UNIVERZA V LJUBLJANI

PEDAGOŠKA FAKULTETA

BRIGITA KLEMENČIČ

VPLIV STALIŠČ IN VEDNOSTI

VZGOJITELJIC NA MIŠLJENJE OTROK O

SPOLU

DIPLOMSKO DELO

Ljubljana, 2017

UNIVERZA V LJUBLJANI

PEDAGOŠKA FAKULTETA

ŠTUDIJSKI PROGRAM: PREDŠOLSKA VZGOJA

BRIGITA KLEMENČIČ

Mentor: doc. dr. MARJAN ŠIMENC

VPLIV STALIŠČ IN VEDNOSTI

VZGOJITELJIC NA MIŠLJENJE OTROK O

SPOLU

DIPLOMSKO DELO

Ljubljana, 2017

ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem mentorju, doc. dr. Marjanu Šimencu, za vso strokovno pomoč in

nasvete, ki mi jih je nudil pri pisanju diplomskega dela.

Zahvaljujem se tudi vsem intervjuvancem za sodelovanje.

Posebna zahvala pa je namenjena staršem in sestrama, ki so mi stali ob strani tekom celotnega

študija; prijateljem za spodbude in Roku, ki me je podpiral in spodbujal pri pisanju diplomskega

dela, ko sem to najbolj potrebovala.

POVZETEK

Teoretični del obsega razlago o razvoju spolnih vlog in spolnih stereotipov, ki se oblikujejo v

otroštvu in mladostništvu. Naša država (posledično tudi vrtec) se zavzema za enakost spolov v

družbi, zato navajamo uradne dokumente, ki vzgojitelje/-ice zavezujejo, da se trudijo spodbujati

spolno enakost v vrtcu. Velik pomen pri premagovanju spolnih neenakosti imajo stališča in

znanja vzgojiteljev/-ic, kar se kaže v raziskavah, ki so bile izvedene v vrtcih. Ker so spolni

stereotipi pogosto vidni v vrtcih, smo navedli primere, kako se vzgojitelji/-ce lahko soočajo z

njimi in kako jih lahko presegajo skupaj z otroki.

V empiričnem delu smo izvedli raziskavo, s katero smo preko opazovanj skupin in intervjujev

z otroki ter vzgojiteljicami ugotavljali, ali vzgojiteljice in otroci opažajo različne lastnosti

spolov v vrtcu ter ali so vzgojiteljice dovolj strokovno podkovane o enakosti spolov, da se znajo

soočati s spolnimi stereotipi in v tej zvezi ustrezno vplivati na dejavnosti otrok. Ugotovili smo,

da vzgojiteljice in otroci opažajo različne lastnosti spolov, nekateri otroci jih poudarjajo,

medtem ko se vzgojiteljice z njimi redko ukvarjajo. Vzgojiteljice otrokom ponujajo raznovrsten

material in igre, katere dečke in deklice spodbuja, da se radi igrajo skupaj, vendar pa se z otroki

o spolnih stereotipih in spolnih vlogah redko pogovarjajo. Vzgojiteljice priznavajo, da niso

dovolj strokovno podkovane o enakosti spolov in o tem, kako se soočati s spolnimi stereotipi.

Ključne besede: spolni stereotipi, spolne vloge, vzgojitelji v predšolski vzgoji, spolne

neenakosti, vrtec, interakcije z otroki

ABSTRACT

The theoretical part includes an explanation of the development of gender roles and gender

stereotypes that are shaped in childhood and adolescence. Our country (and consequently also

kindergarten) is committed to gender equality in society, so we are referring to official

documents that oblige preschool teachers to work to promote gender equality in kindergarten.

The preschool teacher’s knowledge and their personal views are very important in overcoming

gender inequalities, which is reflected in researches carried out in kindergartens. As gender

stereotypes are often seen in kindergartens, we have given examples on how preschool teachers

can face them and how they can go beyond them with children.

In the empirical part we carried out a survey, which, through observations of groups and through

interviews with children and preschool teachers, determined whether the educators and children

observe the different characteristics of the genders in the kindergarten, and whether the

preschool teachers are sufficiently expertly supported on gender equality in order to be able to

confront gender stereotypes and in this context, appropriately influence the activities of the

children. We have found that educators and children observe the different characteristics of the

genders, some children emphasize them, while the preschool teachers rarely deal with them.

Preschool teachers offer children a variety of materials and games that encourage boys and girls

to play together, but they rarely talk with children about gender stereotypes and gender roles.

Educators acknowledge that they are not sufficiently expertly supported on gender equality and

on how to confront gender stereotypes.

Key words: gender stereotypes, gender roles, preschool teachers, gender inequalities,

kindergarten, interactions with children

KAZALO

1 UVOD ................................................................................................................................ 1

2 TEORETIČNI DEL ............................................................................................................ 2

2.1 NEENAKOVREDNOST MOŠKIH IN ŽENSK ......................................................... 2

2.1.1 RAZVOJ POJMA SPOL IN RAZVOJ SPOLNO TIPIČNEGA VEDENJA ...... 2

2.2 SPODBUJANJE SPOLNE ENAKOSTI V VRTCU IN V DRŽAVI ......................... 8

2.3 STALIŠČA IN VEDNOSTI VZGOJITELJIC IN VZGOJITELJEV ........................ 14

2.3.1 SPOLNO STEREOTIPNO VEDENJE VZGOJITELJIC IN VZGOJITELJEV 16

2.3.2 VLOGA VZGOJITELJA/-ICE PRI PRESEGANJU SPOLNIH STEREOTIPOV

18

3 EMPIRIČNI DEL ............................................................................................................. 24

3.1 CILJ DIPLOMSKEGA DELA .................................................................................. 24

3.2 CILJI RAZISKAVE .................................................................................................. 24

3.3 RAZISKOVALNE HIPOTEZE ................................................................................ 24

3.4 METODOLOGIJA .................................................................................................... 25

3.4.1 RAZISKOVALNA METODA .......................................................................... 25

3.4.2 VZOREC ............................................................................................................ 25

3.4.3 POSTOPEK ZBIRANJA PODATKOV ............................................................ 26

3.4.4 PRIPOMOČKI ................................................................................................... 26

3.4.5 POSTOPEK OBDELAVE PODATKOV .......................................................... 26

3.5 REZULTATI ............................................................................................................. 27

3.5.1 REZULTATI VZGOJITELJIC .......................................................................... 27

3.5.2 REZULTATI OTROK ....................................................................................... 36

3.5.3 OPAZOVANJE SKUPIN .................................................................................. 45

4 SKLEPNE UGOTOVITVE ............................................................................................. 48

5 VIRI IN LITERATURA .................................................................................................. 51

6 PRILOGE ......................................................................................................................... 53

KAZALO TABEL

Tabela 1: Predstavitev vzorca vzgojiteljic. .............................................................................. 25

Tabela 2: Preglednica odgovorov na vprašanja v kategoriji "opažanja različnih lastnosti spolov

in odzivi vzgojiteljic." .............................................................................................................. 27

Tabela 3: Preglednica odgovorov na vprašanja v kategoriji "vpliv vzgojiteljic na igro in

mišljenje otrok." ....................................................................................................................... 30

Tabela 4: Preglednica odgovorov na vprašanja v kategoriji "strokovna podkovanost o enakosti

spolov in soočenje s spolnimi stereotipi." ................................................................................ 32

Tabela 5: Preglednica odgovorov dečkov na vprsšanja v kategoriji "igra v vrtcu." ................ 36

Tabela 6: Preglednica odgovorov deklic na vprašanja v kategoriji "igra v vrtcu." .................. 38

Tabela 7: Preglednica odgovorov na vprašanja v kategoriji "opažanja različnih lastnosti spolov

in mnenja otrok." ...................................................................................................................... 39

Tabela 8: Preglednica odgovorov dečkov na vprašanja v kategoriji "stanje doma." ............... 41

Tabela 9: Preglednica odgovorov deklic na vprašanja v kategoriji "stanje doma." ................. 42

1

1 UVOD

Enakost spolov se na ravni zakonodaje v današnji družbi spoštuje in uresničuje, vendar če se

ozremo okrog sebe, vidimo, da v vsakdanjem življenju še zdaleč ni vselej tako. Z

neenakopravnostjo se srečujemo na vsakem koraku. V zasebnem življenju ženske opravijo

bistveno več nalog pri gospodinjskih opravilih, negi in vzgoji otrok kot moški, ki so doma

praviloma le pomočniki; v javnem življenju pa je slika zrcalna, saj je bistveno več moških na

najvišjih mestih gospodarskega in političnega odločanja, kot pa žensk, ki jih je na položajih

odločanja že tako malo. Moški in ženske vzgajamo otroke tako, kot mislimo, da je dobro zanje.

Prihajajoča družba oziroma otroci pa so odvisni od našega razumevanja družbe, pogleda na svet

in od tega, kako bomo s svojimi ravnanji in govorom vplivali nanje. Predšolski otroci so v

današnjem času veliko časa v vrtcu, zato želimo poiskati načine, da bomo kot pedagoški delavci

svoje delo čim bolje opravljali in otrokom zagotovili pravično, varno in prijetno okolje, v

katerem se bodo brezskrbno razvijali in spoznavali, kaj jim je všeč in s čim se radi igrajo, brez

spolno stereotipnih pritiskov. Želimo si, da bi bila enakopravnost spolov v prihodnje vidna tudi

v vsakdanjem življenju. Poleg tega pa bi radi izvedeli, koliko se vzgojitelji/-ce sploh ukvarjajo

s svojimi stališči in s tem, kako njihovo razmišljanje in ravnanje vpliva na otroke.

V teoretičnem delu bomo najprej raziskali, kako se spolni stereotipi sploh razvijajo in kdo vse

vpliva na otroke, da spolni stereotipi nastanejo tudi pri njih. Kot smo že omenili, na otroke

vplivamo tudi vzgojitelji, ki smo vsakodnevno v stiku z njimi. Zato se bomo posvetili uradnim

dokumentom, ki spodbujajo enakost dečkov in deklic v vrtcu in nasploh ter tudi nekaterim

dokumentom, ki pričajo o tem, kako se naša država zavzema za nestereotipno družbo. Te

dokumente pa vzgojitelji/-ce morajo upoštevati, saj so javni uslužbenci, ki morajo delati v dobro

države. Predstavili bomo tudi raziskave, ki so bile izvedene v vrtcih v zvezi s spolnimi stereotipi

in različne primere, kako se vzgojitelji lahko soočamo s spolnimi stereotipi pri sebi in tudi z

otroki.

V empiričnem delu diplomskega dela pa bomo s pomočjo opazovanja skupin in intervjujev

vzgojiteljic ter otrok izvedeli, ali vzgojitelji/-ce in otroci opažajo različne lastnosti spolov ter

ali se nanje odzivajo; ali vzgojitelji/-ce vplivajo na otroško igro in dejavnosti tako, da razbijajo

stereotipe glede spolov in ali se vzgojitelji/-ce počutijo dovolj strokovno podkovane o enakosti

spolov, da bi se s stereotipi znali/e soočati sami/-e.

2

2 TEORETIČNI DEL

2.1 NEENAKOVREDNOST MOŠKIH IN ŽENSK

Človeštvo je tradicionalno (danes poznamo problematiko medspolnosti, ki je ni mogoče

umestiti v dualizem moški/ženska) razdeljeno na dva spola, ki se razlikujeta po obrazu, telesu,

oblačilih, zanimanjih in opravilih. Beauvoir S. (1999, str. 10-14) pravi, da smo vsi človeška

bitja, vendar pa je tradicionalno v družbi moški pomembnejši, on je subjekt, ki že od nekdaj

predstavlja pozitivne pojme kot so absolutnost, popolnost, pozitivnost (možje) in hkrati

nevtralnost (ljudje). Besedo moškega se posluša in se po njej ravna, medtem ko je ženska objekt,

ostala je na drugem mestu. Določena je glede na moškega in se razlikuje glede nanj, ne pa on

glede nanjo.

Moški so svet ustvarili po svojih lastnih interesih in glede na njih ustvarili zakone, ki so kasneje

prešli v načela in načine razmišljanja. Ženske pa se temu niso uprle, še danes niso enotne, so

razpršene med moškimi, problematično pa je dejstvo, da je njihova vez z zatiralci hkrati tudi

vez z zunanjim svetom in njihovim socialnim življenjem (bivališče, prijatelji, delo, ekonomski

interesi). Tako že od nekdaj nad ženskami prevladuje moški spol, kjer je deklica že od rojstva

zaznamovana s pojmom ženska, ta pojem pa v sebi nosi pomen manjvrednosti, ki ga tako moški

kot ženske nezavedno usvojijo (prav tam). Ta podrejen položaj ženske je velika tema dvajsetega

stoletja, in se le počasi odpravlja. Velika tema je tudi vprašanje, kakšna je narava spola: je to

biološka ali kulturna kategorija.

2.1.1 RAZVOJ POJMA SPOL IN RAZVOJ SPOLNO TIPIČNEGA VEDENJA

Marjanovič Umek, L. (2004, str. 495) navaja, da so do leta 1960 prevladovali predvsem biološki

razvojni koncepti, ki so temeljili na jasnem razločevanju med deklicami in dečki glede na

telesno zgradbo, glede na igro, dejavnosti, vedenje in interese. Ženska gibanja so to delitev

spola postavila pod vprašaj z alternativnimi pogledi na razumevanje spola. Uveden je bil

koncept vloge spolov, da delitev dela in moči ni biološko že vnaprej določen ampak družbeno

konstruiran (Bayne, E., 2009, str. 130). Razprave o spolu v 1960 in 1970 so se zato osredotočile

predvsem na razširitev tradicionalne ženske in moške spolne vloge v celovito, človeško vlogo.

Scheu (1979, prav tam) pojasnjuje, da so tradicionalne spolne vloge v glavnem posledica

socializacije v otroštvu in mladostništvu.

3

2.1.1.1 TEORIJE O RAZVOJU SPOLNIH VLOG

Kmalu po letu 1960 so se začela porajati različna vprašanja, ali se dečki in deklice med seboj

res tako strogo ločijo, kot so do tega leta navajali različni avtorji. Na podobnih pojmovanjih

temeljijo predvsem biološke teorije (MacDonald, 1992, v Marjanovič Umek, 2004, str. 495), ki

potrjujejo, da se dečki in deklice jasno razlikujejo glede na gradnjo telesa, reprodukcijsko vlogo,

hormonsko in možgansko delovanje (vpliv testosterona in estrogena), kar vse vpliva na vedenje.

Kasneje so se pojavile biološkosocialne teorije (Casey, 1996 in Libenin, Golbeck, 1980, prav

tam, str. 496), ki razlike med spoloma razlagajo kot interakcijo bioloških vplivov in dejavnikov

učenja. Dečki naj bi imeli boljšo prostorsko predstavljivost, vendar Sherman (1967, prav tam)

ugotavlja, da so dečki pogosteje vključeni v igre z igračami, ki zahtevajo določeno prostorsko

predstavljivost (avtomobili, motorji), s tem pa si naberejo več izkušenj s to problematiko.

Teorije učenja in socialnega učenja potrjujejo (Bussey in Bandura, 1992, prav tam), da se otrok

spolno tipičnega vedenja nauči predvsem s podkrepitvami (kazen, nagrada), z opazovanjem

modela ter samonadzorovanjem. Otroke se spodbuja, da posnemajo vedenje istospolnega

posameznika, zato otrok na vseh spektrih opazuje, nato pa posnema in oponaša spolno

stereotipno obnašanje (deklica opazuje, kako mati kuha kosilo in se tudi sama zanima za kuho).

Teorije socialnega učenja opozarjajo na možnost spreminjanja z učenjem nespolno tipičnega

vedenja. Spoznavne razvojne teorije prav tako ne izključujejo bioloških in okoljskih

dejavnikov, vendar poudarjajo, da se razvoj razumevanja spola povezuje predvsem z razvojno

stopnjo mišljenja pri otroku. Kohlberg (1966, prav tam, str. 497) je razvil tri razvojne stopnje

pojma spola, kjer je vpliv učenja zanemarljiv.

- Spolno identiteto naj bi otrok poznal od enega leta in pol do štirih let. Otrok zna pravilno

opredeliti sebe (jaz sem deček/jaz sem deklica) in druge glede na spol.

- Spolno stabilnost otrok pozna od treh, štirih do šestih let. Pomeni, da otrok obvlada

časovno perspektivo in ve, da spol ostane skozi vse življenje enak.

- Spolno stalnost otrok razume po šestem letu starosti. Če se otrok igra s spolno

netipičnimi igračami ali je netipično oblečen glede na svoj spol, to ne spremeni

njegovega spola. Razume, da čas in situacija ne spremenita spola.

Kohlbergove razvojne stopnje so doživele več kritik in spodbudile avtorje (Bem, 1981;

Maccoby, 2000; Martin in Halverson, 1981, prav tam, str. 498), da so povezali spoznavne

teorije in teorije socialnega učenja v teorijo spolnih shem. Ljubica Marjanovič Umek (2004, str.

4

497) pravi, da je: »Spolna shema spoznavna struktura, ki jo posameznik uporablja za

organizacijo podatkov, ki se nanašajo na lastni spol.« Za razvoj stalnosti spola pri razlagi

spolnih shem ni nujno, da otrok pozna spolno tipično vedenje, velik pomen ima poučevanje in

pridobivanje informacij. Gre za povezavo med mislijo in vedenjem, ki poteka vzporedno, v več

dimenzijah hkrati. Spolne sheme se začnejo razvijati od prvega leta naprej, ko otrok spozna

razlike med spoloma in sebe ustrezno opredeli glede na spol, ki mu pripada. Otroci imajo že

zelo zgodaj stik s spolno tipičnimi igračami in so vključeni v spolno tipične dejavnosti, s tem

pa imajo še več možnosti za učenje o svojem spolu (Bauer, 1993, prav tam, str. 498). Poznamo

tri razvojne stopnje spolnih shem (Martin, 1993; Martin, Wood, in Little, 1990, prav tam, str.

499):

- 1. stopnja: otroci se učijo temeljnih značilnosti posameznega spola (deklice imajo dolge

lase, dečki se igrajo z avtomobili).

- 2. stopnja: poteka od štirih do šestih let. Otroci že zmorejo povezovati različne lastnosti

spola. Otrok se rad igra z barbiko, zato sklepa, da ima rad roza oblačila.

- 3. stopnja: po osmem letu otrok šele razume oba spola enako. Drugi spol mu ni več tako

tuj in ima v celoti oblikovan koncept spola. V katerega vključujejo tudi veliko

stereotipnega vedenja.

Pri tem moramo upoštevati individualne razlike, saj ima otrok lahko veliko znanja o svojem

spolu, pa se vseeno ne bo igral samo s spolno stereotipnimi igračami (Bem, 1981, prav tam).

2.1.1.2 SPOLNI STEREOTIPI IN SPOLNE VLOGE

Razlike med spoloma in spolni stereotipi so tudi v 21. stoletju prisotni. Stereotipi so družbene

norme in so koristni za hitro sprejemljivo predstavo, ki se ne ukvarja z individualnimi razlikami

in družbenimi spremembami, s tem pa ustvarja družbene predsodke in s svojim posploševanjem

ne upošteva stvarnih dejstev (Oakes, Haslam in Turner, v Ule, M. 1999, str. 62). Stereotipi so

nekakšna kognitivna bližnjica, ki našim možganom omogoča, da hitro sodijo o vidnih

lastnostih, kot so spol, rasa ali starost. Naši možgani delajo hitre povezave, kar nam pomaga,

da stvari lažje razumemo. Težava pa nastane, ko začnemo te stereotipe pristransko upoštevati,

po tistem prvem, podzavestnem impulzu. Stereotip, kot je na primer, da dekleta niso dobre v

matematiki, pripelje do domneve, da je to prirojena razlika med moškimi in ženskami. Na

dekleta pa vpliva tako, da so res neuspešna pri matematiki, saj jim ljudje, ki stereotipno

razmišljajo, govorijo, da je matematika pretežka zanje in da se nima smisla preveč truditi z njo

5

(Bolthon, E., 2014). Spolna pričakovanja so se sicer preoblikovala in so na videz bolj

poenotena, saj se skupna naravnanost družbe spreminja. Zaradi vzorcev, ki so se ponavljali iz

roda v rod, pa krivična razlikovanja med spoloma še vedno ostajajo.

Stereotipne spolne vloge ne omejujejo le spolne enakosti deklic in dečkov ter žensk in moških,

ampak prav tako zavirajo našo družbo. Ločeni izobraževalni sistem, ki nastaja zaradi

stereotipnih spolnih vlog, ustvarja spolno ločeni trg dela, ki zavira razvoj. Corsten Nielsen, S.

(2008, str. 44) pravi, da prav zaradi tega na Danskem primanjkuje zaposlenih v nekaterih

sektorjih, zaradi podobnih delodajalcev pa tudi ni inovacij v službah. Stereotipne spolne vloge

preprečujejo nekaterim ženskam, da bi iskale vodilne položaje v službi, iz istega razloga pa se

ohranja miselnost pri nekaterih moških, da so oni najboljši voditelji. Še vedno se ohranja

miselnost, da morajo ženske poskrbeti za otroke in gospodinjstvo, moški pa lahko prihajajo

pozno domov in se lahko popolnoma posvetijo svoji službi. Takšen način življenja opazujejo

otroci, ki si ustvarijo sliko, kakšno spolno vlogo ima njegov spol v družbi. Tako se stereotipen

način življenja ponavlja in zelo težko ga je spremeniti oziroma razmišljati o tem, da bi bilo

lahko tudi drugače.

2.1.1.3 VPLIV SOCIALNEGA OKOLJA NA SPOLNO STEREOTIPNO VEDENJE

Spolne vloge posameznika se oblikujejo v otroštvu in mladostništvu preko različnih družbenih

vplivov, in na ljudi vplivajo celo življenje. Najzgodnejši in najmočnejši vpliv imajo zagotovo

starši, saj so vsakodnevno navzoči ob svojem otroku. Že ko izvejo otrokov spol, lahko na otroka

začnejo vplivati s svojim odločanjem, kako bodo otroka oblekli, kako se bodo odzivali na

otrokove želje in potrebe, kakšen način življenja bodo prenesli nanj in kakšne igrače mu bodo

kupili. Sinove in hčere lahko že zelo zgodaj začnejo obravnavati različno. Raziskave kažejo, da

se starši hitreje odzivajo na jok hčerk kot sinov, sinovom hitreje dovolijo preizkusiti nove stvari

in dejavnosti, kot sta učenje hoje in raziskovanje, bolj se bojijo za varnost hčerk kot za varnost

sinov. Starši svojim otrokom predstavljajo vzor, zato je zelo pomembno, kako se obnašajo,

kakšne naloge in dejavnosti opravlja oče in kakšne mati. Če deklica vidi, da se njena mama

ukvarja s športom oz. opravlja fizično delo, bo odrasla v spoznanju, da je športna vadba in

fizično delo primerno opravilo za deklice. Če deček vidi, da njegov oče skrbi za njegovega

sorojenca, bo to opravilo sprejel kot moško in normalno (Kolthoff, v Gortnar, M, 2009, str. 49).

Način, s katerim se odrasli odzivajo na dečke in deklice, ter tudi zahteve, ki jih imajo do njih,

prispevajo k otrokovem razumevanju, kakšno obnašanje je žensko in kakšno je moško (Bayne,

6

E., 2009). Otroci želijo ustrezati pričakovanjem staršev in drugih odraslih, zato njihovo

obnašanje in tudi pričakovanja do drugih povzamejo. Hitro si ustvarijo mnenje, kaj »bi morali«

početi dečki in kaj deklice. Po tem modelu pa se potem tudi sami ravnajo in če se starši obnašajo

stereotipno se nadaljuje krog neenakosti med ženskami in moškimi v nadaljnjem življenju

(Kolthoff, v Gortnar, M., 2008, str. 47).

Marjanovič Umek (2004, str. 499) pravi, da se odrasli na vseh področjih socializacije različno

vedejo v stiku z deklicami in dečki, ne glede na to, ali so to dojenčki ali pa že starejši otroci.

Sprašuje pa se, ali različna komunikacija in ravnanja staršev vplivajo na spolno tipično vedenje

pri otrocih ali pa biološke razlike med spoloma vplivajo na odziv staršev. Fagot in Hagan (1991,

prav tam) sta preučevala interakcije med starši in otroki, starimi od 16 do 18 mesecev in

ugotovila, da se mame večkrat odzivajo na vedenje hčerk, očetje pa na vedenje sinov. Mame

med pogovori z deklicam dajejo več navodil kot očetje, ki se v igri z otroki pogosteje odzivajo

čustveno. Tudi druge raziskave z dojenčki pričajo o tem, da spolno tipično ravnanje otrok ni

bolj rezultat biološkega vpliva kot pa različne socializacije. Raziskovalci (Snow, Jacklin in

Maccoby, 1983, prav tam) so opazovali odzivanje očetov, ko so bili s svojimi enoletnimi

dojenčki oziroma dojenčicami v prostoru z različnimi predmeti, kot so vrč napolnjen z vodo,

vaze z rožami. Avtorji so ugotovili, da so očetje pogosteje ustavljali, tako besedno kot tudi

fizično, spontane dejavnosti dečkov, kot pa spontane dejavnosti deklic. Dojenčice naj bi se sicer

pomembno manjkrat dotikale predmetov iz situacij, vendar pa je mogoče, da so na takšno

ravnanje deklic vplivali očetje, s svojim ravnanjem. Do podobnih ugotovitev so raziskovalci

prišli tudi v drugi situaciji, ko so preučevali igro očetov s svojimi otroki. Ponujene so bile

različne igrače, ki so jih očetje večkrat ponujali deklicam, kot pa dečkom. Starši so deklice tudi

pomembneje bolj vabili k igri, medtem ko so dečki bolj spontano prihajali do igrač in se z njimi

igrali. Tudi v tem pogoju so ravnanja očetov lahko pomembno vplivala na različno odzivanje

in ravnanja otrok do igrač.

Fagot (1978, prav tam, str. 500) je v eni od svojih raziskav ugotovil, da se različno odzivanje

staršev na spolno tipično vedenje deklic in dečkov s starostjo le še povečuje. Starše in otroke,

stare od 20 do 24 mesecev, je opazoval na njihovem domu. Opazil je, da so starši deklice

spodbujali k plesu, oblačenju oblek z dekliškimi oznakami, igranju s punčkami, navajali so jih,

da prosijo za pomoč, da spremljajo starše in jih odvračali od skakanja, plezanja, teka in ravnanja

s predmeti. Dečke pa so starši odganjali od igranja s punčkami, niso hoteli, da jih prosijo za

pomoč, temveč so želeli, da se sami soočijo s problemi. Starši so dečke spodbujali k spolno

7

primernimi igračami kot so na primer kocke. Marjanovič Umek (prav tam) navaja, da so tudi

druge raziskave, ki so bile izvedene s starejšimi predšolskimi otroki, potrdile, da otroci, še

posebej pa dečki, prejemajo več spodbud v spolno tipičnih igrah in dejavnostih s strani staršev.

Dečki in deklice tako prejemajo več izkušenj v spolno tipičnih igrah in dejavnostih, kar lahko

vpliva na različen oseben razvoj otrok.

Velik vpliv na otroke imajo tudi igrače, in z njimi mediji, ki oglašujejo, katere igrače so

primerne za dečke in katere za deklice. Na televiziji, v revijah, na internetu in tudi v trgovinah

pogosto tradicionalno porazdelijo igrače glede na spolne vloge: za dečke so rezervirane bolj

tehnične igrače (kocke, vozila), za deklice pa pripomočki iz gospodinjstva, punčke, barbike in

lutke (Kolthoff, str. 49, v Gortnar, M, 2009). Tudi Skelton in Hall (2001, str. 3) navajata, da

proizvajalci igrač razvijajo in prodajajo igrače, ki so narejene specifično ločeno za deklice in

dečke. Ne samo, da so stereotipizirane, ampak so mnoge igrače in igre za fante nasilne in

agresivne, kar vzbuja pri nekaterih raziskovalcih skrb, da otroci ne bi nasilno in agresivno igro

prenesli tudi v realnost. Kolthoff (v Gortnar, M, 2009, str. 49) ugotavlja, da so pri igračah in

tudi oblačilih za otroke, še vedno prisotne spolno tipične barve. Modra je še vedno najljubša

barva za fante in roza za deklice, čeprav naj bi modna industrija prodajala oblačila za otroke v

nevtralnih barvah (rumena in zelena). Mediji pogosto vnašajo spolno tradicionalna vedenja, kar

ne izključuje tudi otroških programov.

Na vloge spolov ima velik vpliv tudi pritisk vrstnikov, ki velikokrat zasmehujejo tiste, ki naj ne

bi ustrezali družbenim normam (prav tam). Krabel (str. 62, prav tam) opisuje intervju z dečkom,

ki ga je doživel v času izvajanja evropskega projekta Zanke o spolih (ang. Gender Loops). Štiri

letni deček mu je zaupal skrivnost, za katero je prosil, naj jo ne zaupa nikomur drugemu, saj se

je bal, da se mu bodo prijatelji smejali. Povedal je, da se je doma oblačil v obleke in pri tem

zelo užival. Tega v družbi vrstnikov ne bi nikoli počel, saj to ni primerno za njegov spol. V

drugi situaciji, ki jo je Krabel (prav tam) opazoval, pa sta deklici v vrtcu s kladivom zabijali

žeblje v kos lesa in pri tem zelo uživali. Ko se jima je opazovalec približal, sta takoj prenehali

s početjem in dejali, da sta to poskusili prvič in da jima sploh ni bilo všeč. Nato sta se šli igrat

z drugimi igračami, saj sta menili, da je to bolj primerno za njun spol. Obe situaciji nakazujeta,

da se dečki in deklice v nekaterih situacijah obnašajo tipično za njihov spol (dečki ne nosijo

oblek, deklice se ne igrajo s kladivom), pri tem pa so pogosto opazovani, kar kažejo tudi

raziskave. Otroci od njihovega tretjega leta »razumejo«, da odraščajo v družbi, v kateri je spol

osebe osrednji model za orientacijo (je deček ali deklica?). Družba na splošno predvideva, da

8

se moški in ženske razlikujejo. Dečkom in deklicam se v razvoju spolne identitete zato porajajo

vprašanja kot so: »Po čem se razlikujem od dečkov/deklic?«, »Kako lahko jasno pokažem

razliko od drugega spola?«. Otroci si na ta vprašanja pogosto odgovarjajo tako, da sledijo

ustaljenim spolnim kodam, s katerimi se stalno srečujejo. Dečki se ne oblačijo v obleke in jih

zanimajo vitezi in pirati; deklice pa ne poprimejo za kladivo in se igrajo s princesami.

Kot smo že omenili, otroci tudi v vrtcu in kasneje v šoli opazujejo vrstnike ter tudi vzgojitelje

in učitelje. Institucije in vsi, ki se v njih dnevno srečujejo, vedno bolj vplivajo drug na drugega,

saj tam v današnjem času preživijo veliko časa. Še posebej so pomembni vzgojitelji in učitelji,

ki so pri otrocih spoštovani in priljubljeni. Ti so otrokom za zgled, zato je zelo pomembno,

kakšne nazore in stališča imajo, kako se vedejo do otrok, ali skrbijo za to, da so pravični do

vseh, ne glede na raso, spol, verska prepričanja … Otroci ves čas opazujejo in se učijo, kakšno

obnašanje je zaželeno in priznano, zato je zelo pomembno, da se vzgojitelji zavedajo svojih

ravnanj in jih sproti evalvirajo. Več o tem, pa bolj podrobno v nadaljevanju.

2.2 SPODBUJANJE SPOLNE ENAKOSTI V VRTCU IN V DRŽAVI

Začetki predšolske vzgoje na območju Slovenije segajo v 19. stoletje, kjer so se že pojavile

različne oblike varstva predšolskih otrok. Od takrat je predšolska vzgoja doživela kar nekaj

sprememb in izboljšav, nedvomno pa se je pojavljala vedno večja potreba po vrtcih (kot v večini

evropskih držav), še posebej v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja, ko so se ženske vedno

bolj zaposlovale (Bela knjiga, 2011, str. 65). Po uveljavitvi Zakona o vrtcih (1996) in Kurikula

za vrtce (1999) je bilo opravljenih več raziskav, ki so tako kot v tujini pokazale podobne

rezultate o tem, kakšne učinke ima vrtec na razvoj otroka in njegovo učenje. Raziskave so

pokazale, da vrtec pomembno vpliva na socialni in govorni razvoj otrok ter na njihovo

pripravljenost na šolo. Starši in vzgojitelji so opazili, da so otroci bolj družabni in se znajo bolj

postaviti zase, če so v vrtcu že od malih nog, kot tisti otroci, ki v vrtec pridejo s tremi leti. Otroci

staršev z nizko izobrazbo v vrtcu tudi pridobijo na govornem razvoju in se lažje pripravijo na

šolo (Bela knjiga, str. 72). Slovenski vzgojitelji so v eni od raziskav povedali svoja mnenja o

vlogi, nalogah in ciljih vrtca in predšolskega kurikula. Vrtec razumejo predvsem kot prostor

vzgoje in izobraževanja, ki ne obstaja samo zaradi zaposlenosti staršev in pripravi otroka na

šolo. Vzgoja otrok, da so bolj samostojni, pomoč staršem pri vzgoji, omogočanjem otrokom,

da se lahko igrajo in družijo z vrstniki, so po njihovem mnenju najpomembnejše naloge vrtca.

Vzgojiteljem so pomembni tudi cilji kurikula, kot so spodbujanje otrokovega zaupanja vase,

9

samostojnost pri izbiri in odločanju ter strpnost in spoštovanje drugih. Da vzgojitelji lahko delo

opravljajo uspešno in suvereno, pa morajo biti strokovno usposobljeni, s čimer se strinja večina

vprašanih vzgojiteljev (prav tam, str. 73).

Komisija enakih možnosti (Equal Opportunities Commision, 2001, str. 1) je pregledala

literaturo o spolnih vlogah pri majhnih otrocih na ministrstvu za šolstvo v Veliki Britaniji, kjer

je ugotovila, da se je zanimanje na področju dela z otroki v zgodnjem otroštvu povečalo, saj se

področji varstva in izobraževanja vedno bolj združujeta. Ob novih pobudah je nastalo tudi

veliko literature na področju predšolskih otrok, največ o primerih dobre prakse z otroki. Čeprav

raziskave dokazujejo, da spol vpliva na vsakdanje življenje in izkušnje predšolskih otrok in

kljub temu, da veliko novih pobud zahteva enakopravnost, smernic dobre prakse glede

enakopravnosti med spoloma v v vrtcu ni na voljo. Prav zato je komisija enakih možnosti

pripravila ključne ideje za vse, ki delajo s predšolskimi otroki, da bodo ti otrokom lažje in na

primernejši način predstavili kako biti deček ali deklica brez neprimernega, stereotipnega

obnašanja. O tem bomo več napisali kasneje, sedaj pa se bomo posvetili dokumentom, ki se

tičejo enakih možnosti žensk in moških naše države.

Tudi na Slovenskem še vedno ni veliko literature in priporočil, kako naj se vzgojitelji/-ce in

pomočniki/-ce vzgojiteljev bojujejo s spolnimi stereotipi v vrtcih, čeprav naj bi Slovenija za

enakost spolov naredila že veliko in je ena izmed uspešnejših v Evropskem prostoru. V okviru

Evropske unije se je Slovenija zavezala Evropskemu paktu za enakost spolov in z Nemčijo ter

Portugalsko pripravila leta 2008 konferenco, ki je nastala z razlogom, da okrepi in spodbudi

nadaljnjo prizadevanje za odpravo spolnih stereotipov. Na konferenci je bilo obravnano tudi

predšolsko obdobje, ki ima pomembno vlogo pri reprodukciji spolnih vlog in stereotipov.

Nastalo pa je tudi poročilo konference Elimination of gender stereotypes: mission

(im)possible?: conference report, ki nam lahko pomaga pri zagotavljanju enakosti med

spoloma (Gortnar, 2008). Ob tem lahko omenimo tudi Resolucijo o nacionalnem programu za

enake možnosti žensk in moških 2015-2020, ki jo je državni zbor sprejel na seji leta 2015. To je

strateški dokument vlade, ki vsebuje cilje, ukrepe in ključne nosilce politik za uresničevanje

enakosti spolov na posameznih področjih življenja žensk in moških v Republiki Sloveniji. Prva

resolucija o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških je bila sprejeta leta 2005

in je zajemala obdobje od 2005 do 2013. Prva resolucija je prvič opredelila politike enakosti

spolov na šestih prednostih področjih: vključevanje načela enakosti spolov, delo, družba znanja,

družbena blaginja, odnosi med spoloma in procesi odločanja. Za vsako področje so se

10

oblikovali cilji in potem tudi periodični načrti, ki so določali, kako bodo ti cilji doseženi. Kljub

napredku na nekaterih področjih in na zakonodajni ravni, v praksi še ni vse tako kot bi si želeli,

zato se je oblikovala nova resolucija (2015-2020), ki gradi na izkušnjah prejšnjega dokumenta.

Z novim nacionalnim programom želi vlada doseči odpravo neravnovesij med spoloma na

področju zaposlovanja in odpraviti brezposelnost, izboljšati želi položaj žensk in moških na

področju socialne vključenosti, odpraviti želi ovire pri usklajevanju poklicnega in zasebnega

življenja, odpraviti želi vrzeli med spoloma in spolne segregacije v izobraževanju, prav tako v

znanosti in visokem šolstvu, odpraviti želi tudi stereotipe v družbi, predvsem v medijih, kulturi

in športu, izboljšati želi zdravja žensk in moških, želi uravnoteženo zastopanost žensk in moških

v političnem in družbenem življenju, ničelno strpnost do nasilja nad ženskami in več

vključevanja vidika spola v slovenske razvojne, mirovne in druge zunanjepolitične pobude.

Posamezni ukrepi žal ne morejo doseči takojšnjega učinka, saj lahko traja več desetletji, preden

se spremeni družbena klima, da se spremenijo osebna prepričanja ljudi, stališča in prakse

delovanja, katerih so ljudje navajeni (Resolucija o nacionalnem programu za enake možnosti

žensk in moških 2015˗2020, str. 1). Za nas zanimivi podatki so, da se mladi, ko se odločajo o

svojih poklicnih in študijskih izbirah, spopadajo s predsodki in stereotipi, kakšna izobrazba je

primerna za določen spol. Različna mednarodna tekmovanja dokazujejo, da se sposobnosti in

nadarjenosti fantov in deklet ne razlikujejo prav veliko med predmeti, zato je edina logična

razlaga, da so prav stereotipne predstave o ženskih in moških vlogah krive, da se mladi odločajo

za tipično moške ali tipično ženske poklice. Večina deklet izbere programe, ki izobražujejo za

poklice v zdravstvu, pedagoške in socialne poklice, izbirajo tudi smeri družboslovja in

humanistike, fantje pa raje izbirajo računalniške in tehniške vede. Spolne stereotipne predstave

s tem vplivajo na ekonomsko neenakost, saj ljudem preprečujejo, da bi na polno izkoristili svoje

zmožnosti in s tem prispevali k razvoju družbe. Vzgojno-izobraževalne,

znanstvenoraziskovalne, medijske in oglaševalske ustanove, njihovi sistemi in organizacije bi

morali postati občutljivi za enakost spolov, s tem bi zagotovo prispevali k preseganju

stereotipov, namesto, da prav oni pogosto ohranjajo in repreducirajo prevladujoče, stereotipne

predstave. V obdobju prvega nacionalnega programa so bile zato izvedene dejavnosti, ki so

začele sistematično vključevati vidik enakosti spolov v izobraževalne kurikule, programe in

gradiva na vseh ravneh vzgoje in izobraževanja. Ustvarile so se tudi podlage za prihajajoče

sistematično izobraževanje in usposabljanje pedagoškega in svetovalnega kadra za enakost

spolov. V resoluciji o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških 2015˗2020

(str. 12) so zapisali, da se bomo v Sloveniji še naprej trudili, da odpravimo »tradicionalne in

11

trdovratne spolne vloge in stereotipe«. V vzgojno-izobraževalne programe in učna gradiva se

bo vključevalo vsebine o enakosti spolov z vidika nestereotipnega prikazovanja žensk in

moških, posodabljali se bodo učni načrti v celotnem izobraževalnem sistemu, še naprej pa se

bodo razvijale kompetence pedagoškega kadra na področju enakih možnosti spolov in

diskriminacije zaradi spola, posvetili se bodo prepoznavanju spolnih stereotipov ter prikritega

kurikula.

Tanja Fajon, poslanka v Evropskem parlamentu pravi, da enakost spolov ne pomeni, da bi

morali ženske in moški biti isti in delati iste stvari, da bi bili enaki. Ideja enakosti spolov je, da

smo ženske in moški ne le zakonsko, ampak tudi v praksi enako močni in prepoznavni na vseh

področjih javnega in zasebnega življenja. »Enakost spolov bi morala biti samoumevna, a to še

zdaleč ni. Zanjo se borimo vsak dan, v službi, doma, na ulicah, v prostem času. Zavedanje o

enakosti spolov je treba negovati in o njem poučevati najmlajše generacije. Enakost spolov je

del vzgoje otrok, družbeni ideal in odraz medsebojnega spoštovanja ženskega in moškega

elementa družbe.« (Robnik, 2016, str. 7).

URADNI DOKUMENTI O VLOGI VRTCA

Skozi zgodovino in različne kulture se je pojem otroka dojemal različno. V srednjem veku so

otroka dojemali kot pomanjšanega odraslega, medtem ko so se sredi 19. stoletja ljudje v

Franciji, in v nekaterih drugih državah začeli zavedati, da bi otroke morali zaščititi pred

izkoriščanjem, da bi bilo potrebno otrokom zagotoviti, da se izobražujejo. Zgodovinski

dokument, Ženevska deklaracija o otrokovih pravicah, je bil sprejet v Društvu narodov leta

1924, in je na mednarodni ravni prvi priznal obstoj posebnih pravic za otroke. Takrat se je

veliko govorilo o otrokovih pravicah do razvoja, o zdravstvenem in socialnem varstvu in o

odgovornosti staršev, da otrokom nudijo le najboljše. Leta 1948 je tudi Splošna deklaracija o

človekovih pravicah priznala potrebo po tem, da je otrokom potrebno pomagati in zanje

ustrezno skrbeti, tudi na praven način. Leta 1959 pa je bila v Organizaciji združenih narodov

sprejeta tudi Deklaracija o otrokovih pravicah, ki je poudarila potrebo po varstvu in skrbi za

otroke. Ključen mednarodni akt, ki je bil najhitreje in najširše sprejet in je v celoti namenjen

otrokovim pravicam, pa je Konvencija o otrokovih pravicah. 20. novembra 1989 ga je soglasno

sprejela Generalna skupščina Organizacije združenih narodov in je za države zavezujoč (Jager

Agius, str. 18).

12

Združeni narodi so s sprejetjem Konvencije o otrokovih pravicah naredili pomemben napredek

v korist otrok. Svetu so s tem dejanjem sporočili, da so »otroci osebnosti z vsemi pravicami

človeka, ki pa potrebujejo posebno skrb in zaščito.« (Boštic, v Vojnovič, Otavnik in Pleško,

2009, str. 1). Pravice, ki so zapisane v konvenciji, veljajo za vse, ki so mlajši od 18 let in za vse

otroke, »ne glede na to, kateri rasi pripadajo, katerega spola so, kateri jezik govorijo; ne glede

na njihovo veroizpoved, sposobnosti, prepričanje, premoženje ali poreklo.« V Konvenciji o

otrokovih pravicah je tudi navedeno, da »morajo odrasli vedno ravnati v korist otroka«, da

imajo otroci »pravico dobivati in deliti informacije, če te niso škodljive zanje ali za druge«,

pravico imajo tudi »do izražanja svojih mnenj glede stvari, ki se jih tičejo, kar morajo odrasli

upoštevati«. Države pogodbenice se tudi strinjajo, da mora biti »izobraževanje otrok usmerjeno:

k popolnemu razvoju otrokove osebnosti, nadarjenosti ter umskih in telesnih sposobnosti; h

krepitvi spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter načel, določenih z Ustanovno

listino Združenih narodov in k pripravi otroka na odgovorno življenje v svobodni družbi, v duhu

razumevanja, miru, strpnosti, enakosti med spoloma in prijateljstva med vsemi narodi,

etničnimi, narodnimi in verskimi skupinami in osebami staroselskega porekla« (prav tam, str.

18-29). Tudi Kodeks etičnega ravnanja v vrtcih (Domicelj, Ferjančič in Pavlović, 1996) vsebuje

zbirko smernic, kako je potrebno delati z otroki, le da te smernice veljajo samo za osebe, ki se

ukvarjajo s predšolskimi otroki. Vsebina kodeksa prav tako temelji na vrednotah mednarodno

doseženega soglasja in na vrednotah, ki so povezane z varstvom in vzgojo predšolskih otrok.

Kodeks je moralno zavezujoč akt, ki ga delavke in delavci vrtca morajo spoštovati in upoštevati;

otrokom, ki skrbijo zanje, morajo zagotoviti varstvo in nego, zanje morajo pripraviti pogoje, da

se socializirajo, da pridobijo izkušnje in znanje, ki prispevajo k celovitosti njihovega razvoja.

Prav tako kot v Konvenciji otrokovih pravic navajajo vrednoto, da imajo otroci pravico do

enakih možnosti. Torej da, »ne delamo razlik med otroki glede na raso, barvo, spol, jezik, vero,

politično ali drugo prepričanje, narodno, etnično ali družbeno poreklo, premoženje, rojstvo ali

kakršenkoli drug položaj otroka, njegovih staršev ali zakonitega skrbnika«; vzgojitelji morajo

tudi »vsem otrokom zagotavljati enake možnosti za sodelovanje pri dejavnostih, ki so v okviru

standardnega programa vrtca«. Kodeks nalaga na delavke in delavce vrtca, da se odgovorno

obnašajo do otrok, do staršev in družin, do delavne organizacije in sodelavcev ter do širše

skupnosti.

Kurikulum za vrtce (Bahovec, 2012, str. 7-12) je nacionalni dokument, po katerem največkrat

posegajo vzgojitelji in pomočniki vzgojiteljev, saj jim omogoča strokovno načrtovanje in

13

kakovostno predšolsko vzgojo v vrtcu. Tudi ta dokument ima zapisana temeljna načela in cilje,

katere mora uslužbenec v vrtcu upoštevati. Med njimi mora uresničevati tudi načelo enakih

možnosti in upoštevati različnosti med otroki. Kar pomeni da mora »omogočati enakovredne

pogoje za optimalni razvoj vsakega otroka« in mora »upoštevati skupinske razlike (glede na

spol, socialno in kulturno poreklo, svetovni nazor ipd.) in ustvarjati pogoje za njihovo

izražanje.« Kot je navedeno v Beli knjigi (Krek, 2011, str. 37) »vprašanja, o (ne)enakosti spolov

na področju vzgoje in izobraževanja, niso obrobna, kot se danes lahko zdijo.« Čeprav je enakost

med spoloma že nekaj let zakonsko urejena, je to temeljna pravica vseh ljudi, katero moramo

vsakodnevno negovati, z vsakdanjo prakso. Vzgojitelji morajo v vrtcu vzpostaviti klimo, v

kateri se bodo otroci počutili varno in sprejeto. Skozi igro, preko interakcij, spodbud, pohval in

skozi različne dejavnosti, ki jih organizirajo, morajo otrokom dati vedeti, da vse sprejemajo

enakopravno in da je vsak otrok nekaj posebnega. Vsak otrok, je lahko v skupini to, kar čuti,

da je. Organizirati je potrebno klimo in okolje, v katerem otrok lahko oblikuje varno spolno

identiteto. Pri tem pa je dobro, da otrok pridobiva različne konkretne izkušnje z menjavanjem

vlog skozi spolno specifične igre in dejavnosti, da se preizkusi v različnih poklicih, domačih

delih; da ima možnost sodelovati v pogovorih o predsodkih, stereotipih, o modnih trendih

(oblačenja, igrač, kulturnih stereotipih), reklamah itd. (Bahovec, 2012, str. 49-55).

Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji (Krek, 2011, str. 18) navaja, da je

Slovenija »demokratična država, katere družba in politični sistem sta utemeljena na vrednotah

človekovih pravic, pravne države, pluralne demokracije, strpnosti in solidarnosti«. Te vrednote

se morajo upoštevati tudi v javnih šolah in vrtcih. S spoštovanjem in sledenjem tem vrednotam,

se nikogar ne privilegira ali izključuje, kar je pomembno za celotno družbo. Pri prenašanju teh

vrednot na otroke je pomemben odnos vzgojiteljev in učiteljev, kako bodo naprej prenašali te

vrednote in pa vzgojno ravnanje. Otrokom morajo biti v pomoč in oporo in jih vzgajati in

izobraževati, ko je to potrebno. Temeljni cilj vzgoje in izobraževanja je »oblikovanje

samostojnega, razmišljujočega in odgovornega posameznika, ki se opira na kakovostno

pridobljeno znanje in socialne ter druge spretnosti« (prav tam, str. 13). Zaposleni morajo

objektivno, kritično in raznovrstno posredovati vrednote in različna znanja otrokom, pri tem pa

morajo verjeti v svoje sposobnosti in se pripraviti na svoje delo, da je to delo kakovostno in

strokovno. Tudi v Beli knjigi o vzgoji in izobraževanju navajajo, da morajo vzgojno-

izobraževalne institucije zagotavljati enake možnosti vsakemu posamezniku (prav tam, str. 16).

Za to morajo že študentje in študentke v pedagoških študijskih programih pridobiti znanje o

14

enakosti spolov. Pedagoško osebje v vrtcu in šoli mora ves čas paziti in razvijati občutljivost

za to problematiko, dobrodošla je tudi podpora s strani vodstva, da se obravnava in pogovarja

o tej tematiki. Če nenamerno posvečamo pozornost enemu spolu, lahko s tem utrjujemo spolne

stereotipe oziroma vloge spolov, ki so odkrito ali prikrito tradicionalne in diskriminirajo. Da bi

neenakosti presegli bi zelo prav prišla kakšna priporočila in usmerjevalna gradiva s katerimi bi

si pedagoška oseba lahko pomagala in s tem poskrbela za še vedno ne tako samoumevno

enakost (prav tam, str. 37).

2.3 STALIŠČA IN VEDNOSTI VZGOJITELJIC IN VZGOJITELJEV

Kot pravi Bayne E. (2009), je vrtec prva ustanova, kjer zaposleni morajo delati na tem, da imajo

dečki in deklice enake možnosti in priložnosti, da razvijajo svoje sposobnosti in interese, brez

spolno stereotipnih omejitev. Vzgojitelji/-ce in pomočniki/-ce vzgojiteljev, morajo imeti za to

v prvi vrsti primerno znanje in izobrazbo. Vzgojitelj/-ica mora imeti visokošolsko strokovno

izobrazbo za področje predšolske vzgoje ali visokošolsko izobrazbo ustrezne smeri in opravljen

izobraževalni program za izpopolnjevanje na področju predšolske vzgoje, pomočnik/-ca

vzgojitelja pa srednjo strokovno izobrazbo na področju predšolske vzgoje ali zaključen četrti

letnik gimnazije in opravljen poklicni tečaj za delo s predšolskimi otroki, kar je v Sloveniji

določeno z Zakonom o vrtcih (1996, v Marjanovič Umek in Fekonja Peklaj, 2008, str. 38). S

tem, ko se vzgojitelji/-ce in pomočniki/-ce vzgojiteljev izobrazijo za delo v vrtcu pa

izobraževanja še ni konec. To je šele začetek, da pridobijo znanja, ki jih bodo zagotovo

potrebovali pri svojem delu. V času svojega dela v vrtcu se morajo še naprej izobraževati, če

želijo svoje delo opravljati profesionalno in kakovostno. Kakovost njihovega profesionalnega

razvoja pa je odvisna predvsem od tega, kako kakovostni so izobraževalni programi namenjeni

zanje, po načelu strokovnosti jim namreč morajo omogočiti široko razgledanost, teoretična

znanja in tudi ustrezne praktične izkušnje (Krek, 2011, str. 467-474). Ob tem lahko omenimo

izobraževanje, ki je bilo dobro sprejeto s strani udeležencev/-k, prav tako pa so bili z njim

zadovoljni tudi vsi strokovnjaki/-nje in raziskovalci/-ke, ki so oblikovali to izobraževanje, v

okviru sklopa Enake možnosti spolov. Program izobraževanja za enake možnosti spolov je bil

oblikovan prav za vzgojitelje/-ice in učitelje/-ice, ki se v življenju in tudi pri delu srečujejo s

problematiko ali pa o njej vsaj razmišljajo. Glavni cilj projekta je bil, da slušateljem/-icam

»predstavijo pomembnost zagotavljanja in uresničevanja politike enakosti spolov, jih

senzibilirati za spremljanje in sprotno reagiranje na to problematiko in jih oskrbeti z novimi

teoretskimi spoznanji ter možnimi učinkovitimi praksami ukvarjanja s to problematiko.« Kot

15

pedagoški kader bi morali biti na področju enakosti med spoloma prav oni ozaveščeni o

zakoreninjenih diskriminatornih praksah in o stereotipnih ravnanjih, ki usmerjajo otroke v

spolno specifično izbiro iger, dejavnosti in pozneje tudi v izbiro šol in njihovih smeri.

Ozaveščenost o stereotipnih vlogah in prepričanjih o ženskah in moških je za vzgojitelje/-ice in

tudi učitelje/-ice nižjih razredov pomembno tudi zato, ker se sami srečujejo s problemom

neenakovredne spolne delitve dela. To izobraževanje je bilo izvedeno v letih 2008-2011

sedemkrat. Udeleženci/-ke so se strinjali, da lahko nova spoznanja iz izobraževanja uporabijo

v praksi, kar je bilj eden izmed osnovnih ciljev tega sklopa (Zaključno vsebinsko poročilo

projekta, b. 1., str. 17). Takšno izobraževanje bi bilo dobro ponoviti, saj kot smo že omenili, je

zakonsko v Sloveniji dobro urejeno glede enakopravnosti spolov, tudi za otroke v vrtcu, vendar

pa teoretičnih in praktičnih izobraževanj; opazovalnih inštrumentov, za evalvacijo svojega dela;

vodičev, kako premagovati stereotipe v vrtcu preko primerov in svetovanj ni na voljo.

V vrtcu s pomočjo kurikuluma za vrtce vzgojitelj/-ica strokovno načrtuje in izvaja dejavnosti,

ki so primerne za otroke v njegovi/njeni skupini. Ob tem ima svojo vlogo tudi prikriti

kurikulum, ki je prav tako pomemben vzgojni dejavnik. Prikriti kurikulum pomembno

določajo: »socialni odnosi in komunikacija med strokovno delavko/strokovnim delavcem in

otroki; oblikovanje socialnih oz. vrstniških skupin in socialno ozračje v skupinah; poučevanje

pravil in principov, ki jih malčki oz. otroci hitro prevzamejo; strokovna delavka/strokovni

delavec in vrstniki kot objekt identifikacije; čustveno odzivanje strokovne delavke/strokovnega

delavca na potrebe otrok in njihovo razumevanje individualnih razlik med njimi; skrita vzgojna

pričakovanja strokovnih delavk/delavcev, ki niso prepoznavna v napisanih ciljih kurikuluma;

posebni načini socializiranja in discipliniranja otrok, tako pri vodenih kot pri rutinskih ter

prehodnih dejavnosti in pri igri; prostor, v katerem otroci imajo ali nimajo možnosti izbire;

dnevni red oz. organizacija časa v vrtcu in splošno ozračje v vrtcu« (Apple, 2006; Kroflič,

1997b v Marjanovič Umek in Fekonja Peklaj, 2008, str. 93). Prikriti kurikulum torej zajema

različne elemente vzgojnega vplivanja na otroke, ki niso posebej opredeljeni, so pa velikokrat

v obliki posredne vzgoje učinkovitejši od neposrednih vzgojnih dejavnosti, ki so s cilji

opredeljeni v zapisanem kurikulumu (Bahovec, 2012, str. 20). V zadnjih petnajstih letih je bilo

v Sloveniji in tujini narejenih kar nekaj raziskav o dejavnikih prikritega kurikuluma, o

kurikularnih teorijah, povezavi prikritega kurikuluma s kakovostjo vrtca in učinkom le-tega na

otrokov razvoj ter zgodnje učenje (npr. Bahovec in Kodelja, 1996; Batistič, 1990; Blenkin in

Kelly, ur.,1997; Turnšek, 2002, v Marjanovič Umek in Fekonja Peklaj, 2008, str. 95). Rezultati

16

raziskav kažejo, da dejavnikov prikritega kurikuluma ne moremo spregledati ali odpraviti,

ampak jih je potrebno umeščati v načrtovanje in izvajanje predšolske vzgoje v vrtcu, z

občutljivostjo in reflektiranjem strokovnih delavk/delavcev. Kurikulum za vrtce (Bahovec,

2012, str. 12-15) na te ugotovitve in spoznanja opozarja z nekaterimi načeli, kot so načelo

enakih možnosti in upoštevanja različnosti med otroki, načelo omogočanja izbire in

drugačnosti, načelo spoštovanja zasebnosti in intimnosti, načelo uravnoteženosti, načelo

sodelovanja s starši in pa tudi z medpodročnimi dejavnostmi, kot so moralni razvoj, skrb za

zdravje, socialne interakcije in komunikacija.

2.3.1 SPOLNO STEREOTIPNO VEDENJE VZGOJITELJIC IN VZGOJITELJEV

Spolni stereotipi se najpogosteje kažejo v družinah, kjer veljajo izrazito tradicionalne vloge,

zato lahko sklepamo, da če obstajajo tradicionalne vloge v vrtcih, je mogoče tudi tam videti

tradicionalno stereotipiziranje (Abrahamsson E. in Ekström C., 2004, str. 5). Prav zato je

pomembno, da se vzgojitelji zavedajo, kakšna so njihova stališča in kako se odzivajo na dečke

in deklice, tudi v kritičnih situacijah. Otroci v vrtcu preživijo veliko časa, zato je vloga

vzgojitelja/-ice zelo velika in pomembna, saj s svojim vzorom in omogočanjem različnih

izkušenj vpliva na oblikovanje otrokove osebnosti. Več raziskav priča o tem, da je vloga

strokovnega delavca v vrtcu pomembna tako v fazah načrtovanja in organizacije kot tudi v

fazah usmerjanja in vodenja igralnih dejavnosti, ki so na razvojno višjih in zahtevnejših ravneh.

Socialne interakcije med otrokom in odraslim so večinoma asimetrične, kar pomeni, da se otrok

med igro z vzgojiteljico od njih uči, s tem pa tudi vzpostavlja odnos do spolnih stereotipov ter

spolnih vlog (Marjanovič Umek in Fekonja Peklaj, 2008).

Snemanje interakcij med otroki in vzgojitelji v Švedskih vrtcih (Bayne, E., 2009, str. 133) je

pokazalo, da vzgojitelji/-ce ravnajo drugače v stiku z dečki kot z deklicami. Posnetki pogosto

pokažejo zelo spolno specifične vzorce, čeprav vzgojitelji/-ice mislijo, da se v interakciji z

otroki obnašajo nevtralno. Dečkom dajejo prednost pri izpolnjevanju njihovih potreb, tolerirajo

njihovo drznost in upornost, saj se od dečkov pričakuje, da bodo v življenju, sploh pa v službah

dosegali uspeh; medtem ko se z deklicam veliko več pogovarjajo; pričakujejo od njih, da bodo

prijazne; lepo urejene; poslušne in ustrežljive. Zdi se, da vzgojitelji/-ce dečkom dajejo večjo

vrednost, ko gre za njihove ambicije in želje, medtem ko imajo deklice večjo vrednost, ko gre

za njihovo pomoč in skrb za druge.

17

Tudi v drugi, prav tako švedski raziskavi, so ugotavljali, kako se vzgojitelji obnašajo v stiku z

deklicami in dečki v vrtcih. Rezultati so pokazali (Carsten Nielsen, S., 2008, v Gortnar, str. 43),

da imajo strokovni delavci stereotipen pristop do deklic in dečkov, ne da bi se tega zavedali. Z

deklicami in dečki ravnajo drugače, poleg tega pa pričakujejo, da se bodo tudi deklice in dečki

obnašali različno.

Vzgojitelji/-ice in pomočniki/-ce vzgojiteljev pričakujejo, da bodo deklice:

- prijazne, dobre, da bodo naredile, kar se jim naroči,

- da se bodo bolj potrudile in več vedele kot dečki,

- skrbne, razumevajoče (še posebno do dečkov),

- jezikovno izražale svoja čustva,

- iskale več telesnega kontakta,

- blizu odraslih, da se bodo igrale z njimi ali v paru.

Vzgojitelji/-ice in pomočniki/-ce vzgojiteljev pričakujejo, da bodo dečki:

- ignorirali, kar se jim naroči (»fantje bodo ostali fantje«),

- manj časa skoncentrirani, saj potrebujejo več gibanja,

- potrebovali pozornost, zato jim jo vzgojitelji tudi namenijo,

- vedno iskali nek nesporazum in se radi učili vodenja,

- razvijali jezikovne sposobnosti z učenjem izmerljivih, konkretnih stvari in z zvokom

(avto – brum, brum)

- odklanjali telesni kontakt,

- med igro v skupinah ali sami.

Skelton C. in Hall E. (2001, str. 3) ugotavljata, da pedagoški delavci mislijo in upajo, da

pristopajo k vsem otrokom na enak način, vendar pa je dojemanja tega, kaj je sprejemljivo oz.

primerno za dečka oziroma deklico stvar osebnega in ne profesionalnega mišljenja. Srednje

šole in fakultete ne učijo, kako pride do diskriminacije med spoloma, prav tako tudi ne kako

enostavno jih je vpeljati v dnevne rutine in navade, vendar pa tudi ni ustreznih smernic, kako

doseči enakost spolov in kako izpodbijati stereotipe.

Tudi raziskave v šolah kažejo na to, da so fantje bolj nemirni in glasni, medtem ko so dekleta

zelo kritična do sebe in imajo nizko samozavest. Fantje so tudi bolj glasni v razredu in izzovejo

več pozornosti učitelja/-ice, ki zato deklice posede med dečke, da bi bili ti manj glasni in bi se

18

zgledovali po njih, ter se s tem primerneje obnašali. Dečki večkrat tudi tekmujejo med sabo,

medtem ko si dekleta bolj pomagajo med sabo, večkrat pomagajo tudi učiteljem/-icam pri

različnih opravilih. Otroci so tako v učilnicah kot tudi izven njih v istospolnih aktivnostih.

Raziskave tudi kažejo, da fantje sodelujejo v žaljivem obnašanju nad dekleti, z verbalnim in

tudi fizičnim nasiljem. Delavci šole pa se le redko postavijo za dekleta, saj pogosto opravičujejo

vedenje fantov. Če se deklice vedejo neprimerno, pa je to precej hujši prekršek, saj naj bi se

deklice že v osnovi lepše vedle. Različna pričakovanja in učiteljeva/-ičina obravnava učencev

je odvisna od njihovega spola, zato so raziskovalci videno poimenovali kar dvojni prikriti

kurikulum. Glede na to, da je Švedska označena kot država, ki se trudi vzpostaviti enakost med

spoloma, so ti podatki precej zaskrbljujoči. Vendar pa Švedska ni edina država, ki je dobila

takšne rezultate, podobne rezultate so dobili tudi v drugih skandinavskih državah, v Veliki

Britaniji in tudi v ZDA (Bayne, 2009, str. 131).

Vzgojitelji/-ce in učitelji/-ce se morajo začeti zavedati situacij, ko ravnajo v prid stereotipom in

takšno obnašanje izkoreniniti, oziroma popraviti na način, da otrokom pokažejo, da je vsak

otrok pomemben; zaželen in da mora prisluhniti sebi, kaj želi početi, brez da bi se prilagajal

spolnim vzorcem in temu kar naj bi bilo »primerno« za njegov spol. Strokovni delavci imajo

veliko in pomembno vlogo, v še vedno preveč neenakovrednem svetu, saj so lahko prav oni

prvi in mogoče celo edini, ki otrokom pomagajo pri boljši zadovoljitvi svojih želj in potreb, ter

jih s tem učijo premagovati spolne stereotipe. Vendar pa si morajo pedagoški delavci najprej

sami sebi razjasniti svoja stališča in razmisliti o tem, kako oni doživljajo stereotipne vloge in

jih prenašajo naprej, ob tem pa evalvirati svoje obnašanje ter se poskusiti izboljševati, v prid

otrok in tudi sebe.

2.3.2 VLOGA VZGOJITELJA/-ICE PRI PRESEGANJU SPOLNIH STEREOTIPOV

Krabel (2008, v Gortnar, str. 61) opisuje, kako se otroci spopadajo z zahtevami sveta, ki so

spolno stereotipne. Preko primerov razlaga, da si včasih otroci želijo, da se jim ne bi bilo

potrebno obnašati stereotipno (primere smo navedli v temi, kako socialno okolje vpliva na

spolno stereotipno vedenje). Vzgojitelji/-ce bi se teh včasih nasprotnih potreb morali/-e

zavedati in organizirati vzgojno prakso na način, da bi otrokom dopustili možnost in svobodo

obnašanja, ki ni pogojena s spolom, kar bi bilo za otroke bolj zanimivo in dostopno. Otroci se

velikokrat igrajo spolno stereotipno, saj jim to pomaga najti pot v družbo, kar jim moramo

zagotoviti tudi v vrtcu. Vendar pa otroci tudi radi podirajo stereotipe in prav vzgojitelji/-ce so

19

tisti, ki jim morajo omogočati prostor, da otroci izživijo svoje interese in potrebe, ki niso

določeni po spolu. Vzgojiteljem/-icam bi pri tem prav prišle izobraževalne smernice, ki bi

teoretično in praktično prikazale načine, ki bi bili primerni za delo z otroki. Nekaj praktičnih

načinov, ki bi vzgojiteljem/-icam lahko pomagali pri premagovanju stereotipnih vzorcev v

vrtcu, smo našli v različnih virih, ki smo jih navedli v nadaljevanju.

Raziskave znotraj projekta Zanke o spolih (ang. Gender Loops) (prav tam, str. 64), v katerem

je sodelovalo več držav (Nemčija, Norveška, Španija, Litva in Turčija), so pokazale, da učenje

o spolnih kompetencah in znanja pri izobraževanju vzgojiteljev/-ic v Litvi in Turčiji skoraj da

ni, v Španiji in Nemčiji pride do tega zgolj na pobudo prizadevnih predavateljev pri izbirnih

predmetih, vsaj na Norveškem pa je takšno znanje obvezno in akademsko. Raziskave so

pokazale tudi, da v vseh sodelujočih državah ta tema ni zanimiva in niti prisotna med študenti

in vzgojitelji, kar ni prav obetavno. Tudi Bayne (2009, str. 137) piše o ugotovitvah Švedskega

poročila Nacionalne agencije za izobraževanje v zvezi z nadaljnjimi dodatnimi izobraževanji

za vzgojitelje/-ice, kjer so vprašanja spolnih vlog uvrščena na zadnji dve mesti od devetnajst

naštetih prioritetnih področij, kar nakazuje, da vzgojitelji/-ce ne namenjajo posebne pozornosti

spolnim vlogam. Vendar pa izkušnje iz projekta Zanke o spolih (Krabel, 2008, v Gortnar, str.

64) nakazujejo, da je potrebno pri vzgojiteljih/-cah vzbuditi radovednost, da to temo začnejo

raziskovati najprej pri sebi. Vzgojitelji/-ce se morajo izobraževati in biti motivirani/e, da

raziskujejo temo spola, kar jih spodbudi, da opazujejo in analizirajo situacije v zvezi s spolom

na delovnem mestu. Znotraj projekta so zato za vzgojitelje/-ice razvili tridelni instrument za

analizo spolov. Prvi del vsebuje anketo, v kateri lahko vzgojitelji/-ce zapišejo svojo začetno

oceno in dojemanje obnašanja deklic, dečkov in kolegov v službi; v drugem delu svoje

odgovore preverijo s pomočjo opazovalnih instrumentov; v tretjem delu pa dobijo napisane

predloge, s katerimi se lahko odzovejo na svoja opažanja, tako da reflektirajo spolne vloge.

Tridelni instrument za analizo spolov so shranili na spletni strani: www.genderloops.eu, da ga

lahko uporabijo vsi željni uporabniki.

Dečki in deklice na svoj način razmišljajo in razvijajo teorije, kako postati deklica ali deček. V

skladu s svojimi teorijami se potem tudi obnašajo. Vzgojitelji/-ce lahko podprejo ta proces tako,

da dečkom in deklicam ponudijo različne podobe o spolih in jim dajo priložnost, da se z njimi

poistovetijo. To raznolikost med dečki in deklicami lahko ponudijo vizualno preko fotografij,

slik in albumov, kjer se dečki in deklice jočejo, se smejejo, so skrbni ali razposajeni, ali pa

otrokom ponudijo fotografije deklic in dečkov, ki igrajo nogomet, se igrajo z lutkami … Tudi

20

vzgojitelji/-ce so vzor za otroke, s tem ko delajo kaj netipičnega za njegov/njen spol (npr.

vzgojiteljica, ki je bila prej zaposlena kot mizarka) (prav tam, str. 65). V vrtec lahko tudi

povabijo moške ali ženske, ki opravljajo poklic, ki ni tako tipičen za njihov spol, na primer

ženska pilotka ali moški konjski oskrbnik, ti potem lahko pripovedujejo o svojem delu, ter

povedo otrokom, zakaj so se odločili za ta poklic (Bayne, 2009, str. 135). Vzgojitelji se lahko

z otroki pogovarjajo o tem, »ali dečki lahko nosijo obleke«, »ali so deklice pametnejše od

dečkov« ipd. Lahko tudi izvedejo kakšno raziskavo na temo »ali je deklicam zanimivo delati s

kladivom«, »ali je v vrtcu kakšen deček, ki rad nosi obleke«, »kaj si mislijo vzgojitelji o oblekah

in orodju«. Takšne dejavnosti je dobro izvajati z otroki od četrtega leta naprej, saj jim bo

pomagalo pri razvijanju svojega jaza (Krabel, 2008, v Gortnar, str. 65). Skelton, C. in Hall, E.

(2001, str. 6) menita, da se vzgojitelji morajo z otroki pogovarjati o tem, kakšni dečki oz. deklice

želijo biti, da raziskujejo z njimi težave povezane z njihovim spolom. Da govorijo o odločitvah,

ki jih dečki ali deklice sprejemajo, kako biti deček ali deklica; in o posledicah teh odločitev

(nasilje in agresivnost nista dovoljena pri nikomur). Vzgojitelji/-ce morajo prisluhniti otrokom,

da bi razumeli odnose med dečki in deklicam, da jim lahko pomagajo in jim zagotovijo varno

ter pravično okolje.

Vzgojitelji/-ce bi se morali/-e veliko spraševati glede njihove interakcije z otroki, da bi lahko

razumeli/-e in vrednotili/-e svojo ter otroško podzavestno stereotipnost spolov. Kot na primer:

»Ali pričakujem, da se otrok obnaša drugače, ker je fant ali dekle? Ali imam drugačna

pričakovanja o otrokovih sposobnostih ali potencialih glede na to, katerega spola je? Kakšna

sporočila otroci dobivajo glede tega, kako biti »pravi« fant ali dekle preko igrač, televizije in iz

knjig? Katere osebe upodabljajo otroci med svojimi igralnimi dejavnostmi in zgodbami?

Kakšne vrste del in ostalih vlog v lokalni skupnosti prevzemajo ženske in moški? Ali so otroci

navajeni, da moški sodelujejo pri odgovornosti glede otrok, na primer, da se vključujejo v

igralne skupine ali vrtec? Kateri vidiki mojih vsakdanjih delovnih praks pomagajo otrokom

razumeti sebe in druge kot dečke ali deklice?« (prav tam, str. 5).

Vzgojitelji bi otrokom morali zagotoviti ne-seksistično okolje, ki bi vsebovalo ne-seksistične

knjige in širok izbor aktivnosti, fotografij in slik, ki prikazujejo moške in ženske v ne-

tradicionalnih vlogah, iz različnih kultur (prav tam, str. 6). Elvin-Nowak in Thomsson

predlagata branje zgodb za otroke, kjer so zamenjane spolne vloge junakov. Primer tega je, da

lepega princa reši pogumna princesa (Bayne, 2009, str. 136). Koristno je, da se vzgojitelji

pridružijo pri prebiranju knjig in igri otrok ter jim omogočajo, da se otroci sprašujejo o

21

stereotipih in da spoznajo, da je veliko sprejemljivih načinov, kako biti deček ali deklica. Poleg

tega morajo vzgojiteljice paziti, da se vključujejo v celoten obseg dejavnosti, da se ne izogibajo

prostorov, kjer so največkrat kocke ali igre v pesku in vodi, kjer naj bi se pogosteje igrali dečki.

Dobro bi bilo, da bi otroci imeli možnost igranja preko igre vlog ali pa z lutkami, kjer bi lahko

oblikovali in raziskali svoje podobe o spolih, za pomoč pa bi imeli širok razpon likov iz knjig

in njihovih različnih značajev in želj (Skelton, C. in Hall, E., 2001, str. 6). Ustvarjalci Danskega

projekta o spolnih vlogah in spolni enakosti v vrtcu (ang. Danish project on gender roles and

gender equality in kindergarten) so v želji, da bi otrokom in vzgojiteljem ponudili večji razpon

vlog in priložnosti, da se glede značilnosti spola odločajo sami, pripravili otroško knjigo, da bi

začeli diskusije o tem, s čim se dečki in deklice igrajo in kako se igrajo skupaj. Knjiga ima dve

prvi strani, beremo jo lahko z »obeh koncev«. Prva zgodba pripoveduje o dečku Frederiku, ki

se vsak dan zbudi kot deklica Frida, druga pa govori o deklici Rikke, ki se nekega dne zbudi

kot deček Rasmus. Na sredini zgodbe se srečata in igrata, ob koncu dneva pa znova postaneta,

kar sta v resničnem življenju. Knjigo so podarili vrtcem na Danskem, poleg tega pa tudi

»Navdihujoči« vodič za vzgojitelje, kjer so napisani konkretni primeri in svetovanja, kako lahko

vzgojitelji delajo na spolni enakosti v vrtcu (Carsten Nielsen, S., 2008, v Gortnar, str. 45).

Takšne knjige in vodiče bi bilo dobro imeti tudi v Sloveniji.

Danska pedagoginja Anne Mette Kruse je razvila koncept kompenzacijska pedagogika (ang.

Compensatory pedagogy), ki temelji na ideji, da tradicionalno dečke vzgajajo, da razvijajo

neodvisnost, deklice pa vzgajajo, da so vedno pripravljene pomagati drugim in biti v stiku z

ljudmi. Kompenzacijska pedagogika pa nadomesti vse zamujene spektre vzgoje; otroke

spodbuja, da vadijo tisto, kar so najmanj vadili do sedaj. Deklice morajo torej opravljati naloge

za pozitivno samopodobo, delovati morajo na lastnih željah, se znati postaviti zase in se učiti

pozitivneje sprejemati spremembe, razvijati svoje eksperimentalne veščine ter pokazati smisel

za humor; dečki morajo opravljati naloge, ki jim pomagajo, da so bolj pripravljeni pomagati

drugim, da so obzirni do drugih, da uporabljajo svoje govorne sposobnosti za izražanje čustev,

da sledijo predpisanim pravilom in počakajo na čas, ko so na vrsti. Dejavnosti so izvedene, da

se na ta način uravnoteži, kar otroci že imajo in da se širi vloga spola vsakega otroka. Da bi

olajšali to pogosto uporabljeno metodo, pa so v vrtcih občasno pripravili enospolne dejavnosti

(tipično dekliške ali deške), da bi s tem spodbudili urjenje teh sposobnosti za vsak spol. Takšen

način lahko omogoči otrokom, ki se »ne počutijo dobro« glede svojega spola, da si upajo

preizkusiti se v dejavnostih, ki se navadno ne povezuje z njihovim spolom (Bayne, E., 2009,

22

str. 134). Da bi olajšali spolno pedagoški cilj na Švedskem, so nekateri vrtci tudi odstranjevali

nekatere spolno specifične igrače, kot so punčke in avtomobili. Otrokom so namesto njih

ponudili glede na spol nevtralne igrače, kot so rezbarska žaga ali material za slikanje. Nekateri

vzgojitelji so pripravili drugačno strategijo, da so za otroke postavili različne igralne postaje,

po katerih so otroci z enakovrednimi časovnimi izmenjavami krožili, razporejeni so bili tako,

da je vsak otrok dobil priložnost, da je uporabil različna sredstva in pripomočke iz vrtca.

Vzgojiteljeva naloga je bila ob tem, da spremlja dogajanje in pomaga otrokom pri igri, če ti ne

vedo, kako bi jo nadaljevali (prav tam, str. 135).

Nekateri so mnenja, da bi se povečala spolna pravica oziroma nepristranskost v vrtcu, če bi bilo

v vrtcu zaposlenih več moških. Poleg tega otroci potrebujejo moške vzornike prav toliko kot

ženske. Vendar pa po Rihtanderu (v Bayne, 2009, str. 137) več zaposlenih moških v vrtcu ne

poveča enakosti spolov samodejno. Moški se morajo prav tako potruditi, da namesto

tradicionalne moškosti spodbujajo razširjeni model spolnih vlog, torej, da spodbujajo celovitost

posameznih oseb. Zato po Švedskem modelu ni cilj, da je v vrtcu enako število ženskih in

moških vzgojiteljev, vendar je višji cilj odpraviti stereotipe o spolih in razširiti spolne vloge

med otroke (prav tam). Skelton, C. in Hall, E. (2001, str. 5) navajata, da je bilo delo s

predšolskimi otroki vedno rezervirano za ženske. Pomanjkanje moških v predšolski vzgoji daje

sporočilo, da so samo ženske vpletene v čustven, socialen in intelektualen razvoj otrok. Moški,

ki se odločijo za ta poklic, so videni kot ne-tradicionalni in s tem rušijo ne-tradicionalnost

družbe, za kar se politika družbe v tem času zavzema. Vendar pa so moški velikokrat videni kot

grožnja ženskam v tem poklicu, saj bi lahko hitreje dosegli višji status in pozicijo samo zato,

ker so moški. Poleg tega pa nekatere skrbi, da so tudi potencialna grožnja za predšolske otroke

s strani spolnih zlorab. Tudi Krabel (v Gortnar, 2008, str. 66) navaja, da moški vzgojitelj ni

nujno prednost skupine, če ta v vrtcu samo igra nogomet z dečki, vzgojiteljici pa prepusti ročna

dela. Kvalitete vzgojitelja so prednost, če ta zna reflektirati sam sebe in dogajanje v vrtcu, je

sposoben za to delo prav tako kot njegove kolegice in razume vlogo moškega ali ženskega

vzornika. S takšnim vzgojiteljem deklice in dečki dobijo pravo predstavo o moškem, ki še kako

prav pride v vrtcu, kjer je vse preveč žensk.

Stereotipne vloge posameznega vzgojitelja/-ice in odgovorne osebe vrtca se pokažejo tudi

takrat, ko morajo stopiti v stik s starši otroka, saj najpogosteje kontaktirajo matere. S tem pa

reproducirajo stereotipno stališče, da je vzgoja otroka predvsem ali izključno odgovornost

23

matere. Nekateri vrtci so zato v stiku z obema staršema, da bi prekinili vzorec, ki izključuje

očete iz vzgoje otroka (Bayne, 2009, str. 136).

24

3 EMPIRIČNI DEL

3.1 CILJ DIPLOMSKEGA DELA

Cilj diplomskega dela je ugotoviti, ali vzgojiteljice zadostno uresničujejo načelo enakih

možnosti in upoštevanja različnosti med otroki, ki je zapisano v Kurikulumu za vrtce (2012),

ter če se počutijo dovolj strokovno podkovane za soočanje s stereotipi pri sebi in pri otrocih

oziroma, ali o tem sploh kaj razmišljajo preden gredo v službo, ko so v službi in ko gredo iz

nje.

3.2 CILJI RAZISKAVE

Zastavili smo si naslednja vprašanja:

V 1: Ali vzgojitelji/-ce opažajo/poudarjajo različne lastnosti spolov in ali se različno

odzivajo na posamezen spol?

V 2: Ali posledično otroci opažajo/poudarjajo različne lastnosti spolov in ali se različno

odzivajo na posamezen spol?

V 3: Ali vzgojitelji/-ce ustrezno vplivajo na otrokovo igro in ostale dejavnosti, na način,

da s tem razbijajo stereotipe glede spolov?

V 4: Ali so vzgojitelji/-ce dovolj strokovno podkovani/e o enakosti spolov in kako se

soočati s stereotipi?

3.3 RAZISKOVALNE HIPOTEZE

V skladu s cilji raziskave smo oblikovali naslednje hipoteze:

H 1: Vzgojitelji/-ce opažajo različne stereotipne lastnosti spolov, ki jih otroci prinašajo

od doma, ampak se zavedajo, da jih ne smejo poudarjati oziroma posebej izpostavljati

in s tem krepiti. V nepričakovanih situacijah pa včasih nehote odreagirajo stereotipno.

H 2: Otroci opažajo različne stereotipne lastnosti spolov in jih tudi večinoma poudarjajo.

Odgovornost za to pa ni toliko na strani vzgojiteljic, temveč takšno razmišljanje

prinašajo od doma. Otroci se hitreje odzovejo na ne stereotipne lastnosti dečkov kot na

ne stereotipne lastnosti deklic.

H 3: Vzgojitelji/-ce ustrezno vplivajo na otrokovo igro in ostale dejavnosti s tem, da jim

ponujajo tudi material in igrače, ki niso značilne za določen spol. O spolnih stereotipih

pa se tudi pogovarjajo z otroki.

25

H 4: Vzgojitelji/-ice so v času šolanja pridobile dovolj strokovnega znanja glede

enakosti spolov. Na delovnem mestu pa se o tej problematiki premalo govori in ni dovolj

ponujenih izobraževanj o tej temi.

3.4 METODOLOGIJA

3.4.1 RAZISKOVALNA METODA

Uporabili smo kavzalno metodo pedagoškega raziskovanja. Z njo smo želeli pridobiti čim več

podatkov o tem, koliko se vzgojiteljice ukvarjajo z enakostjo spolov v vrtcu, kakšna stališča

imajo in kako vrednotijo svoje pridobljeno znanje v času študija ter dela. Da bi dobili realno

sliko, smo jih pri delu v skupini opazovali in si zapisali opažanja, z njimi smo opravili intervjuje,

prav tako pa tudi z otroki, ki se z njimi srečujejo vsak delovni dan.

3.4.2 VZOREC

Vzorec raziskave je bil neslučajnostni, in sicer namenski. V raziskavi so sodelovale tri

vzgojiteljice, dve pomočnici vzgojiteljic in dvanajst otrok, starih od štiri do šest let. Vsi

obiskujejo isti vrtec, le da so v treh različnih skupinah. Te tri skupine smo opazovali pri

dejavnostih in igri. Iz vsake skupine smo intervjuvali dve deklici in dva dečka ter vzgojiteljico

in pomočnico vzgojiteljice.

V tem vrtcu so zaposlene samo vzgojiteljice ženskega spola, zato vzgojiteljev moškega spola

nismo vključili v raziskavo. Za boljšo preglednost so osebni podatki intervjuvanih in

opazovanih vzgojiteljic predstavljeni v Tabela 1.

Tabela 1: Predstavitev vzorca vzgojiteljic.

A B C D E

Delovno mesto Vzgojiteljica. Pomočnica

vzgojiteljice. Vzgojiteljica. Vzgojiteljica.

Pomočnica

vzgojiteljice.

Starost 51 let. 46 let. 33 let. 28 let. 25 let.

Čas dela v

vrtcu 14 let. 13 let. 11 let. 7 let. 7 let.

Opis družine v

kateri so

odraščale

V družini je

zadnjo besedo

imela mama,

pri

pomembnih

odločivah

Starša sta se

skupaj odločala

o pomembnih

odločitvah,

otroci so bili

vključeni v

pogovore.

Starša sta se

skupaj

odločala o

pomembnih

odločitvah,

večkrat je

obveljal

Starša sta se

skupaj

odločala o

pomembnih

odločitvah,

oče je večkrat

imel zadnjo

Starša sta se

skupaj

odločala o

pomembnih

odločitvah,

oče včasih ni

hotel slišati

26

otroci niso

imeli besede.

očetov

predlog.

Otroci niso

bili vključeni

v pogovore.

besedo.

Otroci so bili

vključeni v

pogovore.

Povezana

družina.

mnenja

matere.

Otroci niso

bili vključeni

v pogovore.

3.4.3 POSTOPEK ZBIRANJA PODATKOV

Najprej smo izvedli opazovanja treh oddelkov. Tam smo opazovali če vzgojiteljice in otroci

opažajo različne lastnosti spolov, kako se odzivajo na posamezen spol, katere kotičke imajo v

igralnici, kakšne igrače vzgojiteljica ponudi otrokom, ali vzgojiteljica upošteva otrokovo željo

po določeni igri, kaj se dečki in deklice radi igrajo skupaj, s katerimi igračami se igrajo samo

dečki in s katerimi samo deklice. Nato smo podatke zbrali še s pomočjo dveh pol strukturiranih

intervjujev. Prvi pol strukturiran intervju je bil pripravljen za vzgojiteljice in pomočnice

vzgojiteljic, drugi pa za otroke. Intervjuje otrok smo izpeljali v mesecu decembru 2016 in

januarja 2017, intervjuje z vzgojiteljicami in pomočnicami vzgojiteljic pa v februarju 2017.

3.4.4 PRIPOMOČKI

Za zbiranje informacij smo pripravili vprašalnike, ki smo jih potrebovali pri opazovanju

dogajanja v igralnici in pri zastavljanju vprašanj otrokom ter vzgojiteljicam. Pri intervjujih

otrok in opazovanju vrtčevskih skupin smo uporabili kamero, da smo lahko bolj kvalitetno

obdelali podatke. Za snemanje otrok v skupini in intervjuje otrok smo pridobili pisno soglasje

staršev. Pri vzgojiteljicah nismo uporabili kamere, saj niso želele biti posnete. Celoten proces

zbiranja podatkov je bil izveden skladno z zahtevami Zakona o varstvu osebnih podatkov

(Uradni list RS, št. 94/07), intervjuvanci v raziskavi ne bodo izpostavljeni poimensko.

3.4.5 POSTOPEK OBDELAVE PODATKOV

Opazovanja in intervjuje smo pisno in kvalitativno analizirali. Ob opazovanju skupin, smo si

sproti zapisovali opažanja, ki smo jih nato primerjali z intervjuji. Med intervjuji vzgojiteljic in

otrok smo si prav tako zapisovali odgovore na zastavljena vprašanja, pozneje pa smo pri otrocih

s pomočjo ogleda posnetka kamere dopisali še kaj, kar nam v času intervjuja ni uspelo zapisati.

Odgovore vzgojiteljic in otrok smo s pomočjo kategorij in kod klasificirali v tabele. Odgovore

otrok smo ločili glede na spol in pa glede na skupine, odvisno od teme in namena. Določili smo

27

tri glavne teme oziroma kategorije pri vzgojiteljicah in tri glavne teme pri otrocih. Odgovore

vzgojiteljev in otrok, ki smo jih zbrali v tabelah, smo nato še interpretirali s konkretnimi ali

povzetimi odgovori intervjuvancev. Opazovanje skupin smo nato primerjali z intervjuji in z

obravnavanimi teoretičnimi izhodišči.

3.5 REZULTATI

3.5.1 REZULTATI VZGOJITELJIC

3.5.1.1 OPAŽANJA RAZLIČNIH LASTNOSTI SPOLOV IN ODZIVI VZGOJITELJIC

Vprašanje 1: Kako so otroci oblečeni, ko pridejo v vrtec? Se oblačila deklic in dečkov kaj

razlikujejo glede na tipe oblačil, motive, barve?

Vprašanje 2: Ali ste kdaj posvetili kakšno posebno pozornost otroku, če se je oblekel

nenavadno za njegov spol?

Vprašanje 3: Ali otroci posvečajo kakšno posebno pozornost otrokom, ki niso oblečeni

običajno glede na svoj spol? Če da, ali lahko navedete primer/e? Kako vi in vaša kolegica

odreagirate na takšno vedenje otrok/a?

Vprašanje 4: Kdo je v skupini bolj glasen, dečki ali deklice? Ali se vam zdi, da imate enak

odnos do glasnosti, živahnosti in živosti dečkov in deklic?

Vprašanje 5: Ali se spomnite kakšnega primera, ko ste nehote ravnali v prid stereotipom o

spolih? (pogovori o poklicih, znanju nečesa …)

Tabela 2: Preglednica odgovorov na vprašanja v kategoriji "opažanja različnih lastnosti spolov

in odzivi vzgojiteljic."

A B C D E

Vprašanje 1

Deklice in

dečki so

različno

oblečeni.

Deklice in

dečki so

različno

oblečeni.

Deklice in

dečki so

različno

oblečeni.

Deklice in

dečki so

različno

oblečeni.

Deklice in

dečki so

različno

oblečeni.

Vprašanje 2 Ne. Ne. Ne. Da. Ne.

Vprašanje 3 Ne. Ne. Ne. Da. Da.

Vprašanje 4

Glasni so tako

dečki kot

deklice. Enak

odnos do

vseh.

Odvisno od

situacij. Enak

odnos do

vseh.

Vsi otroci

znajo biti

glasni,

prevladujejo

dečki. Enak

Glasni so tako

dečki kot

deklice. Enak

odnos do

vseh.

Glasni so tako

dečki kot

deklice. Enak

odnos do

vseh.

28

odnos do

vseh.

Vprašanje 5 Ne. Ne. Ne. Da. Ne.

V kategoriji »opažanja različnih lastnosti spolov in odzivi vzgojiteljic« so predstavljena mnenja

in izkušnje vzgojiteljic in pomočnic vzgojiteljic o tem, ali se oblačila deklic in dečkov kaj

razlikujejo; ali so oni ali otroci kdaj posvetili posebno pozornost otroku, ki se je oblekel

nenavadno za njegov spol; kdo je v skupini bolj glasen in če imajo enak odnos do glasnosti,

živahnosti in živosti dečkov in deklic; ter navedli so primer, če so kdaj nehote ravnali v prid

stereotipom o spolih.

Vseh pet intervjuvank se je strinjalo, da so deklice in dečki različno oblečeni in da se njihova

oblačila razlikujejo glede na motive in barve. Vse intervjuvanke so se tudi strinjale, da se

oblačila deklic in dečkov razlikujejo tudi na tipe oblačil, razn intervjuvanka E, ki je navedla, da

so vsi otroci večinoma oblečeni v trenirke. Intervjuvanka D opisuje, da imajo deklice oblečene

»oblekice, krila, tunike in pajkice« (podobno meni tudi intervjuvanka A), ter imajo »urejene

frizure zaradi dolgih las, pogosti so tudi modni dodatki (verižice, zapestnice, prstani, večje

elastike in sponke)«. Intervjuvanke C, D in E opisujejo, da imajo deklice večinoma roza in

vijolična oblačila, pri dečkih pa prevladujejo temnejši odtenki kot so modra, zelena, siva in

rdeča barva. Intervjuvanka C je še dodala da »tudi kot mama opaža, da je težko dobiti nevtralna

oblačila za otroke (razen za novorojenčka)«, in pa da »je v družbi manj stereotipno obleči

deklici kaj modrega/sivega ipd. kot pa dečku nekaj roza/vijoličnega.« Intervjuvanke A, D in E

so poimenovale motive, ki jih imajo deklice zelo pogosto na oblačilih: konji, metulji, mucki,

kužki in junaki iz risank (Ledeno kraljestvo, Hello Kitty). Intervjuvanki D in E še navajata, da

imajo tudi dečki velikokrat na oblačilih motive avtomobilov, dinozavrov in druge junake iz

risank, medtem ko intervjuvanka A pravi, da je motivov iz risank pri dečkih zelo malo.

Intervjuvanke A, B, C in E so navedle, da pozornosti otroku, ki se obleče nenavadno za njegov

spol ne posvečajo. Intervjuvanka A je dejala, »to me ne moti«, intervjuvanka E pa: »Ne, prav

posebne pozornosti temu nikdar nisem posvečala, sem pa takoj opazila, če je imel kakšen fant

kdaj roza ali vijolično majico, in ker so to opazili tudi njegovi vrstniki, sem majico vedno

pohvalila v smislu, da bi otroci videli, da imajo lahko roza ali vijolično majico tudi fantje.«

Intervjuvanka D je za razliko od ostalih pritrdila vprašanju in dejala, da spremembe na otrocih

vedno opazi in jih večkrat tudi komentira in pravi: »Nenavadna oblačila se mi zdijo super«.

29

Tri intervjuvanke (A, B in C) še niso doživele primera, da bi se otroci odzvali na nestereotipno

oblečenega otroka, medtem ko dve intervjuvanki (D in E) sta. Intervjuvanka D je mnenja, »da

se otroci med seboj opazujejo in tudi oni komentirajo spremembe zunanjega videza«. Navedla

je primer: »Deček je rekel, da ima deklica majčko fantovske barve (modra, zelena, rjava) in

deček majico punčkaste barve (vijolično).« Intervjuvanka D pravi, da »s kolegico vedno

odreagirava in v veliko primerih pokaževa na lastna oblačila, ki večkrat niso stereotipno

»punčkasta« in utemeljiva komentar z dejstvom, da so vse barve za vse ljudi ne glede na

kakršnokoli razliko.« Intervjuvanka E pa je razlagala o dečku, ki je »zaradi slabih razmer v

družini (revščina, zanemarjenost otrok ipd. – socialni primer) nosil hlače, ki so bile roza barve,

z rožicami. Ker je bil fantek v starejši skupini so ga seveda starejši otroci zbadali.« S sodelavko

sta problem rešili tako, da »sva seveda njegove sovrstnike spodbujali k temu, da ga kljub temu

sprejmejo medse, saj nenazadnje imajo roza hlače in majico lahko oblečeno tudi fantje. Takrat

se je oglasil en fantek, ki je rekel, da je to res, ker ima doma tudi njegov ati roza srajco.«

Vse intervjuvanke menijo, da imajo enak odnos do deklic in dečkov, če so ti glasni ali živahni.

Intervjuvanka D je dodala, da »pravila veljajo za vse.« Vse intervjuvanke so se strinjale, da so

glasni tako dečki kot deklice, le da je intervjuvanka B navedla, da je »odvisno od situacij«, kater

spol je glasnejši. Intervjuvanka E je dodala, da »dela v taki skupini, kjer so tudi deklice zelo

glasne in večkrat fante preglasijo.« Intervjuvanka C pa je dodala, da v glasnosti »mogoče

vseeno prevladujejo dečki.«

Nobenega primera o tem, da bi nehote ravnale v prid stereotipom se niso spomnile

intervjuvanke A, B, C in E. Intervjuvanka E je še dodala, da »sem proti spolnim stereotipom,

trudim se da otroke vzgajam v mišljenju, da naprimer bagra lahko vozi tudi punca in da šiva

lahko tudi deček.« Intervjuvanka D pa je kot primer stereotipnega ravnanja navedla, da se včasih

pošali pred otroki z rekom: »Deklice imajo prednost.« Drugih primerov se ne spomni.

3.5.1.2 VPLIV VZGOJITELJIC NA IGRO IN MIŠLJENJE OTROK

Vprašanje 6: Katere kotičke imate trenutno v igralnici?

Vprašanje 7: Ali upoštevate želje otrok, če si želijo določenih igrač, kakšne želje imajo? Se

želje deklic in dečkov kaj razlikujejo?

Vprašanje 8: Ali otrokom kdaj ponudite ne stereotipne igrače (deklicam vozila, dečkom

frizerski salon, barbike)? Če ja, kako otroci odreagirajo na ponujeno igro?

30

Vprašanje 9: Ali spodbujate dečke in deklice, da se igrajo skupaj? Če ja, na kakšen način in če

ne, zakaj ne?

Vprašanje 10: Ali se z otroki kdaj pogovarjate o stereotipnih označbah spolov?

Tabela 3: Preglednica odgovorov na vprašanja v kategoriji "vpliv vzgojiteljic na igro in

mišljenje otrok."

A B C D E

Vprašanje 6

Kmetijo,

dom,

kuhinjo,

knjižnji in

likovni

kotiček,

didaktične

igrače in

kocke.

Kmetijo, dom,

kuhinjo,

knjižnji in

likovni

kotiček.

Kuhinjo, dom,

kotiček za

namizne igre,

konstruktorje,

knjižnji in

likovni

kotiček.

Kuhinjo, dom,

knjižni,

likovni

frizerski

kotiček,

družabne igre,

grad,

sestavljanke,

konstruktorje

in kocke.

Kuhinjo, dom,

tehnični

(delavnica,

lego kocke),

knjižnji in

likovni

kotiček.

Vprašanje 7

Da. Želje

dečkov in

deklic se ne

razlikujejo.

Da. Želje

deklic in

dečkov se

razlikujejo.

Da. Želje

deklic in

dečkov se

razlikujejo.

Da. Želje

dečkov in

deklic se ne

razlikujejo,

razen izjem.

Da. Želje

deklic in

dečkov se

razlikujejo.

Vprašanje 8 Ne. Ne. Ne. Da. Da.

Vprašanje 9 Ne. Ne.

Ne, razen pri

igrah, kjer se

igrata dva

otroka

(delavnica).

Da. Ne, razen če

so zelo glasni.

Vprašanje 10 Ne. Ne. Ne. Da. Da.

V kategoriji »vpliv vzgojiteljic na igro in mišljenje otrok« ugotavljamo kakšne kotičke

vzgojiteljice ponujajo otrokom za igro; ali vzgojiteljice upoštevajo želje otrok, če si ti želijo

določenih igrač in ali se te želje med deklicami in dečki kaj razlikujejo; ali vzgojitelji kdaj

otrokom ponudijo ne stereotipne igrače, ali spodbujajo skupno igro dečkov in deklic in ali se z

otroki kdaj pogovarjajo o stereotipnih označbah spolov.

Vse intervjuvanke navajajo, da imajo v igralnici kotiček kuhinja, dom (dojenčki in oblačila),

knjižnji in likovni kotiček. Intervjuvanki A in B omenjata še kmetijo, intervjuvanke A, C in D

pa namizne igre (didaktične igrače, sestavljanke, družabne igre), intervjuvanke A, C, D in E

pravijo, da imajo v igralnici tudi tehnični kotiček (kocke, konstruktorji, delavnica),

31

intervjuvanka D pa omenja še frizerski kotiček in grad ter dodaja, da »kotičke spreminjajo in

preoblikujejo glede na temo in interes.«

Intervjuvanke pravijo, da vse upoštevajo želje otrok, če ti prosijo za določene igrače, »razen v

primeru načrtovane dejavnosti« (intervjuvanka D). Intervjuvanke B, C in E so mnenja, da se

želje deklic in dečkov razlikujejo. Navajajo, da deklice bolj posegajo po sestavljankah, igri vlog

(dojenčki, zdravniki); dečki pa bolj po lego kockah, konstruktorjih, vozilih in žerjavu. Medtem

intervjuvanki A in D pravita, da se želje dečkov in deklic ne razlikujejo, vsi se igrajo v vseh

kotičkih; včasih imajo željo po »igrah«, ki niso ves čas v igralnici (glasbila in lutke), s katerimi

se vsi igrajo. Intervjuvanka D dodaja, da ima le nekaj otrok v skupini, ki pa vedno izbirajo igro

glede na svoj spol. Navedla je primer dečka, ki vedno izbere kocke, konstruktorje ali vozila;

nekaj deklic pa vedno izbere igro z dojenčki, ustvarjanje in šivanje.

Intervjuvanke A, B in C nikoli ne ponujajo izrecno deklicam npr. vozila, dečkom pa frizerski

salon. Pravijo, da imajo takšne igrače ves čas na razpolago in si jih otroci lahko vzamejo, če

želijo. Intervjuvanka B dodaja, da so v njihovi igralnici »vozila, lutke za frizerja, barbike vedno

na razpolago in po njih posegajo tako deklice kot dečki. Tudi dečki se igrajo z barbikami, so

frizerji, ter prav tako deklice sestavljajo tirnice ter se igrajo z vozili.« Intervjuvanka A meni

podobno in pravi, da »otroci izbirajo igrače in igre nestereotipno, kar mi je zelo všeč.« Ne

stereotipne igrače ponujata otrokom intervjuvanki D in E. Intervjuvanka D opisuje: »deklice se

povsem drugače igrajo z vozili (manj je vpitja, norenja, zaletavanja), sestavljajo drugačne

motive iz kock (živali, rože, hiše)« in dodaja, »še nikoli pa nisem dečkom dala barbik, to bo

naslednji izziv zame in za otroke.« Intervjuvanka E meni podobno: »Ja tudi to storiva večkrat

namenoma, ker so deklice pri vozilih, bagrih precej tišje kot fantje. Fantje pa se tudi takrat

veliko lepše igrajo v kotičku z dojenčki kot deklice.« Dodaja pa še: »So pa v skupini določeni

dečki, ki se z dojenčki, frizerjem ne bodo igrali, takšni si vzamejo knjigo in jo listajo pri mizi.«

Intervjuvanke A, B, C in E ne spodbujajo dečkov in deklic, da bi se igrali skupaj, saj pravijo,

da se ti že sami mešano igrajo. Intervjuvanka C dodaja, da otrokom »pustim, da se sami

odločajo s kom in kaj se igrajo; razen pri igrah, kjer se lahko igrata samo dva otroka

(delavnica), takrat največkrat s sodelavko določiva deklico in dečka, kar otrok ne moti.« Potem

se spomni: »tudi za na sprehod se po navadi primemo deček-deklica.« Intervjuvanka E pa pravi:

»Če pa pride do tega največkrat to storiva zaradi glasnosti (nekatere deklice ali dečki so pri

igri če so skupaj zelo glasni).« Intervjuvanka D edina pravi, da spodbuja skupno igro obeh

spolov: »Pri obrokih imamo pravilo, da pri mizi sedita 2 deklici in 2 dečka in to pravilo včasih

32

uporabimo tudi pri igri, večkrat pa se otroci tudi sami pomešajo v igri glede na spol, ampak

večinoma isti dečki gredo k deklicam in obratno. Tudi pomočnika sta dva, deček in deklica; na

sprehodu smo večkrat v parih, deček in deklica.«

Z otroki se nikdar ne pogovarjajo o stereotipnih označbah spolov intervjuvanke A, B in C,

intervjuvanki D in E pa se. Obe navajata, da otroci velikokrat sami kaj vprašajo v tej smeri:

»Največ je vprašanj glede porok, ali se lahko poročijo fantje in punce ipd.« (intervjuvanka E),

»otroci sami pričnejo pogovor, ko komentirajo nekaj, kar opazijo, ali pa pride do kakšnega

konflikta na to temo. En deček zelo izstopa in si želi le družbe dečkov, zato imamo pogoste

pogovore na to temo, večkrat tudi »žaljivo« govori o deklicah.« in »Tudi pri poklicih smo enkrat

imeli pogovor, katera dela lažje opravljajo moški (fizično) in katera ženske. Ampak otrokom s

kolegico vedno predstaviva dejstvo, da smo si ljudje med seboj zelo različni in da vedno ne

velja to pravilo ter jim podava kakšen primer.« Intervjuvanka D dodaja še: »Otrokom je bilo

zanimivo, da je voznica avtobusa, tovornjaka, traktorja ženska, to so takoj povedali, ko so to

videli konkretno na sprehodu. Gasilce so vprašali, če so lahko tudi dekleta gasilke.«

3.5.1.3 STROKOVNA PODKOVANOST O ENAKOSTI SPOLOV IN SOOČENJE S

SPOLNIMI STEREOTIPI

Vprašanje 11: Ali ste mnenja, da ste v času šolanja pridobili dovolj znanja o stereotipih glede

spolov in kako se soočati s tem problemom?

Vprašanje 12: Ste imeli vzgojitelji/-ce na voljo kakšno izobraževanje na temo enakosti spolov?

Vprašanje 13: Ali se vzgojitelji/-ce v vrtcu kdaj pogovarjate o spolnih stereotipih? Če da, kaj?

Vprašanje 14: Ali mislite, da v vašem vrtcu naredite dovolj za preseganje spolnih stereotipov?

Vprašanje 15: Ali vam nadrejeni dajejo predloge, na kašen način se soočati s stereotipi v vrtcu?

Vprašanje 16: V čem je problem spolnih stereotipov ­ so nujno nezaželeni?

Tabela 4: Preglednica odgovorov na vprašanja v kategoriji "strokovna podkovanost o enakosti

spolov in soočenje s spolnimi stereotipi."

A B C D E

Vprašanje 11 Zelo malo. Ne. Ne dovolj. Ne vem. Ne.

Vprašanje 12 Ne. Ne. Ne. Ne. Ne.

Vprašanje 13 Redko. Ne. Ne. Redko. Ne.

Vprašanje 14 Ne vem. Da. Ne. Ne. Ne vem.

Vprašanje 15 Ne. Ne. Ne. Ne. Ne.

33

Vprašanje 16

Največji

problem je pri

izbiri oblačil.

Spolni

stereotipi so

nezaželeni.

Problem je

nasploh v

družbi in v

prepričanjih

ljudi.

Spolni

stereotipi niso

nezaželeni, se

pa o tem

premalo

govori.

Punce in

ženske se v

družbi še

vedno

počutimo ali

pa smo manj

vredne/

sprejete.

Mnenja intervjuvancev, če so v času šolanja pridobili dovolj znanja, kako se soočati s spolnimi

stereotipi; ali so imeli kakšno izobraževanje na to temo v službi; ali se s sodelavci kdaj

pogovarjajo o spolnih stereotipih; ali v vrtcu naredijo dovolj za preseganje le teh; ali nadrejeni

dajejo predloge, kako se soočiti s to problematiko in v čem je problem spolnih stereotipov je

predstavljeno v kategoriji »Strokovna podkovanost o enakosti spolov in soočenje s spolnimi

stereotipi.«

Intervjuvanke A, B, C in E menijo, da v času šolanja niso pridobile dovolj znanja o stereotipih

glede spolov in kako se soočiti z njimi. Intervjuvanka E še dodaja, da »živimo v takšnem času,

kjer se je treba na »drugačnost« navajati in jo sprejemati« ter »mislim, da bi nas morali bolj

podučiti kako pristopiti do starša, ki »drugačnosti« ne odobrava.« Intervjuvanka D pa je

mnenja, da je nekaj znanja o spolnih stereotipih pridobila, vendar ni prepričana, če dovolj. Je

pa prav tako mnenja, da »bi lahko bilo več govora o tej temi, saj se mi zdi to zelo pomembno in

stvar, o kateri se premalo govori in o veliko stvareh ljudje nismo seznanjeni.«

Vse intervjuvanke pravijo, da se izobraževanja na temo enakosti spolov še nikoli niso udeležile.

Prav tako pa se s sodelovkami nikoli ne pogovarjajo o spolnih stereotipih (intervjuvanke B, C,

E) ali pa redko (intervjuvanki A in D). Intervjuvanka D dodaja, da do takšnih pogovorov pride

»ko opazimo kaj zanimivega, ko otroci podajo kakšno zanimivo izjavo, če pride med otroki do

konfliktov s tega področja.«

Intervjuvanki C in D sta mnenja, da v njihovem vrtcu ne naredijo dovolj za preseganje spolnih

stereotipov, intervjuvanka D dodaja, da je sicer težko podati mnenje za celoten vrtec, ampak

ker se o tem malo govori bi rekla, da premalo omenjamo pomembnost te teme. V najini skupini

pa se s kolegico trudiva odpravljati težave in poučevati otroke, da bodo bolj odprto razmišljali

in razumeli bistvo.« Intervjuvanki A in E se ne moreta opredeliti, vendar intervjuvanka E dodaja

»da je tukaj še vedno močan vpliv družbe, ki prihaja iz podeželja.« Intervjuvanka B pa meni,

da v njihovem vrtcu naredijo dovolj za preseganje spolnih stereotipov.

34

Nadrejeni nobeni od intervjuvank ne dajejo predlogov, na kakšen način naj se soočajo s

stereotipi v vrtcu, intervjuvanka D pa še dodaja: »Ne spomnim se, da bi nadrejeni sami od sebe

kdaj o tem govorili. Ko pa imam sama kakšno izkušnjo konkretno iz skupine, se o tem pogovorim

s sodelavkami. Če bi imela večji problem, bi se obrnila tudi na nadrejene.«

Intervjuvanka A vidi problem spolnih stereotipov najbolj pri izbiri oblačil za deklice, saj v

trgovinah prevladujejo roza oblačila, kar ni vsem všeč. Pravi še: »Prav bi bilo, da bi tudi punčke

imele več izbire glede barv in motivov, ki niso iz risank o princeskah.« Intervjuvanka B se s tem

delno strinja saj meni, da so spolni stereotipi »nezaželeni, saj lahko s tem omejujejo otroke že

od malih nog.« Intervjuvanki C in E sta mnenja, da je problem nasploh v družbi. Intervjuvanka

E pravi: »da se na ta način punce, ženske še vedno počutimo ali pa smo v družbi manj vredne,

sprejete kot moški, ki so od nas močnejši, hitrejši ipd. Mislim, da se jih naša družba še dolgo

ne bo znebila, saj je že na vodilnih položajih precej manj žensk kot moških«. Intervjuvanka C

pa dodaja da so težava »prepričanja ljudi (deček se pa že ne bo igral z dojenčki ipd.). Mislim,

da bi se moralo ozaveščati ljudi nasploh; preko medijev, knjig ipd. Pa tudi to bi trajalo zelo

dolgo, da bi ljudje začeli drugače razmišljati.« Intervjuvanka D pa je mnenja, da spolni

stereotipi niso nezaželeni. Glavno se ji zdi »da nismo ozkogledi in staromodni, ampak da lahko

stopimo iz okvirov in to predstavimo otrokom kot nekaj normalnega, če se deček igra z dojenčki,

ne da vidimo očeta, ki se ob tem zgraža, saj to vendar ni nič spornega, temveč pravilno in

zaželeno. Vsak otrok se mora preizkusiti v različnih aktivnostih in najti tisto, v čemer uživa in

v čemer je dober, tudi če je to deklica, ki vozi dirkalni avto, izdeluje pohištvo ali deček, ki je

vzgojitelj, slaščičar, frizer itd. Saj si vendar ne želimo, da se otroci sramujejo nečesa, le zaradi

stereotipnih oznak. Opazne so spremembe na boljše, veliko pa je še ljudi, ki imajo omejeno

mišljenje o tej temi. Menim, da je pravilno, da se o tem govori in da otroci tudi vidijo starše,

vzgojitelje, učitelje in druge ljudi v družbi, da vse to izvajajo vsakodnevno v praksi in da je to

povsem nekaj normalnega. Zelo pomembno je izobraziti otroke o tej temi, da ne pride do

nesramnih besed in obnašanja. Otroci v vrtcu so raziskovalci in se zelo radi preizkusijo v

najrazličnejših aktivnostih, zato menim, da je predšolsko obdobje zelo pomembno za razvoj tudi

na tem področju.«

3.5.1.4 KRATEK POVZETEK REZULTATOV VZGOJITELJIC

Vzgojiteljice opažajo, da se dečki in deklice razlikujejo po tem, kako so oblečeni. Njihova

oblačila se večinoma razlikujejo po barvah, motivih in tudi tipih oblačil. Intervjuvanka C je

podala zanimivo izjavo: »v družbi je manj stereotipno obleči deklici kaj modrega/sivega ipd.

35

kot pa dečku nekaj roza/vijoličnega.« Medtem ko je intervjuvanka A razmišljala ravno

nasprotno in kot glaven problem spolnih stereotipov videla v tem, da so deklicam večinoma

ponujena le roza oblačila, z motivi princesk iz risank. Kar nas lahko pripelje do ugotovitve, da

vzgojiteljice moti, da so se »pojavile takšne omejitve« pri oblačenju otrok. Intervjuvanke se z

oblačili otrok, ki niso »tipična« za določen spol večinoma ne ukvarjajo, prav tako tudi pri

otrocih niso zasledile, da bi jih to zanimalo. Dve intervjuvanki pa pravita, da se otroci med

seboj opazujejo in komentirajo zunanji videz; ob tem imajo točno določene barve »rezervirane«

za dečke in prav tako za deklice. Če otroci niso oblečeni primerno svojemu spolu, jih drugi

otroci na to opozorijo ali pa se začnejo iz njih norčevati. Vzgojiteljici takšne probleme rešujeta

s pogovori in primeri. Vse intervjuvanke pravijo, da imajo enak odnos do obeh spolov, če so ti

glasni, in da so tako deklice kot dečki velikokrat glasni. Zanimivi sta bili izjavi intervjuvank C

in E, ki delata skupaj v skupini, saj sta si nekoliko nasprotovali; intervjuvanka C je dejala, da v

glasnosti mogoče vseeno prevladujejo dečki, intervjuvanka E pa da so v skupini deklice zelo

glasne in celo večkrat preglasijo dečke. Ob teh izjavah nismo prepričani, ali je res težko

opredeliti stanje v skupini, ali pa so mogoče krivi zakoreninjeni spolni vzorci v vzgojiteljicah,

ki nezavedno vplivajo na njuni izjavi (»čudno je, da so deklice večkrat glasnejše od dečkov«

oz. »vseeno morajo biti dečki glasnejši, ker so pač dečki«).

Če upoštevamo, da sta intervjuvanki A in B ter intervjuvanki C in E v istih skupinah,

vzgojiteljice otrokom vsakodnevno dajejo možnost, da se otroci poljubno igrajo v stereotipno

»dekliških kotičkih (kuhinja, dom, likovni in frizerski kotiček),« v »deških kotičkih (tehnični

kotiček, konstruktorji, kmetija)« in tudi v »nevtralnih kotičkih (knjižni kotiček, namizne igre,

grad).« Vzgojiteljice si niso enotne v tem, da se želje dečkov in deklic razlikujejo glede na to,

s katerimi igračami se želijo igrati. Zanimivo je bilo, da sta si intervjuvanki A in B v tem

nasprotovali, čeprav sta govorili o istih otrocih. Intervjuvanke večinoma ne ponujajo ne

stereotipnih igrač otrokom, prav tako tudi ne spodbujajo dečkov in deklic, da bi se ti igrali

skupaj, saj pravijo, da se otroci že sami od sebe igrajo z vsemi igračami in tudi mešano med

spoloma. Intervjuvanki C in E sta spet podali različni izjavi o ne stereotipnih igračah, saj je

intervjuvanka E dejala, da ne stereotipne igrače večkrat ponudita namenoma, predvsem zato,

ker se otroci pri ne stereotipnih igračah mirnejše in tišje igrajo; intervjuvanka C pa je omenila

le igro v delavnici, kjer imajo določeno, da se igrata hkrati deček in deklica. Tudi o tem, ali se

z otroki vzgojiteljice kdaj pogovarjajo o stereotipnih označbah spolov, intervjuvanki C in E

nista podali enakih mnenj. Intervjuvanka E je trdila, da se pogovarjajo o tej temi, intervjuvanka

36

C pa da se ne. Večina vzgojiteljic je podala enako mnenje kot intervjuvanka C, medtem ko je

intervjuvanka D navedla kup primerov o tej temi, ki so jo z otroki vključili v vsakdan.

Večina intervjuvank je mnenja, da v času šolanja niso pridobile dovolj znanja o spolnih

stereotipih; prav tako se niso udeležile nobenega izobraževanja o tem; s sodelavkami pa se o

tem večina tudi ne pogovarja veliko. Nadrejeni jim ne dajejo predlogov, kako se soočati s

spolnimi stereotipi v vrtcu; glede tega, ali naredijo v njihovem vrtcu dovolj za preseganje

spolnih stereotipov, pa niso enotne. Spolne stereotipe večina intervjuvank vidi kot nekaj, kar ni

dobro za otroke in navsezadnje tudi za odrasle ne; spolne stereotipe po njihovem mnenju

reproducira družba oziroma ljudje sami. Intervjuvanki C in E vdano razlagata, da se spolnih

stereotipov še dolgo ne bomo znebili, medtem ko intervjuvanka D optimistično razlaga načine,

kako nam to lahko uspe.

3.5.2 REZULTATI OTROK

3.5.2.1 IGRA V VRTCU

Da bo bolj pregledno, bomo najprej predstavili odgovore dečkov (A-F), nato pa odgovore deklic

(A-F). Vsi so razvrščeni po igralnicah, v katere so razporejeni v vrtcu, zraven pa so dopisane

vzgojiteljice, s katerimi so vsakodnevno v stiku.

Vprašanje 1: S katerimi igračami se najraje igraš?

Vprašanje 2: S kom se najraje igraš v vrtcu? Kaj se igrata?

Vprašanje 3: Ali se rad/-a igraš skupaj z deklicami/dečki (nasprotni spol)? Če ja, kaj se igrata?

Vprašanje 4: Ali vzgojiteljici kdaj želita, da se igraš z deklicami/dečki (nasprotni spol)? Katere

igre vzgojiteljici želita, da se igrate skupaj?

Vprašanje 5: Se kdaj igraš v vrtcu z dojenčki ali barbikami (za dečke)/z avtomobili (za

deklice)?

Vprašanje 6: Ali se kdaj želiš igrati z dojenčki ali barbikami (za dečke)/z avtomobili (za

deklice) pa se ne, ker ti je nerodno pred ostalimi v skupini?

Tabela 5: Preglednica odgovorov dečkov na vprsšanja v kategoriji "igra v vrtcu."

ODGOVORI DEČKOV

Igralnica 1 (vzg. A in B) Igralnica 2 (vzg. C in E) Igralnica 3 (vzg. D)

A B C D E F

37

Vprašanje 1 Z lego

kockam.

Z lego

kockam.

S

traktorjem

in lego

kockam.

Z lego

kockam.

Z angry

birds.

Z lego

kockam.

Vprašanje 2 Z dečkom,

z železnico.

Z dečkom,

sestavljava

sestavljanke.

Z deklicami

in dečki, s

kockami.

Z dečki, s

»strički«.

Z dečkom,

angry

birds.

Z dečkom se

loviva.

Vprašanje 3 Da, z

barbikami.

Da, skupaj

beremo

knjige.

Da, s

kockami in

dojenčki.

Da, z

dojenčki. Ne.

Da,

družabne

igre.

Vprašanje 4 Ne.

Da.

Sestavljamo

sestavljanke.

Da. Z lego

kockami.

Da.

Sestavljamo

sestavljanke.

Da,

različne

stvari.

Da, kar se

igrajo

deklice.

Vprašanje 5 Da. Ne. Da.

Da, z dojenčki

se, z

barbikami ne.

Ne.

Da, z

dojenčki se,

z barbikami

ne.

Vprašanje 6

Nikoli mi

ni nerodno.

Se igram.

Ne, ker mi te

igrače niso

všeč.

Da, včasih

mi je

nerodno.

Z dojenčki se

rad igram, z

barbikami

nikoli.

Ne, ker so

to igrače

za deklice

in jih ne

maram.

Z dojenčki

se rad igram,

z barbikami

nikoli.

V kategoriji »igra v vrtcu« smo ugotovili, s katerimi igračami se dečki in deklice radi igrajo, s

kom se najraje igrajo, ali se radi igrajo tudi z otroki nasprotnega spola in ali jih vzgojiteljice pri

tem spodbujajo. Zanimalo nas je tudi, ali se otroci radi igrajo z ne stereotipnimi igračami za

njihov spol in če bi se mogoče radi igrali s takšnimi igračami, pa jim je ob tem nerodno, za to

tega ne počnejo.

Kar pet dečkov (A, B, C, D, F) se najraje igra z lego kockami, eden od njih jih rada prevaža s

traktorjem. Deček E se najraje igra igro Angry birds. Štirje dečki (A, B, E, F) se najraje igrajo

z dečkom (igra z železnico, Angry birds, sestavljanje, lovljenje), deček D se najraje igra z več

dečki s »strički«, samo deček C pa se ni mogel opredeliti; zato pravi, da se s kockami rad igra

tako v družbi dečkov kot deklic. Večina dečkov (A, B, C, D, F) se z deklicami radi igrajo. Z

deklicami se igrajo z barbikami (deček A), skupaj berejo knjige (deček B), igrajo se s kockami

(deček C), z dojenčki (dečka C in D) in igrajo se družabne igre (deček F). Deček E pa se z

deklicami ne mara igrati. Pet dečkov pravi, da vzgojiteljici večkrat rečeta, naj se igrajo skupaj

z deklicami. Vzgojiteljice otrokom predlagajo, naj skupaj sestavljajo sestavljanke (deček D in

B), naj se igrajo kocke (deček C) ali pa delajo različne stvari (deček E), oziroma se igrajo to,

38

kar so se že prej deklice (deček E). Štirje dečki (A, C, D, F) se radi igrajo z dojenčki, dva dečka

(B in E) pa ne. Dva dečka (A in C) se rada igrata tudi z barbikami, medtem ko se štirje dečki

(B, D, E, F) ne želijo igrati z njimi. Deček B je ob tem dejal: »Ne, ker jih ne maram.« Deček D

pa: »Nikoli se nočem igrat z barbikami, z dojenčki se pa rad.« Samo deček C pravi, da se mu

je včasih nerodno igrati z dojenčki ali barbikami; dečku A ni nerodno in se z barbikami in

dojenčki rad igra; tudi dečkoma D in F ni nerodno, da se z dojenčki rada igrata, z barbikami pa

ne; dečka B in E pa razlagata, da jima te igrače niso všeč. Deček E še dodaja:« To so igrače za

punčke in se zato nočem igrati z njimi.«

Tabela 6: Preglednica odgovorov deklic na vprašanja v kategoriji "igra v vrtcu."

ODGOVORI DEKLIC

Igralnica 1 (vzg. A in B) Igralnica 2 (vzg. C in E) Igralnica 3 (vzg. D)

A B C D E F

Vprašanje 1 Z lego

kockam.

S plišastimi

igračami. S konji. Z dojenčki.

Z

barbikami. Z dojenčki.

Vprašanje 2 Z deklicami,

z barbikami.

Z deklico.

Sestavljava

sestavljanke.

Z deklico, z

leseno hiško.

Z deklico, z

dojenčki.

Z deklico, z

dojenčki.

Z deklico, z

dojenčki.

Vprašanje 3 Da, s

plastelinom.

Da, v

knjižnem

kotičku.

Da, s konji. Da, z

dojenčki.

Da, z lego

kockami.

Da, z lego

kockami.

Vprašanje 4 Ne. Ne. Da. Da. Da, lego

kocke. Ne.

Vprašanje 5 Da. Ne. Da. Ne. Da. Da.

Vprašanje 6

Nikoli mi ni

nerodno. Se

igram.

Ne, ker mi

avtomobili

niso všeč.

Da. Ne.

Nikoli mi

ni nerodno.

Se igram.

Nikoli mi

ni nerodno.

Se igram.

Deklice se rade igrajo različne igre. Deklica A se rada iga z lego kockam, deklica B s plišastimi

igračami, deklica C s konji, deklica E z barbikami, deklici D in F pa se radi igrata z dojenčki.

Pet deklic (B, C, D, E, F) se najraje igra s še eno deklico (deklica B sestavlja z njo sestavjanke,

deklica C se z njo igra z leseno hišo, dekice D, E in F se igrajo s prijateljico z dojenčki), deklica

A pa se rada igra z barbikami z več deklicami. Vse deklice se rade igrajo skupaj z dečki; s

plastelinom (deklica A), v knjižnem kotičku (deklica B), s konji (deklica C), z dojenčki (deklica

D) in z lego kockami (deklici E in F). Tri deklice (A, B in F) pravijo, da vzgojiteljici nikoli ne

želita, da bi se deklice igrale z dečki, tri deklice (C, D in E) pa, da jim to večkrat rečeta. Deklica

39

E dodaja, da jim vzgojiteljici naročita, naj se skupaj igrajo z lego kockami. Z avtomobili se v

vrtcu igrajo štiri deklice (A, C, E, F), deklica A dodaja, da se rada igra tudi z vlaki; dve deklici

(B in D) pa igre z avtomobili ne marata. Deklica C edina pritrjuje, da se ji je z avtomobili kdaj

nerodno igrati; deklicam A, E in F ni nikoli nerodno, da se igrajo z avtomobili; deklici B in D

pa sploh ne marata igre z avtomobili.

3.5.2.2 OPAŽANJA RAZLIČNIH LASTNOSTI SPOLOV IN MNENJA OTROK

Mnenja otrok bomo primerjali med igralnicami, saj se nam spol otrok v tej kategoriji ne zdi

tako pomemben.

Vprašanje 7: Kdo je po tvojem v skupini glasnejši, bolj živahen, deklice ali dečki?

Vprašanje 8: Na koga sta vzgojiteljici večkrat jezni, na dečke ali deklice? Zakaj misliš, da je

tako?

Vprašanje 9: Ali bi se ti zdelo čudno, če bi deček prišel v roza majici v vrtec? Če ja, zakaj?

Vprašanje 10: Ali bi se ti zdelo čudno, če bi deklica prišla v vrtec z majico, na kateri so narisani

stroji, avtomobili ali športniki?

Tabela 7: Preglednica odgovorov na vprašanja v kategoriji "opažanja različnih lastnosti spolov

in mnenja otrok."

VPRAŠANJA ODGOVOR

ŠTEVILO ODGOVOROV PO SKUPINAH

Igralnica 1 (vzg. A

in B)

Igralnica 2 (vzg. C

in E)

Igralnica 3 (vzg.

D)

Vprašanje 7 deklice 1 1

dečki 4 3 3

Vprašanje 8 deklice 1 1

dečki 3 2 3

drugo 1 1

Vprašanje 9 da 1 2 3

ne 3 2 1

Vprašanje 10 da 1 2 2

ne 3 2 2

Kategorija »opažanja različnih lastnosti spolov in mnenja otrok« nam pokaže mnenja otrok,

kdo v skupini je glasnejši glede na spol; na koga sta vzgojiteljici večkrat jezni; ali bi se otrokom

zdelo neprimerno, da bi deček prišel v vrtec z roza majico; ali pa da bi deklica v vrtec prišla z

majico, na kateri bi bili stroji, avtomobili ali športniki.

40

Vsi štirje otroci iz igralnice 1 so mnenja, da so bolj glasni in živahni dečki. Deček A je pri tem

izpostavil, da je eden izmed dečkov najglasnejši. Tudi otroci iz igralnice 2 in 3 so podobnega

mnenja, saj so po trije otroci mnenja, da so dečki najbolj glasni, samo eden otrok v vsaki

igralnici (2 in 3) pa je mnenja, da so glasnejše deklice. Deček F iz igralnice 3 je dodal: »Jaz

sem glasen.«

Dečki in deklice so glede na rezultate mnenja, da so vzgojiteljice večkrat jezne na dečke kot na

deklice. Trije otroci iz igralnice 1 so mnenja, da sta vzgojiteljici večkrat jezni na dečke (deklica

A razlaga da »dečki večkrat ušpičijo kaj«, deklica B: »ker so glasni«), eden pa se ni mogel

opredeliti (deček B: »Včasih sta na dečke, včasih na deklice«). Eden od otrok iz igralnice 2 je

mnenja, da sta vzgojiteljici večkrat jezni na deklice (deček D: »Ker vzamejo iz rok igrače«),

dva otroka sta mnenja, da sta vzgojiteljici večkrat jezni na dečke, eden od otrok pa se ni mogel

opredeliti, na koga sta vzgojiteljici večkrat jezni. Eden od otrok iz igralnice pravi, da so

glasnejše in živahnejše deklice, ostali pa, da so dečki (Deček F: »Ker delamo neumnosti«,

Deklica E: »Ker delajo nekaj drugega, kot bi morali«).

Otroci so razdeljeni v mnenju, ali je čudno oziroma normalno, če deček pride v vrtec v roza

majici. Iz igralnice 1 bi bilo enemu otroku čudno, če bi deček imel roza majico (deklica A:

»fantje ne nosijo roza oblačil«), ostalim ne. Dveh otrok iz igralnice 2 ne bi motilo, če bi deček

imel roza majico (deklica C: » čist uredu bi bil«), dva otroka pa bi (deček D: »čudno bi bilo,

fantje niso punce, nimajo takih majic.«). Trije otroci iz igralnice 3 so mnenja, da bi bilo čudno,

če bi deček imel roza majico (deček E: »to je barva za punce«), eden pa ne (deklica F: »vseeno

je, kakšne barve oblečejo dečki; očka v risanki Pujsa Pepa ima tudi roza majico«).

Trije otroci iz igralnice 1 so mnenja, da ne bi bilo čudno, če bi ena od deklic prišla v vrtec z

majico, na kateri bi bili stroji, avtomobili ali pa športniki, eden od otrok pa je drugačnega

mnenja (deklica A: »Punce nimajo tega na majicah ampak mucke«). Otroci iz igralnice 2 imajo

razdeljena mnenja; dva otroka pravita, da bi bilo čudno, če bi deklica imela takšne stvari na

majici, dva pa pravita, da bi bilo to normalno. Otroci iz igralnice 3 imajo prav tako razdeljena

mnenja, kot otroci iz igralnice 2; dvema otrokoma bi bilo to čudno (deček F: »ne bi mi bilo

všeč«), dvema pa ne (deklica F: »vseeno je«).

41

3.5.2.3 STANJE DOMA

Tako kot v kategoriji »igra v vrtcu«, bomo tudi v tej kategoriji najprej predstavili odgovore

dečkov (A-F), nato pa odgovore deklic (A-F). Vsi so razvrščeni po igralnicah, v katere so

razporejeni v vrtcu, zraven pa so dopisane vzgojiteljice, s katerimi so vsakodnevno v stiku.

Vprašanje 11: Katero risanko najraje gledaš?

Vprašanje 12: S kom se najraje igraš doma? Kaj se igrata?

Vprašanje 13: Ali imaš doma kakšno barbiko in se z njo igraš (za dečke), ali imaš doma kakšen

avto ali tovornjak in se z njim igraš (za deklice)? Če nimaš takšne igrače, zakaj je nimaš (ti

starši ne dovolijo ali pa se sam/a nebi želel/a igrati s to igračo)?

Vprašanje 14: Ali imaš doma kaj bratov in sester? So starejši ali mlajši od tebe? Ali se radi

igrajo s teboj? Kaj se igrate skupaj?

Tabela 8: Preglednica odgovorov dečkov na vprašanja v kategoriji "stanje doma."

ODGOVORI DEČKOV

Igralnica 1 (vzg. A in B) Igralnica 2 (vzg. C in E) Igralnica 3 (vzg. D)

A B C D E F

Vprašanje 11 Spuži

Kvadratnik.

Tom in

Jerry.

Spuži

Kvadratnik,

Maša in

medved.

Spiderman,

Tačke na

patrulji.

Divja brata.

Risanke,

kjer se

streljajo.

Vprašanje 12

Z bratcem se

igrava z lego

kockami.

Z mamo iz

lego kock

narediva

grad.

Z atijem in

mamico vozimo

kocke s

tovornjakom,

igramo se z

lutkami.

Z atijem

voziva

pesek.

Z bratom

skačeva

(smučarski

skoki).

Z bratom

se igrava z

lego

kockami.

Vprašanje 13 Da in kene

tudi. Da.

Ne, bi jo pa

hotel imet.

Ne, ne bi je

imel.

Ne, ne bi je

imel.

Ne, ker so

za punce.

Vprašanje 14

Starejšega

brata. Da,

snemava se.

Mlajšo

sestro. Da,

igrava se z

barbikami.

Ne.

Mlajšega

brata, je še

premajhen

za igro.

Starejšega

brata, ki se

velikokrat

noče igrati

z mano.

Starejšega

brata. Da,

igrava se z

lego

kockami.

V kategoriji »stanje doma« izvemo, katere risanke so najljubše dečkom in deklicam; s kom se

otroci najraje igrajo doma in kaj se igrajo; ali imajo doma kakšno barbiko oziroma avto, čeprav

42

glede na stereotipe za dečka oziroma za deklico ni primerna; ali imajo otroci kaj sorojencev in

kaj se igrajo z njimi.

Dva dečka (A in C) najraje gledata risanko Spuži Kvadratnik, deček C poleg te risanke rad

gleda tudi risanko Maša in medved. Ostali imajo zelo različen izbor risank; deček B rad gleda

risanko Tom in Jerry, deček D risanki Spiderman in Tačke na patrulji, deček E Divja brata in

deček F gleda risanko, kjer se med seboj streljajo (imena se ni mogel spomniti). Trije otroci se

doma najraje igrajo s svojimi brati (deček A in deček F se igrata z njima lego kocke, deček E s

svojim bratom uprizarja smučarske skoke), deček B se s svojo mamo igra z lego kockami, deček

D s svojim očetom vozi pesek, deček C pa skupaj z mamo in očetom vozi kocke s tovornjakom

ali pa se z njima igra z lutkami. Dečka A in B pravita, da imata doma barbike in se z njimi rada

igrata, deček A dodaja, da ima tudi kene; ostali dečki (C, D, E, F) pa barbik nimajo doma. Deček

C sicer pravi: »Ker jo še nisem kupil in božiček mi je prinesel nekaj drugega, drugače bi jo pa

hotel imeti.« Dečki D, E in F pa barbike ne bi želeli imeti (deček D: »Ne bi je hotel imet, ker

nisem punčka,« deček E: »ne, ker je to za punčke, pa mami mi tega itak ne bi kupila, ker jaz

tega nočem imet doma,« deček F: »ne, ker se punce z njimi igrajo, pa z nobeno se ne bom

poročil!« Trije otroci (A, E, F) imajo starejše brate; brat dečka A se z njim rad snema, brat

dečka F se skupaj z njim rad igra lego kocke, medtem ko se brat dečka F velikokrat noče igrati

z njim. Deček D ima novorojenega brata, ki je še premajhen za igro, deček B ima mlajšo sestro,

ki se z njim rada igra z barbikami, deček C pa je edinec.

Tabela 9: Preglednica odgovorov deklic na vprašanja v kategoriji "stanje doma."

ODGOVORI DEKLIC

Igralnica 1 (vzg. A in B) Igralnica 2 (vzg. C in E) Igralnica 3 (vzg. D)

A B C D E F

Vprašanje 11 Barbie in Na

konja!

Čebelica

Maja. Na konja!

Maša in

medved. Winx Club.

Nodi in

Minioni.

Vprašanje 12

Z vsemi se

igram s

kockami.

S sestro se

igrava s

plišastimi

igračami.

S sestro se

igrava s

konjički, in

lego

kockami.

S sestro z

dojenčki.

Z bratom se

igrava z lego

kockami in

traktorji.

Z bratom iz

lego kock

zgradiva

hišo.

Vprašanje 13

Brat ima avto

in tovornjak,

s katerima se

tudi jaz kdaj

igram.

Brat ima

avtomobile, s

katerimi se

tudi jaz kdaj

igram.

V pesku

imam bagra

in

tovornjak.

Dva avta

imam in

avtobus.

Imam roza

avto.

Veliko

avtomobilov

imam.

43

Vprašanje 14

Starejšega

brata in dve

starejši sestri,

sestavljamo

kocke.

Starejšo sestro

in mlajšega

brata. Da, kar

sem že

povedala se

igram z njima.

Starejšo

sestro

imam. Da,

igrava se s

konji.

Starejšo in

mlajšo

sestro. Da,

igramo se z

dojenčki.

Starejšega

brata. Da,

igrava se s

kockami.

Starejšega

brata. Da,

igrava se s

kockami.

Deklici A in C najraje gledata risanko Na konja!, poleg tega deklica A rada gleda tudi risanko

Barbie. Ostale deklice imajo različen izbor najljubših risank; deklica B najraje gleda risanko

Čebelica Maja, deklica D risanko Maša in medved, deklica E Winx Club, deklica F pa najraje

gleda Nodija in Minione. Tri deklice se doma najraje igrajo s svojimi sestrami (deklica B se s

sestro igra s plišastimi igračami, deklica C se s sestro igra s konjički in z lego kockami, deklica

D se s sestro igra z dojenčki), dve deklici (E in F) se najraje igrata s svojima bratoma z lego

kockami, deklica A pa se doma z vsemi družinskimi člani rada igra s kockami. Vse deklice

imajo doma katerega od prevoznih sredstev, s katerimi se igrajo. Deklici A in B pravita, da

imata njuna brata avtomobile in tovornjak, s katerimi se tudi onidve igrata; deklica C pravi, da

ima zunaj v pesku bagra in tovornjak; deklica D pripoveduje, da ima doma dva avtomobila in

avtobus; deklica E ima doma roza avto; deklica F pa pravi, da ima doma veliko avtomobilov, s

katerimi se rada igra. Vse deklice imajo vsaj enega sorojenca v družini, kateri se radi igrajo z

njimi; deklica A se s svojim starejšim bratom in dvema starejšima sestrama igra s kockami,

deklica B se s svojo starejšo sestro igra s plišastimi igračami, z mlajšim bratom se igrata z

avtomobili, deklica C se s starejšo sestro igra s konji, deklica D se s starejšo in mlajšo sestro

igra z dojenčki, deklici E in F pa imata obe starejšega brata, s katerima se igrata s kockami.

3.5.2.4 KRATEK POVZETEK REZULTATOV OTROK

Večina dečkov se v vrtcu najraje igra z lego kockami in z enim dečkom, s katerim se igrajo

različne igre (železnica, Angry birds, sestavljanje, lovljenje). Deklice so navajale različne

najljubše igre (lego kocke, plišaste igrače, konje, dojenčke, barbike), najraje pa se v vrtcu igrajo

samo z eno deklico, s katero se vsaj polovica deklic igra z dojenčki (deklice D, E in F). Čeprav

je samo en deček navedel, da se zelo rad igra tako z dečki kot z deklicami, so tudi ostali dečki

povedali, da se z deklicami radi igrajo (razen enega). Z deklicami se glede na igralnice igrajo

različne igre (dečka A in B se z njimi igrata z barbikami in prebirata knjige; dečka C in D se z

njimi igrata z dojenčki in sestavljata kocke; deček F pa se z njimi igra družabne igre). Deklice

pa se vse rade igrajo tudi z dečki (deklici A in B se igrata z njimi s plastelinom in v knjižnem

44

kotičku; deklici C in D se z njimi igrata s konji in dojenčki; deklici E in F pa skupaj z dečki

sestavljata lego kocke). Večina dečkov pravi, da vzgojiteljici večkrat rečeta, naj se igrajo z

deklicami igre: sestavljanje sestavljank (dečka B in D), igra z lego kockam (deček C) in druge

igre (deček E), deček F pa pravi, da ga vzgojiteljica spodbudi, naj se igra z deklicami tisto igro,

kot se jo igrajo deklice. Prav tako kot deček A, sta tudi deklici A in B mnenja, da ju vzgojiteljici

ne spodbujata k temu, da bi se igrali z dečki. Deklici C in D pravita, da ju vzgojiteljici

spodbujata k igri z dečki; deklici E in F pa nista enotni, ena pravi, da jo spodbujata k igri kock

z dečki, druga pa, da spodbud ne dobi. Štirje dečki pravijo, da se radi igrajo tudi z dojenčki (A,

C, D, F), ostale dva ne (B in E). Samo dva dečka se rada igrata z barbikami (A in C), ostali

štirje pa ne. Štiri deklice (A, C, E, F) so povedale, da se rade igrajo z avtomobili, dve deklici

(B in D) pa igre z avtomobili ne marata. Nikomur, ki se igra ne stereotipne igre, ni nerodno,

razen dečku C in deklici C je včasih.

Večina otrok iz vseh igralnic je mnenja, da so najglasnejši v skupini dečki. Samo dečka D in E

nista takšnega mnenja. Večina otrok iz vseh igralnic tudi pravi, da so vzgojiteljice večkrat jezne

na dečke, saj ti delajo neumnosti in so večkrat glasni. Otroci so razdeljeni v mnenju, ali bi bilo

čudno oziroma normalno, če bi deček prišel v vrtec v roza majici. Otrokom iz igralnice 1 bi se

to večinoma zdelo normalno, otroci iz igralnice 2 so razdeljeni v mnenju, večini otrok iz

igralnice 3 pa se bi to zdelo čudno. Večini otrok iz igralnice 1 bi bilo prav tako normalno, če bi

v vrtec prišla deklica z majico na kateri bi bili stroji, avtomobili ali pa športniki; otroci iz

igralnice 2 in 3 pa so glede tega razdeljeni v mnenju.

Otroci imajo zelo različen izbor risank. Tako dečki kot deklice večinoma nimajo enakih

najljubših risank; razen dečka A in C oba rada gledata risanko Spuži Kvadratnik, deklici A in

C gledata risanko Na konja!, ter deček C in deklica D oba rada gledata risanko Maša in medved.

Le nekaj otrok gleda risanke, ki bi jih lahko označili, da so namenjene bolj enemu od spolov:

deček D rad gleda risanki Spiderman in Tačke na patrulji; deček F rad gleda risanke, kjer se

streljajo; deklica A rada gleda risanko Barbie in deklica E rada gleda risanko Winxice. Otroci

se najraje igrajo s svojimi sorojenci (dečki A, D, E, F in deklice B, C, D, E, F), razen če so ti

premajhni za igro ali pa če jih nimajo. Ostali otroci se potem najraje igrajo z očetom, materjo

ali pa kar z obema. Najpogosteje se s svojimi družinskimi člani otroci igrajo z lego kockami

(dečki A, B, C, F in deklice A, C, E, F). Navedli pa so tudi nekaj drugih iger (deček C se s

svojimi starši igra z lutkami, deček D s svojim očetom vozi pesek, deček E s svojim bratom

uprizarja smučarske skoke, deklica B se s svojo sestro igra s plišastimi igračami, deklica C se s

45

sestro igra s konjički in deklica D se s sestro igra z dojenčki). Samo dva dečka, ki obiskujeta

igralnico 1, imata doma barbike in se z njimi igrata, ostali jih ne bi hoteli imeti, razen dečka C.

Vse intervjuvane deklice pa imajo doma vsaj eno prevozno sredstvo, s katerim se tudi igrajo.

Vsi otroci (razen dečka F in D) so mnenja, da se njihovi bratje in sestri radi igrajo z njimi.

Njihova igra s sorojenci pa je večinoma odvisna glede na to, ali imajo okrog sebe brate ali

sestre: deček A se s svojim starejšim bratom snema; deček F in deklici E ter F imajo starejše

brate s katerimi se igrajo z lego kockami; deklica A se z vsemi družinskimi člani igra z lego

kockami; deček B ima mlajšo sestro s katero se igra z barbikami; deklica B se s svojo starejšo

sestro igra s plišastimi igračami, z mlajšim bratom se igrata z avtomobili; deklica C se s starejšo

sestro igra s konji, deklica D pa se s starejšo in mlajšo sestro igra z dojenčki.

3.5.3 OPAZOVANJE SKUPIN

V vsaki skupini smo opazovali otroke in vzgojiteljice od 8. 30 do 10. 30. Tako smo dobili kratek

vpogled v njihovo delovanje in v odnose, ki so se razvili v njihovi skupini. Ponujeni kotički v

skupini so bili vsepovsod takšni, kot so jih vzgojiteljice s skupnimi močmi poimenovale v

intervjujih.

Igralnico 1 smo opazovali, ko so ravno praznovali rojstni dan ene izmed deklic. Najprej so

sedeli v krogu in se pogovarjali. Vzgojiteljici sta vse otroke veliko spraševali in bili do njih

prijazni. Ni se opazilo, da bi vzgojiteljici delali kakršne koli razlike med otroki glede na spol.

Vzgojiteljici nista kazali znakov, da opažata različne lastnosti spolov. Ko so otroci začeli

govoriti drug čez drugega, jih je vzgojiteljica z glasnejšim glasom opomnila, da so se (pred

mojim prihod) skupaj zmenili, da jim hrup ni všeč. Nato so se otroci hitro umirili. Ker je deklica

praznovala rojstni dan, je ona izbrala, kaj se bodo igrali. Izbrala je dejavnosti, kjer so otroci

ustvarjali z barvastim papirjem, vzeli so si lahko tudi škarje, lepilo in šablone; drugi otroci so

zatem prosili, če lahko ustvarjajo s plastelinom, kar sta vzgojiteljici tudi dovolili. Otroci so bili

prijazni drug z drugim, skupaj za istimi mizami so ustvarjali tako dečki kot deklice. Eden izmed

dečkov je iz papirja izdelal masko, ki jo je še porisal in nato podaril pomočnici vzgojiteljice.

Opazili smo, da so se s plastelinom igrali večinoma dečki, ki so izdelovali kipe, piškote, šunko;

trije dečki pa so si predstavljali, da so gozdarji, in iz plastelina oblikovali hlode ter vozila.

Opazili smo tudi deklice, ki so se vsedle za svojo mizo. Tam so na papir lepile lepilne trakove.

Deklice so uporabljale le vijolične lepilne trakove, kar je opazila tudi ena izmed deklic in ostale

46

vprašala, zakaj ne uporabljajo tudi modrih trakov. Takoj po vprašanju jih je ta deklica začela

uporabljati, nato pa sta jih začeli uporabljati tudi ostali dve deklici.

V igralnico 2 smo prišli, ko so se otroci in vzgojiteljici ravno pogovarjali o zdravnikih.

Pogovarjali so se o zdravnikih in o tem, kako se jih glede na specializacijo poimenuje (kirurg,

nevrolog, zobozdravnik, rentgenolog, babice, ginekologi). Vzgojiteljici sta otrokom povedali,

da zdravniku lahko pomaga medinska sestra ali pa brat, odvisno glede na spol človeka. Prijetno

je bilo slišati, da sta povedali, da imata takšen poklic lahko oba spola, škoda le, da nista tega

uporabili tudi pri poimenovanih zdravnikih. Vzgojiteljici sta bili pozorni do vseh otrok in jih

spraševali, če poznajo kakšnega zdravnika in kakšne izkušnje imajo otroci z njimi. Občutek je

bil, da se mogoče bolj trdo pogovarjata z dečki. Po skupnem pogovoru so se odšli igrat.

Vzgojiteljici sta otrokom pripravili igro za zdravnike, pisarno, magnetne konstruktorje in pa

železnico, za katero je zaprosila ena izmed deklic. Kmalu je pomočnica vzgojiteljica otroke

vprašala, če se gre kdo z njo igrat Spomin. Nekaj dečkov in deklic se je takoj odzvalo, zato se

je igra kmalu pričela. Pri igri zdravniki so se najprej igrali deček in dve deklice. Deček je v igri

hotel biti ves čas zdravnik, deklicama pa je prepustil mesti medicinske sestre in bolnice. Tudi

ko sta deklici želele narediti menjavo, ni hotel menjati svoje vloge, po posredovanju

vzgojiteljice, da ne more imeti vsega on, pa je odšel k drugi igri. Nato so se tam igrale samo

deklice, ki so se menjavale v vseh vlogah. V pisarni so se igrale samo delice, pri magnetnem

konstruktorju pa samo deček, ki je sestavil grad; za kar ga je pomočnica vzgojiteljice pohvalila.

Pri železnici so se igrali tako dečki kot deklice. Tri deklice so našle revijo z igračami, ki so jo

začele listati in govoriti kaj vse bi hotele imeti iz nje (dojenčke, šampone, princeske ...), nato je

prišel zraven deček in tudi povedal, da bi iz revije želel imeti orodje. Deklice se za dečka niso

zmenile in so naprej kramljale, nato je deček kmalu odšel stran.

Igralnico 3 smo opazovali v času, ko so izdelovali okraske za na smrečico in izdelovali pingvine

iz papirja za okrasitev igralnice. Poleg teh zaposlitev je vzgojiteljica otroke vprašala, kaj se

želijo igrati. Otroci so dvigovali roke, v primeru če so imeli kakšno željo, vzgojiteljica pa jih je

poklicala in jim želje uresničila. Otroci so izbrali igre: družabni igri Polžki in Stikeezov potep

po vesolju, igro vlog: zdravnike in bowling. Vzgojiteljica je otrokom poleg tega pripravila na

mizo še konstruktor Cliks in konstruktor z veznim členom. Vzgojiteljica se z vsemi otroki

prijazno pogovarja in opazi, da se deklice same javljajo, da pridejo strižt pingvine in lepit

koščke, medtem ko mora dečke poklicat, da pridejo narediti svoj izdelek. Dečkom je torej manj

do ustvarjanja. Eden izmed dečkov iztopa s tem, da se z deklicam ne želi igrat, kar tudi pove.

47

Raje se igra s konstruktorjem Cliks, kjer še z enim dečkom sestavita vojni tank. Tudi druga dva

dečka se sama igrata z družabno igro Stikeezov potep po vesolju. Zanimivo je to, da se kasneje

te iste igre igrajo tudi deklice, vendar da se takrat igrajo samo deklice, dečki so šli že drugam.

So se pa dečki in deklice ves čas opazovanja skupaj igrali pri družabni igri Polžki, v kotičku

Zdravnikov in pa dva otroka, deček in deklica sta se igrala igro bowling v garderobi. Da sta pri

bowlingu deček in deklica je določila vzgojiteljica, tudi če je prišlo do menjav pri igri. Dečki

in deklice so skupaj brez težav ustvarjali pingvine in pa okraske za na smrečico. Otroci so igrali

v prijetni klimi, zato tudi nismo videli kakšnega posredovanja vzgojiteljice. Je pa res, da imajo

v igralnici pravilo, da so lahko v posameznem kotičku največ štirje otroci, kar otroci sami

preštejejo in s tem vidijo, če se lahko pridružijo igri.

48

4 SKLEPNE UGOTOVITVE

Namen diplomskega dela je bil, da ugotovimo, ali imajo stališča in vednosti vzgojiteljic vpliv

na mišljenje otrok o spolu. V teoretičnem delu smo s pomočjo različnih virov ugotavljali, kdaj

in kako se spolne vloge razvijajo ter kdo vse vpliva na to, da se spolno stereotipno vedenje

razvija. Ugotovili smo, da se spolne vloge oblikujejo v otroštvu in mladostništvu, zato imajo na

otroke velik vpliv starši in vsi, ki so v stiku z otrokom. Ker večina predšolskih otrok veliko časa

preživi v vrtcu, so zato tudi vzgojitelji pomembni učitelji in vzorniki otrokom, saj jih ti

opazujejo in se od njih učijo. Teoretično smo zato ugotavljali skozi različne raziskave, koliko

imajo vzgojitelji znanja o spolnih stereotipih in kakšen odnos imajo do otrok. Ugotovili smo,

da vzgojitelji mislijo, da se do dečkov in deklic obnašajo nevtralno, vendar ni tako. Do dečkov

in deklic imajo pogosto stereotipen pristop, poleg tega pa imajo drugačna pričakovanja od

dečkov kot od deklic. Vzgojitelji se ne zanimajo za tematiko o spolnih stereotipih, vendar

rezultati kažejo, da bi se morali. Prav tako pa bi potrebovali več izobraževanj v tej smeri že v

času študija, kot tudi po njem. Ker so bile omenjene raziskave izvedene v drugih državah, me

je zanimalo, kako se vzgojiteljice soočajo in dojemajo spolne stereotipe pri nas, in kako svoja

stališča in vednosti prenašajo na otroke, ki jih imajo v skupini.

Ob začetku raziskave smo oblikovali raziskovalna vprašanja, katera so bila vodilo skozi študij

strokovne literature in tudi pri oblikovanju vprašanj za intervjuje in opazovanja skupin. Vzorec

je bil sicer majhen in omejen le na skupine iz istega vrtca, zato rezultatov ne smemo

posploševati. Vendar pa smo se problema lotili poglobljeno in dali besedo vzgojiteljem in

otrokom, da so izrazili svoje poglede na problem, ki smo si ga ogledali tudi mi.

Čeprav vzgojiteljic nismo dolgo opazovali, je bilo videti, da ima večina vzgojiteljic enak odnos

tako do dečkov kot do deklic, do njih so prijazne, veliko jih sprašujejo, se z njimi pogovarjajo

in jim skušajo ugoditi v željah. Otroci sicer opažajo, da so vzgojiteljice večkrat jezne na dečke,

vendar jim je to razumljivo, saj naj bi bili dečki po njihovo tudi večkrat glasnejši in bolj živahni

v skupinah. Vzgojiteljice opažajo, da se dečki in deklice zelo razlikujejo po oblačenju; glede na

tipe oblačil, motive in tudi barve. Oblačilom otrok sicer ne posvečajo pretirane pozornosti;

pravijo, da jih celo moti, ker so tako stereotipno usmerjena. Vendar pa ne kažejo pozornosti

niti, če so otroci ne stereotipno oblečeni, razen če je to potrebno zaradi zasmehovanja drugih

otrok. Takšne težave so sicer opazile le redke vzgojiteljice, ki sicer še niso tako dolgo zaposlene

kot druge. To nas vodi v razmišljanje o tem, ali otroci res ne opažajo ne stereotipnih oblačil, ali

49

pa tega le vzgojiteljice ne opazijo. Večina vzgojiteljic opaža, da se otroci radi igrajo različne

igre; dečki se večkrat igrajo z lego kockami, konstruktorji, vozili in z žerjavom, deklice pa več

sestavljajo in se igrajo različne igre vlog. Vzgojiteljice torej opažajo različne lastnosti spolov,

vendar jih ne poudarjajo, z njimi pa se tudi redko ukvarjajo. Na posamezen spol se glede na

naše opazovanje in njihove odgovore ne odzivajo različno, glede na odgovore otrok pa se

različno odzivajo na spole le v zvezi z glasnostjo, vendar naj bi bilo to upravičeno, saj naj bi

bili dečki glasnejši kot deklice in nekako pač morajo ukrepati.

Otroci se najraje igrajo z še enim otrokom, ki je istega spola. Dečki se najraje igrajo z lego

kockami, deklice pa največ z dojenčki, čeprav so tudi druge igre, ki so jim všeč. Se pa dečki in

deklice radi igrajo tudi skupaj, razen dečka iz igralnice 3, ki je zelo nastrojen proti temu, da bi

se igral z deklicami. Tudi v igralnici 2 smo opazili tako dečke kot deklice, ki niso upoštevali

nasprotnega spola in so imeli težave pri vzpostavljanju komunikacije. Otroci se tudi doma radi

igrajo s svojimi sorojenci, s katerimi se igrajo igre, ki so večinoma stereotipne za sorojence,

torej, se prilagodijo ne glede na njihov spol. Otroci opažajo, da so največkrat v skupini glasni

in živahni dečki, kar nekateri dečki tudi ponosno poudarjajo. Intervjuvani otroci so razdeljeni

v mnenju, če bi se jim zdelo normalno oziroma čudno, da bi deček imel roza majico na sebi.

Intervjuvanim otrokom iz igralnice 1 bi se to zdelo normalno, intervjuvani otroci iz igralnice 2

so razdeljeni v mnenju, otrokom iz igralnice 3 pa bi se to zdelo čudno. Podobni rezultati so bili

tudi, če bi v vrtec prišla deklica, oblečena v majici na kateri bi bili stroji, avtomobili ali

športniki. Večina otrok iz igralnice 1 pravi, da bi bilo to normalno, ostali otroci iz drugih skupin

pa so razdeljeni v mnenju. Otroci torej opažajo različne lastnosti spolov, nekateri jih tudi

poudarjajo, čeprav jih večina ne. Velikokrat se igrajo z nasprotnim spolom in pri tem uživajo.

Se pa najdejo tudi otroci, ki se z nasprotnim spolom nočejo ali pa se ne znajo soočati.

Vzgojiteljice otrokom ponujajo različne kotičke, v katerih se lahko igrajo vsi otroci. Prav

posebej večina vzgojiteljic ne ponuja otrokom ne stereotipnih igrač in tudi ne organizira iger,

kjer bi se dečki in deklice igrali skupaj. Otroci naj bi se že sami od sebe dovolj mešano igrali

in izbirali različne igre. Večina vzgojiteljic se tudi ne pogovarja o stereotipnih označbah spolov

z otroki. Tudi večina intervjuvanih otrok iz skupine 1 pravi, da jih vzgojiteljici ne spodbujata k

skupni igri z nasprotnim spolom, medtem ko otroci iz igralnice 2 pravijo, da jih, otroci iz

igralnice 3 pa tudi povedo, da jih večinoma vzgojiteljica spodbuja k skupni igri, kar pa je

vzgojiteljica tudi sama navedla. Večinoma se dečki radi igrajo z dojenčki, z barbikami pa ne;

večina deklic se tudi igra z avtomobili, ki naj bi bili stereotipno bolj primernejši za dečke.

50

Vzgojiteljice torej dokaj ustrezno vplivajo na igro otrok, saj se otroci tudi glede na videno, ne

igrajo popolnoma stereotipno, bi se pa seveda še marsikaj dalo narediti, sploh v igralnici 2, kjer

so opazni konflikti med otroki. Deček C in deklica C sta tudi edina navedla, da se jima je včasih

nerodno igrati z ne stereotipnimi igračami, zato bi se še posebej v igralnici 2 morali pogovarjati

o tem, da se otroci lahko igrajo z vsemi igračami, ne glede na spol.

Večina vzgojiteljic v času šolanja ni pridobila dovolj znanja o spolnih stereotipih, prav tako pa

tudi niso bile na izobraževanjih, ki bi imeli takšno temo. S sodelavkami se redko oziroma se

sploh ne pogovarjajo o tej temi, nadrejeni pa jim tudi ne dajejo predlogov, kako se soočati s

spolnimi stereotipi v vrtcu. Vzgojiteljice so mnenja, da spolni stereotipi niso dobri za otroke,

prav tako pa tudi ne za odrasle, ter da so ljudje tisti, ki jih prenašajo naprej. Vzgojiteljice se

torej zavedajo, da spolni stereotipi niso dobri za družbo, vendar pa se za izboljšave večina ne

trudi. Vzgojiteljice so premalo izobražene v tej smeri, vendar vseeno ne iščejo pomoči, kar se

nam zdi problematično. Vodstvo bi moralo organizirati izobraževanja, ki bi teoretično in

praktično vzgojitelje navdušilo, da začnejo delati na enakosti otrok, ne da spolne stereotipe

samo opazujejo in jih ignorirajo.

Vsem vzgojiteljem bi svetovali, naj sproti evalvirajo lastno delo in se trudijo, da bodo opravljali

kakovostno vzgojno-izobraževalno delo tudi na področju spolnih stereotipov, s tem pa otrokom

omogočili bolj enakovredno in pravično obravnavanje (Krek, 2011, str. 476). Vzgojitelji imajo

veliko vlogo v otrokovem življenju, zato njihova stališča in vednosti vplivajo na mišljenje otrok

o spolu. Vzgojitelji se morajo z otroki pogovarjati tudi o spolnih stereotipih in jim pokazati, da

jih stereotipi ne smejo omejevati pri željah. Igre in različne barve niso rezervirane le za nek

spol, vendar so tu zato, da ugotavljamo, kaj nam je resnično všeč. Otroke je dobro spodbujati,

da počnejo različne stvari, se igrajo tudi z ne stereotipnimi igračami, jim omogočati igro z otroki

nasprotnega spola, saj se bodo tako znali soočati s spolnimi stereotipi in s svojimi željami tudi

ko bodo starejši. Poudariti pa moramo, da otrok ne silimo v nekaj, kar ne želijo početi. Če

vidimo, da obstajajo določene težave, jih rešujemo s pogovorom, s primeri in sistematično.

Otrokom moramo prisluhniti, kaj nam želijo povedati, saj bomo le tako lahko reševali konflikte.

51

5 VIRI IN LITERATURA

Abrahamsson E. in Ekström C. (2004). Doing Gender in Pre Schools. Lund University: The

Institution of Psychology.

Bahovec, E. D. (2012). Kurikulum za vrtce. Ljubljana: ministrstvo za šolstvo in šport.

Bayne, E. (2009). Gender issues. Gender pedagogy in Swedish pre-schools: An overview, 26

(2), str. 130–140.

Beauvoir, S. (1999). Drugi spol (1). Ljubljana: Delta.

Bolthon, E. (2014). Why Stereotypes Are Bad and What You Can Do about Them. Pridobljeno

25. 1. 2017, s http://www.aauw.org/2014/08/13/why-stereotypes-are-bad/.

Domicelj M., Ferjančič J. in Pavlović Z. (1996). Kodeks etičnega ravnanja v vrtcih. Ljubljana:

Sekcija za predšolsko pedagogiko pri Zvezi društev pedagoških delavcev Slovenije.

Gortnar, M. (2008). Elimination of gender stereotypes: Mission (im)possible? : conference

report. Ljubljana: Government of the Republic of Slovenia, Office for Equal Opportunities.

Jager Agius, I. (ur.) (2014). Otrokove pravice v Sloveniji od normativnih standardov do

učinkovitega varstva, Zbornik ob 25-letnici Konvencije o otrokovih pravicah. Pridobljeno 27.

7. 2017, s

http://www.mzz.gov.si/fileadmin/pageuploads/foto/1412/Otrokove_pravice_v_Sloveniji_book

.pdf

Krek, J. (ur) (2011). Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji. Pridobljeno

6. 4. 2017, s http://pefprints.pef.uni-lj.si/1195/

Marjanovič Umek, L. (2004). Razvoj razlik med spoloma. V Marjanovič Umek, L. in Zupančič,

M. (ur), Razvojna psihologija (str. 495–509). Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut

Filozofske fakultete.

Marjanovič Umek L. in Fekonja Peklaj U. (2008). Sodoben vrtec: možnosti za otrokov razvoj

in zgodnje učenje. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete.

52

Nastran Ule, M. (ur.) (1999). Predsodki in diskriminacije: izbrane socialno-psihološke študije.

Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.

Resolucija o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških 2015-2020

(ReNPEMŽM15-2). Uradni list RS, št. 84/2015. Pridobljeno 31. 6. 2017, s

http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=RESO108

Robnik, S. (2016). Enakost spolov – (še) nedokončana zgodba.: pregled razvoja na področju

enakosti spolov v Sloveniji, 1991-2016. Ljubljana: Ministrstvo za delo, družino, socialne

zadeve in enake možnosti. Pridobljeno 17. 7. 2017, s

http://www.mddsz.gov.si/fileadmin/mddsz.gov.si/pageuploads/dokumenti__pdf/enake_mozno

sti/NFMPublikacijaZgodovinskiPregledSI.pdf

Vojnovič M., Otavnik A. in Pleško A. (ur) (2009). Konvencija o otrokovih pravicah.

Ljubljana: UNICEF Slovenija. Pridobljeno 27. 7. 2017, s

https://unicef.blob.core.windows.net/uploaded/documents/KOP.pdf

Zaključno vsebinsko poročilo projekta. (b. d.). Pridobljeno 14. 10. 2016, s

http://www.mizks.gov.si/fileadmin/mizks.gov.si/pageuploads/podrocje/Strukturni_skladi/Gra

diva/Gradivo_Strukturni_skladi_Usposabljanje_SDK_koncno_porocilo.pdf

Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1). Uradni list RS, št. 94/07. Pridobljeno 13. 8. 2017,

s http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO3906

6 PRILOGE

Priloga 1: Vprašanja za intervju z vzgojitelji.

PRVI DEL

Koliko časa ste že vzgojitelj/-ica in koliko let imate?

Kako bi opisali svojo družino, v kateri ste odraščali? Ali je imel zadnjo besedo v družini

oče ali sta se starša skupaj odločala o pomembnih odločitvah? Ali so vas starši

vključevali v pogovore o pomembnih odločitvah, ste lahko povedali svoje mnenje, če

ste ga imeli? (na to vprašanje ni potrebo odgovoriti, če ne želite)

DRUGI DEL

1. Kako so otroci oblečeni, ko pridejo v vrtec? Se oblačila deklic in dečkov kaj

razlikujejo glede na tipe oblačil, motive, barve?

2. Ali ste kdaj posvetili kakšno posebno pozornost otroku, če se je oblekel nenavadno za

njegov spol?

3. Ali otroci posvečajo kakšno posebno pozornost otrokom, ki niso oblečeni običajno

glede na svoj spol? Če ja, ali lahko navedete primer/e? Kako vi in vaša kolegica

odreagirate na takšno vedenje otrok/a?

4. Kdo je v skupini bolj glasen, dečki ali deklice? Ali se vam zdi, da imate enak odnos do

glasnosti, živahnosti in živosti dečkov in deklic?

5. Ali se spomnite kakšnega primera, ko ste nehote ravnali v prid stereotipom o spolih?

(pogovori o poklicih, znanju nečesa …)

TRETJI DEL

6. Katere kotičke imate trenutno v igralnici?

7. Ali upoštevate želje otrok, če si želijo določenih igrač, kakšne želje imajo? Se želje

deklic in dečkov kaj razlikujejo?

8. Ali otrokom kdaj ponudite ne stereotipne igrače (deklicam vozila, dečkom frizerski

salon, barbike)? Če ja, kako otroci odreagirajo na ponujeno igro?

9. Ali spodbujate dečke in deklice, da se igrajo skupaj? Če da, na kakšen način in če ne,

zakaj ne?

10. Ali se z otroki kdaj pogovarjate o stereotipnih označbah spolov?

ČETRTI DEL

11. Ali ste mnenja, da ste v času šolanja pridobili dovolj znanja o stereotipih glede spolov

in kako se soočati s tem problemom?

12. Ste imeli vzgojitelji/-ce na voljo kakšno izobraževanje na temo enakosti spolov?

13. Ali se vzgojitelji/-ce v vrtcu kdaj pogovarjate o spolnih stereotipih? Če da, kaj?

14. Ali mislite, da v vašem vrtcu naredite dovolj za preseganje spolnih stereotipov?

15. Ali vam nadrejeni dajejo predloge, na kašen način se soočati s stereotipi v vrtcu?

16. V čem je problem spolnih stereotipov ­ so nujno nezaželeni?

Priloga 2: Vprašanja za intervju z otroki.

PRVI DEL

1. S katerimi igračami se najraje igraš?

2. S kom se najraje igraš v vrtcu? Kaj se igrata?

3. Ali se rad/-a igraš skupaj z deklicami/dečki (nasprotni spol)? Če ja, kaj se igrata?

4. Ali vzgojiteljici kdaj želita, da se igraš z deklicami/dečki (nasprotni spol)? Katere igre

vzgojiteljici želita, da se igrate skupaj?

5. Se kdaj igraš v vrtcu z dojenčki ali barbikami (za dečke)/z avtomobili (za deklice)?

6. Ali se kdaj želiš igrati z dojenčki ali barbikami (za dečke)/z avtomobili (za deklice) pa

se ne, ker ti je nerodno pred ostalimi v skupini?

DRUGI DEL

7. Kdo je po tvojem v skupini glasnejši, bolj živahen, deklice ali dečki?

8. Na koga sta vzgojiteljici večkrat jezni, na dečke ali deklice? Zakaj misliš, da je tako?

9. Ali bi se ti zdelo čudno, če bi deček prišel v roza majici v vrtec? Če ja, zakaj?

10. Ali bi se ti zdelo čudno, če bi deklica prišla v vrtec z majico, na kateri so stroji,

avtomobili ali športniki?

TRETJI DEL

11. Katero risanko najraje gledaš?

12. S kom se najraje igraš doma? Kaj se igrata?

13. Ali imaš doma kakšno barbiko in se z njo igraš (za dečke), ali imaš doma kakšen avto

ali tovornjak in se z njim igraš (za deklice)? Če nimaš takšne igrače, zakaj je nimaš (ti

starši ne dovolijo ali pa se sam/a nebi želel/a igrati s to igračo)?

14. Ali imaš doma kaj bratov in sester? So starejši ali mlajši od tebe? Ali se radi igrajo s

teboj? Kaj se igrate skupaj?

Priloga 3: Vprašanja za opazovanje otrok in vzgojiteljic v skupini.

Ali vzgojiteljice opažajo različne lastnosti spolov? Kako se odzivajo na posamezen spol?

Kako se pogovarjajo z otroki?

Na kaj so posebej pozorne: glasnost? Živost? Fizični stik? Kako reagirajo, če jih otrok ne

uboga takoj ali če ponavlja kršitve – so kakšne razlike glede na spol?

Ali otroci opažajo različne lastnosti spolov in kako se odzivajo na posamezen spol?

Katere kotičke imajo v igralnici?

Kakšne igrače vzgojiteljica ponudi otrokom?

Ali vzgojiteljica upošteva otrokovo željo po določeni igri?

Kaj se dečki in deklice igrajo skupaj?

S katerimi igračami se igrajo samo dečki?

S katerimi igračami se igrajo samo deklice?

Priloga 4: Privoljenje staršev za izvedbo intervjuja z otroki.

SPOŠTOVANI STARŠI!

Sem Brigita Klemenčič in pišem diplomsko nalogo Vpliv stališč in vednosti vzgojiteljic na mišljenje

otrok o spolu. V nalogi bi rada raziskala, kolikšen vpliv imajo vzgojiteljice s svojim obnašanjem in

govorom na otroke, zato bom otroke opazovala pri igri in interakciji z vzgojiteljicami, s štirimi otroki

iz skupine pa bom izvedla tudi intervju, ki bo izveden v obliki sproščenega pogovora. Zaradi lažje

obdelave podatkov in dodatnih informacij, ki bi lahko pripomogle k rezultatom moje raziskave

(nebesedna komunikacija), bi intervjuje rada posnela z videokamero. Zagotavljam, da bodo posnetki

uporabljeni izključno za dobeseden prepis in bodo po koncu raziskave izbrisani. Otrok bo ostal

popolnoma anonimen, saj potrebujem le njegovo starost in spol.

Najlepše se Vam zahvaljujem za razumevanje in Vas lepo pozdravljam!

Brigita Klemenčič Gorenja vas, 1. 12. 2016

PRIIMEK IN IME OTROKA PODPIS STARŠA

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

13.

14.

15.

16.

17.

18.

19.