PP - PRIMERJALNI PREGLED

SOCIALNO PODJETNIŠTVO NA PODROČJU OKOLJA

Pripravila: mag. Igor ZobavnikNina Zeilhofer, MBA

Številka naročila: 42/2012Descriptor/Geslo: socialna ekonomija/social economy, okoljska politika/environmental

policy, ravnanje z odpadki/waste management

Datum: 1. 2. 2013

Gradivo ne predstavlja uradnega mnenja Državnega zbora

2

I. UVOD

Primerjalni pregled obsega tri teme1: (1) socialno gospodarstvo in socialna podjetja, (2) ponovno uporabo (odpadkov) s poudarkom na centrih ponovne uporabe in (3) zeleno javno naročanje. Zaradi kompleksnosti teh področij ter njihovega urejanja tudi na nivoju EU smo več pozornosti namenili tudi definiranju posameznih pojmov ter prikazu politikeEU na teh področjih z nekaterimi podatki, zadnji del uvoda pa je namenjen vsebini raziskovalne naloge, uporabljenim metodam in pridobljenim virom. Osrednji del primerjalnega pregleda predstavljajo ureditve v štirih državah: Avstriji, Italiji, na Finskem in v Nemčiji. V zaključku so zelo na kratko povzete ugotovitve po posameznih državah.

1.1 Socialno gospodarstvo in socialna podjetja

Socialno gospodarstvo je skupina zasebnih, formalno organiziranih podjetij z avtonomnim odločanjem in prostovoljnim članstvom, katerih namen je, da prek tržnega sistema izpolnjujejo potrebe svojih članov, tako da ponujajo in zagotavljajo storitve, zavarovanje in finančna sredstva, pri čemer odločanje in morebitno razdeljevanje dobičkov ali presežkov med člani nista neposredno povezana s kapitalom ali sredstvi, ki jih prispevajo posamezni člani. Ob tem ima vsak član en volilni glas. Socialno gospodarstvo zajema tudi zasebne, formalno organizirane organizacije z avtonomnim odločanjem in prostovoljnim članstvom, ki ponujajo netržne storitve gospodinjstvom in katerih morebitni presežki ne morejo preiti v last gospodarskih subjektov, ki te organizacije ustanavljajo, nadzirajo ali financirajo (CIRIEC 2007: 5).

O socialnih podjetjih (sopomenke so tudi solidarnostno gospodarstvo, tretji sektor, socialne družbe, CMAF2, v pravnih aktih EU pa socialni podjemi) je bila v letu 2009 pripravljena raziskovalna naloga,3 v kateri je bila opredeljena kratka zgodovina socialnega podjetništva, njegova umestitev v gospodarski sistem ter dotedanja politika Evropske unije do socialnega podjetništva vključno s prikazom evropske zadruge kot posebne oblike čezmejnega socialnega podjetništva.

Od leta 2011, ko je bil v Republiki Sloveniji sprejet Zakon o socialnem podjetništvu (ZSocP), imamo tudi v naši državi zakonsko definirano socialno podjetništvo (3. člen): Socialno podjetništvo predstavlja trajno opravljanje dejavnosti socialnega podjetništva ali trajno opravljanje drugih dejavnosti pod posebnimi pogoji zaposlovanja, s proizvodnjo in prodajo proizvodov ali opravljanjem storitev na trgu, pri čemer ustvarjanje dobička ni izključni niti glavni cilj opravljanja dejavnosti.

Cilji socialnega podjetništva4 so po ZSocP (3. člen) naslednji:

1 Podrobneje so te teme v obliki sedmih vprašanj navedene v točki 1.4 uvoda.2 Prve črke značilnih organizacijskih oblik (kooperative, vzajemne družbe, združenja in fundacije) v angleškem jeziku.3 Socialna podjetja 7/2009, raziskovalna naloga Raziskovalnega oddelka.4 ZSocP (4. člen) pa opredeljuje tudi načela in zahteve socialnega podjetništva:V socialno podjetništvo se lahko vključujejo nepridobitne pravne osebe, ki so ustanovljene in poslujejo po naslednjih načelih in zahtevah (v nadaljnjem besedilu: načela), ki izkazujejo njihov javno koristni in socialni značaj: - so ustanovljene na podlagi prostovoljne odločitve ustanoviteljev (avtonomna pobuda);- namen ustanovitve ni izključno pridobivanje dobička (nepridobitni namen ustanovitve);

3

Socialno podjetništvo krepi družbeno solidarnost in kohezijo, spodbuja sodelovanje ljudi in prostovoljsko delo, krepi inovativno sposobnost družbe za reševanje socialnih, gospodarskih, okoljskih in drugih problemov, zagotavlja dodatno ponudbo proizvodov in storitev, ki so v javnem interesu, razvija nove možnosti zaposlovanja, zagotavlja dodatna delovna mesta ter socialno integracijo in poklicno reintegracijo najbolj ranljivih skupin ljudi na trgu dela

ZSocP (5. člen) opredeljuje področja dejavnosti socialnega podjetništva, med katerimi je posebej navedeno ohranjanje narave, urejanje in varstvo okolja ter zaščita živali.

Socialno podjetništvo v Evropi se širi, po podatkih Evropske komisije socialna podjetjazaposlujejo več kot 11 mio ljudi, pri tem ima tudi EU pomembno vlogo pri ustvarjanjupogojev za to podjetništvo, predvsem v okviru naslednjih pobud: "Akt za enotni trg", "Unija za inovacije", "Evropska Platforma za boj proti revščini" ter posredno tudi "Nove veščine za nova delovna mesta". Raziskava (Global Enterprise Monitor) za leto 2009ocenjuje, da se v Evropi v povprečju četrtina podjetij lahko uvrsti v okvir socialnega podjetništva. Zanimivo ob tem pa je, da so ta podjetja lahko produktivnejša in konkurenčnejša, kot bi se morda pričakovalo. V izbranih državah članicah EU je bilo v različnih oblikah socialnih podjetij zaposlenih 3% - 7,5% delovne sile. Socialna podjetja pomembne deleže svojih sredstev pridobivajo iz nepovratnih sredstev, ki jih prispevajo ustanove, posamezniki ali javni sektor (Predlog Uredbe Evropskega parlamenta).

Evropska komisija je v letu 2011 predložila "Pobudo za socialno podjetništvo", v kateri je predvideno 11 ključnih ukrepov (4 s področja financiranja, 4 s področja prepoznavnosti socialnih podjetij in 3 s področja pravnega okolja) za spodbudo socialnemu podjetništvu in tako podprla razvoj socialne ekonomije. Na nivoju EU se na področju socialnega podjetništva v kratkem predvidevata dva nova podporna ukrepa, in sicer ureditev ustanavljanja posebnih skladov (v državah članicah), ki se bodo imenovale Evropski skladi za tvegani kapital (namenjeni bodo vsem malim in srednjim podjetjem) in Evropski skladi za socialno podjetništvo. Pri evropskih skladih socialnega podjetništva je predvideno, da se bo 70 odstotkov vplačanega kapitala vlagateljev namenilo za podporo socialnim podjetjem. Pripravljen je Predlog Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o evropskih skladih za socialno podjetništvo5, ki naj bi se predvidoma začela uporabljati 22. julija 2013 (Predlog Uredbe Evropskega parlamenta).

- so ustanovljene pretežno z namenom trajnega opravljanja dejavnosti socialnega podjetništva ali drugih dejavnosti z namenom zaposlovanja najbolj ranljivih skupin ljudi na trgu dela, s čimer se dosega javni interes (opravljanje dejavnosti v javnem interesu);- člani v njih delujejo prostovoljno (prostovoljnost delovanja);- pri upravljanju so samostojne (neodvisnost); - s proizvodnjo in prodajo proizvodov ali opravljanjem storitev na trgu pretežno poslujejo po tržnih zakonitostih (tržna naravnanost);- praviloma vključujejo prostovoljsko delo (vključevanje prostovoljskega dela);- posamezni ustanovitelji ali lastniki pri odločanju nimajo prevladujočega vpliva, odločitve sprejemajo vsi člani po načelu en član – en glas, neodvisno od deleža vloženega kapitala (enakopravnost članstva);- v odločanje vključujejo tudi deležnike (sodelovanje deležnikov pri upravljanju);- premoženje, dobiček in presežke prihodkov nad odhodki uporabljajo za namene socialnega podjetništva in druge nepridobitne namene, delitev dobička ali presežkov prihodkov pa ni dopustna ali je skladno s tem zakonom omejena (neprofitnost delovanja); - zagotavljajo preglednost finančnega poslovanja in notranje nadzorstvo nad materialnim in finančnim poslovanjem (preglednost poslovanja); - trajno delujejo v korist svojih članov, uporabnikov in širše skupnosti (javno koristno delovanje).5 Gre za investicijske sklade, ki vlagajo sredstva v socialna podjetja, in naj bi imeli enotnenazive - Evropski sklad za socialno podjetništvo.

4

1. 2 Ponovna uporaba (odpadkov) in centri ponovne uporabe

1.2.1 Direktivi Evropske unije

Za ravnanje z odpadki in njihovo ponovno uporabo sta pomembni predvsem dve direktivi:- Direktiva 2002/96/ES Evropskega parlamenta in Sveta (27. januarj 2003) o odpadni

električni in elektronski opremi (OEEO). Direktiva je bila večkrat dopolnjena, zadnje veljavno besedilo je Direktiva 2012/19/EU Evropskega parlamenta in Sveta (4. julij2012) o odpadni električni in elektronski opremi (OEEO),

- na splošno področje ravnanja z odpadki (in tudi njihovo ponovno uporabo) ureja Direktiva 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta (19. november 2008) o odpadkih in razveljavitvi nekaterih direktiv.

Odpadna električna in elektronska oprema (nadalje OEEO)

Prva direktiva (2012/19/EU) v zvezi s ponovno uporabo OEEO določa naslednje:

... za pojme „nevarni odpadki“, „zbiranje“, „ločeno zbiranje“, „preprečevanje“, „ponovna uporaba“, „obdelava“, „predelava“, „priprava za ponovno uporabo“, „recikliranje“ in „odstranjevanje“ se uporabljajo opredelitve iz člena 3 Direktive 2008/98/ES. (3. člen direktive).

Namen te direktive je prispevati k trajnostni proizvodnji in potrošnji s prednostnim preprečevanjem OEEO in poleg tega s ponovno uporabo, recikliranjem in drugimi oblikami predelave takih odpadkov, da se zmanjša odlaganje odpadkov ter prispeva k učinkoviti rabi virov in pridobivanju dragocenih sekundarnih surovin. Ta direktiva skuša tudi izboljšati okoljsko učinkovitost vseh subjektov, vključenih v življenjski krog EEO, torej proizvajalcev, distributerjev in potrošnikov ter zlasti tistih subjektov, ki so neposredno vključeni v zbiranje in obdelavo OEEO. ... Po tej direktivi je vzpostavitev odgovornosti proizvajalca eno od sredstev za spodbujanje načrtovanja in proizvodnje EEO, ki v celoti upošteva in olajša njeno popravilo, možno nadgradnjo, ponovno uporabo, demontažo in recikliranje. (6. točka preambuledirektive).

Zbiranje, skladiščenje, prevoz, obdelava in recikliranje OEEO ter njena priprava za ponovno uporabo se morajo izvajati s pristopom, usmerjenim v varovanje okolja in zdravja ljudi, ter morajo biti namenjeni ohranjanju surovin in morajo biti namenjeni recikliranju dragocenih virov iz EEO, tako da se v Uniji zagotovi boljšo oskrbo s proizvodi. (19. točka preambule direktive).

Kjer je primerno, bi se morala dati prednost pripravi za ponovno uporabo OEEO in njenih sestavnih delov, podsestavov ter potrošnega blaga. Kjer se temu ne da prednosti, bi bilo treba vso OEEO, ki je bila zbrana ločeno, poslati v predelavo, pri kateri bi se morala doseči visoka stopnja recikliranja in predelave. Poleg tega bi morali biti proizvajalci spodbujani, da integrirajo reciklirani material v novo opremo... Države članice zagotovijo, da se zbiranje in prevoz ločeno zbrane OEEO opravi na način, ki omogoča optimalne pogoje za pripravo za ponovno uporabo, recikliranje ter osamitev nevarnih snovi. (19. točka preambule direktive).

V 6. členu direktive so posebej omenjeni centri ponovne uporabe:Da bi čim bolj izboljšali priprave na ponovno uporabo, države članice pred kakršnim koli nadaljnjim prenosom poskrbijo, da sistemi zbiranja ali zbiralnice že na zbirnih mestih zagotovijo, kjer je primerno, ločevanje OEEO, ki jo je treba pripraviti za ponovno uporabo, od ostale ločeno zbrane OEEO, zlasti z zagotovitvijo dostopa osebju iz centrov za ponovno uporabo.

Na podlagi te direktive (8. člen) se morajo pripraviti evropski standarde za obdelavo OEEO, vključno z njeno predelavo, recikliranjem in pripravo za ponovno uporabo, ki bodo odražali najnovejše dosežke.

Države članice spodbujajo sodelovanje med proizvajalci in izvajalci recikliranja, zlasti z vidika omogočanja ponovne uporabe, razstavljanja in predelave OEEO, njenih

5

sestavnih delov in materialov. Članice sprejmejo ustrezne ukrepe, da proizvajalci s pomočjo posebnih konstrukcijskih lastnosti ali proizvodnih procesov praviloma ne preprečijo, da bi se OEEO ponovno uporabila (4. člen direktive).

... vsaka država članica zagotovi izvajanje načela odgovornosti proizvajalca in na tej podlagi tudi, da se letno doseže minimalna stopnja zbiranja. Od 2016 znaša minimalna stopnja zbiranja 45 %, izračunano na podlagi skupne teže OEEO. ... Države članice zagotovijo, da se količina zbrane OEEO v obdobju od 2016 do 2019 postopoma povečuje, razen če je bila končna stopnja zbiranja ... že dosežena. Od 2019 je minimalna stopnja zbiranja, ki jo je treba letno doseči, 65 % povprečne teže EEO, ki je bila v predhodnih treh letih dana na trg v zadevni državi članici, ali 85 % povprečne letne teže OEEO, nastale na ozemlju te države članice. Z odstopanjem od odstavka 1 se lahko Bolgarija, Češka, Latvija, Litva, Madžarska, Malta, Poljska, Romunija, Slovaška in Slovenija zaradi pomanjkanja potrebne infrastrukture in njihove majhne potrošnje EEO odločijo, da:(a) najpozneje 14. avgusta 2016 dosežejo stopnjo zbrane OEEO, nižjo od 45 % a višjo od 40 % povprečne teže EEO, ki je bila v predhodnih treh letih dana na trg, in(b) odložijo doseganje stopnje zbiranja iz drugega pododstavka odstavka 1 do datuma, ki ga same izberejo, ki pa ni več kot 14. avgust 2021.

Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, tako da potrošniki sodelujejo v zbiranju OEEO in jih spodbujajo, da olajšajo ponovno uporabo, obdelavo in predelavo. (7. člen direktive).

Centri za ponovno uporabo so navedeni tudi v 15. členu te direktive:Za lažjo pripravo za ponovno uporabo in pravilno ter okolju primerno obdelavo OEEO, vključno z vzdrževanjem, nadgradnjo, obnavljanjem in recikliranjem, države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da proizvajalci brezplačno zagotovijo informacije o ponovni uporabi in obdelavi za vsako vrsto nove EEO, ki je prvič dana v promet v Uniji, v enem letu po tem, ko je bila oprema dana v promet. Te informacije morajo, v kolikor je to potrebno za centre za ponovno uporabo ter obrate za obdelavo in recikliranje, da bi bili skladni z določbami te direktive, navesti različne sestavne dele in materiale EEO, kakor tudi nahajališče nevarnih snovi in zmesi v EEO. Proizvajalci EEO dajo na razpolago te informacije centrom za ponovno uporabo ter obratom za obdelavo in recikliranje v obliki priročnikov ali prek elektronskih sredstev (npr. zgoščenk, spletnih storitev).

Države članice vsako leto zberejo informacije, o količinah in kategorijah EEO, dane na njihove trge, pripravljene za ponovno uporabo, reciklirane in predelane (7. člen direktive).

1.2.2 Ravnanje z drugimi odpadki

Direktiva (2008/98/ES), ki so jo morale države članice prenesti v svoj pravni red do 12. decembra 2010, določa pri načrtovanju politike in pripravi nacionalne zakonodaje, ki ureja odpadke, petstopenjsko hierarhijo (vrstni red) ravnanja z odpadki:

- preprečevanje nastajanja odpadkov,- priprava za ponovno uporabo,- recikliranje,- druga (npr. energetska) predelava in- odstranjevanje.

Na podlagi te direktive morajo države članice pripraviti program preprečevanja nastajanja odpadkov do konca leta 2013.

Navedena direktiva v 3. členu določa, da: "ponovna uporaba" pomeni vsak postopek, pri katerem se proizvodi ali sestavni deli, ki niso odpadki, ponovno uporabijo za namene, za katere so bili prvotno izdelani."6

6 Evropska zakonodaja torej definira ponovno uporabo v ožjem smislu. V širšem smislu ponovna uporaba vključuje tudi uporabo proizvodov ali sestavnih delov za druge namene, kot so bili le-ti proizvedeni. Iz različnih virov izhaja, da ponovna uporaba lahko zajema tudi

6

Države članice sprejmejo ukrepe, potrebne za spodbujanje ponovne uporabe proizvodov in priprave za ponovno uporabo, predvsem s spodbujanjem vzpostavitve in podpore omrežij za ponovno uporabo in popravila, uporabe gospodarskih inštrumentov, meril za naročila, kvantitativnih ciljev ali drugih ukrepov. Države članice uvedejo ukrepe za spodbujanje visoko kakovostnega recikliranja in v ta namen sprejmejo sisteme ločenega zbiranja odpadkov, če je to tehnično, okoljsko in ekonomsko izvedljivo ter če je primerno za doseganje potrebnih standardov kakovosti za zadevne sektorje recikliranja. Do leta 2015 se vzpostavi ločeno zbiranje vsaj za: papir, kovine, plastiko in steklo. (11. člen direktive).

Da bi izpolnili cilje morajo države članice sprejmeti potrebne ukrepe:(a) do leta 2020 za ponovno uporabo ter recikliranje papirja, kovine, plastike in stekla iz gospodinjstev ter po možnosti iz drugih virov na najmanj 50 % skupne teže;(b) do leta 2020 za ponovno uporabo, recikliranje in materialno predelavo nenevarnih gradbenih odpadkov na najmanj 70 % skupne teže (11. člen direktive).

1.2.3 Centri ponovne uporabe

Pojem "ponovna uporaba" se nanaša na aktivnosti, ki jih lahko opravljajo različni subjekti (pravne in fizične osebe), pa tudi na dejavnost, ki jo lahko opravljajo "centri ponovne uporabe", ki je ožji pojem od aktivnosti ponovne uporabe. Centri ponovneuporabe lahko opravljajo tudi druge dejavnosti, kot so npr. popravila (ki so načelomavključena v dejavnost ponovne uporabe) ali pa recikliranje, lahko pa iz ponovno uporabljenih proizvodov ali recikliranih proizvodov v okviru teh centrov izdelujejo tudi novi izdelki.

Centri ponovne uporabe različno rabljeno opremo in predmete z uporabno vrednostjo posredujejo tistim, ki so za njihovo nadaljnjo uporabo zainteresirani. Rabljeno opremo je običajno potrebno predhodno pripraviti za ponovno uporabo. Med glavnimi cilji takšne uporabe je zmanjševanje količine odpadkov v zbirnih centrih, poleg tega pa tudi varovanje okolja, saj se z njo privarčuje surovine, vodo in elektriko, manj pa je tudi izpustov CO2. Takšni centri v ljudeh vzbudijo miselni premik v smislu odgovornejšega odnosa do okolja. Centri ponovne uporabe omogočajo tudi možnost vključevanja predvsem težje zaposljivih in mladih v dejavnost, ki preusmerja tok predvsem kosovnih odpadkov iz odlagališč v ponovno uporabo (in recikliranje). Z izvajanjem dejavnosti ponovne uporabe se lahko bistveno prispeva k zmanjšanju brezposelnosti in omogoči hitrejše vključevanje na trg dela. Centri ponovne uporabe lahko prispevajo tudi k promociji obrtnih poklicev (Povzeto po Koritnik (ur.) 2010).

V tujini imajo centri ponovne uporabe že več kot 20 letno tradicijo. Po navedbi enega od virov so dobro razviti v: Belgiji, Franciji, Španiji, Veliki Britaniji, Nemčiji, Nizozemski,v Avstriji, na Finskem ter na Norveškem. Organiziranost teh centrov je zelo različna. Nekateri popravljajo in prodajajo več vrst izdelkov, od oblačil, električne in elektronske opreme, igrač, športne opreme, gospodinjskih pripomočkov, spet drugi pa npr. samo belo tehniko, samo kolesa, samo pohištvo, samo oblačila itd. Nekateri centri poleg posredovanja rabljenih predmetov in opreme tudi kreirajo in izdelujejo nove izdelke iz odpadnih materialov (Povzeto po Koritnik (ur.) 2010).

Na evropskem nivoju obstaja nevladna krovna organizacija socialnih podjetij, ki so aktivna na področju ponovne uporabe, popravil in recikliranja - RREUSE (Reuse and Recycling Social Enterprises in the European Union). Njeni člani imajo okoli 40.000 zaposlenih in več kot 200.000 prostovoljnih članov in praktikantov v 24 mrežah v 13

aktivnosti, ki se izvajajo zunaj centrov ponovne uporabe, kot so npr. večkratna uporabasteklenic in tonerjev tiskalnikov, dejavnost trgovin z rabljenim blagom, ponovno uporabo nenevarnih gradbenih odpadkov in druge oblike ponovne uporabe blaga in opreme.

7

državah članicah (podatek velja za leto 2010), vključno s Slovenijo, Avstrijo, Italijo, Finsko in Nemčijo. Slovenski član te organizacije je Okoljsko raziskovalni zavod(RREUSE, spletna stran).

Po podatkih te organizacije so njene članice v letu 2010 "preusmerile" (diverted) približno milijon ton proizvodov, od tega:

- elektronskih naprav, 150.000 ton,- tekstilnih proizvodov, 146.000 ton,- kosovnih odpadkov, 265.000 ton,- organskih odpadkov 113.000 ton.

Ti proizvodi so bili dani v ponovno uporabo, če pa to ni bilo možno, pa v reciklažo. Organizacije s področja ponovne uporabe in popravil so tradicionalno povezane ssocialnim podjetništvom, ki pa je formalno priznano v zakonodaji le manjšega dela držav članic EU. Prav tako pa poudarja potrebo po vključevanju socialnih podjetij v javna naročila, kar daje priložnosti ljudem s posebnimi potrebami in omogoča tudi večji pomen socialnih podjetij na področju ponovne uporabe in popravil (spletna stran organizacije Acrplus).

V srednji Evropi obstaja mreža CERREC (Central Europe Repair & Re-use Centres and Networks), ki je (so)financirana s strani EU za obdobje 3,5 let, na podlagi programov, ki so se je pričeli izvajati aprila 2011. V času trajanja programov bo 9 partnerjev iz 7 držav (Avstrije, Češke, Nemčije Madžarske, Italije, Poljske in Slovaške) opravljalo aktivnosti evalvacije, upravljanja s kakovostjo in aktivnosti ozaveščanja na področju ponovne uporabe, popravil odpadnih proizvodov in novih oblik ravnanja z odpadki, tako na nacionalnem kot tudi na mednarodnem nivoju. Vodilni partner pri projektu je Združenje občin za ravnanje z odpadki srednje Tirolske (ATM) iz Avstrije.Izziv projekta je spremeniti sektor ponovne uporabe tako, da bo postal središče ravnanja z odpadki.

1.3 Zeleno javno naročanje

Zeleno (ali trajnostno) naročanje pomeni uvajanje dodatne, okoljske, komponente prijavnem naročanju. V določeni meri je obvezno v javnem sektorju, v zasebnem sektorju pa je načeloma prostovoljno. Zeleno javno naročanje je proces, v katerem javna uprava kupuje takšno blago ali naroča takšne storitve in dela, ki imajo manjši vpliv na okolje v celotnemživljenjskem krogu, če jih primerjamo z blagom in storitvami, ki bi jih sicer kupili in imajo enake primarne funkcije (Public procurement for a better environment).

Zeleno javno naročanje je oznaka za javna naročila, pri katerih v ospredju ni zgolj (najnižja) cena izdelka ali storitve, pač pa tudi njegove energetske lastnosti (stopnja energetske učinkovitosti), vplivi na okolje (emisije, vgrajena energija) in vplivi na uporabnika (zdravje, stroški zaradi uporabe, prijaznost uporabe). Ob tem so lahko v izrazito pomoč različne obvezne in neobvezne oznake proizvodov in storitev (energijske, okoljske, "zelene" oznake) (Spletna stran Buy smart).

Pravni okvir za javna naročila na nivoju EU določa Pogodba o delovanju Evropske unije in direktivi EU o javnih naročilih 2004/17/ES in 2004/18/ES. Javno naročanje obsega približno 19.9% bruto domačega proizvoda članic EU, tako da je spodbujenje zelenih javnih naročil zelo pomembno za trg bolj "zelenih proizvodov". Cilj Evropske komisije glede zelenega javnega naročanja je bil postavljen v letu 2008 z dokumentom Javno naročanje za boljše okolje (Public procurement for a better environment), in sicer

8

da naj bi bilo v letu 2010 50% vseh javnih naročil v EU zelenih (gre pa za neobvezujoč indikativni cilj).7

V študiji o doseganju tega cilja (The Uptake of Green Public Procurement), ki sta jo za Evropsko komisijo pripravila "Centre for European Policy Studies" in "College of Europe" na podlagi ankete o pogodbah iz leta 2009 in 20108, je bilo ugotovljeno, da je cilj 50% zelenih javnih naročil še precej oddaljen, saj je le 26% pogodb javnega sektorja vključevalo vse osnovne kriterije okoljskega javnega naročanja, je pa 55% teh pogodb vsebovalo vsaj enega od kriterijev okoljskega javnega naročanja.

Delež javnih naročil z okoljskimi kriteriji po številu pogodb

Vir: The Uptake of Green Public Procurement 2012: IX

Najboljše rezultate glede deleža javnih naročil z okoljskimi kriteriji po številu pogodb so dosegale Belgija, Danska, Nizozemska in Švedska (kjer je 40 - 60% pogodb vsebovalo vsa temeljna merila), 12 držav pa je imelo manj kot 20% zadnjih pogodb z vsemi temeljnimi merili za zeleno javno naročanje.

7 Za zeleno javno naročanje je pomemben evropski podporni program Buy Smart+ ki ima 18 partnerjev iz 15 evropskih držav (tudi v Sloveniji) in ponuja:- 15 služb za pomoč uporabnikom pri naročilih, ki nudijo podporo, znanje in orodja v nacionalnem jeziku.- usposabljanja v sodelovanju z nacionalnimi mrežami za zasebne in javne naročnike.- tesno medinstitucionalno sodelovanja za učinkovit prenos znanja v nove, “manj izkušene” države.- pomoč okolju prijaznim pilotnim projektom na področju javnih naročil; obravnavanje inovativnih tehnologij v “izkušenih” državah.- spremljanje napredka zelenih naročil; izdelava priporočil za posodobitev nacionalnih akcijskih načrtov v juniju 2014 (Spletna stran Buy smart).8 V anketo je bilo vključenih 850 javnih ustanov iz 26 držav članic oziroma 230.000 pogodb za obdobje 2009 - 2010, katerih skupna vrednost je znašala 117,5 mld evrov in je obsegala 10 skupin izdelkov.

9

Delež javnih naročil z okoljskimi kriteriji po 10 skupinah proizvodov9 po vrednosti

Vir: The Uptake of Green Public Procurement 2012:X

Za delež zelenih javnih naročil z okoljskimi kriteriji po vrednosti za 7 držav velja, da so imele delež zelenih javnih naročil 50% ali več. Najboljša in edina z deležem nad 80% je bila Finska, ki so ji sledile 4 države (Nizozemska, Latvija, Madžarska in Litva), kjer je bil ta delež med 60% in 80%. Italija, Avstrija, Belgija in Romunija so imele delež med 40% in 60%, 6 držav je imelo ta delež med 20% in 40% (Slovenija, Danska, Švedska, Nemčija, Španija in Češka), 11 držav pa je imelo ta delež nižji od 20%.

Samo za eno skupino proizvodov (transport) je bil dosežen cilj deleža zelenih javnih naročil 50%. Za štiri skupine proizvodov (pohištvo, tekstil, hrana in gostinske storitveter gradnje) pa so bili ti deleži pod nivojem 20% (The Uptake of Green Public Procurement).

Nekateri od navedenih sektorjev z nizkim deležem zelenih javnih naročil (pohištvo, tekstil in deloma gradbeništvo) so sicer pomembni za dejavnost centrov ponovneuporabe, a v navedeni študiji centri ponovne uporabe niso omenjeni. Na splošno velja ugotovitev, da v različnih gradivih, ki se nanašajo na zeleno javno naročanje, ni najti navedb, ki bi se nanašale na rabljeno blago ali opremo, na ponovno uporabo ali na

9 Prvotnim 10 skupinam izdelkov v EU ureditvi (1. pisarniški papir, 2. čistila in storitve čiščenja, 3. elektronska pisarniška oprema, 4. gradnje, 5. transport, 6. pohištvo, 7. elektrika, 8. hrana in gostinske storitve, 9. tekstil, 10. vrtnarski izdelki in storitve) so bile kasneje na nivoju EU dodane še druge skupine: 11. okna, zastekljena vrata in strešni svetlobniki, 12. toplotna izolacija, 13. trde talne obloge, 14. stenske obloge, 15. soproizvodnja toplote in elektrike, 16. cestogradnja in prometni znaki,17. cestna razsvetljava in prometna signalizacija, 18. mobilni telefoni, 19. notranja razsvetljava.

10

centre ponovne uporabe10, z izjemo omembe ponovne uporabe tonerjev tiskalnikov v okviru pisarniške opreme.

1.4 Vsebina raziskovalne naloge, uporabljene metode in pridobljeni viri

Naročnik je želel pridobiti odgovore na naslednja vprašanja, in sicer za Avstrijo Finsko11, Italijo in Nemčijo: 1. Kakšne so davčne olajšave, subvencije in drugi ukrepi podpornega okolja (npr.

prednostna naročila, zagotavljanje infrastrukturnih pogojev...) za delovanje socialnih podjetij v različnih državah in različnih fazah njihovega delovanja?

2. Koliko centrov za ponovno uporabo rabljene opreme (pohištvo, bela tehnika, oblačila, igrače, itd.) je v posameznih državah?

3. Kako navedene države zagotavljajo pogoje za vzpostavitev in delovanje centrov za ponovno uporabo rabljene opreme?

4. Kako navedene države zagotavljajo sredstva za delovanje infrastrukture (delavnice) teh socialnih podjetij na področju okolja?

5. Kako je v navedenih državah urejeno zeleno naročanje na področju rabljene opreme in centrov ponovne uporabe (npr. v Sloveniji mora biti oprema v šolah nova)?

6. Koliko ljudi zaposlujejo socialna podjetja na področju okolja v navedenih državah?7. Ali se pri zaposlovanju daje prednost socialnim podjetjem, ki zaposlujejo ranljive

skupine na trgu dela (invalidov, mladih prvih iskalcev zaposlitve, starejših dolgotrajno brezposelnih ...)?

Zaradi precejšnih težav pri pridobivanju podatkov na svetovnem spletu za večino postavljenih vprašanj po posameznih državah smo poskusili odgovore pridobiti tudi od slovenskih strokovnjakov, od pristojnih ministrstev v navedenih državah, prav tako pa tudi od organizacije RREUSE, predstavnikov drugih institucij ter tudi posameznikov v tujini. Do roka oddaje raziskovalne naloge smo večinoma dobili le nekaj krajših odgovorov, kjer ni bilo novih podatkov. Nekatere uporabne informacije smo prejeli od organizacije RREUS, ki pa so bili splošni (nanašajo se na vse njene članice) in nisobile razdelane po posameznih državah. Ker gre za zelo pomemben vir, jih povzemamo v nadaljevanju. Odgovor s podatki pa smo prejeli od organizacije RepaNet, ki je zajet v opisu ureditve v Avstriji.

Na vprašanje organizaciji RREUSE glede števila centrov za ponovno uporabo rabljene opreme (2. vprašanje) po posameznih državah smo dobili naslednji odgovor:Nacionalne statistike o centih ponovne uporabe trenutno ne obstajajo. RREUSE ima statistiko svojih članov, ki so nacionalne/regionalne mreže socialnih podjetij, aktivnih pri ponovni uporabi, popravilih in recikliranju. Vendar imajo mnogi različne načine modela delovanja in število centrov ponovne uporabe na določenem področju, kar je odvisno od velikosti centra in količino materiala, ki ga lahko obvlada.

Na vprašanje organizaciji RREUSE glede pogojev za vzpostavitev in delovanje centrov za ponovno uporabo rabljene opreme (3. in 4. vprašanje) smo dobili naslednji odgovor:Socialni in fiskalni zakoni pomagajo vsem našim članom, ki so socialna podjetja. Ustrezna zakonodaja, ki daje spodbude za zaposlovanje ljudi s posebnimi potrebami je zelo pomembna...

10 Delen primer, ki pa prestavlja le dobro prakso ponovne uporabe, ne pa dejavnost centrov ponovne uporabe, je naveden pri prikazu finske ureditve.11 Prvotno naročilo je predvidevalo prikaz ureditve na Norveškem, ki pa je bila po dogovoru z naročnikom nadomeščena z Finsko, predvsem zato, ker so na Finskem socialna podjetja deloma urejena s posebnim zakonom (na Norveškem pa ne). S tem je bilo uravnotežen delež prikazanih držav, kjer ni posebnega zakona o socialnih podjetjih (Avstrija in Nemčija), z deležem prikazanih držav, kjer takšen zakon obstaja (Italija in Finska).

11

Centri ponovne uporabe potrebujejo zagotovljen tok inputov (rabljenega blaga) s pomočjo sistema zbiranja. Večina članic dobi rabljeno blago prek sistema zbiranja odpadkov, lastnega zbirateljskega kroga oziroma kot donacije ljudi. Eno od najbolj pomembnih dejavnikov za naše člane je, da imajo dostop do komunalnih centrov odpadkov (ki jih upravljajo lokalne skupnosti) in drobnoprodajnih zbirateljskih centrov. Ključen je dober odnos med organizacijami ponovne uporabe, lokalnimi oblastmi in prodajalci na drobno. V zakonodaji mora biti posebna določba odostopu centrov ponovne uporabe do komunalnih centrov odpadkov in njihovo sortiranje na tiste, ki so primerni za ponovno uporabo in njihovo pripravo na ponovno uporabo ...

Na vprašanje organizaciji RREUSE glede ureditve zelenega naročanja na področju rabljene opreme in centrov ponovne uporabe (5. vprašanje), smo dobili naslednji odgovor:To je res vprašanje - RREUSE npr. poskuša promovirati proizvode z visoko vsebino materialov, ki se lahko reciklirajo. Zakoni o javnih naročilih so različni po posameznih državah, nekateri vključujejo več zelenih/trajnostnih vidikov, kot drugi. ... poskušamo tudi vključevati čim več socialnih vidikov v javno naročanje. ... v programih EU samih je zapisano, da organizacije same ne morejo zahtevati povračila stroškov, če kupujejo rabljene proizvode. Zakoni o javnem naročanju pa bi lahko spodbujali nakup proizvodov, ki se jih da lažje popraviti ... Na splošno gledano se splošna kultura k odpiranju javnih naročil za rabljeno blago in ponovno uporabo v Evropi počasi razvija.

Glede tega vprašanja smo iz nemškega ministrtva za gospodarstvo in tehnologijoprejeli odgovor, da ne vidijo povezave med zelenim javnim naročanjem in dejavnostjo centrov ponovne uporabe (Becker).

II. PREGLED PO POSAMEZNIH DRŽAVAH

2.1. Avstrija

Socialna in socialno-ekološka podjetja so del tretjega sektorja12, ki je v Avstriji zelo raznovrsten. Poleg organizacij, ki opravljajo socialne storitve, so v tretji sektor vključene okoljevarstvene organizacije, organizacije za človekove pravice, športna združenja, mednarodne organizacije in lokalne iniciative, neprofitna združenja idr. Pomembno vlogo imajo tudi cerkvene organizacije.

Socialna podjetja predstavljajo del tretjega sektorja, ki je bolj poslovno naravnan. Najpomembnejši javni akterji v socialni ekonomiji pa so Ministrstvo za socialne zadeve (državno in deželno), Ministrstvo za gospodarstvo in delo, Javni servis za zaposlovanje (državni, deželni in regionalni) in občine. Na področju okolja je to Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo, okolje in upravljanje z vodami.

Iz različnih ocen13 izhaja, da v Avstriji deluje okoli 100.000 socialnih organizacij, večinoma neprofitnih združenj, z okoli 200.000 zaposlenimi in z okoli 900.000 prostovoljci. Podrobni statistični podatki za socialno ekonomijo na deželni in regionalni ravni pa niso dosegljivi.14

V Avstriji so različni tipi organizacij, kot so združenja, kooperative, fundacije in podjetja regulirane vsaka s svojim zakonom (Branco, 2004). Ni zakonske regulative, ki bi ustrezala prav potrebam socialnega podjetja (Avstrija nima zakona o socialnem podjetništvu kot ga ima Slovenija), le-ta nima posebne organizacijske oblike (kot na primer 'impresa sociale' v Italiji in CIC (Community Interest Group) v Združenem

12 Third System: A European Definition, Laville, Borzaga, a. o.; 1999.13 Ocena tretjega sektorja v Avstriji, Branco Davide, Uvajanje socialnega podjetništva v Sloveniji.14 Vir: Uvajanje socialnega podjetništva v Sloveniji.

12

kraljestvu, temveč je organizacija socialnega podjetja lahko v eni izmed oblik od klasičnega poslovnega modela ali do oblike neprofitne organizacije.

Organizacijski okvir za socialna podjetja, kot ga opredeljuje avstrijska zakonodaja,so naslednji tipi organizacij in zakoni, ki jih opredeljujejo15:

- združenja (Vereinsgesetz)- neprofitna združenja (Gemeinnütziger Verein - Vereinsgesetz)- kooperative (Genossenschaftsgesetz)- fundacije (Stiftungsgesetz)- podjetja (GesmbH-Gestez)- neprofitne družbe (Gemeinnutzige GmbH-gGmbH-Gesetz).

Novejša oblika t.i. splošno-koristno Gemeinnutzige GmbH (gGmbH) je bila uvedena nedavno in širi organizacijske možnosti za socialna podjetja. Trenutno pa je tudi pri tej obliki regulativa zelo zahtevna in kompleksna. Najbolj pogoste organizacijske oblike so samostojni podjetnik 28%, GmbH ali gGmbHh (doo) 32% in združenje 31% (SE in Austria).

V letu 2008 je bilo registriranih 112 945 združenj. Fundacij je bilo 469 (državnih in na nivoju dežel) ter 3141 zasebnih, od katerih je imelo status dobrodelnih (neprofitnih) samo 210 fundacij.

Pomembno je dejstvo, da davčne ugodnosti niso odvisne od organizacijske oblike. Vsaka organizacijska oblika lahko dobi status neprofitne organizacije (razen partnerstva) in s tem dobi možnost davčnih olajšav (Neumayr, 2007).Davčne olajšave so odvisne od ciljev in dejavnosti organizacij:

- davčne oprostitve in olajšave (Bundesabgabenordnung (členi 34, 41 in 46)- naklonjen sistem DDV (Umsatzsteuergesetz)

Neprofitni status opredeljuje 34. člen Zveznega zakona o davkih (Bundesabgabenordnung)16, kot organizacijo, ki v skladu s svojo pravno osnovo (npr. statutom) deluje izključno v splošno korist, dobrodelno, ali v cerkvene namene.Organizacija, ki izpolnjuje kriterije za neprofitni status lahko uveljavlja davčne olajšave kot so17:

- davek na dobiček se ne plačuje v celoti ali za del poslovanja, ki je neprofiten,- DDV se plačuje po znižani stopnji, možno tudi ničelni,- davek na kapitalske dobičke, ni davka za dediščine, donacije, znižan davek na

nepremičnine.

Socialna podjetja za svoje poslovanje lahko pridobijo javna sredstva. To so subvencije, za katere se pogodbe sklenejo za največ eno leto.

Za zaposlovanje in socialno integracijo so za socialna podjetja in neprofitne projekte na voljo sredstva v obliki direktnih subvencij (npr. sredstva Evropskega socialnega sklada, sredstva posebnega programa Operationelles Programm Beschäftigung Ziel 2, 2007-2011). Poleg tega so na voljo še druge subvencije, npr sredstva za vključevanje oz. integracijo iz sredstev javnega zaposlitvenega zavoda Arbeitsmarktservice. Ta sredstva so namenjena podjetjem, socialna podjetja pa so izključena. Prejemnik teh

15 Vir: enako kot 16.16Bundesabgabenordnung, http://www.ris.bka.gv.at/GeltendeFassung.wxe?Abfrage=Bundesnormen&Gesetzesnummer=10003940 .17 Povzeto po viru: Neumayr, M.; Schneider, U.; Meyer, M.; Haider, A. (2007): The Nonprofit Sector in Austria. An economic, legal und political appraisal. Working Paper, Institut fur Sozialpolitik, University of Economics and Business, Vienna.

13

sredstev je bilo npr. podjetje RUSZ18, vendar so bila sredstva namenjena le za nadomestila plač in ne za druge dejavnosti tega podjetja. Socialna podjetja prejemajo tudi subvencije iz deželnih in drugih lokalnih virov. Socialnim podjetjem in njihovim članom zagotavljajo državne finančne podpore različni zakoni na državni in deželni ravni, npr19.:

- storitve za brezposelne (Arbeitsmarktförderungsgesetz, državni zakon),- storitve za invalidne (Behindertengesetze,deželni zakoni),- storitve za starejše in ljudi z oviranostmi (Sozialhilfegesetze, deželni zakoni)

Socialna podjetja lahko pridobijo javna naročila (ki lahko trajajo več kot eno leto). Pri pridobivanju konkurirajo s tržno usmerjenimi podjetji (npr. pri institucionalnem varstvu starejših).

Podatki o financiranju delovanja tretjega sektorja20 kažejo, da kar 91% organizacij iz tretjega sektorja prejema sredstva iz državnih subvencij ali pogodb z javnimi podjetji.

Osnovna značilnost socialnih podjetij je ta, da skrbijo za zaposlovanje težje zaposljivih ljudi. Širši pojem za ta podjetja je WISE (Work Integration Social Enterprises). Na tem področju poznajo v Avstriji organizacijske oblike, kot so socialno-ekonomska podjetja (Sozialökonomische Betriebe21), javno-koristni zaposlitveni projekti (Gemeinnützige Beschäftigungsprojekte22), družbe za zaposlovanje (Beschäftigungsgesellschaften), integracijska podjetja ( Integrative Betriebe23), socialno-integracijska podjetja (Soziale Integrationsunternehmen).

Iz širšega sklopa tretjega sektorja je za potrebe te naloge bolj podrobno obravnavamo socialno podjetje, ki se ukvarja z ekološko dejavnostjo. Takšno podjetje se lahko opredeli tudi kot socialno-ekološko podjetje (ECO-WISE - Ecological Work Integration Social Enterprise).24 Zanj je značilno, da poleg kriterijev vključevanja in integracije težje zaposljivih obenem izpolnjuje ekološke kriterije, in sicer da se ukvarja z ekološko dejavnostjo in/ali da proizvaja svoje proizvode ali storitve na okoljsko trajnosten način.

Študijia ECO-WISE je proučila socialno-ekološka podjetja in je zajela 400 socialnih podjetij, kar naj bi zajemalo vsa socialna podjetja iz uradnih baz podatkov. Izvajalci študije so prejeli 210 odgovorov, od tega se je 151 podjetij opredelilo kot socialno-ekološka podjetja.

Kar se tiče organizacijske strukture socialno-ekoloških podjetij, je pribilžno dve tretjine organiziranih kot društvo (Verein) in tretjina kot splošno-koristno podjetje (Gemeinnützige GmbH (gGmbH).

Kar se tiče financiranja poslovanja, je bilo nekaj več kot tretjina sredstev pridobljenih iz pogodb z javnim sektorjem, tretjina iz lastnega poslovanja in tretjina iz subvencij (iz deželnih, zveznih in EU virov).

18 RUSZ je bil prvi center, ki se je ukvarjal s popravilom ponovno uporabnih predmetov, več o tem na str. 13.19 Povzeto po viru: Uvajanje socialnega podjetništva v Sloveniji.20 Iz vira: NPO-Finanzierungsbefragung 2010 .21 Bundesrichtlinie für die Förderung Sozialökonomischer Betriebe (SÖB).22 Bundesrichtlinie für die Förderung Gemeinnütziger Beschäftigungsprojekte.23 Bundesministerium für Arbeit, Soziales und Konsumentenschutz,Behinderteneinstellungsgesetz § 11, Integrativen Betrieben .24 Definicija iz študije ECO-WISE, 2007.

14

Socialno podjetništvo in socialno podjetje sta v Avstriji dva različna pojma. Opredelitevpojmov smo povzeli po besedah direktorja socialnega podjetja RepaNet25, ki iz pri opredelitvi izhaja iz prakse, in sicer: "Za socialno podjetje je najbolj splošno sprejeta razlaga ta, da je to neprofitna (nepridobitna) organizacija, katere osnovna dejavnost je opravljanje storitev, ki zagotavljajo integracijo ljudi z različnimi oblikami t.i.zaposlitvene oviranosti v prvo zaposlitev, tako ljudi s trga dela, kot tistih, ki jih pošljejo socialne službe, predvsem z zagotavljanjem usposabljanja in začasne zaposlitve, v kombinaciji z svetovanjem, coachingom in podobno podporo, in sicer za omejeno obdobje (v glavnem od 6 do 12 mesecev). Za svoje storitve socialna podjetja dobijo javna sredstva. Socialna podjetja ustvarjajo tudi tržne storitve in proizvode, s katerimi generirajo prihodke, ki jih uporabijo za svoje poslovanje in tako zmanjšajo strošek javnega financiranja. Lastni prihodki seveda niso namenjeni ustvarjanju dobička. Stroški poslovanja socialnih podjetij v Avstriji se tako deloma krijejo iz lastnih prihodkov, in sicer ocenjeno26 približno od 20 % do 60 % stroškov, preostanek pa se financira iz sredstev za socialno integracijo. Znesek oz. odstotek financiranja ni fiksen, določi se glede na stopnjo zaposlitvene oviranosti, glede na socialno komponento in je rezultat (letnih) pogajanj med socialnimi podjetji in organi, ki zagotavljajo financiranje."

Socialno podjetništvo "se razlikuje od socialnega podjetja, običajno socialni podjetniki delujejo v organizaciji oz. podjetju, ki ni javno in ki je lahko (ni pa nujno) profitno, pri čemer pa ustvarjanje profita ni glavni cilj. Glavni cilj je proizvajanje proizvodov ali storitev, ki so družbeno koristni. Socialni podjetniki (podjetja) običajno ravnajo zelo socialno odgovorno in so socialno in okoljsko trajnostno usmerjeni, vendar pa se ne ukvarjajo z socialno integracijo ali z socialnim skrbstvom, tako kot socialna podjetja. Možno je, da socialno podjetje deluje kot socialni podjetnik, vendar socialni podjetnik običajno ni socialno podjetje."( Matthias Neitsch, Direktor RepaNet).

Na področju pospeševanja ponovne uporabe in zaposlovanja na okoljevarstvenem področju ima vodilno vlogo v Avstriji organizacija RepaNet, Verein zur Förderung der Ressourcenschonung und der Beschäftigung im Umweltbereich, ki je tudi aktivni član mednarodne organizacije RREUSE.

Danes je v organizaciji RepaNet zaposleno 396 zaposlenih in v njej aktivno deluje 11 članskih organizacij. Začetek dejavnosti je bil leta 1998, ko je bil ustanovljen prvi RUSZ center, ki se je ukvarjal s popravilom ponovno uporabnih predmetov in pri tem združeval socialni, okoljevarstveni in poslovni koncept. V letu 2000 se je pričel EU-Projekt RepaNet, ki je združil posamezne RUSZ centre. V letu 2004 je tako nastalo združenje RepaNet, ki se ukvarja z razvojem ponovne uporabe v Avstriji. Med drugimi uspešnimi akcijami in projekti je bil RepaNet tudi pobudnik, skupaj z Lebensministerium (Ministrstvo, ki deluje v okviru zveznega Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo, okolje in upravljanje z vodami), projekta za ponovno uporabo odpadne električne in elektronske opreme.27 Ob tem je postal RepaNet glavna organizacija, ki združuje re-use sektor v Avstriji. Pod okriljem RepaNeta se razvijajo lokalne mreže in re-use centri. RepaNet zagovarja razvoj re-use centrov na lokalnih ravneh, kjer lahko delujejo v okviru uveljavljenih organizacijskih struktur, RepaNet pa jih pri tem podpira z rešitvami na področju medsebojnega povezovanja in komunikacije, logistike, izobraževanja in drugimi ukrepi za spodbujanje ponovne uporabe.28

RUSZ (podjetje za popravila in ponovno uporabo) je bilo dolga leta socialno podjetje, vendar ker ni več dobilo javnih sredstev za izvajanje socialne integracije, je pred nekaj

25 Matthias Neitsch, Direktor RepaNet.26 Po oceni RepaNet-a.27 V okviru katerega so nastala tudi Navodila ponovno uporabo odpadne električne in elektronske opreme Leitfaden für die Wiederverwendung von Elektroaltgeräten in Österreich).28 Več o organizaciji RepaNet na spletni strani http://www.repanet.at/ .

15

leti spremenilo status v socialno podjetništvo. Sedaj financira svoje delovanje izključno iz svojih sredstev.

V naslednji odgovorih so povzeti odgovori, ki jih je poslal direktor organizacije RepaNet, Matthias Neitsch:

1. Kakšne so davčne olajšave, subvencije in drugi ukrepi podpornega okolja (npr. prednostna naročila, zagotavljanje infrastrukturnih pogojev...) za delovanje socialnih podjetij v različnih državah in različnih fazah njihovega delovanja?

Za socialna podjetja ni splošnih davčnih olajšav. Socialna podjetja prejemajo javna sredstva za storitve socialne integracije, pri čemer je pogoj, da imajo "neprofitni" status, kar pomeni, da se mora ves eventuelno ustvarjeni profit reinvestirati v podjetje. Glede financiranja investicij in poslovanja (izvajanja socialnih storitev) iz javnih sredstev obstaja več možnih načinov glede na različna podjetja. Vedno pa je del financiranja dosežen z ustvarjanjem lastnih prihodkov iz tržnih aktivnosti (aktivnosti, kot so popravila in prodaja rabljenih predmetov, storitev čiščenja in odvoza predmetov iz gospodinjstev pa tudi aktivnosti, ki nimajo okoljevarstvenega vidika, kot so tesarstvo, ključavničarstvo, čistilnica, čiščenje cest, priprava hrane).Zagotavljanje javne infrastrukture za socialna podjetja je možno v mnogih oblikah na lokalnih ravneh. Najbolj pogosta oblika je zagotavljanje poceni objektov ali drugačne podpore za delovanje, vendar pa to ni splošno pravilo, odvisno je od vključenosti in udeležbe lokalnih skupnosti.

2. Koliko ljudi zaposlujejo socialna podjetja na področju okolja v navedenih državah?

Po grobi oceni29 je v socialnih podjetjih na področju okolja v Avstriji zaposleno pribl. od 500 do 1000 zaposlenih, vključno zaposlenih in začasno zaposlenih (tisti, ki se morajo prvič vključiti v trg delovne sile po praksi v socialnem podjetju).

3. Koliko centrov za ponovno uporabo rabljene opreme (pohištvo, bela tehnika, oblačila, igrače, itd.) je v posameznih državah?

Število centrov za ponovno uporabo rabljene opreme je odvisno od definicije centra. Uradna definicija ne obstaja. Po neuradni oceni RepaNet-a je v Avstriji 50 takšnih centrov, vendar so le-ti zelo različni. To so lahko zelo majhne second-hand trgovine z oblekami, servisi koles ali pa velika servisna in second-hand skladišča z 50 ali več zaposlenimi. Obstajajo pa še dobrodelne organizacije z stalnimi second-hand trgovinami, ki pa ne opravljajo funkcije socialne integracije. Tako da ni jasne meje med centri za ponovno uporabo rabljene opreme in drugimi oblikami aktivnostmni za ponovno uporabo.Obstajajo tudi trgovska second-hand in servisna podjetja, ki koristno prispevajo k ponovni uporabi, nimajo pa dobrodelne ali socialno-integracijske funkcije.

4. Kako navedene države zagotavljajo pogoje za vzpostavitev in delovanje centrov za ponovno uporabo rabljene opreme?

Trenutno je veliko javne podpore namenjeno vzpostavljanju sodelovanja med občinskimi javnimi službami za ravnanje z odpadki in socialnimi podjetji na deželni

29 Ocena Matthias Neitsch, Direktor RepaNet.

16

ravni.30 Cilj je zagotavljanje novih virov in tokov uporabnih predmetov iz občinskih centrov za zbiranje odpadkov v socialna podjetja in second-hand trgovine. Pri tem javna podpora predstavlja plačilo povezovalnih in komunikacijskih aktivnosti. RepaNet je glavna povezovalna organizacija in to so trenutno njene glavne aktivnosti. Povezovalne aktivnosti trenutno potekajo v 7 od 9 dežel v Avstriji. So v različnih fazah razvoja, od začetnih in pilotskih projektov do že utečenega poslovanja v fazi rasti. V nekaterih primerih lokalne oblasti podpirajo razvoj socialnih podjetij, npr. ustanavljajosecond-hand trgovine, vendar to še ni ustaljena praksa.

5. Kako navedene države zagotavljajo sredstva za delovanje infrastrukture (delavnice) teh socialnih podjetij na področju okolja?

Razen sredstev, ki so dodeljena za izvajanje socialne integracije ranljive skupine ljudi ni na voljo nobenih drugih virov financiranja za socialna podjetja. Tržni del poslovanja se mora financirati iz ustvarjenih tržnih prihodkov. Ključni izziv pri upravljanju socialnega podjetja je ustvariti sinergijo med storitvami socialne integracije in tržnim delovanjem z zaposlovanjem težje zaposljivih delavcev. Upravljanje je uspešno, kadar so cene iz tržnega dela poslovanja primerne, socialna integracija uspešna, obenem pa je pridobljena prva mera javnega financiranja.Nekatere faze zbiranja ponovno uporabnih predmetov lahko sofinancirajo nosilci zbiranja odpadkov, če to za njih pomeni zmanjšanje stroškov. Predvideno je, da bodo uporabne predmetovi zbirali občinski centri za zbiranje odpadkov in jih brezplačno predajali v predelavo za ponovno uporabo, vendar to še ni uveljavljena praksa.

Zeleno javno naročanje Pri javnem naročanju se lahko v razpisu poleg ekonomskih kriterijev postavi tudi socialne in okoljske kriterije. Za re-use centre še ni posebne regulative (Odgovor M.Neitsch, RepaNet).

Prejeli smo tudi odgovor Zvezne pisarne31, "da je splošno previlo oz interpretacija EU direktive in domače zakonodaje ta, da v kolikor se ne zahteva drugače, se v javnih naročilih zahteva nova oprema. Možno pa je pripraviti poseben razpis za rabljeno opremo ali dopustiti konkurenco med novo in rabljeno opremo (v praksi je pravzaprav težko pripraviti primerljive ponudbe). Po drugi strani pa lahko ponudniki vedno ponudijo novo opremo tudi v razpisih, kjer se zahteva rabljena oprema (razen če je v razpisu eksplicitno navedeno, da so sprejemljive samo ponudbe z rabljeno opremo!)."

Avstrijska vlada je leta 2010 sprejela Akcijski načrt za trajnostno javno naročanje (Österreichischer Aktionsplan zur nachhaltigen öffentlichen Beschaffung) 32, ki daje smernice za javno naročanje. V 2. delu tega načrta so smernice, ki vsebujejo tudi kriterij ponovne uporabe, vendar se ne nanašajo konkretno na re-use centre (npr.hrana, ki je pakirana v ponovno uporabni embalaži dobi pri izbiranju ponudnika dodatne točke, gradbeni material mora vsebovati vsaj 5% kvalitetnega recikliranega materiala in podobno).

30 Kar je tudi v skladu z Direktivo 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. Novembra 2008 o odpadkih, ki opredeljuje ponovno uporabo kot prednostno nalogo v ravnanju z viri, za kar morajo občine oz. njihovi izvajalci javnih služb vzpostaviti pogoje za izvajanje procesov ponovne uporabe.

31 Odgovor Bundeskanzleramt-Verfassungsdienst , Avstrija 32 Več o tem: Österreichischer Aktionsplan zur nachhaltigen öffentlichen Beschaffung,http://www.lebensministerium.at/umwelt/nachhaltigkeit/green_economy/oeffentliche_beschaffung/Aktionsplan.html

17

Že v letu 2009 pa so bila sprejeta navodila za ponovno uporabo odpadne električne in elektronske opreme (Leitfaden für die Wiederverwendung von Elektroaltgeräten in Österreich). 33

Avstrija je tudi je ena od držav, v katerih se pri javnem naročanju vse bolj upoštevajo kriteriji SRPP (socially responsible public procurement), kar ima lahko poseben pomen za socialna podjetja na področju okolja, ki se ukvarjajo tudi z zaposlovanjem, integracijo in drugimi socialnimi vidiki. V Avstriji se pripravljajo pravne podlage za SRPP, vendar gre v večini primerov za posebne primere, največ za vključevanje invalidov in spoštovanje delovnih pravic (v skladu z ILO konvencijami).

2.2 Finska

2.2.1 Socialna podjetja in podporni ukrepi (vprašanji 1 in 7)

Na Finskem obstajata dve skupini socialnih podjetij:- socialna podjetja, ki imajo skupnostne/družbene cilje (yhteiskunnallinen yritys) in - socialna podjetja, ki zaposlujejo tiste ljudi, ki bi sicer imeli težave pri integraciji na

trgu dela (sosiaalinen yritys) (Roland 2012:5).

Obe obliki socialnega podjetja imajo socialne vrednote in cilje, ki so v splošnem interesu. Razlika je kako se ti cilji vgrajeni v podjetje. Pri prvi obliki socialnih podjetij so socialni cilji vgrajeni v tip blaga ali storitev, ki jih ponujajo, pri drugi obliki socialnih podjetij pa se socialni cilji dosegajo tako, da zaposluje ljudi, ki bi sicer imeli težave na trgu dela z namenom, da jih integrira (kvalificira) v (za) ta trg. Prva skupina socialnih podjetij je združenih v Združenje socialnih podjetnikov Finske (Suomen Yhteiskunnallisten Yrittäjien yhdistys ry - SYY ry), ki je neprofitna organizacija inpromovira socialno podjetništvo prek svojih članov (Roland 2012:5).

Socialna podjetja, ki imajo skupnostne/družbene cilje

Prva skupina podjetij (yhteiskunnallinen yritys), katerih status zakonsko sicer ni posebej opredeljen, kombinira poslovne cilje s socialnimi ali okoljskimi cilji. Pogoj za članstvo v Združenju socialnih podjetnikov Finske je, da so dobički podjetja (vsaj 50%) uporabljeni predvsem za njegovo poslanstvo v skladu s socialnimi cilji podjetja, karpomeni, da se dobiček ne razdeljuje prosto, kot velja za lastnike običajnih podjetij. Pogoj za članstvo je tudi, da so v proces odločanja vključeni tudi drugi deležniki, kot so stranke podjetja in zaposleni. Stranke teh podjetij morajo vedeti, kdo so lastniki podjetja. Ta podjetja delujejo na področju socialnega in zdravstvenega sektorja, športa, varovanja okolja, umetnosti in kulture, kot tudi na podeželju in redko naseljenih področjih (Roland 2012:5). Ta podjetja so pravno statusno lahko različnih oblik, najbolj primerne pa so (Roland 2012:18) družbe z omejeno odgovornostjo, kooperative, fundacije in združenja, ker lahko v svoj akt o ustanovitvi (statut) enostavno vključijo določbe, ki pomenijo izpolnitev pogojev, da so tovrstna socialna podjetja.

Ta podjetja imajo enotno blagovno znamko (Social Enterprise mark), ki je bilaobjavljena v mesecu decembru 2011, njen razvoj pa sta financirala Ministrstvo za zaposlovanje in gospodarstvo ter Finski inovacijski sklad - Sitra (Spletna stran:socialenterpriselive). Cilj te enotne blagovne znamke je promocija tovrstnih socialnih podjetij in socialnega podjetništva (Združenje socialnih podjetnikov Finske, spletna stran).

33 Več o tem na spletni strani: (http://www.lebensministerium.at/umwelt/abfall-ressourcen/abfallvermeidung/RepaNet.html)

18

Za ta podjetja ne obstajajo posebne spodbude, pač pa le tiste, ki so na voljo za vsa podjetja. Celo samo Združenje socialnih podjetnikov Finske nasprotuje temu, da bi njihovi člani imeli pravico do posebnih spodbud (Roland 2012:5).

Socialna podjetja, ki zaposlujejo tiste ljudi, ki bi imeli težave pri integraciji na trgu dela

Na Finskem so zakonsko kot socialna podjetja enotno priznana in urejena le socialna podjetja, ki pripadajo drugi obliki socialnih podjetij (sosiaalinen yritys). Pravna podlagaza delo teh socialnih podjetij je Zakon o socialnih podjetjih (Act on Social Enterprises) 1351/2003,34 za njihovo delovanje pa je pomemben tudi Zakon o javnih storitvah pri zaposlovanju (Public Employment Services Act). Ime socialno podjetje (sosiaalinen yritys) morajo ta podjetja imeti navedeno v imenu podjetja, biti pa morajo tudi registrirana v posebnem registru teh socialnih podjetij. Druga podjetja pri svojem poslovanju ne smejo uporabljati naziva socialno podjetje (sosiaalinen yritys). Zakon zagotavlja zaposlitvene možnosti v teh podjetjih predvsem za prikrajšane osebe in dolgoročno nezaposlene osebe.35 V letu 2012 je bila objavljena tudi predvidena enotna blagovna znamka za to skupino socialnih podjetjij:

Tudi tovrstna socialna podjetja imajo enak položaj glede zasebnega in javnega financiranja kot druga podjetja z izjemo posebne ureditve subvencioniranja plač in olajšav na področju politike zaposlovanja, ki so za to skupino socialnih podjetjij bolj ugodna, kot so za druga podjetja.

Podjetje je lahko socialno podjetje (sosiaalinen yritys), če na podlagi Zakona o socialnih podjetjih (4. člen) izpolnjuje naslednje pogoje:- splošne pogoje (kot druga podjetja) za vpis v trgovinski register,- proizvajati mora blago ali storitve na komercialni osnovi,- najmanj 30 % zaposlenih v podjetju mora biti prikrajšanih oseb ali najmanj 30 %

zaposlenih v podjetju mora biti prikrajšanih ali dolgoročno nezaposlenih oseb,- da izplačuje vsem svojim zaposlenim (ne glede na njihovo produktivnost) plačo, kot

jo določa kolektivna pogodba, oziroma v primeru, da takšna pogodba ne obstaja, običajno in razumno plačilo za opravljeno delo,

- da ni delovalo nezakonito ali v nasprotju z dobro poslovno prakso v materialnem pomenu,

34 Zakon je stopil v veljavo 1.1.2004 in je bil dopolnjen leta 2007 (spremembe so začele veljati s 1. 5. 2007).35 Prikrajšane osebe (the persons with disabilities) po tem zakonu so: zaposleni, katerih potencial za pridobitev primernega dela in obdržanje zaposlitve ali napredovanja pri delu je znatno zmanjšana zaradi diagnosticirane poškodbe, bolezni ali nezmožnosti.Dolgoročno nezaposlene (the long-term unemployed) osebe po tem zakonu so: tisti zaposleni, ki so bili pred začetkom zaposlitve nezaposleni iskalci zaposlitve na podlagi Zakona o javnih storitvah pri zaposlovanju (Public Employment Services Act) ali Zakona o zavarovanju za primer brezposelnosti (Unemployment Security Act).

19

- da je plačevalo davke, socialne prispevke ali druga plačila državi, pokojnine, zavarovanje za primer nesreč pri delu in zavarovanje za primer nezaposlenosti.

Pravno podlago za podpore socialnim podjetjem predstavlja 3. člen Zakona o socialnih podjetjih, ki določa:Zaposlitvene oblasti lahko znotraj omejitev v državnem proračunu zagotavljajo podporo za ustanavljanje socialnih podjetij in konsolidacijo njihovega delovanja, če je določen specifičen cilj poslovanja zaposlitev oseb, ki so v prikrajšanem položaju na trgu dela. Podpora se lahko zagotavlja za nekatera druga podjetja ali fundacije za promocijo in razvoj socialnih podjetij na podlagi tega zakona. Podrobneje področje podpore določa vladni dekret.

Določbe o subvenciji za zaposlovanje, ki se dodeljujejo socialnim podjetjem, določa Zakon o javnih storitvah pri zaposlovanju (Public Employment Services Act).

Ta skupina socialnih podjetij je upravičena do več vrst spodbud:- subvencije plač (wage subsidies),- nadomestila v okviru politike zaposlovanja (labour policy allowance),- subvencioniranja (enakih) delovnih pogojev (equal subsidy),- subvencije za poslovni razvoj (subsidy for business development).

Subvencije plač (wage subsidies) se lahko plačujejo socialnim podjetjem v višini, ki je podobna stroškom dolgoročno nezaposlenih oseb ali težje zaposljivih oseb (persons in a disadvantageus labour market position), in sicer za dolgoročno nezaposlene osebe dve leti in za težje zaposljive osebe36 na trgu dela tri leta. Za prikrajšane osebe pa velja, da se lahko ta pravica vsake tri leta podaljša, ne glede na vmesna obdobja njene nezaposlenosti, če je tako zanjo primerno. Socialnemu podjetju ni treba skleniti začasnega sporazuma o zaposlitvi z osebo, da bi prejemala subvencije.

Socialno podjetje lahko zagotavlja prikrajšanim in dolgoročno nezaposlenim osebam tudi višje subvencije plač, tako da skupen znesek osnovne in dodatne subvencije predstavlja 50% stroškov plače, vendar ne več kot 1300 evrov mesečno. Za zaposlovanje težje zaposljivih oseb, se lahko osnovna subvencija zviša za 90 % največ za dve leti. Socialno podjetje lahko zaposli dolgoročno nezaposleno osebo, težko zaposljivo osebo ali prikrajšano osebo (za katero prejema subvencijo plače) tudi v drugem podjetju, združenju, fundaciji ali pri zasebniku.

Nadomestila v okviru politike zaposlovanja (Labour policy allowance) se lahko dodeljujejo za aktivnosti, ki so namenjene pregledu delovnih in funkcionalnih sposobnosti in predpogojev za zaposlitev in za nezaposlene iskalce zaposlitve, kot tudi za izboljšanje njihovih veščin na trgu dela z zagotavljanjem ukrepov na trgu dela in zaposlitvenih priložnosti, kot tudi za druge ukrepe za promocijo zaposlovanja.

Nadomestila se lahko dajo tudi občinam, zvezi občin ali združenjem in fundacijam. Nadomestila so lahko dana tudi za stroške dela pri ustanovitvi novih socialnih podjetij. Najvišja nadomestila ne smejo presegati 75% priznanih celotnih stroškov projekta. Nadomestila se dajo lahko za največ 5 let.

Poleg subvencij plač obstaja tudi subvencioniranje (enakih) delovnih pogojev (Equal subsidy), ki se nanašajo na: - vse zaposlene, - posebej pa tudi za prikrajšane osebe (do 2.500 evrov) in za zelo prikrajšane osebe

(do 3.500 evrov), - za delovne stroje in druge delovne pogoje.

36 Težje zaposljiva oseba je tista oseba, ki pridobiva podporo za nezaposlene 500 dni in ima pravico do subvencij na trgu dela.

20

Subvencije za poslovni razvoj (subsidy for business development) pa obsegajo:- subvencije za ustanovne stroške socialnih podjetij,- subvencije do največ 75% celotnih stroškov projekta,- subvencije za neoperativne investicijske stroške.

2.2.2 Podatki o številu podjetij in številu zaposlenih (vprašanji 2. in 6)

Glede števila socialnih podjetij iz prve skupine (yhteiskunnallinen yritys) ni podatkov,obstajajo zgolj ocene, da obstaja nekaj tisoč takšnih podjetij (Grönberg 2012:24). Vseh podjetij na Finskem je bilo po podatkih za leto 2010 318.951 (Roland:2011:7). V letu 2009 naj bi bilo 15% finskih malih ali srednje velikih podjetij socialnih. Njihov promet naj bi znašal 27 mld evrov in naj bi zaposlovala 13.000 ljudi (Karjalainen in Syrjänen v Roland 2012:8). Po ocenah Finskega inštituta v Londonu (The Finnish Institute in London) je 4% vseh podjetij na Finskem socialnih podjetij (po angleški, sicer širši definiciji socialnega podjetja, kot je finska).

Za socialna podjetija iz druge skupine (sosiaalinen yritys) obstajajo natančni podatki o njihovem številu, jih pa je precej manj kot tistih iz prve skupine, a njihovo število narašča: leta 2005 jih je bilo 26, leta 2007 100, leta 2010 154 in leta 2012 168 (Roland 2012:7).

Glede števila socialnih podjetij, ki se ukvarjajo s področjem varovanja okolja, nismo našli uradnih podatkov, prav tako pa ne glede števila obstoječih centrov ponovne uporabe. Iz pregledane literature in virov je bilo razvidno naslednje:- na področju ponovne uporabe gradbenih odpadkov deluje na Finskem manj kot 20

centov ponovne uporabe (Kojo in Raimo 2011:28),- NetSer, ki je Finska članica RREUSE, je mreža socialnih podjetij, ki imajo 12

aktivnih članic in 400 zaposlenih, med drugim ponuja storitve ponovne uporabe in recikliranja elektronskih in električnih odpadkov za proizvajalce in uvoznike skupaj z razstavljanjem avtobusov, uporabo rezervnih delov za ponovno uporabo, storitve pralnic in tudi kompostiranjem organskih odpadkov (hrane). Mreža se osredotoča na popravila in ponovno uporabo. Elektronska oprema, ki jo dajejo v ponovno uporabo, obsega: TV sprejemnike, računalnike in monitorje, fotokopirne stroje, telefaks naprave, tiskalnike, hladilnike in pralne stroje. Člani mreže NetSer ponujajo priložnost za delo dolgoročno nezaposlenim in prikrajšanim osebam (NetSer, spletna stran).

2.2.3 Zagotavljenje pogojev za delovanje centrov ponovne uporabe - (Kierrätyskeskus)(vprašanji 3 in 4)

Področje ravnanja z odpadki na Finskem urejata Zakon o odpadkih iz leta 2011 z dopolnitvami in vladni dekret iz leta 2012.

Zakon o odpadkih definira ponovno uporabo (6. člen), kot ponovno uporabo proizvoda ali njegovega del, za namene, za katere je bil originalno narejen, pripravo na ponovno uporabo pa kot preverjanje, čiščenje ali popravila, po katerih je proizvod ali del proizvoda pripravljen na ponovno uporabo brez nadaljnih predelav.

Zakon v 8. členu obvezuje osebe (operator), katerih proizvodnja ustvarja odpadke, zbiratelje odpadkov, oziroma vse, ki obdelujejo odpadke kot svojo dejavnost, da upoštevajo vrsti red obdelave odpadkov, pri katerem je priprava za njihovo ponovno uporabo na prvem mestu. Vladni dekret v 12. členu dopolnjuje obveznosti osebe (operatorja), ki mora organizirati razvrščanje odpadkov in njihovo drugo obdelavo, med drugim mora tudi organizirati pripravo odpadkov za ponovno uporabo tako, da se,kolikor je to mogoče, zmanjša količina odloženih odpadkov.

21

V drugem odstavku 9. člena Zakona o odpadkih je navedena obveznost proizvajalca37

in prodajalca blaga o označevanju blaga, ki se nanaša na njegovo ponovno uporabo in ravnanje, ko le-to postane odpadek.

V 52 členu Zakona o odpadkih, ki ima naslov "ukrepi za promocijo ponovne uporabe", je navedeno:(1)Proizvajalec mora organizirati sprejem neuporabnih (discarded) proizvodov, tako da so nepoškodovani ali popravljivi proizvodi in njihovi sestavni deli shranjeni ločeno ali se ločijo, če je potrebno, in da se ponovna uporaba proizvodov in njihovih sestavnih delov promovira tudi na druge načine.(2) Z namenom promocije ponovne uporabe bo proizvajalec v največji meri zagotavljal, da bo imetnik proizvoda in drugi subjekti s področja organizacije ravnanja z odpadki ali neuporabnimi proizvodi pridobili potrebne informacije o možnostih ponovne uporabe proizvoda in njegovih sestavnih delov, o njihovem odstranjevanju, prav tako pa tudi informacijo kje so nevarne snovi in deli v proizvodu.

Za proizvajalce električne in elektronske opreme je predvidena (61. člen Zakona o odpadkih) obveznost finančnega jamstva v korist organizacije "Centre for Economic Development, Transport and the Environment for Pirkanmaa"38 za kritje stroškov, ki nastajajo s sprejemom, transportom in drugim delom z odpadki, s povezano distribucijo informacij ter promocijo ponovne uporabe opreme, ki jo uporabljajo gospodinjstva. Več proizvajalcev lahko skupaj ustanovi posebno podjetje, ki izdaja finančna jamstva v imenu teh proizvajalcev, ki pa mora izponjevati določene pogoje, ki jih določa 62. člen Zakona o odpadkih. Med drugim mora vsako leto pripraviti tudi akcijski načrt o organiziranju ponovne uporabe in ravnanju z odpadki, v primeru večjih sprememb pa v roku treh mesecev po takšni spremembi.

Na podlagi 112. člena zakona ima tudi organizacija "Centre for Economic Development, Transport and the Environment for Pirkanmaa" pravico, da na svojo zahtevo pridobi informacijo o proizvodih (med drugim tudi kar se tiče njihove ponovne uporabe in priprave na ponovno uporabo).

Praktična primera delovanja centrov ponovne uporabe

Center ponovne uporabe v Helsinkih39

Na področju glavnega mesta Helsinki že več kot 20 let deluje center ponovne uporabe. Pääkaupunkiseudun Kierrätyskeskus Oy. Njegov angleški naziv je "Metropolitan Area Reuse Centre". Center ponovne uporabe je neprofitna organizacija, ki deluje v dobro skupnosti. Njegovo poslanstvo je izboljšanje stanja na področju okolja z zmanjševanjem količine odpadkov in s povečevanjem zavedanja o varovanju okolja. V ta namen center izvaja tudi okoljsko izobraževanje in storitve svetovanja. Vsako leto izvajajo izobraževanje za 30.000 ljudi, za otroke, za mladostnike, pa tudi za odrasle in učitelje. Za izobraževanje namenja tudi del dohodkov od prodanih predmetov.

V letu 2011 je imel ta center ponovne uporabe približno 3,9 mio evrov prometa, neto prodaja pa se je v primerjavi z letom 2010 povečala za 26 %, količina ponovno uporabljenega blaga pa za 20%. V ponovno uporabo je bilo danih več kot 2 milijona

37 Na spletni strani finskega Ministrstva za okolje je navedeno, da se določene odgovornosti proizvajalcev nanašajo le na naslednje vrste proizvodov: elektronika in električne naprave, baterije in akumulatorje, gume motornih vozil, motorna vozila in papir. 38 Gre za državno institucijo, ki je odgovorna za registracijo proizvajalcev na Finskem, z izjemo avtonomnega otoka Åland.39 Ta del je povzet po spletnem mestu "Helsinki Metropolitan Area Reuse Centre" in po gradivu "Poročilo javnih podjetij mesta Helsinki", str. 80-85.

22

predmetov, več kot tretjino jih je bilo uporabnikom predano brezplačno. Njihovih pet trgovin je v letu 2011 obiskalo približno 390.000 strank, kar je 15% več kot v letu 2010. Določene kategorije strank imajo pri nakupih tudi popuste, in sicer: študentje 20%, upokojenci 10%, redne stranke 10% in mestni uslužbenci 10%. V vsaki trgovini je na voljo tudi "tovorno kolo", ki si ga stranke lahko izposodijo za prevoz rabljenih predmetov:

Vir: spletno mesto "Helsinki Metropolitan Area Reuse Centre"

Center ima tudi posebni t.i. "Načrt B", ki predstavlja proizvodnjo. Proizvodi se izdelujejo ročno v (šiviljskih) delavnicah iz ponovno uporabljenih in recikliranih materialov in vključujejo spremenjena oblačila, proizvodnje za notranje prostore, pohištvo in nakit.

Vir: spletno mesto "Helsinki Metropolitan Area Reuse Centre

Poslovno leto 2011 so sicer končali z izgubo v višini 247.000 evrov, za njen vzrok pa navajajo predvsem zamik odprtja novega centra v kraju Vantaa zaradi zakasnitve izdaja dovoljenja in težav, povezanih z izgradnjo tega centra. Po njihovih izračunih je bil okoljski vpliv centra ponovne uporabe zmanjšanje emisije CO2 za 5.800 ton, prihranjenih 22.000 ton naravnih virov in 2 milijona kubičnih metrov vode.

Center ima 262 zaposlenih (od tega 63 stalno in 199 začasno), večina od njih je težje zaposljivih oseb. Dodatno pa center ponovne uporabe zagotavlja praktični pouk in poskusno delo, prav tako pa je njegov poslovni prostor uporabljen za javno koristne storitve.

Center ponovne uporabev kraju Riihimäki

Center ponovne uporabev kraju Riihimäki na jugu države ima zaposlenih 5 oseb. Predmeti so prodani pretežno v enakem stanju, kot so bili prenešeni v center, nekateri

23

pa so tudi popravljeni in obnovljeni. Za leto 2010 velja da so imeli 21.300 obiskovalcev,od teh je nakup opravilo 7.552 obiskovalcev (približno 35%). Prek telefona so imeli povprečno 4 stranke dnevno. Njihovo spletno stran je obiskalo 7.712 obiskovalcev. Prodanih je bilo 21.371 predmetov v vrednosti 55.714 evrov, od tega največ v mesecu aprilu (5.626 evrov). Največji del prodaje je predstavljalo pohištvo (30% vrednosti), gospodinjski predmeti (10%), kolesa (8,2%) in potrošna elektronika (7,2%). Med proizvodi, ki so jih popravili in obnovili, je bilo okoli 1.440 različnih gospodinjskih naprav, potrošne elektronike, hladilnikov in luči, od tega je bilo 1.227 predmetov tudi prodanih (Riihimäki, center ponovne uporabe, spletna stran).

2.2.4 Zeleno javno naročanje (vprašanje 5)

Javno naročanje na Finskem ureja Zakon o javnih naročilih (Act on Public Contracts -348/2007) iz leta 2007, ki vključuje tudi okoljsko komponento. V letu 2009 pa je vlada sprejela Sklep o trajnostnem javnem naročanju (Decision on Sustainable Public Procurement), ki predstavlja finsko nacionalno strategijo za zelena javna naročila.

V navedeni strategiji je bil za državne organizacije določen cilj, da do leta 2010 dosežejo 70% zelenih javnih naročil, do leta 2015 pa so si zastavili za cilj 100% zelenih javnih naročil. Za občine je bil ta cilj postavljen v višini 25% do leta 2010 in 50% do leta 2015 (Evans 2010:8). Trajnostno javno naročanje je obvezno za državni nivo (sektor "osrednje vlade") in priporočilo za občine in državna podjetja (Evans 2010:V). Vlada je pred kratkim sprejela resolucijo, ki spodbuja vse javne organe, da sprejmejo trajnostnojavno naročanje tako na nivoju države, regij in tudi občin (spletna stran Ministrstva za okolje). Kriteriji zelenega javnega naročanja obsegajo več kot 20 skupin proizvodov, katerih seznam se bo še dopolnjeval (spletna stran Evropske komisije).

Zeleno javno naročanje pa ne pomeni vedno le nakup bolj zelenih proizvodov. Lahko pomeni preprosto kupovati manj. V gradivu Evropske komisije navajajo, da so na Finskem v mestu Pori ob Baltskem zalivu organizirali interni servis ponovne uporabe na podlagi tabele z novicami (obvestili) na svetovnem spletu, Zaposleni, ki niso več potrebovali pisarniške opreme, so jo lahko ponudili drugim oddelkom ali osebju, ki je to opremo potrebovalo (Buying green!, 2004:13).

2.3 Italija

2.3.1 Socialna podjetja in podporni ukrepi (vprašanji 1 in 7)

Socialno podjetništvo v Italiji ima že dolgo tradicijo in je tudi dobro razvito. Socialna podjetja v Italiji so pravno statusno lahko:- (socialne) kooperative, - gospodarske družbe v lasti investitorjev (lastnikov),- tradicionalne neprofitne organizacije (združenja ali fundacije).

Socialne kooperative

Najbolj pogosta pravna oblika socialnega podjetja v Italiji so socialne kooperative, ki so se pojavile že konec 70 let prejšnjega stoletja in so lahko v lasti zaposlenih, proizvajalcev ali strank. Običajne kooperative so imele za cilj zgolj zadovoljstvo svojih članov, socialne pa splošni interes lokalne skupnosti in socialno vključenost deležnikov (Borzaga, Galera 2012: 104-109). Na podlagi civilnega zakonika velja za socialne kooperative enaka ureditev, kot za vse kooperative, če določeno področje za socialne kooperative ni posebej urejeno.

24

Socialne kooperative so bile leta 1991 urejene v posebnem Zakonu o socialnih kooperativah (Zakon 381/1991) (Disciplina delle cooperative sociali), ki je predvidel trikategorije socialnih kooperativ sicer:- tip A (javne storitve, izobraževalne storitve),- tip B (komercialne, kmetijske in industrijske aktivnosti), ki zaposlujejo ljudi s

posebnimi potrebami40. Število teh mora predstavljati vsaj 30% zaposlenih,- tip C, konzorcij kooperativ.Kooperative so lahko tudi mešane (tip A in tip B).

V 4. členu je Zakon 381/1991 prepisal pogoje, ki veljajo za zaposlene s posebnimi potrebami. Zakon je v 2. členu predvidel tudi prostovoljne člane (volonterje), ki pa jih mora biti manj kot redno zaposlenih, delajo pa brezplačno, s tem da za njih velja kolektivna pogodba na področju nesreč pri delu in poklicnih bolezni, tako kot za zaposlene. Izplačana so jim lahko nadomestila dejanskih in dokumentiranih stroškov, na podlagi pogojev, ki jih določijo vsi člani kooperative. Prostovoljni člani so upravičeni do enakega obsega usposabljanja kot zaposleni. Obstaja poseben kodeks etičnih načel za prostovoljne storitve (Carta del Volontariato), ki določa pravice in dolžnosti prostovoljcev.

Ugodnosti za socialne kooperative v primerjavi z ostalimi gospodarskimi družbami oziroma z običajnimi kooperativami so naslednje:

- njihove zakonite rezerve niso obdavčene;Do konca leta 2011 je za vse kooperative veljalo da lahko do 30% letnega neto dobička uporabljajo za zakonite rezerve, kar pomeni, da je do te vsote lahko odbitna postavka pri izračunu davka na dohodek družb IRES (Imposta sul Reddito delle Società). Taureditev je bila spremenjena z Zakonom 148/2011, ko je bil delež letnega neto dobička, ki se lahko uporabi za zakonite rezerve, znižan na 10%. (Visconti 2011, spletna stran diritto.it).

- njihov letni prispevek v t.i. Marconijev sklad ni obdavčen;V Italiji imajo socialna podjetja svoj vzajemni finančni mehanizem (Marconijev sklad), v katerega morajo vplačevati 3% svojih letnih dobičkov, namenjen pa je financiranju novih kooperativ.- znižana stopnja DDV na 4% ali 0% za njihove proizvode in storitve, o čemer lahko

odloči socialna kooperativa sama;- kooperative plačujejo nižji davek na dohodek podjetij, kot ostale družbe;

Socialne kooperative so načeloma zavezanec za plačilo državnega davka IRES v višini 33% in regionalnega davka na produktivne aktivnosti IRAP (Imposta regionale sulle attività produttive) v višini 4,25%. Glavna davčna ugodnost za vse proizvodne zadruge (ne le za socialne) je za IRES predpisana v členih 10 do 14 Predsedniškega dekreta 601 iz leta 1973, ki za proizvodne zadruge in njihove konzorcije omogoča oprostitev tega davka, če so povračila članom kooperative večja od 50% vseh stroškov kooperative (z izjemo tistih stroškov, ki se nanašajo na nakupe surovin). Če povračila članom znašajo od 25% do 50%, se IRES zmanjša na polovico (11. člen Predsedniškega dekreta 601/1973) (Visconti 2011, spletna stran diritto.it).V zvezi z IRAP velja Zakonodajni dekret 446/1997, ki omogoča pokrajinam, da uveljavijo nižje stopnje za vse neprofitne organizacije, ali samo za socialne kooperative ali samo za neprofitne organizacije, ki niso kooperative41.

- za zaposlene s posebnimi potrebami ni treba plačevati prispevkov;- kvotni sistem za zaposlovanje invalidov;

40 Ta kategorija v Italiji vključuje osebe s fizično ali mentalno prikrajšanostjo, osebe, ki soodvisne od alkohola ali mamil, osebe z razvojnimi motnjami in osebe, ki so imele težave z zakonom (zapornike).41 Prvo možnost so uresničile 4 pokrajine, drugo 6 pokrajin, tretjo 9 pokrajin, ena pokrajina pa ni uvedla nobene olajšave (Visconti 2011, spletna stran diritto.it).

25

Kvotni sistem zaposlovanja invalidov je bil uzakonjen z Zakonom 68/1999, ki obvezuje podjetja, da zaposlijo predpisano število invalidov. Če podjetja ne zapolnijo kvote,lahko vplačajo določeno vsoto v sklad, katerega sredstva se uporabljajo za izboljšanje in podporo pri vključevanju invalidov v delo. Iz tega sklada se financirajo tudi stroški podjetij za prilagajanje delovnih mest in delovnih sredstev, ki jih za delo potrebujejo invalidi. Podjetje, ki ne izpolnjuje kvote, lahko ponudi delo kooperativi tipa B in s tem nadomesti to kvoto (Benedik 2011:39,40).- davčne olajšave za zasebne investitorje v neprofitne organizacije, vključno z

socialnimi kooperativami;- davčne olajšave za tiste, ki kupujejo t.i. "solidarnostne obveznice", ki so izdane za

financiranje nepridobitnih dejavnosti;Socialne kooperative pridobivajo kapital skoraj v celoti iz zasebnih virov, to pomeni iz deležev njihovih članov in kasneje iz rezerv kooperative (iz dobičkov predhodnih obdobij).- ugodnosti pri javnem naročanju;Socialne kooperative imajo možnost sklepanja pogodb z javnim sektorjem za izvajanje storitev ali delu na področju integracije. Večino sredstev, ki jih socialne kooperative pridobijo od javnega sektorja, so pridobljena prek udeležbe v javnih razpisih, ali pa so jim dodeljena v skladu s obsegom storitev, ki jih zagotavljajo.- finančne spodbude za investicije;

Socialne kooperative B po Zakonu 448/98 lahko pridobijo finančne spodbude za investicije, če delujejo na področju kmetijstva, industrije, obrti ali nudenja storitev podjetjem (ne pa za socialne in zdravstvene storitve). Delež finančne pomoči je različen v posameznih delih država. Na severu znaša od 60% - 80% celotne investicije, na jugu pa tudi do 90% investicije (Benedik 2011:39,40).

- znižan davek na katastrski dohodek in dajatve v zvezi z dajatvami za hipoteke na nepremičnine;

Socialne kooperative imajo tudi znižan (za ¾) davek na promet z nepremičninami in takse na hipoteke ter določene druge ugodnosti v zvezi z nepremičninami (Social co-operatives in Italy, spletna stran Social Enterprise UK).

Nekatere inovativne socialne zadruge so se preusmerile tudi k preprečevanju nastajanja odpadkov in njihovi ponovni uporabi. To po mnenju nekaterih v določeni meri pomeni odmik od podjetniške k bolj prostovoljni dejavnosti (Osti 2012:88).

Socialna podjetja, ki niso kooperative, in tradicionalne neprofitne organizacije

Razvoj zadrug ni preprečil nastanka socialnih podjetij v drugih pravnih oblikah. Za celotno področje socialnih podjetij je bil leta 2005 sprejet Zakon o socialnih podjetjih (118/2005) in v letu 2006 zakonodajni dekret, ki sta predpisala med drugim, da mora osnovna dejavnost (v skupnem interesu brez motiva dobička) socialnih podjetij obsegati vsaj 70% vseh njihovih prihodkov, obseg prostovoljnega dela pa ne sme presegati 50%. Socialno podjetje je pravna oseba, ki zagotavlja socialne dobrine in storitve, ob delovanju za splošno korist in ne za dobiček. Sprejem navedenih pravnih aktov pomeni, da se je za socialna podjetja v Italiji uveljavila t.i. "nevtralnost pravnih oblik". Navedeni zakon ni razširil le možnost organizacijskih oblik socialnega podjetja, pač pa tudi področja delovanja teh podjetij (ne le na blagostanje - welfare), med drugim tudi na varovanje okolja (e točka prvega odstavka 2. člena) in zaposlovanje delavcev s posebnimi potrebami (a in b točka drugega odstavka 2. člena). Določil je nekatere zahteve, kot so nedelitev dobička, in omogočil sodelovanje relevantnih deležnikov pri upravljanju podjetja. Od združenj in fundacij, ki hočejo biti registrirane kot socialno podjetje, pa zahteva, da podajo dokaze o svoji podjetniški naravi. Socialna podjetja morajo poleg finančnih poročil letno pripraviti tudi t.i. socialna poročila (Borzaga, Galera 2012: 104-109).

26

Za tradicionalne neprofitne organizacije na področju socialnih storitev - ONLUS (Organizzazione non lucrativa di utilità sociale), ki so definirane za davčne namene v 10. členu Zakonodajnega dekreta 460/1997, je področje obdavčevanja urejeno v tem pravnem aktu in v drugih zakonih. Najbolj pomembna je določba, da lahko donatorji tem organizacijam ta sredstva uveljavljajo kot odbitno postavko pri svoji dohodnini -IRPEF (Imposta sul reddito delle persone fisiche), če so fizične osebe, oziroma kot odbitno postavko pri obračunu IRES za donatorje, ki so gospodarske družbe (Visconti, spletna stran diritto.it 2011).

V tem dekretu so urejene ugodnosti za te organizacije (znižana stopnja DDV, ugodnosti v zvezi z izdajo računov, glede obdavčevanja pridobljenih sredstev iz javnega sektorja, oprostitev dajatev v zvezi z koncesijami, oprostitev od davka na dediščine in darila, oprostitev plačevanja nekaterih taks in možnost, da se tako uredi tudi takse, ki veljajo za pokrajine, regije in občine), pa tudi oprostitev od davka nazabavne prireditve na podlagi Dekreta predsednika 504/1999, dovoljenje za izvajanje loterije, tombole in nekaterih drugih iger na srečo v lokalnem okolju in olajšave za izdajo t.i. "solidarnostnih obveznic" (titoli di solidarietà), ki so namenjeni financiranju ONLUS42. Na podlagi Zakonodajnega dekreta 507/1993 so tiste ONLUS, katerih cilj je promocija socialne integracije, oproščene tudi dajatev v zvezi z občinskim oglaševanjem. Zelo nizka je tudi dajatev za nekatere transakcije v zvezi z lastništvom nekaterih nepremičnin teh organizacij (168 evrov), za nekatere transakcije pa velja enaka ureditev kot za socialne kooperative - znižan (za ¾) davek na promet z nepremičninami in glede plačila taks za hipotekarne kredite (Visconti, spletna stran diritto.it 2011).

Posebne podbude za začetek delovanja t.i. "start up" podjetij s področja tehnologije in inovacij43

Za začetek delovanja podjetij s področja tehnologije in inovacij, vključno s socialnimi podjetji, je bila pred kratkem sprejeta posebna ureditev - Dekret 179/201244, kjer so v poglavju IX (členi 25-32) navedeni ukrepi za spodbudo "start up" podjetij. Dekret se nanaša na "start up" podjetja iz vseh sektorjev, vendar velja le za tista nova podjetja, katerih poslovanje je povezano z inovacijami in tehnologijo. Navedeni dekret pomeniprvo zakonodajno urejanje področja začetka delovanja podjetij v Italiji.

Dekret izhaja iz dejstva, da so "start up" podjetja pomembna za promocijo trajnostnega razvoja, tehnološkega napredka in zaposlovanja posebej še za mlade generacije. Ta podjetja prispevajo k razvoju nove poslovne kulture in ustvarjajo okolje, ki je bolj naklonjeno inovacijam, povečujejo socialno mobilnost, v Italijo pa naj bi pritegnila tudi nove investicije in nadarjene posameznike iz tujine.

Za upravičenost do podpornih ukrepov mora "start up" podjetje izpolnjevati večpogojev:

42 Davčno osnovo znižuje razlika med dejansko obrestno mero in referenčno obrestno mero, ki jo z dekretom določa pristojno ministrstvo.43 Italija je bila edina država, kjer smo našli posebej regulirane ukrepe tudi za začetek poslovanja socialnih podjetjij skladno s prvim vprašanjem iz naročila. Pri ostalih državah je odgovor na vprašanje o podporah socialnim podjetjem v različnih fazah njihovega delovanja vključen v opisu ostalih podpornih ukrepov. Vsebina je v celoti povzeta po gradivu Executive summary of the new Italian legislation on startups.44 Misure urgenti per l’innovazione e la crescita: agenda digitale e startup. Strokovno podlago za sprejetja tega akta je predstavljalo poročilo “Restart, Italia!”, ki ga je pripravila posebna delovna skupina, ki jo je imenoval minister za gospodarski razvoj. Delovno skupino je sestavljalo 12 članov, vključeni so bili podjetniki, predstavniki tveganega kapitala, akademiki, novinarji in javni uslužbenci. Poročilo je bilo javno objavljeno v septembru 2012.

27

- sedež podjetja ali območje njegovega obdavčenja mora biti v Italiji,- ustanovljeno ne sme biti dlje časa kot 48 mesecev,- njegov promet ne sme presegati 5 milijonov evrov,- neposredno mora biti v večinski lasti fizičnih oseb (vsaj 51%), kar velja tudi glede

glasovalnih pravic,- podjetje ne sme deliti dobička,- njegova osnovna dejavnost se mora nanašati na inovativne dobrine ali storitve z

visoko tehnološko vrednostjo (to pomeni izpolnjevanje enega od naslednih pogojev, bodisi da mora biti 30% njegovih stroškov namenjenih za raziskovanje in razvoj, ali da je vsaj tretjina sodelavcev z doktoratom ali kandidatov za doktorat,ali je izvajalo raziskave v zadnjih treh letih, ali je lastnikov licenc za patente,

- "start up" podjetja s socialnimi cilji morajo izpolnjevati vse pogoje kot druga "start up" podjetja.

Glede zaposlovanja je "start up" podjetjem omogočeno zaposlovanje osebja za določen čas, ki lahko traja od najmanj 6 do največ 36 mesecev. Po 36 mesecih je lahko pogodba največ še enkrat podaljšana, a ne za več kot za 12 mesecev (skupno trajanje pogodb za posameznika ne sme preseči 48 mesecev). Po preteku tega obdobja lahko zaposleni nadaljuje z delom izključno na podlagi pogodbe za nedoločen čas.

Predvidena je ustanovitev t.i. "poblaščenih inkubatorjev", ki bodo preverjali posebne zahteve glede izpolnjevanja pogojev za "start up" podjetija. Za ustanovitev jim ne bo treba plačati dajatve gospodarski zbornici kot to velja za večino podjetij. Tako za "pooblaščene inkubatorje" kot tudi "start up" podjetja bo možno nagrajevanje (tudi zunanjih) sodelavcev z delniškimi opcijami in lastniško udeležbo (delo za lastništvo). Davčni sistem za te instrumente bo ugoden in prilagojen običajnim potrebam teh podjetij. Za "start up" podjetja in "pooblaščene inkubatorje" je predviden tudi hiter (preprostejši in brez dajatev) dostop do sredstev državnega sklada, ki z jamstvi podpira dostop podjetij do bančnih kreditov (Fondo Centrale di Garanzia).

Dekret 179/2012 uvaja davčne olajšave za podjetja in zasebne investitorje v "start up"podjetja v letih 2013, 2014 in 2015. Te olajšave veljajo tako za neposredne investicije v "start up" podjetja, kot tudi za posredne investicije (investicije v podjetja, ki prevladujoče investirajo v "start up" podjetja). Davčne olajšave so večje, če se investicije nanašajo na "start up" podjetja, ki imajo socialne cilje, in na "start up" podjetja, ki delujejo na področju energetskega sektorja. Za "start up" podjetja bo uvedena tudi posebna možnost t.i. "množičnega financiranja" (crowd funding).45

Podrobnosti glede tega financiranja bo uredila CONSOB (La Commissione Nazionale per le Società e la Borsa), ki je regulator trga vrednostnih papirjev v Italiji.

Usmerjeno in prilagojeno podporo "start up" podjetjem za internacionalizacijo njihovega poslovanja bo zagotavljala Agencija za mednarodno promocijo italijanskih podjetij - ICE(Agenzia per la promozione all'estero e l'internazionalizzazione delle imprese italiane). Podpora bo vključevala pomoč pri pravnih, podjetniških in davčnih vprašanih, glede nepremičnin in kreditov. Podporni ukrepi vključujejo brezplačno udeležbo na mednarodnih sejmih in dogodkih kot tudi na mednarodnih aktivnostih, ki imajo za cilj srečanje "start up" podjetij s potencialnimi investitorji.

45 Crowd funding ali crowdfunding (tudi crowd financing, equity crowdfunding hyper funding) je način financiranja; pomeni kolektivna prizadevanja posameznikov, ki (običajno prek interneta) pridobivajo sredstva za podporo določenih projektov. Uporablja se za podporo širokega spektra aktivnosti kot so: odprava posledic nesreč, državljansko novinarstvo, podporo umetnikom s strani njihovih oboževalcev, politične kampanje, financiranje "start up" podjetij, financiranje produkcije filmov, razvoj brezplačne programske opreme, razvoj inovacij in znanstveno raziskovanje. Enak izraz se nanaša tudi na financiranje majhnih lastniških deležev podjetij s strani velikega števila malih investitorjev (Wikipedia, spletna enciklopedija).

28

Za "start up" podjetja je uveden tudi skrajšani postopek njihovega prenehanja (t.i. postopek hitrega padca). Cilj tega ukrepa je izogibanje temu, da se podjetnik več let ne bi mogel ukvarjati s svojo osnovno dejavnostjo zaradi postopkov likvidacije podjetja in mu omogoča, da lahko začne, kakor hitro je to mogoče, z novim poslovnim projektom.

Za začetek delovanja teh podjetij se predvideva tudi:- izvedba nacionalne kampanje, katere cilj bi bila promocija boljšega razumevanja in

zavedanja v splošni javnosti in posebej med mladimi - o vlogi inovacij in priložnostih, ki jih zagotavlja nova ureditev zakonodaje za "start up" podjetja ter

- uvedba redne evalvacije in nadzora politike prek zbiranja podatkov in ocene vpliva nove zakonodaje s podporo nacionalnega statističnega urada - ISTAT (L'Istituto nazionale di statistica).

Poleg določb dekreta se je vlada obvezala povečati sredstva, ki so namenjena tveganemu kapitalu (venture capital). V ta namen bo Cassa Depositi e Prestiti46

namenila dodatna sredstva italijanskemu investicijskemu skladu Fondo Italiano di Investimento.

2.3.2 Podatki o številu podjetij in številu zaposlenih (vprašanji 2. in 6)

V letu 2008 je v Italiji obstajalo 12.428 socialnih kooperativ, ki so zaposlovale približno 350.000 delavcev, 35.000 prostovoljcev in 4.500.000 uporabnikov. Njihovi prihodki so znašali 9 mld evrov, dodana vrednost 5,3 mld evrov, njihov kapital pa je znašal 7,2 mld evrov (Borzaga, Galera 2012: 104-109). Po novejših podatkih, ki veljajo za leto 2011,se je število socialnih kooperativ povečalo na 14.425, število zapolenih pa se je zmanjšalo na 309.785. (Primo rapporto sulla Cooperazione in Italia 2012:11) Za leto 2012 pa velja, da so vse kooperative (ni podatka koliko od tega socialne kooperative) ustvarile 36.000 novih delovnih mest (spletna stran CECOP).

Po podatkih inštituta IRIS (Istituti di Ricerca sull’Impresa Sociale) je v letu 2011 obstajalo 365 socialnih podjetij, ustanovljenih na podlagi zakona 118/2005, 404 podjetij, ki je imelo v svojem poslovnem imenu izraz "socialno podjetje" in 11.808 socialnih kooperativ, ki so bile ustanovljene na podlagi zakona 381/91. Socialna podjetja obsegajo 3% (zasebnega nekmetijskega) gospodarstva. Za leto 2010 je bilo ocenjeno, da je bilo v socialnih podjetjih zaposleno 383.000 delavcev. Največji delež zaposlenih je bil v storitvah (96%), zdravstvene in socialne storitve so obsegale 266.000 (69%) vseh zaposlenih.

Zaposlitvena dinamika v socialnem sektorju je med leti 2003 do 2010 izkazala povečanje za 70% (celotno gospodarstvo 10%), je pa velik del tega porasta nastal zaradi registracije teh podjetij v poslovnem imeniku. Zaposlenost je narasla predvsem v družbah z nad 50 zaposlenimi (96%) in na severozahodnem delu države. Značilno je, da 54,8% socialnih podjetij vključuje tudi prostovoljno delo. Ocenjuje se, da njihovo blago in storitve uporablja 5 mio uporabnikov (Venturi, Zandonai - IRIS 2012:7).

V študiji "Državno poročilo o ponovni uporabi" (Raporto nazionalle sul riutilizzo), ki ga je v sodelovanju z Ministrstvom za okolje pripravil center za ekonomske raziskave organizacije Occhio del Riciclone, je navedeno, da na nacionalni ravni (Rapporto 2012:18) ne obstajajo kvantitativni podatki o ponovni uporabi. Po ocenah znanstvenega odbora mreže O.N.U. (Rete Nazionale Operatori dell’Usato) je v sektorjurabljenih predmetov v Italiji (settore dell’usato italiano) zaposleno najmanj 50.000 delavcev (operatori) in 80.000 uslužbencev (persone impiegate). Po podatkih

46 Cassa Depositi e Prestiti (CDP) je delniška družba, pod kontrolo javnega sektorja.

29

gospodarske zbornice v Milanu je bilo v letu 2011 registriranih 3405 podjetij v sektorju rabljenih predmetov v Italiji (Rapporto 2012:20).

Od leta 2004 organizacija Occhio del Riciclone spremlja podatke s področja ponovneuporabe na vzorcu 22 zbirnih centrov iz 21 občin v srednji in severni Italiji. Ocenjujejo, da se ponovno uporabi vsaj 3% odpadkov, izraženo v teži (ne v vrednosti) odpadkov.

Član mreže RREUSO iz Italije je "Združenje Orius" (Associazione Orius), ki je bilo ustanovljeno leta 2011, njegove članice pa so agencije za poklicno usposabljanje in socialne kooperative. Orius zagotavlja storitve za razvojne projekte ter združuje socialno integracijo z okoljsko trajnostjo komponento. Združenje je vključeno tudi v mednarodne in lokalne projekte na področju zmanjševanja odpadkov (ponovna uporaba, popravila in recikliranje). V okviru članic združenja (5 članic, nekatere so tudi krovne organizacije) je zaposlenih 1000 oseb (Spletna stran združenja Associazione Orius).

Za Italijo nismo našli uradnih statističnih podatkov o številu zaposlenih na področju socialnih podjetij s področja varstva okolja. Iz obstoječih virov smo lahko ugotovili zgolj naslednje:- leta 2008 je obstajalo 230 socialnih zadrug na področju ravnanja z odpadki in

vodami (Osti 2012:87).- v primerjalni študiji (Uvajanje socialnega podjetništva v Sloveniji) je navedeno, da je

v Italiji 2.498 socialnih podjetij, ki se ukvarjajo z zaščito okolja47,- največja mreža na področju rabljenih predmetov v Italiji je Rete O.N.U., ki vključuje

17 organizacij z 10.000 zaposlenih na področju rabljenih predmetov (lavoratori dell’usato) (Rapporto 2012: 21).

2.3.3 Zagotavljenje pogojev za delovanje centrov ponovne uporabe (centri del riuso)(vprašanji 3 in 4)

Področje ponovne uporabe (riutilizzo) je na državni ravni urejeno v Zakonu o okolju (Decreto Legislativo, 152 Norme in materia ambientale) iz leta 2006, ki je bil dopolnjen leta 2010. V 183. členu zakona je podana definicija "ponovne uporabe" in "priprave na ponovno uporabo". V 180 bis členu tega zakona (iz leta 2010) je določeno, da javna uprava pri izvajanju svoje pristojnosti spodbuja ponovno uporabo proizvodov in ponovno uporabo odpadkov. Podpore lahko obsegajo48:- uporabo ekonomskih instrumentov,- logistične ukrepe, kot so ustanovitev in podpora centrov in mrež, ki so namenjene

popravilom/ponovni uporabi,- sprejemom postopkov za javna naročila z ustreznimi kriteriji,- definiranjem kvantitativnih ciljev,- ukrepi izobraževanja,- promocijo programov.

Iz pregledanih gradiv je možno sklepati, da je samo področje delovanja centrov ponovne uporabe v Italiji večinoma v pristojnosti (naj)nižjih teritorialnih enot. Tako npr. za pokrajino Abruzzo49 obstajajo smernice za ustanavljanje centrov ponovne uporabe50

prav tako za njeno severno sosedo pokrajino Marche51.

47 V študiji ni navedeno leto, za katero velja navedeni podatek. Iz letnice nastanka študije (2004) izhaja, da je najbolj verjetno, da za leto 2003 ali 2002.48 Iz različnih virov ("Raporto nazionalle sul riutilizzo", gradivo mreže O.N.U., Carissimi) izhaja, da izvedbeni ukrepi, na podlagi tega člena (zadnja informacija je iz julija 2012) na državni ravni (še) niso bili pripravljeni. V teh virih avtorji omenjajo tudi kontradiktornost obstoječih okoljskih predpisov, ki zavira razvoj dejavnosti ponovne uporabe.49 Ta pokrajina je ob Jadranski obali v srednji Italiji.

30

Praktični primer delovanja centra ponovne uporabe

V pokrajini Marche (občina Serra de’ Conti) od leta 2008 deluje center ponovne uporabe, ki je namenjen štirim občinam, ki ga tudi upravljajo. Pravna podlaga za njegovo delo je akt lokalne skupnosti 67 z dne 26. 5. 2008, ki določa, da je umik predmetov za ponovno uporabo brezplačen in brez omejitev (v normalnih količinah). V centru ponovne uporabe pregledajo večino predmetov za namene ponovne uporabe, ponovno pa je uporabljenih 2% odpadkov (36,4 tone v letu 2010 in 23,3 tone v prvem polletju leta 2011). Delež ponovne uporabe se stalno povečuje in pričakujejo povečanje do 5% vseh odpadkov. V skupinah blaga prevladuje s približno 50% pohištvo, 20% je opreme in 30% ostalega blaga. Električnih naprav je le malo ponovno uporabljenih (ker zanje ni garancije), center ponovne uporabe pa ne zbira oblačil. Ocenjujejo, da je bilo neposredno (samo zaradi manjše količine odpadkov) prihranjenih okoli 7.000 evrov letno (navajajo, da povprečni stroški za tono odpadkov znašajo 180 evrov). Ta center ponovne uporabe strankam ne zaračunava ponovno uporabljenih predmetov, prav tako pa jim zanje ni treba voditi posebnih računovodskih dokumentov, z izjemo podatkov o teži, ki se uporabljajo za statistične namene. Za ustanovitev centra ponovne uporabe je bilo porabljenih 500.000 evrov, od tega 80.000 evrov za stavbo, v kateri je center ponovne uporabe in pripadajoče poslovne prostore. V centru ponovne uporabe delajozaposleni iz zbirnega centra (zadolženega za odpadke), kar statistično pomeni nekaj več kot enega zaposlenega in tudi prostovoljci (upokojenci in drugi) Ta center ponovne uporabe je zaradi prostovoljnega dela naveden tudi kot primer dobre prakse v okviru evropskega projekta Pre-waste (Reuse Center L’Alligatore in Italy, Pre-waste Factsheet 38).

Vir: Pre-waste (Reuse Center L’Alligatore in Italy, Pre-waste Factsheet 38).

2.3.4 Zeleno javno naročanje (vprašanje 5)

Zeleno blago in storitve so bile v italijansko zakonodajo uvedene z Ministrskim dekretom 203/03 leta 2003, ki je določil, da mora javni sektor kupiti vsaj 30% celotnega

50 Linee guida per la realizzazione dei Centri del Riuso.51 Deliberazione Giunta Regionale 13 dicembre 2010 n. 1793 Prime linee di indirizzo regionali concernenti i Centri del riuso.

31

blaga iz recikliranega materila, in s kasnejšimi izvedbenimi akti (Drack:25). Javno naročanje v Italiji urejata Zakon o naročilih (Decreto Legislativo 163/2006) in Dekret predsednika republike 207/2010. Zakon se nanaša na državni nivo, na dežele in nižje teritorialne enote kot tudi na vse institucije javnega prava. (The International Comparative legal Guide to Public Procurement). V zakonu je prepisano, da je okoljski kriterij eden od možnih kriterijev pri izbiri ponudnika. Ekonomski vidiki so po tem zakoni lahko podrejeni okoljskim zaradi varovanja okolja, zdravja in trajnostnega razvoja (2. odstavek 2. člena Zakona o naročilih).

Nacionalna strategija za zelena javna naročila (National Action Plan for GPP), ki je bila sprejeta leta 2008, je določila enajst prioritetnih skupin proizvodov in storitev: pohištvo, gradnje, upravljanje z odpadki, storitve, ki so značilne za mestna in podeželska okolja,energetske storitve, elektronika, tekstil, pisarniški material, gostinske storitve, storitve upravljanje zgradb in promet. Okoljske kriterije mora izpolnjevati 30% blaga (Drack:26),za najmanj 30% do 40 % pa se bo zmanjšala poraba električne energije. Kriteriji zelenega naročanja za dve skupini proizvodov in storitev so bili sprejeti z dekretoma ministrstva za okolje v letu 2009, za ostala prioritetna področja skupini proizvodov in storitev pa v letu 2011 (spletna stran Evropske komisije).

Ekološke kriterije se uvaja tudi v javno naročanje na nivoju pokrajin. Tako je npr. pokrajina Emilia-Romagna (severna Italija) v pokrajinskem zakonu 28/2009 predpisala, da morajo vse občine, ki imajo več kot 5000 prebivalcev, izdelati strategijo zelenega javnega naročanja (Drack:26).

2.4. Nemčija

Socialno podjetništvo je v Nemčiji (po mnenju raziskovalcev Schwab Foundation52 in drugih53) manj razvito (kot npr. v VB, ZDA). Deloma to izhaja iz dejstva, da mnoge aktivnosti, ki se ne smatrajo za dovolj donosne za socialne podjetnike, dobro opravlja državno socialno skrbstvo in cerkvene organizacije.54 Zakona o socialnem podjetništvu nemška zakonodaja nima.

Socialno podjetje je organizacija, ki skrbi tako za korist posameznika kot tudi korist za skupnosti. Socialno podjetje lahko deluje v katerikoli pravno-organizacijski obliki, kot je npr. partnerstvo, družba, fundacija (Stiftung), registrirano združenje/društvo (eingetragener Verein). Skupno za vse oblike je, da je delitev dobička omejena. Pomembno je, da organizacija deluje v splošno korist (Gemeinnützigkeit), kar je osnovni status, ki omogoča razne davčne olajšave. Ta status je možen za zgoraj omenjene oblike, razen partnerstva. Zato je partnerstvo kot organizacijska oblika za socialna podjetja manj zaželena in pogosta oblika. Omejitev registriranih združenj pa je, da ne smejo opravljati komercialnih dejavnosti. Registrirana združenja so sicer najbolj pogosta oblika delovanja v splošno korist. Fundacija je sicer primerna oblika za dobrodelne aktivnosti, vendar je zelo omejena organizacijska oblika v mnogih pogledih, predvsem se ne sme ukvarjati z komercialno dejavnostjo in je zaradi tega manj primerna organizacijska oblika za socialno podjetje. Pogosta je oblika družbe z omejeno odgovornostjo

52 Več o tem: Legal, regulatory and tax barriers: a comparative study: Recommendations for governments, policymakers and social entrepreneurs in Brazil, Germany, India, Poland, The United Kingdom and the United States.53 Citat: "the label "social enterprise" is quite unknown in Germany" EMES, Work Integration Social Enterprises in Germany".54 Poznano je, da se cerkev v Nemčiji ne financira iz prostovoljnih prispevkov, temveč iz davka. Iz tega izhaja javno mnenje, da so ta sredstva zadostna za vzdrževanje socialno odgovorne družbe in je tudi manj podjetniških pobud, ki bi se ukvarjala z socialnimi projekti.

32

(Gesellschaft mit beschränkter Haftung, GmbH). V zadnjih 20 letih se je uveljavila nova oblika, t.i. splošno-koristno podjetje (Gemeinnützige GmbH, gGmbH). V to obliko so se reorganizirala mnoga združenja oz. društva, ki so se srečala s porastom komercialnih aktivnosti (s katerimi se sicer ne smejo ukvarjati). Danes je v Nemčiji približno 4 000 Gemeinnützige GmbH.55

Socialno podjetje je torej lahko deluje v katerikoli pravno-organizacijski obliki, vendar to ne pomeni, da bo podjetje imelo drugačen davčni režim, kot mu pripada glede na organizacijsko obliko in je posledično zavezano k plačevanju davka na dobiček, davka na promet (Gewerbesteuer) 56 in davka na dodano vrednost. Znatne davčne olajšave pa omogoča status poslovanja v splošno korist(Gemeinnützigkeit). Za pridobitev tega statusa mora organizacija delovati izključno scilji, ki so v javnem interesu oz. so v splošno korist. Prihodki iz dejavnosti se lahko porabijo samo za splošnokoristne dejavnosti, delitev dobička ni dopustna, dobiček se mora vložiti nazaj v podjetje. Komercialno poslovanje je dopustno, vendar morajo biti splošnokoristne aktivnosti glavna dejavnost.

Ta status (status poslovanja v splošno korist, Gemeinnützigkeit) je zelo zaželen za socialna podjetja zaradi znatnih davčnih ugodnosti, ki jih omogoča. Omogoča popolno oprostitev davka na dobiček in davka na promet in znižanje davka na dodano vrednost. Olajšave se nanašajo le na dobrodelni del poslovanja, razen če je delež komercialnih dejavnosti majhen (trenutno je meja pri 30 000 Evrov prihodkov), potem veljajo davčne olajšave za celotno poslovanje. Donacije se seveda v celoti odštevajo od davčne osnove donatorja. Status prinaša tudi nekatere olajšave na področju davka na nepremičnine in dediščine.Podpora, ki je na voljo socialnim podjetjem, so sredstva je v obliki subvencij (lokalni viri, sredstva Zveznega urada za zaposlovanje, sredstva Evropskega socialnega sklada), socialna podjetja pa se financirajo tudi s prihodki iz lastnega poslovanja in drugimi viri (sponzorstva, drugi viri).

Socialna podjetja na področju okolja so zelo pogosto socialna podjetja za integracijo nezaposlenih ali t.i. WISE (Work Integration Social Enterprises). To so po definiciji EMES57 organizacije, ki se ukvarjajo z delovno integracijo delovne sile, ki niso invalidi (so pa težje zaposljivi).Osnovni cilj socialnega podjetja je namreč da prinaša korist tako za posameznika (npr. vključitev v trg delovne sile) kot tudi korist za skupnost (npr. dejavnosti na področju okolja). V okviru tega segmenta delujejo naslednje oblike socialnih podjetij:58

- Socialna podjetja v organizaciji lokalnih skupnosti;Gre za podjetja, katerih osnovni cilj je zaposlovanje prejemnikov socialne pomoči, pravna osnova je Zakon o socialni pomoči (Bundessozialhilfegesetz), predvsem se ukvarjajo z dolgoročno nezaposlenostjo na lokalni ravni. Najpogostejša organizacijska oblika je splošno-koristno podjetje (Gemeinnützige Gesellschaft mit beschränkter Haftungg, gGmbh) in registrirano društvo/združenje (eingetragener

55 Podatek iz spletne strani http://www.kanzleiweber.com/gemeinnuetzigegmbh.html .

56 Vsa podjetja v Nemčiji, ki se ukvarjajo s komercialno (profitno) dejavnostjo morajo plačati davek na promet. Višino določijo lokalni organi. Trenutno je med 7% in 17%.57 Več o EMES: EMES European Research Network, http://www.emes.net/index.php?id=258 Vir: National profiles of work integration social enterprises: Germany, http://www.emes.net/index.php?id=49 .

33

Verein, e.V.).Takih podjetij je v Nemčiji mnogo, vendar podatkov o njihovem številu ni.59

Podpora in financiranje je v obliki subvencij (lokalni viri, sredstva Zveznega urada za zaposlovanje, sredstva Evropskega socialnega sklada), tudi prihodki iz lastnega poslovanja (ocenjeni lastni viri so od 0% do 20%) in drugi viri (sponzorstva, drugo).- Socialna podjetja v okviru socialnih organizacij;Cilj teh podjetij je zmanjševanje revščine in socialne izključenosti. V Nemčiji je 6 velikih organizacij (Caritas, Diakonie, Deutscher Paritätischer Wohlfahrtsverband, AWO, DRK, Jewish Welfare Association). Najpogostejaša organizacijska oblika jesplošno-koristno podjetje (Gemeinnützige Gesellschaft mit beschränkter Haftungg, gGmbh) in registrirano društvo/združenje (eingetragener Verein, e.V.). V tej obliki delujejo številne oblike ponovne uporabe (second-hand trgovine, zbirni centri idr.). Uradnih podatkov o številu teh organizacij ni.60. Po oceni naj bi samo v okviru Karitas-a leta 1999 delovalo od 400-500 socialnih podjetij, druge organizacije pa naj bi jih imele še veliko več. Podpora in financiranje teh podjetij so subvencije in finančne podpore, tudi lastno poslovanje in drugi viri (sponzorstva, drugo). Primer takega podjetja je Weißer Rabe, ki je eno od največjih podjetij za integracijo in zaposlovanje težje zaposljivih na Bavarskem. Deluje v okviru Karitasa (Caritasverband der Erzdiözese München und Freising e. V.)61 . Ustanovljeno je bilo leta 1988 in danes zaposluje 400 ljudi na 11 projektih. Že od leta 1990 deluje tudi podjetje za recikliranje, predvsem elektronske opreme.- Socialna podjetja, ki jih organizirajo lokalne iniciative;V Nemčiji obstaja dolgoletna tradicija ustanavljanja lokalnih iniciativ. Le-te se ukvarjajo z vsemi zgoraj omenjenimi cilji, poleg tega pa še z določenimi storitvami, ki so lokalnega pomena. Običajno so to združenja oz. društva (eingetragener Verein, e.V.) Odvisni so predvsem od javnih sredstev, imajo lahko tudi lastne prihodke, vendar v omejenem obsegu. Tudi o številu teh organizacij ni uradnih podatkov.- Socialna podjetja (Sozialbetriebe) s "padajočimi subvencijami".62

To je posebna oblika podjetij, za katere je značilen dolgoročni cilj preobrazbe iz netržnih socialnih podjetij v tržna podjetja. Organizacijsko so to lahko socialna podjetja v obliki GmbH ali kooperative (kooperative ne dobijo subvencij direktno, dobijo jih zaposleni). Za te organizacije je značilno, da v začetni fazi poslovanja dobivajo javna sredstva, ki pa se zmanjšujejo in postopno se poslovanje financira izključno iz lastne dejavnosti. Podatkov o številu socialnih podjetij ni, ocenjeno je, da jih ni veliko. Kooperativ pa je večje število in sicer ocenjeno od 6 000 do 7 000.

Centri ponovne uporabeSamega podatka o številu centrov ponovne uporabe v Nemčiji ni bilo možno pridobiti, saj so organizirani v številnih organizacijskih oblikah. Število posameznih oblik smo omenili pri njihovem opisu, kjer je bilo možno, ker tudi na tem področju pravih podatkov ni na voljo.63

59 Citat: "No data are available as to the number of municipality owned social enterprises, theirnumber of employees and their turnover", Vir: National profiles of work integration social enterprises : Germany, http://www.emes.net/index.php?id=49 .60 Vir: National profiles of work integration social enterprises: Germany, http://www.emes.net/index.php?id=49 .61 Več o tem: http://www.weisser-rabe.de/ .62 V originalu: social enterprises with declininig subsidies.63 Na BAG Arbeit in na CERREC kot krovni organizacijo smo naslovili vprašanja za nalogo, vendar do roka zaključka še nismo prejeli odgovorov.

34

Tako kot drugod v razvitih evropskih državah je podpora centrom ponovne uporabe tudi v Nemčiji največ v obliki sredstev za zaposlovanje težje zaposljivih ljudi in sicer iz evropskih ter iz regionalnih virov. Za uspešnost poslovanja centrov ponovne uporabe so stroški za zaposlene največji del stroškov.Na primeru socialnega podjetja Arbeitskreis Recycling e.V. / RecyclingBörse Herford so razvidni naslednji načini financiranja delovanja: lastna dejavnost, sredstva Evropskega socialnega sklada, sredstva zaposlitvenega centra, sredstva pomoči mladim, zvezni in deželni programi, občinska sredstva, sredstva sponzorjev, sredstva socialnega skrbstva. Več o tem na spletni strani: www.recyclingboerse.org.

V Nemčiji lahko je na področju socialnih podjetij s področja okolja in ponovne uporabe zasledimo mnogo primerov dobre prakse. Vodilni na tem področju so:

- Program CERREC (Central Europe Repair & Re-use Centres and Networks) je program, financiran s strani EU in sofinanciran s strani Evropskega regionalnega razvojnega sklada, ki se je pričel v letu 2011 in se bo zaključil v letu 2014. Projekt vzpodbuja koncept ponovne uporabe. V okviru CERREC poteka projekt64, ki bo na podlagi izkušenj, to je nacionalnih okvirov za razvoj centrov ponovne uporabe ter zbirke dobrih primerov iz prakse, razvil modelni koncept centra ponovne uporabe.

- BAG Arbeit e.V. (Bundesarbeitsgemeinschaft Arbeit e.V. )65 Je partner CERREC –“Central Europe Repair & Re-use Centres and Networks"66 in soustanovitelj Reuse Network. Ima 400 članskih organizacij, med katerimi je več kot 60 podjetij, ki se ukvarjajo s ponovno uporabo in recikliranjem predvsem elektronske opreme, oblačil, pohištva in izdelkov za gospodinjstva.

- Arbeitskreis Recycling e.V.67

Je neodvisno društvo s statusom delovanja v splošno korist (Gemeinnütziger Verein). Z ponovno uporabo in prodajo še uporabnih predmetov se ukvarja že od leta 1984, ko je bila odprta prva second-hand trgovina. Cilj je vzpodbujanje ponovne uporabe in ponudba uporabnih predmetov ljudem z nizkimi prihodki ter ustvarjanje delovnih mest. Njihov moto je “Aus Alt mach´ ... Arbeit!“ (Iz starega naredi...delo!). Do danes so našli stalno zaposlitev 50 nezaposlenim iz skupine težje zaposljivih ljudi ter zaposlili 100 ljudi v svojem programu usposabljanja. Danes ima RecyclingBörse več trgovin in skladišč in tudi internetno prodajo.68

- Projekt RECOM

64 Več o tem:http://cerrec.eu/project-info/workplan/ .65 BAG Arbeit, spletna stran http://www.bagarbeit.de .66 CERREC, spletna stran http://cerrec.eu/ .67 Več o tem.http://www.recyclingboerse.org/wer-wir-sind/arbeitskreis-recycling-ev/ .68 Več o tem.shop.recyclingboerse.org.

35

BAG Arbeit je nadregionalni koordinator projekta RECOM, ki ga izvaja skupaj z Arbeitskreis Recycling e.V. RECOM (Recovery Ecological Management –Wiederverwendung und Ressourcenschonung im regionalen Netzwerk) pomeni razvoj ponovne uporabe in obnove predmetov v regionalnih povezovalnih mrežah. Cilj projekta je ustvariti več modelov učinkovitega delovanja sistema za družbeno odgovornost podjetij. Pri tem gre za nadgradnjo in razvoj obstoječih povezav med socialnimi podjetji in drugimi podjetji, ki se ukvarjajo z odpadki ali recikliranjem (terlokalnimi ter vladnimi institucijami in drugimi organizacijami). Projekt podpirata Zvezno ministrstvo za delo in socialne zadeve ter Evropski socialni sklad, trajal pa bo do decembra leta 2014. Več o projektu RECOM je na voljo na spletni strani http://www.recyclingboerse.org/recom/ueber-recom/.

Zeleno javno naročanje Nemčija je glede zelenega javnega naročanja sodi med bolj "napredne" države,69

vendar pa zaradi svoje federalne organiziranosti (tudi javnega naročanja) nima državnega akcijskega plana za zeleno naročanje, kot ga imajo ali razvijajo druge EU države.70 Pristopi k zelenemu javnemu naročanju so razviti na regionalnih in lokalnih nivojih (vključno z akcijskimi načrti).Iz Ministrstva za gospodarstvo in tehnologijo, oddelka za javno naročanje smo prejeli odgovor, da je ureditev javnega naročanja zelo različna glede na zvezni, deželni ali lokalni nivo, ter da zeleno naročanje v povezavi z centri ponovne uporabe nima posebne ureditve71. Vprašanje smo naslovili tudi na Öko-Institut e.V., ki se ukvarja s svetovanjem in izvajanjem poučevanja o zelenem javnem naročanju, kjer je iz odgovora možno povzeti, da je s pravnega vidika izključno stvar samega razpisa, kako definira predmet razpisa (torej ali vključi v razpis rabljeno ali novo opremo).72

Nemčija je tudi ena od držav, v katerih se pri javnem naročanju vse bolj upoštevajo kriteriji SRPP (socially responsible public procurement), kar ima lahko poseben pomen za socialna podjetja na področju okolja, ki se ukvarjajo tudi z zaposlovanjem, integracijo in drugimi socialnimi vidiki. V Nemčiji se pripravljajo pravne podlage za SRPP, vendar gre v večini primerov za posebne primere, največ za vključevanje invalidov in spoštovanje delovnih pravic (v skladu z ILO konvencijami).

III. ZAKLJUČEK

V Avstriji sta socialno podjetništvo in socialno podjetje različna pojma. Centri ponovne uporabe delujejo kot oblika socialnega podjetja, za katero je splošno sprejeta razlaga, da je to neprofitna organizacija, katere osnovna dejavnost je opravljanje storitev, s katerimi zagotavlja tudi integracijo težje zaposljivih ljudi.V Avstriji ni zakonske regulative, ki bi ustrezala prav potrebam socialnega podjetništva (Avstrija nima zakona o socialnem podjetništvu kot ga ima Slovenija). Različni tipi organizacij, kot so združenja, kooperative, fundacije in podjetja so regulirane vsaka s svojim zakonom. Novejša oblika je t.i. splošno-koristno podjetje (Gemeinnutzige GmbH (gGmbH).

69 Ugotovitev raziskave Strategic Use of Public Procurement in Europe, Final Report to the European Commission.70 Enako kot 15.71 Odgovor: Dr. Ute von Oertzen Becker, Bundesministerium für Wirtschaft und Technologie, Referat IB6, "öffentliche Aufträge, Vergabeprüfstelle, Immobilienwirtschaft", Berlin.72 Odgovor: Ass. iur. Andreas Hermann, LL.M., Bereich Umweltrecht & Governance, Senior Scientist / Environmental Law & Governance Division, Öko-Institut e.V., Institut für angewandte Ökologie, Darmstadt - Freiburg - Berlin.

36

Vsaka organizacijska oblika lahko dobi status neprofitne organizacije (razen partnerstva) in s tem dobi možnost davčnih olajšav. Javna sredstva so na voljo predvsem za socialna podjetja, ki se ukvarjajo z zaposlovanjem in integracijo težje zaposljivih, in sicer v obliki subvencij. Socialna podjetja prejemajo subvencije iz EU ter deželnih in lokalnih virov. Zagotavljanje javne infrastrukture za socialna podjetja na lokalnih ravneh je možno v mnogih oblikah. Najbolj pogosta oblika je zagotavljanje poceni objektov ali drugačne podpore za delovanje, vendar to ni splošno pravilo, odvisno je od vključenosti in udeležbe lokalnih skupnosti v posameznem primeru. Trenutno je veliko javne podpore namenjeno vzpostavljanju sodelovanja med občinskimi javnimi službami za ravnanje z odpadki in socialnimi podjetji na deželni ravni, pri čemer je podpora v obliki sredstev namenjena za povezovalne aktivnosti.

Na področju pospeševanja ponovne uporabe in zaposlovanja na okoljevarstvenem področju ima vodilno vlogo v Avstriji organizacija RepaNet, Verein zur Förderung der Ressourcenschonung und der Beschäftigung im Umweltbereich, ki je tudi aktivni član mednarodne organizacije RREUSE. V organizaciji RepaNet je 396 zaposlenih in aktivno deluje 11 članskih organizacij. Začetek dejavnosti je bil leta 1998, ko je bil ustanovljen prvi center, ki se je ukvarjal s popravilom in prodajo ponovno uporabnih predmetov in je pri tem združeval socialni, okoljevarstveni in poslovni koncept.

Po neuradni oceni RepaNet-a je v socialnih podjetjih na področju okolja v Avstriji zaposleno približno od 500 do 1000 zaposlenih. Centrov ponovne uporabe je približno 50, vendar so le-ti zelo različni. Število je težko natančno navesti, ker ni jasne meje med centri za ponovno uporabo rabljene opreme in drugimi oblikami aktivnosti za ponovno uporabo.

Pri javnem naročanju se lahko v razpisu poleg ekonomskih kriterijev postavi tudi socialne in okoljske kriterije. Za re-use centre v Avstriji ni posebne regulative. Interpretacija EU direktive in domače zakonodaje je, da v kolikor se ne zahteva drugače, se v javnih naročilih zahteva nova oprema. Možno je pripraviti poseben razpis za rabljeno opremo ali dopustiti konkurenco med novo in rabljeno opremo. Po drugi strani pa lahko ponudniki vedno ponudijo novo opremo tudi v razpisih, kjer se zahteva rabljena oprema.

Na Finskem obstajajo posebni podporni ukrepi (subvencioniranje plač, nadomestila v okviru politike zaposlovanja, subvencioniranje delovnih pogojev in subvencije za poslovni razvoj) le za tisto skupino socialnih podjetij, ki zaposljujejo ljudi, ki bi imeli težave na trgu dela (prikrajšane osebe, težje zaposljive osebe, dolgoročnonezaposleni). V okviru teh ukrepov se nekateri nanašajo tudi za začetek delovanja socialnih podjetij.Zakon o odpadkih v okviru spodbujanja ponovne uporabe določa obveznosti proizvajalca glede ponovne uporabe odpadkov, predvsem obveznost dajanja ustreznih informacij uporabnikom in tudi drugim subjektom s področja ravnanja z odpadki (vključno s centri ponovne uporabe), pa tudi glede sestavnih delov proizvodov in možnosti njihove ponovne uporabe. Po nekaterih ocenah pa naj bi bilo vseh zaposlenih v socialnih podjetjih, ki imajo skupnostne/družbene cilje 13.000. Mreža NetSer, ki je finska članica mreže RREUSE, ima 12 aktivnih članic in 400 zaposlenih. Zeleno javno naročanje obsega več kot 20 skupin proizvodov, cilji pa so postavljeni zelo ambiciozno (100% zelenih javnih naročil do leta 2015).

V Italiji velja načelo "nevtralnosti pravnih oblik" socialnih podjetij, najbolj pogoste oblika socialnega podjetja pa so socialne kooperative, za katere veljajo predvsem naslednjipodporni ukrepi: njihove rezerve niso obdavčene, nižja ali ničelna stopnja DDV, nižji državni in regionalni davek na dobiček, ugodnosti pri zaposlovanju ljudi s posebnimi

37

potrebami, davčne olajšave za investitorje, sodelovanje v javnih razpisih, finančne spodbude za investicije, znižan davek na katasterski dohodek in dajatve pri hipotekarnih kreditih in nižji davek na promet nepremičnin. Zaposlovanju ljudi s posebnimi potrebami je namenjen poseben - tip B socialne kooperative, kjer mora biti njihov delež med zaposlenimi vsaj 30%. Posebni podporni ukrepi za vsa inovativna tehnološka podjetja (tudi socialna) na začetku poslovanja - "start up" podjetja so namenjeni predvsem mladim in vključujejo tudi prožne oblike začasnega dela in lažje postopke stečaja.Zakon o okolju določa podporne ukrepe na področju ponovne uporabe (uporabo ekonomskih instrumentov, logistične ukrepe, kot so ustanovitev in podpora centrov in mrež, ki so namenjene popravilom in ponovni uporabi, sprejem postopkov za javna naročila z ustreznimi kriteriji, definiranje kvantitativnih ciljev, ukrepe izobraževanja in promocijo programov), ki pa še niso bili izvedeni v podzakonskih aktih. V "sektorju rabljenih predmetov" se ocenjuje, da je 130.000 zaposlenih in registrirano3405 podjetij. Mreža Orius, ki je italijanska članica mreže RREUSE, ima 5 aktivnih članic, od katerih so nekatere krovne organizacije in 1000 zaposlenih.Zeleno javno naročanje obsega 11 prioritetnih skupin proizvodov, okoljske kriterije pa mora izpolnjevati vsaj 30% proizvodov.

V Nemčiji ni zakona o socialnem podjetništvu, kot ga ima Slovenija. Močno pa je razvit segment socialnih podjetij, ki delujejo v mnogih organizacijskih oblikah in v skladu z zakoni, ki te oblike opredeljujejo. Ne glede na pravno-organizacijsko obliko je za socialno podjetje pomemben status delovanja v splošno korist (Gemeinnützigkeit), ki omogoča znatne davčne olajšave. Podpora, ki je na voljo socialnim podjetjem, so sredstva v obliki subvencij (lokalni viri, sredstva Zveznega urada za zaposlovanje, sredstva Evropskega socialnega sklada), financirajo pa se tudi s prihodki iz lastnega poslovanja in drugimi viri (sponzorstva, drugo). Javna sredstva so na voljo predvsem za socialna podjetja, ki zaposlujejo težje zaposlijive ljudi. Socialna podjetja na področju okolja so zelo pogosto tudi socialna podjetja za integracijo te skupine nezaposlenih. Socialna podjetja so lahko organizirana s strani lokalnih skupnosti, velikih socialnih organizacij (Karitas), dolgoletno tradicijo imajo lokalne iniciative v obliki društev, obstaja pa še posebna oblika socialnih podjetij, za katere je značilen dolgoročni cilj preobrazbe iz netržnih socialnih podjetij v tržna podjetja, za kar prejemajo ob začetku poslovanja subvencije, ki se tekom poslovanja zmanjšujejo in postopoma podjetje preide na financiranje izključno iz lastne dejavnosti. Nemška članica RReuse je BAG Arbeit e.V, ki ima 400 članskih organizacij, med katerimi je več kot 60 podjetij, ki se ukvarjajo s ponovno uporabo in recikliranjem predvsem elektronske opreme, oblačil, pohištva in izdelkov za gospodinjstva. BAG Arbeit je koordinator projekta RECOM, katerega cilj je razviti koncept ponovne uporabe in predelave predmetov v regionalnih povezovalnih mrežah.

Nemčija glede zelenega javnega naročanja sodi med naprednejše države, vendar pa zaradi svoje federalne organiziranosti nima državnega akcijskega plana za zeleno naročanje, kot ga imajo ali razvijajo druge EU države. Pristopi k zelenemu javnemu naročanju so razviti na regionalnih in lokalnih nivojih. Za zeleno naročanje v povezavi scentri ponovne uporabe ni posebne ureditve.

Pripravila:

mag. Igor Zobavnik

Nina Zelhofer, MBA

38

LITERATURA IN VIRI

Uvod:- Branco Davide et al., Uvajanje socialnega podjetništva v Sloveniji : primerjalna študija:

Italija, Avstrija, Slovenija, Ljubljana: Pospeševalni center za malo gospodarstvo, 2004http://www.inovum.si/social/public/files/uvajanje-socialnega-podjetnistva-v-sloveniji.pdf(januar 2013).

- CIRIEC (mednarodni raziskovalni in informativni center za javno, socialno in zadružno gospodarstvo), Socialno gospodarstvo v Evropski uniji, povzetek poročila, ki ga je za Evropski ekonomsko-socialni odbor pripravil CIRIEC (Mednarodni raziskovalni in informativni center za javno, socialno in zadružno gospodarstvo), 2007, http://www.dspcenter.si/projekt/dspcenter/datoteke/novice/dokumenti/Socialna_ekonomija_v_EU_Povzetek_slo.pdf (januar 2013).

- Direktiva 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 (2000/98 ES) o odpadkih in razveljavitvi nekaterih direktiv http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=OJ:L:2008:312:0003:01:SL:HTML (januar 2013).

- Direktiva 2012/19/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o odpadni električni in elektronski opremi (OEEO), http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=OJ:L:2012:197:0038:0071:SL:PDF, (januar 2013).

- Kortnik Jože, glavni urednik, Zbornik 11. strokovnega posvetovanja z mednarodno udeležbo“Gospodarjenje z odpadki - GzO’10”:, Moravske Toplice, 2010, http://www.srdit.si/gzo10/zbornikGzO10.pdf (januar 2013).

- Poročilu javnih podjetij mesta Helsinki, Tytäryhteisöraportti, Helsingin kaupunki, 2012, http://www.hel.fi/static/taske/julkaisut/konserni/2012/Tytaryhteisojen_seurantaraportti_2_2012.pdf, (januar 2013).

- Predlog Uredbe Evropskega parlamenta In Sveta o evropskih skladih za socialno podjetništvo http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=COM:2011:0862:FIN:SL:PDF (januar 2013).

- Public procurement for a better environment, EC Communication, 2008 http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=COM:2008:0400:FIN:EN:PDF (januar 2013).

- Raziskovalna naloga 7/2009 (Zobavnik, Križaj).- RREUSE (Reuse and Recycling Social Enterprises in the European Union)

http://www.rreuse.org/t3/ (januar 2013).- Spletna stran buy smart, http://www.buy-smart.info/project-slow/nacionalni-standardni-za-

javno-narocanje/stanje-v-sloveniji (januar 2013).- Spletna stran organizacije Acrplus,

http://www.acrplus.org/upload/documents/events/European%20Waste%20and%20Resource%20Days/Reuse/2012-11-08%2003%20Len.pdf (januar 2013).

- The Uptake of Green Public Procurement in the EU27, Centre for European Policy Studies" and "College of Europe http://ec.europa.eu/environment/gpp/pdf/CEPS-CoE-GPP%20MAIN%20REPORT.pdf, 2012, (januar 2013).

- Zakon o okolju, Decreto Legislativo 3 aprile 2006, n. 152 "Norme in materia ambientale", http://www.camera.it/parlam/leggi/deleghe/06152dl.htm, (januar 2013).

- Zakon o socialnem podjetništvu, Uradni list RS, št. 20/2011 z dne 18. 3. 2011, http://www.uradni-list.si/1/content?id=102703

Avstrija:- Arbeitsmarktservice Österreich, Bundesrichtlinie für die Förderung Sozialökonomischer

Betriebe ,2011- Arbeitsmarktservice Österreich, Bundesrichtlinie für die Förderung Gemeinnütziger

Beschäftigungsprojekte, 2011- Borzaga Laville, The Third System: A European Definition, 1999

39

- Branco Davide et al., Uvajanje socialnega podjetništva v Sloveniji : primerjalna študija: Italija, Avstrija, Slovenija, Ljubljana: Pospeševalni center za malo gospodarstvo, 2004 http://www.inovum.si/social/public/files/uvajanje-socialnega-podjetnistva-v-sloveniji.pdf(januar 2013).

- Bundesabgabenordnung, spletna stran: http://www.ris.bka.gv.at/GeltendeFassung.wxe?Abfrage=Bundesnormen&Gesetzesnummer=10003940 (31.1.2013)

- Bundesdachverband für Soziale Unternehmen in Österreich, WISE, Soziale Integrationsunternehmen Als Instrument Zur Eingliederung Nationaler Bericht Osterreich, 2008

- Bundesministerium für Arbeit, Soziales und Konsumentenschutz, Behinderteneinstellungsgesetz, spletna stran: http://www.ris.bka.gv.at/GeltendeFassung.wxe?Abfrage=Bundesnormen&Gesetzesnummer=10008253 (31.1.2013)

- Bundesministerium für Land- und Forstwirtschaft, Umwelt und Wasserwirtschaft; Federal Waste Management Plan 2011, Volume 1, spletna stran. http://www.lebensministerium.at/(31.1.2013)

- ECO-WISE, A WISE way of working,Work Integration Social Enterprises and their role in European Policies, National Cross Cutting Reports, 2007

- Lebensministerium, Österreichischer Aktionsplan zur nachhaltigen öffentlichen Beschaffung, spletna stran: http://www.lebensministerium.at/umwelt/nachhaltigkeit/green_economy/oeffentliche_beschaffung/Aktionsplan.html , (31.1.2013)

- Neumayr, M.; Schneider, U.; Meyer, M.; Haider, A. (2007): The Nonprofit Sector inAustria. An economic, legal und political appraisal. Working Paper, Institut fur Sozialpolitik,University of Economics and Business, Vienna

- NPO-Institut, Das Kompetenzzentrum für Nonprofit Organisationen, Die unterschiedlichen Finanzierungsquellen von NPOs,Ausgewählte deskriptive Ergebnisse zur NPO-Finanzierungsbefragung, 2010

- Odgovor Bundeskanzleramt-Verfassungsdienst, Österreich, Dr. Michael Fruhmann, z dne 11.1.2013

- Odgovor Hubert Reisinger, Abfälle & Stoffflussmanagement, Waste & Material Flow Management, z dne 11.1.2013

- Odgovor Mag. Philipp Hammer, Bundesdachverband für Soziale Unternehmen, Austria, z dne 21.1.2013

- Odgovor Matthias Neitsch, Direktor RepaNet, z dne 22.1.2013- Odgovor, Michal Len, Network Coordinator RREUSE, Brussels, z dne 18.1.2013- Raziskava: Strategic Use of Public Procurement in Europe, Final Report to the European

Commission, 2011- Reiner Leon, Social Entrepreneurship in Austria, An Analysis of the National Framework

Conditions for Social Entrepreneurship Activities (2011)- RepaNet, spletns stran: http://www.repanet.at/ (31.1.2013)

Finska:- Act on Social Enterprises, http://www.finlex.fi/fi/laki/kaannokset/2003/en20031351.pdf,

(januar 2013).- Alhola Katriina, Environmental criteria in public procurement, Focus on tender documents,

http://www.ymparisto.fi/download.asp?contentid=138971&lan=en (januar 2013),- Buying green!, A handbook on environmental public procurement

http://ec.europa.eu/environment/gpp/pdf/buying_green_handbook_en.pdf, (januar 2013).- Evans Louise, Nuttall Chris, Mouat Andy, Ewing Dawn, Assessment and Comparison of

National GPP/SPP Criteria and UnderlyingSchemes, Report to the European Commission, November 2010, http://ec.europa.eu/environment/gpp/pdf/Criteria%20and%20Underlying%20Schemes.pdf(januar 2013).

- Finski inšitut v Londonu, spletna stran, http://www.finnish-institute.org.uk/fi/yhteiskunta/yhteiskunnallinen-yrittajyys (januar 2013).

- Grönberg Ville, Leviäkangas Juha, Takkunen MInna, Tykkyläinen Saila, MInna Takkunen, Saila Tykkyläinen, Sosiaalisen yrityksen perustamisopas, 2012,

40

http://www.avainlippu.fi/sites/default/files/page_attachment/sos_yrityksen_opas_web.pdf(januar 2013),

- Helsinki Metropolitan Area Reuse Centre, spletno mesto http://www.kierratyskeskus.fi/in_english, (januar 2013),

- Kojo Riitta, Raimo Lilja, Talonrakentamisen materiaalitehokkuuden edistäminen Helsinki Ympäristöministeriö, 2011 http://www.ymparisto.fi/download.asp?contentid=128219&lan=fi, (januar 2013),

- NetSer, mreža, http://www.netser.fi/, (januar 2013),- Riihimäki, center ponovne uporabe, spletna stran http://www.riihimaki.fi/Riihimaki/Info/,

(januar 2013).- Roland India, The European Commission’s Social Business Initiative in Terms of

Finlandhttp://publications.theseus.fi/bitstream/handle/10024/48440/Roland_India.pdf?sequence=1 (januar 2013).

- Sosiaalisen yrityksen perustamisopas, 2012, http://www.avainlippu.fi/sites/default/files/page_attachment/sos_yrityksen_opas_web.pdf(januar 2013),

- Spletna enciklopedija Wikipedia, http://fi.wikipedia.org/wiki/Yhteiskunnallinen_yritys (januar 2013).

- Spletna stran socialenterpriselive ,Finland tipped to start international roll out of Social Enterprise Mark http://www.socialenterpriselive.com/section/news/community/20110209/finland-tipped-start-international-roll-out-social-enterprise-mark (januar 2013),

- Spletne strani Evropske komisije, , http://ec.europa.eu/environment/gpp/pdf/national_gpp_strategies_en.pdf,

- Spletni strani finskega Ministrstva za okolje, http://www.ymparisto.fi/default.asp?contentid=411682&lan=EN, http://www.ymparisto.fi/default.asp?contentid=323695&lan=fi&clan=en, (januar 2013).

- Spletna stran http://www.startupoverseas.co.uk/starting-a-business-in-finland (januar 2013).- Vladni dekret o odpadkih, Government Decree on Waste (179/2012), Unofficial translation,

http://www.finlex.fi/fi/laki/kaannokset/2012/en20120179.pdf (januar 2013).- Zakon o javnih naročilih (Act on Public Contracts - 348/2007)

http://www.finlex.fi/fi/laki/kaannokset/2007/en20070348.pdf (januar 2013).- Zakon o odpadkih, Waste Act (646/2011; amendments up to 195/2012 included), Unofficial

translation, http://www.finlex.fi/fi/laki/kaannokset/2011/en20110646.pdf (januar 2013).

Italija:- Benedik Nikolaj Tomaž, Socialno podjetništvo: primerjalna analiza invalidskih podjetij v

Sloveniji in socialnih kooperativ v Italiji, diplomsko delo, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede 2011, http://dk.fdv.uni-lj.si/diplomska/pdfs/benedik-tomaz-nikolaj.pdf (januar 2013).

- Borzaga Carlo, Galera Giulia, The Concept and Practice of Social Enterprise. Lessons from the Italian Experience (pages 85-102), International Review of Social Research, Volume 2, Issue 2, June 2012, 95 - 112, http://www.irsr.eu/issue5.html (januar 2013).

- Carissimi Daniele, Preparazione per il riutilizzo, riciclo,recupero: questo e` il problema..., http://www.ambientelegale.it/files/pdf/pdf_archivi_dati_4228_1.pdf. (januar 2013).

- Carta dei Valori del Volontariato, http://www.volontarimini.it/volontarimini2012/images/collector/collection/documenti/carta_valori_volontariato.pdf. (januar 2013).

- Deliberazione Giunta Regionale 13 dicembre 2010 n. 1793 Prime linee di indirizzo regionaliconcernenti i Centri del riuso, http://www.nonprofitonline.it/default.asp?id=359&idN=2764, http://www.provincia.pu.it/fileadmin/grpmnt/1026/DGRM_1793-10.pdf (januar 2013).

- Drack Andreas editor, Joint Green Public Procurement Manual - A Guide for Public Authorities, http://servizi.comune.fe.it/attach/agenda21/docs/proee_manual_engl_final.pdf(januar 2013).

- Executive summary of the new Italian legislation on startups, spletna strani italijanskegaministrstva za gospodarstvo

41

http://www.sviluppoeconomico.gov.it/images/stories/documenti/Startup-nov2012-EN.pdf(januar 2013).

- Gradivo mreže O.N.U., http://www.statigenerali.org/cms/wp-content/uploads/2012/12/2.11_A_rete-onu2.pdf. (januar 2013).

- Italijanski Zakon o socialnih kooperativah 381/1991, Disciplina delle cooperative sociali, http://www.handylex.org/stato/l081191.shtml (januar 2013).

- Italijanski Zakon o socialnih podjetjih, 118/2005 Legge 13 giugno 2005, n. 118,"Delega al Governo concernente la disciplina dell'impresa sociale",pubblicata nella Gazzetta Ufficiale n. 153 del 4 luglio 2005, http://www.parlamento.it/parlam/leggi/05118l.htm, (januar 2013).

- Italijanski Zakonodajni dekret 155/2006 s področja socialnih podjetij, Decreto Legislativo 24 marzo 2006, n. 155 "Disciplina dell'impresa sociale, a norma della legge 13 giugno 2005, n. 118" pubblicato nella Gazzetta Ufficiale n. 97 del 27 aprile 2006, http://www.camera.it/parlam/leggi/deleghe/testi/06155dl.htm (januar 2013).

- Linee guida per la realizzazione dei Centri del Riuso, http://bura.regione.abruzzo.it/2012/Allegati/SPE_19_02_All_Allegato.pdf, (januar 2013).

- Misure urgenti per l’innovazione e la crescita: agenda digitale e startup, http://www.palazzochigi.it/Presidente/Comunicati/testo_int.asp?d=69362 (januar 2013).

- National Action Plan on Green Public Procurement – GPP, Action Plan for the Environmental Sustainability Of Consumption in the Public Administration Sector http://www.minambiente.it/export/sites/default/archivio/allegati/GPP/all.to_21_PAN_GPP_definitivo_EN.pdf (januar 2013).

- Osti Giorgio, Green social cooperatives in Italy: a practical way to cover the three pillars of sustainability? Sustainability: Science, Practice, & Policy, Winter 2012, Volume 8, Issue 1, str 82-93, http://sspp.proquest.com/static_content/vol8iss1/1008-038.osti.pdf, (januar 2013).

- Rapporto Nazionale sul Riutilizzo2012, A cura del Centro di Ricerca Economica e Sociale Occhio del Riciclone Con il Patrocinio Morale del Ministero dell’Ambiente e della Tutela del Territorio e del Mare, http://www.occhiodelriciclone.com/attachments/article/790/RAPPORTO%20NAZIONALE%20SUL%20RIUTILIZZO%202012.pdf. (januar 2013).

- Primo rapporto sulla Cooperazione in Italia, Roma, ottobre 2012,http://www.legacoop.coop/multimedia/allegati/PrimoRapportoCensissullacooperazioneinItalia.pdf (januar 2013).

- Restart Italia, http://www.governo.it/governoinforma/dossier/restart_italia/Restart-italia_versione_completa_ITA.pdf (januar 2013).

- Reuse Center L’Alligatore in Italy (Pre-waste Factsheet 38), http://www.prewaste.eu/waste-prevention-good-practices/detailed-factsheets/item/386-reuse-center-l%E2%80%99alligatore.html (januar 2013).

- Social co-operatives in Italy, Lessons for the UK, spletna stran Social Enterprise UK http://www.sel.org.uk/uploads/SocialCooperativesInItaly.pdf (januar 2013).

- Spletna stran CECOP (The European Confederation of Workers’ Cooperatives, Social Cooperatives and Social and Participative Enterprises), http://www.cecop.coop/36-000-new-jobs-were-created-in (januar 2013).

- Spletna stran Evropske komisije, , http://ec.europa.eu/environment/gpp/pdf/national_gpp_strategies_en.pdf, (januar 2013).

- Spletna stran italijanskega ministrstva za gospodarstvo http://www.sviluppoeconomico.gov.it/ (januar 2013).

- Spletna stran mesta Riihimäki, http://www.riihimaki.fi/Riihimaki/Koulutuspalvelut/ (januar 2013).

- Spletna stran združenja Associazione Orius: http://www.associazioneorius.eu, (januar 2013).

- The International Comparative legal Guide to: Public Procurement 2012, http://www.bomchil.com/files/publicaciones/Public%20Procurement%202012.pdf (januar 2013).

- Uvajanje socialnega podjetništva v Sloveniji : primerjalna študija : Italija, Avstrija, Slovenija,Ljubljana, Pospeševalni center za malo gospodarstvo, 2004http://www.inovum.si/social/public/files/uvajanje-socialnega-podjetnistva-v-sloveniji.pdf(januar 2013).

42

- Venturi, Zandonai - IRIS, Social enterprise in Italy, Plurality of models and contribution to growth, Iris Network Report, http://www.irisnetwork.it/wp-content/uploads/2010/04/exsum_reportiris_socent_1-ENG.pdf, (januar 2013).

- Visconti Gianfranco, La disciplina fiscale agevolata delle cooperative sociali Pubblicato inDiritto tributario, http://cartelle-esattoriali.diritto.it/docs/32756-la-disciplina-fiscale-agevolata-delle-cooperative-sociali (januar 2013).

- Wikipedia, spletna enciklopedija, Centri di Riparazione e Riuso, http://it.wikipedia.org/wiki/Centri_di_Riparazione_e_Riuso (januar 2013).

- Wikipedia, spletna enciklopedija, http://en.wikipedia.org/wiki/Crowd_funding (januar 2013).- Zakon o socialnih zadrugah (Zakon 381/1991)Disciplina delle cooperative sociali,

http://www.handylex.org/stato/l081191.shtml (januar 2013).

Nemčija:- BAG Arbeit, spletna stran http://www.bagarbeit.de- CERREC, spletna stran http://cerrec.eu/- European Research network, EMES, Work Integration Social Enterprises in Germany"

(2004)- European Research network, EMES, National profiles of work integration social enterprises:

Germany, http://www.emes.net/index.php?id=49 (2003)- European Research network, EMES, Social Enterprise In Europe: Recent Trends And

Developments, 2001- Geramany Trade Invest, Berlin, http://www.gtai.de/GTAI/Navigation/EN/Invest/Investment-

guide/The-tax-system/Company-taxation/trade-tax.html- Odgovor: Ass. iur. Andreas Hermann, LL.M., Bereich Umweltrecht & Governance, Senior

Scientist / Environmental Law & Governance Division, Öko-Institut e.V., Institut für angewandte Ökologie, Darmstadt - Freiburg - Berlin

- Odgovor: Dr. Ute von Oertzen Becker, Bundesministerium für Wirtschaft und Technologie, Referat IB6, "öffentliche Aufträge, Vergabeprüfstelle, Immobilienwirtschaft", Berlin, z dne 15.1.2013

- Raziskava: Strategic Use of Public Procurement in Europe, Final Report to the European Commission, 2011

- Schwab Foundation for Social Entrepreneurship, Legal, regulatory and tax barriers: a comparative study: Recommendations for governments, policymakers and social entrepreneurs in Brazil, Germany, India, Poland, The United Kingdom and the United States, 2006

- Weber R. spletna stran: http://www.kanzleiweber.com/gemeinnuetzigegmbh.html- Weisser Rabe, spletna stran http://www.weisser-rabe.de/ , (31.1.2013)