UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

OBLIKOVANJE PRODAJNE CENE PONUDNIKA TELEKOMUNIKACIJSKIH STORITEV

Ime in priimek: Silva Jančič Naslov: Cesta XIV. divizije 4, Maribor Številka indeksa: 81512171 Redni študij Program: VISOKOŠOLSKI STROKOVNI Študijska smer: FINANCE IN BANČNIŠTVO Mentor: dr. Jožica KNEZ RIEDL, izredna profesorica

Maribor, januar 2006

1

Zahvaljujem se mentorici in g. Erženu, direktorju družbe KRS Tabor d.d., za razumevanje in podporo ter vsem, ki so mi v času nastajanja diplomskega dela stali ob strani.

2

PREDGOVOR Začetki razvoja slovenskih kabelskih komunikacij segajo v pozna osemdeseta leta, ko so večinoma posamezni kabelski in satelitski navdušenci pričeli z gradnjo CATV-omrežij. V Jugoslaviji so se prvi kabelski sistemi za široko uporabo pojavili že leta 1983, in sicer v okviru priprav na zimske olimpijske igre v Sarajevu. Ti sistemi so imeli nalogo zgolj prenašati sliko, ton in dva informacijska kanala do uporabnika. Danes pa telekomunikacije predstavljajo oddajanje, prenašanje, sprejemanje in usmerjanje vseh vrst sporočil v obliki signalov, glasu, slike ali zvokov s primernimi tehničnimi sredstvi.

Telekomunikacijska podjetja za svoje storitve zaračunavajo uporabnino oziroma vzdrževalnino. Nas uporabnike, ki uporabljamo ali zahtevamo telekomunikacijske storitve kot končni uporabniki, pa zanima, kako telekomunikacijska podjetja oblikujejo višino naročnine. Prav zaradi tega sem se odločila, da bom v diplomskem delu natančno proučila proces oblikovanja prodajnih cen telekomunikacijskih storitev. Izbrala sem podjetje KRS Tabor d.d., v katerem sem zaposlena.

V diplomski nalogi smo se osredotočili na telekomunikacije in na to, kakšen zakonodajni okvir jih ureja ter v kolikšni meri ga podjetje upošteva; na prodajne cene in dejavnike, ki vplivajo na višino prodajne cene; proces oblikovanja prodajnih cen telekomunikacijskih storitev; načine in oblike sestavljanja stroškovnih kalkulacij tovrstnih dobrin; presojo, ali obravnavano podjetje uporablja vse instrumente za oblikovanje prodajne cene in izbira pravilen pristop za njeno oblikovanje.

Raziskava področja diplomskega dela je potekala brez večjih omejitev in se je pri določenih poglavjih nanašala predvsem na iskanje aktualnih virov (internetnih), na proučevanje zakonov iz tega področja in oblikovanje vsebine z rednim spremljanjem tekočih, s tem povezanih dogodkov. Za določen del poglavij v diplomski nalogi pa je bil potreben obisk in zbiranje dokumentacije v podjetju KRS Tabor d.d.

Glavne ugotovitve, do katerih smo prišli z raziskavo, izvirajo iz različne problematike. Težave kabelskih sistemov na slovenskem področju se kažejo v organiziranosti, saj ti kljub skupnemu povezovalcu niso zmožni oblikovati ponudbe, ki bi bila enaka po vsej Sloveniji. Prav tako gre še zmeraj za majhnost in razdrobljenost slovenskega telekomunikacijskega trga. Omembe vredna problematika se kaže tudi v odnosu podjetja do naročnikov. Saj podjetje kljub trudu oziroma določenim upoštevanjem želja (jezična raznolikost programov) ne more v celoti ugoditi naročnikom, ki si želijo več različnih paketov z nižjo naročnino. V Sloveniji ponuja enak spekter storitev kar 53 podjetjih. Omejili smo se izključno samo na izbrano podjetje kabelsko razdelilnega sistema v Mariboru, zato lahko to smatramo kot problem in oviro pri raziskovanju. Prav tako je precej težko pridobiti nekatere informacije za raziskavo (kot npr. število naročnikov podjetja, višina stroškov kabelskega operaterja ipd.), saj so le-te poslovna skrivnost družbe. Diplomska naloga je nastajala v času, ko se je na trgu telekomunikacijskih storitev pojavil nov ponudnik T2, zato ne moremo z gotovostjo trditi, ali bo in kako bo podjetje odgovorilo na konkurenco.

3

KAZALO: 1 UVOD………………………………………………………………………………………..5 1.1 Opredelitev področja in opis problema, ki je predmet raziskave ………………….………5 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve diplomskega dela ………………………………………...5 1.3 Predpostavke in omejitve ………………………………………………………….………6 1.4 Predvidene metode raziskovanja …………………………………………………………..7 2 TELEKOMUNIKACIJE ………………………………………………………….... . …...8 2.1 Telekomunikacijske storitve.................................................................................................8 2.1.1 Splošne značilnosti storitev ……………………………………………………………8 2.2 Zakonska regulativa poslovanja v sektorju telekomunikacijskih storitev.…………….....10 2.3 Kratek pregled razvoja slovenskih kabelskih komunikacij ……………………….……..11 2.3.1 Lastništva …………………………………………………………………………….13

2.3.2 Združenje kabelskih operaterjev – ZKOS ……………...…………………………....13 2.4. Razvoj in vizija ………...………………………………………………………………..14 3 PROCES OBLIKOVANJA PRODAJNE CENE TELEKUMUNIKACIJSKIH STORITEV ………………………………………………………………………………...16 3.1Vplivni dejavniki velikosti prodajne cene ……………………………………….………16 3.2 Oblikovanje prodajne cene telekomunikacijskih storitev …………………………...…..18

3.2.1 Izbor cenovnega cilja …...……………….…………………………………………...18 3.2.2 Ugotavljanje povpraševanja …....………………………………………………….....19 3.2.3 Ocenitev stroškov …........………………………………………………………...…..20 3.2.3.1 Vrste in uporaba stroškovnih kalkulacij ………………………………………..21 3.2.3.1.1 Namen stroškovnih kalkulacij ………………………………………….21 3.2.3.1.2 Vrste stroškovnih kalkulacij ……………………………………………21

3.2.3.2 Pregled stroškov telekomunikacijskih storitev ……..…………………………..26 3.2.3.2.1 Stroški materiala ………….……………………………………………27

3.2.3.2.2 Stroški amortizacije …………………………………………………....27 3.2.3.2.3 Stroški dela …………………………………………………………….27

3.2.3.2.4 Stroški storitev ….………………………………………………...……28 3.2.3.2.5 Drugi stroški …………………………………………………………...28

3.2.4 Proučevanje stroškov, cen in ponudb pri konkurenci …………………………...…...28

4

3.2.5 Izbor metode za določanje cen ………………………………………...……....……..29 3.2.5.1 Stroškovni pristop določanja cen …………..……………………………….......30

3.2.5.2 Tržni pristop določanja cen ………......……………………………………........32 3.2.5.3 Dinamični pristop določanja cen ………………………………………..............32

3.2.6 Dokončna odločitev o prodajni ceni ………..……………………………………..….33 4 OBLIKOVANJE PRODAJNE CENE V PODJETJU KRS TABOR d.d. ……….........34 4.1 Predstavitev podjetja KRS TABOR d.d. …………………………………………………34 4.1.1 Gibanje števila naročnikov, trenutno stanje in predviden porast …....….………...…..35 4.1.2 Podatki o gibanju cen CATV naročnine …….……………………………………......36 4.2 Metodologija za oblikovanje cen telekomunikacijskih storitev ……………………...…..36 4.2.1 Način oblikovanja prodajnih cen …………………………………………..………....37 4.3 Kalkulacija stroškov v podjetju KRS Tabor d.d. ………………………………...………39 4.3.1 Struktura CATV naročnine ….......…………………………………………...……....41

4.4 Kalkulacija prodajne cene v podjetju KRS Tabor d.d. …………………………...……...41 4.4.1 Finančni plan družbe KRS Tabor d.d. ………………………………………………..42 5 SKLEP ……………………………………………………………………………….…….44 6 SEZNAM VIROV ..………………………………………………………………...……..48 7 PRILOGE...…………………………………………………………………………..……50

5

1 UVOD 1.1 OPREDELITEV PODROČJA IN OPIS PROBLEMA, KI JE PREDMET RAZISKAVE Tematika diplomske naloge je že dalj časa pritegovala mojo pozornost. K proučevanju in pisanju tega besedila so me še posebej privedla aktualna dogajanja na področju telekomunikacij ter moje delo, ki ga opravljam v podjetju, povezanem s to dejavnostjo. Čas, ki ga živimo, je čas telekomunikacij, ene najhitreje rastočih in ene najbolj donosnih gospodarskih dejavnosti. Trg telekomunikacij je v zadnjem času doživel hiter prodor novih storitev, od interneta, digitalne televizije do novih naprednih informacijskih tehnologij ipd. Danes si človek sploh ne more predstavljati življenja brez tehnologije. Hiter tempo življenja in hiter razvoj dogodkov nas silita, da izvemo informacije kar najhitreje iz prve roke. Pred 20-imi leti so se ljudje prav iz navedenega razloga odločili za izgradnjo prvega CATV– omrežja. Njegova glavna naloga je bila prenašati sliko in ton do uporabnika ter dati možnost sprejema množice tujih satelitskih programov. Večina CATV–omrežij, iz katerih so se kasneje razvila podjetja za distribucijo RA– in TV–signala, je nastala z načrtno gradnjo in natančno določitvijo mejnih področij le-teh. To je posledično privedlo do monopolnega položaja na trgu storitev pri prodaji CATV–signala. Vsako podjetje se mora na trgu boriti za svoje mesto. Vendar za monopolnega ponudnika ni tako. Znano je namreč, da si monopolist določi in oblikuje svojo prodajno ceno ne glede na možno prihajajočo konkurenco ali ne glede na kupca. Določi in oblikuje jo zgolj na podlagi stroškov. Kupca pa ne zanima, s kakšnimi stroški se srečuje podjetje. Zanima ga samo, ali je v njegovih očeh izdelek ali storitev, ki ga namerava kupiti, vreden svoje cene ali ne. Problem, ki se trenutno odraža v Sloveniji, je, da imajo podjetja na trgu telekomunikacijskih storitev oziroma podjetja, ki imajo vodilni položaj v panogi, kljub zakonsko določenem postopku oblikovanja prodajne cene prosto roko pri oblikovanju le-te. Saj zakon opredeljuje, da se cena oblikuje zgolj na temelju stroškov učinkovitega zagotavljanja storitev. Področje obravnave bo podjetje KRS TABOR d.d., ki je tretje največje podjetje v Sloveniji po prodaji in distribuciji TV– in RA–signala oziroma po številu naročnikov. 1.2 NAMEN, CILJI IN OSNOVNE TRDITVE DIPLOMSKEGA DELA Namen Namen diplomske naloge je spoznati dejavnost podjetja KRS Tabor d.d., metodologijo podjetja za določanje cen telekomunikacijskih storitev v Sloveniji in zakonodajo na omenjenem področju ter ugotoviti, v kolikšni meri jo podjetje upošteva. Prav tako navedenega problema ni še nihče analiziral.

6

Cilji Cilji diplomske naloge so naslednji: • opredeliti telekomunikacije in zakonsko regulativo poslovanja v sektorju storitev; • opredeliti pojem prodajne cene in dejavnike, ki vplivajo na višino prodajne cene; • predstaviti proces oblikovanja prodajnih cen telekomunikacijskih storitev; • predstaviti načine in oblike sestavljanja stroškovnih kalkulacij tovrstnih dobrin; • presoditi, ali podjetje uporablja vse instrumente za oblikovanje prodajne cene in pravilno

izbira pristop za njeno oblikovanje ter • podati ugotovitve in predlagati izboljšave. Trditve V delu želimo dokazati naslednje trditve: • V izbranem podjetju pri oblikovanju prodajne cene upoštevajo samo stroškovni pristop. • Podjetje ne upošteva zaznane vrednosti pri odjemalcih in se ne prilagaja možni spremembi

na trgu storitev. • Kljub razdrobljenosti slovenskega kabelskega trga na mnogo lokalnih monopolov so

kabelski operaterji zmožni organizirati kakovostno ponudbo oziroma storitev, ki bi bila enaka po vsej Sloveniji.

1.3 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE RAZISKAVE Na osnovi uporabljene literature izbranega področja bom izvedla raziskavo za tematiko, ki je pritegnila mojo pozornost že med samim študijem na Ekonomsko-poslovni fakulteti. Predpostavke Pri oblikovanju prodajnih cen telekomunikacijskih storitev je potrebno upoštevati Zakon o telekomunikacijah (Ur. l. 30/2001). Predpostavljamo, da v času pisanja diplomske naloge ne bo prišlo do sprememb, ki bi vplivale na teoretični del te naloge. Omejitve Področje diplomske naloge se nanaša na oblikovanje prodajne cene telekomunikacijskih storitev. Izmed 53 podjetjih v Sloveniji, ki ponujajo enak spekter storitev, smo se omejili izključno samo na izbrano podjetje kabelsko razdelilnega sistema v Mariboru, in sicer na kabelsko razdelilni sistem Tabor d.d. Prav tako smo na omejitve naleteli tudi zaradi omejenega dostopa do podatkov, saj so podatki poslovna skrivnost družbe.

7

1.4 PREDVIDENE METODE RAZISKOVANJA Diplomsko delo bo temeljilo na poslovni raziskavi. Uporabila bom deskriptivni pristop. V okviru deskriptivnega pristopa bom uporabila naslednje metode:

- metoda kompilacije - komparativna metoda - metoda deskripcije

Vire informacij bom pridobila s pomočjo tuje in domače literature, strokovnih revij in dokumentacije podjetja, nato jih bom računalniško obdelala. Številčni podatki bodo urejeni v tabelah in preglednicah.

8

2 TELEKOMUNIKACIJE 2.1 TELEKOMUNIKACIJSKE STORITVE Po Potočniku (2000, 18) opredelimo storitve kot posebno dejanje ali delovanje, ki ga izvajalec storitev ponudi porabniku. Pri storitvah na splošno je posebnost v tem, da končnega rezultata ne vidiš vnaprej. Proizvodnja in poraba nista ločeni; ko storitev izvajaš, si hkrati tudi njen uporabnik. Uporabnik s storitvami kupuje pravzaprav neko obljubo, kar mu daje večji občutek negotovosti, ker ne ve natančno, kakšen bo končni rezultat. Zato je za podjetje in njihove zaposlene poseben izziv, kako prepričati uporabnika, da ne tvega preveč in da bo s storitvijo zadovoljen. Nadalje se za storitve smatra, da so nevidne, jih ne moremo skladiščiti in transportirati. Večinoma so proizvedene in potrošene simultano. Vseeno pa ti pragmatični opisi ne morejo zajeti vseh posebnosti v različnih storitvenih sektorjev. Za nekatere velja, da so vidne, kot predvajanje filmskih in televizijskih programov in ne zahtevajo neposredne povezave med proizvajalcem in potrošnikom.1 Kotler (1996, 464) opredeljuje: “ Storitev pomeni dejanje ali delovanje, ki ga ena stran lahko ponudi drugi, je po svoji naravi neotipljivo in ne pomeni posedovanja česarkoli. Proizvodnja storitve je lahko, ali pa tudi ne, vezana na fizični izdelek.” Telekomunikacijska storitev je zagotavljanje prenosa informacij uporabnikom preko različnih medijev. V današnjem času je pomembna predvsem hitrost prenosa, z zagotavljanjem ustrezne kakovosti prenesenih podatkov. 2.1.1 Splošne značilnosti storitev Za telekomunikacijske storitve so značilne naslednje lastnosti:2

- neopredmetenost Storitve so neotipljive. Za razliko od fizičnih izdelkov storitev ne moremo videti, okusiti, občutiti, slišati ali vonjati, preden jih kupimo. Dokler uporabnik ne dobi CATV-priključka, ne more gledati ali vzpostaviti zveze z želeno osebo. Potencialni uporabniki običajno iščejo znake ali dokazila o kakovosti storitve. Do ustreznih sklepov pridejo na osnovi prostora, ljudi, opreme, komunikacijskega gradiva, simbolov in cene. Kraj – fizično okolje mora biti uporabniku prijazno, brez čakalnih vrst. Ljudje – operativno osebje mora biti opremljeno z znanjem in prijaznostjo do uporabnika.

1 Povzeto po: Barth (1999) 2 Povzeto po: Potočnik, že cit. delo, str. 20-25.

9

Oprema – glede na panogo, v kateri podjetje posluje, je nujna opremljenost delovnih mest z najsodobnejšo računalniško tehnologijo. Komunikacijsko gradivo – marketinško gradivo mora odražati kvaliteto in jasnost poslovanja. Simboli – ime in znak podjetja mora ta vsebovati bistvo poslovanja, ki bi naj kazalo na odličnost poslovanja podjetja. Cena – podjetje mora dati možnost ugodnih nakupov ob posebnih priložnostih.

- neločljivostNa trženju telekomunikacijskih storitev je v večji meri prisotna povezava med uporabnikom in ponudnikom storitve, saj je uporabnik prisoten ob posredovanju storitve. Posledično temu mora podjetje usposobiti zadostno število kvalitetnega kadra, izvajalce storitev, da na ta način pridobi večji ugled pri uporabnikih.

- minljivost Vemo, da storitev ne moremo shraniti in jih kasneje uporabiti. Neizdobavljena storitev je izgubljena in izguba se ne povrne. Minljivost storitve je najbolj prisotna v podjetjih, kjer povpraševanje ni enakomerno, saj mora biti zadostno število zaposlenih, da lahko zagotovijo storitve tudi v primeru najvišjih zahtev.

- spremenljivost Glede na to, da so storitve odvisne od trga, kdo in kdaj jih izvaja, so tudi spremenljive. Uporabniki se zavedajo visoke stopnje spremenljivosti, zato se pred naročilom pozanimajo in posvetujejo s poznavalci oziroma uporabniki storitve. Za nadzorovanje kakovosti storitev mora podjetje zagotoviti uspešne in sposobne strokovne sodelavce, standardizirati storitve ter spremljati zadovoljstvo in pritožbe uporabnikov.

- težavnost ugotavljanja in nadziranja kakovosti Ker je večina storitev neopredmetena in neotipljiva, je izjemno težavno ugotavljanje in nadziranje njihove kakovost. Ocenjevanje vrednosti in kakovosti storitve je odvisno predvsem od mnenj, vrednot in pričakovanj porabnikov oziroma potencialnih porabnikov.

- visoka stopnja tveganja Zaradi težavnosti ugotavljanja kakovosti ter občutljivosti za čas in kraj izvedbe ter izvajalca je nakup storitev vedno bolj tvegano dejanje kot nakup izdelka.

- prilagajanje ponudbe posebnim zahtevam porabnikov Stopnja prilagajanja ponudbe in izvedbe storitev posebnim zahtevam porabnikov je eno od meril kakovosti storitev. Za številne storitve je izvedljiva visoka stopnja standardizacije in poenotenje postopkov, čeprav velja pravilo, da sta raven prilagodljivosti in izvedbe storitve “po meri” posameznega porabnika izjemno pomembni za diferenciranje ponudbe storitev.

- ustvarjanje osebnih stikov med porabnikom in izvajalcem Za številne storitve velja, da niso zgolj prodajne transakcije, ampak proces, v katerem je znanje in vedenje izvajalca storitve odločujoče za rezultat, torej raven porabnikovega zadovoljstva. Npr. za čiščenje avtomobila v avtopralnici pogosto velja, da so znanje, vedenje in komunikacijske sposobnosti izvajalca storitve pomembnejše kot sama storitev.

10

2.2 ZAKONSKA REGULATIVA POSLOVANJA V SEKTORJU TELEKOMUNIKACIJSKIH STORITEV Preteklo, sedanje in prihodnje poslovanje kabelskih operaterjev v Sloveniji je v največji meri pogojeno in regulirano z naslednjimi zakoni:3

Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, 1995, št. 21), Zakon o medijih (Ur. l. RS, št. 35/2001), Zakon o standardizaciji ( Ur. l. RS, št. 59/1999), Zakon o telekomunikacijah (Ur. l. RS, št. 30/2001). Podrobneje bom predstavila najpomembnejše izvlečke Zakona o telekomunikacijah, saj ta najbolj vpliva in determinira sedanji in bodoči okvir delovanja kabelskih operaterjev. V skladu z določili Zakona o telekomunikacijah (Ur. L. 30/2001) opredeljuje zakon osnovne pojme oziroma opredelitve, in sicer: 1. člen zakona: - operater je pravna ali fizična oseba, ki izvaja pravni in dejanski nadzor na celoto funkcij,

ki so potrebne za zagotavljanje ustreznih telekomunikacijskih storitev; - telekomunikacije so oddajanje, prenašanje, sprejemanje in usmerjanje vseh vrst sporočil v

obliki signalov, glasu, slike ali zvokov s primernimi tehničnimi sredstvi: - telekomunikacijsko omrežje so prenosni sistemi, lahko tudi centrale in druga oprema, ki

omogoča prenos signalov med določenimi omrežnimi priključnimi točkami po žičnih, radijskih, optičnih ali drugih elektromagnetnih sistemih, kamor med drugim spadajo SAT omrežja, omrežja za RA in TV-radiodifuzijo ter omrežja za kabelsko televizijo;

- telekomunikacijske storitve so storitve, ki se jih delno ali v celoti zagotavlja s prenosom in

usmerjanjem signalov po telekomunikacijskih omrežjih; - uporabniki so pravne ali fizične osebe, ki uporabljajo ali zahtevajo telekomunikacijske

storitve kot končni uporabniki ali telekomunikacijski operaterji kot uporabniki telekomunikacijskih storitev drugih.

74. člen zakona: - »predložitev, odobritev in objava splošnih pogojev in cen« za opravljanje

telekomunikacijskih storitev, za katere je po tem zakonu treba pridobiti dovoljenje, morajo operaterji pripraviti opis storitev in splošne pogoje ter podrobno določiti cene teh storitev in jih dostaviti Agenciji za telekomunikacije in radiofuzijo RS (dolžnost obveščanja agencije).

3 Povzeto po: ZKOS (2001)

11

75. člen zakona: - »oblikovanje cen« – cene telekomunikacijskih storitev morajo temeljiti na stroških

učinkovitega zagotavljanja storitev in morajo biti za istovrstne storitve istega operaterja enake v vsej državi.

148. člen zakona: - Dovoljenje za opravljanje tržnih telekomunikacijskih storitev iz 16. člena Zakona o

telekomunikacijah (starega Ur. l. RS št. 35–97, 45–97) se šteje za dovoljenje za opravljanje javnih telefonskih storitev skladno s 27. in 29. členom zakona (to pomeni, da vsi, ki imajo dovoljenje, delujejo normalno naprej, drugi pa morajo uskladiti svoje akte, in sicer: splošne pogoje in oblikovanje cen).

- Pravne in fizične osebe, ki opravljajo tržne telekomunikacijske storitve na podlagi

dovoljenj, nadaljujejo z opravljanjem svoje dejavnosti v obsegu, na način in pod pogoji, določenimi v aktih iz prejšnjega odstavka tega člena.

- Pravna ali fizična oseba iz prejšnjih odstavkov tega člena mora uskladiti izvajanje svoje

dejavnosti z določbami tega zakona v enem letu po njegovi uveljavitvi. Uporabniku se za opravljene telekomunikacijske storitve zaračuna uporabnina oziroma vzdrževalnina. Ta je cena za uporabo in vzdrževanje priključka na telekomunikacijsko omrežje in cena za dobavo televizijskih in radijskih programov. 2.3 KRATEK PREGLED RAZVOJA SLOVENSKIH KABELSKIH KOMUNIKACIJ4 Začetki kabelskih komunikacij v Sloveniji segajo v pozna osemdeseta leta, ko so večinoma posamezni kabelski in satelitski navdušenci pričeli z gradnjo CATV–omrežij. V Jugoslaviji so se prvi kabelski sistemi za široko uporabo pojavili že leta 1983, in sicer v okviru priprav na zimske olimpijske igre 1984 v Sarajevu. Takratni sistemi so imeli nalogo zgolj prenašati sliko, ton ali dva informacijska kanala do uporabnika, oziroma skupaj do osem kanalov. Takoj po prvih CATV–omrežjih pa so začeli na veliko graditi te sisteme v gosto naseljenih mestih. Glavni spodbujevalec gradnje je bila vsekakor možnost sprejema množice tujih satelitskih programov, ponekod pa dejstvo, da so slabo sprejemali zemeljske, predvsem domače programe. Pri načrtovanju CATV–omrežij so investitorji razmišljali tudi o internem informacijskem kanalu. V času izgradnje CATV–omrežij pri nas nihče ni poglobljeno razmišljal o komercialni uporabi sistema in o tem, da bi le-ta lahko živel od svoje lastne funkcije, kar je še kako pomembno pri vzdrževanju ter obnavljanju in nadgradnji sistema. Ena od glavnih značilnosti razvoja CATV–omrežij v Sloveniji je bila stihijska in občasno tudi nestrokovna izgradnja le-teh. Večina CATV–omrežij je nastala z zbiranjem sredstev zainteresiranih krajanov. Ljudje so bili neučakani in so hoteli več in hitreje. Pogosto so neobveščenost, na katero je stroka vselej opozarjala, zlorabljali zaslužkarji in diletanti, kar se 4 Povzeto po: ZKOS (2002)

12

kaže v tem, da je precej slovenskih CATV–omrežij tehnično neustreznih, predvsem z vidika nadaljnjega razvoja. Prišlo pa je tudi do ugotovitve, da sama komercializacija satelitskih programov in reklame ni dovolj. Ponudba je sicer bila vedno pestrejša in večja, nastajala je pa tudi konkurenca. Izključno z reklamami ni bilo več moč uspešno poslovati. Ljudje so postali vedno bolj zahtevni in izbirčni. Tako so se v Mariboru in Selnici ob Dravi proti koncu sedemdesetih let zagnanci oprijeli gradnje CATV–omrežij, kar je bilo nedvomno dejanje, ki je pomagalo večati slovenski informacijski naskok. V Mariboru smo v letu 1984 dobili prvi kabelski sistem na področju centra Maribora, danes KRS Rotovž d.d. Dve leti kasneje t.j. 1986 pa je nastal kabelski sistem KRS Tabor d.d., danes eden največjih telekomunikacijskih sistemov v Sloveniji. V Rušah je že leta 1982 približno 3.000 gospodinjstev lahko spremljalo programe: SLO 1, 2, HTV 1, ORF 1, 2, SAT 1, RTL, Filmnet, Pro 7, Tele 5, Premiere, Sky 1, Sky movies. Kabelska televizija je leta 1986 doživela rojstvo tudi v Ptuju (4.200 gospodinjstev). Ljubljanski kabelski naročniki so satelitske TV–programe spremljali nekoliko kasneje. Eden prvih kabelskih sistemov v Ljubljani je bil t.i. »multi point sistem« (mikrovalovne zveze), in sicer v naselju Murgle. Takrat so krajani Murgel od podjetja Meglič telekom iz Ljubljane zahtevali praktično nemogoče, in sicer: oba avstrijska TV programa. Podjetju Meglič telekomu so sledili tudi ostali podjetniki in začeli z gradnjo sistemov (podjetja Link, Ljubljanski kabel, Skyline itd.). V naslednjih letih je število kabelskih priključkov v Sloveniji hitro naraščalo in zgodnja devetdeseta leta pomenijo razcvet kabelske industrije v Sloveniji. Slika 1 kaže dinamiko rasti števila kabelskih priključkov v Sloveniji v desetletnem obdobju od 1988 do 1999. Opazimo lahko, da je bila najbolj intenzivna rast števila kabelskih priključkov v letih 1990–1992, kar je moč razlagati s pojavom in širitvijo podjetniške iniciative v Sloveniji oziroma novih večjih kapitalskih naložb. SLIKA 1: KABELSKI PRIKLJUČKI V SLOVENIJI V OBDOBJU 1988–1999

Vir: ZKOS (2002).

13

2.3.1 Lastništva5

Osnovna značilnost slovenskega kabelskega trga je razdrobljenost in mnogo lokalnih monopolov, ki včasih bolj ali manj motijo Urad za varstvo konkurence. Zaradi tolikšne razdrobljenosti kabelski operaterji preprosto niso zmožni organizirati kakovostne ponudbe oziroma storitev, ki bi bile enake po vsej Sloveniji. Trenutno pa se prav na tem področju nekaj dogaja, prišlo je namreč do prvih povezav in prevzemov, pričakovati pa jih je mogoče še nekaj. Direktor Telemacha tako npr. meni, da bi bilo potrebno na kabelskem trgu doseči konsolidacijo, kritično maso, da lahko združiš določeno število kabelskih naročnikov, jim ponudiš kakovostno storitev, ki jo danes hoče prav vsakdo. Vlogo povezovalca je pred časom želelo prevzeti Združenje kabelskih operaterjev Slovenije (ZKOS), ki je med seboj povezalo 80 kabelskih operaterjev, vendar pa tudi precej različna sestava članstva ni presegla ravni interesnega združenja. Analize tako kažejo, da je operaterjev preveč in prej ali slej bo moralo priti do povezovanja. Tako lahko namesto sedanjega števila operaterjev v prihodnosti pričakujemo dva ali tri operaterje in verjetno popolno medsebojno povezanost prek optičnih kablov. Do koncentracije kabelskih operaterjev naj bi prišlo v dveh letih. Najatraktivnejši, kar zadeva kapitalske povezave, je trenutno Telemach, ki je v zadnjih letih prevzel ali pridobil večinski delež v številnih kabelskih sistemih v Ljubljani, na Gorenjskem in Primorskem. Podrobno združevanje se izvaja že vrsto let tudi na mariborskem področju oziroma severovzhodni Sloveniji, kjer so se operaterji začeli povezovati najprej po tehnični plati, pričakovati pa je, da bodo v bližnji prihodnosti stopili skupaj tudi poslovno oziroma kapitalsko. Lastne naročnike imajo štirje mariborski kabelski operaterji – Tabor, Rotovž, Tezno in Selnica-Ruše – in sicer 42.068 (stanje na dan 31. 12. 2004). 2.3.2 Združenje kabelskih operaterjev – ZKOS6

Prvi začetki stroškovne in profesionalne organiziranosti kabelskih operaterjev v Sloveniji segajo v leto 1993 (28. januar), ko je 15 kabelskih operaterjev iz severovzhodne Štajerske ustanovilo Združenje kabelskih sistemov s sedežem v Mariboru. V Mariboru so zaradi potreb in želja po zemeljskih programih med prvimi zgradili prava CATV–omrežja. Za razliko od ostalih krajev v Sloveniji je gradnja sistemov potekala precej organizirano, kar je že kmalu omogočilo gradnjo velikih, precej bolj smotrno organiziranih sistemov. Tako ni naključje, da so v Mariboru prvi uspeli uresničiti pobudo o ustanovitvi interesnega združenja kabelskih sistemov. Kmalu po ustanovitvi štajerskega interesnega združenja kabelskih operaterjev se je ideja o povezanosti in izmenjavi izkušenj, znanj in interesov pojavila tudi pri ostalih slovenskih kabelskih operaterjih. Leta 1994 je bila na Ptuju prva in ustanovna skupščina Združenja kabelskih operaterjev Slovenije (v nadaljevanju ZKOS) s sedežem v Mariboru. Tedaj 45 operaterjev različnih organizacijskih oblik (družb z omejeno in neomejeno odgovornostjo, delniških družb, krajevnih skupnosti, društev, zadrug, samostojnih podjetnikov) je združevalo

5Povzeto po: Tkalec (2001) 6Povzeto po: Mencej (2000)

14

naslednje dejavnosti: prenos televizijskega in radijskega zvoka in slike, izgradnja in vzdrževanje CATV–omrežij, del kabelskih operaterjev pa je ustvarjalo in distribuiralo tudi svoj lastni lokalni televizijski program. Število kabelskih operaterjev v ZKOS se je iz leta v leto večalo, danes združuje 80 kabelskih operaterjev, ki skupaj upravljajo 300.000 kabelskih priključkov. ZKOS, ki je organizirano kot gospodarsko interesno združenje in posluje skladno z Zakonom o gospodarskih družbah (1993), se financira iz redne letne članarine, ki jo članice ZKOS vplačujejo na podlagi števila upravljanih kabelskih priključkov. ZKOS je organizirana tako, da zadosti nalogam članic. Tako skupno nastopa proti tujim in domačim programskim dobaviteljem ter poskuša dosegati ekonomsko razumljivo ceno programskih pristojbin za plačilo prenosnih oziroma distribucijskih in avtorskih ter sorodnih pravic. Prav tako poskuša ZKOS preko lobiranja pri ustreznih regulatornih organih vplivati na nastajajočo in aktualno zakonodajo, npr. Zakon o telekomunikacijah (2001) in Zakon o medijih (2001). Glavno poslanstvo ZKOS je seznanjanje članic z aktualno zakonodajo in spreminjanjem le-te ter prilagajanje poslovanja članic pravni regulativi ter izmenjavi tehničnih izkušenj, »know howa« ter dosežkov na področju tehnike in tehnologije. ZKOS se neposredno v ničemer ne vmešava v poslovanje članic, vendar morajo članice upoštevati in spoštovati pravila igre ter sprejete poslovne uzance v okviru ZKOS. ZKOS sprejema in distribuira priporočila v smislu oblikovanja cenovne politike izgradnje in vzdrževanja kabelskih priključkov, priporočila v zvezi s standardi s področja kabelskih priključkov, priporočila v zvezi s standardi s področja kabelskih komunikacij ter seznanjanja članice z novostmi v svetu. 2.4 RAZVOJ IN VIZIJA7

Kabelska omrežja so se v Sloveniji na prvi pogled razvijala sicer podobno kot v ostalih evropskih državah, vendar nam podrobnejši vpogled pokaže, da se razmere v marsičem razlikujejo. Če pogledamo programsko shemo (Priloga 1), ki je vsaj v pretežnem delu slovenskih kabelskih omrežjih podobna, lahko ugotovimo, da nikjer drugje v Evropi ne prenašajo toliko jezikovno različnih programov. Za to obstaja kar nekaj bolj ali manj objektivnih razlogov. Prvi razlog je gotovo svetovljanstvo in jezikovna odprtost slovenskih gledalcev, ki nikoli niso bili navajenih sinhroniziranih programov. Programi v različnih evropskih jezikih se zato v kabelskih omrežjih predvajajo v originalnem jeziku. Drugi razlog je v heterogenosti strukture slovenskega prebivalstva (etične manjšine), iz česar sledi pojav številnih programov sosednjih dežel. Zaradi nedavne vpetosti Slovenije v jugoslovanski prostor pa v kabelskih omrežjih predvajamo še programe bivšega jugoslovanskega porekla. Če k temu dodamo še bogato programsko ponudbo slovenskih nacionalnih in komercialnih programov, smo zajeli celoten spekter značilnosti programske ponudbe v kabelskih omrežjih v Sloveniji. 7Povzeto po: ZKOS (2001)

15

Poznavanje in analiza obstoječe trenutne situacije je pomembna pri oblikovanju novih storitev, ki jih kot dodatno ponudbo in s tem tudi dodaten vir sredstev želijo vnesti v kabelska omrežja. Povprečen slovenski kabelski gledalec je tako prenasičen s ponudbo in zahteven hkrati, saj za precej nižjo naročnino lahko gleda v povprečju več kot 40, v zmogljivejših sistemih pa celo preko 50, televizijskih programov v odprtem paketu. Zaradi številne programske ponudbe in nizke kabelske naročnine se v slovenska kabelska omrežja vlaga veliko premalo finančnih sredstev, ki bi jih sicer morali nujno namenjati za tehnični razvoj ter posodabljanje infrastrukture in topologije kabelskih omrežij. Prav tehnična zmogljivost, medsebojna povezava in racionalizacija pri uvedbi posameznih novih storitev je ključ za nadaljnji razvoj kabelskih omrežij. Za uspešen razvoj programskega in tehnično komercialnega vodenja vsebine storitev kabelske televizije v Sloveniji bo potreben dvig kabelske naročnine in hkratno zmanjšanje števila prenašanih programov v odprtem paketu. To je možno izpeljati le z uvedbo nove tehnologije in novih storitev digitalne televizije. Digitalna televizija nam bo omogočila uvedbo selektivnih storitev po meri naročnika, kar bo v končni fazi prineslo zadovoljstvo tako naročniku kot kabelskemu operaterju.

16

3 PROCES OBLIKOVANJA PRODAJNE CENE TELEKUMUNIKACIJSKIH STORITEV Vse ima svojo ceno – znanje v obliki šolnine, zdravje v obliki cene storitev zdravnika ali domače lekarne, stanovanje v obliki najemnine, prevoz v obliki vozovnice ali cestnine – le imena zanjo so različna. Cena je menjalno razmerje, ki definira kupčevo odrekanje, za katero odjemalec pričakuje nekaj v zameno (Czinkota 2000, 501). Oziroma cena je količina denarja, zaračunana za blago ali storitev, ali vsota vseh vrednosti, ki jih potrošnik zamenja za pravico lasti in uporabe blaga ali storitve (Deželak 1983,153). V preteklosti je izključno cena opredeljevala, kaj in koliko bo kupec kupil, zadnja leta pa je kupec pozoren tudi na necenovne dejavnike. Cena je ena najbolj prožnih prvin, saj jo je moč hitro spremeniti, za razliko od lastnosti izdelka, istočasno pa cena predstavlja problem številka ena za tržnike, saj se veliko podjetjih ne loti dobro obravnave tega problema. Najpogostejše napake, ki jih storijo, so: cena se preveč osredotoči na stroške; cene ne spreminjajo dovolj pogosto, da bi izkoristili spremembe na trgu; cena se ne spreminja dovolj glede na različne tipe nekega izdelka. Jurše (1999, 369) opredeljuje ceno izdelka kot: - instrument, s katerim tržišče zaznava izdelke; - tveganje, ki ga mora sprejeti kupec, da bi pridobil izdelek; - prednost ali slabost – vrednost izdelka, konkurenčno pozicioniranje in distribucijsko moč; - sredstvo komuniciranja s kupci, saj jim zagotavlja osnovo za presojanje privlačnosti

ponudbe. 3.1 VPLIVNI DEJAVNIKI VELIKOSTI PRODAJNE CENE Na velikost prodajne cene vplivajo naslednji dejavniki (Koletnik 1997, 15): a) Vrsta proizvodnje - ni vseeno, ali proizvajamo v velikoserijski proizvodnji, kjer imajo

proizvodi več ali manj enotno ceno, ali v posamični in maloserijski proizvodnji, kjer tržne cene proizvodov niso tako pregledne in jih oblikujemo ob pomoči ocenitev posamičnih koristi, ki jih pričakuje kupec od našega proizvoda ali storitve.

b) Razmere na tržišču - na odprtih tržiščih ni dovolj, da proizvajamo prvovrstne proizvode,

temveč moramo za njih najti pravi krog kupcev, saj ima le tako podjetje večji prostor za oblikovanje prodajne cene.

c) Povezave pri ustvarjanju učinkov - v malih in srednje velikih podjetjih opažamo, da kupec

njihovih proizvodov želi zadovoljiti svojo potrebo ob pomoči drugih soudeležencev v proizvajalnem procesu. Npr. izdelovalec opreme mora sodelovati z naročnikovim projektantom, ki postavlja pomembne predpogoje za oblikovanje prodajne cene proizvoda ali storitve.

17

d) Oglaševanje - mala in srednje velika podjetja izbirajo neposredne poti oglaševanja (npr. individualne razgovore, objave v časopisih, neposredno obveščajo kupce in podobno), velika podjetja pa se odločajo tudi za posredne oblike oglaševanja.

e) Oblikovanje prodajnih poti - je odvisno od kroga kupcev in lastnosti proizvodov in

storitev, kar vse vpliva na cenovno politiko. f) Ponujanje ugodnih pogojev - za dobavljanje, plačilo in servisiranje ter jamstvo za

kakovost mnogokrat olajša aktivno cenovno politiko. g) Ugled podjetja ustvarjamo s tradicijo, položajem, prometnimi povezavami, ugodnimi

pogoji prodaje itd. h) Razlikovanje cen je odvisno od proizvajalnih stroškov in se kaže v različnih cenovnih

pričakovanjih kupcev, od razlikovanja tržišč (npr. izvozne in domače cene) in skupin uporabnikov proizvoda, kakor tudi od sezonskega značaja proizvoda in storitve.

i) Zunanje urejanje cen proizvodov ima za mnoga podjetja velik pomen, ker za njihove

proizvode vodi cenovno politiko nekdo izven podjetja. j) Težave s plačilno sposobnostjo se pojavijo tedaj, ko podjetju primanjkuje denarnih virov.

V takih primerih mora iskati prednosti, ki prispevajo k večji plačilni sposobnosti (npr. popuste za takojšnje plačilo), ne pa k večji poslovni uspešnosti.

SLIKA 2: DEJAVNIKI VPLIVA NA CENOVNE ODLOČITVE

CENOVNE

ODLOČITVE

NOTRANJI DEJAVNIKI - organizacija oblikovanja cen - strategije market. spleta - stroški - cilji na različnih ravneh

ZUNANJI DEJAVNIKI - tip trga in povpraševanje - konkurenca - drugi zunanji dejavniki (zakoni, distributerji)

Vir: Kotler in drugi (1999, 303). Zikmund (2000, 682–697) deli dejavnike, ki vplivajo na oblikovanje prodajnih cen, notranje dejavnike podjetja in zunanje faktorje okolja. Med notranje dejavnike prišteva: - marketinške cilje v podjetju; - strategijo marketing-mixa, saj podjetje uporablja poleg cene še druga orodja marketinškega spleta za doseganje ciljev; - stroške, na podlagi katerih podjetje določi ceno za svoje izdelke ter - organizacijski načrt, v okviru katerega je določeno, kdo je odgovoren za sestavljanje cen v podjetju.

18

Med zunanje dejavnike, ki v največji meri vplivajo na oblikovanje prodajnih cen, uvršča: - trg in povpraševanje, - stroške, - cene, - ponudbo konkurence ter - ostale dejavnike, med njimi gospodarske razmere, vlado, socialne razmere itd. 3.2 OBLIKOVANJE PRODAJNE CENE TELEKOMUNIKACIJSKIH STORITEV8

Največji problem za podjetja predstavlja določanje prodajne cene. To se zgodi v primeru, ko podjetje razvije ali pridobi nov izdelek, ko uvede svoj običajni izdelek na novo tržno pot, ali ko se odloči, da bo konkuriralo ostalim podjetjem v panogi. Postopek določanja cen se izvrši v šestih korakih: - izbor cenovnih ciljev, - opredelitev povpraševanja, - ocenitev stroškov, - analiza cen in ponudb konkurentov, - izbira metode določanja cen, - določitev končne cene. 3.2.1 Izbor cenovnega cilja Če je podjetje skrbno izbralo svoj ciljni trg in tržno pozicioniranje, potem bo dokaj enostavno določilo prodajno ceno. S svojo cenovno politiko lahko zasleduje katerega koli od šestih ciljev: preživetje, maksimalni tekoči dobiček, maksimalni tekoči prihodek, maksimalna rast prodaje, maksimalno pobiranje tržne smetane in ustvarjanje kakovostnega izdelka. Podjetje bo zasledovalo politiko preživetja, če ima prevelike zmogljivosti, močno konkurenco in spreminjajoče želje odjemalcev. Ker je preživetje pomembnejše od dobička, bo podjetje zniževalo cene. Takšna politika je kratkoročnega značaja (Kotler 2000, 49). Največ podjetij skuša doseči cilj maksimiranja tekočega dobička. Na podlagi povpraševanja in stroškov določijo ceno, ki maksimira dobiček. Takšno podjetje daje večji poudarek trenutnemu finančnemu poslovanju in zapostavlja druge spremenljivke, npr. odziv konkurence, zakonske cenovne omejitve (ibdi., 492). Nekatera podjetja zasledujejo cilj vodilnega v kakovosti izdelka. Pri tem cilju gre za visoko kakovost izdelkov, ki jo spremlja visoka cena. To zagotavlja donos, ki je nad povprečjem panoge. Cilj maksimiranja prihodka od prodaje se odločijo zasledovati tista podjetja, ki menijo, da bo maksimalna količinska prodaja prinesla večji dolgoročni dobiček, zato izdelku določijo nižjo ceno, s katero želijo prodreti na trg. Druga podjetja pa ta cilj zasledujejo tako, da v primerjavi s omenjenim podjetju določijo visoko ceno, ki določenim segmentom trga omogoči, da sprejmejo izdelek. Ko prodaja upade, podjetje zniža ceno in privabi nove odjemalce.

8 Povzeto po: Brassington (1997, 409–420).

19

Poleg cenovnih ciljev podjetje upošteva tudi ostale zunanje in notranje cilje. Pomembna je njegova ciljna tržna pozicija, ki se nanaša na povečanje tržnega deleža, povečanje obsega prodaje, ojačitev ali obrambo obstoječega položaja. Glede stroškov si lahko zada cilje v zvezi z dolgoročnim pokrivanjem stroškov, stroškov financiranja, stroškov distribucije itd. Pomembno vlogo ima izdelek sam, nikakor pa ne smemo pozabiti na odjemalce. Pri določanju cen oziroma ciljev določanja cen mora podjetje upoštevati zaznave odjemalcev, njihovo kupno moč, cenovno elastičnost ter ostale prodajne pogoje. 3.2.2 Ugotavljanje povpraševanja9

Vsaka cena izdelka oblikuje različno raven povpraševanja po njem. Razmerje med ceno in povpraševanjem po tem izdelku je zajeto v znani funkciji povpraševanja. Funkcija povpraševanja prikazuje število enot, ki jih bo trg kupil v določenem času po alternativnih cenah, ki jih zaračunavajo v tistem času. V primeru popolne konkurence sta povpraševanje in cena obratno sorazmerna, se pravi višja cena, manjše povpraševanje. Ko gre za prestižne izdelke, ima krivulja celo pozitiven nagib (npr. prodaja parfuma se lahko poveča, ko se njegova cena zviša). SLIKA 3: NEELASTIČNO IN ELASTIČNO POVPRAŠEVANJE

P = cena Q = povpraševana količina v obdobju Cenovno elastičnost povpraševanja lahko podamo z naslednjo formulo: sprememba prodane količine (%) Cenovna elastičnost (E) = (-) -------------------------------------------- sprememba cene (%)

Raziskovalci tržišča morajo vedeti, kako bo sprememba cene vplivala na povpraševanje. V primeru elastičnega povpraševanja bo sprememba cene povzročila večjo spremembo 9 Povzeto po: Novak (2004, str. 28).

20

povpraševanja. Če pa se povpraševanje komaj spreminja ob manjši spremembi cene, govorimo o neelastičnem povpraševanju. In kako ocenjujemo povpraševanje? Ko se lotimo tega vprašanja, moramo izhajati iz določenih predpostavk o vedenju konkurence. Na voljo imamo dve možnosti. Prva temelji na domnevi, da konkurenca ne bo sledila spremembi naših cen. Druga možnost pa temelji na predpostavki, da konkurenca vedno določi drugačno ceno od naše. Če želimo izmeriti povpraševanje, moramo spreminjati ceno. Študijo lahko izpeljemo na skrbno izbranih primerih. Anketirance sprašujemo, koliko enot bi kupili po različnih možnih cenah. Pri primerjanju cene in povpraševanja moramo nadzorovati in upoštevati tudi druge dejavnike, ki lahko vplivajo na povpraševanje. Če podjetje npr. zviša svoje izdatke za oglaševanje in obenem tudi zniža ceno, ne bomo vedeli, koliko povečanega povpraševanja gre na račun nižje cene in koliko na račun oglaševanja. 3.2.3 Ocenitev stroškov Povpraševanje postavi zgornji okvir ceni, ki jo podjetje lahko zaračuna za svoje izdelke, stroški podjetja pa postavijo spodnji okvir. Podjetje želi zaračunati ceno, ki krije stroške proizvoda, distribucije in prodaje izdelkov ter doda še nekaj za napore in tveganje. Stroške podjetja običajno delimo na stalne in spremenljive. Stalni stroški, znani tudi kot splošni stroški, so stroški, na katere ne vplivata niti obseg proizvodnje niti prodaja. Podjetje mora vsak mesec poravnati račune za najemnino, elektriko, obresti, plače in podobno, ne oziraje se na proizvodnjo. Najpogostejši primeri stalnih stroškov so amortizacija zgradb in strojev, stroški najemnine, plače poslovodij in režije, stroški prispevkov in dajatev (Heitger in Matulich 1992, 53). Spremenljivi stroški se spreminjajo z ravnijo proizvodnje. Med njih podjetja uvrščajo plače proizvodnih delavcev, stroške energije, prevozne stroške in podobno. Skupni strošek pa predstavlja vsoto stalnih in spremenljivih stroškov za vsako dano raven proizvodnje. Poslovodstvo želi zaračunati tako ceno, ki bo vsaj pokrila skupne proizvodne stroške ob dani ravni proizvodnje. Stroški se spreminjajo z obsegom proizvodnje in izkušnjami. Spreminjajo se lahko zaradi skupnih naporov oblikovalcev, inženirjev in nabavnih referentov, da bi jih znižali. Japonci uporabljajo metodo, ki se imenuje ciljno določanje stroškov. S pomočjo tržne raziskave ugotovijo, kakšne so želene funkcije izdelka. Ceno, po kateri se izdelek mora prodajati, določijo ob upoštevanju privlačnosti izdelka in cene pri konkurentih. Želeno stopnjo donosa odštejejo od te cene in tako pridejo do ciljnih stroškov, ki jih morajo doseči. Potem proučijo vsak stroškovni element posebej in ga še podrobneje razčlenijo. Razmislijo, kako bi tehnično spremenili sestavine, ukinili določene funkcije in znižali stroške dobave. Njihov cilj je postaviti celotne stroškovne projekcije v razpon ciljih stroškov. Če jim to ne uspe, je možna tudi odločitev, da izdelka ne bodo razvili, ker ga ne bodo mogli prodajati po ciljni ceni in s tem zaslužiti cilji dobiček (Novak 2004, 29). Ciljno določanje stroškov je napredek v primerjavi z običajno metodo razvijanja novih izdelkov, ki vsebuje oblikovanje izdelka, ocenitev stroškov in šele nato določitev cene. Ob ciljnem določanju stroškov se osredotočimo na določanje stroškov v fazi načrtovanja in oblikovanja, ne pa na naknadno spreminjanje stroškov, potem ko smo izdelek že uvedli.

21

3.2.3.1 Vrste in uporaba stroškovnih kalkulacij

3.2.3.1.1 Namen stroškovnih kalkulacij

V podjetjih kalkulacije sestavljajo za potrebe poslovno-prodajnih odločitev in obračunov. Stroškovno kalkulacijo definiramo kot računski postopek, s katerim ugotavljamo nabavne, lastne, prodajne in druge cene. Hkrati razporejamo stroške na tiste poslovne nosilce, ki so njihov nastanek povzročili (stroškovni nosilci). V podjetjih se stroškovne kalkulacije sestavljajo za potrebe finančnega in stroškovnega računstva.

3.2.3.1.2 Vrste kalkulacij a) Glede na čas kalkuliranja ločimo (Potočnik 1999, 48-49): - predračunsko ali predkalkulacijo, ki je predračun ali načrt celotnih stroškov in stroškov na enoto poslovnega učinka. Uporabljamo jo za vodenje poslovne politike v podjetju oziroma za spremljanje poslovnih odločitev. - sprotno ali tekočo kalkulacijo, ki jo pripravimo hkrati s poslovnim procesom. Le-ta

omogoča sprotni nadzor nad procesom in sprotno ukrepanje, če prihaja do odmikov med načrtovanimi in dejanskimi stroški.

- obračunsko ali poznejšo kalkulacijo, s katero obračunavamo dejanske stroške na enoto

poslovnega učinka. Računamo jo po dokončanem poslovnem procesu. Z njo lahko natančno ugotovimo dosežene cilje pri nadzoru nad stroški, ki jih povzročajo posamezne vrste učinkov. Če traja proizvodnja dlje časa, sestavljamo obračunske kalkulacije za vsako obračunsko obdobje.

b) Glede na obseg ločimo:

- posamično ali individualno kalkulacijo, pri kateri izračunavamo višino stroškov, ki jih povzroča posamezni poslovni učinek.

- skupinsko ali zbirno kalkulacijo, s pomočjo katere ugotovimo, koliko stroškov je nastalo

zdoločeno skupino poslovnih učinkov.

c) Glede na namen kalkuliranja se srečamo z dvema osnovnima vrstama kalkulacij: - kalkulacijo oblikovanja prodajne cene za potrebe nastopanja na tržišču, - kalkulacijo lastne in prodajne cene za interne potrebe podjetja.

22

d) Kalkulacije se v literaturi in praksi klasificirajo na osnovi raznih kriterijev, tako ločimo (Pučko, Rozman 1998, 179): - kalkulacije glede na vrsto cene, ki jo ugotavljamo; - kalkulacije glede na tip proizvodnje; - kalkulacije glede na namen kalkuliranja v sistemu upravljanja poslovanja.

Glede na vrsto cene, ki jo ugotavljamo, delimo kalkulacije na: kalkulacije nabavne cene, lastne (ali celo zožene lastne) cene in prodajne cene.

Glede na postopek kalkuliranja ločimo: - delitveno kalkulacijo, - kalkulacijo z dodatki, - kalkulacijo učinkov na podlagi postopka vrednotenja s spremenljivimi stroški - kalkulacijo na podlagi sestavin dejavnosti (ABC metoda)

Značilnost delitvene kalkulacije je, da stroškov ni potrebno deliti na neposredne in posredne stroške. Primerna je za podjetja, ki proizvajajo istovrstne proizvode različnih kakovosti pod pogojem, da jih lahko z ekvivalentnimi števili prevedemo na skupni imenovalec. Med delitvene kalkulacije prištevamo:

- enostavno delitveno kalkulacijo, ki je najenostavnejša oblika obračunavanja stroškovne

oziroma lastne cene proizvoda ali storitve. Pri tej kalkulaciji celotne stroške delimo po številu enot ali enakih ustvarjenih učinkov (na primer s količino prodanih storitev). Na ta način dobimo enotno ceno po enoti ustvarjenega učinka.

- razčlenjeno fazno delitveno kalkulacijo, ki je specifična oblika delitvene kalkulacije. Pri

tej kalkulaciji lahko vsaki fazi posebej po enoti učinka izračunamo nastale stroške. Kalkulacija končnega učinka pa se kaže kot seštevek posameznih stroškovnih cen v vsaki fazi. Stroškovno ceno končnega proizvoda dobimo tudi z ugotavljanjem stroškov po posameznih fazah proizvodnje, ki se nanašajo na proizvedene končne proizvode, nato pa te stroške seštejemo in razporedimo na proizvedene količine končnih proizvodov. Primerna je v vseh tistih podjetjih, ki proizvajajo samo eno vrsto proizvodov, vendar je njihov proizvodni proces organiziran v več zaporednih fazah. V vsaki posamezni fazi je izdelan polproizvod, ki ga lahko v naslednji fazi nadalje predelamo v polproizvod višje faze ali pa ga na trgu prodamo. Zadnja proizvodna faza proizvaja končne proizvode, ki gredo v celoti v prodajo na trg.

- kalkulacijo s pomočjo ekvivalentnih števil, ki se najpogosteje uporablja v industriji in gradbeništvu. Uporabljamo jo, kadar z istimi proizvodnimi kapacitetami ali iz istega materiala ustvarjamo več različnih učinkov oziroma homogenih učinkov različnih dimenzij. Torej takrat, ko proizvajamo več različnih preprosto neseštevljivih, toda sorodnih učinkov. Ta sorodnost se mora kazati v možnosti določitve ekvivalentnih števil, ki nam omogočajo preračunati količine različnih, toda sorodnih učinkov v določeno količino pogojnih enot, ki so za razliko od količin različnih učinkov seštevljive.

23

Metoda se uporablja tako, da določimo razmerja med proizvodi, ki jih proizvedemo v istem tehnološkem procesu. Razmerja med proizvodi morajo biti stalna. Med proizvodi določimo ekvivalentna števila. Z ekvivalentnim številom pomnožimo količino proizvodnje posameznih učinkov. Na ta način opredelimo količinski obseg proizvodnje v pogojnih enotah, te pogojne enote pa so sedaj med seboj enakovredne. Stroške vseh učinkov delimo s količino v pogojnih enotah in dobimo stroškovno ceno pogojne enote. Če pomnožimo število pogojnih enot s stroškovno ceno pogojne enote, imamo izračunane celotne stroške vsakega različnega, toda sorodnega učinka. Stroškovno ceno za enoto posameznega učinka izračunamo končno z deljenjem tako ugotovljenih stroškov posameznega učinka s količino proizvodnje posameznega učinka. (Turk, Melavc 1998, 362)

- kalkulacijo vezanih proizvodov, s katero se srečamo, kadar iz odrejenega zneska stroškov v enem proizvodnem procesu ustvarjamo glavni učinek in več stranskih učinkov. Z neposrednim obračunom ne moremo določiti, kolikšen znesek celotnih stroškov na enoto naj bremeni določen učinek. Zato je nastala metoda kalkulacije vezanih proizvodov. Ta je zasnovana na zamisli, da od skupnega zneska stroškov odbijemo najprej vrednost stranskih učinkov, razliko nepokritih stroškov pa delimo z obsegom proizvodnje glavnega učinka ali večjega števila učinkov. Priprava takih računovodskih informacij o stroškovni ceni učinkov zahteva dodatne računovodske podatke, in sicer podatke o količinskem obsegu stranskih učinkov in njihovi vrednosti ali prodajni ceni. (Turk, Melavc 1998, 365)

Kalkulacijo z dodatki10 uporabljajo podjetja, ki imajo posamično ali serijsko proizvodnjo. Sestavljamo jo tako, da poznanim direktnim oziroma neposrednim stroškom dodajamo pripadajoči del splošnih oziroma posrednih stroškov. Kalkulacijo z dodatki delimo na: - zbirno kalkulacijo, pri kateri razdelimo vse posredne ali splošne stroške na posamezne

vrste stroškovnih nosilcev z istim ključem (proizvodom pripišemo enak odstotek splošnih stroškov po enotnem kriteriju).

- diferencialno kalkulacijo, pri kateri pa za razporejanje posameznih vrst posrednih

stroškov uporabimo dve ali več različnih osnov za razporejanje oziroma ključe.

Tak izračun splošnih stroškov in taka kalkulacija nista dovolj natančna. Zato lahko uporabimo diferencialno kalkulacijo, kjer razporejamo stroške na podlagi dveh ali več osnov za razporejanje splošnih stroškov. Splošne stroške delimo na več skupin, in sicer na splošne stroške izdelave, splošne stroške splošnih služb, nabave in prodaje. Za vsako tako skupino poiščemo razmerje do najustreznejše osnove in jih razdelimo na izdelke. Ta kalkulacija je natančnejša in se uporablja tam, kjer je sestava neposrednih stroškov za različne proizvode različna. Pri velikoserijski in posamični proizvodnji, kjer imamo zelo natančno zajemanje stroškov po stroškovnih mestih, je najbolj pravilna taka kalkulacija, kjer se posebej prikažejo neposredni stroški materiala in storitev, vsi osebni dohodki stroškovnega mesta pa se skupaj s splošnimi oziroma posrednimi stroški stroškovnega mesta in prenesenimi stroški drugih stroškovnih mest za medsebojne storitve, lahko tudi splošni stroški splošnih služb, delijo s količinsko

10 Povzeto po: Stražisar (1990, str. 21).

24

osnovo (npr. normativnimi urami, tonami, metri). Tako dobimo urno potrošnjo ali količinsko stopnjo, ki nam pove, kakšni so stroški vsega vloženega dela na enoto. Take stroške imenujemo tudi stroški dela, ki nastanejo zaradi obdelave materiala (vložka) v drugo uporabno obliko in vključujejo vse stroške, razen stroškov osnovnega materiala in neposrednih storitev.

Kalkulacija za proizvod vsebuje: - material, - proizvodne storitve, - stroške izdelave (število ur ali druga količinska enota za proizvod, pomnožena z urno ali količinsko stopnjo). Taka metoda kalkulacije je primerna tudi za storitvene dejavnosti in vse tiste proizvodnje, kjer se količina vloženega dela meri v urah (človeških ali strojnih).

Pri tradicionalnih metodah kalkuliranja se srečujemo s problemi določanja realnih koeficientov dodatka za razporejanje splošnih stroškov. Zaradi tega in zaradi nihanja v izkoriščanju kapacitet prihaja do nepravilnih in neustreznih kalkulacij.

Metoda spremenljivih stroškov11 je usmerjena bolj v prodajo kot v proizvodnjo, saj daje številne informacije za vodenje prodajne politike in za hitre poslovne odločitve. Spremenljivi stroški so vsi neposredni stroški in tisti posredni (splošni) stroški, ki se spreminjajo z obsegom proizvodnje. Spremenljive stroške lahko imenujemo tudi stroški poslovnih učinkov, medtem ko stalne stroške imenujemo stroški zmogljivosti, predstavljajo pa tisti del splošnih stroškov, ki se z obsegom proizvodnje ne spreminjajo. Po tej metodi se zaloge vrednotijo samo po spremenljivih stroških, medtem ko se stalni stroški pokrivajo iz celotnega prihodka tistega obdobja, v katerem so nastali. Slabosti metode vrednotenja po spremenljivih stroških so povezane s tem, da ta metoda ni tako usmerjena v proizvodnjo, temveč bolj v prodajo, zato zanemarja nadziranje stalnih stroškov in s tem ekonomičnost proizvodnje. Zato moramo stremeti k takšni prodaji, ki omogoča pokrivanje vseh stalnih stroškov.

Pri obravnavanem postopku vrednotenja učinkov za presojo uspešnosti stroškovnega nosilca uporabljamo razširjeni poslovni izid oziroma prispevek za kritje12 kot razliko med spremenljivimi stroški stroškovnega nosilca in njegovo prodajno ceno, ki je pomembno merilo pri zbiri prodajnega načrta. Če zaradi omenjenih proizvajalnih zmogljivosti del načrtovanih učinkov iz takega načrta izpade, lahko prispevek za kritje žrtvovanih učinkov štejemo kot prisojene stroške v prodajni načrt vključenih učinkov. (Turk, Melavc 1998, 368)

Prednosti metode spremenljivih stroškov so: - enostavnejše planiranje in obračun stroškov brez ključa; - učinkovita in enostavna kontrola poslovanja po posameznih nosilcih; - zaloge se vrednotijo po spremenljivih stroških, stalni stroški pa s poravnavajo iz celotnih prihodkov obdobja, v katerem so nastali, kar nam omogoča realnejšo sliko o finančnem rezultatu posameznega obdobja (majhne možnosti za prikrivaje izgub);

11 Povzeto po: Stražišar 1990, str. 26

12 Prispevek za kritje je razlika med celotnimi prihodki in celotnimi spremenljivimi stroški, omogoča pokrivanje stalnih stroškov in želenega dobička. Prispevek za kritje na enoto lahko izračunamo kot razliko med prodajno ceno in spremenljivimi stroški na enoto.

25

- prispevek za kritje predstavlja maneverski prostor, ki omogoča elastično politiko cen pri določenih stopnjah zasedenosti zmogljivosti. Ta metoda kalkulacije je primerna tudi za storitvene dejavnosti in za vse tiste proizvodnje, kjer se količina vloženega dela meri v urah (človeških ali strojnih). Dosedanje metode temeljijo na dejstvu, da sta neposredno delo in neposredni material odločujoča dejavnika proizvodnje pri razporejanju stroškov na stroškovne nosilce. ABC- metoda pa temelji na sestavinah aktivnosti, ki so povezane s stroškovnim nosilcem. (Turk in ostali 1998, 91)

Aktivnost je dogodek ali naloga s specifičnim namenom, katera povzroča stroške. Aktivnosti in ne proizvodi ali storitve so tisti, ki trošijo prvine poslovnega procesa v podjetju in zato nastajajo stroški, medtem ko so proizvodi in storitve zgolj potrošniki teh aktivnosti.

Aktivnosti usmerimo v zaokrožene enote in jih opredelimo v količinskih enotah. Stroški, ki zadevajo skupino aktivnosti, tvorijo stroškovni bazen ali stroškovni objekt, proizvodi in storitve pa predstavljajo stroškovni objekt, na katerega razporejamo stroške. Stroške aktivnosti osnovnega stroškovnega objekta razporedimo na posamezne stroškovne nosilce ali objekte kot proizvode ali storitve. (Horngren in ostali 1999, 140)

Pri tej kalkulaciji moramo stroške razdeliti na neposredne in posredne stroške. Bistvo metode ABC je, da za opredeljevanje upravičenosti stroškov vedno upošteva potrebne sestavine dejavnosti in te so podlaga za razporejanje stroškov na posamezne proizvode ali storitve.

Aktivnosti ali sestavine dejavnosti lahko razdelimo v štiri kategorije: - aktivnosti, povezane z obsegom proizvodnje, - aktivnosti, povezane s serijo, - podporne aktivnosti za proizvod, - podporne aktivnosti za zmogljivosti (Lutar - Skerbinjek 1996, 70).

Ko smo aktivnosti opredelili, moramo razčleniti stroške, ki nastopajo v podjetju. Razčlenjeni morajo biti tako, da jih lahko povežemo s sestavinami dejavnosti. Pri povezovanju nam ponavadi ostanejo kakšni stroški, ki jih ne moremo povezati z nobeno aktivnostjo v podjetju. Ti stroški so nepotrebni ali pa so potrebni, a niso povezani z osnovno dejavnostjo v podjetju. Teh stroškov ne moremo razporejati na podlagi začasnih stroškovnih nosilcev, temveč na drugih podlagah, kot so neposredne plače ali neposredno delo, izraženo v urah. (Turk in ostali 1998, 91)

Pozitivna lastnost metode ABC je, da ostane nekaj stroškov, ki jih ne moremo pripisati nobeni aktivnosti, kar omogoča ugotavljanje nepotrebnih stroškov. Zaradi te lastnosti avtorji poudarjajo njen pomen pri obvladovanju stroškov, pri zmanjševanju stroškov in pri učinkovitejšemu poslovanju.

Stroške začasnega stroškovnega nosilca na vsakem stroškovnem mestu na neposreden ali posreden način razdelimo na končne stroškovne nosilce. Uporabimo lahko naslednji obrazec (ibdi., 98):

26

stroški stroškovnega mesta KPS = ------------------------------------------------------------------

obseg učinkov aktivnosti na stroškovnem mestu (izražen s številom začasnih stroškovnih nosilcev)

KPS = količnik za razporejanje posrednih stroškov

Na osnovi tega sledimo stroške do končnih proizvodov ali storitev. To storimo tako, da količnik za razporejanje splošnih stroškov vsakega stroškovnega mesta pomnožimo s številom začasnih stroškovnih nosilcev, uporabljenih za vsak končni proizvod ali storitev. Splošni stroški, ki odpadejo na posamezni končni proizvod, se izračunajo po obrazcu (ibdi., 98-99):

splošni stroški = količnik x potroški začasnih stroškovnih nosilcev za končni proizvod

Prednosti ABC-metode so: - splošni stroški se prenašajo na proizvode preko nosilcev stroškov aktivnosti; - v podjetju se ugotavljajo aktivnosti in stroški teh aktivnosti. Na temelju tega je

mogoče opraviti analizo vrednosti, katere glavna cilja sta, da se dajo proizvodu samo tiste lastnosti, ki izboljšujejo njegov uspeh na trgu, in da se zmanjšajo stroški pri nastajanju takšnega proizvoda.

V podjetju si moram prizadevati: - zmanjševati in odpravljati tiste aktivnosti, ki povzročajo večje stroške od njihovih koristi; - omogočiti bolj natančno opredeljevanje stroškov proizvodov - boljše je odločanje in

poudarjeno strateško planiranje, lažje in učinkovitejše je vodenje aktivnosti. (Lutar - Skerbinjek 1996, 75)

3.2.3.2 Pregled stroškov telekomunikacijskih storitev

Opredelitev stroškovnih vrst

Poslovni proces telekomunikacijskih podjetij je usmerjen k posredovanju in distribuciji TV, RA, digitalnih in internetnih signalov ob primernem poslovnem izidu. Stroške, ki se pojavljajo v telekomunikacijskih podjetij, delimo glede na (Špolar 2002, 45):

- način uporabljenih in porabljenih proizvodnih dejavnikov (naravne vrste stroškov); - način ugotavljanja oz. možnosti zajemanja stroškov (posredne in neposredne stroške); - poslovne funkcije kot povzročitelje stroškov (stroški nakupa, prodaje, proizvodnje, financiranja in ostali); - odvisnost stroškov od obremenitve zmogljivosti (stalni in spremenljivi stroški).

27

3.2.3.2.1 Stroški materiala

Stroški materiala so v telekomunikacijskih podjetjih cenovno izraženi potroški neposrednega materiala in tistega dela materiala, ki sestavlja splošne proizvajalne stroške ter splošne stroške nabave, uprave in prodaje. (Mayr 2000, 153) Material so nabavljeni delovni predmeti, iz katerega je po fizikalnih in kemičnih postopkih moč izdelati nova opredmetena sredstva.

Med stroške materiala telekomunikacijska podjetja uvrščajo stroške: - osnovnega materiala, - materiala za vzdrževanje omrežja in poslovnih prostorov, - električne energije in ogrevanja, - pisarniškega materiala, - strokovne literature, - nabavljenih polizdelkov in sestavnih delov, - goriv in maziv, - režijskega materiala ter - nepotrebnega in zastarelega materiala in odpadka. Telekomunikacijska podjetja material v podjetju vodijo po povprečnih cenah.

3.2.3.2.2 Stroški amortizacije

Amortiziranje je razporejanje vrednosti amortizirljivega sredstva med stroške v ocenjeni dobi njegove koristnosti. Amortizacija je strošek, ki nastaja zaradi prenašanja nabavne vrednosti amortizirljivega sredstva na poslovne učinke in je obračunan kot zmnožek amortizacijske osnove in amortizacijske stopnje (Mayr 2000, 156). Amortizirana sredstva so sredstva, ki jih po pričakovanjih podjetje namerava uporabljati več kot eno poslovno leto, imajo neomejeno dobo koristnosti ali jih ima podjetje zato, da jih uporablja pri proizvajanju ali dobavljanju blaga in storitev, za presojanje drugim za plačilo ali iz drugih razlogov. Osnovna sredstva v telekomunikacijskih podjetjih so: - zemljišča (prostor, na katerem posluje podjetje), - zgradbe (upravne stavbe, skladišča, nizke gradnje (ceste, telefonski vodi)), - oprema (stroji, naprave, sredstva prevoza). Telekomunikacijska podjetja imajo določeno amortizacijsko metodo, letne amortizacijske stopnje in razporeditev letne amortizacije na posamezna obračunska obdobja. 3.2.3.2.3 Stroški dela Stroški dela vsebujejo plače ter dajatve podjetja za socialno in pokojninsko zavarovanje, deležev zaposlenih iz dobička pa ne.

28

Vsebujejo: - plače, ki pripadajo zaposlenim, v kosmatem znesku ne glede na poslovni izid; - tisti del dajatev za socialno in pokojninsko zavarovanje, ki ga podjetje dodatno obračunava glede na te plače; - dajatve v naravi, nagrade in darila, odpravnine in druge dajatve, ki bremenijo delodajalca iz tega naslova.

3.2.3.2.4 Stroški storitev Med stroške storitev telekomunikacijska podjetja uvrščajo: - stroške prevoznih storitev, - stroške rednih in izrednih popravil, - stroške komunalnih in obrtnih storitev, - stroške gospodarske propagande, reprezentance in udeležb na sejmih in razstavah, - stroške zavarovalnih premij, - stroške svetovalnih in izobraževalnih storitev, - stroški najemnine.

3.2.3.2.5 Drugi stroški

Med druge stroške telekomunikacijska podjetja uvrščajo stroške avtorskih in sorodnih pravic, stroške uporabe SAT–programov, članarine in druge stroške.

Kabelski operaterji so podpisali pogodbo s SAZAS-om o ureditvi avtorskih in sorodnih pravic za televizijske in radijske programe, retransmitirane v kabelskih sistemih v Sloveniji. Zato kabelski operaterji vsak mesec plačujejo stroške avtorskih in sorodnih pravic v višini 1,06 EUR na naročnika.

Kabelski operaterji imajo kot pravne osebe sklenjene tudi samostojne pogodbe za dovoljen prenos programa nekaterih tujih producentov. Družba KRS Tabor d.d ima za vse tuje televizijske programe, ki so izven konteksta SAZAS (MTV, DISCOVERY, ANIMAL PLANET, EUROSPORT, EURONEWS, CARTOON NETWOR), urejene in sklenjene vse pogodbe ter je tudi redni plačnik obveznosti v skladu s pogodbo.

3.2.4 Proučevanje stroškov, cen in ponudb pri konkurenci13 Medtem ko povpraševanje na trgu določi zgornjo mejo in stroški podjetja določijo spodnjo mejo ceni, pa stroški, cene in možni odzivi na ceno pri konkurenci pomagajo podjetju ugotoviti, kako naj določi svoje cene. Podjetje primerja svoje stroške s stroški konkurence na podlagi izdelanih meril in ugotavlja, ali posluje s stroškovno prednostjo ali ne. Načinov, kako ugotovi ceno in kakovost ponudbe konkurentov, je več: - lahko pošlje lažne kupce, da ocenijo ponudbo konkurence; - lahko pridobi cenike konkurentov, kupi njihovo opremo in jo potem razstavi, da ugotovi sestavo; - lahko povpraša kupce, kako zaznavajo ceno in kakovost ponudbe pri tekmecih.

13 Povzeto po: Kotler (1998, 498)

29

Ko podjetje pozna cene in ponudbo tekmecev, mu to pomaga pri določanju lastnih cen. Če je ponudba konkurence slabša, bo podjetje lahko zaračunalo več, kot je bila planirana cena, in obratno, če je boljša, bo podjetje zaračunalo manj oziroma bo razmislilo o svojih stroških in sodelovanju na trgu. Višje cene v primerjavi s konkurenti si podjetje lahko privošči, če gre za: - trg, ki ni občutljiv na spremembo cene; - rastoči trg; - izdelek, ki predstavlja le majhen delež celotnih stroškov podjetja. Nižje cene v primerjavi s konkurenti podjetje postavi, ko: - je trg občutljiv na cenovne spremembe; - podjetje skuša vstopiti na nov trg; - majhno podjetje z nižjo ceno ne vzpodbudi velikih konkurentov k cenovni vojni; - ima podjetje prihranke obsega; - proizvodnje zmogljivosti niso v celoti izkoriščene in podjetje ve, da bo s spremembo tehnologije in drugih postopkov lahko znižalo svoje stroške. 3.2.5 Izbor metode za določanje cen

Podjetje lahko določi svojo ceno ob upoštevanju treh sestavin cene. To je povpraševanja, stroškovne funkcije in cene pri konkurenci. Ta bo nekje med ceno, ki je tako nizka, da ne bo prinesla nobenega dobička, in ceno, ki je tako visoka, da bo odvrnila povpraševanje. To sta torej spodnja in zgornja meja cene, ki ju prikazuje slika. SLIKA 4: MODEL 3C ZA DOLOČANJE CENE

Nizka cena

Pri tej ceni dobiček ni

možen

Stroški

Cene pri

konkurentih in cene

nadomestnih delov

Kupčeva ocena

edinstvenih lastnosti izdelka

Visoka cena

Pri tej ceni povpraševanje

ni možno

Vir: Kotler (1998, 499). Model prikazuje tri stvari, ki jih moramo upoštevati pri oblikovanju cene. Stroški predstavljajo spodnjo cenovno mejo, cene pri konkurenci in cene nadomestnih delov, mnenje kupcev o lastnostih izdelka, ki ga podjetje ponuja, pa prestavlja zgornjo cenovno mejo. Problem oblikovanja cen podjetja rešujejo z izborom metode določanja cen, ki vsebujejo najmanj eno od zgoraj omenjenih komponent. Oblikovali so se trije osnovni pristopi (Kotler, 1998, 500): - stroškovni pristop – upoštevajo se stroški poslovanja ter načrtovana stopnja dobička; - tržni pristop – upošteva se konkurenca, cena in ponudba konkurence ter stroški poslovanja

podjetja

30

- dinamični pristop – upošteva se gibanje povpraševanja po določenem izdelku, temu pa se prilagaja prodajna cena.

3.2.5.1 Stroškovni pristop14

Stroškovni pristop določanja prodajnih cen je dokaj enostaven in je prevladoval v slovenskih podjetjih v preteklosti. Danes ga še uporabljajo tista podjetja, ki prvič vstopajo na tuje trge, podjetja, ki nimajo interesa za vodenje aktivne politike cen ipd.. Oblikovanje prodajnih cen na osnovi stroškov lahko upošteva:15

a) povprečne skupne stroške (polna lastna cena) b) želeno stopnjo donosa c) dodatne stroške a) Oblikovanje prodajne cene na osnovi povprečnih skupnih stroškov

Ta metoda je najpreprostejša metoda, za katero je značilno, da stroškom dodamo standardni pribitek, ki je želeni dobiček podjetja.

Primer: Spremenljivi stroški na enoto 100 SIT Stalni stroški 100.000 SIT Načrtovana prodaja 1.000 SIT

Stroški na enoto = spremenljivi stroški na enoto + stalni stroški/količina prodaje

. = 100 + 100.000 SIT/1.000 = 200 SIT/enoto

V primeru, da podjetje želi doseči 20 % dobiček, bo cena izdelka naslednja:

Cena s pribitkom = stroški na enoto/(1 - želen donos od prodaje) = 200 SIT/(1 -0,20) = 250 SIT

Prednosti stroškovne pristopa so: - administrativna enostavnost; - proizvajalec vedno bolje pozna svoje stroške kot tržne dejavnike; - zagotavlja razumen dobiček; - družbena sprejemljivost pristopa, saj proizvajalec ne izkorišča položaja kupca.

14 Povzeto po: Kotler (1998, 500) 15 Povzeto po: Rebernik (1999, 213).

31

Slabosti stroškovnega pristopa so: - zapletenost ugotavljanja stalnih stroškov na enoto izdelka; - cenovna elastičnost je zanemarjena; - konkurenca ni upoštevana; - ni mogoče določati ciljnega dobička in tržnega deleža; - nefleksibilnost pri oblikovanju cen, saj ne upošteva spremenjenih okoliščin. b) Oblikovanje prodajne cene na osnovi ciljne stopnje donosa (Rebernik, 1999, 213)

Pri tej metodi je treba najprej določiti ciljno stopnjo donosa na kapital, ki je vključen v proizvodnjo določenega izdelka. Da se lahko ciljna stopnja donosa prenese v % pribitka na stroške, moramo oceniti: - normalno stopnjo izkoriščanja kapacitet; - celotne letne stroške normalne proizvodnje; - vrednost kapitala, ki je angažiran v proizvodnji tega izdelka. Te ocene nato pomnožimo s stopnjo donosa z razmerjem med zaposlenim kapitalom in celotnimi letnimi stroški. Odstotek pribitka na stroške izračunamo tako:

angažiran kapital % pribitka na stroške = ------------------------- x planirana stopnja donosa ang. kapitala celotni letni stroški c) Kalkulacija na osnovi dodatnih stroškov (Rebernik, 1999, 213)

Ta pristop se ozira na to, da prodajna cena dodatne enote pokrije dodatne stroške, ki jih je ta dodatna enota povzročila. Oblikovanje prodajnih cen temelji na načelu, da določena cena ustreza, če s cenovno odločitvijo povečamo prihodke bolj, kot se povečajo stroški, oziroma zmanjšamo stroške bolj, kot se zmanjšajo prihodki.

Pristop se uporablja v tistih podjetjih, ki proizvajajo veliko različnih izdelkov. Ker imajo ti izdelki medsebojne učinke, lahko cenovna odločitev enega izdelka bistveno vpliva na prodajno ceno drugih izdelkov. Zato morajo ljudje pri določanju prodajne cene v podjetju poznati razmerja med cenami, prodajo, celotnimi prihodki. Imeti morajo tudi informacije, povezane z elastičnostjo povpraševanja.

32

3.2.5.2 Tržni pristop16 Pri oblikovanju prodajne cene podjetje najprej skuša izdelati oceno sprejemljive cene na ciljnem trgu. Izhodišče pristopa je spoznanje, da je vsako spremembo cene potrebno obravnavati z vidika kupca in njegovega zaznavanja izdelka.

Tržni pristop je usmerjen h konkurenci in povpraševanju kupcev. Cena ne temelji na analizah in spoznanjih o preteklih stroških, temveč na pričakovanih bodočih stroških in obsegu predvidene prodaje. Bistvo za oblikovanje prodajne cene so elastičnost povpraševanja, cene konkurentov in njihove možne reakcije na našo ceno. Slabost te metode je, da pogosto zanemarja obseg lastnih stroškov poslovanja, saj na vsak način sledi konkurenčnemu gibanju cen, ki pa so lahko za naše podjetje pod ravnijo lastnih stroškov. Ker je osnova gibanje cen konkurence, se velikokrat zanemarja tržni pristop določanja cen, ki bi se sicer ravnal po gibanju povpraševanja.

Prav tako v to skupino pristopov spada tudi pristop oblikovanja cen na javnih razpisih oziroma licitacija, ki pride v poštev zlasti takrat, ko organizacija sodeluje na javnih razpisih in mora dati t.i. »zaprto« ponudbo. Pri tem podjetje oblikuje cene izdelkov na takšni ravni, kakršno bodo po njenem mnenju za svoje izdelke uporabili tudi konkurenti.

Tržni pristop se v praksi najpogosteje uporablja. Deloma zaradi zapoznelega vključevanja na obstoječe trge, ker podjetju ne preostane drugega, kot da sledi konkurenci, deloma pa zaradi pomanjkanja znanj in informacij o trgu. 3.2.5.3 Dinamični pristop

Ta pristop je od vseh naštetih najbolj zapleten, saj temelji na predvidenem gibanju povpraševanja. Zahteva izredno dobro poznavanje trga, potrošnikov in konkurentov, hkrati pa pravočasno in pravilno ukrepanje ob različnih gibanjih povpraševanja. Ta pristop zajema tudi psihološke dejavnike določanja cen. To so: - določanje promocijskih ali akcijskih cen; - določanje cen v posebnih časovnih obdobjih – npr. nižja cena za menjavo oken v zimskem času; - določanje cen za luksuzne izdelke; - določanje navidezno ugodnih cen – npr. 499 SIT namesto 500 SIT.

Opisane metode imajo svoje prednosti in slabosti, zato se v tržnem določanju cen največkrat uporablja kombinacija različnih metod. Obstaja pravilo, da se najprej preverijo obstoječe tržne cene, se primerjajo s strukturo in višino stroškov v podjetju, nato pa se iščejo priložnosti za dinamično prilagajanje povpraševanju (povzeto po Dubrovski: 2000, 209).

16 Povzeto po: Kotler (1998, 501)

33

3.2.6 Dokončna odločitev o prodajni ceni Omenjene metode določanja cen omejujejo cenovni razpon ob izboru končne cene. Ob tem pa že prestopimo prag oblikovanja cene in govorimo o cenovni politiki podjetja in prilagajanju cen. Podjetje ne določi samo ene cene, ampak cenovno sestavo, v kateri se kažejo razlike v povpraševanju po regijah in stroških, glede na čas nakupa, ravni naročil itd.

Bistveno je, da pri določanju cen ne ravnamo enkratno in zgolj na podlagi izračunanih stroškov, ki jih podjetje ima. Uporabiti je potrebo premišljen in načrtovan pristop, ki bo podjetju omogočil dolgoročno konkurenčno prednost, znižal stroške poslovanja in s tem večjo konkurenčnost ter zagotovil, da so stroški izdelka resnično znani in uporabni pri prodajnih postopkih in analizah. Učinki se morajo kazati pri doseganju tako kratkoročnih kot dolgoročnih ciljev. Postopki za določaje prodajnih cen so različni in odvisni od mnogih dejavnikov. Sodobna podjetja se poslužujejo naslednjega postopka določanja cen: - preveriti potencial tujega trga (ali ima trg primerno povpraševanje in zadovoljivo kupno

moč); - omejiti ciljni razpon cen (najvišje in najnižje, ki jih še trg sprejema); - oceniti lasten prodajni potencial in predvideti različne scenarije; - analizirati vse ostale dejavnike, ki bi lahko povzročili dodatne stroške; - v skladu s cilji podjetja določiti primerno strategijo določanja cen (to je lahko strategija

nizkih cen, strategija visokih cen ali strategija nevtralnih cen); - izbrano strategijo in posledično določene cene preveriti z nivojem cen na trgu; - po izvajanju nadzirati uspešnost prodaje in po potrebi prilagajati cene. V mednarodnem poslovanju je zelo pogosta diferenciacija cen. Cene se razlikujejo glede na odjemalce, glede na tržna območja in časovna obdobja, po prodajnih količinah, uveljavljenosti izdelka, položaja v panogi, po plačilnih in prodajnih pogojih. Diferenciacija cen poteka tudi na osnovi raznih popustov, kjer gre za razliko med objavljeno in dejansko plačano prodajno ceno. In zakaj postavljamo različne cene? Velikokrat zaradi taktičnega prilagajanja, zaradi uveljavitve na tujem trgu, dokaj pogosto pa zgolj zato, da izrinemo konkurenco.

34

4 OBLIKOVANJE PRODAJNE CENE V PODJETJU KRS Tabor d.d. 4.1 PREDSTAVITEV PODJETJA KRS Tabor d.d.17 Krajevna skupnost Ivan Zagernik-Joco in Krajevna skupnost heroja Šercerja sta v letih 1986–1992 organizirali izgradnjo objekta KABELSKO RAZDELILNI SISTEM CATV TABOR v svojem imenu in za račun občanov in drugih individualnih investitorjev ter v svojem imenu in za svoj račun. Predhodno sta se dogovorili, da ustanovita podjetje za upravljane z izgrajenim kabelsko razdelilnim sistemom z namenom, da pravno zavarujeta premoženje, ki so ga občani in drugi investitorji vložili v izgradnjo sistema, in da zagotovita nadaljnji obstoj, razvoj in legalno poslovanje sistema kot tehnološke in ekonomske celote. Novo ustanovljeno podjetje je sredstva, potrebna za ustanovitev in poslovanje, pridobilo tako, da je prevzelo v svojo last obstoječe premoženje KRS, in sicer tako, da so solastniki na podjetje prenesli solastniški delež na Kabelsko razdelilnem sistemu, za odmeno pa so jim v protivrednosti solastninskega deleža bile izdane delnice podjetja. Družba opravlja naslednje dejavnosti:18

- upravlja, vzdržuje, modernizira in izgrajuje kabelsko razdelilne sisteme za distribucijo televizijskih in radijskih signalov; - inženiring: organizacija in posredovanje pri gradnji kompletnih gospodarskih in drugih objektov; - agencijski, posredniški in zastopniški posli, storitve ekonomske propagande in reklame, komercialni posli pri uresničevanju funkcije prometa blaga in storitev; - trgovina na debelo in drobno z neživilskimi proizvodi; - distribucija internetnih storitev; - posredovanje in zastopanje v prometu blaga in storitev s tujino. Družba lahko v manjšem obsegu opravlja tudi druge dejavnosti, ki so namenjene dejavnosti, vpisani v sodni register, s pomočjo katerih se prispeva k popolnejšemu izkoriščanju zmogljivosti in materialov, ki se uporabljajo za opravljanje vpisane dejavnosti. Mejna področja mariborskih kabelskih operaterjev so bila v osnovi definirana v začetku delovanja vsakega od operaterjev in se do danes niso spreminjala. KRS Tabor d.d. obsega območje Tabora, naselja Hoče, Rogoza, Reka-Pohorje. Skupno število CATV–priključkov na dan 31. 12. 2004 je 15.266. Tako lahko rečemo, da gre v bistvu za monopol na področju posredovanja storitev družbe KRS Tabor, da z omenjenim dogovorom med CATV–operaterji ni mogoče posegati v druga naselja. 17 Ustanovitvena pogodba, KRS Tabor d.d Maribor 18 Statut družbe KRS Tabor d.d. Maribor

35

4.1.1 Gibanje števila CATV–naročnikov, trenutno stanje in predviden porast Število naročnikov se je od leta 1997 do leta 2004 večalo kljub temu, da se je del naročnikov izključil iz CATV–sistema. TABELA 1: PODATKI O GIBANJU ŠTEVILA NAROČNIKOV PO LETIH 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004 Skupno število naročnikov 14.792 14.851 14.861 15.174 15.226 15.205 15.198 15.266

Novi naročniki v tekoč letu * 162 211 478 727 250 204 378 641

*Opomba: Sumarno število vseh naročnikov v tekočem letu ne odraža stanja realnega števila novih naročnikov v prehodnem letu, ker je del naročnikov v tekočem letu vselej v stanju mirovanja oz. so se odselili neznano kam. Podatki: Poslovna poročila KRS Tabor d.d na letnih skupščinah 1997-2004. Vir: Poslovna poročila KRS Tabor d.d. na letnih skupščinah 1997–2004. Iz tabele je razvidno, da je bilo na CATV–kabelsko omrežje KRS Tabor d.d. na dan 31. 12. 2004 priključenih 15.266 naročnikov. TABELA 2: PREDVIDEN PORAST ŠTEVILA NAROČNIKOV V LETIH 2005–2008 2005 2006 2007 2008 Skupno število naročnikov 15.472 15.600 15.736 15.998

Novo število naročnikov 312 261 325 307

Doseženo v % 2,02 1,68 2,07 1,92 Vir: Poslovno poročilo KRS Tabor d.d. na letni skupščini 2004. Višanje števila naročnikov izhaja iz realne ocene naslednjih gibanj: - iz naslova obstoječih naročnikov; - iz naslova novozgrajenih stanovanjskih in poslovnih objektov; - iz naslova novozgrajenih individualnih zgradb.

36

4.1.2 Podatki o gibanju cen CATV naročnine v letih 1997–2004 SLIKA 5: VIŠINA MESEČNE NAROČNINE PO NAROČNIKU 3.000,00 2.500,00 2.000,00 1.500,00 1.000,00 500,00 0,00 leto 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004 naroč.* 713,80 860,50 1.062,50 1.171,90 1.725,50 1.998,00 2.238,00 2.460,00

* višina mesečne naročnine CATV po naročniku Vir: Poslovna poročila KRS Tabor d.d na letnih skupščinah 1997–2004 Podjetje KRS Tabor d.d. opravlja naslednje dejavnosti:

- prodaja prenosa TV, RA signala od glavne sprejemne postaje do naročnikov, - prodaja internetnih storitev, - prodaja digitalne televizije.

V svoji diplomski nalogi se bom posvetila zgolj najobširnejši dejavnosti, ki jo opravlja družba KRS Tabor d.d. To je prenos TV–, RA– in drugih signalov od glavne sprejemne postaje do naročnikov, oziroma naročnina za TV– in RA– signal, ki jo družba KRS Tabor d.d. zaračunava svojim komitentom. 4.2 METODOLOGIJA ZA OBLIKOVANJE CEN TELEKOMUNIKACIJSKIH STORITEV19

75. člen Zakona o telekomunikacijah (Ur.l. 30/2001) opredeljuje: »oblikovanje cen – cene telekomunikacijskih storitev morajo temeljiti na stroških učinkovitega zagotavljanja storitev in morajo biti za istovrstne storitve istega operaterja enake v vsej državi.«

Pristojnosti določanja cen: Višino cene uporabnine oziroma vzdrževalnine določa kabelski operater na podlagi letnih poslovnih načrtov ob upoštevanju dejanskih stroškov ter razvojne 19 Povzeto po: ZKOS (2001)

37

strategije operaterja, poslovnih rezultatov, zagotavljanja ustrezne konkurenčnosti, zagotavljanja minimalne kvalitete in učinkovitega zagotavljanja telekomunikacijskih storitev (skladno z ustreznimi standardi), in sicer v skladu s svojimi splošnimi pogoji poslovanja (Priloga 2) in uporabo priključka.

Izhodišča za oblikovanje cene uporabnine oziroma naročnine:

1. Osnova za oblikovanje cene uporabnine je vrednost celotnega telekomunikacijskega sistema.

2. Na podlagi vrednosti celotnega sistema se izdela amortizacijski načrt. Obračun amortizacije

se določi v skladu s slovenskimi računovodskimi standardi. Najvišje letne (neobdavčene) stopnje amortizacije so: - gradbeni objekti do 10 %, - kabelska kanalizacija, kabli do 14,3 %, - oprema, vozila, mehanizacija 33,3 %, - oprema (ojačevalna mesta) do 20 %, - računalniki do 50 %.

3. Na podlagi letnega poslovnega načrta se izdela amortizacijski načrt, katerega sestavni del je tudi cena zakupa programov (prenosne in distribucijske pravice) in stroški kolektivnih avtorskih pravic (SAZAS). 4. Cene uporabnin oziroma vzdrževalnine se določijo v mesečnih zneskih na priključke, način obračuna pa določi kabelski operater. 4.2.1 Način oblikovanja prodajnih cen Zaradi različne organiziranosti, likvidnosti, solventnosti, tehnične usposobljenosti in velikosti kabelskih operaterjev se pri oblikovanju cene mesečne vzdrževalnine upoštevajo vse vrste fiksnih in variabilnih stroškov, ustrezen delež oz. % za t.i. nujno nadgradnjo ter učinkovito zagotavljanje telekomunikacijskih storitev oziroma posodobitev telekomunikacijskega omrežja; njihov delež v strukturi cene pa je od operaterja do operaterja različen. Delež stroškov v strukturi cene je lahko različen ali enak glede na organiziranost operaterjev. Delež stroškov v strukturi cene glede na organiziranost operaterja a) Delež stroškov v strukturi cene, ki je različen glede na organiziranost operaterjev: - stroški materiala, opreme vozil itd.,

- stroški energije in goriv, - stroški rezervacij, - stroški administracije, najema, zakupa itd., - stroški dela.

38

b) Delež stroškov v strukturi cene, ki je v izhodišču enak za vse operaterje: - amortizacija,

- stroški zakupa programov: • povprečna programska shema: stroški distribucijskih in prenosnih pravic: cca 198,00 SIT

neto • stroški kolektivnih avtorskih pravic: cca 240,00 SIT neto • dobiček oziroma strošek kapitala: 25 %

- stroški prenosnih in distribucijskih pravic ter kolektivnih avtorskih pravic naraščajo po cca 15 % letni stopnji, - potrebno je vkalkulirati še cca 3–4% letno stopnjo inflacije,

- cene telekomunikacijskih storitev se morajo obračunavati v SIT, zato se upošteva depreciacija SIT. TABELA 3 : SIMULACIJA VIŠINE CENE KABELSKE UPORABNINE ZA CATV– SISTEM (V SIT)

Predpostavljena višina cene/neto 1.000,00 2.000,00 2.500,00 Mesečni prihodki 1.000.000,00 2.000.000,00 2.500.000,00 90 % »izplen« 900.000,00 1.800.000,00 2.250.000,00 Skupaj prihodki 900.000,00 1.800.000,00 2.250.000,00 Mesečni odhodki Avtorske pravice 128.000,00 128.000,00 128.000,00 Distribucijske pravice 200.000,00 200.000,00 200.000,00 Plače 600.000,00 600.000,00 600.000,00 Najem prostora 100.000,00 100.000,00 100.000,00 Administracija 100.000,00 100.000,00 100.000,00 Investiranje 170.000,00 170.000,00 170.000,00 Skupaj odhodki 1.298.000,00 1.298.000,00 1.298.000,00 Razlika prihodki - odhodki -398.000,00 +502.000,00 +952.000,00 Predpostavke: povprečna programska shema, operater prijavlja 80 % naročnikov, dva zaposlena, nakup dveh ojačevalcev na mesec, ni upoštevan davek na dobiček in 8 % obdavčitev prihodkov.

Vir: ZKOS (2001).

39

4.3 KALKULACIJA STROŠKOV V PODJETJU KRS Tabor d.d. PREGLED STROŠKOV V LETU 200420 v SIT STROŠKI FIKSNI

STROŠKI VARIAB. STROŠKI.

I. STROŠKI MATERIALA 6.192.000,00 12.876.514,001. Material za vzdrževanje omrežja 7.692.000,002. Material za vzdrževanje poslovnih prostorov 240.000,00 3. Stroški električne energije in ogrevanja 4.498.000,004. Str. pisarniškega materiala (položnice, kartuše) 5.952.000,00 5. Str. strok. literature (tehnična, finančna, časopisi) 686.514,00 II. STROŠKI STORITEV 65.011.000,00 21.113.000,001. Stroški prevoznih storitev 98.000,002. Stroški rednega servisnega vzdrževanja 15.432.000,00 3. Stroški izrednega servisnega vzdrževanja 6.170.500,004. Str. vzdrževanje posl. prost. in prostorov CATV 720.000,00 755.500,005. Stroški vzdrževanja Postaje Mestni vrh in okolja 1.200.000,00 991.000,006. Str. računal. storitev in vzdrževanje rač. opreme 3.642.000,00 1.060.200,007. Stroški tiskarskih storitev 881.700,008. Nadomestila strošk. dela (kilometrine, dnevnice) 1.220.000,00 9. Str. storitev plačilnega prometa in bančnih storit. 750.000,00 10. Stroški intelekt. storitev (akti, notar, izterjava) 7.750.000,00 11. Zavarovalne premije 442.000,00 12. Str. udeležb na semin., posvetih, reklam, reprez. 2.160.000,00 13. Stroški študentskega dela 2.294.100,0014. Stroški upor. naprav za zveze in alarmnih naprav 192.000,00 15. Stroški najemnine in obratni stroški 921.000,00 16. Stroški drugih storitev 180.000,00 92.000,0017. Stroški poštnih storitev 1.960.000,00 8.770.000,0018. Str. proj. rač. mreže krs , str. razvoj. proj. in študij 960.000,00 19. Stroški najemnine Telekom kanalizacije 4.776.000,00 20. Stroški zakupnine optičnih vlaken 2.760.000,00 21. Stroški storitev za skupščino 1.260.000,00 22. Stroški storitev revizije 440.000,00 23. Izplačila po pogodbi o delu (bruto) 14.296.000,00 24. Drugi stroški dela (sejnine) 3.950.000,00 III. DRUGI STROŠKI 1.080.000,00 86.320.000,00 1 Stroški avtorskih pravic in uporabe SAT program. 81.400.000,002. Članarine 1.080.000,00 3. Drugi stroški (sodna taksa, davek na nepremič.) 4.920.000,00 IV. AMORTIZACIJA 100.800.000,00 1. Amortizacija 100.800.000,00

40

V. STROŠKI DELA 82.152.000,00 1. Plače zaposlenih (bruto s prispevki in davki) 63.504.000,00 2. Dodatek za nadurno delo 648.000,00 3. Reg na prehr. in LD, prevoz, dr.pr.bon, pokoj.zav. 18.000.000,00 SKUPAJ (I.+II.+III.+IV.+V.) 255.235.000,00 120.309.514,00 SKUPAJ (fiksni + variabilni stroški) 375.544.514,00

20 podatki so izmišljeni Prag pokritja a) izračun potrebnih naročnikov C = 29.520,00 SIT/leto Q = 15.266 CFS = 255.235.000,00 SIT CVS = 120.309.514,00 SIT PVS = 7.880,88 SIT

CFS 255.235.000,00 QB = -------------- = -------------------------------- = 11.795 naročnikov

C – PVS 29.520,00 – 7.880,88

CP = C x QB = 29.520,00 x 11.795 = 348.188.400,00 SIT/leto

CS = CFS + CVS = 255.235.000,00 + (QB x PVS) =

255.235.000,00 + 92.954.979,60 = 348.189.979,60 SIT/leto

b) izračun potrebnega prihodka za dosego praga pokritja

CFS 255.235.000,00 255.235.500,33 Q= ---------- = --------------------- = --------------------- = 349.637.671,69 SIT/leto 1- PVP 1- 7.880,88 1- 0,27 -------- --------------- C 29,520,00 Podjetje KRS Tabor d.d. pri zagotavljanju 11.795 naročnikih doseže prag pokritja oziroma so celotni stroški enaki prihodku pri ustvarjenem prihodku 348.188.400,00 SIT/leto.

41

4.3.1 Struktura naročnine V 100 % znesku vrednosti mesečne oz. letne naročnine za leto 2004 so v strukturi najpomembnejše naslednje skupine stroškov: - stroški materiala 5,08 % - stroški storitev 22,93 % - stroški dela 21.88 % - amortizacija 26,84 % - stroški avtorskih in sorodnih pravic 23,27 % ------------------------------------------------------------------------- SKUPAJ: 100,00 % Opomba: Stroški zajemajo tudi DDV. 4.4 KALKULACIJA PRODAJNE CENE V PODJETJU KRS Tabor d.d. Tako kot vsako podjetje si tudi podjetje KRS Tabor d.d. prizadeva za uvedbo čim bolj primernega in zanesljivega načina izračunavanja cen, saj je to nujnega pomena za poznavanje strukture lastne prodajne cene storitve.

Cene, po katerih telekomunikacijska podjetja prodajajo svoje storitve, se oblikujejo na različne načine. V interesu obravnavanega podjetja je, da proda storitve po cenah, ki so višje o stroškov, zato je potrebna primerjava med prodajno in stroškovno ceno. V ta namen ustrezna služba oziroma računovodstvo sestavi ustrezno kalkulacijo in ugotovi, koliko stroškov je povzročila proizvodnja oziroma distribucija in prodaja določene storitve.

Za odločanje o cenah računovodstvo sestavi kalkulacijo polne lastne cene oziroma prodajne cene. Dobljena kalkulacija predstavlja izhodišče, na podlagi katerega nato vodilni delavci podjetja odločajo o višini in oblikovanju prodajnih cen. Prav tako mora podjetje poznati stroškovno ceno storitve, saj nam ta pove, ali naš proizvod prinaša dobiček ali izgubo.

Podjetje KRS Tabor d.d. svoje prodajne cene oblikuje na temelju povprečnih skupnih stroškov. Prodajno ceno dobijo tako, da k povprečnim stroškom dodajo določen odstotek pribitka.

Primer:

Podjetje KRS Tabor d.d. ima 15.266 naročnikov na CATV. Svojo prodajno ceno bodo oblikovali z 20 % pribitkom na stroške.

Q = 15.266 % pribitka na stroške je 20 %

Podjetje najprej izračuna povprečne stroške. Povprečne stroške nato dobi tako, da celotne spremenljive in stalne stroške deli s številom naročnikov.

42

CFS = 255.235.000,00 SIT/leto CVS = 120.309.514,00 SIT/leto

CFS + CVS 255.235.000,00 + 120.309.514,00

PS = --------------------- = ----------------------------------------- = 24.600,00 SIT/naročnika Q 15.266

Cena = povprečni stroški x odstotek pribitka na stroške = 24.600,00 SIT/naročnika x 20% = 29.520,00 SIT/naročnika

Pri čemer je: Q – število naročnikov PS – povprečni stroški CVS – celotni spremenljivi stroški CFS – celotni stalni stroški Podjetje KRS Tabor d.d. svojim naročnikom za distribucijo TV– in RA–signala zaračuna naročnino v višini 29.520,00 SIT na leto. Obračun naročnine vrši mesečno. 4.4.1 Finančni plan družbe KRS Tabor d.d. za leto 2004 Računovodstvo v podjetju KRS Tabor d.d. za vsako trimesečje sestavi finančni plan družbe in tako primerja dosežene rezultate z načrtovanimi. A/. PRIHODKI v SIT 1. ČISTI PRIHODKI OD PRODAJE SKUPAJ 444.395.889,60

a) prihodki od prodaje storitev NAROČNINA CATV 408.445.149,00 b) prihodki od prodaje storitev POGODBE CATV 8.388.631,00 c) prihodki od prodaje storitev OSTALI KUPCI 27.562.109,60

2. DRUGI PRIHODKI OD POSLOVANJA 9.600.000,00 3. FINANČNI PRIHODKI (tečajne razlike) 7.548,00 4. PRIHODKI OD OBRESTI 4.312.337,60 5. DRUGE NEOBIČAJNE POSTAVKE (sodni stroški pret. let) 2.239.334,40 6. PRIHODKI OD PRODAJE TRGOVSKEGA BLAGA - PRIHODKI SKUPAJ (1-6): 460.555.109,60

43

B/ ODHODKI 1. STROŠKI MATERIALA 19.068.514,00 2. STROŠKI STORITEV 86.124.000,00 3. STROŠKI DELA 82.152.000,00 4. DRUGI STROŠKI 87.400.000,00 5. AMORTIZACIJA 100.800.000,00 6. FINANČNI ODHODKI, IZREDNI ODHODKI 508.699,20 ODHODKI SKUPAJ (1-7): 376.053.213,20 DOSEŽEN DOBIČEK: 84.501.896,40 Iz prikazanega je razvidno, da je družba dosegla prihodke v višini 460.555.109,60 SIT in odhodke v višini 376.053.213,20 SIT. Razlika 84.501.896,40 SIT predstavlja dosežen dobiček družbe. Po obdavčitvi 21.125.474,10 SIT je družba dosegla čisti dobiček v višini 63.376.422,30 SIT. Uprava nato predlaga nadzornemu svetu, da se čisti dobiček delno razporedi v rezerve za lastne delnice ter v druge rezerve iz dobička zaradi investiranja. Ostanek dobička se razdeli za dividende, del za nagrade nadzornemu svetu, ter del pa se prenese na preneseni dobiček iz preteklih let.

44

5 SKLEP

V začetnem poglavju diplomskega dela smo predstavili telekomunikacije, telekomunikacijske storitve ter njihove splošne značilnosti. Na sedanji in bodoči okvir delovanja kabelskih operaterjev Slovenije najbolj vplivajo Zakon o medijih, Zakon o standardizaciji, Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah ter Zakon o telekomunikacijah. V nadaljevanju smo podrobneje prestavili Zakon o telekomunikacijah, saj ta najbolj vpliva in določa okvir delovanja kabelskih operaterjev. Prvi del smo zaokrožili s pregledom razvoja slovenskih kabelskih komunikacij in z vizijo za razvoj telekomunikacijskih omrežij. V osrednjem delu naloge smo opisali prodajno ceno in vplivne dejavnike, ki vplivajo na njeno velikost. V šestih korakih smo prikazali proces oblikovanja prodajne cene telekomunikacijskih storitev. Za potrebe poslovno prodajnih odločitev je v podjetjih potrebna informacija o nabavnih in lastnih cenah. Slednjo dobimo z izdelavo kalkulacij. Zato smo v nadaljevanju predstavili vrste kalkulacij in njihovo uporabo. Še posebej natančno smo prikazali in opisali stroške, ki nastajajo v telekomunikacijskih sistemih, s katerimi se podjetja srečujejo v vsakodnevnem poslovanju. Praktični del smo zaključili s predstavitvijo podjetja KRS Tabor d.d. in z opisom metode, ki jo obravnavano podjetje uporablja pri oblikovanju naročnine. Nadalje smo spregovorili o stroških, ki se pojavijo v podjetju in ki jih podjetje upošteva v finančnem planu. Kalkulacijo prodajne cene v podjetju KRS Tabor d.d. smo ponazorili s primerom. Na koncu naloge ugotavljamo, da smo uspeli dokazati trditve, ki smo jih zapisali na začetku naloge. Na kratko povzemimo ključne ugotovitve in predloge, ki smo jih z raziskavo dognali. 5.1 KLJUČNE UGOTOVITVE V delu smo želeli dokazati naslednje trditve: • V izbranem podjetju pri oblikovanju prodajne cene upoštevajo samo stroškovni pristop. Na

trgu telekomunikacij imajo podjetja kljub zakonsko določenem postopku oblikovanja prodajne cene prosto roko pri oblikovanje le-te. Zakon o telekomunikacijah (Ur.L. 30/2001) opredeljuje, da se cena oblikuje zgolj na temelju stroškov učinkovitega zagotavljanja storitev.

• Podjetje ne upošteva zaznane vrednosti pri odjemalcih in se ne prilagaja možni spremembi

na trgu storitev. Podjetje KRS Tabor d.d. v svoji programski shemi ponuja 43 (različno jezikovnih) televizijskih in 29 radijskih postaj, za kar svojim komitentom zaračunava uporabnino, ne glede na to ali je v očeh kupca storitev, ki jo namerava kupiti, vredna svoje cene ali ne. Večina uporabnikov pa si želi, da bi podjetje oblikovalo več različnih paketov (v posameznem paketu bi bilo do 15 programov), za katere bi obračunavali naročnino.

• Na trgu telekomunikacijskih storitev se je konec leta 2005 pojavil novi ponudnik (T2), ki ponuja enak spekter storitev kot obravnavano podjetje. Prav zaradi slednjega ne moremo z zagotovostjo trditi, kako se bo podjetje KRS Tabor d.d. odzvalo na konkurenco.

45

• Kljub razdrobljenosti slovenskega kabelskega trga na mnogo lokalnih monopolov so kabelski operaterji zmožni organizirati kakovostno ponudbo oziroma storitev, ki bi bila enaka po vsej Sloveniji. Do prvih povezav in prevzemov v kabelskih sistemih je že prišlo na območju Ljubljane, Maribora, Gorenjske in Primorske. Trenutno ni mogoče pričakovati, da bi kabelski sistemi organizirali kakovostno ponudbo, ki bi bila enaka po vsej Sloveniji, zaradi različnih interesov posameznih kabelskih sistemov, čeprav je vlogo povezovalca pred časom prevzelo ZKOS.

5.2 PREDLOGI Eden izmed naših predlogov je, da naj se podjetje KRS Tabor d.d. za oblikovanje prodajne cene zgleduje po vzoru Japoncev. Ti namreč uporabljajo metodo, ki se imenuje ciljno določanje stroškov. Le tako lahko podjetje načrtno in sproti spremlja stroške in ima stalen pregled nad njimi. Vsekakor je naj zanimivejši predlog, kjer menimo, da bi moralo čim prej priti do koncentracije kabelskih operaterjev na področju Slovenije, in sicer po vzoru zahodnoevropskih držav. Danes so namreč operaterji v Sloveniji zaradi razpršenosti lastništva premalo kapitalsko sposobni za zadovoljivo vlaganje v obnovo zastarele tehnologije. Prav tako zaradi takšne organiziranosti tudi niso sposobni privabiti tujih investitorjev, ki bi naj vlagali v razvoj CATV–omrežij, saj so slovenski kabelski operaterji kot posamična podjetja le premajhni projekti za tuje gigantske operaterje. Predlagamo, da naj podjetje upošteva želje naročnikov in tako v celoti zadovolji njihove zahteve, saj je le skupaj z njimi sposobno organizirati ponudbo, s katero bodo zadovoljni tako naročniki kot podjetje samo.

46

POVZETEK Ključne besede: kalkulacije, proces oblikovanja prodajnih cen, stroški, telekomunikacijska storitev.

Čas, ki ga živimo, je čas telekomunikacij, eno od najhitreje rastočih in eno od najbolj donosnih gospodarskih dejavnosti. Dejavnost telekomunikacijskih podjetij zajema oddajanje, prenašanje, sprejemanje vseh vrst sporočil v obliki signalov, glasu, slike ali zvokov, ti pa za svoje storitve zaračunavajo uporabnino. Zaradi zanimanja uporabnikov, kako telekomunikacijska podjetja oblikujejo prodajno ceno, smo v diplomski nalogi predstavili proces oblikovanja le-te. Oblikovanje prodajne cene za telekomunikacijske ponudnike je zakonsko določeno, vendar zakon opredeljuje le, da se cena oblikuje zgolj na temelju stroškov učinkovitega zagotavljanja storitev. Omembe vredna problematika se kaže tudi v odnosu podjetja do naročnikov, saj predstavljeno podjetje kljub trudu ne more v celoti ugoditi naročniku. Prav tako se težave kabelskih sistemov kažejo tudi v njihovi organiziranosti, saj ti niso sposobni organizirati ponudbe, ki bi bila enaka po vsej Sloveniji. Na koncu podaja naloga nekatere predloge (npr. na področju oblikovanja prodajnih cen se naj podjetje zgleduje po vzoru Japoncev, ki uporabljajo metodo ciljnih stroškov in s katero lahko podjetje načrtno in sproti spremlja stroške; na področju organiziranosti kabelskih operaterjev bi moralo priti čim prej do koncentracije kabelskih operaterjev v Sloveniji; in na področju povpraševanja, kjer predlagamo v celoti upoštevanje želja naročnikov).

47

SUMMARY Keywords: costing, costs, pricing, telecommunication services. Now is the time of telecommunications, one of the fastest growing and most lucrative economic activity. The work of the telecommunication firms includes transmitting, transferring and receiving all kinds of messages in the form of signals, voices, pictures or sounds and the firms charge for their services a usage fee. Because of users interest how the telecommunication firms determine selling prices, we presented the process of pricing. Pricing is defined for the telecommunication firms by law, but the law defines only that the selling price has to be based on companies costs. A problem worth mentioning is also the relationship between subscribers and service providers, although in spite of their endevaours companies can not fully satisfy all their users. Furthermore the problem of cable systems is seen also in their organization, because they are not capable of providing the same offer in the whole country . In the end the diploma paper gives some suggestions for improvement (ex. in the field of pricing process the company should do the same as the Japanese; they use the method of target costing with which they can always monitor the cost as they change; in the field of cable operators there should as soon as possible be a concentration of cable providers; in the field of requests the company should fully respect the subscribers wishes .

48

6 SEZNAM VIROV: 1. Barth, Dietrich.1999. The Prospects of International Trade in Services. (Online) Available:http://europa.eu.int/comm/trade/pdf/study_ml.pdf.(2002)

2. Brassington, F. 1997. Principles of Marketing. London: Pitman Publishing

3. Czinkota, Michael R. 2000. Marketing: best practices. Fort Worth: The Dryden Press.

4. Deželak, Bogomir. 1983. Marketing. Maribor, VEKŠ. 5. Dubrovski, D. 2000. Izbrani vidiki mednarodnega poslovanja in financ za mala podjetja. Portorož: Visoka poslovna šola za podjetništvo 6. Horngren, Charles in ostali. 1999. Introduction to management accounting. 11th edition. London: Prentice Hall Internetional. 7. Heitger. Ogan, & Matulich. 1992. Cost accounting. 2nd edition. Cincinnati. Ohio: South Wistern Publishing Co. 8. Jurše, M. 1999. Mednarodni marketing. Maribor: EPF. 9. Koletnik, Franc. 1997. Raziskovanje in dosežki v računovodstvu. Maribor: EPF. Raziskovalna področja: Izbrane teme iz računovodstva za notranje uporabnike informacij in mednarodnega računovodstva. 10. Kotler, Philip. 1996. Marketing management. Ljubljana: Slovenska knjiga. 11. Kotler, Philip. 1998. Marketing management – trženjsko upravljanje. Ljubljana:

Slovenska knjiga. 12. Kotler, P., G. Armstrong, J. Saunders, and V. Wong. 1999. Principles of marketing.

London: Prentice Hall Europe. 13. KRS Tabor d.d. 1997–2004. Poslovna poročila KRS Tabor d.d. na letnih skupščinah

1997–2004. 14. Lutar-Skerbinjek, Andreja. 1996. Značilnosti kalkulacij glede na slovenske računovodske

standarde in možnosti uveljavljanja sodobnih pristopov na področju stroškov. Maribor: Zbornik referatov 11. posvetovanja društva računovodskih in finančnih delavcev Maribor, str. 70

15. Mayr, Branko. 2000. Računovodske informacije. Portorož: Visoka strokovna šola za

podjetništvo. 16. Mencej, Rok. 2000. Analiza strukture trga slovenskih kabelskih komunikacij in njene

razvojne perspektive – magistrsko delo. Ljubljana. 17. Novak, Andreja. 2004. Oblikovanje prodajnih pogojev v izvoznem trženju: diplomsko

delo. Maribor: Ekonomsko poslovna fakulteta

49

18. Poslovna poročila KRS Tabor d.d. na letnih skupščinah 1997–2004. 19. Potočnik, Vekoslav. 2000. Trženje storitev. Ljubljana: Gospodarski vestnik. 20. Potočnik, Vekoslav. 1999. Kalkulacije in DDV za podjetnike, obrtnike, trgovce. Ljubljana: Gospodarski vestnik.

21. Pučko, Danijel, in Rozman Rudi. 1998. Ekonomika podjetja. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

22. Rebernik, Miroslav. 1999. Ekonomika podjetja. Ljubljana: Založba Gospodarski vestnik.

23. Statut družbe KRS Tabor d.d. Maribor

24. Stražišar, Marija. 1990. Stroški: spremljanje in kalkulacija. Ljubljana: Zveza društev računovodskih in finančnih delavcev Slovenije. 25. Špolar, Aleksandra. 2002. Specifičnosti računovodstva v kmetijski dejavnosti na primeru Kmetijskega gospodarstva Rakičan. Maribor: Ekonomsko poslovna fakulteta, diplomsko delo.

26. Tkalec, Robert. 2001. Veliko muzike za malo denarja. Gospodarski vestnik 39, str.42.

27. Turk, Ivan in Melavc, Dane. 1998. Računovodstvo. Ljubljana: Založba moderna organizacija.

28. Turk, Ivan in ostali. 1998. Poslovodno računovodstvo. Ljubljana: Slovenski inštitut za revizijo.

29. Ustanovitvena pogodba KRS Tabor d.d. Maribor.

30. Zakon o telekomunikacijah. 2001. Uradni list RS, št. 30. 31. Zakon o gospodarskih družbah. 1993. Uradni list RS št.30.

32. Zikmund, William. 2000. Exploring marketing research. Fort Worth: The Dryden Press: Harcourt College Publishers.

33. Združenje kabelskih operaterjev Slovenija – ZKOS. 2001. Zgodovina slovenskih kabelskih komunikacij. (Online) Available: http://zdruzenje-kos.si/index_povezave.htm

34. ZKOS. 2001. Osnutek predloga metodologije za oblikovanje cen telekomunikacijskih storitev (mesečnih vzdrževalnin oz. uporabnin) za uporabo priključka na CATV–omrežje. (Online) Available: http://www.zdruzenjeos.si/portoroz/docs/osnutek_predloga_cen.htm (junij 2002).

50

7 PRILOGE Priloga 1 Maribor, 01. 06. 2004 TELEVIZIJSKI PROGRAMI

TV PROGRAM JEZIK ŠT. KAN. FREK. TV PROGRAM JEZIK ŠT.

KAN. FREK.

01. POP TV SLO 5 175,,25 22. KABEL 1 NEM 96 S 17 273,25 02. SLOVENIJA 1 SLO 6 182,25 23. VOX NEM 97 S 18 280,25 03. KANAL A SLO 7 189,25 24. CNN ANG 98 S 19 287,25 04. NOVA TV SLO 8 196,25 25. CARTOON+TNT ANG 99 S 20 294,25 05. TV MARIBOR SLO 9 203,25 26. HRVAŠKA 2 HR S 21 303,25 06. SLOVENIJA 2 SLO 10 210,25 27. TV 5 FR S 22 311,25 07. HRVAŠKA 1 HR 12 224,25 28. RTS SRBIJA JUG S 23 319,25 08. AVSTRIJA 1 NEM 82 S 3 119,25 29. VIVA 1 NEM 30 543,25 09. RTL NEM 83 S 4 126,25 30. ZDF NEM S 25 335,25 10. DISCOVERY ANG 84 S 5 133,25 31. BBC WORLD ANG S 26 343,25 11. TV METKA SLO S 6 140,25 32. RAI UNO IT S 27 351,25 12. MTV EUROPE ANG 86 S 7 147,25 33. TV E SPA S 28 359,25 13. NET TV SLO 87 S 8 154,25 34. SUPER RTL NEM S 29 367,25 14. RTS SLO 88 S 9 161,25 35. ANIMAL PLANET ANG 21 471,25 15. AVSTRIJA 2 NEM 89 S 10 168,25 36. NAT. GEOG. CH. ANG 22 479,25 16. SAT 1 NEM 90 S 11 231,25 37. 3 SAT NEM 23 487,25 17. RTL 2 NEM 91 S 12 238,25 38. ČRNA GORA JUG 24 495,25 18. EUROSPORT N/A 92 S 13 245,25 39. PINK TV JUG 26 511,25 19. DSF NEM 93 S 14 252,25 40. EURONEWS NEM 28 527,25 20. PRO 7 NEM 94 S 15 259,25 41. ARTE + KIKA NEM 29 535,25 21. ARD NEM 95 S 16 266,25 42. MOJ TV+TV MET SLO 33 567,25 43. DEMONSTR. K. SLO 32 559,25 RADIJSKI PROGRAMI 01. SLOVENIJA 1 103,0 MHz 16. RADIO OGNJIŠČE 102,4 MHz 02. SLOVENIJA 2 – VAL 202 100,4 MHz 17. RADIO RGL 103,4 MHz 03. SLOVENIJA 3 102,0 MHz 18. RADIO ŠMARJE 97,4 MHz 04. RADIO SLOVENIJA-INTERNAT. 94,1 MHz 19. BDR – FM 4 100,8 MHz 05. RADIO MARIBOR 106,6 MHz 20. N – JOY 101,6 MHz 06. RADIO MARŠ 90,8 MHz 21. SWF 3 103,8 MHz 07. HR1 99,4 MHz 22. RADIO SLOVENSKE GORICE 94,4 MHz 08. HR 2 90,3 MHz 23. RADIO PLUS 104,1 MHz 09. HR 3 108,0 MHz 24. RADIO RADLJE 89,0 MHz 10. AVSTRIJA 1 101,2 MHz 25. RADIO BREZJE 89,0 MHz 11. AVSTRIJA 2 97,8 MHz 26. RADIO NET 100,0 MHz 12. AVSTRIJA 3 91,8 MHz 27. RADIO CENTER 104,6 MHz 13. RTL OLDIES 107,0 MHz 28. RADIO PTUJ 89,0 MHz 14. SKY RADIO 107,5 MHz 29. RADIO FANTASY 107,9 MHz 15. RADIO CITY 88,1 MHz Želimo vam dober sprejem! Vaš kabelski operater

51

Priloga 2

SPLOŠNI POGOJI UPORABE PRIKLJUČKA V KRS TABOR d.d.

1.

Predmet splošnih pogojev je uporaba priključka kabelsko razdelilnega sistema v skladu z določili teh splošnih pogojev.

2. Uporabnik uporablja priključek na kabelski razdelilni sistem (v nadaljnjem besedilu KRS), na svoje ime in ima naslednje pravice in obveznosti: - ima pravico do brezplačnega vzdrževanja priključka in do normalnega dovoda signala v

skladu s tehničnimi predpisi;

- da v primeru preselitve obdrži pravico do priključka, če se preseli na območje, ki ga obsega družba, bremenijo pa ga stroški premestitve priključka;

- dolžan je plačevati uporabnino za osnovni in dodatni priključek, v višini kot to določi

organ družbe. Uporabnina se obračunava mesečno, plačuje pa se lahko skupaj za dvomesečje, oziroma kot to določi organ uprave družbe;

- porabnik je dolžan omogočiti predstavniku KRS ter od KRS pooblaščenim delavcem oz. vzdrževalcem vstop v svoje stanovanje, hišo oz. na svoje zemljišče do vseh delov KRS za izvajanje vzdrževalnih in drugih del;

- uporabnik ne sme sam ali po drugi, nepooblaščeni osebi posegati v kabelsko razdelilni

sistem. Če v primeru nedovoljenega posega nastanejo kakršne koli posledice, je uporabnik dolžan poravnati vse nastale stroške;

- ob preselitvi ali odselitvi je uporabnik dolžan družbi prijaviti nameravano preselitev oz.

odselitev iz območja KRS 30 dni pred nameravano preselitvijo oz. odselitvijo; - uporabnik je dolžan obvestiti družbo o vsakem nameravanem povečanju števila

priključkov. Družba lahko odklopi osnovni priključek, če ugotovi, da ima uporabnik več priključkov, kot jih ima prijavljenih.

Pravice in obveznosti KRS TABOR d.d.: - Družba ima pravico do uporabnine. Višino določi organ družbe v skladu z letnim

finančnim načrtom. Uporabnina mora biti določena najmanj v višini, ki zagotavlja redno vzdrževanje in obnovo sistema ter pokritje delovanja družbe.

- Družba se obvezuje, da bo vzdrževala zgrajeni kabelski sistem od glavne postaje do

vključno vtičnice uporabnika in v skladu s tehničnimi predpisi zagotavljala dovod signala na vtičnico uporabnika ter hkrati skrbela za obnovo sistema.

52

- Družba lahko odklopi priključek, če uporabnik ne plačuje stroškov uporabnine v zakonskem roku oz. v skladu s pogodbo o priključitvi na omrežje.

- Družba se obvezuje uporabniku zagotavljati TV– in RA–programe, odvisno od

ekonomskih, pravnih in tehničnih možnosti. Družba po svoji presoji in na podlagi predlogov uporabnikov izbira in spreminja programski paket, o spremembah pa je dolžna obveščati uporabnike.

- Družba mora z uporabnikom obvezno skleniti pogodbo. - Družba lahko v primeru kršitve SPLOŠNIH POGOJEV z vsemi eventualnimi

spremembami in pogodbe o priključitvi sproži pravni postopek proti uporabnikom. Kot nedovoljeni in nestrokovni posegi v kabelsko razdelilni sistem, pri katerih nosi nastale stroške uporabnik oz. povzročitelj okvare ali posega, se smatrajo zlasti: - prestavitve in montaže dodatnih antenskih inštalacij ali vtičnic, - neupravičena priključitev na omrežje in odvzem signala, - kakršni koli posegi v delilne omarice, primarne ali sekundarne kabelske vode, - neutemeljena, zlonamerna ali lažna prijava okvare, - prijava okvare, ki izvira iz nepravilnega delovanja TV– ali RA–aparata. Napaka oz. motnje v delovanju kabelskega sistema je uporabnik dolžan prijaviti neposredno družbi ali pooblaščenemu vzdrževalcu, ki ga določi družba, družba pa se zavezuje, da bo vzdrževanje organizirala tako, da bodo napake oz. okvare odpravljene ažurno in v skladu s tehničnimi predpisi. Splošne pogoje uporabe priključka KRS je sprejel upravni odbor KRS TABOR d.d. na svoji redni seji dne 01. 09. 1993 in so bili dopolnjeni na 3. redni seji nadzornega sveta, dne 05. 10. 1994, in veljajo za vse uporabnike priključkov v KRS TABOR. Morebitne spore, ki bi izvirali iz Splošnih pogojev uporabe priključka KRS, se rešuje sporazumno. V primeru nesporazumevanja pa je za reševanje sporov pristojno sodišče v Mariboru. Maribor, 05. 10. 1994 Direktor: Milan ERŽEN

53