0

E-knjiga: STISNI ROKO V PEST

OŠ KOZJE , marec 2011

1

KAZALO UVOD ................................................................................................................................................................................................................................................. 2

PREDSTAVITEV PROJEKTA ..................................................................................................................................................................................................... 2 KAKO SMO RAZMIŠLJALI ....................................................................................................................................................................................................... 3 UMESTITEV DOGODKOV V NAŠE OKOLJE ............................................................................................................................................................................. 3 STARI ATA MI JE POVEDAL .................................................................................................................................................................................................... 4 ZA DELO SMO IZBRALI .......................................................................................................................................................................................................... 5

Pripovedno besedilo ANNE FRANK: DNEVNIK ANE FRANK .............................................................................................................................................. 5

Pesem KAREL DESTOVNIK KAJUH: BOSA POJDIVA, DEKLE, OBSOREJ .............................................................................................................................. 5

Film DEČEK V ČRTASTI PIŽAMI (režija Mark Herman, 2008) ............................................................................................................................................ 5

Spominsko obeležje STARI PISKER v Celju ........................................................................................................................................................................ 6

OSREDNJI DEL – IZDELKI UČENCEV .................................................................................................................................................................................................... 7 PRIPOVEDNO BESEDILO ............................................................................................................................................................................................................ 7

UČNI LIST .............................................................................................................................................................................................................................. 7

LITERARNI IZDELKI ................................................................................................................................................................................................................ 9

PESEM ..................................................................................................................................................................................................................................... 16 UČNI LIST ............................................................................................................................................................................................................................ 16

ZAPISI UČENCEV ................................................................................................................................................................................................................. 16

FILM ........................................................................................................................................................................................................................................ 19 UČNI LIST ............................................................................................................................................................................................................................ 19

ZAPISI UČENCEV ................................................................................................................................................................................................................. 20

SPOMINSKO OBELEŽJE ............................................................................................................................................................................................................ 24 UČNI LIST ............................................................................................................................................................................................................................ 24

ZAPISI UČENCEV ................................................................................................................................................................................................................. 24

ZAKLJUČEK ....................................................................................................................................................................................................................................... 27 VIRI .................................................................................................................................................................................................................................................. 28

2

UVOD

PREDSTAVITEV PROJEKTA Za sodelovanje v projektu E-knjiga STISNI ROKO V PEST smo se odločili trije učitelji, in sicer:

Simona Strašek, učiteljica zgodovine in zemljepisa Franc Grobelšek, učitelj likovne vzgoje in računalništva Elizabeta Tučič, učiteljica slovenščine

Učencem smo predstavili projekt medpredmetnega sodelovanja in naše delo v njem. Predstavitev jih je pritegnila in sodelovanje se jim je zdelo zanimivo, a takoj smo zaznali težavo glede delovnih srečanj, saj so učenci obremenjeni s pripravami na različna tekmovanja in prireditve (božično-novoletni koncert, prireditev ob 8. februarju, spominska prireditev v Podsredi ob njihovem krajevnem prazniku, krajevna prireditev ob materinskem dnevu, različna tekmovanja iz znanja), z izbirnimi predmeti so urniki učencev različni in ob koncu šolskega dne smo vezani na šolske prevoze. Zato smo se odločili, da v projektu sodelujeta le 8. in 9. razred. Za sodelovanje so se odločile:

Zala Grobelšek, 8. r. Monika Resnik, 8. r. Natalija Jazbinšek, 9. r. Nataša Klavžar, 9. r. Špela Šlajmer Urankar, 9. r. Špela Šošterič, 9. r.

3

Na predstavitvi smo spregovorili o knjigi in Šolskem letu knjige in o obletnicah, ki jih praznujemo letos. Učenkam, ki so se odločile za sodelovanje v projektu, knjiga in literarno ustvarjanje nista tuja, saj sodelujejo na mnogih literarnih razpisih, vse so na šolski ravni tekmovale za Cankarjevo priznanje in dve sta tudi dobitnici srebrnega Cankarjevega priznanja. Glavna nit spoznavanja zgodovine učencev 9. razreda je druga svetovna vojna. Učenke so se pri urah zgodovine seznanile z glavnimi vzroki nastanka totalitarnih režimov v Evropi. Prav tako smo sledili vzrokom in začetku 2. svetovne vojne, ovrednotili vse pomembnejše vojaške akcije, letos pa smo še posebej s priložnostno razstavo in predstavitvijo obeležili mednarodni dan boja proti holokavstu, 27. januar. Vse učenke so na šolski ravni tekmovale tudi v znanju zgodovine, tako da veliko vedo o splošnih prizadevanjih in boju za samostojno Slovenijo, kar je bila tema letošnjega tekmovanja. Tako je ena od sodelujočih učenk tudi dobitnica srebrnega priznanja iz znanja zgodovine.

KAKO SMO RAZMIŠLJALI Na kaj pomislimo ob naslovu Stisni roko v pest?

Ne dajmo se!

Uprimo se!

Ne dovolimo, da nas pohodijo!

Branimo svoj jezik, svoj dom, svojo domovino!

Za nas, ki smo mladi, in teh časov nismo doživeli, je pomembno, da tega ne pozabimo. Mi bomo to naprej pripovedovali svojim otrokom.

Z roko, stisnjeno v pest, lahko udarimo, sunemo, z roko, ponujeno v pozdrav, v stisk, pa lahko zaželimo vse dobro, vse lepo. Lahko jo ponujamo v sodelovanje, da skupaj gradimo lepše in pravičnejše čase. Čase, v katerih bi vsi imeli delo, čase, v katerih bi bili nemočni in ranljivi zaščiteni in bi vsi skupaj lepo in srečno živeli.

UMESTITEV DOGODKOV V NAŠE OKOLJE Čas, o katerem govori projekt STISNI ROKO V PEST, smo umestili v naše okolje, v svoj domači kraj. Učenke so za uvod v naše delo starše in stare starše doma povprašale o tem, kako se spominjajo vojnih let 1941–1945, predvsem pa začetka vojne, in leta 1991, ko je Slovenija postala samostojna.

4

Stari starši nekaterih so bili izseljeni v Nemčijo, saj je nekatere vasi našega šolskega okoliša zajel pas redne nemške selitve. Hitler si je želel zavarovati mejo svoje velike države in je ljudi v pasu ob Sotli izselil v taborišča in na prazne domove naselil Kočevarje. Ker se je v Kozjem dosti hitro razvilo ilegalno odporniško gibanje, ki pa je bilo izdano, so Nemci veliko družin preselili v nemška kazenska taborišča, može oz. očete pa postrelili v celjskem Starem piskru ali pa v mariborskih zaporih. Septembra 1944 sta Bračičeva brigada in Kozjanski odred izvedla napad na nemško postojanko v kraju in Kozje je bilo nekaj časa, do prve nemške ofenzive, svobodno. Ob koncu vojne so se po dolini Bistrice pomikale ustaške enote, ki so v svoji maščevalnosti požigale. In ljudje so se pred njimi skrivali in trepetali za svoje domove in svoja življenja. Iz leta 1991 se vsi spominjajo velikega navdušenja ob zgodovinskem dosežku – naša mala in lepa domovina je postala samostojna! Na sam dan razglasitve samostojnosti so se v Kozjem pri taborniški koči čisto spontano začeli zbirati ljudje, zagorel je kres, slišalo se je petje, igrala je harmonika in vse je družilo veselje in navdušenje ob tem velikem dogodku. Vsi so gledali TV-prenos veličastne prireditve pred slovensko skupščino in se spominjali, kako so že drugi dan za tem na našem nebu zagrmela letala JLA. Nekateri moški so bili vpoklicani v enote Teritorialne obrambe, z naših vinorodnih gričev se je slišalo oddaljeno grmenje in pokanje z bojev na Dolenjskem in kasneje tudi z druge strani Sotle, s Hrvaške. V naslednjih dneh so po televiziji z veliko skrbjo in strahom spremljali dogodke na meji in boje drugod po Sloveniji in se spet veselili, ko je zadnji vojak JLA zapustil slovenska tla.

STARI ATA MI JE POVEDAL Zadnjič sem o začetku druge svetovne vojne povprašala mojega starega ata, ki je bil pri šestih letih v Nemčijo izgnan skupaj s svojo družino. Povedal je, da so takrat na Buče prišli nemški vojaki in družino z naperjenimi puškami nagnali od doma. Najprej so jih naložili na tovornjak, kasneje pa so jih v živinskih vagonih odpeljali z vlakom v Nemčijo. »Bili smo tako natlačeni, da se ni dalo niti pošteno vdihniti, bruhal sem in bruhal, mislil sem, da bom izbruhal želodec in umrl,« je povedal. Kar nekoliko bled je postal. »Kmalu po prihodu sem dobil davico in v bolnici preživel kar nekaj mesecev. To je dogodek, ki me je najbolj pretresel, saj so me ločili od staršev. Obiskov ni bilo, nikogar nisem poznal, ničesar nisem razumel,« je dodal v neenakomernih presledkih, vidno ganjen. Nato sem izvedela še veliko zgodb, ki so se dogajale kasneje. Nekatere so bile tudi prijetne, vsaj v otroških očeh. Iz Nemčije so družino preselili v Francijo, kjer so prebivali eno leto. Živeli so na posestvu in imeli celo svojo hišo in nekaj živine. Njegov oče je delal v gozdu, on pa je hodil v šolo in se družil s francoskimi in nemškimi vrstniki. Po pouku so pasli krave. »Nad nami so velikokrat letela letala, kar se je nam otrokom seveda zdelo super, enkrat jih je bilo celo toliko, da so zakrila nebo. Tudi bombe so frčale, a nismo se več bali. Ko je odneslo pol hiše, smo se bolj čudili rušilni moči bombe, kot pa da bi bili prizadeti«, je razložil in nadaljeval o tem, kako se človek vsega navadi in da se otroci igrajo tudi na najbolj nevarnih mestih.

5

Svobodo so dočakali v Franciji. Zopet so morali v vagone, ki so jih prepeljali domov. Spet je bila gneča, spet bruhanje … Lahko verjamete, da moj stari oče ne mara vlakov, pa tudi avtobusov ne. Iz Brežic so nato morali še 20 km peš. Ko so prišli domov, so našli izropano domačijo. Morali so začeti znova.

Zala Grobelšek

ZA DELO SMO IZBRALI

Pripovedno besedilo ANNE FRANK: DNEVNIK ANE FRANK

Delo smo izbrali glede na število knjig v knjižnici, saj imamo teh kar lepo število, ker smo pred leti to brali za domače branje. Nekaj več je tudi Bevkovih romanov Kaplan Martin Čedermac in nekaj Kosmačevih novel Balada o trobenti in oblaku, druga dela iz seznama so pa zastopana le z enim izvodom. Iz sklopa smo izbrali en naslov, ki so ga brale vse učenke. (Tako smo ob začetku dela razbrali iz razpisa, čeprav bi se navodilo oz. priporočilo dalo razumeti tudi tako, da vsak učenec prebere svoje delo. In v tem primeru bi bilo delo lažje, zanimivejše in interesi bolj razpršeni, ker bi lahko na literarnih srečanjih, delavnicah in okroglih mizah strnjevali vtise, izmenjevali svoje bralne izkušnje, pripovedovali o prebranem …)

Pesem KAREL DESTOVNIK KAJUH: BOSA POJDIVA, DEKLE, OBSOREJ

Ker se učenke 9. razreda odločajo že o gimnaziji in so večinoma izbrale I. gimnazijo v Celju, ki se je še vedno drži ime Kajuhova, smo se med ponujenim naborom odločili za Kajuhovo pesem Bosa pojdiva, dekle, obsorej iz cikla Ljubezenskih, v katerih je pesnikova izpovedna moč dosegla svoj umetniški vrhunec. Pesem je globoko doživeta, na eni strani nas prevzame s svojo svetlobo in sanjavostjo, na drugi strani pa začutimo pesnikovo bolečino ob trpljenju njegovega naroda, ob grobovih talcev.

Film DEČEK V ČRTASTI PIŽAMI (režija Mark Herman, 2008)

Ob pestri in zanimivi izbiri filmov je bilo kar težko najti tistega, ki bi našim učencem najbolj približal stanje duha med drugo svetovno vojno. Po pregledani tematiki se nam je najboljša izbira zdel film Deček v črtasti pižami. Film nam na presunljiv način prikaže odnose med Judi in Nemci v času vojne. V filmu pa je tudi zaznati glas Nemcev, ki se niso strinjali s Hitlerjevo politiko. Posebej pa je zanimivo dejstvo, da je v filmu prikazan

6

nedolžen otroški pogled na čas, ko se je na svetu godil največji genocid v zgodovini človeštva. Prav tako smo ob pripravi na ogled filma poudarili tedanji položaj in usodo Judov v naših deželah.

Spominsko obeležje STARI PISKER v Celju

Narodnoosvobodilno gibanje na Kozjanskem je bilo zelo razgibano, kar nam kaže tudi delovanje Krške, Celjske in tudi Brežiške čete. V ožjem okolju smo tako razmišljali o obisku Kunejevega mlina na Gorjanah pri Podsredi, kjer je 28. oktobra 1941 padla Brežiška četa. V polurnem boju so bili ubiti štirje borci, enajst pa so jih ujeli ter jih konec leta 1941 ustrelili v Mariboru. Okupator je 18. februarja 1943 po izdaji v soteski potoka Močnik pri Preski uničil 2. četo Kozjanskega bataljona. Na ta dan danes praznuje krajevni praznik Podsreda. V počastitev tega praznika so na tej prireditvi tudi v letošnjem letu nastopale učenke, ki delajo v projektu. Razmišljali pa smo tudi o obisku partizanske bolnišnice Javorščica pod Bohorjem, ker pa so ta obeležja učencem že znana, smo se odločili za Stari pisker v Celju, kjer so bili ustreljeni tudi talci iz Kozjega. Povezava na kazalo >>>

7

OSREDNJI DEL – IZDELKI UČENCEV

PRIPOVEDNO BESEDILO

UČNI LIST

Zdaj, ko si prebrala knjigo in imaš predstavo o času, o katerem govori Ana, ti ne bo pretežko napisati nekaj razmišljanj, pripovedi, nadaljevanj zgodbe, pisem, dnevniških zapisov … Odpiram ti nekaj možnosti: Napiši razmišljanje o vojni, lahko o vojni nasploh, o času, v katerem je živela Ana, o tem, kako čas ljudi spremeni. (Cela Evropa je gledala, cel svet je gledal, kaj Hitler počne z Židi, pa ni ničesar ukrenil, nihče se mu ni upal upreti.) …

Sezi v sredino dnevniških zapisov in si predstavljaj, da si Anina prijateljica. Napiši ji pismo, ki ji ga bo, tako kot hrano, nekdo pretihotapil v skrivališče. Povej, kako živiš ti. Si skrita? Si Židinja? Povej, kaj se dogaja tam, kjer živiš (Nemci izgubljajo vojno), vlij ji upanje, reci ji, naj zdrži.

Spremeni konec knjige. Možnosti je več. Nekaj ti jih ponujam:

Napiši svoj list iz Aninega dnevnika na dan zmage. Kako so pričakali ta dan? Kako se je počutila? Kako je bilo v skrivališču?

Napiši spis, v katerem pride Ana, ki je preživela taborišče, do založnika in mu odda svoj rokopis dnevnika, pove, kako je nastajal, zakaj se je odločila pisati, kako ga je pisala, spreminjala, dopolnjevala …

8

Napiši spis: Ana se snide s svojimi prijateljicami iz šole. Ana je preživela taborišče, njene prijateljice tudi. Ostanejo na Nizozemskem? Se vrnejo v rodno Nemčijo? Veliko si imajo povedati. Kaj vse?

Napiši spis: Ana in Peter deset let po vojni. Zgodbo boš verjetno zapeljala v ljubezenske vode. Kje ju vidiš, srečaš? Sta srečna? Česa se spominjata? Kdo iz njunih družin še živi?

Napiši spis, kako se Ana, stara in že babica, sprehaja s svojimi vnuki po Amsterdamu, po pristanišču, po mestnih ulicah in parkih … Mesto je novo, spremenjeno, hiša, v kateri so se skrivali, pa še stoji. Kaj jim pove? Kam jo zanesejo spomini? Jim pove vse, jim kaj, ker so majhni in ranljivi, prikrije?

Napiši spis o Ani novinarki in pisateljici. Preživela je vojno, zaslovela s svojim dnevnikom. Potem je študirala? Kje? Je mogoče za mnogimi Židi šla v Ameriko? Kaj pa v Izrael, domovino židovstva? Kaj je napisala za tem? In kaj za tem? Je mogoče dobila Nobelovo nagrado za literaturo?

Mogoče pa imaš kakšen predlog tudi ti. Napiši vsaj dva spisa in naslov si sama izberi iz predlaganega. Svoje videnje oseb in dogajanja lahko tudi ilustriraš. Na naslednji povezavi si lahko ogledaš tudi edini obstoječi video zapis na katerem se za trenutek pojavi Ana. Morda ti bo tudi to v pomoč.

http://1stnews.org/680/anne-frank-video/

9

LITERARNI IZDELKI

RAZMIŠLJANJE O VOJNI

Dane Zajc je v eni od svojih pesmi zapisal: Vojska nam pusti zmeraj veliko, veliko pepela. In res ga. Pusti porušene in prazne domove, uniči življenja. Od nekdaj je bilo tako. Zgodovinski filmi nam govorijo o osvajalnih pohodih rimskih legij, o križarskih vojnah, učili smo se o Napoleonu, o prvi svetovni vojni. Brali smo odlomek iz romana Doberdob. Še več pa je napisanega o tej vojni, ki jo je doživela Ana Frank. Doživela, a ne preživela. Večkrat razmišljam o tem, kaj je počel Hitler in to ne samo s svojimi frontami, ampak predvsem o tem, kak načrt je imel: uničiti Žide. In drugi so to gledali, mnogi verjetno z neodobravanjem in s strahom in razmišljali, da se bo ta gonja unesla, da ne bo tako hudo. Ampak ko je prišel na oblast, je bil močan. Nihče si ni upal nič reči, ker bi potem tudi njega čakalo koncentracijsko taborišče. Mnogi Židje, ki so pravočasno spoznali, kako se pošastni čas v Nemčiji razrašča, so prodali svoje premoženje in se izselili. Kam? V Ameriko. Tam so bili varni. Če so se preselili le v Francijo ali pa v Amsterdam, je bilo premalo. Tudi tja je stopil nemški škorenj. In Frankovi so leta živeli skrito, s strahom poslušali vesti iz zunanjega sveta, radijska poročila in prelete letal in upali, da bo kmalu konec. Konec se je res bližal, a za Ano je prišel prepozno.

Špela Šošterič

PISMA ANI Draga Ana! Tako sem vesela, da ti lahko pišem, in vem, da bo pismo prišlo v tvoje roke. Saj poznaš Miep, kajne? Ravnokar sem izvedela, da sodeluje tudi z vašo družino, da tudi vas oskrbuje in vam nosi hrano, ravno tako kot nam. Veš, tudi mi smo skriti, a tega, kje je naše skrivališče, ti ne morem povedati. Ne smem ti povedati, Ana, kajti lahko bi se zgodilo, da bi tole pismo prišlo v napačne roke. Ana, zelo te pogrešam. Zelo pogrešam najine pogovore. Saj se še spomniš, kaj vse sva si povedali, o čem vse sva klepetali. In potem, ko so nam, Židom, prepovedali vstopati v tramvaj, so bile najine poti v šolo daljše in za klepet je bilo še več časa. Najine starše je že takrat skrbelo, kaj še bo, kam gredo stvari, midve pa o tem še nisva razmišljali. Še vedno smo živeli v lepih stanovanjih, kljub vojni po Evropi je bilo hrane še vedno dovolj. In pomladi v Amsterdamu so tako lepe! Sanjam o tem, da ta prekleta vojna mine. In da bo vse spet tako, kot je bilo nekoč. Mi vsak dan poslušamo radio in očka iz poročil sklepa o tem, da Nemcem zmanjkuje moči. Na vzhodni fronti jim kaže slabo.

10

Zato, Ana: vzdržimo! Pričakujem tvoj odgovor in se ga veselim. Rada te imam. Špela

Špela Šošterič Draga Ana! Hvala za vsa tvoja pisma, ki si mi jih napisala in oprosti, ker ti nisem na niti enega odgovorila. Veš, starša sta menila, da to ne bi bilo pametno. Zdaj pa sem končno dobila priložnost in napisala ti bom nekaj vrstic. Na svojo srečo živimo lepše in varnejše življenje kot vi in zelo mi je žal za vse, kar prestajaš ti. Saj veš, da smo mi Nemci, vendar se s tem, kar počne Hitler ne strinjamo. Moj oče je imel zelo dobre poslovne odnose z mnogimi Židi in z mnogimi smo prijateljevali, potem pa smo morali te stike prekiniti. Vsaj navzven. Moj oče je proti vsakemu nasilju in vsi sočustvujemo z vami, vendar o tem ne govorimo. Ana, svet je čisto ponorel. Ne smeš reči tega, kar želiš in kar veš, da je prav. Nekaj ti bom napisala o sebi. Ne vem, če je sploh prav, da ti rečem, da je naše življenje zaenkrat še lepo in mirno. Živimo na veliki kmetiji in hrane imamo dovolj. Res pa je, da trdo delamo in da moramo mnoge pridelke oddati, da tako oskrbujemo vojsko velikega rajha. In ko berem tvoja pisma, se mi zdi, da je to, kar imamo mi, greh. Ana, skrbi me zate. In ko pišeš o skrivališču, urah popolne tišine, o vseh vaših sostanovalcih in nočnih tatovih, se mi zdi, kot da bi brala kriminalko. Srčno si želim, da bi se vse uredilo. Veš, to ne more dolgo trajati. Ljudje potiho govorijo marsikaj, res samo potiho, in marsikdo, ki je bil prej na Hitlerjevi strani, je zdaj svoje mnenje spremenil. Ana, zdrži! Posveti se sebi. Sebi in Petru. Naj se vajina ljubezen razvija, tako bosta lažje zdržala. Srečna sem, da se je v tem kaosu porodilo vajino čustvo. Vso srečo vama želim! Pozdrav tebi, Petru, čeprav ga poznam le iz tvojih pisem, in vsem tvojim. Piši mi še kaj in ne bodi jezna, če mojega odgovora ne bo, ali pa ga ne bo takoj. Saj veš, kako je, tudi jaz moram biti previdna. Poljubček od tvoje prijateljice Špele.

Špela Šlajmer Urankar Povezava na kazalo >>>

11

Draga Anne! Ne vem, zakaj mi na zadnje pismo nisi odgovorila. Ali ni prišlo v tvoje roke? Še dobro, da nisem napisala nobenih naslovov. Veš, tako je vedno bolj varno. Upam, da boš te vrstice dobila in da ti bodo polepšale dan. Tudi mi smo skriti tako kot vi. Smo na podstrešju velike hiše, ki je last nemške družine. Ampak to so dobri Nemci, to so naši prijatelji iz let pred vojno. Vzeli so nas pod svojo zaščito, nas pa skrbi, ker je to tudi za njih zelo nevarno. Če nas odkrijejo, se jim bo zgodilo isto kot nam. Zelo hudo mi je zaradi moje psičke Bele. Saj veš, da njej ne morem dopovedati, da naj bo tiho in zato smo se dogovorili, da jo bomo oddali. Veš, jokala sem. Počutila sem se tako, kot da bi odhajal kdo iz naše družine. In potem smo skupaj našli rešitev. Bela je ostala v hiši, pri ljudeh spodaj je in če grem kdaj dol, jo pobožam in stisnem k sebi. Ona, revica, pa laja in tuli za menoj, da me je že strah, da bi bilo to komu sumljivo. Ponoči ne morem spati in mislim na svobodo. Jo bomo učakali? Le kdaj bo konec vojne? Sedim na okenski polici, v temi je to varno, in sanjarim. Mislim na naš razred, na naše sošolce in učitelje. Ana, takoj ko vse to mine, se morava dobiti. Sprehodili se bova po parku, šli bova v pristanišče, lahko bova stopili v tramvaj, lahko bova šli v gledališče. In nihče ne bo kazal na naju in na najini židovski zvezdi. Le zdržati morava. Še malo in lahko se bova objeli. Z ljubeznijo. Natalija

Natalija Jazbinšek Draga Ana! Upam, da bo to pismo prišlo do tebe. Njegova pot pa bo dolga. Dala ga bom prijateljici, ki pozna vaše prijatelje, ki vam dostavljajo hrano. Ana, zelo te pogrešam in zelo me je strah. Tudi mi smo skriti. Skrili smo se takoj, ko smo izvedeli, da ste »izginili« vi. Oče je imel že prej vse pripravljeno, vse je bilo načrtovano in vzeli smo le najnujnejše in šli. Ob veliki raciji je bila naša hiša prazna in nemški vojaki so se lahko sprehodili po praznih sobah. Ana, kako lepo bi bilo, če bi bili skupaj. Ti si me vedno razvedrila in spravila v dobro voljo, vedno sem se rada igrala s teboj, čeprav sem dosti mlajša. Druge deklice so me pri igri odrivale, ti pa si se vedno potegnila zame. Mi smo si v skrivališče odnesli nekaj knjig in zdaj veliko berem. Tako mi mineva čas. Ne vem pa, kaj bo, ko bom vse to prebrala. Imam tudi blok, v katerega skiciram in rišem, pišem pa tudi spomine na dni, ko smo bili še svobodni in smo živeli v miru. Razmišljam, da bi začela pisati dnevnik. S tem pisanjem bi mi mineval čas, ampak dnevi v skrivališču so si enaki in dolgočasni so. Ne vem, če bi bilo to zanimivo branje. No, bom še premislila.

12

Kaj pa ti počneš? Ti pa zagotovo pišeš, kaj? Verjetno te še ni minila želja po pisateljski ali novinarski karieri. Ana, še malo zdrživa in potem bo svoboda. Po letih študija boš ti slavna pisateljica, jaz pa bom potovala in odkrivala nove dežele in nove ljudi. Pozdravlja te prijateljica Monika in če lahko, mi odpiši, nikar pa ne tvegaj.

Monika Resnik

ZADNJI LIST IZ ANINEGA DNEVNIKA

Draga Kitty! Vojne je konec! Vojne je konec! Vsi se objemamo in od sreče jočemo. Da smo le dočakali ta dan! Svobodni smo! Ni se nam treba več skrivati, Hitler je premagan in zdaj nam nihče nič več ne more. Zdaj ne bomo več manjvredni, zaznamovani in preganjani ljudje. Živeli bomo svobodno in brez omejitev, kam lahko gremo, kam smemo in kam ne. Mami in sestra že pakirata in oče je šel pogledat, kako je kaj z našim ljubim starim domom. Ravno zdaj čakamo, da se vrne in pove, ali se bomo lahko preselili. Kaj več ti bom sporočila iz svojega novega starega doma. Upam. Z ljubeznijo, Ana.

Zala Grobelšek

ŽIVLJENJE JU JE LOČILO

Ana in Peter sta se po vojni videla le nekajkrat. Najstniška ljubezen je minila. Škoda! Na tistem podstrešju ju je povezovala in z njo sta lažje živela. Samo njuni pogovori na podstrešju so ju hrabrili in skupaj sta se trudila, da nista izgubila upanja, da sta vzdržala. Zdaj pa so se njune poti ločile. Ana je ostala v Amsterdamu, njihova hiša je ostala skoraj nepoškodovana in spet so se vselili v svoj stari dom. Kmalu po vojni je objavila svoj Dnevnik in zaslovela, zdaj pa dela kot voditeljica na radiu. Petra je življenje odpeljalo v Izrael, kjer je z mnogimi preživelimi Židi iz Evrope pomagal graditi novo židovsko državo. Seveda sta oba našla novi ljubezni, oba sta poročena in imata tudi otroke. Trudita se pozabiti vojna leta, a včasih vseeno ož ivijo spomini. Svojim najbližjim pa ne govorita rada o vojni, saj so bili to res težki časi. Raje se trudita uživati v življenju, ki je pred njima.

Zala Grobelšek

13

PETER IN ANA, DESET LET PO VOJNI

Prijateljica Ana me je povabila, naj ju s Petrom obiščem. Vabila sem bila vesela še posebej zato, ker nisem mogla priti na njuno poroko. Takrat sem ravno urejala neke stvari za svoje starše in bila sem na poti, poslala sem jima lahko le voščilo ob njunem prazniku in jima zaželela veliko skupnih srečnih let. Saj sem vam že rekla, da sta bila Ana in Peter v skupnem skrivališču. In tam je vzklila ljubezen, veste. Z njo sta laže preživela leta skrivanja in kmalu po vojni sta se poročila. Obred je opravil naš stari rabin. In sedaj sem ju šla obiskat. Amsterdam je nov, drugačen, kot je v mojih spominih. Velik del mesta je bil med vojno zbombardiran in sedaj so tam nove stavbe. Ker pa sem imela njun naslov, mi ju ni bilo težko najti. Imata lepo srednje veliko stanovanje in Peter, ki je arhitekt, razmišlja o novi hiši. Tudi Ani so se uresničile njene sanje. Zdaj je slavna pisateljica. Zaslovela je s svojim dnevnikom, ki ga je pisala med vojno. Takrat je po radiu slišala besede ministra za kulturo, ki je rekel, da bodo po vojni zanimiva vsa pričevanja o tem težkem času – pisma, dnevniki … In Ana je takoj, ko je bilo možno, objavila svoj dnevnik. Bil je nekaj posebnega. Nobena 14-letna deklica v Evropi ni med vojno pisala dnevnika, vsaj objavila ga ni. Ana je že začela pisati tudi roman o letih svojega skrivanja. Pokazala mi je začetek, ki govori o težkem življenju, ki se je začelo za Žide. Hoditi morajo v posebne šole, v posebne trgovine, ne smejo na tramvaj, v opero in gledališče … Zelo pretresljivo piše, vendar pa nekaj časa ne bo mogla nadaljevati, ker pričakuje že drugega otroka. Bila sem vesela, ker sem pri njej srečala tudi Margot. Vedela je, da pridem, zato je s celo svojo družino prišla k Ani. Skupaj smo obujali spomine na naše skupno otroštvo in mlada leta, a besede so vedno znova nanesle na hude čase, ki smo jih na srečo preživeli.

Monika Resnik

ANIN DNEVNIK BO IZŠEL!

Vojne je bilo konec in ljudje so bili presrečni, da se je to večletno gorje končalo. Družine so se spet zbirale in Židje so z grozo ugotavljali, koliko njihovih ljudi je končalo v plinskih celicah koncentracijskih taborišč. Frankovi so na srečo preživeli, lahko so se prikazali na ulici in se poraza Nemčije veselili z vsemi drugimi ljudmi. Ana je lahko svobodno zadihala, rešena je bila ujetništva in sobivanja z ljudmi, od katerih so ji šli nekateri na živce. To seveda ni veljalo za Petra, on je bil njena ljubezen, njena otroška ljubezen, ki ji je pomagala vzdržati. Ljudje so si začeli počasi urejati svoja življenja. Pospravljali so ruševine velikih mest in obenem že začeli graditi nova. Po radiu so se vrstile pesmi zmage in zanosa in razna uredništva so vabila ljudi, naj pričajo o teh težkih vojnih letih. Ana je razmišljala, ali se naj oglasi ali ne. Vse doživeto je

14

bilo še tako sveže in boleče, da se je s pripovedjo prav bala iti še enkrat skozi to. A imela je svoj dnevnik z vsemi zapisi in z vsem, kar je hotela, da ljudje izvejo. Premišljevala in premišljevala je, kaj in kako naj stori. Potem pa se je odločila, da bo dnevnik odnesla k založniku, katerega naslov je zasledila v časopisu. Če mu bodo zapisi všeč, jih bo gotovo izdal. Pred tem se je tudi tako malo pogovarjala s starši, seveda je rekla le, da jo zanima, kakšna je pot do izida knjige tako nasploh, o dnevniku ni seveda črhnila niti besede. Še posebej mami ne, saj je imela kar na nekaj mestih zapisano, kako se z mamo ne razumeta, in celo to, da mame ne mara. Dnevniške zapise je prebrala še enkrat in z njimi je bila zadovoljna. Odločila se je, da jih bo s priloženim pismom poslala v založbo, potem pa se je spomnila, da je bolj varno, če dragoceni rokopis odnese osebno. S tramvajem se je zapeljala na drugi konec mesta in z negotovim korakom je vstopila v založbo. Sprejela jo je tajnica, ki ji je povedala, da je založnik za določen čas odsoten. Ana se je odločila, da bo zvezek oddala tajnici in ker je bila previdna, je gospo tudi poprosila, naj ji izda potrdilo, da ji pušča dnevnik. In tako je na mizi tajnice ostala debela ovojnica, v kateri je bil zvezek z dnevniškimi zapisi in pismo za založnika. Takole mu je napisala: Spoštovani gospod založnik! Konec vojne je in svet želi vedeti, kako jo je preživela okupirana Evropa. Veliko se govori o Judih, o tem, koliko jih je umrlo v koncentracijskih taboriščih. Le redki smo preživeli. Tudi jaz sem Judinja, stara sem 14 let in skupaj s svojo družino sem preživela vojno skrita na podstrešju, na podstrešju skladišča, v katerem je očka prej delal. V letih skrivanja sem pisala dnevnik, ki vam ga prilagam. Pisati sem ga začela, ko sem po radiu slišala, da boste po vojni objavili različna pričevanja, kot so pisma in dnevniki. Dnevnik sem pisala skoraj vsak dan in svoje zapise sem naslavljala na izmišljeno prijateljico Kitty. Njej sem zaupala, z njo sem kramljala. Najprej sem ji opisala naše življenje zunaj, še na prostosti, takoj ko je prišel na oblast Hitler. Potem pa sem ji pripovedovala prav razburljive stvari – skrivali smo se pred nacisti, odvisni smo bili od dobrih ljudi, ki so nas oskrbovali, prenašati smo morali družbo drug drugega (v tesnih prostorih smo se stiskali ljudje dveh družin), spremljali smo novice od zunaj in trepetali, ko smo v skladišču slišali neznane glasove ali pa korake po stopnicah proti našemu skrivališču. Nekajkrat so nas obiskali tudi tatovi. Zdaj pa razlog, zakaj želim ta dnevnik objaviti. Želim, da ljudje vsaj približno izvedo, kako sem se počutila v teh letih skrivanja. Da spoznajo moj pogled na svet in življenje na njem, moja razmišljanja, strahove in čustva. Ja, tudi čustva. Želim, da ljudje izvedo, kaj smo doživljali in kaj smo pretrpeli brez razloga, le zato, ker smo Judje. Želim, da bi bila moja knjiga poklon vsem Judom, tistim, ki so po srečnem naključju preživeli kot mi, še bolj pa tistim, katerih pepel je raztrošen širom po Evropi. Vzemite si čas in moje zapise preberite. Če se boste odločili, da jih objavite, mi pišite na priložen naslov. Že vnaprej se Vam zahvaljujem in Vas lepo pozdravljam.

Ana Frank

15

Čez nekaj tednov je Ana dobila pisni odgovor urednika. Nad njenimi zapisi je bil navdušen in napisal je, da bo dnevnik z veseljem objavil. Povabil jo je, naj se s starši oglasi v založbi, da se dogovorijo. Ana in oče sta v založbi uredila vse, kar je bilo potrebno, in čez čas je cela Evropa zvedela za Ano Frank. Cel svet je bral o letih skrivanja Ane Frank in njene družine v okupiranem Amsterdamu.

Špela Šlajmer Urankar Povezava na kazalo >>>

16

PESEM

UČNI LIST

Karel Destovnik Kajuh LJUBEZENSKE Bosa pojdiva, dekle, obsorej Predstavi svoje doživljanje pesmi in videnje pesemskih slik in v pomoč ti naj bodo naslednja vprašanja:

V pesmi začutiš fanta, ki govori, prigovarja dekletu. Kaj mu govori?

Katere besede iz pesmi ti govorijo, da gre za težke vojne čase?

Kako nate deluje pridevnik razsanjan (razsanjene češnjeve veje). Kako ga razumeš, doživljaš?

V pesmi je opazen kontrast ali nasprotje. Kje? Izpiši ga in ga razloži.

Pesem je iz cikla Ljubezenske. Utemelji, da gre za ljubezensko pesem.

ZAPISI UČENCEV

Pesem je napisana tako, da iz nje razberemo, da jo govori zaljubljen fant, ki vabi svoje dekle, naj gre z njim boso preko trpeče zemlje. Pravi ji, naj gresta med cvetoče češnje in nalomita cvetoče češnjeve veje, ki jih bosta odnesla na grobove talcev. To, da jo vabi med

17

češnjeve cvetove, je zelo zasanjano, zaljubljeno, ljubezensko in lepo. To, da so pa nekje drugje grobovi talcev, pa je nekaj hudega, krutega in to pove, da je to vojni čas.

Pesem vidim in čutim na eni strani svetlo, lepo in lahko, na drugi pa temno, bolečo in težko. Ali ne bi bilo lepo, če bi fant in dekle šla med cvetoče češnje in tam pod njimi sedela in si govorila o ljubezni?

Natalija Jazbinšek

Karel Destovnik Kajuh je bil velik pesnik in res je škoda, da je padel, da je tako mlad umrl. Že v teh nekaj letih je pokazal svojo pesniško veličino. Njegove pesmi govorijo o težkih časih, ki so prizadeli njegov narod. Tudi pesem Bosa pojdiva, dekle, obsorej ni vesela, kot bi naj bila ljubezenska pesem. Iz nje veje bolečina zaradi nasilja, zaradi grobov talcev. Začne se lepo in sanjavo s pomladjo in nežnimi češnjevimi cvetovi. Če ne bi bilo vojne, bi se tako tudi nadaljevala in zaključila. Tu jo pa pesnik zavija v plašč bolečine in žalosti, saj dekle vabi trgat cvetove zato, da bi jih položila na grobove talcev. Če ne bi bilo vojne, bi lahko sedela pod cvetočo češnjo in si med dehtečim cvetjem izpovedovala ljubezen.

Špela Šlajmer Urankar

Prva kitica mi pove, da je pesem ljubezenska, saj fant pravi dekletu, naj gresta skupaj med razsanjane češnjeve cvetove. Kakšni pa so razsanjani cvetovi? Jaz mislim, da so tako sanjavi in zaljubljeni, kot bi bila lahko fant in dekle, če ne bi bilo vojne, če ne bi bilo nasilja, streljanja, talcev in grobov.

Nataša Klavžar

Pesem je dvodelna, na eni strani je ljubezen in češnjevi cvetovi, na drugi pa so temni grobovi talcev. Mene je kar pretresla. O vojni na srečo ne vem dosti, a mislim, da so to hudi časi, saj tudi pesnik Dane Zajc pravi v pesmi, ki smo jo brali letos, da nam vojska prinese dosti, dosti pepela. Temu fantu in temu dekletu želim, da bi v svobodi lahko sedela med češnjevimi vejami. Če pa je ta fant pesnik sam, pa vem, da to ni bilo mogoče, saj je med vojno padel.

Monika Resnik

18

Fant dekletu govori, naj gresta tja, kjer je mir, kjer ljubezen med češnjami cveti, kjer nihče ju ne pozna in kjer lahko sama sta. Pa ji še govori, da zdaj čas za sanje ni, da preveč je zdaj trpljenja, da talci v grobovih spijo in po belem cvetju hrepenijo. Zdaj spet je čas češnjevih cvetov, zdaj v miru živimo in ni več temnih grobov.

Špela Šošterič

Pesnik v pesmi izpoveduje bolečino ob grobovih talcev. Govori o tem, kako so talci darovali svoja življenja za našo svobodo in jih primerja z galebi. Galebi so svobodni, beli in mogoče zato vabi dekle, da nabereta cvetove češenj in jih odneseta na grobove talcev. Pesem je ljubezenska in vojna, saj je v njej vidna dvodelnost. Cvetoče češnje pomenijo ljubezen, temni, pretemni grobovi pa vojno. Pesem se mi zdi nekako brezizhodna, nobenega upanja ne daje na koncu, saj je smrt vedno dokončna.

Zala Grobelšek Povezava na kazalo >>>

19

FILM

UČNI LIST

DEČEK V ČRTASTI PIŽAMI

Ogledali smo si film, ki govori o grozotah holokavsta, o odnosih med ljudmi med drugo

svetovno vojno ter o nedolžnih razmišljanjih osemletnika Bruna. Prav gotovo so se ti ob

gledanju filma porodile misli, ki bi jih želela strniti in jih napisati. V pomoč pri razmišljanju

naj ti bodo spodnja vprašanja.

Kakšen je bil pogled matere na dogajanje v taborišču (prizor, ko mati izve, kaj se

dogaja v taborišču)?

Vsi Nemci se niso strinjali s politiko Hitlerja. Kako so jih opisovali tisti, ki so »prisegli«

Hitlerju? (Skupna večerja, na kateri poveljnik taborišča Ralf sprašuje poročnika

Kotlerja, zakaj je njegov oče zapustil Nemčijo.)

Kakšen odnos je imel Bruno do malega Žida, ki ga je spoznal? Ali je razumel, kaj se v

resnici dogaja?

Kakšno vlogo je v življenju Bruna in Gretel imel njun učitelj? Kako se je na njegovo

poučevanje o zgodovini Nemčije odzivala Gretel? Kako Bruno?

Gretel se po prihodu v novi dom zelo spremeni. Kje bi lahko iskali vzroke za to?

20

Kako Brunu sestra predstavi Žide?

Bruno zataji prijateljstvo z židovskim dečkom. Zakaj?

Kakšen pomen je po tvojem mnenju imela »pozitivna« predstavitev taborišča v

filmu, ki si ga ogledajo povabljeni gostje? Kako se je na to predstavitev odzval

Bruno?

V katero smer so šli odnosi med materjo in očetom?

Kako občutiš stisko Bruna, ko z Shmuelom iščeta očeta v taborišču? Ali se v tistih

trenutkih zaveda, v kakšni nevarnosti je?

Pri urah zgodovine smo že govorili o vzponu nacizma in Hitlerjevem preganjanju

Judov. Se je tvoj pogled na dogajanje holokavsta med drugo svetovno vojno po

ogledu filma spremenil ali poglobil?

ZAPISI UČENCEV

DEČEK V ČRTASTI PIŽAMI

To je naslov filma, ki smo si ga ogledali v šoli. Govori o grozotah holokavsta, odnosih med ljudmi med drugo svetovno vojno ter o nedolžnih razmišljanjih osemletnega Bruna. Brunova družina se je preselila na podeželje in v bližini je bilo taborišče Judov. Ko je njegova mati izvedela, kaj se dogaja v taborišču, sta se z očetom sporekla. Bila je jezna nanj in žalostna, ker ji ni o tem povedal že prej. Bila je zgrožena nad tem, kar so počeli Judom, čeprav ni točno vedela, kaj se je dogajalo, in se s tem ni strinjala.

21

Tudi nekateri Nemci se niso strinjali s politiko Hitlerja. Te ljudi so tisti, ki so Hitlerju »prisegli«, oklicali za izdajalce in morda je tudi njih doletela nesreča, če niso prej odšli iz države kot oče poročnika Kotlerja, ki je Nemčijo zaradi tega zapustil. V tem taborišču je Bruno spoznal malega Juda iste starosti po imenu Shmuel. Z njim se je spoprijateljil in bil vesel, da sta se lahko igrala, saj mu je bilo drugače dolgčas, ker ni imel v novem domu nič početi. Seveda se mu je zdel Shmuelov način življenja čuden, poleg tega pa nobeden od njiju ni mogel razumeti, kaj se pravzaprav dogaja. Ker Bruno in njegova sestra Gretel nista hodila v šolo, je k njima prihajal učitelj. Ni ju učil, kar so se ponavadi učili v šoli, pač pa ju je poučeval o Hitlerju in Judih. Gretel se je strinjala s tem, da je Hitler preganjal Jude in je verjela, da Judje uničujejo državo, da so hudobni ljudje in da jih je treba zaradi tega odstraniti. Bruno ni mogel verjeti, da je to res, saj je bil tudi Shmuel Jud in zdel se je čisto prijazen. Gretel se je po prihodu v novi dom nasploh zelo spremenila. Zagovarjala je Hitlerja in njegovo početje, kar je bila posledica učenja pri novem učitelju. Poleg tega pa se je družila s poročnikom Kotlerjem - ki je bil tudi Hitlerjev pristaš – in postal ji je všeč, čeprav je bil starejši od nje. Brunu je Jude predstavila kot hudobne ljudi, ki si ne zaslužijo lepega življenja in morajo umreti, saj so državi samo v škodo. Kasneje, ko se je Shmuel enkrat znašel v njihovem domu, je Bruno zatajil njuno prijateljstvo, saj se je ustrašil poročnika Kotlerja. Pozneje je to obžaloval. Njegov oče je nekega dne na obisk povabil nekaj ljudi, da bi si ogledali predstavitev taborišča. Tudi Bruno je naskrivaj gledal film in taborišče se mu je zdelo prijazno in lepo bivališče in mislil je, da je Judom tam všeč. Film je bil seveda lažen, tega pa ni vedel. Med vsem tem dogajanjem so se odnosi med mamo in očetom poslabšali. Še vedno si nista bila enotna glede taborišča in odtujila sta se. Bruno pa tega ni razumel. In ko je izvedel, da Shmuel v taborišču ni našel svojega očeta, mu je ponudil pomoč pri iskanju. Ni se zavedal, kako nevarno je to zanj. Čeprav ga je bilo malo strah in mu je bilo neprijetno, svojega prijatelja ni pustil na cedilu. Na žalost je takrat tudi umrl v plinski celici skupaj s Shmuelom in drugimi Judi. Jaz mislim, da to, kar so počeli Hitler in njegovi podrejeni, ni bilo prav, saj jim Judje niso storili nič žalega. In ne samo, da ni bilo prav, to je bil zločin nad človeštvom. Vsi ljudje, takšni in drugačni imamo pravico do svobodnega življenja, ne glede na raso ali vero.

Špela Šlajmer Urankar

BRUNOVA DRUŽINA IN ŽIDJE Film na nek način opravičuje Nemce pred svetom zaradi tega, kar so storili Židom. Mnogi niso bili na strani Hitlerja in njegovih najožjih privržencev, a so bili taki časi, da si tega niso upali povedati. Bilo je prenevarno in lahko bi jih stalo življenja. Tako tudi Brunova mama ni vedela vsega in z mnogimi stvarmi se ni strinjala. Verjetno je bilo veliko takih nemških žena, ki so doživljale podobne stvari, a so bile nemočne. Če bi se

22

Nemci Hitlerju uprli zgodaj, pred vojno, takrat, ko še ni imel moči, bi mogoče uspeli. Potem pa so šle stvari kot plaz. Upreti se jim ni bilo mogoče, ustaviti jih ni bilo mogoče. Brunova sestra Gretel je stvari s taboriščem in Židi doživljala drugače. Nanjo je vplival domači učitelj, z njim je delila mnenje, da so Židje krivi za marsikaj. Bila je mnenja, da ne marajo Nemcev in da so hudobni. To je bil tudi čas, ko je odraščala in se nasploh spremenila. Hotela je biti starejša. Odložila je svoje punčke in hotela postati dekle. Na to je vplival tudi mladi poročnik Kotler, s katerim je prebila kar nekaj časa. Vanj se je zaljubila, čeprav je bil starejši od nje. Poročnik Kotler pa je moral na novo službeno dolžnost, in to zaradi očeta, ki je zapustil Nemčijo, ker se ni strinjal s Hitlerjevo politiko. Bruno je prikupen fantič, ki ne ve, kaj se dogaja okrog njega. Stvari doživlja kot igro. Rad ima svojega židovskega prijatelja, ki se mu sploh ne zdi hudoben in takšen, ki bi Nemcem želel kaj hudega. Ta igra ga na koncu stane življenja. In to je tragično.

Natalija Jazbinšek in Nataša Klavžar

23

POGLEDI NEMCEV NA ŽIDE

V filmu Deček v črtasti pižami se srečamo z različnimi pogledi Nemcev v času nacizma na Žide in židovsko vprašanje. Brunov oče je nemški vojak in mora ravnati in govoriti tako, kot se od njega zahteva, pa čeprav včasih razmišlja drugače. In takšnih nemških vojakov je bilo verjetno veliko, ampak so bili predolgo tiho in so dovolili, da je imel Hitler neomajno moč. Proti koncu vojne so sicer poskušali narediti atentate nanj, a nobeden ni uspel. Bruno je bil otrok, ki je na svet gledal z otroškimi očmi in vse je videl kot igro. Pogovarjal se je tako s sužnjem Pavlom, kot z Shmuelom, s katerim sta postala prijatelja. Ampak tudi na Bruna je vplivalo tedanje okolje, saj se, ko je izvedel, zakaj so Shmuel in njegovi zaprti v ograji, dolgo časa ni več vračal tja. Učitelj ga je učil proti Judom, govoril mu je, da jih je treba uničiti, pa še njegova je sestra je svoje punčke zamenjala s plakati s Hitlerjem in kljukastim križem. Tudi nanjo je vplival učitelj, njen oče in vojak, ki je delal pri njih. Brunova mama pa je imela na tedanji svet čisto drugačen pogled. Večkrat so se ji ulile solze, ko je videla, kako se je ravnalo s sužnjem Pavlom in tudi zveza z njenim možem se je zelo spremenila, ko so se preselili v novo hišo, kjer je bilo trpinčenje Judov na vsakem koraku. Toda na koncu, ko je Bruno po pomoti šel v plinsko celico, so se verjetno tudi razmere v njihovi družini precej spremenile in verjetno so se začeli zavedati, kakšne grozote nemški vojaki delajo svetu.

Zala Grobelšek in Monika Resnik

Povezava na kazalo >>>

24

SPOMINSKO OBELEŽJE

UČNI LIST

OBISK STAREGA PISKRA V CELJU

Druga svetovna vojna je tudi na Slovenskem postregla z najhujšimi oblikami nasilja nad

nedolžnimi ljudmi. Ob obisku muzeja Stari pisker v Celju si se seznanila z načini represije

Nemcev nad slovenskim prebivalstvom. V teh zaporih je bilo brez sodišč in sojenja ubitih

veliko slovenskih domoljubov, ki niso priznavali nemškega škornja na našem ozemlju.

Na kratko opiši tvoje videnje obiska Starega piskra. Kaj je nate naredilo največji vtis? Ob

katerih podatkih, razstavljenih predmetih, pismih si se najbolj vživela v čas druge svetovne

vojne? Ali si lahko predstavljaš stisko in nemoč ujetnikov, ki čakajo na usmrtitev in pišejo

zadnje misli svojim najdražjim?

ZAPISI UČENCEV Najbolj so se mi vtisnile v spomin pripovedi o grozotah, ki so jih Nemci izvajali nad nedolžnimi. Bila sem pretresena, ko sem izvedela, da je bilo v štirih letih tu zaprto 16 000 ljudi! Videla sem, kakšno celico so imeli in kakšno grozno smrt so si zaslužili, ker so branili svojo domovino. Predstavljala sem si, kako so se ujetniki počutili, ko so jih ujeli, ko so vsak dan čakali, kdaj jih bodo mučili ali ubili. Najbolj pa so me presenetila zadnja pisma teh ljudi. Nihče ni blatil Nemcev ali govoril, kaj počnejo z njimi. Vsi so govorili, da hočejo le dobro za domovino in da zadnjič pozdravljajo vse ljubljene. V nebesih jim bo bolje, so menili in bili so tudi veseli, da si bodo končno odpočili. Nemci so bili res kruti, iskali so le moč in posegali po nasilju. Žalostno je, koliko partizanov in nedolžnih ljudi je takrat umrlo, vesela pa sem, da se je to končalo. Za vedno bodo ti dogodki zapisani v zgodovino in spominjali se jih bomo še dolgo. Lahko pa le upamo, da se kaj takega ne bo ponovilo nikoli več.

Špela Šlajmer Urankar

25

Ob obisku Starega piskra v Celju sem zares dobila sliko o tem, kaj se je dogajalo med drugo svetovno vojno. Stati na dvorišču zapora, kjer je toliko ljudi trpelo in umrlo, ni bilo ravno lepo. Ampak vseeno smo izvedeli veliko o drugi svetovni vojni na Slovenskem. Tudi slike o tem so nam dale misliti. Kako lepo in mirno življenje brez vojn imamo in kako težko je bilo življenje med vojno in s kakšnim strahom so ljudje živeli! Pisma, ki so jih pisali pred smrtjo, je bilo težko gledati, saj je v vsakem od njih toliko čustev in ljubezni do svojih in niti kančka sovraštva, čeprav so morali umreti po krivem. Ogled mi je bil zares všeč, saj česa takega nimaš možnosti videti vsak dan.

Špela Šošterič

Nemci so s svojo zasedbo Slovenije in tudi mesta Celje prevzeli zapor Stari pisker. V njem so zapirali ljudi, ki so se jim upirali in se niso strinjali z njihovim režimom. Pa ne samo zapirali, tudi mučili in ubijali so jih tam. Med vojno je bila v teh zaporih zanimiva akcija. Partizani, preoblečeni v nemške uniforme, so osvobodili veliko zapornikov, a na žalost so Nemci nekatere nazaj ujeli. Mislim, da v nobenem zaporu ni prijetno, tudi tu mi je bilo tesno pri srcu, a sem si vseeno z zanimanjem ogledovala fotografije in ohranjena pisma ter prisluhnila kustosinji, ki nam je razlagala.

Monika Resnik

Ko sem zagledala plošče z imeni ustreljenih na dvorišču Starega piskra, sem se zgrozila. Če bi jaz živela v tistem času, bi bilo na plošči lahko tudi moje ime. Ali pa ime mojih staršev, mojih starih staršev. Predstavljala sem si jetnike, ki so čakali na svojo zadnjo uro. Iz pisem je razvidno, da so bile njihove misli pri domu in družini. Z ljubeznijo so se poslavljali od staršev, žena in otrok. Verjetno so razmišljali, kako bodo njihovi najdražji živeli brez njih. Ne predstavljam si, da bi bila jaz mama in bi v zaporu čakala na usmrtitev, doma pa bi me čakali majhni otroci. A tudi takšne zgodbe so bile. Tudi takšne zgodbe je pisala vojna.

Natalija Jazbinšek Obisk tega Starega piskra, ki še zdaj deluje kot zapor, je bil zelo zanimiv. Izvedele smo veliko stvari, ki jih še nismo poznale. Mislim, da je bilo življenje takrat zelo kruto in nepravično. Najbolj so se mi v spomin vtisnila vsa poslovilna pisma, ki so jih ljudje (kasneje ustreljeni) pisali svojim družinam, sorodnikom … Nekatera pisma, ki so ohranjena in razstavljena v tem Starem piskru, so zelo čustvena. Žalostno je, da so bili ti nedolžni ljudje ubiti. Žalostno je bilo tudi to, da so vedeli, da bodo ustreljeni in nikdar več ne bodo videli svojih najbližjih. Zato jim je bilo pisati še težje in pisali so z veliko več žalosti.

26

Celice niso bile skrbno urejene. Vsak ujetnik je imel slabo posteljo in vedro za stranišče. Zgodilo pa se je tudi to, da jih je bilo v prostoru za 200 ujetnikov kar 900 ali več. Zato ni dobil vsak svoje celice in svoje postelje. Ko smo prišle na dvorišče, smo najprej zagledale vsa imena, ki so bila zapisana na zidu. Seveda nas je zanimalo, kaj pomenijo. Vodička nam je povedala, da so bila to imena tistih, ki so bili tu ubiti. Povedala nam je tudi, da ko so ubili te ljudi, so po mestu razobesili plakate, na katerih so pisala imena, priimki in rojstni datumi ustreljenih. Ogled je bil zelo zanimiv in hkrati poučen. O vsem tem smo se veliko pogovarjali že pri urah, vendar nam je obisk stvari predstavil bolj nazorno. Vem, da ljudem ni bilo lahko in si ne želim, da bi se še to kdaj zgodilo. Na svetu si vsi želimo mir.

Nataša Klavžar Zagotovo je pri obisku Starega piskra name največji vtis naredila zgodba o šestih partizanih, ki so 130 zapornikov pretihotapili in jih rešili. Partizani so si nadeli nemške uniforme, zato jim zaporniki na začetku niso verjeli, dokler eden od njih ni prepoznal svojega soseda pod nemškimi oblačili. Uspelo jim jih je rešiti, vendar je uspelo preživeti samo stotim. Najmlajši izmed partizanov še vedno živi in je leta 2004 dobil posebno priznanje Republike Slovenije od gospoda dr. Janeza Drnovška. V muzeju pa niso bile prikazane samo zgodbe partizanov in spomeniki za spomin umrlih. Tam so shranjeni tudi plakati, s katerimi je bilo streljanje talcev napovedano, videle smo, kakšna je bila nekdaj celica zapornikov in pisma kaznjencev. Ta so njihova poslednja, torej so toliko bolj čustvena in izpovedna. Nemci pa so streljanje talcev tudi fotografirali in tako lahko vidimo, kako je to potekalo. Ljudje z zavezanimi očmi, ki čakajo na strel, na tleh ležeča trupla … To me je res pretreslo.

Zala Grobelšek

27

ZAKLJUČEK V letošnjem letu praznujemo kar dva zgodovinska dogodka, ki sta bila za Slovence prelomna. Začetek druge svetovne vojne na slovenskih tleh leta 1941 in osamosvojitev Slovenije leta 1991. Oba dogodka imata tudi poseben prostor v naši zgodovini, prav tako pa sta pomembna z vidika ohranjanja in opominjanja, kako so bile v preteklosti kršene osnovne človekove pravice po svobodi, enakopravnosti in s tem tudi do ustvarjanja samostojne države. Prav vidik domoljubja in ohranjanja zgodovinskih resnic in dogodkov med mladimi je vodil naše raziskovanje slovenske zgodovine. Učenke so se s svojimi sorodniki pogovarjale o njihovem življenju v času prelomnih dogodkov. Prav posebej so dragocena pričanja preživelih v času druge svetovne vojne, saj nam tako približajo trpljenje in junaštvo mnogih Slovencev, ki so občutili moč in represijo nemške vojske. V poplavi aktualnih dogajanj pa ne smemo mimo zaslug naših očetov za samostojno Slovenijo. Dogodki v desetdnevni vojni z JLA so prav tako polni tveganj življenj Slovencev, čeprav v zadnji vojni ni bilo toliko žrtev kot med drugo svetovno vojno. Posebej čustveno so se sodelujoče učenke odzvale na pisanje in poustvarjanje po prebrani knjigi. Dnevnik Ane Frank jim je bil bližje že zaradi tega, ker ga je pisalo dekle, ki se je v času vojne vihre spopadalo z vsemi težavami, ki pestijo tudi dekleta v današnjem času. Posebej nam je v spominu ostal trenutek po ogledu filma Deček v črtasti pižami. Kar nekako nismo mogli prekiniti molka, ki je nastal ob tem, ko smo si ogledali, kako kruto in nevredno človekovega dostojanstva je bilo pobijanje Judov v plinskih celicah. Menim, da je pogled učenk na dogodke iz preteklosti rasel od pogovora s sorodniki, prebrane knjige, doživete Kajuhovih pesmi, ogleda filma ter se zaokrožil z ogledom Starega piskra v Celju. S tem ko zaključujemo projekt Stisni roko v pest, naših zgodovinskih raziskovanj o dogodkih iz preteklosti ne bo konec. V letošnjem šolskem letu želimo pri urah zgodovine pripraviti tudi razstavo, ki nas bo opominjala na leti 1941 in 1991. Razstavo bomo pripravili na šolskem hodniku in tako osvestili tudi ostale učence o pomenu dogodkov v ne tako daljnji preteklosti.

28

VIRI Deček v črtasti pižami (režija Mark Herman, 2008) DESTOVNIK Kajuh, Karel. 1966. Zbrano delo. Pesmi. Ljubljana:Borec. FRANK, Anne. 1994. Dnevnik Ane Frank. Ljubljana: Mladinska knjiga. KAJUH: pesnik vseh štirih letnih časov: spominska monografija: (ob 50. obletnici smrti Karla Destovnika – Kajuha).1994. Velenja: Kulturni center Ivana Napotnika. MUZEJ novejše zgodovine (Celje). Stari pisker. 2002. Celje: Muzej novejše zgodovine. http://www.muzej-nz-ce.si/ http://www.amazon.co.uk/Boy-Striped-Pyjamas-DVD/dp/B001L1BT3O http://1stnews.org/680/anne-frank-video/

Povezava na kazalo >>>

Oblikovanje knjige Zala Grobelšek, 8. razred Ilustracije Špela Šošterič, 9. Razred