Download pdf - PREDSTAVITVENI ZBORNIK UNIVERZITETNEGA ŠTUDIJSKEGA ... · Predstavitveni zbornik GLEDALIŠKA REŽIJA, 1. stopnja 5 avtorstvo režije in avtonomnost gledališča v odnosu do dramskega

Oddelek za gledališče in radio

PREDSTAVITVENI ZBORNIK UNIVERZITETNEGA ŠTUDIJSKEGA PROGRAMA

PRVE STOPNJE

GLEDALIŠKA REŽIJA

maj 2018

Predstavitveni zbornik GLEDALIŠKA REŽIJA, 1. stopnja

2

Podatki o študijskem programu

Ime študijskega programa: prvostopenjski univerzitetni študijski program Gledališka režija Trajanje štud. programa: 4 leta Število ECTS: 240 Strokovni naslov: diplomirana gledališka režiserka (UN) diplomirani gledališki režiser (UN) Okrajšava strok. naslova: dipl. gled. rež. (UN)

Program Gledališka režija je oblikovan v smeri pridobivanj znanj in vedenj študenta, ki ne bi izpolnjeval le funkcije reprodukcije obstoječih državnih gledaliških inštitucij, ampak bi poskušal zagotavljati in odpirati področja znanj in praks, ki so potrebna za širšo področje uprizoritvenih umetnosti, ter predvidel razvoj sodobnega gledališča. Pri tem procesu pa študijski program Gledališka režija ne pozablja na specifično individualno usmerjenost študija, ki študentu kasneje omogoča participacijo tako v klasičnem gledališču kot drugih oblikah uprizoritvenih praks, najsi bo umetniški avtor ali pedagoški vodja pri raznih izobraževalnih procesih, ki temeljijo na socializacijskih in psiholoških dimenzijah gledaliških aktivnosti.

Temeljni cilji programa in splošne kompetence, ki se pridobijo s programom Cilj študija gledališke režije je, da se študentje tako v teoriji kot v praksi ustvarjalno srečajo z vsemi polji (in možnostmi) gledališča, jih začnejo opazovati, spoznavati, raziskovati, postopoma obvladovati, jih uporabljati in slednjič z njimi ustvarjati. Zato se morajo dobro seznaniti: - s poljem igralskega ustvarjalnega procesa, - z dramaturškim poljem oz. poljem dogodka (situacije) ter montaže, - z vizualno (likovno) - prostorskim poljem, - avdio (akustičnim) oz. zvokovnim poljem, - prostorom teksta in njegovo analizo, - prostorom konteksta (svet in umetnost okoli nas). Teorija v študiju režije predstavlja širino v osnovnih poljih, o katerih je govora: v pogledu širine zavesti, teoretičnega vedenja o poljih, o katerih je govora, poznavanja zgodovine gledališča in umetnosti, ki se tičejo polja režije (slikarstvo, likovna umetnost, arhitektura, glasba, dramatika in književnost, film, video art, sodobna umetnost itd.) in različnih polj znanosti (estetika, psihologija, kulturne študije, filozofija, antropologija, politologija, sociologija itd.). Praksa v študiju režije predstavlja globino v osnovnih poljih, o katerih je govora: v pogledu globine znanja, (praktičnega) obvladovanja omenjenih polj, globina v pogledu ustvarjalne uporabe in oblikovanja. Teorija in praksa skupaj predstavljata edini možni ustvarjalni način vstopa v umetnost režije. Vertikala študija, ki je potrebna, da bi teorija in praksa sploh lahko obstajali v prostoru in času, predstavlja nenehno vzpodbujanje ustvarjalnosti, širine, individualnosti, spontanosti, izvirnosti, imaginacije, osnovnih umetniških kvalitet (občutek za formo, celoto, lepoto, simbol itd.), gojenje zaupanja pa tudi dvoma in kritike, ljubezni do umetnosti ter predanosti ustvarjalnim izzivom in vrhunskim kriterijem svoje stroke.


3

Diplomantke in diplomanti prve stopnje študija Gledališke režije:

razmišljajo logično in abstraktno, analitično in sintetično;

strokovno znanje izražajo v pisni in ustni obliki in ga kritično reflektirajo in vrednotijo;

usvojena znanja kompetentno in suvereno prenašajo v prakso;

pridobljena znanja in usposobljenosti povezujejo z različnimi področji, jih samostojno poglabljajo in izpopolnjujejo;

informacije ustrezno kontekstualizirajo in samostojno nadgrajujejo;

svoja znanja in sposobnosti prenašajo na druga problemska področja ter jih rešujejo intra- in interdisciplinarno;

zaznajo in inovativno rešujejo kompleksnejše probleme in konfliktne situacije ter se kompetentno in suvereno odločajo;

ustrezno se odzivajo na nove situacije ter ustvarjajo nove koncepte;

spoznavajo in uporabljajo skupinsko komunikacijo ter znajo sestaviti ter voditi skupino;

sposobni so refleksije in samorefleksije, kritičnega in celostnega razmišljanja;

samostojno iščejo nove vire znanja na umetniškem strokovnem in znanstvenem področju;

strokovno in učinkovito uporabljajo IKT pri iskanju, izbiranju, obdelavi, predstavitvi in posredovanju informacij;

kompetentno sprejemajo mnenja drugih in se nanje suvereno ter argumentirano odzivajo;

sposobni so oceniti lastne in tuje zmožnosti in sposobnosti ter delovati učinkovito in ekonomično;

ocenjujejo in zagotavljajo kvaliteto lastnega dela ter zvišujejo standarde kakovosti v delovnem okolju;

inovativno uporabljajo znanstvene metode;

sposobni so pridobivati, koncipirati in voditi projekte;

razvijajo vodstvene sposobnosti in oblikujejo kvalitetne in učinkovite medčloveške odnose v strokovni sferi in zunaj nje;

kritično in poglobljeno spremljajo aktualno dogajanje v medijih;

sposobni so ustvarjalnega osmišljanja podatkov in sintetiziranja informacij;

sposobni so razvijati medkulturno komunikacijo v formalnih in neformalnih položajih. Predmetno-specifične kompetence, ki se pridobijo s programom A) REŽISER IN IGRALEC

veščina vodenja in usmerjanja;

veščina komunikacije in motivacije;

čustvena inteligenca in empatija, sposobnost postavljanja v različne vloge (perspektive);

teoretično in praktično poznavanje človeške psihologije, psiholoških tipov, psihologije in dinamike v skupinah;

igralske izkušnje in izkušnje javnega nastopanja;

poznavanje igralskega besednjaka;

obvladovanje aktivnega in učinkovitega usmerjanja z glagoli, slikami itd., pojmi, ki so inspirativni in izvedljivi;

teoretično in izkustveno poznavanje igralskih tehnik in ustvarjalnih postopkov;

dobro prepoznavanje igralske (ne)ekspresivnosti;

analiza igralskih kvalitet in blokad oz. težav. B) REŽISER IN DOGODEK

zavest in uporaba dvojnosti situacije in dogodka v gledališču;


4

zavest in veščina oblikovanja delov in celote, občutek za obliko, občutek za celoto;

zavest in veščina izpostavljanja (izluščenja) bistva;

teoretična in praktična dramaturgija gledališkega dogodka;

veščina in ekonomija v dramaturški uporabi gledaliških sredstev;

obvladovanje metafore, znaka, simbola;

veščina montaže;

občutek za ritem in gledališki čas;

sposobnost raznovrstnega ustvarjanja atmosfere;

izvirnost gledališke misli (poante) in ustvarjalno ter inovativno prevajanje le-te v jezik gledališča;

opazovanje fenomena gledališča, zavest ter vsestransko obvladovanje in uporaba vseh polj gledališkega jezika.

C) REŽISER IN PROSTORSKA VIZIJA

zavest in uporaba prostorskega;

zavest in uporaba vizualnega;

psihologija barv, oblik, prostora;

atmosfera v likovnem, prostor in atmosfera;

prostor in dramaturgija;

dramaturgija in likovno v predstavi (dramaturgija v sceni, kostumih, rekvizitih, luči, maski, videu);

teoretično in praktično znanje o vizualnem in likovnem;

teoretično in praktično znanje o likovni umetnosti, arhitekturi itd.;

simbol, znak, metafora v likovnem;

veščina in ekonomija v uporabi vizualnih sredstev v gledališču;

tehnologija gledališča (oder, delavnice, postopki itd.);

tehnologija v oblikovanju luči. Č) REŽISER IN ZVOK

zavest in manipulacija zvočnega;

psihologija zvoka;

igralčev glas, govor, jezik;

zvočna slika dialoga;

atmosfera in zvok;

glasba (teorija in praksa);

dramaturgija in zvok;

dramaturgija in glasba;

zvok in tehnologija;

veščina in ekonomija v uporabi zvočnih sredstev;

radijska igra in režija. D) REŽISER IN TEKST

teoretična in praktična analiza in razčlemba besedila;

spoznavanje in uporaba različnih orodij in metod za klasično (zaprto) in sodobno (odprto) analizo dramskega besedila;

oblikovanje (črte) in montaža teksta v povezavi z interpretacijo dramskega besedila;

razlikovanje med uprizoritvenim, lingvističnim in dogodkovnim tekstom;

odnos režije do teksta v avtotekstualni, ideotekstualni in intertekstualni inačici;


5

avtorstvo režije in avtonomnost gledališča v odnosu do dramskega besedila;

produkcija samostojnih gledaliških tekstov kot dramsko pisanje ali kreacija tekstualnih kolažev. E) REŽISER IN KONTEKST

definicija različnih kontekstov (sociološki, zgodovinski, lingvistični, psihološki, politični kontekst);

analiza konteksta;

intertekstualnost;

razpoznava in uporaba konteksta pri analizi in produkciji smisla v gledališki predstavi;

gledališče in svet (materialna kultura);

gledališče in ostale umetniške zvrsti ter gibanja;

spoznavanje diskurza in umetnosti, ki se skuša izogniti ideologizaciji;

uporaba konteksta v režijskem konceptu (načrtu za uprizoritev).

Opredelitev študijskega programa po KLASIUS-P in Frascati 2 – Umetnost in humanistika 21 - Umetnost 2125 – Režija Humanistične vede (6)

Razvrstitev v nacionalno ogrodje kvalifikacij, evropsko ogrodje visokošolskih klasifikacij ter evropsko ogrodje kvalifikacij

SOK: 7 EOK: 6 EOVK: prva stopnja

Pogoji za vpis in merila za izbiro ob omejitvi vpisa V študijski program Gledališka režija se lahko vpiše: a) kdor je opravil maturo, b) kdor je pred 1. 6. 1995 končal katerikoli štiriletni srednješolski program. Vsi kandidati morajo opraviti preizkus posebne nadarjenosti in dokazati ustrezne psihofizične sposobnosti. Kandidati dokažejo psihofizične sposobnosti s splošnim zdravniškim spričevalom in specialističnima izvidoma za vid in sluh. Navodila o načinu poteka in obveznih vsebinah preizkusa posebne nadarjenosti, ki jih morajo kandidati pripraviti in posredovati v skladu z Navodili na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo, so vsako leto od dneva uradnega razpisa za vpis javno objavljena na spletni strani AGRFT. Informacije o Navodilih so dostopne tudi v referatu za študijske in študentske zadeve AGRFT. Opravljen preizkus posebne nadarjenosti velja za tekoče študijsko leto. Preizkus posebne nadarjenosti se lahko ponavlja po enem letu. Vsi kandidati morajo pri prijavi izkazati znanje slovenskega jezika na ravni B2 glede na skupni evropski


6

referenčni okvir za jezike (CEFR) z ustreznim potrdilom. Ustrezna dokazila o izpolnjevanju tega vpisnega pogoja so:

- potrdilo o opravljenem izpitu iz slovenskega jezika na ravni B2 ali enakovredno potrdilo, - spričevalo o zaključeni osnovni šoli v RS ali zaključeni tuji osnovni šoli s slovenskim učnim

jezikom, - maturitetno spričevalo ali spričevalo zadnjega letnika izobraževalnega programa srednjega

strokovnega izobraževanja, s katerega je razviden opravljen predmet Slovenski jezik, - spričevalo o zaključenem dvojezičnem (v slovenskem in tujem jeziku) srednješolskem

izobraževanju ali o zaključenem tujem srednješolskem izobraževanju s slovenskim učnim jezikom, - diploma o pridobljeni izobrazbi na visokošolskem zavodu v RS v študijskem programu in potrdilo

(izjava), da je kandidat opravil program v slovenskem jeziku. Če bo poleg opravljene mature ali izpolnjenih obveznosti iz točke b) preizkus posebne nadarjenosti in ustrezne psihofizične sposobnosti opravilo več kandidatov, kot je vpisnih mest, bodo kandidati izbrani glede na:

uspeh pri preizkusu posebne nadarjenosti in psihofizičnih sposobnosti 90 % točk;

splošni uspeh pri maturi oz. zaključnem izpitu 5 % točk;

splošni uspeh v 3. in 4. letniku 5 % točk.

Merila za priznavanje znanj in spretnosti, pridobljenih pred vpisom v program V skladu z 9. čl. Meril za akreditacijo visokošolskih zavodov in študijskih programov se lahko kandidatu priznajo določena znanja, usposobljenost ali zmožnosti, ki jih je pridobil pred vpisom v program v različnih oblikah formalnega in neformalnega izobraževanja ter po vsebini in zahtevnosti delno ali v celoti ustrezajo splošnim oziroma predmetnospecifičnim kompetencam, določenim v študijskem programu. Priznano znanje, usposobljenost ali zmožnosti se lahko prizna kot opravljena študijska obveznost. Postopek priznanja se prične na predlog kandidata, ki mora vlogi predložiti ustrezno dokumentacijo. O priznanju znanja, usposobljenosti ali zmožnosti odloča Senat Akademije za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani. Ti postopki so usklajeni s Pravilnikom o postopku in merilih za priznavanje neformalno pridobljenega znanja in spretnosti, ki ga je sprejel Senat Univerze v Ljubljani 29. maja 2007.

Pogoji za napredovanje po programu Za napredovanje v drugi letnik študijskega programa Gledališka režija prve stopnje mora študent/ka v celoti opraviti vse obveznosti, predpisane s predmetnikom in posameznimi učnimi načrti za prvi letnik, v skupnem obsegu 60 KT in pridobiti potrdilo o vrnjenih knjigah, periodiki, avdiovizualnih delih, rekvizitih, kostumih, tehniki in opremi.

Za napredovanje v tretji letnik mora študent/ka v celoti opraviti obveznosti, predpisane s predmetnikom in učnimi načrti za drugi letnik, v skupnem obsegu 60 ECTS, kar skupaj z obveznostmi prvega letnika pomeni zbranih 120 ECTS, in pridobiti potrdilo o vrnjenih knjigah, periodiki, avdiovizualnih delih, rekvizitih, kostumih, tehniki in opremi.


7

Za napredovanje v četrti letnik mora študent/ka v celoti opraviti obveznosti, predpisane s predmetnikom in učnimi načrti za tretji letnik, v skupnem obsegu 60 ECTS, kar skupaj z obveznostmi prvega in drugega letnika pomeni zbranih 180 ECTS, in pridobiti potrdilo o vrnjenih knjigah, periodiki, avdiovizualnih delih, rekvizitih, kostumih, tehniki in opremi.

Pogoji za dokončanje študija Za dokončanje študija prvostopenjskega univerzitetnega programa Gledališka režija mora študent(-ka) opraviti vse obveznosti, ki jih določajo študijski program in učni načrti predmetov, v skupnem obsegu 240 ECTS, zrežirati diplomsko uprizoritev in predložiti potrdilo o vrnjenih knjigah, periodiki, avdiovizualnih delih, rekvizitih, kostumih, tehniki in opremi.

Prehodi med študijskimi programi 1. Študentje, ki so vpisani v druge študijske programe UL AGRFT, lahko preidejo v študijski program Gledališka režija, če to dopuščajo razpoložljiva študijska mesta ter če kandidati izpolnjujejo pogoje za vpis in ostale pogoje, določene v Merilih za prehode med študijskimi programi. O prehodu odloča Senat UL AGRFT. 2. Študentje, ki so vpisani v primerljive univerzitetne programe, lahko preidejo v študijski program Gledališka režija, če to dopuščajo razpoložljiva študijska mesta ter če kandidati izpolnjujejo pogoje za vpis in ostale pogoje, določene v Merilih za prehode med študijskimi programi. O prehodu odloča Senat UL AGRFT. 3. Študentje lahko prehajajo v študijski program Gledališka režija tudi iz visokošolskih strokovnih programov, če to dopuščajo razpoložljiva študijska mesta ter če kandidati izpolnjujejo pogoje za vpis in ostale pogoje, določene v Merilih za prehode med študijskimi programi. O prehodu odloča Senat UL AGRFT. 4. Prehod iz višješolskih študijskih programov v program Gledališka režija ni mogoč.

Načini ocenjevanja Načini ocenjevanja posameznih predmetov so določeni za vsak predmet posebej v učnih načrtih. Obsegajo ustne in pisne izpite, kolokvije, seminarske naloge in izvedbo vaj ter praktičnih umetniških del. Ocenjevalna lestvica je od 6–10 (pozitivno) oz. 1–5 (negativno), pri ocenjevanju se upoštevata Statut Univerze v Ljubljani in Pravilnik o izpitnem redu AGRFT. Ocenjevalna lestvica:

10 – odlično: izjemni rezultati z zanemarljivimi napakami, 9 – prav dobro: nadpovprečno znanje, vendar z nekaj napakami, 8 – prav dobro: solidni rezultati, 7 – dobro: dobro znanje, vendar z večjimi napakami, 6 – zadostno: znanje ustreza minimalnim kriterijem, 5–1 – nezadostno: znanje ne ustreza minimalnim kriterijem.


8

Predmetnik študijskega programa LEGENDA: P – predavanja; V – vaje; S – seminar; DO – druge oblike dela; SŠD – samostojno študentovo delo; ECTS – kreditne točke; ŠOŠ – študijska obremenitev na študenta (kontaktne ure + samostojno delo).

1. semester

Učna enota Nosilec

Kontaktne ure SŠD

ŠOŠ

ECTS P S V DO

1 Praktična režija in dramska igra I

red. prof. Matjaž Zupančič izr. prof. mag. Sebastijan Horvat red. prof. mag. Tomislav Janežič izr. prof. Jernej Lorenci izr. prof. Janez Pipan

120 60 30 30 30 270 9

2 Scenografija: prostori igre I

izr. prof. mag. Jasna Vastl 15 15 60 90 3

3 Jezik in govor I izr. prof. dr. Katarina Podbevšek

45 15 30 90 3

4 Sodobne plesne tehnike I izr. prof. mag. Uršula Teržan

15 15 0 30 1

5 Dramaturgija in zgodovina drame I

doc. dr. Blaž Lukan izr. prof. dr. Tomaž Toporišič

60 15 75 150 5

6 Osnove dramskega pisanja in scenaristike

izr. prof. mag. Žanina Mirčevska

45 15 30 90 3

7 Teorija gledališke režije I izr. prof. Janez Pipan 30 30 60 2

8 Zgodovina gledališča I izr. prof. dr. Aldo Milohnić 30 0 30 1

9 Splošni izbirni predmet 30 30 30 90 3

SKUPAJ 390 75 120 30 285 900 30

DELEŽ 43 8 14 3 32 100 100

2. semester

Učna enota Nosilec

Kontaktne ure SŠD

ŠOŠ

ECTS P S V DO

1 Praktična režija in dramska igra I

red. prof. Matjaž Zupančič izr. prof. mag. Sebastijan Horvat red. prof. mag. Tomislav Janežič

120 60 30 30 30 270 9


9

izr. prof. Jernej Lorenci izr. prof. Janez Pipan

2 Scenografija: prostori igre I


3 Tehnika govora I red. prof. Tomaž Gubenšek

30 30 30 90 3

4 Dramaturgija in zgodovina drame I


60 15 15 90 3

5 Zgodovina gledališča I izr. prof. dr. Aldo Milohnić

30 30 60 2

6 Dramsko pisanje I izr. prof. mag. Žanina Mirčevska

15 30 15 30 90 3

7 Sodobne plesne tehnike I izr. prof. mag. Uršula Teržan

15 15 30 60 2

8 Teorija gledališke režije I izr. prof. Janez Pipan 15 15 30 60 2

9 Strokovni izbirni predmet 30 30 30 90 3

SKUPAJ 315 135 135 30 285 900 30

DELEŽ 35 15 15 3 32 100 100

Izbirni predmeti za 1. letnik

Učna enota Nosilec

Kontaktne ure SŠD

ŠOŠ

ECTS P S V DO

1 Angleški jezik lekt. Tina Mahkota 45 45 90 3

2 Gibalne tehnike in veščine I

izr. prof. mag. Uršula Teržan

75 15 90 3

3 Gledališko petje I izr. prof. Aldo Kumar 15 30 15 30 90 3

4 Slovenska dramatika in gledališče I

izr. prof. dr. Aldo Milohnić, izr. prof. dr. Tomaž Toporišič

45 15 30 90 3

5 Odprta katedra giba in plesa


30 30 30 90 3

3. semester

Učna enota Nosilec

Kontaktne ure SŠD

ŠOŠ

ECTS P S V DO

1 Praktična režija in dramska igra II


90 90 30 30 30 270 9


10

2 Teorija gledališke režije II izr. prof. Janez Pipan 15 15 30 60 2

3 Dramaturgija in zgodovina drame II


60 15 75 150 5

4 Dramsko pisanje II izr. prof. mag. Žanina Mirčevska

15 15 30 60 2

5 Kostumografija 1 red. prof. Janja Korun 15 15 0 30 1

6 Zgodovina gledališča II izr. prof. dr. Aldo Milohnić

30 0 30 1

7 Scenografija: prostori igre II

izr. prof. mag. Jasna Vastl 15 15 30 1

8 Oblikovanje svetlobe 1 red. prof. Janja Korun 15 60 15 30 120 4



SKUPAJ 315 120 180 45 270 930 31

DELEŽ 34 13 20 5 30 100 100

4. semester

Učna enota Nosilec

Kontaktne ure SŠD

ŠOŠ

ECTS P S V DO

1 Praktična režija in dramska igra II


90 90 30 30 30 270 9

2 Scenografija: prostori igre II



4 Sporazumevalne spretnosti

red. prof. Tomaž Gubenšek

30 30 30 90 3

5 Osnove zvoka in glasbe izr. prof. Aldo Kumar 30 30 30 90 3

6 Zgodovina gledališča II izr. prof. dr. Aldo Milohnić

30 30 60 2

7 Dramaturgija in zgodovina drame II


60 15 15 90 3

8 Teorija gledališke režije II izr. prof. Janez Pipan 15 15 30 60 2

9 Dramsko pisanje II izr. prof. mag. Žanina Mirčevska

15 15 60 90 3

SKUPAJ 285 135 120 45 285 870 29

DELEŽ 33 15 14 5 33 100 100


11


Učna enota Nosilec

Kontaktne ure SŠD

ŠOŠ

ECTS P S V DO

1 Slovenska dramatika in gledališče II


45 15 30 90 3

2 Sodobne plesne tehnike II izr. prof. mag. Uršula Teržan

30 30 30 90 3

3 Tehnika govora II red. prof. Tomaž Gubenšek

30 30 30 90 3

4 Umetniška beseda I red. prof. Saša Pavček red. prof. Aleš Valič

30 30 30 90 3

5 Izvori in potenciali igre red. prof. mag. Tomislav Janežič

30 30 30 90 3

6 Antropologija gledališča izr. prof. dr. Aldo Milohnić

30 30 30 90 3

7 Odprta katedra 1 izr. prof. mag. Sebastijan Horvat

30 30 30 90 3

8 Plesna kompozicija I red. prof. Tanja Zgonc 30 30 30 30 120 4



30 30 30 90 3

5. semester

Učna enota Nosilec

Kontaktne ure SŠD

ŠOŠ

ECTS P S V DO

1 Praktična režija in dramska igra III


60 120 30 30 30 270 9

2 Scenografija: prostori igre III



4 Oblikovanje zvoka I izr. prof. Aldo Kumar 30 30 30 90 3

5 Dramaturgija in zgodovina drame III


60 30 90 3

6 Zgodovina gledališča III izr. prof. dr. Aldo 30 0 30 1


12

Milohnić

7 Filozofija umetnosti red. prof. dr. Mladen Dolar

45 15 30 90 3

8 Plesna kompozicija II red. prof. Tanja Zgonc 15 15 15 15 60 2

9 Seminar za teorijo gledališke režije I

izr. prof. Janez Pipan 15 15 30 60 2

10 Lutkovna animacija I izr. prof. mag. Jasna Vastl 30 30 60 2


SKUPAJ 345 180 90 30 255 900 30

DELEŽ 38 20 10 3 29 100 100

6. semester

Učna enota Nosilec

Kontaktne ure SŠD

ŠOŠ

ECTS P S V DO

1 Praktična režija in dramska igra III


60 120 30 30 30 270 9

2 Seminar za teorijo gledališke režije I

izr. prof. Janez Pipan

15 15 30 60 2

3 Lutkovna animacija I izr. prof. mag. Jasna Vastl 30 30 60 2

4 Dramaturgija in zgodovina drame III


60 30 90 3

5 Študiji scenskih umetnosti I

izr. prof. dr. Barbara Orel 30 15 45 90 3


7 Scenografija: prostori igre III


8 Zgodovina gledališča III izr. prof. dr. Aldo Milohnić

30 30 60 2

9 Plesna kompozicija II red. prof. Tanja Zgonc 15 15 15 15 60 2


SKUPAJ 255 180 120 45 300 900 30

DELEŽ 28 20 14 5 33 100 100


Učna enota Nosilec Kontaktne ure


13

P S V DO SŠD ŠOŠ ECTS


30 30 30 90 3

2 Umetniška beseda II red. prof. Saša Pavček 30 45 15 90 3


30 30 30 90 3


30 30 30 90 3

5 Psihodrama red. prof. mag. Tomislav Janežič

30 30 30 90 3

6 Slovenska dramatika in gledališče III


45 15 30 90 3

7 Gledališko petje II red. prof. Žarko Prinčič 30 30 30 90 3

8 Jezik in govor III izr. prof. dr. Katarina Podbevšek

30 30 30 90 3




30 30 30 90 3

7. semester

Učna enota Nosilec

Kontaktne ure SŠD

ŠOŠ

ECTS P S V DO

1 Praktična režija in dramska igra IV


30 120 30 60 30 270 9

2 Seminar za teorijo gledališke režije II


15 30 15 30 90 3

3 Asistenca pri režiji

red. prof. Matjaž Zupančič izr. prof. mag. Sebastijan Horvat red. prof. mag. Tomislav

120 30 150 5


14

Janežič izr. prof. Jernej Lorenci izr. prof. Janez Pipan

4 Radijska režija red. prof. Aleš Jan 15 30 15 30 90 3

5 Scenografija: prostori igre IV



7 Študiji scenskih umetnosti II

izr. prof. dr. Barbara Orel 30 15 45 90 3

8 Medijski študiji in popularna kultura

izr. prof. dr. Barbara Orel 60 30 90 3

SKUPAJ 90 240 90 210 240 870 29

DELEŽ 10 28 10 24 28 100 100

8. semester

Učna enota Nosilec

Kontaktne ure SŠD

ŠOŠ

ECTS P S V DO

1 Praktična režija in dramska igra IV


30 120 30 60 30 270 9

2 Seminar za teorijo gledališke režije II


15 30 15 30 90 3

3 Scenografija: prostori igre IV



5 Diplomsko delo


30 60 90 3



15




SKUPAJ 165 195 150 105 315 930 31

DELEŽ 18 21 16 11 34 100 100


Učna enota Nosilec

Kontaktne ure SŠD

ŠOŠ

ECTS P S V DO


30 30 30 90 3


30 30 30 90 3


30 30 30 90 3

4 Psihodrama red. prof. mag. Tomislav Janežič

30 30 30 90 3

5 Plesna kompozicija III red. prof. Tanja Zgonc 30 30 30 90 3

6 Gledališko petje IV red. prof. Žarko Prinčič 15 45 30 90 3

7 Dramsko pisanje III izr. prof. mag. Žanina Mirčevska

30 15 15 60 120 4

8 Lutkovna animacija II izr. prof. mag. Jasna Vastl 60 30 90 3




30 30 30 90 3

Kratke predstavitve posameznega predmeta Angleški jezik Ustrezne jezikovne kompetence za angleški jezik. Spretnosti branja, poslušanja in pisnega ter ustnega izražanja, kompetence za iskanje jezikovnih virov, slovnične strukture angleškega jezika kot osnova za jezikovno delo, uzaveščanje pomembnih razlik med slovenskim in angleškim jezikom, uzaveščanje relevantnih razlik med slovensko kulturo in kulturo angleško govorečega sveta. Obravnava tem iz filma, televizije in dramatike in z njimi povezana besedišče in idiomatika. Skozi samostojno in skupinsko delo študentje razvijajo štiri osnovne spretnosti: branje, poslušanje in pisno ter ustno izražanje. Poudarek je na branju besedil, povezanih s filmom, televizijo in gledališčem, in na pisanju uporabnih besedil, kot na primer sinopsisov, življenjepisa, povzetkov in pisem v zvezi z zaposlitvijo. Utrjevanje slovničnih struktur v sklopu različnih besedil in obravnava najpogostejših napak pri učenju jezika. Glavne razlike v zgradbi angleškega in slovenskega jezika in razlike med slovensko kulturo in kulturo angleško govorečega sveta. Antropologija gledališča Predmet je zasnovan kot uvod v zgodovino in teorijo gledališča z antropološke perspektive. Študenta


16

seznanja s teorijami o nastanku gledališča in kritično refleksijo teh teorij ter analizira razmerja med gledališčem in ritualnimi oblikami izvedbe. Vključuje tudi pregled antropoloških teorij, ki preučujejo performativne prakse v evropskih in neevropskih kulturah. Kritično obravnava vplivne koncepte kot npr. »družbena drama« (Turner), »igranja družbenih vlog« (Goffman), »homo ludens« (Huizinga), »kulturni performans« (Singer), »karnevalizacija« (Bahtin) itn. Posebno pozornost posveča antropološkim teorijam gledališča, ki so jih v 20. stoletju razvili zlasti Grotowski, Schechner in Barba ter spodbuja kritično branje programa Mednarodne šole gledališke antropologije (ISTA). Študente seznanja tudi z najnovejšimi dognanji in razpravami s področja antropologije gledališča. Asistenca pri režiji Študent se spozna z delom v profesionalni inštituciji. Kot asistent režije vstopa v umetniška razmerja z vsemi avtorskimi sodelavci pri gledališkem projektu. Nauči in spoznava profesionalno delo režiserja, ki je zamejeno s specifično ekonomijo ustvarjanja, povezano z instanco umetniškega vodje in konceptualno usmeritvijo določenega gledališča. Asistenca režije pomeni sodelovanje pri profesionalnem gledališkem projektu v različnih fazah ustvarjanja:

konceptualni – idejni zaris projekta,

izbira sodelavcev in igralska zasedba,

organiziranje in terminsko določanje vaj glede na odločitev principa dela,

nadziranje in sodelovanje pri realizaciji scene, kostumov, glasbe, videa,

struktura vaj: uvodna vaja, bralne vaje, merilna vaja, aranžirke/improvizacije, izdelovalne vaje, kostumska, tehnična vaja, lučna vaja, glavne vaje, generalke, premiera.

Sodelovanje z vodstvom gledališča, aktivno sodelovanje pri promociji, zasnovi gledališkega lista in celostnem komuniciranju z javnostjo. Diplomsko delo Diplomsko delo je pisno-teoretični izdelek, ki izhaja iz diplomske uprizoritve kot rezultata Praktične režije in dramske igre IV. Diplomsko delo je dopolnilo in eksplikacija praktične zaključne uprizoritve. Študent ob zaključku študija na dodiplomski stopnji pripravi Diplomsko delo. Naloga je teoretsko delo, ki pomeni sintezo študijskih vsebin tako osnovnih predmetov praktičnega gledališkega uprizarjanja kot strokovnih predmetov in veščin ter teoretičnih predmetov. Študent ustvari zaključeno celoto, ki jo javno zagovarja. Diplomsko delo mora teoretično ovrednotiti vse postopke in cilje, ki so bili uporabljeni pri diplomski uprizoritvi: razlaga koncepta (interpretacije, historične rekonstrukcije, kritično branje ...), teksta, konteksta, recepcije, vseh posameznih izraznih sredstev pri uprizarjanju ter ostalih praktičnih metod in modelov, uporabljenih pri praktičnem delu s sodelavci pri predstavi in igralci. Dramaturgija in zgodovina drame I Študent spozna ontološko in historično naravo dramaturgije v širšem smislu ter delovanje dramaturgije kot scenske prakse v ožjem smislu, seznani se z njeno temeljno funkcijo v kontekstu analize dramskega besedila ter uprizoritvenega procesa oz. scenskega dogodka kot takega in z vlogo pri njuni recepciji. Definicija izvora, pojma in predmeta dramaturgije v širšem in praktične dramaturgije v ožjem smislu, katalogizacija osnovnih dramaturških pojmov skozi prikaz različnih tipov analize dramskega besedila, definicija specifične narave dramaturgije kot scenske prakse in njenih metodoloških izhodišč ter proizvodnih načel, kronološki pregled razvoja praktične dramaturgije od Lessinga oz. Levstika do danes. V prvem koraku se študent spozna s pogoji, ki so omogočili nastanek evropske dramatike, predstavljene so antična grška in rimska ter helenistična dramatika, dramatika v času srednjega veka in pogoji, ki pomenijo prehod iz dramatike srednjega veka v renesančno dramatiko. Študent se spozna s specifičnimi spremembami v stilskih formacijah v odvisnosti od zgodovinskih


17

dogodkov in estetskega razvoja dramatike; diskutirana so razmerja med evropsko dramatiko in sorodnimi pojavi (indijska, japonska, kitajska dramatika). Vsebina predmeta obsega analizo in prikaz dramskih besedil, ki so nastala od antičnih grških začetkov do leta 1492 (začetek renesanse), opisuje posebnosti in značilnosti dramskih besedil v tem obdobju, ukvarja se z raziskovanjem razlik na vsebinski in formalni ravni ter v sinhroni in diahroni razvojni perspektivi, razkriva idejna, socialna, ekonomska, estetska in vsa druga relevantna dejstva, ki so sooblikovala dramske strukture. Študentu je omogočen celovit vpogled v strukturo najstarejše evropske dramatike in spozna se s pogoji, ki omogočajo današnje dramaturško branje najstarejših dramskih besedil. Dramaturgija in zgodovina drame II Študent dobi na predavanjih uvid v zakonitosti analitične razgradnje gledališke predstave oz. scenskega dogodka s težnjo po re-konstrukciji njenega/njegovega dramaturškega modela. Vsebina predmeta je semiološka in semantična analiza gledališke uprizoritve kot predstave oziroma scenskega dogodka ter njena/njegova razstava na konstitutivne elemente (igralec-zvok-prostor-čas-drugi elementi). V ta namen proizvede dramaturški analitični aparat kot pripomoček za praktično dramaturški, kritiški ali teatrološko-teoretski pristop k scenskim pojavom in njihovi recepciji. V metodološkem smislu namenja hkratno pozornost tako dramsko-teoretskim kot scensko-uprizoritvenim vidikom in v paradoksnem obratu vidi dramski tekst kot virtualno uprizoritev oziroma gledališko uprizoritev bere kot tekst. Pri predmetu so oblikuje razumevanje številnih medsebojno prepletenih pojavov, ki oblikujejo tok evropske in ameriške dramatike v dvajsetem stoletju. Od stilno heterogene moderne, preko avantgard in ekspresionizma se oblikujejo še drugi tokovi, kot so dramatika eksistencializma in nove stvarnosti, socialnega realizma, poetična drama, dramatika absurda, pojavi v ameriški dramatiki, evropska dokumentarna drama ter sklop pojavov, ki sodijo v postmoderno dramatiko. Študent se seznani z najpomembnejšimi dramatiki, njihovimi opusi in tudi s povezavo sodobne dramatike z dramaturškimi, estetskimi,filozofskimi in tehnopoetičnimi teorijami, ki vzniknejo v posameznih desetletjih dvajsetega stoletja. Študent dobi tudi vpogled v medbesedilne povezave, značilne za razvoj literature v dvajsetem stoletju. Dramaturgija in zgodovina drame III Študent spozna historični razvoj dramskih/dramaturških teorij od antike do danes, posredovan kot sinhroni presek in osrediščen okrog temeljnih dramaturških kategorij oziroma konceptov, v razponu od protodramskega do postdramskega. Vsebina predmeta je razvoj dramskih/dramaturških teorij in v ta namen vzpostavlja štiri temeljne dramaturške koncepte (dejanje, čas, oseba, dialog) ter jih po principu diahrono-sinhrone razgrnitve pregleda v razponu od Aristotela do Brechta in poveže z dramsko oz. uprizoritveno prakso 20. stoletja. V metodološkem smislu namenja hkratno pozornost tako dramsko-teoretskim kot gledališko-uprizoritvenim vidikom in v paradoksnem obratu vidi dramski tekst kot virtualno uprizoritev oziroma gledališko uprizoritev bere kot tekst. Pri predmetu so oblikuje razumevanje številnih medsebojno prepletenih pojavov, ki oblikujejo tok evropske in ameriške dramatike v dvajsetem stoletju. Od stilno heterogene moderne, preko avantgard in ekspresionizma se oblikujejo še drugi tokovi, kot so dramatika eksistencializma in nove stvarnosti, socialnega realizma, poetična drama, dramatika absurda, pojavi v ameriški dramatiki, evropska dokumentarna drama ter sklop pojavov, ki sodijo v postmoderno dramatiko. Študent se seznani z najpomembnejšimi dramatiki, njihovimi opusi in tudi s povezavo sodobne dramatike z dramaturškimi, estetskimi,filozofskimi in tehnopoetičnimi teorijami, ki vzniknejo v posameznih desetletjih dvajsetega stoletja. Študent dobi tudi vpogled v medbesedilne povezave, značilne za razvoj literature v dvajsetem stoletju. Dramsko pisanje I Posebna naloga je, kako napisati učinkovit dramski dialog in kako dozirati informacije pri pisanju


18

dramskega besedila. Študent se poglablja v osnovno tehniko dramskega pisanja in se seznani z metodami: selekcija, redukcija, postopnost, »prevajanje« informacij v dramska dejanja, ravnovesje med dialoškim in nedialoškim dejanjem, efektivni scenski napotki, izraznost/originalnost dialoga, preverjanje dialoga. Postopek, ki omogoča dramaturško uvajanje v pisanje originalnega dramskega besedila, je tudi dramatizacija nedramskega dela v dialoško/dramsko/uprizoritveno obliko. Dramsko pisanje II Osnovni namen predmeta je, da pri posamezniku razvija tehniko dramskega pisanja in da spodbuja njegovo kreativnost. Cilj predmeta je, da posameznik ustvari originalno, celovito dramsko besedilo (enodejanka ali celovečerna igra) s poglobljeno karakterizacijo in z izvirnim dialogom. Pri predmetu študent odkriva in razvija svoj lastni stil in rokopis. Študent se tudi seznani z metodami evalvacije dramskih besedil. Predmet razvija tudi samostojnost in kreativnost pri predelavi/adaptaciji obstoječih dramskih struktur. Dramsko pisanje III Predmet se ukvarja s proučevanjem različnih pristopov in tehnik dramskega pisanja, ki jih lahko uporabimo, kot orodje ali izrazno sredstvo pri pripravi avtorskih projektov. Osnovni namen predmeta je seznaniti se s fenomenologijo avtorskega projekta. Predmetnospecifične kompetence: - razvijanje oz. pisanje scenarijev ali konceptov za performanse ali libreta za avtorski projekt ali druge

umetniške dogodke, - razvijanje oz. pisanje originalnega dramskega besedila (celovečerna igra) na temo po lastnem izboru. Filozofija umetnosti Cilj predmeta je podati odgovore na naslednja vprašanja: (1) ali je umetnost zgolj ilustracija filozofskih vprašanj ali pa tudi prvobitni vir zastavljanja teh vprašanj?, (2) na kakšen način eksistirajo umetniška dela?, (3) kakšna je vloga intenc pri interpretaciji literarnih del in kako ta dela doživljamo?, (4) ali obstaja »prava« interpretacija umetniških del?, (5) ali lahko čutimo prava čustva v odzivu na umetniška dela?, (6) kakšne vrednote nam ponujajo umetniška dela?, (7) kako lahko umetnost prispeva h kvaliteti življenja in samoizgrajevanju človekovega značaja? Študenti/študentke bodo zmožni prepoznavati, analizirati in uporabljati različne interpretacijske in doživljajske modele ob odzivanju na umetniška dela ter razumeti in prepoznati estetske, etične in spoznavne vrednosti in vrednote umetniškega dela. Gibalne tehnike in veščine I Vadba akrobatskih elementov in spoznavanje osnov boksa, juda in samoobrambe ima pozitiven vpliv na kognitivne in konativne lastnosti. Pozitivno deluje na uravnovešanje osebnosti, razvija se perceptivnost, specialnost in fluidna inteligenca; izboljšujeta se vigilnost in koncentracija, vzpodbuja samozavest in borbeni duh. Preko vstopanja v spontano gibanje, ki ni odvisno od volje in je brez zunanje forme, študenti prepoznavajo lastne napetosti in sposobnosti, dobijo orodja za ozaveščanje povezanost telesa in uma. To jim daje večje zaupanje v lastno izražanje skozi gibanje brez forme, spoznavanje notranjega in zunanjega prostora, gibanje skozi prostor in s tem razumevanje prezence na odru. Gledališko petje I Gledališko petje I. je študijski predmet, ki uvaja v svet enoglasnega, dvoglasnega, triglasnega in štiriglasnega petja. Namen predmeta je postopno seznanjanje študentov in študentk z ritmično-melodičnimi parametri glasbe v povezavi z besedilom in njegovim pomenom. Enoglasno, solo petje zahteva povsem individualno interpretacijo, zato je pri študiju tovrstne literature študijska pozornost usmerjena predvsem v oblikovanje in razvijanje osebnega odnosa do podajanja določene pesmi,


19

večglasno petje pa od študentov zahteva razvijanje sposobnosti slišanja več melodičnih liniji hkrati. Cilj predmeta je torej dvojen: razvijanje študentove sposobnosti individualnega pevskega izražanja in postopno usposabljanje za petje v dvoglasnih, troglasnih in štiriglasnih postavitvah. Gledališko petje II Obvladovanje vokalne tehnike: preponski vdih in izdih, postavitev pevskega glasu,uporaba rezonatorjev, relaksacija, artikulacija, vokali, konzonanti, registri,kopfton, vibrato, messa di voce; analiza, študij in izvedba songov, šansonov, arij, pesmi, lied; duetov, tercetov, zborov ... v slovenskem in/ali originalnem jeziku; prehod iz dramskega govora v petje in vice versa; približevanje in obvladovanje stilnih zakonitosti glasbenega gledališča; poglabljanje v interpretacijo glasbeno-scenskih form ter iniciacija v razvoj študentovega lastnega odnosa do interpretacije dramsko-glasbenih oblik; obvladovanje intonančnih, ritmičnih, agogičnih ter dinamičnih problemov, cezura, fermata, appogiatura, portamento; obvladovanje stilne raznovrstnosti, izvajalske suverenosti, psiho- fizične odrske prezence ter materializacija duhovnih vzgibov v smeri specifične originalnosti interpretacije. Gledališko petje IV Študij in izvedba velikih glasbeno-scenskih del – MUSICAL (Broadway, West-End), Les Miserables, Kiss of the Spider women, A Chorus Line, The Phantom of the Opera, Grand Hotel, City of Angels, Zorba, Chicago, Sweeney Todd, Sugar, Jesus Christ Superstar, Man of La Mancha, Porgy and Bess. Študij in izvedba songov in pesmi: - stoletje ameriške popularne glasbe: gospel, blues, jazz, ragtime, swing, bebop, soul, R&B, fusion, rock, pop, - južnoameriška glasba: bossa nova, samba, tango, - flamenco, fado, irska narodna pesem. Avtorji in izvajalci: Bessie Smith, Duke Ellington, Ella Fitzgerald, Tony Bennett, Billie Holiday, Stevie Wonder, Antonio Carlos Jobim, Whitney Houston, Irving Berlin, Piazzola ... Izvori in potenciali igre Starodobne in novodobne ustvarjalne tehnike igre. Študent se skozi različne teoretične in praktične perspektive sreča s fenomenom igre ter spoznava psihološke in druge karakteristike tega procesa. Razume osnovne pojme igralskega vokabularja. Uzavešča – tako teoretično kot praktično – univerzalne kvalitete igralske ekspresivnosti, seznani se z oblikami igre po svetu ter različnimi pristopi do igralske umetnosti. Poglobi znanje o igri skozi zgodovino, v gledališču in na filmu. Seznani se z izvornimi in obrednimi vidiki in oblikami igre. Študent se uči prepoznati in v določeni meri analizirati igralčevo delo in lastnosti vrhunskih igralskih kreacij. Teoretično in praktično se seznani se z bistvenimi postavkami različnih igralskih tehnik. Sreča se z igro zunaj gledališča ter z oblikami terapij z igro, spozna načine aplikacij igre na druga umetniška in neumetniška področja, na lastni koži izkusi izzive in potenciale igralskega ustvarjalnega procesa. Jezik in govor I Predmet ima dva vsebinska sklopa: Osnove sociolingvistike in Uvod v odrski govor. Prvi sklop obravnava naslednje teme: soodvisnost jezika in družbenih razmer, slovenski jezik v EU, slovenščina kot identitetni jezik, multilingvizem in multikulturnost, odsev jezikovnih interferenc v umetnostnem jeziku, večjezičnost in jezikovna hibridizacija v gledališču in drugih medijih, zvrstnost slovenskega jezika (Toporišič), sociolekti (Skubic), novi jeziki (internetni, sms). Drugi sklop uvaja študente v odrski govor z ozaveščanjem njihovega lastnega govora in z analizo njihovega


20

govornega idiolekta v prostem govoru in v branju; sledi navajanje na usmerjeno poslušanje sebe in drugega ter prepoznavanje razlik med javnim in zasebnim govorom. Vaje s kratkimi teoretičnimi uvodi se nadaljujejo s pravorečjem v praktični rabi (narečne glasovne posebnosti in zborna izreka), razvijanjem govorne domišljije (preizkušanje izraznosti glasu – govornega in negovornega) ter z usklajevanjem zvočnih in vidnih prvin govora v specifičnih (odrskih) okoliščinah. Jezik in govor III Stilistika in dramski verz:

funkcije jezika po Jakobsonu,

dramski jezik in njegove funkcije (Pfister),

tropi in figure (Aristotel, Kvintilijan),

različne teorije metafore,

funkcije metafore v poeziji, dramatiki,

vrste metafor (slovnične, futuristične, nadrealistične, absolutna metafora),

simbol in alegorija,

verzni sistemi (kvantitativni, silabični itd.),

- verz v dramatiki, Shakespeare: dvojni vzorec,

besedilni slog (pripovedovanje, poročanje itd.; monolog, dialog; notranji monolog itd.),

medbesedilnost,

kontekstualne obravnave sloga (vloga bralca oz. gledalca). Kostumografija 1 - pomen in uporaba znanja o pretekli in sodobni oblačilni kulturi (obleka = bivanje, delo, vzgoja, zabava, običaji, navade, tehnologija, tkanine, barve, dekoracija) pri ustvarjanju sodobne gledališke kostumografije - analiza primerov zgodovinskih in sodobnih kostumskih rešitev - režijsko-dramaturški koncept in vizualna upodobitev predstave. Seminar, vaje in druge oblike: - vrednotenje in umestitev sodobne kostumografije, - koncept, idejna zasnova in likovna rešitev kostumografije za izbrane dramske tekste , - predstavitev in preverjanje režijskega koncepta v odnosu do celotne likovne podobe gledališke študijske produkcije. Kostumografija 2 Razširitev in poglobitev pridobljenega znanja o pomenu oblikovanja kostumografije predvsem z likovno-estetskega in vsebinsko-konceptualnega vidika. Koncept kostumografije:

barva, oblika in tekstura kostumov: fiziološke, psihološke in simbolne konotacije; medsebojne povezave; nadgrajevanje in razgrajevanje,

stil in žanr: dokumentarni, zgodovinski, realistični, surrealistični, fantazijski, stiliziran itd.; komičen, tragičen, absurden, grotesken itd. kostum,

funkcionalnost in izraznost: pomenska, simbolna in dejanska uporaba kostuma s stališča sodobnih režijskih (socioloških, psiholoških, filozofskih in likovno estetskih) pristopov,

kostumografija kot neločljiv vizualni del uprizoritve: kostumi v prostoru (scena), svetlobi (atmosfera) in gibanju (čas).

Različni dosežki v sodobni gledališki kostumografiji.


21

Kostumografija 3 Kreativno sodelovanje s kostumografom in preverjanje posameznih faz v postopku: ideja - koncept - skica – izvedba. 1. Osnovna ideja, ki je odvisna od vrste dramskega besedila oz. dogodka, izbire časa, kraja, zvrsti, načina uprizarjanja itd. 2. Zbiranje in pregledovanje različnega slikovnega gradiva: pretekla in sodobna likovna umetnost, oblačilna kultura, načini življenja itd. na slikah, fotografijah, filmih; resnično in ustvarjeno. 3. Določitev temeljnega koncepta kostumografije; transformacija iz ideje v risbo, iz verbalnega v vizualno. 4. Izbira in potrditev končnih skic kostumov. 5. Izdelava kostumov; preverjanje funkcioniranja na odru: odnosi med vsemi kostumi v celotni predstavi, v posameznih prizorih, odnos do prostora, svetlobe, atmosfere, koncepta itd. 6. Kritična ocena delovanja kostumov v predstavi: izpolnjevanje zadane naloge, razmislek o možnih drugačnih rešitvah. Lutkovna animacija I Spoznavanje zakonitosti animacije in uprizarjanja predstave z lutko. Odpiranje možnosti za posameznikovo ter skupinsko raziskavo izraznih možnosti lutke. Spoznavanje pomena igre z lutko ter lutkovnega načina razmišljanja in izražanja pri odrskih postavitvah. Analiza odnosa igralec – lutka ter prenos igralčeve vloge in energije v predmet – lutko. Naučiti se: izražati preko lutke, animirati lutke v različnih tehnikah in likovnosti, prenesti igralčevo vlogo, energijo in impulze v lutko, sposobnosti ustvarjalnega izražanja z lutko, razumeti dominantnost lutke v odrskem uprizarjanju ter razviti odnos igralca do lutke in obratno. Lutkovna animacija (delov telesa, predmetov, marionete, ročne lutke, javajke, mimične lutke, bunraku – namizno gledališče, soigra igralca in lutke). Lutkovna animacija II Nadaljevanje, poglobitev in razširitev raziskav zakonitosti in mnogoterih možnosti animacije in uprizarjanja predstave z "lutko" različnih zvrsti. Odpiranje možnosti za posameznikovo ter skupinsko raziskavo izraznih možnosti lutke. Spoznavanje pomena igre z lutko ter lutkovnega načina razmišljanja in izražanja pri odrskih postavitvah. Analiza odnosa igralec – lutka ter prenos igralčeve vloge in energije v predmet – lutko. Naučiti se: izražati preko lutke, animirati lutke v različnih tehnikah in likovnosti, prenesti igralčevo vlogo, energijo in impulze v lutko, sposobnosti ustvarjalnega izražanja z lutko, razumeti dominantnost lutke v odrskem uprizarjanju ter razviti odnos igralca do lutke in obratno. Lutkovna animacija (delov telesa, predmetov, marionete, ročne lutke, javajke, mimične lutke, bunraku – namizno gledališče, soigra igralca in lutke). Medijski študiji in popularna kultura Predmet je namenjen preučevanju medijev in njihove ključne vloge pri oblikovanju družbenih formacij in človekovega vsakdanjega življenja. Mediji so obravnavani z vidika sociologije komunikacij in antropologije uporabe tehnologij, pri čemer je pozornost usmerjena v umetnostne rabe tehnologij. Študentje in študentke se na predavanjih seznanijo s povezavami med mediji, umetnostjo, družbo in percepcijo občinstva, na delavnicah pa pod mentorstvom intermedijskih umetnikov preiskujejo izrazne možnosti umetniškega ustvarjanja v jeziku novih medijev. Mediji so obravnavani kot mesta prepletanj filozofskih, estetskih in družbenih diskurzov, v ospredju pa je njihova vloga pri oblikovanju popularne kulture. Predmet ne sledi družboslovni tradiciji preučevanja medijev kot posedovalcev moči in posredovalcev pomenov, temveč prestopa na področje antropologije uporabljanja tehnologij. Preučevanje komunikacijskih praks in družbenih vezi, ki se razvijajo z uporabo tehnologij, je umeščeno v zgodovinski kontekst tehničnega posredovanja komunikacij (s pisavo, knjigo, časopisom, plakatom, fotografijo, avdiovizualnimi mediji, kot sta radio in televizija, ter elektronskimi mediji, med njimi


22

internetom). Zgodovinske spremembe percepcijskih paradigem so obravnavane z vidika dinamičnih razmerij med razvojem tehnoloških inovacij in družbenimi rabami medijev, ki jih narekujejo konkurenčni diskurzi ekonomije, politike, znanosti in umetnosti. Komunikacijske prakse so prikazane v luči razvoja marginalnih in alternativnih rab tehnologij, ki z množično uporabo postanejo dominantne – s poudarkom na umetnostnih rabah tehnologij, ki utirajo pot trendom v popularni kulturi. Oblikovanje svetlobe 1 Kaj je svetloba – različne osvetlitve v vsakodnevnem življenju. Zgodovinski razvoj gledališke luči. Spoznavanje različnih reflektorjev in njihovih lastnosti. Oblika, smer, jakost, barva in gibanje luči. Terminologija v osvetljevanju in zaporedne faze. Pozicije luči in osvetljevanje igralca. Metoda splošnega oblikovanja luči. Praktično seznanjanje z reflektorji in svetlobnim pultom s poudarkom na varnosti. Načrt svetlobne postavitve v tlorisu. Izvedba svetlobnega načrta v praksi. Oblikovanje svetlobe 2 Različne metode osvetljevanja. Svetlobni načrt in scena. Ustvarjanje atmosfere s pomočjo svetlobe. Svetloba in njen vpliv na kostume. Dramaturgija svetlobnih sprememb. Posebni svetlobni efekti. Zasnova in realizacija svetlobnega projekta po lastnem konceptu. Oblikovanje zvoka I Namen predmeta je poglobitev in razširjanje znanj in spretnost iz predmeta Osnove zvoka in glasbe. Študenti, ki se bodo pri svojem režijskem ali dramaturškem delu vsakodnevno srečevali z zvokom, o tem pojavu, tišini kot njegovem antipodu in glasbi kot njegovi najvišji organiziranosti, razmišljajo na bolj ponotranjeni ravni, se sprašujejo o korelacijah z ostalimi elementi gledališke predstave, radiofonskega ali filmskega/televizijskega dela in tako samemu zvočnemu delu dajo tehtnejši pomen. Glasba v gledališču. Scenska glasba. Glasba kot atmosfera. Glasba kot simbol. Glasba kot ilustracija. Glasba kot metafora. Gledališki song. Glasba v radiofoniji. Klasična radijska igra. Kompleksnejši pristop k radiofonskemu mediju. Poslušanje in analiza primerov iz slovenske in svetovne radiofonske produkcije (Ars acusticae). Filmska glasba. Zgodovinski pregled filmske glasbe. Sodelovanje s skladateljem (analiza vsebine filmskega ali gledališkega dela, izbira glasbene zasedbe, konzultacije o glasbenem stilu ...). Asistenca študentov pri skladatelju. Težišče programa sloni na praktičnem delu v tonskem studiu in oblikovanju avtorskega zvočnega izdelka po lastnem scenariju, ki je lahko popolnoma avtorski ali vezan na literarno delo. Odprta katedra 1, 2 Širjenje študentovega splošnega in specifičnega znanja s predavanji, delavnicami, workshopi, obiski predstav, ekskurzijami itd., ki jih izvajajo uveljavljeni domači in tuji umetniki oz. strokovnjaki z različnih umetniških ali znanstvenih področij. Poglobljena splošna in specifična umetniška razgledanost, ki se širi skozi različne prakse in večdisciplinarne pristope do sodobnega gledališkega uprizarjanja. Študij pri predmetu Odprta katedra se bo izvajal v obliki serije predavanj, predstavitev, praktičnih delavnic ali organiziranih diskusij na določeno temo. Teme in povabljeni umetniki oz. predavatelji se izbirajo glede na trenutno dogajanje v gledališču, družbi in umetnosti. Obsegajo lahko ozko specifična gledališka področja kot tudi širša, različna področja (npr. sodobno plesno gledališče, praksa in teorija performansa, internet art, video art, likovna instalacija ali: psihologija percepcije, nove teorije medijev, sodobna politična filozofija, teme iz kulturnih študij ipd.). Odprta katedra giba in plesa


23

Je poligon, kjer se srečata teorija in praksa giba in plesa. Odvijajo se predavanja teorije ter zgodovine giba in plesa pa praktične delavnice, ki študentom razširijo znanja še na specifična področja in se skozi razvoj praks povezujejo z gledališko. Znotraj Odprte katedre se odvijejo predavanja Družabnih in Starinskih plesov (teoretična in praktična predavanja iz konkretnih plesov, ki so del zgodovinske socialno družbeno-umetniške zakladnice zahodne civilizacije); Teoretične vsebine zajemajo osnovne pojme in definicije, zgodovinski razvoj družabnih plesnih zvrsti v svetu in pri nas, pregled najpomembnejših historičnih virov (plesnih priročnikov) in literature za rekonstrukcijo evropskih dvorskih in družabnih plesov. Predavanja povabljenih gostov; priznanih umetnikov teorije in prakse s področja giba in plesa iz slovenskega prostora in širše, kjer študenti spoznavajo in vrednotijo sodobne in zgodovinske, teoretske in praktične diskurze umetnosti giba in plesa. Osnove dramskega pisanja in scenaristike Cilj predmeta je spoznati se z osnovami dramske strukture skozi preučevanje dramskih elementov: - zaplet (definicije in sestavni deli) , - karakter (definicije, vrste, karakterizacija, sestavni deli), - dikcija/jezik (definicije), - misel (definicije, sestavni deli), - glasba in spektakel/scenski aparat (definicije, sestavni deli). Ob spoznavanju osnovnih postopkov dramskega pisanja dobi študent temeljno poznavanje anatomije drame ter usvoji tehnike pisanja kratke forme in uporabe osnovnih orodij dramskega pisanja. Predmetnospecifične kompetence so: poznavanje osnovnih pristopov dramskega pisanja in scenaristike, obvladovanje temeljnih elementov dramske strukture. Osnove zvoka in glasbe Namen predmeta Osnove zvoka in glasbe je, da študenti, ki se bodo pri svojem režijskem ali dramaturškem delu vsakodnevno srečevali z zvokom in glasbo, razmišljajo na bolj ponotranjeni ravni, se sprašujejo o korelacijah z ostalimi elementi filmskega dela, gledališke predstave ali radiofonskega dela in tako samemu zvočnemu delu dajo tehtnejši pomen. Osnove akustike in zaznavanja zvoka (osnove zvoka, zvok kot valovanje, človeško uho, zaznavanje zvoka, zaznavanje smeri in prostora). Aplikacije zvoka (radio, gledališče, televizija, film, večpredstavnost)- Osnove snemanja zvoka (analogni in digitalni zapis zvoka, vzorčenje, vrste in postavitve mikrofonov, snemanje na terenu in v studiu, snemanje govora in glasbe). Postopki obdelave zvoka in glasbe (montaža in orodja, vrste studiev, mešalna miza, sinhronost zvoka in slike, nasnemavanje, uporaba arhivskih virov, atmosfera, mešanje, filtriranje, odstranjevanje šuma, mastering). Reprodukcija zvoka (zvočniki, prostor, mono, stereo, prostorski zvok, nosilci zvoka). Posebnosti pri snemanju, obdelavi, zvočni plani – razmerje človeškega glasu in glasbe. Pregled zgodovinskih glasbenih slogov. Plesna kompozicija I Cilj predmeta je kontinuiran proces ozaveščanja telesa, delo s partnerjem in v skupini. Znanje vaj omogoča študentu pravilno uporabo teže svojega in telesa partnerja. Vaje omogočajo funkcionalno ozaveščanje centra telesa, kar služi boljšemu poznavanju svojega gibalnega aparata, s čimer se povečuje možnost samostojne kreativnosti ter se razvijata lastna gibalna fantazija in ustvarjalnost. Poleg ustvarjalnega sodelovanja s partnerjem in skupino je cilj predmeta predvsem komunikativen, samostojen, kreativen in odgovoren gibalec/plesalec-igralec. S procesom vodene improvizacije študent razvija, utrjuje in poglablja stanje posebne pozornosti v odnosu


24

do sebe, partnerjev in prostora, poleg tega pa širi meje svojih specifičnih gibalnih zmožnosti. Z uvedbo videa (snemanje posameznih stopenj improvizacije) si slušatelji razvijajo kritičnost na vseh stopnjah spoznavnega procesa, od kritične analize improvizacije in kompozicije preko interpretacije do vrednotenja ustvarjalnega dela. Plesna kompozicija II Študent tretjega letnika zna že bolj funkcionalno in kontrolirano uporabljati svoje telo. Naslednja stopnja oz. drug pogled na delo s telesom, predstavlja »metodologija butoh«, katere cilj je razširitev in poglobitev študentove ustvarjalnosti. Namen vaj je voditi študenta skozi proces, ki gradi na popolnem miru – pozornosti in na presenečenju – eksplozivnosti, energičnosti, akciji. Cilj metodologije butoh, ki vse od svojih začetkov temelji na ozaveščanju telesa in njegovi standardizaciji, je študentu omogočiti poglobljeno delo na lastni pozornosti, popolni koncentraciji na detajlu ter razumevanju, da fizična resničnost determinira notranjo resničnost telesa plesalca/igralca. Plesna kompozicija III Študent četrtega letnika se že zaveda, da je v telesu skritih vsaj toliko izraznih možnosti kot v razumu in da je dinamika geste ena od osnov gledališke izpovedi. Cilj predmeta je povezovanje plesno tehničnih znanj, ki jih je študent pridobil v času študija, nadgraditi ustvarjalni pristop, ki vključuje improvizacijo, iskanje in izdelavo plesno-gledališkega materiala ter kompozicije; samostojne razčlembe gledališkega teksta in hkrati njegove avtorske gibalne artikulacije. Izključena je torej šablonska obravnava študenta/igralca in je omogočeno razvijanje njegovih osebnih karakteristik. Nadaljevalni program vključuje vse že v drugem in tretjem letniku omenjene ogrevalne vaje, ki jih povežemo ter poglobimo. Stopnjo vaj po metodologiji butoh, ki grade na popolnem miru – pozornosti in na presenečenju – eksplozivnosti, energičnost ter akciji, sedaj poglobimo. Poglavitna naloga študentov četrtega letnika je za zaključni izpit postaviti avtorsko koreografijo lastne solo predstave. Praktična režija in dramska igra I Dramska igra in praktična režija je temeljni predmet za študente programa Gledališka režija, pri katerem naj bi teoretično spoznali in praktično izkusili ter obvladali osnove igralske umetnosti, spoznali in raziskali temeljne zakonitosti uprizarjanja – od simulacije preko improvizacije do interpretacije. Študentje tudi »na lastni koži« spoznajo probleme in težavnosti igranja, da bi tako lahko pri svojem bodočem delu lažje sodelovali z igralci. Naučiti se gledati in slišati svet zunaj sebe in v sebi pomeni smiselno razčlenjevati življenjske pojave, spoznavati njihovo strukturo in globino, razumevati povezave in razmerja med njimi ter dojemati njihovo bistvo. Opazovanje sebe in drugih. Stik, izmenjava energije, odnos, ekstatičnost. Naučiti se čutiti in izražati, poglabljati prirojeno občutljivost, vnemati neutrudno raziskovalno radovednost in spodbujevati sposobnost čudenja nad temeljnimi dogajanji v strukturi duševnih in telesnih procesov. Oblikovanje uprizoritvene osebnosti: a) Prenos življenjskega gradiva, se pravi dogodkov iz vsakdanje izkušnje v prostor igre in uprizarjanja. Odpreti možnosti za posameznikovo in skupinsko raziskavo igralskih potencialov in s tem vzpostavljati področje za trasiranje umetniške vizije in zvez z njeno realizacijo. b) Analiza okoliščin in sprememb v psihofizični strukturi igralca pri prehajanju iz stvarnega, resničnega sveta v fiktivni prostor igre, odra in uprizarjanja. Igra kot fikcija in resničnost. Uprizarjanje kot dekonstrukcija stvarnosti in ustvarjanje nove konstrukcije dogodka na odru. Vaje za sproščanje čutnih in čustvenih komponent bivanja. Vaje za iskanje in doseganje resničnosti in prepričljivosti psihičnega in telesnega izražanja. Vaje za odpravljanje blokad. Vaje za oblikovanje notranjega ravnovesja v spletu različnih duševnih in telesnih napetosti. Vaje za raziskovanje in


25

razumevanje sebe kot nosilca dogajanja v prostoru odrske fikcije, kar dejansko pomeni oblikovanje prvih obrisov uprizoritvene osebnosti, osebnostne strukture, ki jo igralec uporablja pri svojem umetniškem delovanju. Vaje za strnitev in zgostitev akcij. Vaje za jasnost in logiko namer ali ciljev v dejanju. Vaje za dinamičen ritem in akcijam primeren tempo. Praktična režija in dramska igra II V nadaljevanju študija gledališke režije se študentje preizkušajo v vodenju vaj – od razčlembenih in bralnih do zaključnih izdelovalnih. Od dramske vloge do analitičnega modela lika. Psihično in fizično gradivo dramske osebe, razčlenjeno, razvito in razvidno v postopnem razkrivanju substance, eksistence in prezence likov, se na vajah, ko igralci in režiserji raziskujejo prizor za prizorom, spreminja v tri relativno samostojne strukture. Nastajajo trije modeli, ki se v postopnem razvijanju stikajo in prepletajo ter se na koncu procesa združijo v izvedbeni model. V drugem letniku se študentje ukvarjajo predvsem z analitičnim modelom lika. Seznanjanje s tehnologijo in metodologijo režije, ko študent spoznava in obvlada vse faze od postopkov predpriprave do same izvedbe režijskega ustvarjanja. Teorija režije: metode modeliranja, čas in prostor odra kot sredstvi umetniškega sporočanja. Hermenevtika odra: razumeti in občutiti, doživeti in tolmačiti, označiti in prezentirati. Referenčni prostor uprizoritve. Analiza – režiserjeva priprava besedila: prvi vtisi, tema in osnovna ideja. Dramaturška razčlemba: diagram konfliktov in funkcija likov v dramskem dogodku. Zamisel sporočila predstave. Analiza referenčnega prostora drame, vzpostavljanje kreativnega odnosa do interpretacij vlog in dramskega teksta v celoti, dialog z avtorjem, oznake dobe, socialne in psihološke konotacije, posebnosti trenutka in ideologije. Krajšanje, členjenje in povezovanje besedila, kritične točke v liniji dramskega dogajanja. Funkcije detajlov, principi montaže, obvladovanje celote, dramski dialog. Psihologija dramskih oseb, osnovna naloga in kontekst dramskih situacij. Doživljanje – režiserjevo delo z igralci: razumevanje in dojemanje linije vlog, se pravi horizontalnih povezav dramskih elementov v obravnavanem tekstu. Razumevanje prostora vlog, se pravi vertikalnih povezav smisla in pomena dogodkov v dramskem tekstu, dojemanje bistva dramske situacije in temeljnih psiholoških potez likov. Timsko delo: vloga dramaturga, scenografa, kostumografa in drugih sodelavcev. Vaje in razgovori, ki odpirajo vprašanja režiserjeve vizije, ideje in kompozicijske zamisli uprizoritve. Vaje in razgovori, ki raziskujejo principe in uporabo montaže, zlasti členitev na smiselne in logične enote dramskega dogajanja. Vaje in razgovori, ki odpirajo vprašanja oblikovanja dramatične linije odrske realizacije. Vaje, ki odpirajo vprašanja ritma, dinamike, stila in žanra. Vaje iz osnov mizanscene. Praktična režija in dramska igra III Analiza dramskega besedila, idejni okvir, dramaturgija, struktura, interpretacija dramskega besedila /koncept, referenčni prostor, artikulacija, praktična scenska realizacija izbranih prizorov, režija dialoga, prostorska zamisel, mizanscena, montaža; vodenje igralca. Tretji letnik gledališke režije teži k večji objektivizaciji lastnih principov. Študent režije se sooči s kriteriji, ki jih pred njega postavlja zahtevna, vsebinsko in formalno natančno strukturirana dramska partitura. Od študenta se zahteva, da svoje postopke ne utemelji /prvenstveno/ skozi subjektivne zamisli in občutke, ampak da jih argumentira v širšem kontekstu objektivnih zahtev, ki jih zastavlja gledališka realizacija kompleksnega dramskega dela. Poudarek je na načrtu, ki vsebuje tudi režijsko knjigo. V praksi gre za


26

prehod iz oblikovanja fragmentov k oblikovanju celote, ki vključuje prostorsko zamisel, mizanscensko realizacijo in vodenje igralca. Praktična režija in dramska igra IV Delo v četrtem letniku je posvečeno zaključni, diplomski predstavi. Študentje poleg razvijanja samostojnega režijskega in uprizoritvenega koncepta, razvijajo tudi čut za pravočasno interveniranje pri delu z igralci, sposobnost poslušanja in slišanja – pravega in nepravega tona, poudarka, jakosti, melodije; gledanja in videnja – ustreznega in neustreznega giba, premika, mimičnega izraza. Prepoznajo načelo selekcije kot ustvarjalno načelo, naučijo se videti skladnost oz. neskladnost med zamišljenim in izvedenim in so sposobni kritično presojati ustvarjene rešitve ter nenehno iskati boljše od predvidenih. Predstava, ki jo študent praktične režije in dramske igre pripravi kot zaključek dodiplomskega programa, združuje režijo in igro v njunem specifičnem odnosu. Od doživljanja do sporočanja. Gledališki oder prikazuje svet in človeka takšna, kot ju v konstrukciji svojega modela misli človek, kot si ju zamišlja in izmišlja v kontekstu svoje ideje o resnici in smislu bivanja. Gledališče je postavljeno v obzorje človekovega sveta, v strukturo človekovega čutenja in mišljenja, v jedro njegovega samozavedanja. S tem je mišljeno odpiranje sveta, ki se v gledališkem aktu dogaja, smisel, ki se v gledališkem aktu razpira, in doživljaj biti, ki se v gledališkem aktu utemeljuje. Vaje za razumevanje in dojemanje ustroja in funkcije prenosa doživljaja v omrežju gledališke predstave. Vaje za natančno in učinkovito seznanjanje gledalca z duševnim dogajanjem ali stanjem v dramski osebi in z dogodki v uprizorjeni zgodbi. Vaje za prestopanje meje med resničnostjo in fikcijo. Vaje, ki odpirajo vprašanja o resnici in transcendenci igralčeve igre. Vaje iz organizacije režijskih konstruktov in modelov. Vaje za delo z igralcem, raziskava postopkov in metod pri animaciji doživljajskega procesa. Vaje iz oblikovanja mizanscene. Vaje iz kompozicije odrske slike. Psihodrama Študent se skozi različne teoretične in praktične perspektive – predvsem pa kot aktivni udeleženec v psihodramski edukacijski skupini – sreča z Morenovo psihodramo in oblikami psihodrame, ki so se razvile po njem. Razume ključne pojme psihodramskega vokabularja. Uzavešča – teoretično in praktično – specifičnosti in kvalitete akcijske oblike skupinske psihoterapije. Seznani se z elementi in tokom (procesom) psihodrame, s ključnimi psihodramskimi tehnikami (orodji), teorijskimi osnovami in zgodovino psihodrame, z vlogami, funkcijami, veščinami in ideali voditelja psihodrame itd. Poglobi znanje o sebi, o igri, o dinamiki v skupini itd. Na lastni koži izkusi izzive in potenciale psihodramske tehnike v vlogi protagonista ter kasneje voditelja psihodrame. Spozna načine aplikacij psihodramske tehnike na druga umetniška in neumetniška področja. Radijska režija Cilji predmeta so spoznati in raziskati temeljne zakonitosti radijskega uprizarjanja, teoretično spoznati zgodovino in zakonitosti medija, praktično usposobiti režiserja in igralca za samostojno delo v vseh zvrsteh medija. Naučiti se slišati svet zunaj sebe in v sebi, razčlenjevati življenjske pojave, njihovo strukturo in globino, razumevati povezave in razmerja med njimi ter dojemati njihovo bistvo. Naučiti se čutiti in izražati prirojeno občutljivost. Naučiti se spraševati in svoja stališča utemeljevati. Naučiti se biti slišan, razumeti, da je igralec utemeljen v komunikaciji, ki se dogaja med njim in poslušalcem. Igralci: spoznanje tehničnih naprav, specifičnosti interpretacije, uporaba jezika, vloga partnerja, igranje z zvokom na javnih prireditvah, možnost komunikacije s poslušalcem, promocija in izvajalske pravice. Sodelovanje v produkciji dveh zvočnih projektov. Režiserji: spoznanje tehničnih možnosti, odnos do zvoka, princip


27

vodenja projekta, oblikovanje snemalne knjige,montaža, možnost komunikacije s poslušalcem, promocija in avtorske pravice. Produkcija dveh zvočnih projektov. Scenografija: prostori igre I Osnove likovne kompozicije. 2D in 3D. Prostor in dimenzija. Videz in dotik. Figura in prostor, dogodek in prostor. Oblikovanje prostora za posamezen dialog, prizor, akcijo. Raziskava danega prostora in umestitev dogodka vanj. Raziskava in analiza lastne izkušnje s prostorom. Prostori igre in igra prostorov. Simulacija. Scenografija: prostori igre II Krono topos: čas - prostor Diagram predstave: prepoznavnost, informacija, simbol, sporočilo; scenski prostor, kot likovni naboj; odnosi: prostor – igralec, prostor – zvok, prostor – predmet; scenski prostor in vzdušje; dramaturgija prostora. Vizura, perspektiva, stili, scenografija in slikarstvo, scenografija in arhitektura, scenografija v ambientu. Scenski prostor kot poligon igre, kategorija identifikacije, kategorija informacije, kot simbol, kot metafora. Scenografija: prostori igre III Gledališka režija: individualno delo na konkretnem tekstu; analiza besedila s stališča prostora; analiza avtorjevih napotkov; koncept prostora (v odnosu do uprizoritve); skice, načrti; model; preko modela simuliranje uprizoritve, povratni vplivi, spremembe…; postopek realizacije scenografije; rekvizitna scena. Zakonitosti odrskega prostora, zakonitosti ambijenta. Simulacija gledališke uprizoritve v oblikovanem prostoru. Scenografija: prostori igre IV Oder. Samostojen ustvarjalni proces v sodelovanju s scenografom. Študent/ka dela na konkretnem tekstu in sodeluje z izbranim scenografom. Individualno strokovno delo s študentom na konkretnem projektu – produkciji iz dramske igre 4. letnika. Seminar za teorijo gledališke režije I Analiza kulturnega teksta. Gledališče kot semiotični tekst. Razlika med lingvističnim tekstom, uprizoritvenim tekstom in dogodkovnimtekstom. Semiologija vsakdanjega življenja in koncept mitologije po Rolandu Barthesu. Diskurz in Foucaultova analiza oblasti in subjekta. Althusserjeva ideološka interpelacija individuumov v subjekte. Političnost gledališča in kritičnost gledališča (Bertolt Brecht). Recepcija in »umetnost gledalca«. Raziskava, definicija in funkcija ter uporaba konteksta. Seminar za teorijo gledališke režije II Spoznavanje metod oblikovanja, strukturiranja gledališkega dogodka (teorija in praksa montaže in mizanscene). Povezovanje posameznih gradiv gledaliških izrazil in njihova soodnosnost. Oblikovanje in strukturiranje gledališkega dogodka. Epizacija gledališča (Brecht) in koncept epizode. Montaža (Eisenstein). Nadgradnja mizanscene kot odnosa med igralcem, prostorom in glasbo. Ritem, dinamika in gradnja atmosfere. Razmerje med govorom in telesom. Uporaba »umetniškega jezika« (metafora, simbol, znak). Metode gledališke vaje (odprti, klasični princip, improvizacija). Realizacija režijskega koncepta med teorijo (idejo) in prakso (realizacijo): fascinacija, problem-konflikt-ideja (raziskava, kontekst, poimenovanje, učinek, ciljna publika), določitev vprašanj (za mobilizacijo javnosti), razširitev teorije, model (sistem, ki že obstaja), hierarhija izraznih estetskih sredstev. Izpolnjevanje časovne premice


28

(asociativni umetniški pol, konkretni-dejanski pol). Slovenska dramatika in gledališče I Pri predmetu dobijo študentje celovito podobo slovenske dramatike in gledališča od začetkov (Škofjeloški pasijon, Linhart) 1. svetovne vojne. Spoznajo se s pomembnimi avtorji in njihovimi deli, znajo oblikovati razmerje med besedilom in uprizoritvijo ter ugotoviti povezave med starejšo slovensko dramatiko, gledališko prakso in sočasnimi evropskimi pojavi. Znanja se razširjajo tudi na manj znane dramatike in njihova dela ter na odnos med uprizarjanjem "stare" in "nove" dramatike v slovenskih in tujih gledališčih. Spoznajo tudi medkulturne zgodovinske povezave z nemškim, italijanskim in južnoslovanskim gledališčem. S seminarskim delom razvijejo osnovne sposobnosti zgodovinske analize uprizoritve na podlagi primarnih in sekundarnih virov. Slovenska dramatika in gledališče II Pri predmetu dobijo študentje dramaturgije in gledališke režije celovito podobo razvoja slovenske dramatike in slovenskega gledališča prve polovice dvajsetega stoletja, v času, ko se na Slovenskem oblikuje več umetnostnih tokov (ibsenovski realizem, simbolizem, ekspresionizem, nova stvarnost, socialni realizem), kakor tudi zgodovinske avantgarde (F. Delak, A. Černigoj, zgodnja dramatika Ivana Mraka). Spoznajo pa tudi vse druge pojave, posebej razvoj kritike, esejistike in publicistike, povezane s slovensko dramatiko in gledališčem. Gledališke pojave tega obdobja znajo zgodovinsko analizirati in jih primerjati s sočasnimi evropskimi. Slovenska dramatika in gledališče III Pri predmetu dobijo študentje vpogled v najnovejšo slovensko dramatiko (čas zadnjega pol stoletja), v njena nevarna razmerja z gledališko prakso tega časa. Seznanijo se s premiki znotraj slovenske dramatike in gledališča od preloma s socialnim realizmom do performativnega obrata in njegovih posledic. Pridobljena znanja jim omogočajo razumevanje in kritično vrednotenje pojavov v sodobnem slovenskem gledališču, njihovo analiziranje in umeščanje v širše zgodovinske in umetnostne kontekste. Sodobne plesne tehnike I (GLR) S študenti režije se delo osnovnih gibno plesnih vsebin nadgrajuje z obširnejšim spoznavanjem in obravnavanjem giba v prostoru, prostorsko dinamiko, občutkom za sinkopiranje in izbiro postavitve/premika figure/akterja na pravo mesto v prostoru. Predmet odpira in razširja polje gibanja; dotik, skupno gibanje, kultivacija in zavedanje slednjega. Je spoznavanje in prvo soočenje z odrskim gibom in prostorom. Vodene improvizacije na osnovi odkrivanja lastnih oblik gibanja. Določanje in vodenje koreografskih pasusov – korografija-režija akterjev tako glede na vsebino, energijski input; razumevanje abstraktnega giba v prostoru in gledališču sploh, njegovega pomena in mesta v sodobni umetnosti. Sodobne plesne tehnike II (GLR) Predmet seznani študente z osnovnimi plesnimi tehnikami v sodobnem plesu, ki bistveno izboljšajo telesno motoriko, jasnost "misli giba" in nudijo skokovit razvoj v pojmovanju in razumevanju telesa. Študent se spoprime z zahtevnejšimi in zapletenejšimi gibalnimi oblikami, ki sledijo določenim principom in zakonitostim, se sooči z oblikovanjem in dojemanjem prostora – prostorsko orientacijo; postavitvijo telesa in giba v prostor, prejemanjem in podajanjem osebne energije na odru (prezenca), plesom v skupini - skupinska energija – prilagajanje – skupni dih, individualnostjo napram skupnosti, sodelovanjem in skupnim ustvarjanjem, kompromisi in najboljšimi rešitvami. Sporazumevalne spretnosti


29

Pri predmetu spoznamo osnovne zakonitosti javnega nastopanja, pripravo dogodkov, razvijanje občutka za prepoznavanje jezikovnih značilnosti, analize nastopov in priprave materialov na javne razpise s področja kulture. Teoretična izhodišča nastopa poskušamo prevesti v prakso in preizkusiti različne možnosti izraza in govorne situacije, s posebnim poudarkom na analizi besedne in nebesedne komunikacije. Študiji scenskih umetnosti I Heterogeni diskurzi scenskih umetnosti so preučevani kot intermedialni dialog med konstitutivnimi prvinami raznorodnih umetnosti. Obravnavani so z vidika avantgardističnih teženj po inovaciji, nasprotovanju normam klasične umetnosti, kritike dominantnih diskurzov v kulturi in praznin v družbenem spominu. Študentje in študentke se seznanijo z osnovami fenomenologije (Husserl, Ingarden, Heidegger), lingvistike (De Saussure), ruskega formalizma (Šklovski) in praške semiotične šole (Jakobson), ki so vplivali na spremembo metodološke paradigme v umetnosti. Vzpodbujeni so k ustvarjalnemu mišljenju, usmerjenemu v snovanje konceptualnih predlog za gledališke dogodke, njihovo realizacijo na odru ter refleksijo v obliki strokovnih besedil. Študiji scenskih umetnosti II Predmet je namenjen preučevanju raznovrstnih umetnostnih praks na presečišču uprizoritevnih, vizualnih in intermedijskih umetnosti, ki reflektirajo postmoderno stanje v mediatizirani kulturi druge polovice 20. stoletja. V obravnavo so vključeni fenomeni performansa, body arta, hepeninga, rituali iz sveta športa, popularne kulture, politike in vsakdanjega življenja, resničnostni šovi in intermedijski dogodki. Predmet vpeljuje študente in študentke v razumevanje njihovih heterogenih diskurzov na osnovi temeljnih konceptov igre, teatralnosti, performativnosti in liminalnosti. Radikalne spremembe, ki jih je sprožil pospešen razvoj tehnologije v 20. stoletju, so reflektirane skozi razmerje med živim uprizarjanjem in medijskim posredovanjem dogodka. Tehnika govora I Predmet Tehnika govora I je v prvem letniku posvečen raziskovanju konstitutivnih elementov odrskega govora. Spoznavanje in ozaveščanje različnih načinov dihanja, uporaba diha v fonaciji, slovenski vokalni sistem – teoretično in praktično spoznavanje glede na študentovo dialektalno odstopanje, artikulacijska priprava na govorni akt, spoznavanje s stavčno-fonetičnimi pravili pri analizi slovenskega klasičnega besedila. Tehnika govora II Predmet Tehnika govora II nadaljuje in razširja znanja, ki so jih študenti že pridobili. Cilj predmeta je spoznavanje slovenskega soglasniškega sistema, spoznavanje razlik med slovenskim pravorečjem in odrsko realizacijo jezikovnega nivoja, razvijanje občutka za prostor (fonacija v prostoru), sposobnost študentove analize literarnega dela na nivoju izreke. razvijanje znanj na področju različnih načinov dihanja, uporaba diha v fonaciji, slovenski soglasniški sistem – teoretično in praktično spoznavanje, analiza individualnih odstopanj glede na študentovo izreko, artikulacijska priprava na govorni akt, spoznavanje s stavčno-fonetičnimi pravili pri analizi slovenskega klasičnega besedila. Teorija gledališke režije I Cilj predmeta je seznanitev študentov s poklicem in umetnostjo režije skozi zgodovinski pregled in iz aktualne situacije. Seminarski del predmeta spodbuja študente k samostojnemu branju literature in njeno eksplikacijo ter seminarsko razpravo o ključnih vprašanjih režije . Študenti samostojno pripravljajo


30

seminarske naloge na zadane teme. Del predmeta poteka v obliki predavanj, ki študente seznanijo z zgodovino režije, predvsem pa z vsemi vidiki in posameznimi fazami režiserjevega praktičnega dela. Predmet študenta seznani z delom pomembnih režiserjev, da bi ga usposobil za sprejemanje samostojnih avtorskih odločitev pri oblikovanju uprizoritvene ideje, koncepta in praktičnih vidikov uprizarjanja. Študente seznani tudi z aktualnim gledališkim dogajanjem v Sloveniji in po svetu. Teorija gledališke režije II Predmet omogoča spoznavanje temeljnih nalog in možnosti gledališke režije kot avtorskega umetniškega izraza. Študent se seznani s ključnimi pojmi gledališke režije tako na področju teorije kot na praktičnem nivoju. Bistveno je razumevanje in sposobnost kreiranja režijskega koncepta kot funkcijskega razmerja med mišljenjem in uprostoritvijo. Umetniška beseda I Posebnost predmeta Umetniška beseda izhaja iz dejstva, da gre za pripravo študenta za umetniško interpretacijo pesniških in proznih besedil. Predmet Umetniška beseda I je namenjen pripravi za govorno interpretacijo besedil različnih zvrstni. Cilj predmeta je ozaveščanje študentov o moči in pomenu izgovorjene besede brez uporabe drugih igralskih sredstev in usposabljanje študentov za govorjenje različnih pesniških in proznih del predvsem slovenskih avtorjev. Raziskava "nevtralnega", čimbolj objektivnega pristopa h govorjenju besedil. Raziskava piščeve misli, piščevega sveta, analitični pristop h govorjenju besedil, razgraditev besedila, odpiranje posameznih plasti besedila in govora, prehajanje v aktivno, čimbolj subjektivno govorjenje besedil, govorna interpretacija besedil. Umetniška beseda II Predmet Umetniška beseda II namenjen govorni interpretaciji besedil iz slovenske literature. Cilj predmeta je usposabljanje študentov za govorjenje različnih pesniških in proznih zvrsti slovenskih avtorjev. Analitični pristop h govorjenju besedil, raziskava avtorja, literarnega dela, raziskava piščevega sveta skozi besedilo, iskanje igralčevega osebnega odnosa do besedila skozi govor, govorna interpretacija besedil, harmonično kultiviranje govorne interpretacije besedil. Zgodovina gledališča I Predmet uvaja v terminologijo, problematiko in metode gledališkega zgodovinopisja, posreduje znanja o pomembnih zgodovinskih procesih v razvoju evropske gledališke kulture ter uvaja v samostojno zgodovinsko preučevanje gledališča in sorodnih pojavov. Kompetence, ki jih razvija, so: razumevanje geneze evropskega gledališča in vloge, ki jo ima kot umetnostna in družbena institucija v zahodni kulturi in civilizaciji, sposobnost zgodovinske analize gledaliških pojavov v dobi oralne in zgodnje pisne kulture, razumevanje pomena tradicije v uprizoritveni praksi. Predmet seznanja študenta z zgodovinskim razvojem gledališke kulture v zahodni civilizaciji, podrobno predstavi značilnosti uprizoritvenih praks, spreminjanje umetnostnih norm in družbene funkcije gledališča od antike do 16. stoletja. Zgodovina gledališča II Cilj predmeta je razumevanje vloge, ki jo ima gledališče kot umetnostna in družbena institucija v zahodni civilizaciji v obdobju razvoja pisne kulture (1500–1900). Kompetence, ki jih predmet razvija, so: sposobnost zgodovinske analize gledaliških pojavov iz obdobja razmaha pisne kulture v Evropi (1500–1900), razumevanje temeljnih zgodovinskih procesov, ki zaznamujejo razvoj gledališke umetnosti v tem obdobju, poznavanje ključnih dosežkov, ustvarjalcev in slogovnih usmeritev v gledališki umetnosti tega časa ter razumevanje povezav gledališča z drugimi umetnostmi in kulturnimi področji, razumevanje dinamičnih razmerij med tradicijo in inovacijo v gledališču. Predmet seznanja študenta z zgodovinskim razvojem gledališke kulture v zahodni civilizaciji, podrobno predstavi značilnosti uprizoritvenih praks,


31

spreminjanje umetnostnih norm in družbene funkcije gledališča v Evropi od 16. do konca 19. stoletja, zlasti v povezavi s sočasno uveljavitvijo pisne kulture, meščanstva in nacionalizmov. Zgodovina gledališča III Pri predmetu študent spozna poglavitne gledališke tokove, umetnostne smeri in sloge, dosežke in ustvarjalce 20. stoletja. Cilj predmeta je razumevanje gledaliških pojavov tega obdobja in družbene vloge gledališča v moderni medijski kulturi in dobi globalnih komunikacij. Kompetence, ki jih predmet razvija, so: sposobnost zgodovinske analize gledaliških pojavov 20. stoletja, razumevanje zgodovinskih procesov, ki zaznamujejo razvoj gledališke umetnosti v tem obdobju, poznavanje ključnih dosežkov, ustvarjalcev in usmeritev v gledališki umetnosti 20. stoletja ter razumevanje povezav gledališča z drugimi umetnostmi in novimi mediji. Predmet seznanja študenta z zgodovinskim razvojem gledališke kulture v zahodni civilizaciji, podrobno predstavi značilnosti uprizoritvenih praks, umetniške eksperimente in inovacije, poglavitne gledališke oblike ter družbeno vlogo gledališča v 20. stoletju.