UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE … · 1 Nosna votlina (cavum nasi) Skelet nosne votline je koš čen in hrustan čast. Strop votline sestavljata lobanjska kost sitka

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

UPORABA DIHALNIH BLAZINIC NA

PEDIATRIJI

(Diplomsko delo)

Maribor, 2010 Tatjana Trajber

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

Mentor: Prim. doc. dr. Silva Burja, dr. med.

Somentor: Viš. predav. mag. Jadranka Stričević, univ. dipl. org.

I

Povzetek

V diplomskem delu smo predstavili namen in način uporabe dihalnih (apnea) blazinic, ki

se uporabljajo pri obravnavi otrok s tveganji za motnje dihanja. Opisali smo nekatera

pogostejša respiratorna obolenja pri novorojenčku in dojenčku, ter zdravstveno nego teh

otrok. Predstavili smo tudi standard negovalnih intervencij, ki se nanaša na uporabo apnea

blazinic pri novorojenčku in dojenčku. V empiričnem delu smo predstavili rezultate

raziskave, katero smo izvedli leta 2009 med negovalnim osebjem na Kliniki za pediatrijo

in Kliniki za ginekologijo in perinatologijo UKC Maribor. Podatke smo zbirali s pomočjo

anketnega vprašalnika, ki je vseboval 16 vprašanj zaprtega tipa. V raziskavi je sodelovalo

46 medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov. Zanimalo nas je mnenje negovalnega

osebja o pravem namenu in pravilnem načinu uporabe apnea blazinic, o pravilni

seznanjenosti z njihovim načinom delovanja, in varnostjo za otroka. Zanimalo nas je, ali

negovalno osebje pri uporabi apnea blazinic ravna po predpisanem standardu negovalne

intervencije. Ugotovili smo, da negovalno osebje pogosto uporablja apnea blazinice, da je

seznanjeno s pravilnim načinom njihove uporabe in z njenim namenom ter da meni, da je

to varen pripomoček za posebno nego otrok s tveganjem za motnje dihanja. Rezultati naše

raziskave so razkrili tudi dve pomanjkljivosti – nepopolno seznanjenost negovalnega

osebja s pravilnim načinom delovanja apnea blazinic in neuporabo standarda za isto

negovalno intervencijo.

Ključne besede: apnea blazinica, motnje dihanja, novorojenček, dojenček, zdravstvena

nega, standard negovalne intervencije.

II

Abstract

In diploma we have presented purpose and method of respiratory (apnea) pads usage,

which are used in treatment of children which have risk for respiratory diseases. We have

described some of most common newborns and infants respiratory diseases and health care

for children with respiratory diseases. We also presented standard of nursing interventions

which are related to use of apnea pads with newborns and infants. In empirical part we

have presented results of research which was performed among nursing staff in Pediatric

Clinic and Clinic of Gynecology and perinatology UKC Maribor in 2009. The data was

gathered with questionnaire which included 16 closed type of questions. In this research

participated 46 nurses and medical technicians. We were interested in opinion and

familiarity of nursing staff with real purpose and proper way of use of apnea pads, of

correct knowledge with their way of functioning and safety for the child. We were

interested if nursing staff in fact follows the prescribed standard of nursing interventions

when using apnea pads. Our findigs were that nursing staff often use apnea pads, that they

are aware of proper use and function of apnea pads and that they think that apnea pads are

save instrument for special care of children at risk of respiratory disorders. The results of

our study also revealed two deficiencies-incomplete knowledge of nursing staff with the

proper method of function of apnea pads and not using standard for the same nursing

intervention.

Key words: apnea pad, respiratory disorder, newborn, infant, health care, nursing

intervention standard.

III

Kazalo vsebine

1 UVOD ............................................................................................................ 1

2 ANATOMIJA IN FIZIOLOGIJA DIHAL................................................ 3

2. 1 Dihala .........................................................................................................................3 2. 1. 1 Nosna votlina (cavum nasi) ........................................................................... 3 2. 1. 2 Žrelo (pharynx).............................................................................................. 5 2. 1. 3 Grlo (larynx) .................................................................................................. 5 2. 1. 4 Sapnik (trachea)............................................................................................. 6 2. 1. 5 Pljuča (pulmo) ............................................................................................... 7 2. 1. 6 Prsna mrena (pleura)...................................................................................... 8

2. 2 Dihanje .......................................................................................................................8 2. 2. 1 Pljučno dihanje ............................................................................................ 11 2. 2. 2 Uravnavanje pljučnega dihanja ................................................................... 12

3 NOVOROJENČEK.................................................................................... 13

3. 1 Donošenček ..............................................................................................................13

3. 2 Nedonošenček...........................................................................................................15

3. 3 Razvoj otroških pljuč................................................................................................18 3. 3. 1 Začetek dihanja............................................................................................ 19 3. 3. 2 Dihalni center .............................................................................................. 21 3. 3. 3 Surfaktant .................................................................................................... 21 3. 3. 4 Periodično dihanje ....................................................................................... 21

4 NAJPOGOSTEJŠE BOLEZNI, KI POVZROČAJO DIHALNE MOTNJE PRI OTROCIH ............................................................................... 22

4. 1 Hialino membranska bolezen pljuč (HMB) .............................................................22

4. 2 Sindrom aspiracije mekonija ....................................................................................24

4. 3 Bronhopulmonalna displazija (BPD) .......................................................................25

4. 4 Apneja novorojenčka (AN) ......................................................................................26

4. 5 Sindrom pljučne nezrelosti nedonošenčka ...............................................................27

4. 6 Prehodna tahipneja novorojenčka.............................................................................27

4. 7 Sindrom nenadne nepričakovane smrti dojenčka (NNSD) ......................................28

4. 8 Neonatalni abstinenčni sindrom (NAS)...................................................................29

4. 9 Odprt Botallov vod ...................................................................................................31

4. 10 Pnevmotoraks ali vdor zraka iz dihalnih poti ...........................................................32

4. 11 Pljučnica pri novorojenčku.......................................................................................33

4. 12 Primarna pljučna hipertenzija novorojenčka ............................................................34

IV

5 ZDRAVSTVENA NEGA OTROK PRI OBOLENJU DIHAL.............. 35

5. 1 Standard ....................................................................................................................38

5. 2 Uporaba apnea blazinice in monitorja ......................................................................39

6 APNEA BLAZINICE................................................................................. 43

6. 1 Montaža ....................................................................................................................45

6. 2 Uporaba detektorja dihanja.......................................................................................47

6. 3 Testiranje naprave.....................................................................................................48

6. 4 Zamenjava baterij .....................................................................................................49

6. 5 Vzdrževanje in čiščenje ............................................................................................49

7 RAZISKAVA .............................................................................................. 50

7. 1 Namen.......................................................................................................................50

7. 2 Cilji ...........................................................................................................................50

7. 3 Hipoteze....................................................................................................................50

7. 4 Metodologija.............................................................................................................50

7. 5 Raziskovalno okolje .................................................................................................51

7. 6 Raziskovalni vzorec..................................................................................................51

7. 7 Čas raziskave ............................................................................................................51

7. 8 Etični vidik ...............................................................................................................51

8 REZULTATI .............................................................................................. 52

9 RAZPRAVA................................................................................................ 60

9. 1 Končno preverjanje hipotez......................................................................................61

10 ZAKLJUČEK ............................................................................................. 63

11 LITERATURA ........................................................................................... 64

ZAHVALA......................................................................................................... 69

PRILOGA ............................................................................................................ 1

V

Seznam uporabljenih kratic

CMV – citomegalovirus

HSV – herpes simplex virus

SpO2 – nasičenost hemoglobina s kisikom v arterialni krvi

CPAP – constant positive airway pressure (stalni pozitivni tlak zraka v dihalnih poteh)

NAS – neonatalni abstinenčni sindrom

NNSD – nenadna nepričakovana smrt dojenčka ali SIDS – Sudden infant death sindrom

O2 – kisik

CO2 – ogljikov dioksid

pO2 – parcialni tlak kisika

pCO2 – parcialni tlak ogljikovega dioksida

ETCO2 – ogljikov dioksid v izdihanem zraku na koncu izdiha »end tidal CO2«

AN – apnea novorojenčka

BPD – bronhopulmonalna displazija

KPB – kronična pljučna bolezen

HMB – hialinsko membranska bolezen

CŽS – centralni živčni sistem

RS virus – respiratorni sincicijski virus

RTG – rentgen

CRG – kardiorespirogram

HIV – virus humane imunske pomanjkljivosti

EEG – elektroencefalografija

ABC – airway, breathing, circulation – osnovni program oživljanja

UKC – Univerzitetni klinični center

Tatjana Trajber: Uporaba dihalnih blazinic na pediatriji

1

1 UVOD

Dihalne blazinice ali apnea – blazinice so varen, zanesljiv in enostaven pripomoček, saj

okolico opozarjajo na prekinitev ali upočasnitev dihanja pri novorojenčku ali dojenčku.

Blazinica zaznava tresljaje, ki nastanejo zaradi dihanja ali premikanja otroka. Apnea

blazinice so v veliko pomoč staršem doma, kot tudi negovalnemu timu v porodnišnicah in

enotah intenzivne nege in terapije. Na Kliniki za pediatrijo na Odseku za intenzivno nego

in terapijo, ter Kliniki za ginekologijo in perinatologijo v Enoti za neonatologijo Oddelka

za perinatologijo UKC Maribor, že več let uporabljajo apnea blazinice, saj lahko tako

osebje negovalnega in zdravstvenega tima hitro ukrepa ob morebitnih motnjah oz.

nepravilnostih dihanja.

Pri novorojenčkih in dojenčkih so motnje dihanja relativno pogost in prehoden problem, ki

največkrat ostane nepojasnjen, tako kot tudi najhujša posledica – nenadna smrt dojenčka v

zibki, kljub rezultatom različnih raziskav (Willinger et al., 1991, str. 677-84).

Nestabilnost dihanja ni značilna samo za obdobje novorojenčka, ampak sega vse tja do

šestega meseca življenja, ko so skoraj vsi fiziološki sistemi relativno nestabilni

(Guntheroth WG et al., 2002, str. 110).

V obdobju novorojenčka je motenj dihanja največ. Znane so povezave z nezrelostjo,

prirojenimi posebnostmi na organih, ki pri dihanju sodelujejo ter s posledicami hipoksije

in ishemije v perinatalnem obdobju (Guntheroth WG et al., 2002, str. 110).

V prvem letu življenja se vzorec dihanja pogosto spreminja. Pri novorojenčku opazimo

pogosto, da izpusti kakšen vdih, kar se obravnava kot normalno in nima bolezenskih

posledic na otroku. Pri dojenčku s povišano telesno temperaturo postane dihanje

neenakomerno in največkrat pospešeno. Podobno učinkuje bolečina, zaradi katere

novorojenček diha včasih tudi zelo plitvo in neenakomerno.

Dandanes imamo na razpolago kar nekaj vrst aparatov – dihalnih monitorjev (dihalnih

blazinic ali apnea blazinic), ki pokličejo na pomoč k nadziranemu otroku, ki je prenehal

dihati in velikokrat omogočijo pravočasno in rešilno intervencijo.

Medicinska sestra mora dobro poznati raznovrstna tveganja za motnje dihanja pri

novorojenčkih in dojenčkih in vse načine varnega spremljanja te pomembne življenjske

funkcije. Njena pomembna naloga je tudi vključevanje staršev v zdravstveno nego takoj,


2

ko je otrokovo stanje dovolj stabilno ter spodbujanje in svetovanje, kako pravilno ravnati z

dihalno blazinico in kako ukrepati tudi doma ob možnih prekinitvah dihanja (apnoičnih

atakah).

Medicinske sestre so vključene v vse aktivnosti otroškega zdravstva. Delujejo kot

negovalke zdravih novorojenčkov, dojenčkov in malih otrok, kot zdravstvene vzgojiteljice

staršev in otrok. Pri bolnem otroku izvajajo strokovno zdravstveno nego in se ob tem

vključujejo v delo celotnega zdravstvenega tima na eni strani, na drugi pa vzdržujejo zvezo

med otrokom in njegovimi starši in opravljajo pomembno preventivno zdravstveno

vzgojno dejavnost. Naloge medicinske sestre so v pediatrični zdravstveni negi določene z

otrokovo boleznijo in z njegovo razvojno stopnjo (Hoyer, 1994, str. 130, 131).

Žal ni mogoče pričakovati, da bi lahko preprečili vse primere nenadne smrti

novorojenčkov in dojenčkov, lahko pa storimo marsikaj za zmanjšanje števila posledic

predolge prekinitve dihanja dojenčka.


3

2 ANATOMIJA IN FIZIOLOGIJA DIHAL

2. 1 Dihala Zrak priteka v pljuča po dihalni cevi: skozi nosno votlino, žrelo, grlo in sapnik z vejami.

Razen žrela imajo vsi deli dihalne cevi trdo ogrodje. Zato dihalna cev nikdar ne upade in je

pot do zraka vedno prosta. Znotraj je dihalna cev pokrita s sluznico, ki ima večidel

migetalčni epitelij. Utripanje migetalk je usmerjeno navzven (Pocajt in Širca, 1998, str.

185).

2. 1. 1 Nosna votlina (cavum nasi) Skelet nosne votline je koščen in hrustančast. Strop votline sestavljata lobanjska kost sitka

z obema obnosnicama. Dno nosne votline sta trdo in mehko nebo. Stransko steno

sestavljata zgornji čeljustnici in nebnici.

Nos (nasus). Nosu dajejo oporo nosnici in nosni hrustanec. Slednji je priraščen ob nosnici

in zgornji čeljustnici. Spredaj je hrustanec razširjen v nosni krili, ki sta zunaj pokriti s

kožo. Zrak veje v nosno votlino skozi nosnici pod nosnimi krili.

Nosna votlina je razmejena z nosnim pretinom (septum nasi) v dve, navadno somerni

polovici. Nosni pretin je spredaj hrustančast, zadaj koščen. Na vsaki strani štrlijo v nosno

votlino po tri nosne školjke (školjka – concha): zgornja, srednja in spodnja. Školjke so

lupinaste, tanke in zavite kosti. Zgornji dve školjki sta podaljška sitke, spodnja školjka pa

je samostojna kost in je priraščena ob zgornjo čeljustnico. Školjke izredno povečajo

površino nosne votline. Pod školjkami so nosni prehodi (hodniki), vanje se odpirajo

obnosne votline in izvodili za solze.

Obnosne votline (sinus paranasales, paranazalni sinusi), ki so v zvezi z nosno votlino, so v

zgornji čeljustnici, čelnici, zagozdnici in sitki. Odprte so v zgornji in spodnji nosni prehod.

Ostenje nosne votline in obnosnih votlin je prevlečeno s sluznico. Z mikroskopom

opazimo v njej številne sluzne žleze in nemalo limfatičnega tkiva. Posebno bogato

prekrvljena je sluznica na nosnih školjkah. Zrak veje pri vdihavanju skoz odzadnjo


4

odprtino nosne votline (choanae) v žrelo. Skozi nosno votlino pri dihanju veje zrak;

opravlja različne naloge:

1. Bogato prekrvavljena sluznica ogreva s toplo krvjo zrak pri vdihovanju, da ne bi

dražil občutljive sluznice v nižjih delih dihalne cevi.

2. Nenehno vlažna sluznica vlaži zrak in ga čisti. Na sluzi se ujemajo delci prahu,

mikrobi in drugi tujki. Migetalke odpravljajo tujke navzven ali pa jih levkociti

fagocitirajo.

3. Sluznica v predelu zgornje nosne školjke je čutilo za vohanje.

4. Tudi obnosne votline ogrevajo, vlažijo in čistijo zrak med vdihavanjem. V nosni

votlini in zlasti v obnosnih votlinah se krepi glas (sozvočje – rezonanca), da dobi

zven in barvo. Pri hudem nahodu postane glas nezveneč, ker sluz in otečena

sluznica zamašita ozke prehode v obnosne votline, pa tudi nosna votlina lahko

postane neprehodna (Pocajt in Širca, 1998, str. 185-187).

Slika 1: Nos in nosna votlina

Vir: Web book publishing (2009)


5

2. 1. 2 Žrelo (pharynx) Žrelo je prostor, v katerega se odpirata od sprednje strani ustna in nosna votlina. Pot za

hrano vodi iz žrela navzdol v požiralnik, pot za zrak pa navzdol in navspred v grlo (Pocajt

in Širca, 1998, str. 187)

2. 1. 3 Grlo (larynx) Zrak prihaja pri vdihu iz žrela najprej v grlo, ki je v vratu pred požiralnikom v višini 4. in

5. vratnega vretenca. Grlo ima hrustančasto ogrodje, ki ga sestavljajo ščitasti, obročasti

hrustanec, dva piramidasta hrustanca in poklopec.

Ščitasti hrustanec (cartilago thyreoidea) je po obliki podoben podkvasto ukrivljeni plošči.

Zadaj segata navzgor in navzdol po dva parna rogova. Sprednji zgornji rob hrustanca, ki

kaže zarezo in štrli navzpred, tipamo v vratu kot Adamovo jabolko, pri moškem je

izrazitejše kot pri ženski. Spodnja rogova sta v sklepni zvezi z obročastim hrustancem.

Zgoraj je ščitasti hrustanec povezan s podkvasto podjezično kostjo, ki jo otipamo v kotu

med brado in vratom. Obročasti hrustanec je spredaj nizek, zadaj visok hrustančast

obroček.

Piramidasta hrustanca sta po obliki podobna piramidi. Sedita zadaj na obročastem

hrustancu in ju z njima veže pravi sklep.

Poklopec (epiglottis) je lopatast in zavihanemu hruškinemu listu podoben elastičen

hrustanec. S pecljastim delom je pripet ob ščitnični hrustanec zadaj za zarezo.

Med opisanimi hrustanci so razpete kratke mišice grla. Te uravnavajo napetost glasilk

oziroma razporek med glasilkama, ker premikajo hrustance grla med seboj. Zunaj so

priraščene na ogrodju grla tudi dolge vratne mišice, ki potezajo grlo navzdol ali pa ga

dvigajo, npr. pri požiranju.

Glasilki (glasilka – plica vocalis) sta precej debeli sluznični gubi, razpeti ne vsaki strani

med ščitastim in piramidastim hrustancem. Zgrajeni sta iz sluznice in iz posebno

elastičnega vezivnega tkiva. V vsaki glasilki je na zunanji strani še mišica, ki sodeluje pri

napenjanju in popuščanju glasilke. Pri pogledu v grlo sta videti glasilki kot debeli sluznični

gubi, ki s strani utesnjujeta grlo tako, da je med njima od spredaj navzad usmerjena

špranja, imenovana glasilni razporek (rima glottidis). Razporek je najožje mesto dihalne

cevi.


6

Notranjost grla je obložena s sluznico. Epitelij je migetalčen, razen na zgornji plati

poklopca in na glasilkah, kjer je večskladen in ploščat. Sluznica je zelo občutljiva. Že

majhen tujek, ki zaide v grlo, sproži krčevit kašelj, in tujek odleti z zrakom na prosto. V

sluznici grla je tudi limfatično tkivo za obrambo pred mikrobi. Ker je sluznica zelo rahla,

lahko hitro nabrekne (Pocajt in Širca, 1998, str. 187, 189).

2. 1. 4 Sapnik (trachea) Grlo prehaja nekako v višini 6. vratnega vretenca v sapnik, ki je za palec debel in približno

12 cm dolg. Sapnikova stena je trdna, ker je oprta s podkvastimi hrustanci. Ti so nanizani v

sapniku drug za drugim tako, da je zadnja sapnikova stena brez hrustanca, in tu za

sapnikom poteka požiralnik. Tako je sapnik vselej odprt in prehoden za zrak, odzadnja

stena pa se pri požiranju hrane lahko vdaja. Pod grlom obdaja sapnik spredaj in ob straneh

endokrina žleza ščitnica, imenovana tudi predsapnica. Sluznica sapnika je obložena z

migetalčnim epitelijem in je tudi izredno občutljiva za tujke; refleks kašljanja sproži že

bolj gost in žilav sekret, ki ob zmernih dražljajih (npr. hladen zrak) priteka v sapnik iz

številnih sluznih žlez v sapnikovi sluznici. Sapnik se razcepi v prsni votlini v višini 5.

prsnega vretenca v dve veji, imenovani sapnici (sapnica – bronchus). Ti vstopita skoz

pljučni lini v pljuča: leva sapnica v leva pljuča, desna sapnica pa v desna pljuča. Nato se

sapnici cepita v številne tanjše veje in vejice, vse do najtanjših, komajda za las debelih

končnih vejic (bronhioli), ti pa se razširijo v pljučne mešičke. Sapnice in veje sapnic se po

zgradbi skoraj ne razlikujejo od sapnika, le v steni najtanjših vejic ni hrustanca, pač pa

mnogo elastičnega tkiva in gladkega mišičja. Mišičje se lahko ob ustreznih dražljajih skrči

in močno zoži celotno vejevje sapnic, in zato lahko zelo ovira dihanje (npr. pri pljučni

astmi) (Pocajt in Širca, 1998, str. 189, 190).


7

Slika 2: Dihalne poti in pljuča

Vir: Web book publishing (2009)

2. 1. 5 Pljuča (pulmo) Končne vejice sapnic se razširijo v majhne mehurčke, ki jim pravimo pljučni mešički ali

alveole. Mešički so nanizani drug ob drugem v obliki grozda. V njih prehaja migetalčni

epitelij, ki je značilen za dihalne poti, v izredno nizek in ploščat enoskladen epitelij

(alveolarni epitelij). V elastičnem vezivju tik pod alveolarnim epitelijem je mogočno

mrežje pljučnih kapilar. Kapilarna stena in alveolarni epitelij dopuščata, da se izmenjavajo

plini med zrakom in krvjo.

Pljuča leže v prsni votlini na trebušni preponi in imajo dva dela: leva in desna pljuča.

Globoke zareze delijo pljuča v več režnjev (lobusov). Desna pljuča imajo tri, leva pa dva

režnja. Oblika pljuč ustreza obliki prsnega koša in prepone. Zgoraj so pljuča topo

koničasta. S tem svojim delom, imenovanim pljučni vršiček (apex pulmonis), segajo še v

zgornjo odprtino prsnega koša, obdano s prvim prsnim vretencem, prvima rebroma in

prsnico. Ker sta rebri s prsnico spredaj nekoliko povešeni, se pljučna vršička močno

približata jamici nad ključnico. Spodaj je pljučna baza (basis pulmonis), ki je po obliki

prilagojena trebušni preponi. K sredinski ravnini je obrnjena pljučna lina (hilus pulmonis),

skozi katero potekajo sapnica, pljučne žile, mezgovnice in živci. V vezivu pljučne line so


8

zbrane večje hilusne bezgavke, ki so prve regionalne bezgavke za pljuča (Pocajt in Širca,

1998, str. 190).

2. 1. 6 Prsna mrena (pleura) Leva in desna pljuča so vsaka zase ovita s prsno mreno. Prsna mrena ovija kot stenska

(parietalna) mrena notranjo površino prsnega koša (tudi zgornjo površino trebušne

prepone). Stenska mrena se usmeri zadaj od hrbtenice k pljučni lini. Prav tako se usmeri

proti pljučni lini spredaj ob prsnici in spodaj na preponi. Ob pljučni lini prehaja stenska

mrena v drobovno (visceralno) mreno. Slednja je tesno priraščena na pljuča. Med stensko

in drobovno mreno je špranjast obpljučni (plevralni) prostor; v njem je nekaj serozne

tekočine, ki vlaži površino pljuč. Tako pljuča pri dihanju gladko drsijo ob prsni steni,

stenska in drobovna prsna mrena pa se ne moreta zlepiti. Levi obpljučni prostor je

popolnoma ločen od desnega.

Medpljučje (mediastinum) omejuje z leve in desne strani pljuča s pleuro, spredaj prsnica,

zadaj hrbtenica, spodaj trebušna prepona. V tem prostoru so naslednji mediastinalni organi:

srce z velikimi žilami, priželjc (endokrina žleza), sapnik s sapnicama, požiralnik,bezgavke,

mezgovnice in številni živci. Organi so obdani in povezani z rahlim vezivnim tkivom, ki se

razteza navzgor med vratnimi organi do lobanjske baze (Pocajt in Širca, 1998, str. 191,

192).

2. 2 Dihanje Dihanje je tristopenjski proces (ventilacija, difuzija, perfuzija).

Ventilacija – prekinjeno napihovanje pljuč oziroma mehanično gibanje zraka v pljuča in iz

njih.

Difuzija – prehajanje plinov (kisika in ogljikovega dioksida) skozi alveolarno membrano in

kapilarno steno v kri.

Perfuzija – transport plinov do celic prek kapilar (Ivanuša in Železnik, 2008, str. 186).

Z dihanjem (respiracijo) se izmenjavajo plini med telesom in zunanjim svetom. Organizem

prejema iz zraka kisik, v zrak pa oddaja ogljikov dioksid. Če dihanje preneha, v celicah


9

zamre oksidacija, ki je osnovni gonilni proces življenja. Pljuča so organ za sprejemanje

kisika iz zraka in za oddajanje ogljikovega dioksida v zrak (Pocajt in Širca, 1998, str. 185).

Normalno dihanje (evpneja) uravnava center za dihanje. Normalne vrednosti dihanja se

glede na starost spreminjajo:

- novorojenček vdihne 30-60 krat v minuti,

- dveletni otrok vdihne 20-30 krat v minuti,

- otrok do 6 let vdihne 18-26 krat v minuti,

- mladostnik vdihne 16-18 krat v minuti,

- odrasli povprečno 12-18 krat v minuti.

Normalno dihanje je pravilno, enakomerno. Otrok normalno diha nekaj sekund počasi,

nato pa hitreje.

Globoki vdihi ne prekinjajo normalnega ritna dihanja. Občasno človek podzavestno

vdahne bolj globoko, da razpne manjše, spodaj ležeče dihalne poti. Dihanje je lahko plitvo,

normalno ali globoko (Ivanuša in Železnik, 2008, str. 187, 188).


10

Tabela 1: Spremembe v dihanju-patološka stanja dihanja

VRSTE DIHANJA OPIS DIHANJA

Bradipneja Dihanje je nenormalno počasno, vendar ritmično.

Tahipneja Dihanje je nenormalno hitro, vendar pravilno.

Hiperpneja Povečani sta frekvenca in globina dihanja. Normalno se to dogaja

med povečano aktivnostjo (tek, telovadba…).

Apneja Dihanje se za nekaj sekund ustavi, lahko se tudi v celoti prekine.

Hiperventilacija Hitrost dihanja presega normalne metabolične potrebe po

izmenjavi plinov. Frekvenca in globina dihanja sta povečani. Kisik

se vdihava v preveliki količini, ogljikov dioksid pa se pretirano

izdihava.

Cheyne – Stokesovo

dihanje

Ritem dihanja je nepravilen. Značilna so obdobja apneje in

hiperventilacije. Začne se s počasnim, plitvim dihanjem, ki

postopoma prehaja v nenormalno globoko in hitro dihanje, nato v

počasnejše in plitvejše dihanje, dokler se ne ustavi za 10 do 20

sekund, nato pa se enako dihanje ponavlja.

Kussmaulovo

dihanje

Dihanje je nenormalno globoko, vendar ritmično, podobno

hiperventilaciji. Značilno je za bolnike v diabetični ketoacidozi.

Dispneja Dihanje je naporno pri vdihu in izdihu. Bolnik diha z pomožnimi

dihalnimi mišicami.

Stridor Piskajoče dihanje pri zoženih dihalnih poteh. Zaradi vnetja glasilk

ali tujka v grlu nastane ovira pri vdihu – inspiratorna dispneja; pri

astmi je – ekspiratorna dispneja.

Globoki vdih (vzdih) Vdih je fiziološko preventivni mehanizem za razpenjanje manjših

dihalnih poti in pljučnih mešičkov.

Ortopneja Hudo pomanjkanje sape. Bolnik lahko diha le, če sedi ali stoji.

(Vir: Perry and Potter v: Ivanuša in Železnik, 2008, str. 188).


11

Slika 3: Dihanje pri otroku

Vir: Mardešić (2003, str. 322)

Slika 4: Kussmaulovo in Cheyne – Stokesovo dihanje

Vir: Mardešić (2003, str.765)

2. 2. 1 Pljučno dihanje Vsesavanje zraka imenujemo vdih (inspirij), iztis zraka iz pljuč pa izdih (ekspirij). Po

vsakokratnem izdihu se zviša v krvi količina ogljikovega dioksida, ki vzburi dihalni center

v podaljšanem hrbtnem mozgu (hrbtenjači). Dihalni center pobudi po ustreznih živcih

dihalne mišice, da se skrčijo in razširijo prsni koš. Obenem se razširijo pljuča, ker sledijo

prsnemu košu in trebušni preponi. Obpljučni prostor je namreč od vseh strani zaprt. Torej

ločen od zunanjega in alveolarnega zraka. Tlak v obpljučnem prostoru je nižji od

zunanjega zračnega tlaka. Pljuča se zato ne morejo odmakniti od prsne stene. Ker se pljuča

pri vdihu razširijo, se poveča celotna prostornina pljučnih mešičkov. Zrak v mešičkih se

razredči, zračni tlak v njih pade in po dihalnih ceveh se v pljuča vsesa zrak. Zrak veje v


12

pljuča le toliko časa, da se zračni tlak v mešičkih izenači z vnanjim zračnim tlakom. V

čistem vdihanem zraku je sorazmerno več kisika (21%) kakor v venozni krvi, ki priteka v

pljučne kapilare (12 – 14%). Delni tlak kisika v vdihanem zraku je torej od njegovega

delnega tlaka v krvi, zato kisik difundira v kri. Nasprotno je v krvi sorazmerno več

ogljikovega dioksida, kot v vdihanem zraku. Ogljikov dioksid zato naglo prehaja iz krvi v

zrak.

Ob vdihu se zniža količina ogljikovega dioksida v krvi. Dihalni center se umiri in dihalne

mišice popustijo. Trebušna prepona se dvigne in prsni koš upade zaradi lastne teže in ker

se skrčijo notranje medrebrne mišice. Prostornina prsnega koša se zmanjša, z njo pa se

stisnejo tudi pljuča. Skupna prostornina pljučnih mešičkov se tudi ustrezno zmanjša in zrak

se umakne po dihalnih ceveh na prosto.

Ko se v krvi ponovno nabere tolikšna količina ogljikovega dioksida, da vzburi dihalni

center, se dihalna akcija ponovi (Pocajt in Širca, 1998, str. 194-196).

2. 2. 2 Uravnavanje pljučnega dihanja Dihanje je v glavnem avtomatično refleksno dogajanje, saj ne preneha niti v spanju niti v

nezavesti. Vendar pa je ta avtomatizem drugačen kot npr. pri srcu: dihalni aparat (dihala +

dihalne mišice) deluje samo v zvezi s centralnim živčevjem. Če so zveze s centralnim

živčevjem prekinjene, dihanje takoj preneha. Tudi vpliv možganske skorje (zavesti) in

dihalni avtomatizem je izrazit, saj moremo dihanje poljubno zavirati in pospeševati, četudi

le za omejen čas. Dihalni center je v podaljšani hrbtenjači v bližini kardialnega in

vazomotornega centra.

Del dihalnega centra oddaja pobudo tistim dihalnim mišicam, ki se krčijo pri vdihavanju

(inspiratorni center), drugi del pa mišicam, zaposlenim pri izdihavanju (ekspiratorni

center). Tretji del dihalnega centra, ki je nadrejen omenjenima, uravnava dihalni ritem

(pnevmotaktični center). Dihalni center ima še podrejene motorične celice v hrbtenjači

(spinalni center): v vratnem deblu hrbtenjače je center za trebušno prepono, v prsnem delu

pa za medrebrne in trebušne mišice

Glavni pobudnik dihalnega centra je ogljikov dioksid (Pocajt in Širca, 1998, str. 199).


13

3 NOVOROJENČEK

Novorojenček (lat. neonatus) je otrok v starostnem obdobju od rojstva do izpolnjenih 28

dni življenja (Zorec, 2006, str. 23).

3. 1 Donošenček Definicija donošenčka

Donošenček (maturus) je zrel novorojenček, pri katerem je gestacijska starost (čas, ko je

mati otroka nosila) od 37 do 42 dopolnjenih gestacijskih tednov (Felc, 2008, str. 60).

Značilnosti donošenčka:

- povprečna teža je 3500 g,

- dolžina od 48 do 52 cm,

- obseg glave od 34 do 36 cm,

- glava je v primerjavi s telesom velika, predvsem lobanja, obraz je razmeroma

majhen, glava je gibljiva na vse smeri in pada naprej in nazaj, če je pri pregledu ne

pridržimo,

- ušesa so že oblikovana, pri upogibanju se hrustančast uhelj hitro izravna,

- prsni koš je valjast, kratek, rebra so položena skoraj vodoravno,

- prsne bradavice so dobro vidne, kolobar je običajno širši kot 4 cm, mlečna žleza pa

tipna,

- trebuh je velik, na popku je še popkovnica, ki v večini primerov odpade ob koncu

prvega tedna otrokovega življenja,

- udje so rahlo upognjeni in rahlo gibljivi,

- dečki imajo moda v modniku, kožica pogosto sega prek glavice spolovila

(fiziološka fimoza), pri deklicah velike sramne ustnice prekrivajo male,

- koža je rožnata, včasih prekrita s sirasto maso (vernix caseosa), ki jo varuje pred

okužbo. Koža se na rokah in nogah lušči, po prsih se vidijo podkožne žilice. Po

hrbtu je koža še prekrita s puhom. Po dveh tretjinah podplatov ima otrok globoke

brazde,

- zna sesati in požirati, zna urinirati in defecirati (Felc, 2008, str. 60).


14

Značilen za novorojenca je fiziološki padec telesne teže. Ta je lahko do 10% porodne

telesne teže. 2. do 3. dan po rojstvu se pri večini novorojencev pojavi fiziološki ikterus,

traja približno tri dni in tudi san izgine. Če traja dalj in so vrednosti bilirubina previsoke, je

potrebna ustrezna diagnostika, terapija in nega.

Takoj po rojstvu si mora otrok sam s svojim dihanjem zagotoviti zadostne količine kisika

za oskrbo svojih tkiv. Da lahko pljuča trajno prevzamejo funkcijo zunanjega dihanja, mora

priti v zelo kratkem času do določenih sprememb:

- tekočina, ki se je nabrala v pljučih, mora biti odstranjena,

- pljučne alveole se morajo trajno napolniti z zrakom, ki mora ostati tudi po

maksimalnem izdihu kot residualni volumen zraka,

- pretok krvi skozi pljuča se mora povečati 6 – 10 krat,

- dihalni center mora trajno prevzeti svojo nalogo.

Veliko tekočine se iztisne iz pljuč med samim porodom, ostalo se resorbira v limfne poti.

Ob rojstvu se alveoli razširijo. Pri izdihu ne pride do ponovnega kolapsa zaradi prisotnosti

alveolarnega surfaktanta, ki znižuje površinsko napetost. Pri vsakem izdihu ostane okrog

15 – 30 ml zraka na 1 kg telesne teže, kot residualni volumen zraka.

Pretok krvi skozi pljuča se poveča, saj pride v krvnem obtoku do velikih sprememb. Vse

posebnosti fetalnega obtoka (oskrba s kisikom preko placente) so minile in delovati

začneta mali in veliki krvni obtok. Posledica tega je zadovoljiva izmenjava kisika in

ogljikovega dioksida že nekaj minut po rojstvu. Dražljaji, ki delujejo na dihalni center

takoj po rojstvu so:

- sprememba koncentracije O2 in CO2 v telesnih tekočinah,

- kompresija in dekompresija prsnega koša ob prehodu skozi porodni kanal,

- vpliv termičnih mehaničnih in zvočnih dražljajev iz okolice novorojenega otroka.

Novorojenec diha s pomočjo prepone in trebušnih mišic. Diha neenakomerno. Normalna

frekvenca je 55 – 60/min. V spanju se zmanjša na 40, pri aktivnostih, predvsem pa pri joku

se močno poveča, tudi do 100/min. Frekvenca srčnega utripa je pri novorojenčku normalna

od 120 – 140/min. Tudi ta hitro poraste pri telesnih aktivnostih in razburjenju, višja je

popoldne in po obroku.

Novorojenec je homeotermen kot odrasel človek. Razlika je v tem, da je razpon

temperature okolice, znotraj katerega lahko vzdržuje konstantno temperaturo mnogo ožji.

Konstantno temperaturo vzdržuje težko zaradi slabe toplotne izolacije telesne površine


15

(tanka koža in tanko podkožno maščevje) in zaradi relativno velike telesne površine z

ozirom na majhno maso telesa in majhno toplotno kapaciteto. Ob normalnih pogojih ima

novorojenec telesno temperaturo med 36°C in 37°C.

Novorojenec ima razvite reflekse (požiralni, sesalni, iskalni), ki mu omogočajo hranjenje.

Potreba po hrani je prisotna takoj po rojstvu. Poleg hrane potrebuje novorojenec še dodatne

obroke tekočine. Brez hrane težko vzdrži več kot štiri ure, torej obstaja potreba po

hranjenju tudi ponoči. Rezerve hranljivih snovi so namreč majhne, porabijo se v nekaj urah

in tedaj lahko pride do hipoglikemije in občutka lakote.

Prvo blato – mekonij – izloči novorojenec že v prvih 12 urah. Mekonij je temno zelene

barve, lepljiv, brez vonja. Nastane intrauterino iz plodne vode, verniksa, fermentov,

žolčnih barvil in odpadlega epitelija. Izločanju mekonija sledi izločanje prehodnega blata.

To blato je zelenkaste barve, sluzavo in vodeno. V začetku drugega tedna življenja začne

otrok izločati »normalno blato«. Pri otroku, ki je hranjen z materinim mlekom, je to blato

zlato rumene barve, homogeno, kislega vonja in mehkejše konsistence. Pri umetno

hranjenem otroku je blato svetlo rumene barve, bolj homogeno, ne lepi se na plenice,

reakcija je alkalna zaradi večje količine beljakovin v kravjem mleku. Prvo uriniranje

opazimo navadno po porodu. Potem pa lahko mine tudi več kot 24 ur brez mikcije.

Govorimo o fiziološki anuriji, ki je posledica prehodne izsušitve po rojstvu. Urin je

rdečkaste barve zaradi prisotnosti kristalov uratov. Možen je tudi izcedek iz nožnice v

obliki rahle krvavitve, kar je posledica delovanja materinih hormonov (Hoyer, 1994, str.

22-26).

3. 2 Nedonošenček V skupino ogroženih novorojencev štejemo danes:

- nedonošenčke: to so otroci, ki se rodijo pred dopolnjenim 37. tednom nosečnosti,

- zahirančke: otroci, ki se rodijo premajhni (pod 10. percentilom glede na trajanje

nosečnosti),

- prenošeni otroci: ogroženi zaradi slabše funkcije placente, rojeni po 42. tednih

nosečnosti,

- debeli in veliki otroci s porodno težo nad 4500g,

- dvojčki, trojčki… (Hoyer, 1994, str. 9).


16

Definicija nedonošenčka

Nedonošenček, prezgodaj rojeni otrok, prematurus, je vsak novorojenček, ki se je rodil

pred dopolnjenim 37. tednom nosečnosti.

Zmerno nedonošen je preživel v maternici 34 do 37 tednov.

Zelo nedonošen je rojen med 29. in 33. tednom nosečnosti.

Izjemno (ekstremno ) nedonošen je tisti, ki se je rodil pred 29. tednom nosečnosti (Bregant,

2005, str. 20).

Značilnosti nedonošenčka:

- porodna teža je nižja od 2500 g,

- porodna dolžina je manjša od 47 cm,

- v primerjavi z telesom ima veliko glavo, ki je zaradi ležanja ob straneh sploščena,

tako da je ozka in dolga,

- oči so nekoliko izbuljene,

- uhlji so ploski in neoblikovani ter zelo mehki, zato se upogibajo,

- lasje so pičli,

- prsni koš je kratek, z dobro vidnimi rebri in štrlečo prsnico,

- trebuh je velik, okončine pa tanke in suhljate,

- koža je tanka, nežna in rdeča zaradi pomanjkanja podkožnega maščevja, ki se

prične kopičiti v tretjem tromesečju nosečnosti,

- na koži, posebno v predelu trebuha, so vidne številne drobne vene,

- če je njegova gestacijska starost nad 28. tednov, je koža čela, ušes, predvsem pa

ramen in hrbta prekrita z gostim puhom (lanugom),

- na podplatih ni gub, nohti so kratki in mehki,

- dečki praviloma še nimajo mod v modnikih, deklice pa imajo velik ščegetavček in

male sramne ustnice, ki štrlijo prek velikih,

- nedonošenček ima nerazvite prsi s komaj vidnima bradavicama (Felc, 2008, str.

60).


17

Funkcionalne posebnosti nedonošenčka so posledica nezrelosti osrednjega živčevja,

nezrelosti dihal, jeter, ledvic, kože, obtočil in imunskega sistema (Urbančič, 1995, str.

130).

Pri nedonošenčkih je mnogo problemov v zvezi z dihanjem. Respiratorne motnje

predstavljajo 70% problemov zgodnje adaptacije. Respiratorne motnje so posledica

nezrelosti pljuč, dihalnega centra in celotnega organizma. Nedonošenček je pogosto v

stanju hipoksije, ki jo prepoznamo po cianotični barvi kože. Nesposobnost pravilnega

dihanja je tudi posledica premajhnega števila alveol in njihove slabe razširjenosti zaradi

premajhne količine surfaktanta. Tudi pljučne kapilare so nerazvite. Lumen dihalnih poti je

majhen, šibka je tudi dihalna muskulatura. Dihanje je hitrejše in trebušnega tipa, površno

in nepravilno. Normalna frekvenca je 40 – 60 vdihov v minuti. Včasih se močno pospeši,

tudi do 100 vdihov v minuti, kar kaže na pojav komplikacij.

Slika 5: Dihanje pri odraslem in nedonošenčku

Vir: Mardešić (2003, str. 764)

Termoregulacijski sistem je nezrel. Telesna temperatura je pri nedonošenčku zelo odvisna

od temperature okolja. Gre predvsem za relativno večjo telesno površino, pomanjkanje

podkožnega maščevja in nesposobnost vazodilatacije in vazokonstrikcije. Za razvoj

nedonošenčka, za dobro uspevanje in najmanjšo porabo kisika za tvorbo toplote je idealna


18

kožna temperatura med 36,5°C – 36,8°C. Idealno toplotno okolje najlažje vzdržujemo v

inkubatorju.

Tudi prebavni trakt nedonošenčka je nezrel. Ta nezrelost se kaže v manjšem izločanju

prebavnih sokov in anatomskih značilnostih, kot je majhna kapaciteta želodca. Prisotna je

slaba absorbacija snovi v ozkem črevesu. Šibkost črevesne muskulature in prevelik vnos

hrane lahko privede do distenzije črevesja, bruhanja, meteorizma in paradoksalnih diarej.

Kot vsak novorojenec mora tudi nedonošenček že prvi dan odvajati mekonij. Poleg

mekonija ali namesto njega lahko opazimo izločanje sluzi, primesi krvi ali gnoja.

Iztrebljanje je nasploh manjše in slabše. Prve dni po rojstvu je urina malo, je temnejše

barve in močno kisle reakcije. V njem so prisotne beljakovine. Nezrele ledvice zadržujejo

elektrolite, predvsem Na, posledica pa so edemi. Ti se pojavijo predvsem v predelu pubisa,

spolnih organov in očesnih vek.

Nedonošenčki so nagnjeni h krvavitvam. Vzrok so krhke, slabo odporne kapilare, ki rade

pokajo. »Prisotno je tudi pomanjkanje faktorjev strjevanja krvi, predvsem protrombinskega

kompleksa, pogoste so krvavitve v možgane in v pljuča«. Frekvenca pulza je pri

nedonošenčku višja in znaša ob mirovanju 120 – 160 udarcev v minuti.

Delovanje jeter je pomanjkljivo. Jetra so povečana, vendar encimsko nezrela. Približno pri

polovici novorojencev in nedonošenčkov se pojavi lažja ali težja stopnja zlatenice (icterus

neonatorum). Ta je posledica nastajanja bilirubina, ki je produkt presnove hema iz

hemoglobina razpadlih eritrocitov (Hoyer, 1994, str. 10-12).

Nedonošenčki so zelo dovzetni za okužbe (bakterijske, virusne, glivične ali parazitne), saj

nimajo zadostno razvitega imunskega sistema. Zato je nevarnost resnih okužb mnogo

večja, kot pri donošenih otrocih.

3. 3 Razvoj otroških pljuč Pljuča se razvijejo iz prebavne cevi (t.j. entoderma) kot nekakšen stranski poganjek. V

razvoju ločimo tri obdobja, ko je največji prirastek v številu žlez, pljučnega vejevja in

alveolov: 1. glandularna faza (do 16. tedna gestacije (t.g.)), 2. kanalikularna faza (16. do

24. t.g.), 3. alveolarna (traja tudi postnatalno)(Vidmar, 1994, str. 61).


19

Vzpostavitev dihanja pri novorojenčku je odvisna od zaporedja kompleksnih dogodkov. Za

učinkovito delovanje pljuč morajo biti izpostavljeni štirje pogoji:

- razvejanost bronhialnega vejevja mora segati prek respiratornih bronhiolov do

alveol (pljučnih mešičkov),

- alveolarni sistem se mora ozko povezati s kapilarnim omrežjem,

- del alveolarnih celic se mora preoblikovati v II. tip pnevmocitov, ki tvorijo in

shranjujejo surfaktant. Surfaktant se prične tvoriti že v 22. do 24. tednu gestacije,

vendar lahko tvorbo močno zavreta acidoza in hipoksija,

- količina surfaktanta mora biti zadosti velika, da zagotovi stabilnost alveolov.

Normalno je zgornji pogoj izpolnjen med 34. in 37. tednom nosečnosti (Felc, 2008,

str. 28).

3. 3. 1 Začetek dihanja Novorojenček začne jokati in dihati skoraj takoj po rojstvu. Na začetek rednega dihanja

vplivajo mnogo dražljaji, od katerih so pomembnejši:

1. Fizikalna stimulacija: Prijemanje otroka, brisanje, stik s hladnim predmeti vzdraži

dihalni center prek kožnih refleksov.

2. Stisnjenje prsnega koša med porodom: V drugi fazi poroda je prsni koš močno

stisnjen in ocenili so, da se pri tem iztisne skoraj tretjina tekočine, ki je v pljučih.

Razširitev prsnega koša, ki sledi po porodu, je lahko vzrok za začetek dihanja.

3. Pomanjkanje kisika in akumulacija ogljikovega dioksida: Medtem ko hiperkapnija

poveča dihalne gibe ploda, pa stopnja hipoksemije ni povezana z začetkom dihanja.

Plod se na hipoksemijo odziva tako kot nedonošenček, kjer pomanjkanje kisika

povzroči apnejo in ne globljega dihanja kot pri odraslih. Med koncentracijo kisika v

krvi popkovnice in začetkom dihanja ni povezanosti.

Sedaj je znano, da aeracija novorojenčkovih pljuč ni inflacija prej kolabiranih alveolov,

ampak je hitra nadomestitev tekočine v alveolih in bronhialnem vejevju z zrakom.

Tekočina v pljučih se deloma iztisne že med porodom, deloma pa se vsrka v intersticij, od

koder jo očisti cirkulacija in v manjšem obsegu limfa.

Zakasnitev pri odstranitvi tekočine pri porodu s carskim rezom, kjer ni mehaničnega iztisa,

lahko povzroči sindrom tranzitorne tahipneje novorojenčkov. Za prvi vdih je potreben


20

visok negativni pritisk, ki povzroči prodiranje zraka v s tekočino napolnjena pljuča. Od

prvega vdiha naprej se z naslednjimi vdihi v pljučih nabira vedno več zraka, ki tvori

funkcionalno residualno kapaciteto. Odpiralni pritisk, ki je potreben za prodor zraka, se

zmanjšuje. Že po 5 vdihih je krivulja, ki kaže odvisnost volumna vdihanega zraka od

pritiskov (merilo za komplianco pljuč), podobna kot pri odraslih. Zadovoljiva aeracija je

mogoča le, če je v pljučih dovolj surfaktanta, ki znižuje površinsko napetost in s tem

potrebni odpiralni pritisk. Če je surfaktanta premalo, se voda v pljučih zadržuje, že razpeti

alveoli pa težijo h kolapsu in nastane dihalna stiska (respiratorni distresni sindrom)

(Babnik, 1994, str. 252).

Prvi vdih: po rojstvu pride do spodaj naštetih sprememb v notranjem otrokovem okolju, ki

vplivajo na dihalni center in tako vodijo do prvega vdiha:

- centralna hipoksija,

- receptorji v pljučnem vejevju zaznajo distenzijo ob vdoru zraka in sprožijo refleks,

- kemoreceptorji zaznajo spremembe ob vdoru zraka v pljuča,

- zunanji receptorji sprožijo refleksni odgovor (spremembe temperature, taktilno

draženje, svetloba, bolečina): v vsakdanjem porodniškem delu zelo pomembno, da

lahko z draženjem ustne votline, masiranjem podplatov ali podobno izzovemo prvi

vdih.

Dejavniki, ki omogočajo nadaljnje dihanje po rojstvu:

- spremembe v dihalnem centru, ki vodijo do prvega vdiha,

- aeracija pljuč vodi do funkcionalne rezidualne kapacitete, t.j. sposobnost (zaradi

surfaktanta), da pljuča zdržijo zrak po končanem ekspiriju,

- odstranitev tekočine, ki se je intrauterino nahajala v pljučih: 1/3 se odstrani zaradi

kompresije toraksa pri potovanju skozi porodni kanal, 1/3 odstrani limfni obtok, 1/3

odstrani krvni obtok,

- zmanjšanje pljučnega žilnega upora (zato pride do večjega pljučnega krvnega

obtoka in izmenjave plinov) (Vidmar, 1994, str. 61).


21

3. 3. 2 Dihalni center Dihalni center v možganskem deblu se vzdraži prek kožnih refleksov in spremenjene

koncentracije kisika in ogljikovega dioksida v otrokovih telesnih tekočinah. Na začetek

rednega dihanja pomembno vplivajo stiskanje novorojenčkovega prsnega koša med

porajanjem, nenaden »pljusk« temperaturnih, mehaničnih in zvočnih dražljajev iz okolice,

fizikalna stimulacija (prijemanje in brisanje otroka). Zlasti je pomembno kopičenje

ogljikovega dioksida, ki poveča dihalne gibe (Felc, 2008, str. 29).

3. 3. 3 Surfaktant Površinske sile, ki nastanejo ob stiku med zrakom in tekočino, težijo k zmanjšanju stične

površine. Glavna lastnost surfaktanta je, da znižuje to površinsko napetost in omogoča

stabilnost stične površine zraka s tekočino znotraj alveolov. Fosfolipidi v surfaktantu

znižujejo površinsko napetost šele, ko so razporejeni po površini alveola.

Surfaktant omogoči, da se pljuča novorojenčka razpnejo in ostanejo razpeta. Je

kompleksna mešanica fosfolipidov (85%), holesterola in prostih maščobnih kislin (7%) ter

na surfaktant vezanih proteinov. Fosfolipidi in proteini so razporejeni v mrežasti strukturi,

od koder se surfaktant razporedi na površino alveola (Babnik, 1994, str. 251).

3. 3. 4 Periodično dihanje Novorojenčki velikokrat dihajo po vzorcu periodičnega dihanja: ko za 5 do 10 sekund

prenehajo dihati, jim v krvi prične naraščati vsebnost ogljikovega dioksida, vsebnost kisika

pa padati. Ko so spremembe plinov v krvi dovolj velike, spet zadihajo; sprva so njihovi

vdihi globoki, kar povzroči naglo bogatitev krvi s kisikom in spravljanje ogljikovega

dioksida, zato jim spet sledi plitvo dihanje in prekinitev. Tak način dihanja, kjer so za

»vklop« in »izklop« dihalnega središča potrebne večje spremembe vsebnosti v krvi kot pri

odraslem, je znak nezrelosti dihalnega središča v možganih, pljuč ter dihalnih poti in je

povsem nenevaren (Kornhauser Cerar, 2005, str. 54).


22

4 NAJPOGOSTEJŠE BOLEZNI, KI POVZROČAJO DIHALNE MOTNJE PRI OTROCIH

Novorojenček se mora po rojstvu prilagoditi na samostojno življenje. Plodovi organi

dozorevajo različno hitro, zato lahko vsak spodrsljaj pri prilagajanju vodi v bolezensko

stanje, še zlasti pri prezgodnjem porodu ali porodu z zapleti. Poleg tega se v tem obdobju

izrazi večina prirojenih nepravilnosti (Felc, 2008, str. 25).

Za preživetje novorojenca je pomembna vzpostavitev dihanja. Pri nedonošenčkih je mnogo

problemov v zvezi z dihanjem. Respiratorne motnje predstavljajo 70% problemov zgodnje

adaptacije. Respiratorne motnje so posledice nezrelosti pljuč, dihalnega centra in celotnega

organizma (Hoyer, 1994, str. 10). Zaradi nezrelosti dihalnega centra se pri nedonošenčku

pojavlja periodično dihanje s prekinitvami dihanja (apnea), ko le-ta »pozabi« dihati

(Verbič, Kočar, 2006, str. 100).

Med najpogostejše bolezni sodijo:

- hialino membranska bolezen pljuč (HMB),

- sindrom aspiracije mekonija,

- bronhopulmonalna displazija (BPD),

- apneja novorojenčka (AN),

- sindrom pljučne nezrelosti nedonošenčka,

- prehodna tahipneja novorojenčka,

- sindrom nenadne nepričakovane smrti dojenčka (NNSD),

- neonatalni abstinenčni sindrom (NAS),

- odprt Botallov vod,

- pnevmotoraks ali vdor zraka iz dihalnih poti,

- pljučnica pri novorojenčku,

- primarna pljučna hipertenzija novorojenčka.

4. 1 Hialino membranska bolezen pljuč (HMB) Bolezen hialinih membra je še vedno, kljub dobrim možnostim preventive in zdravljenja,

pogost vzrok obolevnosti in smrtnosti nedonošenčka. Vzrok bolezni je nezadostna

produkcija surfaktanta zaradi prezgodnjega poroda ali pa je pomanjkanje sekundarno, kot


23

posledica infekcije, hipoksije, šoka, ki povzročijo njegovo pomanjkanje zaradi okvar

pnevmocitov tipa 2, ki ga proizvajajo.

Surfaktant vpliva na napetost pljučnih alveol in s tem omogoča normalno izmenjavo plinov

v alveolih. Surfaktant se začne na površino pljuč izločati v poznem fetalnem obdobju, v

večjih količinah pa po 28. tednu nosečnosti. Zato je pojav hialino membranske bolezni

odvisen od gestacijske starosti nedonošenčka. Pri donošenih novorojenčkih se ta bolezen

pojavi zelo redko, najpogosteje se pričakuje pri nezrelih nedonošenčkih, donošenih otrocih

rojenimi s carskim rezom pred pojavom popadkov in donošenih otrocih, katerih matere

imajo sladkorno bolezen.

Klinični znaki HMB so znaki dihalne stiske: Prvi simptom je tahipneja, sledijo znaki

dispneje: ugrezanje medrebrnih prostorov spodnje 1/3 prsnice, juguluma in

supraklavikularnih jam pri vdihu. Pri hudi dihalni stiski pa še paradoksno gibanje prsnega

koša, stokanje in cianoza. V napredovali fazi bolezni se pojavi neredno upočasnjeno dihaje

in apnoične pavze. V tej fazi se običajno pojavijo tudi znaki okvare osrednjega živčnega

sistema, ki opozarja na težko hipoksijo in ishemijo možganov. Pogosti so generalizirani

krči, spremenjen tonus mišic, pavze dihanja in motnje zavesti. Nezdravljena bolezen se

med tretjim in šestim dnem konča s smrtjo.

Diagnosticira se na podlagi:

- anamnestičnih podatkov,

- kliničnega pregleda,

- rentgenograma pljuč,

- plinske analize arterijske krvi.

Ustrezno zdravljenje spremeni tok bolezni, zmanjša smrtnost in izboljša prognozo

ozdravljenih otrok.

Izredno pomemben je nadzor otroka in njegovih življenjskih funkcij z aparaturami in

laboratorijskimi preiskavami. Nedonošenček v inkubatorju mora vdihovati ogrevan in

vlažen zrak, ki je pogosto obogaten z kisikom. Način dodajanja kisika je odvisen od

klinične slike:

- nedonošenček diha sam in dobiva kisik preko maske,

- nedonošenčku se dovaja kisik pod stalno zvišanim pritiskom preko aparaturnega

sistema z nosnimi nastavki (nazalni CPAP),


24

- nedonošenčku je vstavljen endotrahealni tubus in je priključen na umetno

ventilacijo.

Vlažnost zraka, koncentracijo kisika in način aplikacije kisika predpiše zdravnik. Preko

endotraheanega tubusa se po naročilu zdravnika aplicira, po protokolu določena količina

surfaktanta.

Možne komplikacije: zapleti dihalne stiske in umetne ventilacije so krvavitve v CŽS,

pnevmotoraks, intersticijski emfizem, odprt arterijski duktus z levo – desnim shuntom,

infekcije in kronična bolezen pljuč novorojenčka.

Preventiva HMB: z analizo amnijske tekočine je mogoče nosečnici, ki ji grozi prezgodnji

porod, določiti stopnjo zrelosti pljuč nedonošenčka. Kadar ni mogoče preprečiti grozečega

prezgodnjega poroda, je potrebno pospešiti dozorevanje plodovih pljuč s kortikosteroidi.

Nosečnica dobi intramuskularno kortikosteroid po zdravnikovem naročilu, po protokolu za

dozorevanje pljuč ploda. Kandidatke so vse nosečnice med 24. in 34. tednom nosečnosti.

Prognoza: s sodobno opremo v enotah za intenzivno nego in terapijo nedonošenčkov

preživi 80 do 90 % otrok s HMB. 15 do 40% teh otrok pa ima znake kronične bolezni pljuč

(bronhopulmonalne displazije), ki je posledica umetne ventilacije in zdravljenja s kisikom

(Mardešić, 2003, str. 328-333).

4. 2 Sindrom aspiracije mekonija Bolezen je posledica aspiracije plodne vode, v katero je fetus med perinatalno asfiksijo

izpustil mekonij. Sindrom se pojavlja pri donošenih otrocih – pred 38 tednom nosečnosti je

namreč redek. Okoli 12 % vseh rojenih otrok ima mekonijsko plodno vodo, izmed njih pa

samo pri 4 % otrok, ta voda dospe do traheje oz. nižje po dihalni poti.

Patogeneza: Perinatalna asfiksija je glavni vzrok aspiracijskega sindroma. Aspiracija

mekonija povzroči, da surfaktant ne deluje normalno, da povečuje atelektazo in zmanjšuje

raztegljivost pljuč.

Klinična slika: Sindrom se kaže s širokim spektrom respiratornih simptomov: od blage

dispenje do težke bolezni s smrtnim izidom – kljub zdravljenju. Najpogostejša je slika

dispneje in cianoze, ki se pojavi nekaj minut po rojstvu. Rentgenogram prikazuje sliko, s

katere so razvidna difuzno nepravilno razširjena področja zasenčenosti – okoli tretjina

otrok in plevralni izliv, četrtina pa prodor zraka iz dihalnih poti (pnevmotoraks).


25

Preprečevanje: Čim prej moramo prepoznati možnost za nastanek perinatalne asfiksije, ker

je to temelj za dober porod in preprečevanje aspiracijskega sindroma. Tako pri porodu

aspirirajo otroka, takoj ko se pojavi glavica ali pa ga intubirajo, da plodna voda ne bi prišla

v dihalne poti.

Zdravljenje: Temelji na pazljivem kliničnem in električnemu nadzoru oksigenacije in

acidemije (pulzna oksimetrija, arterijska ph – metrija). Spodbijanje hipoksije in acidoze s

postopki: dovajanje kisika, mehanična ventilacija, infuzija hidrokarbonata. Otroke

zdravimo tudi z antibiotiki širokega spektra (Mardešić, 2003, str. 334, 335).

4. 3 Bronhopulmonalna displazija (BPD) Bronhopulmonalna displazija ali kronična pljučna bolezen (KPB) nedonošenčkov,

predstavlja dolgotrajno odvisnost od dodatka kisika v vdihanem zraku. Razvije jo 15 do 30

% nedonošenčkov, rojenih pred tridesetim tednom nosečnosti.

Potek bolezni: Bronhopulmonalna displazija je lahko dolgotrajno stanje. Nekateri

nedonošenčki potrebujejo dodatek kisika tudi takrat, ko so v vseh ostalih pogledih

pripravljeni za odhod domov. Otroci z BPD v prvem letu pogosteje obolevajo zaradi okužb

dihal. Take okužbe lahko za otroke pomenijo ponovno potrebo po dihalni podpori z

umetnim predihavanjem.

Etiologija: Najpogostejši dejavniki tveganja so: huda nezrelost, dolgotrajno umetno

predihavanje z visokimi tlaki in visokimi deleži kisika v vdihanem zraku, okužba, ki

prizadene plod že v maternici in oživljanje ob rojstvu.

Klinična slika: Diagnozo je mogoče postaviti tekom treh do štirih tednov na osnovi

anamnestičnih podatkov o ventilaciji in terapiji s kisikom, tahipneje in dispneje,

hiperkapnije in hipoksemije ter rentgenske slike.

Zdravljenje: Zdravljenje BPD je odvisno od teže in trajanja bolezni, poleg dodatka kisika

vključuje še zdravila (kortikosteroide), omejitev tekočine, ustrezno prehrano ter redno

cepljenje. V zelo hudih primerih je potrebna dihalna podpora.

Preprečevanje: Velikega pomena je preprečevanje prezgodnjega poroda in dodajanje

surfaktanta. Hiposurfaktozo zdravimo z manjšimi koncentracijami kisika, ki še zagotavlja

zadostno oksigenacijo.


26

Prognoza: BPD traja tedne in mesece, a posledice se lahko kažejo še več let. Veliko jih

lahko ima moteno pljučno funkcijo, ki se kaže s povečanim odporom v dihalnih poteh in v

zmanjšani raztegljivosti pljuč. Poleg tega imajo otroci tahipnejo in hipoksijo ter so odvisni

od dodatka kisika; lahko pa imajo tudi težje respiratorne infekcije (Mardešić, 2003, str.

339, 340).

4. 4 Apneja novorojenčka (AN) Apneja je prenehanje dihanja za 20 sekund, pri čemer nastane cianoza in bradikardija -

(pod 80 na minuto). Apneja se zelo pogosto pojavi pri nedonošenčkih, vidna pa je pri 50 –

ih % nedonošenčkov z gestacijsko starostjo od 31. tedna do 35. tedna. Pri donošenih

otrocih je zelo redka, če pa se pojavi, je posledica organskega vzroka. Pozorni pa moramo

biti, da apneje ne zamenjamo s periodičnim dihanjem nedonošenčka, pri omenjenem

dihanju se otrokova koža namreč ne spremeni in tudi bradikardija ni prisotna.

Vzroki: Apneja novorojenčka je lahko centralna – s popolnim prenehanjem dviganja

prsnega koša in diafragme ali obstruktivna – zaradi zaprtja dihalnih poti, pri čemer je

moten pretok zraka. Najpogostejše so apneje, ki so kombinacija centralne in obstruktivne

apneje. Vzroki apneje pri nedonošenčku so naslednji: infekcija, obstrukcija ali zapora

dihalnih poti, bolezen pljuč, hipoksemija, hipotermija, hipertermija, intrakranialne

krvavitve, hranjenje, zdravila matere, anemija, cerebralne konvulzije.

Dejavniki tveganja: Vemo, da je pri nekaterih dojenčkih povečana verjetnost prekinitve

dihanja. Znani dejavniki tveganja so:

- nedonošenost,

- kronična pljučna bolezen,

- hipoksija možganov,

- možganska krvavitev.

Zdravljenje: Prekinitev dihanja je nujno stanje in je nujno ukrepati takoj. Pri nedonošenih

je to lahko že dotik. Kadar so prekinitve dihanja centralne in zunanji dražljaj ne zadošča, je

potrebno oživljanje po programu ABC. Pri obstruktivnih prekinitvah pogosto zadošča

sprememba položaja glavice, v primeru tujka v dihalih, ga odstranimo s Heimlichovim

prijemom ali pod kontrolo očesa, če je to mogoče. Ti ukrepi se izvajajo takoj in brez

odloga (Kanič in Pogorevc, 2005, str. 83).


27

Terapevtski postopki za zmanjševanje apneje temeljijo na delovanju optimalne

oksigenacije in pljučnega volumna.

Postopki so naslednji:

- nežna mehanična stimulacija zmanjšuje število apnej,

- preprečevanje podhladitve in naglo ogrevanje,

- povečati vdihano koncentracijo kisika v vdihanem zraku, tako da se arterijski PO2

obdrži med 60 – 70 mmHg (okoli 8 kPa) ali preprečiti hipoksijo,

- dovajati trajni pozitivni raztezni tlak na dihalni poti (CPAP) s pomočjo nosnih cevk

ali skozi endotrahealni tubus,

- dovajanje Teofilina na 3 mg/kg i.v. vsakih 6 ur, za zmanjševanje število apnej pri

nedonošenčku.

Prognoza: Prognoza apneje pri novorojenčku je odvisna od prognoze osnovne bolezni;

tako se na primer: ideopatska apneja nedonošenčka običajno preneha, ko otrok dopolni 38

teden gestacije in ta ponavadi ne pušča trajnih posledic (Mardešić, 2003, str. 341, 342).

4. 5 Sindrom pljučne nezrelosti nedonošenčka Sindrom kronične dispneje nedonošenčka – Wilson – Mikityjev sindrom- je kronična

bolezen pljuč, ki se zaradi nejasnega vzroka pojavi pri otrocih, ki so rojeni pred koncem 32

tedna gestacijske starosti. Značilno za bolezen je, da nedonošenčki v prvih tednih življenja

niso imeli težav z dihanjem, ampak so se le – te pojavile okoli drugega do sedmega tedna

življenja s progresivno dispnejo, hipereksplanzijo toraksa in cianoza. Klinični potek

bolezni in rentgenska slika sta podobni sliki bronhopulmonalne displazije, z razliko, da pri

otrocih okvara pljuč ni nastala zaradi zdravljenja, temveč je posledica nezrelost pljuč.

Vzroki za nastanek bolezni so torej v nezrelosti pljuč. Zdravljenje in prognoza sta podobni

kot pri otrocih z bronhoplumonalno displazijo. Bolezen zdravimo z dodatkom kisika,

zdravili, omejitvijo tekočine in ustrezno prehrano (Mardešić, 2003, str. 431).

4. 6 Prehodna tahipneja novorojenčka Prehodno tahipnejo imenujemo tudi sindrom mokrih pljuč. Zbolijo lahko večji nedonošeni

ali donošeni novorojenčki, pri katerih so v anamnezi rizični dejavniki: porod s carskim


28

rezom, moški spol, velik plod, prolongiran porod, prevelika sedacija porodnice, nižja ocena

po Apgarjevi lestvici, pomanjkanje fosfatidilglicerola v plodovnici.

Vzrok bolezni je upočasnjena poporodna resorpcija pljučne tekočine, zato slabša aeracija

pljuč in nizka komplianca.

Kmalu po rojstvu se bolezen pokaže s tahipnejo (hitrost dihanja velikokrat več kot 80/min),

kažejo pa se tudi drugi znaki dihalne stiske. Izboljšanje lahko nastopi že po nekaj urah ali

pa traja bolezen 3 – 5 dni. Pri diferencialni diagnozi vedno pomislimo na sepso s

streptokokom skupine B, od tipične dihalne stiske novorojenčka pa jo ločimo po kratkem

poteku in po značilni rentgenski sliki.

Terapija je simptomatska, od dodajanja kisika, dihanja z uporabo nosnega CPAP (constant

positive airway pressure) do mehanične ventilacije (Babnik, 1994, str. 260).

4. 7 Sindrom nenadne nepričakovane smrti dojenčka (NNSD) Kadar dojenček umre nepričakovano brez jasnega vzroka, to imenujemo smrt v zibki ali

sindrom nenadne nepričakovane smrti dojenčka (NNSD) (Bregant, Štucin Gantar, 2005,

str. 153).

Sindrom nenadne smrti dojenčka je najpogostejši vzrok smrti pri otrocih, starih od 2 tedna

do 1 leta. Največkrat se smrt pojavi med 2. in 4. mesecem življenja. Nekoliko pogostejši je

v zimskih mesecih, v družinah z nizkimi prihodki, med nedonošenčki ali tistimi, ki so bili

po rojstvu oživljani, med sorojenci otrok, ki so umrli zaradi tega sindroma, in med otroci

mater kadilk (Berkow (ur.), 2000, str. 1215).

Od leta 1991 Svetovna zdravstvene organizacija in nacionalna pediatrična združenja

posvečajo veliko pozornost nenadni smrti dojenčka kar je v nekaterih državah privedlo do

zmanjšanja teh primerov tudi za 70%. Na zmanjšanje vplivata predvsem dva razloga:

upoštevanje priporočil za varnejše spanje otroka (lega na hrbtu, položaj otroka v posteljici)

ter natančnejše vodenje statistike, saj je bilo prepoznanih več vzrokov smrti, ki jih ne

uvrščajo več v statistiko omenjenega sindroma.

Mednarodna priporočila za varnejše spanje otroka:

1. Dojenček naj vedno spi na hrbtu.

2. Poskrbite za primerno telesno temperaturo otroka. Temperatura v prostoru naj ne

bo previsoka. Ne pregrevajte otroka z dodatnimi oblačili ali odejami.


29

3. Vzmetnica mora biti čvrsta, pokriva naj celotno površino posteljice.

4. Glava ne sme biti pokrita, naj bo na vzglavju, noge pa na vznožju posteljice.

5. Otrok naj spi v svoji posteljici v vaši bližini vsaj prvih 6 mesecev.

6. Ne kadite v prostoru, kjer se nahaja otrok.

7. Domače živali ne sodijo v otrokovo posteljico (Bazelj, 2005, str. 167, 168).

Tveganje za NNSD povečajo lega na trebuhu, uporaba blazin, prekomerno ogrevanje

prostora in prekomerno oblačenje otroka ter kajenje v prostoru, kjer biva novorojenček;

zanimivo pa uporaba dude tveganje na NNSD zmanjša.

Starši nedonošenčkov so ob odhodu domov pogosto v skrbeh zaradi nevarnosti nenadne

smrti v zibki. V bolnišnici je vrsta aparatur skrbela za varstvo otroka in nadzirala vsak

njegov vdih in srčni utrip, poleg tega je bilo v bližini usposobljeno osebje, ki je znalo v

trenutku ustrezno posredovati. Pred odpustom domov starše vedno poučimo o ustrezni negi

otroka, pokažemo jim pravilne položaje otroka med spanjem in v budnosti. Pri

nedonošenčkih, ki imajo znake sumljive za dihalne premore, ko že polno pijejo preko

cuclja ali se dojijo, je potrebno pred odpustom napraviti daljši posnetek nepretrganega

hkratnega snemanja frekvence pulza, nasičenosti krvi s kisikom (saturacije) in oblike

dihanja, kar imenujemo kardiorespirogram (CRG). V primeru patoloških dihalnih

premorov zdravnik podaljša zdravljenje z zdravili, pripravljenimi na osnovi pravega čaja

ali kave, ki spodbujajo dihalno središče v možganih ter njihovo učinkovanje preveri s

ponovnim snemanjem. V skrajnem primeru, predvsem kadar se nam zdijo starši preveč

zaskrbljeni zaradi nevarnosti smrti v zibki, jim svetujemo nakup elektronske naprave za

domačo uporabo, ki beleži otrokovo premikanje in ob daljši prekinitvi dihanja takoj sproži

glasen alarm. Za vsak slučaj staršem zdravstveno osebje pokaže tudi osnove oživljanja, če

otrok ob vključitvi alarma ne bi kazal znakov življenja (Bregant, Štucin Gantar, 2005, str.

153-154).

4. 8 Neonatalni abstinenčni sindrom (NAS) Včasih se znaki neonatalnega abstinenčnega sindroma (NAS) ne prepoznajo, še posebej, če

porodničar in pediater – neonatolog nista seznanjena, da je mati uživalka drog. Prisotnost

NAS je izraz fizične odvisnosti novorojenčka zaradi prekinitve dovajanja droge, ki mu jo


30

je intrauterino posredovala mati. Droge, ki so prisotne v materinem krvnem obtoku,

prehajajo skozi posteljici in učinkujejo na plod. Znaki in simptomi NAS so posledica

prevelike vzdraženosti centralnega živčevja, motenega delovanja prebavil in dihal ter

neravnovesja vegetativnega živčevja. Mednje spadajo: razdražljivost, tremor, krči, potenje,

bruhanje, driska, nespečnost, moten sesalni refleks, in neuspešno hranjenje, hitro dihanje

ali prekinitev dihanja v napadih, zakrčenost mišic, kihanje, solzenje. Znaki so nato prisotni

ves čas adaptiranja centralnega živčnega sistema na delovanje brez prisotnosti drog.

Navadno so izraženi znaki nasprotni učinku droge. Nastanek NAS je pogojen z

izpostavitvijo otroka v maternici heroinu, metadonu, ostalim opiatom ter neopiatnim

sredstvom.

Klinična slika: Približno pri 60 – 90% otrok, ki so intrauterino izpostavljeni drogam se

razvije NAS, vendar jih le 50 – 75% potrebuje farmakološko zdravljenje. Terapijo pogosto

potrebujejo novorojenčki, ki so bili izpostavljeni metadonu. Večina znakov je enakih glede

na vrsto droge. Začetek, trajanje ter intenziteta NAS pa so odvisni od vrste drog, časa in

doze zadnjega uživanja ter hitrost metabolizma droge pri novorojenčku. Takoj po rojstvu

znaki NAS navadno niso prisotni, lahko se razvijejo že v prvih dveh urah življenja,

verjetneje pa v 24 – 48 urah (heroin), ali šele v 7 – 10 dneh (metadon). Subakutni NAS, za

katerega so značilni nemir, razdražljivost, tremor in motnje v spanju pa lahko traja še 3 – 6

mesecev po porodu.

Znaki NAS lahko razdelimo v 5 skupin:

Centralni živčni sistem: hiperaktivnost, hiperiritabilnost (prekomerna razdražljivost),

povišan mišični tonus, pretirano živahni kitni refleksi, tremor, krči, pretirano kihanje,

zehanje in kolcanje, kratek nemiren spanec, nekoordiniran sesalni refleks, povišana telesna

temperatura.

Dihala: tahipnea , pretirana sekrecija, respiratorna alkaloza.

Gastrointestinalni trakt: neorganizirano, hlastavo sesanje, bruhanje in polivanje,

hiperfagija, driske, trebušne kolike.

Vazomotorika: »zamašen« nos, navali rdečice, pretirano znojenje, solzenje, marmorirana

koža

Koža: glutealne ekskoriacije, opraskanine obraza, točkaste abrazije.

Zaradi razvoja NAS lahko pri novorojenčku pride do prevelike izgube telesne teže ali do

upočasnjenega pridobivanja telesne teže, kar je posledica nekoordiniranega sesanja in


31

požiranja, ki lahko privede do aspiracije hrane. Novorojenčki, intrauterino izpostavljeni

psihostimulansom, kot so kokain ali amfetamin (ecstasy), ne razvijejo fizične odvisnosti in

NAS. Lahko pa se pri teh otrocih razvije prehodna razdražljivost in tremor ter le v redkih

primerih krči ali cerebrovaskularni insulti. Pri 50% teh otrok beležimo nepravilnosti v

EEG, ki pa se v prvih šestih mesecih življenja normalizira. Med poznimi učinki drog

nekatere raziskave omenjajo »Sindrom nepojasnjene nenadne smrti dojenčka«. Opisane so

tudi kasnejše motnje v razvoju, ki se kažejo z motnjami v vedenju in učenju, vendar lahko

le te pripišemo tudi okolju, v katerem otrok živi (Dobrinja, 2006, str. 14).

Zdravljenje:

Znaki NAS so posledica vzdraženosti centralnega živčevja. Cilj zdravljenja je pomiritev

dojenčka ob čim manjši sedaciji. Za dosego tega je priporočljiv predvsem morfij in

fenobarbiton ali kombinacija obeh po shemi, glede na izraženost odtegnitvenih znakov

(Dobrinja, 2006, str. 16).

Najprej ocenimo stanje novorojenčka s točkovnikom po Finnegan – ovi (pregled

ponavljamo 2x dnevno ali vsake 4 ure, če je otrok nestabilen).

Otroka negujemo v mirnem, pomožnosti zatemnjenem okolju, posteljnina mora biti mehka,

brez grobih robov. Pomemben je vnos tekočin, dovolj kalorij, skrbna nega kože in veliko

pestovanja. Dojenje vzpodbujamo pri materah na metadonu, ki ne uživajo drugih snovi in

ki so HIV negativne (Cetin – Lovšin, 2006, str. 11).

4. 9 Odprt Botallov vod Botallov vod je povezava med pljučnim in telesnim krvnim obtokom. Skozi ta vod

plodovo srce poganja kri po telesu namesto v pljuča, saj izmenjava plinov v maternici ne

poteka v pljučih, temveč v posteljici. Običajno se vod s stisnjenjem žilne stene zapre nekaj

ur po rojstvu, dokončno pa približno v treh tednih. Pri nedonošenčkih se žilna stena voda

pogosto ne stisne ali pa se vod začasno zapre, nato pa ponovno odpre. Pogosto je dihalna

stiska tista, ki vzdržuje odprt Botallov vod. Kadar je pretok krvi čez vod velik, se pljučni

obtok prekomerno polni s krvjo, ostalo telo pa dobi premajhen delež krvi. Tako nastane

začaran krog, saj se zaradi preobremenitve pljučnega obtoka dihalna stiska stopnjuje.

Odprt Botallov vod lahko tako vzdržuje dolgotrajno odvisnost od umetnega predihovanja,

upočasni rast in obremeni srce (Štucin Gantar, Mole, 2005, str. 69).


32

Klinični znaki srčne dekompenzacije zaradi odprtega Botallovega voda se pojavljajo ob

koncu prvega tedna. Slišen je sistolo – diastoličen šum, opazni so dvigajoči pulzi,

tahikardija, povečana jetra, edemi, v najhujših primerih tudi apnoa in poslabšanje dihalne

stiske (Felc, 2008, str. 167).

Na rentgenski sliki prsnih organov je lahko vidno povečano srce. Znaki niso značilni in se

za njimi lahko skriva tudi drugo obolenje. Diagnozo zdravnik potrdi z ultrazvočnim

pregledom srca. Pri nedonošenčkih je pogosto uspešno zdravljenje z zaviralci sinteze

prostaglandinov (indometacin). Kadar zdravljenje z zdravili ni učinkovito in je pretok krvi

skozi vod tako velik, da onemogoča odklop od umetnega predihovanja ali vodi v odpoved

delovanja srca, je potrebno operativno zaprtje voda (Štucin Gantar, Mole, 2005, str. 69).

4. 10 Pnevmotoraks ali vdor zraka iz dihalnih poti Pnevmotoraks je vdor zraka iz dihalnih poti v intersticielni prostor, mediastinum, plevralni

in perikardialni prostor ter pod kožo. Iz dihalnih poti običajno vdre zrak v pljučni intersticij

in se nato razširi v druge dele: mediastinum, plevralni in perikardialni prostor ter pod kožo.

Pojavi se pri 1 – 2% novorojenčka, le pri 0,05% daje bolezenska znamenja. Za nastanek so

pomembni dejavniki tveganja: mehanična ventilacija, stalni pozitivni tlak zraka v dihalih

(CPAP). Pogostejši je pri nedonošenčkih. Na rentgenski sliki prsnih organov je viden

intersticijski emfizem, to je pegasta prekomerna prezračenost intersticija. Pri vdoru zraka v

plebralni prostor so pljuča stisnjena, na prizadeti strani, med pljuči in prsno steno je viden

zrak. Na pnevmotoraks pomislimo, ko se pri novorojenčku oz. nedonošenčku z dejavniki

tveganja nenadoma pojavi huda dihalna stiska, cianoza, padec krvnega tlaka, sledi šokovno

stanje s padcem srčne akcije, asimetrijo prsnega koša. Pri avskultaciji je dihanje na

prizadeti strani slabo slišno oz. ga sploh ne slišimo. To je življenjsko nevarno stanje.

Naredimo rentgensko slikanje in takoj plevralno punkcijo in sprostitev zraka iz plevralne

votline. Ta poseg je potrebno hitro izpeljati pri tenzijskem pnevmotoraksu, kjer se tlak

zraka progresivno ali napredujoče zvišuje zaradi ventilnega mehanizma. Drenažo zraka

opravimo tudi pri pnevmotoraksu brez tenzije, če je ta tako velik, da dela težave pri

dihanju (Mardešić, 2003, str. 337, 338).


33

4. 11 Pljučnica pri novorojenčku Pljučnica lahko nastane transplacentarno v času nosečnosti, v perinatalnem ali

postnatalnem obdobju. Odvisna je od tega, kako in v kakšnih okoliščinah nastane in kakšni

so vzroki, ki privedejo do pljučnice. Transplacentarne pljučnice nastajajo če mati

preboleva infekcijo (npr. CMV, rdečke, konatalni lues itd.). Perinatalno nastale pljučnice

povzročijo mikroorganizmi iz kontaminirane plodovnice ter ginekoloških in uroloških

okužb matere. To so: ß hemolitični streptokok B, gram negativne črevesne aerobne

bakterije, listerija, genitalne mikoplazme, klamidija trahomatis, CMV in HSV. Etiologija

postnatalno pridobljene pljučnice je odvisna od tega ali je infekcija nastala v bolnišnici ,

zlasti na oddelku za intenzivno nego ali pa če se je otrok okužil izven bolnišnice.

Povzročitelji bolnišničnih infekcij se razlikujejo od oddelka do oddelka. To so navadno

gram negativne črevesne aerobne bakterije (Escherichia, klepsiela), Staphylococcus aureus

in Staphylococcus epidermidis. Med dolgotrajnim intenzivnim bolnišničnim zdravljenjem

so otroci bolj izpostavljeni infekcijam z glivicami ali respiratornimi virusi, ki jih prenašajo

obolele osebe ali obiskovalci. Vzrok pljučnic pridobljenih izven bolnišnice so večinoma

respiratorni virusi (RS - virus, parainfluenca in influenca, adenovirusi), klamidija

trahomatis, mikoplazme, hemofilusi, pnevmokoki in drugi. Etiologija pljučnice je odvisna

od časa in mesta nastanka. Klinična slika pljučnice pri novorojenčku pogosto ni značilna,

ampak ima splošne znaka okužbe: znižana ali zvišana telesna temperatura, razdražljivost,

slaba prekrvavljenost kože, otežkočeno hranjenje, tahipneja, dispneja, apneja. Šele ob

napredovanju okužbe in vse večji prizadetosti pljuč in dihalne funkcije, nastopijo znaki

dispneje (tahipneja, inspiracijska retrakcija, širjenje nosnih kril, ritmično prikimavanje z

glavo zaradi aktiviranja pomožnih dihalnim mišic, stokanje, fenomen gugalnice). Na

dispnejo se navezujejo znaki dihalne odpovedi, to so: cianoza, napadi apneje v epizodah in

motnje zavesti zaradi hipoksemije. Težke za prepoznavanje pljučnice so tudi druge bolezni

pljuč, katere se pojavljajo pri novorojenčku in so težje od pljučnice: hiposurfaktoza pri

nedonošenčku, sindrom mekonijske aspiracije ali kasneje bronhopulmonalna displazija. Pri

pregledu novorojenčka pogosto s perkusijo ali avskultacijo ne najdemo značilnih

bolezenskih znamenj. Presoja RTG slike prsnih organov je težka, kar velja za otroke, ki

imajo bodisi bronhopulmonalno displazijo, aspiracijski sindrom, hiposurfaktozo, edem

pljuč. V teh primerih je težka razmejitev med pljučnico ali poslabšanjem osnovne bolezni.

Opažanja v zadnjih desetih letih so pokazala, da najtežje poteka infekcija s streptokokom


34

B. Razvije se v prvih urah, poteka progresivno, včasih fulminantno z ali brez bolezenskih

znamenj. Pri starejših in zrelejših novorojenčkih se razvije virusna okužba v blažji obliki.

Okužijo se doma. Začne se kot okužba zgornjih dihal (nahod, kihanje, kašelj) z vročino,

nato se pojavi še dispneja. Diagnoza pljučnice je predpostavka pri večini novorojenčkov,

ker jo mikrobiološko redko potrdimo, kljub mikrobiološkim pregledom brisov nosu, žrela,

aspiratov iz dihal, brisov trahealnega tubusa. Edina zanesljiva ugotovitev (razen biopsije

pljuč, ki pa se v praksi ne izvaja) je hemokultura, ampak je ta pri pljučnici zelo pogosto

negativna. Samo z izolacijo respiratornega virusa ali klamidije trahomatis je etiološko

pomembna, ker normalno je v dihalih ne najdemo. Novorojenčka s pljučnico zdravimo z

intravenskimi antibiotiki, ki pokrivajo gram+ in gram- klice. Klamidijsko pa z

Eritromicinom ali Azitromicinom (Mardešić, 2003, str. 381-383).

4. 12 Primarna pljučna hipertenzija novorojenčka Gre za ohranjen zarodkov obtok oz. povezavo zvečanega tlaka v pljučnem žilju, desno –

levega spoja čez odprt foramen ovale in/ali Botallov vod pri normalnem srcu. Zrel

novorojenček kmalu po rojstvu postane cianotičen kljub visokim koncentracijam kisika (>

70%), je dispnoičen in tahinoičen, razvije se acidoza (Felc, 2008, str. 169).

Diferencialnodiagnostično pride v poštev sindrom aspiracije mekonija v težji obliki,

pljučnica, hemoragija pljuč ali hiposurfaktoza ter najpogosteje prirojene srčne hibe z deno

– levim shuntom. Pomembno je izključiti ali dokazati cianotično srčno napako. Pri otrocih

s pljučno hipertenzijo se cianoza vsaj malo popravlja z dodajanjem kisika in z mehansko

ventilacijo, medtem ko pa pri otrocih s srčno napako ne. Važen je ehokardiografski

pregled. Ti otroci so občutljivi na kakršno koli rokovanje, zato moramo opravljati le nujne

stvari pri otroku (Mardešić, 2003, str. 336).

Čeprav je zdravljenje odvisno od narave osnovne bolezni in obsega različne terapevtske

ukrepe, vse bolnike intubiramo in jih simptomatsko zdravimo z hiperventilacijo

(hipokapnija-pCO2 < 3,3 kPa in pH >7,5) (Felc, 2008, str. 169).

Patogeneza je v veliki meri odvisna oz. povezana z osnovno boleznijo in o trajanju ter

globini hipoksemije. Otroci kateri preživijo do 1.leta starosti praviloma nimajo težjih

pljučnih ali možganskih posledic (Mardešić, 2003, str. 336).


35

5 ZDRAVSTVENA NEGA OTROK PRI OBOLENJU DIHAL

Sodobna pediatrična zdravstvena nega mora imeti jasen temelj delovanja in biti osnovana

na konceptih, ki zadovoljujejo pričakovanja in potrebe otrok, staršev in družbe. Potrebno je

aplicirati teorije in koncepte humanistične zdravstvene nege, kjer je temeljna skrb otrok. V

skrbi za otroka je predvsem pomembno, kako delamo in ne samo, kaj delamo. V procesu

zdravstvene nege sodelujejo v enakovrednem partnerskem odnosu otrok, starši oz. družina

in medicinska sestra.

Pediatrična zdravstvena nega se razlikuje od zdravstvene nege odraslega. Razlikuje se v

spretnostih (in znanju), zahtevanih za negovanje otroka, tako v tehnikah opazovanja kot

psihični pomoči in vključevanju staršev v negovanje, kar zahteva specialna znanja pri

učenju in pomoči (Pajnkihar in Kegl, 2007, str. 149).

Medicinska sestra delo načrtuje po procesu zdravstvene nege, ki je primeren za

pediatričnega varovanca (Korenin, 2007, str. 56).

Medicinska sestra je vključena v vse aktivnosti zdravstvene obravnave otroka. Izvaja

strokovno nego in se ob tem vključuje v delo celotnega zdravstvenega tima na eni strani,

na drugi strani pa vzdržuje zvezo med otrokom in njegovimi starši. Za kakovostno delo

medicinske sestre so zelo pomembni dobri:

- medosebni odnosi medicinska sestra – otrok – starši,

- medosebni odnosi znotraj negovalnega in zdravstvenega tima,

- delovne navade in osebnostne kvalitete zdravstvenih delavcev (Kegl, 2006, str.

126).

Od medicinske sestre se zahteva in pričakuje da ima visoko specializirana znanja in

spretnosti, in je:

- nosilka in izvajalka celostne zdravstvene nege,

- zagovornica otroka in družine,

- posrednica informacij otroku in staršem,

- učiteljica,

- podpora otroku in staršem,

- svetovalka in koordinatorica,

- strokovna sogovornica v negovalnem in zdravstvenem timu (Pajnkihar in Kegl,

2007, str. 150).


36

Specifična znanja omogočajo medicinski sestri profesionalen pristop, ter predvidevanje in

reševanje zapletov v okviru rizičnih življenjskih aktivnosti (Korenin, 2007, str. 56).

Zelo pomemben je prvi stik z otrokom in starši, saj je vsak medčloveški stik vzajemen. Z

vsem, kar povemo, pa tudi s tistim, kar ni izgovorjeno (s svojo pojavnostjo, z načinom

kako smo oblečeni, kako se gibamo…), vplivamo na drugo osebo (Kegl, 2006, str. 126).

Komunikacije je sestavni del zdravstvene nege in izjemno pomembna pri zadovoljevanju

potreb vsakega posameznika. Medicinska sestra ves svoj delovni čas komunicira z otrokom

ali njegovimi starši, zato pa potrebuje tudi ustrezno znanje in izkušnje s komunikacijo. Na

tak način lažje sprejema bolnega otroka in njegove starše, se vživi v njihov položaj in jim

tako pomaga na njihovi poti do zdravja (Kegl, 2006, str. 126).

Namen oskrbe dihalnih poti je razpoznati in odstraniti vzrok za zaporo, omogočiti dobro

dihanje in preprečiti zatekanje (aspiracijo) želodčne vsebine v pljuča.

Kadar otrok slabo diha, mora medicinska sestra poostriti opazovanje otroka in znati tudi

ukrepati, da je dokončna odpoved dihanja – zastoj dihanja – z vsemi posledicami, ne bo

našla nepripravljene. Samo tako lahko preprečimo anoksično okvaro možganov in tudi

odpoved drugih organov kot posledica pomanjkanja kisika (hipoksije) v organizmu.

Kritičnost v bolezni otroka označuje odpoved ene ali več življenjskih funkcij, do česar

lahko pride pri najrazličnejših boleznih. Pri hitri razpoznavi otrokovega stanja je potrebno

vedeti:

- kdaj je ogroženo otrokovo življenje,

- kakšni naj bodo takojšnji ukrepi za ohranitev življenja,

- s katerimi zdravili in tekočinami najbolj učinkovito pomagamo,

- katere preiskave so nujne in je rezultate mogoče dobiti takoj,

- katera bolezen je pripeljala otroka v kritično stanje (Primožič, 1994, 21-23).

Prav tako je pomembno, da medicinska sestra pozna normalne vrednosti otrokovih vitalnih

znakov glede na njegovo starost, saj to omogoča ustrezno presojanje poslabšanja stanja.

Motnje ali prenehanje dihanja so v otroškem obdobju pogost vzrok za nastanek kritičnega

stanja, zato mora biti medicinska sestra vedno pripravljena, da lahko ustrezno in pravilno

ukrepa. Medicinska sestra opazuje dihanje in druge vitalne znake, vključno z merjenjem

nasičenosti hemoglobina v aterielni krvi s kisikom ter monitoriranjem otroka.


37

Opazovanje poteka po več merilih:

- frekvence dihanja,

- načina in kakovosti,

- ritma ter zvoka dihanja,

- sprememb prsnega koša,

- položaj in barva otroka (Lesjak, 2005, str. 63).

Pri opazovanju otroka ji je v veliko pomoč tudi dihalni monitoring, ki ga uporablja za

spremljanje in oceno delovanja dihal. Najpomembnejše meritve pri dihalnem monitoringu

so:

- impedančna pnevmografija, ki spremlja in zapisuje gibanje prsnega koša,

- spirometrija je metoda s katero merimo pljučne volumne,

- kožno merjenje krvnih plinov je neinvazivno, neprekinjeno in dokaj natančno

merjenje parcialnega tlaka kisika in ogljikovega dioksida v tkivih (pO2, pCO2),

- pulzna oksimetrija je neinvazivno kožno merjenje nasičenosti hemoglobina s

kisikom,

- kapnometrija je metoda, s katero merimo parcialni tlak kisika CO2 v izdihanem

zraku na koncu izdiha – »end tidal CO2« (ETCO2) (Grosek, 1994, str. 58-60).

Dober pripomoček medicinski sestri pa je tudi apnea blazinica, na kateri otrok leži, ki nas

takoj opozori, če novorojenček preneha dihati.

Skupne naloge v okviru zdravstvene nege za negovalni načrt:

- optimalna mikroklima,

- merjenje in beleženje frekvence in kvalitete dihanja in stalno opazovanje dihanja,

- merjenje SpO2,

- odstranjevanje sluzi iz nosu

- dvignjeno vzglavje,

- menjavanje položaja

- pomiritev otroka,

- izvajanje aspiracije, inhalacije, aplicira O2 po naročilu zdravnika,

- omiljen suhi kašelj in produktivni kašelj,

- ob napadu kašlja vzeti otroka v naročje,

- v primeru povišane telesne temperature, izvajanje ohlajevalne kopeli,


38

- oblačila, ki otroku ne utesnjujejo prsnega koša,

- merjenje telesne teže,

- beleži bilanco tekočin/24h

- beleženje število mikcij in barvo urina, pogostost defekacij,

- aplikacija zdravil po naročilu zdravnika (Hoyer, 1994, str. 167, 168).

Medicinska sestra beleži vsa opažanja in meritve v medicinsko in negovalno

dokumentacijo. Pravočasno obveščanje odgovornega zdravnika, pravilno prepoznavanje

dihalne stiske in ustrezno ukrepanje kot del zdravstvene nege omogočajo kakovostno in

strokovno oskrbo otroka v dihalni stiski (Lesjak 2005, str. 65).

Prav tako mora medicinska sestra ves čas izvajati zdravstveno – vzgojno delo na tistih

področjih, za katere bodo starši skrbeli doma. Svetovanje mora potekati sistematično,

natančno in sproti. Staršem razlaga na njim razumljiv način in sproti preverja, če so jo

razumeli. Informacije in navodila jim da tudi v pisni obliki. Medicinska sestra pouči starše

o:

- osnovah otrokove bolezni, znakih morebitnega poslabšanja, ter pravilnem

ukrepanju,

- negovalno – terapevtskih postopkih, ki jih bodo izvajali doma,

- osnovnem higienskem režimu,

- rokovanju in skrbi za aparature,

- uporabi in shranjevanju zdravil,

- čiščenju in razkuževanju pripomočkov,

- možnostih servisiranja in nabave potrošnega materiala.

Pomemben podatek so tudi telefonske številke, ki jih bodo starši uporabili v stiski. To so

na primer številke zdravnika, medicinske sestre, nujne medicinske pomoči, serviserja

tehnične opreme… (Korenin, 2007, str. 57).

5. 1 Standard Standardi so sprejete in veljavne norme, ki opredeljujejo aktivnosti zdravstvene nege in

stopnjo kakovosti zdravstvene nege. Standardi morajo biti dinamični, da jih je možno

prilagajati in spreminjati. Odražati morajo vidike sodobne zdravstvene nege, najnovejše

ugotovitve raziskovalnega dela, potrebe s praktičnimi izkušnjami, strokovno


39

usposobljenost in pristojnosti članov negovalnega tima. Obenem pa morajo odražati tudi

specifičnost posameznega področja zdravstvene nege. Standardi opredeljujejo tudi pogoje

za izvajanje zdravstvene nege in pričakovane rezultate. Kriteriji morajo biti merljivi,

specifični, primerni, razumljivi, jasni in sodobni. Kriteriji so merilo za vrednotenje,

primerjanje in presojanje standardov, hkrati pa so tudi merilo, za ocenjevanje uspešnosti

učinkovitosti in kakovosti zdravstvene nege (Hajdinjak in Meglič, 2001, str. 32).

S standardi ne opisujemo niti povprečne niti idealne oskrbe, pač pa tisto, ki jo po

strokovnih in znanstvenih dognanjih in v okviru razpoložljivih sredstev lahko ponudimo

celotni skupini obravnavanih bolnikov. Ko je standard sprejet, je zavezujoč in vsako

odstopanje je treba utemeljiti. Zato pa velja, da morajo biti standardi uresničljivi, sicer

izgubijo verodostojnost. Veljavni standardi morajo biti dostopni vsem medicinskim

sestram na oddelku (Kadivec, 1998, str. 211).

5. 2 Uporaba apnea blazinice in monitorja Apnea – prekinitev dihanja za več kot dvajset sekund – se najpogosteje pojavlja pri

nedonošenčkih, zahirančkih, pri novorojenčkih po težkih porodih in pri tistih z obolenji

dihal in osrednjega živčnega sistema. Pojavlja se tudi pri dojenčkih s tveganji za prekinitve

dihanja.

Apnea blazinice so varen, zanesljiv in enostaven pripomoček, ki okolico opozarjajo na

prekinitev ali upočasnitev dihanja pri otroku. Senzorna enota je nameščena pod vzmetnico,

na kateri otrok leži, naprava neprekinjeno zaznava tresljaje, kateri so posledica gibanja in

dihanja otroka ter sproži zvočni in svetlobni alarm, če več kot 20 sekund ne zazna

otrokovega premika.

Pripomočki za registracijo motenj dihanja:

- nadzorna enota,

- senzorna enota,

- alkalne baterije,

- adapter za priključitev,

- bolnikova dokumentacija.


40

Ugotavljanje stanja:

1. Pregledamo zdravnikova naročila glede apnea blazinic.

2. Uporaba apnea blazinice z monitorjem se izvaja:

a) v Enoti intenzivne terapije na pediatriji,

b) na Odseku za dojenčke Klinike za pediatrijo,

c) na Oddelku pediatričnih kirurških strok,

d) v Enoti za posebno nego novorojenčkov Klinike za perinatologijo,

e) v enoti za rooming-in novorojenčkov ob materah v porodnišnici,

f) doma.

3. Določimo najustreznejše mesto za namestitev apnea alarma. Mesto namestitve

mora biti ravno na trdi podlagi (če ni trde podlage, se pod senzorsko blazino položi

trda podloga, npr. lesena plošča). Senzorska blazina naj bo locirana tako, da bo

njena sredina približno na mestu, kjer je dojenčkov prsni koš.

4. Ocenimo znanje o uporabi apnea blazinice z monitorjem pri starših.

Negovalne diagnoze

Analiza podatkov lahko odkriva naslednje negovalne diagnoze pri otroku, ki potrebuje to

aktivnost

- dihanje, neučinkoviti vzorci dihanja,

- izmenjava plinov, nepopolna (Gordon, 2003, str. 169, 171).

Vzroki so individualni in temeljijo na otrokovem zdravstvenem stanju ali njegovih

potrebah.

Načrtovanje

1. Cilji glede na postavljene negovalne diagnoze:

- dihanje bo kontrolirano,

- daljše prekinitve dihanja od 20 sekund bodo odkrite,

- prva pomoč bo nudena pravočasno,

- zdravnik bo obveščen takoj po apnoični epizodi,

- uvedeni bodo dodatni ukrepi za zagotovitev regularnega dihanja,

- preprečene bodo posledice dihalnih motenj.

2. Staršem pojasnimo namen uporabe apnea blazinice z monitorjem.


41

3. Metoda dela je čista.

4. Pripravimo prostor in pripomočke.

Izvajanje

Pomembno

Vsak otrok za kontrolo dihanja z apnea blazinico mora imeti svojo posteljico in svoj apnea

monitor. Dvojčka si ne smeta deliti iste posteljice, niti ob uporabi ločenih naprav. Ni

dovoljeno, da si dvojčka delita, eno kontrolno enoto, povezano s kablom na dve ločeni

senzorni blazini. Take nepravilne rešitve lahko ogrozijo enega od dvojčkov, kajti kontrolna

enota ne zazna premikanja dihanja enega dvojčka, če drugi diha.

1. Umijemo in razkužimo si roke.

2. Senzorno blazino postavimo na dno posteljice, položimo žimnico oz. podlogo

ležišča na senzorsko blazino in vstavimo baterije v kontrolno enoto.

3. Vklopimo stikalo, če so baterije v redu, se bo zaslišal pisk in prižgale se bodo

signalne lučke. Čim preverimo baterije napravo izklopimo.

4. Pritrdimo kontrolno enoto na posteljico, kontrolna enota naj bo vidna in ne sme biti

prekrita, pri večjih otrocih jo namestimo izven otrokovega dosega, v primeru

montaže kontrolne enote na steno uporabimo priloženi nosilec za montažo enote na

steno.

5. Priklopimo kabel senzorske blazine na kontrolno enoto, pri tem pa moramo biti

pozorni, da morebitni zrahljani del ni dovolj dolg, za nastajanje zank. Če je kabel

predolg se lahko zvije. Če se v posteljici uporabljata dve senzorski blazini, je za

povezavo priložen razdelilec za priklop kablov.

6. Ko je apnea monitor tako pripravljen, uredimo posteljo in položimo otroka v

posteljico.

7. Vklopimo kontrolno enoto (vklop mora biti potrjen s kratkim piskom in utripom

vseh signalnih svetilk).

8. Zelena svetilka utripa v ritmu otrokovega dihanja ali premikanja.

9. Preden vzamemo otroka iz posteljice, izklopimo napravo.


42

Vrednotenje in ukrepanje

1. Sprožitev zvočnega in svetlobnega alarma na apnea monitorju zaradi motenj v

dihanju:

- potrebno je takoj preveriti otrokovo stanje in če ne diha nudimo prvo

pomoč,

- pokličemo zdravnika,

- očistimo usta in zgornja dihala,

- zrahljamo oblačila in pomasiramo prsni koš, dlani in podplate,

- zdravnik dokončno ovrednoti problem in predpiše ukrepanje.

2. Sprožitev zvočnega in svetlobnega alarma na apnea monitorju ob normalnem

dihanju otroka:

- ocena pravilnosti namestitve dihalne blazinice (debelina žimnice do 15 cm),

- pregled baterij in njihova zamenjava,

- ocena vseh kontaktov,

- zamenjava dihalne blazinice,

- seznanitev strokovnjaka iz medicinske elektronike o potrebi po kompletnem

pregledu in oceni delovanja apnea blazinice z monitorjem.

Dokumentiranje in poročanje

1. Datum nastavitve in odstavitve apnea blazinice in monitorja zabeležimo v

medicinsko in negovalno dokumentacijo.

2. Vpišemo in opišemo tudi vsako apnoično atako in posledična ukrepanja v

dokumentacijo zdravstvene nege.

3. Vpišemo in opišemo tudi vsako težavo pri uporabi apnea blazinice

4. Nadzorni medicinski sestri ali zdravniku sproti poročamo o kakršnih koli

spremembah.


43

6 APNEA BLAZINICE

Blazinica za zaznavanje prekinitve dihanja je enostavna naprava, ki z alarmom opozori na

prekinitve ali upočasnitev dihanja dojenčka. Ne preprečuje zastoja dihanja, vendar nanj

opozori okolico (starše, osebje v zdravstvenih ustanovah). Čeprav je namenjena predvsem

za uporabo na domu, jih uporabljamo tudi v zdravstvenih ustanovah (porodnišnicah,

enotah intenzivne nege). V bolnišnicah uporabljamo pri dojenčkih s povečanim tveganjem

skupaj z apnea blazinicami tudi pulzni oksimeter z alarmi in po potrebi tudi dodatno

ogrevanje ležišča. Apnea blazinice uporabljajo tudi v UKC Maribor in sicer na Kliniki za

ginekologijo in perinatologijo v Enoti neonatologije na Oddelku za perinatologijo ter na

Kliniki za pediatrijo v Enoti intenzivne terapije in Odseku za dojenčke. Prav tako

uporabljajo apnea blazinice v UKC Ljubljana, bolnišnice Kranj, Celje, Postojna, Izola,

Jesenice, Murska Sobota, Šempeter…

Na voljo je več vrst apnea blazinic. Najpogosteje se uporabljajo senzorske blazinice, ki so

nameščene pod vzmetnico in zaznavajo otrokovo gibanje oz. dihanje (Babysense, Nanny,

Angelcare). Uporabljajo pa se tudi apnea monitorji, ki se zataknejo za rob otrokove

pleničke in tako spremljajo premikanje trebuha vključno z dihanjem (Respisense).

Respisense je majhen, praktičen, deluje na baterije, spremlja vsa gibanja otrokovega

trebuha. Če se gibanje preneha ali pa preveč upočasni, se po 15 sekundah sproži vibriranje

naprave, če gibanje trebuha še vedno ni prisotno se po 5 sekundah sproži zvočni alarm.

Respisense je predvsem primeren za domače okolje, saj je pritrjen na otrokovih pleničkah

tako, da je otrok lahko povsod v stanovanju ali pa zunaj.

Naprave Babysense, Nanny in Angelcare (AC300 – zaznava premikanje/dihanje, AC301-R

– zaznava premikanje/dihanje in zvok, AC401 - zaznava premikanje/dihanje in zvok)

delujejo podobno. Sestavljene so iz nadzorne enote in senzorske blazinice, ki se položi na

čvrsto, ravno dno postelje pod vzmetnico. Otrok ni v direktnem stiku z blazinico, prav tako

pa iz senzorne plošče ne prihaja nobena oblika sevanja. Blazinica ima piezo električne

senzorje, ki pretvarjajo tresljaje v električni signal. V kompletu Babysensa in Angelcare sta

dve senzorni blazini, pri Nanny pa ena nekoliko večja blazina. Blazina mora biti položena

pod predelom prsnega koša. Blazinica zaznava tresljaje, ki nastanejo zaradi dihanja ali

premikanja otroka. Nadzorna enota sproži alarm, če frekvenca vdihov pade pod 10 vdihov

na minuto (Nanny 8 vdihov/min) ali pa ne zazna premikanja (dihanja) več kot 20 sekund.


44

Občutljivost senzorja pri Angelcare je nastavljiva, lahko se nastavi tudi tako, da senzor

zazna premikanje po celem ležišču. Angelcare lahko deluje z baterijami ali pa preko

adapterja, medtem ko Babysense in Nanny pa samo ob uporabi baterij. Alarm je pri vseh

napravah tako zvočni kot svetlobni. V takem primeru morajo straši ali zdravstveno osebje

preveriti stanje dojenčka ter ustrezno ukrepati.

Slika 6: Babysense

Vir: Nemus lex (2009)

Slika 7: Nanny

Vir: Oromed Healthcare (2009)


45

Slika 8: Angelcare

Vir: Littlehedgehog (2009)

Slika 9: Respisense

Vir: Respisense Baby Monitor (2009)

6. 1 Montaža

1. Postavite senzorsko blazino na dno posteljice (koška oziroma mesta, kjer bo otrok

spal), kot prikazuje slika. Položite žimnico oziroma podlogo ležišča na senzorsko

blazino, pri tem pa upoštevajte spodnje napotke:

- senzorska blazina naj bo locirana tako, da je njena sredina približno na mestu, kjer

je dojenčkov prsni koš,


46

- senzorska blazina naj bo nameščena na ravno in trdo podlago, senzorska blazina ne

sme biti zvita ali upognjena,

- če posteljica sama nima trde podlage (je samo vzmetena), podložite pod senzorsko

blazino trdo podlago (npr. leseno podlago),

- če želite uporabljati podlago na dveh ležiščih, lahko za drugo ležišče naročite

dodatno senzorsko blazino in premeščate samo kontrolno enoto. Do dve senzorski

blazini (za enega otroka) sta lahko hkrati priklopljeni na eno kontrolno enoto.

Slika 10: Postavitev senzorske blazine

Vir: Hisense (2009)

2. Vstavite bateriji v kontrolno enoto (pokrovček baterij se nahaja na zadnji strani

kontrolne enote).

- uporabljajte vedno novi alkalni bateriji (ne akumulatorskih baterij),

- polariteta baterij je jasno označena v ležišču baterij,

- zaprite pokrov baterij in vklopite stikalo v pozicijo I,

- če so baterije v redu, se bo zaslišal pisk in prižgale signalne lučke,

- izklopite stikalo v položaj 0-izklop,

- če se ob ponovnem vklopu ne zasliši pisk, preverite baterije.


47

3. Pritrdite kontrolno enoto na posteljico. Pri tem uporabite priloženi pritrdilni pas –

trak.

- kontrolna enota naj bo vidna in ne sme biti prekrita,

- pri večjih otrocih jo namestite izven otrokovega dosega,

- v primeru montaže kontrolne enote na steno, uporabite priloženi nosilec za montažo

enote na steno.

4. Priklopite kabel senzorske blazine na kontrolno enoto. (Kabelski konektor se mora

zaskočiti in pri tem zaslišite rahel klik.)

- napeljite kabel tako, da morebitni zrahljan del ni dovolj dolg, za ustvarjanje zank.

Pri večjih otrocih namestite kabel izven otrokovega dosega,

- če ne potrebujete celotne dolžine kabla, zvijte preostali kabel in ga skrbno pritrdite

izven otrokovega dosega,

- v primeru montaže kontrolne enote na oddaljeno lokacijo, uporabite priloženi

podaljševalni kabel (5m). Uporabite lahko samo en podaljševalni kabel,

- če v posteljici uporabljate dve senzorski blazini, je za povezavo priložen razdelilec

za priklop kablov,

- za izključitev kabla iz kontrolne enote, pritisnite jeziček konektorja v smeri proti

kablu in izvlecite kabel.

5. Vklop in indikacija stanj

- stikalo – položaj 0 = izklopljeno, I = vklopljeno,

- zelena svetilka – utripanje signalizira otrokovo dihanje ali premikanje,

- rdeča svetilka – utripanje signalizira ALARM,

- rdeča svetilka – utripanje signalizira nizko kapaciteto baterij.

6. 2 Uporaba detektorja dihanja

1. Položite otroka v posteljico – ležišče.

2. Vklopite kontrolno enoto. (Vklop mora biti potrjen s kratkim piskom in utripom

vseh signalnih svetilk).

3. Zelena svetilka bo utripala v ritmu otrokovega dihanja ali premikanja.

4. Izklopite napravo, preden vzamete otroka iz posteljice.


48

6. 3 Testiranje naprave Napravo lahko testirate na spodaj opisan način. Priporočamo preizkus enkrat tedensko!

1. Če je otrok v posteljici in je naprava vključena, mora zelena svetilka utripati v

ritmu otrokovega dihanja ali premikanja.

2. Pustite napravo vklopljeno in vzemite otroka iz posteljice. Zelena svetilka sicer

lahko še utripa nekaj časa (tresljaji posteljice ob jemanju otroka iz posteljice). Ne

dotikajte in ne držite posteljice – naprava lahko zaznava vaše dihanje in premikaje.

3. Ko se utripanje zelene svetilke preneha za več kot 20 sekund (utripanje mora

prenehati, če so izpolnjeni pogoji iz predhodne točke), mora naprava sprožiti

opozorilne piske in nato sprožiti alarmni zvok – sireno. Med alarmom mora utripati

rdeča opozorilna svetilka. Alarm izključite z izklopom naprave.

Če naprava ni delovala kot je opisano zgoraj, preverite naslednje:

1. Ob vklopu naprave se zasliši kratek pisk. Če ne, preverite napajanje-baterije.

2. Ob vzetju otroka iz posteljice zelena svetilka preneha utripati. Če svetilka ne

preneha utripati, naprava zaznava moteče neželene tresljaje – vibracije, zato

upoštevajte naslednja opozorila!

Pomembna OPOZORILA:

- blazinica je zelo občutljiva naprava, zmožna zaznavati dihanje spečega otroka.

Neželeni in moteči tresljaji in vibracije posteljice, tal ali cele stavbe lahko vpliva na

delovanje naprave. Posteljica se ne sme dotikati druge postelje – ležišča (katero

uporablja druga oseba ali žival). Posteljica se ne sme dotikati nobene stvari, ki

povzroča tresljaje. Neželene tresljaje lahko povzročajo tudi močno gibanje zraka

(klima naprave, ventilatorji…), hoja oseb blizu posteljice ali drugi viri tresljajev.

Kadar premeščate posteljico na drugo lokacijo, vedno izvedite test delovanja

naprave, preden jo začnete uporabljati na novi lokaciji,

- za žimnico oz. podlogo ne uporabljajte trdih materialov kot stiropor (expanded

Polystyrene) in podobno, ker so zelo občutljivi na gibanje zraka (tresljaji), kar

lahko vodi k napakam v delovanju naprave,

- prosim upoštevajte, da vas naprava lahko samo opozarja v primeru nevarnosti. Če

ima otrok zdravstvene težave je na vas in zdravniku, da pomagate otroku,

- proizvajalec zagotavlja garancijo samo za izdelek. Garancija ne velja za baterije.

Proizvajalec tudi ne odgovarja, če izdelek ni uporabljen v skladu z temi navodili,


49

- proizvajalec ne priporoča nakupa ali izposoje rabljenega izdelka. V primeru

neprevidnega ravnanja z izdelkom, se lahko občutljivost senzorja zmanjša z vsemi

posledicami. Proizvajalec ne sprejema odgovornosti za delovanje izdelka v takem

primeru.

Vir: Nanny (2009)

6. 4 Zamenjava baterij Če je kapaciteta baterij zmanjšana, utripa rdeča signalna svetilka in ob vklopu ni slišati

kratkega piska. V tem primeru zamenjate bateriji. Uporabljajte vedno dve novi alkalni AA

bateriji. Polarizacija je jasno označena v ležišču baterij. Po zamenjavi baterij vklopite

napravo in mora se zaslišati kratek pisk. Če ne zaslišite piska, preverite bateriji. Ne

uporabljajte akumulatorskih baterij – baterij za polnjenje.

6. 5 Vzdrževanje in čiščenje Blazinica ne potrebuje (razen menjave baterij) nobenega posebnega vzdrževanja. Priporoča

se redno testiranje naprave – enkrat tedensko. Po potrebi uporabite za čiščenje vlažno

mokro krpo. Ne uporabljajte agresivnih čistilnih sredstev. Izogibajte se stiku tekočin z

notranjostjo kontrolne enote ali senzorske blazine. Zaščitite senzor pred mehanskimi

poškodbami. Udarci, padci, zvijanje ipd. lahko poškodujejo senzorsko blazino!

Priporočljiva teža uporabnika dihalnih blazinic je od minimalno 2 kg do maksimalno 15kg.

Vir: Nanny (2009)


50

7 RAZISKAVA

7. 1 Namen: Namen raziskave je bil predstaviti uporabo apnea blazinic, katere uporabljajo v Enotah

intenzivne terapije in na Odseku za dojenčke na Kliniki za pediatrijo, ter v Enoti

neonatologije Oddelka za perinatologijo na Kliniki za ginekologijo in perinatologijo UKC

Maribor. Raziskali smo tudi razne vidike vloge in odgovornosti medicinske sestre ob

uporabi apnea blazinic pri respiratornih obolenjih novorojenčkov in dojenčkov s tveganji

za motnje dihanja..

7. 2 Cilji:

- ugotoviti ali negovalno osebje pri uporabi apnea blazinic uporablja standarde

negovalnih intervencij,

- ugotoviti s katerimi težavami se negovalno osebje srečuje pri uporabi apnea

blazinice.

7. 3 Hipoteze:

- osebje negovalnega tima pri izvedbi negovalne intervencije »kontrola dihanja s

pomočjo dihalne blazinice« upošteva predpisan standard,

- osebje negovalnega tima je seznanjeno z načinom uporabe apnea blazinice,

- osebje negovalnega tima meni, da je apnea blazinica varen pripomoček,

- osebje negovalnega tima pogosto uporablja apnea blazinico na oddelku,

- osebje negovalnega tima natančno pozna delovanje apnea blazinice.

7. 4 Metodologija: Za pisanje diplomske naloge smo uporabili kvantitativno metodologijo in deskriptivno

metodo dela. Za izdelavo teoretičnega dela diplomske naloge smo uporabili ustrezno

domačo in tujo literaturo. Za raziskovalni del diplomske naloge pa smo uporabili anonimni

anketni vprašalnik, ki je vseboval 16 vprašanj zaprtega tipa. Dobljene podatke smo s


51

pomočjo računalniškega programa Microsoft Excel statistično obdelali, rezultate pa

grafično prikazali.

7. 5 Raziskovalno okolje: Anketo smo izvedli v Enoti intenzivne terapije in odseku za dojenčke na Kliniki za

pediatrijo ter v Enoti za neonatologijo Oddelka za perinatologijo na Kliniki za ginekologijo

in perinatologijo UKC Maribor.

7. 6 Raziskovalni vzorec: Razdelili smo 50 anketnih vprašalnikov naključno izbranemu negovalnemu osebju, od tega

smo dobili 46 pravilno izpolnjenih anket, katere smo uporabili za raziskavo.

7. 7 Čas raziskave: Zbiranje podatkov je potekalo od 27.7.2009 do 10.8.2009.

7. 8 Etični vidik: Za izvajanje raziskave smo pridobili soglasje Sveta za zdravstveno nego UKC Maribor.

Anketirancem je bila zagotovljena anonimnost in možnost odklonitve anketiranja.

Dobljene podatke smo uporabili izključno za izdelavo diplomske naloge.


52

8 REZULTATI

Graf 1: Spol anketiranega osebja

100%

0%

ženski moški

V anketo je bilo vključenih 46 (100%) žensk.

Graf 2: Starost anketiranega osebja

20%

35%

36%

9%

od 20 - 30 let od 31 - 40 let od 41 - 50 let več kot 50 let

Med anketiranimi prevladuje starostno obdobje 41 – 50 let (36%), sledi obdobje od 31 – 40

let (35%), 20% anketiranih je starih od 20 – 30 let, najmanj anketiranih (9%) pa je starih

več kot 50 let.


53

Graf 3: Izobrazba anketiranega osebja

76%

7%

17%

srednja strokovna izobrazba višja strokovna izobrazba

visoka strokovna izobrazba

Največ anketiranih 35 (76%) ima srednjo strokovno izobrazbo, sledi visoka strokovna

izobrazba 8 (17%), najmanj anketiranih 3 (7%) pa ima višjo strokovno izobrazbo.

Graf 4: Leta zaposlitve v zdravstvu

17%

4%

15%64%

0 - 5 let 5 - 10 let 10 - 15 let 15 let in več

Največ anketiranih 29 (64%) je v zdravstvu zaposlenih 15 let in več, 8 (17%) anketiranih je

zaposlenih do 5 let, 7 (15%) anketiranih je zaposlenih od 10 – 15 let, najmanj od

anketiranih 2 (4%), pa je v zdravstvu zaposlenih od 5 – 10 let.


54

Graf 5: Leta zaposlitve na anketiranem oddelku

17%

11%

17%

55%

0 - 5 let 5 - 10 let 10 - 15 let 15 let in več

Na anketiranem oddelku so anketiranci zaposleni 15 let in več 25 (55%), sledijo od 0 – 5

let in 10 – 15 let z 8 (17%), ter od 5 – 10 let 5 (11%) anketirancev.

Graf 6: Apnea blazinica – varen pripomoček

94%

4%

0%

2%

da ne ne vem drugo

Večina anketiranih 43 (94%) meni, da so apnea blazinice varni pripomočki, 2 (4%) izmed

anketiranih menita, da apnea blazinice niso varni pripomočki, 1 (2%) anketiranec pa je

obkrožil drugo (meni, da so apnea blazinice srednje varni pripomočki).


55

Graf 7: Namen apnea blazinice

100%

0%

0%

0%

da ne ne vem drugo

Vsi anketiranci 46 (100%) vedo, kakšen je namen uporabe apnea blazinice.

Graf 8: Predpisani standardi za uporabo apnea blazinice

24%

67%

9% 0%

da ne ne vem drugo

Največ anketiranih 31 (67%) je odgovorilo, da na oddelku ne obstajajo predpisani

standardi za uporabo apnea blazinic, 11 (24%) anketiranih je odgovorilo, da na oddelku

obstajajo predpisani standardi za uporabo apnea blazinic, 4 (9%) anketirani pa so

odgovorili, da tega ne vedo.


56

Graf 9: Način delovanja in pravilna uporaba apnea blazinice

100%

0%

0%

da ne drugo

Na deveto in deseto vprašanje so vsi anketiranci 46 (100%) odgovorili, da so seznanjeni s

pravilnim načinom delovanja in s pravilnim načinom uporabe apnea blazinice

Graf 10: Dodatna izobraževanja oz. seminarji

7%

50%28%

15%

0%

da

ne

nisem še bil/a, a bi se z veseljem udeležil/a

dodatnega izobraževanja oz. seminarja glede apnea blazinic še nisem zasledil/a

drugo

Največ anketiranih 23 (50%) je odgovorilo, da ne obiskujejo dodatnega izobraževanja

glede apnea blazinic, 13 (28%) anketiranih še ni bilo na dodatnem izobraževanju, bi se ga

pa z veseljem udeležili, 7 (15%) anketiranih še ni zasledilo dodatnih izobraževanj na isto

temo in le 3 (7%) anketiranci so se udeležili seminarja oz. izobraževanja glede uporabe

apnea blazinic.


57

Graf 11: Stanja pri katerih se uporabljajo apnea blazinice

87%

2%11% 0%

pri apnoičnih atakah

pri zlatenici

pri NAS (neonatalni abstinenčni sindrom)

pri slabokrvnosti

Večina anketiranih 46 (87%) meni, da se apnea blazinice uporabljajo pri apnoičnih atakah,

6 (11%) jih meni, da se uporabljajo pri neonatalnem abstinenčnem sindromu (NAS), 1

(2%) anketiranka je menila, da se apnea blazinice uporabljajo pri zlatenici.

Graf 12: Uporabnost apnea blazinice pri dvojčkih

0%

100%

0%

0%

da ne samo v primeru dvojčkov drugo

Vsi anketiranci 46 (100%) so odgovorili, da eno apnea blazinico lahko uporabljamo le za

enega otroka.


58

Graf 13: Sindrom nenadne nepričakovane smrti

17%

61%

20%

2% 0%

da ne mogoče ne vem drugo

Večina anketiranih 28 (61%) meni, da se sindroma nenadne nepričakovane smrti ne more

predvideti v naprej, 9 (20%) jih meni, da je to mogoče, 8 (17%) anketirancev pravi, da ga

je mogoče predvideti z uporabo apnea blazinice, 1 (2%) anketiranka pa ne ve, če se lahko

nenadna nepričakovana smrt predvidi v naprej ob uporabi apnea blazinice.

Graf 14: Delovanje apnea blazinice

33%

46%

0%

21%

naprava neprekinjeno zaznava tresljaje, ki so posledica gibanja in dihanja oroka

nadzorna enota sproži alarm, če ne zazna premika več kot 30 sekund ali pa pade število

vdihov pod 20 na minutosenzorna blazina ovira otrokovo gibanje

apnea blazinice so naprava, ki opozarjajo na nepravilnosti v otrokovem dihanju

30 (46%) anketiranih je odgovorilo, da nadzorna enota (apnea blazinica) sproži alarm, če

ne zazna premika več kot 30 sekund ali pa pade število vdihov pod 20 na minuto, 22 (33%)

je odgovorilo, da naprava neprekinjeno zaznava tresljaje, ki so posledica gibanja in dihanja

otroka, 14 (21%) pa jih je odgovorilo, da so apnea blazinice naprave, ki opozarjajo na

nepravilnosti v otrokovem dihanju.


59

Graf 15: Pogostost uporabljanja apnea blazinic na oddelku

71%

20%

7%

0%

2%

vsak dan pogosto 1 - 2x tedensko

4 - 5x tedensko enkrat mesečno

33 (71%) anketiranih uporablja apnea blazinice na oddelku vsak dan, 9 (20%) jih uporablja

pogosto, 3 (7%) so odgovorili, da uporabljajo te pripomočke 1 – 2x tedensko, 1 (2%) pa je

menil, da pri njih uporabijo apnea blazinico enkrat mesečno.


60

9 RAZPRAVA

Pri novorojenčku in dojenčku do prvega leta starosti se lahko pojavljajo nepravilnosti pri

dihanju ali pride celo do prekinitev dihanja. Apnoične pavze se najpogosteje pojavljajo pri

nedonošenčkih, zahirančkih, pri otrocih po kompliciranem porodu in redkeje pri donošenih

otrocih. Zelo pogosti so tudi kratkotrajni premori dihanja, ki pa ne ogrožajo otroka.

Prehladi, druga respiratorna obolenja, alergije in druga bolezenska stanja prav tako

vplivajo na otrokovo dihanje in pojav apnoičnih pavz. Da bi lahko hitro in pravilno

ukrepali, so nam v veliko pomoč apnea blazinice (monitorji), ki nas opozarjajo na motnje

dihanja pri otroku s povečanim tveganjem za apnoične pavze. Naprava neprekinjeno

zaznava tresljaje, kateri so posledica gibanja in dihanja otroka ter sproži alarm, če več kot

20 sekund ne zazna otrokovega premika. V UKC Maribor na Oddelku za perinatologijo v

Enoti neonatologije na Kliniki za ginekologijo in perinatologijo in Kliniki za pediatrijo v

Enoti intenzivne terapije in Odseku za dojenčke že dolga leta uporabljajo različne vrste

apnea blazinic. V diplomski nalogi smo se lotili raziskave o seznanjenosti članov

negovalnega tima z vlogo takih monitorjev in njihovo uporabo. Zanimalo nas je tudi ali pri

uporabi dihalnih blazinic upoštevajo standard za to negovalno intervencijo, kako pogosto

jo uporabljajo in kaj menijo uporabniki o načinu delovanja ter varnosti apnea blazinic.

Raziskavo smo opravili v Enoti intenzivne terapije in odseku za dojenčke na Kliniki za

pediatrijo ter v Enoti neonatologije Oddelka za perinatologijo na Kliniki za ginekologijo in

perinatologijo UKC Maribor. Anketne vprašalnike smo razdelili med šestinštiridesetimi

medicinskimi sestrami in zdravstvenimi tehniki. Med anketiranimi prevladujeta starostni

obdobji 41 – 50 let (36%) in 31 – 40 (35%), nekaj anketiranih 20% je starih od 20 – 30 let,

najmanj anketiranih 9% pa je starih več kot 50 let. Kar 29 (64%) anketiranih je v zdravstvu

zaposlenih 15 let in več, sledi 8 (17%) anketiranih, ki so v zdravstvu zaposleni do 5 let ter

7 (15%) od 10 – 15 let, samo 2 (4%) sta v zdravstvu zaposlena manj kot 10 let.

Največ anketiranih 35 (76%) ima srednjo strokovno izobrazbo, sledi ji visoka strokovna

izobrazba 8 (17%) in le 3 (7%) imajo višjo strokovno izobrazbo.


61

9. 1 Končno preverjanje hipotez

ad Hipoteza 1:

Z odgovori anketiranih hipoteze nismo potrdili, saj jih je kar 67% na osmo vprašanje

odgovorilo, da na oddelku predpisanih standardov ni, 9% anketiranih pa ni vedelo, da bi

naj kaj takega obstojalo.

ad Hipoteza 2:

Rezultati analize odgovorov na anketno vprašanje št. 10, so v celoti potrdili 2. hipotezo, da

je negovalno osebje seznanjeno z načinom uporabe apnea blazinic.

ad Hipoteza 3:

Osebje negovalnega tima je menilo, da je apnea blazinica varen pripomoček in tako smo

potrdili 3. hipotezo, ki se nanaša na šesto vprašanje. Večina anketiranih 43 (94%) meni, da

je apnea blazinica varen pripomoček, 2 (4%) anketiranki menita, da ni varen pripomoček, 1

(2%) pa je menila, da je apnea blazinica srednje varen pripomoček.

ad Hipoteza 4:

Četrto hipotezo smo potrdili, saj osebje negovalnega tima pogosto uporablja apnea

blazinice. Večina anketiranih 33 (71%) uporablja apnea monitor na oddelku vsak dan, 9

(20%) od anketiranih je odgovorilo, da uporabljajo apnea monitor pogosto na oddelku in le

4 (9%) so odgovorili, da jo uporabljajo redkeje.

ad Hipoteza 5:

Pete hipoteze, s katero smo predvidevali, da negovalno osebje natančno pozna delovanje

apnea monitorja, nismo potrdili. Odgovore, ki so se nanašali na petnajsto vprašanje, smo

ocenjevali po kriteriju pravilnosti. Oba pravilna odgovora je skupaj obkrožilo le osem od

šestinštirideset anketiranih. Kar 30 (46%) anketiranih je odgovorilo, da nadzorna enota

sproži alarm, če ne zazna premika več kot 30 sekund ali pa pade število vdihov pod 20 na

minuto. 22 (33%) anketiranih je odgovorilo, da naprava neprekinjeno zaznava tresljaje, ki

so posledica gibanja in dihanja otroka, 14 (21%) pa jih je odgovorilo, da so apnea

monitorji naprava, ki opozarjajo na nepravilnosti v otrokovem dihanju.

Anketa je torej pokazala, da so anketiranci seznanjeni s pravilnim načinom delovanja in s

pravilnim načinom uporabe apnea blazinic. Večina pa je tudi mnenja, da je to varen

pripomoček. Na ciljana vprašanja je le nekaj anketiranih obkrožilo pravilni odgovor oz.

trditev, in sicer pri dvanajstem vprašanju le šest, pri petnajstem vprašanju pa le osem


62

anketiranih od šestinštirideset anketiranih. Zaskrbljujoč pa je tudi podatek, da je večina

anketiranih odgovorila, da na oddelku ni predpisanih standardov za uporabo apnea blazinic

in da so se le tri od anketiranih udeležile dodatnega izobraževanja oz. seminarja glede

namena in načina uporabe dihalnih blazinic. Rezultati ankete so opozorili na le delno

zadovoljivo znanje negovalnega osebja, kar je zaskrbljujoče glede na to, da se z apnea

blazinicami vsakodnevno srečujejo.


63

10 ZAKLJUČEK

Menimo, da je pri zagotavljanju kakovostne zdravstvene nege nujna uporaba in

upoštevanje standardov, s čimer bi lahko preprečili možne napake pri izvedbi negovalnega

procesa. Tudi pri uporabi apnea blazinice je nujno upoštevati navodila standarda

zdravstvene nege novorojenčka z dihalnim problemom in nujnostjo natančnejše kontrole

dihanja. Negovalno osebje bi moralo spremljati vse novosti, ki se neprestano pojavljajo na

pediatričnem področju. Rezultati raziskave potrjujejo potrebo po dodatnem izobraževanju

izvajalcev zdravstvene nege otrok tudi s področja uporabe vseh pripomočkov za kontrolo

življenjskih funkcij, med katere zagotovo spadajo tudi apnea blazinice.

Obravnavanje otrok z motnjami dihanja zahteva od medicinske sestre specifična znanja,

profesionalen pristop in seveda timsko sodelovanje, zato se morajo medicinske sestre

nenehno izobraževati, nadgrajevati svoje znanje in vključevati v znanstveno – raziskovalno

delo. Pomembno pa je tudi dobro sodelovanje medicinske sestre z otrokovimi starši, saj jih

le ta poučuje, kako ravnati z apnea alarmom že v bolnišnici in po odpustu v domače okolje.


64

11 LITERATURA

• Babnik, J. Novorojenček s problemi. V: Pajntar, M., Novak – Antolič, Ž. Nosečnost

in vodenje poroda. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1994: 260.

• Babnik, J. Prilagajanje novorojenčka na zunajmaternično življenje. V: Pajntar, M.,

Novak – Antolič, Ž. Nosečnost in vodenje poroda. Ljubljana: Cankarjeva založba,

1994: 251, 252.

• Bazelj, B. Babysense II in mednarodna priporočila za varnejše spanje otroka. V:

Kornhauser – Cerar, L. (et al.). Vaš nedonošenček. Ljubljana: Društvo za pomoč

prezgodaj rojenim otrokom, 2005: 167, 168.

• Berkow, R. (ur.). Veliki zdravstveni priročnik za domačo rabo. Ljubljana:

Mladinska knjiga, 2000: 1215.

• Bregant, L. Značilnosti nedonošenčkov. V: Kornhauser – Cerar, L. (et al.). Vaš

nedonošenček. Ljubljana: Društvo za pomoč prezgodaj rojenim otrokom, 2005: 20.

• Cetin – Lovšin, I. Novorojenčki rojeni od opiatov odvisnim materam. Zbornik

predavanj. Preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od nedovoljenih psihoaktivnih

snovi in kontinuiran razvoj pediatrične zdravstvene nege. Ljubljana: Zbornica

zdravstvene in babiške nege Slovenije, Zveza društev medicinskih sester, babic in

zdravstvenih tehnikov Slovenije, Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih

tehnikov v pediatriji, 2006: 11.

• Dobrinja, D. Zdravstvena nega novorojenca z abstinenčnim sindromom. Zbornik

predavanj. Preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od nedovoljenih psihoaktivnih

snovi in kontinuiran razvoj pediatrične zdravstvene nege. Ljubljana: Zbornica

zdravstvene in babiške nege Slovenije, Zveza društev medicinskih sester, babic in

zdravstvenih tehnikov Slovenije, Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih

tehnikov v pediatriji, 2006: 14, 16.


65

• Felc, Z. Osnove neonatologije. Maribor: Fakulteta za zdravstvene vede, 2008: 25,

28, 29, 60, 167, 169.

• Gordon, M. Negovalne diagnoze: priročnik. Maribor: Zdravstveni dom dr. Adolfa

Drolca, Kolaborativni center SZO za primarno zdravstveno nego, 2003: 169, 171.

• Grosek, Š. Respiratorni monitoring v pediatriji. V: Derganc, M. (ur.). Intenzivna

terapija in nega otroka za medicinske sestre in zdravstvene tehnike. Zbornik

predavanj. Ljubljana: Klinični center, Kirurška služba, Pediatrični oddelek

kirurških strok, 1994: 58-60.

• Guntheroth, WG., Spiers, PS. The triple risk hypotheses in sudden infant death

syndrome. Pediatrics, 2002; 110: e64.

• Hajdinjak, A., Meglič, R. Pomen standardov v sodobni zdravstveni negi. Obzor Zdr

N 2001; 35: 29-35.

• Hoyer, S. Zdravstvena nega otroka. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije, 1994: 9

– 12, 22 – 26, 130, 131.

• Ivanuša, A., Železnik, D. Standardi aktivnosti zdravstvene nege. Maribor: Fakulteta

za zdravstvene vede, 2008: 186-188.

• Kadivec, S. Zagotavljanje kakovosti v zdravstveni negi. Obzor Zdr N 1998; 32:

209-13.

• Kanič, Z., Pogorevc, R. Na pomoč, moj otrok ne diha. Zbornik. Urgentna medicina:

izbrana poglavja. Ljubljana: Slovensko združenje za urgentno medicino, 2005: 83.

• Kegl, B. Komunikacija medicinske sestre z bolnim otrokom in njegovimi starši. V:

Filej, B. (ur.). (et al.). Kakovostna komunikacija in etična drža sta temelja


66

zdravstvene in babiške nege. Zbornik predavanj in posterjev. Maribor: Društvo

medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov, 2006: 126.

• Korenin, K. Kronična pljučna bolezen pri otrocih – izziv sodobne zdravstvene

nege. V: Kadivec, S. (ur.). Zbornik predavanj. Zdravstvena obravnava bolnika z

obstruktivno boleznijo pljuč in alergijo. Golnik: Bolnišnica, Klinični oddelek za

pljučne bolezni in alergijo, 2007: 54-58.

• Kornhauser – Cerar, L. (et al.). Vaš nedonošenček. Ljubljana: Društvo za pomoč

prezgodaj rojenim otrokom, 2005: 54.

• Lesjak, K. Dihalna stiska pri otroku – prepoznavanje in ukrepi medicinske sestre.

Slov Pediatr 2005; 2: 63-65.

• Mardešić, D. Pedijatrija. Zagreb: Školska knjiga, 2003: 322, 328-342, 381-383,

431, 764, 765.

• Pajnkihar, M., Kegl, B. Koncepti sodobne pediatrične zdravstvene nege. V:

Gregorič, A. (ur.). Zbornik / XVII. srečanje pediatrov v Mariboru in IV. srečanje

medicinskih sester, 13. in 14. april 2007. Maribor: Splošna bolnišnica, 2007: 149,

150.

• Pocajt, M., Širca, A. Anatomija in fiziologija za medicinske šole. Ljubljana: DZS,

1998: 185-187, 189-192, 194-196, 199.

• Primožič, J. Razpoznava kritično bolnega otroka. V: Derganc, M. (ur.). Intenzivna

terapija in nega otroka za medicinske sestre in zdravstvene tehnike. Zbornik

predavanj. Ljubljana: Klinični center, Kirurška služba, Pediatrični oddelek

kirurških strok, 1994: 21-23.


67

• Štucin Gantar, I., Mole, H. Težje bolezni nedonošenčka. V: Kornhauser – Cerar, L.

(et al.). Vaš nedonošenček. Ljubljana: Društvo za pomoč prezgodaj rojenim

otrokom, 2005: 69.

• Urbančič, K. Zdravstvena vzgoja staršev prezgodaj rojenega otroka. Obzor Zdr N

1995; 29: 127-38.

• Verbič, L., Kočar, M. Zdravstvena nega prezgodaj rojenih otrok. V: Bregant, L.

(ur.). Zbornik referatov. Nedonošenček – zdravstveni, psihološki in socialni

problem (vidiki obravnave po odpustu iz bolnišnice). Ljubljana: Društvo za pomoč

prezgodaj rojenim otrokom, 2006: 97-104.

• Vidmar, I. Razvoj otroških pljuč in osnove fiziologije dihanja ter najpogostejše

bolezni, ki povzročajo dihalno stisko pri novorojencu in otroku. V: Derganc, M.

(ur.). Intenzivna terapija in nega otroka za medicinske sestre in zdravstvene

tehnike. Zbornik predavanj. Ljubljana: Klinični center, Kirurška služba, Pediatrični

oddelek kirurških strok, 1994: 61.

• Willinger, M., James, LS., Catz, C. Defining the sudden infant death syndrome.

Pediatr Pathol, 1991; 11 (5): 677-84.

• Zorec, J. Zdravstvena nega zdravega in bolnega otroka. Maribor: Pivec. 2006: 23.

Spletni viri

• Hisense. 2009. Dosegljivo na: http://www.hisense.co.il/catalog.php?id=16

(05.12.2009)

• Little Hedgehog. 2009. Dosegljivo na:

http://littlehedgehog.co.nz/index.php?main_page=product_info&products_id=73

(19.12.2009)


68

• Nanny. 2009. Dosegljivo na: http://www.pametnidom.com/manuals/si/nanny.pdf

(03.12.2009)

• Nemus lex. 2009. Dosegljivo na: http://www.nemus.hr/bs.html (05.12.2009)

• Oromed Healthcare. 2009. Dosegljivo na:

http://www.oromedhealthcare.com/products/ELBM-01/SIDS-Monitor-Apnea-

alarm-Cessation-of-breathing-alarm.html (05.12.2009)

• Respisense Baby Monitor. 2009. Dosegljivo na:

http://www.respisensemonitor.co.uk/index.htm (19.12.2009)

• Web book publishing. 2009. Dosegljivo na: http://www.web-

books.com/eLibrary/Medicine/Physiology/Respiratory/Respiratory.htm

(03.12.2009)


ZAHVALA

Z vsem spoštovanjem in iz srca se zahvaljujem mentorici Prim. doc. dr. Silvi Burja, dr.

med., ki me je med izdelavo diplomskega dela vodila in usmerjala z nasveti in navodili,

hkrati se ji zahvaljujem za vso njeno pomoč, razumevanje in potrpežljivost. Prav tako se

iskreno zahvaljujem tudi somentorici Viš. predav. mag. Jadranki Stričević, univ. dipl. org.

za vsestransko pomoč in nasvete pri izdelavi diplomskega dela.

Zahvaliti se želim tudi svojim staršem. Hvala, da sta mi omogočila doseči zastavljene cilje,

me pri tem podpirala in stala ob strani. Posebna hvala gre tudi teti Olgi za vso pomoč v

času študija. Z vašo pomočjo so bili padci manj boleči in uspehi lepši.

Hvala tudi Martini in vsem mojim prijateljem, s katerimi smo delili čudovite in nepozabne

trenutke v času študija.


1

PRILOGA

Anketni vprašalnik

Spoštovani!

Sem absolventka Fakultete za zdravstvene vede Univerze v Mariboru in pišem diplomsko

nalogo z naslovom »Uporaba dihalnih blazinic na pediatriji.« Anketni vprašalnik je

anonimen, z možnostjo odklonitve, dobljeni podatki pa bodo namenjeni izključno za

izdelavo diplomske naloge, zato Vas vljudno prosim, da izpolnite vprašalnik.

Za Vaše sodelovanje se Vam že v naprej najlepše zahvaljujem.

Lep pozdrav,

Tatjana Trajber

1. SPOL:

a) ženski

b) moški

2. V KATERO STAROSTNO OBDOBJE SPADATE?

a) od 20 – 30 let

b) od 31 – 40 let

c) od 41 – 50 let

d) več kot 50 let

3. IZOBRAZBA:

a) srednja strokovna izobrazba

b) višja strokovna izobrazba

c) visoka strokovna izobrazba


2

4. KAKO DOLGO STE ZAPOSLENI V ZDRAVSTVU?

a) 0 – 5 let

b) 5 – 10 let

c) 10 – 15 let

d) 15 let in več

5. KAKO DOLGO STE ŽE ZAPOSLENI NA TEM ODDELKU?

a) 0 – 5 let

b) 5 – 10 let

c) 10 – 15 let

d) 15 let in več

6. ALI SE VAM ZDI APNEA BLAZINICA VAREN PRIPOMOČEK?

a) da

b) ne

c) ne vem

d) drugo ___________

7. ALI VESTE KAKŠEN JE NAMEN APNEA BLAZINIC?

a) da

b) ne

c) ne vem

d) drugo ____________

8. ALI NA VAŠEM ODDELKU OBSTAJAJO PREDPISANI STANDARDI ZA

UPORABO APNEA BLAZINIC?

a) da

b) ne

c) ne vem

d) drugo____________


3

9. ALI STE SEZNANJENI S PRAVILNIM NAČINOM DELOVANJA APNEA

BLAZINIC?

a) da

b) ne

c) drugo ________________

10. ALI STE SEZNANJENI S PRAVILNIM NAČINOM UPORABE APNEA

BLAZINIC?

a) da

b) ne

c) drugo _______________

11. ALI OBISKUJETE DODATNA IZOBRAŽEVANJA OZ. SEMINARJE S

PODROČJA APNEA BLAZINIC?

a) da

b) ne

c) nisem še bil/a, a bi se z veseljem udeležil/a

d) dodatnega izobraževanja oz. seminarja glede apnea blazinic še nisem

zasledil/a

e) drugo ________________

12. PRI KATERIH STANJIH SE UPORABLJAJO APNEA BLAZINICE?

a) pri apnoičnih atakah

b) pri zlatenici

c) pri NAS (neonatalni abstinenčni sindrom)

d) pri slabokrvnosti

13. ALI LAHKO ENO APNEA BLAZINICO HKRATI UPORABLJATA DVA

OTROKA?

a) da

b) ne

c) samo v primeru dvojčkov


4

d) drugo ____________

14. ALI LAHKO SINDROM NENADNE NEPRIČAKOVANE SMRTI

PREDVIDIMO V NAPREJ, ČE PRI OTROCIH UPORABLJAMO APNEA

BLAZINICE?

a) da

b) ne

c) mogoče

d) ne vem

e) drugo _____________

15. KAKO DELUJEJO APNEA BLAZINICE? OBKROŽITE PRAVILNE TRDITVE!

a) naprava neprekinjeno zaznava tresljaje, ki so posledica gibanja ali dihanja

otroka

b) nadzorna enota sproži alarm, če ne zazna premikov več kot 30 sekund ali pa

pade število vdihov pod 20 na minuto

c) senzorna blazina ovira otrokovo gibanje

d) apnea blazinice so naprava, ki opozarjajo na nepravilnosti v otrokovem

dihanju

16. KAKO POGOSTO UPORABLJATE APNEA BLAZINICE NA ODDELKU?

a) vsak dan

b) pogosto

c) 4 – 5 x tedensko

d) enkrat mesečno

e) 1 – 2 x tedensko


5

Odobritev za izvajanje ankete

Documents

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE … · 1 Nosna votlina (cavum nasi) Skelet nosne votline je koš čen in hrustan čast. Strop votline sestavljata lobanjska kost sitka