LITERARNO GLASILO Z E L E N I V A L fileOdpravljamo se na poti, glej, kako že čas beži! Hvala vam za vso pomoč, trdo roko, neprespano noč. Tjaša Fekonja, 4. bv . Literarno glasilo

Srednja prometna šola Maribor

LITERARNO GLASILO

Z E L E N I V A L

Maribor, oktober 2017

Literarno glasilo Srednje prometne šole Maribor 2017 2

N E K A J J E V Z R A K U

Nekaj je v zraku.

Lepega. Nežnega.

Mimobežnega.

Nekaj je v zraku.

Čuti se. Sluti.

Kot dih in drget.

Kot šum in šepet

v slednji minuti.

Nekaj je v zraku. Nej Rožman Rader, 1. a

Kot vonj cvetlic,

kot lučke kresnic

svetlečih po mraku.

Nekaj je v zraku,

kar odseva v očeh,

kar odmeva v ljudeh

na vsakem koraku.

Je to pesem,

skrivnostni navdih? Vanesa Furjan, 1. a

Ali ljubezen?

Njen dih in vzdih?

T. Pavček

Paulina Očko, 1. a


Laura Rožič, 1. c

Res je! Na ta vroč poletni dan so v zraku radost, počitniška razigranost, veselje in

… ljubezen. Tudi v letošnjem šolskem literarnem in likovnem glasilu Zeleni val

ste dijaki razmišljali o zanimivih temah … o ljubezni, prijateljstvu, sreči in z nami

delili svoje mnenje o prebranih knjigah. Tudi letos literarno glasilo krasijo likovna

dela naših »umetnikov«, za kar sem jim še posebej hvaležna. Iskreno se

zahvaljujem vsem avtorjem prispevkov in kolegom (g. Šehoviču, ge. Orthaber,

ge. Srebrnič in ge. Šipek), ki ste pomagali pri nastajanju tega literarnega glasila.

Mentorica Maja Cafuta

Maja Potisk, 1. c


S R E D N J A Š O L A

Starši nam pravijo, da v srednjo šolo je treba iti,

če hočemo kaj biti.

Vanjo je treba hoditi,

seveda se moramo tudi učiti.

Učenje je za srednješolce naporno,

včasih se nam zdi, da je pa za profesorje to »prozorno«.

Med štirimi stenami moramo zdržati vsa štiri leta,

zato nekaterim pomagata tudi odmor in kakšna cigareta.

Moramo ta čas potrpeti,

čeprav še vedno ne znamo brez prstov šteti.

Ampak zato smo v šoli,

da ne bomo več hodili zgubljeni okoli.

Ljudmila Merčnik, 4. bv

Č A S B E Ž I

Vi ste tu, mi smo šli,

zbogom, dragi profesorji.

Danes tu, jutri tam,

usoda pelje, kdo ve kam.

Odpravljamo se na poti,

glej, kako že čas beži!

Hvala vam za vso pomoč,

trdo roko, neprespano noč.

Tjaša Fekonja, 4. bv


T E Ž K O J E S L O V O

Zakaj je življenje kratko, tega nihče ne ve,

zakaj je ljubiti sladko, tudi tega ne.

Zakaj vse v hipu mine, odide v spomine?

Zakaj zmeraj je tako? Skrivnost ostala bo.


J E S E N

Jesen, jesen ta lepi čas,

je spet prišel med nas.

Po drevju listje se leskeče,

kot da dragulje bi metal.

Zlat, prezlat je gozd postal.

Potoček počasi, kot starec

prebija se skozi skale.

Ve, da zadnji je čas,

ko žubori lahko skozi čas.

Ko prišla bo bela zima,

bo zmrznil in spal.

Otroci bodo veseli,

saj bodo drsališče imeli.


Ko sonce toplo bo posijalo,

se potočku bo srce nasmejalo.

Spet bo vesel,

spet bo šumel.

Mesec in sonce

sijeta na vse konce,

srebro in zlato delita,

ljudem najboljše želita.

Potok in reka

vlivata up v človeka.

In kapljica upanja

zemlji življenje bo dala.

Nina Brumen, 4. bv

Nik Rebernak, 1. bL


Č A S M I N E

Življenje je prekratko za izlet,

življenje je kratko za znoret.

V življenju je pomembno le eno, se »fajn imet«.


K A J J E Ž I V L J E N J E ?

Na to vprašanje ne odgovarjajo religije ne filozofija niti znanost, ampak mi sebi

podajamo odgovore na to. Vsi smo se verjetno že vprašali, kaj je sploh življenje

in kakšna je naša vloga v njem. Ko smo se rodili, smo bili vsi podobni, majhni,

nismo vedeli, kdo smo, kaj se okoli nas dogaja, kar pa je mogoče najpomembneje

omeniti, je to, da nas niso ločili od drugih otrok in da se otroci med seboj niso

ločevali glede religije ali česa drugega. Začeli smo odraščati, se spreminjati in s

tem je prišla tudi osnovna šola. Tukaj se začne 9 let dolga zgodba in doživimo

veliko sprememb. Pogosto se dogaja, da se vsak z vsakim noče pogovarjati, vsi

imajo svoje skupine prijateljev in kot posameznik si nemočen, da bi karkoli

spremenil. Osnovna šola se je končala, smo jo preživeli. Zdaj pa je prišla srednja

šola in je še vedno težko. Zakaj? To je verjetno eno izmed najpogostejših vprašanj

med starši in profesorji: Zakaj se dijak noče učiti? Zakaj ne hodi v šolo? To se

pogosto dogaja zaradi tega, ker smo različni, ker se med seboj razlikujemo.

Vsakega izmed nas veseli nekaj drugega, kar je popolnoma v redu. Ampak

problem je, ker te 'različnosti' mnogi ne rezujemo in ne vedo, kaj hočemo s tem

povedati. V šoli imamo ''pravilnik'', kaj in kako moramo narediti, kako se obnašati

itd., ampak pogosto nekomu manjka samo prosti čas, da bi kaj naredil. Zaradi

vseh teh omejitev in pomanjkanja časa so dijaki pogosto žalostni in si ne upajo

povedati, kaj bi radi. In dokler se ne bomo zavedali, da je popolnoma v redu biti

drugačen in da nas zaradi tega ni treba biti strah, se bo vedno pojavljalo vprašanje,

kaj je življenje, kaj naj delam, da bodo tudi drugi srečni, in tako naprej. Ne.

Zavedati se moramo, da je najpomembnejše, da smo mi srečni in da delamo to,

kar nas veseli, ker dokler se tega ne bomo zavedali, nikoli ne bomo mogli res

srečno živeti. Zaradi tega si povejmo, kaj je za nas življenje in kaj nas veseli, da

bi končno mogli srečneje živeti.

Jovana Panić, 2. a


K A J J E L J U B E Z E N ?

Zame je ljubezen čustvo trenutkov in ne neko stalno stanje kot zaljubljenost.

Trenutki, ko si veseli ali žalostni, lahko čisto banalni, in ko začutiš, da jih želiš

deliti s točno določeno osebo in ne s prijateljem ali komer koli drugim. To je zame

oseba, ki potuje s tabo in ti pomaga osebnostno rasti, se učiti in si zaupati. In

seveda, če ljubiš nekoga, še ne pomeni, da se ne moreš zagledati ali zaljubiti v

drugo osebo. Ravno v ljubezni se mi danes to zdi problematično ... družba nas je

nekako prisilila v to pojmovanje, da je ljubezen neko stalno čustvo, ki je ali pa ga

ni in se ohranja kar samo od sebe. Ali lahko nekoga, ki si ga ljubil, nehaš ljubiti?

Verjetno ne, če si nekoč ljubil, to ostane za vedno. Že spomini, skupna izkušnja,

vse to ostane in nikoli zares ne izgine. Sčasoma se seveda lahko razvije

prijateljstvo ali pa celo sovraštvo, ampak vemo, da srce tega ne razume …

zaljubljenost, takojšnja posledica privlačnosti in popolnega očaranja nad osebo …

saj veste, metuljčki v trebuhu, rožice v očeh.

Patricija Letonja

Dora Mikec, 1.a


M L A D A L J U B E Z E N

Mlada ljubezen je zelo lepa, ampak lahko je tudi neprijetna. Mlada ljubezen se

pojavi v trenutku, ob nepričakovanem času na nepričakovanem kraju.

Velikokrat starši mlade ljubezni ne sprejmejo resno in ne preveč prijazno, saj si

mislijo, da ljubezen ni čustvo, za katero bi se morali pri teh letih zanimati. Je pa

stvar, ki nas bo vodila skozi življenje in nekaterim tudi zapečatila usodo v

življenju. Starši pogosto obravnavajo svoje hčere in sinove prestrogo. Včasih

morajo tudi pustiti, da se mi sami odločamo, kaj si želimo narediti in česa ne. Res

pa je, da morajo starši tudi presoditi, ali so naše odločitve v redu ali ne, nam

svetovati, zakaj ne ali zakaj bi kaj izboljšali. Če je odločitev v redu, nas pri tem

podpreti in nam po svojih močeh pomagati, da dosežemo cilj, ki smo si ga zadali.

Enostavno rečeno, nas v življenju usmerjajo po pravi poti.

Zato moramo starše spoštovati in jih podpirati tudi v tistih slabših časih, tako kot

so oni nas vse življenje.

Larisa Balažič

Nik Rebernak, 1.bL


Naši dijaki so razmišljali tudi o prijateljstvu. Strnili smo njihove misli.

Tina Čuček, 1.c

Prepričan sem, da se pravo prijateljstvo zgodi samo enkrat v življenju in lahko

traja do konca življenja ali pa samo nekaj časa in ima omejen rok trajanja. Dobro

prijateljstvo je mešanica zaupnosti, ljubezni in dobrote. Tudi sam imam prijatelja

in to prijateljstvo traja že vrsto let. Pravi prijatelj je tisti, ki ob tebi ostane do konca

življenja in ti po svoje pomaga, dela s tabo razne norčije in ti tudi zaupa vse, kar

ve. Mislim, da si vsak zasluži prijatelja.

Aleš Žganjar

Prijateljstvo je po mojem mnenju zelo pomembno, ker vedno potrebuješ nekoga,

ki ti bo stal ob strani in te ne bo zapustil v najtežjih trenutkih, ki ti bo pomagal,

ko boš potreboval pomoč in mu boš lahko zaupal. Najtežja stvar je obdržati

oziroma najti najboljšega prijatelja, še težje pa ga je izgubiti. Pravi prijatelj te

mora podpirati in ti pomagati v najtežjih trenutkih ter ti pravilno svetovati. Veliko

prijateljev te zapusti v nepravem trenutku in lahko ostaneš sam, zato pregovor

pravi: V nesreči spoznaš prijatelja.

Sergej Ekart


Prijateljstvo med ljudmi je pomembno že zaradi komunikacije, ki je ključ do

uspeha vsakega človeka. Po mojem razmišljanju bi vsak človek potreboval

prijatelja in če bi vsak imel svojega iskrenega prijatelja na tem svetu, ne bi bilo

sovraštva ne glede na to, kaj si kdo misli o kom ali kako kdo ravna s kom. Kakor

koli obrnemo, ni pomembno, ali je človek bogat ali brezdomec, sam ali z družino,

star ali pa mlad, vseeno potrebuje nekoga, na kogar se lahko zanese v vsakem

primeru, vsak človek bi moral imeti sočloveka, ki je vreden zaupanja in pomoči,

ko ima težave.

Kristijan Leva

Menim, da je prijateljstvo zaupanje. Prijatelje si izberemo sami in kljub temu smo

lahko velikokrat razočarani, ker so prijatelji nezvesti. Imam veliko dobrih

prijateljev, ki jim lahko zaupam.

Imam pa tudi slabo izkušnjo. Imela sem zelo dobro prijateljico. Mislila sem, da ji

lahko popolnoma zaupam in da je res prava prijateljica, saj sva se nenehno družili.

Odkar je odšla v drugo srednjo šolo, v gimnazijo, pa se je spremenila. Sedaj se

druži samo še s prijatelji iz šole, njeni starši pa mi govorijo, da se jaz ne morem

primerjati z njo, saj je ona vendar gimnazijka. Uporablja večne izgovore … že od

lanskih poletnih počitnic, da nima časa, ker se veliko uči, a jo vseeno pogosto

videvam zunaj. Torej nima časa le zame.

Anja Lukman

Teodor Robnik, 1.b


Dijaki so z nami delili tudi svoje misli o prebranih knjigah.

Amadeja Haložan, 1.a

Zgodba povesti Cvetje v jeseni se prične v Ljubljani, kjer se pripovedovalec Janez

pogovarja s tremi ljubljanskimi ženskami in jim pove svojo zgodbo, to je vložena

zgodba. Pripoveduje o tem, kako se je Janez za nekaj časa preselil na podeželje,

k bratrancu na Jelovo Brdo. Že prvi dan po večerji se zaplete v pogovor z Meto in

takoj spozna, da je to najlepša ženska na svetu. Oba se zaljubita. Janez se je

kasneje vrnil v Ljubljani in Meta je hotela iti zraven, vendar ji ni dovolil. Janez

kasneje le kupi hišo in posestvo na Jelovem Brdu, kar naredi zato, da bo bližje

Meti. Meti pove, da jo lahko vzame za ženo, če ona to želi. Snubitev pa se ne

konča dobro, ker mu Meta ob tej novici umre v naročju. Vsi žalujejo za Meto,

Janez pa tega še dolgo ne pozabi. Še vedno pravi, da je z njim in da ga bo vedno

spremljala.

Žiga Klinc

***

Povest Ivana Tavčarja Cvetje v jeseni iz leta 1917, kasneje je bil po njej posnet

tudi film, govori o razliki med kmečkim in meščanskim zakonom ter njihovim

različnim načinom življenja. Brezpogojna ljubezen nima meja, saj v ljubezni

številke ne štejejo, pa tudi če gre za krajše obdobje. Razlika med leti v ljubezni ni

pomembna. Tudi moj sosed se je poročil pri 69. letih z 10 let mlajšo gospo in še

danes živita srečno v zakonu. To je primer »dobre prakse«

Matic Šadl


***

Cvetje v jeseni je zgodba, ki pripoveduje o pozni ljubezni, ki ne more obroditi

sadov, tako kot cvetje ne cveti v jeseni, temveč odpade in umre. Kadar pride

ljubezen pozno, to ne pomeni nič dobrega, saj je ljubezen prišla prepozno in ni

več tako močna. V zgodbi je opisana velika starostna razlika med parom in kako

pride na koncu zgodbe do tragičnega razpleta, saj njegova ljubljena umre.

Pripovedovalec v zgodbi pove, da je res, da je bila njuna ljubezen kratka, je pa

bila zato »sladka«. Na podlagi tega lahko sklepamo, da so pozne ljubezni oz.

velika starostne razlike med partnerjema mogoče na začetku sladke in

vznemirljive, ampak se po navadi takšni pari zaradi različnih interesov in želja

glede prihodnosti ločijo. Ponavadi ima v poznih ljubeznih glavno vlogo denar ali

materialne dobrine.

O tem pa sklepam iz vsakdanjih primerov v življenju. V današnjem času se vedno

več deklet oz. mlajših žensk poroča s starejšimi in bogatimi moškimi. Mogoče se

motim in ni v igri samo denar, ampak kot je že vidno pri slavnih osebah in njihovih

partnerjih, ki so starejši od njih, sem opazila, da nobeno razmerje ni trajalo dolgo,

ampak so bili vsi neporočeni oz. ločeni in na podlagi tega sem sklepala, da zaradi

dobre predporočne pogodbe, kjer je zapisano, da mlajša oseba v primeru smrti oz.

ločitve dobi delež denarja, s katerim lahko kasneje živi oz. zaživi in si nato poišče

partnerja s podobnimi interesi in primernejše starosti.

Nika Lamut

***

Cvetje v jeseni je »romantična« in na koncu tudi žalostna pripoved o čisti in

iskreni ljubezni med mladim kmečkim dekletom in starejšim ljubljanskim

odvetnikom. Že iz naslova lahko vidimo, da bo to zgodba o neki pozni ljubezni,

in sicer cvetje v jeseni je prispodoba za ljubezen med mlado Meto in mnogo

starejšim Janezom. Janez je v svojih poznih letih doživel pravo in iskreno

ljubezen, torej iz tega lahko sklepamo, da ljubezen ne pozna meja in da pravo

ljubezen lahko doživi vsak, čeprav ne bo trajala večno.

Tjaša Unuk

***

Naslov Cvetje v jeseni pomeni pozno ljubezen, ki ne more več roditi sadu, tako

kot cvet ne rodi (cveti) v jeseni. Ljubezen ni več tako močna, ker je prišla

prepozno. Moje mnenje o pozni ljubezni je, da ne more trajati, predvsem zaradi

zelo velike starostne razlike. Mislim, da ljubezen med Meto in Janezom ne bi


prišla daleč oz. ne bi trajala dolgo, saj je bila Meta v tej zgodbi še mladoletna,

Janez pa je bil star okoli 37 let. Pri taki razliki je lahko v vlogi predvsem denar ali

pa kakšen drug razlog. Po mojem mnenju bi si Meta lahko našla mlajšega fanta,

ki bi bil star toliko kot ona in bi bila ljubezen dosti močnejša in bi trajala dlje časa.

Poznam veliko primerov, ko so se pari zaljubili ter je bila med njimi velika

starostna razlika, ampak se zakon in ljubezen nista obnesla dolgo in so se po nekaj

letih razšli in si našli osebe primernejše starosti in sedaj živijo srečno ter imajo

družino.

Tina Zinner

Matic Petrovič, 1.a


Tragedija ROMEO IN JULIJA – NASPROTOVANE LJUBEZNI

Monika Špan, 1.a

Romeo in Julija je tragedija, ki govori o ljubezni med mladostnikoma, ki izhajata

iz sprtih družin. Julija je Capuletova, Romeo pa Montegov. Spoznala sta se na

plesu. Že po nekaj urah sta se odločila za skrivno poroko. Romeo pa je bil na

žalost že kmalu po poroki izgnan iz Verone zaradi uboja Julijinega bratranca

Tybalta, ki je bil kriv za smrt Romeovega prijatelja. Julija je bila ob tem zelo

žalostna, zato jo je oče zaročil z grofom Parisom. Julija je iz obupa in da bi se

izognila poroki z grofom, spila napoj, ki ji je omogočil dolg spanec – navidezno

smrt. Ker Romeo ni izvedel resnice, je naredil samomor v grobnici zraven nje,

Julija se je potem zbudila in ko je vse videla, se je zabodla z Romeovim bodalom.

Moje mnenje je, da bi Julija in Romeo morala že ob poroki obvestiti svoje starše

in tako na koncu ne bi bilo tako tragičnega razpleta. Vendar pa tega nista storila,

zato ker sta vedela, da bi jima starši nasprotovali.

Nasprotovanje ljubezni pa lahko doživi vsak od nas, še posebej otroci s strani

staršev. Vsaki starši se soočijo z dejstvom, da bo njihov otrok nekoč imel svojega

partnerja. Večina jih odločitev sprejme, nekateri pa ne ali celo prepovejo zvezo.

Najpogosteje zato, ker se ne morejo sprijazniti z dejstvom, da njihov otrok

odrašča, da bo odšel. Nekatere je sicer strah, da bodo zato njihovi otroci imeli

težave v šoli ali pa jim je neprijetno, ker jih skrbi, kaj bodo menili drugi. Mislim,

da bi starši morali spoštovati otrokove želje in zanimanje ter ga spodbujati pri

tem, kar ga veseli, pa čeprav ni vedno vse tako, kot starši želijo. Latinski pregovor

pravi: "Ko se motimo, se učimo. Učimo se na napakah."

Ž. K.


***

Zgodba govori o nesrečni ljubezni med Romeom in Julijo. Starši mladima

prepovedo ljubezen oz. poroko zaradi spora med družinama. Moje mnenje glede

tega je, da starši ne bi smeli odločati, koga ali s kom se bodo njihovi otroci poročili

in koga smejo ljubiti. Vsaj mislim, da je edino pomembno to, da so skupaj srečni

in da se imajo radi. Starši bi morali biti veseli za svoje otroke, jim privoščiti srečo

in jih podpirati ne glede na to, ali je oseba, s katero je njihov otrok skupaj, po

njihovem »okusu« ali ne.

V zgodbi vidimo, da zaradi spora in neodobravanje ljubezni med Romeom in

Julijo pride do žalostnega konca, oba umreta. Zato menim, da bi starši morali

kdaj tudi prisluhnili svojim otrokom, njihovi zgodbi in ne bi smeli sebično misliti

le nase. Verjamem, da bi s tem marsikje preprečili kakšno družinsko tragedijo.

Nika

***

O tragediji Romea in Julije menim, da o ljubezni ne bi smeli odločati starši

oziroma spor njunih družin ne bi smel vplivati na ljubezen med njima. To lahko

pripelje do resnih posledic, kot je v tej zgodbi. Če bi starši bolj poznali svoje

otroke, bili bolj poslušni, popustljivejši in »pametnejši« ter znali nekatere stvari

vsaj predvidevati, bi bili lahko vsi srečni in ne bi pripeljalo do številnih smrti.

Starši imajo vedno prav, ampak če se imata dva zelo rada in se ljubita, potem bi

jim starši morali dovoliti in dati priložnost, da zaživijo skupaj. Tina Zinner

***

S tem, da starši otroku izberejo partnerja, se ne strinjam. Vsak ima sam pravico

izbrati nekoga, s katerim bo vse življenje ali pa vsaj dalj časa. Vsak ima svoj okus,

tako kot pravi že star pregovor: ''Vsake oči imajo svojega malarja''. Če je všeč

našim staršem, nikakor to ne pomeni, da bo tudi nam. Ja, lahko nam svetujejo, a

če si nekaj želiš, ti je všeč, se zaljubiš in si ljubljen, bo tako tudi ostalo, ne glede

na mnenje staršev. Tako sta čutila tudi Romeo in Julija. Bila sta zaljubljena in

starši tega niso mogli spremeniti. Lahko smo srečni, da živimo v času in kraju,

kjer smo pri izbiri partnerja svobodni, a še vedno so tu predsodki, graje in

nesprejemanje tujih želja. Verjamem, da so mnoge družine zaradi tega v konfliktu

ali pa so se mladi pari razšli zaradi volje staršev. Mislim, da se to ne bi smelo

dogajati, kajti tudi oni so si izbrali partnerja, ki so si ga želeli. Anja Kodrič

***


R O M E O I N J U L I J A – spremenjen konec

Romeo in Julija sta mlad par, ki sta srečno zaljubljena, ampak njuni starši se ne

razumejo, ker so sprti. Za ljubezen sta pripravljena storiti vse.

Zgodba se dogaja v Veroni. Romeo in Julija se poročita, skrivaj ju poroči brat

Lorenzo. Romeo je bil izgnan v drugo mesto, Julija pa bi se morala poročiti s

Parisom. Julija tega noče, zato spije napoj, ki jo uspava, takrat pa se Romeo bojuje

s Parisom in ga ubije. Romeo pridrvi do Julije in zagleda, kako leži mrtva, zraven

nje pa je molil brat Lorenzo. Romeo v hipu vzame napoj in ga hoče spiti. Ustavi

ga Lorenzo in strup vrže na tla, da se razlije. Julija se tisti hip prebudi, vstane in

objeme Romea in ga poljubi. Ko sta prišla iz grobnice, sta se že dogovarjala, kam

bosta skupaj pobegnila. Odločila sta se, da bosta pobegnila v Argentino in si tam

ustvarila družino. Ta želja se jima je uresničila in živela sta srečno do konca svojih

dni.

USODA ŽENSKE IN NORINA ODLOČITEV

***

Nora in njen mož Torvald živita kot zakonca, ki imata le na videz srečen in urejen

zakon. Vendar je resnica, da je Nora za moža le lutka, ki jo izkorišča za svoj ugled.

Ker ona to na koncu le ugotovi, se odloči, da bo zapustila moža in otroke, ter odide

v novo življenje. Nora je želela le zakon, ki temelji na enakopravnosti,

vzajemnosti, medsebojnem spoštovanju in iskrenosti, a tega od moža ni dobila.

Njena odločitev je za nekoga, ki ima družino, zelo težka, vendar jo je njen pogum

končno pripeljal do svobode, ki si jo zasluži. Za tiste čase je bilo ženskam zelo

težko, morale so biti podrejene možu, zatajiti so morale svoja čustva, želje,

interese, talente pa tudi strahove ter predstavljati videz popolne družine. Nora pa

tukaj predstavlja žensko, ki se je odločila, da ne bo več podrejena nikomur in da

bo sama odločala o svoji usodi. V tistih časih je bilo potrebno veliko notranje

moči za takšno drzno odločitev. Žal je še danes vse preveč žensk, ki so nekomu

podrejene, nimajo svojih pravic, niso enakopravne ipd. A jaz mislim, da bi vsaka

ženska morala biti samostojna ter se boriti za enakopravnost.

Tjaša Unuk


Michelle Magerl, 3.a

***

Sama imam zelo rada otroke in prav tako sem trenutno v razmerju. To, kar je

naredila Nora, da je zapustila otroke in moža, je po mojem mnenju naredila prav.

Vedno je bila lutka, ni imela svojih pravic, čeprav bi lahko, ko je odšla, vzela

svoje otroke s seboj. Mislim, da tudi druge matere naredijo s težkim srcem tak

korak. Če bi se jaz znašla v njenem primeru, bi že prej odšla od moža, saj ne

maram, da nekdo ravna z menoj kot z lutko in da ne smem imeti svojega mnenja,

saj ga mora imeti oz. ga ima vsak človek. Vendar preden bi odšla, bi še malo

razmislila, saj imam zelo rada otroke, pa čeprav sem še sama otrok, so mi otroci

na prvem mestu. Vendar, da te mož obravnava kot lutko in prepove vzgojo otrok,

je najhuje, kar ti lahko stori. Sama v takšni zvezi ne bi mogla živeti, saj mi je sreča

na prvem mestu.

Danes, v 21.stoletju, smo lahko, kar želimo biti; lahko izražamo svoja mnenja in

odločitve, na žalost pa povsod ni tako.

Nihče na svetu ne bi smel biti lutka, s katero bi drugi ravnali po svoji volji. Ljudje

moramo biti svobodna bitja! To je naša pravica! Nika Kebrič, 2. a


Če primerjamo položaj žensk danes in nekoč, je vidna zelo očitna razlika. Nekoč

ženske niso imele skoraj nič pravic, niso imele volilne pravice ter pravice do

izobraževanja. Same si niso smele izbirati, s kom se bodo poročile in imele

družino. Nanje so gledali skoraj tako, kot da bi bile sužnje. Dandanes pa je po

mojem mnenju zelo drugače, kar se mi zdi tudi prav. Ženske imajo enake pravice

kot moški, včasih še celo več, na primer ko se odločajo za skrbništvo nad otroki.

Alen Kaučič

***

Čeprav je dandanes vedno več uveljavljenih pravic žensk v družbi in vedno manj

upoštevanih stereotipov, se mi zdi, da so ženske vseeno še vedno nekako

zaznamovane. To opažam, recimo, pri voznikih avtobusa, saj na naši liniji vozi le

ena ženska voznica. Mogoče sem v Mariboru videl vsega skupaj le dve voznici

avtobusa. Ampak gledena na to, da v preteklosti ni bilo sprejemljivo, da je ženska

vozila karkoli, tudi avto, je vseeno to velik napredek. Tudi v našem razredu

oziroma na naši smeri šolanja, je mnogo manj deklet, večina dijakov so fantje.

Nam bi bilo ljubše, če bi bilo več deklet v razredu, ker se lahko odnjih veliko

naučimo in sklepamo prijateljstva.

Nemanja Kovačevič

LEPA VIDA (ljudska balada)

Lepa Vida je stala pri oknu in spraševala svetlo luno, kako sta njen mož in sin, ki

ju je zapustila. Luna ji pravi, da jo mož išče po morju, sina pa so pokopali. Vida

je še bolj planila v jok. K njej je prišla španska kraljica, ki jo je vprašala, kaj se

dogaja z njo, da tako joče. Vida ji je rekla, da je pri oknu pomivala zlato kupico

in ji je padla v morje. Ampak španska kraljica ji tega ni verjela in je vedela, da

joče zaradi sina in moža. Odločila se je, da bo na morje poslala svojo mornarico,

da na dvorec pripelje sina in moža, ampak tega ne bo povedala Vidi. To naj bi

bilo presenečenje zanjo in zahvala, ker toliko dela na dvorcu. Naslednji dan je

kraljica poslala mornarico na pot. Čez štirinajst dni je ladja na španski dvorec

pripeljala moža in sina ,ki sta med potjo zbolela za morsko boleznijo. Kraljična

se je odločila, da takšnih ne bo pustila na dvorec in zato ju je za tri dni zaprla v

klet k zdravniku, da se pozdravita. Minili so štirje dnevi, mož in sin sta ozdravela.

Kraljica je pripeljala Vido do kleti, kjer sta počivala sin in mož. Vida je bila


presenečena, da je videla sina in moža, ampak je bila še nekaj časa žalostna, ker

je občutila krivdo. Mož in sin sta ji odpustila in na dvoru so zaživeli srečno

življenje.

Šukrija Hajrizi, 1.bL

Domišljijski svet

V O L K E C J A K A

Živel je volkec z imenom Jaka. Bival je v gozdu in imel prijatelja Lukca. Jaka in

Lukec sta se skupaj igrala pri ribniku. Kotalila sta se po hribu navzdol, igrala sta

se z ribicami v ribniku in lovila. Čez nekaj časa se jima je pridružila želvica Mira,

ki je bila zelo počasna. Hoteli so se igrati skupaj, ampak želvica ju ni mogla

dohajati in se kotaliti z njima, saj je imela pretežek oklep. Želvica je bila zelo

žalostna, zato jo je Jaka tolažil. Medtem ko jo je Jaka tolažil, se je Lukec z vso

močjo zagnal proti njej in jo prevrnil po hribu navzdol, naravnost v ribnik. Jaka

je bil jezen na Lukca in se je takoj zapodil do ribnika, da bi rešil želvo. Zelo se je

mučil z njo, saj je imela težek oklep, ampak na koncu jo je rešil. Ko je Jaka videl,

kaj je Lukec naredil s svojo nesramnostjo, se ni več hotel družiti z njim. Zato se

od takrat druži z želvico Miro, ne igrata se več pri ribniku, ampak na igrišču.

Sporočilo: Pazi, s kom se igraš (nekateri so nesramni) in kje se igraš (da se ti kaj

hudega ne zgodi)!


P O T O V A N J E V Š K R A T J O D E Ž E L O

Ponoči me je tlačila mora. Sanjala sem, kako so škrati napadli vas in so iz majhnih

ljubkih škratkov nastajali veliki, grdi škrati. Zbudilo me je glasno topotanje,

sikanje in preklinjanje. Ko sem odprla oči, je pred mano stal škrat, ki sem ga

pravkar sanjala. Od strahu sem si pomela oči, ampak nič se ni spremenilo. Začela

sem počasi dojemati, da je to resničnost.

Ko je škrat končno videl, da sem ga opazila, me je vprašal, ali sem Larisa. Ampak

odgovoriti mu nisem mogla, saj sem od straha skoraj ostala brez sape. Ko sem

končno zadihala, sem mu odgovorila, da sem to jaz. Pograbil me je za ramo,

izvlekel s postelje in rekel, naj se oblečem, ker je tam zelo mrzlo. Vprašala sem

ga: »Kje pa je to tam?« Ampak odgovora nisem dobila. V času, ko sem zgrabila

jakno, me je prijel za roko, izrekel nekaj čudnih besed, me pogledal, se mi

nasmejal in že sva bila v škratji deželi. Ko sva prispela, je k nama priteklo veliko

škratov. Nekateri so bili majhni kot jaz, nekateri pa večji od dreves in težki kot

skale. Vodil me je do stavbe, ki so ji oni rekli laboratorij. Ko sva vstopila, me je

posedel na stol, izpulil las, ga vrgel v tekočino in se na veliko zasmejal. Rekel je,

da sem vilina hčerka, ki ji je grozila nevarnost, in me je zaradi moje varnosti

prepustila navadnemu svetu, kjer takšnih bitij, kot so vile in škrati, ne poznajo.

Od veselja je kar skočil na noge, me zgrabil za roke in že sva tekla po potki iz vasi

v gozd. Uspel mi je samo povedati, da bova obiskala mojo pravo mamo. Najprej

mu sploh ni verjela, ker nisem imela kril, koničastih ušes in modrih ali zelenih

oči, kot je to naravno za vile. Ko pa je pokazal, kaj je našel v mojem lasu, je takoj

stekla k meni, me objela, začela jokati in ni mogla nehati. Najprej še nisem mogla

verjeti, da je vse to resničnost. Mislila sem, da vse to sanjam. Ko se je mama

umirila, mi je dala v roke palico in rekla, da naj poskusim nekaj začarati. Ni mi

uspelo. V roke mi je dala knjigo z uroki, me poljubila na čelo in odšla iz sobe. Ko

sva hodila proti škratji vasici, me je škrat opozoril, naj knjigo dobro skrijem, ker

če jo bo kdor koli drug našel, jo lahko izkoristi za črno magijo. Ko sva prišla do

mesta, po katerem sva prišla v vas, me je prijel za roke in že sva se spet znašla v

moji sobi. Ko sem prišla domov, je bilo že zgodaj zjutraj, ampak doma so še vsi

spali. Škrat je odšel tako hitro, kot sva se uspela spet prikazati v moji sobi. Nato

sem najprej skrila knjigo pod posteljo v skrit predal, za katerega nihče ni vedel,

da sploh obstaja, in legla v posteljo. Zaspala sem takoj, ko sem zaprla oči.

Ko sem se zbudila pozno dopoldne, sem najprej pogledala pod posteljo, ali je še

je knjiga tam, ampak ni je bilo več. No, torej so res bile le sanje in ne resnica.

Larisa Balažič


RAZMIŠLJAMO v BESEDI

B E G U N S K A K R I Z A

Evropska begunska kriza je izbruhnila leta 2015 z večanjem prihoda števila

beguncev in imigrantov v Evropo v iskanju azila prek Sredozemskega morja ali

južne Evrope. Begunci v Sredozemlju so po narodnosti pretežno Sirijci in

Afganistanci. Največ je odraslih moških.

Fraza »evropska begunska kriza« se je začela uporabljati aprila 2015, ko je v

Sredozemskem morju potonilo pet čolnov z 200 begunci, od tega jih je umrlo prek

1200. V prvih šestih mesecih leta 2015 je Grčija zamenjala Italijo na čelu

Evropske unije po številu prihodov beguncev in je poleti 2015 postala izhodišče

za begunski tok prek Balkana v zahodnoevropske države, predvsem v Nemčijo.

Od aprila 2015 se je Evropska unija s težavo spopadala z vse večjo begunsko

krizo, povečala je sredstva za mejni nadzor v Sredozemlju, da bi preprečila

tihotapljenje beguncev. Odkar so začeli prihajati begunci v Evropo, je bilo že kar

nekaj terorističnih napadov. Zadnje čase so najbolj dejavni teroristi pripadniki

Islamske države. Islamska država (ISIS) je ekstremistična skupina, ki deluje na

območju Sirije in Iraka.

Predsednik Sirije Bašar Al Asad je mnogim državljanom kratil njihove pravice,

zato so se mu začeli upirati. V spopadih je umrlo okoli 200 tisoč ljudi. Več kot

devet milijonov Sircev je zaradi spopadov in napadov moralo zapustiti svoje

domove.

Za leti 2016 in 2017 so napovedali nov val beguncev, torej nas bo še ponovno

strah za našo prihodnost.

Marina Vengust, 3.b

Bilal Hotović, 1. bv


T E H N O L O G I J A

Dandanes se na tem svetu pojavlja ogromno napredka v tehnologiji, vendar se

človek ne zaveda, da s tem postaja življenje za človeka slabše. Komunikacija s

sočlovekom na štiri oči vedno bolj izumira in vse najprej postaja modernejša

komunikacija preko mobilnih aparatov, spletnih omrežij in mnenja sem, da vse

to, kar ima prednosti, prinaša tudi slabosti.

Dobre stvari tehnologije današnjega časa bi lahko povezali samo z nadomestilom

za težja dela, čeprav je vedno več del, ki ne zahtevajo obilo fizičnega napora, ljudi

raje zamenjajo/nadomestijo z roboti. Ravno to je po mojem mnenju žalostno, saj

bo prišlo do končnega rezultata, ko se bo človek zanemaril in bo pristal na tleh.

Samo vprašanje časa je, kdaj bo prišlo tudi do napak pri gradnji vse večjih robotov

in ko bo tehnologija ušla nadzoru človeka. Takrat grozi Zemlji velika katastrofa,

saj bo človek v tem boju nemočen.

Leva, K.

Aljaž Časar, 1.bv


A B O R I G I N I

Pred kratkim sem zasledila članek o Aboriginih, ki me je nadvse navdušil. Imajo

zelo pestro in zanimivo življenje, kot tudi zgodovino. Ker sem mnenja, da bi

morda bili všeč tudi vam, bom njihovo življenje na kratko tudi predstavila.

Aborigini so domorodno ljudstvo, ki živi v različnih predelih Avstralije, predvsem

v njenem osrednjem in severnem delu. Pripadajo različnim plemenom in govorijo

okoli 500 narečij. Spadajo med najstarejša ljudstva sveta, saj njihov začetek seže

40.000 let nazaj, v čas ob koncu zadnje ledene dobe. Domnevno so prišli v

Avstralijo s čolni iz lubja in s sabo pripeljali pse, ki so predniki današnjih dingov.

Ti kamenodobni lovci in nabiralci so za lov uporabljali bumerang in woomera –

posebno lučalo kopja. Danes jih je le še 2% od vsega prebivalstva ter živijo pol

nomadsko življenje v nabiralniško – lovskih skupinah. Živijo v sušnih delih

celine, kjer je vode le malo, zato jo v sušnih obdobjih pridobivajo iz puščavskih

žab, ki so zakopane v pesek. Aborigini so večinoma uživali raznoliko hrano

živalskega in rastlinskega izvora, pred približno 3.000 leti pa so začeli mleti

različna semena, prav tako pa so vpeljali tudi žetev divjega žita. Prav tako pa so

tudi verovali, in sicer, da so zemljo in vse na njej ustvarili duhovi prednikov. Za

njih obstajal sanjski čas, kar je po njihovem verovanju čas, v katerega zdrsnejo

med spanjem. Živeli so v taborih, v katerih je bilo od 6 do 10 oseb, a bilo jih je

tudi do 400. Imeli so kolibe iz dreves pod imenom gunyah ter so verovali v

reinkarnacijo. To pomeni, da se po človekovi smrti njegova duša vrne nazaj na

Zemljo v obliki neke živali.

To je bilo na kratko predstavljeno njihovo življenje, vendar še zdaleč ne popolno.

Imajo še mnogo več običajev ter zanimivosti, ki jih lahko preberete na internetu.

Črna barva – predstavlja Aborigine.

Rumen krog – predstavlja sonce.

Rdeča barva – predstavlja zemljo, kjer

živijo.

Aleksandra Kmetič, 3. b


B O G A T A L I R E V E N ?

Kateri človek je bogat? Srečen ali premožen? Moje mnenje je, da je vsak človek,

ki je srečen, ljubljen in ljubi, bogat. Kaj je lepšega, kot se počutiti varnega, vedoč,

da te ima nekdo rad. In ni pomembno, kdo je to. Lahko je družina, lahko so

prijatelji in konec koncev so najpogosteje to tudi živali. Reven človek je človek,

ki je osamljen. Še huje je, če je človek osamljen v družbi. A pri besedah, kot sta

reven ali bogat, vsi najprej pomislimo na številke na našem računu. Iz dneva v

dan postaja denar pri ljudeh pomembnejši. Ločujemo se na družbene sloje, delimo

se v skupine in se ne zavedamo, da smo vsi enaki. Nas denar res osrečuje?

Osrečujejo nas prijatelji, družina, doživeti lepi trenutki z osebami, ki jih imamo

radi ... Si lahko z denarjem res lahko kupimo vse? Prijatelje? Ja, lahko. Kaj pa

pravi prijatelji?

Anja Kodrič, 2.b

Tina Čuček, 1.c

Simon Ekart, 1. bv


M O J A P R I H O D N O S T

V življenju se velikokrat vprašamo, kakšna bo naša prihodnost. Večino časa

preživimo za računalniki in s telefonom v rokah, malo pa naredimo za uresničitev

želja in ciljev v prihodnosti. Vsak od nas si postavi cilje in upa, da se mu nekoč

vendarle uresničijo.

Sem dijakinja 2. letnika Srednje prometne šole Maribor. Ko sem bila v osnovni

šoli, sem hotela postati pravnica, zdravnica, fotografinja ..., skratka, človek, ki bo

nenehno v stiku z ljudmi in okolico. A kmalu so se moje želje spremenile. Vpisala

sem se na Srednjo prometno šolo Maribor in si tako zaželela, da nekoč postanem

uspešna policistka. A to ni bila edina želja. Biti uspešen podjetnik je častna stvar.

Ampak z vso močjo in željo, ki jo imam, srčno upam, da nekoč oblečem uniformo

častnega policista.

Seveda si v prihodnosti želim uspešno končati srednjo šolo in se vpisati na

fakulteto. Mali smo ljudje, a velike so sanje! Premalokrat se vprašamo, kakšna bo

naša prihodnost, nič ne naredimo za njo in na koncu smo preveč razočarani.

Torej moja prihodnost zraven uspešne službe policista je tudi, da si ustvarim

družino, živim v miru in ljubezni. Bogat je človek, ki ima streho nad glavo, hrano

in družino, ki ga ima rada.

In nikoli ne smemo odnehati. Če česa ne preizkusiš in žrtvuješ, ne boš nikoli

vedel, kako je v resnici. Zato bom veliko časa posvetila učenju, še veliko časa

bom preživela za zvezki. Nič ni hudo, če si nekaj res želiš.

Viktorija Klobasa, 2.a

David Vodišek Kolmanič, 1. bL Anja Videčnik, 1. a


O D L O Č I T E V

Po končanem osmem razredu sem morala izbrati, če bom šolanje nadaljevala v

mestu, kjer sem živela, ali pa se bom s starši preselila v drugo državo. Časa sem

imela dva meseca, da bi dobro premislila. Na koncu sem se odločila, da se bom

preselila, saj je takrat bila to najboljša rešitev. Zelo težko mi je bilo pustiti šolske

prijatelje, saj smo imeli samo še eno leto do konca osnovne šole. Na drugi šoli,

kamor sem se vpisala, je bilo zelo težko, saj me večina ni sprejela. Ampak v

življenju nikoli ne smemo prehitro obupati, saj po težkih časih vedno sledijo boljši

.Biti moramo dovolj samozavestni in vse nam bo uspelo!

Jovana Panić, 2. a

David Vodišek Kolmanič, 1. bL Urška Firbas in Maja Potisk, 1.c


O D H A J A N J E I N V R A Č A N J E M L A D I H

Vse več mladih odhaja v tujino. Zakaj? V naši državi ne dobijo zaposlitve ali pa

niso zadovoljni s plačilom. Ampak po drugi strani se jih veliko vrača domov.

Mogoče niso dobili zaposlitve, se ne morejo navaditi na življenje v tujini...

Pogrešajo svoj rodni kraj.

Veliko mladih se v zadnjih letih izseljuje in menijo, da jim bo bolje v tujini, ampak

sčasoma spoznajo, da jim ni ravno »postlano z rožicami«. Nekateri, ki se

upokojijo, imajo zelo težko odločitev, saj ne vedo, če naj ostanejo v tujini ali pa

se naj vrnejo v rodni kraj.

Sama imam s tem delček izkušenj. Moja teta in stric sta že v rani mladosti odšla

na delo v Nemčijo. Tam sta preživela 40 let življenja. Še zdaj sta redno zaposlena,

imata dobro plačo, domov se vračata na leto dvakrat ali pa tudi večkrat. Ampak

tudi tam jima ni lahko. Teta je zbolela za rakom, obenem je še izgubila službo.

Tako je stric edini, ki hodi v službo. Bolezen ju je močno spremenila in jima

povzročila veliko skrbi. Čez eno leto se bo stric upokojil in čaka ju zelo težka

odločitev. Ne vesta, ali naj ostaneta v Nemčiji, kjer imata veliko prijateljev, teta

pa ima tam tudi vso zdravniško oskrbo. Doma ju namreč čaka veliko sorodnikov

in prijateljev. Dajmo času čas, kakorkoli se bosta odločila, bo dobro, jaz pa jima

želim vse najlepše.

Ines Rac

Anja Videčnik, 1. a


GLASBA V MOJEM OTROŠTVU

Marsikdo se že v mladosti spozna z glasbo. Vsak ima svoj okus zanjo. Jaz sem se

že v prvem letu popotovanja skozi osnovno šolo spoznala s klavirjem, s katerim

sem se družila celih šest let.

Pri rosnih sedmih letih sem prvič prestopila prag glasbene šole, kjer me je v svoje

roke prevzela prijazna učiteljica Tadeja. Še danes se spominjam prvega dneva. Ko

sem po tridesetih minutah pouku prišla domov, sem takoj sedla za klavir in pričela

vaditi. Seveda pa je z vajo prišlo znanje in z znanjem moj največji strah - nastop.

A nikoli me ni ustavilo, da bi počela, kar imam rada. Najbolj me je nasmejala

podpora mojih staršev, ki si ju lahko na nastopih našel in slišal v prvi vrsti

najglasneje ploskati. V svojo glasbo sem vnašala vsa čustva in kreativnost, zato

se je glasba spremenila v umetnost. Prišli so tudi dnevi, ko nisem imela časa za

vajo, saj sem bila prezaposlena s šolo in učenjem. Ker so se skozi leta takšni dnevi

nabirali, nisem več našla časa za vajo klavirja, a zaradi vztrajnosti in volje nisem

nikoli obupala. Na učne ure klavirja se je kasneje prijavila še moja mlajša sestra,

kateri sem pomagala in svetovala. Počutila sem se kot ponosna starejša sestra.

Bližalo se je moje šesto, zadnje leto. Leto je bilo seveda najzahtevnejše do tedaj,

saj sem morala ure in ure presedeti pred klavirjem in izpopolnjevati svoje igranje.

Prišel je dan zaključnega izpita. »Dina Košič!« sem zaslišala učiteljičin glas.

Vstopila sem v učilnico in s strahom sedla za klavir. Za mizo so sedele tri

učiteljice, vse so se mi nasmihale, še posebej pa moja učiteljica klavirja. »Ko boš

pripravljena, kar začni,« je izjavila ena od njih. Začela sem igrati; ko je bila prva

skladba zaigrana brez napak, mi je odleglo. Še štiri do konca! Pričela sem igrati

drugo skladbo, pri kateri sem se enkrat malo neopazno ustavila in jo izpeljala do

konca. Ostale tri sem zaigrala brez napak in že sem končala. Po prstih sem

odcepetala iz učilnice, a še preden sem uspela zapreti vrata, sem zaslišala

šepetanje učiteljic. Po minuti ali dveh, ki so se zame vlekle kakor ure, so se vrata

končno odprla. Pred vrati se je naslikala moja učiteljica z nasmehom na obrazu.

»Dina, super je bilo, zaslužila si si prav dobro oceno,« je izjavila. Popolnoma sem

presegla svoja pričakovanja.

To leto je bilo res super in tudi zdaj, v drugem letniku srednje šole, še vedno rada

sedem za klavir.

Dina K.


MOJE POČITNICE

Bil je 24. junij in vsi smo se že veselili počitnic, posebej še jaz, saj je bilo za mano

naporno leto. To šolsko leto sem zaključil prvi letnik in lahko si predstavljate,

kakšen je občutek, ko zaključiš osnovno šolo in zapustiš svoje prijatelje.

No, pa nehajmo govoriti o šoli in raje začnimo s počitnicami. Kot vsak najstnik

sem med počitnicami čisto odmislil šolo in večino dneva bil za računalnikom,

gledal televizijo ali pa sem bil zunaj s sošolci iz osnovne šole. Tako je potekal

skoraj vsak dan.

5. julija je imel moj mlajši brat rojstni dan in seveda smo priredili zabavo. Njegov

rojstni dan smo praznovali v našem kraju, natančneje v zaprtih bazenih.

Praznovali smo dolgo v noč, dokler nismo omagali. Praznovanje rojstnega dne je

bilo vesela sprememba, nato pa sem se že veselil počitnic na morju. Na morje bi

morali iti zadnji teden v juliju, ampak zgodilo se je drugače.

Teden prej je imela moja mama redni pregled pri zdravniku, kjer so ji ugotovili,

da ima vodo v srcu. Morala je ostati v bolnici in ni prišla domov tega večera.

Zdravniki so jo v bolnici obdržali dva tedna in tako nam je morje „splavalo po

vodi“. Na srečo je bilo na koncu z mojo mamo vse v redu, ampak bili smo žalostni,

ker nismo mogli na morje.

Minil je julij in že je bil tu avgust, ampak ne boste verjeli, da nam je uspelo priti

na morje. Tako so v bistvu potekale moje počitnice do 1. septembra, ko je bilo

vsega lepega konec.

Mitja Gungl, 2. a

Aleksandra Kmetič, 3. b


POČITNICE PRI STRICU

Lansko leto sem šel na počitnice k stricu v Bakovce, kjer ima svojo družino in

svoje stanovanje. Sprva se nisem veselil, ker sem najraje doma, ampak so me

starši prisilili, ker sem med poletnimi počitnicami vedno doma. Pri stricu sem bil

dva tedna in v teh dveh tednih se je zgodilo ogromno stvari. Šli smo na otok

ljubezni, ogledali smo si mlin na Muri, ki še proizvaja moko. Sčasoma sem se

navajal na njihovo narečje, saj sem sam s Koroške in sem jih s težavo razumel.

Spominjam se, da smo šli zadnji dan na kosilo v gostilno, kjer dela teta. Tam sem

si prvič naročil prekmursko gibanico, ki mi je bila zelo všeč in jo še danes

obožujem. Bila je neverjetno dobra! Po kosilu smo se šli kopat v Moravske toplice

in potem domov. Kot sem rekel, mi sprva misel na počitnice ni bila všeč, na koncu

pa se je izkazalo, da sem preživel čudovite dneve v Prekmurju.

Jan Mihelič

Marcel Voda, 1.c Matic Petrovič, 1. a


STARI VČERAJ, SVEŽI DANES, NOVI JUTRI

Čas … toliko besed gre na njegov račun. Teče s svojo hitrostjo, mi pa mu moramo

le slediti in ga dohitevati. Včeraj je preteklost, jutri je prihodnost, zavit v

skrivnost, danes pa živimo, kakor da bi bil naš poslednji. Kakor je rekel Vladimir

Ilič Lenin: »Čas ne čaka.« In res je tako … Čas nas ne bo čakal, mi mu moramo

slediti, ga poslušati, ga dohitevati. On nam narekuje, kako uživati danes, on nas

priganja k uživanju. Vendar je človek začel ignorirati te modrosti. Danes že vsak

gleda na uro, da bi čim prej le-ta minila in da bi lahko vrgel skrbi in stres nekam

ter vse do naslednjega, novega, skrivnostnega dneva pozabil. Vsi rečemo, da nam

je zmanjkalo časa, da nas je čas povozil. Ne, ni tako. Čas je naš zaveznik, mi pa

to zavezništvo in medsebojno odvisnost pozabljamo: ne čas, mi ljudje, jaz in ti ter

mi vsi.

Lois Hector Berlios je nekoč rekel: »Čas je odličen učitelj, toda na žalost ubije

vse svoje učence.« Res je tako, na to vpliva predvsem dandanašnji stres, ki se sam

pojavi povsod in nenapovedan. Ampak spet prelagamo krivdo na nekaj, kar

ustvarjamo sami. Če bi v življenju, v službi, v šolah, med prijatelji uživali ter

koristno čas zapravili, bi bilo vse manj tega stresa. Torej ni kriv nekdo ali nekaj:

mi smo si sami krivi. Kakor je rekel Ivan Cankar: »Narod si bo pisal sodbo sam,

ne frak mu je ne bo in ne talar.« Sami si ustvarjamo to, na kar se kasneje

izgovarjamo, saj je človekovo življenje prekratko, da bi ga jemali preresno.

Lahko rečemo, da je čas ogledalo. Odsev v njem je slika našega dela, naše

pridnosti, našega služenja. Ogledalo bo tam stalo, opravljalo bo svoje delo ravno

tako kot čas; človek se mora gledati vanj in se opazovati, gledati, kako prihitijo

minute sreče. Človek je človeku ogledalo. Vsak se zgleduje po drugih, vsaj malo.

Zato moramo iskati in najti ogledalo, v katerem vidimo svoj celoten odsev in ne

le del. Ta odsev nam bo dal nov zagon in novo upanje. Ura, ogledalo; vsak

predmet je prispodoba za naš vsak dan. Tudi stopnice … le-te vodijo gor, le-te

vodijo tudi dol. In prej si bomo zapomnili, da vodijo tudi nazaj navzdol. Človek

je pač človek. V vsem dobrem vidi nekaj slabega, v vsem svetlem vidi neko senco,

v vsej belini vidi neko sivino. No, ne vsi, ampak večina. Vseh je nečesa strah in

ta v nas vzbuja in ustvarja izgubljanje časa, tistega dragocenega. Vendar se mi v

trenutku tega ne zavedamo, saj tega čas ne odšteva; saj tega ne vidimo v zrcalu.

Lepo bi bilo, če bi lahko to videli, saj bi morda ljudje začeli na to drugače gledati

… Mislim, da kar vsi: od vrhovnih politikov in voditeljev do malih ljudi, do

revežev ter navadnih in delovnih ljudi.


Človek je človeku čas, drug drugega priganjamo s slabim časom, dobrega pa

tresemo v jame in doline. Ura ima tri svoje, tri univerzalne kazalce. Z vsakim

premikom naprej nas opozarja, naj naslednje sekunde, minute, ure ne zapravimo,

temveč koristno porabimo. Če opazujemo samo uro: nekaj trenutkov se kazalci

povzpenjajo, nato pa se spuščajo. Tako kot naši trenutki: včasih se samo dvigajo

in vzpenjajo, zato pa se enkrat morajo upočasniti ter pasti, da se potem lahko spet

dvignejo. Angleška ura pomeni CLOCK, nekdo bo to slišal ali razumel kakor

KLIK, kot opozorilo, da čas gre naprej in da ga ne bo čakal tako kot vsi ostali

življenjski trenutki. Saj je naše življenje kakor avtobusna postaja. V nas je

odločitev, ali bomo vstopali ali pa bomo čakali na nove; morda boljše, morda

slabše. Vendar to so manjši, a tudi pomembni ter potrebni trenutki. Življenjski

trenutki so bolj vlak kakor avtobus. Vlak se bo po zagonu težko spet ustavil in

trajalo bo. Mi moramo biti hitrejši od časa, ki ga zapravimo z marsikdaj

nepotrebnimi in odvečnimi razmisleki. Žrtvovati te trenutke je lahko dvorezen

meč. Kajti čas ne teče nazaj – že od nekdaj teče naprej, brez počitka. Kakor

človek, ki se ne pomlajuje – se stara in zori, da bo nekoč kakor zrela hruška

odpadel in bodo lahko drugi (spet) nekaj imeli od tega … Kajti človekovi izreki

in vsa modrost ne bodo izpuhteli s časom; šli bodo naprej z njim ter ostali nekje

zapisani; nekje arhivirani. Saj je tudi človek človeku modrost. Po njegovih naukih

in besedah se bo nekdo zgledoval in sanjal o tem, da bo spremenil svet, ga

izboljšal, ga še bolj izpopolnil. Saj je v današnjem času zelo težko priti do besede,

priti do neke spremembe. Za to je potrebna že neka skupina ljudi.

Torej, čas gre naprej, starost gre naprej … Je že naš čas tudi na poti? Se s tem

starajo tudi avtobusi, naši vlaki? Se s tem stara tudi ogledalo? Za nas ni starost –

je le zrelost. Ljudski rek pravi: »Bolj star – bolj nor.« Kaj pa, če bi ga

preoblikovali v: »Bolj star – bolj moder?« Današnja in prihodnja mladina menda

tega ne bi najbolj razumeli, vendar v prihodnosti pa bomo v prihodnosti to starost

iskali, da nam pomaga. Zanimivo bi bilo imeti časovni stroj ali časovno uro, s

katero bi vse ostalo večno. Pa zakaj bi spreminjali neko stvar za svoje potrebe?

Kaj, če bi spreminjali svoje potrebe za neko stvar?

Torej je resnično lahko vsaka stvar, vsak objekt, vsak predmet… prispodoba za

življenje. Tudi pika, katero vsak zapiše na koncu svoje življenjske knjige. Z njo

zaključimo tisto, za kar smo se pred njo trudili. Vmes pa vstavljamo vejice, kakor

da želimo življenje popestriti, ga še bolj razvejati. Pika in vejica – kombinacija,

ki ustreza povsod. Pika na vejico ( podpičje) – želimo nekaj zaključiti, hkrati pa z

njo nekaj razvejati. Ni pika samo za zaključek poglavja. Le te tri, druga za drugo,


nam povejo, da se bo nekaj nadaljevalo. V življenju dajemo veliko treh pik pri

odločitvah.

Kaj pa bo prinesel novi jutri? Bo lepši? Bo slabši? Odvisno od nas. Če bo naš

zgled po drugih pravilen, če bo naš čas koristno porabljen, se novega jutri nimamo

kaj bati. Je pa res, da nikoli ne bomo vedeli, kaj nas še čaka. Saj smo kakor ptica.

Ta ne samo da leta; tudi pade, da se lahko potem spet dvigne. Bodimo tudi mi

ptice časa – svojega časa. Od nas je odvisno, ali bomo leteli v jati ali bomo pa

sami iskali ter leteli! Kaj ko bi bili svobodne ptice? Letali bi svobodno, se sami

spuščali, se sami dvigali! Ampak današnje ovire nam to omogočajo le v sanjah.

Če nimamo drugih ovir, imamo zagotovo lastne ovire, pa tudi ovire okolice. Zato

smo v sanjah lahko karkoli, v splošnem pa je treba tudi te omejevati ter z njimi

previdno ravnati.

Človek se stara – to je dejstvo, pa ga lahko primerjamo s čimer koli, saj čas teče

dalje. Ni takšne prispodobe, da bi lahko rekli: »Glej, to pa je popolnoma enako

kakor človek.« Tega žal ni. Morda pa bo nekdo v prihodnosti resnično samo ptica

svobode in ptica svojega časa. No, v to lahko za zdaj le upamo.

Zato naj le velja: »Bodimo opazovalci in skrbniki svojega časa ter odseva svojega

ogledala in se ne zmenimo za sijaj drugih ogledal!«

Blaž Krajnc, 3.b

David Vodišek

Kolmanič, 1. bL

David

Marinković, 1. a

Žiga

Preindl, 1.bL

Documents

LITERARNO GLASILO Z E L E N I V A L fileOdpravljamo se na poti, glej, kako že čas beži! Hvala vam za vso pomoč, trdo roko, neprespano noč. Tjaša Fekonja, 4. bv . Literarno glasilo