Videmčan 1-2 Post (2013)

2 Post 2013 • 1-2

Križ ob poti

Stopam po poti in se spotikam. Prvič sem tu, vse mi je zelo neznano in neprijetno vzdušje v srcu stopnjuje občutek, da sem sam in da je vse okrog megla. Že lep čas ne vem, ali še hodim proti cilju, ali pa sem nekje napačno zavil in sedaj hodim povsem narobe. Tovor, ki ga prenašam na svojem hrbtu, je postal že zdavnaj odveč. Nobenega veselja in navdušenja ni več v meni, počasi mi postaja vseeno, če hodim prav ali se izgub-ljam. Še jezen nisem več. Niti za to mi ni ostalo več energije. Vseeno mi je. Gledam samo še nemo v tla in okorno prestavljam utrujene noge.

Potem pa nenadoma ... Ustavim se in kar ne morem verjeti. Torej se vendar nisem igubil! Torej vendar po tej poti hodijo ljudje in torej ta pot nekam vodi. Zakaj bi sicer bil ob njej postavljen – križ. Ustavim se in ob

PO

ŽIR

EK

ZA

DU

ŠO

pogledu na preperelo in razpokano leseno Jezusovo telo se v moje bitje začenja vračati življenje.

V trenutku začutim, da nisem sam. Ne le, da postaja sedaj popolnoma jasno, da je pot prava. Prešine me spet tisto: Ti, Jezus, si nosil križ pred menoj. Že davno preden sem te spoznal, si osmislil mojo pot in odkar se opotekam za teboj, me tudi tolažiš s spoznanjem, da je sicer trda pot, ki pa vodi do uresničitve, do cilja, do izpolnitve, do vsega, kar si mi neizbrisljivo zapisal globoko v srce.

Prisluhnem. Med ščebetanjem taščic in glasovi vetra, ki išče pot skozi krošnje visokih smrek, zaslišim ko-rake. Ne morejo biti daleč pred menoj. Slišati je na las podobno, kot je bilo malo prej poslušati moje lastno

stopanje. Nogi druga za drugo trdo padata na tla in mukoma prestavljata telo više in više, misli pa doga-janju že dolgo več ne najdejo smisla.

Pomislim, da bom tega popotnika kmalu dohitel. In to je čudovito. Zlasti v takih trenutkih je tako zelo drugače, če se ob vseh drugih križih vsaj osamljenost nekam umakne.

Oprtam si nahrbtnik. Kakor bi si naložil križ. Od ne-kod so se vrnile moči. V srce se je vrnila podoba oblju-bljenega cilja, ki ga ne poznam, vrnila se je privlačnost poti, ki je še nisem hodil, vrnila se je jasna podoba tistega, kar sem tolikokrat tako živo sanjal, si potem tako dolgo želel in me je tako vztrajno privlačilo, da me je naposled privleklo do sem.

Šele sedaj sem dvignil svoj pogled in šele sedaj opazil, kako mehko prodirajo sončni žarki skozi kapljice, ki jih je na iglicah smrek ustvarila megla. In šele sedaj so se pred mojimi očmi spet jasno narisali obrazi tistih, h katerim pravzaprav potujem.

Da, Jezus, spet si me srečal tu. Vem, ne boš ostal tu. Tvoje mesto nikoli ni bilo na tem razpadajočem križu, obraščenem z lišaji. Hodil boš z menoj. Hodil boš, kakor si hodil doslej. In ko bo v moji glavi spet skoraj povsem zbledela tista sanjska podoba, ki si jo zarisal v moje srce, boš s svojim božanskim čopičem spet začrtal poteze in obarval oblike. Spet bom slišal klic cilja in pot se bo znova iz prekletstva spreminjala v priložnost.

Mitja Markovič

»Muttera«, hvala, ker si

Sara Capl urednica

»Mama, thank you for who I am. Thank you for all the things I’m not.

Forgive me for the words unsaid, for the times i forgot …« *

(Il Divo, Mama)

Beseda družina je zame zelo lepa, a tudi zelo zahtevna beseda. Beseda, v katero je potrebno vlagati. Družin je veliko. A koliko je tistih pravih, iskrenih? Družine videvamo na vsakem koraku. A tako malo je tiste pristne ljubezni, umirjenosti. Vedno

se kam mudi, čas je postal gospodar.

Če vse to odmislimo in imamo pred očmi vse člane, s katerimi smo eno - družina, je to največ, kar si lahko želimo.

Žal pa vsi nimajo družine in si to želijo. Zato bi bilo lepo, da smo hvaležni, ker se lahko pohvalimo, da imamo družino, ki

nas ima rada. Najbrž na to velikokrat pozabimo in vse to jem-ljemo čisto samoumevno. A da družina je, je potrebno vložiti

veliko truda, ljubezni in želje za obstanek.

Vsega tega ne bi bilo brez nje, ene in edine, ki podpira, vzpodbuja, ima neskončno veliko srce, vztraja, trpi … Da, to

je MATI. Je vse to in še več. Mati je ena sama. Že od rojstva je ob tebi, skrbi zate, je prva, ki ti priskoči na pomoč, ko jo

potrebuješ, prva ki ji zaupaš podrobnosti prve ljubezni, prva, ki graja stvar, o kateri je prepričana, da resnično ni dobra zate. Mati je polna ljubezni. Včasih to pokaže, včasih ne. Ve-likokrat je ne razumemo, je ne spoštujemo, mislimo, da nam dela slabo, a vse to dela v naše dobro.Premalokrat se ji zahvalimo, jo objamemo, malokdaj ji upamo reči: »Rad/a te imam.«

Zakaj? Naj nam ne bo odveč pokazati ji, kako zelo jo imamo radi, kako jo spoštujemo, smo ji hvaležni za vse, kar nas je naučila, za vse trenutke, ko je poza-bila nase, samo zato, da bi nam bilo lepo. Biti mati je zahteven »poklic«. In vreden je vsega spoštovanja. Ob-jemite svojo mater, povejte ji kaj lepega, primite jo za roko, jočite z njo, smejte se z njo … Verjamem, da bo tega vesela. Mogoče že dolgo hrepeni po nečem takšnem, a se kar nobeden ne spomni tega storiti.

Imejmo se radi. Ni tako težko. Samo nekaj volje je potrebno.

Hvala, ker si!

-----

* Mama, hvala za vse, kar sem. Hvala za vse, kar nisem. Oprosti mi za neizgo-vorjene besede in za čas, ko sem pozabila ...

3

HV

AL

EŽ

NE

MIS

LI

O D

RU

ŽIN

I

4

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Kaj mi pomeni beseda “mama”? Tudi že kdaj prej sem si zastavila to vprašanje, pa nisem znala drugače odgovoriti kot tako, da mama pomeni vedno ljubiti vse okrog sebe. Če hočeš ali nočeš, moraš najprej dajati, da lahko potem tudi kaj dobiš.

Moj spomin mi sega v moje otroštvo. Mama je bila vedno z nami. Živeli smo na precej veliki kmetiji. Vstala je veliko pred nami, otroki. Že precej dela je opravila, preden je postavila na mizo zajtrk in nas zbrala okoli velike kmečke mize. Pred zajtrkom smo zmolili angel gospodov in očenaš. Pa tudi po jedi smo vedno molili, pa ni bilo važno ali doma ali pa na polju ali travniku. Večerna molitev nas je zopet zbrala okoli velike kmečke mize. To ostane kot svetel spomin. Vse delo smo opravljali skupaj, če smo bili doma, ali pa popoldne po šolskem pouku. Veliko stvari smo se naučili kar med delom. No, tudi šola je prišla na vrsto, le mama nam pri tem ni veliko pomagala, saj je morala de-lati zunaj. Hotela je, da se učimo, da bomo lažje delali.

Ob zaključku osnovne šole sem ostala na kmetiji, da sem

pomagala pri vsem kmečkem delu njej in bolnemu očetu. Težko sem se sprijaznila, da je zame šolanje zaključeno. Po dolgih devetih letih sem izkoristila priliko in odšla v šolo. Vem, da je bil to zanjo velik šok, saj ni vedela, da bom odšla v Ljubljano. Šla je zdoma, ko se je vrnila, mene ni bilo več doma. Nikoli mi ni niti z najmanjšo besedico očitala, da sem jo zapustila. Kasneje sem se vračala ob vikendih in med počitnicami. Vedno me je pričakala vesela, vedno pa je imela pripravljeno tudi delo, ki ga je sama že težko opravila, da sem ji pomagala.

Ko sem si ustvarila lastno družino, mi je bila vedno v oporo, še posebej takrat, ko sem ostala sama s petimi majhnimi otroki. Čeprav sama že bolna, mi je pol leta še pazila otroke in jih starejše pošiljala v šolo, mlajše pa v vrtec.

Vsaj malo sem ji to njeno skrb povrnila, ko je ležala v bolni-ci, in kot medicinska sestra sem jo lahko vsak dan obiskala pred službo in še pred odhodom domov.

Največ me je mama naučila z zgledom. Svoje tegobe in težave je vedno prenašala z dvignjeno glavo. Nikoli ni

Največ me je mama naučila z zgledom

Post 2013 • 1-2

Foto

grafi

je so

sim

bolič

ne.

5

klonila, vedno je v preizkušnji molila in tudi nas otroke je vzgajala tako. Če je bilo le malo možnosti, je rada šla k sveti maši, tudi ob delavnikih. Še posebej ljube so ji bile zornice v adventu in šmarnice. Skupaj z nami je opravljala devet prvih petkov in pet prvih sobot. Pa ne le enkrat, vsako leto znova, in tudi nam je priporočala te pobožnosti. Če danes pogledam iz razdalje skoraj osemnajstih let, je bil njen odhod v večnost lep. Kljub temu, da je bila v bolnici, smo bili še zadnji dan pri njej vsi, ob njenem odhodu pa tudi ni bila sama. Še zdaj vem, da me čuva in pazi na vse naše korake.

Ko danes gledam svoje otroke, razmišljam, ali jim kažem pravo pot, tako kot jo je meni moja mama. Morda jim ne govorim dovolj z besedami, poskušam pa vsaj malo s svo-jim zgledom. Zdaj, ko že prihajajo tudi vnuki, se mi zdi, da je zgled še toliko bolj potreben. Otroci morajo čutiti materino ljubezen tudi takrat, ko jih okrega, ko jim njene besede niso po volji. V svoji podzavesti čutijo, da mama ve, zakaj jim postavlja pogoje in jih na ta način usmerja na pravo pot.

Vedno pa mora mamo voditi pri njenem poslanstvu ljubezen .

Micka Ferlin

»Je čas rojevanja in čas umiranja, čas sajenja in čas ruvanja nasada. Je čas pobiranja in čas zdravljenja, čas podiranja in čas zidanja,« pravi Pridigar v Stari zavezi. In dodaja: »Vse ima svojo uro, vsako veselje ima svoj čas pod nebom.«

Življenje se danes odvija hitro in večino svo-jega časa preživimo v svojih glavah, ki so polne neštetih misli, vprašanj, skrbi, iskanja odgovorov, ki bi lahko rešili izzive in pro- bleme, s katerimi se soočamo. Če smo pozor-ni, ko se pogovarjamo z ljudmi, bomo more-biti opazili, da se vedno manj poslušamo. Leto vere pa nas nagovarja, da si prizade-vamo za novo rast, se pogosteje zamislimo nad svojim načinom življenja, svojimi vred-notami, poslanstvom in cilji. V ta namen se bo v našem župnišču začela srečevati POGO-VORNA SKUPINA, ki bo imela svojo uro in svoj čas pod nebom, ko se bomo zaustavili, razmislili in pogledali v svojo dušo.

Skupina je odprta za mlajše in starejše. Srečevali se bomo enkrat mesečno (vsak tretji ponedeljek po večerni sveti maši) v učilnici župnišča. Tema pogovora bo znana en mesec vnaprej, z možnostjo biti sogovornik – slišati in biti slišan – pa se bomo drug ob drugem učili in se medsebojno bogatili.

Če si se tudi ti pripravljen/a zaustaviti v molitvi, prisluhniti izkušnjam in povedati svoje mnenje, se nam pridruži v ponedeljek, 18. marca po večerni sveti maši (ob 19h) na prvi pogovorni temi, kjer bomo razmišljali kaj nam postni čas pomeni, s čim ga bogatimo in kako ga preživljamo.

VABILO:Pridi, prisluhniin povej

Foto

grafi

je so

sim

bolič

ne.


HV

AL

EŽ

NE

MIS

LI

O D

RU

ŽIN

I

6

Ob razmišljanju, kaj naj napišem na temo družine, sem prišla do spoznanja, da se vse nanaša na dom. Na tisti dom, kjer imaš toplino in občutek skupnosti. Moja starša sta se z nami, otroki, večkrat selila, zato o moji rojstni hiši ni kaj dosti spominov. Moj dom je vedno bil in še vedno je dom moje mame, kjer smo zadnja leta našega otroštva vsi odrasli in tudi odšli vsak po svoje. Bili smo velika družina, šest otrok, starša in stara starša. Živeli smo skromno, razvajanja nismo poznali, otroci pa smo bili zado-voljni in srečni s tem, kar nam je bilo dano.

Kar hitro so minila ta otroška leta in prišel je čas, ko je družino zapustila najstarejša sestra in potem smo sestre dom zapuščale ena za drugo, se selile v nove domove svojih mož in naša družina se je razkropila po svetu. Toda naš dom še stoji, v njem živi naša mama in čaka, da jo obiščemo, se srečujemo, družimo. Vem, morali bi se pogosteje … Vesela in ponosna sem, da nam je uspelo ohraniti tople odnose, saj se nismo nikoli skregali. Kadar se nam uspe zbrati skupaj, se čuti naša povezanost in tisti občutek, da smo še vedno družina, ki se ima rada. Še vedno znamo ohranjati in spoštovati to dobrino, kaj-

ti družina je res nekaj, kar ti ni podarjeno in za kar se moraš vse življenje truditi. To sem spoznala tudi sama, ko sem si zadala, še zelo mlada, cilj svojega življenja: imeti svojo družino!

Nekje sem prebrala, da je družina kot duhovnost: ni sad, ki bi ga samo odtrgal, ampak seme, ki ga moraš najprej posejati vase. Resnično, kot letina spomladi, ko še ne veš, kaj ti bo dala jesen. Ob spoznanju, da bom mama, sem bila resnično vesela, saj je prav otrok tisti, ki ti kroji življenje. Sledilo je razočaranje, ko sem spoznala, da mi še ni bilo namenjeno, da sem ta dar izgubila, še predno je prav zaživel v meni. Počasi sem se s tem sprijaznila, tako je bilo usojeno. Ni še bila Božja volja. Potolažiš se, umiriš, a nikoli ne pozabiš. Pa pride čas, ko se vse ponovi, kako to boli, kako težko preneseš misel, da mogoče ne boš nikoli starš, da v hiši ne bo slišati besede mama, da nikoli ne bomo družina, kjer bi prevladovalo otroško čebljanje, da … Nešteto razlogov je bilo za žalost in obup. A nekaj ti vendar ostane: vera, upanje, ljubezen. Verjeti začneš, da ta sreča le ni še povsem izgubljena, prebudi se ti upanje, da Bog začuti to tvojo gorečo željo in bo milosten do tvojih

Družina ni sad, ki biga samo odtrgal ...

Post 2013 • 1-2

Foto

grafi

je so

sim

bolič

ne.

7

prošenj. In je bil; tistega dne, ko me je zdravnik nagovoril z besedami: »Čestitam, pa imamo novo dete na poti v življenje!« In še mnogokrat kasneje, ko smo se skupaj trudili, da bo to dete ugledalo luč sveta. Bolnišnica, pose-gi, tudi strah, ko ni šlo vse tako, kot bi moralo, pa močno upanje in vera, da to zmorem. Prošnje Bogu, Mariji in vsem svetnikom so bile uslišane in rodil se je fantek Joži, ki me je takoj po rojstvu tako živo pogledal v oči, da še danes nosim v sebi to podobo kot najlepši spomin. Tako smo postali družina v pravem smislu: oče, mati in otrok, pa zraven seveda tudi stara mama in ata, saj smo vsi živeli pod isto streho.

Ne, ne moreš si predstavljati, dokler tega sam ne doživiš. Kako lahko taka mala štručka spremeni življenje, koliko lepega, koliko veselja in radosti, pa tudi skrbi in ne-prespanih noči. Točno to sem si želela, to sem hotela in s tem tudi živela. Mine leto, dve in kar nič več se nočeš spominjati vsega hudega, to je minilo, to je preteklost. Rasti začne nova želja, da bi družinico povečali, da bi naš sinek dobil družbo. Kmalu se je nabralo toliko poguma, da sem stopila do zdravnika in ga povprašala za nasvet. »Če si pripravljena ti, smo tu tudi mi, če bo potrebno,« se je malo za šalo in malo za res razgovoril moj zdravnik. Z možem sva se odločila, da poskusiva, le da je bilo tokrat zame še težje. Težave so se ponovile, od obiskov bolnišnice do posegov, v ozadju pa misel, da je mali sinek doma sam brez mamice. Globoko v srcu še danes čutim, da je bil Bog z menoj res milosten, saj sem imela zlato taščo, ki je poskrbela, da je bilo za vse poskrbljeno in sem lahko mir-no preležala tiste krizne dni ter čuvala novo bitjece, ki je

raslo v meni. Meseci so minevali in vsi smo se pripravljali na novega člana naše družine. Prevladovalo je mnenje, da je na poti punčka, toda ko je prišel čas, se je rodil naš Mitja. Joži je tako ves ponosen stekel k stari mami in vpil, da je tako, kot je on rekel, da je dobil bratca in pika. Želel si je brata in bil tako ponosen, da ga je lahko že čuval, saj je on bil taveliki brat. Tako smo postali velika družina, srečna, z vsemi problemi, ki jih je prinašalo odraščanje, šola, puberteta, osamosvajanje in z vsem, kar življenje prinaša s časom. Vsa leta sta bila Joži in Mitja zelo navezana na stara starša, z njima sta preživela ves čas, tudi tistega, ki bi ga lahko v vrtcu, pa sta bila raje doma. Prišel je čas, ko nas je prvi, mnogo prezgodaj, zapustil stari ata in še posebno Joži ga je dolgo pogrešal. Tako sta se sinova še bolj navezala na staro mamo in ona nanju. A z leti je prišlo tudi to slovo, dokončno so ostali pa nikoli pozabljeni spomini.

To, da imaš nekoga, ki ga imaš rad in da ima nekdo tebe rad, da nekdo misli nate, to je zame pomemben blagoslov in to je zame čar družine. Zavedam se, da je lepo, če se v družini bremena porazdelijo, da se le tako sreča, radost in ljubezen pomnožijo. Tako ostane družina vrednota, v katero zaupaš in v katero tudi verjameš. Na-jina otroka sta zdaj odrasla fanta, vsak s svojimi željami in cilji. Resnično upam, da čutita svoj dom kot najlepše zatočišče, kjer si lahko ustvarita svoje mlade družinice. Zdaj so moje želje in upi usmerjeni samo v to, da bo Bog milosten tudi do mojih otrok in ju bo čuval vedno in povsod.

Stanka Koritnik

Foto

grafi

je so

sim

bolič

ne.


HV

AL

EŽ

NE

MIS

LI

O D

RU

ŽIN

I

8

Valovi, ki sem jih včasih opazoval zleknjen v zaledju, v svojem varnem kotičku plaže, so me vedno spominjali na koga. Spominjali so me na ljudi. Bučno in silovito zdrvijo proti tebi, zaletijo se v tvoje bitje, presekajo tvoje življenje. Vse buči in se peni. Glasno je in divje. Nekaj časa. Vedno pride neka skala, zid, stena. Vedno pride nekaj. Nekaj kar val prelomi v njegovem najvišjem gre-benu, ga zaustavi z glasnim pljuskom, da se ponižno skesan ali pa užaljeno jezen obrne in vrne, od koder je prišel. Ponikne in za sabo ne pusti niti sledi, razen spomina nanj nekomu, ki ga je občudoval bolj kot le mimoidoči opazovalec, nekomu, ki ga je nerodno poškropil po obleki na prvem zmenku za obalo, da mu je mokrota hlač hlapela v živo rdečico na licih.

Ljudje pač odhajajo. Vedno. Kakor valovi. Vračajo se, od koder so prišli, in puščajo večje in manjše sledi. Včasih jih še poiščeš v imeniku, največkrat samo v spominu. Bližina, ki jo slutiš za zaprtimi očmi svojih sanjarjenj o preteklem.

Morda je ravno v tem in zato mama tako posebna. Mama nikamor ne gre. Mama je vedno tukaj in če je ni več, je vseeno, koliko si star, te gotovo sili na jok. Ona je zvezda stalnica, severnica, in če slučajno, bognedaj, ugasne, ostale zvezde sicer še žarijo, a nimajo več smis-la. Ne znaš se več orientirati v življenju prav zares in sčasoma nehaš pogledovati v nebo v upanju na rešitev. Moja mama ni nič drugačna.

Kar malo sram me je priznati, da se iz otroštva ne spomnim veliko. Vem. Tečno in nehvaležno je delo mame, da njen odraščajoči otrok pozabi, se ne spomni, tisočih neplačanih nadur sredi noči, zaradi katerih bi vsak pošten delavec upravičeno zahteval doživljenjsko rento. Sram me je, da ne morem v svoj spomin priklicati njenih neštetih pogledov v mojo posteljico, ko je v meni gorela vročina in so se pljuča oglašala kot preluknjan meh harmonike. Sram me je, da se ne spomnim njenih strganih trenirk na kolenih, ko je z mano vztrajno vozila avtomobilčke po mojem

Živiš v meni

Post 2013 • 1-2

Foto

grafi

je so

sim

bolič

ne.

9

avtocestnem odseku od kuhinje do veže. Sram me je, da sem pozabil njene žareče oči, ko mi je v trgovini zapenjala novo bundo, mene pa je zanimal le konjiček na žetone za vogalom.

No, vse vendarle ni zbledelo. Spomnim se kot danes njenih naježenih las in dvignjenih obrvi, ko sem ji nosil v kuhinjo pri babici žabe iz mlake, polže skrite globoko v svojih hišicah in deževnike. Spomnim se njenih prosečih pogledov v nebo in iztegnjenega ka-zalca, ki žuga, ko so jo sestrine solze prisilile, da mi je izbrskala iz hlač fračo in ko sem na prvem drevesu na poti v šolo raztrgal prejšnji dan kupljene hlače. Krive so bile češnje. Takrat se mi je zdelo, da mi verjame in ni me bilo sram, ko mi je tako tožno in očitajoče rekla: »Urban, kaj te ni nič sram?« Ni me bilo. Danes me je toliko bolj za nazaj.

Nisem več tako zelo mlad, da bi si mislil, da lahko mami kdajkoli povrnem. Življenje te nauči, da boš za takšno ljubezen, ki ne sprašuje nič in vse postori, večni dolžnik. Z ničemer si je ne zaslužiš in z ničemer je ne izzoveš. Podarjena je, kakor otrok mami v naročje. Kaj torej z njo narediti? Tudi to me je naučila mama. Otroka, ki ga imaš rad, pač pestuješ. Tudi jaz. Pestu-jem v svojem naročju in nikoli nočem izpustiti iz rok njenega varnega stiska dlani, ko me je prvič popeljala čez zebro na drugo stran ceste, njenega tihega, skoraj plahega neodobravanja mojih neumnosti, njenega vonja po topli juhi, ko sem ob nedeljah po maši iskal njeno bližino, njenih tresočih prstov, ko mi je vezala rumeno rutico pod vratom, njenega pogleda, ki me je edini vedno pospremil izza kuhinjskega okna, ko sem odhajal od doma, prav do konca ulice, do točke, kjer sem izginil za vogalom. Velikokrat ga nisem videl. Čutim, ga še danes.

Včasih imam občutek, da se človekovo življenje ne-prestano topi, da vse odpada kot stransko, kot ba- last, dokler ne prideš k jedru, k srčiki. Toliko vsega je že odpadlo na mojih poteh. Ne ti, mama. Ti si ostala. Ostala si zato, ker si brez kupljene vozovnice prišla v moje srce, v moje jedro, še preden sem uspel postaviti obrambne zidove in vrata z zapahi. Od tu ni več poti nazaj. Oba veva, da je tako. Tu si in živiš v meni.

Urban Lesjak

Foto

grafi

je so

sim

bolič

ne.

NEDELJA, 17. marec10.00 radijski prenos svete maše ob začetku misijona; mašuje nadškof Turnšek

17.00 prvi misijonski pogovor z nadškofom Stresom

20.00 prenos rožnega venca iz radijske kapele (vodijo redovnice)

21.00 ponovitev misijonskega pogovora

PON. - PET., 18. - 22. marec10.15, 13.00 in 17.00 misijonski pogovori (18., 20. in 22. marca z nadškofom Turnškom, 19. in 21. marca z nadškofom Stresom).

21.00 - 23.00 ponovitev misijonskih pogovorov

Posnetki misijonskih pogovorov tudi v radijskem arhivu na radijski spletni strani.

SOBOTA, 23. marec9.00 radijski prenos svete maše ob sklepu misijona; mašuje nadškof Stres

VABILO:Radijski misijon na Radiu Ognjišče

ŽIV

IMO

LE

TO

VE

RE

10


Sonce je že naznanjalo pomlad, ko sem se v nedeljskem jutru odpravljala k Rudiju na klepet. Na Zdole. V sebi sem pobrskala po tistih lepih spominih, s katerimi sem se srečala z Rudijem. Vem, da sem na izletu v Salz-burg občudovala njegovo voljo, njegov humor, njegovo voljo do življenja. Takrat na avtobusu se mi je zdelo, da ga imajo vsi radi in da ga želijo imeti za svojega. Bil je nasmejan, vesel in to je podarjal tudi drugim. Misli niso pobegnile trgatvi, na kateri sem v njegovem vinogradu obirala letino. Še danes čutim, kako je bil ponosen na pridelek tistega leta in na dobrote mize, ob kateri smo se trgači zvečer zbrali. Ni pozabil na posebej sočuten način izraziti hvaležnosti za svoje punce, ki so poskrbele, da je bilo na mizi veliko dobrot. Vem, da sem takrat iskreno čutila, da ima rad svojo zemljo in delo; in vse svoje.

Vem, da bolezen zadnje čase ni šla mimo Rudija, zato sem v sebi razmišljala, ali se je dotaknila njegovega te-lesa ali pa morda tudi njegovega močnega duha, ki ga ima v sebi. In ob dobri kavi in domačem zavitku sva

kramljala … In bilo mi je dano …

Rudi, otroštvo je že tam nekje zadaj. Pa vendar. Se ga radi spominjate ?

Lepo otroštvo sem imel. Skromno, preprosto, pa vendar smo se že takrat naučili, da je potrebno v življenju delati in imeti delo rad. Drugo svetovno vojno smo preživeli; vsak po svoje. Jaz v šoli in še danes se velikokrat spo-minjam tistih strogih nemških učiteljev, ob katerih nas je kar zmrazilo. Ja, smo se pa naučili ubogati in smo ve-deli, kaj beseda pomeni.

Doma sem dobil pečat iz svoje tradicionalne verne družine, to je popotnica za celo moje življenje.

In mlada leta ?

Doma sem prevzel kmetijo in s ponosom povem, da sem jih preživljal na Zdolah. In nekega dne smo igrali v igri: Naj bo stara al’ pa mlada in tam sem spoznal svojo ženo.

Veruj, delaj in odpri dom za druge ... samo to je pomembno

Rudi Pleterski:

Post 2013 • 1-2

Foto

: dru

žinsk

i arh

iv

11

Zdi se mi, kot da je bilo včeraj. In vnelo se je. Poročila sva se, si ustvarila dom, družino. In na to sem pono-sen. Vera je pri nas imela mesto v vsakem izmed nas in za celo družino. Radi in obvezno smo hodili k maši, po maši pa smo se zbirali skupaj na nedeljskih kosilih, in se podružili. Mi se vsi radi družimo, si vzamemo čas drug za drugega. In nedeljska sveta maša je kot kruh za to druženje. Tam se človek sreča s sabo, s svojim Bogom, potem pa si lahko napolnjen in se daš še drugim.

Vidim, da kmetija v vašem besednjaku zaseda posebno mesto. Vam je bila ljubezen do zemlje položena že v zibelko?

Zemljo imam rad. Rad delam na zemlji, na Zdolah. Ta ljubezen te napolni. In to delo nam je dajalo kruh. Ob njem in z njim smo rastli. Kmetija na nek način veže. Vedno so potrebne še kakšen roke za pomoč, da gre lažje in … takšno delo je tudi priložnost, da smo z drugim. Sam sem rad delal in še bom, samo da pride prava spomlad. To je kot hrana. Danes se moje punce vračajo domov in pomagajo pri delu. Takrat pa smo skupaj in lepo je; to imam rad.

Pa na traktorju je bil čas za kakšno desetko rožnega venca?

Včasih tudi. Včasih za pesem, včasih za misli, včasih za …

Rad bi povedal mladim, da je prav, da hodijo k sv. maši, vsaj nedeljski. Nedeljska maša vsakega človeka spravi na pravi tir, zato ni prav, da jo mladi opuščajo. Vesel sem, da je na Zdolah maša in želel bi, da tako tudi ostane. Da bi pa imeli svojo faro in župnika, tako kot včasih, to pa bi bilo že … Ne moreš prav preživeti praznikov, če ne hodiš redno k maši. Samo za božič in veliko noč ni prav, je premalo … Maša ti res nekaj da in rad bi, da bi mladi to spoznali … samo redno je potrebno hoditi, pa je ... vse ostalo pa pride samo po sebi.

Rudi, ko se vas spominjam, ste bili vedno tako veseli, tak dobrovoljček in vedno se je v družbi klicalo Rudi, Rudi … se je bilo potrebno za tako naravnanost do ljudi posebej truditi …

Vedno sem si rekel, da sem zadovoljen človek, da takšen sem in moram biti in konec … čeprav je bilo v mojem življenju tudi nekaj velikega petka … ampak za njim je vedno vesela aleluja. Res je, da mi je vera veliko dala. Vsak dan upanje in moč, da sem vstal, vzel delo v roke in si rekel, da je na Zdolah tako ali tako najlepše. In s tem zvečer zaspal. Tako je. In če si takšen, pridejo ljudje radi k tebi.

Kaj bi Rudil rekel bralcem Videmčana za

Foto

: dru

žinsk

i arh

iv

ŽIV

IMO

LE

TO

VE

RE

postni čas …

Naj bodo dobri, naj gredo k maši in naj poskušajo imeti radi življenje in ljudi okoli sebe. In življenje bo imelo tako rado vse nas.

Med kramljanjem sem čutila, da je Rudijev duh še močan. Njegov pogled še vedno odločen in mislim si, da ima v sebi še načrte. Ko sem pregledovala njegov al-bum s fotografijami, sem se zjokala. Rudi na Zlatih letih na Pohorju, avtobus romarjev na obisku pri Rudiju na Zdolah, Rudi leti z letalom, ker bi iz zraka rad videl svoje Zdole, Rudi leti z balonom, Rudi ob mizi s svojimi pun-cami stokrat in v vseh letnih časih … in na vseh - tisti nje-gov smeh in čutenje dobre volje. Rudi ima pridne roke in z njimi je ustvaril svoje življenje. Družina in vera sta bili tisti, na kateri se je zanesel, da mu dajeta pravo pot. Ponosen je na Zdole in rad jih ima. In svojo razširjeno družino, svoje punce, ki na takšen in drugačen način poskrbijo, da je miza polna dobrot.

Ja. Ko bi delček svojega doma znali ceniti vsi in bili pripravljeni tudi na življenje za druge … in da bi se bili v sebi zmožni odločiti, da je samo življenje za druge vredno življenja …

Mojca

Post 2013 • 1-212

Na svetu in v človeškem življenju, polnem hitrih spre-memb in nenehnega gibanja k nečemu novemu, toliko stvari mine. Minejo starodavne navade in šege, podrejo se visokoleteče želje, umrejo še tako globoka hrepenenja, postarajo se obrazi, propadejo zidovi in vrednost izgubijo včerajšnji zakladi. Stvari minejo. Ljubezen? Ne, ona nikoli ne mine. Raje se vrne v naročje tistega, ki jo je izkazal ...

Pred tremi meseci sem izrekla prepričanje, da Marija ne bo imela nič proti, če smo si njeno bližino izbrali za našo

Župnijska karitasv novih prostorih

13

akcijo vrečk. In imela sem prav. Ne samo, da ni imela nič proti, prepričana sem, da je tudi za nas prosila ... kakor v evangeliju ... In nabralo se je (prinesli ste) 140 napolnjenih vrečk. To pomeni: 57 kg moke, 36 l olja, 24 kom marme-lade, 40 kg sladkorja, 28 kg riža, 44 kom konzerv, 21 kom-potov, 32 kom makaronov, pa keksi, pa čokolada, pa kava, pa pralni prah, pa ...

Z vašo pomočjo smo lahko 20 družinam ali posa-meznikom pomagali s plačilom položnic (vse skupaj skoraj 3.000 €). 40 družinam – posameznikom smo nekajkrat na leto pomagali s paketi hrane. Dva dobrodel-na koncerta, nekaj obiskov, pogovorov. To je groba bi-lanca dela v lanskem letu, ki jo prenese papir. Na njem ni hvaležnosti, objemov, solz veselja, razočaranja. Odpiranje vrat in tkanje novih poznanstev. Skrb za lastno duhovno rast. In bolečina ob besedah, da nismo nič delali. Na pa-pirju ni vaših molitev, vaše podpore. Tudi ni številnih pros-tovoljnih ur sodelavcev. Niti ur pomoči in besed: “Ivanka, kaj pa tvoje zaupanje v Svetega Duha?”

V naši bilanci ni Marijinih besed svojemu sinu (podobno

kakor v evangeliju): “Prostorov nimajo!” Lahko sem jo slišala. Sicer ne vem, kolikokrat je morala prošnjo pono-viti, a odziv Sina je viden. Viden in otipljiv. Novi prostori ... Ja, prav ste slišali. Novi prostori. Naši prostori.

Pravniki bi me tukaj najbrž opozorili na definicijo last-nine, ampak to ne more zmanjšati našega veselja in hvaležnosti KS Dolenja vas. Slišala nas je in dala v najem prostore starega doma. V najhujšem decembrskem mra-zu so hiteli z menjavo dotrajanih oken, s pospravljanjem doma ... Ni čudno, da sem cel december imela solzne oči ob pesmi: »oj, ti mesto betlehemsko, ki nas nočeš ...«

In dočakali smo 29. januar 2013. Naš dan! Dan, ko nam je bila zaupana samo gola stavba. A za nas mnogo več. Ta gola stavba nam predstavlja zaupanje, potrditev, možnost ... Ko je v prostoru zazvenela Viktorijina »I have a dream«, smo dobili plačilo za vse ure prostovoljnega dela, za ne-prespane noči. Do sedaj nepremagljive težave so nam postale neznatne. Naše delo je dobilo smisel. Dokazali ste nam, da nismo sami.

Stvari minejo ... sanje in hvaležnost nikoli.

Ivanka Zupančič,voditeljica Župnijske karitas

Župnijska karitasv novih prostorih

Foto

: Boš

tjan C

olar

ič

14


ŽIV

IMO

LE

TO

VE

RE

Post 2013 • 1-2

Ponovno so oživele steze in poti, ki vodijo h križem, ka-pelicam, cerkvicam ter nas vabijo, da jih zopet obiščemo. Zato se Videmčani tudi letos v nedeljskih popoldnevih zbiramo v Stari vasi in v čudoviti zbranosti ter poveza-nosti romamo z molitvijo na ustnicah za križem proti cilju. To je pot, na kateri se v naše misli vpleta molitev – enkrat glasna, drugič tiha: za otroke, za družino, zase, za prijatelje, za srečo, za mir … K molitvi križevega pota pa nas vsak petek vabi tudi naša župnijska cerkev, kjer se s poglabljanjem v skrivnost Kristusovega trpljenja iz tedna v teden bolj zavedamo, da smo v vseh križih življenja tiho zoreli. V srcu spoznavamo, da je vse bila pravzaprav milost.

Ko sem pred začetkom postnega časa v topli sobi premišljevala, s čim naj si ga letos obogatim, se mi je spr-va zdelo, da bi bilo lažje iti na konec sveta, kot pa postni čas preživeti v sožitju z najbližjimi, kot prepustiti svoje življenje Njemu in ga prositi, naj mi da toliko ljubezni, kolikor jo potrebujem in sem jo zmožna deliti naprej. Tako težko je prepustiti vajeti svojega življenja nekemu Jezusu Nazarečanu, o katerem vem včasih veliko, spet drugič pa povsem premalo. Vem pa, da si želim, da bi bil moj letošnji postni čas drugačen od drugih dni, ker si ga želim preživeti v luči križa in premagovati samo sebe. Zato moram ven iz tople sobe, na hladno in poiskati priložnosti, da prisluhnem križu.

Ko se mi je pogled v jutru druge postne nedelje ustavil na novi pošiljki snega, sem skoraj podlegla zapeljivi skušnjavi o popoldanskem počitku pred televizorjem. Vendar pa me je v istem trenutku tudi že prešinila misel, da je postni pohod vendar ena od tistih priložnosti, ki jo iščem. Novi snežni odeji pa se je tik pred odhodom

od doma pridružil še dež in ob prihodu v Staro vas me je ponovno minila volja do hoje na Kremen. A ker mi postni čas vendarle pomeni čas, ko se poraja trud, ko gre zares, in ko vsako premagovanje šteje, sem se hitro prenehala smiliti sama sebi in se ostalim zbranim pridružila pri molitvi in premišljevanju prvih petih postaj. Medtem ko smo v cerkvici prisluhnili križu, pa je prenehalo deževati … in spet mi je Gospod dokazal, da je edino on tisti, ki za vse poskrbi. Med potjo proti vrhu sem večkrat s pogledom objela s snegom pokrito naravo in bilo mi je lepo in toplo pri srcu, kajti vedela sem, da prihaja pomlad tudi v mojo deželo, v sivino mojega vsak-dana, nad moje grehe in slabosti. In vem, da se bom še vračala na to pot, ker je to pot, ki me kljub trpljenju in bolečini osvobaja.

Vesna

Vse ima svoj smisel v križu. Zato ni brez križa nobena cerkev; nobene daritve, nobenega posvečevanja in nobene službe ni brez križa. Ni mogoče vzdržati in zmagovati brez križa.

(Štefan Wyszynski)

Na križ si šelPostni pohodi v letu vere

Foto

: Milo

š Kuk

oviči

č

15

Gregor Čušin: Jona, besni prerok

Postni večeri

»Ne vem, koliko vi poznate Sveto pismo, Staro zavezo, preroka Jona ... za vas bom jaz nocoj prerok Jona.«

In je bil. In mi smo (bili) Ninivljani.

Z jasno besedo ter iskrivo mislijo, z izostrenim in izob-likovanim talentom je bil Gregor Čušin za vse, ki smo mu prisluhnili, prerok. Prerok, ki prebuja zaspane misli in skuša vreči iz ustaljenih tirnic; prerok, ki želi odstraniti razvade in porušiti navade, ko te postanejo grešne; pre-rok, ki ne prikimava misli, da je vseeno in ki se ne strinja, da je dobro in prav, »če vsi tako delajo«.

Prijetno in iskreno smo se nasmejai, ko se je Jona prepiral z Bogom, kričal nanj, mu razlagal o tem, da nima prav, da se ne strinja z njim, da je njegova strategija napačna,

da so njegova pričakovanja naivna in da bo »tudi če se danes kaj spremeni, čez pol leta gotovo vse spet po starem« ... Iskreno smo se mu nasmejali, saj smo vsak trenutek v Jonovih mislih in besedah, v njegovih dvomih in uporništvu videli delček samega sebe. Samega sebe, s svojo pametjo in voljo, kako stojimo pred Bogom in se bo-rimo z njegovo voljo in njegovo Božjo modrostjo. Kričimo nanj, se jezimo, ne razumemo in ga prepričujemo.

Poleg svoje slike, ki smo jo lahko vsak trenutek zrli v ogledalu, ki nam ga je držal Jona, pa smo med iskrenim smehom opazili še jasen odsev, sliko našega otroškega uporništva, sliko naše neposlušnosti Očetu in Njegovim, Božjim zapovedim. Morda smo jih zato naštevali tako polglasno, plaho in negotovo. »Če jih ne znate in ne upate povedati na glas, kako pa jih boste živeli?« nas je posvaril Jona. Božje zapovedi za kristjana niso nekaj, kar bi si lahko prikrajal, izbiral in nabiral, kakor dobrine v na-kupovalnem centru. Biti kristjan pomeni sprejeti Božje zapovedi. In to »v kompletu«. »Trda je [bila] ta beseda.« Preroško trda. A tako vzpodbudna za postno pot spreo-brnjenja.

Hvala, mojster Čušin, da si bil ta večer za nas prerok Jona.

Mitja MarkovičFoto

: Milo

š Kuk

oviči

č

Foto

: Mitj

a Mar

kovič


16

ML

AD

A C

ER

KE

V

Post 2013 • 1-2

Narnija. Dežela sanj, želja, poguma in povezanosti. Vendar vseeno temačen kraj, z zlobno čarovnico, ki uniči vse, kar je dobrega in ne daje zadnje priložnosti. Ta kraj že sto let spremlja zima, božiča pa ni nikoli. Ampak Aslan ne počiva. On čaka na prvi trenutek, na prave ljudi in se ne pusti priganjati. In ostali mu zau-pajo. Verjamejo, da bo Aslan pripeljal brate in sestre, ki bodo, z ljubeznijo in močno vero, v mrzlo Narnijo zopet prinesli pomlad ter uničili ledeno čarovnico in njeno kamnito srce.

V to čarobno zgodbo smo vstopili tudi birmanci in ani-matorji, ki smo se tudi letos odpravili na dva duhovna vikenda, v kraja, katerih najvišjim vrhovom kraljujeta zapuščena, pa vseeno mogočna in toliko čarobnejša gradova. Aslan nas je poklical na dva posebna kraja, kjer smo lažje začutili njegovo prisotnost. Najprej nas je povabil, da si ogledamo njegovo zgodbo, nato pa se je umaknil korak vstran, vendar nas ni izpustil iz očetovskega objema. Z njegovo pomočjo smo spozna-

Birmanci in animatorji letos v “Narniji”

vali pomembne stvari, ki se nam dogajajo v težavnih najstniških letih. Srečali smo se s seboj, s svojim mišljenjem in delovanjem, z družbo in raznimi mediji, ki nas obdajajo ter na nas kar močno vplivajo, seveda pa nismo pozabili niti na naše družine, ki nas bogatijo in vzpodbujajo, vsaka na svoj poseben način.

Aslan pa nam je pripravil tudi pot, kjer smo spoznali sebe, svoje prijatelje in se srečali s temo, ki je včasih lahko naš najhujši sovražnik. On je že vedel, da mora tako narediti, mi pa smo mu seveda zaupali.

Tako smo se srečno vrnili iz čarobne pustolovščine, tokrat še bolj prepričani, da je naša pot prava in odločeni, da mu sledimo in pomagamo oznanjevati Njegovo voljo.

Pa vi? Veste, kdo je Aslan? Morda je odgovor skrit, vendar ga je mogoče najti povsod. Samo zaupati mu moramo.

Špela Černič, animatorka

Birmanci in animatorji letos v “Narniji”

Foto

: Tja

ša M

esin

ger

17

18


ML

AD

A C

ER

KE

V

Volčiči smo se ponovno odpravili v svet novih čudes in risanih junakov, s pomočjo katerih smo odkrivali, kaj je v življenju najlepše in kako se je za to včasih potrebno tudi boriti. Zato pa je seveda potreben … POGUM.

Tokrat smo se krški volčiči znašli v škotskem visokogorju, za nas je bilo to Prevorje, kjer smo, kot je za Škote tudi značilno, tvorili štiri klane: McFish, McZvezde, McSport in McPearl.

Vsak klan je imel svojo zgodovino in kulturo, prav tako pa tudi svoj zaščitni znak in nekaj, v čemer je bil ta klan najboljši. Pomembno pa je, da smo vsi klani skupaj tvorili popolno celoto. Naše zimovanje je tako potekalo ob zgodbi mlade škotske princese z imenom Merida. Vendar pa to ni bila čisto navadna princesa, kakršne smo vajeni iz os-talih pravljic. Merida je bila namreč izurjena lokostrelka in je svoj prosti čas najraje preživljala s svojim konjem An-gusem, s katerim sta jezdila čez širne škotske poljane. Na turnir so prišli pripadniki ostalih klanov, ki so se med se-boj borili za Meridino roko. Vendar pa si ona tega ni želela, zato se je odločila, da se bo podala na svojo pot in da bo

spremenila starodavni običaj. Vse to pa je povzročilo veliko zmešnjavo in bes. Ker pa to še ni bilo dovolj, je po škotskem kraljestvu strašil velik zloben medved Mordu. Ko se je Merida na pomoč obrnila k čudaški čarovnici in ji je ta izpolnila željo, se je vse skupaj še bolj zapletlo in Merida je morala hitro spoznati, kaj ji je v življenju najbolj pomem-bno. Da je pravočasno uspela izničiti urok, je morala uporabiti vse svoje sposobnosti in spretnosti, pri tem pa je odkrila tudi pomen POGUMA.

Volčiči smo se tako POGUMNO odločili, da bomo tudi mi prispevali svoj del in pomagali Meridi. Za to je bilo najprej potrebno, da si je vsak klan izdelal najprej svoj grb, vsak član klana pa si je moral izdelati tudi čisto pravi lok ter puščice in jih okrasiti v bojnih barvah svojega klana. Da smo lahko puščice tudi spravili, je bilo nujno, da smo si naredili tudi "žoke". Izdelali smo si tudi tarče, da smo strel-janje z lokom lahko vadili in se tako izurili v spretnostih lokostrelstva. Ker pa je strašni Mordu strašil po našem kraljestvu, smo se odpravili tudi na lov za njim, kjer smo si prav tako pridobivali novo znanje in se pripravljali na končen boj z Mordujem. Zadnji dan smo se tako tudi mi

Bodi pogumen!

Zimovanje volčičev

Post 2013 • 1-2

Foto

: arh

iv st

ega K

rško

1

19

odpravili na turnir, kjer so se klani pomerili med seboj in se dokončno naučili vseh spretnosti lovljenja. Kajti ravno tedaj se je prikazal velik, strašen in zloben medved Mordu, ki smo ga na srečo pogumno in uspešno pokončali. In tako je v kraljestvu ponovno zavladal mir in veselje.

Na zimovanju smo tudi ustvarjali, saj smo si poleg orožja za boj izdelali še prečudovite molitvene kockice, prav tako pa smo ulovili kar nekaj novih plenov in jih predstavili os-talim članom krdela. Volčiči smo medse sprejeli tudi lepo število novih volčičev, ki so se odločili podati na to pot in tako častno prejeli svoje kožuščke. To pa je namigovalo tudi na praznovanje in veselo druženje. Nikakor pa ne smemo pozabiti tudi na snežno rajanje, saj je ravno v času našega zimovanja (15.–17. februar) v naše veselje zapadel novi sneg in nam tako ponudil možnost lopatkanja, san-kanja ter uživanja v snegu, pa tudi obilico dobre volje, ve-selih, zadovoljnih in nasmejanih obrazov.

Zimovanje smo tokrat zaključili skupaj s starši, ki so se lepo odzvali povabilu in prišli na zaključno skavtsko mašo, pri kateri smo volčiči tudi ves čas sodelovali z razni-mi uvodi, prošnjami, zahvalami in seveda s petjem.

Volčiči smo preživeli prijeten in zasnežen vikend v najboljši družbi svojih prijateljev. Skupaj smo odkrivali, kako pomembni sta družina in ljubezen in da je včasih potrebno uporabiti vse svoje zmožnosti za skupno dobro. Seveda pa je bilo najpomembnejše to, da smo bili sposobni zbrati dovolj poguma in se soočiti z vsemi težavami, kajti najtežje je pogum najti prav v svojih srcih. Od sedaj naprej bomo pogumno gledali v svet in tako delajte tudi vsi vi …

… BODITE POGUMNI!

Klavdija Bizjak, Bagira

Foto

: arh

iv st

ega K

rško

1

ML

AD

A C

ER

KE

V

20


se je pisal ugleden mož, o katerem so govorili, da je član mafije. Pa ni bil ta možak nesramen ali brezobziren in ta strah sploh ni bil tako strašen. Imel pa je ta mož strašno karizmo, nikogar ni pustil ravnodušnega in s svojo pretkanostjo in strahospoštovanjem je znal priteg-niti slehernega vaščana. Bil je strašno razgledan mož …

Tako smo začeli letošnje zimovanje izvidnikov, ki so pred tem pokazali, da zmorejo in so iz pravega testa. Z nami sta šli sovoditeljici Metka in Franja, ki sta skrbeli za naše želodčke, v nedeljo pa je na pomoč priskočila še Vesna. Vsem še enkrat najlepša hvala za vsak trenutek in čas, ki so ga bile pripravljene darovati za nas.

Pa se vrnimo h gospodu di Costa Lombardi … Član mafije? Se sliši dokaj negativno, kajne? Pa ni tako. Uporabiti smo morali veliko sivih celic, da smo lahko spretno obračali številke in premišljeno zaslužili s prekupčevanjem.

Zimovanje izvidnikov

DiCosta Lombardi

Post 2013 • 1-2

Foto

: arh

iv st

ega K

rško

1

21

V petek smo se preizkusili v skavtskem pokru, bilo je napeto, polno visokih zneskov in zastavljenih kovancev, a na koncu je izkupiček pobral le en vod.

Sobotno dopoldne je zaznamovala orientacija in odkri-vanje okolice po Prevorjah. Poleg odkrivanja pa veliko tveganja, zagnanosti, premišljevanja in preračunavanja, kje bomo svoje talente najbolje vnovčili.

Popoldne smo se pozabavali na pomrznjeni snežni odeji in s svojo spretnostjo skušali pridobiti cekin ter ga prinesti do svoje ekipe.

In ker zdrava tekmovalnost nikoli ne škodi ter naši iz-vidniki kar prekipevajo od znanja, je temu sledil »skavt talent«. Lahko bi rekla, da talent za hitro reagiranje imajo, talent za petje tudi ne zaostaja in skavtsko znanje jim ni ravno tuje.

Po slastni večerji so se znašli sredi borze, kjer so se spoznali s podjetji, spremembo tečajev, izplačilom divi-dend, naložbami in delnicami, s krediti ter obrestmi … Potrebno je bilo veliko preračunavanja in premišljenih odločitev, pa kljub vsemu tudi nekaj sreče.

Petek nam je torej povedal, da se igre na srečo ne izplačajo in so tvegane naložbe velikokrat pogubne. So-bota je s športnimi stavami to misel nadaljevala, a kljub temu smo se v večerni igri naučili, da se nam investicija in zvestoba nekemu podjetju na dolgi rok splača in nas vmesna nihanja podjetij ne smejo zavesti. Poleg tega pa so nas talentne kartice na orientaciji spomnile na Jezu-sovo priliko o talentih, ki nam pove, da moramo svoje talente vnovčiti in jih deliti z ostalimi. Vseeno pa tudi razkazovanje in razvijanje talentov vedno ne obrodi naj-bolj sočnih sadov.

Nedelja je bil tisti dan, ko smo se naučili, da se inves-ticija v ljubezen in prijateljstvo vedno splača. Kar storiš z ljubeznijo se ti vedno povrne, če ne na Zemlji pa v Nje-govem kraljestvu. Izdelali smo si obeske, napisali pismo prijatelju in sprejeli v četo 9 izvidnikov.

In najpomembnejše – razglasili zmagovalca. Častni naziv familie di Costa Lombardi so si prislužili vi-harniki, ki jih čaka noč preživeta ob opazovanju zvezd v tamkajšnjem observatoriju.

Toliko na kratko in na hitro, čeprav bi pripoved lahko bila precej daljša, a vsak je napisal svojo in vsak v srcu

Foto

: arh

iv st

ega K

rško

1

ML

AD

A C

ER

KE

VŽupnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

nosi svoj vtis. Naj vam zaupam delček mojega.

Zame se je zimovanje začelo že mnogo prej, s prvo mis-lijo in s prvimi pripravami. S sovoditelji smo pobrskali v svojem predalu idej, jih dali na kup in začelo se je ust-varjanje, ki je vedno zabavno in te kljub delu napolni s posebno energijo.

Končno je prišel petek. Polna pričakovanj in vznemir-jenja sem čakala na odhod. In ni bilo treba dolgo čakati, že sem se znašla na avtobusu. Takoj je nastala super klima in ozračje je elektril skavtski duh.

Prispeli smo in začela se je nepozabna dogodivščina, pri kateri so se poleg programa najbolj vtisnili v srce nas-mejani obrazi, iskreče oči, navihane ideje in spontane izjave. Kot bi mignil, je bila nedelja in v vsej polnosti dogajanja, kljub le nekaj uricam spanja, sploh ni bilo časa za utrujenost. Bil pa je čas za ceremonijo sprejema v četo. Čas, ko se mi vedno potijo roke, da ne bom česa »zaribala« in čas, ko vedno komaj čakam, kaj bodo pove- dali s svojim pismom.

Vrnili smo se že skoraj v Krško, ko sem izvidnikom zaželela lep preostanek nedelje in rekla: »Upam, da ste se imeli lepo!« Z zadnjih sedežev se nenadoma zasliši glas: »100 procentno, super!« Takrat se mi je na obraz narisal nasmešek … in vedela sem, da nam je uspelo.

Tattia di Costa Lombardi

Post 2013 • 1-222

V torek, 19. marca, ob 19. uri v župnijskem domu.

Naš gost bo

dr. Drago Ocvirk

Drugi postni večer

Vera, dar Božjega prijateljstva

Documents

Videmčan 1-2 Post (2013)