1

ZAPISKI PREDAVANJ ZA PREDMET

JEZIK IN GOVOR

Univerzitetni študijski program prve stopnje Slovenski jezik in književnost, 3. letnik, 6. semester

Predavanja 2015/2016

Avtorica: Darinka Verdonik

2

KAZALO VSEBINE Cilji .......................................................................................................................................................................................... 3

Tema 1: Človek in jezik................................................................................................................................................... 4

Tema 2: Slovenci in jezik ............................................................................................................................................... 7

Tema 3: Odnos jezikoslovja do jezika in govora ............................................................................................... 12

Tema 4: Slovenščina in norma ................................................................................................................................. 15

Tema 5: Teoretsko-metodološki pogledi v jezikoslovju ................................................................................ 16

Tema 6: Beseda, mejna jezikovna enota .............................................................................................................. 20

Tema 7: Govor kot kreacija ........................................................................................................................................ 24

Tema 8: Govorjena in pisna raba ............................................................................................................................ 27

Tema 9: Jezikovna raba na spletu ........................................................................................................................... 30

Tema 10: Razslojenost govora ................................................................................................................................. 34

Tema 11: Vpliv konteksta na jezikovno rabo ..................................................................................................... 38

Tema 12: Govor kot interakcija – pogovor .......................................................................................................... 42

Tema 13: Pomenske plasti govora.......................................................................................................................... 47

3

CILJI 1. Aktivno razvijati svoje poglede na jezik, jezikoslovje in slovenistiko.

2. Aktivno razvijati razumevanje, zakaj uporabniki jezika pišejo in govorijo, tako kot pišejo

in govorijo.

3. Ozaveščati svoj odnos do uporabnikov jezika.

4. Spoznavati in poglabljati razumevanje kontekstualnih in posledičnih sistematičnih razlik

med pisno in govorjeno rabo.

4

TEMA 1: ČLOVEK IN JEZIK

Jezik in mišljenje

Človek je misleče bitje – mišljenje je tista lastnost, zaradi katere ga najpogosteje postavljajo na

posebno mesto v razmerju do drugih živih bitij. Na to je opozoril že Aristotel, ko je človeka

opisal kot bitje, ki ima logos. Logos so kasneje prevajali v pomenu razuma oz. mišljenja, toda kot

opozori Gadamer (2008: 21), ta beseda v resnici pomeni tudi ali celo predvsem jezik. Na kak

način je jezik povezan s človekovim mišljenjem? V jeziku mislimo – zdi se, da drugega načina

mišljenja kot preko jezika sploh ne poznamo. Tudi če poslušamo instrumentalno glasbo ali

gledamo sliko, lahko brez jezika samo občutimo občutje, ki ga zajemata – kakor hitro pa

začnemo v njih iskati pomene, se zatečemo k jeziku, da jih z njim vsaj v mislih, če že ne

materialno, izrazimo. Skupaj z mišljenjem zato jezik predstavlja enega od konstitutivnih

elementov človeškosti.

Jezik in spoznavanje sveta

Ne samo da prek jezika mislimo – prek jezika tudi spoznavamo svet. »Odraščanje, spoznavanje

sveta, spoznavanje ljudi in navsezadnje sebe samih se dogaja le tako, da se (na)učimo govoriti.

Učiti se govoriti /…/ pomeni: pridobivati domačnost in spoznanje sveta samega ter načina, kako

nam je svet dan,« pravi Gadamer (2008: 23-24). Otrok spoznava svet tako, da se uči jezika. Otrok

opazuje tovornjak in kaže na njegovo dvigalo, stopnice, blatnik, izpuh … in sprašuje, kaj je to.

Otrok na neki točki prepozna, da so določene stvari, čeprav so vsakič drugačne in enkratne (kot

npr. različni tovornjaki), vseeno v svojem bistvu enake, in šele to mu omogoči, da tem

prepoznanim občim pojmom, kot so tovornjak in deli tovornjaka, da poimenovanje.

Poimenovanja »dobi« od ljudi okoli sebe, tistih, ki zanj skrbijo, toda prej ali slej pride tudi

trenutek, ko je do obstoječih poimenovanj kritičen: zakaj rečemo kleti klet, zakaj rečemo ptiču

ptič, zakaj rečemo, da sneži, in ne sneguje … Z rastjo se pojavi tudi obraten proces: otrok srečuje

besede in sprašuje ali tipa za njihovimi pomeni in prek tega spoznava pojme, ki niso samo

materialni in lahko dostopni, ampak težje oprijemljivi, težje dostopni, prehajajo na področje

abstraktnega in imaginarnega: kako se rodimo; kaj se zgodi, ko umremo; zakaj veter piha; je

zarja samo zvečer ali tudi zjutraj; ali ima Miklavž obraz; so ljudje, ki kradejo, poredni; kakšni so

strahovi; je Jadransko morje ocean – vsa taka vprašanja otroku pomagajo, da usvaja pojme

družbe, v katero se je rodil, pojme, ki so inherentno povezani z jezikom in jih brez jezika ne

moremo misliti.

Kako pomemben je jezik za spoznavanje sveta, zelo nazorno pove podatek, da sodi gluhota po

stopnji invalidnosti takoj za duševne bolezni. Človek brez sluha, brez možnosti dostopa do

govora, ostane zaradi te fizične invalidnosti tudi duhovno in kognitivno močno omejen v svojem

razvoju.

5

Zelo izrazito se zavemo vpetosti našega razuma in sploh našega celotnega bitja v jezik ob

prevajanju. Znana prevajalka Ksenija Malia Leban je to odlično izrazila v pesmi (vir:

https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2015/005362.html) (odlomki):

So stvari, ki jih lahko najbolje izrazim v slovenščini. Ne le zato, ker je to moja srčna govorica. Ne le zato, ker je to jezik, ki sem ga zagotovo najbolje izmojstrila. Temveč tudi zato, ker nekaterih stvari v drugih jezikih preprosto ne morem izraziti na enak način. Lahko jih izrazim delno, do določene mere, a nikakor ne povsem enakovredno. Podobno velja za druge jezike. So stvari, ki jih natančneje izrazim v angleščini ali italijanščini na primer. Vem, kako razmišljam, vem, kako čutim v različnih jezikih. Vem, katere moje lastnosti pridejo v različnih jezikih bolj na dan. Pa tudi naposlušam se drugih. In slišim. In opazujem. In vidim ljudi, ki trdijo, kako obvladajo jezike. Pa jih ne. Obvladajo jih dovolj, a ne dovolj obenem. Povedo, kar znajo povedati, ne povedo pa vselej, kar vedo, kar bi lahko povedali. Morda bi temu lahko rekli sporazumevanje (saj se sporazumemo, mar ne?). Ne bi pa si temu drznila reči izmenjava, ne bi pa si temu drznila reči izražanje, zakaj izrazimo se takrat, ko se polno izrazimo.

Različni jeziki omogočajo različno izražanje. Prav zaradi tega je dobro prevajanje izredno

težavno delo, pri katerem se včasih tudi ob največjem trudu zgodi, da nekaj, kar v izvornem

jeziku odlično stoji, v pomensko povsem doslednem in natančnem prevodu izzveni plitko,

nejasno, nekoherentno, čudno, tuje …

Naš jezik v temeljih determinira način, kako dojemamo svet.

Družbenost jezika

Jezik ne obstaja brez razmerja med dvema, bodisi je to razmerje med 'jaz' in 'ti', med 'jaz' in 'vi',

med 'mi' in 'vi' ali celo med 'jaz' in 'jaz'. Jezik je povezan z izmenjavo misli, sporočil, idej,

6

občutenj … med ljudmi, jezik je interakcija. In čeprav pogosteje govorimo o interaktivnosti

jezikovne rabe v zvezi z vsakdanjim govorjenim jezikom, kjer je ta najbolj eksplicitna (v

pogovoru), je v resnici tudi vsako pisno besedilo namenjeno bralcu, gledališki monolog

občinstvu, samogovor namišljenemu sogovorniku.

Družbenost jezika predpostavlja dogovorno naravo jezika: šele ko neki niz glasov vsaj med

dvema osebama dobi določen pomen, ta niz glasov lahko začne tekmovati za vključitev v jezik.

Vrnimo se k otroku. Otrok si v teku svojega govornega razvoja začne tudi izmišljati svoje besede.

Toda dokler ne dobi za te svoje jezikovne domislice potrditve z druge strani, priznanja svojega

družabnika, da je njegov traktor v resnici ihtokabinček, z njimi ne more ničesar sporočiti.

Jezik je družbeni pojav in je dogovorne narave.

Nezavedanje jezika

Noben posameznik nima žive, jasne, polne zavesti o svojem jeziku. Če bi jo imel, bi bilo

jezikoslovje šolsko lahka naloga. Tako pa ni maternega govorca slovenščine, ki bi znal na pamet

našteti vse številne pomene in načine rabe tako preproste besede, kot je hiša, čeprav lahko vse

te pomene zlahka povsem pravilno uporablja. In otroci morajo vložiti izreden trud in zmožnost

abstrakcije, da se o svojem maternem jeziku naučijo, kako v njem sklanjajo, spregajo in kakšna

so načela skladnje, čeprav vse sklone, oblike in skladenjske strukture uporabljajo v svojem

govoru povsem pravilno.

Človek se jezika – njegovih besed, slovnice, izgovorjave – ne zaveda sam po sebi. Celo do

stvaritve samega pojma 'jezik' je trajalo relativno dolgo, in šele z njegovo stvaritvijo je človek

'stopil na stran' in si omogočil, da 'od zunaj' pogleda svoj jezik. Toda pot spoznavanja njegovih

zakonitosti je dolga in ne bo nikoli končana, tako kot iskanje resnice nikoli ne more biti končano,

saj »v trenutku, ko rečemo, poznamo resnico – resnico ubijemo« (Nuccio Ordine v intervjuju za

Sobotno prilogo Dela, 19. 12. 2015). Spoznavati resnico o jeziku pomeni opazovati jezik iz vedno

novih zornih kotov, kot kristal, ki ga obračamo v soncu in šele ob njegovih različnih odsevih

zaslutimo njegovo celostno podobo.

Diskusija

1. Kaj vse lahko delamo skozi jezik?

2. Nas jezik kdaj tudi omejuje?

Literatura predavanja

Hans-Georg Gadamer, 2008: Človek in jezik. V: Primož Vitez (ur.), Spisi o jeziku. Ljubljana:

Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete. 21-27.

7

TEMA 2: SLOVENCI IN JEZIK

Status slovenščine v Sloveniji

Samostojna slovenska država je z letom 1991 pomenila izpolnitev poldrugo stoletje stare

zahteve programa Zedinjene Slovenije, ki jo Stabej parafrazira kot: »slovenska jezikovna

skupnost naj javno živi samo v slovenščini« (Stabej, 2010: 181). Po vzpostavitvi samostojne

države je bila vloga slovenščine v njej tako samoumevna, da je sprva niti niso zapisali v ustavo,

šele na intervencijo Jožeta Toporišiča je bil dodan 11. člen:

»Uradni jezik v Sloveniji je slovenščina. Na območjih občin, v katerih živita italijanska ali

madžarska narodna skupnost, je uradni jezik tudi italijanščina ali madžarščina.«

Vendar, kot opozarja Stabej, vprašanje statusa slovenščine v resnici ni tako povsem preprosto. V

zvezi z njim opozori na razpetost med dvema skrajnima stališčema o statusu slovenščine:

- prvo stališče zagovarja tezo, da status jezika raste in se udejanja iz deklarativnih izjav v uradnih dokumentih: rezultat takega stališča je bil leta 2004 sprejet Zakon o javni rabi

slovenščine,

- drugo stališče zagovarja tezo, da naj bodo določila v uradnih zapisih le minimalni funkcionalni korektiv: zagovorniki te teze so predlagali, da se namesto posebnega

zakona o rabi slovenščine zahteve o rabi in znanju slovenščine vključujejo v posamezne

področne zakone in predpise, vendar slednje ni bilo uresničeno.

Danes torej rabo slovenščine uradno obravnava Zakon o javni rabi slovenščine (Uradni list RS,

št. 86/04 in 8/10), ki določa rabo slovenščine v različnih javnih rabah, od javnih institucij in

podjetij do medijev, oglaševanja, šolstva in javnih prireditev. Med določili zakona je morda eno

bolj problematičnih določilo o poimenovanjih pravnih oseb zasebnega prava: »Firma oziroma

ime pravnih oseb zasebnega prava in fizičnih oseb, ki opravljajo registrirano dejavnost, se vpiše v

sodni register oziroma drugo uradno evidenco, če je, skladno s področnimi zakoni, v slovenščini.«

(ZJRS, čl. 17) Razen tega da je člen zbudil veliko slabe volje pri številnih podjetnikih, ki so skušali

registrirati novoustanovljeno podjetje, tudi Stabej opozarja, da lastna imena nikakor niso niti ne

najbolj reprezentativna niti ne najbolj usodna za obstoj jezika, saj so precej posebna množica

jezikovnih znakov, ki je zelo odprta za najrazličnejše sestavine.

Ob tem da je v splošnem precej samoumevno, da je v Sloveniji uradni jezik slovenščina, pa se

tudi v javni rabi pogosto pojavljajo dvoumne situacije. V podjetništvu so na primer v posebnem

položaju podjetja, ki so v celoti usmerjena na tuji trg. Taka podjetja, zlasti manjša in v javnosti

manj opazna, v predstavljanju svojih dejavnosti na spletnih straneh morda ne najdejo prave

motivacije za rabo slovenščine. Podobno je zaznati celo pri posameznih manjših skupinah

znotraj javnih institucij, ki so v celoti usmerjene v mednarodno sodelovanje. Zakonsko določanje

javne rabe slovenščine je v takih primerih resda lahko regulator, če je dosledno izpolnjevano (in

za slednje v resnici pogosto zmanjka volje in virov), toda prave, dolgoročne rešitve je treba

iskati v motivatorjih, ki bodo uporabnike pripravili do tega, da se bodo samoiniciativno odločali

(tudi) za rabo slovenščine. Ti motivatorji pa so lahko:

8

- Čustveni motivatorji: pozitiven odnos do jezika, povezano s tem pa pogosto tudi do slovenskosti in Slovenije. Odnos do maternega jezika namreč pogosto sovpada z

odnosom do lastne nacionalnosti in države.

- Funkcionalna razsežnost jezika: (a) dostopnost vsebin v slovenskem jeziku, (b)

infrastrukturna podprtost slovenščine (različni tipi jezikovnih priročnikov, od

slovarskih do slovničnih, za materne in tuje govorce).

- Jezikovne zmožnosti in sposobnosti govorcev: (a) osnovna pismenost in samozavest govorcev, da obvladajo knjižno slovenščino, (b) uvajanje govorcev in piscev v lastnosti

posameznih žanrov in zvrsti, kjer bodo poklicno delovali (npr. pisci v medijih morajo

poznati značilnosti novinarskih žanrov, pravniki značilnosti pravnih besedil ipd.), (c)

usvajanje terminologije lastne stroke, v kateri posameznik deluje, in širjenje zavesti

strokovnjakov za odgovornost razvijanja slovenske terminologije v lastni stroki.

Jezikovna identiteta

Slovenci se jezikovno identificiramo s slovenščino. Toda ali je slovenščina monolitna? V resnici

sodi med tudi v svetovnem merilu enega dialektalno najbolj razpršenih jezikov. Če se vsaj malo

zavemo vseh njenih številnih govorjenih različic, o monolitnosti ne more biti govora. S katero

slovenščino se torej Slovenci najbolj globoko in najbolj intimno identificiramo? Če izhajamo iz

pojma maternega jezika, je to tista slovenščina, ki jo (ali pa smo jo) govorili doma (»Narečje je

moj materni jezik,« pravi akad. prof. Zinka Zorko). Ta slovenščina pa ni knjižna slovenščina.

Identifikacijo s slednjo vzpostavimo šele skozi šolanje – ali pa tudi ne. Toda prav pozitivna

identifikacija Slovencev s knjižno slovenščino in njena vsaj prevladujoča javna raba sta tista

dejavnika, ki jima tako zgodovinsko gledano kot tudi še danes pogosto pripisujejo ključno vlogo

pri tem, da ne pride do dezintegracije slovenske jezikovne skupnosti.

Ker je bil in je proces vzpostavljanja identifikacije govorcev s knjižno slovenščino dolgotrajen in

ne nujno uspešen pri vseh posameznikih, se zdi, da je bilo vsaj v določeni točki zgodovine nujno,

da je knjižna slovenščina dobila znak prestižnosti: veljala je in velja za kultivirano, izobraženo,

'lepšo' slovenščino kot kake druge zvrsti. Podobni procesi so povsem običajni tudi pri drugih

jezikovnih skupnostih. Žal se je posledično pogosto razvil tudi strah, da te kultivirane, 'lepe'

slovenščine ne znajo(mo), strah pa ni dober popotnik k čustveni motivaciji za rabo slovenščine.

Posebej težavno je lahko vzpostavljanje pozitivne identitete z govorjeno različico knjižne

slovenščine. Težavno zato, ker je govorjena raba v veliko večji meri kot pisna nezavedna. Glasov,

melodije, intonacije in drugih izgovornih značilnosti, ki smo jih prevzeli v svojem domačem

okolju, tako niti v javni rabi ne moremo v celoti kontrolirati. Če izhajamo iz regije, kjer se

glasovje in izreka precej razlikujeta od knjižne izreke, zato morda z večjo težavo kot govorci

kakih drugih regij vzpostavimo identifikacijo s knjižno različico oziroma ostane ta omejena na

izbran ozek krog govornih situacij, v katerih naša regionalna različica izreke praviloma ni nikoli

realizirana (poročila, bran medijski govor, radijske igre ipd.).

Jezikovno identiteto najbolj intimno vzpostavimo z govorom, ki ga uporabljamo v svojem

domačem okolju. Vzpostavljanje jezikovne identitete s knjižno slovenščino je sekundaren in

9

pogosto kompleksen proces, v katerega moramo kot učitelji slovenščine vstopati s kar največjo

občutljivostjo in razumevanjem.

Funkcionalna razsežnost slovenščine

Zgoraj smo kot enega od motivatorjev za rabo slovenščine med njenimi govorci omenili

funkcionalno razsežnost jezika, h kateri štejemo: (1) dostopnost vsebin v slovenskem jeziku in

(2) infrastrukturno podprtost slovenščine.

Slovenščina že zaradi manjšega števila govorcev ne more biti nikoli podobno široko

funkcionalna, kot je na primer angleščina. Za funkcionalnost jezika je danes namreč ključno, da

je količinsko in zvrstno (področno, stilno) dovolj komunikacijske ponudbe. V tem smislu lahko

na količinski preskok v javni produkciji slovenščine, tako pisne kot govorjene, ki je nastal z

razmahom interneta in lokalnih medijev, gledamo predvsem kot na nekaj, kar je slovenščini

kvečjemu v prid in je treba še spodbujati, čeprav kvaliteta (v smislu produkcije v knjižni zvrsti

jezika) morda ni tolikšna in takšna, kot si kdo želi. Prav tako so iz tega vidika najbolj skrb

zbujajoča tista komunikacijska področja, ki so za slovenščino (še) zaprta. Mednje pa sodijo med

drugim tudi določene jezikovnotehnološke aplikacije.

Ampak s tem smo že pri drugi točki funkcionalnosti jezika, jezikovni infrastrukturi. Sem lahko

štejemo jezikovne vire, temeljna jezikoslovna dela, jezikovne priročnike (in portale) za različne

skupine uporabnikov ter jezikovnotehnološka orodja in aplikacije. Služba za slovenski jezik pri

Ministrstvu za kulturo je leta 2014 na podlagi Resolucije o nacionalnem programu za jezikovno

politiko 2014-2018 sprejela akcijska načrta za jezikovno izobraževanje in jezikovno

opremljenost. Zagotovo bi uresničevanje obeh veliko pripomoglo k razvoju jezikovne

infrastrukture, od prenove učnih načrtov, izdaje novih učbenikov, izobraževanja učiteljev,

iskanja sistemskih rešitev za vključevanje tujejezičnih govorcev v slovenske šole in slovenske

govorce v tujini, pomoči uporabnikom jezika s posebnimi potrebami itd. do izdelave novega

slovarja, osnov za novo slovnico, jezikovnih portalov, številnih jezikovnih virov ter nekaterih

jezikovnotehnoloških aplikacij, vendar do začetka leta 2016 (tj. slaba polovica obdobja, ki ga

resolucija pokriva) predvidene akcije še niso stekle. Tako ostaja jezikoslovna infrastruktura za

slovenščino v veliki meri zastarela, delna ali pa celo sploh ne obstaja.

Diskusija

1. Kaj pomeni pozitiven odnos odraslih do rabe slovenščine?

2. Na kakšne načine, s kakšnim odnosom in s kakšnimi prijemi lahko učitelj slovenščine pri

učencih spodbuja čustvene motivatorje, da bodo kot odrasli razvili pozitiven odnos do

rabe slovenščine?

10

Gradivo k diskusiji

From: "Nejc Rožman Ivančič" <nejc.ivancic@guest.arnes.si>

To: slovlit@ijs.si

Date: Wed, 17 Feb 2016 16:59:18 +0100

Subject: Zabava s slovenskimi obrazili

Dragi slovlitovci/slovlitjani, (?)

pred časom smo se pri pouku slovenščine (pri, kakopak, izjemno

priljubljenem besedotvorju) zabavali s slovenskimi obrazili.

Gimnazijci so po koncu igranja ugotovili, da se slovenščine bojijo še

bolj, kot so se je bali poprej. Dejali so, da se poleg dobro znanih

težav z gospo doktorico/profesorico (vsi slišimo po hodnikih

naslavljanje kolegic z gospa doktor/profesor) pogosto napačno

uporablja tudi gospa magistra namesto magistrica, a ne morejo

razumeti, zakaj magistra ni v redu, če pa večina (?) tako govori.

Razložil sem jim, da nihče profesorice ne bi poimenoval profesora ali

ministrice ministra.

Potem se pojavi gospa dekanja/županja, kar naj ne bi bilo ustrezno,

ker to bojda ne pomeni ženskega dekana/župana, temveč naj bi v

preteklosti (ko še ni bilo žensk na županskih in dekanskih mestih)

slabšalno rekli gospa/mati županja, mislili pa so na županovo ženo (in

o njej si menda niso mislili nič dobrega). SSKJ v resnici ponuja

dekanico (dekanko ima za hruško), vendar županjo ('predsednica

skupščine občine, mesta: izvoliti županjo / mariborska županja').

Županice ali županke v SSKJ ni. Še dobro, da nimamo šerifov, ker bi

bila ženska oblika po analogiji šef šefinja najbrž šerifinja. Imamo pa

komisarke, predsednice, rektorice, policistke in celo vojakinje

(vojakica/vojačica ali vojačka bi zvenelo res smešno).

Kaj smo ugotovili?

Moja teta, ki je prodajalka, je prejšnji mesec Marku Crnkoviču prodala

kovček in ob pozdravu ga je spravila v zadrego, ko mu je rekla, naj ga

veliko uporablja. Mislila je seveda, naj čim več potuje, gospod pa je

zardel in izjavil: "Tega mi pa še nobena ni rekla." Tudi Andrej Rozman

Roza pravi, da se jezika ne smemo bati, temveč ga moramo čim več

uporabljati. V Slovencih obstaja strah pred pisanjem/govorjenjem, ker

je slovenski pravopis morda (tako kot pravi Nina Zidar Klemenčič za

slovensko zakonodajo) prenormiran. (Pri zakonodaji to po eni strani

vodi v strah pred njo, po drugi pa v njeno nespoštovanje, kajti če

obstaja 500 pravil, potem se ne držimo nobenega več.) Francozi se

bojda ravnokar zgražajo, ker bo Académie française z ortografsko

11

reformo v letih 2016 in 2017 poenostavila 2.400 besed. Licejske

učiteljice bodo torej dijaku dovolile, da namesto oignon napiše ognon

in namesto nénuphar nénufar. Sam vidim smisel v uvajanju variantnosti,

torej dovoliti dekanke in dekanice in dekanje. Ko vidim učitelj(ic)e

popravljati učencem napake, ki to niso, se kar zgrozim. Še bolj se

zgrozim, ko se zalotim vihteti rdeč kemični svinčnik nad esejem

dijaka, namesto da bi ga navduševal za branje in pisanje. Namesto

samozavestnih uporabnikov slovenskega jezika slovenski šolski sistem

(kako lep izraz za učitelj(ic)e; kot tehnične ovire za bodečo žico ali

dnevne kvote za begunce ali delovna sila za zaposlene, za ljudi,

skratka!) žal producira vse preveč angleško pišočih in govorečih

mladostnikov (v angleščini jih vsaj nihče ne popravlja), ki Prešerna

ne marajo, Jesiha pa ne poznajo. Obstajajo pa na srečo tudi sodobni

crnkoviči, ki svoj jezik sučejo pogosto in samozavestno, med njimi sta

zasluženo idola (nekaterih) mladih N'Toko in Miha Šalehar (onadva mi

ta hip padeta na pamet).

Za domovino z Rozo -- naprej!

Nejc Rožman Ivančič

Literatura predavanja

Marko Stabej, 2010: Zaprite vrata, prepih! Nekaj tez o identiteti, jeziku in jezikoslovju na

Slovenskem v 90-ih. V: Marko Stabej (ur.), V družbi z jezikom. Ljubljana: Trojina. 179-190.

Marko Stabej, 2010: Kaj je to, slovenščina? Slovenščina v narodni in mednarodni razsežnosti. V:

Marko Stabej (ur.), V družbi z jezikom. Ljubljana: Trojina. 191-199.

12

TEMA 3: ODNOS JEZIKOSLOVJA DO JEZIKA IN GOVORA

Normativno vs. opisno jezikoslovje

Odnos jezikoslovja do njegovega predmeta raziskovanja je v več pogledih bipolaren. Jezikoslovje

je imelo pogosto, pri Slovencih na primerih zelo izrazito, pomembno vlogo pri razvoju naroda in

narodnostne zavesti. Tako je zelo zgodaj v svojem razvoju zavzelo družbeni položaj, ki je od

njega zahteval predvsem družbenoaktivno vlogo, povezano z vzpostavitvijo skupne najprej

pisne, nato pa še govorne norme. Jezikoslovje, ki se ukvarja z definiranjem jezikovne norme,

imenujemo normativno jezikoslovje. Tako jezikoslovje se ukvarja predvsem z jezikom, ki je

rabljen v javnih komunikacijskih položajih, in privilegira določene jezikovne različice kot bolj

pravilne, bolj primerne (in implicitno tudi bolj prestižne), druge pa prepozna kot neprimerne za

javno rabo. Tako odločanje praviloma ni samovoljno, ampak naj bi čim bolj temeljilo na

ravnanjih samih govorcev, kolikor pač ima jezikoslovje dostop do podatkov o tem. Normativno

jezikoslovje torej na podlagi obstoječih praks (dodatno) predpisuje jezikovno vedenje

uporabnikov v določenih situacijah.

Večina znanstvenih ved, izrazito na primer naravoslovne, pa zavzema drugačno razmerje do

predmeta svojega raziskovanja: opazujejo ga v njegovih najrazličnejših pojavnostih, ga

analizirajo, razkrivajo njegove mehanizme in ga razlagajo, ne pa tudi vrednotijo ali predpisujejo.

Tudi jezikoslovje lahko pristopa k predmetu svojega raziskovanja iz takega stališča – v tem

primeru govorimo o opisnem/deskriptivnem jezikoslovju. Opisno jezikoslovje analizira in kar se

da objektivno opisuje ter razlaga, kako je jezik v resnici rabljen v različnih komunikacijskih

situacijah ali pri različnih skupinah uporabnikov, ne ukvarja pa se z vrednotenjem in

predpisovanjem različnih jezikovnih praks.

Čeprav sta normativno in opisno jezikoslovje pogosto predstavljena kot dva nasprotna pola

jezikoslovnega raziskovanja, v resnici obstaja velika presečna množica med njima, saj je (z

nastopom korpusnih tehnologij še posebej izrazito) tudi v normativnem jezikoslovju vedno bolj

prisotno zavedanje, naj se jezik normira na podlagi obstoječih jezikovnih praks, in je torej tudi v

normativnem jezikoslovju v prvem koraku treba jezik objektivno analizirati. Še največja razlika

med obema pristopoma je zato ta, da normativno jezikoslovje zanimajo samo tiste

komunikacijske situacije, v katerih je predpisovanje jezikovne norme (še) potrebno, medtem ko

opisno jezikoslovje zanimajo najrazličnejše komunikacijske situacije in jezikovne prakse.

Govor vs. jezik

Zgoraj smo govorili o predmetu raziskovanja v jezikoslovju, nismo pa rekli, kaj ta predmet je.

Tudi to namreč v jezikoslovju ni enoznačno razumljeno. Moderno jezikoslovje je globoko

zaznamovano s Saussurjevo delitvijo na jezik in govor, v kateri:

13

- Jezik »ni funkcija govorca, temveč proizvod, ki ga posameznik pasivno prejme« (Saussure, 1997: 25).

- Je govor »individualno dejanje volje in razuma, v katerem je treba razlikovati: (1) kombinacije, s katerimi govorec uporablja jezikovni kod, da bi izrazil svojo osebno

misel; (2) psihofizični mehanizem, ki mu omogoča, da te kombinacije povnanji.« (ibid.)

To dihotomijo si lahko predstavljamo kot razlikovanje med:

- preučevanjem jezika kot imaginarnega kognitivnega sistema, brez družbenih,

psiholoških, situacijskih, besedilnih in drugih dejavnikov njegove rabe, ter

- preučevanjem jezikovne rabe (tj. govora), kjer nas zanimajo vsakokratne realizacije

jezika skozi jezikovno komunikacijo vključno z vsemi kontekstnimi (besedilnimi,

situacijskimi, fizičnimi, družbenimi, psihološkimi itd.) dejavniki, ki na to rabo vplivajo.

V tej dihotomiji postavi Saussure jezikoslovje na področje jezika. Ker so imeli Saussurjevi

pogledi velik vpliv na jezikoslovje 20. stoletja, se je tako gledanje precej razširilo marsikje v

zahodnem svetu. Med evropskimi nadaljevalci Saussurjevega jezikoslovnega strukturalizma se

po navadi govori o štirih šolah oz. smereh:

najzgodnejša je francoska sociološka šola, ki jo je vodil Saussurjev učenec Meillet,

druga je ženevska šola, katere pripadniki so zaslužni za izdajo Saussurjevih predavanj v knjižni obliki,

tretji je praški jezikovni krog, ki so za širitev Saussurjevih pogledov morda še najbolj zaslužni, med njimi sta bila najuglednejša jezikoslovca Jakobson in Trubeckoj,

v ZDA pa se je vzpostavil ameriški strukturalizem, katerega začetnika sta bila Bloomfield in Sapir.

Kot opozarja Škiljan (2008), pa se celo med navedenimi strukturalisti jezikoslovje v resnici le

izjemoma uspe v celoti izogniti področju govora, kot ga definira Saussure, in med bolj

razširjenimi jezikoslovnimi nazori ostane strogo na področju jezika le tvorbeno-pretvorbeno

(generativno) jezikoslovje Chomskega. Tudi zgodovinsko gledano Škiljan utemeljuje, da je bilo

več časa in zanimanja kot jeziku v Saussurjevem pomenu posvečenega govoru, vse od retorike,

ki zavzema osrednje mesto v antični filologiji in ki je kasneje v izobraževalnem triviumu skupaj

z gramatiko in dialektiko močno vplivala na evropske izobraževalne sisteme vse do 18. stoletja.

Tudi danes ima govor, torej jezikovna raba, svoje trdno mesto med predmeti preučevanja v

jezikoslovju: od psiholingvistike, sociolingvistike, kognitivnega jezikoslovja prek funkcijsko

usmerjenega jezikoslovja, korpusnega jezikoslovja do pragmatičnega jezikoslovja in različnih

vej analize diskurza, čeprav je v vsaki od teh vej opazovano z različnih vidikov in z različno

poudarjeno vlogo. Drugače verjetno najbrž niti ne more biti, saj je Saussure pravilno opazil, da

gre pri govoru (in govorici) za zelo raznovrsten in heterogen predmet raziskovanja.

Diskusija

1. Kakšno vlogo bi po vašem mnenju imela normativno in kakšno vlogo opisno jezikoslovje

v šolskem sistemu?

14

Literatura predavanja

Ferdinand de Saussure, 1997: Predavanja iz splošnega jezikoslovja. Ljubljana: ISH (Studia

humanitatis).

Dubravko Škiljan, 2008: Dolga zgodovina jezikoslovja govora. V: Primož Vitez (ur.), Spisi o

govoru. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete. 29-38.

15

TEMA 4: SLOVENŠČINA IN NORMA

Diskusija ob okrogli mizi Slovenščina danes, simpozij Obdobja 2015, objavljeno 9. 12. 2015 na

https://video.arnes.si/portal/asset.zul?id=GHHKYWCeWUjUbiEWNWvP7Mgy

Tema diskusije ob okrogli mizi: Kaj je norma danes, kaj norma pomeni, jo imamo in

potrebujemo?

Diskusija

Replika H. Dobrovoljc:

1) Kako razume H. Dobrovoljc normo in kako kodifikacijo?

a) Norma je kolektivna navada skupine govorcev.

b) Norma ni enako kot kodifikacija: Kodifikacija je predpisana norma knjižnega

jezikovnega standarda, ki ga je treba nenehno posodabljati.

2) V kakšnem pomenu sami razumete normo?

Replika M. Kalin:

3) Kako razumete pripombo, da so norme, ne samo ena norma?

4) Kaj menite o tem, ali so potrebne avtoritete, da določijo kodifikacijo?

Replika M. Stabeja:

5) »Jezik je skvarjen in slovnica je zato, da ga popravi« – je tako prepričanje danes res še vedno

živo? Je javnost bolj papeška od papeža in goji idejo »lepega« jezika?

6) Kako razume M. Stabej nesporazum med jezikoslovci in jezikovno skupnostjo? Opazite tudi

sam tak nesporazum?

Replika T. Stanič:

a) Vprašanje »lepega« v jeziku je v gledališču še vedno prisotno.

Replika H. Dobrovoljc in M. Stabeja:

7) Koliko je „biološka“ metafora (smo jezikoslovci biologi ali vrtnarji) po vašem mnenju

posrečena? Kako sami razumete vlogo jezikoslovca z vidika te metafore?

8) Kaj bi pomenila metafora »sonaravnega vrtnarjenja« v jezikoslovju?

16

TEMA 5: TEORETSKO-METODOLOŠKI POGLEDI V JEZIKOSLOVJU

Predmet raziskovanja: jezik zunaj konteksta vs. jezik v kontekstu njegove

rabe

Predhodno smo že opozorili, da jezikoslovje ne gleda nujno enotno na to, kaj je predmet

njegovega preučevanja, ampak lahko od Saussurja naprej ločimo vsaj dva različna pogleda:

- prvi razume kot predmet preučevanja v jezikoslovju jezik kot imaginarni kognitivni sistem, brez družbenih, psiholoških, situacijskih, besedilnih in drugih dejavnikov

njegove rabe,

- drugi pa razume kot predmet preučevanja jezikovno rabo (to, kar Saussure poimenuje govor), kjer nas zanimajo vsakokratne realizacije jezika skozi jezikovno komunikacijo

vključno z vsemi kontekstnimi (besedilnimi, situacijskimi, fizičnimi, družbenimi,

psihološkimi itd.) dejavniki, ki na to rabo vplivajo.

Medtem ko lahko k prvemu pogledu uvrščamo npr. tvorbeno-pretvorbeno jezikoslovje, v večji

meri tudi strukturalistično jezikoslovje, formalno slovnico itd., se k drugemu pogledu večinoma

uvrščajo interdisciplinarne jezikoslovne vede (sociolingvistika, psiholingvistika, kognitivno

jezikoslovje, jezikovna pragmatika, analiza diskurza) kot tudi funkcijsko jezikoslovje in tudi

korpusno jezikoslovje (vsaj v okviru birminghamske šole).

Ali preučevati jezik v kontekstu njegove rabe ali jezik zunaj konteksta je torej prva pomembna

točka, v kateri se posamezne jezikoslovne veje med sabo razhajajo.

Raziskovalni fokus: mogoče vs. običajno

Iz prve točke, tj. različnega razumevanja predmeta raziskovanja, lahko izhaja tudi različno

usmerjen raziskovalni fokus. Jezikoslovje, ki razume kot predmet svojega raziskovanja jezikovni

sistem zunaj konteksta njegove rabe, se zanima predvsem za meje in zmožnosti tega sistema;

raziskuje torej, kaj sistem omogoča in česa ne omogoča. Za tak pogled so zanimive tudi redke,

enkratne oblike ali strukture oz. umetno tvorjene, vendar sistemsko gledano sprejemljive oblike

in strukture, pa čeprav v rabi dejansko niso dokumentirane, saj razkrivajo, kako sistem deluje.

Za tako stališče do jezika ni pomembno, ali je velelnik glagola hoteti – hoti – kdaj dejansko

rabljen ali ne, ampak na podlagi sistemskih zakonitosti predvidi, da je taka oblika možna in

sprejemljiva.

Temu nasproten pogled je tisti, ki se zanima predvsem za najobičajnejše, najbolj vsakdanje,

najbolj pogoste in najbolj tipične oblike in strukture, ne samo na znotrajpovedni, ampak tudi

besedilni in diskurzni ravni, saj zagovarja, da se nam na ta način razkrije tisto, kar je v jeziku

naravno oz. kako jezik uporabljamo. Izrazito je tak pogled izpostavljen v korpusnem

17

jezikoslovju v ožjem pomenu, tj. v tistem delu korpusnega jezikoslovja, ki razume korpus kot

teorijo (popolni korpusni pristop oz. birminghamska šola) oz. pristopa k podatkom, ki jih izlušči

iz korpusa, brez opiranja na katero od drugih jezikoslovnih teorij. Za tak pogled so oblike ali

strukture, ki niso dokumentirane v jezikovni rabi ali so dokumentirane izredno redko (na

primer samo enkrat), slučajne in nezanimive za raziskovanje oz. ga bolj zanimajo razlogi, zakaj

neka mogoča oblika, kot je na primer velelnik hoti, v rabi ni realizirana. Zakonitosti jezikovne

rabe na besedilni in strukturni ravni pa so tipično predmet zanimanja v različnih vejah analize

diskurza (pragmatika, konverzacijska analiza, kritična analiza diskurza ipd.)

Raziskovalna metoda: vloga introspekcije

Jezikoslovje kot humanistična veda je že tradicionalno zavezano introspekciji kot tistemu mehanizmu, s pomočjo katerega oblikuje svoja spoznanja. Poleg tega pa je pogosto introspekcija tudi tisti instrument, s katerim se v jezikoslovju tvorijo primeri »rabe« oz. dokazuje obstoj oblik, struktur ipd. Tako jezikoslovje kot dokaze, da so razlage pravilne, pogosto (nikakor ne vedno in ne na vseh področjih v enaki meri) uporablja (oz. je uporabljalo) umetno ustvarjene ali prilagojene primere jezikovne rabe, ki so po mnenju raziskovalca možni in verjetni oz. se jih »spomni«. Taki umetno izmišljeni jezikovni primeri pogosto rabijo tudi pri poučevanju jezika. John Sinclair (1991: 39) poimenuje tako vlogo introspekcije kreacija.

Danes je raba introspekcije za tvorjenje jezikovnih primerov oz. raziskovalnega gradiva vse redkejša in tudi kritizirana. Tudi tiste veje jezikoslovja, kjer je bilo to običajno, so s prihodom korpusov dobile orodje, da izmišljanje primerov ni več potrebno. Najbolj eksplicitno proti izmišljanju jezikovnih primerov nastopijo v korpusnem jezikoslovju, kjer trdijo, da si noben resen znanstvenik ne more privoščiti, da podatke najprej sam kreira, potem pa jih razlaga, in da je jezikoslovje do zdaj temeljilo na spekulaciji, ne na pravih dokazih. Čeprav lahko na tako stališče gledamo kot na precej radikalno, pa v resnici primerjava z dejansko jezikovno rabo, zabeleženo v korpusih, pogosto dokazuje, da ljudje nismo preveč dobri pri poročanju o svojem lastnem jezikovnem obnašanju, ker si, med drugim, veliko bolj zapomnimo tiste rabe, ki so nenavadne in izstopajoče, kot najbolj vsakdanje in pogoste. Tudi posamezne veje analize diskurza, ki so izrazito empirično naravnane, npr. konverzacijska analiza, že od svojih začetkov v celoti zavračajo izmišljanje primerov jezikovne rabe.

Vloga raziskovalčeve introspekcije je torej danes v jezikoslovju pogosto omejena na evalviranje in razlaganje dokazov, medtem ko kreiranje dokazov (tj. primerov) postaja vse manj sprejemljivo.

Jezikovne ravni: slovnica in slovar

Tradicionalno smo vajeni v jeziku ločiti vsaj dve veliki, temeljni ravni: slovnico in slovar. Njuna

medsebojna povezanost in prepletenost nikoli ni bila zanikana, vseeno pa lahko ločimo dva

ključna pogleda: (1) v prvem se obe ravni raziskujeta ločeno ena od druge, zlasti z namenom, da

18

se tako ustrezno omeji predmet raziskovanja, ki bi sicer postal preobsežen in prekompleksen,

(2) lahko pa usmerjeno raziskujemo prav povezave med slovnico in slovarjem.

Strukturalistično jezikoslovje je večino pozornosti usmerjalo v ločeno raziskovanje slovnice in

slovarja, razmerje med obema pa je razlagalo s sintagmatsko in paradigmatsko ravnjo jezika.

Sintagmatska os (poimenovanje izhaja iz pojma sintagme) pomeni besede, kot se nizajo v

govoru ena za drugo in so utemeljene na linearni osi. Sintagmatska os predstavlja tisto, kar

tipično raziskujemo na področju skladnje. Paradigmatska (oz. asociativna) os je vertikalna. Gre

za besede, ki so povezane zunaj govora, v našem »slovarju«, kot besede, ki imajo kaj skupnega:

so sopomenke, protipomenke, enakozvočnice, besede iste besedne družine, asociativne besede

itd. Povezavo med sintagmatsko in paradigmatsko osjo običajno ponazarjamo s shemami, kot je

naslednja:

SINTAGMATSKA OS

PARADIGMATSKA

OS

Mačka je ležala v hiši.

Pes je tekal po dvorišču.

Papagaj je frfotal po kletki.

Usmerjenemu raziskovanju, kako sta slovnica in slovar povezana, se danes najizraziteje

posvečajo na določenih področjih korpusnega jezikoslovja. Pomemben koncept v zvezi s tem je

koligacija: ta pojem izhaja iz opažanja, da za posamezne besede obstajajo slovnične kategorije

ali slovnični nizi, v katerih se ta beseda pojavlja pogosteje kot v kakih drugih. Podobno slovnica

vzorcev (ang. pattern grammar), posebna veja korpusnega jezikoslovja, opaža, da se posamezne

skladenjske strukture uresničujejo večinoma skozi določeno vrsto leksikalnih enot, in seveda

tudi obratno, da se posamezne leksikalne enote realizirajo večinoma skozi določen tip

skladenjskih struktur. Na primer ena od tipičnih skladenjskih struktur slovenskega

samostalnika krona je v zvezah z glagolom, ki zahteva dopolnilo v tožilniku: osvojiti krono,

nadeti krono, nositi krono, predati krono, prevzeti krono, dobiti krono … Leksika in skladnja sta

izbrani vzajemno, ena z drugo, trdijo raziskovalci tega področja.

Jezikovni sistem: stabilen in/ali dinamičen

V jezikoslovju prevladuje razumevanje jezika kot sistema. Tudi na področjih jezikoslovja, ki

razumejo kot predmet svojega raziskovanja jezikovno rabo (govor po Saussurju), obstaja tiha

predpostavka, da jezik kot sistem vendarle nekako obstaja. Toda medtem ko je iz Saussurjevega

strukturalizma ali tvorbeno-pretvorbene slovnice mogoče razbrati predpostavko, da je jezik

precej stabilen sistem, ki se realizira v vsakokratnih rabah, v jezikoslovju, ki je zavezano

preučevanju avtentičnega gradiva, vse pogosteje opozarjajo, da je treba razumeti jezik kot vrsto

vsakokratnih rab in vzorci teh rab se nalagajo ter tako sestavljajo le okviren, ohlapen, večno

19

spreminjajoč se, visoko dinamičen sistem. V takem sistemu ni nič natančno določeno; v njem

sicer lahko prepoznavamo tipično, pogosto oz. običajno, vendar obstaja še cel spekter

netipičnega in nenavadnega, meje med enotami sistema so zabrisane in nejasne. Opisovanje

jezika se posledično od pripisovanja definicij premakne k pripisovanju namigov o rabah, npr. o

pomenu besed, oz. k opisovanju rab v smislu pogostosti in posploševanja, ne pa tudi omejevanja

(torej določanja mej pojavov). Opozarja se na individualno izkušnjo posameznika z jezikom, ta

vodi v oblikovanje delno individualnih vzorcev rabe in posledično je »jezikovni sistem« pri

vsakem posamezniku delno individualen.

Zaključek

Čeprav raziskovalci, zagovorniki nasprotujočih si zgoraj navedenih pogledov pogosto ostro

zagovarjajo vsak svoje stališče, pa je bolje na te različne poglede gledati kot na bogastvo

jezikoslovne znanosti. Samo en pogled, eno raziskovalno stališče, ena drža do jezika nam ne

more nikoli razkriti celotne in popolne resnice o jeziku. Vsako od teh stališč nam odstre nekaj

novega o jeziku, česar nam kako drugo stališče ne more.

Diskusija

1. Nekateri jezikoslovci primerjajo pomen razvoja korpusov in njihovega vpliva na

jezikoslovje s pomenom razvoja mikroskopa za biologijo. Na kak način vidite sami vlogo

korpusa v jezikoslovju kot vedi?

2. Kakšne potenciale in nevarnosti prepoznate v korpusih in drugih digitalnih pripomočkih

(spletna in mobilna orodja, igre, spletne vaje ipd.) za učenje jezika?

Literatura predavanja

Darinka Verdonik, 2015: Jezikovnoteoretska načela v korpusnem jezikoslovju. Slovenščina 2.0

3/1. 1-27.

20

TEMA 6: BESEDA, MEJNA JEZIKOVNA ENOTA

Beseda kot stičišče različnih jezikoslovnih ravni

1. Beseda kot neverbalna in polverbalna glasovna realizacija: eee (mašilo), hm (izraz

razmišljanja), uf (izraz čudenja), iii (izraz občudovanje), aa (zanikanje)…

2. Beseda kot fonem: a, o, k, h, v, z, s (vezniki in predlogi), v govorjeni rabi: ooo, iii

(medmeta) …

3. Beseda kot morfem: sem, si, se, bi, je…, v govorjeni rabi ta mali/a (GOS: tamal, tamav,

tamalo, tamali, tamalima, tamavga, tamalga …), ne b (ne bi), če b (če bi), pa b mene (pa bi

mene), najraj b vidu …

4. Beseda kot zloženka/sklop/sestavljanka iz več besed ali krnov besed: nasvidenje/na

svidenje, kadarkoli/kadar koli, literarnozgodovinski, tristo, črno-bel, TV-spored, AD/DA-pretvornik, SAZU, Ana Marija, Jean-Jacques, navm/nemo (pogovorno za ne bom), nebo

(zapis skupaj v neformalni spletni slovenščini: kaže, da mi nebo preostal drugega)…

5. Beseda kot stalna besedna zveza (termin) oz. frazem oz. pregovor: stara mama, poljska

miš, na vrat na nos, dvigniti roke, brati levite, brati med vrsticami, metati denar skozi okno,

Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade …; nickname (neformalna spletna

slovenščina: če si pa ne zapomnim nickname), Tominjerryja …

6. Beseda kot poved: Pridi! Peter! Ja. Lepo. Kdaj? Kam?, v govorjeni rabi: ja | jaja | dobro |

izvolte | jutro | hvala

Beseda lahko torej predstavlja cel spekter različnih vlog od fonema do povedi. Definicije, kaj

predstavlja eno besedo, ni mogoče podati preprosto in hkrati izčrpno – zdi se, da je v resnici zelo

intuitivno določena. Ob tem pa je enota jezika, ki je temeljna za jezikoslovje, saj na njej med

drugim temelji zasnova slovarjev. Danes je dojemanje besede v veliki opredeljeno s pravopisno

normo, ki se je uveljavila skozi stoletja (kakor hitro zdrsnemo v govorjeno rabo, se zaradi

glasovnih redukcij ali načina izrekanja meje med besedami še dodatno zabrisujejo), kljub temu

pa tudi v pisni rabi ostajajo primeri, v katerih ni enoumno, kaj naj razumemo kot eno besedo.

Taki primeri ne veljajo samo za funkcijske besede, ampak se morda še bolj izrazito pojavljajo pri

polnopomenskih izrazih.

Beseda kot odsev in/ali kreator realnosti

Saussure: Jezikovni znak (beseda?) je psihična entiteta z dvema stranema, ki ju lahko

predstavimo s sliko:

21

Kar dojemamo kot avtonomne jezikovne enote, naj bi nosilo pomen, ki je določen znotraj

jezikovne skupnosti. Besede preprosto so, v zavesti govorcev nekaj pomenijo in jih občutimo kot

notranje zaokrožene enote.

Diskusija

So torej besede odsev realnosti? Odražajo samo to, kar v realnosti že obstaja? Ali pa besede kdaj

tudi kreirajo realnost, kreirajo koncepte? Primer: ali je beseda prekerec res samo posledica

pragmatične potrebe po poimenovanju določene skupine ljudi ali pa s tem, ko nastane, začne

svoje življenje, svojo pot, na kateri vpliva na družbo in njeno dojemanje tovrstnega položaja

ljudi in s tem torej tudi kreira družbeno-duhovno realnost?

Pomen besed

Ali pomen besed obstaja zunaj konteksta njihove rabe, ali torej besede same po sebi, kot so opisane v slovarju, sploh imajo pomen? Vprašanje je seveda precej provokativno, naš cilj pa je, da na pomen besed začnemo gledati iz nekoliko širše perspektive. Predstavljajmo si etnografa v pragozdu, ko sedi zvečer ob ognju med neznanim plemenom,

posluša in beleži njihove pogovore ter skuša razvozlati njihov jezik. Ameriški etnograf

Malinowski (v delu The problem of meaning in primitive languages) je davnega leta 1946,

opisujoč prav tako situacijo, razmišljal:

»Predpostavljajmo, da imamo pri roki idealnega interpreterja, ki, kolikor je to mogoče, lahko

prenese pomen vsake izjave, besedo za besedo, tako da ima poslušalec na voljo vse razpoložljive

jezikoslovne podatke. Bi vam to omogočilo, da bi razumeli pogovor ali vsaj posamezno izjavo?

Zagotovo ne. [...] Ob analiziranju prevoda bi zelo jasno videli, kako nemočni smo, če skušamo

razvozlati pomen izjave samo v jezikoslovnem okviru, in spoznali bi, katere vrste dodatnega

védenja, poleg besedne ustreznosti, so potrebne, da postane izjava smiselna.« (MAŁINOWSKI 1946:

300)

Podobno leksikografi modernega časa (zlasti znan je krog angleškega slovarja COBUILD)

opozarjajo, da besede dobijo svoj pravi pomen šele v kontekstu vsakokratne rabe, sicer pa imajo

potencial pomena, pomenski naboj, ki se lahko realizira v različnih kontekstih. Znana je študija

ameriškega jezikoslovca Labova, ki je primerjal, kako ljudje uporabljajo besede skodelica, vaza

in skleda za posodo identične oblike, vendar v različnih kontekstih rabe. Naslednja slika

prikazuje, kako se razlikujejo rezultati za mejo med skodelico in skledo, če so anketirance

posode ocenjevali zunaj konteksta ali v kontekstu uporabe posod za hrano:

22

Vplivi prevajanja na pomene besed

Sociolog Jože Vogrinc je v letu 2015 izdal knjigo Pojmovne prikazni, v kateri kot strokovnjak s

svojega področja v spisih študentov, pa tudi v medijih in drugod v javni rabi, opaža pomenske

prenose iz tujih jezikov, zlasti angleščine, v slovenščino, ki jih sam opredeli kot negativne.

Njegovo delo je bolj kot z vidika slogovnega priročnika zanimivo, ker navaja konkretne primere,

kako se pomeni besed preoblikujejo pod vplivom stikov z drugimi jeziki. Sam opozori na vsaj

dva procesa, ki ju opazi pri teh pomenskih premikih: »Grobo premeščanje terminov iz drugih

jezikov, zlasti iz angleščine, dela v slovenščini pojmovno zmedo. Najpogosteje ima tak učinek

zato, ker nekdo vpelje novo poimenovanje, ne da bi se zavedal, da v slovenščini termin za

koncept že obstaja, ali pa, ker uporabi besedo, ki v slovenščini že obstaja, v pomenu, kakršnega

ima v jeziku, od koder ga prenaša, ni pa ga, vsaj doslej, imela v jeziku, kamor ga vnaša, v

slovenščini.« (str. 167)

Prvi proces, vnašanje nove oblike, lahko ponazorimo s samostalnikom »koda«. V slovenščini je

vsaj že pol stoletja v slovarjih zapisana moška oblika »kod« in tudi v drugih evropskih jezikih

(francoski, nemški, španski, italijanski) je moškega spola, enako kot latinski izvirnik codex, iz

katerega izhajajo vse te oblike, pravi Vogrinc. Tradicionalno je v slovenščini ženska oblika,

»koda«, rabljena za končni del skladbe. S črtno kodo, računalništvom, digitalizacijo in verjetno

še zakaj se je ženska oblika »koda« razširila za pomen angl. »code«: number, security, bar code -

> številčna, varnostna, črtna koda.

Drugi proces je morda še bolj pogost, ponazorimo ga z glagolnikom »deljenje«. Vogrinc navaja

primer: »Namen spletnih strani je deljenje multimedijskih vsebin.« S Facebooka in drugih

spletnih aplikacij pa poznamo dejanje »deli z ostalimi«. Izhaja iz angleškega »sharing« (pri

čemer ni zanemarljivo, meni Vogrinc, da v angleščini »share« pomeni tudi delnico in torej kaže

na kapitalistično poreklo besede). Angleško »to share« v nekaterih primerih res prevajamo v

slovensko »deliti si« – toda to ni enako kot »deliti«. V slovenščini iz povratnih glagolov ne

23

delamo glagolnikov (kot je deljenje), ker ne moremo pritakniti povratnega morfema, brez njega

pa dobijo spremenjen pomen. Nova raba tako sili slovensko besedo »deljenje«, meni Vogrinc, da

nosi »importirani angloameriški balast, vrednostno zaznamovan s korporativizmom. Doslej smo

brez deljenja v novem pomenu kar dobro shajali s soudeležbo.« (str. 26)

Podoben primer je beseda »akcija«, ki je, kot razlaga Vogrinc, vedno pomenila delovanje oz.

živahnost dejavnosti (nasproti lenobi). Z nakupovalnimi središči pa se je začela bliskovito širiti

raba besede »akcija« v pomenu, da se nekje ponuja blago s popustom, čemur je delovanje ali

živahnost dejavnosti mogoče pripisati le še s ciničnim pomenom.

Diskusija

1. Kako naj bi se po vašem mnenju jezikoslovje odzivalo na pojave, ki jih omenja Vogrinc (v

slovarjih, pravopisnih in slogovnih priročnikih ipd.)?

Literatura predavanja

Ferdinand de Saussure, 1997: Predavanja iz splošnega jezikoslovja. Ljubljana: ISH (Studia

humanitatis).

Primož Vitez, 2008: Beseda: mejna jezikovna enota. V: Primož Vitez (ur.), Spisi o jeziku.

Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete. 101-110.

Jože Vogrinc, 2015: Pojmovne prikazni: Rešeto humanistike. Ljubljana: Studia humanitatis.

24

TEMA 7: GOVOR KOT KREACIJA

Kreacijo v jeziku lahko opazujemo z več zelo različnih vidikov:

- kreacija sporočila

- kreacija poimenovanja

- kreacija identitete

- kreacija lepega

Kreacija sporočila

Vedno, ko tvorimo neko (daljše) novo sporočilo, bodisi govorjeno bodisi pisno, uporabljamo

jezik na nov, edinstven način, saj točno takega sporočila, točno takih izjav ali povedi v točno

takšnem zaporedju, kot smo jih upovedili mi, ni pred nami upovedil še nihče in jih zelo verjetno

(razen kadar gre za dobesedno navajanje) nikoli več nihče ne bo upovedil. V tem najširšem

smislu je kreacija v govoru/jezikovni rabi nenehno prisotna.

Vendar je kreacija pri tvorjenju sporočila v mnogo pogledih tudi omejena: omejena je z

okoliščinskimi, besedilnimi in jezikovnimi vzorci, ki se jih naučimo skozi jezikovno rabo. Michel

Hoey v teoriji leksikalnega proženja (lexical priming) razlaga, da beseda s tem, ko jo srečujemo v

različnih okoliščinah in sobesedilih, postane povezana s sobesedili in okoliščinami, v katerih je

bila rabljena, in naše védenje o tej besedi vključuje informacijo, da se sopojavlja z določenimi

besedami v določenih vrstah konteksta. Enako velja za besedne nize, ki izhajajo iz te besede:

tudi ti postanejo povezani s sobesedili in okoliščinami, v katerih se rabijo. Posledica

posameznikovega srečevanja besede v določenih kontekstih je mentalno proženje besede za

rabo v diskurzu. Z drugimi besedami, kontekst sporočila, ki ga želimo tvoriti, nam proži

jezikovne vzorce (besede, besedne zveze, skladenjske strukture …), ki se nam zdijo za naše

sporočilne namene primerni. Samo znotraj teh ostaja prostor za kreativni del sporočila.

Kreacija poimenovanja

V jezikovni rabi se uporabniki vedno znova srečujem tudi z zadrego poimenovanja novih stvari,

pojmov, aktivnosti, razmerij … Lahko gre za poimenovanja z lastnimi imeni (npr. poimenovanja

podjetij, društev, organizacijskih enot ali organov) ali za občne besede. Čeprav zakon o rabi

slovenščine namenja veliko pozornosti lastnim imenom, so v resnici nove občne besede veliko

bolj ključne za razvoj jezika. V kako velikem obsegu poteka ta jezikovna kreacija, se običajno niti

ne zavedamo dobro. Zgovoren pa je podatek, da Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, ki

popisuje besede in besedne zveze slovenskega jezika, ki so se pojavile v dveh desetletjih, od leta

1991 naprej, zajema 5384 slovarskih sestavkov. Statistično gledano bi lahko sklepali, da se

25

vsakih nekaj dni v slovenskem jeziku nekje začne uporabljati neki občni izraz, ki bo sčasoma

prešel v širšo rabo kot samo znotraj sporočila, v katerem je bil prvič uporabljen.

Kreacija identitete

Posamezniki in skupine si oblikujejo svoj lasten, prepoznaven jezikovni izraz. Na ravni

posameznikov se z raziskovanjem tega ukvarja stilometrika, ki v besedilih išče vzorce, ki bi

enolično definirali njihovega avtorja. Izhaja iz predpostavke, da ima naše pisanje zavedni in

nezavedni vir in da je slednji nam samim nedostopen, nas pa lahko enolično razkriva. Tako

stilometrika išče računalniške metode (pogosto korpusne in statistične), s pomočjo katerih bi

razkrivala avtorstvo besedil: specifični vzorci v rabi funkcijskih besed, povprečno število zlogov

na besedo, porazdelitev besednih vrst, razmerje med številom vseh in številom različnih besed

ipd. Po drugi strani tudi iz vsakdanje jezikovne rabe vemo, da kakega znanega pisca (npr.

kolumnista, pisatelja) včasih prepoznamo že po prvem odstavku, da imajo znani pisatelji vsak

svoj prepoznaven slogovni izraz ali da v govorjeni rabi pri kakšnih govorcih nekatere besede ali

fraze (npr. kakopak, v bistvu, jel?) bodejo v ušesa, ker jih rabijo pogosteje ali drugače, kot se zdi

običajno.

Kreacija identitete skupin je povezana s procesi, ki jih v jezikoslovju običajno raziskujemo

znotraj zvrstnosti jezika. Ko gremo iz svojega domačega okolja, naš govor (intonacija, ritem

govorjenja, posamezni vokali) praviloma izdaja našo regionalno provenienco, čeprav se trudimo

govoriti knjižno. Po drugi strani nas lahko domače okolje dojema kot tujek, če se naš govor po

daljšem bivanju drugod tudi po vrnitvi domov spremeni (npr. Mariborčani, ki dalj časa živijo v

Ljubljani, tudi ob obiskih v svojem prvotnem domačem okolju uporabljajo nekatere prevzete

prvine – tko, a ne). Prav tako določene skupine govorcev (na primer mladostniki, strokovne

skupnosti, posebna združenja) razvijejo svoj lasten sleng oz. strokovni/poklicni žargon. Pa tudi

druge manjše skupine, ki se pogosto družijo, npr. sodelavci znotraj podjetja ali skupina

prijateljev ali člani družine, lahko razvijejo svoja interna poimenovanja za določene stvari (svoj

delno interni, edinstveni žargon), ki jih osebe zunaj teh krogov morda ne razumejo – npr. imena

računalnikov (mama, shramba), poimenovanja dogodkov (prideš danes na seanso? – sejo, si bil na

terapiji? – razgovoru z nadrejenim) ali stvari (vojščak – kos sira) ipd. Različne skupine torej

utrjujejo svojo pripadnost in identiteto tudi prek samo sebi lastnega jezikovnega izraza.

Medtem ko kreacija sporočil in kreacija poimenovanj potekata vsaj delno pod zavestnim

nadzorom uporabnika jezika, je kreacije identitete pogosteje povsem nezaveden proces.

Kreacija lepega

Kreacija v tistem osnovnem, prvobitnem pomenu besede pa je seveda umetniška kreacija.

Prabitna izraza umetniške jezikovne kreacije sta pesem in pripoved. Ob pesmi preradi

26

pozabljamo, da beseda 'pesem' izvira iz glagola 'peti' (ne samo v slovenščini). Pesem je torej

besedilo, ki se poje, ritmično besedilo, tako besedilo pa omogoča tudi ples. Prvotna narava

pesništva, ki izhaja iz otroštva človeške civilizacije, je torej besedno-glasbeno-plesna. Podobna

je prvotna pripoved govorjena in pospremljena z uprizoritvijo, gibi, gestikulacijo, posnemanjem

– je torej besedno-uprizoritvena. Danes vse to prepogosto pozabljamo in literarna besedila

beremo po tihem: vendar je za polno uživanje njihovega estetskega učinka, zlasti pri pesmi, še

zmeraj pomembno doživeti tudi njihovo nejezikovno razsežnost.

Majhni otroci imajo radi prvobitno besedno-glasbeno-plesno pesem in besedno-uprizoritveno

pripoved podobno, kot so ju imeli radi naši predniki. Radi recitirajo, si pojejo ali izmišljujejo

pesmice in zgodbice. Pomembno je, da jim tudi skozi šolanje to njihovo jezikovno kreativnost in

smisel za lepo v jeziku spodbujamo in utrjujemo. Med odraščanjem namreč navdušenje nad igro

z besedami, ritmi in rimami že samo po sebi izgineva, tako kot je tudi nasploh v človeštvu z

razvojem bolj razumskega odnosa do sveta občutek za poezijo in umetnost vedno bolj odrinjen

ob stran. Če je šolski sistem, kot pravi Boris A. Novak, »amuzičen«, potem vse to le še dodatno

spodbuja.

Zakaj je jezikovna kreacija lepega, leposlovja, pomembna? Čemu koristi? Nuccio Ordine v

Koristnosti nekoristnega pravi tako (str. 17):

»Nekoristno potrebujemo v enaki meri, kot potrebujemo osnovne življenjske funkcije, da živimo.

'Poezija,' nas opominja Ionesco, 'potreba po domišljiji, po ustvarjanju, je enako temeljna tako kot

potreba po dihanju.' /…/ Ravno znotraj teh dejavnosti, ki veljajo za odvečne, lahko najdemo

spodbudo za razmišljanja o boljšem svetu/…/«

Ibid., str. 16:

»/…/ Kakuzo Okakura /je/ med opisovanjem obreda pitja čaja odkril, da je trenutek zadovoljstva,

ki ga človek občuti, ko utrga cvet, ki ga bo podaril svoji spremljevalki, natanko tisti trenutek, ko se

je človeška vrsta dvignila nad živali: 'Ko je zaslutil, kako lahko izkoristi nekoristno,' razlaga

japonski pisatelj v Knjigi o čaju, 'je človek stopil v kraljestvo umetnosti.'«

Diskusija

1. Zakaj je pomembna (jezikovna) umetnost? Kaj je njen prispevek k človeški družbi? Kaj

ima posameznik od nje?

2. Kaj bi bil po vašem mnenju osnovni cilj leposlovja v šoli?

Literatura predavanja

Boris A. Novak, 2008: Govorni izvir poezije. V: Primož Vitez (ur.), Spisi o govoru. Ljubljana:

Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete. 49-61.

Nuccio Ordine, 2015: Koristnost nekoristnega: Manifest z esejem Abrahama Flexnerja. Ljubljana:

Cankarjeva založba.

27

TEMA 8: GOVORJENA IN PISNA RABA

V jezikoslovju termina govor ne uporabljamo nujno samo za govorjeno obliko jezikovne rabe,

ampak lahko s tem terminom mislimo na jezikovno rabo na splošno, bodisi pisno bodisi

govorjeno. Kadar vseeno želimo ločevati med obema, pisnim in govornim, je zato bolje govoriti o

pisni ali govorjeni rabi oz. o pisnem ali govorjenem jeziku, če imamo v mislih jezikovni sistem.

Če opazujemo jezikovno rabo, so razlike med govorjeno in pisno znatne. Pojavljajo se v:

1. Osnovni enoti sporočila: Medtem ko je v pisnem jeziku to poved, ki je dokaj enoznačno

določljiva na podlagi ločil, je v govorjeni rabi težko govoriti o enoti sporočila, ki bi bila

povsem primerljiva s povedjo v pisni rabi. Kot osnovna enota sporočila se običajno

pojmuje izjava oz. izrek, vendar ni enoznačne opredelitve, kaj naj bi to bilo oz. kako jo

določimo. Problem je izrazit pri zapisovanju govorjene rabe (npr. v govornih bazah,

korpusih in raziskovalnih gradivih). Veliko dilemo pogosto povzroča dejstvo, da v

spontanem govoru premori med govorjenjem zelo pogosto nastajajo sredi misli, ob

zaključeni misli oz. semantično-skladenjski strukturi, ki bi jo razumeli kot poved, pa

večkrat ni prozodičnega znaka, ki bi ga pričakovali kot glasovni signal za končanje misli.

Razlog je pogosto ta, da je zaključena misel skupaj s premorom in znižano intonacijo

signal za menjavo vloge, in dokler govorec ni pripravljen zaključiti svoje vloge (replike),

to signalizira s prozodijo. Vprašanje osnovne enote sporočila se odpira tudi ob opornih

signalih (besedicah mhm, ja, aha, s katerimi naslovnik signalizira svojo pozornost in

razumevanje), ki so po svoji sporočilni vlogi precej specifični, hkrati pa v govorni

interakciji izredno pogosti.

2. Variabilnosti slovarja: Primerjave besedil iz pisne in (spontane) govorjene rabe kažejo,

da je variabilnost uporabljenega slovarja (torej nabora različnih besed, ki jih

govorec/pisec uporablja) v govorjeni rabi manjša: to pomeni, da v govorjeni rabi večkrat

uporabljamo vedno iste besede, izraze, fraze kot v pisni rabi. Razlog je verjetno v časovni

omejenosti tvorjenja pri govorjeni rabi, saj mora govorec izredno hitro izbirati, katere

besede oz. izraze bo uporabil.

3. Abstraktnosti in zgoščenosti besedil: Besedila v pisni rabi so bolj abstraktna in

informacijsko bolj zgoščena. V govorjeni rabi je, nasprotno, veliko več t. i. metabesedila,

tj. besedila, s katerim npr. razkrivamo procese tvorjenja (bom rekel, da tako rečem,

mislim, ponavljanja, samopopravljanja), uravnavamo potek diskurza (čakajte, samo

malo, samo to bi še povedal), kažemo na strukturo besedila (prvo kot prvo, kot sem že

povedal, rad bi še enkrat poudaril), se obračamo na naslovnika (veste kaj, a veš, poglejte)

itd.

4. Eksplicitnosti izražanja: Govorjena raba je veliko bolj eliptična kot pisna: mnoge

informacije so sogovornikom znane iz konteksta in iz njihovega predhodnega skupnega

védenja (zlasti v zasebnem diskurzu sogovorniki delijo več skupnega kot v pisni rabi, ki

je običajno javna). Primerjava govorjenih in pisnih besedil npr. kaže na bistveno večjo

rabo deiktikov v govorjeni rabi, kar pomeni, da se govorci pogosteje kot pisci lahko

nanašajo na stvari oz. osebe, o katerih govorijo, z zaimki (tale, tisti, jaz, oni) oz. pogosteje

uporabljajo izraze za orientacijo v prostoru (noter/notri, ven, gor, dol) in času

(pol/potem, zdaj/zdajle).

5. Natančnosti izražanja: V govorjeni rabi je veliko pogosteje kot v pisni uporabljena

funkcija relativiziranja, kar pomeni, da se govorci do izrečenega opredelijo z zadržkom

28

in s tem nakažejo, da izrečena informacija ni nujno točna, popolna, preverjena, da izraža

samo govorčevo mnenje ali ugibanje. Posledično je tudi nabor izrazov, s katerimi govorci

to počnejo, nov in večji kot v pisni rabi. To so npr. različni diskurzni izrazi, kot so ali nekaj takega, ali pa kaj, ali pa nekaj, bi rekel, bi lahko rekli, kako naj rečem, kakorkoli že,

na neki način, ne vem, oz. tudi posamezne besede, ki so na tak način rabljene samo v

govorjeni rabi in nimajo statusa knjižnosti: nekako, dosti, mogoče, nekako, nekje.

6. Distribuciji besed in besednih vrst: V korpusu Gos je v primerjavi s korpusom Kres za

polovico manj samostalnikov in pridevnikov, števnikov in predlogov je manj za tretjino,

nekoliko več kot v pisnem korpusu pa je glagolov, veznikov, zaimkov, dvakrat več je

prislovov in členkov. Razmerje med številom medmetov pa je kar 130 (v govornem

korpusu) proti 1 (v pisnem korpusu) (povzeto po A. Zwitter Vitez, D. Fišer, 2015: Novi

mediji in govorjena slovenščina: zaznavanje, kodifikacija, analiza). Petnajst

najpogostejših lem v korpusu Gos je: biti, ta, ne, pa, ja, eee, se, da, v, in, jaz, on, na, tako,

imeti, petnajst najpogostejših v korpusu Kres pa: biti, in, v, se, na, z, da, on, za, ta, ki, pa,

ne, tudi, po. Samo v korpusu Gos so med petnajst najpogostejšimi: ja, eee, jaz, tako, imeti,

samo v korpusu Kres pa: z, za, ki, tudi, po.

7. Metabesedilnosti oz. metadiskurznosti: Metabesedilo oz. metadiskurz pomeni tiste

dele besedila, ki ne prinašajo novih vsebinskih informacij, temveč prispevajo k

organizaciji besedila/diskurza ali pa k odnosu med tvorcem in naslovnikom. Gre za zelo

širok razpon jezikovnih sredstev, ki se lahko med seboj po obliki in vsebini močno

razlikujejo. Za pisna besedila je značilen metadiskurz tipa: (1 – vodi bralca skozi

besedilo) nazadnje, če zaključim, omenjen zgoraj, X trdi itd., (2 – vključujejo bralca v

besedilo) morda, možno, jasno je da, žal, presenetljivo, jaz, moj, naš, lahko vidite da

(povzeto iz A. Pisanski Peterlin, 2011: Metabesedilo med dvema kulturama). Za

govorjeno rabo je značilen metadiskurz tipa: kot sem že rekel, bi rekel, bom rekel, če ne

drugega, kaj jaz vem, kaj naj rečem, to se pravi, v končni fazi, glejte, poglejte, veste kaj,

mislim, v redu, okej, dobro, pa to, pa take stvari, ali kaj takega ipd. V splošnem je

metadiskurza v govorjeni rabi veliko več kot v pisni.

8. Na leksikalni ravni: Skupine besedja, ki so tipične predvsem za govorjeno rabo,

medtem ko so v pisni rabi redkeje, redko ali celo sploh neprisotne, so naslednje:

o neverbalni in polverbalni izrazi: eee, eem, mmm, aaa, nnn,

o diskurzni označevalci: mhm, aha, aja, veš/veste (vedeti), okej, v bistvu (bistvo), glej/te

(gledati), poglejte (pogledati), zdaj, mislim (misliti), vidiš/te (videti), v redu (red), nič,

dobro, jah,

o slogovno zaznamovana leksika: ful, glih, fajn, evo, pizda, cajt, izgledati, okej,

o izrazi, ki se v govorjeni rabi »bolj priljubljeni« oz. rabljeni v dodatnih, novih pomenih

in funkcijah: pač, malo, čisto, itak, nekako, točno, dosti, res, mogoče, zraven, lepo,

sigurno, dejansko, stvar, kakšen, nekako, nek in nekje.

9. V vzorcih leksikalne izbire – kolokacije: Primerjave kolokacij v govorjeni in pisni rabi

vedno znova potrjujejo, da v govorjeni rabi uporabljamo v veliki meri povsem drugačne

kolokacije, torej so besede v govorjeni rabi praviloma v drugačni »soseščini« kot v pisni

rabi. To lahko v veliki meri razlagamo s tem, da je govorjena raba prisotna v drugačnih

komunikacijskih situacijah in v drugačne komunikacijske namene kot pisna (torej izhaja

iz okoliščin rabe), kot kaže analiza tipičnih kolokacij govorjene rabe, pa veliko k temu

prispeva tudi bistveno večja metabesedilnost oz. metadiskurznost govorjene rabe (tj.

razkrivanje procesov tvorjenja, dogovarjanje o poteku diskurza, vzdrževanje stika s

sogovornikom itd.). Katere so tipične govorne kolokacije? Iz korpusa Gos so bile

izluščene naslednje:

29

o besedni nizi, ki se nanašajo na naslovnika: a ne?, a veš?, veš kaj, veš kako je,

o besedni nizi, s katerimi se odzivamo na predhodno vlogo sogovornika: to je res,

ja ja saj, ja jaz sem, to je to, o besedni nizi, s katerimi pogosto začenjamo izjave: to je zdaj, tako da, kaj pa, a je

to, kaj pa če,

o besedni nizi, ki se nanašajo na osebo (jaz, ti on/ona): jaz sem pa, pol sem pa, ti si,

on je,

o besedni nizi poročanega govora: je rekla da, sem rekel,

o besedni nizi, ki izražajo zadržek (relativizirajo): ne vem, kaj jaz vem, ne vem kako,

po moje, se mi zdi,

o označevalci odprte propozicije (izrazi tipa itd.): pa to, pa tako, ali pa kaj,

o pragmatične fraze: dobro jutro, to je to, je pa res.

Med pisno in govorjeno rabo jezika se torej kažejo razlike na vseh jezikovnih ravneh, od

leksikalne prek skladenjske do diskurzne.

Diskusija

1. Ali in zakaj je pomembno poznati lastnosti govorjene rabe?

Literatura predavanja

Darinka Verdonik, 2015: Govorjeni proti pisnemu ali katera leksika je »tipično govorjena«. V:

Vojko Gorjanc (ur.), Slovar sodobne slovenščine: Problemi in rešitve. Ljubljana: Znanstvena

založba Filozofske fakultete. 392-405.

30

TEMA 9: JEZIKOVNA RABA NA SPLETU

Leta 2014 se je začel projekt JANES – Jezikoslovna analiza nestandardne slovenščine. Gre za

nacionalni temeljni raziskovalni projekt, ki združuje enajst raziskovalcev s Filozofske fakultete

Univerze v Ljubljani in Inštituta Jožef Stefan. Vodi jih doc. dr. Darja Fišer z Oddelka za

prevajalstvo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Eden prvih rezultatov projekta je korpus JANES,

ki vključuje besedila slovenskih blogov, forumov, komentarjev na novičarskih spletnih portalih

in twitov.

Od teh vrst komentarji na spletne novice izrazito upadajo. Zaznati je selitev komentiranja novic

na Twitter in Facebook.

Spletna besedila glede na avtorstvo in njegovo razmerje z naslovnikom

Klasične spletne strani: Pri klasičnih spletnih straneh, med katere sodijo tudi medijska spletišča,

je avtor znan oz. lahko določljiv, nagovarja širše občinstvo, je z njimi v formalnem razmerju,

komunikacija je enosmerna.

Spletne skupnosti (forumi družbena omrežja): Pri večini spletnih skupnosti, kot so na primer

forumi in družbena omrežja, pa se odvijajo manj formalni, bolj interaktivni dvo- ali večsmerni

pogovori v ožjem krogu uporabnikov, v stik prihajamo tudi s sporočili neznanih oz. celo

anonimnih avtorjev.

Wiki: Nekaj posebnega so wikibesedila, pri katerih govorimo o kolaborativnem avtorstvu, saj

eno besedilo ustvarja več avtorjev.

Blogi: Posebni so tudi blogi, ki so preplet enosmerne komunikacije blogerjevih zapisov z

dvosmerno v komentarjih bralcev.

Spletna besedila glede na funkcijo sporočanja

Družbena omrežja in spletne klepetalnice: vsebujejo veliko vsebinskih in jezikovnih elementov zasebnih komunikacijskih sfer, komunikacija pa je pogosto ludistična, poteka

zgolj zaradi komunikacije same ipd.

Predstavitvene in promocijske vrste besedil: spletne strani podjetij, ustanov, društev in posameznikov.

Oglasna in komercialna besedila: imajo izrazito vplivanjsko vlogo, s pridom izkoriščajo večpredstavnost in uporabljajo atraktiven jezik, ki skuša pozornost pritegniti s prijemi,

znanimi že iz analognega sveta, npr. neologizmi ali slengizmi.

31

Poročevalske oz. publicistične besedilne vrste (spletni mediji).

Uradovalne oz. uradniške spletne strani (e-uprava ipd.): izrazito knjižne in formalne.

Akademske spletne strani: predstavitve znanstvenikov in strokovnih prispevkov;

značilnosti so vsebinska zgoščenost, terminološka bogatost in obilica hiperpovezav.

Programerske spletne strani, npr. FAQ: pogosto zastavljena vprašanja o strokovnih in tehničnih vsebinah, namenjena širši javnosti.

Literarne in polliterarne vrste: izstopa močno individualiziran avtorski slog, pogosto pa je tudi učinkovito izkoriščanje multimedijskih in interaktivnih možnosti, ki jih svetovni

splet ponuja.

Knjižnost/standardnost1 spletne slovenščine

Prve analize projekta JANES kažejo, da od Twitterja prek komentarjev in forumov do blogov

pada interaktivnost in vzajemno narašča skladnost s knjižno slovenščino. Splošno gledano se

torej v blogih pišoči najbolj držijo pravil knjižne slovenščine, v forumih in komentarjih na novice

manj, na Twitterju pa je neknjižne komunikacije največ. Taka razvrstitev gre z roko v roki z

namenom sporočanja in interaktivnostjo platforme.

Kljub vsemu marsikje prevladuje knjižna slovenščina. Na primer Twitterju je knjižnih skoraj tri

četrtine vseh tvitov. Razlog je verjetno ta, da so Twitter za svoj kanal komuniciranja izbrale

razne uradne ustanove, tiskovni predstavniki, politiki in mediji. Lastniki računov, ki so

zasebniki, se izražajo bolj sproščeno.

Kaže se tudi, da lahko isti uporabnik na istem omrežju sporoča enkrat v knjižni in drugič v

pogovorni zvrsti, odvisno od namena sporočanja in naslovnika, ki mu je tvit namenjen.

Prvine govorjene slovenščine in posebnosti spletne komunikacije

Več prvin govorjenega jezika je zaslediti na platformah, ki omogočajo večjo interaktivnost. Manj

časa je za odgovor (ko je zaželeno, da se odzoveš takoj), več elementov govorjenega jezika so

opazili. Na forumih, kjer je med odgovori tudi po več dni premora in so sporočila daljša, pa je

jezik bližji pisnemu.

Za računalniško posredovano komunikacijo so značilne tudi nekatere povsem nove jezikovne

prvine. Nekaj je takšnih, ki se ponavljajo v vseh jezikih: omembe, heštegi in emotikoni. Ti se

zaradi priljubljenosti in ekonomičnosti že selijo tudi v druge žanre. So pa še specifike

slovenščine, recimo vzročni odvisnik, v katerem se glagol izpušča: »V Planico že gresta dva

bagerja malo poglobit zadevo, ker @peterprevc.«

1 V projektu JANES in še pred tem v projektu Sporazumevanje v slovenskem jeziku govorijo o standardnem, ne več o knjižnem jeziku. Razlikovanje med obema utemeljuje in pojasnjuje Simon Krek, 2015: Standardni in knjižni jezik – drugi poskus. Zbornik Obdobja. http://centerslo.si/simpozij-obdobja/zborniki/obdobja-34-1-del/.

32

Demokratizacija jezika?

Korpus JANES je za osnovno raziskovalno os izbral t. i. slovenske uporabniške spletne vsebine,

ki besedilno produkcijo omogočajo vsem uporabnikom, ne glede na izobrazbeno ali kakršnokoli

drugo ozadje, in kjer je komunikacija izrazito samonikla in samoiniciativna. Besedila nimajo

naročnika, niso editirana ali lektorirana, krog naslovnikov, odnos z njimi in namen sporočanja

pa je zelo heterogen. Na splošno velja, da besedila znotraj teh prostih spletnih skupnosti

nastajajo bolj sproščeno, brez predsodkov in strahu pred napakami. Tvorec besedila je v takih

omrežjih lahko vsakdo in po tezah nekaterih tujih jezikoslovcev takšna okolja bistveno

prispevajo k demokratizaciji jezika. Se pa seveda tudi tu najdejo taki, ki opozarjajo na jezikovne

napake (nekateri jih imenujejo slovnični fašisti).

Na spletu nastajajo (ali postajajo vidne?) mnoge novotvorjenke, nove besedne zveze ali novi

pomeni, ki jih uporabniki spleta podelijo starim. V zvezi s tem se govori o dveh nasprotujočih si

taborih, v katera se delijo ljubiteljski (in profesionalni?) jezikoslovci: eni hvalijo igrivost

govorcev jezika, drugi te spremembe obsojajo. Vodja projekta JANES ocenjuje, da se delitev na

puriste in bolj permisivne opazovalce jezikovnih sprememb ne pokriva vedno z generacijsko

pripadnostjo, zgovorno pa se ji zdi, da v spletni debati, ki se niti ohlapno ne tiče jezika, pogosto

kar na lepem vzniknejo argumenti, češ ti še pravilno slovensko ne znaš, in s tem zgubiš vso

verodostojnost.

Kritike, da nekaj ali nekdo spodkopava čistost knjižne slovenščine, je bilo pri nas slišati že prej,

pogoste so bile v zvezi z besediščem časnikarstva vse od Jurčičevih časov naprej. Na spletu so

pogosti primeri, ko pogovorne prvine vdirajo v pisno rabo. A analiza blogov, ki jo je opravila dr.

Michelizza (ZRC SAZU), je pokazala, da se uporabniki zavedajo, kdaj uporabiti knjižno in kdaj

pogovorno zvrst, saj se na primer pri istem avtorju zapis v blogu približuje knjižni slovenščini, v

komentarjih pa uporabljajo tudi izraze in skladenjske strukture pogovornega jezika.

Literatura predavanja

Predavanje povzeto po: Agata Tomažič, 10. 2. 2016: Slovenščina na spletu: Demokratizacija ali

onečaščenje jezika? Pogledi. Dostopno na: http://www.pogledi.si/druzba/demokratizacija-ali-

onecascenje-jezika (4. 4. 2016).

Video gradivo k temi

http://4d.rtvslo.si/arhiv/studio-city-prispevki/174386045

33

Diskusija

1. Ali digitalna revolucija spreminja jezik v slike in ali gre jeziku s tem na boljše ali slabše?

2. Ali starejši potrebujemo slovar, da razumemo otroke/mlade?

3. Ali je res, da otroci ne znajo več »slovensko«? Kaj je sploh mišljeno s to floskulo?

4. Ali si v slovenščini prepočasi izmišljano nova poimenovanja za vse potrebe sodobnega

sveta?

5. Ali je slovenščina zaradi družbenih omrežij (in rabe neknjižne zvrsti jezika v njih)

ogrožena?

34

TEMA 10: RAZSLOJENOST GOVORA

Teorija socialnih zvrsti

Razvijati se je začela po letu 1950 – do tedaj se je govorilo predvsem o ljudskem in

knjižnem/pismenem jeziku. Pravopis 1950 je izpostavil tudi pogovorni jezik. V 60-ih letih se je

pojavila težnja po uveljavljanju splošnoslovenskega pogovornega jezika, osnova katerega je bil

središčni pogovorni jezik Ljubljane.

V slovenski slovnici in pravopisu je vključena teorija zvrstnosti, ki je v veliki meri povzeta po

češkem vzoru. Ta teorija deli jezik takole:

- knjižni: o zborni (predvsem v pisni obliki, v govorjeni pa predvsem kot branje ali

govorjenje po pisni predlogi; ni spontano govorjen)

o splošno- ali knjižnopogovorni jezik (se samo govori, manj stroga varianta

knjižnega jezika, v rabi je predvsem na osrednjem gorenjsko-dolenjskem

območju, v mestnih naseljih, ne pa po celotni Sloveniji)

- neknjižni: o neknjižni pogovorni jezik (vključuje neknjižno besedje, večje glasovne premene,

rabi se v neformalnih okoljih)

o pokrajinski pogovorni jeziki (zemljepisno nadnarečje: osrednjeslovenski,

južnoštajerski, severnoštajerski, primorski, rovtarski, koroški)

o narečja (kmečko podeželsko okolje)

o mestne govorice (nastale iz narečij v večjih mestih)

o interesne govorice (žargoni, sleng)

Kritike teorije socialnih zvrsti

Kritiki so teoriji socialnih zvrsti očitali predvsem naslednje:

1. Sam izraz »socialne« je neprimeren, ker vključuje asociacijo na gmotni položaj in

družbeno razslojenost.

2. Togost shematičnega in binarnega razvrščanja: shema ne pojasnjuje resničnega

dogajanja v jezikovni skupnosti.

3. Normiranje splošno- oz. knjižnopogovornega jezika: vključuje implicitno kritiko

uporabnikov jezika, če zapadajo v pokrajinski pogovorni jezik ali narečje oz. če ne

obvladajo knjižnopogovornega jezika v zadostni meri; spodbujanje v javnosti zasidrane

predstave o čisti in lepi slovenščini.

4. Privilegiranje knjižnega jezika glede na ostale zvrsti: narejena je s stališča knjižnega

jezika in je v njej čutiti hierarhičnost (V. Smole npr. med drugim predlaga namesto

dihotomije knjižni – neknjižni razmerje normirani – naravni; Makarova pa npr. predlaga

35

razumevanje jezikovnega prilagajanja kot v neformalnem položaju proti ciljnemu

kontaktnemu kodu, v formalnem položaju pa proti knjižnemu jeziku) .

5. Nejasna in slabo premišljena delitev neknjižnih zvrsti: v delitvi neknjižnih zvrsti je čutiti nered.

Alternativna shema

A. Skubic (2003) predlaga alternativno razumevanje razslojenosti jezika:

- kultivirani sociolekti (govorci z največ ekonomskega, socialnega in predvsem kulturnega kapitala in govorci, ki so se geografsko preselili oz. socialno povzdignili)

- obrobni sociolekti: družbene skupine z manj družbene moči oz. nižjega družbenega sloja (podeželski, mestni in priseljenski sociolekti)

- ekscesni sociolekti (govorci, ki skušajo izstopiti iz prevladujočega družbenega razmerja in do njega zavzeti distanciran, brezbrižen ali kritičen odnos:

o obrobni (npr. sociolekti rudarjev)

o kultivirani (sociolekti študentov)

»Pogovorni jezik«

Torišče problema teorije zvrstnosti je t. i. pogovorni jezik v najširšem pomenu, torej jezik

spontane govorne komunikacije. Ta je neopredeljiv in spremenljiv in tako rekoč nemogoče je

predvidevati, kako bodo govorci v resnici ravnali v različnih govornih situacijah. Tako v

govorjeni rabi več kot pogosto zaznamo izrazito nasprotje z normo tudi v situacijah, kjer je

predvidena raba knjižnopogovornega jezika oz. vsaj močno oddaljevanje od pokrajinskih in

narečnih pogovornih značilnosti: jezik v medijih, jezik javnega nastopanja, jezik v šolstvu … kaže

velik odklon od načrtovane jezikovne podobe.

V zvezi s to obliko jezikovne rabe, torej spontano govorjenim jezikom, lahko povzamemo dve

ključni vprašanji za jezikoslovje:

1. ali je v zvezi s to obliko potrebna normativizacija

2. ali je naloga jezikoslovja, da opisuje te različice jezikovne rabe

Menjavanje koda v različnih govornih situacijah

Raziskave, kako govorci v resnici v vsakdanjih govornih situacijah menjavajo različne kode oz.

kako so zvrsti v resnici udejanjene, najdemo v sociolingvistiki. Za slovenščino je te vrste

raziskav malo, aktualna je nastala v okviru doktorske disertacije Maje Bitenc. Ta analizira govor

36

pet oseb (moških, žensk, odraslih, dijakov), ki se vsi dnevno ali tedensko vozijo z Idrijskega v

Ljubljano na šolanje ali delo.

Raziskava M. Bitenc potrdi domnevo, da govorci v vsakdanjih situacijah ne poznajo ne

stoodstotno čistega narečnega govora ne stoodstotno knjižnega govora, ampak obstaja bogata

varieteta med obema poloma, pri čemer se v različnih govornih situacijah odločajo za različno

stopnjo približevanja bodisi narečnemu na enem bodisi knjižnemu na drugem koncu lestvice.

Tudi samo odločanje, kdaj in v kolikšni meri knjižno in kdaj ne, je med govorci različno. Na

podlagi sorodnih študij v tujini je že bila postavljena teza, da obstajajo različni tipi govorcev,

med katerimi lahko ločimo:

- kodne preklopljevalce – osebe, ki imajo dva izrazito ločena koda oz. varieteti jezika, eno

uporabljajo v komunikaciji z bližnjimi in lokalnimi prebivalci, drugo v komunikaciji

zunaj svoje regije, bodisi je komunikacija zasebna (s sošolci) bodisi formalna (v raziskavi

z učitelji)

- narečne govorce – osebe, ki v vseh situacijah ohranjajo izrazito visok delež narečnih variant, ne glede na to, ali komunicirajo v svojem lokalnem okolju ali drugem okolju oz.

formalni situaciji

- mešalce kodov oz. kodno nihanje – osebe, ki v okolju zunaj svoje regije (vrstniki v šoli, učitelji, sodelavci, strokovne teme s sodelavci) mešajo svoj narečni kod z elementi

knjižnega jezika

Zanimivo opažanje se nanaša na komunikacijo odraslih z otroki, kjer se pokaže, da nekateri

govorci s svojimi otroki uporabljajo celo bolj knjižni kod kot s sodelavci iz drugih regij. Kot kaže

raziskava M. Bitenc, se odrasli informanti tega tudi zavedajo. Morda je to posledica prepričanja,

da otroku daš nekaj več oz. nekaj boljšega, če ga naučiš govoriti knjižno.

Jezikovna variantnost je povezana s številnimi socialnimi in psihološkimi dejavniki, med

katerimi so najbolj relevantni osebna zgodovina posameznika, njegove osebnostne lastnosti in

jezikovne sposobnosti, socialna mreža, trajanje in narava jezikovnega stika, izkušnje, ki jih ima z

jezikovno rabo v različnih okoljih, in z vsem tem povezana jezikovna stališča in dojemanje

povezave med jezikom in identiteto. Jezikovno prilagajanje oz. menjavanje kodov v govorjeni

rabi je pri govorcih praviloma avtomatsko, spontano oz. kvečjemu rahlo zavestno.

Stališča posameznikov do lastnega narečnega govora nihajo od izrazito negativnih (narečje ni

lepo, je grobo, trdo, kmetavzarsko) do izrazito pozitivnih (narečje je zakon). Ob tem pa ima v

raziskavi M. Bitenc prav vseh pet informantov lastni govor (čeprav nekaterim ni všeč) za

pomemben del osebne identitete in se čutijo povezane z njim.

Pri izkušnjah v zvezi z jezikovno rabo se potrjuje, da je v določenem okolju zaznamovano in

komentarjev deležno to, kar je drugačno od običajnega in zato izstopa. Glede narečno

obarvanega govora so informanti M. Bitenc pretežno deležni pozitivnih odzivov, vseeno pa

večkrat omenjajo nerazumevanje njihovega govora s strani sogovorcev, nekajkrat je

izpostavljena nestrpnost mestnih prebivalcev do narečij. Druga plat zgodbe je zaznamovanost

rabe knjižnemu jeziku približanega govora v okoliščinah, v katerih sicer informanti uporabljajo

narečje. Domačini so namreč glede jezikovnega prilagajanja sorojakov pogosto kritični in to

razumejo kot neke vrste izdajo.

37

Diskusija

1. Kakšne so vaše lastne izkušnje in opažanja v zvezi z menjavanjem kodov pri govorcih?

Literatura predavanja

Maja Bitenc, 2016: Variantnost govorjene slovenščine pri geografsko mobilnih osebah.

Doktorska disertacija. Ljubljana: Filozofska fakulteta. (V postopku.)

Andrej Skubic, 2003: Sociolekti od izraza do pomena: kultiviranost, obrobje in eksces. Obdobja

22. 297-320.

Jože Toporišič, 2000: Slovenska slovnica. Maribor: Založba Obzorja.

38

TEMA 11: VPLIV KONTEKSTA NA JEZIKOVNO RABO

V predhodnem predavanju smo opozarjali, da je izbira jezikovnega koda v govorjeni rabi oz.

jezikovna variantnost povezana s številnimi praviloma individualno pogojenimi socialnimi in

psihološkimi dejavniki in da govorci ravnajo različno v različnih govornih situacijah – nekateri

izrazito preklapljajo med kodi, drugi vztrajajo pri svojem narečno zaznamovanem govoru v

različnih situacijah. Danes pa nas bo zanimala jezikovna variantnost v različnih govornih

situacijah z drugega konca – iskali bomo odgovore na vprašanje, kaj v kontekstu situacije so tisti

odločilni dejavniki, ki vplivajo na jezikovno variantnost. Drugače povedano, gre za vprašanja

funkcionalne zvrstnosti govorjene rabe.

Funkcijske zvrsti

Slovenska slovnica loči po funkcijah oz. področjih človekovega udejstvovanja štiri temeljne

zvrsti:

- praktičnosporazumevalno (navadni pogovori, preprosti opisi, pripovedovanja, pogovori o gospodinskih ali gospodarskih stvareh vsakdanjega življenja, pogovori o starših,

otrocih, prijateljih, pripetljajih ipd.)

- strokovno:

o praktičnostrokovni jezik (podoben praktičnosporazumevalnemu, vendar je v njem več strokovnega izrazja – uporabljajo ga obrtniki, trgovci, uradniki delavci

raznih strok v svojem poklicu; deloma sodi sem tudi jezik javne uprave, uradov)

o navadni strokovni ali poljudnoznanstveni jezik (govorjene različice tega jezika

so lahko učne ure, poljudna predavanja, svetovanja o strokovnih zadevah ipd.)

o znanstveni jezik (jezik znanosti, v govorjeni rabi zlasti v predavanjih za študente

oz. podobna zelo strokovna javna predavanja, predstavitve na znanstvenih

konferencah itd.)

- publicistično (jezik v medijih, govorjena raba zlasti radio in televizija)

- umetnostno (gledališče, film, radijske igre, javne igrane predstave)

Žanri

Znotraj besedilnih zvrsti obstajajo posamezne besedilne vrste ali žanri (pridiga, šala, predavanje, vremenska napoved, novinarski prispevek v dnevnoinformativni TV-oddaji, telefonske informacijske službe različnih podjetij …). Začetki pojmovanja žanra v jezikoslovju se pripisujejo M. Bahtinu, ki opozarja, da žanri niso samo značilnost jezika, ampak komunikacije, da torej obstajajo žanri tudi zunaj literarnih besedil. Kasneje se je žanrska analiza v jezikoslovju pojavljala predvsem v dveh vejah, sistemsko-funkcijski slovnici in etnografiji, zadnja leta pa vse bolj pogosto tudi v uporabnem jezikoslovju, zlasti pri učenju jezika.

V etnografiji se je v šestdesetih letih 20. stoletja uveljavilo delo D. Hymesa. Zanj žanr pogosto sovpada z govornim dogodkom, čeprav ga moramo po njegovem mnenju analitično ločiti od govornega dogodka. Pridiga je na primer praviloma povezana z določenim dogodkom v cerkvi,

39

vendar se lahko lastnosti pridige pojavljajo tudi v drugih situacijah, npr. v humorne namene. Tudi M. Saville-Troike povezuje žanr s tipom govornega dogodka in navaja kot primere šale, zgodbe, predavanja, čestitke, pogovor. Govorni dogodek je po njenem omejen, lahko npr. z zvonjenjem telefona, določenimi frazami, izrazom na obrazu, prozodijo, spremembo koda ali sloga, namena komunikacije in podobno oziroma s kombinacijo teh.

Podrobnejše in sistematičnejše definicije žanra najdemo v sistemski funkcijski slovnici, v kateri se je najprej uveljavil žanru zelo soroden termin register (angl. register). Po M. Hallidayu register določajo tri determinante:

- kaj se dogaja (področje, angl. field) - kdo je pri tem udeležen (ton, angl. tenor) - kakšno vlogo pri tem zavzema jezik (način, angl. mode)

Jezik, ki ga govorimo, variira glede na vrsto situacije. Z registrom skuša sistemska funkcijska slovnica razkriti splošna načela, ki uravnavajo to variiranje, da bi lahko začeli razumeti razmerja, kateri situacijski faktorji določajo katere jezikovne izbire, z drugimi besedami razmerja med kontekstom in jezikom.

V uporabnem jezikoslovju se v zadnjih dveh desetletjih pojavljajo številne raziskave žanra. Zelo znani so pogledi Swalesa na žanr. Po njegovem je žanr vezan na vrste komunikacijskih dogodkov (to so dogodki, kjer je jezik nujno potreben in zavzema opazno mesto), v katerih so udeležencem (vsaj delno) skupni komunikacijski cilji. Ti cilji so prednostna značilnost žanra. Druge značilnosti, kot sta npr. oblika in struktura, niso tako stabilne pri posameznih žanrih, ampak le določajo, do kolikšne mere je neki diskurz prototipski vzorec določenega žanra. Značilnosti posameznih žanrov niso splošno znane, pač pa jih za vsak žanr bolje poznajo tisti pripadniki diskurzne skupnosti, ki se z njim redno srečujejo. Ti pripadniki skupnosti tudi poimenujejo žanre posameznih komunikacijskih dogodkov. Za Swalesa je lahko komunikacijski dogodek tudi nežanrski oz. predžanrski, to je npr. kramljanje oz. vsakdanji pogovor in vsakdanje pripovedovanje.

Kako kontekst vpliva na lastnosti žanrov

Kot primer je bila narejena primerjava rabe diskurznih označevalcev v treh povsem različnih

žanrih: televizijskem dnevnoinformativnem intervjuju, telefonskem pogovoru o turističnih

informacijah ter zasebnem pogovoru v krogu družine ali prijateljev.

Diskurzni označevalci: ja, mhm, aha, aja, dobro/v redu/okej/prav, eee in variante, no, (a) ne, (a)

veš(ste), (po)(g)lej(te), mislim in zdaj.

40

Razlike v rabi diskurznih označevalcev med govorjenimi žanri

Zasebni pogovori Tel. pog. v turizmu TV-intervjuji

št. poj. variabilnost št. poj. variabilnost št. poj. variabilnost

ja 383 ±8 313 ±14 25 ±0

aha 23 ±0 120 ±0 0 ±0

aja 15 ±0 5 ±0 0 ±0

mhm 44 ±0 155 ±0 6 ±0

(a) ne 105 ±13 186 ±4 16 ±4

dobro/v redu/

okej/prav

6 ±0 69 ±0 14 ±0

no 44 ±0 28 ±0 35 ±0

(po)(g)lej(te) 3 3 24 - 15 ±1

(a) veš(ste) 48 -* 8 - 2 -

zdaj 1 - 64 ±10 1 -

eee/mmm ipd. 235 ±0 387 ±0 413 ±0

mislim 21 - 7 - 1 -

SKUPAJ 944 ±24 1366 ±28 528 ±5

Znotraj različnih žanrov govorjene rabe obstajajo izredno velike razlike med načini jezikovne

rabe. V navedeni raziskavi so bile razlike ugotovljene tako v skupnem seštevku za celotno

skupino izbranih izrazov kot po posameznih izrazih. Tako so rezultati na primer pokazali, da

diskurzne označevalce v TV-intervjujih govorci uporabljajo skoraj polovico redkeje kot v

41

zasebnih pogovorih. Največja raba teh izrazov pa je, nekoliko presenetljivo, v neformalnih

telefonskih pogovorih, v katerih poizvedujejo po informacijah, kjer so skoraj trikrat pogostejši

kot v TV-intervjujih. Pomembne so tudi razlike med posameznimi izrazi: v zasebnih pogovorih

in telefonskih pogovorih v turizmu so najpogostejši ja, eee in (a) ne?, medtem ko v TV-intervjujih

daleč nad vsemi prevladuje eee, vsi ostali diskurzni označevalci pa le s po nekaj deset ali manj

pojavitvami.

Kako razlagamo ugotovljene razlike?

Za primer, kako lahko razlike razlagamo, poglejmo samo razlago diskurznega označevalca ja: Ja

je eden najpogostejših diskurznih označevalcev. Njegove diskurzne vloge povezujemo z

izražanjem strinjanja ali pritrjevanja, tudi poudarjenega potrjevanja ali tudi navideznega

strinjanja, izražanjem razumevanja in potrjevanjem pozornosti. Razlike v pogostosti rabe v treh

gradivih so verjetno povezane predvsem z razmerjem med sogovorniki, saj skušajo ti v Turdisu

in Gosu vzpostaviti tesen stik in pozitivno, prijetno ozračje, za kar je ja zelo uporaben. Prav tako

je v Turdisu in Gosu interakcija bolj aktivna, v smislu da je več menjavanja vlog, hkratnega

govora in opornih signalov kot v BNSI. Verjetno je ja kot diskurzni označevalec nasploh manj

značilen za rabo v zelo formalnih diskurzih, kot so intervjuji v našem gradivu, kar pa je seveda

spet delno povezano z odnosi med sogovorniki.

Povzetek

Kateri kontekstni dejavniki torej vplivajo na to, da je jezikovna raba v različnih žanrih (različnih kontekstih) različna:

- odnosi med sogovorniki (vzpostavljanje tesnega medsebojnega stika ali formalen, vljuden, zadržan stik)

- povezano z odnosi formalnost interakcije (visoko formalna ali neformalna, zasebna) - vzdušje (pozitivno, prijateljsko, domače ali formalno, resno, zadržano ipd.) - razmerja med udeleženci diskurza (enakovredna ali hierarhična) - intenzivnost interakcije (pogostost menjavanja vlog) - angažiranost sogovornikov za interakcijo (visoka stopnja zanimanja za prejete

informacije in sodelovanje v interakciji) - kanal komunikacije (odsotnost vidnega stika) - razlike med regijskimi vzorci (posamezne oblike značilne predvsem za posamezne

regije) itd.

Diskusija

1. Kateri kontekstni dejavniki po vašem mnenju vplivajo na oblikovanje mladostniškega

slenga?

Literatura predavanja

Jože Toporišič, 2000: Slovenska slovnica. Maribor: Založba Obzorja.

Darinka Verdonik, 2010: Vpliv komunikacijskih žanrov na rabo diskurznih označevalcev. V:

Špela Vintar (ur.), Slovenske korpusne raziskave. Ljubljana.

42

TEMA 12: GOVOR KOT INTERAKCIJA – POGOVOR

Pogovor sooblikujeta dve ali več oseb, ki si nenehno izmenjujejo vlogo tvorca in naslovnika, zato se morata usklajevati glede:

- vsebine in poteka pogovora – o čem bo govora, kako in kdaj se teme pogovora menjavajo, kdaj se bo pogovor zaključil

- menjavanja vlog – kdaj bo kdo govoril

Za pogovor so prav tako značilne naslednje lastnosti:

- signaliziranje pozornosti – oporni signali - tvorjenje in interpretacija sta časovno omejena na zelo kratek čas v trenutku

komunikacije in naknadna interpretacija je, razen izjemoma, mogoča samo po ne preveč zanesljivem spominu

- močna kontekstna vpetost – prisotnost vseh sogovornikov v istem prostoru in času oz. v kontekst situacije omogoča, da več informacij ostane implicitnih

Dogovarjanje o temi pogovora

Kot vsako sporočilo ima tudi govorna interakcija svoj uvod in zaključek. Ker gre pri interakciji

vedno za sodelovanje vsaj dveh oseb, ki nenehno izmenjujeta sporočila, sta uvod in zaključek (in

tudi vse ostalo vmes) toliko bolj delikatna, ker zahtevata dogovor med vsemi udeleženci

komunikacije – vsi se morajo strinjati, da komunikacijo začnejo, se dogovarjati, kako jo bodo

razvijali in kdaj jo bodo zaključili.

Govorna interakcija se pogosto začne s pozdravom. Intervju na televiziji se na primer začne z

»lepo vas pozdravljam spoštovani gostje«, telefonski pogovor se praviloma začne tako, da se

najprej oglasi tisti, ki mu zvoni telefon (halo, [ime] tukaj, [ime] prosim, [institucija] prosim,

prosim ipd.), nato klicatelj pozdravi in se predstavi, klicani ozdravi, nato klicatelj uvede razlog

oz. namero, zaradi katere kliče. Poglejmo primer začetka telefonskega pogovora med

prodajalcem v kolesarski trgovini in stranko:

Prodajalec: ()osim

Stranka: dor dan

Prodajalec: dober dan prosim

Stranka: eee [ime] pri telefonu eee jz bi jz se zaniam za nakup eee kolesa za tako

rekreativno kolesarjenje

Prodajalec: mhm

Stranka: recimo dvakrat tednsko al pa kaj podobnega pa me zanima kaj kaj mi svetujete

Skozi govorno interakcijo se menjavajo različne teme pogovora. Običajno razumemo, da v javni

govorni interakciji to vodi moderator (novinar, voditelj ipd.). Pa tudi tam se lahko zgodi odmik

od tega, ko je na primer diskusija med udeleženci interakcije izredno napeta, ali pa se

43

namenoma posnema neformalna interakcija z željo, da bi na tak način bolj pritegnili občinstvo.

Kako torej poteka menjavanje tem v neformalni interakciji?

Definicije, kaj šteje za temo, pravzaprav nimamo, in določanje mej med tem, kdaj sogovornika

nehata govoriti o eni temi in začneta drugo, ni vedno povsem nedvoumno. Iz ene krovne teme se

lahko razvije več podtem, lahko se kakšna tema samo za kratek čas vrine v drugo temo ali

podobno. V konverzacijski analizi, kjer so se podrobno ukvarjali z analizo vsakdanjih govornih

interakcij, so na podlagi avtentičnih gradiv tako ugotovili, da je v pogovoru smiselno govoriti o

zaporednih parih (angl. adjecency pairs). »Šolski« primeri takih parov so recimo, da pozdravu

sledi pozdrav, vprašanju sledi odgovor, pritožbi sledi opravičilo ali povratna pritožba ipd.

Zaporedni pari torej predstavljajo pare zaporednih replik oz. izjav govorcev, pri čemer

predhodna replika/izjava vedno predstavlja iztočnico za naslednjo repliko/izjavo. To je

najpomembnejše dejstvo, ki si ga moramo zapomniti o tem, kako se v nejavni in neformalni

govorni interakciji menjavajo teme. Nizajo se kot kamenček na kamenček in se lahko razvijejo v

katerokoli smer.

Primer:

Govorec 1: ja zdravo

Govorec 2: serbus

Govorec 1: kaj delaš ja kaj delaš?

Govorec 2: alo eee nč spravlam se počas

Govorec 1: aha sn misla če si slučajn že spal

Govorec 2: v mižev a?

Govorec 1: če si slučajn že spal ko si se tk oglasu

Govorec 2: ja pa ni tk hudo tk na pol [neraz] ja

Govorec 1: a aja oke a si zrihto tist pokosil?

Govorec 2: ja ja sem ja

Govorec 1: mhm fajn

Govorec 2: en polž mi je v glavo špricno ko sn ga pokosil

Govorec 1: kva ti je polž?

Govorec 2: ja tist lazar nazgravžn oranžn mi je špricno v fris

Govorec 1: o fuj eee a na pol si ga preseku al ti je cel guor zletu?

Govorec 2: mhm ne ne kr neki čreva pa neki

Govorec 1: ooo fuj ja mmm jz priem pa jutr domu

Govorec 1: halo

Govorec 2: si mi povedla sma se menla

Govorec 1: kaj?

Govorec 2: si mi povedla ja sn pa že vsem povedu de prieš

Govorec 1: no fajn

Govorec 2: tak da ne smeš ze zasrat

Govorec 1: eee mhm se priem ziher ž() zjutri že

Govorec 2: mhm

Govorec 1: ja nasledn tedn mam pa štir izpite

Govorec 2: [glas]

Govorec 2: ko je to?

44

Govorec 1: kaj ka to?

Govorec 2: spike

Govorec 1: izpite

Govorec 2: izpite aja svoje?

Govorec 1: ja

Govorec 2: in a znaš?

Govorec 1: [glas] nč še kej preveč

Govorec 2: po se pa le uč

Govorec 1: nnn ja sej se bom

Govorec 2: z() ja

Govorec 1: ja dva v pondelk po pa v sredo pa v petek

Govorec 1: up() upajmo de bo kir bo že ne

Ostri prehodi med temami, pri katerih govorci brez mehkega prehoda prek odzivanja na

predhodne replike prekinejo trenutno temo in začnejo novo so v vsakdanji neformalni govorni

interakciji redki in vedno pospremljeni z ustreznim metadiskurzom (metadiskurzni izrazi, kot

so zdaj, v redu, potem, pol, ter glagoli ali glagolske zveze, kot so zanimati, povedati, vprašati,

pozanimati imeti vprašanje), na primer:

zdaj pa zanima a mate mogoče točno tej ponudbi ki omenjate že kej v elektronski ponudbi

in mi lahko to pošljete po računalniku

zaj mi pa še samo nekaj povejte plačilni pogoji pri vaši agenciji so pa kakšni

Najdelikatnejša točka nejavne in neformalne govorne interakcije je, kdaj se sme interakcija

zaključiti. Eden od pomembnih indikatorjev je zagotovo ta, da je tema, zaradi katere je potekala

interakcija, ustrezno izčrpana – to udeleženci prepoznajo iz vsebine pogovora. Pri izrazito

hierarhičnih razmerjih moči med udeleženci interakcije praviloma zaključi interakcijo

udeleženec z večjo močjo. Pri bolj enakovrednih razmerjih moči pa tisti od udeležencev, ki želi

zaključiti interakcijo, to najprej nakaže z različnimi signali: dobro, v redu, okej so taki, brez

katerih zaključevanje interakcije skorajda ne mine. Nazadnje seveda sledijo še pozdravi.

Poglejmo tak primer zaključevanja zasebnega telefonskega pogovora med parom:

Govorec 1: nja eem no sej pejd spat

Govorec 2: dobro

Govorec 1: pa pozdrav [ime]

Govorec 2: bom

Govorec 1: aj oke pa se vidva jutr

Govorec 2: okej lahko noč

Govorec 1: ja čav

Govorec 2: v reo ajde

Govorec 1: čav

Govorec 2: čav

45

Dogovarjanje o menjavanju vlog

V govorni interakciji si udeleženci nenehno izmenjavajo vlogo tvorca, tistega, ki govori – zdaj

govori en, zdaj drugi, zdaj več hkrati itd. – in naslovnika, tistega, ki posluša. Kako vemo, kdaj

lahko začnemo govoriti, kdaj je primeren trenutek v interakciji, da prevzamemo besedo oz.

prevzamemo vlogo?

Avtorji konverzacijske analize, H. Sacks, E. Schegloff in G. Jefferson, razlagajo, da naslovniki ne čakajo, da bo tvorec dokončal, kar ima povedati, saj je vedno mogoče še kaj dodati, pač pa so pozorni na točke v interakciji, kjer je mogoče prevzeti besedo. Te točke so lahko konec skladenjskih enot (stavek, poved oz. izjava, besedna zveza itd.), ki so hkrati prozodično označene. Kdo bo naslednji tvorec, lahko izbere trenutni tvorec, lahko pa se naslednji tvorec izbere sam, kar mu omogoča hitrejši začetek. Signali procesa menjavanja vlog tvorca in naslovnika so lahko naslednji:

- Vsebina: dokler tvorec posreduje vsebino, ki je za ostale udeležence zanimiva in ustreza predhodno izraženemu zanimanju udeležencev, se tvorec ne menja. Seveda obstajajo izjeme, če npr. želijo udeleženci o kaki podrobnosti iz tvorčevih izjav natančnejše pojasnilo.

- Prozodija: tvorec lahko z intonacijo signalizira, kje je ali ni primerno mesto za menjavo vloge; premori so pogosto signal primernega mesta za menjavo vloge, podaljšan fonem eee pa nasprotno signalizira, da tvorec še ne želi predati besede drugim.

- Nekateri metadiskurzni izrazi: (a/ali) ne?, ja?, dobro?, v redu?, izrečeni z rahlo vprašalno intonacijo običajno na koncu izjave, signalizirajo, da želi tvorec predati svojo vlogo drugemu, enako še bolj izrazito signalizirata prosim ali izvolite. Eee, nasprotno, signalizira, da tvorec ne želi predati svoje vloge. Če eee izreče kak drug udeleženec, trenutni naslovnik, pa to pomeni, da bi ta želel prevzeti vlogo tvorca.

Prekinitev začete izjave: Če neki udeleženec interakcije signalizira, da bi rad prevzel vlogo tvorca (npr. z eee ali kakim drugim glasom, prvo besedo načrtovane izjave ali podobno), oziroma še pogosteje ko pride do hkratnega govora, potem tvorec (ali celo oba hkratna tvorca) prekine začeto izjavo in prepusti besedo drugemu.

Oporni signali

Med daljšimi vlogami enega govorca sogovornik praviloma signalizira svojo pozornost, razumevanje oz. strinjanje s t. i. opornimi signali. Najpogostejši oporni signali v slovenščini so mhm, ja, aha, aja, lahko pa tudi še tudi, manj značilni (tako, (a) res, ne itd.). Tako signaliziranje je izrazito pogosto med telefonskimi pogovori. Preredko signaliziranje sproži v govorcu, ki dalj časa govori, dvom, ali ga sogovornik(i) še posluša(jo), pa tudi prepogosto signaliziranje je lahko narobe razumljeno (kot norčevanje ipd.).

Primer iz Gosa:

Govorec: eee ni akanje sam v treh primerih razen v enih besedah kjer je ona že eee čist

ponotranjila tako da sn te posebej eee eee tukej tud [1 delno] praktično ni [1 delno]

primera knjižnega eja en o

Sogovornik: mhm ... ja ja ... ja ja ... mhm

46

Spontanost pogovora

V pogovoru je proces tvorjenja izjav časovno zelo omejen in tvorec pogosto uporablja različne mehanizme, da premaguje to omejenost, ob tem pa razkriva proces tvorjenja izjave.

Pogosto sredstvo, prek katerega je proces tvorjenja morda najbolje razviden, je samopopravljanje. Samopopravljanje je retrogradna struktura – gre za premik po besedilu nazaj. Razlogi za samopopravljanje so običajno:

- namera govorca, da besedilo uskladi s spremenjeno strategijo: ja in na tem naslovu je potem to je naša spletna stran na katerem dobijo vse informacije

- namera govorca, da popravi napako: eee štrindvajsti petindvajsti četrti pardon lažem - težave pri izrekanju: ker zolu [+nerazumljivo] eee zlo lep ambient ne?

Proces tvorjenja se razkriva tudi ob sprotnih metakomentarjih o procesu tvorjenja izjave:

- diskurzni izrazi, kot so bom rekla, da rečem, ne vem ipd., kažejo, da tvorec išče primerne besede, izraz mislim pa je značilen kot samokorekturno sredstvo,

- metadiskurzni komentarji, kot so čakajte, samo sekundo, samo trenutek, samo malo, samo majčkeno ipd., opozorijo naslovnika, da potrebuje tvorec nekaj časa, preden nadaljuje,

- tvorec pridobiva čas za tvorjenje z diskurznimi izrazi, kot je eee, pa tudi s takimi, ki se rabijo večinoma na začetku izjave in predstavljajo uvod v izjavo (ja, mhm, aha, no, glejte, zdaj ...),

- tvorec pridobiva čas za tvorjenje s ponavljanjem ter s prozodičnimi sredstvi: premori, podaljšanimi fonemi, lahko tudi z intonacijo

V proces tvorjenja izjave govorca se – sicer redko – lahko vključi sogovornik:

- najpogosteje tako, da pomaga dokončati izjavo, na primer ker se tvorec ne spomni ustreznega izraza,

- lahko pa sproži tudi popravljanje, če na primer opozori tvorca, da je pri tvorjenju naredil napako.

Diskusija

1. Za katere komunikacijske namene je pogovor bolj primerna oblika komunikacije kot

pisni diskurz?

Literatura predavanja

Darinka Verdonik, 2007: Upravljanje pogovora kot metadiskurzna funkcija. Jezik in slovstvo

52/3-4, 53-66.

Darinka Verdonik, 2006: Popravljanja v spontano tvorjenih izjavah. Slavistična revija 54/2, 188-

203.

47

TEMA 13: POMENSKE PLASTI GOVORA

Pojem pomen lahko razumemo na več načinov. Osrednja ločitev, znana v jezikoslovju, je ločitev

pomena, kot ga razume semantika, od pomena, kot ga razume pragmatika. Ker je rdeča nit teh

predavanj govor, torej jezikovna raba, nas bo zanimal predvsem pragmatični pomen, ta pa je

odvisen od konteksta, od tega, kako posameznik neko izjavo razume oz. kakšen pomen ji pripiše

v procesu interpretacije.

Aktualizirani dobesedni pomen

Osnovna pomenska raven je gotovo to, kar nam izjave neposredno, dobesedno sporočajo. V

pragmatiki tudi tak pomen razumemo samo v kontekstu rabe.

Primer:

A: „Zakaj pa je tam zraven taka vrsta?“

B: „Kaj vam naj rečem. Niste več tak mladi, da bi vam pamet solila.“

A: …

B: „Ljudje so pač naivni.“

A: aha efekt

Da razumemo dobesedni pomen teh izjav, moramo vedeti:

- kdo so osebe, ki so neposredno udeležene v pogovoru, ter kakšna so razmerja med njimi

(moramo vedeti, da poteka pogovor med branjevko in njeno stranko, poznati njuno

starost ipd.)

- kakšen je prostorčas, v katerem poteka komunikacija (moramo vedeti, da komunikacija poteka na tržnici, da so tam stojnice – šele potem lahko razumemo, na kaj se nanaša npr.

deiktik tam zraven)

- kakšno je dogajanje oz. situacija (pri eni stojnici je vrsta, pri drugi stojnici v bližini pa

poteka ta pogovor in tam ni nobene stranke v vrsti razen te, ki se pogovarja)

Namera oz. vplivanjska sila

Iz teorije govornih dejanj J. Austina poznamo tezo, da skušamo pri sporazumevanju z izrečenimi

besedami doseči neki cilj oz. namero z vplivanjem na naslovnika in posledično z vplivanjem na

stanje ali potek dogodkov. Gre za osrednje poddejanje govornega dejanja – ilokucijsko dejanje

oz. vplivanjsko silo. Iz vsakega sporočila ali izjave lahko tako razberemo vplivanjsko silo te

izjave. Izražena je lahko ekplicitno, še veliko pogosteje pa posredno/implicitno.

48

Primer:

Stranka: „Zakaj pa je tam zraven taka vrsta?“

Namera: vprašanje z namenom izvedeti informacijo; ali namigovanje (stranke so

drugod, ne pri vas, vi imate slabo ponudbo/visoke cene…)

Branjevka: „Kaj vam naj rečem. Niste več tak mladi, da bi vam pamet solila.“

Namera: to si lahko sami odgovorite, ne sprašujte mene; ali vi ste že stari in izkušeni,

veste bolje od mene

Stranka: …

Namera: ne razumem, kaj hočete povedati; ali premišljujem, kaj naj vam odgovorim ali

kaj naj si mislim o vašem odgovoru ali …

Branjevka: „Ljudje so pač naivni.“

Namera: tam imajo slabo robo, ampak ljudje se tega ne zavedajo; ali tisti ljudje tam so

naivni, vi pa niste ali …

Stranka: »aha efekt«

Implicitni pomen

Vsaka izjava je usidrana v neki kontekst in temelji na predpostavkah o skupnem vedenju tvorca

in naslovnika, zato nikoli ni in ne more biti povsem eksplicitna.

Primer:

Dekle pri večerji vpraša fanta: Si bil danes kje?

Če bi želeli vse, kar je ob tem implicitno predpostavljeno, povedati eksplicitno, bi morali na

primer povedati tako:

Ker domnevam, da sva dovolj blizu, da me slišiš, ker govoriva isti jezik, ker je ob večerji

priložnost, ko je primerno družabno sodelovati in se pogovarjati o preprostih stvareh, ker

je za nama cel dan in se je lahko zgodilo marsikaj, se mi zdi primerno, da vprašam, ali si

danes kje bil, zato te sprašujem: Si bil danes kje? S tem nič ne namigujem, samo preprosto

vprašam, z najboljšimi nameni. Vesela bom, če boš odgovoril…

Pa še vedno bi ostalo marsikaj implicitnega. Verschueren zato govori o nezmnožnosti popolne

eksplicitnosti.

Implicitno sporočeno je torej marsikaj. Kako razberemo, kaj vse je implicitno sporočeno?

Pomagamo si lahko z dvema vrstama tehnik:

- predpostavkami in

49

- sklepanjem, pri čemer je sklepanje lahko: o logično (konvecionalno) ali

o pogovorno (konverzacijsko – P. Grice, sporazumevalna načela)

Med predpostavkami in sklepanjem ne moremo postavljati natančne ločnice, na oboje je treba

gledati predvsem kot na analitične pripomočke, s katerimi lažje razberemo, kaj vse smo ljudje

sposobni razumeti iz izjav, čeprav ni eksplicitno povedano.

Predpostavke

Predpostavke so tisto, kar moramo predpostaviti, razumeti oz. jemati za samoumevno

(zajemamo iz svojega splošnega védenja), da je izjava/sporočilo smiselno.

Primer:

Stranka: „Zakaj pa je tam zraven taka vrsta?“

Predpostavljamo: Trgovec, ki ima vrsto strank, ponuja atraktivno robo.

Branjevka: „Kaj vam naj rečem. Niste več tak mladi, da bi vam pamet solila.“

Predpostavljamo: Stari ljudje so modri, imajo veliko izkušenj.

Stranka: …

Predpostavljamo: Če se sogovornik nekaj časa ne odzove ali začudeno gleda, pogosto ne

razume, kaj je govorec hotel povedati.

Branjevka: „Ljudje so pač naivni.“

Predpostavljamo: Ljudje pogosto naivno ravnajo, ko kupujejo.

Stranka: aha efekt

Logično/konvencionalno sklepanje

O pomenu/pomenih sporočila sklepamo z upoštevanjem konteksta, v katerem je sporočilo

posredovano. Paul Grice loči konvencionalno/logično sklepanje, tj. vrsta sklepanja, kot ga

pozna npr. logika, pri kateri iz izrečenega (tj. iz samega besedila in s pomočjo splošnega

vedenja) izluščimo določene sklepe.

Primer:

Stranka: „Zakaj pa je tam zraven taka vrsta?“

Logično sklepamo: Če ima tista branjevka toliko strank, ponuja atraktivno robo.

Branjevka: „Kaj vam naj rečem. Niste več tak mladi, da bi vam pamet solila.“

Logično sklepamo: Nisem več mlad, in ker so stari ljudje modri in izkušeni, sem tudi jaz

že moder in izkušen.

Stranka: …

50

Logično sklepamo: Sogovornik nič ne odgovori, torej morda ne razume, kaj je branjevka

hotela povedati.

Branjevka: „Ljudje so pač naivni.“

Logično sklepamo: Naivni ljudje ne ravnajo modro.

Stranka: aha efekt

Pogovorno/konverzacijsko sklepanje

Včasih samo s predpostavkami in logčinim sklepanjem ne razumemo sporočila v celoti, ampak

moramo uporabiti posebno vrsto sklepanja, ki ga P. Grice imenuje pogovorno/konverzacijsko

sklepanje. Le-to izhaja iz stališča, da je vsako sporočilo relevantno in da po namenu in vsebini

ustreza poteku komunikacije. Vprašamo se torej, zakaj je sporočilo relevantno za nas, ali je

resnično in prinaša dovolj informacij ter ali je jasno in razumljivo povedano/napisano. S

pomočjo teh vprašanj razberemo nadaljnje pomene iz zgornjega pogovora.

Primer:

Stranka: „Zakaj pa je tam zraven taka vrsta?“

Pogovorno sklepanje: Stranko zanima, ali naj tudi sama stopi k sosednji mizi in morda

kupi, kar tam prodajajo.

Branjevka: „Kaj vam naj rečem. Niste več tak mladi, da bi vam pamet solila.“

Pogovorno sklepanje: Branjevka meni, da pri sosednji stojnici prodajajo slabo robo,

ampak tega noče povedati naravnost.

Stranka: …

Pogovorno sklepanje: Branjevka stranke ni prepričala s svojim odgovorom.

Branjevka: „Ljudje so pač naivni.“

Pogovorno sklepanje: Pri sosednji stojnici prodajajo slabo robo, vendar se ljudje tega ne

zavedajo, ker so naivni; in/ali stranka ni naivna, ker ne kupuje slabe robe pri sosednji

stojnici...

Stranka: aha efekt

Pogovorno sklepanje: Stranka se strinja z branjevko…

Razkrivanje sebe

Skozi logično in pogovorno sklepanje ter predpostavke pa ne razbiramo samo pomena

sporočila, ampak si tudi ustvarjamo mnenje o sogovornikih. Skozi vsako komunikacijsko

izmenjavo namreč tudi razkrivamo sebe. To lahko štejemo kot posebno plast pomenov, ki jih

razberemo iz sporočil.

51

Primer:

Stranka: „Zakaj pa je tam zraven taka vrsta?“

Sklepanje o govorcu: Stranka je nadležna in se ne zaveda, da spravlja branjevko v slabo

voljo.

Branjevka: „Kaj vam naj rečem. Niste več tak mladi, da bi vam pamet solila.“

Sklepanje o govorcu: Branjevka je nejevoljna, da jo stranka to sprašuje; ali: branjevka

misli lepo o stranki; ali: branjevka je prijazna, vljudna ...

Stranka: …

Pogovorno sklepanje: Stranka bolj počasi razmišlja.

Branjevka: „Ljudje so pač naivni.“

Pogovorno sklepanje: Branjevka je prijazna, vljudna in noče neposredno slabo govoriti o

sosednjem prodajalcu...

Diskusija

1. Skušajte razložiti, zakaj je tablica z napisom: SLOVENEC SEM. NE JAMRAM, IŠČEM REŠITVE, ki jo je imel predsednik vlade v januarju na tiskovni konferenci, na kateri je med drugim branil odstop finančnega ministra, ki naj bi si nezakonito izplačeval dodatke k plači, zbudila toliko ogorčenih odzivov.

Tipični odzivi na to potezo so bili take vrste, kot je spodnji, objavljen na Facebook profilu premierja:

Res se sprašujem, če se vam ni pamet skisala. Pa brez zamere. Ne jamram, jamra vaš

gospod Mramor, ki s svojo plačo ne more naenkrat vrniti denarja, ki mu je bil izplačan

nezakonito, ampak bo to storil na obroke. Ubogi revež. Razmislite o še kakšni trošarini, da

bomo pokrili njegov dolg in dolg ostalih pohlepnežev, za katere so zakoni, morala in etika

španska vas. Nas tako ali tako nihče ne vpraša, če zmoremo plačevati položnice. Ne na

obroke!!!!!

Vir: https://www.facebook.com/mirocerar.SMC/posts/1719589924940034:0

52

Katere pomenske plasti sporočila je predsednik pozabil upoštevati?

2. Skušajte razložiti, zakaj je spodnja interakcija naenkrat postala težavna:

Par, fant in dekle, se v avtu peljeta skupaj iz službe. On predlaga.

On: Bi se lahko ustavila pri Petru?

Ona: Zakaj?

On: Dobro, saj ni treba.

Rezultat: On je jezen, ona ne razume, kaj je bilo narobe.

Literatura predavanja

Jef Verschueren, 2000: Razumeti pragmatiko. *cf.

Paul Grice, 1975: Logic and conversation. Dostopno na:

http://www.ucl.ac.uk/ls/studypacks/Grice-Logic.pdf.