blaga ali storitve v sivi ekonomiji, namesto v uradnem gospodarstvu?«

Vir: (Eurobarometer, 2007, str. 16).

Drehner in Schneider (2006) sta v svoji raziskavi pokazala, da sta pojava korupcije in sive ekonomije povezana in v državah z višjimi davčnimi prihodki delujeta kot substituta, v državah z nižjimi davčnimi prihodki pa kot komplementarna pojava. V razvitih državah večji obseg korupcije povzroča, da se prebivalstvo odloči za delovanje v sivi ekonomiji, v manj razvitih pa pojava sodelujeta. Ugotovitve te študije kažejo, da korupcija ni vzrok, ampak le povezan pojav (Nastav, 2009b, str. 39). Če v državi obstaja visoka raven korupcije, je delež sive ekonomije zelo visok. »Najpomembnejše je dejstvo, da je med korupcijo in sivo ekonomijo povezava 60 odstotna« (Mara, 2011, str. 1115).

Zaupanje v državo in njeno uspešno delovanje pa je razvidno tudi v investicijski klimi, saj se v državah s slabo investicijsko klimo pojavi več prizadevanj po delovanju v sivi ekonomiji. Kazalci investicijske klime so politična dvomljivost, korupcija, nezaupanje v sodišča in regulacijo (Nastav, 2009, str. 39).

»Če je zaupanje visoko, je tudi obseg sive ekonomije v gospodarstvu nižji« (Nastav, 2009b, str. 45). Lahko bi rekli, da je siva ekonomija nekakšen upor prebivalstva proti voditeljem države, državni zakonodaji ter obdavčitvi, saj tako izkazujejo nestrinjanje in nezadovoljstvo s stanjem v državi oziroma gospodarstvu (Nastav, 2009b, str. 37).

Dellago (1990, str. 150) navaja štiri dejavnike za razvoj sive ekonomije: - tehnično-organizacijske značilnosti proizvodnega procesa, - struktura stroškov proizvodnje, - državna regulativa in - (ne)fleksibilnost.

S tehnologijo imamo v mislih tehnično-organizacijske značilnosti proizvodnega procesa. Za opravljanje dejavnosti v sivi ekonomiji je sicer potrebnega manj kapitala, vendar pa več prostora in večja specializacija. Zato so večinoma dejavnosti v sivi ekonomiji bolj storitveno naravnane, npr. frizerstvo, popravila, vzdrževanja, torej dejavnosti, kjer je mogoče sprotno dogovarjanje. Hkrati pa se v zameno za blago ali storitev pridobi plačilo (Nastav, 2009a, str. 36). Tudi Schneider in Enste (2002, str. 44) sta zapisala, da se siva ekonomija pojavlja po končanem delu v uradnem gospodarstvu ali med njim, za

0% 10% 20% 30% 40% 50% 60% 70%

Nižja cena

Hitrejša storitev

Zaradi usluge med znanci

Za pomoč nekomu, ki potrebuje denar

Je ni ali je redko na voljo v uradnem gospodarstvu

Boljša kakovost

Drugo

13

kar se izrablja sredstva uradnega gospodarstva (na primer, opremo za redno delo, računalnik ali orodje uporabljajo za dodaten, prikrit zaslužek).

Struktura stroškov proizvodnje zajema stroške dela in stroške kapitala, njihovo zmanjšanje je eden izmed glavnih dejavnikov za prenos dejavnosti v sivo ekonomijo. Z utajo davkov in socialnih dajatev se znižujejo stroški poslovanja, s čimer se ustvari večji dobiček (Nastav, 2009a, str. 36).

Državno usmerjanje ali regulativa se pojavlja zaradi varovanja določenih družbenih skupin ali posameznikov pred nevarnimi posledicami, ki jih lahko povzročajo poslovni subjekti, ki se pri svojem delovanju ozirajo samo na lastne in ne družbene koristi. Za nekatere poslovne subjekte lahko dodatna regulativa pomeni zvišanje stroškov in manjšo prilagodljivost na spremembe, ki se pojavljajo na trgu, povzroči pa lahko tudi primanjkovanje dobrin na trgu. S pomočjo sive ekonomije se proizvajalci izognejo državni regulativi in birokraciji, katere posledica je povečanje ponudbe določenega blaga in storitev na trgu (Nastav, 2009a, str. 36).

(Ne)fleksibilnost se nanaša na trg dela in delovanje podjetij. Na trgu delu je pogosto velika skupina ljudi, ki lahko zaradi fleksibilnosti časa ob delu v uradnem gospodarstvu delujejo tudi v sivi ekonomiji, ali jim primanjkujejo druge alternative in zaradi dejstva, da je plača v uradnem sektorju nižja. Delodajalci, ki delujejo v sivi ekonomiji, imajo večji nadzor nad svojim podjetjem, nižje plače in več fleksibilnosti pri svojem delovanju (Nastav, 2009a, str. 37).

V nadaljevanju bodo podrobneje predstavljeni najpogostejši dejavniki za pojav sive ekonomije.

2.2.1 Obremenitve z davki in prispevki za socialno varnost

V skoraj vseh študijah je bilo ugotovljeno, da je breme davkov in prispevkov za socialno varnost eden izmed glavnih vzrokov za obstoj sive ekonomije. Davki vplivajo na izbiro med delom ali prostim časom ter spodbujajo in večajo ponudbo delovne sile v sivi ekonomiji (Schneider in Klinglmair, 2004, str. 16).

Davki vplivajo na kupno moč prebivalstva oziroma razpoložljivi dohodek. Povečevanje davkov povzroči upor ljudi in preusmerjanje dejavnosti na sivo ekonomijo oziroma v prikrito dejavnost. To je prikazal tudi ameriški ekonomist Arthur Laffer, ki je predstavil Lafferjevo krivuljo (Slika 1). Krivulja prikazuje povezanost davčnih prihodkov in povprečnih davčnih stopenj. Pokazal je, da je davčni prihodek ob visokih davčnih stopnjah nižji, kar potrjuje, da davki vplivajo na delež sive ekonomije. Nerealno je, da bi se celotna proizvodnja ter davčna osnova zmanjšala na nič ob stoodstotni davčni stopnji, ampak bi se več proizvodnje odvijalo v sivi ekonomiji (Nastav, 2009b, str. 40).

14

Slika 1: Lafferjeva krivulja in povezava med davčnim prihodkom, davčno stopnjo ter razvojem sive ekonomije

Vir: (Nastav, 2009b, str. 41).

Čeprav davčnih utaj ni moč enačiti s sivo ekonomijo, večina aktivnosti v sivi ekonomiji pomeni izogibanje neposrednim ali posrednim davkom, zato imajo dejavniki, ki vplivajo na davčne utaje, tudi vpliv na sivo ekonomijo. Povezava je odvisna od pričakovanih stroškov in koristi. Koristi zaradi neplačevanja davkov so: individualne nižje mejne davčne stopnje in višji realni dohodek. Pričakovani stroški so vezani na izvedbo ukrepov proti razkritju realnega stanja. Dodaten strošek pa izhaja iz psihičnih stroškov, kot so sram in obžalovanje ter posledična izguba ugleda (Schneider in Williams, 2013, str. 33).

V kolikor ni dovolj prejetih koristi od pobiranja davkov (kot je dostopnost do javnih dobrin) in se ljudem višina davka glede na prejete koristi ne bo zdela pravična, bo več realnega dohodka skritega (Schneider in Williams, 2013, str. 33).

Schneider in Klinglmair (2004, str. 18) zatrjujeta, da višja mejna davčna stopnja vodi do večjega nadomeščanja dela v uradni ekonomiji z delom v sivi ekonomiji, podobno kot vpliva na odločitev med delom in prostim časom. Višja kot je mejna davčna stopnja, večji je učinek substitucije med delom v uradni in sivi ekonomiji, enako pa je tudi pri odločitvi med delom in prostim časom. Še posebej, če upoštevamo, da posameznik lahko prejme dohodek tudi v sivi ekonomiji, je učinek substitucije vsekakor večji od učinka dohodka, zato posameznik manj dela v uradni ekonomiji. Skupna učinkovitost gospodarstva je nižja in izmikanje delu v uradni ekonomiji vodi do izgube blaginje.

15

Čeprav sta Schneider in Klinglmair (2004, str. 16) mnenja, da davčne reforme ne prinašajo večjih znižanj davčnih stopenj, temveč zgolj stabilizirajo obseg sive ekonomije, obstajajo tudi empirične študije, ki to povezavo ugotavljajo.

Empirični rezultati o vplivu davčnega bremena so bili podani v študiji Schneiderja (1994, 2000), ki je ugotovil statistično pomembne dokaze o vplivu obdavčitve na sivo ekonomijo. Vpliv posrednih in neposrednih davkov bo v nadaljevanju prikazan na primeru Avstrije in Skandinavskih držav. V Avstriji imajo namreč neposredne davčne obremenitve največji vpliv na obseg sive ekonomije, ki mu sledi intenzivnost ureditve in zapletenost davčnega sistema. Podobno ugotavlja Schneider (1986) tudi za skandinavske države (Dansko, Norveško in Švedsko). V vseh treh državah so davčne spremenljivke (povprečna neposredna davčna stopnja, povprečna skupna davčna stopnja in mejna davčna stopnja) pozitivno in statistično značilno povezane s sivo ekonomijo (Schneider in Klinglmair, 2004, str. 18).

Hill in Kabir (1996) sta v svoji raziskavi prikazala, da so mejne davčne stopnje primernejše od povprečnih davčnih stopenj, in da zamenjava neposrednih davkov s posrednimi davki ne bo izboljšala izpolnjevanja davčnih obveznosti. Naslednje dokaze o učinku obdavčitve na sivo ekonomijo predstavljajo Johnson, Kaufmann in Zoido-Lobatón (1998), ki so ugotovili, da obstaja pozitivna povezava med obsegom sive ekonomije in davčno obremenitvijo podjetij. Velikost davčne obremenitve pa ni edini dejavnik; obseg sive ekonomije povečujejo tudi dejavniki, ki igrajo pomembno vlogo pri tej »igri« med vlado in davkoplačevalci: neučinkovit davčni sistem in neučinkovito vodenje države, pravice politikov in birokratov, prisotnost podkupovanja in korupcije (Schneider in Klinglmair, 2004, str. 19).

Da je davčna obremenitev lahko odločilni dejavnik sive ekonomije, se strinja tudi Mara (2011). S povečanjem davka se poveča tudi siva ekonomija. V Evropski uniji je davčna obremenitev precej visoka, zlasti v nordijskih državah, vendar je delež sive ekonomije zelo nizek, med 15 in 20 odstotkov BDP (Mara, 2011, str. 1114).

V tabeli 1 so predstavljene stopnje DDV-ja posameznih držav članic Evropske unije. Hrvaška in Madžarska imata najvišjo stopnjo DDV-ja med vsemi državami Evropske unije. Sicer stopnje DDV same po sebi niso glavni kazalec sive ekonomije. So pa davki v povezavi z načinom vodenja države eden izmed glavnih dejavnikov za pojav sive ekonomije.

16

Tabela 1: Stopnje DDV-ja v državah Evropske unije

Država Standardna stopnja

Belgija 21

Bolgarija 20

Češka 21

Danska 25

Nemčija 19

Estonija 20

Grčija 23

Španija 21

Francija 20

Hrvaška 25

Irska 23

Italija 22

Ciper 19

Latvija 21

Litva 21

Luksemburg 17

Madžarska 27

Malta 18

Nizozemska 21

Avstrija 20

Poljska 23

Portugalska 23

Romunija 24

Slovenija 22

Slovaška 20

Finska 24

Švedska 25

Velika Britanija 20

Vir: (European Commission, 2017).

2.2.2 Pravni predpisi in omejitve

Omejitve, prepovedi in pretirana birokracija so pogoste ob nastajanju novih poslovnih subjektov, zato se posamezniki ob začetku delovanja raje odločijo, da to začetno dejavnost delno ali v celoti izpeljejo na črno (Glas, 1991, str. 7).

Strožji in obsežnejši predpisi (merjeno s številom zakonov in licenc) so pomemben dejavnik, ki zmanjšuje svobodo izbiranja za posameznike, ki delujejo v uradni ekonomiji. Predpisi znatno povečajo stroške delovanja v uradni ekonomiji glede na sivo ekonomijo. Friedman, Johnson in Zoido-Lobaton (1999) v svoji raziskavi dokazujejo, da je regulacija pozitivno povezana z velikostjo deleža sive ekonomije. Avtorji na primeru 76 držav potrjujejo to povezavo. Po njihovih ugotovitvah je povečanje števila predpisov (v obdobju od leta 1990 do leta 1997) povečalo delež sive ekonomije za 10 odstotkov.

17

Te ugotovitve kažejo, da bi države morale posvetiti več poudarka na izboljšanju in poenostavljanju zakonov in predpisov, ne pa povečevati njihovo število. Nekatere vlade so naklonjene številnejšim predpisom in zakonom, iz preprostega razloga, ker to vodi k povečanju moči birokratov in višji stopnji zaposlenosti v javnem sektorju (Scheinder in Klinglmair, 2004, str. 19-20).

Schnider in Williams (2013, str. 42-44) trdita, da povečanje regulative in predpisov zmanjšuje svobodo izbire ter povečuje delovanje v sivi ekonomiji. Boljše kot je delovanje javnih institucij, manjša je dejavnost v sivi ekonomiji.

Uradne dejavnosti so v uradnem gospodarstvu pod vplivom številnih zakonov, omejitev in prepovedi, kar povečuje transakcijske stroške, stroški pa imajo enak učinek kot neposredna obdavčitev ter spodbujajo delovanje v sivi ekonomiji (Schneider in Enste, 2002, str. 124-125).

Schneider in Klinglmair (2004, str. 20) ugotavljata, da je omejitev poslovnega delovanja s predpisi in drugimi omejitvami v tranzicijskih državah večje, višja je tudi stopnja korupcije, kar spodbuja sivo ekonomijo.

2.2.3 Kakovost javnih storitev

Tudi Schneider in Enste (2002) sta preučevala povezavo med davčnim bremenom in bremenom prispevkov socialne varnosti ter obsegom sive ekonomije. Ugotavljata, da je povezava pozitivna in relativno visoka (Pearsonov korelacijski koeficient znaša 0,62). Vendar pa povezava med davčnim bremenom in sivo ekonomijo ni nujno pozitivna. Če država podjetjem in prebivalstvu (davkoplačevalcem) zagotavlja kvalitetne javne storitve v zameno za davke in socialne prispevke, vsako davčno breme ne sovpada nujno z večjim deležem sive ekonomije v gospodarstvu. Primer takšne prakse so skandinavske države (Nastav, 2009b, str. 41-42).

Kakovost javnih institucij ima neposredno vlogo pri velikosti sive ekonomije. Učinkoviti davčni sistem in predpisi so lahko bolj pomembni kot breme dejanskih davkov. Prav tako je korupcija vlade in vladnih uradnikov povezana z večjo dejavnostjo v sivi ekonomiji. Različne oblike političnih in ustavnih sistemov lahko vplivajo na rast sive ekonomije. Za učinkovite politične sisteme je značilen pregleden sistem obdavčitve, pri čemer se pobrani davki porabijo za izboljšanje javnih storitev (Schneider in Williams, 2013, str. 42-44).

Povečevanje sive ekonomije povzroča zniževanje državnih prihodkov, kar znižuje kakovost in količino javnega blaga in storitev. To pripelje do povišanja davčnih stopenj, ob pogostem poslabšanju kakovosti javnega blaga in storitev, kar je še večja spodbuda za delovanje v sivi ekonomiji. Johnson, Kaufmann in Zoido-Lobatón (1998) so predstavili model tega razmerja. Njihove ugotovitve so pokazale, da se manjši obseg sive ekonomije pojavlja v državah z višjimi davčnimi prihodki, če država takšno razmerje doseže z nižjimi davčnimi stopnjami, z manj regulative in predpisov. Njihov zaključek je naslednji: bogatejše države OECD in nekatere države v Vzhodni Evropi so našle dobro razmerje s sorazmerno nizkimi davčnimi stopnjami, z manj regulativnih obremenitev, nadzorom nad podkupovanjem, ob nizkem deležu sive ekonomije. Nasprotno pa številne države Latinske Amerike in nekdanje Sovjetske zveze

18

predstavljajo primere slabe prakse oziroma slabega razmerja. Davčne stopnje so visoke, visoke so regulativne obremenitve, šibka je pravna država ter visoka raven podkupovanja, ob visokem deležu sive ekonomije (Schneider in Klingmair, 2004, str. 20-21).

2.2.4 Davčna morala

Interdisciplinarna analiza vzrokov za povečanje sive ekonomije poudarja, da lahko le-to delno pojasnijo ekonomski vzroki. Sociološki in psihološki pristopi dajejo dodaten vpogled v proces odločanja posameznika o tem, ali bo izbral delovanje v sivi ekonomiji ali ne (Schneider in Enste, 2000, str. 82). »Davčna morala je vedenje skupine ali celotne populacije davkoplačevalcev v zvezi z vprašanjem izpolnjevanja oziroma neizpolnjevanja lastnih davčnih obveznosti, ki je del njihove zavesti in davčne mentalitete« (Baloh, 2010, str. 2). Obnašanje davčnih zavezancev je zelo pomembno za velikost in rast sive ekonomije (Mara, 2011, str. 1114). Davčna morala se povečuje, ko država davkoplačevalce spoštuje, jih pošteno obravnava ter pripravlja takšne plačilne postopke, da se na njih ljudje odzovejo pozitivno. V državah, kjer imajo ljudje pozitiven odnos do davčnega sistema, je davčna morala bistveno večja (Packard et. al., 2012, str. 127). Višja stopnja zadovoljstva z državnimi institucijami ima statistično značilen in pozitiven vpliv na davčno moralo (Packard et. al., 2012, str. 117). Če se ljudem davek ne zdi pošten oziroma pravičen, se bodo obdavčitvi izogibali. Verjetnost njihovega delovanja v sivi ekonomiji se bo s tem povečala. Država lahko z uspešnim upravljanjem poveča davčno moralo. Davčna morala davkoplačevalcev pa ustvarja pogoje, ki jih mora država upravljati. Zato bi bilo na tem mestu težko ločiti vzrok od učinka. Davčna morala povzroči težnjo po prijavi dohodka in plačilu davka, v kolikor davčni zavezanci menijo, da je davčni sistem pošten, tudi plačujejo svoj delež. Davčna morala se poveča, če davkoplačevalci opazijo vrednost plačevanja davkov. V državi, kjer bo visoka davčna morala, bodo ljudje ostro obsojali vsako davčno utajo in delovanje v sivi ekonomiji, pri nizki davčni morali pa bo nasprotno. Visoka davčna morala se oblikuje z zaupanjem ljudi v pravni sistem, njegovo delovanje in njegove voditelje (Schneider in Williams, 2013, str. 42-44).

Prebivalstvo z nizko stopnjo pripadnosti do države in zaupanjem do državnih institucij bo bolj naklonjeno goljufanju in s tem sivi ekonomiji, kot prebivalstvo z višjo stopnjo naklonjenosti državi. Pripadnost prebivalstva se med državami razlikuje. Sivi ekonomiji je najmanj naklonjeno prebivalstvo v skandinavskih državah, medtem ko je do sive ekonomije najspravljivejše prebivalstvo v sredozemskih državah in državah Vzhodne Evrope (Schneider, 2013).

Alm in Torgler (2006) sta povzela podatke iz številnih študij za Evropske države ter pri tem prepoznala vedenjske vzorce v južnih in severnih državah. Rezultati kažejo, da

19

imajo državljani severne Evrope višjo davčno moralo kot tisti iz južne Evrope (Packard et. al., 2012, str. 127).

V tabeli 2 so predstavljeni dejavniki, ki vplivajo na sivo ekonomijo, povzeti iz Schneiderjevega in Williamsovega (2013) pregleda. Študije so bile opravljene s pristopom MIMIC2 ali metodo valutnega povpraševanja (Currency Demand Approach). V tabeli 2 sta predstavljena dva stolpca, ki prikazujeta, kako različni faktorji vplivajo na obseg sive ekonomije, z in brez spremenljivke »davčna morala«. Tabela 2 prikazuje, da je povečevanje davkov in prispevkov za socialno varnost daleč najpomembnejši dejavnik. Delež davkov in prispevkov za socialno varnost pojasnjuje 35-38 odstotkov ali 45-52 odstotkov vzrokov za pojav sive ekonomije, kakovost državnih institucij 10-12 odstotkov ali 12-17 odstotkov, davčna morala pa 22-25 odstotkov. Kar pomeni, da je 35-38 odstotkov vzrokov za pojav sive ekonomije posledica višjih davkov in prispevkov za socialno varnost, če pri tem obravnavamo tudi spremenljivko davčna morala. V kolikor te spremenljivke ne obravnavamo, se ta delež poviša na 45-42 odstotkov. Enako velja za kakovost državnih institucij, ki je posledica sive ekonomije v 10-12 odstotkih, če zraven obravnavamo tudi davčno moralo, če pa ne, se odstotek poveča na 12-17 odstotkov. Ponovno pa je potrebno dodati, da so različni dejavniki med seboj povezani in se skupaj še krepijo. Večji delež sive ekonomije zmanjša davčne prihodke in kakovost državnih institucij, to pa posledično poveča davčne stopnje in prinaša nižjo davčno moralo.

Tabela 2: Glavni vzroki povečevanja sive ekonomije

Dejavniki Vpliv na sivo ekonomijo (v %)

Povprečne vrednosti 12-ih raziskav

Povprečne vrednosti empiričnih rezultatov 22-ih raziskav

Davki in prispevki za socialno varnost

35-38 45-52

Kakovost državnih institucij

10-12 12-17

Urejenost trga dela 7-9 7-9

Prenos plačil 5-7 7-9

Storitve javnega sektorja

5-7 7-9

Davčna morala 22-25 -

Vpliv vseh dejavnikov 84-98 78-96

Opombe: V tabeli so prikazani dejavniki in njihov vpliv na sivo ekonomijo.

Vir: (Schneider in Williams, 2013, str. 44).

2 Multiple Indicators and Multiple Causes. Gre za indirektno metodo ocenjevanja obsega sive ekonomije,

ki temelji na predpostavki, da je siva ekonomija neopazovana spremenljivka, na katero vplivajo drugi vzroki, hkrati pa sama vpliva na druge spremenljivke v modelu (Jesenko, 2008, str. 4).

20

2.3 Dejavnosti sive ekonomije in njeni udeleženci

Glas (1991, str. 3) prišteva v sivo ekonomijo naslednje aktivnosti: - neregistrirano in posledično neobdavčeno delo, običajno v zameno za

gotovinsko plačilo, - tihotapstvo, - nelegalne igre na srečo, - delo brez obveznega delovnega dovoljenja, to je na primer predvsem delo

nelegalnih priseljencev, - nelegalna trgovina z drogami, cigareti in alkoholom, - neposredna menjava blaga in storitev, - dela in popravila v lastni izvedbi, - izdajanje neresničnih računov za poslovne izdatke, - uporaba blaga z delovnega mesta za zasebno korist, - nelegalna prostitucija, - delo in prejemanje plačil v obdobju prejemanja bolniškega nadomestila ali

podpore za čas brezposelnosti, - pridelava in prodajanje lastnega sadja, zelenjave in drugih pridelkov, - visoko obrestno posojanje denarja, - neregistrirana dejavnost ali prijava manjšega obsega glede na dejansko

stanje, - preprodaja zemljišč in drugega, kjer se dohodki ne prijavijo davčni upravi, - neprijavljene napitnine od strank, - tatvine in podobno.

Dejavnosti sive ekonomije so različne in so pogosto vezane na življenjske potrebe prebivalstva, saj v uradni ekonomiji primanjkuje določenega blaga in storitev, ali pa so cene previsoke oziroma med ponudniki ni konkurence (Glas, 1991, str. 24). Udeleženci v sivi ekonomiji so tisti, ki delujejo kot ponudniki blaga in storitev v sivi ekonomiji, ali na strani povpraševalcev, torej tistih, ki kupujejo blago in storitve, ki so bile proizvedene v sivi ekonomiji (Nastav, 2009a, str. 39).

Medtem Kukarjeva (1995, str. 38) med potencialne dejavnike v sivi ekonomiji prišteva: - mladino v času izobraževanja, - delovno sposobno a neaktivno prebivalstvo (gospodinje, upokojenci), - prijavljene nezaposlene, - zaposlene in samozaposlene.

Delovna sila sive ekonomije so zelo heterogeni delavci, pri čemer en del predstavljajo brezposelni, ki so del uradne delovne sile, drugi del so delavci sive ekonomije, kot so upokojenci, mladoletniki in gospodinje, ki niso del uradne delovne sile. Prav tako obstajajo ljudje, ki istočasno opravljajo tako uradna kot neuradna dela (Mara, 2011, str. 1116). Glas (1991, str. 25) je zapisal, da sta za opravljanje dejavnosti v sivi ekonomiji potrebna strokovno znanje in določena mera sposobnosti, predvsem pri tistih najbolj množičnih

21

oblikah dejavnosti (kot so gradnja, kmetijstvo, storitve), hkrati pa tudi čas. Čas in znanje pa ima delovna sila v proizvodnji in vzdrževanju, katere delovni čas je točno določen. Strokovnjaki, ki imajo manj časa, imajo tudi manjše potrebe po dodatnem dohodku, administrativni delavci nimajo zahtevanih znanj in veščin, vodilnim delavcem pa prav tako zmanjkuje časa, obenem pa ta vrsta oblik in delovanja v sivi ekonomiji tudi ni skladna z njihovim družbenim statusom, zato se z njo ne ukvarjajo.

Število udeležencev v sivi ekonomiji je zelo veliko, samo v Evropski uniji znaša to število 30 milijonov (Schneider in Williams, 2013, str. 20). Velik obseg sive ekonomije povzroča nezaupanje ljudi v državni sistem, saj je potrebno dodatno obremeniti zavezance, ki že redno plačujejo svoje obveznosti (Zakon o davčnih blagajnah, 2011). »Z izogibanjem plačilu davkov in prispevkov pa načenjajo ustavna načela o enakosti in pravičnosti, ter davčna načela, ki so ovira za doseganje razvojnih ciljev« (Zakon o davčnih blagajnah, 2011).

Evropska komisija je v raziskavi o neprijavljenem delu, v kateri je sodelovalo 26.563 državljanov Evropske unije (2013, str. 15), med drugim ugotovila, da so v sivo ekonomijo vključene osebe stare med 25 in 54 let, ki so zapustile redno izobraževanje, imajo pogoste finančne težave, so samozaposlene ali študentje. S povečevanjem starosti delovanje v sivi ekonomiji upada. Bolj so k sivi ekonomiji nagnjeni moški (12 odstotkov moške populacije), v primerjavi z ženskami (10 odstotkov ženske populacije).

Wallace, Haerpfer in Latcheva (2004, str. 10-11) udeležence delijo v tri skupine: v prvo skupino sodi revnejši del prebivalstva in manj izobraženi, ki so del sive ekonomije zaradi potrebe po preživetju. V drugi skupini so ljudje vseh družbenih slojev, ki želijo s sivo ekonomijo nekoliko povečati svoj dohodek. V tretji skupini pa so strokovno izobraženi, ki si z delovanjem v sivi ekonomiji ustvarjajo bogastvo.

V tabeli 3 lahko vidimo, da je največ sive ekonomije v sektorju gradbeništva ter trgovine na debelo in drobno.

22

Tabela 3: Siva ekonomija v odstotkih posameznega sektorja

Sektor Uradni BDP (milijard €)

Obseg sive ekonomije (milijard €)

Delež sive ekonomije (%)

Proizvodnja 1.194 177 15

Nepremičnine 933 65 7

Trgovina na debelo in drobno

663 134 20

Transport in komunikacije

519 73 14

Gradbeništvo 374 115 31

Zdravstvo 329 33 10

Osebne storitve 230 20 9

Hoteli in restavracije 201 37 18

Kmetijstvo 157 23 15

Pomoč gospodinjstvu 34 4 12

Sektorji brez sive ekonomije

1.678 5 0

Druge storitve n.p. 475 -

Opombe: Podatki se navezujejo na različne sektorje gospodarstva, kot so: kmetijstvo, gozdarstvo, industrija, gradbeništvo, storitve, promet, trgovina, turizem in zdravstvo.

Vir: (Schneider, 2013, str. 12).

Tudi Eurobarometer (2007, str. 11) je raziskoval stopnje sive ekonomije na določenih področjih. Rezultati raziskave3 so prikazani v grafu 2. 22 odstotkov anketirancev je v anketi zatrdilo, da so blago ali storitev pridobili v dejavnosti trgovine na drobno. Sledita gradbeništvo in gospodinjske storitve, s 16 in 17 odstotki. Višje vrednosti imajo še dejavnosti popravil in osebnih storitev.

3 Velikost populacijske skupine iz EU27 znaša 3.481.

23

Graf 2: Grafični prikaz odgovorov na vprašanje: »Katero vrsto blaga ali storitve ste glede na sektor gospodarstva pridobili v sivi ekonomiji?«


2.4 Ocenjevanje obsega sive ekonomije

Metode za ocenjevanje sive ekonomije dajejo različne ocene o obsegu deleža le-te. Kljub temu rezultati vseh metod kažejo na enako oziroma podobno gibanje sive ekonomije v času. Težko je določiti najboljšo metodo za ocenjevanje, ampak lahko glede na okoliščine in način merjenja izberemo najprimernejšo metodo. Metode so prilagojene glede na značilnosti države, regije in obdobja (Nastav, 2009b, str. 58).

Sivo ekonomijo je težko ocenjevati, saj se odmika uradnem registriranju in pregledovanju. Oceniti se skuša vrednost aktivnosti, ki se izogibajo uradnem zbiranju pristojnih organov, saj jo želijo udeleženci prikriti, da bi se izognili plačilu davkov, prispevkov in s tem povezani birokraciji. Pridobljeni podatki pa so pogosto pomanjkljivi in nezanesljivi (Glas, 1991, str. 9). Iz tega razloga lahko sivo ekonomijo ocenjujemo le posredno, kar pa nam daje netočne ocene (Glas, 1991, str. 9). Za uporabo primerne metode v kontekstu posamezne države je potrebno poznati dejavnike oziroma vzroke sive ekonomije.

Za ocenjevanje sive ekonomije uporabljamo več metod.

V literaturi je mogoče zaslediti različne metode ocenjevanja in merjenja deleža sive ekonomije (Kukar, 1995, str. 31):

- preprosto razmišljanje o možnem obsegu, - ocenjevanje na podlagi različnih sledi, ki jih prikrita dejavnost pušča v

gospodarskem okolju, - ugotavljanje sive ekonomije na podlagi neskladnosti in razlik med dohodki in

odhodki, - učinkovitost davčnega nadzora in odkrivanje prikritih dejavnosti, - sledi na trgu dela, - sledi, ki so posledica gibanja denarnih agregatov.

0% 5% 10% 15% 20% 25%

Zavrnitve

Drugo

Kmetijstvo

Prevozi

Industrija

Strežba

Osebne storitve

Popravila

Gradbeništvo

Gospodinjske storitve

Trgovina na drobno

24

Feige (1989) predstavlja tri modele za ocenjevanje obsega sive ekonomije (Brindusa in Raluca, 2016, str. 306):

- kvalitativne metode (osredotočene na prepoznavanje motivacije, dojemanja in vedenja akterjev sive ekonomije);

- kvantitativne metode (osredotočene na pridobivanje podatkov o strukturi in dinamiki pojava);

- metode, ki ne zahtevajo sistematične znanstvene ocene (na podlagi osebnega opazovanja).

Z vidika področja raziskave, metode obdelujejo dve vrsti informacij (Brindusa in Raluca, 2016, str. 306-307):

- Informacije pridobljene preko opazovanj na mikroekonomski ravni (s pomočjo anket, poročil, davčne revizije). Takšne informacije nam dajejo opis posameznikov ali podjetij, ki delujejo v sivi ekonomiji.

- Informacije pridobljene na makroekonomski ravni. Čeprav podatkovna baza na makroekonomski ravni ni namenjena izključno ocenjevanju sive ekonomije, nam omogoča ocenjevanje s pomočjo logičnih sklepanj in brez subjektivnosti. Uporablja se zanesljive podatke pridobljene od različnih organizacij ali javnih institucij.

Pridobivanje kar se da natančnih podatkov o deležu sive ekonomije je pomembno za izvajanje učinkovite gospodarske politike. Zbiranje informacij pa je težko, ker nihče, ki je vpleten v takšno dejavnost, ne želi biti identificiran (Schneider in Enste, 2000, str. 77).

Metode za ocenjevanje sive ekonomija lahko razdelimo na naslednji način: neposredne (ankete in raziskave) in posredne metode (s pomočjo nacionalnega računovodstva, denarni pristopi, poraba električne energije) ter metode modeliranja (Nastav, 2009b, str. 46). Vsaka metoda ima svoje prednosti in slabosti, kljub temu pa vsaka teži k pridobitvi podatkov o obsegu sive ekonomije.

Različne metode dajejo različne rezultate. Na primer, anketiranje običajno podceni delež sive ekonomije, ker ljudje v še tako nadzorovanih razmerah ne bodo priznali, da delujejo v sivi ekonomiji. Dandanes so se razvile najnovejše tehnike, ki z uporabo različnih spremenljivk (na primer znesek denarnih sredstev v gospodarstvu), za katere je znano, da so povezane z obsegom sive ekonomije, prinašajo verodostojne rezultate (Schneider in Williams, 2013, str. 20).

V nadaljevanju so metode podrobneje predstavljene.

2.4.1 Neposredne metode

Neposredne metode uporabljamo za neposredno ocenjevanje obsega sive ekonomije. Sivo ekonomijo se s to metodo oceni na podlagi primarnih podatkov zbranih od delovne sile, proizvajalcev in potrošnikov. Takšen način ocenjevanja poteka preko anonimnih vprašalnikov ter pridobivanja podatkov s pomočjo davčnih in drugih administrativnih virov. Podatki pridobljeni iz anket so odvisni od odzivnosti in so dani na prostovoljni osnovi. Pri podatkih iz davčnega nadzora pa so le-ti preverjeni z

25

dejanskimi prihodki ter celovitimi davčnimi pregledi. Neposredna metoda ocenjevanja je med strokovnjaki najpomembnejša in tudi najustreznejša (Nastav, 2009b, str. 46).

Neposredne metode dajejo veliko podrobnosti o strukturi sive ekonomije, vendar so rezultati občutljivi na način oblikovanja vprašalnika in odvisni od tega, ali so anketiranci pripravljeni sodelovati. Posledično raziskave s to metodo ne bodo zajele celotne sive ekonomije na nekem območju (Schneider, 2017, str. 7).

Večina anketiranih pri razkritju resničnih podatkov okleva, saj ne želi razkriti goljufivega vedenja, zato so odgovori pogosto nezanesljivi, iz tega razloga pa je tudi težko oceniti obseg sive ekonomije (Schneider in Enste, 2000, str. 92).

Pomembna prednost neposrednega ocenjevanja sive ekonomije je stik z udeleženci in realnost pridobljenih podatkov, prav tako so ankete oblikovane zelo natančno in so usmerjene v točno določeno področje (Nastav, 2009a, str. 47).

Kljub temu ima neposredna metoda tudi slabe strani. Ankete morajo biti strokovno sestavljene, da ne pride do pridobitve napačnih podatkov. Glavna pomanjkljivost je finančni zalogaj izvedbe ankete. S pomočjo vzorčenja se lahko omili, kljub temu pa je strošek te metode znaten. Če želimo oceno celotnega gospodarstva, je potrebna zelo obširna raziskava, kar pomeni, da so potrebni izurjeni anketarji, strokovno sestavljeni vprašalniki ter sodelovanje anketirancev in njihovo razkritje dejanskega stanja. Hkrati pa je potrebno poskrbeti za anonimnost anketirancev ter zagotovilo, da se pridobljeni podatki ne bodo uporabili proti njim oziroma za namene davčnega ali drugega nadzora (Nastav, 2009a, str. 47 - 48).

Schneider in Enste (2002, str. 15) navajata, da anketiranci ne razkrijejo dejanskega stanja, ter da so ankete pristranske.

Za metode na anketni osnovi je značilno, da prikazujejo spodnjo mejo ocenjenega deleža sive ekonomije, metode davčnega nadzora pa predstavljajo zgornjo mejo, torej precenijo obseg sive ekonomije (Nastav, 2009b, str.61).

Ocena sive ekonomije na podlagi neposredne metode lahko temelji tudi na odstopanju med davčno prijavljenimi dohodki in tistimi, ki so izmerjeni preko davčnih kontrol. Kljub temu ima tudi ta pristop pomanjkljivosti, saj preverjanje preko davčnih kontrol ni mogoče za celotno populacijo (vzorec ni naključen), ampak so izbrani le tisti, ki v davčni napovedi nakazujejo verjetnost davčne goljufije, prav tako pa je pri samem nadzoru najverjetneje odkrit le del skritega dohodka. Davčni organ tudi nima podatkov o tistih, ki davčne napovedi niso oddali oziroma delujejo povsem prikrito (Schneider in Enste, 2000, str. 92).

Slabost neposrednih metod za ocenjevanje sive ekonomije je, da jih ni mogoče uporabljati za predstavitev deleža in razvoja sive ekonomije za neko daljše časovno obdobje, saj gre za točkovno napoved in bi bilo potrebno opraviti več zaporednih ocen, kar pa si v praksi težko privoščimo (Nastav, 2009a, str. 48).

26

2.4.2 Posredne metode

Posredne metode imajo makroekonomske značilnosti in ocenjujejo delež sive ekonomije preko posledic, ki jih prikrita dejavnost pusti v gospodarstvu. Ker so posledice sive ekonomije v gospodarstvu raznolike, posredne metode za raziskovanje uporabljajo ekonomske kazalnike. Posredne metode se delijo na več podskupin, te so: denarne metode, metode razhajanja in metode fizičnega proizvoda. Te metode niso namenjene zbiranju in ocenjevanju podatkov, ampak se zaradi nekaterih predpostavk lahko uporabijo za ocenjevanje. Te metode so najbolj uporabne, saj ne povzročajo visokih stroškov, z njihovo pomočjo pa lahko pridobimo začetno znanje ter vpogled v sam pojav in njegovo ozadje (Nastav, 2009a, str. 49).

Kot smo zapisali, se posredne metode delijo na več podskupin, ki jih bomo opisali v nadaljevanju.

- Denarne metode. Denarne metode temeljijo na domnevi, da se večina transakcij v prikriti dejavnosti opravlja v gotovini, kar pusti malo sledov in je težko izsledljivo. Iz tega razloga se pri obravnavi sive ekonomije vključuje raziskovanje gotovine v obtoku (Nastav, 2009a, str. 49-50). Lahko bi tudi rekli, da če se povpraševanje po gotovini poveča nad neko običajno mejo, potem je prisoten pojav sive ekonomije (Schneider in Enste, 2000, str. 92). Pri denarni metodi uporabljamo naslednje tri metode ocenjevanja sive ekonomije: povpraševanje po gotovini, razmerje med gotovino in depoziti ter transakcijska metoda.

»Metoda povpraševanja po gotovini ocenjuje obseg sive ekonomije preko razlikovanja med dejanskim in »normalnim« povpraševanjem po denarju« (Nastav, 2009a, str. 50). Leta 1958 jo je razvil Cagan, ki je preučeval razmerje med povpraševanjem po gotovini in davčno obremenitvijo, kot glavni vzrok sive ekonomije. Omenjen pristop je razvil Tanzi, ki je razvil metodo ob predpostavki, da se večina transakcij odvija v gotovini. Kar pomeni, da kadar se dejansko povpraševanje poveča, to nakazuje na pojav sive ekonomije. Glavna slabost te metode je, da delež sive ekonomije ocenjuje ob predpostavki, da so vse transakcije v prikriti dejavnosti izvedene v gotovini (Nastav, 2009a, str. 50).

»Metoda gotovinskega obtoka temelji na stalnem razmerju med gotovino in depoziti, ter vsako povečanje tega razmerja nakazuje na pojav sive ekonomije« (Nastav, 2009a, str. 51). Prav tako kot denarna metoda ima tudi metoda razmerja med gotovino in depoziti to slabost, da predpostavlja samo gotovinsko plačevanje v sivi ekonomiji (Nastav, 2009a, str. 51).

Transakcijska metoda domneva stalno razmerje med deležem transakcij v gospodarstvu in deležem BDP. Metodo je leta 1979 razvil Feige. Sivo ekonomijo navedena metoda oceni na podlagi obtočne hitrosti denarja in razmerja med deležem celotnih transakcij in deležem BDP. Ob tem je potrebno določiti izhodiščno leto oziroma leto, v katerem ni bilo zaznane prisotnosti sive ekonomije (Nastav, 2009a, str. 51). Slednje je največja slabost

27

te metode ocenjevanja, prav tako so potrebni zelo celoviti podatki o deležu celotnih transakcij, saj domneva, da je vsa spremenljivost v odnosu med transakcijami in deležem BDP znak sive ekonomije (Nastav, 2009a, str. 51).

- Metode razhajanja. Naslednja podskupina posrednih metod so metode razhajanja. Ta vrsta metode proučuje razhajanja in razlike med določenimi postavkami in temelji na predpostavki, da velik del dohodkov ni zaveden v uradni statistiki, medtem ko večina odhodkov je. Predvidena vrednost se primerja z realno vrednostjo, na podlagi tega pa se ocenjuje delež sive ekonomije (Nastav, 2009a, str. 52). Slabost omenjene metode je možnost napak pri zbiranju in ocenjevanju podatkov (Schneider in Enste, 2002, str. 17). Pod metode razhajanja prištevamo naslednje metode: razhajanja med dohodki in izdatki, razhajanja med dejanskim delom in uradno prijavljenim delom. Metoda razhajanja med dohodki in izdatki temelji na predpostavki, da so dohodki lahko pred zajetjem statistike prikriti, za razliko od dohodkov je potrošnja v veliki meri statistično zajeta. Ugotovljene razlike pa kažejo na znake pojava sive ekonomije. Pristop je zasnovan na podlagi dveh metod merjenja BDP, in sicer na potrošnem in stroškovnem pristopu. Ocene pridobljene na podlagi potrošne metode nam pokažejo povpraševanje po blagu in storitvah na trgu. Po drugi strani pa stroškovni pristop poda seštevek vseh prihodkov proizvodnih dejavnikov v gospodarstvu, ki so osnova za izdatke. Z primerjavo potrošnega in stroškovnega pristopa izračuna BDP dobimo vrednost celotnih dohodkov in izdatkov v državi. Slabost te metode je, da je v praksi težko oceniti posamezno komponento BDP tako točno, da se ne bi razlikovala od realnega stanja (Nastav, 2009a, str. 52).

Ocenjevanje sive ekonomije na podlagi izdatkov gospodinjstev se izračuna glede na potrošnjo gospodinjstev, z uporabo ankete o porabi gospodinjstev, s katero se ugotavlja delež izdatkov za različno blago in storitve, po različnih skupinah dejavnosti (Nastav, 2009a, str. 52). Za omenjeno metodo je pomembno, da vse skupine poročajo o izdatkih za blago in storitve natančno, ter da vse skupine poročajo o dohodkih pravilno. Za to metodo je značilno, da so izdatki za živila najbolj pravilno poročani, in da obstaja manjša verjetnost za prikrivanje nižjih izdatkov za živila iz davčnih razlogov, ali pa da bi skupine izdatke za živila prijavile kot poslovne odhodke. Izdatki za drugo blago in storitve imajo večjo verjetnost za prikrivanje, hkrati pa gospodinjstva prikrivajo tudi potrošnjo, kot je nakup tehnične opreme, ker jo lahko prikažejo kot poslovni odhodek podjetja (Nastav, 2009a, str. 53). Druga domneva te metode pa je, da je javljanje o prejetih dohodkih za le nekatere skupine državljanov pravilno, saj naj bi samozaposleni prijavili nižji realni dohodek. Postopek se nadaljuje tako, da se določijo potrošne naloge glede na značilnosti gospodinjstva in uradno prijavljenega dohodka. V drugem delu se s pomočjo ocene potrošnje oceni dohodek (Nastav, 2009a, str. 53).

Razhajanja na trgu delovne sile je naslednja pomembna metoda razhajanja. Temelji na razlikovanju med prijavljenim in realno opravljenim delom. Zaradi

28

davčnih bremen se pojavi osnovna želja po prikrivanju dela oziroma zaposlovanju na črno. Hkrati pa so nosilci – delovna sila – tovrstnega dela naklonjeni k skrivanju svojih dejansko prejetih dohodkov ter predstavljajo vezni del med prihodki in stroški. Razhajanja na trgu dela se pojavijo kljub temu, da opravljeno delo nadzirajo in računajo pooblaščene institucije, kot je Zavod za zaposlovanje ali Statistični urad. Ob opravljanju dela je namreč del tega dela prikrit pristojnim oblastem. Kar pomeni, da se uradno opravljeno delo, ki ga merijo uradne statistike, razlikuje od dejanskega stanja na trgu. Realno opravljeno delo je težko izmeriti, realno stanje nam lahko prikažejo posebne ankete. Glede na to, da imamo dva vira opravljenega dela, dejanskega in uradnega, ter da imamo dva vira podatkov, uradnega in dejanskega, ju lahko med seboj primerjamo (Nastav, 2009a, str. 54). Schneider in Enste (2002, str. 7) sta zapisala, da je upad aktivnosti uradne oziroma registrirane delovne sile pokazatelj aktivnosti v sivi ekonomiji.

Hkrati pa lahko za razhajanje vzamemo razliko med dejansko ter normalno stopnjo delovne aktivnosti, običajno izmerjeno (ocenjeno) z anketo. Bistvena predpostavka metode je pojav dolgoročnih značilnosti v meri dejavnosti, ki so vezane na gospodarske razvitosti ter sestavo gospodarstva (Nastav, 2009a, str. 55). Zmanjšanje uradnega števila aktivnih je posledica nezmožnosti uradne zaposlitve, kar posledično lahko pomeni, da se je velik del tistih, ki so prenehali delovati v uradni ekonomiji, zaposlil v neuradni, prikriti dejavnosti. Razlika med začetno ravnjo aktivnosti ter naknadnimi izračuni je posredno merilo sprememb deleža sive ekonomije v gospodarstvu. Če želimo iz podatkov o spremembi stopnje aktivnega prebivalstva pridobiti oceno o obsegu sive ekonomije, je potrebno dodati še domnevo o stopnji produktivnosti zaposlenih v prikriti dejavnosti. Pomanjkljivosti te metode so v predpostavki, da anketna raven brezposelnosti daje podatke o realnem stanju na trgu dela (Nastav, 2009a, str. 55).

- Metoda potrošnje električne energije Med posredne metode prištevamo tudi metodo potrošnje električne energije ali metodo fizičnega inputa. Metoda primerja realno potrošnjo električne energije ter delež BDP. Predpostavka na kateri temelji metoda je, da se celotno naraščanje gospodarske aktivnosti in potrošnje električne energije gibljeta v nespremenljivem odnosu, ki je blizu vrednosti 1. Kar pomeni, da je naraščanje porabe električne energije kazalnik rasti celotnega BDP, razlika med njima pa predstavlja delež sive ekonomije. Kljub temu je ta domneva pod vprašajem, saj je s časom mogoče, da se poveča tehnološka učinkovitost porabe električne energije in se to razmerje poruši. Prav tako je v nekaterih dejavnostih dostop do podatkov nemogoč, kar pomeni omejitev pri računanju obsega sive ekonomije (Nastav, 2009a, str. 56).

2.4.3 Metode modeliranja

Modelski pristop sta prva uporabila Frey in Weck-Hanneman (1984). Metoda modeliranja združuje dve vrsti spremenljivk: spremenljivke, ki so vzrok za pojav sive ekonomije oziroma jih imenujemo determinante, ter indikatorji delovanja v sivi

29

ekonomiji oziroma stopnja vključenosti v uradno delovno silo. Modeliranje obravnava sivo ekonomijo kot prikrito ali latentno spremenljivko in jo oceni preko ustrezne metodologije. Slabost modela je, da so lahko determinante in indikatorji vzrok drugih pojavov in ne sive ekonomije (Nastav, 2009b, str. 58). Bistvo modelskega pristopa prikazuje slika 2.

Slika 2: Osnova modelskega pristopa

Vir: (Schneider in Enste, 2002, str. 25).

Vsaka od navedenih metod daje svojo oceno in odraža neko gibanje, zato lahko rečemo, da predstavljajo bodisi spodnjo ali zgornjo mejo. Na primer, metoda razhajanja na trgu dela predvideva, da ocenjena vrednost sive ekonomije predstavlja spodnjo mejo, saj je realno situacijo glede opravljanja prikrite dejavnosti nemogoče izmeriti. Hkrati pa denarna metoda, ker se vsa siva ekonomija odvija v gotovini, predvideva, da je ocenjena vrednost zgornja meja deleža sive ekonomije. Prav tako je pri metodi potrošnje električne energije potrebno upoštevati spremembe v tehnološki učinkovitosti porabe električne energije, zato je ocena pri tej metodi lahko precenjena (Nastav, 2009a, str. 56-57).

30

3 SIVA EKONOMIJA V SLOVENIJI

3.1 Vzroki sive ekonomije v Sloveniji

Velik del slovenskega zgodovinskega dogajanja sodi v bivšo skupno državo, Jugoslavijo. S propadom Jugoslavije in komandnega gospodarstva so velika javna podjetja pričela razpadati, s čimer so se razvili pogoji za nastanek manjših podjetij. Pogoji za razvoj slednjih pa niso bili najboljši. Zaradi toge zakonodaje na trgu dela, zaradi regulativnih ovir, slabo delujočega finančnega trga, so se podjetja srečevala s precejšnjimi težavami. Prihajalo je do neskladja med povpraševanjem in uradno ponudbo. Z željo po poslovanju in dobičku so podjetja začela z delovanjem v sivi ekonomiji, dokler niso pridobila vseh potrebnih papirjev in dovoljenj (Nastav, 2009a, str. 66).

Poleg navedenih razlogov so po mnenju Kukarjeve et. al. (1995) razlogi za povečanje teženj po delovanju v sivi ekonomiji posledica prehoda iz socialističnega ali planskega gospodarstva v tržno gospodarstvo. V tem času so izginile zakonodajne ovire za zasebno podjetništvo, vendar so bile materialne predpostavke za razvoj privatnih dejavnosti zelo skromne, plače pa so bile visoko obremenjene z davki in prispevki za socialno varnost. Iz tega razloga se je pojavil zelo velik interes za prikritje realnega dohodka, pridobljenega od dela, kapitala ter lastnine, saj so se na takšen način ustvarjali dodatni viri za financiranje in delovanje novih dejavnosti. Povečevanje sive ekonomije v Sloveniji je posledica obstoja ustreznih pogojev za njegov razvoj (Kukar et. al., 1995, str. 1).

Ker je Slovenija po obsegu sive ekonomije med vodilnimi evropskimi državami, so vzroki, ki to spodbujajo, naslednji (Sedovnik in Krajnik, 2010, str. 18):

- veliko število nezaposlenih, - rigiden trg dela, - neupoštevanje plačilne discipline, kjer so najbolj prizadeta manjša podjetja,

kar prinese nelikvidnost celotnega podjetja, - neprilagojena davčna zakonodaja, ki nima spodbujajočih učinkov za izstop iz

prikrite v uradno ekonomijo, - težavnost in trajanje postopkov za pridobitev vseh potrebnih dovoljenj za

pričetek poslovanja obrtne dejavnosti, - privilegirani položaji določenih državljanov in veliko posebnih določil v

zakonskih aktih, - pozitiven odnos ljudi do sive ekonomije.

V Sloveniji so bili vzroki za pojav sive ekonomije posledica zapletenih birokratskih ovir (različne prijave sezonskih in podobnih del in izpolnjevanje obrazcev), togost na trgu dela (delodajalci ne želijo zaposlovati uradno, saj imajo v primeru slabšega ali zmanjšanega poslovanja velik obseg stroškov in ovir) ter obremenitve z davki in prispevki za socialno varnost (Nastav, 2009b, str. 84).

Ostali vzroki, ki jih navajajo tudi drugi avtorji, kot so Schneider (2013), Williams (2013) in Glas (1991), so predvsem: tog pravni okvir, centralna načrtovana in nadzorovana

31

ponudba blaga, nezanesljivo makroekonomsko okolje in povečevanje obremenitev v obdobju tranzicije.

Siva ekonomija v Sloveniji se pojavlja v različnih oblikah, najpogostejše so naslednje (Nastav, 2009b, str. 22-23):

- proizvodnja blaga in storitev brez dovoljenj; - proizvodnja blaga in storitev preko neprijavljenega dela; - plačila v gotovini ali preko legalnih poti na izmišljeni osnovi; - napitnine.

Različne raziskave o obsegu sive ekonomije v Sloveniji so pokazale, da se obseg giblje med 23-imi in 28-imi odstotki BDP. Slovenijo je potrebno primerjati z državami Evropske unije, ker gre za skupen gospodarski prostor, v katerem lahko gospodarski subjekti nemoteno opravljajo svoje dejavnosti (Vlada Republike Slovenije, 2013).

3.2 Metode ocenjevanja obsega sive ekonomije v Sloveniji

3.2.1 Neposredne metode

Med neposrednimi metodami ocenjevanja je na prvem mestu proučevanje z anketami. V Sloveniji je leta 1988 prvo oceno obsega sive ekonomije z neposredno metodo opravil Miroslav Glas (1991). Anketiral je vodje kadrovskih služb v podjetjih. Izbral je 500 podjetij, raznolikih dejavnosti, velikosti in organizacije. Vprašani so navedli kolikšen delež delavcev in delavk se dokaj redno ukvarja s sivo ekonomijo. Ocena deleža aktivnih v sivi ekonomiji je znašala 43,7 odstotkov delavcev in 32,6 odstotkov delavk. Po ocenah kadrovskih strokovnjakov, so najpomembnejši vzroki za sivo ekonomijo potrebe po določenem blagu ali storitvah, pomanjkanje obrtnikov, znanje in usposobljenost za opravljanje te vrste dela ter potrebe po dodatnih sredstvih. V anketi je sledilo vprašanje o deležu zaslužka v sivi ekonomiji v primerjavi z rednim dohodkom. Ker je bila pri tem vprašanju pričakovana negotovost, zaradi prikrite dejavnosti, se je o obsegu zaslužkov povprašalo na dva načina, in sicer najprej z navedbo povprečnega obsega zaslužka v sivi ekonomiji v družinskem proračunu (točkovna ocena), v drugem delu pa kakšen je obseg zaslužka za tri skupine gospodinjstev: za 10 odstotkov gospodinjstev, ki se največ ukvarjajo s sivo ekonomijo, za 40 odstotkov tistih, ki so manj aktivni, ter za 50 odstotkov tistih, ki se najmanj ukvarjajo s sivo ekonomijo. Pridobljene ocene je primerjal s točkovno oceno. Anketirancem je bilo težje odgovoriti o točkovni oceni (20,2 odstotkov podjetij ni odgovorilo), razlika med točkovno in agregatno oceno pa je bila precejšnja, kar kaže na negotovost pri ocenjevanju, saj bi teoretično oceni morali biti enaki. Točkovna ocena o dodatnem zaslužku je bila sorazmerno visoka, 38,1 odstotkov, kar pomeni iz sive ekonomije dodatnih 4,6 rednih mesečnih osebnih dohodkov na leto. Agregatna ocena znaša 23,7 odstotkov družinskega proračuna. Ob primerjavi obeh ocen je potrebno upoštevati, da gre za dva različna koncepta, saj so pri točkovni oceni želeli oceno o deležu zaslužka delavca glede na njegov redni prihodek, pri agregatni oceni pa so želeli pridobiti oceno deleža neregistriranih prihodkov v družinskem proračunu. Anketiranci so bili mnenja, da kriza izrazito vpliva na obnašanje delavcev v sivi ekonomiji, in da se bo obseg sive ekonomije še povečeval, največ pa je bilo sive ekonomije v naslednjih dejavnostih: gradnja in

32

vzdrževanje stanovanj, popravila gospodinjskih aparatov in avtomobilov, kmetijstvo, prevozi in trgovina (Glas, 1991, str. 24-30).

Ocenjevanja sive ekonomije se je lotil tudi Nastav (2009b). Število izdanih vprašalnikov je znašalo 4.641, dejansko izpolnjenih pa 890, med njimi 42,6 odstotkov moških in 57,4 odstotkov žensk. Petina je bila stara do 25 let in od 26 do 35 let. Višjih starostnih razredov je bilo manj. Okoli polovica je imela dokončano srednjo šolo, petina visoko oziroma univerzitetno izobrazbo, po 10 odstotkov anketirancev je imelo zaključeno osnovno in višjo šolo, 4 odstotke anketirancev pa doktorat. Po zaposlitvenem statusu so večinoma prevladovale redno zaposlene osebe, sledili so upokojenci, dijaki in študenti, brezposelnih je bilo manj, okoli 7 odstotkov. 11,2 odstotka vprašanih je odgovorilo, da se ukvarjajo s prikrito dejavnostjo. Tisti, ki so se ukvarjali s sivo ekonomijo, so se ukvarjali z več dejavnostmi hkrati. Največ dejavnosti sive ekonomije je bilo ocenjeno za kmetijstvo (17 odstotkov), za katerega je značilna sezonskost. Tudi pri drugih dejavnostih je bila očitna sled sezonskosti, saj se je pojav po mesecih spreminjal. Prav tako kot po času, se je spreminjal po statistični regijah Slovenije – izstopala je Spodnjesavska (preko 26 odstotkov)4. Rezultati raziskave so pokazali, da je pridobljen dohodek iz prikrite dejavnosti predstavljal manj kot 10 odstotkov prihodkov anketirancev, ki so se ukvarjali s sivo ekonomijo, kar kaže na to, da je bila siva ekonomija le dodaten vir zaslužka. Večina prisluženega denarja v sivi ekonomiji so porabili v uradnem gospodarstvu, nazaj v sivo ekonomijo pa se jih je vrnilo okoli 17 odstotkov. Denar pridobljen v sivi ekonomiji so porabili predvsem za osnovna živila (17 odstotkov) ter oblačila in obutev (12 odstotkov). Avtor je v raziskavi ugotovil, da znašajo prihodki pridobljeni v sivi ekonomiji 15,6 odstotka BDP. Potrošnjo v sivi ekonomiji sestavlja potrošnja, katere osnova je prikrita dejavnost in je ocenjena na 17,5 odstotka od dohodkov iz prikrite dejavnosti, ki znašajo 15,6 odstotkov BDP, kar pomeni, da znaša 3 odstotke uradne vrednosti BDP. Potrošnja v prikriti dejavnosti pa se izvaja tudi z uradno zavedenimi dohodki. Podatki raziskave jo ocenjujejo na vrednost okoli 11,5 odstotkov uradnih prihodkov. Delež uradnih prihodkov v BDP je 35,9 odstotka, kar znaša dobre 4 odstotke uradne vrednosti BDP. Celotna potrošnja v prikriti dejavnosti je po tem izračunu ovrednotena na okoli 7 odstotkov. Avtor prav tako ocenjuje, da je bila produktivnost delovanja v prikriti dejavnosti v povprečju za 3,6 odstotka višja kot v uradnem gospodarstvu. Kot pomembnejše vzroke za sivo ekonomijo avtor navaja potrebe po dodatnem prihodku, slabe ekonomske razmere v državi ter miselnost »zakaj ne bi, če lahko«. Nastav (2009b) ugotavlja, da je odnos anketiranih do pojava sive ekonomije uravnovešen, nekateri ga obsojajo kot nemoralno in kaznivo dejanje, drugi kot dopustno, predvsem takrat, ko predstavlja izhod v sili. Po mnenju avtorja, je siva ekonomija v Sloveniji odziv na težke ekonomske in socialne razmere in ima pomembno vlogo izboljšanja kakovosti življenja. Tudi splošna miselnost ljudi je zmotna, saj siva ekonomija ni povezana s pridobivanjem bogastva, ampak za pokrivanje osnovnih življenjskih potreb. Najbolj moteče je goljufanje in nepoštenost (Nastav, 2009b, str. 166-184).

Z neposredno metodo anektiranja je obseg sive ekonomije ocenjevala tudi Evropska komisija (2007, str. 18), ki v rezultatih poroča, da je v zadnjem letu pred izvedbo ankete

4 Čeprav je analiza proučevana na ravni celotne Slovenije, je število opazovanj premajhno za

metodološke prijeme na regionalnih ravneh.

33

okoli 17 odstotkov anketirancev kupilo blago ali storitev v sivi ekonomiji, medtem ko je v istem obdobju 5 odstotkov Slovencev delalo v sivi ekonomiji. Med dejavnostmi sive ekonomije je prevladovalo delo v gradbeništvu, sledilo mu je kmetijstvo ter gospodinjske storitve. Evropska komisija je na ravni celotne Evropske unije ugotovila, da so glavni vzroki sive ekonomije (med državami ni odstopanj) nižje cene in hitrejša ter prilagodljiva ponudba. Prav tako so ugotovili, da je vzrok tudi dobrobit za obe strani, predvsem pri sezonskih delih.

Raziskavo s pomočjo ankete5 so izvedli tudi na Fakulteti za management v Kopru (2014). Rezultati so pokazali, da se je 22 odstotkov anketiranih ukvarjalo s sivo ekonomijo, 68 odstotkov pa je odgovorilo z ne oziroma se ni ukvarjalo s sivo ekonomijo. Po mnenju udeležencev sivo ekonomijo najbolje opredeli izraz delo na črno, sledita mu davčno utajevanje in poslovanje brez računa. Najpogostejši razlogi za pojav sive ekonomije so v gospodarskih razmerah, ki trenutno prevladujejo, in sicer predvsem stopnja brezposelnosti in prenizke plače. Posledično obstaja želja po dodatnem viru zaslužka. Nekateri so mnenja, da je siva ekonomija dopustna, če predstavlja izhod v sili, drugi pa jo označujejo kot nemoralno in kriminalno dejanje. 52 odstotkov anketiranih je mnenja, da siva ekonomija vpliva na gospodarsko rast, ostalih 48 odstotkov pa se s tem ne strinja. Prav tako je 60 odstotkov vprašanih odgovorilo, da siva ekonomija ne deluje spodbujajoče na gospodarstvo, ampak ga zavira. Med vprašanimi prevladuje mnenje, da je siva ekonomija bolj razvita v nerazvitih državah. 42 odstotkov je mnenja, da zmanjšanje sive ekonomije pomeni povečanje razvojne stopnje države, 38 odstotkov je neopredeljenih, 20 odstotkov pa se s to trditvijo ne strinja. Za zmanjšanje sive ekonomije predlagajo poostren nadzor pristojnih služb in višje kazni, povečati je potrebno število delovnih mest in povečati minimalno plačo, hkrati pa urediti politiko zaposlovanja ter znižati davke in zmanjšati birokracijo.

3.2.2 Posredne metode

Z navedeno metodo so študijo izvedli Kukarjeva et. al. (1995). V študiji so sivo ekonomijo opredelili kot neregistrirano pridobitno dejavnost. Njen obseg so ocenjevali s pomočjo metode ocenjevanja stopnje aktivnosti uradne delovne sile. Preko ocene morebitnih akterjev v sivi ekonomiji in spremembe v uradno polno zaposlenost je leta 1993 ocenjena vrednost znašala okoli 26 odstotkov delovne sile, ki deluje v sivi ekonomiji, kar predstavlja skoraj 9 odstotkov uradne delovne sile, ki k oceni dodajajo okoli 10 odstotni delež k vrednosti celotnega uradnega BDP. Študija je bila ocenjena tudi z drugimi metodami, na primer z ocenjevanjem neprijavljenih aktivnosti po dejavnostih (na primer: gradbeništvo, turizem, kmetijstvo), s katerimi je bilo ocenjeno, da proizvodnja sive ekonomije znaša od 16,8 do 21,3 odstotkov BDP Slovenije za leto 1993 (Nastav, 2009a, str. 62).

Evropska komisija (2004) je ocenila obseg neprijavljenega dela v Sloveniji ter na tej osnovi ocenila, da je delež sive ekonomije 17 odstotkov BDP. Podatke so pridobili od domačih institucij oziroma od Obrtne zbornice Slovenije. V študiji je bilo ugotovljeno, da je bil obseg dela na črno v upadu, kar je bilo pričakovano, saj je bil čas tranzicije bolj

5 Vzorec sestavlja 89 vrnjenih anket od 165, iz različnih koncev Slovenije.

34

ali manj končan, pričakovan pa je bil vstop v EU, kar je kazalo na bolj stabilno ekonomsko okolje, zakonodajni okvir in tržno gospodarstvo (Nastav, 2009a, str. 62).

Medtem sta Nastav in Bojnec (2005) pokazala, da nekatere metode v svojih izhodiščnih oblikah niso primerne za ocenjevanje sive ekonomije v slovenskem gospodarstvu, sem spadata predvsem denarna metoda in metoda porabe električne energije (Nastav, 2009a, str. 62).

Nastav in Bojnec (2005) sta v svoji raziskavi opravila osnovne izračune razlikovanj med uradnim in realnim povpraševanjem po delu. Na podlagi te raziskave so ocenjene vrednosti prikazale, da je delež sive ekonomije v obdobju od 1993 do 2003 najprej naraščal od 6 do 8,1 odstotka BDP v letu 1997, nato pa z manjšim nihanjem padel na raven 5 odstotkov v letu 2003. Prav tako sta Nastav in Bojnec (2007) uporabila pristop ravni aktivnosti prebivalstva ter ugotovila, da so ocenjene vrednosti v letih 1993-2004 precej spremenljive in se gibljejo med 16 odstotki v letu 1993 in 4 odstotki ob koncu leta 2004. Celoten ocenjen delež sive ekonomije v raziskovanih letih je znašal okoli 20 odstotkov BDP (Nastav, 2009a, str. 62-63).

3.3 Udeleženci sive ekonomije v Sloveniji

Udeleženci v sivi ekonomiji so predvsem tisti z nižjimi prihodki, ki prejemajo denarno socialno pomoč. Glas (1991, str. 24) je v svoji raziskavi ugotovil, da je bilo ob koncu 80. let prejšnjega stoletja več udeležencev moških. Kot razlog navaja, da so ženske opravljale gospodinjska dela. Do danes se je razmerje spremenilo, vsaj v določenih dejavnostih, saj je zelo razširjena siva ekonomija predvsem pri običajnih ženskih storitvah, kot je frizerstvo ali šiviljstvo. Evropska komisija (2007, str. 25) je ugotovila, da se v Sloveniji (pa tudi drugih državah) dvakrat več moških kot žensk ukvarja s sivo ekonomijo, s starostjo pa dejavnost v sivi ekonomiji pada. Največ udeležencev je nezaposlenih, samozaposlenih ter upokojencev in študentov.

Slovenija se ne razlikuje veliko od drugih članic Evropske unije. Obstaja pa razlika pri študentih oziroma študentskemu delu, kjer študent opravi delo in preko napotnice študentskega servisa dobi plačilo, kar ne sodi v sivo ekonomijo. V kolikor pa nekdo opravlja delo preko izposojene napotnice nekoga drugega, pa govorimo o sivi ekonomiji. Omenjen pojav ni redkost in je bilo o njem že veliko govora (Nastav, 2009b, str. 84-86).

35

4 SIVA EKONOMIJA V EVROPSKI UNIJI

4.1 Delež sive ekonomije v Evropski uniji

Države Srednje in Vzhodne Evrope, nekdanje komunistične države, so v času tranzicije doživljale gospodarsko preoblikovanje s prehodom iz centralnega planskega gospodarstva v prosto tržno gospodarstvo. Proces integracije je pospešil tudi proces tranzicije. Države so se lotile številnih strukturnih reform, da bi izpolnile standarde Evropske unije. V tranzicijskih gospodarstvih se je v povprečju zmanjševal obseg sive ekonomije, izboljševal finančni sektor in institucionalna kakovost, ki jo določa indeks ekonomske svobode. Države, ki so bile hitreje del Evropske unije, kot so Češka, Estonija in Madžarska, so dosegle večji napredek pri zmanjševanju sive ekonomije, v primerjavi z Romunijo, Bolgarijo ali Hrvaško. Glavna merila za članstvo v Evropski uniji so naslednja:

- stabilne institucije, ki spodbujajo demokracijo, pravno državo, človeške pravice in spoštujejo ter ščitijo manjšine;

- delujoče tržno gospodarstvo, ki je zmožno obvladovati konkurenco in tržne sile v Evropski uniji;

- Sposobnost izvajanja obveznosti, ki so povezane s članstvom, kot je na primer sprejemanje ukrepov v skladu s cilji Evropske unije (Bayar in Faruk Ozturk, 2016, str. 157-159).

Nove članice Evropske unije so posredno zmanjševale obseg sive ekonomije, hkrati pa poskušale izpolniti kriterije članstva v Evropski uniji (Bayar in Faruk Ozturk, 2016, str. 159).

Dve tretjini obsega sive ekonomije v Evropski uniji je koncentrirane v petih največjih gospodarstvih – Nemčiji, Franciji, Italiji, Španiji in Združenemu kraljestvu (Schneider, 2013, str. 4).

V nadaljevanju je predstavljena raziskava Evropske komisije o neprijavljenem delu (2014). V raziskavi so bile zajete vse države članice Evropske unije, natančneje skupno 26.563 vprašanih fizičnih oseb. Preučevano obdobje je trajalo od leta 2007 do leta 2013. Po podatkih raziskave se pojavljajo vzorci po skupinah držav kontinentalne Evrope, Vzhodne in Srednje Evrope, Južne Evrope in nordijskih držav. Čeprav nordijske države porabijo več dohodka za nakup blaga ali storitev, za katere je obstajal sum, da gre za sivo ekonomijo, kot pa druge srednje- in vzhodnoevropske države, pa je delež teh izdatkov glede na celotni dohodek nekoliko manjši v skandinavskih državah. Medtem države Vzhodne, Srednje in Južne Evrope porabijo za sivo ekonomijo manj denarja, vendar je ta znesek pomemben del njihovega letnega dohodka.

Države z visokim deležem vprašanih, ki so kupili neprijavljeno blago ali storitev v preteklem letu so: Grčija (30 odstotkov), Nizozemska (29 odstotkov), Latvija (28 odstotkov), Danska in Malta (23 odstotkov) in Slovenija (22 odstotkov). Države z najmanjšim deležem kupcev v sivi ekonomiji so: Velika Britanija in Španija (8 odstotkov), Nemčija (7 odstotkov) in Poljska (5 odstotkov).

36

Slika 3: Grafični prikaz odgovorov na vprašanje: »Ali ste v zadnjih 12-ih mesecih kupili blago ali storitev, kjer je obstajal utemeljen sum, da gre za sivo ekonomijo (saj niste

prejeli računa)?«


Države se med seboj razlikujejo tudi po vrsti kupljenega blaga in storitev. Na Nizozemskem in na Danskem je pogosto vrtnarjenje in čiščenje, medtem pa so zdravstvene storitve in nakupi dragega blaga pogostejši v Grčiji, Latviji, na Malti in v Sloveniji.

Najbolj izrazito povečanje udeležbe v sivi ekonomiji od leta 2007 je bilo zabeleženo na Cipru (+14 odstotnih točk, od 2 od 16 odstotkov), Grčiji (+13 odstotnih točk, od 17 na 30 odstotkov), Malti (+6 odstotnih točk, od 17 na 23 odstotkov) in Sloveniji (+5 odstotnih točk, od 17 na 22 odstotkov). Najbolj izrazito zmanjšanje je bilo na Švedskem (-7 odstotnih točk, od 23 na 16 odstotkov).

Vprašani, ki so uporabljali nakupe6 v sivi ekonomiji, so najpogosteje kupili blago oziroma storitve popravil ali prenove stanovanj (29 odstotkov), popravil avtomobilov (22 odstotkov), čiščenje domov (15 odstotkov) in nakup živil (12 odstotkov).

6 Število anketirancev, ki so kupili blago ali storitev v sivi ekonomiji, znaša 2.896.

37

Graf 3: Grafični prikaz odgovorov anketirancev, ki so kupili blago ali storitev v sivi ekonomiji, na vprašanje: »Kaj od naštetega blaga in storitev ste kupili v sivi

ekonomiji?«


Povprečna poraba v letu 2013, za nakup neprijavljenega blaga ali storitev v Evropski uniji, je znašala 200 eurov. Najraje so nakupovali v sivi ekonomiji od nekoga, ki ga poznajo, prijatelja, kolega ali znanca (42 odstotkov), sorodnikov (9 odstotkov) ali sosedov (9 odstotkov). Najpogosteje kot razlog za nakup omenjajo nižjo ceno. Tisti v državah Južne Evrope so pripisovali razlog za sivo ekonomijo težavam pri iskanju dela (41 odstotkov). Povprečen znesek, ki ga je Evropejec zaslužil v letu 2013 z delovanjem v sivi ekonomiji, znaša 300 eurov. Večina anketirancev pa ni imela izkušenj s posledicami, saj več kot polovica (53 odstotkov) meni, da obstaja majhno tveganje, da bi jih pristojni organi odkrili. Takšnega mnenja je večina anketirancev v 19 državah, najbolj pa na Švedskem (76 odstotkov) in v Sloveniji (74 odstotkov).

Friedrich Schneider, vodilni strokovnjak na področju proučevanja sive ekonomije, je podrobneje raziskoval obseg in gibanje sive ekonomije v Evropi in po svetu v različnih obdobjih. V nadaljevanju, tabela 4, so predstavljene njegove študije (Schneider, 2003 in 2016) in Schneider et. al. (2010) gibanja sive ekonomije od leta 1995 do leta 2016 v Evropski uniji.

Schneider (2015) je s pomočjo MIMIC metode in metode valutnega povpraševanja ocenjeval obseg sive ekonomije. Metoda MIMIC predpostavlja, da je siva ekonomija neopažen fenomen, ki se lahko oceni s uporabo merljivih kvantitativnih vzrokov, na primer davčno breme in intenzivnost regulative, ter kazalnikov, ki odražajo prisotnost nedovoljenih aktivnosti, kot so valutno povpraševanje, uradni BDP in uradni delovni

29%

22%

15%

12%

10%

8%

5%

3%

3%

3%

3%

3%

2%

15%

19%

2%

1%

0% 5% 10% 15% 20% 25% 30% 35%

Popravila ali prenova doma

Popravilo avtomobila

Čiščenje doma

Nakup živil od okoliških pridelovalcev

Vrtnarjenje

Zdravstvene storitve

Varstvo otrok na domu

Pomoč pri selitvi

Administrativna pomoč

Likanje oblačil

Mentorstvo

Pomoč pri oskrbi starejših

Varstvo otrok zunaj doma

Nakup drugega blaga

Nakup drugih storitev

Zavrnitev

Ne vem

38

čas. Pomanjkljivost tega pristopa je dejstvo, da nam daje samo relativne ocene velikosti in razvoja sive ekonomije. Zato se uporablja tudi metoda valutnega povpraševanja, ki umerja relativne, v absolutne ocene z uporabo dveh ali treh absolutnih vrednosti velikosti sive ekonomije (Schneider, 2012, str. 7).

Ocenil je, da je znašal obseg sive ekonomije v Sloveniji v letih 2014 in 2015 preko 23 odstotkov BDP, kar nas primerja s Poljsko, Latvijo, Malto in Grčijo. S povprečnim obsegom sive ekonomije 24,6 odstotkov BDP smo uvrščeni med države z največjim obsegom v Evropski uniji, prav tako smo imeli med leti 2003 in 2015 eno najnižjih znižanj deleža sive ekonomije, poleg Malte in Madžarske. To potrjuje zastavljeno hipotezo, da Slovenija spada med države z najvišje ocenjenim deležem sive ekonomije.

Med državami (v tabeli 4) izstopa Luksemburg, ki ima najnižjo stopnjo sive ekonomije do leta 2009, po letu 2009 pa ga preseže Avstrija. Medtem je Grčija na popolnoma nasprotni strani.

Do leta 2008 je prevladoval trend upadanja sive ekonomije. Vse države so leta 2009 doživele povečanje sive ekonomije, v povprečju za 0,5 odstotka. Z izboljšanjem ekonomskih razmer pa se je leta 2010 stanje spremenilo in izboljšalo. Leta 2011 se je delež sive ekonomije znižal pod raven pred začetkom krize in v letu 2013 dosegel najnižjo raven glede na BDP.

Finančna in gospodarska kriza je prisilila veliko evropskih držav in njihovo vodstvo, da zategnejo pasove, z zmanjšanjem porabe in povišanjem davkov. 16 od 27 držav Evropske unije je od leta 2008 povišalo davek na dodano vrednost. 7 držav je povišalo davek na dohodek fizičnih oseb (predvsem najvišjih razredov) (Schneider, 2013, str. 7).

Med vsemi državami se je obseg sive ekonomije najbolj znižal na Švedskem in v Avstriji, najmanj pa na Madžarskem in v Sloveniji. Padec sive ekonomije je mogoče opaziti v razvitih evropskih gospodarstvih.

39

Tabela 4: Delež sive ekonomije (v odstotkih glede na BDP) v državah članicah Evropske unije

Opomba: V tabeli so prikazani deleži sive ekonomije kot odstotek BDP v posameznih državah Evropske unije, od leta 1995 do leta 2016. Ocenjeno z metodo valutnega povpraševanja in MIMIC metodo.

Vir: Schneider (2003 in 2016), Schneider et. al. (2010).

Drž

ava/

Leto

1994

/95

Po

vpre

čje

1997

/98

Po

vpre

čje

1999

2000

2001

2002

2003

2004

2005

2006

2007

2008

2009

2010

2011

2012

2013

2014

2015

2016

Avs

trij

a8,

69,

010

,09,

89,

79,

810

,811

,010

,39,

79,

48,

18,

58,

27,

97,

67,

57,

88,

27,

8

Be

lgij

a21

,522

,522

,722

,222

,122

,021

,420

,720

,119

,218

,317

,517

,817

,417

,116

,816

,416

,116

,216

,1

Bo

lgar

ija

37,3

36,9

36,6

36,1

35,9

35,3

34,4

34,0

32,7

32,1

32,5

32,6

32,3

31,9

31,2

31,0

30,6

30,2

Hrv

aška

33,8

33,4

33,2

32,6

32,3

32,3

31,5

31,2

30,4

29,6

30,1

29,8

29,5

29,0

28,4

28,0

27,7

27,1

Če

ška

19,3

19,1

18,9

18,8

19,5

19,1

18,5

18,1

17,0

16,6

16,9

16,7

16,4

16,0

15,5

15,3

15,1

14,9

Dan

ska

17,8

18,3

18,4

18,0

18,0

18,0

17,4

17,0

16,5

15,4

14,8

13,9

14,3

14,0

13,8

13,4

13,0

12,8

12,0

11,6

Esto

nij

a30

,730

,830

,229

,629

,529

,029

,629

,328

,628

,227

,627

,126

,225

,4

Fin

ska

18,2

18,9

18,4

18,1

17,9

17,8

17,6

17,2

16,6

15,3

14,5

13,8

14,2

14,0

13,7

13,3

13,0

12,9

12,4

12,0

Fran

cija

14,5

14,9

14,7

14,3

13,8

12,4

11,8

11,1

11,6

11,3

11,0

10,8

9,9

10,8

12,3

12,6

Ne

mči

ja13

,514

,916

,416

15,9

16,1

17,1

16,1

15,4

15,0

14,7

14,2

14,6

13,9

13,2

12,9

12,4

12,2

11,2

10,8

Grč

ija

28,6

29,0

28,5

28,7

28,2

28,0

28,2

28,1

27,6

26,2

25,1

24,3

25,0

25,4

24,3

24,0

23,6

23,3

22,4

22,0

Mad

žars

ka25

,425

,124

,824

,525

,024

,724

,524

,423

,723

,023

,523

,322

,822

,522

,121

,621

,922

,2

Irsk

a15

,416

,216

,115

,915

,915

,915

,415

,214

,813

,412

,712

,213

,113

,012

,812

,712

,211

,811

,310

,8

Ital

ija

26,0

27,3

27,8

27,1

26,7

26,8

26,1

25,2

24,4

23,2

22,3

21,4

22,0

21,8

21,2

21,6

21,1

20,8

20,6

20,2

Latv

ija

30,8

30,5

30,1

29,8

30,4

30,0

29,5

29,0

27,5

26,5

27,1

27,3

26,5

26,1

25,5

24,7

23,6

22,9

Litv

a33

,833

,733

,332

,832

,031

,731

,130

,629

,729

,129

,629

,729

,028

,528

,027

,125

,824

,9

Luxe

mb

urg

109,

89,

89,

89,

89,

89,

910

,09,

48,

58,

88,

48,

28,

28,

08,

18,

38,

4

Mal

ta27

,427

,127

,327

,326

,726

,726

,927

,226

,425

,825

,926

,025

,825

,324

,324

,024

,324

,0

Niz

oze

msk

a13

,713

,513

,313

,113

,113

,212

,712

,512

,010

,910

,19,

610

,210

,09,

89,

59,

19,

29,

08,

8

Po

ljsk

a27

,727

,627

,727

,727

,727

,427

,126

,826

,025

,325

,925

,425

,024

,423

,823

,523

,323

,0

Po

rtu

gals

ka22

,123

,123

22,7

22,6

22,7

22,2

21,7

21,2

20,1

19,2

18,7

19,5

19,2

19,4

19,4

19,0

18,7

17,6

17,2

Ro

mu

nij

a34

,334

,433

,733

,533

,632

,532

,231

,430

,229

,429

,429

,829

,629

,128

,428

,128

,027

,6

Slo

vašk

a18

,918

,918

,818

,618

,418

,217

,617

,316

,816

,016

,816

,416

,015

,515

,014

,614

,413

,7

Slo

ven

ija

27,3

27,1

26,7

26,6

26,7

26,5

26,0

25,8

24,7

24,0

24,6

24,3

24,1

23,6

23,1

23,5

23,3

23,1

Cip

er

29,2

28,7

28,2

27,8

28,7

28,3

28,1

27,9

26,5

26,0

26,5

26,2

26,0

25,6

25,2

25,7

24,8

24,2

Špan

ija

22,4

23,1

2322

,722

,422

,422

,221

,921

,320

,219

,318

,419

,519

,419

,219

,218

,618

,518

,217

,9

Šve

dsk

a19

,519

,919

,619

,219

,119

,018

,618

,117

,516

,215

,614

,915

,415

,014

,714

,313

,913

,613

,212

,6

Zdru

žen

o K

ralj

est

vo12

,513

12,8

12,7

12,6

12,6

12,2

12,3

12,0

11,1

10,6

10,1

10,9

10,7

10,5

10,1

9,7

9,6

9,4

9,0

Po

vpre

čje

22,6

22,3

21,8

21,1

20,3

19,6

20,1

19,9

19,6

19,3

18,8

18,6

18,3

17,9

40

Avtor raziskave je napovedal, da se bo v večini držav (21 od 28) delež sive ekonomije še naprej zmanjševal, v preostalih šestih se bo povečal, v eni pa bo ostal enak. Države, v katerih se bo siva ekonomija zmanjševala, so: Bolgarija, Hrvaška, Češka, Danska, Estonija, Finska, Grčija, Irska, Italija, Latvija, Litva, Nizozemska, Poljska, Portugalska, Romunija, Slovenija, Južni Ciper, Španija, Slovaška, Švedska in Združeno kraljestvo. Povečala se bo v: Avstriji, Belgiji, Franciji, Madžarski, Luksemburgu in Malti, v Nemčiji pa bo ostala enaka. Največje letno povečanje velikosti sive ekonomije se je zgodilo v Franciji, z 10,8 odstotkov (uradnega BDP) v letu 2014 na 12,3 odstotkov v letu 2015. Največje letno zmanjšanje sive ekonomije je bilo v Litvi, in sicer s 27,1 odstotka leta 2014 na 25,8 odstotkov BDP v letu 2015. Če povzamemo, se je v večini držav Evropske unije v letu 2015 delež sive ekonomije zmanjšal (Brindusa in Raluca, 2016, str. 310).

Če primerjamo delež sive ekonomije v letu 2014 in 2015 z leti 2008 in 2009, lahko vidimo zmanjšanje obsega in razvoja sive ekonomije, kar je posledica okrevanja gospodarstva po gospodarski in finančni krizi. Ker gospodarstva okrevajo, imajo prebivalci manj razlogov za opravljanje dodatnih, neformalnih dejavnosti. V desetih državah, kjer lahko opazujemo povečanje sive ekonomije, je razlog v počasnem okrevanju uradnega gospodarstva ali v napačnih ekonomsko-političnih odločitvah. Vzhodne in srednjeevropske države, članice Evropske unije, kot so Bolgarija, Ciper, Češka, Latvija, Litva in Poljska, imajo višji ocenjen delež sive ekonomije kot starejše članice Evropske unije (Avstrija, Belgija, Nemčija in Italija). Opazimo lahko povečevanje sive ekonomije od zahodne proti vzhodni Evropi. Prav tako lahko opazimo povečevanje obsega in razvoja sive ekonomije od severnega območja Evropske unije proti južnem območju. V povprečju imajo južnoevropske države precej višji delež sive ekonomije kot države v srednji in zahodni Evropi. Po podatkih iz tabele 4 lahko vidimo, da imajo države Srednje in Vzhodne Evrope, kot so Bolgarija, Hrvaška, Madžarska, Poljska, Romunija in Slovenija, večji obseg sive ekonomije kot druge države Evropske unije. Delež sive ekonomije je bil v teh državah višji, saj se gospodarsko-državna ureditev oklepa togega zakonodajnega okvirja, povpraševanje pa je presegalo nadzorovano ponudbo na trgu. Prav tako lahko opazimo večji obseg sive ekonomije v slabše razvitih kot bolj razvitih državah (Schneider, 2015, str. 2-3).

Rezultati raziskave Schneiderja (2015) kažejo, da se je delež sive ekonomije najbolj zmanjšal v državah, ki že imajo najnižji obseg sive ekonomije, ter se v državah z najvišjim deležem sive ekonomije najmanj zmanjšal. Kar kaže na dejstvo, da države z nižjim obsegom sive ekonomije uspešno vodijo politiko nadaljnjega zniževanja.

Največji obseg sive ekonomije je v gospodarsko razvitih državah južne Evrope, kot so Grčija, Italija, Portugalska in Španija. Glavni kazalci sive ekonomije v teh državah so visoka stopnja korupcije in nedelujoč zakonodajni sistem ter obsežna regulacija trga dela. Institucionalne napake so tiste, ki pospešujejo rast in povečevanje deleža sive ekonomije in so iz tega zornega kota pomembnejše kot pa davki. Takšna situacija je značilna za severne države (Norveško, Švedsko, Finsko in Dansko), kjer je zabeležena srednja vrednost sive ekonomije, ob državni regulativi, za katero so značilni zelo visoki davki in gospodarska razvitost.

V letu 2016 se je po ocenah Schneiderja (2016) siva ekonomija v Evropski uniji ponovno zmanjšala na 17,9 odstotkov. Glede na zmanjšanje v letu 2016, se bo siva

41

ekonomija zmanjševala tudi naprej v 25-ih od 28-ih držav Evropske unije. Povečevala pa se bo v Franciji, na Madžarskem in v Luksemburgu. Največje povečanje glede na leto 2015, v primerjavi z letom 2016, se je predvidoma zgodilo v Franciji, z 12,3 odstotkov uradnega BDP na 12,6 odstotkov, na Madžarskem, z 21,9 odstotkov uradnega BDP na 22,2 odstotkov. Najmočnejše zmanjšanje sive ekonomije je bilo v Litvi, in sicer s 25,8 odstotkov v letu 2015 na 24,9 odstotkov v letu 2016. Če povzamemo tabelo 4, se je ocenjen delež sive ekonomije v povprečju zmanjšal na 17,9 odstotkov BDP. Najprimernejši razlog za ponovno zmanjšanje je ta, da se oživlja ekonomska aktivnost, ljudje imajo manj razlogov za dodatno dejavnost in ustvarjanje dohodka v sivi ekonomiji (Schneider, 2016, str. 49-50).

Slika 4: Dinamika sive ekonomije v državah Evropske unije od leta 2003 do leta 2015

Opombe: Slika prikazuje gibanje obsega sive ekonomije v Evropski uniji v milijardah evrov in kot odstotek BDP. Za leto 2013 je predstavljena predvidena vrednost.


Slika 4, ki prikazuje ugotovitve raziskave Schneiderja (2013), prikazuje gibanje povprečnega deleža sive ekonomije v državah Evropske unije od leta 2003 do leta 2015. Leta 2003 je v 28-ih državah Evropske unije znašala 22,4 odstotkov (uradnega BDP), do leta 2008 se je ta vrednost zmanjšala na 19,4 odstotkov in se v letu 2009 ponovno povečala na 19,9 odstotkov, nato pa se leta 2015 ponovno zmanjšala na 18,0 odstotkov. Medtem pa se je ocenjena vrednost sive ekonomije povečala s 1.986 milijard evrov na 2,108 milijard evrov.

4.2 Povezava med stopnjo sive ekonomije in stopnjo gospodarske razvitosti

Adam in Ginsburgh (1985) sta v svoji raziskavi proučevala posledice sive ekonomije za uradno gospodarsko rast države in ugotovila pozitivno povezavo, pod določeno predpostavko (nizki vstopnih stroških za delovanje v sivi ekonomiji). Sklenila sta, da

42

lahko ekspanzivna fiskalna politika pozitivno spodbuja tako formalno kot tudi neformalno gospodarstvo (Schneider in Klinglmair, 2004, str. 21).

V podobni študiji Mara (2011, str. 1115) ugotavlja, da za Evropsko unijo velja, da obstaja med BDP na prebivalca in sivo ekonomijo negativna povezava: visok delež sive ekonomije sovpada z nižjim BDP na prebivalca.

Siva ekonomija na gospodarstvo vpliva na dva načina in je vir ali pa zaviralec gospodarske rasti (Dobelšek, 2014, str. 36). Gospodarsko rast države lahko opredelimo kot cilj vsake države, saj povečuje dohodke, število delovnih mest, javno ter zasebno porabo. »Pomemben pa je tudi gospodarski razvoj države, ki je proces ustvarjanja kakovostno novih značilnosti gospodarstva. Za njegovo uresničitev je potrebno, da se gospodarstvo količinsko povečuje, ter raste, kar prinaša večji BDP in boljše življenjske razmere« (Dobelšek, 2014, str. 33).

Siva ekonomija pozitivno vpliva na gospodarstvo iz dveh pomembnih razlogov: prispeva k ustvarjanju delovnih mest in daje dohodek tistim, ki v uradni ekonomiji ne najdejo zaposlitve, ter prispeva in spodbuja k razvoju inovacij, ki so pomembne za gospodarski razvoj (Dobelšek, 2014, str. 33). »Negativne posledice sive ekonomije za gospodarstvo pa se poznajo na konkurenčnosti in gospodarski rasti države. Povzroča proračunski primanjkljaj in posledično zmanjšuje sredstva za izboljšanje javne infrastrukture in javnih dobrin ter storitev« (Dobelšek, 2014, str. 37).

Po mnenju Zagorška in Jakliča (2002, str. 10), je vpliv sive ekonomije na gospodarstvo odvisen od razvojne stopnje države. V nerazvitih državah je siva ekonomija edina, ki je zmožna zadovoljiti potrebe ljudi. V državah v razvoju ima siva ekonomija lahko pozitiven vpliv na gospodarstvo, saj je konkurenčnost vezana na izdelavo blaga ali storitev z najnižjimi stroški, medtem pa v razvitih državah lahko predstavlja grožnjo (Bogataj, 2015, str. 15).

Loayza (1996) je predstavil makroekonomski model gospodarske rasti, v katerem je gospodarstvo odvisno od javne ureditve, saj vlada naloži pretirane davke in regulativo, ker ni zmožna oblikovati primernega razmerja med tema dvema dejavnikoma. Pri tem je ugotovil, da povečanje relativnega obsega sive ekonomije zmanjšuje gospodarsko rast v gospodarstvih, kjer (1) je davčna obremenitev višja od optimalne in kjer je (2) oblikovanje primernega razmerja med davčnimi obremenitvami in regulativo ter sivo ekonomijo neustrezno. Postavljena negativna povezava ni širše sprejeta, saj temelji na domnevi, da je tehnologija vezana na količino in kakovost javnih storitev, ki so financirane z davki, dejavniki v sivi ekonomiji pa ne plačujejo davkov (Schneider in Klinglmair, 2004, str. 21-22).

V neoklasičnem pogledu je siva ekonomija optimalna v smislu, da ima možnost hitrega odzivanja na povpraševanje po storitvah in v manjšem obsegu tudi na blago. S tega vidika siva ekonomija gospodarstvu z razgibanimi in podjetniškimi značilnostmi omogoča večjo učinkovitost in večjo konkurenco. Ali drugače, siva ekonomija lahko pomaga oblikovati trge, povečati finančna sredstva, okrepiti podjetništvo in preoblikovati pravne, socialne in gospodarske institucije, potrebne za gospodarsko rast. Prostovoljno izbiranje med sivo in uradno ekonomijo lahko zagotovi več možnosti

43

za gospodarsko rast in s tem pozitivno povezavo med povečevanjem sive ekonomije in gospodarske rasti (Schneider in Klinglmair, 2004, str. 22).

Glede na teoretične predpostavke, so značilnosti povezave med sivo ekonomijo in gospodarsko rastjo neenotne. V visoko razvitih državah so ljudje in podjetniki preobremenjeni z birokracijo oziroma davki, kar povečuje sivo ekonomijo ter hkrati spodbuja in zvišuje uradno ekonomijo, saj se ustvarjeni dodatni dohodek iz sive ekonomije porabi v uradnem gospodarstvu. V slabše razvitih državah pa naraščajoča siva ekonomija zmanjšuje obseg in kakovost javne infrastrukture, osnovnih javnih sredstev (npr. efektiven sodni sistem) ter posledično povzroča nižjo gospodarsko rast (Schneider in Klinglmair, 2004, str. 22).

Schneider in Klinglmair (2004) sta s pomočjo regresijskega modela preučevala vpliv različnih dejavnikov, med njimi sive ekonomije, na uradno gospodarsko rast. Model, ki sta ga oblikovala na vzorcu 109 držav, je imel naslednji zapis:

Uradna gospodarska rast = a1 (siva ekonomija v industrializiranih državah) + a2 (siva ekonomija v državah v razvoju) + a3 (odprtost gospodarstva) + a4 (stopnja inflacije v industrializiranih državah) + a5 (stopnja inflacije v razvitih državah) + a6 (državna potrošnja) + a7 (lagged GDP per capita growth rate) + a8 (celotna populacija) + a9 (stopnja akumulacije kapitala) + a10 (konstanta) + εit

S pričakovanimi predznaki = a1 > 0, a2 < 0, a3 > 0, a4 < 0, a5 < 0, a6 < 0, a7 > 0, a8 > 0, a9 > 0.

Rezultati ocene njunega modela so predstavljeni na sliki 5.

44

Slika 5: Rezultati analize 104-ih držav v razvoju, tranzicijskih in industrializiranih držav, v časovnem obdobju od leta 1990 do 2000

Vir: (Schneider in Klinglmair, 2004, str. 25).

Rezultati njunega modela kažejo na negativno povezavo med stopnjo sive ekonomije in stopnjo gospodarske rasti v državah v razvoju in pozitivno povezavo v razvitih državah. Raziskava je pokazala negativno razmerje med sivo ekonomijo v državah v razvoju in stopnjo gospodarske rasti ter pozitiven odnos med sivo ekonomijo in gospodarsko rastjo v industrializiranih državah. Če se siva ekonomija v industrializiranih državah poveča za 1 odstotno točko BDP, se stopnja gospodarske rasti poveča za 0,07 odstotne točke. V državah v razvoju povečanje deleža sive ekonomije za 1 odstotno točko pomeni znižanje stopnje gospodarske rasti za 0,05 odstotne točke. Tudi druge spremenljivke (razen stopnje inflacije v drugih državah) imajo pomemben vpliv na gospodarsko rast. Na primer, bolj kot je gospodarstvo odprto, višja je gospodarska rast. V tranzicijskih državah je visoka stopnja inflacije vezana na gospodarsko rast države. Na splošno ti rezultati kažejo na negativen vpliv sive ekonomije na stopnjo gospodarske rasti v državah v razvoju in pozitiven vpliv sive ekonomije na stopnjo gospodarske rasti industrializiranih držav. Vse druge spremenljivke so statistično značilne, s 5-odstotno stopnjo zaupanja (Schneider in Klinglmair, 2004, str. 25-26).

45

Po podatkih raziskovanja avtorjev Schneider in Enste (2002, str. 170) za Avstrijo in Nemčijo, se dve tretjini dohodkov pridobljenih z delovanjem v prikriti dejavnosti porabi v formalni ekonomiji, kar ima spodbuden učinek na gospodarsko rast države in pridobljene davčne prihodke. Če bi država naenkrat pričela zatirati vse prikrite dejavnosti, se večina dejavnosti ne bi več izvajala, kar bi znižalo vrednost celotnega domačega proizvoda države ter povzročilo nižjo življenjsko raven prebivalstva.

Schneider in Enste (2002, str. 172) po drugi strani trdita, da so vir gospodarske rasti visokoproduktivna formalna podjetja, neformalnim podjetjem pa siva ekonomija zagotavlja preživetje. Razen nižje produktivnosti so neformalne dejavnosti povezane z težjim dostopom do posojil, ki je pomemben dejavnik gospodarske uspešnosti.

Širitev sive ekonomije je pogosto zaznana kot ovira za delovanje v gospodarstvu in kot ovira za gospodarski razvoj in zmanjšanje revščine (Heintz, 2012, str. 4).

Sivo ekonomijo velik del strokovnjakov podpira zlasti v okoliščinah skorumpiranih držav, saj siva ekonomija predstavlja varovalni pas in možnost reševanja problemov, kot so: visoka stopnja brezposelnosti, dopolnilni dohodek za uporabo v uradnem gospodarstvu (Goschin, 2015, str. 81).

Elgin in Oztunali (2012, str. 15) sta v svoji raziskavi, ki je zajemala 141 držav, v obdobju od leta 1984 do leta 2009 s pomočjo podatkov iz drugih študij ocenjevala razmerje med obsegom sive ekonomije in stopnjo gospodarskega razvoja, ki jo določa BDP na prebivalca. Ugotovila sta, da kakovost javnih institucij močno vpliva na razmerje med gospodarskim razvojem in obsegom sive ekonomije. Višja stopnja BDP-ja na prebivalca je povezana z višjim deležem sive ekonomije v državah z nizko kakovostjo javnih institucij, medtem ko je delež sive ekonomije negativno povezan z BDP-jem na prebivalca v državah, kjer je visoka institucionalna kakovost.

4.3 Korelacijska analiza

V nadaljevanju je predstavljena analiza povezanosti med obsegom sive ekonomije in gospodarsko razvitostjo v državah Evropske unije. Korelacijski koeficienti posameznih držav so izračunani na podlagi podatkov iz tabele 4 in 5, torej na podlagi obsega sive ekonomije v odstotkih glede na BDP in stopnjo BDP-ja na prebivalca po pariteti kupne moči, v obdobju od leta 2005 do 20167. Najprej so predstavljene vrednosti BDP na prebivalca, nato pa so izračunani korelacijski koeficienti po posameznih državah.

7 Ciper, Češka, Estonija, Latvija, Litva, Madžarska, Malta, Poljska, Slovaška, Slovenija, Bolgarija, Romunija

in Hrvaška so postale članice EU šele po letu 2004.

46

Tabela 5: Bruto domači proizvoda na prebivalca po pariteti kupne moči, indeks (EU-28=100)

Vir: (Eurostat, 2017).

1995

2000

2001

2002

2003

2004

2005

2006

2007

2008

2009

2010

2011

2012

2013

2014

2015

2016

Avs

trija

126

126

122

120

121

123

127

126

124

124

126

126

128

131

131

129

128

126

Belg

ija12

011

711

711

811

811

812

111

911

711

611

812

112

012

112

012

011

811

8

Bolg

arija

37

38

41

43

44

45

45

46

46

46

47

48

Cipe

r81

8183

8280

8310

110

110

410

610

510

096

9184

8181

81

Češk

a68

6465

6668

7079

7982

8485

8383

8384

8687

88

Dan

ska

123

126

125

122

121

122

124

125

123

125

125

129

128

127

128

127

127

125

Esto

nija

3341

4245

4851

6064

6969

6465

7174

7576

7574

Fins

ka10

411

311

311

211

111

211

6 11

5 11

9 12

1 11

7 11

6 11

7 11

5 11

3 11

1 10

9 10

9

Fran

cija

114

114

114

112

111

109

111

109

108

107

108

108

108

107

109

107

107

105

Grč

ija70

7173

7781

8293

9693

9394

8575

7272

7068

67

Hrv

aška

5658

6163

6259

6060

5958

5859

Irsk

a98

126

129

133

134

137

147

148

148

134

129

130

131

132

133

137

177

177

Ital

ija11

511

210

910

710

810

610

910

810

710

710

610

410

410

299

9796

96

Latv

ija29

3537

3841

4350

5357

5952

5357

6062

6464

65

Litv

a33

3840

4245

4853

5560

6356

6066

7073

7575

75

Luks

embu

rg17

421

621

020

923

423

924

726

126

526

225

525

726

526

026

227

026

926

7

Mad

žars

ka49

5356

5859

6062

6160

6264

6466

6567

6868

67

Mal

tan.

p.76

7272

7369

8178

7979

8184

8384

8690

9395

Nem

čija

119

112

110

109

108

109

118

117

117

117

117

120

123

124

124

125

124

123

Niz

ozem

ska

117

120

127

125

125

124

135

136

138

139

137

134

133

133

134

131

128

128

Poljs

ka40

4746

4647

4950

51

53

55

60

62

65

67

67

68

69

69

Port

ugal

ska

7581

8079

7372

82

83

81

81

82

82

77

75

77

77

77

77

Rom

unija

35

39

43

49

50

52

52

54

55

55

5759

Slov

aška

4447

4850

5152

60

63

67

71

71

74

75

76

77

77

77

77

Slov

enija

6873

7475

7679

87

86

87

90

85

83

83

82

81

83

83

83

Špan

ija87

9293

9597

9810

010

310

310

110

196

9391

9090

9092

Šved

ska

116

119

115

114

116

117

123

125

128

127

123

125

126

127

125

124

124

124

Zdru

ženo

kra

ljest

vo10

811

311

311

611

611

611

7 11

5 11

1 10

9 10

7 10

7 10

5 10

7 10

7 10

8 10

8 10

8

47

Razlike med državami se kažejo tudi glede na BDP na prebivalca, ki je kazalec gospodarske aktivnosti. Leta 2016 se je BDP na prebivalca, izražen v pariteti kupne moči, gibal med 48 odstotki evropskega povprečja za Bolgarijo in 267 odstotki za Luksemburg. Nad povprečjem je bilo glede na ta kazalec 11 držav članic, med njimi pa ni bilo Slovenije. BDP na prebivalca v Sloveniji je dosegel 83 odstotkov evropskega povprečja. Posebna lastnost gospodarstva v Luksemburgu, ki nekako pojasni zelo visok BDP na prebivalca, je dejstvo, da je v državi zaposlenih veliko tujih državljanov, ki prispevajo k vrednosti BDP, vendar pa se ne upoštevajo pri številu stalnega prebivalstva. BDP na prebivalca je v Luksemburgu 6-krat višji kot v Bolgariji, ki je glede na ta kazalnik med državami Evropske unije najrevnejša. Slovenija se je povprečju Evropske unije najbolj približala leta 2008, ko je naš BDP znašal 91 odstotkov evropskega povprečja.

Tabela 6: Korelacijski koeficient med deležem sive ekonomije in stopnjo BDP na prebivalca po posameznih državah Evropske unije, med leti 2005 in 2016

Vir: (Lasten izračun).

Korelacijski koeficient

Avstrija -0,497

Belgija 0,067

Bolgarija -0,982

Ciper 0,729

Češka -0,912

Danska -0,452

Estonija -0,838

Finska 0,591

Francija 0,246

Grčija 0,823

Hrvaška -0,006

Irska -0,487

Italija 0,834

Latvija -0,921

Litva -0,909

Luxemburg -0,529

Madžarska -0,886

Malta -0,882

Nemčija -0,857

Nizozemska 0,536

Poljska -0,928

Portugalska 0,535

Romunija -0,962

Slovaška -0,862

Slovenija 0,597

Španija 0,582

Švedska -0,001

Združeno kraljestvo 0,636

48

Analiza je bila izvedena na podlagi 28-ih držav članic Evropske unije. Ugotovljena je bila pozitivna povezava med obsegom sive ekonomije in stopnjo BDP-ja na prebivalca v Belgiji, v Franciji, na Finskem, na Nizozemskem, Portugalskem, v Sloveniji, Španiji in Združenemu kraljestvu. Zelo visoka pozitivna povezava pa je na Cipru, v Grčiji in Italiji, siva ekonomija v teh državah torej raste sočasno z večanjem BDP-ja na prebivalca. V državah, kot so Danska, Avstrija, Irska in Luxemburg, je povezava negativna. Visoko negativno povezavo pa smo zabeležili v Estoniji, na Madžarskem, Malti, Nemčiji in Slovaški. Zelo visoka negativna povezava pa je bila zabeležena v Bolgariji, Češki, Latviji, Litvi, Poljski in Romuniji, kjer povečanje sive ekonomije pomeni znižanje BDP-ja na prebivalca.

Obstaja negativna povezava med obsegom sive ekonomije in BDP-ja na prebivalca, visok delež sive ekonomije sovpada z nižjim BDP-jem na prebivalca. Skupen korelacijski koeficient, na podlagi povprečnih vrednosti BDP-ja na prebivalca in deleža sive ekonomije glede na BDP (ki so prikazane v grafu 4), za obdobje od leta 2005 do 2016 znaša -0,723. Signifikantnost znaša 0,000, kar pomeni, da je naš model statistično značilen. To potrjuje tudi na začetku zastavljeno hipotezo, da imajo gospodarsko razvite države nižjo stopnjo sive ekonomije kot slabše gospodarsko razvite države.

Graf 4: Povezava med povprečno vrednostjo BDP na prebivalca in deležem sive ekonomije glede na BDP, po posameznih državah Evropske unije, za obdobje od leta

2005 do leta 2016

Vir: (Lasten izračun).

AT

LU

BE

BG

CY CZ

DK

EE

FI EL

HR

IE

IT

LV LT HU

MT

DE NL

PL

PT

RO

SK

SI ES

SE

UK FR

0

0,5

1

1,5

2

2,5

3

0 5 10 15 20 25 30 35

Po

vreč

ni B

DP

na

pre

biv

alca

Povprečni delež sive ekonomije glede na BDP

49

5 POSLEDICE SIVE EKONOMIJE IN PREDLOGI ZA NJENO ZMANJŠANJE

5.1 Negativne posledice

Najpomembnejša posledica sive ekonomije je izguba davkov in prispevkov za socialno varnost. Kakšno izgubo pa lahko povzroči prikrita dejavnost v neki državi, je odvisno od njenega deleža v gospodarstvu in od deleža davkov ter prispevkov v BDP-ju države. K temu je potrebno dodati še porabljena sredstva zaradi napačnih podatkov in posledično za napačne namene. Gre predvsem za sredstva, ki jih neupravičeno prijemajo tisti, ki si sicer ustvarjajo dohodek z delovanjem v prikriti dejavnosti, zraven pa pridobivajo še socialno nadomestilo. Na tak način neupravičeno povečujejo svojo življenjsko raven, saj vrednost socialne pomoči ne dobijo tisti, ki jo dejansko potrebujejo za preživetje (Nastav, 2009b, str. 67-68).

Nižji javni prihodki povzročijo neuresničevanje potrebnih javnih investicij, kar negativno vpliva na gospodarsko rast države (Schneider in Enste, 2002, str. 160).

Izguba davčnih prihodkov pomeni, da ima država manj sredstev za infrastrukturo ali druge javne dobrine. Podjetja, ki delujejo v sivi ekonomiji, ne morejo izkoristiti različnih institucij (sodišča, banke). Siva ekonomija zmanjšuje učinkovitost gospodarstva, saj se podjetja, namesto da bi se ukvarjala z večjo produktivnostjo, izogibajo administrativnim bremenom. Prav tako so v slabšem položaju zaposleni na črno, ker imajo slabše pogoje in negotovo plačilo. Siva ekonomija ima posledice tudi za potrošnika, saj so lahko blago ali storitve neustrezni, prav tako pa ne morejo uveljavljati garancije (Nastav, 2009b, str. 50).

Eden izmed glavnih negativnih učinkov sive ekonomije je vpliv na fiskalno zdravje države. Siva ekonomija ima močan socialni vpliv, kar je povezano s številnimi pojavi, kot so korupcija, različni zločini, droge, izkoriščanje delovne sile, kršenje človekovih pravic, onesnaževanje okolja in podobno. Gledano z makroekonomskega vidika, ima siva ekonomija negativne učinke, saj oddaja lažne signale in spodbuja k neustreznim makroekonomskim strategijam. Plačevanje višjih davčnih obveznosti pa morajo največkrat poplačati pošteni davkoplačevalci in najpogosteje najrevnejši (Mara, 2011, str. 1111-1112).

Med negativne posledice je potrebno omeniti še neupoštevanje predpisov in zakonov, zaradi katerih prihaja do nesreč pri delu (Nastav, 2009a, str. 167).

Potrebno je še dodati, da siva ekonomija povzroča napačno ocenjevanje realne situacije v gospodarstvu. Če so pridobljeni podatki netočni in ne predstavljajo realnega stanja v državi, so tudi razlage in ukrepi nepravilni in neučinkoviti. Posledično so ukrepi ekonomske politike neprimerni. Iz tega razloga je potrebno pridobiti verodostojne informacije, katere pridobivajo državni statistični uradi (Nastav, 2009b, str. 51).

Siva ekonomija pri tistih državljanih, ki redno in pravilno poravnavajo svoje obveznosti, povzroča nezadovoljstvo. Zaradi tega se znižuje zaupanje v državo in njene institucije,

50

prav tako pa se zmanjšuje njen ugled. Posledično to za državo pomeni, da je neučinkovita in nima nadzora nad gospodarskim stanjem (Glas, 1991, str. 17).

Vlada Republike Slovenije (2013, str. 4) je med negativnimi posledicami sive ekonomije navedla:

- izpad davčnih prihodkov in drugih dajatev, - izkrivljanje konkurence na trgu, - dejavniki v sivi ekonomiji ne rastejo in ostajajo na enaki ravni, - omogoča nepravičen dostop do javnega blaga in storitev tudi za tiste, ki

delujejo v sivi ekonomiji oziroma jih niso financirali, - potrošnikom ni omogočeno uveljavljanje garancije, - z delovanjem v sivi ekonomiji škodujemo sami sebi.

5.2 Pozitivne posledice

Kljub vsem negativnim učinkom ima siva ekonomija tudi pozitivne učinke, saj kot močan del gospodarstva lahko absorbira potencialne gospodarske in politične šoke in nastopa kot rezerva. Nekateri strokovnjaki menijo, da dejavnosti v sivi ekonomiji zagotavljajo fleksibilnost in prilagodljivost, ki manjka uradnemu gospodarstvu. Milton Friedman je dejal, da je siva ekonomija »varnostni ventil« za uradno gospodarstvo v krizi. Država se lahko odzove z zviševanjem stopenj davka. Vendar višja obdavčitev, v kombinaciji s poslabšanjem kakovosti javnih dobrin in javnih institucij, še bolj spodbuja podjetja in delavce v delo v sivi ekonomiji (Mara, 2011, str. 1111-1112).

Med pozitivnimi posledicami je zagotovo dodaten dohodek prebivalstva, ki povečuje družbeno blaginjo in življenjsko raven. Pozitivna posledica za končne potrošnike je tudi to, da lahko blago ali storitev kupijo po nižji ceni in jo dobijo hitreje (Nastav, 2009b, str. 51). Prav tako veliko ljudi s pomočjo sive ekonomije najde zaposlitev in pride do zaslužka. Siva ekonomija prav tako razvija trg, finančne instrumente in socialne ter gospodarske institucije. Predvsem pa je potrebno njene negativne posledice zmanjšati in jih odpraviti, pozitivne pa ohraniti in izkoristiti (Nastav, 2009b, str. 52).

Poleg tega tudi v Sloveniji siva ekonomija pomeni začetek poslovne poti marsikaterega sedaj uspešnega podjetja, ki zaradi tveganosti začne s poslovanjem v sivi ekonomiji. Ker je urejanje birokracije za mala podjetja precej naporno in predstavlja nesmotrno porabo sredstev, se veliko malih podjetij odloči za prikrito delovanje (Nastav, 2009b, str. 51-52). Iz tega razloga bi lahko sivo ekonomijo opredelili kot inkubator za začetne podjetniške ideje, ki se kasneje spremenijo v zakonite dejavnosti oziroma v uradno ekonomijo. Na podlagi tega lahko sklepamo, da je siva ekonomija koristna za gospodarstvo, ker priskrbi osnovo za začetek podjetništva, konkurenco in večjo učinkovitost glede na neprimerne državne ureditve (Nastav, 2009a, str. 52).

Siva ekonomija ponuja socialno samozaščito in alternativne rešitve v primeru brezposelnosti. Potencialne pozitivne strani prinaša, ko je javna uprava skorumpirana in nepoštena. Ob upoštevanju obeh strani morajo biti odločitve države naklonjene pristopu, po katerem morajo biti pozorni na zmanjšanje negativnih učinkov, hkrati z maksimizacijo potencialno pozitivnih posledic (Goschin, 2015, str. 81).

51

Ustvarjen dohodek v sivi ekonomiji se v več kot 66-ih odstotkih porabi v formalni ekonomiji, kar ima pozitiven vpliv na uradno gospodarstvo in vpliva na gospodarsko rast države. Siva ekonomija prav tako hitreje odgovori na povpraševanje kupcev, saj deluje brez vpliva birokratskih predpisov. Ljudje se lahko z dodatnim delom v neuradnem sektorju preizkusijo tudi v drugih strokah, poleg njihove profesionalne usposobljenosti. Siva ekonomija prinaša nova delovna mesta in deluje kot protest državljanov nad vodenjem države. Siva ekonomija osvežuje dejavnosti uradne ekonomije in pomaga tistim, ki so diskriminirani ali marginalizirani pri začetku njihove samostojne poslovne poti (Florea in Şchiop, 2008, str. 2221).

Po mnenju Zagorška (2002, str. 12), siva ekonomija na svoj način odstrani ovire za delovanje v podjetništvu in je tako bolj dinamična kot uradna. Običajni delavci postanejo podjetniki na sivem trgu. Uspešnim jo lahko sčasoma, ob dobri organizaciji, uspe preoblikovati v uradno podjetje, ki ob dobičku preneha s poslovanjem v sivi ekonomiji, saj mu lahko na tej stopnji prične škoditi (Jesenko, 2008, str. 9).

5.1 Ukrepi proti sivi ekonomiji

Evropski ekonomsko-socialni odbor (2014) spodbuja k vzpostavitvi evropske platforme, v kateri bi bilo obvezno sodelovanje vseh držav članic Evropske unije, saj je mogoče le z usklajenim sodelovanjem vseh držav obravnavati vse čezmejne vidike in probleme v zvezi s pojavom delavcev na črno. Boj proti nezakonitemu delu je ključna politična odločitev Evropske unije. S to strategijo je mogoče zmanjšati delo na črno, ki je ključni dejavnik gospodarske rasti, za oživitev konkurenčnosti gospodarskega in socialnega sistema Evropske unije na podlagi smernic, določenih v strategiji Evropa 2020.

Gotovinsko plačevanje, kot je že bilo omenjeno, je eden najpogostejših pojavov sive ekonomije. Z elektronskim plačevanjem se to lahko odpravi. Kot prikazuje slika 6, obstaja negativna povezava med prevladovanjem elektronskega plačevanja in obsegom sive ekonomije v določeni državi. Države z višjim deležem elektronskega plačevanja (na primer baltske države in Združeno kraljestvo) imajo nižji obseg sive ekonomije, kot države kjer elektronsko plačevanje ni tako pogosto (na primer Bolgarija, Romunija in Grčija).

Schneider (2013) je v svoji raziskavi ugotovil, da bi povečanje uporabe elektronskega plačevanja za 10 odstotnih točk letno zmanjšalo obseg sive ekonomije za 5 odstotnih točk.

Odbor Visa Poljska je leta 2010 pripravil program, ki bi pomagal k povečanju uporabe plačilnih kartic. Modernizirali so plačilne, POS terminale predvsem na območjih, kjer je bila uporaba do tedaj močno omejena. Kampanja je bila zelo uspešna. Na novo registriranih je bilo več kot 120.000 POS terminalov, predvsem v dejavnostih trgovine, hotelov in restavracij. Od začetka kampanje se je delež sive ekonomije zmanjšal s 26 odstotkov leta 2009 na 23,8 odstotkov leta 2013. Celotno zmanjšanje ni samo posledica izvedbe te kampanje, zagotovo pa velik del je (Schneider, 2013, str. 14-15).

Na Švedskem so prav tako sprejeli ukrepe proti zmanjšanju gotovinskih plačil, saj v številnih barih ni mogoče gotovinsko plačevanje. Gotovinsko plačilo tudi ni mogoče pri

52

plačilu vstopnic ali kart, ampak se plačilo izvede preko telefonskih sporočil ali drugih brezkontaktnih rešitev. V 530-ih (od 770-ih) poslovalnicah treh glavnih bank dvig gotovine ni več mogoč. Iz obtoka so izločili vse kovance vredne manj od 0,06 evrov. S tem se je posledično zmanjšalo tudi število ropov (Schneider, 2013, str. 15-16).

Slika 6: Povezava med prisotnim deležem elektronskega plačevanja in obsegom sive ekonomije, po posameznih državah


V večini držav pomeni boj proti sivi ekonomiji zatiranje dela na črno. V letu 2012 so oblasti na Češkem sprejele spremembe Zakona o zaposlovanju, ki predvideva visoke denarne kazni za osebe in podjetja, ki namesto uradnih pogodb o zaposlitvi uporabljajo komercialne pogodbe. Sistem, ki je znan na Češkem kot »švarcsystem«, delovno silo, ki deluje izven meja delovne zakonodaje in zato socialnih in zdravstvenih koristi, kaznuje z denarno kaznijo, za osebe od 4.000 evrov dalje in za podjetja od 10.000 do 400.000 evrov (Schneider, 2013, str. 10).

V Bolgariji zakon zahteva za vse zaposlene, ki nimajo urejenega pravnega razmerja z podjetjem v katerem delajo, plačilo kazni v vrednosti treh mesečnih socialnih prispevkov (Schneider, 2013, str. 10).

Najpomembnejši ukrep zmanjševanja sive ekonomije pa je preoblikovanje davčnega sistema in sistema socialne varnosti, da postane enostavnejši in posledično cenejši. V Nemčiji so, na primer, sprejeli reformo »mini-jobs«, ki je poenostavila birokracijo za občasne delavce, kot so gospodinje, da se vključijo v uradno gospodarstvo. Kljub nekaterim pomislekom, je dohodek zaposlenih dosegel 2,6 milijona v letu 2012, kar je bilo 3-krat več kot v letu 2003. Prav tako se je registriralo 4,8 milijona posameznikov (kar znaša 13 odstotkov nemške populacije med 16. in 64. letom starosti), kar je zagotovo pripomoglo k povečanju tega števila (Schneider, 2013, str. 10-11).

V Turčiji so leta 2013 pričeli z davčnim ozaveščanjem v osnovnih šolah po celotni državi. Takšne vrste kampanje zahtevajo svoj čas, da se pokažejo rezultati, predvsem v državah, kjer je siva ekonomija zakoreninjena (Schneider, 2013, str. 11).

53

V nadaljevanju bomo opisali ukrepe proti sivi ekonomiji v Sloveniji, Italiji, Hrvaški ter dveh visoko razvitih državah, Finski in Švedski, kjer siva ekonomija skoraj ne obstaja, zaradi učinkovitega delovanja sistemov ter davčne morale in kulture prebivalstva, in v Nemčiji, ki je gospodarsko razvita in kjer ocenjena siva ekonomija znaša 11 odstotkov BDP.

Slovenija

Siva ekonomija je v zadnjih letih pereč problem, zato je politika naše države proti sivi ekonomiji postala aktivnejša. Poleg rednih inšpekcijskih pregledov, ki kazensko preganjajo izvajalce sive ekonomije, je bil sprejet Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno, temu pa je sledila Strategija za obvladovanje sive ekonomije, določena od Vlade Republike Slovenije.

Država izvaja ukrepe odvračanja, preventivne ukrepe (izobražuje davčne zavezance, predstavlja dejavnike tveganja, spodbuja negotovinsko poslovanje) in spodbuja občutek zavezanosti. Ljudi želijo ozavestiti in jih opozoriti na dejstvo, da s sodelovanjem v sivi ekonomiji na dolgi rok izgubljamo vsi. Prav tako zmanjšuje administrativne ovire in ustvarja enostavnejše poslovno okolje. Prav tako so informacije bolj dostopne in pridobivanje dovoljenj lažje preko spleta in točke VEM (Vlada Republike Slovenije, 2013, str. 6).

Od 1.7.2013 je začela veljati davčna zakonodaja, po kateri poslovni subjekti za izdajanje računov ne smejo uporabljati računalniških programov, preko katerih je mogoče naknadno spreminjanje brez revizijske sledi. Ukrep je bil vezan na zmanjševanje utaj davkov. Prav tako so ureditev podkrepili z medijsko kampanjo. Okrepilo se je tudi število inšpekcijskih nadzorov (Vlada Republike Slovenije, 2013, str. 21).

Finančna uprava RS od leta 2009 opravlja aktivnosti boja proti sivi ekonomiji. Zastavljeni cilji in naloge so (Finančna uprava Republike Slovenije, 2017, str. 3):

- povečanje učinkovitega nadzora in prostovoljnega plačevanja davčnih obveznosti,

- seznanjanje ljudi o aktivnostih preprečevanja sive ekonomije preko medijev, - sodelovanje med inšpekcijskimi službami, - opravljanje nadzora nad prikrito dejavnostjo na vseh uradih, - priprava zakonodaje za večji nadzor in preprečevanje sive ekonomije.

Rezultati delovanja projekta za obdobje od leta 2009 do leta 2016 so predstavljeni v tabeli 7.

54

Tabela 7: Rezultati ciljno usmerjenih nadzorov Finančne uprave znotraj projekta siva ekonomija

2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015 2016

Skupaj število opravljenih nadzorov

1.530 2.524 2.207 1.598 4.954 3.537 3.455 7.967

Dodatno ugotovljene davčne obveznosti, v mio €

0,007 1,5 1,1 2,8 2,4 3,5 0,8 3,0

Vir: (Finančna uprava Republike Slovenije, 2017).

Finančna uprava vsako leto določi nova področja nadzorovanja, kot so gradbeništvo, storitvene dejavnosti, ali druge dejavnosti. V okviru nadzora so se izvajali naslednji ukrepi (Finančna uprava Republike Slovenije, 2017, str. 3):

- preprečevanje dela na črno, - nadzori v povezavi z veljavnimi zakoni, - uporaba pooblastil prepovedi opravljanja dejavnosti, - nadzori nad dajatvami z metodo ocenjevanja davčne osnove, - nadzori blagajniškega poslovanja, - preventivno delovanje, ogledi na terenu in sodelovanje z ostalimi

inšpekcijskimi službami. Leta 2014 je bilo 3.537 nadzorov, v katerih je bilo dodatno odmerjenih davčnih obveznosti v višini 3.527.631,08 evrov. Izdanih je bilo 722 odločb o ugotovitvi nepravilnosti. Leta 2015 je bilo 3.455 nadzorov ter je bilo dodatno odmerjenih davčnih obveznosti v višini 811.118 evrov. Leta 2016 je bilo ugotovljenih 7.967 nadzorov ter dodatno odmerjenih davčnih obveznosti v višini 3.008.791 evrov, kar predstavlja indeks 371 v primerjavi z letom 2015 (Finančna uprava Republike Slovenije, 2017, str. 4).

V letu 2014 so inšpektorji pooblastila začasne prepovedi opravljanja dejavnosti uporabili v 52-ih primerih, v letu 2015 v 22-ih primerih in v letu 2016 v 75-ih primerih. Ta ukrep je bil največkrat uporabljen pri dejavnostih restavracij, gostiln, trgovin in pekarn. Pooblastilo inšpektor uporabi v primeru zaznave ali suma davčnih kršitev. Inšpektor prepove opravljanje dejavnosti do odprave nepravilnosti, prav tako lahko prepove opravljanje dejavnosti in zapečati prostore (Finančna uprava Republike Slovenije, 2017, str. 5).

Za nadzor po določbah 38. člena ZDavP-2 v okviru gotovinskega poslovanja, po katerih inšpektorji ugotavljajo ustreznost programske opreme in elektronskih naprav za izdajanje računov, je bilo v letu 2014 opravljenih 1.579 nadzorov. Inšpektorji ugotavljajo, ali so računi zajeti v poslovne knjige in davčne obračune. Ugotovljenih je bilo 98 hujših davčnih prekrškov, kar je 5,9 odstotkov nadziranih zavezancev, predpisana pa je bila globa 20.000 evrov za fizične osebe z dejavnostjo in od 50.000 evrov dalje za pravne osebe. Primeri kršitev so: brisanje postavk na računih,

55

nepredložitev podatkov o izdanih računih, kar je bilo ugotovljeno pri dejavnostih restavracij, strežbe pijač, trgovin, peke kruha in podobno (Finančna uprava Republike Slovenije, 2017, str. 5).

V okviru dela na črno je bilo v letu 2014 opravljenih 4.847 nadzorov, v letu 2015 je bilo 1.801 nadzorov, v 702-eh primerih pa je bilo ugotovljena kršitev, kar je 39-odstotni delež nadzorov s kršitvami. V letu 2016 je bilo 10.965 nadzorov in preventivnih ukrepov. Ugotovljenih je bilo 1.482 sumov kršitve, 1.978 prekrškovnih postopkov, v 13-ih primerih pa je bil podan obdolžilni predlog. Dela na črno najpogosteje upoorabljajo v gradbeništvu, trgovini, vzdrževanju in popravilu vozil in gostinskih dejavnostih.

Poleg navedenih ukrepov Finančna uprava izvaja nadzore tudi na sejmih in stojnicah, kjer je izključno gotovinsko poslovanje ter je pogostejše neizdajanje računov, ali pa računi ne vsebujejo vseh podatkov, nimajo ustreznih dovoljenj ter so ugotovljeni sumi zaposlovanja na črno. Prav tako je Finančna uprava kot rizične dejavnosti opredelila cvetličarstvo, vrtnarstvo in svečarstvo. V letu 2014 je bilo ugotovljenih 31 kršitev pri 30 zavezancih, kar pomeni, da so bile nepravilnosti v 7-ih odstotkih opravljenih nadzorov. Eno izmed podobnih področji so tudi dejavnosti vulkanizerjev. Finančna uprava je z metodo navideznih nakupov preverjala izdajanje računov ter zaposlovanja in dela na črno. Dejavnost je opredeljena kot tvegana, saj so bile v letu 2013 ugotovljene nepravilnosti v 13-ih odstotkih nadziranih zavezancev, v letu 2014 pa v slabih 3-eh odstotkih nadzorov.

Država želi spodbujati konkurenčnost in poenostavljati birokracijo, gre za akcijski program »Minus 25 odstotkov«. Vodi projekt »EKT8«, ki odpravlja nepotrebne ovire in poenostavlja postopke. Prav tako nenehno spreminja predpise, čeprav je na tem mestu še vedno preveč regulirana in nepregledna. Želijo spremeniti miselnost državljanov, da so dejavnosti sive ekonomije družbeno nesprejemljiva dejanja, in da to pomeni le manj denarja za pokojnine, šolstvo, zdravstvo in ceste. Za učinkovito izvajanje inšpekcijskih nadzorov je potrebno zavedanje, da je predpise potrebno spoštovati, in da namen pregledov ni kaznovanje, temveč urejanje in zagotavljanje delovanja pravne države (Vlada Republike Slovenije, 2013, str. 25).

Italija

Obseg sive ekonomije v Italiji glede na tabelo 4 ocenjujejo na 20,2 odstotkov BDP. Po navedbah Vlade Republike Slovenije (2013, str. 6), predstavlja največji delež sive ekonomije delo na črno. Siva ekonomija pa se najpogosteje pojavlja v storitvenih dejavnostih (70 odstotkov celotne sive ekonomije) ter okoli 17 odstotkov v industriji in okoli 3 odstotke v kmetijstvu.

V začetku gospodarske in finančne krize so okrepili ukrepe proti davčnim utajam ter pričeli z izmenjavo podatkov z drugimi državami Evropske unije in uvedli kontrolo nad gotovinskimi transakcijami. V Italiji so bile davčne blagajne uvedene že leta 1982, kljub

8 Kratica EKT pomeni Enotna kontaktna točka. Projekt predstavlja poslovni portal, ki bo obstoječim in

bodočim poslovnim subjektom nudil celovite informacije in elektronsko podporo urejanju vseh formalnosti, ki jih poslovni subjekti potrebujejo za svoje poslovanje oziroma opravljanje storitev (Ministrstvo za pravosodje in javno upravo).

56

temu ta ukrep ni imel bistvenega vpliva na zmanjšanje obsega sive ekonomije. Vidnejše rezultate je prinesel ukrep s katerim so omejili vso gotovinsko poslovanje nad vrednostjo 1.000 evrov za pravne in fizične osebe (Vlada Republike Slovenije, 2013, str. 5).

Nemčija

Delež sive ekonomije v Nemčiji znaša okoli 11 odstotkov BDP (tabela 4). Nemčija je pri omejevanju deleža sive ekonomije posvetila pozornost področjem: gradbeništva in črnih gradenj, davčnega utajevanja ter dela in zaposlovanja na črno (Vlada Republike Slovenije, 2017).

Črne gradnje v Nemčiji so strogo kaznovane. Pri tem so kazni naslednje (Vlada Republike Slovenije, 2017):

- prepovedano nadaljevanje gradnje, do tedaj, ko se pridobijo potrebni dokumenti za zakonito gradnjo;

- prepovedano uporabljanje zgradbe; - rušenje zgradbe, če ni mogoče pridobiti gradbenega dovoljenja; - denarna globa, ki je odvisna od naštetih ukrepov.

Zaradi utaje davkov je bilo v letu 2011 v Nemčiji obsojenih skoraj 14.000 ljudi, od tega 1.600 na zaporno kazen. Pri davčnih utajah njihova zakonodaja predvideva tako imenovano samoovadbo, za kar so oproščeni kazenskega pregona, ampak je samoovadba vezana na določen rok. Nemčija ima s številnimi državami sklenjene dogovore za omejevanje davčnih utaj, kar jim omogoča avtomatsko izmenjavo informacij. Za delo na črno je odgovorna Zvezna carinska uprava, v kateri je organizirana enota kontrole dela na črno (Vlada Republike Slovenije, 2017).

Finska

Kot je razvidno iz tabele številka 4, znaša ocenjeni delež sive ekonomije 12 odstotkov BDP. Finska spada med države z nižjim deležem sive ekonomije med državami Evropske unije. V času krize se je izkazalo, da je gospodarstvo šibko, brezposelnost se je povečala, politika pa pri reševanju slednjega ni bila uspešna.

Po letu 2010 se je stanje pričelo izboljševati in delež sive ekonomije se je pričel zmanjševati, saj so (poleg številnih sprejetih zakonov: Zakon o obveznem izdajanju računov sprejet leta 2014, Zakon informacijske enote o sivi ekonomiji sprejet leta 2011, Zakon o javnih naročilih na področju gradbeništva sprejet leta 2012, Zakon o zaposlitvenih pogodbah sprejet leta 2013) ustanovili Informacijsko enoto za sivo ekonomijo, ki zbira in analizira podatke o sivi ekonomiji. V enoti so zbrani predstavniki iz različnih področij:

- davki, - subvencije, - EU-financiranja, - policija, - pranje denarja, - financiranja terorizma ter podobno.

57

V enoti pridobivajo podatke in s pomočjo analize pridobljene podatke o tveganjih na različnih področjih analizirajo ter predlagajo načine za omejevanje deleža sive ekonomije. Enota lahko razpolaga z vsemi zaupnimi informacijami, ki jih zbira državni organ. Na podlagi teh pridobljenih podatkov se oblikujejo poročila, ki so dostopna javnosti, z njimi pa se opozarja na nevarnosti v zvezi z neporavnavanjem davčnih obveznosti po posameznih področjih (Vlada Republike Slovenije, 2013, str. 6). Švedska

Obseg sive ekonomije na Švedskem znaša okoli 12,6 odstotkov BDP (tabela 4). Njihova motivacija za znižanje deleža sive ekonomije je, da bodo državljani redno poravnavali svoje davčne obveznosti, tako dolgo dokler jih bodo tudi vsi ostali. Institucije, ki se ukvarjajo z omejevanjem davčnih utaj so: davčna uprava, urad za gospodarski kriminal in carinska uprava. Davčna uprava je sestavljena iz posebne specializirane enote za boj proti davčnemu kriminalu in davčnim utajam, ki so jo ustanovili leta 1998 (Vlada Republike Slovenije, 2013, str. 7).

Poudarjajo pomembnost preventivnih ukrepov, zato obiskujejo novo nastala podjetja, seznanijo jih s tveganji in prednostmi plačevanja davčnih obveznosti. Veliko pozornosti namenjajo tudi resnejšim davčnim utajam, saj se zavedajo, da je najpomembnejša pravočasna zamrznitev dvomljivega premoženja (Vlada Republike Slovenije, 2013, str. 7).

Hrvaška

Siva ekonomija na Hrvaškem je v tabeli 4 ocenjena na 27,1 odstotkov BDP, kar je najvišje ocenjen obseg sive ekonomije, poleg Bolgarije in Romunije. Leta 2013 so na Hrvaškem pričeli z ukrepi omejevanja deleža sive ekonomije ter se pri tem osredotočili na utaje davkov, nelojalno konkurenco in ureditvijo gotovinskega prometa. S 1. 1. 2013 je pričel veljati zakon o davčnih blagajnah pri poslovanju z gotovino.

Na Hrvaškem so ocenili, da je znašala izguba proračunskih prihodkov zaradi sive ekonomije okoli 130 milijonov evrov, zato so s fiskalizacijo leta 2013 pričeli z omejevanjem deleža sive ekonomije. Na podlagi poročil Statističnega urada in oddanih davčnih napovedi so pri podjetnikih, pri katerih prevladuje gotovinsko poslovanje, ugotovili nepravilen ali prenizek znesek poročanja. Možno rešitev je predstavljal povezan nadzor nad izdajanjem računov s strani državnih organov in s strani kupcev oziroma prejemnikov računov. S fiskalizacijo se je začel izvajati učinkovit nadzor nad gotovinskim poslovanjem, evidenco o blagu in storitvah, ki ustvarjajo dodano vrednost, ter kontroliranje vseh stroškov poslovnih subjektov. Za njeno uspešno delo pa gre zasluga tudi ustreznemu davčnemu nadzoru. Izboljšave so pripravili tudi pri ozaveščanju državljanov s kampanjo, ki se je imenovala: »Bez računa se ne računa«. Usmerjena je bila v krepitev zavesti državljanov, da račun zahtevajo in ga tudi vzamejo (Vlada Republike Slovenije, 2013, str. 7).

Hrvaška je bila zelo zadovoljna z izidom delovanja davčnih blagajn. Hrvaške gostilne, trgovine in odvetniki so po podatkih davčne uprave poročali za osem milijard kun (okoli milijardo eurov) več prihodkov v gotovinskih transakcijah, v primerjavi z letom 2012.

58

Učinki davčnih blagajn so tako prinesli v prvem letu 18 odstotkov več prihodka kot v prejšnjem letu (STA 2014).

Ukrepi, kot lahko vidimo, se od države do države razlikujejo, glede na dojemanje vlade o vplivu sive ekonomije na državo. Uspešna politika lahko privabi tiste iz sive ekonomije v uradno ekonomijo. Takšen primer so izpeljali na Danskem, kjer so poleg povečanega nadzora davčnih organov uveljavili uporabo vaučerjev ter pričeli z legaliziranjem osebnih in gospodinjskih storitev. Podoben ukrep so sprejeli tudi v Belgiji in Nemčiji (Nastav, 2009b, str. 54).

V nadaljevanju so na kratko opisani ukrepi ostalih držav Evropske unije proti omejevanju deleža sive ekonomije (Nastav, 2009b, str. 55-56):

- V Avstriji, ki ima po trenutnih podatkih najnižji delež sive ekonomije, se ukvarjajo predvsem s povečanim nadzorom na trgu dela ter odpravljajo administrativne postopke.

- Belgija izvaja poostren nadzor davčnih organov in organov na trgu dela. Pri tem vpeljuje ukrepe za spremembo prikritega dela v legalno delo, predvsem v gospodinjstvu, znižuje zakonodajno breme na začasnem delu in znižuje birokracije in tarife.

- Francija izvaja povečan nadzor na trgu dela in davčnem področju. Ukrepa z poenostavitvijo zakonov, izvaja študije za boljše razumevanje, spodbuja sodelovanje med organi, ozavešča ljudi in mednarodno sodeluje.

- Grčija ima povečan nadzor na trgu dela in spoštovanje delovne zakonodaje, tudi večje kazni. Ukrepa z znižanjem stroškov in vpeljavo prijaznega davčnega sistema za manjše podjetnike.

- Irska izvaja povečan nadzor davčnih organov, ostrejše sankcije, išče kršitelje in javno objavlja njihova imena. Ukrepa z znižanjem dohodnine, prispevkov za socialno varnost ter manj birokracije.

- Luksemburg sodeluje z nadzornimi organi in izvaja večsektorsko kampanjo za omejevanje sive ekonomije. Poenostavljajo birokratske postopke prijave delavcev ter skrbijo za otroke in starejše.

- Nizozemska izvaja povečan nadzor inšpekcij in ostrejše sankcije. Znižuje davek na dodano vrednost za delovno intenzivne storitve, poenostavlja zakonodajo in znižuje administracijo.

- Portugalska povečuje inšpekcijske nadzore in vzpostavlja informacijski sistem za spremljanje neuradnega dela. Ukrepi so vezani na ozaveščanje o negativnih posledicah prikrite dejavnosti, odpravljajo davčne in administrativne ovire.

- Španija povečano nadzoruje določene sektorje, delo v kmetijstvu in na različnih geografskih lokacijah. Znižuje davčno breme in poenostavlja administrativne postopke.

- Združeno kraljestvo izvaja povečan nadzor, povečuje kazni in organizira skupine za odkrivanje sive ekonomije. Ukrepa s povečanimi transferji za ljudi, ki se vključijo v delo, spodbuja in pomaga pri vzpostavljanju podjetij in zmanjšuje birokracijo.

Uporabljati je potrebno ukrepe, ki so skladni s cilji razvoja države, posledično pa se bo tudi siva ekonomija ustrezno zmanjšala (Nastav, 2009b, str. 57). Primerni ukrepi

59

politike so tisti, ki spodbujajo podjetništvo, odpravljajo birokratske ovire in davkoplačevalski denar razdelijo pošteno, brez korupcijskih škandalov.

Popolno izkoreninjenje pojava sive ekonomije ni primeren ukrep, saj se brez drugih ponujenih možnosti izhoda za prebivalstvo posledično povečuje stopnja kriminalitete oziroma še bolj nezaželen pojav, kot je črna ekonomija (Nastav, 2009b, str. 53).

60

6 SKLEP

Siva ekonomija je težko obvladljiv pojav, ki ga je nemogoče odpraviti. Njegov delež lahko le zmanjšamo na raven ostalih razvitih držav Evropske unije. Čeprav siva ekonomija na kratek rok prinaša koristi posameznikom, na dolgi rok izgublja država, ki razpolaga z nižjimi davčnimi prihodki, in državljani, ki so prikrajšani pri dostopnosti javnega blaga in storitev. Pri tem pa je potrebno izpostaviti sivo ekonomijo, ki državljane rešuje v finančnih težavah in jim predstavlja glavni vir preživetja, predvsem v državah s slabše razvitim gospodarskim sistemom.

Omejevanje deleža sive ekonomije mora spremljati jasna analiza vlade o razvojnih zmogljivosti uradnega gospodarstva države, ob upoštevanju zastavljenih ciljev. Siva ekonomija ne bi obstajala, če potrošniki po njej ne bi povpraševali. Delež povpraševanja pa je povezan in odvisen od razpoložljivega dohodka ljudi, večje kot je povpraševanje, nižji je razpoložljivi prihodek. Na razpoložljiv dohodek ljudi pa vpliva tudi država z njeno regulativo, vodenjem oziroma višino davkov ter prispevkov za socialno varnost. Siva ekonomija privlači zanimanje znanstvenikov, ki se ukvarjajo z ocenjevanjem deleža, odkrivanja vzrokov in razvijanjem instrumentov, ki spodbujajo njeno formalizacijo.

Odstranjevanje birokratskih ovir, dodatne olajšave za nove zaposlitve, spodbude za prvo zaposlitev, nižji davki za delodajalce, ki beležijo pozitivne poslovne rezultate in najrazličnejše, ne samo finančne, spodbude za odpiranje novih podjetij, so samo nekatere rešitve, ki bi lahko zagotovo pripomogle k zmanjševanju obsega sive ekonomije.

Siva ekonomija ovira gospodarsko, proračunsko in socialno politiko ter povečuje tveganje za zdravje in varnost delavcev ter zagotavljanje finančne in socialne varnosti. Hkrati ogroža konkurenčnost poslovnega okolja. Je pomemben dejavnik gospodarske rasti. Literatura, ki nam je bila na voljo in empirični rezultati, ne dajejo enega samega odgovora o vplivu sive ekonomije na gospodarsko rast države. Vsaka posledica ima svoje pozitivne in negativne lastnosti. Edina enotna izjava je, da je pojav sive ekonomije zelo kompleksen, in da je njegovo ocenjevanje zaradi njegove narave oteženo. Nekateri so mnenja, da siva ekonomija stimulira gospodarsko rast, spet drugi so mnenja, da jo zavira. V vsakem odgovoru je nekaj resnice. Vpliv je odvisen od vidika, s katerega gledamo na sivo ekonomijo. Določeni avtorji menijo, da siva ekonomija lahko deluje spodbudno na gospodarstvo in daje priložnost novim podjetnikom, ki so še prešibki za reševanje birokracije. Spet drugi so mnenja, da zaradi svoje raznolikosti naredi trg učinkovit in konkurenčen. Po drugi strani pa prevelik delež sive ekonomije v nekem gospodarstvu brez dvoma pušča negativne posledice.

Države si prizadevajo k reševanju in omejevanju deleža sive ekonomije, z odvračanjem in različnimi preventivnimi pristopi. Zelo težko je dobiti jasno sliko o deležu sive ekonomije v Evropski uniji, zlasti na strani ponudbe. Udeleženci v sivi ekonomiji so namreč vsi, tako moški kot ženske, različnih starostnih skupin in poklicev. Kljub temu rezultati raziskav kažejo na prizadevanja, tako na nacionalni kot na Evropski ravni, za boj proti sivi ekonomiji.

61

Glede na pridobljene podatke iz študij, lahko potrdimo prvo postavljeno hipotezo: »Slovenija spada med države Evropske unije z najvišjim obsegom sive ekonomije«. Delež sive ekonomije v Slovenije je v primerjavi z ostalimi članicami Evropske unije med višjimi. Ocenjen delež za Slovenijo za leto 2016 znaša 23,1 odstotkov BDP, ostali ocenjeni deleži pa se v Evropski uniji gibljejo med 7,8, pa vse do 30,2 odstotkov BDP. Smo pa v obdobju, ko se delež sive ekonomije znižuje tako v Sloveniji kot v večini drugih državah Evropske unije, kar kaže na pozitivne učinke delovanja in ukrepov za zniževanje deleža sive ekonomije v državah Evropske unije.

Tudi drugo hipotezo: »Gospodarsko razvite države Evropske unije imajo nižjo stopnjo sive ekonomije kot manj gospodarsko razvite države Evropske unije«, lahko potrdimo na podlagi rezultatov izvedene korelacijske analize. V razvitih državah je delež sive ekonomije manjši. Ugotovljena je bila negativna povezava med obsegom sive ekonomije in BDP na prebivalca. Visok delež sive ekonomije sovpada z nižjim BDP na prebivalca, kar potrjuje da imajo gospodarsko razvite države nižjo stopnjo sive ekonomije kot slabše gospodarsko razvite države. Te države odlikujejo kakovostne institucije, urejen trg dela, urejen pravni sistem, poenostavljena birokracija brez togosti za nove podjetnike.

Siva ekonomija v slabše razvitih državah negativno vpliva na gospodarsko rast. V takšnih državah je preveč davkov in birokracije. S tem, ko bodo višji davki, bo hkrati več regulative, posamezniki in podjetja pa se bodo odločili za delovanje v sivi ekonomiji, kar bo posledično privedlo do nižje gospodarske rasti. Ponovno obstajajo argumenti, da lahko ima siva ekonomija tudi v slabše razvitih državah pozitivne posledice. V razvitih državah pa je siva ekonomija v manjšem deležu, saj države zaradi svoje razvitosti omogočajo, da udeleženci sive ekonomije najdejo rešitev in preidejo iz sive v uradno ekonomijo.

Pomembno je, da se v državi ustvari okolje, v katerem je mogoče enostavno formalizirati gospodarsko dejavnost. Prav tako je pomembno, da se na ravni celotnega prebivalstva države ljudi izobrazi o namenu obdavčitve ter s tem izboljša davčno moralo in enotnost. Obenem je potrebno zagotoviti davčni sistem, ki bo spodbujal gospodarsko dejavnost in ne sive ekonomije.

Finančna uprava v Sloveniji že od leta 2009 z različnimi aktivnostmi vodi nadzor nad sivo ekonomijo. Sodelujejo finančni inšpektorji ter drugi davčni uslužbenci, ki informirajo zavezance in pripravljajo gradivo namenjena ozaveščanju. Pri tem se posveča posebna pozornost dejavnostim, kjer poteka gotovinsko poslovanje.

Sivo ekonomijo bi bilo potrebno redno nadzorovati in zaostriti tudi način kaznovanja za opravljanje tovrstne dejavnosti. Pomembno je zavedanje državljanov o pomembnosti plačevanja davkov, kot je to na primer prisotno v skandinavskih državah in pri naših severnih sosedih, kjer je posledično tudi delež sive ekonomije manjši. Ob oblikovanju politike, ki bo stremela k spremembam, je mogoče pričakovati tudi zavedanje državljanov, da je siva ekonomija škodljiva za državo in njene prebivalce.

Cilj politike bo dosežen, če bodo njihovi ukrepi dosegli spremembe v obnašanju

posameznikov in podjetji. Cilj vsake vlade je dvig splošne davčne morale in pravičnejša

62

porazdelitev bremen. Izogibanje različnim vrstam obveznosti do države je v Sloveniji

razmeroma pogosta praksa. Kljub temu, da že obstajajo številne metode za

ocenjevanje tega pojava, je le-to zelo težavno zaradi njegove razsežnosti in številnih

ovir, ki se pojavijo pri pridobivanju podatkov. Sivo ekonomijo je najtežje ocenjevati

tam, kjer imata koristi obe strani: na primer blago je za kupca cenejše, prodajalec pa ga

proda neobdavčenega ter s tem pridobi višji dohodek »na roke«. V primeru plačila za

delo pa ima manj socialne varnosti.

Veliko državljanov Evrope je razočaranih nad politiko in vse večjim razkorakom med

državljani in vlado. Čeprav so ukrepi države ekonomsko upravičeni (na primer znižanje

plač in pokojnin ter znižanje stroškov v zdravstvu in šolstvu), le-ti še povečajo

pojavnost sive ekonomije. Državljani se počutijo nemočne ob premagovanju posledic

krize, za kar je korak v sivo ekonomijo lažja rešitev.

63

LITERATURA IN VIRI

1. Bajada C., Scheider F. 2005. Size, causes and consequences of the inderground economy: an international perspective. Aldershot (England): Burlington (VT).

2. Baloh, T. 2010. Davčna morala v Republiki Sloveniji. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

3. Bayar, Y., & Ozturk, O. 2016. Financial Development and Shadow Economy in European Union Transition Economies. Dostopno na: http://www.fm-kp.si/zalozba/ISSN/1581-6311/14_157-173.pdf.

4. Belev, B. 2003. The informal economy the EU accesion countries: Size, scope, trends and challenges to the process of EU Enlargement. Sofia: Center for the study of democracy.

5. Bogataj, M. Davki in siva ekonomija. Koper: Fakulteta za management.

6. Boj proti davčnim goljufijam in utajam. 2013. Prispevek Komisije k zasedanju Evropskega sveta 22. maja 2013. Dostopno na: http://ec.europa.eu/europe2020/pdf/tax_sl.pdf.

7. Brindusa, M., & Raluca, I. 2016. An analysis of the shadow economy in EU countries. Dostopno na: http://ceswp.uaic.ro/articles/CESWP2016_VIII2_TUD.pdf.

8. Čokelc, S. 2005. Zbrano gradivo pri predmetu Davčno svetovanje. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

9. Dobelšek, S. 2014. Siva ekonomija - nov razvojni trend gospodarstva v Sloveniji. Zbornik 11. festivala raziskovanja ekonomije in managementa.

10. Dreher, A., & Schneider, F. 2006. Corruption and the Shadow Economy: An Empirical Analysis. Discussion Paper No. 1936. Dostopno na: http://citeseerx.ist.psu.edu/viewdoc/download?doi=10.1.1.123.1087&rep=rep1&type=pdf.

11. Elgin, C. & Oztunali, O. 2012. Institutions, Informal Economy and Economic Development. Dostopno na: http://www.econ.boun.edu.tr/content/wp/EC2013_03.pdf.

12. Eurobarometer. 2007. Undeclared Work in the European Union (Special Eurobarometer 284/ Wave 67.3 - TNS Opinion & Social). Brussel: European Commission.

64

13. Eurobarometer. 2014. Undeclared Work in the European Union (Special Eurobarometer 402 / Wave EB79.2 - TNS opinion & social). Brussel: European Commission.

14. European Commision. 2017. VAT rates applied in the Member States of the European Union. Dostopno na: https://ec.europa.eu/taxation_customs/sites/taxation/files/resources/documents/taxation/vat/how_vat_works/rates/vat_rates_en.pdf

15. Fialová, K. & Schneider, F. 2014. Labor Market Institutions and Their Impact on Shadow Economies in Europe. Dostopno na: http://www.rei.unipg.it/rei/article/view/146/137.

16. Flajs, A. 2012. Popravki zajetja v BDP in siva (neopazovana, skrita) ekonomija. Statistični urad Republike Slovenije. Dostopno na: http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=4526.

17. Florea, A. & Şchiop, C. 2008. Are there any „positive” consequences of the underground economy?. Dostopno na: https://www.researchgate.net/publication/228424776_ARE_THERE_ANY_POSITIVE_CONSEQUENCES_OF_THE_UNDERGROUND_ECONOMY

18. Frey, B. S., & Shneider, F. 2000. Informal and Underground Economy. International Encyclopedia of Social and Behavioral Science. Dostopno na: http://faculty.nps.edu/relooney/3041_MT_2.pdf.

19. Glas, M. 1991. Siva ekonomija v svetu in v slovenskem gospodarstvu. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

20. Goschin, Z. 2015. Territorial inequalities and economic growth in Romania. A multi-factor approach. Dostopno na: http://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S2212567115002853.

21. Heintz, J. 2012. Informality, Inclusiveness, and Economic Growth: An Overview of Key Issues. University of Massachusetts, Amherst , USA. Dostopno na: https://www.idrc.ca/sites/default/files/sp/Documents%20EN/SIG-WP2-Informality.pdf

22. Jesenko, N. 2008. Vpliv sive ekonomije na gospodarsko rast. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

23. Kukar, S. 1995. Siva ekonomija v Sloveniji – razlogi za njen razvoj in ocene njenega obsega. Ljubljana: Inštitut za ekonomska raziskovanja.

24. Kukar, S. in Simončič, M. 1984. Obseg sive ekonomije in tendence v njenem razvoju v Jugoslaviji. Ljubljana: Inštitut za ekonomska raziskovanja.

65

25. Mara, E., R. 2011. Causes and consequences of underground economy. Dostopno na: https://mpra.ub.uni-muenchen.de/36438/1/MPRA_paper_36438.pdf.

26. Medina, L. & Schneider, F. 2017. Shadow Economies around the World: New Results for 158 Countries over 1991-2015. Dostopno na: https://ssrn.com/abstract=2965972

27. Ministrstvo za pravosodje in javno upravo. 2015. EUGO Slovenija - predstavitev spletnega mesta. Ljubljana.

28. Nastav, B. 2009a. Siva ekonomija v Sloveniji : merjenje, vzroki in posledice. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

29. Nastav, B. 2009b. Prikrita proizvodnja: siva ekonomija v Sloveniji. Koper: Fakulteta za management.

30. Nastav, B., & Bojnec, Š. 2005. Shadow Economy in Slovenia. Managing the Process of Globalisation in New and Upcoming EU Members. Proceedings of the 6th International Conference of the Faculty of Management Koper. Dostopno na: http://www.fm-kp.si/zalozba/ISBN/961-6573-03-9/nastav.pdf.

31. Nastav, B., & Bojnec Š. 2007. Shadow Economy in Slovenia: The Labour Aproach. Managing Global Transitions, 5(2), str. 193–208. Dostopno na: http://www.fm-kp.si/zalozba/ISSN/1581-6311/5_193-208.pdf.

32. Nastav, B., & Bojnec, Š. 2008. Small Businesses and the Shadow Economy. Czech Journal of Economics and Finance, 58 (1/2), str. 68–81. Dostopno na: http://journal.fsv.cuni.cz/storage/1106_str_68_81_-_nastav-bojnec.pdf.

33. Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije. 2010. Predlogi za bistveno zmanjšanje obsega sive ekonomije v Sloveniji. Dostopno na: http://www.ozs.si/Portals/0/Media/Dokumenti/OZS/Projekti/SOCISKLAD/Zbornik- SivaEkonomija_NR.pdf.

34. Packard, T., Koettl, J. & Montenegro C. 2012. In from the shadow: Integrating Europe’s Informal Labor. World Bank Publications. Dostopno na: http://documents.worldbank.org/curated/en/458701468035954123/pdf/706020PUB0EPI0067902B09780821395493.pdf

35. Renooy, P., & Williams, C., C. 2007. Undeclared work in the European Union. Dostopno na: http://ec.europa.eu/public_opinion/archives/ebs/ebs_284_en.pdf.

36. Schneider, F., & Enste, D. H. 2000. Shadow Economies: Size, Causes and Consequences. Journal of Economic Literature. XXXVIII, str. 77–114. Dostopno na: http://www.econ.jku.at/members/Schneider/files/publications/JEL.pdf.

66

37. Schneider, F., & Enste, D. H. 2002. The Shadow Economy: An International Survey. Dostopno na: http://catdir.loc.gov/catdir/samples/cam033/2002067089.pdf.

38. Schneider, F., & Klinglmair, R. 2004. Shadow Economies Around the World: What Do We Know?. Dostopno na: http://ftp.iza.org/dp1043.pdf.

39. Schneider, F. & Buehn, A. 2009. Shadow Economies and Corruption All Over the World: Revised Estimates for 120 Countries. University of Linz, Austria. Dostopno na: http://www.economics-ejournal.org/economics/journalarticles/2007-9

40. Schneider, F., Buehn, A., & Montenegro, C. E. 2010. Shadow Economies all over the World: Estimates for 162 Countries from 1999 to 2007. Policy Research Workin Paper 5356. Dostopno na: http://elibrary.worldbank.org/docserver/download/5356.pdf?expires=1362478652&id=id&a ccname=guest&checksum=805C519BA809E21DEB97B0285DD5EF48.

41. Schneider, F. 2011. Size and Development of the Shadow Economy of 31 European and 5 other OECD Countries from 2003 to 2012: Some New Facts. Department of Economics: Linz. Dostopno na: http://www.econ.jku.at/members/Schneider/files/publications/2012/ShadEcEurope31.pdf.

42. Schneider, F. 2012. The Shadow Economy and Work in the Shadow: What Do We (Not) Know?. Dostopno na: http://ftp.iza.org/dp6423.pdf.

43. Schneider F. 2013. The Shadow Economy in Europe, 2013. Dostopno na: http://www.protisiviekonomiji.si/fileadmin/dokumenti/si/projekti/2013/siva_ekonomija/The_Shadow_Economy_in_Europe_2013.pdf.

44. Schneider, F., & Williams, C. 2013. The Shadow Economy. Dostopno na: https://iea.org.uk/wp-content/uploads/2016/07/IEA%20Shadow%20Economy%20web%20rev%207.6.13.pdf.

45. Schneider, F. 2015. Size and Development of the Shadow Economy of 31 European and 5 other OECD Countries from 2003 to 2015: Different Developments. Dostopno na: http://www.econ.jku.at/members/Schneider/files/publications/2015/ShadEcEurope31.pdf.

46. Schneider F., Raczkowski K., Mróz B. 2015. Shadow economy and tax evasion in the EU. Journal of Money Laundering Control, Vol. 18 Issue: 1, pp.34-51, doi: 10.1108/JMLC-09-2014-0027.

47. Schneider, F. 2016. Estimating the Size of the Shadow Economies of Highly-developed Countries: Selected New Results. Dostopno na:

67

https://www.econstor.eu/bitstream/10419/167285/1/ifo-dice-report-v14-y2016-i4-p44-53.pdf.

48. Sedovnik, P. & Krajnik, D. 2010. Predlogi za bistveno zmanjšanje obsega sive ekonomije v Sloveniji. Ljubljana: Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije.

49. Stanovnik, T. 2008. Javne finance. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

50. Vlada RS. 2011. Predlog zakona o davčnih blagajnah. Ljubljana

51. Vlada RS. 2013. Obvladovanje sive ekonomije v Republiki Sloveniji. Ljubljana.

52. Vlada RS. 2014. Obvladovanje sive ekonomije v Republiki Sloveniji. Ljubljana.

53. Vlada RS. 2015. Vklopi razum-zahtevaj račun. Dostopno na: http://www.protisiviekonomiji.si.

54. Wallace, C., Haerpfer, C., & Latcheva, R. 2004. The Informal Economy in East-Central Europe 1991–1998. Dostopno na: http://www.equi.at/dateien/rs64.pdf.

55. Williams C., Renooy P. 2013. Tackling undeclared work in 27 European Union Member States and Norway: Approaches and measures since 2008, Eurofound, Dublin.

56. Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno. Uradni list RS, št. 36/2000, 12/2007, 30/2002.