ZGODOVINA GLASBENEGA IZOBRAŽEVANJA NA GLASBENI ŠOLI … · raven petja, a je za dosego tega primanjkovalo dirigentov, je Okrajni odbor za ljudsko prosveto vsake tri tedne v ajdovščini

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ORGANIZACIJSKE VEDE

Diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija Smer: Organizacija in management

kadrovskih in izobraževalnih procesov

ZGODOVINA GLASBENEGA IZOBRAŽEVANJA NA

GLASBENI ŠOLI VINKA VODOPIVCA AJDOVŠČINA

Mentor: izred. prof. dr. Marko Ferjan Kandidat: Alenka Verč

Kranj, april 2006

ZAHVALA

Najprej se bi zahvalila dr. Marku Ferjanu za recenzijo mojega diplomskega dela.

Hvala tudi ge. Martini Černe Vodopivec, ravnateljici Glasbene šole Vinka

Vodopivca Ajdovščina, za vso potrpežljivost, pomoč pri zbiranju podatkov ter za

dopust, ki mi ga je odobrila in ge. Vlasti Tul za vso pomoč pri zbiranju podatkov v

Pokrajinskem arhivu v Novi Gorici.

Posebna zahvala pa gre mojim staršem za finančno in moralno spodbudo v vseh letih

šolanja, Gorazdu za vso pomoč in podporo pri študiju, ter Niki in vsem, ki so jo v

času mojega pisanja imeli v varstvu in mi tako olajšali delo.

POVZETEK

Trenutno je v Republiki Sloveniji 53 javnih glasbenih šol s 16 podružničnimi šolami

in 61 dislociranimi oddelki. Z izjemo ene od teh, so glasbene šole samostojni javni

vzgojno-izobraževalni zavodi, katerih ustanovitelji so občine, zato se njihov šolski

okoliš praviloma pokriva z občinskim. Javni program osnovnega glasbenega

izobraževanja izvajajo tudi 4 zasebne glasbene šole, ki so na ministrstvu za šolstvo in

šport vpisane v ustrezen razvid izvajalcev tega programa.

V Sloveniji imamo poleg glasbenih šol še dve Srednji glasbeni in baletni šoli v

Ljubljani in Mariboru ter Akademijo za glasbo v Ljubljani.

Vipavska dolina je že od nekdaj glasbeno usmerjena in težnje po ustanovitvi

glasbene šole v Ajdovščini so se pojavljale že pred drugo svetovno vojno ter takoj po

njej, vendar je bila Glasbena šola v Ajdovščini ustanovljena šele 9. februarja 1948.

Prvotno je bilo v šolo vpisanih 91 učencev od katerih je skoraj polovica odpadla

zaradi pomanjkanja instrumentov. Zaposleni so bili 4 učitelji.

Kasneje so se razmere izboljševale, tako da danes glasbeno šolo v Ajdovščini

obiskuje 425 učencev. Zaposlenih je 36 učiteljev ter 2 administrativni delavci.

Prav raziskovanje števila učencev in učiteljev ter spremljajoča problematika skozi

zgodovino, so vodilna nit tega diplomskega dela.

KLJUČNE BESEDE:

- zgodovina – z družbenimi in naravnimi zakoni pogojen tok časa in dogodkov,

v katerih se je človeštvo razvijalo in spreminjalo

- izobraževanje – načrtno in sistematično razvijanje človekovih potencialnih

duševnih zmožnosti z njegovo lastno aktivnostjo in s pomočjo izobraževalnih

sistemov

- glasbena šola – šola, ki nudi osnove glasbenega znanja in muziciranja

- učitelj – oseba, ki z ustrezno izobrazbo poučuje in vzgaja

- učenec – oseba, ki jo učitelj poučuje in vzgaja

ABSTRACT

There are currently 53 music schools in the Republic of Slovenia together with 16

branches and 61 dislocated departments. All except one, the music schools are

independent public education institutions, founded by communes. Therefore their

school environment range covers the area within the commune boundaries. The

programme of basic music education is carried out also by four private music

schools, which also appear in the ministry register of institutions in charge of

implementing this programme.

Beside elementary music schools, Slovenia also has two secondary music and ballet

schools in Ljubljana and Maribor, as well as the Academy of Music whose premises

are based in Ljubljana.

The Vipava Valley has always been favourable to music education, therefore the first

attempts towards establishing a music school in Ajdovščina go back to the times

before World War II and immediately after it. However, the Music School was not

established in Ajdovščina until 9th February 1948. That year 91 students enrolled, of

which almost a half of them could not attend classes due to the shortage of

instruments, and the fact that there were only 4 teachers on the staff.

Since then, conditions have been continuously improving, so that today there are 425

students attending the school, who are taught by 36 teachers. The management is

assisted by 2 administrative members of the staff.

In fact, the main focus of this degree paper is the research on the changes in the

number of students and teachers as well as on the issuing problems throughout the

history of the school.

KEY WORDS:

- History – the passing of time and events, conditioned by natural and social

laws, through which mankind has been changing and developing

- Education – systematically planned process of developing potential human

mental abilities through man's own activity and by means of education

systems

- Music school – a school which teaches the basics of music knowledge and

playing instruments

- Teacher – a person with suitable qualifications who teaches and educates

students

- Student – a person taught and educated by a teacher

KAZALO

1. UVOD...................................................................................................................... 1 2. OPREDELITEV PROBLEMA................................................................................ 4 3. TEORETIČNI DEL ................................................................................................. 6

3.1. ZGODOVINA IN RAZVOJ GLASBENEGA ŠOLSTVA NA SLOVENSKEM....................................................................................................... 6 3.2. ZGODOVINA IN RAZVOJ GLASBENEGA ŠOLSTVA NA ....................... 8 PRIMORSKEM....................................................................................................... 8 3.3. USTANOVITEV GLASBENE ŠOLE V AJDOVŠČINI............................... 10

4. RAZISKOVALNI DEL......................................................................................... 12 4.1. O RAZISKAVI ............................................................................................... 12

4.1.1. NAMEN OZIROMA CILJI RAZISKAVE ............................................. 12 4.1.2. HIPOTEZE .............................................................................................. 13 4.1.3. OPIS METODE RAZISKAVE ............................................................... 13

4.2. REZULTATI RAZISKAVE........................................................................... 14 4.2.1. PREDSTAVITEV GLASBENE ŠOLE VINKA VODOPIVCA AJDOVŠČINA .................................................................................................. 14 4.2.2. POTEK RAZISKAVE............................................................................. 21 4.2.2.1. Zgodovina in razvoj .............................................................................. 21 4.2.2.2. Podatki o spreminjanju kazalcev .......................................................... 40

5. ZAKLJUČEK ........................................................................................................ 50 5.1. TEST HIPOTEZ ............................................................................................. 50 5.2. POVZETEK UGOTOVITEV......................................................................... 51 5.3. KRITIČNA ANALIZA................................................................................... 51 5.4. PREDLOGI ZA IZBOLJŠAVE...................................................................... 52

6. LITERATURA ...................................................................................................... 54 7. VIRI ....................................................................................................................... 55 8. KAZALO TABEL IN DIAGRAMOV.................................................................. 56

Univerza v Mariboru – Fakulteta za organizacijske vede Diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija

Alenka Verč: Zgodovina izobraževanja na Glasbeni šoli Vinka Vodopivca Ajdovščina

Stran 1 od 62

1. UVOD

Glasbene šole na Primorskem, ustanovljene po vojni, so za razliko od ostalih

predelov Slovenije začele delovati brez tradicije. Gorica, seveda mislimo na sedanjo

italijansko Gorico, je v letih 1911 do 1914 predstavljala konkurenčni center Ljubljani

in je dosegla obdobje najvišjega glasbenega uspeha. V okviru Pevskega in

glasbenega društva, ki je bilo ustanovljeno leta 1900 po vzoru ljubljanske Glasbene

matice (tam je bila glasbena šola ustanovljena že leta 1882) in je leta 1908 postalo

tudi njena prva glasbena podružnica izven Ljubljane, je delovala tudi uspešna

glasbena šola. Takrat je s pomočjo češkega glasbenika Josipa Michla, absolventa

praškega konservatorija in učenca Antonina Dvořáka, uspela oblikovati podobo

glasbene Gorice, ki je pozneje nikoli ni več dosegla.

V Vipavski dolini je bilo pred drugo svetovno vojno v razmahu predvsem zborovsko

petje in tamburaški orkestri. Prav slednji so bili del družabnega življenja skoraj vsake

vasi.

Zborovsko petje se je razmahnilo v drugi polovici 19. stoletja, ko so se pod okriljem

čitalnic in nato bralnih in pevskih društev ustanavljali tudi posvetni pevski zbori, ki

so imeli pomemben narodnoprebudni in narodnoobrambni značaj. Konec 19. stoletja

so glasbe željne prebivalce pritegnili tudi tamburaški zbori, ki so delovali vse do

fašistične prepovedi. Po drugi svetovni vojni so se množično ustanavljala nova

kulturno umetniška društva. Obnovili so se stari in nastajali novi pevski zbori,

glasbeniki in ljubitelji glasbe pa so se preizkušali tudi v instrumentalnih zasedbah.

(Tul, 1998)

Veliko pevcev in instrumentalistov je bilo samoukov, nekaj osnov glasbenega znanja

pa je vsakdo lahko dobil v ljudski šoli, po uvedbi šolskega zakona iz leta 1869, ki je

določal, da se kot učni predmet poučuje tudi petje. Za zahtevnejše naloge pa je bilo

potrebno že popolnejše izobraževanje. Pevske zbore so poučevali zborovodje, bodisi

duhovniki ali učitelji, ki so obogateni z glasbenim znanjem izšli iz višjih šol. Pevske

šole so najprej delovale pri glavnih šolah, predvsem zaradi glasbenega usposabljanja

učiteljskih kandidatov, ko pa je bilo po letu 1869 urejeno tudi izobraževanje


Alenka Verč: Zgodovina izobraževanja na Stran 2 od 62 Glasbeni šoli Vinka Vodopivca Ajdovščina

učiteljev, so ti veliko znanja pridobili pri pouku petja in instrumenta. Takih ljudi je

bilo malo, tako da so veliko predmetov poučevali kar glasbeniki amaterji.

Prava glasbena šola, ustanovljena pri Pevskem in glasbenem društvu v Gorici v

začetku 20. stoletja ter nekoliko kasneje organizirani glasbeni tečaji, oziroma šola v

okviru Pevskega in glasbenega društva v Trstu, sta prispevali glasbene izobražence

za primorski prostor. Šoli sta prispevali potreben glasbeni kader tudi po prvi svetovni

vojni. Kljub ukinitvam leta 1927 in nenehnim vojaškim, kulturnopolitičnim

pretresom in fašističnem zatiranju Slovencev v obdobju italijanske oblasti, se je

domača beseda ohranjala tudi skozi pesmi v ilegalnih društvih in združenjih ter v

zakristijah.

Po drugi svetovni vojni so do tedaj zatrti Primorci organizirali različne prireditve in

druge oblike druženja. Predvsem so delovali pevski zbori pa tudi različne

instrumentalne zasedbe. Pod novo oblastjo naj bi bilo kulturno in posvetno življenje

organizirano na ta način, da bi vsa društva enega kraja delovala kot sekcije v enem

kulturnoprosvetnem društvu. Taka organiziranost je imela tako dobre kot slabe

lastnosti; na eni strani je pomenila pomoč društvom pri dejavnostih, po drugi pa

nadzor in podreditev eni ideologiji. V takratni Ajdovščini je pomembno vlogo imelo

društvo Ajdovščina – Šturje, ki je poleg dramatskega in pevskega odseka imelo še

šahovsko in telovadno društvo ter javno knjižnico. Na območju od Št. Vida

(sedanjega Podnanosa) do Šempasa je takrat takoj po drugi svetovni vojni delovalo

trinajst društev, ki so vključevala tudi pevske zbore.

Skrb za ljudsko prosvetno dejavnost je novembra 1946 prevzel novoustanovljeni

Okrajni odbor za ljudsko prosveto v Ajdovščini. Krovna organizacija za vsa ta

društva je bila Ljudska prosveta Slovenije. V letu 1946 je bilo v okraju organiziranih

veliko število prireditev na katerih so nastopali predvsem zbori. Ker so hoteli dvigniti

raven petja, a je za dosego tega primanjkovalo dirigentov, je Okrajni odbor za

ljudsko prosveto vsake tri tedne v ajdovščini organiziral celodnevne teoretično

praktične tečaje za zborovodje in pevce.

Nova državna meja je leta 1945, dokončno pa 1947 leta, razdelila do tedaj enotno

narodno telo in živo posegla tudi na področje glasbe. Po podpisu mirovne pogodbe z

Italijo 10. februarja 1947, je dozorela ugotovitev, da glasbenega napajanja iz Trsta in



Gorice ne bo več. Pomanjkanje slovenskih glasbenih šol je povzročilo množično

odhajanje domačih mladih talentov v italijanske glasbene šole. To je prisililo domače

veljake, da so začeli razmišljati o ustanovitvi glasbenih šol tudi v manjših krajih.

13. maja 1946 je izšla odredba o glasbenih šolah in je po priključitvi začela veljati

tudi za Primorsko. Na novo priključenem ozemlju je stopila v veljavo tudi uredba o

nižje organiziranih glasbenih šolah na področju narodne vlade Slovenije, ki je

opredeljevala namen teh šol. Na eni strani so pripravljale naraščaj za strokovno

šolanje na državnih, srednjih in visokih glasbenih šolah, na drugi pa so nudile

vsestransko glasbeno izobrazbo najširšemu sloju prebivalstva.

Šolo naj bi vodil upravitelj, ki ga je določil pristojni mestni ali okrajni

narodnoosvobodilni odbor (NOO). Materialne in osebne izdatke šole je kril proračun

mestnega oz. okrajnega NOO. Nastanitve je moralo potrditi pristojno ministrstvo, ki

je tudi predpisalo potrebne kvalifikacije. Natančneje je delovanje glasbenih šol urejal

začasni pravilnik o glasbenih šolah z dne 4. septembra 1946.

Najprej sta bili ustanovljeni glasbeni šoli v Idriji in Postojni (junija 1946). Ter nato 9.

februarja 1948 še glasbena šola v Ajdovščini.



2. OPREDELITEV PROBLEMA

V diplomskem delu bom predstavila zgodovino glasbenega izobraževanja na

Glasbeni šoli Vinka Vodopivca Ajdovščina. Od njene ustanovitve leta 1948 pa do

leta 2005 se je iz leta v leto spreminjalo število učiteljev in učencev. Šolo je v

zgodovini vodilo sedem ravnateljev:

Ljudmila Kalin 1948 – 1950, 1952 – 1962

Franc Žižmond 1950 – 1052

Klavdij Koloini 1962 – 1970

Angel Trojer 1970 – 1972

Franc Zupančič 1972 – 1981

Aleksandra Trebižan 1981 – 1993

Martina Černe Vodopivec 1993 –

V šolskem letu 1947/1948 je bilo v glasbeno šolo vpisanih 91 učencev, danes jih je

vpisanih 425.

V raziskovalnem delu bom proučevala predvsem spreminjanje števila učiteljev in

števila učencev.

Kadrovsko problematiko omenjajo ravnatelji Glasbene šole Vinka Vodopivca

Ajdovščina v vseh letnih poročilih, kar sem jih imela na voljo. Žal je ta prisotna še

danes, ko je na glasbeni šoli v Ajdovščini redno zaposlenih 28 učiteljev in 8 učiteljev

honorarno. Večino učiteljev si šola deli z drugimi glasbenimi šolami.

Kar nekaj jih ne izpolnjuje pogojev za poučevanje in zato so zaposleni za določen

čas od 1. septembra 2005 do 31. avgusta 2006. Pri neizpolnjevanju pogojev mislim

predvsem na izobrazbo akademskega glasbenika, saj ti učitelji imajo končano le

srednjo glasbeno šolo in so nekateri izmed njih izredno vpisani na akademijo za

glasbo (študirajo ob delu). Kadrovska problematika je pereč problem na vseh

slovenskih glasbenih šolah in si večina pomaga tako, da zaposlijo tuje državljane.

Tudi na glasbeni šoli v Ajdovščini so zaposleni trije tuji državljani, ki vsi

izpolnjujejo pogoje za učitelja na glasbeni šoli.



Tudi pri večkrat ponavljajočem se razpisu za delovno mesto učitelja določenega

instrumenta, lahko pride do tega, da se na razpis ne javi noben kandidat.

Število učencev se je spreminjalo. Do leta 1990 se je povečevalo in zmanjševalo, od

leta 1990 naprej pa lahko rečemo, da konstantno narašča.



3. TEORETIČNI DEL

3.1. ZGODOVINA IN RAZVOJ GLASBENEGA ŠOLSTVA NA SLOVENSKEM

Prve oblike glasbenega izobraževanja na Slovenskem datirajo že v drugo polovico

12. stoletja, ko so v samostanih poučevali glasbo v okviru splošne vzgoje. Od 13.

stoletja dalje se je glasbeno izobraževanje izvajalo v stolnih in župnijskih šolah, v 16.

stoletju pa naj bi v cistercianskem samostanu v Stični imeli glasbeno šolo nižje

stopnje. Pevsko in instrumentalno glasbeno vzgojo so zelo vneto gojili protestanti v

16. stoletju in jezuiti v dobi protireformacije. Mestni piskači in goslači so igrali in

tudi poučevali otroke v igri na instrumente.

Ob koncu 18. in še bolj na začetku 19. stoletja je bila potreba po sposobnih

instrumentalistih in dobrih pevcih čedalje večja. Reproduktivce so v Ljubljani iskali

škofovska kapela, Stanovsko gledališče in Filharmonična družba. Po odpravi stolne

šole iz leta 1790, ki je temeljila na starih tradicijah in ni več ustrezala novim

zahtevam, je postala ta potreba še bolj živa. Proti koncu in na prelomu 18. stoletja je

meščanstvo od plemstva prevzemalo vodstvo na kulturnem področju in postopna

demokratizacija glasbe je zahtevala več strokovno izobraženih izvajalcev. Pomen

diletantov se je v njej razmeroma počasi zmanjševal, vendar so ostajali le ti zaradi

pomanjkanja ustrezno izobraženih in strokovno usposobljenih kadrov in redkih

šolanih pedagogov še dolgo nepogrešljivi. Vse bolj so iskali orglavce, ki so bili

hkrati učitelji. Za izobraževanje glasbenikov naj bi skrbela posebna glasbena šola.

Spodbude in prizadevanja pa so se uresničevala počasi navzlic vzorom od zunaj.

Prva glasbena šola na slovenskem je bila ustanovljena na začetku 19. stoletja,

natančneje dne 16. januarja 1806, ko je dvorna pisarna na Dunaju dovolila

deželnemu glavarstvu, da sme pri stolnici odpreti glasbeno šolo. Učitelj Leopold

Ferdinand Schwerdt je na začetku poučeval 17 učencev koralno in figurativno petje,

orgle, godala in pihala. Učenci so bili dolžni nastopati, pridni pa so prejeli štipendije.

V primerjavi s srednjeevropskimi državami smo bili v zaostanku, saj so po Zahodni

Evropi, zlasti v Italiji in Franciji, že od 18. stoletja (in prej) ustanavljali ustrezne



glasbene zavode, konzervatorije in strokovna glasbena združenja. Bili pa smo v

časovni prednosti pred drugimi južnoslovanskimi državami.(Budkovič, 1995, I. del)

Naslednja javna glasbena šola pri ljubljanski normalki je delovala v letih 1816 –

1875. V njej so poučevali petje, violino, klavir, orgle in generalbas. Za otroke od

osmega do štirinajstega leta je šolanje trajalo štiri leta, po treh letih pa so že morali

nastopati. V letih 1821 – 1919 je v Ljubljani delovala Glasbena šola Filharmonične

družbe, in sicer kot nemški glasbenovzgojni zavod. Podobne glasbene šole so bile še

na Ptuju, v Mariboru, Idriji, Celju in Zagorju.

H glasbenemu izobraževanju so zelo veliko prispevale Orglarska šola v Ljubljani

(1877), ki sta jo vodila Anton Foerster in Stanko Premrl, ter Orglarski šoli v Celju

(1899) in v Mariboru (1937). Nadvse pomembna pa je ustanovitev Glasbene šole

Glasbene matice v Ljubljani (slovenska šola) leta 1882, ki deluje kontinuirano vse do

današnjih dni, in sicer sedaj kot Glasbena šola v okviru Srednje glasbene in baletne

šole Ljubljana, na Vegovi ulici. Glasbena šola pri Glasbeni matici je potem

ustanovila več podružničnih glasbenih šol po Sloveniji, in sicer v Novem mestu,

Celju, Kranju, Trstu in Gorici. Leta 1919 je nastal Prvi slovenski konservatorij

Glasbene matice, ki je bil leta 1926 podržavljen kot zavod z nižjo, srednjo in višjo

glasbeno šolo, vodil pa jo je odličen zborovodja in pedagog Matej Hubad. Leta 1939

je bila v Ljubljani ustanovljena Glasbena akademija, ki se je leta 1945 preimenovala

v Akademijo za glasbo.

Obdobje ustanovitve Število glasbenih šol

1806 do 1945 7

1946 do 1955 27

1956 do 1965 10

1966 do 1975 3

1976 do 1985 3

1986 do 1995 3

Skupaj 53

Tabela 1: Obdobja ustanovitve slovenskih glasbenih šol (Okorn, 2005)



3.2. ZGODOVINA IN RAZVOJ GLASBENEGA ŠOLSTVA NA

PRIMORSKEM

Na slovenskem Primorskem, Goriškem, v Idriji, Tolminu, v Kopru in Postojni, so

delovali v 18. in deloma v 19. stoletju glasbeniki, predvsem Čehi. V Kopru je bil

ravnatelj glavne šole učitelj in skladatelj, kandidat za učitelja na Javni glasbeni šoli

pri ljubljanski normalki Joseph Miksch; v Postojni pa je bil v prvem četrtletju 19.

stoletja vodja »Postojnske glasbene šole« učitelj J. Piano.

Maja 1825 je bila ustanovljena Mestna glasbena šola v Gorici. Njen vodja je bil

Philipp Jacob Rechfeld, po poklicu gimnazijski profesor, skladatelj in glasbeni

poročevalec, prijatelj Slovencev.

V Idriji je od leta 1765 slovela ena najstarejših godb na Slovenskem. Godbenike je

poučeval učitelj violine na glavni šoli. V Idriji je tudi deloval zelo sposoben učitelj,

organist in organizator glasbenega življenja Viktor Roba; poučeval je violino,

klarinet, rog, zbiral in zapisoval je narodne pesmi, bil je član Filharmonične družbe.

Nasledil ga je Anton Krašner, sposoben organist in zborovodja, prvi glasbeni učitelj

zelo priljubljenemu skladatelju Leopoldu Belarju.

Ob koncu 19. stoletja se je na primorskem živahno glasbeno življenje nadaljevalo,

zaživeli so številni pevski zbori in pevska društva, medtem ko je bilo glasbeno

izobraževanje še vedno potisnjeno v zasebni okvir. Sistematični glasbeni pouk so

dajale mladini le javna glasbena šola v Ljubljani, Orglarska šola in šola Glasbene

matice. Krajevna oddaljenost je ovirala večji vpis v te glasbeno vzgojne zavode.

Razmeroma veliko učencev se je vpisalo v Orglarsko šolo, vpis v nemško šolo

Filharmonične družbe pa je zavirala nacionalna zavest in neznanje tujega jezika. V

šolskem letu 1885/1886 se je s Primorske vpisalo v filharmonično glasbeno šolo

enajst učencev, v naslednjih letih pa manj, le dva do trije.

Tako je na Primorskem še vedno primanjkovalo izobraženih glasbenikov, še naprej

so poučevali mladino zasebno in v splošno izobraževalnih šolah, vendar le v večjih

mestih. V Gorici je Anton Hribar (1839 - 1887) poučeval petje na vadnici, učiteljišču

in gimnaziji ter nekaj let vodil tudi pevski zbor goriških slovenskih srednješolcev;

Hribar je tudi postavil na Vipavskem in Goriškem temelje pevski kulturi čitalnic.



Pred nastankom glasbene šole so delovali na Primorskem še drugi učitelji, orglavci,

zborovodje in skladatelji. Med njimi je bil najbolj nadarjen Danilo Fajgelj (1840 -

1904); violino se je učil pri idrijskem goslarju Francu Šinkovcu, na učiteljski

pripravnici v Idriji ga je učil Anton Krašner. Kot učitelj je služboval v Tolminu in

Gorici, pa tudi na podeželju.V vseh glasbenoteoretičnih disciplinah je bil zelo

razgledan. Vzgojil je vrsto znanih glasbenikov, pri njem se je zasebno učil

Hrabroslav Volarič. Že v gimnazijskih letih je Fajgelj poučeval klavir, harmonijo in

kontrapunkt Emila Komela in Vinka Vodopivca, glasbeni mentor je bil sošolcu Saši

Šantlu, pozneje slikarju in glasbeniku, Petru Šorliju, Vinku Filipu in drugim. Fajgel

je bil spreten orglavec, zborovodja in plodovit skladatelj; nekaj časa je poučeval na

Glasbeni šoli v Gorici.

V Pivki, na Krasu in v Postojni je med leti 1885 – 1895 vodil pevski zbor, godbo na

pihala, tamburaški zbor in salonski orkester čeh Lavrenc Kubišta. Ko so ustanovili

goriško glasbeno šolo je tam poučeval violino.

V začetku 20. stoletja so na Primorskem delovali še drugi glasbeniki, predvsem na

zborovskem področju. Domala vsako naselje je imelo pevski zbor in je z njim bolj

krepilo narodno zavest, kot pa dvigalo umetniško raven. Med številnimi prireditvami

so bili redki koncerti z resnično umetniškimi cilji. Ob potrebi po nadaljnjem

kulturnem delovanju in vzgoji mladega glasbenega naraščaja po vzgledu drugih

dežel takratne Avstrije, ob vse večjem zanimanju za etične in estetske vrednote, ki jih

daje glasbeno izobraževanje, sta se izoblikovali dve pokrajinski jedri: Gorica s soško,

vipavsko in idrijsko dolino ter Trst (Koper) s Krasom in slovensko Istro. Notranjska

je črpala spodbude z ljubljanskega področja.

Omeniti velja, da so bili tržaški Slovenci tudi izjemno dejavni na glasbenem

področju. Leta 1907 je Hrabroslav Otmar Vogrič, pod vplivom istoimenskega

društva iz Gorice, v Trstu ustanovil Pevsko in glasbeno društvo. Kmalu je Karel

Mahkota dal pobudo naj se pri Pevskem in glasbenem društvu v Trstu ustanovi

podružnica ljubljanske Glasbene matice, ki so jo imenovali Glasbena matica v Trstu

(to ime nosi še danes). Italijanski fašisti so leta 1927 šolo Glasbena matica v Trstu

razpustili. V času 1. in 2. svetovne vojne je škodo utrpelo tudi glasbeno življenje.

Nekatere glasbene šole so zaprli, druge pa so ostale še bolj kadrovsko osiromašene

kot so bile, saj so učitelji bili povečini rekrutirani. (Budkovič, 1995, II. del)



3.3. USTANOVITEV GLASBENE ŠOLE V AJDOVŠČINI Razmišljanja o ustanovitvi glasbene šole v Ajdovščini so obstajala že takoj po drugi

svetovni vojni. Vendar kljub temu, da je bila Ajdovščina eno izmed pomembnejših

centrov Primorske, saj je bila tu ustanovljena tudi prva slovenska vlada, do

ustanovitve ni prišlo.

Glasbena šola v Ajdovščini je bila najverjetneje ustanovljena 9. februarja 1948,

potem ko so po dolgotrajnih prizadevanjih 13. januarja 1948 končno dobili odgovor

– odobritev odseka za prosveto pri Okrajnem izvršnem odboru v Solkanu.

Sodeč po Poročilu o delovanju Glasbene šole v Ajdovščini z dne 18. junija 1948, je

šola s poukom začela 15. februarja 1948. Vpisanih je bilo 91 učencev: 36 za

harmoniko, 43 za klavir in 12 za violino. Poročilo navaja, da je zaradi pomanjkanja

instrumentov odpadlo 40 učencev, tako, da je dejansko pouk obiskovalo 51 učencev:

14 pouk harmonike, 26 klavir in 11 violino. Pouk je potekal v dopoldanskem in

popoldanskem času; dopoldan od 7.30 popoldan od 13. ure naprej. Vpisnina je

znašala 50 dinarjev, ukovina (šolnina) pa 100 dinarjev mesečno. Možno je bilo

vložiti prošnjo za znižanje oziroma oprostitev ukovine, verodostojnost navedenih

podatkov o gmotnih razmerah v družini je moral potrditi Občinski ljudski odbor.

Kadrovska zasedba je bila izjemno skromna. Poučevali so štirje učitelji: Bojana

Ferjančič (opravljala je tudi administrativno delo), Ljudmila Kalin, Angel Trojer in

Milenko Vodopivec. Slednji je, tako navaja poročilo, zaradi tehničnih ovir (verjetno

pomanjkanje instrumentov in neustrezno okolje) prenehal poučevati; njegove učence

sta prevzela Bojana Ferjančič in Angel Trojer. Mesečni obračun ur so pošiljali

Območnemu ljudskemu odboru v Gorico, povjerjeništvu za prosveto, kjer so

obračunavali plače zaposlenim.

Glasbena šola je v začetku delovala v bivšem Cerkvenem domu, kjer je imela na

razpolago dve skromno opremljeni učilnici potrebni adaptacije, občasno pa so

uporabljali tudi učilnico na gimnaziji, kjer so imeli na razpolago šolski klavir.

Vendar so učilnico na gimnaziji kmalu izgubili, ker so jo gimnazijci potrebovali za

nemoten pouk.

Najbolj pereč problem pa je vsekakor bilo pomanjkanje instrumentov. Viri, ki jih

hranijo v Pokrajinskem arhivu v Novi Gorici navajajo, da je Glasbena šola v



Ajdovščini v začetku premogla le en klavir, ki je bil v izredno slabem stanju in tri

violine. Zgoraj omenjeno Poročilo o delovanju glasbene šole navaja, da sta 15. maja

1948 bila na razpolago dva klavirja za potrebe pouka, vendar je bil še vedno problem

z vadbo, saj je le ena učenka doma premogla klavir.



4. RAZISKOVALNI DEL

4.1. O RAZISKAVI

4.1.1. NAMEN OZIROMA CILJI RAZISKAVE Namen moje raziskave je bil:

ugotoviti, kolikšno je število učiteljev po posameznih letih,

ugotoviti, kako se je spreminjalo število učiteljev (naraščanje in padanje) na

Glasbeni šoli Vinka Vodopivca Ajdovščina od ustanovitve šole do danes,

ugotoviti, kolikšno je število vpisanih učencev po posameznih šolskih letih,

ugotoviti, kako se je spreminjalo število učencev (naraščanje in padanje) po

šolskih letih,

ugotoviti morebitne razloge za naraščanje oziroma padanje števila učiteljev in

števila učencev,

ugotoviti ali je število učiteljev zadostovalo številu učencev in obratno,

ugotoviti ali je šola zaposlovala učitelje z ustrezno izobrazbo.

Vsekakor je bil moj namen skozi ugotavljanje zgoraj navedenega tudi spoznavati

zgodovino izobraževanja na glasbeni šoli v Ajdovščini.

Cilji raziskave:

spoznati delovanje glasbene šole v Ajdovščini od ustanovitve do danes

ugotoviti koliko učiteljev je poučevalo na glasbeni šoli v Ajdovščini po

posameznih šolskih letih

raziskati kolikšno je bilo število učencev skozi zgodovino (skupaj ter po

posameznih predmetih)

ugotoviti povezavo med naraščanjem oziroma padanjem števila učiteljev ter

števila učencev



4.1.2. HIPOTEZE Zastavila sem si naslednje hipoteze, ki se nanašajo na Glasbeno šolo Vinka

Vodopivca Ajdovščina in njeno delovanje skozi zgodovino:

H 1: Število učencev narašča linearno s številom učiteljev.

H 2: Zaradi boljših ekonomskih razmer je vpis v Glasbeno šolo Vinka Vodopivca

Ajdovščina od leta 1992 večji kot pred letom 1989.

H 3: Do začetka devedesetih let prejšnjega stoletja je bilo pomanjkanje finančnih

sredstev vzrok za pomanjkanje učiteljev na glasbeni šoli.

H 4: Danes je vzrok za pomanjkanje učiteljev na glasbeni šoli, premajhno število

diplomantov Akademije za glasbo, ki se želijo posvetiti poklicu učitelja.

H 5: Danes je eden izmed največjih problemov glasbene šole, zaposliti učitelja s

primerno izobrazbo.

4.1.3. OPIS METODE RAZISKAVE Podatke sem pridobila predvsem s pregledovanjem dokumentarnega gradiva v

Pokrajinskem arhivu v Novi Gorici, kjer se hranijo dokumenti od nastanka leta 1948

do leta 1998, ko je šola praznovala 50-letnico delovanja. Dokumente nastale po letu

1998 pa hrani arhiv Glasbene šole Vinka Vodopivca Ajdovščina.

Podatke sem pregledala ter statistično obdelala, tabelirala in analizirala s programom

Excel.



4.2. REZULTATI RAZISKAVE

4.2.1. PREDSTAVITEV GLASBENE ŠOLE VINKA VODOPIVCA AJDOVŠČINA

sedež: Štrancarjeva ulica 8, 5270 Ajdovščina

telefon: 05/ 368 01 20;

05/ 368 01 21

telefax: 05/ 364 11 81

elektronska pošta: [email protected]

[email protected]

spletna stran: http://www2.arnes.si/~gsvvajd

ustanovljena: 29. februarja 1948

ustanoviteljici: Občina Ajdovščina in Občina Vipava

ID za DDV: 18855202

matična številka: 5082552000

transakcijski račun: 01201-6030709348, odprt pri Upravi za javna plačila

lokacije pouka: sedež šole v Ajdovščini, Osnovna šola Draga Bajca v Vipavi,

podružnične šole v Vrhpolju, Podnanosu in Vrtovinu.

ravnateljica: Martina Černe Vodopivec

zaposleni: 36 učiteljev in 4 tehnični delavci (računovodkinja, tajnica, hišnik

in snažilka). Zaposleni se izobražujejo na različnih aktivih (učitelji) ter

seminarjih.

UČITELJ PREDMET ŠTEVILO UČENCEV

Maja Bevc violina 10

Sanja Kaluđerović violina 8

Miroslava S. Pantelić violina 7

Marko Kodelja violina 3

Kristina Markovič violina 4

Andreja Bračko violončelo 5

Vincencij Popit violončelo 4



Svetlana Marinkovič flavta 10

Vasko Atanasovski flavta 10

Branko Trifkovič klarinet 8

Boštjan Vendramin klarinet, saksofon 10

Jernej Šmalc klarinet, saksofon 9

Nikola Bursać saksofon 8

Andrej Kobal trobenta, rog 14

Peter Pavli rog, tuba, druga trobila 12

Martina Černe Vodopivec kitara 3

Andreja Semenič kitara 10

Sonja Kodrič kitara 10

Boštjan Šmalc kitara 7

Iztok Vovk bas kitara* 3

Jerica Rudolf petje 14

Rajko Koritnik petje 6

Miran Žitko petje 5

Mojca Sirk klavir, korepeticije 16

David Trebižan klavir, korepeticije 16

Vidojka Curk klavir, harmonika 10

Helena Plesničar klavir 6

Aleksandra Milić klavir, korepeticije 8

Ana Jerkič klavir 5

Bojana Šaljič klavir 1

Patricija Pečar Kumar orgle 5

Nada Kovač harmonika 18

Jana Šatej harmonika 9

Jasna Kos tolkala 7

Marko Prijatelj tamburice 10

*nadstandardni program

Tabela 2: Individualni pouk v šolskem letu 2005/2006



UČITELJ PREDMET ŠTEVILO UČENCEV

Alenka Kovačič nauk o glasbi skupaj*

predšolska glasbena vzgoja

144

4

Bojana Šaljić nauk o glasbi 64

Mojca Sirk nauk o glasbi 32

Miran Žitko nauk o glasbi

glasbena pripravnica

85

27

Sergej Semenjuk balet 35

Sanja Kaluđerović godalni orkester

(mlajši, starejši)

26

Branko Trifkovič pihalni orkester 19

Nada Kovač, Vidojka Curk harmonikarski ansambel 20

* nauk o glasbi kot posamezen predmet je nadstandard, ki ga šola izvaja, ker ne zmore

ugoditi željam vseh učencev na sprejemnih preizkusih

Tabela 3: Skupinski pouk v šolskem letu 2005/2006

V šolskem letu 2005/2006 je v glasbeno šolo vpisanih 425 učencev, ki obiskujejo

naslednje predmete:

- violina,

- violončelo,

- flavta,

- klarinet,

- saksofon,

- trobenta,

- rog, druga trobila,

- kitara,

- bas kitara,

- petje,

- klavir,

- orgle,

- harmonika,

- tolkala,

- predšolska gl. vzgoja,

- glasbena pripravnica,

- nauk o glasbi,

- balet,

- godalni orkester,

- pihalni orkester in

- harmonikarski ansambel.



Glasbena šola Vinka Vodopivca Ajdovščina je vzgojnoizobraževalni zavod, ki deluje

na območju občin Ajdovščina in Vipava. Dejavnosti šole so:

osnovno glasbeno izobraževanje,

osnovno baletno izobraževanje,

usposabljanje in vključevanje mladih v kulturno življenje v okviru glasbenih

in baletnih skupin ter orkestrov,

organizirana priprava otrok za vstop v glasbeno šolo – glasbena

pripravljalnica ter predšolska glasbena vzgoja,

odkrivanje talentiranih otrok in usmerjanje v glasbene poklice in

organiziranje nastopov ter drugih glasbenih prireditev.

Organi Glasbene šole Vinka Vodopivca Ajdovščina:

• učiteljski zbor: 61. člen Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in

izobraževanja, uradno prečiščeno besedilo (ZOFVI-UPB4) navaja:

» Vzgojiteljski, učiteljski oziroma predavateljski zbor sestavljajo strokovni

delavci javnega vrtca oziroma šole

Vzgojiteljski, učiteljski oziroma predavateljski zbor:

o obravnava in odloča o strokovnih vprašanjih, povezanih z vzgojno-

izobraževalnim delom,

o daje mnenje o letnem delovnem načrtu,

o predlaga uvedbo nadstandardnih in drugih programov ter dejavnosti,

o odloča o posodobitvah programov vzgoje in izobraževanja in njihovi

izvedbi v skladu s predpisi,

o daje mnenje o predlogu za imenovanje ravnatelja,

o daje pobude za napredovanje strokovnih delavcev in mnenje o

predlogih ravnatelja,

o odloča o vzgojnih ukrepih in

o opravlja druge naloge v skladu z zakonom.«

Učiteljski zbor Glasbene šole Vinka Vodopivca Ajdovščina sestavljajo vsi

redno zaposleni učitelji ter ravnateljica.



• svet staršev sestavljajo starši učencev glasbene šole. Vsak oddelek ima

svojega predstavnika v Svetu staršev. Po 66. členu ZOFVI-UPB4 ima svet

staršev naslednjo funkcijo:

o predlaga nadstandardne programe,

o daje soglasje o predlogu ravnatelja o nadstandardnih storitvah,

o daje mnenje o predlogu programa razvoja šole in o letnem delovnem

načrtu,

o razpravlja o poročilih ravnatelja o vzgojno-izobraževalni

problematiki,

o obravnava pritožbe staršev v zvezi z vzgojno-izobraževalnim delom,

o voli predstavnike v svet šole ter

o opravlja druge naloge v skladu z zakonom in drugimi predpisi.

Predsednik Sveta staršev v šolskem letu 2005/2006 je Aleš Malik.

• svet šole je najvišji organ. Sestavljen je iz petih predstavnikov delavcev šole,

treh predstavnikov sveta staršev, ter treh predstavnikov obeh občin (dva

predstavnika občine Ajdovščina in eden predstavnik občine Vipava).

Predsednica Sveta šole je od letošnjega šolskega leta Bojana Šaljić, učiteljica

nauka o glasbi na Glasbeni šoli Vinka Vodopivca Ajdovščina.

Svet šole je najvišji organ odločanja na glasbeni šoli. Po 48. členu ZOFVI-

UPB4, so pristojnosti sveta šole naslednje: imenuje in razrešuje ravnatelja

šole, sprejema program razvoja šole, letni delovni načrt in poročilo o delu,

odloča o uvedbi nadstandardnih in drugih programov, obravnava poročila o

vzgojni oziroma izobraževalni problematiki, odloča o pritožbah v zvezi s

statusom učenca kot drugostopenjski program, o pritožbah v zvezi s

pravicami, obveznostmi in odgovornostmi delavcev iz delovnega razmerja,

obravnava zadeve, ki mu jih določi učiteljski zbor, šolska inšpekcija in svet

staršev, ter opravlja druge naloge, določene z zakonom in aktom o

ustanovitvi.

• ravnateljica: je pedagoški vodja in poslovodni organ šole. Ravnateljica

Glasbene šole Vinka Vodopivca Ajdovščina je Martina Černe Vodopivec.



Njene pristojnosti določa 49. člen Zakona o organizaciji in financiranju

vzgoje in izobraževanja.

Glasbena šola ima še vedno sedež na Štrancarjevi ulici 8, v Ajdovščini. V uporabi

ima celotno stavbo bivšega Šaplovega hotela. Vse učilnice so primerno opremljene

in v vseh je tudi klavir za morebitne korepeticije. Pouk poteka v popoldanskem času,

saj je podrejen pouku učencev v osnovni šoli.

Tedenska obveznost učencev:

• na predšolski in pripravljalni stopnji je lahko največ 2 šolski uri, oziroma 3

šolske ure pri plesu,

• na nižji stopnji je lahko največ 8 šolskih ur v glasbenem, oziroma plesnem

programu, če glasbeni program določa dve vzgojno-izobraževalni obdobji, pa v

prvem največ 4 šolske ure, v drugem pa največ 8 šolskih ur,

• na višji stopnji glasbene šole je lahko največ 9 šolskih ur, oziroma največ 13

šolskih ur pri plesu.

V skladu z izobraževalnim programom traja ura individualnega pouka 20, 30

oziroma 45 minut, ura skupinskega pouka pa 45, oziroma 60 minut.

Danes glasbeno šolo svojim otrokom privošči veliko več staršev, saj je šolnina v

Glasbeni šoli Vinka Vodopivca Ajdovščina ena izmed najnižjih v Sloveniji in večini

staršev ne predstavlja velikega izdatka.

Pravilnik o šolskih pristojbinah je sprejel Svet šole in določa naslednjo šolnino:

• vpisnina 2.000,00 SIT

• individualni pouk 4.600,00 SIT

• skupinski pouk 2.500,00 SIT

• predšolska glasbena vzgoja 1.500,00 SIT

• drugi glavni predmet 1.500,00 SIT

• izposoja instrumenta 1.500,00 SIT

• privatni izpit 8.000,00 SIT

Na Glasbeni šoli Vinka Vodopivca Ajdovščina izposojajo instrumente in sicer pihala,

trobila in godala.



Tabela 4: Trajanje izobraževanja



4.2.2. POTEK RAZISKAVE

4.2.2.1. Zgodovina in razvoj

V šolskem letu 1948/1949 je prišlo do nekaterih sprememb, največja je vsekakor bila

selitev glasbene šole v nove prostore bivšega Šaplovega hotela. Prostori na novi

lokaciji so sicer bili potrebni temeljite obnove, vendar je vodstvo šole upalo na

pridobitev kredita s katerim je nameravalo šolo obnovit in nabavit novo opremo.

Od odseka za prosveto pri Občinskem ljudskem odboru je glasbena šola v letu 1949

dobila finančna sredstva za zaposlitev snažilke in verjetno za nabavo instrumentov,

saj poročilo iz leta 1949 navaja, da je šola posedovala štiri klavirje (od tega le eden

uporaben) in dve violini. Pouk je obiskovalo 44 učencev, ki so vzporedno s poukom

instrumenta obiskovali še pouk teorije in solfeggia. Poročilo še navaja, da so učitelji

imeli konference vsak teden in da so se ideološko izgrajevali na sindikalnih

študijskih sestankih. Kot problem pa navajajo dejstvo, da še nimajo ustanovitvenega

dekreta.

Učitelji so sodelovali tudi pri drugih aktivnostih v Ajdovščini in okolici. Glasbeno

šolo so promovirali tako, da so razobesili plakate in poslali dopise vsem Krajevnim

ljudskim odborom. Učitelji so s svojimi učenci sodelovali na vseh proslavah in

prireditvah. Talente so vabili k šolanju. Pripravljali so tudi avdicije za petje katerim

so prisostvovali veljaki z Ministrstva za prosveto. V času med letoma 1948 in 1952

je šola nameravala tudi organizirati godbo na pihala.

Med zgodnejšimi zapisi zasledimo več prošenj vodstva šole Ministrstvu za prosveto

in organom, ki naj bi bili zadolženi za dajanje napotkov novo organiziranim

glasbenim šolam. Le teh je bilo zelo malo tako, da so šole delale povečini po lastni

presoji.

Poročilo ob koncu šolskega leta 1955/1956 navaja da je šolo obiskovalo 60 učencev:

42 klavir, 14 violino in 4 tečaj harmonike. Navaja tudi, da sta šolo obiskala dva



republiška inšpektorja, ki sta inspicirala pouk in sicer prof. Maks Skalar iz Kopra

(prisostvoval je izpitom iz violine) in ga. Silva Hrasevec, profesorica na Srednji

glasbeni šoli v Ljubljani (prisostvovala je izpitom iz klavirja). Slednja je v svojem

poročilu izrazila spodbudno in pohvalno mnenje o delovanju klavirskega oddelka.

Poročilo ob koncu šolskega leta 1955/1956 navaja, da so najboljši učenci dobili

nagrade v obliki notnega materiala za nadaljnji študij. Sredstva za te nagrade so

dobili izključno od vstopnin za javne nastope.

V šolskem letu 1958/1959 je šola posedovala tri slabe in dva dobra klavirja, sedem

violin in en klarinet. Pouk je obiskovalo petdeset učencev. Šolski odbor glasbene

šole je prosil svet za šolstvo pri Občinskem ljudskem odboru Ajdovščina za dodaten

proračunski kredit za potrebe zaposlovanja novih učiteljev. Tudi v tem šolskem letu

je bilo mogoče vložiti prošnjo za znižano plačilo šolnine, kot prilogo pa je bilo

potrebno priložiti izjavo staršev o družinskih prejemkih.

Dopis iz leta 1959 naslovljen na Območni ljudski odbor v Gorici kot največja

problema izpostavlja financiranje šole in kadrovanje. Šola je predlagani letni

proračun zmanjšala na minimum, vendar tudi to ni bilo dovolj, saj ji je štirikrat

grozilo zaprtje zaradi finančnih težav. Delno so problem ublažili tako, da so

ravnateljico Ljudmilo Kalin za poln delovni čas zaposlili na osnovni šoli, vodstvo

glasbene šole pa je opravljala honorarno in za to je dobivala le pavšalno nagrado. Iz

proračunskega kredita so bile financirane naslednje postavke:

• materialni stroški,

• pavšal za vodstvo ter

• pavšal za skupinski pouk nauka o glasbi.

Individualni pouk (pouk instrumenta in petja) pa bi bil financiran izključno iz

šolnine. Svet zavoda je, tako navaja zgoraj navedeni dopis, sklenil da se nobenega

učenca ne more oprostiti šolnine oz. mu le to znižati, temveč bo Svet za šolstvo

pridnim učencem, ki jih predlaga vodstvo, dodelilo štipendije v skupni vrednosti

petnajstih šolnin.

Navajajo še, da bi se šola po tem novem sklepu lahko lepo razvijala, če bi le imela

dovolj učnih moči. Vendar se v tem letu ni prijavil noben učitelj na objavljen razpis



za poučevanje na glasbeni šoli. Tako je kadrovska zasedba v sestavi Ljudmila Kalin,

Darja Vidmar in Boris Šrol ostala nespremenjena vse do šolskega leta 1961/1962. Na

šoli so poučevali predvsem klavir, do šest učencev se je učilo violine, Ljudmila Kalin

pa je priložnostno (do dva učenca) poučevala tudi petje. Leta 1961 je bil sprejet

temeljni zakon o financiranju šolstva, ki je zavezoval ustanovitelje občinskih ljudskih

odborov, da zagotovijo šolam sredstva za osnovno dejavnost. V ta namen so v

občinah ustanavljali posebne sklade za šolstvo. Sredstva, ki so jih dodelili šolam, so

te same razporejale v finančnem načrtu, ki so ga potrjevali šolski odbori. Zakon o

organih upravljanja v šolah je počasi širil pristojnosti notranjih samoupravnih

organov in omejeval sodelovanje javnosti. Tega leta so v Ajdovščini s sklepom

občinskega sveta za prosveto in kulturo in na podlagi resolucije o strokovnem šolstvu

prvič organizirali revijo šolskih pevskih zborov. Posvečena je bila 20-letnici ljudske

vstaje. Organizator je bila Zveza prijateljev mladine Slovenije. Z glasbenimi točkami

so se predstavili številni predstavniki klavirskega in violinskega oddelka glasbene

šole. V šolskem letu 1961/1962 je bilo število učencev majhno, skupno 35 v

klavirskem in violinskem oddelku. Maja 1962 je bila vsota sredstev namenjenih

glasbeni šoli iz občinskega proračuna, zopet nekoliko višja. Kot primerjavo lahko

navedemo, da so ji odobrili polovico več sredstev kot Osnovni šoli Črniče. Vpis

učencev v šolskem letu 1962/1963 kaže izboljšavo stanja. Vpisalo se jih je kar 70,

vendar jih je, med letom kar nekaj izstopilo, tako, da jih je na koncu ostalo le 47. V

letu 1962 so trije učitelji na novo nastopili službo: Klavdij Koloini, ravnatelj in

učitelj harmonike in teorije, Adela Pirih, učiteljica klavirja in Ilija Marković, učitelj

harmonike.

Pomembno spremembo je pomenil prihod novega ravnatelja. Območni ljudski odbor

je na to mesto imenoval Klavdija Koloinija. S sklepom Območnega ljudskega odbora

z dne 29.12.1962 je bila glasbena šola ustanovljena kot finančno samostojni zavod,

ustava iz leta 1963 pa jo je postavila v položaj delovne organizacije, kar je pomenilo,

naj bi neposredno gospodarila z lastnimi sredstvi s pomočjo voljenih predstavnikov v

samoupravne organe šole. To je pomenilo, da je že tako maloštevilčen kolektiv

večino časa porabil za sestankovanja.



Sprejeli so tudi Pravilnik o delitvi osebnih dohodkov, odpravljeni so bili plačilni

razredi in je bilo uvedeno plačevanje po delu. Šola je vse več notranjih zadev

reševala sama.

V obdobju, ko je šolo vodil Klavdij Koloini, je bil ponovno vpeljan pouk harmonike

in kitare, oblikoval se je tudi oddelek za pihala in trobila. Z odhodom Ljudmile Kalin

in Darje Vidmar, so se kadrovski problemi še poglobili in tudi Koloini se je z njimi

boril ves čas svojega ravnateljevanja. V šolsko leto 1963/1964 je bilo vpisanih 52

učencev v razrede harmonike, klavirja in klarineta. V okviru šole je deloval tudi

harmonikarski orkester pod vodstvom Milana Šijana, ki je štel 16 članov. Milan

Šijan in Ilija Marković sta bila honorarna uslužbenca z vojaško glasbeno šolo.

Vodstvo šole si je moralo pomagati s honorarnimi učitelji, ker stalnih ni bilo moč

dobiti. Šolski odbor je na svojih sejah obravnaval številne, za delovanje šole

pomembne zadeve, kot so pravila in statut šole, pravilnik o osebnih dohodkih,

finančni plan, šolnino in kadrovsko problematiko, vendar pri reševanju teh zadev ni

imel dosti vpliva.

Poročilo o delu v šolskem letu 1965/1966 znova izpostavlja težave, s katerimi se je

glasbena šola v Ajdovščini spopadala. Ravnatelj Klavdij Koloini je v zadnji točki

poročila zapisal: »Zaradi silno skromnega kulturnega življenja v občini bi morala biti

odnos in pomoč glasbeni šoli drugačna. Dobro se zavedamo, da glasbena šola žal ne

daje v polni meri tega kar bi morala. To pa zaradi že omenjenih težav. Pri tem pa je

treba pomisliti, da prihodnje leto ne bo občina štipendirala niti enega glasbenega

pedagoga. Mislim, da je bil odnos občinskega sklada za štipendije v preteklih letih

več kot mačehovski. Menim, da se ob tako skopih finančnih sredstvih in brez

lastnega kvalificiranega kadra ne da veliko narediti.« (Pokrajinski arhiv Nova

Gorica, GŠ Ajdovščina, enota 1)

V šolskem letu 1966/1967 je bilo vpisanih 73 učencev, med letom pa se jih je

prijavilo še 12. Poučevali so le štirje učitelji, med katerimi je znova bila Darja

Vidmar. Učenci so obiskovali pouk klavirja, harmonike, klarineta, trobente in nauka

o glasbi. V okviru šole je še vedno deloval harmonikarski orkester pod vodstvom

Milana Šijana. V Ajdovščini je ponovno začela delovati pihalna godba pod vodstvom

Ilije Markovića, ki je na glasbeni šoli v Ajdovščini poučeval pihala in trobila. 16

učencev glasbene šole je bilo članov te godbe. Pouk pihal in trobil je potekal v



prostorih starega dijaškega doma, katere si je glasbena šola delila z zborom Srečka

Kosovela, ki ga je vodil Klavdij Koloini, z že omenjeno pihalno godbo in z

organizacijo Rdečega križa. Vodstvo šole je zaradi vedno večje želje učencev po

obiskovanju pouka v popoldanskem času ter zaradi odprtja oddelka za pihala in

trobila, razmišljalo o selitvi šole v star dijaški dom ob Hublju. Vendar do selitve ni

prišlo zaradi pomanjkanja denarja ter dotrajanosti in neprimernosti zgradbe.

Pedagoški svetovalec republiškega zavoda za šolstvo, ki je konec leta 1967 pregledal

delovanje šole je podal pozitivno oceno o delu ravnatelja Klavdija Koloinija in

delovanju šole. V letu 1968/1969 na šoli zaposlijo Vidojko Jamšek, nekdanjo

gojenko glasbene šole v Ajdovščini. Poučevala naj bi klavir.

V šolskem letu 1969/1970 je dotedanji ravnatelj Klavdij Koloini nastopil novo

službo tajnika Zveze kulturnoprosvetnih organizacij. Šola je razpisala prosto delovno

mesto ravnatelja, vendar ni bilo nobenega kandidata. Zato so prosili Angela Trojera,

ravnatelja na glasbeni šoli v Postojni, naj prevzame honorarno tudi funkcijo

ravnatelja v Ajdovščini. Ta je oktobra 1970 prevzel funkcijo vršitelja dolžnosti

ravnatelja šole. Že takoj se je ukvarjal s težavami pri vzdrževanju prostorov,

popravilu in nabavi glasbil. Vse osebne dohodke zaposlenih na šoli, tako redne kot

honorarne, je krila temeljna izobraževalna skupnost. V kolektivu so nastale zamere

zaradi prizadevanj Ilije Markovića, da bi vključili pihalno godbo pod okrilje glasbene

šole v Ajdovščini in da bi ustanovili harmonikarski oddelek v Vipavi (poučeval naj

bi jih Ilija Marković). Ravnatelj Angel Trojer se je v začetku šolskega leta 1970/1971

dogovoril z osnovno šolo v Vipavi o uporabi prostora, kjer naj bi Ilija Marković

poučeval harmoniko. V letu 1971 so zaradi nerešenih kadrovskih razmer razpisali

prosta delovna mesta ravnatelja, učitelja harmonike in klavirja. V šolskem letu

1971/1972 so zaposlili Miro Kelemen za poučevanje harmonike, Ado Petelin in

Aleksandro Černe, bivšo gojenko glasbene šole v Ajdovščini, za poučevanje klavirja.

Konec šolskega leta 1971/1972 je glasbena šola ponovno razpisala prosto delovno

mesto ravnatelja. Na seji delovnega sveta so za to funkcijo izbrali kandidata Franca

Zupančiča. Njegovi predstavitveni načrti so obetali poživitev dela šole, ureditev

razmer in odpiranje šole navzven. Dela se je lotil tako, kot so mu dopuščale dane

okoliščine in kot je veleval nov zakon. Leta 1971 je bil namreč sprejet nov Zakon o

glasbenih šolah, ki je urejal vzgojo in izobraževanje mladine in odraslih v glasbenih



šolah. Določal je ustanovitelja, pogoje za ustanovitev, financiranje, natančneje

opredelil organiziranje pouka, trajanje in način šolanja in predpisal višjo ali visoko

izobrazbo za učitelje, ki poučujejo na glasbenih šolah.

Franc Zupančič je prevzel poučevanje harmonike in klavirja. Šola je v skladu z

zakonom učiteljem, ki še niso imeli veljavne izobrazbe in še niso dopolnili deset let

uspešnega dela omogočila nadaljnje izobraževanje.

V šolsko leto 1972/1973 se je vpisalo 135 učencev, njihovo število pa je iz leta v leto

naraščalo, kar je šolo prisililo, da je razpisovala nova delovna mesta za učitelje. V

letu 1972/1973 se je največ učencev učilo klavir, nato harmonike, pihala in trobila in

po dolgih letih znova kitare. Šola je tako kot danes imela tudi pripravljalni razred, v

katerega so se, po opravljenih sprejemnih preizkusih, vpisovali predšolski otroci in

učenci prvega razreda.

Na šoli so delovali poleg oddelkov individualnega instrumentalnega pouka in pouka

nauka o glasbi tudi otroški pevski zbor, harmonikarski ansambel, harmonikarski zbor

in pihalni ansambel.

Šola je organizirala dva zunanja oddelka: oddelek v Vipavi, ki je bil ustanovljen leto

poprej in oddelek na Colu. V šolskem letu 1972/1973 se je v oddelek v Vipavi

prijavilo 15 učencev za učenje klavirja in harmonike; oddelek je deloval najprej v

eni izmed učilnic na osnovni šoli, nato pa v garderobi zadružnega doma. Pouk

harmonike na Colu so obiskovali 4 učenci, oddelek je deloval v prostorih osnovne

šole.

Ravnatelj Zupančič je ponovno uvedel roditeljske sestanke, ob začetku in koncu

šolskega leta jih je vodil sam, vmes pa razredniki. Uvedel je govorilne ure za starše,

sicer pa so starši že vrsto let lahko prisostvovali individualnemu pouku svojih otrok.

V prizadevanjih za čim večje vključevanje šole v javno kulturno življenje je šola

začela redno prirejati interne in javne koncerte ter sodelovati na raznih prireditvah in

revijah glasbenih šol.

Ena temeljnih skrbi novega vodstva je bila tudi ureditev šole. Opravili so temeljito

adaptacijo, popravili so streho in zgradili betonsko stopnišče. Občina je glasbeni šoli

dala v upravljanje dvorano v pritličju, ki so jo delili s pevskim zborom Srečko

Kosovel. Najeli so kredit pri banki za nakup glasbenih instrumentov in pisarniške

opreme. Šolnina se je povišala; učenci, ki so igrali klavir so plačevali tudi prispevek



za obrabo instrumenta. Vendar za večino staršev to več ni predstavljalo prevelik

strošek, saj se je življenjski standard v sedemdesetih letih, v primerjavi s preteklimi

leti, občutno izboljšal. Svoje ambiciozne načrte je ravnatelj lahko uresničeval le z

izjemnimi sodelavci. Največji problem je bil učitelje dobiti in jih zaposliti. Redno

zaposlenih učiteljev je bilo skupaj s tajnico in snažilko osem, število honorarnih

delavcev pa se je iz leta v leto spreminjalo. Med zaposlenimi učitelji je bilo vedno

več bivših gojencev glasbene šole, ki so se vračali s študija. Šole so si med seboj

»izposojale« učitelje za poučevanje predmetov, kjer je bilo manjše število vpisanih

učencev.

6. decembra 1972 si je šola s sklepom okrožnega sodišča v Kopru preimenovala v

Glasbena šola Vinko Vodopivec Ajdovščina. Po ustavnih spremembah leta 1974 se

je šola vključevala v delegatski sistem. Tako kot vse delovne organizacije je porabila

svoje moči za sprejemanje in potrjevanje gore samoupravnih aktov ter za reševanje

skupnih zadev na številnih notranjih sestankih in konferencah raznih skupnosti.

Občinska Temeljna izobraževalna skupnost je bila še vedno glavni financer.

Glasbena šola je dobivala sicer več denarja kot prej, vendar še vedno premalo za

normalno delovanje. Plačevali so delo ter materialne stroške učiteljev in njihovih

nadur, ki jih je bilo veliko, zaradi pomanjkanja učiteljev.

Leta 1974 je Temeljna izobraževalna skupnost zahtevala znižanje števila nadur, kar

pa bi pomenilo tudi krčenje pouka. Zaradi neplačevanja celotnega števila nadur in

materialnih stroškov učiteljev, je bila glasbena šola prisiljena zvišati šolnino in od

tam črpati sredstva.

V skladu z novim zakonom je šola v sedemdesetih letih sprejela nov statut in

pravilnike, sprejemala nove predmetnike, ravnatelj in učitelji so dosledno

izpolnjevali predpisano šolsko dokumentacijo.

29.maja 1972 je republiški sekretar za prosveto in kulturo g. Tomaž Bizalj izdal

Pravilnik o ocenjevanju učencev v glasbenih šolah. Pravilnik se je precej nanašal na

že veljaven Zakon o ocenjevanju učencev v osnovnih in srednjih šolah objavljen v

Uradnem listu SRS, št. 20-159/69. Pravilnik je določal, da se učence ocenjuje na

naslednji način:

• učenčevo vedenje v glasbeni šoli se ne ocenjuje,



• pri nastopu se ocenjuje predvsem muzikalno tehnična izvedba in splošen vtis

(zanesljivost, igranje na pamet, muzikalno tehnična zahtevnost skladbe …),

• ocene za nastop so: zelo uspešno, uspešno in zadovoljivo,

• pri individualnem pouku spremlja učitelj učenčevo delo skozi vse leto. Pri tem

upošteva zlasti obseg in kvaliteto predelane snovi, učenčev muzikalni in tehnični

razvoj ter marljivost,

• pri nauku o glasbi se uporabljajo različne oblike preverjanja znanja (ustno

spraševanje, pisne naloge, naloge objektivnega tipa, storitve …),

• pri komornih vajah, orkestru in zboru se pri ocenjevanju upošteva zlasti

prizadevnost in rednost učenca,

• ko komisija ocenjuje letni uspeh iz glavnega predmeta, upošteva tudi učenčev

uspeh med šolskim letom,

• pri ocenjevanju splošnega uspeha je treba upoštevati zlasti oceno iz glavnega

predmeta. Splošni uspeh oceni učiteljski zbor.

Statut Glasbene šole »Vinko Vodopivec» v Ajdovščini je bil najprej predstavljen

zaposlenim na glasbeni šoli v času od 1. februarja 1973 do 15. maja 1973. Potrdil ga

je ustanovitelj Skupščina občine Ajdovščina dne 29. maja 1973 in je začel veljati 6.

junija 1973. Statut je obsegal 36 strani in 163. členov. V uvodu Statut definira

glasbeno šolo kot vzgojno-izobraževalni zavod ter samostojno in samoupravno

organizacijo združenega dela, ki ima poseben družbeni pomen. Določal je sledeče

prvine:

• da je šola pravna oseba, ki jo zastopa in zanjo podpisuje ravnatelj, v njegovi

odsotnosti pa oseba, ki jo imenuje delavska skupnost,

• določa naloge šole,

• določa samoupravne akte šole: splošne in individualne

splošni akti so:

o Pravilnik o delovnih razmerjih,

o Pravilnik o oblikovanju in delitvi dohodkov,

o Pravilnik o delitvi osebnih dohodkov,

o Pravilnik o delitvi sredstev sklada skupne porabe



o Pravilnik o razdeljevanju sredstev za stanovanjske izgradnje

o Pravilnik o privatnih izpitih,

o Pravilnik o delu samoupravnih organov,

o Pravilnik o delu skupnosti učencev,

o Pravilnik o varnosti pri delu,

o Pravilnik o učnih pristojbinah,

o Finančni in zaključni račun,

o Akt o sistemizaciji delovnih mest,

o Vojni načrt in razvojni načrt šole ter

o Pravilnik o knjigovodstvu.

individualni akti so:

o odločbe,

o pogodbe,

o odredbe,

o potni nalogi,

o naročilnice in drugo.

• definira delovno skupnost in njeno delovanje,

• pri upravljanju glasbene šole in nalogah, ki so določene s tem statutom sodelujejo

in odločajo enakopravno s člani delavske skupnosti tudi zainteresirani občani –

predstavniki javnosti. Te predstavnike, po enega člana, imenujejo:

o Skupščina občine Ajdovščina,

o SZDL občine Ajdovščina,

o starši (eden iz Ajdovščine in eden iz Vipave),

o skupnost učencev,

o Krajevna skupnost Vipava.

• imenovanje ravnatelja, njegovo vlogo in naloge kot pedagoškega,

umetniškega in upravnega vodjo šole,

• naloge in pristojnosti učiteljskega zbora,

• naloge učitelja in njegove delovne obveznosti,

• naloge administratorja,

• naloge snažilke in hišnika,



• trajanje pouka in učne ure,

• vpis in izpis učencev,

• pravice in dolžnosti učencev,

• izpite, vzgojne ukrepe ter pohvale in nagrade,

• skupnost učencev,

• povezovanje šole s starši in okoljem,

• šolsko dokumentacijo,

• šolski koledar,

• delovna razmerja.

7. februarja 1975 je ravnatelj Franc Zupančič na Temeljno izobraževalno skupnost

naslovil Program investicij v šolstvu. V programu najprej navaja število vpisanih

otrok v preteklih petih letih ter predvideno število v prihodnjih petih letih, in sicer:

Šolsko leto Število vpisanih otrok

1969/1970 71

1970/1971 87

1971/1972 123

1972/1973 156

1973/1974 136 + 50 pri baletu

1974/1975 137 + 30 pri baletu

1975/1976 * 145 + 40 pri baletu

1976/1977 * 150 + 45 pri baletu

1977/1978 * 155 + 50 pri baletu

1978/1979 * 160 + 55 pri baletu

1979/1980 * 170 + 60 pri baletu

* predvideno število

Tabela 5: Dejansko in predvideno število vpisanih otrok od leta 1969 do 1980

Program navaja tudi število pedagoških delavcev in kako je organiziran pouk.



V šolskem letu 1974/1975 je na glasbeni šoli bilo zaposlenih:

• v rednem delovnem razmerju 6 delavcev,

• honorarno zaposleni so bili 4 delavci.

Potrebe glede na sistemizacijo delovnih mest pa so bile: 2 učitelja za harmoniko,

učitelj godal zaposlen za polovičen delovni čas in učitelj solopetja zaposlen za

polovičen delovni čas.

Povprečna starost učiteljev zaposlenih na šoli je bila 30 let.

Organizacija pouka:

pouk je potekal v dopoldanskem in popoldanskem času

šolska stavba je delno ustrezala zahtevam pouka. Problematičen je bil predvsem

zunanji videz stavbe in okolica. Urediti je bilo treba poseben dostop, prostore

zvočno izolirati, zgraditi dvorano za interne in javne nastope ter za pouk baleta.

Ravnatelj je še navajal, da je bila lega sicer ugodna, motila ga je le bližina glavne

ceste. Površina prostorov za individualni pouk je bila zadovoljiva (šola je

razpolagala s šestimi učilnicami) le učilnica za nauk o glasbi je bila premajhna,

saj je merila 28 m2. Šola ni imela posebnih kabinetov, knjižnice in kuhinje, imela

pa je zbornico in sanitarije.

šola je imela oddelka v Vipavi in na Colu. Na obeh lokacijah je gostovala v

prostorih osnovne šole, zato so prostori le delno ustrezali. Glede na vsakoletno

povečanje učencev v Vipavi, bi šola bila rabila vsaj en lasten prostor.

da bi šola ustrezala namenu, je bilo potrebno stavbo adaptirati, oziroma preurediti

v naslednjem:

o fasado je bilo treba prebeliti, v celoti obnoviti podstrešje in prekriti streho.

(zaradi dotrajanosti je bilo treba okna v celoti zamenjati),

o zvočno je bilo treba izolirati vrata z dvojnimi tapeciranimi vrati,

o pod sanitarijami je bilo nujno vstaviti betonsko ploščo, sicer bi bila

nevarnost, da se zaradi vlage nosilni trami podrejo,

o šola je potrebovala dvorano za javne in interne nastope, gostovanja drugih

glasbenih šol, vaje pevskega zbora in instrumentalnih ansamblov ter za

pouk baleta (v ta namen je bila potrebna prostorska preureditev).

Potrebovali so tudi manjši prostor za knjižnico ter kabinet z

avdiovizuelnimi sredstvi. V celoti so predvidoma potrebovali devet učilnic



za individualni pouk, dvorano, dva kabineta, zbornico in dva upravna

prostora.

V programu je navedeno, da bi za vso predvideno prenovo stavbe zadostovalo

1.000.000 dinarjev

Žal pa so bila prizadevanja ravnatelja Franca Zupančiča za obnovo stavbe, v kateri je

bil sedež šole zaman, saj je do vidnejših sprememb prišlo šele v osemdesetih letih.

Učitelji šole so v decembru 1978 sprejeli novo nalogo, saj so na pobudo g. Franca

Boštjančiča sestavili program za mladinski abonma za leto 1979. Program se je

odvijal ob petkih ob osemnajstih. Organizirali so osem predstav v katerih so težili k

raznovrstnosti, kakovosti ter minimalnosti. Vse predstave so bile izjemno obiskane,

zato so se odločili mladinski abonma nadaljevati tudi prihodnjo sezono (1979/1980)

ter sezono 1980/1981. Mladinski abonma za sezono 1981/1982 in dalje je

organizirala ga. Bojana Kemolj iz Kulturne skupnosti.

Ob koncu šolskega leta 1980/1981 je bil dan razpis za ravnatelja, na katerega se

dotedanji ravnatelj ni prijavil. Za novo ravnateljico glasbene šole v Ajdovščini je

maja 1981 bila izbrana Aleksandra Trebižan, nekdanja gojenka in dolgoletna

učiteljica na glasbeni šoli. Tudi ona se je spopadala predvsem s finančnimi in

kadrovskimi težavami.

Novo ravnateljico so tako kot njene predhodnike pestile predvsem denarne težave,

zato je poskušala od financerja pridobiti dodatna sredstva, ki bi omogočala realno

načrtovanje in nemoten potek dela. Za povrh so se v osemdesetih letih začeli

vsesplošni varčevalni ukrepi, ki niso obšli tudi glasbeno šolo. Posledica vse manjšega

pritoka denarja iz državne blagajne je bilo drastično povečanje prispevka staršev in

nadalje tudi vse slabši vpis šoloobveznih otrok v glasbeno šolo.

Zbor delovne skupnosti je na svoji seji dne 22. marca 1982 na podlagi18. člena

samoupravnega sporazuma združevanja dela delavcev v delovni organizaciji in 199.-

202. člena Statuta Glasbene šole Vinko Vodopivec Ajdovščina sprejel Organizacijo

in strukturo del in nalog.

Na šoli so poleg pouka pihal – trobil, klavirja, harmonike, kitare in violine delovali

še harmonikarski orkester, kitarski ansambel, harmonikarski kvartet in skupina blok



flavt. Poleg navedenih predmetov bi morali učenci obiskovati še zbor ter učenci

višjih razredov še spoznavanje glasbene umetnosti, vendar teh predmetov, zaradi

preobremenjenosti in pomanjkanja učiteljev, ni bilo.

Delovno poročilo navaja, da bi šola na podlagi planiranega števila pedagoških ur

(186,3 tedensko) potrebovala še 8,5 učitelja. Na glasbeni šoli je bilo v šolskem letu

1982/1983 zaposlenih 7 pedagoških delavcev, ravnatelj, računovodkinja – tajnica ter

čistilka.

Poročilo še navaja, da je instrumentarij v glavnem že amortiziran, bila pa je potreba

po nabavi klavirja, harmonike in flavte. Na dislociranem oddelku v Vipavi so

potrebovali gramofon za potrebe pouka nauka o glasbi. Nerešljiv problem je

predstavljalo tudi uglaševanje klavirjev in ostalih instrumentov, ker uglaševalcev ni

bilo.

15. junija 1984 je bil na samoupravno interesno skupnost za izobraževanje

Ajdovščina naslovljen dopis v katerem je ravnateljica Aleksandra Trebižan prosila,

da bi Območna izobraževalna skupnost (OIS) v celoti krila stroške za

računovodkinjo – tajnico in čistilko – hišnico.Po dotedanjih normativih jim je OIS

financirala le 0,5740 ravnateljice (ostalo je dopolnila s pedagoškim delom), 0,5740

računovodkinje – tajnice in 0,5740 čistilke – hišnice. Kot razlog za tako zahtevo je

ravnateljica navedla, da je računovodkinja – tajnica imela zaradi narave dela polno

zaposlitev, saj je morala finančna in tajniška dela opraviti v enaki širini kot na drugih

šolah (operirala je le z manjšimi številkami). Tudi delo čistilke – hišnice je bilo

nemogoče primerjati z ostalimi šolami, saj je Adela Zemolo, ki je bila zaposlena na

tem delovnem mestu, morala kuriti v vseh učilnicah čez ves dan (pouk je potekal

dvoizmensko). Poleg tega je skrbela za pripravo drv, za vsa popravila, beljenje in še

nešteto drugih opravil. Ravnateljica je izpostavila finančni problem, katerega rešitev

je predstavljalo tudi skoraj 50% povišanje prispevka staršev (predvideno za naslednje

šolsko leto).

V želji po izboljšanju razmer je ravnateljica 20. marca 1985 Skupščini občine

Ajdovščina Komiteju za gospodarstvo in planiranje poslala dopis v katerem prosi za

izdajo soglasja k ureditvi dvorišča, ki meji na Goriško cesto ter možnost dodelitve

pravice uporabe celotnega objekta na Štrancarjevi ulici številka 8 v Ajdovščini.



Dvorišče so uredili ob 40-obletnici ustanovitve, vse prostore bivšega Šaplovega

hotela pa, na žalost, niso dobili v uporabo vse do konca devetdesetih let.

V šolskem letu 1986/1987 je bilo v glasbeno šolo v Ajdovščini vpisanih 136 učencev

pri individualnem pouku in 63 k skupinskemu pouku, od tega jih je 24 obiskovalo

malo glasbeno šolo. Od instrumentov so poučevali: klavir, harmoniko, violino,

kitaro, blok flavto, flavto, klarinet, trobento in solopetje. V okviru šole so delovali

otroški pevski zbor, tamburaški ansambel, harmonikarski ansambel, kitarski duet,

pihalno-trobilni in orffov ansambel. Prirejali so šolske interne nastope, na katerih

nastopi vsak učenec vsaj enkrat ter štiri javne nastope. Sodelovali so z Društvom

glasbenih pedagogov Primorske in tako sodelovali na nastopih v Sežani, Trstu in

Špetru v Italiji. V juniju leta 1987 so snemali na Radiu Koper, šestdeset minut

čistega programa. Tako kot vsako leto so se odzvali na vsa vabila in sodelovali na

številnih prireditvah v Ajdovščini in okolici. Poročilo o delu šole v šolskem letu

1986/1987 navaja, da so za mlajše in za starejše učence organizirali tudi obisk dveh

koncertov v Cankarjevem domu. V šolskem letu 1986/1987 so nabavili nov pianino,

dva klarineta ter harmoniko.

V šolskem letu 1987/1988 so poleg instrumentov, ki so jih poučevali prejšnje šolsko

leto, začeli s poučevanjem saksofona. K individualnem pouku je bilo vpisanih147, k

skupinskemu pa 54 učencev. Načrt dela v šolskem letu 1987/1988 navaja, da bodo

pripravili nekaj učencev za republiško tekmovanje iz flavte in solopetja.

Zavod Socialistične republike Slovenije je 19. maja 1989 vsem glasbenim šolam v

Sloveniji poslal dopis v katerem prosi šole naj izpolnijo obrazec Š-U za popis

glasbenih šol. Priloga obrazcu je tudi poročilo o delu v šolskem letu 1988/1989.

Glasbena šola Vinka Vodopivca je bila v letu 1988 financirana s strani Občinske

izobraževalne skupnosti (76%), prispevka staršev – šolnina (7%), drugi prihodki pa

so predstavljali preostalih 17% vseh prihodkov. Poročilo navaja, da so v šolskem letu

1988/1989 zaposlili tri študentke preko mladinskega servisa, ker se na razpis za

prosta delovna mesta ni nihče javil. Vzrok za to je verjetno dejstvo, da občina

Ajdovščina že več let ni namenjala sredstva za štipendiranje glasbenega pouka.

Novih učilnic, kljub prostorskim problemom, niso dobili. Nabavili so tri tamburice in

radiokasetofon. Ravnateljica Aleksandra Trebižan je ocenila realizacijo letnega

načrta kot zelo uspešno. Letni delovni načrt so presegli predvsem na področju



sodelovanj, nastopov in doseženih rezultatov. Individualni pouk je obiskovalo 144,

skupinski pa 49 učencev. Trije učenci so uspešno opravili sprejemne izpite na Srednji

glasbeni in baletni šoli v Ljubljani, Andreja Furlan na klavirskem oddelku, Tanja

Brecelj na kitarskem oddelku in Marko Kobal na oddelku za solopetje.

Poročilo ob koncu šolskega leta 1989/1990 navaja, da je šolo obiskovalo skupno 198

učencev (150 učencev pri individualnem in 48 pri skupinskem pouku), po

sistemizaciji je bilo zaposlenih 10,6 učitelja (dejansko je na šoli bilo zaposlenih

sedem učiteljev redno ter pet zunanjih sodelavcev) ter tehnično osebje (ravnateljica,

računovodkinja in snažilka). V šolskem letu 1989/1990 je bilo opravljenih 9348 ur

dela. Omenjeno je še, da je bilo v ajdovski občini omejeno financiranje glasbene

šole. Občinska izobraževalna skupnost je financirala 140 otrok individualnega pouka.

Šoloobveznih otrok v občini je bilo 2900, delež šoloobveznih otrok, ki so obiskovali

glasbeno šolo je bil od 4,2 do 5%. Ravnateljica Aleksandra Trebižan v dopisu

številka 323/89, naslovljenem na Glasbeno šolo Tolmin navaja podatke o številčnem

razvoju Glasbene šole Vinko Vodopivec Ajdovščina v preteklih petih letih (od

šolskega leta 1985/1986 do šolskega leta 1989/1990). Tako med drugim navaja, da

sprejemnih preizkusov niso izvajali že štiri leta. Vsako leto so vpisovali približno 50

novih učencev. K solopetju so do tedaj vpisovali vse zainteresirane, vendar je

ravnateljica predvidevala, da bodo tudi pri solopetju omejili vpis. Navaja še, da so

poleg vsakoletnih kadrovskih problemov imeli tudi finančne težave, saj so v letu

1989 imeli velike varčevalne ukrepe. Občinska izobraževalna skupnost jim je

financirala le 75% ekonomske cene, 25% so morali pokrivati s šolnino. Po dolgih

razpravah z Občinsko izobraževalno skupnostjo so se le dogovorili, da jim pokrijejo

plače zaposlenih (le za 140 otrok individualnega pouka), materialne stroške in

amortizacijo pa so pokrivali sami.

V šolskem letu 1990/1991 je bilo v glasbeno šolo v Ajdovščini vpisanih 209

učencev, 161 učencev k individualnemu in 48 k skupinskemu pouku. Na šoli je bilo

redno zaposlenih osem učiteljev, ravnateljica, administratorka in snažilka, ter šest

zunanjih sodelavcev – učiteljev. Nabavili so orgle za potrebe pouka pianistov, ki so

končali šest razredov klavirja, televizijo z videorekorderjem za potrebe nauka o

glasbi, dve klasični kitari, tri violončela, dva saksofona ter nekaj strojev, ki so



olajšali pisarniško delo (računalnik s tiskalnikom, telefax in kopirni stroj). Prenovili

so tudi večjo učilnico v pritličju stavbe za ansambelski pouk.

Glasbeni pouk v šolskem letu 1991/1992 je obiskovalo179 učencev individualnega

pouka in 32 učencev skupinskega pouka. Učenci so se učili igranja na naslednje

instrumente:

predmet število učencev

klavir 45

harmonika 38

violončelo 5

kontrabas 1

kitara 52

flavta 11

klarinet 8

saksofon 1

trobenta 1

solopetje 17

Tabela 6: Število učencev po predmetih v šolskem letu 1991/1992

V šolskem letu 1992/1993 je glasbeno šolo obiskovalo 210 učencev, 174 individualni

pouk in 36 učencev skupinski pouk. V tem šolskem letu niso imeli večjih nabav in

adaptacij. Vpeljali so pouk orgel in v začetku so orgle poučevali kar dotedanji učitelji

klavirja. Delo z učenci je potekalo tekoče in imeli so kar nekaj nastopov v šolski

dvorani, v prostorih osnovne šole v Vipavi, na Zemonu in v Pilonovi galeriji v

Ajdovščini. Sodelovali so tudi na vseh večjih prireditvah v Ajdovščini in okolici.

S šolskim letom 1993/1994 je dotedanja ravnateljica Aleksandra Trebižan prevzela

delovno mesto ravnateljice Zavoda za kulturo, izobraževanje in šport v Ajdovščini.

Tako je večina vsesplošnih zakonskih sprememb doletela novoizvoljeno ravnateljico

Martino Černe Vodopivec, ki je dotedaj na šoli poučevala kitaro. V šolo je bilo

vpisanih 190 učencev, ki so obiskovali pouk klavirja, kitare, harmonike, flavte,



violine, klarineta, saksofona, solopetja, violončela, orgel in kontrabasa. 38 učencev je

obiskovalo malo glasbeno šolo. Pričeli so tudi z bobnarskim tečajem, ki ga je vodil

Sergej Ranđelović. Ustanovil je tudi pop-rock skupino Ad-hoc, ki je uspešno

delovala kakšne štiri leta.

V šolskem letu 1994/1995 so poleg instrumentov, ki so jih poučevali leto pred tem,

organizirali še godalni orkester, pihalni orkester ter uvedli pouk trobil. V poročilu

ravnateljice je bila izpostavljena potreba po ustreznejši dvorani z garderobo, in sicer

za redne interne nastope, za pouk orglavcev, za vaje orkestrov (godalnega, pihalnega

in tamburaškega), za komorno muziciranje ter za morebiten pouk baleta. Še naprej so

ohranili dejavnosti iz preteklih let, kot je na primer izposoja notnega gradiva.

Poročilo navaja, da glasbena knjižnica vsebuje preko 2500 enot.

V analizi stanja in dosežkov v šolskem letu 1995/1996 je ravnateljica Martina Černe

Vodopivec navedla, da je pouk potekal redno na sedežu šole, na sedežu šole na

Štrancarjevi 8, v Ajdovščini, v prostorih stare šole v Vipavi, na podružničnih šolah v

Podnanosu in Vrtovinu. Znova je izpostavila problematiko prostgorov za nastope

učencev, sa je bila šolska dvorana s petdesetimi sedeži mnogokrat pretesna. Na

stavbi v ajdovščini so opravili nekaj večjih vzdrževalnih del, nabavili so tudi nekaj

instrumentov (tri violončela in sopran saksofon) ter nekaj druge opreme, redno pa so

uglaševali klavirje in pianine. Nekaj sredstev za vzdrževalna dela je prispevala

občina Ajdovščina, ostalo so pokrili iz sredstev za materialne stroške. Izvedli so

tudišolo v naravi v Čatežu, ki je trajala 6 dni in v katero je bilo vključenih 43

učencev. Zabeležili so preko 90 nastopov učencev, štirje učenci so na regijskem

tekmovanju dosegli uspešne uvrstitve, in sicer dve prvi nagradi, eno drugo in eno

tretjo nagrado.

Poročilo o delu v šolskem letu 1996/1997 navaja, da je šolo obiskovalo naslednje

število učencev:

individualni pouk 208 učencev

malo glasbeno šolo 10 učencev

glasbeno pripravnico 25 učencev

samo nauk o glasbi (1. razred) 32 učencev

pihalni orkester 24 učencev

godalni ansambel 10 učencev



bobnarski tečaj 10 učencev

V sodelovanju z Zvezo kulturnih organizacij Ajdovščina so pripravili mednarodno

poletno klavirsko šolo pod vodstvom priznanega ruskega pedagoga Igorja Lazka.

Omenjeni pedagog je še vedno redni profesor na Evropskem konservatoriju v Parizu

ter predsednik mednarodnega pianističnega tekmovanja Nikolaj Rubinstein v Parizu.

V mednarodni poletni klavirski šoli so sodelovali tako aktivni kot tudi pasivni

pianisti. Potekala je od 30. junija do 13. julija 1997. Pouk je potekal individualno v

dvorani Glasbene šole Vinka Vodopivca Ajdovščina, po urniku, ki ga je ravnateljica

Martina Černe Vodopivec oblikovala in uskladila s prof. Lazkom. Pod profesorjevim

vodstvom so udeleženci izpolnjevali tehniko in študirali koncertni repertoar, ki so ga

sami predlagali. Vsak udeleženec je lahko tudi vadil dve uri pred uro s profesorjem,

tisti, ki so bivali v Ajdovščini pa so imeli možnost vadenja ves dan. Poleg

neposrednega dela z učenci so 30. junija 1997 organizirali celovečerni koncert Igorja

Lazka ter 12. julija 1997 zaključni koncert udeležencev mednarodne poletne

klavirske šole, oba koncerta na Zemonu.

8. februarja 1998 so praznovali 50-letnico ustanovitve glasbene šole v Ajdovščini.

Ob tej priliki so izdali publikacijo, ki jo je pripravila arhivistka Vlasta Tul iz

Pokrajinskega arhiva v Novi Gorici. Izdali so zgoščenko s posnetki najboljših

učencev, nameravali so oblikovati tudi spletno stran na Internetu, vendar je do tega

prišlo šele leta 2001. Organizirali so slavnostni koncert na dvorcu Zemono, ter se

predstavili v publikaciji Mali slovenski eden – Vipavska dolina.

V analizi dela v šolskem letu 1999/2000 je navedeno, da je šolsko leto uspešno

zaključilo naslednje število učencev:

• individualni pouk 223 učencev

• nauk o glasbi (skupno) 324 učencev

• godalni orkester 24 učencev

• balet 36 učencev

• trio saksofonov 3 učenci

• kvartet kitar 4 učenci

• bobnarski tečaj 12 učencev

• zbor flavt 7 učencev



Pouk je potekal na sedežu v Ajdovščini, v dveh učilnicah v stari šoli v Vipavi, na

Colu, ter na podružničnih šolah v Vrtovinu in Podnanosu.

Sicer pa so učenci glasbene šole imeli 154 nastopov. V tem šolskem letu so nabavili

tudi nekaj pripomočkov za pouk, med drugim tudi čembalo. Poleti 1999 je ponovno

potekala Mednarodna poletna klavirska šola pod vodstvom Igorja Lazka. Udeležilo

se jo je 19 pianistov. Mednarodna klavirska šola pod vodstvom Igorja Lazka je

potekala redno do šolskega leta 2004/2005, v letih 2002/2003 in 2003/2004 je

potekala v februarju in v juliju.

Od šolskega leta 1999/2000 pa do šolskega leta 2005/2006 so imeli po osem

pedagoških konferenc, dve seji Sveta staršev ter dve seji Sveta šole na šolsko leto.

Učitelji so se izobraževali na različnih seminarjih in študijskih skupinah, aktivih na

šoli, v okviru Zveze primorskih glasbenih šol (prejšnje Društvo glasbenih pedagogov

primorske), ter v okviru Zavoda za šolstvo. Značilnost teh šolskih let je pogosto

menjavanje učiteljev, predvsem pri flavti in kitari.

Problemi pri vpisu učencev k instrumentu so bili in so še vedno enaki: nezmožnost

ugoditi vsem željam, predvsem pri klavirju, kitari in flavti. Največkrat se učenci, ki

so zavrnjeni odločajo za ure pri privatnem učitelju in potem na glasbeni šoli

opravljajo le privatni izpit in tako dobijo veljavno spričevalo. Nekaj, sicer zelo

majhno število, pa se jih odloči za druge manj iskane instrumente kot so na primer

vse vrste trobil.

V šolskem letu 2002/2003 je glasbena šola začela s poučevanjem v Vrhpolju, saj so v

tej vasi ustanovili pihalno godbo. Ker pa kapelnik godbe sam ni bil zmožen tako

veliko število otrok naučiti pravilnih osnov igranja na instrument ter glasbene teorije,

so zaprosili za vpis v Glasbeno šolo Vinka Vodopivca Ajdovščina.

S soglasjem ministra so tako povečali dejavnost, zaposlili nove učitelje za pouk

trobil, pihal in nauka o glasbi ter začeli s poučevanjem vrhpoljskih otrok. V zadnjem

času se je pojavil problem, ker ti otroci ne obiskujejo pouk šolskega pihalnega

orkestra, ki so ga po Zakonu o glasbenih šolah dolžni obiskovati. Šola je tem

otrokom poslala opomine, zaradi prevelikega izostanka od pouka pihalnega orkestra.

Po vsakem opominu se stanje izboljša, vendar le za nekaj časa. Na žalost so starši

prepričani, da se njihovi otroci na glasbeni šoli izobražujejo izključno zaradi Pihalne



godbe Vrhpolje – Vipava, pa čeprav ne izpolnjujejo svojih dolžnosti, kot jih določa

Zakon o glasbenih šolah.

4.2.2.2. Podatki o spreminjanju kazalcev

Kot sem že omenila kazalci, katere sem vključila v raziskavo so učenci in učitelji na

Glasbeni šoli Vinka Vodopivca Ajdovščina od ustanovitve leta 1948 do letošnjega

šolskega leta 2005/2006. Seveda je pri spreminjanju kazalcev potrebno upoštevati

čas iz katerega je podatek ter ekonomske razmere v tistem času. Nekateri podatki,

predvsem o številu učencev v posameznih letih in pri posameznih predmetih, niso

ohranjeni. Podatki o številu učencev, ki obiskujejo teorijo (nauk o glasbi) so do

šolskega leta 1966/1967 navedeni za vse učence, ki so obiskovali ta predmet. Od

šolskega leta 1966/1967 pa za učence, ki so obiskovali le pouk teorije (kot glavni

predmet). Za lažje razumevanje tabel sem pomanjkljivosti označila z naslednjimi

oznakami:

- ni podatkov

* skupni podatek za pihala in trobila

ŠTEVILO VPISANIH UČENCEV V ŠOLSKEM LETU PREDMET 1947/48 1948/49 1949/50 1950/51 1951/52 1952/53 1953/54 1954/55 1955/56

klavir, orgle 26 41 - 19 21 - - 48 33harmonika 14 7 - 5 4 - - 3 2violina 11 3 - 9 8 - - 17 10blok flavta 3 klarinet 1 trobenta 1 solopetje 4 22 - - - -balet 4 teorija 51 54 41 - - - - 5 46

Tabela 7: Število vpisanih učencev od šolskega leta 1947/1948 do 1955/1956



0

10

20

30

40

50

60

klavir

, orgl

e

harm

onika

violin

a

blok f

lavta

klarin

et

trobe

nta

solop

etje

balet

teorija

Šte

vilo

uče

ncev

1947/1948 1948/1949 1949/1950 1950/1951 1951/1952 1952/1953 1953/19541954/1955 1955/1956

Diagram 1: Število vpisanih učencev od šolskega leta 1947/1948 do 1955/1956

Takoj po ustanovitvi šole 9. februarja 1948 je bilo vpisanih 91 učencev, vendar jih je

40 zaradi pomanjkanja instrumentov odpadlo. Ravnateljica Ljudmila Kalin je na

začetku poučevala kar na domačem klavirju, saj na glasbeni šoli ni bilo

usposobljenega klavirja. Število vpisanih otrok v obdobju od šolskega leta 1947/1948

do šolskega leta 1955/1956 precej niha. Žal, ni bilo možno najti dokumente, ki bi

pričali o številu učencev na glasbeni šoli v Ajdovščini v šolskih letih 1949/1950,

1952/1953 ter 1953/1954. Največ vpisanih otrok je bilo v šolskem letu 1948/1949,

kar mislim da kaže le na začetniško zagnanost, saj so bile ekonomske razmere, v

času takoj po drugi svetovni vojni zelo slabe. Najverjetnejši vzrok, da je šolo

obiskovalo tako majhno število učencev, ki so se predvsem učili igranja na klavir,

harmoniko in violino, je bil v majhnem številu zaposlenih učiteljev. Vipavska dolina

je bila prej vezana predvsem na Italijo in glasbena centra sta bila Gorica in Trst,

tako, da v tem prvem obdobju delovanja ni bilo ustreznega kvalificiranega kadra. Že

v tem zgodnjem obdobju se je pokazal problem, ki je prisoten še danes: kako

pridobiti ustrezne učitelje.

Število zaposlenih na šoli v tem obdobju:

1947/1948: 4 učitelji

1948/1949: 3 učitelji

1949/1950: 4 učitelji

1950/1951: 4 učitelji



1951/1952: 4 učitelji

1952/1953: 3 učitelji

1953/1954: 3 učitelji

1954/1955: 3 učitelji

1955/1956: 3 učitelji

ŠTEVILO VPISANIH UČENCEV V ŠOLSKEM LETU PREDMET 1956/57 1957/58 1958/59 1959/60 1960/61 1961/62 1962/63 1963/64 1964/65 1965/66

klavir, orgle 35 37 39 37 31 31 40 31 20 23harmonika 5 3 20 18 21 25violina 8 6 9 6 4 4 flavta 1klarinet 3 3solopetje 1 2 1 teorija 48 - - - - - - - 33 41


0

10

20

30

40

50

60

klavir, orgle harmonika violina flavta klarinet solopetje teorija

Šte

vilo

uče

ncev

1956/1957 1957/1958 1958/1959 1959/1960 1960/1961 1961/1962 1962/19631963/1964 1964/1965 1965/1966


Tudi tabela, ki ponazarja število učencev v obdobju od šolskega leta 1956/1957 do

šolskega leta 1965/1966 je nepopolna, saj za kar sedem šolskih let ni bilo ohranjenih

zapiskov o številu učencev, ki so obiskovali teorijo. Vendar, če sklepamo po ostalih

razpoložljivih podatkih se je število učencev gibalo od 35 (šolsko leto 1960/1961)

do 60 (šolsko leto 1962/1963).




1956/1957: 4 učitelji

1957/1958: 5 učiteljev



1960/1961: 3 učitelji

1961/1962: 3 učitelji

1962/1963: 3 učitelji

1963/1964: 4 učitelji


1965/1966: 4 učitelji

Znova se pojavljal enak problem: ker ni učiteljev, ni učencev. Poročila iz tega

obdobja kot razlog za pomanjkanje učiteljev navajajo predvsem financiranje. Leta

1959 so najprej naslovili dopis na Občinski ljudski odbor Ajdovščina, v katerem so

prosili za dodaten proračunski kredit za zaposlovanje novih učiteljev. Nato so še isto

leto naslovili dopis na Območni ljudski odbor Nova Gorica, v katerem so izpostavili

dva problema: financiranje šole in kadrovanje. Leta 1962 so se vendarle začasno

rešili iz finančne krize in za nekaj učencev pridobili štipendije Sveta za šolstvo, toda

ustreznega kadra, ki bi poučeval še nekaj let niso zaposlili.

ŠTEVILO VPISANIH UČENCEV V ŠOLSKEM LETU PREDMET 1966/67 1967/68 1968/69 1969/70 1970/71 1971/72 1972/73 1973/74 1974/75 1975/76 klavir, orgle 29 25 27 31 40 57 56 53 68 55harmonika 28 29 26 27 30 44 38 38 32 31kitara 12 9 12 22 20blok flavta * 18 * 14 4 * 18flavta 1 1 1 12 10 klarinet 10 6 2 9 2 5 3 saksofon 2 11 1 1 11 trobenta 6 5 1 1 2 3 solopetje 5 balet 48 6 29teorija 49 37 22 - - - 32 19 28 -




01020304050607080

klavir

, orgl

e

harm

onika

kitara

blok f

lavta

flavta

klarin

et

saks

ofon

trobe

nta

solop

etje

balet

teorija

Štev

ilo uče

ncev

1966/1967 1967/1968 1968/1969 1969/1970 1970/1971 1971/19721972/1973 1973/1974 1974/1975 1975/1976


Število učencev v obdobju od šolskega leta 1966/1967 do 1975/1976 si sledi na

naslednji način: 125, 115, 93, 72, 88, 111, 140, 194, 183, 153. Vrednosti 93, 72 in 88

v šolskih letih 1969/1970, 1970/1971 in 1971/1972 so brez števila učencev, ki so

obiskovali teorijo. Zagotovo drži, da je bilo največje število vpisanih otrok v šolskem

letu 1973/1974, ko jih je bilo vpisanih kar 194. To pa zato, ker je tri leta na šoli

deloval oddelek za balet.








1972/1973: 10 učiteljev

1973/1974: 14 učiteljev





ŠTEVILO VPISANIH UČENCEV V ŠOLSKEM LETU PREDMET 1976/77 1977/78 1978/79 1979/80 1980/81 1981/82 1982/83 1983/84 1984/85 1985/86 klavir, orgle 39 39 55 58 47 35 26 36 33 46 harmonika 35 34 43 24 22 23 31 32 27 20 violina 1 1 1 1 1 1 kitara 14 - 26 25 15 27 27 32 38 30 flavta 5 - 16 6 10 22 9 16 14 15 klarinet 4 3 1 2 3 3 trobenta 3 2 1 2 1 solopetje 6 7 teorija 52 - 36 32 18 68 61 36 56 -

Tabela 10 : Število vpisanih učencev od šolskega leta 1976/1977 do 1985/1986

0

10

20

30

40

50

60

70

80

klavir, orgle harmonika violina kitara flavta klarinet trobenta solopetje teorija

Štev

ilo uče

ncev

1976/1977 1977/1978 1978/1979 1979/1980 1980/1981 1981/1982 1982/19831983/1984 1984/1985 1985/1986


Pri podatkih za obdobje od šolskega leta 1976/1977 do 1985/1986 le podatka za

šolski leti 1977/1978 in 1985/1986 nista primerljiva saj manjkata »številčna«

podatka za glasbeno teorijo. Sicer je bilo največ vpisanih učencev v šolskem letu

1984/1985, najmanj pa v šolskem letu 1980/1981.





1979/1980: 10 učiteljev

1980/1981: 10 učiteljev



1981/1982: 11 učiteljev

1982/1983: 12 učiteljev

1983/1984: 12 učiteljev

1984/1985: 12 učiteljev

1985/1986: 12 učiteljev

Število učiteljev je v tem obdobju v začetku naraščalo, potem pa se konstantno

obdržalo na 12 zaposlenih.

ŠTEVILO VPISANIH UČENCEV V ŠOLSKEM LETU PREDMET 1986/87 1987/88 1988/89 1989/90 1990/91 1991/92 1992/93 1993/94 1994/95 1995/96 klavir, orgle 43 48 52 49 46 45 43 48 48 48harmonika 20 27 25 27 28 38 27 35 35 35violina 3 2 2 2 8 12 12 8violončelo 3 5 5 3 3 8kontrabas 1 1 1 1 kitara 37 32 39 42 38 52 44 45 45 40flavta 14 16 11 7 12 11 15 13 13 18klarinet 3 7 10 11 10 8 7 6 6 8saksofon 2 1 4 5 5 5trobenta 1 1 1 1 1 1 22 8 8solopetje 14 13 11 13 16 17 19 22 22 22balet 20teorija 63 54 49 53 58 32 36 62 40 60


010203040506070

klavir

, orgl

e

harm

onika

violin

a

violonče

lo

kontr

abas

kitara fla

vta

klarin

et

saks

ofon

trobe

nta

solop

etje

balet

teorija

Šte

vilo

uče

ncev

1986/1987 1987/1988 1988/1989 1989/1990 1990/1991 1991/1992 1992/19931993/1994 1994/1995 1995/1996




Število učencev v obdobju od šolskega leta 1986/1987 do 1995/1996 je v prvih

sedmih šolskih letih bilo okrog 200 vpisanih učencev, nato pa v zadnjih treh šolskih

letih veliko več. To dejstvo gre verjetno pripisati zamenjavi ravnateljice v šolskem

letu 1993/1994 in novi viziji vodenja šole. Drugi razlog za povečanje, je verjetno

razširitev kitarskega oddelka in oddelkov za pihala in trobila.


1986/1987: 12 učiteljev

1987/1988: 19 učiteljev

1988/1989: 19 učiteljev

1989/1990: 16 učiteljev

1990/1991: 12 učiteljev

1991/1992: 14 učiteljev

1992/1993: 17 učiteljev

1993/1994: 16 učiteljev

1994/1995: 22 učiteljev

1995/1996: 24 učiteljev

Število zaposlenih učiteljev je večje kot v prejšnjih obdobjih, vendar je bila velika

večina zaposlenih za krajši delovni čas.

ŠTEVILO VPISANIH UČENCEV V ŠOLSKEM LETU PREDMET 1996/97 1997/98 1998/99 1999/00 2000/01 2001/02 2002/03 2003/04 2004/05 2005/06 klavir, orgle 48 48 67 58 56 57 51 59 66 64harmonika 35 35 39 32 30 33 29 33 33 34violina 8 14 21 26 24 29 28 28 28 31violončelo 9 8 8 8 7 6 8 8 7 9kontrabas 2 4 3 2 4 4 2 kitara 37 35 41 35 38 42 38 40 34 30tamburice, bas kitara 9 12 13flavta 18 18 26 28 21 19 20 22 21 22klarinet 8 8 8 7 7 9 25 24 23 22bariton 1 2 1 4 4 5 3 4 saksofon 8 8 9 10 8 8 13 13 11 12trobenta 17 17 14 11 10 11 29 29 24 28rog 12 14 12 12tolkala 9 15 16 12 13 6 5 5 6 7solopetje 20 20 21 21 27 20 25 28 24 25balet 25 27 39 38 40 35 29 30 teorija 111 82 89 109 129 147 145 106 110 114




020406080

100120140160

klavir

, org

le

harm

onika

violin

a

violonče

lo

kontr

abas

kitar

a

tambu

rice,

bas k

itara

flavta

klarin

et

barito

n

saks

ofon

trobe

nta, ro

g

tolka

la

solop

etje

balet

teorija

Štev

ilo uče

ncev

1996/1997 1997/1998 1998/1999 1999/2000 2000/2001 2001/2002 2002/2003 2003/20042004/2005 2005/2006


V obdobju od šolskega leta 1996/1997 do 2005/2006 opažamo predvsem uvedbo

poučevanja številnih novih instrumentov, kar ima za posledico povečanje števila

učencev in učiteljev.

V šolskih letih 2001/2002, 2002/2003 ter 2004/2005 število učencev presega številko

430, vendar moramo upoštevati, da se veliko otrok odloča za obiskovanje dveh

predmetov (nauk o glasbi pri tem ni upoštevan, saj je obvezen predmet ob pouku

instrumeta).


1996/1997: 27 učiteljev

1997/1998: 25 učiteljev

1998/1999: 27 učiteljev

1999/2000: 27 učiteljev

2000/2001: 29 učiteljev

2001/2002: 27 učiteljev

2002/2003: 32 učiteljev

2003/2004: 32 učiteljev



2004/2005: 33 učiteljev

2005/2006: 36 učiteljev

S šolskim letom 2002/2003 opažamo povečanje števila učiteljev (prej tudi učencev),

ki izhaja predvsem iz dejstva, da je Glasbena šola Vinka Vodopivca Ajdovščina

začela s poučevanjem v Vrhpolju. V letošnjem šolskem letu je največ zaposlenih

učiteljev, vendar so le redki zaposleni za polni delovni čas in večinoma poučujejo na

dveh šolah.

Razmerje učenec – učitelj in gibanje le tega skozi zgodovino šole, nazorno kaže

spodnja tabela.

Šolsko leto Število učencev Število učiteljev Št. učencev na učitelja 1948/1949 55 3 18 1949/1950 41 4 10 1951/1952 58 4 15 1954/1955 58 3 19 1955/1956 46 3 15 1957/1958 47 5 9 1959/1960 44 5 9 1961/1962 35 3 12 1963/1964 52 4 13 1965/1966 52 4 13 1967/1968 115 5 23 1969/1970 72 5 14 1971/1972 111 8 14 1973/1974 194 14 14 1975/1976 153 9 17 1976/1977 152 8 19 1979/1980 150 10 15 1981/1982 176 11 16 1983/1984 155 12 13 1985/1986 123 12 10 1987/1988 201 19 11 1989/1990 203 16 13 1991/1992 211 14 15 1993/1994 274 16 17 1995/1996 280 24 12 1997/1998 338 25 14 1999/2000 399 27 15 2001/2002 435 27 16 2003/2004 436 32 14 2005/2006 425 36 12

Tabela 13: Število učencev na učitelja



5. ZAKLJUČEK

5.1. TEST HIPOTEZ

H 1: Število učencev linearno narašča s številom učiteljev.

Ugotovitev delno drži. V letih, ko so organizirali nove oddelke, z novimi instrumenti,

je trditev držala, saj je bilo potrebno pridobiti nove učitelje ter nove učence. Če pa

namesto učitelja, ki je bil zaposlen za polni delovni čas, zaposlimo dva učitelja za

polovični delovni čas se število učencev zato ne bo povečalo. To je razvidno iz

Tabele 13.: po letu 2000 se je število učiteljev povečevalo, število učencev pa ostalo

približno enako, oziroma se zmanjševalo.

H 2: Zaradi boljših ekonomskih razmer je vpis v Glasbeno šolo Vinka Vodopivca

Ajdovščina v zadnjih letih večji kot leta prej.

Trditev drži, saj je glasbena šola v Ajdovščini dostopna tudi za tiste manj premožne.

Vsako leto se zaradi slabih ekonomskih in socialnih razmer oprosti oziroma zniža

šolnino približno 25 učencem.

H 3: Do začetka devedesetih let prejšnjega stoletja je bilo pomanjkanje finančnih

sredstev vzrok za pomanjkanje učiteljev na glasbeni šoli.

Trditev delno drži, saj je poleg pomanjkanja finančnih sredstev bil vzrok tudi v

nekvalificiranosti kandidatov.

H 4: Danes je vzrok za pomanjkanje učiteljev na glasbeni šoli premajhno število

diplomantov Akademije za glasbo, ki se želijo posvetiti poklicu učitelja.

Trditev drži. Večina diplomantov Akademije za glasbo nadaljuje kariero v raznih

orkestrih ali kot solisti doma in v tujini. Tistih, ki se odločijo za poklic učitelja na

glasbeni šoli pa je premalo za zadostitev potreb na vseh glasbenih šolah v Sloveniji.

H 5: Danes je eden izmed največjih problemov, zaposliti učitelja s primerno

izobrazbo.



Poklic učitelja na glasbeni šoli zahteva VII. stopnjo izobrazbe (akademski

glasbenik). Ker je akademskih glasbenikov, ki se odločijo za poklic učitelja premalo,

glasbene šole zaposlujejo (kot izhod v sili) tudi tiste kandidate s srednješolsko

izobrazbo v okvirih možnosti, ki jih dovoljuje zakonodaja.

5.2. POVZETEK UGOTOVITEV

Ugotovila sem, da se je delovanje Glasbene šole Vinka Vodopivca Ajdovščina, vse

od ustanovitve leta 1948 prilagajalo času in spremembam, ki jih je le ta prinašal.

Tako so začetki bili takoj po drugi svetovni vojni, ko je bila vsesplošna ekonomska

prizadetost, precej skromni. Instrumente se je pridobivalo počasi ter pravtako

učitelje, ki bi jih poučevali. V prvih desetih letih so bili na šoli zaposleni le 3 do 4

učitelji. Temu primeren je bil tudi vpis učencev.

Prvotni problem pridobitve učiteljev je bila predvsem neustrezna izobraženost

delovne sile, kasnejši pa tudi financiranje šole za potrebe zaposlovanja dodatnega

učiteljskega kadra.

V obdobju od leta 1970 do leta 1990 je bilo nekakšno zatišje, kar se kadrovske

problematike tiče. Bolj so bili izpostavljeni problemi financiranja za potrebe obnove

stavbe, okolice ter nabave instrumentov.

Od leta 1990 naprej se je povečalo število vpisanih otrok v ajdovsko glasbeno šolo,

saj se je že leta 1993 v šolo vpisalo 274 otrok, kar je za približno 100 učencev več v

primerjavi z vpisi pred letom 1990. Število učencev je naraščalo in v letošnjem

šolskem letu doseglo število 425. To dejstvo je s seboj potegnilo predvsem potrebo

po zaposlovanju novih učnih moči in tako znova odprlo, skozi zgodovino

ponavljajočo se, kadrovsko problematiko.

5.3. KRITIČNA ANALIZA

Težavo pri zbiranju podatkov, predvsem o številu učencev pri posameznih predmetih

ter v posameznih šolskih letih, mi je predstavljalo predvsem pomanjkanje



posameznih dokumentov, ki se žal niso ohranili in jih nisem našla tako na Glasbeni

šoli Vinka Vodopivca Ajdovščina, kot tudi v Pokrajinskem arhivu v Novi Gorici. Žal

je zaradi tega bil v nekaterih zgodovinskih obdobjih okrnjen raziskovalni del tega

diplomskega dela.

Menim, da sta v letih od 1948 do 1970 največje oviranje boljšega razvoja

predstavljala problem premajhnega števila ustrezno izobraženega kadra in slabo

sodelovanje z Občinskim ljudskim odborom, ki je dodeljeval premalo sredstev za

kulturo. Problem financiranja je trajal do leta 1990. Že od osemdesetih let prejšnjega

stoletja, najbolj pa od leta 1993 pa je razvojna pot Glasbene šole Vinka Vodopivca

Ajdovščina naraščala strmo navzgor. Država in občini ustanoviteljici so postali bolj

naklonjeni kulturi, tako da finančnih problemov skoraj da ni več, v šoli so se

zaposlili številni novi učitelji (še vedno ne dovolj pri nekaterih predmetih) in

posledično se je sprejelo večje število učencev.

5.4. PREDLOGI ZA IZBOLJŠAVE

Ugotovila sem, da se predvsem kadrovski problemi ponavljajo že od ustanovitve

naprej in da bi zaposlovanje večjega števila učiteljev pri posameznih instrumentih

rešilo tudi problem velikega števila zavrnjenih kandidatov na sprejemnem preizkusu.

Slednji se potem odločajo za pouk instrumenta pri privatnem učitelju, kljub temu, da

je ura privatnega učitelja največkrat enaka mesečni šolnini na glasbeni šoli v

Ajdovščini. Za take učence je na glasbeni šoli v Ajdovščini organiziran

nadstandardni program nauka o glasbi, saj zakonodaja ne dovoljuje pouk nauka o

glasbi kot samostojnega predmeta. Ta problem ni le problem Glasbene šole Vinka

Vodopivca Ajdovščina, temveč je to vseslovenski problem, saj je prisoten na vseh

glasbenih šolah v Sloveniji.

Rešitev problema vidim predvsem v povečanju prostih vpisnih mest na Akademiji za

glasbo v Ljubljani oziroma ustanovitvi še ene akademije v katerem drugem

univerzitetnem centru.



Število kandidatov za vpis v Glasbeno šolo Vinka Vodopivca Ajdovščina se vsako

leto veča in je v oddelkih predšolske glasbene vzgoje ter glasbene pripravnice vedno

več otrok. Glasbena šola ima vsako leto nastope v vrtecih in nižjih razredih osnovnih

šol na katerih učenci predstavijo različne instrumente. Šola se promovira tako ter s

sodelovanjem na skoraj vseh prireditvah v Vipavski dolini. Ena izmed največjih

promocij pa so uspehi učencev ajdovske glasbene šole na regijskih, državnih in

tekmovanjih v tujini, za kar gre zasluga tako učencem kot tudi učiteljem,

korepetitorjem in vodstvu šole.



6. LITERATURA

- Budkovič, C. (1995): Razvoj glasbenega šolstva na Slovenskem I. in II. del,

Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, Ljubljana

- Cvetko, D. (1958): Zgodovina glasbene umetnosti na Slovenskem I., II. in

III., DZS, Ljubljana

- Tul, V. (1998): 50 let Glasbene šole Vinka Vodopivca Ajdovščina,

Pokrajinski arhiv, Nova Gorica

- Plesničar, P. (1997): Ajdovščina: pogled v njeno preteklost, Pokrajinski arhiv,

Nova Gorica

- Tul, V. (1996): Tamburice v Šturjah in Ajdovščini zvenijo že stoletje,

Pokrajinski arhiv, Nova Gorica

- Demšar, G. (1970): Razmah glasbene dejavnosti na Tržaškem in Goriškem,

prosvetni zbornik 1868-1968, Glasbena matica,Trst

- Jelerčič, I. (1980): Pevsko izročilo Primorske,Glasbena matica, Trst

- Okorn, F. (2005): Članek v zborniku Musica Noster Amor, ZSGŠ, Ljubljana,

str. 3-5



7. VIRI

• Pokrajinski arhiv v Novi Gorici,

• Arhiv Glasbene šole Vinka Vodopivca Ajdovščina

• Zakon o organizaciji in financiranju v vzgoji in izobraževanju, Uradni list RS, št.

12/1996 ter št. 98/2005



8. KAZALO TABEL IN DIAGRAMOV TABELE:

Tabela 1: Obdobja od ustanovitve slovenskih glasbenih šol (stran 7)

Tabela 2: Individualni pouk v šolskem letu 2005/2006 (stran 14, 15)

Tabela 3: Skupinski pouk v šolskem letu 2005/2006 (stran 16)

Tabela 4: Trajanje izobraževanja (stran 20)

Tabela 5: Število vpisanih otrok od leta 1969 do 1980 (stran 30)

Tabela 6: Število učencev po predmetih v šolskem letu 1991/1992 (stran 36)


(stran 40)


(stran 42)


(stran 43)


(stran 45)


(stran 46)


(stran 47)

Tabela 13: Število učencev na učitelja (stran 49)

DIAGRAMI:

Diagram 1: Število vpisanih učencev od šol. leta 1947/1948 do 1955/1956 (stran 41)






Documents

ZGODOVINA GLASBENEGA IZOBRAŽEVANJA NA GLASBENI ŠOLI … · raven petja, a je za dosego tega primanjkovalo dirigentov, je Okrajni odbor za ljudsko prosveto vsake tri tedne v ajdovščini