Zlate Grimmove pravljice

Grimmovepravljice

Zlate

Izbrano iz izvirnika:

KINDER- UND HAUSMÄRCHEN

Iz nemščine prevedla Polonca Kovač

CIP - Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.112.2-93-34821.112.2.09Grimm

GRIMM, Jacob Zlate Grimmove pravljice / Jacob in Wilhelm Grimm ; ilustrirala Jelka Godec Schmidt ; [prevedla in uvodno besedo napisala Polonca Kovač ; izbral, uredil in spremno besedo napisal Andrej Ilc]. - 1. natis. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2012. - (Zbirka Veliki pravljičarji)

Izbor iz: Kinder- und Hausmärchen

ISBN 978-961-01-2076-6

1. Grimm, Wilhelm261350656

Brez pisne ga dovo lje nja Založbe je pre po vedano repro du ci ra nje, distri bu ira nje, javna priobčitev, pre de la va ali druga upo ra ba tega avtor ske ga dela ali nje go vih delov v kakršnem koli obse gu ali postop ku, hkra ti s foto ko pi ranjem,

tiskanjem ali shra ni tvi jo v elek tron ski obli ki, v okvi ru določil Zakona o avtor ski in soro dnih pra vi cah.

Vse infor ma ci je o knji gah Založbe Mladinska knji ga lahko dobi te tudi na inter netu: www.emka.si

Izbrano iz izvirnika:

KINDER- UND HAUSMÄRCHEN

Iz nemščine prevedla Polonca Kovač

IlustriralaJelka Godec Schmidt

Grimmovepravljice

Zlate

Jacob in Wilhelm Grimm

Vsebina

Grimmove pravljice tukaj in zdaj … 9

Žabji kralj ali železni henrik … 13

O fantu, ki je šel po svetu strahu iskat … 18

Dvanajst bratov … 29

Volk in sedem kozličkov … 36

Bratec in sestrica … 40

Janko in metka … 47

O ribiču in njegovi ženi … 56

Bela kača … 66

Slamica, ogeljček in bobek … 70

Pepelka … 74

Gospa pehtra … 82

Sedem krokarjev … 87

Rdeča kapica … 91

Bremenski mestni godci … 96

Motovilka … 101

Pogumni krojaček … 106

Vrag s tremi zlatimi lasmi … 115

Mizica, pogrni se! … 123

Palček … 136

Škrateljčka … 144

Palčkovo popotovanje … 146

Obuti maček … 151

Stari sultan … 157

Trnuljčica … 160

Najdiptiček … 165

Kralj drozgobrad … 168

Sneguljčica … 175

Zlata ptica … 187

Špicparkeljc … 196

Mirko in katrca … 201

Zlata goska … 209

Kosmatinka … 214

Prebrisana lenčka … 221

Presrečni anže … 224

Štirje bratje izvedenci … 231

Prebrisano kmečko dekle … 236

Doktor vseved … 240

Siromašni mlinarček in mucka … 243

Pametni ljudje … 248

Duh iz steklenice … 252

Železni janez … 258

Janček ježek … 268

Popotnika … 274

Šesterica obide svet … 285

Živa voda … 292

Sladka kaša … 298

Lažniva pravljica … 300

Zajec in jež … 301

Železna peč … 305

Zvezdni tolarji … 312

Snežica in rožica … 314

Gosja pastirica pri studencu … 322

Zlati ključek … 333

Nekoč sta živela dva brata … 335

O ilustracijah in ilustratorki … 344

Jacob in Wilhelm Grimm na sliki Elisabeth Jerichau Baumann iz leta 1855. Sliko hranijo Državni muzeji v Berlinu.

Grimmove pravljice tukaj in zdaj9

Grimmove pravljice tukaj in zdaj

Tako kot je v pravljicah lahko v orehu skrita srebrna ali zlata obleka, je v Grimmovih pra-

vljicah skrita zgodba naše stare Evrope, z vsemi njenimi vojnami, pritiski, strahovi in pred-

sodki. Seveda pa tudi z dobrohotnim upanjem v pravičnejši svet, saj zatirani in dobro-

srčni po hudih preizkušnjah le najde prostor tudi zase. Ko sta brata Grimm začela zbirati

pravljice, je bila Evropa spet enkrat postavljena na glavo – po francoski revoluciji in Na-

poleonovih vojnah je bilo treba marsikaj na novo postaviti in doreči. Brata Grimm, uče-

njaka in jezikoslovca, sta verjela, da tiči v razvalinah starega sveta kulturni temelj novih

časov. Potopila sta se v stare jezike, mite in navade, celo v pravno prakso srednjega veka.

Zbirala sta vse mogoče stare dokumente, ljudske pesmi, mite in pravljice. S svojo slov-

nico sta postavila temelje moderne lingvistike, »do vratu« sta se zakopala v delo za slovar

nemškega jezika, njuno najslavnejše delo pa so gotovo Otroške in hišne pravljice. Preve-

dene v 160 jezikov so še danes najbolj prevajana nemška knjiga.

Otroške in hišne pravljice so izšle za božič leta 1812 in bile deležne tudi kritike, češ saj

so uporabne le za to, da otroci hitreje zaspijo, od pametnih ljudi bi bilo pa preveč pri-

čakovati, da bi jih take neslanosti lahko zanimale. Od tisoč natisnjenih izvodov drugega

dela jih je založniku obležalo kar tristo petdeset. Velikanski uspeh pa je doživel prevod

petdesetih pravljic v Angliji in po tem angleškem zgledu sta brata Grimm tudi v Nemči-

ji izdala izbor pravljic. Ta izbor je ugladil pot »celotni izdaji« in sčasoma so njune prav-

ljice postale uspešnica.

Kljub ogromnemu uspehu pa se je že takrat postavilo vprašanje, za koga ta knjiga prav-

zaprav je. Pravljice, te »nedolžne cvetlice«, kot jim je rekel Wilhelm Grimm, opisujejo umo-

re in uboje, nezasluženo srečo, uspešno hinavščino – je to primerno branje za otroka? Po

drugi strani pa – kateri odrasli hoče brati o škratih in čarovnicah? In znanost – zakaj naj

Polonca Kovač

Grimmove pravljice 10

bi se znanost zanimala za take ljubke ničevosti? Brata Grimm pa sta razumela pravljice

kot znanstveni prispevek h književnosti in hkrati tudi kot vzgojno knjigo.

V tistih časih je bila vzgoja otrok zelo trda. V deželi Hessen, kjer sta bila brata Grimm

doma, je veljala celo državna uredba, da je treba »z vso strogostjo kaznovati otroke zaradi

nespodobnega vedenja proti staršem«. In pod strogo kaznijo so si predstavljali pretepanje

in sramotenje. Danes skušamo otroka na drugačen način pripraviti za odraslo življenje

in tudi pravljice, ki si jih je izmislil naš čas, so drugačne. Črne zlobe in krute maščeval-

nosti v njih ne srečamo več, konflikti niso tako drastični, zato pa tudi čustva pri poslu-

šanju niso tako silovita. Mnogo današnjih staršev skeptično gleda na te »nedolžne cvetli-

ce« in tudi brata Grimm sta pravljice predelovala in gladila, jih preoblikovala tako, da

bi »s svojo čisto in milo lučjo zbudile vzgibe srca«.

Ko danes prebiramo te »nedolžne cvetlice«, so nekatere tako grozne, da te spreleti srh

po hrbtu, druge spet zabavne in tretje ganljive, v njih se preliva vsa paleta človeških čustev.

In tudi vzbujajo vsa ta čustva, saj so zapisane slikovito in sočno, v značajih junakov se vse

ujema. In tudi če v otroku vzbujajo strah, je v njih zagotovilo, da so ljubeznivost, skrom-

nost in zvestoba nagrajene, na koncu hinavščina le ni uspešna, nezaslužena sreča ne tra-

ja dolgo, umorjeni oživijo, seveda samo tisti pravi. Sploh pa se je vse skupaj godilo v tistih

davnih časih, »ko so želje še kaj zalegle«. Ah, v pravljicah se vse konča tako, kot bi se mora-

lo na »najboljšem vseh možnih svetov«. Ta čustva in ta optimizem so dobra popotnica na

poti v odraslost, zato knjiga Grimmovih pravljic že dvesto let doživlja ponatis za ponatisom.

Žabji kralj ali železni Henrik13

Žabji kralj ali železni Henrik

Davno nekoč, ko so želje še kaj zalegle, je živel kralj, ki je imel same

lepe hčere, najmlajša pa je bila tako lepa, da se je še sonce začudi-

lo, kadar ji je pogledalo v obraz. In sonce je videlo že marsikaj. Bli-

zu kraljevega gradu se je razprostiral velik, temen gozd in tam se je pod staro

lipo zrcalil tolmun. Kadar je bilo podnevi prav vroče, je šla kraljična v gozd in

sedla na rob hladnega tolmuna, in kadar ji je bilo dolgčas, je vzela zlato kroglo,

jo metala v zrak in spet lovila. To je bila njena najljubša igra.

Pa se je nekoč zgodilo, da je zlata krogla padla mimo kraljičinih iztegnjenih

rok na zemljo in se odkotalila v vodo. Gledala je za njo, toda krogla je izginila

v tolmunu, ki je bil tako globok, da mu ni bilo videti dna. Pričela je jokati in

jokala je čedalje glasneje in se sploh ni mogla potolažiti. In ko se je tako žalo-

stila, ji je nekdo zaklical: »Kaj se ti je pa pripetilo, kraljična? Saj se dereš, da bi

se te kamen usmilil.«

Ozrla se je, od kod prihaja glas, in zagledala žabo, ki je molela iz vode svo-

jo debelo, nemarno glavo.

»Ah, ti si, staro čofodralo,« ji je rekla. »Jočem za svojo zlato kroglo, ki je pad-

la v tolmun.«

»Tiho bodi in nič ne joči,« ji je rekla žaba. »Temu se da odpomoči. Kaj mi

pa daš, če ti prinesem igračko nazaj?«

»Kar hočeš, ljuba žaba,« je rekla kraljična. »Moje obleke, bisere in drage kam-

ne, pa še zlato kronico, ki jo imam na glavi.«

»Nič mi ni za tvoje obleke, bisere, drage kamne in zlato kronico,« je odvr-

nila žaba, »ampak če me boš imela malo rada, če bom tvoj prijatelj in tovariš


pri igri, če bom za mizo sedel poleg tebe, jedel s tvojega zlatega krožnička, pil

iz tvoje kupice in spal v tvoji posteljici – če mi vse to obljubiš, se bom potopil

in ti prinesel zlato kroglo.«

»Oh, seveda,« je rekla kraljična, »obljubim ti vse, kar hočeš, da mi le prine-

seš kroglo nazaj.«

Pri tem pa si je mislila: »Kaj le čveka ta domišljava žaba! Tu v vodi čepi med

drugimi žabami in kvaka. Kako naj bo takale človekov prijatelj.«

Ko je žaba dobila privoljenje, je potopila glavo v vodo, se cela pogreznila, in

ko je čez čas spet priplavala na gladino, je držala v ustih zlato kroglo in jo vrgla

v travo. Kraljična je bila vsa vesela, ko je spet zagledala svojo lepo igračko, po-

brala jo je in odskakljala z njo.

»Čakaj, čakaj,« je vpila žaba, »vzemi me s seboj, jaz ne morem tako hitro

teči kot ti!«

Toda nič ni pomagalo, naj je še tako glasno klicala za njo svoj kvak kvak.

Kraljična je tekla domov in sploh ni poslušala uboge žabe, ki je pač morala na-

zaj v svoj tolmun.

Drugega dne je sedel kralj in ves dvor za mizo in jedli so s svojih zlatih krož-

nikov, ko se je nekaj člomp člomp člomp priplazilo po marmornatih stopnicah

navzgor, in ko je prispelo na vrh, je potrkalo na vrata in zaklicalo: »Najmlajša

kraljična, odpri!«

Kraljična je stekla k vratom, da bi videla, kdo je zunaj, toda ko jih je od-

prla, je tam sedela žaba. Hlastno je zaloputnila vrata, sedla nazaj za mizo in

prav strah jo je bilo. Kralj je seveda opazil, kako močno ji tolče srce, in vpra-

šal: »Otrok moj, česa pa si se ustrašila? Da ni pred vrati velikan, ki te hoče

odnesti?«

»Ah, ne,« je rekla kraljična. »Ni velikan, samo nemarna žaba je.«

»Kaj pa hoče od tebe?«


»Ah, ljubi oče, ko sem včeraj sedela v gozdu pri tolmunu in se igrala, mi

je padla zlata krogla v vodo. Ker sem tako jokala, mi jo je žaba prinesla nazaj,

in ker je na vsak način zahtevala, da bo moj prijatelj, sem ji to tudi obljubi-

la. Sploh pa si nisem mislila, da lahko pride iz svoje vode. Zdaj pa je zunaj in

hoče k meni.«

Vtem pa je drugič potrkalo in zaklicalo:

»Kraljična mlada, odpri, no, vrata!

Kaj si pozabila,

kar si pri mrzlem studencu

včeraj obljubila?

Kraljična mlada, odpri, no, vrata!«

Kralj pa je rekel: »Kar si obljubila, to moraš tudi držati. Pojdi odpret!«

Kraljična je šla tja in odprla vrata, žaba je skočila noter in skakala za njo prav

do njenega stola. Tam je zaklicala: »Vzdigni me k sebi!«

Kraljična se je obotavljala, dokler ji kralj ni končno ukazal, naj to stori. Toda

ko je bila žaba že na stolu, je hotela še na mizo, in ko je sedela na mizi, je rekla:

»No, potisni mi krožniček bliže, da bova skupaj jedla.«

To je kraljična sicer naredila, toda prav dobro se je videlo, da tega ne počne

rada. Žabi je šlo prav v slast, kraljični pa je vsak grižljaj obtičal v grlu. Končno

je žaba rekla: »Do sitega sem se najedel in zdaj sem truden. Nesi me v svojo so-

bico in pripravi svojo svileno posteljico, greva spat!«

Kraljična je pričela jokati, saj se je zelo bala mrzle žabe, ki se je ni upala niti

dotakniti, zdaj pa naj bi spala v njeni lepi, snažni posteljici. Toda kralj se je raz-

jezil in rekel: »Če ti nekdo pomaga, kadar si v stiski, tega pozneje ne smeš za-

ničevati!«


Zato je z dvema prstoma prijela žabo, jo odnesla gor in posadila v kot. Ko

pa je ležala v postelji, se je žaba priplazila bliže in rekla: »Truden sem in hočem

spati v tvoji postelji. Vzdigni me, ali pa bom povedal tvojemu očetu!«

Zdaj se je kraljične lotila črna togota, dvignila je žabo in jo z vso silo zabri-

sala v steno: »Zdaj boš pa že dala mir, ti nagnusna žaba!«

Toda ko je žaba padla na tla, ni bila več žaba, ampak kraljevič z lepimi, pri-

jaznimi očmi. In po očetovi volji je še istega dne postal njen ljubi prijatelj in so-

prog. Povedal ji je, da ga je hudobna čarovnica začarala in nihče drug ga ne bi

mogel odrešiti iz tolmuna kot le kraljična, ona edina. In jutri bosta odšla skupaj

v njegovo kraljestvo. Potem sta zaspala, in ko ju je drugo jutro sonce prebudilo,

je pripeljal pred grad voz. Osem belih konj je bilo z zlatimi verigami vpreženih

vanj, na glavah so imeli bela nojeva peresa, zadaj pa je stal služabnik mladega kra-

lja, in to je bil zvesti Henrik. Zvesti Henrik je tako žaloval, ker je bil njegov gos-

podar spremenjen v žabo, da si je dal okovati srce v tri železne obroče, da mu od

bridkosti ne bi počilo. Zdaj pa naj bi voz odpeljal mladega kralja nazaj v njego-

vo kraljestvo in zvesti Henrik je pomagal obema vstopiti, potem pa je še sam, ves

vesel zaradi rešitve, stopil zadaj na voz. Ko so se že nekaj časa peljali, je kraljevič

zaslišal, kako nekaj hrešči, kot bi se kaj lomilo. Zaklical je: »Henrik, kolo se tre!«

»Ne, gospod, to je srce,

to je obroč srca,

ki je trpelo za oba,

ko ste bili krota zacoprana.«

Med potjo je še enkrat in še enkrat zahreščalo in kraljevič je vsakič menil,

da se bo voz potrl, toda to so bili le obroči, ki so padli zvestemu Henriku od

srca, zdaj ko je bil njegov gospod odrešen in srečen.


O fantu, ki je šel po svetu strahu iskat

Živel je oče, ki je imel dva sinova. Starejši je bil razumen in pameten

in se je znal povsod obrniti, mlajši pa ni ničesar razumel in ničesar

znal. Kadar so ga ljudje videli, so rekli: »Ta bo pa očetu še v breme.«

Če je bilo treba kaj narediti, je moral vedno vse opraviti starejši, le kadar

mu je oče naročil, naj gre zvečer ali celo ponoči po kakšno stvar, in če je moral

pri tem še mimo pokopališča, ki je že tako in tako grozljiv kraj, je vedno rekel:

»Ah, ne, oče, tja pa ne grem, kar zona me obliva,« kajti bilo ga je strah. In ka-

dar so ob večerih pri ognju pripovedovali štorije, pri katerih se ti koža ježi, se

je vedno kdo oglasil: »Ah, groza me je, zona me obliva.«

Mlajši sin je sedel v kotu in vse to poslušal in ni mogel dojeti, kaj naj bi to bilo.

»Vedno govorite: groza me je, zona me obliva. Mene nič ne obliva, prav go-

tovo je to posebna umetnost, na katero se jaz ne razumem.«

No, in nekoč se je zgodilo, da mu je oče rekel: »Poslušaj, ti tamle v kotu!

Vse večji in močnejši si, tudi ti se moraš česa naučiti, s čimer si boš lahko služil

kruh. Le poglej, kako se tvoj brat trudi, s tabo pa je sama zguba.«

»Ej, oče,« je odvrnil mlajši, »prav rad bi se česa izučil, ja. Ko bi se le mogel

naučiti, kako te zona oblije, tega prav čisto nič ne znam.«

Starejši se je smejal, ko je to slišal, in si mislil: »Ti ljubi bog, kakšen trap je

moj brat! Svoj živi dan ne bo nič iz njega, saj kar se Janezek nauči, to Janez zna.«

Oče pa je vzdihnil in mu odgovoril: »Grozo in zono boš že še spoznal, am-

pak kruha si s tem ne boš mogel služiti.«

Ne dolgo zatem je prišel na obisk cerkovnik in oče mu je potožil, kako sla-

bo je njegov mlajši sin v vsem podkovan, ničesar ne zna in ničesar se ni naučil.

O fantu, ki je šel po svetu strahu iskat19

»In zamislite si, ko sem ga vprašal, s čim bi si hotel služiti kruh, mi je dejal, da

bi se rad naučil, kako naj ga zona oblije.«

»Če ni drugega,« je rekel cerkovnik, »se lahko tega nauči pri meni. Kar k meni

ga pripeljite, jaz vam ga bom že otesal.«

Oče je bil zadovoljen, ker si je mislil: »Ta bo fantu že pristrigel peruti.«

Cerkovnik ga je torej odpeljal s seboj domov in tam je moral zvoniti s cer-

kvenim zvonom. Čez nekaj dni je cerkovnik opolnoči zbudil fanta in mu uka-

zal, naj gre v zvonik zvonit. »Boš že videl, kaj je to groza,« si je mislil in šel skri-

vaj za fantom v zvonik.

Ko je fant prišel gor in se obrnil, da bi potegnil za vrv, je zagledal v vdolbi-

ni belo postavo.

»Kdo je?« je zaklical, toda postava ni odgovorila in se ni premaknila.

»Odgovori,« je zaklical fant, »ali pa glej, da izgineš! Ponoči nimaš tu česa iskati!«

Cerkovnik pa je še vedno negibno stal, da bi mladenič mislil, da je prika-

zen. Fant je še enkrat zaklical: »Kaj hočeš? Odgovori, če si poštenjak, ali pa te

vržem po stopnicah!«

Cerkovnik si je mislil: »Tako hudo pa že ne bo,« in tudi pisnil ni, stal je tam,

kot bi bil iz kamna. Zdaj ga je mladenič tretjič posvaril, in ker tudi to ni poma-

galo, je vzel zalet in porinil prikazen dol, da se je skotalila po desetih stopnicah

in obležala v kotu. Potem je pozvonil, šel domov, in ne da bi komu kaj rekel,

legel v posteljo in zaspal. Cerkovnikova žena je dolgo čakala moža, pa ga ni bilo

od nikoder. Naposled jo je postalo strah, zbudila je mladeniča in ga vprašala:

»Veš mogoče, kje je moj mož? Saj je šel pred teboj v zvonik.«

»Ne,« je rekel fant, »ampak nekdo je stal v vdolbini nasproti stopnišča, in

ker mi ni odgovoril in tudi ni hotel stran, sem ga imel za barabo in sem ga po-

rinil dol. Kar tja pojdite in poglejte, ali ni mogoče vaš mož. Ampak če je, mi

bo prav žal.«


Žena je pohitela tja in je našla moža, ki je ležal v kotu in tožil in imel je zlom-

ljeno nogo. Odnesla je moža domov in potem glasno kriče letela k fantovemu

očetu.

»Vaš fant,« je vpila, »je skuhal veliko nesrečo! Mojega moža je vrgel po sto-

pnicah, da si je zlomil nogo. Spravite tega nepridiprava iz naše hiše!«

Oče se je prestrašil, tekel je tja in ozmerjal fanta. »Kakšne brezbožne šale pa

so to? Sam hudič te je obsedel!«

»Oče, samo poslušajte me!« je odgovoril mladenič. »Čisto nedolžen sem.

Stal je tam v temi, kot da kaj hudega naklepa. Saj nisem vedel, kdo je, in tri-

krat sem ga opomnil, naj kaj reče ali pa naj gre.«

»Samo nesrečo imam s teboj,« je rekel oče. »Pojdi mi izpred oči, nočem te

več videti.«

»Seveda, oče, prav rad. Samo počakajte, da se zdani, potem bom odšel in

izvedel, kaj je to groza, in tako se bom naučil umetnosti, ki me bo lahko pre-

življala.«

»Nauči se, česar hočeš, meni je čisto vseeno,« je rekel oče. »Tukaj imaš pet-

deset tolarjev in pojdi v širni svet, samo nikomur ne povej, kdo si in kdo je tvoj

oče, ker se te prav sramujem.«

»Prav, oče, vse naj bo po vašem. Samo da ne zahtevate kaj težjega, to si bom

pa že zapomnil.«

Ko se je zdanilo, je vtaknil mladenič svojih petdeset tolarjev v žep in se od-

pravil po široki deželni cesti. Ves čas je sam pri sebi godel: »Ko bi me le zona

oblila, ko bi me groza obšla.«

Mož, ki ga je dohitel, je slišal, kaj mladenič mrmra, in ko sta čez čas prišla

mimo vislic, mu je rekel: »Poglej si tole drevo: sedem se jih je oženilo z vrvarjevo

hčerjo in zdaj se učijo letati. Sedi tja spod in počakaj, da se znoči, pa boš izve-

del, kaj je to groza.«


»To pa res lahko naredim, če ni treba drugega,« je rekel mladenič. »Ampak

če se bom v resnici tako hitro naučil groze in zone, potem je tehle petdeset to-

larjev tvojih. Pridi jutri zjutraj naokrog, pa ti jih dam.«

Zdaj je šel mladenič k vislicam, sedel podnje in čakal, da se bo zvečerilo.

Pričelo ga je zebsti in zakuril si je ogenj, okoli polnoči pa se je dvignil tako mr-

zel veter, da se kljub ognju ni mogel ogreti. In ko je veter pričel zibati trupla na

vislicah, si je mislil: »Tebe zebe celo tu spod pri ognju, kako šele morajo zmr-

zovati in drgetati oni tam zgoraj.«

In ker je bil usmiljenega srca, je prislonil lestev, zlezel gor, mrliče enega za

drugim odvezal in jih prinesel dol. Potem je podgrebel ogenj, ga razpihal in jih

posadil naokoli, da bi se ogreli. Nepremično so sedeli okoli ognja, tako dolgo,

da so se jim vnele obleke. Mladenič je rekel: »Pazite, no, drugače vas bom obesil

nazaj!« Mrtveci pa ga niso ubogali, še naprej so molčali in njihove cape so gorele.

Zdaj se je fant razjezil in jim rekel: »Če ne pazite, vam tudi jaz ne morem

pomagati in še na misel mi ne pride, da bi zgorel z vami.« Torej jih je obesil

enega za drugim spet nazaj. Potem je sedel nazaj k svojemu ognju in zaspal.

In ko je naslednje jutro prišel naokoli tisti mož po svojih petdeset tolarjev,

ga je vprašal:

»No, ali zdaj veš, kaj je to groza?«

»Ne,« je odvrnil fant, »od kod naj pa to vem? Tile zgoraj še gobca niso od-

prli in bili so tako trapasti, da so pustili, da so se jim vnele njihove stare cape.«

Zdaj je mož uvidel, da danes ne bo nič s petdesetimi tolarji, kar odšel je in

si rekel: »Na takšnega človeka pa še nisem naletel.«

Tudi mladenič je šel svojo pot in spet sam pri sebi ponavljal: »Ah, če bi me

le zona oblila, če bi me groza obšla!«

To je slišal voznik, ki je korakal za njim, in vprašal ga je: »Kdo pa si?«

»Ne vem,« je rekel fant.


Voznik pa je spraševal naprej: »Od kod pa si?«

»Ne vem.«

»Kdo je pa tvoj oče?«

»Ne smem povedati.«

»In kaj brundaš kar naprej v brado?«

»Oh,« je rekel mladenič, »tako si želim, da bi me groza obšla in zona oblila,

pa me tega nihče ne more naučiti.«

»Ne govori oslarij in pojdi z menoj, jaz bom že poskrbel zate,« mu je rekel

voznik. Mladenič je torej odšel z njim in proti večeru sta prišla do krčme, kjer

naj bi prenočila. In ko sta vstopila, je mladenič spet prav naglas rekel: »Da bi

me le groza obšla, da bi me le zona oblila!«

Ko je krčmar to slišal, se je zasmejal in rekel: »Tukaj boš imel dovolj prilož-

nosti, če te skomina po tem.«

»Ah, tiho bodi,« je rekla krčmarica. »Že marsikateri radovednež je plačal

z življenjem in bila bi večna škoda, če te lepe oči ne bi več gledale dnevne luči.«

Mladenič pa je odgovoril: »Naj bo še tako težko, enkrat bi se tega rad na-

učil, saj zato sem tudi odšel po svetu.« In je toliko časa silil v gostilničarja, da

mu je ta povedal o zakletem gradu v bližini, kjer bi se pač vsakdo lahko na-

učil, kaj je groza, če bi le preživel tam tri noči. In tistemu, ki bi mu to uspe-

lo, je obljubil kralj svojo hčer za ženo, in ta kraljična je najlepša deklica pod

soncem. V gradu so skriti tudi veliki zakladi, in ti zakladi seveda ne bi bili več

zakleti in bi lahko prinesli revežu bogastvo. Veliko jih je že odšlo tja, toda vr-

nil se ni še nihče.

Drugo jutro je šel mladenič h kralju in mu rekel: »Če bi dovolili, bi prav rad

prebedel tri noči v zakletem gradu.«

Kralj si ga je ogledal, in ker mu je bil všeč, mu je rekel: »Lahko si izbereš tri

stvari, ki bi jih hotel vzeti s seboj v grad, vendar to ne smejo biti žive stvari.«


»No, potem pa prosim za ogenj, stružnico in rezilni stol z rezilnikom,« je

rekel mladenič.

Kralj je naročil, naj mu vse še podnevi prinesejo v grad. Ko se je zvečerilo,

je šel mladenič tja, si zakuril v sobi svetal ogenj, postavil poleg njega rezbarsko

mizo in sedel na stružnico. »Ah, ko bi me le groza obšla, ko bi me le zona obli-

la,« je spet rekel. »Ampak gotovo se tudi tukaj tega ne bom naučil.«

Okoli polnoči je hotel še enkrat razpihati ogenj, in ko je tako pihal vanj, je

nenadoma v kotu nekaj zavreščalo: »Auuuu – mijauuu – kako nas zebe!«

»Kaj pa vpijete, norci? Če vas zebe, pridite k ognju in se pogrejte,« je zaklical

mladenič. Komaj je to izgovoril, že sta z mogočnim skokom privršali k ognju

dve veliki črni mački, sedli vsaka na eno stran in ga s svojimi ognjenimi očmi

prav divje gledali. Ko sta se čez čas ogreli, sta rekli: »Bi kvartal, kolega?«

»Zakaj pa ne?« je rekel mladenič, »ampak najprej mi pokažita tace.« In iz-

tegnili sta svoje kremplje.

»Aj, aj,« je rekel mladenič, »kakšne dolge nohte imata. No, le počakajta,

moram vama jih postriči.« Zgrabil ju je za ovratnik, ju porinil na rezilni stol in

jima prav čvrsto priščipnil tace.

»Ko sem vama pogledal v prste, me je minilo, da bi kvartal z vama,« je rekel,

ju ubil in vrgel ven v vodo. Ko se ju je tako znebil in hotel spet sesti k svojemu

ognju, so se iz vseh koncev in kotov priplazili črne mačke in črni psi na žare-

čih verigah, bilo jih je čedalje več in več, da se jim že ni imel več kam umak-

niti. Nekaj časa jih je mirno opazoval, ko pa mu je postalo le preveč, je zgra-

bil rezbarski nož in zavpil: »Izginite, barabe!« in jih pričel mlatiti. Nekaj jih je

odskočilo, druge pa je pobil in vrgel v ribnik. Ko je prišel nazaj v sobo, je spet

razpihal žerjavico v ogenj in se malo grel. Tako je sedel ob ognju in oči so mu

kar same lezle skupaj, postal je hudo zaspan. Pogledal je okoli sebe in opazil

v kotu veliko posteljo.


»Ravno prav,« je rekel in legel nanjo. Toda komaj je dobro legel, že se je po-

stelja odpeljala in se vozila po vsem gradu. »No, prav,« je rekel fant, »pa dajmo!«

In postelja je oddrvela, kot da je vanjo vpreženih šest konj, dirjala je čez

pragove in po stopnicah gor in dol, na lepem pa se je – hopla – prekucnila in

ga pokopala pod seboj. Zbrcal je odeje in blazine proč, se izkopal ven in rekel:

»Naj se kar kdo drug vozi, če se mu ljubi.«

Legel je k svojemu ognju in spal, dokler se ni zdanilo! Zjutraj je prišel kralj,

in ko ga je videl ležati na tleh, je mislil, da so ga pošasti umorile in da je mrtev.

»Kakšna škoda, pa tako lep človek je bil,« je rekel.

Mladenič je to slišal, skočil je pokonci in zaklical: »Tako daleč pa še nismo!«

Kralj se je hudo začudil, pa tudi razveselil in vprašal ga je, kako mu je šlo.

»V redu,« je odgovoril fant. »Ena noč je torej naokrog, ostali dve bosta pa tudi

minili.«

Ko je prišel h gostilničarju, je ta prav debelo pogledal. »Nisem si mislil, da

te bom še kdaj videl živega,« mu je rekel. »Pa zdaj veš, kaj je groza in zona?«

»Ne, vse je zaman,« je rekel mladenič, »ko bi mi le znal kdo to razložiti.«

Drugo noč je šel spet na stari grad, sedel je k ognju in začel svojo staro pe-

sem: »Ko bi me le groza obšla, ko bi me le zona oblila!«

Opolnoči se je zaslišal hrup in ropot, sprva rahlo, potem pa vse glasneje, za

nekaj časa je vse potihnilo, potem pa je z glasnim krikom priletelo skozi dim-

nik pol človeka.

»Hopla,« je zaklical mladenič, »še pol ga sodi zraven, tole je premalo.«

Znova se je dvignil hrup, razsajalo je in zavijalo, potem pa je priletela še

druga polovica.

»Le počakaj,« je rekel mladenič, »najprej bom še malo podpihal ogenj.«

Ko je bil s tem gotov in se je spet obrnil, sta se obe polovici že sprijeli in na

njegovem prostoru ob ognju je sedel prav grozen možakar.


»Tako se pa nisva zmenila,« je rekel mladenič, »stružnica je moja.«

Mož ga je hotel odriniti, ampak mladenič se ni dal, s silo ga je potisnil stran in

sedel na svoj prostor. V sobo je padlo eden za drugim še več možakarjev, s seboj

so privlekli devet kosti golenic in dve mrtvaški glavi in pričeli so kegljati. Tudi

mladeniča je zamikalo kegljanje in vprašal je: »Poslušajte, lahko tudi jaz igram?«

»Seveda, če imaš denar.«

»Denarja dovolj, samo te vaše krogle niso prav okrogle.« Vzel je mrtvaške

glave in jih na stružnici prav na okroglo obrusil. »Tako, zdaj se bodo bolje ko-

talile,« je rekel. »Juhejsa, to je veselje!«

Kegljal je z njimi in izgubil nekaj svojega denarja, toda ko je ura odbila dva-

najst, so se pred njegovimi očmi razblinili. Potem je legel in mirno zaspal. Dru-

go jutro je spet prišel kralj, da bi se pozanimal, kako in kaj. »Kako je bilo pa to

pot?« je vprašal.

»Kegljal sem,« je odvrnil mladenič, »in izgubil nekaj božjakov.«

»Pa te ni bilo groza?«

»A, kaj pa še! Prav veselo je bilo. Ko bi le vedel, kaj je to groza!«

Tretjega večera je spet sedel na svojo klop ob ognju in prav čemerno zdiho-

val: »Če bi me groza obšla, če bi me le zona oblila!«

Pozno ponoči je vstopilo šest mož, v sobo so prinesli krsto in jo postavili na

tla. »O, tole je pa gotovo moj stričnik, ki je umrl pred nekaj dnevi,« je zaklical

mladenič in ga pričel vabiti: »Pridi, bratranec, pridi ven!«

Šel je h krsti in dvignil pokrov in res je notri ležal mrlič. Potipal ga je po

obrazu in bil je mrzel kot led.

»Malo te bom ogrel,« mu je rekel. Šel je k ognju, si pogrel roke in mu jih po-

lagal na obraz, toda mrlič je ostal mrzel. Zato ga je dvignil iz krste in ga posadil k

ognju, vzel ga je celo v naročje in mu drgnil roke, da bi mu kri spet začela krožiti.

Ko vse to ni nič zaleglo, se je domislil: »Če dva ležita skupaj v postelji, se pogrejeta.«


Nesel ga je v posteljo, ga odel in legel poleg njega. Čez čas je mrtvec po-

stal topel in se pričel premikati. »No, vidiš, bratranec, kaj bi bilo, če te ne bi

pogrel?« je rekel mladenič, mrtvec pa je planil pokonci in zatulil: »Zadavil te

bom!«

»Kaj, to naj mi bo v zahvalo? Pri priči nazaj v svojo krsto!« je rekel mladenič,

ga vrgel v krsto in privil pokrov. Spet je prišlo šest mož in odnesli so ga proč.

»Noče in noče me biti groza in tudi zona me ne oblije, tega se ne bom na-

učil svoj živi dan!«

Zdaj je vstopil mož, večji kot vsi drugi, in videti je bil prav grozen. Bil je

star, z dolgo brado.

»No, ti uboga para,« je zakričal na fanta. »Zdaj se boš pa naučil, kaj je to

groza, kajti bliža se ti smrtna ura.«

»Le ne tako hitro,« je odvrnil mladenič. »Če naj že umrem, moram biti tudi

jaz za to.«

»Zmeljem te!« je rekel ljudožerec.

»Le počasi in nikar se tako ne repenči! Tako močan kot ti sem pa že še, če

ne še močnejši.«

»No, videla bova,« je rekel stari. »Če si močnejši od mene, lahko kar odi-

deš. Pridi, da poskusiva.«

Po temnih hodnikih ga je odpeljal h kovaškemu ognju, vzel sekiro in z enim

udarcem zarinil nakovalo v zemljo.

»Jaz znam to še bolje,« je rekel mladenič in odšel k drugemu nakovalu. Sta-

ri se je postavil zraven, da bi gledal, in njegova bela brada se je vila navzdol.

Mladenič je zgrabil sekiro, razcepil nakovalo in na mah zagozdil starčevo bra-

do vanj. »Pa te imam!« je rekel. »Zdaj si pa ti na vrsti za smrt.«

Zgrabil je železno palico in tako dolgo tolkel po starcu, da je javskal in milo

prosil, naj ga neha tolči, in obljubljal mu je velike zaklade. Mladenič je izdrl


sekiro in ga izpustil. Starec ga je peljal nazaj na grad in mu pokazal v kleti tri

skrinje zlata.

»Od tega je en del za reveže, drugi za kralja in tretji del je zate,« je rekel.

Takrat je udarilo polnoč, prikazen je izginila in mladenič je ostal sam v temi.

»Saj se bom izmazal od tod,« si je rekel, tipal okoli sebe, se pritipal nazaj v

sobo in potem pri svojem ognju zaspal.

Drugega jutra je prišel kralj in rekel: »No, zdaj si se pač naučil, kako je, če

te groza obide?«

»Ne,« je rekel mladenič, »le kako je to? Tu je bil moj mrtvi bratranec in po-

tem je prišel neki bradati mož, ki mi je pokazal doli v kleti cel kup denarja, toda

noben od njiju mi ni povedal, kaj je to groza ali pa zona.«

Prinesli so denar na svetlo in praznovali poroko. Toda kakor je bil mladi

kralj vesel in je imel svojo ženo rad, je še vedno govoril: »Ko bi me le groza ob-

šla, ko bi me le zona oblila!«

In to je mladi kraljici končno pričelo prav presedati. Njena spletična pa ji

je rekla: »Pomagala vam bom. Tega se bo pa že naučil!«

Šla je k potoku, ki je tekel skozi vrt, in zajela polno vedro piškurjev. Ponoči,

ko je mladi kralj spal, je njegova žena potegnila z njega odejo in zlila po njem

celo vedro mrzle vode in piškurjev, tako da so male ribice gomazele po njem.

Zbudil se je in zavpil: »Ah, zona me obliva, zona me obliva, ljuba žena! Zdaj pa

vem, kaj je to zona in groza!«

Dvanajst bratov29

Dvanajst bratov

Nekoč sta živela kralj in kraljica, ki sta se prav lepo razumela, in ime-

la sta dvanajst otrok, samih fantkov.

»Če pa bo trinajsti otrok, ki ga boš rodila, deklica,« je rekel

kralj svoji ženi, »potem naj teh dvanajst fantičev umre, da bo zares bogata in

da bo celo kraljestvo njena last.« In dal je napraviti dvanajst krst, v njih so bili

že oblanci in mrtvaške blazinice. Postavil jih je v zaklenjeno sobo, kraljici pa je

dal ključ in ji naročil, naj o tem nikomur ne črhne.

Kraljica je kar obsedela in ves dan žalovala.

»Ljuba mama, zakaj si pa tako žalostna?« jo je vprašal najmlajši sin, ki se je

ves dan motal okoli nje in ki so ga po svetem pismu imenovali Benjamin.

»Ljubi otrok, ne smem ti povedati,« mu je odgovorila kraljica. Vendar ji to-

liko časa ni dal miru, da je šla in mu odklenila sobo, v kateri je stalo dvanajst

z oblanci napolnjenih krst.

Nato mu je rekla: »Zlati moj Benjamin, te krste je dal narediti tvoj oče zate in za

tvojih enajst bratov, kajti če bom rodila deklico, boste vsi pokončani in pokopani.«

Hudo se je jokala, ko mu je to pripovedovala, sin pa jo je tolažil in ji rekel:

»Nič ne joči, ljuba mama, si bomo že znali pomagati. Kar odšli bomo.«

»Vsi skupaj pojdite v hosto,« mu je rekla, »in eden naj vedno spleza na naj-

višje drevo, od koder se vidi grajski stolp, in naj bo na straži. Če bom rodila

sinka, bom izobesila belo zastavo in smete se vrniti, če pa bom rodila deklico,

bom izobesila rdečo zastavo. Potem zbežite, kakor hitro morete, in ljubi Bog

naj vam stoji ob strani. Prav vsako noč bom vstala in molila za vas, da boste

imeli pozimi ogenj, ki vas bo grel, in da poleti ne boste trpeli zaradi vročine.«


Blagoslovila je sinove in ti so odšli v hosto. En za drugim so stražili, čepe-

li so na najvišjem hrastu in gledali proti grajskemu stolpu. Ko je minilo enajst

dni, je bil Benjamin na vrsti za stražo in opazil je, da je nekdo izobesil zasta-

vo. Toda zastava ni bila bela, bila je rdeča kot kri in je oznanjala, da morajo vsi

umreti. Ko so bratje to slišali, so se hudo razjezili in rekli: »Naj umremo zara-

di deklice? Prisegamo, da se bomo maščevali. Kjerkoli bomo naleteli na dekli-

co, naj teče rdeča kri!«

Nato so odšli globlje v hosto in prav na sredi, tam, kjer je bila hosta najtem-

nejša, so naleteli na majhno začarano hišico.

»Tukaj bomo živeli in ti, Benjamin, boš ostajal doma in gospodinjil, ker si

najmlajši in najšibkejši. Mi drugi pa bomo hodili na lov in skrbeli za hrano,«

so mu rekli.

In res so hodili dan za dnem v gozd in streljali zajce, srne, ptiče in golobe,

skratka vse, kar je bilo užitnega. Benjaminu so prinašali divjad in on jim je ku-

hal, da niso trpeli lakote.

Hčerkica, ki jo je rodila kraljica, pa je odraščala, bila je dobrega srca in le-

pega obraza in na čelu je imela zlato zvezdico. Nekoč pa, ko je bila ravno velika

žehta, je med perilom opazila dvanajst moških srajc in je vprašala mamo: »Či-

gave so te srajce? Za očeta so veliko premajhne.«

»Ljubo dete, to so srajce tvojih dvanajstih bratov,« ji je s težkim srcem od-

govorila kraljica.

»In kje je teh dvanajst bratov?« je vprašala deklica. »Še nikoli nisem slišala zanje.«

»Bogve kje so, nekje po svetu blodijo,« ji je odgovorila kraljica. Potem je pri-

jela deklico za roko in ji odklenila sobo, v kateri je bilo dvanajst krst z oblan-

ci in mrtvaškimi blazinicami. »Te krste so bile pripravljene za tvoje brate,« ji je

rekla mama. »Toda naskrivaj so zbežali, še preden si se ti rodila.« In ji je pove-

dala vse, kar se je zgodilo.

Dvanajst bratov31

»Ljuba mama, nič ne joči! Šla bom po svetu in poiskala svoje brate,« ji je

rekla deklica.

Vzela je vseh dvanajst srajc in odšla naravnost v veliko hosto. Ves dan je ho-

dila in proti večeru je prišla do začarane hišice. Vstopila je in naletela na dečka,

ki jo je vprašal: »Od kod prihajaš in kam si namenjena?«

Kar osupnil je, ker je bila tako lepa, v kraljevskih oblačilih in z zlato zvez-

dico na čelu.

»Kraljična sem in iščem svojih dvanajst bratov. Hodila bom, do koder se

razprostira modro nebo, dokler jih ne najdem.«

In pokazala mu je tudi njihovih dvanajst srajc. Zdaj je Benjamin vedel, da

je to njegova sestra, in ji je rekel: »Jaz sem Benjamin, tvoj najmlajši brat.«

Kar razjokala se je od veselja in Benjamin je jokal z njo, z veliko ljubeznijo

sta se objela in poljubila.

»Samo še neka zapreka je, ljuba sestra,« je rekel Benjamin. »Mi smo se nam-

reč zmenili, da mora vsaka deklica, ki nam pride na pot, umreti, ker smo bili

zaradi deklice ob kraljestvo.«

»Prav rada umrem, če vas s tem odrešim,« je rekla sestra.

»Nič ne boš umrla,« ji je rekel. »Zlezi pod tale čeber in počakaj, da pride

enajst bratov domov, jaz se bom že sporazumel z njimi.«

Tako je tudi naredila, in ko se je znočilo, so se bratje vrnili z lova in večer-

ja je bila pripravljena. »Kaj je novega?« so vprašali, ko so posedli okoli mize

in jedli.

»Mar ne veste?« je vprašal Benjamin.

»Ne,« so rekli.

»Vi ste hodili po gozdu, jaz pa sem bil doma, pa vseeno vem več od vas,«

jim je rekel.

»No, povej nam že!« so zaklicali.


»Če mi obljubite, da bomo prizanesli prvi deklici, ki jo srečamo, pa vam

povem.«

»Seveda,« so zavpili, »naj ji bo prizaneseno, samo povej nam že!«

»Naša sestra je tu,« je rekel Benjamin in prevrnil čeber, da se je prikazala

kraljična, vsa lepa, nežna in mila, v kraljevskih oblačilih in z zlato zvezdico na

čelu. Vsi so se je razveselili, padli so ji okoli vratu, jo poljubljali in jo prav od

srca vzljubili.

Zdaj je ostajala tudi sestra z Benjaminom doma in mu pomagala pri delu.

Druga enajsterica pa je hodila v gozd in lovila divjad, srnjad, ptice in golobe,

da so imeli vsi dovolj hrane. Benjamin in sestra pa sta kuhala. Nabirala sta drva

za kuho, pa zelišča za prikuho, pristavljala lonce na ogenj, in ko se je preosta-

lih enajst vrnilo domov, je bila jed vedno pripravljena. Sestra je tudi skrbela za

red v hišici, čedno belo je postiljala postelje in bratje so bili vedno zadovoljni

in vsi skupaj so živeli v lepi slogi.

Nekega dne pa sta Benjamin in sestra pripravila posebno dobro kosilo, vsi so

sedeli skupaj za mizo, jedli in pili in se veselili. Pri zakleti hišici pa je ležal tudi

majhen vrt in tam je raslo dvanajst lilij, ki se jim pravi tudi študentje. Sestra je

hotela svojim bratom narediti veselje, odtrgala je teh dvanajst cvetov in jih polo-

žila vsakemu h krožniku. Toda v trenutku, ko je odtrgala rože, se je njenih dva-

najst bratov spremenilo v dvanajst krokarjev, odleteli so daleč proč čez gozd in

tudi začarana hiša z vrtom je izginila. Uboga deklica je ostala čisto sama v divjem

gozdu, in ko se je tako ozirala okoli sebe, je zagledala staro ženo, ki ji je rekla:

»Ljubi otrok, le kaj si naredila! Mar nisi mogla pustiti pri miru tistih dvanajst

belih rož? To so bili tvoji bratje, in zdaj so za vedno spremenjeni v krokarje.«

Deklica se je razjokala in rekla: »Le kaj bi jih lahko odrešilo?«

»Nič,« je rekla starka. »Na vsem svetu nič, razen če bi ti sedem let molča-

la, govoriti ne bi smela in tudi zasmejati se ne. In če bi le ena ura manjkala do

Dvanajst bratov33

sedmih let in bi ti spregovorila le eno samo samcato besedico, bi bila ta bese-

dica njihova smrt.«

»Prepričana sem, da bom odrešila svoje brate,« si je v svojem srcu rekla de-

klica. Poiskala je visoko drevo, splezala nanj in tam sedela in predla in ni govori-

la in se ne smejala. Pa se je nekoč namerilo, da je prišel kralj v gozd na lov. Imel

je velikega hrta in ta je stekel k drevesu, na katerem je sedela deklica, skakal je

okoli drevesa, bevskal in lajal. Kralj je prišel bliže in zagledal prelepo kraljično z

zlato zvezdico na čelu. Bil je tako očaran, da ji je zaklical, ali hoče postati njego-

va žena. Ni mu odgovorila, toda nalahno je prikimala. Kralj se je sam povz pel

na drevo in jo prinesel dol, posadil jo je predse na konja in jo odpeljal na svoj

dom. Z velikim sijem in veseljem so obhajali poroko, toda nevesta ni sprego-

vorila besedice in tudi smejala se ni.

Nekaj let sta zadovoljno živela skupaj, toda kraljeva mati je bila hudobna

ženska in je pričela obrekovati mlado kraljico. Pravila je kralju: »Domov si pri-

peljal navadno beračico in bogve kaj vse naskrivaj počne. Če je že nema in ne

more govoriti, bi se vsaj lahko smejala. Kdor se ne smeje, ima prav gotovo sla-

bo vest.«

Kralj sprva ni hotel ničesar verjeti, toda stara ni odnehala in naprtila ji je

toliko hudobnih dejanj, da je končno kralja pregovorila in dal jo je obsoditi

na smrt.

Na dvorišču so zanetili veliko grmado in na njej naj bi sežgali mlado kra-

ljico. Visoko gori pri oknu je stal kralj in jo gledal s solznimi očmi, kajti še

vedno jo je imel rad. Že so jo privezali na kol in ogenj je z rdečimi jeziki li-

zal njeno obleko, v tem trenutku pa je preteklo sedem let. V zraku se je zasli-

šalo plahutanje, priletelo je dvanajst krokarjev in se spustilo na tla h grmadi.

Komaj so se dotaknili zemlje, so se spremenili v dvanajst bratov, kajti sestra

jih je odrešila. Razmetali so ogenj, pogasili plamene, odvezali so svojo ljubo

Dvanajst bratov35

sestro, jo poljubljali in objemali. Ker je smela spet govoriti, je povedala kralju,

zakaj je bila nema in se ni nikoli smejala. Kralj se je zelo razveselil, ko je slišal,

da je nedolžna, in vsi skupaj so živeli v slogi prav do smrti. Hudobno taščo pa

so postavili pred sodišče, zaprli so jo v sod, poln vrelega olja in strupenih kač,

in umrla je strašne smrti.


Volk in sedem kozličkov

Nekoč je živela stara koza, ki je imela sedem kozličkov, in imela jih

je rada, kot ima pač vsaka mama rada svoje otroke. Nekega dne se

je odpravila v gozd po krmo, še prej pa je sklicala vseh sedem otrok

in jim rekla: »Ljubi otroci, v gozd grem, vi pa se varujte volka! Če bi prišel no-

ter, bi vas požrl s kožo in kostmi. Grdavš se velikokrat pretvarja, da je kdo drug,

toda takoj ga boste prepoznali po njegovem hripavem glasu in črnih tacah.«

»Ljuba mama, zelo bomo pazili nase, kar brez skrbi pojdi,« so rekli kozlič-

ki. Koza je zameketala in pomirjena odšla na pot.

Nedolgo zatem je potrkalo na vrata hišice in nekdo je zaklical: »Odprite,

otročički, vaša mama trka in vsakemu je nekaj prinesla.«

Toda kozlički so slišali hripavi glas in so takoj vedeli, da je volk.

»Ne odpremo ti,« so zaklicali. »Ti že nisi naša mama. Naša mama ima ne-

žen in ljubezniv glas, tvoj je pa hripav! Ti si volk!«

Volk je takoj odšel h kramarju in si kupil velik kos krede. Pojedel jo je

in njegov glas je postal nežnejši. Potem je šel nazaj, še enkrat potrkal na vra-

ta hišice in zaklical: »Odprite, otročički, vaša mama trka in vsakemu je ne-

kaj prine sla.«

Toda kozlički so videli volkovo črno taco na oknu in so zaklicali: »Ne od-

premo ti! Naša mama nima takih črnih tac kot ti. Ti si volk!«

Zdaj je volk stekel k peku in mu rekel: »Udaril sem se v taco, pomaži mi jo

s testom!«

Ko mu je pek pomazal taco s testom, je tekel k mlinarju in mu rekel: »Po-

suj mi taco z belo moko!«

ZBIRKA VELIKI PRAVLJIČARJI

JACOB IN WILHELM GRIMM

ZLATE GRIMMOVE PRAVLJICE

Izbral, uredil in spremno besedo napisal

ANDREJ ILC

Prevedla in uvodno besedo napisala

POLONCA KOVAČ

Ilustrirala

JELKA GODEC – SCHMIDT

Likovno uredil

PAVLE UČAKAR

Oblikovala in tehnično uredila

JERNEJA RODICA

Izdala in založila

MLADINSKA KNJIGA ZALOŽBA, LJUBLJANA 2012

Predsednik uprave

PETER TOMŠIČ

Glavni urednik

BOJAN ŠVIGELJ

Natisnjeno na Kitajskem

© Mladinska knjiga založba, Ljubljana 2012

Prvi natis, Naklada 7.500 izvodov

Cena

39,90 €

Documents

Zlate Grimmove pravljice