Geografske značilnosti Bele krajine

Bela krajina je prostran ravnik. Če gledamo nanjo od daleč, z višin nad Semičem, z

Gorjancev ali z Mirne gore, imamo vtis, da se razprostira pod nami široka ravan, le

malo valovita po posameznih delih, z redkimi višjimi brdi.

Ravnik Bele krajine sega do Gorjancev, ki se vlečejo s svojim zahodnim podaljškom

do orografskega kota pri Semiču, na zahodu do južnega podaljška Roga, do

Poljanske gore.

Gorjanci se dvigajo nad Belo krajino v smeri SV - JZ, to je v smeri, ki ima v tektoniki

vzhodne Dolenjske tako pomembno vlogo.

V Beli krajini smo v obrobju panonskega podnebnega vpliva. Toda od vseh

slovenskih subpanonskih območij smo tukaj v najbolj omiljenem. Predvsem se Bela

krajina nahaja v zelo majhni nadmorski višini, kar na splošno povzroča, da so

temperature tako poleti kot pozimi precej visoke. Ker pa je Bela krajina že povsem v

zatišni strani dinarskih planot, je padavin tu nekoliko manj. Značilno pa je, da je tu, na

robu Panonske kotline, tudi toča pogost pojav.

Severni gorski rob Bele krajine ima za vinogradništvo še ugodnejše pogoje.

Obdelano ter poseljeno področje, ni enakomerno razporejeno. Najbolj naseljen in

obdelan je najnižji osrednji pas, območje Lahinje, kjer sta tudi Črnomelj in Gradac.

PODNEBJE, PRST IN RASTJE

PODNEBJE:

Bela krajina je v območju subpanonskega podnebja. Gorjanci zadržujejo prehude učinke vdorov mrzlega severnega zraka. Pogosti temperaturni viški so posledica močnejših vplivov s panonske strani. Srednja letna temperatura v Črnomlju je 10,2oC.

Nad dnom Bele krajine je izrazito topel vinogradniški pas, ki sega do nadmorske višine od 400 do 450 m. Za gojenje kmetijskih kultur je ugodna razmeroma visoka srednja mesečna temperatura v aprilu, saj omogoča zgoden začetek rasti.

Vegetacijska doba, ki jo označujejo dnevi s srednjo temperaturo nad 10o C, traja v dnu Bele krajine in v toplem pasu okoli 190 dni. Razmeroma pogosti megla in slana sta poleg toče najbolj nevarni za občutljive kmetijske pridelke. Poletna toča in neurja

pogosto prizadenejo predvsem vinogradniška območja severnega obrobja Bele krajine. Povprečna letna količina padavin je od 1200 do 1300 mm, prvi višek padavin pa nastopi jeseni. Zgodnje jesensko deževje ovira predvsem kmetijstvo. Največ

padavin je v območju Kočevskega roga in Poljanske gore (od 1500 do 1600 mm), na Gačah nad Črmošnjicami se je zaradi daljšega trajanja snežne odeje razvi lo regionalno smučarsko središče.

PRST: Tipi prsti so odsev prevlade karbonatnih kamnin in višinskih pasov. Na apnencih in

dolomitih so nastale v višjih legah plitve rendzine, nižji kraški ravnik pa prekrivajo rjave in rdeče prsti, katerih debelina se spreminja na zelo kratke razdalje. Na kraški glini, ki ponekod na debelo prekriva karbonatno podlago, so nastale rdečerjave prsti,

na krednem flišu okoli Drašičev pa plitvejše in zračne sivorjave prsti. Steljarjenje v preteklosti je zelo osiromašilo prst in povečalo njeno kislost. Prsti na holocenskih nanosih ob vodotokih so plitve in pogosto poplavljene.

RASTJE: Bela krajina je pretežno gozdnata, valovito dno prekriva predvsem nižinski gozd

gradna in belega gabra s pogosto brezo, obrobni pas pa tudi domači kostanj. V višjih legah se uveljavlja najprej predgorski bukov gozd, v najvišjih legah pa dinarski gozd jelke in bukve, v katerem je pogosto tudi smreka. Po izselitvi Kočevarjev so se

gozdne površine povečale, pa tudi sicer se obdelovalne površine zaraščajo. V Beli krajini je izrazita tudi njena notranja naravnogeografska členitev na štiri enote. Dno Bele krajine je nizek kraški ravnik, ki sega vse do obronkov Gorjancev na

severu, vznožja Kočevskega roga na zahodu in do doline Kolpe na jugu. Obsega tudi pliocensko kadunjo pri Kanižarici in ozek holocenski pas ob Lahinji in Dobličici. Prevladujejo značilnosti nizkega krasa s plitvimi vrtačami, kamnitim površjem in

okleščeno rečno mrežo. Površinski vodotoki imajo majhne strmce, so zelo vijugasti in globoko zarezani v karbonatno osnovo. Iz bližnjih kraških izvirov dobijo le kratke pritoke. Prek Kolpe segajo sem poudarjeni vplivi panonskega podnebja, količine

padavin so skromnejše. Kljub prevladi kraškega sveta so v tem delu večje kmetijske površine, značilna je tudi gostejša poselitev. Veliko Bukovje je višji kraški ravnik jugovzhodno od Črnomlja, ki se na drugi strani razmeroma strmo spušča proti Kolpi.

Površje je močno zakraselo, vrtače so nekoliko globlje in večje kot v dnu Bele krajine, površje pa je nekoliko manj kamnito. Večino površja pokrivajo gozdovi; tudi pašniki in steljniki, ki so značilna belokranjska podoba, se močno zaraščajo. Edino naselje so

Bojanci, kjer so se naselili begunci pred turškimi vpadi. Dolina Kolpe je zaradi pretežno kanjonskega značaja ozka, nekoliko se razširi le ob ozkih pasovih holocenskega sveta, zlasti pod Gribljami. Kljub poplavam so obrečne ravnice z

debelimi rečnimi nanosi obdelane, prevladujejo pa travniki. Na Kolpi so bili v preteklosti številni obrati na vodni pogon, ki propadajo. Obronki Gorjancev in Kočevskega roga s Poljansko goro so reliefna pregrada na

severni in zahodni strani Bele krajine. V nižjih legah prevladujejo kmetijske, zlasti vinogradniške površine, v višjih pa obsežni in bogati gozdovi. Značilni so kopasti vrhovi in položnejša pobočja, zaradi različne stopnje zakraselosti pa je debelina prsti

zelo različna. Kočevski rog je zaradi izpostavljenosti vlažnejšim jugozahodnim vetrovom bolj namočen kot pobočja Gorjancev. Okljuk reke Lahinje pri Pustem Gradcu je pomembno neolitsko in eneolitsko

najdišče. Tu so še cerkev in delujoči Klepčev mlin ter žaga na vodni pogon. Hidrološko in geomorfološko zanimiv je močan in slikovit izvir Krupe, med najpomembnejšo naravno dediščino pa se uvršča tudi kraški izvir Dobličice, ki je

zajet za oskrbo s pitno vodo. Pokrajinska posebnost so belokranjski steljniki, poraščeni z brezami in praprotjo na debelih, spranih in kislih steljniških prsteh. Botanično je zanimiva orjaška lipa v Gorencih pri Semiču, ki ima v višini prsi obseg

776 cm.

Izvir Krupe (Marjan Krušie: Slovenija-turistični vodnik; Mladinska knjiga; Ljubljana 1995)

http://geo.ff.uni-lj.si/sites/default/files/12/e-geograff_7s1.pdf str. 15-19

GEOLOGIJA

Bela krajina je v reliefnem smislu precej zaprta pokrajina, na severu obdana z

Gorjanci, na zahodu s kraško planoto Kočevski Rog, na jugu in proti vzhodu pa z

reko Kolpo.

Bela Krajina ima pestro in razmeroma dolgo geološko zgodovino. Kamnine razkrivajo

več kot 200 milijonov let burnih geoloških dogodkov.

Značilne so svetle bele kamnine (nekateri trdijo, da od tod ime Bela krajina). To so

karbonatne kamnine, po izvoru sedimentne iz mezozoika, ki so nastale v plitvi in topli

morski vodi.

Najstarejše kamnine so zgornjetriasni dolomiti. Ob koncu krede se je veliki ocean

Tetida že močno zapiral in v nekoč oceanskih predelih so že nastajala mala gorstva.

Zaradi njihove teže se je območje današnje Bele krajine, ki je bilo takrat v predgorju,

za nekaj časa nekoliko pogreznilo in postalo globokomorsko. S podmorskimi plazpvi

so se v globljem morju odložili sediment, iz katerih so nastale kamnine muljevci,

peščenjaki, breče, ki sestavljajo fliš. Danes so ohranjeni še v okolici Drašočev

severovzhodno od Metlike. Prav ta flišna tla dajejo trtam podlago, ki se odraža v

prefinjenem okusu metliške črnine..

Območje današnje Bele krajine je bilo torej na obrobju nekdanjega oceana Tetide.

Zaradi velikih tektonskih premikov je ocean kmalu po obdobju krede popolnoma

izginil, celotno ozemlje današnje Bele krajine se je premaknilo proti severu oziroma

severozahodu in s tem prepotovalo več kot 1000 kilometrov. Ob tem so nastala

obsežna gorstva – Alpe, Dinaridi (del teh je Bela krajina).

Ko so se iz morskega dna dvignili Dinaridi, so takoj postali izpostavljeni zunanjim

geološkim silam, preperevanju in eroziji. V terciaru je nastal boksit (danes v okolici

vasi Hrast pri Vinici). Boksit je aluminijeva ruda ter predstavlja netopen ostanek

apnencev in dolomitov.

Pred približno 20 milijoni let, v miocenu, se je osrednji del današnje Bele kraj ine

ponovno pogreznil. Na območju Kanižarice je bilo jezero, deloma močvirje. Odložili

so se številni jezerski sediment, gline, muljevci in premog – star 6 milijonov let.

Prevladuje lignit s precej žvepla, rjavega premoga je malo. Izkopavali so ga v

premogovniku Kanižarica, ki pa je danes zaprt.

Po dvigu celotnega ozemlja je območje Bele krajine danes ponovno pod intenzivnim

vplivom preperevanja in erozije. Zaradi apnenčaste podlage in dovolj pronicajoče

vode se je razvil bogat in raznolik podzemni kraški svet.

Ob zgornjem toku reke Kolpe je kremenov konglomerat, ki so ga v preteklosti

uporabljali za mlinska kolesa. Danes jih najdemo na jezovih, saj so jih uporabili za

gradbeni material.

Bela krajina je tektonsko nemirna. Prelomi imajo v glavnem dinarsko in prečno

dinarsko smer. Premiki ob prelomih so v preteklosti povzročili več močnih potresov.

Konec 17. stoletja je Metliko prizadel hud potres, 11.6.1876 pa Črnomelj in okolico.

Domačini so mislili, da jih napadajo Turki s topovi.

Potresna opazovalnica na Bojancih je leta 2007 zabeležila tudi padanje meteorja,

vendar tega na našem ozemlju niso našli.

REKA KRUPA

Reka Krupa prihaja na površje sredi severnega dela belokranjskega ravnika v močnih

kraških izvirih izpod 30 m visoke, značilno tektonsko prelomljene skalne stene. Po

vodnatosti je izvir Krupe največji v Beli krajini: absolutni minimalni pretok je okoli 400

l/s, povprečni minimalni pa okoli 1000 l/s. Večina ostalih izvirov ima pretok le do 50

l/s, izjema je le zajeti izvir Dobličice s pretokom 150 l/s. Krupa je v kraški ravnik

vrezala izrazito, mestoma kanjonsko strugo. Po 2,5 km toka se izliva v reko Lahinjo.

Višinska razlika med izvirom Krupe in izlivom je 6 m, kar je nekoč omogočalo

delovanje štirih mlinov in dveh žag.

Območje ob reki je bilo poseljeno že v prazgodovini, o čemer pričajo edina znana

paleolitska jamska postaja v Beli krajini Judovska hiša in najdbe iz prazgodovinskega

naselja Moverna vas. V srednjem veku je imel izredno pomembno gospodarsko

vlogo za Belo krajino grad Krupa na desnem bregu reke. Dober kilometer od izvira je

znamenita baročna cerkev Svete Trojice na Vinjem Vrhu, pred izlivom Krupe v

Lahinjo pa stoji nekdanja romarska cerkev žalostne Matere božje v Kloštru.

Do leta 1983 je izvir Krupe predstavljal edini primerni vir za regionalno zajetje. Zaradi

povečanih vsebnosti polikloliranih bifenilov (PCB) v vodi in sedimentu do zajetja ni

prišlo. Novejše hidrogeološke raziskave pa že nakazujejo možno uporabo globljih

podzemeljskih kraških voda zaledja Krupe. Ugotavljamo, da se je ekološka

obremenitev okolja s PCB zelo zmanjšala, saj Krupa izplavlja iz podzemlja vedno

manj onesnaženega sedimenta. Zadnje raziskave zraka nad gladino reke Krupe prav

tako kažejo, da je ta zaradi izhlapevanja tudi 5 do 10-krat manj obremenjena, kot je

bila pred desetimi leti, kar je celo 100-krat manj, kot je bilo onesnaženje zraka v

občini pred izvedenimi sanacijskimi ukrepi.

Reka Krupa z varovanim območjem je bila leta 1997 razglašena za naravni

spomenik.

HIDROGEOLOGIJA ZALEDJA REKE KRUPE

Zaledje Krupe predstavlja obrobje visokih dinarskih hrbtov Kočevskega Roga,

Radohe in celo Gorjancev ter plitvi kras s kraškim ravnikom in vrtačastim površjem. V

zaledju je več kraških ponikalnic: Bajer v Rožnem Dolu, Rečica pri Vrčicah, Ponikve

pod Mirno goro in Reka na Gorjancih. Njihove podzemeljske povezave s Krupo so

bile dokazane s sledilnimi poskusi s pomočjo barvanja. Na površju pobočja

Gorjancev prevladuje neenakomerno prepusten zgornje kredni fliš. V zahodnem delu

zaledja si je voda utrla pot v globino ob topliškem in žužemberškem prelomu in na

stiku triasnega dolomita z bolj zakraselim apnencem kredne starosti.

Izvir Krupe je edino znano nahajališče jamske školjke Congeria kusceri v Sloveniji, tu

pa so še druge endemne vrste jamskih polžev ter največji jamski vretenčar človeška

ribica (Proteus anguinus).

Izvir in okolica Krupe predstavljata izjemno naravno in kulturno dediščino semiške

občine in Bele krajine. Razglasitev naravnega spomenika in njegovo aktivno

varovanje predstavljata tudi nove razvojne priložnosti prebivalcev, saj ima območje

ob reki že danes pomemben vzgojno-izobraževalni, turistični in rekreacijski pomen.

Vir: Zgibanka Naravni spomenik Reka Krupa (besedilo: Mira Ivanovič, Dušan Plut,

Svetozar Polič)

Kólpa (hrv. Kupa, v Beli krajini Kóupa) je mejna reka med Slovenijo in Hrvaško,

desni pritok Save na Hrvaškem. Izvira v močnem kraškem izviru v Gorskem

Kotarju na Hrvaškem, teče najprej proti severu in nato 118 km daleč po slovensko-

hrvaški meji, večinoma po ozki, gozdnati dolini. Vzhodno od Preloke zavije proti

severu, teče po vzhodnem robu Bele krajine, pri Metliki ponovno zavije proti vzhodu,

teče skozi nizko gričevje mimo Karlovca in se malo pod Siskom izlije v Savo. Za

porečje Kolpe se pogosto uporablja pokrajinsko ime Pokolpje (hrv. Pokuplje).

Večji levi pritoki so Čabranka, Lahinja, Kupčina in Odra.

Večji desni pritoki so Kupica, Dobra, Korana, Velika Utinja,Trepča in Glina.

Izvir Kolpe je okoli 200 m dolgo in do 50 m široko, slikovito jezerce pod strmimi,

gozdnatimi pobočji Risnjaka blizu vasi Razloge v Gorskem kotarju, imenovano tudi

Kupeško jezero. Jezero je kraški izvir vokliškega tipa, v katerega so se potapljači

doslej potopili do globine -154 m. V jezero se občasno površinsko steka potok

Krašićevica, z barvanje so dokazali podzemno povezavo s ponoroma Malenca in

Velike vode pri Crnem Lugu. Izvir se nahaja znotraj narodnega parka Risnjak in je

kot naravni spomenik zavarovan od leta 1963. Zanimivo je, da je izvir oddaljen samo

24 km zračne črte od Jadranskega morja, Kolpa pa odteka skoraj 1500 km daleč v

Črno morje.

Od izvira teče Kolpa najprej 5 km daleč proti severu po ozki gozdnati dolini

do Osilnice, kjer se ji pridruži levi pritok Čabranka in od tu naprej teče vse do izpod

vasi Rakovec vzhodno od Metlike po slovensko-hrvaški državni meji. Zaradi ozke

doline in odmaknjenosti je dolina vse do Bele krajine redko poseljena, težko

prehodna v prečni smeri, po njej že stoletja poteka tudi jezikovna meja, vendar pa je

značilno, da je reka od nekdaj združevala prebivalce z obeh bregov in nikoli ločevala.

"Njena dolina je povečini zelo tesna, nekaj časa skoraj pravi kanjon, povsod pa

vrezana izredno globoko. ... Njena globoko zarezana dolina se uveljavlja v reliefu tem

učinkoviteje, ker je izdolbena v visoko ležeče apneniške planote, opremljena po veliki

večini s prav strmimi pobočji."

Dolina ob zgornjem toku Kolpe

Globoka dolina Kolpe je najsevernejša od velikih rek Dinarskega gorstva, ki se iz

njegovega osrčja prebijajo večinoma proti severu k reki Savi. Tudi Kolpa teče prečno

na dinarske tektonske strukture, usmerjene od severozahoda proti jugovzhodu in

skoraj v celoti zgrajene iz jurskih in krednih apnencev ter dolomitov. Le v

povirju Čabranke ter med Brodom na Kolpi in Kostelom so na površju neprepustni

permski skrilavi glinavci in peščenjaki, s katerih površinsko pritekajo v Kolpo številni

manjši potoki, ki jih v ožjih delih doline, vrezanih skozi debele plasti apnencev, ne

najdemo. Kamninska zgradba določa tudi druge značilnosti doline: kjer so na površju

neprepustne kamnine, je dolina širša in površje razčlenjeno s potoki, kar je zlasti

očitno ob Čabranki ter na odseku med Brodom na Kolpi in Kostelom, v apnencih pa

se dolina zoži, tako da je ob reki prostora zgolj za cesto, tik nad njo pa se vzpenjajo

zelo strma, mestoma prepadna dolinska pobočja. Ti najožji deli so tudi skoraj povsem

neposeljeni.

Prva takšna razširitev je pri Osilnici, na sotočju Kolpe in Čabranke, kjer je nastalo

sedanje majhno lokalno središče in sedež občine. Kmalu pod vasjo vstopi reka v ožji

del doline, izdelan v triasnih dolomitih, kjer se na obeh bregovih reke vrstijo majhne

vasice, postavljene na vršaje kratkih pritokov (Ribjek, Bosljiva Loka, Srobotnik ob

Kolpi, Kuželj na slovenski ter Turke in Kuželj na hrvaški strani). Visoko nad tem

delom doline se na slovenski strani dvigajo bele stene Borovške gore s

slikovito Loško steno. Iz tega dela doline je doma zgodba o Petru Klepcu, junaku iz

slovenskega ljudskega izročila.

Pri Brodu na Kolpi (na slovenski strani vas Petrina) se začenja 7 km dolg širši odsek

doline v permskih skrilavih glinavcih in peščenjakih, ki nosi pokrajinsko

ime Kostelsko po gradu Kostel visoko nad reko. V dnu doline in na pobočjih je več

vasi, ki so nastale že v 12. in 13. stoletju. Tu je star prehod čez dolino Kolpe (glavna

cesta Kočevje–Delnice), ki so ga v 15. in 16. stoletju uporabljale tudi turške vojske za

vpade na takratno Kranjsko (turški vpadi). Lokalno središče tega dela doline je Fara,

na hrvaški strani Brod na Kolpi.

Pod vasjo Slavski Laz se začenja naslednja, skoraj 20 km dolga soteska Kolpe, ki

sega do naslednje manjše razširitve pod Starim trgom ob Kolpi. Dolina je vrezana

okoli 300 m globoko v okoliške kraške planote, v dnu doline je komaj kje prostora za

manjšo vasico ali samotni, danes opuščeni mlin. Reka teče v tem delu skozi globoki

kras in ne dobiva nobenih površinskih pritokov, napaja pa jo več kraških izvirov, mdr.

močan kraški izvir Bilpa, v katerem pridejo na površje vode

ponikalnice Rinže s Kočevskega polja.

Kakšnih 200 m nad Kolpo se na severni strani s strmim robom končuje Poljanska

dolina, nekdanji otok slovenske poselitve sredi pokrajine, poseljene s Kočevarji.

Manjše vasi so tudi na obeh bregovih Kolpe in pri Sodevcih tudi zadnji most čez reko

vse do Bele krajine, kajti kmalu se Kolpa ponovno zaje v ozko neposeljeno sotesko,

kjer je v dnu prostora samo za reko in ribiške stezice ob njej. Po tem delu doline je od

Radencev do Damlja speljana 12 km dolga in označena pešpot [7]. Nekoliko se dolina

razširi le pod Severinom na Kolpi na hrvaški strani in pri Damlju na slovenski strani,

nato pa se ponovno stisne v ozek kanjon in odpre šele pri Učakovcih v Beli krajini.

Meandri Kolpe pri Karlovcu

Pokrajina se tu odpre v širno Karlovško kotlino, h kateri geološko spada tudi Bela

krajina, in počasi vstopamo v panonski del Slovenije. Površje je tu nižje in uravnano,

vendar Kolpa nadaljuje svoj tok po ozki dolini, vrezani v okoliško uravnano in

zakraselo površje, ki se nekoliko razširi le pri Vinici, v ostalem delu v njej ni prostora

niti za naselja niti za cesto. Šele pri Gribljah se dolina spet razširi v manjšo ravnino,

na robu katere je mesto Metlika, nekoliko niže pa reka vstopi na Hrvaško in nadaljuje

svoj tok skozi nizko gričevnato pokrajino hrvaškega Pokolpja. Pri mestecu Ozalj se

dolina ponovno razširi in reka teče v vse večjih vijugah proti vzhodu, dobi z desne

kraško reko Dobro in teče skozi Karlovac, kjer se vanjo steka Korana. Naprej teče po

večinoma gosto poseljeni dolini med nizkim gričevjem mimoPetrinje do Siska, malo

pod mestom pa se pridruži Savi.

Kolpa ima v celotnem toku izrazit dinarski tip dežno-snežnega režima z le malenkost

nižjim viškom pretokov v spomladanskih (marec–april) kot pozno jeseni (oktober–

december); prvi višek je posledica taljenja snega in deloma spomladanskih deževij,

jesenski višek povzročajo obilna jesenska deževja. Avgustovski nižek je veliko

izrazitejši kot zimski, saj imamo na dinarskem krasu tudi v zimskih mesecih pogosto

dež, deloma pa je to posledica kraške retinence, zaradi katere se v kraškem

podzemlju zadrži precejšen delež vode od jesenskih deževij in le počasi odteka v

površinske vode. Ob nizkih poletnih pretokih se Kolpa zlasti v Beli krajini ogreje do

prijetnih kopalnih temperatur (prek 25 °C) in tudi v zgornjem toku do 24 °C.

Kolpa je v zgornjem in srednjem toku deloma kraška in deloma 'navadna', nekraška

reka. Del njenega povirja je namreč v neprepustnih permskih skrilavih glinavcih in

peščenjakih, na katerih se je razvila površinska rečna mreža, večji del porečja pa je

kraški in brez površinskih voda. Površinski vodotoki se zelo hitro odzovejo na močne

padavine, vendar je struga Kolpe dovolj velika, oziroma njena dolina tako ozka, da

niti ni veliko možnosti za razlivanje vode. Vode v krasu se zaradi kraške retinence

počasneje odzovejo na padavine, tako da poplave ob Kolpi niso zelo pogoste. Kljub

temu se lahko višina Kolpe ob poplavah dvigne za več metrov, zaradi česar so bili

nekdanji mlini ob reki zgrajeni v nadstropje.

Obilne padavine na dinarski gorski pregradi (več kot 2000 mm letno) omogočajo

velik specifični odtok, ki znaša na vodomerni postaji Petrina 55,3 l/s/km2, nižje pa se

zaradi manjše količine padavin v Beli krajini (1200–1400 mm) ter nižjega in

položnejšega površja zmanjša na 25,1 l/s/km2 (vodomerna postaja Metlika).

V zgornjem toku so poplave omejene na ozek pas nižjega sveta ob Kolpi, kjer lahko

poplavijo lokalne ceste ali najbližje hiše, vendar večje škode ne povzročajo. Nekoliko

širše poplavno območje je ob Kolpi v Beli krajini, in sicer med Gribljami in

Primostkom ter na hrvaški strani med vasema Pravutina in Zaluka Lipnička ter pri

Metliki med Križevsko vasjo in Bubnjarci.

Povsem drugačna je Kolpa v spodnjem toku, kjer poplave pogosto

ogrožajo Karlovac in Sisak ter druga naselja ob reki. Karlovac je nazadnje doživel

katastrofalne poplave leta 1939, Kolpa s pritoki je poplavljala tudi v letih 1939, 1966,

1972, 1974, 1996, 1998, 2001, 2005, 2010, 2012 in kar dvakrat v letu 2013 (od 21.

do 24. januarja in od 12. do 14. novembra). Po hudih poplavah leta 1966 so med leti

1970–1983 zgradili 22 km dolg razbremenilni kanal Kolpa–Kolpa (hrv. Kupa–Kupa)

med Brodarci in Donjo Kupčino, ki naj bi ob največjih poplavah prevzel približno

polovico Kolpine vode in s tem bistveno zmanjšal vodostaj Kolpe v Karlovcu. Del

poplavne vode bi iz razbremenilnika spuščali v retenzijski bazen Kupčina, saj je ob

takšnih poplavah potrebno zmanjšati pretok Kolpe tudi pri Sisku. To mesto je najbolj

ogroženo, kadar hkrati narasteta Sava in Kolpa.

Kolpa v spodnjem toku

Kolpa je v poletnih mesecih vse bolj priljubljena za kopanje in druge športe na vodi.

Rezultati meritev kakovosti kopalnih voda so za celoten tok reke od Osilnice do

Podzemlja v letih 2010–2012 pokazali, da je bila voda v skladu s predpisi, čeprav je

bila kakovost vode v letu 2012 nekoliko slabša kot v predhodnih letih. Podobno

stanje je bilo tudi poleti 2013, kljub izjemno visokim temperaturam in majhnemu

pretoku Kolpe. Tudi za življenje rib je kakovost vode v Kolpi razmeroma dobra,

čeprav na celotnem toku od Osilnice do Božakovega še vedno ne dosega

priporočene kakovosti.

Reka Kolpa in njeni pritoki so bili zlasti v zgornjem toku nekoč zelo pomemben vir

energije, saj je v obdobju od okoli 1880 do 1980 na njih delovalo kar 192 obratov na

vodni pogon, od tega 67 na Kolpi, 36 na Čabranki in njenih pritokih ter 22 na Lahinji

in pritokih. Največ je bilo mlinov (147), ostalo so bile žage (39) in drugi obrati

(kovačnice). Vodni obrati so začeli propadati že kmalu po prvi svetovni vojni,

posebno mlini, ki so bili večinoma majhni in v lasti ene ali dveh kmetij. Večji mlini so

bili samo na Vinici, v Pobrežju in Krasincu. Leta 1984 je stalno ali občasno delovalo

še 24 vodnih obratov (12 žag, 11 mlinov in kovačnica na Čabranki). Zdaj so skoraj vsi

vodni obrati utihnili, večina jih je prepuščena propadanju, nekatere so si lastniki

spremenili v vikende, dva sta zavarovana kot kulturna spomenika lokalnega pomena,

in sicer mlin v Bregu pri Sinjem Vrhu ter Kuzmin mlin in žaga v Pobrežju, ki občasno

še vedno delujeta.

Ker je imela Kolpa večino leta dovolj vode, niso bili potrebni zahtevnejši posegi v

rečno strugo. Dovolj je bila nizka pregrada (domače ime slap) iz večjih kamnov

diagonalno na smer vodnega toka, ki je odvajala le majhen delež vode po kratkem

kanalu do mlinskih koles. Teh nizkih pregrad je bilo na reki 65; na dveh sta bila vodna

obrata na obeh bregovih, ob 19 pregradah pa sta hkrati delovala žaga in mlin.

Pregrade so bile nizke, visoke le 1–1,5 m, le betoniran jez v Prelesju je visok 3 m.

Kljub določenim potencialom za pretvorbo nekdanjih vodnih obratov v male

hidroelektrarne teh zaenkrat ob Kolpi in njenih pritokih ni veliko (po ena na

Mirtoviškem in Dolenjem potoku). Mala hidroelektrarna na Mirtoviškem potoku je

sporna z naravovarstvenega vidika. Slovenija nima interesa za energetsko izrabo

Kolpe, nasprotno pa je Hrvaška na mejnem odseku razmišljala o možnostih gradnje

petih večjih hidroelektrarn z močjo 10–100 MW (Kupari, Dol, Severin, Prilišće in

Stankovci) ter treh manjših hidroelektrarn z močjo do 10 MW (Kočići, Otok in

Božakovo). Te zamisli so v popolnem nasprotju z načrti slovenske strani in tudi z

varstvom narave na Hrvaškem, saj bo celotna Kolpa vključena v varstvena območja

Natura 2000, del tega območja na naši strani pa je že zavarovan kot krajinski park,

pripravlja se tudi še razglasitev regijskega parka Kočevsko–Kolpa.

Še nekaj let nazaj je bila dolina Kolpe samotna, redko poseljena in vanjo so zahajali

predvsem ribiči in ljubitelji narave. V zadnjih letih je postal turizem pomembna

dejavnost, predvsem v poletnih mesecih, ko lahko obiskovalci uživajo ob kopanju ali

čolnarjenju po čisti in topli reki. V neposredni bližini reke je več urejenih kampov (v

Gorenji Žagi, Dolu, Srednjih Radencih, Vinici, Adlešičih, Gribljah, Podzemlju,

Primostku in Križevski vasi), turističnih kmetij in manjših prenočišč oziroma

apartmajev. Zelo pomemben je tudi športni ribolov, tako na slovenski kot hrvaški

strani reke.

Slovenski del Kolpe je vzdolž celotnega toka po slovensko-hrvaški meji, od Osilnice

do izpod Rakovca, vključena v varstveno območje Natura 2000. Zgornji del, od

Osilnice do Otoka, je del območja Kočevsko–Kolpa [27], od tu naprej del območja

Kolpa. Z vstopom Hrvaške v EU bo v območje Natura 2000 vključena Kolpa v

celotnem toku, od izvira do izliva v Savo pod Siskom.

Reka Kolpa z bližnjimi območji in precejšnjim južnim delom Bele krajine je vključena

v Krajinski park Kolpa, ki ga je leta 1998 razglasila občina Črnomelj, od leta 2006 pa

je zavarovano območje na državnem nivoju. Meri 43,32 km2 in poleg slovenskega

dela reke obsega naplavne ravnice ob reki, strma pobočja nad reko ter bližnje

gozdove in kmetijske površine z naselji znotraj meja krajinskega parka. V načrtu je še

ustanovitev regijskega parka Kočevsko–Kolpa; predvideno območje parka je sicer že

vključeno v pripravo planskih dokumentih, vendar se pri ustanavljanju parka zaenkrat

krepko zatika.

Evropska Unija sofinancira dva okoljevarstvena projekta v povezavi s Kolpo in s tem

pospešuje tudi čezmejno sodelovanje med Slovenijo in Hrvaško. V programu Curs

Colapis sodelujejo vse tri belokranjske občine, Krajinski park Kolpa, turistično

društvo Damelj in sosednje hrvaške občine Žakanje, Kamanje in Netretić. V okviru

projekta želijo urediti predvsem dostopna mesta za čolne in drugo infrastrukturo za

rekreativno rabo Kolpe ter izboljšati prepoznavnost reke Kolpe kot turistične

destinacije. Drugi projekt je Viri življenja/Izvori života in je usmerjen v urejanje izvirov

ter kalov s cilji ohranjanja ter oživitvijo naravnih in kulturnih virov tega območja,

povečanje biotske raznovrstnosti (izviri in drugi vodni pojavi kot pomembni habitati)

ter krepitev regionalne identitete

Kraški izvir Kolpe

Kopališče pri vasi Podzemelj; spodaj-Damelj-Radenci (rafting)

Krajinski park Kolpa

Krajinski park Kolpa se razprostira ob mejni reki Kolpi in sicer na območju med

Starim trgom in Dragoši, v celoti znotraj občine Črnomelj. Glavna znamenitost

Krajinskega parka Kolpa je prav gotovo reka Kolpa s svojo dolino, ki skozi območje

parka večkrat spremeni svoj značaj. Na začetku obravnavanega območja med

Učakovci in Vinico se dolina odpre proti osrednjemu Belokranjskemu ravniku in se

spet zoži pri Podklancu. Tod Kolpa teče v bolj ali manj ozki dolini pod Ziljami in

Preloko vse do Žuničev, kjer se dolina do Miličev še izraziteje zoži in tvori kanjon z

visokimi, previsnimi skalnimi stenami izmenično na obeh bregovih. Tu reka naredi

največji zasuk v svojem toku in potem naprej teče proti severu in severozahodu. Pri

Fučkovcih se počasi začenja nižinski tok po ravninskem svetu aluvialnih nanosov,

kjer se dolina najbolj razširi.