Šolsko glasilo Utrip

Letnik VI, številka 1, šol. leto 2012/2013

2012201220122012

OŠ MILANA ŠUŠTARŠIČA Januar 2013

UTRIPUTRIPUTRIPUTRIP

Utrip, letnik VI, številka 1, šolsko leto 2012/2013

UVODNIK

2222

DRAMILO ZA UČENCE

Učenci, v tem modernem času imamo vsega že preveč. Utapljamo se v dobrinah in mečemo življenje preč.

Ljudje se branijo dela, vsi pa bi imeli denarja in jela.

Zakaj ne bi mi, otroci,

spremenili sveta? Učimo se in delajmo, da bo Zemlja lepša ta.

Brez otrok in njihovega dela preprosto ni sveta.

Vse, prav vse imamo, sestavine in recept, da to svetu damo. Le še lepa beseda,

čist ter skromen rokav in svet bo zopet lepši postal.

Ana Kocijančič, 8. a


UVODNIK

3333

Dragi bralci!

Tretjega septembra smo sedli

spet v šolske klopi, z novimi

pričakovanji, nekateri z veseljem,

drugi spet malce nejevoljni. Vsak

dan je bil nekaj posebnega, a tisti

prav posebni trenutki, morda niti

ne vsi, so se znašli v Utripu.

Dočakali smo tudi čarobni

december, ko se je končalo staro

leto. Že drugega januarja v

novem smo spet sedeli v šolskih

klopeh.

Želimo vam, da uživate v

prebiranju prve letošnje številke

in vas vabimo k sodelovanju.

Uredniški odbor

V prvi številki Utripa boste prebrali:

- Evakuacija v torek, 25. 9. 2012

- Tehnični dan – raztopine

- Filmska vzgoja – Pobalinka

- V šolskem muzeju

- Kulturni dan slovensko ljudsko

slovstvo

- Tehnični dan- izdelovanje izdelkov za

šolski novoletni sejem

- Šola je 11. decembra spet odprla

svoja vrata

- Po dobrotah diši

- Mepi

- Osmi a odgovarja in svetuje

- Spoštovanje pravil

- O radiu Šušti

- Obisk Legolanda

- O življenju

- Izdelava »pravljične vile«

Izpod peres mladih ustvarjalcev:

- Od Lublanskih novic do Kuharske

bukve

- Reševanje slovenščine

- Povodni mož

- Muha išče zavetje

- List iz dnevnika kapitana ladje

- Ena izmed malih račk pripoveduje

- Revni fant in prelepa princesa

- Kako je Orfej osvojil Evridikino srce?

- O, Evridika

- Od osmih do dveh

- Pet prijateljev

- Nadaljevanje pesmi Mrož

- Padaj, le padaj, beli sneg ...

- Zima

- Resnica

- Megla

- Samotni otok

- Novoletne želje


OD SEPTEMBRA DO DECEMBRA

4444

Evakuacija v torek, 25. 9. 2012

Namen tega dne je bil, da bi učence naučili, kako ravnati v primeru požara ali potresa.

Vse do alarma smo se razredničarkami pogovarjali o tem, kako ravnati v takem primeru v šoli in tudi doma.

Najpomembnejša stvar, ki so jo učitelji postavili na prvo mesto je bila ta, da v primeru potresa ali požara skušamo ostati čim bolj mirni. Zatem pa so nam predstavili še evakuacijski načrt posamezne učilnice. Izvedeli smo tudi, kje je zbirno mesto, kjer se zberemo takrat, ko že zapustimo zgradbo. Sedaj vemo tudi, kateri simbol nam to predstavlja.

Po predstavitvi pravil smo to izvedli tudi v praksi. Obnašati smo se morali tako, kot da bi se to res zgodilo.

Predstavljati smo si morali, kot da je zagorelo v knjižnici. Sedaj je šlo zares. V šoli se je oglasil alarm. Nekateri so bili rahlo presenečeni, saj je alarm zvonil bolj tiho, kot smo si predstavljali.

Počasi smo se po dva in dva pomikali po šolskih hodnikih. Upoštevali smo tudi glavno pravilo.

Gospa ravnateljica ter gospod pomočnik sta zadnja zapustila šolo ter poklicala na Gasilsko brigado Bežigrad. Gasilci so bili v hipu na šolskem igrišču.

Gasilski avtomobili so se vrstili eden za drugim. Iz njih so prihiteli gasilci, oblečeni v negorljivo bundo in hlače, obute so imeli težke čevlje, ki so jim segali čez gležnje. Seveda so imeli tudi gasilsko čelado in rokavice. Zatem so prišli še policisti.

Po vaji so nam prijazni gasilci vsak posebej predstavili pripomočke, s katerimi si pomagajo, ko se soočajo s takšno situacijo. Tudi pri policistih smo se ustavili. Z zanimanjem smo jih opazovali ter pozorno poslušali.

Nato smo odšli pogledat še postajo reševalne službe. Tam so nam predstavili osnove prve pomoči, ki smo jih morali s svojimi razredniki tudi izvesti. Ogledali smo si tudi kratek posnetek. Našteli so nam vse pomembne točke, ki jih



5555

moramo navesti, ko potrebujemo pomoč reševalcev.

Evakuacija se mi je zdela zanimiva, saj nikoli ne vemo, kaj nas lahko doleti. Menim, da bi v primeru potresa ali požara znala ravnati pravilno.

Lara Nose , 7. a

Umik iz šole

Malo pred koncem glavnega odmora se je zaslišal alarm. Zagorelo naj bi v šolski knjižnici.

Vsi učenci smo čim hitreje, vendar umirjeno zapustili šolo. Učitelji in učiteljice pa so poklicali gasilce, policiste in reševalce. Prišli so hitro in z vključenimi sirenami. Z vso svojo opremo so odhiteli v šolo. Kmalu so se vrnili.

Potem smo se razdelili po razredih. Učenci od 1. do 4. razreda smo odšli v šolsko telovadnico, medtem ko so

starejši učenci ostali zunaj. Najprej smo si ogledali nekaj grozljivih posnetkov. Dva v vsakem razredu sta morala pokazati masažo srca. Poviti smo morali roko '' krvavečega prijatelja''.

Po vajah prve pomoči smo odšli ven h gasilcem, kjer so nam razkazali opremo, potem pa smo si šli ogledat tudi orodje, s katerim delajo. Šli smo tudi do policistov, kjer smo opravili »alkotest«.

Lahko smo tudi izmerili hitrost sošolca pri teku. Iskali in dajali smo tudi prstne odtise. Pokazali so nam tudi bodice za ustavljanje.

Kmalu zatem smo odšli na kosilo in domov. Imeli smo se super.

Tiana Jarnovič, 4.b



6666

Tehni čni dan – RAZTOPINE

V četrtek, 27. 9. 2012, smo imeli 7. razredi tehni čni dan. Ta dan je potekal v naravoslovnem duhu, pogovarjali smo se o raztopinah.

Pred šolo smo se polni pričakovanj zbrali ob osmih. Komaj smo čakali, da bomo videli, kaj je za nas pripravila ga. Pozderec Intihar. Ta nas je že prej razdelila v manjše skupine po približno pet učencev. Kot smo že vedeli, je pri tehničnem dnevu sodelovala tudi ga. Černigoj.

V učilnici za naravoslovje smo izvedeli, kako bo dan potekal, učiteljici pa sta nam razložili tudi navodila za delo. Nato so učenci 7. b odšli v sosednjo učilnico za matematiko, kjer so z go. Černigoj preživeli pol dneva. ˝Ajevci˝ smo ostali pri naši učiteljici za naravoslovje, kjer smo prvo polovico dneva reševali del obsežnih delovnih listov. Naloge so bile precej zahtevne, veliko pa smo tudi eksperimentirali. Pri tem smo morali konstante, spremenljivke ter potek poskusa ugotoviti kar sami. Tak način dela nam je bil zelo všeč, saj smo lahko aktivno sodelovali pri pripravljanju poskusa.

Po dveh urah napornega dela smo imeli malico. Med tem časom smo vneto zaklepetali, zato so bili nekateri poskusi, ko smo se vrnili, neuporabni in smo jih morali pripraviti od začetka. Potem smo se razredi zamenjali, tako da smo 7. a preživeli preostanek dneva

v družbi ge. Černigoj. Potek dela je bil podoben, le da smo izvajali druge poskuse kot prej.

V celotnem dnevu smo izvedeli veliko novega. Med drugim smo se naučili veliko o trdoti vode, zapomnili pa smo si tudi mnoge nove (ali pa tudi stare) pojme, kot so: nasičena raztopina, topljenec, topilo idr. Ugotovili smo, da je hitrost raztapljanja delcev v topilu odvisna od temperature, velikosti delcev in hitrosti mešanja.

Kljub temu da smo se naučili vse to in izvedli veliko poskusov, nismo uspeli

rešiti vseh nalog na delovnih listih, zato smo s poskusi nadaljevali med naslednjo uro naravoslovja. Potem je napočil za nas manj prijeten del – ocenjevanje. Delovne liste smo oddali učiteljici in upali na najboljše. Bilo nas je zelo strah, kot vselej, ko gre za ocenjevanje, premalo pa smo se zavedali, da je pomembneje od tega, kakšno oceno dobimo to, da smo od celega dne odnesli veliko ter se naučili vse, kar se je dalo.

Ema Kerin Zabukovec, 7. a



7777

Filmska vzgoja - Pobalinka

Laura in njena družina so se spet preselili in tam si je deklica našla nove prijatelje, vendar jo je že prvi dan deklica Lisa zamenjala za fanta in Laura si je izmislila ime in se pretvarjala, da je fant.

Zelo enostavno jo je bilo zamenjati za fanta, saj je imela stil oblačenja, ki ga je družba oceni za deškega. Otroci imajo neke predsodke, ki jih učijo doma oz. poudarjajo v družbi, čeprav so bili pred tem veliko manj izbirčni glede družbe.

Identiteta ali tvoja osebnost je nekaj, kar imaš samo ti in te dela drugačnega od vseh ostalih. Drugačnost, ki nam ni všeč, kroji družba, družba se odloči, ali te bo sprejela, ali jim tvoja drugačnost ni pogodu. Po navadi se svoje drugačnosti začnemo zavedati, ko začnemo sami razlikovati ljudi ali ko

nas zaradi drugačnosti družba odriva stran. To je običajno najstniško obdobje.

Nikoli si nisem zares zaželela, da bi bila nekdo drug, razen v kakšnih nerodnih situacijah … Vendar vseeno rada nastopam, ker se takrat lahko preizkusim, kakšna bi bila, če ne bi bila jaz. Družba ima neke določene standarde, ki delijo, kaj je deško in kaj

dekliško. So pa ljudje, ki ne »spadajo« v »okvire«, a to je čisto normalno. Če se s tem ne sprijaznimo, se bomo morali prej ali slej. Laura je v bistvu zavračala samo sebe, saj bi Liso lahko že takoj popravila, da je deklica in ne fant. Vendar ji je to ravno prav prišlo in bila je pripravljena skrivati tudi to, a tu se je kasneje pojavil problem. V igro je lahko prišla enostavno, a iz nje ji je morala pomagati mama, ki je zelo ostro odreagirala, vendar je bilo tako tudi prav.

Lauri se najprej zdi igra najverjetneje zabavna, ko pa se Lisa nanjo naveže oz. zaljubi se pojavijo neprijetnosti, saj je eden od predsodkov družbe tudi ta, da se deklice ne morejo med sabo poljubljati oz. ne morejo biti zaljubljene druga v drugo. Začela se je pretvarjati, ker jo je družba tako sprejela in se ni želela počutiti odrinjeno. Na koncu pa jo je okolica zaradi laganja »kaznovala« in »preverila«, ali je res deklica, da jim ne bi mogla več lagati. Vendar Lisa še vedno želi biti njena prijateljica in med njima se po mojem mnenju pojavi močna prijateljska vez. Družba ima v našem življenju pomembno vlogo, saj to je družba, kjer imamo prijatelje, ljudi, ki jim zaupamo in zato se ji tudi prilagajamo. Včasih za nekatere stvari družbo krivimo, ker ima res neke predsodke, a moramo se spomniti, da del družbe tvorimo tudi mi.

Katja Predan, 8. a



8888

V ŠOLSKEM MUZEJU

Ko so prišli v muzej, je vsak razred dobil svojega

vodiča. Učenci 4. b so šli na ogled slik, 4. a pa na

šolsko učno uro iz preteklosti. 4. b je med ogledom

slik spoznal, da so včasih v šolo hodili samo dečki

bogatih staršev. V šolah so se učili duhovništva.

Kasneje so v šolo hodile tudi deklice. Spoznali so

tudi kazni iz starih časov. Učenci so klečali na

koruzi, nosili osla na hrbtu in sedeli v oslovski klopi

ter brali pravila lepega vedenja. Ko je 4.b prišel na

vrsto za učno uro, so si oblekli oblačila, ki so jih

nosili v šoli v starih časih. Posedli so se v klopi. Ko

je prišla gospodična učiteljica, so vstali ter jo lepo

pozdravili. Imeli so učno uro lepopisa. Pisali so s

peresi. Kmalu se je končala učna ura. Ko so

odhajali iz muzeja, je lahko vsak zapisal v knjigo

kako se je imel v muzeju. Potem so šli nazaj v šolo.

Tija in Špela, 4. b

Učenci 4. razreda smo imeli v ponedeljek, 19. 11. 2012, kulturni dan. Odšli smo v šolski muzej.

Ko smo prišli v muzej, so nas vodiči

odpeljali v prostor, kjer smo se

preoblekli. Potem so nam predstavili,

kako je šolanje potekalo v starih časih.

Tam smo izvedeli, da so v šolo najprej

hodili samo dečki iz bogatih družin,

kasneje so se jim pridružile tudi deklice

in šele nato otroci iz revnejših družin.

Dečki so hodili v župnijske

šole, deklice pa v

samostanske šole.

Obiskali smo tudi učno uro

lepopisja. Dekleta smo si

morala obleči predpasnike,

dečki pa brezrokavnike. Na

roke smo morali dati

narokavnike. Šli smo v

razred in počakali

gospodično učiteljico. Ko je

stopila v razred, smo jo

lepo pozdravili. Ker nam to

ni dobro uspelo, smo

morali pozdrav ponoviti še

dvakrat. Videti je bila

grozno, še posebej zato,

ker je imela v roki šibo.

Sošolec je moral zaradi

neprimernega obnašanja

klečati

na

koruzi.

Drugi

sošolec

pa je

moral sesti v oslovsko klop.

Ne bi se radi vrnili v stare šole.

Današnje so bolj prijazne.

Tiana Jarnovič & Mila Sredojević, 4. b



9999

KULTURNI DAN SLOVENSKO

LJUDSKO SLOVSTVO

V četrtek, 6. 12. 2012, smo imeli

kulturni dan.

Ko je zvonec zazvonil, smo se odpravili

v učilnico za glasbo. Tam smo spoznali

nekaj slovenskih inštrumentov.

Naučili smo se tudi dve pesmici: Od

kneza Marka in Linčica Turkinčica.

Učiteljica nam je predstavila tudi nekaj

plesov. Po zvonenju so reditelji odšli

po malico, učenci iz druge skupine, pa

so prišli v naš razred. Skupaj smo

pomalicali, nato pa smo odšli na

odmor.

Prihiteli smo v matično učilnico in se

posedli po stolih. V razred je vstopila

učiteljica. Nekaj časa smo se

pogovarjali o Kralju Matjažu, nato pa

mi je v roke izročila knjigo. Prosila me

je, naj preberem legendo o gori Peci.

Po zanimivi zgodbici, nam je prebrala

pesem. Po prebrani literaturi v

gorenjskem narečju, nam je povedala,

da moramo določen odlomek

spremeniti v dramsko besedilo. Ko je

naša skupina končala, je začela vaditi

dramatizacijo.

Zazvonilo je in odpravili smo se v

glasbeno učilnico.

Tam smo drug drugemu zapeli in

zaplesali. Nato je posamezna skupina

nastopila. Nekateri so prebrano pesem

zaigrali, nekateri pa so jo le recitirali.

Dan je bil zelo zanimiv, saj so bile

pesmice o Kralju Matjažu zelo

nenavadne.

Tadej Prelog, 6. a



10101010

PRVOŠOLSKA POTEPANJA

Šolarji prvega a-razreda zelo radi raziskujemo nara vo, ustvarjamo, se igramo in

nasploh veliko novega spoznamo.

Meseca novembra smo imeli kulturni dan v Narodni

galeriji, kjer smo odkrivali skrivnosti Galove skri nje.

Všeč so nam bile zgodbe, uganke in slikarske

umetnine.

Po ogledu so se slišale take misli:

- všeč mi je bilo, ker so Prometeja priklenili na vrh

gore,

- ko sta dva tekmovala in je zmagovalec kralju

potegnil ušesa tako močno, da so mu zrasla

oslovska ušesa,

- všeč mi je bil tisti strahec iz galerije,

- všeč so mi bile vse zgodbe in slike.

V naši šoli je lepo, ker

- smo spoznali že tri števila,

- imamo judo,

- se veliko naučimo,

- nas včasih obiščejo študentke,

- imamo veliko prijateljev,

- v petek nesemo torbice domov,

- veliko delo,

- se igramo …



11111111



12121212



13131313

TEHNIČNI DAN – IZDELOVANJE IZDELKOV ZA ŠOLSKI

NOVOLETNI SEJEM

Sicer so priprave na sejem potekale že v novembru, a v celoti je bil temu namenjen tehni čni dan v petek, 7. 12. 2012, ko so učenci od 5.–9. razreda izdelovali voš čilnice in druge izdelke.

Razredničarka nam je povedala, kdo

bo izdeloval snežinke in kdo voščilnice,

potem smo se z učiteljem odpravili v

učilnico 5. Tam nam je pokazal, kako

se izdela krake za snežinke. Pričeli

smo z izdelovanjem. Delali smo kot po

tekočem traku. Delo je bilo naporno, a

obenem zabavno, saj nam je učitelj

izpolnjeval glasbene želje. Po koncu

druge ure smo se odpravili v matično

učilnico in pomalicali. Nato smo se

vrnili k izdelovanju snežink. Nekaj

učenk in učencev se je odpravilo

izdelovat voščilnice

k naši

razredničarki.

Ko je bila ura 11.45, smo začeli

pospravljati. Snežinke smo spravili v

vreče. Menim, da je bilo naše delo

uspešno, saj smo napolnili tri velike

vreče.

Tadej Prelog, 6. a

V osmem razredu smo izdelovali voščilnice,

papirnate zvezde in mila. Jaz sem večino

časa izdeloval zvezde. Najprej smo narezali papirnate trakove, na vsakem

zalepili konce, jih zlepili skupaj v

zvezdasto obliko, preluknjali in skoznje napeljali vrvico. Nato pa smo jih obesili na

stojalo .

Sledile so voščilnice. Najprej smo morali

narediti zarezni pregib na sredini, potem

smo nanjo prilepili trakove in pisane smrečice. Za konec smo jih okrasili z

bleščicami in jih pustili, da se posušijo.

Za tem so prišla na vrsto mila. Za topljenje

smo uporabili način vrenja, torej narezali

smo milo, ga dali v večji steklen kozarec, tega pa smo dali v lonec, v katerem je

zavrela voda. To smo izvajali v učilnici za

kemijo, zato smo uporabili električni grelnik .Ko se je milo topilo, smo vanj zamešali

razna barvila in dišave. Med drugim smo uporabili vanilijo, zeliščna in eterična olja

in pa različna barvila za živila. Potem smo

vlili mila v kalupe in počakali, da so se strdila. Za zaključek smo jih še lepo zavili

in dodali pentljo.

Beni Grohar, 8.a



14141414

Učenci devetega razreda smo se zjutraj zbrali v učilnici za biologijo in se dogovorili, kdo bo kaj delal najprej. Pol razreda je najprej

izdelovalo voščilnice, ostala polovica je pekla piškote. Bil sem v skupini za izdelovanje voščilnic. Te se je izdelovalo v učilnici za geografijo, peklo pa se je v gospodinjski učilnici, ker je tam kuhinja.

Razdelili smo se še na tri skupine. Vsaka je izdelovala eno vrsto voščilnic. Mi smo izdelovali takšne s smrekicami iz lepenke, ki so bile prilepljene na papir. Malo smo jih še

okrasili z bleščicami in majhnimi okroglimi papirčki, ki so predstavljali sneg. Ob tem smo poslušali tudi glasbo. Vsak je naredil 2-3 voščilnice, ne vem pa za drugo skupino. Naredil sem 2.

Potem smo imeli glavni odmor in seveda malico. Malicali smo v jedilnici, ker drugje ni bilo prostora. Po malici pa so se zamenjali.

Spet smo se razdelili v 3 skupine. Z Markom sva izdelovala medene piškote v obliki človeka. To smo delali po finskem receptu, ker je na naši šoli Finec. Spekli smo veliko piškotov in mislim, da se bodo dobro prodali. Vse skupaj je bilo zabavno, ker smo se pogovarjali, si nagajali in se hecali. Ko smo končali, smo še pospravili in odšli

domov. Tehnični dan je bil zanimiv, pa ne samo zato, ker ni bilo pouka, ampak tudi zato, ker je bilo zabavno.

Jakob Števanec, 9. a

Naredili smo božično pecivo z čokolado in suhim sadjem, piškote s čokolado in medenjake v obliki možičkov, ki jih je kasneje še druga skupina okrasila. Voščilnic sicer nismo naredili veliko, vendar smo na sejmu prodali skoraj vse, medtem ko so se piškoti prodajali kot za med.

Janja Šuster, 9. a



15151515

V skupine smo se razdelili sami in takoj začeli z delom, le Jure, Žiga in jaz smo morali malo počakati. A ko smo tudi mi dobili material in navodila, je delo steklo. Toda po kratkem delovnem zagonu je tega zmanjkalo in dolžnosti so se pri posamezniku (vsaj v naši skupini) hitro menjavale, tako da je vse skupaj počasi postalo dolgočasno. Medtem ko so ostale skupine pridno delale, smo mi začeli poležavati po mizah, se hecati, hoditi naokrog in če bi v časopisu, ki smo ga imeli za podlago, bila kakšna križanka, bi jo kot sosednja skupina zagotovo rešili. A ko je g. Bernik prišel z novim navdihom in navodilom smo nekaj časa spet pridno delali, a potem se je ponovila prejšnja zgodba. Tako se je tehnični dan odvijal do konca pete ure, ko smo pospravili mize in izdelke odnesli v omaro ter si eno voščilnico naredili zase. Takrat smo učenci, ki obiskujemo izbirni predmet šport za zdravje, imeli še eno uro. Dekleta te ure sicer niso imela(ker so se z učiteljico dogovorila drugače), fantje pa smo igrali košarko ali skakali na trampolinu. Tehnični dan je bil zelo zanimiv, le malo premalo smo bili (naša skupina) zainteresirani za delo.

Vid Vrh, 7. a

ŠOLA JE 11. DECEMBRA SPET ODPRLA SVOJA VRATA

Mrzel decembrski torek je bil za našo šolo prav poseben dan, saj je odprla svoja vrata in se pokazala v vsej svoji prednovoletni lepoti, ki jo je pripravljala že ves jesenski čas.

Obiskovalci so si lahko ogledali prireditev Orehova vejica, po programu so se lahko pomudili v kavarni, kupili sre čke na velikem srečelovu v čitalnici in se sprehodili med bogato obl oženimi stojnicami. Učenci in u čiteljice ter u čitelji smo se izjemno potrudili.

Igral sem vnuka Mateja. Nekaj dni pred proslavo sem imel strašansko tremo. Dan za dnem sem si grizel nohte od strahu. Tedaj pa je prišel veliki dan. Prvič sem stopil na oder v strahu, da gledalcem ne bo všeč, a bil sem v zmoti. Po predstavi sta mi gospa ravnateljica in gospod pomočnik izročila vrečo bombonov. Bil sem srečen, da je vsega konec.

Matej Šafarič, 5.a



16161616

Utrinki s šolske prireditve

V sredo, 12. 12. 2012, smo si u čenci ogledali ponovitev prireditve Orehova vejica, ki je bila letos na dnevu odprtih vrat v to rek. Te prireditve no če nikoli nihče zamuditi, saj nastopajo či vedno pripravijo kaj nepozabnega.

Preden se je predstava začela, so nas učenci devetih razredov prišli iskat k pouku. Na proslavo so morali pripeljati vsak razred posebej, da ni bilo gneče. V šolskem večnamenskem prostoru vedno sedimo v več vrstah; v prvih vrstah učenci prvih razredov in v zadnjih učenci devetih razredov.

Letos je imela glavno vlogo na proslavi kar ga. Marinka, ki nas je presenetila s sivo pobarvanimi lasmi. V predstavi smo zelo uživali, ko pa je na oder prišel harmonikar Žan, se skoraj nismo mogli obdržati na stolih, saj bi najraje zaplesali. Vse se je ˝vrtelo˝ okoli orehove vejice, po kateri je bila predstava tudi poimenovana.

Po nastopu pevskega zbora in igralcev nam je gospa ravnateljica kot vsako leto prebrala količino zbranega denarja z dneva odprtih vrat. Bili smo veseli, saj smo zaslužili zelo veliko. Vsem učiteljicam, ki so sodelovale v proslavi, pa so podarili šopke rož in sladkosnedim nastopajočim slaščice.

Te proslave zagotovo še dolgo ne bomo pozabili, saj je bila res nekaj posebnega.

Ema Kerin Zabukovec, 7. a



17171717

Novoletna predstava se mi je zdela zanimiva. Motilo me je le to, da je bilo veliko petja pevskih zborov. Mislim tudi, da bi lahko bilo več igranja . Čeprav ga je bilo malo, je bilo vse skupaj lepo povezano. Povezovalci so dobro odigrali svojo vlogo.

Matic Barlovič, 7. a

Ko sem prejela vabilo z naslovom »Orehova vejica«, sem vedela, da mi bo proslava zelo všeč, saj mi je misel na orehovo vejico v glavi prebudila veliko lepega razmišljanja.

Misel na toplo jesen, ki jo je v svoje roke vzela hladna zima, ko listje izgubi varno zavetje na svojih vejah, a se kljub zimskemu času zelo čarobno pomeša s snegom, veje pa kar vztrajajo in vztrajajo v hladni zimi.

Komaj sem čakala, da vidim predstavo in res, kot vsako leto je otroški in mladinski pevski zbor zapel veliko prečudovitih pesmi.

Zelo mi je bil všeč nauk zgodbe, da moraš v življenju vedno spoštovati vse, kar dobiš. Fanta, ki sta imela glavno vlogo v predstavi, sta bila zabavna in svoje delo sta opravila res dobro.

Prav tako sta se odlično odrezali babica in vnukinja.

Najbolj pa sem bila navdušena nad Žanom, ki je tako dobro zaigral nekaj

pesmi na harmoniko, da se človeku ob poslušanju, kar naježi koža. Kar poplesaval je s prsti po tipkah harmonike, res čudovito. Njegov nastop me je prevzel.

Tudi na koncu, ko so vsi prišli na oder in zaplesali, je bilo zares prelepo. Predstava je bila drugačna od prejšnjih, nosila je svojo zgodbo in nauk, ki nam je dal vsem misliti.

Nelli Hrovat, 7. a



18181818

V sredo smo si tretjo šolsko uro ogledali šolsko predstavo Orehova vejica. Med predstavo sem doživljala mešane občutke. Nekateri nastopi so mi bili bolj všeč drugi manj. Vendar sem ponosna na nastopajoče, na celotno šolo, kako se lahko povežemo in skupaj sodelujemo. Všeč mi je, kako

svoje znanje povezujemo. V večini seveda učitelji naučijo učence, vendar nekaj malega prispevajo tudi učenci. Zelo mi je všeč nauk pravljice, ki govori, kako moramo biti zadovoljni z malim. Kakor pravi pregovor, kdor z malim ni zadovoljen, velikega vreden ni. Predstava je govorila o babici, ki je brala pravljico svojim vnukom. Nasmejala sta me vnučka, ki sta kar naprej prihajala k babici po orehove piškote. Pevski zbor je kot vedno pel čudovito. Lepo je bilo videti, da so zraven še malo plesali in s tem vzbudili v gledalcih še večje navdušenje in zanimanje. Meni osebno je bil najboljši Žanov nastop s harmoniko, pri katerem smo se vsi začeli veseliti in od navdušenja ploskati.

Predstava me ni preveč presenetila, saj je bila odlična kot vse ostale. Kristina Popovič, 7. a



PO DOBROTAH DIŠI

V kavarni in na finski stojnici ste se lahko sladka li z razli čnimi dobrotami. Da bi si kaj podobnega še privoš čili, nam je ga. Škarja zaupala recepte.

Na finski stojnici je bil za degustacijo BOŽI ČNI SLADKI KRUH. Sestavine za 4 hleb čke 4 jajca 500 g rjavega sladkorja 3 žličke soli 1l hladne vode 100 g kvasa 1 kg ržene moke približno ¾ kg navadne moke melasa Navodila za pripravo Najprej zmešamo jajca in sladkor. Dodamo sol in vodo. V zmes zdrobimo kvas in dodamo rženo moko. Dodajamo belo moko, dokler testo ni čvrsto. Posodo s testom prekrijemo s kuhinjsko krpo in jo damo v hladen prostor za 12 ur. Iz testa naredimo 4 hlebčke. Testo preluknjamo z vilicami in ga pečemo pri 175° C približno 50–60 minut. Melaso zmešamo s kapljico vode in z njo med peko večkrat premažemo hlebčke, da se naredi lepa skorja. Tam so lahko kupili tudi medene ingverjeve možičke, ki naj bi izhajali s Finske. Sestavine 1 neškropljena pomaranča 200 g medu 150 g rjavega sladkorja 100 g masla 50 g temne čokolade 3 žlice vode 500 g moke zavitek začimb za medenjake 1 žlica sode bikarbone 1 žlica pecilnega praška Za okrasitev: 1 beljak, ščepec soli, okoli 100 g mletega sladkorja


PIŠEMO O …

20202020

Priprava Operi pomarančo z vročo vodo, osuši in nastrgaj lupino. V veliko ponev daj žlico pomarančne lupinice, med, sladkor, maslo, čokolado in 3 žlice vode. Segrevaj in ves čas mešaj na nizki temperaturi, dokler se sladkor ne raztopi. Pazi, da se zmes ne pregreje. Zmešaj moko, začimbe, pecilni prašek in sodo bikarbono. Zmes dodaj raztopljenemu medu in maslu ter z ročnim mešalnikom za gnetenje vse zmešaj, da dobiš gladko

maso. Pokrij s čisto krpo. Testo naj počiva vsaj čez noč, še bolje cel dan na sobni temperaturi. Pečico ogrej na 175° C. Testo razvaljaj na debelino 5 mm in izreži iz testa možičke s pomočjo modela ali šablone. Če se model prileplja na testo, ga malo pomokaj. Piškote peci približno 20 min. Pred okraševanjem naj se povsem ohladijo. Za okraševanje iz jajčnega beljaka, ki mu dodaš sol, naredi čvrst sneg, ki mu postopoma

dodajaj sladkor. Medenjake okrasi in pusti, da se beli led posuši.

Nekaj iz kavarne Kukiji Sestavine 300 g masla 175g sladkorja 450 g moke 1 jajce cimet po želji 250 g na koščke narezane čokolade (jedilne, mlečne ali oboje) Priprava Maslo, sladkor in moko zgnetemo skupaj, dodamo jajce ter zgnetemo testo. Dodamo na koščke narezano čokolado in še enkrat pregnetemo. Vzamemo za golf žogico veliko kepo testa in jo ploščato oblikujemo. Piškote pečemo približno 15 min pri 180° C. Lahko pa naredimo tudi majhne piškote tako, da vzamemo za oreh testa in oblikujemo kroglice, ki jih polagamo na pekač in pečemo okoli 12 minut.


PIŠEMO O …

21212121

MEPI

MEPI je krajšava za mednarodno priznanje za mlade. Člani MEPI-ja smo stari med 14 in 25 let. Če želimo osvojiti priznanje,

moramo opraviti 15–30 ur dobrodelnih dejavnosti, ukvarjanja z rekreativnim športom (po svoji izbiri), veščin, nazadnje pa moramo uspešno opraviti še dvodnevno odpravo.

V program MEPI sva se vključili, ker se precej razlikuje od drugih tekmovanj za priznanja in se nama zdi zelo zanimivo sodelovati. Predvsem pa želiva preizkusiti sami sebe na vseh teh področjih (veščine, dobrodelnost, šport, preživetje v naravi) ter ugotoviti, koliko sposobnosti preživetja in čuta do

sočloveka imamo današnji otroci - otroci moderne dobe. Ali smo res tako zelo odvisni od vse elektronike, ki nas obdaja? Nobena od naju ni odvisna od računalnika in drugih elektronskih naprav, vendar nama vseeno niso tuje.

Vsako leto se v ta program vključi okoli milijon mladih iz 120 držav. Na naši šoli je žal bolj malo zanimanja za ta program, saj ga izvajamo šele drugo leto.

Če se ga želite udeležiti, ko boste stari 14 let (se pravi v devetem razredu) in bi radi izvedeli več, si prepišite tole povezavo; http://www.youtube.com/watch?v=KLumqZl3GC4. Na tem spletnem naslovu boste našli uradno predstavitev za MEPI v Sloveniji.

Adela Premate in Nejka Terglav,

učenki 9. razreda in članici MEPI-ja

OSMI A SVETUJE V 8. a smo ugotovili, da smo sami strokovnjaki, zato vam ponujamo nekaj nasvetov. Če niste dobili odgovora na svoje vprašanje, nas poiščite. Z veseljem bomo pomagali. Kako uspešno zadeneš koš pri košarki? Najprej se moraš umiriti in zadihati, nato vržeš na koš in ponavljaš. Nick Gresc Savkovič, košarkar Kako nalakirati nohte? S čopičem lepo nežno potegneš ravno vodoravno črto, vendar le po sredini nohta, ob robih pustiš malo nohta čistega. To še enkrat ponoviš, saj tako

nohtu pridobiš pravi sijaj in daljšo obstojnost laka. Maša Došen, strokovnjakinja za manikuro Kako postati tako gib čen? Veliko moraš hoditi na treninge, se vestno razgibavati in verjeti, da zmoreš. Jonila Bytyqi, ritmičnogimnastičarka


PIŠEMO O …

22222222

Kako se postaviti v četrto pozicijo v rokah in nogah pri baletu? Pri nogah je tako, da eno nogo postavimo malce v ospredje, seveda pa ta ne sme biti zaprta. Pri rokah pa je tako, da eno roko postaviš nad glavo, drugo pa vodoravno. Tina Tomšič, balerina Kakšni so koraki pri risanju portreta? Sprva moraš dobro pregledati vse obrazne poteze človeka, ki ga rišeš. Nato narišeš okrnjeno skico človeka. Seveda s svinčnikom, da lahko poradiraš. Nato narišeš vse bolj izrazite poteze, ki si jih videl pri človeku. Kasneje ga podrobno narišemo. Ne smemo pozabiti na senčenje. Bina Danaja Belec, slikarka

Kako lepo peti? Najprej globoko vdihneš, tako napneš trebušno prepono, da glasneje in lepše poješ. Seveda, pa včasih ni vse odvisno le od tega, temveč tudi od talenta. Ana Kocijančič, pevka Kako spraviti ljudi ob živce? Saj ni tako težko, kot se zdi. Samo dobro moraš poznati človeka in vedeti,

kaj mu gre zares na živce, nato pa ga samo »živciraš«. Zares je odvisno od človeka. Kliment Purkart, strokovnjak za živciranje ljudi Ali morajo biti treningi za košarko »težaški«? Ne, ni nujno, v njih lahko tudi uživaš. Tam se namreč veliko naučiš, malo poklepetaš, pa že postane zabavno. Benjamin Grohar, košarkar Kdo je najbolj znan ljubljanski župan, zakaj? Ivan Hribar, saj je uvedel kanalizacijo v Ljubljani in v njej uvedel veliko sprememb, ki jih je prineslo 19. stoletje. Jan Škofič, zgodovinar Kako »prisiliš« ljudi, da te imajo radi? Najprej moraš postati zelo samovšečen, saj tako pridobiš samozavest. Nato moraš ljudem težiti s tem, da morajo imeti radi tebe in nikogar drugega. Ampak dvomim, da bo to tebi uspelo, saj sem samo jaz lahko tako samovšečna. Katja Predan, superzvedzdnica Kako dobro poskrbeti za otroke? Z njimi se moramo veliko ukvarjati in jim večati domišljijo. Igre, ki se jih igrajo morajo biti skoraj resnične, največ pa se naučijo tudi med igro. Tamara Pivek, vzgojiteljica v popoldanskem vrtcu

Tina Tomšič, 8. a


PIŠEMO O …

Spoštovanje pravil

Pravila dolo čajo kakšno sme, mora biti kako ravnanje, vedenje oz. mišljenje. Posledi čno je upoštevanje le-teh nujno, če ne želimo ogrožati dela, komuniciranja ali sodelovanja v neki skupini ali skupš čini.

Posledice neupoštevanja pravil so lahko različne. V najslabšem primeru lahko pride tudi do hujših poškodb ali celo smrtnih žrtev.

Na primer: če obiskovalci železniške postaje od železniške proge ne bodo dovolj oddaljeni, je velika možnost, da jih povozi vlak, kar bi seveda terjalo smrtne žrtve.

Ampak posledice kršitve pravil ne vodijo venomer le do poškodb in smrtnih žrtev. Včasih lahko tudi ogrožajo delo, koncentracijo in psihično pripravljenost nekega posameznika.

S takšnimi primeri se največkrat srečujemo v šolah in podobnih inštitucijah. V primeru, da nek učenec piše kontrolno nalogo, drugi pa teče po hodniku in še kriči, slednji povzroča ogromno škodo. Učenec, ki piše test, se s težavo prebija skozi naloge. Ko pa mu pade koncentracija, je njegovo razmišljanje skorajda povsem onemogočeno in posledično lahko pride do slabih rezultatov.

Že samo zaradi tega sem mnenja, da je upoštevanje pravil izredno pomembno in da je prav, da v nasprotnem primeru sledijo sankcije. Kaj šele takrat, ko pomislimo na ranjence in umrle, ki jih je zaradi kršitve pravil doletela nesreča. Tako pridemo do spoznanja, da prav nobeno pravilo ni nesmiselno in ga je treba upoštevati.

Domen Knez, 8. a

O RADIU ŠUŠTI

Radio Šušti pod takim imenom deluje že peto leto. Po novem boste oddaje našli tudi na naši spletni strani, kjer si je radio zagotovil svoje mesto.

Pri šolskem radiu ob torkih glave skupaj tiščimo učenci 7. b razreda: Teja, Pia, Nik, Maj in Žan K. P. , ob četrtkih pa naši dopisnici s terena, Lana in Laura iz 6. a, ki sta se jima je pridružila še sošolka Nina in sošolec Tadej. Radijska igra je iz vrst GKL-ja, ki s svojo ekipo večkrat priskoči na pomoč. Pri ustvarjanju in usmerjanju

nam na pomoč rade volje priskoči naša mentorica ga. Nataša Škorjanc Strnad. Vsi smo kreativni in poskušamo ustvariti koncept oddaje, ki bi bil Vam, našim zvestim poslušalcem, všeč in bi ob njem pozabili na vse skrbi in težave, ki vas pestijo.

Letos smo začeli predvajati oddaje večkrat na teden, kadar nam uspe, seveda. Ustvarili smo novo rubriko-Jutranjik, v katerem vas vsak


PIŠEMO O …

24242424

ponedeljek zjutraj spomnimo, kaj nas čaka v prihajajočem tednu.

Vrtimo popularno glasbo, ki jo vsi radi poslušamo, seveda pa se spomnimo tudi na praznike, ki jih obeležujemo s posebnimi oddajami.

Ob ustvarjanju oddaj se veliko nasmejimo. V teku šolskega leta

skupaj ustvarjamo našo zakladnico smeha, v kateri so posneti vsi smešni trenutki, da se jim bomo ob posebnih priložnostih lahko še malo (ali pa veliko) nasmejali.

Toda za eno samo oddajo je potrebnega veliko dela. Pri ustvarjanju osnutka oddaje pripomoremo prav vsi člani z učiteljico na čelu. Pišemo, govorimo, ponavljamo … skratka poskušamo narediti najbolj všečno in zabavno oddajo, kot jo premore naša skromna tehnologija.

Naš recept za uspeh je: veliko smeha, trdo delo in uživanje v našem početju.

Žan Koprivec Perjet, 7. b

OBISK LEGOLANDA

Z družino in prijatelji smo se odpravili v Legoland. Ko smo prišli, smo kupili vstopnice in vstopili dogodivščinam naproti.

Nekaj sto metrov naprej sem zagledal vlakec smrti z veliko zavojev in lupingov. Takoj sem hotel na ta vlakec. Postavil sem se v vrsto in čakal. Čakalna vrsta je bila dolga, a se je hitro premikala.

Prišel sem na vrsto, usedel sem se v prvi sedež. Vlakec se je začel premikati. Na začetku je bil vzpon in spust. Vzpenjali smo se kakšnih deset sekund in nato je sledil spust. Hitrost je bila velika, začutil sem adrenalin in mi je skoraj obrnilo želodec. Po spustu je sledilo veliko ostrih ovinkov. Vesel sem bil, da je ovinkov konec, a na vrsti so bili trije velikanski lupingi. Prevračalo me ja na vse strani.

Sledil je velikanski vzpon in spust. Počasi smo se vzpenjali. Ko smo prispeli na vrh, se je vlakec ustavil za pet sekund. Sledil je spust. Spuščali smo se z vratolomno hitrostjo. Začutil sem še več adrenalina in name je pritiskala ogromna sila. Na koncu smo se ustavili, tako da je vse vrglo naprej.

Vlakec smrti mi je bil všeč, kljub temu da je zelo divji. Ta vlakec bom zagotovo še kdaj obiskal.

Matic Barlovič 7.a


PIŠEMO O …

25252525

O ŽIVLJENJU

Učenci 9. razreda so po doma čem branju Živeti ho čem takole razmišljali.

Od svojega življenja zdaj še ne pričakujem veliko, saj sem še vedno mlada, vendar pa se lahko zgodi karkoli. Pričakujem to, da bom po končani osnovni šoli šla na gimnazijo in potem še naprej v šolo. Želim imeti uspešno življenje, veliko denarja in 2 otroka. Rada bi uživala mladost.

Če bi vmes prišel kakšen problem, kot je v knjigi AIDS, bi se življenja na nek način bala, saj nikoli ne bi mogla vedeti, kdaj bi umrla, vendar bi poskušala živeti kar se da normalno. Potrebovala bi podporo družine in najboljših prijateljev in prijateljic. V knjigi Nadine želi umreti, ker čuti, da je z virusom njenega življenja konec. Mislim, da bi se tudi jaz tako počutila.

Od svojega življenja pričakujem ... Hmm… No, želim biti zdrava, uspešna, zadovoljna v svojem življenju. Želim si živeti brezhibno z ugodno službo, dobrimi prijatelji, zdravo in veselo družino. Želim prepotovati svet. Rada bi videla čim več bolj razvitih držav. Rada bi naredila nekaj iz sebe, saj se živi le enkrat. Moja mami in učiteljice mi pravijo, da imam dosti potenciala in da naj to izkoristim. No, če je tako, potem bi res rada veliko v življenju. Ko bom stara, želim reči, vedeti, da sem naredila dobro stvar v življenju in biti ponosna nase.

Življenje je tu, da se zabavamo, da ga uživamo in da smo dobre volje. Vsak človek ima svoje dolžnosti, ampak mislim, da ima vsak pravico do svobode. Živeti hočem, to besedo slišiš po svetu skoraj vsak dan. Vsak človek ve, da bo enkrat umrl, a zato uživaš, ko še živiš. Vsak dan ljudje umirajo, dojenčki se rojevajo, življenje je veliko, a ne neskončno.

Od življenja pričakujem, da bi se izobrazil v poklic, ki mi bo všeč. Trudil se bom. Če bi me presenetila kakšna bolezen ali nesreča, ki bi mi onemogočila živeti in delati normalno, mislim, da ne bi obupal. Trudil bi si polepšati svoje življenje. Še vedno bi se ukvarjal s športom. Imel bi rad svoje prijatelje in upal bi tudi, da bi oni imeli radi tudi mene, ne glede, kakšen bi bil.


PIŠEMO O …

26262626

Življenje zame pomeni, izkušanje in spoznavanje vsega okoli nas. Pričakujem, da bom v svojem življenju vsaj enkrat šla po svetu in si ogledala znamenitosti in življenje v drugih državah, ki so drugačne kot pri nas. Življenje je lahko tudi lepo, zabava ali pa žalost in zamorjenost. Vsak se sam odloči, kako bo živel. Če bi se mi zgodilo kaj nepričakovanega, kot npr. rak, bi hotela izkoristiti vsako sekundo za preizkušanje novi stvari, za nekaj, kar sem nameravala početi/narediti kasneje ali pa sploh nikoli. Poskušala bi živeti, kot da je vsaka sekunda moja zadnja. V vseh slabih stvareh je vedno kaj dobrega, tudi če zgleda brezupno. Tudi če vsak dan preživljaš v bolnici, se lahko zabavaš in se veseliš. Samo moraš znati živeti.

Od življenja pričakujem, da se bom izobrazil, da bom doštudiral in se

zaposlil v uspešnem podjetju, čez nekaj časa bi morda ustvaril svoje podjetje. Rad bi si tudi ustvaril družino in imel otroke. Ko bi se upokojil, pa bi rad živel nekje na podeželju in v miru užival svoja stara leta. Če pa bi me doletela kakšna neozdravljiva bolezen, bi poskušal čim dlje uživati svoje življenje.

Živeti hočem, ker hočem spoznavati nove ljudi, biti uspešna, imeti kariero, se boriti za stvari, ki jih lahko sam dosežeš. Tudi če bi me kaj presenetilo, ne bi obupala, vendar bi vztrajala pri svojih ciljih. Soočila bi se recimo z boleznijo in se sprijaznila s tem, da sem naredila napako.

Od življenja pričakujem, da bom čim dlje vesel. Da služba ne bo preveč stresna. V glavnem, da bi bilo življenje lahko, kar zanimivi in da bi bilo čim manj žalosti. Če bi se mi zgodila kakšna nesreča ali kaj drugega neugodnega za povprečno življenje, bi poskušal to preboleti, čeprav bi bilo to kar težko, saj sem zelo občutljiv. Dobro bi bilo, če bi kar obogatel, a ne na nelegalen način. Še najraje z loterijo. Vesel bi bil tudi, če bi dobil vse, kar hočem. Poskrbel bi tudi, da bi bili ostali sorodniki in prijatelji v podobnem stanju. Do drugih bi bil prijazen in strpen.

Mislim, da bo moje življenje potekalo normalno. Pričakujem, da bom odličen harmonikar in bom imel svoj ansambel. Upam, da bom imel dober poklic in da


PIŠEMO O …

27272727

bom imel družino. Upam pa, da bom lahko žival v Madridu in pogosto šel gledat tekme mojega najljubšega nogometnega kluba Real Madrid.

Za enkrat si v življenju želim samo to, da bi se lahko vpisala na izbrano srednjo šolo. Ne predstavljam si, kako bi bilo, če ne bi bila sprejeta. Mislim, da bi bilo grozno, če bi bila v takem položaju kot Nadine. Všeč mi je to, da so njeni starši zelo razumevajoči. Ne vem, kako bi bilo, če bi se to zgodilo meni. Upam samo, da bom sprejeta na srednjo šolo to je vse za enkrat. Ne razmišljam nič za naprej, ker mislim, da imam še dovolj časa.

V svojem življenju ne morem nič pričakovati, ker je zelo nepredvidljivo. Vendar se bom potrudila, da bo čim lepše. Trudila se bom v šoli, da bom dobila čim boljšo službo. Živela bom z družino in živalmi. Poskusila bom na kakršen koli način pomagati ljudem v

stiski ali otrokom brez staršev. Če bom lahko, bom tudi veliko potovala. Če bi me doletela tako bolezen kot Nadine, bi verjetno spremenila svoje načrte in bi dala več za zdravo življenje. Vsekakor bi me novica potrla. Tega si torej ne želim.

Živeti hočem, ker vem, da me v življenju čaka še veliko doživetji in preizkušenj. Ni nujno, da bodo vse te stvari dobre. Lahko se zgodi, da bo polovica slabih. Vem, da bodo trenutki, ko mi ne bo več do življenja, ko bi se najraje zadrla »živeti nočem«, toda potem bi spet prišel trenutek, četudi tako kratek in za druge nepomemben, ki bo mene tako razveselil in osrečil, da bo premagal vse slabe stvari in dogodke, odločitve in vse poraze. Ta dogodek bo na mojem obrazu narisal nasmeh in v mojih očeh prižgal iskrice. Prepričana sem, da bo ta trenutek prišel tudi v naj temnejših časih zato HOČEM ŽIVETI.

T. Š.


PIŠEMO O …

28282828

IZDELAVA »PRAVLJI ČNE VILE« ZA PRAZNI ČNO OKRASITEV ZVEZDA PARKA

Pri izdelavi Pravlji čne vile za okrasitev Zvezda parka so se potrudili u čenci likovnega krožka ter u čenci 8. a razreda. Za svoj trud so bili nagrajeni s sprejemom in pogostitvijo pri županu mesta Ljubljan e, g. Zoranu Jankovi ću, in

sicer 19. 12. 2012.

Takole se je začelo …

Hm, iz tega bodo krila?

Pravljična vila dobiva barvno podobo.

»Frizerske usluge« za pravljično vilo.


PIŠEMO O …

29292929

Pravljična vila je dobila roke.

Opa!

Naša pravljična vila v Zvezda parku v družbi svojih prijateljic.


PIŠEMO O …

30303030

Začetki časopisov na Slovenskem

Za prvi časopis v slovenščini veljajo Lublanske novice. Njihovo izhajanje pomeni hkrati začetek novinarstva na Slovenskem. Pobudo za časopis je dal Žiga Zois, uresničil pa jo je njegov sodelavec Valentin Vodnik, ki je bil urednik, pisec, prevajalec in tehnični oblikovalec Lublanskih novic. Najprej so izhajale kot poltednik, od januarja 1797 do decembra 1800 pa kot tednik.

Lublanske novice so izhajale v 100 izvodih, rednih naročnikov je bilo 33. V treh letih je izšlo 12.000 izvodov, vsaka številka pa je vsebovala od 4-5 listov. Vsebina časopisa je bila utemeljena na sodobnih razsvetljenskih in rodoljubnih

idejah. V časopisu so objavljali razglase vlade, žitne cene, oglase, sezname umrlih, domače in tuje zanimivosti, članke o iznajdbah, zdravstvu, knjigah, objavljali so celo pesmi in anekdote. Za ta čas so bile novice dokaj aktualne, saj so prihajale med slovenske bralce le s štiridnevno zamudo. Kmalu so bile deležne tudi kritike, ker so bile v primerjavi s tujimi časopisi vsebinsko skromnejše, kar pa ni čudno, saj uredništvo ni imelo na voljo ne dovolj sredstev ne izkušenih novinarjev. Kljub pomanjkljivostim je bil prvi slovenski časopis pomemben v jezikovnem in kulturnem pogledu, saj se z njim začne razvijati publicistična zvrst slovenskega jezika in posamezni novinarski žanri.

Prebrskal Marko Grgurič, 9. a

OD LUBLANSKIH NOVIC DO KUHARSKE BUKVE

Valentin je kot vsako nedeljsko popoldne sedel ob Ljubljanici v krčmi

Pri starem Mačku, jedel kislo mleko in žgance ter bral najnovejši izvod Lublanskih novic.

Užival je, ko je opazoval, kako ljudje hitijo po opravkih in se med

seboj prisrčno pozdravljajo. Nato je še sam vstal, plačal ter dal časopis pod

roko in se odpravil proti ljubljanski tržnici. Ura je odbila ena. Branjevke so prodajale domače sadje in zelenjavo ter vpile vsevprek. Vodnik je kot redna stranka stopil k sosedovi Marjani, ki je prodajala najbolj sočno sadje. Ta ga je z vedno nasmejanim obrazom pozdravila. Malo sta poklepetala, nato pa je Vodnik kupil par pomaranč in se odpravil proti domu. Na poti domov je srečal poštarja Jošta in ta mu je izročil pismo, ki mu ga je pisala mama, v katerem je sporočila, da bo naslednji dan prišla na kosilo. Vodnik se je Joštu zahvalil, ta pa je pohitel naprej raznašat nedeljsko pošto.


IZPOD PERESA

31313131

Prišel je turoben in meglen ponedeljek. Valentin se je iz spalnice počasi primajal v kopalnico. Umil se je, si počesal nazaj svoje štrleče lase in oblekel svojo najboljšo obleko, saj je bil pred njim dan, ko bo prišla mama na kosilo. Ko je pozvonilo pri vratih, je Vodnik samo še pograbil svoj cilinder, si ga poveznil na glavo ter stopil iz hiše. Pred vrati ga je že čakala mama. Objela sta se si izmenjala nekaj novih informacij in se odpravila na kosilo k Staremu Mačku. Privoščila sta si joto in kruhove cmoke. Nato pa sta še malo posedela in se pogovarjala. Mama je Vodniku potarnala, da ji ni všeč, kako na vasi jedo vsak dan isto in da sploh ne zna skuhati drugega kot žgance in joto ter speči potico. Sina je pohvalila, kako dobro ureja ljubljanski časopis ter pridala, da vsakega prebere. Dan je zelo hitro minil. In turobni ponedeljek se je spremenil v enega izmed lepših začetkov tedna. Mama se je zvečer poslovila od Vodnika ter mu še naročila, naj ji kaj piše. Ker se je začel spuščati mrak, se je novinar odpravil v hišo, prižgal sveče se usedel v svoje rdeče naslonjalo in zaspal. Zbudil se je sredi noči. Pogledal je skozi okno in videl, da zunaj lije kot iz škafa. Ker ni mogel več zaspati, se je usedel za svojo pisalno mizo, pograbil list papirja in začel pisati za kuharsko knjigo, saj je ugotovil, da res ne more pogledati nikamor, če želi skuhati kaj novega. Napisal je nekaj receptov, ki jih je poznal za pripravo žgancev, jote in podobnih jedi. Odločil se je, da bo poskušal napisati tudi recepte za nekatere nove jedi, toda šele naslednji dan. Vodnik se je že prejšnji večer odločil, da bo za svojo mamo in Slovence napisal Kuharske bukve.

Najel je kočijo in se odpravil med Slovence. Knjiga je vsak dan postajala bolj polna sočnih receptov različnih jedi iz različnih krajev Slovenije. Po enem letu je bila knjiga končno napisana. Vodnik se je nazadnje odpravil do svoje matere v vas, v kateri je živela, in ji s ponosom izročil svojo knjigo Kuharske bukve.

Sam pa je v Ljubljani odprl novo gostilno Pri Vodniku, kjer so te recepte tudi preskušali.

Maša Golob 9. a

Reševanje slovenš čine

V neskončno lepi belini, sredi najlepših

oblakov, v brezčasnem svetu, so za

mizo sedeli trije možje in pisali vsak

zase.

Kar naenkrat se je pred njimi pojavil

angel, ki jih je presenetil, saj so se vsi

zmotili pri pisanju. Angel je začel:

»Primož, Jurij, Adam. Hitro morate

nazaj na Zemljo. Rešiti morate

slovenščino, ki postaja vse bolj

popačena. Pojdite k predsedniku vlade

in ga prepričajte, naj sprejme primerno

rešitev.« Trubar ga je vprašal: »Kdo pa

je ta predsednik vlade?« »Podobno kot

deželni glavar iz vaših časov,« mu je

odgovoril angel.


IZPOD PERESA

32323232

Naslednji trenutek so Trubar, Bohorič

in Dalmatin že stali sredi majhne,

vendar lepe in zanimive vasice. Trubar

jo je takoj prepoznal: »To je Rašica, tu

sem se rodil. Poglejta, tu je tudi moj

spomenik. Lepo. Mislim, da bi sedaj

morali k predsedniku vlade.« Pešačili

so in po petih urah hoje so prispeli v

Ljubljano.

Sonce je bilo že visoko na nebu, ko so

prispeli do Tromostovja. Trubar se je

zagledal v Frančiškansko cerkev in

dejal: »Očitno reformacija ni katoliške

cerkve nič spremenila. Še vedno

gradijo velike, okrašene cerkve,

namesto da bi dali denar revnim.

Upam, da vsaj odpustkov na prodajajo

več in da lahko berejo sveto pismo tudi

tisti, ki ne znajo latinsko. Upam tudi, da

so ukinili celibat, če ne, ne bo nihče

več hotel biti duhovnik.« »Saj lahko

berejo sveto pismo v slovenščini, saj

sem ga jaz prevedel,« je dodal

Dalmatin.

»Pojdimo tule,« je rekel Bohorič. Šli so

po Ljubljani in zagledali parlament. Tu

gotovo živi novi deželni glavar.

»Pojdimo pogledat,« je predlagal Jurij.

Ko so prišli do vrat, jih je ustavil paznik

in rekel: »Danes ni maškar, gospodje,

pojdite se norčevat drugam.« »Saj se

ne norčujemo. Jaz sem Adam Bohorič,

mož, ki je prvi napisal slovensko

slovnico.« »Jaz pa sem Primož Trubar,

ki je napisal Abecednik in Katekizem,

iz katerih si se ti učil abecedo in

verouk.«

Odšli so v bližnjo trgovino in hoteli

kupiti nekaj oblek, vendar prodajalka ni

hotela vzeti njihovega denarja. Bohorič

je predlagal: »Oblecimo se v te obleke

in zbežimo.«

Tako so tudi naredili, a je prodajalka

poklicala policaja, ki je bil v bližini, in

začel se je naporen beg. Bežali so v

vse bolj zakotne ulice in prišli na

Fužine. Tam je policaja obkrožilo nekaj

ljudi, ki so ga grdo gledali, zato je ta

raje odšel. Reševalci slovenščine so se

jim zahvalili in se spet odpravili proti

parlamentu.

Trubar je med potjo dejal: »Včasih me

je preganjala katoliška cerkev, danes

pa me policija. Včasih me je reševal

škof Bonomo, danes pa me kar


IZPOD PERESA

33333333

navadni ljudje. Ponosen sem, da

Slovenci pomagajo drug drugemu,

skoraj toliko kot na Abecednik in

Katekizem. Včasih sem spoštoval le

vernike, ki so me hodili poslušat, danes

pa spoštujem vse Slovence.

Kmalu so spet prišli pred parlament.

Vstopili so in paznik se sploh ni zmenil

zanje.

Prišli so do vrat, na katerih je pisalo

»predsednik vlade«, in vstopili. Bili so

začudeni, da tako pomemben veljak

nima krone in zlate obleke. Pozdravili

so se in ga začeli prepričevati, naj

vlada sprejeme zakon, ki bo

prepovedal nadaljnje pačenje

slovenščine. Premier pa jim je

odgovoril, da bodo tak zakon sprejeli

čez pol ure in da se jim vseeno

zahvaljuje za predlog.

Trubar, Bohorič in Dalmatin so se

pomirjeni vrnili v nebesa in nadaljevali

s pisanjem, Slovenci pa so še

naslednjih 100 let govorili pravilno

slovenščino, dokler reševalci

slovenščine niso spet prišli na Zemljo

...

Marko Grgurič, 9. a


IZPOD PERESA

34343434

POVODNI MOŽ

(nadaljevanje po slovenski ljudski pravljici)

Živel je deček, ki se je rad kopal. Tudi

nekega dne, ko je zaradi naliva vode narasla, ni

strpel doma. Šel je k vodi, čeravno sta mu oče in

mati branila. Ko je prišel do vode, se je slekel in

skočil vanjo. Toda voda je bila previsoka.

Odneslo ga je. Deček je grabil z rokami, mahal in

krilil na vse strani, kričal je in jokal na ves glas, da

ga je slišal sam povodni mož na dnu vode. In

dobro, da ga je slišal, saj je dečku silila voda že v

nos in usta. Povodni mož je hitro priplaval k

njemu, ter ga rešil tako, da ga je po najhitrejši poti

odpeljal v svoj dom, kjer je imel sobo.

Čez uro in pol se je deček zbudil. Bil je v

čisto običajni sobi, le da se ni spomnil, kaj se je

zgodilo. Zaslišal je hrup, ki je prihajal iz omare.

Počasi je vstal in šel pogledat, kaj je to. Kar naenkrat je pred sabo zagledal zelenega

pajaca. Oblečen je bil v morske školjke, morsko travo je imel na glavi … Imel je

plavalno kožico. Ufff! Deček se ga je tako prestrašil, da je začel kričati in se hitro skril

pod posteljo. Povodni mož pa je hitro izginil iz sobe. Deček je bil pod posteljo še

kakšnih pet minut, nato je prišel ven. Najprej je zaklenil vrata, potem pa se je hitro

lotil omare. V omari je našel plavutke, masko, plavalno obleko in kisikovo bombo.

Oblekel se je, da bi lahko zbežal, kajti vedel je, da je pod vodo in brez pripomočkov

ne bo mogel zbežati. V hipu se je spomnil vsega, kar se mu je zgodilo. Odklenil je

vrata in preplaval dnevno sobo. Videl je, da povodnega moža še ni in si je zato raje

ogledal pohištvo. Pri tem ga je povodni mož presenetil. Zagledal ga je in mu

rekel:«Sem vedel, da boš prišel, ti je všeč kakšna knjiga?« Deček se je obrnil in

trepetajoče gledal, nato pa je po tihem rekel:« Ja, gospod.« Povodni mož mu je

svetoval: «Če ti je kakšna res pri srcu, jo lahko obdržiš, nečak.« Deček ga je

presenetljivo pogledal in ga vprašal: »Nečak? Jaz?« Oba sta se usedla in povodni

mož je začel pripovedovati: »Jaz sem brat tvojega očeta. Tvoj stric. Tvoj oče se je


IZPOD PERESA

35353535

zaljubil v žensko, človeško bitje. Seveda ji je priznal, da je povodni mož, toda tvoja

mama, ga je še zmeraj ljubila.« V knjigi Povodna bitja piše, če se katerokoli povodno

bitje zaljubi v človeško, bo njun otrok pri dvanajstih letih utonil in zvedel resnico, nato

pa se bo vrnil na površje.

Deček je še naprej poslušal, kasneje pa je poklical očeta, mu vse povedal, da

ne bi bil v skrbeh. Oče mu je povedal, da sta mu z mamo branila iti v vodo, ker sta

vedela, kaj se bo zgodilo. Deček nikakor ni bil jezen na starša, ker sta mu prikrivala

resnico. Poslovil se je od strica in kot je pisalo v knjigi, odšel na površje.

Anita Kristan, 5. b

MUHA IŠČE ZAVETJE

Nekoč je živela mestna muha. Prišla je na idejo, da bi šla na olimpijske igre. Tako se je muha odpravila v London, potovala je celih deset dni. Ko je prišla v London, si je rezervirala hotel s petimi zvezdicami. Najprej si ga je ogledala, potem pa se je odpravila na sprehod.

Vir slike: http://akvarij.com

Naslednji dan se je odpravila na prizorišče olimpijskih iger, ogledala si je atletiko.

Ko se čez deset dni naveličala, se je odpravila domov. Med potjo jo je ujel dež, iskala je zavetje. Našla ga je v kinu, kjer si je pogledala kar deset filmov, potem je šla še v disko. Še vedno je deževalo in ni vedela, kam naj gre. Spomnila se je, da gre lahko v muzej. Ko si je tudi tam vse pogledala, je šla še v vodno mesto, kjer si je vzela karto za cel dan. Ko se je zmračilo, je ugotovila, da je ostala brez denarja. Odločila se je, da bo kar oropala banko. Ukradla je 100.000 milijonov evrov. S tem denarjem si je kupila lamborginija, hrano in pijačo in se po dežju odpeljala proti domu.

Ko je prispela, je še vedno deževalo. Poiskala si je velik list in ga uporabila za svoj dom. Končno je imela zavetje, kjer se je počutila varno in prijetno.

Tin Štrajhar, 4. b


IZPOD PERESA

36363636

MUHA IŠČE ZAVETJE

Nekega dne je muha Minka odšla na obisk k miški Kiki, svoji najboljši prijateljici. Imeli sta se lepo. Kiki je živela v mestu.

Ko je Minka letela proti svojemu domu, se je ulilo kot iz škafa. Krilca je imela čisto mokra od dežja. Hotela se je odpočiti na pločniku pod grmičkom in se je zgodilo, da je ravno pripeljal avto in špljosk, poškropil premraženo Minko do kosti. Uboga Minka. Letela je in letela in priletela v pekarno, a tudi tam ni imela miru. Prodajalka jo je takoj opazila, ko se je prav dobro namestila, da bi načela kolač iz vanilije in čokolade. Ti mrha zoprna, si je mislila Minka, ko jo je prodajalka nagnala ven na dež. A si je posušila krilca in nadaljevala s potovanjem.

Minka je priletela do starega vodnjaka v parku, ki se je imenoval Sonny. Skrila se je pod list in si rekla: »Zdaj sem pa na toplem, suhem in varnem.«

Anja Jelesijevič, 4. b

MUHA IŠČE ZAVETJE

Nekega deževnega dne je muha Biba letala nad Ljubljanico. Muha Biba je iskala zavetje. Bila je vsa premočena. Tako je bila premočena, da ni mogla več leteti. Hitro je zletela v krošnjo starega Hrasta. Njegova krošnja je bila zelo gosta. Skozi krošnjo ni prišla niti kapljica. Muha Biba si je oddahnila. Posušila se je in kmalu se je zmračilo. Nato pa je Hrast rekel muhi Bibi: »Biba, hitro zleti iz moje krošnje, ponoči bo nevihta. Strela bo udarila vame.« Biba se je ustrašila in odletela. Ker ni vedela, kam se naj skrije med nevihto, je bila tako nervozna, da je začela delati premete in obrate v vse smeri. Kar naenkrat sta jo oblila veselje in sreča. Videla je ogromen list, ravno pravšnji zanjo. Takoj se je skrila pod list. Med nevihto je prenočila pod njim. Muha Biba je pod svojim listom živela srečno do konca svojih dni.

Špela Žgajnar, 4. b LIST IZ DNEVNIKA KAPITANA LADJE

Nekoč je živel kapitan po imenu Jack. Bil je neustrašen pirat. Imel je svojo posadko. Vsak dan si je vse zapisal v svoj dnevnik.

Nekega dne so pripluli na samoten otok. Šli so ga raziskovat. Kapitan Jack je s seboj vzel svoj dnevnik. Namreč, kamor gre kapitan, zmeraj s seboj vzame svoj dnevnik. Prišli so k jezeru sredi otoka. Kapitan Jack si je to zapisal. Na sredi jezera je bila luknja. Pot do luknje je bila narejena iz ledenih kock. Kapitan si je vse zapisoval. Prvi je šel kapitan Jack. Zelo mu je drselo. Posadka je napeto gledala. Jack je hodil


IZPOD PERESA

37373737

naprej. Če bo prišel čez, bodo lahko obogateli, če je tam zaklad. Kapitanu Jacku je spodrsnilo in … Na srečo se mu je uspelo obdržati na ledeni kocki. Hodil je naprej. V tistem trenutku je zapihal veter in utrgal stran iz dnevnika. Utrgal je tisto stran, na katero si je kapitan Jack zapisoval, ko je hodil po ledenih kockah. To je kapitana Jacka tako pretreslo, da mu je dnevnik padel v vodo. List, ki mu ga je iztrgal veter, je letel po zraku. Tisti list mu je ostal od celega življenja, ki je bil zapisan v dnevniku.

List so lovili tisoč dni in tisoč noči. In ne zaman. Ko so ga ulovili, jih je ponesel v zrak. Kapitan se je držal za list. Naslednji pirat se je držal kapitana za noge. Vsi ostali pirati so se držali drug drugemu za noge. Kapitan Jack se ni mogel več držati lista, zato ga je izpustil. Spustil se je ravno takrat, ko so leteli nad luknjo sredi jezera. Padli so noter in prileteli v kup zlatnikov. Bili so presrečni. Pogledali so okoli sebe in videli, da je okrog njih samo zlato. Živeli so na otoku in nikoli jim ni zmanjkalo denarja. Na samotnem otoku pa so zgradili mesto imenovano: Gold coins.

Špela Žgajnar, 4. b

ENA IZMED MALIH RA ČK PRIPOVEDUJE

Čakali smo ga celo večnost. Mama je rekla, da gremo potem, ko se bo izvalil še on, vsi plavat. Bili smo zelooo nestrpni. No, in potem je le prišel. Toda bil je grd in siv. Race so ga zmerjale. Mama je rekla, da je puran. Preizkusila ga je na vodi. Moje sestrice in bratci so poskakali v vodo. Potem pa še jaz in moj siv bratec. Zelo sem se začudila, kajti plaval je zelo lepo. Kot labod. Plavali smo do mamine prijateljice, ki živi na ulici: Hudobne race. Mislila sem, da je hudobna. Ampak je mama govorila, da ni. Prispeli smo. Grdi raček je šel prvi v hišo. Ko nas je mamina prijateljica sprejela v hišo, nas je mama predstavila. Vsi smo ji bili všeč, razen grdi raček. Ko ga je pogledala, se je zakrohotala. Vedela sem, da nekaj naklepa. Ko je mama šla iz hiše, nas je njena prijateljica ugrabila. Potisnila nas je v kletko. Le grdega račka je brcnila iz hiše. Grdi raček je odšel v gozd. Ko se je mama vrnila, ji je prijateljica zaprla vrata pred nosom. Ugotovila je, da smo zaprti v kletki. Šla je nazaj na mesto, kjer je zvalila jajca in racam povedala vse, kar se je zgodilo. Ostala je tam in jokala. Videla sem skozi okno, da prihaja grdi raček. Skočil je skozi odprto okno in se skril pod posteljo. Ko je hudobna raca zaspala, je grdi raček vzel ključ, hitro odprl kletko in nas osvobodil. Pripeljal nas je domov, kajti samo on je poznal pot do doma. Ko nas je mama zagledala, je nehala jokati in nas objela. Bila je presrečna.

Tako so race spoznale, da ne smeš race soditi po videzu, ampak po srcu in dobroti.

Špela Žgajnar, 4. b


IZPOD PERESA

38383838

REVNI FANT IN PRELEPA PRINCESA

Pred davnim časi je živel fant. Živel je brez matere in očeta. preživljal se je tako, da je cele dneve delal na bogatih kmetijah. ob nedeljah pa je bil v svoji revni hiši. Nekoč pa je, ko je hodil domov, zagledal prelepo dekle. Pozanimal se je, kdo je to dekle, in ugotovil, da je princesa. Takoj se je zaljubil. Ko je princesa začutila neznančevo pozornost, se je obrnila, zagledala fanta in se je tudi ona zaljubila vanj.

Ko je kralj, ki je stal v bližini, zagledal da se princesa in fant gledata, je prišel h hčerki in jo odvlekel stran. straži je naročil, naj fanta naslednji dan obesijo pred vsemi meščani. Fant, ki je sedel ječi pod gradom in jokal, je pred usmrtitvijo izgubil tek, saj je vedel, da se smrti ne more izogniti. Princesa pa je rotila očeta, da naj fanta izpusti, saj ni nič naredil.

Zgodaj zjutraj, ko je fant že vstal, je mimo okna za rešetkami prišla gruča otrok. Mirili so ga in tolažili, ampak nič ni pomagalo. Nato se je fant nečesa domislil. Otrokom je naročil, naj grejo k drvarju in ga prosijo za žago. To so storili, mu prinesli žago in se postavili pred okno. Tako so naredili zato, da bi zakrili fanta, ki je žagal rešetke.

Kralj pa je med tem princeso zaklenil v njeno sobo. Fantu in princesi je uspelo zbežati in sta se skrila na jaso sredi gozda. Utrujena sta se sesedla na gozdna tla. Kar na enkrat pa so iz vseh strani prišli na jaso srne, jeleni, zajci, lisice in celo nekaj medvedov.

Fant in princesa sta izvedela, da je jasa čudežna, kjer živali lahko govorijo. Povprašala sta jih, če bi jima pomagali najti stvari, potrebne za gradnjo hiše. Živali so odgovorile, da lahko. In razdelil so se. Medtem so kralj in stražarji ugotovili, da sta fant in princesa zbežala neznano kam. Fant pa se je preoblekel v starca, da ga ne bi prepoznali in odšel domov, kjer je vzel prihranjeni denar in kupil kladivo, žeblje, žago, klešče in še nekaj drugih stvari. Ko se je vrnil, so princesa in živali že končale s svojim delom. Na enem kupu je bil les, na drugem kamenje in tako dalje. Nato so začeli z delom.

Čez nekaj mesecev je bilo delo končano. Pred njimi je stala prelepa vila s prostranim vrtom. V tistih dneh je kralj umrl za neko neozdravljivo boleznijo. Meščani so žalovali za njim, hkrati pa so se spraševali, kdo bo zdaj vladal kraljestvu. Odločili so se, da poiščejo princeso. Preiskali so vsak kotiček v mestu, a je niso našli. Nato so začeli še v bližnjih gozdovih. Nekdo je nekega popoldneva zagledal dim, ki je prihajal iz prelepe vile sredi jase. Vsi so stekli pogledat. Pred vilo se je razprostiral velik vrt, pred vrati pa je stal mladenič. Vprašal jih je, kaj hočejo. Odgovorili so mu, da želijo princeso nekaj vprašati. Princesa je prišla iz hiše in zagledala vse meščane. Z


IZPOD PERESA

39393939

žalostjo v glasu so ji povedali, da je njen oče umrl. Vsi si želijo, da vlada mestu. Princesa je kljub žalosti zaradi očetove smrti vladanje z veseljem sprejela.

Princesa je izgnala iz mesta vse hudobne stražarje ter pravično vladala mestu. S fantom se je kmalu poročila in živela sta srečno do konca svojih dni.

Vila sredi jase pa še danes stoji, če je že ni kdo podrl.

Vid Mušič, 6. a

KAKO JE ORFEJ OSVOJIL EVRIDIKINO SRCE?

Orfej je bil že zelo dolgo zaljubljen v Evridiko. Ljubil je njeno popolnost, njene oči, njen nasmeh, njene prelepe lase, preprosto vse na njej.

Takrat je bilo v navadi, da dekletu dvorijo. Pri njej je imel močno konkurenco. Najprej jo je hotel očarati tako, da ji je ljubezensko pesem, ki je pripovedovala o vseh čarobnostih ljubezni, o njenem šarmu, o njeni popolnosti. Ženske se mu niso mogle upreti, a le Evridiko ni prepričal. Ni vedel zakaj njegova glasba ne učinkuje nanjo kot na ostala dekleta.

Preizkusil se je v slikarstvu in naslikal sliko polno čarobnosti in ljubezni. Vendar se njej ni zdela nič posebnega. Podobna naj bi bila vsakdanji sliki. Poskusil je z laskanjem o njeni lepoti, o njeni popolnosti ... Vendar se ona za to ni zmenila in to ignorirala. Obsul jo je z najlepšimi darili, vendar je niti to ni zanimalo in je vsa darila pometala stran. Ni vedel, zakaj se tako obnaša, saj bi mu že vsa druga dekleta podlegla, vendar ga je to še bolj gnalo, da jo osvoji. Zaradi tega je vedel, da je edinstvena. Poskusil je tudi s piknikom. Za vso hrano je poskrbel sam oz. jo tudi skuhal, vendar je bolj očaral vse okoli njiju kot njo.

Evridika si je preprosto želela nekaj nevsakdanjega, kar bi izkazalo pravo ljubezen do nje, vendar tega seveda ni hotela povedati. Hotela je, da sam ugotovi, kaj bi to lahko bilo, saj bi si jo le tako zares zaslužil.

Potem pa ga je prešinilo, da bi ji lahko podaril šopek rož. Za to se je zelo potrudil in jih tudi sam nabral. Nabral je rože, ki so zelo redke in je do njih zelo težko priti. Varovala so jih smrtonosne živali, na poti je bilo veliko prepadov in temačnih rek. Navsezadnje so bile to rože ljubezni.

Ko ji je Orfej izročil šopek rož, je bila vsa vzhičena in očarana, saj je vedela, kako težko je priti do teh rož. Orfej jo je globoko pogledal v oči in jo poljubil z vso svojo nežnostjo in šarmantnostjo. Evridika je bila presenečena in preprosto zaljubljena v Orfeja, saj je hotela, da ji moški izkaže ljubezen tako, da se zanjo žrtvuje in da tako pokaže, da jo zares ljubi.

Jasna Nuhanović, 8. a


IZPOD PERESA

40404040

O, EVRIDIKA

O, Evridika mi ljuba,

nikar ne občuti studa,

nikar ne bodi name huda.

Prišel sem se ti izpovedat,

tega moraš se dobro zavedat,

da šel sem za ženo gledat.

Oh, kako bi skupaj srečna bila!

Oh, kako bi dan bil brez gorja,

če bi midva skupaj bila.

Učenec iz 8. razreda

PET PRIJATELJEV

Pet prijateljev na poti,

z njimi je še kuža Loti.

Prišli sta Petra in Polona

po poti kupili sta dva balona.

Polde , Pepe in pa Peter

večji so kot poldrugi meter.

Pirate se igrajo

in v ponedeljek pouk imajo.

Anita Kristan in Kaja Gradišnik, 5. b

OD OSMIH DO DVEH

Od osmih do dveh,

od osmih do dveh,

v šoli visimo.

Od osmih do dveh,

na stolih sedimo,

možgane morimo.

Od osmih do dveh,

od osmih do dveh,

nalogo dobimo,

se kaj naučimo.

Od osmih do dveh,

se pri testu potimo.

Nejka Terglav, 9. a


IZPOD PERESA

41414141

Nadaljevanje pesmi Mrož

Konec danes je dopusta,

Jožef Mrož še zadnje grižljaje hrusta.

Vrnil se bo v rodni kraj,

kjer domuje že od nekdaj.

Polarna zima ga pričaka,

prav tako tudi prijatelj Jaka.

Komaj čaka mrzli led,

ki zamenjal bo dopustniški sladoled.

Lana Jarnovič, 6. a

Padaj, le padaj, beli sneg ...

Padaj, padaj beli sneg, na Božičkov breg. Ko Božiček se pripravi, se vesel na pot odpravi.

Nad mestom se zaustavi, nas lepo pozdravi. Dokler mu daril ne zmanjka, nas veselo obdaruje, v mislih pa si počitnice kuje.

Ko pa noč dočaka dan, se Božiček umakne stran. Padaj, le padaj, beli sneg, na Božičkov breg, da veselo se konča ta božična pesmica.

Vidner Amadej, Miklič Tim, Miklič Zala, 5.b


IZPOD PERESA

42424242

ZIMA

Sneg,

ki pada na breg.

Snežinke, ki se bleščijo,

in otroci na sneg hitijo.

Bela pokrajina

s snegom pokrita,

mala punčka

v odejo ovita.

Toplo hišo

segrel je kamin,

odrasli že pijejo vin.

Leteče sani

čez luno letijo,

otroci mislijo,

da lebdijo.

Slišali ste Zimo,

predstavljeno z rimo!

Kaja, Anita in Alja, 5. razred


IZPOD PERESA

43434343

RESNICA

Poglej me v oči,

in reci, da nisi ti,

saj nikoli ne boš

prava ti.

Dovoli, da si mislim svoje,

ker dan šele začenja se,

in življenje tvoje,

ker vse nazaj povrne se.

Če oči od te pesmi obrneš stran,

nikoli resnica ne bo prišla na plan.

in ti boš kar stala tam,

in minil ti bo ves dan.

Življenje le enkrat živiš!

Dovoli, da ti to povem.

Ker ura tiktaka z vsako minuto

in preživetje je vsako sekundo bolj kruto.

Za konec ti še enkrat povem,

sreča se najde v majhnih stvareh.

In kdor bo dobra dela počel,

ta bo dobro življenje živel.



IZPOD PERESA

44444444

MEGLA

Vse se zapira,

svet je v meglo ujet.

Vse prepira,

in jaz moram to pretrpet'.

Vsi lenobe,

nič delat', velik' zaslužit',

Pa kaj ti bo,

če boš premaknil rit?!

Ti bo krona z glave padla,

če boš sošolcu svinčnik pobral?

Te bo kar konec, če boš

sošolki v nesreči roko podal?

Zafrkavaj, pecaj,

in še kaj, a vedi,

v življenju vse

povrne se nazaj.



IZPOD PERESA

45454545

SAMOTNI OTOK

Beli otok,

skrinja črna,

zelena palma,

obup te daje.

Nikoli več domov,

v Slovenijo domačo,

razen z ladjo,

ki čez petnajst let pripluje.

Razgledaš naokoli se,

gozd na otoku

v daljavi

vidi se.

Zatečeš se tja,

nabereš veje,

smolo zlato,

zlepiš hiško.

Noč na Zemljo spušča se,

v listje palme zaviješ se.

Lahko noč, pomisliš, mama,

sam sem in nov dan na samotnem otoku

PRIHAJA.



IZPOD PERESA

46464646


IZPOD PERESA

47474747


IZPOD PERESA

48484848


IZPOD PERESA

49494949

Nejka Terglav 9. A


IZPOD PERESA

50505050

Hruška Nuška,

bila je debeluška, ha ha ha.

Nekega dne

uvidela je,

da pustilo jo bo

veliko drevo

Aaaaaaaau!

Sladka in sočna,

bila je mogočna.

Mmm!

Pojedli so jo,

otroci z roko.

Mljask!

Janja Šuster, 9. a


IZPOD PERESA

51515151

NOVOLETNE ŽELJE Želim si, da bi bili vsi veseli, pošteni, pogumni in učeni. Vsi bi lepo jedli, pohvaljeni bi bili od vseh učiteljic.

Tit

Želim si, da bi bila zdrava, srečna in dobra učenka. Da bi bili doma srečni.

Sanja

Želim si dobre ocene in nov telefon.

Žan

Nove smučke in dobre ocene.

Tim


IZPOD PERESA

52525252

Moja novoletna želja je – veliko sreče in veselja.

Kaja

Želim dobre ocene. Pomembno je, da bi bila vesela, zdrava in da bi uživala v letu 2013.

Tamara

Imeti veliko denarja in sreče.

Maša

Želim si denarne prispevke.

Beni

Da bi se vse lepe sanje lahko uresničile.

Tina

Biti zdrava in srečna.

Jonila

Da bi imeli manj naloge ter da bi bilo leto veselo in dobro.

Nick

Moja novoletna želja je, da bi vse ostalo tako, kot je. Da bi še naprej imela dobre ocene in da bi imela tako dobre in prijazne sošolke in sošolce, kot jih imam zdaj.

Ana

Moja novoletna želja je, da bi bila vesela in srečna.

Katja

Za novo leto si želim veliko zdravja in sreče.

Bina

Moja želja je, da bi imeli manj pouka.

Kliment


IZPOD PERESA

53535353


IZPOD PERESA

54545454

UREDNIŠTVO ČASOPISA UTRIP

Laura Ojstrež, 6. A

Teja Šmuc, 7. B

Maj Krčar, 7. B

MENTORICA

Nataša Škorjanc Strnad

FOTOGRAFIJE

Arhiv Osnovne šole Milana Šuštaršiča

IZDAJA

Januar 2013

ČASOPIS NAJDETE

- v knjižnici, - na šolski spletni strani, - v kotičku avle šole.

Documents

Šolsko glasilo Utrip