Videmčan 7-8 (2007)

WWW.VIDEMCAN.SI

2

PO

ŽIR

EK

ZA

DU

ŠO

Veliki šmaren 2007 • 7-8

Marija, hvala ti za vse milosti

Ko v teh vročih dneh naše telo hrepeni po osvežitvi, tudi s kakšnim požirkom vode, niti ne slutimo, da tudi naša duša pričakuje osvežitev na duhovni ravni - s kakšno lepo besedo ali dejanjem.

Najboljša učiteljica in vzgled v teh dejanjih nam je mati Marija, ki pozna otroke in ve, kaj je zanje najbolje. Uči nas potrpljenja, žrtvovanja, zadoščevanja, odpovedovanja in predvsem nas uči veliko moliti, kar je v tolažbo nam in v čast našemu Bogu.

A vedno znova se z žalostjo v srcu zave-damo, da vsak nekam hiti, da se vsakemu nekam mudi. Nimamo časa za sosede, prijatelje, znance, kaj šele, da bi nekomu privoščili skromen – DOBER DAN. In ob vseh teh obveznostih in hitenju naj ima-mo še čas za pogovor z Marijo, Jezusom, Bogom? Ali ni to vseeno malo preveč? Ja; nikoli ni preveč odpovedi, potrpljenja in spoštovanja do soljudi, ki jim morda že prijazen nasmeh veliko pomeni. A koliko bolj je šele vredna iskrena in vdana mo-litev k naši materi Mariji. Ona je vedno z nami. Kadar smo najbolj osamljeni in čisto na tleh, je tu, nam v tolažbo in oporo, na katero se vedno lahko povsem zanesemo. Je tista kapljica, tisti požirek za dušo, ki nas bo vedno okrepil, nas osvežil in nas po bližnjici pripeljal do tako želenega cilja. Bodimo srečni in veseli za tako skrbno Mater.

Obhajamo njen največji praznik in prav bi bilo, da bi kot njeni vdani otroci

obiskali kakšno od njenih svetišč in se ji zahvalili za vse dobrote in posredovanja in za naša nepremišljena dejanja pri nebeškem Očetu. Marija je edina, ki je res prava srednica in besednica med nami in nebeškim Očetom in morda nam pripravi kakšen krepilen požirek za dušo na našem brezbrižnem romanju.

Marija, hvala ti za vse milosti, ki nam jih deliš.

Mija Glavač

3

S spoštovanjemin slogo

Branimir Vodopivc, ključar in

predsednik KS

Letos mineva 380 let, odkar so naši predniki položili temeljni kamen in sredi Dolenje vasi zgradili cerkev posvečeno sveti

Mariji pomočnici. K njej so se zatekali v zahvalo rešitve pred kugo, ki je takrat pustošila v deželi. Pred Turki so se obvarovali

z visokim obzidjem, ki stoji še danes.

Večjo prenovo je cerkev doživela v letih 1886-1887, ko je na Vidmu deloval župnik g. Dragotin Ferdinand Ripšl, ki je poskr-

bel za pozidavo zvonika, novega glavnega oltarja in poslikavo notranjosti, ki še danes krasi našo cerkev. Poslikavo je opravil

umetnik g. Matija Bradaška. V letih 1993-1995 je cerkev dobila nov zvonik in nov krog iz dragocene kamnite kritine, ki

ji zagotavlja varno kljubovanje za novo stoletje. Ob tem so bili umeščeni tudi novi zvonovi, klicarji naše bitnosti. Prav tako je

bilo obnovljeno tudi obzidje z lepo trdno ograjo.

Pred nami je praznovanje jubileja, 380–letnice gradnje (1627–2007). S kakšnimi napori so zgradili in nam v varstvo

zapustili najdragocenejši spomenik kraja, si težko predstav-ljamo, če samo pomislimo na takratno tehniko gradnje in

skromne gospodarske razmere.

Glede na to, da danes živimo v miru in blaginji, je prav, da iz hvaležnosti in spoštovanja naši jubilantki poklonimo nov dar

za novih 380 let.

Ta dar so nove klopi, lepe in trdne, iz najboljšega lesa, ki nam jih je izdelal mizarski mojster g. Ivan Hriberšek iz Globokega.

Danes se mu iskreno zahvalju-jemo z željo po dobrem zdravju in nadaljnji ustvarjalnosti. Odločili smo se za prostovoljne darove tis-tih, ki imajo svoj kraj radi in tistih, ki simpatizirajo s krajem in našo jubilantko. Vsem darovalcem se prav iskreno zahvaljujemo v želji, da jim namenjen dar ne bo priza-dejal vsakdanjih izdatkov. Želimo si, da bodo danes blagoslovljene klopi ob vsakokratnem bogoslužju polno zasedene. Prav tako si želimo ohraniti nedeljsko sveto mašo tudi v bodoče.

Težko verjamemo resnici, da sta tako blizu druga drugi v letu 1627 nastajali dve cerkvi, v Dolenji vasi cerkev svete Marije pomočnice, v Starem Gradu pa cerkev svetega Miklavža.

Tudi cerkev svetega Miklavža je vzorno vzdrževana od tamkajšnjih domačinov. Prav tako se je pri-jetno ozreti na sveže obnovljeno kapelico ob gostišču Pinterič. G. Pinterič se je odloči za današnji jubilej, 120-letnico kapelice, zaprositi za njen blagoslov.

Vsem krajanom Krajevne skup-nosti Dolenja vas se zahvalju-jem za stalno skrb za lepoto in urejenost kraja. Z medsebojnim spoštovanjem in slogo nam to tudi uspeva.

Želim si, da bi bilo tako tudi v bodoče.

Čestitam k našem krajevnem prazniku.

4

38

0 L

ET C

ER

KV

E V

DO

LE

NJI

VA

SI

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Naša domača cerkev

Naša domača cerkev v Dolenji vasi stoji na idiličnem kraju; pravzaprav na sredi vasi in po drugi strani spet tako malo na hribčku, da jo lahko vsi vidimo in čutimo. Po besedah naših prednikov, ki so tudi imeli to cerkev zelo radi, so vodile k njej številne romarske poti; tako je še danes na določenih mestih obzidja mogoče razbrati, da so ljudje na ta hribček, v to cerkev, radi prihajali. Ko je bila nekega dne iz Dolenje vasi umaknjena tudi šola, je ta cerkvica postala tudi prostor za kulturno središče. S tem smo še pomnožili ljubezen do nje.

Res je, da pripadamo videmski fari in da jo imamo radi; toda ljubezen do cerkve v Dolenji vasi je mnogo globlja, bolj

vzvišena in tista, ob kateri človek čuti pravo pripadnost. V tej cerkvi sem zliva-la solze svoje sreče, prav tako sem v njej jokala s priprošnjo Mariji, ko mi je bilo najbolj hudo. Marija pozna vso srečo mo-jega življenja in vso bolečino in pod nje-nim varstvom smo vaščani varni. Pri njej dobim blagoslov za moje poti.

Ponosna sem nanjo in ne morem mimo tega, da ne izrazim občutij, ko sem v teh poletnih dneh opazovala tujca, ki sta občudovala to cerkvico. Prav lepo je bilo videti njuno začudenje in čutiti moj ponos, da je to naša domača cerkev.

Vesela sem, ker bomo ob prazniku kra-jevne skupnosti praznovali, še bolj vesela in ponosna sem, da bomo v cerkvi ime-li nove klopi, ki bodo lahko zanamcem govorile, da smo radi skrbeli za to cerkev. Upam, da se bomo pod okriljem Marije še tedensko srečevali pri maši. Vem pa, da nas to praznovanje povezuje.

Marta Starec


Na to cerkev me vežejo spomini mojega otroštva. Tako dobro in tako živo se spo-minjam trenutkov, ko smo kot otroci hodi-li k sveti maši ob večjih praznikih. Bilo je tako lepo, še posebej zato, ker je bila takrat cerkev polna mladine in otrok. Velikokrat se spominjam svojih devetdnevnic, ker je bilo na njih vedno tako lepo in sveto. Otro-ci smo se zelo radi zadrževali okoli cerkve. Tam smo se igrali. Včasih mi še danes misli uidejo v takratne čase in res sem vesela, da imam v srcu te lepe spomine na cerkev. Sicer pa me naša lepa cerkev s hribčka dnevno pozdravlja. Marija me blagoslavlja in me čuva na mojih poteh; tudi moje drage.

Zelo sem bila vesela, tako kot ostali vaščani, ko smo imeli nedeljske maše v naši cerkvi tedensko.

Z domačo cerkvijo sem zelo povezana, zato sem z dobro voljo in z vso energijo, ki jo premorem, rada opravila »blagajniško«

vlogo v zvezi z nabavo klopi v cerkvi. Klopi so res lepe in bodo številnim rodovom govorile, da so v Dolenji vasi nekoč živeli pridni in delovni ljudje, ki jim ni bilo težko narediti kaj v skupno dobro.

Takšne akcije ljudi med sabo povezujejo, prav tako pa nas povezujejo praznovanja. Letos bo to praznovanje zaradi blagoslova novih klopi in kipa Marije še toliko bolj veličastno in slavnostno in vem, da nam bo lepo, ko bomo skupaj praznovali.

Marija nas vodi in blagoslavlja. Upam in vsi si želimo tako, da se bomo k njej v cerkev v Dolenji vasi zatekali s priprošnjami ob nedeljski maši.

Marija nas vodi in blagoslavlja

Zinka Deržanič

6

PO

LE

TN

E D

EJA

VN

OS

TI


Na skrivnostni slediPoletni tabor skavtske čete Krško 1 v Slovenskih goricah

Skavti smo celo leto čakali na vrhunec skavt-skega leta, in sicer na poletni tabor. Tako smo se vodniki in podvodniki odpravili v Slovenske Gorice že petkovega jutra. Do nedelje, ki je bil dan začetka poletnega tabora, smo poskrbeli, da smo naredili vso potrebno opremo tabora - vhod v tabor, jambor, kopalnico (ki je bila tlakovana) ter toaletne prostore itd. Ko je težko pričakovana nedelja prišla, je prišla tudi ostala četa; vsi smo jih z glasnimi kriki ter pozdravi sprejeli v taborni prostor. Tako se je začel naš prvi poletni tabor, ki si ga bomo za vedno zapomnili. Dnevi so bili polni raznih dogodivščin, pripetljajev, polni smeha, zabave ter norosti in tiste prijetne razposa-jenosti, ki je značilna za mladega človeka. Mislim, da si bo marsikdo najbolj vtisnil v spomin progo preživetja. Ko smo se na srečo vsi živi vrnili v tabor, smo bili blatni od glave do nog. Ampak nam se je vse skupaj zdelo zelo zabavno in vsak izmed nas je bil ponosen nase in ponosen na prijatelje, da mu je uspelo.

Skavtstvo je pravzaprav način življenja. Način življenja z naravo; v skupnosti, do bližnjega in je tudi pot do Boga. In da bi se preizkusili, kako smo že iznajdljivi, smo se nekega popoldneva odpravili na »hajk«. Odšli smo v bližnje kraje, kjer smo si pri domačinih priskrbeli prenočišče ter večerjo. Šele takrat smo spoznali, kako so tukaj v teh krajih pri-jazni, saj so nas sprejeli v lastne hiše, čeprav niso vedeli o nas nič več kot to, da smo krški skavtje in da je Mitja naš duhovni vodja. Tale hajk je bil za nas res izkušnja na poti k odraslosti. Najbolj slovesni del tabora pa je bila cere-monija. To ni bila takšna, kakršno smo imeli ponavadi. Bila je nekaj posebnega, saj smo takrat prvič izrekli obljubo ter dobili svoje skavtske rutice. Tako smo postali pravi skavti in skavtinje. Ko smo kvadrat razdrli z glas-


7

Na skrivnostni slediPoletni tabor skavtske čete Krško 1 v Slovenskih goricah

nim klicem, smo si namenili tisoč objemov ter spodbud in si čestitali. Bili smo ponosni. Veseli. Srečni. Dobri. V naslednjih dneh pa smo tudi dobili skavt-ska imena. Ime imamo po živali našega voda (lisice, viharniki, svizčevke, bobrovke, gamsi ter sokoli); vsako ime pa krasi pozi-

tiven pridevnik. Nekateri so postali bojeviti, iskrivi, prijateljski, neustavljivi, hrabri, po-zorni, ljubki, simpatični, očarljivi, prikupno zmedeni, sončni, mavrični, požrtvovalni, živahni,temperamentni …Seveda pa našega tabora ne bi bilo, če ne bi imeli tako odličnih voditeljev. Zato bi se vam radi zahvalili, da ste nam omogočili takšno razkošje in polnost dogodivščin ter zanimivosti. Upamo, da bomo tudi mi nekoč takšni kot vi, ter da bomo za zgled mlajšim generacijam. Na taboru smo podrobneje spoznali, kaj skavtstvo je. Z zanimanjem smo spoznavali nove stvari, pridobivali izkušnje ter novim izzivom rekli DA! Ampak tudi skavtstvo je skrivnostna sled. Tudi če jo raziskuješ vse življenje, ji ne prideš do konca.Poletni tabor se nam je za vedno vtisnil v spomin in nas za vse dni povezal …

Klara Eva – Mavrična lisica

8

RE

PO

RTA

ŽA

Z R

OM

AN

JA


Sredi junija se je skupina romarjev iz naše župnije odpravila na romanje k Materi Božji v Lurd in Fa-timo ter k apostolu Jakobu starejšemu v Santiago de Compostela.

Prvi dan nas je pot vodila preko Italije proti Az-urni obali do Nice in Atipes, kjer smo prespali, naslednji dan pa smo hiteli skozi Provanso – ogledali smo si znamenito srednjeveško mesto Carcasson z dvojnim obzidjem, zvečer pa smo že prispeli pod Pireneje v znamenito romarsko središče Lurd. Nasproti trga Esplanade, kjer je po Marijinih prikazovanjih Bernardki zrasla mogočna podzemna bazilika svetega Pija X., smo naslednji dan prisostvovali maši narodov. Ta dan smo se udeležili tudi procesije z lučkami, kjer smo s kitico lurške himne in desetko rožnega ven-ca, ki ga je naprej molil kaplan Martin, sodelovali tudi Slovenci. Kako ponosno se počuti Slovenec, Slovenka, ko se v množici velikih narodov zasliši na tako milostnem kraju slovenska beseda!

Že popoldne pa smo imeli križev pot. Pretresljivo in obenem čudovito je gledati ljudi, tako tiste, ki so »navidezno« zdravi in invalide, s kakšno pobožnostjo in upanjem ter zaupanjem ljudje poklekajo pred Marijino podobo in se dotikajo skal pri votlini, ki so že čisto gladke od neštetih rok, ki so prosile in se tudi zahvaljevale za vsa ozdravljenja.

V sončnem jutru naslednjega dne pa smo sklenili »lurško romanje« s sveto mašo pri votlini prika-zovanj.

Četrti dan nas je pot vodila skozi Baskijo do Bur-gosa, kjer smo si ogledali gotsko katedralo iz 13. stol. ter dan sklenili v Leonu. Naslednji dan smo

si ogledali baziliko sv. Izidorja in pot nadaljevali proti drugemu cilju našega popotovanja San-tiagu de Compostela, kjer smo imeli popoldan mašo v eni izmed kapel mogočne katedrale sve-tega Jakoba – apostola starejšega, objeli njegov kip, si ogledali kripto z njegovimi relikvijami. San-tiago je staro božjepotno središče, kamor so že v davni preteklosti (10. stol.) romali ljudje iz vseh koncev Evrope. Zelo priljubljena je bila tudi med Slovenci. Marsikdo se s te romarske poti ni vrnil. Po nočitvi v Santiagu smo zjutraj srečali tudi dva slovenska »el camina«, ki sta ravno zaključevala to naporno pa obenem, verjamem, čudovito pot.

Iz Santiaga nas je pot vodila do znamenitega ro-marskega svetišča Bom Jesus do Monte v bližini Brage. Do cerkve na hribu so speljane mogočne baročne stopnice. Zelo lep je oltar, ki prikazuje Golgoto. Tu smo imeli sv. mašo, nato pa smo pot v deževnem vremenu nadaljevali proti Portu – drugem največjem portugalskem mestu in hkrati najpomembnejšem pristanišču, kjer še vedno prevažajo vinske sode s posebnimi čolni. Mesto je razprostrto na sedmih gričih. Ogledali smo si mogočno frančiškansko cerkev, kripto z grobni-cami ter samostan. Ogled Porta pa sklenili v eni izmed številnih vinskih kleti, kjer smo si ogledali samo klet z ogromnimi sodi. Seveda pa smo zna-meniti portovec tudi degustirali. V večernih urah pa smo prispeli na naš zadnji romarski cilj – Fa-timo.

Naslednje jutro smo imeli sv. mašo v eni izmed kapel v sklopu mogočne bazilike. Po zajtrku smo imeli križev pot skozi oljčni nasad do vasice Aljustrel, kjer smo si ogledali rojstni hiši fatimskih

Romanje v Fatimo velika milost in blagoslov


9

vidcev – treh pastirčkov Lucije dos Santos ter bratca in sestrice Hijacinte in Frančiška Marto. Že leta 1916 je angel pastirčke pripravljal na ve-like dogodke. Danes tam stoji kip angela in treh patirčkov, ki klečijo in zbrano poslušajo. Ti veliki dogodki so se začeli 13. maja in končali 13. oktobra 1917, vsakega 13. v mesecu. Na mestu prikazovanj stoji kapelica s kipom Marije, kot so jo opisali otroci.

Marija jim je pri vseh videnjih naročala, naj vsak dan molijo rožni venec za mir v svetu. 13. julija jih je naučila znamenito molitev, ki jo molimo po vsaki desetki rožnega venca: »O, Jezus, odpusti nam naše grehe, obvaruj nas pekelnskega ognja in privedi v nebesa vse duše, posebno še tiste, ki so najbolj potrebne Božjega usmiljenja!« Pri zadnjem prikazanju se je zgodil velik čudež. Sonce se je začelo vrteti okoli svoje osi in sipalo žarke mavričnih barv, potem je začelo naglo padati in v vijugah poplesavalo. Prizor je tra-jal kakšnih deset minut in videli so ga, ne samo 70.000 ljudi kolikor se jih je zbralo pri zadnjem videnju, temveč tudi številni precej oddaljeni od doline Irija. Pri tem videnju jim je tudi naročila, naj vsak dan molijo rožni venec in delajo pokoro

za svoje grehe. Tukaj so bile tudi razodete tri fa-timske skrivnosti: da bo prvi svetovni vojni, ki je takrat divjala v Evropi, sledila še hujša; pohod komunističnih režimov ter tretja, ki je bila razodeta leta 2000 – napad na belega škofa – papeža. Zvečer smo se tudi v Fatimi udeležili procesije z lučkami, kjer se je tudi ta večer v nagovoru slišala slovenska beseda našega kaplana Martina in desetka rožnega venca, ki ga je naprej molila vodička Slavica.

Ta dan smo si še ogledali bližnje mestece Batal-ha. Ustavili pa smo se še v ribiški vasici Nazare, kjer smo si nekateri kar pošteno zmočili noge v valovitem a toplem Atlantskem oceanu.

Romanje smo sklenili naslednje jutro s sveto mašo v kapeli na trgu Esplanade ter se napotili proti Lizboni, kjer smo si sicer samo na zunaj ogledali veličastni samostan svetega Hieronima ter se v poznih popoldanskih urah z letalom vrnili v do-movino.

Videti eno največjih svetovnih romarskih središč je veliko doživetje. Obiskati tri največja svetovna romarska središča naenkrat pa je velika milost in blagoslov.

Marija Dorbež

10


Družina in ŽivljenjeGradimo odnose, za katere je vredno živeti

Veliko je načinov, kako lahko človek doseže osebno rast. Eden je druženje v skupine. Nenazadnje smo ljudje v skupinah vse življenje: v vrtcu, šoli, na delovnem mestu, ko preživljamo svoj prosti čas, v veri … Dolžina poti pri-jateljstva so odvisne od dajanja in preje-manja in šele takrat, ko sta ti dve vred-noti uravnovešeni, posameznik raste.

V tej skupini sva našla nekaj kamenčkov, ki sva jih z veseljem vstavila v mozaik življenja.

Jožica in Andreas

Ko sva se pogovarjala, kaj naju je v tem letu še prav posebej nagovorilo, sva bila istih misli, kako isti »material« vedno znova in drugače nagovarja.

Namreč, v šestih letih sva letos že tretjič šla skozi isto gradivo. Ker je Božja bese-da živa in dejavna, naju je letos povsem drugače nagovarjala kakor lani oz. pred šestimi leti. To sva najbolj opazila pri opravljanju »domačih nalog«.

Bogata in prijetna je bila ta letošnja izkušnja.

Renata in Štefan

ZA

KO

NS

KA

OB

ČE

ST

VA


(Nadaljevanje pričevanj zakonskih parov iz prejšnje številke Videmčana)

Z veseljem sva se tudi midva odločila, da svoje zakonsko življenje obogati-va z vključitvijo v zakonsko skupino. Pričela sva bolj poglobljeno razmišljati o krščanskem zakonu.

Ponujeno nama je bilo, da sva se pogo-varjala in razmišljala o stvareh, ki so za naju pomembne, a se jih verjetno ne bi dotaknila, če ne bi bila k temu nagovor-jena s strani literature in pogovora.

Čeprav je v ospredju delo med zakoncema, sva se veselila vsakokratnega srečanja z drugimi pari in prijetnih klepetov, druženja ter izmenjave mnenj in pogle-dov na zakonsko in družinsko življenje.

Marjetka in Jože

Veseliva se srečanj zakonske skupine, saj si vsaj takrat vzameva čas zase. Do-ber odnos med partnerjema je temelj za srečno družino. V letošnjem letu naju je nagovorilo naslednje načelo zakonskega življenja: »Zakon, ki je Bogu po volji, ne nastane tako, da ti najdeš popolnega partnerja, pač pa tako, da dovoliš, da popolna božja ljubezen in popolno božje sprejemanje teče skozi nepopolno osebo – tebe – proti drugi nepopolni osebi – tvo-jemu partnerju«.

Trudiva se, da bi gradila najin dom na temeljih ljubezni, zaupanja, spoštovanja in vere.

Upava, da se bomo srečevali tudi v pri-hodnje.

Polonca in Boštjan

je glasilo župnije svetega Ruperta v Krškem - Videm ob Savi.

Ureja ga uredniški odbor: Mojca Kukovičič, Alenka Gorjan, Tomaž Petan, Martin Dolamič Konrad in Mitja Markovič.

Fotografije: Andreas Repše, Peter Gorjan, Miloš Kukovičič in arhiv Videmčana.

Oblikovanje in priprava za tisk: Mitja Markovič. Lektoriranje: Milena Žičkar Petan.

Tisk: Geršak, KolorTisk, Krško. Naklada: 1000 izvodov.

Spletno mesto: Videmcan.SI. Naslov uredništva: [email protected].


Jaka CerjakMaruša Kodrič

Lana BalasTim Andrejaš

Karin DirnbekJan Kerin Jankovič

Karin FurarNik Podbregar Lozar

Julijana IvićŠtefanija Padovnik

Milan LuskovecMihael Peruci

Jožef VolčanjšekIvan Konrad Bernardič

Po skoraj dveh letih raziskovalnega dela prihaja med nas

edinstven prispevek k poznavanjuzgodovine naše župnije in našega

mesta:

zbornik ob 850-letnici prve pisne omembe naše pražupnije

“Med najlepše kraje slovenskega Štajerja šteje se

ŽUPNIJA VIDEM”.

Trinajst poljudno-znanstvenih prispevkov izpod peres desetih

strokovnih sodelavcev.Preko 380 strani velikega

formata v vrhunskem barvnem tisku.Več kot 300 starih dokumentarnih in

sodobnih barvnih fotografij, risb, re-produkcij, portretov, načrtov, listin. ..

Prvič objavljamo veliko

dragocenega gradiva zbranega iz arhivov in muzejev ter zasebnih zbirk.

Zgodovina župnije od prvih nastankov skozi razburljiva obdobja več kot osmih stoletij vse do skokovitega razvoja mesta

in župnije v 20. stoletju

Prvič objavljamo narodopisni del znamenite Ripšlove kronike,

v prevodu Olafa Lovrenčiča,izjemno zanimive imenske sezname

jožefinskega katastra za vse vasi naše župnije iz leta 1789 inseznam vseh znanih duhovnikov, ki so

delovali v naši župniji.

Zbornik izide na Rupertovo nedeljo, 30. septembra.

Prednaročniška cena za videmske farane 35€.

Prednaročila sprejema župnijska pisarna.

Zelo priporočamo!


DO

BR

OH

OTN

A O

BV

ES

TIL

A

Documents

Videmčan 7-8 (2007)