SREČA JE V MAJHNIH STVAREH ,TOPLIH LJUDEH, V STISNJENIH DLANEH.

PRED VAMI JE PRVA LETOŠNJA ŠTEVILKA

DOMSKIH ISKRIC

UŽIVAJTE OB BRANJU

ZANIMIVIH IN AKTUALNIH VSEBIN

V OBDOBJU OD SEPTEMBRA DO

JANUARJA

UREDNIŠKI

ODBOR

AKTIVNISTI V DECEMBRU

Že konec novembra so v 2Anadstropju izdelovali pripomočke za okrasitev jedilnice in avle, pod vodstvom ge. Spevan zato sta jedilnica in avla bili okrašeni že prvi teden decembra.Istočasno so v 4A nadstropju,pod vodstvom ge. Čanžekpotekale delavnice za izdelavo adventnih venčkov.

V prvih dveh tednih decembra smo v knjižnici, 2A in 4A nadstropju izdelovali voščilnice in jih naredili kar nekaj.

15.12.2009 smo se nasmejali in razvedrili ob mojstru magije.Nato smo okraševali svoje sobe, oglasne deske in učilnice.

21.12.2009 so nam v jedilnici postregli s svečano, praznično večerjo in po večerji so se nam predstavili humoristi. Lepo popotnico v novo leto nam je voščila ga. ravnateljica, nato nam je zapel pevski zborček in raztegnil harmonike naš glasbenik Miha.Program so sooblikovale : ga. Petrunov, ga. Jarc Šarenac, ga. Stopinšek in za mešalno mizo g. Vidak.

22.12.2009 je bil praznični ples z ansamblom BLACK&WHITE.Večina dijakov je z ansamblom bila zadovoljna in smo se naplesali, le konec je prehitro prišel. Po naših merilih se je ples prehitro končal in upam da bo v decembru 2010 trajal vsaj do polnoči.

Anja Smole

KOSTANJEV PIKNIK

20.10.2009 sta vzgojitelja 1.A nadstropja ga. Darja Kotnik in g. Savo Grahovac z dijaki organizirali kostanjev piknik. Dijaki in vzgojiteljica so prinesli in narezali veliko količino kostanja.

Tudi sama sem se udeležila tega piknika in mislim, da so se dijaki resnično potrudili. Ponudili pa nam niso le kostanj ampak tudi sadje (hruške, jabolka in grozdje). Kostanj pa smo imeli v dveh izvedbah, pečenega in kuhanega.

Dve dijakinji pa sta mi o pikniku povedali kaj več. Zastavila sem jima nekaj vprašanj:

KAKŠEN SE VAM JE ZDEL PIKNIK?Odgovorili sta, da je dober in da je zamisel o pikniku dobra.

ZAKAJ SI SE ODELEŽILA TEGA PIKNIKA?Ena je rekla, da jo je to zanimalo, ker je prvič v dijaškem domu, druga pa, da se malo posladka z kostanjem.

KAKO MISLIŠ DA SO ZBRALI TOLIKO KOSTANJA?Dobila sem enoten odgovor in sicer so ga dijaki in vzgojitelja prvega nadstropja prinesli.

KAKŠEN KOSTANJ SI JEDLA?Ena je povedala, da kuhanega, ker se ji dalo lupiti, druga pa pečenega.

ALI STA GA ŽE JEDLI LETOS?Ena se je z njim sladkala že dvakrat, druga pa še letos ne in zato je tudi prišla na piknik.

Pred domom je bilo prijetno vzdušje, ko je dišalo pred dijaškem domu vse tja do trde teme.

Daša Radanovič

DOMSKA KNJIŽNICA

Je prijazen prostor, kjer si lahko izposodite knjige, kjer lahko ob poslušanju prijetne glasbe sproščeno posedite in prebirate revije, igrate družabne igre, se družite ob pitju toplega čaja v zimskih večerih, preizkušate svojo ustvarjalnost v likovnih delavnicah ali se kratkočasite ob računalniku. V preteklih mesecih smo si večer popestrili tudi z obiskom priznanega iranskega glasbenika in skladatelja Behranga Baghayeerja , ki nam je predstavil izvirno ljudsko glasbo svoje dežele. Srečanje je bilo prijetno, izvedeli smo veliko novega in zanimivega o tej državi in njeni glasbi. Na pobudo dijakov smo, konec novembra, organizirali tekmovanje v igranju pokra. Udeležilo se ga je dvanajst dijakov, a zmaga je pripadla le enemu najboljšemu, ki si je priigral lepo nagrado.Prednovoletni čas tradicionalno zapolnjujemo z ustvarjalnimi delavnicami in nestrpno pričakujemo novo leto. Staro je bilo O.K.

Tanja Ščuka

Aranžmaji: Maja Seražin in Anita Pozvek  FAZANIRANJE Mi smo novi prvčki,  Ki iz osnovne šole smo prišli,   da bi svoje znanje    še naprej uporabljali..

A ker smo se odločili, da v dijaškem domu bomo stanovali  in vzgojiteljem, kar 4 leta kri sesali nas je čakala še spoznavna zabava,

     ki je bila res bomba prava.

Prva igra je bila s tamponi povezana   v vodo smo jih namočili,   da so se le ti v vodi zagotovo zadušili,   saj smo jih tako dolgo v vodi tiščali,   da so od obupa kar razpadli.

Z drugo igro pa smo morali pokazati,     da tudi zobe znamo odlično uporabljati,      saj dva po dva sta na tleh klečala in jabolko   obupano glodala. 

Pri tretji igri pa smo se zelo smejali,z moko igrali in balončke iz žvečilk izdelovali.Glavo smo v vodo namočili inmoko drug v  drugega podili.  

   Četrta igra je bila imenovana PANTOMIMA,     posnemali smo razne slavne ljudi,     ter si nove stvari izmišljali.     S peto igro naša ustvarjalnost      je prišla na plan,      tam zgodbico smo morali spesniti       in  pojasniti kako se        polža slinarja morata razmnoževati,       če hočeta starša postati. 

 Sedaj, ko sem vam zaupala   zgodbo našo, vam samo še povem da,   če želite zabavo    4 A nadstropje je res zdravilo pravo. To bi bilo za enkrat vse,    hvala za pozornost in VIDIMO SE!    Alana Radanovič

HAIKUJI

Mladost je norost.Popivanje, kajenje?Napačna predstava.

*Svetovna kriza.Kje je vzrok za trpljenje nedolžnih?Možje s kravatami?

*

Čas beži.Odraščam, tako pravijo.Najlepša leta?

*Vse je v glavi.Ampak jaz poslušam srce.Je to velika napaka?

*

Iz vsega naporame reši zelena barva.Oh, moja narava. Bernarda Jeraj

INTERVJU S ČLOVEKOM KI DIHA IN TIPKA SMSE

V ponedeljek, 30.11.2009, je dijaški dom Celje obiskal Jure Ivanušič, slavni igralec in šansonjer. Poleg tega, da nas je s svojo predstavo Od tišine do glasbe nasmejal do ušes, smo se iz videnega veliko naučili. Po koncu predstave sem ga ujela in mu postavila nekaj kratkih vprašanj.

Kako vam je bilo nastopati v DDC? Smo dijaki bili dobro občinstvo?Nastopati v dijaškem domu Celje? Ja, klavir ni delal, luči so bile postavljene narobe in bilo je nenavadno, saj še nikoli nisem nastopal v jedilnici. Ampak vseeno je bilo super. Dijaki ste pridno sedeli, zato bi vas rad videl kdaj tako sedeti tudi v gledališču.

Ste igralec, šansonjer… Počnete še kaj drugega?Ja, seveda! Diham gledam televizijo, čekiram maile, pišem SMSe… Laufam…

Kaj pa je s tem hitrostnim recitiranjem besedil? Mi o tem poveste kaj več? Kdaj ste s tem začeli, kako ste se tega naučili?Kakšno hitrostno recitiranje? To si prebrala na wikipediji ane? Ne, ne znam hitrostnega recitiranja, je pa res, da v moji predstavi zasledite pesem, v kateri v 45 sekundah zrecitiram 70 ruskih skladateljev.

Zanima me ali ste tudi vi kdaj bili v dijaškem domu…Pred kakšnimi 1000 leti, ko sem nastopal v Celjskem gledališču.

Kje boste do konca tega leta še nastopali?Marsikje… V Ljubljani, Lendavi, Kranju.

Anja Smole

KAJ POMENI BITI DOBER?

Vsak posameznik ima določene kriterije, kaj je zanj dobro in kaj ne. Pa o tem

res odločamo sami?

Sprva sem mislila, da smo res mi tisti, ki se odločamo kaj je dobro oziroma

kaj ni. Pa smo res? Ne! Že od rojstva živimo v določenem okolju in smo obdani z

raznimi ljudmi, stvarmi … Ne da bi se zavedali, se podrejamo in sprejemamo

navade, pravila obnašanja določene kulture. K tej kulturi spada tudi dobrota. Ljudje

vse to sprejemamo kot samoumevno, ne da bi se pri tem vprašali ali je to res dobro

za nas ali za ljudi, ki nas obdajajo.

Kaj pravzaprav je dobrota? Je to tisto, s čimer osrečujemo in pomagamo

ljudem? Ali pa je to tisto, s čimer zadovoljimo in oskrbimo sebe? Večina jih pomisli

na odnos do drugih, osebno dobroto pa kar zanemarimo. Je to sploh prav? Jaz sem

mnenja, da bi morali sprva pomisliti na sebe, saj je na prvem mestu vsak posameznik

in šele nato ostali. Ob tem stavku bi marsikdo rekel, da to ni dobro oziroma, da jaz

kot osebnost nisem dobra. Vendar zakaj? Kje so napisana pravila kaj je dobro in kaj

ne? Je vse to v našem srcu? Je to nekaj kar je v nas in se ob slabem, ne dobrem

dejanju pojavi kot slaba vest? Ali pa je mogoče v naših možganih?

Dobroto so ljudje prilagodili okolju zato, da bi bilo življenje lažje. Če primerjamo ta

pojem po svetu ugotovimo, da je le ta zelo različen. Nekaj kar se nam zdi, da je

dobro, se drugemu narodu zdi to ravno nasprotno. Prav zato se pojem spreminja

skozi zgodovino in če pomislimo nikoli ne bomo vedeli kaj pravzaprav je to resnična

dobrota.

Preveč dejavnikov je okoli nas in vpliv okolja je premočan, da bi lahko vsak

posameznik stoodstotno sam odločal kaj je dobro oziroma kaj ne. Nekaj malega

lahko, vendar nas pri večjih odstopanjih ljudje ne sprejmejo, saj po njihovih

kriterijih nismo dobro. Načela, ki veljajo v določeni kulturi so preveč trdna, da bi jih

mi, kot posamezniki spreminjali. Tista ne prava in ne definirana dobrota je preveč

trdno vnesena v naše glave, da bi jo bilo smisel spreminjati. Ali pač?? Dijakinja 2AD

Ilustracija: Gregor Magdič

MOTIV

V vodi vidim tvoj odsev,

v glavi vidim tvoj odmev,

tvoj motiv,

ljubezni te je

kriv.

Tvoj dotik

je kot sreče krik.

Tvoj poljub

me spravlja

v obup.

Tvoj iskriv pogled

daje mi krila

za prelet. Nina

Požun

Avtor slike : Maruša Topolovec

ŽIVLJENJE

Celo življenje tavaš sem ter tja. Večji del misliš da si sam, a nisi, vsepovsod te obkrožajo prijatelji. Ljudje, ki mislijo nate in skrbijo zate. Težko je, ko vidiš nekaj tistih, ki jih imaš rad, kako umirajo pred teboj.Ampak usojeno nam je izgubiti ljudi, ki jih ljubimo, kako pa bi drugače vedeli koliko nam pomenijo. Vsakogar nekje v nebesih čaka lep prostor.Vem da si lahko na stvari, ki se ti dogajajo skozi življenje jezen. Lahko preklinjaš in se upiraš svoji usodi, ampak ko pride do konca moraš popustiti. Kajti na koncu nikoli ne veš kaj te doleti.Naša življenja določajo priložnosti, tudi tista, ki jih pogrešamo. Življenje ni tako zapleteno. Včasih smo si v nasprotju a se tega sploh ne zavedamo. Včasih se nekaj hudega zgodi zaradi nesreče ali po nameri, ampak nič se ne da popraviti za nazaj, ker življenje teče naprej.Lahko si vesel, da si živ.V življenju vidimo veliko bolečine, a še več veselja in sreče.Vrniti se na staro mesto je lepo, spominjati se nečesa še lepše, a živeti življenje in odkrivati skrivnosti je najlepše.Staro mesto ima občutek isti in vonj isti, spoznaš da edina sprememba na tem mestu si ti sam. Stvari se hitro spreminjajo in v srcu postajamo vse mlajši.Debeli, suhi, majhni, veliki, črni, beli … vsi smo enaki.Vsi se spreminjamo in vsi enkrat zapustimo ta svet. A naši čari so vedno enaki in pristni.Živimo dokler živimo in umremo takrat ko umremo. Nekateri prej, drugi kasneje.

Nina PožunVIOLINA Ko zaigra violina, v srcu čuti se milina,ker violine glas,ustavi v meni hitenja čas.

Ko zaslišim violino,ko začutim to igrivo

plesočo balerino,-obstojim,ker vrtenju plesalke se čudimin v njej neskončnost časa vidim. Nina PožunMISEL

Si le še solza za spomin,le še miselin že naprej hitim.

Samo še oblak, ki pojavi se,je le še korakin prebolela bom te.

Kot zvezda, ki zažarisi ti!Zvezda, ki na nebu žarimed mnogimi.

Le še veter čez polje siin upam da za vednomoje srce nič več ne trpi!

VEDNO TVOJA

Tudi če me ni ob tebisem s teboj.Objemam tvoj obrazin zrem v tvoje oči.

Tudi če me ni ob tebisem s teboj.Pazim nate in na najino ljubezen.

Tudi če me ni ob tebisem s teboj.Slišim tvoj glasin odgovarjam na tvoja vprašanja.

Tudi če me ni….. sem s teboj !

Ksenija Zbičajnik

Ilustracija : Sabina Osvald

MOJA POT

Le pusta in prazna je moja pot,ko z reko stopam svojo pot.Je tiha in skrivnostna postala,ni besed, le spomin pustila je daljava.

Ptice žvrgolijo,kot da trpljenja ni.Se ribe veselijo,kot da nič me ne boli.

V srcu pa globina vodnjaka,misel, kaj vse me še čaka.Si kot angel z neba,brez katerega težko bi bila. Ksenija Zbičajnik

OB VSEH SPOMINIH

Gledati v prazno,ob vseh spominih in razmišljati.Razmišljati samo o tem, zakaj je tako.Iz mene vrejo čustva, hrepenim po tebi…Vsak dan si bolj oddaljen,a jaz ne razumem tega,saj živim samo od ljubezni in misli na tebe.Na to, kako je bilo in kako mogoče še bo.Še vedno upam, še vedno te videvam,čustva postajajo močnejša.Želim si le tebe, ki si vse za mene.Upanje umre zadnje, zato ne obupaj,živi za danes in prišel bo čas,Ko sreča pride do nas.

xoxo

Ilustracija: Sabina Osvald

PODALI SMO ROKO

Dijakinje in dijaki 2A/L in 2A/D vzgojne skupine Dijaškega doma Celje smo, 14.10.2009 organizirali kreativno delavnico in se odzvali na NIVEINO akcijo ter na svoj način PODALI ROKO otrokom iz socialno ogroženih družin.Dlani je ustvarjalo petintrideset deklet in en fanta na risalnih listih. Narisali in poslali smo 41 dlani.

Srednješolce je včasih težje pripraviti na sodelovanje, toda tokrat, ko so imeli občutek, da bodo s svojim prispevkom pomagali otrokom iz socialno ogroženih družin, so bili takoj za sodelovanje.

Črt Ivetac

PRIREDITEV ZA NOVINCE

Kot vsako leto, so tudi letos pripravili zabaven sprejem novih dijakov v dijaški dom.29.9.2009 ob 20. uri smo se zbrali v mali jedilnici, kjer smo »fazančki« prvo morali sesti pred oder, da so nas drugi dijaki spoznali.Skozi kratek glasbeno in humorno obarvan program sta nas vodila Neva Slapšak in Jan Bogdan. Preden so nas sprejeli medse, smo morali sprejeti nekaj zaobljub, ki naj bi jih upoštevali naslednja leta v dijaškem domu.Vsi novinci smo se ustali in za voditeljico ponavljali besedilo:

- sledili bomo cilju, ki nas je pripeljal med vas in uspešno zaključili šolanje- zavedamo se svojih dobrih lastnosti, bahanje in nesramnosti pa bomo

pustili pred drsnimi vrati dijaškega doma- do vseh bomo tovariški in pripravljeni pomagati v težavah- ne bomo hinavski in ne bomo tožarili- uporabljali bomo 4 čarobne besede: zdravo, prosim, hvala in oprosti- na zalogi bomo vedno imeli 10kg smeha in dobre volje- ne bomo mislili samo nase- starejši bodo vedno imeli prednost pred nami- sedaj pa zaprite oči, odprite srce in si zaploskajte

Po izrečeni svečani zaobljubi so nam glasbeniki zaigrali Golico in nato smo imeli še prvi ples.Velika pohvala gre 4A nadstropju za lepo organizacijo programa, ter vsem hvala, da ste nas »fazančke« sprejeli v vaš krog, ki se za nas šele začenja. Laura Ribič

RAZGLEDNICE IZ MOJE PRIHODNOSTI

Odzvali smo se na povabilo EUNIC Slovenija (mreža nacionalnih kulturnih institutov EU) in sodelovali na natečaju »Razglednica iz moje prihodnosti«Mentorica Marija Kričej je spodbujala več dijakinj, da bi sodelovale,toda ob izteku roka sem lahko poslal le svoje tri razglednice v katerih sem uprizoril razliko med prebivalstvom, razvoju načina bivanja in uporabe prevoznega sredstva. Sem Črt Ivetac dijak prvega letnika predšolske vzoje in bivam v 2AL nadstropju Dijaškega doma Celje. Tema za pripravo razglednic iz prihodnosti v sedanjost mi je bila v zanimiva in z veseljem sem svoj prosti čas porabil za te 3 razglednice.

Ivetac Črt

SAMOTA

Sedaj spoznavam, kaj je to samota.Ni le beseda, ko si sam…To ni čas, ko ti je sreča odvzeta za en dan…Takrat je dih jemajoči čas in čuden gmoten glas te sili v neznano!Kdo bi rad jadral z njim v omamo?

NEZNANEC

Knjigo vrže proč, »Ne maram je« zavpije!Kot, da šiba tebe ga se telo mu vije.

Ko je žejen smolo pije in le umazanija ga nasiti…Ne mara še ljudi ne več, zato zgleda

Kot, da zanj obstaja le beseda…beda!

ŽIVLJENJE

Stotine semen, na enem mestu,A le enemu se luč življenja kaže…Kot lahnemu perescu,Se prihodnost neznana umika…V najlepšem cvetu, času dotika, Z vseh strani burja močna te prepiha…Čez čas zacelijo se mlade rane,Nastopijo pa nove, res boleče, ki srečno ženejo te proti koncu…Luč ugasne, počasi in za večno…

*** *** ***

Avtor slike : Sara Bezovšek

SEVERNICAMoja zvezda severnica,

bleščeča lepotica,vsakokrat mi obsije lica.

Je kot modra ptica,s katere izžareva resnica.

Vsako nočmi obsije pot,

v najtemnejši kotžarek svoj pošlje žgoč

in da mi moč. POJEM Kaj razumem pod pojmom sreča? Nič, le srce se mi veča. Kaj razumem če mi rečeš sonce? Prosim, da sije po svetu na vse konce. Kaj je družina? Ta beseda je zame prima. Vsaka družina ljubezen ima, jo izkazuje, veča in obnavlja. Kako bi opisala veselje? To je norenje, ki iz srca prihaja in naj dolgo traja. In kaj je ljubezen? Najbolj jo občutiš, če si trezen in smeh pri njej je obvezen. Kaj pa skrb, sočutje? To je, ko nam nekdo zboljša počutje. In žalost kaj je? Nič, naj bo pojem le, ki redko uporablja se. Nina Požun

IskreSreče se Krešejo v meni ko pomislim da,Rad me imaš in meEnostavnoNe daš nobeni drugiOsebi Saj meTi iskreno ljubiš !

LjubiJutro, ljubiUtrinek v večernem mraku.Bodi tisti, ki mi pomeni vse. Samo Enkrat seZaljubiš samoEnkrat živiš, zato Ne izgubi tisto kar imaš!

Ne rani me več ker moje srce trpiin če te še enkrat izgubim

nikdar več se iz spanca ne zbudim!!!Prosim bodi tu in me ljubi

To mi daje nove moči,da zjutraj se zbudim!!

Urška Sopelšek

Ilustracija: Gregor Magdič

SPOMINI NATE

Ne morem verjeti kako čas beži, kako hitro rasteš, kako me z dneva v dan bolj razveseljuješ in kako mi vlivaš pogum, prijatelj moj!

Tvoj iskren pogled je daleč od skrbi in žalosti, kos je edino sreča ti. Komaj zdaj spoznavam kako močno te potrebujem, komaj zdaj ko te že izgubljam. Nasmeh mi prihiti na obraz, ko se spomnim kako sva se včasih igrala in preklinjam tiste deževne dni, ki so naju hoteli ločiti. Ogenj ugaša v meni, ker vem da tu najina srca prenehata biti, da tu je grenko slovo. Vedela sem, da naju tudi to bo enkrat doletelo in v srcu hudo mi je zelo. Vse bi dala, da bi zavrtela čas nazaj do dne ko sva se spoznala, do dne ko sva si obljubila večno prijateljstvo. Mrzle rešetke so naju ujele in ločile. Spet ostala sva sama, nič nama skupnega več ni, le zvezde na nebu temne noči svetijo nama vsak s svoje strani.Najino slovo je tako dolgo in boleče! Res ne vem zakaj in ne kako do slovesa tega je prišlo, a vedi da najino prijateljstvo bo tu zavedno. Zapomni si zavedno bova prijatelja. Tudi če zlobna ali ljubosumna roka stopi med naju. Zavedno!

Vedno v srcu mojem bodo spomini in tam boš tudi ti! Mogoče besede te so ti znane, a verjemi da duša moja misli tako nate. Naj bo to slovo, le začetek najinega dolgega prijateljstva!

Zbogom prijatelj in ne pozabi name! Nina Požun

lustracija: Kaja Črpič

ZAKAJ ŽIVIM?

Večno vprašanje človeštva! Vsi narodi so se ozirali v nebo k

soncu, zvezdam, se spraševali in modrovali ZAKAJ?

In tudi vsak posameznik si, ko se zave samega sebe zastavi vprašanje

zakaj živim? Zakaj sem tu ravno v tem času, na tem planetu in od teh

staršev? Mi je bilo to življenje določeno? Sem si ga sama izbrala…? In

če sem si ga , zakaj ravno takšno?

Mnogo vprašanj se postavlja ob tem večnem vprašanju življenja,

kajti mora obstajati nek namen, nek cilj da smo tu.

Ne verjamem, da ja življenje nastalo zaradi spleta okoliščin, kajti nič ne

more iz nič nastati in se v nič spremeniti. Dejstvo je, da si vsak

posameznik po svoje razlaga zakaj živi, nekateri še to ne. Eni si

pomagajo z različnimi verami, z razlagami nekaterih znanstvenikov,

drugi pa se s tem sploh ne obremenjujejo in živijo samo za materialne

dobrine. S tem pa v večini primerov pozabljajo na duhovne dobrine,

osebno rast in se sploh ne zavedajo, da ko bodo umrli, jim te materialne

dobrine ne bodo koristile.

Znanstveni odgovor na to zakaj živim me prav tako ne zadovolji,

kajti znanstveniki predstavljajo svojo materialno verzijo izvora življenja,

kot edini možen znanstveni zaključek. Trdijo, da nobena druga teorija ni

znanstveno sprejemljiva. Ti učenjaki pa v svojih privatnih pogovorih

večkrat priznavajo, da ima njihova teorija resne pomanjkljivosti in več

izjav, ki so nepopolne. Trdijo, da se v vesolju vse odvija slučajno…veliki

pok in nastalo je vesolje, ki se kar širi in širi… V kateri prostor se širi in

skupaj z njim jaz?

Znanost je odkrila atomsko energijo in lahko sedaj naenkrat

ubijejo na milijone ljudi. Pomagali so samo v umiranju, niso pa pomagali

življenju. Znanstveniki se zdijo s svojimi tehnološkimi dosežki nezmotljivi,

zato so ljudje pripravljeni slepo verjeti v njihove nepreverjene in

nedokazljive teorije o nastanku življenja. Tako kot si nekoč nihče ni upal

pritožiti zoper cerkveno oblast ne da bi tvegal prekletstvo ali celo

mučeniško smrt, se danes nihče ne more pritožiti zoper znanost brez

tveganja, da ga obdolžijo blaznosti.

Dejstvo je, da se zjutraj prebudimo, na koncu dneva pa

postanemo utrujeni in gremo spat. Spanje pomeni, da je življenje na nek

način prekinjeno. Ponoči spimo, toda ko zjutraj vstanemo, nam je jasno,

da se naša budnost oziroma življenje ni porodilo iz spanja, sanj. Živeli

smo že prej, potem smo zaspali in zdaj je nov dan in živimo naprej.

Mogoče pa mora vsak izmed nas preživeti in izkusiti vsako

življenje.. s tem bi bile bolj logične razlage med nami. Mnenja sem, da do

tega odgovora zakaj živim ne bom prišla s tem snovnim in zato tako

omejenim telesom. Ta odgovor bom mogoče dobila pozneje, ko bom

prestopila prag tega življenja. Lahko pa se zgodi, da bom tudi tam

razočarana in ne bi spoznala ničesar in nikogar.. Če je temu tako je

potem naše življenje en velik nesmisel in je vse minljivo. In mi živimo

zgolj za gnojilo Zemlji.

A vendar sem tukaj, da izživim sebe, vse svoje male sanje, želje

srca in ustvarjalne zmožnosti pa če prav ne bom nikoli točno vedela

zakaj!

Mateja Jeraj

ZGODBA O MIKI IN PIKI

Nekoč, pred davnimi, davnimi časi je za devetimi gorami… Ne, ne in ne! Ni bilo pred davnimi časi in ni bilo za devetimi gorami. Zgodilo se je pred kratkim, na prečudovit kresni večer. Saj vam je znana zgodba o kresnem večeru? Takrat lahko vsakdo, ki mu v čevelj pade seme praproti, sliši pogovor živali. To se je zgodilo tudi meni! Mi ne verjamete? Le poslušajte.Kot vsak večer sem se tudi tedaj napotila na sprehod proti gozdu, saj zelo rada poslušam glasove iz gozda: nežno šumenje dreves, petje ptic… Tokrat pa … Na bližnjem drevesu sem pred sabo zagledala dve veverici. Joj kako sta bili ljubki! Čisto počasi in tiho sem se približala drevesu, da ju ne bi splašila. Takrat pa, groza, sem zaslišala govorjenje. Ozrla sem se okrog sebe. Kdo si je izbral isto pot za sprehod kot jaz? Nikjer nisem videla nikogar... Toda kdo se pogovarja? Postalo me je strah, radovednost je bila večja. Ponovno sem prisluhnila, tokrat še bolj skrbno in ugotovila, da se govor sliši iz drevesa. Joj, moji ljubki živalci, ki sem ju prej tako radovedno opazovala, sta bili. Njiju sem slišala govoriti! Si lahko predstavljate, kako sem bila presenečena? Pa nisem zbežala, o ne! Radovednost je spet zmagala in z zanimanjem sem prisluhnila pogovoru med vevericama. Bilo je prav neverjetno in predvsem poučno. Veverici, ki jima je bilo ime Mika in Pika, sta se pogovarjali o vsem mogočem, prav tako kot včasih ljudje. O vremenu, pa o tem, kdo v gozdu je bolan, pa kdo se s kom prepira, pa kdo je koga očrnil pred drugim, pa kdo se je kaj zlagal in tako dalje in tako dalje. Čisto navadne čenče, sem si mislila in že hotela oditi, saj se je dan že krepko nagnil proti večeru. Takrat pa sta se Mika in Pika začeli pogovarjati o tem, kako onesnažen je postal gozd. »Veš«, je govorila Mika Piki, »botrica Mica mi je pripovedovala, kako je bilo včasih v gozdu lepo. Nikjer nisi našel odpadkov in smeti. Včasih so ljudje v naravo odložili samo tisto, kar so od nje dobili. Pa si poglej danes. Vsepovsod polno vrečk, steklenic in druge navlake, ki tja nikakor ne spada. Kar žal mi je, da se nisem rodila v času, ko je bil gozd še čist in zdrav.«»Ja, res imaš prav, Mika, tudi jaz bi raje živela takrat kot pa danes, ko vsi ti gobarji, ki hodijo po gozdu, poberejo gobe in kričijo, kakor da so sami na vsem ljubem svetu, za sabo pa pustijo kupe smeti: papirčke od bonbonov, pa vrečke v katerih so imeli sendviče, pa steklenice, cigaretne ogorke in Bog ve kaj še. Kar slabo mi postane, ko vidim ves ta nered.«»Ko si ravno omenila gobarje,« je povzela Mika, »ti naj zaupam…, ampak obljubiti mi moraš Pika, da boš o tem molčala. Mi obljubiš?«»Jasno, Mika, saj sva vendar prijateljici. In pri živalih prijateljstvo zares nekaj pomeni,« je brž odgovorila Pika.»No, včasih po cel teden ne upam iz svoje votline, ker se bojim ljudi. Veš, nekateri so prav nesramni. Pred časom je nekdo vrgel storž za mano, kot da sem ne vem kakšna zverina,« je žalostno nadaljevala Mika.»Ja, ti ljudje so zares do kraja neolikani,« je odvrnila Pika. »Zadnjič sem prisluškovala pogovoru medveda Luka in njegovega prijatelja Ceneta. Prav jezno sta brundala, kako so ljudje pobrali vse gozdne sadeže, da sta morali njuni družini stradati, ko pa sta na pašniku uplenila ovco, je nastal cel hudir. Za njima so poslali lovce in pse. No, tokrat sta jim na srečo ušla, toda kdo ve, kako bo prihodnjič. Prav žalostno je postalo naše življenje, nikjer ni več miru in spokojnosti.«

»Na žalost ti moram pritrditi,« je nadaljevala Mika. »Naše življenje je postalo skoraj nemogoče. Samo, veš, Pika, na srečo se tu in tam še zgodijo lepe stvari. Poglej na primer tole deklico, ki naju gleda in opazuje. Prav nič se je ne bojim. Skoraj vsak dan pride mimo, prav vidim jo, kako pazi, kam stopa, da ne povzroči nepotrebnega hrupa. Takšnih obiskovalcev sem prav vesela, ne pa tistega traktorista, ki je pred časom pripeljal cel kup krame in jo raztovoril doli pri Piskovem izviru. Kakšne so bile posledice tega dejanja, pa ti je najbrž znano. Najprej je poginila srna Srečka, potem pa še njen mladiček Bas. In to samo zato, ker sta pila vodo! Groza! Samo sreči in pameti jelena Rogača se lahko zahvalimo, da poginulih ni bilo še več.«»Ta naš jelen Rogač je res pameten,« je nadaljevala Pika. »Kot pravi zdravnik je takoj ugotovil, kaj je povzročilo Srečkino in Basovo smrt. Pa tudi srake Klepetulje zlepa ne bom pozabila. S kakšno hitrostjo je novico raztrobila po vsem gozdu! Ampak ko si ravno omenila Piskov izvir, pa to, da se tu in tam še zgodijo lepe stvari, naj ti še jaz povem nekaj lepega. Bilo je ravno pred mesecem dni, ko me je pot vodila mimo izvira. In videla sem nekaj prav nenavadnega. Se spomniš, ko sva nazadnje takole klepetali in sem ti pripovedovala o človeški družinici, ki se rada sprehaja mimo mojega doma? O tem, kako so prijazni drug do drugega, ne kričijo in se veliko smejijo?«»Seveda se spominjam,« je brž odgovorila Mika. »No, to družinico sem srečala pri Piskovem izviru. Samo da tokrat niso bili tihi in prijazni. Prav glasni in na prvi pogled zelo jezni so bili. To me je zelo presenetilo, saj takšnih nisem bila vajena. Kar zbala sem se, kaj je narobe. No, kmalu sem bila pomirjena. Ne boš verjela, Mika, ampak tudi oni so bili ogorčeni nad tistim kupom krame. Zanimalo me je, kaj bodo storili razen tega, da glasno protestirajo sredi gozda in plašijo živali. Že naslednji dan so prišli, družinica in njihovi prijatelji, z vrečami za smeti in vso tisto kramo pri Piskovem studencu pobrali. Otroci pa so med tem časom očistili še velik del gozda okoli izvira, kjer je bilo tudi nekaj smeti.«»Ali govoriš resnico Pika?« je nejeverno vprašala Mika. »Seveda govorim resnico, pojdi in se prepričaj,« je bila skoraj užaljena Pika. Nekaj časa sta molčali, nato pa je Mika olajšano nadaljevala. »Veš, Pika, dokler bo na svetu vsaj ena družinica s prijatelji, ki ji za okolje ne bo vseeno, mislim, da se nam ni treba bati za prihodnost našega planeta.«Nehote sem veveričkam v mislih pritrdila in kakor začarana odšla proti domu, veverički pa prav tako.

ČOKOLADA

ŽIVLJENJE V GOZDU

Bilo je lepega mirnega sobotnega jutra, ko je majhna veverica že navsezgodaj vstala, si očedila rep ter poskočila po drevesu navzdol in se napotila proti gozdni trgovini. Med potjo se je pred njo naenkrat junaško postavil velik medved, ki ji je hotel zapreti pot.Veverica je urno z drobnimi koraki pohitela po drevesu navzgor. Medved se je pokončno postavil in močno zabrundal nad veverico. Veverica se je od strahu stresla. Ko se je medved postavil na rob poti je veverica počasi in tiho odšla dalje v trgovino. Veselo je skakljala po gozdni poti in opazovala mimoidoče živali, kako si pripravljajo ozimnico. Ko je prišla do trgovine je urno odprla vrata in stopila do sadja. Tam ji je jež ponudil jabolko. Veverica jo je z veseljem kupila. Ulegla se je na zelenico pred trgovino in jo pojedla. Opazovala je zajčka, ki se je kotalil po hribu navzdol. Med tem se je medved zamislil nad svojim dejanjem, ko je prestrašil veverico. Sklenil je, da se bo šel veverici za storjeno napako opravičiti in je odšel k njenemu duplu. Ko je veverica pojedla jabolko, se je počasi odpravila proti svojem domu. Pod njenim drevesom je sedel medved, ki se je želel veverici opravičiti. Veverica je opravičilo sprejela in z medvedom sta postala nerazdružljiva prijatelja. Skupaj sta zvečer pod milim nebom nekaj časa sede, nekaj časa leže, nekaj časa stoje opazovala zvezde. Imela sta se zelo lepo in za nekaj trenutkov pozabila na vsakdanje skrbi. Zjutraj se je veverica prebudila v medvedovem naročju. Potihoma se je splazila iz naročja, se pretegnila in veselo nasmehnila. Med tem časom se je prebudil medved in na ves glas zabrundal.Skupaj sta odšla do trgovine, kjer je skozi vrata priskakljal zajec. V pozdrav je pomigal z ušesi. Urno sta pohitela in se nasmehnila. Vsi trije so se zaklepetali v dolg pogovor. Iz trgovine je prišel jež, ter vsakemu od njih prinesel različno hrano. Veverici jabolko, medvedu med in zajcu korenje.Skupaj z ježem so presedeli veliko časa in se smejali na vse možne načine. Ko je bil čas kosila je jež vse prijatelje povabil k sebi domov. Doma jim je postregel sadje in pijačo. Skupaj so se odločili, da bodo šli kampirati. Odločili so se, da bodo šli naslednji teden. Ko je ura odbila tri popoldne sta se veverica in medved odpravila proti domu. Medved je veverico pospremil vse do njenega dupla, ter sam odšel domov. Veverica mu je v slovo pomahala, medved pa veselo zabrundal. Veverica se je utrujena od dolge hoje ulegla na posteljo ter sladko zaspala. Aleksandra Urbanc in Mateja Novak

P R I S P E V K I : I L U S T R A C I J E :

Gregor MagdičAnja SmoleNina Požun Sabina Osvald Laura Ribič Daša Radanovič Sara BezovšekAlana Radanović Bernarda Jeraj

Kaja ČrpičMateja Jeraj Ksenija Zbičajnik

Maruša TopolovecČrt IvetacUrška Sopelšek Barbara ŠulcMateja Novak Aleksandra Urbanc Uredniški

odbor:

Črt IvetacNina Požun

Ksenija Zbičajnik

Anja Smole

Naslovnica:Katarina Vida Vidovič Mentor : Marija Kričej

Mentor :Marija Kričej