Univerza v Mariboru

Filozofska fakulteta

Oddelek za zgodovino

Petra Janežič

ANTIČNI GRKI NA OBMOČJU DANAŠNJE REPUBLIKE HRVAŠKE

MAGISTRSKO DELO

Maribor, 2016

Univerza v Mariboru

Filozofska fakulteta

Oddelek za zgodovino

Petra Janežič

ANTIČNI GRKI NA OBMOČJU DANAŠNJE REPUBLIKE HRVAŠKE

MAGISTRSKO DELO

Mentor: doc. dr. Aleš Maver

Maribor, 2016

Magistrski študij in naloga sta bila opravljena na oddelku za zgodovino

Filozofske fakultete univerze v Mariboru

Lektor: Aleš Maver, prof. slovenščine

Prevajalec: Maja Rupnik, dipl. geo. (UN) in dipl. angl. (UN)

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorju doc. dr. Alešu Maverju za strokovno pomoč in

vzpodbudne besede pri izdelavi magistrske naloge.

Prav tako se zahvaljujem družini, ki mi je stala ob strani v času celotnega študija.

Koroška cesta 160

2000 Maribor, Slovenija

IZJAVA Podpisana Petra Janežič, rojen-a 16. 09. 1991, študent-ka Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, študijskega programa 2. Stopnje geografije in zgodovine, izjavljam, da je magistrsko delo z naslovom Antični Grki na obmčju današnje Republike Hrvaške pri mentorju Alešu Maverju avtorsko delo. V magistrskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.

________________________ (podpis študentke)

Kraj, Maribor Datum, 09. 06. 2016

POVZETEK

Že pred dobo velike kolonizacije med 8. in 6. stoletjem pr. Kr., ko so antični Grki

ustanovili prvo kolonijo Kórkyro Melaino (Korkiro Melajno) na tleh današnje

Republike Hrvaške, so Grki prihajali v stik s prebivalci te dežele, kar dokazujejo

sicer skromne najdbe iz mikenske dobe. Na celotnem ozemlju vzhodnega Jadrana

je živelo staroselsko ljudstvo – Iliri, s katerimi so Grki že takrat vzpostavili

trgovinsko izmenjavo. Ponovni in intenzivnejši stiki Grkov s hrvaškim ozemljem

so se zgodili v dobi »sekundarne grške kolonizacije« ob koncu 4. st. pr. Kr., ko so

Grki kolonizirali otoke v Dalmaciji. Ustanovili so nekaj kolonij, naselij in svetišč.

Med kolonijami so najpomembnejše Isa, Faros, Tragurij, Epetij, Herakleja in

nepoznana kolonija v Lumbardi na Korčuli. Iz zadnjega kraja izvira tudi najstarejši

dokument, Lumbardska psefizma, o razdelitvi zemlje na Hrvaškem. Da so se grški

pomorščaki počutili varneje pri ponovnem odkrivanju nekoč že poznanega dela

sveta, so antični pisci v to območje locirali številne legende in mite. Iz 4. st. pr. Kr.

izvira tudi najstarejšo ohranjeno besedilo Períplous (Plovba), ki opisuje hrvaško

obalo. Grke je pot zanesla tudi v hrvaško Istro, kjer so predvsem v kraju Nezakcij

odkrili raznovrstni arheološki material, ki dokazuje grško prisotnost na tem

območju. V teku osvanjanja novih ozemlj so si Grki podredili tam živeče Ilire in v

kolonijah vzpostavili enak način življenja kot v matični deželi. Med Grki in Iliri je

prišlo tudi do prvega oboroženega spopada na hrvaških tleh, in sicer na otoku Hvaru

ob ustanovitvi kolonije Faros leta 385/4 pr. Kr. Na območjih nekdanjih kolonij so

arheologi našli številni arheološki material, od keramike, novcev, napisov, orodij,

nakita, ostankov obzidij, svetišč, zemljiške parcelacije, kar nam omogoča

rekonstrukcijo takratnega načina življenja na Hrvaškem.

KLJUČNE BESEDE: antični Grki, kolonizacija, Hrvaška, Iliri, Issa, Pharos,

Kórkyro Melaina, Palagruža, Lumbardska psefizma.

ABSTRACT

Even prior to the great Ancient Greek colonization during the eighth and sixth

centuries BC, when they founded their first colony Kórkyro Melaina on the present-

day territory of the Republic of Croatia, the Ancient Greeks had established a

contact with the inhabitants of this region, as evidenced by the modest findings from

the Mycenaean era. They had already then established trade exchanges with the

Illyrians, indigenous people who lived throughout the territory of the eastern

Adriatic. Renewed and more intensive contacts of the Ancient Greeks with the

Croatian territory were established in the age of the so-called secondary Greek

colonization at the end of the fourth century BC, when they colonized the Dalmatian

islands. They founded some colonies, settlements and sanctuaries. Issa, Pharos,

Tragurij, Epetij and Heraklea are some of the most important ones, together with

the rather unknown Lumbarda colony, located on Korčula. Lumbarda Psephisma,

the oldest document on the distribution of the present-day Croatian territory,

originates from there. The ancient writers fitted many myths and legends into this

region so that the Ancient Greek seafarers would feel more secure during re-

discovering the once already well-known part of the world. Períplous (Navigation),

the oldest preserved text describing the present-day Croatian coast, also originates

from the fourth century BC. The Greeks also travelled to the Croatian Istria, where

various archaeological material providing evidence of their presence has been

discovered, mostly in the place called Nezakcij (Nesactium). After conquering new

territories, the Ancient Greeks subordinated the native Illyrians and established the

same way of life as in their home country. During founding the Pharos colony on

the island of Hvar in 385/4 BC, the first armed conflict between the Greeks and the

Illyrians on the present-day Croatian territory occurred. In the former colony areas,

archaeologists have found various archaeological material (ceramics, coins,

inscriptions, tools, jewellery, remains of walls and sanctuaries, and land division)

which enable us to research and reconstruct the ancient way of life throughout this

area of the present-day Croatia.

KEYWORDS: the Ancient Greeks, colonization, Croatia, Illyrians, Issa, Pharos,

Kórkyro Melaina, Palagruža, Lumbarda Psephisma.

i

KAZALO VSEBINE

UVOD ..................................................................................................................... 1

1. GEOGRAFSKI IN KRONOLOŠKI ORIS ANTIČNE GRČIJE ..................... 3

2. STAROSELSKA LJUDSTVA NA JADRANU.............................................. 9

2.1. BIVALIŠČA ...................................................................................................... 10

2.2. MATERIALNA KULTURA ............................................................................. 12

2.3. GOSPODARSTVO ........................................................................................... 14

2.4. DUHOVNO ŽIVLJENJE ................................................................................. 17

2.5. DRUŽBENA UREDITEV ................................................................................ 17

3. STIKI MED GRKI IN STAROSELSKIMI LJUDSTVI/ILIRI ..................... 19

3.1. NAJZGODNEJŠI STIKI - OBDOBJE MIKENSKE KULTURE ................... 19

3.2. NADALJNJI STIKI DO USTANOVITVE KOLONIJ NA OBMOČJU HRVAŠKE .................................................................................................................... 21

3.2.1. ARHEOLOŠKE NAJDBE ........................................................................ 23

3.2.2. PISNI VIRI IN LEGENDE, KI POROČAJO O STIKIH ......................... 25

4. VELIKA GRŠKA KOLONIZACIJA ............................................................ 31

4.1. VZROKI ........................................................................................................... 31

4.2. NAČIN POTEKA ............................................................................................. 31

4.3. SMERI KOLONIZACIJE ................................................................................. 33

4.3.1. ZAHODNO SREDOZEMLJE .................................................................. 33

4.3.2. ČRNO IN MARMARSKO MORJE ......................................................... 35

4.3.3. SEVERNA AFRIKA ................................................................................. 35

4.3.4. SEVERNA OBALA EGEJSKEGA MORJA IN OBALE JONSKEGA MORJA… ................................................................................................................. 36

4.3.5. VZHODNI JADRAN ................................................................................ 37

5. GRŠKE KOLONIJE NA OBMOČJU REPUBLIKE HRVAŠKE ................ 41

5.1. ISA .................................................................................................................... 41

5.2. FAROS .............................................................................................................. 48

5.3. KORKIRA MELAJNA ..................................................................................... 52

5.4. TRAGURIJ ....................................................................................................... 54

5.5. EPETIJ .............................................................................................................. 58

5.6. SALONA .......................................................................................................... 59

5.7. ASPALATOS .................................................................................................... 59

6. GRŠKA PRISOTNOST V ISTRI .................................................................. 61

7. ANTIČNA (POMORSKA) SVETIŠČA NA JADRANU ............................. 65

ii

7.1. PALAGRUŽA ................................................................................................... 65

7.2. RT PLOČA ........................................................................................................ 72

7.3. ILIRSKO SVETIŠČE V SPILI PRI NAKOVANJU ......................................... 76

8. NAPISI........................................................................................................... 81

8.1. LUMBARDSKA PSEFIZMA........................................................................... 82

8.2. ISEJSKI HIEROMNAMON ............................................................................. 86

9. NUNIZMATIKA ........................................................................................... 88

9.1. FAROS .............................................................................................................. 88

9.2. ISA .................................................................................................................... 90

9.3. KORKIRA MELAJNA ..................................................................................... 92

9.4. HERAKLEJA ................................................................................................... 92

9.5. DENAR DI ........................................................................................................ 93

SKLEP .................................................................................................................. 95

VIRI IN LITERATURA ....................................................................................... 98

KAZALO SLIK

Slika 1: Grške kolonije in trgovske postojanke v srednji Dalmaciji. ................................ 40 Slika 2: Lumbardska psefizma. ......................................................................................... 83

1

UVOD

Antična Grčija je bila zibelka evropske civilizacije, ki je močno vplivala na razvoj

preostalih družb. Antični Grki so bili začetniki številnih znanosti, izjemni umetniki,

gradbeniki, politiki, katerih znanje se je razširilo v bližnjo in daljno okolico. V 8.

st. pr. Kr. so začeli s kolonizacijo številnih območij vse od obal zahodnega

Sredozemlja do Črnega morja. Številni vzroki so namreč Grke pripeljali do tega, da

so morali najti nova bivališča izven rodne grude, kamor so razširili grški način

življenja. Med koloniziranjem novih ozemelj so naleteli na številne staroselce, ki

so ponekod ovirali njihovo naselitev, in posledično je med njimi prihajalo tudi do

spopadov. Ker so bili Grki močnejši nasprotniki, so si domačine v večini primerov

podredili in začeli močno vplivati na njihov vsakdan – na gospodarstvo, kulturo,

umetnost, verske predstave, …

Grki so ustanavljali kolonije tudi na Jadranu. V literaturi je najpogosteje omenjeno

njihovo osvajanje zahodnega Jadrana in južne Italije; informacije o ustanavljanju

kolonij preko Jadranskega morja so bolj skope. Dejstvo je, da so Grki bili prisotni

tudi na vzhodnem Jadranu, saj so njihove sledi odkrili na območju Hrvaške,

Slovenije, Bosne in Hercegovine, Srbije, Makedonije, Albanije. O tem pričajo

številne legende, miti, arheološke najdbe ter geografska imena. Tudi na teh

območjih so Grki trčili ob staroselce - Ilire, spremenili njihovo življenje ter ga

dvignili na višjo civilizacijsko stopnjo. Na hrvaških dalmatinskih otokih so Grki

ustanovili nekaj kolonij, ki so manj znane kot tiste v Italiji, npr. Sirakuze, a vseeno

zelo pomembne, saj dokazujejo needvomno grško prisotnost v tej državi.

Namen magistrske naloge je predstaviti prisotnost antičnih Grkov na območju

današnje Republike Hrvaške.

Hoteli smo ugotoviti, kdaj so antični Grki prvič prišli v stik z ozemljem današnje

Republike Hrvaške, v kolikšni meri je grška kolonizacija segla na območje te

države ter katere kolonije so tam ustanovili. Zanimalo nas je tudi, kako so kolonisti

uredili življenje v novonastalih kolonijah in naseljih ter kakšne so bile posledice

grške prisotnosti na življenje tamkajšnjega staroselskega prebivalstva.

V zadanih hipotezah predpostavljamo:

2

-da so že v času predhomerske Grčije obstajali stiki med antičnimi Grki in

današnjim hrvaškim ozemljem;

-da so antični Grki poselili otoke v Dalmaciji zaradi lažje dostopnosti in njihovega

ugodnega strateškega položaja;

-da so italijanski otoki Tremiti in hrvaški otok Palagruža Diomedovi otoki.

Magistrska naloga je razdeljena na devet poglavij. V prvem poglavju smo

predstavili splošen geografski in kronološki oris antične Grčije ter opisali grško

polis. V drugem poglavju smo opisali staroselska ljudstva – Ilire na vzhodnem

Jadranu vse od njihovih začetkov, način življenja in trgovskih stikov z Grki. V

tretjem poglavju smo podrobneje zajeli stike med Iliri in Grki vse od najzgodnejše

mikenske dobe do obdobja ustanavljanja grških kolonij na Hrvaškem. Prisotnost

Grkov na tem območju dokazujejo arheološke najdbe in pisni viri ter legende. V

četrtem poglavju smo orisali grško kolonizacijo, njene vzroke, način poteka in

smeri ter katere kolonije so na posameznih območjih Grki ustanovili. V petem

poglavju smo podrobneje opisali nastanek grških kolonij (Iso, Faros, Korkiro

Melajno, Tragurij, Epetij) na območju Republike Hrvaške ter njihove značilnosti.

V šestem poglavju smo se dotaknili grške prisotnosti v Istri, ki je bila mnogo

šibkejša kot na dalmatinskih otokih, saj tam niso ustanovili nobene kolonije. V

sedmem poglavju smo predstavili antična (pomorska) svetišča, ki so bila za Grke

in staroselce zelo pomembna. Podrobneje smo se posvetili analizi Palagruže, rta

Ploča in Spile. V osmem poglavju smo predstavili grške napise, ki so bili najdeni

na hrvaških tleh. Podrobneje smo predstavili najstarejši kamniti napis Lumbardsko

psefizmo in isejske hieromnamone. V devetem poglavju smo zajeli vrste novcev, ki

so jih kovali v posameznih grških kolonijah na Hrvaškem, in jih opisali.

Magistrska naloga temelji predvsem na kritični analizi tujein domače sekundarne

literature ter preučevanju antičnih virov, ki potrjujejo prisotnost antičnih Grkov na

hrvaškem ozemlju.

3

1. GEOGRAFSKI IN KRONOLOŠKI ORIS ANTIČNE GRČIJE

Antično grško zgodovino razdelimo na štiri obdobja,

∙ »predhomersko dobo (ok. 2000 pr. Kr. – ok. 800 pr. Kr. );

∙ arhaično dobo (homerska Grčija in čas velike kolonizacije od ok. 800 pr. Kr.

do ok 500 pr. Kr.);

∙ klasično dobo (od grško-perzijskih vojn do smrti Aleksandra Velikega 323

pr. Kr.) in

∙ helenistično dobo (od Aleksandrove smrti preko dobe diadohov, obdobja

ravnotežja helenističnih sil do njihovega zatona in propada, zadnje med

njimi 30 pr. Kr.).«1

Ozemlje matične antične Grčije oziroma naselitveni prostor antičnih Grkov

predstavljajo območja srednje Grčije, Peloponeza in otoki, ki so zajemali tudi

Rodos, Kreto ter del Cipra. S procesom kolonizacije so nato historični Grki ozemlje

svoje naselitve močno povečali, vse do zahodne obale Male Azije, severne obale

Egejskega morja, Propontide, obal Črnega morja, južne Italije, Sicilije, obale

današnje sredozemske Španije in Francije ter vse do severne Afrike, natančneje

Kirenajke. Naslednje obsežnejše povečanje grškega naselitvenega prostora se je

zgodilo v helenistični dobi vse do Egipta in Prednje Azije do Indije, za kar je bil

zaslužen Aleksander Veliki2. Temu je sledilo zmanjšanje grškega prostora na

Prednjo in Malo Azijo ter Egipt. V takšnem obsegu je grški naselitveni prostor ostal

tudi v času rimske in zgodnjebizantinske dobe.3

1 Rajko Bratož, Grška zgodovina: kratek pregled s temeljnimi viri in izbrano literaturo (Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Ljubljana 2003), str. 23-24 (dalje: Bratož, Grška zgodovina). 2 Aleksander Veliki oziroma Aleksander Makedonski se je rodil leta 356 pr. Kr. in umrl leta 323 pr. Kr. Bil je makedonski kralj. Leta 336 pr. Kr. je prišel na prestol in njegov glavni cilj je bil osvajanje vzhoda. S svojimi četami je prišel do reke Ind. Po njegovi smrti je njegova velika država razpadla. Vladeta Janković, Kdo je kdo v antiki: mitologija, zgodovina, umetnost (Modrijan, Ljubljana 2004), str. 26-27 (dalje: Janković, Kdo je kdo). 3 Bratož, Grška zgodovina, str. 24.

4

PREDNIKI GRKOV

Pradedje antičnih Grkov so bili napol nomadsko ljudstvo, ki je živelo v Ogrski

nižini ob srednji Donavi. Bili so del zahodne indoevropske skupine. Sredi tretjega

tisočletja pr. Kr. so se začeli seliti proti Balkanu.4 Okrog leta 2000 pr. Kr., v času

srednje bronaste dobe, so nato prvi predniki Grkov prišli na območje Grčije. Njihov

prihod je vnesel spremembe glede na dosedanje življenje ljudi na tem prostoru in s

tem so spodbudili razvoj nove civilizacije, katere vrh so dosegli mikenski kralji.5

Priseljenci so s seboj prinesli tudi grški jezik. Izoblikovale so se tri velike skupine

dialektov: jonski, arkadsko-ajolski (ahajski) in dorski-zahodnogrški.6

V antični Grčiji sta se v predhomerski dobi razvili dve pomembni kulturi, in sicer

mikenska in minojska. Mikenska kultura na celinski Grčiji s središčem v mestu

Mikenah je dosegla svoj vrh med leti 1600 in 1200 pr. Kr. V bistvu je mikenska

kultura nadaljevanje še starejše in veličastnejše kulture na Kreti, imenovane kretske

oziroma minojske kulture, ki je vladala nad Egejskim morjem do 1400 pr. Kr.7

DORSKA SELITEV

Mikenska kultura ni bila večna, saj so jo uničili napadi Dorcev, ki so prihajali s

severa.8 Ilirsko preseljevanje je namreč okrog leta 1200 pr. Kr. sprožilo gibanje

prebivalstva proti jugu. Dorci in severozahodni Grki so pomešani z Iliri prodirali

na mikensko območje in uničevali red najstarejše indoevropske visoke razvite

kulture na grških tleh.9 Dorsko selitev v širšem kontekstu imenujemo tudi egejska

selitev.10

Gibanje prebivalstva je zajelo območje od Apeninskega polotoka do Mezopotamije,

od Panonske nižine do Egipta na jugu. Hkrati je ta selitev v zgodovini civilizacije

4 Anton Sovre, Stari Grki (Slovenska matica, Ljubljana 2002), str. 18 (dalje: Sovre, Stari Grki). 5 Pierre Léveque, Rojstvo Grčije: od kraljev do mest (DZS, Ljubljana 1995), str. 13, 15 (dalje: Léveque, Rojstvo Grčije). 6 Bratož, Grška zgodovina, str. 28. 7 Cecil Maurice Bowra, Klasična Grčija (Mladinska knjiga, Ljubljana 1968), str. 31 (dalje: Bowra, Klasična Grčija). 8 Prav tam, str. 32. 9 Zgodovina v slikah, knjiga 3, ur. G. Ry van Beest Holle (DZS, Ljubljana 1975), str. 987-988 (dalje: Zgodovina v slikah). 10 Bratož, Grška zgodovina, str. 41.

5

pomenila prehod iz bronaste v železno dobo. V drugi polovici 2. tisočletja pr. Kr.

so namreč predniki Ilirov in druga ljudstva začela s svojimi migracijami.11 Krenili

so proti Galiji, Španiji, Veliki Britaniji, severni in srednji Italiji, Skandinaviji, Poljski in

proti Balkanu. Kamor so prišli, so povzročali velike nemire. Silovito širjenje na vsa ta

območja je povzročilo tudi premike drugih narodov. Njihov vpad na Balkan je povzročil

veliko selitev proti Grčiji.12 Grška plemena so bila potisnjena proti jugu na Peloponez,

od koder so se premikala proti Kreti in Sporadih. Predniki Tračanov so bili

potisnjeni na vzhod v smeri proti Mali Aziji. Posledica dorske selitve je bila

spremenjena etnična in jezikovna podoba Grčije (celine in deloma tudi otokov).13

Frigijci so se pred pritiskom (prednikov) Tračanov umaknili v Malo Azijo, kjer so

se naselili v Miziji in zahodni Anatoliji. Majhen delež jih je ostalo na evropskih

tleh. Okrog leta 1200 pr. Kr. bi naj traška ljudstva porušila Trojo. Pri tem so uničili

plast Troje VIIa. Sprva so misili, da so uničili plast Troje VI., vendar je to uničil

potres.14

Z dorsko selitvijo je grški svet med leti 1200 in 750 pr. Kr. padel v temna stoletja,

o katerih je ohranjenih le malo pripovedk in nepomembnih umetnostnih ostankov.

Zamrla je pisava, lahko bi rekli, da nič več ni obstajalo. Stara mikenska kultura se

je ohranila le na mikenskem otoku Cipru, v gorati Arkadiji in Atiki v mestu Atene.

Večji del ahajskega sveta je razpadel. Ljudje so izgubili občutek varnosti in

urejenosti.15 Velike državne enote so razpadle v številne kantonalne skupine.16

Revne vasi so zamenjale nekdanja cvetoča mesta, preproste jame pa so nadomestile

bleščeče grobove. Prav tako več ni bilo sledu o posodah, narejenih bodisi iz zlata

ali srebra bodisi gline, sedaj so začeli uporabljali preproste lonce. Le obdelovanje

železa lahko označimo kot napredek v tem mračnem obdobju.17

11 Bratož, Grška zgodovina, str. 38. 12 Aleksandar Stipčević, Iliri: povijest, život, kultura (Školska knjiga, Zagreb 1989), str. 16 (dalje: Stipčević, Iliri). 13 Bratož, Grška zgodovina, str 38-40. 14 Prav tam, str. 39. 15 Bowra, Klasična Grčija, str. 32-33. 16 Sovre, Stari Grki, str. 52. 17 Zgodovina 1: Velika ilustrirana enciklopedija, ur. M. Krušič in I. Trenc-Frelih (Mladinska knjiga, Ljubljana 1983), str. 41 (dalje: Zgodovina 1).

6

Kljub vsemu ne smemo samo vdora Dorcev označiti kot glavnega in edinega krivca

za padec mikenske kulture. Ta je namreč v 12. st. pr. Kr. bila že globoko v zatonu

in bi že brez prihoda Dorcev propadla. Slednji so celoten proces samo še pospešili.18

Iz grškega srednjega veka izhaja tudi ime Heleni, ki so si ga nadeli Grki. Keramika

je kljub pokrajinskim razločkom začela dobivati izrazito helenski značaj. Skupen

jezik je Grkom omogočal medsebojno sporazumevanje, kljub različnim narečjem.

Iz teh zametkov so se nato izoblikovale glavne smernice helenske kulture –

duhovna in politična svoboda ter čut za kulturno enotnost.19 V arhaični dobi se je

torej rodil občutek skupne pripadnosti grškemu jeziku ter razvoj panhelenskih

institucij. V tem času sta nastala legendarna epa, Iliada in Odiseja, ki ju je napisal

Homer20. Sredi 8. st. pr. Kr. se je začela druga velika selitev Grkov, tako imenovana

velika grška kolonizacija, ki je dodatno pospešila proces oblikovanja enotne grške

zavesti.21

NASTANEK GRŠKE POLIS

Prve zametke mestnega življenja najdemo že v mikenski dobi. Takrat je

prebivalstvo, razen tistih v vaseh, živelo v obzidanih naseljih pod okriljem gradov

(npr. Mikene). To jim je dajalo mestni značaj, kljub vsemu pa ta mesta niso imela

nikakršnega političnega pomena. Bistvo polis je namreč vladanje okoliškim

ozemljem iz središča.22

»Polis je grška mestna država, majhna neodvisna skupnost, ki se je pojavila ob

koncu temne dobe (med 8. in 6. st. pr. Kr.) in je bila značilna politična enota grškega

sveta.«23 Grki so polis ustanavljati tako na matični zemlji kot tudi v kolonijah.24

Nastale so zaradi neuravnanega grškega površja, saj je bila grška pokrajina med

18 Sovre, stari Grki, str. 52. 19 Bowra, Klasična Grčija, str. 34. 20 Homêr naj bi bil prvi evropski pesnik ter najpomembnejši mož antične poezije. Točnih podatkov o njegovem življenju nimamo. Nekateri menijo, da je živel okrog leta 1200 pr. Kr., drugi, da je živel 500 let pozneje. V to obdobje, 750-700 pr. Kr. tudi datirajo nastanek njegovih najpomembnejših epov, Iliado in Odisejo. Janković, Kdo je kdo, str. 14. 21 Bratož, Grška zgodovina, str. 59. 22 Sovre, Stari Grki, str. 74. 23 Antika: leksikon, ur. K. Dolinar (Cankarjeva založba, Ljubljana 1998), str. 437 (dalje: Antika: leksikon). 24 Prav tam, str. 437.

7

morjem in gorami zelo razdrobljena ter zaradi številnih otokov.25 Polis je bila

pomemben povezovalni element Grkov, saj je povezala mesto, ki je bilo sestavljeno

iz manjših enot, v celoto.26 Predstavljala je samo eno mesto, ki je imelo trdnjavo

(akropolo), trg (agoro, ki je bila namenjena srečevanju ljudi) ter okoliškimi vasi.

Ljudje so torej lahko živeli v samem mestu ali na bližnjem podeželju.27

Večina polis, razen največjih Aten (okrog 2550 km2) in Šparte (Lakonija z

Meseniko okrog 8400 km2), Argos (okrog 1400 km2) in Korint (okrog 880 km2), so

bile neprimerljivo manjše površine kot te največje. Izjemoma večje polis so se

razvile na območjih, kjer so bili ugodni geografski pogoji (vzhodna Grčija),

medtem ko so bile na zahodu grške pokrajine popolnoma razdrobljene.28

Upravljanje polis je bilo skoncentrirano samo v mestu.29 Lokalno plemstvo in kralji

so sprva v polis imeli politično oblast.30 Državo so upravljali tisti meščani, ki jih je

ustava pooblaščala za izvrševanje oblasti (aristokracija, oligarhija, demokracija).

Slednje je bilo razdeljeno med skupščino ali eklezija, svet ali bulé in uradnike ali

arhonte.31 Sčasoma, med 6. in 5. st. pr. Kr., je prebivalstvo v Atenah in drugih polis

»doseglo pravico do udeležbe v političnih organih, tj. na zborovanjih, posvetovanjih

in na sodišču (demokracija)«, vendar »nemeščani (metojki in periojki), ženske in

sužnji niso bili soudeleženi pri oblasti«.32 Državljani so do polis imeli številne

obveznosti, kot so čaščenje državnih bogov in udeležba pri obredih, vojaška

obveznost, plačevanje davkov, ravnanje po zakonih, ki so veljali.33

Ideali polis so bili svoboda, neodvisnost in zanašanje na lastne sile, vendar so kot

sami povzročali vojne.34 V polis pa so potekali tudi številni politični boji med

prebivalstvom, predvsem glede želja o ustavi mesta (npr. med privrženci oligarhije

25 Zgodovina, ur. A. Ugrinović in M. Vidic (Učila International, Tržič 2007), str. 292 (dalje: Zgodovina leksikon). 26 Léveque, Rojstvo grčije, str. 60. 27 Antika: leksikon, str 437. 28 Bratož, Grška zgodovina, str. 53. 29 Antika: leksikon, str. 437. 30 Zgodovina leksikon, str 292. 31 Antika: leksikon, str 437. 32 Zgodovina leksikon, str 292. 33 Antika: leksikon, str. 437. 34 Oxfordova enciklopedija zgodovine. Knj. 1, Od pradavnine do 19. stoletja, ur. J. Šumrada (DZS, Ljubljana 1993), str. 230.

8

in demokracije), enako zaradi družbenih in gospodarskih razmer. Prav številne

mestne države so bile razlog za nenehne notranje vojne v Grčiji in odsotnost

panhelenskega sodelovanja.35 Kot vrsta naselitve se je obdržala do konca Rimskega

cesarstva, vendar so mesta že prej izgubila samostojnost, zaradi medsebojnih vojn

in vdora negrških sil, kot so bili Kartažani ali Perzijci. V času helenizma so polis

ohranile lokalno samostojnost.36

35 Antika: leksikon, str. 437. 36 Zgodovina leksikon, str, 293.

9

2. STAROSELSKA LJUDSTVA NA JADRANU

Že od 6 st. pr. Kr. najdemo v grških virih (Hekataj37) zapise o ljudstvu, ki je živelo

na vzhodni obali Jadrana in s katerimi so grški pomorščaki vzpostavili prve stike.38

To so bili Iliri, »ljudstva indoevropskega izvora , ki so zavzela območja na vzhodu

Jadranskega morja, ob meji z Makedonijo in Epirom. Po grškem mitu bi naj bil

njihov praoče Ilirij (Illyrios), sin Kiklopa Polifemain nimfe Galateje; med imeni

njunih potomcev so imena plemen, ki so jih Grki prištevali med Ilire.«39 Ime Ilir se

je v grških in rimskih zapisih uporabljalo kot geografska oznaka tudi za plemena,

ki z Iliri niso bila v rodu.40 Glavna ilirska plemena med Istro do Dalmacijo so bila

Histri, Japodi, Liburni, Dalmati, Hili, Bulini, Nesti, Manijci, Ardijejci, Plereji in

Daorsi.41

Prvotni Iliri (Protoiliri) so bili nosilci nove »kulture žarnih grobišč« v bronasti dobi.

Zanjo je bilo značilno, da so pepel sežganih trupel dali v žare, ki so jih pokopali na

obsežnih grobiščih med 1200 in 800 pr. Kr. Primer takega grobišča v Sloveniji je v

Dobovi pri Brežicah.42 Iz Protoilirov so se nato v železni dobi razvili Iliri.43

Kakšen jezik so govorili Iliri, še dandanes ostaja neznanka, saj se ni ohranil noben

pisni dokument, ki bi ga zapisali Iliri sami. O njih so pisali samo grški in rimski

pisci, ki so v svoja besedila vnesli tudi visoko noto subjektivnosti.44

Grki so imeli stike samo s prebivalstvom v obalnem pasu, saj jih težje dostopni kraji

v notranjosti niso zanimali. Že na začetku 6. st. pr. Kr. so ustanovili kolonijo na

Korčuli (Kórkyro Melaino), ki ni dolgo obstajala.45 Obsežni stiki med Iliri in Grki

37 Hekatáj se je rodil okrog leta 560 in umrl okrog leta 480. pr. Kr. Bil je grški geograf, zgodovinopisec in popotnik iz Mileta. Janković, Kdo je kdo, str. 148. 38 Robert Matijašić, Povijest hrvatskih zemalja u antici do cara Dioklecijana (Leykam international d.o.o., Zagreb 2009), str. 18 (dalje: Matijašić, Povijest hrvatskih zemalja). 39 Antika: leksikon, str. 243. 40 Prav tam, str. 243. 41 Vedran Barbarić, »Autohtono stanovništvo istočne obale Jadrana u zadnjem tisoćljeću prije Krista«. V: Antički Grci na tlu Hrvatske: ur. Vedran Barbarić (Galerija Klovićevi dvori, Zagreb 2010), str. 56 (dalje: Barbarić, Autohtono stanovništvo istočne obale). 42 Zgodovina 1, str. 83. 43 Stipčević, Iliri, str. 17. 44 Prav tam, str. 192. 45 Matijašić, Povijest hrvatskih zemalja, str. 18.

10

so se zgodili v 4. st. pr. Kr., ko so slednji začeli ustanavljati kolonije in naseljevati

več območij vzhodne jadranske obale. Od Grkov so Iliri prevzeli veliko

gospodarskih, družbenih in kulturnih dosežkov.46 Prav tako so v 4. st. pr. Kr. Kelti

migrirali iz severozahoda proti Panonski nižini in Balkanu. S seboj so prinesli

lončarsko vreteno, ki ga Iliri še niso poznali.47 Njihov glavni cilj je bila Grčija,

vendar so na svoji poti naleteli na močno makedonsko državo. Zato so se za nekaj

časa zaustavili na ilirskem območju in tako ponekod pomembno vplivali na

nadaljnji razvoj Ilirov.48 Naselili so se predvsem na ravninska območja, ki so jih

izkoristili za kmetovanje.49

Grki niso nikoli množično kolonizirali vzhodne jadranske obale. Verjetno zaradi

odpora staroselskih narodov, skromnih surovin in gospodarskih možnosti.50 Vedar

je bila ta obala varnejša za plovbo v času neviht, saj je imela številne otoke in

pristanišča. Kolonije, ki so jih ustanovili na tem območja, pa so bile izjemnega

pomena kot trgovske in pomorske postojanke. 51

2.1. BIVALIŠČA

Naselja so se na različnih ilirskih območjih med seboj močno razlikovala, kar se je

kazalo v obliki naselja, arhitekturi hiš in njihovem urbanističnem razporedu.52

Iliri so naselja postavljali na težko dostopnih naravnih višinah ter na gričih, saj so

se od tod lažje branili pred sovražniki. Prvi tip naselij in tudi dandanes najbolj

številčno ohranjeni so naselja tipa gradišč.53Takšna oblika naselja se je ustalila v

času pozne bronaste dobe, štiri stoletja prej, kot so na vzhodno obalo Jadrana prišli

grški pomorščaki ter so bila v rabi celotno tisočletje pred Kristusom.54 Ker so bila

naselja zgrajena iz kamenja, so jih gradili na tistih območjih, kjer je bil ta na

46 Trpimir Macan in Željko Holjevac, Povijest Hrvatskoga naroda (Školska knjiga, Zagreb 2013), str. 9. 47 Ivo Goldstein, Hrvaška zgodovina (Slovenska matica, Ljubljana 2008), str. 13. 48 Stipčević, Iliri, str. 37. 49 Zgodovina 1, str. 83. 50 Matijašić, Povijest hrvatskih zemalja, str. 18. 51 Stipčević, Iliri, str. 117. 52 Prav tam, str. 80. 53 Prav tam, str. 76. 54 Barbarić, Autohtono stanovništvo istočne obale, str. 56.

11

razpolago (vse od Slovenije in Istre na severu do Epira na jugu). Zaradi materiala

so dobro ohranjena in omogočajo preučevanje še danes. Do rimske dobe, ponekod

tudi kasneje so naselja gradili s tehniko suhe gradnje, po prihodu Rimljanov pa z

ometom. Iliri so gradili tudi utrjena naselja na ravninah, kjer so tekle večje reke

(Sava, Drava, …), vendar so nasipi in jarki te zasuli in so za seboj pustila le malo

sledi.55 Mnoga gradišča so bila naseljena. Številna so bila namenjena samo temu,

da se je prebivalstvo v nje zateklo v primeru nevarnosti.56

Drugi tip ilirskega naselja so sojeniška naselja. Značilna so za porečje večjih rek ali

jezer. Objekti so bili dvignjeni na lesenih stebrih. Dobro sta raziskana dva primera

teh naselij na Cetinskem polju na območju Dugiš, podobne sledi so bile najdene v

delti Neretve, na območju Ripač na Uni pri Bihaću.57 Teh naselij je bilo manj. Hiše,

ki so bile kvadratne oblike, so se nizale na terasah vzporedno s tokom reke.58

V krajih ob morju, kjer pogosto ni bilo na voljo naravne zaščite, so npr. Liburni

gradili naselja na otokih v bližini morske obale (Nin) ali na polotokih (Zadar), ki so

jih lahko obranili.59

Zraven materiala (kamen, les), ki je bil na voljo, je bil za kraj izgradnje naselij

pomemben tudi gospodarski faktor. Največ jih je bilo zgrajenih na pobočju bregov,

ki se nahajajo neposredno nad plodnimi ravnicami. Okoli naselja so zgradili

obrambni zid. Enega ali več, včasih celo tri, da so povečali zaščito pred sovražniki.

Obzidje so v starih časih gradili iz nepravilnih kamnitih blokov, velikih in manjših

dimenzij. To pomeni, da niso nudili kakšne večje zaščite. Tisti Iliri, ki so prišli v

stik z Grki, so se naučili graditi obzidja iz pravilno klesanih kamnitih blokov velikih

dimenzij, ki jih dejansko lahko imenujemo megalitske. V mesto so vodila vhodna

vrata, ki jih je lahko bilo več in so bila skrbno zavarovana.60

Oblika naselij je bila na območjih, ki so to dopuščala, okrogla ali ovalna, kjer to ni

bilo mogoče, so imela obliko, prilagojeno grebenu ali nadmorski višini. Hiše v

55 Stipčević, Iliri, str. 76-78. 56 Prav tam, str, 77-78. 57 Barbarić, Autohtono stanovništvo istočne obale, str. 56. 58 Stipčević, Iliri, str. 80-81. 59 Prav tam, str. 83. 60 Prav tam, str. 77.

12

okroglih in ovalnih naseljih so bile razporejene okrog zidov in so se v obliki

koncentričnih nizov zniževale proti središču naselja. Primer je Istra, kjer lahko to

opazimo še danes.61 V osrednjih delih mesta je živela družbena elita, medtem ko je

večji del prebivalcev živel v bližini obzidja.62

Nekatera ilirska gradišča so sčasoma pridobila značaj urbaniziranih naselij (močni

obrambni zidovi s stolpi), v njih se je izoblikoval način življenja, podoben tistemu,

ki ga srečamo v grških kolonija na ilirski obali.63 Imela so pravilno ortogonalno

mrežo komunikacij in so imele prve značilnosti urbanizirane organizacije

življenja.64

2.2. MATERIALNA KULTURA

Materialna kultura ilirske zgodovine je zelo dobro raziskana in preučena. V njej

obstajajo velike razlike med predmeti (fibule, okrasne igle, diademi, …), ki so bili

najdeni na različnih ilirskih ozemljih. Predmeti, ki so jih Iliri npr. nosili v Sloveniji,

nimajo skoraj nič skupnega s tistimi, ki so jih npr. nosili v Črni gori in Albaniji, ali

pa jih tam sploh ne najdemo in obratno. Arheološka raziskovanja so prinesla

zaključek, da je bilo na ilirskem območju razvitih šest kulturnih skupin, čeprav jih

je po mnenju nekaterih strokovnjakov še več.65

Na ilirsko kulturo je močno vplivala grška, italska, še pred tem etruščanska. Velike

spremembe na kulturnem področju Ilirov so prinesli Kelti. Ti so prekinili

ustvarjanje ilirske avtohtone kulture in povzročili pojav povsem novih oblik

keramike, fibul, mečev in ostalih primerov materialne kulture, ponekod sta se obe

kulturi spojili.66

61 Stipčević, Iliri, str. 77-78. 62 Barbarić, Autohtono stanovništvo istočne obale, str. 56. 63 Stipčević, Iliri, str. 78. 64 Barbarić, Autohtono stanovništvo istočne obale, str. 56. 65 Stipčević, Iliri, str. 86. 66 Prav tam, str. 89-90.

13

OKRASNI PREDMETI

Iliri so izmed okrasnih predmetov najpogosteje nosili fibule različnih tipov in oblik

glede na območje bivanja. Ob prazničnih priložnostih so si še posebej Ilirke krasile

glave z diademi. Nadalje so nosili obeske, ki so imeli dekorativno funkcijo ali so

služili kot amuleti. Nosili so tudi zapestnice. Najzanimivejše so bile iz živalskih

glav, najpogosteje kačje. Ogrlice so najpogosteje izdelali iz jantarja, raznobarvnega

stekla ali brona. Nosili so tudi številne našitke, dekorativne zaponke, razkošne

pektorale, pasove, prstane, …67

UPORABNI PREDMETI

Pomemben pomen v vsakodnevnem življenju Ilirov je imela keramika. Številne

keramične predmete najdemo v njihovih naseljih in nekropolah. Posebno mesto so

zavzemale keramične posode, ki so jim služile kot žare, kamor so stresli pepel

umrlih, kot pripomoček za opravljanje kultnih slovesnosti ali pa kot predmet za

vsakdanjo rabo v gospodinjstvu. Iliri so keramiko izdelovali ročno, saj so šele Kelti

s seboj prinesli lončarsko vreteno, katerega uporabo so kmalu posvojili. Območja

panonskih rek so bila idealna za izdelavo keramičnih posod, saj je bila tam na voljo

glina. Posode iz gline so pekli v lončarskih pečeh. Z njimi so nato trgovali. Ilirska

keramika je bila bolj dovršena kot keltska. Grški kolonisti niso bistveno vplivali na

tehniko izdelovanja keramičnih posod, niti na njihovo obliko. Le ponekod so jih

okrasili s tipičnim grškim načinom okraševanja in oblikami. Iliri so izdelovali tudi

kovinske posode, vendar ne vsa plemena, in tudi ne vsa ob istem času.68

Uporabljali so tudi sekire iz brona, železa ali kamna, dleto, škarje, brus, keramične

uteži, keramične posode posebnih oblik s posebnimi funkcijami, igle iz kovine ali

kosti. Pri gospodinjskih opravilih je bila zelo pomembna posoda, ki je služila za

peko kruha na odprtem ognju. Za mletje žit so uporabljali ročni mlin. Tisti, ki so

bili v stiku z Grki, so uporabljali celo rotacijsko žrmlje. Vsi ostali so njegovo

uporabo prevzeli, ko so prišli pod rimsko nadoblast.69

67 Stipčević, Iliri, str. 90-98. 68 Prav tam, str. 99. 69 Prav tam, 99-106.

14

2.3. GOSPODARSTVO

Med ilirskimi plemeni so bile velike razlike v gospodarski razvitosti. V razvoju

posameznih ilirskih krajev so pomembno vlogo imela rudna bogastva, ki so jih

kopali, oblikovali in nato z njimi trgovali, jih izvažali. Imeli so rudnike železa,

bakra in svinca, tudi srebro in zlato. Kjer teh možnosti niso imeli, so se ukvarjali s

poljedelstvom in živinorejo, predvsem v nižinskem rodovitnem panonskem svetu

in na drugih območjih z rodovitno zemljo. Ob morju so se ukvarjali z ribolovom in

gojenjem drobnice.70 Mogoče so se ukvarjali s solinarstvom, vendar ni dokazano.71

Najpomembneje poljedelske kulture Ilirov so bile pšenica, ječmen (predvsem za

pivo, tudi hrano), proso, stročnice, bob, grah in leča. Iliri, ki so živeli ob obali in na

otokih. so že zgodaj imeli stike z Grki, zato naj bi že znali gojiti vinsko trto, drugam

naj bi jo prinesli šele Grki v času kolonizacije. Za obdelavo so uporabljali motike

iz kosti in kovin. Kelti so s seboj prinesli tudi simetrični plug (ralo), vendar ne na

vsa območja. Pravi asimetrični plug se je na teh območjih pojavil komaj v srednjem

veku.72

Z lovom so se Iliri ukvarjali v manjši meri, predvsem zaradi krzna in izdelave raznih

predmetov (npr. jelenji rogovi za motike, …). Pomembna ekonomska aktivnost v

priobalnem pasu je bilo piratstvo. Napadali so italske in grške trgovske ladje. Cilj

piratskih napadov na trgovske ladje je na hiter način priti do bogastva. Pri tem je

prišlo tudi do bojev z Grki in Rimljani. Trgovske ladje so plule vzdolž vzhodne

obale Jadranskega morja od severa proti jugu in obratno, pri tem pa so jih Iliri

napadali.73

TRGOVINA

Iliri so sodelovali v prenosu trgovskega blaga od Jadranskega in Jonskega morja na

zahodu do Panonske nižine na vzhodu ter od srednje Evrope na severu do Grčije na

jugu. Grki so menjevali in prodajali svoje rudarske izdelke, kovinske, živino in

70 Stipčević, Iliri, str. 106, 112. 71 Barbarić, Autohtono stanovništvo istočne obale, str. 57. 72 Stipčević, Iliri, str. 106, 109. 73 Prav tam, str. 117.

15

vojne proizvode. Trgovina je imela pomemben vpliv na ilirski družbeni in

gospodarski razvoj.74

Zelo zaželena dobrina je bil jantar (fosilizirana smola rumenkaste ali rdeče barve),

ki je bil zelo dragocen. Iliri so ga kupovali že v bronasti dobi, intenzivno je na to

območje prišel v času starejše železne dobe. Iz njega so izdelovali kroglice na

ogrlicah, obeske, amulete, okrasna zrna na fibulah. Številne jantarjeve izdelke so

našli v ilirskih grobovih. Tudi Grki so želeli imeti jantar, in tako so preko

posrednikov prišli do te žlahtne smole, ki je prihajala daleč s severa.75

Najdragocenejša smola je namreč prihajala iz Baltika. Manj kakovostno smolo so

uvažali s Sicilije in Madžarske ali pa so jo pridobili kar sami iz domačih iglavcev,

le da ta ni bila tako kakovostna.76 Priljubljena dragocenost, ki so jo Grki uvažali, je

bila perunika, iz katere so izdelovali dišave. Od 5. st. pr. Kr. naprej je upadal grški

trgovski interes za jantar. Za Ilire je še vedno ostal zelo zaželena surovina, dokler

Rimljani niso prekinili trgovine z njim.77

Najstarejše trgovske zveze med prebivalci jadranske in jonske obale in notranjostjo

Balkana z grškim svetom sežejo v čas neolitika. Trgovske ladje z grške obale so v

tem času prodirale v kraje, ki so jih kasneje naselili Iliri. V bronasti dobi je po istih

poteh prodiralo blago iz kretsko-mikenskih središč, v železni dobi so stiki postali

intenzivnejši.78

Od 6. st. pr. Kr. so najdbe grških predmetov na jadranskih obalah postale zelo

pogoste in od takrat naprej so se grški predmeti začeli pojavljati tudi v notranjosti.

Povpraševanje po grških luksuznih predmetih v tej dobi je posledica velikih

sprememb v ilirski družbi, ki so prinesle vse večje družbene razlike med bogatim

in revnim slojem. Bogati se niso več zadovoljili s proizvodi domačih kovinskih in

lončarskih delavnic. Do luksuznih predmetov so lahko prišli samo z uvozom iz

Grčije ali grških kolonij na Sredozemlju ali iz Italije. Do številnih predmetov so

Iliri prišli s piratskimi napadi na grške in italske ladje ter z napadi na grška in italska

74 Stipčević, Iliri, str. 118. 75 Prav tam, str. 118. 76 Prav tam, str. 119. 77 Đorđe Mano Zisi in Ljubiša B. Popović, Iliri i Grci (Narodni muzej, Beograd 1959), str. 90 (dalje: Mano-Zisi, Iliri i Grci). 78 Stipčević, Iliri, str. 119.

16

mesta. Vendar ti napadi niso pokrili vseh domačih potreb. Trgovina z grškim

blagom je postala zelo donosen posel, tako za Grke kot Ilire. Slednji so preko te

izmenjave dobili luksuzno grško keramiko in orožje, ki ga prej niso poznali. Grki

pa so od Ilirov kupovali srebro, pšenico, kože, peruniko in drugo blago.79

Številni grški proizvodi (kovanci, keramika, orožje, nakit) v ilirskih krajih pričajo

o veliki intenzivnosti ilirsko-grške trgovine. Za arheologe najdbe grških predmetov

v naseljih veliko pomenijo, saj lahko na osnovi analiz teh najdb, kraja, kjer so bili

odkriti, ali časa izdelave, odkrivajo proizvodna središča, od koder je prihajalo grško

blago, poti, po katerih so trgovci prihajali, in vpliv, ki so ga uvoženi predmeti imeli

na domačo materialno kulturo. Z njimi lahko tudi skoraj zanesljivo datiramo

grobove in naselja Ilirov.80

Čeprav so bili najdeni tudi posamezni predmeti iz Egipta, ti ne potrjujejo, da so

trgovali s tem oddaljenim območjem, temveč da je ta material prišel do Ilirov preko

številnih posrednikov, ki so pluli iz Grčije in pripeljali blago tistim, ki so želeli.81

Prav tako je obstajala živahna trgovina z ljudstvi, ki so živela v srednji in severni

Italiji. Italski proizvodi so se hitro začeli pojavljajti na Glasincu, v Sloveniji, pri

Japodih, Liburnih in drugih plemenih v primorju in v notranjosti. Številni najdeni

predmeti na ilirskem območju potrjujejo to, kar smo vedeli že iz pisnih virov. Da

so obstajale zelo dobre povezave med vzhodno in zahodno obalo Jadrana in da so

bile te zveze posebej intenzivne med severno Italijo in plemeni, ki so živela v

dananašnji Sloveniji in so bila zaradi proizvodnje železa zanimivi trgovski partner

Venetom, Etruščanom in drugim narodom v Italiji. Prihod Keltov je drastično

vplival na zmanjšanje trgovine med Italijo in slovenskimi rudarskami središči

(Vače) ter na vzpostavitev nove notranje trgovine med Kelti in Iliri.82

79 Stipčević, Iliri, str. 119. 80 Prav tam, str. 121. 81 Prav tam, str. 121. 82 Prav tam, str. 122.

17

2.4. DUHOVNO ŽIVLJENJE

Duhovno življenje staroselcev je slabo poznano. Poznanih je le nekaj svetišč iz

železne dobe, ki so se nahajala v naselju ali pa stran od njega, kjer so vršili določene

obrede.83

Verovali so v nadnaravne sile, v tajne bogove, v posamezne predmete. Tudi pri Ilirih

je prevladoval kult velike matere - kult plodnosti (kot pri ostalih narodih), ki je

sčasoma in na različnih področjih doživel spremembe. Zelo razširjen je bil toteizem.

Njihov prazgodovinski kult je bilo sonce. Osrednjo vlogo v mitološki religiji južnih

Ilirov je imela kača. Šele Rimljani so pomembno vplivali na spremembo njihove

religije, Kelti le malo.84

POKOPAVANJE

Arheološka raziskovanje grobov prinašajo največ informacij o staroselcih na

Jadranu. Na celotnem območju so plemena imela običaj, da so v grobove pokojnih

prilagali številne predmete (materialne, statusne, duhovne) vrednosti. Ti nam

marsikaj povedo o njihovem življenju. Med posameznimi območji in plemeni so

razlike v načinu pokopavanja in obredih. Skupnosti, ki so živele vzdolž obale in v

notranjosti, so imele enotne pogrebne običaje. Na območju Istre so celo tisočletje

pred Kristusom trupla pokojnikov sežgali in njihov pepel stresli v žare.85

Ponekod so mrtve pokopali tudi pod hišo, v lesenih zabojih, kar je pomenilo, da še

vedno ostajajo z njimi in ščitijo živeče družinske člane. Na tak način so pokopavali

samo najpomembnejše člane rodbine, ostale izven naselja v nekropoli.86

2.5. DRUŽBENA UREDITEV

Skupnosti vzhodnega Jadrana so živele v razslojeni družbi, ki je temeljila na

družbeni eliti vojaškega značaja, ki je usmerjala in nadzorovala družbene,

83 Barbarić, Autohtono stanovništvo istočne obale, str. 57. 84 Stipčević, Iliri, str. 157. 85 Barbarić, Autohtono stanovništvo istočne obale, str. 57. 86 Stipčević, Iliri, str. 183.

18

ekonomske in politične premike.87 Med 8. in 7. st. pr. Kr. je namreč prišlo do

krepljenja novega privilegiranega družbenega sloja vojakov in plemenske

aristokracije. Pred tem so živeli v rodovnih skupnostih. Takrat so se v ilirskih

nekropolah pokazale razlike v vrednosti predmetov, ki so jih pokojniku priložili v

grob.88 Določeni predmeti (bronasti, srebrni nakit, poslikane uvožene keramične

posode, orožje, jantarni in stekleni predmeti) so jasno dajali znak, da pripadajo

eliti.89 Pogosti pridatek grobov je postalo orožje. To je pomenilo, da se je zaradi

številnih vojn med ilirskimi plemeni okrepil profesionalni vojaški sloj. Vodilni

aristokratski/vojaški sloj se je okrepil na podlagi dobro razvite trgovine in rudarstva,

ki sta prinašala dobičke. Kjer ni bilo trgovine in rudarstva, se je razvoj strukture

družbe le malo spremenil.90 Stiki z Grki in grškimi proizvodi so torej povečali

hitrost razslojevanja znotraj staroselcev.91

87 Barbarić, Autohtono stanovništvo istočne obale, str. 57. 88 Stipčević, Iliri, str. 127. 89 Barbarić, Autohtono stanovništvo istočne obale, str. 57. 90 Stipčević, Iliri, str. 127. 91 Barbarić, Autohtono stanovništvo istočne obale, str. 57.

19

3. STIKI MED GRKI IN STAROSELSKIMI LJUDSTVI/ILIRI

3.1. NAJZGODNEJŠI STIKI - OBDOBJE MIKENSKE KULTURE

Mikenci so od svojih začetkov pluli širom po Sredozemlju, kjer so iskali surovine,

predvsem kovinske rude. Dokazani so stiki Mikencev z Malo Azijo, Levantom,

Egiptom, Libijo, Apeninskim polotokom, Sicilijo, Sardinijo ter tudi z Iberskim

polotokom, saj so bili na teh mestih najdeni deli mikenske keramike. Prav prisotnost

keramike, predvsem ostanki keramičnih posod, v katerih so Mikenci izvažali olje

in vino, dokazujejo njihovo prisotnost tudi v notranjosti Sredozemlja (npr. osrednja

Anatolija in Balkanski polotok). Na mikenska območja je prihajal tudi baltski

jantar, kar dokazuje trgovanje s severnimi deželami, s katerimi so verjetno trgovali

preko posrednikov. Pa vendarle, zagotovo so Mikenci pluli po dobršnem delu

Sredozemlja in bili vešči plovbe.92 V tem delu poglavja se bom osredotočila na

različne predmete, ostanke naselij, ki so jih našli na Hrvaškem in za katere sklepajo,

da so mikenskega izvora. Kot bomo videli, nobena najdba, ne more zagotovo

potrditi tega izvora.

Kljub razširjeni prisotnosti Mikencev na Sredozemlju so ti na vzhodni jadranski

obali pustili le malo sledi. Sledovi kažejo, da najdemo na severu v Istri na začetku

in sredini bronaste dobe številna utrjena naselja (kaštele). Po preučevanju naselja

Monkodonij pri Rovinju ugotavljajo, da obstajajo nekatere podobnosti v gradnji

tega in mikenskih naselij, predvsem zaradi podobnosti v obzidju in kompleksnega

vhoda v naselje. V sklopu zadnjih raziskav so v Monkodonji našli tudi manjše dele

keramike, ki se po tehniki izdelave (fino očiščena glina, slikanje rdeče barve)

razlikujejo od lokalne keramike in so verjetno uvoženi. Nadaljnje natančne analize

pa bodo dale odgovor o možnosti egejskega porekla. Vendar so vse te najdbe

preskromne, da bi lahko potrdili trgovinske stike z bronastodobno Grčijo.

92 Helena Tomas, »Najraniji posjeti Grka našemu priobalju«. V: Antički Grci na tlu Hrvatske: ur. Vedran Barbarić (Galerija Klovićevi dvori, Zagreb 2010), str. 36-37 (dalje: Tomas, Najraniji posjeti Grka).

20

Raziskovalci so mnenja, da je lahko bilo to naselje postaja za oskrbo ladjevja na

poti skozi Jadran.93

Problematičen je tudi primer gomile (tumulus) Maklavun, za katerega menijo, da je

strukturno podoben mikenskemu tolosu. Tumulus se nahaja na vrhu griča nad

modernim kamnolomom nedaleč stran od Rovinja. Naselje so poskušali datirati v

luči mikenskih tolosov, ki jim ustreza kronološko in glede na nekatere značilnosti

gradnje, vendar arhitektonski elementi, tipični za mikensko dobo, vseeno

manjkajo.94

V naselju Škrip na otoku Brač so v 80. letih 20. stoletja našli v sondi nedaleč stran

od obrambnega zidu tri potencialne fragmente mikenske keramike, ki so bili

enostavno okrašeni. Najdba teh kosov je spodbudila reinterpretacijo megalitskega

zida, ki so ga takrat šteli za helenističnega, a od tega trenutka naprej je bilo mogoče

sklepati, da je bil zgrajen po mikenskih vzorcih. Ne vedo natančno, ali so fragmenti

v Škrip prišli neposredno iz Grčije. Lahko so prišli z Apeninskega polotoka, saj so

tam identificirali 50 naselij z mikensko keramiko. Druga možnost je, da so posode

najprej pripotovale iz Grčije na Apeninski polotok in šele potem naprej. Lahko je

celo možno, da so bile izdelane v Italiji, saj so tam imeli svoje delavnice. Sklenemo

lahko, da ti fragmenti ne morejo biti dokaz neposrednih stikov s

poznobronastodobno Grčijo, saj njihov okras paralelnih linij ne omogoča natančne

kronološke in tipološke datacije.95

V Vučevici v bližini Splita so našli meč, za katerega menijo, da je mikenski uvoz.

Glede na kasnejše primerjave s pravimi mikenskimi meči tega tipa (F3), so

ugotovili, da je ta meč netipičen primerek glede na lokalne najdbe mečev tega časa.

Mogoče je navdih zanj prišel iz egejskega prostora, Vendar so zaključili, da o

pravem mikenskem meču ne moremo govoriti. Geografsko najbližje najdeni pravi

mikenski meči so bili najdeni v Tetovu v Makedoniji, dva tudi v Iglarevu na

93 Tomas, Najraniji posjeti Grka, str. 37. 94 Prav tam, str. 37-38. 95 Prav tam, str. 38.

21

Kosovem. Vendar ti pripadajo povsem drugim tipom mečev in niso podobni tistemu

iz Vučevice.96

Število najdb iz mikenskega obdobja na vzhodni strani Jadrana je torej zelo

skromno. Še težja pa je potrditev, ali so res mikenske, medtem ko na zahodnem

Jadranu najdemo bistveno večjo število teh najdb. Zato obstaja velika verjetnost, da

so Grki pluli tudi po vzhodu. Mikenci so namreč v svoji dobi, kot sem že omenila,

pluli po Sredozemlju, ker so predvsem iskali rude, česar jim takrat

vzhodnojadranska obala ni mogla ponuditi. Prav tako je raziskanost gradinskih

naselij vzdolž jadranske obale preskromna. Nadaljnja raziskovanja lahko prinesejo

še veliko novih informacij, ki bodo mogoče zagotovo potrdile prisotnost mikenskih

Grkov na tem delu Jadrana.97

3.2. NADALJNJI STIKI DO USTANOVITVE KOLONIJ NA OBMOČJU HRVAŠKE

Grki so pripluli na Jadran v 8. st. pr. Kr. in takrat so začeli ustanavljati prve kolonije.

Najpomembnejši dogodek na Jadranu je zagotovo bila ustanovitev grške kolonije

Korkyre Melaine na Krfu in nadalje Epídamnosa in Appolonije. Istočasno so

arheologi našli uvožene blago v Apuliji in severneje na Jadranu. O teh stikih so

pisali tudi grški zgodovinarji.98

Grki so zagotovo stopili na ilirsko prizorišče v 6. st. pr. Kr., ko so širili svoje

trgovinske vezi v Sredozemlju. Grški pisni viri 6. st. pr. Kr. omenjajo Ilire, ki jih

motijo pri trgovanju in ustanavljanju kolonij na Jadranu. Zveze med Iliri in Grki

postajajo vse bolj živahne od 5. st. pr. Kr. v dolini reke Neretve, Drine, Drima, Ibre,

Vardara in Morave. Od 4. st. pr. Kr. so začeli ustanavljati tudi kolonije na otokih

96 Tomas, Najraniji posjeti Grka, str. 38-39. 97 Prav tam, str. 39. 98 Slobodan Čače in Bruno Kuntić-Makvić, »Pregled povijesti jadranskih Grka«. V: Antički Grci na tlu Hrvatske: ur. Vedran Barbarić (Galerija Klovićevi dvori, Zagreb 2010), str. 64 (dalje: Čače, Pregled povijesti jadranskih).

22

inobalah vzdolž vzhodnega Jadrana. Na območjih, kjer je prihajalo do stikov med

Iliri in Grki, so slednji močno vplivali na staroselce.99

Prebivalci številnih grških, še posebej jonskih polis so v tej fazi grškega

spoznavanja Sredozemlja intenzivno pluli po vsem Sredozemlju, od Egipta,

Fenicije in Cipra do Tirenskega morja (Tirsenija), Hispanije (Iberija) vse do

Gibraltarja do današnje Portugalske (Tartes). Prihajali so tudi na Jadran, kot so to

verjetni prej počeli Mikenci.100 Slabše raziskana vzhodna obala jadranskega morja

je kmalu postala zanimiva za Grke. Grški vpliv se je razširil do ustja reke Naron

(današnje Neretve) in srednje Dalmacije z otoki.101 Njihova keramika je bila namreč

najdena na številnih območjih vzhodne jadranske obale ter v notranjosti

Dinaridov.102

Na celotnem Jadranu so bili zelo močni Liburni, ki so jih antični avtorji opisovali

kot odlične pomorščake in gusarje. Vendar so informacije o njihovem življenju v

starejšem obdobju izjemno negotove in različno interpretirane. Bili so glavni

posredniki v trgovinski izmenjavi. Med Grki in Liburni je prihajalo do številnih

bojev. Leta 734 pr. Kr. so Grki Liburne pregnali iz Korkire, leta 625 pr. Kr. iz Drača.

Najhujši spopad med njimi se je zgodil leta 384/383 pr. Kr. v Farosu. Sirakužani so

takrat porazili staroselce in rešili novoustanovljeno naselbino Grkov s Parosa. Od

tedaj naprej so bili Liburni bolj ali manj omejeni na severni del vzhodnega Jadrana,

to je severno od Krka.103

O stikih med Grki in prebivalci vzhodnega Jadranskega morja pred začetkom 4. st.

pr. Kr. nam največ informacij prinašajo arheološke najdbe, ki so bile odkrite v

številnih jamah. Obstajajo tudi številna pisna dela, ki so jih zapisali grški avtorji,

vendar ne morejo točno potrditi teh stikov.104

99 Mano-Zisi, Iliri i Grci, str. 11. 100 Matijašić, Povijest hrvatskih zemalja, str. 51. 101 Čače, Pregled povijesti jadranskih, str. 64. 102 Matijašić, Povijest hrvatskih zemalja, str. 51. 103 Čače, Pregled povijesti jadranskih, str. 64. 104 Grga Novak, »Stari Grci na Jadranskom moru«. V: Rad Jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti, Odjel za filozofiju i društvene nauke, knj.10 = 322 (JAZU, Zagreb 1961), str. 151 (dalje: Novak, Stari Grci).

http://katalog.kgz.hr/pagesResults/bibliografskiZapis.aspx?&currentPage=1&searchById=1&sort=0&spid0=1&spv0=Grci&xm0=1&selectedId=203053873http://katalog.kgz.hr/pagesResults/bibliografskiZapis.aspx?&currentPage=1&searchById=1&sort=0&spid0=1&spv0=Grci&xm0=1&selectedId=203053873

23

3.2.1. ARHEOLOŠKE NAJDBE

Arheološki material (predvsem keramika), ki ga je Grga Novak105 izkopal v

Grabčevi jami na Hvaru, dokazuje, da so od začetka 3. st. pr. Kr. obstajale povezave

med jadransko obalo in Egejskim in Jonskim morjem.106 Novak je izkopal tudi

številne druge jame, kot so Markova jama na Hvaru, jama Pokrivenik na Hvaru,

jama Rasohatica na Korčuli, Velika jama nad Velo Luko na Korčuli in jama Rači na

Lastovem. Najdeni material v teh jamah dokazuje stike v bronasti, železni, klasični,

helenistični in rimski dobi.107

Na nagrobni steli, ki je bila odkrita v 80. letih 19. st. v Novilari pri Pesaru, se na eni

strani nahaja vrezana risba neke pomorske bitke. Spomenik so datirali v čas

cvetenja stare železne kulture v Novilari v 8. st. pr. Kr., mogoče celo že v 9. st. pr.

Kr., in je bil izdelan pod velikim vplivom grške umetnosti tega časa. Večje sledi

vpliva grške kulture so bile najdene v Vizačah pri Pulju, ki se odražajo predvsem

na številnih kamnitih ploščah z raznimi okraski iz 7. in 6. st. pr. Kr. in na kasnejših

grških vazah. Bronasta situla, ki je bila najdena pri nas v Sloveniji v Vačah, je prav

tako narejena pod velikim vplivom grške arhaične umetnosti. Verjetno istočasno

preko kultur severne Italije dokazuje, kako globoko je prodrl grški vpliv tudi v širši

pas Jadranskega morja.108

Korintska čelada iz 6. st. pr. Kr. iz Ararjeve gromile, bronaste posode iz Čitluka,

Brezja, Iljaka, bronaste podkolenke iz Čitluka, številne posode v obliki grškega

skifosa, srebrni relief iz Zagrada so očitni izdelki arhaične grške plastike in jasno

dokazujejo, da je bilo zaledje Jadranskega morja v 6. in 5. st. pr. Kr. v trgovskih

zvezah z grškimi kraji, torej še preden se je začel Dionizij I.109 iz Sirakuz širiti na

105 Grga Novak se je rodil leta 1888 in umrl leta 1978. Bil je hrvaški zgodovinar in arheolog. Novak, Grga (b.d.), http://www.enciklopedija.hr/natuknica.aspx?id=44211 (pridobljeno 10. 5. 2016). 106 Novak, Stari Grci, str. 147, 151. 107 Prav tam, str. 147, 148. 108 Prav tam, str. 152. 109 Dionizij I., imenovan tudi Dionizij Starejši, je bil sirakuški tiran med letoma 405 in 367 pr. Kr. Vladal je polovici Sicilije ter razširil svoja ozemlja na italsko celino. Tako si je pridobil nadzor nad večino Velike Grčije. V času njegove vladavine je na Siciliji vladalo izobilje pod tiranskim vodstvom. Ob smrti je bil v vojni s Kartagino. Nasledil ga je njegov sin Dionizij Mlajši. Antika: leksikon, str. 511.

http://www.enciklopedija.hr/natuknica.aspx?id=44211

24

Jadranu in ga kolonizirati. Prav tako je nedvomno, da korintski produkti niso

prihajali na območje današnje Bosne po kopnem, ampak so jih sami Korinčani

oziroma njihova kolonija Korkira ali njihova skupna kolonija Epídamnos po dolini

reke Neretve pošiljala v Bosno, kar nam jasno kažejo najdbe hvarske keramike v

dolini Neretve, v Lisičih.110

Zraven nahajališča v Vizačah, kjer niso našli samo ostankov, ki dokazujejo grški

vpliv v 7. in 6. st. pr. Kr., ampak dokazujejo tudi uvoz grškega blaga iz 6. st. pr. Kr.,

so na vzhodni jadranski obali našli tudi predmete, ki dokazujejo trgovske povezave

teh krajev z grškim svetom v 6. in 5. st. pr. Kr. Ni sicer potrjeno, kje v Dalmaciji so

našli korintski aryballos iz 6. st. pr. Kr., ki ga danes hranijo v Arheološkem muzeju

v Splitu.111

Fragmenti antične vaze z rdečimi figurami na črni podlagi, najdeni v Ninu, lekythos

s črnimi figurami, najden na Visu, korintski aryballos, ena majhna vaza antičnega

izvora in en lekythos, ki je prispel v zadrski muzej z Visa, so vse grški uvozi 6. ali

5. st. pr. Kr. Če k temu dodamo, da so pri Blatu na Korčuli našli korintsko vazo, ki

je verjetno iz 6. st. pr. kr., najdbe bakrenih golenjač in šlema, očitno grškega izvora

iz 6. ali 5. st. pr. Kr. v Vičji Luki na zahodni obali otoka Brača, ali čelado iz istega

časa in istega izvora, najdeno v Labinu, opazimo, da so na obale in otoke vzhodnega

dela Jadrana prišli trgovci v 6. in 5. st. pr. Kr. in da je med temi obalami in njihovim

zaledjem obstajala v tem času od severa do juga povezava z grškim svetom na

Jonskem in verjetno tudi na Egejskem morju. Najdbe grške keramike iz Apulije v

Picugih in Vizačah iz 5. st. pr. Kr. so nadaljevanje povezav z istrskimi kraji, ki so

se začele v 7. in 6. st. pr. Kr.112

Iz navedenega je jasno, da so v 7., 6. in 5. st. pr. Kr. Grki, ki so bili nastanjeni na

južnem delu Balkanskega polotoka, pravzaprav na njegovih obalah, ter tisti z

maloazijske obale in otokov v Egejskem morju trgovali s staroselskimi ljudstvi.113

110 Novak, Stari Grci, str. 153. 111 Prav tam, str. 153. 112 Prav tam, str. 153. 113 Prav tam, str 154.

25

3.2.2. PISNI VIRI IN LEGENDE, KI POROČAJO O STIKIH

Grki so torej Jadran obiskali že v mikenskem obdobju, kar dokazujejo arheološke

najdbe. Temu je sledilo nekaj stoletij zatišja, preden je to območje zopet postalo

zanimivo za grške pomorščake in trgovce. Začela se je doba ponovnega odkrivanja

nepoznanega Jadranskega morja in njegovih obal. Da bi se na teh območjih počutili

varnejše, so nekatere svoje mite in legende postavili v ta prostorski okvir, torej na

Jadran. Na ta način so zgodnji arhaični Grki ustvarili podobo Jadranskega morja.

Morja, ki jim ni tuje in ga ne osvajajo na novo, ampak se samo vračajo nazaj na

mesta, ki so jih opisovali njihovi starodavni pisci.114

Najbolj poznane so legende o Illiriju, praočetu Illirov, o Kadmosu in Harmoniji in

o Agronavtih.115 Vendar je G. Novak opozoril, da iz teh zapisov ne moremo dobiti

informacij o takratnem stanja na jadranski obali ter niti o povezavah med prebivalci

te obale in Grki pred 5. st. pr. Kr.116

O plovbi na Jadranu pred 10. st. pr. Kr. govorijo predvsem zgodbe iz mitološkega

obdobja po trojanski vojni, še posebej usoda Diomeda117 in Antenorja118. Ob

vračanju iz Troje v svoj Argos je Diomed spet moral pobegniti, in tako je krenil na

zahod. Mitološka zgodba ga vodi v Apulijo, na ustje reke Timav, kjer je bilo njegovo

svetišče, ter v Venetijo in Umbrijo. Po teh legendah je ob ustju reke Pad ustanovil

Spino in Adrijo, ki sta pozneje za Grke postali pomembni trgovski postojanki.

Diomedove otoke so v antiki imenovali italijanske Tremite, pa tudi Palagružo,

medtem ko za Diomedov rt (Promunturium Diomedis) velja Rt Ploča pri Rogoznici,

kjer so našli ostanke njegovega svetiča s številnimi fragmenti keramičnih posod.

Nekatere so imele vpraskano Diomedovo ime. Trojanski junak Antenor se je po

114 Branko Kirigin, »Palagruža: Diomedov otok ili uvod u početne veze Dalmacije s antičkim grčkim svijetom«. V: Antički Grci na tlu Hrvatske: ur. Vedran Barbarić (Galerija Klovićevi dvori, Zagreb 2010), str. 106 (dalje: Kirigin, Palagruža). 115 Novak, Stari Grci, str. 148. 116 Prav tam, str. 148-150. 117 Dioméd je nastopal v grški mitologiji. Bil je eden izmed najznamenitejših bojevnikov v trojanski vojni. Janković, Kdo je kdo, str. 95. 118 Anténor je nastopal v Iliadi kot trojanski starec. Pred trojansko vojno je gostil Odiseja in Menelaja. Med obleganjem je priporočal, naj lepo Heleno vrnejo Grkom. Po vojni so mu zmagovalci prizanesli, kljub temu pa se je napotil v Italijo. Prav tam, str. 40.

26

propadu Troje prav tako napotil na zahod. Plul je vzdolž vzhodne jadranske obale

ter prišel na severni Jadran, kjer je, kot trdita Tit Livij119 in Vergilij120, ustanovil

Patavij (Padovo).121

Prva omemba prebivalcev na obalah Jadrana v grški literaturi je iz 7. st. pr. Kr., ko

je pesnik Alkaman122 omenjal jadranske Enete. V 7. st. pr. Kr. lahko uvrstimo tudi

zapise Herodota, ki je sicer živel v 5. st. pr. Kr., o prvih Grkih, ki so odpluli na

Jadransko morje.123 Herodot pravi (Herodot, 1,163), da so Fokajci, prebivalci polis

na maloazijski obali Egejskega morja pri Smirni, »prvi med Grki krenili na dolge

plovbe, in da so prav oni odkrili Jadransko morje, Tirsenijo, Iberijo in Tartos. Niso

pluli na širokih tovornih ladjah, marveč na hitrih ladjah s 50 vesli.«124 V zgodnje

obdobje širjenja grške civilizacije na Jadranu sodijo tudi Strabonovi125 podatki

(14,2,10), da so Rodošani v 9. in 8. st. pr. Kr. potovali v oddaljene dežele in da so

ustanovili mesto Elipijo na območju Davnov na jugozahodu Apeninskega polotoka.

Vendar še danes ne vedo, kje je mesto ležalo.126

Po Herodotu127 so se torej Fokajci prvi odpravili na dolga pomorska potovanja.

Vendar je veliko namigov, da so najintenzivnejše sledi o potovanjih in spoznavanju

obal Sredozemlja v zgodnji fazi grške kolonizacije (7. st. pr. Kr) pustili jonski

Evbojci, prebivalci otoka Evboja v Egejskem morju. Dve najpomembnejši polis na

Evboji sta bili Eretrija in Halkida, ki sta v zgodnji arhaični dobi spadali med

119 Tit Lívij se je rodil leta 59 pr. Kr. in umrl leta 17 po Kr. Bil je rimski zgodovinar, ki je izviral iz Padove. Njegovo najpomembnejšo delo je rimska zgodovina Od ustanovitve mesta (Ad urbe condita). Janković, Kdo je kdo, str. 232. 120 Vergílij se je rodil leta 70 in umrl leta 19. pr. Kr. Bil je največji rimski epski pesnik. Prav tam, str. 382. 121 Matijašić, Povijest hrvatskih zemalja, str. 53. 122 Alkamán je živel v drugi polovici 7. st. pr. Kr. v Šparti. Bil je grški lirski pesnik. Prav tam, str. 30. 123 Novak, Stari Grci, str. 150. 124 Matijašić, Povijest hrvatskih zemalja, str. 51. 125 Strábon se je rodil okrog leta 63 pr. Kr. in umrl leta 21 po. Kr. Bil je grški geograf in zgodovinopisec iz Male Azije. Njegovi pomembni deli sta Zgodovinski orisi, ki so izgubljeni, in Geografija v 17 knjigah, ki je ohranjena. Je pomemben vir geografskih in zgodovinskih podatkov ter običajev ljudi, ki jih je opisal. Janković, Kdo je kdo, str. 351. 126 Matijašić, Povijest hrvatskih zemalja, str. 53. 127 Herodot se je rodil okrog leta 484 pr. Kr. in uml okrog leta 420 pr. Kr. Imenujemo ga »očeta zgodovine«. Bil je grški zgodovinopisec iz Male Azije. Napisal je Zgodovino, ki v evropski književnosti predstavlja prvo pomembno prozno delo. Janković, Kdo je kdo, str. 162.

27

najaktivnejše grške polis. Pluli so po Jadranu, do Sicilije, severne Afrike, verjetno

tudi dlje. Po nekaterih podatkih sta ustanovili naselbine na Krfu in v Oriku na ilirski

obali, od koder so jih pregnali drugi Grki, najprej Korinčani. Tudi na severnoafriški

obali, na območju današnje Tunizije, so osnovali naselbine, od koder so jih pregnali

Kartažani. Po nekem izročilu so dali ime današnjemu Jadranskemu morju: Iónios

kólpos, zaliv Joncev (saj so bili Jonci). Ko Herodot piše o daljnih potovanjih

Fokejcev, uporablja za ime morja obliko Adrien, poimenovano po mestu Adrija na

severnem delu Jadranskega morja. Ionios kolpos so uporabljali za južni in srednji

Jadran, Adrien pa za severni del, mogoče samo za najsevernejši. Z razvojem

trgovine v Adriji je to ime izrinilo prvo.128

Okrog leta 500 pr. Kr. je Hekataj opisal jadransko obalo in tam živeče narode,

vendar se je njegovo delo izgubilo.129 Pisal je celo o mestu Adrija. Njegovo znanje

se je razširilo tudi med njegove someščane v maloazijskih mestih ter tudi med Grke

na južnem delu Balkanskega polotoka, kar potrjuje pesnik Pindar130, ki je živel v 6.

in 5. st. pr. Kr. To poznavanje Jadranskega morja in obal iz perspektive Grkov v 5.

st. pr. Kr. se vidi v delih Ajshila131, Sofokla132, Helanika133, Ferekida134, ki

neposredno ali posredno omenjajo to morje in na njem kako pleme ali mesto.135

Hekataj imenuje Jadransko morje današnje Jadransko morje, medtem ko Herodot

ne samo Apolonijo temveč tudi Epídaver umešča v Jonsko morje.136 Po sklicevanju

kasnejših avtorjev vemo, da so ugledni geografi in zgodovinarji iz 4. in 3. st. pr. Kr.,

128 Matijašić, Povijest hrvatskih zemalja, str. 51. 129 Čače, Pregled povijesti jadranskih, str. 64. 130 Píndar se je rodil leta 518 in umrl leta 438 pr. Kr. Bil je največji grški zborski lirik. Izdal je zelo bogat pesniški opus v 17 knjigah. Janković. Kdo je kdo, str. 299. 131 Ájshil se je rodil leta 524 in umrl leta 456 pr. Kr. Imenujejo ga utemeljitelja tragedije. Ohranjenih je njegovih sedem izmed 90 napisanih tragedij. Prav tam, str. 22-23. 132 Sófokles se je rodil okrog leta 490 pr. Kr. in umrl leta 406 pr. Kr. Bil je predstavnik trojke (v njej sta še Ajshil in Evripid) največjih grških tragiških pesnikov. Napisal naj bi 123 dram. Prav tam, str. 345. 133 Helaník je živel v 5. st. pr. Kr. bil je grški logograf z otoka Lezbos. Napisal je tudi številna dela, vendar je ohranjenih le nekaj fragmentov. Antika: leksikon, str. 208. 134 Ferekíd je živel v 6. st. pr. Kr. Bil je grški logograf iz Lerosa. Živel je v Atenah. Njegovo najpomembnejše delo je Zgodovina ali Tegonija (Historiai ali Theogonia), ki je le malo ohranjena. Prav tam, str. 172. 135 Novak, Stari Grci, str. 150. 136 Prav tam, str. 151.

28

kot so Efor137, Teopomp138, Eratosten139 prinašali podatke o Jadranu, vendar so

njihova dela izgubljena.140

Tako Jonci kot Evbojci so poznali Homerjeve epe. Iz Odisejevega141 potovanja po

koncu trojanske vojne so mitske kraje uvrščali v fizični prostor. Ampak problem je

v tem, ker je za te kraje grška mitološka tradicija imela več alternativ, kje bi se

dejansko lahko nahajali, nekatera so bila bližje grškemu prostoru (Jadran, Sicilja),

druga bolj oddaljena (severna Afrika, Hispanija, Gibraltar). Do tega je prišlo, ker

so jih vedno postavljali na rob poznanega sveta, torej poznanih obal Sredozemlja.

S širjenjem poznavanja krajev se je širil tudi rob poznanega sveta.142 Različni avtorji

(zgodovinarji, zemljepisci, pesniki) so različne kraje umeščali na druge lokacije,

npr.Psevdo-Skilak143, Kalimah144, Tukidid145, …146

Od začetka sirakuške kolonizacije vzhodnega Jadrana ter vse do leta 230 pr. Kr., ko

so Rimljani prvič posegli v ta prostor, ostaja ta svet in zgodovina Grkov na tem

137 Éfor je živel v 4. st. pr. Kr. Bil je grški zgodovinar iz Kime ter eden najpomembnejših tiste dobe. Njegovo najpomembnejše, sicer neohranjeno delo je Zgodovina (Historiai) v 30 knjigah. Antika: leksikon, str. 138. 138 Teopómp se je rodil okrog leta 378 pr. Kr. in umrl leta 323 pr. Kr. Bil je grški zgodovinopisec iz Hiosa. Njegovi najpomembnejši deli sta Grška zgodovina v 20 knjigah in Filipova zgodovina v 58 knjigah. Ohranjeni sta fragmentarno in v citatih. Janković, Kdo je kdo, str. 363. 139 Eratosten se je rodil okrog leta 285/80 pr. Kr. in umrl okrog leta 194 pr. Kr. Prihajal je iz Kirene. Imenovali so ga »vseved«, saj je bil najbolj vsestranski učenjak časa, v katerem je živel. Prav tako je bil vodja aleksandrinske knjižnice. Antika: leksikon, str. 155. 140 Čače, Pregled povijesti jadranskih, str. 66. 141 Odisêj je bil v grški mitologiji kralj na Itaki. Bil je tudi udeleženec trojanske vojne in eden izmed njenih največjih junakov. Janković, Kdo je kdo, str. 273. 142 Matijašić, Povijest hrvatskih zemalja, str. 52. 143 Psevdo-Skilak je živel v 6. st. pr. Kr. Bil je starogrški raziskovalec, pionir na področju geografije in prvi zahodni opazovalec, ki je poročal o Indiji. Scylax of Caryanda (b.d.), http://www.britannica.com/biography/Scylax-of-Caryanda (pridobljeno 10. 5. 2016). 144 Kalímah se je rodil okrog leta 305 pr. Kr. in umrl leta 240 pr. Kr. Bil je helenistični pesnik. Popisal je vse knjige, ki so bile del aleksandrijske knjižnice. Ta kalatog predstavlja osnovo za preučevanje grške književnosti. Janković, Kdo je kdo, str. 196. 145 Tukídid se je rodil okrog leta 460 pr. kr. in umrl okrog leta 395 pr. Kr. Bil je atenski zgodovinopisec. V času peloponeške vojne med letoma 431 in 404 pr. Kr. Leta 424 pr. Kr. bil strateg. Njegovo najpomembnejše delo je bila Peloponeška vojna v osmih knjigah. Prav tam, str. 377. 146 Matijašić, Povijest hrvatskih zemalja, str. 53.

http://www.britannica.com/biography/Scylax-of-Caryanda

29

območju zavita v skrivnost. Skopi viri kažejo na razvoj, ki je zelo podoben onemu

v Veliki Grčiji: sorazmerno šibke skupnosti so bile vse bolj izpostavljene pritisku

negostoljubnih sosedov in so končno pristale v vazalnem odnosu do prvih ilirskih

državnih tvorb (tako imenovanega Ilirskega kraljestva), samo najmočnejša in od

obale najbolj oddaljena kolonija Isa je ohranila samostojnost. Prošnja te naselbine

za pomoč zaradi nasilja (morskega razbojništva) Illirov je leta 229 pr. Kr. priklicala

rimsko intervencijo na obalo. O tem pišejo Polibij147, Apijan148 in Kasij Dion149.150

PSEVDO-SKILAKOVA PLOVBA

Najstarejše ohranjeno besedilo, ki podrobno in izčrpno opisuje hrvaško obalo, je

tisto, ki ga pripisujejo neznanemu avtorju, ki je v znanosti poimenovan Psevdo-

Skilak (Pseudo-Skilax). To je kratek, a jedrnat opis plovbe (Períplous) vzdolž

sredozemske obale, vse od Grčije, Male Azije, Egipta in severne Afrike, Hispanije,

Galije, Apeninskega polotoka in Jadrana. Založniki so do 17. st. menili, da je

besedillo napisal Skilak iz Kariande, geograf, ki je živel in deloval v 6 st. pr. Kr.151

V 19. st. je postalo jasno, da besedilo ni moglo nastati pred 4. st. pr. Kr. Ker niso

poznali imena avtorja, so ga poimenovali kot Psevdo-Skilaka, o katerem ne vemo

nič konkretnega. Besedilo je verjetno nastalo med 380 in 330 pr. Kr. Prva,

najstarejša oblika besedila je bila zelo kratka in jedrnata in ne da se niti izključiti,

da je nastala že pred 4. st. pr. Kr., saj vsebuje samo najosnovnejše podatke. Vsak

odstavek o sredozemski obali, ki je opisoval posamezno etapo potovanja, je opisan

s tremi osnovnimi elementi, in sicer z imenom ljudstva, ki je na opisanem delu obale

živelo; sledijo imena mest, otokov in rek na območju ter čas trajanja plovbe na tem

147 Políbij se je rodil okrog leta 200 pr. Kr. v Arkadiji in umrl okrog leta 118 pr. Kr. Bil je grški zgodovinopisec in državnik. Leta 168 pr. Kr. je bil odpeljan v Rim. Njegovo najpomembnejše delo je Zgodovina v 40 knjigah. Pet knjig je ohranjenih v celoti, ostale fragmentirano. Janković, Kdo je kdo, str. 309. 148 Apiján je živel v 2. st. po Kr. Rodil se je v Aleksandriji in živel v Rimu. Bil je grški zgodovinopisec. Njegovo najpomembnejše delo je Rimska zgodovina v 24 knjigah, od tega je ohranjenih enajst, zapisana je v grščini. Prav tam, str. 46. 149 Kásij Díon, po rodu Grk, se je rodil okrog leta 150 in umrl leta 234 po Kr. Bil je državnik v Rimu. Napisal je zgodovino Rima od ustanovitve do svojega časa v grščini. Zgodovina obsega 80 knjig, od tega je 25 ohranjenih. Prav tam, str. 96. 150 Bratož, Grška zgodovina, str. 159. 151 Matijašić, Povijest hrvatskih zemalja, str. 62.

30

delu odseka (v dnevih).152

Avtor besedila ni zapisal na podlagi lastnih izkušenj, ampak na podlagi raznih virov,

ki so vsebovali opise sredozemskih obal. Besedilo so v kasnejših stoletjih večkrat

prepisali. Pri tem so vanj vnesli številne nove informacije in tako povečali količino

podatkov o določenem odseku obale. Dodatki se razlikujejo po vsebini, obsegu in

natančnosti. Psevdo-Skilakova plovba torej vsebuje podatke o vzhodni jadranski

obali v 4 st. pr. Kr s kasnejšimi dodatki. Besedilo so uporabljali kot priročnik za

plovbo, kasneje tudi kot kulturološko čtivo.153

Celotno besedilo je razdeljeno na krajša ali daljša poglavja, ki vsebujejo tri zgoraj

omenjene osnovne podatke in kasnejše dodatke, ki so nekatera poglavja močno

razširili, druga so ostala kratka. Razdelitev na poglavja, z uvodnim naslovom

vsakega izmed njih, je delo nekega prepisovalca iz poznorimske ali bizantinske

dobe, ko so poglavja dobila tudi številčne oznake.154 Jadranska plovba je opisana v

štirinajstih poglavjih (14.-27. poglavje), in se začne v južni Italiji.155 Opis vzhodne

jadranske obale pa se prične z 20. poglavjem z opisom Histrov in konča s 25. z

opisom Enhelejcev, čemer sledijo še tri poglavja, dokler se avtor ni vrnil nazaj v

grški prostor.156

V spisu so opisane grške naselbine severno od Otranta, ki jih je avtor »poznal«, to

so grška mesta na istoimenskih otokih Faros in Isa ter območja na obali, Epidamnos

in Apolonija. Korčulo navaja kot Črno Korkiro, vendar na njej ne beleži grške

naselbine. Vsa štiri naselja so bila arheološko preverjana na mestih, ki so jih viri

ohranili do novega veka. Najdbe kažejo, da so na ta kraje grški proizvodi prihajali,

še preden so jih trajno poselili grški kolonisti. Herakleja je navedena dvoumno, ne

vemo ali bi jo morali iskati v Dalmaciji ali mogoče na jugu zraven Krfa, na otoku

ali na kopnem. Denarne najdbe pa potrjujejo naselbino.157

152 Matijašić, Povijest hrvatskih zemalja, str. 62. 153 Prav tam, str. 62. 154 Prav tam, str. 62. 155 John Wilkes, The Illyrians (Blackwell Publishers, Oxford 1992), str. 94 (dalje: Wilkes, The Ilyrians). 156 Matijašić, Povijest hrvatskih zemalja, str. 63. 157 Čače, Pregled povijesti jadranskih, str. 66.

31

4. VELIKA GRŠKA KOLONIZACIJA

Velika grška kolonizacija se je odvijala med sredo 8. in 6 st. pr. Kr. in je predstavlja

obdobje drugega velikega širjenja Grkov v sredozemskem svetu.158 Ta kolonizacija

se je od prejšnjih razlikovala v tem, da je bila mnogo večja ter da so jo izvajala

posamezna grška mesta, prejšnjo pa cela plemena. S kolonizacijo so na različne

konce Evrazije razširili grško kulturo, politične institucije, od katerih je bila

najpomembnejša polis.159 Grki so z veliko kolonizacijo postali najpomembnejše in

vodilno ljudstvo sveta. Grki so se odpravili v dve glavni smeri, proti severu in

zahodu.160

4.1. VZROKI

Vzroki za kolonizacijo so bili različni in so povezani z notranjimi razmerami v

Grčiji.161 V deželi je namreč začelo primanjkovati obdelovalne zemlje in posledično

hrane za naraščajoče grško prebivalstvo. Zato so se Grki odločili kreniti v tuje

dežele, kjer bo dovolj prostora za nove obdelovalne površine.162 Ker pa so imeli že

izkušnje z trgovino in pomorstvom, jih je gnala tudi želja po povečani trgovini in

izmenjavi različnih predmetov, kovin in prehrambenih izdelkov. Hoteli so izboljšati

svoje gospodarstvo.163 Zaradi političnih bojev v mestih so nekateri izgubili in so

preprosto morali zbežati. Nekatere je gnala želja po osvajanju novih ozemelj ter

avanturizem.164

4.2. NAČIN POTEKA

Pomembno vlogo pri poteku kolonizacije so imela preročišča. Najpomembnejše je

bilo tisto v Delfih, kamor so predvsem mesta iz celinske Grčije pošiljala svoje

158 Bratož, Grška zgodovina, str. 59. 159 Prav tam, str. 59-60; Sovre, Stari Grki, str. 83. 160 Bowra, Klasična grčija, str. 52. 161 Bratož, Grška zgodovina, str. 60. 162 Bowra, Klasična grčija, str. 51. 163 Prav tam, str. 51-52. 164 Marina Milićević Bradač, Stara Grčka: Grci na Crnome moru (Školska knjiga, Zagreb 2004), str. 18 (dalje: Milićević Bradač, Stara Grčka).

32

predstavnike. Jonci z azijske obale so hodili po nasvete predvsem v Apolonovo165

preročišče v Didimi pri Miletu. Prav tako omenjajo, da naj bi Zevsovo preročišče v

Dodoni v Epiru imelo svojo vlogo v kolonizaciji.166 Preročišče je ljudem dajalo

nasvete, določilo smer, kraj, čas ustanovitve nove kolonije, njenega vodjo -

ustanovitelja (ojkist) - ter določilo boga, ki bo njihov zaščitnik.167

Preročišče je ljudem dajalo nasvete o vsem, le fizično organizacijo so morali sami

izpeljati. Kolonisti so bili izbrani prostovoljno ali prisilno. V Kireni so jih npr.

izbrali na podlagi žreba. Grki so na pot krenili z ladjami, zato so novo ustanovljene

kolonije nastale ob morski obali, ki je omogočala pristanišča za njihovo floto.

Hkrati so te nove naselbine mogle nuditi lahko obrambo, vodo ter hrano za

koloniste. Preročišče je torej točno vedelo, kateri kraj bo primeren za določene

koloniste.168

Ustanovitelj je vodil odpravo in močno so ga častili še po smrti.169 Staroselci

velikokrat niso bili navdušeni nad prihodom novih kolonistov in med njimi je

nemalokrat prišlo do bojev. Zato je ustanovitelj včasih moral iztrgati zemljo za

naselitev svoje čete iz rok domačinov. Pridobljeno zemljo je odmeril zemljemerec,

ki je prišel z kolonisti, kar s koraki. Nato so na tej zemlji začeli gradili naselje. S

seboj so prinesli tudi grudo domače zemlje, ki je postala središče izgradnje novega

mesta. »Bogove so spravili v zasilni tempelj na akropoli, okrog nje pa se je potem

uredilo življenje kolonov.«170

Čeprav so imeli tesne gospodarske in verske sti