Videmčan 1 (2009)

2

Pot, ki je čudovita, osrečujoča in lepa

So besede ...

... tiste prve, ki jih spregovorim v življenju. Na njih se običajno dolgo čaka in potreb-no je prehoditi dolgo pot in vložiti veliko truda, da se zlogu doda zlog in da beseda izzveni iz ust. Te besede žanjejo veliko po-nosa bližnjih.

... ki jih izgovarjam s premislekom, v tisti tihi največji modrosti, ki jo premorem. Te besede so izraz mojih čutenj; so slut-nja ljubezni; odsev prijaznosti. Z njimi običajno drobni peščici izbrancem povem, da jih imam rada; da jih pogrešam; da sem vesela, ker so prijatelji. Ostanejo v

meni in prijetno je, ko sem jih deležna.

... ki jih spregovorim v naglici vsakdana. Običajno prazne, brez pomena. Človek se velikokrat kar navadi na situacijo, da govori zato, da zapolni praznino zunaj in znotraj sebe, zato te besede ostanejo prazne. So kot neme freske, s katerimi ob-metavam svoj vsakdan. In včasih se zgodi, da povzročijo tudi bolečino. Kot črv dvoma se naselijo in črvičijo ...; tuhtajo; razjeda-jo; spodkopavajo še tisto malo upanja, ki ga premorem. Včasih se zgodi, da besede zadajo udarec. Takšen, da posamezniki ne premorejo moči, da bi se pobrali; niti, da bi dvignili glavo, ker besede glodajo in glodajo. Kot črv se naselijo v posameznika in tam ostanejo; včasih kar za lep čas ...

... s katerimi kričim. Želim, da so glasne in jih drugi slišijo. Morda se mi zdijo same po sebi tako prazne in brez pomena, da jih namenoma spegovarjam v glasnosti. In če nas ob tem glasnem govorjenju ne poslušajo; takrat te besede spregovarjam

še glasneje; da pač preglasim nemir v sebi ... Z njimi ovijemo praznino in osam-ljenost.

... ki povezujejo. Vedno so spregovorjene s tehtnim premislekom. Dajejo jutru še več jutra, ljubezni še več ljubezni, roki roko in rami ramo ... Zaradi njih ne omagam.

... s katerimi se dogovarjam. Povem jih, da želim, da moji besedi, ki je tehtna in izraz moje biti, sledi beseda, in da besede stojijo, da imajo moč, da dobijo delo in da dobijo priložnost za delo, za dejanje. Bližnji jih radi slišijo.

... tiste sladke, ki si jih šepečejo zaljubljenci

... Izgovorjene s čutenjem, s tistim večnim pridihom pomladi v sebi, ker pač želimo ljubiti. Dajejo življenje, razlog za upanje.

... ja; na dan spregovorim na milijone besed. Takšnih in drugačnih. Včasih tehtam, ko govorim, morda iz svoje pretkanosti in preračunljivosti, včasih tehtam, ko spregovorim, ker imam v sebi tisto malo modrosti, ki jo uprabljam pri govorjenju; včasih spregovarjam in go-vorim tja v en dan in nimam volje, da bi poslušala bližnje. Včasih s svojimi beseda-mi prekinjam nekoga ... tako pač nekako, dan za dnem. Sicer pa imam v malhi na milijone pretkanih besed, s katerimi lahko opravičim svoje stanje.

Pomembno je, kako govorim. Pomembno je, da moja beseda velja in stoji. Zato naj bo ta čas pred nami priložnost, da premis-lim, kako govorim in morda je čas, da pomislim, kakšna je moč moje besede.

Mojca Kukovičič

Postni čas 2009 • 1

PO

ŽIR

EK

ZA

DU

ŠO

3

Pot, ki je čudovita, osrečujoča in lepa

Mitja Markovičžupnik

Pred začetkom letošnjega postnega časa so nas škofje s svojim pastirskim pismom kar malo presenetili. Najprej zato,

ker so ga posvetili mladim kristjanom. Saj res, letos je leto mladih. A tudi škofje bi se lahko prepustili skušnjavi, da bi

se mladi izgubili pod grmado množice drugih pobud, ki so se zgrnile nanje: Pavlovo leto, Slomškovo leto, leto priprave

na evharistični kongres ... Potem, ko so škofje pokazali na družbene razsežnosti, na politiko in na šolo, so drugi del svo-jega pisma napisali nadvse stvarno, analitično in hkrati dovolj

napolnjeno z upanjem.

Večina mladih, ki v osnovnošolskih letih zahajajo v cerkev in k verouku, se z vstopom v srednjo šolo odmakne od aktivne verske prakse in zdi se, da Boga več ne potrebujejo, pravijo

škofje in navedejo nekaj razlogov za to. A med nami so mladi, opažajo škofje, ki ostajajo zvesti Bogu in Cerkvi tudi

v najtežjih letih odraščanja. Nekateri imajo v svojih družinah trdno oporo za to, nekateri so prehodili lastno pot spreobr-

njenja in poglobitve.

Ozrli so se na v bližnji preteklosti uspešne modele mladinskih dejavnosti v Cerkvi, kot so mladinske veroučne skupine ter duhovne vaje za mlade. V svojem času so bile to odlične

dejavnosti. Ne smemo pozabiti, da je pomemben del jedra našega župnijskega občestva rasel in se oblikoval ob

tovrstnih dejavnostih. Danes ste to odgovorni zakonci, očetje in matere, ki se zavedate milosti, ki ste jih prejeli in ta zaklad

skrbno izročate svojim otrokom, hkrati pa izkazujete tudi zelo veliko mero odgovornosti do župnije, do celotnega občestva.

Med danes razmeroma uspešnimi načini dela z mladimi škofje naštevajo srečanje mladih v Stični, animatorsko–orato-rijske dejavnosti, skavte in nekatera nova duhovna gibanja, ki

so posebej pozorna tudi do mladih.

Pričujoči Videmčan je kot nalašč kar nekoliko »mladinski«. V zadnjem mesecu so bile na svojih zimovanjih vse tri skavtske skupine, animatorji so na anima-vikendu poskrbeli za osebno duhovno rast, za tem pa v svoje vrste sprejeli nove animatorje, pred nami so duhovne vaje za letošnje birmance.

Tačas je znamenje upanja pri nas tudi še osnovnošolski verouk, čeprav ga obiskuje manj kot polovica vseh osnovnošolcev iz naše župnije. Samo upamo lahko, da trend iz velikih mest ne bo prodrl do nas. Na katehet-skem simpoziju smo slišali, da so mnoge župnije v večjih slovenskih mestih, kjer obiskuje verouk v vseh devetih razredih na primer 30 veroučencev.

Stopili smo v postni čas. Samo po sebi se spet zastavlja vprašanje, kaj bomo. Naredili reklamo za krščanstvo? Da, a ne na televiziji in na oglasnih panojih. Naše dejavno krščansko življenje bo reklama za tiste, ki so se od občestva oddaljili, za tiste, ki iščejo in nenazadnje tudi za mlade kristjane, ki so pred odločitvijo živeti z Bogom, mimo njega ali morda celo proti njemu.

Vedno bolj moramo razmišljati, kako vero približati mladim, kako jim pokazati, da je to pot, ki je čudovita, osrečujoča in lepa. Za to pa mora vedno večji krog dejavnih župljanov začutiti veliko mero odgovornosti za posredovnje vere mlajšemu rodu. Velika mera odgovornosti pa leži na krščanskih družinah, ki bodo morale še z večjo vnemo gojiti globoko duhovno življenje in na nevsiljiv način voditi mlade k Jezusu.

4

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

PO

STN

I Č

AS

Post - čas ljubezni, ker nas tudi ljubezen uči čakanja,

odpovedi in odtegovanja

Intervju z Ivanko Zupančič, voditeljico Župnijske karitas


Dobro smo vkorakali v novo leto. Nabrali smo že prve zvončke, si pode-lili za valentinovo tople poglede in rdeče srčke in brž nas je pepelnična sreda zresnila in nam naznanila, da smo stopili v poseben resen čas leta. Postni čas. Že hodiš v njem ali še tipaš tam kje na začetku stopnic?Postni čas je zame že od nekdaj pose-ben dejaven čas. Čas nenehnega dela na vseh ravneh mojega življenja. Čas neneh-nih priložnosti, da naredim inventuro. S sabo; z odnosom do Boga, z odnosom s prijatelji, z bližnjimi ... To je čas, ki bogato obrodi sadove. Blizu mi je, rada ga imam in se ga nikoli ne bojim ...

Teh 40 dni je vedno idealna priložnost, da ugotovim, kje sem in po kateri poti hodim; idealna priložnost, da razmislim, na koga se opiram na tej poti. Je to res Jezus ali pa morda ...

Resnično je to idealna priložnost, da se sprašujem, kakšna je moja vera in ali res v sebi čutim, da je bil križan za nas ... Po drugi strani pa ta dejavnost v odnosu do sebe, v odnosu do Boga v meni poraja številna vprašanja. In vprašanja zahtevajo odgovore.

Vprašanja znajo biti za- nimiva in odlična prilo-žnost za duhovo deja-vnost posameznika. Se nikoli ne zasuješ z njimi, potem pa ob teži vsega »trpljenja«, ki spremlja ta čas, obtičiš nekje v kotu? Neb sploh ne. Če s svojim življenjem misliš zares, po-tem se to ne zgodi. Vedno se trudim, da sprejemam

odgovornosti, s tem pa tudi križ. Sicer pa je tu še molitev, ki je pravi obliž za take situacije.

Torej; v tem času več moliš ... Imaš za to prav poseben obred?Molim, ko začutim, da potrebujem mo-litev. Morda več, če se bi lahko temu tako

reklo, morda bolj poglobljeno, morda bolj disciplinirano ... In ker sem bolj na-ravnana k miru v sebi, je potreba po tem pogovoru z Bogom večja. Tudi kakšna dobra knjiga se v tem času bolje prileže. Sveto pismo pa ... lepo ga je brati ... ko se umiriš, zna še prav posebej spregovo-riti. Danes sem ob branju spoznala, da je Gospod milostljiv.

Ti pri vsem pomaga tudi odpoved kaki »razvadi«? Sama sem neizmerljiva ljubiteljica kave in čokolade. Ne mine dan brez odlične kave in vsaj koščka dobre črne čokolade. V postnem času pa se jima odpovem. Rečem si, da zmorem in preprosto gre. To me krepi. Hkrati pa bom denar, ki ga

dnevno potrebujem za to svoje razva-janje, namenila za dobrodelne namen. Pridružena sem tudi akciji – 40 dni brez alkohola.

Mislim, da brez takšnih odpovedi ni pravega notranjega prečiščevanja. Ude-ležujem se tudi postnih pohodov, ki jih or-ganizira župnija. Postni pohodi so odlična priložnost, da se izognem, da bi nedeljsko popoldne preživela pred te-levizijo, hkrati pa so odlična priložnost, da z udeleženci pokramljam. Ljudje smo družabna bitja in se radi družimo in pogovarjamo, vendar nam vsakodnevno hitenje onemogoči, da bi bile naše besede bolj pristne in prijazne. Postni pohodi so res pravo pomagalo, da lahko preživimo dejavno svoj nedeljski čas ... sama se jih skozi vse leto spominjam. Prvi, tisti na Libno, je zame vedno najbolj zgovoren ...

Dejavna si tudi pri župnijski Karitas. Boš v teh štiridesetih dneh tej de-javnosti dodala še kakšne cilje?Da. Naša Župnijska karitas je dobro zakoralaka na pot. Postala je tudi del mene, del mojih dni. Pravzaprav več ne mine dan, da ne bi nekaj postorila v tej smeri. Dobro je zvečer zatisniti oči, ko

je glasilo župnije svetega Ruperta v Krškem - Videm ob Savi.

Ureja ga uredniški odbor: Mojca Kukovičič, Alenka Gorjan, Tomaž Petan

in Mitja Markovič. Oblikovanje in priprava za tisk: Mitja Markovič.

Lektoriranje: Milena Žičkar Petan. Tisk: KolorTisk, Krško. Naklada: 600 izvodov.

Spletno mesto: Videmcan.SI.

veš, da si nekaj dobrega naredil za tiste, ki potrebuje kakršno koli obliko pomoči. Resnično, samo življeneje za druge je vredno življenja. Sicer pa ... vabljeni k sodelovanju, vabljeni k tej obliki »življenja za druge« ... Vem, da mi je Bog dal roke tudi za to, da z njimi pomagam.

Morda je nekaj dni prezgodaj, toda vseeno, kakšno je tvoje spročilo post-nega časa?Naj si izposodim misli neznanega avtorja in povem tisto, kar res čutim; postni čas je čas ljubezni, a tudi ljubezen nas uči čakanja, odpovedi in odtegovanja. Postni čas je čas milosti – a ta milost nas uči prenašati bolečino in sprejemati trpljenje. Postni čas je čas zbiranja biserov ... Želim, da bi jih na velikonočno jutro našli vsi ...

Pogovarjala se je Mojca

Foto

: Milo

š Kuk

oviči

č

6


Foto

: Arh

iv st

ega K

rško

1

Na skalo posvetavolkovi gremo

Najmlajši skavti

Kar vsi po vrsti smo bili malo vznemirjeni: stari volkovi (kot se v džungli imenujemo voditelji), pa starši naših malčkov, morda še najmanj najmlajši skavti, volčiči in volkuljice, ki smo se sredi februarja odpravili na svoje prvo zimovan-je k Svetemu Primožu na Pohorju. Najmlajša skavtska veja je zaživela v letošnjem letu. Res-da smo se v tem času že dodobra spoznali, se navadili na življenje v džungelski igri (osnova pedagoškega procesa v tej veji je Kiplingova Knjiga o džungli), saj se srečujemo trikrat na mesec ob sobotah. A celoten konec tedna je velika odgovornost za vse. In kot tako smo jo tudi vzeli.

Glede na velik izziv, ki je bil pred nami, je bilo slovo od staršev na Vidmu manj žalostno, čeprav je bila za nekatere volkce to prva izkušnja večdnevnega bivanja brez staršev. Avtobus nas je v poznih petkovih urah pripel-jal na odmaknjeno pohorsko vasico nad Dravsko dolino. Z nami so bile tri sodelavke Župnijske karitas: Anica Troha, Vesna Turnšek

in s. Maristela. Spoznali smo se z našim novim bivališčem, si pripravili prenočišče, se razde-lili v gruče, se spoznali s pravili skupnega bi-vanja, povečerjali, zmolili ... Ura je bila pozna, a energije je še ostalo. Kljub temu je na našo džunglo kmalu legla tišina nočnega počitka.

Sobota je bila zelo bogata in polna izzivov. Dopoldanski lov, ko smo sledili Čilovim pere-som in reševali naloge: take živalske in one sve-topisemske, ene z zavezanimi očmi in druge z očmi na pecljih. Seveda uspešno. Zimovanju bi nekaj manjkalo, če bi si ne privoščili nekaj ur na snežnih strminah. Čeprav so nas prijetno utrudile, smo se navdušeni zapodili v ustvar-jalne delavnice. Izdelovali smo prave zimske čepice, valentinove srčke, se učili skrivnosti


LE

TO

ML

AD

IH

7

Foto

: Arh

iv st

ega K

rško

1

skale posveta, velikega klica in pesmi, se učili o rdeči roži, se pomerili v skrivalnicah ... Vseka-kor je bil dan tako zanimiv, da smo v soboto po večerni molitvi zaspali že povsem brez težav.

Vrhunec zimovanja je bila nedelja. Že od jutra dalje smo čutili, da bo ta dan nekaj posebnega. Seveda, Gospodov dan. Dan Velikega Thaja mu pravimo džungelski prebivalci. Seveda smo se odpravili v Njegovo hišo k sveti maši. Za tem pa smo se odpravili na našo prvo ceremonijo, na skalo posveta. To je bila velika svečanost, saj smo oblekli nove oranžne kožuščke, Akela, Bagira, Kaja in Balu pa smo ob tem volčičem spregovorili vzpodbudne besede za življenje v džungli. Bilo je res slovesno. Z zastavami v sončnem dopoldnevu. Ne morete si pred-stavljati, s kakim ponosom smo oblekli nove kožuščke. Primerno praznično je bilo tudi ko-silo. Našim džungelskim prijateljicam Anici, Vesni in s. Maristeli smo se z rožicami iz Ka-jine delavnice zahvalili za njihovo dobroto in potrpežljivost z nami. In ker »volčič ni kot vsak fantič«, smo hišo, ki je po vikendu postala zares pravi brlog, seveda tudi sami lepo pospravili in očistili, potem pa z nestrpnostjo pričakali naše starše, ki so prišli po nas.

Tako na kratko o našem zimovanju. Več vam ne smemo povedati, ker lahko to pride v roke tudi našemu sovražniku Šir Kanu ali pa neum-nim opicam Bandar-logom, tega pa si ne mi in ne vi ne želimo. Če vas še kaj zanima, poiščite koga z novim oranžnim kožuščkom in ga povprašajte na uho. Morda boste izvedeli še kaj.

(Stari medved) Balu

Življenje je igra- igrajmo!

Izvidniki na Pohorju

V petek, 20. februarja pozno popoldne smo se vrli in pogumni izvidniki odpravili proti vasi Resnik, kjer je vladal sneg, led in mraz. Po uvodni cere-moniji, kjer smo zvedeli, da se bomo ta vikend na veliko igrali, so se po večerji predstavili vsi vodi. K sreči smo bili v domu na toplem, saj je zunaj vladala prava zima.

Tudi letos se je med nami našlo nekaj novih obra-zov, ki smo jih v soboto zvečer z veseljem sprejeli v našo četo. Potem, ko so povedali nekaj o sebi in o tem, kaj prinašajo v četo, so dobili kroj, nato pa smo se skupaj poveselili.

Še prej pa nas je obiskal vrabček Mihec, ki nam je razkril, da je Zoro Zoltan (diplomiran zlobni škrat, specialist mrazolog) začaral tri kraljestva, ki so se razprostirala tod okoli. In tako ni bilo več pomladi,

8


ni bilo več prijateljstva. Izvidniki so izvedeli, da je Zoltan ukradel smaragde in jim vzel smaragdnost, tako da je ostala samo še njihova barva. Ob vsem tem pa mu je uspelo začarati tudi ljubko princeso Violeto, njeno mati Esmero in kralja Skomarja iz sosednjega kraljestva. Ko so naši pogumni izvid-niki izvedeli vse podrobnosti iz pisma princa Goj-ka, so se nemudoma odpravili na pot, da rešijo kraljestva in zopet prinesejo pomlad v deležo. In ne boste verjeli! Našli so ljubko Violeto in ji poma-gali peti, saj sama ni znala več. S smaragdi in iskrenimi solzami so prepričali kraljico Esmero, da jim pomaga na njihovi poti. En vod je našel tudi princa, ki ga je zlobni Zoltan prav tako začaral. Vsi pa so na koncu našli kralja, ki je zbiral vojsko za napad nad zlobnim škratom, ki je potekal naslednje jutro. Bil se je boj med gnilimi jajci in našimi vrlimi izvidniki. Po različnih napadih so v zadnji skupni bitki končno pokončali vsa gnila jajca in s tem vzeli moč zlobnemu Zoltanu. Sledilo je tudi pravo rajanje z igrami. Sedaj pa lahko vsi skupaj le še čakamo na zvončke in trobentice.

Minca Ferlin

Nedelja je ... šele nedelja ... jaz pa tako nestrpno čakam petek. Dan, ko bomo odšli na naše prvo zimovanje klana. Dnevi se počasi vrtijo in končno se lahko zjutraj zbudim ter vzkliknem: »PETEK!«

***Od Ivarčkega jezera po snegu pešačimo proti Poštarskemu domu z zemljevidom v rokah, voditelji pa odpeljejo prtljago. Po dobri urici hoje se pred nami izriše planinski dom z voditelji spredaj. Za-kaj ni nobene luči?Ceremonija.


LE

TO

ML

AD

IH

Foto

: Arh

iv st

ega K

rško

1

9

Dragocena izkušnja

Popotniki na zimovanju

Mitja pove, da bomo spali v šotorih, zunaj. Skoraj nihče ne more verjeti, saj je zraven dom. Moje srce je napolnjeno s posebno energijo, komaj sem čakala takšnega trenutka, bila sem zelo ve-sela, zopet nekaj novega, nekaj česar še nisem počela in nekaj, kar je tako skavtsko.

***V pičlih pol ure postavimo šotore, skuhamo čaj, pripravimo večerjo, zakurimo ogenj in se po-sedemo okoli. Saj veste: tako kot na kavč ob kaminu, le da je to stokrat lepše. Nad nami pa zvezde. Zvezde, ki jih nekje na Pohorju gledajo naši bratje in sestre iz čete. Zvezde, ki dajo že tako čarobnemu vzdušju še večjo čarobnost. Tako lepo je, tako skavtsko.

***Po dobrih dveh uricah se zbudim, zebe me tako, da se ne morem niti premakniti, ampak v meni vseeno plameni občutek sreče. Sem nekje zunaj, z mojimi prijatelji, čutim Božjo bližino, ob meni je Ana, ki me trenutno skuša segreti in počasi ji tudi uspe. Zopet zaspim in kaj kmalu se začne daniti.

***Orientacija, na kateri z vsakim debatiramo o NAJINI POTI. Pridemo do kamnoloma, kjer je na zemljevidu vrisana 1. točka. Vsi planemo v akcijo. Neštetokrat se sprehodimo okoli hišice, pogledamo po bagerjih, tudi čez kamnolom se sprehodimo, a točke od nikoder. Po dobri uri in

pol iskanja spet vsi skupaj zremo v zemljevid in na koncu se le odločimo, kam bomo šli. Kmalu ugo-tovimo, da je nižje še en kamnolom. Spuščamo se vedno nižje in opazimo bajtico. Po dveh urah končno najdemo točko in polasti se nas nepo-pisno veselje.Pot nadaljujemo po zasneženem travniku, mimo nenavadno modrega križa v gozd. Pridemo do močvirnih površin in nam ni jasno, kako 2. točke še kar ni na vidiku. Zmedeno zremo v zemljevid. Skuhamo kosilo in ura bije že nekaj do treh, mi pa imamo le eno samo točko. Vsi želimo najti naslednjo, vsi si želimo in vsi mislimo isto, a ne gre. Združujemo naše moči in se sprašujemo: “Kako je mogoče, da po toliko orientacijah, ki smo jih izkusili, ne najdemo skoraj nič?” Pri sv. Roku nas nestrpno pričakujejo voditelji. Kar težko nam je stopiti prednje, ko pa so se tako potrudili. Odločimo se, da vsak pove eno besedo in počasi prihajamo k bistvu. V mnogih priredjih in podredjih podaljšujemo trenutek resnice in na koncu mora Andrej izustiti zadnjo besedo.

***Ceremonija. Ob prejemu kroja Ani vsak nameni nekaj misli. Sedaj je čisto zares naša. V kroju ponosno vstopi v krog in prestavimo se na sre-do cerkvice, kjer si podelimo delček razmišljanj spletenih med popoldansko puščavo. Čutim povezanost, prijateljstvo ter navzočnost našega Vsemogočnega prijatelja.Vsi smo istega mnenja, da nas je današnji do-godek nekaj novega naučil, da je tako že moglo biti, saj se vse zgodi z razlogom.

***Naslednjega dne smo skupaj odšli na nepreho-jeno pot. Ravno tisti križ, ki je včeraj tako zbodel z barvo, je skrival drugo točko. Kjer smo obedovali, pa so se v bližni nahajale naslednje tri. Toda bilo je, kar je bilo, bili smo blizu, a vseeno daleč

*** V emo vremenu smo se z naloženimi avtomobili odpeljali v Krško. Zimovanje je bilo nepozab-no, prežeto s prijateljskimi vezmi in polno novih izkušenj, izzivov, skavtskega duha. Pot zimovanja pa bi bila gotovo še popolnejša, če bi bile z nami naše sopotnice Mateja, Klavdija in Valentina.

Nepogrešljiva svižčevka


ML

AD

I V

LE

TU

ML

AD

IH

10

Rojeni za ljubezen


Živjo! Saj veš, s Klaro pri naših de-batah na verouku zelo uživava, am-pak jaz sem zadnjič manjkala (saj veš, takrat, ko ste se pogovarjali o prijateljstvu) in me ful zanima,

kako veš, da je prijateljstvo tisto pravo, ne pa nekaj zblefiranega.

Prooosim odpiši, pa hitro!

Simona, pozdravljena. Oprosti, ker si tako dolgo čakala na moj odgovor. Sedaj se je verjetno že izkazalo, če je tisto prijateljstvo, ki ga preverjaš, pravo ali pa zblefirano . Sori. Ne bom več. Raje se posvetiva tvojemu zanimivemu vprašanju. Rekel bi, da bolj kot veš, to čutiš. Se ti ne zdi? Ob dobrem prijatelju se pač dobro počutiš, čutiš, da mu lahko zaupaš in lahko se zaneseš nanj. Jaz prijatelja doživljam kot nekakšnega skritega so-potnika. Nekako ob tebi je tudi, ko je »fizično« lahko nekje daleč stran. Zdi se mi, da so sesta-vine dobrega prijateljstva tudi to, da dva po-dobne situacije razumeta in čutita na podoben način, imata soroden nabor vrednot, uživata v podobnih hobijih, podobno razmišljata. Čeprav seveda ni nujno, da bi v vsakem prijateljstvu bilo prisotno vse to. Morda je pri pravem prijateljst-vu najlepše to, da ni treba vsega povedati, pa prijatelj razume. Včasih celo ni treba povedati čisto nič. Bližina in občutek, da nisi sam, je čisto dovolj.

Ko smo se pogovarjali o prijateljih, smo izpostavi-li še to, da je pravi prijatelj tisti, ki te ceni, zato ti daje potrditev, te zna pohvaliti, ti vliva samoza-vest, ko te spomni na tvoje odlike, talente. Ker te ceni in ti želi res dobro, pa ti je pripravljen na obziren in ljubeč način povedati tudi o tvojih napakah. To naredi na tak način, da te ne priza-dene, obenem pa ti na tak način da priložnost, da svoje napake popravljaš.

Aha, še o »smeri« dobrega prijateljstva smo se

pogovarjali. Namreč, da se ne smemo spraševati le o tem, kdo je moj dober prijatelj, ampak komu sem jaz dober prijatelj. Tako na kratko.

Hej Mitja in Simona!!! No do tu sem še vse razumela, ampak sedaj ... Kako pa sploh veš, da je neka oseba res tvoj prijatelj. Saj lahko jaz menim, da je neka oseba moj prijatelj, a

ona me samo izkorišča in samo igra prijateljico. Ob meni se vede kot,

da je moja najboljša prijateljica in, da ji lahko vse zaupam. V drugi družbi, na primer, ko je skupaj s

sošolci, pa vsem razlaga in govori same slabe stvari o meni.

Klara, zdi se mi, da si pravzaprav izpostavila še eno lepo razsežnost prijateljstva. Ljudje smo precej nebogljena bitja in velikokrat nas je strah. Kar niti ni tako čudno. Številna druga bitja imajo naravne obrambe. Nekatere živali lahko močno ugriznejo, druge so zelo hitre, nekatere imajo močne kremplje, s katerimi se zavarujejo, neka-tere se s svojo barvno zaščito skrijejo ... Ljudje pa si včasih v strahu pred sočlovekom zgradimo nekakšne duševne oklepe ali pa si nadenemo maske. Tako preprečimo, da bi nezaželene ose-

11

be vstopale v naš intimni prostor ali pa drugim kažemo točno izdelano podobo, takšno pač, kot bi morda radi bili. Svojih stališč in pogledov, svojih notranjih občutij, svojih čustev ne dajemo kar na razstavo, ampak jih skrivamo v svojem srcu, v svoji glavi. Še bolj se zaščitimo, vsakič ko smo doživeli kako zavrnitev, ko se kdo iz nas norčuje, nas ponižuje, izpostavlja kako našo slabost. Tako kot v času turških vpadov. Ko so ljudi napadli sovražniki in jim zadejali veliko ran, jih je to izučilo. Na hribčkih, okrog cerkva in gradov so postavili mogočna obzidja in se skrili za njimi. Predstavljaj si, da bi si zgradili zelo visoke zidove brez oken. Bili bi sicer varni, a tudi ko bi prišli na obisk ljudje iz sosednjega mesta, bi jih ne spustili noter, ker bi menili, da so sovražniki. Tako si tudi nekateri ljudje, ker so bili prevečkrat ranjeni in prizadeti, zgradijo mogočna obzidja in več nikogar ne spustijo do sebe.

In če se vrneva k prijateljstvu. Prijatelj je seveda nekdo, za katerega ne potrebujem oklepov in obzidja. Sem pa v tem smislu pred njim tudi ran-ljiv, kot sama praviš. Tvegam, da bo moje za-upanje, moja čustva, moje doživljanje, uporabil na način, kot si sam ne želim. A taki strahovi se dogajajo le dokler se prijateljstvo "preizkuša". Seveda se hitro pokaže, ali je nekdo res moj pri-jatelj. In tisti, ki se izkaže za pravega prijatelja, seveda nikoli ne bo izrabil mojega zaupanja.

Druga alternativa je seveda ta, da ostaneš sama, za svojim obzidjem. A na ta način pos-tane človek čudak. Tega si gotovo ne želiš. Pri-jatelji pa nam, nasprotno, pomagajo, da posta-jamo vedno bolj ljudje.

Včasih se v prijateljstvo prikrade tudi ljubosumje. Če je nekdo moj

prijatelj, nisem vesela, če se preveč časa posveča drugim namesto meni.

Ljubosumje je pravzaprav v vsakem odnosu izredno negativno in uničujoče čustvo. Ljubo-sumje se na zunaj kaže kot izraz zelo velike ljubezni. A to je le videz. Kmalu tako čustvo prične razjedati oba v odnosu ter neusmiljeno načenja odnos sam. Skrivnost je kje drugje kot v svobodi. Ljubimo lahko samo v svobodi, ljubo-sumje pa svobode ne dopušča.

Pravzaprav pa gre spet za vprašanje “per-spektive”. Če sem v središču jaz, to seveda ni ljubezen in tudi ne pravo prijateljstvo, bolj gre za samoljubje, egoizem. Prava perspektiva vsake ljubezni je, da je v središču bližnji, moje vprašanje pa je, kaj lahko jaz naredim zanj.

Kaj so tudi v Svetem pismu kaka navodila za pravo prijateljstvo?

Navodil v smislu receptov ni, sicer pa je pri-jateljstvo precej visoko cenjena biblična vrlina. Tudi Sveto pismo govori o različnih ravneh pri-jateljstva. Eno je prijateljstvo iz koristi, kot bi de-jal Aristotel, nekaj drugega je prijateljstvo, ko se družijo tisti, ki se skupaj dobro počutijo. Pravo prijateljstvo pa je ena od oblik ljubezni, ta pa je najvišja vrlina in edina zapoved kristjanov.

Konkretno o prijateljstvu govorijo modrostni izreki v stari zavezi. Na primer pri Sirahu: “Zves-ti prijatelj je čarodejni napoj življenja, našli ga bodo tisti, ki se bojijo Gospoda.” ali “Zvesti pri-jatelj je močna zaščita, kdor ga je našel, je našel zaklad.” V Novi zavezi pa nas Jezus imenuje za svoje prijatelje, ker nam je razodel vse, kar je slišal od svojega Očeta. Mi pa smo njegovi prijatelji, če izvršujemo voljo Očeta.

Vemo sicer, da je Jezus tudi sam gojil prijateljstvo, na primer z Marijo, Marto in Lazarjem, z apos-toli.

Na drugih mestih moramo “navodila za pravo prijateljstvo”, kot praviš iskati v odlomkih, ki govorijo o resnični krščanski ljubezni.

NO

VIC

E Ž

UP

NIJ

SK

EG

A Ž

IVL

JE

NJA

12

Foto

: Arh

iv an

imat

orsk

e sku

pine

Animavikend Šmihel 2009

Duhovne vaje animatorjev

Glavni cilj, ki nas je vodil pri pripravi animatorskega vikenda v januarju je bil, da mladi, ki pripravljamo dejavnosti za druge, naredimo nekaj zase, za svojo duhovnost, za svojo osebnost. V tem smis-lu smo »animavikend« delovno poimeno-vali kar »Črpalka«. Konkretno pa smo skušali čas, ki smo ga imeli na razpo-lago, razdeliti na različna področja naše osebnosti. Tako smo si v petek za vsto- pno točko privoščili »petkov večer«. Na prvi pogled podoben drugim petkom, pa vendarle malo drugačen: sicer v gostilni, a ob čaju.

Sobota je prinesla: običajno jutro, mo-litev hvalnic (prvič), ustvarjalno dopol-dne (izdelovali smo star slovenski simbol ljubezni – lectovo srce), debatno dopoldne (top teme: samopodoba in samozavest, fantje – dekleta, kako je z našo vero v javnosti, odnos do džamije in drugih ver ...), po kosilu športno popoldne (Bog nam je podaril ravno toliko snega, da smo se lahko dobro nakepali), bogoslužno popol-dne (priložnost za sveto spoved, priprava na sveto mašo in maša z več »okusa« kot sicer), po večerji pa še psihološki večer (z vodilno mislijo, da moramo imeti ob sebi osebo, ki čuti z nami, ki nam nudi

potrjevanje in da moramo o prijateljst-vu razmišljati tudi v prvi osebi, torej – Kakšen prijatelj sem?) in družabni večer (tudi ta je sledil rdeči ljubezenski niti – v njem smo uprizorili pravo poroko z vsemi potrebnimi dodatki: razen poročne zabave, za katero je zgodaj zjutraj zmanj-kalo časa).

Nedelja je bila tudi pri nas Gospodov dan. Pričeli smo jo z rubriko »Vi sprašujete, mi odgovarjamo«, pri čemer smo bili »vi« in »mi« - mi: na svoja vprašanja smo drug ob drugem in ob medsebojnih izkušnjah iskali odgovore, ob koncu pa smo vse položili na Gospodov oltar pri sveti maši.

Vrnili smo se z nekaj novimi spoznanji, s kančkom več pričevanjskega poguma, z duhovnim izkustvom, z željo po še iskrenejšem prijateljstvu in z življenjskim zaletom.

Povzeto po videmcan.si


13

Foto

: Arh

iv an

imat

orsk

e sku

pine

LJUBEČ ODNOS - BREZPOGOJNA LJUBEZEN

Kaj pravzaprav pomeni ta trditev? Kako starši otroku pokažemo brezpogojno ljubezen, ko nas otrok ne uboga, ko ne naredi tistega, kar smo mu jasno in njemu na razumevajoč način naročili?

Nekdo je imel poleg trikotnega znaka, ki sporoča, da je v avtu otrok, tudi izredno sporočilo. Zapisano je bilo namreč: "Ste danes že objeli svojega otroka?" Kako pomembno sporočilo! Se ga zavedamo? Kako pomemben izraz naklonjenosti, ko z dejanjem, z rokami, izražamo našo nesebično in brezpogojno ljubezen do naših otrok. Vsi nosimo potrebo po sprejetosti in izrazih ljubezni staršev, zato je še kako pomembno, da to čutijo tudi naši otroci. Otroci se morajo zavedati, da jih imamo radi, četudi ne ubogajo oziroma ne izpolnijo naših pričakovanj. Je to morda težko?

Tudi odlomki svetega pisma (Prg 1,8-10: Grešniki vabijo mlade, Prg 3,1-7: Ljubi Gos-poda, svojega Boga in Prg 4,1-4: Sprejemaj

Kako graditi pozitivne odnose z najinimi otroki

izročilo svojih dedov) nam dajejo prav to spodbudo in poudarjajo OBLJUBO za srečno življenje. Oče ni nikoli nasilen, svojemu sinu želi vse dobro. Gre za izkušenega očeta, ki ni avtoritativen in predvsem opozarja, hkrati pa nam da vedeti, da sta dobrota in zvestoba odlično vodilo.

In kako smo lahko mi uspešni? Toliko, kolikor so naša prizadevanja pozitivna v odnosih, ki jih gradimo. Torej ustvarjati moramo poudarek na POZORNOSTI, POVEZANOSTI in ENA-KOSTI, ki so za nas tudi vodilo za vzpostavitev otrokove samozavesti ter samospoštovanja. Ljubeči odnos – brezpogojna ljubezen je samo starševska! Ta pa je lahko edinole, če jo prepoznamo, znamo razmišljati in govoriti tako, da bo naš otrok:

vedel,da ga imamo resnično radi,• videl, da brzdamo svoja negativna čustva,• začutil, da poslušamo tudi njegovo odločitev• sprejet, saj mu ne postavljamo preostrih • mejadeležen naklonjenosti – besedno in z de-• janjiobjet, saj je to primerno orodje za izražanje • ljubezni

Brezpogojna ljubezen je torej proces ki traja in s tem se oblikuje SAMOPODOBA.

Po razmišljanju zakonske skupine Družina in življenje pripravila

Ivan in Renata UčanjšekFo

to: A

ndre

as R

epše

14


Nekaj utrinkov z drugega srečanja

ŠOLE ZA STARŠESredi januarja smo v naši župniji nadaljevali šolo za starše. Nadaljevanje dveh tem, ki smo ju obdelali na prvem srečanju, je pri-neslo temo z uvodno trditvijo, da odnos med staršema predstavlja ključ do otrokovega (ne)samospoštovanja. To je za starše vseka-kor pomembna misel, ki težišče družinske skrbi prestavlja od usrediščenosti na otroka in njegove potrebe na potrebo po kvalitetnem zakonskem odnosu, ker je to največja dobrina ne le za moža in ženo, ampak tudi za otroke.

Predavatelj, p. mag. Silvo Šinkovec, nam je za uvod ponudil Buscaglijevo misel: »Več lepote in veselja ko doživljam, bolj ljubeč postajam.« Ljubeča oseba pa je seveda cilj vzgoje.

Ko govorimo o odnosu med zakoncema, se zavedamo, da vsakdo prinese v partnerski odnos poleg svojih pričakovanj in navdušenja tudi svoje težave s samospoštovanjem: stra-hove, dvome, negotovost ... In manj ko se spoštujem, večjo potrebo imam vztrajati na svojem stališču, braniti »svojo trdnjavo«.

Razlike med partnerjema so lahko izziv in priložnost za rast ali pa bojno polje za uvel-javljanje enega nad drugim. Izkušnje kažejo, da žal prepoznavanje, spoštovanje, potrditve, pohvale in spodbujanje med partnerjema ponavadi niso nekaj vsakdanjega. Veliko pogostejši pa so kritika, odklanjanje, izo-gibanje, molk in poniževane izjave ...

Znamenja konfliktnega odnosa so: pose-sivnost, potreba po nadziranju partnerja, agresivnost (verbalna ali tudi telesna), pa-sivnost, preobčutljivost za kritiko, vtikanje v drugega, pogosta potreba po zagotavljanju podpore.

Ta dejstva ozaveščamo predvsem zaradi dej-stva, da tak konflikten odnos vsekakor vpliva

na otroka. Vpliva lahko ne le na otrokovo duševnost in njegovo socializacijo, ampak celo na telesne simptome, kot so močenje pos-telje, hiperaktivnost, pogoste infekcije, sesa-nje palca ... Na čustvenem področju pa ima konfliktnost partnerskega odnosa med starši posledice na področjih, kot so sramežljivost, plahost, pogost jok, apatija, obupanost ... Končno so lahko odgovor na konfliktnost odnosa tudi najrazličnejše vedenjske mot-nje. Vprašanje o morebitni konfliktnosti med staršema postavlja stanje, ko kak zelo ljubek in »neproblematičen« otrok postane nena-doma skrajno težaven.

Vzroki za vse naštete simptome so seveda lahko tudi povsem drugačni. A eden od možnih (in pogostih) vzrokov je vendarle tudi v konfliktnosti odnosa. Če se starši nenehno prepirajo, otrok zelo težko sode-luje pri delu v razredu. Največkrat tudi noče razkriti družinskih težav, zato učitelji njegovo brezobzirnost, odklanjanje sodelovanja ali nasilnost napačno razlagajo kot nesramnost, lenobo ali predrznost. Zato ga smešijo, kaz-nujejo, oštevajo, odtegnejo naklonjenost ... Često pa ne prepoznajo pravih vzrokov, ki običajno ne tičijo v otroku samem.

Posledice takih stanj so različna obrambna vedelja, kot so npr.: izogibanje (apatija, le-noba, nesodelovanje ...), kompenzacija (pre-zaskrbljenost, perfekcionizem, garaštvo ...) in domišljavost (grobost, nasilnost, upornost, vzvišenost ...).

V nadaljevanju smo spregovorili o obramb-nih mehanizmih, ki so: projekcija, introjekcija, oddaljevanje in priklepanje nase. Za okus vam predstavljamo prva dva.

A) Projekcija. Je obrambni mehanizem, ki varuje tistega, ki pošilja sporočilo. Žena očita možu: »Zaradi tebe sem nesrečna.« Svoje misli projiciram v glavo nekoga drugega. Na ta način vso odgovornost za svoja čustva pre-nesem na drugega. »Vem, da me učitelj ne mara ...«

Hitro celotno svoje počutje projiciramo na drugega. Če sem nesrečen, vidim vse okrog sebe negativno. In obratno: če sem zado-


ŽU

PN

IJS

KO

ŽIV

LJE

NJE

voljen, lahko na popolnoma isti poti vidim vrsto lepih, navdušujočih stvari.

Seveda je napaka pričakovati, da je moja sreča odvisna od drugih in od okoliščin. Projiciranje je dejavnost naše duševnosti, s katero nas »osvobodi« naše odgovornosti. A v resnici je pravo olajšanje spoznanje, da je – ne glede na to, kaj rečete – težava vedno povezana z vami, čeprav se morda zdi, da se nanaša predvsem (ali pa celo samo) na drugega.

B) Introjekcija. Pomeni odvisnost od odzi-va in mnenj drugih. Sprejemam krivdo in odgovornost, ki jo nekdo prelaga name. Kadar je sporočilo kritično ali žaljivo, se pre-jemnik počuti prizadetega, zavrnjenega ali ponižanega.

Dobro je vedeti, da izjave govorijo o tistem, ki govori, ne pa o nekih objektivnih dejstvih. Izjava: »Ta potica je zanič,« morda pove, da je človek nesrečen, zaskrbljen, ker ni mogel razrešiti problema, je negotov ... »Ta potica je odlična,« pa lahko pomeni, da mi je nekdo všeč, da se ob nekom dobro počutim ...

Kdor ponotranja, kar o njem rečejo drugi, in se enači z njihovimi besedami, je zelo ranljiv, preobčutljiv na kritiko, zlahka prizadet in torej potrebuje zaščito.

Avtor knjige, ki je predmet proučevanja šole za starše, Otrok in samozavest, Tony Humpreys, brezpogojno ljubezen definira: »Pokažite otroku, da povsem razumete njegovo željo po igri, pri tem pa vedite, da mu nikakor ne iz-kazujete ljubezni, če mu dovolite, da se vede neodgovorno.«

Vsi vemo, kako lažje je pri vzgoji postavljati pogoje, kot pa poslušati, upoštevati in iskati dogovore. Prav zato so se starši učili razliko-vati med obrambno in odkrito komunikaci-jo. Iskreno sporazumevanje je namreč ključ vseh vrst zadovoljujočih medsebojnih odno-sov. Zaupanje, medsebojna podpora, pomoč, spodbujanje in potrjevanje drug drugega vodijo k osebnostni rasti posameznikov in poglabljanju odnosov.

Milena Žičkar Petan in Mitja Markovič

POSTNI POHODI

1. marec: LIBNA

8. marec: KREMEN

15. marec: DOLENJA VAS

22. marec: SREMIČ

29. marec: ZDOLE

ŠOLA ZA STARŠE

tretje srečanje: 7. marec, ob 14.30

MOLITVENA SKUPINA

vsak četrtek po večerni sveti maši

BIRMANCI

Prvi duhovni vikend: 6.-8. marec

Drugi duhovni vikend: 13.-15. marec

OBISK BOLNIKOV

petek, 6. marec

SVETA MAŠA ZA DRUŽINE

sobota, 21. marec (v tednu družine)

SREČANJE STARŠEV BIRMANCEV

četrtek, 5. marec, ob 16h

VEROUK PRVOŠOLCI

sobota, 14. marec

sobota, 28. marec

ZAKONSKE SKUPINE

P. Družina in Življenje: 10. marec

M. Družina in Življenje: 24. marec

SKAVTI VOLČIČI

sobota, 7. marec

sobota, 14. marec

VELIKONOČNI ORATORIJSKI DAN

sobota, 4. april, od 9.-16. ure

PR

ED

NA

MI

15

Ob nedeljskih popoldnevih

vabljeni na postne pohode!

Ob družabnih večerih, osrednjem predavanju gosta, molitvi, čudoviti naravi, sveti maši in zanimivih delavnicah se bomo skupaj ozrli na najlepše spomine, našim vsakodnevnim izzivom pa dali priložnost in smisel.

Cena bivanja znaša 30 EUR po osebi.

Prijavite se v župnijski pisarni. Lepo vabljeni!

Župnija Videm-Krško vabi vse starejše župljane in upokojence na duhovne počitnice

MOJA ZLATA LETAVSAKA LETA SO ZLATA LETA

ki bodo v času od 17.-19. aprila potekale v objemu pohorskih gozdov, v Dominikovem domu

Katoliški radio Ognjiščelahko sedaj kvalitetno poslušamo

tudi pri nas.

Oddajajo na 107,3 MHz. Naravnajte svoje sprejemnike

na njihovo frekvenco.

Posebej priporočamo spremljanje radijskega misijona od 9. do 15. marca.

Več na radio.ognjisce.si.

Documents

Videmčan 1 (2009)