IZPITNA VPRAŠANJA

JAVNA UPRAVA

Prof. DUJIĆ, na vis-u

Orientacijska vprašanja za izpit JAVNA UPRAVA

1. Pojasni vlogo Henryja Fayola pri razvoju sodobne uprave oz. sodobne znanosti o upravljanju.

Henry Fayol (1845 - 1926), eden izmed začetnikov sodobne znanosti o upravljanju, sicer gospodarstvenik, ugotavlja, da v vsaki organizaciji poteka proces upravljanja in da ta proces upravljanja ima določene elemente, ki so imanentni vsaki organizaciji. Najprej je to vprašanje planiranja, načrtovanja – to je prva faza za upralvjanje katerekoli organizacije. Torej načrtovanje, kam se bo organizacija razvijala, kaj bo počela, kakšna je njena osnovna funkcija... Sledi element organiziranja, saj mora biti vsaka organizacija dobro organizirana. Vloge posameznih elementov neke organizacije morajo biti določene, določena morajo biti razmerja med temi vlogami, mora se točno vedeti v organizacijski strukturi, kje je vodilna funkcija, kje so potem funkcije, ki spremljajo... Naslednji element je ukazovanje oz. usmerjanje – vsaka organzacija mora imeti določen »modul«, ki bo usmerjal druge elemente organizacije. Če tega ni, pride do disfunkcij, izgube osnovne usmeritve organizacije. Pomembna je koordinacija – ker je organizacija ponavadi kompleksna struktura, ki je sestavljena iz vrste različnih integralnih delov, brez dobre koordinacije takšen sistem ne funkcionira optimalno oz. njegova tendenca je, da se giblje proti eritropiji, proti končnemu propadu, če ni dobre koordinacije, če ni dobrega usmerjanja... Na koncu je tudi funkcija kontrole oz. nadzora v vsaki organizaciji. Ta funkcija kontrole, sistemskega feed backa, povratnih informacij predstavlja bistvo procesa upravljanja – brez tega sistemskega feed backa sodobna, zlasti konpleksna organizacija sploh ne bi mogla funkcionirati.

Henry Fayol: V vsaki organizaciji poteka proces upravljanja, ki ima naslednje elemente:

- načrtovanje (planiranje)- organiziranje- ukazovanje- koordinacija- kontrola (nadzor)

2. Pojasni vlogo Friedericka Taylorja pri razvoju sodobne uprave oz. sodobne znanosti o upravljanju.

Friederick Taylor (1858-1915) je bil začetnik ideje o znanstveni organizaciji dela v organizaciji. Govorimo o osebi, ki je delovala v organizacijah zasebnega sektorja in znanstveno pristopa k analizi delovnega procesa (delovni proces v organizaciji je treba analizirati) ter k vprašanju, kako razgraditi posamezne elemente delovnega procesa na najmanjše sestavne dele (posamezne delovne operacije je treba razstaviti na najmanjše integralne dele), kako potem te sestavne dele kar se da bolj racionalizirat (delovne operacije je treba racionalizirati) oz. iz teh operacij odstranit vse tisto, kar ni nujno potrebno zato, da se posamezna operacija izvaja.

Friederick Taylor (1858 – 1915) – začetnik ideje o znanstveni organizaciji dela v organizaciji:- delovni proces v organizaciji je treba analizirati- posamezne delovne operacije je treba razstavit na najmanjše integralne dele- delovne operacije je treba racionalizirati

3. Pojasni vlogo Lyndalla Urwicka pri razvoju sodobne uprave oz. sodobne znanosti o upravljanju. Pojasni tudi vsebino akronima PODSCORB.

Delo Lyndalla Urwicka (1891-1983) je povezano z delom Lutherja Gulicka (1892–1993), ki sta bila pravzaprav ustanovitelja znanosti o upravljanju v organizaciji. Ideje Henri-ja Fayol-a na nek način integrirata v obširno splošno teorijo o upravljanju v organizacijah, torej o tem, kaj je potrebo zagotoviti, da katerakoli organizacija

funkcionira kar se da bolj racionalno. Oba sta tudi napisala eno pomembno delo s področja upravljanja, in sicer “Papers on the Science of Administration” (torej znanost o upravljanju), kjer ugotavljajo tisti znanemu akronimu “podscorb”, torej 7 temeljni nalog vsakega menedžerja oz. osebe, ki upravlja z organizacijo. Bistveni elementi sodobne organizcaije so planning (načrtovanje), organizing (organiziranje), directing (usmerjanje, ukazovanje), staffing (kadrovska funkcija je izjemno pomembna za delovanje organizacije; sistem javnega upravljanja je izjemno odvisen od kvalitete kadrovskega menedžmenta v javni upravi), coordinating (koordinacija), reporting (poročanje o tem, kaj se dogaja v procesih upravljanja z organizacijo) in budgeting (planiranje finančnega poslovanja).

Gulick in Urwick skupaj: Papers on the Science of Administration; / nalog menedžerjev “PODSCORB”:

- PLANNING- ORGANIZING- DIRECTING- STAFFING- COORDINATING- REPORTING- BUDGETING

Urwick – skupaj z Gulickom sta ustanovila revijo “Administrative Science Quarterly”. Zakonitosti poslovnega upravljanja je teoretično posploševal, kar je kasneje omogočilo prenašanje določenih ugotovitev tudi na področje javnega sektorja (in kasnejši razvoj novega upravljanja v javnem sektorju NEW PUBLICK MANAGEMENT – NPM).

4. Pojasni vlogo Maxa Webra pri razvoju sodobne uprave oz. sodobne znanosti o upravljanju. Kaj je njegov najpomembnejši prispevek v tem kontekstu? Kakšno obliko organizacije promovira Weber?

Max Weber (1864–1920), ki je bil politični ekonomist in sociolog... ter je razvil modela t.i. racionalne birokratske organizacije. Je začetnik te znanosti o sodobni birokratski organizaciji, na nek način uvaja logiko univerzalnosti upravljanja (prvi je ugotovil univerzalnost upravljanja), pri čemer moramo opazovati predvsem čas v katerem živi, se pravi čas, v katerem ugotavlja slabosti nekdanjih oblik vladanja in javnega upravljanja ter poudarja prednosti tedanje sodobne birokratske organizacije (začetnik znanosti o organizaciji v njeni moderni obliki), kjer so pravila znana, kjer se postavljajo jasna pravila delovanja takšnih organizacij. Združil je oba tokova proučevanja uprave, in sicer tok proučevanja poslovne (“business”) in javne (“public”) uprave (business administration-public administration). Prvo, kar je pomembno, je osvetljeval to razmerja med upravo in politiko. Ugotovil je, da je uprava vselej sredstvo v rokah politike in da uprava ne more biti mesto, kjer se določajo vrednostne premise, kjer se določajo vrednosti, ampak je uprava predvsem strokovno-tehnični mehanizem, ki mora zagotavljati izvrševanje vrednosti, ki jih določi politični nivo v sistemu (osvetlitev odnosov med upravo in politiko: uprava je sredstvo v rokah politike in je ni mogoče obravnavati kot samostojen faktor oblasti). Oblast se vselej izvaja preko uprave, kar upravi daje veliko družbeno moč…, ampak pri delovanju represivnih upravnih sistemov uprava predvsem v tej svojih represivni funkciji nikoli ne sme biti samostojna, ampak mora biti vselej pod civilnim nadzorom, pod določenimi mehanizmi civilnega usmerjanja... Kot temeljne značilnosti birokratske organizacije, ki jo je Weber poveličeval v primerjavi s prejšnjo logiko absolutnega neomejenega vladanja, je najprej delitev dela, delitev posameznih operacij v delovanju organizaciji, in specializacija nalog, kjer je poudaril ta hierathični model upravne strukture (hierarhični piramidalni sistem delovnih mest v birokratski organizaciji), torej model hierarhije, kjer se je vodilna funkcija nahaja na samem vrhu hierarhije in po logiki linijskega izvrševanja morajo nižji nivoji sistema izvrševati tisto, kar je na vrhu hierarhije. Poudarjal je, da je upravno delo stalni poklic, da so za to potrebni stalni uslužbenci, ki to funkcijo opravljajo premanentno, ki so za to funkcijo posebej usposobljeni, ki imajo za to določena

znanja in spretnosti... in da je delo v sodobni birokratski organizaciji potrebno opravljati v skladu z vnaprej določenimi pravili in postopki in da te odločitve ne smejo biti ad hoc določene, se ne smejo sproti določati – ni samovolje. To je povezano z idejo o pravni varnosti v sodobni državi. To kar je velik preskok v primerjavi s patrimonialno državo, je dejstvo, da so razmerja, odnosi v birokratski organizaciji brezosebna in službena, da ni pomembno, kakšni so osebni nefunkcionalni odnosi med posamezniki, ampak da gre tukaj za razmerje med različnimi funkcijami znotraj organizacije, med različnimi vlogami v tem delovnem procesu. Poudarek poslovanja pri njem je na pisni dokumentaciji, torej na postopkih, ki so vnaprej določeni, dokumentirani, kar omogoča kasneje dokazovanje v primeru različnih sporov itn.

Max Weber (1864-1920): politični ekonomist in socilog_

- razvoj modela ti racionalne birokratske organizacije- začetnik znanosti o organizaciji v njeni moderni obliki- prvi je ugotovil univerzalnost upravljanja- združil je oba tokova proučevanja uprave: tok proučevanja poslovne in javne uprave.

5. Kako Max Weber gleda na vprašanje razmerja med politiko in stroko? Pojasni natančno vsebino tega stališča in sodobne poglede na to vprašanje.

Prvo, kar je pomembno, je osvetljeval to razmerja med upravo in politiko. Ugotovil je, da je uprava vselej sredstvo v rokah politike in da uprava ne more biti mesto, kjer se določajo vrednostne premise, kjer se določajo vrednosti, ampak je uprava predvsem strokovno-tehnični mehanizem, ki mora zagotavljati izvrševanje vrednosti, ki jih določi politični nivo v sistemu (osvetlitev odnosov med upravo in politiko: uprava je sredstvo v rokah politike in je ni mogoče obravnavati kot samostojen faktor oblasti). Oblast se vselej izvaja preko uprave, kar upravi daje veliko družbeno moč…, ampak pri delovanju represivnih upravnih sistemov uprava predvsem v tej svojih represivni funkciji nikoli ne sme biti samostojna, ampak mora biti vselej pod civilnim nadzorom, pod določenimi mehanizmi civilnega usmerjanja... Kot temeljne značilnosti birokratske organizacije, ki jo je Weber poveličeval v primerjavi s prejšnjo logiko absolutnega neomejenega vladanja, je najprej delitev dela, delitev posameznih operacij v delovanju organizaciji, in specializacija nalog, kjer je poudaril ta hierathični model upravne strukture (hierarhični piramidalni sistem delovnih mest v birokratski organizaciji), torej model hierarhije, kjer se je vodilna funkcija nahaja na samem vrhu hierarhije in po logiki linijskega izvrševanja morajo nižji nivoji sistema izvrševati tisto, kar je na vrhu hierarhije. Poudarjal je, da je upravno delo stalni poklic, da so za to potrebni stalni uslužbenci, ki to funkcijo opravljajo premanentno, ki so za to funkcijo posebej usposobljeni, ki imajo za to določena znanja in spretnosti... in da je delo v sodobni birokratski organizaciji potrebno opravljati v skladu z vnaprej določenimi pravili in postopki in da te odločitve ne smejo biti ad hoc določene, se ne smejo sproti določati – ni samovolje. To je povezano z idejo o pravni varnosti v sodobni državi. To kar je velik preskok v primerjavi s patrimonialno državo, je dejstvo, da so razmerja, odnosi v birokratski organizaciji brezosebna in službena, da ni pomembno, kakšni so osebni nefunkcionalni odnosi med posamezniki, ampak da gre tukaj za razmerje med različnimi funkcijami znotraj organizacije, med različnimi vlogami v tem delovnem procesu. Poudarek poslovanja pri njem je na pisni dokumentaciji, torej na postopkih, ki so vnaprej določeni, dokumentirani, kar omogoča kasneje dokazovanje v primeru različnih sporov itn.

Weber: osvetlitev odnosov med upravo in politiko: uprava je sredstvo v rokah politike in je ni mogoče obravnavati kot samostojen faktor oblasti., vedndar se oblasti izvaja preko uprave, kar daje upravi veliko moč.

Značilnosti birokratske organizacije:

- delitev dela in specializacija nalog- hierarhični piramidalni sistem delovnih mest v birokratski organizaciji- delo je stalni poklic, ki zahteva določena znanja in spretnosti- delo se opravlja po določenih pravilih in postopkih (ni samovolje)- razmerja v organizaciji so brezosebna in službena- poudarek poslovanja je na pisni dokumentaciji.

6. Pojasni dva temeljna načela (principa), ki predstavljata osnovo za organizacijo državne oblasti v sodobni državi. Navedi tudi tipične oblike sistemov organizacije državne oblasti, ki se skladajo s prvim načelom in tiste, ki se skladajo z drugim načelom.

Dve temeljni načeli organizacije državne oblasti: - sistemi delitve oblasti (predsedniški, pol-predsedniški in parlamentarni sistemi), pri čemer se državna

oblast ločuje v več vej. Tipična je delitev državne oblasti na sodno, izvršilno in zakonodajno.- sistemi enotnosti oblasti (skupščinski sistemi – nekdanja SFRJ, Švica), kjer delitve oblasti ni, vsa oblast je v

celoti v rokah enega organa.

7. Navedi definicijo oz. elemente pojma »organizacija« ?

Pojem organizacije lahko opredelimo iz dveh vidikov: funkcionalnega ali strukturnega.Po funkcionalni opredelitvi je organizacija PROCES – ORGANIZIRANJE delitve dela in hkratnega sistematičnega povezovanja delovnih operaci, razdeljenih med različne subjekte.Po strukturni opredelitvi pa je organizacija skupina ljudi, subjektov, ki delujejo skupaj, da bi dosegli določen skupni cilji. Element (katere koli) organizacije so:

- cilji (predpisi, strategije)- ljudje (vrste zaposlenih v JU)- sredstva (proračun)- samostojnost (relativna, strokovna avtonomija)- notranja organizacija (struktura)

8. Pojasni razliko med pojmoma »mikro-organizacija« in »makro-organizacija« določene organizacijske strukture. V čem je bistvo razlike ?

Organizacija državne uprave je predvsem predmet preučevanja organizacijske zananosti, vendar ima tudi pravne dimenzije. Ustava v prvem odstavku 120. Člena določa, da organizacijo uprave in njene pristojnosti ureja zakon. Jasno je, da organizacije uprave v celoti ne more urediti zakon. Zakon ureja temelje organizacije, “makoorganizacijo” uprave (ki pri nas temelji na resornem principu). Nadaljna organizacija, “mikroorganizacija” pa je urejena s podzakonskimi predpisi in internimi akti! S pojmom mikro-organizacija tako označujemo notranjo organizacijo, sistematizacijo delovnih mest in nazivov v organih državne uprave.

9. Pojasni pojem »upravljanje«. Na katerih dveh osnovnih nivojih poteka proces »upravljanja« v kateri koli organizaciji ? Kakšna je temeljna razlika med pojmoma »upravljanje« in »uprava«?

“Upravljanje” pomeni določanje ciljev organizacije in usmerjanje delovanja organizacije k doseganju teh ciljev. Pojem “ uprava “ opredelimo na dva načina – kot proces oziroma dejavnost (funkcionalna ali objektivna opredelitev) in kot strukturo oziroma organizacijo (organizacijska ali subjektivna opredelitev). Drugače povedano: pri funkcionalni opredelitvi odgovarjamo na vprašanje, kakšna dejavnost je uprava, pri organizacijski pa kateri subjekti predstavljajo upravo.

Proces upravljanja v kateri koli organizaciji poteka na dveh ravneh: institucionalni (določa cilje) in instrumentalni (določa načine doseganja ciljev in jih izvršuje.

Upravljanje je torej širši pojem, uprava je del procesa upravljanja.

10. Pojasni pojem oz. vsebino pojma »javno upravljanje« ? V okviru katerih organizacijskih struktur poteka proces javnega upravljanja ? V kakšni zvezi s tem je pojem »javni interes« ?

Javno upravljanje je upravljanje v javnih zadevah, javna uprava pa uprava v javnih zadevah, pri čemer pa se zasleduje zadovoljevanje javnega interesa. Proces javnega upravljanja poteka v javnopravnih skupnostih -najširša taka je država – v primeru katere gre za zadovoljevanje vseh javnih potreb, obstajajo pa tudi ožje teritorijalne javnopravne skupnosti – npr. občine, pri katerih gre za zadovoljevanje lokalnih potreb.

Ko govorimo o javni upravi oziroma upravi v javnih zadevah, gre za del procesa javnega upravljanja, ki poteka na instrumentalni (operativno-strokovni) ravni.

Javnopravne skupnosti: država, občina…

Javnopravne organizacije: ministrstva, javni zavodi…

11. Pojasni pojem »upravno-političnega procesa« glede na znano shemo poteka upravno-političnega procesa (shema teoretika Parsonsa). Na katerem nivoju je v zvezi s tem delovanje sistema javne uprave ? Zakaj ?

PARLAMENT

VLADA

DRŽAVNA UPR.

UPRAVA

JAVNE SLUŽBE in NOSILCI

JAVNIH POOBL.

Izraz “politika” ima dva pomena. Pomeni lahko dejavnost, ki je usmerjena v pridobivanje in ohranjanje politične oblasti (oblasti nad ljudmi na določenem teritoriju). Pomeni pa lahko tudi sistem družbenih vrednot oziroma koristi, ki veljajo v neki družbi v določenem času. Politični procesi so neposredno povezani s procesom javnega upravljanja – tako zelo povezani, da teorija govori o enovitem upravno-političnem procesu. Povezava se kaže zlasti v vrhu upravnega procesa – na njegovi institucionalni ravni. Politični procesi boja za oblast so namreč usmerjeni prav v osvojitev vrha upravnega procesa, kjer se določajo cilji, usmeritve, politika družbene skupnosti. Nosilci političnih interesov želijo uveljaviti svoje interese, svoje vrednote, svoje poglede na javne zadeve prav preko institucionalnega dela upravnega procesa. Politični procesi potekajo na formalen način (zlasti preko volitev), a tudi na neformalen način (preko uveljavljanja drugih virov družbene moči).

12. Zakaj velja trditev, da se na »institucionalni« organizacijski ravni določajo vrednote oz. primarni cilji organizacije ? Kaj pa se v zvezi s tem dogaja na t.i. »instrumentalni« organizacijski ravni ? Pojasni !

glej gornji odgovor.

13. Navedi vse sestavne dele organizacijske strukture javne uprave. Na kratko pojasni kateri deli te organizacijske strukture so se razvili relativno avtonomno, kateri pa so se izločili iz podsistema državne uprave ?

Organizacijske strukture sistema javne uprave so:

- državna uprava- lokalna samouprava - paradržavne organizacije na državni ravni (specializirane paradržavne organizacije)- paradržavne organizacije na lokalni ravni - javne službe- nosilci javnih pooblastil

Organizacijski in funkcionalni pojem državne uprave: Funkcionalno je državna uprava dejavnost upravljanja v javnih zadevah na instrumentalni (izvršni) ravni, organizacijsko pa je javna uprava skupek organov, ki vršijo funkcijo javnega upravljanja.

14. Navedi nekaj splošnih značilnosti t.i. »pravnih oseb javnega prava«. Kaj pomeni trditev, da te pravne osebe delujejo pod posebnim pravnim režimom ?

Osebe javnega prava :

- se ustanovijo za izvajanje javnih nalog (nalog, ki so v javnem interesu)- financirajo se iz javnih sredstev- so pod posebnim pravnim režimom (npr. javni uslužbenci, plače, javna naročila, nadzor)

Osebe javnega prava so pravni subjekti, med katere spadajo fizične osebe ter pravne osebe (organizacije, ki jim pravni red daje status pravnega subjekta – ker je to bolj praktično). Med pravne osebe spadajo osebe zasebnega prava, katerih skrb je doseganje zasebnih ciljev, to so npr. sindikati, politične stranke, zadruge, gospodarske družbe, zavodi, društva, … Poleg oseb zasebnega prava pa spadajo med pravne osebe še osebe javnega prava, ki skrbijo za doseganje javnih ciljev. Ustanovljena so za izvajanje javnih nalog (nalog v javnem interesu), financirajo se iz javnih nalog (so pa tudi izjeme – gledališče se delno financira tudi iz vstopnine), imajo poseben pravni režim (javni uslužbenci, plače, javna naročila, nadzor).

15. Kako delimo t.i. »pravne osebe javnega prava« ? Kateri vrsti t.i. »upravnega sistema« se prilega posamezna oblika t.i. »pravih oseb javnega prava« ? Pojasni zakaj ?

Pravne osebe javnega prava delimo na:

a. teritorialne - teritorialni upravni sistem- država (najširša pravna oseba javnega prava) – centralni teritorialni upravni sistem- lokalne skupnosti (samoupravne lokalne skupnosti) – lokalni teritorialni upravni sistem

b. specializirane – funkcionalni upravni sistemi- javni zavodi- javi skladi- javne agencije- zbornice, komisije, državne univerze…

Dvotirni upravni sistem: Je upravni sistem, ki temelji na tem, da delujeta na istem območju tako državni, kot lokalni teritorialni upravni sistem vzporedno (paralelizem).

Upravne sisteme ločimo na teritorialne, funkcionalne in asociativne upravne sisteme.

16. Navedi katere tri globalne družbene sektorje poznamo. V katerega izmed teh sektorjev sodi organizacijska struktura sistema javne uprave ? Zakaj ?

Ločimo tri glavne družbene sektorje in sicer:1) javni (cilj je zagotavljanje javnih storitev in dobrin ter izvajanje oblasti v javnem interesu,

neprofitnost)2) zasebni (cilj je pridobivanje dobička, parcialni interesi) in3) “tretji” (civilni) sektor (nepridobitnost, dobrodelnost, a pretežno parcialni interesi)

Organizacijska struktura sistema javne uprave, zaradi ciljev, ki jih zasleduje, spada v javni sektor.

Pojem javnega sektorja je širši od pojma “javna uprava”, vendar vključuje tudi ta pojem. Organizacijsko v javni sektor spadajo vse osebe javnega prava, ki so posredni ali neposredni proračunski porabniki, opravljajo funkcije javnega pomena in katerih ustanovitelji ali pretežni lastniki so država ali lokalna skupnost.

17. Pojasni bistvo razlike med pojmi: javni sektor – javna uprava – državna uprava. Kateri pojem je širši in kateri ožji ? Zakaj ?

Javni sektor je eden izmed treh globalnih družbenih sektorjev.

Javna uprava je uprava v javnih zadevah.

Državna uprava je del javne uprave in zajema (A)vlado in vladne službe, (B)ministrstva z organi v sestavi in izpostavami ter (C)upravne enote. Najširši pojem je javni sektor, ožji je javna uprava, najožji pa državna uprava.

(institucionalna struktura javnega sektorja v Sloveniji)

18. Navedi kdaj se začne razvijati sodobna državna uprava ? S kakšnimi reformami in v katerih državah se začne v Evropi razvoj sodobne države ? Kaj v tem kontekstu pomeni prehod iz t.i. »patrimonialne« v »policijsko« državo ?

Vprašanje razvoja sistema javne uprave od 17. stoletja: Od približno leta 1660, ko pride do prehoda iz patrimonialne postopoma v policijsko državo. To se lahko zdi kot paradoks in po svoje je paradoks, da je bistven korak naprej v razvoju predstavljal prehod v policijsko državo. Danes bi to težko razumeli, ampak prehod v policijsko državo v tem času je predstavljal bistven napredek v primerjavi z dotedanjim sistemom patrimonialne države. Sistem patrimonialne države seveda pomeni dojemanje države s strani vladarja kot neke svoje zasebne lastnine. Torej patrimonialna država pomeni, da vladar vlada z državo tako kot s kakšnim svojim posestvom. V tem sistemu so seveda tudi vsi tisti uradniki oz. osebe, ki opravljajo funkcije države, v nekakšnem osebno podrejenem odnosu do vladarja. V tem času imamo ljudi, ki so popolnoma podrejeni absolutni države, zato v tem obdobju pride do določenih reform v strukturi delovanja države (upravnih reform) – predvsem v Nemčiji in Franciji, delno tudi v Rusiji, in kot rečeno pride do reforme v tem smislu, da vladarji na nek način končno razdelijo svoje osebno premoženje od državnega premoženja. Nastanejo prve embrionalne oblike nekih javnih financ, nekega erarja, nekega državnega buđeta, iz katerega potem vladar plačuje te posamezne funkcije svojih podrejenih uradnikov (plačevanje uradnikov iz državne blagajne). Ta proces gre potem naprej skozi razvoj tako imenovane kameralistike (iz pojma “camera” – urad, pisarna) oz. vede o policijski državi, policijski funkciji, ki se postopoma razvije v 18. stoletju, predvsem skozi opisovanje pravil, ki jih opravlja v tem obdobju policija - poudarek na policiji ali javnih financah. V tem obdobju se najdejo določeni bolj izobraženi posamezniki, ki opisujejo to, kar počne policija v tem času - opisovanje policijskih postopkov. Policija je v tem času izraz, ki v celoti zajema vse državne dejavnosti. Takrat imamo to monolitno državo strukturo, upravno strukturo, ki ni niti slučajno tako diferencirana, kot je to danes z vsemi mnogo številnimi organi, postopki, itd

19. Katere tri znane družbene teorije predstavljajo temelj za razumevanje problemov organizacije (sodobne) državne oblasti ? Kako te teorije vplivajo na državno organizacijo in procese javnega upravljanja ?

Poznamo tri izjemno pomembne družbene teorije za razumevanje problemov organizacije državne oblasti in konstrukcije delovanja državnega mehanizma v celoti:

1) Teorija o družbeni pogodbi2) Teorija o suverenosti ljudstva3) Teorija o delitvi oblasti

1) Teorija o družbeni pogodbi, ki jo razvijejo predvsem Hobbes, Lock, Jaen Jacques Rousseau (s svojim temeljnim delom Contrat social – družbena pogodba, kjer zagovarja tezo, da ni sprejemljiva nikakršna posredna oblika demokracije, ni sprejemljiva nobena oblika zastopanja suverenega ljudstva). Družbena pogodba je teorija, ki razloži prehod iz naravnega v državno stanje, kjer morajo v naravnem stanju posamezniki sami skrbeti za svojo lastno varnost. Po prehodu v to državno stanje pa se začnejo procesi javnega upravljanja. Šele v takšnem položaju je možen razvoj mehanizmov javnega upravljanja.

2) Teorija o suverenosti ljudstva je teorija, ki se postopoma razvije najprej iz teorije o teokratski državi, torej o tem da je država božanska država, da ljudje na zemlji pravzaprav samo začasno izvršujejo neke funkcije oblasti, ki so drugače božanska kategorija. Iz te faze potem teorija razvije v teorijo suverenosti vladarja – različni teoretiki srednjega veka so razlagali, da je vladar pravzaprav tisti, ki je suveren, da posamezniki, ki so podrejeni vladarju, nimajo nikakšnih suverenih pravic, da je vladar tisti, ki svojo suvereno oblsta izvaja neposredno od boga. Šele kasneje z Rousseau-jem, razsvetljenskimi različnimi teorijami se postopoma razvije teorija o suverenosti ljudstva, ki pravi, da je ljudstvo tisto, ki je nosilec, da so posamezniki združeni v neko državno skupnost, neposredni nosilci suverenosti. Šele od takrat naprej lahko govorimo o nekakšnem temelju legitimnosti javnega upravljanja v sodobni državi. Šele od

tukaj naprej je možno razumeti ta proces javnega upravljanja, kjer kot pravi Rousseau se pri odločanju o vseh javnih zadevah formira volonté générale, torej nekakšna skupna volja – to je tudi podlaga za razumevanje ideje o javnem interesu. Volonté générale je temelj za razvoj mehanizmov javnega upravljanja in iz te skupne volje (danes se oblikuje na volitvah) se formirajo organi državne oblasti. Ta teorija predstavlja temelj legitimnosti različnih mehanizmov sodobnega javnega upravljanja in način, kako se formirajo mehanizmi sodobnega javnega upravljanja.

3) Teorija o delitvi oblasti je teorija, ki jo je na nek način najbolj jasno artikuliral Montesquieu. Ta teorija je bila razvita v različnih delih starješih britanskih avtorjev pred njim. Montesquieu je avtor, ki je sistematično obdelal to zadevo in se šteje, da je nekakšen začetnik ideje o delitvi oblasti. Ta ideja je razvita v tem, da je vsakršna oblast nagnjena h korupciji, zlorabam in da samo razdelitev posameznih pristojnosti oz. različnih funkcij oblasti predstavlja garancijo, da ta zloraba ne bo prevladala, da ne bo temelj uničenja oblasti. Zato pravi Montesquieu, da je najboljša varianta, da ena oblast zavira drugo, da ena omejuje drugo. To je tudi podlaga za teorijo o zavorah in ravnovesju (checks and balances). Iz teh teorij se potem razvijejo naši mehanizmi javnega upravljanja, ki jih danes poznamo. Iz teh teorij se razvijejo tudi organizacijski mehanizmi in institucije, ki jih danes poznamo kot institucije za izvajanje funkcij javnega upravljanja.

20. Pojasni pojem in vsebino družbene teorije o »družbeni pogodbi«. Kaj je bistvo vsebine te teorije in v kakšni zvezi je ta teorija z vprašanjem organizacije države ?

Teorija o družbeni pogodbi, ki jo razvijejo predvsem Hobbes, Lock, Jaen Jacques Rousseau (s svojim temeljnim delom Contrat social – družbena pogodba, kjer zagovarja tezo, da ni sprejemljiva nikakršna posredna oblika demokracije, ni sprejemljiva nobena oblika zastopanja suverenega ljudstva). Družbena pogodba je teorija, ki razloži prehod iz naravnega v državno stanje, kjer morajo v naravnem stanju posamezniki sami skrbeti za svojo lastno varnost. Po prehodu v to državno stanje pa se začnejo procesi javnega upravljanja. Šele v takšnem položaju je možen razvoj mehanizmov javnega upravljanja.

21. Pojasni pojem in vsebino družbene teorije o »suverenosti ljudstva«. Kaj je bistvo vsebine te teorije in v kakšni zvezi je ta teorija z vprašanjem organizacije države ?

Teorija o suverenosti ljudstva je teorija, ki se postopoma razvije najprej iz teorije o teokratski državi, torej o tem da je država božanska država, da ljudje na zemlji pravzaprav samo začasno izvršujejo neke funkcije oblasti, ki so drugače božanska kategorija. Iz te faze potem teorija razvije v teorijo suverenosti vladarja – različni teoretiki srednjega veka so razlagali, da je vladar pravzaprav tisti, ki je suveren, da posamezniki, ki so podrejeni vladarju, nimajo nikakšnih suverenih pravic, da je vladar tisti, ki svojo suvereno oblsta izvaja neposredno od boga. Šele kasneje z Rousseau-jem, razsvetljenskimi različnimi teorijami se postopoma razvije teorija o suverenosti ljudstva, ki pravi, da je ljudstvo tisto, ki je nosilec, da so posamezniki združeni v neko državno skupnost, neposredni nosilci suverenosti. Šele od takrat naprej lahko govorimo o nekakšnem temelju legitimnosti javnega upravljanja v sodobni državi. Šele od tukaj naprej je možno razumeti ta proces javnega upravljanja, kjer kot pravi Rousseau se pri odločanju o vseh javnih zadevah formira volonté générale, torej nekakšna skupna volja – to je tudi podlaga za razumevanje ideje o javnem interesu. Volonté générale je temelj za razvoj mehanizmov javnega upravljanja in iz te skupne volje (danes se oblikuje na volitvah) se formirajo organi državne oblasti. Ta teorija predstavlja temelj legitimnosti različnih mehanizmov sodobnega javnega upravljanja in način, kako se formirajo mehanizmi sodobnega javnega upravljanja.

22. Pojasni pojem in vsebino družbene teorije o »delitvi oblasti«. Kaj je bistvo vsebine te teorije in v kakšni zvezi je ta teorija z vprašanjem organizacije države ?

Teorija o delitvi oblasti je teorija, ki jo je na nek način najbolj jasno artikuliral Montesquieu. Ta teorija je bila razvita v različnih delih starješih britanskih avtorjev pred njim. Montesquieu je avtor, ki je sistematično obdelal to zadevo in se šteje, da je nekakšen začetnik ideje o delitvi oblasti. Ta ideja je razvita v tem, da je vsakršna oblast nagnjena h korupciji, zlorabam in da samo razdelitev posameznih pristojnosti oz. različnih funkcij oblasti predstavlja garancijo, da ta zloraba ne bo prevladala, da ne bo temelj uničenja oblasti. Zato pravi Montesquieu, da je najboljša varianta, da ena oblast zavira drugo, da ena omejuje drugo. To je tudi podlaga za teorijo o zavorah in ravnovesju (checks and balances). Iz teh teorij se potem razvijejo naši mehanizmi javnega upravljanja, ki jih danes poznamo. Iz teh teorij se razvijejo tudi organizacijski mehanizmi in institucije, ki jih danes poznamo kot institucije za izvajanje funkcij javnega upravljanja.

23. Navedi najpomembnejše trende in tendence v razvoju sodobne države oz. uprave in pojasni, v kakšnem razmerju sta tendenca »rasti« in tendenca »diferenciacije« do vprašanja organizacije sodobne državne oblasti ? Pojasni svoje stališče

Obstajajo določeni trendi in tendence, kar se tiče procesa javnega upravljanja.

1) RAST (ŠIRITEV) sistema javne uprave oz. javnega upravljanja. Gre za konstantno širjenje tega sistema javne uprave. Od relativno majhnega monolitnega modela državne uprave (države okoli vladarja), danes se lahko vidi ta velik sistem javne uprave, ki porabi približno polovico družbenega produkta, ki v Sloveniji porabi približno 8 milijard vsako leto za različne funkcije in lastnega ohranjevanja, lastnega mehanizma in za različne druge javne potrebe, javne storitve, ki jih zagotavlja država.

2) DIFERENCIACIJA – logična posledica rasti sistema javnega upravljanja. Diferencija pomeni, da iz monolitne strukture patrimonialne in policijske države, kjer je samo izvršilni segment države, ki je bil koncentriran okoli vladarja, se je ta sistem diferenciral, veliko število različnih funkcij in podfunkcij je nastalo iz te nekoč monolitne policijske države. Ta proces sistemske diferenciacije poteka ves čas razvoja sodobne države. Npr. prilagajanje Slovenske javne uprave ob vstopu v EU. Proces sistemske diferenciacije je značilnost sodobnega sistema državnega upravljanja oz. sistema javne uprave.

3) ZMANJŠEVANJE VLOGE PRISILE : V zgodovinskem procesu razvoja sistema javnega upravljanja je očitna tendenca čedalje manjša vloga prisile, čedalje manjša vloga uporabe mehanizmov za prisilno družbeno regulacijo. Od nekdanje izključno regulatorne funkcije države, izključne funkcije (organiziranega) prisiljevanja je danes uporaba mehanizmov prisilne družbene regulacije samo zadnje stredstvo, ki se uporabi samo takrat, ko drugi mehanizmi odpovedo, ko več ne funkcionirajo drugi mehanizmi za družbeno regulacijo.

4) PROFESIONALIZACIJA je tudi pomemben trend. Danes si težko predstavljamo sistem javne uprave brez izobraženih javnih uslužbencev, brez javnih uslužbencev, ki so sposobni pripravljati tudi najbolj kompleksne, komplicirane rešitve sodobnih kompleksnih problemov, torej brez posameznikov, ki delujejo na različnih segmentih javne uprave, ki se šolajo na pravnih in drugih fakultetah in potem kvalificirano rešujejo probleme sodobne javne uprave.

5) PROCES STALNEGA PRILAGAJANJA IN MODERNIZACIJE sistema javne uprave je nekaj, kar teče nenehno v vseh sodobnih sistemih in ki predstavlja nekakšno stalnico pri razvoju v sistemu sodobne javne uprave.

24. Od katere točke naprej se začne spreminjati narava sodobne države ? Kdaj se v tem procesu pojavi t.i. »servisna funkcija« sodobne države in kako to vpliva na vprašanje organizacije javne uprave sodobne države ? Pojasni svoje stališče !

Država je bila v zgodovinsko starejših pojavnih oblikah organizacija v rokah ene osebe (vladarja) ali ožje skupine oseb, družbenega sloja ali razreda. Z DEMOKRATIZACIJO pa postane država organizacija, s katero v lastnem interesu upravljajo vsi njeni člani – državljani. Demokratizacija je povezana z razpršitvijo dejanske družbene moči in z vzpostavljanjem institucij in mehanizmov, ki omogočajo odločanje državljanov o javnih zadevah (volitve, referendum).

V procesu sodobnega pojmovanja države in javne uprave, ki se pojavi z demokratizacijo, sta pomembna 2 PRESKOKA:

1) Država ni več monopol organizirane prisile : Prvo je to, da se država ne tretira več zgolj kot monopol fizične prisile, v tej svoji funkciji ius imperiiuma, v tej funkciji prisilne družbene regulacije, ampak je čedalje bolj pomembna socialna, razvojna oz. servisna funkcija (pojmovanje države: država ni več zgolj monopol organizirane fizične sile (klasična oblast), ampak tudi sredstvo za reševanje družbenih problemov, kar je povezano z nastankom socialne države in javnih služb).

2) Razširitev obsega javne uprave : javna sfera se nenhno širi, javna sfera se dejansko v zgodovini širi z vključevanjem različnih paradržavnih struktur in celo posameznikov, prek sistema javnih pooblastil, v svojo funkcionalno strukturo. Gre za razširitev obsega javne uprave: javne službe obsegajo dejavnosti, za katere monopol sile ni nujna predpostavka, (državljani iz podanikov spreminjajo v državljane in uporabnike uslug oziroma storitev javnih služb).

Razvoj države je prešel skozi različne faze, od začetne absolutistične države, preko liberalne države do države kot “servisne službe” (kar se kaže z zagotovitvijo “javnih služb”) in nazadnje do socialne države – države blaginje, ko država prevzema odgovornost za blaginjo svojih državljanov.

25. Pojasni položaj vlade v modelih organizacije državne oblasti, ki jih poznamo kot: predsedniški, pol-predsedniški (predsedniško-parlamentarni), parlamentarni in skupščinski sistem ?

Predsedniški sistem: Zakonodajno oblast predstavlja dvodomni kongres (ZDA) izvršilno pa na posebnih volitvah (formalno posrednih - dejansko neposrednih) izvoljeni predsednik. Izvršilna oblast je monocefalna (enoglava), nosilec je predsednik, izvaja jo potom administracije (državna uprava). Predsednik ni odgovoren kongresu, ta ga ne more odpoklicati, razen v primeru zlorabe oblasti (impeachment ). Po drugi strani predsednik ne more razpustiti kongresa. Velika stopnja neodvisnosti obeh vej oblasti, omejujeta se: predsednik ima v rokah izvršilni aparat, je pa omejen s proračunom in zakoni, ki jih sprejema kongres. Kongres sprejema zakone, nima pa aparata, da bi jih izvrševal, kar vse zagotavlja medsebojno omejevanje (checks and balances). Predsednik je vrh izvršilne veje oblasti je zelo samostojen in ima od parlamenta neodvisen položaj, nosilec izvršilne oblasti je predsednik; izvršilno oblast izjava izvaja preko državne uprave- administracije; je neodgovoren zakonodajni veji

Pol-predsedniški sistem: predsednika vlade in ministre imenuje neposredno izvoljeni predsednik republike (ta tudi predseduje sejam vlade). Vlada za začetek delovanja ne potrebuje posebne zaupnice v parlamentu. Vlada je formalno odgovorna le nacionalni skupščini (spodnjemu domu parlamenta), dejansko pa lahko predsednik republike predsednika vlade prisili k odstopu; sistem francoske pete republike.

Parlamentarni sistem: Izvršilna oblast je dvoglava (bicefalna)-sestavljata jo vlada ki je kolegijski organ, in državni poglavar (predsednik ali monarh). Pri tem je dejanska izvršilna oblast skoncentrirana v rokah vlade. Vlada je odgovorna parlamentu; ta odgovornost se kaže predvsem v institutu nezaupnice, s katero lahko parlament doseže prenehanje funkcije vlade. Glede na to je vlada že v nastanku odvisna od parlamenta, tudi če slednji nima neposredne vloge pri njenem oblikovanju.

Skupščinski sistem: Skupščina sprejema ključne politične in pravne odločitve. Izvršilno-upravni organi so na te odločitve vezani, so jim podrejeni in so dolžni skrbeti za njihovo uresničevanje. Osrednji izvršilni organ ni samostojen nosilec izvršilne oblasti; je izvršilni organ skupščine in ne more postaviti vprašanja svoje zaupnice. Vsa oblast se nahaja v enem organu, izvršilna oblast je temu podrejena.

26. Pojasni pojem »monocefalne« (»enoglave«) in »bicefalne« (»dvo-glave«) organizacije izvršilne oblasti v določenih državnih sistemih. V čem je bistvo enega in drugega modela ? V katerih sistemih je politična moč premaknjena v smeri šefa države ?

Glej odgovor pod 25.

27. se ponovi 26…

28. Pojasni bistvo ureditve izvršilne veje državne oblasti v Sloveniji. Kakšna je organizacijska struktura in glavna razmerja med glavnimi organizacijskimi strukturami na tem področju v Sloveniji ? Pojasni !

Po Ustavi je v Sloveniji državna oblast deljena na tri veje in sicer na zakonodajno, sodno in izvršilno.

Izvršilna veja oblasti obsega dva, med seboj tesno povezana segmenta: VLADO in DRŽAVNO UPRAVO (ministrstva+organi v sestavi+upravne enote+vladne službe ).

Izvršilna veja oblasti je v parlamentarnem sistemu bicefalna, čeprav je dejanski nosilec izvršilne oblasti vlada – kolegijski organ, odgovoren zakonodajnemu telesu, predsednik države pa ima bolj ali manj protokolarne funkcije (z izjemo njegovih odredb z zakonodajno močjo v izrednih situacijah). Vlada je vrh izvršilne oblasti (njegov drugi del je kot rečeno državna uprava) in vez med parlamentom (Državnim zborom) in državno upravo kot neposredno izvrševalko politike, ki jo določa Državni zbor. Vlada je v upravnem procesu nahaja na najvišjem mestu instrumentalnega segmenta. Vlada je organ izvršilne oblasti in hkrati najvišji organ državne uprave. Vlada in državna uprava sta neločljivo povezana segmenta izvršilne veje oblasti. Način oblikovanja vlade in struktura vlade kažeta na to, da ima vlada vlogo “vmesnika” med parlamentom in državno upravo.

29. Navedi glavne mehanizme kontrole parlamenta (Državnega zbora) nad vlado in upravo v Sloveniji ? Posebej v tej zvezi pojasni pojem »interpelacije«. Kako ta mehanizem lahko vpliva na delovanje državne uprave ? Pojasni !

Čeprav je vlada pri svojem delu samostojna, nekatere določbe Poslovnika Državnega zbora samostojnost Vlade zmanjšujejo. Poslovnik npr. nalaga Vladi, da vsako leto poroča o svojem delu v preteklem letu in da na zahtevo Državnega zbora le-temu poroča o izvrševanju politike.

Glavni mehanizmi kontrole parlamenta nad Vlado in upravo pa so:

1) Nezaupnica (konstruktivna)

2) Zaupnica

3) Interpelacija

4) Ustavna obtožba

5) Poslanska vprašanja

Interpelacija: je razprava o delu Vlade ali posameznega ministra, ki jo lahko sproži najmanj deset poslancev. Interpelacija se lahko konča z glasovanjem o razrešitvi predsednika Vlade ali ministra. Ustava sicer ne določa, na kakšen način je mogoče razrešiti predsednika vlade po interpelaciji, vendar teorija stoji na stališču, da je konstruktivna nezaupnica edina oblika razrešitve predsednika vlade.

Konstruktivna nezaupnica: Državni zbor lahko izglasuje nezaupnico Vladi le tako, da na predlog najmanj 10 poslancev z večino glasov vseh poslancev izvoli novega predsednika Vlade. S tem je dotedanji predsednik razrešen, mora pa skupaj s svojimi ministri opravljati tekoče posle do prisege nove Vlade. Če je bil predsednik Vlade izvoljen z navadno večino, se mu z enako večino lahko izreče tudi nezaupnica. Vlada lahko pade le tako, da se oblikuje nova konstruktivna večina.

30. Navedi funkcije vlade v slovenskem sistemu organizacije javne uprave. Posebej natančno pojasni pojem »upravne funkcije« vlade ?

Funkcije vlade so:

1) politično-predlagalna (zakoni, proračun, nacionalni programi, ključne javne politike)

2) politično-izvršilna (skrb za izvrševanje zakonov in drugih aktov parlamenta-neposredno izvrševanje: državna uprava)

3) upravna funkcija (je vrh sistema državne uprave, usmerja in nadzira delovanje državne uprave)

Vlada je vrh izvršilne oblasti (njegov drugi del je kot rečeno državna uprava) in vez med parlamentom (Državnim zborom) in državno upravo kot neposredno izvrševalko politike, ki jo določa Državni zbor. Vlada je v upravnem procesu nahaja na najvišjem mestu instrumentalnega segmenta-glede na njen poseben položaj bi lahko govorili celo o posebnem vmesnem delu upravnega procesa (med institucionalnim in instrumentalnim), ki bi ga imenovali izvršilni... Vlada je najvišji organ izvršilne oblasti in hkrati najvišji organ državne uprave. Vlada in državna uprava sta neločljivo povezana segmenta izvršilne veje oblasti. Način oblikovanja vlade in struktura vlade kažeta na to, da ima vlada vlogo “vmesnika” med parlamentom in državno upravo (knjiga str 46!!!)

Pazi: državna uprava = ministrstva + organi v sestavi + upravne enote + vladne službe!

31. Pojasni položaj vlade v okviru t.i. »upravno-političnega procesa«. Na katerem nivoju tega procesa se nahaja vlada v Sloveniji in kaj je bistvo tega položaja ? Pojasni svoje stališče.

Vlada je vrh izvršilne oblasti (njegov drugi del je kot rečeno državna uprava) in vez med parlamentom (Državnim zborom) in državno upravo kot neposredno izvrševalko politike, ki jo določa Državni zbor. Vlada je v upravnem procesu nahaja na najvišjem mestu instrumentalnega segmenta-glede na njen poseben položaj bi lahko govorili celo o posebnem vmesnem delu upravnega procesa (med institucionalnim in instrumentalnim), ki bi ga imenovali izvršilni... Vlada je najvišji organ izvršilne oblasti in hkrati najvišji organ državne uprave. Vlada in državna uprava sta neločljivo povezana segmenta izvršilne veje oblasti. Način oblikovanja vlade in struktura vlade kažeta na to, da ima vlada vlogo “vmesnika” med parlamentom in državno upravo (knjiga str. 46!!)

Pazi: državna uprava= ministrstva + organi v sestavi + upravne enote + vladne službe!

VLADA

Vlada je odgovorna parlamentu, VENDAR je pri svojem delu, na osnovi načela delitve oblasti, kot glavni nosilec izvršilne veje oblasti – SAMOSTOJNA!!!

32. Navedi bistvo personalne in organizacijske strukture vlade v Sloveniji. Kako je v organizacijskem smislu sestavljena vlada (kakšne so relevantne organizacijske strukture, kakšne vrste ministrstev sestavljajo vlado, kaj je posebnost t.i. ministrov »brez resorja«) ?

Vlada je sestavljena iz ministrov, ki so hkrati predstojniki posameznih upravnih resorjev. Kot člani vlade se pogosto pojavljajo “ministri brez resorja”, ministri, ki vodijo oziroma koordinirajo več resorjev. Vlada je kolegijski organ in deluje po kolegijskem načelu-to pomeni da odločitve sprejema na sejah, na katerih se o predlogih glasuje..

Predsednik vlade ni le predsedujoči kolegijskemu organu, temveč tudi nosilec posebnih političnih nalog: predstavlja Vlado, predlaga kandidate za minister, predlaga njihovo razrešitev, usklajuje delo ministrov… ne more pa odločati namesto vlade. Pri glasovanju je enak med enakimi. Število članov vlade je praviloma določeno z zakonom, lahko pa je prepuščeno predsedniku vlade.

Sestava vlade: Slovensko vlado sestavljajo predsednik vlade, 15 resornih ministrov in neomejeno število ministrov brez resorja. Funkcijo podpredsednika vlade opravlja minister, ki ga določi predsednik vlade. Sestava vlade pri nas torej v celoti sledi specializaciji upravnih resorjev: vsak resor ima svojega ministra kot člana vlade.

Ministri so politični funkcionarji, strokovna izobrazba ni pogoj za njihovo imenovanje.

Ministrstva: Ločimo tri osnovne oblike ministrskih resorjev:1. “državotvorna”: MNZ, MZZ, MO, MF, MP (5) – notranje in zunanje zadeve, obramba, finance,

pravosodje.2. “gospodarska”: gospodarstvo, kmetijstvo gozdarstvo in prehrana, okolje in prostor, promet (4)3. “socialna” oziroma “družbena”: šolstvo in šport, kultura, zdravje, delo družina in socialne zadeve,

visoko šolstvo znanost in tehnologija, javna uprava (6)

Organizacijske strukture vlade so: Urad predsednika vlade, vladna telesa, skupna delovna telesa, ministrstva (z organi v sestavi in upravnimi enotami), vladne službe.

33. Pojasni pojem »vladne službe« v slovenskem sistemu organizacije javne uprave. Kakšne vrste teh služb poznamo z vidika vsebine njihovih delovnih nalog ? Navedi nekaj konkretnih (delujočih) vladnih služb v slovenskem sistemu.

Za opravljanje svojih funkcij, je Vladi na voljo celoten aparat državne uprave, ki pokriva vsa upravna področja. Vlada pa potrebuje tudi organizacijsko, strokovno, tehnično, informacijsko…podporo za svoje lastno delovanje. Potrebno je torej poskrbeti tudi za funkcije te interne uprave. Zakon o Vladi določa, da lahko vlada ustanovi Urad predsednika vlade za koordinacijske in strokovne naloge. Urad predsednika vlade vodi generalni sekretar Vlade, ki ga imenuje in razrešuje Vlada. Poleg Urada lahko vlada za opravljanje strokovnih nalog, ki so potrebne za njeno delo, ustanavljanje še druge vladne službe. Poleg tega lahko ustanavlja tudi servise, centre in druge oblike služb za organizacijske, tehnične in druge naloge za svoje potrebe.Pri vladi deluje vrsta vladnih služb kot npr.:

- služba za zakonodajo- urad za informiranje

- center za informatiko- servis skupnih služb- kadrovska služba- urad za evropske zadeve- urad za narodnosti- služba za lokalno samoupravo…

Predstojnike vladnih služb imenuje razrešuje Vlada.

34. Navedi glavne pravne predpise, ki urejajo organizacijo sistema javne uprave v Republiki Sloveniji (ureditev vlade, državne uprave, lokalne samouprave, javnih služb, paradržavnih organizacij, nosilcev javnih pooblastil).

Zakon o vladi

Poslovnik vlade

Zakon o lokalni samoupravi

Zakon o državni upravi

Zakon o inšpekcijskem nadzoru

Zakon o javnih agencijah

Zakon o javnih zavodih

Zakon o javnih skladih

35. Pojasni pojem »državna in nedržavna« uprava. Kako ta delitev vpliva na organizacijsko strukturo sistema državne uprave ? Kateri subjekti sodijo v organizacijsko strukturo t.i. »nedržavne uprave«, kateri pa v organizacijsko strukturo »državne uprave«?

Tako v funkcionalnem kot tudi v organizacijskem smislu lahko v teoriji zasledimo delitev javne uprave na:

1. Državno (javno) upravo, ki obsega dejavnosti državne uprave, ki se izvajajo v organizacijski obliki ministrstev in drugih oblik upravnih organov (upravni organ kot skupen izraz za vse organizacijske oblike izvajanja nalog v državni upravi), in

2. Nedržavno (javno) upravo, ki obsega dejavnosti lokalne samouprave, javnih služb in drugih nosilcev javnih pooblastil, izvaja pa se po organih in organizacijah v občinah in drugih samoupravnih lokalnih skupnostih ter v vseh organizacijskih oblikah izvajanja javnih služb in izvrševanja javnih pooblastil (javna podjetja, javni zavodi, zbornice, univerzi, agencije, gospodarske družbe in podjetniki posamezniki).

36. Navedi funkcije državne uprave v slovenskem sistemu organizacije javne uprave. Posebej natančno pojasni pojem »servisna funkcija« in »razvojna funkcija« državne uprave in kako takšne funkcije vplivajo na organizacijsko strukturo sodobne javne uprave?

Smiselno je razlikovati funkcije državne uprave in oblike njenega delovaja s katerimi te funkcije izvaja. Iz Zakona o upravi izhaja, da državna funkcija izvaja predvsem 2 funkciji: (a)eksekutivna funkcija – izvrševanje politike) ter (b) strokovno-tehnična funkcija (priprava zakonskih predlogov, predpisov…)

Znotraj eksekutivne funkcije bi lahko izdvojili naslednje funkcije (regulatorne in servisne):• Regulatorna funkcija (skupno ime za (a) sodelovanje pri oblikovanju politik vlade, (b) izvrševanje politike,

in (c) inšpekcijski nadzor nad izvajanjem predpisov)• Razvojna funkcija (uprava sama ali pa preko drugih oseb javnega prava spodbuja oziroma usmerja

družbeni razvoj)• Servisna funkcija (zagotavljanje opravljanja javnih služb)

37. Pojasni vsebino naloge državne uprave, ki se glasi »zagotavljanje izvajanja javnih služb«. Kaj je vsebina te naloge, in kdo sodobni državi operativno izvaja takšne naloge ?

Zagotavljanje izvajanja javnih služb: spada v servisno funkcijo državne uprave, gre za zagotavljanje izvajanja javnih služb iz pristojnosti države.

Ne gre mešati s strokovno-servisno funkcijo državne uprave, v okviru katere pripravlja strokovne podlage za odločanje Vlade – torej gre za “servisiranje” Vlade s pripravo zakonskih predlogov predpisov vlade in drugih gradiv, kar po svoji naravi spade v regulatorno funkcijo državne uprave.

38. Pojasni položaj državne uprave v okviru t.i. »upravno-političnega procesa«. Na katerem nivoju tega procesa se nahaja državna upava v Sloveniji in kaj je bistvo tega položaja ? Pojasni svoje stališče.

DRŽAVNA UPRAVA

Državna uprava je – organizacijsko gledano – skupek organov, ki upravljajo državo – vendar ne v smislu odločanja njene politike oziroma družbenih koristi, temveč v smislu izvajanja te politike. Funkcionalno gledano pa je državna uprava dejavnost upravljanja v javnih zadevah na instrumentalni ravni. Položaj državne uprave v upravnem sistemu oziroma upravnem pocesu je torej dokaj jasen – državna uprava sodi v instrumentalni del tega procesa.

Upravljanje države na ravni določanja ciljev, politike, je, kot smo videli, stvar subjektivnega tehtanja koristi in vrednot – tehtanja, koliko nam kakšna korist oziroma vrednota pomeni in ali smo zanjo pripravljeni žrtvovati kakšno drugo vrednoto. Odločanje o politiki države je vrednostno odločanje, povezano s političnimi procesi, to je procesi pridobivanja in ohranitve oblasti (parlament! – institucionalna politična raven).

Po drugi strani pa je izvrševanje političnih odločitev predvsem stvar strokovnega znanja in sposobnosti. Naloga državne uprave je, da udejani zastavljene politične cilje, da zagotavlja uresničevanje javnega interesa, ki je izražen v političnih (in hkrati pravnih) aktih zakonodajnega organa in Vlade. Državna uprava je torej aparat instrumentalnega značaja. Pravni izraz tega njenega položaja pa je načelo zakonitosti – celotno delovanje državne uprave je vezano na zakon.

Državna uprava je izvrševalka politike, ne njena oblikovalka. Za učinkovito izvrševanje politike pa je potrebno strokovno znanje s posameznih upravnih področij. Pri odločanju na instrumentalni ravni ne gre več za vrednostno – politično odločanje, temveč za izvrševanje političnih odločitev. Pri tem uprava sprejema nove odločitve, ki pa so vezane predvsem na strokovne premise odločanja. Pri upravnem delovanju ne gre za ugotavljanje, kaj je družbeno koristno, temveč za izvajanje tistega, kar je zakonodajalec že spoznal za družbeno koristno.

39. Navedi organizacijsko strukturo aktualne državne uprave v Republiki Sloveniji. Katere so glavne organizacijske oblike v tem sistemu in kakšna so razmerja med njimi ?

Državna uprava je del javne uprave. Sestavljajo jo naslednji ORGANI DRŽAVNE UPRAVE:

- Vlada in vladne službe

- Ministrstva z organi v sestavi in izpostavami ter

- Upravne enote

Makroorganizacija državne uprave temelji na resornem principu. V skladu z ustavo mora ministrstva in njihova delovna področja določiti zakon (Zakon o državni upravi – ZDP-1). Ministrstva so individualno vodeni organi – vodi jih minister, ki odloča o vseh zadevah iz pristojnosti ministrstva. Ministrstva so med seboj enakopravna, med njimi mora potekati sodelovanje (skupna delovna telesa). O sporih med ministrstvi odloča vlada.

Znotraj ministrstev delujejo organi in organizacije v sestavi ministrstev (ustanavlja jih vlada z uredbo). Upravni organi v sestavi ministrstva so uprava, urad in inšpektorat, organizaciji v sestavi pa sta agencija in direkcija. Organi in organizacije v sestavi so individualno vodeni, vodijo jih predstojniki, ki jih imenuje Vlada na predlog ministra. Razmerja med ministrstvom in upravnim organom ali organizacijo so hierarhična (smernice, navodila, strokovni napotki in pomoč, nadzor, odločanje o pritožbah).

Upravne enote so teritorialni organi državne uprave (jih je 58) in izvajajo dekoncentrirane naloge državne uprave na svojem območju. Zakon o upravi določa, da upravne enote odločajo na prvi stopnji o upravnih zadevah iz državne pristojnosti. Upravne enote izvajajo še številne druge upravne naloge: vodijo različne evidence, izdajajo potrdila, opravljajo svetovalno dejavnosti ipd. Upravna enota je individualno voden organ, void jo načelnik, imenuje ga vlada na predlog ministra, pristojnega za upravo. Načelnik je javni uslužbenec, in ne funkcionar. Upravna enota je notranje organizirana na oddelke in druge notranje organizacijske enote. Oddelki se organizirajo po resornem principu – torej za posamezna upravna področja. Razmerje med upravno enoto in ministrstvom je hierarhično.

40. Pojasni pojem »mikro-organizacija« določenega organa državne uprave. Kaj zajema ta pojem in kakšne so glavne organizacijske enote, na katere se nanaša ta pojem ? Kaj je naloga generalnega sekretariata v tem kontekstu ?

Temelje markoorganizacije državne uprave določa zakon, nadaljnjo organizacijo (mikroorganizacijo) pa je urejena s podzakonskimi predpisi in z internimi akti.

S pojmom mikro-organizacija označujemo notranjo organizacijo, sistematizacijo delovnih mest in nazivov v organih državne uprave.

Ta organizacija se regulira z Uredbo o skupnih temeljih za notranjo organizacijo in sistemizacijo (uredba vzpostavlja ustrezne kriterije s katerimi se doseže medsebojna primerljivost organizacijskih enot med ministrstvi, hkrati pa tudi preprečevanje pretirane razdrobljenosti notranje organizacije).

V državni upravi so relevantne naslednje organizacijske enote:• direktorat: organizira se za izvajanje upravnih nalog na zaokroženem

delovnem področju v ministrstvu;• sektor: vmesna organizacijska enota med direktoratom in oddelkom • oddelek: najmanj 5 zaposlenih oseb.

Izjemoma se (za zaokroženo delovno področje) lahko ustanovi tudi urad

V ministrstvu se v skladu s posebnim zakonom imenuje generalni sekretar za neposredno pomoč ministru pri obravnavanju zadev in opravljanju organizacijskih nalog organa. Generalnega sekretarja imenuje vlada na predlog ministra.Sekretariat se oblikuje v ministrstvu za opravljanje spremljajočih, metodoloških, strokovno tehničnih in drugih podobnih nalog. Sekretariat opravlja naloge iz prejšnjega odstavka na področju organizacije ministrstva, stikov z javnostmi, protokolarnih zadev, finančnega in materialnega poslovanja, strateškega načrtovanja in programiranja dela, upravljanja s kadrovskimi viri, upravljanja odnosov z uporabniki, poslovanja z dokumentarnim gradivom, upravljanja kakovosti, informatike in pravnih zadev. Če se naloge na področju stikov z javnostmi in protokolarnih zadev ne opravljajo v sekretariatu, se njihovo opravljanje organizira v posebni službi, ki je neposredno odgovorna ministru, v primeru majhnega obsega nalog (manj kot trije zaposleni) pa v kabinetu. Sekretariat oziroma služba iz tretjega odstavka tega člena lahko v skladu z zakonom opravlja naloge iz tega člena tudi za organ v sestavi ministrstva.

41. Pojasni pojem »ministrstvo« in kakšna je notranja organizacijska struktura takšnega državnega organa v slovenskem sistemu državne uprave ? Kaj pomeni »resorni princip« organizacije v sistemu državne uprave ?

Državna uprava je del javne uprave. Sestavljajo jo naslednji ORGANI DRŽAVNE UPRAVE:- Vlada in vladne službe- Ministrstva z organi v sestavi in izpostavami ter- Upravne enote

Makroorganizacija državne uprave temelji na resornem principu. V skladu z ustavo mora ministrstva in njihova delovna področja določiti zakon (Zakon o organizaciji in delovnem področju uprave – državni upravi ZDP-1). Ministrstva so individualno vodeni organi – vodi jih minister, ki odloča o vseh zadevah iz pristojnosti ministrstva. Ministrstva so med seboj enakopravna, med njimi mora potekati sodelovanje (skupna delovna telesa). O sporih med ministrstvi odloča vlada.Znotraj ministrstev delujejo organi in organizacije v sestavi ministrstev (ustanavlja jih vlada z uredbo). Upravni organi v sestavi ministrstva so uprava, urad in inšpektorat, organizaciji v sestavi pa sta agencija in direkcija. Organi in organizacije v sestavi so individualno vodeni, vodijo jih predstojniki, ki jih imenuje Vlada na predlog ministra. Razmerja med ministrstvom in upravnim organom ali organizacijo so hierarhična (smernice, navodila, strokovni napotki in pomoč, nadzor, odločanje o pritožbah).

Resorni princip organizacije državne uprave: pomeni, da se delovne operacije posameznih organizacij državne uprave organizirajo po namenu oziroma področju opravljanja nalog. Ministrstvo pokriva eno ali več med seboj povezanih upravnih področij.

42. Pojasni t.i. »dvojno vlogo ministra« v sistemu slovenske državne uprave. V čem je bistvo takšnih položajev ministra in v kakšni zvezi je to z vprašanjem organizacije ministrstva ?

Vlada je praviloma sestavljena iz ministrov, ki so hkrati tudi predstojniki posameznih upravnih resorjev (ministrstev). Le redko se sestava vlade popolnoma prekriva z upravnimi resorji – to tudi ni potrebno. Kot člani vlade se pogosto pojavljajo ministry brez resorja – ministri, ki vodijo oziroma koordinirajo več resorjev. Vlada je kolegijski organ, kar pomeni, da odločitve sprejema na sejah, na katerih se o predlogih glasuje. Pri glasovanju ima vsak član vlade (tudi predsednik vlade) en sam glas.

Ministrstva so monokratično oz. individualno vodeni organi, vodi jih minister, ki odloča o vseh zadevah iz pristojnosti ministrstva. Minister kot član vlade skupaj s predsednikom vlade in drugimi ministri uresničuje politiko in izvaja pooblastila, ki jih ima vlada, kot šef ministrstva pa vodi svoj resor. Minister torej ima dvojno vlogo, saj je:

- na eni strani osrednji nosilec pooblastil v ministrstvu, - na drugi strani pa je predstojnik vsem zaposlenim v ministrstvu.

43. Pojasni ustavno ureditev vprašanja organizacije uprave v slovenskem pravnem sistemu. Kako je v zvezi s tem rešeno vprašanje zakonske ureditve organizacije državne uprave ? Ali je v zvezi s tem spoštovana ustavna določba člena 120 ustave ?

120. člen Ustave določa da organizacijo uprave, njene pristojnosti in način imenovanja njenih funkcionarjev ureja zakon. Upravni organi opravljajo svoje delo samostojno v okviru in na podlagi ustave in zakonov. V 121. členu je določeno, da z zakonom ali na njegovi podlagi lahko pravne osebe ali fizične osebe dobijo javno pooblastilo za opravljanje določenih nalog državne uprave.Ustava vsebuje nekaj temeljnih načel za delovanje uprave. To so:

- načelo zakonitosti- načelo samostojnosti in- pravica do sodnega varstva proti odločitvam in dejanjem upravnih organov in nosilcev javnih pooblastil.

V skladu z 120 členom Ustave mora organizacijo uprave, njene pristojnosti in način imenovanja njenih funkcionarjev urejati zakon. Ta zakon je Zakon o državni upravi. Vendar organizacije uprave v celoti ne more urediti Zakon. Zakon ureja temelje organizacije, “makroorganizacijo” uprave. Nadaljnja organizacija – mikroorganizacija- pa je urejena s podzakonskimi predpisi in internimi akti. Kar je deloma z nasprotju z določili 120 člena Ustave.

44. V kakšnih treh oblikah se pojavljajo oz. na katere tri oblike ministrskih resorjev lahko teoretično razdelimo ministrstva v Republiki Sloveniji ? Katera ministrstva sodijo v t.i. »državotvorna« ministrstva?Tri osnovne oblike ministrskih resorjev so:

4. “državotvorna”: MNZ, MZZ, MO, MF, MP (5) – notranje in zunanje zadeve, obramba, finance, pravosodje.

5. “gospodarska”: gospodarstvo, kmetijstvo gozdarstvo in prehrana, okolje in prostor, promet (4)6. “socialna” oziroma “družbena”: šolstvo in šport, kultura, zdravje, delo družina in socialne zadeve,

visoko šolstvo znanost in tehnologija, javna uprava (6)

45. Katero ministrstvo se organizira v letu 2004 kot novo ministrstvo v Vladi Republike Slovenije ? Katera so njegova najpomembnejša delovna področja in zakaj je bilo pomembno organiziranje oz. ustanovitev tega ministrstva ? Leta 2004 je ustanovljeno Ministrstvo za javno upravo. Ustanovitev tega ministrstva je bila potrebna zaradi dotakratne razpršenosti služb, ki so imele za cilj boljšo državno upravo, občasne neusklajenosti delovanja teh služb in potrebe po racionalizaciji tako zaposlenih kot sredstev.Najpomembnejša delovna področja so:

- javne uprave, sistema javnih uslužbencev in plačnega sistema v javnem sektorju - sistema državne uprave in lokalne samouprave - organizacije in razvoja uprave - delovnih razmerij v javni upravi - upravne inšpekcije - inšpekcije za sistem javnih uslužbencev - usposabljanje in izpopolnjevanje ter strokovne izpite v upravi, in- upravne statistike

V ministrstvu so ŠTIRJE GENERALNI DIREKTORATI za: - organizacijo in kadre - plače v javnem sektorju - e-upravo in upravne procese - investicije, nepremičnine in skupne službe državne uprave

46. Pojasni pojem »organ v sestavi ministrstva. Na katere organizacijske oblike v sistemu državne uprave se nanaša ta pojem v slovenskem pravnem sistemu in kdaj pride do bistvene spremembe t.i. sistema »makro-organizacije« sistema državne uprave v Republiki Sloveniji ? Kaj je bistvo te spremembe ?

Organe v sestavi ministrstev na podlagi zakona določa Uredba o organih v sestavi ministrstva • pred sprejemom ZDU-1 so se organi v sestavi ustanavljali z zakonom - to je bil Zakon o organizaciji in

delovnem področju ministrstev • Uredba o ustanovitvi organov v sestavi ministrstev je »ohranila« 43 od dotedanjih 53 organov v sestavi.

Organi v sestavi ministrstev (43) ustanovitev organa v sestavi: z uredbo vlade pogoji za ustanovitev: obseg in povezanost nalog poimenovanje: uprava, urad, inšpektorat ... samostojnost: predstojnik, finančni načrt, kadrovski načrt, strokovna samostojnost razmerje do ministrstva: priprava proračuna in kadrovskega načrta, usmerjanje in nadzor, obvezna

navodila ministra

- uprava, - urad in organi v sestavi- inšpektorat,

- agencija in organizacije v sestavi- direkcija.

47. Katera dva pomembna pravna akta določata organizacijsko strukturo sistema državne uprave v Sloveniji ? Kakšen je postopek spreminjanja teh dveh aktov in zakaj lahko trdimo, da nova ureditev vnaša večjo stopnjo fleksibilnosti v organizacijsko strukturo sistema državne uprave v Republiki Sloveniji po letu 2002 ?

Akta, ki določata organizacijsko strukturo sistema državne uprave sta:

Zakon o državni upravi , ZDU-1

Uredba o organih v sestavi ministrstva

Pred sprejemom ZDU-1 so se organi v sestavi ustanavljali z zakonom - to je bil Zakon o organizaciji in delovnem področju ministrstev, kar je bilo leta 2002 s sprejemom ZDU-1 spremenjeno. Od takrat lahko organe v sestavi ustanavlja vlada z uredbo, kar je pripoboglo k večji fleksibilnosti organizacijske structure sistema državne uprave.

48. Kakšne so oblike strokovne samostojnosti, ki so zagotovljene t.i. »organom v sestavi« v slovenskem sistemu državne uprave ? Kakšen je odnos med ministrstvom in posameznim organom v sestavi posameznega ministrstva v slovenskem pravnem sistemu?

Organi in organizacije v sestavi ministrstev ustanavlja vlada z uredbo. So individualno vodeni, vodijo jih predstojniki, ki jih imenuje vlada na predlog ministra. Razmerja med ministrstvom in organom v sestavi so hierarhična (enako minister-predstojnik organa). Za hierarhična razmerja v državni upravi je značilno, da hierarhično višji organ podrejenemu organu daje usmeritve, navodila, strokovne napotke, strokovno pomoč, nadzira njegovo delo. Hierarhični organ ima načeloma tudi pravico do substitucije. Podrejeni organ ima dolžnost poročati o svojem delu, njegov predstojnik pa je odgovoren ministru.

Oblike stokovne samostojnosti v organih v sestavi: finančni načrt, sistemizacija delovnih mest, vloga predstojnika pri izvrševanje pravic in obveznosti delodajalca (kadrovski načrt).

49. Pojasni pojem »teritorialna ureditev državne uprave« in kaj je značilno za takšno ureditev v Republiki Sloveniji? Koliko t.i. »upravnih enot« imamo v Sloveniji ?

Vseh nalog javne uprave ni mogoče izvajati centralno. Javna uprava mora z izvajanjem svojih nalog pokriti celotno državno ozemlje, zato se mora nujno organizirati po teritorialnem načelu. Govorimo o upravni teritorializaciji.

Upravna enota je osnovna oblika teritorialne organizacije državne uprave v Sloveniji in izvajajo dekoncentrirane naloge državne uprave na svojem območju. Lahko jo označimo kot »splošni upravni okraj«. Imamo 58 upravnih enot, ustanovljene so bile na območjih nekdanjih občin.

Ločimo dve obliki upravne teritorializacije: politično decentralizacijo in upravno decentralizacijo (imenovano tudi upravna dekoncentracija). Prva pomeni prenos odločanja o javnih zadevah lokalne skupnosti prenese na njihove predstavniške organe (lokalna samouprava), druga pa pomeni zgolj prenos izvrševanja upravnih nalog na teritorialne organe brez elementov politične samouprave. Pri slednji gre za proces prenašanja izvrševanja državnih upravnih nalog na nižje ravni upravnega sistema ob hkratni ohranitvi centraliziranega nadzora nad tako izvajanimi nalogami.

V Sloveniji smo uvedli tki. mešani model upravne dekoncentracije, ki je kombinacija splošnih upravnih okrajev (država se razdeli na ožje teritorialne enote) ter funkcionalnih okrajev (ustanovitev specializiranih-funkcionalnih okrajev).

Za ta model je značilno, da se za posamezna upravna področja ne oblikujejo posebni upravni organi, temveč za opravljanje dekoncentriranih upravnih nalog poskrbi kar centralni organ, tako da se notranje organizira po teritorialnem principu (preko območnih enot in izpostav).

50. Kakšno je razmerje med teritorialno ureditvijo državne uprave in lokalne samouprave v Sloveniji ? Koliko je t.i. »upravnih enot« in koliko občin v Sloveniji ? Kaj lahko sklepamo iz razmerja med temi številkami ?

V Sloveniji imamo 58 upravnih enot, ustanovljene so bile na območjih nekdanjih občin in praviloma pokrivajo območje ene ali več današnjih občin. Danes je ustanovljenih 211 občin. Po večinskem mnenju velja, da teritorialni obseg upravnih enot ni najprimernejši, saj naj bi delovale v okviru premajhnih teritorialnih enot in da bi bilo potrebno obseg večine današnjih upravnih enot povečati do tiste ravni, ki zagotavlja koordinacijo vseh združenih funkcij in njihovo racionalno izvajanje (Trpin).

51. Kakšni so trije tipični (»modelski«) načini teritorialne organizacije? Kateremu tipičnemu modelu pripada sedanja teritorialna ureditev sistema državne uprave v Republiki Sloveniji ? Pojasni svoje stališče !

Ločimo tri tipične načine teritorialne organizacije:

splošni upravni okraji – vse naloge državne uprave na teritoriju so umeščene v upravne okraje – t.j. upravne organe prve stopnje, ki se organizirajo teritorialno (“vse pod eno streho”). V vsaki enoti se ustanovi teritorialni organ državne uprave, ki izaja vse dekoncentrirane naloge državne uprave na določenem območju.

funkcionalni okraji - izpostave – teritorializacija se izvede posebej za posamezna področja (resorje) Posebni upravni okraji se oblikujejo npr za področje javne varnosti, za vodno upravo, za inšpekcijski nadzor…

“mešani model” – kombinacija upravnih in teritorialnih okrajev – sedaj v Sloveniji

52. Kakšna sta dva temeljna razloga za oblikovanje posebne teritorialne strukture sistema državne uprave (zakaj imamo pravzaprav te »upravne enote«) ? Natančno pojasni oba razloga !

Razlogi za teritorialno organiziranost (teritorialno dekoncentracijo):

• približevanje upravnih storitev državljanom; in to ne le v prostorskem smislu, temveč tudi v smislu boljšega poznavanja specifičnih lokalnih razmer in problemov. Z racionalno organizacijo se povečuje učinkovitost in ekonomičnost izvajanja nalog, izvajajo se hitreje, kvalitetneje in z manjšimi stroški. Z dekoncentracijo se tudi olajšuje dostop strank do upravnih organov, kar pomeni manjša izguba časa in nižji stroški. Omeniti pa velja še možnost tesnejšega sodelovanja z organi lokalne samouprave.

• večstopenjsko upravno odločanje, ki omogoča nadzor nad zakonitostjo dela teritorialnih upravnih enot ter zaščito strank pred nezakonitimi odločbami upravnih enot.

Katere naloge je torej treba teritorialno organizirati ? Vodilo bi moralo biti načelo subsidiarnosti.

53. Ali se izvajanje nalog državne uprave konča na nivoju upravnih enot v teritorialnem smislu, ali se izvajanje teh nalog lahko spusti še nižje v vertikalni strukturi sistema teritorialne ureditve sistema državne uprave v Sloveniji ? Če da, na kakšnem nivoju se lahko opravlja izvajanje teh nalog pod nivojem »upravnih enot« ? Pojasni svoje stališče !

Upravna enota (upoštevaje velikost teritorija ki jo pokriva) je lahko notranje organizirana tudi po teritorialnem načelu – ima lahko izpostave, s katerimi izvajanje najbolj frekventnih upravnih nalog (potne listine, register prebivalstva...) še bolj približa strankam. V praksi se je za izpostave upravne enote ponekod ohranilo ime »krajevni urad«.

54. Katere so glavne naloge upravnih enot in v kakšnem razmerju je izvajanje teh nalog do delovanja ministrstev ? Kaj je posebnost razmerja delovanja upravnih enot in Ministrstva za javno upravo ?

Naloge upravnih enot:• UE kot teritorialni organi državne uprave izvajajo dekoncentrirane naloge državne uprave na svojem

območju • UE na prvi stopnji odločajo o upravnih stvareh iz državne pristojnosti • UE so ustanovljene za dekoncentrirano opravljanje nalog praviloma za vsa ministrstva oziroma za vse

upravne naloge • vsako ministrstvo ne določi svoje posebne teritorialne organiziranosti (funkcionalni upravni okraji) -

izjeme, ki so danes uveljavljene v posebnih zakonih, so npr. področja obrambe, davčne in geodetske službe, tudi različni inšpektorati

Upravne enote so hierarhično vezane na ministrstva. To pomeni, da ministrstva dajejo UE usmeritve, strokovne napotke in drugo strokovno pomoč, kakor tudi obvezna navodila za izvrševanje nalog. Ministrstva spremljajo organizacijo dela v UE, usposobljenost uslužbencev in učinkovitost dela. Izvajajo tudi nadzor nad izvajanjem nalog s svojega delovnega področja in odločajo o pritožbah zoper odločbe, ki jih na prvi stopnji izdaja upravna enota. Ministrstvo lahko UE naloži, da v mejah njene pristojnosti opravi določene naloge ali sprejme določene ukrepe in ministrstvu o tem poroča.

Načelnik UE mora redno poročati ministrstvom o izvrševanju nalog iz njegovega delovnega področja, ki jih opravlja UE. Načelnik je odgovoren ministru, pristojnemu za upravo, in Vladi. Če minister ugotovi, da načelnik ne izvršuje svojih nalog oziroma ne izvršuje pravilno in pravočasno, predlaga Vladi začetek postopka za ugotavljanje odgovornosti načelnika in njegovo razrešitev.Služba za upravne enote pri Ministrstvu za javno upravo: je zadolžena za usklajevanje delovanja upravnih enot na kadrovskem, finančnem in organizacijskem področju, z namenom zagotavljanja spoštovanja načel zakonitosti, preglednosti, učinkovitosti, uspešnosti in gospodarnosti pri delovanju upravnih enot, ki so bile ustanovljene z namenom opravljanja nalog državne uprave in so organizirane teritorialno. S podajanjem usmeritev in navodil za izboljšanje organizacije, služba za upravne enote nenehno stremi k učinkovitosti in kakovosti dela 58 upravnih enot.

55. Navedi tipično organizacijsko strukturo določene upravne enote. V čem je posebnost takšne organizacijske strukture v razmerju do vprašanja razmerja med centralnim in lokalnim nivojem sistema državne uprave ?

Upravna enota je notranje organizirana na oddelke in druge notranje organizacijske enote. Oddelki se ustanavljajo po resornem principu, torej za posamezna upravna področja. V upravni enote izda akt o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest načelnik na predlog resornih ministrov in v soglasju z Vlado. Notranje org. enote vodijo vodje. Le-ti so višji upravni delavci, ki jih prav tako imenuje Vlada, in sicer na predlog resornih ministrov.

Upravna enota je lahko notranje organizirana tudi po teritorialnem principu. Lahko ima izpostave, s katerimi izvajanje najbolj frekventnih upravnih nalog še bolj približa strankam. V praksi se je za izpostave upravne enote ponekod ohranilo ime krajevni uradi.

Načelnik je predstojnik UE. Njegova naloga je, da koordinira delo notranjih org. enot. Koordinacija med posameznimi ministrstvi in UE mora potekati preko načelnika. Načelnik predstavlja enoto, odloča o zadevah v zvezi z delovnimi razmerji, o imenovanju in razrešitvi upravnih delavcev, skrbi za sodelovanje z lokalnimi skupnostmi ter zagotavlja opravljanje strokovnih in org. nalog za delovanje upravne enote. Pooblaščen je tudi za izdajanje upravnih odločb.

56. Pojasni pojem »para-državne organizacije« v organizacijski strukturi sistema državne uprave. Kakšne statusne pravno-organizacijske oblike se lahko pojavijo med temi »para-državnimi organizacijami« ? Navedi vsaj tri oblike !

Država postaja vse bolj strukturirana: iz nekdaj klasične strukture, ki jo je v izvršilnem delu predstavljala predvsem državna uprava, se je razširila na nove organizacijske oblike, ki v veliki meri prevzemajo izvrševanje njenih nalog; Posameznik danes več ne vstopa zgolj v razmerja z organi državne uprave in z drugimi državnimi organi, temveč tudi v številna razmerja z drugimi organizacijami (le-te imajo poseben pravni položaj oseb javnega prava, ali pa kot osebe zasebnega prava izvršujejo javna pooblastila oz. izvajajo določene funkcije uprave

Paradržavne organizacije postopno prevzemajo številne upravne funkcije (prenos nalog izven državne uprave povečuje prilagodljivost uporabnikom)

Osebe javnega prava (paradržavne organizacije) niso del državne uprave, vendar so na državo tesno vezani – npr. tako da: a) jih država ustanovi s svojim aktom b) se financirajo iz državnega proračuna c) država izvršuje ustanoviteljske pravice d) izvajajo dejavnost v javnem interesu.

Gre za t.i. paradržavne organizacije (Para-governmental Organisations), oziroma specializirane osebe javnega prava (agencije, skladi, komisije, zavodi ipd.). Bistveno je, da so organizacijsko izven sistema državne uprave (tako npr. Agencija Republike Slovenije za zavarovalni nadzor ni v sestavi državne uprave, ampak je pravna oseba javnega prava).

Oblike paradržavnih organizacij: Javne agencije, Javni skladi, Javni zavodi, Javni gospodarski zavodi in druge osebe javnega prava, ki so posredni uporabniki proračunskih sredstev.

(vprašanja od 56 do 67 manjkajo)

67. Kateri so osnovni razlogi za obstoj t.i. »para-državnih organizacij« v nekem sistemu javne uprave ? Še posebej natančno pojasni razlog t.i. »odmika od dnevne politike« !

Dekoncentracija upravnega sistema s prenosom nalog na paradržavne subjekte – specializirane osebe javnega prava -, se izvaja zaradi:

(1) zagotovitve menedžerske samostojnosti, fleksibilnejšega in učinkovitejšega izvajanje upravnih nalog (2) odmika izvajanja upravnih nalog od dnevne politike in zmanjšanje vpliva na odločanje (kadar je posebej poudarjena potreba po upoštevanju zgolj strokovnih parametrov pri odločanju – regulatorna telesa - agencije) (3) približanje upravnih storitev njihovim uporabnikom (4) zagotovitve možnosti samoregulacije (avtonomno odločanje določenih subjektov civilne družbe o določenih zadevah, ki se jih tičejo - zbornice) in (5) zagotovitve dodatnih finančnih sredstev za izvajanje upravnih nalog

68. Pojasni pojem in pravno ureditev delovanja t.i. »javne agencije« ? Katere oblike agencij poznamo v slovenskem pravnem sistemu (v kakšnih pravno-statusnih oblikah se lahko pojavijo »agencije«) ?

Izraz “agencija” se uporablja za: a) organe v sestavi ministrstev b) javne agencije – paradržavne institucije izven neposrednega sistema državne uprave (zlasti regulatorne agencije) c) zmedo pa še povečuje uporaba tega izraza tudi za številne organizacije zasebnega sektorja – npr. nepremičninske agencije, potovalne agencije …)Javne agencije so specializirane osebe javnega prava, se pojavljajo na centralnem državnem in lokalnem nivoju, ustanavljajo pa se na podlagi Zakona o javnih agencijah. Ločiti jih moramo od agencij, ki so organi v sestavi ministrstev in nimajo značaja javnih agencij. Značilnosti javnih agencij so:

• krčenje funkcij uprave - opozorilo: ločiti te agencije in agencije, ki so organi v sestavi ministrstev (gospodarska promocija, kmetijski trgi, okolje, zdravila)

• pravna subjektiviteta: obvezen vpis v sodni register in obvezna je objava v Uradnem listu RS oz. v službenem glasilu lokalne skupnosti)

• sedež: obvezno mora biti v RS

• naziv: v nazivu mora biti izraz “javna agencija”

Torej so lahko agencije: (a) kot organ v sestavi ministrstev brez lastne pravne subjektivitete in (b) kot javna agencija, ki je pravna oseba javnega prava.

69. V kakšnih treh oblikah se pojavljajo javne agencije v Republiki Sloveniji ? Katera oblika je po vašem mnenju najpomembnejša ? Utemelji svoje stališče ! Navedi vsaj dve konkretni javni agenciji v Sloveniji!

Za ustanovitev javne agencije ustanovitelj mora imeti podlago v posebnem zakonu, ki daje podlago za ustanovitev javne agencije. Javna agencija se ustanovi za opravljanje regulatornih, razvojnih ali strokovnih nalog v javnem interesu, če zanje z zakonom ni predvidena druga statusna oblika.

Zato javne agencije v RS delimo na:a. regulatorneb. strokovne inc. razvojne

Javne agencije v RS so:

- Agencija za energijo - Agencija za zavarovalni nadzor- Agencija za javnopravne evidence in storitve - Agencija za trg vrednostnih papirjev- Agencija za pošto in elektronske komunikacije - Javna agencija za regionalni razvoj- Agencija za radioaktivne odpadke - Javna agencija za železniški promet - Agencija RS za gospodarsko promocijo Slovenije - Javna agencija za tehnološki razvoj

in tuje investicij - Javna agencija za raziskovalno dej.

70. Kakšna je lahko vsebina javnih pooblastil, ki jih lahko dobijo javne agencije ? Kaj pomeni nujnost obstoja »izvršilne klavzule« za izvajanje t.i. regulatorne funkcije javnih agencij ?

Za ustanovitev javne agencije ustanovitelj mora imeti podlago v posebnem zakonu, ki daje podlago za ustanovitev javne agencije, v zakonu mora imeti tki izvršilno klavzulo. Kriterij za ustanovitev javne agencije je bolj učinkovito opravljanje nalog kot v državni upravi, če se lahko financira z upravnimi taksami in ni potreben stalen politični nadzor.Javna agencija v skladu z zakonom dobi javno pooblastilo za:

- Izdajanje predpisov (regulatorna funkcija - vendar mora za to imeti izvršilno klavzulo v samem zakonu!!)- Izdajanje konkretnih aktov (npr. odločb) in - Opravljanje oblastnih dejanj

71. Kaj so kriteriji za ustanovitev t.i. javnih agencij, katere organe ima takšna javna agencija in kdo so lahko ustanovitelji takšnih agencij ? Kdo nastopa v imenu posameznega ustanovitelja v slovenskem pravem sistemu ureditve delovanja javnih agencij ?

Kriteriji za ustanovitev javne agencije je: bolj učinkovito opravljanje nalog kot v državni upravi, če se lahko financira z upravnimi taksami in ni potreben stalen politični nadzor.

Ustanovitelji javnih agencij so lahko:

- država Slovenija oz zanjo vlada RS (paradržavne organizacije) ali- samoupravne lokalne skupnosti (organ samoupravne lokalne skupnosti, ki ga določa splošni akt) oziroma

zveza samoupravnih lokalnih skupnosti.

Organi javnih agencij so:- direktor javne agencije, ki ga imenuje ustanovitelj na predlog Sveta agencije (obvezen javni natečaj) - Svet agencije, člani Sveta NE morejo biti Člani sveta ne morejo biti:

– zaposleni v tej javni agenciji, – funkcionarji v izvršilni veji oblasti in – osebe, za katere obstaja možnost konflikta interesov

72. Pojasni pojem in pravno ureditev delovanja t.i. »javnega sklada« ? Kaj je bistvo pravno-statusne oblike »javnega sklada« ?

Javni sklad je v bistvu namensko premoženje, oziroma premoženje, ki ga javnopravna skupnost nameni za določen namen – javni interes (npr. gradnja stanovanj, razvoj znanosti in umetnosti, ipd.).

Javni skladi so lahko: finančni, nepremičninski in javna ustanova.

Zakon o javnih skladih: “Javni sklad je pravna oseba javnega prava, ki upravlja in razpolaga s premoženjem, ki ga je Republika Slovenija ali samoupravna lokalna skupnost namenila za zagotavljanje javnega interesa”.

Ustanovitelji javnega sklada, ki ne odgovarjajo za obveznosti sklada so identični kakor pri javni agenciji in sicer:

- država Slovenija oz zanjo vlada RS (paradržavne organizacije) ali- samoupravne lokalne skupnosti (organ samoupravne lokalne skupnosti, ki ga določa splošni akt)

oziroma zveza samoupravnih lokalnih skupnosti.

73. V kakšnih oblikah se pojavljajo javni skladi v Republiki Sloveniji ? Katera oblika je po vašem mnenju najpomembnejša ? Utemelji svoje stališče ! Navedi vsaj dva konkretna javna sklada v Sloveniji !

Javni skladi so lahko: finančni (vzpodbujanje razvoja, krediti, poroštva in podobno) nepremičninski ( poslovanje z nepremičninami) in javna ustanova (nagrade, štipendije in druge spodbude).

Stanovanjski sklad Republike Slovenije, Ekološko-razvojni sklad RS, Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, Javni sklad RS za podjetništvo, Slovenski regionalno razvojni sklad, Javni skad RS za razvoj kadrov in štipendije, Jamstveni in preživninski sklad RS...

74. Kakšna je lahko vsebina javnih pooblastil, ki jih lahko dobijo javni skladi ?

Javno pooblastilo je pooblastilo subjektu, ki organizacijsko ni vključen v državno upravo, za opravljanje nalog državne uprave. Nosilci javnih pooblastil so subjekti, ki so na državo tesno vezani, čeprav niso del državne uprave. Z javnim pooblastilom nastane položaj, ko se naloge državne uprave izvajajo izven upravnih organov. Javno pooblastilo se podeljuje z zakonom.

Namen podelitve javnega pooblastila je zagotoviti večjo racionalnost in učinkovitost izvajanja upravnih nalog, je oblika upravne decentralizacije (in ne teritorialne decentralizacije!)

Javno pooblastilo lahko zajame vrste eksekutivnih upravnih nalog:- izdajanje podzakonskih predpisov (splošnih aktov), ki imajo v hirearhiji pravnih aktov enak položaj kot

upravni predpisi- vodenje upravnih postopkov in izdajanje upravnih odločb (posamičnih upravnih aktov)- opravljanje materialnih dejanj

Glede na dejavnost javnih skladov (» ») je lahko vsebina javnih pooblastil javnih skladov vodenje upravnih postopkov ob smiselni uporabi določil ZUP ter izdajanje upravnih odločb in opravljanje materialnih dejanj.

75. Kaj so kriteriji za ustanovitev t.i. javnih skladov, katere organe ima takšen javni sklad in kdo so lahko ustanovitelji takšnih skladov ? Kdo nastopa v imenu posameznega ustanovitelja v slovenskem pravem sistemu ureditve delovanja javnih skladov ?

Kriteriji?

Organa javnih skladov sta:

- nadzorni svet - predsednik in največ 6 članov (imenuje ustanov.-5 let) predsednik je po funkciji minister oziroma župan in

- uprava- največ 3-članska (imenuje ustanovitelj – javni natečaj, za največ 4 leta)

Ustanovitelji javnega sklada, ki ne odgovarjajo za obveznosti sklada so identični kakor pri javni agenciji in sicer:

- država Slovenija oz zanjo vlada RS (paradržavne organizacije) ali- samoupravne lokalne skupnosti (oziroma zanjo organ samoupravne lokalne skupnosti, ki ga določa splošni

akt) oziroma zveza samoupravnih lokalnih skupnosti.

76. Pojasni pojem »javnopravni model« zbornice. Kakšne oblike zborničnih združenj poznamo z aspekta vsebine dejavnosti posameznega zborničnega združenja ? Ali so lahko zbornice nosilci javnih pooblastil ? Pojasni svoje stališče !

V posameznih državah so zbornice urejene na različne načine. Ločimo dva poglavitna modela:1) model prostovoljnega interesnega povezovanja ("zasebnopravni model") in 2) model obveznega članstva ("javnopravni model")

Za javnopravni model je značilno, da:

1) zbornice ustanovi država (so oblika paradržavnih organizacij)

2) v njih pa je članstvo obvezno za vse subjekte dejavnosti

3) dejavnost javnopravnih zbornic se običajno financira iz posebnega vira, ki ima obliko članarine ali posebnega davka (višino predpiše država ali zbornica sama)

Zbornice so lahko nosilci javnih pooblastil!

77. Pojasni pojem »javna služba« in kako se razvijejo javne službe v zgodovinsko-razvojnem smislu ? Ali so javne službe vključene v organizacijsko strukturo sistema javne uprave v Sloveniji ? Pojasni svoje stališče !

V preteklosti je bil pojem »javna služba« pojmovan tako široko, da je zajemal celotno delovanje države in lokalnih skupnosti v javnem interesu. Francoski teoretik Duguit je označil javno službo kot »vsako dejavnost, ki je neobhodno potrebna za obstoj in razvoj družbe in jo morajo zagotoviti, urediti in nadzirati tisti, ki vladajo«. V francoskem pravu je pojem javne službe še vedno pojmovan zelo široko, tako da zajema tudi avtoritarno dejavnost državnih organov, npr. pravosodje, diplomacija, skrb za javni red in mir...

Pri nas je pojem »javna služba« bistveno ožji, saj zajema le servisno dejavnost države in lokalnih skupnosti, ne pa tudi njihovih oblastnih funkcij. Pojem javne službe je v našem pozitivnem pravu in teoriji opredeljen funkcionalno . Javna služba je torej DEJAVNOST, preko katere se zagotavljajo javne dobrine.

Javne službe so vključene v organizacijsko strukturo javne uprave!

78. Pojasni pojem in pravno-organizacijske oblike izvajanja t.i. »gospodarskih« in t.i. »negospodarskih« javnih služb. Za katere oblike je značilen monopolen, za katere pa nemonopolen način izvajanja ? Pojasni !

• NEGOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE (“družbene dejavnosti”) - šolstvo, zdravstvo, soc. varstvo, kultura, ipd. Ponavadi se izvajajo NEMONOPOLNO (s temi dejavnostmi se lahko ukvarja vsakdo, ki izpolnjuje določene pogoje); ponavadi se financirajo iz proračuna (javnih sredstev)

• GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE (DRŽAVNE-LOKALNE), infrastrukturne dejavnosti splošnega družbenega pomena, ponavadi se izvajajo MONOPOLNO – s temi dejavnostmi se v principu lahko ukvarjajo samo javne službe, ki so za to ustanovljene (do liberalizacije oz. demonopolizacije); ponavadi se financirajo iz plačil uporabnikov (takse ipd.)

Javne službe delimo na gospodarske in negospodarske.

Gospodarske javne službe srečamo na področjih varstva okolja, energetike, prometa in zvez, komunalnega in vodnega gospodarstva, … Delimo jih na lokalne in državne. Državne so tiste, za katerih zagotavljanje je odgovorna država, lokalne pa tiste, za katerih zagotavljanje so odgovorne lokalne skupnosti. Poleg tega deli zakon gospodarske javne službe na obvezne in izbirne. Obvezne so tiste, ki jih država ali lokalna skupnost mora zagotavljati kot javne službe, izbirne pa tiste, ki jih lahko zagotavlja. Obvezne lokalne javne službe so oskrba s pitno vodo, odvajanje in čiščenje komunalnih odpadnih in padavinskih snovi, ravnanje z odpadki, javna snaga in čiščenje javnih površin, urejanje javnih poti, …

Razlike med gospodarskimi in negospodarskimi so:

gospodarske se običajno izvajajo monopolno gospodarske se večinoma financirajo preko cen storitev, negospodarske pa iz javnih sredstev

Negospodarske javne službe srečamo na področju dejavnosti vzgoje in izobraževanja, znanosti, kulture, športe, zdravstva, socialnega varstva, otroškega varstva, invalidskega varstva in socialnega zavarovanja. Zakon o zavodih določa, da se kot javne službe opravljajo z zakonom oziroma odlokom občine na podlagi zakona določene dejavnosti, katerih trajno in nemoten opravljanje zagotavlja v javnem interesu država ali občina.

79. Navedi, kaj so to »gospodarske javne službe«, kakšne so pravno-organizacijske oblike izvajanja teh služb, in na katerih področjih se tipično pojavljajo takšne javne službe.

Javne službe razdelimo na gospodarske in negospodarske.

Zakon o gospodarskih javnih službah – opredelitev:»Z gospodarskimi javnimi službami se zagotavljajo materialne javne dobrine kot proizvodi in storitve, katerih trajno in nemoteno proizvajanje v javnem interesu zagotavlja Republika Slovenija oziroma občina ali druga lokalna skupnost zaradi zadovoljevanja javnih potreb, kadar in kolikor jih ni mogoče zagotavljati na trgu«. Pridobivanje dobička podrejeno zadovoljevanju javnih potreb, javne dobrine so pod enakimi z zakonom ali odlokom lokalne skupnosti določenimi pogoji dostopne vsakomur.

Gospodarske javne službe srečamo na področjih varstva okolja, energetike, prometa in zvez, komunalnega in vodnega gospodarstva, … Delimo jih na lokalne in državne. Državne so tiste, za katerih zagotavljanje je odgovorna država, lokalne pa tiste, za katerih zagotavljanje so odgovorne lokalne skupnosti. Poleg tega deli zakon gospodarske javne službe na obvezne in izbirne. Obvezne so tiste, ki jih država ali lokalna skupnost mora

zagotavljati kot javne službe, izbirne pa tiste, ki jih lahko zagotavlja. Obvezne lokalne javne službe so oskrba s pitno vodo, odvajanje in čiščenje komunalnih odpadnih in padavinskih snovi, ravnanje z odpadki, javna snaga in čiščenje javnih površin, urejanje javnih poti, …

Razlike med gospodarskimi in negospodarskimi so: gospodarske se običajno izvajajo monopolno gospodarske se večinoma financirajo preko cen storitev, negospodarske pa iz javnih sredstev

Pravnoorganizacijske oblike izvajanja gospodarskih javnih služb:

• režijski obrat (manjši obseg dejavnosti)- se oblikuje kot organizacijska enota v ministrstvu oz. občinski upravi. V poštev pride takrat, kadar bi bilo zaradi majhnega obsega neracionalno ustanoviti javno podjetje ali podeliti koncesijo.

• javni gospodarski zavod – v poštev pride kadar gre za izvajanje javne službe, ki zaradi svoje narave nemore proizvajati profita ali če to ni njen cilj.

• javno podjetje - je najpogostejše izvajanje gospodarske javne službe in se izvaja ko gre za več gospodarskih javnih služb večjega obsega ali to zahteva monopolna narava dejavnosti in gre za dejavnost, ki je profitna. Ustanovi ga država in je zanj značilno: da izvaja javno službo, da ustanovitelj določa cene, imenuje direktorja in sprejme poslovno poročilo. Gre za področja energetike, vodnega gospodarstva, železniškega prometa, telekomunikacij in poštnih storitev.

• koncesije (osebam zasebnega prava)• vlaganje državnega kapitala v osebe zasebnega prava

Tipično se gospodarske javne službe pojavljajo na področjih:

varstvo okolja (ravnanje z odpadki, oskrba s pitno vodo, komunalne in odpadne vode …) komunalne dejavnosti (oskrba s plinom – izbirna j.s.); energetika (premogovništvo, jedrska energ., nafta-plin, elektrogospodarstvo, toplovod); MONOPOLI ! telekomunikacije (govorna telefonija, telex, RTV Slo) poštne storitve (prenos pisem do 1000 g) železniški, cestni transport (npr. mestni potn. promet); gospodarjenja s stavbnimi zemljišči (pridobivanje in razpol.) pokopališka in pogrebna dejavnost (tudi urejanje pokopališč)

80. Pojasni razliko med t.i. »državnimi« in »lokalnimi« javnimi službami ter med t.i. »obveznimi« in »izbirnimi« javnimi službami. Kaj je posebnost izvajanja dejavnosti t.i. gospodarskih javnih služb ? Navedi nekaj primerov t.i. »obveznih« in nekaj primerov t.i. »izbirnih« lokalnih javnih služb.

Javne službe lahko delimo na lokalne in državne. Državne so tiste, za katerih zagotavljanje je odgovorna država, lokalne pa tiste, za katerih zagotavljanje so odgovorne lokalne skupnosti. Poleg tega deli zakon gospodarske javne službe na obvezne in izbirne. Obvezne so tiste, ki jih država ali lokalna skupnost mora zagotavljati kot javne službe, izbirne pa tiste, ki jih lahko zagotavlja.

Izbirne lokalne javne službe so npr: urejanje in vzdrževanje pokopališč, vzdrževanje javne razsvetljave, urejanje prometne in neprometne signalizacije...

Obvezne lokalne javne službe pa so npr: oskrba s pitno vodo, odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske odpadne vode, zbiranje in prevoz komunalnih odpadkov, urejanje in čiščenje javnih površin, gasilska služba...

81. Pojasni pojem »koncesija« in način (postopek) podelitve koncesije določenemu pravnemu subjektu zasebnega prava.

Koncesija je oblika privatiziranega izvajanja javne službe. Gre za pooblastilo, ki ga država da osebi zasebnega prava - ponavadi gospodarski družbi za IZVAJANJE NALOG, katerega namen je zlasti zagotoviti izvajanje upravnih nalog pod ugodnejšimi pogoji. Podelitev koncesije pomeni privatizacijo izvajanja javne službe in ne liberalizacijo. Javna služba se še vedno izvaja pod javnopravnim režimom (nadzor, določene cene, monopolni položaj izvajalca), le izvajalec je oseba zasebnega prava. Liberalizacija pa v nasprotju pomeni prehod dejavnosti iz javne v zasebno sfero.

S podelitvijo koncesije nastane razmerje med koncedentom to je državo ali lokalno skupnostjo, ki koncesijo podeli in koncesionarjem- osebo zasebnega prava, ki javno službo izvaja. Koncesionar je lahko fizična ali pravna oseba, če izpolnjuje pogoje za opravljanje dejavnosti.

Postopek dodelitve koncesije:

akt o načinu izvajanja javne službe (sprejeta odločitev, da se neka gospodarska javna služba izvaja kot koncesionirana)

koncesijski akt (se določi predmet in pogoje za izvajanje koncesije) izvedba javnega razpisa (koncedent izbira koncesionarja) izbor koncesionarja (z upravno odločbo) sklenitev koncesijske pogodbe (je pogodba civilnega prava – nastane s sporazumno izjavo volje obeh strankPrenehanje koncesijskega razmerja po ZGJS: s prenehanjem koncesijske pogodbe z odkupom koncesije z odvzemom koncesije s prevzemom koncesionirane gospodarske javne službe v režijo

82. Navedi, kaj so to »negospodarske javne službe«, kakšne so pravno-organizacijske oblike izvajanja teh služb, in na katerih področjih se tipično pojavljajo takšne javne službe.

Javne službe delimo na gospodarske in negospodarske.

Negospodarske javne službe srečamo na področju dejavnosti vzgoje in izobraževanja, znanosti, kulture, športe, zdravstva, socialnega varstva, otroškega varstva, invalidskega varstva in socialnega zavarovanja. Zakon o zavodih določa, da se kot javne službe opravljajo z zakonom oziroma odlokom občine na podlagi zakona določene dejavnosti, katerih trajno in nemoten opravljanje zagotavlja v javnem interesu država ali občina.

Razlike med gospodarskimi in negospodarskimi javnimi službami so:

gospodarske se običajno izvajajo monopolno, negospodarske pa nemonopolno gospodarske se večinoma financirajo preko cen storitev, negospodarske pa iz javnih sredstev

Pravno-organizacijske oblike izvajanja negospodarskih javnih služb:- javni zavodi- druge osebe, ki si pridobijo koncesijo (pravne osebe zasebnega prava, fizične osebe...)

Za opravljanje javnih služb se ustanovijo javni zavodi. Javni zavodi se lahko ustanovijo tudi za opravljanje dejavnosti, ki niso opredeljene kot javne službe, če se opravljanje dejavnosti zagotavlja na način in pod pogoji, ki veljajo za javno službo. Javne zavode ustanovijo republika, samupravne lokalne skupnosti in druge pooblaščene javne pravne osebe. (Zakon o zavodih) Opravljanje negospodarske javne službe pa lahko na podlagi določil Zakona o javno zasebenm partnerstvu opravljajo tudi osebe zasebnega prava, ki si pridobijo koncesijo.

83. Kaj je posebnost izvajanja dejavnosti t.i. negospodarskih javnih služb ? Kakšna je tipična organizacijska struktura posameznega javnega zavoda ?

Negospodarske javne službe srečamo na področju dejavnosti vzgoje in izobraževanja, znanosti, kulture, športe, zdravstva, socialnega varstva, otroškega varstva, invalidskega varstva in socialnega zavarovanja-torej za opravljanje neprofitnih dejavnosti. Zakon o zavodih določa, da se kot javne službe opravljajo z zakonom oziroma odlokom občine na podlagi zakona določene dejavnosti, katerih trajno in nemoten opravljanje zagotavlja v javnem interesu država ali občina.

Za izvajanje javnih služb na področju ti družbenih (negospodarskih) dejavnosti se ustanovijo javni zavodi. Javni zavod ima enake statusne značilnosti kot drugi zavodi, razen nekaterih posebnosti. Ustanovitelj je država ali lokalna skupnost, kot soustanovitelj pa lahko nastopajo tudi subjekti zasebnega prava. Javni zavod je praviloma pravna oseba, lahko pa je tudi organizacijski del državne ali občinske uprave (torej brez lastne pravne subjektivitete).Javni zavodi so organizacije, ki se ustanovijo za opravljanje dejavnosti vzgoje in izobraževanja, znanosti, kulture, športa, zdravstva, socialnega varstva, otroškega varstva, invalidskega varstva, socialnega zavarovanja ali drugih dejavnosti, če cilj opravljanja dejavnosti ni pridobivanje dobička

Organizacijska struktura javnega zavoda: - svet zavoda (po tripartitnem načelu: zaposleni, ustanovitelj in koristniki v enakem številu)- direktor zavoda (javni razpis)

84. Ali se lahko pravno-organizacijska oblika »koncesije« pojavi kot oblika izvajanja t.i. negospodarskih javnih služb? Pojasni svoje stališče in navedi vsaj en primer izvajanja takšne javne službe.

Negospodarske javne službe srečamo na področju dejavnosti vzgoje in izobraževanja, znanosti, kulture, športa, zdravstva, socialnega varstva, otroškega varstva, invalidskega varstva in socialnega zavarovanja. Zakon o zavodih določa, da se kot javne službe opravljajo z zakonom oziroma odlokom občine na podlagi zakona določene dejavnosti, katerih trajno in nemoten opravljanje zagotavlja v javnem interesu država ali občina.

Za izvajanje javnih služb na področju ti družbenih (negospodarskih) dejavnosti se ustanovijo javni zavodi. Javni zavod ima enake statusne značilnosti kot drugi zavodi, razen nekaterih posebnosti. Ustanovitelj je država ali lokalna skupnost, kot soustanovitelj pa lahko nastopajo tudi subjekti zasebnega prava. Javni zavod je praviloma pravna oseba, lahko pa je tudi organizacijski del državne ali občinske uprave (torej brez lastne pravne subjektivitete).

Zakon o zavodih pozna poleg javnega zavoda še en način izvajanja javne službe – koncesijo. Tako zakon določa, da se lahko koncesija za opravljanje negospodarske javne službe podeli zavodu (ne javnemu!!!!), podjetju, društvu, drugi organizaciji ali posamezniku, ki izpolnjuje za opravljanje javne službe predpisane pogoje. Zakon sploh ne ureja postopka oddaje koncesije

Koncesija je oblika privatiziranega izvajanja javne službe. Gre za pooblastilo, ki ga država da osebi zasebnega prava - ponavadi gospodarski družbi za IZVAJANJE NALOG, katerega namen je zlasti zagotoviti izvajanje upravnih nalog pod ugodnejšimi pogoji. Podelitev koncesije pomeni privatizacijo izvajanja javne službe in ne liberalizacijo. Javna služba se še vedno izvaja pod javnopravnim režimom (nadzor, določene cene, monopolni položaj izvajalca), le izvajalec je oseba zasebnega prava. Liberalizacija pa v nasprotju pomeni prehod dejavnosti iz javne v zasebno sfero.

Pravno-organizacijske oblike izvajanja negospodarskih javnih služb:- javni zavodi- druge osebe, ki si pridobijo koncesijo za opravljanje javne negospodarske službe

Za opravljanje javnih služb se ustanovijo javni zavodi. Javni zavodi se lahko ustanovijo tudi za opravljanje dejavnosti, ki niso opredeljene kot javne službe, če se opravljanje dejavnosti zagotavlja na način in pod pogoji, ki veljajo za javno službo. Javne zavode ustanovijo republika, samupravne lokalne skupnosti in druge pooblaščene javne pravne osebe. (Zakon o zavodih) Opravljanje negospodarske javne službe pa lahko na podlagi določil Zakona o javno zasebenm partnerstvu opravljajo tudi osebe zasebnega prava, ki si pridobijo koncesijo.

Primeri izvajanja negospodarske javne službe na podlagi koncesije: zasebne šole, vrtci, domi za upokojence, zdravstvene ambulante...

85. Kako se izvaja nadzor nad izvajalci javnih pooblastil ? Kdo izvaja ta nadzor ? Navedi način kontrole vsebine splošnih aktov za izvajanje javnih pooblastil

Ta vprašanja sistematično ureja ZDU-1. Nadzor nad zakonitostjo splošnih in posamičnih pravnih aktov, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil,

opravlja resorno ministrstvo. O pritožbi zoper odločbo, ki jo je na prvi stopnji izdal nosilec javnega pooblastila, odloča stvarno pristojno

ministrstvo Upravno inšpekcijo opravlja pri nosilcih javnih pooblastil ministrstvo pristojno za upravo (nadzorstvo nad

izvajanjem predpisov o notranji organizaciji, poslovnem času, uradnih urah, poslovanju z dokumentarnim gradivom, kakovosti poslovanja in poslovanja s strankami)

Izdajanje splošnih aktov, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil, je funkcija državne uprave, ki je bila na nosilce javnih pooblastil prenesena z zakonom v skladu s 121. členom Ustave Republike Slovenije.

Nadzor nad zakonitostjo splošnih in posamičnih pravnih aktov, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil, izvajajo pristojna ministrstva v skladu s prvim odstavkom 72. člena Zakona o državni upravi (Uradni list RS, št. 113/2005-uradno prečiščeno besedilo), razen za javne agencije, za katere v skladu s petim odstavkom istega člena in 27. in 50. člena zakona o javnih agencijah (Uradni list RS, št. 52/02) nadzor opravlja ustanovitelj.

86. Pojasni kako se organizacijska struktura sistema lokalne samouprave vključuje v organizacijsko strukturo javne uprave. Katere organizacijske strukture poznamo v okviru podsistema lokalne samouprave v Sloveniji sedaj ?

Lokalna samouprava je del javne uprave. Je oblika samostojnega urejanja in reševanja življenskih potreb prebivalstva v ožjih krajevnih okvirih in na organiziran, vendar neoblasten način. Za njo so značilni avtonomija ter samostojnost, decentralizacija in demokratizacija.Glavne organizacijske strukture v okviru podsistema lokalne samouprave so župan, občinski svet in občinska uprava. Občinski svet – je najvišji organ odločanja o vseh zadevah v okviru pravic in dolžnosti občine. Šteje 7-45 članov. Voli se po večinskem sistemu (več kot 12 članov) ali po proporcionalnem sistemu. Ima odbore in komisije, ki so njegova delovna telesa. Ti nimajo pristojnosti odločanja, temveč le obravnavajo predloge in oblikujejo stališča do njih.Župan – je izvršilni organ in je izvoljen na neposrednih volitvah. Skrbi za izvrševanje odločitev občinskega sveta, predlaga spremembe statuta, odloke, proračun, je predstojnik občinske uprave, predstavlja občino, zastopa jo kot pravno osebo… Občinska uprava – opravlja strokovne naloge, vodi jo direktorNadzorni odbor –je najvišji organ nadzora javne porabe v občini

87. Pojasni potek upravno-političnega procesa na lokalnem nivoju. Kateri so glavni nivoji in glavni nosilci funkcij v okviru upravno-političnega procesa na lokalni ravni?

Občinski svet

Župan

Občinska uprava

Občinski svet – je najvišji organ odločanja o vseh zadevah v okviru pravic in dolžnosti občine. Šteje 7-45 članov. Voli se po večinskem sistemu (več kot 12 članov) ali po proporcionalnem sistemu. Ima odbore in komisije, ki so njegova delovna telesa. Ti nimajo pristojnosti odločanja, temveč le obravnavajo predloge in oblikujejo stališča do njih.

Župan – je izvršilni organ in je izvoljen na neposrednih volitvah. Skrbi za izvrševanje odločitev občinskega sveta, predlaga spremembe statuta, odloke, proračun, je predstojnik občinske uprave, predstavlja občino, zastopa jo kot pravno osebo…

Občinska uprava – opravlja strokovne naloge, vodi jo direktor, ki je javni uslužbenec.

88. Navedi glavne organe v organizacijski strukturi sistema lokalne samouprave in kakšna so razmerja med temi organi na nivoju organizacijske strukture sistema lokalne samouprave ?

Občinski svet – je najvišji organ odločanja o vseh zadevah v okviru pravic in dolžnosti občine. Šteje 7-45 članov. Voli se po večinskem sistemu (več kot 12 članov) ali po proporcionalnem sistemu. Ima odbore in komisije, ki so njegova delovna telesa. Ti nimajo pristojnosti odločanja, temveč le obravnavajo predloge in oblikujejo stališča do njih.

Župan – je izvršilni organ in je izvoljen na neposrednih volitvah. Skrbi za izvrševanje odločitev občinskega sveta, predlaga spremembe statuta, odloke, proračun, je predstojnik občinske uprave, predstavlja občino, zastopa jo kot pravno osebo…

Občinska uprava – opravlja strokovne naloge, vodi jo direktor

Nadzorni odbor –je najvišji organ nadzora javne porabe v občini

89. Kakšno je razmerje med upravnimi enotami in občinami v slovenskem sistemu ? Kako je s kontrolo delovanja sistema lokalne samouprave z vidika izvajanja t.i. izvirnih in t.i. prenesenih (delegiranih) nalog sistema lokalne samouprave ?

Upravna enota opravlja svoje naloge na območju ene ali več občin. Opravlja sicer naloge državen uprave, vendar so te naloge v življenju povezane z nalogami občine. Zato je potrebno, da se vzpostavi sodelovanje med občinami in upravno enoto. Zakon o upravi predvideva ustanovitev sosveta načelnika upravne enote. Sosvet je zgolj posvetovalno telo brez pristojnosti odločanja. Člane sosveta imenujejo občinski sveti občin, na območju katerih deluje upravna enota. Sosvet obravnava nprašanja, ki se nanašajo na opravljanje nalog upravne enote, ter daje načelniku predloge in mnenja.

Dvotirni upravni sistem: Je upravni sistem, ki temelji na tem, da delujeta na istem območju tako državni, kot lokalni teritorialni upravni sistem vzporedno (paralelizem).

Pristojnosti organov lokalne samouprave:

a) izvirne (originarne) alib) prenesene (delegirane)

Izvirne pristojnosti so izraz lokalne samouprave oziroma so rezultat decentralizacije in o teh lahko občinski organi sprejemajo samostojne politične odločitve. Ustava določa, da so to lokalne zadeve, ki jih občina ureja samostojno in ki zadevajo samo prebivalce občine.

Izvirne pristojnosti samoupravnih lokalnih skupnosti so lahko:- servisne (odražajo se v odgovornosti za izvajanje lokalnih javnih služb)- gospodarjenje z lokalno infrastrukturo in lokalnim javnim dobrom (splošna raba prostora ter objekti in

naprave, namenjenimi izvajanju javnih služb)- pospeševalna funkcija (z različnimi ukrepi se usmerja razvoj na območju občine)- prostorska funkcija (občina s prostorskim planiranjem in sprejemanjem prostorskih izvedbenih aktov

razmešča dejavnosti v prostoru in določa namembnost občinskega prostora)- regulativna funkcija (tu se občina kaže kot “oblast” oz. regulator

Najpogostejše izvirne pristojnosti občine so:

A) na področju negospodarskih dejavnosti: zdravstvo, šolstvo in socialno varstvoB) na področju gospodarskih javnih služb: varstvo okolja, promet in komunalne dejavnosti

Prenesene pristojnosti občine so rezultat procesa dekoncentracije funkcij državne uprave (na občinske organe se prenese izvrševanje zakonov in podzakonskih predpisov). Motiv za tak prenos je večja racionalnost: država izkoristi obstoj lokalnih skupnosti in njihovih organov tako, da jim naloži tudi izvajanje nalog, ki bi jih sicer izvajala državna uprava

Gre za področja:urejanja javnega primestnega prometa, obratovalnega časa gostinskih lokalov, izvajanje nalog na področju posegov v prostor in graditve objektov, izvajanje nalog na področju geodetske službe, zagotavljanje javne mreže gimnazij, srednjih in poklicnih šol, zagotavljanje javne zdravstvene službe na sekundarni ravni.

Razlike:

(1) pri izvirnih gre za politično odločanje - pri prenesenih pa “zgolj” za strokovno izvrševanje zakonov in drugih predpisov

(2) pri odločanju u zadevah iz izvirne pristojnosti občine državni organi nadzirajo le zakonitost, pri odločitvah, sprejetih v okviru prenesenih pristojnosti pa tudi smotrnost in racionalnost

(3) pri odločanju o zadevah iz izvirne pristojnosti so organi lokalnih skupnosti samostojni in nikomur podrejeni, glede prenesenih pristojnosti pa se vzpostavijo med organi lokalnih skupnosti in organi državne uprave hierarhična razmerja

90. Kako se sistem javnih uslužbencev vključuje v sistem javne uprave v Republiki Sloveniji ?

Nekateri predpisi pravni položaj nekaterih kategorij javnih uslužbencev (zlasti na področju vojske, policije in diplomacije) pogosto urejajo še posebej in te kategorije javnih uslužbencev v celoti ali deloma izločujejo iz splošnega sistema javnih uslužbencev.

Tako pridemo do treh nivojev zakonodaje, ki ureja pravni položaj javnih uslužbencev: splošna delovna zakonodaja, ki velja tudi za zaposlene v zasebnem sektorju, specialna zakonodaja, ki ureja položaj (vseh) javnih uslužbencev, in še specialna zakonodaja, ki ureja položaj posamičnih kategorij javnih uslužbencev. Političnih funkcionarjev ne uvrščamo pod pojem javnega uslužbenca.

V primerjavi z zasebnim sektorjem veljajo za javne uslužbence posebna pravila glede zaposlovanja (javni razpis), klasifikacije javnih uslužbencev (organizacijska preglednost), karierni in pozicijski system, napredovanje, plačilni system, ocenjevanje, disciplinska in odškodninska odgovornost, prenehanje delovnega razmerja.