UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

Športna vzgoja

GENEZA IN RAZVOJ SURFANJA KOT ŠPORTNE PANOGE

Diplomsko delo

MENTOR:

Doc. dr. Tomaž Pavlin

RECENZENT:

Doc. dr. Matej Majerič

Avtor:

LUKA MAVRIČ

Ljubljana, 2016

2

»Hiki mai ka 'ino, hiki mai no ka malie« - Bad weather comes, good weather comes too. The

sea changes. Life changes. We surf on anyway. (Havajski pregovor)

3

Ključne besede: surfanje, zgodovina, geneza, Havaji

GENEZA SURFANJA IN RAZVOJ DO ŠESTDESETIH LET

Luka Mavrič

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, 2016

Športna vzgoja

35 strani; 0 grafov, 16 slik, 21 virov

IZVLEČEK

O zgodovini surfanja je bilo veliko napisanega v angleškem jeziku, zelo malo pa v slovenščini. Namen moje diplomske naloge je bil raziskati, kje in kdaj se je surfanje začelo in kako se je ta dejavnost razvijala skozi čas do začetka šestdesetih let. Glavni cilj je bil zajeti vse glavne dogodke in osebnosti, ki so najbolj vplivale na razvoj surfanja ter razvoj deskarskih manevrov in tekmovanj. Raziskali smo tudi, kako je tehnološki razvoj vplival na razvoj deskanja in celotno kulturo ter industrijo povezano s to dejavnostjo.

Pri pisanju diplomskega dela je bila uporabljena deskriptivna metoda. Pomagali smo si z obstoječimi domačimi in tujimi viri.

4

Key words: surfing, history, genesis, Hawaii

SURFING GENESIS AND DEVELOPMENT TILL 1960's

Luka Mavrič

University of Ljubljana, Faculty of Sport, 2016

Sports education

35 pages; 0 graphs, 16 pictures, 21 sources

ABSTRACT

There was a lot written about history of surfing in english language and almost nothing in slovenian. The main intention of my graduation thesis was to explore where and when surfing began and how it was developing through years until begining of 1960's. The main goal was to research all the main events and people, who affected surfing development the most and also development of surfing manouvers and competitions. We researched how technological evolution affected on development of surfing and the whole culture and industry associated with it.

Desriptive method has been used for writing this thesis. We used existing domestic and foregin sources.

5

VSEBINA 1. UVOD ............................................................................................................................................... 6

1.1 Cilji in odprta vprašanja ................................................................................................................. 8

2. IZVOR SURFANJA ............................................................................................................................. 9

2.1 Surfanje v starodavnem Peruju ............................................................................................... 9

2.2 Polinezijske korenine ............................................................................................................. 10

2.3 Prihod na Havaje ................................................................................................................... 11

3. RAZVOJ SURFANJA V LETIH IZOLACIJE (DO 1778) ......................................................................... 13

3.1 Tekmovanja ........................................................................................................................... 14

3.2 Surf deske .............................................................................................................................. 15

3.2.1 Izdelovanje desk ............................................................................................................ 16

3.3 Način vožnje .......................................................................................................................... 17

4. PRIHOD ZAHODA (1778–1900) ...................................................................................................... 18

5. OBUDITEV SURFANJA (1900–1945) ............................................................................................... 20

5.1 »Outrigger Canoe club«......................................................................................................... 20

5.2 Duke Kahanamoku in »Hui Nalu« surf klub ........................................................................... 21

5.3 Surfanje v Kaliforniji in prvo tekmovanje v Ameriki .............................................................. 22

5.4 Prihod surfanja v Avstralijo ................................................................................................... 23

5.5 Organizacijski in tekmovalni razvoj v Kaliforniji pred 2. svetovno vojno .............................. 24

5.6 Začetek razvoja surfanja velikih valov na Havajih ................................................................. 26

5.7 Surfanje med 2. svetovno vojno ............................................................................................ 26

6. SURFANJE PO VOJNI DO ŠESTDESETIH LET .................................................................................... 27

6.1 Kalifornija – Malibu ............................................................................................................... 27

6.2 Vojni izumi in odkritja ............................................................................................................ 28

6.3 Povojni razvoj na Havajih ...................................................................................................... 29

6.4 Surfanje v Avstraliji ................................................................................................................ 29

6.5 Prvi deskarski filmi ................................................................................................................. 30

6.6 Surfanje na Havajih v drugi polovici petdesetih – VEDNO VEČJI VALOVI .............................. 30

7. ZAKLJUČEK ..................................................................................................................................... 33

8. VIRI ................................................................................................................................................ 34

Viri fotografij ..................................................................................................................................... 34

6

1. UVOD

Surfanje – umetnost drsenja po vodni gladini, je danes eden izmed svetovno najbolj priljubljenih športov. Šport, ki ga masovno izvajajo predvsem ob oceanskih obalah vseh celin, se je razširil tudi v državo, ki ni tako povezana z oceanom, v Slovenijo. Tu se je v zadnjih petnajstih letih oblikovala že kar številna družba, ki deluje v več klubih pod okriljem Surf zveze Slovenije.

Surfanje danes izvaja približno 20 milijonov ljudi po vsem svetu, vključno s 44. predsednikom ZDA. Šport podpira 10-milijonsko globalno industrijo in se pojavlja praktično povsod. Deskarji krasijo oglasne plakate in prodajajo pivo in avte na televiziji in internetu. Deskarske skupnosti so vsepovsod od Islandije in Irske do Izraela in Indonezije. Prenašanje tekmovanj na vseh vrstah valov in desk pa redno prinaša kulturo surfanja tudi globoko v celino. (Westwick in Neushul, 2013)

Kot vsak drug šport je bilo surfanje v svojih začetkih videti precej drugače. Niti ni bilo šport in se tudi ni tako imenovalo. »He'e nalu«, kot so na Havajih poimenovali dejavnost, v prevodu pomeni drseti na valovih. Havaji, ki veljajo za rojstni kraj te dejavnosti, niso edini kraj, kjer se je surfanju podobna aktivnost izvajala že pred mnogimi leti. Kje se je to prvič zgodilo, je težko dokazati, saj so prvi znani zapisi o surfanju nastali šele ob popotovanjih evropskih mornarjev po svetovnih morjih. Tako je James Cook ob svojem prvem srečanju s Havaji naletel na ljudi, ki so s pomočjo desk drseli na valovih.

V diplomskem delu želimo opisati več teh začetkov in kako je nato potekal nadaljnji razvoj. Predvsem nas zanima havajska zgodba. Najprej to, kako so se sploh znašli ljudje na otokih sredi Tihega oceana in od kod so prišli. Kako so že pred velikimi zahodnimi odkritji pluli po oceanu in pristali na majhnih otokih sredi največjega oceana na svetu. Očitno je, da so bili z oceanom zelo povezani, in menim, da iz tega izhaja tudi zgodba o surfanju.

S prihodom zahoda na Havaje se nato zgodi naslednja prelomnica v surfanju. Kako je prišlo do tega prihoda in kako se surfanje obdrži kot dejavnost, kljub spreminjanju in zatiranju havajske kulture s strani prišlekov, bo naslednja tema, ki bo v diplomskem delu podrobneje obravnavana.

Surfanje se nato ob koncu 19. stol. začne počasi širiti na zahodno obalo Amerike in v Avstralijo. Opisati bomo poskušali vse pomembnejše dogodke in osebnosti iz tega obdobja pa vse do obdobja šestdesetih let. Deskanje bomo umestili tudi v kulturo in spremljali razvoj dejavnosti predvsem na Havajih, v Ameriki ter v Avstraliji, saj so tu potekale največje spremembe. Razvoj je v različnih obdobjih in krajih šel v svojo smer. Spremljali bomo predvsem razvoj oblikovanja in izdelave desk, ter razvoj tehnike surfanja, ki je bila pogojena z določenimi izumi, kot so na primer smerniki.

Obdobje do šestdesetih let je zajeto zato, ker bi bila drugače tema preobširna. V šestdesetih letih in pozneje surfanje doživi totalen razcvet v vseh pogledih, do začetka tega obdobja pa je predvsem v Ameriki bolj subkultura in se razvija ločeno od glavnega kulturnega toka.

V besedilu želimo opisati tudi razvoj tekmovalnega surfanja. Predvsem, kako so se spreminjala pravila in zahteve in kako so določali zmagovalce. Danes je surfanje ocenjevano s strani sodnikov, včasih pa ni bilo tako. Večjo prednost so dajali predvsem veslanju, ki pa je sestavni del surfanja. Surfanje je v veliki meri sestavljeno iz veslanja (»paddling«) in čakanja na

7

primeren val malce zunaj cone, kjer se začnejo lomiti valovi (»line up«). Samo drsenje po valu predstavlja le nekaj odstotkov časa od celotne aktivnosti.

V slovenščini je literature o tej temi zelo malo oziroma ne obstaja in ker tudi pri nas surfanje postaja vedno bolj priljubljena dejavnost, je to eden izmed razlogov za izbor teme. Medtem so predvsem ameriški zgodovinarji že dobro raziskali genezo te dejavnosti in je literature v angleščini na to temo relativno veliko. Cilj diplomskega dela je iz izbranega obdobja, s pomočjo svetovne literature, izluščiti in opisati najpomembnejše dogodke, osebnosti in izume.

Sam sem prvič preizkusil surfanje leta 2012 in me je tako pritegnilo, da od takrat naprej vsako poletje preživim na severni obali Španije oz. Baskije. Zato me zanima, od kod je surfanje prišlo in to je glavni razlog za pisanje in raziskovanje o tej temi. V diplomsko delo želim strniti pomembnejše zgodovinske podatke o genezi in razvoju surfanja do šestdesetih let prejšnjega stoletja.

8

1.1 Cilji in odprta vprašanja

Glavni cilji diplomskega dela so ugotoviti:

- Kje in kdaj se je prvič pojavilo surfanje? - Kako je bilo surfanje videti takrat? - Kdaj in kako se začne surfanje širiti po svetu? - Kateri so najbolj prepoznavni obrazi surfanja oz. katere osebnosti so najbolj

pripomogle k razvoju? - Kdaj se surfanje razvije kot tekmovalna disciplina? - Kako so se prve deske razlikovale od današnjih?

9

2. IZVOR SURFANJA

Vožnja po valu v kateri koli obliki se je najverjetneje pojavljala povsod, kjer so ljudje imeli stik z vodo in valovi. Za to sicer ni dokazov, vendar naravno bi bilo, da kjer so ljudje in valovi, se bo prej ali slej nekdo zapeljal po valu. Najosnovnejša oblika jezdenja valov je telesno drsenje (body-surfing) in se je najverjetneje pojavila prva. Še pred ljudmi so to počele živali. Zdi se, da delfini in pelikani to počnejo iz čistega užitka. Če se vprašamo, kdaj je prvi človek odšel v »shorebreak« (val, ki se lomi direktno čisto blizu ali direktno na obalo), je odgovor verjetno, pred več deset tisoč leti. (Warshaw, 2010)

Izvor surfanja je v največji meri povezan s Havaji. Kljub temu pa so tudi drugje po svetu obstajale in se do določene mere razvijale pojavne oblike drsenja na vodi. Skoraj povsod, kjer so bili ljudje v stiku z oceanom in valovi, so se razvile določene oblike drsenja na valovih, s pripomočki ali brez. Predvsem je znana perujska zgodba, ki ponuja najstarejše dokaze stare več tisoč let in je ravno zato tudi uvrščena v prvi del besedila, čeprav perujska dejavnost ni vplivala na nadaljnji razvoj surfanja na Havajih in v svetu.

2.1 Surfanje v starodavnem Peruju

Perujska zgodba se je pričela približno 3000 let pr. n. š., ko so se na severu današnjega Peruja začeli ljudje zbirati v bolj kompleksnih in večjih vaseh in skupnostih. Prebivalci teh skupnosti so bili zelo povezani z oceanom, kar dokazujejo številne podobe valov in aktivnosti povezanih z oceanom na odkritih predmetih – ti izhajajo iz približno 1000 let pr. n. št. Napredno ljudstvo je v tistem času poznalo tudi prevozna sredstva za premikanje po vodi. Eden izmed njih je »caballito«, ki so ga uporabljali trgovci za prevažanje dobrin in ribiči za lovljenje skuš in sardin. Oboji so z njim premagovali kratke razdalje vzdolž obale. (Warshaw, 2010)

Caballito je plovilo, ki ga še danes delajo po enakem postopku. Posušeno trsje povežejo v manjše sestavne dele. Vse skupaj pa nato povežejo v večje dele. Plovilo je na koncu izdelave še najbolj podobno kanuju. Na sredini plovilo nima luknje, ima pa v zadnjem delu prostor za hrambo. Za premikanje po vodi so uporabljali plosko odrezani kos bambusa. Ker je plovilo v celoti zgrajeno iz ekoloških materialov, v uporabi ni zdržalo več kot nekaj mesecev. Ko je voda razgradila zunanje dele, so le-te zamenjali ali pa plovilo zavrgli. (Warshaw, 2010)

Predvideva se, da so ribiči ob vrnitvi na obalo uporabili energijo valov za hitrejšo vrnitev na kopno, kar jim je zagotovo omogočala oblika caballita. Prav tako so pogoji za vožnjo na valu v Peruju večino leta zelo dobri in pravzaprav niso imeli druge izbire. Vozili so se najverjetneje sede ali v kleku. Možno je, da so izkušenejši ribiči na caballitu tudi stali. Nekateri raziskovalci predvidevajo, da so jezdili valove tudi za zabavo. Vedeti moramo, da je voda na tem območju večino leta mrzla, kar je verjetno razlog, da vožnja po valu s caballitom ni prešla v razvito in razširjeno obliko rekreacije, kot se je to zgodilo na Havajih. (Warshaw, 2010)

10

Slika 1 Caballito v uporabi (Neetle, 2016)

Na Sliki 1 je prikazano plovilo caballito, ki naj bi ga starodavni prebivalci Peruja uporabljali za transport in zabavo. Slika prikazuje uporabnost plovila za jezdenje valov.

Čeprav izhajajo iz Peruja najstarejši dokazi o surfanju, pa ta kraj ne velja za rojstni kraj surfanja. Tu drsenje po vodi ni nikoli postalo aktivnost, s katero bi se množično in redno ukvarjali, tako kot se je zgodilo pozneje na Havajih. Vožnja s caballitom je zagotovo ena izmed pojavnih oblik surfanja in dokazuje, da so se ljudje v različnih krajih ukvarjali z vožnjo na valovih v različnih oblikah in z različnimi pripomočki.

2.2 Polinezijske korenine

Približno 2000 let pr. n. št. so prvi priseljenci iz jugovzhodne Azije prispeli na otoke Tonga, Samoe in Fidžija. Tam naj bi se tvorile vse osnovne oblike polinezijske družbe. Medtem ko je politična moč izhajala s Tahitija, je širitev znanih območij rasla. Skupine bojevnikov in mladih deklet so na kanujih – dolgih tudi do 150 čevljev (45,72 metra) – odpluli v vse možne smeri in naseljevali otoke na območju celotne Polinezije. (Warshaw, 2010)

Polinezijci niso imeli zapisanega jezika, niso poznali kovin, niti kolesa, vendar pa so bili kot pomorščaki zagotovo najizkušenejši. Zmožni so bili prepluti na tisoče kilometrov, nato naseliti nov otok oz. verigo otokov in se nato vrniti čez Pacifik na začetno točko. Glavno orodje za navigacijo so bile zvezde in ozvezdja, spoznali pa so se tudi na vreme, morske tokove in se orientirali s pomočjo poznavanja vzorcev letenja ptic. Prvi zahodnjaki, ki so prišli v stik s Polinezijci, so bili presenečeni, kako se lahko orientirajo brez pomoči zemljevidov in kompasa.

11

Kapitan Cook naj bi na popotovanje na Endeavorju povabil tudi navigatorja s Tahitija, ki je bil zmožen z izjemno natančnostjo kadarkoli pokazati pot nazaj na svoj dom. (Warshaw, 2010)

Slika 2 Zemljevid Oceanije (Polinezija, 2015)

Slika 2 prikazuje Polinezijo, podregijo Oceanije, ki zajema ogromno skupino več 1000 otokov, raztresenih po osrednjem in južnem Tihem oceanu. V grobem regijo omejuje trikotnik z oglišči na Havajih, Novi Zelandiji in Velikonočnem otoku. (Wikipedija, 2015)

2.3 Prihod na Havaje

Prvi priseljenci so na Havaje najverjetneje pripluli okrog leta 300 z Markeških otokov. Nato naj bi približno 800 let pozneje otok osvojili naseljenci s Tahitija. Ker je bilo otočje tako oddaljeno in dovolj veliko za stalno naseljenost, so se potovanja med Havaji in preostalo Polinezijo skoraj popolnoma prekinila. Vsa havajska kultura in politična organizacija torej izvira s Tahitija. (Warshaw, 2010)

Po prihodu s Tahitija so otočani nekaj stoletij živeli v izolaciji. Sobivanje z oceanom ter njegovo globoko poznavanje in razumevanje je močno vplivalo tudi na razvoj kulture in socialnega življenja, v sredini katerega je bilo prav surfanje. (Westwick in Neushul, 2013)

Polinezijci so poleg hrane (piščanci, kruhovec) in animizma na vsak nov otok prinesli tudi surfanje. Prva oblika surfanja je tako lahko obstajala že 2000 let pred našim štetjem, ob prihodu prvih priseljencev iz jugovzhodne Azije. Na večini otokov so se le otroci igrali v vodi in se vozili po valovih s pomočjo kakršnega koli plovnega predmeta, po navadi na kosu lesa. Le

12

na glavnih otokih (Havaji, Markeški otoki, Tahiti, Cookovi otoki in Nova Zelandija) so drsenje po valovih prakticirali tudi odrasli. Znano je, da so od te skupine le Tahitijci in Havajci uporabljali dolge deske in so na njih med vožnjo tudi stali. Le na Havajih pa je aktivnost postala nekaj več. Vse se je namreč vrtelo le okoli surfanja. Ta želja po surfanju in dosežki pri oblikovanju desk in tehniki jezdenja valov so razlogi, zakaj Havaji predstavljajo rojstni kraj surfanja. (Warshaw, 2010)

Slika 3 Zemljevid Havajev (Hawaii map, 2016)

Na sliki 3 je prikazan zemljevid Havajskih otokov. Otočje sestavlja 8 večjih in 23 manjših otokov.

13

3. RAZVOJ SURFANJA V LETIH IZOLACIJE (DO 1778)

Na Havajih so surfanje vpletli v svojo celotno kulturo z verskimi običaji, politično močjo in odnosi med moškimi in ženskami izraženimi skozi surfanje. Mnogi poglavarji so bili izjemni deskarji – s tem so izkazovali moč in sposobnost za vodenje. Poglavarji so imeli več prostega časa za piljenje svojih sposobnosti. Ženske so bile v surfanju enakovredne moškim ali še celo boljše. Nekatere surf točke so celo poimenovane po ženskah. Mamala – surf točka – zahodno od Waikikija je poimenovana po izjemni deskarki in poglavarki. (Westwick in Neushul, 2013)

Surfanje pa ni bilo le v domeni poglavarjev in njihovih družin, na Havajih so surfali vsi. S tem so izkazovali svojo fizično moč in gracioznost. Veliko vlogo pri tem je imela tudi spolnost. Goli moški in ženske so si delili valove in če sta se skupaj odpeljala na valu, sta se potem na plaži predala spolnim užitkom. Surfanje je bilo pomembno predvsem zaradi sistema »kapu«, ki je med drugim moškim in ženskam prepovedoval skupno delo ali prehranjevanje. Če si želel spoznati nekega pripadnika nasprotnega spola, je bilo surfanje ena izmed redkih možnosti. (Westwick in Neushul, 2013)

»Kapu« je pomenil sistem religioznih zakonov in pravil, ki so narekovali skoraj vsak del življenja. Je havajski izraz za »prepovedano«. Osnovan je bil na verovanjih o mani. Verjeli so, da ima vse, kar je povezano z bogovi, mano (duhovno moč). Sistem je ljudi razdeljeval na štiri skupine;

- »Ali'i« – poglavarji, ki so poveljevali določenim teritorijem. Svoj položaj so ohranjali s pomočjo družinskih vezi in sposobnosti vodenja. Imeli so jih za potomce bogov;

- »Kahuna« – duhovniki, ki so izvajali pomembne duhovne obrede in služili poglavarjem kot bližnji svetovalci;

- »Maka'ainana« – običajni ljudje (daleč največja skupina), ki so opravljali vsa potrebna dela za preživetje;

- »Kauwa« – izgnanci, ki so bili primorani živeti stran od preostale družbe.

Sistem je deloval tako, da so poglavarji lahko ohranjali moč nad drugimi ljudmi. Ljudje so verjeli, da če prekršijo »kapu«, bo to nad njih in skupnost prineslo jezo bogov. Kdor pa je prekršil ta pravila, ga je doletela smrtna kazen. Velikokrat so kršitelji zakonov samomor naredili sami, preden so jih ulovili, da ne bi prenesli jeze bogov na celotno skupnost. (Kapu System, 2016)

Nekaj primerov »Kapu« zakonov:

- moški in ženske morajo jesti ločeno; - hrana za moške in ženske mora biti kuhana ločeno; - žena ne sme vstopiti v moževo hišo za hranjenje, medtem ko on je; - ženske ne smejo jesti svinjine, banan, kokosov in nekaterih rib; - če pade senca običajnega človeka na poglavarjevo hišo ali njegovo lastnino, bo ta

človek usmrčen (Kapu System, 2016).

Poleg ostrih zakonov je bilo tudi bojevanje med poglavarji reden del havajskega življenja. Kljub vsemu pa je bilo dnevno življenje začinjeno s smehom, darovanji in igro. Imeli so sproščeno življenje. (Warshaw, 2010)

14

3.1 Tekmovanja

Že pred prihodom zahodnih raziskovalcev so na Havajih prakticirali tekmovanja v surfanju. Obračuni so bili velikokrat začinjeni s stavami. Ljudje so stavili svojo zalogo hrane, kanuje, mreže ali pa svojo osebno svobodo na rezultat tekmovanja. Legenda pravi, da sta prvaka z otokov Maui in Oahu na medsebojnem obračunu stavila kar 4000 prašičev in 16 vojnih kanujev. (Westwick in Neushul, 2013)

Tekmovanja in stave kažejo, da na Havajih niso jezdili valov le za zabavo. Surfalo se je predvsem zato, da so očarali nasprotni spol, pridobili socialni in politični status ter zmagovali in dobivali nagrade. Kar nekaj dejavnikov je pripomoglo k temu, da se je na Havajih ustvarila takšna kultura surfanja. Havaji so bili praktično naravni raj za surfanje in vodne aktivnosti. Poleg tople vode so Havajski otoki eden izmed najbolj izpostavljenih otočij in jih valovi dosežejo iz vseh smeri, tako so nekakšna vroča točka na zemlji. Poleti valovi v večini prihajajo z južnega, pozimi s severnega Pacifika.

Na Havajih so imeli izredno ugodno podnebje, zato hrane ni nikoli primanjkovalo. Poznali so poljedelstvo, živinorejo, največ hrane pa jim je prineslo morje. Bili so izredno dobri ribiči, zelo zgodaj pa so razvili sistem za gojenje rib. Vse to jim je omogočalo, da so imeli veliko prostega časa in ravno prosti čas je bil zelo potreben za razvoj takšne športne discipline, kot je surfanje. Ko so se na obzorju pokazali valovi, so spustili delo z rok in odšli med valove.

Koliko prostega časa so imeli, dokazuje dejstvo da so vsako leto priredili »Makahiki« – festival športa in zabave, ki je trajal kar tri mesece. To je bil praznik žetve izveden v čast velikemu havajskemu bogu Lonu. V času festivala sta bila prepovedana vojna in delo, dnevi pa so bili popestreni z najrazličnejšimi tekmovanji. (Warshaw, 2010)

Havajci so si vzeli četrtino leta prosto in imeli nekakšne počitnice. Zaloge dobre hrane pa so pomenile, da so bili izredno zdravi in imeli dovolj energije za surfanje in druge vodne aktivnosti. (Westwick in Neushul, 2013)

Poleg surfanja so na Havajih izvajali še veliko drugih vodnih tekmovanj. Tekmovali so v plavanju in med drugim so izumitelji najhitrejšega plavalnega sloga – kravl. Tekmovali so v skokih v vodo; »lele kawa« (majhen pljusk), »lele pahu« (velik pljusk). »Aho loa« se je imenovalo tekmovanje v zadrževanju diha pod vodo, poznali pa so še vodno rokoborbo, pri kateri sta tekmovalca začela v oceanu, cilj pa je bil čim večkrat potopiti nasprotnika. Vsak potop je bil vreden eno točko in prvi tekmovalec, ki je prišel na kopno ob tem, da je imel prednost v točkah, je postal zmagovalec. (Westwick in Neushul, 2013)

Med obračunom kraljevih pripadnikov so se velike gruče ljudi zbrale na plaži. Ljudje so bučno navijali in pobirali stave na izid obračuna. Vse je bilo videti kot nekakšna boksarska tekma, ali bolje rečeno sumo borba, saj so bili poglavarji po navadi zelo debeli. Tudi ženske so tekmovale proti moškim in legende pravijo, da so bile velikokrat uspešnejše in pridobile večje spoštovanje kot moški tekmeci. (Warshaw, 2010)

Za razliko od današnjih tekmovanj, kjer zmagovalca določijo sodniške ocene, je bil takrat cilj povsem drugačen. Sodniki danes po navadi upoštevajo zahtevnost in število manevrov, izbira vala, stil surfanja, inovativnost, odločnost itd. Takrat pa sta tekmovalca začela na plaži, na deski odveslala do določene točke ter se nato na valu čim hitreje pripeljati nazaj na obalo. To sta lahko ponovila tudi večkrat in nabirala točke. (Warshaw, 2010)

15

3.2 Surf deske

V havajskem jeziku so surf deske imenovali »Papa he'e nalu«, kar v dobesednem prevodu pomeni: nekaj ploščatega za drsenje na valovih. Ta ploščati del je bil lahko zgolj neki odpadni kos lesa, ki so ga zavrgli ob izdelavi kanujev. (King, 2016)

Večinoma pa so bili pri razvoju desk primernih za surfanje zelo inovativni. Do prihoda zahodnih raziskovalcev so razvili kar tri osnovne tipe desk za surfanje. Te so se razlikovale po dolžini, načinu izdelave in njihovih lastnikih.

»Paipo« je bila najmanjša deska izmed vseh. Namenjena je bila predvsem otrokom za surfanje blizu obale. Otroška deska je bila velika približno 1 meter, odrasli paipo pa je bil lahko velik tudi do 2 metra. Najboljši deskarji so na deski med vožnjo lahko stali, največkrat pa so uporabljali ležeči in le redko klečeči položaj. (Warshaw, 2010)

»Olo« so bile največje deske, ki so bile dolge tudi do 20 stopal (6 m) ter široke 2 stopali (60 cm). Teža teh lesenih desk je bila tako tudi do 150 funtov (90 kilogramov). (Warshaw, 2010) Deske so največkrat izdelovali iz lesa drevesa Wiliwili (rastlinska vrsta, ki je značilna za Havajsko verigo).

»Alaia« pa je bila deska srednje velikosti in je bila najbolj pogosta. Izdelana iz lesa »Koa« ali kruhovca. Največkrat so bile dolge 6-7 čevljev (približno 2 metra). Njihova teža pa je bila okrog 45 funtov (približno 20 kg). Čeprav je bila široka približno enako kot »olo«, je bila deska veliko tanjša – največkrat manj kot 2 palca (5 cm). (Warshaw, 2010) Na njej so jezdili prav vsi, od pripadnikov višjih slojev do običajnih ljudi. Ker je bila za polovico manjša kot »olo«, je bila v vodi veliko bolj okretna in obvladljiva, ter tako primerna tudi za bolj strme in hitre valove. S to desko se je veliko lažje prišlo čez zlomljene valove v »line up« – mesto, kjer se lomijo valovi.

Slika 4 prikazuje trikratnega olimpijskega prvaka v plavanju, odličnega reševalca iz vode ter odličnega deskarja, ki bo podrobneje opisan v naslednjih poglavjih. V primerjavi s človekom je »olo« res velika deska, v daljni preteklosti pa naj bi izdelovali in vozili še večje.

Slika 4 Duke Kahanamoku in njegov 16 čevljev dolg "olo" (Warren,

2011)

16

Slika 5 Domorodec in "alaia" v zalivu Waikiki (The Alaia Story, 2016)

Na sliki 5 vidimo Havajca, ki je namenjen v ocean z desko »Alaio«

3.2.1 Izdelovanje desk

Izdelovanje deske je bilo zelo religiozno dejanje, ki ga je sestavljalo veliko ritualov. Obrtniki oziroma izdelovalci so najprej v višje ležečih predelih iskali primerno drevo. Ko so to drevo našli, so potekali obredi in molitve in darovanja v zameno za to drevo. Poleg debla so položili »kumu« – riba rdeče barve, ki so jo pozneje zakopali med koreninami posekanega drevesa v zahvalo za drevo, ki so ga pozneje preoblikovali v desko. Ta žrtev niti ni bila tako velika – pri izdelovanju kanujev za daljša potovanja je bila v zameno za drevo darovana človeška žrtev. Ko so drevo posekali, so ga oklestili in otesali v približno obliko deske. Nato so deske prenesli v »halau« – lope na plaži – namenjene izdelavi kanujev in desk. Da so desko zgladili, so uporabljali korale različnih velikosti in tekstur, za brušenje pa so uporabljali kamne imenovane »aahi«. V zbrušeno desko so nato vtrli olje oreščkov drevesa »kukui«, kar je dalo deski značilno temno rjavo bleščečo barvo in s tem je bila deska vodoodporna. Za izdelavo ene deske so porabili približno en teden. Preden pa je bila deska pripravljena za uporabo, so potekali dodatni rituali in obredi. S tem naj bi zagotovili uspeh deske in deskarja. Po uporabi so desko pustili, da se posuši in jo nato vsakič znova namazali z oljem. (Finney in Houston, 1996)

Ker so v tistem času Havaji poznali le menjavo blago za blago, si desko lahko prejel le kot darilo ali pa v zamenjavo za dobrine ali storitve. S tem, da so v izdelovanje deske vložili veliko časa in truda, naj bi se deska bolje obnesla v vodi. Boljša deska je pomenila tudi izkazovanje statusa in spretnosti.

17

3.3 Način vožnje

Način surfanja je bil v mnogih pogledih podoben kot danes. S plaže so na, večinoma pa ob, deski s kravlu podobnimi zaveslaji želeli priti v »line up«. Z eno roko so desko držali blizu nosu – sprednjega dela deske, z drugo veslali proti odprtemu morju. Ob vsakem zlomljenem valu na poti, so nos deske potopili. Ko so prišli na točko lomljenja valov, so se na desko usedli ali na njej klečali ali ležali in opazovali horizont in prihajajoče valove. Ko se je pojavil primeren val, so obrnili desko proti obali in začeli, da bi se na njem odpeljali proti obali. Večina je veslala leže, poznali pa so tudi klečeči položaj veslanja. Za uspeh je bil bolj pomemben »timing« kot pa sama hitrost. (Warshaw, 2010)

Ker so bile deske brez smernikov, je bilo usmerjanje in kontroliranje deske veliko težje kot danes. Tako so se vsi peljali več ali manj naravnost proti obali, z rahlimi spremembami smeri. Najboljši deskarji so dokazovali svoje znanje s spreminjanjem položajev na deski. Peljali so se v ležečem, klečečem, sedečem in najtežje med vsemi – stoječem položaju. Najboljši so se peljali tudi pod določenim kotom na nezlomljenem delu vala – kar prinaša veliko večjo hitrost vožnje. Svoje sposobnosti so dokazovali tudi na druge načine, na primer v zalivu Kealakekua na Velikem otoku je bil cilj izstreliti se mimo bližnjih skal. Komur je uspelo, je požel veliko slave, kdor se je ustrašil v zadnjem trenutku in ni odpeljal do konca, pa je končal ne le sramotno, temveč je po navadi tudi izgubil desko. Ta se je v večini primerov na teh skalah razbila. (Warshaw, 2010)

Poznali so tudi vse druge oblike vožnje po valu. T. i. »body surfing« je bil najhitrejši način lovljenja izgubljene deske. Popularno je bilo tudi surfanje s kanuji in ti dve obliki so včasih povezali. Kralj Kamehameha je svojo desko rad naložil na kanu, se z njim odpeljal v ocean, ter z njega skočil direktno na val in se odpeljal proti obali. (Warshaw, 2010)

18

4. PRIHOD ZAHODA (1778–1900)

Leta 1778 je bil kapitan James Cook na svojem tretjem potovanju po Tihem Oceanu, ko je s svojo posadko odkril novo Polinezijsko otočje. Domačini so svoj dom imenovali Owhyhee – pozneje prevedeno v Hawai'i. Cook pa je otočje poimenoval »The Sandwich Island«. Otočani so Cooka in posadko zelo dobro sprejeli, verjeli so, da je Anglež belokožni rdečebradi bog. Sprva so imeli dobre odnose, veliko so trgovali. Poglavar naj bi v zameno za žeblje in nože Cooku podaril eno izmed svojih hčera. Glede na dobre odnose na začetku, pa se Cooku odkritje Havajev ni obrestovalo. Ko se je s svojo posadko leta 1779 vrnil na otok, je prišlo do številnih nesoglasij. Otočani naj bi mu ukradli nekaj vrednih predmetov, on pa se jim je oddolžil s tem, da je ugrabil poglavarja. Cooka in dva njegova vojaka so nato našli mrtve, zato je preostala posadka takrat z otoka pobegnila. (Marcus, 2013)

V dnevnikih o raziskovanju so ob prihodu na Havaje omenjali predvsem surfanje. King je ob prvem obisku leta 1778 zapisal, da je jezdenje valov v ležečem ali stoječem položaju na dolgi deski osnovni del havajske kulture.

Stik z Evropo se je za Havaje kmalu izkazal za slabega. Po odkritju so otoki kmalu postali destinacija, zaželena pri avanturistih in misijonarjih. Kulturi sta trčili ob koncu 18. stoletja in v

prvih desetletjih 19. stoletja so bili Havaji spremenjeni za vedno. »Haole«, kot so domorodci imenovali belce, so prinesli nove tehnologije, nove jezike in novo vero. (Marcus, 2013) Poleg vsega tega so domorodce prizadele bolezni, ki so jih prinašali belci in s tem se je populacija močno zmanjšala.

V tem obdobju se je začelo tudi temno obdobje surfanja. »Kapu« ni imel več takšnega pomena oz. se je spremenil. Pred tem ko so bili domačini še popolnoma samozadostni in imeli veliko prostega časa, so ravno zato ta čas lahko preživeli v vodi. Vse več otočanov je delalo in streglo prišlekom. Pomanjkanje hrane je prineslo več dela, dekleta pa so velikokrat delala kot prostitutke.

Slika 6 prikazuje surfanje, kot ga je videl J. G. Wood. Goli moški in ženske so si v letu 1870 še delili valove.

Slika 6 "Surf Swimming" (Marcus, 2013)

19

Prvi krščanski misijonarji so na otoke prispeli leta 1820 in hitro začeli s pokristjanjevanjem domačinov. Ravno nova vera, ki je prinašala svoje tabuje in omejitve, je v veliki meri odgovorna za skorajšnji izbris deskarske kulture na Havajih. Čeprav surfanje ni bilo nikoli prepovedano, je bilo izredno nezaželeno. Med drugim je nova vera učila domačine, da morajo biti vedno oblečeni, surfanje pa so do tedaj izvajali goli. Nova vera je tudi zahtevala, da več delajo in se manj ''igrajo''. (Marcus, 2013)

Kljub vsemu se je surfanje na Havajih ohranilo. Vseeno je bilo mogoče domačine videti v vodi, res pa je, da se je to dogajalo veliko redkeje kot prej. Poglaviten razlog za to je, da se je populacija v le nekaj več kot stotih letih skrčila za 90 odstotkov. V vmesnem času se je izgubilo tudi veliko znanja. Sama tehnika vožnje je bila večinoma omejena le na ležeč položaj. Stoje se ni znal peljati skoraj nihče. (Warshaw, 2010)

V vsakem pogledu je bilo devetnajsto stoletje katastrofa za surfanje. Do 1890 pa je bilo najhujšega konec. Havajski imunski sistem se je okrepil in misijonarji so odšli in že se je nakazovalo neko novo obdobje v razvoju surfanja. (Warshaw, 2010)

Slika 7 Havajski deskar konec 19. stoletja (Marcus, 2016)

Slika 7 je ena izmed prvih znanih deskarskih fotografij, na kateri sta deskar in njegova deska.

20

5. OBUDITEV SURFANJA (1900–1945)

Ob prehodu v 20. stoletje je bilo surfanje na Havajih redek pojav. Surfali so le še v zalivu Kalehuawehe na južni obali otoka Oahu, nekaj deskarjev pa je bilo tudi na drugih otokih. Honolulu je postal največje mesto, v katerem pa je bil domorodec le vsak četrti prebivalec. Na bližnjih plažah, kjer je bilo pred tem po več sto deskarjev, jih sedaj skorajda ni bilo videti. (Marcus, 2013)

Zanimivo je, da so imeli prav trije »haole« (belci) največji vpliv za ponovni preporod surfanja na Havajih. To so bili: Alexander Hume Ford, Jack London in George Freeth. Četrti mož, ki pa je bil zaslužen tudi za popularizacijo surfanja po svetu, pa je bil domorodec Duke Kahanamoku.

Jack London, takrat že znani in uspešen pisatelj, je na Havaje prišel leta 1907. Z ženo sta bivala v zalivu Waikiki, kjer sta lahko opazovala deskarje na plaži. London je spoznal to družbo in tudi Alexandra Humea Forda, novinarja, organizatorja in popotnika. Ta je Londonu pokazal surfanje, in v vodi je Jack spoznal še najbolj prepoznavnega Waikiki »beach boyja« tistega časa. To je bil George Freeth, triindvajsetletni »vodni človek« irsko-havajskih korenin. Bil je odličen reševalec iz vode, plavalec, deskar in še kaj. Londona, Forda in Freetha je družila ljubezen do surfanja. Kombinacija njihovih talentov pa je vdihnila življenje v ta zamrli šport, šport kraljev. (Marcus, 2016)

5.1 »Outrigger Canoe club«

London je v letu 1907 napisal delo: »A Royal Sport: Surfing in Waikiki«. Do takrat je bilo to najobširnejše delo o surfanju, ki je v naslednjih letih tudi večkrat izšlo. V njem je opisoval tudi surfanje Georgea Freetha, ki je bil zelo izkušen v vseh vodnih športih. S tem se je porušila

predstava o belih deskarjih. Do sedaj je veljalo surfanje namreč le za šport domorodcev, saj naj belci ne bi bili dovolj pripravljeni za močne valove.

Slika 8 prikazuje Jacka Londona in njegovo ženo, ki sedita na »outrigger« kanuju – kanu, ki ima ob strani še nekakšno desko za ravnotežje. Slika je posneta leta 1915 pred »Outrigger« kanu klubom.

Slika 8 Jack London in njegova žena v zalivu Waikiki. (Jack London and Chairman

London at Waikiki, 2016)

21

Ker je bil London že poznan pisatelj, je njegova besedila o surfanju bralo veliko ljudi v Ameriki. Med drugim je bil po njegovi zaslugi George Freeth povabljen v Kalifornijo, kjer je v sklopu promocije železnice Redondo–Los Angeles, pripravil demonstracijo jahanja valov ter tako pridobil naziv – prvi, ki je surfal v Kaliforniji. Tega naslova pa si ni zaslužil, saj so v letu 1885 trije havajski princi med obiskom v Santa Cruzu v Kaliforniji že deskali na tem območju. Njihov obisk in deskanje nista bila tako medijsko pokrita, kot je bilo to v Freethovem primeru. S svojimi sposobnostmi je osupnil obiskovalce na plaži. (Marcus, 2016)

Medtem ko je London pisal o surfanju in je Freeth deskal pred osupnjenimi množicami, je Alexander Hume Ford zbiral denar za odprtje prvega kluba. Ford je poslal peticijo kraljici Emmi Estate, da bi del zemlje v zalivu Waikiki namenila klubu, ki bo ohranjal stare havajske navade – surfanje in vožnjo s kanuji. S tem klubom bi Havaji in zaliv Waikiki imeli trajno atrakcijo za privabljanje turistov. »Hawaiian Outrigger Canoe and Surfboard Club« je nato začel delovati 1. maja 1908. Bil je prvi moderni klub namenjen vožnjam po valu, ki je ponujal obiskovalcem sobe za preoblačenje in nekakšno barako za shranjevanje desk na plaži. (Marcus, 2016)

5.2 Duke Kahanamoku in »Hui Nalu« surf klub

Že pred Fordom so Havajci ustanovili neformalen surf klub – »Hui Nalu« (klub valov), ki je povečal interes domorodcev za ta šport. Ta dva kluba sta začela s prijateljskimi tekmovanji in do leta 1911, ko je Hui Nalu tudi formalno postal klub, je bilo v Waikikiju približno 100 desk. V letu 1915, ko se je Jack London vrnil na Havaje, pa je zadovoljno spoznal, da ima Outrigger kanu klub 1200 članov in še vsaj sto ljudi na čakalni listi. (Marcus, 2013)

Slika 9 "Hui nalu" surf klub (The Stringer Society, 2016)

Slika 9 prikazuje člane »Hui nalu« surf kluba leta 1915. V prvi vrsti, četrti z desne je tudi ustanovni član Duke Kahanamoku.

22

Eden izmed ustanoviteljev havajskega kluba je bil tudi najstnik Duke Kahanamoku. On in njegovi prijatelji so se začeli zbirati pod drevesi na plaži Waikiki. S surfanjem in plavanjem so si krajšali dneve. Duke je bil zelo dober v vseh vodnih aktivnostih. Kmalu je zaslovel kot odličen plavalec in postal trikratni svetovni rekorder na 100 metrov prosto, kot deskar pa je bil eden izmed najboljših na Havajih. Leta 1912 je Duke opravil z ameriškimi kvalifikacijami v Kaliforniji in se s tem uvrstil na olimpijske igre v Stockholmu. Medtem si je vzel čas za demonstracijo surfanja pri Coroni del Mar in Santa Monici. Ti prireditvi sta bili za Kalifornijo še večja senzacija kot Freethova demonstracija leta 1907. (Marcus, 2013)

Duke je na olimpijskih igrah v Stockholmu leta 1912 osvojil zlato medaljo na 100 metrov prosto, uspeh je nato ponovil tudi na olimpijskih igrah leta 1920 in 1924. Zaradi njegovih uspehov v plavanju so ga vabili na prireditve po vsem svetu, medtem si je povsod, kjer je bilo to možno, vzel tudi čas za demonstracijo surfanja. Poleg tega je bil zelo uspešen tudi kot igralec v Hollywoodu in ko so imeli prosti dan na snemanju, je peljal na surfanje še druge hollywoodske zvezdnike tistega časa. (Marcus, 2013)

V letu 1915 je bil Duke povabljen na plavalno ekshibicijo v Sydneyju. V tistem času je bilo v Avstraliji surfanje še nepoznano. Med samim obiskom je izdelal desko iz lokalnega lesa in nato pripravil predstavitev v Manlyju. Ta obisk je označen kot začetek surfanja v Avstraliji.

5.3 Surfanje v Kaliforniji in prvo tekmovanje v Ameriki

Po predstavitvah Georgea Freetha in Duke Kahanamokuja je populacija deskarjev v Kaliforniji rastla počasi, a vztrajno. Deske so izdelovali večinoma iz težkega in okornega lesa sekvoje. Oblika pa je bila podobna havajski, le da so jo nekoliko prilagodili razmeram v Kaliforniji. (Marcus, 2013)

V letu 1928 je v Wisconsinu rojeni Tom Blake priredil prvo tekmovanje v jahanju valov v Ameriki imenovano »Pacific Coast Surfriding Championships« v kraju Corona del Mar. Na prvem tekmovanju je zmagal kar sam. Najboljši deskarji v Kaliforniji so nato tekmovali za trofejo Toma Blakea od 1928 do 1941, ko je druga svetovna vojna pomenila zaključek tekmovanja. (Marcus, 2013)

To tekmovanje je bilo nekakšna mešanica veslanja in surfanja. Vsi tekmovalci so začeli na plaži, na deski odveslali do boje, ki je bila oddaljena 500 jardov (457 metrov) ter nato veslali nazaj proti plaži. Kdor je prvi prispel na plažo, je bil zmagovalec. Slog vožnje je bil v tem tekmovanju nepomemben, tekmovalci pa so se odpeljali le na enem ali največ dveh valovih. (Warshaw, 2010)

Poleg tekmovanj pa je Tom Blake spremenil surfanje tudi na področju izdelave desk, ki se do tedaj ni spreminjalo. Duke Kahanamoku je sicer vpeljal malce daljše, širše in debelejše deske, dolžine okrog 10 čevljev (3 metre). Izdelava desk je bila takrat stvar vsakega posameznika. Le na Havajih si v letu 1915 za desko iz sekvoje v Outrigger kanu klubu odštel 5 dolarjev. Po prvi svetovni vojni so cene poskočile in za rabljeno desko je bilo potrebno odšteti 25 dolarjev. (Warshaw, 2010)

23

Blake je veliko časa namenil razvoju desk. Leta 1926 si je izdelal repliko »Olo« deske in kmalu ugotovil, da je zelo težka in nevodljiva. V to desko je zvrtal veliko lukenj in jo nato prekril s tanko plastjo lesa in s tem polovično zmanjšal njeno težo, kar je naredilo desko veliko bolj plovno in hitrejšo za veslanje. Tom je na takšnih deskah zmagal na veliko tekmovanjih v veslanju, kljub vsemu pa je večina še vsaj nekaj let prisegala na polne deske, saj so bile votle deske velikokrat krhke in prelahke. (Warshaw, 2010)

Blake pa je poleg votlih desk prispeval še pomembnejši izum – smernik. Pred tem so deskarji le stežka spreminjali smer vožnje, in ko je val postal prehiter, je bila vožnja na njem brez smernika nemogoča. Izum je prvič preizkusil v letu 1935 in ugotovil, da še nikdar do tedaj ni čutil takšne kontrole in stabilnosti na deski. Izum v prvih letih ni bil v uporabi in je postal stalnica v štiridesetih letih.

Slika 10 Prvi smernik (Blake, 1935)

Slika 10 prikazuje prvi smernik, ki ga je izdelal Tom Blake.

V času vsesplošnega pomanjkanja v Ameriki (v tridesetih letih) je surfanje pomenilo nekakšen izhod iz krize. Veliko mladih se je zato odločalo za življenje na plaži, sami so si lovili hrano, izdelovali deske in si krajšali čas z deskanjem. Tako je tudi znanje in sposobnosti kalifornijskih deskarjev rastlo in kmalu so bili blizu havajskim deskarjem .(Warshaw, 2010)

5.4 Prihod surfanja v Avstralijo

Že pred obiskom Duka so v Avstraliji poznali določene oblike surfanja. Prebivalci Sydneyja, Queenslanda in Victorie so dneve radi preživljali na plažah. Aktivnost se je v 1890 imenovala »surf-bathing«, kar pomeni kopanje v valovih, kjer so za drsenje po valovih uporabljali lastno telo. (Warshaw 2010)

»Surf-shooting« – kot so v 1914 imenovali surfanje na deski v Avstraliji, je bilo pred tem zgolj dejavnost nekaterih posameznikov, ki so po podobi s Havajev preizkusili aktivnost v Avstraliji. Ko je Duke Kahanamoku pripravil več demonstracij surfanja v Avstraliji, je bilo povsod več sto gledalcev, v zalivu Freshwater pa jih je bilo celo 2000. Njegovo znanje deskanja so opisali vsi avstralski mediji. Kjerkoli je Duke pripravil predstavitev surfanja, si je vzel veliko časa za

24

pogovor z domačini, kjer jim je razlagal o tehniki surfanja ter o natančnih in postopkih izdelave desk. (Warshaw, 2010)

Kljub temu je surfanje v Avstraliji po prvi svetovni vojni ubralo svojo pot. Večina prebivalcev se je ukvarjala s telesnim surfanjem (»body-surfing«) in do leta 1930 so izumili »wave ski« (valovna smučka – velika, široka in debelejša votla deska) in »surfoplan« (napihljiva blazina, namenjena ležeči vožnji po valovih predvsem za otroke).

Stoječe surfanje je bilo v Avstraliji redko in večinoma v domeni članov organizacije »Surf Life Saving«. To je bila športna organizacija, katere člani so bili usposobljeni reševalci iz vode. Nekateri izmed teh reševalcev so v prostem času tudi surfali po vzoru Duka, večina pa je to početje imela za nesmiselno. Kljub vsemu so deskarji imeli na voljo deske, ki so bile last kluba in tako na voljo vsem reševalcem. Avstralci so po letu 1934, ko je v Avstralijo prispela prva votla deska, večinoma raje uporabljali takšno desko. (Warshaw, 2010)

Najbolj znana deskarja v Avstraliji v tem obdobju sta bila Claude West in Charles »Snowy« McAlister. West je slovel kot najboljši deskar vse od prihoda Kahanamokuja do leta 1925, ko je bilo v Avstraliji približno 500 deskarjev. McAlister pa je bil uspešnejši v letih za tem. V letu 1928 je premagal Westa z vožnjo po valu stoje na glavi. (Warshaw, 2010)

5.5 Organizacijski in tekmovalni razvoj v Kaliforniji pred 2. svetovno vojno

Prve komercialno izdelane deske so bile izdelane leta 1930 v Kaliforniji. Podjetje se je imenovalo »Swastika Surf-Board Company« in njihov zaščitni znak je bil prav kljukasti križ, ki pa takrat še ni imel povezave z nacistično Nemčijo. Prav iz tega razloga se je podjetje pozneje tudi preimenovalo v »Pacific System Boards«. Izdelovali so polne deske iz lesa sekvoje in balse. (Warshaw, 2010) Medtem je Tom Blake v letu 1932 patentiral svojo votlo desko (»water sled«) in ta patent prodajal različnim podjetjem. Deske so v podjetju Roberta Mitchella izdelovali iz afriškega mahagonija in so bile namenjene v večji meri veslanju in reševanju iz vode. Obe podjetji nista dosegli uspeha pri prodaji, saj je bilo v obdobju do druge svetovne vojne še premalo odjemalcev, ki bi podpirali to industrijo. (Warshaw, 2010)

Tako kot na Havajih in v Avstraliji so se tudi v Kaliforniji že oblikovali prvi klubi in združenja, ki pa so bila veliko bolj orientirana na »wawe-riding« (vožnjo po valu), kot pa klubi v Avstraliji in na Havajih, kjer je bilo v ospredju reševanje iz vode in druge vodne aktivnosti. Eden izmed najboljših klubov je bil Palos Verdes Surf Club, katerega ustanovitelj je bil zobozdravnik John »Doc« Ball. (Warshaw, 2010)

25

Na sliki 11 je John »Doc« Ball, eden izmed pionirjev surf fotografije in ustanovni član Palos Verdes surf kluba.

V času pred vojno je v Kaliforniji obstajalo že kar nekaj deskarskih skupnosti, vse od San Diega do San Francisca. Deskalo se je tudi v Virginiji in na Floridi. San Onofre pa je postal kraj, kjer se je zbiralo največ deskarjev. V kraju, ki leži med Los Angelesom in San Diegom, so prvič deskali v letu 1933. Val, ki se tam lomi na obalo, ima takšne karakteristike, da zelo ustreza težkim polnim deskam in ponuja dolgo vožnjo. Leta 1938 je tudi Pacific Coast Surf Riding Championship začel potekati na tem mestu. Ob tem pa so se spremenila tudi pravila, ki so bila do takrat bolj usmerjena v veslanje. Deskarji so se zbrali ob boji, ki je bila nameščena ravno malo zunaj točke, kjer se lomijo valovi. Cilj je bil ujeti val in se z njim odpeljati vse do druge boje, ki je bila nameščena bližje obale. Za vsako uspešno vožnjo so deskarji prejeli eno točko in kdor je po dveh urah dosegel največ točk, je postal zmagovalec prvenstva. (Warshaw, 2010)

Slika 12 Pacifiško prvenstvo leta 1940 (Pacific Coast Surf Riding Championships, 2016)

Slika 12 prikazuje pacifiško prvenstvo leta 1940. Na sliki lahko vidimo vse tekmovalce na istem valu in vsi se peljejo naravnost naprej.

Slika 11 John "Doc" Ball (Watermen masters, 2016)

26

5.6 Začetek razvoja surfanja velikih valov na Havajih

Na Havajih sta se v času pred vojno oblikovali dve skupini deskarjev. Obstajala je starejša generacija, ki izumov ni sprejemala ter jih ni želela. Oblikovala se je tudi mlajša generacija, ki je kritično gledala na počasen razvoj surfanja na Havajih. Starejši deskarji so še vedno deskali na enakih valovih, izvajali enake trike, vozili enake deske kot leta prej. John Kelly, Wally Froiseth in Fran Heath pa so bili predstavniki mlajše, naprednejše skupine, ki so iskali mejo mogočega. (Warshaw, 2010)

Heath je doma imel model deske Swastika, s katero je poskušal skupaj s Kellyjem izpeljati strme valove na obali imenovani Browns. To jima na takšni deski nikakor ni uspelo. Kelly je prepričal Heatha, da preuredita čisto novo desko, da bo primernejša za takšne valove. Prinesel je sekiro in desko sta skrajšala in preuredila rep, ki je bil precej ožji in se je zato bolj oprijemal stene vala. Obliko deske sta poimenovala »Hot Curl« (Warshaw, 2010)

Browns je bil val, ki je ponujal največji izziv na južni obali Oahuja. Kelly in njegovi prijatelji sicer vala niso popolnoma osvojili, vendar so sedaj imeli vsaj možnost za izpeljavo. Obenem so se zavedali, da v okolici obstaja še mnogo drugih, tudi večjih valov. Začeli so z raziskovanjem in v letu 1937 odkrili val imenovan Makaha, ki je do takrat bil večji in hitrejši, kot so jih kadarkoli ujeli na Waikikiju. Kljub vsemu je na Makahi pred njimi surfalo že nekaj poglavarjev in niso bili prvi, ki jim je to uspelo. (Warshaw, 2010)

Nadaljevali so z raziskovanjem tudi na severni obali Oahuja, ki danes ponuja veliko največjih valov. Prvi izmed valov, ki jim jih je uspelo izpeljati, so bili na »Sunset Beachu«. Seveda tudi tu niso bili prvi, pred njimi so domačini namreč že surfali, vendar samo ob manjših dneh. Severna obala še danes ponuja zares veliko število valov na relativno majhnem območju in je pozimi raj za surfanje velikih valov.

5.7 Surfanje med 2. svetovno vojno

Po japonskem napadu na Pearl Harbor so se Havaji spremenili v vojaško oporišče. To je pomenilo konec turizma, na plažah Waikiki in Makahu so postavili bodečo žico, prav tako je bilo surfanje prepovedano po določeni uri. V Avstraliji so bili večinoma vsi pripadniki surf klubov vpoklicani v vojsko, tako so reševanje iz vode prevzele ženske. V Kaliforniji so vso industrijo usmerili v izdelovanje orožja in drugih vojaških pripomočkov, tako je tudi izdelovanje desk bilo za čas vojne zaustavljeno. Veliko plaž je zavzela vojska, za tiste, ki niso bili vpoklicani ali pa so se vpoklicu izognili, pa je bilo oteženo potovanje na različne plaže, saj so imeli v tistem času omejitev porabe goriva in je bilo prevažanje s plaže na plažo nemogoče. (Warshaw, 2010)

V času vojne je bilo deskanje zelo redko kjerkoli po svetu. Kljub vsemu so prav vojaki ponesli surfanje v svet, kjer ga do takrat še ni bilo. Vojska je poskrbela tudi za številne izume, ki so se nato uporabili tudi v povojnem razvoju surfanja.

27

6. SURFANJE PO VOJNI DO ŠESTDESETIH LET

6.1 Kalifornija – Malibu

Po vojni surfanje nadaljuje s svojim razvojem, kjer se je ta končal. Vedno bolj napreduje deskarska fotografija, kjer sta bila v ospredju Tom Blake in John »Doc« Ball. V Los Angelesu se je vse več zvezdnikov ukvarjalo s surfanjem, kar je dodalo aktivnosti nekak dodaten glamur. Na drugi strani pa se je v Kalifornijo naselilo tudi veliko ljudi s srednjega razreda in mladi iz tega razreda so ustvarjali deskarsko subkulturo.

Po vojni se je nadaljeval tudi razvoj desk. Bob Simmons, ki je v vojski služil kot matematik, je veliko eksperimentiral in preizkušal raznorazne oblike desk v delavnici blizu Hollywooda. Menil je, da dosedanje oblike desk niso primerne za vožnjo po valovih. Uporabil je vse svoje znanje in se domislil tudi uporabe novih materialov, ki so se razvili med vojno. Pri izdelavi desk je za vodoodpornost uporabljal poliestrsko smolo in steklena vlakna. To je omogočilo izdelavo deske iz balse, ki je veliko lažji in mehkejši les. Deske so izdelovali tako, da so več kosov balse zlepili skupaj, desko oblikovali, ter jo nato ovili v steklena vlakna in poliestrsko smolo. Pred tem pa so bile deske iz balse neobstojne in so se v vodi hitro poškodovale. (Warshaw, 2010)

Simmons se je poglobil tudi v znanost valovanja. Želel je popolnoma razumeti ta pojav in kaj ga definira, zato da je lahko izdelal deske, ki bi določenemu valu najbolj ustrezale. Deskam je dodajal »rocker« (ukrivljenost deske med nosom in repom), povečeval debelino, spreminjal oblike stranic ter preizkušal različne oblike postavitve smernika, da bi videl, kako vse to vpliva na samo vožnjo. Bil je tudi prvi, ki je na desko dal dvojni smernik (»twin finn«). (Westwick in

Neushul, 2013)

Njegove deske so šle v manjšo in širšo smer, medtem pa je Tom Blake razvijal deske v ožje in daljše oblike. Med 1947 in 1950 je Simmons izdelal približno 200 desk in vsaj polovica je bila iz balse. Izdeloval pa je tudi deske imenovane »sandwich-boards«, ki so bile še lažje. Za osnovo je vzel polistirensko peno in jo nato obdal z balso in steklenimi vlakni, vendar se je izkazalo, da takšne deske niso obstojne na soncu in zato niso v uporabi. (Warshaw, 2010)

Simmonsove deske so na eni strani omogočale hitrost, na drugi strani pa omejevale deskarja v zavojih. Pri tistih, ki so radi peljali hitre, ravne in visoke linije, so bile deske zelo priljubljene. Vendar so kmalu pri deskanju v ospredje prišli manevri oz. zavoji in s tega vidika so bile deske težko uporabne. Glavni prispevek Simmonsa deskanju so lažje in močnejše deske kot kadarkoli doslej.

Na sliki 13 vidimo desko z dvema smernikoma in širokim repom.

Poleg njegovih desk so drugi izdelovalci desk šli v svojo smer oblikovanja. Joe Quigg in njegovi sodelavci so dobili tudi prošnjo za izdelavo deske za ženske, ki so do takrat imele veliko težav z obvladovanjem težkih in velikih desk. Izdelali so še manjšo in lažjo desko, ki se je pozneje

Slika 13 Simmonsova deska

(Bob Simmons, 2016)

28

imenovala »Malibu Chip«. Kmalu je deska postala priljubljena tudi pri moških in s pomočjo te deske se je oblikoval »Malibu« stil deskanja. (Warshaw, 2010)

Deska je bila veliko bolj primerna za zavoje zaradi svoje krajše dolžine in tanjših robov, poleg tega so imele enega ali dva smernika. Vse to je omogočalo surfanje bolj na sredini same deske, smer pa so lahko spreminjali do določene mere le z nagibi v stran. Pred tem si za spremembo smeri moral stati bolj pri repu in nato s težiščem bolj zadaj pivotirati težek sprednji del deske.

Spreminjal se je tudi osnovni položaj na deski. Pred tem je bil cilj stati na deski z nogami in telesom obrnjenim v smeri vožnje, zdaj pa se je v Malibuju začelo deskati z levo ali desno nogo naprej. (Warshaw, 2010)

Slika 14 prikazuje desko oblike »Malibu chip« z enim smernikom.

V Malibuju se je oblikovala nekakšna uporniška deskarska skupnost, katere člani so želeli le surfati. Malibu je bil takrat še daleč od tega, da bi postal mesto, na plažah ni bilo reševalcev, prav tako ni bilo veliko policistov. Poleg zahtevnih valov, ki so postali obvladljivi prav z novimi oblikami desk, so bili tudi to razlogi, da so se na tem kraju zbirali mladi iz Kalifornije.

Gibanje v Malibuju pa se je nato proti koncu petdesetih ustavilo. Problem je bil v tem, da je družba takrat na deskarje gledala kot na neko subkulturo. Za običajne prebivalce Amerike so bili to lenuhi, ki so cele dneve poležavali na plaži in niso nič delali. Ko je Malibu postal vedno bolj znan kraj in ob novo zgrajeni avtocesti, se je ob vikendih v vodi zbiralo vedno več ljudi. Kar pa ni bilo všeč stalnim deskarjem te plaže. V vodi je nastala gneča, ki pred tem niti ni bila problem zaradi vožnje naravnost. Z razvojem tehnike manevrov je na valu ostal prostor le še za enega deskarja.

6.2 Vojni izumi in odkritja

Poleg že prej omenjenih izumov (steklena vlakna in poliestrske smole) je med vojno nastalo še veliko drugih pomembnih izumov za nadaljnji razvoj surfanja. Do leta 1950 je bilo o nastanku valov zelo malo znanja. Razumevanje oceana je pripeljalo do tega, da so ugotovili, da velike nevihte povzročajo večje valove. Pred tem je veljalo, da veliki valovi nastajajo zaradi vibracij v notranjosti zemlje. Willard Bascom, oceanolog, je z raziskavami ugotovil, da je velikost in kvaliteta valov odvisna od hitrosti in smeri vetra, ter dolžine trajanja nevihte. Ugotovil je tudi, da se ob daljšem trajanju, valovi bolj uredijo in tvorijo »sete«. Nato je vse odvisno od kota, pod katerim prispejo na obalo in same karakteristike obale. (Warshaw, 2010)

Kolikšna je časovna razlika med posameznimi valovi, pa je odvisno od dolžine potovanja valovanja. Dlje kot je nevihta oddaljena od obale, daljši je časovni razmik med valovi. Temu intervalu rečemo tudi perioda. Deskarji velikih valov so kmalu ugotovili, da je perioda tisti

Slika 14 Malibu Chip (The Boards, 2016)

29

podatek, ki najbolj šteje, saj enaka višina valov pri večji periodi lahko pomeni še enkrat večji val.

Poleg razumevanja in napovedovanja valovanja je bil produkt vojne tudi neoprenska obleka, ki je bila oblikovana predvsem za vojaške namene. Pozneje pa je bila eden izmed nepogrešljivih pripomočkov za surfanje v hladnejših delih leta. (Westwick in Neushul, 2013)

6.3 Povojni razvoj na Havajih

Kljub vzponu deskanja v Malibuju, so bili Havaji še vedno obljubljena destinacija za deskarje. Vsi so si želeli priti na Havaje, ki so leta 1959 tudi uradno postali ena izmed držav ZDA. Poleg pridelave sladkornega trsa je turizem postajal ena izmed glavnih dejavnosti. Havaji so bili pred vojno večinoma dosegljivi le s križarko, po vojni pa so tudi letalske družbe pričele s poleti na te otoke. Na začetku je bilo to potovanje zelo drago, vendar je z leti postalo vedno bolj dostopno.

Tako je vse več deskarjev iz Kalifornije po vojni odhajalo na Havaje z enosmerno vozovnico, nekaj oblekami in le malo denarja. Tam so si nato poiskali kakšno delo, da so zaslužili za stanovanje in predvsem raziskovali in deskali.

V letu 1947 se je ustanovil Waikiki Surf Club, ki je za nekaj časa prevzel vodilno vlogo na Havajih. Outrigger kanu klub je medtem izgubil stik s surfanjem. Novi klub je bil odprt za vse domačine kot tudi obiskovalce, čeprav so med prišleki in domačini postajala vedno večja trenja. (Warshaw, 2010)

Na Havajih je vedno več ljudi sledilo »Hot Curlerjem«, ki so kot prvi lovili velike valove na Makahi. Za razliko od Kalifornije so v prvih povojnih letih še vedno bile v uporabi zgolj deske brez smernikov in bolj tradicionalnih oblik.

Do začetka petdesetih let je George Downing, eden izmed prvih deskarjev na Makahi, razumel mehaniko lomljenja valov bolje kot kdorkoli drug. Leta 1949 je ugotovil, da je deska »Hot Curl« potrebna spremembe in je izumil model »The Rocket«. Ta deska je bila mešanica »Hot Curl« in »Malibu Chip« oblike. Spremenil je mnenje tudi o uporabi smernikov in ugotovil, da je za surfanje še večjih valov to ključni element za stabilnost vožnje. (Warshaw, 2010)

6.4 Surfanje v Avstraliji

V povojnem času je razvoj surfanja v Avstraliji potekal izolirano od razvoja na Havajih in v Kaliforniji predvsem zaradi počasnega toka informacij. Šport je bil v začetku še vedno v domeni organizacije za reševanje iz vode in se tudi zato niso pretirano ukvarjali z razvojem surfanja. Tudi če so vedeli za kakšno novost, ni bilo nikogar, ki bi jo preizkusil. (Warshaw, 2010)

30

V letu 1956, ko so v Sydneyju potekale olimpijske igre, je avstralska organizacija priredila tudi dogodek »Australian Surf Championship Carnival« znan tudi kot »International Surf Carnival«. To je bil nekakšen stranski zabavni dogodek ob olimpijskih igrah, na katerega so bile povabljene ekipe Velike Britanije, Nove Zelandije, Južne Afrike ter havajska in ameriška ekipa. Karneval je potekal v dveh delih. Prvi del je potekal v Torquayju nedaleč stran od Melbourna, drugi del pa v Sydneyju. Tekmovanje je bilo bolj veslaške narave, je pa predvsem ameriška ekipa pritegnila veliko pozornosti pred tekmo in po njej, ko so prikazovali svoje veščine na valovih.

Lokalni izdelovalec desk Gordon Woods je med demonstracijami Američanov spoznal, da so dolge deske stvar preteklosti in še pred koncem olimpijskih iger pričel z izdelovanjem Malibu desk. V tistem času se v Avstraliji še ni prijela uporaba poliestrske smole in steklenih vlaken, zato so deske izdelovali iz odpadnega lesa. (Warshaw, 2010)

Karneval je omogočil avstralskim deskarjem, da so se priključili kalifornijskemu in havajskemu razvoju. To je kmalu pomenilo tudi ločitev surfanja od organizacije za reševanje iz vode.

6.5 Prvi deskarski filmi Poleg karnevala so Avstralci dobili še eno lekcijo surfanja s prvimi deskarskimi filmi. Začetek filma je pomenil tudi hitrejši razvoj za celotno Ameriko. V letu 1957 je Bud Browne predstavljal svoja dva filma »The Big Surf« in »Surfing in Hawaii«, ki sta postala izredna uspešnica.

Browne, ki je bil pionir na filmskem področju, je ob koncu petdesetih posnel več filmov, ki so surfanje približali vsem po svetu ter tako drastično povečali zanimanje za tovrstno aktivnost. Filmi so trajali do ene ure in prikazovali sekvence surfanja na različnih plažah, v zaključku pa so vedno prišli na vrsto največji valovi.

6.6 Surfanje na Havajih v drugi polovici petdesetih – VEDNO VEČJI VALOVI

Na Havajih so v petdesetih letih začeli intenzivno odkrivati in surfati večje valove. Makaha je še vedno bil najbolj priljubljen kraj za surfanje velikih valov in je leta 1954, v organizaciji Waikiki surf kluba, gostil mednarodno prvenstvo. Glavna atrakcija tega prvenstva je bilo surfanje na deski, surfali pa so tudi v tandemu, priredili veslaško tekmo in tudi tekaško plavalno štafeto. Na prvenstvo se je prijavilo 75 tekmovalcev s Havajev in iz Kalifornije.

31

Slika 15 Makaha 1953 (Shikina, 2008)

Slika 15 prikazuje val Makaha in tri deskarje: Woodbridge »Woody« Brown, George Downing in Buzzy Trent (od leve proti desni). Fotografija, ki jo je posnel Thomas Tsuzuki, je zaokrožila po svetu, saj je bil to do takrat največji dokumentiran val.

Poleg Makahe na zahodni obali Oahuja pa so predvsem kalifornijski deskarji raziskovali tudi severno obalo, ki je kmalu postregla s še večjimi valovi kot Makaha in prevzela primat največjih valov na svetu. Greg Noll je bil eden izmed pionirjev surfanja na plaži Sunset in tudi eden izmed boljših deskarjev v tistem času. S prijatelji je prvič prispel na to obalo v letu 1953 in je z vsakim letom privabil s seboj še več deskarjev.

Greg Noll je bil največji zanesenjak glede surfanja velikih valov in je tudi želel postati prvi, ki bi mu uspelo surfati največje valove v zalivu Waimea, kar je takrat veljalo za nemogoče in smrtonosno predvsem zaradi neuspešnega prvega poskusa leta 1943.

Woody Brown in Dickie Cross, ena izmed začetnikov surfanja velikih valov na Havajih, sta v decembru 1943 surfala na plaži Sunset. Preveliki valovi in močan tok, ki ju je vlekel stran od obale, jima je onemogočal izhod iz vode. Zato sta se odločila, da odveslata 3 milje zahodneje do zaliva Waimea, kjer naj bi lažje prišla nazaj na obalo. Ko sta prispela do zaliva, se je kmalu začel boj z velikimi valovi. Brownu je komajda uspelo preživeti, Crossa pa niso nikdar našli. Ta zgodba je pomenila nekakšen urok nad Waimeo, ki ga je Greg Noll poskušal premagati. (Warshaw, 2010)

Zaliv Waimea ponuja ob pravih pogojih, ki se zgodijo 10- do 15-krat na leto, ene izmed največjih valov na svetu. Poleg same velikosti je val v začetnem delu izredno strm in zato še toliko bolj zastrašujoč.

Novembra leta 1957 je Greg Noll v družbi še desetih deskarjev odveslal v zaliv Waimea. Sam pravi, da je val odpeljal prvi, vendar ostali očividci se ne strinjajo popolnoma, kdo je bil zares prvi. Ne glede na vse, je na ta dan tudi Waimea izgubila urok in velik in strm val je postal do neke mere obvladljiv. (Warshaw, 2010)

32

Pogumni deskarji so kmalu ugotovili, kako slabo opremljeni so se podali v težke razmere in iz te seanse črpali navdih pri oblikovanju desk za velike valove, ki so nato postale veliko večje in ožje.

Slika 16 Greg Noll v zalivu Waimea 1964 (Surf-art, 2008)

Slika 16 prikazuje val v Waimei 8. decembra leta 1964. Deskar na sliki je Greg Noll, val na sliki pa je eden izmed največjih ujetih na fotografiji.

33

7. ZAKLJUČEK

Surfanje se je v opisanem obdobju že precej razvilo kot športna dejavnost. Od polinezijskih korenin in havajskih duhovnih seans do šestdesetih let, ko je surfanje obkrožilo celoten svet, je preteklo veliko časa in se je zgodilo veliko sprememb. Že v naslednjem desetletju pa je dejavnost začela skokovito pridobivati nove pripadnike. Surfanje je vedno bolj postajalo del glavnega kulturnega toka in ni bilo več del subkulture.

V desetletjih, ki so sledila, je surfanje čakalo še veliko odkritij in izumov ter vzponov in padcev. Novi materiali so naredili deske še lažje in bolj vodljive, prav tako pa so se pojavili določeni pripomočki, ki so surfanje olajšali; npr. elastična vrvica, ki poskrbi, da nam val ne odnese deske, ko pademo.

S tem, ko je surfanje izvajalo vedno več ljudi, se je začelo širiti tudi v različne smeri. Nekateri so bili bolj usmerjeni v lovljenje vedno večjih valov po celem svetu, vozili so vedno večje deske, ki so bile s hidrodinamičnega vidika vedno bolj izpopolnjene in so tako samo lovljenje in vožnjo tudi omogočale. Na drugi strani pa je šel razvoj v vedno manjše deske, z namenom izvajanja velikega števila manevrov vključno s skoki in obrati, ki jih lahko vidimo danes na tekmovanjih.

Tekmovanja v surfanju so od nekdaj bila problematična z vidika ocenjevanja. Sama hitrost je za surfanje pomembna, ne moremo pa na ta način tekmovati, saj ni določene ciljne črte. Deskar prav tako nima nobene želje priti čim hitreje na plažo, če so valovi dobri. Šport tako nima naravnega objektivnega kriterija, po katerem bi lahko sodili zmagovalca. Subjektivni ocenjevalni sistem je tako edina možna izbira. Tukaj pa se pojavljajo različna mnenja in interpretacije in tako ni nikoli pravično. Tekmovanja tudi iz tega razloga niso postala srce surfanja, tako kot pri večini drugih športov.

Diplomsko delo je ponudilo odgovore na vsa na začetku zastavljena vprašanja. Predvsem smo poskusili opisati razvoj surfanja v smislu tekmovanj in načina deskanja ter to povezali z razvojem celotne kulture surfanja. Spoznali smo nekaj najvplivnejših osebnosti tega športa in skupaj z njimi spremljali razvoj surfanja kot športne dejavnosti po svetu. Raziskali smo tudi, kako so se spreminjali materiali in izdelava desk ter njihova oblika.

Kljub vsemu opisanemu je obdelana tema veliko bolj široka, zato so v diplomskem delu izbrani le najpomembnejši podatki. Angleška literatura ponuja veliko več podatkov. Predvsem so to področje podrobno raziskali zgodovinarji in avtorji: Matt Warshaw, Ben Marcus, ter Peter Westwick in Peter Neushul. Njihove knjige in članki ponujajo veliko bolj podroben vpogled v zgodovino kot to diplomsko delo.

34

8. VIRI

Finney, B. in Houston, J. D. (1996). Surfing: A History of the Ancient Hawaiian Sport. Rohnert

park, California: Pomegranate artbooks.

Kapu System. (2016). Pridobljeno iz http://kaizenwong.angelfire.com/Kapu_System.pdf

King, S. K. (2016). The Surfing solution. Pridobljeno iz:

http://www.huna.org/html/surfing.html

Marcus, B. (2013). Surfing: An Illustrated History of the Coolest Sport of All Time. MVP Books.

Marcus, B. (2016). From Polynesia With Love: The History of Surfing From Captain Cook to

the Present. Pridobljeno iz: http://www.surfingforlife.com/history.html

Neushul, P. in Westwick, P. (2013). The World in the Curl: An Unconventional History of

Surfing. New York: Crown.

Warshaw, M. (2010). The History of Surfing. San francisco, California: Chronicle books.

Viri fotografij

Blake, T. (1935). The first finn. Pridobljeno iz: http://www.thefinbox.com/fin-gallery/

Bob Simmons. (2016). Encyclopedia of Surfing. Pridobljeno iz:

http://encyclopediaofsurfing.com/entries/simmons-bob

Hawaii Map. (2016). Pridobljeno iz:

http://hawaiimap.facts.co/hawaiistatemapof/hawaiimap.php

Jack London and Charmian London at Waikiki. (2016). Wikimedia. Pridobljeno iz:

https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Jack_London_and_Charmian_London_at_

Waikiki.jpg

Nettle, S. (23. 2. 2016). Caballitos at Bondi: The oldest form of surfing comes to Australia's

best known beach. Swellnet. Pridobljeno iz:

http://www.swellnet.com/news/swellnet-dispatch/2016/02/23/caballitos-bondi-

oldest-form-surfing-comes-australias-best-known

Pacific Coast Surf Riding Championships. (2016). Encyclopedia of Surfing. Pridobljeno iz:

http://encyclopediaofsurfing.com/entries/pacific-coast-surfriding-championships

Polinezija. (2015). Wikipedija. Prosta enciklopedija. Pridobljeno iz

https://sl.wikipedia.org/wiki/Polinezija

Shikina, R. (20. 4. 2008). Woody Brown / 1912-2008. Honolulu Star Bulletin. Pridobljeno iz:

http://archives.starbulletin.com/2008/04/20/news/story03.html

Surf-Art. (2008). Pridobljeno iz: http://www.surf-art.com/art/greg/

35

The Alaia Story. (2016). Pridobljeno iz:

http://www.tomwegenersurfboards.com/history/alaia-story

The Boards. (2016). Pridobljeno iz: http://historyofsurfingjoshkellett.weebly.com/the-

boards.html

The Stringer Society. (2016). Pridobljeno iz: http://sustainablesurf.org/stringer-society-info/

Warren, A. (18. 2. 2011). Surfing culture. Pridobljeno iz:

http://camra.culturemap.org.au/blog/andrew-warren/surfing-culture

Watermen masters. (2016). Pridobljeno iz: http://www.watermenmasters.com/john-doc-

ball.html