UNIVERZA V MARIBORU

EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

UPRAVLJANJE TVEGANJ V PODJETJU

Kandidat: Primož Gubenšek Študent rednega študija Številka indeksa: 81486636 Program: univerzitetni Študijska smer: mednarodna menjava Mentor: dr. Klavdij Logožar, docent

Celje, januar 2008

2

PREDGOVOR S spremembo družbenega sistema in integracijo države v nove povezave, kot članico EU, ter s sprejetjem tuje valute, se je spremenil način dela in življenja v Sloveniji. Če kot poslovne pozitivne učinke povezovanja štejemo par desetkrat večji trg, nemoten pretok kapitala, ljudi, storitev in še česa, pa moramo kot negativne prepoznati vsaj prisiljeno sprejetje pravil poslovanja, večjo konkurenco tako intelektualnega, podjetniškega in drugega kapitala ipd. Vse to ima za posledico spremembo tveganj v državi, tako osebnih, kot tudi poslovnih. In prav ti dejavniki spremenjenega tveganja postavljajo spoznavanje poslovnih tveganj ter preučevanje upravljanja teh tveganj pri nas in v svetu kot pogoj za tržno prilagoditev, za konkurenčno uspešnost. Pri pregledu stanja razpoložljive literature in že obravnavanih diplomskih in drugih študijskih del, lahko opazimo, da so teme finančnih tveganj in/ali tveganj v finančnih institucijah že dodobra obdelane. Manjko pa je zaslediti predvsem pri obravnavi tveganj v nefinančnih institucijah in obravnavi nefinančnih tveganj ter seveda celovitega pristopa upravljanja vseh poslovnih tveganj, kar predstavljamo s tem diplomskim delom. Nepoznavanje in s tem nezavedanje vseh vrst tveganj, ki jim je podjetje izpostavljeno, pa na žalost nima za posledico neobstoj teh tveganj, temveč povečevanje tveganj do mere, da je za podjetje lahko usodno. Diplomsko delo je razdeljeno na pet tematskih sklopov. V prvem delu tako predstavimo obravnavani problem upravljanja tveganj, namene in cilje pričujoče raziskave. Prav tako opredelimo njene predpostavke in omejitve ob predstavljenih raziskovalnih metodah. V drugem delu podamo definicijo tveganja in razvrstitev tveganj, glede na našo točko opazovanja. Podamo tudi temeljne – osnovne metode ravnanja s tveganji. Sledi tretji del, kjer na kratko predstavimo zgodovino modernega upravljanja tveganja in nadaljujemo s samim procesom upravljanja tveganj. Le-ta je ključnega pomena za celovito upravjanje tveganj, tako od določevanja politike sprejemanja določenih tveganj do spremljanja doseženih rezultatov ter integriranja povratnih informacij v nadaljni proces upravljanja tveganj. Podroben opis vrst poslovnih tveganj in načinov njih upravljanja predstavljamo v četrtem delu. Gre za teoretično najzahtevnejši del, s katerim zaključujemo našo teoretično obravnavo pričujočega problema. V petem, praktično - raziskovalnem delu, se ozremo na stanje upravljanja tveganj v slovenskem prostoru. Pri opazovanju in obravnavanju tega problema si izberemo dve slovenski podjetji iz trgovske dejavnosti, ki se uvrščata med največje slovenske družbe. Le-ti s samim poslovanjem operirata tudi v mednarodnem okolju v okviru Unije in izven nje. Naša raziskovalna dejavnost temelji na pregledu stanja upravljanja tveganj pri obravnavanih podjetjih, katerih podatke smo dobili iz njihovih poslovnih poročil, tako kot bi to lahko storil potencialni investitor. Sledi primerjava spoznanj iz teorije in načinov upravljanja tveganj pri obravnavanih podjetjih.

3

KAZALO

1  UVOD............................................................................................................................ 5 1.1  Opredelitev področja in opis problema, ki je predmet raziskave .............................. 5 

1.2  Namen, cilji in osnovne trditve ...................................................................................... 6 

1.3  Predpostavke in omejitve raziskave .............................................................................. 6 

1.4  Predvidene metode raziskovanja................................................................................... 7 

2  TVEGANJE – definicija termina in razvrstitev tveganj.............................................. 8 2.1  Opredelitev termina tveganje ter različnih področij tveganj ..................................... 8 

2.1.1  Definicija in razlaga termina tveganje ....................................................................................... 8 2.1.2  Razmejitev pojmov tveganje, negotovost, nevarnost in hazard................................................. 8 2.1.3  Ravnanje s tveganji skozi zgodovino......................................................................................... 9 

2.2  Razvrstitev tveganj ....................................................................................................... 10 2.2.1  Denarno in nedenarno tveganje ............................................................................................... 10 2.2.2  Statično in dinamično tveganje................................................................................................ 10 2.2.3  Čisto in špekulativno tveganje................................................................................................. 11 2.2.4  Temeljno in posamično tveganje ............................................................................................. 12 

2.3  Osnovne – bazične metode ravnanja s tveganji ......................................................... 12 2.3.1  Izogibanje tveganju.................................................................................................................. 12 2.3.2  Zmanjšanje tveganja ................................................................................................................ 12 2.3.3  Sprejemanje tveganja............................................................................................................... 13 2.3.4  Prenos tveganja........................................................................................................................ 13 2.3.5  Deljenje tveganja ..................................................................................................................... 13 

3  UPRAVLJANJE TVEGANJA ................................................................................... 14 3.1  Zgodovina modernega upravljanja tveganja ............................................................. 14 

3.1.1  Upravljanje tveganja kot novejša ekonomska disciplina ......................................................... 14 3.1.2  Orodja upravljanja tveganj ...................................................................................................... 15 

3.2  Proces upravljanja tveganj .......................................................................................... 16 3.2.1  Spoznavanje in razčlenjevanje notranjega poslovnega okolja ................................................. 17 3.2.2  Opredelitev ciljev upravljanja tveganj..................................................................................... 18 3.2.3  Prepoznava dejavnikov tveganja ............................................................................................. 20 3.2.4  Ocena izpostavljenosti tveganju .............................................................................................. 20 3.2.5  Opredelitev mehanizmov odzivanja ........................................................................................ 21 3.2.6  Opredelitev rezervnih načrtov in kontrolnih dejavnosti .......................................................... 22 3.2.7  Vzpostavitev in zagotavljanje učinkovite - pregledne komunikacije....................................... 22 3.2.8  Spremljanje doseženih rezultatov in povratne informacije...................................................... 22 

4  VRSTE POSLOVNIH TVEGANJ Z UPRAVLJANJEM POSAMEZNIH VRST... 23 4.1  Strateško tveganje......................................................................................................... 23 

4.1.1  Tveganje konkurenčnosti......................................................................................................... 24 4.1.2  Tveganje ekonomskih sprememb ............................................................................................ 25 4.1.3  Tveganje pri kupcih ................................................................................................................. 25 4.1.4  Tveganje lastniških povezav, prevzemov in strateških povezav.............................................. 26 4.1.5  Tveganje raziskav in razvoja ................................................................................................... 27 4.1.6  Tveganje premoženja v ljudeh – intelektualnega kapitala ....................................................... 28 

4.2  Tveganje hazarda ali slučajnostno tveganje............................................................... 29 4.2.1  Tveganje naravnega okolja ...................................................................................................... 29 4.2.2  Tveganje pri dobaviteljih......................................................................................................... 29 4.2.3  Pogodbeno tveganje................................................................................................................. 30 4.2.4  Tveganje blaga in storitev........................................................................................................ 30 

4

4.2.5  Tveganje premoženja............................................................................................................... 30 4.2.6  Tveganje zaposlencev.............................................................................................................. 31 4.2.7  Tveganje dostopa do javnosti .................................................................................................. 32 

4.3  Izvajalno tveganje ......................................................................................................... 33 4.3.1  Tveganje vodstvenih kompetenc ............................................................................................. 33 4.3.2  Tveganje kulture in etike ......................................................................................................... 34 4.3.3  Tveganje zakonitosti................................................................................................................ 34 4.3.4  Tveganje informacijskega sistema........................................................................................... 36 4.3.5  Tveganje računovodske sheme ................................................................................................ 36 

4.4  Finančno tveganje ......................................................................................................... 37 4.4.1  Tveganje spremembe obrestne mere........................................................................................ 38 4.4.2  Valutno tveganje...................................................................................................................... 39 4.4.3  Zaupanjsko ali kreditno tveganje............................................................................................. 40 4.4.4  Tveganje udenarljivosti ali likvidnostno tveganje (liquidity risk) ........................................... 41 4.4.5  Denarnotokovno tveganje........................................................................................................ 44 4.4.6  Načini upravljanja finančnih tveganj....................................................................................... 44 4.4.7  Ugotavljanje uspešnosti upravljanja finančnih tveganj ........................................................... 50 4.4.8  Poročanje o fin. tveganju in načinu ter uspešnosti upravljanja tveganja po SRS in MRS....... 50 

5  PRIMERJAVA UPRAVLJANJA TVEGANJ V PODJETJIH MERCATOR, D.D. IN MERKUR, D.D.............................................................................................................. 52 

5.1  Mercator, d.d................................................................................................................. 52 

5.2  Merkur, d.d. .................................................................................................................. 55 

6  SKLEP......................................................................................................................... 58 

POVZETEK ........................................................................................................................ 59 

LITERATURA .................................................................................................................... 60 

VIRI..................................................................................................................................... 62 

5

1 UVOD

1.1 Opredelitev področja in opis problema, ki je predmet raziskave Najpogosteje je prva asociacija na termin tveganje nevarnost, grožnja, takoj za tem tveganje kot negotovost in šele na zadnjem mestu tveganje kot priložnost. To prvo dojemanje tveganja je dandanes že zastarelo. Sodoben pristop k dojemanju pomena tveganja se spreminja v smeri, da podjetje zavestno prevzema del tveganja - nestanovitnosti, ki v skladu s svojo strategijo ustvarjanja vrednosti za lastnike (Berk in drugi 2005, 48-50). Tveganje je sestavni del življenja, tako posameznika kot tudi podjetja. Le prava zaznava oz. ravnanje s tveganjem nam lahko pomaga pri obvladovanju in upravljanju tveganja. Podjetja se pri delovanju tako srečujejo z različnimi oblikami tveganj in v različnih delih ter času svojega poslovanja. Podjetja tako najbolje prepoznavajo finančna tveganja, kot npr. tveganje obrestne mere, tveganje neplačila, valutno tveganje; kakor tudi tržna tveganja, kot npr. tveganje izgube trga, tveganje vstopa novih konkurentov ipd. Pri tem razumemo tveganje konkurenčnosti predvsem kot tveganje, da podjetje v okviru svojega poslovanja na trgu ne bo konkurenčno, kar bo imelo za posledico nezadostne prihodke, s tem tudi višje stroške ter v povezavi obojega negativen poslovni izid. Podjetje je tako postavljeno pred dejstvo, da sprejme paket potrebnih ukrepov, ki bodo izboljšali stanje. V prvi vrsti mislimo na testiranje produkta in/ali storitve na testnem kupcu, raziskavo tržišča z mogočimi simulacijami nastopa podjetja na določenem tržišču in možnimi odzivi tako kupcev kot tudi konkurence. Prav tako se pri mednarodnem podjetju srečujemo s političnim tveganjem, kjer lahko zaradi spremembe političnega režima nastopi razlastninjenje premoženja ali devalvacija valute, kar vse ima za podjetje možne negativne posledice. Včasih tako velike, da le te pomenijo likvidacijo ali še slabše, stečaj podjetja. Ker so se podjetja začela zavedati vse več tveganj, ki jim pretijo, so se začela tudi bolj ali manj ustrezno braniti pred temi tveganji. Najbolj pogosti začetki upravljanja tveganj so zavarovanja, kjer podjetje ob plačilu zavarovalne premije tveganje izgube ob vnaprej določenem dogodku prenese na zavarovalnico. Premija tukaj pomeni fiksni strošek, ki je za podjetje znan in sprejemljiv, zavarovalna polica pa garancijo, da bo v primeru škodnega dogodka podjetje uspelo ublažiti ali celo nadomestiti nastalo škodo. Pravimo, da je podjetje tveganje pri pričujočem škodnem dogodku preneslo na zavarovalnico. Seveda je pri največjih mednarodnih korporacijah v dotičnem primeru prisoten tudi problem tveganja izbire zavarovalne institucije, saj lahko ob nepravilnem izboru – izbrana zavarovalnica je kapitalsko neustrezna za zavarovanje in izplačilo škode ob tako velikem škodnem dogodku – pride do tega, da zavarovalnica ni sposobna izplačati svoje obveznosti in tako je bil prenos tveganja le navidezen ter neučinkovit. Podjetje pa na koncu samo plača škodo. Prav tako so različne državne inštitucije začele postavljati pogoje, ne samo za finančne ampak tudi za nefinančne institucije, obveščanja izpostavljenosti raznim tveganjem ter ocenitvi morebitnih škod, kot tudi načinu odziva na pričujoča tveganja. Opazimo pa lahko tudi, da se podjetja na poslovna tveganja odzivajo drugače; nekatera impulzivno, spet druga sistematično, s formiranjem programa upravljanja tveganj, kjer se odločijo za strategijo sprejemanja določenih tveganj ter opredelijo načine varovanja pred drugimi tveganji. Tako poznamo osnovne možne načine ravnanja s tveganji kot so: izogibanje in zmanjševanje tveganja, ter sprejemanje, prenos in deljenje tveganj. Seveda pa samo sistematično

6

upravljanje tveganj, sprejeto in vpeljano v vse poslovne procese, vseskozi kontrolirano in izboljševalno zagotavlja, da bo podjetje tveganja upravljalo na način, ki bo zagotavljal kar najboljši izplen podjetju. Že tu pa se postavlja vprašanje, ali govorimo o kratkoročnem ali dolgoročnem izplenu, ter ali izplen ocenjuje vodstvo podjetja, zaposlenci, lastniki ali javnost. Le odgovorno in uspešno upravljanje tveganj bo dalo razloge za pozitivno oceno pri vseh sodelujočih. Prav zaradi kompleksnosti problema tveganj v sodobnem svetu se je rodila razmeroma mlada veda upravljanje tveganj (risk management).

1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen diplomskega dela je spoznati načine upravljanja tveganj v podjetjih in natančneje preučiti, kako s tveganji upravljajo slovenska podjetja na praktičnem primeru. Cilji diplomskega dela so:

- opredeliti termin tveganja v podjetju ter nadalje opredeliti različna področja tveganja, s katerimi se podjetje srečuje, in sicer: strateško tveganje, slučajnostno tveganje ali tveganja hazarda, finančno tveganje in izvajalno tveganje;

- opisati in opredeliti različne odzive na tveganje, kot so: izogibanje in zmanjševanje tveganja, sprejemanje, prenos in deljenje tveganj;

- raziskati, kako se različna slovenska podjetja, ki delujejo v mednarodnem prostoru, odzivajo na tveganja (podobnosti in razlike) na primeru podjetij Mercator, d.d. ter Merkur, d.d.

Zdi se nam zanimivo raziskati, kako se podjetji, ki delujeta na istih trgih ter v isti branži, soočata in odzivata na različna tveganja. Obe podjetji sicer delujeta na področju trgovine, vendar Mercator, d.d. pretežno v živilski in Merkur, d.d. v neživilski – tehnični, in vendar je obema skupen prevladujoč tržni položaj v matični državi, na drugih trgih pa se za večje tržne deleže še borita. Trditve, ki jih bomo skušali dokazati, so naslednje:

- pravilno razumevanje in ravnanje s tveganji ter celovit proces upravljanja tveganj je pogoj za uspešen nastop na trgu;

- obe obravnavani družbi s svojimi poslovnimi rezultati dokazujeta, da pravilno ravnata s tveganji, kar pomeni, da jih na zelo podoben način tudi upravljata.

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Predpostavke:

- zaradi vstopa Slovenije v EU je potreba po konsolidaciji pravil in postopkov poslovanja z evropskimi standardi;

- obe podjetji razpolagata s potrebnimi informacijami na področju sedanje in spremenjenih zakonodaj v Sloveniji in EU;

- vsi podatki so točni.

7

Omejitve:

- razpoložljive podatke bomo obdelali v okvirih, ki nam jih bodo dopuščali izbrani podatki na osnovi znanj, ter s pomočjo strokovne literature;

- nekatera področja bomo opredelili le delno, da ne bi presegli okvira diplomskega dela;

- omejili se bomo na podatke, ki niso poslovna skrivnost – vse podatke o ravnanju s tveganji, ter obvladovanju in upravljanju z njimi bomo pridobili iz aktualnih letnih poslovnih poročil obravnavanjih podjetji.

1.4 Predvidene metode raziskovanja Naša raziskava bo poslovna. Pri pripravi diplomske naloge bosta uporabljeni teoretična in izkustvena metoda. Teoretična metoda združuje teoretično znanje pridobljeno v času študija ter znanja pridobljena s preučevanjem domače in tuje literature s področja ravnanja s tveganji, notranjega revidiranja ter obvladovanja in upravljanja tveganj. Izkustvena metoda pa zajema praktične izkušnje, pridobljene z delom na področjih upravljanja tveganj v času prakse in kasneje. Uporabili bomo dinamično metodo, kar pomeni, da bomo preučili sedanje stanje na obravnavanem področju, ob sočasni preučitvi sprememb, ki se obetajo. V okviru deskriptivnega pristopa bomo uporabil naslednje metode:

- metoda deskripcije, s pomočjo katere bomo opisovali teoretične osnove ter ugotovljena dejstva;

- metoda klasifikacije, kjer bomo definirali pojme; - metoda kompilacije, kjer bomo s povzemanjem stališč drugih avtorjev v zvezi z

izbranim raziskovalnim problemom prišli do oblikovanja novih stališč; - metoda komparacije, kjer bomo primerjali dela različnih avtorjev.

V okviru analitičnega pristopa:

- metoda analize, kjer bomo razčlenjevali ugotovitve iz teorije in prakse; - metoda sinteze, kjer bomo povezovali teoretične poglede in preverjene izide iz

prakse v celoto. Podatke za izdelavo diplomskega dela bomo zbrali tako iz domače kot tudi tuje strokovne literature (učbeniki, revije in časopisi), različnih statističnih podatkov, eksternega gradiva družb in s pomočjo spletnih strani.

8

2 TVEGANJE – definicija termina in razvrstitev tveganj

2.1 Opredelitev termina tveganje ter različnih področij tveganj

2.1.1 Definicija in razlaga termina tveganje Najkrajšo in najsplošnejšo definicijo tveganja podaja Swiss Re iz leta 2001, ko pravi, da je tveganje nekaj, kar nas ogroža (Dvoršak 2005, 29). Nekoliko širšo opredelitev tveganja nam podaja naš pojmovnik (Turk 2002, 758), ki pravi, da je tveganje: »1. Možnost, da se bo zgodilo nekaj, kar bo imelo neugoden učinek na organizacijo, njeno delovanje in posledice delovanja, izpostavljanje nevarnosti nastanku škode ali poškodb; nezmožnost obvladovanja in pravilnega napovedovanja prihodnjih dogodkov ter načrtovanja njihovih posledkov. 2. Za dosego cilja podajanje v nevarnost, da se zamišljeno ne bo zgodilo, oziroma, da se bo zgodilo kaj, kar bo pokvarilo uresničitev zamišljenega.« Pri sami razlagi termina tveganje pa moramo biti pozorni predvsem na to, s katerega zornega kota le-to opazujemo in opredeljujemo. Tako npr. zavarovalniška definicija tveganja le-tega pojmuje kot razmerje verjetnosti nesreče in povprečne škode po nesreči. R = vn * sn R – tveganje vn – verjetnost nesreče sn – povprečna škoda pri nesreči

2.1.2 Razmejitev pojmov tveganje, negotovost, nevarnost in hazard Pri terminološki opredelitvi tveganja pa moramo prav tako razlikovati med tveganjem in negotovostjo. Tveganje ima poleg dejavnika negotovosti tudi vrednostno spremenljivko, ki rezultira določeno izgubo/dobiček. Najboljši primer razlike podajajo avtorji (Berk in drugi 2005, 27), ki pravijo, da pri negotovosti za razliko od tveganja odločevalec uspešnosti svojih dejanj ne mora presojati vnaprej in torej njegova odločitev ni v povezavi niti z njegovo nagnjenost k tveganju. Negotovost nadalje opredeljujejo kot verjetnost dogodka, medtem ko je tveganje kombinacija te verjetnosti in izpostavljenosti. Primer zato je met kocke, ko je verjetnost, da pade eno od šestih lic enaka, torej 1/6, ki je tu negotovost. V primeru, ko pri metu kocke dodamo element izpostavljenosti, to je stavimo, lahko ocenimo tveganje. Tako je tveganje pri stavi 100€ proti drugi stavi 1€ (v obeh primerih, da pade 3) neprimerno večje.

9

Utemeljitelj teorije obvladovanja tveganja Frank Knight je leta 1921 dejal: »Če ne poznaš zagotovo, kaj se bo zgodilo, ampak veš, da obstaja možnost, je to tveganje. Če pa ne poznaš niti te možnosti, je to negotovost.« (Stahel 2003, 5). Prav tako nekateri avtorji negotovost razlagajo kot protipomenko gotovosti in jo razumejo kot stanje duha, prežetega z dvomom, kar vse temelji na pomanjkanju vedenja, kaj se bo zgodilo in kaj ne (Vaughan 1997, 9). Če nadalje povzamemo po Diaconu in Carterju (1992, 5) izvira delitev tveganja in negotovosti iz naključnih znanih in neznanih dogodkov, kjer se le-ti prevedejo na možne alternative ob opredelitvi možnih in znanih dogodkov, kar pomeni tveganje. Negotovost pa po njima (prav tam) pomeni isti izvor iz naključnih znanih in neznanih dogodkov, vendar se le-ti prevedejo na bodoče alternative ob (ali pa ne) opredelitvi neznanih dogodkov. Nevarnost (peril) pa pojmujemo kot vzrok škode, ki sledi. (Vaughan 1997,12). Tako je lahko nevarnost viharja, požara, poplave... Kot hazard pojmuje omenjeni avtor pogoj (to je stanje), ki lahko ustvari ali celo poveča možnost škode, ki je posledica določene nevarnosti. Omenja tudi, da je lahko nekaj tako nevarnost kot hazard, pri čemer navaja primer bolezni, ki je nevarnost, katera povzroča ekonomsko škodo in je prav tako lahko tudi hazard, ki poveča možno škodo dane nevarnosti, kot primer smrti. Nadalje hazard opredeljujemo kot (prav tam):

- fizični hazard ali naravni hazard (physical hazard) – je hazard tiste vrste, pri katerem fizične komponente sredstev (po navadi osnovnih), ki povečujejo možnost povečanja škode pri dani nevarnosti. Kot primer navedemo proizvodno halo, kjer v primeru nevarnosti – požara, fizični hazard lahko povečuje. Kot fizični hazard tu opredeljujemo lokacijo hale, izgradnjo, zasedenost...,

- moralni hazard (moral hazard) – pojem poznamo iz zavarovalniške dejavnosti, kjer opredeljuje zavestno nepošteno dejavnost zavarovanca, ki sklepa zavarovalno polico z nepoštenim in moralno spornim namenom,

- zavestni hazard (morale hazard) – s pojmom zavestni hazard opredeljujemo neprimerno ravnanje ob nesreči s posledico povečevanja škode, ki ga opažamo tudi kot malomaren odnos do zavarovanih stvari,

- legalni (zakoniti) hazard (legal hazard) – s tem pojmom označujemo hazard različnih sodnih praks in sistemov ter obremenilnih listin. Najpogosteje se kaže v odgovornostnih odškodninah ter drugemu izpostavljanju premoženja.

Ekonomika informacij opredeljuje hazard kot asimetrijo informacij (Dvoršak 2005, 34), kjer ločimo skrito informacijo ali škodljivo selekcijo in skrito akcijo ali moralni hazard. Obe se kažeta predvsem pri zavarovalništvu in to v dveh oblikah:

- škodljiva selekcija – predpogodbeni oportunizem (ex-ante), kjer ima ena stranka boljše informacije kot druga in

- moralni hazard – popogodbeni oportunizem (ex-post), kjer ena stranka po pogodbi ne more nadzirati izvajanja dogovora druge stranke .

2.1.3 Ravnanje s tveganji skozi zgodovino Kot že rečeno obstaja tveganje že s prvim zavedanjem človeka. V ekonomskem smislu poznamo zametke upravljanja tveganj iz Kitajske, 3000 let pred našim štetjem, ko so pri

10

rečnem prevozu tovora le-tega razdelili na več ladij in tveganje tako delili med vsemi udeleženci (Vaughan 1997, 5). Nadalje je že leta 1750 pred našim štetjem slavni Hamurabijev zakonik vseboval 282 določil ob morebitnem uničenju ladij. V primeru nesreče škode ni bilo potrebno poravnati trgovcu, ampak je tveganje prenesel na posojilodajalce, ki so posodili denar za nakup blaga. Le-ti so svojo večje izpostavljenost – tveganje vračunali v obliki višjih obresti (prav tam, 5). Prav tako so že okoli 900 let pred našim štetjem na otoku Rodosu poznali obliko deljenja tveganja, ko so sprejeli znano določilo morskega prava, znano kot skupna havarija (general average). Določilo določa, da se vsa škoda, ki nastane pri ladijskem prevozu kot posledica reševanja ladje (nekaj blaga so zaradi neurij morali vreči v morje), deli na vse lastnike prevoza blaga (prav tam, 5).

2.2 Razvrstitev tveganj Tveganja lahko razvrščamo različno glede na širino opazovanja; ožji pogled nam ponuja razvrstitev glede na posledice in sicer na temeljno (fundamental risk) in posamično tveganje (particular risk), ter razvrstitev glede na možnosti na čisto (pure risk) in špekulativno tveganje (speculative risk) (Rejda 2001, 6-10). Pri širšem pogledu avtor (Vaughan 1997, 13-15) dodaja še ekonomski vidik in tako razlikuje še med statičnim (static risk) in dinamičnim tveganjem (dynamic risk), ter členitev na denarno (financial risk) in nedenarno tveganje (nonfinancial risk). V nadaljevanju vse vrste razvrstitev tveganj podrobneje opisujemo (prav tam, 13-16).

2.2.1 Denarno in nedenarno tveganje Primer nedenarnega tveganja bi bilo tveganje dekletovega poljuba, kjer bi lahko z nekim standardnim odklonom ocenili verjetnost dobljenega poljuba. Posledice poljuba ali ne poljuba pa bi bile nedenarne (ob upoštevanju končanja našega poskusa). Kot nedenarno tveganje opredeljujemo tudi določene naravne nesreče, kot na primer potresi sredi nenaseljenih in infrastrukturno neurejenih področji (puščave, oceani...) ipd. Za potrebe te naloge se bomo omejili na denarna tveganja, kjer morajo nastopati (biti vpleteni) najmanj trije elementi (Vaughan 1997, 13): 1. posameznik ali organizacija, ki je/sta izpostavljen/a izgubi (škodi), 2. sredstva ali prihodek, katerih zmanjšanje bo pomenilo izgubo (škodo) in 3. nesrečo, ki bo vzrok tej izgubi (škodi). V primeru, da izostane katerekoli od teh dejavnikov tveganje ne obstaja.

2.2.2 Statično in dinamično tveganje Prvo razlikovanje na statično in dinamično tveganje je po Vaughanu (1997, 13) uvedel Alan H. Willett v svojem delu The Economic Theory of Risk and Insurance (1951, 14-19). Prvo, torej statično tveganje pomeni tveganje nevarnosti, ki pretijo, četudi ni sprememb v ekonomiji oziroma obnašanju človeka. Za dejavnike statičnega tveganja lahko torej opredelimo delovanje naravnih sil in malomarno delovanje posameznika. Primer za to so katastrofe in vse vrste nesreč, ki tako ali drugače vplivajo na zmanjšanje premoženja ter s tem tudi splošne blaginje. Zaradi zgodovinskega spremljanja takšnih naravnih nesreč in katastrof, smo pridobili nek vzorec ponavljanja tovrstnih tveganj, kar ima za posledico

11

večjo predvidljivost in s tem možnost komercialnega zavarovanja pred nekaterimi dejavniki statičnega tveganja. Dinamično tveganje pa je, kot pove že ime samo, posledica sprememb; torej vseh sprememb v družbi, ki so posledica človeških dejanj na vseh področjih. Praviloma so posledice vidne na dolgi rok kot dodatna vrednost za družbo, vendar so bolj nepredvidljive.

2.2.3 Čisto in špekulativno tveganje Z našega vidika, torej vidika upravljanja tveganj v podjetju (risk management), je najpomembnejša delitev tveganj na čista in špekulativna tveganja. Kot čisto tveganje opredeljujemo tveganje, ko obstaja možnost izgube, ne obstaja pa možnost dobička. Nevtralen izid je v tem primeru najboljši možen. Glavnina čistih tveganj je hkrati tudi statično tveganje (Dvoršak 2005, 41). Primer čistega tveganja je lahko požarno tveganje; če pride do požara, podjetje/oseba utrpi škodo. V nasprotnem primeru, če do požara ne pride, pa podjetje/oseba ne utrpi niti škode niti ni deležna dobička. Povsem drugače je pri špekulativnem tveganju. Tam poleg možnosti škode obstaja tudi možnost dobička. Primer špekulativnega tveganja je nakup nepremičnine. V primeru, ko cena kupljene nepremičnine naraste, ima podjetje/oseba dobiček. Prav tako velja tudi obratno; ko torej vrednost nepremičnine pade, utrpi podjetje/oseba škodo. V neposlovnem svetu so primer špekulativnega tveganja igre na srečo. Podobno bi lahko v poslovnem svetu vsako podjetniško delovanje opredelili kot špekulativno tveganje, ki pa ima pri nas neupravičeno močan negativni predznak, a v osnovi ne pomeni nič negativnega. Podjetniško delovanje lahko temelji na pravilnih ali nepravilnih predpostavkah, ki imajo za posledico dobiček ali izgubo, prav vse pa pomenijo špekulativno tveganje. Določeni avtorji poudarjajo pomembnost delitve med čistimi in špekulativnimi tveganji iz več razlogov (Williams, 1989, 13): 1. zavarovalnice zavarujejo samo čista tveganja, 2. čista tveganja so lažje predvidljiva – pojavljajo se pod podobnimi pogoji in jih je zaradi veljavnosti zakona velikih števil lažje napovedovati, 3. v primeru špekulativnega tveganja je možna tudi asimetrija dobička/škode – v primeru izgube posameznika lahko le-ta pomeni pridobitev za družbo in 4. v primeru čistega tveganja pomeni izguba za posameznika tudi izgubo za družbo. V preteklosti so prvi načini upravljanja tveganj večino pozornosti namenjali čistim tveganjem v podjetju. To je tudi jasno, saj funkcija upravljanja tveganj izhaja iz zavarovalniške funkcije, ko so v podjetju menili, da lahko stroške zavarovanj z aktivnim upravljanjem le-teh, zmanjšajo. Tako so se v preteklosti s špekulativnimi tveganji ukvarjali le do mere, kolikor je lahko špekulativno tveganje povzročilo nastanek čistega tveganja. Razlikovanje med čistim in špekulativnim tveganjem pa, po novejšem pojmovanju upravljanja tveganj, ni več tako ostro. Kot pomembno vprašanje z vidika špekulativnosti ali ne špekulativnosti tveganja, v zvezi z določeno nevarnostjo, je pomembno samo z vidika izbire sredstva za zavarovanje, ki po nekaterih avtorjih (Saje 1997, 4) prevzame samo nešpekulativne nevarnosti. Kot pa bomo spoznali v nadaljevanju je prav zavarovanje in upravljanje špekulativnih tveganj prednost novejšega pristopa upravljanja tveganj.

12

Iz vsebinskega vidika lahko v splošnem čisto in špekulativno tveganje razvrstimo v naslednje skupine (Vaughan 1997, 16-17):

- osebno tveganje (personal risk) – v ekonomskem smislu pomeni možnost izgube/škode prihodka in/ali sredstev. Iz vidika nesreče pa pomeni možnost prezgodnje smrti, nevarnost staranja, nevarnost bolezni in nesposobnost ter nezaposlenost,

- tveganje pri premoženju (property risk) – le-to je vedno prisotno pri lastništvu kakršnihkoli sredstev ali imetja. Dejavniki tveganja premoženja so možnost poškodbe, uničenja ali kraje. Le-ti se lahko pojavijo v posredni, neposredni ali posledični obliki,

- tveganje v zvezi z odgovornostjo (liability risk) - ki ga urejajo pravni sistemi in pomeni tveganje v odnosu do tretjih oseb in/ali njihove lastnine. Tovrstno tveganje se pri nas še posebej slabo upravlja,

- tveganje, ki nastane kot posledica neuspeha drugih in se kaže kot neizpolnitev pogodbenih obveznosti in vključuje tudi finančne posledice.

2.2.4 Temeljno in posamično tveganje Razlikovanje med temeljnim in posamičnim tveganjem se nanaša na družbeno ureditev. Temeljno tveganje opredeljujemo kot tveganje na katerega posameznik ne more vplivati in je tako tveganje celotne družbe ali skupine ljudi. Primer temeljnega tveganja je družbena ureditev, vlada in podobno. Posamično tveganje, na drugi strani, pa je tveganje na katerega ima posameznik vpliv, prav tako pa nosi tudi izgubo v primeru nesreče. Primeri posamičnega tveganja so: prečkanje ceste; odločitev kaj bo ta dan oblekel ipd.

2.3 Osnovne – bazične metode ravnanja s tveganji Nekatere osnovne – bazične metode ravnanja s tveganjem izvirajo že od 3000 let pred našim štetjem, nekatere so še starejše, vse pa so dokaj stare, preizkušene, torej bazične. Spet druge so malo novejše, pa še vedno pojmovane kot bazične, kot primer zakon velikih števil. V nadaljevanju povzemamo po Vaughanu (1997, 18-20).

2.3.1 Izogibanje tveganju V primeru, da tveganja ne želimo sprejeti je lahko eden od možnih načinov, da se tveganju izognemo. To ima za posledico, da sploh ne gremo v posel, katerega tveganje je preveliko. Kot ena od oblik ravnanja s tveganjem je ta prej negativna kot pozitivna, saj v nesprejemanju tveganja na sploh ne bi bilo nobenega posla in nobenega življenja.

2.3.2 Zmanjšanje tveganja Drug primer ravnanja s tveganjem je, ko lahko tveganje zmanjšamo in sicer na dva načina; prvi je preventivna kontrola škode. Kot primer tega so to predvsem gasilske enote, varnostne službe in podobno. Osnovna ideja je torej, da zmanjšamo možnost, da do škodnega primera sploh pride in v primeru, da pride, lahko z načini zmanjševanja tveganj škodo zelo omejimo ali pa jo vsaj zmanjšamo. Drugi način je uporabiti zakon velikih

13

števil. Če imamo torej možnost našo izpostavljenost določenemu tveganju razdeliti na veliko enakovrednih manjših enot, je tveganje škodnega dogodka pri vseh enotah znatno manjše, kot pri eni sami enoti.

2.3.3 Sprejemanje tveganja Ker je vsako življenje, pa naj si bo fizične ali pravne osebe, tvegano, je sprejemanje tveganj najbolj pogosto ravnanje s tveganjem. Sprejemanje tveganja je lahko zavedno ali pa nezavedno. Zavedno je, ko se tveganja zavedamo, vendar samo zavedanje še ne pomeni naše akcije ali reakcije. Le-ta lahko je, ali pa je ni. Kot nezavedno tveganje pojmujemo, če se tveganja sploh ne zavedamo, tveganje pa vseeno obstaja. Sprejemanje tveganja je lahko tudi prostovoljno ali neprostovoljno. Neprostovoljno sprejemanje tveganja je seveda tudi takrat, ko se ga sploh ne zavedamo, vendar je možno, da se ga tudi zavedamo, ni pa se mu možno izogniti, niti ne zmanjšati ali prenesti. Osnovno pravilo je, da je tveganje smotrno sprejeti v vseh primerih manjših škod.

2.3.4 Prenos tveganja Nadalje je tveganje možno prenesti nekomu, ki je bolj dovzeten sprejeti tveganje kot mi sami. Zato lahko obstajajo različni vzroki, od boljše informiranosti, ustreznejšega znanja, do večje kapitalske ustreznosti ipd. Prenašamo lahko tako špekulativna, kot tudi čista tveganja. Primer prenosa čistih tveganj so zavarovanja, špekulativnih pa varovanja (hedging).

2.3.5 Deljenje tveganja Deljenje tveganj je posebna oblika ravnanja s tveganji in vključuje tako sprejemanje kot tudi prenos tveganj. Je ena najbolj starih oblik ravnanja s tveganji – na Kitajskem so uporabljali to obliko ravnanja s tveganji že 3000 let pred našim štetjem, pri prevozu blaga po reki. Na primer: 100 enot in 10 lastnikov blaga so razdelili v 10 ladij in v primeru nesreče ene ladje ja vsak od 10 lastnikov blaga nosil škodo le v višini 1 enote.

14

3 UPRAVLJANJE TVEGANJA Risk management – v pričujočem delu bomo za ta angleški izraz uporabljali termin upravljanje tveganj, čeravno je pri nas v uporabi tudi termin obvladovanje tveganj. Izraz upravljanje tveganj ocenjujemo za primernejši, saj le-ta pomeni obvladovanje, zavarovanje, varovanje in upravljanje tveganj. Izraz management v splošnem pomeni vodenje (upravljanje) in izhaja iz latinske besede »manus«, ki pomeni roko. Vodenje v današnjem pomenu pa je bilo uporabljeno v šestnajstem stoletju, pri prihajanju v šolo, in je pri tem pomenilo spretnost voditi konja, oziroma spretnost pri postopanju z vlakom (Brauner 2001,7). Zatorej termin upravljanje. Turk (2004, 285 in 558) spet drugače pojmuje obvladovanje tveganja (risk control) kot odločujoče vplivanje, da: 1. do tveganja ne pride; 2. da se tveganje giblje v dopustnih okvirih; 3. da se njegove posledice kar najbolj zmanjšajo. Obvladovanje tveganja se nanaša na tiste zaposlence v organizaciji, kateri imajo za to dodeljene naloge in se razlikuje od ravnanja s tveganjem in upravljanja tveganja. Upravljanje tveganja je po njegovem (prav tam) načelno odločanje o tveganju in okvirih, v katerih je dopustno, ter kot taka naloga organov upravljanja v organizacijah, in se zaradi tega razlikuje od obvladovanja tveganja in ravnanja s tveganjem.

3.1 Zgodovina modernega upravljanja tveganja Termin upravljanje tveganj (risk management) se je v ZDA prvič pojavil v zgodnjih 50 letih prejšnjega stoletja, vendar lahko rečemo, da je bila ta funkcija poznana že prej. V temeljno funkcijo poslovodenja, sicer z izrazom »security«, jo je prvi uvedel francoski teoretik Henri Fayol leta 1916 v svojem delu General and Industrial management, ki je bilo angleškem prevodu dosegljivo leta 1949 (Vaughan 1997, 33). Prvi dodiplomski študij risk managmenta pa je leta 1973 razvil ameriški zavarovalni inštitut (Insurance Institute of America) (prav tam, 29).

3.1.1 Upravljanje tveganja kot novejša ekonomska disciplina Teorijo upravljanja tveganj oziroma risk management uvrščamo med poslovne vede. Pomembne spremembe, zaradi dosežkov na področjih, ki so po Vaughanovih (2001,18) to novejšo ekonomsko disciplino najbolj zaznamovale, so:

- odločitvene teorije – le-te imajo izvor v operacijskem raziskovanju in znanosti poslovodenja,

- spoznanja finančnega upravljanja tveganj - pri tem najbolj razvoj finančne in zavarovalne stroke,

- potrebe po sprotnem upravljanju tveganj – le-to izhaja iz razvoja varnostnega sistema vojaške ter letalske industrije in nenazadnje zavarovalne stroke.

15

3.1.1.1 Opredelitev in definicija upravljanja tveganja Tako je po Vaughanu (1997, 30-32) opredelitev in definicija upravljanja tveganj naslednja: »upravljanje tveganja je znanstveno raziskovanje čistega tveganja z možnostjo predvidevanja nesrečnega dogodka in odločitve ter njene implementacije, ki minimizira možnost nastanka škode ali njenega finančnega vpliva zaradi morebitnega dogodka«. Nadalje avtor posebej poudari potrebnost po oznaki znanstvene discipline, saj le-ta temelji na zakonih in strokovnih principih in ti so aplikativno uporabljeni za predvidevanje izidov. In prav to upravljanje tveganj ločuje od preteklih raziskav. Pri opredelitvi upravljanja tveganj pa moramo prav tako razmejiti odgovornosti med upravljalcem tveganj in upravo, ter nadalje pokazati razliko med upravljalcem tveganj in upravljalcem zavarovanj.

3.1.1.2 Upravljalec tveganja in uprava Upravljalec tveganj je predvsem odgovoren za čista tveganja, medtem ko je uprava odgovorna za vse, tako za čista kot tudi špekulativna tveganja (Vaughan 1997,32). Novejši avtorji, kot temeljne naloge upravljalca tveganj, ne ločijo med čistimi in špekulativnimi tveganji, temveč vse bolj k celovitemu pristopu upravljanja vseh tveganj v podjetju.

3.1.1.3 Upravljalec tveganja in upravljalec zavarovanj Čeravno se oba ukvarjata s čistimi tveganji, je odgovornost upravljalca zavarovanja predvsem za čista tveganja, ki se dajo zavarovati. Pri poslovanju podjetja pa velikokrat naletimo na čista tveganja, ki jih ni mogoče zavarovati. Nadalje je razlika predvsem v mišljenju; upravitelj zavarovanj opravičuje eno zavarovanje z drugim samo na podlagi večjega rabata. Osnovno gledanje upravljalca tveganj pa je; če zavarovalna premija pokrije stroške škode zavarovalnice, ki pri tem ustvarja dobiček, mora biti drug, cenejši način kako ravnati s tem tveganjem. Zavarovanje postane tako za upravljalca tveganj zadnja možnost.

3.1.2 Orodja upravljanja tveganj Poznamo dve osnovni tehniki, ki sta skupek v tekstu izpostavljenih tehnik ravnanja pri upravljanju tveganj in sicer: kontrola tveganja (risk control) ter financiranje tveganja (risk financing).

3.1.2.1 Kontrola tveganja Kot pove ime samo, gre pri tehnikah kontrole tveganja predvsem za omejevanje škod. Metode kontrole tveganja tako vsebujejo tako metode izogibanja tveganju in različne načine zmanjševanja tveganja.

3.1.2.2 Financiranje tveganja Za razliko od tehnike kontrole tveganja, se pri metodi financiranja tveganja osredotočamo na pridobivanje sredstev za pokritje škod, ki se bodo zgodile. Pri tem uporabljamo tehniki sprejemanja tveganja, kakor tudi prenos tveganja. Ne glede na to, za katero vrsto tveganja gre in katero orodje oz. tehniko upravljanja s tveganji bomo uporabili, pa se moramo zavedati treh osnovnih pravil upravljanja tveganja

16

(Vaughan 1997,63): 1. Ne tvegaj več, kot si lahko privoščiš. 2. Preuči stave. 3. Ne tvegaj veliko za malo.

3.2 Proces upravljanja tveganj Procesa upravljanja tveganj se različni avtorji lotevajo drugače in tako imamo po Vaughanu (1997,77) sam proces upravljanja tveganj strnjen v pet korakov in sicer:

- ovrednotiti in opredeliti področje upravljanja tveganj s politiko upravljanja tveganj, - prepoznati dejavnike tveganja in oceniti izpostavljenosti škodam, - ocena orodja za upravljanje tveganja za vsako od izpostavljenosti, - ocena uspešnosti upravljanja tveganja in - priporočiti spremembe izboljšanja programa in uvajanje teh sprememb v sam

proces upravljanja tveganja. Naši avtorji (Berk in drugi 2005, 80-107) pa se stvari lotevajo na način postavitve osnovne politike podjetja za področja upravljanja tveganj in potem za vsako poslovno področje opisujejo primerne načine za upravljanje le-tega. Tako v grobem delijo tveganja v podjetju na: 1. strateško tveganje, 2. projektno tveganje, 3. tveganje delovanja, 4. finančno tveganje in 5. tržno tveganje. Vsi avtorji stremijo k doseganju primerne (optimalne) oblike upravljanja tveganj v podjetju, ter se strinjajo, da se sam proces upravljanja tveganj začne s politiko upravljanja s tveganji, ki mora biti sprejeta na najvišjem nivoju v podjetju. V politiki - strategiji upravljanja tveganj opredelimo odnos podjetja do tveganj – ali gre za podjetje, ki je bolj dovzetno za sprejemanje raznovrstnih tveganj ali za bolj konzervativno podjetje oz. podjetje, ki tveganjem ni naklonjeno. Nadalje moramo v vseh poslovnih procesih prepoznati vse vrste tveganj, ki jim je podjetje izpostavljeno. To so lahko finančna tveganja, tržna tveganja in podobno. Pri prepoznavi tveganj lahko sodeluje tudi zunanji svetovalec, kar je izredno priporočljivo za ustvarjanje drugega mnenja. Na primer, neka tveganja sami niti ne prepoznamo, ker smo tako vpeti v poslovni proces, da je izključitev takega tveganja samoumevna. Vendar izkušnje kažejo, da lahko zunanji strokovnjak za upravljanje tveganja prepozna določeno tveganje, na katerega sami ne bi niti pomislili. Primer zato je tveganje zavestne napake – npr. prevare managementa. Sledi opredelitev verjetnosti nastanka tveganega dogodka in preučevanje posledic. Se pravi, da tveganje ocenimo tako verjetnostno, kot tudi stroškovno. Eden boljših načinov zato je pondiranje tveganega dogodka. Z zmnožkom ponderjev verjetnosti in posledic ugotovimo, kako pomembno je neko tveganje za naše podjetje. Nadalje moramo pri strategiji upravljanja tveganj opredeliti naš način upravljanja tveganja; katero tveganje bomo sprejeli in katero ne, kateremu se bomo izognili, katero prenesli, katero zmanjšali in katero delili. V sprejeti strategiji je potrebno prav tako opredeliti odgovornosti za prepoznavanje in ukrepanje, prav tako pa opredeliti sporočanje prepoznave novih tveganj in odgovornosti za upravljanje le-teh.

17

Slika 1: Proces upravljanja tveganja

Vir: Dvoršak (2005, 64), povzeto po Dunn and Wigert (2004, 260). Po Vaughanu (1997,34) moramo tako: 1. določiti cilje, ki naj jih proces upravljanja tveganj doseže, 2. opredeliti tveganja (rist identification) – prepoznati vsa tveganja, ki jim je podjetje izpostavljeno, 3. oceniti tveganja (rist evaluation) – vidik pogostosti in možnih posledic, 4. opredeliti alternative in izbrati način upravljanja s tveganji, 5. implicirati rešitve v prakso in 6. podati oceno učinkovitosti posameznih načinov (mehanizmov) ter oceno učinkovitosti procesa upravljanja tveganj. Nadalje opredeljuje proces upravljanja tveganj tudi COSO (2004, 3-5) kot sledi: 1. spoznavanje in razčlenjevanje notranjega poslovnega okolja, 2. opredelitev ciljev upravljanja tveganja, 3. prepoznavanje dejavnikov tveganja, 4. ocena izpostavljenosti tveganju, 5. opredelitev mehanizmov odzivanja, 6. opredelitev rezervnih načrtov in kontrolnih dejavnosti, 7. vzpostavljanje in zagotavljanje učinkovite ter pregledne komunikacije in 8. spremljanje doseženih rezultatov in povratne informacije.

3.2.1 Spoznavanje in razčlenjevanje notranjega poslovnega okolja Samo vodstvo podjetja, ki se zaveda notranjega poslovnega okolja, bo sposobno proces upravljanja tveganj postaviti tako, da bo le-ta primerno prepoznaval indikatorje tveganja,

utemeljitev teksta

prepoznavanje tveganja

proučevanje tveganja

vrednotenje tveganja

sprejem tveganja

ravnanje s tveganjem

opredelitev tveganja

opredelitev posledic

ocena ravni tveganja

nad

ziranje in

revidiran

je sp

oroča

nje

in p

osv

etova

nje

da

ne

18

ki bodo tudi pravilno ocenjeni, ter bodo podana jasna navodila za preprečevanje tveganj in zmanjšanje morebitnih škod.

3.2.2 Opredelitev ciljev upravljanja tveganj Brez opredeljenih ciljev upravljanja tveganj je smiselnost takšnega upravljanja vprašljiva. Glede stroškovne upravičenosti lahko trdimo, da je proces upravljanja tveganja smiselno uvesti, če so stroški z njegovo uvedbo manjši kot koristi, ki jih z takšnim upravljanjem dosežemo. Po Berku in drugih (2005, 66-67) je potrebno najprej jasno opredeliti cilje poslovanja, ker so le-ti temeljni pogoj za prepoznavo in ovrednotenje tveganja ter nenazadnje za ukrepanje. Tako lahko rečemo, da samo dobra opredelitev ciljev podjetja, ciljev poslovnih procesov ipd. omogoča prepoznavo dejavnikov tveganja. Prav zaradi teh dejavnikov tveganja pa bi lahko bila ogrožena sama izpolnitev zastavljenih ciljev, njihova neprepoznava pa ogroža sprejem potrebnih ukrepov za zmanjševanje tveganja. Z vidika obvladovanja tveganja delimo cilje podjetja na:

- cilje pri poslovanju – sem uvrščamo tiste cilje s katerimi merimo uspešnost in učinkovitost poslovanja podjetja (npr. cilji dobičkonosnosti, rasti poslovanja, varovanja virov pred izgubo, kot tudi strateške cilje pri poslovanju, ki podpirajo poslanstvo podjetja...),

- cilje pri poročanju – sem uvrščamo tiste cilje s katerimi merimo zanesljivost poročanja (npr. za notranje in zunanje uporabnike poročamo finančne in nefinančne informacije) in

- cilje izpolnjevanja zakonskih predpisov – sem uvrščamo tiste cilje, ki jih je podjetje zavezano spoštovati.

Sam sistem upravljanja tveganja predvideva, da vodstvo podjetja preveri skladnost poslovnih ciljev in s tem povezanim tveganjem. Vodstvo tako preveri, ali izbrani poslovni cilji rasti in donosnosti odtehtajo prevzeto tveganje. Prav tako mora dajati sprejeti sistem upravljanja tveganja razumna zagotovila, pri katerih bodo tako vodstvo kot tudi lastniki podjetja pravočasno seznanjeni s stopnjo doseganja ciljev podjetja. Pri tem imamo v mislih doseganje tako strateških kot tudi operativnih ciljev poslovanja. Le takšen sistem upravljanja tveganja bo garancija, da bodo vodstvo in lastniki tudi sočasno seznanjeni s celotnim procesom upravljanja tveganja. Nadalje po Berku in drugih (2005, 89-90) cilje pri poslovanju v grobem razdelimo na strateške in operativne. Strateški cilji – so cilji, pri katerih gre za osnovni razlog obstoja podjetja - so torej cilji najvišje ravni ter pomenijo temeljne načine, kako naj bi podjetje ustvarjalo dodano vrednost in dosegalo svoj namen poslovanja. Kot taki so seveda najpomembnejši. Najpogosteje jih imenujemo tudi poslanstvo, vizija ali namen podjetja. Operativni cilji – so cilji, katerih osnovni namen je doseganje strateških ciljev. Zato so vedno postavljeni z namenom natančnejšega prilagajanja in členjenja strateških ciljev. Gre torej za delovne cilje, kjer podrobno opredelimo in razčlenimo posamezne aktivnosti in razdelimo vloge.

19

Eden od najpomembnejših elementov pri pravilni opredelitvi tveganja je časovno obdobje. Tveganje se namreč presoja glede na čas; bližje kot je določen dogodek, več je informacij s katerimi tveganja prepoznamo in jih tako tudi lažje upravljamo. Vse to pomeni manjše tveganje. Časovna komponenta pa je pomembna tudi zato, ker nam npr. pri finančnih tveganjih izračun tvegane vrednosti pokaže verjetnost določene izgube/dobičke premoženja za natančno opredeljeno časovno obdobje. Laično lahko časovno komponento razumemo tudi s pregovorom: »Po bitki je lahko biti general.« Po Berku in drugih (2005, 50) pa spoznavamo tudi, da je osnovni namen upravljanja tveganja ustvariti vrednost za posamezne interesne skupine v podjetju. V podjetju pa se, prav tako kot v vsakih skupnostih, srečujemo z različnimi interesnimi skupinami, tako notranjimi (zaposlenci, vodstvo...) kot tudi zunanjimi (kupci, dobavitelji, država...). Različne interesne skupnosti pa zahtevajo različne cilje upravljanja tveganja, kar pomeni, da mora podjetje oblikovati takšno politiko upravljanja tveganja, ki v najboljši meri zadosti vsem interesnim skupinam. Razčlenitev interesnih skupin napravimo po Berku in drugih (2005, 48-51), kjer se vrednost za lastnike ustvarja po naslednjih vidikih:

- vidik donosa – pri tem vidiku smo pozorni predvsem na razmerje stroški/prihodki ali povedano drugače, da imajo naložbe podjetja višji donos kot stroški kapitala,

- vidik rasti – opazovan vidik nam daje odgovor na vprašanje, če je podjetje sposobno trajneje dosegati rast poslovanja in

- vidik tveganja – le-ta daje odgovor na ključno vprašanje ali podjetje uspešno upravlja tveganja.

V podjetju so vsi ti vidiki zastopani s sedmimi dejavniki vrednosti. Tako nam ponujata dejavnika vrednosti denarni tok iz poslovanja – dobiček iz poslovanja pred amortizacijo in davki (Earnings before interest, taxes, depreciation and amortization - EBITDA) in davčna stopnja, s katerima analiziramo vidik donosnosti podjetja. Nadalje rast podjetja analiziramo s tremi dejavniki vrednosti – rastjo prihodkov, gibanjem obratnega kapitala in rastjo naložb v stalna sredstva z rastjo poslovanja. In nenazadnje vidik tveganja podjetja analiziramo s dejavnikoma vrednosti - povprečni strošek kapitala podjetja in obdobje, ko je podjetje sposobno ohranjati konkurenčne prednosti. Prav tako poznamo več teorij, na podlagi katerih lahko podjetje opredeli cilje upravljanja tveganj. Po Berku in drugih (2005, 28-39) lahko tako govorimo o teoriji povečevanja premoženja lastnikov, ter o teoriji agentov. Po letu 2003 (prav tam) pa smo dobili še novejšo teorijo, ki razlaga in priznava upravljanje tveganja kot način vplivanja na konkurenčne prednosti, ter posledično s tem na boljše rezultate podjetja, tako poslovne kot tudi finančne. Teorija povečevanja premoženja lastnikov ima za osnovni cilj minimizirati možne izgube (iz poslovanja, iz financiranja, iz davčnih obveznosti ipd.) in tako povečati vrednost podjetja, ter s tem premoženje lastnikov. Ta teorija pri tem jemlje skladnost interesov agentov in principalov za dano. Teorija agentov pa govori o tem, da cilji in/ali interesi agentov in principalov niso nujno enaki.

20

3.2.3 Prepoznava dejavnikov tveganja Bistvena pri prepoznavi dejavnikov tveganja je prava informacija (tako notranja kot tudi zunanja), ki jo lahko pridobimo le na podlagi dobrih in kakovostnih vhodnih podatkov in prav tako komunikacijo. Dejavnike tveganja pa lahko podjetje prepoznava na več načinov. Po Berku in drugih (2005, 91-95) lahko dejavnike ustvarjanja dodane vrednosti podjetja razdelimo na zunanje in notranje. Kot zunanje (eksogene) dejavnike pojmujemo ekonomske in poslovne, kot npr. sprememba makroekonomskega stanja, sprememba stanja konkurence na trgu in/ali drugih tržnih razmer. Prav tako kot zunanje dejavnike pojmujemo tudi dejavnike, ki so povezani z naravnim okoljem in naravnimi viri, kot npr. politične dogodke, tehnološke spremembe, razpoložljivost virov energije in/ali surovin, naravne katastrofe... Poleg že opisanih zunanjih dejavnikov pa na podjetje delujejo še notranji (endogeni) dejavniki. Le-ti so posledica aktivnosti podjetja in se kažejo kot način sprejemanja odločitev in vodenja organizacije. Infrastruktura, zaposlenci, proces in tehnologija so štiri skupine, ki opredeljujejo notranje dejavnike. Sama metodologija prepoznave dejavnikov lahko zajema različne tehnike in orodja. V podjetju se lahko odločijo za prepoznavo dejavnikov po dani listi dejavnikov zunanjega svetovalca, lahko se odločijo za prepoznavo dejavnikov po listi dejavnikov konkurentov, panoge ipd, lahko pa se odločijo za samostojno določanje dejavnikov, ki ga nadgradijo s skupinsko delavnico, kjer se z različnimi tehnikami (pondiranje dejavnika, tehnika viharjenja možganov ipd.) določijo posamezni najpomembnejši dejavniki.

3.2.4 Ocena izpostavljenosti tveganju Tako poznamo (Berk in drugi 2005, 96) inherentno tveganje – to je tveganje, ki mu je podjetje izpostavljeno brez ukrepov upravljanja tveganja in rezidualno tveganje – to je tveganje, ki mu je podjetje izpostavljeno po sprejetju in uveljavitvi vseh postavk upravljanja tveganj. Pri oceni izpostavljenosti tveganju so ključnega pomena vhodni podatki, na podlagi katerih upravljalec tveganja oceni izpostavljenost. Če so le-ti slabi, ali napačni, bo napačna tudi ocena upravljalca. Za oceno izpostavljenosti tveganju poznamo po Berku in drugih (2005, 97-101) več metod, in sicer:

- benchmarking – je metoda, kjer imamo skupino primerljivih podjetji in nato na podlagi specifičnih dogodkov in procesov primerjamo izpostavljenost obravnavanega podjetja v skupini. Model predpostavlja podobnost posameznih podjetji v skupini ter s tem, da je izpostavljenost obravnavanega podjetja podobna izpostavljenosti ostalim podjetjem v skupini.

- verjetnostni modeli – bistvena razlika od gornje metode je ta, da gre pri verjetnostnih modelih za natančno merjenje na podlagi preteklih dogodkov (npr. dogodki pri poslovanju, na trgu ipd). Tako so prav vhodni podatki o preteklih dogodkih ključnega pomena pri pravilnosti merjenja po verjetnostnih modelih, ter s tem uporabnosti pridobljenih rezultatov. Najbolj znani verjetnostni modeli so:

o tvegana vrednost (Value at Risk - VaR) – za izračun le te so na voljo trije pristopi – parametrični pristop, historična simulacija in simulacija Monte Carlo,

o tvegani denarni tok (cash flow at risk), o tvegani prihodki (earnings at risk) in

21

o bonitetne ocene (credit loss estimations); - kvantitativni modeli – glavna razlika od prej omenjenih verjetnostnih modelov je ta,

da gre pri njih za uporabo subjektivnih predpostavk analitika, rezultat metode pa je ocenjena verjetnost izpostavljenosti po ocenjevalcu. Zgodovinski podatki sicer dajejo ocenjevalcu okvire za določanje vrednosti določenih ocenjevalnih spremenljivk in verjetnosti. Najbolj poznani kvantitativni modeli ocenjevanja verjetnosti so:

o analiza občutljivosti (sensitivity analysis), o testi ekstremnih okoliščin (stress tests) in o analiza scenarijev (scenario analysis).

V zadnjem času najbolj pogosto uporabljena metoda za merjenje izpostavljenosti finančnemu tveganju je metoda tvegane verjetnosti (VaR)1.

3.2.5 Opredelitev mehanizmov odzivanja Po Berku in drugih (2005, 101-104) poznamo različne mehanizme odzivanja podjetja, glede na različna tveganja. Odločitev izbire mehanizma odzivanja na določeno tveganje temelji tako predvsem na naklonjenosti/nenaklonjenosti podjetja do tveganja in vrsto tega tveganja. Prav zato je od teh parametrih smotrno za vsako vrsto tveganj, ob določenih pogojih in ustrezni preučitvi, ukrepati različno. Tveganje je tako mogoče (kot že omenjeno v poglavju 2.3):

- prevaliti (transfer) – najpogosteje prevaliti na zavarovalnico z nakupom zavarovalne police,

- ublažiti ali zmanjšati (reduce) – najpogosteje z ustrezno kontrolo in zaščitnimi ukrepi,

- sprejeti (retain) – poznamo aktivno in pasivno obliko. Pri aktivni obliki gre za tako imenovano samozavarovanje. Pri pasivni obliki pa zavestno sprejemamo tveganje z odprto pozicijo (določena tveganja mora podjetje sprejeti, če se želi nadejati dobičku) ali pa se mu

- izogniti (avoid) – najpogosteje kot zavrnitev posla. Kot izvedene oblike osnovnih mehanizmov odzivanja na pričujoče ali obravnavano tveganje poznamo tako še:

- koncept zmanjšanja izpostavljenosti tveganju (diversification) – kjer gre predvsem zato, da tveganje porazdelimo na več majhnih dogodkov, na več delnih zavarovanj (teorija velikih števil) in

- prenos in delitev tveganj (risk sharing) – kjer gre zato, da obstaja temeljni pogoj obstoja zadostnih finančnih instrumentov in trgov, ki omogočajo delitev izpostavljenosti. Le-ti zaradi razvoja znanja, trgov, kompleksnosti finančnih instrumentov in informacijske tehnologije ter inovacij vedno znova omogočajo prenašati oz. deliti takšne vrste izpostavljenosti tveganju, ki so bile pred kratkim še neprenosljive in netržne.

1 Podrobnejšo razlago izračuna VaR najde bralec pri Berku in drugih (2005, 97-98).

22

3.2.6 Opredelitev rezervnih načrtov in kontrolnih dejavnosti V osnovi se rezervni načrti sprožijo pri uresničitvi dejavnika tveganja. Kontrolne aktivnosti pa pripomorejo k izvajanju začrtanih ukrepov upravljanja s tveganji. Ko se nek dejavnik tveganja dejansko uresniči, se po Berku in drugih (2005, 104-105) izvedejo aktivnosti rezervnih načrtov, ki jih podjetje predvidi za takšne nove razmere. V razmerah uresničitve dejavnika tveganja je najpomembneje, da lahko zaposleni na različnih ravneh, odgovorni za to določeno vrsto tveganja ali tim, posameznim dejavnikom tveganja, takoj začnejo izvajati ukrepe za preprečitev oz. omejevanje posledic izpostavljenosti tveganju in komunicirati znotraj podjetja. Podjetje pa mora na drugi strani zagotoviti kontrolne aktivnosti – s politiko in postopki upravljanja tveganj, ki pomagajo zagotavljati, da vodstvo in zaposleni na vseh organizacijskih ravneh v podjetju primerno izvajajo začrtane ukrepe, določene s politiko upravljanja tveganj. Kontrolne aktivnosti vsebujejo najrazličnejše oblike, od periodičnih preverjanj operativnega delovanja oz. izvajanja postopkov, do pooblastil, dovoljenj, avtorizacij ipd.

3.2.7 Vzpostavitev in zagotavljanje učinkovite - pregledne komunikacije V informacijski dobi vsi zavedamo pomembnosti pravočasne in pravilne informacije, zato je vzpostavitev učinkovitega pretoka pregledne komunikacije dandanes ključnega pomena. Po Berku in drugih (2005, 105) lahko izpostavimo zaposlence, lastnike in javnost kot ključne segmente informiranja. Tako je npr. lastnikom jasna in pravočasna informacija o strategijah podjetja za obvladovanje tveganja ključna za povečevanje vrednosti podjetja v njihovih očeh. Ne gre zanemariti tudi ohranjanje pozitivne in realistične podobe v javnosti, prav tako pa tudi jasnega ter preglednega komuniciranja z zaposlenimi. Za ustrezno komunikacijo v podjetju skrbi manager tveganja oz. člani odbora za upravljanje tveganja.

3.2.8 Spremljanje doseženih rezultatov in povratne informacije Ko smo si zastavili cilje upravljanja tveganja le-ti pomenijo zelo malo, če konstantno ne spremljamo doseženih rezultatov in sproti ne uvajamo naša spoznanja nazaj na začetno točko tega procesa. Tako mora biti po Berku in drugih (2005, 105-107) spremljanje doseženih rezultatov in procesov stalen in neprekinjen proces. Le-ta namreč daje primerne povratne informacije in le tako lahko sledimo osnovni logiki, ki jo prinaša integriran oz. celovit pristop. Vodje na vseh organizacijskih ravneh zagotavljajo povratno informacijo o delovanju med presojanjem celotnega poslovnega procesa, posebno vlogo pa ima tudi manager tveganja oz. člani odbora tveganja ter notranji revizorji. Sama uprava podjetja pa mora posebno pozornost nameniti poročilom o obvladovanju tveganja ob sočasnem zavzetju doslednih stališč, oblikovanju ukrepov in zadolžitev za odpravo nezaželenih stanj. Le takšen sistem, zagotavljanja povratne zanke spremljanja doseženih rezultatov in povratnih informacij, daje podjetju zagotovila za aktivno izvajanje politike in procesov upravljanja tvegan. Podjetju pa pomeni tudi najboljše izobraževanje in usposabljanje zaposlencev ter vodstva za upravljanje poslovnega procesa upravljanja tveganj.

23

4 VRSTE POSLOVNIH TVEGANJ Z UPRAVLJANJEM POSAMEZNIH VRST Vsa tveganja, ki jim je podjetje izpostavljeno, lahko opredelimo kot poslovna tveganja. Po Standardih upravljanja tveganja (IRM 2002, 3) pa lahko poslovna tveganja podjetja delimo na notranja in zunanja, ter nadalje na strateško tveganje, finančno tveganje, izvajalno tveganje in tveganje hazarda. Samo delitev in opise poslovnih tveganj, tako v nadaljevanju, predstavljamo po že omenjenih standardih upravljanja tveganj. Slika 2: Razvrstitev poslovnega tveganja

Vir: IRM (2002, 3).

4.1 Strateško tveganje Strateško tveganje je tveganje, ki mu je podjetje izpostavljeno v svojem najvišjem bistvu, to je v viziji, poslanstvu in vrednotah, prav tako pa s strateškimi cilji in načrti, kar vse

ZUNANJI DEJAVNIKI

FINANČNO TVEGANJE

tveganje spremembe obrestne mere valutno tveganje zaupanjsko tveganje

STRATEŠKO TVEGANJE

tveganje konkurenčnosti tveganje ekonomskih

sprememb tveganje pri kupcih

tveganje zakonitosti kultura & etika tveganje vodstvenih kompetenc

IZVAJALNO TVEGANJE

pogodbeno tveganje tveganje naravnega okolja

tveganje pri dobaviteljih

TVEGANJE HAZARDA

M&A integracija

NOTRANJI DEJAVNIKI

raziskave & razvoj premoženje v ljudeh

udenarljjivost & denarnotokovno tveganje

računovodske norme informacijski sistem

dostop javnosti zaposleni premoženje blago & storitve

ZUNANJI DEJAVNIKI

24

sprejemajo lastniki in uprava. Izhajajoč iz tega, strateško tveganje v največji meri omejuje in postavlja prav odnos lastnikov in uprave do tveganj. Proces upravljanja strateških tveganj moramo tako zagotoviti na najvišjem nivoju podjetja, to je pri upravi in nadzornem svetu. Opredeliti je potrebno vsa strateška tveganja in izpostavljenost podjetja do njih, še prej pa je potrebno temeljno opredeliti strateški odnos podjetja do tveganj. V samem procesu upravljanja strateških tveganj pa je potrebno opredeliti tudi odgovornosti nosilcev nalog. Bistvena značilnost strateškega tveganja je, da odločitve v zvezi z njimi sprejemamo v sedanjosti, posledice pa so vidne skozi daljše časovno obdobje podjetja, torej v prihodnosti. Po Jolly (2003, 8-9) je upravljanje strateških tveganj temeljnega pomena za celotno podjetje, saj to tveganje predstavlja na pozitivni strani kar 59% vseh pozitivnih učinkov na uspešno poslovanje podjetja, ali drugače, neuspešno upravljanje strateških tveganj pripomore kar v 72% k negativnemu izkazu podjetja in/ali njegovemu propadu. Problem upravljanja strateškega tveganja je toliko večji v tem, ker se dotičnega tveganja ne da zavarovati pri zavarovalni instituciji, niti se ga ne da varovati na trgu finančnih instrumentov ipd. Tudi sprememba vodstva ne daje zagotovila, da je s tem strateško tveganje dobro upravljano. Ob zavedanju teh omejitev je sistemsko upravljanje sistemskega tveganja še kako na mestu. Zunanji dejavniki strateškega tveganja so:

- tveganje konkurenčnosti, - tveganje ekonomskih sprememb, - tveganje pri kupcih in - tveganje M&A integracij - prevzemi, združitve, ipd.

Notranji dejavniki strateškega tveganja pa so: - raziskave in razvoj in - premoženje v ljudeh.

4.1.1 Tveganje konkurenčnosti Tveganje konkurenčnosti obravnava teorija ohranjanja konkurenčne prednosti, ki sodi med najsodobnejše teorije upravljanja tveganja (Berk in drugi, 2005, 34). Bistvena značilnost tega modela upravljanja tveganja temelji na načelu, da je za ohranjanje in povečevanje konkurenčne prednosti potrebno aktivno sprejemanje tveganja. Po Berku in drugih (2005, 34-36) temelji model na vedenjskih vzorcih, kot je odvisnost od okvira oz. okoliščin sprejemanja odločitev, na teoriji realnih opcij, transakcijskih stroških in stroških kapitala. K izboljšanemu konkurenčnemu položaju in nižjim stroškom kapitala naj bi ob temeljitem zavedanju pripomoglo nenehno sprejemanje različnih tveganj. Preference vodstva do prevzemanja tveganja so zelo pomemben sestavni del te teorije, kajti iz njihove preference izhaja preferenca prevzemanja tveganja podjetja. Le-ta bi naj v svojem bistvu bila preferenca lastnikov do prevzemanja tveganja. Prav pri teh zaključkih, pa je potrebno biti zelo pazljiv, saj obstajata najmanj dva dejavnika, ki bistveno vplivata na odnos vodstva do prevzemanja tveganja in katera sta nagrajevalna shema vodstva ter napovedi tekočih rasti prihodkov in dobičkov podjetja. Tako lahko npr. v razmerah zmanjševanja relativnega deleža nagrade vodstvu, glede na vrednost premoženja podjetja, ob sočasnem večanjem vrednosti podjetja rezultira, da je vodstvo bolj naklonjeno omejevanju tveganja oz. manj

25

naklonjeno sprejemanju tveganja. Vodstvo tako svoje preference glede tveganja izpelje s pomočjo bolj zadržanega pristopa upravljanja tveganja. Če so torej lastniki bolj dovzetni sprejemati tveganje, nagrajevanje vodstva spremenijo tako, da pristanejo na večje prerazdeljevanje mogočih koristi od bolj tveganih naložb podjetja. Za izbiro konkurenčnih strategij naj bi se podjetje po Berku in drugih (2005, 111-112) odločalo na podlagi petih, t.i. Porterjevih silnic. Pogajalska moč kupcev, kot prva silnica, se presoja na bolj ali manj kvalitativne načine. Najpogostejši kazalci pogajalske moči kupcev so koncentracija in informiranost kupcev, elastičnost povpraševanja ipd. Druga silnica je pogajalska moč dobaviteljev, ki jo pomembneje opredeljujejo obseg nabav, stopnja diferenciacije inputov, proizvodov oz. storitev ipd. Kot tretjo silnico Porter opredeljuje nevarnost vstopa novih konkurentov, kjer so ključnega pomena ekonomija obsega, vstopne ovire, višina nepovratnih stroškov vstopa ipd. Nevarnost pojava in obstoja substitutov je četrta silnica, ki je predvsem odvisna od potrošnikovega zaznavanja diferenciacije proizvodov. Zadnja determinanta pri izbiri strategije pa je stopnja konkurence v dejavnosti, kot peta silnica. Nanjo najbolj vplivajo razpršenost in moč kupcev, število ponudnikov na trgu in njihova moč ter nevarnost vstopa novih ponudnikov. Pri izbiri poslovne strategije si podjetje poleg t.i. silnic pomaga s SWOT (Strengths, Weaknesses, Opportunities, and Threats) analizo – prednosti, slabosti, priložnosti in groženj. Pri ugotavljanju sprememb v prihodnosti je prav gotovo zelo pomembna tudi analiza scenarijev.

4.1.2 Tveganje ekonomskih sprememb Pri tveganju ekonomskih sprememb gre za primer skupinskega temeljnega tveganja, ki je posledica politike, ekonomije in socialnega stanja določenega okolja. Bistvena značilnost omenjenega tveganja je, da njegove posledice prizadenejo vse ali večino udeležencev v opazovanjem okolju. Npr. sprememba domače ekonomije iz konjunkture v recesijo, kar občutijo vsi akterji, kjer se je sprememba zgodila, prav tako pa tudi drugi, ki poslovno sodelujejo z opazovanimi akterji. Čeravno je za večino sprememba pomenila negativno tveganje oz. negativni odklon v prihodkih ni nujno, da je za vse akterje opazovanega okolja tako. Za nekatere lahko velja ravno obratno. Tako poznamo primer, ko se pri drastičnem povečanju cen vseh produktov poveča povpraševanje po osnovnih dobrinah, saj si ljudje kvalitetnejših, a dražjih, ne morejo privoščiti. Pri ocenjevanju tveganj ekonomskih sprememb si pomagamo z analizo scenarijev in raznimi simulacijami, kot na primer simulacija Monte Carlo, kakor tudi s SWOT analizo. V veliko pomoč so nam razne bonitetne ocene področja in napovedi za prihodnost. Četudi velike korporacije odvajajo velikanska sredstva za upravljanje tveganj, pa poznamo novejši primer ekonomskih sprememb v Venezueli iz leta 2006 (torej v današnjem času), kjer je bilo veliko privatne lastnine podržavljene in kjer so zaradi tega tudi velike korporacije utrpele velike škode.

4.1.3 Tveganje pri kupcih Pri tveganju pri kupcih gre za tveganje spremembe zahtev kupcev podjetja. Le-ti s storitvijo in/ali proizvodom podjetja niso več zadovoljni. Vzrok je lahko sprememba

26

nakupovalnih navad, sprememba kupčeve predstave o storitvi/proizvodu in podobno in je lahko objektivne ali subjektivne narave. Berk in drugi (2005, 119) pri tveganju pri kupcih posebej poudarijo kreditno tveganje. Le-to za podjetje pomeni stalno nevarnost, da nekateri kupci svojih obveznosti v roku ne bodo poravnali oz. jih sploh ne bodo poravnali2. Nadalje opisujejo (prav tam) tveganje pri kupcih kot tveganje spremembe pogajalske moči, spremembe preferenc, posledično torej spremembe cenovne elastičnosti. Kot ključno orodje upravljanja tveganja pri kupcih tako navajajo pozicioniranje in upravljanje blagovnih znamk podjetja ter ugleda, celotnega podjetja nasploh.

4.1.4 Tveganje lastniških povezav, prevzemov in strateških povezav Po Berku in drugih (2005, 120-121) sta dva najpomembnejša dejavnika velikega tveganja lastniških povezav, prevzemov ter strateških povezav; precenjevanje sinergijskih učinkov in morda še močnejši tveganje zaposlencev3. V dveh združenih podjetjih v eno imamo tako dve popolnoma drugačnimi organizacijski klimi in dejstvo, da vodilni, zadolženi za uspešnost povezave, svoje naloge ne opravijo dovolj dobro. Pod pojmom precenjevanja sinergijskih učinkov razumejo: možnosti doseganja skupnih strateških interesov, možnosti za zmanjšanje stroškov, povezovanje distribucijskih kanalov, dopolnjevanje na trgu ipd. Za razliko od prijateljskih prevzemov pri sovražnih v doseganje sinergijskih učinkov verjame le ena stran. Pri strateškem povezovanju z nelastniško povezanim poslovnim partnerjem pa je podjetje izpostavljeno še večjemu tveganju. Govorimo namreč o dolgoročnejšem procesu z zelo močno poudarjenim zaupanjem med strankama in istočasno brez močnih vzvodov nadzora udeleženima v partnerstvu. Razlogi strateškega povezovanja so lahko različni, v večini primerov pa vsaj v delih podobni lastniškim povezavam, kot npr. prosto menjavo blaga, skupen nastop na določenih trgih, sodelovanje na področju temeljnih raziskav ipd. Po Berku in drugih (2005, 121) ločimo med tveganjem odnosa (relational risk) in tveganjem izvedbe (performance risk). Pri obeh vrstah tveganj govorimo o tveganju neizpolnitve začrtanih ciljev, s tem, da govorimo pri tveganju odnosa o nevarnosti neizpolnitve zaradi neprimerne in nezadostne komunikacije, pri tveganju izvedbe pa obstaja nevarnost neizpolnitve zaradi nezadostnih kompetenc. Čeravno je svetovni trend združevanj – lastniških povezav, prevzemov in strateških povezav v svetu v izrednem vzponu, kar kažejo vedno večji in pogostejši prevzemi tako doma kot tudi v svetu, pa po globalni raziskavah svetovalne hiše KPMG iz leta 2001 (Berk in drugi, 2005, 120) uspešnost le-teh ne opravičuje pričujočega trenda. Izsledki raziskave namreč navajajo, da samo 30% vseh prevzemov pripomore k ustvarjanju vrednosti za lastnike, 39% jih ne ustvari razlike, kar 31% pa jih vrednost za lastnike zmanjša4.

2 Več o kreditnih tveganjih pišemo pod naslovom Finančna tveganja s podnaslovom Zaupanjsko tveganje. 3 Tveganje zaposlencev obravnavamo v poglavju Tveganje hazarda s podpoglavjem Tveganje zaposlencev, kot notranji dejavnik Tveganja hazarda. 4 Sicer nimamo podatka o velikosti vzorca, kot tudi ne o absolutnih vrednostih, tako uspešnih kot tudi neuspešnih prevzemov, vendar verjamemo, da KPMG kot tudi avtorji vira niso podatke predstavili zavajoče.

27

4.1.5 Tveganje raziskav in razvoja Tveganje raziskav in razvoja je tveganje, da podjetje po odhodkih, ki bodo planirani za predvideno raziskavo in/ali razvoj ne bo ustvarilo načrtovanega prihodka. Dejavniki tveganja raziskav in razvoja so lahko različni; od tega, da podjetje ne bi uspelo izpeljati raziskav in razvoja do mere tržne uporabnosti izsledkov raziskav in razvoja; zmotna predstava o tem, kakšen prodajni uspeh (kolike prihodke) lahko podjetje z izsledki raziskav in razvoja ustvari – npr. izdelek/storitev ni tako zanimiv za trg, kot podjetje pričakuje in/ali na trgu obstaja primernejši substitut in/ali konkurenčno podjetje je prej končalo z raziskavami in razvojem in prej lansiralo produkt na trg, ter tako ustvarilo konkurenčno prednost...; do tega, da kot najpogostejši dejavnik tveganja raziskav in razvoja štejemo dejstvo, da stroški raziskav in razvoja zaradi nepredvidljivih problemov neprimerno narastejo. Ta tveganja so prisotna pri vseh podjetjih, saj mora danes podjetje, če hoče (p)ostati konkurenčno vseskozi vlagati v raziskave in razvoj. Tveganja raziskav in razvoja pa so pri nekaterih dejavnostih neprimerno večja, saj so vložki v raziskave in razvoj ogromni, verjetnost ugodnega razpleta za podjetje pa manjša, kot npr: naftna industrija, farmacevtska industrija ipd. Podjetje lahko tako za potrebe uvedbe novega izdelka/storitve samo vlaga v raziskave in razvoj ali pa le-to naroči pri drugih dobaviteljih (outsourcing). V obeh primerih gre za tveganje, ki ga mora podjetje upoštevati; to je oceniti in se na podlagi ocene odločiti, katero možnost bo uporabilo. Tudi pri ocenjevanju teh vrst tveganj so podjetju v pomoč analize scenarijev z raznimi simulacijami, kot na primer simulacija Monte Carlo, kakor tudi SWOT analiza. V nekaterih panogah pa so se velika podjetja začela posluževati tudi drugih načinov upravljanja s tveganji raziskav in razvoja, to je z realnimi opcijami (naftna industrija, kemična industrija,...). Realne opcije po Chatterjeeju in drugih (2003, 68) podjetjem omogočajo razpršitve investicij v več novih tehnologij. Bistvena prednost realnih opcij pred klasičnim investiranjem je v tem, da podjetje z nakupom realnih opcij vloži manjše investicijske zneske v več različnih tehnologij, le-ti (investicijski zneski) pa pomenijo rezervacijo teh tehnologij. Tako se v primeru novih informacij pokaže povečana/zmanjšana vrednost posameznih tehnologij. Nato se podjetje za posamezne opcije odloči – jih realizira (tehnologija je zanimiva), ali pa se za njih ne odloči - jih opusti (tehnologija ni zanimiva). Podjetje z načinom realnih opcij tako zmanjša tveganje raziskav in razvoja, saj se odločitev glede večjih investicij (vlaganj) preloži v prihodnost, kar pomeni - več informacij in s tem manjše tveganje. Druga velika prednost realnih opcij, ki izhaja iz prve je v tem, da podjetje z nakupom realnih opcij istočasno poveča svojo fleksibilnost ter s tem konkurenčnost. Prednosti in slabosti realnih opcij po Miller in Wallerju (2003, 98);

- prednosti: o premija za nakup realne opcije (cena opcije) je tudi maksimalna možna

izguba – pomembno je, da podjetje dobro oceni strošek vstopa in izstopa iz posla oz. strošek začetka in ustavitve določene raziskave in/ali razvoja - opcija je v denarju (se izplača), ko je cena opcije manjša od zgoraj naštetih stroškov, prav tako pa mora podjetje upoštevati, da ima zaradi manjše začetne investicije in večje razpoložljivosti sredstev in zaposlencev možnost vlaganja v več različnih projektov raziskav in razvoja naenkrat,

28

o fleksibilnost – podjetju omogočajo realne opcije več fleksibilnosti pri ustvarjanju vrednosti, ob sočasnem omejevanju izgube prav zaradi kasnejšega odločanja, in možnosti vodenja več projektov (raziskav in razvoja) naenkrat,

o kvantitativnost – zaradi poudarjanja prihodnje vrednosti je vrednost realne opcije mogoče dokaj natančno izračunati5,

o čas – zaradi možnosti odločanja v prihodnosti in s tem ne izgube možnosti sodelovanja v poslu, ki je predmet realne opcije, omogoča podjetju določiti najprimernejši trenutek za vstop ali izstop iz posla.

- slabosti: o težavnost vrednotenja – zaradi težko dostopnih ali težko ocenljivih vstopnih

podatkov pri določenih panogah ali v določenih primerih je v praksi težko prilagoditi model vrednotenja specifični situaciji,

o nerealne predpostavke – problem izračunov vrednosti realnih opcij pri cenitvi z nerealnimi predpostavkami in/ali pri neprilagojenih vstopnih podatkov pri analizi realnih opcij (izguba je vseeno vedno omejena s ceno opcije),

o ocene in ne izdelava – model realnih opcij je uporaben le pri ocenjevanju projektov, za postopke izdelave projektov pa se mora podjetje poslužiti drugih načinov,

o izolacija opcij – pri izolaciji realnih opcij se zanemarja vpliv portfelja podjetja,

o nepovezanost z okoljem – koncept realnih opcij priznava negotovost, vendar se zaradi delne izolacije vstopnih podatkov ne posveča vplivom okolja na fluktuacije in vrednosti.

4.1.6 Tveganje premoženja v ljudeh – intelektualnega kapitala Po Berku in drugih (2005, 121-122) je človeški kapital treba učinkoviteje izkoriščati ter ob tem poskrbeti, da se fluktuacija zaposlenih zmanjša na minimalno ali vsaj normalno raven. Prav s fluktuacijo se namreč porablja energija, čas in sredstva podjetja, ki bi bili sicer lahko izrabljeni za povečanje konkurenčne sposobnosti podjetja. Seveda pa se pri tveganju premoženja v ljudeh srečujemo tudi s tveganjem človeških lastnosti kot sta npr. nagnjenost k prevaram in goljufijam ipd. Le ta tveganja sodijo v domeno tveganja delovanja. Tako sta ključni tveganji v premoženjih v ljudeh stopnja izkoriščenosti tega premoženja in fluktuacija virov, torej ljudi. Tveganje stopnje izkoriščenosti je problematično, ker ne vemo nazivnih stopenj možnosti izkoristka zaposlenih. Pojavljajo se oblike problema z motivacijo, komunikacijo, delovnim zadovoljstvom ipd. Ob sprotnem idealnem delovnem okolju pa podjetje ne more eliminirati vpliva okolja (družine, prijateljev ipd), kar vse lahko vpliva na počutje in psihofizično stanje zaposlenih in s tem na njihovo delovno učinkovitost. Tveganje fluktuacije se kaže v vse večji fluktuaciji zaposlenih, povezani s spremenjenim življenjskih slogom, s posebnimi prelomnicami v življenju (poroka, selitev ipd) ali pa samo kot odraz osebne želje zaposlenih. Podjetje tako tvega, da ob vlaganju v zaposlene svojih vložkov ne bo dobilo povrnjeno v želeni višini ali pa sploh ne. Prav zaradi visoke odvisnosti od zaposlenih, še posebej v specialnih podjetjih, visoko proizvodnih in

5 Ob določenem številu potrebnih vhodnih podatkov.

29

storitvenih podjetjih, je tveganje zaposlenih zelo visoko. Podjetje mora tako prepoznati ustrezne indice, ki sporočajo delovno klimo zaposlenih, njihovo stopnjo zadovoljstva, njihove želje, potrebe in pričakovanja. Na podlagi analiz teh podatkov se podjetje odloča o uporabi strategije, s katero bo pričujoče stanje popravilo.

4.2 Tveganje hazarda ali slučajnostno tveganje Zunanji dejavniki tveganja hazarda so:

- tveganje naravnega okolja, - tveganje pri dobaviteljih in - pogodbeno tveganje.

Notranji dejavniki tveganja hazarda so: - tveganje blaga in storitev, - tveganje premoženja, - tveganje zaposlencev in - tveganje dostopa do javnosti.

4.2.1 Tveganje naravnega okolja Po Berku in drugih (2005, 188-194) je odgovornost podjetja varovati naravno okolje absolutna. Absolutna odgovornost pa pomeni, da le-ta ni vezana na vzrok zmanjšane vrednosti okolja. Tako je lahko vzrok zmanjšanja vrednosti okolja nameren ali nenameren, podjetje pa je po absolutni odgovornosti odgovorno v obeh primerih. Vsepovsod, kjer se proti določenemu tveganju ne moremo zavarovati ali kako drugače financirati tveganja, kar je primer pri upravljanju tveganj naravnega okolja, je najprimernejša oblika upravljanj takšnih tveganj uporaba metode varnosti sistemov. Metoda varnosti sistemov zasleduje kot absolutni cilj ničelno stopnjo napak. Poznamo dve najbolj razširjeni metodi varnosti sistemov:

- analiza verige tveganj (nevarnosti in napak) – pri analizi verige tveganj s pomočjo natančne analize prepoznanih nevarnosti prepoznamo morebitne odpovedi sistema. Cilj omenjene analize je ovrednotiti pomen posameznih možnih izgub in na podlagi dobljenih ovrednotenj opredeliti ukrepe za preprečitev vseh možnih izgub;

- analiza drevesa napak – je podobna analizi verige tveganj, s to razliko, da kot algoritem, ki ga sestavljata dva logična stavka (pogoja); logičen stavek IN - pomeni, da mora biti za nastop dogodka veljavnost dveh (ali več) pogojev hkrati in logičen stavek ALI - pomeni, da mora biti za nastop dogodka veljaven samo en pogoj hkrati.

4.2.2 Tveganje pri dobaviteljih Tveganje pri dobaviteljih predstavlja tveganje izbire dobavitelja materiala, blaga, polproizvodov, proizvodov ali storitev. Pri tem predstavlja tveganje kvalitete, količine in čas dobave naročene stvari/storitve. Kot vzroke tveganja pri dobaviteljih lahko prepoznamo spremembo pri dobavitelju (organizacijsko, finančno, vodstveno, lastniško...), napako dobavitelja, zlorabo dobavitelja, narazpoložljivost dobavitelja in druge, kar vse ima za posledico spremembo pogojev delovanja s podjetjem, slabo dobavo, ali nedobavo.

30

Pri upravljanju tovrstnih tveganj se podjetje lahko odloči za sistematično ocenjevanje dobaviteljev, kjer ocenjuje primernost dobavitelja na podlagi predhodnih dobav ter njegovega ugleda, prav tako pa sistematično preverja in dopolnjuje ocenjevanje sprememb pri dobavitelju. Podjetje lahko tveganje pri dobaviteljih zmanjšuje tudi na način izbire več dobaviteljev, posebej za ključne inpute podjetja, ter s tem manjša odvisnost od enega samega dobavitelja. Seveda vgradi podjetje vse svoje zahteve poslovanja z dobaviteljem v medsebojno pogodbo, vendar še tako dobra pogodba ne more nadomestiti izbire na podlagi ocen razumskega sistematičnega ocenjevanja. Določene vrste tveganj pri dobaviteljih lahko tudi zavarujemo, ali pri postopku pogajanj z dobaviteljem dosežemo, da le-ta pridobi primerno zaščito oz. zmanjšanje tveganja pri dobavitelju kot npr. bančne garancije, zavarovalno polico vinkulirano na podjetje ipd.

4.2.3 Pogodbeno tveganje Pogodbeno tveganje vsebuje tveganja neizpolnitve oz. napačne in/ali nezadostne izpolnitve nasprotne stranke, zavestno ter nezavestno prevzeta pogodbena tveganja, tveganja ničnosti pogodbenih določil in/ali ničnosti celotne pogodbe, tveganje odgovornosti ipd. Kot vzroke pogodbenega tveganja lahko prepoznamo napačno izbiro nasprotne stranke, zmotno in/ali zlorabno dejanje nasprotne stranke, zmotno prepoznavo dejanskega stanja in/ali učinkov pogodbe, zmotno in/ali zlorabno prepoznavo sprejetih tveganj in neprepoznavo sprejetih tveganj nasploh. Podjetje se pri upravljanju pogodbenih tveganj poslužuje orodij zmanjševanja tveganj na način uporabe sistematičnih načinov preverjanja nasprotne stranke, uporabe tipskih pogodb, uporabe notranjih in zunanjih strokovnjakov, ki pregledajo določila pogodbe, ter podjetju razložijo prevzeto tveganje ipd. Podjetje pa lahko pogodbeno tveganje tudi prenese na drugo pogodbeno stranko, na zavarovalnico z nakupom zavarovalne police – npr. za zavarovanje odgovornosti, ali kako drugače.

4.2.4 Tveganje blaga in storitev V svetu globalizacije poslovanja, ko podjetje iz določene celine posluje globalno z dobavitelji in kupci iz drugih celin, postaja tveganje blaga in storitev eno ključnih tveganj poslovanja podjetja. Pravzaprav pa nam že začetki samega varovanja tveganj kažejo, da so se že najstarejši trgovci zavedali tega tveganja, ki so ga upravljali na način delitve tveganja, ko je pri transportu blaga trgovec svoje blago razdelil v več manjših dobav (iztovoril z večimi ladjami) ter s tem ob škodnem dogodki potopa ladje zmanjšal tveganje celotnega svojega tovora. Veljalo je namreč določilo skupne havarije. Tveganje blaga in storitev predstavlja dandanes tveganje posedovanja, skladiščenja, transporta ipd. blaga in storitev. V večini primerov gre za čista tveganja. Najpogostejša načini upravljanja tovrstnih tveganj so samozavarovanje in zavarovanje pri pristojnih finančnih inštitucijah.

4.2.5 Tveganje premoženja Tveganje premoženja pojmujemo po Berku in drugih (2005, 193-196) kot tveganje izgube zaradi poškodbe ali izgube premoženja, za katero je podjetje odgovorno. Sama odgovornost podjetja lahko izvira iz različnih razmerji, kot npr; lastništva, hipotekarnega upništva, najemništva ali drugega pogodbenega razmerja. Kot vzrok premoženjskih

31

tveganj pa lahko prepoznamo neustrezno vzdrževanje. Same dejavnike premoženjskih tveganj delimo na zločine, katastrofe in poškodbe premoženja...Tveganje premoženja pa so lahko tudi zlorabe tretjih oseb kot so rop, kraje, ponarejanje, napad na računalniški sistem, terorizem in pranje denarja. Vzroki za premoženjska tveganja so lahko naravni ali drugi. Med naravne dejavnike štejemo požare, poplave in potrese, med druge pa požige, bombne napade, zastrupitve, izpade električnih omrežji, terorizem in prometne nesreče. Premoženje nadalje delimo na nepremičnine kot so: zemljišča, vse vrste poslovnih, proizvodnih objektov ter skladišč in druge zgradbe; in premičnine, med katere uvrščamo: stroje, vzorce, barve, pohištvo, inštalacije, surovine, nedokončane ter dokončane izdelke, trgovsko blago in drugo. Načini upravljanja premoženjskih tveganj pa so finančni in operativni najem ter najpogosteje sklepanje premoženjskih in transportnih zavarovanj pri pristojnih finančnih institucijah.

4.2.6 Tveganje zaposlencev Čeravno živimo v dobi, kjer je pomen storitev vsak dan večji, se veliko podjetij še vedno premalo zaveda pomena zaposlenih. Pri tem pa ne gre samo za število delovnih ur, plačila in zasluženega dopusta, temveč tudi za celoten splet izobraževanja, motiviranja, pravšnjega nagrajevanja, medčloveških odnosov in splošne klime v organizaciji ipd. Prav za ta splet pa je značilno, da ga je zelo težko obvladovati, sigurno pa ga je nemogoče obvladati v celoti, kar vse pa pomeni tveganje. Po Berku in drugih (2005, 183-185) med tveganja zaposlencev uvrščamo tveganja namerno in nenamerno povzročene škode s strani zaposlencev ter tveganja izgub, ki vključujejo zaposlene. Tako med tveganja zaposlencev uvrščamo njihove:

- napake, kot nenamerna dejanja zaposlenih npr.: vodenje dokumentacije, vnos podatkov...,

- zlorabe, kot namerna dejanja zaposlenih npr.: nepoštenost – dajanje in sprejemanje podkupnin, sklepanje poslov za lasten račun...; prevare – nepooblaščeno sklepanje poslov, ponarejanje dokumentov in prekoračitev pooblastil; prikrivanje dejstev – prikrivanje dejstev sklenjenih poslov in namerno napačno poročanje o denarnih učinkih sklenjenih poslov,

- nerazpoložljivosti, ki jo pojmujemo kot; začasno delovno nezmožnost – bolezen, fizična poškodba, psihične težave, delovna nezmožnost zaradi uživanja alkohola in/ali mamil; prekinitev delovnega razmerja – odpoved s strani zaposlenega ali podjetja; stavka,

- postopke obravnave zaposlencev npr. kakršnakoli diskriminacija..., - tveganje pri zagotavljanju varstva pri delu npr.: nepravilna uporaba delovnih

sredstev, opustitev varnostnih navodil pri upravljanju z delovnimi sredstvi ipd. Pri preučitvi dejavnikov tveganja spoznamo, da je lahko tveganje zaposlencev z neučinkovito notranjo kontrolo ali izostankov drugih indikatorjev tveganja ter ustreznemu reagiranju pri prepoznavi, usodno za poslovanje podjetja (primer Banke Barclays, EON ipd.). Znani so tudi primeri propadov podjetji zaradi izgube intelektualnega kapitala v primeru smrti ali odpovedi ključnih kadrov. Zato mora podjetje pri upravljanju tovrstnih

32

tveganj ravnati preudarno in omejiti predvsem tiste vrste tveganj, ki so za podjetje usodni ali imajo velike posledice. Tako lahko podjetja po Berku in drugih (2005, 183-185) pri upravljanju tveganja zaposlenih uporabljajo različne metode upravljanja teh tveganj in sicer: proti možnosti nastanka napak zaposlenih dodelijo odgovornost za vsebinsko zaključen del poslovnega procesa. Pri upravljanju tveganj zlorab se lahko podjetja poslužujejo metode izdelane politike obravnave zlorab, politike zaposlovanja ter z dobrim notranjim nadzorom. Velik del tveganja nerazpoložljivosti zaposlenih prav tako uravnava država z obveznimi zavarovanji (osnovno zdravstveno, bolniška in porodniška, brezposelnost in pokojninsko), za zagotovitev še večjih pravic zaposlenih pa lahko podjetja le-te še dodatno zavarujejo (zdravstveno, nezgodno, pokojninsko). Dodatni možni ukrepi za zmanjševanje tveganja nerazpoložljivosti zaposlenih so lahko dodatno nagrajevanje v primeru neizkoriščenosti dneva bolniške odsotnosti kot motivacijski dejavnik ali najemanje zunanjih služb za preverjanje upravičenosti izostankov, psihofizičnih stanj ipd. kot represivni dejavnik. Podjetje meri izpostavljenost tveganju zaposlenih z razmerjem med izostanki zaposlenih, strukturo izobrazbe le-teh in pritožbah strank in partnerjev.

4.2.7 Tveganje dostopa do javnosti Za vsako podjetje je pomembno, kakšen odnos ima javnost do podjetja oz. kakšen ugled uživa podjetje v javnosti. Kot javnost pojmujemo delničarje oz. širšo javnost na splošno. Dandanes mora biti podjetje družbeno odgovorno, da lahko pričakuje pozitiven odnos javnosti do podjetja, to je večji ugled v javnosti. Le-ta pomeni večjo dovzetnost javnosti za nakupe izdelkov/storitev podjetja, za boljše sodelovanje/razumevanje podjetja pri njegovih sedanjih in novih projektih, za lažje in cenejše financiranje. Ker večini podjetji osnovna dejavnost ni PR, sodobnejših načinov v smislu outsourcinga teh zanj pa ne najemajo, le ta v veliki meri napačno ocenijo tveganje dostopa do javnosti. Dandanes poznamo pomembnost ugleda blagovne znamke in podjetja kot celote v javnosti, zato je še toliko bolj presenetljivo podcenjevanje tovrstnih tveganj. Možne negativne posledice so predvsem: 1. nepravilna javna podoba o podjetju (lahko pozitivna ali negativna), 2. kroženje neresničnih, zavajajočih ali nepopolnih informacij o podjetju, izdelku ali storitvi podjetja ipd. Kot možne vzroke lahko prepoznamo neučinkovito službo za odnose z javnosti, neučinkovit ali neprimeren dostop do javnosti, napake podjetja pri odnosih z javnostjo, zlorabe, tako notranje kot zunanje, pri komuniciranju z javnostjo ipd. Podjetje tveganja dostopa do javnosti najbolje upravlja na način, da se opredeli kot družbeno odgovorno, organizira primerno službo za odnose z javnostjo preko katere poteka vsa korespondenca. Nekatera podjetja se v zadnjem času pri tveganju dostopa do javnosti poslužujejo orodja prenašanja tveganj na način outsourcinga PR agencije, pri čemer se izognejo tveganju vzpostavitve lastnega PR oddelka, vendar se na ta način tveganje v celoti ne prenese. Vzrok temu je dejstvo, da lahko sicer najeta PR agencija odlično opravlja svoje delo, vendar bo v primeru negativne zaznave javnosti škodo vseeno nosilo podjetje samo v obliki zmanjšanega ugleda ipd. Obstaja tudi možnost prenosa na zavarovalnico, predvsem v obliki zavarovanja odgovornosti agencije.

33

4.3 Izvajalno tveganje Pri opravljanju dejavnosti pa se pojavi še naslednja možna oblika tveganja, to je izvajalno tveganje. Bistvena značilnost izvajalnega tveganja je, kakor pove že ime, da tveganje nastopi v samem procesu izvajanja poslovne dejavnosti. Zunanji dejavniki izvajalnega tveganja so:

- tveganje vodstvenih kompetenc, - tveganje kulture in etike in - tveganje zakonitosti.

Notranji dejavniki so: - tveganje informacijskega sistema in - tveganje računovodske sheme.

4.3.1 Tveganje vodstvenih kompetenc Pri tveganju vodstvenih kompetenc (pristojnosti) se srečujemo tako s tveganjem neomejenih ali vsaj prevelikih, kot tudi s preomejenih ali premalih vodstvenih kompetenc. To lahko pri prevelikih kompetencah vodstva pomeni delovanje vodstva v nasprotju z interesi lastnikov ali drugih udeležencev podjetja, pri premajhnih kompetencah pa delovanje vodstva ni optimalno za dosego ciljev podjetja. Pri tveganju vodstvenih kompetenc pa se srečujemo tudi s tveganji napak in zlorab vodstva. Vodstvo lahko tako kljub primerno dodeljenim kompetencam le-te prekorači in skuša učinke takšnih prekoračitev ter prekoračitev samih skriti ali zakriti višjemu vodstvu in/ali njihovim nadzornikom. Pri dodeljevanju vodstvenih kompetenc obstaja tudi nevarnost izpuščanja momenta odgovornosti, tako lahko podelimo določene kompetence, ki pa ne zagotavljajo simetrične odgovornosti. Vzroki tveganja vodstvenih kompetenc so predvsem napačna izbira vodstva, nepošteno vodstvo, napačna podelitev kompetenc ipd. Pri podeljevanju vodstvenih kompetenc tovrstno tveganje najlažje upravljamo na naslednje načine (v največji meri z orodji zmanjševanja tveganja in prenosa tveganj) :

- dodeljevanje smiselno zaključenih vodstvenih kompetenc s vsebnostjo simetričnih odgovornosti,

- v primeru velikih (podjetje samo oceni sprejemljivo tveganje – za majhno podjetje je to lahko posel nad 5.000 €, pri velikem posel nad 500.000 €) poslov, ki že zaradi svoje velikosti za podjetje pomenijo veliko tveganje, podeljujemo omejene vodstvene kompetence (npr. ob soglasjem nadzornega sveta, več podpisnikov ipd),

- vodstvo izbiramo na podlagi njegove strokovnosti, delovne uspešnosti, ugleda ter skladnosti vrednot z vrednotami podjetja,

- podeljevanje nadzorne funkcije notranji kontroli – le-ta je za razliko od nadzornega sveta dnevno prisotna v podjetju in so eventualne napake in zlorabe vodstva s tem močno zmanjšane – le-ta mora biti potem organizirana kot neodvisna enota, ki neposredno poroča nadzornemu svetu – v primeru poročanja vodstvu, bi le-to lahko priredilo izsledke notranje kontrole v svojo korist,

- zavarovanje odgovornosti vodstva (pri tem se moramo zavedati, da je možno le zavarovanje za krivdne vzroke – napake in zlorabe; v primeru nedoseganja ciljev podjetja in ravnanja vodstva s skrbnostjo dobrega gospodarja, pa zavarovanje ni možno),

34

- smelo nagrajevanje vodstva ob doseganju in/ali preseganju zastavljenih načrtov (smelo v smislu, da možnost nagrade ni povod pohlepu vodstva po ugledu in/ali osebni koristi (nagradi), ter s tem zlorab v podjetju (v smislu prirejanja računovodskih izkazov ipd)).

4.3.2 Tveganje kulture in etike Tveganje kulture in etike je tveganje, ki se mu predvsem v zadnjem času posveča vse več pozornosti in katero po svoji vpletenosti v vse poslovne procese podjetja in ugleda navzven, torej po svoji pomembnosti, tudi potrebuje. Podjetje z nizko kulturo in neetičnostjo tvega zaznavo slabšega ugleda pri zaposlenih, poslovnih partnerjih in tudi širši javnosti. Vse to ima lahko za posledico slabše pogoje dela in poslovanja, ali pa je celo vzrok za stavko in/ali prekinjene dobave, ter bojkotom nakupa izdelkov/storitev podjetja. To pa so tveganja v višini, ki je nesprejemljiva za katerokoli podjetje, majhno ali veliko. Vzroki – dejavniki za tveganje kulture in etike so lahko naslednji: 1. kulturna, etična in rasna različnost v podjetju ob sočasnem nizkem zavedanju zaposlenih, 2. različne interesne skupine v podjetju, 3. nevednost zaposlenih, 4. moralna integriteta in etične vrednote vodstva ipd. Možni načini upravljanja tveganja kulture in etike so predvsem zmanjšanje tveganja:

- oblikovanje, sprejetje in uveljavitev etičnega kodeksa in kulture podjetja, - dosleden vzor vodstva podjetja z možnostjo nagrade za najbolj vzorne zaposlence, - dosledno izvajanje sistema kaznovanja nespoštovanja dokumenta etičnega kodeksa

in kulture podjetja, - uveljavitev sprejetja etičnega kodeksa in kulture v medsebojnem obnašanju tudi pri

dobaviteljih in kupcih ter drugih poslovnih partnerjih (v obsegu in smislu, ki sta primerna),

- podpora družbeno odgovornih organizacij, ki spodbujajo k uveljavitvi etičnosti in dvigu kulture v družbi ipd.

4.3.3 Tveganje zakonitosti Tveganje zakonitosti obsega tveganje doseganja zakonitosti pri poslovanju, kakor tudi tveganje spremembe zakonskih določil s pozitivnimi in negativnimi učinki za podjetje. Kakor podjetje samo opredeljuje in zahteva, od svojih zaposlenih ter poslovnih partnerjev, določene oblike obnašanja, ki vključujejo tako delovanje – izvajanje, kot tudi informiranje in poročanje, tako je podjetje samo do državnih organov zavezano izvajati s strani le-teh določene aktivnosti, kot tudi informiranje in poročanje, ter seveda plačevanje taks, davkov in drugih dajatev. Tveganje zakonitosti lahko delimo na: 1. podjetju zavedna tveganja in 2. podjetju nezavedna tveganja. Podjetju zavedna tveganja zakonitosti so tveganja, ko podjetje posluje izven zakonskih okvirov, vendar se tega stanja zaveda. Seveda je vprašanje, ali se dejansko zaveda tudi vseh posledic takšnega poslovanja torej celotnega tveganja zakonitosti. Primer za to je npr. prodaja brez računa, kar je protizakonito. Podjetje lahko brez računa proda prijateljskemu končnemu ponudniku z relativno majhnim tveganjem. Četudi državni in drugi organi ne

35

ukrepajo (ker v resnici ne morejo, saj, kjer ni tožnika ni sodnika), je podjetje s tem ravnalo nezakonito. Kaj s takšnim dejanjem sporoča svojim zaposlenim in okolici, je jasno. Povečuje torej tveganje kulture in etike, tveganje izgube ugleda ipd., kar vse lahko razumemo kot nezavedanje celotnega sprejemanja tveganja zakonitosti. Podjetju nezavedna tveganja zakonitosti so tista tveganja, katerih se podjetje pri opravljanju poslov ne zaveda. Misli torej, da ne obstajajo, da poslovni dogodki in poslovanje iz tega naslova niso tvegani. Nevarnost in izpostavljenost sta zato še posebej veliki, ker podjetje ne sprejema aktivne politike upravljanja takšnih tveganj. Primer za to so področja in dejavnosti, kjer je zakon ohlapno napisan, ali drugače, se ga da tolmačiti na več načinov. Če torej podjetje tolmači takšen zakon ali prepis na en način in ne dopušča možnosti (se tega ne zaveda), da ga je mogoče tolmačiti tudi na drug način6. Sicer posluje v dobri veri7, nezavedno tveganje zakonitosti pa ni upoštevano v poslovanju samem. Prav zaradi dejstva nezavednosti so takšna tveganja ogromna, saj so vse poslovne politike sprejete v prepričanju, da nezavedno tveganje ne obstaja. Potencialno možne so ogromne škode, ki lahko škodijo ugledu podjetja, njegovemu denarnemu toku ali pa ga tako zelo finančno obremenijo, da mora podjetje razglasiti stečaj. Metode upravljanja tveganja zakonitosti so predvsem:

- zmanjševanje – v smislu sprejetja takšne politike upravljanja tovrstnih tveganj, ki vključuje pregled poslovanja in produktkovnih izidov podjetja s strani več uglednih pravnikov, ki podajo, če je le mogoče, za njih zavezujoče razlage zakonov in predpisov; preventivno vse udeležence poslovnega sistema seznaniti s ključnimi momenti tveganja zakonitosti in dosledno upoštevati kodekse in pravila podjetja, kjer so postopki razloženi; se zavedati, da pri poslovanju samem prihaja tudi do nezavednega sprejemanja tveganja zakonitosti, ter le to pri poslovanju in postopkih upoštevati ipd,

- prenašanje – za določene vrste tveganja zakonitosti je mogoče le to prenesti na zavarovalnico ali kakšen drug subjekt, ki nosi pravno varstvo, kot npr. tveganje zakonitosti zaposlencev vključno z vodstvom, z zunanjim advokatom podjetja skleniti takšno pogodbo o zastopanju, da je zanj obvezujoča v smislu razlage zakonov in povrnitve eventualne škode podjetju (čeravno je tukaj potrebno dodati, da je ocena teh škod težka (gre lahko za škodo kazni, ki je denarna; gre tudi za škodo zmanjšanja/izgube ugleda, ki je mnogo težje ocenljiva ipd), po drugi strani za, po zakonu, prenos odgovornosti za nezakonito dejanje ni mogoč, torej lahko dobi podjetje neko denarno nadomestilo, vseeno pa tvega obsodbo.

Nadalje Berk in drugi (2005, 126) pojasnjujejo, da se tožbe pogosto nanašajo na domnevno kršenje pravic intelektualne lastnine in patentov, dejanja zaposlenih ali pa celo na kršenje domače in/ali tuje zakonodaje. Pri preučevanju praktičnih primerov takšnih in podobnih utemeljenih ali neutemeljenih tožb se je pokazalo, da imata najpomembnejšo vlogo v takšnih primerih transparentnost odločitve in seznanjenost nadzornega sveta ter lastnikov.

6 Posebej nastopi tukaj problem pri zakonih, ki jih različni pravniki različno tolmačijo, kaj zdrži oz. velja na sodišču, pa je vprašanje in vsako vprašanje oz. dogodek z več možnimi razpleti pomeni za podjetje večje tveganje. 7 Včasih sodišče to upošteva kot olajševalno okoliščino, vendar vseeno ne spremeni dejstva, da je zakon kršen oz., da je podjetje ravnalo protizakonito.

36

Le-ti še lahko izključijo potencialne nevarnosti, izhajajoče iz izbrane strategije podjetja. Avtorji nadalje priporočajo (prav tam), da naj bi podjetje ob prejemu tožbe v naslednjih letih oblikovalo ustrezne rezervacije, ki bodo ob koncu postopka laže ublažile šok na denarni tok, ki nastane ob eventualni poravnavi.

4.3.4 Tveganje informacijskega sistema V 21. stoletju pomeni informacija denar, pomeni konkurenčno prednost, je torej ključna za obstoj in poslovanje, ter prihodnost vsakega podjetja in posameznika. Informacij je v vseh podjetju toliko, da ročna obdelava ni več mogoča, še več, pomeni takšno konkurenčno slabost, da je podjetje obsojeno na propad. Velja pa tudi obratno, da pomeni odličen informacijski sistem konkurenčno prednost, ki mnogokrat zagotavlja uspešno delovanje in rast podjetja. Ker je informacija danes tako pomembna, je logično, da je tveganje informacijskega sistema ogromno. Po Berku in drugih (2005, 125-126) se podjetja pred tveganji informacijskega sistema varujejo z vzpostavitvijo načrta reševanja ob morebitnem vdoru v informacijski sistem. Le-ta mora omogočati najhitrejšo vzpostavitev prvotno stanja, v zadnjem času pa se že kot standard uporablja varovanje z vzporednim informacijskim sistemom. Le-ta omogoča, da informacijsko – poslovni proces teče nemoteno, čeravno je en informacijski sistem, zaradi kateregakoli razloga, onemogočen. Pri tveganju informacijskega sistema pa na žalost ne govorimo samo o tveganju zunanjega vdora. Lahko pride tudi do napačne uporabe zaposlencev, ki je lahko zavedna ali nezavedna. Tako morajo razvijalci informacijskega sistema upoštevati tudi ta tveganja, ter sestaviti informacijski sistem, ki omogoča takojšen dostop do informacij glede na pooblastila uporabnika. Podjetje pa se mora zavedati tudi tveganja zlorabe informacijskega sistema s strani samega razvijalca sistema, kar podjetja zmanjšujejo z nakupom izvorne kode sistema in lastnimi sistemskimi programerji.

4.3.5 Tveganje računovodske sheme Po več finančnih propadih podjetji, ki so, ali se premalo zavedala upravljanja tveganj ali zaradi nedorečene zakonodaje, izrabljali nastajajoče praznine, so zakonodajalci v teh državah sprejeli ukrepe, s katerimi tveganje računovodske sheme že zakonodajno zmanjšujejo in omejujejo. Gre predvsem za tako imenovane računovodske standarde. Tako poznamo: mednarodne računovodske standarde – MRS (International Accaunting Standards – IAS), ameriške računovodske standarde – ARS (Financial Accounting Standard – FAS) in seveda slovenski računovodski standardi – SRS, ipd. Vsi ti imajo boljše ali slabše določene računovodske sheme, določene načine in pogostosti knjižb in načine poročanj. Vse to za namen zmanjševanja tveganja računovodske sheme, kakor tudi za zmanjševanje drugih vrst tveganj, kot npr. finančnih tveganj. Vendar sami standardi ne zagotavljajo popolne odprave tveganja računovodske sheme, predvsem zato, ker je od podjetja samega odvisno, kako razume kakšen poslovni dogodek. Seveda je knjiženje preprostih in enostavnih poslovnih dogodkov jasno in enoumno, vendar prinese sam poslovni proces tudi določene poslovne dogodke, kjer je od načina knjiženja le-teh odvisno ali bo podjetje prikazalo dobiček ali izgubo. Vse to ima lahko za posledico dobro kapitalsko osnovo ali pa mogoče kapitalsko neustreznost podjetja, slednja pa zahteva posredovanje lastnikov po povečanju kapitala, lahko pa pomeni celo stečaj podjetja.

37

Prav v zadnjem času smo bili priča mnogim podjetjem (EON, Parlamat, ipd.) in drugim finančnim institucijam doma in v svetu, ki so na prvi pogled mnogo let delovala kot vzorna. Po razkritju nepravilnosti v računovodski shemi pa so čez noč propadla, pustila praznih rok tako lastnike kot tudi poslovne partnerje in zaposlene. Posebej so ta tveganja velika za družbo kot celoto, ker vnašajo nezaupanje in nemir med širšo javnost, kar vse ima za posledico nerazumno obnašanje posameznikov, borzne in osebne krize.

4.4 Finančno tveganje Osnovna finančna tveganja enostavnega poslovanja podjetja so po prepoznavi ena lažjih oblik poslovnih tveganj. Bila so, poleg seveda čistih tveganj, kjer tveganje samo lahko prenesemo na zavarovalnico – zavarujemo, ena prvih skupin tveganj, ki so dobili sistematično obdelavo in celosten nabor rešitev. Ker je dandanes sama dinamika nastajanja novih finančnih produktov tako velika, so tudi ena najhitreje spreminjajoča se oblika tveganj in v povezavi s tem tudi ena težjih oblik upravljanja tveganj, predvsem zaradi težave prepoznave novih finančnih tveganj. Po Berku in drugih (2005, 198) je finančno tveganje opredeljeno kot tveganje neugodnih gibanj različnih tržnih kategorij, kot so: obrestne mere, devizni tečaji, cene surovin in cene vrednostnih papirjev, katerih skupna značilnost je, da ne moremo z gotovostjo določiti sedanje vrednosti prihodnjega denarnega toka. Zunanji dejavniki finančnega tveganja so:

- tveganje spremembe obrestne mere, - valutno tveganje in - zaupanjsko ali kreditno tveganje

Notranji dejavniki so: - tveganje udenarljivosti in - denarnotokovno tveganje.

Navajajo pa različni avtorji svoje oblike delitve finančnih tveganj; tako lahko pri Berku in drugih (2005, 199-200) zasledimo naslednjo delitev finančnih tveganj: 1. finančna tveganja, pri katerem na dejavnike tveganja (povzročitelje) ne moremo vplivati, 2. finančna tveganja, pri katerem lahko vplivamo na dejavnike tveganja in 3. finančna tveganja pri varovanju izpostavljenosti finančnim tveganjem. Pri finančnih tveganjih, kjer na dejavnike tveganja ne moremo vplivati, gre predvsem za takšna tveganja, katerih vzroki oz. povzročitelji tveganja niso v naši domeni – govorimo torej o temeljnih finančnih tveganjih. Primer takšnih tveganj so predvsem tveganje spremembe obrestne mere, valutno tveganje, cenovna tveganja inputov ipd. Pri vseh opisanih tveganjih sam trg (ali nek zunanji akter) uravnava ceno agregata (pri tem mislim obrestne mere, deviznega tečaja ali cene inputa), kar nam daje skupno spremenljivko ceno – ter jih tako opredelimo kot cenovna tveganja. Podjetja se poskušajo proti takšnim tveganjem zavarovati predvsem kratkoročno, ter z upoštevanjem prihodnjih napovedi in trendov.

38

Finančna tveganja, pri katerih lahko vplivamo na dejavnike tveganja najlažje opredelimo kot tveganja, ki so posledica naših odločitev npr. o nakupu, o investiciji, o izbiri kupca ipd. Tveganje je posledica poslovne odločitve vodstva podjetja in ga torej povzročimo sami – gre za tako imenovano posamično tveganje. Pri upravljanju teh vrst tveganj vzamemo predhodno omenjeno cenovno tveganje kot privzeto tveganje, nato na podlagi znanih informacij, napovedi in trendov ter ustreznih finančnih modelov sprejmemo odločitev za zmanjševanje teh vrst tveganj. Kot tretjo skupino avtorji opredeljujejo finančna tveganja pri varovanju izpostavljenosti finančnemu tveganju, ki jih opredeljujejo kot tveganja nepravilne ocene, predvidevanj ali drugih vhodnih podatkov, na podlagi katerih je bil sprejet model za upravljanje tveganja. Pri tem je bila izguba večja, kot, če podjetje sploh ne bi upravljajo dotičnega tveganja. V naši nalogi nadalje opisujemo finančna tveganja po razvrstitvi IRM (2002, 3), kot sledi;

4.4.1 Tveganje spremembe obrestne mere Tveganje spremembe obrestne mere opredeljujejo Berk in drugi (2005, 204-206) kot nevarnost, da bo v prihodnosti nastala sprememba obrestne mere, ki bo za podjetje neugodna in kot tako jo opredeljujemo kot finančno tveganje na katero podjetje nima vpliva – temeljno finančno tveganje. Ker lahko obrestno mero označimo s ceno, po kateri kupujemo (si izposojamo) denar, gre za cenovno tveganje za katerega obstajajo finančni instrumenti, s katerimi se podjetje lahko varuje pred temi tveganji. Ker se podjetja pri doseganju najboljšega možnega izplena praviloma zdravo zadolžujejo, velja tveganje spremembe obrestne mere za eno pomembnejših tveganj, ki jim je podjetje izpostavljeno. Na spremembo obrestne mere vplivajo tako ponudba in povpraševanje po denarju, kot tudi referenčne obrestne mere, ki jih centralne banke zaračunavajo poslovnim bankam, ter nenazadnje splošen makroekonomski položaj. Prav tako igrajo v določanju obrestne mere veliko tudi pričakovanja vseh akterjev o prihodnjem gibanju le-te, saj se obrestna mera določa za ceno denarja v prihodnosti, prihodnje napovedi pa so že vkalkulirane v ceno denarja, torej v obrestno mero. Torej lahko na splošno rečemo, da je vsakršno neujemanje dospetja in/ali vrednosti obrestno občutljivih sredstev in obveznosti, osnova izpostavljenosti tveganju spremembe obrestne mere. Po Saundersu (2000, 104) ločimo tri vrste obrestnega tveganja:

- podjetje je izpostavljeno tveganju refinanciranja v vseh primerih, ko je dospelost obrestno občutljivih sredstev daljša od dospelosti obrestno občutljivih obveznosti. Tveganje refinanciranja pomeni tveganje ponovnega financiranja svojih dospelih obveznosti po novi (višji ali nižji) obrestni meri, ob sočasnem obrestovanju obrestno občutljivih sredstva z daljšo dospelostjo po začetni obrestni meri,

- podjetje je izpostavljeno tveganju reinvestiranja v vseh primerih, ko je dospelost obrestno občutljivih sredstev krajša od dospelosti obrestno občutljivih obveznosti. Tveganje reinvestiranja pomeni tveganje ponovnega investiranja svojih obrestno občutljivih sredstev po novi (višji ali nižji) obrestni meri, ob sočasnem plačevanju obrestno občutljivih obveznosti z daljšo dospelostjo po začetni obrestni meri in

- podjetje je izpostavljeno tveganju tržne vrednosti, ko se zaradi spremembe obrestne mere spremeni diskontni faktor za diskontirani denarni tok na podlagi katerega je določena tržna vrednost obrestno občutljivih sredstev in obveznosti kot sedanja

39

vrednostjo prihodnjih denarnih tokov. S tem torej sprememba obrestne mere vpliva tudi na donosnost obrestno občutljivih sredstev in obveznosti, vendar relativno bolj na bilančno stran z daljšo dospelostjo.

Podjetje pa je lahko po Campbellu in Krackawu (1995, 245) izpostavljeno obrestnemu tveganju kljub enaki dospelosti obveznosti in sredstev. Izpostavljenost obrestnemu tveganju se tako zgodi v primeru različno pogostega izplačevanja obresti. Podjetje bi moralo za popolno izognitev obrestnemu tveganju prav zato namesto dospelosti samih naložb in obveznosti upoštevati tudi njihovo trajanje. Trajanje obveznosti/sredstev namreč ne upošteva le časovnega izplačila glavnice, marveč tudi časovno razporeditev plačevanja obresti. Le-ta je opredeljen kot povprečni čas, v katerem bodo plačila, iz obravnavanih sredstev ali obveznosti, plačana. Razlika med trajanjem naložb ter trajanjem obveznosti predstavlja razkorak trajanja. Govorimo, da je podjetje v primeru pozitivnega razkoraka trajanja izpostavljeno tveganju zvišanja obrestne mere, in nasprotno, v primeru negativnega razkoraka trajanja pa tveganju znižanja obrestne mere. Poznana pa je tudi neposredna povezava med obrestnim in valutnim tveganjem (Berk in drugi, 2005, 206), ker povzroči sprememba tržnih obrestnih mer spremembo vseh cen, ki so povezane z njo – spremenijo se cene vrednostnic, deviznih tečajev in vse druge cene, kjer so všteti stroški financiranja. Neposredna povezava med obrestnim in valutnim tveganjem je najlažje razložljiva pri terminskih deviznih tečajih, katere določajo podlage obrestne paritete. Podlaga paritete obrestne mere pomeni, da valuta z višjo obrestno mero terminsko kotira z diskontom do valute z nižjo obrestno mero. Velja seveda tudi obratno. Sprememba obrestne mere tako neposredno vpliva na tečaj valute in s tem pomeni tveganje povečanja ali zmanjšanja sredstev in obveznosti v tuji valuti. Potrebno je tudi dodati, da spremembe obrestne mere in s tem obrestnega tveganja ne uravnava samo trg. Znani so primeri usklajevanja obrestne mere monetarnih oblasti, ki s tem agregatom uravnavajo inflacijo, brezposelnost in potrošnjo. Tveganje spremembe obrestne mere lahko upravljamo tako z notranjimi kot tudi z zunanjimi instrumenti. Kot notranje pojmujemo predvsem usklajevanje dospelosti in trajanja, ter z upravljanjem obrestnega tveganja na gotovinskem trgu (Peterlin, 2003, 134). Zunanji instrumenti za upravljanje obrestnega tveganja pa so predvsem: obrestni terminski posel, obrestna terminska pogodba, obrestna zamenjava, obrestna opcija, obrestna čepica, dno in ovratnica (Peterlin, 2003, 135-141).

4.4.2 Valutno tveganje Kot valutno tveganje lahko opredelimo vsako tveganje spremembe deviznega tečaja. Ker se v današnjem času globalizacije in specializacije poslovanju z tujino skoraj ne da več izogniti, vsakokrat nastopa tudi valutno tveganje, ki mu je podjetje pri takšnem poslu izpostavljeno. Skoraj vsako podjetje se v času svojega delovanja srečuje z izvozom in/ali uvozom blaga in/ali storitev, najemanja/dajanja kreditov, nakupov zemljišč, deležev podjetji ali celih podjetji v tujini, kar vse rezultira poslovanje v dveh ali več valutah. Sami devizni tečaji so uravnavani s strani trga in posameznih centralnih bank, podjetje samo torej nanje nima vpliva in tako vsako tako poslovanje pomeni tudi prisotnost valutnega tveganja. Zatorej se mora (podjetje) odločiti, kako bo valutno tveganje zmanjšalo, se mu izognilo, ga torej upravljalo. Na makro nivoju pa dandanes države, združene v večjo

40

pravno formalno obliko, sprejemajo skupno valuto, vse v izogib valutnemu tveganju medsebojnega poslovanja. Pri izbiri deviznega tečaja oz. valutnega križa poslovanja podjetja, je ključnega pomena podatek nestanovitnosti (volatility) opazovanega deviznega tečaja. Podatek večje nestanovitnosti namreč pomeni, da obstaja večja verjetnost spremembe poštene vrednosti domače valute ter s tem spremembo vrednosti sredstev in dolgov podjetja. Po Pikeu in Nealeu (1996, 428) se v daljšem časovnem horizontu pojavijo različne vrste valutnega tveganja, kot so: transakcijsko tveganje, računovodsko tveganje ter konkurenčno tveganje. Naši avtorji (Berk in drugi, 2005, 214-223) le-to drugače terminološko opredeljujejo kot izpostavljenost finančnemu tveganju, in sicer kot: 1. transakcijska izpostavljenost - možnost, da se bo realna vrednost denarnih tokov podjetja spremenila, 2. translacijska ali bilančna izpostavljenost (tudi kot računovodska izpostavljenost) - možnost, da bo spreminjanje deviznega tečaja vplivalo na vrednost podjetja, ki ima del sredstev in obveznosti v tuji valuti in 3. ekonomska (tudi konkurenčna) izpostavljenost – izhaja iz dolgoročnih gibanj deviznih tečajev in pomeni, da se zaradi nepričakovane spremembe deviznega tečaja za podjetje spremeni njegova ekonomska moč ali konkurenčen položaj8. Izpostavljenost valutnemu tveganju lahko podjetje zmanjšuje z zunanjimi kot tudi z notranjimi tehnikami pokrivanja valutnega tveganja (Peterlin, 2003, 123-133). Zunanje tehnike zajemajo valutne izvedene finančne instrumente. Osnovne instrumente predstavljajo tečajni terminski posli, valutne finančne terminske pogodbe, valutne opcije in devizne zamenjave. Notranje tehnike pokrivanja valutnega tveganja zajemajo načrtno usklajevanje pritokov ter odtokov v tuji valuti, netiranje oziroma kompenzacija obveznosti v tuji valuti ter predčasno plačilo oziroma zavlačevanje plačila (v kolikor podjetje predvideva apreciacijo tuje valute, bo poskušalo plačati čim hitreje, obratno bo ravnalo ob pričakovani depreciaciji valute. Odločitev temelji na predvidevanju prihodnjega gibanja deviznega tečaja, zato je špekulativnega značaja) (Pike, Neale, 1996, str. 440). Po Berku in drugih (2005, 210-204) lahko valutno tveganje uvrstimo med cenovna tveganja, zato obstajajo na račun tega tveganja finančni instrumenti, s katerimi je mogoče trgovati in se glasijo na raven deviznega tečaja. Osnovni način varovanja pred valutnim tveganjem je zavarovanje kratke ali dolge pozicije na način nakupa osnovnega finančnega instrumenta. Že dolgo pa obstajajo izvedeni finančni instrumenti, ki zasledujejo gibanja osnovnih finančnih instrumentov, pomenijo pa manjši finančni vložek podjetja in se uporabljajo predvsem pri upravljanju finančnih tveganj. Predvsem nekatera finančna podjetja pa uporabljajo izvedene finančne instrumente tudi za špekulativno trgovanje.

4.4.3 Zaupanjsko ali kreditno tveganje Kreditno tveganje je eno pomembnejših finančnih tveganj, če ne celo najpomembnejše, saj mu je izpostavljeno prav vsako podjetje. O kreditnem tveganju govorimo, kadar obstaja možnost, da bodo terjatve podjetja do kupcev in drugih poslovnih partnerjev (države, finančnih

8 Podrobnejšo razlago najde bralec pri Berku in drugih (2005, 215-219).

41

ustanov, dobaviteljev in zaposlencev), poplačane z zamudo oziroma sploh ne bodo poplačane. Po Berku in drugih (2005, 207-209) ločimo tri različne primere kreditnega tveganja in sicer: 1. čisto kreditno tveganje9, 2. tveganje finančne nediscipline10 in 3. tveganje neizpolnitve nedenarnih obveznosti11. Izhajajoč iz povedanega je zelo pomembno, da ima podjetje izoblikovano politiko aktivnega upravljanja s kreditnim tveganjem. Kot aktivno politiko upravljanja kreditnega tveganja razumemo bonitetne ocene (bodočih) partnerjev in sprejeta merila ustreznih bonitet ter poslovanje s partnerji, ki imajo takšne bonitetne ocene. Nadalje sprotno spremljanje odprtih terjatev in obveznosti podjetja, omejevanje izpostavljenosti posameznemu partnerju, primerno zavarovanje terjatev in optimalno zavarovanje obveznosti ter primerno politiko (iz)terjave terjatev. Harrington (1993, 112) poudarja povezavo politike upravljanja s kreditnimi tveganji s konkurenčnostjo podjetja. Prestroga politika upravljanja s kreditnim tveganjem lahko po njegovem zmanjšuje konkurenčnost podjetja. V današnjem času vsesplošnega izobilja blaga in storitev je namreč zelo pomembno, da podjetje vzpostavi smotrno politiko upravljanja tveganj; podjetje lahko zaradi prestroge politike izgubi del strank. Le-ta je lahko ključen za uspešno delovanje podjetja. Preveč sproščena politika upravljanja kreditnih tveganj pa po drugi strani pomeni zvišano stopnjo kreditnega tveganja. Previsoka stopnja neplačevanja terjatev podjetja vedno pomeni grožnjo solventnosti podjetja, v skrajnem primeru daljše nesolventnosti pa tudi začetek prisilne poravnave ali celo stečaja podjetja. Po Peterlinu (2003, 141-151) so osnovne metode upravljanja kreditnega tveganja naslednje: razvrščanje terjatev glede na boniteto kupcev, akreditiv, zastava premičnega in nepremičnega premoženja, forfaiting, finančna jamstva in izpeljani finančni instrumenti.

4.4.4 Tveganje udenarljivosti ali likvidnostno tveganje (liquidity risk) Tveganje udenarljivosti (likvidnostno tveganje) je tveganje preoblikovanja nedenarnih sredstev v denarna. Tako ima samo gotovina likvidnostno tveganje 0, vendar ob neupoštevanju inflacije prinaša tudi ničelni donos. Če pa upoštevamo še inflacijo pa je donos gotovine celo negativen. Torej stanje polne likvidnosti ni dobro, še več, finančne organizacije (banke, zavarovalnice ipd.), kot najboljši upravljalci tovrstnih tveganj, prav zaradi razumevanja pojma likvidnosti dnevno uravnavajo svoje poslovanje tako, da so ob vsakem trenutku likvidna ob tem, da izpraznijo svoje račune vsako noč. Ko torej ne potrebujejo gotovine (v resnici denarja na računih pri centralni banki) le to plasirajo na medbančnem trgu do naslednjega dne. 9 O čistem kreditnem tveganju govorimo, ko nastane izpad plačila terjatev do podjetja v dogovorjenih zneskih, rokih in načinu zaradi plačilne nezmožnosti nasprotne stranke. 10 Kot tveganje finančne nediscipline nadalje pojmujejo (prav tam) situacijo, ko je nasprotna stran sposobna in zmožna opraviti plačila podjetju v dogovorjenih zneskih, rokih in načinu, vendar tega zaradi lastne odločitve ne stori. Ta odločitev ni povezana s kakršnimkoli objektivnim razlogom neplačila npr. reklamacijo proizvoda ali storitve, ampak je odločitev dolžnika, da s plačilom izostane v znesku, roku ali načinu. 11 Tveganje neizpolnitve nedenarne obveznosti pa pojmujejo omenjeni avtorji (prav tam) kot tveganje, da podjetju nasprotna stranka ne bo izpolnila obljubljenega v rokih, načinu in drugih določilih dogovora. Tu gre za vse vrste izpolnitve nasprotne stranke, ki ni denar. Ima pa to za podjetje posledico zmanjšanje sredstev in povečanje obveznosti in s tem zmanjšanje finančne moči ter vrednosti podjetja.

42

Tako nekateri avtorji (Banks in Dunn, 2003, 25-49) prepoznavajo likvidnostno tveganje kot najpomembnejše tveganje, ki je kot takšno mnogokrat prezrto s strani upravljalcev tveganja. Svojo trditev podpirata avtorja (prav tam) z dejstvom, da čeravno je kapitalska in dohodkovna ustreznost podjetja lahko nesporna, lahko le-to zaradi negativne likvidnostne situacije zaide v resne težave, prisilno poravnavo ali celo stečaj. Kot najpogostejše vzroke likvidnostnega tveganja izpostavljata avtorje (prav tam):

- sredstva so lahko tako velika glede na velikost trga, da ima vsakršna ponudba teh sredstev na trgu za posledico premik trga – po zakonu povpraševanja in ponudbe v negativno smer,

- trg je lahko neprožen sprejemati ponudbe določenih sredstev, oz. zagotoviti realizacijo prodaje – udenarljivosti,

- sredstva so lahko tako eksotična in netipska, da privabijo nič ali zelo malo potencialnih kupcev,

- sredstva je možno pravno prodati samo ob velikih (dragih in zamudnih) pravnih postopkih in

- sredstva so lahko legalno neprenosljiva začasno ali dokončno. Spet po Berku in drugih (2005, 209-213) je podjetje izpostavljeno naslednjim likvidnostnim tveganjem in sicer:

- tveganju tekoče udenarljivosti - tveganje tekoče likvidnosti (pomeni, da podjetje v krajšem časovnem obdobju ni sposobno poravnati svojih tekočih obveznosti) in

- tveganju dolgoročne udenarljivosti - tveganje dolgoročne plačilne sposobnosti oz. solventnosti (pomeni, da podjetje dalj časa ni sposobno poravnati svojih obveznosti, pri čemer je/postaja razmerje v bilanci stanja negativno – obveznosti postajajo večje kot sredstva – kar zmanjšuje kapitalsko ustreznost podjetja in lahko vodi v njegov stečaj.

Likvidnostno tveganje oziroma tveganje kratkoročne plačilne sposobnosti izhaja po Biermanu in Smidtu (1986, 547) iz možnosti, da bo imelo podjetje v določenem trenutku manjko likvidnih sredstev za vzdrževanje normalnega poslovanja, ker bo imelo za posledico delno poravnavanje ali celo neporavnanje svojih tekočih obveznosti. Takšna kratkoročna zmanjšana likvidnost je lahko zgolj posledica neusklajenih denarnih pritokov ter odtokov podjetja in ne pomeni nujno, da je podjetje v resnih težavah z dolgoročnimi posledicami. Vzroki za zmanjšanje tekoče likvidnosti so lahko različni, vendar pa gre ponavadi za enega od naslednjih: slabo načrtovani in neusklajeni denarni tok podjetja (prihodki in odhodki), izpad določenega vira financiranja delno ali v celoti, delno plačevanje ali neplačevanje terjatev podjetja s strani kupcev ipd. V vseh teh primerih mora podjetje v kratkem času pridobiti in zagotoviti zunanja likvidna sredstva. Po Saundersu (2000, 358) pa je kakršnokoli urgentno pridobivanje likvidnih sredstev povezano z dodatnimi stroški. Tako lahko podjetje urgentno najame likvidnostno posojilo, kjer bo cena zanj praviloma višja od tržne. Lahko pa dodatna likvidna sredstva pridobi s prodajo določenega dela svoje aktive. Tudi v tem primeru plača podjetje ceno za likvidnost s tem, ko doseže prodajno ceno prodanega dela svoje aktive, ponavadi nižjo od tržne. Tudi v primeru visoko likvidnih sredstev aktive podjetja, ki jih le to lahko relativno hitro proda na denarnem trgu, se mora zadovoljiti sicer s trenutno tržno ceno, ki pa ni nujno najugodnejša ravno v času, ko je prodaja izvršena. Drugi možni ukrepi podjetja za povečanje tekoče likvidnosti so factoring

43

terjatev, odprodaja posojil, ipd, ki tako ali drugače pomenijo nakup denarja (najetje posojila) z zastavo ali odprodajo dela (vseh) svojih sredstev. Po Pike in Neale-u (1996, 357) ima lahko zmanjšana likvidnost podjetja tudi druge posledice, kot so: umik poslovnih partnerjev iz tekočih in prihodnjih poslov, znižanje javne podobe podjetja, padec prodaje, znižanje kreditne bonitete podjetja, ipd., kar vse pomeni težje in dražje financiranje tekočih in bodočih projektov. Zmanjšana likvidnost pa obenem zmanjšuje tudi zmožnosti podjetja odzivanja na razne nove poslovne priložnosti, še posebej, če le te zahtevajo hitro dosegljivost denarnih sredstev. Vsi zgoraj našteti razlogi pa razlagajo in dokazujejo pomembnost aktivnega upravljanja tveganj plačilne sposobnosti; torej vsakokratnega zagotavljanja ravno pravšnjega obsega denarnih - visoko likvidnih sredstev za sprotno poravnavanje obveznosti ob sočasnem ohranjanju normalnega obsega poslovanja. Vsakršna čezmerna plačilna sposobnost pa je po drugi strani v nasprotju z uresničevanjem načela donosnosti. Po Saundersu (2000, 357) zajema aktivno upravljanje likvidnosti: 1. sistem trajnih limitov denarnih in visoko likvidnih sredstev z min in max limito, 2. sistem vzdrževanja potrebne plačilne sposobnosti – v večjih podjetjih12 funkcija zakladništva – centralno vodeno gotovinsko poslovanje s sprotnim zagotavljanjem tekoče likvidnosti in dolgoročne plačilne sposobnosti, 3. spremljanje in načrtovanje sprememb z vplivom na likvidnostne potrebe v zunanjem okolju - sezonska nihanja prodaje in ravni cen, raven inflacije, ipd., 4. razpršenost (možnih) zunanjih virov financiranja – doseganje optimalne neodvisnosti od enega samega vira financiranja, 5. razpršenost dospelosti obveznosti – preprečevanje kratkočasovnih ogromnih likvidnostnih potreb, 6. politiko upravljanja s kreditnim tveganjem z zagotavljanjem sprotnega plačevanja terjatev, 7. investiranje presežnih denarnih sredstev v visoko likvidno obliko z minimalnim tveganjem in optimalnim donosom. Vendar je mnogo bolj, kot tveganje kratkoročne likvidnosti, za podjetje pomembna izpostavljenost tveganju dolgoročne plačilne sposobnosti oz. solventnosti. Po Saundersu (2000, 114) opišemo nesolventnost kot stanje nezadostnega lastniškega kapitala za pokritje padca vrednosti sredstev glede na obstoječe obveznosti. Po Berku in drugih (2005, 209-212) gre pri tveganju dolgoročne plačilne sposobnosti za posledico osrednjega finančnega tveganja spremembe tržne vrednosti sredstev in obveznosti. Po finančni teoriji, kakor tudi v finančni praksi, razumemo razliko med sredstvi in obveznostmi kot lastniški kapital podjetja. Na začetku poslovanja podjetja je le-ta zakonsko določen13 kot minimalni osnovni kapital podjetja, ki pa se naj bi v času obstoja podjetja nenehno povečeval v obliki lastniškega kapitala. Pogoj za samo povečevanje lastniškega kapitala je donosnost sredstev, ki mora biti večja, kot so obveznosti iz virov sredstev. V primeru zmanjšane donosnosti sredstev, ko le-ta ni več zadostna za pokrivanje obveznosti do virov sredstev, se razlika črpa iz lastniškega kapitala in v primeru dalj časa trajajočega stanja nezadostne donosnosti se zmanjša lastniški kapital pod zakonsko določenega, govorimo, da je podjetje kapitalsko neustrezno. Možne rešitve kapitalsko neustreznega podjetja so dokapitalizacija (lastnikov),

12 Pri finančnih institucijah obvezno. 13 Pri kapitalskih družbah; pri osebnih družbah določitev minimalnega osnovnega kapitala ni potrebna, saj lastnik/i odgovarja/jo za obveznosti podjetja z vsem svojim premoženjem.

44

prisilna poravnava in stečaj kot prisilna kategorija likvidacije. Zmanjšanje donosnosti sredstev ali povečanje iz naslova obveznosti do virov sredstev pa so lahko različnih vzrokov in sicer: sprememba obrestne mere, sprememba deviznega tečaja, sprememba vrednosti sredstev in/ali obveznosti, sprememba konkurenčnega položaja podjetja, sprememba pri zaposlencih in vodstvu, sprememba lastniške sestave podjetja ipd. Poleg že omenjene splošne uspešnosti poslovanja ter upravljanja s tveganji pa na izpostavljenost tveganju dolgoročne plačilne sposobnosti vpliva tudi kapitalska struktura podjetja. Financiranje z lastnimi (notranjimi in trajnimi) viri financiranja (lastniški kapital, zadržani dobički in dolgoročne rezervacije) pomenijo manjše tveganje dolgoročne plačilne sposobnosti podjetja, saj gre za podjetju lastne vire, ki ne zahtevajo vračila in obratno. Tudi tukaj je smotrnost financiranja z lastnimi viri na mestu, saj podjetje s preveliko kapitalsko osnovo in nezadostno stopnjo zakreditiranja izgublja na račun optimalne kapitalske ustreznosti in ugodnih kreditov. Za kapital lastnikov je potrebno plačevati določen donos, ki ga je ob odločitvi skupščine oz. lastnikov podjetja potrebno tudi izplačati.

4.4.5 Denarnotokovno tveganje Denarnotokovno tveganje je tveganje neusklajenih denarnih pritokov ter odtokov torej tokov podjetja. Denarnotokovno tveganje je tudi tveganje zmanjšanja NSV prihodnjih denarnih tokov. Po Berku in drugih (2005, 220) se podjetja pri upravljanju lastnega denarnega toka srečujejo z različnimi oblikami finančnega tveganja. Nenadna sprememba denarnega toka zaradi prej omenjenih dejavnikov, pa lahko negativno vplivajo na doseganje poslovnih načrtov - načrtovanega denarnega toka, načrtovanega poslovnega izida ter s tem na vrednost podjetja.

4.4.6 Načini upravljanja finančnih tveganj Po Berku in drugih (2005, 219-221) mora podjetje urediti sistematično upravljanje finančnih tveganj kot stalen proces, ki zajema prepoznavo dejavnikov finančnih tveganj, ocenitev njegovih (možnih) vplivov na poslovanje podjetja z določitvijo ustreznih postopkov, procesa in metod za spreminjanje izpostavljenosti podjetja tovrstnim tveganjem. Osnovno finančno pravilo pravi (prav tam), da naj podjetje ne bi vstopalo v finančno transakcijo, ki je ne more ali zna prepoznati, vrednosti v času in upravljati njenih tveganj. Upravljanje tveganj v poslovanju opredeljuje tudi slovenski Kodeks poslovnofinančnih načel (1997, 7) kot posredno finančno funkcijo z vzporedno opredelitvijo upravljanja tveganj kot nalogo finančne službe podjetja, ki po Berku in drugih (2005, 215-219) zajema še: 1. upravljanje denarnih tokov (cash management), 2. upravljanje kreditnega poslovanja (credit management), 3. oceno naložb v osnovna sredstva (capital expeditures), 4. zbiranje in rast kapitala (raising founds), 5. finančno načrtovanje (financial planning) in 6. upravljanje deviznega poslovanja (management of foreign currencies). Pred finančnim tveganje se lahko podjetje varuje ali pa se mu še dodatno izpostavlja - oboje ureja proces upravljanja finančnih tveganj. Le-ta ob zavedanju odnosa podjetja do tveganja in prepoznanem finančnem tveganju oceni tudi velikost trenutne izpostavljenosti.

45

Na podlagi tega podjetje sprejme tudi odločitev o varovanju oz. eventualnem dodatnem izpostavljanju, ter o uporabi defenzivnega ali ofenzivnega pristopa. Pri sistematičnem upravljanju finančnih tveganj je tako kot pri upravljanju drugih vrst tveganj, kot že rečeno, prvi pogoj prepoznava le-teh. Prepoznava zajema listo morebitnih finančnih tveganj in oceno njihovega vpliva na poslovanje. Samo listo morebitnih finančnih tveganj lahko podjetje pridobi iz zunanjih virov (finančna tveganja podjetji v dejavnosti, zunanji svetovalci kot specialisti za finančna tveganja lahko podjetju izdelajo zanj primerno listo finančnih tveganj) ali pa notranjih virov (podjetje s svojimi strokovnjaki izdela primerno listo finančnih tveganj). Kot osnova prepoznavi potencialnih finančnih tveganj za podjetje so vsi poslovni procesi finančne službe ter njihova poročila. Tako lahko prepoznamo finančna tveganja podjetja iz računovodskih izkazov, letnega in strateškega poslovnega načrta. Po Berku in drugih (2005, 221-224) tako iz bilance stanja, ki daje podatke o stanju in strukturi sredstev in obveznosti do virov sredstev na presečni dan, razberemo tveganje neustrezne kapitalske ustreznosti in smer gibanj posameznih bilančnih kategorij. Posebej, če imamo dve bilanci stanj, katerih presečna dneva sta dovolj blizu (npr. četrtletni bilanci stanj), lahko dokaj natančno prepoznamo določene tvegane postavke povečanja ali zmanjšanja določenih finančnih tveganj. Izkaz uspeha – poslovnega izida nam daje podatke o rezultatih podjetja za določeno časovno obdobje. Primerjava s predhodnimi izkazi uspeha nam da podatke o spremembi rezultata iz rednega poslovanja podjetja in iz financiranja ter s tem med drugim tudi obrestno izpostavljenost, spremembo kratkoročnega in dolgoročnega finančnega položaja podjetja, spremembo prihodkov iz tujine in s tem valutno izpostavljenost. Iz letnega in strateškega poslovnega načrta lahko razberemo pričakovano valutno, obrestno in kapitalsko izpostavljenost ter podlago za ugotavljanje transakcijske in translacijske izpostavljenosti podjetja. Po prepoznavi finančnih tveganj je potrebno opraviti postopek ocenitve in vrednotenja izpostavljenosti posameznemu finančnemu tveganju, s čimer določimo višino vpliva takšnega tveganja na poslovni izid in poslovanje podjetja. V zadnjem času je ena od bolj priljubljenih možnih metod vrednotenja (predvsem pri finančnih podjetjih) izpostavljenosti finančnemu tveganju metoda tvegane vrednosti (value at risk – VaR). Po Berku in drugih (2005, 223-224) pomeni tvegana vrednost ob določeni gotovosti pričakovano izgubo za natančno določeno obdobje. Kot vzroke pričakovane izgube prepoznavajo nihanja – spremembe dejavnikov tveganj v poslovanju podjetja. Tvegana vrednost se izračunava v dveh dejavnikih. V prvem se ugotovijo in izračunajo vrednosti sredstev, obveznosti in kapitala, ki so izpostavljeni posameznemu dejavniku tveganja. V drugem pa se na podlagi preučevanja vrednosti posameznega dejavnika tveganja v preteklosti ugotavlja spremenljivost in medsebojne odvisnosti le-teh. Tako nam da tvegana vrednost podatek o vplivu posamezne vrste dejavnika tveganja na poslovni izid, ter s tem pomembnost posamezne izpostavljenosti. Podjetje naj bi nadalje izračun tvegane vrednosti opravilo pred začetkom vsakega upravljanja finančnega tveganja in tako ob predpostavki, da ne ukrene ničesar, določi največjo možno izgubo. Nadalje izračuna tvegano vrednost ob predpostavki uporabe instrumenta varovanja varovane postavke. Smiselnost uporabe instrumenta varovanja se pokaže tedaj, ko je tvegana vrednost ob varovanju nižja od izračunane tvegane vrednosti brez varovanja. Po ugotovitvi smiselnosti varovanja pred posameznim tveganjem mora podjetje v procesu

46

upravljanja finančnih tveganj opredeliti način le-tega. Izbira lahko med notranjimi in zunanjimi načini upravljanja finančnih tveganj.

4.4.6.1 Notranji načini upravljanja finančnih tveganj Po Berku in drugih (2005, 225-228) so notranji načini upravljanja finančnih tveganj vsi tisti načini, ki jih podjetje lahko realizira v okviru lastne organizacije in so podjetju na voljo v okviru lastnega finančnega upravljanja. Najpogostejši notranji načini zmanjševanja finančnih tveganj so: 1. povezovanje plačil oziroma naravno zavarovanje (netting) – predvsem za upravljanje valutnega tveganja, ko imamo primer uvozno – izvoznega podjetja s povezovanjem prilivov z odlivi v isti valuti in isto ročnostjo, 2. terminsko usklajevanje plačil (leading and lagging) – spet predvsem pri upravljanju valutnega tveganja, ko s pospeševanjem in zavlačevanjem plačil podjetje upravlja pričakovane in nepričakovane spremembe vrednosti določene valute, 3. politika cen (price management) – s politiko cen podjetje upravlja valutno tveganje na dva načina; prvič s prilagajanjem cene produkta (izdelka, blaga ali storitve) glede na trenutni devizni tečaj, pri čemer je zelo pomembna konkurenčna moč podjetja, saj lahko takšna nova cena pomeni padec konkurenčnosti produkta podjetja, ter s tem zmanjšanja prodaje in tržnega deleža; in drugič z določanjem valute izstavljenega računa s čimer podjetje uravnava svojo izpostavljenost napram določeni valuti. Možnost in smotrnost takšnega upravljanja je pogojena s pogajalsko močjo kupca in prodajalca, saj vsak zase izbirata optimalno valuto, v kateri skupaj poslujeta in 4. upravljanje sredstev in obveznosti (asset-liabilities management) – na primeru upravljanja valutnih tveganj, pri čimer poznamo dva pristopa in sicer: ofenzivni in defenzivni pristop. Za ofenzivni pristop je značilno povečevanje prihodkov v močni valuti (ali valuti, kjer pričakujemo zvišanje njene vrednosti) s hkratnim povečevanjem odhodkov v šibki valuti (ali valuti, kjer pričakujemo zmanjšanje njene vrednosti). V primeru uresničitve pričakovanj podjetje izkoristi pozitivne učinke obeh sprememb. Za defenzivni pristop je značilno, da predvsem izenačujemo pritoka in odtoka valut z isto močjo, torej predvsem za nevtralizacijo valutne izpostavljenosti.

4.4.6.2 Zunanji načini upravljanja finančnih tveganj Za razliko od notranjih načinov upravljanja finančnih tveganj, kjer podjetje v okviru svoje finančne dejavnosti samo upravlja omenjena tveganja, potrebuje pri zunanjem načinu sodelovanje drugih podjetji ali finančnih institucij, jih torej upravlja na (finančnem) trgu. Tipični načini zunanjega upravljanja cenovnih finančnih tveganj so upravljanje z izvedeni finančni instrumenti. Po Berku in drugih (2005, 229) šteje za finančni instrument vsaka pogodba, ki pomeni za eno stran nastanek finančne naložbe in za drugo nastanek finančne obveznosti. Po namenu uporabe delimo finančne instrumente (prav tam) na: 1. finančne naložbe/obveznosti za trgovanje, 2. finančne naložbe/obveznosti za ohranitev do zapadlosti, 3. posojila in terjatve ter 4. vstavljene ali sestavljene finančne instrumente. Z vidika upravljanja finančnih tveganj delimo finančne instrumente (prav tam) na:

- finančne instrumente, ki so finančnim tveganjem izpostavljeni in - finančne instrumente, s katerimi tveganjem izpostavljene finančne instrumente

varujemo pred tveganjem in v okviru tega delimo finančne instrumente na:

47

o varovanje postavke (ponavadi osnovni finančni instrumenti) in o instrumente za varovanje (ponavadi izvedeni finančni instrumenti).

Izvedeni finančni instrumenti (prav tam) so finančni instrumenti, ki imajo naslednje lastnosti: 1. njihova vrednost se spremeni v dogovoru na spremembo podlage (underlying). Podlaga izvedenim finančnim instrumentom je ponavadi devizni tečaj, obrestna mera, cena blaga ali kakšna druga spremenljivka, lahko tudi kombinacija teh; 2. zahteva manjšo začetno čisto finančno naložbo kot bi jo zahtevala naložba v finančni instrument ob hkratnem pričakovanju podobnega obnašanja glede na spremembe podlage in 3. zapadejo v plačilo v prihodnosti. Kakor prikazano je torej bistvena razlika med osnovnim finančnim instrumentom in izvedenim (Berk in drugi, 2005, 230-232) v zahtevani začetni čisti finančni naložbi, ki pri izvedenih finančnih instrumentih ne presega ene petine osnovnih. Zahtevana začetna čista finančna naložbi je odvisna od bonitete pogodbenih strank in nestanovitnosti osnovnega finančnega instrumenta. Poleg začetne čiste finančne naložbe je pomembna razlika med osnovnim in izvedenim finančnim instrumentom tudi predmet nakupa/prodaje, ki je pri izvedenem finančnem instrumentu pravica in/ali dolžnost (obveznost) poravnave določenih terjatev in obveznosti v prihodnosti ali pa pridobitve/odtujitve določenih sredstev v prihodnosti. Podobnosti med osnovnih in izvedenim finančnim instrumentom so v tem, da se z njimi do zapadlosti izvedenih finančnih instrumentov trguje enako kot z osnovnimi finančnimi instrumenti. Prav tako imajo pri vrednotenju vsi izvedeni finančni instrumenti za podlago osnovni instrument, od vrste le tega pa je odvisna razlika med gotovinsko in terminsko ceno, ki pomeni pri blagovnih izvedenih finančnih instrumentih stroške lastništva blaga, pri vrsti finančnih pa določa ceno obrestna mera posameznega instrumenta ter pričakovanja glede gibanja obrestne mere. Pri vrednosti valutnega izvedenega finančnega instrumenta – terminski ceni, je potrebno tako poznati obrestno pariteto. Nadalje delimo izvedene finančne instrumente iz vidika simetrije možnih dobičkov/izgub (prav tam) na: 1. simetrične – terminski posli (forward), terminske pogodbe (futures) in zamenjave (swaps) ter 2. asimetrične - opcije (options). Bistvena značilnost simetričnih je funkcija varovanja, saj je izguba za eno stranko dobiček za drugo. Pri asimetričnih pa je glavna lastnost možnost kupca opcije pravico izkoristiti ali ne, torej ne obstaja simetrija dobička/izgube med kupcem in prodajalcem in so po tej lastnosti podobna zavarovanjem. Po prostoru trgovanja delimo izvedene finančne instrumente na: 1. standardizirane – z njimi se trguje na organiziranem trgu – borzi in pomenijo manjše tveganje neizpolnitve nasprotne stranke in 2. nestandardizirane – z njimi se trguje na prostem trgu – neposredno med dvema ali več strankami. Izvedene finančne instrumente lahko uporabimo kot varovanje varovane postavke pred finančnim tveganjem v procesu upravljanja finančnih tveganj (prav tam) in sicer tako, da pred spremembo varujemo: 1. pošteno vrednost posameznega sredstva, obveznosti ipd., 2. denarni tok in 3. čisto finančno naložbo.

48

Poznamo osnovne vrste izvedenih finančnih instrumentov, ki jih povzemamo po Berku in drugih (2005, 232-239) in sicer: 1. terminski posli (forward), 2. terminske pogodbe (futures), 3. zamenjave (swaps) in 4. opcije (options).

4.4.6.2.1 Terminski posli Terminski posli, ki so imenovani tudi nestandardizirana terminska pogodba, so izvedeni finančni instrumenti, ki pomenijo prodajo oziroma nakup osnovnega instrumenta (podlaga) z določenim prihodnjim rokom izvršitve in prodajne cene, ki sta dogovorjena ob sklenitvi terminskega posla. Pri tem dogovorjena prihodnja cena vsebuje pričakovan premik (tako pozitivni kot negativni) podlage ter premijo za tveganje neizpolnitve nasprotne stranke. Bistveni značilnosti terminskih poslov sta; da je to pogodba med dvema strankama, ki se samostojno določita o kakovosti in količini osnovnega instrumenta, za katerega se sklepa terminski posel; ter da se z njimi ne trguje na organiziranem trgu, ker so specifični – torej niso standardizirani. Poravnava je pri terminskih poslih lahko določena kot: 1. dobavni terminski posel (delivery forward) – pomeni, da osnovni instrument dobavimo oziroma si ga izmenjamo v celoti (primeren kot varovanje pred finančnimi tveganji – varovana postavka je v vseh pogledih znana) ter 2. ne-dobavni terminski posel (non-delivery forward) – pomeni, da po zapadlosti terminske pogodbe samo pobotamo terminsko in tržno ceno ter poravnamo eventualno razliko (primeren za podjetja, ki špekulirajo/trgujejo z vrednostjo osnovnega instrumenta in le-tega sploh ne potrebujejo). Osnovni vrsti terminskih poslov sta: 1. valutni terminski posel (forward foreign exchange contract tudi currency forward) in 2. obrestni terminski posel (forward rate agreement-FRA). Nove oblike terminskih poslov so: 1. preklicni terminski posel (break/cancellable forward), 2. razponski terminski posel (range forward), 3. terminski posel z vstavljeno opcijsko pravico (kick-in forward ali FOX-forward contract with option exit) ipd. Najpogostejši so valutni, obrestni in blagovni terminski posli.

4.4.6.2.2 Terminska pogodba Terminska pogodba je v osnovi podobna terminskemu poslu s to razliko, da se z njo trguje na organiziranem trgu, ker je osnovni instrument standardiziran (količina, kakovost, čas in kraj dobave). Tako je predmet trgovanja oziroma domena pogodbenih strank samo količina terminskih pogodb in cena le-te. Posledica standardizacije in organiziranega poslovanja je bistveno manjše tveganje neizpolnitve pogodbene stranke, kot pri terminskem poslu, saj lahko vsaka pogodbena stranka svojo pozicijo pred zapadlostjo zapre z nakupom nasprotne pozicije. In kot takšna se realizacija terminskih pogodb v resnici uporablja, tako, da izdobave osnovnega instrumenta praviloma ne pride. Nasprotna stranka pri terminski pogodbi je vedno klirinška hiša, ki z varnostnimi kritji strank (margin accounts) zagotavlja tudi varnost trgovanja. Klirinška hiša po končanem dnevu trgovanja ugotovi poravnalne cene in glede na njih izplačuje preplačila varnostnih kritji strankam, ki ta preplačila imajo in zahteva dodatno vplačilo varnostnih kritjih strankam, katerih varnostna kritja so po zaključenem dnevnem tečaju premajhna. V primeru, da stranka ne doplača finančnih sredstev za zagotovitev primernega varnostnega kritja (ga določi klirinška hiša), ima

49

klirinška hiša pravico njihovo pozicijo zapreti ter iz naslova ostalega varnostnega kritja poplačati nasprotno stranko. Terminske pogodbe se lahko realizirajo/zaključijo na več načinov: 1. fizična realizacija – stranka svoje odprte pozicije pred njeno zapadlostjo ne zapre (ne opravi nakupa/prodaje nasprotne pozicije) – prevzame ali dobavi osnovni instrument (v praksi zelo redko, poravnata se tržna in terminska vrednost, stranka nakaže/dobi nakazano samo eventualno razliko), 2. likvidacija – kompenzacija terminske pogodbe – stranka kadarkoli pred zapadlostjo terminske pogodbe le-to kompenzira s proti nakupom/prodajo enakih terminskih pogodb in 3. denarna poravnava – ko izdobava ali prevzem osnovnega instrumenta ni mogoč (na primer: terminska pogodba na borzni index, obrestno mero...) se opravi kompenzacija tržne in terminske cene, eventualna razlika se poravna s plačilom/nakazilom stranki. Najpogostejše so valutne in obrestne terminske pogodbe ter blagovne terminske pogodbe.

4.4.6.2.3 Zamenjava Zamenjava je v osnovi to, kar govori ime, pogodbeni odnos med dvema pogodbenima strankama, da zamenjata eno sredstvo z drugo. Pri finančnih zamenjavah gre za to, da pogodbenika dogovorita zamenjavo prihodnjih denarnih tokov in za to dogovorita več zaporednih finančnih plačil. Po vsebini so finančne zamenjave kombinacije več terminskih ali terminskih in gotovinskih poslov. Finančne zamenjave imajo osnovne sestavine, kot: 1. osnovni znesek – knjigovodski znesek sredstva ali dolga (podloga), ki je podlaga izračunu prihodnjih denarnih tokov. V primeru, ko sta podlogi izraženi v različnih valutah, se ponavadi na začetku in na koncu pogodbenega obdobja zamenjata tudi primerjalna zneska, 2. čas trajanja pogodbe, 3. časovni načrt pogodbenih – bodočih plačil (mesečno, četrtletno, polletno, letno), usklajevanje plačil – v primeru dogovora istih bodočih plačil, se stranki dogovorita, da se zneska obojestranskih obveznosti pobotata, razliko pa nato plača pogodbena stranka z večjim plačilom. Usklajevanje plačil kot tako zmanjšuje tveganje neizpolnitve nasprotne stranke in sicer za pobotani znesek in 4. določanje obrestne mere – za vse prihodnja plačila se obrestna mera določi na začetku ob podpisu pogodbe, v primeru spremenljive obrestne mere se največkrat kot spremenljiva komponenta vzame LIBOR (London Interbank Offered Rate) ali EURIBOR (Euro Interbank Offered Rate) ipd. Osnovne finančne zamenjave: 1. navadna obrestna zamenjava (plain vanilla intrest rate swap) in 2. valutna zamenjava (currency swap).

4.4.6.2.4 Opcija Od vseh predstavljenih izvedenih finančnih instrumentov je opcija po koristnosti edini asimetrični izvedeni finančni instrument. Kupec opcije ima pravico, da v prihodnosti po dogovorjeni ceni in na dogovorjeni datum ob sklenitvi pogodbe, kupi ali proda dogovorjeni osnovni instrument, s tem, da kupec opcije ni obvezen realizirati, kar mu daje napram prodajalcu asimetrijo koristnosti in je zatorej cena opcije največja možna izguba za

50

kupca14. Torej je ta pravica izbire bistvena razlika med drugimi izvedenimi finančnimi instrumenti. Cena opcije ali premija za tveganje je odvisna od: 1. gotovinske cene podlage, 2. izvršilne cene opcije (strike price), 3. časa v katerem opcija zapade, 4. volatilnosti podlage, 5. tržne obrestne mere in 6. višine eventualnih pribitkov podlage (npr. dividend, ko je osnova delnica). Poznamo dve vrsti opcij in sicer: 1. nakupna opcija (call option) – pravica kupiti podlago po določeni ceni (pri tem je največja možna izguba prodajalca teoretično neomejena, v primeru, da tržna cena podlage ob dospetju opcije limitira v neskončnost) in 2. prodajna opcija (put option) – pravica prodati podlago po določeni ceni (pri tem je teoretična maksimalna prodajalčeva izguba razlika med premijo in izvršilno vrednostjo – če podlaga limitira proti 0). Glede na veljavnost oz. pravico realizacije opcij razlikujemo: 1. ameriško opcijo – pravica nakupa/prodaje v določenem časovnem obdobju, 2. evropsko opcijo – pravica nakupa/prodaje na določen dan v določenem časovnem obdobju. Iz tega izhaja, da so ameriške opcije, zaradi večjega tveganja za izdajatelja in posledično večjih pravic za kupca, dražje od evropskih. Finančniki pa so razvili tudi kombinacije značilnosti ameriške in evropske opcije15. Poznane pa so tudi mnoge druge opcije, ki so namenjene predvsem finančnemu poslovanju – trgovanju finančnih inštitucij. Praviloma se z opcijami trguje na organiziranem trgu – borzi, lahko pa tudi na bančnem trgu, kjer je prilagajanje banke kupcu ena od prednosti pred borznim trgom.

4.4.7 Ugotavljanje uspešnosti upravljanja finančnih tveganj Vsak proces upravljanja tveganj zahteva od managementa podjetja, da med samim trajanjem procesa in po opravljenih poslih, katerih tveganje upravljamo, tudi poročilo o uspešnosti. Podjetje tako po končanem poslovnem procesu izračuna tvegano vrednost, katere dosežena vrednost mora biti nižja, kot je znašala tvegana vrednost posameznega posla pred varovanjem. Po Berku in drugih (2005, 240-243) tvorita varovano razmerje varovana postavka ter instrument za varovanje. Kot uspešen cilj pa prepoznavajo zmanjšanje spremenljivosti denarnega toka varovane postavke, dodatno pa še minimalno razliko po pobotu med denarnima tokoma varovane postavke in instrumenta za varovanje. Njuni gibanji sta si namreč nasprotni. Posledično je kakovostno in uspešno vsako upravljanje finančnih tveganj, ki zmanjšajo vpliv spremembe dejavnikov finančnega tveganja na poslovni izid podjetja. Kot spremembe dejavnikov finančnega tveganja prepoznamo spremembo obrestne mere, deviznega tečaja, cen surovin ipd.

4.4.8 Poročanje o finančnem tveganju in načinu ter uspešnosti upravljanja tveganja po SRS in MRS

Zaradi nenehnega spreminjanja finančnih produktov, ki jih podjetja in finančne institucije uporabljajo pri poslovanju in pomenijo dodatno finančno tveganje, ki se ga mogoče

14 Po tem so opcije podobne zavarovanjem. 15 Atlantska opcija – izvršljiva je na poljubni dan do treh mesecev pred zapadlostjo in Bermudska opcija – izvršljiva je na določene datume pred zapadlostjo (navadno prvega v mesecu).

51

podjetja ne zavedajo, ali pa se ga zavedajo samo določeni zaposlenci in/ali vodstvo, sigurno pa se ga ne morejo zavedati lastniki in državni organi – v kolikor le-to ni predstavljeno v finančnih poročilih podjetja in zaradi velikih finančnih škandalov, ki so v neki meri posledica prav skrivanja in prikrivanja takšnih tveganj, so se vlade razvitih držav odločile, da oblikujejo oblike poročanja iz katerih bodo razvidni tako finančna tveganja, ki jim je podjetje ali finančna institucija izpostavljeno, kakor tudi načini upravljanj teh tveganj. Po Berku in drugih (2005, 243) mednarodnih računovodskih standardih - MRS (International Accounting Standards – IAS) kot tudi po ameriških računovodskih standardih – ARS (Financial Accounting Standars – FAS) obravnavajo izvedene finančne instrumente kot sredstva in/ali obveznosti do virov sredstev. Oboji, tako MRS kot ARS določajo, da morajo biti izvedeni finančni instrumenti prepoznani in izkazani v računovodskih izkazih podjetji. Slovenski računovodski standardi - SRS po obliki poročanja povzemajo MRS. Po Berku in drugih (2005, 242-247) lahko o finančnih tveganjih poročamo opisno (kvalitativno) in/ali vrednostno (kvantitativno). V poslovnih poročilih podjetja je poleg opisnega in vrednostnega opisa posameznih tveganj, po mednarodnih računovodskih standardih (MRS 32 in MRS 39), potrebno opisati strategijo in cilje upravljanja finančnih tveganj. Kot cilje MRS opredeljuje: 1. varovanje poštene vrednosti pred spremembo (fair value hedge), 2. varovanje denarnega toka pred spremembo (cash flow hedge) in 3. varovanje neto izpostavljenosti do tujine pred spremembo (hedge of net investment in a foreign operation). Nadalje mora podjetje po Berku in drugih (2005, 243) za vsako vrsto varovanja pred tveganji ločeno izkazovati in odkrivati informacije, kot sledi: 1. opis varovanega razmerja opis instrumenta za varovanje (finančni instrument) in določitve njegove poštene vrednosti na dan bilance stanja, 2. opis varovane postavke in narave tveganja, 3. določitev obdobja realizacije varovanih poslov z časovno opredelitvijo njihovega vpliva na poslovni izid, 4. opis odpovedanih realizacij varovanih poslov, 5. opis popravka prevrednotenega kapitala v kapitalskih rezervah (hedging reserve), ki je nastal kot posledica spremembe poštene vrednosti instrumenta za varovanje in 6. opis ocen in metod za ugotavljanje uspešnosti varovanja z izračunom tveganih vrednosti za vse vrste varovanja. Tako mora podjetje po MRS za varovanje poštene vrednosti pred spremembo po bruto pristopu vrednotiti varovano postavko in instrument za varovanje le-te pred začetkom in po koncu varovanja. Njuni vrednosti pobota ter izkaže v poslovnem izidu. Nadalje mora podjetje po MRS za varovanje poštene vrednosti trdne zaveze pred spremembo na posebnem kontu izkazovati vrednotenje samo za instrument za varovanje le tega pred začetkom in po koncu varovanja. Trdna zaveza tako še ni prepoznana v poslovnih knjigah podjetja. Pri varovanju denarnega toka načrtovanega posla pred spremembo je situacija podobna varovanju vrednosti trdne zaveze. Tudi tu pričakovani denarni tok še ni prepoznan v poslovnih knjigah podjetja, so pa v poslovnih knjigah prepoznanje ločuje glede na uspešnost varovanja. Pri uspešnem varovanju se dobički knjižijo kot popravek kapitala, eventualne izgube pa v poslovnem izidu podjetja.

52

5 PRIMERJAVA UPRAVLJANJA TVEGANJ V PODJETJIH MERCATOR, D.D. IN MERKUR, D.D.

Po menjavi državotvorne ureditve in priznanja oblike zasebne lastnine je pojem upravljanja tveganj, z naravo tržnega gospodarstva, prišel tudi v Slovenijo. Ker se gospodarske in politične spremembe v svetu dogajajo zelo hitro, pomeni to za slovenska podjetja še dodaten faktor potrebe prilagajanja svetovnim razmeram, kar seveda povečuje poslovna tveganja podjetji. Z vstopom Slovenije v Evropsko Unijo (EU) so naša podjetja resda pridobila neizmerno večji trg, ter s tem mnogo poslovnih priložnosti, ki jih prej ni bilo, ali pa jih ni bilo v sedanjih oblikah. Prav tako pa so tuja podjetja dobila prost vstop na naše tržišče, s tem pa slovenska podjetja, vsaj evropsko, če ne rečemo kar, svetovno – globalno konkurenco. Vsa ta nova konkurenca pa pomeni še večje boje podjetij za njihove tržne deleže in uspešno poslovanje. Jasno pa je eno, da bodo uspela samo tista slovenska podjetja, ki bodo ta nova tveganja pravočasno prepoznala in s primerno politiko in samimi tehnikami upravljanja tveganj le-ta tudi uspešno upravljala. Glede na to, da je tudi v svetu funkcija upravljanja tveganj razvita veliko bolj v večjih podjetjih, ki se tveganja očitno bolj zavedajo in imajo za upravljanje le-tega tudi boljše vire, tako v zaposlencih kot tudi v kapitalu in/ali financiranju le-tega, smo si tudi za namene tega diplomskega dela zastavili primer velikih slovenskih podjetji, ki že velik del svojih prihodkov ustvarita preko meja Slovenije. Ker pa ne gre samo za območje EU samo, temveč predvsem za območja južnega Balkana, pa so tveganja še toliko večja. Pri samem zajemu podatkov o poslovanju obravnavanih podjetji ter njunima načinoma upravljanja tveganj smo se omejili na njuna poslovna ter finančna poročila oziroma na podatke, ki so javno dostopni na spletu.

5.1 Mercator, d.d. Mercator, d.d. (Mercator) v svojem poslovnem poročilu za leto 2006 (Poslovno poročilo 2006, 67-71) sporoča svojo politiko upravljanja s tveganji na 5 straneh. Prav tako lahko zasledimo pojasnila upravljanja tveganja tako v računovodskem poročilu, kakor tudi v povzetku poslovnega poročila. Pri pregledu le-teh že na prvi pogled ugotovimo, da so se pri Mercatorju te naloge lotili sistematično in poenoteno na nivoju celotne Skupine Mercator (Skupina). Vsako novo podjetje, ki pride s Skupino je tudi tekoče vključeno v sistem upravljanja tveganj v Skupini. Sistematičnost upravljanja tveganj izhaja iz postavitve strategije upravljanja tveganj, prepoznavo vseh poslovnih tveganj, ki jim je poslovni sistem izpostavljen, ter navodili z ukrepi. Prav tako so razmejili odgovornosti za prepoznavo, omejevanje in nadzor upravljanja tveganj. V Mercatorju se zavedajo tudi pomembnosti revizijske službe, tako notranje in zunanje. Tako so že leta 2000 oblikovali samostojno podporno funkcijo notranje revizije, katere temeljna naloga je neprestano razvijanje in preverjanje sistema notranjih kontrol, vse iz vidika upravljanja vseh vrst poslovnih tveganj, ki jim je Skupina izpostavljena.

53

Za namene upravljanja s tveganji imajo v Skupini urejen Svet za upravljanje s tveganji, ki so mu za podporo oblikovani posamezni odbori, ki po sistemu njihove delitve pokrivajo tri glavna področja tveganj in sicer: 1. odbor za poslovna tveganja, 2. odbor za finančna tveganja in 3. odbor za tveganja delovanja. Ta področja pa nadalje upravljajo z vsemi tveganji, ki jim je Skupina izpostavljena oz. za katera se predpostavlja, da jim bo izpostavljena v prihodnosti. Poslovna tveganja po delitvi Skupine tako predstavljajo:

- tveganje konkurenčnosti trženjskega spleta, - tveganje rasti kupcev na področju maloprodaje, - tveganja v procesu investiranja, - tveganja v procesu nabave na področju maloprodaje, - tveganja v procesu realizacije RVC na področju maloprodaje in - tveganja na področju veleprodaje.

Pri poslovnih tveganjih konkurenčnosti trženjskega spleta in rasti kupcev redno spremljajo konkurenčnost cen ter napovedi sedanjih in morebitnih bodočih konkurentov, nakupne navade in spremembe v življenjskih slogih in posebnosti lokalnih trgov. Na lokalnih trgih poskušajo čimbolj vključiti tudi lokalne proizvode, nadaljujejo pa tudi z razvojem linij trgovske znamke Mercator. Prav tako tveganja v procesu investiranja uspešno zavarujejo pred političnim in deželnim tveganjem. Tveganja na področju nabave, procesa realizacije RVC (razlika v ceni) ter na področju veleprodaje upravljajo z aktivnim sodelovanjem z dobavitelji, katere spodbujajo k nižanju cen, ter s katerimi imajo sklenjene dogovore o nepovečevanju cen in, ki jih prav tako spodbujajo k razvijanju novih produktov in storitev, ki jih narekuje trg. Na področju veleprodaje pa sprotno prilagajajo logistiko in razvijajo nove storitve, še posebej za ključne kupce. Finančna tveganja po delitvi Skupine tako predstavljajo:

- kreditno tveganje, - obrestno tveganje, - valutno tveganje, - inflacijsko tveganje, - cenovno tveganje, - plačilnosposobnostno tveganje, - tveganje v zvezi s kapitalskim sporazumom BASEL II (Basel Committee on

Banking Supervision) in - tveganje iz naslova uvedbe davka na viru dohodka.

Za upravljanje s finančnimi tveganji ima Skupina vpeljano celovito politiko upravljanja s finančnimi tveganji od analize izpostavljenosti, določitve sprejemljive višine tveganj do ukrepov za zmanjševanje tveganj. Kreditno tveganje Skupine je, zaradi večinske realizacije v maloprodaji in s tem s plačilom v gotovini in karticami, majhno. Kot ključno so v Skupini opredelili kreditno tveganj na področju veleprodaje na Hrvaškem, kjer so v okviru upravljanja tveganj prenovili kriterije pri izbiri novih kupcev in ugotavljanju njihovih bonitet, postopkov pridobivanja prvovrstnih garancij ter kvalitetno in sprotno izvajanje kompenzacijskih plačil. Obrestno

54

tveganje Skupina upravlja s najemanjem posojil s fiksno obrestno mero ter spremljanju trga finančnih virov. Valutna izpostavljenost SIT- EUR je s sprejemom EVRA v začetku 2007 v Sloveniji izginila. Zaradi poslovanja na trgih Balkana pa Skupina prepoznava izpostavljenost napram valutam HRK (Hrvaška), RSD (Srbija), BAM (Bosna in Hercegovina). Skupina prepoznava večjo izpostavljenost do HRK in RSD, ki jo poskuša upravljati na način povezanih obveznosti in terjatev v isti valuti, na obeh trgih pa prepoznava tudi večje inflacijsko tveganje. Tveganje plačilne – sposobnosti Skupina upravlja predvsem s centraliziranim sistemom upravljanja z denarnimi tokovi, glavnino realizacij v maloprodaji ter odprtimi kanali pri poslovnih bankah, ki zagotavljajo ustrezno likvidnost v primeru potrebe. Skupina vse izvedene finančne instrumente uporablja izključno za namene varovanja in le-ti izpolnjujejo vse zahteve po SRS in MRS, po katerih kriterijih so tudi knjiženi in predstavljeni. Tveganje delovanja po delitvi Skupine tako predstavljajo:

- tveganje vodenja, - tveganje obvladovanja zakonodaje, - tveganje standardov in prenove poslovanja, - tveganje marketinške aktivnosti in izpolnjevanje zahtev kupcev ter razvoja storitev, - tveganje proizvodnje v okviru trgovskih družb, - tveganje nabave in obnavljanja zalog, - tveganje skladiščenja in distribucije, - tveganje veleprodaje, - tveganje maloprodaje, - tveganje zagotavljanja kompetentnih kadrov, - tveganje investicij in prenove objektov, - tveganje vzdrževanja objektov, opreme in naprav, - tveganje razvoja in vzdrževanja informacijske infrastrukture (oprema in programi), - tveganje nabave netrgovskega blaga in okoljevarstvenih procesov, - tveganje zagotavljanja finančnih virov, - tveganje računovodskih procesov ter - tveganje kontrolinga in interne revizije.

Pri procesu upravljanja tveganj delovanja Skupina aktivno in sistematično upravlja vsa tveganja delovanja od procesa vodenja, zakonodaje, standardov in prenove poslovanja, procesov proizvodnje v okviru trgovskih družb, nabave in obnavljanja zalog, skladiščenja in distribucije, maloprodaje, kadrov, investicij in objektov, informacijske infrastrukture, računovodskih procesov do kontrolinga in interne revizije. Proces upravljanja tveganj ima Skupina sistematsko urejen: prepoznava vseh vrst tveganj, ocena tveganj za vsako tveganje posebej. Oceno tveganja delajo z kvalitativno matriko - stopnja škode proti stopnji verjetnosti, kjer kot ključna tveganja opredeljujejo vsa tveganja z veliko stopnjo škode in srednjo ter veliko verjetnostjo.

55

Tabela 3: Tabela tveganosti Skupine Stopnja škode Stopnja verjetnosti Majhna Srednja Visoka Nizka + + O Srednja + O - Visoka O O - + Tveganje je sprejemljivo O Tveganje je v večini primerov sprejemljivo - Tveganje ni sprejemljivo Vir: Mercator, d.d., Poslovno poročilo 2006. Skupina za vsa prej omenjena tveganja objavlja oceno stopnje tveganosti v skladu s tabelo tveganosti zgoraj. V Skupini ocenjujejo, da je celotna izpostavljenost tveganjem sprejemljiva, prav tako pa se zavezujejo še na prej sistematično in redno spremljati izpostavljenost ključnim tveganjem in uporabljati ustrezne ukrepe za zmanjševanje izpostavljenosti Skupine do teh tveganj.

5.2 Merkur, d.d. V Merkurju, d.d. (Merkur) so se v letu 2006 sistematičneje lotili problema upravljanja s tveganji, kar utemeljujejo s hitrim razvojem poslovanja, utrjevanjem tržnega deleža na slovenskem trgu ter več kot trikratnega obsega poslovanja na tujih trgih. Tako so uprava, izvršilni direktorji ter služba notranje revizije skupaj izbrali, po njihovem mnenju, najustreznejši način za pripravo celovitega popisa tveganj, ki je bil v letu 2006 tudi izveden. Nadalje so pri vseh prepoznanih tveganjih ocenjevali verjetnost nastanka posameznega tveganja in njegove posledice. Pri ocenjevanju so uporabili model polkakovostnega ocenjevanja. Kot pomembno fazo v procesu priprave registra tveganj navajajo določanje še sprejemljive stopnje tveganja. Po prepoznavi in izdelavi ocene tveganj so le-ta zbrali v register tveganj, kjer so jih razdeli na pet skupin:

- strateška tveganja - kjer uvrščajo predvsem konkurenčno tveganje – tveganje prepočasnega odzivanja na zahteve trga in poteze konkurence; kot strateška tveganja uvrščajo tudi tveganje nevarnosti neobvladovanja širokega asortimana izdelkov, tveganje visokega tržnega deleža pri posameznih programih ali kupcih ter tveganje izbire neustrezne lokacije,

- tehnološka tveganja – kjer uvrščajo tveganje neprekinjene razpoložljivosti informacijskih sistemov in proizvodnih strojev,

- operativna tveganja – med katera uvrščajo tveganje obvladovanja dobaviteljev, zalog, artiklov in podatkov,

- finančna tveganja – razdelek je podrobneje predstavljen v nadaljevanju in - organizacijsko – kadrovska tveganja – med katere uvrščajo tveganje razvoja kadrov

in kariere, ter tveganje zagotavljanja pravne pomoči. Sam proces upravljanja tveganj nadaljujejo tako, da so pri registru tveganj vzpostavili tudi najpomembnejše kontrole, katere naj bi zagotavljale zmanjševanje tveganj na sprejemljivo raven.

56

Na podlagi gornje razvrstitve in metodologije je uprava sprejela 12 najpomembnejših tveganj. Pomembno vlogo pri upravljanju tveganj so podelili službi notranje revizije, ki ima v zvezi z upravljanjem tveganj naslednje naloge: 1. preverja delovanje kontrolnih dejavnosti na najbolj tveganih področjih in 2. zadolžena je za letno posodabljanje registra tveganj. V samem poslovnem poročilu pa so nadalje podrobneje predstavljena finančna tveganja. Kot le-ta Merkur uvršča:

- kreditna (zaupanjska) tveganja - kot vsa tveganja, kjer se zaradi neporavnave pogodbenih obveznosti poslovnih partnerjev (kupcev) zmanjšajo gospodarske koristi podjetja,

- tržna tveganja – ki jih opredeljujejo kot tveganja obrestne mere, deviznega tečaja, inflacije, zmanjšane likvidnosti in tveganje spremembe vrednostnih papirjev,

- tveganje plačilne nesposobnosti – ki jo opredeljujejo kot tveganje nesposobnosti kratkoročnega in dolgoročnega poravnanja obveznosti.

V poslovnem poročilu za leto 2006 pa so podrobno predstavili le finančna tveganja in načine upravljanja le-teh, kar podajamo v nadaljevanju. Principi upravljanja kreditnih tveganj so enaki za Merkur, d.d. kot tudi hčerinska podjetja. Za omejevanje izpostavljenosti kreditnim tveganjem uporablja Merkur aktivno politiko upravljanja teh tveganj. Prav tako pa priznava, da bi lahko preveliko varovanje pred kreditnimi tveganji zmanjševalo njihovo konkurenčno prednost, zato so še posebej previdno izdelali in izoblikovali lasten bonitetni sistem, po katerem ocenjujejo kreditna tveganja. Le-ta obsega: 1. kvantitativne kazalnike, ki so pridobljeni iz informacij medsebojnega sodelovanja in vključujejo plačilno sposobnost in 2. bilančne kazalnike in kvalitativne ocene, ki zajema informacije tudi od potnikov, odgovornih oseb in podobno. Sam postopek upravljanja kreditnih tveganj pa zajema poleg izdelave bonitetne ocene še:

- zavarovanje morebitnih prihodnjih terjatev že ob podpisu pogodbe, - za terjatve nad 125.000 €16 pridobitev zavarovanja v obliki hipoteke, vrednostnih

papirjev, bančne garancije ali akreditiva, - terjatve do kupcev v tujini poleg varovanja s bančnimi garancijami in akreditivi

dodatno zavarujejo pri zavarovalnih družbah, - individualno spremljajo gibanje terjatev do partnerjev preko sistema finančno

zadolženih oseb. Le-ta se obravnavajo na mesečnih finančnih timih. Večje terjatve (sem uvrščajo terjatve nad 420.000 €17) pa dodatno obravnavajo na kreditnem odboru,

- določajo rang in maksimalen limit za stalne kupce glede na ocenjeno boniteto, višino z njimi opravljenega prometa in plačilno disciplino v preteklem obdobju v odvisnosti od višine in kakovosti zavarovanja,

- za nove kupce določajo limit glede na ocenjeno boniteto in zavarovanje, - izdelane imajo postopke izterjave terjatev do kupcev, vključno s sodno potjo.

Ocena vodstva Merkurja je, da je izpostavljenost kreditnim tveganjem nizka.

16 V poročilu nad 30 mio SIT. 17 V poročilu nad 100 mio SIT.

57

Pri upravljanju obrestnih tveganj za leto 2006 so se pri Merkurju odločili, da se za omenjeno leto ne bodo ščitili z izvedenimi finančnimi instrumenti. Odločitev je bila sprejeta na podlagi ugotovitev iz izračunanih simulacij, pri čemer spremljajo politiko prenašanja tveganja, ko tveganje spremembe obrestne mere na pasivni strani kompenzirajo – prenesejo – s spremembo obrestne mere na aktivni strani. Kot tako ocenjujejo v Merkurju izpostavljenost obrestnemu tveganju kot zmerno. Glede na to, da gre za mednarodno podjetje, ki posluje v več valutah, se pri Merkurju zavedajo izpostavljenosti valutnemu tveganju. Kot ključni valutni par v letu 2006 so prepoznali par EUR/SIT, kot pomembnejše pa valutne pare, definirane z lokacijo njihovih podjetji v tujini – EUR/HRK, EUR/RSD in EUR/CZK. Glede na to, da je bil tečaj EUR/SIT določen kot paritetni – Slovenija je z 01.01.2007 prevzela EUR kot edino veljavno valuto, po menjalnem tečaju, ki je enak paritetnemu tečaju – in da tržni ni bistveno odstopal od paritetnega, ocenjujejo tveganost ključnega para kot minimalno. Pri ostalih valutnih parih pa ocenjujejo nekoliko večjo izpostavljenost oz. valutno tveganje zaradi večje volatilitete evra do domače valute op. pri HRK, RSD in CZK (Češka). Valutno tveganje pomembnejših parov ocenjujejo kot zmerno, z upoštevanje deleža poslovanja hčerinskih družb v celotnem poslovanju Merkurja. Pri vseh izpostavljenih parih skušajo valutno tveganje zmanjšati z integriranjem tečaja v RvC, z naravnim ščitenjem – uravnavanjem prodaje in nabave, s terminskim pokrivanjem prilivov z odlivi in najemanju kreditov v lokalni valuti. Celotno valutno tveganje ocenjujejo kot zmerno. Merkur upravlja plačilno sposobnostno tveganje z aktivno politiko upravljanja likvidnosti, kar zajema:

- sistem limitov – z njim določajo minimum denarnih oz. visoko likvidnih sredstev v vsakem trenutku,

- zakladniška funkcija – centralizirano vodenje gotovinskega poslovanja z zagotavljanjem kratko in dolgo-ročne plačilne sposobnosti,

- razpršenost zunanjih virov financiranja, - razpršenost dospelosti obveznosti, - politika upravljanja kreditnega tveganja – zagotavlja planirano plačevanje terjatev, - odprte kreditne linije pri poslovnih bankah – zagotavljajo črpanje posojil glede na

trenutne potrebe – zagotavljanje likvidnosti, - kratkoročne finančne naložbe – z visoko likvidnostjo – možnostjo hitrega

udenarjenja, - stalen priliv kupcev maloprodaje – cca. 20% celotnih prihodkov.

Glede na zgoraj omenjeno ocenjuje Merkur plačilno sposobnostno tveganje kot nizko. Inflacijska tveganja upravljajo s politiko prenosa povišanih nabavnih cen v prodajne cene, ter z zanašanjem na politiko upravljanja inflacije držav, kjer delujejo. Kot tako ocenjujejo izpostavljenost inflacijskim tveganjem kot nizko. Služba notranje revizije pokriva vsa pomembna tveganja Merkurja pri delovanju, računovodskem poročanju in usklajenosti z zakonodajo in predpisi. V letu 2006 sta bili izvedeni dve redni notranji reviziji in tri ponovne. V okviru službe notranje revizije imajo vzpostavljen tudi sistem spremljanja realizacije priporočil, ki jih je dala uprava glede na zadnje poročilo notranje revizije.

58

6 SKLEP V sodobnem poslovnem svetu je vsesplošno znana misel, da je značilnost dolgoročno uspešnih podjetji predvsem v izoblikovani jasni strategiji ter konkurenčni prednosti. Konkurenčna prednost sama po sebi pa ni nekaj danega ali trajnega na način, da, ko jo enkrat imamo, jo imamo za vedno. Prav nasprotno. V času (po)polne informacije, prostega pretoka blaga in storitev, kapitala in ljudi je prav konkurenčna prednost eden od najbolj minljivih parametrov podjetja. Imamo jo danes in nikoli več. Prav zato je še kako pomembno investiranje v znanje, ljudi in opremo, procese ter ostale udeležence v podjetju in izven njega, da lahko pridobljeno konkurenčno prednost vzdržujemo ali še bolje, jo povečujemo. Same investicije in poslovne priložnosti, ki se podjetju ponujajo pa lahko pomenijo tudi dodatno tveganje, ki ga bo moralo podjetje aktivno upravljati, če bo želelo dobiti željen rezultat. Tako lahko rečemo, da samo uspešno upravljanje tveganj podjetju zagotavlja negovanje in uvajanje novih dolgoročnih konkurenčnih prednosti, ki so ključnega pomena za uspeh podjetja na trgu. Prav tako pa lahko rečemo, da vodi neuspešno upravljanje tveganj v podjetju le-to v gotov neuspeh. Glede na predstavljeno v pričujočem diplomskem delu lahko zaključimo, da je upravljanje tveganj v obravnavanih slovenskih podjetjih, na zelo različnih nivojih, skladno, v primerjavi z velikostjo le-teh. V primeru Mercatorja je nivo upravljanja tveganj na primerljivem nivoju z globalnimi podjetji na področju trgovine. Mercator je že leta 2000 prepoznal upravljanje tveganj kot ključno dejavnost vpliva zmanjšanja izpostavljenosti nepredvidljivim dogodkom – tveganjem. Istočasno pa je prepoznal tudi pozitivne učinke uvedbe celovitega sistema upravljanja tveganj, ki se kažejo v izboljšanem konkurenčnem položaju, boljšem nadzoru nad stroški, večjo predvidljivostjo denarnih tokov in dobička, ter višjo bonitetno oceno. Le-ta pomeni tako nižje stroške pri najemanju kreditov kot tudi večje zaupanje tako zaposlencev, lastnikov, dobaviteljev in kupcev ter v družbi. Vse to se odraža v višji tržni vrednosti Skupine. Merkur se je, za razliko od Mercatorja, dokaj pozno lotil sistematičnega upravljanja tveganj, ki ga je realiziral v letu 2006, predvsem s prepoznavo vseh tveganj in formulacijo registra tveganj, ter določitvijo stopnje izpostavljenosti določenemu tveganju in ukrepom za zmanjšanje izpostavljenosti, kar vse je združil v politiki upravljanja tveganj. Sami načini upravljanja tveganj so zadovoljivi, predvsem v delu finančnih tveganj, ki jim Merkur v poslovnem poročilu namenja največ pozornosti. Zaključimo lahko, da je Merkur na dobri poti, da bo v primeru dodatnega nadgrajevanja sistema upravljanja tveganj in ob poudarku prepoznave, aktivnega in sistematičnega upravljanja tudi nefinančnih tveganj, postal podjetje, ki bo tveganja upravljalo na nivoju mednarodnih trgovskih podjetji. Samo sistematično upravljanje tveganja daje upanje, da se ne bodo ponovile zgodbe banke Barings, sklada Long Term Capital Management, okrožja Orange County (California, USA), Eon-a, Parmalat-a ipd. Po dogajanjih v letu 2007 je postalo jasno, da upravljanje tveganja ne daje zagotovil, da bo tveganje dejansko tudi uspešno upravljano. Daje samo upanje, saj je postalo v letu 2007 iz primera ameriških hipotekarnih obveznic jasno, da se tudi največjim igralcem na kapitalskih trgih dogajajo ogromne izgube zaradi napačnega upravljanja tveganj (Citigroup, Merrill Lynch, BNP Paribas Bank ipd.), kjer bi brez posredovanja monetarnih oblasti prišlo do zloma kapitalskih trgov.

59

POVZETEK V prvem delu smo opredelili temo diplomskega dela, torej: upravljanje tveganj v podjetju, si zastavili cilje, postavili omejitve in predstavili predvidene metode raziskovanja. V drugem delu smo spoznali, da tveganje ni sopomenka negotovosti in da nevarnost ne pomeni hazard. Ugotovili smo tudi, da so na Kitajskem že 3000 let pred našim štetjem poznali določene oblike upravljanja tveganj ladijskega prevoza tovora, ki pa seveda v novejšem času ne zadostujejo, zato smo v nadaljevanju predstavili moderno razvrstitev tveganj in osnovne načine ravnanja s tveganjem. V tretjem delu smo skozi zgodovino modernega upravljanja tveganj spoznali najpomembnejšo lastnost sistemskega upravljanja tveganj in predstavili moderen proces upravljanja tveganj. Pokazali smo, da so kontinuirane spremembe vseh akterjev poslovanja podjetja vzrok temu, da lahko podjetje samo s strateškim upravljanjem tveganj doseže vsakokratno zagotavljanje dolgoročne konkurenčne prednosti. Četrti del pričujočega diplomskega dela smo namenili prikazu in razčlenitvi vseh tveganj s katerimi se današnje podjetje srečuje, pa tudi načinom upravljanja sodobnih tveganj. V petem, praktičnem delu, smo se omejili na dve mednarodni trgovski verigi s sedežem v Sloveniji, ki imata kot trgovski verigi določene podobnosti in tudi posebnosti. Ugotovili smo, da prednost v zaznavi potrebe po upravljanju tveganj in sistematični uveljavitvi sprejete politike upravljanja tveganj vodi v povečanje konkurenčne prednosti na vseh ravneh delovanja in ugledu v prostoru ter s tem zagotavlja dolgoročno uspešnost. Ključne besede: upravljanje, obvladovanje, zmanjševanje, tveganje, izpostavljenost. ABSTRACT The first part of the thesis defines its topic, being enterprise risk management, and targets together with the limitations and methods used in research. In the second part we have shown that the meaning of the risk does not correspond to the meaning of the uncertainty, as well as peril does not correspond to the meaning of hazard. First forms of risk management connected to ship transport of goods appeared in China already 3000 BC. Naturally the simple Chinese methods are not sufficient for good risk management in the present time, therefore we have introduced the modern classification of different risks and basic methods of risk mitigation. In the third part during the research of the historical development of the modern risk management we have got acquainted with the most important property of the systemic risk management and have shown the process of modern risk management. Continual changes at all the stakeholders connected with the business activities of the company show us, that only a company with strategic risk management can have sustainable long-term competitive advantages. The forth part focuses on detailed classification of different enterprise risks as well as on methods of modern risk management. The fifth part is dedicated to the research of the actual risk management in two international commercial chains based in Slovenia. Risk management of both chains shows similarities but also differences. We have reached the conclusion that awareness of the necessity of risk management and systematical implementation of the accepted policy of risk management leads to increased competitive advantages on all levels of company activities and increased reputation among clients and business partners and thus ensures long-term success of the company.

Key words: management, control, reduction, risk, exposure.

60

LITERATURA Banks, Erik in Richard Dunn. 2003. Practical risk management: an executive guide to avoiding surprises and losses. West Sussex (England): J. Wiley. Berk, Aleš, Jožko Peterlin in Peter Ribarič. 2005. Obvladovanje tveganj: Skrivnost celovitega pristopa. Ljubljana: GV založba. Bierman, Harold in Seymour Smidt. 1986. Financial Management for Decision Making. New York: Macmillan Publishing Company. Campbell, Tim in William Krackaw. 1995. Financial Risk Management: Fixed Income and Foreign Exchange. New York: HarperCollins College Publisher. Chatterjee, Sayan, Robert Wiseman, Avi Fiegenbaum in C. Devers. 2003. Integrating Behavioural and Economic Concepts of Risk into Strategic Management: the Twain Shall Meet. London: Long range planning. Diacon, Stephen R. in Robert L. Carter. 1992. Success in Insurance. London: Hodder Murray. Dubrovski, Drago. 2004. Krizni management in prenova podjetja. Koper: Fakulteta za management. Dvoršak Bugarija, Jana. 2005. Obvladovanje tveganja: v zavarovalnih finančnih institucijah. Ljubljana: Slovensko zavarovalno združenje, GIZ. Jagrič, Milan. 2002. Standardi notranjega revidiranja 2100. Zbornik referatov 5. letne konference notranjih revizorjev. Otočec: Slovenski inštitut za revizijo. Jagrič, Milan. 2005. Notranje revidiranje in obvladovanje tveganj. Zbornik referatov 37. simpozija o sodobnih metodah v računovodstvu, financah in reviziji. Portorož: Slovenski inštitut za revizijo. Jolly, Adam. 2003. Managing business risk. London: Kogan Page. Miller, Kent D. in H. Gregory Waller. 2003. Scenarios, Real Options and Integrated Risk Management. London: Long range planning. Peterlin, Jožko. 2003. Finančna tveganja in vrednost podjetja. Koper: Fakulteta za management. Pickett, K. H. Spencer. 2003. The Internal Auditing Handbook. Hoboken (NJ): J. Wiley.

61

Pike, Richard in Bill Neale. 1996. Corporate Finance & Investment. Hertfortdshire: Prentice Hall Europe. Rejda, George E. 2001. Principles of Risk Management and Insurance. Boston: Addison Wesley Longman. Robinson, Steve. 1995. The financial Times Handbook of Financial Management. London: Pitman Publishing. Saunders, Anthony. 2000. Financial Institutions Management. New York: McGraw-Hill. Sawyer, Lawrence B. 2005. Sawyer's internal auditing: The practice of modern internal auditing. Altamonte Springs: Institute of Internal Auditors. Turk, Ivan. 2002. Pojmovnik računovodstva, financ in revizije. Ljubljana: Slovenski inštitut za revizijo. Vaughan, Emmett J. 1997. Risk management. New York: J. Wiley. Vaughan, Emmett J. in Therese M. Vaughan. 2001. Essentials of Risk Management and Insurance. New York: J. Wiley. Williams, C. Arthur, Michael L. Smith in Peter C. Young. 1998. Risk Management and Insurance. New York: McGraw-Hill.

62

VIRI IRM – The Institute of Risk Managemnt. 2002. A Risk Management Standard. http://www.theirm.org/publications/documents/Risk_Management_Standard_030820.pdf 01.04.2007 COSO - The Committee of Sponsoring Organizations of the Treadway Commission. 2007. Enterprise Risk Management Framework: Executive Summary, http://www.coso.org/Publications/ERM/COSO_ERM_ExecutiveSummary.pdf, 01.04.2007. Gradivo s posveta organizacije FEE (The Foundation for Economic Education). 2005. Risk Management and Internal Control in EU, Bruselj. SIR - Slovenski inštitut za revizijo. 1997. Kodeks poslovnofinančnih načel. http://www.si-revizija.si/financniki/dokumenti/kodeks_posfin_nacel-celotno.pdf 01.04.2007 Mercator, d.d., revidirano poslovno poročilo 2006 http://www.mercator.si/podjetje/Datoteke/SI/Financni_podatki/2006/letno_porocilo_2006_slo.pdf 01.04.2007

Merkur, d.d., nerevidirano poslovno poročilo 2006 http://www.merkur.eu/fileadmin/datoteke/investitorji/dokumenti/porocila/SLO_Nerevidirano_porocilo_2006.pdf 01.04.2007 Poslovnik vodenja kakovosti ISO 9001. Standardi notranjega revidiranja. 2003. Standardi strokovnega ravnanja pri notranjem revidiranju. Ljubljana: Slovenski inštitut za revizijo.