Natalija diploma - urejenaJanko Kos deli pripovedno prozo na pravljice, legende, bajke, pripovedke, zagovor in pregovore. Po njegovem mnenju so pravljice prihajale v slovensko ljudsko

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

DIPLOMSKA NALOGA

NATALIJA GABROVŠEK

KOPER 2012

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Predšolska vzgoja

Diplomska naloga

PRAVLJICA V DRUGEM STAROSTNEM

OBDOBJU

Natalija Gabrovšek

Koper 2012 Mentorica: izr. prof. dr. Vida Medved Udovič

IZJAVA O AVTORSTVU

Podpisana Natalija Gabrovšek, študentka študijskega programa Predšolska vzgoja

izjavljam,

da je diplomska naloga z naslovom Pravljica v drugem starostnem obdobju

- rezultat lastnega raziskovalnega dela,

- so rezultati korektno navedeni in

- nisem kršila pravic intelektualne lastnine drugih.

Podpis:

______________________

V Kopru, dne 8. 5. 2012

KAZALO

POVZETEK

SUMMARY

I. TEORETIČNI DEL ......................................................................................... 1

1 UVOD .................................................................................................................... 1

2 KAJ JE PRAVLJICA .............................................................................................. 2

3 SMISELNOST PRAVLJICE ................................................................................... 2

4 POREKLO IN IZVOR PRAVLJIC ........................................................................... 4

5 POMEN PRAVLJICE ZA OTROKA ........................................................................ 4

6 SODOBNA PRAVLJICA ........................................................................................ 6

6.1 Kratka sodobna pravljica ................................................................................. 7

6.2 Obsežna sodobna pravljica ............................................................................. 8

7 LJUDSKA PRAVLJICA .........................................................................................10

8 PROPPOVA ANALIZA PRAVLJIČNE OBLIKE .....................................................12

9 KNJIŽEVNA VZGOJA V VRTCU ..........................................................................14

II. EMPIRIČNI DEL ...........................................................................................16

1 OPREDELITEV PROBLEMA ................................................................................16

2 CILJI .....................................................................................................................16

3 HIPOTEZE ............................................................................................................16

4 METODA DELA ....................................................................................................16

5 VZOREC RAZISKAVE ..........................................................................................16

6 POTEK RAZISKAVE.............................................................................................17

6.1 Prva pravljica: HVALEŽNI MEDVED ..............................................................17

6.2 Druga pravljica: BOBEK IN BARČICA ............................................................28

6.3 Povezovanje pripovedovanja pravljice z igro vlog ...........................................39

7 SKLEPNE UGOTOVITVE .....................................................................................42

8 VIRI IN LITERATURA ...........................................................................................44

Gabrovšek, Natalija (2012): Pravljica v drugem starostnem obdobju. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.

POVZETEK

V diplomski nalogi sem predstavila odzive otrok na posredovano besedilo ljudske in

sodobne pravljice s pripovedovanjem in igro vlog.

V prvem, teoretičnem delu naloge sem opredelila pravljico kot literarno vrsto v luči

raziskav Marjane Kobe, Alenke Goljevšček in Vladimira Proppa. Povzete so ugotovitve

o ljudski in sodobni pravljici. Ugotavljala sem, kaj pravljica je, kaj pravljica pomeni

otroku, kakšen je njen namen, kako jo otrok sprejema in kako jo občuti.

V drugem, empiričnem delu naloge sem preverila svoje hipoteze o odzivnosti otrok na

privlačnost teme pravljice, tako ljudske kot sodobne. Odzive otrok v obliki

pripovedovanja sem zapisala v originalni obliki, jih analizirala in med seboj primerjala.

Raziskavo sem opravljala v skupini otrok starih 4 do 5 let v vrtcu Pedenjped, enota

Kašelj, v Ljubljani.

KLJUČNE BESEDE: predšolski otrok, ljudska pravljica, sodobna pravljica,

pripovedovanje, odziv otrok, igra vlog.


SUMMARY

In my diploma I have introduced the reaction of children when they were given folk tale

and modern tale, through story telling and division of role playing.

In my first theoretical part of the diploma I have defined the tale according to the

researches of Marjana Kobe, Alenka Goljevšček and Vladimir Propp. I have

summarized the findings on folk and contemporary children stories. I had to determine

what a tale is, what does it mean to a child, what is its purpose, how does the child

accept it and how does he feel it.

In my second empirical part of the diploma, I have checked my hypothesis regarding

the childrens reaction on the tale, both folk and modern. I have written the reaction of

children in its original form, analyzed and compared them. I have done my research in

a group of children aged 4 to 5 years in the kindergarten Pedenjped, unit Kašelj in

Ljubljana.

KEY WORDS: preschool child, folk tale, modern tale, story telling, childrens reaction,

role playing.


1

I. TEORETIČNI DEL

1 UVOD

Če želite, da bi bili vaši otroci bistri, jim pripovedujte pravljice.

Če želite, da bi bili še bistrejši, jim pripovedujte še več pravljic.

(Albert Einstein)

Dolgo je tega, kar sem se srečala s prvo pravljico v svojem zgodnjem otroštvu. Vedno

sem bila obkrožena s številnimi knjigami, v otroštvu s slikanicami, kasneje z mladinsko

literaturo in sedaj z vsemi zvrstmi. Knjige me vedno spremljajo in so del mene, doma v

knjižnih omarah, v službi – vrtcu v knjižnem kotičku. Z veseljem jih prebiram, listam,

vonjam, saj me vedno odpeljejo v drug, domišljijski, včasih tudi sanjski svet.

Zato se tudi v vrtcu s knjigami vsakodnevno srečujemo. V igralnici imamo urejen knjižni

kotiček, v katerem je veliko različnih knjig, od kartonk, slikanic, “čebelic”, slovenskih

narodnih pravljic, slovarjev, atlasov, enciklopedij. Otrokom so knjige blizu in radi

posegajo po njih, jih listajo, gledajo in berejo.

Tako sem se za pisanje naloge o pravljici odločila predvsem zaradi svoje ljubezni do

knjig. Zanimalo me je, kako se bodo otroci odzvali na ljudsko in sodobno pravljico s

samostojnim pripovedovanjem ostalim prijateljem v skupini, kako se bodo na pravljico

odzvali z igro vlog, kam jih bo odpeljala domišljija in vživljanje. In nenazadnje, ali so

otroci učinkovitejši pripovedovalci ljudske ali sodobne pravljice.

Prepričana sem, da je pravljica za otroka še vedno zelo pomembna. Otrok zaupa

vsebini pravljice, saj se njihov pogled na svet ujema z njegovim lastnim. Branje in

pripovedovanje pravljic je za otroka nujno, saj jim zaradi magičnosti v pravljicah

polepšamo življenje. Tako bodo pravljice vedno živele, otroci jih bodo kasneje

pripovedovali svojim otrokom in nikoli ne bodo šle v pozabo.


2

2 KAJ JE PRAVLJICA

Pravljica je pripovedna forma, pripoved o realnih pripetljajih, povezanimi s čudežnimi,

fantastičnimi, neverjetnimi dogodki, močno prežeta z domišljijo, zakoreninjena v

podzavestnem in mitičnem.

Značilne zanje so ostra delitev dobrega in zlega, ponavljajoči se liki, motivi, mistična

števila itd.

(Leksikon Cankarjeve založbe).

Otroci so dejali, da je pravljica:

- zvezdica,

- palček,

- Janko in Metka,

- večernica, ker je za zvečer,

- tista knjiga na nočni omarici, ki je v moji sobi,

- je kot mamin poljubček, ko grem spat.

(Milčinski, Pogačnik-Toličič, 1992)

3 SMISELNOST PRAVLJICE

V domišljiji se otrok poskuša enačiti s pravljičnimi junaki, pa čeprav samo za trenutek.

Ta pozitivna čustva se globoko vtisnejo v otrokovo zavest in celo podzavest, dajo mu

moč, da razvije svoje lastno mišljenje, seveda ustrezno njegovi razvojni stopnji. Tako

ob vsakokratnem poslušanju pravljice odkrije nove odnose med svojimi izkušnjami in

tudi njegovo osebno izražanje postaja bogatejše. Ob vsem tem se nauči doživljati

značilen vrednostni odnos do stvari, okolja, oseb in dogodkov, spozna, kaj je prijetnost

in neprijetnost, privlačnost in neprivlačnost (Milčinski, Pogačnik-Toličič, 1992).

Pravljica otroka umirja in v njej najbolj uživa pred spanjem. Sam poskrbi za popolno

tišino, da lahko ob poslušanju uživa in se potopi v svoj domišljijski svet. Njegova

zbranost se podvoji in ustvarja se posebej umirjen odnos med njim in pripovedovalcem.

Pravljica je kot uspavanka, ki otroku pomaga, da mirno zaspi. Podnevi dobi pravljica

drugo vrednost. Na poseben način mu osvetli in osmisli dan (Milčinski, Pogačnik-

Toličič, 1992).


3

S pravljico na poseben način obogatimo celosten otrokov razvoj, v tem je tudi pravljični

čar pravljice:

- v pravljici je za otroka veselje,

- zadovoljitev vedoželjnosti,

- obogatitev njegovega otroštva,

- polet domišljije,

- izpolni se mu vse, kar si želi,

- zadovolji posebne razvojne potrebe,

- nauči se čuditi naravi in jo spoštovati,

- občuti, da je tudi sam del pravljice,

- pravljica ga najhitreje ozdravi.

(Milčinski, Pogačnik-Toličič, 1992).

Pravljica je privlačna za otroke in odrasle, saj se v njej skriva neka posebna dežela,

kjer se mu vse ponuja, mu je dobro, je varen in se ni treba za nič truditi.

Janko Kos deli pripovedno prozo na pravljice, legende, bajke, pripovedke, zagovor in

pregovore. Po njegovem mnenju so pravljice prihajale v slovensko ljudsko slovstvo in

so bile mednarodnega pomena in izvora.

Anton Slodnjak navaja štiri skupine ljudske proze: bajke, legende, pripovedke in

pravljice. Po njegovem so pravljice čudežne zgodbe, porojene iz neugnane domišljije in

iz hrepenenja po čisti pravičnosti, nekatere pa tudi iz nagajive prevzetnosti. V to

skupino šteje tudi živalske zgodbe, razne smešnice in burke – mi pa spet zbegano

mešamo pravljice s pripovedkami, pripovedke z bajkami in burkami in ne vemo ne kod

ne kam.

Jože Pogačnik deli ljudsko slovstvo na šest skupin in pravljično skupino opredeljuje kot

igro svobodne fantastike, kot jezik podzavesti (Goljevšček, 1991, 39-41).

Strokovnjaki že več kot stoletje poskušajo zapisati definicijo pravljice, a jim nikakor ne

uspe. Če izhajamo iz besede same, je pravljica gotovo povezana s ‘praviti’, kar priča o

njeni pripovedovalski tradiciji. Toda ljudje smo si skozi zgodovino pripovedovali

marsikaj, ob pravljicah se pojavljajo številne literarne zvrsti, kot so miti, legende, basni,

povesti, ki so s pravljicami v bližnjem ali daljnem sorodstvu

http://www.squidoo.com/pravljice-za-otroke (9.12.2011).


4

4 POREKLO IN IZVOR PRAVLJIC

Pravljice so ena najstarejših in najprepoznavnejših literarnih zvrsti. Težko je določiti,

kdaj in kje so nastale. Različni viri pričajo, da so skupaj s svojimi pripovedovalci

prepotovale vse celine, se prilagajale svojim pripovedovalcem in poslušalcem. Hkrati

najdemo tudi zelo podobne pravljice, ki so neodvisno druga od druge nastajale v

povsem različnih okoljih in okoliščinah.

Velja prepričanje, da izvor pravljic in pripovedk sega v ljudsko tradicijo, ki prenaša in

ohranja pradavna verovanja. Številni proučevalci (Goljevšček Alenka, Kobe Marjana,

Propp Vladimir) pravljic menijo, da so njihovi avtorji ''ljudje iz ljudstva'' oziroma

anonimni, pesniško nadarjeni posamezniki, ki so si te pravljice preprosto izmišljevali,

verjetno za vzgojo lastnih otrok. Tako naj bi na primer v pravljici o Pepelki glavna

junakinja upala na boljšo prihodnost in s tem lažje prenesla težko sedanjost.

5 POMEN PRAVLJICE ZA OTROKA

Pravljica je za pripovedovalca predvsem most med otrokom in odraslim, most med

svetom realnosti, v katerem živijo odrasli, in svetom domišljije, v katerem živi otrok. To

je most, kjer se srečata tradicija in sodobnost, to je most, ki združuje, most, na katerem

odrasli otroku podarijo darilo, ker ga imajo radi.

Otrokovo doživljanje pravljice poteka v več korakih. Ti so odvisni od njegovega

osebnostnega razvoja, predvsem od njegovega emocionalnega in intelektualnega

razvoja. Proces doživljanja je seveda odvisen tudi od ljudi, ki določeno pravljico otroku

posredujejo, od okolja, v katerem posluša pravljico in seveda od same pravljične

vsebine, sporočila, ki ga nosi pravljica, ter otrokove notranje motivacije. Ob prvem

poslušanju otrok pravljico zgolj preizkuša, tipa ali ga pritegne ali ne. Ob naslednjem

poslušanju si bo ustvarjal svoje domišljijske slike. Seveda, če mu pravljico

pripovedujemo. Otrok si tako ob pripovedovanju pravljice le-to v popolnosti izriše z

vsemi malenkostmi, ki so njemu osebno v danem trenutku pomembne. Tu je tudi skrit

eden od razlogov, zakaj si otrok tolikokrat zaželi isto pravljico. Želi jo poslušati tako

dolgo in tolikokrat, da si vso, od začetka do konca izriše v svoji domišljiji. Ker je naše

pripovedovanje vedno prehitro, si otrok v enem samem pripovedovanju ne uspe izrisati

celotne pravljice. Zato želi isto pravljico poslušati še enkrat in še enkrat in še enkrat … ,

dokler ne bo popolnoma narisana. Ko ima otrok pravljico dokončno izrisano, so


5

izpolnjeni pogoji za naslednjo fazo poslušanja oziroma predajanja in prepuščanja

pravljici. Tokrat se bo otrok prepustil dogajanju v pravljici kot pravljični junak. Ob

pripovedovanju se vživi v izbranega junaka, ki ni nujno glavni, in doživlja vse stiske,

strahove in konflikte znotraj pravljice kot pravljični junak. V tej fazi poslušanja pravljice

je izredno pomemben njegov občutek varnosti. Tej fazi poslušanja lahko rečemo tudi

priprava na življenje, saj se otrok ob soočanju s težavami, problemi, strahovi uči le-te

premagovati tako, kot jih bo moral premagovati, ko bo v realnem življenju naletel nanje.

Otroci, ki jim je dana možnost, da se soočajo s konflikti, strahovi, problemi znotraj

pravljice, so tako v prednosti pred drugimi. Pravljica in pripovednik jim dajeta obilico

možnosti premagovanja težav. Tu se otrok sooča s svojim primarnim strahom, kar se

ponavadi vsebinsko izraža z dajanjem v nič, neposlušnostjo, izgubo matere ali s tem,

da so glavni junaki pojedeni.

Dejstvo je, da branje otrokom omogoča ustvarjanje domišljijskih slik in s tem ima otrok

možnost »treniranja« možganov, grajenja občutka realnosti, logičnega mišljenja in

ustvarjalnosti.

http://www.vrtecandersen.si/tl_files/DOKUMENTI/sola-za-starse/povzetki-

srecanj/Pomen-pravljic.pdf (9.12.2011)

Pravljica je z nami že od nekdaj. Le malokatere stvari preživijo tako dolgo, kot je

preživela pravljica. Nekoč je bila prisotna kot pripoved, potem kot knjiga, nato so prišli

radio, televizija, kasetofon, video in računalnik. Noben medij ni celosten, če v svojem

programu ne vsebuje tudi pravljice. Razlogi za njen obstoj so navidezno različni tako,

kot je različno pojmovanje pravljice, vendar je resnica samo ena; pravljico človeštvo

potrebuje, tako otroci kot odrasli, tako moški kot ženske, tako pri nas kot povsod po

svetu. Seveda pa televizija kot taka ni primerljiva z branjem pravljic.

http://www.vrtecandersen.si/tl_files/DOKUMENTI/sola-za-starse/povzetki-

srecanj/Pomen-pravljic.pdf (9.12.2011)


6

Namen pravljice še naprej ostaja izgradnja pomembnih osebnih in družbenih

značilnosti v še neizoblikovanem posamezniku, kar mu omogoča, da uresniči splošni

princip človeka kot bitja, ki ima poleg materialnih tudi duhovne težnje. Materialne težnje

omogočajo preživetje v fizičnem življenju, medtem ko duhovne težnje odražajo

človekovo potrebo po notranjem, duhovnem življenju posameznika.

Številni simbolični elementi v pravljicah nakazujejo potrebo po vlaganju in usmerjanju

svojih moči v plemenita dela, kar predstavlja edino pot do sreče in izpolnitve. Pri tem ni

izvzeta niti ''osebna korist'', vendar ta ni omejena samo na golo materialno blagostanje,

temveč se uresničuje skozi zadovoljstvo, ki ga dosežemo z notranjo srečo, za katero ni

potrebno materialno razkošje.

http://www.akropola.org/clanki/clanek.aspx?lit=163 (9.12.2011)

6 SODOBNA PRAVLJICA

Marjana Kobe (1999) o sodobni pravljici navaja:

V svetu in na Slovenskem se uveljavlja specifična kategorija tekstov, ki jo je mogoče

poimenovati sodobna umetna pravljica ali krajše sodobna pravljica. Dogajanje je

praviloma vpeto v sodobni prostor in čas. Razdelimo pa jo še na dva dela: kratka

sodobna pravljica in fantastična pripoved.

Izraz “kratka” zato, ker se zgledi tega vzorca že na prvi pogled, po zunanjem obsegu,

močno razlikujejo od zgledov fantastične pripovedi. V primerjavi z zgledi slednjega

modela, ki obsegajo tudi do 200, 300 in več strani, so zgledi kratke sodobne pravljice

skromnega obsega, v povprečju 1,5 do 10 strani. Razlike se začenjajo že pri zunanjem

obsegu besedil, s tem pa je povezana tudi stopnja zgodbene razvitosti in s tem bralna

oz. doživljajska zahtevnost besedil.


7

6.1 Kratka sodobna pravljica

Kratka sodobna pravljica je razvila več različic glede na glavni literarni lik:

1. z otroškim glavnim literarnim likom (E. Peroci: Moj dežnik je lahko balon, L.

Kovačič: Fantek na oblaku);

2. z oživljeno igračo/ oživljenim predmetom kot glavnim literarnim likom (K. Kovič:

Pajacek in punčka, V. Zupan: Plašček za Barbaro);

3. s poosebljeno živaljo kot glavnim literarnim likom (S. Makarovič: Prašičkov

koncert, Živalska olimpijada);

4. s poosebljeno rastlino kot glavnim literarnim likom (G. Strniša: Lučka Regrat);

5. s poosebljenim nebesnim telesom/pojavom kot glavnim literarnim likom (F.

Milčinski-Ježek: Zvezdica Zaspanka, B. A. Novak: Nebesno gledališče);

6. z glavnim literarnim likom, ki je znan iz ljudskega pravljičnega izročila (S.

Makarovič: Škrat Kuzma dobi nagrado, Coprnica Zofka).

Med navedenimi različicami zavzema osrednje mesto kratka sodobna pravljica z

otroškim glavnim literarnim likom. Poseben status te različice je po svoje razumljiv, saj

besedila tematizirajo kategoriji “otrok”/”otroštvo” in s tem v največji meri kažejo

naravnanost na otroškega sprejemnika kot poglavitno ciljno skupino.

Kratka sodobna pravljica z otroškim glavnim literarnim likom ni zgolj specifična

slovenska varianta fantastične pripovedi (teza Metke Simončič), marveč samostojna

različica kratke sodobne pravljice.

Kratka sodobna pravljica z oživljeno igračo/predmetom ni samo podskupina kratke

sodobne pravljice z otroškim glavnim literarnim likom, kot bi se lahko zdelo na prvi

pogled, marveč ji upravičeno pripada status samostojne različice v območju kratke

sodobne pravljice.

Vse različice kratke sodobne pravljice družijo naslednja stičišča oz. podobnosti:

- oblikovanost glavnega literarnega lika, njegova funkcija v dogajanju in

razsežnosti njegovih bivanjskih sposobnosti,

- status in funkcija stranskih literarnih likov,

- dvodimenzialnost dogajanja, ki se kaže v dveh različicah; prva: realna in irealna

raven se soočita tako, da dogajanje poteka dvoplastno v enem samem svetu,

glavni literarni lik pa vzpostavlja irealno raven dogajanja; druga različica: realna

in irealna raven se soočita tako, da dogajanje poteka dvodimenzionalno v dveh


8

med seboj ločenih svetovih, ki obstajata samostojno drug ob drugem; glavni

literarni lik ne vzpostavlja irealne ravni dogajanja, pač pa je z njim povezan

vzrok za prehod dogajanja iz enega sveta v drugega,

- sodobnost kot realni dogajalni prostor in čas,

- sintetična dogajalna linija,

- raba avktorialnega in personalnega pripovednega položaja, se pravi izbor

pripovedne perspektive in funkcija vsevednega pripovedovalca,

- sporočilna raven,

- predhodni literarni vzorec: vsem različicam kratke sodobne pravljice sega s

tipološkega in literarno-zgodovinskega vidika v 19. stol. K Andersenovemu

modelu klasične umetne pravljice; določneje: k tisti različici Andersenove

klasične umetne pravljice, s katero se je danski pravljičar že močno oz.

dokončno odmaknil od modela ljudske pravljice in njegovih strukturno-

morfoloških stalnic.

6.2 Obsežna sodobna pravljica

Obsežno sodobno pravljico imenujemo tudi fantastična pripoved. V primerjavi s kratko

sodobno pravljico je fantastična pripoved v svoji klasični podobi obsežnejše besedilo,

lahko že kar debela knjiga, le da je tekst običajno razdeljen na krajša poglavja, ki vsako

zase predstavlja zaključno bralno enoto (Kobe, 1999).

Fantastična pripoved je obsežna sodobna pravljica, v kateri se dogajajo čudeži v

domišljijskem svetu, drugačnem kot je doživljajski, s prvinami nepričakovanega,

čudežnega in kršenjem naravnih zakonov.

To niso več preproste zgodbe, ki bi jih lahko doživljajsko obvladali že predšolski otroci

in bralci začetniki. Namenjena je otroku, ki je bralno že dobro razvit in ima že bogat

izkušenjski svet, razvito domišljijo in čustva.


9

Göte Klingberg, raziskovalec fantastične pripovedi, je odkril tipične motive, ki se

pojavljajo v fantastični pripovedi:

- otroške igrače oživijo in se pojavijo v resničnem vsakdanjiku (C. Collodi:

Ostržek);

- otroci iz nekega tujega sveta nastopajo v vsakdanjem svetu (A. Lindgreen: Pika

Nogavička);

- nadnaravna, dobronamerna živalska bitja se pojavljajo v resničnem vsakdanjiku

otroka (E. Nesbit: The story of the amulet);

- sodobni otrok se nenadoma znajde v tujem, magičnem svetu (J. M. Barrie:

Peter Pan, K. Brenkova: Deklica Delfina in lisica zvitorepka).

Značilnosti so podobne kot pri kratki sodobni pravljici:

- Glavna tema je otroški doživljajski svet in igra.

- Glavni literarni lik je najpogosteje otrok od predšolskega do zgodnjega šolskega

obdobja. Ti liki so individualni značaji s svojevrstnimi psihološkimi potezami,

vedno imajo svoje lastno ime, dogajanje je lahko osredotočeno tudi na skupino

otroških likov in govorimo o kolektivnem glavnem liku.

- Dogajanje je praviloma dvodimenzionalno. Ena dimenzija je resnični svet, druga

pa fantastični. Glavnina besedila se odvija na fantastični ravni. Dogajanje se

vedno začne in sklene na realni ravni. Pojavljata se dve dogajalni shemi: v prvi

gre za plastovito dogajanje, kjer se realna in fantastična plast pojavljata

izmenično, v drugi pa za realni okvir in fantastično jedro.

- Odrasli svet ostaja na realni ravni in ne zna priti v fantastični svet, ima

sekundarno vlogo.

- Dve kategoriji časa: zunanji, kronometrični čas, ki teče v realnosti in notranji,

subjektivni čas dogajanja, kot ga doživlja glavni otroški lik.

- Vzrok za prehod na fantastično raven je realen in izvira iz otroškega lika. Vzrok

je lahko čustvena stiska oz. problem otroka, ki ni rešljiv na realni ravni

dogajanja. Lahko so to sanje, otrokova osamljenost in potreba po igri ali pa

bolezen.


10

7 LJUDSKA PRAVLJICA

Ljudska pravljica je krajša prozna pripoved o čudežnih in fantastičnih dogodkih,

predmetih ter o čudežnih in fantastičnih zmožnostih glavnih likov. Poznajo jo vsi narodi

sveta. Načrtno so pravljice začeli zbirati in zapisovati v začetku 19. stoletja, pred tem

pa so se širile z ustnim izročilom. Avtor torej ni znan. Ljudska pravljica je živalska

pravljica, v kateri nastopajo poosebljene živali (SSKJ, str.969).

Ljudska pravljica je nastala s pripovedovanjem in njen zapisovalec največkrat ni znan.

Ljudje so si pravljice izmišljevali in jih s pripovedovanjem prenašali iz generacije v

generacijo. Za ustno izročilo je značilno, da se vedno znova in znova spreminja. Tako

so se s časom spreminjale tudi ljudske pravljice.

Alenka Goljevšek v svoji knjigi Pravljice, kaj ste? navaja, da prvi zapisi slovenske

ljudske pravljice izvirajo iz 9. stoletja, vendar so bili le-ti redki in skromni. Pravljice so

bile v takratnem času bolj kot z zapisovanjem predstavljene z različnimi upodobitvami

in freskami po cerkvah. Na slovenskih tleh je bil tako prvi bolj znani zbiralec in

zapisovalec ljudskega blaga Janez Vajkard Valvasor v svojem delu Slava vojvodine

Kranjske, ki pa je bila napisana v nemškem jeziku. Janez Svetokriški naj bi nam v

svojih pridigah tudi ohranil nekaj zgodb. V obdobju romantike pa se je začela dejavnost

na področju ljudskega slovstva prebujati. Sprva je bilo v ospredju predvsem ljudsko

pesništvo, bilo pa je tudi nekaj zbiralcev ljudske proze, vendar so njihova gradiva ostala

neobjavljena. V 19. stoletju so začeli delovati mlajši zbiralci, njihove zgodbe so izhajale

neredno, vendar so bile objavljene skoraj v vsemu slovenskemu tisku. V letih, ki so

sledila, je velika pobuda nekaterih posameznikov za zbiranje ljudskega slovstva

prehajala na šolarje, ki naj bi zbirali zgodbe iz njihovega okolja.

M. Stanonik (1990) navaja tri različne oblike ljudskih pravljice:

- čudežne pravljice: v njih najdemo čudežne čarovniške pripomočke, nenavadno moč, s

pomočjo katere junak premaguje ovire in doseže cilj;

- realistične pravljice: v teh odigrajo pomembno vlogo junakova pridnost, iznajdljivost in

zvijačnost, s katerimi si junak pomaga iz težav (pravljice o tatovih, razbojnikih);

- živalske pravljice: dogajanje se odvija v živalskem okolju; pod živalsko kožo glavnih

junakov so vedno skrbno izbrane ter živalim in njihovim posebnostim prilagojene

človeške lastnosti.


11

Gre torej za tri najpogostejše tematike ljudskih pravljic, ki največkrat delujejo

samostojno ali pa se v pravljici prepletajo.

V ljudski pravljici poteka vse dogajanje na eni ravni, na kateri sta resničnost in

čudežnost neločljivo prepleteni kategoriji, saj ju ne ločuje nikakršna logika iz realnega

sveta. Literarni liki se zato prav nič ne čudijo nadnaravnim pojavom in čudežem ter

nastopom bajnih bitij, saj samoumevno doživljajo svet na en sam, magičen način. V

ljudski pravljici gre torej za enodimenzionalnost dogajanja, kot je to specifično

značilnost žanra opredelil Max Lüthi.

Enodimenzionalnost dogajanja v zgodbi je sicer poglavitna, vendar samo ena izmed

formalnih značilnosti tega žanra.

Lüthi je ugotovil, da je vsem ljudskim pravljicam skupnih sedem značilnosti:

1. Dogajanje: je krajevno in časovno nedoločeno; to dokazuje dejstvo, da je iste

pravljične motive zaslediti pri najrazličnejših narodih.

2. Osebe: so nedoločene, nimajo lastnih imen, so le tipi (kralj, kraljica, babica,

dedek, trije bratje, čarovnica, uboga deklica, reven oče, itd.), brez individualnih

značajskih lastnosti in brez osebnega doživljajskega sveta; tipizirani so le do

neke mere: kralj je mogočen, mačeha hudobna, pastorka dobra …

3. Raven dogajanja: je enodimenzionalna, kar pomeni, da se dogajanje v zgodbi

odvija na eni sami ravni, kajti resničnost in fantastika sta v dogajanju tako

prepleteni, da ju ne moremo ločiti; govorimo o eni sami dimenziji dogajanja; to

se kaže tudi pri vedenju oseb, ki nastopajo v pravljici, saj se prav nič ne čudijo

nadnaravnim pojavom in čudežem ter nastopom bajnih bitij, saj doživljajo ves

svet na magičen način in ga sprejemajo kot nekaj samoumevnega.

4. Moralni nauk: je prisoten v obliki boja med dobrim in zlim; v ljudski pravljici

nastopajo samo izrazito dobri, lepi, blagi ljudje, proti izrazito slabim, grdim in

hudobnim; vedno zmaga pravica nad krivico, plemenitost nad podlostjo, resnica

nad lažjo; vse dobro je poplačano, vse hudo kaznovano; pisec s pomočjo

nasprotij poskuša neposredno vplivati na svojega poslušalca, da je že vnaprej

brezkompromisno na njegovi strani.

5. Zgradba dogajanja sledi trem zakonom:

- zakon dvojnosti in trojnosti (dve sestri, trije bratje, trije zapleti – razpleti),

- zakon ponavljanja dogajanja (vsakemu izmed treh se zgodi ista stvar),


12

- zakon stopnjevanja dogodkov (dobra deklica postane kraljica, hudobno pa

raztrgajo zveri),

- največkrat zasledimo ljudska števila tri, sedem, devet, deset, dvanajst.

6. Rekviziti: ki se ponavljajo so tipične podobe, predmeti (stekleni grad, čarobni

prstan, drago kamenje, žlahtne kovine) ter pravljična bitja (palčki, zmaji,

čarovnice).

7. Začetek in sklep pravljice: pravljica se začne skoraj vedno z istimi ali vsaj

podobnimi besedami: “Nekoč v davnih … Nekje za devetimi gorami …” in se

konča s tipično sklepno povedjo: “Živela sta srečno do konca svojih dni.” Ali pa

“Ravno včeraj so končali veselo gostijo.” Sklep torej potrdi pozitiven izid za

pozitivne like in negativnega za negativne; konec pravljice je hiter, povedan

odrezavo.

Za ljudsko pravljico so značilne optično zelo čiste predstave oblik in barv, lastnosti

spreminjanja v dejanje. Neurejena resničnost je izrinjena iz njenih predstav; neprestano

nam dokazuje, da je svet tak, kakršen bi moral biti – pravljica daje trdnost, samozavest,

veselje do življenja. Pravljični liki so površinske, enodimenzionalne figure brez telesa,

duše, družine in okolja, brez odnosov do soljudi, do preteklosti in prihodnosti, a prav

zato so sposobne, da se srečajo z vsem, se povezujejo z vsem. V ljudski pravljici

najdemo številne stare elemente, kot na primer ljudožerstvo, žrtvovanje ljudi, odnos

med možem in ženo, odnos med starši in otroki, odnos med ljudmi in živalmi.

8 PROPPOVA ANALIZA PRAVLJIČNE OBLIKE

Eden izmed raziskovalcev pravljic je bil Rus Vladimir J. Propp. Njegovo temeljno delo

je Morfologija pravljice (2005), v katerem se je pravljic lotil z oblikovne plati.

Beseda morfologija pomeni nauk o oblikah.

Klasifikacijo zelo raznovrstnega pravljičnega žanra je možno postaviti le glede na

formalne, oblikovne značilnosti ljudske pravljice, saj specifične pravljične strukture ne

določata niti motiv niti siže. Edini konstantni elementi, ki tvorijo tipično in stalno

kompozicijsko strukturo ljudske pravljice, so funkcije delujočih oseb, katerih število pa


13

je omejeno. Obstaja 31 funkcij, to je osnovnih elementov, na katerih se gradi potek

dogajanja:

1. Eden od članov družine odide od doma.

2. Junaku nekaj prepovejo.

3. Kršitev prepovedi.

4. Škodljivec poizveduje.

5. Škodljivcu izdajo podatke o njegovi žrtvi.

6. Škodljivec poskuša prevarati svojo žrtev, da bi zagospodoval nad njo in njenim

premoženjem.

7. Žrtev nasede prevari in s tem nehote pomaga sovražniku.

8. Škodljivec prizadene ali škoduje enemu od družinskih članov.

9. Junak izve za nesrečo ali manko, nekdo se obrne nanj s prošnjo ali ukazom, ga

nekam pošlje.

10. Iskalec privoli ali se odloči za odpor.

11. Junak zapusti dom.

12. Junaka preizkušajo, izprašujejo, napadajo idr. ter ga tako pripravljajo na

čudežno sredstvo ali pomočnika.

13. Junak se odzove na dejanja prihodnjega darovalca.

14. Junak prejme čudežno sredstvo.

15. Junaka nekdo prenese, dostavi ali privede na kraj, kjer je objekt iskanja.

16. Junak in škodljivec se neposredno spopadeta.

17. Junaka zaznamujejo.

18. Škodljivec je premagan.

19. Premostitev prvotne nesreče, zapolnitev manka.

20. Junak se vrne.

21. Junaka zasledujejo.

22. Junak se reši zasledovanja.

23. Junak prispe domov ali v drugo deželo, ne da bi ga prepoznali.

24. Lažni junak postavi neutemeljene zahteve.

25. Junaku naložijo težko nalogo.

26. Naloga je rešena.

27. Junaka prepoznajo.

28. Lažnega junaka ali škodljivca razkrinkajo.

29. Junak dobi novo podobo.

30. Škodljivca kaznujejo.

31. Junak se poroči in zasede carski prestol.


14

V okviru teh 31 funkcij se razvija dogajanje vseh pravljic Proppove raziskave, kakor tudi

dogajanje mnogih drugih pravljic najrazličnejših ljudstev. Funkcije izhajajo ena iz druge

z logično in umetniško nujnostjo.

Vsaka pravljica ima samo nekaj navedenih funkcij, značilno pa je, da se pojavljajo

vedno v zapisanem vrstnem redu. Odsotnost nekaterih funkcij ne spremeni njihovega

vrstnega reda, saj tvorijo zaprto linijo.

Alenka Goljevšček je Proppove ugotovitve o bistvu ljudske pravljice strnila takole:

Pravljice so v svojem trajanju izpostavljene pritiskom okolja, spreminjajočim se

obrazcem življenja, mišljenja in čustvovanja, vplivom literature, religije, ljudskega

praznoverja, sosednjih kultur itn. Vendar so izjemno odporne, vse te vplive bodo

sprejemale le, če jih bodo lahko prilagodile lastnim strukturnim zakonitostim: iz okolja

bodo jemale gradivo za spremembe in nadomeščanja starih vsebin. Tako so pravljice

svojevrsten paradoks: njihova raznovrstnost in bogastvo domišljije nas ne

zaprepaščata nič manj, kot nas zaprepašča stroga uniformiranost njihove zgradbe. So

hkrati bogate in revne, zakonite in svobodne, trdovratno zveste svojemu kanonu in

obenem odprte za spremembe, za ustvarjanje novih oblik (Goljevšček, 1991).

Proppova strukturalna metodologija je pomenila velik preobrat v preučevanju pravljic in

je ohranila vse do danes močan vpliv na raziskovanje ljudske pravljice pa tudi drugih

vrst ljudske proze.

9 KNJIŽEVNA VZGOJA V VRTCU

Književna vzgoja v vrtcu naj bi upoštevala predvsem načela, ki jih narekujejo bistvo

književnosti, funkcija branja, starost otroka in izkušnje ter okoliščine sprejemanja

literature na tej stopnji.

(Kranjc, Saksida, 2001)

Kaj želimo doseči s književno vzgojo v vrtcu? Predvsem želimo, da bi se otroci

razveselili, kadar jim rečemo, da bomo danes prebrali pravljico o Hišici iz kock, da jim

bomo povedali pesmico o Cvilimožu ali o Katarini Barbari. In potem si seveda želimo,


15

da bi nas tudi sami kdaj poprosili, naj še enkrat preberemo tisto o Srečnem levu ali o

Pajacku in punčki. Radi bi, da bi otroci pravljico in pesmico znali poslušati zbrano in do

konca. In radi bi, da bi si ob tem v mislih naslikali pisane domišljijske slike. Želimo si,

da bi otroci narisali, kako so si predstavljali zmaja, pa tudi, da bi z lutkami ali v

dramskem prizoru po branju Vitezove povesti zaigrali, kako so živali v gozdu našle

zrcalo. Radi bi, da bi otroci znali katero izmed pesmic tudi recitirati. In ne nazadnje, radi

bi, da bi si nekatere književne svetove in nekatere književne osebe tudi zapomnili tako,

da bi potem, ko bi najavili branje pesmi o Pedenjpedu in o tem, kako je ta vneto zalival

rože, izjavili: »O! To je pa tisti, ki je zadnjič pojedel toliko sladkarij!«

Cilje književne vzgoje v vrtcu razdelimo na izobraževalne, funkcionalne in vzgojne. Pri

tem se moramo zavedati, da se v samem procesu skupinam ciljev ne bližamo izolirano.

Izobraževalni, funkcionalni in vzgojni cilji so namreč pri književni didaktiki drug v

drugega umeščeni teleskopsko, kar pomeni, da se s tem, ko realiziramo izobraževalne

cilje, istočasno približujemo tudi funkcionalnim, preko teh pa posredno tudi vzgojnim.

Še prav posebno so vse tri skupine ciljev prepletene in povezane v vrtcu.

(Kordigel, Jamnik, 1999)

V vrtcu nikoli ne bi smelo zmanjkati časa za pogovor, pripovedovanje, razlago,

opisovanje, dramatizacijo, igro vlog, branje različnih literarnih del … Za otroka in njegov

čustveni, socialni in spoznavni razvoj je bistvenega pomena, da razvije jezikovno

zmožnost, torej zmožnost tvorjenja in razumevanja besedil v različnih govornih

položajih in za različne potrebe. Stopa v interakcijo z igro, umetnostjo, mislijo. Tako se

otroci v tem obdobju učijo sporočati svoje izkušnje, čustva, védenja na različne načine,

razumeti načine, kako drugi sporočajo in predstavljajo lastne izkušnje. Jezik se razvija

v polnopomenskem kontekstu, ko imajo otroci razlog ter možnost sporočati svoje ideje,

poglede, zamisli, počutja in ko imajo potrebo po vedenju.

(Kranjc, Saksida, 2001)

Vedno, ko se srečajo pravljica, otrok in vzgojiteljica, je to srečanje enkratno in

neponovljivo doživetje.


16

II. EMPIRIČNI DEL

1 OPREDELITEV PROBLEMA V empiričnem delu bom preizkusila otrokov dialog s sodobno in ljudsko pravljico.

Primerjala bom odzive otrok v obliki pripovedovanja ali igre vlog glede na uporabo

domišljije, ki jo je spodbudila določena pravljica.

2 CILJI - Interpretirati primer ljudske in sodobne pravljice.

- Analizirati bralne odzive otrok glede na uporabo njihove domišljije.

3 HIPOTEZE - Otroci se odzovejo na privlačnost teme pravljice ne glede na to, ali je ljudska ali

sodobna.

- Otroci so učinkovitejši pripovedovalci ljudske kot sodobne pravljice.

- Otroci se na pravljico odzivajo tudi z igro vlog.

4 METODA DELA V diplomski nalogi sem uporabila deskriptivno metodo: proučevanje na nivoju

opisovanja stanja; etnografsko metodo opazovanja z udeležbo.

Otrokom sem pravljico prebrala, jih nato spodbujala k obnavljanju pravljice; zapisala in

posnela njihove bralne odzive; opazovala in zapisala njihovo odzivanje na pravljico z

igro vlog. Na podlagi ugotovljenega so nastali zapisi, ki sem jih dopolnila s

fotografijami.

5 VZOREC RAZISKAVE Predstavljene dejavnosti sem izvajala v skupini 23 otrok, starih 4 – 5 let.


17

6 POTEK RAZISKAVE Otrokom sem predstavila eno ljudsko in eno sodobno pravljico. Poslušali so vsi otroci v

skupini, za obnavljanje pravljice sem izbrala pet otrok, dva dečka in tri deklice. Izbor

otrok je bil naključen. Starši so bili s potekom seznanjeni in so podpisali soglasje, da se

s tem strinjajo. Pravljice so pripovedovali Žan Robida, Jakob Zupančič, Maša Kamšek,

Naja Ferfolja in Nikolina Varešić.

Zaradi primerjave med pripovedovanjem oz. obnavljanjem tako sodobne kot ljudske

pravljice sem se odločila, da bodo pripovedovali isti otroci, vsak otrok obe pravljici.

6.1 Prva pravljica: HVALEŽNI MEDVED

Ljudska koroška pripovedka,

priredila Kristina Brenkova,

ilustrirala Jelka Godec Schmidt.

Slika 1: knjiga Hvaležni medved

Vir: internet, 2012


18

ANALIZA POSNETKOV

Slika 2: Maša pripoveduje pravljico Hvaležni medved

Vir: Gabrovšek, 2012

Maša je pripovedovala:

»Tuki je stara bajtica. In notri je živela stara mati, ki je imela dojenčka. Potem pa pride

medved, ki je imel trn. Stara mati vzame dojenčka v naročje in potem k pride dol kri

odteče. Potem pa vn trn povleče. In potem spet vzdigne dojenčka in odnese zibelko.

Medved. In je mel not hruške in jabolka.«


19

Tabela 1: Elementi zgodbe Mašinega bralnega odziva, od 1 do 4

POVZELA JE BISTVENE DOGODKE PRAVLJICE Z:

1

Zelo

pomanjkljivo

2

Pomanjkljivo

3

Z nekaterimi

pomanjkljivostmi

4

Vse

vključil/a

ZAČETKOM +

ZAPLETOM +

RAZPLETOM +

KONCEM +


Tabela 2: Pravljične osebe in govor Mašinega pripovedovanja

1

Zelo pomanjkljivo

2

Pomanjkljivo

3

Z nekaterimi

pomanjkljivostmi

4

Vse

vključil/a

OSEBE V PRAVLJICI

JE PRAVILNO

POIMENOVALA

+

VKLJUČEN JE ŽIV

GOVOR

+


Analiza Mašinega pripovedovanja

Sedela je na stolu, knjigo je držala v naročju. Sledila je ilustracijam v knjigi in

pripovedovala. Naslova ni povedala. Zgodbo je zelo skrčila, povedala je bistvene

dogodke. Osebe je poimenovala, vendar pomanjkljivo, izpustila je očeta. Začetek in

konec zgodbe sta medla. Uporabljala je pogovorni jezik. Imela je tremo, ves čas je

gledala v knjigo, ni bilo stika s poslušalci. Govorila je potiho, dokaj razločno. Ton

govora je bil monoton, glasnost ves čas enaka. Med pripovedovanjem je bilo veliko

premorov. Vsebine ni podkrepila z neverbalnim sporočanjem. Opisala je potek zgodbe

po ilustracijah, z uporabo domišljije. Ni slutiti uporabe pripovednega tona.


20

Slika 3: Naja pripoveduje pravljico Hvaležni medved


Naja je pripovedovala:

»Stara ženica je šla vn in položila dojenčka v zibelko. Potem se je usedla na stol in jo

uspavala. Potem je prišel iz gozda medved, k stari ženici in je rekel da ma kri, da je

zabodel trn notr in zdej me boli noga. Stara ženica je lepo položila dojenčka v zibelko.

Medvedu pa je dala vn trn. Potem je pa medved odnesel zibelko in potem je pa prnesu

noter hruške.«


21

Tabela 3: Elementi zgodbe Najinega bralnega odziva, od 1 do 4


1

Zelo

pomanjkljivo

2

Pomanjkljivo

3

Z nekaterimi

pomanjkljivostmi

4

Vse

vključil/a

ZAČETKOM +

ZAPLETOM +

RAZPLETOM +

KONCEM +


Tabela 4: Pravljične osebe in govor Najinega pripovedovanja

1

Zelo pomanjkljivo

2

Pomanjkljivo

3

Z nekaterimi

pomanjkljivostmi

4

Vse

vključil/a

OSEBE V PRAVLJICI

JE PRAVILNO

POIMENOVALA

+

VKLJUČEN JE ŽIV

GOVOR

+


Analiza Najinega pripovedovanja

Sedela je na stolu, knjigo je držala v naročju. Povedala je naslov knjige. Sledila je

ilustracijam in pripovedovala. Povedala je bistvene dogodke, zgodbo je skrčila.

Povedala je osebe po svoje, ne tako, kot je zapisano v knjigi, očeta je izpustila.

Začetek in konec zgodbe sta manj jasna. Uporabljala je pogovorni jezik, vključevala je

tudi knjižnega. Govorila je glasno, razločno. Trema ni bila prisotna, med samim

pripovedovanjem je bil stik tudi s poslušalci. Ton govora se je spreminjal glede na

osebo. Premorov ni bilo veliko. Vsebine ni podkrepila z neverbalnim sporočanjem.

Potek zgodbe je opisala tudi s tonom glasu, kar je čutiti v posameznih besedah na

koncu stavka, kar potrjuje uporabo pripovednega tona. Opisan je potek zgodbe, kot si

sledijo ilustracije, z uporabo domišljije.


22

Slika 4: Jakob pripoveduje pravljico Hvaležni medved


Jakob je pripovedoval:

»Na gozdni jasi je ležala bajtica. Pol je pa mati šivala pa dojenčka je uspavala. Pol je

pršou medved, ki mu je blo trn. Pol je pa pršou medved tja. Pol je pa, pol je pa pršou

medved in je imel trn. Pol je, mati je, je vzela šivanko in mu je šivala. Pol je pa vzel

pojstlico in jo odnesu jo in pol je hruške prnesu. Pol pa je hruške prnesu in potem ni blo

več trna.«


23

Tabela 5: Elementi zgodbe Jakobovega bralnega odziva, od 1 do 4

POVZEL JE BISTVENE DOGODKE PRAVLJICE Z:

1

Zelo

pomanjkljivo

2

Pomanjkljivo

3

Z nekaterimi

pomanjkljivostmi

4

Vse

vključil/a

ZAČETKOM +

ZAPLETOM +

RAZPLETOM +

KONCEM +


Tabela 6: Pravljične osebe in govor Jakobovega pripovedovanja

1

Zelo pomanjkljivo

2

Pomanjkljivo

3

Z nekaterimi

pomanjkljivostmi

4

Vse

vključil/a

OSEBE V PRAVLJICI

JE PRAVILNO

POIMENOVAL

+

VKLJUČEN JE ŽIV

GOVOR

+


Analiza Jakobovega pripovedovanja

Sedel je na stolu, knjigo je držal v naročju. Naslova ni povedal. Sledil je ilustracijam in

pripovedoval. Povedal je bistvene dogodke, zgodbo je skrčil. Osebe je poimenoval,

izpustil je očeta. Začetek in konec zgodbe sta površno opisana. Uporabljal je pogovorni

jezik. Govoril je potiho. Vmes je delal veliko premorov, ponavljal nekatere besede.

Prisotna je bila trema. Stika s poslušalci ni bilo. Prav tako ni bilo neverbalne

komunikacije. Ton govora je bil monoton, glasnost ves čas enaka. Opisal je potek

zgodbe, z uporabo domišljije. Našteval je dogodke, kot si sledijo po ilustracijah, ni slutiti

pogovornega tona.


24

Slika 5: Žan pripoveduje pravljico Hvaležni medved


Žan je pripovedoval:

»Sredi gozda je stala bajtica in drevesa. In je šla ven matera in je dala dojenčka v

zibelko. In ko je šivala je pritekel medved. In je dala šivanko medvedu, ko je videla trn.

Črn trn mu je spulila vn. Zdej pa je brez. Vzel je zibelko in potem je pršou in pol je žena

rekla da, s polno hruški.«


25

Tabela 7: Elementi zgodbe Žanovega bralnega odziva, od 1 do 4


1

Zelo

pomanjkljivo

2

Pomanjkljivo

3

Z nekaterimi

pomanjkljivostmi

4

Vse

vključil/a

ZAČETKOM +

ZAPLETOM +

RAZPLETOM +

KONCEM +


Tabela 8: Pravljične osebe in govor Žanovega pripovedovanja

1

Zelo pomanjkljivo

2

Pomanjkljivo

3

Z nekaterimi

pomanjkljivostmi

4

Vse

vključil/a

OSEBE V PRAVLJICI

JE PRAVILNO

POIMENOVAL

+

VKLJUČEN JE ŽIV

GOVOR

+


Analiza Žanovega pripovedovanja

Sedel je na stolu, knjigo je držal pred sabo. Povedal je naslov. Sledil je ilustracijam v

knjigi in pripovedoval. Povedal je bistvene dogodke, zgodbo je zelo skrčil. Osebe je

poimenoval, izpustil je očeta. Začetek in konec sta zelo pomanjkljiva. Uporabljal je

pogovorni jezik. Prisotna je trema. Delal je veliko premorov, ponavljal nekatere besede.

Govoril je tiho, manj razločno. Neverbalne komunikacije ni bilo, prav tako ne stika s

poslušalci. Ton govora je bil na začetku stavka višji, potem se je izgubil. Opisal je potek

zgodbe, z uporabo domišljije. Začuti se uporaba pripovednega tona.


26

Slika 6: Nikolina pripoveduje pravljico Hvaležni medved


Nikolina je pripovedovala:

»Nekoč je stala zibelka. Mati je šivala in pela dojenčku pesmice. Mati je zagledala

medveda. Iz gozda se je plazil kosmat medved. Mati je vzela sina v naročje. Medvedu

je gledal trn. Medved je dal šapo gor. Mati mu je dala vn oster trn. Previdno mu je dala

oster trn vn. Potem je mati spet vzela sina v naročje. Medved se je priklonil k zibelki in

je odnesel nazaj v gozd. Spet se je prikazal medved s polno hrušk v zibelki. Mati je

pogledala in vidla polno medvedjih hrušk. Mati je bila hveležnemu medvedu.«


27

Tabela 9: Elementi zgodbe Nikolininega bralnega odziva, od 1 do 4


1

Zelo

pomanjkljivo

2

Pomanjkljivo

3

Z nekaterimi

pomanjkljivostmi

4

Vse

vključil/a

ZAČETKOM +

ZAPLETOM +

RAZPLETOM +

KONCEM +


Tabela 10: Pravljične osebe in govor Nikolininega pripovedovanja

1

Zelo pomanjkljivo

2

Pomanjkljivo

3

Z nekaterimi

pomanjkljivostmi

4

Vse

vključil/a

OSEBE V PRAVLJICI

JE PRAVILNO

POIMENOVALA

+

VKLJUČEN JE ŽIV

GOVOR

+


Analiza Nikolininega pripovedovanja

Sedela je na stolu, knjigo je držala v naročju. Povedala je naslov knjige. Sledila je

ilustracijam v knjigi in pripovedovala. Govor je bil tih, na začetku stavka razločen, na

koncu pa zelo nejasen. Prisotna je bila trema. Stika s poslušalci ni bilo, prav tako ne

neverbalne komunikacije. Osebe v pravljici je poimenovala, izpustila je očeta. Povedala

je bistvene dogodke, zgodbo je skrčila. Začetek in konec sta pomanjkljiva. Opisala je

potek dogodkov, kot si sledijo v knjigi, z uporabo domišljije. Premorov ni bilo veliko,

ponavljala je nekatere besede. Ni uporabljala pripovednega tona, ton govora je bil ves

čas enak. Uporabljala je pogovorni jezik.


28

6.2 Druga pravljica: BOBEK IN BARČICA

Sodobna pravljica,

pisateljica Anja Štefan,

ilustratorka Polona Lovšin.

Slika 7: knjiga Bobek in barčica

Vir: internet, 2012


29

ANALIZA POSNETKOV

Slika 8: Maša pripoveduje pravljico Bobek in barčica


Maša je pripovedovala:

»Bobek je barčico videl na morju. Čakaj, čakaj, Bobek, pusti me v čolniček. Je rekla

miška. Še žabica se je prikazala. Žabica pa je znala delati. Rekla je, da bo pokazala

pot. Čakaj, čakaj, je zajček priskaklal. Zajc pa posluša strele pa dež. Pol je pa še lisica

pršla, pa je reku Bobek, tebe pa že ne bom pobral. In pol je rekla, spusti me, spusti me

prosim. Pela bom pesmice. In pol jo je spustil. In potem je priskakal še medved.

Medved pa ne more it ker je prevelik. In pol bo videl da bo padel čolniček. Medved je

skoču. Potopil se je čolniček, pol je pa Bobek ostal v vodi pa skor se bi potopil. Potem

so bli vsi žalostni. Lisica je pa bla tako huda na medveda. Potem pa je žabica tuki bla

pa je potegnila vrv. Medved je bil pa zavezan. Bobek je pa vleku medveda. Potem je

medved bil žalosten ker ga ni spustu. Potem so novo barčico nardili in so vzeli barvo in

so pobarvali čolniček. Potem so spet skupaj pluli. Pa še medvedu ven rita gleda. Pa vsi

so peli pesmice.«


30

Tabela 11: elementi zgodbe Mašinega bralnega odziva, od 1 do 4


1

Zelo

pomanjkljivo

2

Pomanjkljivo

3

Z nekaterimi

pomanjkljivostmi

4

Vse

vključil/a

ZAČETKOM +

ZAPLETOM +

RAZPLETOM +

KONCEM +


Tabela 12: Pravljične osebe in govor Mašinega pripovedovanja

1

Zelo pomanjkljivo

2

Pomanjkljivo

3

Z nekaterimi

pomanjkljivostmi

4

Vse

vključil/a

OSEBE V PRAVLJICI

JE PRAVILNO

POIMENOVALA

+

VKLJUČEN JE ŽIV

GOVOR

+


Analiza Mašinega pripovedovanja

Sedela je na stolu, knjigo je držala v naročju. Naslova ni povedala. Sledila je

ilustracijam v knjigi in pripovedovala. Osebe v pravljici je poimenovala. Vključila je živ

govor, kar se čuti v tonu govora. Vsakokrat, ko je prišla katera od živali, je povišala

glas. Čuti se uporaba pripovednega tona. Lastnosti živali se čuti v tonu glasu, visok

glas-miška, močan glas-medved, jezen glas-lisica. Opisala je potek zgodbe tako, kot si

sledijo ilustracije, z uporabo domišljije. Povedala je bistvene dogodke, zgodbo je

skrčila. Trema ni prisotna. Začetek in konec zgodbe sta pomanjkljiva. Neverbalne

komunikacije ni bilo. Stik s poslušalci je prisoten, očesni stik. Premorov ni bilo veliko.

Čuti se aktivno dogajanje zgodbe. Uporabljala je pogovorni jezik z vključevanjem

knjižnega.


31

Slika 9: Naja pripoveduje pravljico Bobek in barčica

Vir: Gabrovšek 2012

Naja je pripovedovala:

»Bobek je spuščal barčico po jezercu. Potem je videl čolnička in zlezel vanj. Bobek,

Bobek vzemi me s seboj. Bila je miška. Kaj pa boš delala? Veslala bom ko se boš

utrudil. Bobek, Bobek vzemi me s seboj! Kaj pa boš delala na čolničku žabica?

Usmerjala te bom. Bobek, Bobek vzemi me s seboj! Bil je zajček. Kaj pa boš delal? Kaj

pa boš delal na čolničku? Slišal bom dež, veter od daleč. Bobek, Bobek vzemi me s

seboj! Bila je lisica. Kaj pa boš delala na čolničku? Pela ti bom pesmice. Bobek, Bobek

vzemi me s seboj! Kaj pa boš delal na čolničku? Medved je skočil na čolniček in

čolniček se je prevrnil. Bobek je jokal, miška in zajček pa sta trpela od mraza. Žabica je

bla osamljena, Bobek je jokal, lisica ga je pa grdo gledala. Potem so zgradili barčico,

tako da je bla zelo trda. Prej pa so jo še vn potegnil, medved je prjel. In potem so se

peljali. In potem so šli, miška, žabica in zajček in lisica in Bobek so šli nazaj na, k

medvedu. In potem so zgradili barčico, da je držala. Potem so pluli in prišli na kopno.«


32

Tabela 13: Elementi zgodbe Najinega bralnega odziva, od 1 do 4


1

Zelo

pomanjkljivo

2

Pomanjkljivo

3

Z nekaterimi

pomanjkljivostmi

4

Vse

vključil/a

ZAČETKOM +

ZAPLETOM +

RAZPLETOM +

KONCEM +


Tabela 14: Pravljične osebe in govor Najinega pripovedovanja

1

Zelo pomanjkljivo

2

Pomanjkljivo

3

Z nekaterimi

pomanjkljivostmi

4

Vse

vključil/a

OSEBE V PRAVLJICI

JE PRAVILNO

POIMENOVALA

+

VKLJUČEN JE ŽIV

GOVOR

+


Analiza Najinega pripovedovanja

Sedela je na stolu, knjigo je držala v naročju. Povedala je naslov Čolniček in Bobek.

Sledila je ilustracijam v knjigi in pripovedovala. Osebe v pravljici je vse pravilno

poimenovala. Vključila je živ govor, kar se čuti v tonu govora. Bobek in živali se med

seboj pogovarjajo. Čuti se uporaba pripovednega tona. Opisala je potek zgodbe tako,

kot si sledijo ilustracije v knjigi. Čuti se aktivno dogajanje. Povedala je bistvene

dogodke, z uporabo domišljije. Razplet in konec zgodbe sta pomanjkljiva. Trema ni bila

prisotna. Opazi se stik s poslušalci, očesni stik. Neverbalne komunikacije ni

uporabljala. Premorov med pripovedovanjem ni bilo. Govor je glasen in razločen. Ton

govora je vezan na dogajanje v zgodbi, je aktiven ali pasiven. Uporabljala je pogovorni

jezik, vključevala je tudi knjižnega.


33

Slika 10: Jakob pripoveduje pravljico Bobek in barčica


Jakob je pripovedoval:

»Bobek je skušal met barčico. In pol da bi bil kapitan, je na bregu stojala barčica.

Zlezel je not in zaplaval. Počakaj Bobek, počakaj počakaj, mene vzami s seboj. Kaj boš

pa delala? Veslala bom, da se ti ne boš utrudil. Počakaj Bobek, počakaj, počakaj,

počakaj Bobek, še mene vzami s seboj, žabico. Kazala ti bom pot. Bobek počakaj,

počakaj, še mene vzami s seboj. To je bil zajček. Kaj boš pa delal? Slišal bom nevihto.

Bobek počakaj, počakaj, še mene vzami s seboj. To je bla lisica. Kaj boš pa delala?

Pela bom. Bobek, Bobek, počakaj, še mene vzami s seboj. To je bil medved. Tebe pa

sploh ne vzamem s seboj, ti si pa že velik. Kako ne? In medved je skočil in se je

prevrnu cel čoln. Pol se je ceu čoln prevrnu. Pol je pa Bobek jokal, miška pa zajec sta

se stresala, lisica pa je grdo, lisica pa ga je grdo gledala. Pol je pa medved šel po vrv in

se je žabica potopila in ga je prvezala in pol so vsi ga vlekli. In pol je žabica rekla,

gremo, gremo. Pol pa medved ni šel, je bil pa čist žalosten. Pol je pa Bobek reku, pol

bomo pa tut mi ostal, da bo medved zelo boljše. In pol je si lisica nekaj spomnla.

Nardimo nov čoln. In so ga nardil. Pol so šli po žago, po barvo, pa po kladivo in pol so

ga vsi nardil. Medvedi pa vsi so lahko šli na čoln. Pol je pa medved šel tut lohk. Bobek

in zajček in žabica in miška in lisica. In so se peljal.«


34

Tabela 15: Elementi zgodbe Jakobovega bralnega odziva, od 1 do 4


1

Zelo

pomanjkljivo

2

Pomanjkljivo

3

Z nekaterimi

pomanjkljivostmi

4

Vse

vključil/a

ZAČETKOM +

ZAPLETOM +

RAZPLETOM +

KONCEM +


Tabela 16: Pravljične osebe in govor Jakobovega pripovedovanja

1

Zelo pomanjkljivo

2

Pomanjkljivo

3

Z nekaterimi

pomanjkljivostmi

4

Vse

vključil/a

OSEBE V PRAVLJICI

JE PRAVILNO

POIMENOVAL

+

VKLJUČEN JE ŽIV

GOVOR

+


Analiza Jakobovega pripovedovanja

Sedel je na stolu, knjigo je držal v naročju. Povedal je naslov knjige. Sledil je

ilustracijam v knjigi in pripovedoval. Govoril je tiho, dovolj razločno. Osebe je pravilno

poimenoval. Vključil je živ govor, kar se čuti v tonu govora. Bobek in živali se med

seboj pogovarjajo, takrat je ton glasu višji. Opisal je dogajanje tako, kot si sledijo

ilustracije. Čuti se aktivno dogajanje. Trema ni bila prisotna, premorov ni bilo. Povedal

je bistvene dogodke, z uporabo domišljije. Prisoten je stik s poslušalci. Čuti se uporaba

pripovednega tona. Neverbalne komunikacije ni bilo. Uporabljal je pogovorni jezik z

vključevanjem knjižnega. Ponavljal je nekatere besede.


35

Slika 11: Žan pripoveduje pravljico Bobek in barčica


Žan je pripovedoval:

»Bobek si je zelo želel čolniček. Bil je na jezeru. Čakaj, čakaj. In Bobek je reku, kdo se

je pa oglasu. Čakaj, čakaj, še jest grem s tabo. Če se boš utrudu, ti bom pomagala

veslati. Čakaj, čakaj, je mahala žaba. Kaj pa boš delala na čolnu? Kazala ti bom pot,

kot svoj žep. Čakaj, še jest grem s tabo. Kaj boš delal na čolničku? Slišm nevihto in jest

use slišm. In potem je pršla lisica. Tebe pa že ne bomo vzeli s sabo. Ne bomo te vzeli s

sabo. Ampak je rekla prosim, prosim, prosim. Kaj boš delala na čolničku? Pela! Čakaj,

čakaj, še jest, pride medved. In se je potopil čolniček. In mu je blo žal. Videl je kako se

zajček trese in miška. Pa je rekla lisica, vsem si nam naredu! Ampak je bil Bobek

užaljen. Povlecimo! Pol so ga pobarval. In so šli vsi na izlet.«


36

Tabela 17: Elementi zgodbe Žanovega bralnega odziva, od 1 do 4


1

Zelo

pomanjkljivo

2

Pomanjkljivo

3

Z nekaterimi

pomanjkljivostmi

4

Vse

vključil/a

ZAČETKOM +

ZAPLETOM +

RAZPLETOM +

KONCEM +


Tabela 18: Pravljične osebe in govor Žanovega pripovedovanja

1

Zelo pomanjkljivo

2

Pomanjkljivo

3

Z nekaterimi

pomanjkljivostmi

4

Vse

vključil/a

OSEBE V PRAVLJICI

JE PRAVILNO

POIMENOVAL

+

VKLJUČEN JE ŽIV

GOVOR

+


Analiza Žanovega pripovedovanja

Sedel je na stolu, knjigo je držal v naročju. Naslova ni povedal. Sledil je ilustracijam v

knjigi in pripovedoval. Govoril je glasno, dovolj razločno. Osebe v zgodbi je

poimenoval. Povedal je bistvene dogodke. Konec je zelo pomanjkljiv. Vključeval je živ

govor takrat, ko se junaki med seboj pogovarjajo. Opazi se aktivno dogajanje. Opisal je

dogajanje tako, kot si sledijo ilustracije, z uporabo domišljije. Čuti se uporaba

pripovednega tona. Opazen je tudi stik s poslušalci, verbalno in očesno. Trema ni bila

prisotna, premorov ni bilo. Uporabljal je pogovorni jezik.


37

Slika 12: Nikolina pripoveduje pravljico Bobek in barčica


Nikolina je pripovedovala:

»Bobek se je igral gusarje. Barčico je videl na jezeru. Bobek, Bobek vzami me s seboj,

je klicala miška. Prvo mi povej kaj znaš. Veslala bom z vesli. In Bobek jo je vzel s

seboj. In je zaslišal še en glas, Bobek, Bobek vzami me s seboj. Je bila žabica.

Pokazala ti bom pot. In Bobek jo je vzel s seboj. Bobek, Bobek, vzami me s seboj. Je

bil zajček. Če se bo prikazala nevihta, jo bo takoj zaslišal. In sliši spet en glas, Bobek,

Bobek vzami me s seboj. In je bila lisica. Prvo mi povej kaj znaš. Pela vam bom pesmi,

vse najljubše. Bobek, Bobek vzami me s seboj. Bil je medved. Saj si prevelik za

barčico. In medved je skočil v barčico. In barčica se je potopila. In je medveda vsa

voda umazala. Žabico je vidu, kako je mahala nazaj. Bobek je jokal s svojega čolnička.

Miška in zajček sta se pa tresla. Lisica pa ga je gledala tako močno. In potem se je

žabica potopila v vodo in zavezala špago na čolnička. Zatem se je čolniček izvleku. Vsi

so šli spet na barčico, samo medved je sedel, je gledal tako žalostno, ker ni mogel iti z

njimi. Tut oni so rekli, naj bomo sedeli. In bi nardili velik čolniček, naj nas vse zdrži. Da

bi bil tak čoln kot barčica. In so vsi šli gor.«


38

Tabela 19: Elementi zgodbe Nikolininega bralnega odziva, od 1 do 4


1

Zelo

pomanjkljivo

2

Pomanjkljivo

3

Z nekaterimi

pomanjkljivostmi

4

Vse

vključil/a

ZAČETKOM +

ZAPLETOM +

RAZPLETOM +

KONCEM +


Tabela 20: Pravljične osebe in govor Nikolininega pripovedovanja

1

Zelo pomanjkljivo

2

Pomanjkljivo

3

Z nekaterimi

pomanjkljivostmi

4

Vse

vključil/a

OSEBE V PRAVLJICI

JE PRAVILNO

POIMENOVALA

+

VKLJUČEN JE ŽIV

GOVOR

+


Analiza Nikolininega pripovedovanja

Sedela je na stolu, knjigo je držala v naročju. Povedala je naslov Čoln. Sledila je

ilustracijam v knjigi in pripovedovala. Govorila je glasno, na začetku stavka razločno,

na koncu pa zelo nerazločno in tiho. Poimenovala je vse osebe v zgodbi. Povedala je

vse bistvene dogodke. Konec je pomanjkljiv. Vključila je živ govor, kar se čuti v tonu

govora. Govor je takrat malo hitrejši in višji. Opisala je dogajanje tako, kot si sledijo

ilustracije, z uporabo domišljije. Čuti se uporaba pripovednega tona. Malo treme je bilo

prisotne. Premorov ni bilo, prav tako ne stika s poslušalci. Uporabljala je pogovorni

jezik z vključevanjem knjižnega.


39

6.3 Povezovanje pripovedovanja pravljice z igro vlog

6.3.1 Hvaležni medved

Slika 13: Igra vlog, Hvaležni medved Slika 14: Igra vlog, Hvaležni medved


Vir: Gabrovšek, 2012 Slika 16: Igra vlog, Hvaležni medved

Slika 15: Igra vlog, Hvaležni medved

Vir: Gabrovšek, 2012 Vir: Gabrovšek, 2012

Otroci so sami določili vloge. V igri so sodelovali štirje otroci: mati, oče in dva medveda.

Oče je pometal, mati je pela otroku. Iz gozda sta prišla dva medveda, oba ranjena. Oče

in mati sta jima pomagala, v zahvalo sta medveda prinesla polno zibelko različnega

sadja.

Z veseljem so se na pravljico odzvali z igro vlog. Sami so poiskali rekvizite in

samostojno zaigrali. V zgodbi nastopata dva medveda, po želji otrok. Dogajanje je bilo


40

aktivno, prizori glede na zgodbo zelo jasni. Igra je potekala brez predhodne priprave,

spontano. Otroci so bili veseli, zadovoljni. Med seboj so se pogovarjali. Po končani igri

so vloge zamenjali z drugimi otroki in zgodbo zaigrali večkrat. Ostali otroci, gledalci, so

jih z navdušenjem gledali in po koncu nagradili s ploskanjem.

6.3.2 Bobek in barčica

Slika 17: Igra vlog, Bobek in barčica









41

Slika 21: Igra vlog, Bobek in barčica Slika 22: Igra vlog, Bobek in barčica


Slika 23: Igra vlog, Bobek in barčica Slika 24: Igra vlog, Bobek in barčica


Otroci so zaigrali samostojno, brez predhodne priprave. Sami so poiskali rekvizite ali

predlagali, kaj potrebujejo (kape za živali). V igri je sodelovalo šest otrok, vloge so si

razdelili sami. Nastopal je Bobek, miška, žaba, zajec, lisica in medved. Za čoln so

uporabili mizo, ki so jo s pomočjo odraslega obrnili; za vesla pa dve metli. Pokazali so

veliko mero domišljije, sodelovanja in veselja. Igra je potekala enako kot v zgodbi,

prizori so si jasno sledili. Med igralci je potekal jasen dialog.

Otroci so radi igrali, vloge so med seboj zamenjali. Igralci so postali gledalci in obratno.

Z navdušenjem in veseljem sem jih opazovala in spremljala. Pokazali so veliko mero

samostojnosti, navdušenja, spontanosti in sodelovanja.

Pokazali in dokazali so, da se na pravljično vsebino odzovejo tudi z igro vlog.


42

7 SKLEPNE UGOTOVITVE

V moji raziskavi odziva na pripovedovanje pravljice je sodelovalo pet otrok, dva dečka

in tri deklice, v starosti od štirih let in pol do pet let. Za pripovedovanje sem izbrala eno

ljudsko in eno sodobno pravljico. Ljudska pravljica Hvaležni medved, priredila Kristina

Brenkova, ilustrirala Jelka Godec Schmidt. Sodobna pravljica Bobek in barčica,

pisateljica Anja Štefan, ilustratorka Polona Lovšin.

Vseh pet otrok je poslušalo in pripovedovalo obe pravljici. Pravljico sem v skupini

predstavila vsem otrokom, zgodbo sem ob ilustracijah prebrala.

Na začetku naloge sem si postavila različna predvidevanja, na katera bom po koncu

raziskave skušala odgovoriti.

Otroci se odzovejo na privlačnost teme pravljice ne glede na to, ali je ljudska ali

sodobna.

S tem se popolnoma strinjam. Otroku ni pomembno, ali je pravljica ljudska ali je

sodobna. Pomembno mu je, da pravljica je, da jo posluša, doživlja, občuti. Otrok

potrebuje pravljico vsak dan, ne glede na prostor, uro ali letni čas. Skozi raziskavo se

je pokazalo, da otroci sprejemajo tako ljudsko kot sodobno pravljico. Na obe pravljici se

odzovejo s pripovedovanjem in igro vlog. Vsebina jih zanima, jih privlači. Otroci so

pokazali, da je privlačnost teme pravljice tako pri ljudski kot pri sodobni pravljici enako

zanimiva. Zato lahko potrdim, da se otroci odzivajo na privlačnost teme ne glede na to,

ali je ljudska ali sodobna.

Otroci so učinkovitejši pripovedovalci ljudske kot sodobne pravljice.

Glede na raziskavo, ki sem jo opravila v vrtcu, pri otrocih starih od štiri do pet let, lahko

trdim, da so otroci odlični pripovedovalci tako ljudske kot tudi sodobne pravljice. V

mojem primeru je bila sodobna pravljica obsežnejša kot ljudska, kar pa ne pomeni, da

so bili otroci učinkovitejši pripovedovalci sodobne pravljice. Tako ljudska kot sodobna

pravljica se otroka dotakne na poseben način. Otrok pravljico posluša, jo doživlja in si

jo interpretira na svoj način. Vsebino vsak doživlja po svoje in jo posreduje na svoj

način. Zato lahko trdim, da so otroci učinkoviti pripovedovalci tako ljudske kot sodobne

pravljice in hipotezo, ki sem si jo zastavila na začetku raziskave, zavrnem.


43

Otroci se na pravljico odzivajo tudi z igro vlog.

S to trditvijo se popolnoma strinjam. Otroci so se med raziskavo pokazali kot odlični

igralci. Bila sem kar malo presenečena nad njihovim odzivom. Obe pravljici sem

otrokom prebrala, jim ob tem kazala ilustracije. Pravljico so potem pripovedovali svojim

prijateljem. Na privlačnost teme pravljice pa so se odzvali tudi z igro vlog. Sami so

izbrali vloge, rekvizite in spontano igrali. Želeli so, da jih opazujemo, da jih ostali otroci

gledajo kot gledalci. Bila sem navdušena nad njihovo spontanostjo in sodelovanjem.

Niso imeli prevelike treme in med njimi je potekal dialog. Po koncu so vloge zamenjali

in še večkrat odigrali.

Otrokom ni bila pomembna zvrst pravljice, ali je ljudska ali sodobna. Poznali so vsebino

pravljice in jo na tak način, kot so jo doživljali pri poslušanju, tudi zaigrali. Tako lahko z

veseljem pritrdim, da se otroci na pravljico odzivajo tudi z igro vlog.

Pri raziskovanju odzivnosti otrok na različne pravljice sem ugotavljala nekaj, kar že dalj

časa vem. Otroku je potrebno prisluhniti, potrebno je izhajati iz njega samega. Otrok

nam vsakodnevno sporoča, da potrebuje pravljice, pa naj si bo ljudsko, ki je zapisana

že dolgo tega in je včasih težje razumljiva, ali pa sodobno, ki je lahko zelo aktualna.

Otrokov svet je pravljičen, včasih nerealen in zelo igriv. Zato mu moramo omogočati

stik s tem svetom in mu ga skozi pravljico vsakodnevno posredovati. Ker sem sama

velika ljubiteljica pravljic in različnih knjig, bom otrokom v prvi vrsti ponudila stik s

knjigo, pravljico in jim omogočila, da se bodo z njo vsakodnevno srečevali. Tako bodo

lahko realen svet, ki jih obdaja, prepoznali tudi v pravljici ali pa se s pravljičnim likom v

marsičem poenotili.

Dokler so otroci majhni, jim dajaj korenine, da poženejo.

Ko postanejo malo večji, jim dajaj peruti.

Zato jim veliko pripoveduj o lepem in čudežnem.

To so pravljice!


44

8 VIRI IN LITERATURA

- Brenkova, Kristina (prir.) (2001): Hvaležni medved. Koroška pripovedka. Ljubljana: Mladinska knjiga.

- Goljevšček, Alenka (1991): Pravljice kaj ste? Ljubljana: Mladinska knjiga.

- Križman, Julijana (2006): Pripovedovanje in branje pravljic v predšolskem obdobju. Diplomska naloga. Ljubljana. PEF Ljubljana.

- Kobe, Marjana (1999): Sodobna pravljica. Otrok in knjiga št. 47. 5-11.



- Kobe, Marjana (1987): Pogledi na mladinsko književnost. Ljubljana: Mladinska knjiga.

- Kordigel, Metka (1991): Pravljica in otroška fantazija. Otrok in knjiga št. 32. 34-

35.

- Kordigel, Metka, Merlak, Darja (2003): O metodi igre vlog in njeni uporabnosti

pri razvijanju otrokove sposobnosti privzemanja perspektiv v književnem besedilu. Otrok in knjiga št. 58. 44-58.

- Kordigel, Metka, Jamnik, Tilka (1999): Književna vzgoja v vrtcu. Ljubljana: DZS.

- Kroflič, Robi, Marjanovič Umek, Ljubica, idr. (2001): Otrok v vrtcu. Priročnik h kurikulu za vrtce. Ljubljana: Založba Obzorja.

- Kurikulum za vrtce (1999). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport. - Milčinski, Jana, Pogačnik-Toličič, Slavica (1992): Pravljica za danes in jutri.

Ljubljana: DZS.

- Prop, Vladimir Jakovlevič (2005): Morfologija pravljice. Ljubljana: Studia

humanitatis.

- Svetina, Matija (2003): Kdo pravi, da oblaki niso živi: kako predšolski otroci razumejo svet okrog sebe? Otrok in knjiga št. 58. 59-64.

- Štefan, Anja (2005): Bobek in barčica. Ljubljana: Mladinska knjiga. - Tancer-Kajnih, Darka (1994): Slovenska pravljica po drugi svetovni vojni. Otrok

in knjiga št. 38. 25-31.

- Zalokar Divjak, Zdenka (1998): Vzgoja za smisel življenja. Ljubljana: Educy. - Zalokar Divjak, Zdenka (2002): Brez pravljice ni otroštva. Krško: GORA s.p.. - Grgič, Blaženka: O pomenu pravljic in otroških pripovedk.

http://www.akropola.org/clanki/clanek.aspx?lit=163 (9.12.2011).

- Hartman, Gregor: Pomen pravljic za otroke.

- http://www.vrtecandersen.si/tl_files/DOKUMENTI/sola-za-starse/povzetki-

srecanj/Pomen-pravljic.pdf (9.12.2011).

- Squidoo: Pravljice.

http://www.squidoo.com/pravljice-za-otroke (9.12.2011).

Documents

Natalija diploma - urejenaJanko Kos deli pripovedno prozo na pravljice, legende, bajke, pripovedke, zagovor in pregovore. Po njegovem mnenju so pravljice prihajale v slovensko ljudsko