UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

AKTIVNOSTI MEDICINSKE SESTRE PO

BRONHOSKOPIJI V ANESTEZIJI

(Diplomsko delo)

Maribor, 2016 Hermina Melanšek

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

Mentorica: Predav. mag. Barbara Donik, dipl. m. s., univ. dipl. org.

KAZALO

1 UVOD IN OPIS PROBLEMA ........................................................................................... 1

2 NAMEN IN CILJ RAZISKAVE ........................................................................................ 3

3 ANESTEZIJA PRI INVAZIVNIH ENDOSKOPSKIH POSEGIH ................................... 4

3.1 Posebnosti in neželeni simptomi po anesteziji ............................................................ 7

3.2 Bronhoskopija kot invazivni endoskopski poseg ........................................................ 8

3.3 Posebnosti in neželeni simptomi po bronhoskopiji ..................................................... 9

4 ZDRAVSTVENA NEGA PACIENTA PO BRONHOSKOPIJI V ANESTEZIJI .......... 11

4.1 Priprava bolnika na bronhoskopijo ............................................................................ 12

4.2 Zdravstveno vzgojno delo pri bronhoskopiji ............................................................. 14

4.3 Pomen komunikacije s pacientom ............................................................................. 16

5 EMPIRIČNI DEL ............................................................................................................. 19

5.1 Raziskovalna vprašanja ............................................................................................. 19

5.2 Metodologija .............................................................................................................. 19

5.2.1 Raziskovalne metode .......................................................................................... 19

5.2.4 Etični vidik ......................................................................................................... 20

6 REZULTATI .................................................................................................................... 21

6.1 Izkušnje v zvezi s pripravo na poseg in obravnavo pri posegu ................................. 21

6.2 Neprijetnosti in zapleti pri posegu ............................................................................. 23

7 RAZPRAVA ..................................................................................................................... 25

8 SKLEP .............................................................................................................................. 27

SEZNAM LITERATURE IN VIROV ................................................................................ 28

KAZALO TABEL

Tabela 1: Ocene priprave na poseg in obravnavo pri posegu .............................................. 21

KAZALO SLIK

Graf 2: Prisotnost zapleta ali težave .................................................................................... 24

POVZETEK

V diplomskem delu v izbrani zdravstveni ustanovi raziskujemo zdravstveno nego in oskrbo

pacienta pri bronhoskopiji. Z anketno raziskavo med pacienti ugotavljamo, kakšna je pri tem

vloga medicinske sestre in ter kako to svojo vlogo opravlja. Na osnovi teorije ugotavljamo,

da sta bistvenega pomena zdravstveno vzgojno delo ter komunikacija s pacientom, z anketno

raziskavo pa ugotavljamo, da so medicinske sestre uspešne zlasti pri informiranju pacientov

o bronhoskopiji in anesteziji, manj pa pri pripravi na doživljanja ob posegu, vzpostavljanju

odnosa in posledično pri pomirjanju in dobrem psihičnem počutju pacientov.

Ključne besede: bronhoskopija, zdravstvenega nega, zdravstvena vzgoja, odnos

SUMMARY

In the thesis we explore nursing and patient care at bronchoscopy in a selected health

institution. In a survey among the patients we observe, what the role of the nurse in the

examination is and how well it is performed. Based on theory, we find that educational work

and communication with the patient are essential and of great importance. However, in the

survey we find that nurses are particularly successful in informing patients about

bronchoscopy and anesthesia, and less successful in preparing them for the experience of

having the examination, in establishing a good relationship and, consequently, in calming of

patients and carrying for their good mental state.

Key words: bronchoscopy, nursing, health education, relationship

1

1 UVOD IN OPIS PROBLEMA

Bronhoskopija je endoskopska tehnika vizualizacije notranjosti dihalnih poti v diagnostične

in terapevtske namene. Predstavlja invazivno preiskavo, pri kater skozi usta ali nos v trahejo

vstavimo instrument (bronhoskop) v namen pregleda površine bronhialnega sistema,

odvzema materiala za laboratorijske preiskave ali v namen zdravljenja (Daniels, 2009). Z

bronhoskopijo lahko odvzamemo vzorce sluzi in tkiva za citološke, histološke in

bakteriološke preiskave ter odpravljamo zapore centralnih dihalnih poti (Klinika Golnik, b.

d.). Poseg opravljamo z bronhoskopom, ki omogoča opazovanje notranjosti sapnika in

bronhus ter aspiracijo izločkov, odstranjevanje tujkov ter biopsijo (Slovenski medicinski e-

slovar, b. d.). V terapevtske namene bronhoskop uporabljamo predvsem za odstranjevanje

tujkov, tumorskih granulacij, za vstavljanje stentov, ustavljanje krvavitev in drugih

interventnih posegov. Uporabljamo lahko upogljivi bronhoskopom v lokalni anesteziji ali

togi bronhoskop v splošni anesteziji (Triller, et al., 2002).

Tako diagnostična kot terapevtska bronhoskopija sodita med invazivne posege, ki jih

izvajamo zgolj z, za tako dejavnost ustrezno izobraženim kadrom, ustreznimi prostori in

ustrezno opremo (Triller, et al., 2002). V anesteziji pacient med posegom ne čuti bolečine,

vendar anestezija prinaša tveganje za stranske in neželene učinke. Pacient v anesteziji bodisi

spi (splošna anestezija) ali pa buden in pomirjen (lokalna anestezija), pri čemer moramo

skrbno nadzorovati njegove življenjske funkcije (Paver-Eržen, 2001). Izjemno pomembno

vlogo pri tem igra medicinska sestra, saj pacienta pripravlja na anestezijo in bronhoskopijo

ter njegovo stanje nadzoruje po posegu. Da lahko svoje delo kakovostno opravlja, mora zato

dobro poznati s posegom povezana tveganja ter morebitne stranske in neželene učinke

anestezije in bronhoskopije.

Bronhoskopija je poseg, ki ga običajno opravljamo z upogljivim bronhoskopom in v lokalni

anesteziji. Za lokalno anestezijo uporabljamo Propofol in Fentanil, s katerima pred preiskavo

omrtvimo sluznico nosu, grla, sapnika in bronhijev. Pacient med pregledom leži na hrbtu na

preiskovalni mizi, sam poseg pa traja od 10 do 20 minut. Med preiskavo pacient po nosni

cevki prejema kisik, osebje ves čas preiskave spremlja vsebnost kisika v krvi in srčni utrip.

Pacienta pred preiskavo seznanimo s potekom, možnimi neprijetnostmi in zapleti in

2

postopkom po preiskavi ter mu izročimo natančna navodila s pisnim soglasjem. Po posegu

natančno spremljamo pacientove vitalne funkcije, in sicer, prvič takoj, ko je pacient pripeljan

na oddelek, drugič, čez pol ure in tretjič čez dve uri. Pri spremljanju vitalnih funkcij merimo

krvni pritisk, pulz, saturacijo, telesno temperaturo in dihanje, pozorni pa smo tudi na vse

druge znake, ki bi lahko indicirali nastop zapletov, ki jih pa moramo hitro prepoznati in znati

ustrezno ukrepati (Tajnšek, 2011).

Bronhoskopija je varna diagnostična preiskava in ni boleča, vendar pa je lahko za pacienta

precej neprijetna. Ustrezno informirani pacienti, ki med preiskavo dobro sodelujejo,

običajno menijo, da sam poseg ni naporen in boleč. Zelo pomembno je pri tem pacientovo

zaupanje zdravstveni ekipi, ki poseg izvaja (Tajnšek, 2011).

3

2 NAMEN IN CILJ RAZISKAVE

Namen diplomskega dela je predstaviti zdravstveno nego in oskrbo pacienta po

bronhoskopiji v anesteziji. V ta namen sledimo naslednjim ciljem diplomskega dela:

• Opisati bronhoskopijo in anestezijo kot olajševalno pomoč pri invazivnem

endoskopskem posegu.

• Predstaviti vlogo medicinske sestre pri obravnavi pacienta na oddelku po opravljeni

preiskavi.

• Opisati pomembnost komunikacije s pacientom po preiskavi.

• Raziskati zadovoljstvo bolnikov po bronhoskopiji v anesteziji in ugotoviti, ali so

imeli morebitne težave in neželene učinke.

4

3 ANESTEZIJA PRI INVAZIVNIH ENDOSKOPSKIH POSEGIH

Endoskopski posegi zajemajo preglede notranjosti telesnih votlin in votlih organov ter

manjše posege z optičnim instrumentom oz. endoskopom (Slovenski medicinski e-slovar,

2014). Endoskop vstavljamo bodisi skozi telesno odprtino bodisi skozi majhen kirurški rez.

Endoskopijo opravljamo v namen preiskave simptomov, potrjevanja diagnoze ali

zdravljenja, glede na opazovan oz. zdravljen organ pa poznamo naslednje endoskopske

posege (Medline Plus, b. d.):

• artoskopija (endoskopija sklepa),

• bronhoskopija (endoskopija pljuč),

• endoskopija zgornjih prebavil,

• ezofagoskopija (endoskopija požiralnika),

• gastroskopija (endoskopija želodca),

• duodenoskopija (endoskopija dvanajstnika)

• kolonoskopija (endoskopija debelega črevesa),

• sigmoidoskopija (endoskopija esastega črevesa),

• cistoskopija (endoskopija sečnika),

• enteroskopija (endoskopija tankega črevesa),

• histeroskopija (endoskopija maternice),

• laparoskopija (endoskopija trebušne),

• laringoskopija (endoskopija grla),

• mediastinoskopija (endoskopija medpljučja),

• proktoskopija (endoskopija danke),

• torakoskopija ali plevroskopija (endoskopija poprsnične votline),

• uretroskopija (endoskopija sečnice).

Večina endoskopskih posegov ne zahteva splošne anestezije. Tudi bronhoskopijo pod

splošno anestezijo običajno izvajamo zgolj v primeru posega s togim bronhoskopom

(Dahlqvist, et al., 2014). Toge bronhoskope uporabljamo zlasti med operacijskimi posegi,

razvoj pa je že dolgo usmerjen v iskanje različnih novih tehnik z upogljivimi bronhoskopi,

ki jih lahko opravljamo v lokalni anesteziji (National Heart, Lung and Blood Institute, 2012).

5

Pri uporabi lokalne anestezije ima bolnik anesteziran (omrtvičen) le del telesa, tako da med

operacijo na tem področju ne čuti bolečine (Paver-Eržen, et al, 2009). Večino

bronhoskopskih posegov danes opravljamo v lokalni anesteziji z upogljivim brohoskopom,

ki omogoča številne diagnostične in terapevtske intervencije. Ob široki razširjenosti

fleksibilne bronhoskopije in z razvojem intervencijske bronhoskopije z bolj kompleksnimi

in daljšimi posegi posebno pozornost namenjamo tudi metodam lokalne anestezije. V

sedaciji pri bronhoskopiji ni standardnih praks, hkrati pa je na voljo veliko različnih

možnosti, ki se nanašajo na uporabo različnih zdravil pred posegom ter na uporabo

anestetikov in/ali sedativov (Shaefi in Navani, 2013).

Lokalni anesteziji dajemo pri bronhoskopiji prednost pred splošno anestezijo tudi, ker se

pregledi večinoma izvajajo kot ambulantni postopki. Za uspešno bronhoskopijo pa moramo

pri lokalni anesteziji zadostiti trem kriterijem, (Kortilla, 2003) navaja:

• uporabljena tehnika mora povzročiti ustrezno anestezijo,

• postopek mora biti varen in

• tehnika mora biti preprosta tako za pacienta kot za izvajalca posega.

Pred bronhoskopijo anesteziramo sluznico nosu, grla, sapnika in bronhijev (Bolnišnica

Topolščica, 2015). Kot premedikacijo pred bronhoskopijo lahko uporabimo antisekretorne

farmake in antiholinergike (npr. atropin), ki zmanjšajo sekrecijo v žrelu in dihalnih poteh ter

preprečujejo vazovagalne reakcije, kot so bradikardija in refleksna bronhokonstrikcija.

Antiholinergiki naj bi tudi zmanjšali potrebo po lokalnem anestetiku, vendar se omejena

koristnost kaže zlasti pri bronhoskopiji s togim bronhoskopom, manj pri uporabi upogljivega

bronhoskopa (Triller, et al., 2001). Uporabljamo lahko tudi analgetike. Med samim posegom

uporabljamo sedative (npr. midazolam, propofol) in anestetike za anestezijo sluznice v

dihalnih poteh (npr. lidokain, fentanil), ki jih pacient prejeme na različne načine: skozi

delovni kanal bronhoskopa, transkrikoidno ali v inhalacijah (Wang, et al., 2012).

Na splošno poznamo različne vrste lokalne anestezije (eMedicina, b. d.):

• površinsko anestezijo, pri kateri raztopino lokalnega anestetika apliciramo na

površino sluznice;

6

• infiltracijsko anestezijo, pri kateri v odrejen anatomski predel za dosego živčnih

končičev anestetik direktno apliciramo;

• blok anestezijo, pri kateri anestetik apliciramo v neposredno bližino živčnega stebla

(npr. brahialnega pleteža, dentalnega živca)

• spinalno anestezijo, pri kateri anestetik apliciramo v subarahnoidalni prostor (deluje

na hrbtenjačo, spinalne korenine) ter

• epiduralno anestezijo, pri kateri anestetik apliciramo v epiduralni prostor.

Triller, et al., (2001) pri tem ugotavljajo, da naj bi bila transkrikoidna anestezija ugodnejša,

saj porabimo manj dodatnega anestetika, za zadovoljivo oksigenacijo pa potrebujemo tudi

manjši pretok kisika. Pri anesteziji skozi bronhoskop naj bi pacienti večino vbrizganega

anestetika pogoltnili. Večina skozi bronhoskop vbrizganega lidokaina naj bi se zadržala v

žrelu (zato ga pacient pogoltne), medtem ko se transkrikoidno vbrizgan anestetik porazdeli

po sapniku in obeh glavnih bronhijih. Da med posegom porabimo manj sedativa in/ali

anestetika, je pomembno, saj količine porabljenih farmakov naj ne bi presegale

priporočljivih vrednosti.

Posebej pomembne so omejitve in koncentracije pri pacientih z okrnjeno jetrno in srčno

funkcijo. Če bronhoskop uvajamo skozi orotrahealni tubus, lahko pacientom med preiskavo

slina zateka iz ust v hipofarinks. Zaradi ščitnika, ki ga imajo med zobmi, in tubusa, ki ga

uvedemo skozi usta, odvečne sline ne morejo izpljuvati. Teh težav bolniki z bronhoskopom,

uvedenim skozi nos, nimajo, saj imajo ustno votlino prosto. Hipersalivacija tako

bronhoskopista bolj moti pri intubiranih pacientih (Triller, et al., 2001).

Zadovoljiva lokalna anestezija je pogoj, da je bronhoskopija z upogljivim bronhoskopom

preprosta tako za pacienta kot za bronhoskopista, z ustrezno anestezijo pa vplivamo tudi na

trajanje preiskave (Triller, et al., 2001). Pri lokalni anesteziji lokalni anestetik vbrizgamo

neposredno v polje posega ali v bližino živca, ki oskrbuje posegu podvrženo področje.

Lokalni anestetik preprečuje občutke bolečine, hkrati pa ne zahteva aplikacije farmakov

(anestetikov in analgetikov) v kri, kar bi vplivalo na delovanje celotnega organizma. Med

lokalno anestezijo lahko pacient spremlja poseg in eventualno sodeluje pri sprejemanju

odločitev na podlagi na novo odkritih pogojev (Auroy et al., 2007).

7

3.1 Posebnosti in neželeni simptomi po anesteziji

Pogostost obolevnosti in umrljivosti kot posledica anestezije se je v zadnjih 50 letih bistveno

zmanjšala in danes so zapleti ali smrt zaradi anestezije izjemno redki. Najpogostejši vzroki

hudih zapletov pri anesteziji so pri tem bili povezani zlasti s splošno anestezijo (zapleti z

dihalnim sistemom, zapleti pri intubaciji in nadzoru dihalnih poti, okvare v opremi) ter z

zapleti pri dajanju učinkovin (preveliki odmerki, premajhni odmerki ter uporaba napačne

učinkovine) (Paver-Eržen, 2001). Čeprav je lokalna anestezija povezana z bistveno manjšimi

tveganji, pa se lahko tudi v tem primeru pojavijo posebnosti in neželeni simptomi.

Auroy et al., (2007) v svojem pregledu primerov ugotavljajo, da je prišlo pri izvedbi 103.730

lokalnih anestezij do 130 hudih zapletov, največ od tega pri subarahnoidni anesteziji. Med

hudimi zapleti je bilo 32 srčnih zastojev, 7 smrti, 23 krčev, 34 nevroloških okvar, 28 okvar

živčnih korenov, 5 primerov sindroma kaude ekvine in 1 primer paraplegije. 80 zapletov je

bilo povezanih z sub-arahnoidno anestezijo, 19 z epiduralno, 28 z bloki perifernih živcev ter

3 z intravenskimi področji.

Stranski učinki se pri lokalni anesteziji pojavijo, če lokalni anestetiki pridejo v sistemsko

cirkulacijo. Pojavijo se lahko na ravni centralnega živčnega sistema in vključujejo agitacijo,

tremor, zmedenost, depresijo dihanja in krče. Na ravni kardiovaskularnega sistema lahko

stranski učinki vključujejo zaviranje srčne funkcije ali manjšo kontraktilnost srca,

vazodilatacijo in posledični padec arterijskega pritiska (Rang, et al., 2012).

Pri anesteziji se lahko pojavi tudi hipersenzitivnostna reakcija, čeprav so alergijske reakcije

na lokalne anestetike zelo redke. Običajno je hipersenzitivnostna reakcija posledica

dodatkov zdravilu z lokalnim anestetikom, kot so antioksidanti in vazokontriktorji (Auroy

et al., 2007).

Z anestezijo je povezana methemoglobinemija, pri kateri pride do oksidacije železovih

atomov v hemoglobinu. Methemoglobinemija se kaže kot cianoza ali modrikavost, ko krvna

koncentracija methemoglobina naraste na 10–20 %, pri koncentraciji methemoglobina 35–

8

40 % pa se pojavita še dispneja in tahikardija. Methemoglobinemija je odmerka odvisni

neželeni učinek in se lahko pojavi pri uporabi farmakov z nitrati, anilinskimi barvili in

nekaterimi amidi. V večjih odmerkih lahko methemoglobinemijo povzročita lokalna

anestetika prilokain in benzokain, lidokain in artikain pa redkeje (Finder in Moore, 2002).

3.2 Bronhoskopija kot invazivni endoskopski poseg

Bronhoskopija je najpogosteje uporabljena invazivna diagnostična in terapevtska metoda v

pulmologiji. Zaradi enostavnosti preiskave se večino bronhoskopij opravi z upogljivim

bronhoskopom v lokalni anesteziji (Primožič Petrinec, et al., 2006). Poseg običajno traja

med 10 in 20 minutami. Pacient med posegom leži na preiskovalni mizi ter po nosni cevki

prejema kisik. Med posegom spremljamo vsebnost kisika v krvi in srčni utrip ter na ta način

zagotavljamo varnost posega brez zapletov. Bronhoskop uvedemo skozi nos ali usta in z

njim med glasilkama vstopimo v sapnik. Med preiskavo bolnik ne sme govoriti, diha pa

lahko brez težav, skozi nos ali usta (Bolnišnica Topolšica, 2015).

Pri bronhoskopiji uporabljamo različne oblike togih in upogljivih bronhoskopov. Med

upogljivimi brohnoskopi so (Slovenski medicinski e-slovar, b. d.):

• endobronhialni ultrazvočni bronhoskopi, ki sliko dihalnih poti ustvarijo s pomočjo

ultrazvoka,

• fluorescentni bronhoskopi, ki namesto navadne svetlobe pri opazovanju notranjosti

dihalnih poti uporabljajo fluorescentno svetlobo ter

• virtualni bronhoskopi, ki uporabljajo tehniko računalniške tomografije.

Med posegom moramo v nekaterih primerih opraviti tudi biopsijo oz. odvzem tkiva za

pregled v laboratoriju, kar pa za pacienta ni boleče. Med preiskavo mora pacient ostajati

miren in sproščen, dihati počasi in slediti navodilom medicinske sestre in zdravnika. V

nekaterih primerih lahko pacient potek preiskave spremlja na monitorju. Del preiskave se

lahko opravi tudi pod nadzorom rentgena, ki omogoča natančnejši pregled, za pacienta pa ni

neprijetna ali boleča (Bolnišnica Topolšica, 2015).

9

3.3 Posebnosti in neželeni simptomi po bronhoskopiji

Bronhoskopija je že sama po sebi povezana s specifičnimi tehničnimi problemi, saj

anestezist in bronhoskopist posegata skozi dihalno pot. Ob tem se lahko pojavljajo različni

potencialni zapleti, kot so krvavite znotraj dihale poti, ogrožanje ventilacije (Dahlqvist, et

al., 2014). British Thoracic Society, (2001) navaja, da je načeloma absolutnih

kontraindikacij za bronhoskopijo z upogljivim bronhoskopom zelo malo. Bronhoskopije ne

opravljamo pri pacientih s/z

• hudimi motnjami srčnega ritma,

• nestabilnim kardiovaskularnim stanjem,

• zelo hudo hipoksemijo,

• motnjami strjevanja krvi, ki jih ne moremo korigirati.

Bronhoskopija z upogljivim bronhoskopom je varnejša kot bronhoskopija s togim

bronhoskopom, in sicer naj bi se pojavljalo od 0,01 % do 0,02 % umrljivost ter od 0,08 %

do 0,3 % večjih zapletov (Harrison, 1993). Večji ali manjši zapleti se lahko pojavijo med ali

po bronhoskopiji, in sicer lahko pride do (Pur in Pacht, 1995):

• krvavitve,

• obstrukcije dihalnih poti,

• vazovagalne reakcije,

• pnevmotoraksa,

• aritmije,

• pljučnega edema,

• zastoja dihanja,

• zastoja srca,

• pljučnice,

• povišane temperature,

• slabosti,

• bruhanja in

• laringospazma (ob nezadostni anesteziji glasilk).

10

Več zapletov nastane pri bronhoskopskih pljučnih biopsijah. Hujše krvavitve se lahko

pojavijo pri bolnikih z uremijo in pri bolnikih z imunsko pomanjkljivostjo, ob nasilnem

uvajanju bronhoskopa skozi nos pa lahko pride do epistakse (Klinika Golnik, b. d.).

Med brohoskopijo pride do hipoksemije, in sicer delni tlak kisika v povprečju pade za 2,5

kPa, več pa pri bronhoalveolarnem izpiranju in ob uporabi uspaval zaradi hipoventilacije.

Hipoksemija lahko pri tem povzroči motnje srčnega ritma, zato je pomembna rutinska

kontrola vsebnosti kisika v krvi s pulzno oksimetrijo. Hude krvavitve med bronhoskopijo

opisujejo pri manj kot 0,7 % pacientov, bolj pa so ogroženi pacienti z difuznimi pljučnimi

spremembami in pacientih z uremijo, imunsko pomanjkljivostjo, obolenji jeter, pri motnjah

strjevanja krvi, pri uporabi antikoagulantnih sredstev, antiagregacijskih sredstev in pri

trombocitopeniji (Klinika Golnik, b. d.).

Nekaterim pacientom po bronhoskopiji poraste telesna temperatura. Po bronhoalveolarnem

izpiranju se povišana telesna temperatura pojavi 10 do 30 % pacientov bolnikov, po

bronhoskopski pljučni biopsiji pa pri 15 % bolnikov. Pri večini so hemokulture negativne,

povišana temperatura pa je posledica izločanja provnetnih citokinov iz alveolarnih

makrofagov. Pri 6,5 % pacientov se med posegom pojavi bakteriemija. Nekaj dni po

bronhoskopiji se lahko pojavi tudi pljučnica v segmentu, kjer so bile opravljene biopsije ali

krtačenje (Klinika Golnik, b. d.).

11

4 ZDRAVSTVENA NEGA PACIENTA PO BRONHOSKOPIJI V ANESTEZIJI

Medicinska sestra je nosilka zdravstvene nege in po metodi procesa zdravstvene nege

ugotavlja, načrtuje, izvaja, nadzira in vrednoti zdravstveno nego (Pajnkihar, 1999).

Usposobljena mora biti za načrtovanje in izvajanje zdravstvene nege ter nadzor pacientovega

zdravstvenega stanja (Ivanuša in Železnik, 2000). Njena naloga je varovati in ščititi pacienta,

zato mora imeti tudi ustrezno znanje in izkušnje ter sposobnosti, da se povezuje in sodeluje

z drugimi člani negovalnega in zdravstvenega tima (Dajčman in Šauperl, 2009). Posebna

znanja zahteva tudi zdravstvena nega pacienta pred in med bronhoskopijo ter po njej. Namen

zdravstvene nege pacienta pri bronhoskopiji v anesteziji je pri tem doseči čim boljše

psihofizično počutje in čim večjo varnost bolnika (Seničar, 2006). Medicinska sestra mora

tako imeti znanja in izkušnje, ki temeljijo na vseživljenjskem izobraževanju in

izpopolnjevanju medicinskih sester v anesteziji.

Medicinska sestra spremlja pacienta v endoskopski enoti od začetka do konca posega. Pri

tem ima pomembno vlogo, in sicer pripraviti pacienta, da se bo pred posegom, med njim in

po njem počutil udobno. Pomembno pri tem je, da predstavlja vsak poseg v človeško telo za

posameznika določen stres, ki je ga lahko zmanjšamo tako, da pacienta seznanimo s tem, kaj

se bo z njim dogajalo. Medicinska sestra pacienta psihično pripravi ob upoštevanju njegove

starosti, spola, dojemljivosti in vrste endoskopskega posega. Med samim potekom posega je

ob njem, mu z navodili in smernicami pomaga pri pravilnem dihanju in pri sproščanju telesa,

saj je oboje pomembno za uspešno izveden poseg. Pacientu nudi tudi psihično podporo, ga

tolaži in spodbuja, saj imata lahko stres in tesnobnost odločilen vpliv na potek

endoskopskega posega (Hekič, 2006).

Med najpomembnejše naloge medicinske sestre v endoskopskem oddelku sodijo (Purnat,

2002):

• ureditev endoskopske enote: ureditev prostora za pripravo bolnika na poseg in za

njegov počitek po njem, ureditev prostora za izvedbo posega ter priprava opreme ter

delovnih površin;

12

• dokumentiranje: vodenje natančne evidence o načrtu dela in njegove realizacije s

porabo materiala, pošiljanje diagnostičnih materialov in sprejemanje izvidov,

dokumentiranje priprave pacienta na poseg in dokumentiranje opravljene ali

priporočene zdravstvene nege pacienta po agresivnejših posegih;

• zagotavljanje pogojev za priporočene tehnike in metode strokovnega dela v

endoskopski enoti (aseptično in čisto okolje in orodje);

• priprava materialov in pripomočkov za razkuževanje in sterilizacijo;

• kontroliranje uporabnosti pripomočkov, naprav in inštrumentov za poseg;

• izvajanje samostojnih in delegiranih negovalnih ukrepov ter asistiranje med posegom

ter

• delo s pacientom: identifikacija pacienta, preverjanje veljavnosti njegove

dokumentacije, evidentiranje, postavljanje negovalne diagnoze, motiviranje pacienta

za sodelovanje med posegom, neposredna zdravstvena oskrba in nega po posegu,

nadzor vitalnih funkcij ter podajanje navodil za samooskrbo doma.

Od pasivnega opazovanja je tako delo medicinske sestre pri bronhoskopijah preraslo v

aktivnost, ki bolniku zagotavlja kakovost zdravstvene nege tako pri načrtovanju kot pri

izvajanju, hkrati pa medicinska sestra skrbi tudi za zdravstveno vzgojo in edukacijo

pacientov (Papler, 2002).

Pri učinkoviti zdravstveni negi mesto osrednjega subjekta zavzema pacient, okoli katerega

medicinska sestra izdela projekt organizacije. Da to nalogo lahko opravlja, mora biti

seznanjena z osnovnimi teorijami strukture in elementi operacijskih sistemov, poznati mora

zakonitosti uvajanja sprememb ter elemente procesa zdravstvene nege, prav tako pa sodobne

usmeritve in cilje zdravstvene nege ter etična in moralna načela organiziranja zdravstvenih

sistemov. Za zdravstveno nego pri endoskopskem posegu so poleg tega potrebna tudi

specialna znanja za delo v endoskopski enoti in s področja pulmologije (Purnat, 2002).

4.1 Priprava bolnika na bronhoskopijo

Pacienta moramo na bronhoskopijo pripraviti tako, da 24 ur pred posegom ne kadi, 6 ur pred

posegom pa tudi ne uživa hrane in tekočine. Zdravila lahko jemlje po posvetu z zdravnikom.

Preveriti moramo zlasti, če jemlje zdravila za zdravljenje povišanega krvnega tlaka ali pa

13

zdravila za antiagregacijsko terapijo in zdravila za antikoagulantno terapijo. Pred posegom

moramo pri pacientkah preveriti, ali je pacientka noseča ali domneva, da bi lahko bila

(Bolnišnica Topolšica, 2015).

Pred bronhoskopijo so bolniki običajno prestrašeni in zaskrbljeni, bojijo se poteka preiskave,

možnih bolečin in zapletov, skrbi pa jih tudi končni izvid (Primožič Petrinec, et al., 2006).

Poleg tehničnih nalog, kot so seznanitev s pacientovim zdravstvenim stanjem ter priprava

pripomočkov, zato medicinska sestra opravlja tudi psihično in mentalno pripravo pacienta.

Pomemben vpliv na potek endoskopskih preiskav imata namreč stres in anksioznost

pacientov. Veliko pacientov je občutljivih, negotovih in prestrašenih in razumevanje ter

pravočasno opažanje stresa pri pacientu medicinski sestri omogoči, da ga oskrbi na način, ki

mu daje občutek varnosti (Bolnišnica Topolšica, 2015). Pri pripravi pacienta moramo zato

(Hekič, 2006):

• biti sposobni spoznati znake stresa v pacientovem vedenju,

• biti informirani in seznanjeni z znaki, ki povzročajo stres (anksioznost).

• spoznati in odkrivati pacientove potrebe, ne samo iz fizičnega in socialnega spektra,

temveč tudi iz psihičnega

• imeti sposobnost dobrega opazovanja ter predvidevanja, kako bo določena oseba

reagirala in prenesla endoskopske posege.

V akutni obliki endoskopije je vzpostavitev odnosa med medicinsko sestro in pacientom

težavna, zato moramo njegovo zaupanje pridobiti že med pripravami. Zlasti občutljivi

pacienti ob sebi med posegom potrebujejo nekoga, ki mu zaupajo in jim je blizu. Takšen

odnos pacientu zagotavlja občutek varnosti, medicinski sestri pa možnost odkrivanja

emocionalnih procesov in pomembnih odstopanj (Pajnkihar, 1999).

Pred bronhoskopijo mora biti bolnik dobro psihično in fizično pripravljen, kar od medicinske

sestre zahteva sistematičen, ciljan pristop in individualno odkrivanje njegovih problemov in

potrebe. Kljub dobri pripravi pacienta na bronhoskopijo pa je preiskava zanj še vedno

stresna. Zaskrbljenost in strah sta pri tem nemalokrat povezana z znaki osnovne bolezni,

strahom pred diagnozo in preiskavo (teža preiskave, kašelj, dihanje, bolečina …) ter strahom

14

pred neznanim in nepričakovanim. Visoka stopnja zaskrbljenosti pacientu tako še dodatno

oteži preiskavo, medtem ko lahko zmanjšanje stopnje zaskrbljenosti pred invazivno

medicinsko preiskavo pripomore k večji sproščenosti bolnika in zmanjšanju možnih

zapletov preiskave (Primožič Petrinec, et al., 2006).

Če je le mogoče, je priporočljivo, da že pred prihodom pacienta, denimo ob naročanju, o

njem pridobimo osnovne informacije in lahko nato hitreje ocenimo njegovo psihofizično

stanje in temu priredimo potek priprave (Pernat, 2004).

4.2 Zdravstveno vzgojno delo pri bronhoskopiji

Zdravstvena vzgoja pacienta je zelo pomemben del njihovega zdravljenja in tudi v

zdravstveni negi pacienta po bronhoskopiji moramo slediti sodobnemu zdravstveno-

vzgojnemu pristopu. Tak pristop je usmerjen v zdravje in pozitivno naravnan ter upošteva

kompleksnost dejavnikov izidov zdravstvene nege. V zdravstveno-vzgojnem pristopu

uporabljamo sodobne oblike in metode dela ter sledimo načelu dvosmerne komunikacije. Na

ta način skušamo vplivati na pojasnjevanje stališč, vrednot in načinov obnašanja. Namen

zdravstveno-vzgojnega principa je povečanje tistih življenjskih sposobnosti, ki pozitivno

vplivajo na zdravje. Zavedati se namreč moramo, da krepitev zdravja ne pomeni samo

preventivo bolezni, ampak tudi dobro počutje in kondicijo (Hekič, 2006).

Zdravstvena vzgoja v endoskopiji se izvaja na sekundarni in terciarni ravni. Pacienti, ki

prihajajo na posege, niso vedno bolni, lahko imajo samo funkcionalne ali druge težave, zato

lahko potrebujejo informacije, spodbude in učenje. Medicinska sestra zato pred in/ali po

končani preiskavi ugotavlja nezadostno znanje, neprimerno vedenje in pomanjkanje

pozitivnega odnosa, ki lahko nastopi tudi zaradi neustreznih zdravstveno vzgojnih pristopov.

Psihična in fizična priprava v endoskopski enoti temelji na informiranju in učenju pacientov,

ki omogoča zadovoljevanju njihovih potreb in njihovo vključevanju v proces zdravstvene

nege. Pacienti so običajno motivirani, da se endoskopska preiskava opravi in kot taki zelo

sprejemljivi za vsa navodila pred in med preiskavo ter po njej. Vsi napotki, ki jim jih dajemo,

pa niso zgolj navodila za uspešno izvedbo preiskave, temveč sestavni elementi zdravstvene

vzgoje (Hekič, 2006).

15

Vzrok strahu ali zaskrbljenosti pacienta pred posegom so v veliki meri lahko tudi napačne

informacije, ki jih pacient o posegu pridobi v svoji okolici. Z informiranjem pacienta se

znatno zniža njegova anksioznost ob posegu, kar ugodno vpliva na izvedbo in uspešnost

posega (Pajnkihar, 1999).

Anksioznost lahko povzroča tudi pasiven položaj pacienta med posegom, zato mu moramo

že pred preiskavo pojasniti, zakaj je ta položaj za izvedbo bronhoskopije optimalen ter da

njegova sproščenost in sodelovanje pogojujeta varnost preiskave. Neposredno pred

preiskavo lahko pacientu pomagamo tudi z učenjem preprostih tehnik sproščanja, kot sta

denimo tehnika hotenega preusmerjanja pozornosti (opazovanje slik, gledanje televizije ali

poslušanje glasbe) in ponavljanje pozitivnih afirmacij (Pernat, 2004). Pacientu lahko tudi

svetujemo, da se osredotoča na dihanje (Stradling, 1994)

Kot učno metodo najpogosteje uporabljamo metodo pogovora, ki spada med najstarejše

metode učenja. S pogovorom ugotovimo, kakšno je predhodno znanje pacienta ter mu na isti

način znanja in vedenja tudi posredujemo. Ker je za posameznika v procesu zdravstvene

oskrbe je omejen in je tudi časa za zdravstveno vzgojo malo, je najboljše odločiti se za voden

in strukturiran pogovor (Hekič, 2006). Sodelovanje pacienta in njegovo zaupanje, ki sta

predpogoja za dobro opravljeno bronhoskopij, si pridobimo tako, da mu skozi pogovor

natančno obrazložimo postopek in ga prepričamo, da bronhoskopija ob ustrezni anesteziji ni

boleča. Opozoriti ga pa moramo na neprijeten okus anestetika, morebitne nenavadne občutke

zaradi farmakov in na nezmožnost govorjenja po prehodu bronhoskopa skozi glasilke.

Dogajanje lahko pacientu pojasnjujemo tudi med samim posegom (Stradling, 1994).

Za dosego zdravstveno-vzgojnih ciljev se poslužujemo tudi drugih metod vzgajanja, med

katerimi pridejo pri psihični in fizični pripravi bolnika na bronhoskopijo v poštev zlasti

metode prepričevanja, spodbujanja, vedenja in navajanja. Če imamo opravka s pacientom,

ki je prepričan, da bo poseg zelo naporen in boleč, ga bomo težko prepričali v nasprotno. V

takem primeru je bolje sprejeti njegovo skrb ter zanjo pokazati razumevanje, hkrati pa

ponuditi razlage, kako čim bolj zmanjšati neprijetnost posega. Strah pred bolečino lahko

pacientu pomagamo zmanjšati tudi tako, da mu razložimo način delovanja ter ga seznanimo

s pravico do zdravil, ki ga lahko pomirijo. K boljšemu sodelovanju ga lahko spodbudimo

16

tako, da mu predstavimo svoje izkušnje s pacienti, ki so poseg že opravili in so ga opisali

kot ne zelo zahtevnega (Hoyer, 1995).

4.3 Pomen komunikacije s pacientom

Sestavni del zdravstvene nege je komunikacija, saj medicinska sestra s pacienti komunicira

tekom celotnega delovnega časa. Cilj profesionalne komunikacije medicinske sestre s

pacientom je pri tem medsebojni odnos, v katerem lahko pacient brez strahu in zadržkov

pove svoje želje, potrebe in pričakovanja. Če se medicinska sestra s pacientom več pogovarja

in ga aktivno posluša, tudi lažje zazna kakršna koli morebitna pomembna odstopanja in

posebnosti. Informacije, ki pridobi skozi komunikacijo, so tako bistvenega pomena pri

izvajanju zdravstvene nege, hkrati pa pacientu zagotavljajo občutek, da ni samo številka

(Balkovec, 1994). Zadovoljstvo pacientov je pomemben del kakovostnih zdravstvenih

storitev, hkrati pa je močno povezano z varnostjo. Varnost pacienta je pri tem prav tako eden

od pomembnih temeljev za zagotavljanje kakovostne zdravstvene nege (Oliver, 2005).

Pri bronhoskopiji se mora pacient prepustiti tujim osebam, ki v neznanih prostorih in s

hladnimi instrumenti izvajajo posege, ki so mu novi in tuji. Izgovorjene besede so zato

nenadomestljive in podoba osebe, ki jih izgovarja. Pacientu se moramo zato poskusiti po

svojih najboljših močeh približati in ga razumeti ter s tem preprečiti, da bi naše delo postalo

brezosebno. Pacient bo delo medicinske sestre ocenjeval zlasti s stališča medosebnega

odnosa in medosebne komunikacije. V endoskopskih enotah zato nikoli ne smemo

zanemariti odnosa med pacientom, zdravnikom in medicinsko sestro. Medicinska sestra

ustrezen odnos, ki predstavlja osnovo za uspešno zdravstveno nego pacienta, pridobi s

pozitivno strokovno komunikacijo (Hekič, 2006).

Pri vzpostavljanju ustrezne komunikacije pa lahko naletimo na številne probleme, ki se lahko

pojavijo na fizični, zaznavni, psihološki, jezikovni, kulturni in medosebni ravni. Fizične

ovire dobre komunikacije se nanašajo na fizično okolje, ki je lahko neprimerno. Eden od

takih primerov je neustrezna postavitev prostora, ki onemogoča ali otežuje komunikacijo

med pacientom in medicinsko sestro. Njuno komunikacijo pa lahko motijo tudi hrup v

17

ozadju, zvonjenje telefona, radio ali televizija ipd. Med fizične ovire komunikacije med

pacientom in medicinsko sestro lahko uvrstimo tudi neprimerno temperaturo, slabo

razsvetljavo in druge faktorje, ki povzročajo neprijetne občutke. Zaznavne ovire so pogojene

z razlikami v razmišljanju, vedenju in izkušnjah vsakega posameznika. Ker imamo vsi ljudje

različne poglede na svet in življenje, so tudi naše sporočanje, odzivanje in način

komunikacije različni in odvisni od naših zaznav. Če so te razlike prevelike, lahko ovirajo

ali onemogočajo učinkovito komunikacijo (O’Daniel in Rosenstein, 2008).

Psihološke ovire komuniciranja so lahko posledica pacientovega čustvovanja in njegovih

občutkov, kot so strah, žalost, tesnoba in jeza. Način komuniciranja je odvisen tudi od

osebnosti, pri čemer smo nekateri posamezniki bolj neposredni, analitični in osredotočeni na

dejstva, zato je takšen tudi njihov slog komuniciranja, medtem ko drugi v komunikacijo

vnašamo več čustev in intuicije. Medicinska sestra se mora pri vzpostavljajo učinkovite

komunikacije s pacientom tega zavedati in prevzemati odgovornost, tako da skuša svoj

osebnostni komunikacijski slog čim bolj prilagoditi pacientu in njegovim potrebam. Na ravni

jezikovnih ovir se lahko srečujemo z ovirami zaradi nerazumevanja medicinskega žargona

in rabe strokovnih izrazov in tujk, pri čemer se moramo prav tako mi prilagajati pacientu ter

razlage prilagoditi na način, ki mu bodo razumljive (O’Daniel in Rosenstein, 2008).

Problem, s katerim se lahko srečamo pri trudu vzpostaviti učinkovito komunikacijo s

pacientom, je tudi relativno kratek čas, ki ga z njim preživimo. V resnici se tako ne moremo

posebej poglobiti v njegovo zaznavanje, dojemanje in čustvovanje, lahko pa nanj naredimo

dober vtis s konkretnimi odgovori na njegova vprašanja, s prijaznostjo in spodbujanjem

komunikacije in vprašanj. Da bomo pacienta res iskreno želeli spodbuditi h komunikaciji,

pa moramo biti s svojim znanjem, vedenjem in obvladovanjem nalog suvereni in

samozavestni. Da lahko s pacientom govorimo o posegu ter mu razlagamo podrobnosti,

odgovarjamo na vprašanja ter ga poučujemo, se moramo na svoje delo v prvi vrsti tudi

teoretično dobro spoznati (Zupančič, 2007).

Deloma lahko časovno stisko pri vzpostavljanju odnosa s pacientom kompenziramo tudi z

dobrim poznavanjem zakonitosti nebesedne komunikacije. Sporočil, ki jih med

komunikacijo pošljemo sogovorniku, naj bi bilo celo 70 % ali več, zato lahko pomembno

18

izboljšamo svoje razumevanje pacienta, če smo pozorni na nebesedne prvine njegovega

sporočanja, hkrati pa lahko tudi sami zavestno sporočamo z nebesednimi sredstvi. Eden od

najosnovnejših pogojev za vzpostavljanje odnosa in temelj kontakta s pacientom je pri tem

očesni stik (Zupančič, 2007). Medicinska sestra mora biti pri tem poznati samo sebe, saj sta

razumevanje sebe in skladnost lastnega doživljanja z doživljanji drugih osnova za uspešno

interakcijo (Filipič, 1998).

Bistvena sestavina medosebne komunikacije s pacientom je aktivno poslušanje. S

poslušanjem do pacienta izražamo spoštovanje ter dovolimo, da nas vodi do področij, ki so

najbolj problematična in potrebna obravnave. Pacienta, s kazanjem zanimanja za to kar

govori, spodbujamo, da je tudi sam zainteresiran in motiviran za učinkovito komunikacijo.

Le če pozorno poslušamo, lahko tudi edino v resnici sledimo temu, kar nam pacient

pripoveduje. Naša komunikacija s pacientom nikakor ne sme postati samogovor, zavzemati

moramo vlogo svetovalca in ne vsiljivega učitelja. Zavedati se moramo, da pacientom

pogosto ne prisluhnemo zaradi časovne stiske, lastne negotovosti ter strahu pred vprašanji

pacienta. S temi razlogi se moramo soočati in jih odpraviti. Zelo moteči so v komunikaciji

tudi stereotipni odgovori, brezbrižnost in neodkritost. V odnosu med pacientom in

medicinsko sestro sta pacientom pomembnejša od strokovnosti dobra komunikacija in

prijaznost (Dermol Hvala, 2001).

19

5 EMPIRIČNI DEL

V raziskavi smo želeli ugotoviti, kako ustrezno pripravimo in oskrbimo pacienta pri

bronhoskopiji v anesteziji.

5.1 Raziskovalna vprašanja

Kot vodilo pri raziskovalnem delu smo si zastavili naslednja raziskovalna vprašanja:

• Ali je bil pacient ustrezno informiran o preiskavi?

• Ali so bili pacienti seznanjeni z možnimi neželenimi učinki po bronhoskopiji v

anesteziji, ali so imeli izražene katere od le teh?

• Ali sta bila komunikacija in odnos medicinske sestre ustrezna?

• Ali je bil pri pacientih prisoten strah in ali se je le ta zmanjšal po pogovoru z

medicinsko sestro?

5.2 Metodologija

5.2.1 Raziskovalne metode

Raziskava je temeljila na kvantitativni metodi dela, in sicer smo izvedli anketno raziskavo.

Merski instrument je predstavljal anketni vprašalnik, ki je zajemal 7 vprašanj, razdeljenih v

dva sklopa ter demografske podatke. Anketni vprašalnik smo izdelali na podlagi analize

literature v namen raziskave. V prvem sklopu smo preverjali izkušnje pacientov v zvezi s

pripravo na bronhoskopijo v anesteziji in na obravnavo ob posegu, v drugem sklopu pa pojav

neprijetnosti in zapletov pri posegu. Anketiranci so odgovarjali na 5 stopenjski Likertovi

lestvici, pri čemer je 1 pomenilo zelo slabo, 2 slabo, 3 zadovoljivo, 4 dobro in 5 odlično.

20

5.2.2 Raziskovalni vzorec

V anketi je sodelovalo 30 pacientov, ki so opravili bronhoskopijo v anesteziji, od tega 15

(50 %) moških in 15 (50 %) žensk. 4 (13 %) anketiranci so stari 40 let in manj, 8 (27 %) jih

je starih od 41 do 50 let, 5 (17 %) jih je starih od 51 do 60 let, 11 (37 %) jih je starih od 61

do 70 let in 2 (7 %) sta stara 71 let ali več.

5.2.3 Postopki zbiranja podatkov

Raziskava se je izvajala med 25. 2. 2016 in 25. 3 2016 v eni od zdravstvenih ustanov

Anketiranje je potekalo anonimno in pisno, tako da od pacientov pri anketiranju nismo

pridobivali osebnih podatkov. Pacienti, ki so opravili bronhoskopijo v anesteziji, so bili

naprošeni, da sodelujejo v anketiranju.

Zbrane podatke smo statistično analizirali s pomočjo računalniškega programa Microsoft

Excel, ter izračunali frekvenčne porazdelitve in povprečne ocene odgovorov. Za analizo smo

uporabili opisno statistiko ter podali frekvenčne porazdelitve s povprečnimi ocenami.

Podatke smo prikazali grafično v tabelah in grafikonih s pomočjo programa Microsoft Word.

5.2.4 Etični vidik

Pred pričetkom raziskave je bilo pridobljeno soglasje zdravstvenih ustanov. Pri raziskavi je

bil upoštevan in spoštovan vidik anonimnosti. Anketiranci so bili ustno in pisno seznanjeni

z namenom in vsebino raziskave ter z možnostjo odklonitve sodelovanja.

21

6 REZULTATI

6.1 Izkušnje v zvezi s pripravo na poseg in obravnavo pri posegu

25 (83 %) anketirancev je bilo na bronhoskopiji prvič in vseh 25 jih je prvič opravilo

bronhoskopijo v anesteziji. 27 (90%) anketirancev bi se znova odločilo za anestezijo pri

bronhoskopiji, če bi bila ta potrebna.

V tabeli 1 so prikazane primerjave povprečnih vrednosti ocen, ki kažejo, da na področju

priprave na poseg in obravnavo pri posegu najslabše ocene dosegajo umirjenost glasu

medicinske sestre (PV= 2,13), skladnost razlage z občutki pri preiskavi (PV= 2,23),

pomiritev pacienta s strani medicinske sestre (PV= 2,43), zmanjšanje strahu po pogovoru z

medicinsko sestro (PV= 2,50) ter posluh medicinske sestre za pacienta (PV= 2,56). Najboljše

ocene pa dosegajo zadovoljstvo z informacijami o bronhoskopiji in anesteziji (PV= 4,00),

razumljivost podanih informacij o bronhoskopiji in anesteziji (PV= 3,73) ter razlaga

postopka bronhoskopije in anestezije (PV= 3,67).

Tabela 1: Ocene priprave na poseg in obravnavo pri posegu

Max.

ocena

Min.

ocena

Povprečna

vrednost

Standardni

odklon

Postopek bronhoskopije in anestezije mi je bil razložen.

5 2 3,67 1,02

Zadovoljen/a sem informacijami o bronhoskopiji in anesteziji.

5 2 4,00 1,11

Razlog za napotitev na bronhoskopijo mi je bil razložen.

4 1 2,70 0,96

Podane informacije o bronhoskopiji in anesteziji so mi bile razumljive.

5 1 3,73 1,10

Izpolnjevanje soglasja za preiskavo je bilo razumljivo .

4 3 3,47 0,97

Medicinska sestra mi je namenila dovolj časa. 4 1 2,60 1,20

Medicinska sestra me je poslušala. 4 1 2,57 0,51

22

Medicinska sestra mi je odgovorila na vprašanja. 4 1 2,80 0,88

Medicinska sestra mi je razložila potek priprave na bronhoskopijo in anestezijo.

5 2 3,33 1,16

Medicinska sestra mi je bila na dosegu in se odzvala na moje klice.

4 1 2,57 0,83

Odnos medicinske sestre je bil spoštljiv. 5 2 3,17 0,96

Medicinska sestra je bila prijazna. 5 1 2,83 0,95

Medicinski sestri sem zaupal. 5 1 2,77 1,06

Razlaga medicinske sestre mi je bila razumljiva in preprosta.

5 2 3,50 1,01

Seznanili so me z možnimi zapleti po bronhoskopiji v anesteziji.

5 2 3,03 0,95

Kljub prejetim informacijam me je bilo strah preiskave.

5 1 3,57 1,00

Po pogovoru z medicinsko sestro se je strah zmanjšal. 4 1 2,50 0,73

Medicinska sestra me je pomirila. 4 1 2,43 0,86

Njen glas je bil umirjen. 4 1 2,13 0,73

Zasebnost pri in po preiskavi je bila zagotovljena. 5 1 3,50 0,86

Po preiskavi je bila prisotna bolečina. 5 1 3,20 0,82

Občutki po preiskavi so bili podobni kot mi je bilo razloženo pred preiskavo.

3 1 2,23 0,82

23

Graf 1: Ocene priprave na poseg in obravnavo pri posegu

6.2 Neprijetnosti in zapleti pri posegu

Pri anketirancih so se pojavljale različne neprijetnosti in zapleti pri posegu. Najpogosteje se

je pri pacientih pojavljalo draženje na kašelj, in sicer kar pri 32 (36 %). Pri 10 (10 %) se je

pojavilo tudi siljenje na bruhanje, pri 7 (12 %) hripavost in pri 6 (10 %) sledovi krvi v

izmečku. Manj je bilo glavobolov, vrtoglavic, bruhanja, povišane telesne temperature in

pnevmotoraksa (slika 1):

4

3,733333333

3,666666667

3,566666667

3,5

3,5

3,466666667

3,333333333

3,2

3,166666667

3,033333333

2,833333333

2,8

2,766666667

2,7

2,6

2,566666667

2,566666667

2,5

2,433333333

2,233333333

2,133333333

0 0,5 1 1,5 2 2,5 3 3,5 4 4,5 5

Zadovoljen/a sem informacijami o bronhoskopiji in anesteziji.

Podane informacije o bronhoskopiji in anesteziji so mi bile…

Postopek bronhoskopije in anestezije mi je bil razložen.

Kljub prejetim informacijam me je bilo strah preiskave.

Razlaga medicinske sestre mi je bila razumljiva in preprosta.

Zasebnost pri in po preiskavi je bila zagotovljena.

Izpolnjevanje soglasja za preiskavo je bilo razumljivo .

Medicinska sestra mi je razložila potek priprave na…

Po preiskavi je bila prisotna bolečina.

Odnos medicinske sestre je bil spoštljiv.

Seznanili so me z možnimi zapleti po bronhoskopiji v…

Medicinska sestra je bila prijazna.

Medicinska sestra mi je odgovorila na vprašanja.

Medicinski sestri sem zaupal.

Razlog za napotitev na bronhoskopijo mi je bil razložen.

Medicinska sestra mi je namenila dovolj časa.

Medicinska sestra me je poslušala.

Medicinska sestra mi je bila na dosegu in se odzvala na…

Po pogovoru z medicinsko sestro se je strah zmanjšal.

Medicinska sestra me je pomirila.

Občutki po preiskavi so bili podobni kot mi je bilo…

Njen glas je bil umirjen.

Standardni odklon (max) Povprečna ocena Standardni odklon (min)

24

Graf 1: Prisotnost zapleta ali težave

0 0,05 0,1 0,15 0,2 0,25 0,3 0,35 0,4

Draženje na kašelj

Povišana telesna temperatura

Sledovi krvi v izmečku

Hripavost

Vdor zraka v prsno votlino - pnevmotoraks

Glavobol

Siljenje na bruhanje

Bruhanje

Vrtoglavica

Prisotnost zapleta ali težave

Prisotnost zapleta ali težave

25

7 RAZPRAVA

S pomočjo rezultatov raziskave lahko odgovorimo na 1. raziskovalno vprašanje, ki se glasi:

»Ali je bil pacient ustrezno informiran o preiskavi?« Rezultati raziskave kažejo, da so

pacienti ustrezno informirani o preiskavi oz. da dobro ocenjujejo svoje zadovoljstvo z

informacijami o bronhoskopiji in anesteziji, razumljivost podanih informacij ter razlago

postopka. Med slabše ocenjenimi elementi je razlaga razlogov za napotitev na

bronhoskopijo. Zdravstvena vzgoja pacienta je zelo pomemben del njihovega zdravljenja in

psihična ter fizična priprava v endoskopski enoti temelji na ravno informiranju in učenju

pacientov (Hekič, 2006). S tega stališča medicinske sestre dobro opravljajo svojo vlogo.

Pomembne pri posegu so pri tem tudi napačne informacije, ki jih pacient o posegu pridobi v

svoji okolici, ki predstavljajo vzrok strahu ali zaskrbljenosti. Z informiranjem pacienta naj

bi se pri tem znatno znižala njegova anksioznost ob posegu, kar ugodno vpliva na izvedbo

in uspešnost posega (Pajnkihar, 1999). Rezultati anketne raziskave kažejo, da je pogovor z

medicinsko sestro pri pacientih delno vplival na zmanjšanje strahu.

S pomočjo rezultatov raziskave lahko odgovorimo na 2. raziskovalno vprašanje, ki se glasi:

Ali so bili pacienti seznanjeni z možnimi neželenimi učinki po bronhoskopiji v anesteziji,

ali so imeli izražene katere od le teh? Pacienti ustreznost seznanjenja z možnimi neželenimi

učinki po bronhoskopiji v anesteziji v povprečju ocenjujejo kot zadovoljivo (PV = 3,03), se

je pa pri vzorcu pojavilo veliko stranskih učinkov, od tega največkrat draženje na kašelj,

siljenje na bruhanje in hripavost. Pacienti kot slabo ocenjujejo tudi skladnost razlage pred

posegom z občutki pri preiskavi (PV = 2,23). Glede na dobre ocene informiranosti o posegu,

lahko sklepamo, da so se informacije, ki so dobro ocenjene, nanašale na sam postopek,

njegov potek ipd., manj pa na pacientovo doživljanje posega. V tem oziru bi bilo torej

potrebna izboljšava, tako da bi se pri informiranju pacientov osredotočili bolj na informiranje

o njihovem doživljanju med samo preiskavo ter stranskih učinkih, manj pa na splošne

informacije o posegu.

S pomočjo rezultatov raziskave lahko odgovorimo na 3. raziskovalno vprašanje, ki se glasi:

»Ali sta bila komunikacija in odnos medicinske sestre ustrezna?« Komunikacijo in odnos

medicinske sestre pacienti ocenjujejo kot manj ustrezna. Kot slabo pri tem ocenjujejo

26

umirjenost glasu medicinske sestre (PV = 2,13), pomiritev pacienta s strani medicinske

sestre (PV = 2,43), zmanjšanje strahu po pogovoru z medicinsko sestro (PV = 2,50), posluh

medicinske sestre za pacienta (PV = 2,57), dosegljivost medicinske sestre in njeno odzivnost

na klice pacienta (PV = 2,57) ter količino časa, ki ga medicinska sestra nameni pacientu (PV

= 2,60). Pajnkihar (1999) pri tem opozarja, da je vzpostavitev odnosa med medicinsko sestro

in pacientom v akutni fazi endoskopije težavna in da je treba njegovo zaupanje pridobiti že

med pripravami. V veliki meri je torej mogoče, da medicinske sestre tudi nimajo veliko

možnosti s pacienti vzpostaviti ustreznega odnosa. Oliver, (2005) pravi, da medsebojni

odnos, v katerem lahko pacient brez strahu in zadržkov pove svoje želje, potrebe in

pričakovanja, zahteva dolgotrajnejši proces, saj je neposredno pred posegom že zelo

psihično obremenjen in sam pri vzpostavljanju takega odnosa težko konstruktivno sodeluje

Pacient delo medicinske sestre ocenjuje zlasti s stališča medosebnega odnosa in medosebne

komunikacije (Hekič, 2006), če torej dobrega odnosa ne uspeta vzpostaviti, pacient lahko o

delu medicinske sestre zaradi tega pridobi slabši vtis.

S pomočjo rezultatov raziskave lahko odgovorimo na 4. raziskovalno vprašanje: »Ali je bil

pri pacientih prisoten strah in ali se je le ta zmanjšal po pogovoru z medicinsko sestro?«

Zmanjšanje svojega strahu s strani medicinske sestre pacienti v povprečju ne ocenjujejo kot

zadovoljivega. Razloge za to lahko iščemo zlasti v odnosu medicinske sestre do pacienta in

manj v kakovosti posredovanih informacij. Rezultati namreč kažejo, da so pacienti v

povprečju zelo zadovoljni s pridobljenimi informacijami o sami bronhoskopiji in anesteziji,

manj pa so zadovoljni z učinkom informiranja in z učinki obravnave s strani medicinske

sestre. Pomemben vpliv na to razhajanje lahko ima tudi nekoliko slabša informiranost o

stranskih učinkih, ki pa so se nato pri večini pacientov pojavili. Možno pa je tudi, da so se

stranski učinki v veliki meri pojavljali tudi zlasti zaradi strahu na strani pacientov, saj lahko

slaba priprava povzroči slabši izid posega. Stradling (1994) navaja, da sta sodelovanje

pacienta in njegovo zaupanje namreč predpogoja za dobro opravljeno bronhoskopijo,

pridobimo pa si ju skozi pogovor.

27

8 SKLEP

Bronhoskopija je invazivna diagnostična in terapevtska preiskava, pri kateri pacient v

anesteziji bodisi spi (splošna anestezija) ali pa buden in pomirjen (lokalna anestezija). V

diplomskem delu se osredotočamo poseg opravljamo z upogljivim bronhoskopom v lokalni

anesteziji. Gre za varno diagnostično preiskavo, ki ni boleča, lahko pa je precej neprijetna.

Ustrezno informirani pacienti, ki med preiskavo dobro sodelujejo, pri tem običajno menijo,

da poseg ni naporen. Izjemno pomembno vlogo pri tem igra medicinska sestra, saj pacienta

pripravlja na anestezijo in bronhoskopijo ter njegovo stanje nadzoruje po posegu. Bistvenega

pomena pri tem sta zdravstveno vzgojno delo ter komunikacija s pacientom.

Z anketno raziskavo ugotavljamo, da so medicinske sestre v izbrani zdravstveni ustanovi

uspešne zlasti pri informiranju pacientov o bronhoskopiji in anesteziji, manj pa pri pripravi

na doživljanja ob posegu, vzpostavljanju odnosa in posledično pri pomirjanju in pri skrbi za

dobro psihično počutje pacientov. Pacienti potrjujejo, da so bili ustrezno informiran o

preiskavi, niso pa bili dobro seznanjeni z možnimi neželenimi učinki po bronhoskopiji v

anesteziji. Komunikacijo in odnos medicinske sestre ocenjujejo kot manj ustrezna, hkrati pa

jim pogovor z medicinsko sestro tudi ni pomagal pri zmanjševanju strahu pred posegom.

Pri povezovanju teoretičnih temeljev in rezultatov anketne raziskave lahko sklepamo, da bi

se morale medicinske sestre v prihodnje bolj posvetiti vzpostavljanju zaupnega odnosa s

pacienti, hkrati ob tem pa ohranjati svojo vlogo pri zdravstveni vzgoji in informiranju

pacientov. Problem pri tem lahko predstavlja zlasti premalo predhodne obravnave ali pa

posvečanje premalo pozornosti odnosu s pacientom pred posegom. V akutni fazi posega je

namreč pacient psihično že precej obremenjen in je z njim težje razviti kakovostni odnos.

Da bi si medicinska sestra to omogočila, mora zato na odnosu s pacientom delati že pri

srečanjih pred posegom.

28

SEZNAM LITERATURE IN VIROV

Auroy, Y, Narchi, P, Messiah, A, Litt, L, Rouvier, B, Samii, K. Serious Complications

Related to Regional Anesthesia Results of a Prospective Survey in France. Anesthesiology,

2007; 87 (3): 479-86.

Balkovec, I. Odnos do bolnika kot sestavni del zdravstvene nege. Utrip, 1994; 2 (2): 31.

Bolnišnica Topolšica. 2015. Bronhoskopija – pregled dihalnih poti. Interno gradivo.

Topolšica: Bolnišnica Topolšica.

British Thoracic Society. British thoracic Society guidelines on diagnostic flexible

bronchoscopy. Thorax 2001; 56(1): 1-21.

Dahlqvist, C, Lacrosse, D., Putz, L. Anesthesia for adult rigid bronchoscopy. Acta

Anæsthesiol Bel, 2014; 65 (3): 95-103.

Dajčman, E, Šauperl, Z. Pravilna priprava in aplikacija zdravil kot pomemben dejavnik za

zagotavljanje varnosti pacienta med anestezijo. V: Nunar-Perko, A, Kardoš, Z (ur.). Zbornik

predavanj 43. strokovni seminar Varnost pacientov pred, med in po anesteziji; 2008 maj 16-

17; Zreče. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije, 2009: 6-9.

Daniels, R. Guide to laboratory and diagnostic Test. Oregon Health and Science University:

Oregon, 2009.

Dermol Hvala, H. Pomen govorjene besede pri delu zdravstvenih delavcev. Obzor Zdr N

2001; 35 (1/2): 45-49

eMedicina. Brez datuma. Lokalni anestetiki. Dostopno na: http://www.emedicina.si/lokalni-

anestetiki/ (4. 3. 2016).

Filipič, I. Komunikacija v zdravstveni negi. Obzor Zdr N, 1998; 32 (5/6): 221-225.

Finder, RL, Moore, PA. Adverse drug reactions to local anesthesia. Dental Clinics, 2002; 46

(4): 747-57.

29

Harrison, BD. Guidelines for care during bronchoscopy. British Thoracic Society. Thorax,

1993; 48 (5): 584-584.

Hekič, B. Vloga medicinske sestre v endoskopski diagnostiki. Obzor Zdr N, 2006; 40 (3):

174-178.

Hoyer, S. Pristopi in metode v zdravstveni vzgoji. Ljubljana: Visoka šola za zdravstvo, 2005.

Ivanuša A, Železnik, D. Osnove zdravstvene nege kirurškega bolnika. Maribor: Visoka

zdravstvena šola, 2000.

José, RJ, Shaefi, S, Navani, N. Sedation for flexible bronchoscopy: current and emerging

evidence. European Respiratory Review. 2013; 22 (128): 106-16.

Klinika Golnik. Standardni operativni postopki. Brez datuma. Dostopno na:

http://www.klinika-golnik.si/dejavnost-bolnisnice/klinicna-dejavnost/onkoloska-

dejavnost/respiratorna-endoskopija/standardni-operativni-postopki.php (4. 2. 2016)

Korttila, K. Local anesthetic techniques for bronchoscopies. Acta Anæsthesiol Bel. 2003; 35

(1): 389-97.

Medline Plus. Brez datuma.. Endoscopy. Dosegljivo na

https://www.nlm.nih.gov/medlineplus/endoscopy.html (2. 2. 2016).

National Heart, Lung and Blood Institute (NHLBI). 2012. What Is Bronchoscopy?

Dosegljivo na http://www.nhlbi.nih.gov/health/health-topics/topics/bron/ (4. 2. 2016).

O’Daniel, M, Rosenstein AH. Professional Communication and Team Collaboration. V:

Hughes, RG (ur.). Patient Safety and Quality: An Evidence-Based Handbook for Nurses.

Rockville: Agency for Healthcare Research and Quality, 2008, 96-105.

Oliver, R. The service quality dimensions and patient satisfaction relationship. Journal of

health managment 2005; 19 (3): 141

Pajnhikar M. Teoretične osnove zdravstvene nege. Maribor: Visoka zdravstvena šola, 1999.

30

Papler, B. Zgodovina bronhoskopije in vloga medicinske sestre. Endoskopska revija, 2002;

7 (18): 123–125.

Paver-Eržen, V, Hribar-Habinc, V, Novak-Jankovič, V, Potočnik, I. Informacije o anesteziji

bolniku in njegovim svojcem. Ljubljana: Slovensko združenje za anestezijo in intenzivno

medicino, slovensko zdravniško društvo, 2009.

Paver-Eržen, V. Tveganje in varnost anestezije. V: Arnež, Z, Voljč, B, Brubnjak Jevtič, V,

Lukić, L, Rossi, U, Lampreht N. (ur.). Podiplomski seminar Zdravljenje s krvjo v kirurgiji:

zagotavljanje varnosti, Portorož, Slovenija, 14. - 16. december 2000. Ljubljana: Klinični

center Ljubljana, SPS kirurška služba, 2001, 56-63.

Primožič Petrinec, M, Duh, Š, Eržen, D, Košnik, M, Triller, N. Vpliv glasbe med

bronhoskopijo na bolnikovo počutje. Obzor Zdr N, 2006; 40 (2): 71-74.

Pur, CA, Pacht, ER. Complications of fiberoptic bronchoscopy at a university hospital.

Chest, 1995; 107 (2) :430-2.

Purnat, V. Zdravstvena nega ter vloga medicinske sestre in zdravstvenega tehnika pri

organizaciji dela v endoskopskih oddelkih. Endoskopska revija, 2002; 7 (2): 131–132.

Rang, HP, Ritter, JM, Flower, RJ, Henderson, G, Rang & Dale's Pharmacology. Edinburgh,

London, New York, Oxford: Elsevier Health Sciences, 2012, 638-641.

Seničar, A. Psihična priprava bolnika na operativni poseg. V: Rebernik – Milič, M. (ur.).

Zbornik XXI, Zagotovimo varnost pacienta, Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške

nege Slovenije – Zveza društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije,

2006.

Shaefi, S, Navani, N. Anesthesia for bronchoscopy. Curr Opin Anaesthesiol, 2014; 27 (4):

453-7.

Slovenski medicinski e-slovar. Univerza v Ljubljani, Medicinska fakulteta. Brez datuma.

Dostopno na: http://www.termania.net/slovarji/slovenski-medicinski-

slovar/5508856/bronhoskop?query=bronhosko (22. 5. 2015).

31

Stradling, P. Atlas der Bronchoskopie. Stuttgart; New York: Thieme, 1994, 162.

Tanjšek, F. Fizična in psihična priprava bolnika na bronhoskopijo. Ljubljana: Fakulteta za

zdravstvene vede, 2011.

Triller, N, Debeljek, A, Kecelj, P, Žolnir-Dovč, M, Tomič, V, Kern, I, Drinovec, I, Trinkaus-

Leiler, D, Fležar, M, Petrinec Primožič, M, Terčelj-Zorman, M, Koren, I, Eržen, J, Šorli, J.

Smernice za bronhoskopijo z upogljivim bronhoskopom. Endoskopska revija 2002; 7(16-

17): 3-21.

Triller, N, Eržen, D, Debeljak, A, Kecelj, P. Osolnik, Katarina. Bronhoskopija z upogljivim

bronhoskopom: primerjava anestezije skozi delovni kanal bronhoskopa s transkrikoidno

lokalno anestezijo z atropinom ali brez v premedikaciji - randomizirana študija. Zdrav Vest,

2001; 70 (10): 543-545.

Wang, KP, Atul, CM, Turner, JF. Flexible Bronchoscopy. New York: Wiley & Sons, 2012.

Zupančič, Z. Učinkovito sporazumevanje. V: Popovič, S, Kočevar, L. (ur.). Skrb za varnost

pacientov v endoskopiji – teorija in praksa. Bilten 18. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in

babiške nege, Zveza društev medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Sekcija

medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v endoskopiji, 2007: 74–79.