Embed Size (px)
Citation preview
UNIVERZA V LJUBLJANI
FAKULTETA ZA SOCIALNO DELO
DIPLOMSKA NALOGA
PREPLETENOST TEMATIKE NASILJA IN DUŠEVNEGA ZDRAVJA
NA PRIMERU DRUŠTVA OZARA SLOVENIJA IN DRUŠTVA ZA
NENASILNO KOMUNIKACIJO
KLAVDIJA BALANTIČ
Ljubljana 2013
PODATKI O DIPLOMSKI NALOGI
Ime in priimek: Klavdija Balantič
Naslov diplomske naloge: Prepletenost tematike nasilja in duševnega zdravja na primeru
društva Ozara Slovenija in Društva za nenasilno komunikacijo
Kraj: Ljubljana
Leto: 2013
Število strani: 123 Število tabel: 3 Število prilog: 3
Število slik: 1 Število virov: 44
Mentorica: as. dr. Petra Videmšek
Ključne besede: duševno zdravje, teţave z duševnim zdravjem, nasilje, intersekcionalnost,
intersekcijska diskriminacija
Povzetek:
V teoretičnem delu diplomske naloge obravnavam tematiko nasilja, duševnega zdravja in
teţav z duševnim zdravjem, intersekcionalnost in intersekcijsko diskriminacijo. Na koncu
teoretičnega dela predstavim tudi obe organizaciji, ki sta bili podlaga te raziskave, Ozaro
Slovenija in Društvo za nenasilno komunikacijo. V raziskovalnem delu diplomske naloge sem
ugotovila, da se tematiki duševnega zdravja in nasilja prepletata najbolj v smislu vzročno -
posledične zveze, da ju lahko poveţemo tudi s konceptom intersekcionalnosti ter da je velik
problem večine organizacij v tem, da so specifične za eno področje, medtem ko se omenjeni
organizaciji srečujeta z uporabniki in uporabnicami, ki imajo lahko hkrati teţave z duševnim
zdravjem in nasiljem.
Title: The intertwining of violence and mental health themes in the cases of the Ozara
Slovenia Association and the Association for Nonviolent Communication
Keywords: mental health, mental health problems, violence, intersectionality, intersectional
discrimination
Abstract: The theoretical section of this dissertation deals with the topics of violence, mental
health, mental health problems, intersectionality and intersectional discrimination. This
section concludes with the introduction of two societies which were the basis of this research;
the Ozara Slovenia Association and the Association for Nonviolent Communication. The
research section of this thesis found that the issue of mental health and violence are mostly
intertwined causally. Moreover, they may also be associated with the concept of
intersectionality. This presents a big problem for organizations which focus on one issue, as
they are faced with users who have both mental health problems and violence.
UNIVERZA V LJUBLJANI
FAKULTETA ZA SOCIALNO DELO
DIPLOMSKA NALOGA
PREPLETENOST TEMATIKE NASILJA IN DUŠEVNEGA ZDRAVJA
NA PRIMERU DRUŠTVA OZARA SLOVENIJA IN DRUŠTVA ZA
NENASILNO KOMUNIKACIJO
Mentorica: as. dr. Petra Videmšek Klavdija Balantič
Ljubljana 2013
2
PREDGOVOR
V diplomski nalogi obravnavam prepletenost tematike duševnega zdravja in nasilja na
primeru dveh organizacij in sicer Ozare Slovenija, ki se ukvarja s tematiko duševnega zdravja,
in Društva za nenasilno komunikacijo, ki se ukvarja s tematiko nasilja.
Diplomska naloga je sestavljeno iz dveh delov: teoretičnega in raziskovalnega. V teoretičnem
delu najprej obravnavam tematiko nasilja. Sem spadajo definicija nasilja, vrste nasilja,
dejavniki, ki so povezani z nasiljem, krog nasilja v druţinski sferi, osebe, ki povzročijo
nasilno dejanje, delo z osebami, ki povzročijo nasilno dejanje in posledice nasilja. Potem
obravnavam tematiko duševnega zdravja oziroma teţav z duševnim zdravjem. Najprej povem
na splošno o duševnem zdravju in teţavah v duševnem zdravju, potem opišem vzroke za
nastanek teţav z duševnim zdravjem, posledice teţav z duševnim zdravjem, ţenske in
duševno zdravje in na koncu tega dela sledi še nekaj besed o dvojnih diagnozah. Naslednja
obravnavana tema je intersekcionalnost in intersekcijska diskriminacija. Tukaj dodam
predloge za vključevanje intersekcionalne perspektive v delovanje organizacij, ki rešujejo
probleme neenakosti in diskriminacije. Za konec teoretičnega dela opišem obe organizaciji,
Ozaro in Društvo za nenasilno komunikacijo, da s tem pokaţem specifičnost njunega dela
oziroma področje njunega delovanja. V raziskovalnem delu naloge iščem odgovore na
vprašanja, ki sem si jih zastavila kot raziskovalna. Zanimalo me je, ali se organizaciji pri
svojem delu z uporabniki in uporabnicami srečujeta tudi z drugimi tematikami, ki za njiju
niso specifične, kaj v tem primeru storita, kako sodelavci vedo, da imajo njihovi uporabniki in
uporabnice več teţav hkrati. Zanimalo me je še, kakšno je njuno sodelovanje z drugimi
organizacijami, če to sodelovanje sploh obstaja, in kakšen pomen dajejo znanju s področij, s
katerimi se srečujejo, niso pa za te tematike specifična, kako razumejo prepletenost tematike
duševnega zdravja in nasilja ter kako v organizaciji razumejo koncept intersekcionalnosti in
njegovo uporabo.
Za pomoč in nasvete pri izdelavi diplomske naloge se zahvaljujem mentorici as. dr. Petri
Videmšek. Pri raziskovalnem delu diplomske naloge me je usmerjal doc. dr. Nino Rode, zato
se iskreno zahvaljujem tudi njemu. Hvala tudi Aljoši Grilc za lektoriranje diplomske naloge.
Zahvale gredo tudi zaposlenim v Društvu za nenasilno komunikacijo in društvu Ozara, ki so
bili pripravljeni sodelovati z mano in so odgovarjali na moja vprašanja.
Na koncu gre zahvala tudi mojemu fantu, druţini in prijateljicam za vso podporo in spodbudo
ob pisanju diplomske naloge.
3
KAZALO
PREDGOVOR ....................................................................................................................... 2
1. TEORETIČNI UVOD ....................................................................................................... 5
1.1 NASILJE ...................................................................................................................... 5
1.1.1 Definicija nasilja .................................................................................................... 5
1.1.2 Vrste nasilja ........................................................................................................... 6
1.1.3 Dejavniki, ki so povezani z nasiljem ....................................................................... 7
1.1.4 Krog nasilja v druţinski sferi .................................................................................. 8
1.1.5 Osebe, ki povzročijo nasilno dejanje..................................................................... 10
1.1.6 Delo z osebami, ki povzročajo nasilje ................................................................... 11
1.1.7 Posledice nasilja ................................................................................................... 13
1.2 DUŠEVNO ZDRAVJE IN TEŢAVE Z DUŠEVNIM ZDRAVJEM ............................ 16
1.2.1 O duševnem zdravju in teţavah z duševnim zdravjem .......................................... 16
1.2.2 Vzroki za nastanek teţav z duševnim zdravjem .................................................... 19
1.2.3 Posledice teţav z duševnim zdravjem ................................................................... 23
1.2.4 Ţenske in duševno zdravje ................................................................................... 26
1.2.5 Dvojne diagnoze .................................................................................................. 27
1.3 INTERSEKCIONALNOST ........................................................................................ 29
1.3.1 Pojem intersekcionalnosti in intersekcijske diskriminacije .................................... 29
1.3.2 Priporočila za vključevanje intersekcionalne perspektive v delovanje organizacij, ki
rešujejo probleme neenakosti in diskriminacije ............................................................. 31
1.4 DRUŠTVO ZA NENASILNO KOMUNIKACIJO ..................................................... 33
1.4.1 Predstavitev Društva za nenasilno komunikacijo .................................................. 33
1.4.2 Osnovna načela Društva za nenasilno komunikacijo ............................................. 33
1.4.3 Nenasilna komunikacija ....................................................................................... 34
1.5 OZARA SLOVENIJA, NACIONALNO ZDRUŢENJE ZA KAKOVOST ŢIVLJENJA
......................................................................................................................................... 36
1.5.1 Predstavitev društva Ozara ....................................................................................... 36
1.5.2 Nosilni programi .................................................................................................. 37
2. PROBLEM ...................................................................................................................... 39
3. METODOLOGIJA........................................................................................................... 41
3.1 Vrsta raziskave in spremenljivke ................................................................................ 41
3.2 Merski instrument in viri podatkov ............................................................................. 41
3.3 Populacija in vzorčenje ............................................................................................... 41
4
3.4 Zbiranje podatkov ....................................................................................................... 42
3.5 Obdelava in analiza podatkov ..................................................................................... 42
3.5.1 Urejanje gradiva ................................................................................................... 42
3.5.2 Določitev enot kodiranja ...................................................................................... 42
3.5.3 Odprto kodiranje .................................................................................................. 45
3.5.4 Izbor in definiranje relevantnih pojmov in kategorij ............................................. 48
3.5.5. Odnosno kodiranje .............................................................................................. 52
4. REZULTATI ................................................................................................................... 53
5. RAZPRAVA .................................................................................................................... 65
6. SKLEPI ........................................................................................................................... 72
7. PREDLOGI ..................................................................................................................... 75
8. LITERATURA ................................................................................................................ 76
8.1 VIRI, PRIDOBLJENI S SPLETA ............................................................................... 78
9. PRILOGE ........................................................................................................................ 80
9.1 PRILOGA 1: Izpolnjeni vprašalniki s podčrtanimi enotami kodiranja ......................... 80
9.2 PRILOGA 2: tabele iz Ozare in Društva za nenasilno komunikacijo odprtega kodiranja
......................................................................................................................................... 92
9.3 PRILOGA 3: Izbor in definiranje relevantnih kategorij ............................................. 111
10. POVZETEK ................................................................................................................. 123
KAZALO SLIK
Slika 1: Kontinuum duševnega zdravja................................................................................. 17
KAZALO TABEL
Tabela 1: Primer odprtega kodiranja..................................................................................... 45
Tabela 2: Primer odprtega kodiranja razdeljenega v kategorije ............................................. 50
Tabela 3: Primer skupnih kod iz Ozare in Društva za nenasilno komunikacijo po odgovorih 51
5
1. TEORETIČNI UVOD
V teoretičnem delu naloge se osredotočim na dve glavni temi, in sicer na nasilje in duševno
zdravje ter pokaţem njuno prepletenost. Naprej podrobno opišem nasilje, potem pa se
posvetim še opisu duševnega zdravja in teţav z duševnim zdravjem. Ţe v teoriji poskušam
prikazati, kako se ti dve tematiki prepletata in kako lahko vplivata druga na drugo.
Po končanem opisu tematike nasilja in duševnega zdravja skušam ti dve tematiki povezati
tudi s konceptom intersekcionalnosti. K temi vključim tudi priporočila za vključevanje
intersekcionalne perspektive v delovanje organizacij, ki rešujejo probleme neenakosti in
diskriminacije.
1.1 NASILJE
1.1.1 Definicija nasilja
Pojem nasilja lahko razdelimo v več sklopov, zato je teţko najti definicijo nasilja, ki bi
zajemala vse sklope. Največ literature sem našla na teme nasilja nad ţenskami in otroci,
nasilja v druţini oz. partnerski sferi, vrstniškega nasilja, nasilja nad starejšimi.
Bezenšek Lalić (2009) definira nasilje zelo kratko in jedrnato: »Nasilje je problem, ki je
splošno sprejet kot kršenje človekovih pravic: pravice do ţivljenja, do varnosti, do
dostojanstva in do zaščite pred fizično in psihično škodo.« (Bezenšek Lalić 2009:11)
Na območju Republike Slovenije je v poosamosvojitvenem obdobju opaziti izrazito rast
(avto)agresivnih vedenj tako na zasebnem (druţinskem) kot javnem področju. Strokovne
sluţbe, vpletene v obravnavo nasilnih vzorcev vedenja, beleţijo porast splošnega nasilja v
druţinah, nasilja nad ţenskami in otroci, medvrstniškega nasilja med mladimi, nasilnih dejanj
s smrtnim izidom ipd. (Sedmak et al. 2006)
Nasilje je vedenje, ki se ga v mnogih primerih naučimo v druţinah, v drugih medčloveških
odnosih, v šoli, iz medijev. Zmanjšanje nasilja v druţbi je mogoče doseči le dolgoročno, če
vsak v svojih odnosih spodbujamo nenasilno vedenje in reševanje konfliktov ter potrebna in
primerna znanja posredujemo svoji okolici. Na ta način lahko preprečujemo prenašanje
škodljivih (nasilnih) vzorcev vedenja iz generacije v generacijo. (http://www.drustvo-
sos.si/index.php?page_id=80)
V Društvu za nenasilno komunikacijo v opredelitev nasilja spada kršenje pravil varnega in
kvalitetnega skupnega bivanja, kršenje človekovih pravic in osebnih mej, zlorabljanje moči
6
enega v škodo drugega. Dalje trdijo, da nasilje ni konflikt, da se največ nasilja dogaja med
osebami, ki se med seboj poznajo, da je za nasilje odgovoren povzročitelj nasilja, da nasilje
daje povzročitelju laţen občutek moči, da nasilje v vsakem primeru negativno vpliva na ţrtev
ter da ima nasilje več oblik (psihično, telesno ali fizično, spolno in ekonomsko). Nasilje
preprečujemo z ničelno toleranco do nasilja in za prenehanje uporabe nasilja je nujna zavestna
osebna odločitev in učenje o nenasilni komunikaciji. (http://www.drustvo-dnk.si/o-
nasilju.html)
1.1.2 Vrste nasilja
V Društvu za nenasilno komunikacijo delujejo predvsem v smeri preprečevanja in
odpravljanja štirih oblik nasilja, ki so najbolj pogoste in problematične oblike nasilja nad
ţenskami: psihične, telesne ali fizične, spolne in ekonomske. (http://www.drustvo-dnk.si/o-
nasilju.html)
Zakon o preprečevanju nasilja v druţini (ZPND) opredeli kot vrste nasilja v druţini fizično
nasilje, spolno nasilje, psihično nasilje, ekonomsko nasilje in zanemarjanje (Uradni list RS, št.
16/2008, 3. člen):
- Fizično nasilje je vsaka uporaba fizične sile, ki pri druţinskem članu povzroči
bolečino, strah ali poniţanje, ne glede na to, ali so nastale poškodbe.
- Spolno nasilje so ravnanja s spolno vsebino, ki jim druţinski član nasprotuje, je vanje
prisiljen ali zaradi svoje stopnje razvoja ne razume njihovega pomena.
- Psihično nasilje so ravnanja, s katerimi povzročitelj nasilja pri druţinskem članu
povzroči strah, poniţanje, občutek manjvrednosti, ogroţenosti in druge duševne stiske.
- Ekonomsko nasilje je neupravičeno nadzorovanje ali omejevanje druţinskega člana pri
razpolaganju z dohodki oziroma upravljanju s premoţenjem, s katerim druţinski član
samostojno razpolaga oziroma upravlja, ali neupravičeno omejevanje razpolaganja
oziroma upravljanja s skupnim premoţenjem druţinskih članov.
- Zanemarjanje je oblika nasilja, kadar oseba opušča dolţno skrb za druţinskega člana,
ki jo potrebuje zaradi bolezni, invalidnosti, starosti, razvojnih ali drugih osebnih
okoliščin.
7
Tudi pri nasilju nad otroci razlikujemo med psihičnim, fizičnim, ekonomskim in spolnim
nasiljem. V sklopu nasilja nad otroci se pojavlja tudi vrstniško nasilje, ki pomeni nasilje med
otroki in mladostniki. Lešnik Mugnaioni (2004:81) pravi, da gre pri vrstniškem nasilju za
posebno vrsto nasilja, pri katerem povzročitelj ali skupina povzročiteljev namerno in
kontinuirano uporablja psihično, verbalno, fizično ali ekonomsko nasilje nad drugim
otrokom/mladostnikom ali skupino otrok/mladostnikov enake ali podobne starosti.
1.1.3 Dejavniki, ki so povezani z nasiljem
Dejavnikov, povezanih z nasiljem je več: druţba, druţina, brezposelnost, mediji in
neenakomerna porazdelitev moči. (Kuhar et al. 1999:30-31)
Druţba lahko pomaga zmanjševati nasilje s promoviranjem enakih pravic in moţnosti za vse
ljudi. Prav tako je pomembno reagiranje druţbe kot celote ter vseh njenih članic in članov na
konkretne pojave nasilja. Kadar jih jasno obsodimo in sankcioniramo, s tem pomagamo
zmanjševati pojavnost nasilja, v nasprotnem primeru pa nasilje dejansko dovoljujemo. (ibid.)
Tako kot Društvo za nenasilno komunikacijo tudi Kuhar (1999) pravi, da druţina spodbuja
nasilje s prenašanjem nasilnih vzorcev reagiranja in komunikacije s staršev na otroke. Če se
otrok v otroštvu nauči predvsem nasilnega reagiranja v konfliktih in če njegova starša samo z
vpitjem in nasilno komunikacijo rešujeta probleme, potem je velika verjetnost, da bo tudi
otrok, ko bo v ţivljenju naletel na problem, do rešitve prišel z nasiljem. Odraščanje in
ţivljenje v nasilni druţini tako pomeni večjo verjetnost prevzemanja nasilnih vzorcev, a ne
nujno. Mnogi ljudje, ki so bili ţrtve nasilja v otroštvu, v odrasli dobi niso nasilni. Prav zato je
vsak nasilneţ odgovoren za svoje nasilje, saj se mu lahko izogne in za rešitev problema izbere
nenasilno sredstvo. Kakorkoli ţe, v druţini se pogosto sklene začaran krog nasilja. (ibid.)
Postavlja se vprašanje, ali se nasilja naučimo, saj bi bilo mogoče, da se otroci, ki ţivijo v
nasilnih druţinah in se nasilje dogaja vpričo njih, naučijo biti nasilni. Starši s svojim
ravnanjem, izraţanjem čustev, odzivanjem in komunikacijo vplivajo na vedenje otroka. Otrok
jih posnema, od njih se nauči načina reševanja problemov ter popravljanja napak. Obstaja
povezanost med posameznikovo nasilnostjo in odraščanjem v nasilni druţini, a vendarle vsi
otroci, ki odraščajo ob nasilju, ne postanejo nasilni. Sinovi v odraslosti pogosteje posnemajo
svoje nasilne očete, hčerke pa svoje mame, ki so ţrtve nasilja. Sinovi postanejo nasilni, hčerke
pa se naučijo tolerirati nasilje in tako velikokrat tudi same postanejo ţrtve nasilja. (Kuhar et
al. 1999)
8
Brezposelnost se tesno povezuje z druţbo, saj je izraz neurejenih razmer. Tako kot v primeru
odsotnosti vrednot in varnosti tudi brezposelnost pri človeku vzbuja občutja negotovosti in
nemoči, kar ga spodbudi, da za doseganje svojih ciljev in pravic izbere nasilje. (ibid.)
Mediji so, tako kot druţina, socializator, ki vzgaja in proučuje ter s tem prenaša vzorce
vedenja. K nasilju prispevajo s prikazovanjem nasilnih risank in filmov ter utrjevanjem
stereotipnih predstav o razmerju med moškim in ţensko. Moški so prikazani kot nosilci moči
in oblasti, ki imajo denar, ţenske pa naj bi bile krotke, nemočne in odvisne. Raziskave so
pokazale, da se otroci po gledanju nasilnih risank res bolj nasilno obnašajo, a le takoj po
gledanju, kratek čas po tem pa stopnja nasilnega vedenja pade na prejšnjo raven. Po navedbi
vira dolgoročnih učinkov niso raziskovali. (ibid.)
Neenakomerna porazdelitev moči. Navkljub prizadevanjem in celo zakonskim določbam, ki
naj bi izenačile druţbene pozicije moških in ţensk, so prvi še vedno nosilci moči. Zaradi tega
si lahko dovolijo nasilje, saj so ţenske in nekatere druge druţbene skupine odvisne od njih in
imajo v primerjavi z njimi bistveno manj moči. Predstave o pravih moških kot močnih,
neţenstvenih in brez čustev, ravno tako spodbujajo nasilje, predvsem med samimi moškimi,
ki drug drugemu dokazujejo, da so pravi moški. (ibid.)
Dejavnike, ki so povezani z nasiljem, lahko poveţemo tudi z dejavniki tveganja, ki pripeljejo
do nasilnega dejanja. Newhill (2003) razdeli dejavnike tveganja za nasilno dejanje v več
skupin.:
- demografski dejavniki tveganja: starost, spol, rasa, socialno-ekonomski status,
- klinični dejavniki tveganja: povezovanje teţav z duševnim zdravjem z nasilnim
vedenjem, psihiatrične diagnoze in nasilje, halucinacije, osebnostne lastnosti in
nasilje, osebnostne motnje in nasilje, zasvojenosti in nasilje,
- biološki dejavniki tveganja: nizek inteligenčni kvocient, nevrološke okvare.
1.1.4 Krog nasilja v druţinski sferi
Za nasilje v odnosih je značilna dinamika, v kateri se različna obdobja predstavljajo v obliki
kroga. Ta dinamika izgleda kot ponavljajoči se val. Krog nasilja kaţe na ponavljajoči se
vzorec (Urek 2011):
- obdobje naraščanja napetosti,
9
- nasilje,
- obdobje opravičevanja,
- obdobje neţnosti – medenih dni.
V prvem obdobju napetost narašča in ţenska poskuša to napetost zmanjšati tako, da
predvideva razpoloţenje moţa in ga ne ţeli vznemirjati ter mu posledično dajati razlogov za
izbruhe. Strategije preţivetja so pomirjanje, izogibanje, predvidevanje ipd. Drugo obdobje je
obdobje izbruha nasilja. Napetost je prevelika, ţenska krivi sebe, ker ji s svojimi prizadevanji
in dejanji ni posrečilo preprečiti nasilja. Napetost preraste v nasilje nad njo. Tretje obdobje je
obdobje ţalovanja. Moški govori ţenski, da jo potrebuje in ji obljublja, da se bo poboljšal.
Posledično se ţenska počuti boljše, ker meni, da lahko poskrbi zanj in verjame v to, da bo
moški dober do nje, če bo dovolj dobro skrbela zanj. Zdi se ji, da lahko prepreči nove izbruhe
nasilja. Zadnje obdobje je obdobje neţnosti ali obdobje medenih tednov. Prijazno in ljubeče
vedenje moţa je ţenski nagrada, ker ji je uspelo njun odnos ohraniti oz. umiriti. V tem
obdobju je najteţje pretrgati odnos, ker ţenska verjame, da bodo tokrat partnerjeve obljube
drţale za vedno. Ko zopet pride do naraščanja napetosti, bo ţenska naredila vse, da bo nasilje
preprečila. Tako je krog nasilja sklenjen. (ibid.)
Podobno o krogu nasilja v druţini govori tudi Rus Makovec (2003), ki pravi, da za posebej
travmatično v nevarnih druţinah velja izmenjavanje občutkov varnosti, tolaţbe in zaščite, ki
jih občasno doţivljajo člani v nasilnih druţinah, in občutkov nemoči, strahu in obupa. Tak
izmenjujoč cikel namreč v »dobrih obdobjih« povzroča, da se ţrtve navezujejo na tiste, ki
zlorabljajo svojo moč nad njimi. Tako se otrok pribliţa staršem v obdobjih, ko ga ne
ustrahujejo, ali ţena moţu, ki se ji opravičuje za tepeţ. Ponovitev obdobja zlorabe tako znova
udari po tistih, ki si ponovno ţelijo zbliţanja s svojim mučiteljem. In nadaljuje: »Čim
pogostejša je izpostavljenost zlorabljevalnemu odnosu oziroma travmi, tem hujše so duševne
posledice.« (ibid.: 40)
Urek (2011) pravi, da je razvoj nasilja odvisen od obeh partnerjev, saj odziv ţenske na nasilje
vpliva na potek procesa ravno tako kot odziv moškega. Prva klofuta ali brca ţensko ponavadi
zmede in sproţi občutek jeze, strahu, sramote, šoka, nejevere in otrplosti. Kmalu po prvem
incidentu ţenska izkušnjo potisne, zanika njeno teţo ali jo pozneje opiše kot izgubo nadzora
med prepirom. Postopoma odnos postane še nasilnejši, ţenska začne doţivljati raznovrstne
10
zlorabe od poniţevanj do večanja potrebe moškega po nadzoru, s čimer se njen ţivljenjski
prostor oţi.
1.1.5 Osebe, ki povzročijo nasilno dejanje
Osebe, ki povzročijo nasilno dejanje, lahko poimenujemo povzročitelj/povzročiteljica,
nasilneţ/nasilnica ali storilec/storilka nasilnega dejanja. Sama se bom v besedilu drţala izraza
povzročitelj/povzročiteljica oziroma oseba, ki povzroči nasilno dejanje, saj se mi zdi, da ta
izraz najmanj stigmatizira oz. je blaţji izraz za osebe, ki povzročijo nasilno dejanje. Lešnik
Mugnaioni (2004:16) za povzročitelja/povzročiteljico nasilja v druţini pravi, da je pri tem
terminu kritična ost uperjena v nasilno vedenje tistega, ki ga izvaja, medtem ko ima do
njegove osebnosti nevtralen odnos. Ta izraz omogoča, da pri povzročiteljih nasilja zahtevamo
odgovornost za storjena nasilna dejanja, njihovi osebnosti pa navkljub storjenemu nasilju še
vedno izkazujemo spoštovanje ter jim s tem dajemo moţnost, da svoje nasilno vedenje
spremenijo.
Kulturni stereotip človeka, ki je nasilen, grozi z oroţjem oz. poniţuje, se pogosto povezuje s
predstavami o vsakdanjih patologijah, kot so alkoholizem, psihična motenost, ukvarjanje z
ilegalno trgovino ipd. Dodatek k temu stereotipu so predstave o tem, da so nasilnejši
najpogosteje pripadniki manjšinskih kultur, temnopolti, ljudje nevladajoče veroizpovedi. Še
več, ker se zunanji videz posameznika pojavlja v kulturno specifični formuli lepo = dobro,
ljudje verjamejo, da je mogoče prepoznati nasilneţa ţe po samem zunanjem videzu. (Zaviršek
1997: 331)
V nacionalni raziskavi o nasilju v zasebni sferi in partnerskih odnosih so bile ugotovitve o
povzročiteljih nasilja sledeče (Leskošek et al. 2010):
- povzročitelji nasilja so v 90,8 % moški, večinoma višje izobraţeni,
- nasilni postajajo ţe zgodaj (najmlajši povzročitelj je imel 14 let) in so nasilni tudi v
pozni starosti (najstarejši povzročitelj je imel 84 let),
- največkrat so povzročitelji nasilja zaposleni za polni delovni čas, redkeje za nedoločen
čas,
- od tistih, ki so verni, jih je 90,3 % katoličanov, ostali so pravoslavne ali muslimanske
vere; med povzročitelji nasilja ne prevladujejo tujci ali pripadniki nekatoliških ver,
11
- petina jih redno uţiva alkohol, ostali redkeje, 16,7 % nikoli ne uţiva alkohola,
- policija je obravnavala le polovico povzročiteljev nasilja, le desetina je iskala pomoč
zaradi svojega nasilnega vedenja.
1.1.6 Delo z osebami, ki povzročajo nasilje
Delo s povzročitelji nasilja se je v socialnem delu začelo izvajati sredi 70-ih let, najprej v
ZDA. (Zaviršek 1997) »Delo z njimi se je s psihološkega razumevanja razlogov za nasilje
razširilo na konkretne veščine pri delu z osebami, ki so nasilne, zato da bi bolje nadzorovale
svoje reakcije. Mnogi, ki so postali storilci, so v otroštvu sami preţivljali nasilje in zlorabe.
Osebe, ki so v otroštvu preţivljale psihološke travme, so si podobne v marsičem, najpogosteje
pa v tem:
- šibka samozavest in občutenje sebe kot brezvrednega in nepomembnega;
- šibka zmoţnost vţivljanja v druge ljudi (šibka empatija);
- številni občutki krivde, ki so povezani bodisi s storjenim dejanjem nasilja ali z drugimi
dogodki, ki gredo v ţivljenju narobe.« (Zaviršek 1997: 340)
V Društvu za nenasilno komunikacijo nudijo pomoč tako osebam, ki preţivljajo nasilje, kot
osebam, ki nasilje povzročajo. Pogosto predvidevamo, da so povzročitelji nasilja moški.
Največkrat so res, vendar so lahko osebe, ki izvajajo nasilje, tudi ţenske, otroci, starejši,
zaposleni v psihiatričnih ustanovah in drugi. Delo z osebami, ki povzročajo nasilje, se v
okviru Društva za nenasilno komunikacijo deli na tri sklope: trening socialnih veščin za
moške, ki povzročajo nasilje nad ţenskami, svetovalno delo z osebami, ki povzročajo nasilje,
ter Zmorem drugače – vodena skupina za mlade fante, ki povzročajo nasilje.
(http://www.drustvo-dnk.si/dejavnosti/storilci-in-storilke-nasilja.html):
- Trening socialnih veščin za moške, ki povzročajo nasilje nad ţenskami: Program
temelji na prepričanjih, da je povzročanje nasilja posledica zavestne in namerne
odločitve posameznika, da bo z nadzorovanjem in zlorabo moči (uporabo katerekoli
vrste nasilja) jemal moč drugi osebi. Dolţnost druţbe in drţave je, da poda jasno
sporočilo o nedopustnosti povzročanja nasilja. Program tako v večji meri temelji na
ukrepih drţavnih institucij, ki povzročitelja soočajo s posledicami njegovega nasilnega
vedenja in od njega zahtevajo, da nasilja ne povzroča nikoli več. (ibid.)
12
- Svetovalno delo z osebami, ki povzročajo nasilje: Osebe, ki prepoznajo, da
uporabljajo nasilne pristope in jih ţelijo spremeniti, obenem pa iščejo nove načine
soočanja s konflikti in lastnimi čustvi, s tem naredijo velik korak k preprečevanju
nasilja v odnosih in druţbi. O tem se na svetovanjih pogovarjajo s svetovalko, ki je
usposobljena za delo na področju nasilja. Proces svetovanja poteka v smeri
razpoznavanja prepričanj, ki osebi dovoljujejo uporabo nasilja, namenov, s katerimi
uporablja nasilje, analize potreb, ki jih zadovoljuje z nasiljem, iskanja nenasilnih
alternativ, s katerimi jih je moţno zadovoljiti, in učenja enakomerne delitve moči v
odnosu. (ibid.)
- Zmorem drugače – vodena skupina za mlade fante, ki povzročajo nasilje: Delo v
skupini je usmerjeno k prepoznavanju nasilja v vsakdanjem ţivljenju. Mladi
najpogosteje prepoznavajo različne oblike fizičnega nasilja, medtem ko psihičnega
nasilja pogosto ne prepoznavajo kot takega in ga celo štejejo za normalen način
komunikacije med mladimi. Delo v skupini je usmerjeno k spodbujanju mladostnikov,
da prepoznajo svoje »močne« strani in prednosti, da prepoznajo in razvijajo svoje
potenciale in znanja ter preko tega k izgradnji pozitivne samopodobe in
samospoštovanja. V društvu jih spodbujajo k učenju in uporabi veščin nenasilne
komunikacije ter nenasilnega reševanja konfliktov v vsakdanjem ţivljenju. (ibid.)
Nasilje moških nad ţenskami je tesno povezano z druţbeno konstrukcijo moškosti, ki temelji
na pridobivanju, ohranjanju ali povečevanju moči nad ţenskami. Z nasiljem nad ţensko
povzročitelj potrdi moško identiteto in poskrbi, da ima v odnosu več moči in kontrole kot ona.
Pri tem ni pomemben proces, kako to doseči, ampak rezultat. (Dobash, Dobash 1998 v Sušnik
2004: 235) Gre za sistematičen način ohranjanja vloge moškega in odnosa do ţenske. Nasilje,
ki ga moški povzroča otroku, je pogosto orodje, s katerim izvaja prisilo nad ţensko in je torej
del sistematičnega nasilja v odnosu do ţenske. Nasilje, ki ga uporabljajo ţenske v odnosih z
moškimi, ima običajno drugačne značilnosti. Ne gre za sistematičen proces, ampak za nasilje,
ki izhaja iz osebnega stališča ţenske – povzročiteljice do ţrtve ali do njenega vedenja: čustva
besa, jeze, sovraštva, občutka, da je ţrtev manj ali nič vredna, ţelja, da bi ustavila vedenje,
dejavnost, ki jo izvaja ţrtev. Bistvena razlika med moškim in ţenskim nasiljem je, da pri
ţenskem nasilju ni prisotna druţbena komponenta, ki vnaprej določa porazdelitev moči med
eno in drugo skupino, kar velja pri nasilju moških nad ţenskami, odraslih nad otroki,
pripadnikov večinskega naroda nad manjšinami, bele rase nad nebelo in podobno. (Sušnik,
2004: 235-236)
13
Program Društva za nenasilno komunikacijo je zastavljen tako, da osebe, ki povzročajo
nasilje, začnejo prepoznavati nasilje, sprejmejo odgovornost zanj in lastno nasilje vidijo kot
razlog, zaradi katerega so v teţavah. Skozi nova spoznanja jih v društvu usmerjajo v
spreminjanje vrednot in vedenja. (ibid.)
Svetovalni proces je zaključen, ko uporabnik prepoznava vse oblike nasilja, ki jih povzroča,
prevzema odgovornost zanje, zna poiskati nagibe, zaradi katerih se je odločil uporabljati
nasilje, v ospredje postavi vrednote, ki so povezane z njegovo uspešnostjo v nenasilni
komunikaciji, spoštovanjem in zaščito pravic. Svetovalni proces naj bi uporabnika pripeljal
do oblikovanja shem, na katerih gradi samopodobo v okvirih moške identitete, ki ne temelji
zgolj na nujnem odstopanju od vsega, kar je pojmovano kot ţensko, temveč predvsem na
sprejemanju tistega, kar je človeško. Človeška pa so čustva, potrebe, konflikti, ţelje, osebne
meje, moč in šibkost … (ibid.: 239)
1.1.7 Posledice nasilja
Raziskave so pokazale, da ni ţrtev, ki bi brez posledic preţivele nasilje. Najpogosteje se
soočajo s psihičnimi teţavami, občutki kot so strah, zaskrbljenost, ţivčnost, samoobtoţevanje,
jeza, sram, izguba samopodobe in samospoštovanja, posledično pa z motnjami hranjenja,
odvisnostmi in teţavami s spanjem. (Kuhar et al. 1999:32)
Otroci, ţrtve ali priče nasilnega vedenja občutijo motnje spanja, neobvladovanje jeze, teţave s
koncentracijo, nizko ali nikakršno samospoštovanje, negotovost, strah, depresijo, umik pred
neznanim, nedejavnost in nesamostojnost, občutek nemoči in podobno. (Kuhar et al. 1999:32)
Dolgotrajno nasilje je totalen pojav, je katastrofa, ki se dotakne in prizadene vse vidike
ţivljenja ţrtve (duševno zdravje, telesno zdravje, intimnost, finančno stanje, odnose z otroki
in drugimi bliţnjimi, socialno mreţo, sluţbo). O vplivu izkušenj nasilja na nastanek
dolgotrajnih duševnih stisk, kot tudi na fizično in spolno zdravje, danes govorijo obseţne
raziskave. Nasilje je verjetno eden od najbolj pogostih spolno specifičnih vzrokov za
depresijo, samopoškodovalno vedenje, tesnobo, panične napade, socialno fobijo, zasvojenost
od drog in drugih opojnih substanc pri ţenskah. (Women mental health strategy, 2002, prev.
Leskošek et al. 2010)
V nacionalni raziskavi o nasilju v zasebni sferi in partnerskih odnosih je na vprašanje o tem,
kako anketirane ţenske ocenjujejo posledice nasilja in škodo, odgovorilo 17,9 % anketirank.
Ocena škode, ki jo je povzročilo nasilje (Leskošek et al. 2010: 164):
14
- Prevladuje škoda, ki jo je storjeno nasilje pustilo na duševnem zdravju ţensk (stalno
prisoten strah, nezaupanje, nočne more, psihiatrične teţave). (18,7%).
- Največ anketirank je pri tem navedlo, da se ne morejo znebiti strahu. (6%).
- 4,1% anketirank je navedlo, da imajo zaradi nasilja psihiatrične teţave.
- Sledi škoda na telesnem zdravju (izgubila je zdravje, trajne telesne poškodbe). (7,3%).
- Pri tem ima trajne telesne poškodbe zaradi nasilja 1,6% ţensk.
- Teţave na osebnem področju v odnosu z ljudmi ali pri vzpostavljanju novega razmerja
omenja 4,5% anketirank.
- Finančne in premoţenjske teţave kot posledice nasilja (pustile premoţenje storilcu,
izgubile sluţbo) pa pestijo 4,3% anketirank.
- Stik z otroki je zaradi nasilja izgubilo 0,5% ţensk.
- 0,4% pa jih ne more imeti otrok.
Posebej so anketirane ţenske navedle še škodo, ki jo je povzročilo nasilje, in kar se mi je
zdelo še posebej zanimivo - tudi pozitivne posledice izkušnje nasilja. Zanimivo iz razloga, ker
vedno vsi pomislimo samo na negativne posledice nasilja, ne zavedamo pa se pozitivnih
posledic.
»Med škodo, ki jo je v njihovih ţivljenjih povzročilo nasilje, so navedle depresijo, občasno
tesnobo, izgubo samozavesti in slabo samopodobo, podzavestni strah, zaklepanje v sobo,
izgubo notranjega miru, občutek krivde in poniţnost. Izgubo duševnega miru je ena od
anketirank ponazorila z izjavo »Zdi se mi, kot da postajam nora!«. Več ţensk je navedlo, da
so nezaupljive do moških, da so tudi drugače bolj previdne pri vzpostavljanju stikov in imajo
šibko osebno mreţo, saj so veliko prejšnjih stikov izgubile. Teţko se odločijo za spolnost ali
pa imajo sploh odpor do spolnih odnosov. Nekaj ţensk je navedlo resno premoţenjsko škodo,
ki jo je nasilje povzročilo (»ostala sem brez vsega – denarja, stanovanja, stvari ...«).
Anketiranka, ki je napisala, da posledic nima, je vseeno pripisala »… razen, da se namerno
izogibam osebi ...«, kar kaţe na neke vrste nadzor, ki ga ima pretekli odnos nanjo.« (Leskošek
et al. 2010: 162)
15
Kot pozitivne posledice izkušnje nasilja so anketirane ţenske navedle to, da so iz izkušnje
nasilja dobile boljšo mero, »do kod pustiti moškemu in kdaj prekiniti zvezo«, postale so
previdnejše (»pazim, s kom imam opravka«), se naučile postaviti zase (»končno sem se enkrat
postavila zase!«), dobile nove ţivljenjske izkušnje, začele so tudi ceniti pozitivne odnose v
svojem ţivljenju: »Resnično znam ceniti toplino, prijateljstvo, zaupanje in deljeno veselje v,
lahko rečem, vseh relacijah bodisi starševskih, partnerskih in prijateljskih.« Ena od anketirank
piše: »Umirila sem se in lepo ţivim.« Teh izkušenj ne bi smeli zanemariti, saj pričajo o tem,
da ţenske tudi na različne pozitivne načine osmišljajo prestano nasilje in pričajo o tem, da je
okrevanje mogoče. (ibid.)
Pleš (2010) pravi, da med posledice nasilja lahko štejemo tudi posttravmatsko stresno motnjo
(PTSM), ki je ţe dolgo znana in diagnosticirana motnja tudi pri ţenskah, ki so ţrtve nasilja v
druţini. Velika večina ţensk ţrtev nasilja (nekateri podatki kaţejo na 80%) trpi ne le za
akutno stresno motnjo, temveč za PTSM, ki je posledica preţivetega nasilja. Okrevanje po
PTSM je dolgotrajen proces in zahteva ne le takojšnjo in kontinuirano psihosocialno
svetovanje, temveč tudi dolgoročno psihoterapevtsko pomoč. Po Rus Makovec (2003)
posttravmatsko stresno motnjo lahko v največji meri vzročno-posledično poveţemo z neko
zlorabo ali travmo. Gre za skupino znakov, ki lahko nastanejo po različnih travmatičnih
dogodkih. Ljudje, ki trpijo zaradi tega sindroma, najprej trpijo zaradi samih travmat ičnih
dogodkov, potem pa so ponavljajoče travmatizirani zaradi vsiljivih spominov in podoţivljanja
trpljenja. Te osebe ne morejo porabljati svoje energije v sedanjosti, ampak jo porabljajo za
preteklost. Posttravmatska stresna motnja se kaţe v akutni fazi od enega do treh mesecev po
dogodku ali po prenehanju vrste dogodkov. Lahko se znaki nadaljujejo iz akutne v kronično
posttravmatsko stresno motnjo ali pa je videti, da je posameznik teţave prebolel in je začetek
te motnje odloţen v prihodnost. Rus Makovec (2003:123) naprej pojasni, kako se
posttravmatska stresna motnja časovno razvije: »Neki dogodek (ali vrsta dogodkov) najprej
sproţi izjemno močan stres (povzročil bi ga pri večini ljudi). V prvih tednih in mesecih v
akutni fazi ţrtve doţivljajo strah, ţalost, občutke besa. Včasih pa pri nekaterih ljudeh pride do
hitrega zanikanja ali posebnega stanja otopelosti, v katerem se človek vede, kakor da bi samo
strmel in se čudil, kako je sploh lahko prišlo do tega. Ta otopelost ali hitro zanikanje je eden
od znakov, da se bo utegnila v prihodnosti razviti posttravmatska stresna motnja. Torej je
dolgoročno bolj ugodno, če se ljudje na take dogodke odzovejo bolj burno, kot če delujejo
kakor zmrznjeni.«
16
1.2 DUŠEVNO ZDRAVJE IN TEŢAVE Z DUŠEVNIM ZDRAVJEM
1.2.1 O duševnem zdravju in teţavah z duševnim zdravjem
Pri iskanju literature o duševnem zdravju sem naletela na dve nasprotujoči definiciji
duševnega zdravja. Prva teorija izhaja iz medicinskega modela razlage duševnega zdravja, ki
govori predvsem o duševni bolezni, druge teorije (Glasser, Lamovec) o duševnem zdravju pa
govorijo o duševnem zdravju kot o notranjem miru, sreči, skratka dojemajo definicijo
duševnega zdravja pozitivno v primerjavi z medicinskim modelom, ki označuje ljudi, jih
stigmatizira z določeno obliko teţav z duševnim zdravjem in jih zdravi z zdravili, s katerimi
bogastvo pridobiva izključno medicina.
Glasser (2006:5) pravi, da duševno zdravje lahko razloţimo in natančno definiramo
popolnoma ločeno od duševne bolezni. Ponuja opis duševnega zdravja: »Duševno zdravi ste,
če ste radi in uţivate v druţbi večine ljudi, ki jih poznate, posebno še s pomembnimi osebami,
kot so druţinski člani, spolni partnerji in prijatelji. Večinoma ste srečni in povsem pripravljeni
pomagati članom druţine, prijateljem, kolegom, ki potrebujejo pomoč. Ţivite tako, da je čim
manj napetosti, veliko se smejite. Redko imate glavobole ali kako drugače trpite, kar vse drugi
ljudje pogosto sprejemajo kot neizogiben del ţivljenja. Uţivate ţivljenje in nimate teţav s
tem, da so drugi ljudje drugačni od vas. Zadnje, kar vam pade na misel, je, da bi koga
kritizirali ali ga poskušali spreminjati. Če se s kom ne strinjate, poskušate rešiti zadevo; če se
ne da, odidete, preden nastopi prerekanje in se teţave povečajo. Ustvarjalni ste v vsem, česar
se lotite, in uţivate v tem bolj, kot ste pričakovali. Končno, tudi v zelo teţkih okoliščinah, ko
ste nesrečni, saj nihče ne mora biti ves čas srečen, veste, zakaj se je to zgodilo, in ukrepate.«
Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) duševno zdravje definira kot »stanje dobrega
počutja, v katerem posameznik razvija svoje sposobnosti, se spoprijema s stresom v
vsakdanjem ţivljenju, učinkovito in plodno dela in prispeva v svojo skupnost.« Duševno
zdravje je širok koncept, ki vključuje tako pozitivno duševno zdravje (»positive mental
health«), npr. dober odnos do sebe in drugih, uspešno soočanje z izzivi, pozitivno
samopodobo, občutek moči in sposobnost soočanja s teţavami, kot negativno duševno zdravje
(»ill mental health«), npr. duševne bolezni, kakor prikazuje kontinuum duševnega zdravja na
sliki 1:
17
Slika 1: Kontinuum duševnega zdravja (ločnice med posameznimi kategorijami
zdravje/teţave/bolezen so simbolične, saj je teţko določiti, kje se zdravje prevesi v teţavo,
teţava pa v bolezen). (Jeriček Klanšček et al. 2009:1)
Glede na vse te opredelitve lahko rečem, da je duševno zdravje razumljeno kot nekaj
pozitivnega, duševna bolezen oz. teţave z duševnim zdravjem pa kot nekaj negativnega,
patološkega.
Tudi Zakon o duševnem zdravju (2008) ločeno definira duševno zdravje in teţave z duševnim
zdravjem. »Duševno zdravje je stanje posameznika oziroma posameznice, ki se kaţe v
njegovem mišljenju, čustvovanju, zaznavanju, vedenju ter dojemanju sebe in okolja.« (Uradni
list RS, št. 77/2008, 2. člen) Teţave z duševnim zdravjem zakon zamenja z besedno zvezo
»duševna motnja« in jo opredeli kot: »Duševna motnja je začasna ali trajna motnja v
delovanju moţganov, ki se kaţe kot spremenjeno mišljenje, čustvovanje, zaznavanje, vedenje
ter dojemanje sebe in okolja. Neprilagojenost moralnim, socialnim, političnim ali drugim
vrednotam druţbe se sama po sebi ne šteje za duševno motnjo. (Uradni list RS, št. 77/2008, 2.
člen)
Ker sem do sedaj več povedala o duševnem zdravju, nadaljujem s teţavami z duševnim
zdravjem oziroma z medicinskim modelom duševnega zdravja. O medicinskem modelu
Glasser (2006:7) pravi: »Ker zelo malo strokovnjakov dojema entiteto duševnega zdravja
neodvisno od duševnih bolezni, temelji sistem, ki skrbi za duševno zdravje, ţe celo stoletje na
medicinskem modelu. To je model bolezni, ki prepoznava simptome, v ozadju išče patologijo,
ki bi razloţila simptome, vendar ne ugotavlja bolezni, dokler ne najde patoloških vzrokov.« In
nadaljuje: »Dokler bodo strokovnjaki za duševno zdravje uporabljali medicinski model, da bi
pripomogli k duševnemu zdravju, ne bodo mogli sprejeti dojemanja duševnega zdravja kot
samostojne danosti, povsem ločene od duševne bolezni.« (Glasser 2006:8) Flaker in Lamovec
18
(1993) pravita, da naj bi bila oseba, ki je doţivela psihotično krizo, po analogiji medicinskega
modela ţrtev neke mitološke entitete - duševne bolezni. Psihotična kriza naj bi dokazovala
obstoj duševne bolezni, ta se potem prikaţe kot vzrok krize. Avtorja pravita, da nič ni narobe,
če domnevamo obstoj takega procesa, vendar smo dolţni ta proces potem tudi dokazati in če
ga ne moremo dokazati, mu nismo upravičeni pripisovati vzročnega delovanja. Takšnega
procesa niso strokovnjaki nikoli dokazali in ko psihotična kriza mine, ne ostane ničesar več,
na osnovi česar bi lahko razlikovali duševno bolno osebo od zdrave.
Rada bi se obregnila tudi v samo poimenovanje teţav z duševnim zdravjem. V prejšnjih
odstavkih sem citirala in povzemala po različnih avtorjih, ki so teţave poimenovali duševna
bolezen ali duševna motnja. V diplomskem delu ne uporabljam teh dveh poimenovanj,
temveč uporabljam za poimenovanje teţav besedno zvezo »teţave z duševnim zdravjem«.
Ljudi, ki imajo teţave z duševnim zdravjem, pa poimenujem »osebe, ki imajo teţave z
duševnim zdravjem«, saj tako osebe najmanj označimo oziroma stigmatiziramo ter zajamemo
tudi oba spola. Lamovec (1998:15-16) navaja, zakaj naj ne bi govorili o »duševni bolezni«:
1. V skoraj 100 letih se znanstvenikom ni posrečilo najti biološke podlage, ki bi dokazovala,
da so krize zares rezultat bolezni, krizo samo pa je neustrezno imenovati bolezen.
2. »Duševna bolezen« je v spoznavnoteoretskem smislu zaenkrat le domneva. Ne moremo je
dokazati, niti je ne moremo ovreči. Domneva o bolezni škodi osebam, ki so tako označene.
Vodi v ţivljenjsko stigmatizacijo, ki deluje kot samouresničujoča se prerokba. Tudi v skladu z
logiko se zdi ustrezneje, da ne govorimo o tem, česar ne vemo.
3. Izraz »kriza« je primernejši zato, ker pomeni začasno nezmoţnost posameznika, da bi
opravljal svoje naloge oziroma skrbel zase. Izraz »duševna bolezen« daje vtis trajne
nezmoţnosti. Tako jo tudi pojmuje splošna javnost, kar ustvarja nevzdrţne stereotipe. Večina
oseb, ki so preţivele eno ali več kriz, je namreč večino časa zmoţna povsem ustreznega
delovanja.
4. Sedanje klasifikacije »duševnih bolezni« so sestavljene na podlagi nebistvenih, zunanjih
znamenj, zato ustvarjajo nepopisno zmedo. Na njihovi podlagi ne moremo predvideti niti
poteka niti izida krize in so za vse praktične namene neuporabne. Koristne so le za oţigosanje
njihovih nosilcev. Psihosocialni prijem ne uporablja medicinskih diagnoz, temveč
kontekstualizirane opise problemov in stisk.
19
5. Jezik psihiatričnih opisov je poniţevalen in v človeškem smislu razvrednoti in razosebi
uporabnike. Opisi, ki so podani izključno s poloţaja zunanjega opazovalca, izničijo
subjektivnost posameznika in pospešujejo paternalistični odnos. Posameznik ni več
obravnavan kot človek z določenimi teţavami, temveč le še kot privesek svoje diagnoze.
1.2.2 Vzroki za nastanek teţav z duševnim zdravjem
Obstajata dve teoriji o vzrokih, ki pripeljejo do teţav z duševnim zdravjem. Prva teorija
(medicinske razlage) pravi, da nastanek teţav z duševnim zdravjem izvira iz moţganov
oziroma moţganskega neravnovesja, čeprav to ni dokazano. Zdravniki postavijo diagnozo in
za lajšanje teţav osebi, ki ima teţave, predpišejo različna zdravila oziroma psihofarmake, ki
imajo negativne posledice za moţgane in telo, saj med drugim povzročajo odvisnost in
debelost. Druga teorija (Glasser, Lamovec, Poţarnik) vzroke za nastanek teţav z duševnim
zdravjem išče v nesrečnih odnosih z drugimi ljudmi in te teţave odpravlja z različnimi
svetovanji, skupinami in brez uporabe psihofarmakov.
Prva teorija izhaja iz medicinskega modela duševnega zdravja, ki se ne posveča duševnemu
zdravju v smislu ohranjanja duševnega zdravja, ampak išče vzroke za stiske oziroma teţave z
duševnim zdravjem v moţganih. Glasser (2003) pravi, da psihiatri pridejo do zaključka, da
ima oseba teţave z duševnim zdravjem, samo na podlagi znakov, ki jih navedeta bolnik ali
njegova druţina. Dodatne podatke dobijo z opazovanjem vedenja. Če je na primer človek pred
njimi umaknjen vase, nezaupljiv, ima prisluhe, ter to potrdi še njegova druţina, ţe postavi
diagnozo shizofrenije. Če potem druţina vpraša psihiatra, od kod se je ta shizofrenija ali
druga duševna bolezen vzela, jim pove, da jo povzroči neravnovesje v moţganih ali kak drug
patološki pojav v moţganih. Avtor nadaljuje, da se teţave z duševnim zdravjem po tem
modelu zdravijo po mnenju zdravnikov, psihiatrov in drugih samo z zdravili oziroma
psihofarmaki in da so te teţave načeloma neozdravljive. Za vsem tem stoji farmacevtska
industrija, ki sluţi na račun oseb s teţavami z duševnim zdravjem, ki mnoţično dobivajo
zdravila od svojih zdravnikov in psihiatrov. O farmacevtski industriji Glasser (2003:36) pove:
»Ta industrija, ki se predstavlja kot najboljša prijateljica duševnega zdravja, velikodušno
podpira različne skupine in dejavnost, ki se zavzemajo za duševne bolezni in psihofarmake.
Na primer: donosne raziskovalne štipendije psihiatrom, ki s svojimi ugotovitvami podprejo
industrijo, luksuzna psihiatrična posvetovanja, potratne dotacije društvom za duševno zdravje,
ki v zameno zavzeto podpirajo duševne bolezni in psihofarmake, pa visoke podpore
posvetovalnicam, ki seveda storijo isto, ter milijoni dolarjev za financiranje energičnih
20
oglaševalskih podjetij, ki promovirajo »nova zdravila« za zdravljenje »duševnih bolezni« in
prepričujejo medije, da o njih poročajo«. In nadaljuje: »Psihiatrične ustanove in industrija
zdravil si najmanj ţelijo vaše ugotovitve, da svoje duševno zdravje lahko izboljšate sami
oziroma da pri tem lahko pomagate komu drugemu – brez stroškov. Svoj denar potrebujete za
izboljšanje svojega ţivljenja, ne pa za podpiranje končne vsote v bilanci ogromne
korporacije«. (Glasser, 2003:36)
Natančnejši medicinski opis začetka teţav z duševnim zdravjem, ki išče vzroke v moţganih,
podajo Oreški in drugi. V danem trenutku mora sovpadati več dejavnikov, ki vplivajo na
razvoj teţav z duševnim zdravjem pri posamezniku. »Te dejavnike delimo na dve veliki
skupini, in sicer: biološko-genetsko ter socialno oziroma druţbeno - kulturno okolje. Vedno
pa gre za preplet obojega. Prve epizode bolezni naj bi »zanetila« večja sprememba ali stresni
dogodek. Vsaka epizoda v moţganih povzroči spremembe, ki povečajo verjetnost za pojav
nove epizode, kar privede do spontanih cikličnih ponovitev. Oseba ima spremenjeno strukturo
moţganov ali pa je spremenjena njihova funkcija delovanja. Osebi se lahko zaradi dalj časa
trajajočih ţivljenjskih obremenitev, nenadne krizne, čustveno obremenjujoče situacije ali
poškodbe glave spremeni struktura moţganov ali pa se spremeni njihova funkcija, kar
povzroči teţave v duševnem zdravju. Pri duševnih motnjah lahko gre za odstopanja od
normalne moţganske strukture ali funkcije delovanja.« (Oreški et al. 2012:28-29)
»V razvoju duševnih motenj se v medsebojni soigri prepletajo biološki, psihološki,
psihosocialni in socialni dejavniki. Deleţ vsakega od njih je pri različnih ljudeh in različnih
duševnih motnjah različno pomemben, odločilen in prodoren.« (Tomori 2001:51)
Lamovec (1997:3) o izvoru nastanka teţav z duševnim zdravjem pravi: »Nekatere krize
izbruhnejo nenadno, v vrtincu druţinskega nesoglasja, ko se ţenska odloči, da ne bo več
ţivela pod nenehno groţnjo nasilja. Včasih pa kriza nastopi tudi brez vidnih zunanjih
vzrokov. Leta in leta suţenjskega dela v druţini, ţalitev in zapostavljanja se nakopičijo v duši,
ki ne zmore več. Zadostuje le še kapljica čez rob. Res je, nekatere prenesejo več kot druge, a
vsakdo ima svojo mejo. Ko ne preneseš več, moraš pobegniti. Če ne moreš pobegniti ven,
pobegneš navznoter. Ko enkrat odkriješ to pot, se lahko vedno znova vrneš tja. Tedaj dobiš
psihiatrično nalepko. Dobiš potrdilo, da si bistveno drugačna od ostalega človeštva, da si
»duševno bolna«.«
Tudi Poţarnik (1978) v svoji ţe precej stari knjigi pravi, da je medicina zgrešila koncept
iskanja vzrokov za teţave z duševnim zdravjem v moţganih človeka in da so ob tem pozabili
21
oziroma spregledali človeka kot celoto. Podobno je ravnala tudi psihoanaliza, ki je videla
vzroke teţav izključno v nujnosti, da se oseba s teţavami z duševnim zdravjem odpove
neposrednemu zadovoljevanju svojih prirojenih nagonov. Človek je po teoriji psihoanalize
slab in simptomi večkrat niso nič drugega kot dokaz, da se svojim nagonskim silam noče
odpovedati. Poţarnik je ţe v teh časih, ko je napisal knjigo, nasprotoval zdravljenju teţav z
duševnim zdravjem z raznimi pomirjevali ali poţivili, pri psihozah pa z električnimi in
insulinskimi šoki, saj je dokazano, da taki šoki bolniku hkrati škodijo, saj teče pri električnem
šoku v moţgane nezavestnega bolnika več sekund tok jakosti sto do sto petdeset voltov. Avtor
je v knjigi podprl zdravljenje teţav z duševnim zdravjem s pomočjo psihoterapije. Zdravljenje
v okviru psihoterapije poteka tako, da strokovnjaki razpravljajo z osebo, ki ima teţave in ji
svetujejo, kako naj ravna ter jo skušajo usposobiti za obvladovanje določenih ţivljenjskih
teţav in v najzahtevnejših primerih skupaj z njo odkrivajo in odpravljajo podzavestne vzroke
njenih notranjih in zunanjih konfliktov.
Glasser (2003) in Lamovec (1998) iščeta vzroke za nastanek teţav z duševnim zdravjem,
nasprotno od večine psihiatrov, v človeških odnosih ter različnih dejavnikih, ki lahko vplivajo
na začetek teţav z duševnim zdravjem in se jih da ozdraviti brez pomoči zdravil, z različnimi
metodami svetovanja, s pomočjo svojcev, prijateljev ali skupin za samopomoč ipd.
Glasser (2003:51) pravi, da je največji vzrok za teţave z duševnim zdravjem nesrečnost. O
nesrečnosti zapiše: »Nesrečnost lahko najbolje opišemo kot čas in kraj, ko v našem ţivljenju
ni tako, kot bi radi. V takem nesrečnem kraju smo lahko le trenutek ali pa več let, ampak ko
se tega zavemo, bomo storili vse, da bi se rešili. Če se nesrečnost vleče več mesecev, se bodo
pojavili bolezenski znaki, kot so depresija, tesnoba, manija, panika, glavoboli in celo znaki, ki
jih povezujejo s shizofrenijo. Zaradi naše ustvarjalnosti je vedno moţno, da se bodo pojavili
novi znaki.« Nadaljuje, da se nihče ne more izogniti nesrečnosti, vendar ko bomo nesrečni,
bomo lahko izboljšali svoje duševno zdravje, da bomo spet srečni. (op.cit: 51) Glasser (2003)
v primeru nesrečnosti opredeli svojo teorijo izbire, ki ljudem s teţavami z duševnim zdravjem
lahko pomaga prebroditi te teţave brez uporabe zdravil, ki jih običajno zdravniki za to
predpisujejo.
Kadar imamo teţave pri razumevanju z drugimi ljudmi, kar se običajno dogaja v naših
odnosih – med moţem in ţeno, starši in otroki, učenci in učitelji, med delovodji in delavci –
skoraj vedno bomo izbrali tisto, čemur Glasser (2003) pravi psihologija zunanjega nadzora ali
preprosto zunanji nadzor (poudarek v izvirniku). Gre za psihologijo prisile, nadzora in
22
uničevanja odnosa, ki jo v bistvu uporabljajo vsi na svetu, ne glede na kulturo, religijo,
politiko, raso, spol ali ekonomski razred, ko imajo teţave pri razumevanju z nekom drugim
(poudarek v izvirniku). Razlago duševno zdrave zamenjave za zunanji nadzor Glasser (2003)
opredeli z teorijo izbire. Po teoriji izbire sami izberemo ali bomo določeno stvar naredili ali
ne. Preden jo naredimo, se vedno vprašamo, kaj izbiramo, in dobre izbire naj bi bile tiste, ki
nas pribliţajo ljudem, katerih bliţine si ţelimo. Slabe izbire pa nas od njih oddaljujejo. Teorije
izbire se je najbolje naučiti s primerjanjem, v čem se razlikuje od zunanjega nadzora.
Alternativne moţnosti teorije izbire za sedem uničujočih navad so na primer podpiranje,
spodbujanje, poslušanje, sprejemanje, zaupanje, spoštovanje in dogovarjanje pri različnih
mnenjih. Če začnemo z njimi nadomeščati uničujoče navade, bomo kmalu opazili očitno
izboljšanje svojega duševnega zdravja. Čim bolj to uporabljamo pri ljudeh, s katerimi imamo
teţave, več duševnega zdravja se prelije v odnos. Teorija izbire ljudi zdruţuje, zunanji nadzor
jih ločuje.
Lamovec (1998) vzroke za nastanek teţav z duševnim zdravjem išče v stresu in v dejavnikih,
ki stres povzročajo. Stresno reakcijo opiše po naslednjih fazah (Lamovec, 1998: 202-203):
najprej se pojavi alarmna (poudarek v izvirniku) reakcija, ki mobilizira energijo za beg ali
boj. Ta reakcija je pripravila našega jamskega prednika za akcijo. V trenutku, ko je pred seboj
zagledal divjo ţival, se je moral odločiti, ali bo beţal ali se boril. Ta reakcija je kratkotrajna in
izrazita. V sodobnih razmerah alarmna reakcija navadno ne reši problema, bolj verjetno je, da
ga še zaplete. Problemi so navadno dolgotrajne narave in oblikuje se reakcija odpornosti
(poudarek v izvirniku). Ta faza je nekoliko manj izrazita kot prva, traja pa precej dlje. Človek
mobilizira večino svoje energije, da vztraja v neznosni situaciji, kot je npr. neustrezna sluţba,
nerazumevanje v druţini itn. Te situacije navadno ne zahtevajo telesnih naporov, temveč
čustvene. Končno sledi faza izčrpanosti (poudarek v izvirniku), ko naša odpornost občutno
pade in se pokaţejo telesne in psihične motnje.
»Vse dejavnike v okolju, ki privedejo do stresne reakcije, označujemo za stresorje. Stresor je
lahko karkoli, navadno pa je to sprememba. Stresorji se razlikujejo po pomembnosti, trajanju,
jakosti, pogostosti, stopnji negotovosti, ki jo povzročajo itn. Nastopijo lahko nenadno ali
postopno, predvideno ali nepredvideno«. (Lamovec, 1998: 209) Poleg stresorjev kot
dejavnike za povzročitelje stresa avtorica navede tudi kontekst in osebno občutljivost.
Kontekst vključuje celotno posameznikovo psihološko okolje: delo, druţino, prijatelje,
socialno mreţo, širšo skupnost in podobno. Osebna občutljivost pa vključuje številne
23
dejavnike, ki so povezani z dednimi zasnovami, ţivljenjsko zgodovino, osebnostno trdnostjo,
slogi spoprijemanja, stopnjo samospoštovanja in podobno. (Lamovec 1998)
Zaviršek (1997: 337) o vzrokih za nastanek teţav z duševnim zdravjem pove: »Eden od
razlogov za razvoj duševne stiske je storilčevo prikazovanje realnosti, ki je praviloma v
polnem nasprotju z realnostjo, kot jo občuti ţenska. Storilčevo ponavljanje, da jo ima rad, da
ne more drugače, da bo vse popravil, da se ona ne zna obvladati, ţensko tako zmedejo, da
začne dvomiti v resničnost tistega, kar občuti. To se zgodi še hitreje, če gre za posameznice,
ki so tudi v otroštvu dobivale dvojna sporočila, ki so onemogočala, da bi zaupala svojemu
dojemanju stvarnosti. Posledica nasilja je, da ţenska ne spi, ne je ali preveč je, ima ţelodčne
teţave, je nemirna, se hitro razburi in razmišlja o samomoru. Depresija in tesnoba sta
univerzalna občutka, ki oteţujeta, da bi ţenska ubeţala zlorabi.«
Vzroke za nastanek teţav z duševnim zdravjem tukaj lahko poveţemo tudi z nasiljem nad
otroki. »Teţko otroštvo (nasilje in druge čustvene zlorabe) posameznika oropajo za normalen
in zdrav osebnostni razvoj. V povezavi z nagnjenostjo za razvoj duševne motnje ter različnimi
sproţilnimi dejavniki so dobra podlaga za razvoj depresije ali druge duševne motnje. Vsi
ljudje nimajo moţnosti za zdrav osebnostni razvoj v svojem druţinskem in širšem druţbenem
okolju. Vsi ljudje nimajo priloţnosti za razvoj svojih potencialov in talentov v širšem okolju.
Vsi ljudje ne znajo ali ne zmorejo uresničiti vseh svojih intelektualnih ter čustvenih
zmoţnosti. Vsi ljudje ne čutijo potrebe po osebnostni in duhovni rasti, pa kljub temu ne
zbolijo za duševno motnjo. V ţivljenju vsakdo doţivi kakšen duševni stres, ki začasno zamaje
njegovo duševno ravnovesje, pa vendar to stanje ne pripelje do resne duševne motnje.
Destruktivne oblike odnosov, ki otroku ne omogočajo zdravega razvoja, zagotovo pustijo
duševne posledice, ki se lahko kasneje ob vplivu drugih ţivljenjskih dejavnikov razvijejo v
duševno motnjo«. (Oreški et al. 2012:31)
1.2.3 Posledice teţav z duševnim zdravjem
Teţave z duševnim zdravjem imajo velik vpliv na ţivljenje posameznika, tako kot tudi na
njegovo druţino, prijatelje, sorodnike in delovno okolje. Posledična škoda je psihološka in
duhovna, pa tudi materialna. Teţave z duševnim zdravjem so pogosto povezane z
nagnjenostjo k samomoru, zasvojenostjo ter nasilniškim obnašanjem. (Ozara Slovenija,
2004:36)
24
Ni celostne epidemiološke študije, ki bi nam pokazala vse razseţnosti škode, ki jo trpijo
posameznik, druţina in skupnost v celoti zaradi motenj in problemov na področju duševnega
zdravja (npr. odsotnost z dela, zdravljenje in rehabilitacija odvisnikov od alkohola in mamil,
motnje duševnega zdravja zaradi samomorov, zaradi prometnih nesreč, ki so posledica
omame itn.). (Ozara Slovenija, 2004:37)
Švab (1996) pravi, da teţave z duševnim zdravjem spremljajo pomembne nezmoţnosti na
področju socialnega funkcioniranja, to je na področju zadovoljevanja lastnih socialnih potreb
in pričakovanj pomembnih drugih oseb. Slednje razdeli v tri sklope:
- Notranje ali primarne nezmoţnosti, ki so posledica bolezni same. To so, na primer,
motnje mišljenja, halucinacije, blodnje, hitre menjave razpoloţenja, vrivanje
nehotenih in motečih misli, psihomotorna upočasnjenost itd.
- Sekundarne socialne nezmoţnosti: so spremenjeno vedenje, ki nastaja zaradi
prilagajanja ali odziva na pričakovanje drugih, na socialne ovire in na stigmatizacijo, s
katerimi se bolnik sooča. Sekundarne nezmoţnosti nastajajo torej zaradi bolnikovega
doţivljanja bolezni. Velika psihotična motnja je moteče in zastrašujoče doţivetje,
katerega učinki lahko trajajo še dolgo po tem, ko so simptomi izginili. Po preboleli
bolezenski epizodi je za uspešno vrnitev v običajno ţivljenje nujno, da razumemo
bolnikove teţave pri socialnem in delovnem funkcioniranju. Demoralizacija, upad
samospoštovanja, apatija, nemotivacija in socialni umik se slabo zdravijo z zdravili, s
katerimi običajno pomagamo ob psihotični bolezni.
- Terciarne socialne odpovedi so odgovor druţbe na duševno bolezen. Sem spadajo
stigmatizacija, siromašenje socialne mreţe, revščina, nezaposlenost in pomanjkanje
prostora v druţbi. Takojšnji druţbeni odgovori na duševno motnjo so namreč čustva
strahu, jeze, odpora in potrebe po kontroli ter stigmatizaciji duševno bolnih, ki se
kaţejo v navidez racionalnih odgovorih administracije, strokovnjakov, medijev in
politike. (Švab, 1996:3-5)
Pomembna posledica teţav z duševnim zdravjem je tudi stigma. Stigma se pojavi s
trenutkom, ko osebi s teţavami z duševnim zdravjem postavijo diagnozo. Flaker in Lamovec
(1993:88) opišeta posledice diagnoze kot: »Preţivelemu ostane diagnoza, ki se je drţi prizvok
neozdravljivosti in z njo povezana stigmatizacija, ki sproţi socialni proces drsenja navzdol po
socialni lestvici. Taka oseba pristane na manj zahtevnem delovnem mestu, izgubi »večino«
25
prijateljev, pogost je tudi razpad druţine. Tudi na psihološki ravni se dogaja paralelen proces,
ki se kaţe kot izguba samospoštovanja, motivacije za doseţke, občutek pomanjkanja nadzora
nad svojim ţivljenjem, itd. Misel, da so neozdravljivo bolni, mnoge ljudi privede na rob
samomora ali pa čez. Diagnoza, ki ne razloţi ničesar in na osnovi katere ni moč podati
nikakršne prognoze, postane samouresničujoča prerokba. Mnogi, in to predvsem mladi,
napravijo kriţ čez svoje ţivljenje in postanejo ţivi mrliči. Vdajo se v »usodo«. Vse zaradi
nepremišljene besede.«
Medtem ko je neznanec navzoč med nami, se lahko izkaţe, da ima lastnost, po kateri se
razlikuje od drugih v kategoriji oseb, v katero bi se lahko uvrstil, in to ga spremeni v nekoga
manj zaţelenega – v skrajnem primeru v osebo, ki je povsem slaba ali nevarna ali šibka. Tako
je v naših mislih iz popolne običajne osebe reduciran na pomanjkljivo in nepopolno. Taka
lastnost je stigma, sploh kadar je njen diskreditirajoči učinek zelo širok; včasih se ji reče tudi
hiba, pomanjkljivost ali prizadetost. (Goffman 2008: 12)
Goffman (2008) razdeli stigmo v tri vrste. Prva vrsta je telesna odbojnost, torej različne
fizične iznakaţenosti. Druga vrsta so značajske slabosti, ki jih pripisujemo neodločnosti,
nebrzdanim ali nenaravnim strastem, nevarnim ali okostenelim prepričanjem ter nepoštenosti.
O njih sklepamo na podlagi znanih dejstev, na primer, o duševni bolezni, zaporni kazni,
razvadah odvisnosti, alkoholizmu, homoseksualni spolni usmeritvi, brezposelnosti, poskusih
samomora in radikalnem političnem obnašanju. Tretja vrsta so skupinske stigme rase,
narodnosti in veroizpovedi, ki se lahko prenašajo iz roda v rod in v enaki meri prizadenejo vse
člane druţine.
Pilgrim (2005) opredeli stigmo kot socialno posledico negativnih predpostavk o osebi na
podlagi stereotipov. V primeru oseb, ki imajo teţave z duševnim zdravjem, se domneva, da
tem ljudem primanjkuje razumljivosti in socialnih kompetenc ter da so nevarni. Stigmatizacija
ima dva glavna vidika. Prvič, osebo, ki je stigmatizirana, ljudje stereotipno dojemajo kot
primer druţbene skupine (namesto spoštljivo kot posameznika). Drugič, stereotipi do
stigmatiziranih imajo negativne označbe. Ti dve lastnosti sta povezani s čustvenimi
reakcijami drugih, kot so strah, prezir in gnus.
Stigmatizirani so največkrat ljudje, katerih hendikep je viden. O tem govori Zaviršek
(2000:12), ki pravi: »Tudi ko ljudi z gibalnimi, senzornimi in intelektualnimi oviranostmi
primerjamo z ljudmi s teţavami z duševnim zdravjem, ugotovimo, da je mogoče navkljub
26
podobnim strukturam izključevanja hendikep slednjih laţje skriti; pogosto na površini telesa
ni viden in zato je človek manj stigmatiziran.«
1.2.4 Ţenske in duševno zdravje
Teţave z duševnim zdravjem so povezane z zgodovino in pogojene s tem, da naj bi bile
ţenske bolj dovzetne za teţave z duševnim zdravjem, moški pa bolj dovzetni za nasilje in
alkohol. Takšno mišljenje izvira iz preteklosti in je povezano s spolom. Zaviršek (2000) pravi,
da je bila v preteklosti, na primer, histerija oznaka, ki je vedno znova zbudila spomin na
upodobitve bledih, razmršenih, zveriţenih, preveč pasivnih ali premalo skromnih ţensk, ki so
polnile medicinske in poljudne knjige in so postale vizualni dokaz, da se v »ţenski naravi«
skrivajo bolezni, ki kot zimski prehlad komaj čakajo, da se razbohotijo po vsem telesu.
Avtorica nadaljuje, da je psihično trpljenje kulturno sprejemljiv način izraţanja osebnih
tragedij in je v večini kultur značilnejše za ţenske kakor za moške. Razlog je treba iskati v
tem, da je izraţanje bolezni povezano z raznimi spolnimi ideologijami, na katerih temeljijo
spolno specifična vedenja.
Ţenske in moški pridobijo v otroštvu različne izkušnje o samih sebi. Prek opazovanja in
identifikacije z materjo razvijejo deklice močan intuitivni občutek za potrebe drugih ljudi.
Kmalu se naučijo, da je pogoj za to, da so ljubljene, skrb za druge in emocionalna
razpoloţljivost. Nasprotno doţivijo dečki takrat, ko vidijo, da so drugačni od matere, tudi
potrebo, da so drugačni od tega, kar se od matere pričakuje. Dečki tako ne razvijejo le podobe
večje razumnosti in nezaupanja do ţensk, temveč razvijejo tudi emocionalne inhibicije za
izraţanje čustev. To se lahko pri mnogih kaţe kot emocionalna deprivacija moških in
emocionalno razdajanje ţensk, ki slednje pogosto pripelje v poloţaj odvisnosti in
podrejenosti. Mladi moški, ki bodisi svoje emocije potiskajo in nadomestijo z delovanjem v
zunanji sferi, bodisi odkrito izraţajo svoje konflikte, pogosteje izraţajo odpor do emocionalne
ranljivosti in pogosteje nadomestijo svoje intrapersonalne konflikte z interpersonalnimi.
Ţenske pa svoje stiske in strese pogosteje »obrnejo vase« in trpijo zaradi pomanjkanja
samozavesti. (Chaplin 1988; Walker 1990 v Zaviršek 1994: 21-22)
Iz tega je razvidno, da se spolno razlikovanje prične ţe pri socializaciji, ki je posledično kriva
tudi za to, da se vzroki za ţenske in njihove teţave z duševnim zdravjem iščejo v njihovi
notranjosti, se pravi, da je izvor njihovih teţav psihosomatski, izvor moških teţav pa
somatski.
27
Čeprav ţivijo ţenske v povprečju dlje kot moški, je za njih značilnih več kroničnih bolezni,
več obiskov pri zdravnikih in pogostejša obravnava pri psihiatrih. To je mogoče povezati s
tremi socialnimi dejstvi:
1. Ţenske neprestano prehajajo iz sfere plačanega v sfero neplačanega skrbstvenega in
gospodinjskega dela, iz sfere privatnosti v sfero javnosti, in opravljajo plačano in neplačano
delo.
2. Ţenske rojevajo otroke, s tem pa so povezani tudi dogodki, kot so prekinitev nosečnosti,
kontracepcija ter socialna odgovornost, ki izhaja iz biološke reprodukcije; v deţelah tretjega
sveta je mortaliteta ţensk ob porodu ali zaradi neustrezno opravljenega splava izjemno visoka
in je eden od rizičnih dejavnikov za duševno zdravje ţensk.
3. Večina ţensk opravlja visoko stresna opravila, ki so povezana z delom z ljudmi (javne,
socialne, pedagoške, skrbstvene sluţbe, čiščenje, delo v obliki uslug za druge, kot so frizersko
ali hotelirsko delo) ali pa z rutinskim, repetitivnim delom (delo v tekstilnih tovarnah, za
tekočim trakom, v industriji mikroelektronskih delcev). (Zaviršek 1994:147)
1.2.5 Dvojne diagnoze
V okviru teme duševno zdravje in teţave z duševnim zdravjem sem se na tem mestu ustavila
tudi pri dvojnih diagnozah. V literaturi sem večinoma našla razlago, da so dvojne diagnoze
mišljene kot »psihiatrične diagnoze« na eni strani in diagnoze v smislu zasvojenosti z
alkoholom in drogo na drugi strani. »Strokovnjaki na področju duševnega zdravja,
zasvojenosti in psihiatrije s terminom dvojna diagnoza pogosto opisujejo soobstoj duševne
motnje in zasvojenosti z alkoholom ali drogo. Tudi Svetovna zdravstvena organizacija je leta
1995 to motnjo opredelila kot sopojavnost motnje zaradi uţivanja psihoaktivne snovi in druge
psihiatrične motnje pri istem posamezniku.« (Grebenc, Kvaternik 2008: 131). V mojem
diplomskem delu dvojne diagnoze lahko razumemo tudi tako, da s tem pojmom opredelimo
kombinacijo teţav z duševnim zdravjem in nasiljem pri uporabnikih in uporabnicah, ki se
srečujejo v okviru Ozare in Društva za nenasilno komunikacijo z obema tematikama. Obe
organizaciji sta specifični: samo za duševno zdravje (Ozara) ali samo za nasilje (Društvo za
nenasilno komunikacijo), čeprav se je izkazalo, da se srečujeta s tem pojavom.
»Besedna zveza dvojna diagnoza se tako v medicinskem/psihiatričnem kakor tudi v
socialnodelovnem diskurzu uporablja kot samoumeven pojem. Z njim se v grobem označuje
ljudi, pri katerih je vsaj ena od podeljenih diagnoz psihiatrična. Socialni delavci, ki delajo na
28
področju duševnega zdravja, se zato s tem pojmom pogosto srečujejo. Uporabljajo ga tako
sluţbe kot uporabniki.« (Grebenc, Kvaternik 2008: 129) Grebenc in Kvaternik (2008) menita,
da pojem dvojnih diagnoz za socialno delo ni uporaben, ker beseda diagnoza posameznike in
posameznice trajno zaznamuje in jim na ta način onemogoči vrnitev v stanje pred boleznijo.
Te nalepke stigmatizirajo, zato niso primerne za uporabo v socialnem delu.
Sluţbe na področju duševnega zdravja se preveč ukvarjajo z vprašanjem, katera od teh dveh
stvari je bila prej, namesto da bi se bolj posvetili uporabnikovim potrebam. Tako uporabniki
»tavajo« od organizacije, ki se ukvarja z duševnim zdravjem, do organizacije, ki se ukvarja z
zasvojenostmi, ker nobena organizacija ni specifična za obe stvari hkrati. V nekaterih
primerih se zgodi, da sluţbe odklanjajo ljudi, ki imajo »dvojne diagnoze«, saj so za njih
prezahtevni. Strokovnjaki pogosto načrtujejo delo na podlagi programov, ki jih imajo ali jih
poznajo, ne glede na potrebe uporabnikov in uporabnic. (ibid.) V svojem diplomskem delu
sem se osredotočila na društvo Ozara, ki se ukvarja z duševnim zdravjem, in Društvo za
nenasilno komunikacijo, ki se ukvarja z nasiljem, in nobeno od teh dveh društev ni specifično
za duševno zdravje in nasilje hkrati, zato se tudi v obeh društvih dogaja, da uporabnike in
uporabnice, ki imajo teţave hkrati z duševnim zdravjem in nasiljem, pošiljajo v za to
specializirane organizacije in jim ne morejo pomagati v samo eni organizaciji.
»Glavni problem strokovnjakov, ki se srečujejo s posamezniki, ki imajo take raznovrstne
teţave je, da pravzaprav ne vedo, kako naj z njimi delajo oz. kam naj jih usmerijo. Izhode
vidijo v vzpostavljanju specializiranih programov s timom strokovnjakov, ki naj bi bili
interdisciplinarni, visoko strokovni in bi morda imeli »recepte« za teţavne primere. Pri
svojem delu se ne počutijo uspešne. Uporabnike pogosto zaznavajo kot osebe, ki se
»upirajo«, »ne sprejmejo ponujene pomoči«, saj ne sledijo navodilom/scenarijem, ki jih zanj
pripravljajo sluţbe. Včasih krivdo za neuspeh pripisujejo uporabniku, »tak, kot je, ne
nadzoruje svojega ţivljenja«, včasih pa razloge najdejo v »slabi mreţi sluţb, v slabem
sodelovanju med strokovnjaki, v pomanjkanju protokolov za sodelovanje med različnimi
sluţbami, v pomanjkanju lastnega znanja …«. Problem strokovnjakov je tudi v občutku
nekompetentnosti za reševanje teh primerov: »zaradi pomanjkanja medicinskega in/ali
terapevtskega znanja ne ponujamo programov o mentalnih boleznih«. Pri tem gre za
namišljeno oviro oziroma izgovor, saj sluţbe, ki delujejo na področju socialnega varstva,
pravzaprav niso pooblaščene za zdravljenje, v svoje time pa seveda lahko vključijo
zdravstvene strokovnjake. Zamisel o multidisciplinarnih timih pa je tako ali tako ţe stara in
večkrat uporabljena prej kot izgovor za nedelovanje kot pa za resnično angaţiranost. Glavna
29
ovira pri oblikovanju storitev pomoči je v tem, da v teh načrtih in zamislih nikjer ne
razberemo vloge uporabnikov (niso predvideni niti kot člani timov niti kot informanti). (ibid.:
136).
1.3 INTERSEKCIONALNOST
1.3.1 Pojem intersekcionalnosti in intersekcijske diskriminacije
Intersekcionalnost je orientacija, načelo in pot v raziskovanju kompleksnih neenakosti, v
javnem delovanju in pripravi javnih politik, ki izhaja iz prej omenjenega spoznanja, da
diskriminacija, neenakosti in nasilje nimajo enega samega ali enotnega vira: denimo,
diskriminacija na osnovi spola ne zajame vseh ţensk enako, temveč se dimenzija spola kriţa z
drugimi strukturnimi viri neenakosti ali privilegijev (z razredno, narodno pripadnostjo ali s
kakšnim drugim poloţajem). (Hrţenjak, Jalušič 2011:33)
»Izhodišče razprav o intersekcionalnosti ali diskriminaciji na osnovi več osebnih okoliščin
zgodovinsko gledano izhaja iz feminističnih analiz temnopoltih avtoric, ki so opozarjale, kako
rasizem bistveno vpliva na izkušnjo spola.« (Kuhar 2009: 23)
Koncept intersekcije je uvedla Kimberle Crenshaw leta 1991 (čeprav o različicah tega
koncepta lahko govorimo ţe pred tem), ki poleg kritike identitetne politike omenja tudi sodno
in zakonodajno prakso. Ta posameznika ali posameznico praviloma razume skozi eno samo
kategorijo – posameznik ima ali spol ali narodnost ali spolno usmerjenost ali hendikep –
redko pa se zgodi, da bi bile te kategorije na sodišču ali v antidiskriminacijski zakonodaji
obravnavane v intersekcijah oziroma kriţanjih. Na ta način bi tovrstna zakonodaja ali sodna
praksa naslovila več virov diskriminacije, ki lahko sočasno učinkujejo. (ibid.: 25)
»Tako politike, ki naslavljajo nasilje nad ţenskami, ponavadi upoštevajo zgolj dimenzijo
spola, čeprav na nasilje nad ţenskami lahko vplivajo (ali celo primarno vplivajo) tudi druge
dimenzije njihovih identitet, kot so rasa, razred, etničnost, spolna usmerjenost in tako naprej.«
(ibid.: 26)
Intersekcionalni pristop naj bi tako zajel in prepoznal čim bolj realne ţivljenjske situacije in
procese, v katerih so posamezniki in posameznice izpostavljeni različnim mehanizmom
politik diskriminacije in izenačevanja ter s tem specifičnim kategorizacijam, na osnovi katerih
se lahko znajdejo v neenakem poloţaju ali na poti v neenakost. Pri tem ponavadi ne gre za
30
enosmerne procese in enostavne povezave, temveč za kompleksen spoj različnih dimenzij,
vplivov struktur in različnih akterjev. (Hrţenjak, Jalušič 2011:33-34)
Zgoraj opredeljenemu pojmu intersekcije bom dodala še definicijo pojma diskriminacije za
laţje razumevanje intersekcijske diskriminacije. Kuhar (2009) diskriminacijo opiše kot z
zakonom prepovedano neenako obravnavanje osebe ali skupine v primerjavi z drugo osebo ali
skupino zaradi ene ali več osebnih okoliščin. V sociološkem smislu pa je diskriminacija
oblika druţbene prakse, ki praviloma temelji na predsodkih in stereotipih, ki so globoko
zakoreninjeni v kulturi določene druţbe.
Kuhar (2010) razloţi pojem intersekcijske diskriminacije: »Intersekcijska diskriminacija v
osnovi pomeni, da imamo ljudje različne osebne okoliščine in da kriţanje teh osebnih
okoliščin lahko vzpostavlja neko novo vsebino. Če ima kdo osebno okoliščino spola in
etnične pripadnosti, sta to dve okoliščini, na podlagi katerih je lahko hkrati diskriminiran,
vendar tukaj ne gre za seštevek, ampak se na tem kriţišču vzpostavi nova vsebina. Najbolj
plastično to lahko ponazorimo s prometnim kriţiščem, kjer nesrečo na sredini kriţišča lahko
povzroči avtomobil, ki pride z leve ali z desne, od zgoraj ali od spodaj. Včasih nesrečo, torej
diskriminacijo, povzroči en avtomobil, ena osebna okoliščina, včasih pa nesrečo povzročita
dva avtomobila hkrati ali pa celo trije in takrat nastane intersekcijska diskriminacija.«
(http://www.mladina.si/49970/)
Pristopi, s katerimi lahko pedagoško in socialno delo opravljamo v intersekcionalnem smislu:
- usmerjanje k osebnim izkušnjam in okolici,
- usmerjenost k subjektivnosti,
- pristop opolnomočenja nedominantnih skupin,
- dvigovanje samopodobe,
- razvijanje nenasilnih struktur v skupnosti. (Scambor et al. 2010:8)
Druţbena kategorija etničnosti je pomembna pri delu na področju rasno pogojenega nasilja,
vsakodnevnega rasizma ter na področju druţbenih procesov, ki so usmerjeni h konfliktom
zaradi etnične pripadnosti. Za pristop k preprečevanju nasilja pa to vedno pomeni pogled na
nasilje z naslednjih zornih kotov:
31
- Zavedanje, da sta moškost in ţenskost konstruirana v dihotomiji spolov in v
določenem odnosu do nasilja. To npr. pomeni, da je posamezno fizično nasilno
vedenje bolj primerno za moške kot za ţenske. Potrebno je raziskati, zakaj so moški
bolj nasilni od ţensk, a obenem ne sme prihajati do preproste delitve na (zgolj)
nasilneţe/storilce in (zgolj) ţrtve.
- Razumeti posamezno nasilno vedenje kot bolj pogosto in dejstvo vsakdanjega
ţivljenja zaradi specifičnih druţbenih pogojev. Hkrati pa je potrebno uvideti tudi vse
vire, zaradi katerih se ljudje v specifičnih druţbenih pogojih vedejo lahko tudi
nenasilno.
- Razumeti določene (kulturne) norme in vrednote, ki generirajo nasilje (na primer,
norme moškosti, ki legitimirajo nasilje), vendar pa posameznega vedenja ne
pojasnjujejo zaradi kulturne ali etnične pripadnosti. (Scambor et al. 2010:6)
1.3.2 Priporočila za vključevanje intersekcionalne perspektive v delovanje organizacij,
ki rešujejo probleme neenakosti in diskriminacije
Ta priporočila so oblikovali pri projektu SIAPREM (Podpora k integraciji intersekcionalnega
pristopa v antidiskriminacijske programe za Rome, starejše in migrante) in so izvzeta iz
zloţenke, katere naslov je »Vključevanje intersekcionalne perspektive v oblikovanje politik in
javno delovanje za zmanjševanje neenakosti in diskriminacije«. Priporočila so naslednja:
1. Oblikovanje jasnih stališč do neenakosti: kako jo definiramo; kje so vzroki; kako
prispevamo k rešitvam.
2. Spodbujanje raznolikosti zaposlenih: vnaša v organizacijo več razumevanja in odprtosti do
»drugosti«, s katero so pogosto zaznamovani uporabniki.
3. Strateško kategoriziranje in dekategoriziranje: predpostavljeno homogenost ciljnih skupin
nenehno preizprašujemo.
4. Dinamičnost poloţajev neenakosti: upoštevamo perspektivo ţivljenjskega poteka,
spreminjanja poloţajev neenakosti in nalaganja njenih posledic.
5. Raznolikost strategij: razlike znotraj ciljnih skupin so izhodišče oblikovanja strategij.
6. Spremljanje in refleksija druţbenih sprememb: metode reflektiranja druţbenih in političnih
sprememb in njihovih posledic za poloţaje neenakosti so vitalnega pomena.
32
7. Integracija pristopa »od spodaj navzgor«: aktivisti in praktiki, zlasti pa ciljne
skupine/uporabniki so vključeni v oblikovanje načinov reševanja neenakosti.
8. Povezovanje akterjev tako na ravni različnih dimenzij (spol, starost, razred, narodnost itd.)
in področij neenakosti (ekonomija, intimnost, politika) kot tudi povezovanje različnih nivojev
in vrst akterjev (različnih skupin, ki poudarjajo eno ali več dimenzij, vladnih, nevladnih,
medvladnih akterjev).
9. Individualen pristop in opolnomočenje: poleg poudarka na individualnem namesto
posplošujočem kategorialnem pristopu delujemo tudi na (političnem) opolnomočenju
uporabnikov. (http://siaprem.mirovni-institut.si/pdf/siaprem_zlozenka.pdf)
Priporočila za vključevanje intersekcionalne perspektive v delovanje organizacij, ki rešujejo
probleme neenakosti in diskriminacije, lahko uporabita pri svojem delovanju in oblikovanju
programov tudi društvo Ozara Slovenija in Društvo za nenasilno komunikacijo, glede na to,
da večinoma koncept intersekcionalnosti poznata. Priporočila so bila napisana za organizacije,
ki se ukvarjajo z Romi, starejšimi in migranti, ki so pogosto diskriminirani, vendar mislim, da
bi se morala takšna priporočila upoštevati v vseh organizacijah, tudi v organizacijah, ki se
ukvarjajo z duševnim zdravjem in nasiljem.
Do sedaj sem opisala tematiko nasilja in duševnega zdravja oziroma teţav z duševnim
zdravjem ter pojem intersekcionalnosti. V nadaljevanju se osredotočam na opis dveh
organizacij, v okviru katerih sem naredila raziskavo, v kateri ugotavljam povezanost tematike
nasilja in duševnega zdravja. Prva organizacija je Društvo za nenasilno komunikacijo, ki se
ukvarja s tematiko nasilja oziroma natančneje z delom z ţrtvami in povzročitelji nasilja,
delujejo v smeri nenasilne komunikacije. Druga organizacija je OZARA Slovenija,
nacionalno zdruţenje za kakovost ţivljenja, ki deluje na področju duševnega zdravja oziroma
kakovosti ţivljenja uporabnikov in uporabnic, ki se spopadajo s teţavami z duševnim
zdravjem. Na področju duševnega zdravja in nasilja deluje tudi veliko drugih organizacij, za
področje duševnega zdravja poleg Ozare tudi ALTRA (Odbor za novosti v duševnem
zdravju), NOVI PARADOKS (Slovensko društvo za kakovost ţivljenja), ŠENT (Slovensko
zdruţenje za duševno zdravje) in druge organizacije, za področje nasilja pa poleg Društva za
nenasilno komunikacijo tudi SOS TELEFON za ţenske in otroke – ţrtve nasilja, Varna hiša
za ţenske in otroke ţrtve nasilja Gorenjske, Društvo Ţenska svetovalnica in druge. V svojem
diplomskem delu se lotim natančnejšega opisa Društva za nenasilno komunikacijo in društva
33
Ozara Slovenija, ker je moje diplomsko delo napisano na osnovi delovanja teh dveh društev,
ki sta sodelovali v moji raziskavi.
1.4 DRUŠTVO ZA NENASILNO KOMUNIKACIJO
1.4.1 Predstavitev Društva za nenasilno komunikacijo
Društvo za nenasilno komunikacijo je nevladna, neprofitna in humanitarna organizacija, ki se
ukvarja s preprečevanjem nasilja v druţbi in širjenjem principov nenasilne komunikacije.
Nasilje razumejo kot problem celotne druţbe in problem tistih, ki nasilje povzročajo. Zato so
si ob ustanovitvi zadali tri glavne naloge:
- zmanjševati toleranco do nasilja v druţbi,
- pomagati osebam, ki doţivljajo nasilje,
- nuditi pomoč osebam, ki nasilje povzročajo, da spremenijo svoje vedenje.
So prva nevladna organizacija, ki je začela s programom svetovalne pomoči osebam, ki
povzročajo nasilje. Njihov namen je problem nasilja reševati celostno, ga preprečevati ter
lajšati njegove posledice s programi za osebe, ki nasilje doţivljajo. Poleg tega ţelijo z
različnimi preventivnimi in izobraţevalnimi dejavnostmi ozaveščati strokovno in laično
javnost o pojavu nasilja. (http://www.drustvo-dnk.si/onas.html)
1.4.2 Osnovna načela Društva za nenasilno komunikacijo
V Društvu za nenasilno komunikacijo so si ob ustanovitvi zadali tri osnovna načela, v okviru
katerih organizirajo vse svoje dejavnosti:
1. načelo: Dolţnost vseh je preprečevati nasilje in delovati v smeri povečanja varnosti ţrtev.
Ljudje smo dolţni opozarjati na nasilje, ki ga opazimo in v skladu s svojimi zmoţnostmi ţrtvi
nuditi pomoč. Prav tako je pomembno opozarjati na delovanje nekaterih strokovnih sluţb, ki
nasilja pogosto ne vidijo kot resnega problema ali ga vidijo kot del drugega problema, na
primer alkoholizma ali revščine. Ukrepi strokovnih sluţb, ki nasilja ne obravnavajo kot
problema, ki zahteva posebno pozornost, ţrtev nasilja še bolj ogrozijo in ji povzročijo občutek
krivde. S tem zmanjšajo moţnost, da bi se nasilje prenehalo.
34
2. načelo: Za nasilje je odgovorna izključno oseba, ki nasilje povzroča.
Ljudje, ki nasilje opazujejo, ter strokovnjaki in strokovnjakinje, ki stopajo v stik z ţrtvami in
povzročitelji nasilja, pa tudi povzročitelji in ţrtve same nasilje pogosto minimalizirajo (»Tako
hudo pa spet ni!«), ga opravičujejo (»Oba sta kriva, zakaj pa ni bila raje tiho.«) ali zanikajo,
da se je nasilje sploh zgodilo. V Društvu za nenasilno komunikacijo pri izvajanju projektov
vedno izhajajo iz prepričanja, da prav nihče nima pravice uporabiti nikakršnega nasilja proti
drugi osebi ter da smo ljudje sami odgovorni za svoje vedenje.
3. načelo: Nasilje je naučeno vedenje. Vsakdo se lahko nauči nenasilne komunikacije.
Nasilno vedenje je osebna odločitev posameznika. Vsakdo se lahko odloči, da bo drugače
izrazil svoja čustva. Kot pravi tretje načelo, se ljudje nasilja naučimo. Najlaţe se ga naučimo
v druţbi, ki je do nasilja tolerantna. Pomembno je, da skupaj ustvarjamo okolje, ki bo nasilje
obsojalo in spodbujalo nenasilne načine reševanja konfliktov. Prav tako pomembno je
zavedanje, da se lahko, tako kot smo se naučili nasilnega vedenja, naučimo tudi nenasilnega.
(http://www.drustvo-dnk.si/osnovna-naela.html)
1.4.3 Nenasilna komunikacija
Nenasilno komuniciranje oz. sporazumevanje je način komunikacije, pri kateri človek izraţa
svoje ţelje, čustva, potrebe, mnenja ter kritike na način, s katerim poskrbi, da se sam v celoti
izrazi in da se čuti sprejetega, slišanega, predvsem pa varnega. Bistvo je komunikacija, ki za
nikogar ni ogroţajoča. Gre za postavljanje osebnih mej posameznika, z zavedanjem, da imajo
tudi drugi ljudje osebne meje, ki jih moramo upoštevati. Ker so te meje pri ljudeh postavljene
različno, moramo tiste, s katerimi vstopamo v stik, na njih opozoriti ko ali preden jih
prestopijo. Nenasilna komunikacija ima velik pomen pri reševanju konfliktov. Ko trčijo
nasprotni interesi, ţelje, potrebe in meje dveh ali več posameznikov, govorimo o konfliktu.
Mnogi konflikt napačno enačijo ali direktno povezujejo z nasiljem. Nobenega razloga ni, da
bi konflikte, ki jih imamo znotraj sebe ali do katerih pride med ljudmi, reševali z nasiljem.
(http://www.drustvo-dnk.si/o-nasilju/nenasilna-komunikacija.html)
Konflikte na splošno rešujemo na dva načina: konstruktivno (nenasilno) in destruktivno
(nasilno). Konstruktivno rešujemo konflikte z nenasilnimi sredstvi, ki so: dialog, sporazum,
dogovor, pogajanje, posredovanje, arbitraţa, institucionalne rešitve konfliktov (sodišča,
pravo), popuščanje, kompromis, mediacija, nevtralnost, nenasilni protesti, molitev … Načela
konstruktivnega reševanja konfliktov so:
35
- Poslušaj!
- Dostojanstvo in spoštovanje.
- Dogovor in dovoljenje.
- Drugih ne sodimo.
- Odziv da, reakcija ne!
Destruktivno rešujemo konflikte z nasiljem, ki je lahko odkrito (fizično, verbalno, spolno,
ekonomsko nasilje) ali prikrito (psihično, ekonomsko nasilje, asimilacija, strukturno,
institucionalno nasilje). Pri destruktivnem reševanju konfliktov vse bolj tonemo v nasilje,
moţne rešitve konflikta pa so popolnoma zamegljene z ustvarjanjem »mitologije« konflikta
samega (iskanje prastarih vzrokov in legitimnosti za konflikt, nerazumno odklanjanje
alternativnih rešitev, poudarjanje lastnih pravic in hkratno zanikanje tujih, spodbujanje
občutkov ogroţenosti in nestrpnost do drugih, manipulacija s čustvi vpletenih …). (Lešnik
Mugnaioni, 2004)
Reševanja konfliktov na nenasilen način se da naučiti. Konfliktom se v medčloveških odnosih
ne moremo izogniti. Zmotno je prepričanje, da konflikti oslabijo ali poškodujejo medčloveške
odnose. Dobro rešeni konflikti, pri katerih sta obe strani zadovoljni tako s potekom reševanja
konflikta kot z rešitvijo samo, osveţijo in poglobijo odnose. Ker z reševanjem konfliktov
prilagajamo odnose spremembam, so ti še bolj trdni. (http://www.drustvo-dnk.si/o-
nasilju/nenasilna-komunikacija.html)
Poleg nenasilne komunikacije, ki je vodilo Društva za nenasilno komunikacijo, ţelim omeniti
še metodo asertivnosti, ki je zelo podobna nenasilni komunikaciji, lahko se jo nauči vsak
izmed nas, tako bi bili na dobri poti za nenasilno obnašanje.
Asertivnost je obnašanje in način komunikacije, ki temelji na samospoštovanju, na ustvarjanju
enakopravnih odnosov, sprejemanju osebne odgovornosti, na zavedanju lastnih pravic in
pravic drugih ljudi. Metoda asertivnosti nas spodbudi, da izrazimo, kaj čutimo, potrebujemo
in si ţelimo na način, ki bo izraţal našo samozavest in obenem ne bo poniţal drugih.
(Zaviršek et al. 2002:36)
Asertivnost omogoča, da smo:
- odkriti s seboj in z drugimi,
36
- spoštujemo sebe in druge ljudi kot enakovredne,
- rečemo »ne«, če se nam zdi, da je to ustrezno,
- izraţamo svoja stališča odkrito in brez strahu,
- prosimo za pomoč,
- začnemo in končamo pogovor kot ţelimo,
- se druţimo z ljudmi, ki si jih sami izberemo in so nam všeč,
- izraţamo pozitivna in negativna čustva. (Zaviršek et al. 2002:37)
Le malo ljudi je asertivnih vse ţivljenje. Večina ljudi si asertivnost pridobi z učenjem,
pridobljenimi pozitivnimi ţivljenjskimi izkušnjami in dogodki, ki okrepijo človekovo
samozavest, samorefleksivnost in obogatijo kognitivna spoznanja. Pomemben temelj
asertivnega obnašanja je občutek in zavedanje, da nam ni treba tekmovati z drugimi ljudmi,
da nam za dobro počutje ni treba poniţevati drugih in se neprestano dokazovati. (Zaviršek et
al. 2002:42)
1.5 OZARA SLOVENIJA, NACIONALNO ZDRUŢENJE ZA KAKOVOST
ŢIVLJENJA
1.5.1 Predstavitev društva Ozara
Ozara Slovenija, nacionalno zdruţenje za kakovost ţivljenja, je nastalo leta 1994 predvsem iz
potrebe po organiziranih izvenbolnišničnih dejavnostih za ljudi s teţavami z duševnim
zdravjem, ki niso imele nosilcev znotraj javne mreţe socialnega in zdravstvenega varstva v
Sloveniji. Beseda »OZARA« pomeni travnat svet na koncu njive, kjer se pri oranju obrača
plug. Tako v prenesenem pomenu ime OZARA vzbuja asociacije na vračanje v skupnost,
počitek, sprostitev, kontinuirano delovanje, vztrajnost … (Ozara Slovenija, 4)
Delovanje društva je bilo sprva lokacijsko usmerjeno predvsem na območje Štajerske, danes
pa obsega več kot dvajset enot in gostovanj. S širitvijo na nove lokacije so se širili tudi
programi in storitve društva, ki vključenim uporabnikom lajšajo prehod iz institucij v domače
okolje in prispevajo k njihovi večji samostojnosti ter h kakovostnejšemu ţivljenju v
skupnosti. (http://www.ozara.org/o-nas/predstavitev/)
37
V društvu se zavedajo, da je za ohranjanje in izboljšanje duševnega zdravja ljudi izjemnega
pomena njihova socialna vključenost oziroma podpora, ki jo lahko nudi druţbena skupnost.
Zaradi tega izvajajo različne programe, ki ljudem s teţavami z duševnim zdravjem in tudi
njihovim svojcem pomagajo pri izboljšanju kakovosti njihovega ţivljenja ter večajo njihovo
socialno vključenost. Z raznovrstnimi ter dostopnimi storitvami ţelijo osebam z dolgotrajnimi
in ponavljajočimi se teţavami z duševnim zdravjem omogočiti vnovično vključitev v
druţbeno in delovno okolje. (iz Osebne izkaznice društva Ozara)
Temeljna naloga društva je spodbujanje aktivnega sodelovanja ljudi s teţavami z duševnim
zdravjem, svojcev in strokovnih delavcev pri razvoju ustrezne mreţe pomoči in podpore v
sleherni druţbeni skupnosti, ki mora ustrezati individualnim potrebam in zahtevam ljudi, ki
potrebujejo pomoč. S pomočjo različnih preventivnih in promocijskih aktivnosti ţelijo javnost
osvestiti o pomenu skrbi za duševno zdravje, jo seznaniti z različnimi teţavami z duševnim
zdravjem ter zmanjšati predsodke, povezane s temi teţavami. Za doseganje naštetih ciljev in
izpolnitev nalog tesno sodelujejo z mnogimi domačimi in strokovnimi sluţbami, različnimi
ustanovami, nevladnimi organizacijami in posamezniki. (iz Osebne izkaznice društva Ozara)
1.5.2 Nosilni programi
Nosilni programi Ozare so:
- dnevni centri,
- stanovanjske skupine,
- pisarne za informiranje in svetovanje.
Dnevni centri ponujajo strokovno svetovanje in različne oblike strokovnega dela, ki razvijajo
in krepijo individualnost vključenih oseb, razrešujejo njihove osebne stiske ter jim pomagajo
pri vključevanju v aktivno ţivljenje. Dnevni centri sluţijo različnim oblikam preţivljanja
prostega časa, druţabnemu ţivljenju in skupinskim dejavnostim. Omogočajo tudi
nadaljevanje rehabilitacijskega procesa v sproščenem okolju. Vključenim osebam pomagajo
prebroditi marsikatero krizno stanje, s čimer se ohranja in krepi njihovo zdravje ter omogoča
hitrejše in kakovostnejše okrevanje. (http://www.ozara.org/programi-in-projekti/nosilni-
programi/dnevni-centri/)
Pisarna za informiranje in svetovanje nudi organizirano obliko psihosocialne pomoči in
podpore ljudem s teţavami z duševnim zdravjem. Ciljna skupina so ljudje z dolgotrajnimi
38
teţavami z duševnim zdravjem, posamezniki v duševni stiski ter njihovi svojci. Pisarna za
informiranje in svetovanje izvaja storitve in druge oblike pomoči, ki so pomembne za dvig
kvalitete ţivljenja, krepitev in ohranjanje duševnega zdravja uporabnikov, širitev socialne
mreţe, razvijanje samostojnosti uporabnikov in krepitev moči. Njena prednost, po kateri se
razlikuje od drugih socialno varstvenih programov, je terensko delo, saj ponuja osebam z
dolgotrajnimi teţavami z duševnim zdravjem pomoč in podporo tudi na njihovem domu ali
drugem dogovorjenem mestu. (http://www.ozara.org/programi-in-projekti/nosilni-
programi/mednarodno-sodelovanje/)
Stanovanjske skupine so manjše bivalne enote za tiste ljudi z dolgotrajnimi teţavami z
duševnim zdravjem, ki potrebujejo občasno ali stalno podporo pri bivanju in organiziranju
svojega ţivljenja. Nahajajo se v urbanih središčih, v običajnih stanovanjih ali stanovanjskih
hišah, v njih povprečno bivajo trije do štirje stanovalci, ki imajo svoje sobe, skupen dnevni
prostor, kuhinjo in sanitarije. Stanovalci so upravičeni do strokovne podpore, ki je odvisna od
njihovega zdravstvenega in psihosocialnega stanja, njihovih interesov, potreb in osebnih
ciljev. Stanovanjska skupina je prehodna oblika bivanja, saj ljudi s teţavami z duševnim
zdravjem spodbuja k neodvisnemu ţivljenju. Stanovalci so tako v skladu s svojimi
zmoţnostmi in ob podpori strokovnih delavcev po določenem času izselijo iz stanovanjske
skupine ter samostojno zaţivijo v domačem okolju. (http://www.ozara.org/programi-in-
projekti/nosilni-programi/spremljevalni-programi/)
39
2. PROBLEM
O temi za diplomsko delo sem veliko razmišljala. Z idejami sem šla na govorilne ure k svoji
mentorici za diplomsko delo Petri Videmšek. O njih sva se pogovorili, vendar še vedno nisem
natančno vedela, o čem bi res rada pisala. Zato sem mentorico prosila za nasvet oziroma
predlog za temo diplomske naloge. Predlagala mi je tematiko nasilja in duševnega zdravja,
pregled, kako se ti dve temi prepletata in povezujeta s konceptom intersekcionalnosti. Na
začetku sem se ustrašila koncepta intersekcionalnosti, ki ga še nisem nikjer zasledila, saj ga
niti v okviru predavanj in vaj nismo nikoli obravnavali. Ko sem začela brati literaturo s to
tematiko, je vse steklo malo laţe. Sama predlagana tema me je takoj začela zanimati, saj sem
v okviru smeri skupnostna skrb, v katero sem se preusmerila v tretjem letniku študija,
izvedela zelo veliko o tematiki teţav z duševnim zdravjem in v četrtem letniku študija tudi
veliko novega o tematiki nasilja. Tematika mi je bila v izziv z vidika, da se bom naučila
veliko novega s področja duševnega zdravja, nasilja in koncepta intersekcionalnosti, zato sem
jo z veseljem sprejela.
Z mentorico sva se pogovarjali tudi o tem, katere organizacije bi vključila v svojo raziskavo.
Takoj sem pomislila na Ozaro, ki se ukvarja s tematiko duševnega zdravja in teţav z
duševnim zdravjem, saj sem v tretjem in četrtem letniku študija pri njih v Pisarni za
informiranje in svetovanje Kranj pod mentorstvom vodje pisarne Maje Korc opravljala
enomesečno prakso. Po drugi strani sem si morala izbrati organizacijo, ki se ukvarja z
nasiljem in sem imela v mislih Varno hišo Gorenjske ali Društvo za nenasilno komunikacijo.
Obema organizacijama sem poslala prošnjo za pomoč pri raziskavi za diplomsko delo in
predsednica društva DNK Katja Zabukovec Kerin mi je bila pripravljena pomagati. Tako sem
dobila na eni strani organizacijo, ki se ukvarja z duševnim zdravjem in teţavami z duševnim
zdravjem, na drugi strani pa organizacijo, ki se ukvarja z nasiljem. Obe organizaciji sta bili
vključeni v mednarodni projekt Daphne (2011-2013), ki se je ukvarjal prav z vprašanjem
intersekcionalnosti.
Z raziskavo sem ţelela ugotoviti, kako se prepletata tematiki duševnega zdravja oziroma teţav
z duševnim zdravjem in nasilja v obeh organizacijah. Zanimalo me je, kako DNK prepoznava
teţave z duševnim zdravjem pri svojih uporabnikih in uporabnicah in kako jim pri tem
pomaga, ter obratno - kako Ozara prepoznava, da je v ozadju njihovih uporabnikov in
uporabnic tudi nasilje in kako jim pomaga, ko to ugotovijo. Zanimalo me je, ali imata obe
organizaciji dovolj znanj iz področja teţav z duševnim zdravjem in nasilja, da lahko pomagata
tudi sami. Hotela sem tudi ugotoviti, če je med njunimi uporabniki kdaj nasilje povod ali
40
posledica za teţave z duševnim zdravjem ter če so kdaj teţave z duševnim zdravjem povod ali
posledica za nasilje. Za konec pa me je še zanimalo, kako v obeh organizacijah razumejo
koncept intersekcionalnosti in kako prepoznavajo ta koncept, če ga sploh.
Oblikovala sem si teme raziskovanja in raziskovalna vprašanja, s pomočjo katerih sem potem
izdelala vprašalnika za obe organizaciji, na katerih temelji cela raziskovalna naloga.
Raziskovalna vprašanja so bila naslednja:
- Ali se v obeh društvih srečujejo z uporabniki in uporabnicami, ki so ţrtve ali
povzročitelji nasilja?
- Kako strokovne delavke v teh dveh društvih pomagajo uporabnikom in uporabnicam,
ki se srečujejo s tematiko nasilja in kakšno je v tem primeru sodelovanje z
organizacijami, ki se ukvarjajo z nasiljem oziroma z organizacijami, ki se ukvarjajo z
duševnim zdravjem?
- Ali strokovne delavke v Ozari prepoznavajo nasilje kot povod za teţave z duševnim
zdravjem? Ali strokovni delavci v Društvu za nenasilno komunikacijo prepoznavajo
teţave z duševnim zdravjem kot povod za nasilje?
- Ali strokovne delavke v Ozari prepoznavajo nasilje kot posledico teţav z duševnim
zdravjem? Ali strokovni delavci v Društvu za nenasilno komunikacijo prepoznavajo
teţave z duševnim zdravjem kot posledico nasilja?
- Kako pomembno je znanje s področja nasilja za Ozaro in s področja duševnega
zdravja za Društvo za nenasilno komunikacijo?
- Kako se lahko teţave z duševnim zdravjem povezujejo s tematiko nasilja, če
primerjamo Ozaro in Društvo za nenasilno komunikacijo?
- Kako uporabljajo in prepoznavajo koncept intersekcionalnosti v Ozari in Društvu za
nenasilno komunikacijo?
41
3. METODOLOGIJA
3.1 Vrsta raziskave in spremenljivke
Raziskava je kvalitativna glede na zbiranje podatkov, saj sem zbirala besedne opise, ki se
nanašajo na raziskovalni pojav. »Kvalitativna raziskava je raziskava, pri kateri sestavljajo
osnovno izkustveno gradivo, zbrano v raziskovalnem procesu, besedni opisi ali pripovedi, in
v kateri je to gradivo tudi obdelano in analizirano na beseden način brez uporabe merskih
postopkov, ki dajo števila, in brez operacij nad števili.« (Mesec 1995:11). Besedni opisi so
bili moje osnovno izkustveno gradivo.
3.2 Merski instrument in viri podatkov
Podatke sem zbrala s pomočjo vprašalnikov. Najprej sem pripravila smernice za vprašalnike,
s pomočjo katerih sem potem tudi sestavila vprašalnike. Sestavila sem dva različna
vprašalnika, in sicer enega za zaposlene v Ozari Slovenija, nacionalnem zdruţenju za
kakovost ţivljenja, in drugega za zaposlene v Društvu za nenasilno komunikacijo. Oba
vprašalnika sta sestavljena iz 16 vprašanj.
Vprašalnika sem poslala v elektronski obliki obema društvoma, s katerima sem bila tudi ţe
predhodno dogovorjena. Vprašalnika sta bili poslana v elektronski obliki na ţeljo zaposlenih
iz Društva za nenasilno komunikacijo, saj zaradi prezaposlenosti niso imeli časa za intervju.
Zato sem se odločila, da bom vprašalnik v elektronski obliki poslala tudi Ozari. Ozaro sem
prosila za tri izpolnjene vprašalnike, in sicer enega iz stanovanjske skupine, enega iz
dnevnega centra in enega iz pisarne za informiranje in svetovanje, saj sem ţelela preveriti, če
se odgovori zaposlenih razlikujejo glede na enoto, v kateri delajo. V Društvu za nenasilno
komunikacijo sem se dogovorila s predsednico društva, Katjo Zabukovec Kerin, da na
vprašalnike odgovorijo zaposleni z različnih področij dela v okviru društva. Vrnili so mi štiri
izpolnjene vprašalnike. Iz obeh organizacij sem dobila torej sedem izpolnjenih vprašalnikov.
3.3 Populacija in vzorčenje
Populacijo sestavljajo vsi strokovni delavci in delavke iz Društva za nenasilno komunikacijo
in Ozare Slovenija, nacionalnega zdruţenja za kakovost ţivljenja, zaposleni v mesecu marcu
2013. Vzorec sestavljajo štirje zaposleni v Društvu za nenasilno komunikacijo in trije
zaposleni v Ozari, ki so marca 2013 prostovoljno odgovorili na poslani vprašalnik.
42
3.4 Zbiranje podatkov
Podatke sem zbrala preko vprašalnikov za strokovne delavce v Ozari in Društvu za nenasilno
komunikacijo. Predhodno sem vprašala, če bi bili strokovni delavci iz obeh organizacij
pripravljeni, da njimi opravim intervjuje, povezane s tematiko diplomskega dela. V Ozari sem
se vse v zvezi z vprašalniki dogovarjala z Majo Korc, ki je vodja Pisarne za informiranje in
svetovanje Kranj. Ona je izpolnila en vprašalnik kot predstavnica pisarne, dva vprašalnika je
poslala naprej, enega v dnevni center in drugega v stanovanjsko skupino. Za izpolnjevanje
vprašalnikov v Društvu za nenasilno komunikacijo sem se dogovarjala s Katjo Zabukovec
Kerin, predsednico društva, ki je vprašalnike poslala naprej zaposlenim v društvu, razdeljenim
na več področij dela. Prosila sem jo za čim več izpolnjenih vprašalnikov. Vprašalnike sem
28.2.2013 poslala obema organizacijama in ju prosila, da mi jih vrnejo do konca marca 2013.
Iz Društva za nenasilno komunikacijo sem dobila izpolnjene štiri vprašalnike, medtem ko so
mi iz Ozare vrnili tri izpolnjene vprašalnike.
3.5 Obdelava in analiza podatkov
Podatke sem obdelala s pomočjo kvalitativne analize.
3.5.1 Urejanje gradiva
Gradiva mi ni bilo potrebno prepisovati, ker sem imela vprašalnike ţe izpolnjene v
elektronski obliki. Vse izpolnjene vprašalnike sem skupaj shranila v nov dokument, zato da je
bilo laţe začeti z določitvijo enot kodiranja.
3.5.2 Določitev enot kodiranja
Odgovore na vprašanja sem še enkrat podrobno prebrala in podčrtala pomembne dele
besedila. Izpustila sem tiste dele besedila, ki mi niso odgovorili na zastavljeno vprašanje.
Primer podčrtavanja besedila dodajam spodaj, ostalo besedilo je v Prilogi 1.
Primer intervjuja s strokovno delavko iz Ozarine Pisarne za informiranje in svetovanje
Kranj
1. Ali se ob vašem vsakodnevnem delu z uporabniki/-cami srečate tudi s tematiko nasilja?
Da. Občasno.
2. Kakšni so primeri nasilja v vaši organizaciji oz. kako ugotovite, ali je uporabnik/-ca
povzročitelj ali žrtev nasilja? (znaki nasilja)
43
Primeri nasilja so zelo različni: ali se uporabnik fizično loteva svojega očeta, ali pa
uporabnica to vrši nad svojo mamo, lahko je do uporabnice fizično nasilen moţ oz. partner.
Ponavadi nam to povedo tisti, ki so fizično napadeni, sami ali pa nas na to opozori zunanja
ustanova.
3. Koliko imate takšnih uporabnikov/-ic, pri katerih ste ugotovili, da so povzročitelji ali
žrtve nasilja?
Takšnih uporabnic in uporabnikov je zelo malo.
4. Kako ravnate v situacijah, ko odkrijete, da je uporabnik/-ca povzročitelj ali žrtev nasilja?
V vsakem primeru svetujemo, da se obrnejo na Društvo za nenasilno komunikacijo ali Ţensko
svetovalnico, na CSD in policijo. Ozaveščamo jih, da je v primeru nasilja najbolj pomembna
prijava. Se pa vsi bojijo tega, da bi se fizično nasilna oseba vrnila iz pripora ali zapora (da jih
ne bi ubila, kot so povedali).
5. Ali v teh situacijah pomagate sami v okviru Ozare ali uporabnike napotite h kakšni drugi
organizaciji?
Do določene mere skušamo pomagati sami, drugače pa jih napotimo na ustanove,
specializirane za pomoč v takšnih primerih.
6. Ali sodelujete z organizacijami, ki se ukvarjajo z nasiljem?
Za to se trudimo po najboljših močeh.
7. Kako poteka sodelovanje z organizacijami, ki se ukvarjajo z nasiljem?
Ponavadi se slišimo po telefonu, potem pa si izmenjamo zapiske o teh primerih, se srečamo
na kakšnih skupinskih srečanjih itd.
8. Ali mislite, da je lahko nasilje posledica težav z duševnim zdravjem?
Velikokrat teţave z DZ prispevajo k temu, da je nekdo še nasilen.
9. Ali mislite, da je lahko nasilje povod za težave z duševnim zdravjem?
Moţno je tudi to.
44
10. Ali mislite, da bi morali dati v vaši organizaciji več poudarka temu, da bi lažje
prepoznavali znake nasilja in tako bolj znali pomagati uporabnikom/-cam tudi glede tega?
Menim, da se ţe zdaj zelo trudimo za to, da bi bili tega sposobni. Za ta namen imamo na voljo
različna izobraţevanja in usposabljanja, delovne skupine, supervizijo in intervizijo.
11. Na kakšen način bi se to lahko spremenilo?
Pri 10. vprašanju sem napisala, da se v našem društvu ţe zdaj zelo trudimo. Lahko pa bi se
nam predlagalo, kaj bi v zvezi s tem še lahko storili.
12. Ali ste že kdaj imeli kakšna izobraževanja o povezavi tematike duševnega zdravja in
nasilja?
Če se prav spomnim, ne, bi pa bila zelo dobrodošla.
13. Kaj potrebujete za to, da bi znali uporabnikom/-cam bolje pomagati, ko ugotovite, da so
uporabniki povzročitelji ali žrtve nasilja?
Čim več člankov o tem, seminarjev, usposabljanj in izobraţevanj, delovnih skupin, posvetov z
drugimi sluţbami s tega področja, usmeritev, kako ravnati v takih primerih, spodbujanja in
opogumljanja, ozaveščanja …
14. Ali menite, da se tematiki nasilja in duševnega zdravja pogosto prepletata?
Velikokrat. Je pa teţko reči, ali je bila prej kokoš ali jajce.
15. Kako mislite, da se prepletata ti dve tematiki?
Hm, na to vprašanje pa ni lahko odgovoriti. Moje razmišljanje gre v tej smeri, da so nekateri
ljudje ţe po naravi npr. bolj jezne sorte. Na frustracije iz okolja odgovorijo z vpitjem,
ţalitvami, celo udarci, kar avtomatično vpliva na procese v njihovem telesu. Posledica je
lahko, da človek prej občuti tesnobo ali pa mu bolj niha razpoloţenje. Moţno pa je tudi
obratno: da je npr. nekdo zelo natančen, kar ima lahko za posledico več tesnobnih občutkov.
Takrat se potem morda slabše kontroliraš, ker si frustriran in prej udariš.
16. Kako v vaši organizaciji razumete koncept intersekcionalnosti?
Če povem po pravici, je to zame čisto nov pojem.
45
3.5.3 Odprto kodiranje
Podčrtane dele besedila sem vpisala v levo stran tabele, kode izpeljane iz podčrtanih delov
besedila pa v desno stran tabele.
Tabela 1: Primer odprtega kodiranja
Odg
.
Sestavni deli vprašalnika Kode
1. - srečevanje s
tematiko nasilja
2. Primeri nasilja so zelo različni: ali se uporabnik
fizično loteva svojega očeta, ali pa uporabnica to
vrši nad svojo mamo, lahko je do uporabnice
fizično nasilen moţ oz. partner. Po navadi nam to
povedo tisti, ki so fizično napadeni, sami ali pa nas
na to opozori zunanja ustanova.
- največkrat uporaba
fizičnega nasilja
- povedo ţrtve nasilja
- na nasilje opozorijo
tudi zunanje
ustanove
3. Takšnih uporabnic in uporabnikov je zelo malo. - oseb, ki povzročajo
nasilje ali so ţrtve
nasilja, je v Ozari
PIS Kranj zelo malo
4. V vsakem primeru svetujemo, da se obrnejo na
Društvo za nenasilno komunikacijo ali Ţensko
svetovalnico, na CSD in policijo. Ozaveščamo jih,
da je v primeru nasilja najbolj pomembna prijava.
- svetovanje, da se
uporabniki in
uporabnice obrnejo
na organizacije, ki
se ukvarjajo z
nasiljem
- ozaveščanje
uporabnikov in
uporabnic o
pomembnosti
prijave nasilja
46
5. Do določene mere skušamo pomagati sami, drugače
pa jih napotimo na ustanove, specializirane za
pomoč v takšnih primerih.
- v PIS Kranj se
trudijo pomagati
sami in tudi
napotijo uporabnike
in uporabnice
drugam
6. Za to se trudimo po najboljših močeh. - za sodelovanje z
drugimi
organizacijami se
zelo trudijo
7. Po navadi se slišimo po telefonu, potem pa si
izmenjamo zapiske o teh primerih, se srečamo na
kakšnih skupinskih srečanjih itd.
- sodelovanje poteka
preko telefona
- izmenjava zapiskov
- srečevanje na
skupinskih
srečanjih
- dobro sodelovanje
8. Velikokrat teţave z DZ prispevajo k temu, da je
nekdo še nasilen.
- nasilje je lahko
posledica teţav z
duševnim zdravjem
9. Moţno je tudi to. - nasilje je lahko
povod za teţave z
duševnim zdravjem
10. Menim, da se ţe zdaj zelo trudimo za to, da bi bili
tega sposobni. V ta namen imamo za to na voljo
različna izobraţevanja in usposabljanja, delovne
skupine, supervizijo in intervizijo.
- se ţe zelo trudijo v
smeri, da bi bolje
pomagali
uporabnikom in
uporabnicam, ki se
srečajo z nasiljem
11. Lahko pa bi se nam predlagalo, kaj bi na to temo še - odprti so za
predloge, kaj lahko
47
lahko storili. še storijo v tej smeri
12. Če se prav spomnim, ne, bi pa bila zelo dobrodošla. - niso še imeli
takšnih
izobraţevanj
- ţelja po takšnih
izobraţevanjih
13. Čim več člankov o tem, seminarjev, usposabljanj in
izobraţevanj, delovnih skupin, posvetov z drugimi
sluţbami s tega področja, usmeritev, kako ravnati v
takih primerih, spodbujanja in opogumljanja,
ozaveščanja …
- potrebujejo več
literature na
tematiko nasilja
- potrebujejo
seminarje,
usposabljanja,
delovne skupine
- potrebujejo
sodelovanje z
organizacijami, ki
se ukvarjajo z
nasiljem
14. Velikokrat. Je pa teţko reči, ali je bila prej kokoš ali
jajce.
- pogosta
prepletenost tematik
nasilja in duševnega
zdravja
- teţko je določiti,
katera stvar je bila
prej, ali nasilje ali
teţave z duševnim
zdravjem
15. Moje razmišljanje gre morda v tej smeri, da so
nekateri ljudje ţe po naravi npr. bolj jezne sorte. Na
frustracije iz okolja odgovorijo z vpitjem, ţalitvami,
celo udarci, kar avtomatično vpliva na procese v
- ljudje, ki so ţe bolj
nasilne narave, so
bolj nagnjeni k
teţavam z duševnim
48
njihovem telesu. Posledica je lahko, da človek prej
občuti tesnobo ali pa mu bolj niha razpoloţenje.
Moţno pa je tudi obratno: da je npr. nekdo zelo
natančen, kar ima lahko za posledico več tesnobnih
občutkov. Takrat se potem morda teţe kontroliraš,
ker si frustriran in prej udariš.
zdravjem
- ljudje, ki imajo
teţave z duševnim
zdravjem, lahko
prej postanejo
nasilni
16. Če povem po pravici, je to zame osebno čisto nov
pojem.
- intersekcionalnost
je nov pojem
3.5.4 Izbor in definiranje relevantnih pojmov in kategorij
Kode sem zdruţila v kategorije s pomočjo sedmih raziskovalnih vprašanjih. K posameznim
raziskovalnim vprašanjem sem razvrstila vprašanja iz direktnega vprašalnika, ki se navezujejo
na vsako raziskovalno vprašanje posebej. To sem naredila najprej za Ozaro in potem tudi za
Društvo za nenasilno komunikacijo na enak način. Sledijo primeri raziskovalnih vprašanj in
pod njimi vprašanja iz intervjujev v Ozari. Pod vprašanji je tabela s kodami, razvrščenimi po
kategorijah.
Društvo Ozara, nacionalno zdruţenje za kakovost ţivljenja
1. Ali se v Ozari srečujejo z uporabniki in uporabnicami, ki so ţrtve nasilja ali povzročitelji
nasilja?
1. Ali se ob vašem vsakodnevnem delu z uporabniki in uporabnicami srečujete tudi s
tematiko nasilja?
2. Kakšni so primeri nasilja v vaši organizaciji, oziroma kako ugotovite, ali je uporabnik ali
uporabnica povzročitelj ali ţrtev nasilja?
3. Koliko imate takšnih uporabnikov in uporabnic, pri katerih ste ugotovili, da so
povzročitelji ali ţrtve nasilja?
2. Kako strokovne delavke v Ozari pomagajo uporabnikom in uporabnicam, ki se srečujejo s
tematiko nasilja in kakšno je v tem primeru sodelovanje z organizacijami, ki se ukvarjajo z
nasiljem?
49
4. Kako ravnate v situacijah, ko odkrijete, da je uporabnik ali uporabnica povzročitelj ali
ţrtev nasilja?
5. Ali v teh situacijah pomagate sami v okviru Ozare ali uporabnike napotite h kakšni drugi
organizaciji?
6. Ali sodelujete z organizacijami, ki se ukvarjajo z nasiljem?
7. Kako poteka sodelovanje z organizacijami, ki se ukvarjajo z nasiljem?
3. Ali strokovne delavke v Ozari prepoznavajo nasilje kot povod za teţave z duševnim
zdravjem?
9. Ali mislite, da je lahko nasilje povod za teţave z duševnim zdravjem?
4. Ali strokovne delavke v Ozari prepoznavajo nasilje kot posledico teţav z duševnim
zdravjem?
8. Ali mislite, da je lahko nasilje posledica teţav z duševnim zdravjem?
5. Ali je pomembno znanje s področja nasilja v povezavi z duševnim zdravjem v Ozari?
10. Ali mislite, da bi morali dati v vaši organizaciji več poudarka temu, da bi laţje
prepoznavali znake nasilja in tako bolj znali pomagati uporabnikom in uporabnicam glede
tega?
11. Na kakšen način bi se to lahko spremenilo?
12. Ali ste ţe kdaj imeli kakšna izobraţevanja o povezavi tematike duševnega zdravja in
nasilja?
13. Kaj potrebujete za to, da bi znali uporabnikom in uporabnicam bolje pomagati, ko
ugotovite, da so uporabniki povzročitelji ali ţrtve nasilja?
6. Kako se lahko teţave z duševnim zdravjem povezujejo s tematiko nasilja, če primerjamo
Ozaro in Društvo za nenasilno komunikacijo?
14. Ali menite, da se tematiki nasilja in duševnega zdravja pogosto prepletata?
15. Kako mislite, da se prepletata ti dve tematiki?
7. Uporaba in prepoznavanje koncepta intersekcionalnosti v Ozari.
50
16. Kako v vaši organizaciji razumete koncept intersekcionalnosti?
Tabela 2: Primer odprtega kodiranja razdeljenega v kategorije
Raziskovalna
vprašanja
Odgovori na vprašanja iz vprašalnikov, razdeljeni v kategorije
1. - srečevanje s tematiko nasilja (1)
- največkrat uporaba in primeri fizičnega nasilja (2)
- poleg fizičnega nasilja tudi psihično nasilje, spolno nasilje in psihofizično
nasilje z ustrahovanjem (2)
- pogosti primeri fizičnega nasilja zaradi opustitve zdravil (2)
- povedo ţrtve nasilja same (2)
- na nasilje opozorijo tudi zunanje ustanove (2)
- srečevanje samo z ţrtvami nasilja in ne s povzročitelji nasilja (2)
- oseb, ki povzročajo nasilje ali so ţrtve nasilja, je v Ozari PIS Kranj zelo
malo (3)
- polovica uporabnikov in uporabnic so osebe, ki so ţrtve ali povzročitelji
nasilja (3)
- niso še imeli stika s povzročiteljem nasilja (3)
- stik imajo z ţrtvami nasilja (štiri ţrtve nasilja v obdobju desetih let) (3)
2. - svetovanje, da se uporabniki in uporabnice obrnejo na organizacije, ki se
ukvarjajo z nasiljem (4)
- ozaveščanje uporabnikov in uporabnic o pomembnosti prijave nasilja (4)
- pogovor z uporabniki in uporabnicami (4)
- vzpostavljanje varnega in zaupnega prostora (4)
- če je uporabnik ali uporabnica ţrtev nasilja, obvestijo policijo (4)
- poskušajo pomagati sami (5)
- uporabnikom poskušajo pomagati sami do neke meje (5)
- napotitev k drugim organizacijam: policija, CSD, varna hiša (5)
- sodelujejo z organizacijami, ki se ukvarjajo z nasiljem (6)
- sodelovanje poteka preko telefona (7)
- izmenjava zapiskov (7)
51
- srečavanje na skupinskih srečanjih (7)
- dobro sodelovanje (7)
- sodelovanje, odvisno od primera, glede na nasilje (7)
- sodelovanje na skupnih srečanjih in sestankih (7)
- malo sodelovanja z organizacijami, ki se ukvarjajo z nasiljem (7)
- največ sodelovanja je bilo s policijo (7)
Kode iz Ozare in DNK sem dala skupaj v tabelo in jih enako kot zgoraj razvrstila po
raziskovalnih vprašanjih. Kode, označene s črno barvo, so kode odgovorov Ozare in kode,
označene z modro barvo, so kode odgovorov DNK. Tabela je prikazana spodaj.
Tabela 3: Primer skupnih kod iz Ozare in Društva za nenasilno komunikacijo po
odgovorih
Kode iz Ozare in Društva za nenasilno komunikacijo skupaj po odgovorih
1. - srečevanje s tematiko nasilja (1)
- največkrat uporaba in primeri fizičnega nasilja (2)
- poleg fizičnega nasilja tudi psihično nasilje, spolno nasilje in psihofizično
nasilje z ustrahovanjem (2)
- pogosti primeri fizičnega nasilja zaradi opustitve zdravil (2)
- povedo ţrtve nasilja same (2)
- na nasilje opozorijo tudi zunanje ustanove (2)
- srečevanje samo z ţrtvami nasilja in ne s povzročitelji nasilja (2)
- oseb, ki povzročajo nasilje ali so ţrtve nasilja, je v Ozari PIS Kranj zelo malo
(3)
- polovica uporabnikov in uporabnic so osebe, ki so ţrtve ali povzročitelji nasilja
(3)
- niso še imeli stika s povzročiteljem nasilja (3)
- stik imajo z ţrtvami nasilja (štiri ţrtve nasilja v obdobju desetih let) (3)
- srečevanje s tematiko duševnega zdravja (1)
- uporabnice in uporabniki sami povedo, da imajo teţave z duševnim zdravjem
(2)
52
- zaposleni tudi sami opazijo pri uporabnikih in uporabnicah znake teţav z
duševnim zdravjem (2)
- pri povzročiteljih nasilja teţave z duševnim zdravjem opazijo strokovni delavci
kot osebnostne motnje ali teţave z odvisnostjo (2)
- ni točnih podatkov o tem, koliko uporabnikov in uporabnic DNK naj bi imelo
teţave z duševnim zdravjem (3)
- veliko uporabnikov in uporabnic DNK ima teţave z duševnim zdravjem zaradi
preţivetega nasilja (ţrtve nasilja) (3)
- v okviru društva DNK imajo teţave z duševnim zdravjem povzročitelji nasilja z
znano diagnozo (3)
- 1-5 % vseh uporabnikov DNK (3)
- ni ocene o tem, koliko ţensk ima zaradi posledic nasilja teţave z duševnim
zdravjem (3)
- diagnoze ima 5-10 % uporabnic (3)
3.5.5. Odnosno kodiranje
Pri tem postopku sem zgoraj dobljene kategorije povezala med seboj in oblikovala koncepte.
Vsak koncept sem obrazloţila s trditvami iz posameznih intervjujev. Na tak način sem dobila
teoretični okvir, ki ga prikazujem v rezultatih.
53
4. REZULTATI
Iz postopka kvalitativne analize sem pridobila podatke, na podlagi katerih sem lahko
oblikovala spodaj napisane koncepte, ki predstavljajo del rezultatov.
1. Srečevanje s tematikami, ki niso specifične za te organizacije
Vsi vprašani so potrdili, da se pri svojem delu srečujejo tudi s tematikami, ki niso specifične
zanje, Ozara se srečuje s tematiko nasilja in Društvo za nenasilno komunikacijo se srečuje s
teţavami z duševnim zdravjem pri svojih uporabnikih in uporabnicah. (»Seveda. Nasilje pusti
številne posledice, prav gotovo tudi na duševnem zdravju ţrtve.«)
2. Različni načini ugotavljanja teţav z duševnim zdravjem in hkrati nasiljem pri
uporabnikih in uporabnicah
Uporabniki in uporabnice Ozare sami povedo, da so ţrtve nasilja ali pa na to opozori zunanja
ustanova (»Ponavadi nam to povedo tisti, ki so fizično napadeni, sami ali pa nas na to opozori
zunanja ustanova.«). Uporabnice in uporabniki DNK tudi sami povejo, da imajo teţave z
duševnim zdravjem ali pa simptome teţav z duševnim zdravjem opazijo strokovni delavci in
delavke v društvu (»Uporabnice in uporabniki sami povejo, da imajo teţave na področju
duševnega zdravja … Pri nekaterih uporabnicah in uporabnikih pa svetovalke in svetovalci
sami opaţamo simptome, ki lahko kaţejo na to, da imajo uporabnice in uporabniki teţave na
področju duševnega zdravja.«).
3. Število uporabnikov in uporabnic, ki se srečujejo s kombinacijo nasilja in teţav z
duševnim zdravjem naenkrat
V Ozari so glede uporabnikov in uporabnic, ki so vključeni v organizacijo zaradi teţav z
duševnim zdravjem, in hkrati doţivljajo tudi problem nasilja, povedali: »Takšnih uporabnic in
uporabnikov je zelo malo.« (Pisarna za informiranje in svetovanje Kranj), »Ocenjujem, da je
50 % naših uporabnikov/-ic ţrtev oz. povzročiteljev nasilja.« (Dnevni center Breţice), »V 10
letih dela v SS smo ugotovili, da sta bili dve ţenski ţrtvi psihofizičnega nasilja, ena ţenska je
bila ţrtev kot otrok (domnevno ţrtev spolne zlorabe) in en moški ţrtev nasilja z
ustrahovanjem.« (Stanovanjska skupina Jesenice).
V DNK enota Koper nimajo točnih podatkov o tem, koliko njihovih uporabnikov in uporabnic
ima poleg problematike nasilja tudi teţave z duševnim zdravjem, vendar pravijo, da jih je
veliko (»Nimamo statističnih evidenc o uporabnicah in uporabnikih s teţavami na področju
54
duševnega zdravja, lahko pa povemo, da je veliko uporabnic in uporabnikov s teţavami z
duševnim zdravjem. Pravzaprav lahko povemo, da so prav vse osebe, ki doţivljajo nasilje, v
stiski in ne ţivijo v miru.«). Svetovalni delavec za povzročitelje nasilja našteje tudi zelo malo
takšnih uporabnikov in uporabnic (»Povzročitelji z znano diagnozo – manj kot 5 % vseh
uporabnikov.«) in tudi svetovalka v varni hiši za ţenske in otroke, ki so ţrtve nasilja (»O tem
ne vodimo nikakršne statistike, saj delo vedno prilagajamo konkretni uporabnici, ne glede na
to. Rekla pa bi, da je uporabnic, ki imajo psihiatrične diagnoze, morda 5-10 % (torej ena na
deset ali manj), medtem ko se z anksioznostjo srečuje večina uporabnic, prav tako s slabim
počutjem itd., nekatere so tudi depresivne ali imajo panične napade.«).
4. Različne reakcije strokovnih delavk in delavcev ob srečanju s tematikami, ki niso
specifične za njih
V Ozari vsem uporabnikom in uporabnicam, ki se srečajo tudi s problematiko nasilja, skušajo
pomagati s pogovorom (»Vedno kadar zaznamo, da gre za nasilje, skušamo v pogovoru z
osebo delovati tako, da se oseba kot ţrtev počuti varno, da izpove svojo stisko oz. travmo, da
začnemo z vzpostavljanjem varnega in zaupnega prostora.«), se poveţejo s policijo (»Po
potrebi se poveţemo s Policijsko postajo ipd.«) ali pošljejo te uporabnike in uporabnice v
specifične organizacije (»Do določene mere skušamo pomagati sami, drugače pa jih
napotimo na ustanove, specializirane za pomoč v takšnih primerih.«), sploh če gre za hude
oblike nasilja (»Če ugotovim, da gre za hude oblike nasilja, uporabnika napotimo na druge
organizacije, ki delujejo v našem lokalnem okolju.«). Ozaveščajo jih tudi glede pomembnosti
prijave nasilja (»Ozaveščamo jih, da je v primeru nasilja najbolj pomembna prijava«).
Organizacije, ki so jih vprašani našteli in kamor pošiljajo svoje uporabnice in uporabnike po
dodatno pomoč, so Društvo za nenasilno komunikacijo, Ţenska svetovalnica, CSD, policija.
V DNK se z uporabniki in uporabnicami, ki se srečujejo tudi s teţavami z duševnim
zdravjem, pogovorijo, jih informirajo (»Če gre za primere, ko ni postavljene diagnoze in
uporabnica/uporabnik opisuje simptome, ki kaţejo na teţave na področju duševnega zdravja,
se skupaj z uporabnico/uporabnikom pogovorimo o teţavah na področju duševnega zdravja,
jo spodbujamo, da razmišlja o sebi in svojem zdravju, jo osveščamo, podpiramo, ponujamo
moţnosti, rešitve, dodatno strokovno pomoč … «) in jih po potrebi preusmerijo na druge
organizacije, ki se ukvarjajo z duševnim zdravjem (»… jo/ga spodbujamo, da išče pomoč v
organizacijah s področja duševnega zdravja.«). Za uporabnike in uporabnice se strokovni
delavci in delavke poveţejo tudi z zdravniki, terapevti in drugimi (»Ko gre za
55
uporabnice/uporabnike, ki so ţe vključeni v psihiatrično ali kakšno drugo zdravljenje ali kako
drugo obliko pomoči, se lahko poveţemo tudi z zdravniki, terapevti in drugimi, ki delajo z
uporabnico/uporabnikom, za potrebe posameznice/posameznika, da delujemo usklajeno
itd.«). Pri delu s povzročitelji nasilja poudarjajo nadaljevanje zdravljenja teţav z duševnim
zdravjem (»Povzročitelja obravnavamo kot ostale povzročitelje, posebej poudarimo, da je
pomembno, da nadaljuje z dosedanjim zdravljenjem (vključevanjem v programe). V kolikor se
uporabnik strinja in skupaj ugotoviva, da bi bilo smiselno, da se vključi v program nevladnih
organizacij na področju duševnega zdravja, ga dodatno usmerimo v tak program – Altra,
Šent, Novi Paradoks.«) Uporabnikom in uporabnicam društva, ki nimajo teţav z duševnim
zdravjem, pa te teme predstavijo in jih na tak način skušajo detabuizirati (»Uporabnikom in
uporabnicam, ki svojih teţav ne povezujejo s teţavami v duševnem zdravju, te teme
predstavimo in jih skušamo detabuizirati. S pogovorom skušamo prispevati k
razbremenjevanju morebitnega občutka sramu in povečevati motivacijo uporabnika ali
uporabnice za reševanje problemov, tako na področju duševnega zdravja kot nasilja.«). V
varni hiši strokovne delavke uporabnicam ponudijo pomoč in pogovor. Imajo tudi pogodbo z
zunanjo psihoterapevtko za otroke in odrasle, tako da lahko vsi, ki so vključeni v varno hišo,
obiskujejo psihoterapevtko brezplačno.
5. Organizacije, ki se ukvarjajo z duševnim zdravjem, in organizacije, ki se ukvarjajo s
problematiko nasilja, sodelujejo med sabo
V Ozari so vsi vprašani potrdili, da sodelujejo z organizacijami, ki se ukvarjajo z nasiljem
(»Za to se trudimo po najboljših močeh«). Našteli so policijo, CSD, varno hišo. Sodelujejo
prek telefona, izmenjave zapiskov, srečanj na skupinskih srečanjih, sestankih. Sodelovanje
poteka različno za vsak posamezen primer. V Ozari Jesenice, kjer je stanovanjska skupina, pa
pravijo, da je sodelovanja z organizacijami, ki se ukvarjajo z nasiljem, bolj malo (»Tega
sodelovanja je bilo sicer dokaj malo, bilo je predvsem sodelovanje s policijo, ki lahko ţal
pomaga le v okviru svojih pristojnosti, vendar pa so se kljub temu posvetili situaciji in
problemu.«). Tudi v Društvu za nenasilno komunikacijo so vsi vprašani potrdili, da sodelujejo
z organizacijami, ki se ukvarjajo z duševnim zdravjem. Sodelovanje je odvisno od
posameznih primerov. Sodelujejo v smislu posveta, izmenjave informacij, načrtovanja
pomoči, multidisciplinarnih timskih sestankov na CSD (»Lahko gre za sodelovanje za
konkretno uporabnico/uporabnika, v kontekstu posveta, izmenjave informacij, načrtovanja
pomoči, lahko gre za sodelovanje na multidisciplinarnih timskih sestankih na pristojnih
CSD.«), sodelovanja s Centrom za psihoterapijo in psihosocialno pomoč Koper (»… enota
56
Koper imamo vzpostavljeno sodelovanje s Centrom za psihoterapijo in psihosocialno pomoč
Koper, v okviru katerega so določene uporabnice našega društva vključene v brezplačne
psihoterapevtske storitve.«), izobraţevanje z Ozaro o nasilju in duševnem zdravju (»… tako
smo npr. lani v sodelovanju z društvom Ozara organizirali večdnevno izobraţevanje na
področju nasilja in duševnega zdravja.«). Sodelovanje poteka preko telefona, maila in
sodelovanja na sestankih, ki jih skliče tako društvo. S temi organizacijami sodelujejo tudi v
smislu zagovorništva in načrtovanja pomoči (»V nekaterih primerih s temi organizacijami
sodelujemo v smislu zagovorništva in načrtovanja pomoči.«). Organizacije s področja
duševnega zdravja zaprosijo tudi za splošne informacije in posvete o teţavah s področja
duševnega zdravja in se informirajo o njihovih programih.
6. Obe tematiki, nasilje in teţave z duševnim zdravjem, vplivata ena na drugo
Vsi vprašani v Ozari so mnenja, da je moţno, da je nasilje povod za teţave z duševnim
zdravjem (»Ko se srečamo s konkretnimi situacijami, je zelo teţko razločiti, kaj je bil povod
za teţave z duševnim zdravjem, menim, da se dejavniki med sabo zelo prepletajo. So pa teţave
z duševnim zdravjem v tesnem stiku z nasiljem, osebe veliko govorijo o nasilju, ki so ga
doţivljale oz. ga še doţivljajo.«). Vsi vprašani v DNK so mnenja, da so lahko teţave z
duševnim zdravjem povod za nasilje, vendar to ni nujno (»To nikakor ni pravilo. Razlogi za
nasilje običajno izhajajo iz ţelje po obvladovanju in povečanju moči nad drugo osebo. Če
teţave z duševnim zdravjem zelo negativno vplivajo na posameznikovo dojemanje sebe,
drugih in sveta, potem je pogosto več moţnosti, da bo povzročil nasilje. Povod za nasilje, o
katerem govorijo osebe, ki povzročijo nasilje, je običajno odstopanje ţrtve nasilja in njenega
ravnanja od pričakovanj povzročitelja ali povzročiteljice.«) Eden izmed vprašanih je še
posebej poudaril, da povzročitelji nasilja nimajo v večji meri teţav z duševnim zdravjem in da
osebe, ki imajo teţave z duševnim zdravjem, niso v večjem številu povzročitelji nasilja
(»Poudarjam pa, da povzročitelji nasilja nimajo v večji meri teţav z duševnim zdravjem in da
osebe, ki imajo teţave z duševnim zdravjem, niso v večjem številu povzročitelji nasilja.«).
Pravijo še, da v primeru, če teţave v duševnem zdravju zelo negativno vplivajo na
posameznikovo dojemanje sebe, drugih in sveta, obstaja pogosto več moţnosti, da bo
povzročil nasilje. Teţave z duševnim zdravjem so predvsem dober izgovor za povzročitelja,
da uporabi nasilje (»Je pa veliko primerov, ko povzročitelji uporabljajo to kot izgovor, v
kontekstu nesprejemanja odgovornosti za svoje vedenje.«). Prav tako so teţave z duševnim
zdravjem dobro orodje za manipulacijo in valjenje krivde na ţensko, ki ima teţave z
duševnim zdravjem (»Prav tako so dobro orodje za manipulacijo in valjenje krivde na ţensko,
57
ki ima teţave z duševnim zdravjem. Povzročitelj tako to osebo laţje predstavi kot nesposobno,
nerazsodno ipd.«).
7. Tematiki lahko vplivata tudi ena na drugo kot posledica druge tematike
Vsi vprašani v Ozari so mnenja, da je lahko nasilje posledica teţav z duševnim zdravjem
(»Velikokrat je temu tako, še zlasti v primerih, ko se zaznane teţave ne zdravijo oz. se
zanemarjajo. Seveda pa je veliko odvisno od okolja, v katerem se oseba nahaja.«). Nasilje kot
posledica teţav z duševnim zdravjem se lahko odraţa pri povzročitelju ali ţrtvi nasilja, ki se
neuspešno spopada z nasiljem zaradi teţav z duševnim zdravjem (»Mislim, da je nasilje lahko
posledica teţav z duševnim zdravjem, kar se lahko odraţa tako pri nasilneţu kot tudi pri ţrtvi,
ki se neuspešno spopada z nasiljem zaradi teţav z duševnim zdravjem …«).
Tudi v DNK so vsi potrdili, da so lahko teţave z duševnim zdravjem posledica nasilja
(»Nasilje vsekakor pušča svoje posledice tudi na duševnem zdravju ţrtev. Še posebno izrazito
je to pri otrocih ter pri ţenskah, ki so preţivele dolgoletno nasilje.«). To naj bi se pokazalo v
številnih primerih, s katerimi se srečujejo v DNK (»Ni nujno, v številnih primerih, s katerimi
se srečujemo v DNK, pa je tako.«).
8. Različna mnenja glede pomembnosti pridobivanja dodatnih znanj s področij, za
katera organizacija ni specializirana
V Ozari se ţe zdaj zelo trudijo za to, da bi pridobili znanja tudi s področja nasilja, da bi znali
bolje pomagati svojim uporabnikom in uporabnicam tudi glede tega (»Menim, da se ţe zdaj
zelo trudimo za to, da bi bili tega sposobni. V ta namen imamo na voljo različna
izobraţevanja in usposabljanja, delovne skupine, supervizijo in intervizijo.«). Menijo tudi, da
takšnega delovanja na preventivni ravni ni nikoli dovolj (»DA, menim, da delovanja na
preventivni ravni ni nikoli dovolj.«). Ena izmed vprašanih pa je mnenja, da to ni posebej
nujno (»Mogoče, vendar to ni pogosta teţava, ki jo imajo naši uporabniki.«). V Društvu za
nenasilno komunikacijo so tudi mnenja, da takšnih izobraţevanj ni nikoli premalo (»Kljub
temu, da dajemo v našem društvu velik poudarek izobraţevanju, verjamem, da izobraţevanja
ni nikoli premalo.«) in da se ţe sedaj trudijo z izobraţevanji na tem področju ter da bi še bolj
potrebovali znanje o spodbujanju motivacije uporabnika ali uporabnice, da si poišče tovrstno
pomoč, in o delu s svojci oseb, ki imajo teţave z duševnim zdravjem (»Da, še bolj pa bi
potrebovali znanje o spodbujanju motivacije uporabnika ali uporabnice, da si poišče tovrstno
58
pomoč, in o delu s svojci oseb, ki imajo teţave z duševnim zdravjem.«). Eden izmed vprašanih
pa je bil mnenja, da dodatna znanja z drugih področij niso potrebna.
9. Strokovni delavci iz obeh organizacij so dali veliko predlogov, kako bi lahko še
izboljšali svoja znanja s področij, ki za njih niso specifična, vendar se z njimi srečujejo
V Ozari predlagajo več tematskih pogovorov oziroma skupin, več izobraţevanj, posvetov z
drugimi sluţbami, usmeritev, kako ravnati v takih primerih, spodbujanja, opogumljanja,
seminarjev, člankov, usposabljanj za strokovne delavce in tudi za uporabnike in uporabnice.
Potrebovali bi tudi informacije o sluţbah, ki delujejo v lokalnem okolju, in njihovo
dostopnost ter boljšo zakonodajo pri zaščiti ţrtev nasilja (»Predvsem boljšo zakonodajo na
tem področju, ki bi takoj bolje zaščitila ţrtev, povzročitelja pa primerno sankcionirala glede
na okoliščine - zaradi hujših teţav z njegovim duševnim zdravjem.«).
Tudi v Društvu za nenasilno komunikacijo predlagajo več izobraţevanj v obliki delavnic,
predavanj, posvetov, strokovnih člankov, literature, strokovnih srečanj s specifičnimi znanji s
področja duševnega zdravja, sodelovanje z drugimi organizacijami, informiranost o obstoječih
programih pomoči, različne pristope motiviranja posameznika (»Zadostno informiranost o
obstoječih programih pomoči. Različne pristope motiviranja posameznika naj se v take
programe vključi.«), strokovno podporo kolektiva za nadaljnje načrtovanje dela, moţnost
sodelovanja z organizacijami s področja duševnega zdravja. Potrebovali bi tudi več pravih
informacij o organizacijah, ki se ukvarjajo z duševnim zdravjem (»Več informacij o tem,
kakšno obliko pomoči lahko uporabniki in uporabnice dobijo v določeni organizaciji, kakšna
je pot do tja, konkretne kontakte, ki bi jih lahko posredovali uporabnikom in uporabnicam,
skratka konkretne informacije, s katerimi bi uporabnikom in uporabnicam »pribliţali«
organizacije za reševanje tovrstnih teţav in s tem povečali moţnosti, da si po najkrajši moţni
in jasni poti, brez nepotrebnih stresnih situacij, poiščejo pomoč.«). Predlagali so tudi več
tovrstnih izobraţevanj, kot je bilo izobraţevanje z Ozaro (»Lahko bi imeli več tovrstnih
izobraţevanj, kot je bilo izobraţevanje z Ozaro, saj si tako izmenjavamo izkušnje, se drug od
drugega učimo, kot tudi naveţemo kontakte z osebami, na katere se lahko obrnemo, kadar
imamo določena vprašanja.«)
10. Izobraţevanje o povezavi tematik nasilja in duševnega zdravja v Ozari in Društvu za
nenasilno komunikacijo
59
Dve vprašani iz Ozare sta potrdili, da sta ţe bili udeleţenki izobraţevanj s področja povezave
nasilja in duševnega zdravja (»Nekaj ţe, a premalo.«), medtem ko tretja izmed vprašanih teh
izobraţevanj še ni bila deleţna (»Če se prav spomnim, ne, bi pa bila zelo dobrodošla.«). Tudi
vsi iz Društva za nenasilno komunikacijo so potrdili, da so bili ţe prisotni na izobraţevanjih o
povezavi teh dveh tematik (»… lani v sodelovanju z društvom Ozara organizirali večdnevno
izobraţevanje s področja nasilja in duševnega zdravja.«).
11. Tematiki nasilja in duševnega zdravja se prepletata
To trditev so potrdili vprašani v Ozari, vendar so mnenja, da je teţko reči, kaj je bilo najprej
(»Moje razmišljanje gre morda v tej smeri, da so nekateri ljudje ţe po naravi npr. bolj jezne
sorte. Na frustracije iz okolja odgovorijo z vpitjem, ţalitvami, celo udarci, kar avtomatično
vpliva na procese v njihovem telesu. Posledica je lahko, da človek prej občuti tesnobo ali pa
mu bolj niha razpoloţenje. Moţno pa je tudi obratno: da je npr. nekdo zelo natančen, kar ima
lahko za posledico več tesnobnih občutkov. Takrat se morda tudi teţje kontroliraš, ker si
frustriran in prej udariš.«). Pri uporabnikih in uporabnicah Ozare strokovne delavke pogosto
ugotovijo, da je nasilje prisotno, vendar ga uporabniki in uporabnice ne prepoznavajo kot
problematičnega (»Ob razgovorih z uporabniki pogosto ugotovimo, da je nasilje prisotno in
ga uporabnik ne prepoznava kot problematiko.«). Menijo, da imajo povzročitelji nasilja
najverjetneje teţave z duševnim zdravjem (»… oseba, ki je povzročitelj, ima najverjetneje
neke teţave z duševnim zdravjem.«). Oseba s hujšimi teţavami z duševnim zdravjem naj bi
občutila brezizhodnost poloţaja, kar bi lahko vodilo v nasilje oziroma v prenašanje nasilja na
ţrtev (»Menim, da se prepletata v smislu brezizhodnosti poloţaja, ki ga občuti oseba s hujšimi
teţavami z duševnim zdravjem, kar lahko vodi v nasilje oz. v prenašanje nasilja na ţrtev.«).
V Društvu za nenasilno komunikacijo so mnenja, da ţe samo doţivljanje nasilja povzroča
posledice na duševnem zdravju (»Ti dve tematiki sta močno prepleteni, saj ţe samo
doţivljanje nasilja povzroča posledice na področju duševnega zdravja. Prav tako ugotovitve
raziskav kaţejo na to, da imajo na splošno ţrtve nasilja mnogo več teţav na področju
zdravja.«). Ţrtve nasilja naj bi kot strategijo preţivetja razvile teţave z duševnim zdravjem
(»Ţrtve nasilja kot strategijo preţivetja razvijejo teţave z duševnim zdravjem. Vaţno je, da ne
razumemo povzročanja nasilja kot posledico teţav z duševnim zdravjem.«). Pri ţrtvah nasilja
se pogosto pojavljajo psihosomatske bolezni in simptomi teţav z duševnim zdravjem (»Pri
ţrtvah nasilja se tako pogosto pojavljajo psihosomatske bolezni in simptomi teţav z duševnim
zdravjem. Osebe, ki doţivljajo nasilje in imajo teţave z duševnim zdravjem, se večkrat
60
srečujejo s sekundarno viktimizacijo in teţje rešujejo problem nasilja. Simptome teţav z
duševnim zdravjem strokovnjaki in strokovnjakinje pogosto razumejo kot povod za
povzročiteljevo nasilje, poleg tega pa do povzročenega nasilja izraţajo več tolerance. V
številnih primerih so simptome teţav z duševnim zdravjem pri ţrtvi nasilja povzročitelji
uporabili kot dodaten način pritiska na ţrtev, kot sredstvo manipulacije in diskvalifikacije
ţrtve na različnih področjih ţivljenja.«).
12. Koncept intersekcionalnosti je razumljen na različne načine
V Ozari je ena izmed vprašanih povedala, da se s tem konceptom še ni srečala (»Če povem po
pravici, je to zame osebno čisto nov pojem«). V dnevnem centru Breţice koncept razumejo
kot prepoznavanje dejanske ţivljenjske situacije uporabnika in uporabnice, ki je osnova za
oblikovanje pomoči (»Koncept intersekcionalnosti razumemo kot prepoznavanje dejanske
ţivljenjske situacije uporabnika/ce, ki je osnova za oblikovanje pomoči, po korakih in
časovnih terminih, ki jih določi uporabnik sam in pomeni vključevanje tistih oblik pomoči, ki
so dogovorjeni skupaj z uporabnikom/co.«). V stanovanjski skupini Jesenice pa koncept
intersekcionalnosti razumejo tako, da ne diskriminirajo, ne razlikujejo in pomoč ponudijo
vsem, ki jo iščejo in ţelijo (»V naši organizaciji na splošno delujemo in se ravnamo, da ne
diskriminiramo, ne razlikujemo, pomoč ponudimo osebi, ki našo pomoč poišče in jo ţeli.«).
V Društvu za nenasilno komunikacijo so intersekcionalnost razloţili z razlago pojma nasilja,
ki ga definirajo kot zlorabo moči, ki jo oseba z več moči povzroča nad osebo z manj moči
(»Nasilje definiramo kot zlorabo moči, ki jo oseba z več moči povzroča nad osebo z manj
moči. O zlorabi moči govorimo, ko ima ena skupina oziroma oseba ţe v osnovi več moči nad
drugo skupino oziroma osebo zaradi druţbenega poloţaja, starosti, nacionalnosti, fizičnih ali
umskih lastnosti in to moč izkorišča v škodo druge osebe. Verjamemo, da nasilje nad
ţenskami pomaga ohranjati neravnovesje moči med spoloma.«). Intersekcionalnost
povezujejo s pojmom osebne moči posameznika (»Osebna moč je odvisna od poloţaja osebe
v druţbi, torej od tega, kako drugi doţivljajo to osebo glede na spol, starost, narodnost,
zdravje (…) in kako posameznik doţivlja sebe v druţbi.«). Ta koncept je eno izmed izhodišč
pri načrtovanju njihovih programov, ki so zasnovani tako, da skušajo prek svetovanja
izboljšati oziroma povečati lasten občutek osebne moči posameznika in posameznice (prek
laičnega zagovorništva in sodelovanja z drugimi organizacijami) na to, kako drugi vplivajo na
ţivljenje uporabnika in uporabnice. DNK organizira tudi akcije ozaveščanja javnosti o
problematikah, prek katerih ţelijo opozoriti na to, da je nasilje druţbeni problem, a hkrati
61
specifično doţivetje posameznika in posameznice, ki ga ne moremo posplošiti na raven
skupine z enakimi problemi. Trdijo, da je nasilje posledica neenakomerne porazdelitve moči
med spoloma in vpetosti v splošne druţbene norme in stereotipe (»Pri obravnavi nasilja
izhajamo iz dejstva, da je nasilje posledica neenakomerne porazdelitve moči med spoloma in
vpetosti v splošne druţbene norme in stereotipe. Zato je za področje nasilja poleg
individualne pomoči ţrtvam in dela s povzročitelji nasilja nujno aktivno sodelovanje pri
oblikovanju sistemskih politik na področju diskriminacije, enakosti spolov in zagotavljanja
človekovih pravic.«).
Ko vse koncepte poveţem skupaj, dobim naslednje ugotovitve:
- Obe organizaciji se pri svojem delu srečujeta s tematikami, ki za njiju niso
specifične: Ozara, ki se ukvarja s tematiko duševnega zdravja, se v okviru svojega
dela z uporabniki in uporabnicami srečuje tudi s tematiko nasilja. Prav tako se tudi
Društvo za nenasilno komunikacijo pri svojem vsakodnevnem delu z uporabniki in
uporabnicami srečuje s teţavami z duševnim zdravjem pri uporabnikih in
uporabnicah.
- V Ozari so strokovnim delavkam uporabniki in uporabnice sami povedali, da
so ţrtve nasilja ali pa jih je na to opozorila zunanja ustanova. Tudi v Društvu
za nenasilno komunikacijo uporabniki in uporabnice sami povedo, da imajo
teţave z duševnim zdravjem ali pa to opazijo strokovne delavke in delavci.
- Ni natančne ocene, koliko je v obeh organizacijah uporabnikov in uporabnic,
ki doţivljajo tematiki nasilja in teţav z duševnim zdravjem hkrati: V Ozari
Kranj (Pisarna za informiranje in svetovanje) in Jesenice (stanovanjska skupina) so
povedali, da jih je zelo malo, v Ozari Breţice (dnevni center) pa so ocenili, da je
takšnih uporabnikov in uporabnic vsaj polovica. Tudi na Društvu za nenasilno
komunikacijo so vsi dejali, da je takšnih uporabnikov in uporabnic zelo malo in da
glede tega ne delajo statističnih evidenc. Ena izmed vprašanih je dejala, da je
takšnih uporabnikov in uporabnic pri njih veliko, saj nasilje pušča posledice na
duševnem zdravju ţrtev.
- Ko se v organizacijah pri svojih uporabnicah in uporabnikih srečajo s
tematikami, ki za njih niso specifične, poskušajo do neke mere pomagati sami,
drugače pošljejo svoje uporabnike in uporabnice v za to specializirane
organizacije: V Ozari vsem uporabnicam in uporabnikom, ki se poleg teţav z
duševnim zdravjem srečujejo tudi s problemom nasilja, skušajo pomagati s
62
pogovorom, se poveţejo s policijo ali jih pošljejo v specializirane organizacije, kot
so Društvo za nenasilno komunikacijo, Ţenska svetovalnica, CSD, policija. V
Društvu za nenasilno komunikacijo se s svojimi uporabniki in uporabnicami, ki se
srečujejo s teţavami z duševnim zdravjem, prav tako o tem pogovorijo, jih
informirajo o teţavah z duševnim zdravjem in jih po potrebi preusmerijo v
specializirane organizacije. Poveţejo se tudi z zdravniki, terapevti in drugimi, ki
delajo z uporabniki in uporabnicami, da delujejo usklajeno. Uporabnicam in
uporabnikom društva, ki nimajo teţav z duševnim zdravjem, pa še vseeno to
tematiko predstavijo, ker hočejo na ta način tematiko detabuizirati.
- Organizacije, ki se ukvarjajo z duševnim zdravjem, in organizacije, ki se
ukvarjajo z nasiljem, sodelujejo med sabo v prid svojim uporabnikom in
uporabnicam: v Ozari so vsi vprašani potrdili, da sodelujejo z organizacijami, ki
se ukvarjajo z nasiljem (policija, CSD, varna hiša). Sodelovanje je odvisno od
vsakega primera posebej. Najmanj sodelovanja s temi organizacijami je v
stanovanjski skupini Jesenice, kjer so navedli, da je sodelovanja bolj malo,
predvsem bolj sodelovanje s policijo. Tudi v Društvu za nenasilno komunikacijo
sodelujejo z organizacijami, ki se ukvarjajo z duševnim zdravjem. Sodelovanje je
odvisno od primera do primera.
- Nasilje je lahko povod za začetek teţav z duševnim zdravjem: Vsi vprašani v
Ozari so mnenja, da nasilje lahko povzroči začetek teţav z duševnim zdravjem.
- Teţave z duševnim zdravjem so lahko povod za nasilje: Tudi to so potrdili vsi
vprašani v Društvu za nenasilno komunikacijo, vendar ni pravilo. Po njihovem
mnenju razlogi za nasilje običajno izhajajo iz ţelje po obvladovanju in
povečevanju moči nad drugo osebo. Povodi za nasilje, o katerih govorijo osebe, ki
povzročijo nasilje, so običajno odstopanja ţrtev nasilja in njihovega ravnanja od
njihovih pričakovanj. Strokovni delavec, ki dela z osebami, ki povzročajo nasilje,
poudarja, da povzročitelji nasilja nimajo v večji meri teţav z duševnim zdravjem
in da osebe, ki imajo teţave z duševnem zdravjem, niso v večji meri povzročitelji
nasilja. Povzročitelji nasilja uporabljajo svoje teţave z duševnim zdravjem kot
izgovor za povzročeno nasilje. Če ima ţrtev nasilja teţave z duševnim zdravjem,
pa je to še en od razlog za valjenje krivde za povzročeno nasilje na ţensko zaradi
njenih teţav z duševnim zdravjem.
- Nasilje je lahko posledica teţav z duševnim zdravjem: Vsi vprašani v Ozari se s
tem strinjajo.
63
- Teţave z duševnim zdravjem so lahko posledica nasilja: vsi vprašani v Društvu
za nenasilno komunikacijo so potrdili to trditev. To naj bi se pokazalo v številnih
primerih, s katerimi se srečujejo v društvu.
- Dodatno znanje iz tematik, za katere organizaciji nista specializirani, ni
enako pomembno za vse strokovne delavce in delavke: v Ozari so strokovne
delavke mnenja, da se ţe zdaj zelo trudijo v tej smeri, da bi bolje znale pomagati
uporabnikom in uporabnicam, ki se poleg teţav z duševnim zdravjem srečujejo
tudi z nasiljem. Ena izmed vprašanih pa je bila mnenja, da to ni tako pomembno,
saj ni to značilna teţava njihovih uporabnikov in uporabnic. Tudi v Društvu za
nenasilno komunikacijo se ţe zelo trudijo v smeri, da bi svojim uporabnikom in
uporabnicam znali pomagati tudi pri teţavah z duševnim zdravjem. Prav tako kot v
Ozari pa je bil tudi tukaj eden izmed vprašanih mnenja, da dodatnih znanj iz
drugih področij ne potrebuje.
- Da bi strokovni delavci in delavke iz obeh organizacij lahko bolje pomagali
svojim uporabnikom in uporabnicam, ki se srečujejo z nasiljem in teţavami z
duševnim zdravjem hkrati, so predlagali, kaj bi v tej smeri še lahko naredili,
da bi se izboljšali: v Ozari so predlagali več izobraţevanj, tematskih pogovorov,
posvetov z drugimi sluţbami, usmeritev glede ravnanja, spodbujanja,
opogumljanja, seminarjev, člankov, usposabljanj za strokovne delavce in delavke
ter tudi za uporabnike in uporabnice. Potrebovali bi še informacije o vseh sluţbah,
ki delujejo v lokalnem okolju ter boljšo zakonodajo pri zaščiti ţrtev nasilja. V
Društvu za nenasilno komunikacijo predlagajo enako kot v Ozari. Posebej so še
predlagali programe pomoči, ki bi vključevali različne načine motiviranja
posameznikov in posameznic.
- Izobraţevanje na temo povezovanja tematik duševnega zdravja z nasiljem je
bilo lansko leto organizirano za Društvo za nenasilno komunikacijo in Ozaro,
vendar ga niso bili deleţni vsi vprašani iz obeh organizacij: ena izmed
vprašanih v Ozari še nikoli ni bila na takšnem izobraţevanju, ostali dve vprašani
sta potrdili, da sta ţe bili na tovrstnih izobraţevanjih, vendar je bilo takšnih
izobraţevanj premalo. Vsi vprašani iz Društva za nenasilno komunikacijo so bili
deleţni teh izobraţevanj.
- Tematiki duševnega zdravja in nasilja se prepletata po mnenju vprašanih na
več načinov: v Ozari so mnenja, da se prepletata v smislu vzročno posledične
zveze, čeprav je teţko reči, kaj je bilo najprej. Strokovne delavke tudi opaţajo, da
64
je nasilje pri njihovih uporabnikih in uporabnicah pogosto prisotno, vendar ga
uporabniki in uporabnice ne prepoznavajo kot problematičnega. Menijo, da imajo
povzročitelji nasilja najverjetneje teţave z duševnim zdravjem. Tematiki se še
prepletata v smislu brezizhodnosti poloţaja, ki ga občuti oseba s hujšimi teţavami
z duševnim zdravjem, kar lahko vodi v prenašanje nasilja na ţrtev. V Društvu za
nenasilno komunikacijo pa prepletenost tematik duševnega zdravja in nasilja
razumejo tako, da ţe samo doţivljanje nasilja pušča posledice na duševnem
zdravju ţrtve. Ţrtve nasilja naj bi kot strategijo preţivetja razvile teţave z
duševnim zdravjem.
- S konceptom intersekcionalnosti so bolj seznanjeni v Društvu za nenasilno
komunikacijo kot pa v Ozari: v Ozari je ena izmed vprašanih izjavila, da je to
zanjo čisto nov pojem. V dnevnem centru Breţice koncept razumejo kot
prepoznavanje dejanske ţivljenjske situacije uporabnika in uporabnice, ki je
osnova za oblikovanje pomoči. V stanovanjski skupini Jesenice pa koncept
intersekcionalnosti razumejo tako, da ne diskriminirajo, ne razlikujejo in pomoč
ponudijo vsem, ki jo iščejo in ţelijo. V Društvu za nenasilno komunikacijo pa so
navedli, da je koncept intersekcionalnosti eno izmed izhodišč pri načrtovanju
njihovih programov, ki so zasnovani tako, da skušajo prek svetovanja izboljšati
oziroma povečati lasten občutek osebne moči posameznika in posameznice (prek
laičnega zagovorništva in sodelovanja z drugimi organizacijami) na to, kako drugi
vplivajo na ţivljenje uporabnika in uporabnice. Intersekcionalnost povezujejo s
pojmom osebne moči posameznika. Trdijo, da je nasilje posledica neenakomerne
porazdelitve moči med spoloma in vpetosti v splošne druţbene norme in
stereotipe.
65
5. RAZPRAVA
Ozara, ki se ukvarja z duševnim zdravjem oz. teţavami z duševnim zdravjem, se pri svojem
delu srečuje tudi z nasiljem. Društvo za nenasilno komunikacijo, ki se ukvarja s tematiko
nasilja, se pri svojem delu srečuje tudi s tematiko duševnega zdravja. Rezultati so pokazali, da
organizacije, ki so specifične za določeno področje, ne delajo samo z uporabniki in
uporabnicami, ki imajo specifično teţavo za tisto organizacijo, ampak se srečujejo z več
tematikami istočasno. Teorija (Grebenc, Kvaternik, Dobnik in drugi) takšne primere
poimenuje »dvojne diagnoze«, ker imajo uporabniki hkrati teţave z duševnim zdravjem in še
neko obliko zasvojenosti, v mojem primeru pa pojem »dvojna diagnoza« pomeni hkrati teţave
z duševnim zdravjem in problematiko nasilja v smislu ţrtve nasilja ali osebe, ki povzroča
nasilje. Ljudje se danes srečujemo z več takšnimi tematikami hkrati in ne moremo mimo tega,
da je problem organizacij v tem, da so specifične za točno določeno področje in ne za več
področij, pri katerih se srečujejo s svojimi uporabniki in uporabnicami.
V nadaljevanju se posvetim odzivom strokovnih delavk in delavcev, kaj storijo, ko se pri
svojem delu srečajo z uporabniki in uporabnicami, ki imajo poleg teţav z duševnim zdravjem
hkrati teţave z nasiljem in obratno. Rezultati so pokazali, da skušajo do neke mere pomagati
sami, odvisno je od primera do primera, sicer pošljejo uporabnike in uporabnice naprej v
specializirane organizacije. Po njihovih odgovorih sodeč si obe organizaciji zelo prizadevata,
da pomagata tem uporabnikom in uporabnicam; če ne znajo nuditi pomoči, pa jih pošljejo
drugam oz. se informirajo o tej tematiki. Obenem se tudi povezujejo z organizacijami, ki se
ukvarjajo s tematikami, ki niso specifične za njih. Grebenc in Kvaternik (2008) v teoriji
govorita točno o tem, da je glavni problem strokovnjakov, ki se srečujejo s posamezniki, ki
imajo raznovrstne teţave, da ne vedo, kaj početi z njimi oziroma kam jih usmeriti. Vprašani
so izrazili ţeljo po tem, da bi imeli več informacij o organizacijah, ki se ukvarjajo s
tematikami, ki za njih niso specifične, zato da bi vedeli, kam preusmeriti uporabnike in
uporabnice po dodatno strokovno pomoč.
Naslednja ugotovitev iz raziskave se nanaša na to, kako so strokovni delavci in delavke v
organizacijah izvedeli ali opazili, da ima nekdo poleg teţav z duševnim zdravjem tudi
problem z nasiljem (Ozara) ali pa poleg problematike nasilja doţivlja tudi teţave z duševnim
zdravjem (Društvo za nenasilno komunikacijo). V Ozari so strokovnim delavkam uporabniki
in uporabnice sami povedali, da so ţrtve nasilja ali pa jih je na to opozorila zunanja ustanova.
Tudi v Društvu za nenasilno komunikacijo uporabniki in uporabnice sami povedo, da imajo
teţave z duševnim zdravjem ali pa to opazijo strokovne delavke in delavci. Iz te ugotovitve
66
lahko preidem takoj na naslednjo ugotovitev iz rezultatov, ki pove, kolikšen pomen strokovni
delavci in delavke iz obeh organizacij pripisujejo dodatnemu izobraţevanju oziroma znanju,
ki bi jim omogočilo, da bi znali bolje pomagati uporabnikom in uporabnicam, ki imajo hkrati
teţave na različnih področjih. Ugotovila sem, da dodatno znanje iz tematik, za katere
organizaciji nista specializirani, ni enako pomembno za vse strokovne delavce in delavke.
Večini se pridobivanje dodatnega znanja zdi zelo pomembno in se ţe zdaj zelo trudijo v tej
smeri, da bi znali pomagati uporabnikom in uporabnicam. Ena izmed vprašanih pa je izjavila,
da se ji to dodatno znanje, ki za njih ni specifično, ne zdi pomembno, saj je takih uporabnikov
zelo malo. Tudi v Društvu za nenasilno komunikacijo je eden izmed vprašanih izjavil, da ne
bi potreboval dodatnih znanj z drugih področij. Obrazloţitve ni napisal, je pa predlagal, kaj bi
se lahko naredilo v smeri, da bi si pridobili dodatna znanja z drugih področij, ki se povezujejo
tudi z njihovim področjem dela. Grebenc in Kvaternik (2008) v teoriji govorita o tem, da je
problem strokovnjakov, ki se srečujejo pri uporabnikih in uporabnicah z raznovrstnimi
problemi, da krivdo za neuspeh pri reševanju takšnih problemov iščejo pri uporabnikih ali pa
v slabi mreţi sluţb, v slabem sodelovanju med strokovnjaki, v pomanjkanju protokolov za
sodelovanje med različnimi sluţbami, v pomanjkanju lastnega znanja itd. Po dobljenih
rezultatih bi večina vprašanih še potrebovala dodatna znanja z drugih področij. Da bi
strokovni delavci in delavke iz obeh organizacij lahko bolje pomagali svojim uporabnikom in
uporabnicam, ki se srečujejo z nasiljem in teţavami z duševnim zdravjem hkrati, so
predlagali, kaj bi v tej smeri še lahko naredili, da bi se izboljšali. Večinoma so predlagali več
izobraţevanj na temo drugih tematik, ki za njih niso specifične, literature, delovnih skupin,
usposabljanja tudi za uporabnike in uporabnice. Vsi so povedali, da se ţe zdaj zelo trudijo v
tej smeri in da sodelujejo z drugimi organizacijami.
Večina jih je tudi potrdila, da sodelujejo z drugimi organizacijami, samo ena izmed vprašanih
je izjavila, da je sodelovanje z drugimi organizacijami bolj slabo. Pomembno bi se bilo
vprašati, zakaj samo ena od vprašanih meni, da je sodelovanje slabo, za ostale pa je dobro.
Vprašana razloga za slabo sodelovanje namreč ni navedla. So pa izpostavili skupno
izobraţevanje, ki sta ga imela Ozara in Društvo za nenasilno komunikacijo prav na temo
povezovanja tematik duševnega zdravja in nasilja. Večina v Društvu za nenasilno
komunikacijo je dala predlog, da bi se takšna izobraţevanja lahko še izvedla, saj se tako tudi
bolje spoznajo s samo organizacijo, zaposlenimi v njej in zato laţje sodelujejo. Izobraţevanje
je bilo izvedeno lansko leto, vendar ga niso bili deleţni vsi vprašani. V Društvu za nenasilno
komunikacijo so izobraţevanje potrdili vsi, v Ozari pa je ena izmed vprašanih povedala, da še
67
ni bila na nobenem izobraţevanju, katerega tema bi bila prepletenost nasilja in duševnega
zdravja.
Natančnih podatkov o tem, koliko je v obeh organizacijah uporabnikov in uporabnic, ki se
poleg teţav z duševnim zdravjem srečujejo tudi s tematiko nasilja in obratno, ni. Nihče od
vprašanih o tem ne vodi evidenc, zanimivi pa so bili njihovi raznoliki odgovori. V obeh
organizacijah sta se našli osebi, ki sta trdili, da je takšnih uporabnikov in uporabnic vsaj
polovica (Ozara), in tudi, da je takšnih uporabnikov in uporabnic zelo veliko, saj nasilje pušča
posledice na duševnem zdravju ţrtev (Društvo za nenasilno komunikacijo). Vsi ostali so trdili,
da je takšnih uporabnikov in uporabnic zelo malo. O tem, da imajo ţrtve nasilja pogosto
teţave z duševnim zdravjem, še posebej, če je bilo nasilje dlje trajajoče, govorijo teorije, ki
teţave z duševnim zdravjem pri ţrtvah nasilja dajejo na prvo mesto kot posledico nasilja. Iz
tega lahko razberemo, da imajo v Društvu za nenasilno komunikacijo, kjer se veliko srečujejo
z ţrtvami nasilja, veliko takšnih uporabnikov in uporabnic, ki se srečujejo tudi s teţavami z
duševnim zdravjem. Potrebno bi se bilo vprašati, zakaj so bili odgovori drugih vprašanih
takšni, da je takšnih uporabnikov in uporabnic zelo malo.
Strokovne delavke iz Ozare sem spraševala, če je nasilje lahko povod za teţave z duševnim
zdravjem, strokovni delavci in delavke iz Društva za nenasilno komunikacijo pa so mi
odgovarjali na vprašanje, če so lahko teţave z duševnim zdravjem posledica nasilja. Iz Ozare
so mi vsi vprašani potrdili, da nasilje lahko povzroči začetek teţav z duševnim zdravjem,
vendar to ni nujno pravilo, saj na začetek teţav z duševnim zdravjem lahko vplivajo tudi drugi
dejavniki. Tudi vsi vprašani v Društvu za nenasilno komunikacijo so potrdili, da so teţave z
duševnim zdravjem lahko posledica nasilja, vendar ni nujno, in pri tem so dodali še, da se to
kaţe pri njihovih številnih uporabnikih in uporabnicah, s katerimi se srečujejo, sploh pri
ţrtvah dolgoletnega nasilja. Teorija govori o posledicah nasilja, ki so pogosto teţave z
duševnim zdravjem, sploh če je bilo nasilje dolgotrajno. Kuhar (1999) govori o tem, da se
ţrtve nasilja najpogosteje soočajo s psihičnimi teţavami, z občutki kot so strah, zaskrbljenost,
ţivčnost, samoobtoţevanje, jeza, sram, izguba samopodobe in samospoštovanja, posledično
pa z motnjami hranjenja, odvisnostmi in teţavami s spanjem. Leskošek, Urek in Zaviršek
(2010) so v svoji raziskavi o nasilju v zasebni sferi in partnerskih odnosih ugotovile, da pri
ţenskah, ki so preţivele nasilje, močno prevladujejo posledice na duševnem zdravju (stalno
prisoten strah, nezaupanje, nočne more, psihiatrične teţave 18,7% vseh anketirank). O izvoru
nastanka teţav z duševnim zdravjem pa teorija govori na dva načina. Prva razlaga nastanka
teţav z duševnim zdravjem je medicinske narave in vzroke išče v moţganskem neravnovesju
68
človeka. Nihče od vprašanih ni omenil tega, da bi bilo potrebno iskati vzroke za nastanek
teţav z duševnim zdravjem v moţganih človeka. V Ozari so vprašane strokovne delavke
navedle, da je dejavnikov za nastanek teţav z duševnim zdravjem več in da je teţko reči,
kateri od dejavnikov je bil prej. Druga razlaga nastanka teţav z duševnim zdravjem pa govori
o nesrečnosti človeka (Glasser 2003) in o ţivljenjskih okoliščinah, ki pripeljejo do nastanka
teh teţav. Lamovec (1997) o izvoru nastanka teţav z duševnim zdravjem pravi, da nekatere
krize izbruhnejo nenadno, v vrtincu druţinskega nesoglasja, ko se ţenska odloči, da ne bo več
ţivela pod nenehno groţnjo nasilja. Včasih pa kriza nastopi tudi brez vidnih zunanjih
vzrokov. Leta in leta suţenjskega dela v druţini, ţalitev in zapostavljanja se nakopičijo v duši,
ki ne zmore več. Zadostuje le še kapljica čez rob. To kapljico čez rob lahko poveţemo s
sproţilci oziroma stresorji, ki povzročijo nastanek teţav z duševnim zdravjem. Lamovec
(1998) za stresorje označi vse dejavnike v okolju, ki privedejo do stresne reakcije. Stresor je
lahko karkoli, navadno pa je to sprememba. Poleg stresorjev kot dejavnike za povzročitelje
stresa avtorica navede tudi kontekst in osebno občutljivost. Kontekst vključuje celotno
posameznikovo psihološko okolje: delo, druţino, prijatelje, socialno mreţo, širšo skupnost in
podobno. Osebna občutljivost pa vključuje številne dejavnike, ki so povezani z dednimi
zasnovami, ţivljenjsko zgodovino, osebnostno trdnostjo, slogi spoprijemanja, stopnjo
samospoštovanja in podobno.
Strokovni delavci in delavke iz obeh organizacij so mi odgovorili tudi na vprašanje, če so
teţave z duševnim zdravjem lahko razlog za nasilje (na to vprašanje so odgovarjali v Društvu
za nenasilno komunikacijo) in če je nasilje lahko posledica teţav z duševnim zdravjem (na to
vprašanje so odgovarjali v Ozari). Vsi vprašani v Ozari so bili mnenja, da je lahko nasilje
posledica teţav z duševnim zdravjem, ko ima oseba, ki povzroča nasilje, teţave z duševnim
zdravjem in se te teţave ne zdravijo. Po njihovem mnenju se to lahko odraţa tudi pri ţrtvi
nasilja, ki ima teţave z duševnim zdravjem, saj se posledično zaradi teţav neuspešno spopada
z nasiljem. V prebrani in zapisani teoriji o posledicah teţav z duševnim zdravjem je le v
Ozarini knjiţici z naslovom »Ţiveti s teţavami v duševnem zdravju« navedeno, da imajo
teţave z duševnim zdravjem velik vpliv na ţivljenje posameznika, pa tudi na njegovo druţino,
prijatelje, sorodnike in delovno okolje. Posledična škoda je tako psihološka in duhovna kot
tudi materialna. Teţave z duševnim zdravjem so pogosto povezane z nagnjenostjo k
samomorom in zasvojenostjo ter nasilniškim obnašanjem. Torej po teoriji lahko med
posledice teţav z duševnim zdravjem štejemo tudi nasilniško obnašanje, kot so dejali tudi
vprašani iz Ozare. Teorija govori bolj o drugih posledicah teţav z duševnim zdravjem, kot je
69
npr. stigmatizacija tistih oseb, ki imajo teţave z duševnim zdravjem. Ko enkrat dobijo
»psihiatrično diagnozo«, so z njo »označeni« celo ţivljenje.
V Društvu za nenasilno komunikacijo pravijo, da je mogoče, da so teţave z duševnim
zdravjem povod za nasilje, čeprav je teţko določiti, kaj je pravi razlog. Po besedah vprašanih
razlogi za nasilje izhajajo iz ţelje po obvladovanju in povečanju moči nad drugo osebo. Če
teţave z duševnim zdravjem negativno vplivajo na posameznika v smislu njegovega pogleda
na svet, sebe in drugih, je pogosto več moţnosti, da bo povzročil nasilje. Povod za nasilje, o
katerem govorijo osebe, ki povzročijo nasilje, je običajno odstopanje ţrtve nasilja in njenega
ravnanja od pričakovanj osebe, ki povzroči nasilje. V moji raziskavi je sodeloval tudi
strokovni delavec iz Društva za nenasilno komunikacijo, ki dela z osebami, ki povzročajo
nasilje. On je posebej poudaril, da povzročitelji nasilja nimajo v večji meri teţav z duševnim
zdravjem in da osebe, ki imajo teţave z duševnim zdravjem, niso v večjem številu
povzročitelji nasilja. Povedali so tudi, da ima oseba s teţavami z duševnim zdravjem, ki
povzroči nasilje, te teţave pogosto za izgovor za povzročeno nasilje nad ţrtvijo. Prav tako so
teţave z duševnim zdravjem pri ţenski ţrtvi nasilja dobro orodje za manipulacijo in valjenje
krivde na ţensko, ki ima teţave z duševnim zdravjem. Po teoriji so dejavniki, ki so povezani z
nasiljem, naslednji (Kuhar 1999): druţba, druţina, brezposelnost, mediji in neenakomerna
porazdelitev moči.
V vprašalnikih sem spraševala tudi po prepletenosti duševnega zdravja in nasilja na splošno
oz. kako se po mnenju strokovnih delavcev in delavk ti dve tematiki prepletata. V Ozari so
mnenja, da se prepletata v smislu vzročno posledične zveze, čeprav je teţko reči, kaj je bilo
najprej. Ob razgovorih z uporabniki in uporabnicami pogosto ugotovijo, da je nasilje pri njih
prisotno, vendar ga ne prepoznavajo kot problematičnega. Ena od izjav vprašanih iz Ozare pa
je bila, da ima povzročitelj nasilja najverjetneje teţave z duševnim zdravjem, ravno nasprotno
pa je govoril in še posebej poudarjal strokovni delavec iz Društva za nenasilno komunikacijo,
ki dela z osebami, ki povzročajo nasilje, in sicer, da povzročitelji nasilja nimajo v večji meri
teţav z duševnim zdravjem in da osebe, ki imajo teţave z duševnim zdravjem, niso v večjem
številu povzročitelji nasilja. V Ozari prepletenost teh dveh tematik razumejo tudi tako, da
oseba, ki ima hujše teţave z duševnim zdravjem, lahko občuti brezizhodnost svojega poloţaja
in zato povzroči nasilje. V Društvu za nenasilno komunikacijo so glede prepletenosti nasilja
in duševnega zdravja mnenja, da ţe samo doţivljanje nasilja povzroča posledice na področju
duševnega zdravja in naj bi ţrtve nasilja kot strategijo preţivetja razvile teţave z duševnim
zdravjem. Menijo, da se pri ţrtvah nasilja pogosto pojavljajo psihosomatske bolezni in
70
simptomi teţav z duševnim zdravjem. Pri ţrtvah nasilja je nasilje lahko sproţilni dejavnik
teţav z duševnim zdravjem. Kadar ima povzročitelj nasilja teţave z duševnim zdravjem, pa te
teţave velikokrat uporabi za nadaljnjo manipulacijo z ţrtvijo, kot je npr. groţnja s
samomorom.
V raziskavo sem vključila tudi pojem intersekcionalnosti, in sicer me je zanimalo, kako v
obeh organizacijah razumejo in uporabljajo ta koncept. Rezultati so bili zanimivi zaradi
različnosti odgovorov. Ena izmed vprašanih v Ozari je izjavila, da je to zanjo čisto nov pojem.
Druga vprašana v Ozari je pojem intersekcionalnosti opredelila kot prepoznavanje dejanske
ţivljenjske situacije uporabnika in uporabnice, ki je osnova za oblikovanje pomoči, po
korakih in časovnih terminih, ki jih določi uporabnik sam in pomeni vključevanje tistih oblik
pomoči, ki so dogovorjeni skupaj z uporabnikom oz. uporabnico. Tako razloţen koncept sama
bolj razumem kot individualni načrt pomoči, ki se dela za vsakega uporabnika in uporabnico
posebej in skupaj z njimi na podlagi njihovih mnenj, ţelja, predlogov. Tretja izmed vprašanih
pa je v opredelitvi intersekcionalnosti navedla, da v njihovi organizaciji na splošno delujejo in
ravnajo v smeri, da ne diskriminirajo, ne razlikujejo in pomoč ponudijo osebi, ki njihovo
pomoč potrebuje in ţeli. V Društvu za nenasilno komunikacijo so intersekcionalnost razloţili
z razlago pojma nasilja, ki ga definirajo kot zlorabo moči, ki jo oseba z več moči povzroča
nad osebo z manj moči. O zlorabi moči govorimo, ko ima ena skupina oziroma oseba ţe v
osnovi več moči nad drugo skupino oziroma osebo zaradi druţbenega poloţaja, starosti,
nacionalnosti, fizičnih ali umskih lastnosti in to moč izkorišča v škodo druge osebe.
Verjamejo, da nasilje nad ţenskami pomaga ohranjati neravnovesje moči med spoloma.
Intersekcionalnost povezujejo s pojmom osebne moči posameznika, ki je odvisna od poloţaja
osebe v druţbi, torej od tega, kako drugi doţivljajo to osebo glede na spol, starost, narodnost,
zdravje in kako posameznik doţivlja sebe v druţbi. Ta koncept je eno izmed izhodišč pri
načrtovanju njihovih programov, ki so zasnovani tako, da skušajo prek svetovanja izboljšati
oziroma povečati lasten občutek osebne moči posameznika in posameznice (prek laičnega
zagovorništva in sodelovanja z drugimi organizacijami) na to, kako drugi vplivajo na ţivljenje
uporabnika in uporabnice. DNK organizira tudi akcije ozaveščanja javnosti o različnih
problematikah, prek katerih ţelijo opozoriti na to, da je nasilje druţbeni problem, a hkrati
specifično doţivetje posameznika in posameznice, ki ga ne moremo posplošiti na raven
skupine z enakimi problemi. Pri obravnavi nasilja izhajajo iz dejstva, da je nasilje posledica
neenakomerne porazdelitve moči med spoloma in vpetosti v splošne druţbene norme in
stereotipe. Zato je za področje nasilja poleg individualne pomoči ţrtvam in dela s
71
povzročitelji nasilja nujno aktivno sodelovanje pri oblikovanju sistemskih politik na področju
diskriminacije, enakosti spolov in zagotavljanja človekovih pravic. Po teoriji (Kuhar 2009)
naj bi koncept intersekcionalnosti pomenil, da pri uporabnikih in uporabnicah intersekcijo
razumemo kot kriţanje več kategorij hkrati, kar pomeni, da so tisti, ki imajo teţave z
duševnim zdravjem, lahko tudi ţrtve nasilja, po intersekcijski diskriminaciji pa upoštevamo
samo teţave z duševnim zdravjem ali samo osebo kot ţrtev nasilja.
Omejitve dobljenih ugotovitev glede na uporabljeno metodologijo:
Glede na uporabljeno metodologijo lahko rečem, da sem zadovoljna z dobljenimi rezultati.
Zadeva, ki bi jo pri metodologiji spremenila, bi bila, da bi intervjuje delala z vsakim
intervjuvancem osebno in ne preko e-pošte. Tak je bil tudi moj prvotni namen, vendar smo se
z Društvom za nenasilno komunikacijo na njihovo ţeljo dogovorili, da vprašalnike pošljem
kar preko e-pošte. Isto sem potem storila tudi z Ozaro. Lahko bi z njimi intervjuje naredila
osebno. Mislim, da bi intervjuji, ki bi bili narejeni osebno, prinesli še kak rezultat več, glede
na to, da bi lahko postavljala tudi podvprašanja in tako mogoče izvedela kako stvar bolj
natančno oziroma bolje obrazloţeno. Iz izpolnjenih vprašalnikov se res vidi, da so bili
nekateri izmed vprašanih dosti bolj gostobesedni kot drugi.
Pri samem analiziranju dobljenih vprašalnikov sem tudi ugotovila, da nekatera vprašanja niso
bila zastavljena primerno. Izogniti bi se morala vprašanjem zaprtega tipa oziroma bi pri
vprašanjih zaprtega tipa zraven morala zahtevati še pojasnilo, zakaj da ali zakaj ne. Tako pa
so nekateri pojasnili svoj odgovor DA ali NE, medtem ko drugi tega niso pojasnjevali.
72
6. SKLEPI
V sklepih odgovorim na raziskovalna vprašanja:
1. V Ozari se srečujejo z uporabniki in uporabnicami, ki se poleg teţav z duševnim zdravjem
srečujejo tudi s tematiko nasilja. Takšnih uporabnikov in uporabnic naj bi bilo zelo malo,
razen v Ozari Breţice v dnevnem centru naj bi bila takšnih uporabnic in uporabnikov vsaj
polovica.
Tudi v Društvu za nenasilno komunikacijo se srečujejo z uporabniki in uporabnicami, ki
imajo poleg doţivljanja ali povzročanja nasilja hkrati tudi teţave z duševnim zdravjem. Tudi
pri njih naj bi bilo takšnih uporabnikov in uporabnic zelo malo. Le ena izmed vprašanih, ki
dela z ţrtvami nasilja, je dejala, da je takšnih uporabnikov in uporabnic veliko.
2. Ko se strokovne delavke v Ozari srečajo z uporabniki in uporabnicami, ki se poleg teţav z
duševnim zdravjem srečujejo tudi z nasiljem, skušajo pomagati s pogovorom, se poveţejo s
policijo ali jih pošljejo v specializirane organizacije, kot so Društvo za nenasilno
komunikacijo, Ţenska svetovalnica, CSD, policija. V Ozari dobro sodelujejo z
organizacijami, ki se ukvarjajo z nasiljem, le v stanovanjski skupini Jesenice je sodelovanje z
drugimi organizacijami slabše, predvsem sodelujejo s policijo.
Strokovne delavke in delavci v Društvu za nenasilno komunikacijo pri delu z uporabniki, ki
se poleg problematike nasilja srečujejo tudi s teţavami z duševnim zdravjem, skušajo
pomagati s pogovorom, informacijami o teţavah z duševnim zdravjem in jih po potrebi
preusmerijo v specializirane organizacije. Poveţejo se tudi z zdravniki, terapevti in drugimi,
ki delajo z uporabniki in uporabnicami, da delujejo usklajeno. Uporabnikom in uporabnicam
društva, ki teh teţav nimajo, tematiko duševnega zdravja in teţav z duševnim zdravjem
predstavijo in jo na tak način detabuizirajo. Glede sodelovanja z organizacijami, ki se
ukvarjajo z duševnim zdravjem, so potrdili, da z njimi dobro sodelujejo.
3. Strokovne delavke v Ozari prepoznavajo nasilje kot povod za teţave z duševnim zdravjem
in pravijo, da nasilje lahko povzroči začetek teţav z duševnim zdravjem.
Strokovne delavke in delavci v Društvu za nenasilno komunikacijo prepoznavajo teţave z
duševnim zdravjem kot povod za nasilje, vendar po njihovih besedah to ni pravilo. Našteli so
tudi druge razloge za povzročanje nasilja, o katerih jim pripovedujejo njihovi uporabniki in
uporabnice. Iz rezultatov lahko sklepamo, da so teţave z duševnim zdravjem večkrat
posledica nasilja kot pa povod za nasilje.
73
4. Strokovne delavke v Ozari prepoznavajo nasilje kot posledico teţav z duševnim zdravjem,
še posebej takrat, ko se zaznane teţave pri osebi, ki povzroča nasilje, ne zdravijo ali se
zanemarjajo. To se lahko odraţa tudi pri ţrtvi nasilja, ki se neuspešno spopada z nasiljem
zaradi teţav z duševnim zdravjem.
Strokovne delavke in delavci v Društvu za nenasilno komunikacijo prepoznavajo teţave z
duševnim zdravjem kot posledico nasilja, saj nasilje pušča posledice na duševnem zdravju
ţrtev. To naj bi se pokazalo v številnih primerih, s katerimi se srečujejo v Društvu za
nenasilno komunikacijo.
5. V Ozari je strokovnim delavkam pridobivanje znanja s področja nasilja večinoma
pomembno in se ţe zdaj trudijo, da bi imele več ustreznega znanja, da bi bolje znale pomagati
svojim uporabnikom in uporabnicam. Samo eni izmed vprašanih to ni zelo pomembno, saj
pravi, da je takšnih uporabnikov in uporabnic zelo malo.
V Društvu za nenasilno komunikacijo večinoma podpirajo pridobitev znanj s področja
duševnega zdravja, le eden izmed vprašanih je mnenja, da dodatnega znanja z drugih področij
dela ne potrebuje.
6. Teţave z duševnim zdravjem se najpogosteje povezujejo z nasiljem v smislu vzročno
posledične zveze. V Ozari so mnenja, da je teţko ugotoviti, kaj je bilo prej. Menijo, da imajo
povzročitelji nasilja najverjetneje teţave z duševnim zdravjem. Oseba s hujšimi teţavami z
duševnim zdravjem naj bi občutila brezizhodnost poloţaja, kar naj bi vodilo v nasilje oziroma
v prenašanje nasilja na ţrtev. V Društvu za nenasilno komunikacijo so mnenja, da ţe samo
doţivljanje nasilja povzroča posledice na področju duševnega zdravja. Prav tako imajo na
splošno ţrtve nasilja mnogo več teţav z zdravjem. Ţrtve nasilja naj bi kot strategijo preţivetja
razvile teţave z duševnim zdravjem. Pomembno je, da ne razumemo povzročanja nasilja kot
posledico teţav z duševnim zdravjem. Kadar ima povzročitelj nasilja teţave z duševnim
zdravjem, te teţave velikokrat uporabi za nadaljevanje manipulacije z ţrtvijo, npr. kot groţnjo
s samomorom.
7. S konceptom intersekcionalnosti so bolj seznanjeni v Društvu za nenasilno komunikacijo
kot pa v Ozari. Koncept so prepoznali in opisali vsi vprašani, razen ene v Ozari. V Ozarinem
dnevnem centru Breţice koncept razumejo kot prepoznavanje dejanske ţivljenjske situacije
uporabnika in uporabnice, ki je osnova za oblikovanje pomoči, po korakih in časovnih
terminih, ki jih določi uporabnik sam, in pomeni vključevanje tistih oblik pomoči, ki so
74
dogovorjeni skupaj z uporabnikom in uporabnico. V stanovanjski skupini Jesenice pa koncept
intersekcionalnosti razumejo tako, da ne diskriminirajo, ne razlikujejo in pomoč ponudijo
vsem, ki jo iščejo in ţelijo. V Društvu za nenasilno komunikacijo so koncept
intersekcionalnosti razloţili na podlagi osebne moči posameznika in pri tem tudi poudarili, da
je ta koncept izhodišče pri oblikovanju njihovih programov.
75
7. PREDLOGI
Predlogi za praktično delovanje
Menim, da bi bilo potrebno v vseh organizacijah, ki se ukvarjajo z neko določeno tematiko,
tako kot se Ozara z duševnim zdravjem in Društvo za nenasilno komunikacijo z nasiljem,
narediti več za to, da bodo te organizacije znale bolje pomagati svojim uporabnikom in
uporabnicam, ki se srečujejo z več problematikami naenkrat. Potrebno bi bilo preprečiti, da se
te uporabnice in uporabnike pošilja v druge, različne, za to specializirane organizacije. Zato bi
si bilo potrebno še bolj prizadevati, da se strokovni delavci in delavke izobraţujejo o
prepoznavanju in dajanju pomoči tistim uporabnikom in uporabnicam, ki se srečujejo z več
različnimi problematikami hkrati.
Kot so predlagali strokovni delavci in delavke, bi bilo potrebno imeti več strokovnih
izobraţevanj, kot je bilo izobraţevanje o prepletenosti tematik duševnega zdravja in nasilja v
sodelovanju Ozare in Društva za nenasilno komunikacijo.
Menim, da bi bilo potrebno izvesti tudi izobraţevanja v zvezi z intersekcionalnostjo.
Predlogi za teorijo obravnavanih pojavov in za metode socialnega dela
Na temo nasilja ter duševnega zdravja in teţav z duševnim zdravjem sem našla veliko
literature. Manj literature sem našla o intersekcionalnosti. Zdi se mi, da sam pojem
intersekcionalnosti v socialnem delu še ni poznan in da bi se ga moralo bolj promovirati, saj
je zelo pomemben za stroko, iz mojih rezultatov pa je razvidno, da tega pojma ne poznajo vsi
vprašani.
Tudi na temo dvojnih diagnoz nisem našla dosti literature. Zmotilo me je, da večinoma teorije
o dvojnih diagnozah govorijo samo o »psihiatričnih diagnozah« na eni strani in o
zasvojenostih z drogami ali alkoholom na drugi strani. Pogrešila sem več literature o dvojnih
diagnozah, ki bi obravnavale še katero drugo kombinacijo tematik, razen psihiatrične
diagnoze in zasvojenosti.
Predlogi za nadaljnje raziskovanje
Potrebno bi bilo spremljati natančno število uporabnikov in uporabnic v obeh organizacijah,
ki se srečujejo z več problematikami hkrati. Za to bi strokovni delavci in delavke potrebovali
več znanja, s katerim bi bili pri svojem delu bolj uspešni.
76
8. LITERATURA
Bajt, M., Gabrijelčič Blenkuš, M., Jeriček Klanšček, H., Kovše, K., Kofol-Bric, T.,
Pribaković Brinovec, R., Roškar, S., Tomšič, S., Štokelj, R., Zorko, M. (2009), Duševno
zdravje v Sloveniji. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije.
Bezenšek Lalić, O. (2009), Odzivanje socialnih delavk in delavcev na nasilje v druţini.
Ljubljana: Društvo SOS telefon za ţenske in otroke – ţrtve nasilja.
Newhill, C. (2003), Client violence in social work practice: prevention, intervention, and
research. New York; London: Guilford Press.
Flaker, V., Lamovec, T. (1993), Kaj je duševna bolezen?, Socialno delo, letnik 32, številka
3/4, str. 87-92. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.
Glasser, W. (2006), Duševno zdravje – problem javnega zdravja: nova vloga svetovalcev in
psihoterapevtov. Ljubljana: Društvo za realitetno terapijo Slovenije.
Glasser, W. (2003), Opozorilo: Psihiatrija je lahko nevarna za vaše duševno zdravje.
Radovljica: Mca.
Goffman, E. (2008), Stigma: zapiski o upravljanju poškodovane identitete. Maribor: Aristej.
Grebenc, V., Kvaternik, I. (2008), Vrzeli med medicino in socialnim delom: primer »dvojnih
diagnoz«. Teorija in praksa, letnik 45, številka 1/2, str. 129-143.
Hrţenjak, M., Jalušič, V. (2011), Vrata niso baš odprta (treba da jih gurneš, pa da se otvaraju):
Perspektive v reševanju kompleksnih neenakosti. Ljubljana: Mirovni inštitut.
Katalog društva Ozara Slovenija. Maribor: Ozara Slovenija, nacionalno zdruţenje za kakovost
ţivljenja.
Kuhar, R. (2009), Na kriţiščih diskriminacije: večplastna in intersekcijska diskriminacija.
Ljubljana: Mirovni inštitut.
Kuhar R., Guzelj P., Drolc A., Zabukovec K. (1999), O nasilju: Priročnik za usposabljanje.
Ljubljana: Društvo za nenasilno komunikacijo.
Lamovec, T. (1997), Kako ravnamo z osebo v psihični krizi. Ljubljana: Altra, Odbor za
novosti v duševnem zdravju.
77
Lamovec, T. (1998), Psihosocialna pomoč v duševni stiski. Ljubljana: Visoka šola za socialno
delo.
Lešnik Mugnaioni, D. (2004), Kakšna je terminologija na področju obravnave nasilja nad
ţenskami in otroki? V: Psihosocialna pomoč ţenskam in otrokom, ki preţivljajo nasilje, str.
15-18. Ljubljana: Društvo SOS telefon.
Lešnik Mugnaioni, D. (2004), Nasilje nad starejšimi. V: Psihosocialna pomoč ţenskam in
otrokom, ki preţivljajo nasilje, str. 88-93. Ljubljana: Društvo SOS telefon.
Lešnik Mugnaioni, D. (2004), Nenasilno reševanje konfliktov. V: Psihosocialna pomoč
ţenskam in otrokom, ki preţivljajo nasilje, str. 103-107. Ljubljana: Društvo SOS telefon.
Lešnik Mugnaioni, D. (2004), Vrstniško nasilje. V: Psihosocialna pomoč ţenskam in
otrokom, ki preţivljajo nasilje, str. 81-87. Ljubljana: Društvo SOS telefon.
Leskošek, V., Urek, M., Zaviršek, D. (2010), Nacionalna raziskava o nasilju v zasebni sferi in
partnerskih odnosih: Končno poročilo 1. faze raziskovalnega projekta. Ljubljana: Inštitut za
kriminologijo.
Mesec, B. (1995), Metodologija raziskovanja v socialnem delu II. Ljubljana: Fakulteta za
socialno delo.
Pilgrim, D. (2005), Key concepts in mental health. London; Thousand Oaks; New Delhi:
SAGE Publications.
Pleš, O. (2004), 365 dni boja proti nasilju nad ţenskami v Ljubljani, 48-53. Ljubljana: Mestna
občina, Oddelek za zdravje in socialno varstvo, Ljubljana – zdravo mesto.
Poţarnik, H. (1978), Kako ohranimo duševno zdravje. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Rus Makovec, M. (2003), Zloraba moči in duševne motnje ter poti iz stiske. Ljubljana:
Cankarjeva zaloţba.
Oreški, S., Z. Dernovšek, M., Hrast, I. (2012), Kam in kako po pomoč v duševni stiski.
Ljubljana: Izobraţevalno raziskovalni inštitut.
Osebna izkaznica društva Ozara Slovenija. Maribor: Ozara Slovenija - Nacionalno zdruţenje
za kakovost ţivljenja.
78
Ozara Slovenija, Nacionalno zdruţenje za kakovost ţivljenja (2004), Ţiveti s teţavami v
duševnem zdravju. Maribor: Ozara Slovenije.
Sedmak, M., Kralj, A., Medarič, Z., Simčič, B. (2006), Nasilje v druţinah v Sloveniji:
rezultati raziskave. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče
Koper.
Sušnik, A. (2004), Svetovalno delo z moškimi, ki izvajajo nasilje nad ţenskami. V:
Psihosocialna pomoč ţenskam in otrokom, ki preţivljajo nasilje, str. 235-240. Ljubljana:
Društvo SOS telefon.
Švab, V. (1996), Duševna bolezen v skupnosti. Radovljica: Didakta.
Tomori, M. (2001), Vloga travmatskih doţivetij v otroštvu v etiologiji duševnih motenj. V:
Psihične travme v otroštvu in adolescenci, str. 49-55. Ljubljana: Inštitut za psihologijo
osebnosti.
Urek, M. (2011), Ţenske in moški v socialnem delu. Učno gradivo. Ljubljana: Fakulteta za
socialno delo.
Zakon o duševnem zdravju (2008), Uradni list RS, št. 77/2008: 11097.
Zakon o preprečevanju nasilja v druţini (2008), Uradni list RS, 16/2008: 1148.
Zaviršek, D. (1997), Diskurzi o nasilju in pomoči. Socialno delo, letnik 36, številka 5/6, str.
329-345. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.
Zaviršek, D. (2000), Hendikep kot kulturna travma: historizacija podob, teles in vsakdanjih
praks prizadetih ljudi. Ljubljana: Zaloţba /*cf.
Zaviršek, D. (1994), Ţenske in duševno zdravje: o novih kulturah skrbi. Ljubljana: Visoka
šola za socialno delo.
Zaviršek, D., Zorn, J., Videmšek, P. (2002), Inovativne metode v socialnem delu:
opolnomočenje ljudi, ki potrebujejo podporo za samostojno ţivljenje. Ljubljana: Študentska
zaloţba.
8.1 VIRI, PRIDOBLJENI S SPLETA
Društvo SOS telefon, pomoč v primeru nasilja. Pridobljeno s spleta: http://www.drustvo-
sos.si/index.php?page_id=3, dne 3.3.2013.
79
Društvo za nenasilno komunikacijo v Ljubljani. Pridobljeno s spleta: http://www.drustvo-
dnk.si/, dne 28.2.2013.
Ozara Slovenija, Nacionalno zdruţenje za kakovost ţivljenja. Pridobljeno s spleta:
http://www.ozara.org/, dne 3.3.2013.
Peer Think, Priročnik za intersekcionalno preprečevanje mladostniškega nasilja. Pridobljeno s
spleta: http://www.peerthink.eu/peerthink/images/stories/090811_manual_slowenian_sb.pdf,
dne 28.3.2013.
Roman Kuhar: »Pravi moški niti nočem biti«. Pridobljeno s spleta:
http://www.mladina.si/49970/, dne 28.3.2013.
Vključevanje intersekcionalne perspektive v oblikovanje politik in javno delovanje za
zmanjševanje neenakosti in diskriminacije. Pridobljeno s spleta: http://siaprem.mirovni-
institut.si/pdf/siaprem_zlozenka.pdf, dne 25.3.2013.
80
9. PRILOGE
9.1 PRILOGA 1: Izpolnjeni vprašalniki s podčrtanimi enotami kodiranja
VPRAŠALNIK 2: Ozara Breţice
1. Ali se ob vašem vsakodnevnem delu z uporabniki/-cami srečate tudi s tematiko nasilja?
DA
2. Kakšni so primeri nasilja v vaši organizaciji, oz. kako ugotovite ali je uporabnik/-ca povzročitelj ali ţrtev
nasilja? (znaki nasilja)
Pri svojem delu se pogosto srečujemo z verbalnim nasiljem. Še zlasti v primerih, ko oseba opusti predpisano
jemanje zdravil in se ji zdravstveno stanje poslabša. V večini primerov se srečujemo z ţrtvami nasilja. Znaki, ki
jih ţrtev kaţe so predvsem tresoči jokajoči glas, stiska, nemoč govoriti o nasilju, strah se vrniti domov…
3. Koliko imate takšnih uporabnikov/-ic, da ste ugotovili da so povzročitelji ali ţrtve nasilja?
Ocenjujem da 50% naših uporabnikov/-ic so ţrtve oz. povzročitelji nasilja.
4. Kako ravnate v situacijah, ko odkrijete, da je uporabnik/-ca povzročitelj ali ţrtev nasilja?
Vedno kadar zaznamo, da gre za nasilje, skušamo v pogovoru z osebo delovati tako, da se oseba kot ţrtev počuti
varno, da izpove svojo stisko oz. travmo, da začnemo z vzpostavljanjem varnega in zaupnega prostora. Po
potrebi se poveţemo s Policijsko postajo in pd.
5. Ali v teh situacijah pomagate sami v okviru Ozare ali uporabnike napotite h kakšni drugi organizaciji?
Če ugotovim, da gre za hude oblike nasilja uporabnika napotimo na druge organizacije, ki delujejo v našem
lokalnem okolju.
6. Ali sodelujete z organizacijami, ki se ukvarjajo z nasiljem?
DA
7. Kako poteka sodelovanje z organizacijami, ki se ukvarjajo z nasiljem?
Sodelovanje poteka glede na posamezen primer, ki ga obravnavamo oz. ko je oseba, ki je ţrtev oz. povzročitelj
nasilja naš uporabnik. Z organizacijami sodelujemo na skupnih srečanjih, sestankih.
8. Ali mislite, da je lahko nasilje posledica teţav z duševnim zdravjem?
Velikokrat je temu tako, še zlasti v primerih, ko se zaznane teţave ne zdravijo oz. se zanemarjajo. Seveda pa je
veliko odvisno od okolja v katerem se oseba nahaja.
9. Ali mislite, da je lahko nasilje povod za teţave z duševnim zdravjem?
81
Ko se srečamo s konkretnimi situacijami je zelo teţko razločiti, kaj je bil povod za teţave z duševnim zdravjem,
menim da se dejavniki med sabo zelo prepletajo. So pa teţave z duševnim zdravjem v tesnem stiku z nasiljem,
osebe veliko govorijo o nasilju, ki so ga doţivljale oz. ga še doţivljajo.
10. Ali mislite, da bi morali dati v vaši organizaciji več poudarka na to, da bi laţje prepoznavali znake nasilja in
tako bolj znali pomagati uporabnikom/-cam tudi zaradi tega?
DA, menim da delovanja na preventivni ravni ni nikoli dovolj.
11. Na kakšen način bi se to lahko spremenilo?
Menim, da so spremembe moţne z veliko tematskimi pogovori oz. skupinami.
12. Ali ste ţe kdaj imeli kakšna izobraţevanja o povezavi tematike duševnega zdravja in nasilja?
Nekaj ţe, a premalo.
13. Kaj potrebujte za to, da bi znali uporabnikom/-cam bolje pomagati, ko ugotovite, da so uporabniki
povzočitelji ali ţrtve nasilja?
Potrebovali bi predvsem informacije o sluţbah, ki delujejo v našem lokalnem okolju in seveda njihovo
dostopnost.
14. Ali menite, da se tematika nasilja in duševnega zdravja pogosto prepletata?
DA
15. Kako mislite, da se prepletata ti dve tematiki?
Ob razgovorih z uporabniki pogosto ugotovimo, da je nasilje prisotno in ga uporabnik ne prepoznava kot
problematiko.
16. Kako v vaši organizaciji razumete koncept intersekcionalnosti?
Koncept intersekcionalnosti razumemo kot prepoznavanje dejanske ţivljenjske situacije uporabnika/ce, ki je
osnova za oblikovanje pomoči, po korakih in časovnih terminih, ki jih določi uporabnik sam in pomeni
vključevanje tistih oblik pomoči, ki so dogovorjeni skupaj z uporabnikom/co.
VPRAŠALNIK 3: Ozara Jesenice
1. Ali se ob vašem vsakodnevnem delu z uporabniki/-cami srečate tudi s tematiko nasilja?
Da.
2. Kakšni so primeri nasilja v vaši organizaciji, oz. kako ugotovite ali je uporabnik/-ca povzročitelj ali ţrtev
nasilja? (znaki nasilja)
82
Fizično nasilje (zlorabe) v partnerskem odnosu – ţrtev ţenska; psihično nasilje (zlorabe) v partnerskem odnosu –
ţrtev ţenska; spolna zloraba v partnerskem odnosu – ţrtev ţenska; psihofizično nasilje z ustrahovanjem – ţrtev
moški s strani naključnega odvisnika od prepovedanih drog. Da bi bil kdo od uporabnikov povzročitelj nismo
ugotovili.
3. Koliko imate takšnih uporabnikov/-ic, da ste ugotovili da so povzročitelji ali ţrtve nasilja?
V 10 letih dela v SS smo ugotovili, da sta bili 2 ţenski ţrtve psihofizičnega nasilja, ena ţenska kot otrok
(domnevno ţrtev spolne zlorabe) in 1 moški ţrtev nasilja z ustrahovanjem.
4. Kako ravnate v situacijah, ko odkrijete, da je uporabnik/-ca povzročitelj ali ţrtev nasilja?
Večina nasilnih situacij se je pri večini uporabnikov dogajala v preteklosti, ţe pred vključitvijo v naš program,
pri nasilju z ustrahovanjem (v 2 letih 3x v času vključenosti v program) smo takoj o tem obvestilo policijo,
napisali uradni zaznamek o dogodku, se pogovorili z ţrtvijo, po potrebi poiskali tudi drugo pomoč za ţrtev
(pogovor s psihiatrom).
5. Ali v teh situacijah pomagate sami v okviru Ozare ali uporabnike napotite h kakšni drugi organizaciji?
Sami pomagamo s poslušanjem, suportom, spremljanjem, informiranjem ţrtve, ki jo po potrebi napotimo tudi
drugam. Dve ţenski sta bili pribliţno eno leto preko naše organizacije vključeni v projekt Daphne (za ţenske,
ţrtve nasilja).
6. Ali sodelujete z organizacijami, ki se ukvarjajo z nasiljem?
Sodelujemo s policijo, CSD, Varno hišo
7. Kako poteka sodelovanje z organizacijami, ki se ukvarjajo z nasiljem?
Tega sodelovanja je bilo sicer dokaj malo, predvsem sodelovanje s policijo, ki lahko ţal pomagajo le v okviru
svojih pristojnosti, vendar pa so se kljub temu dokaj posvetili situaciji in problemu.
8. Ali mislite, da je lahko nasilje posledica teţav z duševnim zdravjem?
Mislim, da je nasilje lahko posledica teţav z duševnim zdravjem, kar se lahko odraţa tako pri nasilneţu, kot tudi
pri ţrtvi, ki se neuspešno spopada z nasiljem zaradi teţav z duševnim zdravjem, vendar pa nisem strokovnjak na
tem področju.
9. Ali mislite, da je lahko nasilje povod za teţave z duševnim zdravjem?
Lahko bi bilo, vendar se ne spomnim primera in nisem strokovnjak na tem področju.
10. Ali mislite, da bi morali dati v vaši organizaciji več poudarka na to, da bi laţje prepoznavali znake nasilja in
tako bolj znali pomagati uporabnikom/-cam tudi zaradi tega?
Mogoče, vendar to ni značilno pogosta teţava, ki jo imajo naši uporabniki.
11. Na kakšen način bi se to lahko spremenilo?
83
Več izobraţevanj, usposabljanj za strokovne delavce, kot tudi za uporabnike.
12. Ali ste ţe kdaj imeli kakšna izobraţevanja o povezavi tematike duševnega zdravja in nasilja?
Da.
13. Kaj potrebujte za to, da bi znali uporabnikom/-cam bolje pomagati, ko ugotovite, da so uporabniki
povzočitelji ali ţrtve nasilja?
Predvsem boljšo zakonodajo na tem področju, ki bi takoj bolje zaščitila ţrtev, povzročitelja pa primerno
sankcionirala glede na okoliščine, zaradi hujših teţav z duševnim zdravjem.
14. Ali menite, da se tematika nasilja in duševnega zdravja pogosto prepletata?
Menim, da nič bolj kot sicer (po mojih izkušnjah) oz. oseba, ki je povzročitelj ima najverjetneje neke teţave z
duševnim zdravjem.
15. Kako mislite, da se prepletata ti dve tematiki?
Menim, da se prepletata v smislu brezizhodnosti poloţaja, ki ga občuti oseba s hujšimi teţavami z duševnim
zdravjem, kar lahko vodi v nasilje oz. v prenašanje nasilja – ţrtev.
16. Kako v vaši organizaciji razumete koncept intersekcionalnosti?
V naši organizaciji na splošno delujemo in se ravnamo, da ne diskriminiramo, ne razlikujemo, pomoč ponudimo
osebi, ki našo pomoč poišče in jo ţeli.
VPRAŠALNIK 4: DNK enota Koper, individualno delo z osebami, ki doţivljajo nasilje in individualno
delo z osebami, ki so ţrtve nasilja
1. Ali se ob vašem vsakodnevnem delu z uporabniki/-cami srečate tudi s tematiko duševnega zdravja?
Da.
2. Kakšni so primeri odkritja teţav z duševnim zdravjem v vaši organizaciji, oz. kako ugotovite ali imajo
uporabniki/-ce teţave z duševnim zdravjem? (znaki)
Uporabnice in uporabniki sami povejo, da imajo teţave na področju duševnega zdravja (temu ne rečejo, da imajo
določeno diagnozo, ampak gre bolj za opise dogajanja, simptomov, ki kaţejo na to), nekateri pa tudi povejo, da
imajo diagnozo, se zdravijo. Pri nekaterih uporabnicah in uporabnikih pa svetovalke in svetovalci sami opaţamo
simptome, ki lahko kaţejo na to, da imajo uporabnice in uporabniki teţave na področju duševnega zdravja.
3. Koliko imate takšnih uporabnikov/-ic, pri katerih ste ugotovili, da imajo teţave z duševnim zdravjem?
Nimamo statističnih evidenc o uporabnicah in uporabnikih s teţavami na področju duševnega zdravja, lahko pa
povemo, da je veliko uporabnic in uporabnikov s teţavami z duševnim zdravjem; pravzaprav lahko povemo, da
so prav vse osebe, ki doţivljajo nasilje, v stiski in ne ţivijo v miru. Doţivljanje nasilja povzroča različne
posledice na duševnem zdravju, ki se lahko izboljšajo s tem, ko so vključeni v naše programe, se umaknejo od
84
nasilja, si poiščejo dodatno strokovno pomoč ... Imamo tudi nekaj primerov uporabnic in uporabnikov z
motnjami na področju zaznav, odvisnosti, psihotičnih stanj, nevroz.
4. Kako ravnate v situacijah, ko odkrijete, da ima uporabnik/-ca teţave z duševnim zdravjem?
Naše ravnanje je odvisno od individualnih primerov. Če gre za primere, ko ima uporabnica/uporabnik ţe
postavljeno neko določeno diagnozo, se skupaj z uporabnico / uporabnikom o tem odkrito pogovarjamo; vedno
izhajamo iz tega, kako to vpliva na njeno ţivljenje na sploh in v specifičnih situacijah. Ta vidik vnašamo v
individualni načrt dela, ki ga sproti tudi prilagajamo. Še posebej smo pozorni na to, ali je teţava z duševnim
zdravjem posledica doţivljanja nasilja. Če gre za primere, ko ni postavljene diagnoze in uporabnica / uporabnik
opisuje simptome, ki kaţejo na teţave na področju duševnega zdravja, se skupaj z uporabnico / uporabnikom
pogovarjamo o teţavah na področju duševnega zdravja, jo spodbujamo, da razmišlja o sebi in svojem zdravju, jo
osveščamo, podpiramo, ponujamo moţnosti, rešitve, dodatno strokovno pomoč…
5. Ali v teh situacijah pomagate sami v okviru Društva za Nenasilno Komunikacijo ali uporabnike napotite h
kakšni drugi organizaciji?
Odvisno je od individualnih primerov. Uporabnice / uporabnike informiramo o moţnih oblikah pomoči za
reševanje teţav na področju duševnega zdravja; od uporabnic in uporabnikov je odvisno, ali so potem hkrati
vključeni v naše programe (v primerih, ko gre za osebe z izkušnjo nasilja).
Ko gre za uporabnice / uporabnike, ki so ţe vključeni v psihiatrično ali kakšno drugo zdravljenje ali kako drugo
obliko pomoči, se lahko poveţemo tudi z zdravniki, terapevti in drugimi, ki delajo z uporabnico / uporabnikom,
za potrebe posameznice / posameznika, da delujemo usklajeno itd.
6. Ali sodelujete z organizacijami, ki se ukvarjajo z duševnim zdravjem?
Da.
7. Kako poteka sodelovanje z organizacijami, ki se ukvarjajo z duševnim zdravjem?
Odvisno je od posameznih primerov. Lahko gre za sodelovanje za konkretno uporabnico/uporabnika, v
kontekstu posveta, izmenjave informacij, načrtovanja pomoči, lahko gre za sodelovanje na multidisciplinarnih
timskih sestankih na pristojnih CSD. Na Društvu za nenasilno komunikacijo, enota Koper imamo vzpostavljeno
sodelovanje s Centrom za psihoterapijo in psihosocialno pomoč Koper, v okviru katerega so določene
uporabnice našega društva vključene v brezplačne psihoterapevtske storitve. Lahko gre pa tudi za sodelovanje v
kontekstu izmenjave specifičnih znanj, ki jih imamo na društvu in organizacijah s področja duševnega zdravja
(tako smo npr. lani v sodelovanju z društvom Ozara organizirali večdnevno izobraţevanje na področju nasilja in
duševnega zdravja)
8. Ali mislite, da so lahko teţave z duševnim zdravjem posledica nasilja?
Da.
9. Ali mislite, da so lahko teţave z duševnim zdravjem povod za nasilje?
85
V nekaterih (izjemnih) primerih lahko tudi. Je pa veliko primerov, ko povzročitelji uporabljajo to kot izgovor, v
kontekstu nesprejemanja odgovornosti za svoje vedenje. Prav tako so primeri, ko povzročitelji nasilja še dodatno
»izkoriščajo« teţave na področju duševnega zdravja svojih partneric (ţrtev nasilja), kot izgovor za povzročanje
nasilja, ţrtve pa pri tem še dodatno občutijo sram ali krivdo. Na društvu definiramo nasilje kot zlorabo moči
enega nad škodo drugega in razumemo, da je nasilje povezano z druţbeno neenakostjo med spoloma; s
tradicionalnimi vlogami, ki jih pripisujemo ţenskam in moškim.
10. Ali mislite, da bi morali dati v vaši organizaciji več poudarka na to, da bi laţje prepoznavali znake teţav z
duševnim zdravjem in tako bolj znali pomagati uporabnikom/-cam tudi zaradi tega?
Kljub temu, da dajemo v našem društvu velik poudarek izobraţevanju, verjamem, da izobraţevanja ni nikoli
premalo.
11. Na kakšen način bi se to lahko spremenilo?
Dobrodošlo bi bilo še več izobraţevanja, ali v obliki delavnic, predavanj, posvetov, strokovnih člankov.
12. Ali ste ţe kdaj imeli kakšna izobraţevanja o povezavi tematike duševnega zdravja in nasilja?
Da (glej vprašanje številka 7).
13. Kaj potrebujte za to, da bi znali uporabnikom/-cam bolje pomagati, ko ugotovite, da imajo uporabniki poleg
nasilja teţave tudi z duševnim zdravjem?
Različne informacije, specifična znanja s področja duševnega zdravja, sodelovanje z drugimi organizacijami,
strokovnimi delavci na področju duševnega zdravja.
14. Ali menite, da se tematika nasilja in duševnega zdravja pogosto prepletata?
Da.
15. Kako mislite, da se prepletata ti dve tematiki?
Ti dve tematiki sta močno prepleteni, saj ţe samo doţivljanje nasilja povzroča posledice na področju duševnega
zdravja. Prav tako ugotovitve raziskav kaţejo na to, da imajo na splošno ţrtve nasilja mnogo več teţav na
področju zdravja. Poleg tega pa na društvu razumemo duševno zdravje ne samo kot odsotnost bolezni, ampak
tudi kot dobro počutje, zaupanje vase in svet.
16. Kako v vaši organizaciji razumete koncept intersekcionalnosti?
Nasilje definiramo kot zlorabo moči, ki jo oseba z več moči povzroča nad osebo z manj moči. Nasilje je namerno,
nadzorovano, razumno in premišljeno dejanje, ki se ponavadi ponavlja. O zlorabi moči govorimo, ko ima ena
skupina oziroma oseba ţe v osnovi več moči nad drugo skupino oziroma osebo zaradi druţbenega poloţaja,
starosti, nacionalnosti, fizičnih ali umskih lastnosti in to moč izkorišča v škodo druge osebe. Verjamemo, da
nasilje nad ţenskami pomaga ohranjati neravnovesje moči med spoloma. Nasilje razumemo kot problem celotne
druţbe in problem tistih, ki nasilje povzročajo. Zato smo si ţe ob ustanovitvi društva zadali tri glavne naloge:
86
zmanjševati toleranco do nasilja v druţbi, pomagati osebam, ki doţivljajo nasilje, nuditi pomoč osebam, ki
nasilje povzročajo, da spremenijo svoje vedenje. Na podlagi tega na društvu nudimo široko paleto programov; od
programov pomoči za osebe, ki doţivljajo nasilje ali dela z osebami, ki nasilje povzročajo, do ozaveščanja širše
in strokovne javnosti o pojavnosti nasilja.
VPRAŠALNIK 5: DNK, svetovalni delavec za povzročitelje nasilja
1. Ali se ob vašem vsakodnevnem delu z uporabniki/-cami srečate tudi s tematiko duševnega zdravja?
Da
2. Kakšni so primeri odkritja teţav z duševnim zdravjem v vaši organizaciji, oz. kako ugotovite ali imajo
uporabniki/-ce teţave z duševnim zdravjem? (znaki)
Največ uporabnikov samih pove, da ima TDZ. Pri povzročiteljih nasilja se zgodi, da povzročitelj lastne TDZ
uporablja kot razlog zakaj je povzročil nasilje. Poudarjam pa, da je število teh uporabnikov zelo majhno – zgolj
nekaj primerov na leto. Mi ne odkrivamo ali ima posameznik TDZ (je pa včasih ta informacija dobrodošla
predvsem ali se je posameznik ţe zdravil, kar lahko kaţe na to, da si zna posameznik poiskati pomoč za svoje
teţave in sprejema odgovornost). Izhajamo iz prepričanja, da lahko vsi prevzamemo odgovornost za svojo
nasilno vedenje (razen redkih izjem, ki nasilje povzročajo v akutnih fazah duševne bolezni) tudi takrat, ko se
soočajo s teţavami z duševnim zdravjem. Pri uporabnikih vključenih v delo s povzročitelji nasilja večkrat
prepoznamo predvsem motnje vedenja (osebnostne motnje) ali teţave z odvisnostjo (najpogosteje alkohol).
3. Koliko imate takšnih uporabnikov/-ic, pri katerih ste ugotovili, da imajo teţave z duševnim zdravjem?
Povzročitelji z znano diagnozo – pod 5 % vseh uporabnikov.
Procent povzročiteljev nasilja, ki imajo TDZ ni večji kot je procent ljudi v druţbi ki imajo TDZ.
4. Kako ravnate v situacijah, ko odkrijete, da ima uporabnik/-ca teţave z duševnim zdravjem?
Povzročitelja obravnavamo kot ostale povzročitelje, posebej poudarimo, da je vaţno da nadaljuje z dosedanjim
zdravljenjem (vključevanjem v programe). V kolikor se uporabnik strinja in skupaj ugotoviva, da bi bilo
smiselno, da se vključi v program NVO na področju DZ, ga dodatno usmerimo v tak program (Altra, Šent, Novi
paradoks).
5. Ali v teh situacijah pomagate sami v okviru Društva za Nenasilno Komunikacijo ali uporabnike napotite h
kakšni drugi organizaciji?
Altra, Šent
6. Ali sodelujete z organizacijami, ki se ukvarjajo z duševnim zdravjem?
Da
7. Kako poteka sodelovanje z organizacijami, ki se ukvarjajo z duševnim zdravjem?
87
Telefonsko / e-mail sodelovanje in sodelovanje na sestankih, ki jih skliče tako društvo.
8. Ali mislite, da so lahko teţave z duševnim zdravjem posledica nasilja?
Da.
9. Ali mislite, da so lahko teţave z duševnim zdravjem povod za nasilje?
Da. V akutni fazi duševne bolezni je moţno, da posameznik povzroča nasilje zaradi nerealnega doţivljanja
(prividi, prisluhi). Pri hudi alkoholiziranosti je moţno, da je nasilje posledica alkoholiziranosti, ni pa vzrok za
povzročanje nasilja. Poudarjam pa, da povzročitelji nasilja nimajo v večji meri TDZ in da osebe, ki imajo TDZ
niso v večjem številu povzročitelji nasilja.
10. Ali mislite, da bi morali dati v vaši organizaciji več poudarka na to, da bi laţje prepoznavali znake teţav z
duševnim zdravjem in tako bolj znali pomagati uporabnikom/-cam tudi zaradi tega?
Ne
11. Na kakšen način bi se to lahko spremenilo?
Zagotavljanje ustreznega strokovnega izobraţevanja.
12. Ali ste ţe kdaj imeli kakšna izobraţevanja o povezavi tematike duševnega zdravja in nasilja?
Da
13. Kaj potrebujte za to, da bi znali uporabnikom/-cam bolje pomagati, ko ugotovite, da imajo uporabniki poleg
nasilja teţave tudi z duševnim zdravjem?
Zadostno informiranost o obstoječih programih pomoči. Različne pristope motiviranja posameznika naj se v take
programe vključi.
14. Ali menite, da se tematika nasilja in duševnega zdravja pogosto prepletata?
Tematika se prepleta.
15. Kako mislite, da se prepletata ti dve tematiki?
Ţrtve nasilja kot strategijo preţivetja razvijejo TDZ. Vaţno je, da ne razumemo povzročanje nasilja kot
posledico TDZ.
16. Kako v vaši organizaciji razumete koncept intersekcionalnosti?
Pri delu s povzročitelji nasilja in TDZ ne gre za vzročno posledično odnose, ampak lahko predstavljajo TDZ le
enega od dejavnikov tveganja (še posebej teţave z odvisnostjo), niso pa glavni in edini vzrok razen v redkih
zgoraj opisanih primerih.
VPRAŠALNIK 6: DNK, strokovna delavka na področju nasilja
88
1. Ali se ob vašem vsakodnevnem delu z uporabniki/-cami srečate tudi s tematiko duševnega zdravja?
Se.
2. Kakšni so primeri odkritja teţav z duševnim zdravjem v vaši organizaciji, oz. kako ugotovite ali imajo
uporabniki/-ce teţave z duševnim zdravjem? (znaki)
Mnogi povejo, da imajo neke teţave, ki kaţejo na depresijo ali anksioznost, nekateri povejo, da se zdravijo
zaradi psihičnih bolezni in o tej temi zelo ali precej ozaveščeno pripovedujejo. Pri nekaterih sogovornikih/cah
izvajalci in izvajalke programov domnevamo, da opisi njihovih zaznav in teţav ne kaţejo na realno doţivljanje,
pač pa na subjektivno doţivljanje.
3. Koliko imate takšnih uporabnikov/-ic, pri katerih ste ugotovili, da imajo teţave z duševnim zdravjem?
Ţenske z izkušnjo nasilja imajo teţave z duševnim zdravjem, ker duševno zdravje razumemo ne samo kot
odsotnost bolezni, ampak kot dobro počutje, zaupanje vase in svet. Ne delamo ocene, koliko ţensk ima zaradi
nasilja teţje posledice z duševnim zdravjem, se pa tudi one vključujejo v programe društva.
4. Kako ravnate v situacijah, ko odkrijete, da ima uporabnik/-ca teţave z duševnim zdravjem? Ugotoviti
skušamo, kako uporabnik/ca rešuje teţave z duševnim zdravjem, kako jih razume, s katerimi okoliščinami jih
povezuje ter kako teţave z duševnim zdravjem vplivajo na njeno ali njegovo ţivljenje. Uporabnikom in
uporabnicam, ki svojih teţav ne povezujejo s teţavami z duševnim zdravjem te teme predstavimo in jih skušamo
detabuizirati. S pogovorom skušamo prispevati k razbremenjevanju morebitnega občutka sramu in povečevati
motivacijo uporabnika ali uporabnice za reševanje problemov tako na področju duševnega zdravja kot nasilja.
5. Ali v teh situacijah pomagate sami v okviru Društva za Nenasilno Komunikacijo ali uporabnike napotite h
kakšni drugi organizaciji?
Uporabniku ali uporabnici damo informacije, kje lahko poiščejo pomoč za reševanje teţav povezanih z duševnim
zdravjem. Če ima uporabnik ali uporabnica izkušnjo nasilja, je , če tako ţeli, vključen-a v naše programe, hkrati
pa jo/ga spodbujamo, da išče pomoč v organizacijah s področja duševnega zdravja.
6. Ali sodelujete z organizacijami, ki se ukvarjajo z duševnim zdravjem?
Da.
7. Kako poteka sodelovanje z organizacijami, ki se ukvarjajo z duševnim zdravjem?
V nekaterih primerih s temi organizacijami sodelujemo v smislu zagovorništva in načrtovanja pomoči.
Sodelovanje je vezano na ţeljo oziroma privolitev uporabnika ali uporabnice. Organizacije s področja duševnega
zdravja občasno zaprosimo tudi za splošne informacije in posvete o teţavah s področja duševnega zdravja. V
posameznih primerih sodelujemo tudi v okviru MDT-jev, ki jih sklicujejo centri za socialno delo po Zakonu o
preprečevanju nasilja v druţini. Udeleţujemo se izobraţevanj, ki jih organizirajo organizacije s področja
duševnega zdravja in se informiramo o njihovih programih.
8. Ali mislite, da so lahko teţave z duševnim zdravjem posledica nasilja?
89
Ni nujno, v številnih primerih, s katerimi se srečujemo na DNK, pa je tako.
9. Ali mislite, da so lahko teţave z duševnim zdravjem povod za nasilje?
To nikakor ni pravilo. Razlogi za nasilje običajno izhajajo iz ţelje po obvladovanju in povečanju moči nad drugo
osebo. Če teţave z duševnim zdravjem zelo negativno vplivajo na posameznikovo dojemanje sebe, drugih in
sveta, potem je pogosto več moţnosti, da bo povzročil nasilje. Povodi za nasilje, o katerih govorijo osebe, ki
povzročijo nasilje, so običajno odstopanja ţrtve nasilja in njenega ravnanja od pričakovanj povzročitelja ali
povzročiteljice.
10. Ali mislite, da bi morali dati v vaši organizaciji več poudarka na to, da bi laţje prepoznavali znake teţav z
duševnim zdravjem in tako bolj znali pomagati uporabnikom/-cam tudi zaradi tega?
Da, še bolj pa bi potrebovali znanje o spodbujanju motivacije uporabnika ali uporabnice, da si poišče tovrstno
pomoč in o delu s svojci oseb, ki imajo teţave z duševnim zdravjem.
11. Na kakšen način bi se to lahko spremenilo?
Več izobraţevanj in literature, strokovnih srečanj…
12. Ali ste ţe kdaj imeli kakšna izobraţevanja o povezavi tematike duševnega zdravja in nasilja?
Da.
13. Kaj potrebujte za to, da bi znali uporabnikom/-cam bolje pomagati, ko ugotovite, da imajo uporabniki poleg
nasilja teţave tudi z duševnim zdravjem?
Več informacij o tem, kakšno obliko pomoči lahko uporabniki in uporabnice dobijo v določeni organizaciji,
kakšna je pot do tja, konkretne kontakte, ki bi jih lahko posredovali uporabnikom in uporabnicam, skratka
konkretne informacije, s katerimi bi uporabnikom in uporabnicam »pribliţali« organizacije za reševanje
tovrstnih teţav in s tem povečali moţnosti, da si po najkrajši moţni in jasni poti, brez nepotrebnih stresnih
situacij poiščejo pomoč.
14. Ali menite, da se tematika nasilja in duševnega zdravja pogosto prepletata?
Da.
15. Kako mislite, da se prepletata ti dve tematiki?
Doţivljanje nasilja, še posebej če je dolgotrajno, pogosto vpliva na to, kako oseba, ki doţivlja nasilje, razume
svet in svoj poloţaj v svetu. Konstantno doţivljanje občutka nemoči, strahu in brezizhodnosti, pogosto povzroči
izgubo stika s seboj, otopelost, stres in vpliva na delovanje telesa. Pri ţrtvah nasilja se tako pogosto pojavljajo
psihosomatske bolezni in simptomi teţav z duševnim zdravjem. Osebe, ki doţivljajo nasilje in imajo teţave z
duševnim zdravjem se večkrat srečujejo s sekundarno viktimizacijo in teţje rešujejo problem nasilja. Simptome
teţav z duševnim zdravjem strokovnjaki in strokovnjakinje pogosto razumejo kot povod za povzročiteljevo
nasilje, poleg tega pa do povzročenega nasilja izraţajo več tolerance. V številnih primerih so simptome teţav z
90
duševnim zdravjem pri ţrtvi nasilja povzročitelji uporabili kot dodaten način pritiska na ţrtev, kot sredstvo
manipulacije in diskvalifikacije ţrtve na različnih področjih ţivljenja.
16. Kako v vaši organizaciji razumete koncept intersekcionalnosti?
Diskriminacija in s tem nasilje je povezano s predstavami, ki jih imamo ljudje o sebi, drugih in svetu. V različna
druţbena okolja ljudje vstopajo z različnimi stanji osebne moči v odnosu do drugih. Osebna moč je odvisna od
poloţaja osebe v druţbi, torej od tega kako drugi doţivljajo to osebo glede na spol, starost, narodnost, zdravje
(…) in kako posameznik doţivlja sebe v druţbi. Ta koncept je eden izmed izhodišč pri načrtovanju naših
programov, ki so zasnovani tako, da skušajo (prek svetovanja) izboljšati oziroma povečati lasten občutek osebne
moči posameznika in posameznice in (prek laičnega zagovorništva in sodelovanja z drugimi organizacijami) na
to, kako drugi vplivajo na ţivljenje uporabnika in uporabnice. DNK organizira tudi akcije ozaveščanja javnosti o
problematikah, prek katerih ţelimo opozoriti na to, da je nasilje druţben problem, a hkrati specifično doţivetje
posameznika in posameznice, ki ga ne moremo posplošiti na raven skupine z enakimi problemi.
VPRAŠALNIK 7: DNK, Svetovalka v varni hiši za ţenske in otroke, ţrtve nasilja
1. Ali se ob vašem vsakodnevnem delu z uporabniki/-cami srečate tudi s tematiko duševnega zdravja?
Seveda. Nasilje pusti številne posledice, prav gotovo tudi na duševnem zdravju ţrtve. Lahko gre za
diagnosticirane psihiatrične teţave (manj pogosto), velikokrat pa nasilje pusti svoje posledice v smislu
anksioznostih ali depresivnih motenj.
2. Kakšni so primeri odkritja teţav z duševnim zdravjem v vaši organizaciji, oz. kako ugotovite ali imajo
uporabniki/-ce teţave z duševnim zdravjem? (znaki)
Uporabnice ponavadi same povejo, da npr. obiskujejo psihiatra ali, da so se ţe zdravile in tudi povejo za svojo
diagnozo. Kadar gre za depresivna ali anksioznostna stanja in ne duševne bolezni, jih svetovalke opazimo same,
preko pogovorov, funkcioniranja uporabnice. Ali pa zgolj »poimenujemo« občutke, ki jih uporabnica opisuje –
pogosto imajo npr. panične napade, a ne vejo, da gre za panični napad, temveč teţave z dihanjem, bitjem srca itd.
pripišejo neki fizični teţavi.
3. Koliko imate takšnih uporabnikov/-ic, pri katerih ste ugotovili, da imajo teţave z duševnim zdravjem?
O tem ne vodimo nikakršne statistike, saj delo vedno prilagajamo konkretni uporabnici, ne glede na to, rekla pa
bi, da je uporabnic, ki imajo psihiatrične diagnoze morda 5 - 10 % (torej ena na deset ali manj), medtem, ko se z
anksioznostjo srečuje večina uporabnic, prav tako s slabim počutjem itd., nekatere so tudi depresivne ali imajo
panične napade.
4. Kako ravnate v situacijah, ko odkrijete, da ima uporabnik/-ca teţave z duševnim zdravjem?
Kot rečeno, je delo z uporabnicami vedno individualno prilagojeno, torej tudi v primeru, ko ima uporabnica ali
njen otrok teţave z duševnim zdravjem. Če teţave opazimo pri otroku, se o tem seveda najprej pogovorimo z
mamo in predlagamo ustrezno terapevtsko obravnavo. Kadar ima teţave z duševnim zdravjem odrasla oseba, se
z njo o tem odkrito pogovarjamo, skupaj z njo iščemo rešitve ipd.
91
5. Ali v teh situacijah pomagate sami v okviru Društva za Nenasilno Komunikacijo ali uporabnike napotite h
kakšni drugi organizaciji?
Uporabnice, ki imajo psihiatrično diagnozo, so ponavadi ţe vključene v psihiatrično obravnavo. Sicer vse
uporabnice spodbujamo, da se poleg svetovanja, ki ga imajo v hiši, vključijo tudi v psihoterapevtsko obravnavo.
Imamo pogodbo tako z zunanjo psihoterapevtko za otroke kot tudi s psihoterapevtko za odrasle, kar pomeni, da
si lahko uporabnice hiše obiskujejo psihoterapijo brezplačno.
Kadar je potrebno, in če se uporabnica s tem strinja, sodelujemo tudi z lečečim psihiatrom uporabnice in se z
njim posvetujemo. Če je potrebno, se posvetujemo tudi z drugimi strokovnjakinjami/ki s področja duševnega
zdravja.
Hkrati se stalno izobraţujemo tudi s področja duševnega zdravja, saj se zavedamo, da sta duševno zdravje in
nasilje povezana.
6. Ali sodelujete z organizacijami, ki se ukvarjajo z duševnim zdravjem?
Občasno.
7. Kako poteka sodelovanje z organizacijami, ki se ukvarjajo z duševnim zdravjem?
Z društvom Ozara smo imeli skupne izobraţevalne dneve, tema katerih je bila nasilje v povezavi z duševnim
zdravjem.
Včasih smo se tudi udeleţevali enodnevnih izobraţevanj, ki jih je pripravljala Ozara.
Sicer se po potrebi posvetujemo s kolegicami/kolegi iz organizacij za duševno zdravje.
8. Ali mislite, da so lahko teţave z duševnim zdravjem posledica nasilja?
Seveda, mnoge. Nasilje vsekakor pušča svoje posledice tudi na duševnem zdravju ţrtev. Še posebno izrazito je to
pri otrocih ter pri ţenskah, ki so preţivele dolgoletno nasilje. Teţave z duševnim zdravjem so lahko tako
posledica nasilja kot je tudi hkrati lahko nasilje sproţilni dejavnik za pojav določene teţave.
9. Ali mislite, da so lahko teţave z duševnim zdravjem povod za nasilje?
Menim, da so teţave z duševnim zdravjem predvsem dober izgovor za povzročitelja, da uporabi nasilje. Prav
tako so dobro orodje za manipulacijo in valjenje krivde na ţensko, ki ima teţave z duševnim zdravjem.
Povzročitelj tako to osebo laţje predstavi kot nesposobno, nerazsodno ipd.
10. Ali mislite, da bi morali dati v vaši organizaciji več poudarka na to, da bi laţje prepoznavali znake teţav z
duševnim zdravjem in tako bolj znali pomagati uporabnikom/-cam tudi zaradi tega?
Mislim, da damo izobraţevanju s področja duševnega zdravja kar velik poudarek, saj se s tem nenehno
srečujemo pri delu z našimi uporabnicami. Vsekakor pa so dobrodošla kakršnakoli izobraţevanja s tega
področja, posveti ipd.
92
11. Na kakšen način bi se to lahko spremenilo?
Lahko bi imeli več tovrstnih izobraţevanj, kot je bilo izobraţevanje z Ozaro, saj si tako izmenjavamo izkušnje,
se en od drugega učimo kot tudi naveţemo kontakte z osebami, na katere se lahko obrnemo, kadar imamo
določena vprašanja.
12. Ali ste ţe kdaj imeli kakšna izobraţevanja o povezavi tematike duševnega zdravja in nasilja?
Da, omenjeno izobraţevanje.
13. Kaj potrebujte za to, da bi znali uporabnikom/-cam bolje pomagati, ko ugotovite, da imajo uporabniki poleg
nasilja teţave tudi z duševnim zdravjem?
Informacije za prepoznavanje teţav, strokovno podporo kolektiva za nadaljnje načrtovanje dela, moţnost
sodelovanja z organizacijami na področju duševnega zdravja.
14. Ali menite, da se tematika nasilja in duševnega zdravja pogosto prepletata?
Zelo pogosto.
15. Kako mislite, da se prepletata ti dve tematiki?
Na več načinov. Pri ţrtvah: nasilje kot sproţilni dejavnik teţav z duševnim zdravjem, duševne teţave kot
posledica nasilja; kadar ima povzročitelj osebnostno motnjo ali drugo teţavo z duševnim zdravjem jo velikokrat
uporabi za nadalno manipulacijo z ţrtvijo (groţnje s samomorom…), ţrtve pa se v takih primerih tudi srečuje z
večjimi občutki krivde in z občutkom dolţnosti, da povzročitelju »pomaga«.
16. Kako v vaši organizaciji razumete koncept intersekcionalnosti?
Menim, da predvsem tako, da nasilje ni zgolj vedno enaka osebna izkušnja, temveč se pri doţivljanju in
povzročanju nasilja prepletajo številni dejavniki, katere je treba upoštevati. Pri obravnavi nasilja izhajamo iz
dejstva, da je nasilje posledica neenakomerne porazdelitve moči med spoloma in vpetosti v splošne druţbene
norme in stereotipe. Zato je za področje nasilja poleg individualne pomoči ţrtvam in dela s povzročitelji nasilja
nujno aktivno sodelovanje pri oblikovanju sistemskih politik na področju diskriminacije, enakosti spolov in
zagotavljanja človekovih pravic.
9.2 PRILOGA 2: tabele iz Ozare in Društva za nenasilno komunikacijo odprtega
kodiranja
VPRAŠALNIK 2: Ozara Breţice, Dnevni center
Odg. Sestavni deli vprašalnika Kode
1. - srečavanje s
tematiko nasilja
93
2. Pri svojem delu se pogosto srečujemo z verbalnim nasiljem. Še
zlasti v primerih, ko oseba opusti predpisano jemanje zdravil in
se ji zdravstveno stanje poslabša. V večini primerov se
srečujemo z ţrtvami nasilja. Znaki, ki jih ţrtev kaţe so
predvsem tresoči jokajoči glas, stiska, nemoč govoriti o nasilju,
strah se vrniti domov…
- Primeri fizičnega
nasilja
- Pogosti primeri
fizičnega nasilja
zaradi opustitve
zdravil
- Srečevanje z ţrtvami
nasilja
- Ţrtev ima jokajoč
glas, je v stiski,
teţko govori o
nasilju, strah jo je
oditi domov
3. Ocenjujem da 50% naših uporabnikov/-ic so ţrtve oz.
povzročitelji nasilja.
- polovica
uporabnikov in
uporabnic so osebe,
ki so ţrtve ali
povzročitelji nasilja
4. Vedno kadar zaznamo, da gre za nasilje, skušamo v pogovoru z
osebo delovati tako, da se oseba kot ţrtev počuti varno, da
izpove svojo stisko oz. travmo, da začnemo z vzpostavljanjem
varnega in zaupnega prostora. Po potrebi se poveţemo s
Policijsko postajo in pd.
- Pogovor z
uporabniki in
uporabicami
- Vzpostavljanje
varnega in zaupnega
prostora
5. Če ugotovim, da gre za hude oblike nasilja uporabnika
napotimo na druge organizacije, ki delujejo v našem lokalnem
okolju.
- Poskušajo pomagati
sami
- Napotitev na druge
organizacije
6. - Sodelujejo z
organizacijami, ki se
ukvarjajo z nasiljem
7. Sodelovanje poteka glede na posamezen primer, ki ga
obravnavamo oz. ko je oseba, ki je ţrtev oz. povzročitelj nasilja
naš uporabnik. Z organizacijami sodelujemo na skupnih
srečanjih, sestankih.
- Sodelovanje odvisno
od primera glede na
nasilje
- Sodelovanje na
skupnih srečanjih in
94
sestankih
8. Velikokrat je temu tako, še zlasti v primerih, ko se zaznane
teţave ne zdravijo oz. se zanemarjajo. Seveda pa je veliko
odvisno od okolja v katerem se oseba nahaja.
- Nasilje je pogosto
posledica teţav z
duševnim zdravjem,
še posebej ko se
zaznane teţave ne
zdravijo
9. Ko se srečamo s konkretnimi situacijami je zelo teţko razločiti,
kaj je bil povod za teţave z duševnim zdravjem, menim da se
dejavniki med sabo zelo prepletajo. So pa teţave z duševnim
zdravjem v tesnem stiku z nasiljem, osebe veliko govorijo o
nasilju, ki so ga doţivljale oz. ga še doţivljajo.
- Teţka določitev
povoda za teţave z
duševnim zdravjem,
ker je prisotnih
preveč dejavnikov
10. DA, menim da delovanja na preventivni ravni ni nikoli dovolj. - Potrebujejo več
znanj iz področja
nasilja
11. Menim, da so spremembe moţne z veliko tematskimi pogovori
oz. skupinami.
- Potrebujejo
tematske pogovore
oz. skupine
12. Nekaj ţe, a premalo. - Premalo
izobraţevanj o
povezavi nasilja in
duševnega zdravja
13. Potrebovali bi predvsem informacije o sluţbah, ki delujejo v
našem lokalnem okolju in seveda njihovo dostopnost.
- Potrebovali bi
informacije o
lokalnih sluţbah, ki
se ukvarjajo z
nasiljem
14. - Tematiki duševnega
zdravja in nasilja se
pogosto prepletata
15. Ob razgovorih z uporabniki pogosto ugotovimo, da je nasilje
prisotno in ga uporabnik ne prepoznava kot problematiko.
- Uporabniki in
uporabnice Ozare
nasilja ne
prepoznavajo kot
problematičnega,
95
čeprav je pogosto
prisotno
16. Koncept intersekcionalnosti razumemo kot prepoznavanje
dejanske ţivljenjske situacije uporabnika/ce, ki je osnova za
oblikovanje pomoči, po korakih in časovnih terminih, ki jih
določi uporabnik sam in pomeni vključevanje tistih oblik
pomoči, ki so dogovorjeni skupaj z uporabnikom/co.
- Prepoznavanje
ţivljenjske situacije
uporabnika in
uporabnice
- Vključevanje
uporabnikov in
uporabnic v načrt
pomoči in delo
skupaj z njimi
VPRAŠALNIK 3: Ozara Jesenice, Stanovanjska skupina
Odg. Sestavni deli vprašalnika Kode
1. - srečavanje s tematiko
nasilja
2. Fizično nasilje (zlorabe) v partnerskem odnosu – ţrtev
ţenska; psihično nasilje (zlorabe) v partnerskem odnosu –
ţrtev ţenska; spolna zloraba v partnerskem odnosu – ţrtev
ţenska; psihofizično nasilje z ustrahovanjem – ţrtev moški s
strani naključnega odvisnika od prepovedanih drog. Da bi bil
kdo od uporabnikov povzročitelj nismo ugotovili.
- Primeri nasilja so
fizično nasilje, psihično
nasilje, spolno nasilje,
psihofizično nasilje z
ustrahovanjem
- Niso bili v stiku s
povzročitelji nasilja
temveč samo z ţrtvami
nasilja
3. V 10 letih dela v SS smo ugotovili, da sta bili 2 ţenski ţrtve
psihofizičnega nasilja, ena ţenska kot otrok (domnevno ţrtev
spolne zlorabe) in 1 moški ţrtev nasilja z ustrahovanjem.
- Niso še imeli stika z
povzročiteljem nasilja
- Stik imajo z ţrtvami
nasilja
- Štiri ţrtve nasilja v
obdobju desetih let
4. Večina nasilnih situacij se je pri večini uporabnikov dogajala
v preteklosti, ţe pred vključitvijo v naš program, pri nasilju z
ustrahovanjem (v 2 letih 3x v času vključenosti v program)
smo takoj o tem obvestilo policijo, napisali uradni zaznamek
- Če je uporabnik ţrtev
nasilja obvestijo
policijo, se pogovorijo z
ţrtvijo
96
o dogodku, se pogovorili z ţrtvijo, po potrebi poiskali tudi
drugo pomoč za ţrtev (pogovor s psihiatrom).
- Tudi napotitev
uporabnikov in
uporabnic na druge
ustanove
5. Sami pomagamo s poslušanjem, suportom, spremljanjem,
informiranjem ţrtve, ki jo po potrebi napotimo tudi drugam.
- Uporabnikom poskušajo
pomagati sami do neke
meje
- Napotitev k drugim
organizacijam: policija,
CSD, Varna hiša
6. Sodelujemo s policijo, CSD, Varno hišo - Sodelujejo z
organizacijami, ki se
ukvarjajo z nasiljem
7. Tega sodelovanja je bilo sicer dokaj malo, predvsem
sodelovanje s policijo, ki lahko ţal pomagajo le v okviru
svojih pristojnosti, vendar pa so se kljub temu dokaj posvetili
situaciji in problemu.
- Malo sodelovanja z
organizacijami, ki se
ukvarjajo z nasiljem
- Največ sodelovanja je
bilo s policijo
8. Mislim, da je nasilje lahko posledica teţav z duševnim
zdravjem, kar se lahko odraţa tako pri nasilneţu, kot tudi pri
ţrtvi, ki se neuspešno spopada z nasiljem zaradi teţav z
duševnim zdravjem, vendar pa nisem strokovnjak na tem
področju.
- Nasilje je lahko
posledica teţav z
duševnim zdravjem pri
storilcu nasilja in ţrtvi
nasilja
9. Lahko bi bilo, vendar se ne spomnim primera in nisem
strokovnjak na tem področju.
- Moţnost, da je nasilje
povod za teţave z
duševnim zdravjem
10. Mogoče, vendar to ni značilno pogosta teţava, ki jo imajo
naši uporabniki
- Ni nujne potrebe po
dodatnem znanju ker
nasilje ni pogosto pri
njihovih uporabnikih in
uporabnicah
11. Več izobraţevanj, usposabljanj za strokovne delavce, kot tudi
za uporabnike.
- Več znanja bi dobili z
izobraţevanji,
usposabljanji za
zaposlene in uporabnike
97
12. Da. - So ţe imeli
izobraţevanja o
prepletenosti tematik
nasilja in duševnega
zdravja
13. Predvsem boljšo zakonodajo na tem področju, ki bi takoj
bolje zaščitila ţrtev, povzročitelja pa primerno sankcionirala
glede na okoliščine, zaradi hujših teţav z duševnim zdravjem.
- Potrebovali bi boljšo
zakonodajo za takojšnjo
zaščito ţrtev nasilja in
sankcije za
povzročitelje nasilja
14. Menim, da nič bolj kot sicer (po mojih izkušnjah) oz. oseba,
ki je povzročitelj ima najverjetneje neke teţave z duševnim
zdravjem.
- Oseba, ki povzroča
nasilje ima zelo verjetno
teţave z duševnim
zdravjem
15. Menim, da se prepletata v smislu brezizhodnosti poloţaja, ki
ga občuti oseba s hujšimi teţavami z duševnim zdravjem, kar
lahko vodi v nasilje oz. v prenašanje nasilja – ţrtev.
- Oseba s teţavami z
duševnim zdravjem
zaradi brezizhodnosti
poloţaja preide v nasilje
kot povzročitelj ali ţrtev
16. V naši organizaciji na splošno delujemo in se ravnamo, da ne
diskriminiramo, ne razlikujemo, pomoč ponudimo osebi, ki
našo pomoč poišče in jo ţeli.
- Pomoč ponudijo vsem,
ki jo potrebujejo in ne
razlikujejo
VPRAŠALNIK 4: DNK enota Koper, individualno delo z osebami, ki doţivljajo nasilje
Odg. Sestavni deli vprašalnika Kode
1. Da. - Srečavanje s tematiko
duševnega zdravja
2. Uporabnice in uporabniki sami povejo, da imajo teţave na
področju duševnega zdravja (temu ne rečejo, da imajo
določeno diagnozo, ampak gre bolj za opise dogajanja,
simptomov, ki kaţejo na to), nekateri pa tudi povejo, da imajo
diagnozo, se zdravijo. Pri nekaterih uporabnicah in
uporabnikih pa svetovalke in svetovalci sami opaţamo
simptome, ki lahko kaţejo na to, da imajo uporabnice in
- Uporabnice in
uporabniki sami
povedo, da imajo teţave
z duševnim zdravjem
- Zaposleni sami opazijo
znake teţav z duševnim
zdravjem
98
uporabniki teţave na področju duševnega zdravja.
3. Nimamo statističnih evidenc o uporabnicah in uporabnikih s
teţavami na področju duševnega zdravja, lahko pa povemo,
da je veliko uporabnic in uporabnikov s teţavami z duševnim
zdravjem; pravzaprav lahko povemo, da so prav vse osebe, ki
doţivljajo nasilje, v stiski in ne ţivijo v miru.
Imamo tudi nekaj primerov uporabnic in uporabnikov z
motnjami na področju zaznav, odvisnosti, psihotičnih stanj,
nevroz.
- Ni točnih podatkov o
tem koliko uporabnikov
in uporabnic DNK naj
bi imelo teţave z
duševnim zdravjem
- Veliko uporabnikov in
uporabnic DNK ima
teţave z duševnim
zdravjem zaradi
preţivetega nasilja
(ţrtve nasilja)
4. Naše ravnanje je odvisno od individualnih primerov. Če gre
za primere, ko ima uporabnica/uporabnik ţe postavljeno neko
določeno diagnozo, se skupaj z uporabnico / uporabnikom o
tem odkrito pogovarjamo; vedno izhajamo iz tega, kako to
vpliva na njeno ţivljenje na sploh in v specifičnih situacijah.
Ta vidik vnašamo v individualni načrt dela, ki ga sproti tudi
prilagajamo. Še posebej smo pozorni na to, ali je teţava z
duševnim zdravjem posledica doţivljanja nasilja. Če gre za
primere, ko ni postavljene diagnoze in uporabnica / uporabnik
opisuje simptome, ki kaţejo na teţave na področju duševnega
zdravja, se skupaj z uporabnico / uporabnikom pogovarjamo
o teţavah na področju duševnega zdravja, jo spodbujamo, da
razmišlja o sebi in svojem zdravju, jo osveščamo, podpiramo,
ponujamo moţnosti, rešitve, dodatno strokovno pomoč…
- Odkrit pogovor z
uporabniki, ki imajo
teţave z duševnim
zdravjem
- Veliko pozornost dajo
na to ali je teţava z
duševnim zdravjem
posledica nasilja
- Uporabniki in
uporabnice, ki kaţejo
znake teţav z duševnim
zdravjem dobijo pri
zaposlenih DNK
pogovor, osveščanje,
podpiranje, ponujanje
moţnosti, dodatno
strokovno pomoč
5. Odvisno je od individualnih primerov. Uporabnice /
uporabnike informiramo o moţnih oblikah pomoči za
reševanje teţav na področju duševnega zdravja; od uporabnic
in uporabnikov je odvisno, ali so potem hkrati vključeni v
naše programe (v primerih, ko gre za osebe z izkušnjo
nasilja).
Ko gre za uporabnice / uporabnike, ki so ţe vključeni v
psihiatrično ali kakšno drugo zdravljenje ali kako drugo
obliko pomoči, se lahko poveţemo tudi z zdravniki, terapevti
- Sami pomagajo
uporabnikom in
uporabnicam DNK na
način informiranja o
drugih organizacijah ali
se poveţejo s
pristojnimi
organizacijami
99
in drugimi, ki delajo z uporabnico / uporabnikom, za potrebe
posameznice / posameznika, da delujemo usklajeno itd.
6. - Sodelujejo z
organizacijami, ki se
ukvarjajo z duševnim
zdravjem
7. Odvisno je od posameznih primerov. Lahko gre za
sodelovanje za konkretno uporabnico/uporabnika, v kontekstu
posveta, izmenjave informacij, načrtovanja pomoči, lahko
gre za sodelovanje na multidisciplinarnih timskih sestankih na
pristojnih CSD. Na Društvu za nenasilno komunikacijo, enota
Koper imamo vzpostavljeno sodelovanje s Centrom za
psihoterapijo in psihosocialno pomoč Koper, v okviru
katerega so določene uporabnice našega društva vključene v
brezplačne psihoterapevtske storitve. Lahko gre pa tudi za
sodelovanje v kontekstu izmenjave specifičnih znanj, ki jih
imamo na društvu in organizacijah s področja duševnega
zdravja (tako smo npr. lani v sodelovanju z društvom Ozara
organizirali večdnevno izobraţevanje na področju nasilja in
duševnega zdravja)
- Sodelovanje z
organizacijami, ki se
ukvarjajo z duševnim
zdravjem poteka v
okviru posveta,
izmenjave informacij,
načrtovanja pomoči,
smultidisciplinarni
timski sestanki na CSD
- DNK Koper sodeluje s
Centrom za
psihoterapijo in
psihosocialno pomoč
Koper, kjer uporabniki
in uporabnice DNK
lahko koristijo
brezplačne storitve
- Izmenjava specifičnih
znanj z organizacijami,
ki se ukvarjajo z
duševnim zdravjem
8. - Teţave z duševnim
zdravjem so lahko
posledica nasilja
9. V nekaterih (izjemnih) primerih lahko tudi. Je pa veliko
primerov, ko povzročitelji uporabljajo to kot izgovor, v
kontekstu nesprejemanja odgovornosti za svoje vedenje. Prav
tako so primeri, ko povzročitelji nasilja še dodatno
»izkoriščajo« teţave na področju duševnega zdravja svojih
partneric (ţrtev nasilja), kot izgovor za povzročanje nasilja,
ţrtve pa pri tem še dodatno občutijo sram ali krivdo.
- teţave z duševnim
zdravjem so lahko
povod za nasilje samo
izjemoma
- povzročitelji nasilja
teţave z duševnim
zdravjem lahko
uporabljajo nasilje kot
100
izgovor in zato ne
sprejmejo krivde za
nasilje
- povzročitelji nasilja
izkoriščajo teţave z
duševnim zdravjem
svojih partneric za
povzročanje nasilja
njim
10. Kljub temu, da dajemo v našem društvu velik poudarek
izobraţevanju, verjamem, da izobraţevanja ni nikoli premalo.
- Ţe sedaj dajejo veliko
poudarka na
izobraţevanja v zvezi s
teţavami z duševnim
zdravjem
- Takšna izobraţevanja
so vedno potrebna
11. Dobrodošlo bi bilo še več izobraţevanja, ali v obliki delavnic,
predavanj, posvetov, strokovnih člankov.
- Ţelja po še dodatnih
izobraţevanjih,
delavnicah, posvetih,
strokovnih člankov
12. (tako smo npr. lani v sodelovanju z društvom Ozara
organizirali večdnevno izobraţevanje na področju nasilja in
duševnega zdravja)
- Leta 2012 v povezavi z
društvom Ozara
izobraţevanje na
področju nasilja in
duševnega zdravja
13. Predvsem boljšo zakonodajo na tem področju, ki bi takoj
bolje zaščitila ţrtev, povzročitelja pa primerno sankcionirala
glede na okoliščine, zaradi hujših teţav z duševnim zdravjem.
- Potrebovali bi boljše
zakone na področju
nasilja in duševnega
zdravja
- Pomembna zaščita ţrtve
in sankcioniranje
povzročitelja nasilnega
dejanja
14. - Tematiki nasilja in
duševnega zdravja se
pogosto prepletata
101
15. Ti dve tematiki sta močno prepleteni, saj ţe samo doţivljanje
nasilja povzroča posledice na področju duševnega zdravja.
Prav tako ugotovitve raziskav kaţejo na to, da imajo na
splošno ţrtve nasilja mnogo več teţav na področju zdravja.
Poleg tega pa na društvu razumemo duševno zdravje ne samo
kot odsotnost bolezni, ampak tudi kot dobro počutje, zaupanje
vase in svet.
- Doţivljanje nasilja
povzroča posledice na
področju duševnega
zdravja
- Ţrtve nasilja imajo
zaradi preţivetega
nasilja pogosto teţave z
duševnim zdravjem
16. Nasilje definiramo kot zlorabo moči, ki jo oseba z več moči
povzroča nad osebo z manj moči. Nasilje je namerno,
nadzorovano, razumno in premišljeno dejanje, ki se ponavadi
ponavlja. O zlorabi moči govorimo, ko ima ena skupina
oziroma oseba ţe v osnovi več moči nad drugo skupino
oziroma osebo zaradi druţbenega poloţaja, starosti,
nacionalnosti, fizičnih ali umskih lastnosti in to moč izkorišča
v škodo druge osebe. Verjamemo, da nasilje nad ţenskami
pomaga ohranjati neravnovesje moči med spoloma. Nasilje
razumemo kot problem celotne druţbe in problem tistih, ki
nasilje povzročajo.
- Nasilje je problem
druţbe in tistih, ki
nasilje povzročajo
- Prevlada ene skupine
nad drugo zaradi
druţbenega poloţaja,
starosti, nacionalnosti,
fizičnih ali umskih
lastnosti
- Nasilje nad ţenskami ne
teţi k enakosti spolov
VPRAŠALNIK 5: DNK, svetovalni delavec za povzročitelje nasilja
Odg. Sestavni deli vprašalnika Kode
1. - Srečavanje s tematiko
duševnega zdravja
2. Največ uporabnikov samih pove, da ima TDZ.
Pri uporabnikih vključenih v delo s povzročitelji nasilja
večkrat prepoznamo predvsem motnje vedenja (osebnostne
motnje) ali teţave z odvisnostjo (najpogosteje alkohol). Pri
povzročiteljih nasilja se zgodi, da povzročitelj lastne TDZ
uporablja kot razlog zakaj je povzročil nasilje. Poudarjam pa,
da je število teh uporabnikov zelo majhno – zgolj nekaj
primerov na leto.
- Uporabniki največkrat
sami povedo, da imajo
teţave z duševnim
zdravjem
- Pri povzročiteljih
nasilja teţave z
duševnim zdravjem
opazijo strokovni
delavci kot osebnostne
motnje ali teţave z
odvisnostjo
102
3. Povzročitelji z znano diagnozo – pod 5 % vseh uporabnikov. - V okviru društva DNK
imajo teţave z
duševnim zdravjem
povzročitelji nasilja z
znano diagnozo
- 1-5% vseh uporabnikov
DNK
4. Povzročitelja obravnavamo kot ostale povzročitelje, posebej
poudarimo, da je vaţno da nadaljuje z dosedanjim
zdravljenjem (vključevanjem v programe). V kolikor se
uporabnik strinja in skupaj ugotoviva, da bi bilo smiselno, da
se vključi v program NVO na področju DZ, ga dodatno
usmerimo v tak program (Altra, Šent, Novi paradoks).
- Ko strokovni delavci
odkrijejo pri uporabniku
teţave z duševnim
zdravjem delajo z njim
enako kot z ostalimi
uporabniki
- Poudarjajo pomen
nadaljevanja zdravljenja
teh teţav
- Svetovanje, da se
uporabniki obrnejo še
na organizacije, ki se
ukvarjajo z duševnim
zdravjem
5. Altra, Šent - Uporabnikom svetujejo,
da se vključijo v
programe organizacij, ki
se ukvarjajo z duševnim
zdravjem, npr. Altra,
Šent, Novi Paradoks
6. - Sodelujejo z
organizacijami, ki se
ukvarjajo z duševnim
zdravjem
7. Telefonsko / e-mail sodelovanje in sodelovanje na sestankih,
ki jih skliče tako društvo.
- Z organizacijami, ki se
ukvarjajo z duševnim
zdravjem sodelujejo
preko telefona,
elektronsko in na
sestankih, ki jih
organizirajo
103
organizacije, ki se
ukvarjajo z duševnim
zdravjem
8. - Teţave z duševnim
zdravjem so lahko
posledica nasilja
9. V akutni fazi duševne bolezni je moţno, da posameznik
povzroča nasilje zaradi nerealnega doţivljanja (prividi,
prisluhi). Pri povzročiteljih nasilja se zgodi, da povzročitelj
lastne TDZ uporablja kot razlog zakaj je povzročil nasilje.
Poudarjam pa, da je število teh uporabnikov zelo majhno –
zgolj nekaj primerov na leto.
- Moţno je, da so lahko
teţave z duševnim
zdravjem povod za
nasilje
- Povzročitelj nasilja
lahko v akutni fazi
teţav z duševnim
zdravjem povzroči
nasilje ravno zaradi teh
teţav (prividi, prisluhi)
- Teţave z duševnim
zdravjem povzročitelji
nasilja opravičujejo za
storjena nasilna dejanja
10. - V DNK ne potrebujejo
poudarka na
prepoznavanju teţav z
duševnim zdravjem pri
svojih uporabnikih
11. Zagotavljanje ustreznega strokovnega izobraţevanja. - Potrebovali bi ustrezno
strokovno izobraţevanje
12. - Imeli so ţe
izobraţevanja o
tematikah nasilja in
duševnega zdravja
13. Zadostno informiranost o obstoječih programih pomoči.
Različne pristope motiviranja posameznika naj se v take
programe vključi.
- Za boljšo pomoč
uporabnikom DNK, ki
se srečujejo tudi s
teţavami z duševnim
zdravjem bi potrebovali
104
večjo informiranost o
obstoječih programih
pomoči
14. - Tematiki nasilja in
duševnega zdravja se
prepletata
15. Ţrtve nasilja kot strategijo preţivetja razvijejo TDZ. Vaţno
je, da ne razumemo povzročanje nasilja kot posledico TDZ.
- Ţrtve nasilja kot
strategijo preţivetja
razvijejo teţave z
duševnim zdravjem
- Pomembno je, da
razumemo, da
povzročeno nasilje ni
posledica teţav z
duševnim zdravjem
16. Pri delu s povzročitelji nasilja in TDZ ne gre za vzročno
posledično odnose, ampak lahko predstavljajo TDZ le enega
od dejavnikov tveganja (še posebej teţave z odvisnostjo),
niso pa glavni in edini vzrok razen v redkih zgoraj opisanih
primerih.
- Teţave z duševnim
zdravjem so lahko le
eden izmed dejavnikov
tveganja za povzročitev
nasilnega dejanja
VPRAŠALNIK 6: DNK, strokovna delavka na področju nasilja
Odg. Sestavni deli vprašalnika Kode
1. - Pri svojem delu se srečuje
s tematiko duševnega
zdravja
2. Mnogi povejo, da imajo neke teţave, ki kaţejo na depresijo
ali anksioznost, nekateri povejo, da se zdravijo zaradi
psihičnih bolezni in o tej temi zelo ali precej ozaveščeno
pripovedujejo. Pri nekaterih sogovornikih/cah izvajalci in
izvajalke programov domnevamo, da opisi njihovih zaznav
in teţav ne kaţejo na realno doţivljanje, pač pa na
subjektivno doţivljanje.
- Uporabniki povedo sami,
da imajo teţave z
duševnim zdravjem in se
ţe zdravijo zaradi tega ali
pa še ne
3. Ne delamo ocene, koliko ţensk ima zaradi nasilja teţje - Ni ocene o tem koliko
105
posledice z duševnim zdravjem, se pa tudi one vključujejo
v programe društva.
ţensk ima zaradi posledic
nasilja teţave z duševnim
zdravjem
4. Ugotoviti skušamo, kako uporabnik/ca rešuje teţave z
duševnim zdravjem, kako jih razume, s katerimi
okoliščinami jih povezuje ter kako teţave z duševnim
zdravjem vplivajo na njeno ali njegovo ţivljenje.
Uporabnikom in uporabnicam, ki svojih teţav ne povezujejo
s teţavami z duševnim zdravjem te teme predstavimo in jih
skušamo detabuizirati. S pogovorom skušamo prispevati k
razbremenjevanju morebitnega občutka sramu in povečevati
motivacijo uporabnika ali uporabnice za reševanje
problemov tako na področju duševnega zdravja kot nasilja.
- Poskušajo ugotoviti kako
se s teţavami z duševnim
zdravjem spopada
uporabnik/-ica, jih
razume, rešuje, vpliv na
ţivljenje
- Teţave z duševnim
zdravjem predstavijo tudi
uporabnikom in
uporabnicam DNK, ki teh
teţav nimajo
5. Uporabniku ali uporabnici damo informacije, kje lahko
poiščejo pomoč za reševanje teţav povezanih z duševnim
zdravjem. Če ima uporabnik ali uporabnica izkušnjo nasilja,
je , če tako ţeli, vključen-a v naše programe, hkrati pa jo/ga
spodbujamo, da išče pomoč v organizacijah s področja
duševnega zdravja.
- Sami pomagajo na način,
da dajo informacije o
organizacijah, ki se
ukvarjajo z duševnim
zdravjem
- Spodbujanje uporabnikov
naj to pomoč poiščejo v
specializiranih
organizacijah za duševno
zdravje
6. - Sodelujejo z
organizacijami, ki se
ukvarjajo z duševnim
zdravjem
7. V nekaterih primerih s temi organizacijami sodelujemo v
smislu zagovorništva in načrtovanja pomoči. Sodelovanje je
vezano na ţeljo oziroma privolitev uporabnika ali
uporabnice. Organizacije s področja duševnega zdravja
občasno zaprosimo tudi za splošne informacije in posvete o
teţavah s področja duševnega zdravja. V posameznih
primerih sodelujemo tudi v okviru MDT-jev, ki jih
sklicujejo centri za socialno delo po Zakonu o
preprečevanju nasilja v druţini. Udeleţujemo se
izobraţevanj, ki jih organizirajo organizacije s področja
- Z organizacijami, ki se
ukvarjajo z duševnim
zdravjem sodelujejo v
smislu zagovorništva in
načrtovanja pomoči za
uporabnike in uporabnice
DNK
- DNK prosi te organizacije
za splošne informacije in
posvete o teţavah v
106
duševnega zdravja in se informiramo o njihovih programih. duševnem zdravju
- Sodelovanje v okviru
multidisciplinarnih timov
na CSD
- Udeleţevanje
izobraţevanj iz področja
duševnega zdravja
- Informiranost glede
programov pomoči, ki jih
imajo te organizacije
8. Ni nujno, v številnih primerih, s katerimi se srečujemo na
DNK, pa je tako.
- Ni nujno, da so teţave z
duševnim zdravjem
posledica nasilja, vendar
pogosto so
9. To nikakor ni pravilo. Razlogi za nasilje običajno izhajajo iz
ţelje po obvladovanju in povečanju moči nad drugo osebo.
Če teţave z duševnim zdravjem zelo negativno vplivajo na
posameznikovo dojemanje sebe, drugih in sveta, potem je
pogosto več moţnosti, da bo povzročil nasilje. Povodi za
nasilje, o katerih govorijo osebe, ki povzročijo nasilje, so
običajno odstopanja ţrtve nasilja in njenega ravnanja od
pričakovanj povzročitelja ali povzročiteljice.
- Ni nujno, da so teţave z
duševnim zdravjem
povod za nasilje
10. Da, še bolj pa bi potrebovali znanje o spodbujanju
motivacije uporabnika ali uporabnice, da si poišče tovrstno
pomoč in o delu s svojci oseb, ki imajo teţave z duševnim
zdravjem.
- V DNK bi morali dati še
več poudarka na to, da bi
laţje prepoznavali znake
teţav z duševnim
zdravjem pri svojih
uporabnikih in
uporabnicah
11. Več izobraţevanj in literature, strokovnih srečanj… - Potrebovali bi še več
izobraţevanj, literature,
strokovnih srečanj na
temo duševnega zdravja
12. - Imeli so ţe izobraţevanja
na tematiko nasilja in
duševnega zdravja
107
13. Več informacij o tem, kakšno obliko pomoči lahko
uporabniki in uporabnice dobijo v določeni organizaciji,
kakšna je pot do tja, konkretne kontakte, ki bi jih lahko
posredovali uporabnikom in uporabnicam, skratka
konkretne informacije, s katerimi bi uporabnikom in
uporabnicam »pribliţali« organizacije za reševanje tovrstnih
teţav in s tem povečali moţnosti, da si po najkrajši moţni in
jasni poti, brez nepotrebnih stresnih situacij poiščejo
pomoč.
- Za boljšo pomoč
uporabnikom in
uporabnicam DNK bi
potrebovali vse o
organizacijah, ki se
ukvarjajo z duševnim
zdravjem, da bi te
informacije lahko dali
naprej
14. - Tematiki nasilja in
duševnega zdravja se
prepletata
15. Doţivljanje nasilja, še posebej če je dolgotrajno, pogosto
vpliva na to, kako oseba, ki doţivlja nasilje, razume svet in
svoj poloţaj v svetu. Konstantno doţivljanje občutka
nemoči, strahu in brezizhodnosti, pogosto povzroči izgubo
stika s seboj, otopelost, stres in vpliva na delovanje telesa.
Pri ţrtvah nasilja se tako pogosto pojavljajo psihosomatske
bolezni in simptomi teţav z duševnim zdravjem. Osebe, ki
doţivljajo nasilje in imajo teţave z duševnim zdravjem se
večkrat srečujejo s sekundarno viktimizacijo in teţje
rešujejo problem nasilja. Simptome teţav z duševnim
zdravjem strokovnjaki in strokovnjakinje pogosto razumejo
kot povod za povzročiteljevo nasilje, poleg tega pa do
povzročenega nasilja izraţajo več tolerance. V številnih
primerih so simptome teţav z duševnim zdravjem pri ţrtvi
nasilja povzročitelji uporabili kot dodaten način pritiska na
ţrtev, kot sredstvo manipulacije in diskvalifikacije ţrtve na
različnih področjih ţivljenja.
- Ţrtve nasilja imajo
pogosto teţave z
duševnim zdravjem
- Ţrtve nasilja, ki
doţivljajo nasilje in imajo
hkrati teţave z duševnim
zdravjem teţje rešujejo
problematiko nasilja
- Teţave z duševnim
zdravjem so pogosto
razumljene kot razlog za
povzročiteljevo nasilje
- Če ima ţrtev nasilja
teţave z duševnim
zdravjem pa so to
povzročitelji nasilja
uporabili kot sredstvo za
pritisk na ţrtev,
manipulacijo in
diskvalificiranje ţrtve na
različnih področjih
ţivljenja
16. Diskriminacija in s tem nasilje je povezano s predstavami,
ki jih imamo ljudje o sebi, drugih in svetu. V različna
druţbena okolja ljudje vstopajo z različnimi stanji osebne
moči v odnosu do drugih. Osebna moč je odvisna od
- Diskriminacija, nasilja in
osebna moč so med seboj
povezani pojmi
- Koncept
108
poloţaja osebe v druţbi, torej od tega kako drugi doţivljajo
to osebo glede na spol, starost, narodnost, zdravje (…) in
kako posameznik doţivlja sebe v druţbi. Ta koncept je eden
izmed izhodišč pri načrtovanju naših programov, ki so
zasnovani tako, da skušajo (prek svetovanja) izboljšati
oziroma povečati lasten občutek osebne moči posameznika
in posameznice in (prek laičnega zagovorništva in
sodelovanja z drugimi organizacijami) na to, kako drugi
vplivajo na ţivljenje uporabnika in uporabnice. DNK
organizira tudi akcije ozaveščanja javnosti o problematikah,
prek katerih ţelimo opozoriti na to, da je nasilje druţben
problem, a hkrati specifično doţivetje posameznika in
posameznice, ki ga ne moremo posplošiti na raven skupine
z enakimi problemi.
intersekcionalnosti je
eden izmed izhodišč
načrtovanja programov
DNK
- Programi društva
poskušajo uporabnikom
in uporabnicam povečati
osebno moč
VPRAŠALNIK 7: DNK, Svetovalka v varni hiši za ţenske in otroke, ţrtve nasilja
Odg. Sestavni deli vprašalnika Kode
1. Nasilje pusti številne posledice, prav gotovo tudi na
duševnem zdravju ţrtve. Lahko gre za diagnosticirane
psihiatrične teţave (manj pogosto), velikokrat pa nasilje
pusti svoje posledice v smislu anksioznostih ali depresivnih
motenj.
- Se srečava s tematiko
duševnega zdravja v
okviru svojega dela
2. Uporabnice ponavadi same povejo, da npr. obiskujejo
psihiatra ali, da so se ţe zdravile in tudi povejo za svojo
diagnozo. Kadar gre za depresivna ali anksioznostna stanja
in ne duševne bolezni, jih svetovalke opazimo same, preko
pogovorov, funkcioniranja uporabnice. Ali pa zgolj
»poimenujemo« občutke, ki jih uporabnica opisuje –
pogosto imajo npr. panične napade, a ne vejo, da gre za
panični napad, temveč teţave z dihanjem, bitjem srca itd.
pripišejo neki fizični teţavi.
- Uporabniki in uporabnice,
ki imajo teţave z
duševnim zdravjem to
povejo sami
- Znake teţav z duševnim
zdravjem pri uporabnikih
in uporabnicah
prepoznajo tudi zaposleni
sami
3. O tem ne vodimo nikakršne statistike, saj delo vedno
prilagajamo konkretni uporabnici, ne glede na to, rekla pa
bi, da je uporabnic, ki imajo psihiatrične diagnoze morda 5 -
10 % (torej ena na deset ali manj), medtem, ko se z
anksioznostjo srečuje večina uporabnic, prav tako s slabim
- O tem koliko je
uporabnikov in uporabnic
Ozare, ki imajo teţave z
duševnim zdravjem
točnih podatkov ni
109
počutjem itd., nekatere so tudi depresivne ali imajo panične
napade.
- Diagnoze ima 5-10%
uporabnic
4. Če teţave opazimo pri otroku, se o tem seveda najprej
pogovorimo z mamo in predlagamo ustrezno terapevtsko
obravnavo. Kadar ima teţave z duševnim zdravjem odrasla
oseba, se z njo o tem odkrito pogovarjamo, skupaj z njo
iščemo rešitve ipd.
- Odkrit pogovor in iskanje
rešitev skupaj z
uporabniki in
uporabnicami
5. Sicer vse uporabnice spodbujamo, da se poleg svetovanja,
ki ga imajo v hiši, vključijo tudi v psihoterapevtsko
obravnavo. Imamo pogodbo tako z zunanjo psihoterapevtko
za otroke kot tudi s psihoterapevtko za odrasle, kar pomeni,
da si lahko uporabnice hiše obiskujejo psihoterapijo
brezplačno.
- Do neke mere svetujejo
sami v okviru društva
- Spodbujajo uporabnice za
vključitev v
psihoterapevtsko
obravnavo
6. Občasno. - Z organizacijami, ki se
ukvarjajo z duševnim
zdravjem sodelujejo
občasno
7. Z društvom Ozara smo imeli skupne izobraţevalne dneve,
tema katerih je bila nasilje v povezavi z duševnim zdravjem.
- Skupno izobraţevanje z
društvom Ozara na temo
nasilja in duševnega
zdravja
8. Seveda, mnoge. Nasilje vsekakor pušča svoje posledice tudi
na duševnem zdravju ţrtev. Še posebno izrazito je to pri
otrocih ter pri ţenskah, ki so preţivele dolgoletno nasilje.
Teţave z duševnim zdravjem so lahko tako posledica nasilja
kot je tudi hkrati lahko nasilje sproţilni dejavnik za pojav
določene teţave.
- Mnoge teţave z duševnim
zdravjem so posledica
nasilja
- Teţave z duševnim
zdravjem občutijo ţrtve
nasilja
- Nasilje je lahko sproţilec
za pojav teţav z
duševnim zdravjem
9. Menim, da so teţave z duševnim zdravjem predvsem dober
izgovor za povzročitelja, da uporabi nasilje. Prav tako so
dobro orodje za manipulacijo in valjenje krivde na ţensko,
ki ima teţave z duševnim zdravjem. Povzročitelj tako to
osebo laţje predstavi kot nesposobno, nerazsodno ipd.
- Teţave z duševnim
zdravjem so lahko povod
za nasilje
- Teţave z duševnim
zdravjem so pogosto
izgovor za
110
povzročiteljevo nasilje
- Če ima ţrtev nasilja
teţave z duševnim
zdravjem to povzročitelj
nasilja izkoristi za
manipulacijo in valjenje
krivde za nasilje na ţrtev
10. Mislim, da damo izobraţevanju s področja duševnega
zdravja kar velik poudarek, saj se s tem nenehno srečujemo
pri delu z našimi uporabnicami.
- Ţe sedaj dajo zelo velik
poudarek na duševno
zdravje pri uporabnicah
11. Lahko bi imeli več tovrstnih izobraţevanj, kot je bilo
izobraţevanje z Ozaro, saj si tako izmenjavamo izkušnje, se
en od drugega učimo kot tudi naveţemo kontakte z
osebami, na katere se lahko obrnemo, kadar imamo
določena vprašanja.
- Lahko bi imeli še več
takšnih izobraţevanj kot
so jih ţe imeli z Ozaro
(izmenjava izkušenj,
navezovanje stikov)
12. Da, omenjeno izobraţevanje. - Ţe so imeli izobraţevanje
z Ozaro na temo nasilja in
duševnega zdravja
13. Informacije za prepoznavanje teţav, strokovno podporo
kolektiva za nadaljnje načrtovanje dela, moţnost
sodelovanja z organizacijami na področju duševnega
zdravja.
- Več znanja s področja
duševnega zdravja
- Podpora kolektiva za
nadaljnje načrtovanje dela
- Sodelovanje z
organizacijami, ki se
ukvarjajo z duševnim
zdravjem
14. Zelo pogosto. - Tematiki nasilja in
duševnega zdravja se zelo
pogosto prepletata
15. Na več načinov. Pri ţrtvah: nasilje kot sproţilni dejavnik
teţav z duševnim zdravjem, duševne teţave kot posledica
nasilja; kadar ima povzročitelj osebnostno motnjo ali drugo
teţavo z duševnim zdravjem jo velikokrat uporabi za
nadalno manipulacijo z ţrtvijo (groţnje s samomorom…),
ţrtve pa se v takih primerih tudi srečuje z večjimi občutki
krivde in z občutkom dolţnosti, da povzročitelju »pomaga«.
- Pri ţrtvah nasilja je lahko
nasilje kot sproţilec teţav
z duševnim zdravjem
- Povzročitelji nasilja, ki
imajo teţave z duševnim
zdravjem te teţave
uporabi kot manipulacijo
111
nad ţrtvami
16. Menim, da predvsem tako, da nasilje ni zgolj vedno enaka
osebna izkušnja, temveč se pri doţivljanju in povzročanju
nasilja prepletajo številni dejavniki, katere je treba
upoštevati. Pri obravnavi nasilja izhajamo iz dejstva, da je
nasilje posledica neenakomerne porazdelitve moči med
spoloma in vpetosti v splošne druţbene norme in stereotipe.
Zato je za področje nasilja poleg individualne pomoči
ţrtvam in dela s povzročitelji nasilja nujno aktivno
sodelovanje pri oblikovanju sistemskih politik na področju
diskriminacije, enakosti spolov in zagotavljanja človekovih
pravic.
- Pri doţivljanju in
povzročanju nasilja se
prepleta več dejavnikov
- Nasilje je posledica
neenakomerne
porazdelitve moči med
spoloma in vpetosti v
splošne druţbene norme
in stereotipe
- Pomembna je
individualna pomoč
ţrtvam nasilja in delo s
povzročitelji nasilja
- Pomembno je tudi
aktivno sodelovanje pri
oblikovanju sistemskih
politik na področju
diskriminacije, enakosti
spolov in zagotavljanja
človekovih pravic
9.3 PRILOGA 3: Izbor in definiranje relevantnih kategorij
Izbor in definiranje relevantnih kategorij Ozara:
Raziskovalna
vprašanja
Odgovori na vprašanja iz vprašalnikov, razdeljeni v kategorije
1. - srečavanje s tematiko nasilja (1)
- največkrat uporaba in primeri fizičnega nasilja (2)
- poleg fizičnega nasilja tudi psihično nasilje, spolno nasilje in psihofizično nasilje z
ustrahovanjem (2)
- pogosti primeri fizičnega nasilja zaradi opustitve zdravil (2)
- povedo ţrtve nasilja same (2)
- na nasilje opozorijo tudi zunanje ustanove (2)
- srečevanje samo z ţrtvami nasilja in ne s povzročitelji nasilja (2)
112
- oseb, ki povzročajo nasilje ali so ţrtve nasilja je v Ozari PIS Kranj zelo malo (3)
- polovica uporabnikov in uporabnic so osebe, ki so ţrtve ali povzročitelji nasilja (3)
- niso še imeli stika z povzročiteljem nasilja (3)
- stik imajo z ţrtvami nasilja (štiri ţrtve nasilja v obdobju desetih let) (3)
2. - svetovanje, da se uporabniki in uporabnice obrnejo na organizacije, ki se ukvarjajo z
nasiljem (4)
- ozaveščanje uporabnikov in uporabnic o pomembnosti prijave nasilja (4)
- pogovor z uporabniki in uporabnicami (4)
- vzpostavljanje varnega in zaupnega prostora (4)
- če je uporabnik ali uporabnica ţrtev nasilja obvestijo policijo (4)
- poskušajo pomagati sami (5)
- uporabnikom poskušajo pomagati sami do neke meje (5)
- napotitev k drugim organizacijam: policija, CSD, Varna hiša (5)
- sodelujejo z organizacijami, ki se ukvarjajo z nasiljem (6)
- sodelovanje poteka preko telefona (7)
- izmenjava zapiskov (7)
- srečavanje na timih (7)
- dobro sodelovanje (7)
- sodelovanje odvisno od primera glede na nasilje (7)
- sodelovanje na skupnih srečanjih in sestankih (7)
- malo sodelovanja z organizacijami, ki se ukvarjajo z nasiljem (7)
- največ sodelovanja je bilo s policijo (7)
3. - nasilje je lahko povod za teţave z duševnim zdravjem (9)
- teţka določitev povoda za teţave z duševnim zdravjem, ker je prisotnih preveč
dejavnikov (9)
4. - nasilje je lahko posledica teţav z duševnim zdravjem (8)
- nasilje je pogosto posledica teţav z duševnim zdravjem, še posebej ko se zaznane teţave
ne zdravijo (8)
- nasilje je lahko posledica teţav z duševnim zdravjem pri storilcu nasilja in ţrtvi nasilja
(8)
5. - se ţe zelo trudijo v smeri, da bi bolje pomagali uporabnikom in uporabnicam, ki se
srečajo z nasiljem (10)
113
- potrebujejo več znanj iz področja nasilja (10)
- ni nujne potrebe po dodatnem znanju ker nasilje ni pogosto pri njihovih uporabnikih in
uporabnicah (10)
- odprti so za predloge kaj lahko še storijo v tej smeri (11)
- potrebujejo tematske pogovore oz. skupine (11)
- več znanja bi dobili z izobraţevanji, usposabljanji za zaposlene in uporabnike (11)
- niso še imeli takšnih izobraţevanj (12)
- ţelja po takšnih izobraţevanjih (12)
- premalo izobraţevanj o povezavi nasilja in duševnega zdravja (12)
- so ţe imeli izobraţevanja o prepletenosti tematik nasilja in duševnega zdravja (12)
- potrebujejo več literature na tematiko nasilja (13)
- potrebujejo seminarje, usposabljanja, delovne skupine (13)
- potrebujejo sodelovanje z organizacijami, ki se ukvarjajo z nasiljem (13)
- potrebovali bi informacije o lokalnih sluţbah, ki se ukvarjajo z nasiljem (13)
- potrebovali bi boljšo zakonodajo za takojšnjo zaščito ţrtev nasilja in sankcije za
povzročitelje nasilja (13)
6. - pogosta prepletenost tematik nasilja in duševnega zdravja (14)
- teţko je določiti katera stvar je bila prej, ali nasilje ali teţave z duševnim zdravjem (14)
- oseba, ki povzroča nasilje ima zelo verjetno teţave z duševnim zdravjem (14)
- ljudje, ki so ţe bolj nasilne narave so bolj nagnjeni k teţavam z duševnim zdravjem
- ljudje, ki imajo teţave z duševnim zdravjem lahko prej postanejo nasilni (15)
- uporabniki in uporabnice Ozare nasilja ne prepoznavajo kot problematičnega, čeprav je
pogosto prisotno (15)
- oseba s teţavami z duševnim zdravjem zaradi brezizhodnosti poloţaja preide v nasilje
kot povzročitelj ali ţrtev (15)
7. - intersekcionalnost je nov pojem (16)
- prepoznavanje ţivljenjske situacije uporabnika in uporabnice (16)
- vključevanje uporabnikov in uporabnic v načrt pomoči in delo skupaj z njimi (16)
- pomoč ponudijo vsem, ki jo potrebujejo in ne razlikujejo (16)
Izbor in definiranje relevantnih kategorij Društvo za nenasilno komunikacijo:
114
Raziskovalna
vprašanja
Odgovori na vprašanja iz vprašalnikov, razdeljeni v kategorije
1. - srečavanje s tematiko duševnega zdravja (1)
- uporabnice in uporabniki sami povedo, da imajo teţave z duševnim zdravjem (2)
- zaposleni tudi sami opazijo pri uporabnikih in uporabnicah znake teţav z duševnim
zdravjem (2)
- pri povzročiteljih nasilja teţave z duševnim zdravjem opazijo strokovni delavci kot
osebnostne motnje ali teţave z odvisnostjo (2)
- ni točnih podatkov o tem koliko uporabnikov in uporabnic DNK naj bi imelo teţave z
duševnim zdravjem (3)
- veliko uporabnikov in uporabnic DNK ima teţave z duševnim zdravjem zaradi
preţivetega nasilja (ţrtve nasilja) (3)
- v okviru društva DNK imajo teţave z duševnim zdravjem povzročitelji nasilja z znano
diagnozo (3)
- 1-5% vseh uporabnikov DNK (3)
- ni ocene o tem koliko ţensk ima zaradi posledic nasilja teţave z duševnim zdravjem (3)
- diagnoze ima 5-10% uporabnic (3)
2. - odkrit pogovor z uporabniki, ki imajo teţave z duševnim zdravjem (4)
- veliko pozornost dajo na to ali je teţava z duševnim zdravjem posledica nasilja (4)
- uporabniki in uporabnice, ki kaţejo znake teţav z duševnim zdravjem dobijo pri
zaposlenih DNK pogovor, osveščanje, podpiranje, ponujanje moţnosti, dodatno strokovno
pomoč (4)
- ko strokovni delavci odkrijejo pri uporabniku teţave z duševnim zdravjem delajo z njim
enako kot z ostalimi uporabniki (4)
- poudarjajo pomen nadaljevanja zdravljenja teh teţav (4)
- svetovanje, da se uporabniki obrnejo še na organizacije, ki se ukvarjajo z duševnim
zdravjem (4)
- poskušajo ugotoviti kako se s teţavami z duševnim zdravjem spopada uporabnik/-ica, jih
razume, rešuje, vpliv na ţivljenje (4)
- teţave z duševnim zdravjem predstavijo tudi uporabnikom in uporabnicam DNK, ki teh
teţav nimajo (4)
- odkrit pogovor in iskanje rešitev skupaj z uporabniki in uporabnicami (4)
- sami pomagajo uporabnikom in uporabnicam DNK na način informiranja o drugih
organizacijah ali se poveţejo s pristojnimi organizacijami (5)
- uporabnikom svetujejo, da se vključijo v programe organizacij, ki se ukvarjajo z duševnim
115
zdravjem, npr. Altra, Šent, Novi Paradoks (5)
- do neke mere svetujejo sami v okviru društva (5)
- spodbujajo uporabnice za vključitev v psihoterapevtsko obravnavo (5)
- sodelujejo z organizacijami, ki se ukvarjajo z duševnim zdravjem (6)
- z organizacijami, ki se ukvarjajo z duševnim zdravjem sodelujejo občasno (6)
- sodelovanje z organizacijami, ki se ukvarjajo z duševnim zdravjem poteka v okviru
posveta, izmenjave informacij, načrtovanja pomoči, multidisciplinarni timski sestanki na
CSD (7)
- DNK Koper sodeluje s Centrom za psihoterapijo in psihosocialno pomoč Koper, kjer
uporabniki in uporabnice DNK lahko koristijo brezplačne storitve (7)
- izmenjava specifičnih znanj z organizacijami, ki se ukvarjajo z duševnim zdravjem (7)
- z organizacijami, ki se ukvarjajo z duševnim zdravjem sodelujejo preko telefona,
elektronsko in na sestankih, ki jih organizirajo organizacije, ki se ukvarjajo z duševnim
zdravjem (7)
- z organizacijami, ki se ukvarjajo z duševnim zdravjem sodelujejo v smislu zagovorništva
in načrtovanja pomoči za uporabnike in uporabnice DNK (7)
- DNK prosi te organizacije za splošne informacije in posvete o teţavah z duševnim
zdravjem (7)
- sodelovanje v okviru multidisciplinarnih timov na CSD (7)
- udeleţevanje izobraţevanj iz področja duševnega zdravja (7)
- informiranost glede programov pomoči, ki jih imajo te organizacije (7)
- skupno izobraţevanje z društvom Ozara na temo nasilja in duševnega zdravja (7)
3. - povzročitelj nasilja lahko v akutni fazi teţav z duševnim zdravjem povzroči nasilje ravno
zaradi teh teţav (prividi, prisluhi) (9)
- teţave z duševnim zdravjem povzročitelji nasilja opravičujejo za storjena nasilna dejanja
(9)
- teţave z duševnim zdravjem so lahko povod za nasilje samo izjemoma (9)
- povzročitelji nasilja teţave z duševnim zdravjem lahko uporabljajo nasilje kot izgovor in
zato ne sprejmejo krivde za nasilje (9)
- povzročitelji nasilja izkoriščajo teţave z duševnim zdravjem svojih partneric za
povzročanje nasilja njim (9)
- teţave z duševnim zdravjem so lahko povod za nasilje (9)
- če ima ţrtev nasilja teţave z duševnim zdravjem to povzročitelj nasilja izkoristi za
manipulacijo in valjenje krivde za nasilje na ţrtev (9)
4. - teţave z duševnim zdravjem so lahko posledica nasilja (8)
116
- ni nujno, da so teţave z duševnim zdravjem posledica nasilja, vendar pogosto so (8)
- teţave z duševnim zdravjem občutijo ţrtve nasilja (8)
- nasilje je lahko sproţilec za pojav teţav z duševnim zdravjem (8)
5. - ţe sedaj dajejo veliko poudarka na izobraţevanja v zvezi s teţavami z duševnim zdravjem
(10)
- takšna izobraţevanja so vedno potrebna (10)
- v DNK ne potrebujejo poudarka na prepoznavanju teţav z duševnim zdravjem pri svojih
uporabnikih (10)
- v DNK bi morali dati še več poudarka na to, da bi laţje prepoznavali znake teţav z
duševnim zdravjem pri svojih uporabnikih in uporabnicah (10)
- ţelja po še dodatnih izobraţevanjih, delavnicah, posvetih, strokovnih člankov (11)
- lahko bi imeli še več takšnih izobraţevanj kot so jih ţe imeli z Ozaro (izmenjava izkušenj,
navezovanje stikov) (11)
- leta 2012 v povezavi z društvom Ozara izobraţevanje na področju nasilja in duševnega
zdravja (12)
- imeli so ţe izobraţevanja na tematiko nasilja in duševnega zdravja (12)
- potrebovali bi boljše zakone na področju nasilja in duševnega zdravja (13)
- pomembna zaščita ţrtve in sankcioniranje povzročitelja nasilnega dejanja (13)
- za boljšo pomoč uporabnikom DNK, ki se srečujejo tudi s teţavami z duševnim zdravjem
bi potrebovali večjo informiranost o obstoječih programih pomoči (13)
- za boljšo pomoč uporabnikom in uporabnicam DNK bi potrebovali vse o organizacijah, ki
se ukvarjajo z duševnim zdravjem, da bi te informacije lahko dali naprej (13)
- več znanja s področja duševnega zdravja (13)
- podpora kolektiva za nadaljnje načrtovanje dela (13)
- sodelovanje z organizacijami, ki se ukvarjajo z duševnim zdravjem (13)
6. - tematiki nasilja in duševnega zdravja se pogosto prepletata (14)
- tematiki nasilja in duševnega zdravja se prepletata (14)
- tematiki nasilja in duševnega zdravja se zelo pogosto prepletata (14)
- doţivljanje nasilja povzroča posledice na področju duševnega zdravja (15)
- ţrtve nasilja imajo zaradi preţivetega nasilja pogosto teţave z duševnim zdravjem (15)
- ţrtve nasilja kot strategijo preţivetja razvijejo teţave z duševnim zdravjem (15)
- pomembno je, da razumemo, da povzročeno nasilje ni posledica teţav z duševnim
zdravjem (15)
117
- ţrtve nasilja, ki doţivljajo nasilje in imajo hkrati teţave z duševnim zdravjem teţje
rešujejo problematiko nasilja (15)
- teţave z duševnim zdravjem so pogosto razumljene kot razlog za povzročiteljevo nasilje
(15)
- če ima ţrtev nasilja teţave z duševnim zdravjem pa so to povzročitelji nasilja uporabili kot
sredstvo za pritisk na ţrtev, manipulacijo in diskvalificiranje ţrtve na različnih področjih
ţivljenja (15)
- pri ţrtvah nasilja je lahko nasilje kot sproţilec teţav z duševnim zdravjem (15)
- povzročitelji nasilja, ki imajo teţave z duševnim zdravjem te teţave uporabi kot
manipulacijo nad ţrtvami (15)
7. - nasilje je problem druţbe in tistih, ki nasilje povzročajo (16)
- prevlada ene skupine nad drugo zaradi druţbenega poloţaja, starosti, nacionalnosti,
fizičnih ali umskih lastnosti (16)
- nasilje nad ţenskami ne teţi k enakosti spolov (16)
- teţave z duševnim zdravjem so lahko le eden izmed dejavnikov tveganja za povzročitev
nasilnega dejanja (16)
- diskriminacija, nasilja in osebna moč so med seboj povezani pojmi (16)
- koncept intersekcionalnosti je eden izmed izhodišč načrtovanja programov DNK (16)
- programi društva poskušajo uporabnikom in uporabnicam povečati osebno moč (16)
- pri doţivljanju in povzročanju nasilja se prepleta več dejavnikov (16)
- nasilje je posledica neenakomerne porazdelitve moči med spoloma in vpetosti v splošne
druţbene norme in stereotipe (16)
- pomembna je individualna pomoč ţrtvam nasilja in delo s povzročitelji nasilja (16)
- pomembno je tudi aktivno sodelovanje pri oblikovanju sistemskih politik na področju
diskriminacije, enakosti spolov in zagotavljanja človekovih pravic (16)
Kode skupaj iz Ozare in Društva za nenasilno komunikacijo po odgovorih
1. - srečavanje s tematiko nasilja (1)
- največkrat uporaba in primeri fizičnega nasilja (2)
- poleg fizičnega nasilja tudi psihično nasilje, spolno nasilje in psihofizično nasilje z
ustrahovanjem (2)
- pogosti primeri fizičnega nasilja zaradi opustitve zdravil (2)
- povedo ţrtve nasilja same (2)
- na nasilje opozorijo tudi zunanje ustanove (2)
118
- srečevanje samo z ţrtvami nasilja in ne s povzročitelji nasilja (2)
- oseb, ki povzročajo nasilje ali so ţrtve nasilja je v Ozari PIS Kranj zelo malo (3)
- polovica uporabnikov in uporabnic so osebe, ki so ţrtve ali povzročitelji nasilja (3)
- niso še imeli stika z povzročiteljem nasilja (3)
- stik imajo z ţrtvami nasilja (štiri ţrtve nasilja v obdobju desetih let) (3)
- srečavanje s tematiko duševnega zdravja (1)
- uporabnice in uporabniki sami povedo, da imajo teţave z duševnim zdravjem (2)
- zaposleni tudi sami opazijo pri uporabnikih in uporabnicah znake teţav z duševnim zdravjem (2)
- pri povzročiteljih nasilja teţave z duševnim zdravjem opazijo strokovni delavci kot osebnostne
motnje ali teţave z odvisnostjo (2)
- ni točnih podatkov o tem koliko uporabnikov in uporabnic DNK naj bi imelo teţave z duševnim zdravjem (3)
- veliko uporabnikov in uporabnic DNK ima teţave z duševnim zdravjem zaradi preţivetega
nasilja (ţrtve nasilja) (3)
- v okviru društva DNK imajo teţave z duševnim zdravjem povzročitelji nasilja z znano diagnozo (3)
- 1-5% vseh uporabnikov DNK (3)
- ni ocene o tem koliko ţensk ima zaradi posledic nasilja teţave z duševnim zdravjem (3)
- diagnoze ima 5-10% uporabnic (3)
2. - svetovanje, da se uporabniki in uporabnice obrnejo na organizacije, ki se ukvarjajo z nasiljem
(4)
- ozaveščanje uporabnikov in uporabnic o pomembnosti prijave nasilja (4)
- pogovor z uporabniki in uporabnicami (4)
- vzpostavljanje varnega in zaupnega prostora (4)
- če je uporabnik ali uporabnica ţrtev nasilja obvestijo policijo (4)
- poskušajo pomagati sami (5)
- uporabnikom poskušajo pomagati sami do neke meje (5)
- napotitev k drugim organizacijam: policija, CSD, Varna hiša (5)
- sodelujejo z organizacijami, ki se ukvarjajo z nasiljem (6)
- sodelovanje poteka preko telefona (7)
- izmenjava zapiskov (7)
- srečavanje na timih (7)
- dobro sodelovanje (7)
- sodelovanje odvisno od primera glede na nasilje (7)
119
- sodelovanje na skupnih srečanjih in sestankih (7)
- malo sodelovanja z organizacijami, ki se ukvarjajo z nasiljem (7)
- največ sodelovanja je bilo s policijo (7)
- odkrit pogovor z uporabniki, ki imajo teţave z duševnim zdravjem (4)
- veliko pozornost dajo na to ali je teţava z duševnim zdravjem posledica nasilja (4)
- uporabniki in uporabnice, ki kaţejo znake teţav z duševnim zdravjem dobijo pri zaposlenih
DNK pogovor, osveščanje, podpiranje, ponujanje moţnosti, dodatno strokovno pomoč (4)
- ko strokovni delavci odkrijejo pri uporabniku teţave z duševnim zdravjem delajo z njim enako
kot z ostalimi uporabniki (4)
- poudarjajo pomen nadaljevanja zdravljenja teh teţav (4)
- svetovanje, da se uporabniki obrnejo še na organizacije, ki se ukvarjajo z duševnim zdravjem (4)
- poskušajo ugotoviti kako se s teţavami z duševnim zdravjem spopada uporabnik/-ica, jih razume, rešuje, vpliv na ţivljenje (4)
- teţave z duševnim zdravjem predstavijo tudi uporabnikom in uporabnicam DNK, ki teh teţav
nimajo (4)
- odkrit pogovor in iskanje rešitev skupaj z uporabniki in uporabnicami (4)
- sami pomagajo uporabnikom in uporabnicam DNK na način informiranja o drugih organizacijah
ali se poveţejo s pristojnimi organizacijami (5)
- uporabnikom svetujejo, da se vključijo v programe organizacij, ki se ukvarjajo z duševnim
zdravjem, npr. Altra, Šent, Novi Paradoks (5)
- do neke mere svetujejo sami v okviru društva (5)
- spodbujajo uporabnice za vključitev v psihoterapevtsko obravnavo (5)
- sodelujejo z organizacijami, ki se ukvarjajo z duševnim zdravjem (6)
- z organizacijami, ki se ukvarjajo z duševnim zdravjem sodelujejo občasno (6)
- sodelovanje z organizacijami, ki se ukvarjajo z duševnim zdravjem poteka v okviru posveta,
izmenjave informacij, načrtovanja pomoči, multidisciplinarni timski sestanki na CSD (7)
- DNK Koper sodeluje s Centrom za psihoterapijo in psihosocialno pomoč Koper, kjer uporabniki
in uporabnice DNK lahko koristijo brezplačne storitve (7)
- izmenjava specifičnih znanj z organizacijami, ki se ukvarjajo z duševnim zdravjem (7)
- z organizacijami, ki se ukvarjajo z duševnim zdravjem sodelujejo preko telefona, elektronsko in
na sestankih, ki jih organizirajo organizacije, ki se ukvarjajo z duševnim zdravjem (7)
- z organizacijami, ki se ukvarjajo z duševnim zdravjem sodelujejo v smislu zagovorništva in
načrtovanja pomoči za uporabnike in uporabnice DNK (7)
- DNK prosi te organizacije za splošne informacije in posvete o teţavah z duševnim zdravjem (7)
- sodelovanje v okviru multidisciplinarnih timov na CSD (7)
- udeleţevanje izobraţevanj iz področja duševnega zdravja (7)
- informiranost glede programov pomoči, ki jih imajo te organizacije (7)
120
- skupno izobraţevanje z društvom Ozara na temo nasilja in duševnega zdravja (7)
3. - nasilje je lahko povod za teţave z duševnim zdravjem (9)
- teţka določitev povoda za teţave z duševnim zdravjem, ker je prisotnih preveč dejavnikov (9)
- povzročitelj nasilja lahko v akutni fazi teţav z duševnim zdravjem povzroči nasilje ravno zaradi
teh teţav (prividi, prisluhi) (9)
- teţave z duševnim zdravjem povzročitelji nasilja opravičujejo za storjena nasilna dejanja (9)
- teţave z duševnim zdravjem so lahko povod za nasilje samo izjemoma (9)
- povzročitelji nasilja teţave z duševnim zdravjem lahko uporabljajo nasilje kot izgovor in zato ne
sprejmejo krivde za nasilje (9)
- povzročitelji nasilja izkoriščajo teţave z duševnim zdravjem svojih partneric za povzročanje
nasilja njim (9)
- teţave z duševnim zdravjem so lahko povod za nasilje (9)
- če ima ţrtev nasilja teţave z duševnim zdravjem to povzročitelj nasilja izkoristi za manipulacijo in valjenje krivde za nasilje na ţrtev (9)
4. - nasilje je lahko posledica teţav z duševnim zdravjem (8)
- nasilje je pogosto posledica teţav z duševnim zdravjem, še posebej ko se zaznane teţave ne
zdravijo (8)
- nasilje je lahko posledica teţav z duševnem zdravjem pri storilcu nasilja in ţrtvi nasilja (8)
- teţave z duševnim zdravjem so lahko posledica nasilja (8)
- ni nujno, da so teţave z duševnim zdravjem posledica nasilja, vendar pogosto so (8)
- teţave z duševnim zdravjem občutijo ţrtve nasilja (8)
- nasilje je lahko sproţilec za pojav teţav z duševnim zdravjem (8)
5. - se ţe zelo trudijo v smeri, da bi bolje pomagali uporabnikom in uporabnicam, ki se srečajo z
nasiljem (10)
- potrebujejo več znanj iz področja nasilja (10)
- ni nujne potrebe po dodatnem znanju ker nasilje ni pogosto pri njihovih uporabnikih in
uporabnicah (10)
- odprti so za predloge kaj lahko še storijo v tej smeri (11)
- potrebujejo tematske pogovore oz. skupine (11)
- več znanja bi dobili z izobraţevanji, usposabljanji za zaposlene in uporabnike (11)
- niso še imeli takšnih izobraţevanj (12)
- ţelja po takšnih izobraţevanjih (12)
- premalo izobraţevanj o povezavi nasilja in duševnega zdravja (12)
- so ţe imeli izobraţevanja o prepletenosti tematik nasilja in duševnega zdravja (12)
- potrebujejo več literature na tematiko nasilja (13)
121
- potrebujejo seminarje, usposabljanja, delovne skupine (13)
- potrebujejo sodelovanje z organizacijami, ki se ukvarjajo z nasiljem (13)
- potrebovali bi informacije o lokalnih sluţbah, ki se ukvarjajo z nasiljem (13)
- potrebovali bi boljšo zakonodajo za takojšnjo zaščito ţrtev nasilja in sankcije za povzročitelje
nasilja (13)
- ţe sedaj dajejo veliko poudarka na izobraţevanja v zvezi s teţavami z duševnim zdravjem (10)
- takšna izobraţevanja so vedno potrebna (10)
- v DNK ne potrebujejo poudarka na prepoznavanju teţav z duševnim zdravjem pri svojih
uporabnikih (10)
- v DNK bi morali dati še več poudarka na to, da bi laţje prepoznavali znake teţav z duševnim
zdravjem pri svojih uporabnikih in uporabnicah (10)
- ţelja po še dodatnih izobraţevanjih, delavnicah, posvetih, strokovnih člankov (11)
- lahko bi imeli še več takšnih izobraţevanj kot so jih ţe imeli z Ozaro (izmenjava izkušenj,
navezovanje stikov) (11)
- leta 2012 v povezavi z društvom Ozara izobraţevanje na področju nasilja in duševnega zdravja
(12)
- imeli so ţe izobraţevanja na tematiko nasilja in duševnega zdravja (12)
- potrebovali bi boljše zakone na področju nasilja in duševnega zdravja (13)
- pomembna zaščita ţrtve in sankcioniranje povzročitelja nasilnega dejanja (13)
- za boljšo pomoč uporabnikom DNK, ki se srečujejo tudi s teţavami z duševnim zdravjem bi
potrebovali večjo informiranost o obstoječih programih pomoči (13)
- za boljšo pomoč uporabnikom in uporabnicam DNK bi potrebovali vse o organizacijah, ki se
ukvarjajo z duševnim zdravjem, da bi te informacije lahko dali naprej (13)
- več znanja s področja duševnega zdravja (13)
- podpora kolektiva za nadaljnje načrtovanje dela (13)
- sodelovanje z organizacijami, ki se ukvarjajo z duševnim zdravjem (13)
6. - pogosta prepletenost tematik nasilja in duševnega zdravja (14)
- teţko je določiti katera stvar je bila prej, ali nasilje ali teţave z duševnim zdravjem (14)
- oseba, ki povzroča nasilje ima zelo verjetno teţave z duševnim zdravjem (14)
- ljudje, ki so ţe bolj nasilne narave so bolj nagnjeni k teţavam z duševnim zdravjem
- ljudje, ki imajo teţave z duševnim zdravjem lahko prej postanejo nasilni (15)
- uporabniki in uporabnice Ozare nasilja ne prepoznavajo kot problematičnega, čeprav je pogosto
prisotno (15)
- oseba s teţavami z duševnim zdravjem zaradi brezizhodnosti poloţaja preide v nasilje kot
povzročitelj ali ţrtev (15)
- tematiki nasilja in duševnega zdravja se pogosto prepletata (14)
122
- tematiki nasilja in duševnega zdravja se prepletata (14)
- tematiki nasilja in duševnega zdravja se zelo pogosto prepletata (14)
- doţivljanje nasilja povzroča posledice na področju duševnega zdravja (15)
- ţrtve nasilja imajo zaradi preţivetega nasilja pogosto teţave z duševnim zdravjem (15)
- ţrtve nasilja kot strategijo preţivetja razvijejo teţave z duševnim zdravjem (15)
- pomembno je, da razumemo, da povzročeno nasilje ni posledica teţav z duševnim zdravjem
(15)
- ţrtve nasilja, ki doţivljajo nasilje in imajo hkrati teţave z duševnim zdravjem teţje rešujejo
problematiko nasilja (15)
- teţave z duševnim zdravjem so pogosto razumljene kot razlog za povzročiteljevo nasilje (15)
- če ima ţrtev nasilja teţave z duševnim zdravjem pa so to povzročitelji nasilja uporabili kot
sredstvo za pritisk na ţrtev, manipulacijo in diskvalificiranje ţrtve na različnih področjih ţivljenja
(15)
- pri ţrtvah nasilja je lahko nasilje kot sproţilec teţav z duševnim zdravjem (15)
- povzročitelji nasilja, ki imajo teţave z duševnim zdravjem te teţave uporabi kot manipulacijo
nad ţrtvami (15)
7. - intersekcionalnost je nov pojem (16)
- prepoznavanje ţivljenjske situacije uporabnika in uporabnice (16)
- vključevanje uporabnikov in uporabnic v načrt pomoči in delo skupaj z njimi (16)
- pomoč ponudijo vsem, ki jo potrebujejo in ne razlikujejo (16)
- nasilje je problem druţbe in tistih, ki nasilje povzročajo (16)
- prevlada ene skupine nad drugo zaradi druţbenega poloţaja, starosti, nacionalnosti, fizičnih ali
umskih lastnosti (16)
- nasilje nad ţenskami ne teţi k enakosti spolov (16)
- teţave z duševnim zdravjem so lahko le eden izmed dejavnikov tveganja za povzročitev
nasilnega dejanja (16)
- diskriminacija, nasilje in osebna moč so med seboj povezani pojmi (16)
- koncept intersekcionalnosti je eden izmed izhodišč načrtovanja programov DNK (16)
- programi društva poskušajo uporabnikom in uporabnicam povečati osebno moč (16)
- pri doţivljanju in povzročanju nasilja se prepleta več dejavnikov (16)
- nasilje je posledica neenakomerne porazdelitve moči med spoloma in vpetosti v splošne
druţbene norme in stereotipe (16)
- pomembna je individualna pomoč ţrtvam nasilja in delo s povzročitelji nasilja (16)
- pomembno je tudi aktivno sodelovanje pri oblikovanju sistemskih politik na področju
diskriminacije, enakosti spolov in zagotavljanja človekovih pravic (16)
123
10. POVZETEK
Namen moje diplomske naloge je bil raziskati prepletenost tematik duševnega zdravja in
nasilja na podlagi dveh organizacij in sicer Ozare Slovenija, ki se ukvarja z duševnim
zdravjem, in Društva za nenasilno komunikacijo, ki se ukvarja s tematiko nasilja. Prepletenost
teh dveh tematik pa sem ţelela na koncu še povezati s konceptom intersekcionalnosti.
Raziskava je kvalitativna, saj sem zbirala besedne opise, ki se nanašajo na raziskovani pojav.
Analizo besedila sem naredila na podlagi treh intervjujev s strokovnimi delavkami iz Ozare in
na podlagi štirih drugih intervjujev s strokovnimi delavkami in delavcem iz Društva za
nenasilno komunikacijo. Na koncu analize besedila sem oblikovala koncepte, ki so me
pripeljali do rezultatov.
Tematiki duševnega zdravja in nasilja se povezujeta in prepletata v smislu vzročno posledične
zveze. Pogostokrat so teţave z duševnim zdravjem posledica preţivetega nasilja, manj
verjetno je dejstvo, da so teţave z duševnim zdravjem povod za nasilje, čeprav v raziskavi
obdelam tudi to zvezo.
Dokazala sem, da tematiki se prepletata in da so nekateri uporabniki in uporabnice na Ozari in
Društvu za nenasilno komunikacijo, ki se soočajo z obema tematikama hkrati, vendar se jih
obravnava, kot da imajo teţavo samo z eno od teh dveh problematik. Odvisno od tega, na
katero organizacijo se obrnejo oziroma za kaj je ta organizacija specifična. Večinoma se vsi
strokovni delavci in delavke iz obeh organizacij trudijo v smeri, da bi znali takim
uporabnikom in uporabnicam čim bolje pomagati, vendar pa jim primanjkuje znanja, podpore,
motivacije … Mislim, da je to tema, ki bi jo morali sistemsko obravnavati, se z njo ukvarjati
in jo realizirati v organizacijah, ki imajo uporabnike in uporabnice, ki se srečujejo z več
tematikami hkrati.
