Embed Size (px)
Citation preview
UNIVERZA V MARIBORU
EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA, MARIBOR
MAGISTRSKO DELO
VPLIV ELEKTRONSKEGA POSLOVANJA NA
POSLOVNE MODELE
THE IMPACT OF ELECTRONIC COMMERCE
ON BUSINESS MODELS
Kandidatka: Tea Janez
Študentka rednega študija
Študijski program 2.stopnje »Ekonomske in poslovne vede«
Študijska usmeritev: Management, organizacija in človeški viri
Modul A: management in organizacija poslovanja
Mentor: prof. dr., Samo Bobek
Maribor, april 2014
2
PREDGOVOR
V času v katerem živimo, ki smo mu priča vsakodnevnim spremembam tako v podjetju kot
v njegovem okolju, ni več vprašanje ali bodo podjetja uvedla elektronsko poslovanje v svoj
sistem poslovanja ali ne, ampak kako bodo najbolje izkoristila vse prednosti, ki jih ponuja
elektronsko poslovanje.
Iz leta v leto narašča število takšnih podjetij, ki vidijo v tem poslovanju rešitev za večjo
konkurenčnost, tržni delež, boljšo kakovost in rast podjetja. Predvsem pomembno je, da se
podjetje orientira navzven v prvi vrsti proti strankam ter hkrati proti poslovnim partnerjem.
Velik pomen ima komunikacija z zaposlenimi, katerim pa mora biti omogočena platforma
za čim bolj učinkovito sodelovanje pri poslovnem procesu in pri pridobivanju, ter
ohranjanju znanj. Uvedba elektronskega poslovanja v organizaciji zahteva bistvene
spremembe na področju delovanja podjetja, pomembna pa je tudi miselnost zaposlenih.
Prehod na elektronsko poslovanje predstavlja podjetju velik izziv in pot v prihodnost.
Spremembe v načinu poslovanja, ki se odražajo z vpeljavo elektronskega poslovanja, so
posledično povzročile tudi nove poslovne modele. Poslovni modeli so morda eni izmed
najmanj razumljenih vidikov interneta, a hkrati je o njih največ govora. Tako podjetja
prehajajo iz tradicionalnih poslovnih modelov, v tako imenovane e-poslovne modele.
Velikokrat se omenja, kako slednji spreminja tradicionalne in ustaljene poslovne modele.
Kljub temu pa obstaja malo objektivnih in oprijemljivih dokazov, kaj točno bi naj to
pomenilo. Poslovne modele lahko opredelimo in razdelimo na več različnih načinov.
Končne definicije ne moremo podati, saj se poslovni modeli na internetu namreč razvijajo
še naprej. Vsekakor lahko v prihodnje pričakujemo nove in zanimive spremembe na tem
področju.
.
3
KAZALO
1 UVOD ............................................................................................................................6
1.1 Opredelitev problema ...............................................................................................6
1.2 Namen, cilji, osnovne trditve ....................................................................................7
1.2.1 Namen ...............................................................................................................7
1.2.2 Cilji ...................................................................................................................7
1.2.3 Osnovne trditve .................................................................................................7
1.3 Predpostavke in omejitve raziskave ..........................................................................7
1.4 Predvidene metode raziskovanja ...............................................................................8
2 ELEKTRONSKO POSLOVANJE .................................................................................9
2.1 Oblike e-poslovanja ................................................................................................ 10
2.2 Uporaba in razvitost e-poslovanja ........................................................................... 13
2.3 Elektronsko okolje v Sloveniji ................................................................................ 15
2.4 Prednosti in slabosti elektronskega poslovanja........................................................ 16
2.4.1 Pasti e-poslovanja ............................................................................................ 18
2.4.2 Priložnosti e-poslovanja ................................................................................... 19
2.4.3 Vpliv e-poslovanja ........................................................................................... 21
2.4.4 Zagotavljanje varnosti pri uporabi elektronskega poslovanja ............................ 24
2.5 Pravni okvir elektronskega poslovanja .................................................................... 24
3 UVAJANJE ELEKTRONSKEGA POSLOVANJA V PODJETJA ............................... 26
3.1 Postopki uvajanja ................................................................................................... 26
3.2 Najpogostejše napake pri uvajanju elektronskega poslovanja .................................. 27
3.3 Prenova poslovanja v elektronsko poslovanje ......................................................... 27
3.3.1 Razlogi za uvedbo elektronskega poslovanja ................................................... 27
3.3.2 Značilna poslovna področja vpeljave elektronskega poslovanja ...................... 29
3.3.3 Strategije prehoda na e-poslovanje ................................................................... 30
3.5 Prenova in informatizacija poslovanja .................................................................... 31
3.5.1 Prenova poslovnih procesov ............................................................................ 31
3.5.2 Cilji in uspešnost prenove poslovnih procesov ................................................. 32
4 POSLOVNI MODELI .................................................................................................. 35
4.1 Opredelitev poslovnega modela ............................................................................. 35
4.1.1 Razvoj poslovnih modelov.............................................................................. 38
4.2 Sprememba poslovnega modela ............................................................................. 39
4.2.1 Nastanek poslovnega modela ........................................................................... 39
4.1.2 Razširitev poslovnega modela .......................................................................... 41
4
4.1.3 Revizija poslovnega modela ............................................................................ 41
4.1.4 Prekinitev (prenehanje) poslovnega modela ..................................................... 42
5 E-POSLOVNI MODELI ............................................................................................... 43
5.1 Opredelitev e-poslovnega modela ........................................................................... 43
5.1.1 Vpeljava e-poslovnega modela ........................................................................ 45
5.1.2 Vzpostavitev e-poslovnega modela .................................................................. 46
5.2 Klasifikacija poslovnih modelov e-poslovanja ....................................................... 47
5.2.1 E-poslovni modeli v slovenskem okolju ........................................................... 50
5.2.2 Klasifikacija po Rappi ...................................................................................... 51
5.2.3 Klasifikacija po Timmersu ............................................................................... 56
5.3 Analiza poslovnih modelov elektronskega poslovanja s praktično primerjavo
poslovnih modelov spletne trgovine ....................................................................... 60
5.3.1 Predstavitev poslovnega sistema Mercator d.d. ................................................ 60
5.3.1.1 Analiza poslovnih modelov, ki se pojavljajo na spletni strani podjetja po Rappi
........................................................................................................................ 61
5.3.2 Predstavitev skupine Mladinska knjiga ............................................................ 62
5.3.2.1 Analiza poslovnih modelov, ki se pojavljajo na spletni strani podjetja po Rappi
........................................................................................................................ 63
6 KLEP ............................................................................................................................ 65
7 POVZETEK .................................................................................................................. 66
LITERATURA ................................................................................................................ 68
VIRI ................................................................................................................................ 70
KAZALO SLIK
Slika 1:Vrste e-poslovanja podjetij ................................................................................... 12
Slika 2: Pošiljanje in prejemanje elektronskih računov v podjetjih z 10 ali več zaposlenimi
osebami, Slovenija 2011 .................................................................................................. 13
Slika 3: Delež oseb, ki so že opravile spletni nakup SURS (2006-2012) ........................... 15 Slika 4: Delež uporabnikov interneta v %, v letu 2011 ..................................................... 16
Slika 5: Namen uporabe spleta pri slovenskih uporabnikih, v starosti 10-75 let ................ 29 Slika 6: Vpliv temeljev ciljev na uspešnost prenove poslovanja........................................ 33
Slika 7: Preoblikovanje podjetja ....................................................................................... 34 Slika 8: Ključna vprašanja in sestava poslovnega modela ................................................. 36
Slika 9: Štirje ključni stebri poslovnega modela ............................................................... 37 Slika 10: Sprememba poslovnega modela ........................................................................ 40
Slika 11: Okolje, poslovni modeli, strategija, procesi in informacijski sistemi .................. 44 Slika 12: E-poslovni model .............................................................................................. 46
Slika 13: Prednost e-poslovnega modela .......................................................................... 47 Slika 14: Vplivi globalizacije poslovanja ter temelji, ki skupaj z informacijsko tehnologijo
in komunikacijami prispevajo k razvoju novih poslovnih modelov ................................... 48 Slika 15: Razvrstitev poslovni modelov e-poslovanja po Timmersu ................................. 59
5
KAZALO TABEL
Tabela 1: Priložnosti in koristi udeležencev elektronskega poslovanja .............................. 20
6
1 UVOD
1.1 Opredelitev problema
Področje, ki ga bomo v magistrskem delu obravnavali je elektronsko poslovanje. Posebej
se bomo osredotočili na poslovne modele. Problem, ki je predmet raziskave je pojasniti
vpliv poslovnih modelov na elektronsko poslovanje.
Vsekakor je internet s svojim pojavom imel velik vpliv na spremembe poslovanja in na
uporabo tedanjih poslovnih modelov. Posodabljanje notranjega poslovanja z uporabo
tehnologij interneta, medsebojnim delovanjem med dobavitelji izdelkov in storitev ter
plačevanjem kupcev podjetjem in podjetij dobaviteljem prek spletnih trgovin je povzročilo
pravi potres v svetovnem gospodarstvu, posledično tudi poslovne modele. Strateške
inovacije, novi poslovni modeli in prisotnost na internetu so jedro eksplozivne rasti novih
podjetij (Jerman-Blažič, 2001, 27).
Razvoj in širitev elektronskega poslovanja ponuja nove možnosti podjetjem in
posameznikom. Nove možnosti podjetjem omogočajo lažjo poslovanje, pregled nad
poslovanjem, strankam prijazno poslovanje, organiziranost poslovanja in bistveno
zmanjšanje stroškov.
Z razvojem e–poslovanja smo priča mnogim razvojem poslovnih modelov, ki se odražajo
na mnogih področjih poslovanja podjetja in uporabe posameznikov.
Na področju elektronskega poslovanja smo vedno znova priča novostim. Ena izmed novitet
pri elektronskem poslovanju se odraža v e-poslovnih modelih.
Najpogostejši e-poslovni modeli, s katerimi se srečujejo podjetja so oglaševalski poslovni
model, po katerem podjetja na internetu prodajajo svojo "zemljiško posest" oziroma tržijo
svoje spletne strani. Sledi mu transakcijski model. Uporabljajo ga podjetja, ki se ukvarjajo
z internetno prodajo, in tista, ki so nekakšni e-posredniki. Potem je še tukaj servisni model
in pa kombinacija uporabe vseh treh modelov hkrati. Pri izbiri modela je zato najbolj
pomembno, da model ustreza tržnemu okolju in da se vključuje v poslovni sistem podjetja
ter njegove trženjske programe (Radoš, 2001).
Spremembe v poslovni strategiji se morajo odražati na poslovnem modelu, ki ga je
potrebno neprestano vrednotiti, prilagajati in izboljševati.
Vsekakor e-poslovni model prinaša veliko več prednosti kot tradicionalni poslovni model.
Najbolj to občutijo podjetja in kar je najbolj pomembno zadovoljne stranke.
Obstaja veliko vrst poslovnih modelov, ki pa so si med seboj lahko zelo različni, saj vsako
podjetje ustvari svojega, nato pa ga prilagodi glede na svoje potrebe. Poslovni model
predstavlja poslovno logiko samega podjetja in mu omogoča, da si ustvari prednost pred
konkurenčnimi podjetji na tržišču. Poslovni model je strateško orožje za razločevanje
podjetij na trgu. Pomembno je, da so podjetja sposobna spreminjati stare miselne vzorce in
oblikovati nove, kar se da učinkovite in inovativne poslovne modele.
7
1.2 Namen, cilji, osnovne trditve
1.2.1 Namen
Namen magistrskega dela je predstaviti elektronsko poslovanje, s poudarkom na
predstavitvi poslovnih modelov.
1.2.2 Cilji
Cilji magistrskega dela so:
predstaviti osnove elektronsko poslovanje
predstaviti uvajanje elektronskega poslovanja v podjetja
predstaviti poslovne modele elektronskega poslovanja
predstaviti e-poslovne modele
proučiti primere poslovnih modelov in e-poslovnih modelov
analizirati uporabo poslovnih modelov v podjetjih
ugotoviti vpliv elektronskega poslovanja na poslovne modele
1.2.3 Osnovne trditve
Trditve, ki smo jih poskušali dokazati:
H1: Elektronsko poslovanje je vsekakor poslovanje prihodnosti.
H2: Uporaba elektronskega poslovanja podjetij se veča.
H3: Poslovni modeli elektronskega poslovanja vplivajo na uspeh v elektronskem
poslovanju.
1.3 Predpostavke in omejitve raziskave
Izhajam iz predpostavke, da je elektronsko poslovanje pomembna sestavina informacijske
družbe in izbira pravilnega poslovnega modela ključ do uspeha.
Omejitev pri raziskovanju teme magistrskega dela je predvsem v dosedanji literaturi, saj je
pojem poslovni model slabo in nejasno razumljen.
8
1.4 Predvidene metode raziskovanja
V magistrski nalogi bom uporabila:
analizo primerov, saj bom preučila primere, ki so objavljeni v literaturi
metodo kompilacije: metoda uporabe izpisov, navedb, citatov drugih avtorjev
primerjalna metoda: postopek primerjanja dejstev, pojavov ter procesov med
poslovnimi modeli in e-poslovnimi modeli.
Za pisanje magistrskega dela bom uporabila domačo in tujo literaturo, z razpoložljivo
knjižnično informacijskim sistemom.
9
2 ELEKTRONSKO POSLOVANJE
Mnogo ljudi si elektronsko poslovanje predstavlja kot izmenjavo podatkov med
računalniki, vendar je ta definicija mnogo preozka, da bi se resnično uporabljala. Pojem
elektronsko poslovanje izhaja iz angleškega izraza electronic commerce, Danes se vse
pogosteje uporablja izraz ebusiness, ker bolj pravilno odseva vsebino. Elektronsko
poslovanje je veliko več kot le navadno izmenjava računalniških podatkov in delovanje
spletne trgovine (Janez 2011, 6).
Vse, kar danes delamo v sklopu poslovne dejavnosti s pomočjo računalniških aplikacij in
računalniških omrežij, imenujemo elektronsko poslovanje (Jerman-Blažič 2001, 11).
Groznik, Trkman in Lindič (2009, 1) pravijo, da elektronsko poslovanje opredeljujejo
številne definicije, opredeljen je celo v Zakonu o elektronskem poslovanju in elektronskem
podpisu (URLS 001-22-111/00) kot poslovanje v elektronski obliki na daljavo z uporabo
informacijske in komunikacijske tehnologije in uporabo elektronskega podpisa v pravnem
prometu, kar vključuje tudi elektronsko poslovanje v sodnih, upravnih in drugih podobnih
postopkih.
Poslovanje na internetu se ne razlikuje mnogo od poslovanja v običajnem pomenu besede.
Razlika je v uporabi učinkovitih instrumentov, ki nam jih nudi omrežje za vzpostavljanje
navideznih odnosov z uporabniki (Jerman-Blažič, 2001, 64).
Elektronsko poslovanje oziroma e-poslovanje je pojem, ki predstavlja uporabo
informacijske tehnologije za potrebe poslovnih komunikacij med štirimi glavnimi
skupinami udeležencev- podjetja, zaposleni, država, potrošniki (Ivanuša, Bilandžič 2010,
10).
Različni avtorji na svojstven način definirajo e-poslovanje. Razlike med definicijami so
predvsem v tem, kako široko želimo predstaviti e-poslovanje in kakšnemu namenu služi
definicija. Nekateri avtorji celo trdijo, da splošne definicije e-poslovanja pravzaprav ni.
E-poslovanje pomeni »poslovati elektronsko«, torej pomeni vsa opravila v okviru svoje
poslovne dejavnosti s pomočjo računalniških aplikacij in omrežij. Valh (2008, 1)
predstavlja definicije e-poslovanja:
E-poslovanje je katera koli oblika poslovanja, pri kateri stranke delujejo elektronsko,
namesto da bi delovale fizično oziroma bi bile v neposrednem fizičnem stiku.
E-poslovanje je alternativa »papirnim« metodam komunikacije in hranjenja informacij.
Je poslovanje s čim manj papirja.
E-poslovanje je po eni strani komercialna aktivnost, ki se izvaja po elektronskih
omrežjih, po drugi strani pa prenos oz. izmenjava poslovnih dokumentov po
elektronskih omrežjih.
E-poslovanje je uporaba računalniškega omrežja za izboljšanje poslovanja podjetja oz.
optimizacija poslovnih aktivnosti s pomočjo digitalne tehnologije in je prisotno v vsaki
poslovni panogi.
E-poslovanje je kakršna koli oblika poslovne ali administrativne transakcije oz.
izmenjave informacij z uporabo kakršne koli informacijsko-komunikacijske
tehnologije.
10
V najširšem smislu e-poslovanje vključuje uporabo vseh oblik informacijske in
komunikacijske tehnologije v poslovnih odnosih; sem sodijo trgovinske, proizvodne in
storitvene organizacije ter tudi ponudniki informacij, potrošniki, državna uprava itd.
2.1 Oblike e-poslovanja
Elektronsko poslovanje se vrši med različnimi subjekti. Elektronsko poslovanje danes
pomeni poslovati elektronsko oziroma natančneje poslovati v elektronski obliki z uporabo
informacijske in komunikacijske tehnologije (Janez 2011, 8).
Glede na povezave med udeleženci pri elektronskem poslovanju ločimo več vrst (Ivanuša,
Bilandžič 2010, 13):
- med podjetji (B2B)
- med podjetji in odjemalci, strankami(B2C),
- med podjetji in javno upravo(B2G),
- med podjetji in njihovimi zaposlenimi(B2E),
- med podjetji in neprofitnimi organizacijami(B2N)
Med podjetji - B2B
E-poslovanje med podjetji najpogosteje označimo s kratico B2B. Gre za trženje transakcije
med podjetjem in drugimi(tržnimi) organizacijami na tržišču. B2B poslovanje spada med
najbolj razvite vrste e-poslovanja in je že ob prelomu tisočletja preraslo prvo stopnjo
merske lestvice e-storitev. Številna podjetja dnevno dokazujejo uspešnost poslovanja 4.
stopnji merske lestvice s številnimi uspešno zaključenimi e-posli (Janez 2011, 8).
Pravi razmah e-poslovanja med podjetji se pojavlja z masovno uporabo interneta. To je
strateškega pomena zlasti za mala in srednja podjetja. Velik delež B2B je danes namenjen
dobavi oz. logistiki proizvodov in materiala med podjetji. Za uspešno uporabo e-
poslovanja med podjetji B2B je potrebno enovito opredeliti oz. standardizirati ključne
podatke, ki se enako zapišejo v vseh udeležencih podjetja (Prešern 2006, 25-26):
zapis proizvoda,
zapis naročila,
zapis plačila.
Prehod poslovanja B2B v internet je znatno pospešil njegovo rast. Razloge za hitro rast
B2B poslovanja gre iskati v številnih prednostih, ki jih tovrstna oblika poslovanja prinaša
podjetjem in v vse večjem prenosu B2B poslovanja na internet. Med poglavitne prednosti
sodijo predvsem nižji transakcijski stroški, možnost globalnega poslovanja, nove tržne
priložnosti, ki se z uvedbo B2B poslovanja odpirajo podjetjem, hitrost opravljanja
transakcij, boljše upravljanje s podatki, krajši časi obračanja zalog, krajše dobave poti ter
učinkovitejše poprodajne storitve.
11
Med podjetji in odjemalci, strankami – B2C
Prednost te vrste komuniciranja je, da lahko fizične osebe poslujejo s podjetji iz domačega
naslonjača. Fizične osebe lahko od doma pridobivajo različne informacije s spletnih strani
podjetij, prenašajo, izpolnjujejo ter oddajajo različne obrazce(npr. povpraševanja,
naročila,…), oddajajo naročila, podjetja pa z uporabo svojih e-orodij izpeljejo storitev oz.
zaključijo prodajo ( Janez 2011, 8).
Elektronsko poslovanje med podjetji in potrošniki je pogosto zmotno opredeljeno kot
najpomembnejša oblika elektronskega poslovanja. Razlog lahko iščemo v tem, da nam je
potrošnikom najbližja, saj jo v vsakdanjem življenju najpogosteje srečujemo (Kovačič,
Groznik, Ribič 2009, 56).
Čeprav je delež poslovanja B2C majhen v primerjavi s poslovanjem B2B, pa je v porasti in
za mnoga podjetja že predstavlja pomemben delež. Poznamo različne oblike e-poslovanja
B2C, npr.:
razne oblike prodaje: e-katalogi, e-trgovine, e-dražbe;
promocija: oglasi in pasice na iskalnikih, portalih, telefonskih imenikih;
storitve za stranke: odgovori na pogosto postavljena vprašanja, dobava računalniških
programov ali datotek.
Med podjetji in javno upravo – B2G
Podjetja na ta način zmanjšajo čas in napor, potreben za iskanje informacij, hitreje in
ceneje opravljajo transakcije ter izpolnjujejo zakonske zahteve. Z odpravo zamudnejših in
dražjih opravil pri poslovanju v fizični obliki se tako lahko bolj posvetijo svojemu
poslovanju in osnovni dejavnosti. Hitro in enostavno pridobivajo aktualne informacije o
predpisih, postopkih, stikih, obnavljajo dovoljenja, ustanavljajo podjetja, pridobivajo in
izpolnjujejo obrazce, plačujejo obveznosti in pridobivajo informacije o poslovnem razvoju
podjetja. (Janez 2011, 9).
Med podjetji in njihovimi zaposlenimi -B2E
Potreba po tem načinu poslovanja je še posebej izrazita v podjetjih, ki zaposlujejo veliko
število ljudi, ki se nahajajo na različnih fizičnih lokacijah. Z uporabo informacijske
tehnologije lahko svojim zaposlenim ponudi storitve in informacije. S tem izboljša pretok
informacij in obveščenost zaposlenih o aktualnih tematikah, usklajujejo poslovni proces,
poslovno politiko in usmeritve. (Janez 2011, 9).
Med podjetji in neprofitnimi organizacijami -B2N
Med večje socialne skupine, ki znatno prispevajo k oblikovanju družbe, so nevladne
organizacije. Te sicer najpogosteje sodelujejo z različnimi institucijami javne uprave z
namenom izboljšanja družbe, predvsem z izmenjavo informacij, posredovanjem pobud in
različnih programov, vendar jih je na tem mestu potrebno omeniti, saj se nemalo kdaj
vključijo tudi v poslovanje podjetja kot poslovni partnerji ali pravne osebe, ki v določenih
dejavnosti podjetja želijo uveljavljati svoj interes (Ivanuša, Bilandžič 2010, 18).
12
Elektronsko poslovanje ne glede na obliko povezovanja s poslovnimi partnerji ali vrsto
prinaša udeležencem takšne oblike poslovanja neposredne koristi v obliki stalnega
(Kovačič, Groznik, Ribič 2009, 57):
zniževanja stroškov nakupa
zniževanja obsega zalog
skrajševanja poslovnega cikla
razvijanja učinkovitejše in uspešnejše pomoči in povezovanja z njihovimi
odjemalci ter zniževanja stroškov prodaje in trženja ter ustvarjanja novih tržnih
priložnostih.
Eno najhitreje rastočih področij poslovanja B2B so e-tržnice. Trenutno obstaja na internetu
skoraj dva tisoč elektronskih tržnic B2B oziroma spletnih strani, na katerih se srečujejo
podjetja in trgujejo med seboj z različnimi izdelki in storitvami. E-tržnice so idealne za
trgovsko menjavo, saj zbližujejo dobavitelje, prodajalce in kupce. Takoj je mogoče na
primer ugotoviti, kateri dobavitelj ima najboljšo ponudbo in kateri je mednarodno najbolj
konkurenčen. E-tržnice ponujajo podjetjem vstopno točko v novo ekonomijo, na novo pa
bodo določale poslovne odnose in razmerja med podjetji (Čufer 2004).
Slika 1:Vrste e-poslovanja podjetij
Vir: Ivanuša, Bilandžič 2010, 13
Stranka
Podjetje Podjetje
B2E
Zaposleni
Javna uprava
Neprofitne
organizacije
13
2.2 Uporaba in razvitost e-poslovanja
Živimo v obdobju, v katerem prihaja do nenehnih tehnoloških sprememb. Te spremembe
prinašajo širitev in razvoj uporabe informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT).
Temelj e-poslovanja predstavlja informacijska infrastruktura, zato je zelo pomembno,
da je skrbno načrtovana, dobro preizkušena, pravilno implementirana in odgovorno
vzdrževana. Izpad segmentov te infrastrukture ima vedno neposredne finančne posledice,
ki jih je treba ovrednotiti (Valh 2008, 8).
Slovenija je po uporabi interneta blizu povprečja EU, vendar izstopa po razmeroma nizkem
deležu uporabnikov interneta med nizko izobraženimi in med starejšimi prebivalci, tudi v
primerjavi z novimi članicami. Večina teh držav je Slovenijo po uporabi interneta dohitela
ali prehitela v zadnjem letu (Češka, Madžarska, Malta, Latvija). Delež slovenskih podjetij,
ki imajo povsem avtomatizirano izmenjavo podatkov z organi javne oprave in s finančnimi
institucijami, je nad povprečjem EU; delež podjetij, ki imajo popolnoma avtomatizirano
izmenjavo podatkov s kupci in dobavitelji pa je nižji od evropskega povprečja. Prav tako v
manjši meri kot v EU slovenska podjetja uporabljajo elektronsko obliko računov (RIS,
2012).
Slika 2: Pošiljanje in prejemanje elektronskih računov v podjetjih z 10 ali več
zaposlenimi osebami, Slovenija 2011
Vir: SURS
Januarja 2011 je elektronske račune pošiljalo 32% podjetij z vsaj 10 zaposlenimi osebami.
E-račune v standardizirani strukturi, je prejemalo 10% podjetij. Leta 2011 je bilo med
podjetji z najmanj 10 zaposlenimi osebami 25,3% takih, ki so pošiljala naročila prek
računalniških omrežij. 22,6% teh podjetij je pošiljalo naročila prek spletnih strani, 4,1%
podjetij pa je pošiljajo naročila prek RIP v dogovorjenem formatu. 21,6% vseh podjetij je
pošiljalo elektronska naročila dobaviteljem znotraj države, 14% podjetij je pošiljalo
elektronska naročila dobaviteljem iz drugih držav EU, 6,2% podjetij pa je pošiljalo
14
elektronska naročila dobaviteljem iz drugih držav. Leta 2011 je 92,3% podjetij z vsaj 10
zaposlenimi osebami s pomočjo elektronske izmenjave podatkov izmenjevalo informacije
s strani javne uprave. Med temi jih je 89,2% pridobivalo informacije, 89,8% ustrezne
obrazce, 76,7% podjetij pa je izpolnjene obrazce vračalo prek spleta. 73,6% podjetij je
opravilo celotno storitev na elektronski način brez potrebe po papirnem postopku, še
kažejo podatki raziskave o uporabi interneta v podjetjih.
Na življenje in družbo je elektronsko poslovanje prineslo veliko sprememb:
Dematerializacija poslovanja; vztrajna rast storitev. Med storitvami, ki se izvajajo
brez papirja in drugih otipljivih elementov, so pisarniško poslovanje, elektronsko
bančništvo – pojav elektronskega denarja, digitalizacija slik tako za lastne potrebe kot
za potrebe arhiviranja ali za potrebe trga, video na zahtevo, elektronsko
zavarovalništvo, elektronsko svetovanje ipd. (Jerman-Blažič 2001, 18)
Vztrajna rast mobilnosti ljudi, storitev in izdelkov. Najsodobnejša tehnologija
interneta omogoča brezžični dostop do storitev interneta, ki omogoča mobilnost
uporabnika, delo na daljavo, nakupovanje na daljavo, ki je zlasti spremenilo obseg
trgovin in njihove lokacije, storitve zasebne telefonske centrale na daljavo, video
frekvence, ki so na primer spremenile potovalne navade managerjev, sisteme za
računalniško podprto delo, ki so spremenili delo na skupnih projektih, klicne center
ipd. (Jerman-Blažič 2001, 18).
Spremenjen način dela. Elektronska pošta in računalniško podprto sodelovanje
postajat že vsakdanjost in nepogrešljiv komunikacijski pripomoček. Olajšan je prenos
znanja, ki ni shranjeno samo v dokumentih, temveč tudi v procesih in postopkih. Več
poslovnih procesov v podjetjih je podprtih s tehnologijami interneta, več dela je
mogoče opraviti kjerkoli po svetu posamezno ali v skupini, katere člani skupaj delajo
in ustvarjajo. Tudi v samem načinu poslovanja je prišlo do velikih sprememb.
Spremenjeni so predvsem odnosi s strankami. Podjetja s stranko (Jerman-Blažič 2001,
19).
Vsekakor je prišlo tudi do velik sprememb pri odnosih s strankami. Podjetje s stranko
gradijo dolgoročen odnos, strank ne odobravajo več v skupinah, ampak bolj individualno.
Kupcu je ne glede na to, ali je to drugo podjetje ali posameznik, treba ponuditi izdelke in
storitve takrat, ko jih potrebuje, kakršne potrebuje in kjerkoli jih potrebuje. Te zahteve
vplivajo na hitrost poslovanja, ki od vodilnih delavcev zahteva izredno hitro prilagajanje
naglim spremembam na trgu, uvajanju novosti in neprestan nadzor nad celotnim
poslovanjem. Za izvedbo tega je treba imeti veliko količino hitro dostopnih informacij in
ustreznih analiz dogajanja. Pomembna je hitrost in zanesljivost prenosa podatkov, ki jih
lahko s sprejemljivimi stroški zagotovi samo razvita informacijska infrastruktura. Razvite
telekomunikacije oziroma informacijska infrastruktura je pogoj za razmah elektronskega
poslovanja.
Elektronsko poslovanje je bistven element za razvoj tako imenovane ekonomije znanja ali
digitalne ekonomije, saj omogoča razvoj novih izdelkov in storitev, z veliko mero
vgrajenega znanja, spremembo obstoječih izdelkov, ki izvirajo iz drugačnih zahtev družbe
nasploh, ter novim načinom vodenja poslov (Jerman-Blažič 2001, 19).
15
2.3 Elektronsko okolje v Sloveniji
Elektronsko poslovanje ima v Sloveniji dve desetletji dolgo tradicijo. Po razvitosti v javni
upravi in bančništvu sodimo med najboljše v EU, z razvitostjo v gospodarstvu pa ne
moremo biti zadovoljni. Prve aktivnosti e-poslovanja segajo v osemdeseta leta prejšnjega
stoletja, ko so nekatera domača podjetja na zahtevo tujih kupcev uvedla standardizirano
računalniško izmenjevanje podatkov (RIP). Na začetku devetdesetih let je SDK (današnji
AJPES) uvedel izmenjavo elektronskih plačilnih nalogov. V toku desetletja pa se je s
širjenjem interneta razcvetelo spletno trgovanje. V letu 2000 je bil sprejet Zakon o e-
poslovanju in e-podpisu, ki je postavil pravne osnove za širjenje e-poslovanja. V tem
tisočletju se je e-poslovanje razvijalo predvsem v javni upravi in večjih podjetjih ter med
dobavitelji in kupci v trgovskih verigah. Med podjetji, posebej med malimi in srednjimi, pa
je e-poslovanje pri nas še vedno slabo razvito (Jakupović 2011).
Slovenija uspešno sledi evropskim trendom na področju uporabe interneta v gospodarstvu,
prav tako po številu spletnih strani malih in srednje velikih podjetij. 90 % malih in srednjih
podjetij ima dostop do interneta, približno 50 % jih ima lastno spletno stran, med podjetji,
ki zaposlujejo več kot 10 ljudi, pa je ta odstotek kar 90 %.
Podjetja internet večinoma uporabljajo za poslovno komunikacijo s partnerji in strankami
ter elektronsko bančništvo. Samo 16 % jih internet uporablja kot orodje za izboljšanje
prodaje storitev in izdelkom, je pokazala omenjena raziskava, ki ugotavlja še, da je število
opravljenih nakupov v Sloveniji še kljub vsemu relativno nizko. "O velikem potencialu za
razvoj spletnega trgovanja v Sloveniji govori tudi podatek Eurostata, da spletno nakupuje
le 31 % uporabnikov, v Nemčiji pa kar 65 % uporabnikov interneta.
Raziskave o stopnji elektronskega poslovanja v Sloveniji kažejo, da slovenska mikro in
mala podjetja zaostajajo za tovrstnimi podjetji v EU pri uporabi možnosti, ki jih nudi
uporaba elektronskega poslovanja, še posebej elektronskega nakupovanja in prodaje.
Slovenska podjetja pa imajo prednost pri uporabi storitev e-uprave, pri kateri imajo tudi
širšo možnost ponudbe od povprečne države EU (Radoš 2001).
Slika 3: Delež oseb, ki so že opravile spletni nakup SURS (2006-2012)
Vir: Ris 2013.
16
Po podatkih SURS-a je, je v letu 2012 spletni nakup (kadarkoli) že opravilo 39% oseb v
starosti 10–74 let (enak delež kot v 2011). To je glede na leto 2010 za 5 % več, glede na
leto 2009 za 10 % več in kar za 17 % več, kot leta 2008, ko je bil delež le 22 % oseb.
Čeprav se v Sloveniji spletno nakupovanje povečuje, pa je delež oseb, ki je v zadnjih 12
mesecih opravil nakup preko spleta, še vedno pod povprečjem članic EU. Eden od
razlogov za nenakup je predvsem nezaupanje v varnost denarne transakcije. Povprečje e-
nakupovanja v EU27 je leta 2011 znašalo 58 %. Največji delež so zabeležili v Veliki
Britaniji (82 %), Norveškem (78 %) ter na Danskem (77 %). Najmanjši delež je bil
izmerjen v Litvi (25 %), Bolgariji (13 %) in Romuniji (13 %).
Slika 4: Delež uporabnikov interneta v %, v letu 2011
Vir: Ris 2013.
2.4 Prednosti in slabosti elektronskega poslovanja
Sodobna informacijska tehnologija je največji podporni steber informacijske družbe.
Omogoča enostaven, hiter in poceni dostop do raznovrstnih podatkov in informacij,
njihovo shranjevanje ter prenos. S tem se spodbuja političen, socialni in gospodarski
napredek (Ivanuša, Bilandžič 2010, 18).
Prednost elektronskega poslovanja in interneta za potrošnike je priročnost, omogoča
nižje cene, osebno prilagajanje, celovitost in večjo širino ter globino ponudbe informacij,
proizvodov in storitev, interaktivne skupnosti. V Sloveniji je bila širitev interneta, zaradi
odprtosti do novih tehnologij, razmeroma poceni (za evropske razmere). Predvsem
izobraženi in računalniško orientirani uporabniki so zato internet absorbirali zelo zgodaj,
ustavlja se pri preostali populaciji. Za glavnino populacije, ki je računalniško nepismena
niti ne zna angleško, so zato potrebne nadaljnje tehnološke inovacije ali prenos poslovanja
z institucijami, kot so banke, javna uprava ali zdravstvene ustanove, s katerimi se vsakdo
srečuje, deloma ali izključno na elektronske medije, kar bi ljudi “sililo” v uporabo
interneta. Problem vsebin pa bo ostajal aktualen tudi takrat (Vehovar, Murgelj 2001, 165).
17
Naštejmo nekatere prednosti elektronskega poslovanja tako za uporabnike kot podjetja
(Resnik 2010):
Najpomembnejše prednosti za uporabnike:
različne možnosti dostopa do storitev in informacij,
storitve so prilagojene v večji meri,
uporabniki so vključeni v oblikovanje storitev in njihove izboljšave,
uporabniki so vključeni v proces odločanja,
stroški so nižji,
prihrani se čas za opravljanje storitev in pridobivanje informacij,
storitve so na voljo tudi izven delovnega časa.
Najpomembnejše prednosti za podjetja:
kljub začetnim višjim investicijskim stroškom se dolgoročno posluje z nižjimi stroški,
poslovanje je bolj pregledno,
viri so bolje razporejeni,
storitve za uporabnike so hitrejše,
kakovost storitev je višja,
manj je napak in podvajanja dela,
elektronsko komuniciranje prinaša boljšo in modernejšo podobo podjetja pri poslovnih
partnerjih in strankah,
višja kvaliteta storitev oz. izdelka.
Največja slabost je, da ni dovolj velikega deleža uporabnikov, ki bi imeli možnost uporabe
informacijske tehnologije (Resnik 2010). Omejitve predstavljajo različni dejavniki (Resnik
2010):
socialne potrebe (npr. osebni stik),
kulturna vprašanja (npr. jezikovne ovire),
ekonomski dejavniki (dostopnost informacijske tehnologije),
dejavniki povezani z učenjem (npr. spoznavanje nove tehnologije, računalniška
pismenost, spreminjanje navad, ipd.),
fizični dejavniki (npr. telesne nezmožnosti, slepota),
razvitost omrežja za zagotavljanje storitev informacijske tehnologije.
Glavna ovira širšemu e-poslovanju med podjetji so razmeroma visoki stroški uvajanja,
čeprav podjetja v njem vidijo možnosti pridobivanja novega znanja, izboljšan dostop do
informacij, zvišanje storilnosti in povečanje konkurenčnih prednosti. Podjetja, ki želijo
elektronsko poslovati, morajo prilagoditi strukturo in osnovni model poslovanja sodobnim
tehnologijam. S prehodom na e-poslovanje lahko izboljšajo učinkovitost poslovanja tako
znotraj podjetja kot tudi s strankami, skrajšajo čas pridobivanja informacij in izboljšajo
njihovo izmenjavo, povečajo natančnost ocen o stanju podjetja, skrajšajo čas za določene
operacije, znižajo stroške za materiale in zunanje storitve, lahko tudi zmanjšajo potrebe po
fizični prisotnosti in novih prostorih (Jakupović 2011).
18
Pri elektronskem poslovanju lahko naletimo tudi na možne težave (Pucihar 2006):
TEHNOLOŠKE OMEJITVE
pomanjkanje globalnih standardov za kakovost, varnost in zanesljivost nezadostna
propustnost omrežij predvsem mobilnih
zapleteno povezovanje internetnih e-rešitev z obstoječimi
draga uporaba in dosegljivost interneta
NETEHNOLOŠKE OMEJITVE
pomanjkanje varnosti in zasebnosti podatkov
pomanjkanje zaupanja
nerešene pravne omejitve (davki)
nacionalne in mednarodne regulative omejujejo e-poslovanje
oteženo merjenje koristi
še vedno je pomemben otip izdelka pri nakupu
nezaupanje v brezpapirno e-poslovanje
nezadostno število uporabnikov
goljufije, prevare
oteženo pridobivanje kapitala za nove modele e-poslovanja (veliko neuspešnih
primerov.
Prednosti, ki jih lahko podjetje pričakuje od elektronskega poslovanja (Osojnik 2002, 19):
povečanje svoje kredibilnosti z izdelavo solidne, sodobne in profesionalne zunanje
podobe,
promocija izdelkov in storitev,
oglaševanje na več tržiščih z manj stroški,
pošiljanje ponudb po spletu,
izboljšani stiki s strankami,
raziskovanje tujih tržišč,
pridobitev povratnih informacij od kupcev,
krajši odzivni čas na povpraševanje kupcev,
uporaba e-pošte kot tržno orodje,
učinkovitejše vodenje prodajne in nabavne mreže.
2.4.1 Pasti e-poslovanja
O varnosti na internetu se danes verjetno največ govori v povezavi z elektronskim
trgovanjem oziroma varnostjo plačevanje s kreditnimi karticami na internetu. Zaradi
številnih zlorab, si veliko ljudi ne upa sporočiti številko svoje kreditne kartice preko
omrežja. Zaradi nezaupanja ljudi so številna podjetja, ki se ukvarjajo s prodajo na
internetu, posvetila ogromno časa in energije, da bi ustvarila čim večjo varnost in kar
najbolj učinkovite mehanizme za preprečevanje zlorab. Postopki za šifriranje podatkov se
nenehno izboljšujejo prav tako pa tudi programski paketi, ki skrbijo da je prenos informacij
varen pred morebitnim prestrezanjem (Radoš 2001).
19
Osojnik (2002, 24) navaja nekatere pasti e-poslovanja, katerim bi se naj izognila podjetja:
o Ne pustite si svetovati. Podjetja, kis e prvič podajajo na področja e-poslovanja ali pa
bi se rada razširila na novo neznano tržišče, pogost ne poiščejo strokovne pomoči,
preden izdelajo svoj načrt za e-poslovanje.
o Vodstvo ne podpira projekta. Pomembno je, da vodstveni delavci podpirajo načrt.
Vse operativne enote morajo biti vključene v projekt. Za celotni projekt mora biti
odgovorna ena oseba. Pogled na projekt kot celoto bo omogočil, da ta oseba dobro
opravlja svojo nalogo.
o Splošna tržna komunikacija. Mnogi novi uporabniki e-poslovanja so prej pasivni kot
aktivni in prodajajo zgolj zato, ker je stopil v stik, z njim nekdo iz tujine. Podjetja
pogosto ne prodajajo na spletu, ker niso seznanjena s poceni oz. brezplačno tržno
promocijo, ki se jim ponuja. Poleg običajnih spletnih tržnih tehnik se najboljše
možnosti oglaševanja ponujajo v obliki katalogov s seznami domačih izdelkov, e-
trgovinami, programi za mednarodne kupce itd.
o Niste preverili kupčeve plačilne sposobnosti. Preden se sklene posel, je pomembno v
vsakem primeru preveriti plačilno sposobnost bodočega kupca, distributerja ali
partnerja. Gospodarska zbornica ali kateri drug podoben vir informacij doma ali v
kupčevi državi lahko posreduje določene poslovne podatke o podjetju in o njegovi
kreditni sposobnosti.
o Niste se seznanili s tem, kako se odločajo kupci. Način odločanja kupcev za nakupe
na internetu je pomembna postavka. Najpomembnejši dejavnik, ki vpliva na kupčevo
odločitev o nakupu je zaupanje prodajalcu. Pomembno je, da spletna stran podjetje
predstavi kot partnerja, vrednega zaupanja. Pomembno je, da se opravijo ali pa
pregledajo že opravljene raziskave, ki navajajo pomembne dejavnike, ki so pomembni
uporabnikom pri uporabi e-poslovanja.
2.4.2 Priložnosti e-poslovanja
Podjetja z elektronskim poslovanjem lažje prodirajo na nove trge in pri tem dosežejo večje
število novih kupcev. Vstopi na nove trge več ne predstavljajo ovir. Potencialnim kupcem
lahko tako bolje zadovoljijo njihove zahteve. Elektronsko poslovanje prav tako vpliva na
preobrat oskrbovalno-preskrbovalno verige. S tem se vsekakor znižujejo stroški in prihrani
se čas. Elektronsko poslovanje posledično omogoča tudi poslovanje z manj nepravilnostmi
in poenostavlja procese v podjetjih, kar je rezultat večje kvalitete proizvodov ter storitev.
Uveljavljane nove informacijske tehnologije ter uvajanje elektronskega poslovanja dajeta
podjetjem veliko poslovnih priložnosti (Kovačič, Vukšič 2005):
znižanje stroškov nabave: stroški se znižujejo predvsem na področju samega izvajanja
procesa ter izdelave in pošiljanja dokumentov. Avtomatizacija postopkov zaposlenim
omogoča več časa za pridobivanje boljših nakupnih pogojev in ustvarjanje boljših
odnosov s poslovnimi partnerji,
20
zmanjšanje obsega zalog: manjši obseg in hitrejše obračanje zalog pomenita boljšo
preglednost zalog in učinkovitejšo izrabo skladiščnih kapacitet vseh udeležencev
(Kovačič, Vukšič 2005),
skrajševanje poslovnega cikla: elektronsko poslovanje podjetju omogoča bistveno
hitrejše pošiljanje in sprejemanje naročil, računov, prometnih in drugih dokumentov,
razvijanje učinkovitejše in uspešnejše pomoči in povezovanje s svojimi kupci in
uporabniki: podjetje lahko svojim odjemalcem ponudi podroben opis svoje ponudbe in
vpogled v stanja njihovih naročil. S tem močno razbremeni svojo prodajno osebje ter
dvigne zaupanje in zadovoljstvo odjemalcev,
zniževanje stroškov prodaje in trženja ter ustvarjanje novih tržnih priložnosti: uporaba
interneta ob povečanju obsega prodaje opravlja potrebe po novih prodajalcih, ob tem pa
ne povzroča skoraj nobenih dodatnih stroškov. Prav tako odpravlja časovno zamudo
ročno izpolnjevanje naročil ter s tem omogoča prodajnemu osebju, da se lahko bolj
posveča drugim, zlasti pa po prodajnim dejavnostim, ki ustvarjajo in ohranjajo
zadovoljstvo kupca.
Globalno elektronsko poslovanje ima za ponudnike številne prednosti:
omogoča povečan trg,
nižje zagonske in obratovalne stroške,
vstop v neomejeno velik trg brez fizične prisotnosti,
poceni distribucijo,
obsežne dobave ob nižjih stroških in
učinkovitejše trženjske prijeme.
Tabela 1: Priložnosti in koristi udeležencev elektronskega poslovanja
Ponudnikove priložnosti Kupčeve koristi
globalna navzočnost globalna izbira
izboljšana konkurenčnost kakovost storitev
približuje se potrebam kupcev prilagojeni izdelki/storitve
skrajšan rok dobave precejšnje pocenitve
možne nove vrste poslov novi izdelki in storitve
Vir: Toplišek 1998, 16.
E-poslovanje omogoča povečanje konkurenčnosti zaradi znižanja celotnih stroškov za
dosego trga. Priložnosti, ki jih podjetje lahko izkoristi v e-poslovanju so predvsem (Prešern
2006, 32):
racionalizacija poslovnih procesov: predvsem nabave, prodaje, obveščanja, upravljanja
in pisarniškega poslovanja. Proučitev poslovnih procesov z vidika racionalizacije ter s
21
pomočjo informacijske tehnologije in komunikacij povečajo podjetja učinkovitost in
ocenijo predvidene prihranke.
sprotna razpoložljivost podatkov za upravljanje in sposobnost hitrega prilagajanja
glede: uvajanja novih proizvodov in storitev, preureditev poslovnih procesov ali
uvajanje novih procesov z dodano vrednostjo in prilagajanje spremembam v okolju
odpiranje novih prodajalnih poti in dostop do novega segmenta kupcev predvsem z e-
trgovanjem.
nove načine, s katerimi lahko podjetje poveča prepoznavnost obstoječih in novih
storitev ter svoj ugled oz. umeščanje svoje blagovne znamke.
2.4.3 Vpliv e-poslovanja
Pucihar (2006) pravi, da e-poslovanje prinaša vrsto sprememb, ki jih bodo prilagodljive in
ustvarjalne organizacije lahko koristno izrabile:
hitrejše odkrivanje najugodnejšega ponudnika želenega proizvoda ali storitve na
poljubni lokaciji v svetu ob poljubnem času;
pocenitev poslovnih transakcij v zvezi s trženjem, oblikovanjem in proizvodnjo,
pridobivanjem in izvajanjem naročil ter transportom;
neposreden dostop do potencialnega kupca ali potrošnika z možnostjo oblikovanja
posebno prirejene ponudbe;
uporaba interneta odpira nove načine povezovanja z že znanimi osebami pa tudi z
ljudmi, ki jih še nismo srečali;
obstoječe oblike povezovanja se pospešijo in intenzivirajo (pogovori, obiski);
povezava v internet prek mobilnega telefona bo prinesla dodatne možnosti za
komuniciranje, ki bodo olajšale življenje in delo ljudi;
e-poslovanje pretresa organizacije v procesih in na novo določa načine povezovanja
med organizacijami;
ustvarja nove priložnosti za povezovanje posameznikov s poslovnimi in vladnimi
organizacijami;
v prihodnje bodo organizacije poslovale elektronsko ali pa ne bodo poslovale;
spreminja načine ustvarjanja proizvodov in storitev ter njihovega posredovanja od
proizvajalcev do potrošnikov;
dodatno spodbudo razvoju e-poslovanja prinašata razširitev uporabe interneta in
liberalizacija telekomunikacij v razvitih državah;
Pojav e-poslovanja vpliva na organizacije na številne načine. Tako se pojavljajo negativni
in pozitivni učinki.
Ugoden vpliv e-poslovanja na organizacije (Gradišar, Jaklič, Damij, Baloh 2005, 148):
večja operativna učinkovitost
Najpomembnejša prednost e-poslovanja za organizacije je, da omogoča hitrejše, cenejše in
bolj kakovostno izmenjavo poslovnih podatkov na nabavni in prodajni strani in
avtomatizacijo ponavljajočih postopkov obdelave le-teh. To vpliva na dvig operativne
učinkovitosti in poceni poslovanja.
22
boljše upravljanje oskrbnih verig
Razvoj računalniške in komunikacijske tehnologije olajšuje povezovanje organizacij in
tvorbo ter upravljanje oskrbnih verigah, v katerih potekajo različne vrste in oblike e-
poslovanja in kjer prednosti le-tega močno presegajo pomanjkljivosti. E-poslovanje lahko
podjetje uporabi, da preskoči nekatere člene v verigi.
pridobivanje novih trgov
Za nekatere organizacije pomeni uvedba e-poslovanja možnost vstopa na nove trge.
Narava e-poslovanja izničuje mnoge ovire povezane s fizično lokacijo, zato lahko podjetje
s pomočjo e-poslovanja doseže trge, ki so bili prej predaleč.
uvajanje novih izdelkov Razvoj interneta sproža tudi razvoj novih izdelkov in storitev, še posebej tistih, ki temeljijo
na informacijah.
zniževanje stroškov informacijskih posrednikov
Informacijski posredniki so z uporabo interneta mnogo bolj učinkoviti. Zato se cena
njihovih storitev znižuje.
Neugoden vpliv e-poslovanja na organizacije (Gradišar, Jaklič, Damij, Baloh 2005, 155):
- konflikti med prodajnimi kanali
Organizacije, ki uporabljajo tehnologijo e-poslovanja za krajšanje oskrbne verige, se
morajo zavedati nevarnosti konflikta med prodajnimi kanali, ki nastane, ko se dva ali več
prodajnih kanalov bori za prodajo enakega izdelka. Pri e-poslovanju se s tovrstnim
konfliktom največkrat srečamo, ko se proizvajalec odloči, da bo izdelke prodajal hkrati
posrednikom in končnim kupcem.
- visoke investicije v e-poslovanje
Obljube pozitivnih učinkov e-poslovanja na eni strani in nevarnosti nove konkurence na
drugi pripeljejo mnoga podjetja do odločitve za agresiven vstop v projekte e-poslovanja.
Resni projekti e-poslovanja zahtevajo robustno informacijsko infrastrukturo, ki ne
zadovoljuje le trenutnih potreb, temveč je pripravljena tudi na potencialno eksplozivno rast
v prihodnosti. V nasprotju s splošnim prepričanjem, da je uvajanje e-poslovanja poceni, so
za uspeh na tem področju potrebne sorazmerno visoke investicije.
- zaostrovanje konkurence
Učinkovita implementacija e-poslovanja lahko predstavlja veliko priložnost za podjetja, da
povečajo učinkovitost poslovanja, vstopijo na nove trge ali razvijejo nove izdelke. Vendar
pa imajo to priložnost tudi konkurenti. Čeprav so stroški dostave še vedno pomembni, pa
e-poslovanje v splošnem zmanjšuje geografske ovire in je konkurenca vedno hujša. To
pomeni propadanje podjetij, ki bi ob manj ostrih pogojih lahko preživela.
E-poslovanje prinaša tudi vplive na posameznika, ki so lahko prav tako pozitivni kot
negativni. E-poslovanje tako posega v življenja posameznikov in spreminja njihov način
dela.
23
Ugoden vpliv e-poslovanja na posameznika (Gradišar, Jaklič, Damij, Baloh 2005, 157):
večja udobnost
Vsekakor je udobnost ena izmed najpogostejših razlogov, zakaj ljudje posegajo po e-
poslovanju. Nakupovanje je možno 24 ur na dan, vse dni v tednu.
večja učinkovitost
Pred nakupom posameznik najprej išče in zbira informacije o izdelku ali storitvi zato, da bi
se pravilno odločil tako z vidika kakovosti in cene. Na internetu obstajajo številne
aplikacije, ki poleg raznovrstnih informacij o izdelkih in storitvah ponujajo tudi
primerjave. Kupci se lahko mnogo lažje, hitreje in bolj prav odločijo.
večja ponudba
Ponudba posamezne e-trgovine morda ni vedno večja kot podobne klasične trgovina,
vendar je naslednja samo klik stran. Z raznimi pripomočki za iskanje lahko v nekaj
sekundah preiščemo celoten splet in pregledamo svetovno ponudbo za določen izdelek ali
storitev.
nižje cene
E-trgovine in tržnice delujejo z nižjimi stroški kot klasične in si v splošnem lahko
privoščijo nižje cene. Eden izmed razlogov za nižje cene v spletnih trgovinah je tudi večja
konkurenca na spletu in boljša informiranost potrošnikov. Zaradi konflikta med prodajnimi
kanali in težav z dostavo na dom, cene včasih niso nižje kot v fizičnih trgovinah.
Neugoden vpliv e-poslovanja na posameznika (Gradišar, Jaklič, Damij, Baloh 2005, 158):
- možnost prevar
Z nastankom novega prodajnega kanala so se pojavile tudi nove nevarnosti za kupce. Na
splet so se preselili tudi prevaranti, saj jim narava medija ponuja vrsto novih priložnosti.
Najpogostejše prevare, ki se pojavljajo so:
prevare na e-dražbah (zmagovalce dražbe, plačanega blaga nikoli ne prejme),
prevare na trgu vrednostnih papirjev ( z lažnimi cenami se dvigujejo cene delnic),
kraje povezane s kreditnimi karticami,
preusmerjanje modemov na plačljive številke,
izvabljanje denarja z lažnim obljubljanjem visokih obresti,
prodajanje ponarejenih zdravil itd.
Pomembno je za uporabnike spleta, da se zavedajo, da profesionalno oblikovanje spletne
strani in dobra ponudba še ne zagotavljata tudi zakonitosti poslovanja oseb, ki s stranmi
upravljajo.
- ogrožanje za zasebnosti
E-poslovanje lahko ogroža posameznikovo zasebnost. Prva je v obliki nezaželene
elektronske pošte, ki je za pošiljatelja skoraj zastonj, kar mnoga podjetja in posamezniki
zlorabljajo. Druga pa je ta, da bodo podatki o posamezniku, ki se zbirajo na primer ob e-
nakupih ali tajno z vohunskimi programi, uporabljeni v različne namene brez vednosti in
strinjanja posameznika. Osnoven element kakovosti spletnih strani je zato izjava o načinih
24
uporabe in varovanju osebnih podatkov uporabnikov, ki mora biti v skladu z poslovno
etiko in zakoni.
2.4.4 Zagotavljanje varnosti pri uporabi elektronskega poslovanja
Varnostne zahteve v elektronskem poslovanju označimo z naslednjim pojmom,
imenovanim varnostne storitve ali elementi varnosti ( Jerman- Blažič 2001, 101):
o overjanje – vsak mora imeti možnost preveriti identiteto subjektov, s katerimi
komunicira, in izvor podatkov;
o zaupnost – določene informacije ne smejo biti razkrite nepooblaščenim subjektom;
o neokrnjenost – podatki morajo biti zaščiteni pred nepooblaščenim spreminjanjem;
če je do spremembe prišlo po naključju, jo moramo biti sposobni enostavno odkriti;
o nadzor dostopa – preprečevanje nepooblaščene uporabe določenih sredstev:
uporabe oseb, ki za to niso pooblaščene, ali uporabe sredstev v namene, za katere
niso predvidena;
o preprečevanje zanikanja – preprečevanje možnosti zanikanja subjektov,
sodelujočih v določeni aktivnosti elektronskega bančništva, da so v tej aktivnosti
dejansko sodelovali;
o razpoložljivost – storitve elektronskega poslovanja morajo biti stalno na voljo.
Za zagotovitev omenjenih varnostnih storitev so na voljo različne metode. Izbira je odvisna
od zahtevanih varnostnih storitev, stopnje zaščite in oblike sistema. Varnost lokalnih
sistemov je lahko v večji meri dosežena že s fizičnimi varnostnimi ukrepi (Jerman-Blažič
2001, 101).
Metode za zagotovitev varnosti v elektronskem poslovanju (Jerman-Blažič 2001, 102):
a) šifriranje
b) elektronski podpis
c) digitalni certifikat
d) infrastruktura javnih ključev
e) pametna kartica
f) požarni zid
g) varnostni protokoli
2.5 Pravni okvir elektronskega poslovanja
Slovenija je zakonodajo s področja pravne ureditve elektronskega poslovanja sprejela
dokaj zgodaj, saj spada med prih deset evropskih držav, ki so sprejele zakonodajo na
področju elektronskega poslovanja ter elektronskega podpisovanja. Zakon o elektronskem
poslovanju in elektronskem podpisu je bil objavljen v Uradnem listu št. 57 dne 23.6.2000
in je pričel veljati z dnem 22.7.2000 (Kovačič, Groznik, Ribič 2009, 262-263).
25
Ustrezna zakonodaja omogoča varno izvajanje elektronskega poslovanja ne samo v
posamezni državi, temveč tudi prek državnih meja. Zato je nujno zagotoviti pravno varnost
najširše definicije uporabe elektronskega poslovanja v domačem in mednarodnem
poslovanju, pri čemer je treba upoštevati interese proizvajalcev, prodajalcev in kupcev.
Zakonodaja, ki ureja področje elektronskega poslovanja, mora biti čim bolj jasna in
predvidljiva, podpirati mora konkurenčnost ter jasno določati ravnotežje med svobodo
izražanja, varovanjem osebnih in javnih interesov s posebnim poudarkom na varstvu
potrošnika. V Sloveniji podaja okvir za pravno ureditev elektronskega poslovanja zakon o
elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu (Jerman-Blažič 2001, 161).
Zakon opredeljuje naslednje temeljne pojme elektronskega poslovanja (Jerman-Blažič
2001, 161-164):
elektronski podatki so podatki, ki so oblikovani ali shranjeni na elektronski način;
elektronsko sporočilo je niz podatkov, ki so poslani ali sprejeti na elektronski način,
kar vključuje predvsem elektronsko izmenjavo podatkov in elektronsko pošto;
elektronski podpis je niz podatkov v elektronski obliki, ki je vsebovan, dodan ali
logično povezan z drugimi podatki in namenjen preverjanju prisotnosti teh podatkov
ter identifikaciji podpisnika;
varen elektronski podpis je elektronski podpis, ki izpolnjuje naslednje zahteve: da je
povezan izključno s podpisnikom, da je iz njega mogoče nesporno ugotoviti
podpisnika, da je ustvarjen s sredstvi, ki so izključno pod podpisnikovim nadzorom, da
je povezan s podatki, na katere se nanaša, tako da je opazna vsaka kasnejša sprememba
teh podatkov ali povezave z njimi;
podpisnik je oseba, ki ustvari ali je v njenem imenu in v skladu z njeno voljo ustvarjen
elektronski podpis;
podatki za elektronsko podpisovanje so posebni podatki, kot se šifre ali zasebni
šifrirni ključi, ki jih podpisnik uporablja za oblikovanje elektronskega podpisa;
sredstvo za elektronsko podpisovanje je nastavljena programska ali strojna oprema,
ki jo podpisnik uporablja za oblikovanje elektronskega podpisa;
podatki za preverjanje elektronskega podpisa so posebni podatki, ki se uporabljajo
za preverjanje podpisa;
oprema za elektronsko podpisovanje je strojna ali programska oprema ali njune
specifične sestavine, ki jih overitelj uporablja za storitve v zvezi z elektronskim
podpisovanjem ali ki se uporabljajo za oblikovanje ali preverjanje elektronskih
podpisov;
potrdilo je potrdilo v elektronski obliki, ki povezuje podatke za preverjanje
elektronskega podpisa z določeno osebo ter potrjuje njeno identiteto;
overitelj je fizična ali pravna oseba, ki izdaja potrdila ali opravlja druge storitve v
zvezi z elektronskimi podpisi
26
3 UVAJANJE ELEKTRONSKEGA POSLOVANJA V PODJETJA
3.1 Postopki uvajanja
Danes ni več vprašanje ali bodo podjetja uvedla elektronsko poslovanje, ampak kako bodo
to čim boljše vpeljala. Vsekakor je potrebna infrastruktura elektronskega poslovanja, če se
želi podjetje obdržati na trgu in biti korak pred konkurenco. Predvsem pomembno je, da se
podjetje orientira navzven v prvi vrsti proti strankam ter hkrati proti poslovnim partnerjem.
Prav tako mora podjetje intenzivno komunicirati z zaposlenimi, zaposlenim pa mora biti
omogočena platforma za čim bolj učinkovito sodelovanje pri poslovnem procesu in pri
pridobivanju ter ohranjanju znanj.
Vpeljava e-poslovanja v podjetje ne pomeni zgolj prenosa obstoječih komunikacij s kupci
in dobavitelji iz klasičnih medijev na internet, ampak tudi spremembe v poslovanju. S
spremembo poslovanja podjetja izkoristijo nove možnosti, ki jih prinaša informacijska
tehnologija. Ta v splošnem omogoča večje hitrosti in s tem večji doseg večjih količin
informacij, večjo kakovost in zanesljivost prenosa, večjo varnost in nižje cene (Gradišar,
Jaklič, Damij, Baloh 2005, 159).
Jerman-Blažič (2001, 45) navaja, da je predvsem za delovanje v globalnem gospodarstvu,
ki zahteva večjo učinkovitost ob uporabi prijemov elektronskega poslovanja, treba
strukturno preoblikovati notranje temeljne podjetja. Prihodnost podjetja je torej potrebno
načrtovati od znotraj. Managerji se morajo za drugačno poslovanje naučiti drugače gledati.
Nastop podjetja na spletu je načrtovan za štiri pomembne poslovne funkcije:
1. promocija podjetja/trženje/oglaševanje/zagotovitev prisotnosti blagovne znamke,
2. pospešitev prodaje/povečanje obrata kapitala/povečanje tržnega deleža,
3. interakcije z zunanjimi partnerji(dobavitelji,potrošniki),
4. izboljšati interakcije znotraj podjetja(posodobiti poslovni proces).
Osnovna pravila, ki pomagajo pri načrtovanju in uvajanju e-poslovanja v podjetje so
(Jerman-Blažič, 2001, 45-57):
1) spremenjen odnos do tehnologije: slednja je postala vzrok sprememb in vodilo
napredka,
2) prilagajanje nastalim razmeram; hitro odkrivanje novih trendov,
3) zmožnost posodabljanja, vplivanja na tok informacij in njegovega nadzorovanja,
4) neposredna in odprta komunikacija s kupci,
5) ustvarjanje prožne povezave z zunanjimi izvajalci in partnerji,
6) ustvarjanje in ponujanje novosti.
27
3.2 Najpogostejše napake pri uvajanju elektronskega poslovanja
Osojnik (2002, 10) pravi, da so najpogostejše napake, ki jih podjetja delajo pri uvajanju
elektronskega poslovanja:
prepričanje, da sodi vsak posel na internet,
prepričanje, da bo postavitev spletne strani takoj povečala prodajo,
prepričanje, da je uporaba interneta enostavni način za prepoznavnost poslovanja in
prepoznavnost izdelkov po vsem svetu;prisotnost na spletu še ne pomeni opaženosti,
premajhna investicija v promocijo spletne strani, denimo z uporabo elektronskih
sporočil, neposredno sporočanje,..itd.,
prepričanje, da bo vse tveganje pri poslovanju s kreditnimi karticami pokrivala kupec,
v resnici pa je za vse prevare pri poslovanju s kreditnimi karticami odgovoren
prodajalec,
neredno posodabljanje strani,
če podjetje potrebuje več kot tri dni, da odgovori na zahtevek po dodatnih informacijah,
ki jim ga je stranka poslala po e-pošti,
3.3 Prenova poslovanja v elektronsko poslovanje
3.3.1 Razlogi za uvedbo elektronskega poslovanja
Podjetja se odločajo za uvedbo elektronskega poslovanja, saj omogoča enostaven, hiter in
poceni dostop do raznovrstnih podatkov in informacij, njihovo shranjevanje in prenos. Kar
pa je najpomembnejše, da na najhitrejši možen način in z manj stroški omogoča podjetjem,
da so lahko v koraku s konkurenco in spremljajo potrebe potrošnikov.
Elektronsko poslovanje je spremenilo način ustvarjanja proizvod ter storitev, s tem pa tudi
tržne poti.
Kovačič, Groznik in Ribič (2009, 57-59) navajajo neposredne stalne koristi, ki jih prinaša
uvedba elektronskega poslovanja:
Nižji stroški nakupa
Proces nakupa oziroma poslovni postopki, ki potekajo med stranko in dobaviteljem, vezani
na nakup, so dokaj kompleksni, intenzivni in spremljani z množico dokumentov (običajno:
povpraševanje, ponudba, naročilo,…) v obeh smereh. Podjetja iščejo možnosti znižanja
nabavnih stroškov skozi združevanje naročil in tesnejše nakupno in razvojno sodelovanje s
svojimi ključnimi dobavitelji. Na ta način lahko pričakujejo količinske popuste in tesnejše
povezovanje njihovih proizvodnih procesov. Izkušnje kažejo, da neposredno elektronsko
povezovanje organizacijam v procesu nakupa znižuje zlasti stroške na področju samega
izvajanja procesa ter izdelave in pošiljanja dokumentov.
28
Zmanjšanje obsega zalog
Slabše kot je organizacija povezana s svojimi dobavitelji, večje so njene potrebne lastne
zaloge surovin, materialov in polproizvodov, s katerimi lahko pravočasno oskrbuje svoj
proizvodni proces. Večji obseg zalog po drugi strani obvezno pomeni za organizacijo višje
stroške.
Elektronsko poslovanje na tem področju odpira tudi nove možnosti in izzive. Organizacije,
ki so neposredno poslovno in tehnološko povezane v proizvodni verigi, se lahko izognejo
dvojnemu skladiščenju tako, da kot izhodno iz proizvodnje oziroma vhodno v naslednjo
faro proizvodnje uporabljajo skupno skladišče. Dobro povezane organizacije lahko ob
načrtovanju lastnega proizvodnega procesa neposredno vplivajo tudi na proizvodni proces
svojih ključnih dobaviteljev. Na ta način si ob pravem času in na pravem mestu
zagotavljajo optimalne količine vhodnih elementov ter močno znižujejo sli celo
odpravljajo lastne in dobaviteljeve zaloge in stroške skladiščenja.
Skrajšanje poslovnega cikla
Poslovni cikel predstavlja celoten čas, ki je potreben za razvoj, izdelavo in posredovanje
proizvoda odjemalcu. Krajši poslovni cikel pomeni med drugim nižje stroške in hitrejši
odziv na dinamične zahteve tega ter s tem seveda bistveno primerjalno prednost pred
ostalimi proizvajalci. Elektronsko poslovanje v primeru povezovanja organizacije z
njenimi pomembnimi dobavitelji in strankami omogoča bistveno hitrejše pošiljanje in
sprejemanje naročil, računov, itd. Internet omogoča neposredno povezovanje in delo
skupin, ki se nahajajo na različnih lokacijah, kjer koli po svetu.
Razvijanje učinkovitejše in uspešnejše pomoči in povezovanje z odjemalci
S tem ko organizacija prek interneta omogoči svojim strankam podroben opis sovje
ponudbe, vpogled v stanje njihovih naročil, nudenje tehnične pomoči, itd. Tako podjetja
razbremenijo svojo prodajno službo ter dvignejo raven zaupanja in zadovoljstva strank. Z
zagotavljanjem neposrednega dostopa in posredovanja dopolnitev in novih verzij
programov ter pomoči pri uporabi ter odpravi napak, podjetja lahko ogromno privarčujejo
pri stroških.
Znižanje stroškov prodaje in trženja ter ustvarjanje novih tržnih priložnostih
Internet odpira možnosti neposrednega naročanja in odpravlja časovno zamudo ročno
izpolnjevanje naročil. Prednost, ki jo ponuja internet je povečana pozornost prodajnim
aktivnostim, ki ustvarjajo in ohranjajo zadovoljne kupce. Odpira niz novih priložnosti
časovno neomejene prodaje in novih trgov, ki bi ob ustaljenih možnosti prodaje ostale za
organizacijo nedostopni.
Vpeljava elektronskega poslovanja poleg številni prednosti, ki smo jih navedli, povzroči
številne in večplastne spremembe v organizaciji. Med najpomembnejše sodijo prenova
poslovnih procesov, organizacijske spremembe, spremenjena poslovna kultura in nova
poslovna znanja.
29
3.3.2 Značilna poslovna področja vpeljave elektronskega poslovanja
Na področju poslovanja po internetu vse bolj narašča in postaja pomembno področje
dostave neopredmetenega blaga in storitev, to je proizvodov, ki so največkrat obravnavani
kot intelektualna lastnina proizvajalca.
Kovačič, Groznik, Ribič (2009, 60) pravijo, da so se izoblikovala naslednja značilna
področja:
splošne in poslovne informacije ter oglaševanja,
potovanja,
bančništvo,
zavarovalništvo.
Iz slike 5 lahko vidimo, da pogostejše dostopanje do spleta, ki se nanaša na uporabo spleta
tedensko ali pogosteje, je v največji meri vezano na brskanje preko spletnih iskalnikov in
na iskanje na spletu objavljenih novic. Skoraj 70 odstotkov slovenskih spletnih
uporabnikov najmanj tedensko uporablja splet za ta namen. Sledi poslušanje radia ali
glasbe; najmanj tedensko radio ali glasbo posluša 40 odstotkov slovenskih spletnih
uporabnikov. Kar 28 odstotkov spletnih uporabnikov pa najmanj tedensko uporablja razne
spletne bančne storitve, medtem ko jih 24 odstotkov spremlja spletne male oglase. 22
odstotkov spletnih uporabnikov tedensko ali pogosteje koristi splet za raziskovalno delo in
v izobraževalne namene. Temu sledi uporaba spleta najmanj tedensko za brskanje po
bančnih straneh (17 odstotkov), brskanje po spletne telefonskem imeniku (15 odstotkov),
pridobivanje turističnih informacij (10 odstotkov), pridobivanje informacij o borzi in
vrednostnih papirjih (6 odstotkov), nakupovanje preko spleta v Sloveniji (5 odstotkov) in
nakupovanje preko spleta v tujini (4 odstotke).
Slika 5: Namen uporabe spleta pri slovenskih uporabnikih, v starosti 10-75 let
Vir: RIS, 2012.
30
Da se ponudniki odločijo, za tako imenovano prodajo preko ˝navideznih prodajaln˝ so eden
izmed glavnih razlogov nižji stroški poslovanja, ki so bistveno nižji od tistih, ki nastajajo
pri fizični prodaji. Navidezne prodajalne največkrat omejujejo svoje poslovanje na
oglaševanje in trženje, opredelitev obsega in vsebine ponudbe, vzpostavljanje stikov s
proizvajalvi ali distributerji, financiranje, računovodstvo in dostavo strankam. Pri tem
načinu poslovanja se skoraj v celoti izognejo stroškom v zvezi s prostori, z zagotavljanjem
prodajalcev, in ostalih stroškov, ki jih predstavlja fizična maloprodaja izdelkov.
3.3.3 Strategije prehoda na e-poslovanje
V teoriji se obravnava strategije prehoda na e-poslovanje ali mrežne strategije (angl.
Business Networking Strategies) kot osredotočanje na razvijanje konceptov, vzpostavljanje
optimalnih poslovnih procesov med poslovnimi partnerji in zagotavljanje programskih
rešitev (aplikacij), ki podpirajo informatizacijo teh procesov (Kovačič, Groznik in Ribič
2009, 66).
Kovačič in drugi (2009, 66-67) navajajo naslednje osnovne ali generične mrežne strategije:
Elektronsko trgovanje (EC- Electronic commerce), ki se prvenstveno ukvarja z
dogovarjanjem in vzpostavljanjem poslovnih povezav ter učinkovitim pretokom
informacij in poslovnih transakcij znotraj procesov in med procesi oz. poslovnimi
partnerji.
Management odnosov s strankami (CRM - Customer Relationship Management), ki se
posveča celotnemu odnosu, ki ga ima podjetje s svojimi strankami. Strategija CRM
vpliva na prenovo procesov prodajanja (trženje, vrednotenje strank, prodaja).
Managemet življenjskega cikla proizvodov (PLM – Product Lifecycle Management), ki
prav tako kot CRM obravnava maksimiranje ponudbe, vendar se ne ukvarja z
izboljševanjem nakupnih izkušenj, temveč kreira novo vrednost z nenehnim
izboljševanjem proizvodov.
Management oskrbovalne verige (SCM – Supply Chain Management), ki se osredotoča
na podporo osnovnih logističnih procesov: zagotavljanje virov, načrtovanje izvajanja,
izvajanje in dostavljanje izdelkov ali storitev. Cilj teh procesov je zagotavljanje
nemotenega pretoka dobrin, informacij in kapitala.
Za elektronsko trgovanje lahko rečemo, da je predhodnik oz. osnovni koncept iz katerega
se je kasneje razvilo elektronsko poslovanje. Delimo ga na internetno in neinternetno,
klasično poslovanje, ki se je pojavilo še pred pojavom interneta. Glede na vrsto
izpostavitve in stalnosti interakcije med kupcem in dobaviteljem pa ga delimo na primarno
in sekundarno (Kovačič in drugi 2009, 67).
Primarno obstaja že vrsto let, sekundarno pa se je uveljavilo še le po pojavu interneta. Pri
sekundarnem elektronskem trgovanju so tipični nenačrtovani, neformalni odnosi med
strankami, velikokrat vzpostavljeni na hitro in prav tako tudi končni. Ti odnosi so vnaprej
31
dogovorjeni (neformalno elektronsko trgovanje). Tako obstaja potreba po online varnosti,
certifikaciji in drugih procesih, ki pa niso potrebni pri primarnem elektronskem trgovanju,
kjer se dobavitelj in kupec poznata (Kovačič in drugi 2009, 67).
3.5 Prenova in informatizacija poslovanja
Obdobje elektronskega poslovanja je s stališča prenove poslovanja za podjetje izziv. E-
poslovanje zahteva od podjetja, ki se želi kot e-podjetje vključiti v sodobno obliko
poslovanja, temeljit premik in razmislek o poslovni doktrini. Ta zajema spremembo in
preureditev tradicionalnega (funkcijskega) modela organiziranosti, poslovnih procesov,
odnosov in načina poslovanja, ki so bili prevladujoči v zadnjih dvajsetih letih. Nova
doktrina e-poslovanja zahteva od e-podjetja prilagoditev in sinhronizacijo njegove
strateške vizije in njenega praktičnega udejanjanja z možnostmi, ki jih pri tem ponuja
sodobna informacijska tehnologija (Kovačič, Groznik, Ribič 2009, 10).
Prvi val posodabljanja poslovanja in pojava podjetij na internetu je že mimo. Nov val
novosti in tehnologije se osredotoča predvsem na potrošnika-kupca in na partnerje v
poslovanju (Jerman-Blažič 2001, 57).
Podjetjem ne preostaja drugega, kot da sledijo trendom sodobnega poslovnega okolja.
Vsekakor pri tem naletijo na ovire, ki se kažejo kot vzrok pomanjkanja konkurenčnosti v
primerjavi s preostalimi podjetji, ki že poslujejo v razvitejših okoljih. Za izboljšanje
konkurenčnosti, pa so potrebne spremembe v delovnih procesih v podjetjih. Pomembno je,
da so se podjetja pripravljena prilagoditi in približati potrošniku ter uporabiti nov pristop k
razvoju in uvajanju informacijskih sistemov, kateri lahko odigrajo pomembno funkcijo pri
prenovi poslovnih procesov.
3.5.1 Prenova poslovnih procesov
Zaradi zahteve po prilagajanju in fleksibilnosti, ki jih prinašajo stalne spremembe in
inovacije na trgu, organizacije za uspešnejše poslovanje potrebujejo prenovo poslovnih
procesov.
Prenova poslovnih procesov je nov pristop k izboljševanju delovanja podjetij in drugih
organizacij, pomeni pa analiziranje in spreminjanje celotnega poslovnega procesa v
podjetjih. Glede na to, da prenova zahteva korenite spremembe v poslovanju podjetij,
morajo biti pred njenim pričetkom izpolnjeni nekateri pogoji. Vodstvo mora v prvi vrsti
zavreči neuporabna pravila in postopke, ki se jih je držalo pri dosedanjem poslovanju. Po
drugi strani pa je potrebno opustiti tudi neprimerna sedanja organizacijska in izvedbena
načela (Kovačič 1998, 84).
Skozi proces prenove poslovnih procesov se vloga zaposlenih spreminja. Spremembe se
odvijajo od nadziranja zaposlenih do aktivne vloge zaposlenih pri procesu prenove.
Zaposleni povečujejo svojo vlogo in pooblastila. Moč odločanja in zaupanje v zaposlenega
32
se seli v prvo linijo zaposlenih. Delovna mesta postajajo univerzalna in potrebujejo dostop
do znanja in informacij (Žagar 2006).
Vprašanja prenove poslovanja organizacije so vezana predvsem na prenovo poslovnih
procesov in zajemajo področja racionalizacije in standardizacije ter poenostavitve
postopkov, uvajanja nujnih organizacijskih sprememb ter pogojev za uvedbo sodobnih
konceptov skupinskega dela in sodobne informacijske tehnologije.
Osnovne prednosti in koristi, ki jih podjetje dobi s prenovljenim poslovnim procesom in
sistemom za upravljanje delovnih procesov so:
možnosti shranjevanja dokumentov v elektronski obliki
krajši časi reševanja zadev
takojšen dostop do informacij (tudi iz drugih sektorjev)
boljši nadzor nad opravljanjem dela
bolj prožna organizacijska struktura
večja učinkovitost zaposlenih
nižji stroški poslovanja
povezanost sistemov na drugih delih podjetja
Kovačič (1998, 141) meni, da se projekti celovite prenove pričenjajo najpogosteje kot
odgovor vodstva podjetja na ključna vprašanja o načinu in predmetu poslovanja. Cilja
projektov sta doseči konkurenčno enakost s tistimi, ki so doslej postavljali pravila in
standarde ali pa spremeniti obstoječa pravila in ustvariti novo opredelitev najboljšega v
panogi. Gre za enkraten projekt, ki je usmerjen v radikalne spremembe celotnega
poslovanja podjetja.
Simčič (2002) pravi, da je pomembno, da se podjetja, ki se odločajo za prenovo
informacijskega sistema, zadeve lotijo premišljeno in počasi. Meni, da je pomemben prvi
korak, to je izdelava analize v podjetju. Ta ne bo koristila samo pri uvajanju novega
sistema, temveč tudi kot pomoč pri morebitni preureditvi poslovnih procesov v podjetju.
Analiza bo pokazala, kje so naše prednosti in slabosti pred konkurenčnimi podjetji.
Vodstvo se bo laže odločilo za posamezne korake, s katerimi bo podjetje bolj konkurenčno
na trgu.
3.5.2 Cilji in uspešnost prenove poslovnih procesov
Cilji prenove poslovnih procesov temeljijo na težnji po učinkovitosti in uspešnosti
poslovanja oziroma delovanja prenovljenih procesov. Pri tem poskuša prenova iskati
optimum treh omejujočih, medsebojno odvisnih, vendar običajno nasprotujočih si
temeljnih ciljev, prikazanih na sliki 6.
Slika 6 predstavlja vpliv temeljnih ciljev na uspešnost prenove poslovanja, kjer kriterij
časa predstavlja sposobnost podjetja, da proizvede proizvod v dogovorjenem roku.
Stroškovni kriterij lahko vidimo, da je v prilagajanju stroškov proizvoda razmerju cen, npr.
prodajna cena proizvoda na trgu. Stroški in pa čas pa predstavljajo omejitve, ki lahko imajo
vpliv na kakovost poslovnega procesa.
33
Slika 6: Vpliv temeljev ciljev na uspešnost prenove poslovanja
(krajši) čas
(višja) kakovost (nižji) stroški
Vir: Kovačič 1998, 86.
Prenova poslovnih procesov zajema in vključuje naslednja osnovna izhodišča in globalne
cilje:
poenostavitev poslovnih postopkov z odstranitvijo nepotrebnih odobritev izvedbe,
dokumentacijo in ostalih organizacijskih aktivnosti.
skrajševanje poslovnega cikla oziroma vseh poslovnih procesov v podjetju, dvig
odgovornosti in posledično znižanje stroškov poslovanja,
dvigovanje dodane vrednosti v vseh poslovnih postopkih ter ob tem postopno
dvigovanje kakovosti proizvodov in storitev podjetja,
zniževanje stroškov izvajanja postopkov ob ohranjanju ustreznega razmerja do
kakovosti in dobavnih rokov,
dvigovanje zanesljivosti ter doslednosti izvajanja postopkov in s tem kakovosti
proizvodov in storitev,
prenovo poslovnih procesov v smeri tesnejšega in neposrednejšega povezovanja z
dobavitelji,
usmerjanje v lastne ključne zmožnosti in prenos izvajanja ostalih procesov, ki niso
ključni ali kjer nismo konkurenčni, izven podjetja (outsourcing).
Jerman-Blažič (2001, 60) navaja pogoje za uspešno realizacijo elektronskega poslovanja:
ustrezna infrastruktura in tehnološke komponente,
ustrezno tehnološko znanje in sposobnost nadzora nad uporabo sistema elektronskega
poslovanja,
nadzor in upravljanje z informacijami ter znanjem za potrebe odločanja,
osvojitev postopkov za upravljanje z informacijami,
vizija podjetja v kontekstu prihodnje poslovne strategije in izbranega poslovnega
modela
obvladovanje okolja in demografske karakteristike potencialnega trga.
uspešnost
prenove
34
Shematsko preoblikovanje poslovanja, ki ga predstavlja slika 7, temelji na naslednjih
dejavnikih:
1. Vsebina, ki jo podjetje ponudi na internetu.
2. Pripravljenost podjetja, da vstopi na globalni trg s svojo pojavo na spletu. To pomeni,
da ima čiste in jasne cilje ter voljo za spremembo poslovanja (Jerman-Blažič 2001, 60).
3. Nadzor in upravljanje v podjetju, ki bo integrirano s funkcijami pojava na spletu
(Jerman-Blažič 2001, 60).
4. Okolje podjetja, ki zagotavlja kritično maso potrošnikov/poslovnih partnerjev in ki
lahko upraviči investicijo v elektronsko poslovanje z rastjo prodaje in zmanjševanjem
stroškov.
5. Tehnologija za elektronsko poslovanje. Podporna tehnologija igra pri preoblikovanju
podjetja pomembno vlogo (Jerman-Blažič 2001, 60).
Slika 7: Preoblikovanje podjetja
Vir: Jerman-Blažič 2001, 61.
Podporna
tehnologija
Omrežje, dostop do
interneta, lastno
omrežje
Računalniško podprto
skupinsko delo
Uporaba
informacijskega
komunikacijskega sistema znotraj podjetja
Multimedijska podpora
posameznika
Informacijska struktura
podjetja, nadzor in
upravljanje z
informacijami
Okolje
Poslovanje skupaj s
svetovnim spletom
Razširitev povezav
Integracija s poslovnim okoljem
in partnerji
Sprememba
Skupine z veliko
delovno
učinkovitostjo
Rast dohodka,
širjenje dejavnosti,
zmanjšanje stroškov
Uspešen
posameznik
Prestrukturiranje
zunanjih odnosov
Organizacijsko
preoblikovanje
Preoblikovanje poslovnih procesov
in delovnih mest
Učinkovito učenje in
izvajanje nalog
35
4 POSLOVNI MODELI
4.1 Opredelitev poslovnega modela
V zadnjih letih je strokovni izraz ˝poslovni model˝ rabljen v literaturi v različnih
kontekstih in z različnimi pomeni. V literaturi t.i. menedžmenta (upravljanja) poslovni
modeli vzbujajo vedno več zanimanja od leta 1990 naprej. Zlasti v zvezi s prehodom iz
tradicionalnih komercialnih dejavnosti v e-poslovanje. V zadnjem času so se poslovni
modeli razširili in so obravnavani npr. v storitvah materialne učinkovitosti, inovacijah
zdravstvenega sektorja, mobilnih storitvah, malih in srednje velikih visokotehnoloških
podjetij, strateških preoblikovanjih in izvedbi in oblikovanju ter prenovi poslovnega
sektorja na splošno (Cavalcante, Kesting in Ulhoi 2011).
Kljub temu, da so poslovni modeli obstajali prej pred pojavom elektronskega poslovanja,
se je akademska in poslovna javnost z njim začela intenzivno ukvarjati šele s pojavom
slednjega. S spremembami, ki jih je prinesel internet in sorodne tehnologije, so se pojavile
nove možnosti za oblikovanje poslovnih modelov.
Predpostavljamo, da poslovni model, ki ga podjetje ima, služi dvema medsebojno
povezanima namenoma: zagotovitev neke stabilnosti za razvoj dejavnosti podjetja, in
hkrati, da je podjetje dovolj prilagodljivo za morebitne spremembe. Vodstveni kader
morda ne bo prepoznal, raziskal, uporabil in izkoristil dragocenih novih tehnoloških in / ali
tržnih priložnosti v danem času, saj slednje lahko zahtevajo komercialne pristope, ki niso
skladni s trenutnim poslovnim modelom.
Poslovni model je bil zamišljen kot ključni dejavnik sistema in kot neke vrste podjetniška
naloga. Nekateri opisujejo razvoj tehnologije za splošno rabo kot nov poslovni model,
medtem ko drugi poudarjajo, da je model za inovativnost nujno potreben (Cavalcante,
Kesting in Ulhoi 2011).
Poslovni model lahko razumemo na različne načine. Najlažje pa si ga predstavljamo kot
model delovanja podjetja v okolju. Opredelimo pa ga lahko kot abstrakcijo poslovanja
organizacije,ki kaže medsebojna razmerja in potek izvajanja posameznik poslovnih
dejavnikov s ciljem zagotavljanja dodane vrednosti.
Uspešna podjetja nenehno prilagajajo svojo strategijo spreminjajočim razmeram na trgu.
Strategijo udejanjajo z ustreznim načrtovanjem in spreminjanjem poslovnega modela s
čimer skušajo svoj poslovni model uporabiti kot sredstvo za doseganje tržnega
razlikovanja in posledično možnost za oblikovanje konkurenčne prednosti. Poslovni
modeli so tisti faktor, ki podjetjem omogoča uspešno poslovanje (Groznik in drugi 2009,
6).
Pucihar (2006) opredeljuje poslovni model, kot metoda poslovanja, s katero podjetje
generira dohodek za svoj obstoj.
Kovačič in ostali (2009, 16) opredeljujejo poslovni model kot model delovanja podjetja v
okolju. Pri tem pod okoljem razumemo vse, kar vpliva na značilnosti poslovnih procesov
podjetja, kot so stranke, dobavitelji, podizvajalci…
36
Predstavlja pregleden sistem, ki:
s pomočjo ustrezno urejenih poslovnih procesov omogoča izvajanje izbrane poslovne
strategije v smislu zagotavljanja najustreznejših izdelkov ali storitev oziroma kar
največje vrednosti za stranko;
različnim izvajalcem na različnih ravneh znotraj podjetja zagotavlja optimalno količino
podatkov in navodil, potrebnih za izvajanje posameznih postopkov in aktivnosti;
daje lastnikom zagotovilo varnosti kapitala in ustreznosti njihovih naložb v podjetje.
Kot vidik uporabe poslovnega modela lahko opredelimo poslovnega, procesnega ali
izvedbenega in podjetniškega. Iz poslovnega modela morajo biti razvidni poslovna
strategija ter merila merjenja učinkovitosti in uspešnosti pri zasledovanju poslovnih ciljev,
kot tudi poslovna pravila, ki jasno in nedvoumno opredeljujejo vloge izvajalcev
posameznih poslovnih aktivnosti.
Prvič so ključne komponente poslovnega modela odvisne tako od posameznikovega
zaznavanja kot od posebnih značilnosti in potreb podjetja. Slednje se posledično
razlikujejo od podjetja do podjetja.
Drugič, prepoznavanje ključnih sestavnih delov je potrebno povezati z dejstvom, da so
organizacijski procesi za podjetje ključnega pomena. Če osnovne sestavine ni mogoče
opisati z njenim pripadajočim procesom, potem ne bi smela biti del poslovnega modela
določenega podjetja. Glavni razlog za to je, da je pomembno opredeliti tiste kritične
mehanizme, ki omogočajo spremembo poslovnega modela (sicer bi rezultat bil samo
osnutek - statična predstavitev določenega poslovnega modela). Določanje mej poslovnega
modela tako ostaja temeljnega pomena, saj je slednje mogoče uporabiti kot strateške
parametre pri ugotavljanju vpliva sprememb in pobud. Predlagamo, da morajo jedrni
ponavljajoči se standardni procesi poslovnega modela družbe izgraditi svoje meje.
Spremembe v osnovnih ponavljajočih se standardnih postopkih torej nakazujejo
spremembe v samem poslovnem modelu (Cavalcante, Kesting in Ulhoi 2011).
Poslovni model predstavlja abstrakcijo poslovanja organizacije, kaže medsebojna razmerja
in potek izvajanja posameznih poslovnih dejavnikov s ciljem zagotavljanja dodane
vrednosti. Organizaciji daje odgovore na ključna vprašanja njenega obstoja in delovanja
(slika 8).
Slika 8: Ključna vprašanja in sestava poslovnega modela
ZAKAJ? (strateška izhodišča, motivacija)
KAKO? (izvajanje poslovne politike-pravil, procesni model)
KAJ? (organiziranost, struktura znanja in poslovnih pravil,
model dejstev in podatkov)
KDO? (izvajalci, vloge in odgovornosti)
KDAJ? (čas, rok)
KJE? (lokacija in povezave)
37
Vir: Kovačič, Groznik, Ribič 2009, 17.
Poslovni model je kot nadgradnja ter opredmetenje poslovne vizije in strategije podjetja,
izhodišče za postavitev poslovne arhitekture. Obravnava osnovne elemente poslovanja, kot
so (Kovačič, Groznik, Ribič 2009, 17):
opredelitev strank in uporabnikov oziroma ciljnega tržnega segmenta,
oblikovanje ponudbe in izdelkov in storitev glede na izbrani tržni segment,
zasnova procesnega in finančnega modela,
trženje oziroma razvoj blagovne znamke,
organizacija nabavnih, prodajnih in distribucijskih kanalov,
management z viri,
strategija poslovnega povezovanja.
Slika 9: Štirje ključni stebri poslovnega modela
Vir: Močnik, 2010.
Informacijski sistem (IS) v podjetju mora biti oblikovan tako, da podpira omenjene štiri
ključne stebre poslovnega modela.
Prvi steber je inovativni izdelek, ki prinaša vrednost stranki in s tem podjetju. Vrednosti ne
sestavljajo le izdelki in storitve, temveč tudi način, kako se podjetje razlikuje od
konkurentov.
38
Drugi steber, odnosi s strankami, se nanaša na vse vidike povezav s strankami. To
vključuje opredelitev ciljnih strank, kanalov za doseganje in komuniciranje s strankami,
kakor tudi povezave, ki jih podjetje želi ustvariti. Na splošno podjetje ustvarja vrednost za
specifični ciljni segment strank. IS omogoča podjetju, da se odloči, ali želi dosegati
množični trg ali posamezno stranko, pri čemer išče ravnotežje med prihodki in stroški.
Distribucijski kanali so način, kako podjetje prihaja na trg in kako dejansko dosega svoje
stranke. Informacijska in komunikacijska tehnologija ( IKT) ima pri tem pomembno vlogo,
saj omogoča uporabo večjega števila oz. obsega kanalov, kot tudi nove načine doseganja.
IKT igra pomembno vlogo pri upravljanju odnosov s strankami, ker omogoča mehanizme
osebnih povezav, zaupanje in graditev blagovne znamke (npr. skupnosti).
Tretji steber, upravljanje infrastrukture, zajema sposobnosti, oblikovanje vrednosti in
partnerstev, ki so potrebni za ustvarjanje vrednosti in doseganje strank. Sposobnosti
izhajajo iz razpoložljivih virov podjetja. Oblikovanje vrednosti je rezultat aktivnosti v
podjetju in sodelovanja z zunanjimi partnerji. Te aktivnosti tvorijo vrednostno verigo oz.
vrednostno mrežo. Sodelovanje partnerjev vrednostne verige temelji na tesnem
povezovanju informacijskih sistemov vključenih partnerjev.
Četrti steber, finančni vidik, je vrhunec poslovnega modela. Brezhibna vrednostna ponudba
in najboljše povezave s strankami imajo svoj smisel le, če podjetju prinašajo trajen finančni
uspeh. To preprosto pomeni, da morajo biti prihodki večji od stroškov, če naj podjetje
ustvarja dobiček. Ponudba izdelkov prinaša vrednost, ko se izdelki spremenijo v prihodke,
ki jih podjetju prinašajo stranke z nakupom izdelkov. Prihodki se ustvarjajo z različnimi
cenovnimi mehanizmi. Novi cenovni mehanizmi, ki jih omogoča IKT in še zlasti internet,
imajo pomemben vpliv na ustvarjanje prihodka [npr. avkcije, plačilo-po-uporabi (pay-per-
use), upravljanje prihodkov z razumevanjem, predvidevanjem in vplivanjem na obnašanje
strank]. S stroškovno strukturo ugotavljamo vse stroške, ki so povezani z ustvarjanjem,
trženjem in dobavo ponudbe izdelkov in storitev podjetja. Stroški poslovanja nastajajo
zaradi uporabe virov, uporabe in porabe sredstev, izvajanja aktivnosti in sodelovanja v
partnerskih mrežah. IKT nam lahko pri tem pomaga z učinkovitim spremljanjem vseh
stroškov poslovanja (Močnik 2010, 147).
4.1.1 Razvoj poslovnih modelov
Skozi leta so se raziskave s področja poslovnih modelov razvijale. Čeprav raziskovalci še
vedno pretirano ne upoštevajo dognanj drugih, je vendarle zaznati določen napredek. Na
podlagi pregleda obsežne literature je mogoče razvoj literature o poslovnih modelih
razdeliti v pet faz. V prvi fazi, ko je postal pojem poslovnega modela znan, so avtorji
predlagali različne definicije poslovnega modela in njihovo razvrščanje.
V drugi fazi so se avtorji lotili natančnejših definicij in predlagali, katere elemente uvrstiti
v poslovne modele. Sprva so bili predlogi preprosti "nakupovalni seznami", ki so naštevali
sestavne dele poslovnega modela. Šele v tretji fazi so nastali podrobnejši opisi elementov
poslovnega modela. V četrti fazi so raziskovalci začeli sistematično oblikovati sestavne
dele poslovnega modela, zato se je začel uporabljati pojem poslovni model za metamodele.
V tej fazi so začeli modele tudi natančnejše ocenjevati in preizkušati. Nazadnje, v peti fazi,
pa se začenja uporaba raznih referenčnih modelov na področju upravljanja in
informacijskih sistemov, ki so sestavni neločljivi del uspešnega poslovnega modela
(Močnik 2010, 145).
39
4.2 Sprememba poslovnega modela
Proces izvajanja organizacijskih sprememb je pogosto podvržen težavam. Vse spremembe
namreč ne privedejo do sprememb v poslovnem modelu. Če bi bilo tako, potem bi koncept
poslovnega modela izgubil svoje lastnosti. Samo spremembe, ki vplivajo na jedrne
standardne ponavljajoče se procese poslovnega modela pomenijo spremembo v
poslovanju. Če sprejmemo to, potem nebistvene spremembe ostanejo izven področja te
razprave. Obstajajo štiri različne vrste poslovnih sprememb modela:
(1) nastanek;
(2) razširitev;
(3) revizijo in
(4) prekinitev.
Vsaka vrsta sprememb vključuje posebne izzive in težave. Te različne vrste sprememb
poslovnega modela so prikazane na sliki 11. Razlika je zakoreninjena v povezavi
poslovnih modelov z osnovnimi (jedrnimi) standardnimi ponavljajočimi se postopki
(Cavalcante, Kesting in Ulhoi 2011).
4.2.1 Nastanek poslovnega modela
Ta kategorija se nanaša na prehod iz "poslovnih idej˝ in posledično na materializacijo
poslovne ideje v novo naložbo, npr. izvajanje novega poslovnega modela.
Prvotna zamisel za poslovni model se porodi poslovnemu agentu in je pogosto podvržena
večjim spremembam preden se začne izvajati v praksi. V takih situacijah ni predhodnih
delovnih izkušenj iz prakse ali ponavljajočih se standardnih postopkov iz katerih je moč
črpati pred samim izvajanjem poslovnega modela. Kritični procesi, ki so povezani s
prihodnjimi strankami, dobavitelji, partnerji in konkurenti, itd, so še vedno le ideje ali
hipoteze nastajajočega poslovnega modela. Poleg tega, na stopnji ideje, poslovni agenti
začnejo z bolj ali manj nejasnim kognitivnim zemljevidom ali "sliko" ključnih procesov,
ki bodo sčasoma podpirali razvoj in postopno poenotili dejavnosti družbe.
Poslovni agenti se lahko soočajo s številnimi ovirami, vključno z negotovostjo in
nejasnostjo pri določanju uspešnih poslovnih modelov, pomanjkanjem poznavanja
različnih izzivov (problemov) na področjih, kot je pravo, tehnologija, trženje in finance (v
večini primerov je ravno to bistvenega pomena pri ustanavljanju podjetja), težavami pri
pridobivanju zadostnega finančnega kapitala za novo podjetje (kot tudi s pridobivanjem in
upravljanjem potrebnega človeškega kapitala, ki bo podpiral rast v prihodnosti) in
težavami v zvezi s profesionalizacijo upravnih postopkov med začetno rastjo (Cavalcante,
Kesting in Ulhoi 2011).
40
Slika 10: Sprememba poslovnega modela
Vir: Cavalcante, Kesting in Ulhoi 2011.
Glavna sprememba v zvezi z nastankom poslovnega modela se zgodi, ko ideja / vizija
pride počasi preide v prakso in se začnejo izvajati začetni postopki za tekoče poslovanje.
V zgodnji fazi nastajanja modela so potrebe različne prilagoditve za uskladitev novega
podjetja v ustrezno poslovno okolje. Obstaja več izzivov v začetni fazi novega poslovnega
modela, vključno s: potrebo, da kupci sprejemajo izdelke za svoje in donosnim uspehom,
ki zagotavlja preživetje na trgu; potrebo po izboljšavi tehnoloških in poslovnih sposobnosti
v zvezi s ponujenimi izdelki; potrebe po razvoju organizacijske strukture za usklajevanje
dejavnosti družbe, potrebo po vzdrževanju visoke ravni navdušenja in zaupanja v poslovno
idejo. Ključno vprašanje pa ostaja: kako doseči pravo ravnovesje med fleksibilnostjo in
vztrajnostjo, saj negotovost glede uspeha lahko traja več mesecev ali celo let (Cavalcante,
Kesting in Ulhoi 2011).
poslovne ideje
nova naložba
čas
uveljavljeno podjetje
41
4.1.2 Razširitev poslovnega modela
V bistvu je z razširitvijo mišljeno dodajanje dejavnosti in / ali širitev obstoječih jedrnih
procesov v obstoječem poslovnem modelu. Na sliki 11 je to razvidno iz prehoda iz
diagrama II na drugi diagram II. Glavna značilnost te faze je dodajanje aktivnosti. Ključni
motivacijski dejavnik za razširitev je raziskati možnosti za širitev obstoječega posla in
izkoristiti s tem povezane poslovne priložnosti. V tej fazi so podjetja že opredelila njihove
osnovne ponovitvene standardne postopke. Sčasoma posamezniki (tako zaposleni kot
menedžerji) postanejo bolj spretni in seznanjeni s postopki izvajanja svojih nalog.
Razširitev poslovnega modela lahko vključuje delovanje na širšem območju. Razširitev
poslovnega modela, lahko vključuje tudi pobude, kot so ponudba večjih in / ali boljših
linij izdelkov / storitev, kar se dogaja postopoma z v roku več let.
Razširitev poslovnega modela ne sledi vnaprej določenemu vzorcu ali načinu. V nasprotju
s spremembami v fazi nastanka (ko je poslovni model le ideja), faza razširitve poslovnega
modela vključuje spremembe v delovnih praksi. Prejšnje delovne izkušnje se torej lahko
uporabijo kot koristni namigi pri premagovanju težav, vključno s: težavami pri
pridobivanju dodatnega kapitala in finančno širitvijo; negotovostjo glede tega, ali se bo
pričakovano dodatno povpraševanje dejansko uresničilo; izzivi, povezani z zaposlovanjem
in izbiro potrebnega človeškega kapitala ter usklajevanjem med obstoječimi in razširjenimi
dejavnosti podjetja (Cavalcante, Kesting in Ulhoi 2011).
4.1.3 Revizija poslovnega modela
Tretja vrsta sprememb poslovnega modela je pregled (revizija. Revizija pomeni odstranitev
nečesa, kar spreminja obstoječi poslovni model in ga nadomesti z novim postopkom.
Revizija vključuje poseganje v obstoječi proces oz. procese, kar pomeni spremembo v
drugo smer in / ali iskanje alternativnih načinov poslovanja. Sprememba poslovnega
modela je lahko posledica različnih dejavnikov in mehanizmov, vključno z:
novimi poslovnimi priložnostmi, ki zahtevajo nove načine poslovanja;
poslovni model družbe ni več učinkovit: izdelki in / ali storitve ne ustrezajo potrebam
strank in dosegajo nezadostne rezultate - poslovni model podjetja se stara;
konkurenti družbe razvijajo nove postopke, ki ogrožajo tržni delež podjetja; in
nova podjetja, ki so uvedla popolnoma nove načine kar se tiče zadostitve
potrošnikovih potreb.
Medtem ko nastanek in razširitev nakazujeta predstavitev in izvajanje novega poslovnega
modela ter širitev poslovanja brez vpliva na obstoječe procese v poslovnem modelu,
revizija pomeni, da je obstoječa delovna praksa podvržena spremembam.
Revizija poslovnega modela bo najverjetneje vključevala bistveno več izzivov kot
razširitev modela, saj zahteva bolj korenite spremembe. Organizacijska vztrajnost, tj. sile,
ki omejujejo sposobnost podjetij, da bi vpeljale strukturne spremembe in se tako odzvale
na grožnje v poslovnem okolju je samo ena izmed večjih težav. Drugi tipičen problem, ki
preprečuje ali časovno zamika prenovo je odvisnost od poti -nagnjenost k tradicionalnim in
42
preteklim pristopom, četudi so na voljo boljše alternative (Cavalcante, Kesting in Ulhoi
2011).
4.1.4 Prekinitev (prenehanje) poslovnega modela
Zadnja kategorija strateških sprememb poslovnega modela je prekinitev, ki je prikazana na
sliki 11 s prehodom iz diagrama II v diagram IV. V tem primeru se prenehanje nanaša na
opuščanje / odstranitev procesov. Opustitev procesov je označena z znakom (-) med
diagramoma II in IV. Prekinitev poslovnega modela se lahko nanaša na zapiranje
poslovnega dela ali enote (ob predpostavki, da ima svoj poslovni model), ali zaprtje
celotnega podjetja. Če se podjetje odloči zapreti poslovni obrat ali enoto, kar pomeni
opustitev le nekaterih njegovih sedanjih procesov, se bodo preostale dejavnosti podjetja še
naprej razvijale, kar je prikazano na sliki 11 s prekinjeno puščico diagrama IV v smeri
diagrama II. Nekatere očitne težave, ki lahko nastanejo med prekinitvijo modela
vključujejo odpor ali neodločnost na strani nekaterih lastnikov družbe (Cavalcante, Kesting
in Ulhoi 2011).
43
5 E-POSLOVNI MODELI
5.1 Opredelitev e-poslovnega modela
Poslovni modeli so postali kompleksnejši s pojavom novih in dostopnejših informacijskih
in komunikacijskih tehnologij. Vedno več podjetij se povezuje v mreže in ponujajo
kompleksne vrednostne načrte preko številnih distribucijskih kanalov (Golob 2005, 31).
Poslovni modeli so morda eni izmed najmanj razumljenih vidikov interneta, a hkrati je o
njih največ govora. Velikokrat se omenja, kako slednji spreminja tradicionalne in ustaljene
poslovne modele. Kljub temu pa obstaja malo objektivnih in oprijemljivih dokazov, kaj
točno bi naj to pomenilo (Rappa 2010).
Jerman-Blažič (2001, 28) pravi, da obstajajo različne definicije za poslovni model. Navaja
možne definicije poslovnega modela po P. Timmersu:
zgradbo poslovnega sistem, storitve ali toka informacij, ki vključuje poleg opisa
samega poslovnega sistema tudi opredelitev udeležencev z opisom njihovih vlog,
opis potencialnih interesov udeležencev poslovanja in opis virov dohodka.
Škrt 2001 poudarja, da je za spletna podjetja pomembno, da izberejo model, ki ustreza
tržnemu okolju in se vključuje v njihov poslovni sistem. Čeprav bi več kot 60 odstotkov
podjetij, ki poslujejo prek interneta, zatrdilo, da prihodek prek spletnih strani ustvarjajo na
izviren način, so se v resnici izoblikovali štirje prevladujoči modeli. Največ podjetij
uporablja oglaševalski in transakcijski model, sledita pa model naročnin in servisni model.
E-poslovanje je prineslo številne spremembe, ki so vodile do povečanega poudarka na
poslovnih modelih (Groznik in drugi 2009, 7):
v strateških vsebinah je bilo moč zaznati mlačnost do oblikovanje partnerstev,
čutiti je bilo moč pomanjkanje dinamike pri oblikovanju strategij,
pomanjkljiva pa je bila tudi osredotočenost na kupca.
Nekateri modeli so bolj kot ne enostavni. Podjetje naredi izdelek ali ponudi storitev in
slednjo proda strankam. Če vse poteka tako kot treba, so prihodki od prodaje višji od
vloženega kapitala za izdelavo izdelka ali storitve kar pomeni, da podjetje ustvarja profit.
Drugi modeli pa so bolj zapleteni. Dober primer slednjih je oddajanje oz. radiotelevizija.
Radijski in kasneje televizijski prenos se že od večine prejšnjega stoletja prenaša preko
zračnih valov in je dostopen vsakomur, ki ima sprejemnik. Sam prenos je del zapletenega
omrežja ponudnikom/distributerjev, vsebinskih ustvarjalcev in oglaševalcev (ter njihovih
agencij) ter poslušalcev oz. gledalcev. Kdo bo od tega zaslužil in koliko največkrat ni
najbolj jasno na začetku. Spodnja linija je namreč odvisna od številnih konkurenčnih
dejavnikov. Internetna trgovina bo postala povod za nove vrste poslovnih modelov. Temu
bo zagotovo tako. Nadalje bo internet verjetno na novo definiral tudi že preizkušene in
resnične modele. Dražbe so odličen primer tega. Dražbe, kot ena najstarejših oblik
posredovanja, se pogosto uporabljajo po vsem svetu s pomočjo katerih se postavijo cene za
produkte kot so kmetijski proizvodi, finančni instrumenti in edinstveni predmeti (likovna
44
umetnost in starine). Internet je populariziral model dražb in razširil njegovo uporabnost za
široko paleto proizvodov in storitev.
Poslovni modeli so v zadnjem času postali še pomembnejši kot oblika intelektualne
lastnine, ki jo je mogoče zaščititi s patentom. Dejansko poslovni modeli (ali na splošno
"poslovne metode") beležijo povečan upad na področju patentnega prava. Kljub temu pa so
odobrili veliko število patentov poslovnih metod, pomembnih za e-poslovanje. Toda kaj je
dejansko novega v okviru poslovnega modela ni vedno jasno. Nekatere patente, ki so
vredni omembe, namreč velikokrat izpodbijajo na sodišču (Rappa 2010).
Kot navaja Osterwalder in Pigneur (2002) poslovni model sestoji iz treh glavnih, med
seboj povezanih elementov-poslovna strategija, organizacija podjetja ter uporaba
informacijske ter komunikacijske tehnologije (ICT-information and communication
technologies). Skupaj s pravnim in socialnim okoljem, konkurenco, povpraševanjem in
spremembo tehnologije vplivajo na opredelitev poslovnega modela podjetja.
Slika 11: Okolje, poslovni modeli, strategija, procesi in informacijski sistemi
Konkurenca
Pravno okolje Povpraševanje
Družbeno okolje Spremembe v tehnologiji
Vir: Prirejeno po Osterwalder 2002.
Poslovni
model
Poslovna
strategija
Organizacija
podjetja
Informacijska
tehnologija
(ICT)
45
Golob (2005, 28) pravi, da so bistveni trije elementi, ki jih e-poslovni model vključuje:
- dobre strategije
- tehnike za upravljanje z znanjem, uporabljene pri informacijski in intelektualni lastnini
podjetja
- učinkoviti e-poslovni procesi, ki so običajno del upravljanja odnosov s kupci,
upravljanja upravne verige in najpomembnejše področij poslovnih operacij.
Prilagoditev e-poslovnega modela sloni na skupinah dejavnikov, kot so (E-Factors 2003):
TEHNOLOGIJA: vsekakor eden izmed bistvenih dejavnikov v e-poslovnem modelu.
Kako pomemben je ta dejavnik dokazujejo zunanji faktorji, npr. razvitost tehnologije,
konkurenca, zahteve kupcev oziroma poslovnih partnerjev. Pri e-poslovanje mora
podjetje zagotoviti združljivost tehnološke infrastrukture in primernost glede na naštete
zunanje faktorje.
POSAMEZNIK: Mnenje in pogled posameznika vpliva na proces odločanja. Vprašanje
vedenjskega vzorca posameznika glede na sprejemanje in prilagajanje na tehnologijo
kot tudi na e-poslovanje je pomemben dejavnik. Razlike med posamezniki se opazijo
pri naklonjenosti k zaupanju, pri okolju posameznika in njegovih izkušnjah.
ORGANIZACIJA: podjetja se morajo zavedati, da uspešnost e-podjetja ni samo
odvisna od uporabe najnovejše informacijske tehnologije. Med glavne temelje
poslovnega modela sodi organizacijski in managerski element, kjer je predvsem
pomembno pogledati organizacijo znotraj podjetja in ne samo povezanosti z drugimi
organizacijami.
INDUSTRIJA: industrijska struktura lahko vpliva na prilagajanje e-poslovnih modelov
in pa tudi obratno. Glede na ta vpliv veliko organizacij sledi razvoju in se srečuje z
novimi, dinamičnimi modeli ter se s tem približa dobaviteljem in ima dostop do več
kupcev.
DRUŽBENO OKOLJE: s strani družbenega okolja lahko pričakujemo tudi določen
vpliv na vedenje posameznikov. Na višji ravni se ta vpliv lahko pričakuje na celotni
družbi. Vpliva na vsakdanje življenje posameznikov, na njihovo delo in način življenja.
5.1.1 Vpeljava e-poslovnega modela
Pri izbiri poslovnega modela je treba upoštevati tudi vrsto elektronskega trga, v katerega
umeščamo poslovni model. Do možne zgradbe poslovnega modela pridemo z različnimi
kombinacijami členov vrednostne verige in vzorca interakcije. Izbira poslovnega modela
podjetju, ki uvaja ali je že uvedlo elektronsko poslovanje, ne zagotavlja uspeha,
sposobnosti preživetja in izpolnitve poslovnega poslanstva. Da bi se to zgodilo mora
podjetje imeti še model elektronskega trženja svojih izdelkov in storitev, ki nadgrajuje
poslovni model (Jerman-Blažič 2001, 28).
46
Obstaja veliko vrst poslovnih modelov, ki pa so si med seboj lahko zelo različni, saj vsako
podjetje ustvari svojega, nato pa ga prilagodi glede na svoje potrebe. Poslovni model
predstavlja poslovno logiko samega podjetja in mu omogoča, da si ustvari prednost pred
konkurenčnimi podjetji na tržišču.
Poslovni model je rezultat poslovnega načrta, ki opredeljuje poslovne cilje in načine
njihovega uresničevanja. Poslovni načrt je potreben, kadar načrtujemo uvedbo novega
poslovnega modela, tako, da bodo kar najbolj izkoriščene primerjalne prednosti podjetja in
pomanjkljivosti tekmecev. Poslovni načrt vključuje tudi analizo predvidene koristi novega
poslovnega modela (Gradišar in drugi 2005,160).
5.1.2 Vzpostavitev e-poslovnega modela
Poslovni model se mora s prihodom elektronskega poslovanja preobraziti v elektronski
poslovni model, ki kot temeljno predpostavlja prenovo obstoječih poslovnih procesov v
smeri inovativnih in prilagodljivih poslovnih procesov ter uporabo informacijske in
telekomunikacijske tehnologije in prilagodljivih programskih rešitev (slika 13) (Kovačič,
Groznik, Ribič 2009, 22).
Močnik (2010, 145) pravi, da izvajanje in upravljanje poslovnega modela vključuje
"prevajanje" poslovnega modela kot načrta v bolj konkretne elemente, kot so poslovna
struktura (npr. oddelki, enote, človeški viri), poslovni procesi (npr. potek dela, materialno
poslovanje, dodeljevanje odgovornosti) ter poslovna infrastruktura in sistemi
(npr. stavbe, informacijska in komunikacijska tehnologija-IKT). Poslovni model lahko
primerjamo z gradbenim načrtom, ki omogoča planiranje in realizacijo poslovne strukture
in sistemov, ki so operativna in fizična oblika podjetja. Gre za prepletanje strategije,
strukture in sistemov (torej poslovnega modela), na katere nenehno vplivajo zunanji
dejavniki, kot so stranke, dobavitelji, konkurenca, tehnološke, družbene, demografske in
politično-pravne spremembe.
Slika 12: E-poslovni model
Vir: Kovačič, Groznik, Ribič 2009, 22.
47
Ključna prednost novega poslovnega modela izhaja iz prednosti, ki jih omogoča sistem
pull v povezavi stranke in proizvajalca. Teoretično, v nekaterih dejavnostih pa tudi
praktično, odpravlja potrebo po veleprodaji in maloprodaji. Proizvajalcem omogoča
neposredno spremljanje (pa tudi vplivanje) na želje in potrebe strank, strankam pa
kreiranje izdelkov in storitev (slika 13).
Slika 13: Prednost e-poslovnega modela
Proizvajalec
Kupec
E-poslovanje - ˝pull˝
Tradicionalno povezovanje - ˝push˝
Vir: Prirejeno po Kovačič, Groznik, Ribič, 2009.
5.2 Klasifikacija poslovnih modelov e-poslovanja
Kot navaja Groznik in drugi (2009, 8), Linder in Cantrell sta raznovrstnost poslovnih
modelov primerjala z insekti - ˝raznolikost oblik, barv in velikosti je fenomenalna˝.
Obstajajo številni tipi poslovnih modelov, ki jih je mogoče med seboj kombinirati in
združevati. S pomočjo modelov lahko hitreje identificiramo in ocenjujemo nove in
potencialno privlačnejše strategije.
Vsekakor e-poslovanje vpliva na razvoj novih e-poslovnih modelov. Posledica tega je
globalizacija gospodarstva in vse večja konkurenčnost. Informacije in znanje so pomembni
dejavniki uspešnega poslovanja v sodobni družbi. Vse te gospodarske spremembe
zahtevajo, da podjetje razmisli o svoji organizaciji in omogoča razvoj novih poslovnih
modelov, ki bodo hitro odzivni na spremenjene razmere na trgu. Ti modeli temeljijo na
minimizaciji fiksnih stroškov ter na vzpostavljanju dinamičnih poslovnih omrežij in
povezovanju podjetji, ki opravljajo različne storitve.
Odpremljanje
Skladiščenje
Dostava
Veleprodaja/
maloprodaja
48
Slika 14: Vplivi globalizacije poslovanja ter temelji, ki skupaj z informacijsko
tehnologijo in komunikacijami prispevajo k razvoju novih poslovnih modelov
STORITVE TRETJE STRANKE
DEKAPITALIZACIJA
Vir: Prirejeno po Prešern 2006.
liberalizacija
gospodarstva
informacijska
tehnologija in
komunikacije
ekonomija znanja globalizacija
poslovanja in večja
konkurenčnost
STORITVE
e-poslovanje
B2B,
e-trgovanje B2C,
e-plačevanje,
m-storitve.
MANAGEMENT
sistemi za poslovno
odločanje,
sodelovanje s
podizvajalci,
e-CRM,
e-izobraževanje,
podatkovno skladišče
za analize podatkov.
NOVI
POSLOVNI
MODELI
VARNOST IN ZASEBNOST
ZAKONODAJA
INTEROPERABILNOST
združljivost podatkovne baze, spletnih aplikacij in mobilnih aplikacij
e-podpis e-trgovanje e-denar e-fakture
49
Management podjetja je v sodobni ekonomiji soočen z novimi nalogami učinkovitega
sodelovanja s partnerji in podizvajalci, identifikacije novih poslovnih priložnost, npr. za
mobilne storitve (m-storitve) in njihove vzpostavitve. Upravljanje odnosov s strankami na
elektronski način e-CRM omogoča povečano odzivnost podjetja. E-izobraževanje ponuja
možnosti za učinkovit način stalnega izobraževanja v učečem se podjetju. Sistemi za
poslovno odločanje, ekspertni sistemi in podatkovna skladišča-so sistemi za analizo
podatkov, so sodobna orodja za učinkovito upravljanje. Informacijska tehnologija in
komunikacije ponujajo tehnološke možnosti za povečanje konkurenčnosti in
prepoznavnosti podjetja preko e-poslovanja predvsem v poslovnem modelu B2B in e-
trgovanja vključno z e-plačevanjem predvsem v poslovnem modelu B2C (Prešern 2006,
31).
Temelji ki omogočajo razvoj novih poslovnih modelov so (Slika 14):
o zagotovitev varnosti e-poslovanja(varnost podatkov in komunikacij) ter spoštovanje
zasebnosti potrošnikov, kar mora zagotoviti vsako podjetje;
o zakonodaja, ki omogoča delovanje novih poslovnih modelov, zlasti zakonodaja o e-
podpisu, e-trgovanju, e-denarju in e-fakturi, pa tudi zakonodaja o avtorskem pravu,
pravici ustanavljanja podjetij, itd.;
o vzpostavitev interoperabilnosti, kar pomeni združljivost podatkovnih baz, spletnih
strani, mobilnih aplikacij in ostalih virov, ki morajo omogočati uporabo in izvajanje na
vseh platformah(strežniki, Microsoft, mobilni telefoni, dlančniki itd.), ki se uporabljajo
pri poslovanju podjetja (Prešern 2006,32).
Seznami poslovnih modelov se med seboj razlikujejo po kriterijih, ki jih upoštevajo pri
klasifikaciji, kot tudi po število objektov, ki so jih klasificirali. Med kriteriji so tipično
uporabljali (Groznik, Trkman, Lindič 2009,8):
prihodke in mesto v verigi vrednosti (Rappa, 2006);
funkcijsko integracijo in stopnjo inovativnosti (Timmers, 1998);
bistvene aktivnosti in relativno pozicijo na kontinuumu med ceno in vrednostjo
(Linder, Cantrell, 2000);
ekonomsko kontrolo in integracijo vrednosti (Tapscott, 2000);
parametre, povezane z viri (Kaplan, Sawhney, 2000);
poslovne subjekte in obnašanje (Bartekk, Lamerdoff, 2001);
tip pravic, ki jih prodajajo, in kakšne vrste sredstev so vključene (Weill, 2005).
Kot rečeno, se razlikujejo tudi po številu modelov, ki jih vključujejo: Timmers (1998)
navaja 11 specifičnih e-poslovnih modelov, Cherian (2001) 33 e-poslovnih modelov,
Applegate (2001) pa 22. Eno izmed najbolj vseobsegajočih klasifikacij poslovnih modelov
ponuja Rappa (2006), ki 40 modelov združi v 9 kategorij. Klasifikacija poslovnih modelov
ni ne dokončna in ne vseobsegajoča. Poslovni modeli se namreč ves čas razvijajo in
spreminjajo (Kovačič in drugi, 2009, 9).
Vsekakor se pojavljajo različni tipi poslovnih modelov, saj je vsak model odvisen od
podjetja do podjetja, ki si ga podjetje ustvari za svojega, glede na njihove potrebe in z njim
si podjetje ustvari konkurenčno prednost pred podjetji, ki se pojavljajo na trgu.
50
Gradišar, Jaklič, Damij in Baloh (2005, 160) izpostavljajo kot pomemben poslovni model
e-poslovanja, model prihodkov. Pravijo, da model prihodkov opisuje način ustvarjanja
prihodkov. Navajajo pet glavnih modelov prihodkov v modelih e-poslovanja:
Prodaja
Podjetje ustvarja prihodek s prodajo izdelkov ali storitev preko svojih spletnih strani (npr.
Merkur).
Prihodki od transakcij
Podjetje prejme provizijo glede na število in obseg transakcij. Npr. če prodajamo hišo
običajno posredniku plačamo provizijo v odvisnosti od vrednosti.
Naročniški model
Predplačniki ali naročniki imajo dostop do informacijskih storitev na osnovi vnaprej
sklenjenega naročniškega razmerja oziroma predplačil. Spletno mesto je najpogosteje
visoko specializirano in ponuja kakovostne informacije.
Oglaševanje
Podjetje del prostora na svojih spletnih straneh nameni za oglaševanje izdelkov ali storitev
drugih podjetij običajno v obliki pasic. Prihodki od prodaje prostora za oglaševanje na
spletnih straneh so odvisni predvsem od obiskanosti teh strani.
Provizije za preusmerjanje
Ta model je podoben prejšnjemu modelu. Razlika je v tem, da se pri oglaševanju plačuje
prostor na spletni strani, v tem primeru pa provizija, ki je odvisna od števila preusmerjenih
obiskovalcev na spletne strani, ki jih oglašuje pasica. Velikost provizije je lahko odvisna
tudi od prometa s preusmerjenimi obiskovalci.
5.2.1 E-poslovni modeli v slovenskem okolju
Radoš (2001) meni, da so se v slovenskem okolju izoblikovali štirje poslovni modeli.
Oglaševalski poslovni model je prvi način za ustvarjanja prihodka prek interneta je, po
katerem podjetja na internetu prodajajo svojo "zemljiško posest" oziroma tržijo svoje
spletne strani. Večji kot je obisk na njihovi spletni strani, večje je zanimanje oglaševalcev
za zakup oglasnega prostora ali za sponzoriranje strani. Cena oglasnega prostora je torej
odvisna od obiskanosti spletne strani, na kateri je oglas objavljen, in od trajanja
oglaševalske akcije. Spletna podjetja oglaševalcem pasice (bannerje) največkrat
zaračunavajo po fiksni ceni. V ospredje pa vse bolj prihajata še dva načina zaračunavanja
oglasnega prostora: cena na klik, ko oglaševalci plačajo samo za tiste oglase, na katere so
uporabniki kliknili, in cena na ogled, ko oglaševalci plačajo po številu prikaza oglasa.
Oglaševalski model uporabljajo skoraj vse največje dveri in imeniki, kot so Lycos, Yahoo!,
Slowwwenia.com.
Transakcijski model uporabljajo podjetja, ki se ukvarjajo z internetno prodajo, in tista, ki
so nekakšni e-posredniki. Ta podjetja ustvarjajo in organizirajo nove medmrežne trge, kjer
51
se srečujejo prodajalci in kupci. Vedno več je tudi posrednikov, ki organizirajo spletne
dražbe.
Servisni model pa je vir prihodka večine svetovalnih družb, ki poslujejo prek interneta.
Uporabljajo ga tudi podjetja, ki delujejo kot posredniki in svetovalci pri zakupu oglasnega
prostora med oglaševalskimi agencijami, neposrednimi naročniki in spletnimi stranmi
omrežja.
Podjetja pravzaprav pogosto poslujejo tudi s kombinacijo opisanih modelov. Vsak model
ima namreč svoje prednosti in slabosti. Oglaševalski model lahko ustvarja visoke donose,
tržne priložnosti pri oglaševalskem modelu pa so dosti manjše kot, recimo, pri
transakcijskem. Transakcijski model, ki vključuje poslovanje med podjetji in poslovanje s
strankami, ima večje dohodkovne možnosti, a precej manjše marže. Pri izbiri modela je
zato najbolj pomembno, da model ustreza tržnemu okolju in da se vključuje v poslovni
sistem podjetja ter njegove trženjske programe.
Čeprav bi več kot 60 odstotkov podjetij, ki poslujejo prek interneta, zatrdilo, da prihodek
prek spletnih strani ustvarjajo na izviren način, so se v resnici izoblikovali štirje
prevladujoči modeli. Največ podjetij uporablja oglaševalski in transakcijski model, sledita
pa model naročnin in model porabe (Radoš 2001).
5.2.2 Klasifikacija po Rappi
Rappa je poslovne modele razdelil v 9 kategorij (Kovačič, Trkman, Lindič 2009, 9):
Posredniški model (angl. Brokerage model)
Oglaševalski model (angl. Advertising model)
Informacijsko-posredniški model (angl. Infomediary model)
Trgovski model (angl. Merchant model)
Proizvodni model (angl. Manufacturer model)
Partnerski model (angl. Affiliate model)
Model skupnosti (angl. Community model)
Naročniški model (angl. Subscription model)
Model porabe (angl. Utility model)
Posredniški model
Kljub temu, da so sprva prevladovale ocene, da bo internet iz vrednostih verig izločil
posrednike, pa so se pojavile številne nove oblike posrednikov in ponudnikov trgov oz.
tržnic. Značilnost teh je, da omogočijo infrastrukturo, kjer lahko prodajalci in/ali kupci
prodajo oz. kupujejo izdelke. Vloga posrednikov se lahko razlikuje, tipično pa posrednik
zaračunava provizijo za transakcijo, ki jo je omogočil.
Primeri posredniških modelov so:
Tržnice, ki običajno ponujajo mesto, kjer je združena ponudba različnih ponudnikov.
Tipično ponujajo številne dodatne storitve kot so transakcijski sistem, podpora
52
pogajanjem in logistiki. Tržnice lahko upravljajo neodvisno podjetje ali upravlja
konzorcij podjetjih.
Sistem zbiranja povpraševanja – kjer podjetje zajema povpraševanje kupcev. Kupci
sami določijo ceno, ki so jo pripravljeni plačati, podjetje pa se potem z dobavitelji
pogaja o ceni. Pri tem podjetje izkorišča večjo pogajalsko moč kot jo ima individualni
kupec sam.
Dražbeni posrednik ponuja infrastrukturo za izvedbo dražb (med posamezniki in
podjetji). Pri tem zaračunava različne provizije (provizije za sodelovanje v dražbi, za
predstavitev izdelkov).
Transakcijski posrednik – podjetje ponuja plačilni sistem s katerim lahko prodajalci
in kupci izvedejo transakcijo – prenesejo sredstva iz plačnikovega računa na račun
prejemnika
Virtualna tržnica – imenovana tudi virtualno nakupovalno središče je prostor, ki na
enem mestu združi različne trgovce s ciljem doseči isto ciljno javnost. Ponudnik
običajno ponuja storitve, ki vključuje prestavitev izdelkov, izpostavljanje posameznih
izdelkov na vidnejše mesto, varne elektronske transakcije.
Oglaševalski model
Spletni oglaševalski model je nadgradnja tradicionalnega medijskega modela. Založnik
tipično vsebine in storitve (npr. e-pošto, bloge) uporabnikom ponuja brezplačno.
Uporabnikom prikazuje tudi oglasna sporočila. Podjetja založniku plačujejo za oglasna
sporočila. Ti modeli delujejo najbolje v primerih, kjer ima založnik velik obseg in/ali zelo
dobro profilirano ciljno javnost. Oglaševalec je lahko sam ustvarjalec vsebine ali pa
oglašuje vsebino, ki so jo ustvarili drugi. Oglaševanje deluje najbolje, če je obseg prometa
ogledov na spletni strani velik ali zelo specializiran (Rappa 2010).
Portal – v večini je to iskalnik, ki lahko vključuje raznovrstno vsebino ali storitve.
Velik obseg prometa uporabnikov omogoča, da je oglaševanje donosen posel kar služi
nadaljnjemu razvoju in pestrosti storitev na spletni strani. Personaliziran portal
omogoča prilagajanje vmesnika in vsebine uporabniku.
Mali oglasi - gre za seznam predmetov za prodajo ali nakup. Kotacijske pristojbine so
pogoste, včasih je treba plačati tudi članarino.
Registracija uporabnika – gre za spletne strani, ki temeljijo na vsebinski osnovi in
do katerih lahko dostopamo brezplačno, vendar zahtevajo od uporabnikov
prijavo/registracijo in osebne podatke. Prijava/registracija omogoča sledenje
uporabnikom med brskanjem po spletni strani. Posledično se s tem ugotovijo tudi
njihove navade in pridobijo morebitne vredne informacije, ki jih oglaševalci s pridom
uporabljajo v svojih ciljnih oglaševalskih kampanjah.
Plačniška umestitev, ki temelji na poizvedbi – slednja prodaja ugodne umestitve
sponzoriranih povezav (linkov) ali ponuja oglase, ki imajo veze s posebnimi
termini/izrazi v procesu iskanja uporabnikov, kot npr. model ˝plačaj za
učinkovitost/uspešnost˝ blagovne znamke.
Kontekstualno oglaševanje / Vedenjsko trženje - gre za razvijalce prosto dostopne
opreme, ki združujejo oglase z njihovimi izdelki. Na primer, brskalnik, ki avtomatizira
pristnost in obliko pasic nato še razširijo, tako da prinaša tudi reklamne povezave ali
˝pop-ups-e˝, medtem ko uporabnik brska po spletu. Kontekstualni oglaševalci lahko
53
prodajajo ciljno orientirano oglaševanje na podlagi posameznikovih brskalnih navad in
potreb.
Vsebinsko in ciljno usmerjeno oglaševanje – izumil ga je Google. Zajema natančnost
iskanja oglaševanja s preostalim spletom. Google prepozna pomen spletne strani, nato
pa samodejno zagotavlja ustrezne oglase, ko uporabnik obišče to stran.
Reklame ob vstopu (Intro reklame) - gre za animirane celozaslonske oglase, ki se
pojavijo ob vstopu na spletno stran, preden uporabnik doseže želeno in ciljno vsebino.
Ultra reklame – gre za interaktivne spletne oglase, ki zahtevajo od uporabnika, da se
občasno odzove in prebrodi skozi sporočila, preden doseže želeno in ciljno vsebino
(Rappa 2010).
Informacijsko – posredniški model
Nekatera podjetja delujejo kot informacijske knjižnice (informacijski posredniki), ki
pomagajo kupcem in / ali prodajalcem razumeti dogajanje na določenem trgu (Rappa
2010). Primeri informacijsko – posredniških modelov so:
Oglaševalske mreže – to so podjetja, ki vključujejo različne neodvisne založnike. Ta
podjetja v imenu založnikov tržijo oglasni prostor njihovih medijev. Omogočajo ciljno
oglaševanje.
Javnomnenjske raziskave in storitve – gre za spletne agencije, ki se ukvarjajo z
analizo javnega mnenja na področju trženja.
Spodbujevalno trženje – gre za program zvestobe, ki zagotavlja spodbude in
stimulacijo za kupce, kot je zbiranje točk ali kuponi za nakupe iz pridruženih trgovcev.
Zbrani podatki o uporabnikih se prodajo naprej in se uporabijo za za ciljno oglaševanje.
Metaposrednik - omogoča transakcije med kupcem in prodajalci, tako da zagotavlja
izčrpne informacije in pomožne storitve, ne da bi bil sam vključen v dejansko
izmenjavo blaga in storitev med strankami (Rappa 2010).
Podatki o potrošnikih in njihovih navadah so zelo dragocene, še posebej, če so te
informacije pozorno analizirane in uporabljene za ciljano oglaševanje. Nekatera podjetja
delujejo kot informacijski posredniki in pomagajo kupce/prodajalcu pri razumevanju
ciljnega trga.
Trgovski model
Ta model je tipičen za trgovce na debelo in drobno. Lahko gre za trgovca, ki deluje samo v
spletnem okolju, ali trgovca, ki splet uporablja samo kot enega izmed kanalov. Trgovec
lahko prodaja fizične izdelke, digitalne izdelke ali storitve.
Virtualni trgovec - ali e-ponudnik, je trgovec na drobno, ki deluje izključno prek
spleta (npr. Amazon.com).
Kataloški trgovec – gre za posel, ki deluje prek pošte in s pomočjo spletnega kataloga.
Združuje pošto, telefonske storitve in spletno naročanje.
Elektronsko trgovanje (Click and Mortar sistem) – gre za tradicionalna podjetja oz.
trgovinski obrat na drobno, ki omogoča nakupe tako v pravi trgovini kot tudi preko
spletne prodajalne.
54
Bit prodajalec – trgovec, ki se ukvarja izključno z digitalnimi proizvodi in storitvami.
V svoji najosnovnejši obliki, vodi prodajo in distribucijo (razpečavo) prek spleta
(Rappa 2010).
Proizvodni model
Proizvodni oz. direktni model temelji na moči interneta, ki proizvajalcu omogoča
vzpostavitev neposrednega stika s kupcem. Na ta način proizvajalec skrči distribucijski
kanal in lahko posledično ponudi nižje cene. Pri tem modelu lahko podjetja gradijo na
večji učinkovitosti, boljši podpori kupcem in boljšem razumevanju potreb kupcev.
Nakup – gre za prodajo izdelka, v okviru katerega se lastninska pravica prenese na
kupca.
Zakup - v zameno za najemnino, kupec prejme pravico do uporabe proizvoda na
podlagi sporazuma o "pogojih uporabe˝. Izdelek kupec vrne prodajalcu po
poteku/izteku ali izostanku od najemne pogodbe. Takšna vrsta sporazuma lahko
vključuje tudi pravico do nakupa ob izteku najema.
Licenca – gre za prodajo izdelka, ki vključuje samo prenos pravice uporabe na kupca v
skladu s sporazumom o "pogojih uporabe". Lastninske pravice ostajajo pri proizvajalcu
(npr. z licencami).
Vsebinska integracija z znamko - v nasprotju s sponzorskim-vsebinskim pristopom
(tj. oglaševalski model) slednjo ustvari proizvajalec sam zgolj za promocijsko
prikazovanje izdelkov (Rappa 2010).
Partnerski model
Partnerski model so posebna oblika oglaševalskega modela. Podjetja, ki ponuja partnerski
program svojim partnerjem plačuje glede na učinek, ki ga njihovo sodelovanje ima.
Primeri partnerskih modelov vključujejo: oglaševanje na klik, izmenjavo oglasnih pasic,
deljenje prihodkov od prodanih izdelkov.
Model skupnosti
Izvedljivost modela skupnosti temelji na zvestobi uporabnikov. S temi modeli podjetja
gradijo na uporabniško ustvarjenih vsebinah (npr. objavljenih sporočilih, slikah, videih) in
odnosih med uporabniki. Ti uporabniki vlagajo visok delež svojega časa in čustev v sam
medij. Podjetje lahko na primer ustvarja prihodke s prodajo povezanih izdelkov, donacij,
oglaševanjem ali zaračunavanjem storitev.
Odprt vir – gre za programsko opremo s prosto dostopno kodo, ki jo je razvila
svetovna skupnost programerjev in si slednjo med seboj delijo. Namesto da izstavljajo
dovoljenja za kodo ob plačilu, t.i. odprti vir prinaša dohodke na podlagi ustvarjenih
prihodkov iz povezanih storitev, kot so sistemska integracija, podpora izdelka,
seminarji in uporabniška dokumentacija.
Odprte vsebine – gre za javno dostopne vsebine, ki jih je s skupni močmi prostovoljno
ustvarila in razvila svetovna skupnost sodelavcev (npr. Wikipedia).
55
Javno oddajanje – gre za uporabniško podprt model, ki se uporablja za neprofitno
radijsko in televizijsko oddajanje na spletu. Skupnost uporabnikov takšne strani
podpira in vzdržuje s pomočjo prostovoljnih donacij
Socialno/družbeno mreženje in storitve – gre za spletne strani, ki posameznikom
omogočajo povezovanje z drugimi posamezniki po določenem skupnem interesu
(strokovno povezovanje, hobiji, zmenkarije). Storitve socialnega mreženja lahko
zagotovijo možnosti za kontekstualno oglaševanje in naročnine za plačniške storitve
(Rappa 2010).
Naročniški model
Podjetje uporabnikom periodično – dnevno, mesečno, letno – zaračunava naročnino na
storitev. Pogosto podjetja kombinirajo brezplačne vsebine s tako imenovanimi ˝premium˝
plačljivimi storitvami. Naročnino zaračunavajo ne glede na obseg uporabe.
Vsebinske storitve- zagotavljajo besedila, avdio ali video vsebine vsem uporabnikom,
ki so na njih naročeni. Zaračuna se jim pristojbina za dostop do storitve.
Storitve na področju mreženja po sistemu ˝Od osebe do osebe˝ - gre za distribucijo
informacij, ki jih nalagajo uporabniki (npr. ko posamezniki po spletu iščejo svoje
nekdanje sošolce).
Zaupniške storitve- gre za obliko članskih združenj, ki delujejo v skladu s strogim
kodeksom ravnanja in v katerih člani plačujejo naročnino.
Ponudniki internetnih storitev – omogočajo povezavo s spletom in s tem povezanimi
storitvami na podlagi mesečne naročnine (Rappa 2010).
Model porabe
Model porabe oz. uporabe temelji na spremljanju uporabe izdelka in storitve. V nasprotju
z naročniškim modelom so pri modelu porabe, podjetje uporabniku zaračunava zneske na
podlagi dejanske porabe.
Običajno se merjenje uporablja za osnovne storitve (npr. poraba vode, elektrike,
medkrajevne telefonske storitve). Ponudniki internetnih storitev (PIS) v nekaterih delih
sveta delujejo kot gospodarske javne službe, ki uporabnikom zaračunavajo povezavo in
uporabo po minutah za razliko od naročniškega modela, ki ga uporabljajo v ZDA (Rappa
2010).
Odmerjena uporaba – storitve se zaračunajo uporabnikom po dejanski porabi.
Odmerjena naročnina – naročnikom omogoča nakup dostopa do vsebin v odmerjenih
delih (npr. po številu ogledov strani).
56
5.2.3 Klasifikacija po Timmersu
Timmers postavi klasifikacijo modelov e-poslovanja s pomočjo koncepta vrednostne
verige. Vrednostna veriga vsakega poslovanja obsega pot, ki se začne pri nastanku izdelka
in storitve in se konča pri končni porabi. Ta veriga je ponavadi osnova za graditev
poslovnih modelov. Arhitektura poslovnega modela nastaja tako, da najprej razčlenimo in
identificiramo sestavne dele ter jih zatem ponovno sestavimo v smiselno celoto. Konkretno
pomeni to predvsem identifikacijo notranjega poslovanja (nabava, dobava, upravljanje s
človeškimi viri, infrastruktura podjetja), trženja in prodaja, logistike, itd. (Jerman-Blažič
2001, 28).
Potem je treba poiskati možnosti informacijskih povezav med posameznimi elementi
znotraj vrednostnih verig več subjektov. Pri tem med elementi obstajajo možnosti povezav
v oblikah: eden z enim, eden z mnogimi, mnogo z enim ter mnogo z mnogimi elementi.
Sledi ponovno sestavljanje vrednostne verige, pri čemer upoštevamo informacijsko
integracijo med elementi vrednostih verig subjektov (Jerman-Blažič 2001, 28).
Timmers (1998) navaja definicijo poslovnega modela, ki pravi, da gre za postavitev
temeljev pri ustvarjanju izdelka, storitev in informacijskih tokov, vključno z opisom
različnih poslovnih subjektov in njihovih vlog; in opis potencialnih koristi za različne
poslovne akterje ter opis virov prihodkov. Poslovni model sam po sebi še ne zagotavlja
razumevanje tega, kako bo ta prispeval k uresničitvi poslovnih načrtov in vizije
kateregakoli izmed podjetij, ki so udeležena v modelu. Poznati moramo tržno strategijo
podjetja, da lahko ocenimo trgovsko izvedljivost in odgovorimo na vprašanja kot so: kako
je izgrajena konkurenčna prednost, kaj je pozicioniranje, kaj je trženjski splet in kateri tržni
strategiji izdelka sledimo. Zato je koristno, da znamo poslovne oziroma tržne modele
prepoznati.
Sistematičen pristop pri prepoznavanju temeljev za poslovne modele lahko temelji na
dekonstrukciji, oziroma rekonstrukciji vrednostnih verig, ki nam omogoča prepoznavanje
elementov vrednostnih verig in opredelitev možnih načinov povezovanja informacij vzdolž
verige. Prav tako upošteva morebiten nastanek elektronskih trgov. Slednji so lahko
popolnoma odprti, (s poljubnim številom kupcev in prodajalcev) ali pol-odprti (kupec je
eden, prodajalcev je več, tako kot pri javnem naročanju) ali obratno. Možni temelji za
poslovne modele so nato izdelani z združevanjem interakcijskih vzorcev z integracijo
vrednostne verige. Na primer, spletna trgovina je primer "samostojni subjekt do
samostojnega subjekta" trženja in prodaje. Osnovni spletni trgovski center je sestavljen iz
n-krat na e-trgovino. Spletni center ima skupno blagovno znamko in ponuja mnogo-do-1
obliko trženja in prodaje (informacije o blagovni znamki so skupne vsem dobaviteljem v
centru). Spletna dražba, kjer se več kupcev poteguje za prodajno ponudbo enega
dobavitelja, prinaša prodajo enega dobavitelja skupaj z nabavo in večino kupci. Rezultat
tega je skupek dražbenih informacij in podatkov o kupcih. Izvedljivost in tehnična izvedba
izgradnje temeljev kateregakoli poslovnega modela je odvisna od vrhunske in kvalitetne
tehnologije. To velja tako za integracijo in njene razsežnosti, za izvedbo posameznih
funkcij kot tudi za podporo interakcijskih vzorcev (Timmers 1998).
57
Razvrstitve modelov po Timmersu (Jerman-Blažič 2001,30):
Spletna trgovina
Spletna trgovina je lahko trgovina v pravem pomenu besede ali izložba za elektronsko
trženje. Nastop na internetu kmalu pokaže, da se je povpraševanje po storitvah ali izdelkih
povečalo in da so se stroški oglaševanja ter prodaje zmanjšali. Koristi, ki pa jih imajo
potrošniki, pa so večja izbira, nižje cene, boljša informiranost ter udobnost izbiranja,
kupovanja in dostave, ki vključuje tudi celodnevno dostopnost spletne trgovine.
Elektronska nabava
Ta vrsta poslovnega modela obsega poslovanje, ki je povezano z elektronskimi javnimi
razpisi in oskrbo z izdelki ter storitvami. Nekatera velika podjetja in javni sektor, so
subjekti, ki najpogosteje izvajajo to vrsto nabave. Na svetovnem spletu objavijo javne
razpise, ki omogočajo elektronsko prijavo ponudnikov. Pričakovane koristi tega modela so
večja izbira dobaviteljev, kar omogoča nižje stroške poslovanja in boljšo kakovost,
izboljšana dostava in nižji stroški oskrbe (odpade pošiljanje po pošti in tiskanje, kopiranje
ipd.). Elektronska pogajanja in sklepanja pogodb ter sodelovanje pri izdelavi podrobnosti
posla ali pogodb, ki začnejo teči po izbiri dobavitelja, še dodatno povečajo varčevanje s
časom in denarjem ter zvišujejo primernost takšnega načina poslovanja. Dobaviteljem ta
način poslovanja znižuje stroške in omogoča hkratni nastop na več javnih razpisih in v širši
okolici (Jerman-Blažič 2001, 30).
Elektronska avkcija (dražba)
Elektronske avkcije na internetu nudijo elektronsko izvajanje licitacijskega mehanizma, ki
je znan s tradicionalnih dražb. Dodana je lahko multimedijska predstavitev dobrin, vendar
pa pogosto niso omejene zgolj na eno funkcijo, ampak je lahko licitacijski postopek
integriran s pogodbami, plačili in dostavo. Viri dohodka za prireditelja avkcije so v tem, da
proda lastno obvladovanje tehnološke platforme avkcije, ki zahteva sposobnost
obvladovanja postopkov avkcije, obračunavanja transakcijskih pristojbin in oglaševanja.
Povečana učinkovitost in varčevanje s časom, nepotrebnost fizičnega transporta, dokler
posel ni sklenjen ter dostop do globalnih virov so koristi za dobavitelja in kupca. Ponudbe
manjših količin in nizke vrednosti so možne zaradi nižjih stroškov. Vir dohodkov za
dobavitelja, ki ponuja blago na dražbi, je v zmanjšanju odvečnih zalog, boljši
izkoriščenosti proizvodnih kapacitet in nižjih režijskih stroških prodaje. Vir dohodkov za
kupca so tudi v nižjih stroških nakupov in nižjih stroških za kupljeno blago ali storitev
(Jerman-Blažič 2001, 30).
Elektronski trgovski center
Je v osnovni obliki sestavljen iz več spletnih trgovin, običajno pod skupnim okvirjem, na
primer znano blagovno znamko ali skupnim trgovskim centrom (v Sloveniji predstavlja
elektronski trgovski center podjetje BTC). Elektronski trgovski center ima običajno skupni
način elektronskega plačevanja. Specializacija trgovskih centrov na določeni tržni segment
jih postavi v segment industrijskih trgov, ki lahko povečajo svojo vrednost in privlačnost z
dodajanjem lastnosti, značilnih za virtualne skupnosti. Dohodki krovnega gostitelja
58
trgovskega centra izvirajo iz članarine, oglaševanja in morebitnih pristojbin za transakcije.
Koristi elektronskih trgovin članic elektronskega trgovskega centra so v nižjih stroških in
kompleksni prisotnosti na spletu z dovršenimi storitvami, kot so elektronska plačila in
dodatni promet, do katerega pride zaradi prisotnosti ostalih trgovin v trgovskem centru ali
prav zaradi blagovne znamke (Jerman-Blažič 2001, 30).
Storitve tretje stranke v poslovanju (angl. 3rd party marketplace)
To je nov poslovni model, ki je primeren za podjetja, ki želijo spletni marketing prepustiti
zunanjemu izvajalcu. Uporabnikom tega poslovnega modela je skupno to, da nudijo
skupen uporabniški vmesnik za kataloge svojih strank-dobaviteljev izdelkov. Poleg tega
nudijo trženje blagovne znamke, storitve elektronskega plačilnega sistema, logistiko,
naročanje in zagotavljanje varnih transakcij. Ta poslovni model je primeren za poslovanje
podjetje-potrošnik, ker zagotavlja dovolj dober marketing na spletu pod okriljem dobro
znane blagovne znamke. Model je zanimiv predvsem za ponudnike dostopa do omrežja in
ostalih spletnih tehnologij, ker sam poslovni model zahteva ustrezno tehnološko znanje in
zahtevnejšo opremo. Prav tako pa je zaradi zagotovitve varnosti pri elektronskem načinu
plačevanja privlačen za banke in druge ponudnike specifičnih storitev v vrednostni verigi.
Virtualne skupnosti
Virtualne skupnosti so mreža ljudi in podjetij, ki funkcionirajo na spletu tako, da
prispevajo informacije (strank ali partnerjev) o posameznem izdelku, vrsti izdelkov in
podobno. Model virtualnih skupnosti pogosto postaja dodatna funkcija ostalim poslovnim
modelom, ker povečuje njihovo privlačnost in nudi priložnosti za nove storitve.
Ponudnik storitev v vrednostni verigi
Ponudniki storitev v vrednostni verigi se specializirajo v točno določeni funkciji v
vrednostni verigi, kot na primer v elektronskem plačevanju ali logistiki, ki zato postane
njihova izrazita primerjalna prednost. –novi pristopi z uporabo tega modela nastajajo v
upravljanju proizvodnje ali zalog, kjer posredniki nudijo specializirano znanje za
analiziranje in dokončanje operacij. Dohodek izvira iz plačil storitev, ki so lahko v fiksnem
znesku ali dogovorjenem odstotku glede na izbrano osnovo.
Povezovalec v vrednostni verigi
Povezovalci se osredotočijo na povezovanje več korakov vrednostne verige z možnostjo
izkoriščanja informacijskih tokov, ki nastajajo med njimi kot nadaljnja dodana vrednost.
Dohodki prihajajo iz plačil za svetovanje ali plačil za morebitne opravljene transakcije.
Platforma za sodelovanje
Platforma za sodelovanje je komplet orodij in informacijsko okolje za zagotavljanje
sodelovanja med podjetji. Lahko se osredotoči na specifično funkcijo, kot na primer
sodelovanje pri oblikovanju ali inženirstvu, ali pa zagotavlja podporo projektom z
virtualno ekipo svetovalcev. Priložnosti za posel so v upravljanju platforme in v prodajanju
specializiranih orodij, kot na primer za oblikovanje, potek dela, upravljanje z dokumenti.
59
Posredovanje informacij, storitve zagotavljanja zaupanja in druge storitve
V globalnem gospodarstvu je zanimiv pojav novih informacijskih storitev, ki ustvarjajo
dodano vrednost z velikimi količinami podatkov, ki so na voljo v odprtih mrežah ali do
katerih se lahko pride z integriranimi poslovnimi operacijami, kot so iskanje informacij,
profiliranje kupcev, posredovanje poslovnih priložnosti, investicijsko svetovanje in
podobno. Običajno se informacije in svetovanje plačuje neposredno na naročniški osnovi
ali glede na uporabo, možno je tudi plačevanje na osnovi oglaševanja. Posebna kategorija
so storitve zagotavljanja zaupanja, ki jih opravljajo agencije za certificiranje javnih ključek
in elektronski overitelji ali drugi zunanji izvajalci.
Slika 15: Razvrstitev poslovni modelov e-poslovanja po Timmersu
Funkcija integracije
nižja višja
Stopnja inovacije
Vir: Prirejeno po Jerman-Blažič 2001, 41.
V spodnjem levem kotu se nahaja osnovna spletna trgovina, ki je elektronska verzija
tradicionalnega načina prodaja. V desnem zgornjem kotu je povezovalec vrednostne
verige, ki v tradicionalni obliki ne more obstajati in je odvisen od informacijske
tehnologije, ki omogoča pretakanje informacijskih tokov prek mrež in ustvarja dodano
povezovalec v vrednosti verigi
trg zunanjih izvajalcev
platforma za sodelovanja
virtualna skupnost
upravljanje premoženja
informacijsko posredništvo
e-oskrba
e-trgovina
ponudnik storitev v vred. verigi
e-trgovski centri
e-avkcija
60
vrednost z integracijo teh informacijskih tokov. Vmes se nahajajo poslovni modeli, ki so
tako ali drugače povezani z neelektronskim poslovanjem.
5.3 Analiza poslovnih modelov elektronskega poslovanja s praktično primerjavo
poslovnih modelov spletne trgovine
5.3.1 Predstavitev poslovnega sistema Mercator d.d.
Skupina Mercator je ena največjih gospodarskih skupin v Sloveniji ter v celotni regiji
Jugovzhodne Evrope. V Sloveniji je prisotna z devetnajstimi družbami, na ostalih trgih
Jugovzhodne Evrope pa v okviru Skupine Mercator posluje 17 odvisnih družb.
Obvladujoča družba Skupine je družba Poslovni sistem Mercator, d.d., s sedežem v
Republiki Sloveniji. Primarna in najpomembnejša dejavnost Skupine Mercator je trgovina
na drobno z izdelki vsakdanje rabe v gospodinjstvu, ki jo razširjamo s ponudbo dopolnilnih
storitev. S tem želijo svojim kupcem zagotoviti celovito ponudbo, ki bo ustrezala njihovim
potrebam in željam. Njihov prodajni program zajema (http://www.mercatorgroup.si/):
Program izdelkov vsakdanje potrošnje
Skupina Mercator je razvila gosto in razvejano maloprodajno mrežo po Sloveniji in tujini s
široko in kakovostno ponudbo za vse želje, okuse in potrebe kupcev. Nakupovalne centre,
hipermarkete, supermarkete, manjše sosedske prodajalne, prodajalne Hura! in spletno
trgovino poskušamo čim bolj približati kupcem in jim zagotoviti prijetno nakupovalno
izkušnjo.
Program izdelkov na dom V prodajalnah M Tehnika, M Gradnja in M Pohištvo ponujamo izdelke za dom po ugodnih
plačilnih pogojih. V ponudbo so vključeni: kakovostni in zanesljivi gradbeni materiali,
moderno pohištvo in oprema za vse prostore doma in pisarne, sodobni gospodinjski aparati
in bela tehnika ter zabavna elektronika svetovno priznanih proizvajalcev. Korak naprej v
programu izdelkov za dom predstavlja ponudba prek spletne trgovine M Tehnika.
Mercator Nepremičnine
Zaradi večjega obsega nepremičnin v lasti v primerjavi s konkurenti Skupina Mercator
nepremičnine obravnava kot posebno poslovno področje. Temeljne naloge
nepremičninskega področja so skrb za optimalno upravljanje nepremičnin, razvoj prodajne
mreže ter povečanje privlačnosti nakupovalnih središč.
Druge poslovne dejavnosti
Skupina Mercator preko dodatnih poslovnih aktivnosti svojim potrošnikom zagotavlja
celovito ponudbo. V okviru prodajaln Intersport ponuja športne izdelke, v okviru prodajaln
Modiana pa tekstilne izdelke. Poleg tega so potrošnikom na voljo samopostrežni bencinski
servisi Maxen ter turistične storitve M holidays. Pod okriljem Skupine Mercator deluje tudi
proizvodna družba Mercator-Emba, d.d.
61
Vizija podjetja: Mercator bo največji, najuspešnejši in najučinkovitejši trgovec v regiji.
Poslanstvo podjetja:
zadovoljni potrošnik jih prepoznava kot najboljšega trgovca, ki ponuja vse, kar ponuja
diskont in mnogo več.
zaposleni z nasmehom na obrazu in žarom v očeh so ključna konkurenčna prednost, ki
bodo lahko v stabilnem okolju razvijali svoje potenciale.
stremijo k stabilni lastniški strukturi, ki bo podpirala razvoj družbe na osnovi doseženih
uspehov.
Mercator si prizadeva za doseganje zaupanja vseh deležnikov
Spletna trgovina Mercator
Mercator do danes ohranja primat edinega slovenskega klasičnega trgovca s ponudbo
spletne trgovine market programa. Po zgledu tujih evropskih trgovcev spletna trgovina
namreč združuje naročanje preko spleta ter prevzem naročila v izbrani prodajalni. Prodajni
kanal so nadalje razvili z uvedbo nove storitve KLIK&DVIG. Storitev KLIK in DVIG
pomeni, da boste sami prevzeli naročilo na lokaciji, ki ste jo izbrali. Naročilo lahko
pripeljejo na izbrano lokacijo kot storitev KLIK NA DOM ali pa ga prevzamete sami kot
storitev KLIK IN DVIG na eni izmed petih enot: v Ljubljani (HM Šmartinska), Kranju,
Kopru, Mariboru ali Celju. V Ljubljani so točko prevzema organizirali po sistemu DRIVE-
IN, tako da vam vaše naročilo prinesejo kar v prtljažnik vašega vozila. Na drugih lokacijah
naročilo prevzamete v trgovini na posebej označeni točki (na lokaciji Tik Tak blagajne
znotraj trgovine). S storitvijo KLIK na DOM, vam bodo dostavili naročene izdelke na dom
oz. izbrano lokacijo. Cena storitve je odvisna od višine naročila in oddaljenosti od
Mercatorjeve trgovine. Cena dostave se prišteje znesku naročila, kar je razvidno pred
potrditvijo naročila in tudi v fazi, izbire termina za dostavo.
Storitev spletnega naročanja je namenjena visoko mobilnim potrošnikom, ki so naklonjeni
spletnemu nakupovanju in jim je bolj priročno naročilo prevzeti mimogrede na poti iz
službe ali opravkov, namesto da nanj čakajo na svojem domu (Mercator Letno poročilo
2012).
5.3.1.1 Analiza poslovnih modelov, ki se pojavljajo na spletni strani podjetja po Rappi
Poslovne modele elektronskega poslovanja, ki jih klasificira Michael Rappa smo že
spoznali v poglavju 5.2.2. S pridobljenim znanjem iz teorije, bom poskušala analizirat
poslovne modele spletne trgovine Mercator. Analiza spletnega mesta podjetja je pokazala:
Oglaševalski model
Registracija uporabnika: Spletna stran Mercatorja ponuja uporabnikom brezplačen ogled
njihove strani. Hkrati pa od uporabnikov zahteva, da se pri nakupu registrirajo/prijavijo in
s tem podajo tudi svoje osebne podatke. Vsekakor se s tem, ko se uporabnik
registrira/prijavi, omogoča sledenje uporabnikom med brskanjem po spletni strani. Tako
lahko spremljajo kupčeve navade, pridobijo pomembne informacije glede njihovih potreb.
Vsekakor je vsaka informacija od kupca dobrodošla, saj na podlagi teh, lahko podjetje
62
zaznava kupčeve navade in potrebe, ki so lahko uporabne pri nadaljnjih oglaševalskih
akcijah.
Trgovski model
Kataloški trgovec in elektronsko trgovanje (Click and Mortar sistem): Uporabnik lahko
preko spletnega kataloga, ki je predstavljen na Mercatorjevi spletni trgovini naroči in
izbere izdelke. Mercator spletna trgovina daje kupcu možnost, da si sam izbere točno
določen izdelek, ki ga želi, izbere lahko način plačila in pa dostavo. Pri dostavi se lahko
odločimo med lastnim prevzemom blaga ali prevzemom na domu. Zanimiva je aplikacija
(Ali je dostava tudi v mojem kraju?), kjer lahko preverimo z vpisom ulice in hišne številke,
ali je dostava v naš kraj sploh možna, preden začnemo z nakupom, saj še trenutno ne
dostavljajo na vseh krajih po Sloveniji. Izbira modela elektronsko trgovanje, se mi zdi
primerna, saj na spletni trgovini lahko najdemo izdelke, ki so dejansko v Mercatorjevih
prodajalnah po vsej Sloveniji. Mercator tako omogoča nakupovanje preko spletne
prodajalne kot v tradicionalni trgovini.
Proizvodni model
Proizvodni model oz. direktni model omogoča ponudniku neposreden stik s kupcem.
Analiza kaže na prevlado modela nakup: Pri Mercatorjevi spletni trgovini ni nobenega
vmesnega distribucijskega kanala. Izdelek gre direktno od prodajalca h kupcu. Pri tem ima
velik pomen Mercatorjeva lastna linija izdelkov.
Informacijsko-posredniški model
Primer informacijskega-posredniškega modela, je model spodbujevalno trženje: Mercator
že od nekdaj nagrajuje zvestobo svojih kupcev. Pri vsakem nakupu nad 1 evrom,
imetnikom Pika kartica pripada tako imenovana pika. Te pike se do datuma, ki ga določi
Mercator zbirajo in seštevajo. Število pik, ki jih kupec zbere, potem določa popust pri
nakupu. S Pika kartico je kupec deležen tudi tedenskih ugodnostih, cenejši nakupi
določenih izdelkov s Pika kartico. Ena kot v tradicionalni trgovini, je tudi v Mercatorjevi
spletni trgovini. Kliknemo aplikacijo Pika ugodnosti, in pojavijo se izdelki, ki so v akciji, v
primeru če imamo Pika kartico.
5.3.2 Predstavitev skupine Mladinska knjiga
Skupina Mladinska knjiga je vodilna na področju založništva, knjigotrštva in papirništva v
Sloveniji in največja založniška skupina v JV Evropi. Njen položaj utrjuje skoraj 70-letna
tradicija ter znanje in izkušnje njenih zaposlenih. Skupino sestavlja osem družb s sedežem
v Sloveniji, Hrvaški, Bosni in Hercegovini, Srbiji in Makedoniji. V skupaj petih državah
zaposlujemo več kot 1400 ljudi. Obvladujoča družba je podjetje Mladinska knjiga Založba,
d. d., preostale družbe so: Mladinska knjiga Trgovina, Cankarjeva založba in Grafika Soča.
V tujini delujejo družbe Mozaik knjiga Zagreb, Mladinska knjiga Sarajevo, Mladinska
knjiga Beograd in Mladinska knjiga Skopje. Glavne dejavnosti Skupine Mladinska knjige
so založništvo, knjigotrštvo, trgovina s pisarniškimi in šolskimi potrebščinami ter
63
logistične in tiskarske storitve. Prednosti delovanja podjetij znotraj Skupine Mladinska
knjiga so večja konkurenčnost, prenos najboljših praks na vseh področjih, zlasti pri trženju,
izkoriščanju sinergij in optimiziranju stroškov
(http://www.mladinska.com/skupina_mk/predstavitev_skupine_mk).
Vizija: Skupina Mladinska knjiga bo vodilna na področju založništva, knjigotrštva in
papirništva v Sloveniji, na izbranih trgih JV Evrope pa bo med prvimi. Odlikovale jo bodo
ustvarjalnost, razvojna naravnanost, trdnost, racionalnost in poslovna odličnost. Usmerjena
bo v zadovoljstvo zaposlenih, avtorjev in kupcev.
Poslanstvo: V skupini MK ustvarjajo in tržijo izdelke in storitve za izobraževalne,
kulturne in razvedrilne namene. Zagotavljajo odličnost na vseh ravneh njihove dejavnosti v
zadovoljstvo in korist strank, sodelavcev in lastnikov
(http://www.mladinska.com/skupina_mk/predstavitev_skupine_mk).
Spletna knjigarna Mladinske knjige - EMKA.SI
Skupina Mladinska knjiga se je odločila za zamenjavo stare spletne trgovine z naprednim
spletnim nakupovalnim centrom, ki bo kos hitri rasti obsega poslovanja prek elektronskih
prodajnih kanalov doma in v tujini.
Z zamenjavo dosedanjega spletnega mesta je skupina Mladinska knjiga, katere glavne
poslovne dejavnosti obsegajo založništvo, knjigotrštvo, trgovino s pisarniškimi in šolskim
potrebščinami ter logistične in tiskarske storitve, dosegla enostavno upravljanje različnih
elektronskih prodajnih kanalov. Poleg avtomatizirane spletne prodaje na drobno (B2C)
tiskanih in elektronskih vsebin so v skupini v spletišče vključili tudi prodajo biro opreme
velikim končnim strankam (B2B) (Finance 2011).
Zasledimo lahko tudi aplikacijo WiewInside, ki omogoča da lahko kar preko spleta
določene knjige prelistamo in si preberemo del vsebine. Spletna knjigarna Mladinske
knjige omogoča spletno naročanje ter dostavo po vsej Sloveniji.
5.3.2.1 Analiza poslovnih modelov, ki se pojavljajo na spletni strani podjetja po Rappi
Na osnovi opravljene analize v spletni knjigarni Mladinske knjige se pojavljajo naslednji
poslovni modeli:
Oglaševalski model
Spletna knjigarna ponuja založnikom oglaševanje na njihovi spletni strani. Zraven je
priložen tudi cenik storitev oglaševanja ter stvari, ki jih prinaša promocija njihovih knjig na
spletni knjigarni.
Pri oglaševalskem modelu lahko izpostavimo model registracija uporabnika:gre za spletno
stran, do katere je dostop do vsebin brezplačen. Od uporabnikov edino zahtevajo
prijavo/registracijo ob morebitnem nakupu v njihovi spletni knjigarni. Prijava/registracija
omogoča sledenje uporabnikom, medtem ko brskajo po spletni strani. S tem pridobijo
morebitne pomembne informacije, ki jih lahko oglaševalci uporabljajo pri svojih
oglaševalskih kampanjah. Na spletni strani knjigarne lahko opazimo tudi model mali
64
oglasi: v spodnjem kotu spletne prodajalne, se prikazuje oglasno sporočilo trgovine
Interspar, katera promovira Jameia Oliverja in njegov set posode ter njegovo uspešnico,
knjigo 15 minut za obrok, ki jo je možno kupiti v spletni prodajalni Mladinske knjige.
Informacijsko-posredniški model
Registracija v spletno knjigarno omogoča neomejen dostop do spletnih vsebin in storitev
Emka.si, vključno z enostavnim naročanjem in nakupovanjem. Ko opravimo registracijo,
sem nam ustvari osebni profil, kjer lahko spremljamo svoje nakupe, lahko si shranjujemo
stvari, ki bi jih radi spremljali (cena,dobava,..), lahko se naročimo na obveščanje o
novostih, avtorjih, založnikih. Če smo redni kupec v spletni knjigarni, smo nagrajeni s tako
imenovanimi e-Boni. V Emki.si tako deluje model spodbujevalno trženje, saj ponujajo
program zvestobe, ki zagotavlja spodbude na naslednji nakup, saj si z vsakim novim
nakupom kupci nabirajo prej omenjene e-bone. Z e-Boni za popust lahko ob nakupa na
Emka.si dodatno prihranimo. Višina popusta, ki nam ga prinaša posamezen e-Bon je
odvisna od tipa e-Bona, vrednost pa je lahko izražena v odstotkih ali v absolutnem znesku.
Trgovski model
Kataloški trgovec: Spletna knjigarna Emka.si, deluje s pomočjo spletnega kataloga in
spletnega naročanja. Če želimo opraviti spletni nakup, si na spletni strani, s pomočjo
spletnega kataloga izberemo izdelek, ki ga želimo kupiti.
Elektronsko trgovanje: Mladinska knjiga je podjetje, ki omogoča kupcem tako nakup v
tradicionalni trgovini, kot nakup v spletni trgovini (spletni knjigarni). Prednost spletnega
naročja je predvsem preglednost, izognitev gneči, stalna zaloga izdelkov, nakup ob kateri
koli uri dneva,..
Proizvodni model
Nakup: ta model v spletni knjigarni Emka.si omogoča vzpostavitev neposrednega stika s
kupci, skrči se distribucijski kanal, posledica tega, pa so lahko tudi nižje cene. Izdelek
potuje neposredno od prodajalca do kupca. Ko kupec prejme želeni izdelke, ki ga je naročil
s pomočjo spletnega naročanja, je ta izdelek v celoti njegova last.
65
6 SKLEP
Elektronsko poslovanje vse skozi prinaša številne spremembe, ki so posledica tudi
povečanega poudarka in zanimanja po poslovnih modelih. Najpogostejše spremembe, ki
smo jim priča skozi leta so odraz vpeljave elektronskega poslovanja. Ta sprememba je
povzročila tudi razvoj novih poslovnih modelov. S spreminjanjem načina elektronskega
poslovanja se pojavljajo tudi vedno novejši elektronski poslovni modeli. Menim, da lahko
v prihodnje pričakujemo razvoj novih e-poslovnih modelov, ter zaton in spremembo
dosedanjih, saj se potrebe uporabnikov elektronskega poslovanja ter podjetij spreminjajo.
Za podjetja se v današnjih časih zdi elektronsko poslovanje potreben dejavnik pri njihovem
delovanju. Vsekakor se vedno več podjetij zaveda pomembnost vpeljave le tega v njihovo
organizacijo. Nenehna bitka med podjetji na trgu in rast konkurence pripomore k
nenehnemu spreminjanju in večanju poslovnih modelov elektronskega poslovanja. Podjetja
imajo na voljo različne tipe poslovnih modelov, kateri se med seboj razlikujejo. Lahko pa
tudi podjetja, glede na svoje potrebe prilagodijo model oziroma ustvarijo svojega.
Podrobneje smo v magistrski nalogi spoznali poslovne modele, ki jih navajata avtorja
Michael Rappa in Paul Timmers.
Eden izmed poglavitnih razlogov večanja, razvijanja ter uspeha poslovnih modelov je
vsekakor razvoj interneta in z njim elektronskega poslovanja. Z vpeljavo elektronskega
poslovanja in z razvijanjem le tega smo priča razvoju poslovnih modelov.
66
7 POVZETEK
S pojavom in razvojem elektronskega poslovanja, so se pričeli razvijati tudi novi poslovni
modeli, tako imenovani modeli elektronskega poslovanja(e-poslovni modeli). Elektronsko
poslovanje postajo vse prej kot nuja, saj podjetju uvedba tega načina poslovanja
predstavlja konkurenčno prednost, višji dohodek, višjo kakovost storitev, modernejša
podoba podjetja, itd. V današnjem poslovnem okolju smo priča različnim gospodarskim
spremembam, katere zahtevajo oziroma prisilijo podjetja, da preučijo svojo organizacijo
ter razmislijo o razvoju poslovnih modelov, ki bodo kos spremembam, ki jih prinaša trg.
Elektronsko poslovanje vpliva na razvoj novih poslovnih modelov, kakor tudi na ostale
poslovne procese v podjetju.
Poslovni modeli elektronskega poslovanja so verjetno malo manj razumljen vidik
interneta, vsaj do sedaj, vendar smo priča vse pogostejšemu pojavljanju. Najlažje si ga
lahko predstavljamo kot model delovanja podjetja v okolju(stranke, dobavitelji, poslovni
procesi v podjetju,…). Podjetja poskušajo s načrtovanjem in prilagajanjem poslovnega
modela, le tega uporabiti kot sredstvo za doseganje tržnega razlikovanja in seveda tudi za
konkurenčno prednost. Vloga oziroma definicija poslovnih modelov se med avtorji
razlikujejo.
Avtorja Michael Rappa in Paul Timmers zagovarjata razdelitev poslovnih modelov
elektronskega poslovanja na taksonomijo; razdelitev poslovnih modelov v več manjših
skupin poslovnih modelov. Avtorja Osterwalder in Pigneur (2002) pravita, da poslovni
model elektronskega poslovanja sestoji iz treh glavnih, med seboj povezanih elementov:
poslovna strategija, organizacija podjetja ter uporaba informacijske ter komunikacijske
tehnologije. Menita, da na opredelitev poslovnega modela vplivajo tudi konkurenca,
povpraševanje, sprememba tehnologije, ter pravno in socialno okolje.
Kot navajajo avtorji Kovačič, Groznik, Ribič (2009) se mora poslovni model s prihodom
elektronskega poslovanja preobraziti v elektronski poslovni model, ki kot temeljno
predpostavlja prenovo obstoječih poslovnih procesov v smeri inovativnih in prilagodljivih
poslovnih procesov.
Vse bolj je razširjeno tudi elektronsko poslovanje v slovenskem okolju, posledično pa se s
tem pojavljajo e-poslovni modeli. V slovenskem poslovnem prostoru so najbolj prisotni
oglaševalski, transakcijski in servisni model. Podjetja pa tudi vse pogosteje poslujejo s
kombinacijo vseh treh omenjenih poslovnih modelov elektronskega poslovanja, saj vsak
od njih predstavlja svoje prednosti in slabosti.
Zaradi vse večjih tehnoloških sprememb se nam v prihodnje obetajo spremembe v
elektronskem poslovanju s tem pa tudi razvoj novi e-poslovnih modelov. Novi trendi na
področju e-poslovnih modelov, bodo vsekakor izpodrinili ali nekoliko spremenili trenutne.
Ključne besede: elektronsko poslovanje, vpliv e-poslovanja, uvajanje e-poslovanja,
prenova poslovanja, poslovni model, klasifikacija poslovnih modelov, e-poslovni model.
67
ABSTRACT
With the emergence and development of electronic commerce, new business models have
come into existence (the so-called models of electronic commerce or e-business models).
E-commerce is perceived not as a necessity however, it has become an essential part of
doing business. It offers a competitive advantage, higher income, higher quality services,
modernised corporate image etc.
In today's business environment, various economic changes are taking place, which require
or compel companies to review their organizational management, and to consider
developing business models to cope with the changes brought about by the market.
E-commerce has an impact on the development of new business models, as well as other
business processes in the company.
Until now, e-commerce business models have been a somewhat less understood aspect of
the internet. However, they are gaining on their importance and incidence. The easiest way
to comprehend them is to imagine them as company's models inside the business
environment (customers, suppliers, company's business processes etc.).
Companies are trying to design and adapt the business model in order to achieve greater
market differentiation and competitive advantage. The role and definition of business
models varies between different authors.
Authors Michael Rappa and Paul Timmers favour the classification of e-commerce
business models based on the taxonomy (e.g. dividing them into several small groups).
Osterwalder and Pigneur (2002) claim that the e-commerce business model consists of
three main interrelated components: business strategy, business organization and ICT use.
They believe that the definition of a business model is also affected by competition,
demand, changes in technology, legal, and social environment.
As stated by the authors Kovacic, Groznik and Fisher (2009), a business model needs to be
converted into an e-business one due to e-commerce and its recent advent. The latter
demands a fundamental overhaul of existing business processes towards innovative and
adaptable ones.
With e-commerce becoming widespread also in the Slovene environment, e-business
models are now in the advent of emergence. In Slovenia, the most common ones are in the
fields of advertising, transaction and services. Moreover, companies also increasingly
operate with a combination of all three e-commerce business models, since each of them
has its own advantages and disadvantages. Due to the growing technological changes,
innovations of electronic commerce and thus the development of new e-business models
are undoubtedly going to take place in the future. New trends in e-business models will
definitely supplant or slightly change the current ones.
Keywords: e-commerce, the impact of e-commerce, e-commerce implementation,
business renovation, business model, classification of business models, e-business model.
68
LITERATURA
1. Gradišar Miro, Jaklič Jurij, Damij Talib, Baloh Peter. 2005. Osnove poslovne
informatike. Ljubljana: ekonomsko fakulteta v Ljubljani.
2. Golob Izidor. 2005. Poslovni model e-poslovanja. Maribor: Gospodarska zbornica
Slovenija, Območna zbornica Maribor.
3. Groznik Aleš, Trkman Peter, Lindič Jaka. 2009. Elektronsko poslovanje. 2009.
Ljubljana: Ekonomska fakulteta.
4. Ivanuša Borut, Bilandžič, Jurij. 2010. Elektronsko poslovanje. Ljubljana: Dashöfer.
5. Jakupović, Esad. E-poslovanje za vse. Podjetnik, december, 2011.
6. Janez Tea. 2011. Elektronsko bančništvo za pravne osebe in samostojne podjetnike na
primeru Probanke d.d. Delo diplomskega seminarja. Maribor: Ekonomsko-poslovna
fakulteta Maribor.
7. Jerman-Blažič Borka. 2001. Elektronsko poslovanje na internetu. Ljubljana: GV
založba.
8. Kovačič Andrej. 1998. Informatizacija poslovanja. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.
9. Kovačič Andrej, Groznik, Aleš, Ribič, Miroslav. 2009. Temelji elektronskega
poslovanja. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.
10. Kovačič A., Vukšič B. 2005. Management poslovnih procesov. Ljubljana: GV Založba.
11. Močnik Diana. 2010. Poslovni model in informacijski sistemi. Elektrotehniški vestnik
77(2-3): 143-148. Ljubljana.
12. Osojnik, Mojca. 2002. Skrivnosti elektronskega poslovanja. Priročnik za mala in
srednje velika podjetja. Ljubljana: Gospodarska zbornica Slovenije.
13. Osterwalder Alexander, Pigneur Yves. 2002. An e-business model onlogy for modeling
e-business. Conference Proceedings. Fifteenth Bled Electronic Commerce Conference.
Bled, slovenija, 2002. V: Loebbecke Claudia, Wigand Rolf T., Gričar Jože, Pucihar
Andreja, Lenart Gregor.
14. Prešern Saša. 2006. Poslovna informatika za podjetnike in managerje. Ljubljana:
samozaložba.
15. Simčič Milan. 2002. Pasti prenove informacijskega sistema v podjetju. Revija
Podjetnik.
16. Toplišek Janez. 1998. Elektronsko poslovanje. Ljubljana: založba Atlantis.
69
17. Valh Dejan. 2008. Elektronsko poslovanje. Maribor: Doba Epis.
18. Vehovar Vasja, Jana Murgelj. 2001. Uporabniki interneta.Ljubljana:Fakulteta za
družbene vede, Center za metodologijo in informatiko, Projekt RIS.
19. Žagar Igor. 2006. Magistrska naloga: Prenova poslovnih procesov na področju
večstranskega pobota v agenciji RS za javnopravne evidence in storitve. Univerza v
Ljubljani: Ekonomska fakulteta.
70
VIRI
1. Cavalcante Sergio, Kesting Peter and Ulhøi John. 2011. Business model dynamics and
innovation: (re)establishing the missing linkages [online]. Dostopno na:
http://www.emeraldinsight.com/case_studies.htm/case_studies.htm?articleid=1949290
&show=html [30.8.2013]
2. Čufer Marjan. 2004. Elektronsko poslovanje med podjetji [online]. Dostopno na:
http://nostradamusjunior.blog.siol.net/2013/06/18/elektronsko-poslovanje-med-
podjetji/ [12.9.2013]
3. E-Factors Project. 2003. WP3: E-business Model Roadmap. E-Factors Report Part 1:
Overview, and Current Trends on E-Business Models [online]. Dostopno na:
http://www.wi1.uni-muenster.de/wi/studies/archive/izi/ss05/EFACTORS_D3_1.pdf
[15.9.2013]
4. Finance. Emka.si - Več kot le spletna knjigarna. 2011, št. 100 [online]:
http://beta.finance.si/files/2011-05-26/IKT%20Informator.pdf [17.11.2013]
5. Mercator letno poročilo 2012 [online]. Dostopno na:
http://www.mercatorgroup.si/assets/Letna-porocila/mercator-letno-porocilo-2012.pdf
[13.11.2013]
6. Predstavitev skupine Mladinska knjiga [online]:
http://www.mladinska.com/skupina_mk/predstavitev_skupine_mk [17.11.2013]
7. Pucihar Andreja. 2006. Uvod v e-poslovanje [online]. Dostopno na:
http://studentski.net/gradiva/ulj/ekf/up1/elektronsko-
poslovanje.html?r=ulj_ekf_up1_elp_sno_e_podjetje_podjetje_v_informacijski_druzbi_
_prenova_poslovnega_modela_01.pdf. [9.10.2013]
8. Radoš Skrt. 2001. Poslovni modeli na internetu [online]. Dostopno na:
http://www.nasvet.com/poslovni-modeli/ [10.8.2013]
9. Radoš Škrt. 2001. Varno nakupovanje v spletnih trgovinah [online]. Dostopno na:
http://www.nasvet.com/varnost-nakupovanje/ [11.8.2013]
10. Rappa Michael. 2010. Business models on the web [online]. Dostopno na:
http://digitalenterprise.org/models/models.html [1.9.2013]
11. Resnik Saba. 2010. Prednosti in slabosti e-poslovanja [online]. Dostopno na:
http://mladipodjetnik.si/novice-in-dogodki/novice/prednosti-in-slabosti-e-poslovanja
[6.8.2013]
12. RIS. Raba interneta v Sloveniji [online]. Dostopno na:
http://www.ris.org/db/26/12301/Novice/Eposlovanje/?&p1=276&p2=285&p3=1318
[5.8.2013]
71
13. Spletna stran poslovnega sistema Mercator [online]: Dostopno na:
http://www.mercatorgroup.si/ [13.11.2013]
14. Spletna stran Mladinske knjige [online]: http://www.mladinska.com/ [17.11.2013]
15. SURS - Statistični urad Republike Slovenije [online]. Dostopno na: http://www.stat.si/
[10.8.2013]
16. Timmers Paul. 1998. Business Models for Electronic Markets [online]. Dostopno na:
http://peoi.org/Courses/Coursesen/emarket/Resources/Business%20Models%20for%20
Electronic%20Markets.pdf [5.9.2013]
![PREDSTAVITVENI ZBORNIK Drugostopenjski magistrski ... · [2] - so usposobljeni za strokovno in učinkovito uporabo IKT pri iskanju, izbiranju, obdelavi, predstavitvi in posredovanju](https://img.dokumen.tips/doc/110x75/5e02f29fd9e2ea2f204109bd/predstavitveni-zbornik-drugostopenjski-magistrski-2-so-usposobljeni-za-strokovno.jpg)
