PREDLOG ZAKONA O PREPREČEVANJU NASILJA V DRUŽINI

(EVA 2006-2611-0097) – redni postopek –

I. UVOD 1. OCENA STANJA IN RAZLOGI ZA SPREJEM ZAKONA 1.1. Problematika nasilja v družini v Sloveniji Obseg nasilja v družini temelji predvsem na ocenah tujih raziskav, ki kažejo, da je vsaka peta ženska vsaj enkrat deležna nasilja s strani svojega partnerja. Podobne so tudi ocene o nasilju staršev nad otroki. Poleg velikega števila neprijavljenih primerov predstavlja oviro pri meritvi obsega tega pojava tudi neenotnost pri definiranju pojava. Nasilje v družinah je, zaradi umestitve v zasebni prostor posameznikov, v primerjavi z drugimi »javnimi« oblikami nasilja težje prepoznati in evidentirati. Z različnimi oblikami nasilja »za štirimi stenami« se strokovne službe zato pogosto soočijo šele takrat, ko je nasilje med posamezniki prisotno daljše obdobje in se pokaže v krutih, včasih celo usodnih posledicah. Podatke o obsegu nasilja v družini v Sloveniji črpamo iz treh virov:

1. uradne statistike Edini organ v Sloveniji, ki vodi uradno statistiko nasilja v družini, je policija. Od leta 1999 namreč pri vsakem zaznanem kaznivem dejanju opredeli tudi razmerje med povzročiteljem in žrtvijo nasilja. Tako je policija v letu 2000 zaznala 3084 kaznivih dejanj nasilja v družini, v letu 2001 – 3844, v letu 2002 – 4441, v letu 2003 – 5224 in v letu 2004 – 5066. Večina teh je bila storjenih v stanovanju. Povzročitelji kaznivih dejanj z elementi nasilja v družini so bili v 88% moški, v 12% ženske (večina teh je povzročiteljic nasilja nad otroki). Te številke kaznivih dejanj zajemajo torej vsa nasilna kazniva dejanja, storjena proti osebi v bližnjem razmerju. Kaznivo dejanje nasilništva po 299. členu Kazenskega zakonika, kamor od leta 1999 sodi tudi nasilje v družini, je prav tako zajeto v prej navedenih številkah. Število prijavljenih kaznivih dejanj po 299. členu Kazenskega zakonika je policija v letu 2001 zaznala 359, v letu 2002 – 520, v letu 2003 – 820, v letu 2004 – 687, v letu 2005 – 653 in v letu 2006 – 729. Če ob zaznanih primerih nasilja v družini kot kaznivega dejanja upoštevamo še nasilje v družini kot prekršek (v letu 2004 je bilo takšnih prekrškov 4.443), ugotovimo, da se je v zadnjih desetih letih število primerov nasilja v družini, zaznano s strani policije, povečalo za kar 73%. Ta podatek seveda ne more voditi do zaključka, da nasilje v družini v Sloveniji narašča, saj so razlogi za porast prijavljenih primerov lahko različni (med njimi je nedvomno najpomembnejši večja senzibilnost strokovne in laične javnosti za prepoznavanje nasilja in posledično tudi večja pripravljenost žrtev za prijavljanje nasilja organom pregona).

2. statistike nevladnih organizacij Nevladna organizacija Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja, ki deluje od leta 1989, prejme na dan povprečno 13 klicev. Leta 2000 so prejeli 5179 klicev, leta 2001 – 6291 klicev, leta 2002 – 4876 klicev, leta 2003 – 4867 klicev, leta 2004 – 6372 klicev, leta 2005 – 5055 klicev in v letu 2006 – 4885 klicev. Telefonska linija je odprta 10 ur ob delavnikih in 4 ure dnevno ob sobotah, nedeljah in praznikih.

3. raziskave Na področju raziskovanja nasilja v družini beležimo osamljene raziskave določenih tipov nasilja, oziroma so te raziskave geografsko, časovno, vsebinsko ali disciplinarno omejene. Edino obsežnejšo empirično raziskavo nasilja v družini je po naročilu Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve v letu 2005 izvedlo Znanstveno-raziskovalno središče Koper, Univerze na Primorskem v okviru projekta »Analiza družinskega nasilja v Sloveniji – predlogi preventive in ukrepov«, javnomnenjska raziskava »Nasilje v družinah« na reprezentativnem

vzorcu polnoletnih prebivalcev Republike Slovenije. Velikost končnega (anketiranega vzorca) je bila 1006. Na vprašanje, ali ste osebno doživeli nasilje v družini, je pritrdilno odgovorilo 23,7 % anketiranih, nikalno pa 76,3 %. Med tistimi, ki so osebno doživeli izkušnjo nasilja v družini, je 73 % vprašanih izjavilo, da se je to zgodilo v družini v kateri so odraščali; 38,6 % anketiranih pa je izjavilo, da se je to zgodilo v družini, v kateri so živeli kot odrasla oseba (nekaj jih ima torej izkušnjo nasilja tako iz otroštva kot tudi iz partnerskega odnosa). Statistično značilne razlike v odgovarjanju glede na spol anketiranih nakazujejo, da je bilo med tistimi, ki so osebno doživeli nasilje v družini v kateri so živeli kot odrasla oseba bistveno več žensk (71,4 %) kot moških (28,6 %). 1.2. Zakonodajna ureditev Zakoni z različnih področij urejajo posamične vidike nasilja v družini; to pomeni, da mora žrtev sprožati različne pravne postopke za ureditev nevzdržnih razmer, ki jih povzroča nasilje v družini. Ob pravnih postopkih pa žrtev potrebuje strokovno institucijo, ki ji pomaga pri sami odločitvi, da izstopi iz nasilnega odnosa in ki potem koordinira druge organe in organizacije pri zagotavljanju pomoči žrtvi. In ravno ta cilj zasleduje predlagani zakon in v tem smislu dopolnjuje ukrepe za varstvo žrtev iz drugih področij oziroma zakonov. 1.2.1. Področje socialnega varstva

Zakon o socialnem varstvu (Ur. list RS, št. 3/2007) opredeljuje socialno varstvene storitve, ki jih deli v dve skupini (11. do 18. čl.):

- storitve, ki se nudijo za preprečevanje socialnih stisk in težav, - storitve, ki se nudijo z namenom odpravljanja socialnih stisk in težav.

Med storitvami za odpravljanje obstoječih stisk in težav zakon med drugim našteva tudi pomoč družini, ki poleg ostalih storitev v okviru pomoči družini za dom našteva tudi »pomoč pri urejanju odnosov med družinskimi člani« (15. čl.). Pomoč osebam zaradi nasilja v družini se opravlja tudi v okviru storitve osebne pomoči (13. čl.) in prve socialne pomoči (12. čl.). Obravnavanje nasilja v družini brez dvoma sodi v okvir storitev »urejanje odnosov med družinskimi člani«, kar pomeni, da obravnavanje tega problema že po sedanji zakonodaji sodi v področje socialno varstvenih storitev. Državni zbor je 31.03.2006 sprejel Resolucijo o nacionalnem programu socialnega varstva do leta 2010 (Ur.l. RS, št. 39/2006). Pomen nacionalnega programa je predvsem v opredeljevanju nacionalnih ciljev socialnega varstva in strategij za njihovo doseganje. Obravnavanje žrtev nasilja v družini nacionalni program izrecno ne omenja v okviru nobene strategije, večkrat pa navaja delo z žrtvami nasilja, kamor sodijo nedvomno tudi žrtve nasilja v družini:

– zakon v okviru strategije za dosego prvega cilja »prispevati k večji socialni vključenosti posameznikov in povezanosti slovenske družbe« navaja tudi posebno skrb za ranljive skupine prebivalstva in med njimi našteje tudi žrtve nasilja;

– v okviru drugega cilja »izboljšati dostop do storitev in programov« nacionalni načrt izpostavi potrebo po delovanju interdisciplinarnih timov za usklajeno strokovno delovanje v primeru zlorab in zanemarjanja otrok in poudari, da bo zakonodaja jasno opredelila koordinacijsko vlogo centrov za socialno delo;

– v okviru meril za razvoj mreže javne službe je kot javno socialnovarstvena storitev opredeljeno svetovanje in organiziranje socialne pomoči posameznikom, med drugim tudi žrtvam nasilja (in določen normiran obseg en strokovni delavec na 40.000 prebivalcev),

– javni socialnovarstveni programi so dopolnilo k socialnovarstevnim storitvam in med količinskimi in organizacijskimi merili zanje je navedeno tudi: »Mreža materinskih domov in zavetišč za ženske s skupno zmogljivostjo 350 mest v vseh regijah«;

– v nacionalnem programu se je država zavezala, da bo spodbujala in sofinancirala razvojne in eksperimentalne programe, med njimi tudi (1) mrežo ekip za svetovanje po telefonu – tudi žrtvam nasilja, (2) mrežo centrov za psihosocialno pomoč žrtvam nasilja, ki zagotavlja regijsko pokritost po statističnih regijah;

Analiza nacionalnega programa nam torej pokaže naslednje. Nasilje v družini nacionalni program ne omenja kot posebno, samostojno obliko nasilja in ne opredeljuje žrtve nasilja v družini kot skupino prebivalcev, potrebno določenih socialnovarstvenih storitev. Na osnovi tega bi bil neprimeren zaključek, da država obravnavo te skupine ne šteje za obravnavanja potrebno v okviru javne službe, saj lahko prepoznamo to skupino in njihovo obravnavanje v nekaterih socialnovarstvenih storitvah. 1.2.2. Stanovanjska zakonodaja Leta 2003 je bil sprejet Stanovanjski zakon (Ur.l. RS, št. 69/2003), ki ukinja kategorijo socialnih stanovanj. Po tem zakonu namreč ni več ločevanja med neprofitnimi in socialnimi stanovanji. Zakon vsebuje obsežen člen o oddajanju neprofitnega stanovanja, česar prejšnji zakon ni vseboval, ter med kriteriji za dodelitev našteva tudi socialne razmere (6. odst. 87. čl.). Ministrstvo za okolje in prostor je za izpeljavo javnih razpisov sprejelo Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem (Ur.l. RS, št. 14/2004, 34/2004, 62/2006). Ta pravilnik posveča posebno pozornost reševanju stanovanjskega vprašanja žrtev nasilja v družini na naslednji način:

- žrtve nasilja v družini lahko kandidirajo na razpisih za neprofitna stanovanja v kraju začasnega prebivališča (sicer je kriterij stalno prebivališče). Določba 2. odstavka 3. člena pravilnika določa: »Žrtve nasilja v družini z začasnim bivanjem v materinskih domovih in zatočiščih-varnih hišah, zavetiščih, centrih za pomoč žrtvam kaznivih dejanj, lahko sodelujejo na razpisu za oddajo neprofitnih stanovanj tudi v kraju začasnega bivališča.«

- med prednostnimi kategorijami pri dodelitvi neprofitnega stanovanja izrecno našteva tudi žrtve nasilja v družini (6. člen pravilnika). Najemodajalci pa so tisti, ki pri konkretnem razpisu opredelijo prednostne kategorije.

1.2.3. Civilno pravo Veljavni Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l. RS, št. 69/2004) nima nobene izrecne določbe, ki bi pred nasiljem v družini varovala odrasle osebe – npr. zakonca pred nasiljem drugega zakonca, starše pred nasiljem otrok ali ostarele družinske člane. ZZZDR pa vsebuje vrsto določb, ki so namenjene varstvu otrok pred nasiljem staršev. Tako v 119. členu zakon določa, da je center za socialno delo dolžan storiti potrebne ukrepe, ki jih zahtevata vzgoja in varstvo otroka ali varstvo njegovih premoženjskih koristi. Zakon s to določbo centru za socialno delo daje splošno pooblastilo, da izvede kakršenkoli ukrep za varstvo koristi otrok. ZZZDR pa ureja tudi posamezne ukrepe:

- po 106. členu lahko sodišče ali center za socialno delo staršem omejita ali odvzameta pravico do osebnih stikov z otrokom;

- po 120. členu lahko center za socialno delo otroka odvzame staršem in ga da v vzgojo in varstvo drugi osebi ali zavodu;

- po 116. členu lahko sodišče staršem odvzame roditeljsko pravico. V predlog Družinskega zakonika (ki bo nadomestil sedanji ZZZDR) je vključeno tudi obsežnejše poglavje »ukrepi za varstvo koristi otrok«. O ukrepih odloča sodišče v nepravdnem postopku. Predlagan je nujen ukrep – nujen odvzem otroka. Poleg tega pa so predlagane številne začasne odredbe, s katerimi se varuje otroka tudi pred nasiljem v družini (kot npr. odredba o izselitvi nasilnega člana iz skupnega stanovanja, odredba o zdravniškem pregledu ali zdravljenju). Družinski zakonik zajema tudi ukrepe za varstvo koristi otrok

trajnejšega značaja, na primer nadzor nad izvrševanjem starševske skrbi, omejitev starševske skrbi, odvzem otroka staršem. Predlog Družinskega zakonika določa dolžnost obveščanja o nasilju v družini, ko gre za ogroženega otroka. Dolžnost zavezuje vsakogar zlasti pa zdravstveno osebje in osebje vzgojno-varstvenih in izobraževalnih zavodov, da morajo takoj obvestiti center za socialno delo, policijo ali dežurnega sodnika, kadar sumijo, da je otrok ogrožen. Določa, da ima varstvo koristi otroka prednost pred varovanjem poklicne skrivnosti. Predlog zakona tudi ustanavlja stalne skupine pri centru za socialno delo za obravnavanje primerov ogroženih otrok, v kateri so strokovnjaki centra za socialno delo, zdravniki in kriminalisti. Veljavni Zakon o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 36/2004) v 411. členu določa, da lahko sodišče med postopkom v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki izda na predlog stranke ali po uradni dolžnosti začasne odredbe o varstvu in preživljanju skupnih otrok kot tudi začasne odredbe, s katerimi se enemu ali obema od staršev prepove pravico do osebnih stikov. V zakonskem sporu izda sodišče na predlog zakonca tudi začasno odredbo o njegovem preživljanju in o izselitvi drugega zakonca iz skupnega stanovanja, če je to potrebno za preprečitev nasilja. Te začasne odredbe se izdajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje. 1.2.4. Kaznovalno pravo a. Nasilje v družini kot kaznivo ravnanje Kazenska zakonodaja in zakonodaja s področja prava o prekrških kot druge oblike kaznivih ravnanj inkriminira različne oblike nasilja v družini. Kazenska zakonodaja (Kazenski zakon SRS, Ur.l. SRS, št. 12/77) je že leta 1977 presegla klasično opredelitev spolnega nasilja, ko je posebej poudarila, da je spolno nasilje (posilstvo in druga spolna dejanja) inkriminirano tudi, če je dejanje storjeno proti osebi, s katero živi povzročitelj v zakonski ali izvenzakonski skupnosti. Do leta 1977 je namreč zakonodaja, ki se je uporabljala na področju Slovenije, vsebovala klasično opredelitev posilstva: povzročitelj je moški in žrtev ženska, ki ni storilčeva žena. Pri nobenem drugem kaznivem dejanju takrat in tudi danes ni bilo razmerje med povzročiteljem in žrtvijo ekskulpacijski razlog. Iz tega sledi, da so v slovenski kazenski zakonodaji inkriminirane vse oblike nasilja v družini, inkriminacije pa so razpršene po Kazenskem zakoniku (Ur.l. RS, št. 95/2004) glede na različne objekte varstva (življenje in telo, spolna nedotakljivost, čast in dobro ime). Pomembna je sprememba kazenske zakonodaje iz leta 1999 (Ur.l. RS, št. 23/99), ko je kaznivo dejanje nasilništvo preoblikovano tako, da se od takrat glasi: »Kdor drugega hudo žali, z njim grdo ravna, mu dela nasilje ali ogroža njegovo varnost in s tem v javnosti ali v družini povzroči ogroženost, zgražanje ali prestrašenost, se kaznuje z zaporom do dveh let.« To pa ne pomeni inkriminiranja nove oblike nasilja v družini, ampak ob izpolnitvi nekaterih pogojev omogoča pregon po uradni dolžnosti tudi za lažje oblike nasilja v družini. Nasilje v družini je bilo že od leta 1974 zajeto tudi v Zakonu o prekrških zoper javni red in mir (Ur.l. RSS, št. 16/74) in »skrito« v določbi 4. točke 1. odstavka 11. člena tega zakona, saj je predstavljalo samo eno od možnih izvršitvenih oblik tega prekrška, ki se je glasil: »Kdor občutno moti okolico s hrupom, ropotom ali z razgrajanjem; kdor na nedovoljen način občutno moti mir ali ogroža varnost kakšne osebe v zasebnem prostoru ali kdor moti nočni mir in počitek«. Navedeni zakon je leta 2006 nadomestil Zakon o varstvu javnega reda in miru (Ur.l. RS, št. 70/2006) in posebno pozornost posvetil nasilju v družini na ta način, da je pri prekršku po 6. členu tega zakona – »nasilno in drzno vedenje« določil bližnje razmerje med povzročiteljem in oškodovancem kot razlog za predpis strožjega kaznovalnega okvira. Navedeni prekršek zajema več izvršitvenih ravnanj, med drugim tudi prepoved približevanja. b. Prepoved približevanja Novela Zakona o kazenskem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS, št. 72/98) je uvedla alternative priporu, med katerimi je tudi prepoved približanja določenemu kraju ali osebi (195.a člen ZKP). Ker gre za alternativo priporu, jo je seveda mogoče izreči samo v primeru

storitve tistih kaznivih dejanj, pri katerih je zaradi njihove teže in ob izpolnjevanju drugih pogojev mogoče izreči pripor. Leta 2003 je novela Zakona o policiji (Ur.l. RS, št. 79/03) uvedla možnost, da policisti odredijo prepoved približevanja določenemu kraju oziroma osebi v tistih primerih nasilja v družini, ki predstavljajo prekršek. Policisti izrečejo prepoved približevanja za oseminštirideset ur, preiskovalni sodnik pa lahko prepoved podaljša do skupnega trajanja deset dni. Navedeni ukrep se lahko izreka od 26.9.2004, ko je stopil v veljavo Pravilnik o prepovedi približevanja določenemu kraju oziroma osebi (Ur.l. RS, št. 95/2004). Od novele Zakona o policiji iz leta 2006 (Ur.l. RS, št. 78/2006) pa je mogoče izreči prepoved približevanja ne samo za prekrške z elementi nasilja, ampak tudi za nasilna kazniva dejanja. V letu 2005 je policija izrekla 152 prepovedi približevanja, v letu 2006 pa 281. 1.2.5 Zakon o enakih možnosti žensk in moških Zakon o enakih možnosti žensk in moških (Ur.l. RS, št. 59/2002) sicer ne uvaja nobenih posebnih ukrepov za zaščito žrtev nasilja v družini, vendar kot krovni zakon za zagotavljanje enakih možnosti žensk in moških na različnih področjih družbenega življenja posredno obravnava tudi nasilje nad ženskami v družini. V Resoluciji o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških 2005 – 2013 (Ur.l. RS, št. 100/2005) pa so za zmanjšanje nasilja nad ženskami v domačem okolju in partnerskih odnosih določeni tudi konkretni cilji in ukrepi, ki so kot izhodišče sprejeti v predlogu Zakona o preprečevanju nasilja v družini. 1.3. Razlogi za sprejem zakona Iz kratkega opisa zakonskih določb, ki obravnavajo žrtve ali povzročitelje nasilja izhaja, da si Slovenija zadnjih desetih let na različnih področjih prizadeva pomagati žrtvam pri zagotavljanju njihove varnosti ali ureditve temeljnih vprašanj. Aktivnost države in različnih organov in združenj pa se v Sloveniji ne veže le na spreminjanje posamičnih področnih zakonov, ampak tudi v organiziranju izobraževanj, strokovnih srečanj, projektov za večjo prepoznavnost tega družbenega pojava in prizadevanj za opredelitev metod dela z žrtvami in povzročitelji nasilja. Večina teh prizadevanj pa ne poteka povezano in usklajeno. Prav tako bi bili vsi navedeni zakonski ukrepi bistveno uspešnejši, če bi se medsebojno dopolnjevali in če bi izvajalci različnih zakonov med seboj sodelovali pri nudenju pomoči žrtvam. Iz navedenih razlogov izhaja potreba po sprejemu zakona, ki bo zagotavljal enoten pristop k obravnavanju nasilja v družini (predvsem preko oblikovanja opredelitve nasilja v družini in temeljnih načel za obravnavanje žrtev), koordinirano delovanje različnih organov in organizacij (multidisciplinarni in multi-institucionalni pristop) in dopolnjeval obstoječe ukrepe za zaščito žrtve v različnih zakonih. 2. CILJI, NAČELA IN POGLAVITNE REŠITVE PREDLOGA ZAKONA 2.1. Cilji predloga zakona 2.1.1. Opredelitev nasilja v družini Zakon o preprečevanju nasilja v družini bo prvi zakon, ki opredeljuje nasilje v družini kot poseben družben pojav, potreben specifične obravnave. Za predlagano opredelitev je pomembno, da se nasilje v družini ne veže zgolj na določeno skupino žrtev in da se ne omejuje na ozko pojmovano družinsko okolje. Raziskave sicer kažejo, da so najpogostejše žrtve otroci in ženske, vendar pa se zakon ne omejuje le na ti dve skupini, ampak nalaga organom in organizacijam dolžnost nudenja pomoči vsem žrtvam, torej tudi starejšim družinskim članom, osebam z gibalnimi, senzornimi in intelektualnimi oviranostmi, moškim ter vsem ostalim družinskim članom, ne glede na kakršnekoli njihove osebne lastnosti. Seznam oseb, ki so po zakonu družinski člani, je obsežen in zajema vse osebe, med

katerimi obstaja (ali je obstajala) tesnejša čustvena vez, ki jo povzročitelj nasilja izrablja za zlorabo moči nad drugo osebo. Zakon presega tradicionalno opredelitev, ki zajema zgolj fizično, spolno in psihično nasilje; s samostojno opredelitvijo ekonomskega nasilja in zanemarjanja kot oblike nasilja sledi sodobnim kriminološkim in sociološkim raziskavam. 2.1.2. Dolžnost nudenja pomoči žrtvi Zakon o preprečevanju nasilja v družini nalaga vsem organom in organizacijam (državnim organom, nosilcem javnih pooblastil, izvajalcem javnih služb in organom samoupravne lokalne skupnosti) dolžnost, da pomagajo žrtvam nasilja v družini z izvedbo vseh postopkov in ukrepov, ki so potrebni za njeno zaščito. Zakon poleg tega izrecno poudarja, da morajo primere nasilja v družini obravnavati prednostno in pri izvajanju postopkov in ukrepov spoštovati načelo sorazmernosti ukrepanja oziroma ravnanja (sorazmernost ukrepanja s stopnjo ogroženosti žrtve, t.j. s stopnjo nasilja). Načelo sorazmernosti je eno temeljnih načel predlaganega zakona. Zavezuje državne organe, da ustrezno zaščitijo žrtve, poleg tega pa (ob široki opredelitvi nasilja v družini) postavljajo istim organom meje pri poseganju v zasebnost posameznikov oziroma njihove medsebojne odnose. 2.1.3. Žrtvam (in povzročiteljem nasilja) zagotoviti strokovno obravnavo Nasilje v družini je pojav s številnimi posebnostmi, ki jih je potrebno poznati tako za prepoznavanje nasilja, kot tudi za razumevanje reakcij žrtev na ponujeno pomoč in oblikovanje kvalitetnih programov obravnavanja. Zakon bo prispeval k povečanju strokovnosti obravnavanja nasilja v družini predvsem na dva načina:

- s sprejemom protokolov delovanja – ministri, pristojni za delovanje policije, zdravstvenih organizacij, socialno varstvenih zavodov in vzgojno izobraževalnih zavodov morajo v enem letu po uveljavitvi zakona določiti pravila in postopke, ki jih morajo organi oziroma organizacije z navedenih področij upoštevati pri obravnavanju primerov nasilja. Poleg strokovnosti bodo takšna pravila zagotavljala tudi poenotenje sedaj različnih praks.

- z izobraževanjem vseh strokovnih delavcev, ki obravnavajo nasilje v družini – predlog zakona zavezuje ministre, pristojne za delovanje policije, zdravstvenih organizacij, socialno varstvenih zavodov in vzgojno-izobraževalnih zavodov, da zagotovijo izobraževanje strokovnih delavcev, ki bodo v okviru pravil (protokolov) zadolženi za obravnavanje nasilja in v enem letu po uveljavitvi tega zakona tudi določijo obseg takšnega izobraževanja. Izobraževanje pa zakon določa kot obvezno tudi za vse ostale, zaposlene v organih in organizacijah, ki v okviru protokolov sicer ne bodo imeli konkretnih zadolžitev, se pa pri svojem delu srečujejo z žrtvami ali povzročitelji nasilja. Zakon nalaga odgovornim osebam v organih in organizacijah ter nevladnim organizacijam, da poskrbijo za takšno usposabljanje.

2.1.4. Sodelovanje med institucijami Multi-institucionalni (ki pomeni hkrati tudi multidisciplinarni) pristop se je razvil v evropskih zakonodajah konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Spodbujale so ga nevladne organizacije, ki so kritizirale razdrobljenost pomoči različnih državnih organov in organizacij. Multidisciplinarni pristop predstavlja skupno delovanje, ki zajema tako državne kot tudi nevladne organizacije. Cilj je oblikovati koordiniran (in zato učinkovit) pristop k obravnavanju nasilja v družini. Zakon zagotavlja takšno sodelovanje preko (1) dolžnosti centrov za socialno delo, da ustanovijo multidisciplinarne time, (2) dolžnosti sodelovanja organov in organizacij s centrom za socialno delo (3) zaveze ministra za delo, socialne zadeve in družino, da sprejme pravila o sodelovanju organov in organizacij, (4) ustanovitve regijske službe za koordinacijo in pomoč žrtvam ter (5) preko dolžnosti posredovanja podatkov centrom za socialno delo. 2.1.5. Zagotavljanje dolgoročne varnosti žrtvam Dolgoročno varnost zagotavlja zakon preko izdelave načrta pomoči žrtvi, ki ga izdela center za socialno delo kot nosilec primera skupaj z žrtvijo in v sodelovanju z drugimi organi in organizacijami. V načrtu pomoči bodo zajete predvsem dolgoročnejše rešitve za ureditev življenjskih razmer žrtve. Nekatere od ukrepov bo lahko realiziral sam center za socialno delo

oziroma pomagal žrtvi pri njihovi realizaciji, za izvedbo drugih se bodo zavezali drugi organi in organizacije. Pri otroku žrtvi bo center za socialno delo v okviru načrta pomoči predlagal sodišču tudi ukrepe, ki jih za zagotavljanje otrokove varnosti zajema družinska zakonodaja. Polnoletna žrtev pa se bo morala sama odločiti, ali bo sodišču predlagala prepoved nasilnih ravnanj in s pomočjo sodišča uredila stanovanjsko vprašanje (v primeru, če živita s povzročiteljem nasilja v skupnem stanovanju). Sodišče bo o vseh ukrepih odločalo v nepravdnem postopku. Navedeni ukrepi seveda zgolj dopolnjujejo in ne nadomeščajo ukrepov, ki jih naša zakonodaja že pozna. Predvsem to velja za prepoved približevanja po Zakonu o policiji, ki ga predlog zakona ne spreminja; če nasilje v družini predstavlja prekršek ali kaznivo dejanje, mora policija po uradni dolžnosti oceniti, ali je naveden ukrep potrebno izreči. Če policija takšne ocene ne sprejme oziroma po izteku izrečene prepovedi lahko žrtev sama predlaga njegov izrek v nepravdnem postopku. 2.1.6. Brezplačna pravna pomoč Raziskave v tujini kažejo, da so ukrepi, ki jih mora sodišču predlagati sama žrtev, bistveno pogosteje izrečeni, če ima žrtev zagotovljeno pravno pomoč – njena vloga je bolje pripravljena (ustrezni dokazi so že priloženi), bolje argumentirana, redkeje postane žrtev pasivna sredi postopka in umakne vlogo. Tudi priporočilo Parlamentarne skupščine Sveta Evrope o nasilju v družini nad ženskami Recommendation 1582 (2002) poziva članice Sveta Evrope, da žrtvam zagotovijo brezplačno pravno svetovanje in pomoč. Zakon iz navedenih razlogov uvaja brezplačno pravno pomoč žrtvi v tistih sodnih postopkih, ki tečejo na njen predlog zaradi predlaganega izreka ukrepov prepoved nasilnih ravnanj in ureditev stanovanjskih razmer. Temelj za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni premoženjsko stanje prosilke oziroma prosilca, ampak njena oziroma njegova ogroženost zaradi nasilja v družini in zato potreba po izreku ukrepov za zagotovitev varnosti. Mnenje o tem bo podal center za socialno delo. 2.1.7. Delo s povzročiteljem nasilja Pojav nasilja v družini se v družbi ne bo zmanjševal v zadostni meri, če bo država le izvajala preventivne programe in pomagala žrtvam, temveč je za uresničevanje cilja potrebno tudi neposredno delo s povzročitelji nasilja. Dokler namreč nasilnež ne spremeni vzorca vedenja, bo z nasiljem nadaljeval zoper isto žrtev ali pa si bo poiskal novo. Zakon zato v določbah opozarja tudi na pomen dela s povzročiteljem nasilja na centrih za socialno delo in v okviru nevladnih organizacij. Poleg tega preko določbe, da centri za socialno delo lahko napotijo povzročitelja nasilja na ustrezne programe, spodbuja oblikovanje takšnih programov. 2.1.8. Zbiranje podatkov o nasilju v družini ter analiziranje pojava Centrom za socialno delo Zakon o preprečevanju nasilja v družini nalaga vodenje podatkov o obravnavanih primerih. S tem se bo spremenilo stanje v Sloveniji, ko noben organ sistematično ne spremlja razkritega obsega nasilja v družini in bodo omogočene statistične analize tega pojava. Na ravni regij, območje katerih bo določil minister oziroma ministrica za delo, družino in socialne zadeve, pa zakon ustanavlja regijske službe za koordinacijo in pomoč žrtvam. Naloge regijske službe za koordinacijo bodo operativne (npr. izvajanje interventne službe) in analitične (spremljanje in analiziranje pojavov nasilja na območju regije). 2.1.9. Spodbuditi žrtve, da poiščejo pomoč pri organih in organizacijah Strokovna in koordinirana pomoč je pomembna tudi zato, da žrtev nasilja v družini prejme jasno sporočilo: če se odloči prekiniti oziroma spremeniti življenje, katerega osnovna značilnost je nasilje, ji bo država s svojimi institucijami (v sodelovanju z nevladnimi organizacijami) pomagala. Raziskave kažejo, da veliko žrtev nasilja vztraja v nasilnem odnosu tudi zato, ker ne zaupa v delo in učinkovitost organov in organizacij. Zakon bo preko strokovnega in koordiniranega dela organov in organizacij, uvajanja novih (učinkovitih) ukrepov za neposredno varnost žrtev in zagotavljanja brezplačne pravne pomoči, posredno spodbujal žrtve nasilja, da poiščejo pomoč pri ustreznih institucijah in tako prispeval k manjšanju pojava nasilja v družini.

2.1.10. Zmanjšanje nasilja v družini Vse navedene poglavitne rešitve predlaganega zakona bodo ob strokovnem in odgovornem izvajanju zakona privedle ne samo do ustreznejšega obravnavanja nasilja v družini, ampak tudi do njegovega zmanjšanja. Kriminološke raziskave kažejo, da na obseg nasilja v družini ni mogoče bistveno vplivati s kazenskopravnimi ukrepi, ampak predvsem z zagotavljanjem sodelovanja različnih organov in organizacij in strokovnim delom, ki je vedno usmerjeno k dolgoročni ureditvi življenjskih razmer žrtve. In ta cilj dosega Zakon o preprečevanju nasilja v družini preko različnih institutov. 2.2 Načela predloga zakona Temeljna načela predloga zakona so:

- vse žrtve, ne glede na spol, starost ali druge osebne okoliščine so upravičene do pomoči institucij;

- vsem žrtvam je zagotovljeno enako obravnavanje, kar dosega predlog zakona z opredelitvijo nasilja v družini in njegovimi posameznimi pojavnimi oblikami, pri čemer so posebnih oblik varstva deležni otroci, posebne skrbnosti pri obravnavanju pa starejše osebe ter invalidi;

- obravnavanje žrtev mora biti strokovno, zato predlog zakona določa dolžnost izobraževanja vseh strokovnih delavcev v različnih institucijah, ki se v okviru svojega dela srečujejo tako z žrtvami kot s povzročitelji nasilja;

- pomoč žrtvam mora biti zagotovljena v čimkrajšem času, kar predlog zakona zagotavlja z določbo, da vsi organi in organizacije obravnavajo primere nasilja v družini prednostno;

- osnovno vodilo pri delovanju institucij je načelo sorazmernosti obravnavanja (torej tudi izvedenih ukrepov) s stopnjo ogroženosti žrtve, s čimer je onemogočena tako pasivnost institucij kot tudi neupravičeni posegi države v zasebnost posameznikov;

- obravnavanje žrtev temelji na medinstitucionalnem sodelovanju; - žrtve imajo pravico do varovanja zasebnosti v postopkih obravnavanja, zato institucije

brez njihovega izrecnega dovoljenja ne smejo posredovati javnosti njihovih podatkov; - žrtve potrebujejo v postopkih obravnavanja psihično oporo, ki jim jo nudi

spremljevalec – oseba, ki si jo same izberejo in ima pravico spremljati žrtev v vseh postopkih obravnavanja;

- za zagotavljanje učinkovitega varstva, ki ga preko novih sodnih ukrepov zagotavlja predlog zakona, imajo žrtve nasilja v družini možnost pridobiti brezplačno pravno pomoč.

2.3 Poglavitne rešitve predloga zakona Predlog zakona zagotavlja večjo varnost žrtvi nasilja v družini in zmanjšuje obseg nasilja v družini preko naslednjih poglavitnih rešitev:

- opredeli nasilje v družini in njegove posamezne oblike ter na ta način zmanjšuje možnost različnih interpretacij nasilnih ravnanj, pogojenih z osebnim vrednostnim sistemom posameznega strokovnega delavca;

- žrtve nasilja so vse osebe, ki so utrpele katero od opredeljenih oblik nasilja, ne glede na njihove osebne okoliščine;

- mladoletne žrtve uživajo posebno varstvo, ki se odraža v posebni (širši) opredelitvi nasilja nad njimi (Upoštevanje določbe Konvencije o otrokovih pravicah glede upoštevanja njihovih koristi pred koristmi drugih udeležencev postopkov in predvsem v dolžnosti institucij, da izvajajo posebne ukrepe za njihovo zaščito po zakonu, ki ureja družinska razmerja.);

- posebne skrbi pri obravnavanju in nudenju pomoči so deležne starejše osebe in invalidi. Strokovni delavci, bodo morali tako pridobiti dodatna znanja o specifikah nasilja v družini nad takšnimi osebami in v okviru protokolov izdelati posebne metode dela z njimi.

- center za socialno delo je nosilec primera, vse institucije in nevladne organizacije so zato dolžne o primerih nasilja takoj obvestiti center za socialno delo (če je žrtev nasilja otrok, pa tudi policijo ali državno tožilstvo). Kadar pa polnoletna žrtev temu izrecno nasprotuje, se takšna prijava v primerih lažjih oblik nasilja (ko ne gre za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti) ne poda, kot polnoletna samostojna oseba ima namreč pravico odločati o svojem načinu življenja;

- žrtev si lahko izbere osebo, ki jo spremlja v vseh postopkih, povezanih z nasiljem zato, da ji pomaga pri zaščiti njene integritete in ji nudi psihično oporo;

- državne institucije in nevladne organizacije morajo varovati identiteto žrtev in povzročiteljev nasilja, saj se na takšen način zmanjšujejo oziroma preprečujejo travme, ki jih žrtev doživlja zaradi izpostavljanja javnosti;

- organi in organizacije ter nevladne organizacije so dolžne obravnavati žrtve nasilja v družini prednostno, strokovno in pri tem medsebojno sodelovati. Takšen način obravnavanja bodo podrobneje določili pristojni ministri v podzakonskih aktih, t.i protokolih, ki jih morajo sprejeti v enem letu po uveljavitivi Zakona o preprečevanju nasilja v družini. Predlog zakona zato le okvirno določa naloge centrov za socialno delo (čeprav so nosilci primerov) preko dolžnosti oblikovanja načrta pomoči, saj bo tudi njihovo delovanje natančneje urejeno v protokolu;

- predlog zakona ustanavlja regijsko službo za koordinacijo in pomoč žrtvam, ki bo imela tako analitične kot tudi operativne naloge pri obravnavanju primerov nasilja v družini.

- Predlog zakona zagotavlja večjo varnost žrtev predvsem preko treh ukrepov: o dolžnost policije, da zagotavlja žrtvino varnost ob njenem vstopu v stanovanje,

iz katerega mora vzeti stvari za zagotavljanje osnovnih življenskih potreb; o sodišče v nepravdnem postopku povzročitelju nasilja na žrtvin predlog

prepove stike z žrtvijo; o sodišče lahko v nepravdnem postopku na predlog žrtve naloži povzročitelju

nasilja, da mora stanovanje v skupni uporabi prepustiti žrtvi v izključno uporabo.

- v sodnih postopkih, ki jih žrtev lahko sproži s svojo zahtevo po izreku ukrepov po tem zakonu, ima žrtev možnost pridobiti brezplačno pravno pomoč; pri čemer niso pomembne njene premoženjske razmere, ampak življenske razmere, nastale zaradi ravnanj povzročitelja nasilja;

- centri za socialno delo so dolžni zbirati podatke o obravnavanih primerih in jih hraniti 10 let.

3. OCENA FINANČNIH POSLEDIC PREDLOGA ZAKONA ZA DRŽAVNI PRORAČUN IN DRUGA JAVNA FINANČNA SREDSTVA Finančna sredstva za izvajanje zakona so zagotovljena v proračunu RS. Predlog zakona o preprečevanju nasilja v družini predvideva povsem nov sklop aktivnosti in zadolžitev zaposlenih, kar ima za posledico potrebo po zagotavljanju dodatnih sredstvih v letu 2008, ko bi naj pričel zakon veljati, v skupnem obsegu 342.000,00 EUR. Glede na obseg novih del in nalog ter predvidena sredstva v proračunu RS v naslednjih letih ugotavljamo, da je potrebno zagotoviti dodatna sredstva za nemoteno izvajanje predlaganega zakona na naslednjih področjih:

- PP 1283 oziroma dejavnost CSD v skupnem obsegu 163.800,00 EUR. o Centri za socialno delo bodo tako zavezani k izvajanju novih nalog na

področjih: o izdelava načrta pomoči žrtvi,ustanovitev centra za regijsko koordinacijo

pomoči žrtvam, o podajanje mnenja o ogroženosti ter življenjskih razmerah žrtve za brezplačno

pravno pomoč.

Obseg navedenih nalog bo zahteval dodatne zaposlitve na regijskem nivoju (trenutno je 12 regijskih koordinatorjev); t.j polovico strokovnega delavca na vsako regijo, kar pomeni šest novih zaposlitev in znaša letno 163.800 EUR/letno.

- PP 4074 oziroma materinski domovi v skupnem obsegu 150.000,00 EUR. Izvajanje zakona predvideva širitev mreže, za kar je nujno potrebno zagotoviti dežurstva v vseh regijskih varnih hišah. Potrebna bo zaposliti šest novih strokovnih delavcev, kar letno znese 150.000 EUR/leto.

- PP 7140 oziroma stroški izvajanja zakonov s področja družine v skupnem

znesku 28.200,00 EUR. Ocenjujemo, da bo približno 250 primerov žrtev, katerim bo potrebno zagotoviti brezplačno pravno pomoč. Le-ta naj bi znašala povprečno 112,80 EUR/primer, kar predstavlja dodaten odhodek proračuna v višini 28.200 EUR/leto. Pri ocenah smo se posluževali podatkov institucij, ki imajo izkušnje pri zagotavljanju brezplačne pravne pomoči, vendar je težko na tem segmentu oceniti, tako število primerov, saj so zadeve na tem področju v naši družbi zelo prikrite, kakor tudi kompleksnost posameznega primera, od česar je odvisna višina potrebnih sredstev na primer. Status žrtve, ki bo upravičena do brezplačne pravne pomoči, bo definiral pristojni center za socialno delo.

Predlog Zakona o preprečevanju nasilja v družini ne bo imel posledic na druga javna finančna sredstva. 4. PRIKAZ UREDITVE V DRUGIH PRAVNIH SISTEMIH IN PRILAGOJENOST UREDITVE PRAVU EU 4 .1. Pravo Evropske unije Predlagana ureditev ni predmet usklajevanja z zakonodajo EU. V okviru prava EU ne obstajajo predpisi, ki bi neposredno posegali na področje obravnavanja nasilja v družini. 4.2. Prikaz ureditve v drugih pravnih sistemih 4.2.1. Švedska Švedska je sprejela zakonske spremembe na področju obravnavanja nasilja v družini po tem, ko je po dveletnem delu izdelala predloge posebna komisija (poročilo je podala junija 1995). V tem obdobju so švedska sodišča obravnavala nasilne dogodke izolirano, ponavljajoče nasilje pa je le v redkih primerih bilo upoštevano kot obteževalna okoliščina pri določitvi sankcij. Prednost pred sodno intervencijo je imelo poravnavanje med povzročiteljem in žrtvijo. Leta 1996 je policija v Uppsali oblikovala zbirko podatkov – register (po vzoru Merseyside Police v Liverpoolu, Anglija) in ga imenovala Warning Bell. Ta register policiji omogoča hiter dostop do informacij, povezanih s posameznimi dogodki nasilja v družini (podatki o žrtvah, prejšnjih dogodkih, osumljencih, že izrečenih ukrepih ali obravnavanjih). Navedeni register je v veliko pomoč policiji predvsem takrat, ko žrtev v določenem trenutku noče več sodelovati z njimi. Informacije iz registra lahko uporabi tudi sodišče pri obravnavanju posebne inkriminacije nasilja v družini. Poleg tega lahko dosežejo boljšo obravnavo primera tudi socialne službe zaradi celovitejših informacij o posamezni intervenciji. Leta 1998 je bil sprejet zakon (Bill on Violence against Women), ki ima tri temeljna izhodišča:

- izboljšati obstoječo zakonodajo, - uvesti nekatere nove oblike preventive, - žrtvam nasilja zagotoviti boljšo obravnavo.

Vlada je istega leta za izvajanje tega zakona namenila 41 milijonov SEK. Zakon je uvedel novo kaznivo dejanje »Gross violation of a women's integrity«; če moški izvrši nekatera kazniva dejanja proti sedanji ali bivši zakonski ženi ali izvenzakonski partnerici (npr. napad, grožnja, spolna zloraba), bo odgovarjal za to kaznivo dejanje namesto za posamezno izvršeno splošno kaznivo dejanje. Pogoj za njegovo odgovornost je, da je bilo obravnavano dejanje le del ponavljajoče kršitve integritete ženske in da ta dejanja resno škodujejo samozavesti ženske. Z novo inkriminacijo so sodišča dobila možnost, da strožje kaznujejo povzročitelja posameznega nasilnega dejanja, ki pa je samo del procesa napada na integriteto ženske. To torej tudi pomeni, da sodišče upošteva celotno situacijo ženske, celoten odnos med povzročiteljem in žrtvijo in ne samo izoliran dogodek. Zagrožena kazen je od šest mesecev do šest let. Povzročitelj je poleg navedene inkriminacije lahko v steku obravnavan še za posilstvo, telesno poškodbo oziroma druga ustrezna kazniva dejanja. Leta 1999 je novo inkriminacijo obravnavalo vrhovno sodišče (Supreme Court) in odločilo, da je za obtožbo za novo kaznivo dejanje potrebno, da je bil Povzročitelj že prej obsojen za posamezno nasilno dejanje nad isto žensko. To je bila ožja interpretacija, kot pa jo je želel doseči zakonodajalec s sprejemom nove inkriminacije. Zato je bilo v začetku leta 2000 spremenjeno kaznivo dejanje, in sedaj zadošča, da je konkretno dejanje eno izmed ponavljajočih se dejanj, prejšnja pravnomočna sodba ni več potrebna. Leta 1998 je bila uvedena tudi možnost izreka prepovedi približevanja (Restraining Orders Act). Kazen za nespoštovanje odredbe je denarna kazen ali eno leto zapora. Leta 1998 je bil spremenjen tudi Social Service Act, ki je v posebni določbi poudaril odgovornost socialnih služb do žensk – žrtev nasilja; morajo jih podpirati in jim pomagati pri spreminjanju njihovega življenja. Poročila o delu socialnih služb za leto 1999 kažejo, da se njihov odnos in konkretni ukrepi pri obravnavanju žrtev nasilja še ni spremenil in da se še vedno zanašajo na zavetišča za žrtve. 4.2.2 Avstrija Avstrija je sprejela zakon o varstvu pred nasiljem v družini leta 1997 (veljati je začel 1.5.1997). Navedeni zakon nima lastnih, samostojnih določb, ampak je njegov osnovni namen, da spreminja določbe treh zakonov: Občega državljanskega zakonika, Zakona o izvršilnem postopku in Zakona o policiji. Zakonske spremembe imajo med drugim tudi zelo pomembno načelno vlogo: zasebnost družine je redefinirana in se konča takrat, ko je potrebna državna intervencija v družino zaradi zagotavljanja fizične varnosti družinskega člana. Poudarjeno je torej bilo, da nasilje v družini ni problem posameznikov, ampak skrb države in njenih institucij. Druga pomembna novost je nov pristop policije k obravnavanju primerov nasilja v družini; nasilje v družini je ponavljajoče, dlje časa trajajoče ravnanje, je značilnost odnosa med povzročiteljem in žrtvijo in država mora vplivati na urejanje tega odnosa in ne samo reagirati na posamezen nasilen dogodek. Policist na osnovi zakona iz leta 1997 ob prihodu v intervencijo izreče nasilnežu odstranitev iz stanovanja in prepoved približanja žrtvi. Nasilnež mora odrejeni ukrep spoštovati takoj, kar mora zagotoviti policija. Zakon posebej poudarja, da je pri odreditvi takšne prepovedi treba posebej paziti na to, da se pri posegu v zasebno življenje osebe, na katero se ukrep nanaša, ohranja sorazmernost. Ukrep se je najprej lahko izrekel za sedem dni, s spremembo zakona o policiji pa je bilo njegovo trajanje podaljšano na deset dni. Policija ga izreče brez predloga žrtve, saj izhaja zakonodaja iz spoznanja številnih študij, da so žrtve nasilja v takšnem psihičnem stanju, da niso sposobne sprejemati odločitev z dolgoročnejšimi posledicami. V teh desetih dneh pa se mora žrtev sama odločiti, ali bo zahtevala izdajo sodne odločbe o prepovedi približevanja. Vložitev takšne zahteve je omejena le na ožje sorodnike oz. bližnje družinske člane. O zahtevku odloča družinsko sodišče in lahko izreče prepoved približevanja

za tri mesece. Če pa je v tem času vložena razvezna tožba, ostane takšna prepoved v veljavi, dokler ni razvezni postopek končan. Analitiki avstrijske zakonodaje poudarjajo dvofaznost njihovega pristopa. Najprej odloča država, kaj je v korist žrtve, nato pa mora sama žrtev prevzeti odgovornost za svoje odločitve. Smisel državne intervencije brez »sodelovanja« žrtve je, da se odprejo vrata v družino socialnim službam, ki med t.i prvo fazo poskušajo opolnomočiti žrtev, jo seznaniti s pravnimi instrumenti in ji tako v varnem okolju omogočiti, da razmisli o dolgoročnem reševanju nasilnega odnosa s partnerjem. To pa je naslednja značilnost avstrijskega modela obravnavanja nasilja v družini; tesno sodelovanje represivnih organov z organi socialnega varstva. V letu 2005 je policija izrekla 5.618 takšnih prepovedi. Navedeni zakon je tudi ustanovil interventne službe; te so dejansko nevladne organizacije, ki ob izpolnjevanju določenih pogojev sklenejo pogodbo z ministrstvom za notranje zadeve, za svetovanje in nematerialno pomoč žrtvam nasilja v družini. Njihova osnovna naloga je, da poiščejo stik z žrtvijo (za katero izvedo s strani policije) in ne čakajo, da žrtev sama poišče pomoč pri njih. Po obvestilu policije morajo takoj stopiti v stik z žrtvijo in ji nuditi pomoč. S svojim delovanjem morajo žrtvi predvsem zagotoviti varnost in skupaj z žrtvijo oblikovati varnostni načrt. Interventne službe nudijo žrtvam tudi pravno pomoč predvsem pri vlaganju zahtevkov na družinsko sodišče za prepoved približevanja in psihološko pomoč. Poleg pomembne vloge pri obravnavanju posameznih primerov nasilja v družini, imajo interventni centri pomembno vlogo tudi pri oblikovanju in povezovanju različnih organov in organizacij v mreže (policija, kazensko in civilno sodišče, socialne službe, nevladne organizacije). Vprašanje prijavitvene dolžnosti nasilja v družini je glede zdravnikov v Avstriji urejeno na naslednji način: Področni zakon, ki ureja naloge zdravnikov (Arztegesetz), zavezuje zdravnike k varovanju poklicne skrivnosti. V primeru utemeljenega suma, da je kaznivo dejanje vodilo do smrti ali povzročilo hujše telesne poškodbe, so dolžni to prijaviti policiji. Ob tem morajo žrtev informirati o organih in organizacijah, ki ji lahko pomagajo in ji nudijo zaščito. Pri odraslih žrtvah je torej prijavitvena dolžnost vezana le na težje oblike nasilja v družini. Ta dolžnost pa v primeru ko je žrtev otrok ni omejena na težje primere, ampak zajema vse primere ogrožanja otroka. V primeru, ko je domnevni nasilnež nad otrokom njegov ožji sorodnik, se zaradi dobrobiti otroka lahko počaka s prijavo. V tem primeru se otroka obravnava v sodelovanju s službo socialnega varstva, če je potrebno ga obravnava tudi poseben tim v bolnišnici. 4.2.3 Nemčija

Prikaz je podan na primeru ureditve v nemški zvezni deželi Mecklenburg-Vorpommern. Najprej zvezna, nato pa še deželna vlada sta sprejeli poseben akcijski načrt za zaščito žensk pred nasiljem. Ena od ključnih točk akcijskega načrta (v katerega so vključene tako državne institucije kot nevladne organizacije) je tudi sprejem ali sprememba zakonodaje, ki bi omogočala hitrejše in učinkovitejše ukrepe proti nasilnežem. Zakonske reforme so bile izvedene na obeh ravneh, tako zvezni kot deželni. a) Deželni Zakon o varnosti in redu iz leta 2001 med drugim zajema tudi naslednje določbe:

o policija lahko osebne podatke osumljenih oseb, ki jih pridobi pri svojem delu, zbira in uporablja, če iz okoliščin (način izvršitve dejanja, osebnost osumljenca) izhaja, da obstaja nevarnost ponovitve dejanja;

o vse institucije, ki sodelujejo v boju zoper nasilje (državni in nedržavni organi ter uradi), so upravičene pridobivati osebne podatke, če je to potrebno za odvračanje nevarnosti. V vseh ostalih primerih so iste institucije upravičene pridobivati osebne podatke, če je to potrebno za odvrnitev nevarnosti v konkretnem primeru;

o v posebej določenih primerih lahko policija javno objavi osebne podatke; o policija lahko (ko je ogrožena varnost, življenje ali svoboda žrtve nasilja) iz

stanovanja izžene, oziroma izseli nasilno osebo in ji naloži prepoved

približevanja. Ukrep sme trajati največ štirinajst dni, oziroma do odločitve civilnega sodišča.

o ko obstaja »utemeljen sum«, da bo neka oseba na določenem območju izvršila kaznivo dejanje, se ji lahko (za največ deset tednov) izda prepoved približevanja ali zadrževanja na tem območju.

b) Deželni akcijski načrt proti nasilju nad ženskami (2001) je dokument, ki zajema analizo vzrokov, statistiko, finančne posledice ter predloge potrebnih ukrepov in sprememb. Med slednjimi podrobneje ureja:

o preventivno delovanje; o potrebne spremembe deželne zakonodaje (npr. zakona o tujcih); o senzibilnost na nasilje; o izobraževanje in usposabljanje; o ukrepi »prve pomoči«: ženske hiše; o intervencijski uradi; o svetovanje za prostitutke in žrtve trgovine z belim blagom; o povezovanje in sodelovanje med institucijami-regijsko in na deželni ravni; o delo z povzročitelji nasilja.

c) Zvezni akcijski načrt proti nasilju nad ženskami (1999):

- podoben deželnemu, dodano mednarodno sodelovanje; - pri spremembah zvezne zakonodaje je predviden sistemski, oziroma celovit pristop

na vseh treh ključnih področjih, to je kazenskem, civilnem in upravnem; - poudarek je na izboljšanju civilnopravnega varstva žensk pred nasiljem – izrecna

zakonska ureditev posledic nasilja: o prepoved kontaktov, nadlegovanja in približevanja; o nasilni partner mora ob ločenem življenju prepustiti skupno stanovanje

drugemu partnerju; - opozorilo, da sama civilnopravna ureditev ne zadošča za učinkovito varstvo –

dopolniti jo je potrebno z ustreznimi policijskimi ukrepi (v Nemčiji v pristojnosti dežel). d) Zvezni zakon o civilnopravnem varstvu pred nasiljem nad ženskami (Gewaltschutzgesetz) je uvedel novosti, ki so poleg uvedbe dveh novih ukrepov zahtevale tudi spremembe obstoječih zakonov: BGB (nemškega civilnega zakonika v knjigi o družinskem pravu, glede prepustitve družinskega stanovanja), zakona o ustavnem sodišču, zakona o civilnopravnih postopkih (ZPO), zakona o sodnih taksah ter o stroških postopka. Posebej zanimivi sta prvi dve določbi zakona:

- Poškodovana oseba (poškodbe na telesu, zdravju ali svobodi) lahko od sodišča zahteva, da ukrene, kar je potrebno, da se nasilje ne ponovi. Sodišče, če je to potrebno za varstvo upravičenih interesov, lahko nasilnežu naloži opustitev naslednjih ravnanj:

o vstop v stanovanje poškodovane osebe, o zadrževanje v določeni bližini stanovanja poškodovane osebe, o zadrževanje na drugih območjih, kjer se poškodovana oseba redno zadržuje, o komuniciranje, oziroma navezovanje stikov (preko katerihkoli tehničnih

naprav) s poškodovano osebo, o poskusi srečanja s poškodovano osebo.

Sodišče enako ukrepa v primerih (i) resnih groženj s poškodbami (življenja, telesa, zdravja ali svobode) ali (ii) če nasilnež vdre v stanovanje druge osebe, oziroma jo proti njeni volji nadleguje (tudi s sredstvi komuniciranja) ali jo zasleduje. Odredbe morajo biti časovno omejene in se lahko podaljšujejo.

- Če imata v času nasilnega ravnanja poškodovana oseba in nasilnež skupno gospodinjstvo, lahko poškodovana oseba zahteva, da se ji stanovanje, ki je bilo dotlej v skupni rabi, prepusti v izključno rabo. Trajanje odredbe mora biti časovno omejeno, če sta poškodovana oseba in nasilnež solastnika (skupna lastnika) stanovanja ali sta ga skupaj najela. V primeru ko je nasilnež lastnik ali najemnik,

lahko odredba traja največ šest mesecev (možnost podaljšanja za nadaljnjih šest mesecev v izjemnih primerih).

Poškodovana oseba prepustitve stanovanja ne more zahtevati: - če ni bojazni, da bo prišlo do nadaljnjih poškodb (to ne velja, če zaradi resnosti

dejanja poškodovana oseba ne more več živeti z nasilnežem); - če poškodovana oseba v treh mesecih po poškodbi ne zahteva pisno od nasilneža,

da ji stanovanje prepusti; - če bi to povzročilo posebno težak položaj nasilneža.

Če je to pravično, lahko nasilnež za uporabo stanovanja zahteva primerno nadomestilo. Nemško zvezno ministrstvo je v svojem akcijskem načrtu izrecno zapisalo, da vidi težišče zakonskih ukrepov v boju zoper nasilje v družini v spremembah in izboljšanju civilnopravnega varstva žrtev nasilja. Njegova prednost je namreč v tem, da ne reagira le na izvršeno nasilje, pač pa je usmerjeno tudi v preprečevanje bodočih nasilnih ravnanj. 5. DRUGE POSLEDICE, KI JIH BO IMEL SPREJEM ZAKONA

Zakon ne bo imel drugih posledic.

II. BESEDILO ČLENOV

Prvi del: SPLOŠNE DOLOČBE

1. člen (namen zakona)

(1) Ta zakon določa pojem nasilja v družini, določa vlogo državnih organov, nosilcev javnih pooblastil, izvajalcev javnih služb, organov samoupravne lokalne skupnosti (v nadaljnjem besedilu: organi in organizacije) in nevladnih organizacij pri obravnavanju nasilja v družini ter določa ukrepe za varstvo žrtev nasilja v družini. (2) Za preprečevanje nasilja v družini se poleg ukrepov, ki jih določa ta zakon, uporabljajo tudi ukrepi, določeni z drugimi zakoni in na njihovi podlagi izdanimi predpisi.

2. člen

(opredelitev družinskih članov)

Družinske članice oziroma člani (v nadaljnjem besedilu: družinski člani) po tem zakonu so: - zakonec ali zunajzakonska partnerica oziroma partner, bivši zakonec ali bivša

zunajzakonska partnerica oziroma partner, - partnerica oziroma partner ali bivša partnerica oziroma partner v registrirani istospolni

partnerski skupnosti, - krvna sorodnica oziroma sorodnik (v nadaljnjem besedilu: sorodnik) v ravni vrsti, - krvni sorodniki v stranski vrsti do vštetega tretjega kolena, - sorodnik po svaštvu do vštetega drugega kolena, - posvojiteljica oziroma posvojitelj (v nadaljnjem besedilu: posvojitelj) in posvojenka

oziroma posvojenec, - rejnica oziroma rejnik (v nadaljnjem besedilu: rejnik) in rejenka oziroma rejenec, - skrbnica oziroma skrbnik (v nadaljnjem besedilu: skrbnik) in varovanka oziroma

varovanec, - osebe, ki imajo skupnega otroka, - osebe, ki živijo v skupnem gospodinjstvu.

3. člen

(opredelitev nasilja v družini) (1) Nasilje v družini (v nadaljnjem besedilu: nasilje) je vsaka uporaba fizičnega, spolnega, psihičnega ali ekonomskega nasilja oziroma opustitev dolžne skrbi enega družinskega člana proti drugemu družinskemu članu iz prejšnjega člena (v nadaljnjem besedilu: žrtve) ne glede na starost, spol ali katerokoli drugo osebno okoliščino žrtve ali povzročiteljice oziroma povzročitelja nasilja (v nadaljnjem besedilu: povzročitelj nasilja). (2) Fizično nasilje je vsaka uporaba fizične sile, ki pri družinskem članu povzroči bolečino, strah ali ponižanje, ne glede na to, ali so nastale poškodbe. (3) Spolno nasilje so ravnanja s spolno vsebino, ki jim družinski član nasprotuje, je vanje prisiljen ali zaradi svoje stopnje razvoja ne razume njihovega pomena. (4) Psihično nasilje so ravnanja, s katerimi povzročitelj nasilja pri družinskem članu povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske. (5) Ekonomsko nasilje je neupravičeno nadzorovanje ali omejevanje družinskega člana pri razpolaganju z dohodki oziroma upravljanju s premoženjem, s katerimi družinski član

samostojno razpolaga oziroma upravlja ali neupravičeno omejevanje razpolaganja oziroma upravljanja s skupnim premoženjem družinskih članov. (6) Zanemarjanje je oblika nasilja, kadar oseba opušča dolžno skrb za družinskega člana, ki jo potrebuje zaradi bolezni, invalidnosti, starosti, razvojnih ali drugih osebnih okoliščin.

4. člen

(posebno varstvo in skrb)

(1) Posebno varstvo pred nasiljem uživa mladoletni družinski član (v nadaljnjem besedilu: otrok). (2) Otrok je žrtev nasilja tudi, če je prisoten pri izvajanju nasilja nad drugim družinskim članom ali živi v okolju, kjer se nasilje izvaja. (3) Posebne skrbi pri obravnavanju nasilja in nudenju pomoči žrtvam so deležne starejše osebe in invalidi.

5. člen (dolžnost ravnanja)

Organi in organizacije so dolžni izvesti vse postopke in ukrepe, ki so potrebni za zaščito žrtve glede na stopnjo njene ogroženosti in zaščito njenih koristi. Če je žrtev nasilja otrok, imajo koristi in pravice otroka prednost pred koristmi in pravicami drugih udeleženk oziroma udeležencev postopka.

6. člen

(dolžnost prijave)

(1) Organi in organizacije ter nevladne organizacije, ki pri svojem delu izvedo za okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da se izvaja nasilje, so dolžni o tem takoj obvestiti center za socialno delo, razen v primeru, če žrtev temu izrecno nasprotuje in ne gre za sum storitve kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti.

(2) Vsakdo, zlasti pa strokovni delavci oziroma delavke v zdravstvu ter osebje vzgojno varstvenih in vzgojno-izobraževalnih zavodov, mora ne glede na določbe o varovanju poklicne skrivnosti takoj obvestiti center za socialno delo, policijo ali državno tožilstvo, kadar sumi, da je otrok žrtev nasilja.

7. člen (spremljevalec žrtve)

(1) Žrtev nasilja si lahko izbere osebo, ki jo lahko spremlja v vseh postopkih, povezanih z nasiljem (v nadaljnjem besedilu: spremljevalec). (2) Za prisotnost spremljevalca v postopkih iz prejšnjega odstavka zadostuje, da žrtev pred pričetkom postopka ali v postopku izjavi, da jo določena oseba spremlja in da želi, da je v postopku prisotna. (3) Spremljevalec je lahko vsaka polnoletna oseba, ki v postopku ni obravnavana kot povzročitelj nasilja. (4) Spremljevalec pomaga žrtvi pri zaščiti njene integritete v postopkih pred organi in organizacijami, pomaga pri iskanju rešitev in nudi žrtvi psihično oporo. (5) Organ, ki vodi postopek, prepove osebi spremljati žrtev v postopku, če ne izpolnjuje pogoja iz tretjega odstavka tega člena oziroma, če obstoji verjetnost, da oseba ne bo mogla

opravljati nalog iz prejšnjega odstavka glede na sorodstvene ali druge povezave z žrtvijo ali povzročiteljem nasilja ali zaradi drugih okoliščin.

8. člen (pravica žrtve do zagovornika)

Žrtev nasilja ima pravico do zagovornice oziroma zagovornika (v nadaljnjem besedilu: zagovornik), ki v skladu s posebnimi predpisi ščiti žrtvine koristi v postopkih in aktivnostih, ki jo zadevajo.

9. člen (varstvo identitete žrtve)

(1) O žrtvah ali povzročiteljih nasilja ne smejo biti javnosti posredovani podatki, na podlagi katerih bi bilo mogoče prepoznati žrtev ali njeno družino. Posredovanje podatkov je dopustno le, če polnoletna žrtev s tem izrecno soglaša. (2) Starši ali otrokov skrbnik, rejnik, posvojitelj so dolžni v okviru izvajanja skrbi za otroka tega varovati pred izpostavljanjem javnosti. Drugi del: MREŽA IN NALOGE ORGANOV IN ORGANIZACIJ TER NEVLADNIH ORGANIZACIJ

10. člen (vloga organov in organizacij ter nevladnih organizacij)

(1) Organi in organizacije ter nevladne organizacije so dolžne v okviru z zakoni in drugimi predpisi določenimi nalogami in pooblastili prednostno obravnavati primere nasilja, zagotavljati medsebojno obveščanje in pomoč z namenom preprečevanja in odkrivanja nasilja, odpravljanja vzrokov ter nudenja pomoči žrtvi pri vzpostavitvi pogojev za varno življenje. (2) Ministrica oziroma minister (v nadaljnjem besedilu: minister) za delo, družino in socialne zadeve natančneje določi postopke medsebojnega obveščanja in nudenja pomoči iz prejšnjega odstavka. (3) Ministri, pristojni za delovanje policije, zdravstvenih organizacij, socialno varstvenih in vzgojno-izobraževalnih zavodov v soglasju z ministrom pristojnim za delo, družino in socialne zadeve, določijo pravila in postopke, ki zagotavljajo usklajeno delovanje organov in organizacij in ki jih morajo organi in organizacije z navedenih področij upoštevati pri obravnavanju primerov nasilja. (4) Strokovne delavke oziroma delavci (v nadaljnjem besedilu: strokovni delavci) v organih in organizacijah, ki so v okviru pravil in postopkov iz prejšnjega odstavka zadolženi za opravljanje nalog na področju nasilja, se morajo v okviru stalnega izobraževanja, izpopolnjevanja in usposabljanja obvezno redno izobraževati s področja nasilja v obsegu, ki ga določijo pristojni ministri iz prejšnjega odstavka. Odgovorne osebe v organih in organizacijah ter nevladne organizacije so dolžne zagotoviti usposabljanje vseh strokovnih delavcev, ki se v okviru svojega dela srečujejo z žrtvami oziroma povzročitelji nasilja. (5) Center za izobraževanje v pravosodju med izobraževalne vsebine uvrsti področje nasilja v družini.

11. člen (naloge centrov za socialno delo)

(1) Center za socialno delo nudi žrtvi in povzročitelju nasilja storitve po zakonu, ki ureja socialno varstvo, pri čemer je cilj obravnavanja odprava neposredne ogroženosti in skrb za žrtvino dolgoročno varnost, z odpravo vzrokov oziroma okoliščin, v katerih prihaja do nasilja, prek reševanja njenih socialnih in materialnih pogojev bivanja. (2) Center za socialno delo lahko napoti povzročitelja nasilja v ustrezne izobraževalne, psihosocialne in zdravstvene programe, ki jih izvajajo organi in organizacije ter nevladne organizacije. (3) Pri centru za socialno delo se za obravnavanje nasilja v družini ustanovi multidisciplinarni tim v skladu z zakonom, ki ureja organizacijo in delovanje centrov za socialno delo.

12. člen (načrt pomoči žrtvi)

(1) Center za socialno delo je po proučitvi okoliščin primera dolžan nuditi žrtvi oblike pomoči po zakonu, ki ureja socialno varstvo in oceniti, ali je potrebno oblikovati načrt pomoči žrtvi, ki ga oblikuje skupaj z žrtvijo. Načrt pomoči oblikuje, če je za vzpostavitev varnega okolja žrtve potrebno dlje časa trajajoče ukrepanje oziroma je potrebnih več ukrepov pomoči in v drugih primerih, če oceni, da je to potrebno. (2) Načrt pomoči se pripravi v okviru multidisciplinarnega tima iz tretjega odstavka prejšnjega člena tega zakona. Center za socialno delo pozove k sodelovanju v timu tudi druge organe in organizacije, ki so ali bodo v okviru področja svojega delovanja obravnavali žrtev oziroma povzročitelja nasilja ter nevladne organizacije. Odgovorne osebe organov in organizacij, ki so pozvane k pripravi načrta pomoči, so dolžne zagotoviti sodelovanje predstavnikov organov in organizacij. (4) Če je žrtev nasilja otrok, se v načrtu pomoči predvidijo tudi ukrepi za varstvo otroka po predpisih, ki urejajo družinska razmerja.

13. člen (regijska služba za koordinacijo in pomoč žrtvam)

(1) Z namenom zagotavljanja pomoči žrtvam nasilja, izvajanja interventne službe, povezovanja dejavnosti organov in organizacij, spremljanja in analiziranja pojavov nasilja v regiji, se oblikuje regijska služba za koordinacijo in pomoč žrtvam (v nadaljnjem besedilu: regijska služba). Regijska služba izvaja storitve po zakonu, ki ureja socialno varstvo in nujne ukrepe za varovanje otrokovih koristi po zakonu, ki ureja družinska razmerja. (2) Regijska služba vključuje interventno službo, krizne centre in regijskega koordinatorja za preprečevanje nasilja. (3) Regijska služba se oblikuje pri centru za socialno delo, ki ga določi njegov ustanovitelj in deluje na območju posameznega centra za socialno delo ali več centrov za socialno delo. Območje delovanja regijske službe določi ustanovitelj.

14. člen (nevladne organizacije)

(1) Nevladne organizacije s področja obravnave in zaščite proti nasilju v okviru svojih programov nudijo zaščito in psihosocialno pomoč žrtvam, organizirajo programe za obravnavo povzročiteljev nasilja in sodelujejo z organi in organizacijami z različnih področij (policija, tožilstvo, sodišče, center za socialno delo, zdravstvene organizacije, vzgojno-izobraževalni zavodi).

(2) Nevladne organizacije sodelujejo z organi in organizacijami pri obravnavanju posameznih primerov žrtev in povzročiteljev nasilja. Nevladne organizacije se vključujejo tudi v neposredno izvedbo ukrepov za zaščito žrtve. Tretji del: UKREPI ZA ZAGOTOVITEV VARNOSTI ŽRTVE

15. člen (varovanje življenja in zagotavljanje osebne varnosti žrtve)

Policija varuje življenje in zagotavlja osebno varnost žrtve v skladu s predpisi, ki urejajo delovanje policije. Na prošnjo žrtve policija zagotovi žrtvi varnost ob vstopu v stanovanjske prostore, v katerih prebiva, da lahko iz njih vzame stvari, ki so potrebne za zagotavljanje njenih osnovnih življenjskih potreb in osnovnih življenjskih potreb njenih otrok.

16. člen (prepovedi zaradi nasilnih dejanj)

(1) Žrtev lahko sodišču predlaga, da določi ukrepe za odvrnitev nadaljnje škode. Sodišče lahko povzročitelju nasilja, ki je žrtev telesno poškodoval, ali ji je prizadejal škodo na zdravju, ali je drugače posegel v njeno dostojanstvo ali druge osebnostne pravice, na predlog žrtve z odločbo prepove zlasti:

- vstopiti v stanovanje, v katerem živi žrtev; - zadrževati se v določeni bližini stanovanja, v katerem živi žrtev; - zadrževati in približevati se krajem, kjer se žrtev redno nahaja (delovno mesto, šola,

vrtec,…); - navezovati stike z žrtvijo na kakršenkoli način, vključno s sredstvi za komuniciranje

na daljavo; - vzpostaviti vsakršno srečanje z žrtvijo.

(2) Ukrepe po prejšnjem odstavku lahko sodišče izreče tudi:

a) če je povzročitelj nasilja žrtvi grozil, da jo bo poškodoval ali drugače protipravno posegel v njeno dostojanstvo ali druge osebnostne pravice;

b) če je povzročitelj nasilja protipravno vstopil v stanovanje, v katerem živi žrtev ali drugače motil njeno mirno posest;

c) če povzročitelj nasilja žrtev proti njeni izrecni volji protipravno nadleguje, na primer z zasledovanjem ali uporabo sredstev za komuniciranje na daljavo.

(3) Ukrepe po prvem in drugem odstavku tega člena sodišče izreče tudi, če je povzročitelj nasilja dejanje izvršil v stanju prehodne nerazsodnosti, razen če se dokaže, da ni po svoji krivdi prišel v takšno stanje. (4) Sodišče časovno omeji trajanje ukrepov iz prvega odstavka tega člena na največ šest mesecev. Žrtev lahko predlaga podaljšanje ukrepa še za največ šest mesecev.

17. člen (varstvo otrok)

(1) Postopek za odločitev o ukrepih iz prvega odstavka prejšnjega člena začne sodišče v primerih, ko je žrtev otrok, na predlog otroka, starejšega od petnajst let, staršev oziroma enega od staršev, če jim ni odvzeta starševska skrb, ali centra za socialno delo. Če so navedeni ukrepi izrečeni zaradi varstva otroka, spremlja njihovo izvajanje center za socialno delo. (2) Center za socialno delo je dolžan izvesti tudi vse druge potrebne ukrepe za varstvo otroka v skladu z zakonom, ki ureja družinska razmerja.

18. člen (prepustitev stanovanja v skupni uporabi)

(1) Žrtev lahko sodišču predlaga, da odloči o prepustitvi stanovanja v skupni uporabi. Sodišče lahko na predlog žrtve z odločbo naloži povzročitelju nasilja, ki z žrtvijo, ki jo je telesno poškodoval ali ji je prizadejal škodo na zdravju ali je drugače posegel v njeno dostojanstvo ali druge osebnostne pravice, živi v skupnem gospodinjstvu, da mora stanovanje v skupni uporabi prepustiti žrtvi v izključno uporabo. (2) Sodišče časovno omeji trajanje ukrepa iz prejšnjega odstavka, če sta žrtev in povzročitelj nasilja solastnika ali skupna lastnika stanovanja v skupni rabi, če imata na zemljišču, na katerem je stanovanje v skupni rabi, stavbno pravico, pravico užitka ali rabe, ali če sta ga skupaj najela. (3) Sodišče omeji trajanje ukrepa iz prvega odstavka tega člena na največ šest mesecev, če je povzročitelj nasilja sam ali s tretjo osebo lastnik, solastnik ali skupni lastnik stanovanja v skupni rabi, ali če ima na zemljišču, na katerem je stanovanje, sam ali s tretjo osebo stavbno pravico, pravico užitka ali rabe, ali če ga je sam ali s tretjo osebo najel. Če žrtev v roku, ki ga določi sodišče, kljub skrbnemu prizadevanju ne more najti drugega primernega bivalnega prostora, lahko sodišče rok iz prvega stavka na predlog žrtve izjemoma podaljša še za največ šest mesecev, razen če bi to povzročilo nesorazmerno težko breme za tretjo osebo. (4) Povzročitelj nasilja, ki mora žrtvi stanovanje prepustiti v izključno rabo, je dolžan opustiti vsa dejanja, ki bi utegnila otežiti ali ovirati takšno rabo. (5) Povzročitelj nasilja lahko od žrtve zahteva primerno nadomestilo za izključno rabo stanovanja, če je to skladno z načelom pravičnosti. (6) Žrtev mora predlog iz prvega odstavka tega člena podati najkasneje v treh mesecih, odkar je utrpela škodo.

19. člen

(stanovanjsko varstvo v primeru nasilja ob razvezi) Ob razvezi zakonske zveze sme zakonec, nad katerim drugi zakonec izvaja nasilje ali če izvaja nasilje nad njegovimi otroki, zahtevati, da mu drugi zakonec prepusti v izključno uporabo stanovanje, v katerem skupaj živita oziroma sta živela. Sodišče lahko dodeli stanovanje v izključno uporabo enemu od zakoncev, čeprav bi sicer po zakonu, ki ureja družinska razmerja, obstajali pogoji za dodelitev le dela stanovanja, če je to potrebno, da se ob razvezi prepreči nasilje med zakoncema ali nasilje nad otroki. Zaradi varstva koristi otrok sodišče dodeli stanovanje tistemu od zakoncev, pri katerem živijo otroci.

20. člen (izvršba)

Izvršba v primeru prepustitve stanovanja po 18. in 19. členu tega zakona se opravi v skladu z zakonom, ki ureja izvršbo na nepremičninah.

21. člen (pristojnost)

Za odločanje o ukrepih po 16. in 18. členu tega zakona je stvarno pristojno okrožno sodišče v nepravdnem postopku, če z zakonom ni drugače določeno. Sodišče obravnava zadeve prednostno, postopek je nujen, javnost je izključena.

Četrti del: BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ

22. člen (brezplačna pravna pomoč)

Kolikor ni v tem zakonu drugače določeno, se za brezplačno pravno pomoč žrtvi nasilja uporablja zakon, ki ureja brezplačno pravno pomoč.

23. člen (pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči)

(1) Do brezplačne pravne pomoči po tem zakonu je, ne glede na določbe zakona, ki ureja brezplačno pravno pomoč, upravičena oseba, ki je žrtev nasilja. (2) Mnenje o življenjskih razmerah in o ogroženosti žrtve poda pristojni center za socialno delo.

24. člen (obseg dodelitve brezplačne pravne pomoči)

Brezplačna pravna pomoč se po tem zakonu odobri za postopke, ki tečejo na predlog žrtve zaradi ukrepov po 16. in 18. členu tega zakona.

25. člen (prednostno obravnavanje)

Pristojni organ za brezplačno pravno pomoč obravnava prošnje, vložene po tem zakonu, prednostno. Peti del: ZBIRKE PODATKOV

26. člen (uporaba določb zakona o varstvu osebnih podatkov)

Za obdelavo osebnih podatkov, vsebovanih v zbirkah podatkov, ter za varstvo informacijske zasebnosti posameznika, se uporabljajo določbe zakona, ki ureja varstvo osebnih podatkov, če s tem zakonom za posamezne primere ni drugače določeno.

27. člen (namen obdelave osebnih podatkov)

Za potrebe pomoči žrtvi, obravnavanja povzročitelja nasilja, izdelave načrta pomoči žrtvi, njegovega izvajanja in spremljanja, za znanstveno raziskovalne namene in za statistične namene centri za socialno delo obdelujejo osebne podatke in vodijo zbirke podatkov oseb, ki so jih obravnavali kot žrtve in kot povzročitelje nasilja po tem zakonu.

28. člen (zbirke podatkov na področju nasilja v družini)

(1) Podatke o žrtvi in povzročitelju nasilja ter podatke o vrsti obravnave nasilja, se za namene, določene v prejšnjem členu, vnese v obstoječe zbirke podatkov, ki jih določa zakon, ki ureja socialno varstvo. (2) Vnos podatkov v zbirke podatkov iz prejšnjega odstavka se lahko izvrši, ko je v skladu s prvim odstavkom 12. člena tega zakona sprejeta ocena, da je potrebno izdelati načrt pomoči žrtvi.

29. člen (zbiranje podatkov)

(1) Podatki, ki jih vsebujejo zbirke podatkov iz prejšnjega člena, se zbirajo neposredno od posameznika ter iz uradnih zbirk, ki jih v Republiki Sloveniji vodijo za to pooblaščeni organi in organizacije. (2) Centri za socialno delo pri izvajanju nalog na podlagi tega zakona brezplačno pridobivajo podatke, ki jih potrebujejo za namene iz 27. člena tega zakona in za namene zbiranja podatkov po zakonu, ki ureja socialno varstvo, iz obstoječih zbirk podatkov naslednjih upravljavcev:

- Ministrstva za notranje zadeve – podatke o posamezniku in družinskih članih (ime in priimek, datum rojstva, podatke o državljanstvu, podatke o prebivališču), podatke o sklenjenih zakonskih zvezah, razvezah in istospolnih partnerskih zvezah iz centralnega registra prebivalstva in podatke o gospodinjstvu iz drugih evidenc ministrstva za notranje zadeve;

- policije – podatke o izdanih odredbah za prepoved približevanja; - izvajalcev vzgojne in izobraževalne dejavnosti – podatke o vključitvi v vzgojno

izobraževalni zavod ter podatke iz zbirke podatkov o otrocih in mladostnikih, ki potrebujejo pomoč in svetovanje;

- Ministrstva za zdravje, Inštituta za varovanje zdravja in drugih izvajalcev zdravstvene dejavnosti – podatke o zdravstvenem stanju oziroma invalidnosti;

- Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Republike Slovenije – podatke o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja;

- Javnega jamstvenega in preživninskega sklada Republike Slovenije – podatke o izplačanem nadomestilu preživnine;

- Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje – podatke o brezposelnih osebah ter o datumu in razlogih prenehanja vodenja v evidenci brezposelnih oseb in razlogih prenehanja izplačevanja materialnih pravic;

- javnih socialnovarstvenih zavodov in koncesionarjev s področja socialnega varstva – podatke o uživalcih pravic iz zakona, ki ureja starševsko varstvo in družinska razmerja, iz zakona, ki ureja socialno varstvo, o preživninah, o postavitvi pod skrbništvo in o imenovanju skrbnika, o namestitvi v rejništvo po zakonu, ki ureja izvajanje rejniške dejavnosti, o vključitvi v socialnovarstvene storitve oziroma programe in o obravnavah nasilja v družini;

- delodajalcev – podatke o zaposlitvi.

(3) V primerih iz prvega in drugega odstavka tega člena posameznikov, na katere se podatki nanašajo, ni potrebno predhodno seznaniti. (4) Centri za socialno delo zbirajo le tiste podatke, ki jih potrebujejo za obravnavo posameznega primera.

30. člen

(hramba podatkov)

Osebni podatki, ki so vpisani v zbirke podatkov iz 28. člena tega zakona, se hranijo največ deset let po vpisu. Po poteku tega roka se podatki arhivirajo.

Šesti del: PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE

31. člen (uporaba določbe o zagovorniku žrtve)

Določba 8. člena tega zakona se začne uporabljati z uveljavitvijo posebnega zakona, ki bo urejal pravico žrtev do zagovornika.

32. člen (rok za sprejem podzakonskih predpisov)

Postopke, pravila in obseg izobraževanja iz 10. člena tega zakona morajo pristojni ministri sprejeti v enem letu po uveljavitvi tega zakona. Minister, pristojen za delo, družino in socialne zadeve določi postopke medsebojnega obveščanja in nudenja pomoči iz 10. člena tega zakona v enem letu po uveljavitvi tega zakona.

33. člen (rok za določitev območja)

Ustanovitelj centrov za socialno delo določi območje v okviru tretjega odstavka 13. člena tega zakona v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona.

34. člen (uveljavitev)

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

III. OBRAZLOŽITEV

Prvi del: SPLOŠNE DOLOČBE K 1. členu

Določba 1. člena izpostavlja tri namene zakona:

(1) opredelitev nasilja v družini; strokovnjaki z različnih področij, ki se pri svojem delu srečujejo tako z žrtvami kot s povzročitelji nasilja, pogrešajo predvsem opredelitev tega pojava, ki naj bi bila izhodišče njihovega dela pri obravnavanju nasilja v družini. Noben pravni akt pri nas tega pojava še ne opredeljuje.

(2) določitev mreže organov in organizacij, ki obravnavajo primere nasilja v družini; določena je njihova vloga in sodelovanje med njimi.

(3) določitev ukrepov za varstvo žrtev; nekateri ukrepi so določeni že v drugih področnih zakonih (kot npr. Zakon o pravdnem postopku, Zakon o policiji, Kazenski zakonik, Zakon o kazenskem postopku, Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Ukrepi v tem zakonu tako dopolnjujejo že obstoječe ukrepe in jih nikakor ne nadomeščajo ali zmanjšujejo njihovega pomena. Ta poudarek je predvsem pomemben pri varstvu mladoletnih žrtev nasilja v družini. Varstvo ogroženih otrok, kamor sodijo tudi mladoletne žrtve nasilja v družini, ureja Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki je v postopku spreminjanja. Zaradi učinkovitosti varstva otrok in dolžnosti države, da zagotavlja takšno varstvo, je potrebno, da je varstvo ogroženega otroka, ne glede na vrsto ali vir ogrožanja, urejeno enotno in sistemsko v zakonu, ki ureja družinska razmerja. Varstvo otrok tudi terja drugačne pristope, saj je dolžnost države zasledovati otrokove koristi ne glede na otrokovo željo ali pričakovanja, pri čemer imajo njegove koristi prednost pred koristmi ostalih udeležencev obravnavanja. Zato se zakon o preprečevanju nasilja v družini glede ukrepov za varstvo mladoletnih žrtev sklicuje na zakon, ki ureja družinska razmerja.

K 2. členu Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih opredeljuje družino kot življenjsko skupnost staršev in njihovih otrok (2. čl.). To pa ne pomeni, da zakonodaja z drugih področij prava ne more drugače opredeliti družine oziroma družinskih članov, upoštevajoč takšno opredelitev samo na določenem pravnem področju; odvisno je torej od tega, kakšen je namen urejanja razmerij med posamezniki z določeno zakonodajo. Osnovna značilnost nasilja v družini je odnos med povzročiteljem in žrtvijo. Prav ta značilnost to vrsto nasilja razlikuje od drugih; žrtev in povzročitelj nasilja sta v posebnem psihičnem razmerju in ni nujno, da živita v skupnem gospodinjstvu ali da sta člana družine, kot je opredeljena v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Njun čustven odnos lahko izhaja iz sorodstvenih vezi, ali pa je posledica partnerske zveze oziroma kakšnega drugega podobnega odnosa med njima. Bistveno torej je, da ena oseba zlorablja moč nad drugo osebo, s katero je, ali je bila v intimnem, t.j. čustvenem razmerju. Osnova opredelitvi družinskih članov je določba 230. člena Kazenskega zakonika, ki opredeljuje »bližnje razmerje« med osebami, zaradi katerega se pri nekaterih kaznivih dejanjih pregon po uradni dolžnosti spremeni v pregon na zasebno tožbo. Iz istega izhodišča izhaja tudi Zakon o policiji, ko v 39.a členu opredeljuje pogoje za izrek prepovedi približevanja v primeru nasilja, pri čemer pa razširja krog oseb iz 230. člena Kazenskega zakonika. Določba 2. člena predlaganega zakona je obe opredelitvi dodatno razširila in kot družinskega člana opredelila (poleg oseb, določenih v Zakonu o policiji in Kazenskem zakoniku) tudi bivšega zunajzakonskega partnerja, osebe, ki so (ali so bile) v registrirani

istospolni partnerski skupnosti, skrbnika in varovanca ter osebe, ki imajo skupnega otroka. Kriminološke raziskave namreč kažejo, da ima nasilje med njimi enake značilnosti kot nasilje v družini v ožjem smislu oziroma med osebami, zajetimi že v 230. členu Kazenskega zakonika in 39.a členu Zakona o policiji in zato mora biti oblikovano njegovo obravnavanje na istih izhodiščih. K 3. členu V 3. členu zakona je opredeljeno nasilje v družini. Namen takšne opredelitve je poudariti, da je opredelitev nasilja odvisna zgolj od narave ravnanja in ne od spola, starosti ali drugih osebnih lastnosti žrtve ali povzročitelja nasilja. Bistveno torej je, da ena oseba zlorablja svojo (pre)moč nad drugo osebo, s katero je v posebnem psihičnem razmerju. Čeprav raziskave kažejo, da so najpogostejše žrtve nasilja v družini ženske in otroci, se predlagani zakon ne omejuje samo na njihovo varstvo, ampak med drugim zajema tudi varstvo morebitnih moških žrtev, starejših družinskih članov in oseb z gibalnimi, senzornimi in intelektualnimi oviranostmi. Oblike nasilja so le splošno opredeljene. Zaradi raznolikosti ravnanj, ki sodijo v različne oblike nasilja, zakonski tekst ne more izčrpno našteti vseh možnih posameznih ravnanj. Strokovnim delavcem mora takšna (neizogibno splošna) opredelitev služiti kot temeljni okvir za odločitev, ali je v posameznem primeru podano nasilje. Ob opredelitvi nekega ravnanja kot nasilja v družini pa je reakcijo nanj nujno treba prilagoditi njegovi intenzivnosti in stopnji ogroženosti žrtve, kot to izrecno navaja določba 5. člena predloga tega zakona. Tako zakon ne zastopa stališča, da vsako ravnanje, ki sicer ustreza opredelitvi nasilja iz tega zakona, potrebuje intenzivne posege države v zasebnost posameznikov; poseg je vedno treba prilagoditi stopnji ogroženosti žrtve. Trem, že dlje časa poznanim in prepoznanim oblikam nasilja pri nas (fizično, spolno, psihično) zakon dodaja še dve obliki, ki se kot samostojni obliki nasilja poudarjata v strokovni literaturi šele v zadnjih dveh desetletjih. To je ekonomsko nasilje in zanemarjanje dolžne skrbi. Žrtve slednjega so najpogosteje starejši in invalidni družinski člani. K 4. členu Posebno varstvo otrok predlaganega zakona je utemeljeno na določbi 56. člena Ustave RS, ki zagotavlja otrokom posebno varstvo med drugim tudi pred telesnim, duševnim ali drugim izkoriščanjem in zlorabljanjem. Zaveza držav do posebne zaščite otrok izhaja tudi iz Konvencije o otrokovih pravicah, še posebej iz njenega 3. člena. Določba prvega odstavka 4. člena predlaganega zakona tako sledi Ustavi RS in Konvenciji o otrokovih pravicah in pomeni dvoje:

- Zakon določa posebne ukrepe za varstvo otrok kot žrtev nasilja oziroma nekatere institute posebej prilagodi, kadar so žrtve otroci. Posebno varstvo otrok v tem smislu zakon realizira v naslednjih določbah:

o širša opredelitev nasilja (2. odst. 4. čl); o koristi otrok imajo pri obravnavanju vedno prednost pred koristmi drugih

(5.čl.); o drugače urejena dolžnost prijave (2. odst. 6. čl.); o strožje varstvo identitete žrtve (2. odst. 9. čl.); o uporaba posebnih ukrepov, določenih v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih

razmerjih oziroma v predlogu Družinskega zakonika (4. odst. 12. čl.); o izrecna pristojnost interventne službe za nujne ukrepe, če je žrtev otrok (13. čl.); o vloga CSD pri predlaganju in spremljanju spoštovanja sodne prepovedi

nasilnih dejanj, če je žrtev otrok (17. čl.).

- Poleg tako izraženega posebnega varstva otrok preko ostalih zakonskih določb pa določba prvega odstavka 4. člena zajema tudi zavezo vsem izvajalcem zakona, da obravnavajo primere nasilja v družini, kjer je žrtev otrok, posebej pozorno, skrbno in odgovorno.

Drugi odstavek 4. člena odraža posebno varstvo otrok tudi z razširitvijo opredelitve otroka kot žrtve nasilja v družini, saj je otrok žrtev nasilja tudi, če se nasilje ne izvaja neposredno nad njim (neposredna žrtev), ampak tudi v primeru, če živi v okolju, kjer en družinski član izvaja takšno nasilje nad drugim družinskim članom. Prisotnost pri izvajanju nasilja nad drugim družinskim članom oziroma zavedanje obstoja takšnega nasilja pri otroku povzroča strah oziroma občutek ogroženosti in na takšen način ogroža njegov razvoj. Posebnega varstva in v tem smislu posebnih ukrepov za ostale ranljive skupine žrtev zakon ne uvaja. Med polnoletnimi žrtvami pa predvsem starejše osebe (v starosti nad 65 let) in invalidi potrebujejo specifične metode obravnavanja v okviru stroke socialnega dela, posebno usposobljenost in senzibilnosti strokovnih delavcev za razumevanje njihovih stisk in sodelovanje specifičnih institucij pri izdelavi načrta pomoči (kot npr. sodelovanje domov za starejše pri iskanju namestitve starejše osebe, ki zaradi nasilja v družini več ne more bivati z družinskimi člani). Zakon zato v tretjem odstavku 4. člena določa, da so starejše osebe in invalidi kot posebej ranljive žrtve nasilja v družini deležni posebne skrbi. Posebna skrb za razliko od posebnega varstva torej ne pomeni nekih specifičnih zakonskih ukrepov za njihovo varstvo, ampak nalaga vsem izvajalcem zakona posebno občutljivost pri obravnavanju nasilja, katerega žrtve so starejše osebe in invalidi. Obenem pa je to tudi napotilo, da morajo biti posebni strokovni pristopi pri obravnavanju teh dveh skupin žrtev zajeti v postopkih in pravilih obravnavanja, ki so jih pristojni ministri, navedeni v 10. členu, dolžni sprejeti v enem letu po uveljavitvi tega zakona. K 5. členu Določba 5. člena nedvoumno pove, da so organi in organizacije dolžne pomagati žrtvi. Takšne izrecne zaveze v naši zakonodaji še ni. Njihova pomoč obsega postopke in ukrepe v okviru njihovih pristojnosti in področja njihovega dela. Ta dolžnost je v zakonu podrobneje opredeljena v drugem delu zakona (Mreža in naloge organov in organizacij ter nevladnih organizacij). Iz drugega dela zakona in iz dolžnosti prijavljanja nasilja v družini (v primeru polnoletnih in mladoletnih žrtev) centru za socialno delo (6. člen), pa tudi izhaja, da je nosilec primera center za socialno delo. Določba 5. člena poleg dolžnosti obravnavanja določa tudi, kakšno mora biti to obravnavanje oziroma postopki in ukrepi v njegovem okviru; ukrepe je potrebno prilagoditi stopnji ogroženosti žrtve. Takšno načelo sorazmernosti je potrebno zato, ker so opredelitve oblik nasilja v družini v 3. členu zelo široke in zajemajo tako primere življenjske ogroženosti kot posledico dolgotrajnega in hujšega nasilja, kot tudi le enkratna ravnanja, zaradi katerih je žrtev prizadeta krajši čas (npr. že ena žaljivka, izrečena partnerju, predstavlja po 3. členu obliko psihičnega nasilja). Načelo sorazmernosti tako pomeni predvsem dvoje:

- težje oblike nasilja (ki se odražajo v večji ogroženosti žrtve) zahtevajo močno angažiranost organov in organizacij pri obravnavanju takšnih primerov nasilja v družini, medsebojno sodelovanje in izvedbo večih ukrepov za zaščito žrtve.

- lažje oblike nasilja ne upravičujejo korenitejših posegov v razmerje med posamezniki oziroma v življenje žrtve. Načelo sorazmernosti ukrepanja in s tem poseganja v zasebnost posameznikov je torej potrebna tudi zaradi zagotavljanja neupravičenih posegov v človekove pravice s strani države.

Poleg načela sorazmernosti ukrepanja pa določba 5. člena poudarja tudi načelo koristi žrtve; vsi organi in organizacije morajo pri obravnavanju vedno zasledovati korist žrtve. Žrtev zaradi odnosa podrejenosti in psihične odvisnosti od povzročitelja nasilja ni vedno sposobna izraziti

svojih pričakovanj do pomoči organov in organizacij, zato je njihova naloga, da ji predlagajo, kaj bi bilo v njeno korist.

K 6. členu

Dolžnost organov in organizacij ter nevladnih organizacij glede prijavljanja nasilja v družini je po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini odvisna predvsem od tega, ali je žrtev otrok ali polnoletna oseba. Država je preko svojih institucij (predvsem centrov za socialno delo) dolžna pomagati žrtvam nasilja v družini, pri tem pa ne sme prezreti, da imajo polnoletne osebe pravico odločati o svojem življenju in varovati svojo zasebnost pred posegi države. Takšni posegi v zasebnost so dovoljeni le, kadar država zasleduje kakšen drug cilj, ki ga ob izpolnitvi določenih okoliščin šteje za pomembnejšega; po naši zakonodaji je to situacija, ko je oseba žrtev kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti (težja kazniva dejanja) in je v interesu varnosti družbe in varovanja njenih temeljnih vrednot (kamor sodi tudi žrtvino življenje in zdravje), da se zoper povzročitelja vodi kazenski postopek in se ga kaznuje. Ta temeljna izhodišča je potrebno spoštovati tudi pri žrtvah nasilja v družini, čeprav študije kažejo, da je žrtev nasilja v družini pogosto v takšnem psihičnem stanju, ki ga lahko označimo za nemoč in ki ji preprečuje prepoznavanje nasilja kot nedopustnega in protipravnega ravnanja. Te značilnosti žrtev morajo pomeniti dolžnost države in njenih organov, da žrtev informirajo o možnih oblikah pomoči in ustvarjajo pogoje, da se žrtve odločajo za takšno pomoč (predvsem izobraževanje in senzibilnost strokovnjakov, zmanjšanje stigmatizacije žrtev v družbi, ukrepi za zmanjšanje sekundarne viktimizacije, pravna pomoč žrtvam). In to je nedvomno težje in zahtevnejše (vendar učinkovitejše in predvsem bolj odgovorno), kot pa naložiti organom ali strokovnim delavcem v njih dolžnost prijave, tudi če žrtev prijave policiji ali socialni službi ne želi. Zasebnost posameznikov in pravica odločati o svojem življenju mora ohraniti naravo temeljne družbene vrednote tudi, ko gre za polnoletne žrtve nasilja v družini. Dolžnost prijave kljub žrtvinemu izrecnemu nasprotovanju bi bistveno posegla v temeljne značilnosti in pomen nekaterih poklicev, ki temeljijo na zaupnosti (npr. poklic zdravnika). Na teh izhodiščih se Zakon o preprečevanju nasilja v družini v prvem odstavku 6. člena glede obveščanja centrov za socialno delo o primerih nasilja v družini vsebinsko navezuje na kazensko zakonodajo. Določba 145. člena Zakona o kazenskem postopku določa: »Vsi državni organi in organizacije z javnimi pooblastili so dolžni naznaniti kazniva dejanja, za katera se Povzročitelj preganja po uradni dolžnosti, če so o njih obveščeni, ali če kako drugače zvedo zanje.« Po 6. členu so organi in organizacije ter nevladne organizacije dolžni obvestiti center za socialno delo o vseh primerih nasilja v družini, ki predstavljajo kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti (po Zakonu o kazenskem postopku so v teh primerih dolžni podati tudi kazensko ovadbo policiji). V ostalih primerih, ko jim kazenska zakonodaja ne nalaga dolžnosti prijave policiji, pa so dolžni o nasilju v družini obvestiti center za socialno delo, razen če žrtev temu izrecno nasprotuje. Glede prijavitvene dolžnosti v primerih, ko je žrtev otrok, zakon v celoti sledi dolžnosti prijavljanja, kot je določena v predlogu Družinskega zakonika. Navedeni predlog zakonika določa takšno dolžnost za ogroženega otroka, drugi odstavek 6. člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini pa za otroka žrtev nasilja (nasilje v družini je le ena izmed oblik ogroženosti otroka). Država je po Konvenciji o otrokovih pravicah odgovorna, da ustvarja ustrezne pogoje za razvoj otrok in v to zavezo sodi tudi varovanje pred različnimi zlorabami, torej tudi pred nasiljem v družini. Sposobnost otroka glede odločanja o svojem življenju ali možnosti zapustiti nasilno razmerje je bistveno drugačna kot v primeru odraslih oseb, zato je dolžnost prijave določena strožje. Takšna ureditev je tudi v skladu s priporočili mednarodnih organizacij in združenj (npr. Svetovno zdravniško združenje). Predlagani zakon ne določa sankcije za opustitev prijave, ko gre za nasilje nad otrokom kot tudi, če gre za nasilje nad polnoletno osebo. Sankcionirane (v okviru kazenskega prava) so tiste opustitve prijave, ki izpolnjujejo zakonske znake kaznivega dejanja opustitve ovadbe po

285. in 286. členu Kazenskega zakonika. V sodobni demokratični družbi mora biti poseg po kazenskem in prekrškovnem pravu skrajno sredstvo, ko določene dobrine ni mogoče varovati z drugačnimi sredstvi in mehanizmi. Predlagani zakon vsebuje številne institute in ukrepe, ki naj bi odigrali to vlogo. Šele ko ti ne bodo uspešni, bi bilo dopustno razmišljati o morebitni uvedbi sankcij za opustitev prijave. K 7. členu Spremljevalca žrtve, ki ga uvaja 7. člen, si žrtev izbere sama in ji ga ne postavi nobene državni organ. Žrtev se tako lahko odloči, da bo njen spremljevalec oseba, ki ji je čustveno blizu (t.i. zaupna oseba) ali pa oseba s specifičnimi znanji (npr. predstavnik nevladne organizacije). Izbiro bo žrtev opravila po lastni presoji, pri čemer bo njeno vodilo, da bo izbrana oseba sposobna opravljati vlogo, določeno v 4. odstavku. Čeprav organ, ki vodi določen postopek ne vpliva na žrtvino izbiro spremljevalca ali jo pri tem ne omejuje, pa ima zaradi varovanja koristi žrtve po 5. odstavku možnost, izključno dolžnost, da izbrani osebi prepove opravljati vlogo spremljevalca. Na ta način zakon preprečuje manipulacijo žrtve s strani drugih oseb, ki zaradi svojih sorodstvenih povezav predvsem s povzročiteljem nasilja, zaradi svojih osebnih lastnosti ali drugih okoliščin ne morejo žrtvi nuditi čustvene opore oz. ne delujejo v njeno korist. Spremljevalca si lahko izbere tako polnoletna kot mladoletna žrtev. Center za socialno delo ima v primeru mladoletnih žrtev nasilja vlogo pri izbiri spremljevalca le v primeru, če so po zakonu, ki ureja družinska razmerja, izpolnjeni pogoji za postavitev kolizijskega skrbnika. K 8. členu V pripravi je poseben zakon o zagovorništvu oseb, ki se zaradi zlorab s strani drugih oseb (ne zgolj zaradi nasilja v družini) znajdejo v različnih pravnih postopkih. Ta zakon bo celovito uredil to vprašanje in bo lahko uvedel posebne oblike zagovorništva za različne ranljive skupine kot npr. otroke, starejše osebe, invalide. Med drugim bo določil tudi njegovo vlogo v tistih postopkih, v katerih bo žrtev nasilja v družini že imela spremljevalca. V prehodnih določbah (31. člen predloga zakona) je določeno, da se 8. člen začne uporabljati po sprejemu tega posebnega zakona. K 9. členu Navedena določba sledi 93. členu Zakona o socialnem varstvu, ki v četrtem odstavku izrecno navaja, da se podatki o izvajanju socialno varstvenih storitev ne smejo dajati drugim osebam oziroma javnosti in tudi ne objavljati na način, ki bi omogočal razkriti posameznika, na katerega se nanašajo. Prepoved razkritja identitete osebe pri obravnavanju nasilja v družini je še posebej pomembna zato, ker bistveno vpliva na odločitev žrtve, ali bo poiskala oziroma sprejela ponujeno pomoč strokovnjakov in zmanjšuje nadaljnjo stigmatizacijo oziroma viktimizacijo žrtve. Ta določba pa ne zavezuje le organov socialnega varstva, ampak tudi vse ostale organe in organizacije ter nevladne organizacije, ki obravnavajo konkreten primer. Pa ne samo njih, ampak tudi medije, ki s senzacionalnim poročanjem o primerih nasilja v družini dodatno stigmatizirajo in viktimizirajo žrtev. Podatki se iz navedenih razlogov lahko posredujejo javnosti le, če žrtev s tem izrecno soglaša. Zaradi možne identifikacije žrtve preko poročanja medijev o povzročiteljih nasilja, je le-to prav tako dovoljeno le z izrecnim soglasjem žrtve. Posredovanje podatkov pa se seveda omejuje le na posredovanje javnosti. Izmenjava podatkov med organi in organizacijami, ki predstavljajo mrežo organizacij za obravnavo nasilja po tem zakonu, je nujna za njihovo delo in za učinkovito pomoč žrtvam in ga ta člen nikakor ne omejuje.

Takšna določba medijem ne preprečuje poročanja o nasilju v družini, saj so le-ti pomembno orodje za ozaveščanje javnosti o nasilju in o dvigu občutljivosti za nasilje. Hkrati pa tudi omogoča žrtvam, da preko medijev opozarjajo na morebitne nepravilnosti ali pomanjkljivosti organov in organizacij pri obravnavanju njihovega primera. Preprečuje pa, kot je bilo že navedeno, dodatno viktimizacijo žrtev. Določba posebej poudarja, da lahko le polnoletne žrtve dovolijo posredovanje podatkov o njihovem primeru javnosti. To torej pomeni, da v to privolitev niso zajeti podatki o posredovanju podatkov o otrocih žrtvah – polnoletna žrtev lahko soglaša le s posredovanjem podatkov, ki se nanašajo nanjo. Ob tem je seveda velika verjetnost da se bo v primeru, ko so ob polnoletni osebi žrtve tudi otroci, hkrati razkrila tudi identiteta otrok. Zato drugi odstavek tega člena staršem nalaga odgovornost, da otroka ne izpostavljajo javnosti v primerih, ko sicer dovolijo posredovanje podatkov o lastni viktimiziranosti. Ta dolžnost staršev je razširjena tudi na rejnike, skrbnike in posvojitelje otrok.

Drugi del: MREŽA IN NALOGE ORGANOV IN ORGANIZACIJ TER NEVLADNIH ORGANIZACIJ

K 10. členu Organi in organizacije, ki so navedeni v 1. členu predloga zakona, ter nevladne organizacije so dolžne v okviru svojih pristojnosti obravnavati nasilje v družini in nuditi pomoč žrtvam in ne prelagati odgovornosti za pomoč žrtvam na druge. Poleg dolžnosti ravnanja, ki je navedena že v 5. členu zakona, določba 10. člena nalaga organom in organizacijam ter nevladnim organizacijam, da morajo primere nasilja v družini obravnavati prednostno; te zadeve imajo torej prednost pred ostalimi, ki sodijo v njihovo področje dela. Poleg dolžnosti obravnavanja zakon tako nalaga tudi prednostno obravnavanje nasilja v družini. Pri tem določa, da morajo medsebojno sodelovati tako pri oblikovanju pomoči, kot tudi pri posredovanju informacij o primerih nasilja v družini. Ker organi in organizacije ter nevladne organizacije delujejo na različnih področjih in so pri svojem delu tudi zavezane z različnimi strokovnimi in etičnimi pravili, predlagani zakon ne more urediti podrobnejših postopkov njihovega delovanja in sodelovanja na področju obravnavanja nasilja v družini. Zato pa zakon zavezuje pristojne ministre, da sprejmejo strokovna pravila delovanja, za katere se je v praksi že uveljavil izraz »protokoli«. V določbi 32. člena določa enoletni rok za njihov sprejem. Strokovno delo lahko zagotavlja predvsem poznavanje posebnosti nasilja v družini v primerjavi z drugimi oblikami nasilja, zato je nujno izobraževanje na tem področju. Zakon tako zavezuje vse strokovne delavce iz različnih organov in organizacij, ki se pri svojem delu srečujejo z žrtvami ali povzročitelji nasilja, da pridobivajo posebna znanja iz tega področja. Zaveza ni le načelna, ampak nalaga pristojnim ministrom, da določijo obseg dodatnega izobraževanja v enem letu po uveljavitvi tega zakona (32. člen). Takšno obvezno izobraževanje zajema tiste strokovne delavce, ki so v okviru pravil in postopkov (protokolov) zadolženi za obravnavanje področja nasilja v družini. Zakon glede dolžnosti izobraževanja ne zajame le njih; odgovorne osebe v organih in organizacijah ter nevladne organizacije so dolžne zagotoviti usposabljanje vsem, ki se srečujejo z žrtvami in povzročitelji nasilja (ki torej v okviru t.i. protokolov sicer nimajo posebej določenih konkretnih nalog). Tako je obvezno usposabljanje s področja nasilja npr. za zdravnike, učitelje, tudi če v okviru t.i. protokolov ne bo predvideno, da morajo na določen konkreten način neposredno obravnavati žrtev. Zaradi specifičnega položaja pravosodnih organov ni mogoče naložiti ministru za pravosodje, da določi vsebino izobraževanja v teh organih; zato je v petem odstavku posebej določeno, da mora to nalogo opraviti Center za izobraževanje v pravosodju. Navedena določba 10. člena ima osrednji pomen za zagotavljanje učinkovite pomoči žrtvam. V nadaljnjih določbah je sicer jasno določeno, da je nosilec primera center za socialno delo, vendar bo njegovo delovanje neuspešno, če zaposleni v drugih organih in organizacijah ne

bodo prepoznavali nasilja v družini, poznali njegove temeljne značilnosti in sodelovali s centrom za socialno delo. Te cilje naj bi doseglo izobraževanje. K 11. členu Med organi in organizacijami zakon posebej opredeljuje le vlogo centrov za socialno delo zato, ker so nosilci primerov in imajo pri tem koordinacijsko vlogo. Centri za socialno delo so v okviru že obstoječih nalog po Zakonu o socialnem varstvu dolžni nuditi žrtvi pomoč tako, da ji pomagajo pri zagotavljanju njene varnosti preko reševanja socialnih in materialnih stisk. Strokovna pravila delovanja iz 10. člena so zato posebnega pomena ravno za delovanje centrov za socialno delo. Navedena določba ne nalaga centrom za socialno delo novih nalog, ampak predvsem poudarja pomen njihovega dolžnega ravnanja po zakonu, ki ureja socialno varstvo. Center za socialno delo pa ni dolžan nuditi pomoč le žrtvi nasilja, ampak je dolžan obravnavati tudi povzročitelja nasilja v okviru storitev po zakonu, ki ureja socialno varstvo. Poleg tega pa drugi odstavek določa, da lahko center za socialno delo napoti povzročitelja nasilja tudi na ustrezne programe. Odločitev centra za socialno delo bo nedvomno pogojena z obstoječimi programi na določenem območju. Na takšen način zakon spodbuja oblikovanje posebnih programov za obravnavanje povzročiteljev nasilja tako v okviru področij dela organov in organizacij kot tudi nevladnih organizacij. Tretji odstavek uzakonja timsko obravnavo nasilja v družini; centrom za socialno delo nalaga ustanovitev multidisciplinarnih timov. Ker se multidisciplinarni pristop dela vedno bolj uveljavlja na različnih področjih delovanja centrov za socialno delo, predlog Zakona o preprečevanju nasilja v družini ne določa sestave multidisciplinarnega tima, imenovanje članov in številna druga vprašanja organizacije in delovanja timov, temveč odkazuje na zakon, ki ureja organizacijo in delovanje centrov za socialno delo. Navedena vprašanja timskega dela morajo biti namreč urejena enotno za vsa različna področja in Zakon o socialnem varstvu je najprimernejši pravni akt, da zajame tudi to materijo. K 12. členu 12. člen določa le temeljne okvire za delovanje centrov za socialno delo, podrobnejše postopke in načine obravnavanja bo določil protokol delovanja (pravila in postopki iz tretjega odstavka 10. člena). Temeljni okvir po določbi 12. člena predstavljajo naslednje naloge centrov za socialno delo:

- preučiti mora okoliščine vsakega primera, - žrtvi je dolžan nuditi pomoč v okviru Zakona o socialnem varstvu; dolžan je oceniti, ali

je v konkretnem primeru potrebno izdelati načrt pomoči, zato zakon določa nekaj okoliščin, v katerih je oblikovanje načrta potrebno. Načrt pomoči se praviloma oblikuje, kadar gre za težje oblike nasilja in je zato potrebno poskrbeti za dolgoročnejše ukrepe za varnost žrtve ali v primerih, ko njegovo potrebnost oceni center za socialno delo. Ker bo tako ocena o potrebnosti načrta pomoči temeljila na ugotovitvi obstoja intenzivnejših oblik nasilja v okviru širokih opredelitev nasilja iz 3. člena, se na trenutek ocene veže tudi vpis o vrsti obravnavanja (nasilje v družini) v zbirke podatkov, ki jih vodijo centri za socialno delo (28. člen).

- če oceni, da je načrt pomoči potreben, ga mora pripraviti v okviru multidisciplinarnega tima, pri tem pa je dolžan pozvati k sodelovanju tudi druge organe in organizacije (tiste, ki so že obravnavale žrtev ali povzročitelja ali pa bo njihova aktivnost šele potrebna) in nevladne organizacije. Zakon v drugem odstavku 12. člena nalaga dolžnost sodelovanja vsem organom in organizacijam, katerih potrebnost sodelovanja oceni center za socialno delo. Poleg obvezne ustanovitve multidisciplinarnega tima po prejšnjem odstavku je na takšen način zagotovljen timski pristop pri obravnavanju

nasilja v družini. Načrt se oblikuje skupaj z žrtvijo, po določbi 7. člena je pri tem lahko prisoten tudi njen spremljevalec.

Izdelava načrta pomoči je le eno od dejanj centra za socialno delo v okviru obravnavanja žrtve. V praksi bo to praviloma pomenilo zapis zadolžitev različnih organov in organizacij. Zaradi raznolikosti primerov, s katerimi se srečujejo centri za socialno delo, zakon ni primeren akt, ki bi podrobneje določal načine obravnavanja žrtve in izdelave načrta pomoči ter njegovo vsebino. To bo urejeno v postopkih in pravilih (protokolih), ki jih mora v skladu z določbo 10. člena sprejeti minister za delo, družino in socialne zadeve v enem letu po uveljavitvi zakona (32. člen). Posebej pa zakon v 3. odstavku določa, da so v primeru otrok žrtev del načrta pomoči tudi ukrepi, ki jih za varstvo otrok določa zakon, ki ureja družinska razmerja. Zakon o preprečevanju nasilja v družini torej ne določa posebnih ukrepov za varstvo otrok pred nasiljem v družini, ampak strokovne delavce napotuje na temeljni zakon s področja družinskih razmerij (v predlogu Družinskega zakonika je novo, obsežno poglavje o ukrepih za varstvo ogroženega otroka in med njimi so tudi takšni, ki so posebej primerni za varstvo otroka pred nasiljem v družini). K 13. členu Regijska služba za koordinacijo in pomoč žrtvam ne predstavlja nove institucije oz. organizacije, ampak bo delovala v okviru centra za socialno delo. Nekaj njenih nalog že sedaj opravljajo regijske koordinatorice oziroma koordinatorji za preprečevanje nasilja. Poleg teh bodo v regijsko službo vključeni tudi krizni centri in interventne službe. Pri katerem centru za socialno delo bo ta služba oblikovana in na kakšnem območju bo delovala (praviloma na območju večih centrov za socialno delo), pa mora v skladu z drugim odstavkom 13. člena določiti ustanovitelj centra za socialno delo (do uvedbe pokrajin in določitve njenih pristojnosti je to minister za delo, družine in socialne zadeve) v šestih mesecih po uveljavitvi Zakona o preprečevanju nasilja v družini. Regijska služba opravlja več vlog:

- analitična vloga – spremljanje nasilja v družini v določeni regiji, njegovo analiziranje (kar zajema ne samo značilnosti samega pojava, ampak tudi značilnosti oziroma strokovnosti obravnavanja);

- koordinacijska vloga – na nivoju regije bo ta služba povezovala dejavnosti organov in organizacij in na ta način skrbela za uveljavljanje timskega obravnavanja;

- sodelovanje pri obravnavanju konkretnih primerov preko izvajanja storitev po Zakonu o socialnem varstvu, interventne službe in izvajanja nujnih ukrepov za varovanje koristi otrok po zakonu, ki ureja družinska razmerja.

K 14. členu

Nevladne organizacije, ki se ukvarjajo s problematiko nasilja v družini, so bile tudi v Sloveniji, tako kot drugod po svetu, posledica in reakcija na prazen prostor v javnem socialnem sektorju, ki je konec osemdesetih let in v začetku devetdesetih let obstajal na področju socialnega varstva in pomoči ženskam in otrokom, ki v družinah preživljajo fizično, spolno in psihično nasilje. Javne socialne službe področju nasilja v družini v tistem času niso posvečale potrebne pozornosti. Nevladne organizacije so tako na tem področju spodbudile javne diskusije o nasilju in pomoči žrtvam ter bistveno vplivale na večjo senzibilnost tako strokovne kot tudi širše javnosti. Delovanje nevladnih organizacij je kljub spremenjenemu odnosu državnih organov in organizacij nepogrešljivo še danes. S svojim delovanjem dopolnjujejo delovanje organov in organizacij in so praviloma tiste, ki zagotavljajo namestitve v varnih hišah, organizirajo anonimne telefonske linije za pomoč žrtvam in so prve začele razvijati tudi posebne programe za obravnavanje povzročiteljev nasilja. Z navedeno določbo

zakon poudarja pomen njihove vloge pri dopolnjevanju delovanja organov in organizacij ter sodelovanje z njimi. Tretji del: UKREPI ZA ZAGOTOVITEV VARNOSTI ŽRTVE K 15. členu Po določilih 3. člena Zakona o policiji je ena izmed temeljnih nalog policije tudi dolžnost varovati življenje in osebno varnost ljudi. V Zakonu o policiji je ta naloga konkretizirana med drugim tudi v ukrepu izrekanja prepovedi približevanja določenemu kraju oziroma osebi po 39.a členu. Zakon o preprečevanju nasilja v družini to splošno vlogo policije pri varovanju žrtev konkretizira tudi z dolžnostjo zagotavljanja varnosti žrtve, kadar se je prisiljena srečati s povzročiteljem nasilja ob vstopu v stanovanje, iz katerega se je zaradi nasilja umaknila. Kljub temu, da policija izreka ukrepe prepovedi približevanja po določilih 39.a člena, se žrtev lahko neredko odloči, da bo zapustila skupno bivališče sama ali skupaj z otroki. Takšne odločitve so običajno sprejete na hitro, zato žrtve ne vzamejo s seboj stvari, ki so nujno potrebne za zagotavljanje osnovnih življenjskih potreb (npr. dokumentov, predmetov za osebno higieno, oblačil, predmetov, ki jih potrebujejo za nemoteno opravljanje običajnih opravil oziroma dolžnosti – npr. za šolske obveznosti). Zaradi predhodnih groženj in nasilnih dejanj žrtve pogosto ne upajo v stanovanje, saj se upravičeno bojijo srečanja s povzročiteljem nasilja. Predlagano določilo ne pomeni širjenja policijskih pooblastil, ampak le podrobneje določa način izvršitve zagotavljanja pomoči po Zakonu o policiji (23. do 26. člen Zakona o policiji). K 16. členu Predlagani člen je povzet po 1. členu nemškega zakona o civilnopravnem varstvu pred nasiljem v družini (Gesetz zum zivilrechtlichen Schutz vor Gewalttaten und Nachstellungen- Gewaltschutzgesetz), ki je bil sprejet decembra 2001. Razlogi, ki so vodili nemškega zakonodajalca k sprejemu tega zakona, so zelo podobni slovenskim izkušnjam, zaradi česar je povzemanje tuje rešitve primerno in ustrezno. Prepovedi, ki jih lahko sodišče izreče po 16. členu, so vsebinsko podobne prepovedi približevanja po Zakonu o policiji, ki jo policija izreče po uradni dolžnosti. Določba 16. člena pa omogoča žrtvi, da sodišču sama predlaga ustrezne prepovedi, bodisi zato, ker prepovedi približevanja policija ni izrekla (ker je ocenila, da niso izpolnjeni pogoji ali ker žrtev dejanja policije ni poklicala v intervencijo) ali pa se je s strani policije izrečena prepoved že iztekla. Z uveljavitvijo prepovedi po 16. členu se skuša zagotoviti celovito varstvo žrtev nasilja v družini. Žrtve nasilja že po obstoječih pravilih obligacijskega prava od povzročitelja škode lahko zahtevajo povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode (za pretrpljene telesne in duševne bolečine ter strah; prim. 179. člen Obligacijskega zakonika) v obliki denarne odškodnine. Hkrati pa lahko od kršitelja zahtevajo, da preneha s kršitvami osebnostnih pravic (mednje sodi tudi pravica do osebnega in družinskega življenja ter pravica do dostojanstva; prim. 134. člen Obligacijskega zakonika). Naše izkušnje in izkušnje drugih držav so pokazale, da so v praksi omenjeni zahtevki (za povrnitev škode in prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic) v primerih nasilja v družini neprimerni in zato redko postavljeni. Žrtev si praviloma želi predvsem, da nasilnež preneha z nasilnimi dejanji. To pa lahko dosežemo, če sodišču omogočimo izrek ukrepov, ki nasilnežu nedvoumno sporočijo, kje so meje žrtvine zasebnosti, ki jih ne sme prestopiti. V praksi bo predlog po tem členu lahko podala vsaka oseba, ki jo je Povzročitelj telesno poškodoval (mož npr. pretepe ženo), ji povzročil škodo na zdravju (zaradi zanemarjanja je starejša oseba depresivna ali psihotična), posegel v njeno dostojanstvo (npr. ponižujoče ravnanje z invalidno osebo) ali druge osebnostne pravice (npr. hudo zmerjanje in žalitve po telefonu). Zadoščala bo že protipravna grožnja (bivši mož npr. bivši ženi grozi, da jo bo ubil),

protipraven vstop v tuje stanovanje (moški pod vplivom alkohola vdre v stanovanje bivše žene, da bi ji grozil) in druge oblike nadlegovanja (npr. nenehni klici po telefonu, množična elektronska pošta ali sledenje bivši partnerki). Ukrepi, ki jih izreče sodišče, so časovno omejeni na največ šest mesecev, žrtev pa lahko predlaga podaljšanje ukrepov še za največ šest mesecev. Tretji odstavek predlaganega člena je vsebinsko enak 2. odstavku 136. člena Obligacijskega zakonika in omogoča izrek ukrepa začasno nerazsodnim povzročiteljem nasilja, ki so delovali pod vplivom alkohola ali podobnih substanc. K 17. členu Tudi mladoletna žrtev lahko predlaga prepoved nasilnih dejanj iz prejšnjega člena, če je starejša od petnajst let, sicer pa lahko sodišče izreče prepoved nasilnih ravnanj na predlog staršev ali centra za socialno delo. Varstvo ogroženih otrok podrobno določa zakon, ki ureja družinska razmerja. Pojem ogroženega otroka je širši od otroka, ki je žrtev nasilja v družini, zato bi bilo neprimerno, da bi navedene določbe iz družinske zakonodaje prenesli v ta zakon. Na ta način bi namreč postalo nemogoče izrekati nekatere ukrepe tudi za druge primere ogroženih otrok. Prepisovanje in na ta način podvajanje teh ukrepov v Zakonu o preprečevanju nasilja v družini pa bi bilo prav tako neprimerno in bi nedvomno v praksi povzročalo zmedo, kdaj ravnati po katerem zakonu in kako se ta dva predpisa dopolnjujeta. Zakon zato glede izvajanja ukrepov za varstvo otroka – žrtve nasilja v družini napotuje na uporabo zakona, ki ureja družinska razmerja. K 18. členu

Prepustitev stanovanja pomeni pomembno novost v našem pravu in dopolnjuje varstvo žrtve z morda najučinkovitejšim ukrepom, t.j. odstranitvijo povzročitelja nasilja iz stanovanja, v katerem je do takrat bival skupaj z žrtvijo. Ukrep priznava in upošteva socialno funkcijo lastninske pravice, saj z njegovim izrekom sodišče za omejen čas pravzaprav »razlasti« povzročitelja nasilja, ki ima na stanovanju sam ali pa skupaj z žrtvijo ali tretjo osebo eno od pravic, ki so omenjene v drugem oziroma tretjem odstavku tega člena. Takšen (relativno velik) poseg v ustavno varovano pravico do zasebne lastnine je upravičen samo, če zakonodajalec z njim zasleduje varstvo lastninski pravici vsaj enakovredne dobrine in če je način posega primeren in sorazmeren. V primeru nasilja v družini so te predpostavke izpolnjene, saj nasproti lastninski pravici nasilneža stoji žrtvina pravica do svobode, življenja, dostojanstva in zasebnega življenja. Poseg v pravice povzročitelja nasilja, kadar je ta lastnik ali solastnik stanovanja (ali ima na njem nekatere podobne pravice), se omejuje tudi časovno. Če je povzročitelj nasilja edini lastnik stanovanja ali skupaj z žrtvijo njegov solastnik, mora biti trajanje ukrepa časovno omejeno (zakon ne določa zgornje meje, zato jo bo morala določiti sodna praksa; pri tem bo potrebno upoštevati, da gre vendarle za poseg v lastninsko pravico, zaradi česar prepustitev daljša od enega leta najbrž ne bi bila upravičena). Če ima pravico (lastninsko, stavbno, užitek, rabo ali najem) na stanovanju povzročitelj nasilja sam ali skupaj s tretjo osebo, mora sodišče omejiti prepustitev stanovanja na največ šest mesecev. Podaljšanja tega roka je možno le izjemoma in ob strogih pogojih. Pravica žrtve, da zahteva od povzročitelja nasilja prepustitev stanovanja, je omejena s prekluzivnim rokom, v katerem mora svoj predlog vložiti na sodišču (podobno velja v primeru tožb zaradi motenja posesti). Če tega ne bo storila v trimesečnem roku od storitve nasilnega dejanja, bo sodišče predlog zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk zavrglo. Kadar bo šlo

za ponavljajoča se nasilna dejanja, bo trimesečni prekluzivni rok seveda tekel od zadnjega izmed njih. Določba (prav tako prevzeta iz nemškega zakona) vsebuje vrsto »avtonomnih« pojmov, ki jih doslej v našem pravu nismo poznali. Takšni so npr. dalj časa trajajoče skupno gospodinjstvo, nesorazmerno težko breme. Gre za pravne standarde, katerih konkretna vsebina bo napolnjena šele z aktivnih delovanjem sodišč. K 19. členu Določba rešuje stanovanjsko problematiko žrtve, ki je v razveznem postopku s povzročiteljem nasilja in pri tem poudarja varstvo koristi otrok. K 20. členu

Določba omogoča, da se prepustitev stanovanja opravi po pravilih, ki veljajo za izpraznitev in izročitev nepremičnin v Zakonu o izvršbi in zavarovanju. To je smiselno, saj je učinkovita izvršba nujni spremljevalec civilnih sodnih postopkov. K 21. členu O civilnopravnih ukrepih po tem zakonu odloča okrožno sodišče v nepravdnem postopku. Ta je ustreznejši zaradi bolj neformalne narave in večje elastičnosti. Postopek bo možno sprožiti le na predlog žrtve, stare nad petnajst let. Center za socialno delo pa bo lahko predlagal izrek prepovedi zaradi nasilnih dejanj le, če bo to potrebno za zaščito otroka, mlajšega od petnajst let. Zaradi očitnih razlogov morajo biti zadeve obravnavane prednostno, postopki nujni (tečejo tudi v času sodnih počitnic), javnost pa izključena. Četrti del: BRAZPLAČNA PRAVNA POMOČ K 22. členu

Veliko tujih raziskav poudarja, da so različne oblike nasilja v družini (fizično, psihično, spolno) praviloma močno prepletene z ekonomskim nasiljem; povzročitelj nasilja zmanjšuje svoj prispevek za preživljanje družine in omejuje žrtvi celo razpolaganje z njenimi lastnimi dohodki. Tudi zaradi teh okoliščin (poleg psihične nemoči) si žrtve same ne zmorejo zagotoviti pravne pomoči, posledica tega pa je, da zaradi svoje pravne neukosti ne izkoristijo ponujene pomoči države za zagotavljanje njihove varnosti in dolgoročnega reševanja življenjskih razmer (sprožanje ustreznih pravnih postopkov). Poudariti je potrebno, da se dolžnost države do zagotavljanja brezplačne pravne pomoči ne veže na vpliv tega nasilja na finančno stanje žrtve, ki ga pogosto ni mogoče opredeliti v zneskih. Ampak predvsem na spoznanje, da je nasilje v družini širši družbeni problem in da je država dolžna žrtvam nuditi različne oblike pomoči. Ni torej bistven finančni položaj žrtve, ampak samo dejstvo, da je oseba žrtev nasilja, ki ga država želi zmanjšati oz. omejiti in obsoditi. Zagotavljanje brezplačne pravne pomoči je nedvomno pomemben mehanizem za dosego tega cilja. Ni dovolj, da država zagotovi ustrezne sodne postopke, v katerih lahko žrtev ureja nastale življenjske razmere, ampak mora upoštevati, da je žrtev prava neuka, poleg tega pa v posebnem psihičnem stanju negotovosti, prestrašenosti in občutku nemoči. In ravno to so razlogi, ki terjajo od države, ki deklaratorno obsoja nasilje v družini, da takšno stališče izkaže tudi v povsem konkretni pomoči žrtvi – zagotavljanju finančnih sredstev za pravno pomoč. Tudi priporočilo Parlamentarne skupščine Sveta Evrope o nasilju v družini nad ženskami Recommendation 1582 (2002) poziva članice Sveta Evrope, da žrtvam zagotovijo brezplačno pravno svetovanje in pomoč.

Zaradi takšnega izhodišča – utemeljenosti brezplačne pravne pomoči torej le-te ni mogoče zagotavljati s sedanjim Zakonom o brezplačni pravni pomoči (v nadaljnjem besedilu: ZBPP), ki temelji izključno na finančnem stanju prosilca. Možnost urediti dostop do brezplačne pravne pomoči tudi na drugačnih izhodiščih, dopušča že sedanji ZBPP v 3.čl.: »Z zakonom je lahko brezplačna pravna pomoč drugače urejena, kot je urejena s tem zakonom, če je glede na vrsto postopka in glede na oblike pravne pomoči to potrebno«. Zakon o preprečevanju nasilja v družini zato drugače ureja pogoje za pridobitev brezplačne pravne pomoči za žrtve nasilja. K 23. členu Zakon o preprečevanju nasilja v družini za razliko od ZBPP kot kriterij za dodelitev brezplačne pravne pomoči določa intenzivnost nasilja (torej ogroženost žrtve) in ne njeno premoženjsko stanje. Glede tega vprašanja je potrebno mnenje centra za socialno delo o ogroženosti žrtve, torej o razmerah v družini. Da bo center za socialno delo lahko oblikoval takšno mnenje, bo moral v primeru, da sam še ni obravnaval žrtve, poiskati informacije pri drugih organih in organizacijah ter nevladnih organizacijah, ki poznajo žrtvine življenjske razmere. K 24. členu

Obseg brezplačne pravne pomoči je omejen na tiste sodne postopke, uvedbo katerih sproži žrtev s svojimi zahtevki za izrek ukrepov po tem zakonu; postopki za izrek ukrepov po 16. členu (prepovedi zaradi nasilnih dejanj), in 18. členu (prepustitev stanovanja v skupni rabi). K 25. členu

ZBPP pozna možnost prednostnega obravnavanja prošnje za brezplačno pravno pomoč v 35.čl.; zanjo lahko zaprosi prosilec iz utemeljenih razlogov. Takšno posebno zaprosilo v primeru nasilja v družini ni potrebno, saj že sam zakon določa obravnavanje takšne prošnje kot prednostno. Prednostna obravnava je utemeljena s potrebo žrtve po učinkovitem, to je tudi čimprejšnjem varstvu. Peti del: ZBIRKE PODATKOV K 26. – 30. členu

V tem poglavju Zakona o preprečevanju nasilja v družini je določeno, da centri za socialno delo vodijo zbirke podatkov oseb, ki so jih obravnavali kot žrtve in kot povzročitelje nasilja v družini. Pri tem je določen tudi namen zbiranja teh podatkov in čas, v katerem so centri za socialno delo dolžni podatke hraniti. Predlog zakona ne uvaja centralnega registra povzročiteljev in žrtev nasilja, saj za učinkovito zagotavljanje pomoči zadostuje, da takšne podatke zbira vsak center za socialno delo za svoje področje, pri čemer si centri med seboj posredujejo potrebne podatke. Predlog zakona pa tudi natančno določa, katere podatke so drugi organi in organizacije dolžni posredovati centrom za socialno delo in tako omogočijo učinkovito obravnavanje žrtve. Posredovanje podatkov sedaj povzroča ovire tako za delovanja centrov za socialno delo kot tudi za sodelovanje z drugimi organi in organizacijami. Predlog zakona te ovire odpravlja.

Šesti del: PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE K 31. členu Določba predvideva sprejem posebnega zakona, ki bo natančno uredil postopek za dodelitev zagovornika žrtvam oziroma določenim skupinam žrtev, pogoje, ki jih bo moral zagovornik izpolnjevati, pooblastila, postopek prenehanje zagovorništva. K 32. členu Vsi organi in organizacije iz 1. člena predloga zakona, so dolžni obravnavati nasilje v družini, ne da bi čakali na sprejem posebnih strokovnih pravil, pravil sodelovanja in obsega izobraževanja. Nobena naloga oziroma ukrep ni v zakonu oblikovan tako, da bi ga bilo mogoče izvajati šele po sprejemu strokovnih pravil ali kakšnega drugega podzakonskega akta. Namen strokovnih pravil (protokolov) je predvsem poenotiti prakso, povečati strokovnost delovanja, določiti konkretne naloge v postopkih strokovne obravnave in na ta način zagotoviti učinkovitejšo pomoč žrtvam. Ministri, pristojni za delovanje različnih organov in organizacij, so dolžni takšna pravila sprejeti v enem letu od uveljavitve tega zakona. Takšen rok bo omogočil oblikovanje kvalitetnih in medsebojno usklajenih pravil in postopkov obravnavanja žrtev. K 33. členu Ustanovitelj centrov za socialno delo (do sprejema zakonodaje o pokrajinah in njihovih pristojnostih Minister za delo, družino in socialne zadeve) mora določiti območja, na katerih delujejo regijske službe za koordinacijo in pomoč žrtvam. Pri tem bo potrebno predvsem preseči sedanjo neenakost območij, ki jih v okviru svojih nalog pokrivajo regijske koordinatorice oziroma koordinatorji za preprečevanje nasilja. K 34. členu Predlagatelj meni, da je primerno, da se kot pričetek veljavnosti zakona določi rok petnajst dni po objavi v Uradnem listu.