»Operacijo delno fi nancira Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada ter Ministrstvo za šolstvo in šport. Operacija se izvaja v okviru Operativnega programa razvoja človeških virov za obdobje 2007-2013, razvojne prioritete: »Razvoj človeških virov in vseživljenjskega učenja«, prednostne usmeritve: »Izboljšanje kakovosti in učinkovito-sti sistema izobraževanja in usposabljanja«.

KRITICNO MIŠLJENJEPrirocnik za mladinske delavce

CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

165.021(035)

COKAN, Peter

Kritično mišljenje : priročnik za mladinske delavce / avtor

Peter Cokan. - Maribor : Zavod PIP, 2011

ISBN 978-961-93078-0-9

255929856

Avtor: mag. Peter Cokan

KazaloUVOD 5

1.KAJJEKRITIČNOMIŠLJENJE? 7Definirajmo kritično mišljenje 7Še nekaj drugih opredelitev kritičnega mišljenja 9Veščine kritičnega mišljenja 9Kaj ni kritično mišljenje? 11

2.ZAKAJPOGOSTONERAZMIŠLJAMOKRITIČNO? 13OVire Kritičnemu razmiŠljanju 13

referenčni okvir 14egocentričnost in odpor do sprememb 14Samoprepričevanje in samozavajanje 15Kulturna pogojenost 15zanašanje na avtoriteto 15Kategoriziranje 16

3.VEŠČINEKRITIČNEGAMIŠLJENJA 17zaVeDanje (oglaševanje, mediji, šola…) 17

znanost 19analiza (argument in kako je sestavljen) 19

Premise in sklepi 20implicitne premise oz. domneve 22Kvalifikatorji 23nasprotni argumenti 23uporaba strukture argumenta pri pisanju in govorjenju 23Deduktivni in induktivni argumenti 24

Ocena (res govori/-m premišljeno?) 25relevantnost premis 26Sprejemljivost premis 26zadostnost premis 27učinkovito zavračanje protirazlogov 27Splošna ocena argumenta 28Vrste razlogov s katerimi podpiramo trditve 28

tVOrjenje (razmišljam kritično) 31najpogostejše zmote pri argumentiranju 31

4.TEMELJNASTRATEGIJAZAUSPEŠNEJŠEUČENJEINKRITIČNORAZMIŠLJANJE 35uPOraba Strategije trOP Pri učenju 36

Primera uporabe strategije trOP 36POučeVanje Kritičnega miŠljenja 37

Kako učence učiti argumentacije? 39Kako učence učiti reševanja problemov in odločanja? 41

5.VERBALNOINNEVERBALNOKOMUNICIRANJE 43DOSeganje PrePričljiVOSti 44

Deset načinov, da se priljubite publiki 44Pet nasvetov, da boste pri nastopanju še boljši 45recept za dober govor 46

6.VIRI 48

�

Pred vami je priročnik, ki sem si ga iskreno želel naspisati, saj se zavedam, da bom tako lahko z vami delil svoje poglobljeno znanje o kritičnem razmišljanju.

Priročnik ponuja priložnost tako mladinskim delavcem kot ostalim mladim, da lahko naučijo sebe in druge da delujejo in razmišljajo kritično.

Zavedati se moramo, da kritično razmišljanje ni težko. Zato, da bi postali odličen kritičen mislec, se ni potrebno roditi kot genij.

Kritično mišljenje je sposobnost, ki jo je vredno razvijati in se jo lahko usvoji.

Priročnik je pripravljen za to, da pomaga posameznika navdušiti pospremiti na pot kritičnega razmišljanja, skratka, namen priročnika je, da bi bil koristen in uporaben.

Peter Cokan

O predavatelju

�

Predgovor

Mag. Peter Cokan, rojen v Slovenj Gradcu, je inštruktor intelektualnih veščin, uspešen tekmovalec v miselnih športih ter predavatelj programov Tonyja Buzana, britanskega znanstvenika za razvoj možganskih potencialov. Mag. Peter Cokan pri svojem delu in raziskovanju povezuje najsodobnejše metode in izsledke znanstvenikov, tekmoval-cev v tehnikah pomnjenja ter lastne izkušnje, ki jih je pridobil preko zaključenih petih fakultetnih študijev ter širokim naborom neformalnih veščin in znanj. Kritično mišljenje uporablja tako v osebnem kot poslovnem svetu, kjer je med drugim opravljal številna odgovorna dela in naloge kot prodekan na FS UM, sekretar oddelka za izobraževanje Študentske organizacije Univerze v Mariboru, član Študentskega sveta Univerze v Mari-boru, član sodniške komisije Boksarske zveze Slovenije, član sveta Centra Nevladnih Organizacij Slovenije (CNVOS), vodja mreže izobraževalnih nevladnih organizacij Slov-enije »MINVOS-znanje za vse« ter Akcije 1000 pametnih glav. Zaposlen je kot direktor izobraževalno razvojnega zavoda Univerzum Minerva iz Maribora.

“Ljudjemesprašujejo,zakajbiverjelitemu,kartrdim.Sajnesmetepreprostoverjeti,čerazmišljatekritično,jimodgovarjam.”(M.Shermer)

Kritično mišljenje je sposobnost, katere vrednosti se pogosto ne zavedamo in pomem-bno vpliva na uspešnost osebnega kot poslovnega življenja. Ob poplavi podatkov je pomembno, da znamo razlikovati med bistvenim in postranskim, in da vsega ne spre-jmemo za absolutno resnico, ampak o vsaki posredovani informaciji, razumsko premis-limo, jo sami pri sebi ovrednotimo in poskušamo ugotoviti, ali je resnična. Takšen pristop je značilen za kritično mišljenje. S kritičnim razmišljanjem namreč zavestno rešujemo probleme. Za razliko od nekritičnega mišljenja, ki je rutinsko in sledi že ustaljenim misel-nim navadam.

Naraščajoča zapletenost zahtev in priložnosti v prihodnosti bo zahtevala še boljše kritično razmišljanje, ki je že in bo v prihodnje še bolj bistvenega pomena za preživetje, za uspeh in konkurenčnost.

Ob branju priročnika boste dobili širok vpogled v področje kritičnega mišljenja. Odkrili boste, da se kritično mišljenje zelo razlikuje od kritiziranja. Spoznali boste, da v bistvu niti nismo mi krivi, da ne razmišljamo kritično, ampak je težav, v naravi človeka oz. ovirah, ki jih je možno z malo vloženega truda premagati.

Preko prebiranja priročnika boste spoznali veščine kritičnega mišljenja, ki vam bodo omogočale, da kritični mislec z vami v nobenem primeru ne bo mogel manipulira-ti. Predstavljene so temeljne strategije za uspešnejše učenje in kritično razmišljanje, ki omogočajo učenje in mišljenje na višjem nivoju, kar omogoči uporabnikom le teh jasnejše razmišljanje, izražanje in kritično razmišljanje, ki omogoča lažje napredovanje k bolj zahtevnim vprašanjem ter pomaga pri reševanju problemov z večjo učinkovitostjo. Predstavljeno je tudi poučevanje kritičnega mišljenja, kako učence učiti argumentac-ije in reševanja problemov ter kako skozi verbalno in neverbalno komuniciranje doseči prepričljivost in vpliv na ljudi.

Uvod

�

Kaj je kritično razmišljanje?1.Pogosto se vprašamo, kaj je kritično razmišljanje? Kako se kritično razmišlja? Se da to naučiti, priučuti, privzgojiti? V prvem poglavju bomo preučili odgovore na vsa zgoraj zastavljena vprašanja in še več. Naučili se bomo kako razločimo kaj je kritično razmi-šljanje.

DEFINIRAJMO KRITIČNO MIŠLJENJE»Thetroublewithmostfolksisn’tsomuchtheirignorance,asknowingsomanythingsthatain’tso.«(JoshBillings)

Josh Billings (Henry Wheeler Shaw, J.B. je njegov psevdonim, umetniško ime), je s svojim citatom izpostavil enega od ključnih problemov, ki je posledica pomanjkanja sposob-nosti kritičnega mišljenja. Zakaj ga ne razvijamo, zakaj se ne trudimo razmišljati kritično? Preprosto povedano: ker smo leni oz. natančneje: ker so leni naši možgani. Naši mo-žgani zaradi neprestanega bombardiranja z informacijami, ki k njim pritekajo iz vseh smeri, pač morajo ravnati ekonomično in včasih kdaj kaj prezrejo. Da pa to popravimo pa je seveda potrebno vedeti kaj o kritičnem mišljenju. Za začetek vsaj kaj kritično mišljenje je:

Kritično mišljenje je intelektualno urejen proces aktivne in vešče konceptualizacije, upo-rabe, analize, sinteze in/ali evalvacije informacij, pridobljenih ali oblikovanih na temelju opazovanja, izkušenj, premišljevanja, sklepanja ali komunikacije, ki predstavlja temelj pre-pričanjem in ravnanju (Scriven & Richard, 1987).

Kritično mišljenje v vsem njegovem obsegu težko definiramo, vendar lahko rečemo, da je definicija Scrivena in Richarda ena boljših. Vsekakor nam omogoča, da kritično mišljenje razmejimo na to kaj kritično mišljenje je in kaj ni.

Še vedno se prepogosto pojavljajo napačna razumevanja pomena kritičnega mišlje-nja in nekateri ga še vedno povezujejo in celo enačijo z vsesplošnim nestrinjanjem. Trditve, da je cilj kritičnega mišljenja, da osmeši sogovorca in omogoči kritičnemu mi-slecu, da nadvlada vse ostale, so neverjetno pogoste in neverjetno napačne. Drugi pravijo, da gre pri kritičnem mišljenju za pikolovstvo, da ne zahteva nobene domišljije in ustvarjalnosti. Pogosto se o kritičnem mišljenju predpostavlja, da se ga lahko uporabi samo za ocenjevanje prepričanj in stališč drugih.

Kritično mišljenje nikakor ni enako vsesplošnemu nestrinjanju. Ko poveš mnenje, nekdo drug pa nasprotuje temu mnenju to pomeni, da se ne strinjata glede določene teme. To pa nikakor še ni kritično mišljenje.

7

Primer:On: Seks pred poroko poveča verjetnost uspešnega zakona.Ona: Seks tega ne more zagotoviti.On: Mislim, da bi morali mladostnikom preprečiti ponočevanje.Ona: Ne vem zakaj bi morali mladostnikom to preprečiti.

Pri slednjem gre preprosto za ponavljanje svojega (nasprotujočega) mnenja. Kritično mišljenje temelji na določanju in vrednotenju razlogov za mnenja. Tako lastna kot tuja. Kritični mislec si prizadeva za določitev vrednosti svojega mnenja in ta ocena služi kot osnova za nadaljnjo diskusijo. Ti verjameš, da seks pred poroko poveča možnosti, da zakon uspe, nekdo drug ne. Če razmišljaš kritično, boš pozorno preučil vzroke za in proti obeh mnenj in ne boš samo zaletavo ponavljal svojega mnenja.

Cilj kritičnega mišljenja ni posmehovanje in poniževanje, prav tako pa ti ne dovoljuje nadvlade nad nekom drugim. S kritičnem mišljenjem sicer človek dobi neke vrste moč. Znanje JE moč. Konec koncev, če lahko določiš in oceniš razloge za določeno prepri-čanje, če lahko več prispevaš v pogovor, potem imaš dobre možnosti za uspešnejše reševanje problemov in prevzemanje kontrole nad svojim življenjem. Kritično mišljenje ti omogoča, da »izmeriš« svoje prepričanje, ga oceniš. Ko ga oceniš kot upravičeno, imaš trdne temelje za obrambo svojih prepričanj. Nikakor pa svojih prepričanj ne smeš vsiljevati drugim in z njimi terorizirati ali zasmehovati druge ljudi.

Pojma pikolovec in kritični mislec prav tako nimata nič skupnega. Pikolovec je oseba, ki je strogo osredotočena na podrobnosti in manj pomembne detajle. Kritični mislec pa se ukvarja z vsebino in ne trivialnostmi. Že res, da misliti kritično zahteva analizo, ki prinaša tudi zahtevo po detajlih. Ampak detajli na katere je pozoren kritični mislec so pomembni za teze, ki jih postavlja in nujni za njihovo podporo. Sposobnost osredoto-čanja na pomembne detajle vsekakor ni vedno lahka, v zapletenih diskusijah lahko predstavlja pravi izziv. Večina ljudi za osvojitev te sposobnosti potrebuje vajo, vajo in še več vaje. Ta priročnik bo pokazal kako lahko do neke mere ta znanja osvojimo.

Še ena od pogostih zmot v zvezi s kritičnim mišljenjem je, da za kritično mišljenje ne po-trebujemo domišljije in ustvarjalnosti, da gre za suhoparno analiziranje. Veliko ustvarjal-nosti je potrebne za razvijanje in postavljanje dobrih in prepričljivih argumentov.

Pa povejmo nekaj o ustvarjalnosti: ustvarjalnost je sposobnost delovanja, ki je hkra-ti originalno, nepričakovano in relevantno (uporabno) (Sternberg, 1999). Za merjenje ustvarjalnosti uporabljamo Torrancov test kreativnega mišljenja. Test je sestavljen iz re-lativno preprostih nalog, ki v večini primerov zahtevajo čim večje število odgovorov. Dosežek na tem testu izmerimo s preučevanjem 4 lastnosti odgovorov: fluentnost (šte-vilo vseh odgovorov), fleksibilnost (število različnih kategorij relevantnih odgovorov), originalnost (statistična redkost odgovorov) in elaboracijo (število detajlov v odgovo-rih). Več točk kot zbereš pri posamezni lastnosti, bolj ustvarjalno je tvoje mišljenje.

Nazaj na kritično mišljenje: Podobno kot pri Torrancovem testu je pri kritičnem mišljenju. Argumente (odgovore) vrednotimo na podlagi tega ali so relevantni, za dobro našega mnenja je dobro, da jih je veliko, če pa so še zanimivi (originalni) pa lahko računamo, da si jih še kdo zares dobro zapomni. Prav tako je pomembna domišljija. Še posebej, če je potrebno določeno trditev razjasniti, lahko z nekaj domišljije trditev prestrukturiamo (parafraziramo) in se približamo njeni potrditvi ali zavračanju.

8

S kritičnim mišljenjem tudi nismo omejeni samo na analiziranje in tehtanje mnenj, ki jih podajajo drugi. Da to lahko počnemo je seveda jasno, povsem jasno pa je tudi, da kritično razmišljamo tudi o svojih prepričanjih in stališčih, osebnih problemih itn.

Iz vsega tega lahko razberemo še eno definicijo kritičnega mišljenja, ki pravi, da je kritično mišljenje proces, ki poudarja racionalno osnovo za prepričanja in zagotavlja zbirko standardov in postopkov za njihovo analizo, testiranje in vrednotenje (Rudinow & Barry, 1994).

ŠE NEKAJ DRUGIH OPREDELITEV KRITIČNEGA MIŠLJENJA:• Kritično mišljenje je uporaba tistih kognitivnih veščin ali strategij, ki povečajo verje-

tnost želenega izida. Opisuje mišljenje, ki je namensko, utemeljeno in usmerjeno k cilju – vrsta mišljenja, ki se odvija pri reševanju problemov, oblikovanju sklepov, ra-čunanju verjetnosti in sprejemanju odločitev, ko mislec uporablja veščine premišlje-no in učinkovito, prilagojeno okoliščinam in vrsti kognitivne dejavnosti. /…/ Ključni element kritičnega mišljenja predstavlja evalvacija v smislu konstruktivne refleksije pozitivnih in negativnih vidikov obravnavanega procesa, npr. kakovost odločitve ali rešitve problema. Kritično mišljenje vključuje tudi evalvacijo lastnega procesa mišljenja, npr. sklepanja, ki je v temelju sprejetega zaključka ali vrste dejavnikov, ki smo jih upoštevali pri sprejemu odločitve (Kompare & Rupnik Vec, 2006).

• Kritično mišljenje je tisti način razmišljanja o katerem koli predmetu, vsebini ali pro-blemu, v katerem mislec izboljša kvaliteto lastnega mišljenja, z veščim upošteva-njem struktur, ki so vsebovane v mišljenju, in ob upoštevanju intelektualnih standar-dov (Kompare & Rupnik Vec, 2006).

• refleksivno in racionalno mišljenje, usmerjeno v odločitev o tem, kaj storiti ali v kaj verjeti (Kompare & Rupnik Vec, 2006).

• Kritično mišljenje je mišljenje; (1) ki pospešuje presojo, ker (2) se opira na merila; (3) je samokorigirajoče in (4) občutljivo na kontekst (Lipman 2003).

Razpoložljivih odgovorov na vprašanje kaj je kritično mišljenje je veliko, toda drug od drugega se razlikujejo na številne načine. Večina najvažnejših med njimi, skupaj z Enniso-vim, Paulovim, McPeckovim in Lipmanovim, vendarle soglaša, da kritično mišljenje sesta-vljata (vsaj) dva glavna dela: razumnoocenjevanje, ki vsebuje sposobnosti in veščine, nanašajoče se na razumevanje in oceno razlogov, trditev in argumentov; in kritičniduh, s čimer se razume kompleks zmožnosti, drž, miselnih navad in značajskih lastnosti.

Razvidno je, da je kritično mišljenje tisto, ki je razumsko, razčlenjeno, argumentirano, čustveno, analizirano, vrednoteno in usmerjeno k cilju

VEŠČINE KRITIČNEGA MIŠLJENJARaziskovanje kritičnega mišljenja poteka že več kot 40 let in v takem časovnem ob-dobju so se oblikovale številne razlage, teorije in odgovori na vprašanje Kaj je kritično mišljenje? Nekaj smo jih predstavili v prejšnjem podpoglavju. Skoraj vsem opredelitvam kritičnega mišljenja pa je skupno to, da vključujejo neke osnovne veščine, katerim se bomo bolj podrobno posvetili v 3. poglavju, zdaj pa nekaj o njih res samo na kratko.

9

Veščine kritičnega mišljenja je moč poučevati in se jih tudi naučiti; če se ljudje učijo teh veščin in jih ustrezno uporabljajo, postanejo boljši misleci. Da boste bližje poučevanju in učenju jih bomo nekaj našteli:

1. Naravnanostnazastavljanjevprašanjinraziskovanje.Kritični mislec nenehno zastavlja vprašanja in problematizira snov, ki se jo uči.

2. Opredeljevanjepojmovinproblemov.Kritični mislec v pogovoru preverja pomene uporabljanih pojmov, jih usklajuje s so-govornikom in se tako izogiba možnim nesporazumom. Prizadeva si za jasno in na-tančno rabo jezika ter čim večjo natančnost pri opredeljevanju problemov.

3. Kritičnimislecsezaveda,dazaposameznidogodek,pojav…obstajajoraznovr-stnerazlage,kisoboljalimanjpreverjene.Mnoge med njimi, čeprav močno prisotne in uveljavljene, so empirično nepreverje-ne, torej ne nujno veljavne. Razlikuje med dejstvi in interpretacijami ter verovanji in neutemeljenimi prepričanji in empirično utemeljenimi znanstvenimi razlagami.

4. Analizapredpostavkinnaravnanostivposameznihsklepih.Kritični mislec je pozoren na implicitna prepričanja oz. premise, na katerih temeljijo posamezni sklepi, tako lastni kot sklepi drugih ljudi. Preiskuje in ozavešča neizgovor-jeno, tisto, kar se običajno avtomatično privzame oz. v kar se avtomatično verja-me, ter tematizira, dvomi.

5. Izogibanjeemocionalnemuzaključevanju.Kritični mislec razlikuje emocionalni vidik oz. vdanost neki ideji, všečnost le-te od razumskega vidika oz. utemeljenosti, resničnosti ideje.

6. Izogibanjepretiranemupoenostavljanju.Kritični mislec se zaveda težnje po pretiranemu poenostavljanju, tj. po črno-belem obravnavanju sveta ali posploševanju na temelju nezadostnih ali nereprezenta-tivnih informacij. Preiskuje ustreznost trditev in sklepov, jih vrednoti, presoja njihovo utemeljenost in se izogiba poenostavitvam.

7. Dopuščanjeinupoštevanjerazličnihinterpretacijdogodkovinpojavov.Kritični mislec se zaveda, da posameznik dogodke vedno razlaga z neke perspek-tive, na temelju bolj ali manj ozaveščenih predpostavk. Ve, da je na isti dogodek (pojav) možno zreti iz različnih zornih kotov in da je njegova razlaga oz. interpreta-cija le ena izmed mogočih. Zaveda se relativnosti in tega, da se mišljenje vedno odvija znotraj neke perspektive.

8. Dovoljevanjenedorečenosti,odprtostiKritični mislec v večji meri pristaja na nedorečenost, odprtost, nejasnost, komple-ksnost. V večji meri sprejema situacije, v katerih v nekem trenutku ni končnega od-govora. Pristaja na to, da v nekem trenutku za določen pojav ni končne, popolne razlage (znanje nikdar ni popolno, končno, absolutno).

10

Obenem lahko kot ključne veščine kritičnega mišljenja štejemo:• Postavljanje kritičnih vprašanj.• Reševanje miselnih problemov.• Odločanje.• Jasno in natančno izražanje.• Analiza in presojanje argumentov.

Verjetno najpomembnejše za kritično mišljenje so veščine argumentacije. Te obsegajo tako; (1) zmožnost, da svoje trditve podpremo z razumnimi razlogi oz. jih razumno ute-meljimo kot (2) zmožnost, da presodimo kakovost argumentov, s katerimi nas v vsakda-njem življenju v kaj prepričujejo (o tem kje in kako v nadaljevanju).

KAJ NI KRITIČNO MIŠLJENJE?»Čenajbišoleučinkovitopoučevalekritičnomišljenje,morajoučitelji imetijasnopredstavootem,kajtoje.«(Lipman)

Poučevanje in razvijanje kritičnega mišljenja je izjemnega pomena. Prav tako je izje-mnega pomena, da vemo kako se to počne. Besede na začetku tega podpoglavja je zapisal Lipman, eden od pomembnejših raziskovalcev kritičnega mišljenja. O tem, kaj je kritično mišljenje smo povedali že precej. V želji, da kritično mišljenje natančneje opredelimo poglejmo še, kaj kritično mišljenje ni.

Kritično mišljenje ni nasprotovanje čustvovanju, čustev ne zanika in jih ne skuša izpodriniti.Kritični mislec razume čustva in mišljenje kot različna, a med seboj pogosto povezana procesa. Svojih čustev se zaveda, jih razume in zmore uravnavati tako, da miselne pro-cese spodbujajo in ne omejujejo.

Kritičnega mišljenja ne moremo enačiti s kritizerstvom, tj. negativno naravnano kritiko, katere vnaprejšnji cilj je odkriti zmoto ali zavrniti vse, brez razumnih razlogov.

Kritično mišljenje je popolno nasprotje temu. Jedro kritične presoje je utemeljevanje trditev z razumnimi razlogi, vrednotenje po kriterijih in ob zavedanju osebnih zmot, iska-nje prednosti in pomanjkljivosti za in proti.

Kritični mislec je zavezan iskanju resnice: cilj argumentacije ni zmaga enega (našega!) stališča, ampak soočenje argumentov in sprejemanje stališča, ki je podprto z boljšimi razlogi.

Misliti kritično tudi ne pomeni, da slepo sprejemamo vsa spoznanja, pridobljena z znanstvenimi metodami, ampak, da jih znamo ustrezno vrednotiti.

Kritični mislec razume značilnosti znanstvene metode in je pozoren na možne napake, do katerih prihaja pri znanstvenem raziskovanju: metodološki problemi, nasprotovanje rezultatov različnih raziskav, različne interpretacije rezultatov, znanost ne more biti pov-sem objektivna.

11

Zakaj pogosto ne razmišljamo kritično?2.

Če z nekaj strogosti podamo odgovor na vprašanje ali ljudje po navadi razmišljamo kritično? bi rekli, da zelo redko, če že pa se še takrat srečujemo s številnimi težavami. Zakaj je temu tako? Zakaj se tako pogosto dogaja, da sicer inteligentni ljudje tako lahko podležejo zavajajočim prepričanjem in trditvam, če so te podane samo z nekaj odločnosti in samozavesti ter brez vsake kritične podlage? Odgovore na ta vprašanja bomo razkrili v tem poglavju. Odkrivali bomo ovire kritičnemu razmišljanju, odkrivali bomo človeško naravo.

OVIRE KRITIČNEMU RAZMIŠLJANJU/…/česiprostovoljnobutast,neveškajjepravinzatolahkopočneškarkolihočeš.Skrivnostdosrečejekratkotrajni-butasti-egoizem/…/

Ne glede na to, da bi se v primeru, da bi bil to naš cilj okrog zgornjega citata lahko nadejali vsekakor razburljive debate, to ni naš namen. Namen dela je, da na bolj ali manj smiseln način začne novo pomembno tematiko na poti do kritičnega mišljenja. V tem primeru, da začne predstavitev nekaterih značilnosti človeške narave in mišljenja, ki nas omejujejo pri polnem razvijanju potencialov kritičnega mišljenja.

Prva ovira je razumevanje naših prepričanj kot investicij v nas. Zdi se, da je predpogoj za to, da v nekaj verjamemo, da je to resnično – da je res. Logični sklep bi torej bil, da so vsa naša prepričanja pravilna in resnična. Najlažje lahko to preverimo tako, da se potrudimo in si ne glede na omenjeni logični sklep, rečemo:

NEKATERA MOJA PREPRIČANJA SO NAPAČNA.

Nekaterim bi to predstavljalo določen problem, prav zaradi zgoraj navedenega logičnega sklepa. Zakaj bi v nekaj verjel oz. bil v nekaj prepričan, če pa ni res. To je zato, ker so naša prepričanja na nek način naše investicije, mi pa investitorji. V svoje prepričanje investiraš določeno zaupanje. Tako kot velja za vse druge investicije pa tudi za prepričanja velja, da jih je težko opustiti. Še posebej zato, ker so naša prepričanja neka osnova za način kako živimo kot posamezniki. Tudi, ko začne število dokazov o naši »slabi investiciji« naraščati, se le s težavo ločimo od njih. Še vedno verjamemo, da se dolgoročno pa vendarle utegnejo obrestovati.

13

REFERENČNI OKVIRKo govorimo o prepričanjih posameznika moramo upoštevati, da gre pravzaprav za strukturo prepričanj, v katero smo vključili neskončno število nekih prepričanj, katerih štetje bi bilo vsekakor “butasta” ideja. Večino teh prepričanj nezavedno sprejmemo. Pa tudi v nadaljevanju se jih ne zavedamo. Kar ne pomeni, da ne vplivajo na naše delovanje. Če upoštevamo že samo dejstvo, da ima povprečen človek neizmerljivo veliko prepričanj poleg tega pa še dejstvo, da je večina teh prepričanj praktično nezavednih, nam je takoj jasno, da obstaja velika verjetnost, da je marsikatero od njih tudi napačno. Strukture prepričanj niso statične ali povedano z drugimi besedami, prepričanja se dopolnjujejo, izginjajo in se spreminjajo medtem, ko sprejemamo nove informacije. Pa poizkusimo opisati ta proces.

Živimo v t.i. informacijski dobi. Vsak dan smo bombardirani z ogromnim številom nekih informacij. Glavni vir le-teh so mediji. Dnevno časopisje, televizija, radio in v današnjem času nesporni informacijski zmagovalec internet nas vsak dan zalagajo z bolj ali manj pomembnimi informacijami. Vseh informacij preprosto ne moremo sprejeti (čeprav naj bi uporabljali samo 10% svojih možganov), kar pomeni, da moramo med njimi izbirati in pozornost osredotočati samo na tiste, ki so pomembne za nas.

Nekatere informacije na katere bomo pozorni se bodo vsidrale v našo strukturo prepričanj, nekatere bomo zavrnili. Na tem mestu se poraja vprašanje. Kaj je tisti faktor, ki odloči o tem kaj bomo ohranili (zavedno ali nezavedno) kot svoje prepričanje in kaj bomo zavrgli? Eden najodločilnejših faktorjev je obstoječa vsebina naših prepričanj. Veliko novih informacij predelujemo na podlagi tega kar že vemo, oz. na podlagi tega v kar že verjamemo. To je referenčni okvir. To je ena od ovir kritičnemu mišljenju. Referenčni okvir nam predstavljajo obstoječa prepričanja na podlagi katerih nekatere informacije iz okolja prevzamemo, druge pa zavržemo. Še enkrat naj spomnimo, da velik del strukture prepričanj deluje na nezavedni ravni, ki še dodatno pripomore k nadaljnjemu prevzemanju (tudi) napačnih prepričanj.

EGOCENTRIČNOST IN ODPOR DO SPREMEMBNajprej nekaj za v razmislek: Koliko vernih ljudi, po vašem resno raziskuje in razmišlja o drugih, njihovi drugačnim veram? Koliko Chealseajvih navijačev se zanima za novosti v taboru Manchester Uniteda? Dejstvo je, da se večina od nas na prepričanja, vrednote in odnose, ki nasprotujejo našim, odzove s »patriotskim« prezirom. Ne samo, da se večina od nas preprosto izogne stališčem, ki so drugačni od naših, temveč jih tudi sistematično izključujemo.

Upiramo se spremembam. Zakaj? V prvi vrsti zato, ker jih dojemamo kot grožnjo uperjeno proti nam, proti temu kdo in kaj smo mi. Po drugi strani tudi zato, ker verjamemo v superiornost naše kulture, v stilu »naše je boljše – naše ideje, naše vrednote, naša rasa, naša kultura, naša religija.« Po naravi smo »egocentrični«. Usmerjeni v branjenje in zagovarjanje nas samih, naših stališč, vrednot, tradicij in skupin s katerimi se identificiramo. Skozi zgodovino je primerov takega mišljenja čisto preveč. Še posebej je preveč takih, ki so se zaradi egocentričnega, spremembam upirajočega se mišljenja končali zelo slabo.

14

Galileo je po več kot tisočletnemu prepričanju, da je zemlja središče vesolja rekel: »Ne pa ni!« S tem ni nasprotoval samo splošno priznanemu znanju tistega časa, temveč tudi prepričanjem znanstvenikov, vladarjev itd., ki so prežeti z egocentričnim, spremembam upirajočim se mišljenjem Galilea poslali pred inkvizicijo. Sicer ga niso nikoli uradno obsodili, vseeno pa je bil večkrat mučen in prisiljen v preklic svojih izjav in zapisov.

SAMOPREPRIČEVANJE IN SAMOZAVAJANJELjudje smo čudna bitja. Smo edina živa bitja z zavestjo, z razvitim mišljenjem in z nesorazmerno količino dlake na glavi v primerjavi z ostalimi deli telesa. Še več. S svojim razvitim mišljenjem smo sposobni sami sebe prepričati v to, da je nekaj res, čeprav vemo, da ni. Kako je to mogoče? Kako je lahko oseba obenem uspešen prevarant in žrtev prevare tega uspešnega prevaranta?

Če bi bili ljudje 100% razumska bitja, potem kaj takega ne bi bilo mogoče. Seveda nismo. Prav tako kot razum, nas poganjajo čustva, ki so pravzaprav gonilna sila naše motivacije za določeno vedenje, mišljenje itd. V večini primerov smo sicer dovolj razumski, da nismo podvrženi iracionalnosti. Vedno temu ni tako. V nekaterih primerih verjamemo v stvari, v katere si želimo verjeti in za katere si želimo, da bi bile resnične, čeprav so nasprotne nečemu, v čemer smo dejansko prepričani. Razlaga za ta pojav je pravzaprav zelo preprosta in vsem bolj ali manj znana: Resnica boli. Zato ljudje resnici velikokrat rečejo NE. Psihologi temu pravijo zanikanje. Kakorkoli, samozavajanje in samoprepričevanje sta prav tako oviri kritičnemu mišljenju.

KULTURNA POGOJENOSTOvire za kritično mišljenje se ne skrivajo samo v posamezniku, temveč tudi v dejstvu, da smo ljudje socialna bitja. Ker smo socialna bitja, se moramo združevati v skupine. Naše zadovoljstvo in sreča pa določa tudi naš položaj v teh skupinah in položaj skupin katerim pripadamo. Smo dobro sprejeti? Smo pomembni za skupino? Kakšna je naša skupina v primerjavi z drugimi? Odgovori na ta vprašanja so vsekakor povezani z našo stopnjo zadovoljstva in sreče. Članstvo v skupinah neizogibno vpliva na našo duševnost in prepričanja. V vseh skupinah je prisotna določena konformnost in pravila. V naš sistem prepričanj zato pogosto vključujemo ideje in vrednote skupine. Vse to je popolnoma naravno in razumljivo v smislu zagotavljanja preživetja posameznika, skupine in konec koncev tudi človeštva. Po drugi strani, pa veliko prispeva tudi k zmotljivosti človeka, ker ima skupina pač vedno prav.

ZANAŠANJE NA AVTORITETOV povezavi z našo temo bomo avtoriteto opredelili kot strokoven vir informacij. Lahko gre za posameznika (starš, učitelj, znana oseba, znanstvenik…), skupina posameznikov (doktorji, profesorji, vrstniki…) ali celo za inštitucijo (religija, vlada, šolska ustanova). Ne glede na obliko avtoritete, velja, da ima avtoriteta pomemben vpliv na naš sistem prepričanj. Samo pomislite koliko informacij, ki ste jih prejeli od vseh navedenih avtoritet jemljemo za samoumevne. Vse lepo in prav, dokler ob upoštevanju avtoritet mislimo

15

16

tudi s svojo glavo. Slepo zaupanje avtoriteti omejuje kritično mišljenje. To sicer ne pomeni, da moramo avtoritete popolnoma prezirati. Pomembno je, da avtoritetam zaupamo, ko (1) je avtoriteta, ki podaja določeno mnenje dejansko strokovnjak na tem področju, (2) ko se različne avtoritete v splošnem strinjajo z določenim mnenjem in (3), ko lahko, vsaj teoretično, tudi sami potrdimo, da je mnenje upravičeno.

KATEGORIZIRANJEKategoriziranje je še eden od načinov, s katerimi naši možgani avtomatično varčujejo s svojo energijo in racionalno upravljajo z informacijami. Kategoriziranje nam pomaga, da razvrščamo različne stvari, pojme, osebe itd. po njihovi podobnosti oz. skupnih značilnostih. Kategoriziranje ne glede na uporabnost, predstavlja tudi problem. Kategoriziranje zanemarja individualne razlike.

Primer:Poznal sem človeka, ki je izgubil svoj vid. Klicali so ga slepi mož. lahko bi ga klicali tudi hitri tipkar, prizadevni delavec, dober študent, pozoren poslušalec, človek, ki hoče v službo. ampak ta mož ni dobil službe v trgovskem podjetju, kjer so zaposleni sedeli in tipkali naročila, ki so prišla preko telefona. Vodja kadrovanja si je neučakano želel zaključiti razgovor za službo. »ampak ti si slepi mož« je ponavljal, v njegovih besedah si lahko čutil sklepanje, da zaradi pomanjkljivosti na enem področju, mož ni sposoben delovati na nobenem drugem. Kako slep zaradi kategorizacije je bil kadrovik, da ni mogel pogledati preko njenih meja.

Poleg tega, da nam kategorizacija onemogoča vpogled v individualne razlike nas usmerja tudi v preveliko poenostavljanje. Zaradi nje pogosto vidimo stvari samo črne ali bele. Ampak taka je človeška narava. Iščemo preprostost, iščemo hitre odgovore.

Ozaveščanje in premagovanje ovir, ki smo jih predstavili v tem poglavju predstavlja velik del razvijanja sposobnosti in dispozicij kritičnega misleca. Ko se teh ovir zavemo in jih premagamo naredimo tudi velik korak k svoji avtonomnosti. Vsak od nas mora biti sposoben samostojno razmišljati in svobodno delovati v svetu. Brez teh znanj ostanemo sužnji idej drugih.

17

Veščine kritičnega mišljenja�.Nekaj o veščinah kritičnega mišljenja je že bilo povedanega. V drugem poglavju smo predstavili 8 veščin kritičnega mišljenja, kot jih navaja Wade (1995):

• Naravnanost na zastavljanje vprašanj in raziskovanje.• Opredeljevanje pojmov in problemov.• Raziskovanje dokaznega gradiva za posamezno razlago.• Analiza predpostavk in naravnanosti v posameznih sklepih.• Izogibanje emocionalnemu zaključevanju.• Izogibanje pretiranemu poenostavljanju.• Dopuščanje in upoštevanje različnih interpretacij dogodkov in pojavov.• Dovoljevanje nedorečenosti, odprtosti.

To je le ena izmed mnogih razdelitev veščin kritičnega mišljenja, ki je namenjena predvsem učiteljem v šolah saj avtor navaja tudi načine spodbujanja razvoja posamezne veščine v šolski situaciji.

V nadaljevanju bomo veščine razvrstili v štiri glavne kategorije: zavedanje, analiza, ocena in tvorjenje ter jih v vsakem podpoglavju posebej predstavili.

ZAVEDANJE (OGLAŠEVANJE, MEDIJI, ŠOLA…)Najbolj pomemben korak k osvojitvi veščin zavedanja ste že naredili. Vzeli ste si čas in berete ta priročnik. Naslednji velik korak ste prav tako že naredili: prebrali ste si prejšnja poglavja (z vsem optimizmom se nadejamo tega, da berete priročnik od začetka do konca). V njih je bil predstavljen pomemben del veščin zavedanja, ki jih sedaj poznamo; (1) kaj kritično mišljenje je; (2) kaj kritično mišljenje ni, in (3) kaj ovira kritično mišljenje. Poznavanje teh treh točk je odlično in nujno izhodišče za nadaljnje spoznavanje kritičnega mišljenja.

Preden se osredotočimo na ostale pomembne veščine kritičnega mišljenja smo vam dolžni odgovoriti na sklop pomembnih vprašanj: Zakaj se sploh ukvarjati s kritičnim mišljenjem? Zakaj biti kritičen mislec? Zakaj se dodatno izobraževati, da lahko kritično razmišljamo? Na ta vprašanja lahko odgovorimo povsem razumsko (ker nam omogoča kvalitetno, veljavno in zanesljivo sprejemanje, vrednotenje in podajanje informacij ter znanj) ali pa povsem praktično: Ker obstajajo ljudje, organizacije, inštitucije, ki zaupajo v splošno pomanjkanje kritičnega mišljenja pri ljudeh in to s pridom izkoriščajo. To se dogaja vsak dan in povsod po svetu. Tovrstno »izkoriščanje« je prisotno v medijih, (žal tudi) v znanosti, v politiki in seveda v kraljestvu ustvarjalnih metod prepričevanja: oglaševanju. Mediji, znanost in oglaševalci (pogosto prepleteni med seboj) lahko posredno ali pa povsem neposredno oblikujejo naša prepričanja. Dovolj zgovoren primer je kratko pismo bralke avtorju svetovalne kolumne.

Primer:Ženska piše, da je triletni otrok njene nečakinje videl na ulici povoženega psa. nečakinja je poizkusila izkoristiti to nesrečno situacijo za prikaz nevarnosti tekanja po cesti, otrok pa je odgovoril: »ah, ne! mama, Wonder Woman (stripovska super junakinja) bo priletela in ustavila avto.« (Rudinow & Barry, 1994).

Že res, da gre za primer predšolskega otroka, vendar na vsak način različni mediji močno vplivajo na naša prepričanja, mišljenje in s tem posledično tudi na naše vedenje. V obsežni študiji televizijskih vsebin je George Gerbner iz Univerze v Pennsylvaniji ugotovil, da se pri ljudeh, ki veliko časa preživijo ob gledanju TV vsebin ojačajo stereotipna mnenja, seksizem, rasizem, napačna prepričanja o starostnikih, in prepričanje v (pre)veliko razširjenost kriminala. Ne samo, da mediji (v tem primeru televizija) izkrivljajo resničnost, pogosto jo kar ustvarjajo (Rudinow & Barry, 1994). Pogosta izpostavljenost ponavljajočim informacijam, ki jih nudi TV program, nas lahko pripelje do ponotranjenja teh informacij in oblikovanja vzorcev vedenja, ki jih ostali gledalci (poslušalci, bralci itd.) prav tako pričakujejo od nas. Ta proces zgovorno opisujejo Gerbnerjeve besede: television is a hidden curriculum for all people… You can turn the set off, but you still live in a world in which vast numbers of people don’t turn it off. if you don’t get it through the »box« you get it through them.«

Ker je bila primarna funkcija televizije zbiranje gledalcev in vzdrževanje njihove pozornosti za prejemanje sporočil oglaševalcev, se zdaj posvetimo še oglasom oz. oglaševalski industriji. Cilj oglaševalcev je motivirati in usmerjati potrošno vedenje (Rudinow & Barry, 1994). Da oglaševalci to dosežejo, uporabljajo različne zavajajoče metode. Najpogosteje uporabljane so napačne implikacije, raba dvoumnosti in nejasnosti, pretiravanja, psihološki apeli (pozivi), skrita dejstva itd.

Ne glede na izpopolnjenost teh metod, je ena od največjih nevarnosti utvara o neranljivosti, ki se skriva v nas samih. Oglaševalci se le-te dobro zavedajo in jo s pridom izrabljajo. S pojmom utvare o neranljivosti opisujemo človekovo nagnjenost k temu, da sebe dojemamo kot neranljivega za različne načine vplivanja (v tem primeru oglaševanja), pa tudi za različne bolezni, naravne nesreče itd. Gre za klasičen primer, ko si rečemo: »To se meni že ne more zgoditi!«

Razširjenost tega pojava so potrdili različni raziskovalci (npr. Sagarin, Cialdini, Rice, & Serna, 2002), ki so obenem preučevali načine kako ta fenomen ozavestiti in se ga obraniti. V teh raziskavah povsod zasledimo podobne (povsem zdravorazumske) zaključke: utvaro o neranljivosti najbolj učinkovito razblini izkušnja, ki priča o nasprotnem, manj uspešni pa so nasveti in informiranje.

18

ZNANOST»Znanostjetistoočemerpišejoznanstveniki«

Citat precej poenostavi predstavitev znanosti, vseeno pa ga ne moremo zanikati. Znanost oz. znanstveniki pri raziskovanju cenijo predvsem tri stvari: OBJEKTIVNOST, VELJAVNOST ter ZANESLJIVOST. To pomeni, da moramo biti v celotnem znanstvenem procesu od zbiranja virov, pa do predstavljanja rezultatov našega znanstvenega dela osredotočeni na to, da bo naše delo:

• OBJEKTIVNO: razumsko in nepristransko.• VELJAVNO: preučuje to kar naj bi preučevalo.• ZANESLJIVO: ob različnih preverjanjih daje (skoraj) iste rezultate.

ANALIZA (ARGUMENT IN KAKO JE SESTAVLJEN)O kritičnem mišljenju avtorji pogosto razmišljajo skozi različne modele veščin kritičnega mišljenja, med katerimi so najpomembnejši: postavljanje (kritičnih) vprašanj, reševanja miselnih problemov, odločanje, jasno in natančno izražanje, analiza in presojanje argumentov. Najbolj ključne veščine za kritično mišljenje so zagotovo veščine argumentacije zato je to poglavje najdaljše v tem priročniku. V sledečih podpoglavjih bomo spoznali predvsem kaj argument je (kako ga prepoznamo) in kako je argument (dober in slab) sestavljen.

Slovar slovenskega knjižnega jezika argument definira kot nekaj: kar utemeljuje, podpira kako trditev; razlog, dokaz (SAZU, 2000). Lahko rečemo tudi, da je argument trditevpodprta z razlogi. V argumentu razlogi utemeljujejo (podpirajo, upravičujejo, dokazujejo, demonstrirajo) sklep, ta podpora pa racionalno osebo prepričuje v sprejetje sklepa (Kompare & Rupnik Vec, 2006).

Argumentacije (rabe argumentov) ne smemo zamenjevati z razlaganjem. Čeprav bi na prvi pogled lahko rekli, da sta si ti dve veščini podobni ju loči namen s katerim jih tvorimo. Namen argumenta je prepričati sogovornika v neko stališče, dopovedati, da je to stališče resnično ali upravičeno (Kompare & Rupnik Vec, 2006), medtem gre pri razlagi za podajanje splošno sprejetih in »naravnih« razlogov za določen pojav, proces (npr. cesta je mokra, ker je včeraj deževalo).

V vsakodnevnem govoru se termin argument pogosto pojmuje ožje, kot sestavni del dokaza. Včasih npr. slišimo koga reči: »Kakšne argumente imaš za to svojo trditev?« Govorec v tem primeru sogovornika poziva, da navede razloge za svoje stališče. Tako uporabljen termin argument označuje zgolj razloge (v nadaljevanju bomo spoznali, da so to premise), ki podpirajo neko stališče oz. sklep (Kompare & Rupnik Vec, 2006).

Navadno ni težko prepoznati preproste nesmiselnosti, ki jih nekateri uporabljajo za argumentacijo (povsem jasno je, da »ja pa ja« ter »ne pa ne« in podobno globoke trditve niso argumenti), precej težja naloga pa je, v širšem kontekstu prepoznati za nas pomemben argument. Razlog za to je predvsem ta, da gre pri prepoznavanju argumentov obenem tudi za prepoznavanje; (1) avtorjevega/govorčevega namena; (2) da so govorčevi ali avtorjevi nameni pogosto kompleksni in (3) da avtor oz. govorec

19

svojih namenov s svojimi besedami ne poda tako jasno kot bi si mi morda želeli. Zato je pomembno, da se posvetimo strukturi argumenta.

“Argument je sestav, v katerem je določena trditev na razumen način podprta z razlogi za njeno sprejetje. V argumentu razlogi utemeljujejo (podpirajo, upravičujejo, dokazujejo, demonstrirajo) sklep, ta podpora pa racionalno osebo prepričuje v sprejetje sklepa.” (Šuster, 1998).

Argument je sestavljen iz naslednjih elementov: premis, sklepov in odnosa med premisami in sklepi, večina argumentov pa še iz implicitnih premis (predpostavk, domnev), kvalifikatorjev, nasprotnih argumentov (Kompare & Rupnik Vec, 2006).

“Argument (dokaz) v logiki je niz stavkov, ki ga sestavljajo premise in sklep (pogosto tudi vmesne vrstice, podsklepi; z argumentom se dokazuje upravičenost sklepanja, tj. da premise “podpirajo” sklep.” (Uršič&Markič, 2003).

Da bi dospeli do logične oblike argumenta, si moramo najprej odgovoriti na naslednja vprašanja. Kaj je končni sklep argumenta oziroma kaj je nekdo v tem argumentu želel zatrditi? Kaj so premise (in kaj predpostavke argumenta), ki naj bi podpirale zatrjeni sklep? Kakšna sklepanja so uporabljena v argumentu in kako vodijo od premis k sklepu?

PREMISE IN SKLEPIPremise so razlogi, ki podpirajo sklep. Predstavljajo tisti del argumenta, ki navaja, ZAKAJ je neki sklep resničen oz. ZAKAJ naj bi vanj verjeli. Za argument gre že v primeru, če je neka trditev podprta zgolj z enim razlogom. Premise se lahko nanašajo na dejstvo, lahko tudi na mnenje ali vrednostno obsodbo. Premise so lahko resnične ali neresnične oz. bolj ali manj sprejemljive (verjetne). Prav vsebina oz. resničnost premis je eden temeljnih elementov presoje kakovosti argumenta.

Primer:premisa 1 Vsi ljudje so smrtni.premisa 2 Sokrat je človek_________ _____________________sklep Sokrat je smrten.

Premise lahko delimo na:• Eksplicitne… jasno izražene in Implicitne… neizražene vendar prisotne• Relevantne… zagotavlja razloge za sprejetje sklepa in Nerelevantne… sklep in

premisa vsebinsko nista povezana• Sprejemljive… resnične in Nesprejmljive… neresnične• Deduktivne… sklep nujno sledi iz premis in Induktivne… sklep z večjo ali manjšo

verjetnostjo sledi iz premis

20

Vrste premis so tudi naslednje:• »Zdrav razum« (angl. Common sense), javno mnenje in splošno sprejete vrednote.• Anekdote (posamični primeri ali zgodbe).• Osebne izkušnje in opažanja.• Mnenje zdravstvenih ali drugih avtoritet.• Logično dokazovanje in argumentiranje po analogiji.• Spoznanja, pridobljena z znanstvenimi metodami.

Sklep je trditev, ki posreduje KAJ naj verjamemo oz. sprejmemo kot resnično ali vsaj upravičeno. Je mnenje, stališče, perspektiva, ki je podprta s premisami oz. izpeljana iz premis. Nanaša se na prepričanje, ki naj bi ga v proces prepričevanja sogovornik (bralec, gledalec…) spremenil.

Sklep je običajno tisto, kar sledi izrazom kot so: torej, potemtakem, zato, zaradi tega, lahko sklepamo, sledi, ... Premise so običajno tisto, kar sledi izrazom kot: glede na to, saj, kajti, ker, kot kaže, ... oz. kar stoji pred izrazi: iz tega lahko sklepamo, iz česar sledi, kar kaže, da, ... (Šuster, 1998).

Premise in sklepi se lahko pojavljajo na različnih mestih besedila, ki nas v nekaj prepričuje, in niso vedno kar takoj razvidni. V idealnem primeru so premise na začetku iz njih pa je izpeljan sklep. Vendar so v vsakdanjosti pogostejši argumenti z drugačno strukturo, npr. tako, da nekaterim razlogom sledi sklep, ki je v nadaljevanju podprt z novimi razlogi, ali pa tako, da sklep pravzaprav ni povsem razviden (je impliciten) (Kompare & Rupnik Vec, 2006).

Pogosto je prepoznavanje premis in sklepov precej zahtevno delo, sploh, če jih iščemo v daljšem, bolj kompleksnem besedilu. Da ne bo vse tako zahtevno, si lahko pomagamo s preprostim dejstvom, da določene besede lahko nakazujejo premise, določene pa sklepe. Tem besedam rečemo jezikovni ključi.

Primer jezikovnih ključev:

Premise nakazujejo: Sklepe pa nakazujejo:Ker… torej…Kajti… zato…Razlogi za… iz tega sklepamo…Glede na to, da… iz tega sledi…Kot kaže… iz tega izhaja…Če… …je utemeljeno z…Ob predpostavki, da… zaradi…

Rudinow (1994) predlaga, da si ob prvem branju določenega teksta podčrtamo jezikovne ključe, ki nakazujejo sklepe, saj tako razmejimo strukturo argumenta. Ni odveč, da ponovno opomnimo na razliko med razlaganjem in argumentacijo, saj pri obeh lahko najdemo besede, ki v argumentaciji nakazujejo premise:

21

ARGUMENTACIJA: Dobro bi bilo, da vzameš dežnik, ker pravijo, da bo deževalo.

RAZLAGANJE: Cesta je mokra, ker je deževalo.

Pri prepoznavanju premis si lahko pomagamo tudi s posebnimi besednimi ključi, ki so:• Besede, ki nakazujejo štetje (prvi, drugi, zadnji…)• Besede, ki nakazujejo povezanost, stopnjevanje (in še, prav tako, tudi…)• Besede, ki nakazujejo nasprotovanje (kakorkoli, ne glede na to, ampak, čeprav…)

Prav tako lahko naletimo na besedila, ki ne vključujejo jezikovnih ključev. Takrat je dobro, da si postavimo katero izmed naslednjih vprašanj:

Kaj (če sploh) avtor zagovarja? Katere ugotovitve poizkuša podati? V kaj me poizkuša prepričati?

S temi in podobnimi vprašanji lahko razberemo iz teksta ali le-ta vključuje kakšen argument in kakšni oz. kaj so sklepi. Nato z vprašanjem kot je npr. Katere razloge, podatke ali dokaze avtor navaja v podporo sklepu?, poiščemo premise.

IMPLICITNE PREMISE OZ. DOMNEVEPredpostavka (domneva) je trditev, ki ni podprta z dokazi. Lahko je razvidna, v večini primerov so predpostavke skrite (implicirane). Imenujemo jih implicitne domneve (Kompare & Rupnik Vec, 2006).

Poglejmo si primer:

Oprostite gospodična, v ViP prostor gredo lahko samo povabljenci.

Čeprav smo prepričani, da bi gospodična izvrstno popestrila dogajanje v VIP prostoru, lahko iz konteksta razberemo, da (čeprav to ni bilo posebej poudarjeno) tja ne sme. To bi bil implicitni sklep – skrit, vendar razviden. Najdemo pa v tem primeru tudi implicitno premiso oz. domnevo, in sicer, da gospodična (kdo ve zakaj) ni med povabljenimi.

Implicitne premise, tudi implicitni sklepi prinašajo določene težave. Prva je vsekakor v tem, da jih v kompleksnejših kontekstih ni vedno lahko najti. Pomembnejše je to, da so na račun svoje nedorečenosti, prosti za interpretacijo. Ta je lahko seveda bolj ali manj pravilna oz. napačna. Na podlagi oblikovanja domnev pa se tvorijo tudi stereotipi in stereotipna pojmovanja, zato je pomembno, da smo pri ozaveščanju in preverjanju resničnosti predpostavk in prepričanj (implicitnih premis) v vsakodnevnih situacijah še posebej previdni.

22

KVALIFIKATORJIKvalifikator je po definiciji besedilo, ki opredeljuje pogoje oz. opiše okoliščine, pod katerimi je sklep veljaven.

ta deklica je nadarjena, zato je smiselno, da greš k psihologinji po nasvet, kako je treba delati z njo. Seveda je to smiselno le, če si pripravljen delati z njo, sicer otroka raje prepusti strokovnjaku (Kompare & Rupnik Vec, 2006).

NASPROTNI ARGUMENTIKadar obširno argumentiramo nekaj, s ciljem, da bi se čim bolj približali resnici, zavzeli stališče oz. sprejeli najboljšo odločitev, je smiselno, da poleg razlogov v podporo svoji tezi skrbno preučimo in polemiziramo tudi z razlogi proti njej. Niz trditev, ki spodbijajo sklep, vključno s sklepom, imenujemo protiargument (Kompare & Rupnik Vec, 2006).

Ker ne bi imelo prav dosti smisla, da nek svoj argument vztrajno in učeno prepričljivo spodbijamo (brez skrbi, to radi počnejo drugi), je smiselno, da najdemo protirazloge, ki so šibkejši od razlogov, ki naš sklep podpirajo.

UPORABA STRUKTURE ARGUMENTA PRI PISANJU IN GOVORJENJUČeprav se bomo s samimi veščinami podajanja argumentov srečali še kasneje je na tem mestu smiselno poudariti, da že s poznavanjem strukture nekega argumenta in s postavljanjem nekaterih »tipičnih« vprašanj naredimo velik korak v argumentiranju. Vprašanja oz. smernice, ki lahko služijo kot vodila pri konstrukciji kakovostnih argumentov z namenom prepričevanja drugih so:

• Kaj je vaš sklep? V Katero trditev (ali trditve) želite prepričati bralca oz. poslušalca?

• S kakšnimi razlogi boste podprli svoj sklep?• Iz katerih predpostavk izhajate? Ali so veljavne? Ali bi jih morali eksplicitno navesti?• Pod katerimi pogoji vaša trditev morda ni veljavna? Je torej smiselno postaviti

omejitve (so kvalifikatorji potrebni)?• Kateri so nasprotni razlogi? Zakaj naj bralec (poslušalec) ne bi sprejel vaše trditve?• Kaj manjka? Ali so na temelju podanih razlogov mogoči še drugi sklepi? Ali obstajajo

še drugi razlogi? Drugi protirazlogi? Druge predpostavke? (S temi vprašanji se oddaljite od informacij, s katerimi trenutno operirate, ter razmislite, kaj zunaj podanih okvirov je morda še pomembno).

23

DEDUKTIVNI IN INDUKTIVNI ARGUMENTINekateri avtorji argumente delijo še na deduktivne in induktivne kot prikazuje skila1. Argument je deduktiven, kadar sklep nujno sledi iz premis, induktiven pa, kadar sklep z večjo ali manjšo verjetnostjo sledi iz premis (npr. Matic je dober kritični mislec, Vlado je dober kritični mislec, Tim je dober kritični mislec ipd. Torej so vsi fantje dobri kritični misleci). V tradicionalni logiki je dedukcija sklepanje iz splošnega na posebno in posamično, indukcija pa sklepanje iz posamičnega na splošno – posploševanje.

Deduktivni argumenti so veljavni ali pa neveljavni, induktivni pa bolj ali manj induktivno močni (induktivna moč nam pove, s kakšno verjetnostjo premise podpirajo sklep).

“Največjo logično moč imajo veljavni deduktivni argumenti, v katerih sklep z gotovostjo (logično nujno) sledi iz resničnih premis oziroma ni mogoče, da bi bile vse premise resnične, sklep pa neresničen. Pri induktivnih argumentih premise ne podpirajo sklepa z gotovostjo, ampak le z večjo ali manjšo verjetnostjo.” (Uršič&Markič, 2003).

Vaja: V spodnjih primerih ugotovi ali gre za argumente, zgolj za razlago ali nič od tega. Če gre za argumente, označi premise in sklep ter obkroži značilne argumente. Ugotovi veljavnost in oceni moč argumenta. Poišči domneve oz. skrite premise.

Primer: Kriv sem, če sem izvršil umor. Ob času umora sem bil v kinu. če sem bil v kinu, nisem mogel zagrešiti umora. (torej) nisem kriv. (Potrč, m. (2004), Dinamična filozofija)

24

argumenti

deduktivni induktivni

veljavnibolj ali manjinduktivno

močnineveljavni

Slika 1: Delitev argumentov

Primer:Vsako čutilo spoznava njemu ustrezno stvarnost: oko svetlobo, uho zvok. nobeno čutilo ne spoznava bistva, podobnosti. zato obstaja poleg čutil, s katerimi zaznavamo čutne doživljaje, globinski razum, s katerim zaznavamo realnost okolnih stvari in nasploh čutno ne neposredno zaznavnih predmetov. (Potrč, m. (2004), Dinamična filozofija).

OCENA (RES GOVORI/-M PREMIŠLJENO?)V tem poglavju se srečamo z naslednjim sklopom veščin, ki jih kritični mislec s pridom uporablja, z veščinami evalvacije argumenta.

Verjetno ni potrebno posebej poudarjati, da so nekateri argumenti dobri, nekateri pa slabi. Pojavlja se vrsta vprašanj. Kako kakovost argumenta kritično oceniti? Kako se izogniti ocenjevanju, ki temelji izključno na nekem zdravorazumskem nivoju (čeprav le-ta ni nujno vedno neprimeren) ali na psihološki prepričljivosti govorca (njegov videz, privlačnost, retorične spretnosti…)?

V prejšnjih poglavjih smo že nekajkrat omenili, da je ena od glavnih ranljivosti katerim smo ljudje podvrženi splošno iskanje t.i. mentalnih bližnjic, ki nam na nezavedni ravni omogočajo lažje spopadanje z velikim številom prejetih informacij. Na ta račun pa poleg vsega ostalega trpi tudi naša sposobnost presojanja kvalitete argumentov, katerih glavni namen je osebo (nas) v nekaj prepričati. Včasih »nekritično« sprejetje podanega argumenta nima večjih posledic, predstavljate si, da nekritično mišljenje botruje slabi odločitvi v političnih krogih, v gospodarstvu itn. Že res, da obstajajo tudi drugi predvsem socialnopsihološki pojavi, ki tudi v tako vplivnih in pomembnih krogih pripeljejo do sprejemanja napačnih odločitev, vendar pa se jim bomo zaradi namena tega priročnika tukaj izognili, oz. jim ne bomo posvečali večje pozornosti, saj razvijanje kritičnega mišljenja vpliva tudi na zmanjšanje možnosti pojava teh fenomenov.

Torej, kdaj je argument dober in kdaj je argument slab? Kaj pomeni vrednotenje argumentov?

Argumente kakovostno vrednotimo takrat, ko smo pozorni na vsebino in strukturo argumenta, tj., ko argumente presojamo sistematično, v skladu z izbranimi kriteriji. Kritičen mislec pri presoji, ali je argument dober, ugotavlja, ali so razlogi, s katerimi ga nekdo prepričuje v sprejetje sklepa, sprejemljivi (resnični) ter ali so razlogi relevantni in zadostni za sprejetje sklepa.

Pri presoji argumentov se opiramo na štiri kriterije (Kompare & Rupnik Vec, 2006):• Relevantnost premis za sklep (ali so razlogi, ki podpirajo sklep, pomembni za

sprejetje sklepa).• Sprejemljivost premis (ali so razlogi, ki podpirajo sklep, sprejemljivi oz. resnični).• Zadostnost premis (ali so razlogi, ki podpirajo sklep, zadostni za sprejetje sklepa).• Učinkovitost zavračanja protirazlogov (ali argument vsebuje premise, ki predvidevajo

in učinkovito zavračajo možne protirazloge).

25

RELEVANTNOST PREMISPri presojanju argumentov nas zanima, ali so premise relevantne (pomembne, bistvene) za resnico sklepa oz. ali so v argumentu navedeni razlogi, ki utemeljujejo, podpirajo sklep. Premisa je relevantna, ko je vsebinsko povezana s sklepom, ko zagotavlja razlog za sprejetje sklepa oz., ko pomembno prispeva k resničnosti ali zmotnosti sklepa.

Pri določanju relevantnosti premis za sklep oz. vsebinske povezanosti za sklep oz. vsebinske povezanosti med premisami in sklepom, prevprašujemo odnos med premisami in sklepom.

Kritični vprašanji sta (Kompare & Rupnik Vec, 2006):• Ali premise podpirajo sklep? Ali sklep sledi iz premis?• Ali je sklep resničen ali vsaj zelo verjeten, če so vse premise sprejemljive?

SPREJEMLJIVOST PREMISKer skušamo z argumentom nekoga prepričati v sprejetje sklepa, ki ni samoumeven, ga moramo podpreti s premisami, ki so sprejemljive oz. samoumevne. Premisa je sprejemljiva, ko je resnična ali, ko lahko razumno verjamemo, da je resnična.

Da je premisa sprejemljiva, in tako primerna za to, da jo razumna oseba sprejme mora ustrezati določenim kriterijem, ki pravijo da je premisa sprejemljiva, ko gre za:

• Trditev, ki je del skupne, deljene vednosti.• Trditev, ki je del posameznikovega znanja, izkušenj ali opažanj.• Trditev, ki je bila razumno utemeljena v debati oz. ki jo je mogoče v nadaljnji debati

učinkovito zagovarjati.• Sklep drugega dobrega argumenta.• Neizkrivljeno pričanje očividca.• Neizkrivljeno poročilo strokovnjaka oz. avtoritete na določenem področju.• Manj pomembno trditev, za katero nihče nima razloga, da bi vanjo posebej dvomil,

in ki se zdi v kontekstu argumenta razumna.

Pogosto določanje sprejemljivosti oz. nesprejemljivosti premis v argumentih ni tako preprosto. Če gre za strokovne argumente s področja, kjer je naše znanje pomanjkljivo, težko presodimo, ali so premise sprejemljive in v kakšni meri. V teh primerih moramo presojati verodostojnost strokovnjakov, ki zagovarjajo določeno premiso.

Prav tako je pri presoji sprejemljivosti premis vredno upoštevati tudi pogoje nesprejem-ljivosti premis. Premise razumna oseba ne sme sprejeti, ko gre za:

• Trditve, ki nasprotujejo dejstvom, dokazom ali zanesljivemu viru.• Trditve, ki nasprotujejo osebni izkušnji ali znanju.• Trditve, ki nasprotujejo ostalim premisam v argumentu (so z njimi neskladne).• Trditve, ki so jezikovno nejasne ali dvoumne.• Trditve, ki niso različne od sklepa, ki naj bi ga podpirale.• Trditve, ki temeljijo na vprašljivih predpostavkah.

26

Na podlagi vsega povedanega lahko rečemo, da je dober argument tisti, ki vsebuje sprejemljive premise, ki so med seboj skladne.

Še tri kritična vprašanja, ki nam pomagajo pri določanju sprejemljivosti premis:• Ali obstaja nesoglasje glede sprejemljivosti katere od premis?• Ali so premise kakor koli problematične – sporne ali dvomljive?• Ali obstajajo pomembni razlogi proti sprejetju premise?

ZADOSTNOST PREMISTudi, ko so premise relevantne in sprejemljive, vrednotenje argumenta še ni končano. Da bi bil argument dober, morajo biti njegove premise zadostne. Če povemo na bolj preprost način: mora jih biti dovolj ali pa morajo biti dovolj močne za sprejetje sklepa.

Obstajata dva glavna tipa nezadostne podpore:• Argument ne upošteva vseh znanih podatkov ali prikriva informacije, ki bi lahko

ogrozile sklep.• V argumentu je sklep podprt s premajhnim številom premis.

Kritična vprašanja, ki usmerjajo presojo zadostnosti premis, so:• Ali je sklep utemeljen na zadostnem številu razlogov ali potrebujemo dodatne raz-

loge za podporo sklepu?• Ali v argumentu manjka kakšen pomemben razlog, ki bi vplival na sprejetje ali

zavrnitev sklepa? Ali argument upošteva vse znane in relevantne podatke, ki za-devajo dani sklep?

UČINKOVITO ZAVRAČANJE PROTIRAZLOGOVZadnja od veščin kritičnega mišljenja, ki jih ožje uvrščamo med veščine evalvacije argumentov je učinkovito zavračanje protirazlogov. Presojamo, ali argument vsebuje premise, ki predvidevajo in učinkovito zavračajo možne protirazloge. Pojem protirazloga smo sicer že razjasnili, ker se ponovitev včasih obrestuje ga bomo na tem mestu še enkrat: Protirazlogi so razlogi, ki sicer nasprotujejo sklepu, a so vključeni v argument tako, da njegove sprejemljivosti ne ogrozijo, moč argumenta pa le še utrjujejo, ker vnaprej odgovorijo na možne protiargumente.

Ta veščina je zelo pomembna predvsem zaradi dveh splošno razširjenih človeških teženj, ki jih imenujemo (1) napaka potrditve in (2) napaka zavračanja.

Napaka potrditve je težnja k temu, da smo pri argumentaciji pretirano osredotočeni na iskanje razlogov oz. informacij, ki bi naš sklep potrjevali, protirazloge pa zanemarjamo. Napaka zavračanja je težnja k temu, da argumente, ki nasprotujejo našim stališčem ocenjujemo kot šibkejše, kot argumente, ki naše stališče zagovarjajo. V »naših« argumentih tako le redko opazimo pomanjkljivosti, medtem, ko se v »protiargumentih« osredotočamo predvsem na njih.

27

Tukaj pride do izraza ena od lastnosti dobrega znanstvenega dela, ki velja tudi za kritičnega misleca in sicer objektivnost (nepristranskost). Lahko rečemo, da gre pri osebah, ki so močno podvržene obema napakama za šibkega kritičnega misleca. Kritičen je do te mere, da je sposoben učinkovito zagovarjati lastno stališče, če ne zmore preseči napak v lastni argumentaciji. Osredotočen je predvsem na zmago stališča, ki ga zagovarja, ne na objektivno soočanje argumentov in sprejemanje boljšega argumenta, ki je lastnost »močnega« kritičnega misleca.

Kritična vprašanja, povezana z učinkovitim zavračanjem protirazlogov:• Katere so šibkosti argumenta, ki ga zagovarjamo? Kaj so možni protirazlogi sklepu?• Ali lahko ubranimo argument pred nasprotnimi argumenti in kako?• Ali smo v podporo sklepu vključili tudi premise, ki predvidevajo in učinkovito

zavračajo možne protirazloge?

SPLOŠNA OCENA ARGUMENTAPovzemimo: Argument je dober, kadar so njegove premise sprejemljive, relevantne in zadostne za sklep. Po drugi strani je argument slab, kadar njegove premise niso sprejemljive, kadar premise ne nudijo zadostne podpore za sklep ali kadar premise za sklep niso relevantne.

V kakšnem vrstnem redu bomo preverjali sprejemljivost, relevantnost in zadostnost premis niti ni pomembno in je lahko odvisno od značilnosti kritičnega misleca pa tudi od argumenta samega. Vseeno sta pred vami dva modela analize in ocenjevanja argumentov:

• Poiščitesklep: vprašajte se, v kaj vas je avtor želel prepričati. V pomoč pri iskanju sklepa naj vam bodo jezikovni ključi, torej besede, ki napovedujejo sklep.

• Poiščitepremise: zdaj so na vrsti premise oz. razlogi, ki podpirajo sklep. Poiščite jih s pomočjo jezikovnih ključev, odstranite nepomembno »besedičenje«. Izpišite oz. označite si vse eksplicitne premise, poiščite pa tudi morebitne implicitne premise.

• Poiščitepotodpremisksklepu: ugotovite, za kakšne vrste argument gre, deduktiven ali induktiven. Če je argument sestavljen iz podargumentov, navedite vmesne sklepe.

• Preveritepomenključnihizrazov: So ključni izrazi jasni, nedvoumni? Ali so navedene definicije dobre?

• Ugotovitesprejemljivostpremis.• Ugotovite, ali premise zagotavljajo ustrezno podporo za sklep: Če je argument

deduktiven, ali je veljaven? Če je argument induktiven, ali je logično močan?

VRSTE RAZLOGOV S KATERIMI PODPIRAMO TRDITVEKot je bržkone jasno, pri argumentiranju svoje trditve podpiramo z različnimi vrstami razlogov. Našteli smo jih že pri predstavitvi pojma premisa, zdaj bomo vsakega posebej na kratko predstavili, na koncu bomo opozorili na morebitne prednosti in pomanjkljivosti posamezne oblike premise oz. razloga.

28

ZDRAV RAZUMPogosta oblika v argumentaciji, ki poleg tega vsebuje še javno mnenje, splošno sprejete vrednote ali ustaljeni in/ali večinski način ravnanja.

Primer:mati: (rdeča v obraz, z izbuljenimi očmi in sunkovitimi gibi (očitno nekoliko besna) se ti približuje) »zaKaj Si Se ga naPil!?«.

Večinsko ravnanjemladenič: (presunjen nad podobnostjo materinega vedenja s tvojim, prejšnji večer po 5 pivih) »napil sem se ga, ker so se ga tudi moji prijatelji.«.

Zdrav razummladenič: (podobno kot prejšnji presunjen nad podobnostjo materinega videza s svojim danes zjutraj po seansi z Wc školjko) »napil sem se ga, ker pivo ni voda.«.

Včasih se že zgodi, da so javno mnenje, splošne vrednote in zdrav razum relevantni razlogi za sprejetje sklepa, ki ga podpirajo. Pogosto temu ni tako. Za primer lahko vzamemo oba primera navedena zgoraj, lahko tudi na kratko poškilimo v zgodovino, in samo spomnimo na obče sprejeto ploščatost Zemlje, čarovnice na grmadah in utemeljevanje razlogov za holokavst med drugo svetovno vojno.

ANEKDOTEAnekdote, osebne izkušnje in opažanja so v našem spominu zelo živi, lahko rečemo tudi, da so zaradi tega precej lahko dostopni in pogosti v argumentaciji.

Njihova glavna prednost je ta, da so psihološko prepričljivi in zato lahko precej učinkoviti v argumentaciji. Vseeno pa je treba v takih primerih pomisliti na to, da eno opažanje ali izkušnja ni dovolj za posploševanje. Lahko, da je resnično in mogoče, ni pa nujno, da velja v vsakem možnem primeru. Zato si je smiselno postaviti naslednji dve vprašanji:

• Ali je primer, s katerim oseba podpira sklep, tipičen, pogost?• Ali obstaja kak močan protiprimer, ki nasprotuje sklepu?

MNENJA ZNANSTVENIKOV ALI DRUGIH AVTORITETTo vrsto oz. obliko razlogov predstavljajo sklicevanja na ugotovitve znanstvenikov ali drugih avtoritet. Že v drugem poglavju tega priročnika smo opozarjali na nekatere pomanjkljivosti tovrstne podpore našim sklepom, moramo pa povedati, da je sklicevanje na avtoriteto kar pogosto upravičeno, saj ljudje za razliko od teh nimamo vedno na voljo vseh informacij, da bi sami preverili resničnost določenih trditev.

V pomoč pri vrednotenju menja avtoritete naj služijo naslednja vprašanja:• Je avtoriteta strokovnjak za področje, o katerem teče razprava?• Se je mnenje avtoritete v preteklosti izkazalo kot upravičeno?• Na kakšne raziskovalne podatke se opira avtoriteta? • Kakšne metode je pri pridobivanju informacij o pojavu uporabila?

29

LOGIČNO DOKAZOVANJE IN ARGUMENTI PO ANALOGIJI (podobnosti)Pri uporabi logičnega dokazovanja skušamo prepričati z logično veljavnostjo ali močjo argumenta. Da ne bo prihajalo do večjih nesporazumov podajmo še en primer:

if nobody’s perfect, then i’m nobody ;)

Pri uporabi analogije skušamo prepričati s podobnostjo med dvema pojavoma. Ker sta si pojava podobna v eni značilnosti, z argumentom po analogiji napeljujemo k sklepu, da sta si podobna tudi v drugi značilnosti. Tovrstni argumenti so lahko zelo učinkoviti, vendar pogosto tudi zelo zavajajoči (oglaševanje).

SPOZNANJA, PRIDOBLJENA Z ZNANSTVENIMI METODAMITovrstni razlogi so v večini primerov daleč najbolj ustrezni in močni v podpori sklepom. Zakaj? Ker je za znanstvene metode značilna sistematičnost, nadzorovanost, objektivnost, utemeljenost in preverljivost. Vseeno velja opozorilo: NISO VSA DOGNANJA ZNANOSTI RESNIČNO SISTEMATIČNA, NADZOROVANA, OBJEKTIVNA, UTEMELJENA IN PREVERLJIVA.

Pozorni moramo biti predvsem na naslednje možne napake, do katerih prihaja pri znanstvenem raziskovanju:

• Znanstvene raziskave se razlikujejo po kakovosti, rezultati nekaterih raziskav so zato bolj verodostojni od rezultatov drugih. Objava raziskave v pomembni strokovni literaturi je eno od zagotovil za kakovost raziskave.

• Rezultati raziskav si pogosto nasprotujejo. Pomembno je torej, da preverimo ali rezultate neke raziskave potrjujejo tudi druge.

• Znanstveniki morajo dobljene rezultate vedno interpretirati (razložiti), pri tem pa od znanstvenika do znanstvenika vedno prihaja do večjih ali manjših razhajanj.

• Znanost ne more biti popolnoma objektivna, ker je še vedno izdelek človeka, ki ima določena pričakovanja, prepričanja, vrednote itd.

• Znanstvene raziskave se z razvojem tehnologij in znanosti same pogosto spreminjajo – pomembno je, da se osredotočamo na podatke pridobljene z novejšimi raziskavami določenega področja.

Poleg vsega tega opozorimo tudi na dejstvo, da znanstveniki pri raziskovanju uporabljajo različne metode, ki prav tako niso povsem imune na možne napake, vsaka ima svoje prednosti in pomanjkljivosti. Zato je smiselno pri vrednotenju znanstvenih spoznanj misliti tudi na naslednje:

• Kdo so bili udeleženci v raziskavi? Kako velik je bil vzorec (udeleženci v raziskavi)? Je bil vzorec reprezentativen (predstavlja značilnosti populacije, ki jo preučujemo – starost, spol, socialno ekonomski status, izobrazba…)?

• Je raziskava nova? Je bila kdaj ponovljena? Kakšni so bili rezultati ponovitev – se razlikujejo ali ne?

• Je avtor raziskave strokovnjak na preučevanem področju? Kakšna je njegova motivacija (denar, prispevek znanosti)?

30

TVORJENJE (RAZMIŠLJAM KRITIČNO)Spoznali smo kako analiziramo in vrednotimo takšne in drugačne argumente. Cilj prejšnjih poglavij je bil, da predstavimo veščine s katerimi se lahko kritično odzovete na tisto kar slišite ali preberete. Da ne omejimo kritičnega mišljenja samo na informacije, ki jih prejemate pa bomo v tem podpoglavju poizkusili predstaviti določene veščine, ki vam omogočajo, da kritično mišljenje uporabljate tudi v tvorjenju informacij. Od zdaj naprej ste vi vir informacij.

V literaturi o kritičnem mišljenju se kot orodje za rabo kritičnega mišljenja pogosto uporablja pisanje eseja. Tukaj tega ne bomo počeli. Zakaj ne? Ker vas k temu tako ali tako pogosto povabi vaša profesorica slovenščine ali kakšno drugo podobno čudo narave, in zato, ker je za kritičnega misleca pri tvorjenju besedila in/ali sodelovanja v debati pravzaprav dovolj, da pozna veščine, ki so bile predstavljene v prejšnjih poglavjih. Dokler kritični mislec dosledno upošteva pravila, ki se nanašajo na razčlenjevanje argumenta (analizo strukture argumenta) in vrednotenje argumenta preko vrednotenja premis (relevantnost, sprejemljivost, zadostnost, nasprotne argumente) je na dobri poti, da bodo tudi njegovi argumenti dobri, prepričljivi in tako posledično učinkoviti.

Vseeno bomo na tem mestu predstavili še nekaj pogostih zmot v zvezi z argumentiranjem na katere morate biti zelo pozorni, da ohranite »status kritičnega misleca«.

NAJPOGOSTEJŠE ZMOTE PRI ARGUMENTIRANJUKot povsod drugje so tudi pri argumentiranju in kritičnem mišljenju zmote pogoste. Imenovali jih bomo argumentacijske zmote (lat. Fallacio, angl. Fallacy). Naša prva naloga je, da le-te prepoznamo potem se jim poizkušamo na široko izogniti, ker vodijo do neveljavnih in pristranskih sklepov ali posplošitev.

Kako se torej soočiti z zmotnimi argumenti?Najprej bomo predstavili različne metode, katere so tako splošne, da jih lahko uporabimo pri razrivanju in dokazovanju večine tipičnih zmot pri argumentiranju. Te metode so:

METODA KRITIČNIH VPRAšANJKritična vprašanja temeljijo na predpostavki, da kritična vprašanja strukturirajo kritično mišljenje (usmerjajo kritično presojo in vodijo k razumsko utemeljenim presojam, odločitvam in stališčem).

PrimerSalama X je najboljša salama v Sloveniji, ker je najbolj mesnata salama mesne industrije.

Kritična vprašanja: ali je mesnatost zadosten dokaz za to, da rečemo, da je salama najboljša? Kakšen dokaz bi potrebovali, da bi lahko trdili, da je salama X dejansko boljša od ostalih? Kaj sploh pomeni biti »najboljši«? itn.

31

METODA ZAPISOVANJA ARGUMENTA V STANDARDNI OBLIKIPri tej metodi najprej izpišemo in oštevilčimo vse eksplicitne in implicitne premisein na koncu zapišemo sklep. Na ta način postanejo morebitne napake v argumentu takoj bolj očitne.

METODA PROTIPRIMERAZmote lahko izpostavimo tudi s to metodo. Navedemo primer, ki to trditev spodbija. Namen protiprimera je ta, da dokaže, da trditev ni nujno ali vedno resnična.

PrimerSalama X je najboljša salama v Sloveniji, ker je najbolj mesnata salama mesne industrije.

Protiprimer: mesnine dežele dolenjske so pred leti predstavile salamo Y, ki je dokazano vsebovala največ mesa, vendar pa je potrošniki niso izbrali za najboljšo.

METODA ABSURDNEGA PRIMERATo metodo uporabimo, ko želimo izpostaviti zmotno logiko argumentiranja. Pri tej metodi sestavimo nov argument, ki ima enako strukturo, vendar drugačno vsebino od osnovnega argumenta. Nov argument sestavimo tako, da vodi do očitno napačnih ali celo absurdnih zaključkov.

PrimerVsi moji prijatelji so športniki. robert je športnik. torej je robert moj prijatelj.

Absurdni primer: Vse krave so živali. moj papagaj Koki je žival. torej je moj papagaj Koki krava.

Včasih te metode niso dovolj učinkovite za to, da izpostavimo zmotno argumentiranje ali se mu izognemo. Zato nekateri avtorji iz področja kritičnega mišljenja zmote delijo v skupine glede na to, kateri kriterij dobrega argumenta zmota krši:

• Zmote, ki kršijo kriterij relevantnosti.• Zmote, ki kršijo kriterij sprejemljivosti.• Zmote, ki kršijo kriterij zadostnosti.• Zmote, ki kršijo kriterij zavračanja protirazlogov.

Zmote, ki kršijo kriterij relevantnosti so pri argumentiranju pogoste, zato je potrebno biti nanje še posebej pozoren. Navadno gre za sklicevanja na splošno mnenje, napačna sklicevanja na avtoriteto, sklicevanje na čustva (na usmiljenje ali sočutje, ustrahovanje, na spoštovanje tradicije, laskanje, hvaljenje), napačno sklepanje ter napačen sklep ali napačni razlogi.

Z njimi se spopadamo z bolj poglobljenimi kritičnimi vprašanji in analizo strukture argumenta.

Zmote, ki kršijo kriterij sprejemljivosti so prav tako pogoste in večkrat precej očitne.

32

Najbolj značilni predstavniki tovrstnih zmot so: • Krožnosklepanje, pri katerem premise trdijo isto kot sklep (npr. črno ni belo, ker belo

ni črno).• Zanemarjanjealternativ gre za mišljenje, ki zavzema samo dve skrajnosti, vmesnih

alternativ ne sprejema oz. jih izključuje (npr. če nisi iz mesta, si zagotovo kmet).• Spolzke strmine temeljijo na predpostavki, da če se zgodi prvi od dogodkov v

vrstnem redu dogodkov, potem se morajo zgoditi tudi ostali (npr. pomembno je, da diplomiraš, drugače boš končala tako kot sosed Bine. Res misliš, da bi ti bilo lepo, če bi bila večino časa brezposelna, brez denarja, odvisna od usmiljenja sorodnikov?)

• Vprašljive analogije so zmote, pri katerih skušamo prepričati s primerjavo med pojavi, ki pa nimajo nič skupnega. Temelji na predpostavki, da sta si dva pojava podobna v vseh vidikih, zato, ker sta si podobna v enem. Vse lepo in prav, če nebi veljalo, da kakšno podobnost lahko skoraj vedno najdemo med katerima koli pojavoma.

Naslednje v vrsti zmot so tiste, ki kršijo kriterij zadostnosti. Te prepričujejo v sprejetje sklepa, čeprav ga ne podpirajo v zadostni meri. Lahko gre za premajhno število razlogov (kar je ob nepoznavanju področja pogosto), lahko gre za pristransko podporo, lahko za namerno izpuščanje katerega od pomembnih podatkov. Posebna skupina tovrstnih zmot so iluzorne vzročnosti (npr. smučarski skakalec je pred tekmo spil metin čaj, na tekmi pa je zmagal. Zaradi tega začne verjeti, da je metin čaj vplival na zmago, zato zdaj pred vsako tekmo pije metin čaj).

Zmote pri zavračanju protirazlogov so osnovane na neučinkovitem odzivu na kritiko argumenta. Namesto da bi nasprotnikove razloge poizkusili razumno spodbijati ali ovreči, jih preslišimo, vnaprej zanikamo ali neupravičeno zmanjšujemo njihov pomen. Gre za najbolj neprimerne zmote, ki poleg vsega pokažejo še nespoštovanje do sogovorca zato se jim je potrebno zares na široko izogniti.

Najbolj tipični primeri zmot pri zavračanju protirazlogov so:• Argument proti človeku: Argumente nasprotnika zavračamo tako, da izničujemo ali

omajamo verodostojnost nasprotnika. To je še posebej zgrešeno takrat, ko napad na osebnost nasprotnika uporabimo kot sredstvo spregledovanja ali razvrednotenja njegovih protirazlogov. V to skupino spadajo tudi argumenti tu quoque (tudi ti) pri katerih pa gre za to, da zavračamo vsebino trditve neke osebe tako, da pokažemo, da oseba nekaj zagovarja, po drugi strani se sama po svojih predlogih ne ravna.

• Zastrupitev vodnjaka: o zastrupljenem vodnjaku govorimo takrat, ko nasprotnika postavimo v tak položaj, da ne more spodbijati naše trditve. Tako vnaprej zavračamo argumentacijo, ki je pravzaprav niti slišali še nismo.

• Napad na strašilo: to je argument, ki napačno predstavi argumentacijo nasprotnika, zato da jo lažje napademo. Najprej namerno izkrivimo nasprotnikov argument, nato izkrivljeno različico kritiziramo in skušamo ovreči.

• Preusmerjanje pozornosti: najbolj šibek v vrsti argumentov. Gre za to, da nasprotnikovo pozornost preusmerjamo oz. odvračamo od pomanjkljivosti oz. šibkosti našega argumenta (Kompare & Rupnik Vec, 2006).

��

��

��

Temeljna strategija za uspešnejše učenje in kritično razmišljanje�.

Priročnik je v osnovi namenjen mladim, ki so velikokrat nezadovoljni z učinkom učenja, ki ga dosežejo z vloženim trudom ter porabljenim časom. Predvsem pri učenju se mnogokrat zgodi, da si je v besedilu težko zapomniti osnovne informacije oz. snov, ki se jo učijo, da ne morejo primerno in ustrezno razumeti ali pa si zapomniti tistega, kar so slišali na predavanjih. Ena od najpogostejših težav je prav v tem, da te dejavnosti večkrat zahtevajo spretnosti mišljenja višjega reda (npr. analiziranje, primerjava, refleksija) o katerih smo že govorili. V tem poglavju želimo predstaviti učinkovito strategijo pridobivanja osnovnih informacij, ki omogočajo učenje in mišljenje na višjem nivoju, kar omogoči uporabnikom le-te, učenje na bolj učinkovit način, ki omogoča jasnejše mišljenje in izražanje ter kritično razmišljanje, ki omogoča lažje napredovanje k bolj zahtevnim vprašanjem in predmetom ter pomaga pri reševanju problemov z večjo učinkovitostjo.

Ena od najpogostejših situacij, s katero se je večina srečala že v času učenja pri branju, pisanju, razpravljanju ali opravljanju izpitov, je ta, da je potrebno biti sposoben razumeti, opredeliti ter opisati; (1) neposredno snov kot je npr. odlomek govora v tujem jeziku, itn; (2) manj posredno snov kot npr. ideje in koncepte kot so socializem, učinek tople grede, načela termodinamike...

Snov oz. teme lahko potrebujemo “izolirano”, se pravi, da je ni potrebno povezati z drugimi predmeti, ali jih moramo poznati tako dobro, da jih povežemo z drugimi snovmi in predmeti na višji stopnji. Veliko dijakov in študentov obupa, ker določene snovi težko ali sploh razume, kar je v večini posledica tega, da niso bili naučeni in usposobljeni za jasno in usmerjeno mišljenje. Prav ta problem lahko uspešno odpravi kritično mišljenje, ki primarno omogoča pridobiti posamezne informacije, potrebne za to, da o določenem predmetu začnemo razmišljati. S pomočjo kritičnega mišljenja si namreč ob določenem problemu začnemo zastavljati vprašanja in na ta vprašanja skušamo odgovoriti. Sliši se preveč preprosto, da bi bilo res boste rekli vendar ta pristop, ki je značilen za kritično mišljenje, omogoča uspešno delo, saj dobro zastavljena vprašanja olajšajo selekcioniranje podatkov, ki jih potrebujemo, kvaliteta oz. celovitost odgovorov nam nudi povratno informacijo, ali smo na pravi poti.

Pa poglejmo eno od najuspešnejših strategij za poučevanje in učenje kritičnega mišljenja, ki so jo v svoji knjigi Critical Thinking: Building the Basics, razvili Smith, Knudsvig in Walter (1998). Tako imenovana strategija [TCDR (topic, class, description, relevance)] oz. v prevodu TROP (tema, razred, opis, pomembnost) se namreč lahko uporablja pri vseh učnih predmetih skozi celoten kurikulum, saj omogoča misliti in se o posamezni informaciji učiti na bolj logičen način, ki predstavlja osnovo dobrega razmišljanja in omogoča, da se preide k bolj kompleksnim načinom mišljenja.

UPORABA STRATEGIJE TROP PRI UČENJUStrategijo TROP (tema, razred, opis in pomembnost) je najprimerneje uporabljati v situacijah, ko potrebujemo temeljno razumevanje določene snovi. Ta strategija kritičnega mišljenja nam omogoča, da o posamezni snovi razmišljamo na kritičen in premišljen način. Skozi to strategijo je potrebno odgovoriti na štiri ključna vprašanja o tem, kaj se učimo oz. preučujemo, tako da bomo to znanje sposobni povezati tudi z drugimi informacijami. 1. Katera je tema, ki je ključna in jo moram razumeti?

• Poglavja iz učbenika kot celote?• Strani, ki jo ravnokar berem?• Predavanja kot celote?• Problematike, o kateri se pogovarjamo?• Dela v okviru te problematike, s katerim se ravnokar ukvarjam?

2. Kateri je celotni razred, v katerega sodi ta tema? • Katera je celota, v katero sodi ta tema?• Kateri je "glavni naslov", v okvir katerega bi ta tema lahko sodila?

3. Kateri je opis teme? • Katere so njene lastnosti?• Kako zgleda?• Kako bi jo opisal, da bi jo nekdo drug lahko prepoznal kot primer te teme?

4. Kakšna je pomembnost te teme? • Kakšna je njena pomembnost zate, ostalim ljudem, napram drugim temam, ki jih

obravnavamo?• Kakšno vlogo igra v razumevanju ali razlaganju nečesa drugega?• Zakaj se uporablja?• Kako vpliva na nekaj drugega?

PRIMERA UPORABE STRATEGIJE TROPPrimer:Ogorčeni nad napadi na njihovo lastnino in dostojanstvo, so angleški baroni leta 1215 vkorakali v london, kjer so jih prebivalci in duhovščina sprejeli z velikim navdušenjem, saj so tudi oni prav tako trpeli zaradi kreljevih zahtev. baroni so zahtevali, naj kralj ivan brez zemlje (john lackland) sprejme posebno listino magno carto libertatum oz. veliko listino svoboščin. le ta je velevala, da se mora kralj odreči nekaterim pravicam, spoštovati določene pravne postopke in se strinjati, da njegovo voljo lahko omejuje zakon. bila je prvi korak v dolgotrajnem zgodovinskem procesu, ki je pripeljal do vladavine zakona.

Katera je?1. tema _______________________________________________________________________2. razred ______________________________________________________________________3. opis, podan v besedilu ______________________________________________________4. pomembnost, podana v besedilu ____________________________________________

36

Primer:brom je pri sobni temperaturi edini tekoči nekovinski element. je težka, tanko tekoča, rdeče-rjava tekočina, ki se uporablja predvsem pri izdelavi bencina. Delno se brom uporablja tudi v izdelavi barvil in vrste zdravil, bromidov. V tekoči obliki je škodljiv za človeška tkiva, njegovi hlapi pa dražijo oči in grlo.

• Brom je tekočina, ki se uporablja za izdelavo bencina in zdravil. • Brom je težka, tanko tekoča, rdeče-rjava tekočina, ki se uporablja pri izdelavi

bencina in zdravil.

Kateri del manjka neustreznemu odgovoru? _____________________________________

POUČEVANJE KRITIČNEGA MIŠLJENJA1

Paul in Scrieven (2003) kritično mišljenje pojmujeta kot: »intelektualno urejen proces aktivne in vešče konceptualizacije, uporabe, analize, sinteze in/ali evalvacije informacij, pridobljene ali oblikovane na temelju opazovanja, izkušenj, premišljevanja, sklepanja ali komunikacije, ki predstavlja temelj prepričanjem in ravnanju. Je vzorne oblike in temelji na univerzalnih intelektualnih vrednotah, ki presegajo vsebinske razlike: jasnost, natančnost, točnost, konsistentnost, relevantnost, dokazljivost, utemeljenost, globina, širina in poštenost. Obsega raziskovanje tistih struktur oz. elementov mišljenja, ki so vsebovani v vsakem razmišljanju: namen, problem ali vprašanje, predpostavke, koncepti, empirični temelji, miselni proces, ki vodi do sklepov, implikacij in konsekvenc, premisleki z različnih zornih kotov in referenčnih okvirov.«

Učitelj, ki v svojem poučevanju sledi tako pojmovanemu kritičnemu mišljenju mora v razredu ustvarjati situacije, v katerih učence usmerja v raziskovanje lastnega in tujega mišljenja skozi serijo vprašanj na naslednjih horizontih:

• Jasnost (npr. Ali lahko to poveš še na drug način? Kaj bi bil primer tega?). • Natančnost (npr. Katere podrobnosti je smiselno izpostaviti? Kaj natanko misliš s tem?).• Točnost (npr. Ali je to dejansko resnično? Kako bi lahko preveril resničnost trditve?

Navedi dokaz za to!).• Logika (npr. Ali so ti elementi medsebojno povezani? Ali (x) resnično sledi iz (y)?) • Relevantnost (npr. Kako je to dejstvo povezano s temo? Kako se to vprašanje

navezuje na temo, ki jo obravnavamo?). • Globina (npr. Kako v odgovoru upoštevaš kompleksnost problema? Ali so dejansko

upoštevani vsi dejavniki, ki vplivajo na situacijo?). • širina (npr. Ali obstajajo še druga možna videnja te situacije? Kako bi na to vprašanje

odgovoril s perspektive (x)?).• Pomembnost (npr. Katero teh vprašanj (dejavnikov) je najpomembnejše? Kakšen

je pomen tega dejstva v tej situaciji?).• Poštenost (npr. Ali je glede na obstoječe dokaze moje razmišljanje upravičeno? So

moje predpostavke upravičene? Ali ravnam pošteno, glede na implikacije?).

Obenem učitelj, ki deluje v tem teoretskem okviru, učence čim pogosteje usmerja v analizo intelektualne dejavnosti in produkta tudi z vidika temeljnih strukturnih elementov mišljenja: namena, s katerim pisec oz. govorec razvija neko idejo, vprašanj(a), na katera

1 Glej Rupnik Vec, T. (2010). Kritično mišljenje kot kroskurikularni cilj. str. 7-26. V: Rutar Ilc, Pavlič Škerjanc idr. (2010). Med-predmetne in kurikularne povezave, str. 381 - 404. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo.

37

v tem procesu odgovarja, predpostavk, iz katerih izhaja, sklepov, ki jih iz njih izvaja, konceptov, ki jih v besedilu uporablja, perspektive, ki jo zavzame ter implikacij, ki jih ima njegov prispevek v neposredni situaciji ali v širšem družbenem kontekstu.2 Pomembne implikacije ima tudi teza omenjenih avtorjev, da kritično mišljenje ni univerzalno, pač pa njegovo kakovost so-določa širina znanja in globina izkušnje na posameznem področju, kar pomeni, da je kritično mišljenje vseživljenjski proces.

Kaj torej počnejo učenci v kritično razmišljujočih razredih? Učitelj, učencem daje priložnost, da mislijo, jih spodbuja in jim omogoča da:

1. SPRAŠUJEJO IN RAZISKUJEJO.• Učenci pogosto sprašujejo (v različnih fazah učnega procesa). • Učenci presojajo kakovost lastnih in tujih vprašanj.• Učenci samostojno iščejo odgovore na ta vprašanja (odkrivajo in raziskujejo).

2. SO POZORNI NA NATANČNO IN JASNO RABO JEZIKA. • Učenci opredeljujejo pojme. • Učenci preverjajo razumevanje slišanega ali prebranega.

3. PRESOJAJO IN VREDNOTIJO NA TEMELJU JASNIH IN RELEVANTNIH KRITERIJEV.• Učenci samostojno opredeljujejo kriterije presoje v dani situaciji.• Učenci presojajo jasnost in relevantnost kriterijev v dani situaciji.• Učenci presojajo raznovrstne ideje, pojave, dogodke in situacije na temelju jasnih

in relevantnih kriterijev.

4. SKLEPAJO IN INTERPRETIRAJO. • Učenci razlikujejo dejstva od interpretacij. • Učenci interpretirajo pojave (jih osmišljajo, jim pripisujejo pomene). • Učenci raziskujejo različne možne interpretacije dogodkov, idej, pojavov oz. v

odnosu do objekta premišljevanja zavzemajo različne perspektive. • Učenci analizirajo predpostavke, ki so v temelju interpretacij oz. analizirajo in

presojajo premise, iz katerih izpeljujejo sklepe.

5. ARGUMENTIRAJO. • Učenci analizirajo in vrednotijo argumente, lastne in tuje. • Učenci oblikujejo argumente.

6. REŠUJEJO PROBLEME IN SE ODLOČAJO. • Učenci rešujejo odprte probleme. • Učenci uporabljajo različne strategije reševanja problemov. • Učenci se odločajo. • Učenci uporabljajo raznovrstne tehnike odločanja.

7. RAZMIŠLJAJO O LASTNEM RAZMIŠLJANJU: GA ANALIZIRAJO, VREDNOTIJO IN NAČRTNO IZBOLJŠUJEJO. • Učenci ozaveščajo svoje predpostavke, prepričanja in vrednote. • Učenci razmišljajo o lastnem razmišljanju: analizirajo lastno mišljenje, tako z vidika

vsebine (kaj: predpostavke), kot z vidika procesa (kako: strategije).

2 Glej Rupnik Vec in Kompare, 2006, str. 113 – 114.

38

• Učenci presojajo kakovost lastnega mišljenja oz. intelektualnih produktov na temelju intelektualnih standardov (npr.: jasnost, natančnost, točnost, relevantnost, širina, globina ...)

KAKO UČENCE UČITI ARGUMENTACIJE?�

Učenje argumentacije obsega, učenje identifikacije argumentov, analize argumentov, vrednotenja argumentov in oblikovanja argumentov. V prvem koraku se učenec nauči argument prepoznati oz. se uči razlikovati besedilo, ki je argument, od besedila, ki to ni. V naslednjih korakih se uči argumente analizirati (določiti eksplicitne in implicitne premise in sklepe) in jih vrednotiti (ugotoviti, ali so razlogi, ki podpirajo sklep sprejemljivi, relevantni in zadostni). Učenje analize in vrednotenja argumentov je najbolj smiselno v avtentičnem kontekstu, torej na avtentičnih besedilih (strokovna ali znanstvena besedila, poljudni članki, intervjuji, posnetki razprav, oglasna sporočila itd.). Pomembno je, da je navajanje na branje avtentičnih besedil postopno. Model postopnega navajanja na kritično branje avtentičnih besedil obsega:� 1. korak: vzpostavljanje distance do trditev v besedilu prek identifikacije temeljnih sporočil (trditev, sklepov) in ocene kakovosti dokazov, 2. korak: sistematično učenje veščin analize in vrednotenja argumentov. V prvem koraku učenec ozavešča pomen identifikacije temeljnih trditev v besedilu ter njihove analize in vrednotenja na temelju presoje kakovosti ponujenih dokazov. V drugem koraku pa to znanje nadgrajuje s sistematičnim učenjem raznovrstnih veščin analize in vrednotenja argumentov ter hkrati usvaja terminologijo s področja kritičnega mišljenja (argument, premisa, sklep, predpostavka, dokaz …).

VZPOSTAVLJANJE DISTANCE DO TRDITEV PREK OVREDNOTENJA KAKOVOSTI DOKAZOV V prvem koraku vzpostavimo distanco do trditve prek overdnotenja kakovosti dokazov. Učitelj učence usmeri v dve preprosti dejavnosti:

• K razmisleku o tem, kaj besedilo sporoča oz. kaj avtor trdi (Kaj je temeljna ideja avtorja? O čem nas želi prepričati?).

• K identifikaciji in ovrednotenju vrste dokazov, ki jih v prid svoji trditvi (tezi, prepričanju) navaja (Na kaj se avtor sklicuje, ko zagovarja to trditev? Kakšne dokaze navaja avtor v prid svojim trditvam?).

V prvem koraku učenci na temelju skrbnega, aktivnega, razmišljujočega branja izluščijo bistvene ideje ter jih ubesedijo na svoj način. Kasneje razbirajo avtorjevo podporo v prid izpostavljeni ideji in jo vrednotijo. Učitelj učence usmerja v razmislek o zastopanosti posamezne vrste dokazov v podporo trditvi oz. stališču, ki ga zagovarja avtor, ter v ovrednotenje stališča, upoštevajoč prednosti in pomanjkljivosti posamezne vrste dokaza. Učence spodbudi, da odgovorijo na vprašanje: Naj avtorju verjamem ali ne? Ali lahko na temelju dokazov, ki jih ponuja, sprejmem njegovo trditev kot resnično ali vsaj kot zelo verjetno?

3 Glej Rupnik Vec, T. (2010). Kritično mišljenje kot kroskurikularni cilj. str. 17-21. V: Rutar Ilc, Pavlič Škerjanc idr. (2010). Med-predmetne in kurikularne povezave, str. 381 - 404. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo.

4 Rupnik Vec in Kompare, 2006, str. 338 – 340.

39

SISTEMATIČNO UČENJE VEŠČIN ANALIZE IN VREDNOTENJA ARGUMENTOV V drugem koraku učitelj učence ob analizi avtentičnih strokovnih besedil sistematično uči veščin analize in vrednotenja argumentov ter uvaja terminologijo s tega področja. Ob srečanju z besedilom, ki obravnava temo, povezano z neko vsebino učnega načrta, učitelj učence spodbudi, da:

• Identificirajo avtorjeve sklepe in razloge zanje (premise).• Identificirajo neizgovorjene (nenapisane) predpostavke avtorja.• Ovrednotijo resničnost razlogov/predpostavk (implicitnih in eksplicitnih premis). • Ocenijo zanesljivost morebitnih avtoritet, na katere se avtor sklicuje. • Razmislijo o dodatnih dokazih, ki podpirajo ali zmanjšujejo trdnost sklepa. • Ocenijo ustreznost uporabljenih primerjav. • Oblikujejo lastne zaključke in razmislijo o namigih, ki zmanjšujejo vrednost besedila. • Ovrednotijo podprtost sklepa z razlogi.

Pomembno je torej, da učitelj posamezne veščine vpelje postopoma. Ob prvem branju oz. ‘prvih branjih’ (kot smo zapisali zgoraj, v 1. koraku) vpelje zgolj tri kritične pojme: sklep, podpora (dokazi) za sklep in vrsta dokaznega gradiva. Na temelju poznavanja zgolj treh elementov kritične analize oz. treh veščin kritičnega mišljenja (identifikacija sklepov, identifikacija premis oz. trditev, ki podpirajo sklep, ter identifikacija vrste dokazov) usmerja učence v vrednotenje avtorjeve pozicije. Analiza sicer ni popolna in poglobljena, a predstavlja dober začetek.

V nadaljevanju, ob obravnavi vedno novih avtentičnih besedil, nanašajočih se na teme, obravnavane v šoli, učitelj polagoma uvaja še druge veščine in besedišče, npr. analizo predpostavk, zanesljivost vira informacij, zmote v argumentaciji, protidokazi itd., in s tem učence usmerja v vedno bolj poglobljeno kritično obravnavo ponujenih mu besedil.

Izgradnjo lastnega argumenta lahko usmerjajo naslednja vodila�:

• »Kaj je vaš sklep? V katero trditev (ali trditve) želite prepričati bralca (poslušalca)? • S kakšnimi razlogi boste podprli svoj sklep? • Iz katerih predpostavk izhajate? Ali so veljavne? Ali bi jih morali eksplicitno navesti? • Pod katerimi pogoji vaša trditev morda ni veljavna? Ali bi bilo smiselno postaviti

omejitve? • Kateri so nasprotni razlogi? Zakaj naj bralec/poslušalec ne bi sprejel vaše trditve? • Kaj manjka? Ali so na temelju podanih razlogov mogoči še drugi sklepi? Ali obstajajo

še drugi razlogi? Drugi protirazlogi? Druge predpostavke? (Ta korak predpostavlja, da se oddaljite od informacij, s katerimi trenutno operirate, ter razmislite, kaj zunaj podanih okvirov je morda še pomembno).«.

Učiteljlahkospodbujarazvojveščinargumentiranjatudiobpodporinekaterihorodij,kijihponujasvetovnisplet,kadarzanjeoblikujenaslednjaoz.tempodobnaproblemskaizhodišča:

5 Halpern, 1996.

40

a. “Na spletu poiščite besedilo ali razpravo, ki obravnava X (učna vsebina, ki je predmet obravnave). Natisnite si to besedilo (če je mogoče tudi razpravo ali delček le-te). Analizirajte in ovrednotite ta argument:6 • Identificirajte premise, implicitne premise in sklepe. • Presodite veljavnost premis. • Ovrednotite celotno moč argumenta«.

b. "Na spletu se vključite v razpravo, ki obravnava X. Vključite se vanjo in kakovostno - v skladu s pravili učinkovitega argumentiranja – sodelujte v njej: Jasno zavzemite stališče, potem navedite podporo zanj (navajajte dokaze, ki podpirajo vašo trditev). Obenem predvidite možne protirazloge in pokažite, da so razlogi v podporo vaši tezi močnejši od njih."

c. "Na spletu se vključite v razpravo, ki obravnava X. Na svoje sodelovanje se vnaprej pripravite oz. zagotovite si določen nivo vpogleda/znanja (dejstev, raziskav, teoretskih perspektiv …) v problematiko. Vključite se vanjo in: • Bodite nekakšen radovedni 'moderator' te razprave: s svojimi vprašanji

spodbujajte sogovorce, da navajajo podporo v prid svojim trditvam, izzovite jih s protipodporo itd.

• Igrajte hudičevega advokata in za vsako ceno nasprotujte sogovorcu. • Kasneje analizirajte razloge, s katerimi so sogovorci podpirali svoje trditve.

Identificirajte potencialne zmote v argumentaciji (v drugem primeru tudi lastne zmote, s katerimi ste (namenoma?) izzivali sogovornike. Ob koncu dejavnosti razmislite kaj ste se v tem procesu naučili o učni vsebini in kako boste to znanje lahko uporabili kasneje, v resnični življenjski situaciji?"

KAKO UČENCE UČITI REŠEVANJA PROBLEMOV IN ODLOČANJA?7

I. REšEVANJE MISELNIH PROBLEMOV Svet miselnih problemov je silno raznolik. Prav tako so raznolike strategije njihovega reševanja. Nekatere so splošne, druge pa povsem specifične, lastne posamezni znanosti oz. stroki. Kljub temu obstajajo nekatere splošne strategije reševanja problemov, v nadaljevanju predstavljamo dve.

SPLOŠNA STRATEGIJA REŠEVANJA MISELNIH PROBLEMOV (IDEAL).

Učitelj usmerja učence skozi naslednje zaporedje petih faz:�

• Identifikacija problema. • Definiranje problema, interpretiranje in predstavljanje problema. • Raziskovanje strategij reševanja problemov. • Uporaba specifičnih strategij reševanja problema. • Vrednotenje rešitev.

6 Naloga je za učenca obvladljiva po tem, ko ve, kaj je argument in kateri so njegovi sestavni deli oz. ko razume, kako se argumente vrednoti. Več o tem, kako učence učiti analize in vrednotenja argumentov glejte v Šuster, 1998, Markič, 2000 in v Rupnik Vec in Kompare, 2006, str. 159 – 250.

7 Glej Rupnik Vec, T. (2010). Kritično mišljenje kot kroskurikularni cilj. str. 21-23. V: Rutar Ilc, Pavlič Škerjanc idr. (2010). Med-predmetne in kurikularne povezave, str. 381 - 404. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo.

8 Bransford in sod., 1987.

41

METODA RAZMIŠLJUJOČIH KLOBUKOV:9

O problemu razmislite s perspektive: • Belega klobuka (dejstva, številke, podatki).• Rdečega klobuka (čustva, občutki, slutnje, intuicija). • Črnega klobuka (previdnost, resnica, sodba, ustrezanje dejstvom).• Rumenega klobuka (prednosti, koristi, prihranki …).• Zelenega klobuka (raziskovanje, predlogi, sugestije, nove ideje).• Modrega klobuka (razmišljanje o razmišljanju).

UČITELJ SPODBUJA RAZVOJ VEŠČIN REŠEVANJA PROBLEMOV IN ODLOČANJA TUDI OB PODPORI NEKATERIH ORODIJ IKT, KADAR ZANJE OBLIKUJE NASLEDNJA OZ. TEM PODOBNA PROBLEMSKA IZHODIŠČA:

• “Katere informacije potrebujete za rešitev tega problema? Pridobite jih s pomočjo katerekoli možnosti, ki vam jo ponuja svetovni splet (baze podatkov, forumi, spletne strani raziskovalcev itd.). Ovrednotite te informacije in jih kasneje uporabite za rešitev vašega problema.“

• “V spletni učilnici v tej dejavnosti (wiki, forum) rešite ta problem. Kasneje napišite samorefleksijo, v kateri ovrednotite: delo celotne skupine, rešitev problema, lastni prispevek k rešitvi oz. lastno udeležbo v procesu reševanja.“

II. ODLOČANJE V procesu sprejemanja odločitve lahko učitelj učence spodbudi v uporabo matrike odločanja, npr.: “Določite kriterije, po katerih boste odločali o x, nato pa posamezne elemente (pojave, dogodke, osebe), med katerimi izbirate, ocenite po teh kriterijih.“

Kriteriji / Izbire Izbira 1 Izbira 2 Izbira 3

Kriterij 1

Kriterij 2

Kriterij �

Kriterij �

V glavo tabele se vpiše izbire oz. možnosti, med katerimi se bo izbiralo, v prvi stolpec pa kriterije, ki so v procesu odločanja pomembni. Opredeli jih učitelj, ali še bolje, učenci sami. Kriterije lahko tudi obtežimo glede na pomembnost, v tem primeru točke na tem kriteriju pomnožimo z izbranim faktorjem. Izbire točkujemo na vsakem posameznem kriteriju, na koncu pa izračunamo vsoto. Najvišji dosežek pokaže na izbranih kriterijih najustreznejšo izbiro.

9 De Bono, 2009.

42

��

Verbalno in neverbalno komuniciranje�.

»Morajomevidetiinslišati.Nesamogledatiinposlušati.«

Po usvojitvi vseh dosedanjih poglavij že znate kritično razmišljati. Kako svoje razmišljanje učinkovito prenesti na publiko, da jih boste prepričali o vaših argumentih, bomo pred-stavili v tem poglavju.

Moči prepričevanja so se zavedali že v stari Grčiji. Poleg retorike je imela pomembno mesto tudi dialektika, ki jo je Aristotel razumel kot veščino, ki jo zanimajo argumenti, uporabljeni v sporu ali diskusiji z enim samim sogovornikom, medtem, ko je retoriko ra-zumel kot način kako govornik prepričuje množico, zbrano na javnem kraju.

Aristotel je poudarjal, da je govornikova prepričljivost odvisna od treh temeljnih prepri-čevalnih sredstev LOGOSA, ETOSA in PATOSA, kjer so:

LOGOS: (RAZUMSKO DOKAZOVANJE)Govoriti je potrebno na osnovi dejstev, torej govoriti utemeljeno in svoja stališča doka-zati - argumentirati.

ETOS: (GOVORNIKOVA OSEBNOST IN NJEGOV UGLED)Naklonjenost občinstvu in samozavest sta povezovalna elementa med nami in poslu-šalci. Če sami ne bomo trdno prepričani o tistem, o čemer govorimo, bomo tudi druge težko prepričali. Osebni ugled govorca je včasih bolj prepričljiv kot vsi argumenti.

PATOS: (ELEMENT ČUSTVENOSTI)Zanimanje moramo znati vzpodbuditi. Patos se lahko kaže v jeziku - moč izbranih be-sed, prava mera humorja, stopnjevanje napetosti, privlačne zgodbe in anekdote in v načinu podajanja - ”govorita” tudi telo in glas. Torej lahko opazimo, da sta etos in patos tesno povezana. Iz izkušenj vemo, da ljudje raje poslušajo živahne in navdušene govornike kot pa pretirano umirjene in pogreznjene vase.

Če povzamemo, lahko rečemo, da je nastop odvisen od STROKOVNE (logos), OD-NOSNE (patos) in OSEBNE (etos) ravni. Na strokovni ravni so pomembni argumenti in njihova razlaga, odnosna raven zahteva pravo mero čustvenosti, na osebnostni ravni izpostavimo svojo osebnost.

DOSEGANJE PREPRIČLJIVOSTIDobro je, da se zavedate, da se govorni nastop ne začne z besedami. Že preden od-prete usta spregovorite z izrazom vašega obraza, vašimi kretnjami, oblačilom ... Ljudje namreč komuniciramo z vsem telesom zato poznamo dva načina komunicira-nja besednega in nebesednega med katerega uvrščamo geste (kretnje rok, prstov, dlani, nog, glave, ramen) in mimiko (izraz obraza, oči, ust), tudi splošno držo telesa, način hoje in podobno.

Ker je človek nebesedni način komuniciranja uporabljal še preden je bil razvit jezik, lahko razumemo globino in pomembnost nebesedne komponente v komuniciranju ter lahko trdimo, da je nebesedna komunikacija univerzalna oblika človeškega govora. Za primer univerzalnosti dajemo v razmislek osnovne vzorce komuniciranja na različnih koncih sveta. Ali menite, da se kaj razlikujejo? Ali so srečni ljudje povsod smejijo?

Običajno besedno in nebesedno komuniciranje tvorita celoto in se dopolnjujeta, lahko si tudi nasprotujeta. Dober primer neskladja med besednim in nebesednim sporočilom je izjava »no to je bilo pa pametno!«. Lahko jo izrečemo, tako v primeru, ko mislimo, da je bilo dejanje res pametno, ali v primeru, ko je bilo dejanje po naši presoji neumno. Kaj dejansko mislimo, je skrito v načinu, kako izjavo povemo.

Govorica telesa je torej enakopravni partner govorici naših možganov in duha. Ne moremo se ji izogniti, saj naše telo govori tudi takrat, ko si tega ne želimo. Zato lahko tr-dimo, da je skrivnost uspešnosti medosebnega komuniciranja v medsebojni usklajeno-sti besednih in nebesednih sporočil (Brajša 1994). Pri vsem tem je presenetljivo to, da se človek le redko zaveda svoje drže, telesnih gibov, kretenj, načina govora in podobno, ki govorijo eno, medtem ko njegove besede želijo povedati nekaj drugega.

DESET NAČINOV, DA SE PRILJUBITE PUBLIKIDobro je upoštevati sledeča priporočila:

• Nastop naj nam bo v užitek.• Počutite se počaščeni, da lahko govorite pred publiko in to tudi povejte.• Dotaknite se globokih čustev.• Publiki namenite iskrene pohvale brez sprenevedanja.• Nikoli ne bodite nejevoljni ali zadirčni.• Bodite skromni - bolje premalo kot preveč.• Uporabljajte “mi”, ne “vi”.• Ko govorite, upoštevajte interese publike.• Ne se opravičevatl.• Kritiko sprejmite z veseljem, ne z jezo.

��

PET NASVETOV, DA BOSTE PRI NASTOPANJU ŠE BOLJŠI

GOVORITE RAZLOČNOZa dobro predstavitev je koristno, če obvladamo svoj glas. Skrajno neprimerno je ne-razločno govorjenje in požiranje besed, saj nas nihče ne bo razumel. Ton, poudarki, hitrost, glasnost, premori in mašila (hm, ee) so pomembni elementi sporočila.

HITROST GOVORA NAJ BO PRIMERNASpreminjanje hitrosti govorjenja prispeva k raznolikosti predstavitve. Vendar pri govorje-nju ne hitimo, saj naše besede postanejo nerazumljive, prav tako ne govorimo prepo-časi, da ne bi uspavali udeležencev. Priporočljivi so tudi kratki premori, ki trajajo dve ali tri sekunde. S tem damo svojim besedam poseben pomen.

IZOGIBAJTE SE MAŠILOMMašila preusmerjajo pozornost poslušalcev in zmanjšujejo doseganje prepričljivosti, zato jih je smiselno zatreti. V kolikor uporabljate mašila naj vam bo v vzpodbudo kako se jih znebite anekdota enega največjih starogrških govornikov Demostena. Kot otrok je namreč silno hrepenel po govorniški slavi. Ker je kot mladenič jecljal, si je uril glas tako, da je vpil v kleti. nekaterih glasov ni mogel izgovarjati, zato je v vetrovnih dnevih odhajal na obalo, si nadeval pod jezik kamenčke in skušal prevpiti bučanje valov. Da bi si povečal kapaciteto pljuč, je pri hoji navkreber deklamiral aishilove verze. med go-vorjenjem pa se je nagibal v stran in trzal z ramo, zato je obesil na strop svoje delovne sobe težko bronasto utež in se postavil pod njo. Ko je med ponavljanjem govora spet trzal, je udarjal ob njo. bolečine, ki si jih je prizadel, so ga prisilile, da je mislil na držo. Oblikovanju vsebine in njeni realizaciji pred občinstvom je posvečal neverjetno veliko časa, zato se je pripravljal na pomembne govore tako, da si je obril polovico glave in se tako prisilil, da je ostal v sobi ter pilil svoje misli. Kljub vsemu je postal eden najboljših govornikov, kar jih pozna zgodovina retorike.

NE GOVORITE MONOTONO IN IMEJTE POD NADZOROM GLASNOST GOVORAMonoton govor, visok in vreščeč glas niso primerni za predstavitve. Nekaj nasvetov, ki pomagajo k izboljšanju glasu; (1) Pred nastopom ne pijemo mrzlih ali vročih pijač, med predstavitvijo pijemo hladno vodo brez ledu; (2) Pred nastopom ne jemo sladkih jedi, ker povzročajo hripavost; (3) Pred nastopom ne kadimo; (4) Ne nosimo preozkih oblačil.

NEVERBALNA KOMUNIKACIJA NAJ BO PRIMERNADrža telesa med predstavitvijo je pomembna, saj odseva odnos do vsebine predstavi-tve in do udeležencev. Trda, rigidna drža izraža notranjo napetost, ki je lahko posledica različnih dejavnikov. Sproščeno držo udeleženci sprejmejo z večjo naklonjenostjo kakor togo. Malomarna drža izraža podcenjevalni odnos do udeležencev, zato ni primerna. Vendar drža telesa sama po sebi ne pove dovolj. Razumemo jo lahko le v kombinaciji z drugimi elementi (oči, obraz). Če smo nagnjeni naprej, bomo videti negotovi, če smo nagnjeni nazaj pa ošabni. Če se naslanjamo na mizo, ko stojimo, bomo videti nesamo-stojni (ker potrebujemo oporo) in samostojni, če tudi stojimo samostojno. Najpomemb-neje pa je, usklajenost med tem, kar govorimo in tem, kar kaže naše telo.

��

Iztegnjen kazalec in sredinec v obliki črke V je lahko znak za zmago, ni ga pa priporo-čljivo v javnosti kazati v Avstraliji. To, kako v naši kulturi pomigamo s prstom, ko želimo nekoga poklicati bliže, je v Koreji zelo vulgarna gesta. OK znak z sklenjenim palcem in kazalcem v krog na Japonskem predstavlja denar, morda celo podkupnino, a je lahko žaljiv v Rusiji, Nemčiji in Braziliji. Ko je Leonid Brežnjev, takrat sovjetski predsednik priletel v ZDA, je iz letala stopil z nad glavo sklenjenimi rokami. S tem je želel izraziti hvaležnost za lepo dobrodošlico. Polomil ga je, ker ta gesta v ZDA nakazuje superiornost in zmago, navajata kot primer nepravilno uporabljene geste Gudykunst in Young (1997).

In seveda ne pozabite poslušalcem najprej povedati, kaj jim boste povedali, nato jim to povejte, nazadnje pa jim povejte še kaj ste jim povedali.

RECEPT ZA DOBER GOVORKer ste prebrali priročnik do sem, je vaš cilj zagotovo postati odličen kritičen mislec. To od vas terja, da morate od zdaj naprej pozitivno razmišljati o svojih možnostih, da ta cilj uresničite. Brez črnogledih misli in teptanja samih sebe.

Vedno se vprašajte, če bo poslušalcem to, o čemer boste govorili, zanimivo. Govornik, ki bo govoril o lastnih izkušnjah in izhajal iz njih, bo vedno pritegnil pozornost poslušal-cev. Vložite v svoj nastop malo več samega sebe! Vselej poiščite primere, poslušalci ne marajo preveč splošnih govorov.

Najprej mora tema, o kateri boste govorili, navduševati vas. Šele, ko se boste prepri-čali, da vas tema zanima, bo tema zanimala tudi druge. Pri izbiri teme odgovorite na vprašanje: Bi bili pripravljeni prepričljivo in iskreno zagovarjati svoja stališča, če bi kdo izmed poslušalcev odločno nasprotoval našim razlagam? Če lahko odgovorite pritrdilno, ste si izbrali pravo temo. Med govorom bodite energični, ne delujte kot “živi mrtvec”. Zavedajte se, da nameravate poslušalcem povedati nekaj pomembnega. To vašo namero naj razodeva cela vaša pojava. Govorite ljudem, ne govorite tako, da bodo imeli poslušalci občutek, da govorite nekomu tretjemu o nečem, čemur ne morejo slediti.

Pri govornem nastopu si postavite jasne cilje, na katere je potrebno gledati, zato naj bodo realni.

1. Cilje si zapišite. Tako jih boste lažje dosegli.2. Cilji naj bodo jasni. Določite rok, do katerega želite te cilje doseči.

Za učinkovito komuniciranje dajajte vtis, da ste navdušeni nad temo. Zamisli posreduj-te navdušeno. Nagovarjajte občinstvo. Predstavite glavne misli kratko in jedrnato. Po-gosto povzemajte glavne misli in jih osvežujte brez ponavljanja. Poskusite v svoj govor globoko vplesti poslušalce.

Pomembna je učinkovita predstavitev vaših idej zato se najprej vprašajte kakšen je namen naše predstavitve? Pri govoru bodite prepričljivi in z dokazi ali ponazorili pod-krepite čim več svojih izjav.

46

47

Innepozabite.“PRIDOMALAVSAKISTVARIVŽIVLJENJUJEZAUSPEHODLOČILNAZGOLJVELIKAŽELJAPOTEM,DABIJODOSEGLI.ČESIDOVOLJZAVZETOPRIZADEVATEZAUSPEH,GABOSTEZAGOTOVOTUDIDOSEGLI.ČESIŽELITEPOSTATIDOBRI,BOSTETUDIPOSTALIDO-BRI.ČESI ŽELITEOBOGATETI,BOSTE TUDIOBOGATELI.ČESI ŽELITEDOSEČI IZOBRAZBO, SE BOSTE TUDI IZOBRAZILI. VENDARMORATEBITI TRDNOPREPRIČANI, DA SI RESNIČNO ŽELITE SAMO TO, INNEHKRATIENAKOVROČEŠESTODRUGIHSTVARI,KISONEZDRUŽLJIVESTEMOSNOVNIMCILJEM.”-DaleCarnegie

Viri - Bibliografija6.• De Bono, (2009). naučite svojega otroka razmišljati.• Kompare, A., & Rupnik Vec, T. (2006). Kritično mišljenje v šoli. Ljubljana:

Zavod Republike Slovenije za šolstvo.• Kompare, A. (2007). O kritičnem mišljenju: Kaj je in zakaj ga je pomembno

razvijati. V: Vzgoja in izobraževanje, let. 38, št. 3. • logical Fallacies: http://www.fallacyfiles.org/• Lipman, M. thinking in education (Second edition). (2003). Cambridge

University Press.• majorchange academy. (Julij 2009). Prevzeto 5. Januar 2011 iz Spletnega

mesta Majorchange academy: http://majorchangeacademy.wordpress.com/2009/07/ • mission: critical.: http://www.sjsu.edu/depts/itl/graphics/main.html • O'Rourke, M. (2005). ui critical thinking Handbook. Dostopno na spletu:

http://www.class.uidaho. edu/crit_think/ • Paul, R., Scriven, M. (2003). Defining critical thinking. Dostopno na spletu:

http://www.critical_thinking.org/University/uniclass/Defining.html. • Potrč, m. (2004), Dinamična filozofija)• Rudinow, J., & Barry, V. E. (1994). invitation to critical thinking. Orlando:

Holt, Rinehart and Winston, Inc.• Rupnik Vec, T., Kompare, A. (2006). Kritično mišljenje v šoli. Strategije

poučevanja kritičnega mišljenja. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo. • Rupnik Vec, T. in sod. (2009). Kritično mišljenje pri pouku psihologije.

Ljubljana: ZRSŠ. • Rupnik Vec, T. (2010). Kritično mišljenje kot kroskurikularni cilj. • Rupnik Vec, T. in Kompare, A. (2006). Kritično mišljenje v šoli. Strategije

poučevanja kritičnega mišljenja. Ljubljana: ZRSŠ. • Rutar Ilc, Pavlič Škerjanc idr. (2010). medpredmetne in kurikularne

povezave. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo.• Sagarin, B. J., Cialdini, R. B., Rice, W. E., & Serna, S. B. (September 2002).

Dispelling the illusion of invulnerability: the motivations and mechanisms of resistance to Persuasion. Journal of Personality and Social Psychology.

48

• SAZU. (2000). Slovar slovenskega knjižnega jezika. Prevzeto 5. 2 2011 iz Spletno mesto SAZU: http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=argu ment&hs=1.

• Scriven, M., & Richard, P. (1987). the critical thinkin community. Prevzeto 5. Januar 2011 iz spletno mesto The Critical Thinking Community: http://www.criticalthinking. org/page.cfm?CategoryID=51.

• Sternberg, R. J. (2004). Four alternative Futures for education in the united States: it’s Our choice. School Psychology Review, 33 (1), 67–77.

• Sternberg, R. J. (1999). Handbook of creativity. Cambridge: Cambridge University Press.

• Škerjanc idr. (2010). medpredmetne in kurikularne povezave. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo.

• Šuster, D. (1998). moč argumenta: logika in kritično razmišljanje. Maribor: Pedagoška fakulteta.

• Zidar, Tatjana (1996): retorika: moč besed in argumentov. Ljubljana: Gospodarski vestnik.

• Zupančič, Zdravko: mali vedež retorike (veščina javnega govorjenja in nastopanja). Ljubljana: Zbirka Šola retorike, 1. letnik.

49

50

Beležnica

51

Beležnica

52

Beležnica

Ime ali naslov publikacije: KRITIČNO MIŠLJENJE, Priročnik za mladinske delavce

Naziv ali ime nosilca avtorskih pravic: Zavod PIP, Gosposvetska cesta 83, Maribor

Osebno ime avtorice/avtorja publikacije: mag. Peter Cokan

Zbrali in uredili:mag. Vanja Jus, Domen Malc, Brigita Horvat, Miha Šimon

Ime in sedež založnika: Zavod PIP, Gosposvetska cesta 83, Maribor

Leto tiska in izida publikacije: 2011, prva izdaja

Oblikovanje in tisk:Macula Lunea Design Studio

Število natisnjenih izvodov: 800 kom

Navedba javnega financerja: Evropski socialni sklad, Ministrstvo za šolstvo in šport