JAVNA UPRAVA, »VREDNA« VLOŽENEGA DENARJA

Katja Lautar, klautar@gmail.com, Ministrstvo za finance

Helena Urbančič, helena.urbancic@gov.si, Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo

POVZETEK

Z razvojem družbe se pomen in aktivnost države večata. Neuspeh poseganja javnega sektorja na področje gospodarskih dejavnosti se je pokazal predvsem v poslabševanju javnofinančnih rezultatov in rastočih inflacijskih pritiskih, zaradi česar se vedno težje zagotavljajo osnovne funkcije sodobne socialne države na področju zdravstva, šolstva, socialne varnosti in infrastrukture. V letu 2011 so javnofinančni odhodki v državah EU v povprečju obsegali že 50% BDP, v Sloveniji nekaj nad 45% BDP. V Sloveniji je poleg tega izrazit problem tudi rast produktivnosti v javnem sektorju, ki je izrazito manjša kot v zasebnem. To je lahko posledica odsotnosti zasebnolastninske motivacije in nadzora, birokratskega načina vodenja ter manjšega tehnološkega napredka zaradi pretežne delovne intenzivnosti javnih storitev. Posledica neuravnotežene rasti produktivnosti zasebnega in javnega sektorja je realno povečevanje stroškov javnih dobrin. Tako vprašanje učinkovitosti javnega sektorja prihaja v ospredje. Z metodo DEA (eno izmed metod za merjenje učinkovitosti) bova skušali analizirati državno potrošnjo (proučiti strukturo javnofinančnih odhodkov, s kombinacijo strukture odhodkov po ekonomski in funkcionalni klasifikaciji) in izdatke za zaposlene v javni upravi. Podali bova oceno o učinkovitosti Slovenije kot tudi predloge za prihodnje racionalizacije. Ključne besede: javni sektor, učinkovitost, javna izdatki, izdatki za zaposlene v javni upravi, produktivnost, DEA metoda.

PUBLIC SECTOR VALUE FOR MONEY

ABSTRACT With the society development the role and activities of the state increased. The failure of public sector intervention in the economy has proved especially deterioration in fiscal performance and rising inflation pressures, within increasing difficulties in providing basic functions of welfare state such as health, education, social security and infrastructure. In 2011 the government expenditure in the EU countries was on average around 50% of GDP, in Slovenia over 45% GDP. However, productivity growth in Slovenian public sector is significantly lower than in the private, which may be due to the absence of “ownership”, motivation and supervision, leadership style bureaucracy and lower technological progress because of the vast labor intensity of public services. Due to unbalanced growth in productivity of private and public sector consequence is real increase in the cost of public goods, so the issue of public sector efficiency comes in front. With DEA method (one of methods for measuring efficiency) we tried to analyze government spending (to examine the structure of government expenditure, combining the structure of expenditure by economic and functional classification) and expenses for employees in public administration. We will evaluate the efficiency of Slovenia as well as providing guidance for further rationalization. Key words: public sector, efficiency, government spending, expenditures for government employees, productivity, DEA methodology.

2

1 JAVNA UPRAVA, »VREDNA« VLOŽENEGA DENARJA?

Po volitvah prihaja čas, da izvoljeni pokažejo, kako bodo zagotovili obljube o povečevanju učinkovitosti v javni upravi. Pod pojmom javna uprava običajno razumemo: državno upravo, lokalno samoupravo, javne službe in javni sektor. Javna uprava bedi nad javnim sektorjem in obsega: nevladni1 in vladni del2. V pojem javne uprave sodi tudi širša občinska uprava. Državna uprava je sredstvo države za izvajanje njene prvenstveno oblastne funkcije, pri tem pa s svojimi odločitvami na pravni način ureja odnose v družbi. Gospodarstvu pa je v interesu dober in učinkovit javni sektor3, ki bo zagotavljal pogoje za konkurenčnost gospodarstva in katerega cilj je zadovoljevanje potreb državljanov z optimalno ponudbo javnih dobrin.

Vloga države se je v zadnjem stoletju močno razširila. V 19. stoletju, ko je imela država minimalno vlogo in so javnofinančni odhodki obsegali okrog 10 odstotkov BDP, so bile naloge države zavarovanje lastninskih pravic, veljavnost pogodb ter gospodarske in politične svobode posameznikov. Z razvojem družbe se pomen in aktivnost države večata. V letu 2011 so javnofinančni odhodki v državah EU v povprečju obsegali blizu 50 odstotkov BDP, pri čemer moramo upoštevati, da je višji delež posledica tudi nižjih stopenj rasti BDP. Nekateri bodo trdili, da se je javni sektor razširil zaradi nujnosti, ker sodobna družba zahteva prerazdelitev bogastva za stabilnost in ureditev oz. omejevanje nepravilnosti na trgu. Vendar pa je rast produktivnosti v javnem sektorju manjša kot v zasebnem, kar je posledica odsotnosti zasebnolastninske motivacije in nadzora, birokratskega načina vodenja ter manjšega tehnološkega napredka zaradi pretežne delovne intenzivnosti javnih storitev. Posledica neuravnotežene rasti produktivnosti zasebnega in javnega sektorja je realno povečevanje stroškov javnih dobrin. Kako torej izpolniti obljube o racionalizaciji in dvigu učinkovitosti na eni strani, ob tem, da podjetja in državljani ne bomo čutili veliko posledic? Kako po drugi strani sistematično racionalizirati celotno javno upravo in delo javnih uslužbencev ter ne le enostransko pristopati k reševanju problematike?

V nadaljevanju bova na kratko predstavili problematiko merjenja učinkovitosti javne uprave, nato pa bova učinkovitost javne uprave v Sloveniji analizirali skozi strukturo javnofinančnih odhodkov po ekonomski in funkcionalni klasifikaciji. Pri tem se bova osredotočili na povezavo med celotno državno potrošnjo in gospodarsko rastjo, na razmerje med državno potrošnjo za zagotavljanje t.i. osnovnih funkcij države in razvojnih politik ter na delež izdatkov za zaposlene in mednarodno primerjavo konkurenčnosti delovanja institucij. Z ne-parametrično DEA metodo bova primerjali učinkovitost držav članic Evropske unije glede na javnofinančne izdatke za t.i. osnovne funkcije države v razmerju do celotne javne potrošnje in realne stopnje rasti BDP ter glede na javnofinančne izdatke za zaposlene v javni upravi v razmerju do realne stopnje rasti BDP in Mednarodne ocene konkurenčnosti WEF za področje delovanja institucij v letu 2011. Skušali bova osvetliti in povezati nadaljevanje dela na programskem proračunu z vzpostavitvijo stroškovnih mest na podprogramih in posledično mogočo predvsem vsebinsko in ne linearno racionalizacijo v javni upravi.

2 MERJENJE UČINKOVITOSTI V JAVNI UPRAVI

Pristopov k merjenju učinkovitosti je več. Osnovni koncept zagotovo izhaja iz »3 E«: ekonomičnost, učinkovitost in uspešnost (Economy, Efficiency and Effectiveness), ki opisujejo koncept cenovne primernosti oz. stroškovne učinkovitosti (value for money). V obdobju nizke konjukture, ki je pred nami, prihajajo v ospredje vprašanja, ali: (i) delamo stvari po primernih cenah – maksimalen rezultat z minimalnimi stroški (ekonomičnost), (ii) delamo stvari na pravi način - za dosego rezultatov in ciljev (učinkovitost), (iii) delamo sploh prave stvari (uspešnost).

3

Države članice OECD so bile z vidika zagotavljanja stroškovne učinkovitosti v 80. in 90. letih usmerjene v krčenje vlad, v obdobju 1990-2005 v nov javni menedžment, od leta 2005 dalje pa se z zadnjimi trendi usmerjajo v osnovne naloge države. Če so se na začetku ukvarjale z deregulacijo, privatizacijo, decentralizacijo, fiskalno blažitvijo ter zniževanjem odhodkov, se je kasneje bistvo stroškovne učinkovitosti preusmerilo v standarde za operativni menedžment, delitev usmerjanja politik od izvajanja, ustanavljanje nadzornih in revizorskih institucij, proračune na podlagi ciljev in izločevanje poslov (outsourcing). Sedaj se vlade ukvarjajo z realokacijo javnih financ v smislu zagotavljanja storitev, uvajanjem po meri »oblikovanih storitev« za državljane in podjetja ter z večjo integracijo in vključevanjem strokovnjakov v odločanje o politiki. Horizontalno se uvajajo skupne podporne službe, postavljajo standardi, zaradi objektivnosti se ločuje financiranje od spremljanja doseganja rezultatov. Lahko Slovenijo po fazah ali usmeritvah primerjamo z ostalimi državami OECD? Največja težava razvoja javne uprave Slovenije je, da prepletamo faze in vsebine ter ne ločujemo nalog med posameznimi institucijami.

Ker je bilo že veliko napisanega o samih procesih v javni upravi, se tokrat bolj osredotočava na merjenje učinkovitosti. Zakaj ima tudi Grčija, po žalostni usodi, sedaj že svoje poročilo (Funkcijski pregled centralnih ministrstev)? Najboljše države v spremljanju učinkovitosti, kot so Avstralija, Nizozemska, Kanada in Danska, ta poročila že vrsto let uporabljajo za ugotavljanje učinkovitosti in določanje prioritet ob vse bolj omejenih finančnih virih. Tudi ZDA in VB uporabljata različne metode za spremljanje učinkovitosti, kar bo morala bolje prepoznati tudi naša znanstvena in odločevalska sfera ter tako pomagati državi pri ustreznih odločitvah. Pri oblikovanju proračuna in rebalansih ne sme iti le za politične dogovore ali pa dogovore posameznih resorjev z ministrstvom za finance, pač pa za strokoven in argumentiran pristop. Prav tako je potrebno striktno ločiti zaključne račune (poročilo o izvajanju proračuna) od poročil o učinkovitosti4. Z vidika učinkovitosti je potrebno pregledati dosedanje delo, procese, že sprejete strateške dokumente (kjer smo svojevrstni rekorderji v pisanju strategij, saj jih imamo več kot 300, brez vseh operativnih in akcijskih načrtov), obstoječe projekte in ukrepe5, predvsem pa proučiti dosedanje rezultate in jih ovrednotiti (tudi s primernimi, neodvisno naročenimi evalvacijami zunanjih ekspertov). Koliko časa imamo za revizijo, preglede in ustrezne spremembe, ki jih je seveda potrebno uskladiti tudi s proračunom? Bojiva se, da zelo malo. Od leta 2007, ko se je uradno začela finančno gospodarska kriza je v javnem sektorju zaposlenih 7,7,% več zaposlenih, v zasebnem sektorju pa za 7,3% manj (2007=100). Torej je tu zagotovo prostor za izboljšave.

Slika 1: Zaposlenost v javnem in zasebnem sektorju

Vir: Statistični urad RS, preračuni Ministrstva za finance.

Zasebni sektor (SKD A-N in T) Javni sektor (SKD O-R)

4

Za ustrezne reakcije bi bilo potrebno imeti na zalogi že izdelane »vrednostne in strokovne sodbe« o tem kaj je učinkovito in kaj ni ter hitro zarezati v javno porabo in javno upravo in prestrukturirati javno-finančne odhodke. Strinjava se z nekaterimi, da bomo sicer, brez tega, kmalu dobili zunanje »prisilne upravitelje«, ki nam bodo nemudoma pokazali pot, če sami ne bomo zmogli tega napora in se odkrito začeli pogovarjati o tem katere ukrepe in projekte enostavno začnemo ukinjati. Vse pač ne more biti prioriteta. Si državljani ne zaslužimo ustrezne razlage, na kakšen način se »zapravlja oz. porabi« naš davkoplačevalski denar? Koliko nas stanejo podporne institucije in sama izvedba nekega programa? Mogoče kje celo več kot samo izvajanje vsebine? Proračun je potrebno razumeti kot pogodbo, dogovor o porabi med vlado in državljani, v skladu s političnimi obvezami.

Prestrukturiranje javnofinančnih odhodkov nikakor ni mogoče z uporabo nam vsem tako znanimi linearnimi (ali proporcionalnimi) rezi. Po ovrednotenju (in odločitvi, katerih projektov, ukrepov ali celo podprogramov ne bomo več izvajali, ker preprosto ne prinesejo potrebnega »value for money«) je potrebno s pomočjo oblikovanja stroškovnih mest po podprogramih ugotoviti, koliko bomo skrčili javno upravo (zmanjšali število delovnih mest na posameznih vsebinskih in podpornih funkcijah). Stroškovna mesta so zanimiva z vidika načrtovanja, proučevanja stroškov, ugotavljanja vzrokov in odgovornosti zanje, dajejo možnosti nadziranja in zmanjševanja stroškov ter ugotavljanja uspešnosti enot organizacije. Na stroškovnem mestu se pojavljajo direktni in indirektni stroški. Medtem, ko direktne stroškovno mesto pozna (npr. vsa sredstva za izvajanje nekega programa), pa je indirektne težko ugotavljati, ker so povezani z delom večih stroškovnih mest ali kar celega resorja (poslovnega sistema). Le - te je nemogoče zajemati direktno, ampak se na stroškovna mesta razporejajo s pomočjo raznih razdelilnikov, t.i. »ključev«. Potreben je napor in vse podporne službe (večinoma vse pod generalnimi sekretariati)6 in kabinete vsebinsko pripisati s ključi7 ali naprednejšimi metodami (activity based costing) na projekte in ukrepe in potem skupaj z njimi krčiti stroške. Zahtevi pri pripravljanju teh informacij sta le dve: da tisti, ki sprejema odločitve, informacije razume, in da tisti, ki jih pripravlja, ve, za kaj bodo uporabljene. Sicer se izdelovalec in uporabnik informacije ne razumeta. Posledica tega pa je lahko napačna odločitev, ki zahteva izvajanje posamezne aktivnosti, dejavnosti, četudi ni optimalna. Zato je pri pripravljanju informacij za odločanje znotraj politike tako glede izbire informacij kot tudi glede oblike njihovega prenašanja, pomembna potreba in ne le predpis/zakon. Na stroškovnih mestih se prepoznavajo stroški, ki so povezani z zaposlenimi v procesu opravljanja dejavnosti. To so predvsem vrste stroškov: plače, pisarniški material, službene poti, izobraževanje, strokovna literatura, reprezentanca, razmnoževanje, amortizacija oz. nakupi (računalnikov, pisarniškega pohištva), vzdrževanje (informacijskih sistemov), najemnine (fotokopirnih strojev)…Proučevanje stroškovnih mest je tesno povezano z racionalizacijo stroškov8 kot razumno, premišljeno poseganje v višino, strukturo, vrsto stroškov. Tako ne pomeni nujnega zmanjšanja stroškov, ampak odpravljanje nepotrebnih stroškov. Teh pa je v javni upravi vedno nekaj in jih najdemo med vsemi vrstami:

• nezasedenost kapacitet, neustreznost kapacitet, stroški napačne uporabe, napačna ocena vrednosti ali življenjske dobe, stroški poslovno nepotrebnega premoženja, stroški napačne politike vzdrževanja ipd.;

• nekvalitetne, neustrezne dejavnosti, aktivnosti, ki so časovno neustrezne, neustrezne pogodbe, odvisnost od enega ali parih uporabnikov ipd.;

• neustrezen sistem plač, slabi delovni pogoji, slaba organizacija dela, neustrezna delovna sila ipd.;

• neustrezna cena zunanjih storitev, zunanjih izvajalskih agencij, neustrezna kakovost, slabi plačilni pogoji ipd.

Postavitev modela od zgoraj navzdol bi morala zajemati vse razvojne podprograme hkrati in s tem omogočati večjo transparentnost; s popolno razdelitvijo stroškov je omogočena pokritost vseh

5

stroškov. Model bi moral biti najprej zasnovan na osnovi preteklih stroških (HCA), ki so neposredno dostopni in preverljivi, na teh osnovah pa so izdelane prilagoditve na tekoče stroške (CCA). Model stroškovnega računovodstva institucije ali podprograma je lahko postavljen dvostopenjsko, pri čemer:

• prva stopnja predstavlja prepoznavanje stroškov na stroškovnih objektih,

• druga stopnja pa predstavlja razporejanje stroškov na stroškovne nosilce.

3 STRUKTURA JAVNOFINANČNIH ODHODKOV

Država prek javnofinančnih odhodkov vpliva na delovanje gospodarstva, in sicer na eni strani prek zagotavljanja ustreznega institucionalnega okolja, za kar potrebuje določena finančna sredstva, na drugi strani pa prek investicij spodbuja določene aktivnosti gospodarstva. Zato je pri analizi državne potrošnje poleg makroekonomskih gibanj pomembno proučiti tudi strukturo javnofinančnih odhodkov, pri čemer je koristno kombinirati strukturo odhodkov po ekonomski in funkcionalni klasifikaciji. Na omenjeno opozarjajo v svoji študiji že leta 2005 Afonso et al., kjer so skozi primerjavo kompozitnih indikatorjev za 23 držav in ne-parametrično metodo opozorili, da obstaja veliko potenciala za krčenje odhodkov.

3.1 Ekonomska klasifikacija odhodkov

Javnofinančni odhodki so v Sloveniji v letu 2011 znašali več kot 45 odstotkov BDP (Tabela 1 v prilogi). Za primerjavo, v letu 2001, so ti znašali dobrih 38 odstotkov. Stroški dela, izdatki za blago in storitve ter nakup in gradnjo osnovnih sredstev v letu 2011 predstavljajo skoraj polovico vseh javnofinančnih odhodkov v Sloveniji oziroma dobrih 20 odstotkov BDP (Tabela 2 v prilogi), v letu 2001 pa so znašali dobrih 19 odstotkov. Na podlagi tega izhaja, da v Sloveniji javnofinančni odhodki predstavljajo vedno večji delež BDP. Delež sredstev, ki je namenjen samemu delovanju (stroški dela, izdatki za blago in storitve ter nakup in gradnja osnovnih sredstev) pa vseskozi predstavlja približno polovico vseh odhodkov.

Predpostavljamo, da velik državni aparat negativno vpliva na gospodarsko rast. Negativni vpliv se odraža v nižji produktivnosti in investicijah. Prednost majhnega državnega sektorja je večja učinkovitost zaradi manj motenj različnih politik, nižjih davčnih obremenitev, bolj učinkovite porabe sredstev zaradi obstoječih tržnih sil in odsotnosti učinkov izrivanja, kar vse spodbuja ustvarjanje kapitala. Negativni učinek velikega državnega aparata (višji davki zavirajo rast skozi odvračanje od investicij) naj bi prevladal v primeru velikega državnega aparata, pozitivni učinek (višja državna potrošnja spodbuja mejno produktivnost kapitala) pa naj bi prevladal v primeru majhnega državnega aparata. Iz Tabele 3 (v prilogi) je razvidno, da države, ki za skupno državno potrošnjo namenjajo manjše deleže BDP, običajno dosegajo višje stopnje gospodarske rasti. Izmed 27 držav članic EU, jih je 10 v obdobju 2005-2008 za državno potrošnjo povprečno namenilo več kot 45% BDP letno in vse, razen Finske, so v istem obdobju beležile povprečno letno gospodarsko rast 2,8% ali manj. Devet držav članic je v obdobju 2005-2008 za državno potrošnjo povprečno namenilo manj kot 40% BDP in kar sedem od njih jih je v istem obdobju doseglo

6

povprečno letno gospodarsko rast 4,5% ali več. Slovenija je v tem obdobju za celotno državno potrošnjo povprečno namenjala 44,2% BDP in povprečno dosegla 5,1% letno gospodarsko rast. V obdobju 2009-2011 je kar 16 držav članic za državno potrošnjo povprečno namenilo več kot 50% BDP, med njimi jih je sedem beležilo povprečen letni padec gospodarske rasti za -1% ali več. 10 držav članic je v tem obdobju za državno potrošnjo povprečno namenilo manj kot 45% letno, med njimi sta dve državi beležili letni padec gospodarske rasti manjši od -1%, tri pa so beležile pozitivno povprečno gospodarsko rast, Poljska celo 3,3 odstotno. Slovenija je v tem obdobju za celotno državno potrošnjo povprečno namenjala 50,2% BDP in beležila povprečen padec gospodarske rasti -2,3% letno. Slika 2: Vsi javnofinančni odhodki v % BDP in realne letne stopnje rasti BDP v % po državah

Vir: Eurostat, http://epp.eurostat.ec.europa.eu/portal/page/portal/eurostat/home/, 30. 7. 2012. 3.2 Funkcionalna klasifikacija odhodkov (COFOG) V nadaljevanju predpostavljava, da izdatki za šolstvo, podjetništvo, raziskave, zdravstvo, socialno varnost in infrastrukturne investicije spodbujajo gospodarski razvoj in blaginjo državljanov, zato lahko s preusmerjanjem javnofinančnih odhodkov na ta področja vlada spodbudno vpliva na razvoj. Posledično bi upad deleža izdatkov za t.i. zagotavljanje osnovnih funkcij države (po COFOGU javna uprava, obramba in zaščita ter javni red in varnost) pomenil racionalizacijo in večjo učinkovitost. Iz Tabele 4 (v prilogi) lahko vidimo, da je pri večini držav trend v povečevanju

-6

-4

-2

0

2

4

6

8

10

-10

0

10

20

30

40

50

60

70

Švic

a

Litv

a

Esto

nija

Slo

vašk

a

Ro

mu

nija

Irsk

a

Latv

ija

Bo

lgar

ija

Luks

emb

urg

Špan

ija

No

rveš

ka

Češ

ka

Cip

er

Po

ljska

Mal

ta

Slo

ven

ija

Vel

ika

Bri

tan

ija

Nem

čija

Po

rtu

gals

ka

Niz

oze

msk

a

Isla

nd

ija

Grč

ija

Ital

ija

Fin

ska

Avs

trija

Bel

gija

Mad

žars

ka

Dan

ska

Šved

ska

Fran

cija

Celotna državna potrošnja (% of BDP) povprečje 2005-2008

Celotna državna potrošnja (% of BDP) povprečje 2009-2011

Realna stopnja rasti BDP (% sprememba glede na predhodno leto) povprečje 2005-2008

Realna stopnja rasti BDP (% sprememba glede na predhodno leto) povprečje 2009-2011

7

deleža BDP za t. i. razvojne politike, delež namenjen zagotavljanju osnovnih funkcij države pa ostaja bolj ali manj enak. Iz tega lahko sklepamo, da se potrošnja države povečuje predvsem na račun razvojnih politik. Slika 3: Državna potrošnja za osnovne funkcije države in razvojne politike v % v Sloveniji in EU 27, 2001-2010

Vir: Eurostat, http://epp.eurostat.ec.europa.eu/portal/page/portal/eurostat/home/, 30. 7. 2012. Ne-parametrična metoda9 DEA (analiza ovojnice podatkov - Data Envelopment Analysis), temelji na primerjavi med državami, uporabimo lahko metodo maksimizacije ali minimizacije. Če ima država A npr. enako raven javnofinančne porabe (X) kot država B, a dosega višje neposredne učinke, je učinkovitejša kot država B. Država C ima nižjo raven porabe ob nižjih neposrednih učinkih (Y) kot državi A in B, a je še vedno učinkovita. Država A (npr. 6 enot neposrednega učinka / 3 enote vložkov = 2 ) predstavlja mejo učinkovitosti, a tudi država C (npr. 4 enote neposrednih učinkov / 2 enotami vložkov = 2) leži na meji učinkovitosti (vse države, ki imajo 100% relativno učinkovitost ležijo na meji učinkovitosti). Država B torej lahko dvigne raven neposrednih učinkov na raven države A ali pa zniža vložek (porabo) na raven države C, da bi postala učinkovita. Metoda je determinirana in odvisna od velikosti izbranega vzorca kot tudi spremenljivk (občutljivost za napake).

V primerjavi učinkovitosti držav članic Evropske unije (Tabela 5 v prilogi) glede na javnofinančne izdatke za t.i. osnovne funkcije države v razmerju do celotne javne potrošnje in realne stopnje rasti BDP se kot najučinkovitejši državi izkažeta Švedska in Slovaška, in sicer obe predvsem na račun visoke rasti BDP. Slovenija je za 30,5 odstotnih točk oddaljena od meje učinkovitosti.

0

5

10

15

20

25

30

35

40

45

2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010

Osnovne funkcije države (GF01+02+03) EU27

Osnovne funkcije države (GF01+02+03) Slovenia

Razvojne politike (GF04+05+06+07+08+09+10) EU27

Razvojne politike (GF04+05+06+07+08+09+10) Slovenia

8

Slika 4: Meja učinkovitosti na primeru primerjave držav glede na javnofinančne izdatke za osnovne funkcije države in celotne javne potrošnje v % BDP v razmerju do realne stopnje rasti BDP v letu 2010 10

Vir: lasten izračun; Dea metoda, banxia software, 2012. Če primerjamo Slovenijo in Slovaško ugotovimo, da je Slovaška v letu 2010 namenila 14 odstotnih točk večji delež BDP za osnovne funkcije države, skupno za državno potrošnjo pa 21 odstotnih točk manj, pri tem pa je dosegla 300 odstotnih točk višjo gospodarsko rast. Iz tega lahko sklepamo, da na gospodarsko rast bolj spodbudno vpliva nizka celotna državna potrošnja kot pa nižji delež, ki ga država nameni za osnovne funkcije države. Slika 5: Primerjava Slovenije in Slovaške glede na izdatke za osnovne funkcije države v % BDP, celotno državno potrošnjo in realno stopnjo rasti BDP v letu 2010

Vir: lasten izračun; Dea metoda, banxia software,2012.

9

3.3 Izdatki za zaposlene v javni upravi

Vsi javni izdatki (total government expenditure, general government) so po podatkih Eurostata v letu 2010 v Sloveniji znašali 50,3 odstotkov BDP. Znotraj tega izdatki za zaposlene (compensation on employees) predstavljajo 12,7 odstotkov BDP. Glede na to, da so zaposleni poleg odhodkovnega vidika tudi zelo pomemben dejavnik kakovosti v javnem sektorju, v drugi analizi z ne-parametrično DEA metodo primerjava evropske države glede na vse javnofinančne izdatke za zaposlene v javni upravi v deležu BDP v razmerju do realne stopnje rasti BDP in Mednarodne ocene konkurenčnosti WEF za področje delovanja institucij v letu 2011. Pri tem sva za realno letno stopnjo rasti BDP in za skupne javnofinančne izdatke za zaposlene v javni upravi uporabili vrednosti v letu 2010. Tako kot za skupne javnofinančne odhodke, tudi za odhodke, ki jih država nameni za zaposlene v javni upravi velja, da države z nižjo porabo običajno dosegajo višje stopnje gospodarske rasti, vendar pa imajo na drugi strani slabše ocene za kakovost delovanja institucij (Tabela 6 v prilogi). Na primer, od enajstih držav v analizi, ki za zaposlene v javni upravi namenijo manj kot 11 odstotkov BDP letno, jih je šest v letu 2011 doseglo oceno za delovanje institucij manj kot 411. Dvanajst držav vključenih v analizo, je v letu 2012 za zaposlene v javni upravi namenilo več kot 12 odstotkov BDP in kar 7 od njih jih je v letu 2001 doseglo oceno za kakovost delovanja institucij 5 ali več. Slika 6: Meja učinkovitosti na primeru primerjave držav glede na javnofinančne izdatke za zaposlene v javni upravi v % BDP v razmerju do realne stopnje rasti BDP in Mednarodne ocene konkurenčnosti WEF za področje delovanja institucij

Vir: lasten izračun; Dea metoda, banxia software, 2012.

10

Slovenija za zaposlene namenja nadpovprečen delež BDP, in sicer v letu 2010 kar 12,7 odstotkov BDP. Medtem ko se druge evropske države, ki za zaposlene namenjajo več kot 12 odstotkov BDP uvrščajo precej visoko na lestvici mednarodne konkurenčnosti za področje delovanja institucij, je Slovenija v letu 2011 z oceno 4,08 šele na 55 mestu med 139 državami in v zadnji tretjini med evropskimi državami. V primerjavi evropskih držav glede na vse javnofinančne izdatke za zaposlene v javni upravi v deležu BDP v letu 2010, v razmerju do realne stopnje rasti BDP v letu 2010 in Mednarodne ocene konkurenčnosti WEF za področje delovanja institucij v letu 2011 (Tabela 7 v prilogi) se kot najučinkovitejše izkažejo Luksemburg, Nemčija in Slovaška. Slovenija je za 54,7 odstotnih točk oddaljena od meje učinkovitosti (100%). Luksemburg je v letu 2010 za zaposlene v javni upravi porabil 38 odstotnih točk manjši delež BDP, pri tem pa dosegel 92 odstotnih točk višjo stopnjo gospodarske rasti in v letu 2011 dosegel 38 odstotnih točk boljšo mednarodno oceno delovanja institucij. Slika 7: Primerjava Slovenije in Luksemburga glede na izdatke za zaposlene v % BDP, realno stopnjo rasti BDP v letu 2010 in oceno mednarodne konkurenčnosti na področju delovanja institucij v letu 2011

Vir: lasten izračun; Dea metoda, banxia software, 2012.

Slika 8: Možne izboljšave na primeru Slovenije v primerjavi z najbolj učinkovitimi državami

Vir: lasten izračun; Dea metoda, banxia software, 2012.

Če Slovenija obdrži enako mednarodno oceno konkurenčnosti na področju delovanja institucij in kljub temu želi dvigniti raven svoje učinkovitosti na primer na raven Luksemburga kot ene izmed najučinkovitejših držav, ima dve možnosti: ali znižati izdatke za zaposlene za 54 odstotnih točk ali pa dvigniti gospodarsko rast za 38 odstotnih točk. Take rezultate je nerealno pričakovati, je pa pomembno izvajati ukrepe, ki bodo Slovenijo k temu približevali oz. nameniti pozornost povečanju učinkovitosti.

11

4 SKLEP

Nekatere osnove za merjenje učinkovitosti so bile postavljene. Bolj dosledno vpeljan programski proračun (ali k ciljem usmerjen poračun) deluje le, če ga sprejmejo najvišji politični vrhovi kot tudi zadnji birokrat v verigi priprave in izvrševanja proračuna. Programski proračun je več kot le postavljanje prioritet o novi porabi. Zahteva mehanizme stalnega spremljanja, poročanja, odzivanja (še posebej, če se izkaže, da je poraba neučinkovita). Po mnenju OECD je največja napaka, če se uvedeta le programski proračun in nova klasifikacija, postavijo se kazalniki, ne spremeni pa se njegovega spremljanja in izvajanja. Če podjetja ne upoštevajo temeljnega ekonomskega načela učinkovitosti »boljši izdelek oz. storitev ustvariti z manj zaposlenimi ali stalnimi izboljšavami« , potem poslujejo z izgubo in zaradi konkurence na trgu propadejo. Tako bi tudi javni sektor moral v kriznih razmerah zdajšnji obseg in kakovost javnih storitev ustvariti s precej manjšim obsegom javnih izdatkov. To pomeni, ali z manj zaposlenimi v javnem sektorju ali pa določene ukrepe in projekte racionalizirati, nekatere pa popolnoma opustiti, kajti posamezni razvojni podprogrami povzročajo različno visoke stroške in prinašajo različne koristi z vidika doseganje ciljev Strategije razvoja Slovenije. Obvladovanje stroškov je eden ključnih elementov za uspešno izvajanje posameznih razvojnih politik . Temeljiti mora na sistematični analizi stroškov, ki omogoča celovit pregled nad povzročitelji oz. nosilci stroškov poslovnih procesov. Ob tem se pojavi vprašanje oz. izziv, kako spremljati in analizirati stroške ter iskati rešitve za njihovo učinkovito zmanjševanje. Vedno večji pritisk na javne finance ter neomejene potrebe znotraj razvojnih politik postavljajo snovalce proračuna pred dejstvo, da morajo svoje odločitve podpreti s številnimi analizami in raziskavami. Tako je vsaka dejavnost znotraj razvojnega podprograma usmerjena k doseganju načrtov, ki pa so rezultat dela zaposlenih in posameznikov. Pravilne odločitve se odražajo tako na najvišjem nivoju (v impactu in outcomu ali outputu posameznega razvojnega podprograma) kot tudi na najnižjem (spremljanju in obvladovanju stroškov, kontroliranje inputov in rezultatskih indikatorjev). Podlaga za učinkovito in uspešno izvrševanje in spremljanje proračuna je tudi poznavanje stroškov, točnost in ažurnost načrtovanja, spremljanja in nadziranja, primerna opredelitev stroškovnih mest in premišljena izbira same metode obračunavanja stroškov, ki med drugim obsega tudi primerno izbiro ključev za delitev splošnih stroškov. Tudi v javni upravi se je z leti stroškovno računovodstvo razvijalo. V zadnjem času smo temu posvečali kar nekaj pozornosti12. Pri tem pa ni nepomembno oblikovanje mest odgovornosti in proučitev metod za razporejanje stroškov, ki bodo preglednejše, obenem pa bi omogočale tudi lažje in hitrejše reze v javni sektor.

Prerazporejanje sredstev je srce priprav in izvajanja proračuna. In ključni so tudi zaposleni v javni upravi. Kakor se spreminjajo pogoji ali problemi države, se naj spreminja strategija vlade, in zaradi tega mora biti proračun sposoben zagotoviti takojšnje prerazporeditve v smeri, da so viri najučinkoviteje porabljeni (Matheson, 2002). Le tako lahko govorimo o pravi stroškovni učinkovitosti, ko vsi vemo, zakaj je bilo npr. porabljenih xy mio eur, kaj smo za to dobili, katere rezultate smo dosegli, kakšne učinke in vplive prinašajo. O slednjih tako ali tako dolgoročno sodi globalizacija oz. umestitev Slovenije v mednarodnem merilu.

Prispevek izraža stališča in mnenja avtoric in ne institucij v katerih sta zaposleni.

12

Literatura in viri ter opombe:

1. Allen Schick: Repairing the budget contract between citizens and the state, 32nd annual meeting of OECD Senior budget officials, Working party of senior budget officials, OECD, Luksemburg, junij 2011. 30 str.

2. Antonio Afonso, Ludger Schuknecht&Vito Tanzi: Public sector efficiency: An international comparison; Springer 2009, 27 str.

3. Klužer Franc, Lautar Katja: Razvojno načrtovanje, spremljanje in vrednotenje ter zasnova programskega proračuna 2009-2011, SVREZ 2011, 190 str.

4. Lautar Katja: Poskus merjenja učinkovitosti vladnih ukrepov za razvoj podjetništva, IB revija, letnik 44, številka 3/4. Umar, 2010, str. 54-56.

5. Matheson Alex, Better public sector governance: The rationale for budgeting and accounting reform in western nations, OECD Journal on budgeting, vol.2, 2002, str.37-41.

6. Ministrstvo za finance, Globalna bilanca javnega financiranja, 2012. 7. OECD Journal on Budgeting, oecd, volume 2011/3, 126. str. 8. The World Economic Forum, Global Competitiveness Reports, 2010 in 2011. 9. http://www.cek.ef.uni-lj.si/u_diplome/berlic1150.pdf. 10. http://www.dashofer.si/?cid=24849. 11. http://www.mpju.gov.si/fileadmin/mpju.gov.si/pageuploads/mp.gov.si/novice/2012/junij/120622_priporocila_OEC

D_slo_version_za_splet.pdf. 12. http://www.oecd.org/gov/budgetingandpublicexpenditures/workingpartyofseniorbudgetofficialssbo.htm. 13. http://epp.eurostat.ec.europa.eu/portal/page/portal/eurostat/home/, 30. 7. 2012. 1Predsednik republike, državni zbor, državni svet, republiška volilna komisija, varuh človekovih pravic, ustavno sodišče, računsko sodišče, državna revizijska komisija ter Slovenska akademija znanosti in umetnosti. 2 Vladne službe, ministrstva in organi v sestavi ministrstev ter upravne enote. 3 Vse osebe javnega prava (organizacijska definicija) oz. subjekti, ki opravljajo dejavnosti javnega pomena (funkcionalna definicija). 4 V primeru Slovenije tudi od Poročila o razvoju. Osnutek poročila o učinkovitosti (javno nedostopno) so pripravili uslužbenci v razvojnem delu SVREZ, ki se je kot služba ukinil. 5 Z letošnjim proračunom se uvaja zopet nova (stara) klasifikacija in kot najnižja enota načrtovanja Načrt razvojnih programov. Žal v ospredje zopet prihajajo institucionalne funkcije, izvajanje podpornih služb, investicijska vzdrževanja, izdajanje publikacij ipd., žal celo velikokrat pred vsebino (težko se odpira nove NRP). 6 Vse računovodsko-finančne službe, kadrovska služba, služba za javna naročila, pravno organizacijska služba, glavna pisarna, služba za operativno-tehnično podporo, službe za IKT, notranje revizijska služba… obenem pa tudi tajništva. 7 Kalkulacija je postopek porazdeljevanja stroškov na stroškovne nosilce in tudi rezultat tega postopka. 8 Trenutno se v Sloveniji javno računovodstvo izvaja po načelu plačane realizacije (cash accounting - računovodski sistem, pri katerem se poslovni dogodki knjižijo šele po denarnem toku. Za oblikovanje stroškovonih mest bi bilo potrebno postopoma uvesti računovodstvo na podlagi nastanka poslovnega dogodka (Accrual based accounting - računovodski sistem, ki izhaja iz „nastanka poslovnega dogodka“, ne iz denarnega toka. 9 Metoda in izračuni so podrobneje opisani in razložena v IB reviji 3/4, 2010 (Lautar: Poskus merjenja učinkovitosti vladnih ukrepov za razvoj podjetništva). 10 Ne-parametrična metoda DEA ne prepozna negativnih vrednosti, zato je v primeru negativne gospodarske rasti v letu 2010 vrednost prilagojena, in sicer za Grčijo 0,01; Romunijo 0,02; Irsko 0,1; Španijo 0,2; Latvijo 0,3. 11 Razpon ocen je 1-7, pri čemer višja ocena predstavlja boljšo oceno mednarodne konkurenčnosti. 12 Glej Razvojno načrtovanje, spremljanje in vrednotenje ter zasnova programskega proračuna 2009-2011, SVREZ 2011.

13

PRILOGE Tabela 1: Struktura javnofinančnih odhodkov Slovenije po ekonomski klasifikaciji v 1000 EUR, 2011 SKUPINA ODHODKOV 2011 % BDP tekoči odhodki 6.926.718 19,44 tekoči transferi 7.818.907 21,94 investicijski odhodki 1.023.512 2,87 investicijski transferi 372.068 1,04 SKUPAJ 16.141.205 45,29

Vir: Globalna bilanca javnega financiranja, Ministrstvo za finance, 2012. Tabela 2: Struktura izbranih javnofinančnih odhodkov Slovenije po ekonomski klasifikaciji v 1000 EUR, 2011 SKUPINA ODHODKOV 2011 % BDP plače in drugi izdatki zaposlenim 3.330.064 9,34 prispevki delodajalcev za socialno varnost 552.618 1,55 izdatki za blago in storitve 2.443.427 6,86 nakup in gradnja osnovnih sredstev 1.023.512 2,87 SKUPAJ 7.349.621 20,62

Vir: Globalna bilanca javnega financiranja, Ministrstvo za finance, 2012. Tabela 3: Vsi javnofinančni odhodki v % BDP in realne letne stopnje rasti BDP v % po državah

Celotna državna potrošnja v % BDP

Realna stopnja rasti BDP (% sprememba glede na predhodno

leto) povprečje 2001-2004

povprečje 2005-2008

povprečje 2009-2011

povprečje 2001-2004

povprečje 2005-2008

povprečje 2009-2011

EU 27 46,7 46,5 50,3 1,9 2,2 -0,3 EU 15 46,9 46,8 50,8 1,8 2,0 -0,3 Belgija 49,8 49,6 53,3 1,6 2,1 0,4 Bolgarija 39,5 37,5 37,8 5,3 6,4 -1,1

Češka 45,7 41,8 44,1 3,4 5,7 -0,1 Danska 54,6 51,7 57,9 1,0 1,7 -1,2 Nemčija 47,8 44,9 47,2 0,6 2,2 0,5 Estonija 34,9 35,2 41,3 6,8 5,7 -1,5 Irska 33,3 36,9 54,8 4,9 3,2 -2,2 Grčija 45,2 47,0 51,4 4,5 2,7 -4,6 Španija 38,7 39,4 45,2 3,2 3,0 -1,0 Francija 52,8 53,1 56,4 1,5 1,6 0,1 Italija 47,6 48,2 50,8 1,0 0,9 -1,1 Ciper 41,3 42,3 46,6 3,1 4,2 -0,1 Latvija 35,5 37,3 42,5 7,8 6,9 -4,2 Litva 34,4 34,6 40,7 7,8 7,1 -2,5 Luksemburg 41,0 38,4 42,5 3,1 4,5 -0,3 Madžarska 49,5 50,6 49,9 4,2 2,2 -1,3 Malta 44,2 44,0 43,3 0,2 3,8 0,7 Nizozemska 46,2 45,5 50,9 1,1 2,8 -0,2 Avstrija 51,8 49,3 52,0 1,5 2,8 0,3 Poljska 43,9 43,2 44,5 3,0 5,4 3,3

Portugalska 44,1 45,3 50,0 0,9 1,2 -1,0

14

Romunija 34,6 36,7 39,7 6,1 6,4 -1,9 Slovenija 46,4 44,2 50,2 3,5 5,1 -2,3 Slovaška 41,9 35,9 39,9 4,5 7,8 0,9 Finska 49,4 49,1 55,2 2,6 3,2 -0,8 Švedska 55,0 52,3 52,9 2,6 2,6 1,7 Velika Britanija 41,7 44,9 50,3 3,0 2,0 -0,5 Islandija 44,1 45,9 49,6 3,6 4,8 -2,6 Norveška 46,1 40,5 45,6 2,1 2,0 0,1 Švica 34,8 32,2 32,9 1,0 3,1 1,1

Vir: Eurostat, http://epp.eurostat.ec.europa.eu/portal/page/portal/eurostat/home/, 30. 7. 2012. Tabela 4: Državna potrošnja za osnovne funkcije države in razvojne politike v % BDP po državah, 2001-2010

Državna potrošnja za osnovne funkcije države (GF01+02+03) v % BDP

Državna potrošnja za razvojne politike (GF04+05+06+07+08+09+10) v % BDP

država/obdobje 2001 2010 indeks 2010/2001 2001 2010 indeks 2010/2001 EU 27 - 10 99,0 40,6 111,2 EU 15 10,1 10,1 100,0 36,2 41 113,3 Belgija 13,3 11,2 84,2 35,8 41,6 116,2 Bolgaria 14,4 8,4 58,3 26,2 29 110,7 Češka 7,6 7,7 101,3 36,3 36,4 100,3 Danska 10,9 10,0 91,7 43,3 47,8 110,4 Nemčija 8,7 8,8 101,1 38,9 39,1 100,5 Estonija 7,0 7,2 102,9 27,8 33,4 120,1 Irska 5,6 6,3 112,5 27,4 60,5 220,8 Grčija 14,6 15,0 102,7 30,7 35,2 114,7 Španija 8,6 8,4 97,7 30,1 37,2 123,6 Francija 11,1 10,7 96,4 40,6 45,9 113,1 Italija 12,6 11,6 92,1 35,1 38,9 110,8 Ciper 13,4 15,4 114,9 24,6 31 126,0 Latvija 7,1 7,5 105,6 27,9 36,4 130,5 Litva 8,7 7,7 88,5 27,9 33,2 119,0 Luksemburg 5,8 6,0 103,4 32,3 36,4 112,7 Madžarska 13,9 12,4 89,2 33,9 37,1 109,4 Malta 8,9 8,9 100,0 33,5 34,4 102,7 Nizozemska 10,0 9,4 94,0 35,4 41,8 118,1 Avstrija 10,4 9,0 86,5 40,9 43,6 106,6 Poljska 9,2 105,7 43,8 36,2 82,6 Portugalska 9,1 11,1 122,0 34,1 40,2 117,9 Romunija 10,0 8,4 84,0 26,2 31,8 121,4 Slovenija 10,0 9,0 90,0 37,3 41,3 110,7 Slovaška 12,6 10,3 81,7 31,9 29,7 93,1 Finska 9,6 10,3 107,3 38,4 45,2 117,7 Švedska 11,6 10,0 86,2 42,9 42,5 99,1 Velika Britanija 8,9 10,6 119,1 31,3 39,8 127,2

Vir: Eurostat, http://epp.eurostat.ec.europa.eu/portal/page/portal/eurostat/home/, 30. 7. 2012.

15

Tabela 5: Stopnja učinkovitosti držav glede na celotno državno potrošnjo, državno potrošnjo za osnovne funkcije države in realne letne stopnje rasti BDP v % po državah za leto 2010

Leto Celotna državna

potrošnja v % BDP

Državna potrošnja za osnovne funkcije

države (GF01+02+03) v % BDP

Realna letna stopnja rasti BDP v %

Stopnja učinkovitosti v %

Slovaška 2010 40,0 10,3 4,2 100,00

Švedska 2010 52,5 10,0 6,2 100,00

Madžarska 2010 49,5 12,4 1,3 97,30

Italija 2010 50,5 11,6 1,8 89,20

Bolgarija 2010 37,4 8,4 0,4 87,20

Portugalska 2010 51,3 11,1 1,4 84,00

Belgija 2010 52,8 11,2 2,2 82,40

Velika Britanija 2010 50,4 10,6 1,8 81,70

Romunija 2010 40,2 8,4 -1,6 81,10

Poljska 2010 45,4 9,2 3,9 80,80

Malta 2010 43,3 8,9 2,5 79,80

Francija 2010 56,6 10,7 1,7 73,40

Litva 2010 40,9 7,7 1,4 73,10

Nemčija 2010 47,9 8,8 3,7 72,80

Finska 2010 55,5 10,3 3,3 72,10

Španija 2010 45,6 8,4 -0,1 71,50

Nizozemska 2010 51,2 9,4 1,7 71,30

Slovenija 2010 50,3 9,0 1,4 69,50

Estonija 2010 40,6 7,2 2,3 68,90

Češka 2010 44,1 7,7 2,7 67,80

Danska 2010 57,8 10,0 1,3 67,20

Avstrija 2010 52,6 9,0 2,1 66,40

Latvija 2010 43,9 7,5 -0,3 66,30

Luksemburg 2010 42,4 6,0 2,7 58,80

Irska 2010 66,8 6,3 -0,4 36,60 Vir: lasten izračun; Dea metoda, banxia software, 2012.

Tabela 6: Izdatki za zaposlene v javni upravi v % BDP in ocene mednarodne konkurenčnosti na področju delovanja institucij

Izdatki za zaposlene v javni upravi v % BDP WEF-GCI 2010-2011:

Institucije WEF-GCI 2011-2012:

Institucije

država/obdobje

povprečje 2001-2004

povprečje 2005-2008

povprečje 2009-2010

indeks 2010/2001

ocene1-7 rang (139

držav) ocene1-7

rang (139 držav)

EU 27 10,8 10,6 11,2 103,7 EU 15 10,8 10,7 11,3 105,7 Belgija 12,0 11,9 12,7 107,7 4,98 29 5,03 27 Bolgarija 9,6 9,1 9,6 106,9 3,29 114 3,32 110 Češka 7,6 7,4 7,7 107,0 3,86 72 3,65 84 Danska 17,8 17,1 19,2 109,2 5,84 5 5,94 5

16

Nemčija 8,2 7,6 8,0 96,3 5,5 13 5,27 19 Estonija 10,2 10,0 12,4 116,7 4,91 31 4,99 29 Irska 8,7 10,1 12,0 141,0 5,14 24 5,19 23 Grčija 11,0 11,6 12,8 116,3 3,67 84 3,52 96 Španija 10,1 10,3 12,0 117,8 4,25 53 4,27 49 Francija 13,4 13,0 13,5 101,5 5,04 26 5,00 28 Italija 10,7 10,8 11,2 105,7 3,58 92 3,61 88 Ciper 14,4 14,8 16,1 120,5 4,91 30 4,76 36 Latvija 10,6 10,8 11,2 98,1 3,79 75 3,87 66 Litva 11,2 10,3 12,0 94,9 3,99 60 3,94 62 Luksemburg 8,0 7,4 8,1 101,3 5,73 9 5,67 8 Madžarska 12,4 12,0 11,2 97,3 3,76 79 3,79 73 Malta 14,4 13,7 14,0 93,8 4,83 34 4,69 38 Nizozemska 9,9 9,3 10,1 104,2 5,54 12 5,61 10 Avstrija 9,6 9,2 9,8 99,0 5,42 15 5,24 20 Poljska 10,5 9,9 10,2 93,5 4,18 54 4,17 52 Portugalska 13,7 12,7 12,4 89,1 4,37 48 4,20 51 Romunija 8,3 9,6 10,3 116,9 3,74 81 3,49 99 Slovenija 11,7 11,1 12,6 108,5 4,37 50 4,08 55 Slovaška 8,8 7,0 7,7 86,5 3,6 89 3,46 101 Finska 13,4 13,4 14,6 110,8 5,96 4 5,98 4 Švedska 15,8 15,1 14,9 94,2 6,12 2 6,06 2 Velika britanija 10,5 11,1 11,5 112,9 5,28 17 5,34 15 Islandija 15,6 15,1 14,9 100,7 5,27 18 5,16 25 Norveška 13,5 12,2 13,9 106,2 5,82 6 5,74 7

Vir: Eurostat, http://epp.eurostat.ec.europa.eu/portal/page/portal/eurostat/home/, 24. 3. 2011; Global Competitiveness Reports, WEF, 2010 in 2011. Tabela 7: Stopnja učinkovitosti držav glede na izdatke za zaposlene v javni upravi in realne letne stopnje rasti BDP v % po državah za leto 2010 ter mednarodne ocene učinkovitosti institucij v globalnem indeksu konkurenčnosti za leto 2011

Leto Izdatki za zaposlene v javni upravi v % BDP

Realna letna stopnja rasti BDP v %

WEF-GCI 2011: Institucije (ocene1-

7) Stopnja

učinkovitosti v %

Nemčija 2010 7,9 3,7 5,27 100,00

Luksemburg 2010 8,0 2,7 5,67 100,00

Slovaška 2010 7,7 4,2 3,46 100,00

Švedska 2010 14,6 6,2 6,06 81,10

Nizozemska 2010 10,0 1,7 5,61 79,20

Avstrija 2010 9,7 2,1 5,24 76,20

Poljska 2010 10,1 3,9 4,17 75,60

Češka 2010 7,6 2,7 3,65 74,60 Velika Britanija 2010 11,4 1,8 5,34 66,10

Irska 2010 11,7 -0,4 5,19 62,60

Finska 2010 14,4 3,3 5,98 59,80

Estonija 2010 11,9 2,3 4,99 59,20

17

Belgija 2010 12,6 2,2 5,03 56,30

Latvija 2010 10,2 -0,3 3,87 53,50

Francija 2010 13,4 1,7 5,00 52,60

Romunija 2010 9,7 -1,6 3,49 50,80

Španija 2010 11,9 -0,1 4,27 50,60

Bolgarija 2010 9,3 0,4 3,32 50,40

Litva 2010 11,1 1,4 3,94 50,10

Madžarska 2010 10,9 1,3 3,79 49,10

Malta 2010 13,7 2,5 4,69 49,10

Portugalska 2010 12,2 1,4 4,20 48,60

Italija 2010 11,1 1,8 3,61 46,20

Slovenija 2010 12,7 1,4 4,08 45,30

Danska 2010 19,0 1,3 5,94 44,10

Ciper 2010 15,9 1,1 4,76 42,20

Grčija 2010 12,1 -3,5 3,52 41,00 Vir: lasten izračun; Dea metoda, banxia software, 2012.