UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

ODDELEK ZA ZGODOVINO

DIPLOMSKO DELO

Milan Mrđenović

Maribor, 2016

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

ODDELEK ZA ZGODOVINO

DIPLOMSKO DELO

SOVJETSKA ZVEZA V LUČI SLOVENSKIH IN AMERIŠKIH ČASNIKOV

V LETIH 1930−1945

GRADUATINON THESIS

THE SOVIET UNION IN THE LIGHT OF SLOVENIAN AND AMERICAN NEWSPAPERS IN THE YEARS 1930−1945

Mentor: Kandidat:

Red. prof. dr. Matjaž Klemenčič Milan Mrđenović

Maribor, 2016

ZAHVALA

Delo posvečam staršem, ki so me vsa leta študija finančno in moralno podpirali, svojemu pokojnemu tovarišu Frenku Trampušu, ki me je navdihoval za raziskovanje zgodovine Sovjetske zveze, in

prijatelju Tilnu Hudrapu, ki mi je ves čas študija stal ob strani.

Zahvala gre tudi mojemu mentorju, red. prof. dr. Matjažu Klemenčiču, za strokovno pomoč in usmerjanje pri izdelavi diplomskega dela. Hvala tudi ravenski knjižnici, kjer sem presedel večino

svojega časa med pisanjem diplome.

Koroška cesta 160 2000 Maribor, Slovenija

IZJAVA

Podpisani Milan Mrđenović, rojen 8. 10. 1985, študent Filozofske fakultete Univerze v Mariboru,

smer Univerzitetni enopredmetni nepedagoški program zgodovina, izjavljam, da je diplomsko delo z

naslovom Sovjetska zveza v luči slovenskih in ameriških časnikov v letih 1930−1945 pri mentorju

red. prof. dr. Matjažu Klemenčiču, avtorsko delo.

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez

navedbe avtorjev.

Milan Mrđenović

__________________________________

(podpis študenta)

Maribor, 15. 1. 2016

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

IZJAVA O ISTOVETNOSTI TISKANE IN ELEKTRONSKE VERZIJE ZAKLJUČNEGA DELA IN OBJAVI

OSEBNIH PODATKOV DIPLOMANTOV Ime in priimek diplomanta: Milan Mrđenović Vpisna številka: F0002376 Študijski program: Zgodovina/ NEP Naslov diplomskega dela: Sovjetska zveza v luči slovenskih in ameriških časnikov v letih 1930−1945. Mentor: Matjaž Klemenčič Somentor: / Podpisani Milan Mrđenović izjavljam, da sem za potrebe arhiviranja oddal elektronsko verzijo zaključnega dela v Digitalno knjižnico Univerze v Mariboru. Diplomsko delo sem izdelal sam ob pomoči mentorja. V skladu s 1. odstavkom 21. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah dovoljujem, da se zgoraj navedeno zaključno delo objavi na portalu Digitalne knjižnice Univerze v Mariboru. Tiskana verzija diplomskega dela je istovetna elektronski verziji, ki sem jo oddal za objavo v Digitalno knjižnico Univerze v Mariboru. _____________________________________________________________________________ Zaključno delo zaradi zagotavljanja konkurenčne prednosti, varstva industrijske lastnine ali tajnosti podatkov naročnika: _____________________________________________________ ne sme biti javno dostopno do __________________ (datum odloga javne objave ne sme biti daljši kot 3 leta od zagovora dela). ____________________________________________________________________________ Podpisani izjavljam, da dovoljujem objavo osebnih podatkov vezanih na zaključek študija (ime, priimek, leto in kraj rojstva, datum diplomiranja, naslov diplomskega dela) na spletnih straneh in v publikacijah UM.

Datum in kraj: Podpis diplomanta-tke: Maribor, 15.01.2016

_________________________ Podpis mentorja _________________________ (samo v primeru, če delo ne me biti javno dostopno): Podpis odgovorne osebe naročnika in žig: _______________________________________ (samo v primeru, če delo ne me biti javno dostopno)

POVZETEK

V diplomskem delu sem obravnaval prelomna leta razvoja sovjetskega stalinističnega sistema, ki je

kasneje postal vzor mnogim drugim vzhodnoevropskim državam in tudi Jugoslaviji takoj po drugi

svetovni vojni. V diplomskem delu sem se osredotočal na mnenja, ki so ga o Sovjetski zvezi pisali

slovenski in ameriški časniki tistega obdobja. Pri tem sem si v veliki meri pomagal z literaturo in

spomini pomembnih osebnosti tistega časa. Naloga je osredotočena na pet ključnih poglavij, ki so

zaznamovala zgodovino Sovjetske zveze v obdobju med leti 1930−1945. Gre za poglavja o stalinizmu,

kolektivizaciji in industrializaciji, velikih čistkah, zunanji politiki in drugi svetovni vojni. S pomočjo

virov in literature sem poskušal prikazati utrip razmišljanja takratnega časa. Zanimalo me je, koliko so

Slovenci v Jugoslaviji in ZDA vedeli o Sovjetski zvezi. V vsakem poglavju se pojavi več ključnih tem,

ki sem jih poskušal razložiti. Pojavljajo se teme o ideologiji stalinizma, komunizma, marksizma,

delovanju tajne policije, partijskega aparata in delovnih taborišč, o lakoti v Ukrajini, Kominterni,

čistkah v vojski in partiji, nemško-sovjetskem pakt, Hitlerju, Stalinu, Rooseveltu, ameriški pomoči

med drugo svetovno vojno, ameriških Slovenci in njihovem odnosu do zavezništva s Sovjetsko zvezo

itd. V zaključku diplomskega dela sem povzel bistvene ugotovitve iz vsakega poglavja.

Ključne besede: Stalin, Sovjetska zveza, Rusija, Nemčija, ZDA, boljševiki, komunizem, partija,

Rdeča armada, tajna policija, GPU, NKVD, politbiro, centralni komite, Kominterna, kolektivizacija,

industrializacija, čistke, gulagi, montirani procesi, ljudska fronta, pakt, zakoni o nevtralnosti,

posojilno-najemni zakon, konvoji, Roosevelt, Harriman, časnik.

ABSTRACT

My BA thesis deals with the Stalinist Communist system in the Soviet Union, which later became a

model for many Eastern European countries as well as for Yugoslavia itself in the first period after

WWII. The thesis focuses on the opinions and observations about Soviet Union, made by the

Slovenian and American newspapers of that period. I used also scholarly literature and

memories/memoirs of the important personalities of the time. The thesis is focused on five key

chapters that marked the history of the Soviet Union in the period between 1930 and 1945. In those

chapters I describe Stalinism, collectivization and industrialization, purges, foreign policy and the

Second World War. I tried to use different resources and literature to really show the pulse of thinking

of that time. I also deal with the question how acquainted were the Slovenes in Yugoslavia and in the

United States with the Soviet Union. There are a number of key themes in each section that I'm trying

to explain. Topics about the ideology of Stalinism, Communism, Marxism, the operations of the secret

police, the Communist Party apparatus, labor camps, the famine in Ukraine, the Comintern, purges in

the army and the Party, the German-Soviet pact, Hitler, Stalin, Roosevelt, American aid during WWII,

American Slovenes and their attitude towards the alliance with the Soviet Union, etc.

Keywords: Stalin, Soviet Union, Russia, Germany, USA, Bolsheviks, communism, party, Red army,

secret police, GPU, NKVD, politburo, The Central Committee, Comintern, Collectivization,

Industrialization, purges, Gulags, show trials, Peoples front, pact, Neutrality acts, Lend-lease act,

convoys, Roosevelt, Harriman, newspaper.

KAZALO

1 UVOD ..................................................................................................................................... 1

2 STALINIZEM ....................................................................................................................... 4 Vzvodi Stalinovega vzpona na oblast ................................................................................................ 12

Glavne razlike med Stalinom in Trockim ......................................................................................... 21

Tajna policija ..................................................................................................................................... 25

Stalin proti zgodovinarjem ................................................................................................................ 29

3 KOLEKTIVIZACIJA IN INDUSTRIALIZACIJA ......................................................... 36 Velika lakota 1932−1933 .................................................................................................................. 45

Odziv časnikov na industrializacijo in kolektivizacijo ...................................................................... 49

4 VELIKE ČISTKE ............................................................................................................... 57 Umor Sergeja Kirova ......................................................................................................................... 64

Čistke v partiji ................................................................................................................................... 69

Čistke v vojski ................................................................................................................................... 74

5 ZUNANJA POLITIKA ....................................................................................................... 80 Ameriška vlada priznala ZSSR ......................................................................................................... 89

Sovjetska zveza vstopi v Društvo narodov ........................................................................................ 95

Kominterna in politika ljudske fronte................................................................................................ 98

Ribbentrop-Molotov pakt ................................................................................................................ 106

6 DRUGA SVETOVNA VOJNA ........................................................................................ 114 Ovire na poti ameriškega oskrbovanja zaveznikov in Sovjetske zveze .......................................... 125

Ukinjanje ameriških zakonov o nevtralnosti ................................................................................... 129

Ameriška pomoč v luči slovenskih časnikov 1941−1945 ............................................................... 135

Ameriški Slovenci, njihove organizacije, spori in kritike zaradi komunizma in Sovjetske zveze med drugo svetovno vojno. ..................................................................................................................... 176

7 ZAKLJUČEK .................................................................................................................... 198

8 VIRI IN LITERATURA ................................................................................................... 206

KAZALO KRAJŠAV

AVNOJ − Antifašistični svet narodne osvoboditve Jugoslavije

CIA – centralna obveščevalna agencija (ang. Central Intelligence Agency)

CK – centralni komite

CKK − centralna kontrolna komisija

Čeka − Izredna vseruska komisija za bojevanje proti kontrarevoluciji, špekulacijam in sabotažam (rus. Vserossijskaja črezvičajnaja komisija po borbe s kontrrevoljuciej, spekulacijaciej i sabotažem)

ČSR – Češkoslovaška republika

FBI – zvezni preiskovalni urad (ang. Federal Bureau of Investigation)

FR – Francija

Gestapo − nemška državna tajna policija (nem. Geheime Staatspolizei)

GPU – državna politična uprava (rus. Gosudarstvennoye politicheskoye upravlenie)

Gulag – glavna uprava taborišč (rus. Glavnoje upravljenje lagerej)

JPO-SS – Jugoslovanski pomožni odbor – slovenska sekcija

Kolhoz − kolektivno gospodarstvo

KI − Komunistična internacionala − Kominterna

KP SZ − Komunistična partija Sovjetske zveze

NEP − Nova ekonomska politika

NKVD – Narodni komisariat za notranje zadeve

OF – Osvobodilna fronta

Ohrana – Oddelek za zaščito javne varnosti in reda (rus. Otdleníe po Okhraneníyu Obshchestvennoy Bezopasnosti i Poryadka), skrajšano v »Zaščitni oddelek« (rus. ohranoje otdelenije), tajna caristična policija.

Orgbiro − organizacijski biro

RKP(b) - Ruska komunistična partija (boljševikov)

SANS – Slovensko-ameriški narodni svet

Sovhoz – sovjetsko gospodarstvo

Sovnarkom – Svet ljudskih komisarjev

SZ – Sovjetska zveza

UNRRA – Uprava Združenih narodov za pomoč in obnovo (ang. United Nations Relief and Rehabilitation Administration)

VB – Velika Britanija

VKP(b) − Vsezvezna komunistična partija (boljševikov)

ZDA – Združene države Amerike

ZN – Združeni narodi

ZOJSA – Združeni odbor južno slovanskih Američanov

ZSSR − Zveza sovjetskih socialističnih republik

1

1 UVOD

V svojem obsežnem diplomskem delu sem poskušal v luči časnikov obdelati zgodovino

Sovjetske zveze v časovnem obdobju med leti od 1930 do 1945. To obdobje se mi je zdelo

posebej zanimivo za obravnavo, ker smo Slovenci po drugi svetovni vojni posnemali nekatere

milejše oblike takratnega socialističnega sistema v Sovjetski zvezi. V diplomskem delu sem

spremljal časnikarska mnenja, in sicer me je zanimalo, kaj so o političnem dogajanju pred in

med vojno pisali predvsem slovenski in ameriški časniki. V času druge svetovne vojne sem

spremljal slovensko mnenje o Sovjetski zvezi v ameriških časnikih, saj je bila takrat Slovenija

okupirana in se nisem mogel zanašati na cenzurirana pisanja medvojnih časnikov. V ZDA je

vladala razmeroma velika svoboda tiska, zato sem lahko v njihovih časnikih odkril precej

zanimivih mnenj o socializmu, komunizmu, Stalinu in Rdeči armadi.

Od slovenskih domačih časnikov sem najbolj sledil: Slovencu, Slovenskem narodu in Jutru.

Pri pregledu ameriških časnikov pa: Prosveto, Amerikanski Slovenec in Ameriško domovino.

Pri pisanju so mi pomagali tudi drugi viri, kot so razni spomini aktualnih politikov tistega

časa, govori in pisma. Pomagal sem si tudi s Stalinovimi in Leninovimi zbrani deli. V veliko

pomoč so mi bila tudi obsežna monografska dela, ki govorijo o zgodovini Sovjetske zveze in

drugi svetovni vojni.

Obsežno in zahtevno obdobje Sovjetske zveze sem razdelil na pet ključnih tematik, ki jih

obravnavam po vrstnem in časovnem redu. To so teme: stalinizem, industrializacija in

kolektivizacija, velike čistke, zunanja politika in druga svetovna vojna. V zaključku sem

povzel svoje temeljne ugotovitve iz vsake navedene tematike.

V prvem poglavju razložim sovjetski sistem, ki je v bistvu imel značilnosti totalitarizma in se

je imenoval stalinizem. V tem delu sem posvetil pozornost ideološkim temam in jih poskušal

prikazati v luči časnikov. Pri tej tematiki sem se zaradi pomanjkanja člankov opiral na

literaturo. Pojasnil sem, kako je v Sovjetski zvezi Stalin postal edini absolutni vladar v državi,

kako je upravljal partijski in državni aparat s pomočjo tajne policije, ter kako se je utrdil na

oblasti s pomočjo kulta osebnosti. Na koncu poglavja sem se posvetil Stalinovemu obračunu z

intelektualci, posebej z zgodovinarji, ki so takrat nasprotovali njegovim poenostavljenim in

pragmatičnim marksističnim pogledom na preteklost in svet. Ta spopad se mi je zdel ključen

za razumevanje kasnejših Stalinovih konceptov v politiki.

2

V drugem poglavju se posvetim gospodarski in kmečki politiki Sovjetske zveze. Nadalje sem

v podpoglavju prikazal ideje slovenskih in ameriških časnikov na potek prisilne politike

kolektivizacije in industrializacije. Najprej sem s pomočjo literature prikazal vzroke in

probleme zaostalosti države ter, kako jih je Stalin pomagal reševati s silo. Pomembna se mi je

zdela tudi pomembna obravnava ukrajinske lakote, njene posledice in pomen za današnjo

zgodovino. Tukaj poskušam na podlagi najnovejše literature podati objektivno oceno

takratnega stanja.

V tretjem poglavju se lotim obdelave Stalinovih čistk v partiji in vojski. Ker je problematika

zelo obsežna, sem se odločil omejiti na bistvene značilnosti tega obdobja. Pojasnil sem, zakaj

je Stalin sprejel odločitev za likvidacijo starih boljševikov in zakaj se je odločil počistiti

vojsko. Prikazal sem, kako spretno je uporabil svoj partijski aparat in tajno policijo za

doseganje svojih ciljev. S pomočjo časopisnih člankov sem prikazal stališča vodilnih časnikov

tistega obdobja.

V četrtem poglavju sem opisal Sovjetsko zunanjo politiko. V začetku tridesetih letih je

Sovjetska zveza prebila svojo izoliranost, ko so jo mednarodno priznale ZDA. Z vstopom v

mednarodno organizacijo Društvo narodov je Sovjetska zveza samo še povečala svojo

povezanost z Zahodom. Vendar tukaj s pomočjo literature prikažem kontradiktornosti

omenjene politike približevanja Zahodu. Stalin se je pri vodenju zunanje politike zanašal na

osebno intuicijo in Kominterno. Slednjo organizacijo, ki je širila revolucije in upore po svetu,

je poskušal uporabiti kot sredstvo za približevanje drugim levim in naprednim gibanjem v

zahodnih državah. Ko se je njegova politika znašla v polomu v Španiji in Franciji ter posebej

potem, ko se je izkazalo, da zahodne države vedno bolj popuščajo Hitlerju in se z njim

pogajajo, se je proti koncu tridesetih let Sovjetska zveza naposled spet znašla v nekakšni

ponovni izolaciji in osami, kar je bila vsekakor posledica Stalinovih radikalnih čistk v državi.

Zaradi takšne izolacije je Sovjetska zveza na koncu vstopila v nenavadno koalicijo z

Hitlerjevo Nemčijo, da bi ohranila mir na svojih mejah in podaljšala obdobje pospešenega

razvoja svojega vojnega gospodarstva. V tem poglavju poskušam s pomočjo člankov in

literature prikazati kompleksen razvoj sovjetskih odnosov z Zahodom in Hitlerjevo Nemčijo.

Najpomembnejši del pa se mi je zdel nemško-sovjetski sporazum, ki ga danes mnogi

označujejo kot glavni vzrok za nastanek druge svetovne vojne. V diplomskem delu sem s

pomočjo nove literature in virov prikazal drugo plat nemško-sovjetskega sporazuma.

3

V zadnjem poglavju se lotim obravnavanja druge svetovne vojne v kontekstu ameriške

vojaške pomoči Sovjetski zvezi. V ta namen sem moral pojasniti, kako so se do leta 1941

odvijali in razvijali nemško-sovjetski odnosi, kako je Hitler načrtoval svoj veliki napad na

Sovjetsko zvezo, in kako se je na celotno vojno proti Sovjetski zvezi odzvala ameriška in

predvsem slovenska javnost. V tem delu sem našel dovolj člankov, da sem lahko celotno

obravnavo vojne obdeloval s pomočjo časnikov, seveda v kombinaciji z drugimi viri kot so

spomini ameriškega veleposlanika Harrimana in korespondenc, ki sta si jih med vojno

izmenjevala ameriški predsednik Roosevelt in Stalin. Priročni so bili tudi spomini britanskega

premiera Churchilla. Na koncu poglavja se posvetim ameriškim Slovencem, predvsem kako

so razumeli in sprejemali Stalina in Sovjetsko zvezo kot svojo zaveznico. V tem pogledu so

nastala določena razhajanja med Slovenci v ZDA. Tukaj sem odkril precej novih in zanimivih

podrobnosti, ki osvetlijo razmišljanje takratnih izseljencev o komunizmu, Sovjetski zvezi,

Stalinu in Jugoslaviji.

4

2 STALINIZEM

Stalinizem je zgodovinsko-politični pojem, ki označuje obdobje vladavine Josipa

Visarijonoviča Stalina1 v Sovjetski zvezi med leti 1922−1953. Značilnosti tega obdobja

predstavljajo: centralizacija državnega aparata v rokah partije, nadzor nad tiskom, kult

osebnosti, zatiranje in preganjanje opozicije, montirani procesi ter industrializacija in

kolektivizacija države. Pojem »stalinizem« se pojavlja v več različnih interpretacijah in

pravzaprav predstavlja »ideološki konstrukt«, ki so ga prvi uporabljali komunistični

nasprotniki politike Josipa Stalina, da bi ločili stalinistični sistem od komunističnega nauka2

1 Josip Visarijonovič Džugašvili Stalin (1879−1953) se je rodil v majhnem mestecu Gori v Gruziji revnim staršem, ki so ga poslali na šolanje v Tbilisiju, ki je bilo glavno mesto Gruzije, kjer se je izobraževal za semeniščnika. Mladi Stalin je v šoli veljal za odličnega in nadarjenega učenca, vendar je kasneje zaradi odkritja idej marksizma, komunizma in anarhizma kmalu opustil svoje teološko izobraževanje in odšel na pot poklicnega revolucionarja. Tako je odkril delovanje Leninove boljševiške socialdemokratke stranke, kateri se je nemudoma pridružil. Zaradi svojih drznih bančnih ropov, s katerimi je pomagal zbirati denarna sredstva za Leninovo boljševiško stranko, ga je Lenin izbral za svojega najožjega sodelavca. Lenin je že takrat prepoznal v Stalinu osebne lastnosti, ki so manjkale drugim voditeljem in sodelavcem njegove stranke. Stalin je bil odličen organizator, ki je znal uporabiti svojo avtoriteto za izvajanje akcije na terenu. Stalin je bil zaradi svojega revolucionarnega in razbojniškega delovanja večkrat zaprt in preganjan s strani carjeve policije in izgnan v Sibirijo. Lenin ga je pomagal izobraževati v smeri preučevanja vprašanja narodnih manjšin v Rusiji. Zaradi tega je Stalin še pred prvo svetovno vojno obiskal Dunaj in London, kjer je osebno spoznal Lenina in večino kasnejših voditeljev boljševiške stranke. V tistem času je prevzel psevdonim Stalin, ki je pomenil »jekleni mož«. Pred izbruhom prve svetovne vojne ga je carjeva policija ponovno aretirala in poslala v Sibirijo, kjer je bil za nekaj let odrezan od sveta in dogajanja v Rusiji. Vrnil se je šele po februarskem prevratu, ki so ga leta 1917 organizirale meščanske stranke in odstavile carja z oblasti. Po vrnitvi v Petrograd je pomagal pri delovanju boljševiškega glasila Pravda. Ko se je aprila 1917 vodja boljševikov Lenin vrnil v Rusijo, je Stalin takoj spet postal član njegovega ožjega kroga. Po boljševiškem prevratu novembra 1917 je postal član politbiroja, najvišjega organa v stranki. Dobil je tudi mesto v prvi sovjetski vladi, kjer je postal komisar za narodnostna vprašanja. V času državljanske vojne je pomagal nadzirati Rdečo armado. Kmalu pred Leninovo nenadno boleznijo je postal tudi generalni sekretar partije. Pred tem pa je že nadziral velik del birokratskega aparata stranke. Lenin mu je najbolje zaupal opravljanje takšnih nalog. Ko je Lenina zadela prva možganska kap, se je vsa oblast in moč partije skoncentrirala v Stalinovih rokah. Tako je s pomočjo manipulacij, čistk in pritiskov postopoma prevzemal vedno močnejšo vlogo v partiji. Po Leninovi smrti leta 1924 je z nasprotniki Trockega, ki je veljal za Leninovega naravnega naslednika sklenil kompromise in zavezništva, da so ga lažje odstranili iz tekme za oblast. V naslednjem spopadu je Stalin izkoristil vso moč svojega partijskega aparata in pomagal odstraniti še druge tekmece, tako da je postal edini pretendent za prevzem Leninovega nasledstva. Od leta 1928 je imel absolutno kontrolo v državi. Izvajati je začel svojo politiko centralizacije, kolektivizacije in industrializacije. S pomočjo tajne policije je insceniral procese in velike čistke 1936−38 proti svojim političnim nasprotnikom, ki jih je dal usmrtiti. S Hitlerjem je leta 1939 sklenil pakt o nenapadanju, da bi pridobil na času za pripravo na vojno, vendar ga je vojna leta 1941 kljub temu popolnoma presenetila. V spopadu je uspel s pomočjo avtoritete prevzeti iniciativo in s pomočjo zaveznikov premagati Hitlerja. Leta 1945 se je Stalinov vpliv razširil na vzhodno Evropo. Začela se je hladna vojna med zahodnimi državami in Sovjetsko zvezo in njenimi zaveznicami. Leta 1948 se je politično in ideološko razšel z Josipom Brozom Titom in Jugoslavijo. Tako je nastala prva razpoka v komunističnem bloku. Leta 1950 je podprl napad Severne Koreje na južno sosedo. 1953 pa je umrl zaradi možganske kapi. Isaac Deutscher, Stalin − politična biografija (dalje: Deutscher, Stalin politična biografija, str. …), (Zagreb, 1977), str. 11−41. 2 Komunistični nauk sta utemeljila nemška filozofa Karel Marx in Friderik Engels, ki sta komunizem razumela kot poslednjo etapo razvoja človeške družbe, kjer naj bi se dokončno odpravila privatna lastnina nad proizvajalnimi sredstvi. Leta 1848 sta komunizem utemeljila v »Komunističnem manifestu«. Komunizem je tako predstavljal privlačno ideologijo revnega delavskega razreda, ki se je zavzemal za izboljšanje življenjskih razmer v bogatih družbah Zahoda. Lenin je kasneje zaradi neučinkovitosti socialdemokratskih strank modificiral

5

in Vladimirja Lenina.3 V resnici je bil Stalin dosleden izvajalec Leninove politike, ki je

določala smernice razvoja diktatorske države, kar je kasneje privedlo v totalitarizem, kjer je

imela popolni nadzor nad celotno družbo in javnim življenjem samo Ruska komunistična

partija boljševikov (RKP-b), katero je vodil njen generalni sekretar Stalin. Stalinizem je

uveljavljen termin, ki se uporablja za socialistične sisteme, kjer ima popolno oblast v rokah

samo ena oseba, ki s pomočjo kulta osebnosti vodi celotno politiko v državi.4 V teoretičnem

smislu se pojem stalinizma uporablja za razlago ideološke teorije marksizma-leninizma,

katero je utemeljil Stalin po Leninovi smrti. Bistvo marksistično-leninistične teorije je v

dogmatskem razlaganju družbenih, ekonomskih in politični pojavov v luči Marxovih in

Leninovih citatov. Dejansko je šlo za političen družbeni nauk, ki je opravičeval diktaturo

proletariata oz. diktaturo enega razreda in njene predstavnice komunistične partije nad

celotno družbo.5 Marksizem-leninizem razlaga, da je Leninov boljševiški sistem univerzalen,

ki ga lahko uporabijo tudi drugi narodi po svetu. Stalin je s pomočjo marksizma-leninizma

poskušal utemeljiti politiko gradnje socializma v eni državi, da bi tako utrdil komunistično

komunistični nauk, da je postal uporaben tudi v zaostalih državah, kakršna je bila Rusija. Tako je s pomočjo »diktature proletariata« uspel pretvoriti komunistični nauk v svoje praktično orodje za izvajanje revolucije in prevzemanje oblasti v Rusiji. Komunisti so se odrekli tradicionalni volilni borbi za oblast in tako raje posegli po orožju in nasilju kot edinem sredstvu za prevzemanje oblasti v državi. (Richard Pipes, Kratka zgodovina ruske revolucije (dalje: Pipes, Kratka zgodovina ruske revolucije, str. …), (Ljubljana, 2011), str. 450−455.) 3 Vladimir Iljič Uljanov Lenin (1870−1924) je bil ruski revolucionar, vodja boljševikov in marksistični teoretik, ki je vodil sovjetsko državo v času od leta 1917 do1922. V svoji teoriji je utemeljil »diktaturo proletariata« oz. diktaturo »komunistične partije« kot vodilne in glavne družbene ter politične sile, ki nadzira in vodi proces razvoja celotnega sistema v državi. Zaradi radikalnih idej je bil večkrat priprt in izgnan v Sibirijo. Kasneje je emigriral v tujino. Kot ustanovitelj »boljševiške frakcije«, ki je nastala leta 1903 zaradi razkola znotraj Ruske socialdemokratske delavske partije (RSDDP), je s pomočjo trde partijske discipline ustvaril kader profesionalnih in poslušnih revolucionarjev, ki so kasneje pomagali izvesti rusko revolucijo in voditi državo iz politične krize. Leninova frakcija je odslej postala znana kot boljševiki. V emigraciji je Lenin ustanovil časopis »Iskra«. Večinoma je deloval v Švici. V času prve svetovne vojne je pozival naj spremenijo imperialistično vojno v državljansko vojno. Padec carjeve vlade marca leta 1917 mu je omogočil vrnitev v domovino. Začasna vlada ga je nekaj časa preganjala zaradi suma, da je nemški vohun, ker je v Rusijo prispel preko nemškega ozemlja. Takoj potem, ko je jeseni 1917 boljševiška stranka izkoristila slabe razmere v državi in z udarom prevzela oblast je postal predsednik nove boljševiške vlade. Predlagal je mirovni sporazum in tako potegnil Rusijo iz prve svetovne vojne. Zaradi vzpostavljanja diktature se je začela državljanska vojna, v kateri so boljševiki premagali svoje nasprotnike. Lenin je gospodarsko krizo v državi reševal z uvajanjem »Nove ekonomske politike« (NEP). Kmalu je doživel možgansko kap, ki ga je ohromila in onemogočila politično delovanje. Kljub intenzivnem zdravljenju se mu je stanje slabšalo. Pred smrtjo je spoznal naraščajočo moč Stalina in v svojem tajnem testamentu (Pisma kongresu) predlagal partiji, da Stalina zamenja. Zaradi prevelikih razhajanj v politbiroju in zaradi strahu pred Trockim so Stalina Leninovi sodelavci kljub opozorilom ohranili na položaju, saj je bil koristen. Po Leninovi smrti leta 1924 so vsi Leninovi sodelavci obžalovali dejstvo, da niso pravočasno ukrepali proti Stalinu, saj so se kasneje večinoma znašli pred sodišči na montiranih procesih, kjer so jih obsodili na smrt. Stalin je ukazal Leninovo truplo balzamirati, da bi ga lahko videle tudi kasnejše generacije boljševikov. Tako se je ustvaril Leninov kult. (Marjan Britovšek, Carizem, revolucija, stalinizem; Družbeni razvoj v Rusiji in perspektive socializma, knjiga 1 (dalje: Britovšek, Carizem, revolucija, stalinizem 1, str. …), (Ljubljana, 1980), str. 121−149.) 4 Jerca Vodušek Starič, “Nekatere nejasnosti in dileme o povojni ureditvi Slovenije“, Zgodovina v šoli, št. 3−4, (2003): str. 23−28. 5 Cvetka Toth, “Stalinizem kot sistem“, v: Kriza socialnih idej: Britovškov zbornik, ur. dr. Avgust Lešnik (Ljubljana, 1996) str. 301−309.

6

vladavino v Rusiji in okrepil njen birokratski državni in predvsem partijski aparat, ki je služil

za vzdrževanje totalitarne oblasti.6

RKP(b) je prevzela oblast po uspešno izvedenem državnem udaru, ki se je zgodil 7. novembra

leta 1917 oz. 25. oktobra po takratno veljavnem julijanskem koledarju. Dogodek se je v

zgodovino zapisal kot »oktobrska revolucija«.7 Od takrat naprej so boljševiki nesporno

vladali Rusiji in jo kasneje leta 1922 preimenovali v Sovjetsko zvezo, da bi poudarili njen

federalističen značaj. Med državljansko vojno, ki je izbruhnila po nasilnem prevzemu oblasti,

so boljševiki najprej pobili celotno carjevo družino, da bi tako preprečili kakršnokoli vračanje

na staro.8 V spopadih z rivalskimi skupinami so uspeli premagati svoje nasprotnike. Čeprav

so imeli nasprotniki znatno podporo tujih sil, so kljub temu izgubili vojno, ker niso imeli

podpore ljudstva. Poleg tega so boljševiki nadzirali centralno Rusijo z Moskvo in

Petrogradom, kar je bil ključ za uspeh v državljanski vojni. V intervenciji proti boljševikom

so sodelovale zahodne veselile Francije, Velike Britanije in ZDA. Sovjetsko zvezo so po

končanju vojne pretresali notranji nemiri in gospodarska kriza, ki so jo poskušali reševati s

politiko vojnega komunizma9 in rdečega terorja. Takšna politika je državo pripeljala v še

večji vrtinec nasilja, pomanjkanja in lakote. Zaradi tega je morala RKP(b) začasno spremeniti

svojo taktiko, tako je uvedla mešano gospodarstvo, kjer je bila dovoljena omejena zasebna

lastnina in svobodna trgovina (Nova ekonomska politika). Tako so spodbudili kmete k večji

produktivnosti in obdelavi zemlje, saj brez pšenice država ni mogla nahraniti svojega ljudstva.

Morali so se odpreti svetu in zaprositi za humanitarno pomoč v hrani in zdravilih. Šele po

6 Marjan Britovšek, Boj za Leninovo nasledstvo, Druga knjiga (dalje: Britovšek, Boj za Leninovo nasledstvo 2, str. …), (Ljubljana, 1976), str. 557. 7 Oktobrska revolucija se je v resnici zgodila 7. novembra po gregorijanskem koledarju, ki so ga boljševiki vpeljali takoj potem ko so prevzeli oblast. Drugače gre za državni prevrat, ki je strmoglavil začasno vlado Kerenskega in vzpostavil oblast sovjetov pod vodstvom Leninovih boljševikov. (Pipes, Kratka zgodovina ruske revolucije, str. 455.) 8 Orlando Figes, Tragedija ljudstva – Ruska revolucija 1891−1924 (dalje: Figes, Tragedija ljudstva, str. …), (Ljubljana, 2013), str. 643−647. 9 Vojni komunizem predstavlja obdobje, kjer so boljševiki nacionalizirali vsa proizvodna sredstva in transport, odpravili zasebno trgovanje na drobno in debelo ter ga nadomestili z distribucijskimi centri pod nadzorom vlade. Odpravljena je bila celo nacionalna valuta oz. denar kot menjalna enota, nadomestili so ga boni in živilske kartice. Uvedeno je bilo plansko gospodarstvo ter prisilno delo za vse odrasle moške in po potrebi tudi za ženske in otroke. Cilj je bil odpraviti privatno lastnino, ki sta jo Marx in Engels definirala kot glavno nasprotnico komunistične družbe. Osrednja točka vojnega komunizma je bila odprava trga, ki je bil po oceni komunističnih teoretikov »leglo okužbe, iz katerega se nenehno izločajo klice kapitalizma«. Zadušitev svobodne menjave blaga in vseh drugih storitev je bila osrednja naloga boljševiške ekonomske politike v njenih začetnih letih razvoja. Pomanjkanje, ki je nastopilo zaradi takšne politike, naj ne bi bilo posledica vojne, kot so to utemeljevali boljševiški teoretiki, ampak je bilo pomanjkanje ravno posledica odprave kapitalizma v državi. Zaradi tega se je država lotila prisilnega zbiranja pridelkov na podeželju, kar je sprožilo številne kmečke upore in neodobravanje režima. Lenin je zaradi silnega nasprotovanja ljudstva kmalu zamenjal vojni komunizem z Novo ekonomsko politiko, ki je ponovno uvedla denar in svobodno menjavo na trgu. (Pipes, Kratka zgodovina ruske revolucije, str. 230−237.)

7

tem, ko se je država v drugi polovici dvajsetih let ponovno okrepila in postavila na noge je

začela uveljavljati strogo politiko planskega gospodarstva. K temu je največ pripomogel

Stalin, ki je potem, ko je pridobil absolutni nadzor nad državnim aparatom, Sovjetsko zvezo

pripeljal v obdobje hitrega gospodarskega razvoja, ki je zahtevalo radikalne spremembe na

podeželju.10

Boljševiki so imeli dobro organizirano tajno policijo, ki se je imenovala Čeka, kasneje se je

preimenovala v GPU in NKVD.11 Tajna policija je predstavljala najpomembnejši element

Stalinovega vladanja v državi. Boljševikom se ne bi uspelo dolgo obdržati na oblasti, kaj šele

izpeljati uspešne gospodarske in kmetijske reforme, če ne bi imeli dobro organizirane tajne

policije.12 Stalinova politična moč je temeljila na njegovi kontroli nad partijskim aparatom,

preko katerega je kadroval svoje privržence v državne in partijske organe, kot tudi tajno

policijo, ki je zvesto izvrševala njegove osebne ukaze. Državni aparati brez podpore partijskih

kadrov niso imeli nobenih pristojnosti, saj so vso politiko iz ozadja vodili partijski birokrati,

ki jih je usmerjal »kabinet tovariša Stalina«. Tako je generalni sekretar RKP(b) predstavljal

dejansko vlado v državi. Takšna funkcija je pridobila na pomenu šele po XVII. kongresu

RKP(b).13

Kar se tiče državnih institucij je Sovjetska zveza imela svoje funkcionarje, kot so bili ministri,

predsedniki, sekretarji, veleposlaniki ter drugi uslužbenci, vendar so bili v primerjavi s

partijskimi funkcionarji v podrejenem položaju. Izvršni organ Sovjetske zveze ni predstavljal

Sovnarkom (Svet ljudskih komisarjev), temveč Politbiro RKP(b). Zato govorimo, da je bila

centralizacija upravljanja v partiji bistvena značilnost Stalinovega oz. stalinističnega načina

vladanja državi. Tako je stalinizem poosebljal diktaturo partije nad državo in nasploh celotno

družbo, kjer niti zakoni in sodišča niso imeli večjih pristojnosti od vladajoče partijske elite

zbrane v politbiroju in sekretariatu oz. kabinetu tovariša Stalina v RKP(b). Takšen vzporedni

sistem vladanja državi ni nastal preko noči, ampak je nastajal postopoma. Glavni namen je bil

zakriti dejanskega voditelja celotnega sistema, da je lahko neovirano uveljavljal svojo

10 Pipes, Kratka zgodovina ruske revolucije, str. 230−237. 11 Čeka je bila tajna politična policija boljševiške partije. Ustanovljena je bila kmalu po boljševiškem prevzemu oblasti decembra leta 1917. Čeka je bila kratica za »Izredno komisijo za borbo proti kontrarevoluciji in sabotažam«. Postala je znana v času rdečega terorja, kjer je preganjala uporne kmete in opozicijo. Vodja Čeke je bil Felix Džerdžinski. Leta 1922 so jo preoblikovali v GPU (državno politično upravo), dokler je ni leta 1934 nadomestila NKVD (narodni komisariat za notranje zadeve). (Pipes, Kratka zgodovina ruske revolucije, str. 148−159.) 12 Marjan Britovšek, Carizem, revolucija, stalinizem; Družbeni razvoj v Rusiji in perspektive socializma, knjiga 2 (dalje: Britovšek, Carizem, revolucija, stalinizem 2, str. …), (Ljubljana, 1980), str. 215−224. 13 Figes, Tragedija ljudstva, str. 796−797.

8

absolutno oblast in uporabljal nasilje za doseganje svojih ciljev. Krivdo za napake so

prevzemali uslužbenci državnih funkcij in kasneje tudi partijski kadri.14

V knjigi, Izvori totalitarizma, avtorica Hannah Arendt ločuje med pojmom diktatorski in

totalitarni način vladanja. Leninov način vladanja je bil označen kot diktatorski, medtem ko je

Stalin že poosebljal totalitaren način vodenja države, saj je presegel svojega učitelja pri

uporabi nasilja nad družbo in ljudmi. V diktatorskih državah je značilno, da imajo sodno,

izvršno in zakonodajno vejo oblasti v rokah enopartijski sistemi na čelu katerih stojijo

prepoznavni diktatorji. Prav tako je za diktatorske države značilno, da nasilje uporablja zgolj

proti resničnim političnim nasprotnikom, torej opoziciji in upornikom. V totalitarnih državah

je nasilje uperjeno proti vsem in celotni družbi ne glede na njihovo naklonjenost sistemu ali

režimu. V totalitarnih državah je vsa oblast skoncentrirana v skrivnem centru znotraj

organizacije, ki jo vodi ena oseba. Tajna policija ima neomejeno moč v državi. Prednost

takšnega sistema je v tem, da omogoča trdnejšo vladavino diktatorja, saj zaradi

organiziranega nasilja že v kali zatre vsako pomisel na zaroto, odpor ali opozicijo proti

režimu. Prav takšna naj bi bila stalinistična vladavina v Sovjetski zvezi, katero so

zaznamovale številne partijske čistke, umetno ustvarjene lakote, prisilna kolektivizacija,

likvidacije nasprotnikov, delovna taborišča, montirani procesi in predvsem kolektivno

kaznovanje celotnih narodov. Namen totalitarne vladavine je ustvariti atomizirano družbo

izoliranih posameznikov.15 To je družba, kjer postanejo ljudje zaradi strahu pred režimom

povsem pasivni in individualizirani. Zaradi tega je lažje pridobiti njihovo lojalnost, ker nimajo

druge izbire. Posebna značilnost stalinizma je tudi ta, da se dolgo časa ni vedelo, kdo v resnici

vlada v državi. Uradno naj bi vladalo kolektivno vodstvo. Člani politbiroja so bili razvrščeni

po abecednem vrstnem redu. Zaradi pojava kulta osebnosti, ki se je začelo razvijati po letu

1928 je postal Stalin najpomembnejši član politbiroja in glavna avtoriteta za razlaganje

ideologije marksizma-leninizma. Zaradi tega navadni državljani Sovjetske zveze v Stalinu 14 Pipes, Kratka zgodovina ruske revolucije, str. 456. 15 Atomizacija pomeni skrajna individualizacija družbe, kar se je v Sovjetski zvezi zgodilo s pomočjo terorja, ki je kot sredstvo služil interesom stalinizma, da se je dosegla indiferentnost posameznikov, ki so zaradi tega izgubili željo po javnem političnem delovanju ali vplivanju na politiko. V Stalinovi družbi je zaradi nenehnega političnega preganjanja družbenih razredov (kulakov, buržoazije) in čistk lahko postal vsak posameznik osumljenec sovražnega delovanja proti državi. Zaradi kriterija, ki ga je postavila Stalinova oblast, da si lahko vreden toliko kolikor ljudi ovadiš, so začeli ljudje množično raje prekinjati vse osebne stike s preostalo družbo, ki je bila zunaj njihovih intimnih družinskih krogov, da se ne bi po nepotrebnem vpletali v tuje zadeve in tako izpostavljali svoja življenja morebitnem preganjanju in terorju sistema. Glavni cilj vzpostavljanja atomizirane družbe je bil doseganje popolne, neomejene, brezpogojne in nespremenljive lojalnosti posameznikov do vodstva države, ki je bilo vedno prikazano kot zaščitniško do ljudstva, čeprav je iz ozadja in na skrivaj načrtovalo celotno politiko terorja, da bi v tem smislu utrdili svojo neomejeno totalitarno oblast do ljudstva. V tem smislu predstavlja atomizirana družba humus za nastajanje totalitarne države. Hannah Arendt, Izvori totalitarizma (dalje: Arendt, Izvori totalitarizma, str. …), (Ljubljana, 2003), str. 399−407.

9

niso videli diktatorja, ki vodi celotno državo, ampak moralno avtoriteto, ki pomaga usmerjati

partijo, zato niso verjeli, da lahko Stalin, ki se je v javnosti kazal kot razumen in zmeren

človek, dejansko usmerja celotno nasilje v državi. Mnogi so bili prepričani, da so čistke in

nasilne deportacije le delo posameznih odpadnikov, ki so zlorabili oblast v državi za

doseganje svojih političnih ciljev. Šele kasneje se je izkazalo, da je bil pravzaprav Stalin tisti,

ki je vodil celotno nasilje preko svojih zvestih sodelavcev, da bi tako dosegel popolno

lojalnost celotne sovjetske družbe. Totalitarni sistemi se v prizadevanjih za pridobitev množic

na svojo stran ne zaustavijo dokler nimajo zagotovljene absolutne kontrole nad celotno

družbo. Pri tem ne izbirajo sredstev.16

Tako naj bi Sovjetska zveza po oceni avtorice Arendt postala totalitarna država šele po letu

1930. To naj bi se zgodilo po XVI. kongresu, ko se je RKP(b) imenovala Vsezvezna

komunistična partija boljševikov VKP(b).17 Takrat je Stalin dosegel zakonsko prepoved

opozicije znotraj vladajoče partije. Prepovedano je bilo imeti drugačno stališče od vodstva

partije. Prav tako so morali člani brezpogojno podpirati politiko vodstva oz. generalno linijo

partije. Priznavati so morali svoje pretekle grehe in napake, ki so jih kdaj storili. Kdor ni imel

napak in grehov, je postal sumljiv. Stalinova politika je v tem pogledu predstavljala

nadaljevanje Leninovih smernic, ki so bile določene na X. kongresu RKP(b), kjer so

prepovedali formiranje frakcij znotraj partije. Od Lenina se je Stalin razlikoval le po tem, da

je Lenin dovoljeval svobodno diskusijo znotraj partije, kot obliko razpravljanja in

izmenjevanja stališč in kritik. Po Stalinovem prevzemu oblasti so postale diskusije in kritike

nezaželene. Vsak dvom v generalno linijo je predstavljal odklon in teptanje partijske

discipline.18 Na XVI. kongresu VKP(b) je Stalin odkrito napovedal »čistilno ofenzivo« proti

vsem nasprotnikom kolektivizacije in industrializacije. Pri opisovanju, kako se bo takšna

politika izvajala, je uporabljal vojaško terminologijo kot so fronta ali ofenziva, da bi pokazal,

kakšnemu načinu vladanja morajo slediti člani partije. V vojski ni bilo nobenega usmiljenja

ali pomislekov. Vsi so morali izvrševati ukaze poveljnika.19 Tako je Stalin predstavljal

glavnega poveljnika, ki je napovedal vojno vsem frakcijam znotraj partije, zlasti trockistom in 16 Arendt, Izvori totalitarizma, str. 387−410. 17 »Ruska komunistična partija boljševikov« − RKP(b) se je na XIV. kongresu decembra leta 1925 preimenovala v »Vsezvezno komunistično partijo boljševikov« − VKP(b). To je bilo njeno tretje preimenovanje v zadnjih osmih letih, ko je bila leta 1917 poznana kot »Socialdemokratska delavska partija boljševikov«. Za obdobje med leti 1918−1925 uporabljamo kratico RKP(b). Za obdobje 1925−1952 pa uporabljamo kratico VKP(b). Na XIX. kongresu leta 1952 se je stranka preimenovala v »Komunistično partijo Sovjetske zveze« KP SZ. (Britovšek, Carizem, revolucija, stalinizem 2, str. 145.) 18 Arendt, Izvori totalitarizma, str. 387−410. 19 J. V. Stalin, “Political report of the central committee to the Sixteenth congress of the C. P. S. U. (B.), June 27, 1930“ v: Stalin Works, Volume 12, april 1929−une 1930, (Moscow, 1954), str. 354−370.

10

desničarjem. Prvo frakcijo je predstavljal njegov večni politični rival Lev Trocki,20 drugo pa

Nikolaj Buharin. Oba politična rivala sta kasneje postala žrtvi Stalinovih represij, ki so sledile

v drugi polovici tridesetih let.21

Boljševiki so v obdobju svoje diktature med leti 1917−1930 javno razglašali, da je njihova

država pooseblja diktaturo proletariata.22 Vojska je v takšni družbi dobila posebne

privilegije, kar je omogočilo dodatno varnost za predstavnike režima, ki so se bali tuje

intervencije. Vladalo je geslo, ki je pravilo: »Partija ima vselej prav«.23 S pomočjo

propagande in kulta osebnosti so državljane vsakodnevno opominjali, da je vladar v državi

VKP(b) s svojo Rdečo armado. Zaradi cenzure tiska in omejenega vpogleda v notranje

dogajanje partije so mnogi državljani lahko brali samo uradna poročila, ki so jih izdajala

20 Lev Davidovič Trocki (1879−1940) je bil ruski revolucionar, teoretik in eden od ustanoviteljev Rdeče armade in Sovjetske zveze. V političnem življenju se je aktiviral že v rani mladosti. Postal je član Ruske socialdemokratske delavske partije. Po razcepu na boljševike in manjševike leta 1903 je stopil na stran manjševikov in proti Leninu. Zaradi svojih kritičnih pisanj proti carju je bil večkrat preganjen in zaprt v Sibiriji. Zaradi tega je odšel v emigracijo in deloval v tujini. Ko se je leta 1917 zgodil boljševiški prevrat v Rusiji, je podprl Lenina in se priključil njegovi stranki. Takoj je dobil visoke državne in partijske funkcije. Postal je komisar za zunanje zadeve, vendar je zaradi neuspeha v pogajanjih z Nemčijo za podpis mirovnega sporazuma leta 1918 odstopil. Lenin ga je določil za komisarja za vojsko, kjer je pomagal organizirati Rdečo armado za boj proti kontrarevoluciji in beli gardi. V tej funkciji je zablestel. Vendar je bil slab politik, saj ni znal vzpostaviti pristnih odnosov z ostalimi člani Leninove stranke. Tako je bil zaradi Leninove bolezni povsem osamljen, čeprav so ga mnogi videli kot Leninovega naslednika. Izoblikoval je svojo teorijo »permanentne revolucije«, ki je naletela na veliko nasprotovanje ostalih boljševikov, predvsem Stalina. Pojavijo se obtožbe »trockizma«. Zaradi tega je bil kasneje odstavljen iz vseh funkcij in izključen iz stranke. Stalin ga je izgnal iz države. Zato je v tridesetih letih deloval v tujini in pisal številne knjige in članke proti Stalinu. Zaradi obtožb, da je organizator zarot v Rusiji ga je leta 1940 ubil domnevni Stalinov tajni agent v Mehiki, kjer je prebival zadnje dni svojega življenja. (Marjan Britovšek, Boj za Leninovo nasledstvo, Prva knjiga (dalje: Britovšek, Boj za Leninovo nasledstvo 1, str. …), (Ljubljana, 1976), str. 62−144.) 21 Nikolaj Ivanovič Buharin (1888−1938) je bil ruski politik, teoretik in ekonomist, ki je sodeloval z Leninom v boljševiški oktobrski revoluciji, vendar sta se oba revolucionarja že na začetku prevzema oblasti sprla, ker je Buharin odločno nasprotoval Leninovem podpisu mirovnega sporazuma v Brest-litovsku marca 1918. Takrat je znotraj boljševiške stranke prvič nastal razkol, ki je skoraj povzročil razpad stranke in padec Leninove vlade. Lenin je zagovarjal mirovni sporazum z Nemci, saj je želel zavarovati svojo oblast. Buharin je ocenil, da se boljševiki ne bi smeli podrediti zahtevam imperialne Nemčije, tudi za ceno izgube oblasti, saj so bili brestlitovski mirovni pogoji preveč poniževalni. Buharinovo nasprotovanje je naletelo na dober odziv pri ostalih uglednih boljševikih. Podpiral ga je celo Trocki. Kasneje je moral zaradi Leninovega pritiska umakniti in popustiti. Njegov odklon so poimenovali »levi komunizem«. Kasneje se je Buharin umaknil v Kominterno, vendar se je po Leninovi smrti vrnil nazaj v vodstvo partije. Tokrat je pomagal Stalinu, da je premagal svoje tekmece za nadzor nad partijo. Vendar se Stalin z njim ni strinjal okoli ekonomskih konceptov o politiki do kmetijstva. Tokrat je Buharin zagovarjal »desničarske« poglede na razvoj države. Zato je Stalin poskrbel, da so tudi Buharina odstranili z vrha partije in Kominterne. V tridesetih letih je služboval kot urednik Pravde. V Stalinovih čistkah je nastopil kot zadnja žrtev montiranih procesov leta 1938. (Britovšek, Boj za Leninovo nasledstvo 1, str. 145−199.) 22 »Leninizem je mednaroden pojav, zakoreninjen v celotnem mednarodnem razvoju in ni izključno ruski pojav. Leninizem je marksizem epohe imperializma in proletarske revolucije. Leninizem je teorija in taktika proletarske revolucije nasploh ter teorija in taktika diktature proletariata posebej … Proletariatu partija ni potrebna samo za osvojitev diktature, še bolj mu je potrebna za utrditev diktature.« (Josip Viarionovič Stalin, “O osnovah leninizma“, v: Vprašanja leninizma, ur.: Boris Majer (Ljubljana, 1948), str. 8−90.) 23 Britovšek, Boj za Leninovo nasledstvo 2, str. 518.

11

vladna in partijska glasila, kot sta bila Pravda in Izvestja, zato je bilo nemogoče ustvariti

nevtralno ali objektivno stališče do političnih dogodkov v Sovjetski zvezi.24

Spremembe so v totalitarnih družbah odvisne od zgoraj, kar je pomenilo, da ljudstvo

praktično ni moglo odločati o svoji usodi, temveč so o njej lahko odločali le njihovi voditelji

ali vladajoča stranka. Tako je do prvih sprememb prišlo šele po Stalinovi smrti na XX.

kongresu partije leta 1956.25

Vendar se tudi po XX. kongresu v Sovjetski zvezi ni veliko spremenilo, saj se ni smelo preveč

kritizirati Stalina. Premalo se je govorilo o stalinizmu ali stalinističnem sistemu. Uradna

literatura v Sovjetski zvezi je Stalinovo obdobje poimenovala kot obdobje kulta osebnosti.

Razlog, zakaj niso želeli odločno kritizirati Stalina kot voditelja in začetnika totalitarne države

pove naslednji citat, ki je nastal v času po XX. kongresu:

»Buržoazni ideologi in revizionisti, ki špekulirajo ob kritiki komunistov Stalinovega kulta,

razglašajo vso revolucionarno prakso in teorijo marksizma-leninizma v SZ in svetovnem

komunističnem gibanju v zadnjih desetletjih za 'stalinistično' ter falsificirano leninsko teorijo

in prakso svetovnega komunizma lažno zoperstavljajo Marxovim idejam. Radi bi očrnili in

popačili vso zgodovino KPSZ in bratskih komunističnih partij po Oktobru 1917«.26

Glavni problem, da niso upali kritizirati stalinizma, je bil v tem, ker je Stalin predstavljal vse,

kar so navadni ljudje v Sovjetski zvezi dojemali kot pozitiven napredek socializma. Stalin je

tudi predstavljal zmagovalca v drugi svetovni vojni. Napad na Stalina je pomenil napad na

dosežke komunizma in Sovjetske zveze. Če bi kritizirali vse dosežke v Stalinovem obdobju,

bi partija nenadoma izgubila svojo legitimnost. Zato so morali ohranjati svojo čistost. Tako se

je kritika omejevala samo na določene deviacije v času Stalinove vladavine, ne pa na sistem

in prakso kot celoto.

V časniku Amerikanski Slovenec sem odkril zanimiv članek Od komunizma do stalinizma, ki

potrjuje moje razmišljanje, ki sem ga osvetlil s pomočjo avtorice Arendt. Njena študija o

totalitarizmih je postavila tezo, da je za totalitarna gibanja značilno, da se na oblasti ne držijo

svojih političnih programov. V Sovjetskem primeru se je izkazalo, da partija posveča večjo

pozornost razvoju gospodarstva v obliki socializma v eni državi, seveda s pomočjo prisilnih

metod, namesto izvirnim načelom komunizma, ki so postavljali človeka in njegove pravice na 24 Arendt, Izvori totalitarizma, str. 399−407. 25 Pipes, Kratka zgodovina ruske revolucije, str. 250−273. 26 Cvetka Toth, “Razprava o stalinizmu – K teoretski destrukciji stalinizma“, Antrhropos, št. 5−6, (1983), str. 18.

12

prvo mesto. Po prepričanju avtorice stalinizem ni imel kakšne veze s komunizmom, saj je

njihova ideologija predstavljala pragmatična usmeritev države, ki je pomagalo vzdrževati

totalitarno oblast.27 Stalin je v resnici izkoriščal ideološki naboj marksizma in komunizma, da

bi lažje utrdil svojo oblast. Amerikanski Slovenec tako piše, da je bil stalinizem v bistvu

prikrita oblika »ruskega nacionalizma«, saj naj bi zagovarjali politiko razširjanja Sovjetske

zveze do meja stare carske Rusije. Stalin naj bi se naveličal eksperimentiranja z izgradnjo

komunistične brezrazredne družbe, zato je usmeril svoje sile v utrjevanje totalitarne družbe.

Pri tem naj bi se zgledoval po carski Rusiji in takratni Nemčiji. V tem pogledu je časnik

ugotavljal, da ni čudno, zakaj ima vojska privilegiran status. Sovjetska zveza naj bi kazala

veliko zanimanje tudi do ZDA. Posebno jo je zanimala njena tehnologija, ki bi jo lahko

uporabili za svoje diktatorske potrebe. V tem pogledu so v časniku smatrali, da komunizma v

Sovjetski zvezi ni, temveč gre za novo obliko carizma, ki je samo spremenil svoje ime.28

Komunizem so v časnikih dojemali za preživelo idealistično idejo in je služilo kot strašilo za

zahodne kapitalistične države. Ideologijo naj bi Stalin izkoriščal za pridobivanje simpatij v

levičarskih krogih v tujini. To naj bi bil eden od razlogov, zakaj se sovjetske oblasti še niso

uradno odrekle svojemu komunizmu. Vendar so pospešeno razvijali vojsko, ki bi lahko

pomagala širiti ruski imperializem zunaj njenih meja, seveda v obliki prikritega širjenja

revolucije, ki naj bi pomagala osvoboditi delavce in kmete izpod izkoriščevalskega

kapitalizma.29 Po drugi strani je časnik Amerikanski Slovenec visoko cenil disciplino in

sposobnost Rdeče armade, ki jo takrat druge velesile niso prav dosti cenile. Simpatiziranje s

komunizmom so odklanjali. Kdor je simpatiziral s komunizmom, je bil v ZDA označen za

vohuna Rusije. Komunizem so smatrali za sovjetsko prikrito orodje, ki je služilo interesom

širjenja njihovega nacionalnega vpliva zunaj sovjetskih meja. Zato so bili mnogi komunisti v

ZDA pod strogim nadzorom, če so javno delovali kot komunistični agitatorji.30

Vzvodi Stalinovega vzpona na oblast Stalin si je pri vzponu na oblast pomagal s številnimi birokratskimi vzvodi, ki so mu jih

zaupali v upravljanje boljševiški voditelji, ki se niso želeli ukvarjati s kabinetnim delom.

Večina perspektivnih boljševiških voditeljev se je raje ukvarjala s teoretičnimi vprašanji ali 27 Arendt, Izvori totalitarizma, str. 408. 28 “Od komunizma do stalinizma“, Amerikanski Slovenec (dalje: AS), 19. avgust 1938, št. 160, str. 2. 29 France Klopčič, “Razprava o stalinizmu – K teoretski destrukciji o stalinizmu“, Antrhropos (Ljubljana), št. 5−6, (1983), str. 50−51. 30 “Stalinizem“, Amerikanski Slovenec, 22. september 1938, št. 183, str. 2.

13

javnimi nastopi. Birokratsko in administrativno vodenje partije je malo koga zanimalo. Glavni

boter Stalinovega vzpona na oblast je bil Lenin, ki je poskrbel, da se je v njegovih rokah

sčasoma skoncentrirala vsa oblast v partiji. Lenin je v Stalinu videl izredno pomembnega in

sposobnega organizatorja, ki je znal reševati probleme in voditi kompleksen partijski aparat,

ki se je takrat prepletal z državnimi funkcijami v času državljanske vojne. Stalin je opravljal

vrsto pomembnih in odgovornih funkcij tako v partiji kot v vladi, kar mu je kasneje

omogočilo, da je lahko na vseh ključnih položajih nastavil svoje zveste privržence in ljudi, ki

so ga v kasnejšem obdobju po Leninovi smrti podpirali v boju za oblast.31

Stalinu sta bila najprej zaupana dva izredno pomembna ministrska resorja v Leninovi prvi

vladi. To sta bila: Komisariat za narodnostna vprašanja in Delavsko-kmečka inšpekcija.

Sovjetska Rusija je takrat štela okoli 140 milijonov prebivalcev. Od tega so narodnostne

manjšine predstavljale okoli 60 milijonov vseh prebivalcev države.32 Stalin je takrat pomagal

v duhu federalizacije vzpostavljati avtonomne, republiške in druge krajevne oblasti, ki so

morale biti podrejene centralni vladi v Moskvi. Federalizacija Rusije je bila posledica

Leninove politike zbližanja in iskanja zavezništev pri drugih narodih starega Ruskega

carstva.33 S tem so želeli spodbuditi nekdanje zatirane narode, da ostanejo v sestavi nove

federativne države in tako pomagajo ščititi sovjetsko oblast oz. oblast vladajoče komunistične

partije. V tem času so do svoje prve politične uprave prišli narodi v Ukrajini, Belorusiji,

Kirgiziji, Uzbekistanu, Tadžikistanu, Kazahstanu, Gruziji, Azerbajdžanu, Armeniji,

Dagestanu, Čečeniji, Osetiji, Abhaziji itd.34 Vsem narodom, sploh tistim, ki so bili najmanj

pripravljeni na lokalno samoupravo, je moral pomagati prav Stalin v svojem Komisariatu za

narodnostna vprašanja. Stalin je pomagal vzpostaviti državne aparate, ki so bili tesno

povezani s centralno vlado v Moskvi in RKP(b). Pri tem je Stalin pazil, da je na odgovorna in

ključna mesta v republikah in avtonomnih pokrajinah nastavljal svoje najbolj preverjene in

zanesljive kadre.35

Komisariat delavsko-kmečke inšpekcije je v praksi izvajal nadzor nad vsemi državnimi

uradniki in funkcionarji, ki so bili zaposleni v sovjetski vladni ali državni, republiški in

avtonomni upravi. Komisariat je nastal na Stalinovo pobudo in je dobil posebna pooblastila,

kjer je lahko odstavljal, odpuščal, premeščal in preganjal vse tiste ljudi, ki so bili osumljeni 31 Britovšek, Carizem, revolucija, stalinizem 2, str. 47. 32 Deutscher, Stalin politična biografija, str. 216. 33 Pipes, Kratka zgodovina ruske revolucije, str. 330−331. 34 Deutscher, Stalin politična biografija, str. 216. 35 Marjan Britovšek, “Oblikovanje prve sovjetske ustave in formiranje federacije“, Anthropos (Ljubljana), št. 3−4 (1993), str. 228−237.

14

nečednega delovanja v državni upravi. V resnici so bili to le izgovori, da je lahko nastavljal

svoje politične zaveznike. Takrat se je v državni upravi razširjala korupcija in birokracija, kar

je bil glavni vzrok za nastanek omenjenega nadzornega resorja. Tako je Stalin namesto

reševanja problemov korupcije in birokracije dejansko ustvarjal takšne probleme, saj je tako

imel namen spodkopati politične tekmece, ki bi želeli prevzeti nadzor nad državo. Druga

pomembna naloga Komisariata za inšpekcijo je bil preverjati moralo vseh javnih uslužbencev

in jih kaznovati, če bi delovali nemoralno. Na začetku, ko je bila Sovjetska republika še

odvisna od »starih kadrov«, ki so izhajali iz carske Rusije, je bil nadzor nad takšnimi ljudmi

nujen. Vendar, ko so na njihova mesta prišli novi izurjeni partijski kadri, je dobil Stalinov

nadzor nad kadrovanjem še dodatno okrepitev. Pogosto se je dogajalo, da so mnoge politične

nasprotnike partijske politike premeščali na oddaljene in nepomembne funkcije, kot je bila

diplomacija ali odročni in obmejni kraji Sovjetske zveze.36

Poleg državnega aparata je Stalin pridobil nadzor tudi nad partijskim aparatom. Lenin mu je

zaupal to nalogo, ker je bil zadovoljen z njegovim dotedanjim delom. Tako je Lenin predlagal

Stalina za člana najožjega izvršnega posvetovalnega organa RKP(b), ki se je imenoval

Politbiro centralnega komiteja RKP(b). Tako je postal Stalin član najbolj vplivnega organa

v partiji. Politbiro je v času državljanske vojne prevzel funkcijo centralnega komiteja, ki je do

tedaj po statutu predstavljal vlogo najvišjega partijskega telesa v času pred zasedanjem

kongresa.37 Vendar je bilo članov CK preveč in sestankov premalo, da bi lahko na hitro

odločali o vseh pomembnih političnih in državnih temah, ki so zahtevale nujne odločitve v

partijskem vodstvu. Zato so na VIII. kongresu RKP(b) sprejeli odločitev o formiranju

petčlanskega politbiroja, katerega član je postal tudi Stalin.38

Zaradi dobrih organizacijskih sposobnosti mu je Lenin kmalu zaupal še vodenje

organizacijskega biroja (orgbiro), ki je nadzoroval in preverjal partijske uradnike, kako

izvršujejo sklepe politbiroja v svojih partijskih celicah na terenu.39 Stalin je tako nadzoroval

izvrševanje politike RKP(b) ne samo znotraj partije ampak tudi v delu pri vodenju države.

Zato je ob neki priložnosti izjavil: »Tovariši, deželi ne vladajo tisti, ki svoje delegate pošiljajo

po buržoaznem sistemu v parlament ali po sovjetskem sistemu v kongres sovjetov. Ne, v

36 Britovšek, Boj za Leninovo nasledstvo 1, str. 51−52. 37 Edward Hallett Carr, Ruska revolucija: Od Lenjina do Staljina 1917−1929, (dalje: Carr, Ruska revolucija, str. …), (Zagreb, 1984), str. 55. 38 Britovšek, Boj za Leninovo nasledstvo 1, str. 11. 39 Figes, Tragedija ljudstva, str. 691.

15

resnici deželi vladajo tisti ljudje, ki obvladujejo državni izvršni aparat v vseh njegovih

funkcijah, torej tisti, ki ta aparat vodijo«.40

Zaradi nenehnih pritožb nad slabim obnašanjem določenih članov partije ter zaradi čedalje

večjega pojava birokracije, korupcije in karierizma so na pobudo delavske opozicije

ustanovili centralno kontrolno komisijo (CKK). Ta komisija je bila zelo podobna

Komisariatu delavsko-kmečke inšpekcije, ki je nadzirala moralo v partiji. Ni bilo nobeno

naključje, da je za vodenje tako pomembnega partijskega resorja Lenin ponovno izbral

Stalina, ki je že imel bogate izkušnje s preverjanjem morale v državni upravi. Stalin je s

pomočjo CKK pridobil posebno moč v partiji, kjer je lahko s pomočjo sankcij in kaznovanjem

izključeval vse problematične in nevarne člane partije. Kasneje bo komisijo večkrat izkoristil

za kaznovanje svojih političnih nasprotnikov.41

Vrhunec nadzora nad partijo je Stalin dosegel aprila 1922, ko ga je Lenin predlagal na mesto

generalnega sekretarja CK partije. Takrat se nihče od drugih vodilnih članov politbiroja ni

želel ukvarjati s kadrovskimi vprašanji ali papirnatim delom, zato so mesto generalnega

sekretarja zaupali Stalinu, ki je že takrat opravljal druge pomembne funkcije, ampak se nad

delom ni posebej pritoževal. Poleg tega je Stalin v tistem obdobju pridobil sloves lojalnega in

marljivega partijskega delavca, ki je bil zanesljiv, energičen, deloven, sposoben in realen, da

mu zaradi tega nihče ni mogel nasprotovati. Stalin je do takrat že obvladal delovanje partije v

takšni meri, da so mu pri delu pomagali tudi drugi sodelavci oz. člani partije, ki jih je Stalin

osebno izbral in jim zaupal pomembne in občutljive naloge. Tako so mu sodelavci dolgovali

usluge in zvestobo. Stalin je tudi nasploh dobro poskrbel za svoje partijske sodelavce, da so

ga imeli radi in so se nanj navezali. Za razliko od drugih voditeljev je Stalin znal uporabiti

svoj šarmanten odnos do ljudi in veliko pozornost do vseh nižjih in višjih uradnikov. Tako je

pridobil sloves simpatičnega in obzirnega človeka. Trocki je imel glavno napako ravno v tem,

da je bil do vseh, celo do svojih najbližjih sodelavcev preveč aroganten in vzvišen, kar je

marsikoga odbijalo. Stalin je s svojo podobo znal pridobivati prijatelje in zaveznike, znal je

pokazati prijazen in skromen obraz, kar mu je kasneje prišlo prav, ko je iskal podporo za

prevzem oblasti v partiji.42

Vendar funkcija generalnega sekretarja ni bila tako pomembna kot se je kasneje izkazalo, saj

je dejansko predstavljala nekakšno delo partijskega arhivarja za politbiro. Generalni sekretar

40 Britovšek, Boj za Leninovo nasledstvo 1, str. 52−53. 41 Prav tam, str. 196. 42 Prav tam, str. 195.

16

je moral poskrbeti, da so vsi člani politbiroja še pred sestankom dobili vse točke dnevnega

reda in zapisnike prejšnjih sej. Generalni sekretar je moral tudi poskrbeti za usklajeno

dejavnost vseh ostalih partijskih teles, ki jih je moral redno obveščati o poteku dejavnosti v

politbiroju. V tem smislu funkcija ni predstavljala nekega posebnega pomena. Vendar je pod

funkcijo generalnega sekretarja spadal tudi njegov kabinet, ki se je imenoval sekretariat.

Tam je imel Stalin skoncentrirano vso dejansko oblast in moč, s katero je lahko nadziral

celotno partijo in vlado sovjetske države.43

Sekretariat je bil tisti glavni vzvod, ki je Stalinu pomagal prevzeti oblast v celotni vladajoči

strukturi takoj po Leninovi smrti.44 Sekretariat je imel poseben biro, ki se je imenoval

»Oddelek za evidence in razvrščanje kadrov«. V tem oddelku je lahko sekretar dostopal do

vseh evidenc članstva in določal razporeditve kadrov znotraj partije. Stalin se je v tem

oddelku naučil, da »kadri rešujejo vse« in da je treba vsakega partijskega delavca »poznati do

kosti«.45 Oddelek je praktično vodil razporeditve, mobilizacijo, premeščanje in nastavljanje

partijskih kadrov v celi stranki, vladi in gospodarstvu. Ostali partijski organi so lahko samo

potrdili njihove predloge. V dotedanji praksi delovanja RKP(b) so člani partije lahko volili

svoje funkcionarje na kongresih. Samo v izrednih razmerah je prihajalo do imenovanja novih

funkcionarjev brez posebnih omejitev. Izredne razmere so obstajale le v času državljanske

vojne in tuje intervencije, vendar so celo v tistih časih bolj poredko uporabljali imenovanja in

nastavljanje novih kadrov, saj je partija delovala enotno, disciplinirano, monolitno in

odločno.46 Nove izredne razmere, ki so sekretariatu omogočile imenovanja novih kadrov, je

uprizoril generalni sekretar, ko je izbruhnila nova kriza, ki je partijo pretresla leta 1923. Uvod

v krizo je predstavljal Leninov sloves od politike, saj zaradi hude bolezni ni mogel

prisostvovati rednim partijskim sestankom in kongresom. Nato je nastopila še gospodarska

kriza v državi, ki je dodatno razplamtela napeto ozračje v partiji. Takrat se je Stalin prvič

preizkusil v vlogi diktatorja stranke.47 Ob tej priložnosti je izjavil:

»Dvomim, da bo kdo od vas trdil, da je dovolj dobra politična linija in stvar je urejena. Ne,

to je le pol boja. Potem ko je dana pravilna politična linija, je treba izbrati take delavce, ki

bodo znali uresničiti direktive … V nasprotnem primeru bo politika izgubila smisel,

spremenila se bo v golo opletanje z rokami. Lahko vidite, zakaj je dobil tako velik ugled 43 Deutscher, Stalin politična biografija, str. 218−219. 44 Marjan Britovšek, Stalinov termidor (dalje: Britovšek, Stalinov termidor, str. …), (Ljubljana, 1984), str. 265. 45 Britovšek, Boj za Leninovo nasledstvo 1, str. 58. 46 Carr, Ruska revolucija, str. 76−78. 47 Marjan Britovšek, “Leva opozicija krepi svoje vrste z opozicijsko platformo. Stališče 46-tih (15. oktober 1923),“ Anthropos (Ljubljana), št. 1−2, (1995), str. 91−97.

17

oddelek za evidenco in razporeditev, ta organ CK, ki je poklican, da evidentira naše

najpomembnejše delavce tako od spodaj kot od zgoraj in jih razmešča«. 48

Ko so nekateri zaskrbljeni člani partije prvič javno izrazili zaskrbljenost, zakaj se Stalinu

dovoli opravljati tako pomembne in občutljive funkcije v partiji in državi, je Lenin, ko je še

bil pri moči izjavil, da »Stalin rešuje probleme s silo svoje osebnosti in težo svoje

avtoritete.«49 Lenin je imel veliko zaupanje do Stalina, kar tudi nikoli ni skrival pred ostalimi

člani. Njegovo zaupanje je verjetno izviralo še iz predrevolucijskih časov, ko se je Stalin

izkazal za zelo koristnega, poslušnega in vestnega partijskega delavca, ki je znal politiko

spremeniti v akcijo. Stalin je v svoji revolucionarni mladosti opravljal številne nevarne in

praktične naloge, ki so koristile vodstvu partije. Nikoli ni bil blesteč mislec ali teoretik, saj so

mu pri tem pomagati drugi člani partije, vendar je znal dobro organizirati partijske dogodke,

sestanke, kongrese, plenume, ministrstva, lokalne, okrajne in centralne uprave ter celo

oborožene akcije, če se je to od njega zahtevalo. Tako naj bi še pred revolucijo v času carjeve

vladavine organiziral številne bančne rope v Gruziji, kjer je zbiral denar za boljševike. Poleg

tega je Lenin hvalil Stalinove kvalitete in sposobnosti, ki so primanjkovale ostalim

omahljivim boljševiškim voditeljem. Stalin je znal biti tudi grob, kar je bila dobrodošla

lastnost, ko je svojo grobost usmerjal na nasprotnike boljševizma.50 Lenin je stalno kazal

veliko skrb in zanimanje za Stalina v letih 1920 in 1921, ko je zbolel za vnetjem slepiča in

tuberkulozo. Lenin je takrat zaskrbljeno spraševal njegovo osebje, kako mu gre, kdaj se bo

ozdravil in vrnil na delo. Takšen odnos je dokazoval, da se je Lenin veliko zanašal na Stalina,

najbolj na njegove organizacijske in kadrovske sposobnosti.51

Dokler je bil Lenin še živ in zdrav je Stalin nekako ohranjal podobo vestnega izvrševalca

partijskih nalog. Ko pa je Lenina 26. maja 1922 prvič zadela možganska kap, so se razmere v

partiji bistveno spremenile. Stalin je že leto dni prej poskušal na lastno pest izvesti svojo

nacionalno politiko. V času Leninove bolezni, ko se je začela oblikovati nova ustava bodoče

Sovjetske zveze, se je končno razkrila prava podoba spletkarskega Stalina. Njegova rodna

domovina Gruzija je v procesu pristopanja sovjetski federaciji poleg Ukrajine nekako

omahovala in zavlačevala. V Gruziji so bili leta 1921 na oblasti še manjševiki. Vendar so bili

s pomočjo insceniranega boljševiškega upora v Tbilisiju hitro odstranjeni z oblasti. Stvar se je

48 Britovšek, Boj za Leninovo nasledstvo 1, str. 58−59. 49 Prav tam, str. 56. 50 Simon Sebag Montefiore, Mladi Stalin (dalje: Montefiore, Mladi Stalin, str. …), (Maribor, 2009), str. XIX.–XXIII. 51 Britovšek, Boj za Leninovo nasledstvo 1, str. 53−55.

18

zapletla, saj so bili boljševiški uporniki v Tbilisiju slabotni, zato je morala posredovati Rdeča

armada, ki je februarja 1921 vkorakala v Gruzijo, seveda brez vednosti komisarja za vojsko

Trockega.52 Stalin je takrat dobil informacije, da so proces priključevanja Gruzije v sestavo

sovjetske federacije najbolj ovirali prav gruzijski boljševiki. Zato je osebno odpotoval v

Gruzijo, da bi rešil problem na samem mestu. Takrat je proti partijskim kolegom uporabil

»grobe pristope«, ki so ostali zapisani in nepozabljeni. Lenin je o Stalinovih postopkih izvedel

šele pozneje med svojo boleznijo, ko se je pripravljala nova ustava Sovjetske zveze. Zaradi

svoje onemoglosti ni mogel učinkovito ukrepati proti Stalinu. Leninova politika in pristop do

reševanja problema so temeljili na diskusiji, ne pa z grožnjami ali celo nasiljem, kar je

uporabil Stalin s svojimi pomočniki, ko so prisilili Gruzijo v federacijo. Stalin in Lenin sta se

sicer okoli vprašanja bodoče ureditve Sovjetske zveze povsem strinjala, vendar sta imela

različno pristope oz. taktiko, kako doseči takšen cilj. Stalin je s svojo taktiko po Leninovem

mnenju ogrožal masko prostovoljnega demokratičnega značaja nove Sovjetske zveze, zato je

zahteval kazen, ki pa nikoli ni bila izvršena, saj je bil Lenin odrezan od partijskih aparatov.

Stalin mu je s svojim nadzorom onemogočil politično delovanje. Leninovo zdravljenje je bilo

pod Stalinovim nadzorom. Tako je določil politbiro, ki mu je zaradi njegove bližine do Lenina

zaupal takšno nalogo.53

Konec decembra 1922, ko je Lenina drugič zadela možganska kap, je v strahu pred Stalinovo

naraščajočo oblastjo začel pisati svoj znameniti »politični testament«. O nastajanju tega

dokumenta ni vedela niti Stalinova žena, čeprav je bila zaposlena kot ena od Leninovih

osebnih tajnic v njegovem kabinetu. Takrat je nastal tudi incident med Stalinom in Leninovo

ženo, ki je na skrivaj obveščala druge člane, kaj se dogaja v Leninovem kabinetu.54 Stalin je

imel Lenina v času bolezni pod skrbnim nadzorom. To je bil hišni pripor, saj se je bal, da bi

Lenin ob rahlem izboljšanju stanja lahko spet prišel nazaj v politiko, kjer bi nedvomno

napadel Stalina in njegovo oblast, ki jo je zbral v svojih rokah. Stalin je zato izkoristil dane

razmere in uporabil partijski aparat, ki ga je obvladoval, da je utišal ostale samovoljne člane

in tudi Leninovo ženo. Stalin je v Leninovi odsotnosti sprejemal vse pomembne politične

odločitve v državi in partiji. Ko se je Lenin zavedal svoje napake, je v testamentu pozval

partijske voditelje naj premislijo o zamenjavi in premestitvi Stalina z mesta generalnega

52 Deutscher, Stalin politična biografija, str. 221−230. 53 Marjan Britovšek, “Oblikovanje prve sovjetske ustave in formiranje federacije,“ Anthropos 25 (Ljubljana), št. 3−4 (1993), str. 228−237. 54 Britovšek, Boj za Leninovo nasledstvo 1, str. 228.

19

sekretarja partije, saj ni verjel, da bo znal Stalin svojo moč tudi pametno uporabiti.55 Poleg

tega se je v primeru Gruzije pokazalo, da je preveč grob in nepotrpežljiv do svojih tovarišev v

partiji. Testament bi Stalina lahko politično uničil, če bi ga Leninovi sodelavci po njegovi

smrti javno objavili in prebrali. Vendar je imel Stalin veliko srečo, ker so bili odnosi v

vodstvu partije precej napeti. Poleg tega Lenin v testamentu ni izpostavil samo Stalinove

napake, ampak je omenjal napake tudi drugih članov politbiroja. Nasprotja so nastajala

predvsem v politbiroju, kjer so se člani bali Trockega, ki so ga mnogi videli kot Leninovega

naslednika, vendar je bil zaradi svojega slabega odnosa do drugih članov partije precej

nepriljubljen in osovražen. Stalin je znal spretno izkoristiti nasprotja med Trockim in ostalimi

člani politbiroja, da se je lahko povzpel na čelo partije.56

V času Leninove bolezni je imel politbiro kot najvišji izvršni organ partije šest ključnih

članov. To so bili: Zinovjev,57 Kamenjev,58 Stalin, Trocki, Buharin in Tomski. Prvi trije so se

povezali v t. i. »trojko«, da bi preprečili Trockemu prevzem oblasti. To je bilo kolektivno

vodstvo, ki se je za kratek čas poenotilo proti Trockem. Vendar se Trocki takrat ni zanimal za

prevzem oblasti, saj je pričakoval, da se bo Lenin kmalu vrnil v politiko. Z njim je sicer

vzdrževal osebne stike, ampak ni prevzel iniciative za ukrepanje proti Stalinu, čeprav bi to

lahko storil. Trocki je bil preveč odrezan od realnih informacij, kako resno je bilo Leninovo

zdravstveno stanje. Prav nedejavnost Trockega v boju za Leninovo nasledstvo je omogočilo

njegovim tekmecem, da so proti njemu uspešno spletkarili in ga kasneje izrinili z vodstva 55 Lenin v testamentu zapiše: »Stalin je preveč grob in ta napaka, ki je povsem znosna med nami in v odnosih med komunisti, postane v generalnem sekretariatu neznosna. Zato predlagam, naj tovariši razmislijo, kako odstaviti Stalina s tega položaja in ga nadomestiti z nekom, ki ima pred tovarišem Stalinom le eno prednost, namreč večjo strpnost, večjo zvestobo, večjo vljudnost in spoštovanje do tovarišev, manjšo muhavost itd.« (Figes, Tragedija ljudstva, str. 802). 56 Avgust Lešnik, “Stalinova politična diskvalifikacija Leva Trockega“, Anthropos (Ljubljana), št. 1−3, (1991), str. 179−183. 57 Grigorij Zinovjev (1883−1936) je bil ruski politik, revolucionar in boljševik, ki je v tujini sodeloval z Leninom in njegovo boljševiško frakcijo. Po Leninovi vrnitvi v Rusijo aprila 1917 je zavzel odklonilno stališče do oktobrskega prevrata in postal odpadnik boljševikov. Vendar se je zelo hitro pokesal in se vrnil nazaj na svoje delo v partijo, kjer je zavzel visoka partijska mesta, član politbiroja, vodja Kominterne in sekretar leningrajske partijske organizacije. V času Leninove bolezni je pomagal Stalinu okrepit položaj v partiji. Po Leninovi smrti je igral skupaj s Kamenjevom ključno vlogo pri odstranjevanju Trockega z vlade. Kasneje, ko se je zavedal Stalinove moči, se je povezal s Trockim in napadel Stalinov politiko. Zaradi tega je bil izključen iz partije. V tridesetih letih je bil obsojen na smrt na montiranem procesu, da je koval zarote proti Stalinu. (Britovšek, Boj za Leninovo nasledstvo 1, str. 14−26.) 58 Lev Borisovič Kamenjev (1883–1936) je bil ruski politik, boljševik in revolucionar, ki je v emigraciji postal privrženec Leninove boljševiške stranke in njen visok politični funkcionar. Član politbiroja in sekretar moskovske partijske organizacije. Skupaj z Zinovjevom je zavzel odklonilno stališče do Leninovega oktobrskega prevrata in za kratek čas zapustil vrste Leninovih boljševikov. Vendar se je po premisleku skupaj z Zinovjevom hitro vrnil nazaj in pomagal Leninu vzpostaviti diktatorsko državo. V času po Leninovi smrti se je povezal z Zinovjevom in Stalinom, da bi skupaj premagali Trockega. Zaradi nasprotovanja Stalinovi uzurpaciji je bil skupaj z Zinovjevom in Trockim leta 1927 izključen iz partije. Leta 1936 je bil na montiranem procesu razglašen izdajalca in zarotnika, zato so ga skupaj s Kamenjevom obsodili na smrt. (Britovšek, Boj za Leninovo nasledstvo 1, str. 26–-30).

20

partije. Leta 1923 je v Sovjetski zvezi prišlo do napetih gospodarskih in socialnih razmer, ki

so nastale kot posledica Nove ekonomske politike.59 V državi se je povečala brezposelnost,

inflacija in draginja. Pojavile so se divje stavke v podjetjih, ker delavci niso dobili izplačanih

mezd. V partiji so javno prepovedali formiranje frakcij. Nezaželena je bila celo diskusija, kar

je dodatno zaostrilo slabe razmere v partiji in državi. Pomanjkanje odločnega vodstva je bila

glavna kritika opozicije. Zaradi vedno večjega nezadovoljstva so znotraj partije nastajale

opozicijske skupine, ki so zagovarjale svoje radikalne rešitve gospodarskega problema v

državi. V tem času se je oglasil Trocki s svojo kritiko partijskega vodstva, vendar je bil hitro

utišan in osamljen.60

Že v času Leninove bolezni se je pojavil kult leninizma,61 kar je pomenilo čaščenje Leninove

osebnosti in njegove politične usmeritve. Takšno čaščenje se je toliko bolj povečalo po

njegovi smrti, ki je nastopila 21. januarja 1924. Seveda je v primeru nastajanja kulta

leninizma šlo za skrbno načrtovano akcijo, ki jo je v ozadju vodil glavni nadzornik Leninove

pogrebne ceremonije. To je bil generalni sekretar partije. Trockega so nekaj dni pred

Leninovo smrtjo poslali na zdravljenje daleč na jug države, saj je v tem obdobju zbolel za

pljučnico. Tako so na pogrebnih slovesnostih ob Leninovi krsti stali samo Stalinovi pristaši in

politični zavezniki. Ko sta kmalu po Leninovi smrti tudi Zinovjev in Kamenjev spregledala

Stalinovo dvolično igro, kako jih izkorišča, je bilo prepozno, da bi ukrepali v smeri njegove

odstavitve. Stalin je s pomočjo političnih zaveznikov povečal svojo moč v partiji. Stranko so

prav njegovi politični rivali pomagali v začasnem zavezništvu proti Trockem spremeniti v

nezmotljivo in monolitno institucijo. Stalin je govoril, da je potrebna močna partija za utrditev

diktature proletariata.62

Stalin je znal opravičevati moč v partiji z naslednjim argumentom: »Potrebujemo enotno in

železno partijo, ki bo sposobna vzdržati napade sovražnikov proletariata, obkoljeni smo od

59 Nova ekonomska politika (NEP) je bila Leninova strategija, katero je utemeljil na X. kongresu RKP(b) leta 1921, da bi pomagal ublažit gospodarsko krizo v državi. Z uvedbo NEP je bila ponovno vzpostavljena prosta trgovina in denarno gospodarstvo, ki so ga na začetku boljševiki z »vojnim komunizmom« odpravili. NEP je pomagala oživiti uničeno gospodarstvo, predvsem pa je spodbudila kmete na podeželju, da so lahko trgovali s presežki svojih izdelkov. Tako so jih spodbudili, da so proizvajali več hrane. NEP je omogočila nastanek vaškega srednjega razreda ali »kulakov«, ki so postali državni sovražniki v tridesetih letih, ko je Stalin nasilno prekinil NEP in uvedel strogo centralizacijo gospodarstva. V ta namen so kmetom zaplenili celotne pridelke in jih prisilili v skupno obdelovanje zemlje, čemur so se mnogi uprli. Posledice so bile strahotne, saj je mnogo ljudi umrlo od lakote ali pa so bili deportirani v Sibirijo. Pipes, Kratka zgodovina ruske revolucije, str. 402–425. 60 Marjan Britovšek, “Boj med levo opozicijo na čelu s Trockim in Triumviratom se vse bolj razrašča in dobiva neslutene razsežnosti“, Anthropos (Ljubljana), št. 4–6, (1994), str. 179–187. 61 Carr, Ruska revolucija, str. 78–79. 62 Britovšek, Boj za Leninovo nasledstvo 2, str. 498-–500.

21

kapitalizma, zato so potrebne posebne mere za obrambo«.63 Glavni argument, zakaj ni bila

dovoljena diskusija, se je glasil: »Svoboda grupacij, to se pravi svoboda frakcij, to je eno in

isto, je zlo, ki grozi, da bo razbilo partijo in jo spremenilo v diskusijski klub«. Stalin je svojo

diktaturo utemeljil s pomočjo strahu pred zunanjim sovražnikom. Tako je lažje preprečil

nastajanje drugačnih mnenj v partiji, ki bi lahko povzročila razpad avtoritete in oblasti

partijskega aparata, ki ga je nadziral.64

V sami RKP(b) je Stalin nadziral skoraj vse partijske organizacije, razen Moskovske in

Leningrajske, ki sta jo vodila nekdanja Stalinova zaveznika Kamenjev in Zinovjev. Ironično,

da sta ravno Kamenjev in Zinovjev na začetku rešila Stalina pred zagotovim političnim

propadom, ko sta na prvi seji po Leninovi smrti pomagala preprečiti objavo znamenitega

Leninovega testamenta. Takrat se še nista zavedala, da je Stalin njuno sodelovanje zgolj

izkoriščal za utrjevanje svojega aparata. Poleg tega sta napačno ocenila Stalina, kot politično

neškodljivega.65 Prav tako sta Kamenjev in Zinovjev v luči Leninovega kulta pomagala

skovati teorijo, da se partija »nikoli ne moti«.66 Kdorkoli je deloval proti partiji ali mislil

drugače je bil označen za njenega odpadnika ali sovražnika. Kamenjev je celo izjavil, da se

partija ima pravico motiti, njeni člani pa se morajo temu podrediti, ker tako zahteva partijska

disciplina. Tudi brskanje po preteklosti boljševiških voditeljev, kakšne napake je kdo delal sta

Zinovjev in Kamenjev najraje počela. Takšna politika diskreditacije se je izkazala kot odlično

orodje v boju proti Trockem in njihovim podpornikom. Trockemu je bilo očitano, da je šele

leta 1917 postal član njihove stranke, pred tem pa je bil Leninov nasprotnik. Vendar je Stalin

isto orodje kasneje uporabil tudi proti Zinovjevu in Kamenjevu. Stalin je tako v ozadju zbiral

vse koristne informacije in jih kasneje smotrno uporabil v svoji strategiji za prevzem oblasti.67

Glavne razlike med Stalinom in Trockim Za razumevanje spora med Stalinom in Trockim je treba poznati njune različne ideološke

koncepte in poglede, ki sta jih imela glede na razvoj socializma v Sovjetski zvezi. Stalin je

skoval svojo teorijo socializma v eni državi, kateri je stala nasproti teorija Trockega o

permanentni revoluciji.68 Pomembno vlogo pa so imela tudi osebna vprašanja, politične

ambicije in želja po prevladi v državi. V tem poglavju se bom ozrl predvsem na njune

63 Britovšek, Boj za Leninovo nasledstvo 2, str. 429. 64 Prav tam, str. 434. 65 Prav tam, str. 502–507. 66 Britovšek, Boj za Leninovo nasledstvo 1, str. 287. 67 Prav tam, str. 70–71 68 Carr, Ruska revolucija, str. 80–81.

22

bistvene razlike v pogledih na razvoj socializma v državi, ki je bil glavno ideološko gonilo

partije, s katerim so tudi navzven spodbujali in navdihovali druge revolucionarje, idealiste in

simpatizerje po svetu.69

Po Leninovi smrti, ki je predstavljal avtoriteto v RKP(b), se je stranka znašla na razpotju,

kako graditi socializem v prihodnje. Leninovi najtesnejši sodelavci so se poskušali zavarovati

pred Trockim, ki je ogrožal njihove ambicije po prevzemu oblasti. Zato so ustvarili kult

leninizma, kateri je služil interesom vladajoče trojke, ki se je formirala znotraj politbiroja proti

Trockemu, da bi ga spodkopali in osamili v boju za oblast v partiji. Trojka oz. Stalin,

Zinovjev in Kamenjev so se dobro zavedali, da lahko Trockemu kot sposobnemu politiku in

vojaku revolucije najbolj učinkovito nasprotujejo na področju kulta leninizma, ki so ga

ustvarili, da mu pokažejo, kje so vrata za izhod iz partije. Njegovi nasprotniki so se dobro

zavedali, kje ima Trocki šibko točko. Pred revolucijo je bil Trocki Leninov največji

nasprotnik in njegov neizprosen kritik. Čeprav je bil dolga leta član iste stranke, je podpiral

nasprotno frakcijo manjševikov in ne Leninove boljševike.70 Vendar sta svoje spore Lenin in

Trocki zgladila na dan, ko je Leninu novembra 1917 uspelo prevzeti oblast, in je nujno

potreboval sposobne kadre za ministrske in druge funkcije v novi vladi. Kasneje, ko je bila

oblast boljševikov v Rusiji zavarovana, so Leninovi nasledniki želeli prikazati Trockega kot

njegovega nasprotnika. Kult leninizma je Lenina spremenilo v »svetnika revolucije«. Vsako

majhno nasprotovanje Leninu je tako predstavljalo priročno orodje, na katerega so se

sklicevali Leninovi dediči, da so lahko očrnili svoje nasprotnike in jih razglasili za

antileniniste in sovražnike ljudstva. Medtem ko sta se Zinovjev in Kamenjev trudila

spodkopavati Trockega na osebnem nivoju, je Stalin skrbno izoblikoval svoj ideološki

koncept proti njemu.71

Stalinova teorija socializma v eni državi je bila nemarksistična po svojem bistvu, saj sta

utemeljitelja komunističnega nauka Marx in Engels v svojem Komunističnem manifestu

predvidevala, da se bo revolucija začela v naprednih in razvitih deželah zahodne Evrope. Šele

nato bodo proletarske države prihitele na pomoč zaostalim državam, da se razvijejo in

69 Deutscher, Stalin politična biografija, str. 260–270. 70 Razcep v Ruski socialdemokratski delavski partiji (RSDDP) je nastal na drugem kongresu stranke leta 1903, ko so se zaradi različnih pogledov na vodenje partijske politike privrženci Leninove strani imenovali boljševiki, nasprotna stran pa manjševiki. Lenin je zahteval uvedbo stroge discipline in določanje politike z »demokratičnim centralizmom«, kar je pomenilo, da je večinsko mnenje v partiji morala zastopati in izvajati tudi manjšina. Zaradi nestrinjanja okoli tega vprašanja so Leninovi privrženci tudi dobili ime boljševiki, kar pomeni večina, manjševiki pa manjšina. (Pipes, Kratka zgodovina ruske revolucije, str. 129–141.) 71 Britovšek, Boj za Leninovo nasledstvo 2, str. 552–557.

23

osvobodijo od suženjskega kapitalizma.72 Stalin je svoj marksističen koncept postavil na

glavo, saj je po njegovem Rusija predstavljala tisto deželo, ki bo s svojimi izkušnjami in

zgledom pomagala zahodnim državam najti pravo pot v socialistično izgradnjo in revolucijo.

Lenin je svojo revolucijo prikazal kot nadaljevanje pariške komune, saj je menil, da se bo

revolucija počasi razširila na Evropo. Prav zato so na začetku boljševiki zagovarjali idejo

širjenja revolucije po svetu, vendar pa so bili pri svojem delu neuspešni. Stalin je leta 1924

ugotovil, da je vsako vztrajanje pri širjenju revolucije zgrešena politična taktika. Po njegovem

mnenju je bilo treba vso pozornost osredotočiti na izgradnjo socializma v sovjetski državi. Z

drugimi besedami je želel Stalin povedati, da je treba okrepiti »diktaturo proletariata«, da bi

lahko Sovjetska zveza služila kot baza za razvoj bodočih revolucij.73

S tem je kasneje Stalin pomagal utemeljiti svojo politiko kolektivizacije in industrializacije, ki

je surovo posegla v okolje zaostale Sovjetske zveze. Stalin je za podporo svoje ideje iskal pri

ključnih Leninovih citatih. Tako je pokazal, da je socializem v eni državi povsem mogoče

zgraditi.74 Nasprotnikom je bilo prikazano, da so nasprotniki leninskih principov, če ne

zagovarjajo teorije gradnje socializma v eni državi. Kdor je nasprotoval Stalinu, je po tej

logiki nasprotoval Leninu in kršil partijsko disciplino. Tako je lahko ukrepala Stalinova CKK

in drugi partijski aparati, ki so problematične člane izključevali, odstavljali in premeščali na

druga manj pomembna mesta.75 Vendar pa Stalin kljub temu ni prepričal svojih političnih

zaveznikov Zinovjeva in Kamenjeva, še najmanj pa Trockega, ki je takoj napadel njegovo

teorijo »socializma v eni državi« kot nemarksistično idejo. Tudi Zinovjev in Kamenjev sta mu

očitala »nacionalno omejenost« in »podcenjujoč pogled na svetovno revolucijo«. Stalinova

teorija socializma v eni državi je privedla do konca obstoja vladajoče »trojke« oz. zavezništva

med Stalinom, Zinovjevom in Kamenjevom, ki pa ga Stalin v tisti fazi razvoja dogodkov ni

več potreboval, saj je imel novega zaveznika Nikolaja Buharina.76

Teorija Trockega o permanentni revoluciji je zagovarjala tezo nenehnega širjenja in

podpiranja revolucije v tujini. Vendar se je Trocki že na začetku, ko je osnoval teorijo

permanentne revolucije leta 1905, spraševal, kaj se bo zgodilo v primeru, če pride do

zakasnitve širjenja revolucije ali še huje, kaj se bo zgodilo, če pride do neuspeha pri njeni

širitvi. Takrat so že doživeli neuspehe v Nemčiji, Madžarski in na Poljskem. Seveda je treba 72 Britovšek, Boj za Leninovo nasledstvo 2, str. 552–557. 73 Carr, Ruska revolucija, str. 81. 74 Marjan Britovšek, “Buharin in njegov čas 1,“ Teorija in praksa, št. 5, (1988), str. 572–573. 75 Avgust Lešnik, “Stalinova politična diskvalifikacija Leva Trockega,“ Anthropos (Ljubljana), št 1–3, (1991), str. 179–183. 76 Deutscher, Stalin politična biografija, str. 260−270.

24

na tem mestu poudariti, da ideja permanentne revolucije ni bila čisto izvirna zamisel

Trockega, saj jo je sposodil od drugih marksističnih mislecev tistega časa. Vendar je Trocki v

primeru neuspeha širjenja revolucije podal svojo razlago in pogled, ki je bil precej mračen, da

ga drugi partijski simpatizerji niso bili pripravljeni sprejeti. V primeru neuspeha širjenja

revolucije je Trocki napovedoval, da se bo revolucija pač izrodila ali pa bo pokleknila pred

konservativno Evropo in sklepala kompromise.77 Takšno pot razvoja socializma v Sovjetski

zvezi niso bili pripravljeni sprejeti niti zagovorniki Trockega. Prav na tej osnovi je Stalin

izpodbijal Trockega in speljal vodo na svoj mlin, ko je utemeljeval idejo o »socializmu v eni

državi«. Tako je dobil odličen izgovor in opravičilo, zakaj mora partija utrditi in povečati

partijsko disciplino in diktaturo v državi.78 Danes lahko rečemo, da je bila to Stalinova

taktična poteza, saj je povečal svoj vpliv in odstranil politične nasprotnike v partiji. Tako je

Stalin najbolj prepričal, da so ga v ideološkem boju proti Trockem in Zinovjevu podprli tudi

drugi ugledni partijci, med njimi tudi Buharin.79

Vzroke za politični padec Trockega je treba iskati drugje. Napačna je ocena, da je Trocki

propadel zaradi Stalinove ideološke prevlade. Razlaga, ki je najbližja resnici, opisuje padec

Trockega v kontekstu Stalinovega manipuliranja s partijskim aparatom. Tudi ta razlaga ni

povsem zadovoljujoča, saj predstavlja samo posledico in končno dejanje politične bitke za

oblast, čeprav je Trocki od samega začetka nasprotoval birokratizaciji partije. Svojo kritiko je

v času Leninovega življenja usmerjal proti Stalinu, ko je izjavil, da je birokracija v partiji

»dediščina carske Rusije«.80 Vzroki za njegov propad so kompleksnejši in jih je treba iskati

tudi v njegovi politični neizkušenosti, saj Trocki ni znal izbirati pravih političnih zavezništev

in sklepati kompromise. Poleg že omenjenih osebnih lastnosti, kot je aroganca, je bil Trocki

kot intelektualec preveč vase zagledan. Politični konec pa si je zadal, ko je objavil svojo

znamenito knjigo Nauki oktobra, kjer je poveličeval svojo vlogo v revoluciji in pomanjševal

ter celo obsojal druge akterje in Leninove najbližje sodelavce, ki jih seveda poimensko ni

imenoval. Zinovjev in Kamenjev sta se takoj prepoznala v tej kritiki in se zaradi tega obrnila k

Stalinu po pomoč, da bi lahko skupaj odstranili Trockega iz partije. Prav tako si je škodoval z

drugo knjigo O Leninu, kjer je sebe prikazal kot najzvestejšega in vdanega Leninovega

prijatelja. Zato ni čudno, da so ga starejši boljševiki, ki so sodelovali z Leninom od leta 1903

napadli. Stalin je na koncu potegnil korist od vseh partijskih sporov med starejšimi boljševiki

77 Figes, Tragedija ljudstva, str. 543–558. 78 Carr, Ruska revolucija, str. 81. 79 Britovšek, Boj za Leninovo nasledstvo 1, str. 74–75. 80 Prav tam, str. 59.

25

in Trockim. Tako je Stalin odigral ključno vlogo, ko je s pomočjo kadrovske politike in

partijskega aparata omejil ali izključil Trockega, Zinovjeva, Kamenjeva, Buharina in druge

kritične boljševike. Vsem pa je očital, da so kršili partijsko disciplino in zavračali leninske

ideje.81

Stalin je v končni fazi boja za oblast samega sebe razglasil za izvajalca Leninove oporoke,

čeprav je bil v oporoki najslabše opisan. Trocki in tudi drugi politični akterji so tako sami

prispevali k Stalinovem političnem vzponu na oblast, ker se niso znali povezati in ker niso

prepoznali nevarnost v Stalinovem partijskem aparatu. Nihče od vplivnejših voditeljev v

RKP(b) se nikoli ni ukvarjal s kadrovsko politiko in člansko bazo. Vsi so računali na osebno

slavo, ki so jo pridobili v času revolucije in državljanske vojne. Vendar pridobljene slave v

partijskem aparatu, ki ga je vodil Stalin niso mogli unovčiti. Zato lahko rečem, da je v tej igri

Stalin odigral mojstrsko vlogo partijskega spletkarja.82

Tajna policija Ideja za ustanovitev tajne policije se je porodila takoj za tem, ko so boljševiki v Petrogradu

prevzeli oblast v državi. Takrat so s posebnim dekretom 20. decembra leta 1917 ustanovili

tajno politično policijo z imenom Čeka, kar je pomenilo kratico za »Izredno vserusko

komisijo za bojevanje proti kontrarevoluciji, špekulacijam in sabotažam«.83 Decembra

tega leta v Rusiji še ni potekala državljanska vojna, kljub temu pa so se boljševiki s tajno

policijo pripravljali na odkrit spopad s svojimi nasprotniki.84 Na začetku je kazalo, da se bodo

problemi reševali po mirni in demokratični poti, saj so bile razpisane prve demokratične

volitve v ustavodajno skupščino. Volitve je razpisala začasna vlada še pred prevratom in so

jih določili za konec novembra 1917. Leninovi boljševiki so imeli svoje načrte, kako voditi

državo. Leninu ni bila všeč ideja parlamentarne demokracije, v kateri bi morali boljševiki

sklepati kompromise in sprejemati sporazume z drugimi strankami v parlamentu. Lenin je še

pred volitvami in oktobrskim prevratom v znamenitih aprilskih tezah zavrnil parlamentarno

81 Carr, Ruska revolucija, str. 114−119. 82 Avgust Lešnik, “Stalinova politična diskvalifikacija Leva Trockega,“ Anthropos (Ljubljana), št. 1−3, (1991) str. 179−183. 83 Figes, Tragedija ljudstva, str. 518. 84 Eden od ustanoviteljev Čeke je njeno delovanje opisal takole: »Čeka ni preiskovalna komisija, pravosodni organ ali sodišče, temveč bojna formacija na notranji fronti državljanske vojne … Ne sodi, tolče. Ne pozna usmiljenja, temveč uniči vsakogar, ki ga zaloti na drugi strani barikade«. (Figes, Tragedija ljudstva, str. 636.)

26

obliko demokracije.85 Svojo idejo je še enkrat bolj natančno opredelil v znamenitem delu

Država in revolucija, kjer označi parlamentarizem za zastarelo obliko predstavniške

demokracije. Poleg tega se je na volitvah, ki so jih kljub pomislekom izpeljali korektno,

pokazalo, da so boljševiki dobili najmanj glasov in sedežev v ustavodajni skupščini. V

takšnem političnem sistemu boljševiki ne bi mogli vplivati na politični proces v državi, zato

so ciljali na enopartijsko diktaturo.86 Pri tem jim je najbolj pomagala Čeka, katero je vodil

Feliks Dzeržinski,87 po rodu iz Poljske. Tako so boljševiki razpustili ustavodajno skupščino

januarja 1918 že kmalu po prvem sklicu, saj so imeli izvršno oblast v svojih rokah. Politična

napetost je zaradi tega dejanja toliko bolj narasla. Podpis brestlitovskega mira z Nemčijo je

dodatno zaostril razmere v državi. Okrepila se je opozicija, ki se ni strinjala z enostransko

boljševiško diktaturo.88 Najmočnejša skupina, ki je zmagala na volitvah, revolucionarni eserji

so odgovorili s terorizmom. Uspeli so izvesti celo atentat na Lenina, ki je dogodek preživel z

majhno prasko na vratu.89 Pred atentatom na Lenina pa so pripadniki Čeke postrelili carjevo

družino. Tako je izbruhnila državljanska vojna v Rusiji. Čeka je v teh okoliščinah dobila vsa

potrebna pooblastila,90 da je lahko izvajala t. i. rdeči teror.91

Tajna policija je od samega začetka predstavljala drugi pomemben vzvod Stalinovega

prevzema oblasti v Sovjetski zvezi. Sprva Stalin ni imel nikakršnega nadzora nad to

institucijo, ki je delovala zunaj zakona in samostojno, saj so lahko v času državljanske vojne s

posebnimi pooblastili vodili represije in izvrševali kazni nad političnimi in drugimi

nasprotniki boljševiške oblasti. Takrat je nastala znamenita »trojka«, ki je predstavljala

komisijo za izvrševanje kaznovanja vseh osumljencev in nasprotnikov režima. Sprva Čeka ni

85 V. I. Lenin, “O nalogah proletariata v sedanji revoluciji,“ v: Izbrana dela v štirih zvezkih, V. I. Lenin, III. zvezek, (dalje: Izbrana dela Lenin, str. …) ur.: Marjan Javornik, (Ljubljana, 1949), str. 7−12; V. I. Lenin, “Naloge proletariata v naši revoluciji,“ v: Izbrana dela Lenin, str. 17−50.) 86 Pipes, Kratka zgodovina ruske revolucije, str. 171−178. 87 Felix Edmunovič Dzeržinski (1877−1926) je bil poljsko-ruski politik, ki je postal najbolj poznan zaradi svojega vodenja Leninove tajne politične policije Čeke, kjer je s pomočjo rdečega terorja in drugih metod nasilja napadal in odstranjeval rusko opozicijo in Leninove nasprotnike. Pridobil je sloves »viteza revolucije«. Zadnja leta svojega življenja je prijateljeval s Stalinom in mu omogočil vpliv na delovanje Čeke, ki se je leta 1922 preimenovala v GPU. (Simon Sebag Montefiore, Stalin − na dvoru rdečega carja (dalje: Montefiore, Stalin − na dvoru rdečega carja, str. …), (Ljubljana, 2013), str. 104.) 88 Marjan Britovšek, “Buharin in njegov čas 1,“ Teorija in praksa, št. 5, (1988), str. 570−571. 89 Boljševiški tisk se je na atentat na Lenina odzval z naslednjimi besedami: »Brez milosti bomo pobijali sovražnike v stotinah. Naj jih bo na tisoče, naj se utopijo v lastni krvi. Za kri Lenina … naj tečejo potoki buržoazne krvi – še več krvi, toliko, kot je le mogoče«. Fingres, Tragedija ljudstva, str. 635. 90 Dzeržinski je kmalu po umoru carjeve družine za tisk izjavil: »Čeka je branik revolucije, enako kot Rdeča armada; kot se Rdeča armada v državljanski vojni ne more ustaviti in se spraševati, ali sme prizadeti določenega posameznik, temveč se mora ozirati le na eno stvar: na zmago revolucije nad buržoazijo, tako mora tudi Čeka braniti revolucijo in zmagovati nad sovražniki, čeprav njen meč tu pa tam udari tudi po nedolžnih«. (Figes, Tragedija ljudstva, str. 646.) 91 Pipes, Kratka zgodovina ruske revolucije, str. 148−152.

27

kazala podobo, da bo nekoč postala mogočna organizacija za boj proti vsem nasprotnikom

Sovjetske države, saj je v svojih vrstah zaposlovala le nekaj sto ljudi, ki so imeli nalogo ščititi

vladne urade v državi. Vendar je njena učinkovitost hitro pridobivala na pomenu, tako je

imela že leta 1921 zaposlenih okoli 31 tisoč uslužbencev. Stalin je s pomočjo prijateljskih

odnosov, ki jih je imel z načelnikom Čeke Dzeržinskim postopoma prevzemal nadzor nad

omenjeno institucijo predvsem nad njenim kadrovanjem.92

Po koncu državljanske vojne se je Čeka reformirala in podredila državni kontroli, kar je

pomenilo, da ni več smela izvajati samostojnih akcij na terenu. Tokrat je prešla pod skrbni

nadzor vlade in s tem pod nadzor Stalinovega aparata. Leninova vlada je leta 1920 formalno

ukinila smrtno kazen, da bi tako povečala ugled in prepričala ljudi, da so se vrnili v dobo

zakonitega delovanja. Tako se je tudi leta 1922 Čeka preimenovala v GPU, kar je pomenilo

»državna politična uprava«. Vodenje je še naprej opravljal Dzeržinski, ki je čedalje bolj

zaupal Stalinu, ki ga je redno obveščal o delovanju svoje ustanove. Dzeržinski je predlagal

šefu posebnega oddelka naj redno pošilja poročila o delovanju Čeke na naslov

Organizacijskega biroja CK, ki ga je nadziral in vodil Stalin. Tako je postal Stalin ključna

oseba in glavni kontakt med tajno policijo in izvršno oblastjo v državi. Zaradi jasno definirane

pravne zasnove organizacije je morala GPU po novem sodelovati s pravosodnimi organi, kar

je dajalo videz zakonitosti delovanja. Obsojenci so tako dobili določene pravice do priziva,

toplih obrokov v jetnišnicah, prepovedano je bilo mučenje itd. Vendar so lahko vse pravice

hitro izgubili, če je izvršna oblast določila nova pravila v kazenskem zakoniku. To se je

zgodilo po Kirovem umoru leta 1934.93

Po ustanovitvi Sovjetske zveze se je oblast v državi pričela naglo centralizirati. Podoben

proces se je dogajal v GPU. Prvič so GPU uporabili proti boljševikom, ki se niso strinjali s

Stalinovo politiko v času frakcijskih bojev. V času Leninove bolezni, ko se je ukrepalo proti

Tatarjem in sultanu Galijevu,94 ki je želel ustanoviti muslimansko republiko znotraj Sovjetske

zveze, so s pomočjo GPU zatrli upor muslimanskih boljševikov. Kmalu za tem so leta 1923

nastale v partiji prve ilegalne celice, prepovedane frakcije in odkloni, ki so bili po partijskem

statutu prepovedani. Gospodarska kriza je prav tako povečala aktivnost opozicije. Dzeržinski

92 Britovšek, Carizem, revolucija, stalinizem 2, str. 216−217. 93 Prav tam, str. 219−220. 94 Figes, Tragedija ljudstva, str. 712−714.

28

se je spraševal, če lahko tajna policija ukrepa tudi proti boljševikom, ki sodelujejo v teh

političnih procesih. Tokrat je oblast zakonito utemeljila preganjanje političnih oporečnikov.95

Ko je Stalin s pomočjo začasnih političnih zaveznikov (Zinovjev, Buharin, Kamenjev)

prečistil svoje vrste v partiji in postopoma prevzel kontrolo nad partijskim in državnim

aparatom, je s pomočjo kadrovske politike v GPU namestil celo vrsto svojih tajnih

sodelavcev. Po smrti Dzeržinskega, ki je umrl zaradi srčnega napada leta 1926, so na njegovo

mesto imenovali slabotnega Menžinskega,96 ki ni bil tako učinkovit in natančen pri svojem

delu, kot njegov predhodnik. Zato so mu dodelili sposobnega namestnika Jagodo, ki je bil

tipičen Stalinov nameščenec, preko katerega je nadziral delovanje tajne organizacije v

prihajajočih letih. Trocki je v svojih spominih navedel, da naj bi Stalin dovolil imenovanje

Menžinskega na položaju načelnika GPU prav zato, ker potem nihče ne bi mogel jasno opaziti

njegovega vpliva na delovanje tajne policije, ki je takrat ukrepala proti Stalinovim političnim

tekmecem. Menžinski po uradnih virih zaradi bolezni ni mogel delati po cele mesece, saj je

bil invalid. Takrat ga je v odsotnosti nadomeščal Jagoda.97

Posebna značilnost Stalinovih tajnih služb je bila njihova notranja nepovezanost. V

totalitarnih sistemih je centralizirana tajna služba predstavljala bistven element vzdrževanja

oblasti v državi. Isto funkcijo je igrala GPU, ki se je kasneje v tridesetih letih pretopila v

ministrstvo za notranje zadeve NKVD.98 V Sovjetski zvezi so bile pod Stalinom tajne službe s

svojim razvejanim aparatom navidezno nepovezane. Tako se je lažje zabrisala sled, kdo jih

dejansko upravlja iz ozadja. Upravljal jih je seveda Stalinov »tajni kabinet«, ki je obstajal

znotraj sekretariata CK, katerega obstoj niso poznali vse do XVII. kongresa VKP(b).99 Tako

je obstajala absurdna situacija, kjer so imeli znotraj tajnih služb več posebnih oddelkov, ki so

medsebojno tekmovali za prestiž in ugled pri centru. Samo Stalin je vedel, kateri oddelek ima

dejansko moč v organizaciji. To moč je predstavljala tajna policija znotraj tajne policije, ki je

skrbela za varnost v okolici Kremlja in vlade. To je bil poseben zarotniški oddelek Stalinove 95 Marjan Britovšek, “Boj med levo opozicijo na čelu s Trockim in Triumviratom se vse bolj razrašča in dobiva neslutene razsežnosti“, Anthropos (Ljubljana), št. 4−6, (1994), str. 179−187. 96 Vjačeslav Rudlofovič Menžinski (1874−1934) je bil poljsko-ruski revolucionar in intelektualec, ki je znal govoriti deset svetovnih jezikov. Doštudiral je pravo na petrograjski univerzi. Zaradi revolucionarnih aktivnosti in sodelovanja z Leninovimi boljševiki je moral emigrirat v tujino. Leta 1917 se je vrnil nazaj v Rusijo. Postal je najbolj poznan kot načelnik GPU med leti 1926−1934, kjer je nasledil preminulega Dzeržinskega. Zaradi svoje bolezni je bil večino časa odsoten in prikovan na invalidski stol. Zato je svoj čas izkoristil za osebni študij in se učil tujih jezikov, da bi lahko bral tuja literarna dela. Vodenje tajne službe je prepuščal Stalinovim sodelavcem. Tako je GPU postala Stalinovo orodje za boj proti opoziciji. (Montefiore, Stalin − na dvoru rdečega carja, str. 147.) 97 Britovšek, Carizem, revolucija, stalinizem 2, str. 221−222. 98 Arendt, Izvori totalitarizma, str. 492−493. 99 Britovšek, Stalinov termidor, str. 268−275.

29

oblasti.100 V tem oddelku so dejansko skrbeli za varnost vseh vladnih ustanov, Stalinovih

poletnih rezidenc in njegovega osebnega življenja. Centralni del tajne policije, ki ga je vodil

načelnik (Menžinski, Jagoda, Berija), ni imel nobenega nadzora nad postavljanjem

varnostnega sistema okoli Stalinove bližine. Ta izredno zapleten birokratski sistem je ustvaril

Stalin, da bi se zaščitil, če bi kdo proti njemu poskušal kovati zarote. Javnost, ki ni poznala

tega blodnjaka v sistemu tajnih služb, je zaradi tega dobila občutek, kot da je tajna služba

nekakšen samostojen organ, ki deluje podobno kot Čeka, torej brez posebnega nadzora in

povsem samovoljno. Vendar je bila to tipična dimna zavesa za Stalina, ki je to prevaro

uporabil, da je lahko preko svojih slamnatih služabnikov izvajal čistke nad svojimi

nasprotniki. Zaradi tega se je sprva zdelo, kot da Stalin ni odgovoren za določena dejanja

tajne policije. Tajna policija pa je izpolnjevala vsa Stalinova naročila in delovala pod

njegovim strogim nadzorom oz. nadzorom njegovega »tajnega kabineta«, katerega obstoj in

način delovanja mnogi niso poznali, razen Stalinovih najtesnejših sodelavcev.101

Po smrti Menžinskega so 10. julija 1934 na Stalinovo pobudo reorganizirali celotno tajno

policijo GPU in jo podredili ministrstvu za notranje zadeve NKVD-ju (Narodni komisariat za

notranje zadeve). Tako je tajna policija pridobila večja pooblastila in nadzor nad posebnimi

oddelki vojske, policije in obveščevalne službe v državi. NKVD je prevzela upravo nad

delovnimi taborišči. Novi vodja NKVD-ja je postal Jagoda, ki se je dolgo časa v Stalinovi

senci izpopolnjeval za opravljanje posebnih tajnih nalog v boju proti »kontrarevoluciji«. S

pomočjo Jagode in drugih sodelavcev je Stalin v prihajajočih letih natančno organiziral čistke

partijskega aparata, ki bodo opisane v četrtem poglavju. S pomočjo NKVD-ja je pomagal

zgraditi industrijo Sovjetske zveze.102

Stalin proti zgodovinarjem V dvajsetih letih se je povsod v sovjetski družbi pojavilo marksistično eksperimentiranje in

uvajanje novih pedagoških, kulturnih in znanstvenih norm, ki so morale temeljiti na pogledih

Marxa in Engelsa. V tem obdobju so zasramovali patriotizem, vero, stare običaje in določene

zgodovinske osebnosti, ki so jih razumeli kot dediščino starega fevdalnega in buržoaznega

sistema.103 Tako se je pojavila znamenita šola Pokrovskega, ki je v tem pogledu dajala zgled,

kako naj se predava zgodovina otrokom in dijakom na osnovnih in srednjih šolah. Mihail

100 Arendt, Izvori totalitarizma, str. 466. 101 Britovšek, Stalinov termidor, str. 268−275. 102 Britovšek, Carizem, revolucija, stalinizem 2, str. 223−224. 103 Pipes, Kratka zgodovina ruske revolucije, str. 367−390; Figes, Tragedija ljudstva, str. 747−749.

30

Pokrovski104 je bil ustanovitelj linije rdečih profesorjev, ki so skrbeli za skladnost

zgodovinske znanosti z marksističnimi pogledi tistega časa. Rdeči profesorji naj bi nasledili

nekdanje carjeve akademike v družboslovnih vrstah univerz in šol po državi. Vendar so

zasedli pomembna delovna mesta v publicističnih in partijskih vrstah. Tako so imeli

pomemben nadzor nad tiskom v državi. Idejni oče celotnega projekta je bil Nikolaj Buharin,

ki je svoje poglede utemeljil v delu Teorija zgodovinskega materializma. V omenjenem delu

je Buharin posvečal pozornost gospodarskemu razvoju družbe, ki naj bi določal vsakodnevne

smernice družbenega razvoja in misli ljudi. Buharin je zaradi tega verjel, da se bodo kmetje v

socialistični državi kmalu odpovedali želji po privatni lastnini nad zemljo. Vendar se je pri

tem zmotil, saj so bili kmetje zelo konservativni. Buharin je bil v tem pogledu proti prisilni

kolektivizaciji kmečkih površin.105 Velja tudi omeniti, da so šolo Pokrovskega prvi napadli in

označili za nemarksistično prav Stalinovi nasprotniki, Zinovjev in Kamenjev. Kasneje je

Stalin spretno izkoristil njihove argumente, ko je napadal šolo Pokrovskega.106

Prav zaradi tega so rdeče profesorje, potem ko je Stalin obračunal z Buharinovim vplivom v

partiji, začeli odganjati iz šolstva in popolnoma prepovedali način njihovega poučevanja v

šolah in na univerzah. Stalin je moral najprej obračunati z intelektualci, če je želel utemeljiti

kult osebnosti in preprečiti vsako kritiko svoje teorije marksizma, ki ne bi dovoljevala

uporabo sile, ko je šlo za primer politike kolektivizacije na podeželju. Zato je njegov napad na

intelektualce toliko bolj pomembno poglavje v zgodovini razvoja stalinizma, saj predstavlja

nekakšen uvod v kasnejše čistke. V tem delu bom predstavil Stalinov napad na zgodovinsko

šolo Pokrovskega.107

V tridesetih letih, ko je Stalin pridobil absolutno kontrolo nad partijo, je postala šola

Pokrovskega nezaželena v Stalinovi socialistični družbi, saj je učila nasprotno od tega, kar je

104 Mihail Nikolajevič Pokrovski (1868−1932) je bil vodilni predstavnik radikalnih šolskih reform, ki so nastale sredi dvajsetih let v Sovjetski zvezi, ko so boljševiki želeli spremeniti podobo družbe po meri marksizma. Pokrovski se je z boljševiki zbližal v času prve ruske revolucije leta 1905. Zaradi tega je moral emigrirati v tujino, kjer je spoznal voditelja ruskih boljševikov Lenina, ki je imel kasneje velik vpliv na njegovo delovanje in pisanje. Ko so boljševiki med oktobrsko revolucijo leta 1917 prevzeli oblast, so Pokrovskega imenovali za namestnika narodnega komisarja za prosveto. Narodni komisar je bil Anatolij Vasiljevič Lunačarski, ki je bil tudi eden vodilnih ideologov radikalnih kulturnih reform v državi in tudi pomemben voditelj revolucije. Na funkciji namestnika prosvete je Pokrovski ostal vse do svoje smrti leta 1932. Pokrovski je bil tudi član mirovne delegacije v Brest-litovsku leta 1918. Po vojni je deloval kot vodilni režimski zgodovinar v državi. Napisal je kratko zgodovino Rusije in bil urednik številnih zgodovinskih časopisov. Leta 1921 je ustanovil Inštitut rdečih profesorjev in kasneje Komunistično univerzo. (Smiljana Đurović, Marksistička istoriografska škola Pokrovskog, (dalje: S. Đurović, Marksistička škola Pokrovski …), (Beograd, 1977), str. 140–141. 105 Boris Ziherl (Stanko Dornik.), “Sovjetsko zgodovinopisje na novih potih?,“ (dalje: Ziherl, Sovjetsko zgodovinopisje na novih potih, str. …), Ljubljanski zvon, št. 2, 1938, str. 93−96. 106 Marjan Britovšek, “Buharin in njegov čas 1,“ Teorija in praksa, št. 5, (1988), str. 581−582. 107 Britovšek, Stalinov termidor, str. 30-31.

31

želela doseči Stalinova šola. Pokrovski je umrl še preden je lahko Stalin izvedel napad na

njegovo učenje. Zato so glavno breme krivde nosili njegovi učenci. Takrat je Stalin pometel s

celotno šolo Pokrovskega in učenjem »vulgarnih marksistov«.108 Vse se je začelo s

Stalinovim pismom uredništvu časopisa Proletarska revolucija. V članku z naslovom O

nekaterih vprašanjih zgodovine boljševizma je ostro kritiziral pojave trockizma in napačne

interpretacije v sferi zgodovinopisja, ki so se pojavili v šoli Pokrovskega.109 Časnik Jutro je v

članku »Ruska zgodovina v sovjetskih šolah« poročal, da so vse učbenike, ki so bili povezani

z omenjeno šolo rdečih profesorjev odstranili iz učnega programa že leta 1934. Razlog naj bi

bil v tem, ker je Pokrovski zavračal rusko patriotsko preteklost, jo razglašal za škodljivo in s

tem žalil narodni ponos preprostega ljudstva.110

Stalin je menil, da se v zgodovinskem kontekstu ne sme zanemariti vloga velikih osebnosti,

tudi če niso komunisti – ne nazadnje so zgodovinske osebnosti privedle družbo do

socialistične revolucije. Poleg tega je Stalinov kult osebnosti predstavljal bistvo sistema.

Poveličevanje zgodovinskih osebnosti je opravičevalo Stalinovo poveličevanje.111 Leta 1938

je Stalin dokončno utemeljil svoj pogled na zgodovino v poglavju »Kratke zgodovine

VKP(b)« o dialektičnem in zgodovinskem materializmu.112 Nekateri mu celo predpisujejo

avtorstvo celotne knjige. Kdorkoli je že bil avtor, so se po tem vzorcu morali ravnati prav vsi

zgodovinarji in znanstveni delavci, če so želeli ohraniti svoje poklice in življenja.113

Stalinu je šlo za utrjevanje vpliva na družbo. Predvsem je želel povrniti ugled marksizmu, ki

je bil zaradi različnih eksperimentov v dvajsetih letih v očeh javnosti omadeževan, zato je bila

vsaka kritika Stalinovih naporov nevarna in nezaželena. Stalinu je uspelo v tridesetih letih

popularizirati marksistično teorijo, kjer je s svojimi poenostavljenimi formulacijami približal

zapleteno marksistično filozofijo preprostemu ljudstvu. S tem je dosegel povečan vpis v

VKP(b).114 Prej so zgodovinarji lahko tolmačili svoje poglede na preteklost v različnih

aspektih, ki so morali biti usklajeni z marksističnim konceptom »razrednega boja«.115 Od

108 Robert Conquest, Izobčeni, izbrisani, kronika stalinskih čistk, (dalje:Conquest, Izobčeni, izbrisani, str. …), (Ljubljana, 1972), str. 318–320. 109 Deutscher, Stalin politična biografija, str. 332–333. 110 “Ruska zgodovina v sovjetskih šolah,“ Jutro, 2. september 1937, št. 204 str. 2. 111 Britovšek, Carizem, revolucija, stalinizem, 2, str. 262. 112 Deutscher, Stalin politična biografija, str. 347. 113 Mirjana Gross, Historijska znanost – razvoj, oblik, smjerovi, (dalje: Gross, Historijska znanost str. …), (Zagreb, 1980), str. 206. 114 Cvetka Toth, “Razprava o stalinizmu – K teoretski destrukciji stalinizma“, Antrhropos, št. 5−6, (1983), str. 20. 115 »Marksizem sicer smatra, da je gonilna sila vsega razvoja v zadnji instanci spopad med proizvajalnimi silami in proizvajalnimi odnosi, ki se v razrednih družbah kaže kot boj med razredi, toda nikjer ne trdi, da bi bil

32

Stalina naprej so morali predvsem zgodovinarji razlagati preteklost po njegovem vzorcu, ki ga

je podal v knjigi Kratka zgodovina VKP(b). S tem je bilo izničeno delovanje Pokrovskega, ki

je imel svoj izviren marksističen pogled na zgodovino Rusije. Zato je bilo logično, da je Stalin

ukinil šole in inštitute, ki jih je ustanovil Pokrovski, ter uvedel svoje, ki so raziskovale

zgodovino narodov in narodnosti. Bistvo Stalinove šole je bilo v ponovnem simpatiziranju s

patriotizmom, zavračanju shematičnih pogledov in uvajanjem velikih osebnosti ruske

preteklosti. Tako je utrdil svoj kult osebnosti in ga moralno opravičil v marksističnem

pogledu. Stalinov ožji sodelavec Andrej Ždanov116 je poskrbel za uvajanje novih principov

učenja na vseh nivojih pedagoškega izobraževanja.117 Na nek način so samo revidirali

zgodovino carizma, pomešanega z marksizmom. Nastal je Stalinov prvovrstni socialistični

patriotizem.118

Stalina je motilo zanemarjanje patriotizma pri Pokrovskem, saj se je dobro zavedal, da je

patriotsko razpoloženje potrebno, da prebivalci ohranijo svojo vero in zaupanje v državo,

institucije in oblast, sicer nihče ne bo branil takšne oblasti, če bo država kdaj ogrožena. Že

pred vojno je Stalin poudarjal, da je znamenita Marxova fraza »delavci nimajo domovine«

veljala samo za prejšnjo državno ureditev, ko so vladali izkoriščevalci. V novi socialistični

ureditvi, kjer vlada »delavski razred«, pa imajo delavci resnično domovino, ki jo je treba

braniti z vsemi sredstvi. To je bila Stalinova različica socialističnega patriotizma. Na enak

način je zagovarjal mednarodno solidarnost oz. internacionalizem do drugih narodov in s tem

Kominterni omogočil vpliv na ostale narode po svetu. Vse to mu je kasneje omogočilo

uveljavitev ekspanzionistične politike na vzhodu Evrope.119

V času velikih čistk med letoma 1936 in 1938 so mnoge znanstvene delavce na različnih

področjih razglasili za »teroriste in vohune«, v kolikor niso sprejeli nove partijske linije. Tako

je Stalin opravičeval svoje posege v univerzitetne in akademske vrste, da jih je očistil svojih

nasprotnikov in tako utrdil oblast na vseh segmentih družbe. Vsako uporništvo in kritiko je gospodarski moment edini dejavni činitelj v razvoju družbe. Narobe, kolikor jasnejši so človeški zavestni zakoni, po katerih se družba giblje, toliko večja je vloga zavesti, torej tudi osebnosti, ki lahko na ta razvoj vpliva, ga preusmerja. Katera smer bo prodrla, o tem določa razredni boj.« Takšna naj bi bila na kratko povzeta Stalinova marksistična dialektika. (Ziherl, Sovjetsko zgodovinopisje na novih potih, str. 93−96.) 116 Andrej Ždanov (1896−1948) je bil ruski politik, boljševik, član politbiroja, sekretar leningrajske partijske organizacije ter načelnik mornarice. Kot Stalinov osebni prijatelj je igral pomembno vlogo pri uveljavljanju Stalinovih teoretskih pogledov v akademskih in literarnih vrstah. Njegovo delovanje so označevali kot »ždanovščino«. Ždanova so mnogi videli kot Stalinovega naslednika. Umrl je med operacijo leta 1948. (Montefiore, Stalin – na dvoru rdečega carja, str. 27.) 117 Conquest, Izobčeni, izbrisani, str. 22. 118 Gross, Historijska znanost, str. 206–207. 119 Josip Visarionovič Stalin, “O nalogah gospodarstvenikov“, v: Vprašanja Leninizma (dalje: Josip Visarionovič Stalin, Vprašanja Leninizma, str. …) ur. Boris Majer, (Ljubljana, 1948), str. 365–366.

33

označil za politično zaroto, ki se je končala pred strelskim vodom.120 Pokrovskega so

okarakterizirali za »trockista« in »vulgarnega marksista«, ki je potvarjal in podcenjeval rusko

preteklost.121 Po tej ostri kritiki se je začela množična kampanja proti Pokrovskemu,

zgodovinarjem pa so določili nove smernice, kako naj pišejo in poučujejo sovjetsko

zgodovino. V ta namen so organizirali natečaje za pisanje nove zgodovine Sovjetske zveze.

Zgodovinarji, ki so še naprej sledili Pokrovskemu, so v letih 1937 in 1938 v večini pristali v

zaporu ali pred strelskim vodom.122

Stalin je Pokrovskemu očital številne napake in pomanjkljivosti; od premajhnega posvečanja

sistemu zatiranja, premajhnega poudarjanja kontrarevolucionarne vsebine ruskega carizma,

slabega poudarjanja oktobrske revolucije kot narodnoosvobodilnega gibanja in ignoriranja

narodnih manjšin v Rusiji. Hkrati mu je očital, da je premalo obsojal socialdemokratske

poglede na revolucijo, ter da je pri tem zanemarjal marksistične poglede na družbo. Očitano

mu je bilo, da je preveč posvečal svojo pozornost gospodarski zgodovini, ki je popolnoma

zasenčila vlogo osebnosti v zgodovini.123

Vrhunec kritike je bil dosežen januarja 1936, ko sta CK VKP(b) in Sovjet narodnih

komisarjev javno obsodila šolo Pokrovskega kot nekaj, kar je bilo v vseh pogledih

antimarksistično, antileninistično in vulgarno. Šoli Pokrovskega in s tem vsem reformam v

dvajsetih letih so pripisali negativen moralni vpliv na družbo.124 Proti koncu tridesetih let je

bila zoper Pokrovskega v tej luči zagnana še javna znanstvena kampanja. Izšla sta dva

zbornika, ki so jih napisali številni znanstveniki, Stalinovi privrženci, ki so natančno

analizirali napake šole Pokrovskega in ga še enkrat javno obsodili ter ga označili za

nasprotnika marksizma in leninizma. Zadnjič je bila šola Pokrovskega javno obsojena leta

1955 v Sovjetski enciklopediji.125

Z javnimi napadi na Pokrovskega so lahko sredi tridesetih let neopazno izpeljali revizijo

šolstva in ponovno uvedli šolske uniforme, tradicionalne oblike ocenjevanja in poučevanja,

učiteljem so vrnili avtoriteto, kar je pomenilo, da so smeli kaznovati neposlušne učence v

šolah. Na univerzah so prav tako uvedli stare akademske nazive, na osnovi česar so tudi

120 Conquest, Izobčeni, izbrisani, str. 318–330. 121 “Ruska zgodovina v sovjetskih šolah“, Jutro, 2. september 1937, št. 204 str. 2. 122 Gross, Historijska znanost, str. 206–207. 123 J. V. Stalin, “Remarks on a summary of the manual of the history of the USSR,“ v: Stalin Works, Volume 14, 1934–1940 (Dalje: J. V. Stalin: Stalin Works 14), (London, 1978), str. 57–59; Ziherl, Sovjetsko zgodovinopisje na novih potih, str. 93−96. 124 J. V. Stalin, “Decisions on the manuals of the history,“ Stalin Works 14, str. 51–55. 125 Đurović, Marksistička škola Pokrovski, str. 34–35.

34

univerzitetni profesorji znova pridobili svojo avtoriteto in poslušnost. Vrnili so se doktorski in

magistrski nazivi. Ponovno so uvedli kriterije za vpise na univerze. Po šolskih predmetnikih

so vnovič predavali zgodovino, za katero so seveda napisali nove učbenike, ki so se skladali z

novo partijsko linijo. Vendar so tokrat svoje mesto v zgodovinskih učbenikih znova zasedli

velikani ruske preteklosti, med njimi tudi znani carji in vojskovodje, kot so bili Ivan

Grozni126, Peter Veliki,127 Aleksander Suvorov,128 Mihail Kutuzov idr.129 Ponovno se je

smelo pisati o junaških starih Slovanih in ruskem domoljubju.130 Stalin je določil novega

uradnega zgodovinarja, ki je nadomestil Pokrovskega, to je bil A. V. Šestakov, ki je napisal

novo Kratko zgodovino Sovjetske zveze. Tako je stalinizem utrdil svoje poglede v

marksističnih akademskih vrstah Sovjetske zveze.131

126 Ivan Grozni (1530−1584) je bil ruski vladar, ki se je uradno imenoval Ivan IV. Rusiji je vladal v 16. stoletju. Zaradi svoje brutalnosti je dobil vzdevek Ivan Grozni. Pri vladanju se je zanašal na opričnike, ki so bili njegovi zvesti vojaki. Ni zaupal plemstvu − bojarjem. Vodil je številne vojne proti sosednjim deželam. Rusiji je želel priboriti dostop do Baltika, vendar je bil pri tem neuspešen. Bolj uspešen je bil v boji z mongolskimi kaganati. Postavil je temelje za nastanek ruskega imperija. Po njegovi smrti je Rusija zapadla v krizo imenovano »velika smuta« ali velika zmešnjava, saj je v času svojega vladanja ubil sina prestolonaslednika, kar je po njegovi smrti privedlo do krize na prestolu. Sergei Bogatyrev, “Ivan IV (1533−1584),“ v: The Cambridge history of Russia, Volume 1, From early Rus to 1689, ur.: Maureen Perrie, (New York, 2006), str. 240−263. 127 Peter I. Veliki (1672−1725) je bil ruski car, ki je vladal v letih 1682−1725. Njegovo obdobje vladavine zaznamujejo številne reforme, s katerimi je želel Rusijo spremeniti v evropsko velesilo. V državo je pripeljal številne arhitekte, znanstvenike in intelektualce, ki so pomagali postaviti temelje novi evropski Rusiji. V vojnah proti Švedski je Rusiji priboril dostop do Baltika. Na tem mestu je simbolično ustanovil mesto Petrograd, ki bo postala nova ruska prestolnica in okno v evropski svet. S tem so se uresničile dolgoletne ruske sanje, kjer je država končno dobila svoje pomembno pristanišče na morju. (Paul Bushkovitch, “Peter the Great and the NorthernWar,“ v: The Cambridge history of Russia. Vol. 2, Imperial Russia, 1689−1917, (dalje: The Cambridge history of Russia. Vol. 2, str. …) ur.: Dominic Lieven, (New York, 2006), str. 489−504.) 128 Aleksander Suvorov (1729−1800) je bil ruski grof, knez in vojskovodja, ki je v 18. stoletju vodil uspešne boje proti upornikom in evropskim državam zaradi česar je zaslovel kot velik vojskovodja. Po njem se imenuje sovjetsko vojaško odlikovanje. (William C. Fuller, jr, “The imperial army,“ v: The Cambridge history of Russia. Vol. 2, str. 530−551.) 129 Mihail Kutuzov (1745−1813) je bil ruski knez in feldmaršal, ki je zaslovel v vojni proti Napoleonu. Napoleon ga je v bitki pri Borodinu premagal in tako zavzel Moskvo. Kasneje se je moral Napoleon umakniti, saj je sovražnik požgal Moskvo. Takrat ga je med umikom iz zasede napadal Kutuzov in mu prizadejal veliko škode. (William C. Fuller, jr, “The imperial army,“ v: The Cambridge history of Russia. Vol. 2, str. 530−551.) 130 Stalinovo marksistično zgodovinopisje je poudarjalo, da s tem, ko pozitivno ocenijo vlogo Aleksandra Nevskega ne hvalijo njegovega fevdalnega sistema ali njihove privilegije, temveč samo potrjujejo pozitivne uspehe, ki so nastali v njihovem obdobju in so odločno vplivali na pozitiven razvoj Rusije. V primeru Nevskega se pozitivno ocenjuje njegov odpor nemškemu viteškemu redu. (Ziherl, Sovjetsko zgodovinopisje na novih potih, str. 93−96.) 131 Lev Centrih: Marksistična formacija – zgodovina ideoloških aparatov komunističnega gibanja 20. stoletja, (dalje: Centrih, Marksistična formacija, str. …), (Ljubljana, 2011) str. 94; “Ruska zgodovina v sovjetskih šolah“, Jutro, 2. september 1937, št. 204 str. 2.

35

Omeniti je treba še kritičnost sodobne ruske zgodovine do Pokrovskega. Nekateri sodobni

zgodovinarji mu očitajo predvsem »antirusko stališče« in uničevanje ruske narodne zavesti.132

Za slabo štejejo tudi to, da je v dvajsetih letih učil, da je bil Napoleon osvoboditelj, ki je samo

širil napredne ideje francoske revolucije v zaostalo Rusijo, ki so ji vladali reakcionarni carji in

plemstvo. Eden od očitkov je tudi ta, da se je norčeval iz velikih zgodovinskih osebnosti – za

Aleksandra Nevskega in številne druge uporabljal žaljive pridevnike.133 Zaradi negativnega

vpliva na domoljubje je Stalin iz istih razlogov odstranil »vulgarne marksiste« iz partije in

vrnil ruskemu narodu tisto, kar ga je zbližalo s sovjetsko državo. Zato ni bilo čudno, da je

med t. i. veliko domovinsko vojno Stalin uspel nagovoriti navadne kmete za boj proti

nacizmu, ki so se odzvali na njegov klic: »Bratje in sestre!« Poleg tega je nosil eden od

sovjetskih tankov ime pravoslavnega svetnika Aleksandra Nevskega,134 ki ga je Pokrovski

označil za »razrednega sovražnika«. Pozitivno so začeli govoriti tudi o tujih zgodovinskih

osebnostih, ki so imele pomembno vlogo, npr. Devica Orleanska je bila v času Pokrovskega

podvržena ostri kritiki, po novem pa so jo častili kot voditeljico osvobodilnega odpora.135

Stalinova kritika je bila torej usmerjena na obnovo carskega sistema, ki je bil seveda

zamaskiran v marksizmu.136

Osem let po Stalinovi smrti, ko je v državi pod vodstvom Nikite Hruščova potekala intenzivna

destalinizacija, so poglede Pokrovskega ponovno razglasili kot pravilne marksistične in

leninistične, njegova šola pa Stalinovega rušenja nikoli ni preživela, čeprav so v tistih časih

ponovno natisnili vsa njegova dela.137 Vpliv domovinske vojne je močno vplival na razvoj

zgodovinopisja. Nič več ni pomagalo, da bi se takšna šola v Sovjetski zvezi še kdaj obnovila.

Zgodovinopisje v Rusiji je ostalo podvrženo vplivom partijske politike.138

132 Natalija Naročnicka, Velike vojne 20. stoletja – za kaj in s kom smo se borili, (dalje: Naročnicka, Velike vojne, str. …), (Ljubljana, 2009), str. 194. 133 Jeremy Smith, “Non-Russians in the Soviet Union and after,“ v: The Cambridge history of Russia. Vol. 3, The twentieth century, ur.: Ronald Grigor Suny (dalje: The Cambridge history of Russia. Vol. 3, str. …), (New York, 2006), str. 499−500. 134 Aleksander Nevski (1220−1263) je bil novgorodski knez in pravoslavni svetnik. Nevski predstavlja ključno osebnost ruske zgodovine v srednjem veku. Zaradi vojaških zmag, ki jih je izbojeval proti nemškem viteškem redu in spravljive politike do Zlate horde je pridobil legendarni sloves. V sovjetski zgodovini je med drugo svetovno vojno igral ključno simbolično vlogo pri spodbujanju vojakov, ki so se borili proti Nemcem. Nekateri odredi Rdeče armade so nosili ime Aleksandra Nevskega. (Martin Dimnik, “The Rus' principalities (1125−1246),“ v: The Cambridge history of Russia, Volume 1, From early Rus to 1689, ur.: Maureen Perrie, (New York, 2006), 121−136.) 135 Conquest, Izobčeni, izbrisani, str. 319. 136 Naročnicka, Velike vojne, str. 244–245. 137 Gross, Historijska znanost, str. 208–209. 138 Đurović, Marksistička škola Pokrovski, str. 35–36.

36

3 KOLEKTIVIZACIJA IN INDUSTRIALIZACIJA

Sovjetsko podeželje in kmečko prebivalstvo je bilo dolgo časa zaznamovano z revščino,

pomanjkanjem in zaostalostjo. Takšna podoba je bila realna slika Rusije kot ene izmed najbolj

arhaične evropske velesile v 20. stoletju. Carska Rusija je z dekretom odpravila sistem

tlačanstva šele leta 1861.139 Kljub temu pa so se v širnem ruskem carstvu še naprej ohranjali

zaostali fevdalni odnosi vse tja do kolektivizacije v tridesetih letih 20. stoletja. Prve tovarne in

delavci so se pojavili šele proti koncu 19. stoletja, ko je Rusija postala zanimiva za tuje

vlagatelje.140

Odprava tlačanstva leta 1861 ni čez noč spremenila slabega položaja v Rusiji. S tem se je

dejansko pospešil družbeni razkroj na podeželju. Prav tako se je pozno pojavil delavski razred

kot napreden družbeni sloj v državi. Zaradi splošnega pomanjkanja demokracije so imeli

anarhisti in marksisti velik vpliv na proces dogajanja v Rusiji.141 Takrat se je prvič pojavila

radikalna zahteva po korenitih kmečkih in družbenih reformah sistema v državi. Prvi problem,

s katerim so se soočale carske oblasti je bila previsoka nepismenost na podeželju. Čeprav se je

pismena struktura prebivalstva počasi izboljševala, je še vedno predstavljala oviro za razvoj

kmečkega gospodarstva.142 Nepismenih ljudi se ni dalo preobraziti v produktivne množice.

Takšni ljudje so se težko zaposlili v industriji ali kakšni drugi kompleksni gospodarski

panogi. Zaradi tega so postale revne kmečke množice sila za golo izkoriščanje, kar se je tudi

pogosto dogajalo v mestih in na podeželju. Strokovnjaki so ocenili, da je bila stopnja

nepismenosti na podeželju še pred izbruhom prve svetovne vojne okoli 50 %. Večina kmetov

je bila zaradi nepismenosti nezaupljiva do novosti in nasvetov, kako izboljšati način

kmetovanja. Tako so še naprej uporabljali arhaične metode obdelovanja zemlje s pomočjo

primitivnega orodja. Produktivnost dela je bila na izredno nizki stopnji. Zaradi povečane

razslojenosti so naraščale dajatve in vaška revščina. Povečevalo se je število kmetov brez

zemlje oz. dninarjev, ki so predstavljali najbolj množičen sloj na podeželju. Zaradi tega so se

mnogi začeli seliti v mesta ali v druge konce države, da bi tam poiskali novo in uspešnejše

življenje. Na ruskem podeželju so morali zaradi revščine obdelovali zemljo brez vprežne

živine ali konjev, saj jih niso imeli. Pluge so morali pogosto prikovati na sebe in jih vleči kot

139 Eric R. Wolf, Kmečke vojne 20. stoletja (dalje: Wolf, Kmečke vojne, str. …), (Ljubljana, 2011), str. 84−88. 140 Pipes, Kratka zgodovina ruske revolucije, str. 38−41. 141 Britovšek, Carizem, revolucija, stalinizem 1, str. 108−118, 173−176. 142 Wolf, Kmečke vojne, str. 112−114.

37

živina, saj niso imeli denarja za izposojo živali. Takšna je bila podoba ruskega podeželja na

prehodu v 20. stoletje.143

Ruski kmet, ki so ga poznali kot »mužika«, je bil od vsega začetka sovražen do tujcev in

državnih uradnikov, vendar zelo veren in konservativen, kar je oteževalo proces razvoja

liberalnih reform v Rusiji.144 Šele prva ruska revolucija, ki se je začela leta 1905, je prinesla

nove reforme za rešitev kmečkega vprašanja. Vendar se je hitro pokazalo, da so reforme

služile predvsem bogatejšemu sloju prebivalstva na podeželju. Revolucija je leta 1905

prinesla več drugih sprememb v družbi. Tako so v Rusiji prvič dobili najvišje zakonodajno

telo v državi, Dumo, kar je predstavljalo velik napredek za politični razvoj Rusije v

nadaljnjem procesu. Čeprav je imel car še naprej absolutno in glavno besedo v državi, so svoj

glas v parlamentu dobile tudi radikalne struje v državi. Caristične reforme niso znale rešiti

glavnih problemov v državi, to je integracijo kmečkega prebivalstva v rusko življenje. Na tej

osnovi so radikalni anarhisti in drugi revolucionarji gradili svoj socialni program za rešitve

kmečkega vprašanja, kar je pritegnilo veliko pozornost kmečke javnosti.145

Rusija je bila tudi industrijsko precej bolj nerazvita dežela. Največjo oviro so predstavljale

slabe cestne in železniške povezave. Imperialistične potrebe so državo na prelomu v 20.

stoletje privedle v bliskovit razvoj gospodarstva. Tako se je pojavila zahteva po moderni in

oboroženi vojski. Rusija je začela tekmovati s svojimi močnejšimi sosedi, kot sta bili Nemčija

in Avstro-Ogrska.146 Čedalje bolj se je začela vpletati v evropsko politiko. Leta 1904 je v

kratkotrajni vojni z majhno azijsko državo Japonsko Rusija morala priznati svoj poraz. To je

samo spodbudilo radikalne sile v državi, ki so pognali plamen upora.147 Proces

industrializacije se je zaradi omenjenih dogodkov začel naglo pospeševati, saj se je Rusija

končno zavedala, da je ključ uspeha v razviti in moderni državi. Prvi gospodarski razvoj, ki je

nastal pred prvo svetovno vojno, je s pomočjo tujih vlaganj dosegel vidne uspehe.148

V tem poglavju bom govoril o nasilnem procesu industrializacije in kolektivizacije države, ki

je nastal v času Sovjetske zveze med leti 1930−1940. Stalin se je zavedal zaostalosti svoje

države. Na vsak način je želel spodbuditi proces razvoja, ki se je zaradi prve svetovne in

državljanske vojne začasno zaustavil. V tem oziru je želel poskrbeti za modernizacijo svoje

143 Figes, Tragedija ljudstva, str. 109−126. 144 Wolf, Kmečke vojne, str. 79−112. 145 Pipes, Kratka zgodovina ruske revolucije, str. 67−81. 146 Wolf, Kmečke vojne, str. 106−114. 147 Britovšek, Carizem, revolucija, stalinizem 1, str. 173−175. 148 Pipes, Kratka zgodovina ruske revolucije, str. 52−67.

38

vojske, saj ga je skrbelo, da bi se lahko dogodki iz leta 1904−1905 ponovili, ko bi se zaostala

ruska vojska znova soočila z močnimi in modernimi vojskami sosednjih držav. Poleg tega je

bila takrat Rusija izolirana in osamljena. Zaradi strahu pred novo vojno je Stalin uporabil

mogočen partijski aparat, ki je pomagal izvajati pritiske na podeželju in v industriji, da bi s

silo in administrativnimi ukrepi pospešil razvoj države. V enem od javnih govorov je Stalin

naglasil:149

»V svoji zgodovini je stara Rusija vselej doživljala poraze zavoljo svoje zaostalosti. Tolkli so

jo mongolski kani, tolkli so jo truški begi, tolkli so jo švedski fevdalci, tolkli so jo poljsko-

litovski pani, tolkli so jo angleško-francoski kapitalisti, tolkli so jo japonski baroni, tolkli so jo

vsi zavoljo njene zaostalosti, zavoljo njene politične zaostalosti; tolkli so jo zavoljo njene

industrijske zaostalosti in zavoljo njene kmetijske zaostalosti. Tolkli so jo zato, ker se je

splačalo tolči Rusijo, ker je to ostalo nekaznovano… Danes zaostajamo petdeset ali sto let za

(gospodarsko) razvitimi državami. Zdaj moramo odpraviti zaostalost, in to v desetih letih. Ali

bomo storili to ali pa nas bodo zdrobili.«150

»Ko je Peter Veliki dojel, da ima opraviti z gospodarsko razvitejšimi državami Zahoda, je

začel mrzlično graditi tovarne in delavnice, da bi lahko oskrboval svojo vojsko… noben

nekdanji razred… ni mogel uspešno rešiti problema premagovanja zaostalosti dežele.«151

S takšnimi argumenti je Stalin utemeljeval politiko kolektivizacije in industrializacije. V

državi, ki je komaj preživela vojne grozote in lakoto, je bila takšna politika nov udarec in

breme za obubožane kmečke množice, ki so komaj preživele dolgotrajno vojno in lakoto po

njej. Da bi olajšal celoten proces sistematične radikalizacije, je moral Stalin onemogočiti

delovanje kritikov znotraj svoje vladajoče RKP(b). Poskrbel je za izključitev vseh nevarnih

kritikov kot sta bila Zinovjev in Kamenjev in drugih dvomljivcev, kot je bil Trocki, ki so ga s

1. januarjem 1929 tudi izgnali iz države. Buharina in njegovo skupino je Stalin onemogočil

sredi leta 1929, ko jih je v spretnem manevru izoliral in nato še ideološko uničil.152 Tako v

politbiroju ni bilo nikogar, ki bi nasprotoval Stalinovi politiki in viziji razvoja države v

prihodnosti. Leta 1929 je RKP(b) v resnici doživljala veliko notranjo krizo, ampak javnost o

tem ni vedela ničesar, saj je bila svobodna diskusija omejena na ozek krog zbranih ljudi okoli

149 Deutscher, Stalin politična biografija, str. 271−313. 150 Prav tam, str. 299−300. 151 Prav tam, str. 293. 152 Britovšek, Stalinov termidor, str. 305−311.

39

politbiroja, ki je predstavljal izvršno oblast v državi.153 Stalinu je s spretno politiko uspelo

zamaskirati svojo politiko, ki jo je predstavil kot nadaljevanje Leninovih idej. Tako je pridobil

simpatije in moralni izgovor, da je lahko napadal svoje kritike v partiji, ki so po njegovem

mnenju kršili leninska načela in statut partije. V tem smislu je uporabil »kult leninizma«, da je

lahko ožigosal svoje kritike kot nasprotnike socializma in leninizma ter jih tako odstranil iz

partije. Čeprav je Stalin še pred letom 1930, ko so nastopile radikalne reforme zagovarjal bolj

zmerno politiko razvoja na podeželju, je moral kasneje zaradi zunanjih vplivov spremeniti

mnenje. V to ga je prisilila t. i. »žitna kriza«.154

Stalin je v času žitne krize, ki je izbruhnila v letih 1927−1928, spoznal, da je sovjetska oblast

na področju pridelave hrane ranljiva, saj ni nadzirala procesov pridelave na podeželju. Prav

tako ni imela nobenega nadzora nad kmečkimi množicami. Na podeželju so imeli slabo

razvejano partijsko strukturo. Tako je prišlo 16 komunistov na 10 tisoč podeželskih

prebivalcev.155 Prehrana in nujno potrebna žita so nastajala v zasebnih kmečkih individualnih

gospodarstvih. To je bila posledica Nove ekonomske politike (NEP) in pred revolucionarnega

značaja kmečkega podeželja, kjer so vaške skupnosti, ki jo jih imenovali »mir«, dajale v

najem in obdelavo majhna posestva individualnim kmečkim družinam. Obdelovalna zemlja je

bila tako razdrobljena. V času žitne krize se je Sovjetska zveza znašla v neugodnih

gospodarskih razmerah. Sistem kmečke obdelave zemlje, ki je bil uspešen na začetku NEP, je

tokrat predstavljal oviro pri izpeljavi ambicioznih načrtov za industrializacijo države.156

Zaradi notranjih partijskih razprtij in slabih mednarodnih razmer so mnogi ljudje pričakovali

tujo intervencijo in invazijo zahodnih sil, zato so kmetje, predvsem bogati kulaki,157 začeli

zadrževati žito v svojih skladiščih. Začeli so špekulirati, saj je bila odkupna cena za žito v

času krize prenizka. Računali so, da bi lahko v primeru vojne cene žit narasle. Tako bi se

povečalo bogastvo vaških kulakov. Zaradi tega je upadel dotok žit v državna skladišča. Leta

1928 so morali v mestih začeti racionalizirati obroke za prehrano. Ponovno so se uvajale

živilske karte. Žito je predstavljalo najpomembnejše sredstvo za izmenjavo blaga na področju

153 Alec Nove, An Economic History of the USSR 1917−1991 (dalje: Nove, Economic History of the USSR, str. …), (1992, London), str. 159−162. 154 Britovšek, Stalinov termidor, str. 305−311. 155 Wolf, Kmečke vojne, str. 133−134. 156 Nove, Economic History of the USSR, str. 159−186. 157 »Z besedo kulak, ki izhaja iz besede pest, so kmetje v začetku označevali izkoriščevalske elemente na vasi (oderuhe, zakupnike, mešetarje in tako dalje). Podjeten kmet po njihovem mišljenju ni mogel biti kulak, čeprav je najemal delavce. Nasprotno pa so boljševiki izraz zlorabili v marksističnem smislu in z njim označevali premožne kmete vsepovprek. Spremenili so ga v sopomenko za kapitalista. Pod Stalinom so izraz kulak uporabili proti malemu kmetu v celoti. S kolektivizacijo se je režim lotil uničenja kulakov kot razreda.« Figes, Tragedija ljudstva, str. 115.

40

mednarodnega trgovanja, saj je žitna trgovina prinašala devize. Poleg tega je žito omogočalo

vzrejo živine, kar je prinašalo meso, mleko, jajca in sir, ki so ga delavci v mestih veliko

konzumirali. S pomočjo žita je Sovjetska zveza dobila potrebne devize, s katerimi je kupovala

stroje in drugo pomembno tehnologijo na Zahodu, da je lahko pospeševala razvoj svoje

industrije. S pomočjo deviz so lahko zaposlovali tuje delavce, predvsem inženirje in druge

specialiste, ki so pomagali pri gradnji elektrarn in jezov v državi. Nacionalna sovjetska valuta

– rubelj, na mednarodnem trgu ni predstavljal posebne vrednosti, zato je bila potreba po žitu

tako pomembna. Kulaki so zaradi svoje posredniške vloge v času žitne krize predstavljali trn v

očesu sovjetskih oblasti. Tako je nastala ideja, da se na podeželju organizira proizvodnja žit

pod kontrolo centralne vlade. To je pomenilo vzpostavljanje popolnega nadzora nad

življenjem na podeželju. Do takrat je veljalo, da nobena ruska oblast ne doseže svojega vpliva

na vasi.158 Pod Stalinom se je to drastično spremenilo. Zemljo je bilo treba vzeti in

nacionalizirati ne samo kulakom, temveč tudi revnim in srednjim slojem prebivalstva. Tako

so nameravali preurediti individualne kmečke parcele, ki so bile razdrobljene in jih združiti v

celoto, kar bi predstavljalo poljedelsko tovarno za proizvodnjo žit in drugih pomembnih

dobrin za potrebe države in celotne družbe. S takšno ureditvijo bi najprej preprečili vpliv

kulakov na kmete, končalo bi se špekuliranje na trgu, proizvodnja bi se lahko povečala,

sovjetska oblast pa bi utrdila svoj vpliv v družbi.159

Tako se je Stalin odločil, da bo uveljavil staro boljševiško idejo, ki so jo na začetku revolucije

leta 1917 začasno odložili, da bi pridobili revne kmete na svojo stran.160 Boljševiki niso

podpirali ideje, da lahko postanejo kmetje dejanski lastniki zemlje, saj so bili od samega

začetka nasprotniki ideje »privatne lastnine«.161 To je pomenilo, da bi morala biti vsa lastnina

v državi skupna last. V primeru Sovjetske zveze je bila v državni lasti. Boljševiki so na

začetku svoje revolucije v mestih že prepovedali lastništvo nad podjetji, bank in trgovino,

vendar so zaradi slabih razmer na trgu začasno dovolili, da se je na podeželju kljub temu

razvila prosta trgovina z živili. To je omogočila politika NEP, ki so jo vsi označili za začasno

politiko boljševikov. NEP je privedla do obogatitve določenih slojev na podeželju, ki so svojo

zemljo znali dobro upravljati in obdelovati. V času NEP je Buharin vse kmete celo javno

158 Wolf, Kmečke vojne, str. 79−134. 159 Carr, Ruska revolucija, str. 120−126. 160 Wolf, Kmečke vojne, str. 125−128. 161 Stephane Curtois, Nicolas Werth, Jean-Louis Panne, Andrzej Paczkowski, Karol Bartosek, Jean-Louis Margolin, Črna knjiga komunizma – zločini, teror in zatiranje (dalje: Curtois et. al., Črna knjiga komunizma, str. …), (Ljubljana, 1999), str. 65−66.

41

spodbujal, da se morajo »bogatiti in razvijati«, če želijo bolje živeti.162 Buharin je zagovarjal

politiko zmernosti do kmetov. Stalin je na začetku podpiral njegove ideje, saj so mu koristile

v spopadu proti opoziciji, ki jo je predstavljal Trocki. Ko pa je na koncu Stalin sprevidel, da

bi tudi takšna politika onemogoča izvedbo njegovih radikalnih načrtov za razvoj nujno

potrebne industrije, je začel iskati načine, da se tudi Buharina čim prej znebi.163

Stalin se je odločil razlastiti kulake, ki so po njegovem mnenju najbolj zavirali razvoj države.

V tem pogledu je Stalin verjel, da bi lahko revni in srednji sloji kmetov učinkoviteje

izkoriščali in obdelovali zemljo, če bi bila v skupni lasti vseh, ki jo obdelujejo. Vsa

obdelovalna zemlja bi po novem pripadala družbeni skupnosti na podeželju. V ta namen so

propagirali ustanavljanje novih oblik združenj, ki bi pomagali kmetom obdelovati zemljo in

izboljšati njihov gmotni položaj. Tako je bila definirana vloga zadrug, ki so jih imenovali

kolhozi in sovhozi.164 Zanimivo je, da so boljševiki prve kolhoze ustanovili že leta 1918,

vendar so pokazali izredno slabe rezultate, zato so nadaljnji razvoj opustili. Kmetje, ki so se

pridružili prvim kolektivnim zadrugam niso znali najbolje upravljati z zemljo. Tako so postali

kolhozi in sovhozi sinonim za slabo vodenje gospodarstva in pridelave na podeželju. Kmetje,

ki niso želeli pristopiti kolhozom, so imeli takšne zadruge za pribežališče lenuhov, saj jih je

država oskrbela z vsem potrebnim materialom in denarjem, da so lahko preživeli. Poleg tega

se kmetje niso želeli odpovedati svoji lastnini nad zemljo, kar je predstavljalo glavni razlog za

odpor. V kolhozih je bila zemlja v skupni lasti.165

Stalin je moral odstraniti Buharina in njegovo skupino iz vodstva partije leta 1929, da je lahko

izpeljal načrte za prisilno kolektivizacijo. Buharin je odločno nasprotoval takšnim prisilnim

metodam vključevanja kmetov v kolhoze, saj bi lahko to sprožilo kmečko vojno na

podeželju.166 Kolhozi so v teoriji sicer predstavljali prostovoljne zadruge, kamor so kmetje

vstopali svobodno, torej brez prisile, vendar se je v praksi pokazalo, da je bilo nemogoče

prepričati kmete, da bi prostovoljno vstopili v kolhoze, saj jim je bila lastnina zemlje sveta 162 Marjan Britovšek, “Buharinovi ekonomski in politični pogledi,“ Zgodovinski časopis 43, št. 2 (1989): str. 249−255. 163 Britovšek, Stalinov termidor, str. 305−311. 164 Kolhoz je ruska kratica, ki pomeni 'kolektivno gospodarstvo' in označuje kmetijsko zadrugo, v kateri so kmetje združevali delo in skupaj obdelovali zemljo, ki jim je bila dana od države v upravljanje. Sovhoz je ruska kratica in pomeni sovjetsko gospodarstvo, kar je označevalo državno kmetijsko posestvo. V kolhozih so bili kmetje odvisni od pridelka. V sovhozu so kmetje delali za plačo. Sistem kolhozov in sovhozov se je v Sovjetski zvezi prvič pojavil takoj po oktobrski revoluciji leta 1918, vendar se je zaradi nerentabilnosti slabo obnesel. Ponovno ga je Stalin uvedel leta 1929 in prisilil kmete, da so začeli množično vstopati v takšen sistem gospodarstva. Zaradi odporov na podeželju so bili mnogi deportirani ali pa jih je zajela lakota. (Figes, Tragedija ljudstva, str. 733−734.) 165 Figes, Tragedija ljudstva, str. 733−734. 166 Marjan Britovšek, “Buharin in njegiv čas 3,“ Teorija in praksa 25, št. 7−8 (1988), str. 1003−1012.

42

stvar, poleg tega so bili nezaupljivi do vseh vladnih obljub, ki so jih na terenu širili partijski in

drugi državni funkcionarji. Državna propaganda je prikazovala proces kolektivizacije v

najlepši možni luči. Novim kolhoznikom so obljubljali pomoč v finančni in mehanski obliki,

torej v traktorjih, gnojilih, semenih, strokovnjakih in denarju. Vendar je bila Sovjetska zveza

na začetku leta 1930 še slabo razvita, da bi lahko pomoč dejansko ponudila vsem kmetom na

podeželju. Država je komaj premogla nekaj denarja za nabavo traktorjev iz tujine, ki so bili

potrebni za obdelavo velikanskih državnih površin na podeželju. Kmetje so se kolektivizaciji

začeli odkrito upirati, saj so postajali partijski funkcionarji odkrito nasilni in grobi.167

Čeprav je uradna partijska propaganda prikazovala, da se na podeželju preganjajo samo

najbogatejši sloji kmetov, so se kolektivizaciji začeli upirati tudi drugi pripadniki srednjih in

revnih kmetov, saj so na lastne oči videli, kako se je proces »razkulačevanja« spremenil v

legalizirano obliko ropanja in plenjenja kmečkega imetja. Revni in srednji kmetje so bili

prepričani, da bodo postali naslednje žrtve takšnega ropanja in plenjenja. Praksa

razkulačevanja je tudi spominjala na vojni komunizem, zato kmetom ni bila všeč. Buharinova

skupina je opozarjala, da bo zaradi prisilnih metod prihajalo do takšnih napak, če bodo

partijski funkcionarji izbrali pot nasilja. Buharin je Stalinu še očital, da na podeželju razvija

novodoben sistem fevdalnega izkoriščanja kmetov.168 Zaradi čedalje večjega odpora na

podeželju, kjer tudi grožnje s silo niso več pomagale, so na mnogih krajih kmetje začeli

pobijati nasilne partijske funkcionarje. Tako je proces kolektivizacije v svoje roke prevzela

tajna policija GPU in posebni partijski odposlanci, ki so hodili s pooblastili CK, da pomagajo

izvesti prisilno kolektivizacijo podeželja.169

V tem kontekstu je nujno preučiti Stalinovo vlogo v času prisilne kolektivizacije. Čeprav iz

današnjih virov dobro vemo, da je vso dogajanje iz ozadja s pomočjo sekretariata in partijskih

aparatov vodil generalni sekretar, ki je ustno nalagal svojim funkcionarjem, kako naj izpeljejo

program kolektivizacije, je Stalin v javnosti poskrbel za skrbno negovano podobo zmernega

in razumnega politika, ki naj bi nasprotoval nasilnim postopkom in prisili zoper kmete.170 V

obdobju najhujše kolektivizacije, ki se je začela na začetku leta 1930, je objavil svoja

znamenita in odmevna članka, ki sta popolnoma zmedla partijske funkcionarje na terenu. V

članku Vrtoglavica zaradi uspehov je Stalin nastopil proti prisilnim ukrepom za včlanjevanje

167 Curtois et. al., Črna knjiga komunizma, str. 175−189. 168 Marjan Britovšek, “Buharinovi ekonomski in politični pogledi,“ Zgodovinski časopis 43, št. 2 (1989): str. 249−255. 169 Curtois et. al., Črna knjiga komunizma, str. 175−189. 170 Britovšek, Stalinov termidor, str. 305−311.

43

kmetov v kolhoze in tako stopil na stran preganjanih, ki so jih partijski funkcionarji po

njegovih osebnih navodilih dosledno izvajali. Stalin je obtoževal nižje kadre, da so zaradi

začetnih uspehov doživeli neko vrsto vrtoglavico od uspeha, kar jih je pripeljalo v delirij.

Tako naj bi se prenaglili in začeli pospeševati tempo kolektivizacije, ki je kmete začel siliti v

kolhoze, kjer so morali predati vso svojo lastnino. Opozoril je, da je najhujša napaka v

procesu podružbljanja na podeželju prisilna kolektivizacija kmečke »osebne lastnine«. Čeprav

so bili boljševiki nasprotniki individualnega lastništva, so v tem primeru določili nevidno

mejo, ki je določala, kaj sodi v osebno lastnino in kaj ne. Stalin je v članku napisal, da

zemljišča, ki stojijo okoli kmečkih hiš, njihovi majhni vrtovi, sadovnjaki, stanovanjske hiše

ter majhen del molzne živine, drobnica in perutnina ne sodijo v kolhoz, ker so del kmetove

osebne lastnine. Politika prisilne kolektivizacije je odganjala ljudi od kolhozov in ustvarjala

odpor do oblasti. Vse funkcionarje, ki so izvajali takšne ukrepe prisiljevanja, je obtožil, da so

prekoračili pooblastila in delovali po osebnih nagibanjih.171 V drugem članku Odgovor

tovarišem kolhoznikov je podrobneje analiziral glavne napake kolektivizacije na podeželju.

Prva napaka je bila po Stalinovem mnenju kršenje načela prostovoljnosti, saj so bili kmetje

zaradi pritiskov in groženj prisiljeni vstopiti v kolektivna gospodarstva, kjer so morali predati

vso lastnino, tudi svojo osebno.172 Druga napaka se je nanašala na neupoštevanje raznovrstnih

pogojev na podeželju. Nekateri kraji so bili dovolj napredni in bogati, to so bili južni kraji,

tako imenovane črnice,173 zato so se znašli na seznamih za hitro in pospešeno kolektivizacijo.

Zastala področja, ki so bila večinoma na severu in vzhodu dežele, se ne bi smela na hitro

kolektivizirati. Tretja napaka je bila prehitevanje procesa dogodkov. Stalin je trdil, da so s

podružbljanjem kmetove osebne lastnine v bistvu gradili temelje za komuno in ne kolhoz.174

Zaradi tega so takšni funkcionarji spravili na slabi glas celoten proces kolektivizacije in

škodovali ugledu partije. S tem je Stalin zaščitil svoje dobro ime pred očmi javnosti. Kazalo

je, da so stvari na začetku ušle izpod nadzora. Kmečki upori so bili redna tematika na

sestankih krajevnih partijskih organizacij. Zato ni čudno, da so mnogi domnevali, da Stalin

mogoče res nima ničesar opraviti z metodami prisilne kolektivizacije, kar seveda ni bilo res.

171 Josip Visarionovič Stalin, “Vrtoglavica zaradi uspehov,“ v: Vprašanja Leninizma, str. 336−338. 172 Na VIII. partijskem kongresu RKP(b) so leta 1919 sklenili, da mora potekati v bodoče ločevanje revnih kmetov od kulakov po mirni poti s pomočjo prepričevanja in ne s pomočjo sile. Tako je govoril že Lenin. Stalin je sebe vedno znal spretno prikazati kot Leninovega učenca, druge pa kot njegove površne posnemovalce ali nasprotnike. (Wolf, Kmečke vojne, str. 128.) 173 Črnice so rodovitna ozemlja, beseda izhaja iz černozjoma, ki velja za najbolj rodovitno prst na svetu in se nahaja v južnih predelih Rusije in Ukrajine. Črnice so imenovali vse kmetije, ki so obdelovale najbolj rodovitna ozemlja v državi. Wolf, Kmečke vojne, str. 83. 174 Josip Visarionovič Stalin, “Odgovor tovarišem kolhoznikom,“ v: Vprašanja Leninizma, str. 339−357.

44

Stalin je znal samo spretno prikriti svojo glavno vlogo v omenjeni krizi, kar mu je uspelo

zato, ker je imel pod nadzorom medije v državi.175

Proces kolektivizacije je sovpadel s potrebami države po množični delovni sili, ki so jo rabili

v industriji in mestih. Tako so na podeželju začeli množično izganjati in deportirati vse

upornike in njihove družine, ki niso želele vstopiti v kolhoze. Zaradi deportacij je umrlo

veliko število ljudi, saj na mestu kamor so jih pripeljali ni bilo zagotovljenih osnovnih

potrebščin za preživetje in nastanitev. Za hrano, higieno, obutev in odejo so morali jetniki

poskrbeti sami. GPU na začetku še ni bila pripravljena na naval tolikšne množice ljudi v

taborišča. Tako so bili mnogi zaporniki prisiljeni sami izkopati svoje zemljanke, zgraditi

barake, tovarne, rudnike, ceste in mesta, da so lahko preživeli in delali v odročnih krajih

Sovjetske zveze. V takšnih razmerah ni bil pripravljen delati noben svobodni delavec, zato je

bila prisilna delovna sila, ki jo je priskrbela kolektivizacija več kot dobrodošla za razvoj

industrije. Stalin se je proti koncu dvajsetih let odpovedal eksperimentiranju na področju

kazenskega prava, kjer so še verjeli v prevzgojo zapornikov s pedagoškimi pristopi. Po novem

so zapornike začeli bolj racionalno izkoriščati, da so postali koristni delavci za graditev

sovjetske ekonomije in gospodarstva. V ta namen se je spremenila kazenska zakonodaja, ki je

nalagala prisilno delo vsem, ki so bili obsojeni na več kot 3 leta zapora. Povečala se je tudi

aktivnost tajne policije, ki je za vsak manjši prekršek pošiljala v zapor in delovna taborišča

tudi nedolžne ljudi. Gulagi, kakor so imenovali delovna taborišča, so postali nova

gospodarska enota v državi, ki je zaznamovala vsakodnevno življenje v Sovjetski zvezi.

Delovna taborišča so obstajala vse do smrti sovjetskega diktatorja Josipa Stalina.176

V času krize kapitalizma, ki se je začela leta 1929, so se industrijski podvigi v Sovjetski zvezi

zunanjim opazovalcem zdeli kot velik uspeh nasproti gospodarsko propadajoči Evropi. Mnogi

intelektualci na zahodu so začeli odkrito hvaliti sovjetske uspehe in jih prikazovati kot dokaz,

da je treba zamenjati kapitalizem s socialistično ureditvijo. Takšna propaganda je služila

predvsem komunističnim partijam na Zahodu, ki so v okviru Kominterne delovale po

direktivah Moskve. V ta namen se je tudi spremenila politika Kominterne, vendar bom o tej

temi več spregovoril v naslednjem poglavju. Industrializacija Sovjetske zveze ne bi imela

vidnih rezultatov in uspehov, če ne bi potekala pod skrbnim vodenjem GPU.177

175 Britovšek, Stalinov termidor, str. 305−311. 176 Curtois et. al., Črna knjiga komunizma, str. 175−189. 177 Mark Mazower, Temna celina, dvajseto stoletje v Evropi (dalje: Mazower, Temna celina, str. …), (Ljubljana, 2002), str. 111−131.

45

Pri industrializaciji so se krajevni partijski funkcionarji držali strogih pričakovanj centrale.

Centrala je določila plane, kaj vse pričakuje v določenem časovnem obdobju, da se bo

zgradilo in doseglo. To so bile t. i. petletke, ki so jih določili v Moskvi, in katere so morali

izpolniti za vsako ceno. Vsaka omahljivost ali zaostajanje v planiranju je bila označena za

sabotažo ali liberalizem. Zaželeni so bili presežki načrtovanih planov. To je sprožilo

množično tekmovanje med različnimi kraji v državi, kdo bo presegel pričakovanja Moskve.

Med delavci se je pojavilo gibanje »stahanovcev«. Stahanov je bil navaden delavec, ki je vsak

dan postavljal nove rekorde v kopanju premoga in tako povečeval norme za druge delavce, ki

so morali povečati tudi svojo produktivnost, sicer so lahko ostali brez službe ali pa so jih

kaznovali kot stavkokaze. Takšno pospešeno delo je škodovalo predvsem delavski

solidarnosti, saj je ustvarjalo atmosfero nenehnega tekmovanja v družbi, ki pa ga je Stalin v

svojih govorih javno spodbujal. Govoril je, da je Sovjetska zveza v zaostanku pri razvoju, saj

zamuja v razvoju z bogatimi deželami na zahodu za najmanj petdeset let, zato je priporočal

pospešen razvoj, da bo lahko Sovjetska zveza prehitela razvite države v roku najmanj desetih

let.178

Čeprav je industrializacija navzven pokazala pozitivne rezultate, je imela tudi svoje temne

plati. Za doseganje industrijskih planov je na prizorišču velikih gradbišč umrlo na tisoče ljudi

zaradi izčrpanosti, slabe higiene, pomanjkljive varnosti, nezadostne prehrane in hudih

vremenskih razmer. Plane so lahko dosegali samo po zaslugi izkoriščanja prisilne delovne

sile, ki je vedno prinašala nove delavce. Nekateri apologeti sovjetskega sistema razlagajo, da

je bila tragična politika industrializacije nujna cena, po kateri se je lahko Sovjetska zveza lažje

uprla napadalcem v prihajajoči vojni. Vendar bom v zadnjem poglavju pokazal, da se je

Sovjetska zveza v vojni deloma zanašala tudi na zavezniško pomoč v opremi in orožju, torej

ni bila pomembna samo njena industrija, temveč tudi zunanja podpora, čeprav ni bila

odločilna.179

Velika lakota 1932−1933 Deportacije, upori in aretacije na podeželju niso bile edine negativne posledice prisilne

kolektivizacije. Zaradi čedalje večjega odpora kmetov, ki niso želeli prostovoljno vstopiti v

kolhoze in sovhoze, so mnogi začeli demonstrativno stavkati tako, da niso obdelovali svoje

zemlje. Večina kmetov je svojo živino raje poklala, kot da bi jo pustila v upravljanje

178 Mazower, Temna celina, str. 121−131. 179 Edward Hallet Carr, Kaj je zgodovina?, (Ljubljana, 2008), str. 85.

46

kolhozom in sovhozom. V tem pogledu je bila lakota v Sovjetski zvezi leta 1932−1933 edina,

ki so jo ljudje pomagali ustvariti sami. Oblasti niso želele pošiljati pomoči na prizadeta

območja, da bi tako kaznovali uporne kmete. Vendar lakota ni bila posledica samo enega

dejavnika, kot nam to mnogokrat poskušajo prikazati. V letih 1931 in 1932 so bile izjemno

slabe letine na jugu države. Tako je lakota prizadela celotno južno Rusijo, Kazahstan in

Ukrajino.180

Nova lakota iz leta 1932−1933 se je razlikovala od zadnje v letu 1921 po tem, da je sovjetske

oblasti nikoli niso uradno priznale. To je onemogočilo pošiljanje zunanje pomoči kmetom na

podeželje, kjer so v množicah stradali zaradi pomanjkanja in lakote. Sovjetski zvezi je lakota

prihranila številne kmečke upore in nemire, ki bi jih sicer morali zatirati. Danes so se v

zgodovinopisju pojavile nove razlage omenjenih dogodkov, ki prikazujejo lakoto v Ukrajini

kot sestavni del Stalinove »genocidne politike« do ukrajinskega naroda. Zgodovinarji se lahko

strinjamo, da so bili dogodki v Ukrajini tragični in vredni obsojanja, saj so pokazali totalitaren

značaj sovjetskih oblasti, ki je vodila razredno vojno proti kulakom in kmetom na podeželju.

Vendar se takšna politika ne more imenovati genocidna do določenega naroda, saj so lakoto

sprožili številni drugi dejavniki, na katere politika ni imela vpliva. Poleg tega so v lakoti trpeli

tudi drugi narodi Sovjetske zveze, tudi Rusi. Obstajajo mnogi zgodovinarji, ki se ne strinjajo z

razlago, da je šlo v primeru znamenite lakote leta 1932−1933 za načrtovano genocidno

politiko do ukrajinskega naroda kot takega.181

Priznana zahodna zgodovinarja, Anglež Rober W. Davies in Avstralec Stephen G.

Wheatcroft, sta v svoji knjigi The Years of Hunger oporekala ideji, da je Stalin načrtno izvajal

genocid nad ukrajinskim narodom. V svoji študiji, ki temelji na najnovejših ruskih arhivih,

dokazujeta, da je bila lakota posledica več nepovezanih dejavnikov hkrati. Seveda je

poglavitni delež odgovornosti pri nastanku lakote nosila politika prisilne kolektivizacije, ki je

poskrbela za upad proizvodnje hrane in zmanjšan obseg obdelovanja zemlje. Vendar

strokovnjaka tudi opozarjata, da so zaključki v smeri načrtovanega genocida preveč nagli in

poenostavljeni. Takšne zaključke označujeta kot politično motivirane in služijo predvsem

interesom sodobnega ukrajinskega nacionalizma, ki je uperjen proti sosednji Rusiji. Takšni

pogledi nimajo nobene resne podlage v razumevanju dogodkov v letih 1932−1933.

Zgodovinska resnica je bistveno bolj zakomplicirana in zapletena, zato se ne morejo podajati

180 Curtois et. al., Črna knjiga komunizma, str. 190−202. 181 Robert W. Davies, Stephen G. Wheatcroft, The Years of hunger – Soviet agriculture, 1931−1933 (dalje: Davies- Wheatcroft, The Years of hunger, str. …), (2009, London), str. XIII−XX.

47

preprosti zaključki o tako pomembnih tragičnih dogodkih. Poleg tega manjkajo tudi trdni

dokazi, da je Stalin res sovražil Ukrajince, da bi jim privoščil genocid. Pri Hitlerju ni težko

najti dokaze, da je sovražil Jude in jim na koncu tudi organiziral genocid in uničenje.

Stalinova politika pa je bila drugačna, saj ni bila uperjena proti narodom kot celoti, temveč je

bila usmerjena proti t. i. razrednim sovražnikom, ki pa so jo v tem primeru predstavljali kulaki

in uporni kmetje.182 Stalin je lakoto vsekakor izkoristil kot orodje za zatiranje kmečke

nepokornosti. Ruski kmetje so bili vedno uporni tudi do carjeve oblasti. Nobena oblast do

takrat ni mogla korenito poseči v kmečko podeželje.183 Vendar nihče od članov politbiroja

takrat ni računal, da bo prišlo zaradi politike kolektivizacije na najbolj rodovitnih krajih do

tako obsežne lakote, ki so jo morali lokalni funkcionarji skrivati pred očmi javnosti. Sovjetske

oblasti so morale zaradi lakote uvesti posebne notranje prepustnice, ki so prebivalcem

omejevale svobodno gibanje po državi. Tajna policija je blokirala tudi vse izhode in vhode na

podeželje in vasi. Gre v bistvu za osnovno značilnost totalitarnih režimov, ki svoje zločine

zavestno prikrivajo pred očmi javnosti.184

Tudi v zborniku The Cambridge History of Russia ne najdem nobene podpore za utemeljitev

argumenta o genocidu nad Ukrajinci. Lakota je prizadela tudi druge kraje v Sovjetski zvezi,

ne samo Ukrajino in njen narod. Prizadela je tudi številna druga področja na jugu Rusije in

velike predele zahodnega Kazahstana. V Ukrajini so največje pomanjkanje doživeli ravno v

predelih, kjer naj bi živela ruska manjšina. Zato nekateri zgodovinarji oporekajo ideji o

genocidu nad ukrajinskim narodom, saj s tem pozabljamo, da so lakoto trpele tudi druge

narodne skupnosti. Poleg tega je bil Stalinov namen doseči pokornost vseh kmetov v državi,

ki bi se morali strinjati s politiko kolektivizacije in ne njihovo totalno uničenje.185

Nekateri poskušajo pokazati, da so argumenti, ki želijo racionalizirati in objektivizirati pomen

lakote v Ukrajini preveč apologetski. Vendar so zgoraj našteti zgodovinarji neprizanesljivi

tudi do Stalina in Sovjetske zveze. Nihče ne oporeka ideji, da je Sovjetska zveza s svojo

totalitarno politiko pripomogla k nastanku lakote v državi. Pokazalo se je, da bi lahko oblasti

preprečile lakoto in njen obseg, če bi to želele. Vendar se je oblastem šlo za denar, ki so ga

potrebovali od mednarodne prodaje žita, da so lahko zagotovili nakup opreme za

industrializacijo Sovjetske zveze. Poleg tega je bila takrat država precej izolirana.186 Iz

182 Davies − Wheatcroft, The Years of hunger, str. XIII-XX. 183 Wolf, Kmečke vojne, str. 79−134. 184 Mazower, Temna celina, str. 121−131. 185 David R. Shearer, “ Stalinism, 1928−1940,“ v: The Cambridge history of Russia. Vol. 3, str. 193−199. 186 Montefiore, Stalin − na dvoru rdečega carja, str. 102−104

48

ohranjenih dokumentov lahko vidimo, da je Stalin dobro vedel, kaj se je dogajalo v Ukrajini.

To je bilo prvič, da je Stalin usmeril svoj aparat zoper nedolžne civiliste, ki so prišli navzkriž

z njegovimi načrti. Stalinov namen je bil uničiti razred kulakov in vzpostaviti kolhozno

gospodarstvo na podeželju. S tem pa je povzročil uničenje dela kmečkega prebivalstva v

Ukrajini, ki se je samo upiralo politiki prisilne kolektivizacije.187

»Vi ste naše edino upanje« je v svojem pismu Stalinu 4. aprila 1933 pisal znameniti sovjetski

pisatelj Mihail Šolohov. V pismu je naštel celo vrsto zločinskih metod, ki so jih uporabljali

agenti GPU za preganjanje kmetov, ki so skrivali pšenico pred rekvizicijo. V njem je

izpostavil dejstvo, da je problem slabe letine potrebno iskati v luči »slabega partijskega

vodenja«. Šolohov je bil prepričan, da je Stalin slabo obveščen glede nasilnih postopkov

kolektivizacije na Kavkazu in v Ukrajini. Šolohov je prosil Stalina za pomoč kmetom, ki so

zaradi prisilnega odvzema živeža ostali brez vseh sredstev za preživetje. Stalin je na pismo

odgovoril hladno. Najprej je Šolohova potolažil, da je bila pomoč na krizna območja poslana,

vendar kmetje po Stalinovem mnenju niso bili tako nedolžni, kot jih je Šolohov želel

prikazati. Po Stalinovem mnenju so bili kmetje za lakoto krivi sami, saj so stavkali in

uporabljali nasilne metode odpora proti sovjetskim oblastem, niso želeli pridelovati hrane za

mesta in vojsko, kar jih je spremenilo v razredne sovražnike. To je povzročilo vojne razmere

na podeželju, ki so pripeljale do številnih aretacij, glavni udarec je bila lakota, zato so bili

kmetje po Stalinovem mnenju sami krivi za svojo usodo. Stalin je pisatelja opozoril, da

njegovo pismo ni literatura z umetniškim sporočilom, ampak politično pismo, ki kaže eno plat

medalje.188

Na Stalina so se po pomoč obračali tudi partijski funkcionarji v Ukrajini. Mnogi so verjeli, da

je Stalin slabo obveščen za dogodke, zato so mu pošiljali številne pozive naj pomaga rešiti

situacijo na podeželju. Nekemu partijskemu članu ukrajinskega CK je ob tej priložnosti Stalin

odgovoril:

»Pravijo, tovariš Terehkov, da ste dober govorec, ampak zdi se mi, da ste predvsem dober

pravljičar. Napletate zgodbe o lakoti! Radi bi nas prestrašili, toda ne bo vam uspelo. Ne bi

bilo bolje, če bi zapustili mesto sekretarja ukrajinskega centralnega komiteja in se pridružili

Zvezi pisateljev? Tam si boste lahko izmišljevali zgodbe, bedaki pa jih bodo brali.«189

187 Curtois et. al., Črna knjiga komunizma, str. 190−202. 188 Prav tam, str. 198−199. 189 Montefiore, Stalin − na dvoru rdečega carja, str. 103.

49

Kasneje med vojno naj bi Stalin priznal, da je bilo obdobje lakote in prisilne kolektivizacije

najtežje obdobje njegovega vladanja. Takrat si je zaradi napetih razmer v Moskvi svoje

življenje vzela tudi Stalinova žena. Stalin je ob tej priložnosti tudi spoznal, da bo treba izvesti

fizične likvidacije svojih najtesnejših sodelavcev v CK in PB, saj so v krizi pokazali odkrite

znake šibkosti in omahovanja.190

V pomanjkanju in lakoti med leti 1932−1933 se ocenjuje, da naj bi življenje izgubilo med 4

do 10 milijonov ljudi. Lakota je bila posledica slabih predhodnih letin, vremenskega

dejavnika in razredne vojne, ki je potekala na podeželju, kjer so kmetje s pobijanjem živine in

uničevanjem pridelave sami pripomogli, da se je situacija še poslabšala. Oblasti so kaotične

razmere izkoristile za uveljavljanje svojih ciljev. Čeprav je bila lakota v Rusiji stalen pojav, je

bila to kljub vsemu z izjemo vojne, zadnja lakota v zgodovini tega prostora.191

Odziv časnikov na industrializacijo in kolektivizacijo Slovenski časniki so se kritično odzivali na dogajanje v Sovjetski zvezi. V nobenem članku ni

bilo zaznati simpatije do sovjetskih oblasti ali njihovega socializma, čeprav je veliko časnikov

kazalo simpatije do ruskega naroda, ki naj bi zaradi prisiljenega gospodarskega razvoja in

trdega režima najbolj trpel. V takšnem smislu so bili članki o kolektivizaciji in

industrializaciji tudi prikazani, torej so Sovjetsko zvezo prikazovali v dokaj slabi in temni

luči. Uspehe petletk so prikazovali kot posledico prisilnega in suženjskega dela.192

Kolektivizacijo so nasploh označili za neuspeli projekt Stalinove vlade. Za povrh tega so

veliko poročali o ukrajinski lakoti. Komunizem je bil kot ideologija močno na udaru. V

časniku Slovenec so izdali posebno knjižico na temo lakote v Ukrajini. Naslov knjižice je bil

Ukrajina joka. Šlo naj bi za literarno delo, ki ga je napisal anonimnim ukrajinski duhovnik, ki

je preživel vse grozote Stalinove kolektivizacije v Ukrajini. V knjižici je slikovito opisano

trpljenje ukrajinskega naroda v času velike lakote v letih 1932−1933. Slovenska javnost je

bila dobro obveščena o stanju v Sovjetski zvezi.193

Kolektivizacijo so prikazovali kot drugo fazo ruske revolucije. Tokrat naj bi Stalin ubral smer,

ki jo ni upal ubrati niti pokojni ruski voditelj Lenin.194 Stalin naj bi bil v takšno radikalno

revolucijo prisiljen, če je želel ohraniti svojo oblast pred Trockim, ki ga je lahko od vseh 190 Prav tam, str. 108−109. 191 Davies − Wheatcroft, The Years of hunger, str. XXI−XXV. 192 “Suženjstvo v Rusiji,“ Slovenec, 4. marec 1931, št. 51, str. 6. 193 “Ukrajina joka,“ Slovenec, 15. april 1939, št. 86, str. 2. 194 “Stalinov boj za kolektivizacijo vasi,“ Slovenec, 26. marec 1930, št. 70, str. 2.

50

tekmecev še najbolj ogrožal. Opozicija v partiji nasploh ni verjela, da lahko Sovjetska zveza

zgradi socializem v eni državi. Tisti, ki so verjeli so morali sprejeti dejstvo, da bo zaradi tega

treba žrtvovati ogromno število nedolžnih ljudi. Trocki je zato odločno nasprotoval Stalinovi

politiki socializma v eni državi, ker je v tem videl propad revolucije in sovjetske oblasti.

Buharin je zagovarjali politiko popuščanja do kmetov in dajanja večjih koncesij in davčnih

olajšav. Že Lenin naj bi spoznal Stalinovo grobost, zato je predlagal njegovo odstavitev, ki pa

se ni zgodila, saj je imel Stalin koncentrirano preveliko moč v svojih rokah.195 Seveda bi

vsaka druga politika samo upočasnila tempo razvoja industrije, zato se je Stalin odločil za

najbolj skrajno obliko rešitve problema. Kmetom je odvzel lastništvo nad zemljo. Napadel je

temelje ruskega podeželja, ko je ukinil individualno obdelavo zemlje. Ukinjena je bila

starodavna ruska občina, ki se je imenovala mir in je določala kmetom, katero zemljo lahko

na posesti obdelujejo. Stalinov načrt je predvideval spremembo podeželja, ki bi postalo

enotno gospodarsko telo. Nastale naj bi »žitne tovarne«,196 ki bi na ukaz in po načrtih

pridelovale točno določene količine pridelkov, da bi lahko nasitile meščansko prebivalstvo in

potrebo vlade, da prodaja žito na tujih trgih v zameno za devize. Politika kolektivizacije je

bila v bistvu vojna napoved 120 milijonom kmetom, ki so do takrat živeli svobodno. V

časniku Slovenec so dvomili, da bo Stalinovemu režimu uspelo zmagati. Verjeli so, da bo

politika kolektivizacije privedla do uničenja komunističnega režima.197

V Slovencu so poročali, da so se začeli v državi dogajati veliki kmečki punti, ki so jih oblasti

komaj obvladovale. Pojavile so se govorice, da naj bi Stalin odstopil.198 Iz zgodovinske

literature lahko izvemo, da je takrat Stalin res razmišljal o odstopu, ampak ni jasno, če je to

resno mislil, saj je mogoče samo preverjal lojalnost svojih najtesnejših sodelavcev v

politbiroju, ko so ostali po odstranitvi opozicije sami na oblasti.199

Zaradi napetih razmer je moral Stalin v svojem znamenitem pismu za javnost Vrtoglavica

zaradi uspehov pojasniti, da so ekscesi povezani s prisilno kolektivizacijo, samo posledica

samovoljnosti nekaterih partijskih funkcionarjev, ki so delovali na lastno pest in izvajali

prisilne ukrepe, da bi tako presegli svoje načrtovane cilje.200 Večina funkcionarjev naj bi

napačno izvajala razkulačevanje in kolektivizacijo. Tako naj bi mnogi napadali verske

195 “Tragedija slovanske Rusije,“ Ameriška domovina, 22. julij 1935, št. 171, str. 2. 196 “Beda ruskih kmetov,“ Slovenec, 22. marec 1932, št. 67, str. 6. 197 “Stalinova revolucija,“ Slovenec, 21. februar 1930, št. 43, str. 1. 198 “Kaj se godi v Rusiji,“ Jutro, 25. november, 1930, št. 274, str. 1. 199 Deutscher, Stalin, politična biografija, str. 304. 200 Josip Visarionovič Stalin, “Vrtoglavica zaradi uspehov,“ v: Vprašanja Leninizma, str. 336−338.

51

simbole in cerkve, kar je kmete še bolj nastrojilo od vstopanja v kolhoze.201 Najpogosteje so

se ekscesi dogajali na območjih, ki jih je nadzirala tajna policija GPU. Tako naj bi agenti

vdirali v domove bogatih kmečkih družin, kulakov, zbirali njihove svete podobe, ikone,

literaturo in druge verske predmete ter jih pred vsemi sežigali v javnosti. Ostalo lastnino naj

bi si pripadniki tajne policije razdelili med sabo. Takšno obnašanje naj bi bilo posledica

dolgoletne strupene propagande proti kulakom, ki so jih prikazovali kot najhujše

izkoriščevalce in sovražnike ljudstva.202 V večini primerov pa kulaki niso bili tako hudobni,

saj so jih mnogi kmetje spoštovali. Nekateri kulaki naj bi imeli dober ugled med kmeti. Zaradi

grobega delovanja oblasti proti kulakom, kjer ni manjkalo nasilnih oprijemov, se je kmetom

zdelo, da v državi poteka legalizirana oblika ropanja, ki se imenuje kolektivizacija. Tako naj

bi tudi majhni kmetje začeli zavračati vstopanje v kolhoze, čeprav naj bi jim takšne reforme

pomagale. Oblasti so revnim kmetom obljubljale raj na zemlji, če pristopijo v kolhoze.

Vendar tudi če so oblasti kolhozom res priskrbele vso opremo in stroje so mnogi

demonstrativno stavkali in niso želeli obdelovati skupno zemljo. Dogajali so se hujši

incidenti, kjer so kmetje pred vstopom v kolhoz začeli pobijati vso živino, ki so jo imeli, da bi

tako vstopili v kolhoze praznih rok. Časnik Slovenec je poročal, da je bilo zaradi takšnih

odporov prisilnih ukrepov preveč, zato je moral Stalin začasno zaustaviti proces prisilne

kolektivizacije.203 Ko so oblasti končno spoznale, da so bile letine iz prejšnjih let slabe in

nedonosne, so začele sprejemati ukrepe za zajezitev upadanja pridelovanja hrane. Vendar so

bili ukrepi sprejeti prepozno.204

Slovenec je že v začetku leta 1930, ko se je začela celotna kampanja za kolektivizacijo

predvidel, da lahko njen izid pripelje državo v novo krizo in veliko lakoto:

»S kolektivizacijo kmečkega gospodarstva se je dosegla taka zmeda v ruskih vaseh, da je v

nevarnosti letina in da pretijo znova najhujši časi pomanjkanja živil ter celo lakote.«205

Prva poročila, ki so opisovala katastrofalne posledice lakote v Ukrajini, so Slovenci brali že

leta 1933. Pojavil naj bi se celo kanibalizem. Ljudje so v obupu za preživetje jedli vse, kar so

našli od slame, lubja, trave do divjih živali. Na koncu so pobijali komaj žive ljudi, da bi 201 “Polom Stalinove socializacije“, Slovenec, 21. marec 1930, št. 66, str. 1. 202 Stalin je v obdobju prisilne kolektivizacije spodbujal napade na kulake. Pri tem se je skliceval na Lenina, ki je izjavil: Lenin o kulakih: »Kulaki so stekli sovražnik sovjetske oblasti… Ti krvosesi so obogateli na račun gladu, ki tare ljudstvo… Ti pajki so se zredili na stroške kmetov, ki jih je uničila vojna, na stroške delavcev. Te pijavke so sesale kri delovnih ljudi in bogatele, ko so delavci v mestih in po tovarnah stradali… Neusmiljeno vojno kulakom. Smrt jim.« Figes, Tragedija ljudstva, str. 624. 203 “Stalinov boj za kolektivizacijo vasi,“ Slovenec, 26. marec 1930, št. 70, str. 2. 204 “Sovjetski umik pred ruskim kmetom,“ Ameriška domovina, 6. september 1932, št. 209, str. 2. 205 “Stalinova politika,“ Slovenec, 23. april 1930, št. 92, str. 2.

52

uporabili njihova jetra. Lakota je bila leta 1933 hujša od tiste v letu 1921, saj je oblasti uradno

niso priznavale. GPU naj bi dobro varoval vse prihode, tako da širša javnost v mestih ni

vedela za slabo stanje na podeželju.206 Stalin naj bi naposled le priznal, da je bila

kolektivizacija neuspešna, zato so omilili nekatere ukrepe, da bi omejili odpore in lakoto.207

Še pred nastopom lakote je za časnik Slovenec poročal izgnani ukrajinski škof iz Harkova, da

se ukrajinskem narodu zaradi kolektivizacije slabo piše. Kolektivizacija naj bi bila po

njegovem mnenju krinka za izvajanje bolj intenzivne protiverske vojne proti kmetom. Na

podeželju so se rušili cerkveni in sveti objekti. Škof je kritiziral nedavne novice, ki so

obkrožile svet, da naj bi protiverska gonja v Sovjetski zvezi popustila. O tem so poročali tudi

v Ameriški domovini, kjer so pisali, da so sovjetske oblasti nedavno preklicale protiverski

edikt.208 Takšne novice naj bi bile posledica angleškega mešetarjenja, kjer so angleški trgovci

iskali dobre trgovinske ugovore s Sovjetsko zvezo. Sovjetska zveza naj bi jim v tem pogledu

pomagala zaščititi ugled z uprizoritvijo verske tolerance, ki se lahko vidi samo v večjih

mestih, ne pa na podeželju, kjer po škofovih besedah dejansko poteka pravo življenje

Sovjetske zveze. Ukrajinski kmetje niso bili podloženi enakemu sistemu občin t. i. »mira«,

kot ruski kmetje. Na ukrajinskem podeželju so bili kmetje dejanski lastniki svoje zemlje. Tako

je bil ukrajinski kmet bolj navezan na svojo zemljo kot ruski. Zato je škof napovedal hude

boje za zemljo, ki so kasneje privedli ukrajinsko podeželje v pogubno lakoto.209

S poročanjem anonimnega ukrajinskega intelektualca, ki naj bi imel dobre veze v Moskvi, so

bili bralci časopisov dobro obveščeni o celotnem dogajanju v Ukrajini. Tako je anonimni

ukrajinski vir poročal, da naj bi v času lakote umrlo vsega skupaj najmanj 6 milijonov

Ukrajincev. Intelektualec, ki je želel ostati neimenovan, je predstavil natančne statistične in

druge prepričljive podatke, ki so kazali, da ve, o čem govori. Moskovskim oblastem naj bi bili

Ukrajinci, kot samostojen narod že dalj časa trn v peti. Bili so preveč verni in zapriseženi

svojemu ukrajinskemu jeziku. Komunistične oblasti so želele z napadi na cerkev in vero

prevzeti kontrolo nad ljudmi in Ukrajino. Želeli so jim vsiliti komunistično ideologijo in ruski

jezik. Kolektivizacija je tudi po njegovem mnenju izvajala neusmiljeno vojno proti vernim

kmečkim prebivalcem in Ukrajincem kot narodu. Komunisti naj bi zato zatirali obstoj

ukrajinskega jezika. V ta namen naj bi iz učnih načrtov odstranili velike količine ukrajinskih

knjig, ki so jih po njegovih ugotovitvah sežigali na grmadah, pri čemer naj bi prekosili

206 “Kalvarija ruskega naroda,“ Slovenec, 5. november 1933, št. 253, str. 1. 207 “Ruski kmet in komunistična terorja,“ Slovenec, 20. januar 1933, št. 16, str. 1. 208 “Moskva postaja zmernejša,“ Ameriška domovina, 24. marec 1930, št. 69, str. 2. 209 “Kako je na Ukrajini,“ Slovenec, 30. julij 1930, št. 172, str. 1.

53

samega Hitlerja. Tako se je prvič pojavila domneva, da je bila kolektivizacija v bistvu

usmerjena proti Ukrajincem, lakota pa načrtno izrabljena za uničenje enega naroda.210

Lakota v Ukrajini je dobila svoje mednarodne razsežnosti, saj je spodbudila nacističen režim

v Berlinu, ki je dolgo časa iskal dober izgovor, da prepriča ljudstvo in zahodne države, kako

je vojaška kampanja proti Sovjetski zvezi nujno zlo, ki se mora v prihodnosti čim prej

uresničiti. Proti takšnim načrtom je nastopila Poljska, ki je imela svoje načrte z Ukrajino, saj

so imeli Poljaki Ukrajino za svojo zgodovinsko provinco. Čeprav se na prvi pogled zdi takšen

komentar neumesten za to temo, je za razumevanje ključen, če želimo vedeti, zakaj so Nemci

leta 1939 napadli Poljsko in ne Sovjetsko zvezo. Poljska je bila nasprotnica nemških namer na

vzhodu, ker ni bila predvidena, da bo sodelovala pri razkosanju Sovjetske zveze. Čeprav so

Poljaki Nemčiji pomagali razkosati Češkoslovaško, je bila v primeru Ukrajine, ki so jo nacisti

načrtovali za svojo žitnico, povsem izključena. Tako se je Poljska, čeprav nedemokratična in

muhasta država, znašla na strani zahodnih držav.211

Tudi ameriški Slovenci so bili dobro obveščeni o lakoti in kolektivizaciji v Sovjetski zvezi.

Čeprav so v časniku Prosveta dokaj kritično obsojali preveč napadalne časopise, ki so

izrabljali lakoto za svoje propagandne namene, so se v veliki meri strinjali z neučinkovitostjo

boljševiškega režima in obsojali Stalina za nastale razmere. V ZDA je časopisni mogotec

William Hearst212 v svoji histerični kampanji proti Sovjetski zvezi spodbujal Američane proti

Sovjetski zvezi. Mnogi ga niso marali, saj so njegovi časopisi odkrito podpiral tudi fašizem v

Nemčiji in Italiji.213 Hearstovo časopisje naj bi pri obsojanju boljševikov uporabljalo tudi

ponarejene dokaze in se sklicevalo na lažne priče, ki so poročali o grozotah v Ukrajini. Ko so

mediji izvedeli resnico in temno stran takšnega poročanja, so mnogi začeli dvomiti v obstoj

lakote v Ukrajini. V tem smislu je bila Prosveta zmerna in je poročala dokaj objektivno. V tej

luči je mogoče lažje razumeti, zakaj so ob takšni tragediji mnogi začeli dvomiti, da obstaja.214

210 “Križev pot ukrajinskega naroda,“ Slovenec, 23. september 1934, št. 216, str. 2. 211 “Hitlerjevi načrti za razkosanje Rusije,“ Prosveta, 20. december 1938, št. 248, str. 2. 212 William Randolph Hearst (1863−1951) je bil ameriški časopisni založnik in lastnik skoraj 40 različnih časopisov z lastno tiskovno agencijo. Njegov najbolj znani časopis »New York Jurnal« je dobil sloves po svojem senzacionalističnem poročanju, tako so tovrstno pisanje imenovali »rumeni tisk.« Hearst je bil utemeljitelj rumenega tiska v ZDA. Zaradi podpiranja in druženja s fašisti v Italiji in Nemčiji je bil zelo nepriljubljen v javnosti ZDA. Ustvaril si je mogočno bogastvo, zato si je lahko privoščil svoje politične avanture. Najbolj kontroverzno je bilo njegovo poročanje o ukrajinski lakoti.(“Hearst si je zgradil fantastičen imperij,“ Prosveta, 9. junij 1936, št. 113, str. 1; “Randolpoh Hearst – kralj reakcionarnega tiska,“ Prosveta, 4. oktober 1948, št. 194, str. 3.) 213 “Hearst tudi odhaja,“ Prosveta, 28. oktober 1935, št. 210, str. 2; “Sramota,“ Prosveta, 26. april 1935, št. 83, str. 2; “Ozadje Hearstove propagande,“ Prosveta, 18. april 1935, št. 77, str. 1. 214 “Hearstova 'lakota' v Ukrajini,“ Prosveta, 14. marec 1935, št. 52, str. 2.

54

V zaključni fazi kolektivizacije so objavili novico, da je Stalin nastopil proti radikalnim

zagovornikom ukinitve privatne lastnine na podeželju. Leta 1935 so sovjetske oblasti

spoznale, da s popolno kolektivizacijo dolgoročno ne bodo dosegli svojih ciljev. Proizvodnja

žita se ne bo povečala. Zato je Stalin naglasil:

»Bolje, da odkrito in pošteno priznamo, da more biti na kolektivnih kmetijah privatna lastnina

– majhna, ampak privatna … če želimo uspeti v obstoječih razmerah, moramo vzeti v poštev

ne samo kolektivne, temveč tudi individualne interese kmetov. Politika stiskanja kmetov je

napačna.«215

Časniki so bili tudi do poročanja o gospodarskem razvoju v Sovjetski zvezi zelo kritični.

Slovenec je objavil članek dr. Frederika Muckermanna, strokovnjaka za gospodarstvo, ki naj

bi dolgo časa živel in delal v sovjetski Rusiji. V svoji analizi je opozarjal »krščansko Evropo«

pred vedno bolj naraščajočo močjo sovjetskega komunističnega gospodarstva. Sovjetska

zveza je nujno potrebovala sveži kapital in devize, da je lahko povabila v državo tuje

strokovnjake in inženirje, ki so pomagali zgraditi velike tovarne in elektrarne v državi.

Gospodarske petletke težijo k temu, da se Rusija postavi ob bok razvitim državam. Zato naj bi

boljševiki prodajali vse surovine in žito pod realno ceno, da pridobijo čim več denarja in

kapitala za svoje megalomanske gospodarske projekte. Ob tem je avtor opozarjal, da utegne

Sovjetska zveza v prihodnosti izkoristiti nemočno Evropo, ki se je takrat soočala z

gospodarsko krizo. Pozival je evropske vlade naj se čim prej združijo v enotno carinsko unijo,

da bi evropsko gospodarstvo lažje okrevalo in se zaščitilo pred gospodarskim razvojem

Sovjetske zveze. Projekt kolektivizacije je obsodil kot navaden poskus sovjetske vlade, da

vsili svojim ljudem novo vero v komunizem.216 Drugi članek v Slovencu je označil

sodelovanje s Sovjetsko zvezo kot izvirni greh, saj naj bi tako pomagali spodkopavati temelje

krščanske Evrope.217

Gospodarski razvoj Sovjetske zveze je bil zaznamovan z obstojem prisilnih delovnih taborišč,

ki jih danes poznamo pod imenom gulagi. Takrat so časniki pisali o suženjskih delovnih

odnosih v sovjetski državi. Prva poročila o obstoju delovnih taborišč so prihajala s Finske,

kamor se je mnogim zapornikom uspelo prebiti; skozi zaledenele gozdove in sneg so lahko

prepešačili do finske meje, kjer so jih zajeli finski graničarji.218 V Slovencu so objavili pismo

215 “Stalin zahteva več svobode za ruske kmete,“ Prosveta, 14. marec 1935, št. 52, str. 1. 216 “Sovjetski načrt,“ Slovenec, 22. marec 1931, št. 66 , str. 2. 217 “Igra z ognjem,“ Slovenec, 30. november 1930, št. 275, str. 2. 218 “Naša usoda je hujša od smrti,“ Jutro, 6. september 1931, št. 205, str. 18.

55

nekega kmeta, ki je uspel pobegniti iz delovnega taborišča na svobodo v Finsko. Tako je

postalo jasno, da je bila politika kolektivizacije nujna posledica industrijskega razvoja države.

Sovjetska zveza je na podeželju novačila prisilne delavce, ki so se upirali sovjetski politiki.

Največje taborišče se je nahajalo na skrajnem severu države pri »Solovetskih otokih«.219

Tamkajšnje razmere so bile zelo kritične. Poleg nezadostne hrane in higiene naj bi poročali o

množičnem nasilju in trpinčenju, ki so ga bili deležni zaporniki s strani agentov GPU, ki so

vodili celoten kompleks delovnih taborišč v državi. Sovjetske oblasti so obstoj takšnih

taborišč seveda ostro zanikale. Vendar pa danes obstajajo zanesljivi dokazi in številni viri, ki

potrjujejo njihov obstoj.220

Časnik Slovenec je objavil intervju neimenovanega francoskega inženirja, ki je dolgo časa

živel in delal v Sovjetski zvezi, ko so izvajali gospodarske petletke. Tako so imeli bralci

možnost ustvariti osebni vtis, kakšne so bile razmere v sovjetski državi. V intervjuju je

razkril, da so v Sovjetski zvezi za tujce znali dobro poskrbeti in da se jim ni godilo slabo,

sploh če so to bili pomembni delavci, strokovnjaki, inženirji in arhitekti. Takšni obiskovalci

so imeli neomejen dostop do razkošja, ki ga navadni državljani niti s trdim delom ne dosežejo

zlahka. Za luksuz se je štel že dovolj obilen obrok za kosilo. Inženir je opisal, da je sovjetska

država zelo militarizirana. Na vojaško službo so pripravljali že mladino. Vojska je bila

prisotna povsod. Na velikih plakatih po vseh mestih so stali mogočni propagandni napisi, ki

so opozarjali prebivalce, da je Rdeča armada zadnji branik revolucije v državi. Sovjetska

zveza je gradila vojaško industrijo, da bi lahko bila sposobna oborožiti najmanj 12 milijonov

vojakov. V Sovjetski zvezi je delalo okoli 12 tisoč nemških inženirjev, potem vsaj 6 tisoč

ameriških in 1000 francoskih inženirjev. Imeli so zelo dobre plače, ki so jih izplačevali v

dolarjih. V vseh pogledih so bile plače nadstandardne tudi za zahodne razmere, medtem ko so

bile plače navadnih delavcev nizke.221 Inženirjem je bila dovoljena vsaka kritika, saj sovjetski

strokovnjaki niso bili najbolj kvalificirani za svoje delo. Na podlagi lastnih napak, ki so bile

pod očesom tujih strokovnjakov, so se največ naučili. Sovjetski strokovnjaki so se

izobraževali zato, da bi lahko prevzeli delo, ko se bodo tuji strokovnjaki vrnili domov. V

Sovjetski zvezi se je moralo delati vsak dan. V državi ni bilo nobene razlike med petkom,

soboto in nedeljo. Vsi dnevi so bili enako pomembni. Delalo se je cele dneve in tudi ponoči.

Delo je bilo večizmensko. Na delo so hodile tudi ženske, ki so bile enako plačane kot moški.

Omenil je tudi zanimivo podrobnost glede socialnega položaja v državi. Kdor je recimo pustil

219 “Sovjetski izgnanci,“ Slovenec, 14. september 1932, št. 210, str. 6. 220 “Suženjstvo v Rusiji,“ Slovenec, 4. marec 1931, št. 51, str. 6. 221 “Nizke plače sovjetskih delavcev,“ Ameriška domovina, 12. junij 1935, št. 138, str. 2.

56

svoje delo ali kdor ni hotel delati, ko ga je borza za delo napotila v tovarno, so ga preprosto

izbrisali iz registra iskalcev zaposlitve, kar je pomenilo, da takšna oseba več ni bila

upravičena do socialne pomoči. Vsak delavec je bil zato prisiljen delati vsak dan za nizko

plačilo, tudi če ni bil zadovoljen, saj je v nasprotnem primeru ostal brez sredstev za preživetje.

Francoski inženir je pohvalil, da so bili v državi največ plačani samo tisti, ki so dobro delali.

Torej v sistemu ni bilo enakih plačil za vse, kot so mnogi zmotno mislili. Življenje v državi je

bilo zelo skromno. Hrana za delavce je bila komaj nasitna in pusta. Pojedli so veliko

krompirja in kruha.222

Zaradi gospodarske krize, ki je po letu 1929 prizadela zahod, posebno ZDA in Evropo, se je

pogosto zgodilo, da so mnogi delavci iz zahodnih držav poskušali najti delo v Sovjetski zvezi.

Tako imamo zgodbe navadnih ljudi, ki so emigrirali v Sovjetsko zvezo, da bi se tam zaposlili,

kjer so nujno iskali kvalificirane delavce. V Ameriški domovini so objavili zgodbo nekega

Kanadčana, ki je poskušal najti svojo srečo v Sovjetski zvezi. Delo je sicer našel, ampak so ga

razmere v državi preprosto odbile, tako da se je po treh mesecih odpravil domov. Opisal je

izredno slabe razmere v državi, kjer so običajni prizori praznih trgovin in izložb, kjer

stanovanje težko najdeš brez vez in poznanstev. Ceste so neprevozne, hrana je neokusna in

slaba. Sanitarije so v obupnem stanju, higiena zaradi tega na nizki stopnji. V državi ni bilo

reda in discipline. Čeprav je bil omenjeni delavec pred odhodom še velik zagovornik

socializma, je postal njegov nasprotnik, ko se je vrnil nazaj domov.223

Zaradi tega se je v državi pojavilo gibanje stahanovcev, kar je še povečalo pritisk na delavce,

ki so že tako delali za majhne plače in po cele dneve. Stahanov je bil rudar, ki je v šestih urah

z modernimi stroji izkopal 102 tonov premoga namesto normalnih 6 ton in pol.224 Tako je

bistveno povečal takrat zastavljene minimalne norme, ki so jih morali dosegati ostali rudarji.

Gibanje je ustvarilo še višje rekorde in norme za kopanje premoga po celi državi. Začelo se je

širiti tudi v druge panoge gospodarstva. Namen je bil povečati norme in tempo produktivnosti

dela. Vsak odpor do takšnega tempa je bil označen za prikrito stavko in dezerterstvo in se je

kaznovalo s prisilnim delom. Propaganda je dala stahanovskem gibanju simbol delavskega

herojstva in požrtvovalnosti. Kljub visokim kaznim so se delavci začeli upirati takšnemu

načinu dela. Nastajale so sabotaže in stavke. Oblasti so na koncu morale popustiti.225

222 “Francoski inženjer o Rusiji,“ Slovenec, 18. september 1931, št. 211, str. 1. 223 “Kako je v sovjetski Rusiji,“ Ameriška domovina, 1. oktober 1932, št. 231, str. 2. 224 “Stahanov bič,“ Slovenec, 3. januar 1936, št. 2, str. 1. 225 “Razpad 'stahanovstva',“ Slovenec, 31. marec 1936, št. 75, str. 2.

57

Kljub vsem napakam in slabim novicam, ki so prihajale iz Sovjetske zveze, so imeli

boljševiki na zahodu tudi svoje zagovornike in simpatizerje. Eden najbolj znanih

zagovornikov sovjetskega sistema je bil irski pisatelj George Bernard Shaw. Pisatelj naj bi

izjavil, da je sreča človeštva odvisna od uspeha Sovjetske zveze, in da lahko samo

komunizem zagotovi raj na zemlji za vse ljudi.226 Obstajali pa so tudi nasprotniki. Francoski

pisatelj Andre Gide je bil prvotno enak zagovornik sovjetskega sistema, po obisku države pa

se je spreobrnil v njenega nasprotnika. Javno je zapisal, da v svojem življenju še ni videl bolj

zasužnjene, tlačene in ustrahovane narode na svetu kot v Sovjetski zvezi.227 V svojih

pričevanjih je poročal o razočaranjih nad vsem, kar je videl in doživel v prvi socialistični

državi na svetu. Časnik Slovenec je poskrbel, da so njegovo mnenje prebrali tudi slovenski

bralci in se seznanili s kritiko nekdanjega komunista.228 Tudi Trocki kot nekdaj najbolj

vplivni politik in boljševiški voditelj, je imel svoje mesto v slovenskih časopisih. Trocki je

redno kritiziral Stalinovo gospodarsko politiko in jo prikazoval kot nemarksistično in

izkoriščevalsko. Odkrito se je posmehoval Stalinovim načrtom, da bo Sovjetsko zvezo

preobrazil v gospodarsko velesilo sveta.229 Časniki njegovih kritik niso najbolje sprejeli, saj

so vedno poudarjali, da je Trocki pomagal ustvariti tak sistem, ki je vladal v Sovjetski

zvezi.230

Tako sem iz časnikov spoznal, da so bili Slovenci tako doma kot v ZDA dobro seznanjeni z

boljševiškimi metodami vladanja v ZSSR. Kasneje jih bo ravno to spoznanje odbijalo od

kakršnegakoli sodelovanja s komunisti v političnih ali odporniških gibanjih med drugo

svetovno vojno, ki so obljubljali boljše čase za vse ljudi.

4 VELIKE ČISTKE

Čistke v Stalinovi VKP-b sodijo med najbolj odmevne dogodke v tridesetih letih 20. stoletja.

Čistke so v očeh javnosti in tujega tiska popolnoma diskreditirale podobo Sovjetske zveze. Na

podlagi čistk so lahko mnogi časniki izrekali številne obsodbe in kritike o diktatorski

vladavini Sovjetske zveze. Stalin je čistke uporabil kot glavno represivno orodje za

226 “Bernard Shaw poveličuje Lenina,“ Slovenec, 30. julij 1931, št. 169, str. 1. 227 “Izpreobrnitev,“ Slovenec, 6. december 1936, št. str. 1. 228 “Rdeči 'spreobrnjenec o svojih razočaranjih v Sovjetiji,“ Slovenec, 20. december 1936, št. str. 2. 229 “Trockij o petletki,“ Slovenec, 10. julij 1931, št. 152, str. 2. 230 “Boljševiška petletka je varanje ruskega naroda,“ Jutro, 24. junij 1931, št. 143, str. 1.

58

odstranjevanje svojih političnih nasprotnikov v partiji. V svoji manični paranoji naj bi Stalin

verjel, da bi lahko njegovi nasprotniki v kriznih okoliščinah ogrozili njegovo diktatorsko

vladavino znotraj partije. Zato je izrabil vsako priložnost, da se je znebil svojih kritikov in

nasprotnikov.231 Zaradi njegovih radikalnih načrtov gospodarske in kmetijske prenove celotne

družbe so v partiji nastale številne opozicijske skupine, ki so zastopale svoje ideje in kritike

Stalinovih načrtov. Vendar čistke niso predstavljale nobeno novost pri delovanju Ruske

komunistične partije. Prvič so se čistke pojavile leta 1921, ko je X. kongres RKP(b) spoznal,

da se v članstvu nahajajo močna razhajanja glede določenih mnenj, kako učinkovito voditi

državno politiko v povojnem obdobju in obnovi države. Omenjeni kongres je zato prepovedal

nastajanje novih frakcij, kar je kasneje Stalin spretno izkoriščal, da je lahko odstranjeval svoje

politične nasprotnike znotraj partije, saj jih je obtoževal frakcionaštva.232 Stalin je svoje

nasprotnike pogosto označeval za odpadnike leninistične tradicije, kar mu je omogočilo

uporabo metod čiščenja partije in s tem utrjevanja njegove oblasti v hierarhiji partijske

organizacije. V prvih Leninovih čistkah niso uporabili nasilja ali represivnih sredstev, pri tem

ni sodelovala niti zloglasna tajna policija Čeka, ampak so sodelovale samo partijske

disciplinske komisije, ki so določale kazni za člane partije. Najhujša kazen je bila izključitev

iz partije. Najpogosteje izrečena kazen pa ukor pred izključitvijo. Kasneje so se člani, ki so jih

izključili iz partije, lahko vrnili nazaj v politiko in nadaljevali s partijskim delom. Ravno

vrnitve starih Stalinovih nasprotnikov so povzročile njegove največje skrbi in sumničenja.233

Čistke, katere sem obravnaval v tem poglavju, so bile nasilne, represivne in krvave. Seveda je

bil sovjetski režim po svojem delovanju nasilen od samega začetka svojega obstoja, ampak je

tokrat prvič uporabil nasilje tudi proti svojim lastnim tovarišem, ki niso bili navadni člani

partije, ampak so pripadali vodstvu partije in države, zato so procesi proti njim odmevali tako

doma kot v tujini. Obdobje velikih čistk je postalo poznano kot obdobje »ježevščine«.234 Ime

je dobilo po Nikolaju Ježevu,235 načelniku Stalinove tajne policije oz. Ljudskemu komisariatu

231 Isaac Deutscher, Stalin, politična biografija, str. 15−16. 232 Marjan Britovšek, Carizem, revolucija, stalinizem 2, str. 56−57. 233 Marjan Britovšek, Stalinov termidor, str. 359−367. 234 Ježevščina je politični izraz, s katerim označujemo obdobje velikih čistk, ki so v Sovjetski zvezi potekale v letih 1937−1938. Ime je dobilo po zloglasnemu šefu NKVD-ja Nikolaju Ježevu. Ime naj bi izbral Stalin, da bi prikril svoje sledove in sodelovanje v velikih čistkah. Tako so vso odgovornost za poboje političnih nasprotnikov, generalov in številnih drugih posameznikov pripisali Nikolaju Ježevu, ki naj bi samoiniciativno izvajal čistke, čeprav je v resnici sledil navodilom partijskega vrha s Stalinom na čelu. (Robert Conquest, Izobčeni, izbrisani, str. 159−471.) 235 Nikolaj Ježev (1895−1938) je bil uradnik sovjetske tajne policije Čeke, ki se je preuredila v GPU in kasneje v Ljudski komisariat za notranje zadeve − NKVD. Ježov je s Stalinovo pomočjo hitro napredoval po hierarhični lestvici organizacije. Leta 1937 je zasedel glavno mesto komisarja NKVD. Postal je tudi član politbiroja in vpliven vodja v partiji. Nasprotniki so ga imenovali »rdeči škrat«, ker je bil majhne postave. Bil je fanatičen

59

za notranje zadeve (NKVD). Poimenovanje tega obdobja naj bi izbral Stalin osebno, da bi

tako zakril svoje sledove pri sodelovanju v krvavih čistkah. V teh je Stalin deloval iz ozadja.

Tajna policija je lahko mimo vseh zakonov z dovoljenjem državnega tožilca izvajala

preiskavo in potek sojenja proti osumljencem. Tako se je večina osumljencev, ki je pristala na

zaslišanjih v zaporih NKVD-ja, kasneje znašla bodisi pred strelskim vodom ali v delovnih

taboriščih − gulagih, ki so obratovali po celi državi in na veliko sprejemali nove zapornike.236

Stalin je s čistkami napadel tri glavne politične stebre v državi. Prečistil je partijo, vojsko in

inteligenco. Z njimi je dosegel, da so odstranili in postrelili vse glavne politične tekmece in

nasprotnike, ki bi lahko v kasnejšem obdobju ogrozili njegovo oblast. S čiščenjem partije je

moral pohiteti, saj je opazil, da se na mednarodnem prizorišču približuje nov vojaški konflikt,

na katerega pa še Sovjetska država takrat ni bila pripravljena.237 V partijskih in vojaških

krogih je Stalin odstranjeval nezaželene ljudi in jih nadomeščal s svojimi poslušnimi kadri, ki

so v tem primeru izvajali njegovo politiko. Tudi v vrstah inteligence je dosegel svoj popoln

nadzor, da mu nihče več ne bi mogel nasprotovati, kadar je podajal svoja filozofska in

zgodovinska mnenja ter poglede na marksizem-leninizem kot uradno ideologijo VKP(b). Pred

nastopom velikih čistk je imela večina uglednih starih komunistov odklonilno mnenje o

Stalinu. Še manj so ga sprejemali kot kompetentnega filozofa ali teoretika, ki bi lahko

suvereno tolmačil nauke marksizma-leninizma in določal nove filozofske smernice partije.

Zato naj bi Stalin sprožil čistke v vrstah inteligence (šola Pokrovskega), da je lahko ideološko

zavladal v partiji.238

Uvod v čiščenje je predstavljal atentat na priljubljenega leningrajskega voditelja Sergeja

Kirova,239 ki se je zgodil 1. decembra leta 1934. Kirov je veljal za Stalinovega zanesljivega

izvajalec Stalinovih naročil, zato je veljal za krvoločnega človeka. Med njegovim vodenjem čistk je postalo obdobje poznano kot obdobje »ježovščine«, kar je eno od najtemnejših obdobji Sovjetske zveze. Po odstranitvi iz položaja šefa NKVD je nenadoma izginil s političnega prizorišča. Domnevno naj bi ga usmrtili leta 1938 ali 1939. (Montefiore, Stalin − na dvoru rdečega carja, str. 179−186.) 236 Britovšek, Stalinov termidor, str. 368−372. 237 Courtois et. al., Črna knjiga komunizma, str. 220−240. 238 Conquest, Izobčeni, izbrisani, str. 80−82. 239 Sergej Mironovič Kirov (1886−1934) je bil sovjetski politični delavec, dolgoletni član partije od 1904, udeleženec revolucije, Stalinov najtesnejši prijatelj in sodelavec. Užival je velik ugled in popularnost med ljudstvom kot karizmatični vodja leningrajske partijske organizacije. Na tem mestu je zamenjal Zinovjeva, ki je izgubil kontrolo partijske organizacije, ker se je skupaj s Trockim in Kamenjevom uprl Stalinovi politiki. Med leti 1930−1934 je bil član CK, nato sekretar CK VKP(b). Na 17. kongresu VKP(b) januarja 1934 je zablestel kot dober govornik. Takrat so mnogi sprejeli Kirova kot primernega Stalinovega naslednika. Na kongresu naj bi prejel več glasov od Stalina. Takrat naj bi se ga Stalin začel bati. Zato naj bi skoval zaroto in atentat. 1. decembra 1934 je bil Kirov ubit od strelov atentatorja Nikolajeva. Njegova smrt je sprožila številna ugibanja in vprašanja. Stalinu je Kirova smrt služila kot izgovor za izvajanje krvavih čistk, ki so mu pomagale utrditi oblast in odstraniti politične nasprotnike. (Montefiore, Stalin − na dvoru rdečega carja, str. 127−129), (Josip Broz Tito,

60

naslednika. Na XVII. partijskem kongresu, ki je potekal januarja 1934, se je za Stalinu zgodil

neprijeten dogodek. Njegov najtesnejši sodelavec in prijatelj Kirov je dobil večino vseh

oddanih glasov, ko je kandidiral za članstvo v centralnem komiteju. Po nekaterih podatkih naj

bi samo trije od 1600 volivcev, prekrižali njegovo ime na volilnem listku. Medtem ko naj bi

Stalina na volitvah prekrižalo več kot 280 ljudi. Obstajajo številne razlage, da naj bi bili

rezultati prirejeni. Stalin naj bi prejel bistveno manj glasov, kot so bili uradno pripravljeni

priznati. Vendar so volilne listke na koncu zažgali, zato resnice ne moremo nikoli preveriti.

Vsekakor pa je dogodek vplival na Stalinovo razpoloženje. Ko je 30. junija 1934 Hitler v

Nemčiji obračunal z nasprotniki znotraj svoje stranke, je dogodek postal znan kot noč dolgih

nožev.240 Stalin naj bi ta dogodek občudoval. Tako se je pojavila domneva, da naj bi omenjeni

dogodek spodbudil tudi Stalina, da ravna podobno s svojimi partijskimi tekmeci.241

Stalin je za razliko od Hitlerja ubral drugačno bolj prefinjeno pot za odstranjevanje svojih

nasprotnikov. Ustvaril je t. i. montirane procese, s katerimi je želel domačo in svetovno

javnost prepričati, da so obtoženci sodelovali v domnevnih zarotah proti sovjetski vladi. Stalin

je s pomočjo tajne policije NKVD dosegel, da so z grožnjami in mučenji vsi njegovi

nasprotniki priznali svoje zločine, katere v resnici nikoli niso storili. To jim je omogočilo, da

so lahko kasneje organizirali javne montirane procese, na katerih so morali popolnoma

nedolžni ljudje priznavati krivdo za svoja dejanja, ki jih niso storili. Na koncu so jih kljub

sodelovanju v montiranih procesih obsodili na smrt in odpeljali na morišče. Tožilci in organi

pregona so si izmišljevali številne motive in zarote, ki naj bi gnale obtožence, da so zagrešili

svoje zločine proti partiji, državi in Stalinu. Tako so mnoge obtožili, da so bili člani »tajnih

terorističnih celic«, ki naj bi delovali po navodilih zahodnih tajni služb, predvsem nacistov in

fašistov. Glavni vodja zarot pa naj bi bil Lev Trocki. Trocki je vse obtožbe v času montiranih

procesov odločno zavračal. Svoje argumente je zbral v svojih številnih publikacijah, ki jih je

izdajal v izgnanstvu v Mehiki.242 Kljub temu je sovjetsko tožilstvo pod vodstvom Andreja

Višinskega243 utemeljevalo, da so bili glavni cilji zarotnikov vzpostavljanje kapitalizma v

Zbrana dela, četrta knjiga (dalje: Tito, Zbrana dela 4, str. …), ok.: december 1937–avgust 1939, ur. dr. Pero Damjanović, Milan Matić, (Ljubljana, 1979), str. 359−360.) 240 Noč dolgih nožev je pojem, ki označuje aretacijo in poboj pripadnikov Hitlerjevih jurišnih oddelkov SA in drugih političnih nasprotnikov, ki so potekli v noči iz 30. junija na 1. julij leta 1934. Operacijo je izvedla Hitlerjeva SS, ki je nadomestila SA v službi njegovih varnostnih sil. V noči naj bi bilo umorjenih okoli 1000 Hitlerjevih nasprotnikov. (Ian Kershaw, Hitler (dalje: Kershaw, Hitler, str. …), (Ljubljana, 2012), str. 308−311.) 241 Montefiore, Stalin − na dvoru rdečega carja, str. 146. 242 “Trockega knjiga o moskovskem procesu,“ Jutro, 7. februar 1937, št. 32, str. 1. 243 Andrej Višinski (1883−1954) je bil sovjetski pravnik in politični delavec. Politično pot je začel kot manjševik. Med državljansko vojno je prestopil v boljševiški tabor. Bil je Stalinov glavni javni tožilec, ki je funkcijo opravljal med leti 1935−1939. V času čistk je sodeloval v najbolj odmevnih procesih, kjer je s pomočjo

61

Sovjetski zvezi, strmoglavljanje socialistične vlade, spodkopavanje vojaške in ekonomske

moči države, načrtovanje sabotaž v industriji, rušenje enotnosti države in izvajanje atentatov

na vodilne člane partije.244

Poleg vodilnih komunistov so v času čistk zaprli in postrelili še tisoče drugih nedolžnih ljudi,

ki so jih povezali s podobnimi zločini. Stalin je s tem dosegel absolutno poslušnost v svoji

partiji in dosegel večjo atomizacijo družbe. Zaradi tega je postala nemogoča vsaka misel o

poskusu državnega prevrata, saj so najboljše partijske in vojaške kadre odstranili ali obtožili

zarot in terorizma. Inteligenca pa je molčala. Stalinove žrtve so bile velikokrat naključne, kar

je predstavljalo bistvo njegovega režima, saj je lahko s pomočjo manipulacij dosegal

podrejenost svojih pristašev, ki so v strahu pred tajno policijo raje podpirali Stalinovo

politiko, kot da bi bili zaprti ali ustreljeni. Po drugi svetovni vojni so mnoge socialistične

države, tudi Jugoslavija, prevzele podobne totalitaristične koncepte, kar je omogočalo

neomejeno oblast – dokler so seveda trajala preganjanja in čistke v državi.245

Stalinove čistke med vojaškimi oficirji v letih 1937 in 1938 so očitno najbolj prispevale k

temu, da je nemški osvajalec leta 1941 prodrl globoko v državo. Čistke so najbolj prizadele

prav vojsko, ki je igrala pomembno vlogo pri vzdrževanju režima na oblasti. Šele, ko so med

vojno novi generali pridobili potrebne vojaške izkušnje, se je vojaško napredovanje Nemcev

ustavilo. Zaradi tega so leta 1956 po Stalinovi smrti na znamenitem XX. kongresu KP SZ

obsodili njegova ravnanja in rehabilitirali številne njegove žrtve. Drugi obsežnejši problem

Stalinovih čistk so predstavljali politični zaporniki, ki so bili obsojeni na dolgoletne zaporne

kazni in bili poslani na prisilno delo v Sibirijo. Čistke in preganjanja so v resnici trajala do

konca Stalinove vladavine. Takoj po njegovi smrti leta 1953 so ustavili vsa politična

preganjanja v državi. Tokrat so nove tarče preganjanja postale ozke skupine Stalinovih

najtesnejših sodelavcev. Šele, ko je novi generalni sekretar Nikita Hruščov246 utrdil svojo

izsiljenih priznanj in montiranih procesov uspel dokazati krivdo obtoženih, za katere je zahteval smrtno kazen. Pred Stalinovo smrtjo je opravljal še druge pomembne naloge. (Arkady Vaksberg, Stalin's Prosecutor: The Life of Andrei Vyshinsky, (London, 1991), str. 10−20, 78−79.) 244 Courtois et. al., Črna knjiga komunizma, str. 220. 245 Conquest, Izobčeni, izbrisani, str. 22. 246 Nikita Hruščov (1894−1971) je bil sovjetski politik, državnik in dolgoletni član partije. Po Stalinovi smrti leta 1953 je postal njegov naslednik. V času Stalinovega vladanja je vodil številne pomembne partijske in vojaške dolžnosti. V Ukrajini je bil pred začetkom druge svetovne vojne zadolžen za politične čistke. Med drugo svetovno vojno je bil politkomisar in nadzornik stanja marale v oficirskem zboru Rdeče armade. Sodeloval je v bitki za Stalingrad. Zgodovina si ga je zapomnila kot prvega komunista, ki je priznal Stalinove napake in zločine, katere je razkril na znamenitem 20. kongresu KP SZ leta 1956. S tem govorom se je začel proces destalinizacije v Sovjetski zvezi in vzhodni Evropi. Kasneje so ga zaradi neuspehov v zunanji politiki (Kuba, Kitajska) in slabe gospodarske politike leta 1964 odstranili z mesta vodilnega šefa KP SZ. Umrl je naravne smrti v Moskvi leta 1971. (Roy Medvedjev, Nikita Hruščov, (Ljubljana, 1983), str. 1−10.)

62

oblast, so izpustili iz zaporov in gulagov številne Stalinove žrtve in jih rehabilitirali. Najbolj

znana primera sta bila Aleksander Solženicin247 in Karlo Štajner,248 ki sta svoja doživetja pod

Stalinovim režimom opisala v svojih obsežnih spominih. Po XX. kongresu so večino sodnih

procesov, ki so nastali v času velikih čistk, razglasili za montirane in krivične. V Sovjetski

zvezi se je tako začel proces normalizacije odnosov.249

Kakšni so bili torej glavni vzroki Stalinovih čistk v tridesetih letih? Verjetno je bil vzrok v

tem, ker je bila tajna policija NKVD izvrševalka Stalinove gospodarske in kmečke politike v

državi. Kolektivizacijo in industrializacijo je dejansko vodila tajna policija, saj je bilo treba

uporabljati delovno silo za njegovo uveljavitev. Brez gulagov, ki so bili delovna taborišča za

nasprotnike režima, bi Sovjetska zveza težko izpeljala Stalinove direktive o industrializaciji in

kolektivizaciji dežele. O tem je v svojih spominih pisal Štajner v knjigi »7000 dni v

Sibiriji«.250 Brez kolektivizacije se v mesta ne bi zgrnilo na tisoče novih delavcev, ki so jih

nujno rabili predvsem v težki industriji in rudnikih. Zato naj bi bila tajna policija glavni steber

stalinističnega gospodarskega sistema. Lakote in pomanjkanja na podeželju naj bi bile umetno

ustvarjene, da bi nastali tokovi migracij v mesta, kjer so potrebovali delovno silo v

industriji.251 Čeprav nimamo neposrednih dokazov, ki bi dokazovali osebno krivdo Stalina pri

izvajanju čistk, imamo na voljo številne dokumente, protokole politbiroja, zapiske sestankov

in sezname obiskov, ki jih je Stalin sprejemal v svojih prostorih v času čistk. Na voljo imamo

tudi osebna pričevanja Stalinovih najožjih družinskih članov, ki govorijo, kako je Stalin v

ozadju vodil proces čistk zoper vsakega posameznika.252 V tej dokumentaciji je razvidno,

kako je Stalin spretno usmerjal represivni aparat, dajal navodila in predloge koga in kako naj

se preganja in usmrti. Obstajajo tudi dokumenti, ki kažejo, kako naj bi Stalin užival v 247 Aleksander Solženicin (1918−2008) je bil ruski pisatelj, kritik in disident. Zaradi svojega kritičnega pisanja o sovjetski oblasti je bil zaprt v gulagu. Po izpustitvi ni prenehal s svojim disidentskim delovanjem. Zaradi njegovih del so mu podelili Nobelovo nagrado za književnost. Njegovi najbolj prepoznavni deli sta »Arhipelag gulag« in »En dan v življenju Ivana Denisoviča«. Leta 1974 je bil zaradi tega izgnan iz Sovjetske zveze. Nazaj se je vrnil šele po razpadu države v devetdesetih letih. (Aleksander Isaevič Solženicin, Arhipelag gulag, pokušaj književnog istraživanja, ok: 1918−1956, (Beograd, 1988), str. 1−10.) 248 Karlo Štajner (1902−1992) je bil po rodu Avstrijec rojen na Dunaju, ki pa je s časom zaradi dela postal državljan Jugoslavije. Že v rani mladosti se vpletel v komunistično dejavnost, zaradi česar ga je avstrijska KP poslala na pomembno delo v Jugoslavijo, kjer je moral pomagati pri organizaciji KPJ v Zagrebu. Po desetletnem delu v Jugoslaviji se je znašel na številnih mednarodnih poteh. Na koncu ga je pot pripeljala v Moskvo kjer je delal za Kominterno. Vendar ga leta 1936 aretirala NKVD in obsodila na dolgoletno zaporno kazen v gulagu, ker naj bi bil vohun. Po izpustitvi iz zapora leta 1956 je napisal znamenito delo »7000 dni v Sibiriji«, kjer opisuje mučenja in trpljenja taboriščnikov v gulagih. (Karlo Štajner, Vrnitev iz Gulaga, (Ljubljana, 1982), str. 243−244.) 249 Britovšek, Carizem, revolucija, stalinizem 2, str. 264–286. 250 Karlo Štajner, 7000 dni v Sibiriji (dalje: Štajner, 7000 dni v Sibiriji, str. …), (Ljubljana, 1976), str. 236. 251 Mazower, Temna celina, str. 124–130. 252 Rosemary Sullivan, Stalin's daughter, The extraordinary and tumultuous life of Svetlana Alliluyeva (dalje: Sullivan, Stalin's daughter, str. …), (Toronto, 2015), str. 75−88.

63

izpovedih svojih rabljev, ki so opisali trpljenje in mučenja njegovih nasprotnikov. Čeprav

Stalin ni bil fizično prisoten na nobenem od odmevnih javnih procesov, se je njegova

prisotnost v ozračju lahko še kako občutila. Številni zgodovinarji so prepričani, da je prav

Stalin vplival na celoten potek vseh procesov, ki smo jih lahko videli v letih 1936−38.253

Pojavlja se tudi vprašanje, kako je Stalinu uspelo izvajati represivno politiko, ne da bi pri tem

bil razkrit. Za svoja dejanja je vedno našel svoje zveste izvrševalce, ki jih je vzgajal in s

kadrovsko politiko premeščal do samega vrha partije in države. Stalin osebno nikoli ni bil

neposreden izvajalec svoje politike. Vedno so za njega naloge opravljali njegovi predstavniki

v vladi in politbiroju ali v senci njegovega tajnega kabineta. Poleg tega je bila glavna

značilnost Stalinovega vladanja prav njegova anonimnost in navidezna odsotnost pri vodenju

državnega aparata. Tako je Stalin vse do leta 1941 opravljal funkcijo »generalnega sekretarja

partije«, »člana politbiroja in centralnega komiteja«. Seveda je vodil tudi številne druge

partijske naloge, ampak je znal svoje delovanje spretno prikrivati s pomočjo tajnih

sodelavcev, ki so izvajali njegove naloge. Državnih funkcij se je zato izogibal, dokler ni junija

leta 1941 zaradi napetih odnosov z Nemčijo presenetil javnost z imenovanjem na položaju

premiera (Sovnarkom) Sovjetske zveze. Takrat je bilo prvič, da se je Stalin javno izpostavil in

prevzel kakšno pomembno državno funkcijo v svoje roke. V čistkah sta njegovo politiko ves

čas izvajala načelnika NKVD, Henrik Jagoda254 in Nikolaj Ježev. Ko sta naredila vse, kar je

od njiju pričakoval gospodar, sta bila oba na hitro odstranjena in likvidirana. Tako je Stalin

pokazal, da v čistkah ne prizanaša nikomur, tudi svojim najzvestejšim sodelavcem. Na koncu

je vodenje resorja tajne policije prevzel Stalinov gruzinski prijatelj Lavrentij Berija,255 ki je

funkcijo opravljal do konca Stalinove vladavine.256

253 Courtois et. al., Črna knjiga komunizma, str. 227. 254 Henrik Jagoda (1891−1938) je bil sovjetski uslužbenec in funkcionar tajne policije Čeke, GPU in kasneje NKVD. Sodeloval je s Stalinom od samega začetka formiranja tajnih služb. Po poklicu je bil kemik. Zato naj bi bil vešč za pripravljanje raznih strupov, s katerimi naj bi zastrupljal Stalinove politične nasprotnike. Tako naj bi se med leti 1926−1935 znebili celo vrsto pomembnih partijskih funkcionarjev. Sodeloval naj bi pri organizaciji atentata na Kirova. Prav tako je leta 1936 sodeloval pri pripravi prvega javnega procesa proti Zinovjevu in Kamenjevu. Svojo funkcijo vodje NKVD je prevzel leta 1934. Oblast naj bi večkrat zlorabljal za prostitucijo in nabiranje osebnega bogastva. Stalin ga je kmalu po prvem javnem procesu leta 1936 zamenjal z Nikolajem Ježovom. Kasneje je bil aretiran in leta 1938 skupaj z ostalimi političnimi nasprotniki v montiranem procesu obsojen na smrt in ustreljen. (Montefiore, Stalin − na dvoru rdečega carja, str. 27.); (Tito, Zbrana dela 4, str. 356.) 255 Lavrentij Berija (1899−1953) je bil sovjetski uslužbenec, funkcionar in dolgoletni član partije. Najbolj znan kot dolgoletni vodja tajne policije in NKVD-ja. Vodenje službe prevzel od Ježova leta 1938 in funkcijo opravljal do svoje smrti. Pred tem je bil pomemben partijski funkcionar v gruzinski komunistični partiji. Skrbel je za varnost Stalinove mame. Zaradi izrednih sposobnosti je hitro napredoval po stopničkah in postal Stalinov najtesnejši sodelavec. Po drugi svetovni vojni je vodil program za razvoj atomske bombe, ki so ga leta 1949 uspešno zaključili. Od vseh Stalinovih sodelavcev je bil najbolj osovražen član vlade. Vsi so se ga tudi bali, ker

64

Umor Sergeja Kirova Sergej Kirov je bil v tistem času najbolj priljubljen boljševiški politik in revolucionar, ki so ga

mnogi želeli videti namesto Stalina. Kirov je veljal za dosti bolj liberalnega in popustljivega

politika od svojega prijatelja. Bil je zagovornik zbližanja sovjetske politike s svojimi narodi,

ki so v času kolektivizacije utrpeli veliko pomanjkanje. Najnovejši dokumenti kažejo, da se je

Kirov v navzočnosti Stalina počutil dolgočasno. Odkritih je bilo nekaj Kirovih telegramov, od

katerih je najbolj zgovoren tisti, v katerem se Kirov pritožuje svoji ženi, da bo moral preživeti

dopust s Stalinom.257 V znak prijateljstva in zaupanje mu je Stalin podaril izvod svoje knjige

o Vprašanjih leninizma, s posvetilom: »S. M. Kirovu mojemu prijatelju in dragemu bratu.« Po

XVII. kongresu partije se je začelo njuno prijateljstvo naglo spreminjati. Kirov seveda tega ni

opazil. Stalin je postajal čedalje bolj sumničav do svojih najtesnejših sodelavcev, prijateljev in

tudi sorodnikov. V tem času je Stalinova žena storila samomor. Zato se je Stalin odtujil celo

od lastne družine. Spoznaval je, da se njegovi časi vladanja počasi iztekajo, zato je želel hitro

ukrepati, da bi ohranil svojo oblast. Svojega zaskrbljenega razpoloženja ni pokazal nikomur,

razen seveda tajnim sodelavcem NKVD-ja. Prav zato je težko dokazati, da je imel Stalin

osebni interes, da se znebi svojega prijatelja Kirova, ker sta navzven in v bližnji okolici

delovala kot dobra in tesna prijatelja. Mnogi dvomijo, da je bilo takšno prijateljstvo pristno.

Stalin naj bi to prijateljstvo izrabljal ali pa mu je predstavljalo dobro krinko, ker naj bi bil

ljubosumen na njegovo popularnost. Stalin se je bal, da ne bi njegovi nasprotniki izrabili

Kirova za njegovo kasnejšo odstavitev. Zato naj bi NKVD pripravila načrt za Kirov atentat.258

Sovjetska zveza se je sredi tridesetih let znašla na velikem razpotju. Nagel gospodarski razvoj

države je pripomogel njeni okrepitvi. Vendar se je morala Sovjetska zveza zaradi vzpona

Hitlerja na oblasti preusmeriti na zahod. Proti koncu novembra 1934 je prišlo do zasedanja

centralnega komiteja, na katerem so odločali o novi usmeritvi zunanje politike. Na zasedanju

je bil ravno Kirov glavni zagovornik popuščanja napetosti proti zahodnim demokratičnim

državam, hkrati pa je zagovarjal politiko antifašizma, ki bi jo s pomočjo Kominterne vodile

komunistične partije v Evropi. Takšna politika bi posledično prinesla »liberalne reforme«

znotraj partije in sovjetske družbe, kar Stalinu ni bilo všeč, saj bi lahko reforme ogrozile

je imel velikansko moč. Zaradi tega so ga leta 1953 samo nekaj mesecev po Stalinovi smrti aretirali in obtožili kot vohuna ter po hitrem postopku usmrtili. (Montefiore, Stalin − na dvoru rdečega carja, str. 26.) 256 Deutscher, Stalin politična biografija, str. 341−350. 257 Montefiore, Stalin − na dvoru rdečega carja, str. 151. 258 Prav tam, str. 128, 143−144.

65

njegov prevladujoč položaj.259 Zato je iskal načine, kako se izogniti reformam.260 Atentat na

Kirova je bil v tem času kot naročen. V bistvu zgodovinarji nimajo neposrednih dokazov, ki

bi potrjevali Stalinovo vpletenost v atentat. Vendar obstajajo dovolj jasni namigi, ki nas v tej

smeri prepričujejo, da naj bi Stalin imel dejansko veliko opraviti z atentatom na Kirova, saj je

imel od tega tudi največjo korist.261

Kirova je 1. decembra 1934 ustrelil neuravnovešeni anarhist Leonid Nikolajev. V času umora,

ki se je zgodil v štabu komunistične partije Leningrada, ni bilo prisotnega nobenega stražarja.

Ta okoliščina je kasneje sprožila številna ugibanja, da je bil umor vnaprej pripravljen, saj je

bilo v navadi, da so visoke komunistične funkcionarje strogo varovali. V trenutku umora ni

bilo v bližini Kirovega osebnega telesnega stražarja, ki je dan po umoru skrivnostno umrl.

Nikolajev se je uspel neopaženo prebiti v štab komunistične stranke v Leningradu, kjer je na

hodniku pred vrati Kirove pisarne počakal na svojo žrtev in ga ustrelil v hrbet. Ko je vest

prispela v Moskvo, je Stalin še istega dne uveljavil znamenito dopolnilo kazenskemu zakonu,

ki je omogočalo pospešeno sojenje vsem osumljencem terorističnih dejanj v državi. Zakon je

omogočal poenostavljeno preiskavo, hitro sojenje in smrtno kazen, ki se je morala izvršiti

takoj, brez možnosti pomilostitve.262 Zakon je omogočil povratek zloglasne trojke, to je bila

komisija, sestavljena iz treh članov, in sicer predstavnik partije, državni tožilec in predstavnik

NKVD-ja. Trojke so predstavljale hitra sodišča, ki so sprejemala nagle odločitve o usodi

obsojencev.263

Vsebina dopolnjenega kazenskega zakona, ki je omogočal skrajšan postopek sojenja, se je

glasila takole:

»1. Preiskovalne ustanove so dolžne pospešiti primere tistih, ki so obtoženi, da so pripravljali

ali izvedli teroristična dejanja.

2. Pravosodni organi so dolžni, da ne zadržujejo izvršitve smrtnih kazni, nanašajočih se na

zločine iz te kategorije, ker bi morda želeli pretehtati možnost pomilostitve, kajti prezidij

centralnega izvršnega sveta ZSSR sodi, da takih prošenj ni mogoče sprejemati.

259 Deutscher, Stalin politična biografija, str. 15−16. 260 Britovšek, Stalinov termidor, str. 352−353. 261 Conquest, Izobčeni, izbrisani, str. 45−50. 262 Prav tam, str. 57. 263 Courtois et al., Črna knjiga komunizma, str. 223.

66

3. Organi komisariata za notranje zadeve so dolžni, da izvršijo smrtno kazen proti zločincem

iz zgoraj omenjene kategorije nemudoma po izreku kazni.«264

Nikita Hruščov je leta 1956 na XX. kongresu KPSZ omenjeni zakon komentiral z naslednjimi

besedami: »Ta odlok so uporabili kot osnovo za množično kršenje socialistične zakonitosti. V

mnogih zrežiranih preiskovalnih primerih so osumljence obtožili pripravljanja terorističnih

dejanj, kar je onemogočilo, da bi se njihovi primeri kakorkoli preverjali, in to celo tedaj,

kadar so na sodišču zanikali svoja izsiljena 'priznanja' in prepričljivo zavračali hudodelstvo,

katerega so bili obtoženi.«265

Postavlja se vprašanje, kako je lahko Stalin še istega dne, ko je izvedel za atentat na Kirova,

uveljavil sporne zakone in začel svoj maščevalni pohod, ki ga nihče ni mogel zaustaviti. Iz

tega sledi, da je Stalin moral imeti pripravljen osnutek spornega zakona o hitrem sojenju.

Torej je moral dogodke nekako predvideti ali načrtovati. Tudi sama čudna okoliščina, da je bil

Kirov zelo slabo varovan dodatno namiguje, da je atentat na Kirova verjetno pomagala

organizirati leningrajska NKVD, ki naj bi skrbela za njegovo varnost. Že samo dejstvo, da so

takoj po umoru izginili vsi najožji člani leningrajske NKVD, ki so jih kasneje po hitrem

postopku usmrtili, pove dovolj. Osebni telesni stražar Kirova pa je že naslednji dan po

atentatu umrl v sumljivi prometni nesreči, kjer so bili vsi ostali udeleženci samo lažje ranjeni.

Če bi verjeli v uradno režimsko razlago atentata, bi morali sprejeti preveč nenavadnih

dogodkov, ki so nastali med in po umoru Kirova, da bi lahko verjeli, da je šlo za naključno

dejanje. Takšni namigi nas tako napeljujejo na sklep, da je bil umor zagotovo dobro

organiziran pri samem vrhu partije ali v vrstah NKVD-ja.266

Stalin je imel že pred tem v politbiroju večino glasov, poleg tega je imel absolutno kontrolo

nad mediji in tiskom v državi. Po umoru Kirova so sovjetski časopisi sprožili val histeričnega

sovraštva in obsojanja do domnevnih zarotnikov, kar je Stalinu omogočilo, da je lahko

stopnjeval svoje nasilje in obračunal s staro »Leninovo gardo«. Zaradi tega je Stalin pred

politbirojem utemeljeval, da bi lahko liberalizacija in reforme škodovale partiji in državi, če bi

jih izvedli, saj naj bi v državi obstajalo preveč zarotnikov, vohunov in drugih razbijačev, ki

nameravajo uničiti Sovjetsko zvezo in bi liberalizacijo samo izkoristili za svoje lažje

delovanje. Stalin je bil izvrsten manipulator, saj je uspel prepričati večino v politbiroju, da je

sprejela njegove zločinske načrte. Na podlagi omenjenega zakona o hitrem sojenju sta bila

264 Conquest, Izobčeni, izbrisani, str. 57. 265 Britovšek, Carizem, revolucija, stalinizem 2, str. 225. 266 Britovšek, Stalinov termidor, str. 352−359.

67

nemudoma aretirana Stalinova nekdanja nasprotnika Kamenjev in Zinovjev. Januarja 1935 je

sledilo sojenje do katerega javnost ni imela prostega dostopa. Sojenje ni bilo dobro

pripravljeno, saj sta bila glavna obtoženca obsojena le na nekaj let zaporne kazni. Edina

krivda, ki sta jo bila pripravljena priznati Zinovjev in Kamenjev, se je omejevala na domnevo,

da sta s svojim preteklim političnim delovanjem slabo vplivala na druge člane partije in

pripadnike družbe, ki so bili zaradi njih opogumljeni in navdihnjeni pri svojem terorističnem

delovanju. Smrtne kazni proti Zinovjenu in Kamenjevu še niso uporabili, saj nista želela

priznati več, kot so od njih zahtevali preiskovalci. Stalin pa je takrat še verjetno

eksperimentiral in čakal, kakšna bo reakcija ljudstva, partije in vojske.267

Ko je Stalin spoznal, da mu pri načrtih ne postavljajo ovir, je šel korak dlje. Tako je formiral

posebno komisijo politbiroja sestavljeno iz njegovih privržencev. Komisija se je s Stalinom na

čelu sestala z obtoženima Zinovjevom in Kamenjevom. Obljubljeno jima je bilo, da bosta v

primeru, če v novem procesu priznata večji delež krivde pri organizaciji atentata na Kirova,

dobila za nagrado pomilostitev. Prizanesli naj bi tudi njihovim družinam, ki so jih zaprli kot

talce. Zinovjev in Kamenjev sta v teh okoliščinah sprejela Stalinovo ponudbo. Tako je Stalin s

primitivno zvijačo uspel organizirati likvidacijo svojih najnevarnejših nasprotnikov in

tekmecev znotraj lastne partije.268

Tako je nastalo več uradnih režimskih verzij, kdo naj bi stal za umorom Kirova. Sprva so

trdili, da je bil atentator pod posrednim vplivom Zinovjeva in Kamenjeva. Nikolajev naj bi bil

razočarani član partije in včasih tudi zagrizen stalinist. Atentator je imel vsekakor hude

socialne težave. Svojim prijateljem naj bi večkrat potožil, da mu zaradi socialne stiske ne bo

preostalo drugega kot uporaba nasilja zoper vodilne tovariše v partiji. Eden od prijateljev ga je

zaradi tega ovadil policiji. Obstaja velika verjetnost, da so njegov primer na sedežu

leningrajske NKVD skrbno preučili in izkoristili za izpeljavo svojih načrtov. Vendar se

zgodba v nadaljevanju zaplete. Nikolajev naj bi bil v preiskovalnem zaporu zmeden in

strahopeten. Na procesu, kjer so mu decembra 1934 sodili zaradi umora Kirova, pa se je

izkazal kot pogumen in odločen zarotnik. Mogoče je tudi on v času preiskave sprejel, kakšno

tajno kupčijo, da je odigral svojo vlogo, ki so mu jo podelili na NKVD-ju, kasneje pa so ga

nemudoma likvidirali kot vse druge nadležne priče omenjenega dogodka.269

267 Conquest, Izobčeni, izbrisani, str. 66−68. 268 Britovšek, Stalinov termidor, str. 365−366. 269 Conquest, Izobčeni, izbrisani, str. 51−70.

68

V naslednjem procesu proti Zinovjevu in Kamenjevu leta 1936 je tožilstvo obtoženima

očitalo, da sta bila neposredno vpletena v umor Kirova. V prvem procesu leta 1935 sta

obtoženca lahko zanikala kakršnokoli vpletenost v umor. V novem procesu sta že priznala, da

sta neposredno sodelovala pri izvedbi Kirovega umora. To je bila posledica Stalinove prej

omenjene tajne kupčije. Takoj zatem sta bila Zinovjev in Kamenjev obsojena na smrt in

nemudoma predana v roke rabljev. Leta 1938 se je na podobnem procesu pojavila že tretja

uradna verzija Kirovega umora. Zinovjev in Kamenjev naj bi bila po novi verziji skupaj s

Trockim odgovorna za atentat na Kirova. Pri tem naj bi jima pomagal takratni šef NKVD

Henrik Jagoda, ki je ukazal leningrajski NKVD naj odstranijo varnostnike iz Kirove bližine,

da bi lahko omogočili teren za izvedbo atentata. Omenjeni atentat naj bi po novem

predstavljal prvo dejanje pri rušenju sovjetske vlade. Torej je iz prve uradne verzije, kjer naj

bi bil Kirov atentat zgolj posledica neuravnovešenega posameznika, je zdaj postala dobro

organizirana zarota proti Stalinu in Sovjetski zvezi. Ta verzija je obveljala vse do

znamenitega XX. kongresa KP SZ leta 1956, ko so zavrnili takšno verzijo kot absurdno.

Kasneje so poskušali rekonstruirati dogodke, vendar brez posebnega uspeha, saj je

primanjkovalo dokazov, kdo je bil dejanski naročnik umora. Danes obstajajo mnoge knjige na

omenjeno temo, kdo in zakaj je organiziral zaroto proti Kirovu. Nekatere knjige prikazujejo

Stalinovo neposredno vpletenost v dogodke, druge branijo in potrjujejo uradno Stalinovo

verzijo, da je šlo za Trockijevo zaroto. V vsakem pogledu pa je organizator Kirovega umora,

kdorkoli je to že bil, poskrbel za natančen izbris vseh svojih sledi in dokazov, zato se lahko

zgodovinarji pri razlagi omenjenega zločina zanašamo samo na številne indice in teorije, ki

jih ponuja raziskovalno delo.270

Kot zanimivost je treba omeniti, da so v slovenskih časnikih v času Kirovega umora razširili

trditev, da naj bi za njim stala sovjetska tajna služba NKVD. Preiskovalni zgodovinarji, ki

stojijo na nasprotnih bregovih glede vzroka umora, so glede vpletenosti NKVD-ja povsem

enotni. Časnik Slovenski narod tako piše, da naj bi za umorom stala predvsem »borba za

oblast v vodstvu partije«.271 V časniku so tudi omenjali, da je ravno zato Stalin spremenil

kazensko zakonodajo, ki je omogočala hitre postopke in likvidacije zločincev brez možnosti

pomilostitve.272 Časniki so tudi poročali o sodnem procesu proti Nikolajevu. Na procesu se je

Nikolajev držal zelo pogumno. Izjavil je, da je »vesel, ker je umoril človeka, ki je Rusiji storil

270 Conquest, Izobčeni, izbrisani, str. 52−53. 271 “Kirov žrtev GPU?,“ Slovenski narod, 4. december 1934, št. 274, str. 1. 272 “Kratek proces v Moskvi,“ Slovenski narod, 6. december 1934, št. 276, str. 1.

69

toliko zla«.273 Sprva je preiskovalcem zatrjeval, da je Kirova umoril zaradi prešuštva, saj naj

bi ta imel spolne odnose z njegovo ženo. Vendar je to malo verjetna zgodba. Kasneje je

Nikolajev svojo zgodbo večkrat spremenil. V preiskovalnem zaporu se je moral Nikolajev

soočiti tudi s Stalinom, ki ga je osebno zaslišal. Na zaslišanju se je Stalin vedel povsem mirno

in nadzorovano.274 Nikolajev je na procesu izjavil, da bodo kmalu sledile še druge žrtve, ki

bodo padle kot posledica atentatov po vsej državi. S tem je naznanil, da v državi obstajajo

podtalne organizacije zarotnikov, ki ogrožajo celotno sovjetsko oblast in sodelujejo s tujimi

tajnimi službami. Takšen izgovor je potreboval samo Stalin, da je lahko uporabil svoj teror

proti političnim nasprotnikom. Zato lahko domnevamo, da so Nikolajevu verjetno napisali

scenarij, kaj naj izjavi na sodišču, saj so njegove izjave kasneje postale osnovno vodilo

organov pregona proti vodilnim članom partije. Tako so po odstranitvi vseh nezaželenih prič,

ki so poznale vsaj malo resnice o atentatu na Kirova, začeli izvajati teror proti vsem

Stalinovim nasprotnikom, ki so jim očitali številne zločine zarotništva proti sovjetski

družbi.275

Čistke v partiji Čistke v partiji je Stalin okronal s tremi javnimi procesi proti najbolj znanim komunistom, ki

jih je obtožil prevratniških, vohunskih in terorističnih dejanj proti Sovjetski zvezi in njeni

vladi. V Stalinovem imenu je na procesih proti domnevnim zločincem nastopal javni tožilec

Andrej Višinski. S svojim znamenitim zaključnim govorom na procesih je pretresel svet, ko je

izjavil, da je treba »krvave izdajalce postreliti kot stekle pse.« 276

V prvem procesu leta 1936 je tožilstvo uspelo proti Zinovjevu in Kamenjevu s pomočjo

prisilnih metod pridobiti njihova priznanja, kjer sta priznala svojo neposredno vpletenost v

zaroto pri atentatu na Kirova. Javno priznanje je predstavljalo glavno dokazno gradivo vseh

obtožencev na procesih. Drugih dokazov niso potrebovali. Ključno je bilo samo priznanje

zločina. Tožilstvo je z vprašanji pri navzkrižnih zaslišanjih spretno manipuliralo z obtoženci,

kjer so pogosto obsojali eden drugega za razna kazniva dejanja, da bi rešili svojo kožo. Pri

navzkrižnih zaslišanjih se je izkazalo, da so obtoženci pogosto improvizirali svoje odgovore.

Vendar so se držali osnovne linije skesanega priznanja izmišljenih zločinov. Tako je želela

273 “Rdeči teror,“ Slovenski narod, 28. december 1934, št. 292, str. 1. 274 Conquest, Izobčeni, izbrisani, str. 60. 275 “Rdeči teror,“ Slovenski narod, 28. december 1934, št. 292, str. 1. 276 “Zadnje dejanje pred krvavimi sodniki – Kako so obsojenci poslušali smrtno obsodbo,“ Slovenec, 18. marec 1938, št. 64a, str. 6.

70

oblast uprizoriti, da je sojenje spontano, kredibilno in da ni montirano. Vendar je le malokdo

verjel njihovim trikom.277

Če primerjamo proces proti Zinovjevu in Kamenjevu iz leta 1935, ko še niso bila uporabljena

vsa prisilna sredstva za priznanje zločina, je predstavljal proces leta 1936 velik preobrat v

celotno zgodbi. Poleg priznanja sta obtožena izjavila, da si zaslužita smrtno kazen. Enako so

izjavili tudi ostali obsojenci v procesu.278 Komunisti so bili do takrat po vsej Evropo poznani

kot dobri retoriki. V Sovjetski zvezi so naenkrat izgubili svoj dar govora in se obsojali za

zločine ter sami zahtevali svojo smrtno kazen. Na procesu leta 1936 so sodili še 16 drugim

obsojencem. Slovenski tisk je podajal številne razlage, kako je Stalinu uspelo »hipnotizirati«

svoje nasprotnike. Pojavila so se številna ugibanja o strupih, mamilih in alkoholu, ki naj bi ga

stražarji dodajali obdolžencem v hrano in pijačo, da so lahko apatično obsojali sebe in se vedli

melanholično.279 Podrobno so v tej zvezi pisali o uporabi hašiša in strupa meskalina, ki so ga

domnevno že nacisti uporabili v procesu proti Marinus van den Lubbeju280 leta 1933 v

Leipziškem procesu.281 282 Pravilno so tudi navajali dejstvo, da je Stalin verjetno uporabljal

klasične metode mučenja in jemanja talcev v zameno za izsiljena priznanja. Tako naj bi

NKVD aretirala celotne družine obdolžencev, ki so na koncu zaradi pritiska popustili in

podpisali vse izmišljene izjave o storjenih zločinih.283 Hruščov je v svojem tajnem govoru leta

1956 priznal, da je tajna policija uporabila takšne srednjeveške metode zasliševanja, da bi

prisilili žrtve v javna priznanja svojih zločinov.284

277 Britovšek, Stalinov termidor, str. 368−382. 278 “Svinec v glave stare Ljeninove garde,“ Slovenec, 30. avgust 1936, št. 198a, str. 1−2. 279 “Zakaj vsi 'priznavajo'− Zanimivosti z moskovskega procesa,“ Slovenec, 27. januar 1937. št. 21a, str. 1. 280 Marinus van der Lubbe (1909−1934) je bil nizozemski komunist, kasneje je postal anarhist, ki naj bi sodeloval pri sežigu nemškega parlamenta Reichstaga. Zaradi tega so ga na Leipziškem procesu leta 1934 obsodili na smrtno kazen. Na procesu se je vedel melanholično in zmedeno. Domnevalo se je, da je bil v preiskovalnih zaporih mučen in drogiran. (Marko Selin, Nič več strogo zaupno I., nacistične obveščevalne službe in njihova dejavnost pri nas (dalje: Selin, Nič več strogo zaupno I., str. …), (Ljubljana, 1978), str. 70−75.), (Stephen Koch, Dvojna življenja, vohuni in pisatelji v sovjetski vojni idej proti zahodu, (dalje: Koch, Dvojna življenja, str. …), ( Ljubljana, 1995), str. 124−142.) 281 Leipziški proces je bil sodni proces proti domnevnim požigalcem nemškega parlamenta, ki se je zgodil februarja leta 1933. Sežig parlamenta je Hitlerju omogočilo diktatorska pooblastila. Poleg Marinusa van der Lubbeja so na procesu sodili še drugim mednarodnim komunistom, od katerih je bil najbolj prepoznaven Georgi Dimitrov, ki je uspel spremeniti sodni proces v farso, saj je zavračal vse inscenirane obtožbe tožilstva in dokazal svojo nedolžnost. Sodišče je Dimitrova in druge bolgarske komuniste zaradi pomanjkanja dokazov izpustilo iz pripora. Sovjetska zveza jim je ponudila politično zatočišče. Van der Lubbe je bil obsojen na smrt. Dimitrov je zaradi procesa zaslovel in kmalu po izpustitvi, ko je prispel v Moskvo postal vodja Komunistične internacionale oz. Kominterne. (Selin, Nič več strogo zaupno I., str. 75−105.) 282 “Uganka moskovskega procesa − Obtoženci so bili zastrupljeni z meskalinom?,“ Slovenec, 27. februar 1937, št. 48, str. 6. 283 “Grozodejstva v Lubijanki – Vsi obtoženci zastrupljeni s scopolaminom,“ Slovenec, 28. januar 1938, št. 22, str. 2. 284 Selin, Nič več strogo zaupno I., str. 213−216.

71

Zinovjeva in Kamenjeva so ravno zaradi tega obsodili na smrtno kazen. Očitno sta na skrivaj

računala, da jima bo Stalin v zameno za takšno priznanje ponudil pomilostitev. Vendar sta se

oba zmotila. Pozabili so na sprejet nov kazenski postopek, ki je poleg hitrih sodišč uvajal hitre

izvršitve smrtnih kazni. Le nekaj ur po izreku sodbe so rablji odpeljali svoje žrtve v zapore

zloglasne Lubjanke in jih tam hladnokrvno usmrtili. Zinovjev naj bi v tem času doživel živčni

zlom, zato so ga morali prisilno odvleči na morišče. Bolj pogumno se je držal Kamenjev. Tudi

Buharin se je držal pokončno. Stalin naj bi se smejal, ko so mu njegovi rablji pripovedovali,

kako strahopetno so se obnašali njegovi nasprotniki, ki so pred smrtjo prosili za usmiljenje in

molili boga za oprostitev grehov. Vrhunec sadizma naj bi predstavljala posebna zbirka, ki so

jo odkrili po Stalinovi smrti v njegovih prostorih. To sta bili dve krogli, ki so jih odstranili iz

glav Zinovjeva in Kamenjeva in ju pretopili v trofeji.285

Podoben scenarij se je odvijal na naslednjem sojenju januarja leta 1937 proti Pjatakovu.286

Tokrat je Stalin usmeril svojo ost maščevanja zoper nekdanje Leninove sodelavce,287 ki so

vodili gospodarsko politiko v partiji. Na procesu so sodili še 17 drugim obtoženim

domnevnim trockistom, ki so v gospodarstvu planirali in izvajali sabotaže in ovirali izvajanje

Stalinove gospodarske politike. V procesu je glavno pričo proti vsem obtožencem odigral

Karel Radek,288 ki je bil soobtožen podobnih »terorističnih dejanj«. Zaradi sijajne vloge v

procesu, kjer je poleg sebe uspešno obtoževal tudi druge soobtožence, so ga obsodili na

zaporno kazen desetih let. Vendar je kasneje v zaporih umrl v nepojasnjenih okoliščinah.

Domneva se, da naj bi ga ubili njegovi sojetniki, ko so ga prepoznali kot Karla Radeka.

Obstaja tudi druga razlaga, da so ga režimske oblasti ubile same, saj je bil moteča priča

montiranih procesov. Trinajst soobtožencev so na januarskem procesu leta 1937 obsodili na 285 Montefiore, Stalin − na dvoru rdečega carja, str. 208. 286 Grigorij Pjatakov (1890−1937) je bil sovjetski partijski delavec, visoki državni funkcionar in uslužbenec Kominterne. Deloval je tudi na gospodarskem področju. Lenin ga je v svojem testamentu omenjal kot potencialnega naslednika. V času spopada za Leninovo nasledstvo je pripadal »levim komunistom« in Trockemu. Kasneje je podpiral Buharina proti Stalinu. Leta 1927 izključen iz partije. Na januarskem procesu 1937 obtožen kot trockist in obsojen na smrt. (Tito, Zbrana dela 4, str. 376.), (Conquest, Izobčeni, izbrisani, str. 174−192.) 287 Lenin v svojem političnem testamentu glede Pjatakova omeni naslednje: »Pjatakov je brez dvoma človek odlične volje in odličnih sposobnostih, preveč pa se navdušuje za administriranje in administrativno plat stvari, da bi se bilo mogoče zanesti nanj v resnem političnem vprašanju.« (Britovšek, Boj za Leninovo dediščino, str. 241.) 288 Karel Radek (1885−1939) je bil dolgoletni najtesnejši Leninov sodelavec in marksistični aktivist. Med prvo svetovno vojno je pobegnil iz Avstro-Ogrske in se priključil Leninovim boljševikom v Švici. Leta 1917 se je poskušal skupaj z Leninom vrniti v Rusijo. Takoj po boljševiškem prevzemu oblasti je deloval na mednarodnem področju. Pomagal je pri ustanovitvi Kominterne. Izvrševal je pomembne tajne naloge v tujini. Podpiral je Trockega, ki so ga kasneje izključili iz partije. Čeprav se je poboljšal, se ga Stalin ni usmilil, saj ga je postavil na zatožno klop in mu v montiranem procesu nadel vlogo drugega tožitelja, ki je pomagal bremeniti druge soobtožene na procesu leta 1937. Vlogo je na procesu odlično odigral, zato so ga obsodili na 10-letno zaporno kazen, vendar so ga v zaporu v nepojasnjenih okoliščinah umorili. (Eiletz, Skrivnost Kominterne, str. 28), (Britovšek, Carizem, revolucija, stalinizem 2, str. 237−240).

72

smrt. Preostale štiri pa na dolgoletne zaporne kazni. Posebnost procesa leta 1937 je bila tudi v

tem, ker ga je vodil novi šef tajne policije, to je bil Nikolaj Ježev. Prejšnji šef Jagoda se je že

nahajal v nemilosti svojih gospodarjev.289

Slovenski tisk je poskušal razložiti ozadje omenjenih Stalinovih čistk s pomočjo teorije −

židovska zarota v Rusiji. Tako so v enem članku pisali, da naj bi Stalin dokončno izgubil

potrpljenje z Judi, ki so predstavljali moteč element v partiji in Sovjetski družbi. Zaradi

slabega gospodarskega položaja je Stalin po navedbah časnika žrtvoval svoje najboljše kadre,

da bi zadovoljil jezo prebivalstva, ki so iskali krivce za slabe gospodarske razmere v državi. V

časniku Slovenec so bili prepričani, da so bili vsi obtoženci večinoma judovskega porekla, kar

naj ne bi bilo naključno, zato so sklepali, da se načrtujejo novi programi proti Judom v Rusiji.

V svojem članku so med drugim trdili:

»Tako je boljševizem prišel do svojega prvotnega izhodišča. Boljševiško revolucijo so vodili

in ravnali Židje, zato morajo pasti kot žrtve, preden lahko država krene na pot konsolidacije.

V fazi razbijanja sovražne carske Rusije so se izkazali za neprekosljive mojstre, pri delu za

obnovo države pa so se odrekli popolnoma. Njih značaj ni pripraven za izvajanje petletnih

načrtov, oni hočejo šteti dobiček že vsako soboto, zato postajajo nestrpni in si izmišljajo nove

akcije. Nesentimentalni Stalin je to spoznal že davno in že leta 1927 je iz osrednjega

izvršilnega odbora pometal večino Židov, kasneje pa je z brezobzirno doslednostjo in

okrutnostjo zatiral kričave ideologe in histerične poklicne revolucionarje. Stalin je mnenja, da

so minuli časi, ko je bil poklic revolucionarju koristen, potreben in časten … Obsojeni so

tipični predstavniki ruskega nihilizma preteklih desetletji, pa tudi tipični predstavniki svojega

plemena.« 290

Poleg takega razmišljanja, kjer so namigovali, da je Stalin počistil partijo »židovskega

vpliva«, so v časniku Slovenec predstavili idejo, da naj bi Stalin s čistko utrdil svojo

pragmatično in fleksibilno politiko, kar drugi judovski marksisti niso bili pripravljeni sprejeti.

Zato naj bi takšne nezanesljive sodelavce in teoretike odstranil iz svojih vrst ter jih nadomestil

s poslušnimi in bolj zanesljivimi kadri, ki jim je zaupal.291

Da bi oblasti ohranile kredibilnost zadnjega javnega političnega procesa proti partijskim

veljakom, so v naslednjem procesu, ki je potekal marca leta 1938 dovolili svobodne nastope

289 Britovšek, Carizem, revolucija, stalinizem 2, str. 237−240. 290 “Po moskovskem procesu,“ Jutro, 2. februar 1937, št. 27, str. 1. 291 “Ozadje moskovskega procesa,“ Jutro, 28. januar 1937, št. 23, str. 1.

73

določenih obdolžencev, kar se je izkazalo kot velika napaka. V tem procesu so sodili Nikolaju

Buharinu, Jagodi in drugim sodelavcem zaradi domnevnih zarot proti Leninu, Stalinu in

Kirovu. Vseh obtožencev je bilo 21. Javni tožilec Višinski je tudi tokrat zahteval smrtne kazni

za vse domnevne udeležence zarot.292

Proces se je slabo začel. Ježov ga je namreč slabo pripravil. Eden od obtožencev ni želel

priznati svoje krivde in ni želel sodelovati pri ovajanju drugih soobtožencev. To je bil Nikolaj

Krestinski,293 ki je opravljal funkcijo uglednega diplomata in namestnika komisarja za

zunanje zadeve. S svojim zanikanjem krivde je povečal zanimanje tujega tiska za celoten

proces v Moskvi. Ko so ga navzkrižno zaslišali, je še naprej vztrajal, da ni kriv, zato se je

tožilec obrnil na druge obtožence, ki so sprejeli svoje vloge in pomagali obremeniti

Krestinskega. Tožilec ga je nato vprašal, zakaj je potem lagal svojim preiskovalcem, ki so od

njega pred procesom dobili priznanja za počete zločine. Krestinski je odgovoril, da je v času

preiskave spoznal, da je bolje »ohraniti svoje moči«, da bi lahko na sodišču povedal resnico.

To je dokazovalo, da je tajna policija uporabljala mučenja za izsiljena priznanja krivde.

Naslednji dan se je zgodilo nekaj nepredstavljivega. Eden od tujih dopisnikov je ocenil, da gre

za montirani proces brez primere. Na naslednjem zasedanju sodišča se je v klopeh za

obtožence pojavil nekdo, ki je bil podoben Krestinskemu, nikakor pa naj ne bi šlo za pravega

Krestinskega. Avtor knjige o Buharinu, Roj Medvedev, trdi, da so pravega Krestinskega

zaradi odpora na procesu verjetno med tem likvidirali in namesto njega poslali na zatožno

klop njegovega dvojnika oz. dobro zamaskiranega agenta NKVD-ja, ki je sprejel vlogo

Krestinskega, priznal krivdo in igral po natančno začrtanem scenariju.294

Tudi zaslišanje Buharina se je zapletalo. Njegov odpor je še povečal zanimanje tujega tiska.

Čeprav je priznal svojo krivdo pri zarotah, je zavračal »konkretna zločinska dejanja«. Priznal

je, da je bil vodja vseh zarot, vendar se je izgovarjal, da ni poznal vseh dejavnosti zarotniške

skupine. Njegovi odgovori so bili dvoumni in nejasni. Odločno je zavračal, da bi načrtoval

atentat na Lenina in druge boljševiške voditelje. Prav tako je zavračal krivdo pri neposrednem

sodelovanju v zaroti proti Kirovu. Medtem ko ga je javni tožilec spraševal o njegovih načrtih

292 Britovšek, Carizem, revolucija, stalinizem 2, str. 246−250. 293 Nikolaj Krestinski (1883−1938) je bil sovjetski politik in partijski funkcionar, ki je nekaj časa opravljal funkcijo člana politbiroja, kasneje je prestopil v diplomatske vrste in postal namestnik zunanjega ministra Litvinova. Zaradi podpore Trockega in opozicije je padel v nemilost med čistkami. Čeprav se je izkazal za koristnega uradnika, ga Stalin ni upošteval, saj je padel kot žrtev montiranega procesa leta 1938. Sprva je zavračal obtožbe, vendar je kasneje vse priznal. (Roj Medvedev, Buharinove poslednje godine (dalje: Medvedev, Buharinove poslednje godine, str. …), (Zagreb, 1980), str. 133. 294 Medvedev, Buharinove poslednje godine, str. 133−134.

74

za uničenje Sovjetske zveze, so bili njegovi odgovori dolgovezni, da je lahko človek dobil

občutek, da se Buharin odkrito norčuje iz sodišča, saj je veliko »teoretiziral in filozofiral«.

Tretji pomembni obtoženec procesa je bil Jagoda, nekdanji šef NKVD-ja, ki so ga prav tako

slabo pripravili na sojenje. Vendar je nekatere zahodne novinarje, ki so spremljali proces v

živo, kljub temu prepričala njegova pristnost. V časniku Slovenec so bili prepričani, da gre za

navaden »cirkus« in montiran proces brez primere.295 Stalin se je zavedal celotne zadrege,

zato je po končanju procesa odstavil glavnega izvajalca procesa Nikolaja Ježova, ki ga je

nadomestil Berija, ki je pomagal zakriti vse Stalinove sledi pri izvajanju čistk.296

Epilog zadnjega sojenja proti domnevnim zarotnikom marca leta 1938 je bil znan že od

samega začetka. Vodilni prej omenjeni obtoženci so bili spoznani za krive, da so pripravljali

zarote, atentate in sabotaže, ter da so pripadali tajni podzemni organizaciji, ki so jo

poimenovali »blok desničarjev in trockistov«. Vodilne člane so obsodili na smrt. Med njimi

tudi Buharina in Jagodo. Od 21 obtoženih je bilo na smrt obsojenih 18 ljudi. Samo trije so jih

odnesli z majhnimi zapornimi kaznimi.297

Ocenjuje se, da je v času Stalinovih čistk izginilo več kot milijon komunistov in članov

partije. Vendar so skupaj z njimi izginile tudi številne družine, prijatelji, sosedi in drugi

znanci obsojenih, ki so pokazali neodobravanje ali protest proti dogodkom v državi. Čistke

niso bile uperjene samo proti neposlušnim komunistom, ampak tudi proti celotni družbi, ki se

ni želela podrediti Stalinovi volji in se distancirati od t. i. sovražnikov ljudstva. Na splošno

lahko zaključimo, da so čistke Stalinu pomagale utrditi njegovo absolutno oblast in kontrolo

nad partijo in vlado, kar mu je kasneje, ko je izbruhnila vojna z Nemčijo, še kako koristilo, saj

ni imel resne opozicije in odpora pri sprejemanju svojih političnih in vojaških odločitev.298

Čistke v vojski Čistke v vojski so pustile globlje negativne posledice na delovanje celotne sovjetske družbe.

Obglavljenje vojaškega vrha naj bi močno oslabilo moč sovjetske države in vojske. Čistke v

vojski so tako ohromile vojaško sposobnost države in odnesle tri maršale od petih. Likvidirani

295 “Peklenska komedija v Moskvi – Tožitelji in obtoženci: ali sami zločinci ali sami norci,“ Slovenec, 8. marec 1938, št. 55a, str. 1−2. 296 Medvedev, Buharinove poslednje godine, str. 129−139. 297 “Streli v Moskvi,“ Jutro, 19. marec 1938, št. 66, str. 1. 298 Britovšek, Stalinov termidor, str. 360.

75

so bili maršal Tuhačevski,299 Jegorov300 in Blucher.301 Preživela sta samo Stalinova tesna

sodelavca maršala Vorošilov302 in Budjonij.303 Vojaška čistka je terjala mnoga življenja

drugih pomembnih oficirjev. Tako je bilo likvidiranih 13 generalov od petnajstih, 8 admiralov

od devetih, 50 generalov armadnih korpusov od 186, 16 armadnih komisarjev od skupno

šestnajstih, 25 komisarjev armadnih korpusov od skupno osemindvajsetih.304 Vorošilov, ki je

nadziral vojaško čistko se je novembra 1938 pohvalil, da naj bi v čistkah aretirali 40 tisoč

častnikov. Čistke so prizadele najmanj četrtino oficirskega zbora v Rdeči armadi. Več kot 100

tisoč nižjih in neizkušenih oficirjev so povišali v nove čine in postavili na nove položaje v

vojski. Tako so vodilna mesta v vojski prevzeli povsem neizkušeni kadri. Stalin je na vseh

partijskih sestankih med čistkami dodatno spodbujal »lov na čarovnice«, ki je v tem primeru

najbolj prizadel vojsko in njeno vojaško sposobnost.305

Dolgo časa so verjeli, da naj bi Stalin obračunal z vojaškim vrhom zato, ker je dobil

zanesljive informacije od češkoslovaškega predsednika Edvarda Beneša,306 da naj bi vojaški

vrh z maršalom Tuhačevskim planiral državni udar in hkrati sodeloval z nemško tajno policijo

gestapo, ki je načrtoval razkosanje države. Omenjene dokaze naj bi ponaredila nemška tajna

služba in jih podtaknila predsedniku Benešu, ki jih je takoj posredoval Stalinu. Stalin naj bi

omenjene dokumente res prejel in na podlagi tega ukazal aretacijo najpomembnejših

generalov in maršalov v svoji vojski. Zaradi teh ponarejenih dokazov se je dolgo časa

299 Mihail Nikolajevič Tuhačevski (1893−1937), maršal Sovjetske zveze. Vojaški vodja Rdeče armade v boju proti intervenciji zahodnih sil 1918−1923. Vodil boje proti Poljski 1920 in pomagal zatirati kmečke upore v državi. Pristaš modernizacije Rdeče armade. Med čistkami je bil maja 1937 aretiran in na tajnem procesu, junija 1937 obsojen na smrt. (Tito, Zbrana dela 4, str. 384), (Montefiore, Stalin − na dvoru rdečega carja, str 27.) 300 Aleksander Iljič Jegorov (1883−1939) je bil sovjetski maršal in veteran državljanske vojne. Sodeloval je v rusko-poljski vojni. Padel je kot žrtev Stalinovih čistk. (Solženicin, Arhipelag gulag 1, str. 456.) 301 Vasilij Konstantinovič Blucher (1889−1938) je bil maršal Sovjetske zveze, heroj državljanske vojne, poveljnik vojske na Daljnem vzhodu, zmagovalec v bitki proti Japonski na jezeru Hasan, leta 1938 zaprt in kasneje ustreljen. (Solženicin, Arhipelag gulag 1, str. 456.) 302 Kliment Jefremovič Vorošilov (1881−1969) je bil maršal Sovjetske zveze, član politbiroja, obrambni komisar, veteran državljanske vojne in Stalinov tesen sodelavec. (Montefiore, Stalin − na dvoru rdečega carja, str. 27.) 303 Semion Mihailovič Budjonij (1883−1973) je bil revolucionar in oficir maršal Sovjetske zveze. Izkazal se je kot izvrsten vojaški poveljnik v državljanski vojni. Takrat je iz carske vojske prestopil v Rdečo armado. Bil je poveljnik konjenice in član predsedstva Vrhovnega sovjeta od leta 1938. Bil je Stalinov tesen sodelavec. (Solženicin, Arhipelag gulag 1, str. 454.) 304 Courtois et al., Črna knjiga komunizma, str. 236. 305 Montefiore, Stalin − na dvoru rdečega carja, str. 233. 306 Edvard Beneš (1884−1948) je bil češkoslovaški državnik in politik. Borec za osvoboditev izpod Avstro-Ogrske. Dolgoletni zunanji minister 1919−1935. Eden od tvorcev Male antante. Predsednik države 1936−38. Po Münchenskem sporazumu emigriral v ZDA. Po izbruhu druge svetovne vojne se je vrnil nazaj v Evropo v London, kjer je ustanovil emigrantsko vlado ČSR. V domovino se je vrnil šele po osvoboditvi 1945. Stalinu je leta 1937 posredoval obremenilne dokumente sovjetskih generalov, ki naj bi jih ponaredila nemška tajna služba. Umrl je leta 1948. (Igor Lukes, Czechoslovakia between Stalin and Hitler: The Diplomacy of Edvard Benes in the 1930s, (New York, 1996) str. 5−20.), (Tito, Zbrana dela 4, str. 343.)

76

domnevalo, da je nacistom uspelo spodkopati vojaško moč Sovjetske zveze.307 Danes lahko

upravičeno dvomimo v kredibilnost omenjene zgodbe, saj nam je na podlagi novih raziskav

poznano, da se proti generalom med čistkami ni uporabilo »obremenilnih dokazov«, ki jih je

Stalinu posredovala predsednik Beneš. NKVD je ustvarila svoje dokaze za obsodbo

generalov, ki so seveda pokazali, da naj bi bili »nemški vohuni.« Pri Stalinovem obračunu z

vojaškim vrhom naj bi pomembno vlogo igrala prav njegova ljubosumnost na izkušene

generale in predvsem stare zamere. Usodni so bili tudi slabi prijateljski odnosi, ki so bili

posledica neuspele sovjetske vojne proti Poljski leta 1920, kjer so Sovjeti izgubili pomembno

bitko pred Varšavo.308 Takrat je Stalin za poraz Rdeče armade obtožil Tuhačevskega, vendar

se je slednjemu kljub temu uspelo povzpeti po lestvici navzgor. Deloma naj bi to bila

posledica njegovega uspešnega zatiranja kmečkih uporov sredi dvajsetih let.309

Stephen Koch v svoji knjigi Dvojna življenja poda še radikalnejšo razlago, zakaj naj bi prišlo

do omenjenih vojaških čistk. Nastale naj bi kot posledica dogovorjene politike med Stalinom

in Hitlerjem, ki sta iz svojih vrst načrtno in usklajeno odstranjevala radikalne elemente, ki bi

lahko nasprotovali bodočemu zavezništvu, ki je nastalo avgusta leta 1939. Tako se je Hitler

znebil svojih nasprotnikov v »noči dolgih nožev«, Stalin pa s pomočjo montiranih

procesov.310 Podobno razlago je podal nekdanji Stalinov tajni agent Leopold Trepper,311 ki je

307 Leopold Trepper, Velika igra, spomini vodje Rdečega orkestra (dalje: Trepper, Velika igra, str. …), (Ljubljana, 1977), str. 75−77. 308 Rusko-poljska vojna se je začela aprila leta 1920, ko je poljski general Pilsudski izvedel invazijo na Ukrajino in zavzel glavno mesto Kijev. Takrat se je Rusija soočala z globoko krizo v državljanski vojni, zato je poskušala sosednja Poljska pridobiti nova ozemlja na račun oslabljene Rusije. Vendar so se Poljaki ušteli. Čeprav so bili opremljeni z orožjem antante, je prenovljena Rdeča armada junija leta 1920 prešla v protiofenzivo in pognala poljsko vojsko v beg iz Ukrajine. V tistem času je v Moskvi julija začel zasedati drugi kongres Kominterne, ki je napovedoval svetovno revolucijo. Evforija zaradi prvih zmag proti tujim silam je prevzela vrhove RKP(b), ki je v tem duhu sprejela odločitev o nadaljevanju ofenzive proti Varšavi. Upali so, da bodo z zlomom Poljske države razširili svojo boljševiško revolucijo v Nemčijo. Vendar je bila Rdeča armada zaradi slabih vojaških potez in oskrbe pred vrati Varšave hudo poražena. Posledice so bile hude. Sovjetska zveza je izgubila boljša pogajalska izhodišča za določanje nove meje s Poljsko, kar bo kasneje privedlo do četrte delitve Poljske med Stalinom in Hitlerjem. Za vojaški poraz so takrat krivili Tuhačevskega. Vendar obstajajo danes novejši dokumenti, ki govorijo, da je odgovornost za poraz v veliki meri nosil tudi partijski vrh. (Carr, Ruska revolucija, str. 34−35.) 309 Montefiore, Stalin na dvoru rdečega carja, str. 227−235. 310 Koch, Dvojna življenja, str. 170−176. 311 Leopold Trepper(1904−1982) je bil sovjetski obveščevalec in Poljski Jud, ki je v času oktobrske revolucije začel simpatizirati z boljševiki. Zaradi občutljivega judovskega nacionalnega vprašanja se je pridružil sionistični nacionalistični skupini, ki se je borila za osvoboditev Palestine. Zaradi tega je bil preganjen s strani Angležev in nekaj časa zaprt. Po izpustu iz zapora je v Franciji navezal stike s francosko KP, ki ga je poslala v Moskvo na teoretično izpopolnjevanje. Tam se je pridružil sovjetski obveščevalni službi, ki ga je izurila za vohunsko dejavnost. Tako se je pred drugo svetovno vojno vrnil v Francijo in Belgijo, kjer je ustanovil obveščevalno mrežo »Rdeči orkester«, ki je obveščala Moskvo o vseh pomembnih dognanjih, ko so bile države okupirane s strani Nemčije. Po razkritju ga je zaprla nemška tajna služba, vendar je uspel pobegniti. Vrnil se je v Moskvo, kjer so ga zaradi sumov, da je dvojni agent ponovno zaprli in obsodili na dolgoletno zaporno kazen. Po Stalinovi

77

v Evropi sredi druge svetovne vojne uspešno vodil sovjetsko vohunsko mrežo Rdeči orkester.

Omenjena vohunska organizacija je Stalina redno obveščala o namenih Hitlerjevega vojnega

vrha. Organizacija je uspela v svoje vrste pridobiti ključne nemške oficirje, ki so simpatizirali

s Sovjetsko zvezo. Vendar je bila skupina leta 1942 razkrinkana. Trepper se je po nekakšnem

čudežu rešil iz nacističnih zaporov in med vojno spektakularno pobegnil iz okupirane Evrope.

Vendar je po vojni, ko se je vrnil nazaj v Sovjetsko zvezo pristal v zaporu. Izpustili so ga šele

po Stalinovi smrti leta 1953, kjer je najprej emigriral v rodno Poljsko, od tam pa v Izrael.

Napisal je zanimive spomine, ki osvetljujejo vohunsko dejavnost NKVD-ja v času

Stalinovega obdobja.312

Druga pomembna vohunska organizacija, ki jo je tudi nadzirala Rdeča armada je delovala na

Japonskem v glavnem mestu Tokio. Tam je svoje delovanje pod krinko nemškega novinarja

vodil drug Stalinov vohun, Richard Sorge.313 Uspel se je infiltrirati v nemško ambasado v

Tokiu, kjer je črpal pomembne informacije vojaškega značaja, ki so Stalina oktobra leta 1941

rešile, da je lahko na podlagi poročil iz Tokia sprejel pomembno odločitev o premestitvi

velikega dela Rdeče armade iz Daljnega vzhoda pred Moskvo, kar je tisto zimo pomagalo

rešiti Sovjetsko zvezo pred vojaškim porazom. Japonska je po poročilih Sorgeja čakala na

padec Moskve, drugače pa je pripravljala svoj napad na ZDA. Vohunska dejavnost NKVD je

bila v tujini razgibana.314

Stalin se je zavedal vohunske moči, ki jo je v tem času imela vojska. Bal se je, da mogoče

obveščevalne službe ne raziskujejo njegovo domnevno sodelovanje s carsko tajno policijo

smrti so ga rehabilitirali in upokojili. Vrnil se je nazaj v rodno Poljsko, od kjer je emigriral v Izrael in tam umrl. (Trepper, Velika igr, str. 1−300) 312 Trepper, Velika igra, str. 111−114. 313 Richard Sorge (1895−1944) je bil sovjetski obveščevalec in komunist, rojen v Rusiji nemškemu očetu in ruski materi. Družina se je pred izbruhom prve svetovne vojne preselila v Berlin, kjer je Sorge preživel velik del svoje mladosti. Tekoče je govoril tako nemško kot rusko. Zaradi nemškega poraza v prvi svetovni vojni je začel simpatizirati z boljševiki. Zaradi svoje inteligence in analitičnega razmišljanja ga je nemška KP poslala na izobraževanje v Moskvo, kjer so ga rekrutirali v obveščevalno dejavnost. Bil je pod nadzorom »četrtega oddelka« Rdeče armade, kar je pomenilo obveščevalno dejavnost v tujini. Sprva je bil poslan na misijo na Kitajsko, kjer je kot nemški novinar zbiral informacije vojaških aktivnosti Japonske. Po vrnitvi v Moskvo so ga spet poslali na tajno misijo v Tokio, kjer je moral zbirati informacije o namenih japonske vlade glede Sovjetske zveze. V Tokiu se je uspel infiltrirati v nemško ambasado, kjer je s pomočjo prijateljskih vez z ambasadorjem in vojaškim atašejem, odkril številne koristne informacije. Poslal je pomembno opozorilo v Moskvo, da Nemčija načrtuje napad na Sovjetsko zvezo. Informacijo so ignorirali. Drugo informacijo, da Japonska ne bo napadla Sovjetske zveze dokler ne pade Moskva, so upoštevali. Stalin je takoj umaknil številne divizije iz Azije in jih poslal v boj za obrambo Moskve, kar je rešilo sovjetsko prestolnico pred padcem. Takoj zatem je bil Sorge razkrit in aretiran. Na procesu so ga obsodili in leta 1944 usmrtili. (Mihailo Marić, Sorge, obveščevalec stoletja (dalje: Marić, Sorge, str. …), (Ljubljana, 1967), str. 27−45.) 314 Marić, Sorge, str. 9−26.

78

Ohrano.315 Zato je proces proti sovjetskim maršalom vodil v popolni tajnosti in za zaprtimi

vrati, da ne bi slučajno kakšna pomembna informacija ušla v javnost. Šele, ko so likvidirali

vse glavne obtožence, so v uradnem sporočilu obvestili javnost, da je bila razkrita nevarna

»kontrarevolucionarna organizacija« v Rdeči armadi, ki so jo uspešno zatrli in počistili.

Vendar je vest v tujini naletela na oster negativen odziv, posebno v časopisih Velike Britanije,

kjer so začeli dvomiti v vojaško sposobnost in kredibilnost Rdeče armade.316 Nasprotnega

mnenja je bil ameriški veleposlanik Joseph Davies,317 ki je v svojem dnevniku zapisal, da ga

je sovjetski zunanji minister Maksim Litvinov prepričal, da so bili obtoženi generali in

maršali res nemški in japonski vohuni, ki so imeli namen sodelovati pri razkosanju države v

bližnjem vojaškem spopadu, ki ga je proti Rusiji načrtovala os Tokio−Berlin. Takrat so na

Daljnem vzhodu v Aziji ob meji z Mandžurijo res nastale napete vojaške razmere med

japonsko in sovjetsko vojsko. Izbruhnili so tudi majhni oboroženi spopadi, ki pa jih je Rdeča

armada uspešno odbila.318 V teh obmejnih spopadih se je izkazala učinkovitost Rdeče armade,

predvsem pa se je izpopolnil njen bodoči maršal Georgij Žukov, ki je vodil obrambo, zato so

mu med čistkami tudi prizanesli, kar se je izkazalo za dobro potezo. Ambasador Davies je

verjel, da bi lahko likvidirani generali v primeru vojne predstavljali potencialno grožnjo

režimu, zato je bil prepričan v upravičenost njihove obsodbe.319 Podobnega mnenja je bil tudi

Stalinov biograf Deutscher.320 V tistem času so po svetu krožile številne informacije o

infiltracijah nemških simpatizerjev in vohunov v vojaške in politične vrhove evropskih držav.

Resničnost takšnih zarot naj bi kasneje pokazala kolaboracija in izdaja mnogih politikov in

vojaških poveljnikov med drugo svetovno vojno v okupirani Evropi. Sovjetska zveza naj bi s

čistkami samo dokazala, da je sposobna braniti svojo državo pred vohunsko dejavnostjo tujih

držav. V prid tej teoriji je imela Sovjetska zveza med drugo svetovno vojno res malo 315 Ohrana je bila tajna caristična policija, ki je uspela v boljševiške vrste infiltrirati številne vohune in provokatorje, ki so redno obveščali oblasti o njihovih namerah in akcijah. Med njimi naj bi poskušali pridobiti tudi Stalina, vendar večina zgodovinarjev dvomi v takšne trditve, saj naj bi primanjkovalo objektivnih dokazov. (Montefiore, Mladi Stalin, str. 67.) 316 “Stalin je dal postreliti 8 armadnih poveljnikov, ker so bili vohuni in veleizdajalci – med njimi je bil tudi maršal Tuhačevski, .“ Slovenec, 13. junij 1937, št. 132a, str. 6. 317 Joseph Davies (1878−1958) je bil ameriški diplomat in odvetnik, ki je postal najbolj prepoznaven, ko ga je 32. predsednik ZDA Roosevelt imenoval za ambasadorja ZDA v Moskvi. Na tem mestu je zamenjal nepriljubljenega ambasadorja Williama Bullita in tako postal drugi ameriški ambasador po vrsti. Dolžnost ambasadorja je opravljal med leti 1936−1938, torej v času največjih Stalinovih čistk v Sovjetski zvezi. V tem času je pisal svoj znameniti dnevnik, ki ga je leta 1941 objavil v knjigi »Mission in Moscow«. Podpiral je politiko zbližanja ZDA in Sovjetske zveze. Roosevelt ga je zato med vojno poslal na posebne misije v Moskvo. Bil je tudi ambasador v Belgiji. (Joseph E. Davies, Mission to Moscow, United States Ambassador to the Soviet union from 1936 to 1938 (dalje: Davies, Mission to Moscow, str. …), (London, 1945), str. 1−20. 318 Georgij Konstantinovič Žukov, Spomini in premišljanja (dalje: Žukov, Spomini in premišljanja, str. …), (Ljubljana, 1969), str. 159−186. 319 Davies, Mission to Moscow, str. 129−131. 320 Deutscher, Stalin politična biografija, str. 341−344.

79

kolaborantov v vrstah RA. Zato ni čudno, da je ameriški veleposlanik v luči takšnih dogodkov

(knjigo je urejal med vojno) verjel, da so bile omenjene zarote v Sovjetski zvezi dejansko

resnične.321

V časniku Ameriška domovina so pisali, da predstavljajo čistke v vojski bližnji konec

vladavine boljševikov v Sovjetski zvezi: »Ruska armada je edino oporišče sedanje rdeče

vlade in kadar bodo začeli pokati temelji v armadi, takrat bo v Rusiji nova vlada, pa nič

prej.«322 Časnik je pravilno ugotovil, da oblast boljševikov temelji na bajonetih vojske,

vendar je imela resnično kontrolo nad državo samo tajna policija NKVD, ki je vzdrževala

oblast boljševikov v državi.323 V slovenskem časniku Slovenec so pisali, da nihče ne verjame

v resničnost obtožb zoper maršala Tuhačevskega, da je celoten proces proti vojaškim

poveljnikom izmišljen in zrežiran. Zaradi tega je sovjetska država po mnenju časnika izgubila

svoj ugled v svetu. Prav tako so podvomili, da je takšno državo mogoče sploh demokratizirati.

Zaradi čistk v vojski so po mnenju časnika Slovenec postala vojaška zavezništva s Francijo in

Češkoslovaško neveljavna. Kasneje lahko bolje razumemo, zakaj zahodne vlade niso povabile

Sovjetske zveze na pogajanja v München, septembra leta 1938, ko se je razpravljalo o usodi

Češkoslovaške.324

V časniku Prosveta so predstavili »tajni memorandum«, ki ga je objavil angleški list »News

Cronicle«. V tem memorandumu so razkrili Stalinove domnevne tajne namene, zakaj naj bi

dal likvidirati svoje najboljše generale. Stalin se je po virih memoranduma želel na vsak način

izogniti vojni z Nemčijo, zato je moral odstraniti radikalne elemente v vojski, ki so ga silili v

vojni konflikt. Maršal Tuhačevski je bil glavni zagovornik vojne proti Nemčiji. Stalin je

predvideval, da bo v prihodnje izbruhnila vojna med zahodnimi silami in Nemčijo. Vendar je

želel ohraniti nevtralnost, da bi se lahko evropske velesile v bližnjem konfliktu gospodarsko

povsem izčrpale. To bi povzročilo socialne nemire in kolaps Evrope. Tako bi lahko Stalin

uporabil svojo Rdečo armado, ki bi kasneje nad izmučeno in izčrpano Evropo pripeljala

komunistično revolucijo in utrdila oblast Sovjetske zveze v Evropi. Takšni naj bi bili

Stalinovi skrivni načrti. V Prosveti so tudi dvomili, da so bili omenjeni generali nemški

vohuni, saj je bilo vsem znano, da so v času weimarske Nemčije, ko je Sovjetska zveza

vojaško sodelovala z državo, omenjeni oficirji po uradni dolžnosti povezani z nemško vojsko,

321 Davies, Mission to Moscow, str. 115−117. 322 “V Sovjetiji čistijo armado nezanesljivih poveljnikov,“ Ameriška domovina, 12. junij 1937, št. 137, str. 1. 323 Selin, Nič več strogo zaupno I., str. 202−223. 324 “Moskovski procesi,“ Slovenec, 17. junij 1937, št. 135a, str. 1.

80

saj so se tam izpopolnjevali. Obtožba, da naj bi zato bili nemški vohuni, je bila neprepričljiva.

Stalinu je samo služila kot izgovor, da se znebi radikalnih in nevarnih elementov v vojski.325

Zaradi omenjenih vojaških in političnih čistk je v očeh zahodnih diplomatov in politikov

Sovjetska zveza razpadala in tonila v propad. Razen v očeh ameriškega ambasadorja, ki je v

Sovjetski zvezi videl velikega prijatelja ZDA.326 Drugi diplomati takrat niso računali na

psihološki trenutek sovjetskega ljudstva, ki se je leta 1941 soočil z večjim barbarstvom in

nasiljem s strani nemških okupatorjev, kar je pomagalo strniti vrste vojske, partije in ljudstva

v skupnem boju proti nemški invaziji. Vendar gre tukaj predvsem zahvala Stalinovi izvrstni

propagandi, s katero je pripravil ne samo svoje ljudstvo, ampak tudi zahodne voditelje na

svojo stran, da so priskočili na pomoč in ga oskrbovali z orožjem in vojnim materialom, da je

lahko zmagal v vojni z Nemčijo, ki je ni želel imeti. V tem pogledu Stalinu vojaške čistke

sploh niso preveč škodile, saj je vedno znal spretno uporabiti svojo avtoriteto v državi.327

Čistke v letih 1936−38 so terjale vsega skupaj okoli 700 tisoč žrtev. Deportiranih je bilo okoli

dva milijona ljudi, ki so jih poslali v delovna taborišča gulage, kjer so zaporniki delali v

težkih življenjskih, higienskih in vremenskih razmerah. Zaradi deportacij je med potjo umrlo

okoli 600 tisoč ljudi. V gulagih pa naj bi zaradi slabe prehrane in obupne higiene umrlo okoli

400 tisoč zapornikov. Število vseh zapornikov v gulagih se je na zahvalo čistk povečalo na 7

milijonov, kar je predstavljalo veliko armado prisilnih delavcev, ki so delali v rudnikih,

premogovnikih in naftnih poljih v odročnih krajih Sovjetske zveze, kjer nihče ni želel živeti.

Stalinove čistke so tako imele izraz v svoji gospodarski koristnosti.328

5 ZUNANJA POLITIKA

Zunanja politika Sovjetske zveze je bila nepredvidljiva, skrivnostna in zelo kontroverzna.

Deloma je bila to posledica Stalinovega upravljanja državne politike. V tridesetih letih je

postal Stalin absolutni vladar države. Politbiro kot najvišji izvršni organ partije (in posledično

tudi države) je proti koncu tridesetih let zaradi Stalinovega uzurpiranja oblasti, izgubil svojo

izvirno funkcijo in postal samo posvetovalni organ.329 Stalin je svojo politiko vodil iz ozadja.

325“Tedenski odmevi – Krivda ruskih generalov,“ Prosveta, 27. julij 1937, št. 145, str. 2. 326 Davies, Mission to Moscow, str. 138, 269. 327 Courtois et al., Črna knjiga komunizma, str. 255. 328 Prav tam, ste. 245. 329 Carr, Ruska revolucija, str. 55−56.

81

Ker so bile Stalinove poteze velikokrat nepredvidljive in kontroverzne, je bila takšna tudi

zunanja politika države. Nasploh pa je bila Sovjetska zveza izolirana država, zato je bila

nezaupljiva do tujih, posebno do zahodnih demokratičnih držav, kot so bile Francija, Velika

Britanija in ZDA.330

V tem poglavju bom obdelal štiri ključne dogodke, ki so najbolj zaznamovali zunanjo politiko

Sovjetske zveze v tridesetih letih. Prvi in najpomembnejši dogodek je bil »nemško-sovjetski

pakt o nenapadanju«, ki sta ga državi sklenili 23. avgusta 1939. Po nemško-sovjetskem paktu

sta si državi razdelili sosednjo Poljsko in druge države, ki so bile dodeljene sovjetskemu

vplivnemu območju na vzhodu Evrope. Sledila je sovjetska razširitev na zahod, ki je zaostrila

odnose z demokratičnimi državami. Žrtve sovjetske razširitve so postale sosednje države:

Finska, Poljska, Litva, Latvija, Estonija in Romunija. Posledično je zaradi tega Sovjetska

zveza izgubila svoj sedež v »Društvu narodov«331 in ugled na mednarodnem prizorišču. Do

ugleda je država prišla s pomočjo mirovne zunanje politike na začetku tridesetih let, ko je

obsojala nemško, italijansko in japonsko agresijo, da bi pridobila simpatije zahodnih držav in

boljše trgovinske sporazume.332 V času nemško-sovjetskega sporazuma je Stalin utemeljeval

svojo razširitev na račun drugih držav z argumentom, da s tem dejanjem pomaga utrjevati

obrambo svoje države in obrambo celotne vzhodne Evrope. Po Stalinovem prepričanju so bile

sovjetske meje na zahodu države nepravilno določene, predvsem na škodo Sovjetske zveze.

Meje so bile posledica versajske mirovne pogodbe,333 ki je Sovjetska zveza dolgo ni

330 Deutscher, Stalin politična biografija, str. 351−352. 331 Društvo narodov je bilo združenje držav, ustanovljeno 16. 1. 1920 v Ženevi. Organizacija naj bi skrbela za mir v svetu in pospeševala mednarodno sodelovanje. Ustanovne članice so bile države zmagovalke v nedavni prvi svetovni vojni. Organizacija je nastala na pobudo ameriškega predsednika Wilsona. Vendar se ZDA zaradi zavrnitve ratifikacije versajske pogodbe ni odločila za članstvo. Senat je sprejel odločitev, da bo zunanja politika ZDA izolacionistično naravnana, kar je oslabilo delovanje organizacije. Kasneje se je članstvo Društva narodov širilo. Leta 1926 so po ratifikaciji lokarnske pogodbe dovolili Nemčiji, da se je lahko včlanila v organizacijo. Leta 1934 so povabili v članstvo tudi Sovjetsko zvezo, ki pa so jo leta 1940 zaradi vojne proti Finski izključili. Zaradi svoje slabosti in nezmožnosti opravljanja svojih funkcij so organizacijo predčasno zapustile nekatere države. Tako so Brazilija, Japonska, Nemčija in Italija izstopile iz organizacije. Društvo narodov je leta 1946 nadomestila nova Organizacija združenih narodov. (Mazower, Temna celina, str. 72-78.) 332 Carr, Ruska revolucija, str. 161−170. 333 Versajska mirovna pogodba je formalno končala prvo svetovno vojno v Evropi. Podpisana je bila v francoskem mestecu Versailles, dne 28. 6. 1919. Pravno je začela veljati od 10. 1. 1920. Pogodbo so podpisale države zmagovalke Francija, Velika Britanija in ZDA s poraženo Nemčijo. Zmagovita trojka je Nemčiji vsilila svoje ostre mirovne pogoje. Prav tako so Nemčijo označili kot edino krivo za začetek celotne vojne. Mnogi protesti, da se omilijo mirovni pogoji za Nemčijo, so bili preslišani. ZDA mirovne pogodbe niso nikoli ratificirale. Francija je po pogodbi dobila Alzacijo in Loreno ter posarske premogovnike. Posarje je prišlo za 15 let pod upravo Društva narodov. Gdansk je dobilo status svobodnega mesta. Potrjene so bile novonastale države na območju nekdanje Avstro-Ogrske in vzhoda Evrope. Poljska, Finska in baltske države so postale samostojne. Nemške kolonije so si države zmagovalke medsebojno razdelile kot mandate Društva narodov. Mirovna pogodba je Nemčiji prepovedala posedovati večjo vojsko od 100 mož, prav tako so prepovedali splošno vojaško obveznost, letalstvo, podmornice in težko orožje. General štab je bil razpuščen. Nemčiji so naložili visoke vojne

82

priznavala.334 Tako je bila prvotna sovjetska zunanja politika usmerjena proti versajski

ureditvi v Evropi, zato zahodne demokratične države niso povsem zaupale Stalinovi politiki.

Zaradi tega je tudi nastal sporazum v Locarnu,335 ki je zaščitil meje zahodnih evropskih držav.

Vendar je sporazum pustil odprta vprašanja na vzhodu. Zato je v tem času najbolj pomenljivo

sovjetsko zavezništvo z weimarsko Nemčijo v začetku dvajsetih let. Takšno zavezništvo je

predstavljalo protiutež versajski ureditvi Evrope.336

Naslednji dogodek, ki je zaznamoval politiko sovjetske države, je bil VII. kongres

Kominterne,337 ki je omogočil komunistom po vsem svetu, da so lahko svobodno vstopili v

zavezništvo z drugimi političnimi strankami, ki so se borile proti fašizmu in nacizmu. Ravno

takšna politika je sprožila ugibanja, koliko je bila Stalinova namera iskrena.338 Pred VII.

kongresom je Kominterna omejevala komunističnim partijam (ki jih je imenovala sekcije), da

bi sodelovale z drugimi strankami, ki niso želele sprejeti njihovega ideološkega koncepta o

»avantgardi proletariata«, kar je z drugimi besedami pomenilo, da so morale vse politične

stranke, ki so želele sodelovati s komunisti, sprejeti njihovo vodilno vlogo v gibanju. Zato so

postale KP v tujih državah izolirane od političnega sistema. Stranke in gibanja, ki niso bila v

skladu z marksistično-leninistično ideologijo, so bila zaradi tega potisnjena stran od

sodelovanja. Socialdemokrate so komunisti sovražili bolj kot naciste in fašiste. Kominterna je

celo uradno označila svoje levičarske nasprotnike za social-fašiste.339 Komunisti so se v

bistvu povsod po Evropi borili za absolutno oblast z revolucionarnimi sredstvi. Tam kjer so

reparacije, ki so jo gospodarsko precej oslabile. Uveljavljanje mirovne pogodbe v Nemčiji je postal glavni vir vseh problemov v državi. (Potemkin, Zgodovina diplomacije II, str. 12-57.) 334 “Sovjetska zunanja politika,“ Jutro, 30. marec 1940, št. 73, str. 1. 335 Sporazum v Locarnu je bil podpisan 1. 12. 1925 v mestu Locarno v Švici in je predstavljal razširjen sporazum o varnosti med Nemčijo, Belgijo, Francijo, Veliko Britanijo in Italijo. Sporazum je potrdil meje, ki so jih določili v Versaillesu leta 1919 na zahodu Evrope. Nemčija je zavrnila sprejetje mej s Poljsko in Češkoslovaško na vzhodu, saj je imela do teh držav svoje ozemeljske zahteve. Vendar se je zavezala, da bo reševala mejne spore na miren in diplomatski način. Francija je zato sklenila s Poljsko in Češkoslovaško sporazume o pomoči. Sporazum v Locarnu je bil pogoj za sprejetje Nemčije v Društvo narodov in je tudi formalno zaključil prvo svetovno vojno. Ko so nemške oborožene čete na Hitlerjev ukaz vkorakale v demilitarizirano Porenje 7. 3. 1936, je bil sporazum razveljavljen. Ukinjanje sporazuma je pomenil uvod v drugo svetovno vojno. (A. J. P. Taylor, Uzroci drugog svjetskog rata (dalje: Taylor, Uzroci drugog svjetskog rata, str. …), (Zagreb, 1994), str. 79−81. 336 Deutscher, Stalin politična biografija, str. 371. 337 VII. kongres Kominterne je prekinil politiko VI. kongresa (1928), ki označil vse socialdemokratske stranke za fašistične in tako onemogočal sodelovanje komunistov z drugimi strankami na levici. Kongres je potekal v Moskvi avgusta leta 1935. Sprejeta je bila pomembna odločitev, da se lahko v Evropi formirajo široke koalicije z drugimi sorodnimi strankami. Koalicije so postale znane kot Ljudske fronte. V Španiji in Franciji jim je leta 1936 uspelo prevzeti oblast. Komunističnim partijam je bilo tako dovoljeno sodelovati z drugimi gibanji na levici. Kongres je vodil novi generalni sekretar Kominterne Georgi Dimitrov. (Pero Damjanović, “'Teze' Georgi Dimitrova za sedmi kongres Komunističke internacionale,“ v: Kriza socialnih idej, Britovškov zbornik, ur.: Avgust Lešnik, (Ljubljana, 1996), str. 241−249.) 338 Koch, Dvojna življenja, str. 319−321. 339 Deutscher, Stalin politična biografija, str. 367.

83

navidezno sprejeli parlamentarno obliko boja za oblast, so v resnici čakali na ugodne politične

razmere, ki bi jih lahko izkoristili za prevzem oblasti. Najbolj pogosto so revolucionarna

sredstva uporabili v Nemčiji. Takšne okoliščine so na oblast pripeljale skrajno desničarske

sile pod vodstvom Adolfa Hitlerja.340 Nemci so se naveličali medsebojnih spopadov na levici,

zato so želeli red v državi, ki ga je poosebljal Hitler in njegova politika. Seveda je bil za

Hitlerjev vzpon pomemben tudi slab gospodarski položaj države, ki je pretresal politiko

celotnega sveta. Gospodarska recesija, ki se je začela z zlomom borze na Wall Streetu leta

1929, je najbolj prizadela ravno Nemčijo. Hitlerju pa je prihod na oblast olajšala tudi

razklanost na levici. Takšne so bile razmere v Nemčiji in Evropi pred nastopom VII. kongresa

Kominterne avgusta leta 1935.341

Tretji pomemben dogodek, ki ga obravnavam v tem poglavju, se navezuje na zgodbo sprejetja

Sovjetske zveze v organizacijo Društva narodov. Še preden je bila Sovjetska zveza sprejeta v

omenjeno mednarodno organizacijo, jo je novembra 1933 priznala vlada ZDA. Z vstopom

Sovjetske zveze v Društvo narodov, se je ugled sovjetske države povečal, saj je navidezno

zavrgla svojo dotedanjo politiko nasprotovanja versajski Evropi in se začela zavzemati za

zaščito in mir. Sovjetski zvezi se je z vstopom v mednarodno organizacijo povečala trgovska

izmenjava z zahodnimi državami, kar je bilo dobrodošlo nadomestilo zaradi nenadne izgube

nemškega trga, ki je predstavljal najpomembnejšo trgovsko partnerico v Evropi. Stalin je zato

spretno spremenil svojo politiko do Zahoda, ker je želel izboljšati svoja izhodišča v

novonastali situaciji, ker je v času industrializacije na začetku tridesetih let nujno potrebovala

nove stroje, strokovne kadre in druge izdelke, ki so pomagali pri izgradnji sovjetske države.342

S približevanjem Sovjetske zveze zahodnim državam se je začela druga faza sovjetske

zunanje politike, ki je podpirala mir in stabilnost v Evropi, čeprav je še naprej ohranjala 340 Adolf Hitler (1889-1945) je bil nemški diktator in vodja nacional-socialističnega (nacističnega) gibanja v Nemčiji od leta 1923 do 1945. Kot avstrijski prostovoljec se je leta 1914 pridružil nemški vojski v prvi svetovni vojni. Sodeloval je v bojih na zahodni fronti. V celi vojni ni dosegel višjega čina od desetnika. Po koncu vojne se je vključil v nemško politiko. Sprva je leta 1923 vodil neuspeli državni prevrat v Münchnu. Zaradi izvrstnih retoričnih sposobnosti je privabljal predvsem skrajne desničarje in druge radikalne elemente. Njegova politika je temeljila na rasni teoriji nemške superiornosti. Po njegovi teoriji so bili Judje, Romi in Slovani najnižja rasa na zemlji. Zaradi poskusa državnega udara je bil prvič obsojen in zaprt leta 1923 za nekaj mesecev. V zaporu je napisal svojo znamenito knjigo Moj boj, v kateri natanko opiše svojo rasno politiko in usmeritev svojega gibanja. Po izpustitvi iz zapora se je ponovno vključil v nemško politiko. Tokrat je prišel na oblast z demokratičnimi volitvami. Najprej je postal kancler leta 1933, kasneje po smrti predsednika Hindenburga leta 1934 pa tudi predsednik države oz. führer. Svojo državo je leta 1939 vpletel zaradi spora s Poljsko v mednarodni vojaški konflikt z zahodnimi silami. Leta 1941 je vojno razširil tudi na Sovjetsko zvezo. Vodil je osvajalno in krvavo vojno, ki je povzročila smrt najmanj 50 milijonov ljudi po celem svetu. Med vojno je sprejel odločitev dokončne likvidacije judovskega prebivalstva v Evropi. Leta 1945 je bil v Berlinu vojaško poražen s strani Rdeče armade, kjer je tudi naredil samomor in tako končal svojo politično pot. (Kershaw, Hitler, str. 7-26.) 341 Deutscher, Stalin politična biografija, str. 358. 342 Pipes, Kratka zgodovina ruske revolucije, str. 364.

84

Kominterno, ki je svetovne komunistične partije spodbujala k revolucijam in vstajam v

kolonijah in drugih državah. Zaradi tega večina držav ni želela diplomatsko in politično

priznati Sovjetske zveze, ker so imele zaradi Kominterne slabe izkušnje. Zadnja evropska

država, ki je priznala Sovjetsko zvezo in navezala diplomatske stike, je bila Kraljevina

Jugoslavija. To se je zgodilo junija leta 1940.343 Na predvečer nemške invazije na Jugoslavijo

5. aprila 1941 je Sovjetska zveza z Jugoslavijo podpisala sporazum o prijateljstvu in

sodelovanju. Drugi razlog nepriznavanja Sovjetske zveze je izhajal iz same sovjetske

politične ureditve. Ko so boljševiki leta 1917 prevzeli oblast v državi, so najprej razglasili, da

Rusija ne bo vračala svojih starih dolgov, ki so jih ustvarile prejšnje vlade pod carjem. Prav

tako so brez odškodnine razglasile nacionalizacijo tuje lastnine v državi. Zahodnim državam

pa so v odgovor na proteste naj vrnejo zaplenjeno lastnino, naložile še odškodninske zahteve,

ker so v državljanski vojni pomagali nasprotni strani poraženih belogardističnih sil. Leninova

vlada je takoj ob prevzemu oblasti naznanila odhod Rusije iz prve svetovne vojne, kar je

spremenilo razmerje sil v vojni. Ruski odhod je »antantne države«344 spravil v težak vojaški

položaj, saj so morale same zadrževati pritiske nemške vojske, ki je iz vzhodne fronte začela

premeščati svoje sile na zahodno fronto proti Franciji in Angliji. Takrat so na pomoč

priskočile sile ZDA, ki so aprila 1917 uradno vstopile v vojno na strani antantnih sil.

Leninova vlada je tudi razkrila občutljive tajne sporazume, ki so jih zahodne vlade sklenile z

Rusijo na račun drugih majhnih narodov, kar je omajalo ugled demokratičnih držav v svetu.345

Sodelovanje zahodnih držav v ruski državljanski vojni je dodatno otežilo zaupanje med

Moskvo in Zahodom. Stalin je bil prepričan, da so imele zahodne države svoje cilje, kako

podjarmiti Rusijo in ponovno vzpostaviti kapitalizem.346 Vendar je med Moskvo in Zahodom

kljub temu obstajala trgovina in gospodarsko sodelovanje. Zahodna podjetja so se najbolj

zanimala za koncesije v rudarstvu in črpanju nafte v državi.347 Zaradi velikih tujih

ekonomskih interesov so vzpostavili sistem zaščite, ki je povečal pristojnosti tajne policije.

343 “Diplomatični odnošaji med Jugoslavijo in Sovjetsko unijo,“ Slovenec, 25. junij 1940, št. 143, str. 2. 344 Antanta je bila politična zveza držav, ki so jo ustanovile Velika Britanija in Francija leta 1904, da bi postavile protiutež Nemčiji, Avstro-Ogrski in Italiji. Kasneje se je antantni pridružila še Rusija (1907). V prvi svetovni vojno so se antantne države borile proti centralnim silam, ki so jo predstavljale Nemčija, Avstro-Ogrska in Turčija. Italija se je kasneje pridružila v vojni proti Avstro-Ogrski. (Potemkin, Zgodovina diplomacije II, str. 164-184.) 345 Pipes, Kratka zgodovina ruske revolucije, str. 350−360. 346 Pipes, Kratka zgodovina ruske revolucije, str. 360. 347 Carr, Ruska revolucija, str. 161−170.

85

Prav tako se je povečala militarizacija družbe. Sovjetska vlada pa je igrala pomembno

posredniško vlogo med potrebami svojega gospodarstva z zunanjo trgovino.348

Nove meje so na vzhodu Evrope nastopile po versajskem mirovni pogodbi leta 1919.

Sovjetska zveza jih ni želela priznati. Sporne meje so kasneje služile Stalinu kot dober

izgovor, da se je lahko pogodil s Hitlerjem, ki mu je dovolil, da je začrtal nove meje na

vzhodu Evrope. Podobno kupčijo je Stalin verjetno pričakoval od zahodnih vlad, vendar se

mu pričakovanja niso uresničila.349 Po Churchillovih350 spominih naj bi sporne meje na

vzhodu Evrope predstavljale glavni kamen spotike pri reševanju konfliktov v Evropi. Medtem

ko je sporazum v Locarnu leta 1925 zaščitil zahodne meje evropskih držav, je Hitlerju

dopuščal veliko manevrskega prostora na vzhodu. Vendar tudi Hitlerja sporazumi niso

omejili, da ne bi posegal na zahod.351 Sovjetska zveza je zato zahtevala svojo dominantno

vlogo v baltskih državah, Finski, Poljski in Romuniji, da bi zaščitila interese pred nemško

pričakovano razširitvijo na vzhod. Omenjene vzhodne evropske države so zavrnile vsako

možnost reševanja krize s pomočjo Rdeče armade, če bi prišlo do Hitlerjevega napada.352

Tudi vzhodnoevropske države so bile preveč nezaupljive do Sovjetske zveze in Stalina. V

sovjetski pomoči so videle večjo nevarnost od Hitlerjeve grožnje. Stalinu tako leta 1939 v

mednarodni izolaciji ni preostalo drugega, kot da se je pogodil s Hitlerjem, ki mu je podaril

ozemlja na vzhodu Evrope v zameno za sovjetsko nevtralnost v nemški vojni proti zahodu.

Tako so se zahodne države znašle same v vojni proti Hitlerju, kar je privedlo do uničujočih

posledic za celoten svet. Po vstopu Sovjetske zveze v vojno leta 1941 je Stalin od novih

348 Britovšek, Boj za Leninovo dediščino 1, str. 230−237. 349 Winston Churchill, Drugi svetski rat, tom 1, Bura se sprema (dalje: Churchill, Drugi svetski rat 1, str. …), (Beograd, 1966), str. 362−366. 350 Winston Churchill (1874−1965) je bil britanski politik, državnik, pisatelj in Nobelov nagrajenec. Bil je konservativni politik. Sodeloval je v burski vojni in prvi svetovni vojni. V drugi svetovni vojni je deloval kot vojni premier. Funkcijo predsednika vlade je opravljal v najbolj kritičnem obdobju države, to je bilo med leti 1940−1945. Leta 1940 je opogumljal britansko ljudstvo za upor proti Hitlerjevi Nemčiji. Kot dolgoletni član parlamenta je bil poznan kot izvrsten govornik in pisatelj. Celo življenje je bil velik nasprotnik komunizma. Ko je Nemčija leta 1941 napadla Sovjetsko zvezo, je med prvimi pozdravil Stalina in mu ponudil britansko pomoč. Pred podpisom nemško-sovjetskega pakta je bil velik zagovornik zbližanja Velike Britanije in Sovjetske zveze. Zaradi svojega temperamentnega značaja je prišel večkrat v spor s svojimi zavezniki, vendar so uspeli svoja nesoglasja rešiti na prijateljski način. Po koncu vojne je izgubil na demokratičnih volitvah proti laburistom. Zato se je posvetil opisovanju dogodkov o drugi svetovni vojni. Zaradi svojega spominskega dela »Druga svetovna vojna« je prejel Nobelovo nagrado za književnost. Še enkrat je postal premier med leti 1951−1955. Umrl je v Londonu leta 1965. (Churchill, Drugi svetski rat 1, str. VII−XXX.) 351 Taylor, Uzroci drugog svejtskog rata, str. 113, 128−130. 352 Churchill, Drugi svetski rat 1, str, 339−341.

86

zaveznikov najprej zahteval, da priznajo meje na vzhodu Evrope, ki jih je dosegel s pomočjo

Hitlerjevega sporazuma o nenapadanju.353

Nemško-sovjetski odnosi imajo svojo dolgo zgodovino še iz časov Leninove vlade. Nemci naj

bi Leninu pomagali prevzeti oblast v Rusiji leta 1917. To se je zgodilo ob priliki Leninovega

vračanja nazaj v Rusijo iz nevtralne Švice, ko je v državi februarja 1917 oblast prevzela

začasna vlada. Takrat so morali zaradi vojnega stanja med Nemčijo in Rusijo Leninovo

potovanje izvesti v popolni tajnosti, da ga ne bi ruske oblasti obtožile sodelovanja z Nemci.

Kasneje so se v Rusiji pojavile obtožbe, da je Lenin »nemški vohun«, vendar njegovi

nasprotniki niso imeli na razpolago trdnih dokazov. Danes vemo, da je Lenin izkoristil pomoč

nemške vlade, da je lahko prišel v Rusijo in izpeljal svoje ambiciozne načrte. Nemčija se je

zavedala Leninove revolucionarne moči, zato je z njegovo pomočjo izključila Rusijo iz vojne.

Zato je bila prva naloga, ki jo je naredila Leninova vlada, ko je prišla novembra 1917 na

oblast, sklenitev premirja z Nemčijo. Kasneje so v težkih pogajanjih dosegli izstop Rusije iz

prve svetovne vojne. Rusija je tako pustila na cedilu svoje zahodne zaveznike. S podpisom

mirovnega sporazuma v Brest-litovsku marca 1918 se je Rusija v zameno za mir z Nemčijo

odrekla svojim velikim ozemljem na vzhodu Evrope, kar je tudi sprožilo krizo določanja mej

na vzhodu Evrope.354

Ko je Nemčija novembra leta 1918 dokončno vojaško kapitulirala pred silami antante, je

Rusija takoj preklicala svojo mirovno pogodbo iz Brest-litovska in začela osvajati svoja

ozemlja, ki jih je zaradi pogodbe izgubila. Vendar jim ni uspelo osvojiti vsega, saj so naleteli

na močan odpor, posebno na Poljskem. Tako so bile nove meje zapečatene z novo versajsko

mirovno pogodbo, kar Rusija nikoli ni priznala. V tem oziru ne preseneča, da sta kasneje

Nemčija in Rusija sklenili Rapalsko pogodbo,355 ki je državi še tesneje povezala v skupnem

cilju kljubovanja Zahodu.356 Po tej pogodbi sta se državi obvezali, da se odpovedujeta vojni

odškodnini, ki je nastala kot posledica prve svetovne vojne. Državi sta obnovili gospodarske,

trgovske in diplomatske odnose, ki so bili na začetku državljanske vojne prekinjeni. Sovjetska

353 Natalija Naročnickaja, Partitura Druge svetovne vojne: kdo in kdaj je začel vojno? (dalje: Naročnickaja, Partitura Druge svetovne vojne, str. …), (Ljubljana, 2010), str. 56−59. 354 Pipes, Kratka zgodovina ruske revolucije, str. 144−147. 355 Rapalska pogodba je bila sklenjena med Nemčijo in sovjetsko Rusijo aprila leta 1922 na genovski konferenci, kjer sta državi pokazali interes za politično, vojaško in gospodarsko sodelovanje. Obe državi je mednarodna izolacija prisilila v takšno sodelovanje. Francija in Velika Britanija sta Nemčijo preveč ostro kaznovale zaradi njene udeležbe v prvi svetovni vojni. Versajska pogodba je Nemčijo vojaško omejila, gospodarsko pa precej oslabela, saj so Francozi zasedli bogata področja Porenja. Rusija je zato v zameno za gospodarsko in tajno vojaško sodelovanje ponudila Nemčiji ugodne pogoje. Državi sta se pogodili tudi glede ostalih nesoglasij in tako premostili svojo mednarodno izolacijo. (Taylor, Uzroci drugog svjetskog rata, str. 74.) 356 Deutscher, Stalin politična biografija, str. 371.

87

zveza se je na koncu državljanske vojne leta 1921−22 znašla v hudih in resnih gospodarskih

in socialnih stiskah. Poleg vojnega komunizma,357 ki je uničil delovanje ruske industrije, je

prebivalstvo prizadela še huda lakota na podeželju. Zaradi vojnega opustošenja, ki je bila

posledica prve svetovne vojne in državljanske vojne, boljševiki niso bili sposobni nahraniti

svojega prebivalstva. Takrat so s pomočjo mednarodnih organizacij uspeli dostaviti v državo

zadostne količine hrane in zdravil, ki so pomagale omejiti obseg lakote v državi. S pomočjo

nemškega gospodarstva so v duhu Nove ekonomske politike, ki je Sovjetsko zvezo vrnila v

denarne in kapitalistične odnose, poskušali obnoviti porušeno sovjetsko gospodarstvo. Znova

je oživela razgibana trgovina med Nemčijo in Sovjetsko zvezo. Že pred prvo svetovno vojno

je bila Nemčija glavna trgovinska partnerica Rusije. To je ostala do konca leta 1933, ko je

nemški uvoz predstavljal kar 47 % delež celotne trgovine. Bolj pomembno je bilo nemško-

sovjetsko vojaško sodelovanje, ki je trajalo več kot deset let in je pomagalo v letih 1922−1933

okrepiti položaj Rdeče armade z novimi izkušnjami in orožjem, ki so ga pridobili od

Nemčije.358

Nemčija zaradi versajske pogodbe ni smela razvijati svojega napadalnega orožja: tankov,

letal, podmornic in bojnih ladij. Nemčija ni smela imeti vojske, ki bi štela več kot 100 tisoč

mož. Nemci so bili zato prisiljeni na skrivaj razvijati svoje orožje v Rusiji. Sovjetska in

nemška vojska sta imeli veliko koristi od tega sodelovanja. V Sovjetski zvezi so glavno

zadolžitev za nemške zadeve imeli general Tuhačevski, Radek in Trocki.359 Rdeča armada je

v tistem obdobju nujno potrebovala modernizacijo, saj se je politični vrh zavedal, da njena

vojska ne bi bila kos zahodnim silam, če bi se znašla v novi vojni. Nemška vojska je v Rusiji

pomagala uriti Rdečo armado s pomočjo sodobnih metod bojevanja. Izkušnje so kasneje

pomagale Rdeči armadi v vojni proti Nemčiji leta 1941. V Rusiji so se urili tudi številni

kasnejši Hitlerjevi feldmaršali. Prav tako so se znani oficirji Rdeče armade šolali v Nemčiji,

kjer so preživeli veliko svojega časa in tam navezali prijateljske stike z drugimi nemškimi

oficirji. Kasneje je ta povezanost obeh vojsk Stalinu služila kot izgovor, da je lahko izvedel

svojo znamenito čistko v vojski leta 1937.360

357 Vojni komunizem je bil oznaka za radikalno centralistično politiko boljševikov, ki so jo uvedli leta 1918−21, da bi preprečili zlom gospodarstva in lakoto. Vendar je bila politika kljub prisilnim ukrepom zelo neučinkovita. Zaradi tega so kasneje ponovno uvedli denarno gospodarstvo, svobodno trgovino in normalno poslovanje, da bi spodbudili kmete k večji produktivnosti. Takšna politika se je imenovala Nova ekonomska politika NEP. (Figes, Tragedija ljudstva, str. 618−621.) 358 Pipes, Kratka zgodovina ruske revolucije, str. 362−364; Kershaw, Hitler, str. 327. 359 Deutscher, Stalin politična biografija, str. 354, 371. 360 Pipes, Kratka zgodovina ruske revolucije, str. 362−364.

88

Vojaško in gospodarsko sodelovanje med Nemčijo in Sovjetsko zvezo v dvajsetih letih je

pomagalo okrepiti položaj obeh držav. S prihodom Hitlerja na oblast leta 1933 se je politika

sodelovanja končala.361 Zgodovinar Stephen Koch v svoji knjigi Dvojna življenja razlaga, da

državi nista nikoli prekinili svojega sodelovanja. Stalin in Hitler naj bi kljub temu še naprej

ohranjala tajne kontakte. Po njegovem mnenju naj bi Sovjetska zveza zavajala Zahod s svojo

politiko antifašizma in tako pomagala predvsem Nemčiji, s katero si je Stalin obetal razdelitev

Evrope. Vendar ima Kochova teorija precej pomanjkljivosti. Predvsem izhaja iz prepričanja,

da so dogodke vnaprej skrbno načrtovali, čeprav za to trditev nima oprijemljivih dokazov.

Glavna predpostavka temelji na prepričanju, da naj bi se Stalin in Hitler ves čas v ozadju

dogovarjala, čeprav za takšne stike ne predstavi trdnih dokazov. Kochova teorija zato temelji

na domnevah. Težko je sprejeti domnevo, po kateri naj bi Stalin žrtvoval svoje najboljše

komuniste in generale, da bi lahko pomagal Hitlerju, ki je bil zakleti sovražnik boljševizma in

celotne Rusije.362 Dejstvo je, da sta oba diktatorja delala za svojo korist in sta bila

pripravljena uporabiti katerokoli sredstvo za doseganje svojih ciljev. Oba diktatorja sta sledila

Machiavellijevim363 načelom vladanja. Vendar se je kasneje izkazalo, da je Hitlerjeva politika

bolj težila k odkriti vojni prevladi v Evropi in svetu, medtem ko se je Stalinova politika

poskušala izogibati vojni, vendar je kljub temu želela z majhnimi pridobitvami zavarovati

svoje meje na vzhodu Evrope.364

Stalina je motila popustljiva politika, ki so jo vodile zahodne države do Nemčije. Omenjena

politika je Stalina prepričala, da poskušajo zahodne velesile preusmeriti vojno na Sovjetsko

zvezo. Zato naj bi izvajali politiko popuščanja Hitlerju, ki je lahko brez resnih posledic

raztrgal versajsko mirovno pogodbo. Hitler je začel z odkrito osvajalno politiko, kjer je

zasedel Porenje, oborožil vojsko, izstopil iz Društva narodov, izvajal nasilje nad svojimi

političnimi nasprotniki, preganjal Jude, sodeloval v španski državljanski vojni in tja pošiljal

vojaške svetovalce in orožje. Priključil je Avstrijo in češke Sudete, kasneje pa okupiral še

preostanek Češke države in sklepal vojaške sporazume z Italijo, Japonsko in drugimi

državami, ki so bile usmerjene proti interesom Sovjetske zveze. Zaradi tega se je poskušal

Stalin na vse načine zavarovati, da bi se izognil vojni. Tako je opravičeval svoj nemško-

361 Kershaw, Hitler, str. 327. 362 Koch, Dvojna življenja, str. 155−176. 363 Niccolo Machiavelli (1469−1527) je bil italijanski politik, državni teoretik in pesnik. Dolgo časa je opravljal funkcijo dvornega pisarja in se ukvarjal s politiko. Zaslovel je s svojim knjižnim delom »Vladar«, kjer je opisal tehnike, kako naj vladarji uspešno vladajo in ostanejo na oblasti. V svojih delih je opravičil nasilje za dosego političnih ciljev. Po njem so se zgledovali mnogi avtoritarni diktatorji v 20. stoletju, kjer so se držali načela, da »namen posvečuje sredstva«.(Niccolo Machiavelli, Vladar, (Ljubljana, 2006), str. 117−140.) 364 Deutscher, Stalin politična biografija, str. 379−380.

89

sovjetski pakt o nenapadanju, ki naj bi nastal kot posledica zahodnega popuščanja Hitlerju.

Vendar je za ponovno izolacijo Sovjetske zveze v drugi polovici tridesetih let poskrbel kar

Stalin, ko je s svojimi čistkami v vojski omajal ugled in moč Rdeče armade. Stalin je večkrat

spomnil na Münchenski sporazum,365 ki sta ga leta 1938 sklenili vladi Francije in Velike

Britanije z Italijo in Nemčijo, kar je Hitlerju omogočilo okupacijo čeških Sudetov. V resnici

so zahodne države tudi same želele odložiti vojno vsaj za eno leto, saj za boj še niso bile

pripravljene.366 Podoben učinek naj bi Stalin dosegel s svojim sporazumom s Hitlerjem,

vendar je uspel odložiti vojno le za slabe dve leti. Zdaj ko sta bili Francija in Velika Britanija

osamljeni v boju s Hitlerjem, jima je Stalin obrnil hrbet, čeprav je boj proti fašizmu dolga leta

ponazarjal prestižno vlogo sovjetske zunanje politike. Vendar se je Stalin bolj kot kdorkoli

drug zavedal, da Sovjetska zveza tudi ni pripravljena na vojno proti Nemčiji ali zahodnim

silam, zato je vodil pragmatično zunanjo politiko.367

Ameriška vlada priznala ZSSR V ZDA so leta 1932 izvolili novega predsednika Franklina D. Roosevelta.368 Marca leta 1933

je uradno zaprisegel kot 32. predsednik ZDA. Takoj zatem je usmeril pozornost na reševanje

gospodarske krize, ki je nastala kot posledica zloma borze na Wall Streetu leta 1929.

365 Münchenski sporazum je nastal med Nemčijo, Veliko Britanijo, Francijo in Italijo 29. 9. 1938. Po sporazumu so Nemčiji odstopili obmejna področja Češke, ki so jih imenovali češki Sudeti, saj so tam živeli pripadniki nemške narodnostne manjšine. Češkoslovaška se je sprva upirala Hitlerju in ni želela popustiti, pripravljena je bila celo na vojno. Vendar so jo zaveznice Francija in Velika Britanija prisilile, da je morala sprejeti sklepe sporazuma. Podpisniki sporazuma so bili britanski premier Chamberlain in francoski premier Daladier, drugo stran pa sta zastopala diktatorja Nemčije in Italije, Hitler in Mussolini. Sovjetsko zvezo kljub njenim vojaškim obveznostim do Češkoslovaške niso povabili na pogajanja, kar je Stalin zameril. Nemčija je tako uspela še zadnjič vsiliti svojo voljo zahodnim demokracijam. Chamberlain je odkrito verjel, da se bo Hitler držal svojega dogovora in se odpovedal nadaljnjim teritorialnim zahtevam v Evropi. Komaj pol leta po podpisu sporazuma je nemška vojska marca 1939 prekršila sporazum, ko je vkorakala v preostanek Češke države, nad katero je razglasila protektorat. Slovaška je razglasila neodvisnost. Država je razpadla. Pri delitvi plena sta sodelovali še sosednji Poljska in Madžarska država. Münchenski sporazum predstavlja neslavno preteklost Francije in Velike Britanije. (Potemkin, Zgodovina diplomacije III, str. 657-664.) 366 Churchill, Drugi svetski rat 1, str. 317−318. 367 Deutscher, Stalin politična biografija, str. 377−380. 368 Franklin Delano Roosevelt (1882−1945), ameriški politik, državnik, odvetnik in 32. predsednik ZDA. Predsednik države je postal leta 1933. Za predsednika je bil izvoljen rekordnih štiri krat.. Takrat še niso imeli v ustavi omejeno pravico do kandidiranja na volitvah. Tako je Roosevelt postal predsednik z najdaljšim stažem v zgodovini ZDA. Predsednik je postal v najbolj kriznem obdobju nastanka ZDA. Gospodarske recesije se je loteval s številnimi reformami, socialnimi programi in javnimi deli, ki so jih poimenovali »New Deal«, nova pogodba. V senatu in kongresu se je zavzemal za odpravo nevtralnih zakonov, ki so ZDA preprečevali vmešavanje v vojaške konflikte po svetu. Leta 1933 je izposloval priznanje Sovjetske zveze. Leta 1941 je uspel prepričati senat in kongres, da so sprejeli nove zakone, ki so omogočili ameriško vojaško pomoč državam v vojni proti silam Osi. Tako je bil Roosevelt glavni podpornik politike sodelovanja s Sovjetsko zvezo, ko se je država znašla v vojni proti Japonski in Nemčiji. Roosevelt je bil idejni oče Atlantske listine, ki je položila temelje za ustanovitev Organizacije združenih narodov. Njenega nastanka Roosevelt ni doživel, saj je umrl 12. aprila 1945 zaradi možganske kapi. (H.W. Brands, Traitor to His Class: The Privileged Life and Radical Presidency of Franklin Delano Roosevelt, (New York, 2009), str. 1−15.

90

Finančna kriza je prizadela celoten takratni svet in evropske velesile, ki so morale reševati

številne socialne probleme v svojih državah. Roosevelt je v tem času sklenil, da bo prekinil

skoraj 16 let trajajočo diplomatsko izolacijo in blokado Sovjetske zveze. Leta 1918 je takratni

predsednik ZDA Woodrow Wilson369 prekinil vse diplomatske odnose s sovjetsko Rusijo, saj

so boljševiki sklenili separatni mirovni sporazum z Nemčijo in zavrnili možnost vračanja

ameriških dolgov. Sovjetski dolg je znašal 658 milijonov dolarjev. Od tega je samo carjev

osebni dolg znašal okoli 86 milijonov dolarjev. Roosevelt je ponudil roko sprave Sovjetski

zvezi in pozval sovjetsko vlado, naj pošlje svojega uradnega predstavnika v Washington, kjer

bi lahko začeli pogajanja o spornih temah med državama, ki bi prinesla obnovo diplomatskih

stikov in otoplitev odnosov.370

Sovjetska vlada se je nemudoma odzvala na pobudo ameriškega predsednika Roosevelta in v

Washington poslala svojega komisarja za zunanje zadeve Maksima Litvinova.371 Pogajanja so

bila po poročanju časnikov težka in zahtevna, zato so trajala dlje časa kot so načrtovali.

Litvinov je prispel v ZDA že v začetku meseca novembra 1933. Pogajanja so trajala skoraj

dva tedna. Dokončni sporazum sta vladi sprejeli šele 16. novembra 1933. Roosevelt je

Litvinovu predložil jasne zahteve ameriške vlade preden bi lahko diplomatsko priznali

Sovjetsko zvezo. Sovjetska vlada se je morala zavezati, da bo v prihodnje izplačala svoje stare

dolgove, uredila versko vprašanje v državi in prenehala podpirati protiameriško propagando v

ZDA. Sovjetska delegacija je sprva pričakovala, da se bodo pogajanja hitro končala, saj so

ameriške notranje razmere klicale k čimprejšnjem sporazumu s Sovjetsko zvezo.

Rooseveltova administracija je sicer spoznala pomembnost priznanja Sovjetske zveze kot

369 Woodrow Wilson (1856−1924), ameriški politik, državnik in 28. predsednik ZDA, ki je leta 1917 pripeljal državo v prvo svetovno vojno in pomagal silam Antante, Francije in Velike Britanije, da so prisilile Nemčijo, ki je morala zaradi premoči nasprotnih sil zaprositi za premirje, ki je nastopilo novembra 1918 in kasneje podpisati mirovno pogodbo v Versaillesu leta 1919. Willson je postal najbolj poznan zaradi svojih 14. točk, ki jih je predlagal na mirovni konferenci o povojni ureditvi Evrope v Versaillesu. Bil je prvi ameriški predsednik, ki je odpotoval na službeno potovanje v Evropo. Predlagal je ustanovitev mednarodne organizacije »Društva narodov«. Ameriški senat je zavrnil ratifikacijo versajske mirovne pogodbe, zato je ZDA ostala zunaj organizacije, ki jo je predlagala ustanoviti. Zunanja politika ZDA je postala izolacionistična. (John Milton Cooper Jr., Woodrow Wilson: A Biography (New York, 2009), str. 3−14.) 370 “Priznanje Sovjetov,“ Amerikanski Slovenec, 23. september 1933, št. 184, str. 1. 371 Maksim Litvinov (1876-1951) je bil boljševik, revolucionar, sovjetski diplomat in politik. Med leti 1930-1939 je opravljal dolžnost sovjetskega komisarja za zunanje zadeve. Zaslužen je bil za priznanje ZDA in približevanje Sovjetske zveze zahodu. V Društvu narodov se je zavzemal za koalicijo proti fašističnim državam. Zaradi judovskega porekla naj bi bil maja leta 1939 odstavljen iz položaja ministra, zamenjal ga je Rus Molotov. Med drugo svetovno vojno je pomagal prevajati Stalinu na pomembnih sestankih s predstavniki zahodnih držav. (Montefiore, Stalin − na dvoru rdečega carja, str. 303-310.)

91

pomembne trgovinske partnerice, zlasti potem ko je Sovjetska zveza izgubila Nemčijo kot

svojo resno trgovinsko partnerico. ZDA so upale, da bodo na tem mestu nasledile Nemčijo.372

Sovjetska zveza je imela vsa rudna bogastva na svetu. Vendar ni imela dobro opremljenih

tovarn, železniških povezav in strojev, ki bi državo pomagali dvigniti na višjo razvojno

stopnjo in strokovnega kadra, kot so ga imele ZDA. Gospodarska petletka, ki je pospešeno

razvijala sovjetsko gospodarstvo in industrijo, ni dala zadovoljivih rezultatov.373 Tako je

postala država zanimiva za ameriške uvoznike in trgovino. Sovjetska vlada je potrebovala

nove kredite, ki bi omogočili pospešen razvoj države, potrebovala je sveži kapital in ugodne

trgovinske sporazume. Številni ameriški časnikarji so kritizirali potezo ameriškega

predsednika, ki je ponudil iniciativo za obnovitev stikov z Moskvo. Vendar so le redki

razumeli, da je za tem stala želja po oživitvi ameriške proizvodnje, ki bi lahko zmanjšala

vrtoglavo brezposelnost v ZDA, saj so bile sovjetske potrebe po industrijskih izdelkih

velikanske.374

Drugi pomemben dejavnik, ki je vplival na odločitev ZDA za obnovitev stikov s Sovjetsko

zvezo, je bil zaskrbljujoč porast japonskega imperializma v Aziji in pasivnost Društva

narodov, ki ni bilo sposobno ukrotiti agresorskih ambicij določenih držav. Japonska je s svojo

vojaško ekspanzijo na Kitajskem in v Mandžuriji leta 1931 pričela ogrožati tudi ameriške

gospodarske in trgovinske interese v tem delu sveta. ZDA so bile zlasti zainteresirana za

Kitajsko. Nobeno naključje ni, da so bili v tem delu sveta ogroženi tudi interesi Sovjetske

zveze. Tako sta obe državi lažje našli skupni jezik. Društvo narodov ni bilo sposobno izvesti

sankcije zoper japonske imperialistične težnje. Zato je Rooseveltova administracija sklenila,

da bo s priznanjem Sovjetske zveze kaznovala svojega azijskega tekmeca. Japonci so svoje

vojaške akcije na Kitajskem opravičevali na podlagi komunistične nevarnosti. Posebno

grožnjo naj bi predstavljala Rdeča armada, ki se je nahajala na kitajskih mejah. Ogrožala naj

bi mir in stabilnost v regiji, saj je bilo znano, da so pomagali kitajskim komunističnim

upornikom pod vodstvom Mao Ze Donga.375 Roosevelt je opazil, da se je odnos nekaterih

372 “Kaj bo odgovorila Rusija?,“Amerikanski Slovenec, 21. november 1933, št. 224, str. 1. 373 “Sovjetski diplomat v Ameriki,“ Amerikanski Slovenec, 9. november 1933, št. 216, str. 1. 374 “Roosevelt dela,“ Amerikanski Slovenec, 1. november 1933, št. 211, str. 2. 375 Mao Zedong (1893−1976), kitajski politik, vojaški poveljnik, revolucionar in državnik. Leta 1921 je bil eden od ustanoviteljev Kitajske komunistične partije. V mladih letih je bil politično aktiven med sindikati in študenti. Veliko se je ukvarjal s kmečkim vprašanjem. Teoretično je utemeljil komunistično kmečko revolucijo na Kitajskem. Po razkolu z nacionalisti »Kuomintanga« leta 1927 je prešel v ilegalo in se priključil gverilcem. Na podeželju je pomagal organizirati številne kmečke upore, vendar se je moral zaradi premoči sovražnika med »Velikim pohodom« leta 1934 umikati pred nacionalističnimi enotami Čankajška. V tem času je postal vodilna osebnost znotraj Kitajske KP. Od leta 1937 je začel ponovno sodelovati z nacionalisti v skupnem boju proti Japoncem. Po drugi svetovni vojni je uspel premagati svoje stare nasprotnike in prevzeti oblast na celinski

92

evropskih držav do Sovjetske zveze, odkar traja gospodarska kriza, spremenil na bolje. Zlasti

je bilo to opazno v zunanji politiki Francije, ki je bila dolgo časa glavna nasprotnica Sovjetske

zveze. Vendar so začele francoske zaveznice, članice male Antante,376 države t. i. sanitarnega

kordona377 podpisovati nenapadalne pakte s Sovjetsko zvezo. Tudi Velika Britanija naj bi se

precej omehčala do Sovjetske zveze.378 Zaradi špekulacij o morebitni vojni med Japonsko in

ZSSR je Rooseveltova administracija s priznanjem Sovjetske zveze poslala jasno sporočilo

japonskim militaristom v Tokio, na čigavi strani bodo stale ZDA, če izbruhne vojna.379

Roosevelt je na pogajanjih za priznanje Sovjetske zveze izpostavil načelno vprašanje verske

svobode. Svoje zanimanje je omejil na ameriške državljane, ki živijo in delajo v Sovjetski

zvezi, in katerim naj bi bile zaradi protiverske propagande kršene pravice do svobodnega

izražanja verskih občutkov. V Sovjetski zvezi je bila protiverska gonja izredno velika, vendar

je začela v tridesetih letih postopoma popuščati.380 Na obstoj verskega preganjanja je večkrat

opozarjal tudi papež v Rimu, ki je pisal protestne note v Moskvo, kjer je pozival oblasti naj

ustavijo svojo protiversko gonjo proti ljudem.381 Čeprav v Sovjetski zvezi niso imeli uradnega

zakona, ki bi prepovedoval državljanom ali tujcem obiskovati cerkve in se udeleževati verskih

obredov, so imeli aktivno vlogo pri ustrahovanju vernikov člani gibanja brezbožnik, ki je

izdajalo svoj list Brezbožnik, v katerem so napadali verska čustva sovjetskih ljudi. Svojo

organizacijo so imeli razširjeno po celi državi, ki je štela nekaj tisoč podpornikov. Imeli so

svoje šole, seminarje in izobraževalne tečaje, kjer so poučevali mladino, da je religija »opij za

ljudstvo«.382 Člani organizacije Brezbožnik naj bi zasedali cerkvene objekte in jih spreminjali

v svoje klube, skladišča in muzeje.383 Pritisk se je izražal tudi v članstvu VKP(b), saj člani

partije niso smeli obiskovati cerkve ali krstiti svojih otrok. Prednost v iskanju službe so imeli

člani partije. Zaradi tega naj bi bile pravice vernikom kratene, saj so lahko zaradi

brezposelnosti ostali brez sredstev za preživetje, razen če so želeli vstopiti v partijo, ki pa je

Kitajski. Kitajski je vladal do svoje smrti leta 1976. (Han Suyin, Maocetung − Življenje, posvečeno revoluciji, (Ljubljana, 1973, str. 645.) 376 Mala antanta je bilo zavezništvo med Češkoslovaško, Romunijo in Jugoslavijo, ki jo je podpirala Francija. Zavezništvo je nastalo leta 1920 in se je redno sestajalo na posvetih zunanjih ministrov držav. Zavezništvo je bilo uperjeno proti poskusom revizije meja na Balkanu in JV Evropi. Zavezništvo je razpadlo s podpisom Münchenskega sporazuma. (Mazower, Temna celina, str. 74.) 377 Sanitarni kordon je bil pojem, ki so ga uporabljali v diplomaciji za poimenovanje pasa vzhodno Evropskih držav, ki so nastale po koncu prve svetovne vojne in ločile Sovjetsko zvezo od Nemčije ter centralne Evrope. (Mazower, Temna celina, str. 73) 378 Carr, Ruska revolucija, str. 161−170. 379 “Čudna so pota politike,“ Amerikanski Slovenec, 24. oktober 1933, št. 205, str. 2. 380 “Moskva postaja zmernejša,“ Ameriška domovina, 24. marec 1930, št. 69, str. 2. 381 “Sovjeti taje,“ Slovenec, 19. februar 1930, št. , str. 1. 382 “Dol z Bogom!,“ Slovenec, 10 januar 1930, št. 7, str. 1. 383 “Dežela brez Boga,“ Slovenec, 14. februar 1930, št. 37, str. 1.

93

prepovedovala verska prepričanja. Vendar se Roosevelt ni toliko zanimal za splošen položaj

in stanje verske svobode v Sovjetski zvezi. Časniki so v tistem času izkoristili priložnost in

prikazali bralcem, kakšno je bilo stanje verske svobode v Sovjetski zvezi. Do tega so bili

precej kritični. Roosevelt je želel izboriti posebne pravice predvsem ameriškim državljanom,

ki so tam živeli in delali, da jih nihče ne bi oviral pri izvajanju verskih opravil. To je dejansko

pomenilo, da je iskal zaščito za ameriške misijonarje, ki so takrat v ZSSR poleg verske

izvajali tudi humanitarno delo.384

Cenzura sovjetskega tiska je bila v primeru obiska Litvinova v ZDA na vrhuncu. V Sovjetskih

glasilih ni bilo mogoče najti nobene vrstice ali članka, ki bi govoril o tem, da se njihov

zunanji minister nahaja v tujini, kjer se pogaja v Washingtonu za priznanje svoje države. To

naj bi po mnenju Amerikanskega Slovenca pokazalo predsedniku Rooseveltu, da je izid

pogajanj zelo pomemben za Moskvo, zato so morali prikrivati svoj obisk pred svojim

ljudstvom, če bi bila pogajanja propadla. Cenzura naj bi veljala tudi zato, ker so v ospredje

postavljali versko vprašanje, ki je bilo v Sovjetski zvezi prepovedana tema.385

Ko sta Litvinov in Roosevelt razčistila vse podrobnosti o priznanju Sovjetske zveze, sta svoj

dogovor strnila v sedem točk, ki sta jih državi na hitro parafirali:

1. »1. Obe državi se odrečeta vsakemu vmešavanju v notranje zadeve druge države.

Predsednik Roosevelt je odtočno vztrajat na tem, da se odpravi vsaka komunistična

propaganda v Zedinjenih državah.

2. Svobodno versko udejstvovanje medsebojnih državljanov v Rusiji in Ameriki.

3. Konzularna pogodba o dogovoru o medsebojni pravni pomoči, s čimer naj se zasigurajo

obojestranskim državljanom civilne pravice, kakor jih uživajo lastni državljani.

4. Rusija ukine vsa zasledovanja ameriških državljanov zaradi gospodarske špijonaže. Že

obsojeni se oproste.

5. Rusija se odreče vsaki zahtevi po odškodnini za škodo, ki so jo napravile ameriške čete v

Sibiriji leta 1918.

6. V dobi pogajanj za ureditev medsebojnih terjatev ne bo Rusija ničesar podvzela zoper

razsodbo sodišč.

7. Obe državi izražata upanje na naglo ureditev vprašanja dolgov.«386

384 “Versko vprašanje v Rusiji,“ Amerikanski Slovenec, 17. november 1933, št. 222, str. 1. 385 “Pazljivi Sovjeti,“ Amerikanski Slovenec, 15. november 1933, št. 220, str. 1. 386 “Ameriško-ruski sporazum,“ Slovenski narod, 18. november 1933, št. 264, str. 1.

94

Svetovni tisk se je na ameriško priznanje Sovjetske zveze odzval pozitivno. Presenetila je celo

Poljska, ki je pozdravila ameriško priznanje Sovjetske zveze, čeprav je bila njena zakleta

nasprotnica. Pričakovano je bila najbolj kritična Japonska, proti kateri je bilo priznanje ZDA

usmerjeno. Nemčija je bila zadržana in ni dajala uradnih izjav.387 Ameriški predsednik

Roosevelt je kasneje v svojem govoru potrdil, da je prav Japonska, čeprav jo poimensko ni

imenoval, bila tista država, ki je najbolj prispevala k ameriškem priznanju Sovjetske zveze.

Japonski vojaški posegi na Kitajskem so botrovali k pospešeni poti za priznanje Sovjetske

zveze. Zato je Roosevelt izjavil, da je s svojo potezo za nekaj časa zavaroval mir v Aziji, kjer

so imele ZDA svoje pomembne interese. Seveda je pri tem mislil tudi na Kitajsko. Zaradi

priznanja vlade v Moskvi je morala ameriška vlada prekiniti stike s prejšnjo carsko vlado in

vlado zadnjega demokratičnega premiera Kerenskega. Državi sta tako prvič po 16 letih odprli

svoji poslaništvi v Moskvi in Washingtonu.388

Prvi ameriški veleposlanik v ZSSR je postal William Christian Bullit.389 To mesto si je

prislužil zaradi svojega desetletnega delovanja v prid priznavanja Sovjetske zveze. Bullit je

menil, da bi največ koristi od priznanja imelo predvsem ameriško gospodarstvo. V času

gospodarske blaginje v ZDA pred letom 1929, ko so vladali republikanci, se nihče od

predsednikov ni zanimal za navezavo stikov z Moskvo. Bullit je bil ves čas podpornik

prijateljske politike do ZSSR. Kot veleposlanik naj bi poskrbel za načrte, kako čim bolj

izkoristiti Sovjetsko zvezo za ameriški izvozni trg.390 Vendar pa je kmalu po prevzemu

funkcije veleposlanika v Moskvi spoznal, da ne bo veliko dosegel s svojo misijo. Najbolj ga je

zmotilo, da sovjetske vlade ni mogel nikakor pripraviti do tega, da vrne svoje stare dolgove,

čeprav se je s sporazumom zavezala, da bo našla rešitev. Zato je postajal prvi ameriški

veleposlanik čedalje bolj sovražno nastrojen do sovjetskih oblasti. Na mestu veleposlanika ga

je leta 1936 zamenjal Joseph E. Davies, ki je veljal za zmernejšega diplomata od Bullita. V

387 “Amerika je priznala Rusijo,“ Slovenec, 19. november 1933, št. 265a, str. 1. 388 “Zakaj je Amerika priznala Rusijo,“ Slovenski narod, 20. november 1933, št. 265, str. 1. 389 William C. Bullit (1891−1967) je bil ameriški diplomat, novinar in pisatelj. Bolj poznan kot prvi ameriški ambasador v Sovjetski zvezi odkar je ZDA priznala državo. Svojo funkcijo je prevzel leta 1934. Pred tem je lobiral za Sovjetsko zvezo, da bi jo priznala ameriška vlada. Sprva je ameriški predsednik Roosevelt, ki ga je imenoval, na mesto ambasadorja domneval, da je Bullit liberalen in bolj odprtega političnega prepričanja. Vendar se je v času opravljanja funkcije v Moskvi hitro izkazalo, da ima preveč okorela politična prepričanja, ki mu onemogočajo navezavo pristnih stikov s Sovjetskimi oblastmi. Bullita je motil režim v Moskvi, zato je do njega postal odkrito sovražen. Zaradi tega so ga predčasno odpoklicali in namesto Bullita poslali v Moskvo drugega ambasadorja Josepha E. Daviesa. (Will Brownell, Richard N. Billings, So Close to Greatness: The Biography of William C. Bullitt, (NY, 1988), str. 1−10.) 390 “Mir med Ameriko in sovjetsko Rusijo,“ Slovenec, 21. november 1933, št. 266a, str. 1.

95

času njegovega delovanja (1936−38) je Davies napisal svojo znamenito knjigo Mission to

Moscow.391

Sovjetska zveza vstopi v Društvo narodov Društvo narodov je bila prostovoljna mednarodna organizacija, ki so jo ustanovile države

zmagovalke prve svetovne vojne. Organizacija naj bi pomagala zagotavljati mir in stabilnost v

povojni ureditvi Evrope in sveta. Sprejem novih članov v Društvo narodov je potekalo po

ustaljeni praksi, kjer se je moralo najprej ugotoviti, ali se bodoča članica strinja z načeli, ki so

temeljili na versajski mirovni pogodbi. Idejo za ustanovitev organizacije je predlagal takratni

ameriški predsednik Woodrow Wilson. Vendar je ameriški senat zavrnil včlanitev ZDA v

Društvo narodov, zaradi česar je postala organizacija neučinkovita.392 Leta 1933 so

organizacijo protestno zapustile še Japonska in Nemčija. Kmalu zatem je sledila Italija.

Francija in Velika Britanija sta tako ostali edini velesili, ki sta se sredi tridesetih let trudili

okrepiti položaj mednarodne organizacije. Zato je v tem obdobju postal njihov glavni cilj

vključitev ZDA in Sovjetske zveze v Društvo narodov.393

ZDA se v Društvu narodov niso mogle priključiti zaradi svoje izolacionistične politike. Zato

sta Francija in Velika Britanija usmerili vso pozornost na vključevanje Sovjetske zveze. Za

sovjetsko zunanjo politiko je vključevanje v mednarodno organizacijo pomenilo obdobje

izboljšanja odnosov z zahodnimi državami. Sovjetska uradna politika je razlagala, da je bila

prisiljena vstopiti v organizacijo, da bi lahko zaščitila mir v svetu. Društvo narodov so

razumeli kot svetovni teater, kjer bodo »razkrinkali napadalce in težnje agresivnih držav«. Že

takrat so javno govorili, da je Društvo narodov v resnici »šibka organizacija«, ki pa jo treba

izkoristiti za zaviranje agresivnih držav.394 Ko je sovjetski zunanji minister Litvinov ob

sprejemu države v organizacijo prvič govoril na generalni skupščini v Ženevi, je v svojem

pozdravnem govoru najbolj kritiziral obnašanje Nemčije in Japonske, ki sta takrat ogrožali

svetovni mir. Sovjetska zveza je takrat spretno izrabila šibkost organizacije, da je lahko

uprizorila svojo namero za mir in stabilnost.395

391 V. P. Potemkin, Zgodovina diplomacije, tretji zvezek, diplomacija med pripravljanjem druge svetovne vojne 1919−1939 (dalje: Potemkin, Zgodovina diplomacije III, str. …), (Ljubljana, 1948), str. 625−629. 392 Potemkin, Zgodovina diplomacije III, str. 43−45. 393 “Kako spraviti Rusijo in Ameriko v Zvezo narodov,“ Slovenec, 22. november 1933, št. 267a, str. 1. 394 Komisija CK VKP(b), Zgodovina Vsezvezne komunistične partije boljševikov, (dalje: Komisija CK VKP(b), Zgodovina VKP(b), str. …), (Ljubljana, 1946), str. 462−463. 395 “Sovjeti na cilju,“ Slovenec, 21. september 1934, št. 214a, str. 1.

96

Statut organizacije Društva narodov je nalagal, da mora za sprejem nove članice glasovati

najmanj dve tretjini držav. Glavni pobudnik včlanjevanja Sovjetske zveze v Društvo narodov

je bil francoski zunanji minister Louis Barthou.396 Svoja stališča je moral zagovarjati pred

posebno politično komisijo, ki je preučevala možnost vstopa Sovjetske zveze v organizacijo.

Glavni argument, ki ga je navedel za vključevanje Sovjetske zveze v organizacijo, je bil

problem sovjetske izolacije, ki lahko v prihodnje postane vir nestabilnosti za celo Evropo.

Zanimivo, da se je kasneje s podpisom nemško-sovjetske pogodbe o nenapadanju zgodilo

ravno tisto, česar so se najbolj bali. Barthou je takrat svaril Evropo in svet, da bi z

odklanjanjem Sovjetske zveze državo lahko spremenili v sovražnico Evrope. Sovjetska zveza

se je po mnenju Barthoua od časa Lenina, ki je bil veliki nasprotnik omenjene organizacije,

močno spremenila. Sovjetska zveza bi lahko vodila prijateljsko politiko, ki bi lahko služila

Evropi in svetu za ohranjanje dragocenega mira in stabilnosti. Nasprotniki vključevanja

Sovjetske zveze so videli problem predvsem v njenem političnem in totalitarnem sistemu.

Vendar demokratična notranja ureditev držav ni bila pogoj za včlanitev v organizacijo.

Švicarski predstavnik je zaradi tega še najbolj protestiral, saj je ves čas izpostavljal problem

verske svobode v državi. Govoril je, da bi morala organizacija za včlanitev zahtevati od novih

članic podobna jamstva, kot jih je dala Sovjetska zveza vladi ZDA, ko je dobila svoje

diplomatsko priznanje. Pozival je, da bi morali zahtevati od sovjetske vlade spoštovanje

verske svobode njenih državljanov. Po mnenju švicarskega predstavnika bi morala

organizacija zahtevati spremembo notranje politike v državi. Vendar takšne zahteve niso

dobile zadostne podpore v generalni skupščini. Poleg tega niso bile realne, saj je obstajala

velika verjetnost, da bi Sovjetska zveza potem raje ostala zunaj organizacije in se spet

povezala z Nemčijo. Zaradi tega sovjetska notranja politika ni predstavljala ovire za sprejem

države v organizacijo Društvo narodov.397

Na glasovanju 18. septembra 1934 je 39 držav glasovalo za sprejem Sovjetske zveze v

Društvo narodov. Trije so bili proti. Sovjetska zveza je obljubila, da bo storila vse, kar je v

njeni moči, da pomaga ohraniti mir in spoštovanje mednarodnih dogovorov o razoroževanju

396 Louis Barthou (1862−1934) je bil francoski politik, zunanji minister in akademik, ki se je s svojo politiko v tridesetih letih zavzemal za popuščanje napetih odnosov s Sovjetsko zvezo. Bil je eden glavnih pobudnikov vključevanja Sovjetske zveze v Društvo narodov. Podpiral je protinemško politiko in pripravil načrte za vojaško zvezo z Rusijo. Leta 1934 je postal skupaj z jugoslovanskim kraljem žrtev atentata v Marseillu. (Potemkin, Zgodovina diplomacije III, str. 511−516, 525.) 397 “Sovjetska Rusija se je bistveno spremenila,“ Slovenski narod, 18. september 1934, št. 211, str. 1.

97

ter da bo preprečevala nastajanje novih konfliktov, vojn in žarišč po celem svetu. Litvinov je

zato izkoristil priložnost in nagovoril skupščino z naslednjimi besedami: 398

»Oni, ki hočejo z mečem v roki revidirati zemljevid Evrope, se ne bodo pustili ustrahovati s

papirnatimi sklepi. Vedno je treba imeti pred očmi dejstvo, da prinaša vojna najhujše gorje

na svetu in da more povzročiti celo vrsto novih vojn. Osiromašenje sveta, znižanje

življenjskega standarda …, povratek držav v srednjeveške ideologije, so direktne posledice

svetovne vojne. Zaradi tega se mora storiti vse, da se prepreči nova katastrofa ... Ako ima

Društvo narodov trdno voljo sodelovati za dosego miru, bo mogoče odstraniti vsako

nevarnost vojne. In ta naloga je dovolj hvaležna. Rusija bo pri tej splošni organizaciji miru s

svojimi mnogimi milijoni prebivalstva trajno pomagala Društvu narodov.«399

Nasprotniki vključevanja Sovjetske zveze so dobro vedeli, da gre pri vključevanju totalitarne

Sovjetske zveze za pomožno sredstvo, ki naj bi pomagalo zastrašiti Nemčijo. Namen

priključitve Sovjetske zveze ni pomagal vzdrževati miru v Evropi. Nemški časopisi so pisali,

da je glavni namen vstopa Sovjetske zveze v organizacijo predvsem delo francoske vlade, ki

želi namesto miru spodbujati vojno med Sovjetsko zvezo in Nemčijo.400

Kmalu za tem so se pojavile novice, da bo Francija s Sovjetsko zvezo sklenila vojaško zvezo.

Zdaj, ko je Sovjetska zveza postala polnopravna članica Društva narodov in dobila svoj stalni

sedež v Ženevi, je lahko Francija z njo sklepala politične in vojaške sporazume, ki so

pomagali ohranjati versajsko ureditev Evrope.401 V časniku Slovenec so se zato čudili nad

radikalno spremembo sovjetske zunanje politike, ki je v preteklosti nasprotovala versajski

ureditvi Evrope, zdaj pa jo pomaga braniti skupaj z najbolj desničarsko francosko politiko v

Evropi.402

Churchill je v svojih spominih glede ozadja nastanka sovjetsko francoskega vojaškega pakta

leta 1935 zapisal, da je francoska vlada takrat potrebovala podporo komunistov v parlamentu,

da bi lahko podprla ponovno uvedbo služenja vojaškega roka v Franciji. To naj bi bil odgovor

na nemško uvedbo obveznega vojaškega služenja vojske. Predvsem pa naj bi vojaška zveza

med Parizom in Moskvo služila kot odgovor na nemško vojaško oboroževanje. Takrat je

Nemčija prekršila versajski mirovni sporazum in se začela množično oboroževati. V Franciji

398 “Rusija v Društvu narodov,“ Slovenski narod, 19. september 1934, št. 212, str. 1. 399 Prav tam. 400 Prav tam. 401 Taylor, Uzroci drugog svjetskog rata, str. 265−266. 402 “Med Rusijo in Francijo se sklene politično-vojaška zveza,“ Slovenec, 22. september 1934, št. 215a, str. 1.

98

so takrat obudili spomin na zvezo z Rusijo iz leta 1895. Omenjena zveza je Francijo leta 1914

rešila pred pritiskom Nemčije na zahodni fronti. Francoska politika je leta 1935 upala, da bo

nova zveza med Francijo in Sovjetsko zvezo preprečila bodočo vojno v Evropi. Francoski

premier Laval403 je zato odpotoval v Moskvo na tridnevni obisk, kjer se je osebno srečal s

Stalinom. To je bilo prvič, da je Stalin sprejemal visoke državne obiske, čeprav ni imel

nobene uradne državne funkcije. To je kazalo, da je imel Stalin absolutno kontrolo nad

sovjetsko zunanjo politiko. Laval in Stalin sta imela dolge in osebne pogovore. Čeprav je bil

vojaški sporazum na koncu podpisan, ni predstavljal nobene vojaške veljave, saj sporazum ni

obvezal obe strani, da bi morali v primeru nemške agresije dejansko nastopili z orožjem proti

agresorju. Sporazum je tako imel samo omejeno politično vrednost. Predstavljal naj bi prikrito

resnico za javnost. Tudi številni drugi nenapadalni vojaški pakti, ki so jih sklenile mnoge

evropske države so kasneje pokazali svojo vrednost, ko so nastopili dramatični dogodki, saj se

je pokazalo, da papir lahko prenese vse.404

Kominterna in politika ljudske fronte Obstoj Kominterne je predstavljal oviro pri delovanju sovjetske vlade, ki se je v tridesetih

letih trudila približati Zahodu. Uradni predstavniki sovjetske vlade so zanikali, da bi imeli

kakšne veze s Kominterno. Posebej so poudarjali, da je Kominterna neodvisna od sovjetske

vlade. Stalin je v ta namen tudi spremenil usmeritev mednarodne komunistične organizacije,

ki je prej pozivala svoje sekcije k revoluciji in strmoglavljenju demokratičnih vlad po celem

svetu. Po novem naj bi se Kominterna od avgusta 1935 zavzemala za politiko ljudske fronte

in sodelovanja z demokratičnimi strankami po vsej Evropi. To je bila politika sodelovanja z

vsemi protifašističnimi organizacijami v Evropi in svetu. Seveda so takšno usmeritev na

Zahodu sprejeli z velikim zadržkom.405

Kominterna je bila ustavljena marca leta 1919 na pobudo takratnega boljševiškega voditelja

Vladimirja Lenina. Sprva je delovala kot združenje avanturistov in pustolovcev, vendar se je

kmalu spremenila v profesionalno in disciplinirano svetovno oporišče, ki je s svojim glavnim

štabom v Moskvi poveljevalo armadi poklicnih revolucionarjev po vsem svetu. Leninovi

boljševiki so se dobro zavedali, da iz preobrazbe Rusije v razvito socialistično državo ne bo 403 Pierre Laval (1883−1945) je bil francoski politik, zunanji minister in državnik, ki se je v zgodovino vpisal kot nemški kolaborant, ki je pomagal Nemcem v času okupacije med leti 1940−1944. Pred vojno se je zavzemal za sporazumevanje z Nemčijo. Po vojni je bil na sodišču obsojen in usmrčen. (Potemkin, Zgodovina diplomacije III, str. 526−536.) 404 Churchill, Drugi svetski rat 1, str. 124−125. 405 “V Moskvi popuščajo,“ Prosveta, 8. avgust 1935, št. 154, str. 2.

99

nič, če ne bodo razširili svoje revolucije tudi izven svojih meja. Dogodki v Evropi so bili prav

v času ustanovitve Kominterne zreli za netenje požarov revolucije, saj je bil velik del Evrope

v krizi, ki jo je sprožila dolgoletna prva svetovna vojna. Seveda ni čudno, da je kriza najbolj

prizadela prav poražene države, predvsem Nemčijo in Madžarsko. V slednji je posledično tudi

najprej izbruhnila boljševiška revolucija.406

Socialni nemiri, ki so takrat pretresali vso Evropo, so bili spontani. Ljudje so bili siti vojne, ki

je prinesla gospodarsko krizo, pomanjkanje najosnovnejših življenjskih potrebščin, visoko

inflacijo in brezposelnost. Na koncu je svoje prispevala še jeza Nemcev in Madžarov, ki so v

vojni izgubili velik del ozemlja, zaradi česar so se počutili ponižane in razžaljene. To je

ustvarilo idealne pogoje za nastanek nacionalizma, ki je kasneje v obeh državah pripeljal na

oblast naciste in fašiste. Nemire, ki so nastajali kot izraz življenjske stiske posameznikov, so

poskušale komunistične partije po vsej Evropi izkoristiti za svoj improvizirani državni udar. V

tem pogledu so kopirali delovanje svojih vzornikov, ruskih boljševikov, ki so na podoben

način prevzeli oblast v svoji državi leta 1917. V Rusiji so bili kmetje osnovna sila, ki je

vplivala na spremembo režima. Vendar so bile razmere v Evropi bistveno drugačne. Kmetje v

Evropi so bili v manjšini, meščanstvo je igralo glavno vlogo v politiki. V Evropi tako niso

bile potrebne radikalne spremembe, zato večina ni sledila komunističnim ciljem. Bolj so jih

privlačile nacionalistične ideje. Bilo pa je nekaj neuspešnih poskusov, s katerimi so komunisti

pod taktirko Kominterne poskušali izpeljati svoj revolucionarni prevrat, vendar v vseh

primerih neuspešno.407

Tako so revolucionarni poskusi v Nemčiji in na Madžarskem spodleteli. Kominterna je

morala spremeniti svojo taktiko in delovanje. Lenin je zato sestavil strožja pravila, kako voditi

revolucijo in predvsem, kaj morajo komunistične partije sprejeti, če želijo postati članice

Kominterne. Tako so na drugem kongresu julija leta 1920 sestavili znamenitih 21 pogojev za

sprejem v Kominterno. Za prvi pogoj so postavili sprejemanje diktature proletariata, ki je

postala osnovno ideološko vodilo vseh komunističnih partij na svetu.408 S tem so komuniste

ideološko ločili od socialdemokratov, ki so priznavali parlamentarizem in volitve kot edino

politično sredstvo za prevzem oblasti. S sprejemanjem diktature proletariata so se komunisti

zavezali nasilju in ga tudi redno izvajali. Od komunističnih partij so zahtevali, da povsod

ustanavljajo svoje partijske celice. Tako so v tovarnah, sindikatih in vojski ustanavljali celice

406 Courtois et al., Črna knjiga komunizma, str. 319–336. 407 Prav tam. 408 Stevan Belić, Veljko Ribar, Drugi kongres Treće internacionale – Materiali, (Beograd, 1956), str. 280−286.

100

in širili svojo propagando med ljudstvom.409 V prvi vrsti so usmerjali svojo agitacijo proti

socialdemokratom, saj so veljali za izdajalce revolucije, ker so sodelovali z buržoazijo, ki

predstavlja najvišje zlo za komunizem. Osnovni cilj komunistov je bil s silo zrušiti

kapitalistični družbeni sistem. Kominterna je od pridruženih članic zahtevala izvajanje rednih

čistk, ki naj bi očistile stranke lažnih komunistov in reformistov. V ta namen so zahtevali, da

se morajo vse delavske in socialistične stranke preimenovati v komunistične, da se imensko

ločijo od socialdemokratov in drugih levičarjev, ki so podpirali parlamentarizem in miren

način prevzemanja oblasti. Kominterna je ultimativno zahtevala, da vsaka pridružena stranka

upošteva vse sklepe najvišjega organa Kominterne – to je bil izvršni komite (IK), ki je kasneje

pridobil takšno moč, da je lahko upravljal s tujimi partijami, jim določal direktive, zamenjeval

člane centralnega komiteja ali celo nastavljal nove voditelje strank.410 Pravila, ki jih je sestavil

Lenin v obliki 21 pogojev za vstop v organizacijo, so postala statut Kominterne. Kdor ni

soglašal s takšnimi pogoji, je bil nemudoma izključen. Boljševiki pa so vendarle poskrbeli, da

so vsi ubogali njihove direktive, saj je Lenin predlagal, naj s tem namenom velikodušno

zalagajo tuje komunistične stranke z izdatno finančno podporo, od katere bodo potem mnoge

partije postale odvisne, s tem pa absolutno podvržene vplivom Kominterne.411

V času Leninove bolezni med 4. in 5. kongresom Kominterne je zaradi mednarodnih

neuspehov in propadlih poskusov prevzemanja oblasti v tujini, potekala v Moskvi pospešena

centralizacija Kominterne. Če sta bila v Kominterni do takrat še prisotna federalizem in

enakopravnost med strankami, je v času, ko so jo centralizirali, postala podrejena direktivam

Ruske komunistične partije boljševikov (RKP-b). Tako je organizacija postala orodje

sovjetske zunanje politike.412 Na 4. Kongresu, decembra leta 1922, so sprejeli nove sklepe, ki

so terjali od komunističnih partij, da se odpovejo lastni samostojnosti. Komunistične partije so

v KI izgubile svojo pravico do neodvisnega mnenja. Ko so prišli politični interesi navzkriž z

interesi RKP(b), so imeli vedno prednost interesi v Moskvi. V tem smislu je bilo rečeno, da

imajo komunisti v svojih državah posebno dolžnost, da podpirajo interese Sovjetske zveze in

sprejemajo samo ZSSR kot edino domovino, njihovo vlado pa kot njihovo edino legitimno

predstavnico na svetu. Od tega kongresa dalje so komunistične partije izgubile tudi pravico do

predlaganja svojih predstavnikov v izvršilne organe Kominterne. Tako je lahko predstavnike

izbral samo kongres Kominterne, ki pa ga je po številu delegatov obvladovala RKP(b). Prav 409 Prav tam, str. 319–336. 410 Pipes, Kratka zgodovina ruske revolucije, str. 421–422. 411Avgust Lešnik, Tretja internacionala – Kominterna, (dalje: Lešnik, Kominterna, str. …), (Ljubljana, 1988), str. 25–43. 412 Slivin Eiletz, Skrivnost Kominterne, (dalje: Eiletz, Skrivnost Kominterne, str. …), (Celovec, 2006), str. 45–48.

101

tako komunistične partije niso več smele predlagati svojih resolucij. Popolnoma so se morale

podrediti politiki Kominterne. Od 25 članov izvršnega odbora Kominterne jih je moralo biti

15 stalno naseljenih v Moskvi, kjer so jih lahko nadzirali in nanje vplivali. Tako je bila

Kominterna popolnoma centralizirana in podrejena interesom zunanje politike Sovjetske

zveze.413

Centralizaciji Kominterne je kmalu sledila njena stalinizacija oz. čiščenje nezaželenih

oseb.414 Ko je leta 1928 Stalin izšel kot popolni zmagovalec boja za Leninovo nasledstvo, je

začel podrejati Kominterno svojim ciljem. Stalin je v Kominterni najprej uvedel kontrolne

aparate, ki so bili odgovorni Moskvi. Najpomembnejši se je imenoval Sekcija za

mednarodne zveze ali po rusko OMS, kar je bila kratica, ki je predstavljala glavno jedro

mednarodne komunistične organizacije, ki so jo tudi imenovali za »živčni center« KI. Preko

njih je Stalin kontroliral vse druge komunistične partije po svetu, saj je bil aparat pristojen za

razdeljevanje denarja, od katerega so bile komunistične partije precej odvisne. Sekcija za

mednarodne zveze je skrbela za selekcijo svojih aktivistov, širjenje literature in šolanje novih

kadrov. Naslednji pomemben kontrolni aparat v Kominterni je bila »Mednarodna komisija

za kontrolo«, ki pa je bila po funkciji zelo podobna Centralni kontrolni komisiji (CKK) v

RKP(b). Njen namen je bil zbiranje informacij in preverjanje morale pri članstvu, kar je

kasneje, sredi tridesetih let, privedlo do krvavih čistk tudi med tujimi komunisti. Daleč

najpomembnejši kontrolni aparat v Stalinovih rokah pa je bil »Oddelek kadrov«, ki je najbolj

spominjal na Komisariat delavsko-kmečke inšpekcije in je nastavljal ter izbiral svoje partijske

funkcionarje. Ustanovljen je bil leta 1932. Kmalu je zasenčil vse druge aparate, saj je bil pod

direktno kontrolo tajne policije, ki je svoje rekrute spodbujala, naj vohunijo in pišejo

karakteristike o svojih tovariših. Oddelek kadrov je predstavljal totalno kontrolo nad

delovanjem komunističnih partij, saj je bil po svojem bistvu policijski aparat. Podoben aparat

za kontrolo in izbiro kadrov je Stalin uvedel tudi v RKP(b) leta 1930.415

Stalinu je vso kontrolo nad Kominterno olajšala njena predhodna centralizacija. Tako je s

pomočjo tajne policije postopoma prevzel kontrolo nad to mednarodno organizacijo in jo

prečistil in nastanil s svojimi ljudmi. Delovanje Kominterne je bilo zahodnim vladam dobro

poznano. Ko je Stalinova vlada iskala možnost kompromisa z zahodnimi vladami, je morala

spremeniti politiko Kominterne.

413 Pipes, Kratka zgodovina ruske revolucije, str. 422. 414 Eiletz, Skrivnost Kominterne, str. 63. 415 Prav tam, str. 42–45.

102

Tako je nastala politika ljudske fronte, ki so jo razglasili na »7. kongresu Kominterne« poleti

leta 1935. Ljudska fronta je pomenila antifašistično zavezništvo z nestalinistično levico.416

Angažiranje ljudske fronte je bilo strašilo za Hitlerja. Ko je ljudska fronta zmagala na volitvah

v Španiji in Franciji, je Stalin, da ne bi pri državah Zahoda izgubil ugled, španskim

komunistom izrecno ukazal, naj ne izvajajo nobene boljševiške revolucije, temveč naj raje

branijo parlamentarno demokracijo. Tako je želel prikrojiti svojo politiko, da bi ustrezala

interesom Zahodnih držav.417 Sovjetska vlada se je na začetku izbruha državljanske vojne v

Španiji znašla v »odboru za nevmešavanje«, ki je nastal na pobudo Francije. V tem odboru je

Stalin podpiral politiko nevmešavanja, dokler se ni vojna zaostrila. Hitler je bil prvi, ki se je

začel vmešavati v špansko državljansko vojno. Francija, Anglija in ZDA so blokirale vsako

pomoč španski republiki, kar je pomenilo, da bo zmaga fašističnih sil neizbežna. Zaradi tega

se je Stalin kot zadnji začel vmešavati v špansko državljansko vojno, kar je samo podaljšalo

agonijo in trpljenje ljudi v tej državi. S svojimi pogoji za pomoč, ki jih je postavljal španski

vladi, pa je poskrbel še za večjo notranjo razklanost republikanskega tabora in še večji odpor

do politike Kominterne. Nevmešavanje Zahodnih držav je dalo Stalinu slutiti, da zopet

popuščajo Hitlerju.418

Sedmi kongres Kominterne je v časopisih naletel na zadržan odziv. V Prosveti so pozdravili

spremembo politike Kominterne, ki je priznala svoje napake iz preteklosti. Mišljeno je bilo

geslo VI. kongresa Kominterne, ki je sorodne leve stranke označila za fašistične. Postavljalo

je se vprašanje, če gre tokrat zaupati Kominterni, glede na to, da je v preteklosti počela hude

napake. Urednik Prosvete Ivan Molek je postavila retorično vprašanje, in sicer, kako naj

komunisti sodelujejo z demokratičnimi strankami v obrambi parlamentarizma pred fašizmom,

ko pa imajo v svojih programih začrtano pot v diktaturo proletariata. Prosveta je grajala

Kominterno, ki je s svojo razdiralno politiko med levimi strankami povzročila vzpon nacizma

v Nemčiji.419 Glavni kamen spotike je predstavljala centralizirana struktura vodenja

Kominterne. Vsi ukazi in navodila so prihajali iz Moskve, kar je dalo slutiti, da za vsemi

komunističnimi zarotami stoji vrh sovjetske oblasti. Po novem naj bi postale komunistične

partije v KI samostojne in avtonomne pri svojih odločitvah. Moskva se naj ne bi več

vmešavala v notranje politične razmere svojih sekcij, kar naj bi povečalo zaupanje v

416 Koch, Dvojna življenja, str. 166–168. 417 Eiletz, Skrivnosti Kominterne, str. 53. 418 Deutscher, Stalin politična biografija, str. 385−387. 419 “V Moskvi popuščajo,“ Prosveta, 8. avgust 1935, št. 154, str. 2.

103

Kominterno.420 Tako naj bi Kominterna zavrgla dolgoletno politiko spodkopavanja

parlamentarizma in sprejela demokratična načela Zahodnih držav. Komunisti so postali

zadolženi, da pomagajo ščititi interese demokracije in s tem preprečevanje diktature

fašizma.421

Vendar je sedmi kongres Kominterne sprožil tudi prvi mednarodni incident med ZDA in

ZSSR. Ameriški predsednik Roosevelt je v Moskvo poslal ostro protestno noto, ker so na

kongresu nastopali tudi ameriški komunisti, ki so skupaj z drugimi delegati vzklikali gesla

revolucije. Sovjetska zveza se je v svojem dogovoru za priznanje leta 1933 zavezala, da ne bo

pomagala ameriškim komunistom pri širjenju propagande v ZDA. Z organizacijo kongresa,

kjer so nastopali številni delegati iz vseh koncev sveta, se je zgodilo ravno slednje. Roosevelta

je najbolj zmotila javna podpora, ki jo je dobil s strani novega generalnega sekretarja

Kominterne Georgija Dimitrova.422 V svojem govoru je Dimitrov povedal, da bi morali

ameriški komunisti podpreti Roosevelta na bližajočih volitvah, saj njegova politika pomaga

blažiti probleme delavskih pravic, ki so bile zaradi krize na udaru. Roosevelt je bil označen za

branika pred diktaturo fašizma v ZDA. Roosevelta so v tistem času že njegovi domači

nasprotniki pogosto označevali za prijatelja komunistov, njegovo politiko pa za socialistično,

kar je veljalo za kleveto in žaljivko. Zato bi lahko slednja podpora komunistov zelo škodovala

njegovemu ugledu. Roosevelt se je javno distanciral od takšne podpore, ki jo je dobil od

Kominterne in hkrati spomnil sovjetsko vlado naj se vzdrži podpiranja ameriških komunistov

proti ZDA. Na podoben način so se odzivale tudi druge vlade, ki so svarile sovjetsko vlado

naj ne spodbuja svojih sekcij proti njihovim vladam.423

Sovjetska vlada je odgovorila, da nima nobenega vpliva na delovanje Kominterne in da je

komunistična internacionala samostojna mednarodna organizacija, ki ima svoj sedež lociran v

Moskvi. Z odgovorom sovjetske vlade ni bila zadovoljna nobena zahodna vlada.424

Amerikanski Slovenec je glede nove politike Kominterne zapisal naslednje:

»Boljševiški diktatorji v Moskvi se pripravljajo na zadnji naskok. Pred tednom so izdali

parole novega boja za svetovno revolucijo: Komunisti naj odslej ne napadajo več socialistov,

marveč se naj bore z njimi v eni fronti. Iščejo naj zaveznikov, kjerkoli jih dobijo. V vse pokrete

420 “Moskovski kongres apelira na socialiste za enotno fronto,“ Prosveta, 5. avgust 1935, št. 151, str. 1. 421 “Komunisti za demokracijo,“ Prosveta, 29. julij 1935, št. 146, str. 1. 422 “Rusija in Amerika,“ Prosveta, 29. avgust 1935, št. 169, str. 2. 423 “Ozadje Rooseveltove note Rusiji,“ Prosveta, 6. september 1935, št. 174, str. 2. 424 “Rusija zanika krivdo,“ Amerikanski Slovenec, 30. avgust 1935, št. 169, str. 1.

104

naj se vrinejo, kakoršnokoli masko naj si pri vzamejo, da pridejo do cilja. Zagovarjajo naj

demokracijo, kjer je ni, borijo za versko svobodo, kjer jo zatirajo, pridružijo naj se

nacionalistom in pomagajo liberalizmu, vsepovsod naj sejejo upor, zmešnjavo, socialni boj,

sovraštvo med narodi in tako pripravljajo svojo žetev. V Nemčiji so že ponudili celo

katoličanom svojo roko v pomoč, katero so katoličani seve odločno odklonili. Posebno

opozarjajo, da je treba komunistične mladine in še podvojene agitacije med ženstvom, kmeti

in malomeščani. Tako naj postane komunizem kvas prihajajoče svetovne revolucije.« 425

Tudi časnik Slovenec ni najbolj zaupal Kominterni in njeni novi politiki ljudske fronte. Sedmi

kongres Kominterne je zaključil svoje delo konec avgusta leta 1935. Udeležilo se ga je več

kot 500 delegatov, ki so bili razdeljeni v 57 delegacij. Vsaka komunistična stranka oz. sekcija

je imela svojo delegacijo. Skupno je Kominterno sestavljalo 76 sekcij, od katerih je imelo 19

status opazovalk. Poleg novih sprejetih pravil so na kongresu izvolili tudi novega voditelja

Kominterne, bolgarskega komunista Georgija Dimitrova,426 ki je zaslovel v leipziškem

procesu leta 1933, kjer so ga obtožili, da je sodeloval pri sežigu nemškega parlamenta. Na

procesu je bolgarski komunist pokazal pogumno držo proti Hitlerjevi represivni politiki.

Njegova izbira za generalnega sekretarja je bila Stalinova taktična poteza, saj je vedel, da

uživa Dimitrov v tujini velik ugled kot prepričan antifašist.427

Sprva so bili rezultati sedmega kongresa Kominterne zelo uspešni. Kominterna je v Franciji in

Španiji uspela sestaviti široko vladno koalicijo, ljudsko fronto, ki je na demokratičnih volitvah

leta 1936 pripeljala na oblast Leona Bluma.428 V Franciji je kasneje zaradi notranjih

nesoglasij prišlo do razpada ljudske fronte. V Španiji pa so zaradi zmage levih strank fašisti

425 “Naskok iz Moskve,“ Amerikanski Slovenec, 30. avgust 1935, št. 169, str. 2. 426 Georgi Dimitrov (1882−1949) je bil bolgarski politik, državnik, revolucionar in visoki funkcionar Kominterne. Že v rani mladosti sodeloval v socialdemokratskem gibanju. Leta 1921 postal član Izvršnega komiteja Kominterne. Zaradi sodelovanja v septembrski vstaji v Bolgariji leta 1923 je moral emigrirat v tujino. Leta 1933 je bil na Leipziškem procesu obtožen, da je pomagal sežgati nemški parlament. Na procesu je pogumno dokazoval absurdnost obtožnice in bil zaradi pomanjkanja dokazov skupaj z ostalimi bolgarskimi soobtoženci izpuščen iz pripora. Leta 1935 je postal generalni sekretar Kominterne, kar je ostal do njenega razpusta leta 1943. Pomembno je prispeval pri sprejemanju sklepov VII. kongresa Kominterne, kar je pripeljalo politiko ljudske fronte v komunistično gibanje. Po vojni je leta 1945 pomagal obnoviti Bolgarijo kjer je postal tudi predsednik vlade. (Solženicin, Arhipelag gulag 1, str. 455.), (Tito, Zbrana dela 4, str. 350.) 427 “Kongres Kominterne zaključen,“ Slovenec, 24. avgust 1935, št. 193a, str. 2. 428 Leon Blum (1872−1950), je bil francoski politik, časnikar in predsednik vlade. Med leti 1936−1937 je neuspešno vodil vlado ljudske fronte, ki je hitro razpadla. Vpeljal je 40-urni delovni tednik, plačani dopust in podržavljenje bank ter vojaško industrijo. Med vojno je bil ujet in interniran. Po vojni je za kratek čas zopet postal premier države. Zagovornik misli o združeni Evropi. (Potemkin, Zgodovina diplomacije, str. 594−596.)

105

18. julija 1936 poskušali izvesti državni udar, kar jim je spodletelo, zaradi česar se je začela

tri leta dolga trajajoča državljanska vojna.429

Sedmi kongres Kominterne je sprejel štiri bistvene točke: (1) podprl je enotno fronto proti

fašizmu, (2) razglasil ofenzivo proti fašizmu, kar bi z učinkovitimi gesli lahko pripeljalo

komuniste na oblast, (3) končal politiko demilitarizacije, ki so jo podpirali zlasti francoski

komunisti in (4) prenehal z napadanjem drugih sorodnih levih strank in povezovanje z njimi

proti skupnemu sovražniku. V programu komunističnih strank je še naprej ostala revolucija in

diktatura proletariata, kar so na zahodu najbolj zavračali.430 Sprejeli so tudi tezo, da je fašizem

»agentura kapitala«.431 To je pomenilo, da so fašisti in nacionalsocialisti predstavljali »orodje

kapitala«, ki je načrtno rušilo demokracijo in stabilnost Evrope. Ta teza je imela nekaj

osnove, saj so nemški industrijski mogotci res imeli korist od Hitlerjevega vzpona na oblast,

vendar je bila hkrati preveč poenostavljena, saj so jo uporabljali za šablono, kako razložiti

celoten proces razvoja dogodkov v celi Evropi.432

Celotna politika ljudske fronte pa je 23. avgusta leta 1939 dočakala svoj žalosten konec. Ko

sta nemški zunanji minister Ribbentrop in sovjetski zunanji minister Molotov podpisala

znameniti pakt o nenapadanju med ZSSR in Nemčijo, se je tako rekoč celotna politika ljudske

fronte končala čez noč. Kominterna se je naenkrat odpovedala politiki antifašizma. Po novem

so morali komunisti v tujini pozivati svoje vlade k miru in se zavzemati proti »imperialistični

vojni«. Ko je Nemčija 1. septembra 1939 napadla Poljsko in sta dva dni kasneje Francija in

Velika Britanija napovedali vojno Nemčiji, je Kominterna razglasila nov značaj vojne, ki je

imel »buržoazen pomen«. V tej vojni je želela Sovjetska zveza ostati nevtralna. Tako se je

Kominterna dokončno razkrinkala kot Stalinovo zunanjepolitično orodje za doseganje

sovjetskega vpliva na Zahodu. Mnogi komunisti so zaradi takšne spremembe postali tarča

napadov, nekateri so morali delovati v ilegali. Zahodne vlade niso mogle verjeti, da se je

Stalin lahko pogodil s Hitlerjem. Sledil je poskus osamitve Sovjetske zveze, vendar ni dosti

pomagalo. Komunisti v Evropi pa so izgubili precej svojega ugleda.433

429 Deutscher, Stalin politična biografija, str. 416. 430 “Povelje Kominterne,“ Slovenec, 3. september 1935, št. 201a, str. 1. 431 Dimitrov: »Fašizem je pojavna oblika državno-monopolističnega kapitalizma, in sicer odprta teroristična diktatura najbolj reakcionarnih in najbolj šovinističnih ter najbolj imperialističnih elementov finančnega kapitala.« (Henrik Eberle, Matthias Uhl, Dosje o Hitlerju (dalje: Eberle-Uhl, Dosje o Hitlerju, str. …), (Kranj, 2007), str. 347. 432 Centrih, Marksistična formacija, str. 129−133. 433 Deutscher, Stalin politična biografija, str. 416.

106

Ribbentrop-Molotov pakt Sovjetska zveza je sprva želela v okviru Društva narodov zaščititi versajsko ureditev Evrope,

da bi sebi zagotovila mir, boljša pogajalska izhodišča z zahodnimi državami in nemoten

gospodarski razvoj, ki je bil brez trgovine z Zahodom praktično nemogoč.434 Zaradi zbližanja

interesov z Zahodom je Sovjetska zveza podpisala znamenite vojaške sporazume s Francijo in

Češkoslovaško, ki so jamčili varnost v primeru agresije kakšne države na njihova ozemlja.

Kasneje se je izkazalo, da so bili sporazumi mrtve črke na papirju, saj so imeli namen

zastrašiti morebitne agresorje in podaljšati mir v Evropi. Vojaškim spopadom so se zahodne

države načeloma izogibale, prav tako tudi Stalin. Zahodne države niso videle v Sovjetski

zvezi posebej močno vojaško silo. Ameriški veleposlanik Joseph Davies je v svojem dnevniku

zapisal, da so ravno čistke v vojski omajale kredibilnost države v tujini. Mnogi preprosto niso

mogli verjeti, da je lahko Hitler rekrutiral v svoje vrste toliko agentov v Sovjetski zvezi.435

Zaradi likvidacij najboljših kadrov v Rdeči armadi so zahodne vlade začele resno dvomiti v

vojaško sposobnost Sovjetske zveze. Zaradi tega naj bi tudi izključili Sovjetsko zvezo iz

pogajanj v Münchnu leta 1938, kjer se je odločala usoda Češkoslovaške, čeprav so imeli

Sovjeti s to državo sklenjen vojaški sporazum.436

Prav münchenski sporazum iz leta 1938, ki so ga s Hitlerjem podpisali najvišji predstavniki

Francije, Velike Britanije in Italije, predstavlja izjemno pomemben dogodek v sovjetski

zunanji diplomaciji. V tem času so propadli vsi Stalinovi poskusi uveljavljanja sovjetske

politike na Zahod. Septembrski sporazum v Münchnu so za Stalina predstavljali kapljico čez

rob, saj so zahodne sile brez, da bi na sestanek povabile Sovjetsko zvezo ali Češkoslovaško,

Hitlerju poklonile Sudete, kjer je živelo najmanj tri milijone Nemcev. Pol leta pred sudetsko

krizo je Hitler brez večjih protestov okupiral Avstrijo in jo priključil svoji državi. To mu je

uspelo tudi zaradi večinske podpore Avstrijcev, ki so podpirali takšno Hitlerjevo politiko.

Sovjetska zveza se je kljub zahodno usmerjeni politiki, kjer je v Društvu narodov protestirala

proti agresiji in propagirala mir, znašla v novi izolaciji. Poleg tega je Sovjetski zvezi grozila

agresija na daljnem vzhodu. Japonska je vse bolj ogrožala sovjetske interese v Mongoliji.

Glede na to, da je bila Japonska članica t. i. antikominternskega pakta,437 je vojna grozila tudi

434 Carr, Ruska revolucija, str. 161−170. 435 Davies, Mission to Moscow, str. 138. 436 Potemkin, Zgodovina diplomacije, str. 555−557. 437 Antikominternski pakt je bil sklenjen med Nemčijo in Japonsko leta 1936. Usmerjen je bil proti aktivnostim Kominterne. Predstavljal je predhodnico trojnega pakta, ki je nastal leta 1940 in je vojaško povezoval sile Osi Nemčijo, Italijo in Japonsko, ki so se ji kasneje pridružile še druge članice v Evropi. (Potemkin, Zgodovina diplomacije III, str. 607-608.)

107

z Nemčijo, kar bi Sovjetsko zvezo prisililo v vojno na dveh frontah. Stalinova diplomacija je

v času po Münchnu iskala način, da bi se izognila vojni s silami Osi, saj niti približno ni bila

pripravljena na vojno.438

V Evropi so se razmere spomladi 1939 začele zaostrovati. Hitlerjevi okupaciji Češkoslovaške

15. marca 1939 je sledila prva ostra reakcija zahodnih sil. Angleški premier Chamberlain je

izjavil, da je nemški režim s svojim dejanjem zadal svetovni javnosti »najtežji udarec

doslej.«439 Seveda je imel Chamberlain dovolj razlogov za svojo jezo, saj je Hitler v Münchnu

javno zagotovil, da so predstavljali Sudeti njegovo zadnjo teritorialno zahtevo v Evropi. Poleg

tega je Hitler obljubil, da bo spoštoval garancijo neodvisnosti Češkoslovaške države. Šest

mesecev kasneje se je Hitlerjeva politika nenadoma spremenila oz. je nadaljevala svojo staro

pot agresije. Chamberlain se je počutil prevaranega in izdanega, zato je v svojem nagovoru

javnosti povedal, da je izgubil zaupanje do nemškega kanclerja, kar je z drugimi besedami

pomenilo, da se s Hitlerjem več ne bo pogajal. Svoj pristanek na münchenski sporazum je

pojasnil, kot posledico iskrene želje, da zaščiti mir in ustvari sožitje med evropskimi

narodi.440 Hitlerjev osebni prevajalec Paul Schmid je v svojih spominih razkril, da se je Hitler

takrat zavedal, da je zlorabil zaupanje zahodnih politikov. V diplomaciji mu je po tem

dogodku zmanjkalo manevrskega prostora, kjer bi se lahko s spretnimi potezami izognil vojni

in prišel do svojih zahtev s politiko pritiska in groženj. Tako se je njegova politika usmerila v

odkrito agresijo, ki je izbruhnila na Poljskem. Hitlerjeva nova zahteva je postalo Poljsko

mesto Gdansk. Zaradi razburjenja zahodnih držav, predvsem Velike Britanije, je Chamberlain

konec marca leta 1939 ob obisku poljskega zunanjega ministra Josepha Beka441 v Londonu,

Poljski državi zagotovil njeno zaščito in garancijo njenih meja v primeru vojne z Nemčijo.442

Hitler se je odzval na angleško potezo tako, da je prekinil svoj pakt o nenapadanju s Poljsko iz

leta 1934 in razdrl pomorsko pogodbo z Veliko Britanijo iz leta 1935, ki je Nemčiji

omogočala varnost in nemoten razvoj njene mornarice.443 V svojem govoru je Hitler konec

aprila leta 1939 začel izražati odkrite zahteve po vrnitvi nemških kolonij, ki so jim bile 438 Natalija Naročnickaja, Valentin Falin, Partitura druge svetovne vojne: kdo in zakaj je začel vojno? (dalje: Naročnickaja, Partitura druge svetovne vojne, str. …), (Ljubljana, 2010), str. 121−122. 439 Paul Schmidt, Statist na diplomatskem odru (dalje: Schmidt, Statist na diplomatskem odru, str. …), (Ljubljana, 1971), str. 154−155. 440 “Chamberlainov govor,“ Slovenec, 19. marec 1939, št. 66a, str. 1. 441 Jozef Beck (1894−1944) je bil poljski politik, oficir in minister, ki je vodil zunanje ministrstvo v najbolj kritičnem času Poljske zgodovine med leti 1932−1939. Bil je velik nasprotnik Sovjetske zveze. Zavzemal se je za povezave z Nemčijo in zahodnimi državami. Želel je voditi uravnoteženo politiko med vzhodom in zahodom. (Potemkin, Zgodovina diplomacije, str. 665−666.) 442 “Chamberlainov govor,“ Slovenec, 19. marec 1939, št. 66a, str. 1. 443 “Anglija jamči za Poljske meje,“ Slovenec, 1. april 1939, št. 76a, str. 1.

108

odvzete po prvi svetovni vojni. Predsednik ZDA Roosevelt se je ponudil za posrednika v

novem evropskem sporu, zato je poslal Hitlerju in Mussoliniju osebno pismo, kjer jih je

opozarjal na hude posledice, če bi diktatorja začela novo vojno v Evropi. Opogumljena

diktatorja Rooseveltovih opozoril nista jemala resno.444

V teh zaostrenih mednarodnih razmerah je imela največjo korist prav izolirana Sovjetska

zveza, saj je postala država, s katero so se želele pogajati vse svetovne velesile. Čeprav je

Sovjetska zveza uradno veljala za glavno nasprotnico nacistične Nemčije, so ji nove

mednarodne razmere ponudile možnost sklepanja kompromisov. Tako so nastali prvi diskretni

pogovori med sovjetskimi in nemškimi oblastmi o možnosti sporazuma med državami.

Churchill je v svojih spominih zapisal, da je Sovjetska zveza pred krizo leta 1939 naročala

velike količine orožja na Češkem. V tovarnah Škode so redno izdelovali orožje za potrebe

Sovjetske zveze, ki ga je vlada plačala v naprej. Vendar se je zaradi nemške okupacije 15.

marca leta 1939 izvoz orožja nenadoma ustavil. Sovjetska stran se je zaradi tega uradno

pritožila v Berlinu. Njen akreditirani diplomat se je obrnil na nemško vlado po uradno

razlago, kaj pomeni zasedba škodinih tovarn za izpolnitev sovjetskih naročil, ki so bila

vnaprej že plačana. Pogovori so se hitro preusmerili na politična vprašanja o bodočih odnosih

med Sovjetsko zvezo in Nemčijo. Tako so v Berlinu prvič opazili, da obstaja možnost

zbližanja interesov z Moskvo.445

Stalin nikakor ni mogel odpustiti zahodnim vladam njihovo ravnanje, ko so v Münchenu

Sovjetsko zvezo izključili iz pogajanj o prihodnosti ČSR. Zaradi tega so se poglobili njegovi

sumi, da Zahod namerno nagovarja Hitlerja proti Sovjetski zvezi.446 Ko so zahodne vlade

aprila 1939 v naglici pozvale Sovjetsko zvezo na posvet, da bi skupaj organizirali obrambo

pred Hitlerjem, so se Stalinovi sumi zaradi zavlačevanja zahodnih predstavnikov še dodatno

okrepili. Zaradi tega so 3. maja 1939 odstavili sovjetskega zunanjega ministra Litvinova, ki je

444 “Hitlerjev govor v Rajhstagu,“ Slovenec, 29. april 1939, št. 98a, str. 1. 445 Churchill, Drugi svetski rat 1, str. 340. 446 Stalinov priročnik za zgodovino VKP(b) komentira mednarodne dogodke v tistih časih takole:»Fašistična Nemčija je z enostranskim aktom raztrgala versajsko mirovno pogodbo in si je zarisala načrt za ostvaritev nasilne revizije meja evropskih držav … Ta načrt predvideva najprej osvojitev Avstrije, potem udarec po Češkoslovaški, potem morda po Poljski … potem pa 'bomo videli'« Tukaj se namiguje, da je naslednja na vrsti za napad Sovjetska zveza. Dalje pišejo: » … Zato se vladajoči krogi 'demokratičnih' držav, zlasti pa vladajoči konzervativni krogi Anglije omejujejo na politiko pregovarjanja brezmejno nesramnih fašističnih oblastnikov – 'naj ne tirajo stvari do skrajnosti', hkrati pa jim dajejo vedeti, da ti krogi 'popolnoma razumejo' njihovo reakcionarno-policijsko politiko proti delavskemu in nacionalno osvobodilnemu gibanju(v kolonijah) ter da v bistvu z njo simpatizirajo.« Stalinov priročnik tudi navede trditev, da so demokratične države močnejše od fašističnih, zato se ne bojijo njihovega širjenja in jim zato popuščajo. Preroško so celo napovedali, da se jim bo takšna politika maščevala. To je dejansko omogočil nemško-sovjetski pakt. (Komisija CK VKP(b), Zgodovina VKP(b), str. 457−463.

109

ves čas predstavljal prozahodno politiko v sovjetski vladi. Zamenjal ga je Molotov, ki je veljal

za Stalinovega najtesnejšega sodelavca. Zamenjava Litvinova je dejansko pomenila, da se

Sovjetska zveza pripravlja na radikalno spremembo svoje zunanje politike, ki pa jo zahodne

vlade niso predvidele.447

Molotov zaradi previdnosti ni želel prekiniti pogajanja z zahodnimi vladami. Predlagal je, da

bi se lahko sklenil sporazum z vsemi sovjetskimi sosedami, vključno z baltskimi državami, ki

bi morale garantirati pravico sovjetskim oblastem, da bi lahko v primeru Hitlerjeve agresije

napotile svoje oborožene sile v njihove dežele. Zaradi takšnih zahtev so se pogajanja zavlekla

v nedogled, saj Poljska ni želela pristati na sodelovanje z Rdečo armado. Sosednje države so

se dejansko bale, da bo Rdeča armada poleg svoje pomoči prinesla v njihove države še

komunistično ideologijo in njeno revolucijo. Vendar, če bi zahodne vlade bolj cenile moč

Sovjetske zveze in njihova zagotovila vzela dovolj resno, bi sporazum s pomočjo pritiska na

majhne države lahko že davno sklenili. Problem se je nahajal v dvomih angleške politike, ki

ni verjela, da misli Sovjetska zveza resno posredovati proti Nemčiji. Poleg tega so se bali, da

ne bi njihovo vojaško zbližanje z Moskvo izzvalo agresivnost Japonske, ki bi lahko napadla

angleške in francoske kolonije v jugovzhodni Aziji. Velika napaka je bila tudi v tem, ker so

na vojaško misijo v Moskvo poleti 1939 poslali nekompetentne pogajalce namesto ministrov

ali posebnih odposlancev.448

V literaturi je danes moč najti veliko nasprotujočih si razlag o teh izjemno pomembnih

zgodovinskih dogodkih, ki so nastali pred nemško-sovjetskim sporazumom. Mnogi avtorji

dvomijo v iskrenost Stalina, ki naj bi sam izjavil, da ne želi »hodit po vroč kostanj v

žerjavico«, kar naj bi pomenilo, da se ne želi vpletati v vojne kampanje proti drugim

velesilam. Nasprotnega mnenja so nekateri ruski zgodovinarji, ki poskušajo vzrok druge

svetovne vojne pripisati zahodnim vladam, ki so zaradi neresnih namer o sklepanju

sporazuma s Stalinom med aprilom in avgustom leta 1939 potisnile njegovo državo v

izolacijo in tako omogočile sporazum s Hitlerjem. Ruski zgodovinarji zamerijo

Chamberlainu, ki je leta 1938 trikrat odšel na pogajanja v Nemčijo zaradi Češkoslovaške.

Britanski premier leta 1939 ni želel oditi v Moskvo ali vsaj poslati kakega višjega

predstavnika, ki bi se lahko pogajal s Stalinom o usodi Poljske in drugih sosednjih državah,

da bi poskušali preprečiti vojno.449 Stalin je bil pragmatičen politik, zato je bil pripravljen

447 Naročnickaja, Partitura druge svetovne vojne, str. 183−188. 448 Prav tam, str. 189−194. 449 Prav tam, str. 199−200.

110

sprejeti vsako najboljšo ponudbo. Hitler je v tem primeru Stalinu ponudil bistveno več, poleg

tega je pokazal resne namere, da želi imeti sporazum z Moskvo. Sovjetska zveza je vedela, da

namerava Hitler v vsakem primeru napasti Poljsko, zato je želela obvarovati svoje meje in se

na račun poražene države tudi okoristiti. Podobno so se na račun Češkoslovaške okoristile

njene sosednje države, Poljska in Madžarska. Treba je še poudariti, da Sovjetska zveza in

zahodne države leta 1939 niso bile pripravljene na vojno v Evropi. Zato nobena od teh držav

ni želela sprejeti obveznosti za vojno. Ko je Stalin sprejel Hitlerjevo ponudbo in poklical

zunanjega ministra Ribbentropa v Moskvo na pogajanja, je svet obnemel, ko sta dva zakleta

sovražnika z nasmehom na obrazu podpisala sporazum o nenapadanju. Vendar je bila to

logična posledica sovjetskega izogibanja vojni. Zahodnim vladam po tem dogodku ni

preostalo drugega, kot da se odločno postavi na stran Poljske in jo v primeru napada zaščiti

pred Nemci.450

Hitlerjeva odločitev, da sklene sporazum s Stalinom ni šokirala samo zahodne vlade, ampak

tudi mnoge Hitlerjeve tesne sodelavce in njegove zaveznike. Hitler je bil prepričan, da si

zahodne vlade ne bodo upale napasti Nemčije, dokler ne zavaruje meje s Sovjetsko zvezo.

Nemško-sovjetski sporazum je omogočil ravno to. Prevladovalo je prepričanje, da je bilo s

paktom o nenapadanju preprečeno obkoljevanje Nemčije in onemogočeno vojskovanje na

dveh frontah. Zato je Hitler opogumljeno hitel v vojno s Poljsko.451 Ko so nemške sile zgodaj

zjutraj 1. septembra 1939 napadle Poljsko, sta vladi Velike Britanije in Francije pozvale

nemško vojsko naj ustavi vojaške operacije in se umakne iz države. Takoj zatem je sledil

ultimat obeh držav, ki so grozile z vojno, če Hitler ne zaustavi svojega pohoda na Poljskem.

Hitler je bil na odziv zahodnih vlad presenečen. Hitlerjev osebni prevajalec Paul Schmid, ki je

bil tistega dne, ko sta Velika Britanija in Francija napovedali vojno Nemčiji, prisoten v

njegovem uradu. Schmid poroča, da so bili vsi najvišji nacistični predstavniki s Hitlerjem vred

šokirani, ko so spoznali, da so v vojnem stanju z zahodnimi državami.452 Ruski zgodovinarji

celo špekulirajo, da je Hitler od zahodnih vlad glede Poljske pričakoval novi münchenski

sporazum.453 V takšno prepričanje nas vodi tudi Hitlerjeva domnevna izjava, ki jo dal v pričo

svojih najtesnejših sodelavcev, ko so 3. septembra 1939 spoznali, da so v vojnem stanju z

Veliko Britanijo in Francijo. Izjavil je:

450 Churchill, Drugi svetski rat 1, str. 338−339. 451 Schmidt, Statist na diplomatskem odru, str. 163. 452 Prav tam, str. 186−187. 453 Naročnickaja, Partitura druge svetovne vojne, str. 217.

111

»Poljaki so klavrna, nesposobna, bahaška banda. To vedo Angleži prav tako dobro kot mi.

Gospodje Britanci poznajo pravico močnejšega. Kar se tiče nižjih ras, so naši učitelji.

Nezaslišano je, da nam Čehe in Poljake, to sodrgo, ki ni niti malo boljša kot Sudanci ali

Indijci, prikazujejo kot neodvisne države in to le zato, ker gre tokrat za interese Nemčije in ne

Velike Britanije. Vsa moja politika do Velike Britanije izhaja iz tega, da obe strani priznata

naravne resničnosti, sedaj pa me hočejo obesiti na sramotilni steber. To je nezaslišana

podlost!« 454

Kakšen je bil odziv Stalinovega ožjega kroga na njegovo politiko ni mogoče zanesljivo

preveriti. Lahko se samo zanašamo na razlago, da je bil glede na svojo absolutno vlogo v

državi dovolj odločen, da je lahko vpeljal svojo politiko do Nemčije. Drugi člani politbiroja

so lahko samo sledili njegovim smernicam. Na resen odpor v svoji stranki zagotovo ni

naletel.455 Uradna sovjetska razlaga je hitela javnosti prikazovati, kako so bile zahodne vlade

dolgoletne prikrite zaveznice fašizma. To jim je služilo kot opravičilo, da so lahko sami

sklepali odkrite sporazume s fašisti.456 Mnogi zahodni komentatorji so zato postavljali

vprašanje, zakaj so bile čistke v partiji in vojski sploh potrebne. Zakaj je bilo toliko ljudi

odstranjenih in ustreljenih, ker naj bi bili »sodelavci Hitlerjeve Nemčije«, če pa se je zdaj

izkazalo, da je Stalin postal glavni Hitlerjev sodelavec.457 O tem je veliko špekuliral tudi

zgodovinar Stephan Koch, ki meni, da sta bila Stalin in Hitler ves čas v nekakšnem tajnem

kontaktu. Njun pakt po njegovem mnenju ne predstavlja nobeno naključje, temveč dobro

preračunano taktiko obeh strani.458 Do sedaj še niso odkrili novih dokumentov, ki bi

dokazovali Kochovo teorijo. Ruski zgodovinarji so takšna namigovanja že zavrnili kot

nezgodovinska in preveč poenostavljena.459

Vsebina nemško-sovjetskega pakta naj bi po mnenju sodobnih ruskih zgodovinarjev govorila

o nevtralnosti med državama. Šlo naj bi za obnovitev rapalskih odnosov in nadaljevanje

politike nevtralnosti, kar so poročali tudi sovjetski časopisi leta 1939.460 Najbolj sporen je bil

dodaten »tajni protokol«, ki je razmejeval interese Nemčije in ZSSR na vzhodu Evrope.461

454 Eberle-Uhl, Dosje o Hitlerju, str. 79. 455 Deutscher, Stalin politična biografija, str. 416−417. 456 Komisija CK VKP(b), Zgodovina VKP(b), str. 461−462. 457 “Odmevi nacijsko-sovjetskega pakta,“ Prosveta, 28. avgust 1939, št. 167, str. 2. 458 Koch, Dvojna življenja, str. 155−176. 459 Naročnickaja, Partitura druge svetovne vojne, str. 167−168. 460 “Pakt Berlin Moskva,“ Slovenec, 25. avgust 1939, št. 193a, str. 2. 461 Naročnickaja, Partitura druge svetovne vojne, str. 489−490.

112

Sovjetski časopisi Pravda in Izvestja so pakt komentirali kot nadaljevanje politike miru,

katerega je sovjetska država dolga leta zagovarjala v Društvu narodov. S trgovinskim

sporazumom 19. avgusta 1939 je bila potrjena prijateljska politika med državama. Čez štiri

dni je sledila pogodba, ki je po mnenju sovjetskih časnikov omogočila končanje tega

dolgoletnega sovraštva med državama.462

Stalin je med drugo svetovno vojno takole komentiral svojo potezo, zakaj je sklenil pakt z

Nemčijo:

»Utegne nas, kdo vprašati, kako se je moglo primeriti, da je sovjetska vlada privolila v

sklenitev pakta o nenapadanju s tako verolomnimi ljudmi in nasilniki, kakor sta Hitler in

Ribbentrop? Ali ni pri tem sovjetska vlada napravila napake? Nikakor ne! Pakt o

nenapadanju je pakt o miru med dvema državama. Tak pakt nam je namreč predlagala

Nemčija leta 1939. Ali je mogla sovjetska vlada zavrniti ta predlog? Mislim, da nobena

miroljubna država ne more zavrniti mirnega sporazuma s sosedno državo, naj so na čelu te

države še taki divjaki in ljudožerci, kakor sta Hitler in Ribbentrop. In to seveda z enim

neizpremenljivim pogojem, da mirovni sporazum ne krši naravnost ne posredno ozemeljske

celovitosti, neodvisnosti in časti miroljubne države. Kakor je znano, je pakt o nenapadanju

med Nemčijo in ZSSR popolnoma tak pakt. Kaj smo pridobili, ko smo sklenili z Nemčijo pakt

o nenapadanju? Zagotovili smo naši deželi mir za poldrugo leto in možnost, da smo pripravili

svoje sile za odpor, če bi fašistična Nemčija tvegala napad na našo deželo v nasprotju s

paktom. To je jasen dobiček za nas in izguba za fašistično Nemčijo.«463

Popolnoma drugače so odmevali časopisni kritiki na zahodu. Poljski časniki so trdili, da

omenjeni pakt nima nobenega »realnega pomena«, zato ga bo Evropa zlahka presegla. Po

prepričanju poljskih časnikov so želeli Sovjeti samo izboljšati svoj pogajalski položaj nasproti

zahodnim državam, saj je bilo znano, da se več tednov neuspešno pogajajo o koaliciji proti

Hitlerju. Očitno se takrat poljski časnikarji niso zavedali resnosti nastalega položaja.

Francosko časopisje se je odzvalo dokaj kritično. Pakt so označili za »veliko neumnost«, edino

komunistični časnik L'Humanite je opravičeval Stalinovo potezo. Zaradi različnih pogledov

so v Evropi in zlasti v Franciji nastali številni spori med socialdemokrati in komunisti, čeprav

je nova politika Kominterne pozivala vse komunistične organizacije naj sodelujejo z vsemi

protifašističnimi silami. Zdaj je pakt pokopal takšno politiko in povzročil politično krizo in

462 “Pakt Berlin Moskva,“ Slovenec, 25. avgusta 1939, št. 193a, str. 2. 463 Potemkin, Zgodovina diplomacije, str. 707.

113

radikalne spremembe. Angleški časniki so tudi obsodili pakt o nenapadanju z Nemčijo.

Najbolj so se jezili, ker jih sovjetska stran ni obvestila, da se istočasno pogajajo tudi z nemško

stranjo. Angleži so bili prepričani, da so jih sovjetske oblasti varale, zato so bila pogajanja z

njimi neuspešna.464

Po drugi strani je nemški tisk izražal odkrito zadovoljstvo zaradi sklenjenega pakta s

Sovjetsko zvezo. Poročali so, da naj bi voditelja nemškega in ruskega naroda dokončno

spoznala politiko zahodnih držav, ki naj bi njihove narode poskušali potisniti v vojno in

nesrečo, zato sta se ruski in nemški narod obvarovala z mirom, ki ga je odražal njun pakt o

nenapadanju. Tako naj bi po nemškem poročanju Sovjetska zveza zavrnila ponudbo zahodnih

držav, saj se ni želela pustiti izrabiti za vojno proti Nemčiji. »Namen pakta je samo obnoviti

stanje med Nemčijo in ZSSR, ki je obstajalo že stoletja pred tem, saj sta imela oba naroda

največ koristi od takšnega sodelovanja. Pakt o nenapadanju pomeni vrnitev v tradicionalno

politiko, ki prinaša korist obema državama.«465

Največji poraženec pakta ni bila samo Poljska. Tudi Japonska je bila zaradi omenjenega pakta

zelo prikrajšana. Obmejni spopadi med Rdečo armado in japonsko vojsko so na daljnem

vzhodu ravno v tistem času dosegli svoj vrhunec.466 Japonski vojaški vrh je pričakoval vojno

v Evropi, kjer bi lahko Nemčija pomagala napasti Sovjetsko zvezo in tako razbremeniti

japonsko fronto. Zaradi nemško-sovjetskega pakta je bila končana politika

antikominternskega pakta. Japonska se je zaradi tega morala ukloniti pred Nemčijo, kar je

posledično pripeljalo do pakta o nevtralnosti med ZSSR in Japonsko. To se je med leti

1941−1945 izkazalo kot najbolj koristno meddržavno pogodbo v vsej vojni.467

Pakt je prinesel tudi hude posledice za nadaljnji razvoj sodelovanja med komunisti in drugimi

naprednimi levimi in antifašističnimi gibanji. Zaradi tega so začeli oboji sumiti, da delajo za

sovražnike in svojo korist. Tako je bila otežena organizacija odpora proti Hitlerjevemu

okupacijskem redu v Evropi. V socialističnem časniku Proletarec so zapisali, da je Stalin s

paktom morda res začasno nevtraliziral nemško in japonsko nevarnost, vendar je za vedno

zapravil ugled pred vsemi poštenimi ljudmi, ki so bili pripravljeni braniti čast dostojanstva v

prihajajoči vojni. Stalin naj bi s paktom pokazal svoj pravi obraz, to je obraz človeka, ki mu je

bilo malo mar za posledice svojega delovanja. Od tega trenutka dalje, torej od objave, da je

464 “Različni odmevi po časopisju velesil,“ Slovenec, 24. avgust 1939, št. 192a, str. 1. 465 Prav tam. 466 Taylor, Uzroci drugog svjetskog rata, str. 284. 467 “Hud poraz VB,“ Slovenec, 23. avgust 1939, št. 191a, str. 2.

114

bila v Moskvi podpisana pogodba o nenapadanju, so vsi vedeli, da je naslednji korak samo še

vojna z Nemčijo.468

Sledili so poskusi zahodnih diplomatov, da bi odložili prihajajočo vojno. Vendar so bile vse

akcije neuspešne.469 Hitler je bil odločen, da izpelje svoje načrte s silo. Ameriški predsednik

je zaradi tega javno napovedal, da bo treba revidirati »nevtralne zakone«,470 ki so njegovi

državi onemogočali aktivno vpletanje v evropske zadeve. Nobeno dejanje v tistem času pa ni

moglo preprečiti Hitlerjevih ambicioznih načrtov.471

Tako se je začela druga svetovna vojna v luči nemško-sovjetskega pakta o nenapadanju.

Mnenja zgodovinarjev so še danes deljena, kar se tiče vprašanja, kaj je dejansko sprožilo uvod

v drugo svetovno vojno. Moje prepričanje izhaja iz dejstva, da je vzroke druge svetovne vojne

treba iskati v politiki popuščanja Hitlerju in ukinjanju lokarnskega sporazuma iz leta 1925, ki

je Nemčijo zavezoval, da se morajo konflikti v Evropi reševati po mirni in diplomatski poti.

Obstajajo jasni dokazi, ki kažejo, da bi lahko Hitlerja ustavili že leta 1936, ko je vkorakal v

demilitarizirano Porenje, vendar zahodne države niso ukrepale, ker je zmanjkalo politične

volje do krotitve nemških apetitov.472 Med drugim je treba omeniti, da je Hitler sprejel svojo

dokončno odločitev o napadu na Poljsko že spomladi leta 1939, kar je bilo pred nastankom

zloglasnega nemško-sovjetskega pakta.473 Zato je po mojem mnenju preveč poenostavljena

trditev, da je drugo svetovno vojno sprožila prav nemško-sovjetska pogodba o nenapadanju,

ki je Hitlerju omogočila osvajanje zahodne Evrope. Čeprav je res, da je omenjeni pakt

Hitlerju vsekakor olajšal delo, je pa treba še enkrat poudariti, da so se zahodne vlade z

odstopanjem od Locarna in sprejemanjem Münchna same odpovedale varnosti pred vojno.474

6 DRUGA SVETOVNA VOJNA

22. junija 1941 je svet presenetila novica o Hitlerjevem nenadnem napadu na Sovjetsko

zvezo. Vojna, v katero se je tokrat Hitler zapletel ni bila naključna, saj je bila skrbno 468 “Pakt Nemčije in Rusije udarec na delavski pokret,“ Proletarec, 30. avgust 1939, št. 166, str. 1. 469 Taylor, Uzroci drugog svjetskog rata, str. 308-325; Churchill, Drugi svetski rat 1, str. 367−373; Dr. J. Bank, “Popoldne v Berlinu,“ v: Druga svetovna vojna – prva knjiga, ur: Jožef Vilfan, (Ljubljana, 1981), str. 26−27. 470 “Amerika, kam vodi tvoja pot?,“ Prosveta, 29. avgust 1939, št. 168, str. 2. 471 Kershaw, Hitler, str. 473−482. 472 Eberle-Uhl, Dosje o Hitlerju, str. 43−46; Kershaw, Hitler, str. 348−349. 473 Natalija Naročnicka, Velike vojne 20. stoletja, zakaj in s kom smo se borili (dalje: Naročnicka, Velike vojne, str. …), (Ljubljana, 2009), str. 172. 474 Taylor, Uzroci drugog svjetskog rata, str. 79−81.

115

načrtovana. Glavne načrte tega napada so zasnovali že poleti 1940, ko so bili Nemci in Sovjeti

še v prijateljskih odnosih.475 Cilj napada je bil politično in vojaško uničenje boljševizma in

razkosanje Rusije. Hitler je želel uresničiti svoje dolgoletne sanje o razširitvi nemškega

življenjskega prostora lebensrauma na rodovitna prostranstva vzhoda, to so dežele Ukrajine,

Baltika in južne Rusije.476 Svoje ideje je utemeljil v svojem političnem manifestu

imenovanem Mein Kapmf.477 Z vsebino njegove knjige so bili seznanjeni vsi takratni

najpomembnejši voditelji sveta. Glavno oviro pri razširitvi nemškega »življenjskega

prostora« je predstavljala Sovjetska zveza, zato je Hitler načrtoval njeno vojaško in politično

uničenje. Pričakoval je, da bo »vojaški poseg proti Rusiji otročje lahek«.478 Uspeh takega

napada je lahko zagotovil samo nenaden in nepričakovan udarec, ki bi mu sledila bliskovita

vojna. Hitler je zato skrbno skrival svoje načrte celo pred svojimi tesnimi zavezniki, kot je bil

italijanski diktator Benito Mussolini.479 Na ta način je Hitler uspel presenetiti celo samega

Stalina, ki je bil zelo nezaupljiv in sumničav človek, vendar je nekako nasedel Hitlerju, da ne

bo prelomil svojega pakta o nenapadanju, ki sta ga diktatorja sklenila avgusta 1939 in si

začasno razdelila interesne sfere v vzhodni Evropi. Stalin je napačno ocenil Hitlerjevo

politiko, čeprav je bil dobro seznanjen z njegovimi idejami o razširitvi Nemčije na vzhod.

Stalin je verjel, da si nemški diktator ne bo upal napasti Sovjetske zveze, dokler ne bi

dokončno porazil Veliko Britanijo. Hitler pa je bil nasprotno prepričan, da bo Velika Britanija

poražena šele takrat, ko bo uničena Sovjetska zveza. Hitler je pri tem računal na

konservativne kroge znotraj Churchillove vlade, na t. i. »Clivedensko družbo«, ki naj bi po

porazu Sovjetske zveze zahtevala separatni mir z Nemčijo. Hitler naj bi celo sanjal, da se bo z

Anglijo in njenimi najbolj konservativnimi silami povezal v skupno križarsko vojno proti

475 Peter Gosztony, Hitlerjeve tuje vojske, (dalje: Gosztony, Hitlerjeve tuje vojske, str. …), (Ljubljana, 1979), str. 11−28. 476 »Prihodnji cilj naše politike ne sme biti usmeritev na zahod ne na vzhod, ampak vzhodna politika v smislu nujnega pridobivanja ozemelj za naše nemško ljudstvo.« (Adolf Hitler, Moj boj − dve knjigi združeni v eni knjigi (dalje: Hitler, Moj boj, str. …), (Celje, 2007), str. 581−606.) 477 Mein Kampf ali »Moj boj« je avtobiografija Adolfa Hitlerja in knjiga, ki je predstavljala temelj nacistične ideologije. Omenjeno knjigo je Hitler napisal med leti 1923−24, torej v času, ko je prestajal zaporno kazen zaradi sodelovanja v neuspelem poskusu državnega udara v Münchnu leta 1923. V knjigi je napovedal cilj bodoče nemške zunanje politike, ki se bo zavzemala za razširitev »življenjskega prostora« proti vzhodu na račun Rusije. Knjiga vsebuje tudi antisemitska in druga, nacionalistična in rasistična sporočila, zato je v nekaterih evropskih državah prepovedana in cenzurirana. Knjiga je sestavljena iz dveh delov in združuje elemente Hitlerjevega življenjepisa in priročnika njegove nacistične ideologije. V času vladanja Adolfa Hitlerja v Nemčiji, med leti 1933−1945, je bila knjiga obvezno učno branje za vse dijake, študente, uradnike, vojake in celo mladoporočence. Kershaw, Hitler, str. 163−173. 478 Prav tam, str. 530. 479 Gosztony, Hitlerjeve tuje vojske, str. 71.

116

boljševizmu oz. Sovjetski zvezi.480 Hitlerjeve ocene so bile tako kot Stalinove napačne in

naivne. Najhujša napaka je bila podcenjevanje Rdeče armade, kar je izviralo iz njegovega

globokega prezira, ki ga je kazal do Sovjetske zveze in nasploh komunizma. Zahodni

zavezniki so Hitlerjev napad na Sovjetsko zvezo še najbolje izkoristili za svojo priložnost, da

bi se postavili po robu Hitlerjevim osvajalskim načrtom in tako ponudili Stalinu in Sovjetski

zvezi vso svojo brezpogojno vojaško pomoč.481

Ob začetku vojne leta 1941 je bil vojaški položaj Sovjetske zveze izjemno zapleten. Stalin je

sprva ignoriral vsa opozorila, ki jih je dobil od svojih najboljših obveščevalcev, naj se pripravi

na vojno z Nemčijo. Opozarjal ga je celo britanski premier Churchill.482 Stalin je bil namreč

trdno prepričan, da Hitler ne bo napadel Sovjetske zveze. Zaradi nepričakovanega napada je

bila Rdeča armada ujeta v popolni nepripravljenosti, zato se je lahko prve mesece samo

umikala proti vzhodu. K dodatni nepripravljenosti Rdeče armade je prispevala tudi sovjetska

tiskovna agencija TASS, ki je teden dni pred nemškim napadom objavila sloviti članek v

Pravdi, uradnem glasilu sovjetske vlade, kjer je označila govorice o bližajoči se vojni med

Sovjetsko zvezo in Nemčijo kot neutemeljene in neresnične klevete. Sovjetski zunanji

minister Molotov je dan pred vojno k sebi povabil nemškega veleposlanika Schulenburga in

ga vprašal, zakaj prejemajo vznemirljive novice o bližajoči se vojni. Nemški veleposlanik naj

ne bi vedel za vojne priprave svoje dežele proti Sovjetski zvezi, zato je dal svoja zagotovila,

da je med državama vse v najboljšem redu. Hitler je svoje načrte dobro prikrival, da bi lahko

svojega sovražnika, kar se da najbolje presenetil. To mu je na koncu tudi uspelo.483

Hitlerjeve ocene o vojaški neučinkovitosti Sovjetske zveze so bile pretirano podcenjujoče.

Izhajale so iz neposredne ocene nedavne sovjetsko-finske vojne, ki jo je Stalin začel 30.

novembra 1939. V tej vojni so Finci Rdeči armadi prizadejali ogromne izgube. Zaradi tega se

je Rdeča armada Hitlerju zdela povsem neučinkovita vojaška sila. Izgube sovjetsko-finske

vojne so bile velikanske, umrlo naj bi 50 tisoč sovjetskih vojakov. Stalinu je na koncu

vendarle uspelo prisiliti Fince, da so pristali na sovjetske mirovne pogoje, saj so bili v tem

spopadu povsem osamljeni, poleg tega je bil spopad neenakovreden, saj so bili sovjetski

vojaki številčnejši od finskih. Kljub temu so Finci uspeli omajati ugled Rdeče armade.484 V

istem časovnem obdobju pa so na drugem koncu sveta na Daljnem vzhodu vojaki Rdeče 480 Slobodan Nešković, Veliki trije iz oči v oči (dalje: Nešković, Veliki trije, str. …), (Ljubljana, 1976), str. 28−32. 481 Kershaw, Hitler, str. 533. 482 Gosztony, Hitlerjeve tuje vojske, str. 34. 483 Prav tam, str. 35. 484 Prav tam, str. 19.

117

armade prizadejali Japoncem hude izgube. Posledice tega poraza so pripeljale Japonsko do

previdne politike v odnosu do Sovjetske zveze, zato je aprila 1941 sledila pogodba o

nevtralnosti med dvema državama, kar se je med vojno z Nemčijo za Sovjetsko zvezo

izkazalo za zelo modro potezo. Mir v Aziji je koristil tudi Japonski. Nemški vojaški uspehi

leta 1940 so bili izjemno dobri. Vojaški pohod proti Danski, Norveški, Nizozemski, Belgiji,

Luksemburgu in Franciji je prinesel hitro zmago Hitlerjevi Nemčiji in sloves nepremagljive

armade. Zaradi hitrega poraza Francije so se začeli tudi Sovjeti preveč dobrikati Nemčiji.

Sovjetska državna propaganda je preko svojih uradnih glasil prikazovala Nemčijo kot državo,

ki je napadena in se samo brani, zato ima pravico osvajati sosednje države, ki jo ogrožajo.

Stalin je začel Nemčiji pošiljati svoje strateške surovine, da bi lahko Hitler nadaljeval vojno

proti Zahodu. Stalin je dovolil dostave ogromnih količin nafte in drugih surovin za potrebe

nemške vojne industrije. Svojo naklonjenost Nemčiji se Sovjetska zveza niti ni trudila

prikrivati. V resnici je Stalin želel s svojimi potezami ohraniti pakt o nenapadanju. Nemčija je

s svojimi pošiljkami industrijskih izdelkov pogosto zamujala, zaradi česar se v Moskvi niso

preveč jezili. Hitler je Stalinovo zunanjo politiko ocenil kot preveč prizanesljivo, kar naj bi po

njegovem predstavljal znak slabosti, zato ga nič več ni moglo ustaviti od ideje na vojni pohod

proti Sovjetski zvezi.485

Kljub temu Hitler ni želel sam kreniti v vojno proti Sovjetski zvezi. Pritegniti je želel tudi

svoje podjarmljene zaveznike. Ko je padla Francija, je večina srednjeevropskih in vzhodnih

držav padla pod Hitlerjev vpliv. Zaradi ozemeljskih zahtev so se zoper Sovjetsko zvezo

najprej obrnile Finska in Romunija, ki sta želeli maščevanje za svoja prejšnja odstopanja.486

Romunija je namreč morala odstopiti svoji pokrajini Besarabijo in južno Bukovino Stalinu,

saj sta po nemško-sovjetskem prijateljskem dogovoru spadali pod Stalinov vpliv. Tako se je

Romunija, ki je bila sicer tradicionalna zaveznica Francije in Anglije znašla na Hitlerjevi

strani. Romunijo so na koncu razkosali še Madžarski sosedje, kar je kasneje povzročalo

napetosti med državama. Tudi Finci so se želeli maščevati za nedavno zimsko vojno, kjer so

ostali brez Karelije, zato so težili k vrnitvi svojih ozemelj, ki jih je Stalin vzel tekom zadnje

vojne. Hitler je s Finci sklenil dogovor, da lahko na Finskem operira nemška vojska, ki naj bi

pomagala oskrbovati svoje vojake na severu delu Norveške. Tako so se Nemci izognili

pomorski blokadi, ki so jo vzpostavili Britanci na Severnem morju. Tako so Nemci preko

Baltskega morja skozi Finsko oskrbovali svoje vojake in postojanke na skrajnem severnem

485 Herbert Feis, Churchill Roosevelt Stalin – vojna, ki so jo vodili, in mir, ki so ga krojili, (dalje: Feis, Churchill, Roosevelt, Stalin, str. …), (Ljubljana, 1968), str. 16−17. 486 Gosztony, Hitlerjeve tuje vojske, str. 40−58.

118

delu Norveškem. Kasneje med nemško-sovjetsko vojno je prisotnost teh nemških vojaških

kontingentov na Finskem zmotilo pozornost sovjetske vlade. Sprejeli so odločitev, da

napadejo Finsko, kar ni bila ravno modra odločitev, saj je potem tudi Finska poslala proti

Rusiji vseh svojih »19 divizij«, 487 vendar je v celi vojni pazila, da ni prekoračila tiste meje, ki

jih je smatrala za svoje. ZDA in Velika Britanija sta ves čas vojne grozili Finski, da jo bosta

napadli, če bo na Sovjetsko zvezo izvajala prevelike pritiske. Zaradi tega je bilo nemško

obleganje Leningrada obsojeno na propad, saj Finci niso želeli aktivneje sodelovati v borbah

proti Sovjetski zvezi, še posebej niso želeli sodelovati v nalogah okoli obleganja Leningrada

in Murmanska. Finska tudi nikoli ni bila uradna članica trojnega pakta, zato je lahko

svobodneje odločala o svojih vojaških potezah. Hitler je spretno vpletel v vojno tudi

Madžarsko, ki ji je poprej dal romunsko ozemlje – Sedmograško. Tako je lahko kasneje v

pogajanjih izsiljeval madžarsko vlado, ki sprva ni želela sodelovati v vojni proti Sovjetski

zvezi. Hitler je zagrozil Madžarski z revizijo njenih meja v prid Romunije, če ne bo

sodelovala v vojni proti Sovjetski zvezi.488 Tako je Madžarska dala na razpolago svojih 23

razpoložljivih divizij.489 Hitler je v vojni proti Sovjetski zvezi pritegnil še marionetne

republike, kot sta bili Hrvaška in Slovaška,490 ki sta prispevali svoj delež vojakov v spopadih

na ruski fronti. Za boj proti Sovjetom je Hitler pridobil tudi svojo staro zaveznico Italijo, ki je

ponudila sedem svojih »najboljših divizij«.491 Svoje vojake je na rusko fronto pošiljala tudi

Španija, ki je bila sicer nevtralna, vendar se je španski diktator Franco moral oddolžiti

svojemu gospodarju, ki ga je v času španske državljanske vojne tudi postavil na oblast.

Nazadnje je treba omeniti, da so se v vojaških oddelkih nemške »SS« borile posebne skupine

vojakov, zbrane v številnih drugih državah in narodih Evrope, katere je Hitler pridobil na

svojo stran na osnovi antikomunizma in boja proti boljševizmu. To so bili tujski oddelki SS-a,

ki so jih tvorili predvsem narodi Francije, Belgije, Danske in Norveške. Njihova sestava sicer

ni bila množična, vendar je imela velik propagandni učinek. Med vojnim pohodom so se

prostovoljno v nemško vojsko priključevale še številne druge socialno in politično

nezadovoljne skupine ljudi podjarmljenih narodov vzhodne Evrope. To so bili Ukrajinci,

Belorusi, baltski narodi in celo nekateri Rusi, ki so prezirali Stalina, boljševizem in

487A. Bobrakov, “S kom se je Sovjetska zveza bojevala v drugi svetovni vojni?,“ (dalje: Bobrakov, S kom se je Sovjetska zveza bojevala, str. …), v: Ruske zgodbe: zbornik prevodov iz ruske prozaistike, esejistike in publicistike, (Ljubljana, 2014), str. 655. 488 Gosztony, Hitlerjeve tuje vojske, str. 58−64. 489 Bobrakov, S kom se je Sovjetska zveza bojevala, str. 655. 490 Gosztony, Hitlerjeve tuje vojske, str. 67. 491 Bobrakov, S kom se je Sovjetska zveza bojevala, str. 655.

119

komunizem. Skupni imenovalec takšnih skupin je predstavljal goreč antikomunizem. Tako je

bila sestava Hitlerjeve vojske proti Sovjetski zvezi zelo barvita.492

Seveda je na tem mestu treba poudariti, da je v današnjih razmerah na podlagi dokumentov

težko razločevati prostovoljne udeležence od tistih, ki so bili prisilno mobilizirani v vojsko.

Kakšen je bil delež tujih vojsk, ki so se borile proti Rdeči armadi, nam govorijo uradni

statistični podatki vojnih ujetnikov. Skozi številke lahko vidimo, kako je Hitlerju uspelo

prisilno mobilizirati evropske narode proti Sovjetski zvezi. Po številu največ ujetih si sledijo:

»1. Madžarska: 313.764 vojnih ujetnikov; 2. Romunija:187.370; 3. Avstrija: 156.682; 4.

Češkoslovaška: 69.977; 5. Italija: 48.957; 6. Francija: 23.138; 7. Jugoslavija: 21.822; 8.

Moldavija: 14.129; 9. Nizozemska 4.729; 10. Finska: 2.377; 11. Belgija: 2.010; 12.

Luksemburg: 1.652; 13. Danska: 452; 14. Španija: 457, 15. Norveška: 101; 16. Švedska:

72«.493

Priprave na vojno so v Sovjetski zvezi potekale že od leta 1938, ko se je začela tretja petletka,

ki je posvečala vso pozornost razvoju vojne industrije. Najprej so 1. septembra 1939 sprejeli

zakon o splošni vojaški obveznosti. Pred tem je bila vojaška služba rezervirana samo za

izbrane posameznike iz preverjenega socialnega razreda. Vojaki so večinoma postajali revni

kmetje. Nato so začeli povečevati številčnost vojske iz 1,5 milijona (1938) na 5,3 milijona

vojakov (1941), ko so vojaško službo uzakonili in razširili na vse državljane Sovjetske zveze.

Tudi produkcija orožja se je v zadnjih treh letih pred vojno najmanj potrojila. Sovjetska zveza

se je tako pospešeno pripravljala na drugo svetovno vojno. Bistven element, ki je pripomogel

zmagi Rdeče armade in ga mnogi zgodovinarji spregledajo, je dolgoletna militarizacija

Sovjetske družbe, ki je bila posledica stalinizma. V času vojne leta 1941 je lahko Stalin

vpoklical v vojsko največ 30 milijonov izurjenih mož. To mu je omogočilo jemanje

velikanskih vojaških rezerv, s katerimi je nadomeščal padle in ujete vojake med obdobjem

celotne vojne. Ravno to je bilo odločilnega pomena za uspešno kljubovanje v dolgoletni vojni

z Nemčijo.494 Koliko je k zmagi Sovjetske zveze prispevala zavezniška pomoč v orožju in

opremi, bom odgovoril v naslednjih vrsticah in poglavjih. Seveda je treba omeniti, da se tudi

pri tem vprašanju krešejo mnenja zgodovinarjev. Ena stran trdi, da je bila vojaška zmaga plod

sovjetskih naporov, druga pa trdi, da je bila zmaga posledica zavezniške pomoči. Moja

objektivna trditev se glasi, da je končna zmaga bila v bistvu rezultat skupnega sodelovanja

492 Gosztony, Hitlerjeve tuje vojske, str. 64−74. 493 Bobrakov, S kom se je Sovjetska zveza bojevala, str. 656. 494 Polkovnik Nikola Anić, “Priprave na vojno,“ v: Druga svetovna vojna, prva knjiga, ur. dr. A. H. Pape, polk. Nikola Antić, (Ljubljana, 1981), str. 21−24.

120

vseh dejavnikov, tako sovjetskega ljudstva, Rdeče armade, militarizirane družbe, slabega

vremena (zima) in seveda zavezniške pomoči.495

Zdaj si bomo pogledali, kako na začetek vojne proti Sovjetski zvezi gledajo nekateri sodobni

ruski zgodovinarji. To bomo najbolje razumeli, če pogledamo argumente Vadima

Kožinova.496 Njegova teza temelji na trditvi, da je bila Rusija leta 1941 in 1942 soočena s

»pritiskom cele Evrope«, zato je bila tako slabotna in ni bila sposobna izpeljati uspešnih

protiofenziv na zahod. To je po njegovi oceni ključna stvar, če želimo razumeti, zakaj je

Nemčija na začetku prizadejala Rdeči armadi tako hude udarce. V svoji tezi izpodbija še eno

sprejeto mnenje, da je Nemčija prodrla globoko v sovjetsko ozemlje zato, ker je bila na

začetku vojne Rdeča armada nepripravljena in presenečena. O tem je nekaj že pisal sovjetski

maršal Georgij Žukov v svojih spominih. Nemčija je lahko po Kožinovem mnenju prodrla

globoko v Rusijo samo zato, ker je bila leta 1941 dejansko najmočnejša, tako v vojaškem kot

gospodarskem smislu, saj je pred tem uspela podjarmiti celo Evropo, ki je delala za njene

interese. Tako so vse evropske tovarne, skupaj z nevtralnimi državami, Nemčijo nenehno

oskrbovale z vsemi potrebnimi surovinami, orožjem in opremo za nadaljevanje vojnega

pohoda proti Sovjetski zvezi. Poleg tega je Evropa pošiljala Hitlerju še svoje vojake, kar smo

lahko videli v sestavi vojnih ujetnikov. Sovjetska zveza se je morala v vojni zanašati samo na

svoje kapacitete in seveda zavezniško pomoč v orožju in opremi, čigar pomen poskuša

Kožinov pomanjšati.497 Hitlerjeve tuje vojske so se v Rusiji izkazale za tehnično in moralno

povsem neučinkovite. To je bila verjetno posledica neprostovoljne udeležbe, saj kot sem že

omenil obstaja velik dvom, da so tisoči vojaki iz drugih držav res želeli korakati po bojnih

poljih Rusije. Že Finci se niso borili resno, saj so imeli svoje omejene nacionalne cilje in se

niso želeli usklajevati z nemškimi načrti. Romuni so se zadovoljili s pridobitvijo Besarabije in

so si močno prizadevali, da bi se maščevali Madžarom, ker so jim vzeli Sedmograško, zato jih

nadaljnja vojaška kampanja proti Krimu in južni Rusiji ni preveč zanimala. Slovaki in Hrvati

so predstavljali neznatno silo v vojni. Skupaj z Italijani so bili povsem neuporabni, kar se je

opazilo v bitki pri Stalingradu. Madžari se tudi niso resno bojevali na ruskem bojišču, zato je

bila morala tujskih legij na nizki ravni. V bitki pri Stalingradu pa se je nemškemu vrhovnemu

poveljstvu dokončno pokazalo, da se ne more zanašati na tuje vojske, saj so povsem 495 Kožinov, Velika ruska vojna, str. 115−117. 496 Vadim Valerianovič Kožinov (1930−2001) je bil ruski kritik, literarni teoretik, filozof in zgodovinar. Predstavljal je ključno osebnost ruske kulture 20. stoletja. Zadnja leta svojega življenja se je posvečal zgodovini in raziskovanju mitov o preteklosti Rusije. Njegova ključna dela pokrivata zgodovino Rusije med leti 1901−1964. (Vadim Kožinov, Ruski človek v iskanju resnice, (Ljubljana 2013), str. 606.) 497 Vadim Kožinov, Velika ruska vojna – zakaj je ruski narod nepremagljiv, (dalje: Kožinov, Velika ruska vojna, str. …), (Ljubljana, 2012), str. 116−118.

121

neuporabne za resno bojevanje. V tem smislu je teza o pritisku cele Evrope na Sovjetsko

zvezo dvomljiva. Skratka tuje vojske, ki jih je Hitler zbral proti Rusiji, niso bile tako

učinkovite, kot je bilo sprva pričakovano.498 To dejstvo so Sovjeti poznali že od začetka same

vojne. O tem nam v svojih spominih priča tudi posebni ameriški odposlanec v Sovjetski zvezi

Harry Hopkins,499 ko je julija 1941 vprašal Stalina, če je res, da se na ruski fronti borijo tudi

druge vojske. Stalin se je na vprašanje nasmejal in odgovoril, da bi raje videl za nasprotnike

Italijane ali Špance kot pa Nemce. S tem je bilo povedano, da je bila glavna in najbolj resna

sila samo nemška vojska.500 Po drugi strani je Kožinov kot glavni uspeh Rdeče armade pri

obrambi videl v skrbno negovanem domoljubnem čustvu, kar bom kasneje tudi bolj podrobno

predstavil.

Sovjetski maršal Georgij Žukov501 je v svojih spominih zapisal, da je Nemčija samo v prvih

nekaj tednih vojne okupirala široka področja države, kjer je živelo približno 40 % sovjetskega

prebivalstva. Okupirana področja pa so v gospodarskem smislu predstavljala tretjino celotne

bruto vojaške proizvodnje. Zaradi tega se je začela evakuacija vseh tovarn in vojske, ki so jih

odpeljali daleč na vzhod države v Sibirijo. Evakuiranih je bilo več kot 1500 tovarn, ki so jih

na hitro razstavili in odpeljali za gorovje Ural in tam ponovno sestavili ter spravili v tek

celotno vojno industrijo, ki je pomagala oskrbovati Rdečo armado v boju proti Nemčiji. Za

seboj so potegnili še številne delavce in prebivalce, ki so sodelovali pri tej nagli veliki selitvi

in izgradnji obrambe celotne sovjetske države.502 Žukov tudi navaja svoje poglede, zakaj je

bila Rusija v prvem letu bojev tako nemočna. Po njegovem mnenju je treba upoštevati 498 Gosztony, Hitlerjeve tuje vojske, str. 112−123. 499 Harry L. Hopkins (1890−1946) je bil demokrat in administrator socialnih programov New Deala, ki so reševali krizo brezposelnosti v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Med drugo svetovno vojno je bil tesen sodelavec ameriškega predsednika Roosevelta. Svojo kariero je začel kot socialni delavec v New Yorku, kjer ga je zaradi izkušenj in znanja takratni guverner Roosevelt v času ekonomske krize leta 1929 imenoval za direktorja socialnih programov, ki so reševali stisko ljudi. Zaradi bolezni se je moral pred vojno umakniti iz javne politike. Vendar je še naprej ostal Rooseveltov osebni svetovalec. Med vojno je postal nadzornik Lend-leas programa, ki je dostavljala pomoč zaveznikom. Potoval je na številne sestanke v London in Moskvo, kjer je v predsednikovem imenu razpravljal o vojaški pomoči. Nastanjen je bil v Beli hiši, zato so ga mnogi imeli za Rooseveltovo sivo eminenco. http://www.britannica.com/biography/Harry-L-Hopkins 500 Nešković, Veliki trije, str. 68−69. 501Georgij Konstantinovič Žukov (1896−1974) je bil sovjetski maršal, načelnik generalštaba in eden najpomembnejših poveljnikov v drugi svetovni vojni. Leta 1917 se je pridružil boljševikom. Kasneje leta 1931 je končal vojaško akademijo Frunze. V letih 1938−39 se je uspešno bojeval z Japonci. Med drugo svetovno vojno se je izkazal v organiziranju obrambe Moskve in Leningrada. Bil je predstavnik vrhovnega poveljnika na jugovzhodnem delu fronte, kjer je v bitki pri Stalingradu pomagal organizirati protiofenzivo, ki je obkolila nemško 6. armado. Leta 1943 je vodil veliko tankovsko bitko pri Kursku. Leta 1945 je vodil zaključne boje pri Berlinu, kjer je tudi sprejel kapitulacijo nemških sil. Po vojni je postal sovjetski predstavnik v zavezniški nadzorni komisiji za Nemčijo. Leta 1955 je postal obrambni minister Sovjetske zveze in član Prezidija. Po Stalinovi smrti je podpiral Hruščova. Poskušal je modernizirati sovjetsko vojsko. Kmalu zatem je bil odstavljen in upokojen. (Žukov, Spomini in premišljanja, str. 10−40.) 502 Žukov, Spomini in premišljanja, str. 287.

122

dejstvo, da je bila nemška vojska bolj izkušena, saj je imela za seboj številne vojaške zmage,

ki so ji dajale moralno moč. Prav tako je imela zaradi nenadnega napada iniciativo v svojih

rokah. Imeli pa so tudi mobilizirano in moderno vojsko, ki je bila pripravljena na hitre

premike in napade, medtem ko je Sovjetska zveza začela mobilizacijo izvajati šele po napadu

na državo. Modernizacija pa je bila v teku. Nemci so imeli tudi naprednejšo vojaško tehniko

in izpopolnjeno vojaško taktiko in strategijo, njihovo celotno gospodarstvo je delalo izključno

za vojaške potrebe nemške vojske. Medtem ko se je morala Rusija šele prilagajati na nove

razmere. Kljub prednostim, ki jih je imela nemška vojska, je bil ruski odpor zelo žilav, saj je

imela nemška vojska v začetku velike izgube. Nemško vojsko je najbolj oviralo rusko

zavlačevanje, ki se je kazalo v na videz brezupnem odporu. Zaradi tega so bili premiki

nemških vojsk počasnejši, kot so sprva načrtovali. Vsak odpor Rdeče armade, ki je na prvi

pogled deloval brezupno, je imel svoj vojaški smisel, saj je pomagal zadrževati in zavlačevati

spopade, kar je omogočilo Rdeči armadi pridobivati na času.503 S pomočjo takšnega

zavlačevanja so nemško vojsko zadržali do prihoda jesenskega deževja, ko so postale ceste

zaradi blata povsem neprevozne. Tako se je napredovanje nemške vojske močno upočasnilo.

To je nazadnje pripomoglo k odložitvi napada na Moskvo, kar se je zgodilo šele v mesecu

novembru, ko je v Sovjetski zvezi že zapadel prvi sneg in so se temperature spustile do minus

trideset stopinj pod ničlo. Čeprav je slabo vreme močno oviralo tudi Rdečo armado, so lahko s

pomočjo zavlačevanja zaustavili napredovanje nemške vojske in jo v decembru 1941

presenetili s svojo prvo protiofenzivo, ki je nemško vojsko prvič potisnila nazaj in jo prisilila

v obrambo.504 Še danes obstajajo številne polemike, kaj je takrat najbolj pomagalo Rdeči

armadi, da je uspela zagotoviti obrambo Moskve. Je to bila res samo huda zima ali lahko

rečemo, da je šlo za prvi vojaški uspeh Rdeče armade. Mnenja glede tega so deljena. Dejstvo

pa je, da je Nemčija pred Moskvo doživela svoje prvo vojaško razočaranje.505

V letu 1941 je Rdeča armada utrpela hude izgube tudi zato, ker so imeli na vodilnih položajih

neizkušene vojaške poveljnike. O tem sem že pisal v prejšnjem poglavju o velikih čistkah.

Stalinove čistke med vojaškimi oficirji v letih 1937 in 1938 so očitno prispevale k temu, da je

nemški osvajalec lažje prodrl globoko v sovjetsko državo. Šele ko so med vojno novi generali

pridobili svoje vojaške izkušnje, se je nemško napredovanje lahko zaustavilo.506 Nemci so

pred tem obkolili Kijev in celotne sovjetske divizije, lahko so prodrli do obrobja Leningrada 503 Prav tam, str. 337. 504 Prav tam, str. 370−371. 505 Dick Verkijk, “Odpori in nesoglasja,“ v: Druga svetovna vojna, prva knjiga, ur. dr. A. H. Pape, polk. Nikola Antić, (Ljubljana, 1981), str. 262−264. 506 Deutscher, Stalin politična biografija, str. 343.

123

in Moskve ter ogrozili obstoj same sovjetske države. Vendar so pri tem izgubili precej časa in

moštva, kot je bilo sprva načrtovano. Nemška letala so skoraj brez odpora napadala vsa

sovjetska mesta in tovarne. Rdeča armada se je odzivala počasi, ker ni imela dobrih vojaških

kadrov in izkušenj. Večina letalstva pa je bila uničenega že prvi dan vojne.507 Ko je Stalin

zamenjal neizkušene poveljnike, kot sta bila Vorošilov in Budjonij, ki se nista dobro spoznala

na sodobno mehanizirano vojskovanje, so na njihova mesta prišli bolj izkušeni mlajši

generali, kot so bili Žukov, Vasiljevski, Rokosovski, Vatutin in Timošenko, šele takrat se je

položaj na sovjetski fronti začel izboljševati v prid Rdeče armade.508

Kakšen vpliv pa je imel sovjetski patriotizem? V Stalinovi Sovjetski zvezi je bilo pred vojno

prepovedano govoriti o patriotskih občutkih do Rusije ali Sovjetske zveze, saj marksizem

takšna stališča ni odobraval. Zaradi patriotizma so pred vojno znali preganjati ljudi, ker bi jih

označili za nacionaliste. Uradna sovjetska ideologija je govorila o »razredni politiki«, ki je na

zgodovino in njen razvoj gledala drugače. Ko se je začela vojna z Nemčijo, je oblast

zamenjala svoje okorele poglede na zgodovino in patriotizem, da bi tako spodbudila čim večji

sloj prebivalstva proti nemškemu napadalcu. Stalin se je predobro zavedal, da ruski kmetje in

navadni državljani ne bodo branili komunistične partije in socializma, temveč bodo branili

svoje domove oz. domovino.509 Tako se je zgodilo, da je Stalin ob prvem nagovoru ljudstvu

po radiu 3. julija 1941, svoje državljane nagovoril s pravoslavnim sloganom: »bratje in

sestre«, seveda ni pozabil omeniti tudi »tovarišev«, ampak je v svojih nadaljnjih govorih

stalno obračal svojo pozornost preprostim sovjetskim ljudem. Kasneje je Stalin večkrat

uporabil neposredne oblike nagovora svojih ljudi, da bi jih spodbudil v vojni proti Nemčiji. V

svojem tradicionalnem govoru 7. novembra 1941, ko so praznovali obletnico oktobrske

revolucije, je govoril o junakih ruske preteklosti, ki so bili prej zaradi marksističnih pogledov

zaničevani, vendar so zgodovino ruskih herojev za potrebe vojne ponovno rehabilitirali, da bi

tako obudili patriotizem in moralo v vrstah Rdeče armade.510 Tako je Stalin govoril o nujnosti

obrambe domovine pred napadalci, spominjal je narode o »slavni preteklosti«, kako je ruski

narod uspešno ubranili »svojo očetnjavo« pred tujimi zavojevalci s pomočjo ruskega

patriotizma. Rdeča armada se tako ni več borila za revolucijo in socializem, ampak se je

507 Gerard Kramer, “Moč in slabosti,“ v: Druga svetovna vojna, prva knjiga, ur. dr. A. H. Pape, polk. Nikola Antić, str. 240−246. 508 Deutscher, Stalin politična biografija, str. 424−425. 509 Kožinov, Velika ruska vojna, str. 126−127. 510 Dr. F. R. Ten Kate, “Sovjetski nasprotni ukrepi,“ v: Druga svetovna vojna, prva knjiga, (Dalje: Druga svetovna vojna, str…), ur. dr. A. H. Pape, polk. Nikola Antić, (Ljubljana, 1981), str. 247-250..

124

začela boriti za novo sovjetsko domovino in njene preproste ljudi, katere jedro navdiha je

predstavljal stari ruski patriotizem.511

Med vojno so prav zaradi tega ukinili funkcijo politkomisarja, ki je lahko v imenu partije

razveljavljal ukaze vojaških poveljnikov. Stalin je povrnil zaupanje vojski, ki jo je pred vojno

s čistkami zdesetkal, zdaj je dovolil večjo samostojnost ter samoiniciativnost svojih

generalov. Stalin je za razliko od Hitlerja poslušal nasvete svojih generalov. Zaradi tega so

ponovno uvedli »zlate epolete« in druga odlikovanja, ki so nosila imena starodavnih ruskih

junakov, kot sta bila Kutuzov in Suvorov. Začeli so tudi povzdigovati druge junake ruske

preteklosti, čeprav so bili med njimi številni dobro poznani pravoslavni svetniki (Aleksander

Nevski) in carjevi oficirji.512 Za namene propagande je bila nemudoma rehabilitirana tudi

Ruska pravoslavna cerkev, ki je takoj začela pozivati svoje vernike naj ubogajo sovjetske

oblasti in se borijo proti Nemčiji za svojo svobodo. Ukinjena je bila tudi Kominterna. Prodi

koncu vojne so uvedli še novo himno. Internacionalo so zamenjali za domoljubno himno, ki

jo je spesnil ruski avtor. Naredili so vse, da bi povečali moralo svojih ljudi. V tem se je Hitler

zmotil, ko je pričakoval, da se bo Rusija sesula sama vase, ko bo njegova vojska vkorakala v

državo. Sovjetske oblasti so začele poudarjati panslavistične poglede in obujati idejo o

bratstvu do drugih slovanskih narodov, kar je prej komunistična partija označevala kot

buržoazni nacionalistični odklon. Skratka v času »velike domovinske vojne«513 se je sovjetska

družba bistveno spremenila.514 Vladajoča komunistična partija pa se je prilagajala toku

sprememb. Zaradi močno centralizirane uprave jim je to z lahkoto uspelo, saj so bili člani

podvrženi strogi partijski disciplini. Stalin pa je določal nova pravila, ki so se jih morali vsi

držati. Stalin je tako predstavljal edino avtoriteto v državi, saj so ostali pretendenti izginili v

čistkah, zato sovjetski narodi niso imeli druge izbire kot Stalina, ki je bil vsekakor boljša

izbira od Hitlerja, ki je napovedoval uničenje ruskega naroda. Sovjetska zveza je bila zaradi

vojne enotna kot še nikoli prej.515

511 Deutscher, Stalin politična biografija, str. 420−421. 512 “Propaganda v ruski armadi,“ Ameriška domovina (dalje: AD), 2. marec 1943, št. 51, str 2. 513 Velika domovinska vojna je politični in zgodovinski pojem, ki označuje rusko borbo v drugi svetovni vojni proti silam Osi med leti 1941−1945. Prva domovinska vojna je označevala obdobje spopada z Napoleonom med leti 1812−1813. Velika domovinska vojna pa ima danes v ruski javnost pomemben zgodovinski značaj, ki ga vsako leto na dan zmage 9. maja obeležijo z veličastno vojaško parado. Rusija je v vojni izgubila največ ljudi, ocenjuje se okoli 20 milijonov mrtvih, zato na dan zmage obeležujejo tudi spomin na vse padle v vojni. (Kožinov, Velika ruska vojna, str. 21−110.) 514 Dr. F. R. Ten Kate “Sovjetski nasprotni ukrepi,“ v: Druga svetovna vojna, prva knjiga, ur. dr. A. H. Pape, polk. Nikola Antić, str. 247−249. 515 Deutscher, Stalin politična biografija, str. 439−448.

125

Ovire na poti ameriškega oskrbovanja zaveznikov in Sovjetske zveze Ko je septembra 1939 izbruhnila vojna v Evropi, so imeli Američani zvezane roke. Čeprav je

ameriški predsednik želel nemudoma priskočiti na pomoč, se je morala njegova vlada doma

spopasti z rigoroznimi omejitvami, ki so jih predstavljali zakoni o nevtralnosti.516 Zakoni so

bili sprejeti v ameriškem kongresu med leti 1934−1936 in so prepovedovali vmešavanje

ameriške vlade v vojne konflikte po svetu, še posebej so onemogočali trgovino z orožjem.

Zakoni so predstavljali mogočno orodje izolacionistov,517 ki so sredi tridesetih let, ko je

Amerika preživljala gospodarsko krizo, predstavljali najmočnejšo opozicijsko skupino proti

ameriškemu predsedniku Rooseveltu. Nasprotniki Rooseveltove politike New Deala,518 so

domala izkoriščali skoraj vsako priložnost, da so lahko povzročali predsedniku preglavice ali

omejevali njegovo oblast. Tako so izolacionisti uspeli pridobiti ameriško javnost in kongres

na svojo stran, ko so s svojo propagando prepričali javnost, da je bila prva svetovna vojna

navadna avantura, v katero naj bi bile ZDA prisiljene vstopiti zaradi interesov bankirjev in

kapitalistov. Po mnenju izolacionistov je zaradi tega umrlo veliko ameriških vojakov, čeprav

ZDA od tega niso imele posebne koristi. Glavno načelo izolacionistov je bilo ohranjati

ameriško nevtralnost. Tako so bila stališča o strogi nevtralnosti politično izrabljena, da bi

lahko nasprotovali predsedniku Rooseveltu, ki je izvajal nepriljubljene gospodarske ukrepe.

Žal je večina Američanov podlegla vplivom izolacionistov. Spomini na bolečo vojno, ki je

potekala v blatnih jarkih in potapljanje ameriških trgovskih ladij na Atlantiku, kar so kasneje

ZDA izkoristile kot povod za vstop v vojno, so bili še kako živi, zato so izolacionisti

prepričali kongres, da je sprejel stroge nevtralne zakone, ki so preprečevali ameriškim ladjam

516 W. Averell Harriman, Elie Abel, Specijalni poslanik kod Churchilla i Staljina 1941−1946, (dalje: Harriman, Specijalni poslanik, str. …), (Zagreb, 1978), str. 36. 517 Izolacionizem je politična doktrina, ki v določeni državi teži k omejevanju sodelovanja z zunanjim svetom. Izolacionisti zagovarjajo strogo nevtralnost in nevmešavanje v tuje zadeve. Ideja izolacionizma je bila v ZDA prisotna še iz časov »Monrojeve doktrine«, ki je nastala leta 1823 in je Ameriko ogradila od vmešavanja v evropske politične zadeve. Pripadniki izolacionizma so v trideseti letih 20. stoletja v ZDA želeli ohraniti ameriško nevtralnost in mir v državi. (Charles A. Beard, Zgodovina Združenih držav Amerike (dalje: Beard, Zgodovina ZDA, str. …), (Ljubljana, 1959), str. 470−489, 510−512.) 518 New Deal ali »nova politika« je skupno ime za ekonomske, socialne in gospodarske reforme, ki so pomagale ublažiti krizo v ZDA, ki je nastopila po zlomu borze na Wall Streetu leta 1929. Novo politiko je začela uvajati administracija predsednika Franklina Roosevelta, ki je prevzel oblast leta 1933. S pomočjo zakonov o obnovi nacionalne industrije so pomagali izboljšati položaj delavcev tako, da so uzakonili minimalno plačo, omejili delovni čas, prepovedali delo mladoletnim osebam, uredili kolektivne pogodbe, legalizirali sindikate, ki so se pogajali za višje plače z delodajalci itd. Z zakoni o javnih delih so pomagali zaposliti na milijone brezposelnih oseb. Javna dela so se financirala iz državnega proračuna. Z javnimi deli so stimulirali potrošnjo in povpraševanje po novih izdelkih. Z zakoni o reformiranem kmetijstvu so uvedli državno določanje cen poljedelskih izdelkov in subvencioniranja dela. Z zakoni o socialni varnosti so zaščitili najšibkejše sloje in pokojnine. Uvedli so tudi nadzor nad bankami in trgovanjem z vrednostnimi papirji. Nova politika je bila v bistvu politika državnega reguliranja ekonomije. Politika se je končala z nastopom druge svetovne vojne, ko je zaradi velikanskih potreb in povpraševanja ameriško gospodarstvo končno okrevalo od krize. (Beard, Zgodovina ZDA, str. 497−508.)

126

plutje v vojna območja. Tako so želeli preprečiti podobne incidente v prihodnosti, ki bi lahko

služili ZDA kot nov povod za vstop v novo vojno na evropskih tleh.519 Zaradi prepovedi

trgovanja z orožjem so zakoni predstavljali velik problem za ameriško vlado, ki ni mogla

pomagati niti svojim lastnim zaveznikom. Zakoni sprva niso razlikovali med »napadenimi« in

»agresorskimi državami«. Zato so bili potrebni popravki zakonov o nevtralnosti, ki so terjali

žolčne razprave v kongresu in so nazadnje privedli do kompromisa, ki je ameriškemu

predsedniku omogočil, da je lahko izbiral države, s katerimi je želel trgovati z orožjem.520

Korenine ameriškega izolacionizma so izvirale v 19. stoletju. Amerika je dolgo časa negovala

tradicijo nevmešavanja v evropske notranje zadeve in se zavzemala za mir. Tradicija je

izvirala še iz časov predsednika Georga Washingtona in Tomasa Jeffersona. Najbolj značilna

politika tega obdobja je bila t. i. Monroejeva doktrina,521 ki je ameriško celino podvrgla

vplivu ZDA in onemogočila tujim državam, da bi se vmešavale v njeno celinsko politiko.

Prvič je to tradicijo prekinil ameriški predsednik Woodrow Wilson, ko je leta 1917 popeljal

Ameriko v prvo svetovno vojno, kar je bil velik odmik od prejšnje ameriške zunanje

politike.522 Vse je kazalo, da se bodo ZDA po novem vključile v proces novo nastale svetovne

politike. Vendar je bil Wilson po končanju vojne zaradi nepripravljenosti sklepanja

kompromisov zavrnjen s strani senata, kjer ni dobil dvotretjinske podpore za ratifikacijo

versajskega mirovnega sporazuma, kar je pomenilo, da so Američani ostali zunaj Društva

narodov in tako izgubili svoj vpliv na preostalo svetovno politiko. Kljub temu je ameriška

519 “Roosevelt prosi za odpravo embarga in obljublja, da se bo dežela izognila vojni,“ AD, 22. 9. 1939, št. 221, str. 1. 520 Robert A. Divine, The Illusion of neutrallaty, (dalje: Divine, The illusion of neutrallaty, str. …), (Chicago, 1962), str. 331; Beard, Zgodovina ZDA, str. 510−513. 521 Monrojeva doktrina je bila politika petega ameriškega predsednika Jamesa Monroea, ki je leta 1823 na kongresu prebral poslanico, ki je vsebovala štiri točke, v kateri je naznanil, da se morajo evropske velesile prenehati vmešavati v ameriške celinske zadeve. To se je nanašalo predvsem na poskuse takratne »svete alianse«, ki je želela povrniti izgubljene kolonije, ki so se tekom Napoleonovih vojn osamosvojile od Španije in Portugalske. Doktrina prav tako naznanja, da se ZDA ne bodo vmešavale v nobene evropske vojne. Takšno stališče so kasneje prevzeli ameriški izolacionisti, ki so utemeljevali svojo politiko stroge nevtralnosti ZDA. Pod pojmom Monrojeva doktrina se razume tudi mednarodna politika do Južne Amerike, v kateri imajo dominantno vlogo ZDA. (Beard, Zgodovina ZDA, str. 197−198.) 522 Wilson je bil dolgo časa velik zagovornik mira v Evropi. Sprva sploh ni načrtoval kakšne vojne proti Nemčiji. Vedno je iskal načine, kako bi spravil vojskujoče velesile za skupno pogajalsko mizo. Vendar so ga dogodki januarja leta 1917 presenetili, ko so Nemci najavili, da bodo odslej pričeli z nasilnim ustavljanjem celotnega pomorskega prometa okoli Francije, Velike Britanije in Italije. To je pomenilo, da so Nemci pričeli potapljati vse ladje ne glede na to ali so bile trgovske ali potniške na poti v Evropo. Sprva je Wilson poskušal reševati krizo z diplomatskimi sredstvi. Na vsak način je želel ohraniti ameriško nevtralnost in njeno pravico do trgovanja z evropskimi državami. Ko so se napadi na ameriške ladje pomnožili, hkrati pa so odkrili tajno sporočilo nemškega zunanjega ministra svojemu veleposlaniku v Mehiko, kjer ga je minister nagovarjal, naj poskuša nahujskati Mehičane v vojno proti ZDA, je Wilson dokončno izgubil upanje za mirno rešitev problema. Zaradi naraščanja ameriških civilnih žrtev pa je tudi vlada ZDA izgubila svoje potrpljenje. Tako so aprila 1917 objavili vojno napoved Nemčiji. (Dalibor Nenić, Diplomsko delo: Woodrow Wilson: Od profesorja do predsednika, (Maribor, 2013), str. 102−106.)

127

vlada spodbujala svoje podjetnike naj iščejo gospodarske in trgovinske priložnosti v tujih

državah.523 Ameriškim senatorjem na splošno bila všeč ideja, da bi morale biti sile ZDA

stalno na razpolago za reševanje evropskih konfliktov, zaradi česar bi lahko umrlo veliko

število ameriških vojakov. ZDA takrat še ni bila militarizirana družba, kjer bi imeli na

razpolago profesionalno vojsko za hitra posredovanja. Vojaško dolžnost so opravljali po

potrebah z naborniškim sistemom. Ameriški senatorji so zaradi tega želeli ohraniti idejo

nevtralnosti svoje države, ker niso marali militarizirane družbe. Vendar je bila nova svetovna

organizacija Društva narodov zaradi ameriške odsotnosti močno oslabljena. Kasneje, ko se je

v Evropi ponovno pojavila napetost in napadalnost fašističnih držav je bilo občutiti ameriško

odsotnost. Društvo narodov ni bilo sposobno samo nastopati proti kršiteljem versajske

mirovne pogodbe. Tako so lahko sile Osi pod vodstvom Nemčije, Japonske in Italije

neomejeno izvajale svojo agresivno politiko do sosednjih držav, medtem ko je lahko ZDA

nemočno opazovala vso dogajanje.524

Roosevelt se je zavedal takšnih problemov, zato je želel Ameriko vključiti v svetovno

politično dogajanje. Že od vsega začetka vojne v Sovjetski zvezi leta 1941, si je prizadeval

pridobiti Stalina na svojo stran. Le tako je verjel, da bo uresničil svojo idejo o novi

mednarodni organizaciji, »Združenih narodov«,525 ki bo nadomestila neučinkovito Društvo

narodov. Takšna organizacija bi lahko s sodelovanjem ZDA po drugi svetovni vojni

učinkovito vzdrževala mir in stabilnost po vsem svetu. Rooseveltu se je porodila ideja, da bi

lahko bodoči mir ščitile štiri nove velesile oz. štirje policisti. To so bile: Združene države

Amerike, Velika Britanija, Rusija in Kitajska, ki bi skupaj skrbele za mir in reševale probleme

po diplomatski poti. Kasneje se je v to skupino pridružila še Francija. Danes prav teh pet

držav predstavlja stalne članice Varnostnega sveta Združenih narodov, ki je eden od

glavnih organov te organizacije. Zato se je Roosevelt trudil vzpostaviti osebne stike s

Stalinom, ker je bil prepričan, da lahko s »svojim šarmom in dobro voljo«, pridobi sovjetskega

diktatorja za idejo o Združenih narodih.526 Roosevelt ni preveč zaupal Churchillu, ker je

menil, da mu gre bolj za ohranitev britanskega imperija in njegovih kolonij kot pa za novo

523 Beard, Zgodovina ZDA, str. 478−484. 524 Divine, The illusion of neutrallaty, str. 1−5. 525 Organizacija združenih narodov je mednarodna organizacija, ki je nastala po drugi svetovni vojni kot naslednica Društva narodov. Cilj organizacije je preprečevanje vojn in reševanje mednarodnih sporov s pomočjo diplomatskih sredstev. V ustanovni listini so bila natančno določena pravila in struktura organizacije. Glavna organa ZN sta »Varnostni svet« in »generalna skupščina«. Varnostni svet sestavlja pet stalnih članic organizacije: ZDA, Francija, Velika Britanija, Rusija in Kitajska, ki imajo pravico uporabe veta. V generalni skupščini so zastopane vse ostale članice organizacije. (United Nations, Združeni narodi: kaj so, kaj delajo, kako delajo, (Beograd, 1970), str. 1−44.) 526 Harriman, Specijalni poslanik, str. 170−171.

128

svetovno organizacijo.527 Na pomoč Kitajske Roosevelt še ni mogel računati, ker je bila še

prešibka. Francija je tudi bila kolonialna velesila, zato ni mogel računati na njeno podporo.

Roosevelt je zato polagal svoje upe na Sovjetsko zvezo, ker je vedel, da bo po vojni

predstavljala novo velesilo, s katero bo lahko sodeloval. To je bil eden od glavnih razlogov,

zakaj je Roosevelt pošiljal vojne zaloge Sovjetski zvezi, ker je iskal Stalinovo zaupanje in

zavezništvo. Zaradi tega je bil Roosevelt v primerjavi s Churchillom veliko bolj popustljiv in

potrpežljiv do Stalinovih izpadov, ki so se tekom vojne vrstili eden za drugim. Svojemu

osebnemu zdravniku je Roosevelt nekoč zaupal, da se je Stalin po tolikih letih verjetno

»naveličal nasilja«, ki ga je delal v imenu komunizma, zato je verjel, da se bo začel zanimati

za sodelovanje z Ameriko. Poleg tega se je njegova država takrat znašla v ruševinah, zato bi

lahko nova organizacija v okviru ZN priskrbela za ustrezno pomoč pri obnovi sovjetske

države. Roosevelt je želel zmagati tako v vojni kot v miru, zato so se med vojno na njegovo

pobudo vrstile številne konference in srečanja, kjer so voditelji držav živahno razpravljali o

pogledih na povojno svetovno ureditev, ki bi ohranjala mir in stabilnost po svetu. V nobenem

primeru ni želel ponovitve zgodbe o izolacionizmu katerikoli države na svetu, še posebej

Sovjetske zveze, ker jo je smatral za najpomembnejši člen bodoče svetovne ureditve.

Roosevelt je upal na dolgoročno sodelovanje s Stalinom, zato ga niso preveč motile njegove

»pretekle napake in grehi«, saj je bil prepričan, da se lahko tudi takšna politika spremeni na

bolje, kar naj bi bilo odvisno od ameriške pomoči, ki bi jo v tem primeru ponudila njegova

vlada. Glavni cilj Rooseveltove zunanje politike je bil vključiti Sovjetsko zvezo nazaj v

mednarodni tok sodelovanja, da zagotovijo mednarodno ravnotežje sil ter seveda svetovni

mir. Računal je tudi na možnost spremembe sovjetske notranje politike v bolj demokratično in

odprto smer, kar bi se lahko zgodilo na počasen evolucijski način v teku sodelovanja med

demokratičnimi državami.528

Roosevelt je po besedah svojih najbližjih sodelavcev verjel, da je Stalina povsem mogoče

prepričati v učinkovitost demokratičnega sistema. Bil je prepričan, da lahko Stalinu pokaže,

kako je ameriški sistem bolj učinkovit od sovjetskega socializma, zato je vztrajal, da se mora

Sovjetski zvezi dostaviti vsaka malenkost, ki bi jo želeli imeti, da bi se tako demonstrirala

veličina ameriškega sistema. S tem so računali tudi na povojno pomoči pri obnovi Sovjetske

zveze, kar bi državo in politiko navezalo na ameriški sistem in svetovno trgovino.529 S

527 Nešković, Veliki trije, str. 25. 528 Suzan Butler, My Dear Mr. Stalin – The Complite correspondence between Franklin D. Roosevelt and Joseph V. Stalin, (dalje: Butler, My Dear Mr. Stalin, str. …), (London, 2005), str. 8−10. 529 Harriman, Specijalni poslanik, str. 170−171.

129

podpiranjem Sovjetske zveze, ki bi prevzela vlogo svetovnega policista, je želel Roosevelt

svojo državo obdržati zunaj evropskih konfliktov, saj bi za take probleme skrbela prav

Sovjetska zveza, ki bi bila trgovinsko odvisna od ZDA.530

S takšnim pogledom pa se niso strinjali vsi člani Rooseveltove administracije. Pravzaprav je

bil Roosevelt edini politik v ZDA, ki je verjel v zmago Sovjetske zveze in njeno počasno

evolucijo ter razvoj v demokratično državo. Roosevelt je naletel na močno nasprotovanje

svoje zunanje politike pri »State Departmentu«, ki je bila po svojem značaju precej okorela

institucija. Prav zato je predsednik na diplomatske misije raje pošiljal svoje posebne

odposlance, kot sta bila Harry Hopkins in Averell Harriman,531 ki sta poskrbela, da so bile

predsednikove želje in ideje uresničene na samem mestu srečanja. Roosevelt se ni preveč

zanašal na profesionalne diplomate ali druge člane ameriške administracije, ker so bili po

njegovem mnenju preveč zastareli v razmišljanju in neprilagodljivi za nove razmere. Svojo

zunanjo politiko je Roosevelt uresničeval s pomočjo svojih najtesnejših sodelavcev, ki so

pomagali urejati ključne nesporazume in probleme svetovne politike. Takšnih ovir in

problemov je bilo veliko, kar bomo v naslednjih poglavjih tudi spoznali.532

Ukinjanje ameriških zakonov o nevtralnosti Ko je 1. septembra 1939 v Evropi izbruhnila vojna, so v ZDA pripravljali prve osnutke za

ukinitev zakonov o nevtralnosti. Pripravljali so kompromise, ki bodo omogočili nemoteno

trgovanje z orožjem. Tako je Roosevelt 21. septembra 1939 na kongresu predlagal osnutek

dopolnila zakonu o nevtralnosti, ki je omogočil pomoč državam, ki so se znašle v vojni.533

Izolacionisti so se trudili ovirati takšne poskuse spremembe zakona, saj so verjeli, da bi lahko

Amerika kasneje zaradi tega vstopila v vojno. Roosevelt je predlagal, da se kot kompromis za

sprejetje predloga ameriškim ladjam prepove plutje v ogrožena vojna območja. Dostavljeno

orožje so morali prevzeti na nevtralnih območjih ali v ameriških pristaniščih. Tuje države, ki

so želele poslovati z Ameriko, so morale blago plačevati v gotovini. Takšno je bilo tudi 530 Butler, My Dear Mr. Stalin, str. 11−13. 531 William Averell Harriman (1891−1986) je bil ameriški politik in sin železniškega magnata Edwarda H. Harrimana. Poslovno kariero je začel leta 1915 v družinskem železniškem podjetju Union Pacific Railroad Co. V letih 1932−1946 je bil predsednik njenega upravnega odbora. Bil je član Demokratske stranke. V času predsednikovanja Roosevelta je delal v komisiji za obrambo, kasneje v uradu za proizvodnjo. Leta 1941 je odpotoval v London, kjer je usklajeval ameriške vojaške dobave. Med leti 1943−1946 je bil veleposlanik ZDA v Moskvi. Za kratek čas pa tudi v Londonu. Sodeloval v konferencah v Casablanci, Teheranu in Potsdamu. Po vojni je služil kot predstavnik upravnega programa za obnovo Evrope. V času Trumana je služil kot predsednikov svetovalec za zunanjo politiko. Kasneje je tudi sodeloval na konferenci v Parizu za končanje vietnamske vojne. (Harriman, Specijalni poslanik, str. 7−22.) 532 Nešković, Veliki trije, str. 42−51. 533 Beard, Zgodovina ZDA, str. 509−513.

130

stališče ameriške javnosti. Transport opreme in orožja pa so morale države prejemnice

organizirati same. Vendar v novem zakonu niso predvidevali dolgoročnih kreditov, kar je

hitro pripeljalo do finančnih stisk držav prejemnic pomoči, saj so večinoma kupovale z

gotovino in državnimi obveznicami, ki so med vojno hitro pošle.534 Takšna politika pomoči se

je imenovala cash and carry535 (plačaj in odpelji) in je odprla pot kasnejšim spremembam, ki

so privedle do popolne ukinitve nevtralnosti in večje udeležbe Amerike v vojni na strani

zaveznikov proti silam Osi.536

Glavni argument, ki je najbolj prepričal ameriške kongresnike in senatorje, da so spremenili

svoje poglede o strogi nevtralnosti, je bil strah pred Hitlerjevim ekspanzionizmom. S

sprejetjem »cash and carry« so se lahko za nekaj časa v Ameriki izognili vojnim

konfliktom.537 Novo spremembo zakonov so mnogi razumeli kot obliko državne

samoobrambe, saj je šlo po mnenju vlade samo za zagotavljanje »ameriške varnosti«.538 V

senatu je bilo kar nekaj demokratskih in republikanskih predstavnikov, ki so nasprotovali

novim dopolnilom zakonov o nevtralnosti, vendar so prav zaradi izbruha vojne, ki je

spremenila ravnotežje sil v svetu postali v senatu manjšina ali pa so omahovali v svojih

prepričanjih.539 Najbolj glasen nasprotnik spremembe zakona o nevtralnosti je bil

republikanski senator William Borah,540 ki ni želel pristati na noben kompromis in je pri

svojem stališču o strogi nevtralnosti vztrajal do konca. Menil je, da ameriško vpletanje v

534 Harriman, Specijalni poslanik, str. 10. 535 Cash and carry je bila zunanja politika ameriškega predsednika Roosevelta, ki je v letih 1939−1941 nadomestila zakone o nevtralnosti, ki so prepovedovali trgovanje in transport orožja z vojskujočim se državam. Z omenjeno politiko je predsednik omogočil pomoč zavezniškim državam v boju proti nacizmu in fašizmu. Politika je bila popularno sprejeta, vendar so morale države svoje pošiljke plačevati v gotovini. Zaradi tega so se države znašle v finančnih težavah. Po padcu Francije in Hitlerjevem osvajanju Evrope so sledile spremembe, ki so nadomestile cash and carry z lend-leas zakonom, ki je omogočil posojila in transport orožja. http://www.britannica.com/topic/lend-lease 536 Divine, The illusion of neutrallaty, str. 331−332. 537 Prav tam, str. 334. 538 Beard, Zgodovina ZDA, str. 510−512. 539 “Sprememba nevtralne postave je samo za varnost Zedinjenih držav,“ AD, 11. oktober 1939, št. 237, str. 1. 540 William Edgar Borah (1865−1940) je bil ameriški senator zvezne države Idaho in dolgoletni politik, ki je postal najbolj poznan zaradi svojih izolacionističnih stališčih. Leta 1917 je poskušal preprečiti vstop ZDA v vojno. Kasneje je igral pomembno vlogo pri preprečevanju vstopa ZDA v Društvo narodov. Od leta 1924 je bil predsednik senatnega odbora za zunanjo politiko. Leta 1928 je podprl Brain-Kelloggov pakt, ki je poskušal prepovedati vojaške konflikte po svetu. V tridesetih letih je večinoma podpiral New Deal, vendar je zaradi nastopa druge svetovne vojne oviral ameriškega predsednika Roosevelta pri vpletanju ZDA v novo vojno. V zgodovino se je zapisal tudi kot eden od senatorjev z najdaljšim stažem, saj je delo senatorja opravljal 36 let. http://www.britannica.com/biography/William-E-Borah

131

evropske zadeve povzroča večjo škodo, kar bi na koncu privedlo do vojne, česar si ljudstvo

ZDA menda ni želelo.541

Ko je bilo novo dopolnilo dokončno sprejeto, so določili še višine kazni za vse tiste, ki ne bi

upoštevali strogih meril nevtralne zakonodaje. Trgovati so smela samo podjetja, ki so dobila

licenco od vlade ZDA. Ameriškim ladjam in letalom je bilo prepovedano pristajati na

evropski celini razen v primeru redkih izjem, kot so bile Islandija, Irska, Škotska, Švedska,

Norveška, Nizozemska, Belgija in baltske države. Ameriške ladje in letala so lahko pristajala

v bližnjih kolonialnih pristaniščih, ki niso bila zunaj neposredne vojaške ogroženosti. Šlo je

predvsem za afriške in azijske kolonije evropskih velesil. Ladjam in letalom, ki bi brez

dovoljenja pristajala na prepovedana območja, so lahko po zakonu kaznovali v višini do 50

tisoč ameriških dolarjev, odgovorne osebe pa so lahko obsodili tudi na zaporno kazen od dveh

do petih let zapora.542

Spomladi 1940 je Hitler sprožil svojo ofenzivo na Zahod in podjarmil Dansko, Norveško,

Belgijo, Luksemburg, Nizozemsko in Francijo. Tudi Sovjetska zveza je zavzemala baltske

države Litvo, Latvijo in Estonijo ter si prisvojila del Finske in Romunije. Italija je vstopila v

vojno na strani Nemčije in napadla Grčijo in Francijo. Tudi Japonska je pristopila vojaški

zvezi z Nemčijo in Italijo ter zahtevala francoske kolonije v Indokitajski.543 Države

nekdanjega sanitetnega kordona so se ena za drugo podrejale vplivu Hitlerjeve Nemčije.

Velika Britanija je tako ostala popolnoma sama na evropskem bojišču in je zaradi poraza

Francije skoraj kapitulirala. Njene ekspedicijske sile, ki so bile obkoljene v mestu Dunkerque,

so se zadnji čas umaknile iz Francije preko Rokavskega preliva in za seboj pustile vso vojaško

opremo. Vendar je najhuje Britanijo prizadela ravno politika »cash and carry«, saj so povsem

izčrpali svoje finančne zaloge. Velika Britanija je stala pred bankrotom, zato je novi

ministrski predsednik Churchill zaprosil za bolj ugodno obliko pomoči. Najbolj si je

prizadeval za vključitev Amerike v vojno, kar pa je Roosevelt na začetku vztrajno zavračal.

Zaradi novonastalega položaja je predsednik predlagal bolj drzno zakonodajo, ki bi omejila

ameriško nevtralnost.544

541 “Zed. države bi morale pomagati zaveznikom k nagli zmagi, pravi republikanski senator,“ AD, 21. oktober 1939, št. 246, str. 1. 542 “Roosevelt je prepovedal ladjam, letalom in državljanom stopiti v od vojne ogroženi teritorij,“ AD, 6. november 1939, št. 259, str. 1. 543 Feis, Churchill Roosevelt Stalin, str. 31−32. 544 Elisabeth Barker, Churchill in Eden v vojni, (dalje: Barker, Churchill in Eden v vojni, str. …), (Zagreb, 1980), str. 141−142.

132

Tako je marca 1941 vlada sprejela Leand-Lease Act (posojilno-najemni zakon), ki je v teoriji

omogočil »najem vojaške opreme« ter »posojila za nakup vojnega materiala«. Veliki Britaniji

po novem posojilno-najemnem zakonu ni bilo treba več plačevati v gotovini za svojo opremo,

temveč je lahko preprosto vzela vojaško opremo v najem s pomočjo posojila, ki ga je odobrila

ameriška vlada. Ameriška vlada ni dajala svojega blaga zastonj, kot so mnogi nasprotniki

zakona očitali predsedniku Rooseveltu. Nasprotniki so govorili, da je vsa pomoč, ki jo

Amerika nudi svojim zaveznikom »vržena v vodo«, saj se je postavljalo vprašanje, kdaj bodo

sploh odplačali svoje dolgove.545 Zakon je vse države prosilke ameriške pomoči spremenil v

dolžnice, ki so morale svoje obveznosti poravnavati v obliki blaga in kreditov še dolgo let po

vojni. Del dolga so lahko poravnali že med vojno, kjer so v zameno za pomoč Ameriki

dostavljali svoje blago in druge redke surovine, ki jih Američani niso imeli na razpolago.

Drugi del pa so poplačali z ugodnimi posojili. Države prejemnice ameriške pomoči so se tudi

zavezale, da bodo oskrbovale ameriško vojsko na svojih tleh in odstopile ameriški vojski

svoje pomembne in strateške vojne baze. Prav tako so bile odpravljene carine. Tako je

Roosevelt dejansko postavil temelje za novo povojno globalno trgovino, ki jo ne bi ovirale

carine ali protekcionizem.546 Ker so z novim zakonom omogočili ameriškim ladjam, seveda

pod tujimi zastavami, plutje v vojna območja, se je zaradi tega okrepila atlantska vojna z

nemškimi podmornicami, ki so potapljale angleške in ameriške konvoje. Sprejem posojilno-

najemnega zakona ni bil najbolje sprejet v ameriški javnosti. Nekateri senatorji, ki so

glasovali proti posojilno-najemnem zakonu, so pozvali ameriško ljudstvo k odkritem uporu,

saj so menili, da nov zakon Ameriko vodi naravnost v vojno.547 Po vsej državi so se začele

vrstiti številne kampanje in manifestacije, ki so jih organizirali izolacionisti. Najbolj so se bali

izbruha vojne in novih krst, v katerih bi se iz Evrope vračala trupla ameriških vojakov.548

Roosevelt leta 1940 še ni mogel odkrito pomagati svojim evropskim zaveznikom, saj je ravno

takrat bil svojo bitko za tretji predsedniški mandat, ki je bil v vseh pogledih izjemen pojav v

ameriški zgodovini. V predvolilni kampanji je ameriškemu ljudstvu obljubil, da ne bo začel

vojne v tujini.549 Tako je postal Roosevelt prvi predsednik ZDA, ki je dejansko dobil svoj

tretji in kasneje leta 1944 celo četrti mandat za vodenje države. Vendar mu je na koncu smrt

preprečila zaključitev njegovega četrtega mandata, kar pa ni spremenilo politike ZDA do

545 “Lend-Lease koristi Ameriki,“ Prosveta, 25. januar 1943, št. 16, str. 2. 546 “Za boljši svet po vojni,“ Prosveta, 2. junij 1942, št. 108, str. 2. 546 “Za boljši svet po vojni,“ Prosveta, 2. junij 1942, št. 108, str. 2. 547 “Načrt za pomoč Angliji postali zakon,“ Prosveta, 13. marec 1941, št. 51, str. 1. 548 “Kampanja proti vstopu v vojno,“ Prosveta, 24. marec 1941, št. 58, str. 1. 549 Beard, Zgodovina ZDA, str. 512.

133

Nemčije, česar so se zadnje dni njegovega življenja najbolj nadejali Adolf Hitler in njegovi

sodelavci.550 Ameriški državljani so bili v javnomnenjskih anketah v veliki večini proti

pošiljanju pomoči preden se vsa oprema in orožje ne plačata v gotovini. Prav tako so

nasprotovali ideji, da bi pomoč dostavljale ameriške ladje.551 Po sprejemu posojilno-

najemnega zakona 17. marca 1941, ko so predsedniške volitve že minile, je Roosevelt

nagovoril svoje državljane in pozval ameriško ljudstvo k enotnosti, saj je takrat Hitler že

osvojil Evropo in grozila je invazija na Anglijo, poslednjo ameriško zaveznico v Evropi.

Roosevelt je opozarjal, da je največja nevarnost za demokracijo prav nacizem in fašizem oz.

Os Berlin−Rim−Tokio. Moskve in boljševizma ni niti omenjal kot glavnega sovražnika.

Ameriško javnost je tudi obvestil, da bo morala Amerika za svojo varnost zvišati davke, kar

naj bi bila cena za ohranjanje nevtralnosti in mira v ZDA. Ameriški kongres je po sprejetju

najemno-posojilnega zakona omogočil predsedniku Rooseveltu posojila v višini 7 milijard

ameriških dolarjev. S tem denarjem je lahko predsednik razpolagal po svoji volji in izbiral

države, katerim je omogočil nakupe letal, tankov in drugega orožja, ki so ga potrebovale za

boj proti nacizmu in fašizmu.552

Kljub vsemu najemno-posojilna zakonodaja še ni bila dovolj učinkovita, da bi preprečila

prevlado sil Osi. Vendar se je 22. junija 1941 vse spremenilo, ko je Hitler nepričakovano

napadel Sovjetsko zvezo in tako pripeljal zaveznikom v svoj tabor novo državo, ki naj bi

namesto njih borila krvavo vojno proti Hitlerju. V prvih dneh vojne sta Roosevelt in Churchill

pozdravila Sovjetsko zvezo in zagotovila vso vojaško pomoč. Roosevelt je z novo vojno dobil

dodaten argument v prid povečanja podpore svojim zaveznikom, zlasti Sovjetski zvezi.

Roosevelt je lahko šele zdaj prepričal ameriško javnost, da se mora Amerika v prihodnje

pripraviti na udeležbo v morebitni vojni, saj je Hitler s svojim »izdajalskim početjem«,553 ko

je zahrbtno napadel Sovjetsko zvezo, pokazal svoj brezobziren obraz, kar se lahko pripeti tudi

Ameriki in Veliki Britaniji, če bosta stali ob strani v tem konfliktu. Roosevelt je slutil, da je

bil Hitler prav zaradi uspešne angleške pomorske blokade prisiljen napasti Sovjetsko zvezo,

da bi se dokopal do vzhodnih naftnih polj v Kaspijskem morju in Bližnjem vzhodu. Ameriška

pomoč je pomagala Veliki Britaniji, da ni propadla. Roosevelt je menil, da bodo morale ZDA

ne glede na Stalinovo despotsko vladavino nuditi enako vojaško pomoč z namenom, da jo

550 Kershaw, Hitler, str. 839. 551 Divine, The illusion of neutrallaty, str. 307−308. 552 “Sovražnik mora biti poražen pravi Roosevelt,“ Prosveta, 17. marec 1941, št. 53, str. 1. 553 Butler, My Dear Mr. Stalin, str. 36.

134

obdržijo v vojni proti Hitlerjevi Nemčiji. Tako bi lahko zavezniki na zahodu pridobili na času,

da se primerno pripravijo na invazijo v Evropo.554

V luči teh dramatičnih dogodkov v Evropi so naposled na ameriškem kongresu jeseni 1941

sprejeli pobudo za odpravo škodljivih zakonov o nevtralnosti, ki so formalno ameriškim

ladjam še naprej ovirali plutje v vojna območja. Neformalno pa se je to že dogajalo tako, da

so ameriške ladje plule pod zastavami drugih držav. Odprava zakonov je bila v tistem času

nujna, saj Sovjetska zveza za razliko od Velike Britanije ni mogla sama poskrbeti za prevoz

orožja, ker ni imela dovolj svojih ladij. Večina sovjetske flote je bila ujeta v Črnem in

Baltskem morju. Pri dostavi vojaške pomoči so Sovjeti računali na zunanjo pomoč

zaveznikov, ki bi s svojimi konvoji dostavljali opremo do sovjetskih pristanišč v Murmansk in

Arhangelsk, ki sta se nahajali daleč na arktičnem severu dežele. Pri dostavi so jim pomagale

izkušene britanske ladje in mornarji, vendar jih ni bilo dovolj za tako obsežno operacijo, saj

so bile potrebe Sovjetske zveze večje, kot so sprva načrtovali, zato je bila soudeležba

ameriške mornarice nujna.555 Zaradi nemškega hitrega napredovanja do Moskve so bili v

Washingtonu izredno nervozni. Pospešena je bila dobava lahkega orožja, predvsem

protiletalskih topov, ki jih je zahteval Stalin. Zaradi napadov nemških podmornic na ameriške

konvoje na Atlantiku, kjer praktično ni bilo vojnega območja, so morali oborožiti tudi

trgovske ladje in urediti obvezno vojaško spremstvo.556 Ameriški časniki so začeli pisati, da

»nevtralnosti več ni, edino korist nevtralnega zakona imajo sile Osi«, »Nemčija potaplja

ameriške ladje na južnem Atlantiku, kjer ni vojne«.557 Tako je ameriška vlada v luči

dramatičnih dogodkov sprožila javno kampanjo za odpravo zakonov o nevtralnosti.

Javnomnenjske raziskave so prvič pokazale povečanje podpore ameriški zunanji politiki, ki se

je nagibala k aktivni udeležbi v vojno proti Nemčiji. Tako je senat novembra 1941 s 50

glasovi za in 37 proti sprejel predsednikov predlog za odpravo zakonov o nevtralnosti in

dovolil oborožitev ameriških ladij, ki so po novem zakonu smele pluti tudi v vojna

območja.558 S tesno večino so tudi na kongresu sprejeli predlog predsednika, kjer je 212

kongresnikov glasovalo za odpravo zakonov o nevtralnosti, proti pa jih je glasovalo 194.

Amerika je tako dobila zeleno luč za aktivno udeležbo v vojnih operacijah na Atlantiku in

drugih pomorskih poteh, kjer so ameriške konvoje napadale nemške podmornice. Zdaj, ko je

bila pomoč Sovjetski zvezi in Angliji neomejena, je bila prisotnost ameriške vojne mornarice 554 “Odmev Hitlerjevega napada na Rusijo v Ameriki,“ Prosveta, 24. junij 1941, št. 122, str. 1. 555 Harriman, Specijalni poslanik, str. 117. 556 “Ameriško orožje za Rusijo,“ Prosveta, 15. oktober 1941, št. 201, str. 1. 557 “Proč s hinavskim zakonom,“ Prosveta, 20. oktober 1941, št. 204, str. 2. 558 “Senat je za spremembo nevtralnosti,“ AD, 8. november 1941, št. 262, str. 1.

135

v bojih proti nemškimi podmornicami več kot dobrodošla.559 Prava vojna pa je Ameriko

dosegla šele 7. decembra 1941. Takrat je Japonska na podobno zahrbten način, kot je to

storila Nemčija Sovjetski zvezi, napadla ameriško pomorsko bazo v Pearl Harborju. Štiri dni

kasneje so vojno ZDA napovedale še Nemčija in Italija.560 12. decembra 1941, ko sta kongres

in senat glasovala o vojnem stanju in ko več nihče ni glasoval proti vojni, je v Ameriki

dokončno izginila politika in ideja izolacionizma in nevtralnosti. Od tistega dne naprej nihče

več ni dvomil v nujnost ameriške udeležbe v vojni na strani Velike Britanije, Sovjetske zveze

in drugih podjarmljenih držav sveta. Amerika se je končno aktivno vključila v vojne napore

svojih zaveznikov. Roosevelt zaradi tega ni prekršil svojih predvolilnih obljub, da ne bo svoje

države vpletel v vojno, saj so sile Osi same napadle in napovedale vojno ZDA, čeprav je treba

priznati, da jih je politika ZDA pred tem s svojo pomočjo Veliki Britaniji in Sovjetski zvezi v

to izzvala.561

Ameriška pomoč v luči slovenskih časnikov 1941−1945 V naslednji vrsticah bom obravnaval odziv ameriške in slovenske javnosti med drugo

svetovno vojno v luči dveh slovenskih časnikov »Prosvete« in »Ameriške domovine«.562

Prosveta je bila bolj liberalna in socialistično usmerjena, medtem ko je bila Ameriška

domovina konservativna in katoliška. V luči teh dveh časopisov lahko vidimo, kako so se na

ameriško pomoč Sovjetski zvezi odzivali predvsem ameriški Slovenci. Preko pisanja teh dveh

časnikov lahko dobimo vtis, kako so takratne politične razmere vplivale na Američane in

ameriške Slovence.

Politična prepričanja ameriških Slovencev se niso dosti razlikovala od prepričanj drugih

Američanov, ki so bodisi sledili republikanski ali demokratski politični liniji, ter bili

protestantske ali katoliške veroizpovedi. Slovenski časniki so takoj ob izbruhu vojne obsodili

Hitlerjevo »zahrbtno dejanje« in polagali upanje, da se bo Sovjetska zveza junaško uprla

559 “Kongres spremenil nevtralno postavo,“ AD, 14. november 1941, št. 266, str. 1. 560 “Nemčija in Italija napovedali vojno Ameriki,“ Prosveta, 11. december 1941, št. 241, str. 1. 561 “Amerika napove vojno Nemčiji,“ AD, 12. december 1941, št. 289, str. 1. 562 V diplomskem delu sem večinoma obravnaval članke, ki so izhajali v časnikih »Prosveta« in »Ameriška domovina«. Poleg teh so obstajali še drugi pomembni časopisi, ki so izhajali iz različnih narodnih organizacijah v ZDA. Tako so ameriški Slovenci lahko izbirali med naslednjimi časopisi: »Amerikanski Slovenec«, »Nova Doba«, »Jugoslovanski Glasnik«, »Zarja«, »Glasilo KSKJ«, »Enakopravnost«, »Proletarec«, »Delavec« in »Vestnik«. Nekateri so bili mesečniki, drugi tedniki, dovolj pa je bilo tudi dnevnikov. Prosveta in Ameriška domovina sta izhajala vsaj pet krat na teden in sta poleg kulturnih dogodkov pisala tudi o dnevno političnih in aktualnih temah. (Matjaž Klemenčič, “Fraternal Benefit Societies and the Slovene Immigrants in the United States of America,“ v: Etnični fraternalizem v priseljenskih deželah, ur.: Matjaž Klemenčič (Maribor, 1994), str. 29−31.

136

nacistični invaziji.563 Čeprav je bila Sovjetska zveza komunistična in totalitarna država, kar je

bilo nasprotje ameriškega demokratičnega sistema, so uredniki obeh časopisov razlagali, da je

ameriška pomoč namenjena »ruskemu ljudstvu«, ki ne nosi krivde, da jim vlada diktatorska

vladavina in da si bodo z njeno pomočjo zagotovili svojo varnost in svobodo. Tako se je od

vsega začetka vodila kampanja za pomoč Sovjetski zvezi. Propaganda je temeljila na

simpatijah do ruskega ljudstva, njihove verske tradicije in nostalgije iz časov zavezništva v

prvi svetovni vojni.564 V Prosveti so prve dni vojne pisali, kako so preroško predvideli vojno

proti Sovjetski zvezi, saj so o tem pisali nekateri članki pred 22. junijem 1941.565 Večinoma

so izražali zadovoljstvo, da se je Sovjetska zveza naposled znašla na strani zaveznikov, saj

takšne zveze Hitler ne bo mogel nikoli premagati.566 Ameriška domovina je svojim bralcem

pojasnjevala, da je komunizem še naprej ameriški nasprotnik, vendar je večje zlo nacizem in

fašizem, saj je razpolagal s sredstvi, ki bi lahko ogrozili obstoj ameriške demokracije in

svobode celotnega zahodnega krščanskega sveta. Komunisti v Sovjetski zvezi naj ne bi imeli

nobenih sredstev, s katerimi bi lahko ogrozili demokracijo na Zahodu, predvsem ZDA, zato je

podpiranje Sovjetske zveze pomenilo »manjše zlo«.567

Čeprav so bili ameriški časnikarji prepričani, da bo v tej vojni zmagala Sovjetska zveza,

takšnega optimističnega mnenja niso delili mnogi člani ameriške administracije, ki so menili,

da Rdeča armada ne bo sposobna vzdržati pritiska nemških tankov. Edini član vlade, ki je bil

drugačnega mnenja, je bil predsednik Roosevelt. Zato je poslal v Moskvo svojega

najtesnejšega sodelavca Harrya Hopkinsa, ki so ga mnogi drugi člani administracije imeli za

»sivo eminenco« Rooseveltovega kabineta. Tako se je Hopkins s predsednikovim

blagoslovom odpravil na dolgo in nevarno pot v Sovjetsko zvezo, kjer je spoznal Stalina in

člane sovjetske vlade. Tam se je seznanil s stanjem v Sovjetski zvezi. Stalin je kasneje

Harrimanu, ki je bil drugi najpomembnejši Američan v Moskvi, zaupal, da je pomenil prvi

sestanek s Hopkinskom 31. julija 1941 za njega in sovjetsko vlado veliko olajšanje in

spodbuda, da so se borili še naprej, saj so spoznali, da v tej vojni niso sami, in da lahko

računajo na brezpogojno ameriško vojaško pomoč.568 Stalin je Harrimanu tudi priznal, da se

563 “Odmev Hitlerjevega napada na Rusijo v Ameriki,“ Prosveta, 24. junij 1941, št. 122, str. 1. 564 “Pomoč ruskemu ljudstvu,“ Prosveta, 3. julij 1941, št. 129, str. 2. 565 “Sovjetska Rusija pred važno odločitvijo,“ Prosveta, 18. junij 1941, št. 118, str. 1. 566 “Nacijsko varanje ruskih voditeljev razkrito,“ Prosveta, 27. junij 1941, št. 125, str. 1. 567 “Nacizem je večje zlo od komunizma,“ AD, 20. avgust 1941 št. 194, str. 1. 568 Harriman, Specijalni poslanik, str. 255.

137

mu je predsednik Roosevelt že od nekdaj zdel všeč zaradi politike »New Deala«, ki je

reformirala kapitalizem v ZDA in tako zadovoljil potrebe ameriških delovnih ljudi.569

Hopkinskova misija v Moskvi ni razveselila takratnih radikalnih katoliških krogov v Ameriki.

Ameriško javno mnenje na začetku še ni bilo pripravljeno sprejeti dejstva, da morajo

omogočiti velika posojila v okviru posojilno-najemne pogodbe tudi Sovjetski zvezi. Prav

zaradi tega je Roosevelt Hopkinsovo misijo poslal na pot v tajnosti.570 O njej je prvič

spregovoril šele po Hopkinsovi vrnitvi v Kanado, kjer sta se istočasno sestala tudi Roosevelt

in Churchill na ladji »Prince of Wales«. Tam sta namreč podpisala znamenito Atlantsko

listino, ki je položila nov temeljni kamen za odnose demokratičnih držav do povojne ureditve,

ki bi nastopila po zlomu Adolfa Hitlerja.571 Ameriška vlada je zato previdno najprej sporočila,

da bo Sovjetska zveza svojo vojaško pomoč plačevala v gotovini in zlatu, tako so sprva

pomirjali ameriško javnost, ki še ni bila pripravljena sprejeti dejstva, da bo treba v prihodnje

urediti brezpogojno oskrbovanje novega zaveznika z orožjem s pomočjo ameriških kreditnih

posojil.572 Tudi Sovjetski zvezi se bo kmalu pripetila enaka težava kot prej Veliki Britaniji, ko

je zlata in gotovine hitro zmanjkalo, saj so bile vojaške potrebe po orožju velikanske.

Sovjetsko zvezo je bilo treba na spreten in moder način vključiti v okviru posojilno-

najemnega zakona. Roosevelt je moral za izvedbo takega koraka pridobiti podporo ameriške

javnosti. Izkazalo se je, da takšno podporo že ima, saj so bili Američani spričo Hitlerjevih

zločinov in osvajalskih pohodov v Evropi močno nastrojeni proti nacizmu in fašizmu.

Ameriška javnost je bila pripravljena podpreti kogarkoli v vojni proti Hitlerju. Zato je bila

podpora »komunistični Rusiji« samo še vprašanje časa.573 Dobre novice so prinašale

javnomnenjske raziskave, ki so kazale, da je 72 % Američanov podpiralo Sovjetsko zvezo, saj

so verjeli, da bo v tej vojni tudi zmagala proti Nemčiji.574 Drugi rezultati anket so bili dosti

bolj reprezentativni, saj so odgovore ločili po pripadnosti vere in socialnem razredu. Tako se

je izkazalo, da je bilo dobrih 65 % katolikov na strani Sovjetske zveze, kar je bil izjemen

rezultat, saj je bila večina le-teh pred vojno močno nastrojenih proti Sovjetski zvezi, predvsem

zaradi njene ateistične usmeritve. Glede socialne sestave pa so ankete pokazale, da je več kot

70 % bogatih Američanov trdno verjelo v zmago Sovjetske zveze, medtem ko je bilo samo 5

% bogatih mnenja, da bo v vojni zmagala Nemčija. Tudi takšni rezultati so bili presenečenje,

569 Prav tam, str. 263. 570 “Kaj pravite,“ AD, 9. avgust 1941, št. 185, str. 2. 571 “Rusija bo vzdržala čez zimo,“ AD, 18. avgust 1941, št. 192, str. 1. 572 “Rusija lahko plača blago,“ Prosveta, 10. julij 1941, št. 133, str. 1. 573 Prof. dr. A. F. Manning, “Hladno zavezništvo,“ v: Druga svetovna vojna, prva knjiga, str. 250-251. 574 “Ogromna večina želi zmago Rusiji,“ Prosveta, 16. julij 1941, št. 137, str. 1.

138

saj so se bogati takrat najbolj bali komunizma, ki je v Sovjetski zvezi prepovedal zasebno

lastnino, katera je bila za ameriške bogataše pomembna osnova za bogastvo. Ameriška vlada

je na podlagi takšnih rezultatov začela nemudoma pripravljati vojaško pomoč za Sovjetsko

zvezo.575

Ko so se ameriški maloštevilni kongresniki in senatorji začeli upirati programu pomoči za

»boljševiško Rusijo«, je bil odgovor vlade v luči anket takšen, da je treba slediti željam

ameriške javnosti, ki so večinsko podpirali Sovjetsko zvezo. Prav zato je Rooseveltova

administracija vztrajala, da bodo ZDA naredile vse kar je v njeni moči, da se takšna pomoč

tudi organizira. V Ameriki so javnomnenjske ankete igrale bistveno vlogo pri sprejemanju

trdnih vladnih stališč. Nekateri kongresniki so zato želeli preklicati posebna določila, ki jih je

omogočal posojilno-najemni zakon, po katerih je imel predsednik pravico izbirati svoje

zaveznike po svoji presoji. Tako so želeli preprečiti vključitev Sovjetske zveze v sistem

posojilno-najemnega zakona, ki bi omogočil kreditiranje sovjetske vojaške pomoči. Vendar

jim preklic takšnih pooblastil ni uspel. Ameriška javnost in predvsem senatorji in kongresniki

so končno spoznali pomen vojaške pomoči tujim državam, ki so pomagale ohranjati ZDA

zunaj vojne nevarnosti, zato takšnih predlogov o omejevanju pomoči niso podpirali.576

Hopkinsova misija je v tem času dosegla velik preobrat na ameriškem političnem prizorišču,

saj je pripomogla k temu, da je predsednik Roosevelt prepričal svoje največje nasprotnike, da

je podpora Sovjetski zvezi nujna iz političnih, gospodarskih in vojaških razlogov. Zaradi

Hitlerjevih bliskovitih uspehov v prvih tednih vojne proti Rusiji sta bili vladi ZDA in VB

upravičeno skeptični, če je sploh smiselno pošiljati pomoč v tankih, letalih in topovih, saj bi

se lahko pripetilo, da bi v primeru poraza vsa zavezniška oprema pristala v Hitlerjevih rokah.

Tudi mnogi ameriški vojaški strokovnjaki in generali niso bili ravno naklonjeni obsežni

vojaški pomoči Sovjetski zvezi, saj niso verjeli, da bo Sovjetska zveza vzdržala vojno proti

Hitlerju. Večina članov Rooseveltove administracije je zagovarjala previdnost, zato so

predlagali omejeno pomoč. Stalin je takrat uspel prepričati Hopkinsa, da bo njegova vojska

zaustavila napredovanje sovražnika pred Moskvo in Leningradom, vendar je za takšen podvig

potreboval kar se da največjo vojaško pomoč, predvsem zimsko opremo in hrano ter

protiletalsko in protitankovsko orožje. Kasneje so se Stalinove napovedi uresničile, po mnenju

nekaterih zgodovinarjev so bile za uspeh ključne ravno ameriške vojaške pošiljke.577 Stalin je

575 “Večina Američanov za Rusijo,“ Prosveta, 18. julij 1941, št. 139, str. 2. 576 “Kongresnik proti pomoči Rusiji,“ Prosveta, 4. avgust 1941, št. 150, str. 1. 577 C. L. Sulzberger, Druga svetovna vojna, (Ljubljana, 1970), str. 129-142.

139

Hopkinsu na kos papirja napisal, da Rdeča armada nujno potrebuje predvsem lahke

protitankovske topove, aluminij za izdelavo letal, mitraljeze in puške. Vso opremo so tudi

dobili.578 Stalinova druga prošnja se je nanašala na odprtje druge fronte kjerkoli v Evropi, saj

bi lahko samo tako razbremenili pritisk na njegovo državo, vendar je bil pri tej zahtevi

zavrnjen. Takšno idejo o invaziji na evropsko celino je najbolj zavračal britanski premier

Churchill. Svoje razloge nasprotovanja je Churchill podrobno opisal v svojem pismu, ki ga je

Stalinu izročila posebna misija lorda Beaverbrooka in Averila Harrimana, ki sta oktobra 1941

obiskala Moskvo, da bi uredila vse formalnosti za podpis pogodbe, prvega protokola o

pomoči na podlagi posojilno-najemnega zakona.579 V časnikih se je takrat omenjala možnost

odprtja druge fronte na Norveškem, saj so spoznali pomen zavezniških konvojev in njihovo

zaščito na poti do sovjetskih pristanišč na arktičnem severu. O tej možnosti je pisala Prosveta

na začetku avgusta 1941.580

V tem času pa so se v ameriški javnosti razvnemale razprave o moralnosti ameriške vojaške

pomoči Sovjetski zvezi. Katoliški tabor je bil glede pomoči »ateistični državi« še vedno

razdvojen. Nasprotniki pomoči so opominjali Američane na Stalinove pretekle grehe.

Spomnili so, da je Sovjetska zveza pred nemškim napadom aktivno sodelovala s Hitlerjem, ko

je s svojo trgovsko politiko podpirala vojno proti Veliki Britaniji, saj so Hitlerju pošiljali

svoje bogate zaloge nafte. Sovjetsko zvezo so najbolj kritizirali predvsem iz verskih razlogov.

Menili so, da država, ki podpira ateizem in brezboštvo, ter preganja vernike nikakor ne more

biti deležna ameriške pomoči. Najbolj glasni nasprotniki ameriške pomoči so bili zbrani v

organizaciji »Katoliških veteranov prve svetovne vojne«. Predsednik omenjene veteranske

organizacije je bil Thomas Walsh, ki je takoj po uradni objavi, da bodo ZDA podpirale SZ z

orožjem, poslal predsedniku Rooseveltu brzojavko, v kateri ga je spomnil, da v Sovjetski

zvezi vlada totalitarizem, ki temelji na brezboštvu, kar je v čistem nasprotju z ameriškimi

vrednotami, zato si takšna država pomoči ne zasluži. V vsakem primeru so se trudili prikazati

Sovjetsko zvezo kot nezanesljivo zaveznico, ki jih lahko kdajkoli zapusti ali pa kot državo,

kjer vlada totalitarizem, ki nima nič skupnega z demokratičnimi vrednotami v ZDA.581

Zaradi tega so se v javnosti začeli izpostavljati ugledni katoliški duhovniki, intelektualci in

drugi kulturni delavci, združeni pod iniciativo »Fight for Freedom«, ki so glasno podpirali

578 Nešković, Veliki trije, str. 65− 69. 579 Winston Churchill, Drugi svetski rat – velika aliansa, tom 3, (dalje: Churchill, Drugi svetski rat 3 str. …), (Beograd, 1964), str. 421−423. 580 “Amerika obljubila vsestransko materialno pomoč Rusiji,“ Prosveta, 5. avgust 1941, št. 151, str. 1. 581 “Pomoč Rusiji razcepila katoliške kroge,“ Prosveta, 1. julij 1941, št. 127, str. 1.

140

stališča predsednika Roosevelta, da je treba Sovjetski zvezi pomagati v boju proti nacizmu ne

glede na njihovo politično ureditev. Napisali so tudi odmevno izjavo, ki pravi, da je prvi in

glavni sovražnik Amerike postal nemški diktator Adolf Hitler in nacizem, ki dejansko ogroža

svet in demokracije po svetu. V izjavi je tudi pisalo, da je Sovjetska zveza zaradi neugodnih

okoliščin naključno pristala na ameriški strani, kar bi morala vlada ZDA izkoristiti v svojo

prid. Med uglednimi duhovniki, ki so podpirali takšna stališča, so bili John A. Ryan, priznani

profesor in teolog iz Ameriške katoliške univerze, drugače zagovornik socialne pravičnosti,

potem Michael Williams ustanovitelj in urednik katoliškega magazina Commonwealth,

Thomas Lawrason Riggs glavni kaplan na priznani ameriški univerzi Yale, dr. Francis E.

MacMahon profesor na univerzi Notre Dame, general John F O'Ryan, dr. William M. Agar in

mnogi drugi ugledni znanstveniki in kulturni delavci.582 Oglasil se je tudi ameriški vrhovni

sodnik Frank Murphy, ki je v javnosti spregovoril, da nasprotniki pomoči delajo napako, ko

ameriško pomoč Sovjetski zvezi enačijo s pomočjo komunizmu, saj je pomoč v resnici

namenjena sovjetskemu ljudstvu, da lahko premaga nacizem, ki najbolj ogroža osnovne in

temeljne demokratične prvine zahodne družbe.583

Ugledna imena so se našla tudi na strani nasprotnikov pomoči Sovjetski zvezi, tako je med

najbolj glasnimi nasprotniki bil profesor iz Washingtona, John Tracy Ellis, ki je na univerzi

predaval zgodovino katoliške cerkve. V svojih radikalnih nastopih je vedno poudarjal, da je

govoril v svojem imenu in ne v imenu Cerkve ali kakšnega drugega političnega gibanja.

Poudaril pa je, da bo nekoč tudi Cerkev zavzela enako stališče glede nasprotovanja pomoči

Sovjetski zvezi. Kot glavni argument proti pomoči je navajal komunistično ureditev države, ki

naj bi bila po njegovem »satanistična vladavina«. ZDA ne smejo zagotavljati »satanistični

državi« nobene pomoči, saj njena načela temeljijo na krščanstvu in svobodi veroizpovedi.

Vsako pomoč Sovjetski zvezi bi lahko razumeli kot pomoč samemu Satanu. Ameriško

politiko do Sovjetske zveze je označil za hinavsko. Ellisova stališča so bila precej radikalna in

zaradi tega nepopularna med katoliki.584 Nasprotnik pomoči je bil tudi William Henry

O'Connell, kardinal in nadškof bostonske škofije. Na javnih shodih je govoril, da je Stalin

slabši od Hitlerja. Vendar se njegovi stanovski kolegi, ki so bili zagovorniki ameriške pomoči,

niso strinjali s takšno primerjavo, zato so odgovorili, da Stalin za razliko od Hitlerja ni

napadel celotne Evrope in ne ogroža Amerike in njene demokracije.585 Nasprotnik ameriške

582 Prav tam, str. 1. 583 “Sodnik Murphy za pomoč sovjetom,“ Prosveta, 21. avgust 1941, št. 163, str. 1. 584 Prav tam, str. 1. 585 “Katoliške vodje v konfliktu,“ Prosveta, 15. julij 1941, št. 136, str. 2.

141

pomoči je bil tudi baltimorski nadškof Michael J. Curley. Opozarjal je na dejstvo, da je Stalin

v preteklosti pobil in izstradal na milijone svojih rojakov, zato s takšnim režimom ameriška

vlada ne bi smela nikoli sodelovati. Svaril je Američane, da bi se lahko Stalin nekega dne

pobotal s Hitlerjem, kot je to storil že v preteklosti. Širil je strah, da bo nekega dne Sovjetska

zveza z vso ameriško opremo napadla zahodne države, saj tudi »pes včasih ugrizne roko

svojega gospodarja«. Ameriška domovina je ocenila, da je bilo javno mnenje glede pomoči

razdeljeno na tri dele. Prvi so menili, da Sovjetski zvezi ne smejo pomagati, ker so na oblasti

komunisti. Drugi so bili za absolutno pomoč brez zadržkov. Tretji pa so bili mnenja, da se

mora Sovjetski zvezi pomagati zato, ker se bori proti Hitlerju, ki je predstavljal za Ameriko

največjo nevarnost in zlo. Tretja skupina je bila po mnenju časnika v večini. Tej skupini naj bi

pripadal tudi ameriški predsednik Roosevelt, čigar politika je bila povsem prosovjetska.586

Med nasprotnike pomoči se je znašel tudi znani letalec in izumitelj Charles Lindbergh, ki je

zaslovel s svojim prvim poletom čez Atlantski ocean. Zaradi tega podviga je dobil medaljo in

čin oficirja ameriške vojske. V svojih nastopih je Sovjetsko zvezo primerjal z »barbarsko

državo« in izjavil, da bi bilo veliko bolje pomagati Nemčiji v njenih naporih proti Sovjetski

zvezi. Zaradi takšnih stališč je bil Lindbergh javno napaden kot nacistični podpornik, kar v

ZDA ni bila priljubljena oznaka. Izpostavili so tudi njegovo nemško poreklo in ga javno

diskreditirali. Zahtevali so odvzem njegovih priznanj zaradi prikritega navijanja za Hitlerja.

Uredniki časopisov so komentirali njegove nastope, da lahko samo uničenje nacistične

Nemčije reši obstoj demokracije in ne obratno. V tej luči lahko vidimo, da je nasprotovanje

Sovjetski zvezi imelo svoje meje. Vsako podpiranje Hitlerja je naletelo na oster odziv.

Nasprotniki pomoči niso uživali večje podpore javnega mnenja, saj niso znali razložiti, kaj bi

se zgodilo v primeru, ko bi Hitler premagal Sovjetsko zvezo. Večina je verjela, da bi

naslednja žrtev postala Amerika, zato so podpirali pomoč Sovjetski zvezi v upanju, da se

izognejo vojni z Nemčijo.587

Kako razvnete so lahko bile razprave, govori dogodek, ki ga opisuje Ameriška domovina. Ko

je neki mlad ameriški komunist na javnem zborovanju pozval občinstvo naj Amerika pošlje

Sovjetski zvezi vojaško opremo, so mu vsi vzklikali v znak odobravanja in podpore. Ko pa je

isto občinstvo pozval naj podprejo pošiljanje ameriške vojske v Sovjetsko zvezo, da bi se tam

borila proti Hitlerju, so ga skoraj javno linčali.588 Ameriška domovina je želela spomniti, da

586 “Mnenje katoliškega nadškofa o Stalinu,“ AD, 8. december 1941, št. 285, str. 2. 587 “Lindberg in Rusija,“ Prosveta, 8. julij 1941, št. 131, str. 2. 588 “So proti pomoči Rusiji,“ AD, 8. september 1941, št. 209, str. 1.

142

podpiranje Sovjetske zveze ne pomeni, da bi se bilo vredno zaradi tega žrtvovati. Sovjetska

zveza je bila na začetku vojne v hudi stiski, zato si je želela kakršnokoli obliko vojaškega

posredovanja, vendar jim v tistem trenutku ni mogel priskočiti nihče na pomoč. Morali so se

zanašati samo na pomoč v obliki orožja in hrane ter seveda na svoje ljudi. Stalin je v pismih

Roosevelta prosil za direktno vojaško intervencijo, vendar ga je predsednik zavrnil. V javnosti

se je o tej možnosti veliko špekuliralo. Prosveta je zanikala takšne govorice. Visoki vojaški

uradnik je za časnike izjavil, da ima Sovjetska zveza dovolj svojih vojakov, zato ne potrebuje

ameriških ali britanskih ekspedicijskih sil.589Ameriška domovina je takrat objavljala članke, ki

so Sovjetsko zvezo prikazovali v svetli luči. Svoje bralce so navdušeno obvestili, da je radio

Moskva sporočil podjarmljenim narodom okupirane Evrope da se je treba upreti Hitlerju in

nacizmu, saj naj bi Hitlerjev režim nasprotoval Cerkvi, Jezusu Kristusu in krščanstvu nasploh.

Ta novica se jim je zdela tako pomembna, da so jo morali oznaniti. Radio Moskva naj bi po

mnenju časnika navajal, da ima Hitler po vojni namen vzpostaviti poganstvo v Evropi. Njegov

glavni cilj naj bi bil uničenje krščanstva.590 Pisali so tudi o tem, da se Rusi junaško upirajo

okupatorjem ravno zato, ker jih v boj poziva patriarh Sergej, ki je vernikom hitel razlagati, da

se v tej vojni ne borijo »komunisti proti nacistom, temveč vsa Rusija, predvsem pa verniki

proti nacistom«. Ameriška domovina je prikazovala Sovjetsko zvezo kot zaščitnico krščanske

Evrope, kar je še dodatno spodbudilo ameriške katolike, da so brezpogojno podpirali pomoč

Sovjetske zveze.591

Tri leta kasneje je Ameriška domovina obžalovala takšna stališča. Obsodila je ravnanje

ameriške vlade, ker naj bi na začetku vojne prikrivala določene informacije, ki bi lahko

vplivale na spremembo mnenja do Sovjetske zveze. V članku »Ali se boje resnice?« so leta

1944 pisali, da je ameriška vlada takrat založbi »Harper&Co« konec leta 1941 zaplenila

celotno izdajo najnovejše Stalinove biografije, ki jo je napisal Lev Trocki. Vlada naj bi

ukazala zaplembo omenjene knjige, ker ni želela skaliti dobrih odnosov s Stalinovo vlado, saj

je bil Trocki Stalinov glavni sovražnik. Vpogled v knjigo naj bi bil omejen samo določenim

ljudem, ki so imeli posebna pooblastila. Takšna pooblastila so dobili maloštevilni kongresniki

in senatorji, ki so morali pred izposojo knjige podpisati izjavo, da knjige ne bodo posredovali

tretjim osebam in da v javnosti ne bodo razkrivali njene vsebine, ki bi lahko obrnila ameriško

589 “Rusija ne potrebuje tujih vojakov,“ Prosveta, 8. september 1941, št. 174, str. 1. 590 “Lonec očita ponvi,“ AD, 25. avgust 1941, št. 198, str. 2. 591 “K ruskim bojem in spomini na Rusijo,“ AD, 18. september 1941, št. 218, str. 2.

143

javnost proti Sovjetski zvezi. Tako se je vlada trudila uravnotežiti podporo javnosti v prid

Sovjetske zveze.592

Sovjetsko zvezo so začeli podpirati celo bogati mogotci. Tako je iz vrst ameriške elite

dobivala simbolično denarno pomoč, ki pa je v javnosti močno odmevala. Zgodilo se je nekaj

nepredstavljivega, saj so kapitalisti, ki so jih prav v Sovjetski zvezi dolga leta prikazovali kot

največje nasprotnike socializma, začeli zbirati denar za pomoč komunistični državi. Bogati

bankirji, industrialci in poslovneži so v Chicagu ustanovili poseben odbor za pomoč Sovjetski

zvezi. Namen odbora je bil zbrati dovolj dobrodelnih sredstev, s katerim so želeli opremiti

ameriške konvoje s hrano in sanitetnim materialom za pomoč civilistom. Cilj odbora je bil, da

z donacijami različnih ameriških podjetji in bank zberejo najmanj 6 milijonov dolarjev za

nakup hrane in sanitetnega materiala. Imena podjetji in bogatih poslovnežev so objavili v vseh

časopisih, da so lahko ljudje videli, kdo vse je prispeval za pomoč Sovjetski zvezi. Na

seznamu so se znašla tudi takšna podjetja, ki so jim boljševiki pred 25 leti nacionalizirali

njihovo lastnino. Takšno podjetje je bilo »Harvester Company«.593 Svoj denar so prispevali

tudi poslovneži, ki so bili do nedavnega zagrizeni nasprotniki komunizma. Na vprašanja,

zakaj pomagajo komunistični Sovjetski zvezi, če nimajo simpatij do vladajočega režima, so

odgovarjali, da pomoč ni namenjena komunizmu, ampak junaškemu ruskemu ljudstvu, ki v tej

vojni največ žrtvuje. Ameriška bogata elita se je takrat dobro zavedala, da brez Sovjetske

zveze tudi Amerika ne more dobiti vojne z Nemčijo. Zato je javnost odobravala takšne

kampanje in jih na veliko razglašala.594 V kampanjo so se vključili tudi ameriški Slovenci,

tako lahko beremo v Prosveti, da so na podoben način objavljali sezname radodarnih

Slovencev, ki so prispevali svoje deleže pomoči za sovjetsko Rusijo. Takrat je cela Amerika v

solidarnostnih akcijah kupovala vojne obveznice ali prispevala denar za pomoč Sovjetski

zvezi pri nabavi zdravil, oblačil in hrane, ki so jo potem dobrodelne ustanove v Sovjetski

zvezi razdelile med ljudi.595

Prva Hopkinsova misija je privedla do vzpostavitve osebnih stikov med Rooseveltom in

Stalinom. Dopisovanja med njima so skozi vso vojno igrala pomembno vlogo pri ustvarjanju

bodoče svetovne politike. V enem od takih dopisov je Roosevelt prosil Stalina, naj ameriški

javnosti z neko gesto pokaže, da v Sovjetski zvezi spoštujejo verska čustva svojih

državljanov. Stalin je razumel poziv kot priložnost, da si zagotovi večjo podporo v Ameriki,

592 “Ali se boje resnice?,“ AD, 27. april 1944, št. 99, str. 2. 593 “Čikaški kapitalisti pomagajo Rusom,“ Prosveta, 3. avgust 1942, št. 152, str. 1. 594 “Kapitalisti nabirajo prispevke za Ruse,“ Prosveta, 23. julij 1942, št. 145, str. 1. 595 “Za rusko vojno pomoč,“ Prosveta, 26. avgust 1942, št. 169, str. 3.

144

poleg tega bi lahko pomagal Rooseveltu, da se lažje zaščiti pred napadi, da s svojo politiko

podpira boljševizem. Oba voditelja sta spoznala, da lahko s tesnim sodelovanjem ustvarita

ugodno politično ozračje. Zato sta oba na začetku spretno sodelovala in si pomagala utrjevati

svoj ugled in podporo. Roosevelt je želel prikazati, da njegova politika sodelovanja prispeva k

izboljšanju razmer v Sovjetski zvezi. Ameriško javnost je glede izboljšanja razmer v Sovjetski

zvezi obveščal dolgoletni katoliški duhovnik Leopold Braun, ki je delal v Moskvi kot župnik

na francoski ambasadi, in je bil eden redkih tujcev, ki je lahko daroval maše za tuje

predstavnike v Moskvi. Zaradi tega je imel prosti dostop do vseh pastoralnih objektov v

državi in je lahko prišel v osebni stik tudi z navadnimi ruskimi državljani. Ameriški javnosti

je sporočil, da so se v Sovjetski zvezi zaradi ameriške pomoči razmere za vernike začele

bistveno izboljševati.596 Po koncu moskovske konference oktobra 1941 so začeli časniki

poročati, da je v Sovjetski zvezi prenehal izhajati časopis »Brezbožnik«. Novica je v Ameriki

močno odmevala. Takšni naj bi bili prvi uspešni uspehi ameriško-ruskega sodelovanja.

Nekateri so celo govorili, da bi morala Amerika takrat še bolj pritisniti na Stalina, da izpelje

druge pomembne demokratične reforme v državi. Vendar so bila takšna pričakovanja preveč

optimistična. Sodelovanje med Stalinom in Rooseveltom je bilo kljub temu koristno, čeprav

ni bilo vedno tako uspešno.597

Ko je bila večina ameriške javnosti za Sovjetsko zvezo, sta se lahko brez slabe vesti na misijo

v Moskvo odpravila posebna Rooseveltova odposlanca Averel Harriman in angleški

odposlanec lord Beaverbrook. Ameriški predsednik je javnosti zagotovil, da po 124. členu

sovjetske ustave država ščiti versko svobodo v Sovjetski zvezi. To je bila taktična izjava, s

katero je opravičil podpis protokola o pomoči Sovjetski zvezi.598 Roosevelt je s tem moralno

opravičil svoja dejanja in pozval druge naj sledijo njegovemu zgledu. Seveda je bilo ljudem

jasno, da je bila sovjetska ustava zgolj »kos papirja«, ki je v praksi brez kakšnega pomena.

Odločilna pa so bila dejanja, ki so pokazala, da se vsakodnevno življenje v Sovjetski zvezi,

sploh kar se tiče verske svobode, spreminja na bolje. Prav to je Američane prepričalo, da je

pomoč povsem opravičena. Najbolj so Američani občudovali sovjetski junaški odpor, ki so ga

ameriški časnikarji prikazovali v posebno lepi luči.599 Druga misija v Moskvo ni več

potrebovala tajnosti in konspiracijo, tako kot prva s Hopkinsom na čelu, zato so časnikarji

pred začetkom moskovske konference v oktobru 1941 pisali, da bo Amerika zagotovila

596 Harriman, Specijalni poslanik, str. 112. 597 “Ruska protiverska publikacija prenehala izhajati,“ Prosveta, 9. oktober 1941, št. 197, str. 1. 598 Harriman, Specijalni poslanik, str. 112. 599 “Da se bomo prav razumeli,“ AD, 6. oktober 1941, št. 233, str. 2.

145

Sovjetski zvezi vsa potrebna letala, gorivo in drugi material, ki bo nemudoma dostavljen v

sovjetska pristanišča.600

Ko je Harriman prispel v Moskvo, je za javnost pred pričetkom konference izjavil naslednje

besede: »Prišli smo k vam kot zavezniki. Amerika vam bo pomagala v polnem obsegu zdaj,

jutri in vso dobo borbe, dokler ne zmagate. Vaši uspehi so tudi naši uspehi in vaša borba je

naša borba. Amerika bo podpirala vse v boju, čigar cilj je uničenje nacijske Nemčije in

fašistične Italije«.601 Pogajanja v Moskvi niso bila tako lahka, kot se je zdelo na prvi pogled.

To lahko ugotovimo v Harrimanovih spominih, kjer pravi, da se je bilo s Stalinom zelo težko

pogajati. Zahteval je preveč in zdelo se mu je, da je ponujena pomoč premajhna v primerjavi z

bremenom, ki ga je prenašala Rdeča armada na bojišču s Hitlerjevo vojsko. Harriman je

zabeležil, da so imeli tri dni dolge in napete pogovore, kjer ni manjkalo žaljivk, zbadljivk in

kritik na račun zavezniške vojaške neaktivnosti pri aktivnem udeleževanju v bojih proti

Nemčiji. Sporazum je bil na koncu vendarle sklenjen. Beaverbrook je komentiral, da se mu je

takrat, ko je Stalin podpisal protokole zdelo, kot da bi »sonce posijalo po dežju«. Litvinov, ki

je bil bivši sovjetski zunanji minister, je vzkliknil: »Zdaj bomo dobili vojno!«602 Sovjetski

zvezi od tokrat naprej ni bilo več treba plačevati v zlatu in gotovini. Končno so Sovjeti

sprejeli pogoje za posojilo in se tako uspešno vključili v program posojilno-najemnega

zakona, ki ga je moral potrditi samo še ameriški kongres. V prvem protokolu je bilo

sklenjeno, da se Sovjetski zvezi omogočijo krediti v višini ene milijarde dolarjev, ki naj bi jih

začeli odplačevati pet let po koncu vojne. Obrestna mera je bila nična, kar je bil zares velik

uspeh za sovjetsko vlado. Stalin je v trdih pogajanjih dosegel, da Sovjetska zveza ni rabila

dodatno pojasnjevati namen uporabe naročenega materiala in pošiljati povratnih informacij,

koliko opreme že ima na zalogi. Stalin je Sovjetski zvezi v napornih pogajanjih izposloval

zelo ugodne pogoje za pomoč, ki mu je v toku vojne prišla še kako prav v obrambi sovjetske

domovine.603

Zaradi vstopa Sovjetske zveze v posojilno-najemni program je bilo treba dokončno ukiniti

tudi zakon o nevtralnosti, da bi lahko ameriške ladje pomagale dostavljati opremo v sovjetska

pristanišča v Murmansku in Arhangelsku. Kongres in senat sta ukinitev zakona o nevtralnosti

potrdila v začetku novembra 1941.604 Ameriški predsednik je ob tej priložnosti nagovoril

600 “Člani ameriško-angleške misije v Moskvi,“ Prosveta, 30. september 1941, št. 190, str. 1. 601 “Ameriška pomoč sovjetski Rusiji,“ Prosveta, 1. oktober 1941, št. 191, str. 1. 602 Feis, Churchill Roosevelt Stalin, str. 29. 603 Harriman, Specijalni poslanik, str. 116−117. 604 Prav tam, str. 116−117.

146

državljane in izjavil: »Ameriško ljudstvo se je odločilo, da mora svet postati svoboden. Proti

tej odločitvi ne sme biti odpora s strani posameznikov in grup. Mi še nismo kakor junaško

angleško ljudstvo, v nevarnosti pobijanja iz zraka. Iz tega razloga še ne razumemo obsega

žrtev, ki jih doprinašajo ljudstva v borbi proti agresorjem. Mi občudujemo junaško borbo

Rusov proti nacijski vojni mašini, kakor tudi borbo ljudi v Evropi od Grčije do Norveške proti

brutalni sili. Čeprav je ta sila močna, ni strla borbe za svobodo. Mi moramo skrbeti da ta

borba ne bo zaman. Pomagati moramo Veliki Britaniji, Rusiji, Kitajski in vsem, ki se bore za

svobodo. Ameriško ljudstvo mora podpreti to borbo. Poraz hitlerizma je potreben, drugače ne

bo svobode. Delati moramo za bodočnost, za zgraditev novega in boljšega sveta.« Ob tej

priložnosti je še pozval ameriške delavce naj se prav tako »žrtvujejo in delajo dlje in naj se

stroji, ki izdelujejo potreben material za vojno ne ustavijo, dokler sovražnik ne bo

premagan«.605

Takoj po sprejemu prvega protokola in ukinitvi nevtralnosti je Stalinova vlada v Ameriki

imenovala novega veleposlanika Maksima Litvinova, ki je v preteklosti opravljal funkcijo

zunanjega ministra Sovjetske zveze. Leta 1939 je Litvinov poskušal vzpostaviti protifašistično

koalicijo proti Hitlerju z demokratičnimi državami Zahoda, vendar so bila pogajanja

neuspešna. Litvinov je nosil največ zaslug za pridobitev ameriškega priznanja Sovjetske

zveze, ki se je zgodil leta 1933, torej le nekaj mesecev po zaprisegi Roosevelta za novega

predsednika države. Imenovanje Litvinova na mesto veleposlanika ZDA so mnogi razumeli

kot dobro znamenje in način, kako je Stalin visoko cenil svoje prijateljstvo z Američani.606

Ko je Japonska izvršila napad na ameriško pomorsko bazo v Pearl Harborju 7. decembra

1941, so začeli v Prosveti in Ameriški domovini javno spraševati ameriško vlado, kdaj bo

Sovjetska zveza sledila britanskemu zgledu in napovedala vojno Japonski. Stalin ni želel

vojne z Japonsko, pravzaprav si je Sovjetska zveza niti ni mogla privoščiti. Upoštevati je bilo

treba, da je imela Sovjetska zveza preveč dela z Nemci. Poleg tega je imel z Japonsko

podpisano pogodbo o nevtralnosti, ki so jo ameriški časniki ostro obsojali in označevali za

navadno »krpo papirja«.607 Na podlagi tega sporazuma so Američani aprila 1941 zaustavili

izvoz nekaterih strojev v Sovjetsko zvezo, ki so jih Sovjeti predhodno že plačali. Američani

so bili glede Japonske zelo nepopustljivi. Japonsko poseganje v azijske daljnovzhodne dežele

605 “Senat preklical nevtralnostni zakon,“ Prosveta, 10. november 1941, št. 219, str. 1. 606 “ZDA bodo posodile Rusiji en bilijon,“ AD, 7. november 1941, št. 261, str. 1. 607 “Še ena krpa papirja,“ Prosveta, 28. april 1941, št. 83, str. 2.

147

je močno ogrožalo ameriške gospodarske in politične interese v tem delu sveta. Zato je bil

spopad Japonske in ZDA neizogiben.608

Leta 1942 se je podpora Sovjetski zvezi v Ameriki povečevala. Javnost je bila tokrat

odločena, da je treba Hitlerja in sile Osi premagati za vsako ceno. Zdaj ko so bile tudi ZDA

uradno v vojni ni bilo težko pridobiti javno podporo za vojaška posredovanja kjerkoli v svetu.

Roosevelt je javno kritiziral svoje uradnike, ki so zamujali pri pošiljanju pomoči Sovjetski

zvezi. Predsednik je dal vedeti, da je vojaška pomoč Sovjetski zvezi primarna naloga

ameriške zunanje politike, ter da mora ameriška vojna industrija poskrbeti za vse potrebe, ki

jih rabi Rdeča armada.609

V pogajanjih so se voditelji protihitlerjevske koalicije dogovarjali o nadaljnjih korakih v vojni

proti Nemčiji. Stalin je še naprej vztrajal naj čim prej odprejo drugo fronto in tako pomagajo

razbremeniti njegovo, ki je najtežja v vsej vojni. Litvinov je v Ameriki na javnih zborovanjih

pozival ameriško vlado naj se aktivneje angažira pri ustvarjanju druge fronte v Evropi.610

Stalin je v svojem tradicionalnem prvomajskem nagovoru leta 1942 prvič javno priznal, da

Sovjetska zveza prejema veliko vojaško pomoč od Amerike in Anglije.611 Časnik Prosveta se

je odzval na Stalinovo priznanje, da Rusija prejema pomembno zavezniško pomoč. Izrazili so

upanje, da bo sovjetska vlada čim prej sprejela še druge spremembe in pospešila razvoj

demokracije v državi.612

Med ameriškim bombardiranjem Tokia se je v Sibiriji pripetil incident, ko je nekaj ameriških

pilotov pristalo na sovjetskem ozemlju. V tem primeru je šlo za kršitev »nevtralne pogodbe«,

ki sta jo imeli podpisani Sovjetska zveza in Japonska. Ameriški veleposlanik William H.

Standley je v pogovoru z novinarji zatrdil, da so ameriški piloti na varnem in da bodo v

skladu s pravili preživeti nekaj časa v sovjetski internaciji.613 Stalin je sumil, da želijo novi

zavezniki vplesti njegovo državo v vojno z Japonsko. Tega si preprosto niso mogli privoščiti,

vsaj dokler so imeli opravka z Nemčijo. Stalinovo nezaupanje je bilo tako veliko, da je

prepovedal kakršnokoli pristajanje ameriških pilotov na celotnem sovjetskem ozemlju, tudi ko

je šlo za dostavljanje letal iz sklada za vojaško pomoč. Zato je Stalin raje pošiljal svoje pilote

v Ameriko, Kanado in na Aljasko, kjer so na dogovorjenih mestih prevzemali letala, ki so jih

608 “Amerika ustavila izvoz strojev v Rusijo,“ Prosveta, 7. maj 1941, št. 89, str. 1. 609 “Rusija mora dobiti večjo pomoč,“ Prosveta, 3. april 1942, št. 64, str. 1. 610 “Zahteva za večjo pomoč Rusiji,“ Prosveta, 16. april 1942, št. 75, str. 1. 611 “Nemčija mora biti poražena v tem letu!,“ Prosveta, 1. maj 1942, št. 86, str. 1. 612 “Stalinov poziv na zmago v tem letu,“ Prosveta, 6. maj 1942, št. 89, str. 4. 613 “Velika ameriška pomoč Rusiji – dotok bojnih letal se poveča,“ Prosveta, 4. maj 1942, št. 87, str. 1.

148

dobili v skladu z ameriško vojaško pomočjo. S tem dejanjem so zaobšli nepotrebna

provociranja Japoncev, katerim niso želeli dajati nobenih povodov za začetek vojne.614

Sovjetski piloti, ki so prevzemali ameriška letala na Aljaski, Kanadi in v ameriški zvezni

državi Montani, so postali priljubljeni gostje tamkajšnjih javnih prireditev ter drugih

razvedrilno kulturnih zabav. Ameriški vojaki, inštruktorji in civilno prebivalstvo se je rado

družilo s sovjetskimi letalci in z njimi klepetalo o vsakdanjem življenju. Tako so se med

vojno prvič vzpostavile osebne vezi med vojaki Rdeče armade in ameriško vojsko.615 Obiski

sovjetskih vojakov v Ameriki so postajali reden pojav. Sovjetska zveza je v propagandne

namene pošiljala na obiske v Ameriko svoje najboljše borce, da bi tako pridobili večje

simpatije in podporo javnosti za njihovo stvar. Ob tej priložnosti je Ameriko obiskala ruska

junakinja Ljudmila Pavličenko, ki je kot gverilka v bojih za sovražnimi linijami pobila

najmanj 300 nemških vojakov. Tako so trdili časniki, ki so pokrivali njeno turnejo po ZDA.

Zaradi svoje pogumne drže je bila vojakinja odlikovana z vrsto najvišjih odlikovanj. Sprejeta

je bila celo v Beli hiši, kjer sta jo spoznala ameriški predsednik in njegova soproga. Ameriška

javnost je z velikim zanimanjem spremljala in podpirala takšne obiske sovjetskih vojakov v

državi. Tako je tudi rasla podpora javnosti sovjetski vojaški pomoči.616

Leto 1942 je bilo še posebej težko leto, saj so se morali zavezniki soočiti s padcem

Singapurja, ki so ga imeli Britanci za neosvojljivo trdnjavo. Japonci so potopili tudi obe

angleški bojni ladji Princ of Wales in križarko Repulse. Prvič se je zgodilo, da so bojne ladje

na morju premagala letala iz zraka. To je naznanilo konec obdobja prevlade bojnih ladij in

pojav letalonosilk, ki so zamenjale njihovo vlogo. Japonci so zasedli indonezijska otoka Javo

in Sumatro ter otežili pot konvojem, ki so dostavljali pomoč Kitajski in drugim azijskim

zaveznikom. Ker je Japonska začela ogrožati Avstralijo in Novo Zelandijo, jima je Amerika

morala ponuditi pomoč, da jih bo branila pred morebitnim napadom. Zavezniki so se leta

1942 soočali z nemško ofenzivo v severni Afriki, ki je grozila, da bo zaprla Sueški prekop in

vdrla v Palestino, Irak in Iran, kjer so imeli Britanci svoje bogate zaloge nafte. Največjo

težavo so predstavljali predvsem severni konvoji, ki so pošiljali nujno potrebno pomoč

Sovjetski zvezi v pristanišče Murmansk.617

614 Harriman, Specijalni poslanik, str. 280. 615 “Dovoz ameriških letal v Rusijo,“ Prosveta, 3. avgust 1944, št. 151, str. 1. 616 “Ruska junakinja v Washingtonu,“ Prosveta, 31. avgust 1942, št. 172, str. 1. 617 Harriman, Specijalni poslanik, str. 120−121, 134.

149

Nemotena dobava goriva je bila ključnega pomena za vojskujoče države v drugi svetovni

vojni. Američani in Rusi so zato nenehno bombardirali nemška naftna polja v Romuniji in na

Madžarskem,618 ki so bila dobro zavarovana s protiletalskimi topovi. Bombardiranja naftnih

vrelcev v Evropi niso dosti pomagala upočasniti nemško vojsko, saj so nemški tanki še naprej

drveli po severnoafriških puščavah in proti Sovjetski zvezi. Hitler je zato leta 1942 izdelal

načrt, v katerem je želel izolirati Sovjetsko zvezo od njenih življenjsko pomembnih pristanišč

na severu. Hitler se je zavedal pomembnosti Murmanska, Arhangelska in Vladivostoka.

Zaradi tega je bil primoran spremeniti vojaške načrte, ki so bili prilagojeni novim vojaškim

načrtom. Sprva je Hitler usmeril svoj udarec na Leningrad in Moskvo. Vendar je leta 1942

preusmeril svojo vojsko na jug Rusije. Ciljal je na padec strateško pomembnega mesta

Stalingrad.619 Na severu pa so Murmansk ogrožale nemške podmornice in finska vojska.

Hitlerjeva ofenziva v severni Afriki je ogrožala »perzijski koridor«, ki so ga zavezniki začeli

uporabljati kot nadomestno oskrbovanje Sovjetske zveze po južni poti preko Irana, če bi se

dostave na severu Atlantika zaradi podmorniških napadov morale zaustaviti. Ravno to se je

sredi leta 1942 tudi zgodilo, ko so morali zavezniki ustaviti severne konvoje, ker so bile

izgube previsoke. Zaradi tega so bili boji v Afriki ključnega pomena. Najbolj pomembna pa je

bila seveda bitka pri Stalingradu.620

Nemški propagandni minister Joseph Goebbels621 je v svojem dnevniku med vojno zapisal, da

je bila podmorniška vojna »nemški največji adut«. Nemška vlada se je dobro zavedala

pomembnosti zavezniških konvojev. Vedela je tudi, da je prav zaradi zavezniške pomoči

Sovjetska zveza dobro okrepljena, saj se je s pomočjo konvojev napajala z orožjem in hrano.

Goebbels je v svojem dnevniku zapisal, da so bile podmornice enako uničujoče orožje proti

Rusom kot so bila letala za Angleže, saj naj bi podmornice omogočale napade na najbolj

občutljivo točko Sovjetske zveze, to je arktično oskrbovalno pot.622 Slovenski časniki so o tej

problematiki malo poročali. Delno zaradi pomanjkanja informacij in vojaške skrivnosti, saj

niso želeli prikazati realnih izgub na Atlantiku, izgube konvojev pa so bile na začetku velike.

618 “15 ameriških bombnikov je bombardiralo oljna polja v Romuniji,“ AD, 18. junij 1942, št. 142, str. 1. 619 “Hitlerjeva strategija je usmerjena po drugem načrtu,“ AD, 29. julij 1942, št. 176, str. 2. 620 “Hitler bi rad izoliral Rusijo,“ AD, 21. julij 1942, št. 169, str. 2. 621 Joseph Goebbels (1897−1945) je bil nemški politik, nacist in minister za propagando in kulturo v času vladanja Adolfa Hitlerja. Leta 1922 je doktoriral iz germanistike. Leta 1924 je postal član Hitlerjeve nacistične stranke (NSDAP). Hitler ga je leta 1926 imenoval za okrožnega vodjo stranke v Berlinu. Po prevzemu oblasti leta 1933 je nadziral ves tisk, radio, film in gledališče. Podpiral je nacistično rasno politiko, protijudovsko politiko in osvajalske načrte. Ko se je med drugo svetovno vojno začel zavedati resnosti položaja Nemčije, je poskušal zanetiti razdor med zavezniki. Propagiral je totalno vojno. Po Hitlerjevem samomoru je dal v berlinskem bunkerju pobiti svoje otroke, ženo in sebe. Leta 1987 so izšli njegovi dnevniški zapisi, ki so jih odkrili. (Goebbels, Dnevnik, str. 9−63.) 622 Joseph Goebbels, Dnevnik 1942−43, (dalje: Goebbels, Dnevnik, str. …), (Maribor, 1981), str. 292−293.

150

Septembra leta 1942, ko so zavezniki preklicali severne konvoje, je Ameriška domovina

poročala o tem, kako so nemške podmornice na Atlantiku potopile že najmanj »500 trgovskih

ladij«. Povzročena škoda od podmorniških napadov je bila res velika in zaskrbljujoča.

Življenja mornarjev, ki so padla na morju, so bila enako dragocena kot vojni material, ki se je

s posadko prevažal do cilja.623

Zaradi zaustavitve konvojev poleti leta 1942 so nastale težave pri oskrbovanju Rdeče armade.

Začasna prekinitev dobav je povzročala pomanjkanja osnovnih potrebščin na sovjetskih

bojiščih. Ko je Churchill želel v zameno za pomoč poslati v Sovjetsko zvezo eskadriljo svojih

letal, ki bi se lahko na sovjetskem ozemlju borile proti Nemcem, ga je Stalin zavrnil. Na

svojem ozemlju ni želel imeti prisotnih tujih vojsk, čeprav je na začetku vojne podpiral takšno

idejo. Nenadna sprememba Stalinovega obnašanja je druge zavezniške voditelje samo še

dodatno zmedla. Nihče ni vedel, ali za tem stoji Stalinova užaljenost in kljubovalnost do

zaveznikov, ker niso želeli odpreti druge fronte v Evropi.624

Roosevelt je Stalinu leta 1942 obljubil odprtje druge fronte v Evropi. Vendar so težave s

konvoji kmalu pokazale, da zavezniki tega podviga ne bodo sposobni izpeljati. Zavezniki so

imeli spomladi leta 1942 na Atlantiku in severnih morjih skoncentriranih najmanj tri četrtine

svojih ladij, ki so večinoma dostavljale nujno potrebno pomoč in opremo Sovjetski zvezi.

Hkrati je treba upoštevati dejstvo, da je konvoje ščitilo veliko število zavezniških bojnih ladij

in letalstvo. Konvoje so poskušali zaščititi tako, da so jih obkrožili z bojnimi ladjami, ki so jih

na poti do Murmanska branile letalske enote z bližnjih oporišč. Konvoji so bili označeni s

šifro »PQ«, kar je označevalo »arktične konvoje«. Številka na koncu oznake pa je pomenila

zaporedje poslanega konvoja. Švedski vojaški strokovnjak Malcolm Lillehak, ki se je dobro

spoznal za problematiko konvojev, je opozarjal zaveznike, da utegne nastati v letu 1942

vojaška katastrofa, če zavezniki ne bodo ustrezno zaščitili svojih severnih konvojev od

nemških podmornic.625

Marca je bil odposlan konvoj »PQ-13«, ki je izgubil 5 ladij od 19. Večina ladij konvoja »PQ-

14« se je morala zaradi slabega vremena vrniti nazaj v svoja pristanišča. Naslednja konvoja

»PQ-15« in »PQ-16« sta bila kljub močnemu spremstvu močno poškodovana. V spopadih so

bile poškodovane tudi bojne ladje, ki jih je bilo treba popravljati in servisirati v angleških

pristaniščih. Največji delež ladij so prispevali Britanci, čeprav se je Roosevelt na začetku

623 “Izza kulis v Washingtonu,“ AD, 14. september 1942, št. 215, str. 2. 624 Feis, Churchill Roosevelt Stalin, str. 97. 625 “Zaščita konvojev na Arktiku,“ Prosveta, 1. junij 1942, št. 107, str. 1.

151

zavezal, da bo Amerika prispevala glavni delež spremstva pri zaščiti konvojev. Očitno so bili

Američani preveč zaposleni z Japonci na Pacifiku, zato niso mogli odtegniti dovolj svojih

bojnih ladij za pomoč severnim arktičnim konvojem. Tako je večino bremena padlo na

Angleže. Churchill je bil zaradi tega zelo občutljiv, če ga je Stalin v dopisovanjih zbadal, da

se Angleži premalo borijo proti Nemcem in da jim primanjkuje poguma. Ko je šlo za pomoč

pri dostavi sovjetskega blaga, so ravno Angleži v najbolj kritičnih trenutkih leta 1942 storili

največ kar so lahko. Churchill je Stalina glede tega vedno opominjal, da Angleži dajejo vse od

sebe.626

Zaradi uspešnih napadov na konvoje so morali zavezniki v letu 1942 začasno ustaviti svoje

dostave. Sovjetska zveza je takrat nujno potrebovala čim več novih letal, tankov, orožja in

sanitetnega materiala, da bi se lahko uspešno zaščitila pred nemškimi napadalci. Tudi

zavezniki so morali prenašali težke izgube v svojih vrstah, posebej v mornarici, da bi lahko

oskrbovali sovjetska pristanišča in Rdečo armado. Zaveznikom je bilo težko najti izkušene in

pogumne mornarje, ki bi znali pluti na zaledenelih severnih morjih, kjer se temperature

spuščajo tudi do minus petdeset stopinj pod ničlo. Prav tako so v času med aprilom in

septembrom noči svetle, kar je pomenilo še dodatno nevarnost zaradi lažje vidljivosti. Poleg

tega je bilo na poti veliko ledenikov, ki so se jim morali izogibati. Konvoj »PQ-17« je pokazal

šibkost zavezniške obrambe na morju. Zaradi napak v komunikaciji so se ob nenadnem

nemškem napadu na konvoje, ki so bili močno zastraženi, ladje v paniki razpršile in tako

postale lahek plen nemških podmornic. Po številu ladij je bil konvoj PQ-17 največji doslej, saj

ga je sestavljalo 34 trgovskih ladij, ki so bile preveč nakopičene, obkrožale pa so jih zaščitne

ladje zavezniške vojne mornarice: 6 rušilcev, 11 manjših bojnih ladij, 6 pomožnih bojnih

ladij, 2 podmornici in 2 ladji s protiletalskimi topovi. Konvoj PQ-17 je kljub nesreči nazadnje

vendarle prispel do svojega cilja, ampak je bilo od 34 ladij potopljenih kar 23. To je

predstavljalo več kot dve tretjini celotnega konvoja. Od 200 tisoč ton poslanega materiala je v

sovjetska pristanišča prišlo komaj 70 tisoč ton materiala. Britanska admiraliteta je izračunala,

da zaradi izgub ne bo ostalo dovolj ladij za operacije v severni Afriki, kjer so se nameravali

zavezniki izkrcati novembra leta 1942. Zato je bilo pošiljanje pomoči Sovjetski zvezi za tri

mesece zaustavljeno. Naslednji konvoj »PQ-18« je odplul na svojo pot šele konec septembra.

Vendar je tudi ta konvoj kljub močnemu spremstvu utrpel hude izgube, saj je bilo na poti do

626 Feis, Churchill Roosevelt Stalin, str. 98−101.

152

Murmanska potopljenih najmanj tretjina ladij. Zaradi teh razlogov je Churchill zahteval

prekinitev pošiljanja pomoči po arktični poti, kar je poslabšalo odnose med zavezniki.627

Sovjetska severna flota je imela na tem področju prisotno svojo mornarico, ki je lahko

pomagala braniti zavezniške ladje, ki so vstopale v pristanišča Murmansk in Arhangelsk.

Poleg tega je severna flota predstavljala pomembno silo pri zadrževanju nemške vojske, ki je

na kopnem v sodelovanju s Finsko ogrožala Murmansk in bila od središča mesta oddaljena

samo 30 kilometrov. Severna flota je v odgovor na nemške napade potapljala nemške

konvoje, ki so pluli iz norveških pristanišč. Tudi nemška mornarica je na tem področju

predstavljala močno silo, saj so imeli Nemci na Norveškem glavnino svoje mornarice. V tem

delu Evrope so namreč pričakovali zavezniško invazijo. Poleg bojnih ladij, kakršne so bile

Tripitz, Admiral Hipper in Princ Eugen, so Nemci napotili na območje še svoje močne

letalske sile. Sestava sil se je tekom vojne pogosto spreminjala. Ko so Nemci pričeli izgubljati

na bojiščih v severni Afriki, so morali na južna bojišča prestaviti znatno število letal, kar je

olajšalo pot arktičnih konvojev.628 V letih od 1939 do 1945 je Nemčija zgradila vsega skupaj

1105 podmornic, medtem ko je zavezniška podmorniška proizvodnja močno zaostajala. Ne

nazadnje zaveznikom niti ni bila tako pomembna podmorniška sila, saj so potrebovali več

letal in križark, s katerimi so odkrivali in potapljali nemške podmornice, ki so ogrožale

zavezniške konvoje.629

Zaradi očitne nemške premoči v podmornicah so morali zavezniki najti varnejšo pot za

oskrbovanje Sovjetske zveze. Tako se je porodila ideja o vzpostavljanju »perzijskega

koridorja«. Britanci so takrat že nadzorovali Bližnji vzhod in Iran, ki so ga skupaj z Rdečo

armado okupirali avgusta 1941, da ne bi pronemški politiki v Teheranu povzročali težave v

regiji, kot se je zgodilo v Iraku spomladi leta 1941.630 Poleg tega je lahko Nemčija preko

Turčije izvajala številne diverzije na Bližnjem vzhodu. Nadzor Bližnjega vzhoda je postal

ključnega pomena za varovanje pomembnih naftnih vrelcev, ki so oskrbovali zavezniške

vojske. V Iranu so imeli zaradi razvite naftne industrije dobro opremljena pristanišča. Imeli so

slabe železniške povezave. Rooseveltov kabinet je zato poslal na teren svojega najboljšega

železniškega strokovnjaka Averila Harrimana, ki je imel v svoji družini tradicijo železniškega

upravljanja in vodenja njenih storitev. Tako je Harriman postal ameriški ekspert za

627 Feis, Churchill Roosevelt Stalin, str. 98−101. 628 L. L. von Munching, “Skozi ogenj, meglo in led,“ v: Druga svetovna vojna: druga knjiga, ur. dr. A. H. Pape, polk. Nikola Antić (Ljubljana, 1981), str. 165−168. 629 K.W. L. Bezemer, “Taktika volčjih Krdel“, v: Druga svetovna vojna: druga knjiga, str. 169−174. 630 “Angleške in Ruske čete v Perziji,“ AD, 26. avgust 1941, št. 199, str. 1.

153

problematiko železnic, ameriška vlada pa ga je poslala v Iran, da bi videl, kaj lahko naredijo

za izboljšanje povezav do Sovjetske zveze. Sprva so zavezniki preko perzijskega koridorja

dostavili samo 3000 ton opreme na dan,631 kar je bilo malo v primerjavi s transporti v

Murmansku, kjer so lahko raztovorili tudi do 12 tisoč ton materiala dnevno.632 Ker pa so

severno pot zaprle nemške podmornice, je bila zaradi tega nujno potrebna obnova iranskih

pristanišč, posebej iranskih železnic in cest.

Zahtevno nalogo obnovo iranskih pristanišč, cestnih povezav in železnic je tako prevzela

Amerika, ki je vložila v »perzijski koridor« ogromno denarja in truda. Američani so v Iran

pripeljali svoje strokovnjake, inženirje, železničarje, strojevodje, dizelske vlake in vagone, da

so lahko prevažali pomembno vojaško opremo do sovjetskih mej. Karavana zavezniške

pomoči se je takrat videla cele dneve in noči, kako počasi teče preko visokih gorskih prelazov,

cest in železniških tirov vse od puščavskih ravnin do sovjetskih meja. Letala, ki so jih prav

tako dostavljali skozi Iran, so morali pred izročitvijo najprej primerno opremili in prelepili z

rdečimi zvezdami. To so počeli v Iranu in časnikarji so prizor tudi slikovito opisali. Novinarji,

ki so na terenu opisovali podrobnosti o dostavljenih pošiljkah, so vedno govorili, da se

Američani takšnega podviga nikoli ne bi lotili, če ne bi verjeli, da s tem dejansko pomagajo

širiti demokratične ideje v osrčje Sovjetske zveze.633 Prav vnema, da pomagajo zavezniku in

bodočemu prijatelju, je igrala pri Američanih največjo vlogo, da so postale dostave preko

Perzijskega zaliva čez nekaj mesecev enako učinkovite kot dostave preko Murmanska.

Nemoteno dostavo blaga preko perzijskega koridorja so zavezniki vzpostavili šele spomladi

1943, ko je prvi ameriški vlak na obnovljenih iranskih železnicah odšel na svojo prvo pot do

Sovjetske zveze. Od takrat naprej je bila skrb zaradi dostav Sovjetski zvezi odveč.634

Sovjetska država je svoje spoštovanje in hvaležnost do naporov, ki so jih zavezniki vlagali pri

oskrbovanju njihove države, izrazila tako, da je podelila visoka državna odlikovanja tistim

najbolj zaslužnim Američanom, ki so pomagali do realizacije programa pomoči. Med

odlikovanimi sta bila tudi Roosveltova posebna odposlanca Harriman in Hopkins. Poleg njiju

je bilo odlikovanih še 33 drugih pomembnih ameriških vojaških in civilnih uradnikov, ki so

pomagali vzpostaviti in organizirati oskrbo s konvoji preko Irana in Murmanska.635

631 Harriman, Specijalni poslanik, str. 154−155. 632 Prav tam, str. 290. 633 “Arsenal demokracije na pragu Rusije,“ Prosveta, 11. januar 1944, št. 7, str. 2. 634 “Ameriško orožje prihaja v Rusijo,“ Prosveta, 28. maj 1943, št. 105, str. 1. 635 Harriman, Specijalni poslanik, str. 281.

154

Brez dvoma lahko rečemo, da je bilo leto 1943 odločilno tako za Sovjetsko zvezo kot tudi za

zahodne zaveznike. Rdeča armada je takrat pri Stalingradu uspešno obkolila in uničila celotno

6. armado nemške vojske, ki je nekaj mesecev neuspešno oblegala industrijsko mesto.

Zavezniki so kmalu po uspešnem izkrcanju v severni Afriki uspeli preusmeriti pozornost sil

Osi na Italijo, ki so jo v istem letu uspešno izločili iz vojne. Fašistična vlada je poleti 1943

odstavila Mussolinija in imenovala novo vlado, ki je vodila tajna pogajanja z zavezniki o

končanju vojne. Zavezniški konvoji so imeli v letu 1943 manj izgub na Atlantiku kot

predhodna leta, kar je že kazalo, da je nemška mornarica popustila. Na konferenci v

Casablanci se januarja 1943 so se srečali najvišji predstavniki ZDA in Velike Britanije, odkar

sta državi bili skupaj v vojni. Sovjetska zveza na konferenco ni poslala svojega predstavnika,

saj je spoznala, da zavezniki ne bodo upoštevali njihove prošnje po odprtju druge fronte v

Evropi. Namesto tega so zavezniki v Casablanci sprejeli sklep, da izpeljejo invazijo na Italijo.

Na konferenci je bilo sklenjeno, da bo Sovjetska zveza še naprej primarna skrb zaveznikov

vsaj kar se tiče oskrbovanja z orožjem. Sklenili so tudi, da se bo povečala aktivnost bojevanja

na Atlantiku proti nemškim podmornicam. Povečala se je tudi intenzivnost bombardiranja

Nemčije, posebej njenih industrijskih kompleksov, s čimer so želeli oslabeti nemško vojsko.

Najpomembnejši dogodek na konferenci v Casablanci se je zgodil na tiskovni konferenci, kjer

je Roosevelt brez Churchillove vednosti pozival sile Osi k »brezpogojni vdaji«. Tako je

Roosevelt demonstriral Stalinu zavezniško odločenost, da ne bodo sklepali nobenih

sporazumov s Hitlerjem, in da ne bodo sklenili nobenega ločenega mira. Zavezniki želijo

vojno končati s skupnimi močmi.636

Po končanju konference v Casablanci so se ameriški časopisi razpisali o zmagah na ruski

fronti. Pisali so, da so sovjetske zmage posledica njihovih pošiljk orožja. Postavljalo se je

vprašanje, če bi bile zmaga mogoča brez zavezniške pomoči. Prosveta ni odpirala takšnih

vprašanj v svojih člankih, zato je o tem pisala Ameriška domovina, ki je Sovjetski zvezi med

drugim očitala imperializem, saj je Stalin odkrito zahteval ozemeljske koncesije v zameno za

sodelovanje z zavezniki. V ospredje so postavljali sovjetske zahteve po priznanju starih meja,

ki so jih imeli pred sovjetsko-nemško vojno. Takšne zahteve so bile za mnoge Američane

krivične. Pisali so, da si edino nagrado za sodelovanje z zavezniki zaslužijo v obliki svobode,

ki jo zagotavljajo prav ameriške vojaške pošiljke, brez katerih bi Rdeča armada izgubila

vojno.637 V Ameriški domovini so pisali, da je ameriška vlada zvesta idejam »Atlantske

636 Harriman, Specijalni poslanik, str. 180−188. 637 “Stalin separatist,“ AD, 30. januar 1943, št. 25, str. 2.

155

listine«, ki je prepovedovala vsiljevanje nadvlade in spreminjanje mej brez demokratičnega

soglasja prebivalstva. Takšne časopisne kampanje, ki niso bile osamljene, so razjezile

sovjetsko vlado. Stalin je odgovarjal, da Sovjetska zveza sama prenaša celotno breme vojnega

napora in da so prispevki zahodnih zaveznikov neznatni v primerjavi s prispevkom, ki ga

vlaga sovjetsko ljudstvo v vojni proti fašizmu. Stalin je poskušal zmanjšati pomen zavezniške

pomoči in povečati pomen svoje fronte, da bi moralno opravičil svoje politične zahteve po

priznanju novih mej na zahodu sovjetske države. Seveda so se na takšne trditve nemudoma

odzvali časniki, ki so razkrili podatke, koliko tankov, letal, orožja, hrane in surovin je

Amerika v tistem času dostavila Sovjetski zvezi, da bi ji pomagala v njenih vojnih naporih

proti skupnemu sovražniku. Časniki so se trudili prikazati dejstva, da je Amerika vlagala

enake napore kot Sovjetska zveza, čeprav je pri tem žrtvovala bolj malo svojih ljudi.

Ameriška domovina je izjavila, da so izkušeni mornarji enako učinkoviti kot ruski vojaki na

fronti.638

Ameriška domovina je navajala trditev, da je bila njihova vojna industrija pred 22. junijem

1941 močno ovirana zaradi komunistov, ki naj bi v duhu sovjetsko-nemškega pakta

organizirali številne stavke v podjetjih, da bi tako zavirali razvoj ameriške vojne produkcije,

ki je pomagala oskrbovati Veliko Britanijo in druge zaveznike v vojni proti Hitlerju. Zaradi

stavk naj bi kasneje nastajali produkcijski zaostanki, ki jih je bilo težko nadomestiti, kar je

močno oteževalo proizvodnjo materialov za pomoč Sovjetski zvezi. V spominih, ki jih je

napisal Harriman, lahko najdemo bolj objektivno razlago takratnih težav ameriške vojne

industrije. Harriman priznava, da je bila vojna produkcija pred letom 1941 slaba, vendar ne

zaradi stavk, temveč zaradi številnih birokratskih ovir, ki so v obliki zakonov o nevtralnosti in

drugih predpisov onemogočali ameriškemu vojnemu gospodarstvu razvijati svoje maksimalne

potenciale. Najhuje je ameriško gospodarstvo prizadela nezadostna dobava kavčuka, ki je bila

pomembna surovina za razvoj vojnega gospodarstva. Dobava kavčuka je ovirala predvsem

japonska okupacija Indokitajske, ki je prevzela nadzor nad nekdanjimi francoskimi

kolonijami. Sovjeti so v tistem času že razvili svojo proizvodnjo umetnega kavčuka, ki so ga

izdelovali iz petroleja, alkohola in rastlinskih izvlečkov. Ekipa ameriških strokovnjakov je

takrat obiskala sovjetske tovarne, ki so proizvajale umetni kavčuk, da bi se prepričala o

učinkovitosti takega postopka in možnosti ustvarjanja proizvodnje v Ameriki.639 Drugi

problem vojnega gospodarstva je predstavljala električna energija, katera je bila v veliki

638 “To pa ne diši posebno po tovarištvu,“ AD, 26. februar 1943, št. 48, str. 2 . 639 “Ameriška misija odpotovala v Rusijo,“ Prosveta, 28. december 1942, št. 254, str. 1.

156

količini na voljo, vendar je niso smeli učinkovito porabiti za vojno industrijo, ker takrat še

Amerika ni bila v vojnem stanju. Zaradi tega so morali upoštevati stroge civilne predpise, ki

niso dovoljevali prevelikega usmerjanja električne energije v vojaške namene. Proizvodnja

aluminija pa je zahtevala ogromne količine električne energije, katere niso smeli porabiti.

Brez aluminija podjetja niso mogla izdelovati bojnih letal in drugih pomembnih rezervnih

delov, ki so jih angleški in sovjetski piloti nujno potrebovali za bojno udejstvovanje. Tako

lahko iz Harimanovih spominov ugotovimo, da je bila Amerika pred vojno omejena predvsem

zaradi lastnih zakonov, predpisov ter birokracije, kar smo lahko videli v prejšnjih poglavjih,

in ne zaradi »komunističnih stavk«, ki naj bi jih organizirala Kominterna, da bi pomagala

Nemčiji, ki se je borila proti Zahodu, kot so radi navajali nekateri časniki v tistem času.640

Ameriški novinar Henry Shapiro iz United Press-a, ki je obiskoval rusko fronto pri

Stalingradu, se je lahko na lastne oči prepričal, kako je bila sovjetska vojska odvisna od

uporabe ameriške hrane, svinjske masti, sladkorja in drugih živil ter seveda vojaške opreme.

Najbolj je sovjetska vojska uporabljala tovornjake in tanke, ki so jih pošiljali prav Američani.

Ameriška vlada z Rooseveltom na čelu nikoli ni očitala sovjetom, da so premalo hvaležni za

njihovo pomoč.641 Zato pa so bili toliko bolj kritični drugi člani administracije, uradniki in

zaposleni v odboru za pomoč zavezniškim državam. Prvi javni incident je povzročil ameriški

veleposlanik v Moskvi William Standley, ki je na novinarski konferenci v Moskvi očital

Stalinovi vladi, da prikrivajo ameriško vojaško pomoč pred svojim narodom. Veleposlanik

Standley je bil zelo kritičen do sovjetskih oblasti, ker niso v svojih javnih občilih, preko

časnikov Pravda in Izvestja, svojemu narodu prikazovali resnico o velikih zavezniških

naporih, ki so jih vlagali pri dostavi pomoči sovjetski državi. Ameriški časniki so bili skozi

vso vojno razmeroma dobronamerni, ko je šlo za pošiljanje pomoči sovjetski državi.

Sovjetska glasila pa o tem niso pompozno poročala.642 Po veleposlanikovem incidentu ni bilo

treba dolgo čakati na uradni odziv Moskve. Sovjetska vlada je zanikala trditve, da bi

prikrivala resnico pred svojim ljudstvom. Prosveta ni kritizirala sovjetsko prikrivanje vojaške

pomoči. Prav nasprotno, menili so, da prikrivanje takšne pomoči dejansko pomeni, da je

pomoč pomembno politično orodje, ki ga lahko vlada uporabi za politične pritiske. Prosveti je

640 Harriman, Specijalni poslanik, str. 29−30. 641 Butler, My Dear Mr. Stalin, str. 102. 642 “Sovjetska vlada molči o ameriški pomoči,“ Prosveta, 10. marec 1943, št. 48, str. 1.

157

bilo vseeno, če sovjetska vlada prikriva informacije o pomoči, dokler je bila le-ta učinkovita

in je koristila za boj proti skupnemu sovražniku − fašizmu.643

Drugačnega mnenja so bili v časniku Ameriška domovina. Uredniku ni bilo všeč, da Sovjeti

ne kažejo hvaležnosti do zavezniške pomoči.644 Zadovoljni so sicer bili, da sta trgovska

izmenjava in politično sodelovanje prispevala k notranjim spremembam Sovjetske zveze.

Tako so raje navajali, da so zaradi zavezniške pomoči vsaj dosegli, da so v Sovjetski zvezi

prenehali preganjati cerkev in politične nasprotnike. Kot zanimivost je treba dodati, da je

Ameriška domovina nasprotovala enačenju komunizma in nacizma. Pisali so, da je vojna

dokončno prikazala temeljno razliko med komunizmom in nacizmom, ki sta bila označena kot

totalitarna sistema. Nacizem je predstavljal »poveličevanje grabežljivosti in samopašnosti«,

medtem ko je komunizem, kljub nekaterim ekscesom, še naprej predstavljal »hrepenenje po

socialni pravičnosti« in resničnem »bratstvu do narodov«, kar so bile pozitivne vrednote, s

katerimi bi se lahko poistovetili celo Združeni narodi. Opozarjali so, da se lahko po vojni

ponovno pojavijo nasprotja med komunisti in demokrati. Poudarjali so tudi, da bi za takšna

nasprotja nosili krivdo prav demokrati, ki ne bi uspeli izkoristiti priložnosti za sklenitev

prijateljstva s Sovjetsko zvezo. Enako nevarnost so predstavljale reakcionarne sile v Evropi. Z

zgodovinsko analizo so prikazali, da je bil vzpon radikalnih sil v Nemčiji posledica

gospodarske in socialne krize. Po vojni bi se lahko kriza ponovila. Vzpon novih radikalnih sil

bi bil mogoč samo, če bi demokratične sile pozabile na upoštevanje socialne pravičnosti in če

bi spet zanemarile dolžnost upravljanja države.645 Ameriška domovina je opozarjala, da je

enačenje Stalina z drugimi totalitarnimi diktatorji neupravičeno in škodljivo početje, ki ne

služi skupnim naporom zaveznikov za zmago nad fašizmom.646

Največji razdor med zavezniki je povzročila katinska tragedija. Nacistični propagandni

minister je svetovno javnost obvestil, da so nemški preiskovalci odkrili množična nahajališča

trupel v bližini Smolenska, ki so pripadala poljskim oficirjem, ki naj bi jih postrelile posebne

enote sovjetske tajne policije NKVD. Okoli tega vprašanja so se zgodovinarji prepirali še

dolgo let po vojni, dokler ni uradna ruska politika po letu 1991 prevzela odgovornost za

omenjen zločin. Brez dvoma je šlo v primeru Katin za hud zločin proti človeštvu, ki je vreden

vsake obsodbe, vendar ga nacisti takrat niso razkrili z namenom, da bi zastopali pravična in

moralna stališča. Dejstvo je bilo, da se je Nemčija nahajala v neprijetnem vojaškem položaju,

643 “Ruski komentar Stanleyjeve afere,“ Prosveta, 16. marec 1943, št. 52, str. 1. 644 “Ruski narod zdaj prvič slišal o izdatni pomoči iz Amerike,“ AD, 15. marec 1943, št. 62, str. 1. 645 “Še kaj glede »sto ugank«,“ AD, 3. april 1943, št. 79, str. 2. 646 “Kaj pravite: Odgovor komunistu,“ AD, 17. maj 1943, št. 116, str. 2.

158

zato so poskušali razdreti zavezništvo med Sovjetsko zvezo in zahodnimi silami. Nemška

propaganda je neusmiljeno izkoriščala katinsko tragedijo, da bi na eni strani združila Evropo

proti napredujoči Rdeči armadi, ki se je čedalje bolj približevala nemškim mejam. Na drugi

strani pa so nacisti s takšno propagando želeli razdreti zavezniške odnose in ustvarili ozračje

nezaupanja med Sovjeti in Zahodom. Takšne namere je nemški propagandni minister celo

sam priznal v svojem dnevniku.647 Deloma je nacistom razdor uspel, vendar so na drugi strani

naredili Stalinu uslugo, saj je lahko izkoristil nerodnost poljske vlade v izgnanstvu, ki je brez

vednosti zahodnih sil sprejela vabilo nacistične vlade, da se ustanovi mednarodna komisija, ki

bi razjasnila okoliščine katinske tragedije. To je Stalin spretno uporabil, da je lahko prekinil

odnose s poljsko vlado v Londonu. Med vojno so zavezniki večkrat poskušali združiti Poljake

in Sovjete, vendar brez posebnega uspeha. Roosevelt se je zavedal, da bo sprememba mej v

prihodnje neizbežna. Zavezniki niso želeli izgubljati preveč časa, zato so na številnih

srečanjih predlagali svoje rešitve poljskega vprašanja. Na teheranski konferenci je ameriški

predsednik Stalinu ponujal diplomatsko rešitev problema. Predlagan je bil plebiscit, na

katerem bi prebivalci na spornih poljskih in baltskih ozemljih suvereno odločali o tem, pod

katero državo želijo spadati. Ta politična rešitev je bila v skladu z Atlantsko listino, ki jo je

podpisala celo Sovjetska zveza. Vendar je Stalin takšno rešitev zavračal. Roosevelt je prosil

Stalina naj se problema nikakor ne loteva sredi njegove volilne kampanje. Njegova izvolitev

naj bi bila odvisna od ključnih »poljskih volivcev«, ki živijo v ZDA.648 Sovjetski zvezi se

prav nič ni mudilo sklepati dogovorov s poljsko vlado v Londonu glede njenih bodočih meja.

Vse dokler niso sami ustanovili svoje poljske vlade v Lublinu, ki je bila prijateljsko

naklonjena Sovjetski zvezi. Takšna poteza je zelo razburila zavezniške vlade in povzročila

nove razdore in nestrinjanja. Stalin je večkrat govoril, da se zavzema za »močno Poljsko

državo«, ki pa mora imeti »pravične meje«, ki so jih po njegovem mnenju določili prav

zavezniki po prvi svetovni vojni, ko je lord Curzon začrtal na zemljevidu t. i. Curzonovo črto.

Sovjetska vlada je od samega začetka zagovarjala Curzonovo črto kot svojo pravično mejo s

Poljsko državo.649

Drugi problem, ki je prav tako povzročil probleme med zavezniki je bila varšavska vstaja, ki

je izbruhnila avgusta leta 1944. Poljski gverilci, ki so bili zvesti vladi v Londonu, so želeli

osvoboditi Varšavo pred prihodom Rdeče armade v njihovo mesto. Sovjetska zveza je teden

dni pred tem ustanovila svojo »marionetno poljsko vlado v Lublinu«, kar je še dodatno

647 Goebbels, Dnevnik, str. 389. 648 Harriman, Specijalni poslanik, str. 264. 649 Feis, Churchill Roosevelt Stalin, str. 544.

159

spodbudilo Poljake proti Rdeči armadi.650 Z novo vlado so Sovjeti želeli utrditi odnose s

Poljsko pod svojimi pogoji. Zaradi tega se domneva, da Rdeča armada takrat ni želela

priskočiti na pomoč varšavski vstaji, ker so bili vstajniki naklonjeni londonski vladi, poleg

tega naj bi bili sovražno nastrojeni do Sovjetske zveze. Stalin je v varšavski vstaji videl novo

zaroto Zahoda. Ravno v tistem času se je v Moskvi nahajala delegacija poljske vlade iz

Londona s predsednikom Mikolaycikom651 na čelu, ki je želela obnoviti sodelovanje s

Sovjetsko zvezo. Stalin je obsojal poljsko vlado v Londonu, ker ni izdala svojih načrtov glede

vstaje. Tako naj bi delovala avanturistično in na lastno odgovornost, pri čemer je izpostavljala

mnoga življenja svojih državljanov.652 Harriman je ob tem pripomnil, da ga je ravno slednja

Stalinova pripomba najbolj zmotila, saj je Stalin tekom vojne ves čas pozival narode v Evropi

naj ne glede na žrtve vodijo neizprosno vojno proti okupatorjem kjerkoli se nahajajo. Zdaj pa

je do varšavske vstaje zavzel defenzivno in odklonilno stališče, čeprav je bil upor v skladu z

njegovimi prepričanji, da je treba voditi neizprosno vojno proti Nemcem. Varšavski upor je

Stalin označil kot nepotrebno »avanturo« in »norost«, s katero ni želel imeti nobenega

opravka.653 Bilo je povsem očitno, da je Stalin želel utrditi svojo komunistično poljsko vlado

v Lublinu, zato naj bi tudi pustil na cedilu varšavske vstajnike. S tem naj bi želel pokazati, da

je na Poljskem gospodar Sovjetska zveza, s katero se bodo morali pogajati o njeni bodoči

usodi. Zavezniki so sicer poskušali pomagati poljskim vstajnikom s pošiljanjem pomoči,

vendar naj bi Stalin zavračal vsako obliko sodelovanja, kar je onemogočilo pomoč poljskim

upornikom, zato je bila varšavska vstaja od samega začetka obsojena na propad. Stalin je na

pozive zaveznikov naj pomaga vstajnikom odgovarjal, da njegova vojska pred varšavskim

odsekom ni dovolj pripravljena na bojevanje, saj so njegove enote »izčrpane in v fazi

reorganizacije«. Strah vzbujajoče pa naj bi bile »štiri nemške tankovske divizije«, ki so se

pojavile pred Varšavo, zato naj ne bi mogli izvesti učinkovitega napada na mesto, da bi

pomagali vstajnikom. Resnica ali ne nekateri časnikarji so temu verjeli. V Prosveti sem našel

članek, ki je podpiral takšno sovjetsko tezo.654

650 “Proklamacija poljskega sveta,“ Prosveta, 25. julij 1944, št. 144, str. 1. 651 Stanislaw Mikolajczyk (1901−1966) je leta 1918−19 sodeloval v vojni za poljsko neodvisnost. Kasneje leta 1920 je sodeloval v kratki poljsko-ruski vojni. Od leta 1924 je bil član Kmečke stranke, kjer je organiziral zvezo kmečke mladine. Med leti 1930−35 je bil član poljskega sejma. Po nemški okupaciji Poljske je zbežal v London, kjer je postal član begunske vlade v izgnanstvu. Po smrti Sikorskega 1944 je postal predsednik poljske vlade v Londonu. V letih 1945−47 je služboval kot podpredsednik začasne poljske vlade narodne enotnosti. Bil je minister za kmetijstvo. Zaradi pritiskov komunistov, ki so leta 1947 na volitvah prevzeli oblast, je emigriral v ZDA, kjer se je do smrti zavzemal za demokratizacijo države. Igor Antič, Biografski leksikon, str. 734. 652 “Tragedija v Varšavi,“ Prosveta, 24. avgust 1944, št. 166, str. 2. 653 Feis, Churchill Roosevelt Stalin, str. 399−407. 654 Prav tam.

160

Stalin po vsej verjetnosti ni želel poslati svoje vojske v pomoč vstajnikom, ker ni želel

doživeti poraza, saj je imela njegova armada takrat velike težave s pomanjkanjem, kar bi

Nemci lahko izkoristili v svoj prid. Ravno v tistem času je Sovjetska zveza koncentrirala vse

svoje enote na Balkanu in Romuniji. To zgodbo je navajal tudi članek v Ameriški domovini, ki

je razkrival podatke, da nobena sovjetska ofenziva ni učinkovita brez ameriške vojaške

pomoči. Ta pomoč pa se je odražala v tovornjakih in živežu, ki so ga prejemali, kar je olajšalo

premike in oskrbovanje Rdeče armade na terenu.655 Poleg tega so bili poljski vstajniki od

samega začetka sovražno nastrojeni do Sovjetske zveze in komunizma, saj so za pomoč

prosili London in ne Moskve, kar je Stalinu dalo še dodatni izgovor, da jih pusti na cedilu.656

Zaradi posledic varšavske vstaje je samo v mestu umrlo 250 tisoč civilistov, od katerih je bilo

vsaj 15 tisoč oboroženih poljskih vstajnikov. Tudi Nemci so imeli visoke izgube, ki so štele v

nekaj tisočih, zaradi česar so se iz maščevanja znesli nad Varšavo in jo dobesedno poravnali z

zemljo, medtem ko je Rdeča armada iz varne razdalje opazovala celotno dogajanje.657

Razpustitev Kominterne sredi maja 1943 je razveselilo ameriške časnikarje. Ameriška

domovina je posebej optimistično poročala, da se je Stalin v prid dobrih odnosov z zavezniki

odpovedal ideji nasilne svetovne revolucije. Razpustitev Kominterne so razumeli kot modro

državniško potezo, ki bo omogočila narodom Evrope, da dosežejo dogovor o oblikovanju

skupnega odpora proti nacistični okupaciji.658 Nacisti so v svoji propagandi razlagali, da gre

za novo Stalinovo zvijačo. Največji ameriški borec proti komunizmu kongresnik Martin

Dies,659 ki je pred vojno vodil protikomunistično komisijo, je izjavil, da je razpustitev

Kominterne velik udarec za komunistično podtalno gibanje po svetu, njegova komisija pa naj

bi zaradi tega ostala brez dela.660 Celo bivši ameriški veleposlanik v Moskvi Joseph E. Davies

je dogodek komentiral kot dokaz, da želi Sovjetska zveza sodelovati z demokratičnimi

državami na Zahodu in pomagati vzdrževati mir po svetu. Davies je šel celo dlje v svojem

655 “Ameriška vozila dosti pomagajo Rusom pri ofenzivi v Romuniji,“ AD, 17. april 1944, št. 90, str. 1. 656 Butler, My Dear Mr. Stalin, str. 247. 657 Harriman, Specijalni poslanik, str. 321−322. 658 “Svetovna revolucija zaenkrat ni več v programu,“ AD, 26. maj 1943, št. 124, str. 2. 659 Martin Dies (1901−1972) je bil ameriški teksaški politik in pravnik, ki je leta 1931 postal član kongresa in kot demokrat podpiral Rooseveltovo politiko New Deala. Leta 1937 se je obrnil proti Rooseveltu in liberalnim demokratom tistega časa. Leta 1938 je prepričal kongres, da je ustanovil odbor za raziskovanje protiameriške dejavnosti (Committee on Un-American Activities). Odbor je postal znan kot »Diesova komisija«. Omenjeni komisiji je Martin Dies predsednikoval do leta 1945, ko se je začasno umaknil iz politike, da bi dokončal svoje pravno šolanje in izpopolnjevanje. Zaradi svojega raziskovanja komunistične in fašistične podtalne dejavnosti v ameriškem javnem življenju je postal popularen v konservativnih ameriških krogih. Deležen je bil tudi številnih kritik, saj naj bi na podlagi neutemeljenih sumov škodoval uglede mnogih ameriških javnih in dobrodelnih organizacij in oseb. Svojo kariero je zaključil kot pravnik v zvezni državi Texas. http://www.britannica.com/biography/Martin-Dies-Jr 660 “Odmev razpusta komunistične internacionale,“ Prosveta, 25. maj 1943, št. 102, str. 1.

161

komentarju, saj je za namene ameriške propagande, ki je želela pridobiti ameriške ljudi za

podporo Sovjetske zveze dovolil spremeniti vsebino svoje knjige »Misija v Moskvi«, po kateri

so posneli film, ki je Sovjetsko zvezo in Stalina prikazovala v bolj pozitivni luči. V svoji

knjigi naj bi bil v resnici precej bolj kritičen, kot je bilo prikazano v filmu.661 Harriman je v

svojih spominih zapisal, da so dogodek takrat vsi narobe tolmačili. Ideja o razpustitvi

Kominterne je bila stara, saj so jo želeli realizirati na začetku leta 1941, vendar so si potem

premislili, ker bi lahko svet napačno razumel takšno dejanje kot obliko popuščanja Hitlerju.

Šele leta 1943 so dozoreli idealni pogoji za razpustitev mednarodne komunistične

organizacije, torej v času, ko je bila Sovjetska zveza politično in vojaško najmočnejša.

Dejstva govorijo, da so se ravno po razpustitvi Kominterne komunistične partije okrepile.

Harriman je spomnil na porast prevladujočega vpliva komunističnih gibanj v Italiji, Franciji in

Jugoslaviji. Zgodilo se je skoraj, da so komunistične partije prevzele oblast v največjih

evropskih državah.662Vprašanje, kaj bi se zgodilo, če Amerika takrat po vojni ne bi vsem

državam ponudila svoje gospodarske pomoči za povojno obnovo v okviru Marshallovega

plana.663

Ko je Stalin izvedel, da so se zavezniki leta 1943 odločili, da bodo spet za eno leto odložili

svojo invazijo na Evropo, se je od njih še bolj odtujil. Ravno v tistem času je Rdeča armada

bojevala najtežjo bitko pri Kursku, ki se je v zgodovino zapisala kot največja tankovska bitka

vseh časov.664 Sovjetska zveza je takrat nujno potrebovala pomoč in podporo zaveznikov.

Najbolj priročna pomoč bi bila invazija na Francijo. Stalin je takrat sumil, da invazijo v

Evropo najbolj ovira prav politika Velike Britanije s premierjem Churchillom na čelu. Stalin

je bil prepričan, da želijo zavezniki izčrpati Sovjetsko zvezo. To naj bi dosegli z odlašanjem

invazije, kjer so pustili Rdečo armado, da se je sama bojevala s Hitlerjem in njegovimi

vojskami. Zato je Stalin močno kritiziral svojega ameriškega prijatelja Roosevelta, češ da naj

bi preveč popuščal Churchillu. Stalinovi vojaški izračuni naj bi se zaradi odločitve o

preložitvi »dneva D«665 morali bistveno spremeniti, saj so v letu 1943 pričakovali odprtje

661 Butler, My Dear Mr. Stalin, str. 131−133. 662Harriman, Specijalni poslanik, str. 321−322, 288. 663 Marshallov plan je bil naziv za pomoč vlade ZDA zahodnim evropskim državam, ki so pomagale obnoviti razdejano evropsko celino. Čeprav je pomoč pripomogla okrepiti gospodarskega sodelovanja evropskih držav in ublažiti povojno krizo in obnovo, je predstavljala instrument blokovske politike, ki je pomagala razdeliti evropsko celino na vzhodni in zahodni blok. Osnova za dodeljevanje takšne pomoči je bila vojaška navezanost na ZDA. (Tony Judt, Povojna Evropa, prva knjiga: ok. 1945−2005, (Ljubljana, 2007), str. 114−125.) 664 Žukov, Spomini in premišljanja, str. 505. 665 Dan D je pojem, ki označuje zavezniško izkrcanje na obalah severne Francije. V operaciji, ki se je začela 6. junija 1944 so sodelovale različne sile, v katerih so prevladovale enote ZDA, VB, Francije in Kanade. Izkrcanje je potekalo na petih različnih lokacijah v Normandiji. Po zavzetju severnega dela Francije in Pariza v avgustu 1944 so se zavezniki pripravljali na napredovanje proti Nemčiji, kjer so planirali srečanje s sovjetskimi silami.

162

druge fronte. Roosevelt je predlagal srečanje vseh treh voditeljev v Teheranu, kjer naj bi

zgladili vse nesporazume in začrtali politiko sodelovanja.666 Kljub temu je Stalin iz protesta

odpoklical svoja veleposlanika iz Londona in Washingtona, Majskega in Litvinova, ki sta bila

dolgo let prepoznana kot prijatelja zahodnih držav. Odpoklic veleposlanikov so ameriški

časniki zelo slabo sprejeli.667 Ameriška domovina je spomnila sovjetske oblasti, da so

Američani na Sredozemlju že davno odprli drugo fronto, ki je iz osišča izključila Italijo, poleg

tega pa so jih spomnili tudi na pomoč, ki so jo prejemali v orožju in hrani.668

V luči omenjenih dogodkov so se konec leta 1943 (od 28. novembra do 1. decembra) v iranski

prestolnici Teheran sestali voditelji treh ključnih zavezniških držav med vojno. Prvič v

zgodovini se je zgodilo, da so se na enem mestu sestali trije tako pomembni voditelj, ki so

imeli različne politične poglede in interese. Zato so bila pričakovanja o dogovoru med

zavezniki skeptična. Vendar so imeli skupnega imenovalca, ki jih je združeval pri

sodelovanju. To je bila želja, da skupaj porazijo sile Osi, predvsem nacistično Nemčijo, ki je

predstavljala največjo grožnjo takratnemu svetu. Churchill se je zavedal, da njegova država ne

more sama voditi vojno proti Nemčiji, zato je nujno potreboval sodelovanje Sovjetske zveze.

Prav tako se je Roosevelt zavedal, da njegova država ne bo mogla sama premagati Japonske,

zato si je prizadevala pridobiti Stalinovo sodelovanje. Glavni cilj zaveznikov v Teheranu je

bil doseči dogovor o totalnem porazu sil Osi v sodelovanju s Sovjetsko zvezo. Roosevelt se je

zavedal, da je bil Stalin sumničav do Churchilla, zato mu je že v dopisovanjih pred

konferenco naznanil, da bi se rad z njim osebno spoznal. Tako se je zgodilo, da se je ameriški

predsednik pred začetkom konference nenadoma znašel na sovjetskem veleposlaništvu v

Teheranu, kjer se je pred Churchillom srečal s Stalinom. Tega mu Churchill menda nikoli ni

odpustil.669 Po napornih pogajanjih o Poljski so v Teheranu naposled sklenili

najpomembnejšo odločitev, da bodo najkasneje do maja 1944 izpeljali invazijo na Francijo.

Sprejeli so tudi dve pomembni politični deklaraciji, v katerih so določili skupno sodelovanje v

vojni proti Nemčiji in politiko do Irana. V prvi deklaraciji so prišli do pomembnega sklepa, da

je povojna stabilnost in mir mogoča samo na podlagi sodelovanja vseh držav na svetu. V

drugi deklaraciji so se velesile strinjale, da po vojni obnovijo neodvisnost Irana. Roosevelt je

http://www.britannica.com/event/Normandy-Invasion 666 Nešković, Veliki trije, str. 309−310. 667 “Litvinov je odstavljen kot poslanik v U.S,“ AD, 23. avgust 1943, št. 198, str. 1. 668 “Zahteva po drugi fronti,“ AD, 26. 8. 1943, št. 201, str. 2. 669 Butler, My Dear Mr. Stalin, str. 185−186.

163

bil zaradi tega zelo zadovoljen, saj je bil prepričan, da je pridobil Stalina za svoje načrte o

Združenih narodih.670

Pred teheransko konferenco je predsednik Roosevelt imenoval svojega novega veleposlanika

v Moskvi. To je postal Averell Harriman, ki je zamenjal Williama Standleya, saj je povzročil

diplomatski incident z izjavo, da sovjetska vlada ne obvešča dovolj svoje javnosti o ameriški

vojaški pomoči. Harriman je kasneje v svojih spominih zapisal, da ga je Roosevelt na tem

mestu prosil naj kot dober pogajalec prepriča Stalina, da se odpove teritorialnim zahtevam v

vzhodni Evropi. Nasploh je cenil njegove pogajalske sposobnosti, zato je verjel, da je

najboljši človek za funkcijo veleposlanika. Tako je Harriman Stalina prepričeval, da bo

Roosevelt po vojni omogočil njegovi državi mednaroden ugled in posebno mesto v Združenih

narodih, če sprejme politično rešitev za svoje ozemeljske zahteve. Vendar Stalina takšna

ponudba ni zanimala. Najbolj ga je zanimala obljuba, da bi lahko po vojni pomagali obnoviti

njegovo državo, ki se je znašla v ruševinah.671 Roosevelt je pooblastil Harrimana, da je lahko

kadarkoli razpravljal o vprašanju povojne obnove. Stalin je pokazal veliko zanimanje za

ugodne kredite, s katerimi bi lahko obnovil državo. Vendar je zanimanje hitro splahnelo, ko

ga je Harriman opomnil, da bi povojna posojila morali skleniti na običajen način. Harriman je

zavrnil možnost, da bi sklenili posojila na podlagi najemno-posojilnega zakona, kar je bilo za

Sovjetsko zvezo najbolj ugodno. Hkrati se je Stalin zavedal, da bodo zavezniki po vojni

bistveno manj popustljivi, zato je želel doseči dogovor med vojno, ko je bil še pri moči. Stalin

je torej poskušal barantati. Vendar, če bi bila Stalinu povojna posojila res tako pomembna, bi

na teheranski konferenci lahko odprl takšno vprašanje, kar pa iz neznanih razlogov ni storil.

Harriman je sklepal, da je Stalin verjetno čakal na Rooseveltovo ponudbo. Mogoče pa je samo

meril, kako daleč so bili Američani pripravljeni iti z njim v sodelovanje. Stalin je želel dobiti

pomoč, vendar pod svojimi ugodnimi pogoji, kar pa je bilo nemogoče.672

Harrimanov prihod v Moskvo je povečal zaupanje med Moskvo in Washingtonom. Harriman

je svojim diplomatom priporočil, naj bodo do Rusov čim bolj prijazni, prijateljski in naj

pokažejo željo po sodelovanju. Končno se je zgodilo, da je Stalin v svojem javnem govoru na

obletnico oktobrske revolucije 7. novembra 1943 prvič posebej pohvalil prizadevanja

zaveznikov v vojni. Čeprav je to že storil maja leta 1942, je bila tokratna omemba bistveno

daljša. Pohvalil je zavezniško pomoč, ki je pomagala Sovjetski zvezi v boju proti Nemčiji. To

670 Butler, My Dear Mr. Stalin, str. 189−190, 195. 671 Harriman, Specijalni poslanik, str. 221. 672 Prav tam, str. 250−252.

164

je bil prvi znak, da je Stalin začel popuščati in kazati javno spoštovanje do zaveznikov.673

Dolgo pričakovana javna pohvala se je na teheranski konferenci ponovila, sicer v ožjem

krogu, kjer so lahko voditelji zavezniških držav prvič v živo slišali Stalinovo pohvalo in

zadovoljstvo za račun zavezniške pomoči, ki so jo pošiljali njegovi državi. Stalin je v

Teheranu priznal, da bi Sovjetska zveza brez pomoči zagotovo izgubila vojno.674 Po vojni

Stalin in drugi visoki sovjetski predstavnik niso več nikoli omenjali zavezniške pomoči, kar je

nekatere politike tistega časa motilo. Harriman je v svojih spominih razložil takšno obnašanje

kot posledico »ruskega kompleksa manjvrednosti«, saj so se zavedali svoje zaostalosti in niso

želeli pred prijatelji pokazati svoje slabosti. Ameriški generali niso imeli nobenih težav, ko so

javno hvalili uspehe Rdeče armade. S strani sovjetskih generalov ali političnih predstavnikov

ni bilo slišati podobne pohvale na račun zavezniških uspehov. Kasneje so nekateri dobili

občutek, kot da Sovjetska zveza namerno ignorira ali celo omalovažuje zavezniške vojaške

uspehe, da bi prikazala svojo superiornost.675

Najnovejša Stalinova biografija, ki jo je avtor Simon Sebag Montefiori napisal leta 2004,

potrjuje zgodbo, da je naj bi bila zavezniška pomoč ključna za zmago v vojni leta 1941.676

Drugi dokaz, ki potrjuje, da je bila pomoč ključna za sovjetske uspehe, je bila zgodba

ameriškega državnega sekretarja Cordella Hulla. Ta je v pogajanjih z Molotovom, ko ni želel

popustiti glede bodoče sestave Varnostnega sveta ZN, kjer bi svoje mesto imela tudi Kitajska,

moral uporabiti grožnjo, da bo zaradi sovjetskega zavračanje prišlo do zmanjšanja vojaške

pomoči Sovjetski zvezi. Takoj po tem je Molotov pristal na kompromis in sprejel ameriški

predlog, da Kitajska postane stalna članica Varnostnega sveta Združenih narodov.677 Druga

dva vira, ki postavljata učinkovitost zavezniške pomoči pod vprašaj, sta ruska avtorja Vadim

Kožinov in maršal Žukov, ki v svoji priznani avtobiografiji omenja zavezniško pomoč kot

»neznatno« in vojaško gledano »premalo pomembno«, da bi lahko vplivala na potek vojne.

Žukov sicer priznava pomembnost zavezniške pomoči, vendar ne priznava njenega

odločilnega pomena. Zato postreže s statističnimi podatki, kjer omenja, da so med vojno

prejeli 400 tisoč tovornjakov in avtomobilov, 18 tisoč letal, 10 tisoč tankov in 9 tisoč topov,

kar je bilo po njegovem mnenju malo v primerjavi s sovjetsko produkcijo orožja med vojno.

Vendar Žukov nikjer ne omenja, da so zavezniki poleg tega orožja dostavljali tudi strateško

673 Josip Stalin, O veliki domovinski vojni Sovjetske zveze (dalje: Stalin, O veliki domovinski vojni, str. …), (Ljubljana, 1947), str. 96. 674 Harriman, Specijalni poslanik, str. 263. 675 Prav tam, str. 491. 676 Montefiore, Stalin − na dvoru rdečega carja, str. 386. 677 Feis, Churchill Roosevelt Stalin, str. 226−227.

165

pomembne surovine, brez katerih sovjetske tovarne ne bi mogle izdelovati svojega orožja.

Tudi dostave hrane, ki so jih uporabljali sovjetski vojaki, so zamolčali, čeprav smo lahko o

tem prebrali v poročilih vojnih dopisnikov v časnikih. Vojaška pomoč zaveznikov naj bi bila

pomembna, vendar ni bila ključnega pomena, kot bi to radi nekateri pokazali. Ključnega

pomena naj bi bila tudi morala vojakov Rdeče armade, ki je bojevala najtežjo bitko svojega

časa. Brez omenjene morale nihče ne bi uporabljal vojaške opreme, ki so jo Američani

pošiljali v Sovjetsko zvezo.678

Časniki so v letu 1944 na veliko pisali o ameriški navezanosti na vojno industrijo. Okoli 40 %

celotne industrijske produkcije je šlo za vojne namene. To je bila posledica zalaganja

zaveznikov z vojaško opremo.679 Takšna velika odvisnost od vojne je zaskrbela nekatere

poročevalce, kaj se bo zgodilo po koncu vojne. Nekateri so špekulirali, da bi lahko zaradi

konca vojne ponovno veliko ljudi ostalo brez dela. Govorilo se je, da bi lahko zaradi tega

ostalo do 20 milijonov ljudi brezposelnih.680 Ameriška vlada je tekom vojne ustanovila celo

verigo državnih podjetji, ki so bila povezana v »Defense Plant Corporation«. Vrednost tovarn

so ocenjevali na takratnih 25 milijard ameriških dolarjev. Tovarne so zaposlovale na deset

tisoče delavcev v osmih zveznih državah. Ukvarjale so se s proizvodnjo umetnega kavčuka,

aluminija, bencina, črpanja nafte in izdelovanja orožja, letal, tankov, topov in rezervnih delov.

Roosevelt je zagotavljal, da se bo vojna industrija preusmerila v civilne namene, saj bo

Evropa potrebovala ameriško pomoč pri obnovi celine. Vendar so v Prosveti špekulirali, da bi

lahko zaradi privatizacije tovarn, če bi na oblast prišli republikanci, mnogi delavci ostali takoj

brez dela. Dejstvo je, da je bila med drugo svetovno vojno brezposelnost v ZDA na svoji

najnižji stopnji in da se je zaradi tega končala dolgoletna gospodarska recesija, ki je pred tem

pestila Ameriko. Roosevelt je reševal probleme gospodarstva s pomočjo državnega

posredovanja, kar pa se je z njegovim odhodom tudi končalo.681

V tem smislu so se odpirala vprašanja povojnega sodelovanja s Sovjetsko zvezo, ki bi lahko

rešila ZDA pred morebitno novo gospodarsko krizo. Roosevelt je pomirjal svoje državljane,

da ima njegova vlada pripravljene načrte, kako rešiti problem povojne brezposelnosti.

Roosevelt je oznanil, da se bo po vojni začela nova politika, ki se bo imenovala »Victory

Deal«. Bodoči mir pa bo temeljil na mednarodnem ekonomskem, političnem, socialnem in

vojaškem sodelovanju s preostalim svetom. Amerika ne bo izolirana, kot je bila pred vojno,

678 Žukov, Spomini in premišljanja, str. 738. 679 “Ameriški politični luksus,“ Prosveta, 6. januar 1944, št. 4, str. 2. 680 “Amerika ni pripravljena na mir,“ Prosveta, 10. avgust 1944, št. 156, str. 2. 681 “Ameriške federalne industrije,“ Prosveta, 10. februar 1944, št. 29, str. 2.

166

kar se je izkazalo za škodljivo politiko, zato bo Amerika po novem pomagala soustvarjati

svetovno politiko, kar bo prineslo ekonomsko stabilnost in svetovni mir. Po Rooseveltovem

prepričanju se Ameriki po vojni obetajo dobri časi, zato je zavračal skrb o ponovitvi krize

brezposelnosti in gospodarske recesije.682 Amerika je v okviru Združenih narodov ustanovila

novo organizacijo, ki se bo ukvarjala s pomočjo državam, ki niso imele dovolj hrane in drugih

potrebščin za obnovo svoje domovine. Organizacija se je imenovala UNRRA – Uprava

Združenih narodov za pomoč in obnovo, ki je tudi Jugoslaviji pomagala pri obnovi države.

Ustanovili pa so tudi Marshallov plan, ki je prav tako pomagal obnoviti evropsko celino.683

Ob tretji obletnici posojilno-najemne pogodbe so v Prosveti razkrili podatke, da je Amerika

zaveznikom namenila že več kot 10 milijard dolarjev posojil. Anglija je dobila največ, okoli 6

milijard dolarjev, takoj na drugem mestu je bila Sovjetska zveza s 5 milijardami dolarjev

posojil. V članku je bilo razloženo, da je Anglija dobila več posojil od Sovjetske zveze zaradi

tega, ker je bila dlje časa v vojni, poleg tega je bila dostava Sovjetski zvezi zaradi težav z

oskrbovanjem na začetku močno ovirana. Zaradi tega so Američani pomagali zgraditi dve

tovarni v Sovjetski zvezi, da potem ne bi bilo treba tvegati z dostavo blaga po nevarnih

pomorskih poteh. Tako sta bili zgrajeni tovarni, ki so izdelovali bencin za letala in gumijaste

obroče za vojaške tanke.684

Zmanjšana aktivnost napadov nemških sil na arktične konvoje je prinesla dobre vesti za

zavezniške mornarje. Tako so v primerjavi z letom 1942 povečali oskrbo na morju. V letu

1944 je po poročanju časnikov število dostave samo še naraščalo.685 To je bilo mogoče zaradi

hitrega razvoja novega orožja, ki so ga zavezniki uporabljali v letu 1944. Imeli so razvit

poseben radar, ki je lahko odkrival nemške podmornice in jih s pomočjo bombniških letal

potapljal sredi morja. Zaradi uspešnih napadov na podmornice se je škoda nad zavezniškimi

konvoji drastično zmanjšala. Za primerjavo lahko navedemo podatek enciklopedije

Britannice, da so v najhujšem mesecu leta 1942 nemške podmornice uspele potopiti največ

800 tisoč ton ladij. V letu 1944 so uspele potopiti samo 80 tisoč ton ladij. Učinkovitost

podmorniških napadov se je tako zmanjšala za desetkrat, kar je bil velik uspeh zavezniških

pomorskih sil. Šele konec leta 1944 so Nemci poskušali razviti orožje, ki bi izvajalo motnje

682 “Roosevelt pripravlja Victory deal,“ Prosveta, 4. januar 1944, št. 2, str. 2. 683 “Velika zmaga za svetovno kooperacijo,“ Prosveta, 11. februar 1944, št. 30, str. 2. 684 “Ameriška pomoč zaveznikom,“ Prosveta, 17. marec 1944, št. 55, str. 2. 685 “Ameriška pomoč Rusiji,“ Prosveta, 6. marec 1944, št. 46, str. 2.

167

radarskega sistema in pomagalo prikrivati pomikanje podmornic, vendar so bili v razvoju

prepozni, saj se je vojna bližala koncu.686

Končna bilanca arktičnega oskrbovanja Sovjetske zveze je prinesla zadovoljive rezultate. Po

severni poti je v sovjetska pristanišča priplulo vsega skupaj 40 konvojev z 811 ladjami. Nazaj

jih je prišlo 37 konvojev s 715 ladjami. Izgubljenih je bilo vsega skupaj 98 zavezniških ladij.

Sovjetski zvezi pa so dostavili 3,9 milijona ton tovora, od tega so izgubili samo 200 tisoč

ton.687

V ameriškem kongresu so bili do sklepanja »četrtega protokola« izredno kritični. Ameriška

vlada je vsako leto s protokoli urejala pomoč namenjeno Sovjetski zvezi. Tako so vsako leto

odrejali, koliko vojnega materiala naj ameriška vlada dostavi svojim zaveznikom. Sovjetska

zveza je imela prioriteto pred ostalimi državami. Nekateri kongresniki so izražali bojazen, da

bi lahko Sovjetska zveza prodajala svojo pomoč drugim državam, posebno je bila

izpostavljena Japonska, s katero je imela Sovjetska zveza podpisan sporazum o

nevtralnosti.688 Svoje bojazni so kongresniki utemeljevali na podlagi nedavno sklenjenega

dogovora med Japonsko in Sovjetsko zvezo, ko sta v začetku aprila 1944 dosegli dogovor o

koncesijah na južnem delu otoka Sahalin, ki je bil pod kontrolo japonskega cesarstva. V

novem sovjetsko-japonskem dogovoru so Japonci odstopili Sovjetski zvezi pravico do črpanja

nafte in kopanja premogove rude na južnem delu Sahalinskega otoka. Sovjetska zveza je

ameriški javnosti pojasnjevala, da bi tovrstno koncesijo morali urediti že pred tremi leti, ko je

bil podpisan sporazum o nevtralnosti, vendar je prišlo zaradi vojne z Nemčijo in drugih

dogodkov do odložitve dogovora. Sklenili so ga naknadno šele leta 1944, ko se je Japonska

poskušala prikupiti Sovjetski zvezi.689 Stalin je zagotavljal ameriški vladi, da bo šele po

zmagi nad Nemčijo ameriškim bombnikom omogočeno pristajati na sibirskih letališčih, od

koder bi imeli lažji dostop do ciljev na Japonskem. Ameriški kongresniki so dvomili v razlage

in obljube sovjetskih oblasti. Nekateri so celo zahtevali naj Sovjetska zveza napove vojno

Japonski in tako konča svojo »dvolično politiko nevtralnosti do Japonske«. Vendar tudi takšni

686 Več avtorjev, The new encyclopaedia Britannica, vol 29, (dalje: Britannica vol 29, str. …), (Chicago, 1994), str. 1008. 687 Berislav Visoković, “Dokončna premoč“, Druga svetovna vojna: tretja knjiga, ur. dr. A. H. Pape, polk. Nikola Antić (Ljubljana, 1981), str. 198−199. 688 “V kongresu burna debata zaradi posojilnega sklada,“ AD, 18. april 1944, št. 91, str. 1. 689 “Sovjetska diplomacija z Japonsko,“ Prosveta, 7. april 1944, št. 70, str. 2.

168

strahovi niso vplivali na sprejetje četrtega protokola v ameriškem kongresu. Sovjetska zveza

je še naprej nemoteno sprejemala zavezniško pomoč.690

6. junija 1944 so se zavezniki izkrcali v Franciji na Normandiji, kjer so odprli drugo fronto v

Evropi. Sovjetska zveza je imela dovolj razlogov, da se je veselila tega dogodka. Zavezniki so

že leta 1943 izvedli izkrcanje na evropsko celino v južni Italiji, vendar italijanska fronta po

Stalinovem mnenju ni bila dovolj učinkovita, da bi nase vezala določeno število nemških

divizij, ki bi lahko razbremenile rusko fronto. Zavezniki so invazijo na Francijo odlašali štiri

leta, saj so vedeli, da bo odločilna, zato so se v teh letih raje dobro pripravljali. Tudi Nemci so

se utrjevali na obalah severne Francije. V invaziji na Normandijo je sodelovalo skoraj 600

tisoč zavezniških vojakov, Angležev, Američanov in Kanadčanov. Sodelovalo je najmanj 11

tisoč letal ter 4 tisoč ladij. Glavni poveljnik zavezniških sil je bil general Dwight

Eisenhower,691 ki je tudi posvaril Francoze naj se ne upirajo prezgodaj, saj bi lahko Nemci

izkoristili napake in prizadejali civilistom večjo škodo in trpljenje. Glavni cilj prve faze

invazije je bil zavzetje francoskega glavnega mesta Pariz. Zavezniki so se bali, da bi lahko

Hitler mesto razdejal, tako kot je to storil z Varšavo avgusta istega leta.692

Harriman je opisal navdušeno razpoloženje v Moskvi, ko se je razvedelo, da so zavezniki

sprožili invazijo na Normandijo. Razlagal je, da je bilo v Moskvi takrat čutiti prijetno in

prijateljsko vzdušje, saj so postali vsi njihovi ruski sodelavci naenkrat izredno prijazni,

vljudni in veseli. Na vsakem koraku so izrekali pohvale in čestitke. Stalin je poklical

Harrimana na osebni razgovor in mu povedal, da svet še ni videl tako veličastne invazije, kot

je bila zavezniška na Normandijo. Invazija je povrnila ugled zavezniškim silam.693 Stalin je

Rooseveltu obljubil, da bo v pomoč zaveznikom nemudoma sprožil svojo ofenzivo na ruski

fronti, da bi tako Nemčiji onemogočil razporejanje rezervnih sil iz ruskega odseka fronte proti

zavezniškim silam. Konec junija je Stalin sprožil svojo veliko sovjetsko ofenzivo na vzhod

imenovano »operacija Bagration«, ki je osvobodila celotno Belorusijo, preostanek Ukrajine

690 “Stalin je dal zagotovilo,“ Prosveta, 13. oktober 1944, št. 201, str. 1. 691 Dwight Eisenhower (1890−1969), ameriški general in politik bolj znan kot 34. predsednik ZDA. Med drugo svetovno vojno je bil vrhovni poveljnik zavezniških sil v Evropi. Sodeloval je v pripravah na invazijo v Normandijo. Po vojni je ukazal zaprtje nemških vojnih ujetnikov. Bil je vojaški guverner ameriške zasedbene cone v Nemčiji. Kot predsednik ZDA je poskušal izboljšati odnose s Sovjetsko vezo. (Elmo R. Richardson, The presidency of Dwight D. Eisenhower, (Kansas, 1979), str. 218.) 692 “Zavezniki prodirajo na 100 milj fronti proti Parizu,“ AD, 7. junij 1944, št. 133, str. 1. 693 Harriman, Specijalni poslanik, str. 294.

169

in pregnala nemške čete iz Sovjetske zveze, da so se približali starim poljsko-sovjetskim

mejam. Nenadoma je postalo poljsko vprašanje spet aktualno.694

Napredovanje Rdeče armade v Evropo je sprožalo številna ugibanja, kaj bo storila Stalinova

vlada z novo osvobojenimi državami. Sovjetskega napredovanja so se najbolj bali

konservativni krogi v Ameriki in Angliji. Prihajalo je do vznemirljivih poročil, da Stalinova

tajna policija NKVD že nastopa v osvobojenih krajih proti političnim nasprotnikom, seveda

pod izgovorom, da lovi okupatorjeve sodelavce.695 Ameriška domovina je prikazoval Stalina

kot »sodobnega carja«, ki širi novodobni »ruski imperij« na vzhodno Evropo, Balkan in

Sredozemlje. Carska Rusija je imela že od nekdaj interese na Sredozemskem morju, zato je

tudi vstopila v prvo svetovno vojno, ker so jim takrat antantne sile obljubile Dardanele kot

nagrado za vstop v vojno proti Nemčiji. Vendar je bila situacija med drugo svetovno vojno

drugačna. Turčija je bila nevtralna država, zato si Dardanel niso mogli obetati. Stalin je zato

širil svoj vpliv na Balkan, posebej na Bolgarijo, Jugoslavijo in Grčijo. Čeprav Sovjetska zveza

ni imela nobenih ozemeljskih zahtev na Balkanu, so se na tem področju nahajali angleški

ekonomski, politični in strateški interesi.696 Angleška vlada je poskušala zaščititi svoje

interese na Balkanu, zato je jeseni 1944 Churchill odpotoval v Moskvo, da bi sklenil s

Stalinom dogovor, kako naj si velesile razdelijo celino na »interesne sfere«. Kasneje je

Churchill razlagal, da je moral Stalinu ponuditi takšno politično kupčijo, da bi preprečil

nadaljnje širjenje komunističnega vpliva v Evropi. Rooseveltu seveda ni bilo všeč, ko je slišal

za Churchillov obisk v Moskvi. Skrbelo ga je, da se ne bi voditelja dogovarjala za njegovim

hrbtom, zato je poslal svojega veleposlanika Harrimana naj prisostvuje sestanku, kjer je tudi

prišlo do zgodovinskega dogovora o »interesnih sferah«. Vendar so Harrimana takrat ob neki

priložnosti spretno izločili s tistega dela sestanka, kjer sta se Churchill in Stalin v osebnem

razgovoru domenila za razdelitev svojih sfer v Evropi. Harriman je v svojih spominih trdil, da

mu Churchill tega pomembnega dogodka ni zaupal. Churchill je Romunijo, Madžarsko in

Bolgarijo prepustil sovjetskemu vplivu. Za svojo državo je prosil, da bi ohranila vpliv v Grčiji

in Jugoslaviji. Tako je nastal dogovor »fifty-fifty«. Stalinu je ponudil kos papirja, kjer so bile

navedene države z deleži odstotkov, ki so kazali vpliv na določeno državo. Stalin je njegov

predlog brez odlašanja sprejel.697 Kasneje je v svojih spominih Harriman odločno zavračal

ameriško odgovornost za prevlado komunizma na Balkanu. Obtožil je Churchilla, da se je s

694 Butler, My Dear Mr. Stalin, str. 235-237. 695 “Kakšen blagoslov prinašajo komunisti,“ AD, 6. november 1944, št. 258, str. 2. 696 “Rusija v Sredozemlju II,“ AD, 7. oktober 1944, št. 235, str. 2. 697 Barker, Churchill in Eden v vojni, str. 238-240.

170

Stalinom pogajal brez njegove vednosti, zato ameriška vlada ni mogla biti odgovorna za

nastalo situacijo.698 Churchill je v bistvu zelo malo dosegel s svojim predlogom o interesnih

sferah, ki ga je po vojni imenoval za nespodoben pripetljaj. Sovjetska zveza je pri osvoboditvi

Balkana imela odločilno vlogo, zato se postavlja vprašanje, kaj je v resnici Churchill želel

doseči s svojim dogovorom s Stalinom. V vsakem primeru je takšen dogovor pomenil

odstopanje od uradne britanske diplomacije, ki se je zavezala izvrševanju načel Atlantske

listine.699

Ravno zaradi problemov vzhodne Evrope, kjer so imeli Sovjeti svoje ozemeljske zahteve, so

morali zavezniki še enkrat razmisliti o smiselnosti vztrajanja na principih Atlantske listine.

Zavedali so se, da je bil Stalin vojaško in politično močan dejavnik, saj bi si lahko privoščil

karkoli, zavezniki pa bi lahko zaradi tega izpadli kot nemočni opazovalci. Zato naj bi

Churchillov predlog glede interesnih sfer jeseni 1944 omogočil zaveznikom upanje, da bi se

lahko pogajali s Stalinom. Z diplomatskimi oprijemi so poskušali zmanjšati vpliv Sovjetske

zveze v Evropi. Roosevelt je Stalinu popuščal tudi zato, ker je bil prepričan, da ne dela za

interese »komunistične ideologije«, temveč za interese svoje države, zato je bilo popuščanje

toliko bolj sprejemljivo. Roosevelt je verjel, da želi imeti Stalin po vojni pravičen mir, zato je

bil pripravljen sklepati kompromise. Churchill je poskušal nekaj podobnega s predlogom o

delitvi interesnih sfer.700

Tako se je pripravljalo spreminjanje mej v Evropi, kar sicer ni bilo v interesu mnogih

narodov, ki so jih prizadele spremembe. Roosevelt je zato pred konferenco na Jalti izjavil, da

Atlantska listina ni noben »uraden dokument«, ampak samo »načelo, ki se ga je dobro

držati«.701 Izjava ameriškega predsednika je bila kritizirana v ameriškem tisku, predvsem

Ameriški domovini, kjer so obsodili predsednikovo ravnanje, saj je tako javno poteptal svoje

glavno načelo, da si lahko narodi sami izberejo državo in obliko vladavine, v kateri želijo

živeti. Demokratično načelo je bilo po mnenju časnikov poteptano zaradi Stalinove zahteve

po poljskem in baltskem ozemlju. Odstopanje od načel Atlantske listine so označili za

žalostno poglavje v popuščanju sovjetskim zahtevam.702

Februarja 1945 je sledila znamenita jaltska konferenca. Sovjetska zveza je na tej konferenci

slavila veliko zmago, saj je dosegla svoje zahteve v Evropi. Na jaltski konferenci so dokončno 698 Harriman, Specijalni poslanik, str. 328. 699 Prav tam., str. 328. 700 Feis, Churchill Roosevelt Stalin, str. 295. 701 “Atlantski čarter ni bila uradna listina izjavlja F.D.R.,“ AD, 20. december 1944, št. 295, str. 1. 702 “Torej tisti slavni Atlantski čarter ni niti kos papirja,“ AD, 26. december 1944, št. 299, str. 2.

171

sklenili dogovor o spremembi poljskih mej v korist Sovjetske zveze. Dogovorili so se tudi za

volitve, ki so kasneje sprožile spore med zavezniki, saj so jih Rusi odlašali. Roosevelt je

poskušal skleniti kompromis, da bi mesto Lvov ostalo v sestavi Poljske države, vendar mu

posredovanje ni uspelo. Po osvoboditvi Poljske so bili zavezniki soočeni z izvršnim dejstvom,

saj je bila takrat Rdeča armada na poti do Berlina in se je bližala osrčju Evrope. Na konferenci

so sprejeli tudi druge pomembne sklepe, ki so zbližale interese zaveznikov na drugih

področjih sodelovanja v vojni. Glavna točka konference je bila povojna ureditev Nemčije,

njena okupacije in nadzor okupacijskih con. Zavezniki so bili enotni, da je treba nacizem

izkoreniniti iz nemške družbe, da nikoli več ne bi predstavljal grožnje človeštvu in miru v

Evropi. Ustanovili so posebne komisije za reparacijo, ki bi ugotavljale, kateri način

izplačevanja bi bil najbolj primeren za Nemčijo, da odplača svoje dolgove drugim državam.

Drugi pomembni sklep je bil ustanovitev posebnega sodišča za vojne zločine, kjer so sodili

visokim nacističnim vladnim uslužbencem, ki so nosili odgovornost za zločine storjene med

vojno. Določili so tudi datum, kdaj se bo začela prva konferenca Združenih narodov, ta je

zasedala 25. aprila v San Franciscu.703

Na jaltski konferenci so zavezniki dobili od Stalina tajno zagotovilo, ki je bilo zapisano v

protokolih konference, da bo Sovjetska zveza vstopila v vojno proti Japonski natanko tri

mesece po kapitulaciji Nemčije. V zameno za vstop v vojno so Sovjetski zvezi obljubili nove

ozemeljske koncesije na Daljnem vzhodu, predvsem južni del otoka Sahalin in Kurilske

otoke. Glede kitajskih pristanišč Port Artur in Dairen se Roosevelt ni strinjal, da bi jih morali

priključiti Sovjetski zvezi, saj bi takšna poteza sprožila proteste kitajske vlade, ki na takšen

dogovor nikoli ne bi pristala. Prav tako je Roosevelt obljubil, da bo njegova vlada poskrbela

za nove pošiljke orožja sovjetski vojski, ki bo sodelovala v bojih proti Japonski.704 Sovjetska

zveza je bila glede obljub o vojni napovedi Japonski dosledna. Najprej je v svarilo aprila 1945

razdrla svojo nevtralno pogodbo, ki jo je podpisala z Japonsko aprila 1941. Japonci so dobili

iz Moskve jasno sporočilo, da lahko pričakujejo vojno stanje, vendar se kljub temu niso želeli

brezpogojno predati brez boja.705 Stalin je na jaltski konferenci zadnjič javno priznal in

pohvalil ameriška prizadevanja za vojaško pomoč, ki je Sovjetski zvezi pomagala med vojno

proti Nemčiji. O tem so obširno poročali tudi časniki, ki so navajali številke, koliko potrebščin

so med vojno poslali v Sovjetsko zvezo ter dodajali, da brez pomoči Rdeča armada še dolgo

703 “Veliki trije urgirajo nemški narod, da preneha vojno takoj,“ AD, 13. februar 1945, št. 35, str. 1. 704 Harriman, Specijalni poslanik, str. 334−342, 363−364. 705 “Sovjeti so preklicali nevtralno pogodbo, ki so jo imeli z Japonci,“ AD, 6. april 1945, št. 79, str. 1.

172

časa ne bi pregnala sovražnika iz svojega ozemlja. V Sovjetski zvezi se je o tem govorilo

samo v najvišjih političnih krogih.706

Ameriško-sovjetski odnosi so bili med vojno odvisni od Stalina in Roosevelta, ki sta

ustvarjala državno politiko s pomočjo dopisov. Čeprav odnosi niso bili vedno prisrčni, je

Roosevelt poskrbel, da so bili čim bolj prijateljski. Tak odnos je Roosevelt na teheranski in

jaltski konferenci velikokrat tudi pokazal. To prijateljstvo se je najbolj zrcalilo v njunih

osebnih dopisovanjih. Vendar je bilo zabeleženih tudi veliko trenutkov, kjer je mrgolelo

veliko nesoglasij, nezaupanj in razprtij. Na koncu je zmagal skupni interes, ki je slonel na

želji, da se premaga nacizem in konča vojna. Zadnji spor pred Rooseveltovo smrtjo je

pravzaprav najbolj pretresel zavezniške odnose od samega začetka vojne. Sprožil ga je

incident povezan z nacističnim generalom Karlom Wolffom. General Wolff je po ukazu šefa

gestapa Heinricha Himmlerja707 marca 1945 stopil v stik z zavezniško vojsko v severni Italiji,

kjer je želel predstaviti načrt kapitulacije nemške vojske na tem delu fronte. Pogajanja so

zavezniki sprejeli s previdnostjo in določili sestanek v Bernu. Zavezniki so v švicarsko mesto

poslali svojega šefa obveščevalnega oddelka Allena Dullesa,708 ki naj bi preveril resnost

nemške ponudbe. Ko so Sovjeti slišali, da njihovi časniki niso bili povabljeni na omenjen

sestanek, so začeli sumiti, da zavezniki sklepajo z nacistično Nemčijo svoj separatni mir.

Dvigovati so začeli precej prahu okoli tega sestanka. Stalin je Rooseveltu napisal grobo pismo

kjer je napadal njihovo odločitev, da iz pogajanj izključijo oficirje Rdeče armade. Roosevelt

se v tistem času sploh ni zavedal, da potekajo neformalna pogajanja z Nemci o možni predaji

v severni Italiji. Zavezniki so poudarjali, da so bila pogajanja »informativne narave«, torej ni

šlo za dejansko predajo nemških sil, kot so to razumeli Sovjeti. Stalin je kljub temu sklepal,

da so pogajanja v resnici tajen političen sestanek, ki naj bi spremenil potek vojne v korist 706 “Kdo je za ruskimi zmagami?,“ AD, 15. februar 1945, št. 37, str. 2. 707 Heinrich Himmler (1900−1945) je bil rojen na Bavarskem v Münchnu, kjer je študiral agronomijo. Leta 1923 se je pridružil nemškim desničarskim skrajnežem, ki jih je vodil Adolf Hitler v neuspelem poskusu državnega udara. Zaradi povečanja popularnosti nacistične stranke je lahko formiral svoje posebne enote SS, ki so varovale Hitlerjevo življenje. Leta 1933 je postal šef politične policije gestapo. Od leta 1936 je bil vodja vseh varnostnih sil v Nemčiji. Med drugo svetovno vojno je sodeloval v številnih zločinih, kjer je pomagal organizirati koncentracijska taborišča in s pomočjo posebnih sil izvajal napade na uporniške cilje in civiliste. Pred koncem vojne je poskušal navezati stike z zavezniki, zato se ga je Hitler odrekel. Po vojni se je nekaj časa skrival pod lažno identiteto. Ko so ga odkrili, je storil samomor. (Selin, Nič več strogo zaupno 1, str. 114−124.) 708 Allen Dulles (1893−1969) je bil rojen v zvezni državi New York. Imel je brata politika J. F. Dullesa. Študiral je na univerzi Princeton. Delal je kot odvetnik in diplomat. Med drugo svetovno vojno je sodeloval s tajno službo OSS (Office of Strategic Services). V Bernu v Švici je bil med leti 1942−45 šef urada OSS. Imel je stike s tajnimi agenti, ki so delovali na okupiranih področjih v Evropi. Vodil je uspešna pogajanja z nemškim generalom Wolfom, ki so 29. aprila 1945 privedla do vdaje nemške vojske v Italiji. Leta 1953 ga je predsednik Eisenhower imenoval za šefa ameriške obveščevalne agencije CIE. Največji uspeh je bil pridobitev tajnega govora Nikite Hruščova iz 20. kongresa leta 1956. Največji neuspeh pa sestrelitev ameriškega vohunskega letala leta 1961 nad ZSSR in neuspela invazija v Prašičjem zalivu na Kubi. Igor Antič, Biografski leksikon, str. 258.

173

Nemčiji. Obtožil je zaveznike, da so dali Nemcem priložnost, da so iz Italije v času pogajanj

lahko premestili svoje najboljše divizije in jih poslali na boj proti Rdeči armadi. Stalinu se je

zdelo sumljivo, da se je nemška vojska slabo upirala zavezniški vojski na zahodni fronti,

medtem ko se je divje upirala sovjetskemu napredovanju na vzhodni fronti. Afera, ki je skoraj

povzročila razkol med zavezniki, je dobila ime bernski incident. Na podlagi bernskega

incidenta je lahko Stalin utemeljil svoje nespoštovanje jaltskih dogovorov glede Poljske.

Roosevelt je bil presenečen nad Stalinovo besno reakcijo in hkrati razočaran, ker je videl, da

sovjetski zunanji minister zaradi tega ne bo prisostvoval svečani otvoritveni konferenci

Združenih narodov v San Franciscu. Odsotnost sovjetskih predstavnikov bi svetovna javnost

slabo sprejela. Roosevelt je zato preveril preko svojega veleposlanika Harrimana, če je bil

Stalin »priseben«, ko je pisal pismo o bernskem incidentu. Sumil je tudi, če ni morda kdo drug

napisal sporočilo v njegovem imenu. V Stalinovem pismu je bilo veliko obsodb in dvomov,

kot da teheranske in jaltske konference sploh ne bi bilo. Harriman je potrdil pristnost

Stalinovega pisma. Zato se je Roosevelt angažiral za pomirjanje situacije. Stalinu je poslal

svoje osebno pismo, kjer mu je pojasnil, da pogajanja v Švici niso bila politična, in da

zavezniki nikoli ne bi za hrbtom sklepali dogovorov z Nemčijo. Kasneje se je izkazalo, da je

bila »bernska afera« dejansko planirana v Berlinu, saj so želeli nacisti pred koncem vojne za

vsako ceno spreti zaveznike in Sovjetsko zvezo, in pridobiti na času ali celo obrnili potek

vojne.709 V vsakem pogledu je bila bernska afera veliko razočaranje za zavezniške voditelje,

saj so tik pred koncem vojne spoznali, da jim Stalin kljub vsemu, kar so naredili za skupno

dobro, ne zaupa. To je še najbolj prizadelo predvsem predsednika Roosevelta, ki je bil ravno

takrat resno bolan in si je med celo vojno prizadeval za Stalinovo zaupanje in prijateljstvo.710

Ko je Roosevelt 12. aprila 1945 preminil, je bila Moskva ob tej novici šokirana. Roosevelt je

v svojem zadnjem pismu, ki ga je napisal tik pred smrtjo veleposlaniku Harrimanu in

angleškemu premierju Churchillu, omenjal svoje veliko razočaranje nad Stalinom. V svojem

pismu je vztrajal, da je treba »bernski incident« razumeti kot »majhno nesoglasje«, ki ne sme

vplivati na odnose med zavezniki.711 Vendar ta incident ni bil edini problem, ki je načel

zavezniško sodelovanje s Sovjetsko zvezo. Obstajali so še tudi drugi številni problemi in

incidenti. Zaradi sovjetskega nespoštovanja o organiziranju svobodnih volitev na Poljskem so

se v ZDA še najbolj jezili. Prihajalo je do tudi neprimernega obnašanja sovjetskih vojakov do

ameriških ujetnikov, ki so jih osvobodili v nemških taboriščih na Poljskem. Sovjetske oblasti

709 Harriman, Specijalni poslanik, str. 392−400. 710 Butler, My Dear Mr. Stalin, str. 300−320. 711 Harriman, Specijalni poslanik, str. 400.

174

so prepovedale vzlete ameriških letal iz svojih oporišč, saj naj bi Američani pomagali

nekaterim Poljakom pobegniti na Zahod. Tovrstni incidenti so samo poglabljali nezaupanje.

Po prisegi novega ameriškega predsednika Harrya Trumana712 so se odnosi s Sovjetsko zvezo

nadaljevali, vendar so postali bolj nepopustljivi in trši kot pod Rooseveltom. Stalin ni vedel,

kaj lahko pričakuje od novega predsednika, zato je poslal Molotova na svečano konferenco v

San Francisco, čeprav je prej odpovedal udeležbo. Stalin je s tem želel pokazati dobro gesto

novemu predsedniku Trumanu, ki pa tega ni najbolje sprejel.713

Prihod Molotova v Washington je novi predsednik izkoristil za napad na sovjetsko zunanjo

politiko, še posebej njenega odnosa do Poljske, saj so kršili dogovor z Jalte glede

organiziranja volitev. Truman je pričakoval, da bodo Sovjeti popustili, saj je verjel, da je

potrebno na Stalina samo pritisniti in bo že izpolnil njihove želje, vendar se je zmotil.

Ameriška vlada je verjela, da želijo imeti Sovjeti ameriško povojno pomoč za vsako ceno,

zato so pričakovali, da bo Stalin na koncu prisiljen izpolniti mednarodne dogovore. Harriman

je v spominih zapisal, da naj bi bil Truman ob incidentu z Molotovom zelo nediplomatski, saj

se je vedel nespodobno. Molotov se je počutil zaradi Trumanovega tona, ki ga je uporabil,

užaljeno. Izjavil naj bi, da tako z njim še nikoli v življenju niso postopali. Truman mu je takoj

vrnil, da bi postopali milejše, če bi Sovjeti spoštovali svoje dogovore. Harriman je trdil, da je

bil Trumanov nastop napaka, saj je dal Sovjetom izgovor, da lahko še bolj sumijo v namere

ameriške zunanje politike.714 S tem so tudi propadli neformalni pogovori o povojnem

posojilu, ki ga je nameravala skleniti Sovjetska zveza. Omeniti je treba, da je Stalinova vlada

dvakrat zaprosila za ureditev dogovora o povojnih kreditnih posojilih. Vendar so po

Harrimanovih spominih sovjetski pogajalci sami postavljali pogoje glede odplačila in

obrestnih mer.715 Slabi odnosi, ki so na koncu nastali kot posledica bernskega incidenta ter

kršenje dogovora o volitvah na Poljskem, so najbolj prispevali k temu, da dogovora o povojni

pomoči in posojilih niso nikoli sklenili. Dodatno nezaupanje je poleg Trumanovega napada na

712 Harry Truman (1884−1972) je bil ameriški politik in senator iz Misurija. Bil je veteran prve svetovne vojne. Nato je postal senator. Leta 1944 so ga na konvenciji Demokratske stranke izvolili za podpredsednika države. Po smrti predsednika Roosevelta je tako prevzel funkcijo predsednika ZDA in postal je njen 33. predsednik. Sodeloval je na zaključni konferenci zaveznikov v Potsdamu. Avgusta 1945 je ukazal atomski napad na japonska mesta Hirošimo in Nagasaki. Po vojni leta 1947 je uveljavil Trumanovo doktrino, ki je pomenila preprečevanje ekspanzije komunističnega vpliva v Evropi in svetu. V tem duhu je tudi nastal Marshallov plan (1948), ameriška obveščevalna agencija CIA (1947) in vojaško zavezništvo NATO (1949). Organiziral je zračni most za Berlin, ko je Stalin leta 1948−49 preprečil oskrbo zahodnega dela mesta in vpletel ZDA v Korejsko vojno leta 1950, kjer pa je preprečil eskalacijo spopada na sosednje države. (Mee, Kupčija v Potsdamu, str. 10−27.) 713 Harriman, Specijalni poslanik, str. 400−401. 714 Prav tam, str. 405 715 Butler, My Dear Mr. Stalin, str. 326.

175

Molotova sprožila še odločitev, da se takoj po kapitulaciji Nemčiji ukine vojaška pomoč

Sovjetski zvezi, ki je bila sklenjena na osnovi posojilno-najemne pogodbe.716 Stalin je kasneje

na potsdamski konferenci izjavil, da je bil način, kako so Američani ukinili pomoč naravnost

»žalosten in brutalen«.717 Tudi ameriški senatorji so zahtevali takojšnjo ukinitev vojaške

pomoči, dokler Sovjetska zveza ne napove vojne Japonski. Tako so se odnosi po smrti

ameriškega predsednika Roosevelta zelo ohladili. Stalin je tako spoznal, da je bil Roosevelt v

resnici edini pravi prijatelj in zaveznik, ki ga je imela njegova države tekom vojne.718

Vojna se je v Evropi končala 9. maja 1945 s podpisom nemške brezpogojne kapitulacije.

Vojna na Daljnem vzhodu je trajala še štiri mesece, dokler niso Američani odvrgli atomski

bombi na japonski mesti Hirošimo in Nagasaki, čemur je sledila sovjetska ofenziva proti

Japonski. Tako je bila japonska vojska prisiljena, da je septembra 1945 podpisala brezpogojno

kapitulacijo. S končanjem druge svetovne vojne se je končalo obdobje sodelovanja

zaveznikov in zahodnih držav s Sovjetsko zvezo. Pojavila se je nova vojna »hladna vojna«719,

ki je pravzaprav nastala kot posledica vseh nesoglasji, ki so nastali med drugo svetovno vojno

in pred njo. Prav zaradi nastopa hladne vojne se dolgo časa ni govorilo o medvojnem

zavezniškem sodelovanju. Avtorica knjige »My Dear Mr. Stalin« Susan Butler je zapisala, da

so bila Rooseveltova dopisovanja s Stalinom med hladno vojno dolgo časa tabu tema. Zaradi

tega ni bilo resnih strokovnih ocen o izredno pomembnem zgodovinskem obdobju tistega

časa. Noben strokovnjak se med hladno vojno ni želel ukvarjati z obdobjem prijateljskih

odnosov, kakršne sta imela med drugo svetovno vojno Stalin in Roosevelt. Vladalo je celo

prepričanje, da so bili krivi ravno medvojni prijateljski odnosi, da je na koncu v vzhodni

Evropi lahko zavladala komunistična Sovjetska zveza. Po vojni se je v ZDA obnovila

protikomunistična kampanja, ki je preprečevala objektivno oceno preteklosti. Šele po

končanju hladne vojne so postale raziskave in ocene tega obdobja spet aktualne in dosti bolj

objektivne. Na razpolago zgodovinarjem so odprti številni novi dokumenti, ki nam lahko 716 Harriman, Specijalni poslanik, str. 416. 717 Charles L. Mee, Kupčija v Potsdamu, (dalje: Mee, Kupčija v Potsdamu, str. …), (Ljubljana, 1976), str. 57. 718“Ameriški senatorji zahtevajo, da se Rusiji ne daje več pomoči, ker nam ne pomaga proti Japonski,“ AD, 18. maj 1945, št. 115, str. 1. 719 Hladna vojna je pojem, s katerim razumevamo mednarodne odnose, ki so nastali po drugi svetovni vojni in obeležujejo napete in zaostrene odnose med velesilami ZDA, VB in Francijo na eni strani, ter ZSSR in njenimi zaveznicami na drugi strani, kar je pripeljalo svet do številnih ideoloških, ekonomskih in političnih spopadov in vojn. Zaradi sporov in nesoglasji, kako rešiti »nemško vprašanje« je zaradi politike pritiska nastala blokovska delitev sveta. V vojaškem smislu se vzhodni sovjetski blok nikoli ni spopadel z zahodnim blokom ameriških in evropskih držav. Zato so vojaški spopadi potekali v državah »tretjega sveta«, to je državah, ki so se po drugi svetovni vojni osvobodile kolonializma in poskušale živeti neodvisno, vendar so velesile spretno izrabljale njihove notranje politične krize, da so lahko vsiljevale svojo blokovsko politiko, ki je velikokrat privedla do spopadov in vojn širokih razsežnosti. Hladna vojna se je končala z razpadom Sovjetske zveze leta 1990. (Mee, Kupčija v Potsdamu, str. 232−249.)

176

pomagajo razjasniti mnoge okoliščine in korenine kasnejših političnih dogodkov in sporov, ki

so oblikovali Evropo in svet kot ga poznamo danes.720

Vojna je terjala na obeh straneh velikanske človeške žrtve, izgube in materialno škodo.

Skupno je po celem svetu vojna zahtevala najmanj 50 milijonov človeških življenj, od katerih

so imele ZDA 405 tisoč mrtvih, Sovjetska zveza pa 20 milijonov, kar je skoraj polovica vseh

žrtev v celotni vojni. Tako je Sovjetska zveza žrtvovala največji delež za svobodo in svetovno

zmago proti nacizmu in fašizmu. Zato je bilo sodelovanje zavezniških držav s Sovjetsko

zvezo pomembno in častno dejanje.721

Ameriški Slovenci, njihove organizacije, spori in kritike zaradi komunizma

in Sovjetske zveze med drugo svetovno vojno Med drugo svetovno vojno je populacija slovenske narodne skupnosti v ZDA štela okoli 200

tisoč Slovencev.722 Organizirani so bili v različne narodne organizacije, med katerimi je

najštevilčnejšo predstavljala »Slovenska narodno podporna jednota« (v nadaljevanju SNPJ).

Njeno glasilo »Prosveta« je izhajalo vsak dan, razen ob sobotah in nedeljah. Tako je Prosveta

predstavljala najbolj bran časnik med Slovenci v Ameriki. V časniku so poročali o številnih

mednarodnih, gospodarskih, političnih in kulturnih tematikah, ki so zadevale delavske

pravice. Veliko pozornost so posvečali tudi novicam iz »stare domovine«, kjer so opisovali

razmere v Sloveniji in Jugoslaviji. Glavni in odgovorni urednik Prosvete je bil od leta 1929

Ivan Molek.723 SNPJ in njeno glasilo Prosveta sta bili zaradi povezanosti z delavskim

razredom in njihovimi interesi politično gledano socialistično usmerjeni. Vendar je bila

Prosveta po zaslugi Ivana Moleka tudi izrazito protikomunistična in protisovjetsko usmerjena.

720 Butler, My Dear Mr. Stalin, str. 9. 721 Polkovnik Nikola Antić, “Totalna vojna,“ v: Druga svetovna vojna, prva knjiga, str. 8−11; Butler, My Dear Mr. Stalin, str. 31. 722 Matjaž Klemenčič, Ameriški Slovenci in NOB v Jugoslaviji (dalje: Klemenčič, Ameriški Slovenci in NOB, str. …), (Maribor, 1987), str. 66−71. 723 Ivan Molek (1882−1962) je bil časnikar in pisatelj, rojen v Sloveniji, ki se je leta 1900 preselil v ZDA in tam postal urednik nekaterih slovenskih časopisov: »Glas svobode«, »Glasnik od Gornjega jezera«, »Proletarec«, »Prosveta«. Nekaj časa je deloval v ameriškem socialističnem gibanju. Vendar je leta 1936 izstopil, ker je gibanje zašlo v radikalno smer. Sebe je smatral za demokratičnega socialista. Obsojal je vse diktature in totalitarizem. Sem je štel tudi katoliško cerkev. Zaradi spora s člani glavnega odbora SNPJ okoli podpore Sovjetski zvezi in partizanov je leta 1944 odstopil kot dolgoletni urednik Prosvete. Po vojni leta 1948 je ustanovil svoj »Odbor za demokratično akcijo«, ki je izdajal mesečnik »Svobodna beseda«. Pisal je tudi pesmi in objavil 20 dramskih del. Veliko je prevajal iz angleščine v slovenščino. Objavljal je tudi romane. Napisal je svojo avtobiografijo »Čez hribe in doline«, ki je zaradi smrti ni mogel dokončati, zato jo je uredila in priredila njegova soproga Mary. Po njegovi smrti je poslanstvo v razkrivanju ozadja spora z vodstvom SNPJ širila njegova žena. (Andreja Božič Horvat, Življenje in delo ameriško-slovenskega politika in urednika Ivana Molka od začetka izdajanja Prosvete leta 1916: doktorska disertacija (dalje: Božič Horvat, Življenje in delo Ivana Molka, str. …), (Maribor, 2007), str. 8−20.)

177

V ZDA so obstajale še druge pomembne narodne organizacije Slovencev, ki so bile katoliške

in versko usmerjene. Zaradi tega je prihajalo med njimi do ideoloških in političnih razhajanj.

Smisel obstoja vseh organizacij je bil v zagotavljanju kulturnega in socialnega položaja

izseljenskih Slovencev v ZDA.724 V nadaljevanju se bom večinoma ukvarjal s pogledi SNPJ

in Prosvete.

Ko je 1. septembra 1939 izbruhnila druga svetovna vojna, so slovenski izseljenci podprli

demokratično usmerjene države. Medtem ko je državno vodstvo Jugoslavije še nihalo, na

katero stran bi se postavilo, so njene narodne skupnosti v ZDA poskušale vplivati na uradni

Beograd, naj ne pristopijo v Hitlerjev tabor. Ameriški predsednik Roosevelt je v pogovorih z

jugoslovanskim poslanikom Konstantinom Fotićem poskušal pridobiti uradna zagotovila

beograjske vlade, da bo Jugoslavija v vojni ostala nevtralna. V zameno za nevtralnost bi

dobila finančno in vojaško podporo. Ko je jugoslovanska vlada zaradi pritiskov Hitlerjeve

Nemčije marca 1941 pristopila k trojnemu paktu, je ameriški predsednik ukazal zamrzniti vsa

finančna sredstva, ki jih je imela Jugoslavija naložena v ameriških bankah. Kmalu za tem je

ameriška vlada pozdravila državni prevrat, ki se je zgodil 27. marca 1941, ko je jugoslovanska

vojska pod poveljstvom patriotskih častnikov odstranila vlado Cvetkovića in Mačka, ki je

podpisala sporazum o približevanju trojnemu paktu. Sledila je kratkotrajna aprilska vojna, ki

je Hitlerju omogočila, da je s pomočjo sosednjih držav razkosal in uničil obstoj Jugoslavije.

Oblikovala se je vlada v izgnanstvu s sedežem v Londonu. Od takrat naprej so bile

informacije o dogajanju v Jugoslaviji skope in nedostopne. Šele proti koncu leta 1942 so

postali spori med četniki in partizani v Jugoslaviji poznani tudi ameriški javnosti. Zaradi

močne propagandne kampanje v časopisih je veliko število priseljencev začelo odkrito

podpirati partizane, ker so se borili proti Hitlerju. Posledično je zaradi tega v ZDA prišlo do

polarizacije Slovencev, in sicer na tiste, ki so podpirali partizane in tiste, ki so bili zadržani,

ker jih je skrbel komunističen vpliv ali pa so podpirali begunsko vlado v Londonu oz. kralja

724 Poleg Slovenske narodne podporne jednote (SNPJ) so obstajale še druge: »Kranjska-slovenska katoliška jednota« oz. Carniolian-Slovenian Catholic Union (KSKJ), Južnoslovanska katoliška jednota oz. South Slavonic Catholic Union (JSKJ), Zahodnoslovanska združba oz. Western Slavonic Association (ZSZ), Slovenska svobodomiselna podporna zveza oz. Slovene Free-thinking Benefit Association (SSPZ), Slovenska življenjska zveza oz. Slovene Mutual Life Association (SDZ), Južnoslovanska podporna zveza sloga oz. South Slavic Benevolent Union “Sloga” (JPZ Sloga) in Slovanska delavska podporna zveza oz. Slavonic Workingmen’s Benefit Union (SDPZ). (Matjaž Klemenčič, “Fraternal Benefit Societies and the Slovene Immigrants in the United States of America“, v: Etnični fraternalizem v priseljenskih deželah, ur.: Matjaž Klemenčič (Maribor, 1996), str. 21−31.)

178

Petra II.725 in njihove predstavnike v Jugoslaviji, ki jih je vodil četniški vojvoda Dražen

Mihajlović.726

Nasprotovanje ameriške javnosti do partizanov in nasploh skeptični pogledi do usode

Jugoslavije so bili kvečjemu posledica dolgoletne predvojne protikomunistične propagande v

ZDA. Pri tem je zanimivo omeniti, da so isti ljudje, ki so nasprotovali partizanom v

Jugoslaviji med vojno dejansko podpirali politiko vlade ZDA do Sovjetske zveze v njenih

naporih za pošiljanje pomoči Rdeči armadi. Na čelu Rdeče armade je bil Stalin, ki je kot

najvišja avtoriteta Sovjetske zveze predstavljal tudi komunistično ideologijo. Nasprotnike

partizanov je odvračala prevladujoča domneva, da naj bi partizane pod krinko Osvobodilne

fronte vodili komunisti, ki načrtujejo svojo revolucijo. Katoliško usmerjeni Slovenci niso

videli jugoslovanskih komunistov kot patriotov, ki se borijo za svojo domovino (tako kot so

to počeli komunisti v Sovjetski zvezi), temveč so jih imeli za tuje agente, ki se v prvi vrsti

borijo za interese mednarodnega komunizma (pod vodstvom Kominterne) in Sovjetske zveze.

V ZDA so bili komunisti še pred vojno stigmatizirani kot »vohuni Sovjetske zveze«, saj so

Američani pod vtisom protikomunistične propagande začeli verjeti, da pripadniki

komunistične stranke pomagajo vzpostavljati tajne stike s tujimi službami, katere cilj je

organizacija kaosa in revolucije, ki bi posledično pripeljala do padca demokracije v ZDA.

Enako so bili stigmatizirani tudi pripadniki fašističnih in nacističnih organizacij, ki so v tistem

času delovali v ZDA. Kljub temu so ameriški politiki svoje sodelovanje s Stalinom

opravičevali na podlagi patriotskih argumentov, saj naj bi z vojaško pomočjo pomagali

ohranjati ameriško nevtralnost. Ko pa so se ZDA znašle v vojni, so Sovjetsko zvezo sprejeli

kot najpomembnejšo zaveznico v boju proti Hitlerju in fašizmu. Poudarjali so tudi, da je vsa

ameriška vojaška pomoč v bistvu namenjena sovjetskim narodom in ne komunističnim

oblastem.727

725 Peter II. Karađorđević (1923−1970) se je rodil v Beogradu kot sin jugoslovanskemu kralju Aleksandru I. Karađorđeviću. Po umoru njegovega očeta leta 1934 je postal novi jugoslovanski kralj, vendar je zaradi mladoletnosti vladalo kraljevo namestništvo, ki ga je vodil rentgen princ Pavle. Po vojaškem udaru marca leta 1941 je bilo namestništvo ukinjeno, mladoletni Peter je bil uradno okronan za kralja Petra II., vendar je nekaj dni kasneje, ko je Hitler napadel Jugoslavijo, zbežal v Kairo in nato v London, kjer je vodil begunsko vlado v izgnanstvu. Podpiral je vojnega ministra Dražena Mihailovića. Po zasedanju AVNOJ-a leta 1943 so mu prepovedali vrnitev v domovino. Po vojni je bila Jugoslavija razglašena za republiko, kralj pa je izgubil vse državljanske pravice in do konca življenja živel v izgnanstvu v Londonu, Parizu in ZDA. Umrl je v Los Angelesu kot državljan brez izobrazbe. (Več avtorjev, Leksikon Narodnooslobodilačkog rata i revolucije u Jugoslaviji 1941−1945, druga knjiga M−Ž, ur.: Danilo Bulajić, (Beograd, 1980), str. 845−846.) 726 Klemenčič, Ameriški Slovenci in NOB, str. 223. 727 “Tedenske kritične misli,“ Prosveta, 12. januar 1944, št. 8, str. 4.

179

Pri raziskovanju me je zanimalo, kakšno mnenje so do vprašanja podpore partizanskega

gibanja imeli slovenski časniki. V člankih sem lahko zasledil številne pohvale na račun

sovjetskega vodstva, ki je vodilo vojno proti Nemčiji, vendar je bilo poročanje o komunizmu,

kot splošnem družbenem in političnem pojmu, negativno prikazano. Če so časniki sovjetske

komuniste podpirali iz čiste preračunljivosti, ker so ocenili, da so lahko koristni v boju proti

Hitlerju, se jim v primeru Jugoslavije, ki je bila njihova domovina, podpora jugoslovanskih

komunistov ni zdela primerna. Takšne poglede je med drugo svetovno vojno zastopal

predvsem glavni urednik Prosvete Ivan Molek. Njegovi kritični pogledi sprva niso nikogar

motili, dokler se ni konec leta 1942 razširilo spoznanje, da v Jugoslaviji vodijo glavno borbo

proti okupatorjem ravno partizani, ki so jih zastopali komunisti pod vodstvom Josipa Broza

Tita.728 Največje zasluge pri razjasnitvi okoliščin v Jugoslaviji je takrat nosil ameriški

Slovenec Luis Adamič,729 ki je bil priznani izseljenski pisatelj odprtega političnega

prepričanja. Zaradi njegovih knjig in člankov, ki jih je pisal med vojno, v katerih je

poveličeval partizane in njihove voditelje, je v slovenski izseljenski skupnosti nastal ideološki

razdor. Luis Adamič je bil svetovalec ameriške vlade in tudi znanec zakoncev Roosevelt, s

katerima je bil v kontaktu. Ko je ameriški predsednik Roosevelt v nekem govoru po radiu

govoril o »srbskem odporu v Jugoslaviji«, ga je s pripombo popravil Adamič in ga spomnil,

da se v osvobodilni vojni v Jugoslaviji ne borijo samo Srbi, temveč tudi drugi jugoslovanski

narodi, med katerimi so bili tudi Slovenci. Roosevelt je kasneje priznal napako in popravil

izjavo. Tako lahko vidimo, da je imel Adamič dobre veze z visoko ameriško politiko.730

Adamič je pred političnim delovanjem, kjer je med drugo svetovno vojno iskal podporo za

partizane v ZDA, zaslovel s svojimi knjižnimi deli. Prvo znano delo se je imenovalo Vrnitev v

728 Josip Broz Tito (1892−1980) je bil rojen v Kumrovcu na Hrvaškem, očetu Hrvatu in materi Slovenki. Izšolal se je za ključavničarja. Med prvo svetovno vojno je bi ujet na ruski fronti. Kasneje se je pridružil boljševikom in se ob povratku v Jugoslavijo leta 1920 pridružil Jugoslovanski KP. Leta 1928 je bil zaradi komunističnega delovanja obsojen na 5 let strogega zapora. Po izpustitvi iz zapora je odšel v Moskvo, kjer je kasneje leta 1937 postal novi generalni sekretar KP Jugoslavije. Med drugo svetovno vojno je pomagal organizirati narodnoosvobodilno vojno proti okupatorjem. Na drugem zasedanju AVNOJ-ja leta 1943 je bil izvoljen za predsednika začasne vlade (NKOJ) in razglašen za maršala. Po vojni je postal predsednik nove vlade. Od leta 1953 pa predsednik države. Leta 1948 se je politično razšel s Stalinom (informbiro) in začel gibanje neuvrščenih, kot protiutež blokovski delitvi sveta. V notranji politiki je gradil temelje samoupravljanja in kulta osebnosti. Umrl je v kliničnem centru v Ljubljani. (Jože Pirjevec, Tito in tovariši, (Ljubljana, 2011), str. 16−62.) 729 Luis Adamič (1898−1951) je bil rojen v Sloveniji na Dolenjskem. Šolo je obiskoval v Ljubljani, kjer je postal preporodovec. Leta 1913 se je izselil v ZDA, kjer je prostovoljno vstopil v ameriško vojsko, nato je delal kot novinar, literarni kritik, prevajal in pisal proze. Nastopal je proti fašizmu in proti diktaturi v Jugoslaviji. Med drugo svetovno vojno je odločno podpiral partizansko gibanje. Zaradi svoje neomajnosti si je nabral veliko sovražnikov. V svojih delih je kritično obdeloval ameriško družbo, se zavzemal za priseljence in novo jugoslovansko državo. Umrl naj bi v nepojasnjenih okoliščinah. Storil naj bi samomor. (Matjaž Klemenčič, “Politično delo Luisa Adamiča,“ (dalje: Klemenčič, Politično delo Luisa Adamiča, str. …) v: Teorija in praksa, št. 9 (1981), str. 1054−1068.) 730 Matjaž Klemenčič, Ameriški Slovenci in NOB, str. 193.

180

rodni kraj, kjer je opisoval razmere v Jugoslaviji pod diktaturo kralja Aleksandra

Karađorđevića. Drugo delo, Moja rodna dežela, je opisovalo narodnoosvobodilno borbo v

Sloveniji, kjer so partizani prikazani kot borci za svobodo, četniki pa kot sodelavci

okupatorja. Zaradi slednje knjige se je proti njemu obrnila celotna ameriška Zveza slovenskih

župnij, ki je organizirala protestne shode proti njegovim interpretacijam dogodkov v

Jugoslaviji. V tretjem knjižnem delu, Orel in korenine, je opisoval povojne razmere v

Jugoslaviji, predvsem njen spor z informbirojem. Med njegova pomembna dela, ki jih je

prevedel v angleški jezik, štejemo tudi majhno Kardeljevo knjižico Boj, v kateri so bila

opisana številna mučenja političnih nasprotnikov v času kraljevine Jugoslavije. Knjižica je

spodbudila zanimanje ameriške javnosti za dogodke v Jugoslaviji. Prav zaradi odmevnih

knjižnih in publicističnih del so imele Adamičeve politične pobude velik pomen, zlasti med

ameriškimi Slovenci in ostalo zainteresirano javnost. Januarja leta 1942 so ga povabili na

kosilo z ameriškim predsednikom Rooseveltom in britanskim premierjem Churchillom, kjer

naj bi predlagal, da bi lahko po vojni ameriška vlada uporabila ameriške Slovence, ki bi z

vračanjem v domovino pomagali širiti ideale ameriške demokracije v povojni Evropi. Kljub

temu so ga nasprotniki imeli za komunista, ki naj bi prikrito in zvito širil komunistično

propagando in delal razdor med Slovenci v Ameriki. Pod drobnogledom naj bi ga imeli tudi v

ameriškem odboru za protikomunistično dejavnost, ki ga je vodil ameriški senator Martin

Dies.731 Vendar ga nikoli niso uradno obtožili, da je deloval proti Ameriki s pomočjo

komunistične partije. Poleg tega naj bi bila domneva o Adamičevi komunistični usmeritvi za

neustrezna, saj je Adamič izstopil iz socialistične stranke že davnega leta 1926. Politično se v

ZDA ni udejstvoval do leta 1942. Razloge za svoj izstop iz socialistične stranke je najbolje

opisal Ivanu Molku v osebnem pismu:

»Moj odstop iz stranke ni bil posledica notranjih bojev, ampak spoznanja, da je realizacija

socialistične propagande v tej deželi ravno tako plodnostno delo kot pljuvanje v ocean z

namenom, da bi povečali njegov obseg. To je brezupno. Psihologija ameriškega delavstva je

tako toga, da je absolutno ni mogoče spremeniti. To je nacija individualistov, vzgojena v ideji,

da lahko vsakdo postane bogat in močan … seveda mislim, da so socialne reforme potrebne

in sem socialist do te mere.«732

Med drugo svetovno vojno sta bila prav Ivan Molek in Luis Adamič nasprotnega si mnenja.

Vendar s to razliko, da se je Adamič loteval svojega nasprotnika z bolj prefinjenimi

731 Klemenčič, Politično delo Luisa Adamiča, str. 1068. 732 Prav tam, str. 1054.

181

metodami, kjer naj bi s pomočjo tajnih sestankov in vplivanja na druge člane glavnega odbora

SNPJ prispeval k temu, da je Molek na koncu zaradi pritiskov raje odstopil iz uredništva

Prosvete.733

V letu 1941 in predvsem leta 1942 je med ameriškimi Slovenci dozorela potreba po nastanku

politične organizacije, ki bi skrbela za koordinacijo pomoči okupirani Jugoslaviji. Ideja je

vzniknila šele potem, ko se je v ameriškem časopisu pojavil zemljevid, ki je prikazoval

bodočo povojno ureditev Evrope, kjer je bilo slovensko etnično ozemlje razkosano med Italijo

in Avstrijo.734 Tako je nastala potreba po ustanovitvi organizacije »Jugoslovanskega

pomožnega odbora – slovenske sekcije« (JPO-SS), katere glavni namen je bil zbirati sredstva

za humanitarno pomoč rojakom v okupirani domovini, predvsem Sloveniji. Kasneje so akcijo

razširili tudi na druge jugoslovanske narode. Zato je nastala potreba po definiranju politične

platforme, ki bi ameriško javnost seznanila s problemi Jugoslavije in jo ustrezno zastopala

pred ameriško vlado. Tako je nastala organizacija, »Slovensko-ameriškega narodnega sveta«

(SANS), ki je podala glavno pobudo za ustanovitev »Združenega odbora južno slovanskih

Američanov« (ZOJSA). Poleg Luisa Adamiča, ki je postal eden od vidnih predstavnikov tega

gibanja, je bil drugi med njimi tudi Etbin Kristan.735 Adamič in Kristan sta uspela povezati

slovenske izseljeniške organizacije z drugimi jugoslovanskimi gibanji v ZDA, da bi lahko

skupaj koordinirali pomoč za okupirano Jugoslavijo.736 Sočasno so katoliško usmerjeni

Slovenci ustanovili svojo pomožno organizacijo »Zvezo slovenskih župnij«, ki je ločeno

zbirala sredstva za pomoč Slovencem v Jugoslaviji. Najbolj viden predstavnik tega gibanja je

bil pater Kazimir Zakrajšek,737 ki je pred vojno pobegnil iz Slovenije in se priselil v ZDA.

733 Božič Horvat, Življenje in delo Ivana Molka, str. 146−164. 734 Klemenčič, Ameriški Slovenci in NOB, str. 189. 735 Etbin Kristan (1867−1953) se je rodil v Ljubljani. Šolo je obiskoval v Ljubljani in Zagrebu. Hodil je v kadetnico v Karlovec. Kasneje je postal pisatelj in politik. Na Dunaju se je povezal s socialdemokrati. Politično je bil socialistično usmerjen v habsburški monarhiji. Pred prvo svetovno vojno odšel v ZDA, nato se po vojni vrnil v domovino in postal član ustavodajne skupščine v Kraljevini SHS. Čez nekaj let se je ponovno zaradi osebnih razlogov vrnil v ZDA, kjer je v sodelovanju z Luisom Adamičem med drugo svetovno vojno pomagal voditi organizacijo za pomoč Jugoslaviji. Bil je tudi urednik glasila Proletarec, Ameriškega družinskega koledarja in Cankarjevega glasila. Kot predsednik SANS-a, je podpiral partizansko gibanje. Bil je zelo izobražen in dober govornik, zato so ga sprejeli za voditelja SANS-a. Po drugi svetovni vojni se je organizacija zavzemala za pravične meje v Jugoslaviji. Zaradi naraščajoče proti levičarske histerije v ZDA je Kristan, ki si nikoli ni uredil ameriškega državljanstva odločil, da se vrne nazaj v domovino. Tako se je leta 1951 vrnil in kmalu po tem umrl. (Matjaž Klemenčič, “Politično delo Etbina Kristana,“ Migracijske teme, št. 1−2 (1988), str. 103−109.) 736 Klemenčič, Ameriški Slovenci in NOB, str. 165−200. 737 Kazimir Zakrajšek (1878−1958) se je rodil kot Ignacij v Sloveniji. Kasneje si je nadel redovniško ime Kazimir. Bil je književnik in narodni delavec. Šolal se je v Ljubljani in vstopil v frančiškanski red, kjer je bil leta 1902 posvečen. Leta 1906 se je izselil v ZDA, kjer je pomagal ustanoviti Družbo sv. Rafaela, ki je pomagala slovenskim izseljencem. Imel svoje glasilo »Ave Maria« in kasneje tudi »Amerikanski Slovenec«. Leta 1927 se je vrnil nazaj v Jugoslavijo, kjer je deloval v izseljeniški zbornici, kjer je urejal številne časopise. Leta 1941 se je pred vojno vrnil v ZDA. Pisal je poezijo, novele in prozo s poudarjanjem krščanske vere. Pisal je tudi pesmi za

182

Denar, ki so ga zbrali katoliški Slovenci s pomočjo ameriških škofov in vernikov, so pošiljali

v Vatikan, ki naj bi preko svojih bank sredstva nakazoval ljubljanskemu škofu Gregoriju

Rožmanu.738 Kasneje je tovrstna dejavnost postala nezaželena, sploh ko se je razvedelo, kaj

vse naj bi se dogajalo med vojno v ljubljanski škofiji. Sredstva, ki so jih zbirale druge prej

omenjene organizacije, pa so denar hranile do konca vojne. S pomočjo tega denarja so lahko v

Ljubljani po vojni zgradili prvo otroško kliniko v državi.739

Glavni slovenski medvojni dogodek v ZDA je bil sklic prvega »slovenskega ameriškega

narodnega kongresa«, ki so ga podprle vse slovenske narodne organizacije. Kongres je bil

sklican 5. decembra 1942 v Clevelandu. Zbralo se je vsega skupaj 528 delegatov vseh

slovenskih narodnih, kulturni in verskih organizacij. Ameriško vlado je na kongresu zastopal

Frank Lausche (Lovše),740 ameriški Slovenec, ki je takrat opravljal funkcijo župana mesta

Cleveland. Zaradi svojih političnih obveznosti se Frank Lovše ni mogel aktivneje vključiti v

delovanje omenjene organizacije. Zato je glavno pobudo na kongresu prevzel Luis Adamič.

Na kongresu so sprejeli pomembno resolucijo, ki je opisovala položaj Slovenije in Jugoslavije

ter njihove odnose do sosednjih držav. Napisali so tudi deklaracijo, v kateri so pozivali

ameriško vlado naj po vojni podpre težnje slovenskega naroda po »zedinjeni Sloveniji«. Pisec

obeh resolucij je bil Luis Adamič.741

Ameriški Slovenci so se morali spopasti s številnimi zunanjimi vplivi, ki so poskušali

izkoristiti njihovo organizacijo za promoviranje svojih idej. Najbolj se je to odražalo v

delovanju begunske vlade v ZDA, ki je poskušala z ustanovitvijo informacijskega biroja v

majhne otroke. (Darko Friš, “Pater Kazimir Zakrajšek,“ Slovenski izseljenski koledar: koledar za Slovence po svetu, letnik. 41, (1994), str. 182−185.) 738 Gregorij Rožman (1883−1959) cerkveni dostojanstvenik, škof in župnik. Bogoslužje je končal v Celovcu leta 1907, kjer je bil tudi posvečen za duhovnika. Doktoriral je na Dunaju. Od leta 1914 je predaval na teološkem inštitutu v Celovcu. Predaval je tudi na ljubljanski teološki fakulteti. Leta 1929 je bil imenovan za ljubljanskega škofa. Podpiral je Katoliško akcijo in zagovarjal protikomunistična gesla. Med drugo svetovno vojno je nadaljeval s svojim protikomunizmom, zaradi česar si je nabral veliko sovražnikov med podporniki partizanov. Med vojno se je zavzemal za številne žrtve. Zaradi sodelovanja z okupatorjevimi oblastmi so ga po vojni na vojaškem sodišču v njegovi odsotnosti obsodili na dolgoletno zaporno kazen. Postopek je bil leta 2007 razveljavljen. Umrl je v izgnanstvu v ZDA. (Tamara Griesser Pečar, “Ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman,“ Studia Historica Slovenica, št. 2−3 (2011), str. 613−640.) 739 Klemenčič, Politično delo Luisa Adamiča, str. 1057. 740 Frank Lausche (Lovše) (1895−1990) je bil rojen v ZDA slovenski izseljenski družini. Šolanje je končal v Clevelandu. Po poklicu je bil pravnik in odvetnik. Nekaj časa je predaval pravo. Leta 1933 je bil izvoljen za mestnega sodnika. Leta 1941 pa je bil na listi Demokratske stranke prvič izvoljen za župana Clevelanda. Leta 1944 je bil izvoljen za guvernerja zvezne države Ohio. Nato je bil štirikrat med kandidati za predsedniško in podpredsedniško nominacijo. Lovše je bil 12 let član ameriškega senata. Bil je edini ameriški Slovenec, ki mu je uspel prodor v vrh ameriške politike. (Matjaž Klemenčič, “Življenje in delo ameriškega politika slovenskega porekla Franka Lauscheta s posebnim ozirom na slovenske zadeve,“ Studia Historica Slovenica, št. 2−3 (2011), str. 735−761.) 741 Klemenčič, Ameriški Slovenci in NOB, str. 215−223.

183

New Yorku prevzeti kontrolo nad delovanjem omenjenih organizacij.742 Ameriški Slovenci

večinoma niso bili naklonjeni vladi v Londonu, saj so zagovarjali republikansko ureditev

bodoče države. Begunska vlada je še naprej zagovarjala monarhijo, vendar je obljubljala

federalizacijo, kar pa ni prepričalo številne ameriške Slovence. Ameriški Slovenci so bili

nezaupljivi do predstavnikov londonske vlade, saj so imeli z njimi slabe izkušnje v

preteklosti. Kasneje se je pokazalo, da je begunska vlada prikrivala nekatere dogodke v

Jugoslaviji, ki bi utegnili škodovati njenemu ugledu. To se je zlasti pokazalo v primeru

razjasnjevanja vloge Draže Mihajlovića743 v Jugoslaviji. Drugi poskus vpliva in prevzema je

predstavljala akcija nekaterih katolikov zbranih okoli nekdanjega habsburškega

prestolonaslednika Otta. Med Slovenci so želeli pridobiti simpatije in podporo za svoje cilje o

podonavski federaciji, ki je spominjala na obnovitev habsburške monarhije. Zaradi tega so

mnogi ameriški Slovenci nasprotovali takšnemu sodelovanju z nekdanjim habsburškim

prestolonaslednikom. Podobna pobuda je prihajala iz gibanja »svobodne Avstrije«, ki naj bi v

ZDA ustanovila svoj bataljon in poskušala novačiti v svoje vrste tudi slovenske fante.

Vodstvo SANS-a se je odločno uprlo takšnim poskusom izkoriščanja njenih organizacij, zato

je naslovila protestno pismo na ameriško vlado.744

Poseben vpliv naj bi predstavljala tudi komunistična ideologija, ki se je neopazno priklatila v

slovenske vrste zaradi patriotskega podpiranja Sovjetske zveze in partizanov v Jugoslaviji.

Kominterna je še pred vojno zagovarjala stališče, da se morajo komunisti povezati z drugimi

protifašističnimi organizacijami, da bi se lahko pomešali med domoljubnimi in

demokratičnimi silami, kjer bi potem lažje izpeljali svoje akcije v prid svoje ideologije.

Skupni nasprotnik vseh jugoslovanskih organizacij pa je predstavljal italijanski grof Carlo

Sforza,745 ki je sanjal o obnovitvi Kraljevine Italije, ki bi v svojo sestavo vključila tudi

742 Prav tam, str. 205−208. 743 Draža Dragoljub Mihajlović (1893−1946) je bil od leta 1910 pripadnik srbske vojske. Leta 1913 je postal podporočnik. Sodeloval je v balkanskih vojnah in v prvi svetovni vojni. Leta 1935 je postal vojaški ataše v Sofiji in Pragi. Leta 1937 se je vrnil nazaj v domovino, kjer je sodeloval v protestih za nacionalno čiste enote. Zaradi tega je bil kaznovan. Po napadu Nemčije na Jugoslavijo aprila 1941 ni priznaval kapitulacijo vojske in začel ustanavljati četniške odrede na Ravni gori. Vlada v izgnanstvu ga je novembra 1941 imenovala za komandanta vseh oboroženih sil v Jugoslaviji. Januarja 1942 je postal vojni minister. Zaradi odkritega sodelovanja z nemško vojsko in sporov s partizanskim gibanjem pod Titovim vodstvom pride na slab glas. Zaradi tega leta je 1943 izgubil podporo zavezniških vojsk. Po vojni se je skrival v Bosni in Srbiji. Kasneje so ga ujeli in privedli pred sodišče, kjer so ga leta 1946 obsodili na smrt. (Ljubo Sirc, Med Hitlerjem in Titom, (Ljubljana, 1992), str. 45−46. 744 Klemenčič, Ameriški Slovenci in NOB, str. 211. 745 Carl Sforza (1872−1952) je bil potomec stare in ugledne rodbine iz Milana v Italiji. Leta 1896 je začel diplomatsko kariero. Kot veleposlanik je služboval v številnih evropskih mestih in državah. Po prvi svetovni vojni je služboval kot zunanji minister. Leta 1921 je vodil delegacijo, ki je pripeljala do podpisa Rapalske pogodbe z Jugoslavijo. Po prihodu fašistov na oblast je odstopil. Leta 1927 je zapustil Italijo in živel nekaj časa v Belgiji nato v ZDA. Po padcu fašizma leta 1943 se je vrnil v domovino in postal član ustavodajne skupščine. Po

184

slovenska in hrvaška etnična ozemlja na jadranski obali. Grof Sforza je imel močne vezi v

ameriški politiki, zato so mnogi verjeli, da bo po vojni prevzel kraljevski naslov in pripeljal

državo v tabor zmagovitih demokratičnih držav. Tega so se najbolj bale slovenske in

jugoslovanske narodne organizacije, saj bi takšno gibanje, če bi uspelo, lahko ogrozilo

njihove nacionalne in politične cilje, ki so jih imeli na jadranski obali. Zato so se proti Sforzi

in njegovem vplivu borile prav vse jugoslovanske organizacije.746 Od vseh omenjenih vplivov

se bomo najbolj posvečali ravno komunizmu in problemom, ki so nastajali zaradi podpiranja

in kritiziranja Sovjetske zveze.

Na tem mestu bi rad poudaril, da ne smemo enačiti ameriških Slovencev, ki so zagovarjali

Sovjetsko zvezo in partizane za komuniste ali njihove agente, saj glede tega nimamo nobenih

trdnih dokazov. Obstajajo samo domneve, ki pa niso najboljši dokaz za dokončne sodbe. Luis

Adamič, Etbin Kristan in Milan Medvešek747 so bili res predstavniki »proruskih stališč« in

zagovorniki panslavistične solidarnosti. To je bila generacija ljudi, ki se je spominjala

nesrečnega razkosanja slovenskega etničnega ozemlja takoj po koncu prve svetovne vojne, ko

je bila podpisana versajska mirovna pogodba. To je bila generacija, ki je sanjala o ponovni

združitvi vseh slovenskih zgodovinskih dežel (primorske in koroške) v okviru federativne

Jugoslavije. Takšni Slovenci so dejansko verjeli, da bo nova povojna politika Sovjetske zveze,

ki je sodelovala z demokratičnim silami Zahoda, pomagala zaščititi tudi majhne slovanske

narode, ki bi jim ponudila vojaško podporo v prizadevanjih za razširitev etničnih meja. V

svojih izjavah, kot bomo videli kasneje so nekateri slovenski predstavniki poudarjali, da je

Sovjetska zveza edina država v zavezniškem taboru, ki podpira idejo »Zedinjene Slovenije«,

zato bi morali z njo simpatizirati in jo podpirati.748 Ameriški Slovenci so verjeli, da lahko s

pomočjo Sovjetske zveze pridobijo celotno Primorsko s Trstom ter izgubljeno avstrijsko

Koroško s Celovcem. Čeprav so Stalinove poteze na Poljskem že pokazale, da Sovjetska

zveza nima interesa ustvarjati pravične meje, temveč si bolj želi utrditi svoje stare pravice kot

drugi svetovni vojni je služboval kot zunanji minister, vendar si je tokrat neuspešno prizadeval zavarovati italijanske meje z Jugoslavijo. Podpisal je mirovni sporazum za Italijo in poskrbel, da se je država vključila v evropske integracije in zvezo NATO. Jože Pirjevec, “ Livio Zeno, Ritratto di Carlo Sforza,“ Zgodovinski časopis: glasilo zveze zgodovinski društev Slovenije, št. 1−2, (1977), str. 243−244. 746 Klemenčič, Ameriški Slovenci in NOB, str. 205−212. 747 Milan Medvešek (1908−1966) se je rodil v Novem mestu in je bil narodni delavec, ki se je leta 1928 izselil v ZDA, kjer je v Clevelandu sodeloval v kulturnem življenju tamkajšnjih Slovencev. Bil je odbornik slovenskih društev, igralec in režiser. Pisal je v listih »Enakopravnost« in »Prosveta«. Po drugi svetovni vojni se je preselil v Chicago in služboval kot pomožni in kasneje tudi kot glavni urednik Prosvete, nazadnje je bil njen upravnik. Petrič Jerneja, “Milan Medvešek,“ v: Slovenska izseljenska književnost,ur. Janja Žitnik in Helga Glušič (Ljubljana, 1999), str. 425. 748 Klemenčič, Ameriški Slovenci in NOB, str. 198.

185

naslednica ruskega imperija. Vendar so kljub temu nekateri verjeli, da bodo Rusi pomagali

Slovencem uresničiti idejo o »Zedinjeni Sloveniji«.

Luis Adamič je takšna prepričanja javno zastopal, ko je v svojem pismu, ki ga je naslovil na

slovenski narodni kongres decembra leta 1942 zapisal naslednjo trditev:

»… Kakor kažejo razna poročila iz Slovenije, je danes ves slovenski narod v silnem

političnem procesu, ki odpira dva važna pogleda. Prvi je čudovit in junaški odpor našega

naroda proti osišču. Drugi je mogočna nova ideološka razvrstitev, ki prehaja v

revolucionarno stanje in civilno vojno. Vse kaže, da je staro politično vodstvo v Sloveniji …

postalo pasivno in se ne upira osišču, nekateri izmed starih političnih voditeljev so celo

kvizlingi, drugi pa sede na plotu … Nobenega dvoma ne more biti več, da so partizanske čete

Osvobodilne fronte izvojevale važne bitke s silami osišča … Tudi ni dvoma, da so poveljniki

nekaterih partizanskih čet komunisti ali ljudje, ki goje simpatije do njih in do Rusije, oziroma

do obeh. Toda pretežna večina članov Osvobodilne fronte ni komunistična … je pa globoko

naklonjena slovanski Rusiji.«749

V istem pismu je Adamič še bolj natančno utemeljil svoje poglede, zakaj se mu zdi

pomembno sodelovanje s Sovjetsko zvezo:

»…Verjamem pa tudi, da bi moral kongres zelo upoštevati dejstvo, da se je doslej edina

sovjetska Rusija brez pridržka izrekla za Zedinjeno Slovenijo, ki naj vključuje vse slovenske

kraje na Koroškem, Štajerskem, Primorskem in Ogrskem, tako da bodo mesta Celovec,

Gorica, Trst zopet v Združeni Sloveniji…« 750

Šele zdaj lahko razumemo, zakaj so mnogi ameriški Slovenci tako zavzeto zagovarjali

partizane in predvsem prijateljsko politiko do Sovjetske zveze, saj so očitno verjeli, da se bo

na dolgi rok takšna politika obrestovala predvsem Sloveniji v njenem širjenju etničnih meja.

Problem je nastal, ker so nasprotniki dobili napačen vtis, da gre pri tovrstnih akcijah za

»komunistično propagando«, zato so začeli zavračati vsako sodelovanje pri ameriških

organizacijah v njenih prizadevanjih za pomoč Jugoslaviji. Nasprotniki sodelovanja so dobili

svojo potrditev v glasilu komunistične partije ZDA Daily Worker, kjer so sredi poletja leta

1942 objavili novico, da se v Jugoslaviji partizani borijo proti okupatorju, četniki pod

vodstvom Mihailovića naj bi bili okupatorjevi sodelavci. Zaradi tega je nastajal čedalje hujši

749 “Luis Adamič o Slovenskem kongresu,“ Prosveta, 25. november 1942, št. 233, str. 2. 750 Prav tam.

186

spor, saj mnogi niso bili pripravljeni sprejeti »komunistično razlago dejstev«, da se partizani

borijo proti okupatorju. Šele konec leta 1942, ko se je v javnosti angažiral Luis Adamič in

začel pisati o »herojskih partizanih«, ki se borijo proti »izdajalskim četnikom«, so mnogi

začeli verjeti v pravilnost takšne razlage.751 Adamič je v svojem prvem javnem nagovoru v

ZDA naznanil, da je odločno proti begunski vladi, ki je po njegovem mnenju predstavljala

»stari režim«, ki naj bi podpiral izdajalsko politiko v Jugoslaviji. Takšna vlada naj bi po

njegovem ovirala sodelovanje s Sovjetsko zvezo, še manj pa se je takšna vlada zanimala za

interese slovenskega naroda. Adamič je zato podprl partizane pod Titovim vodstvom in

sprožil vročo razpravo, ki je začela razdvajati slovensko javnost. Kmalu po koncu prvega

zasedanja AVNOJ-a752 so predstavniki ameriških Slovencev uradno navezali svoje prve stike

s partizanskim gibanjem, od katerih so prejemali sveža obvestila o dogodkih v Jugoslaviji.753

Čeprav sta se SANS in SNPJ na začetku leta 1943 opredelila za podporo partizanskega

gibanja v Jugoslaviji, se je urednik Prosvete Ivan Molek pri pisanju člankov še naprej držal

»nevtralnih stališč«.754 Tako je nadaljeval svojo ostro kritiko Sovjetske zveze, Stalina in

partizanov, kar je povzročalo številne nemire v vrstah ameriških Slovencev, ki so pod

vplivom Adamiča podpirali Sovjetsko zvezo in partizane. Ivan Molek je po vojni ocenil, da je

bila odkrita podpora SANS-a partizanskemu gibanju ključna za razvoj in nastanek ideoloških

razprtij med Slovenci v ZDA. Seveda je krivdo za takšno razpoloženje naprtil tudi vladi ZDA

in VB, ki sta na teheranski konferenci priznali partizansko gibanje.755 Ivan Molek je kasneje

zaradi kritik svojega pisanja raje odstopil z mesta odgovornega urednika Prosvete, kot da bi se

pustil podrediti zahtevam svoje matične organizacije SNPJ. Bil je namreč prepričan, da so

drugi člani podlegli ceneni komunistični propagandi, ki jo je med ameriškimi Slovenci najbolj

zavzeto širil Adamič. Da bi bolje razumeli, zakaj se je Ivan Molek odločil za svoj odhod iz

uredništva Prosvete, bi moral poznati njegovo preteklost, ki je bila izrazito protikomunistično

obarvana. Molek je v komunistični ideologiji videl največjo grožnjo za obstoj človeštva, saj je

ideologija zagovarjala uporabo nasilja. Podobno odklonilno stališče je imel do katoliške

cerkve in bil enako kritičen, ker niso obsojali španskih fašistov med špansko državljansko

751 Klemenčič, Ameriški Slovenci in NOB, str. 193. 752 AVNOJ – antifašistični svet narodne osvoboditve je bil najvišji predstavniški organ jugoslovanskih narodov med NOB. Do sprejema nove ustave leta 1946 je imel tri pomembna zasedanja. Najpomembnejše drugo zasedanje v Jajcu 29. novembra 1943 je položilo pravne temelje za nastanek federativne Jugoslavije. Kralju Petru II. je prepovedalo vrnitev v domovino ter odrekel pravico vladi v izgnanstvu da zastopa njene interese. Na drugem zasedanju so Titu podelili naslov maršala. AVNOJ je postal najvišji organ ljudske oblasti. Prvi predsednik pa je postal Ivan Ribar. (več avtorjev, Leksikon narodnoosvobodilačkog rata, knjiga 1, str. 23−24.) 753 Klemenčič, Ameriški Slovenci in NOB, str. 240−241. 754 Božič Horvat, Življenje in delo Ivana Molka, str. 224. 755 Prav tam, str. 191.

187

vojno. Obe organizaciji, katoliško in komunistično, je Molek imel za totalitarni ustanovi, ki

človeku kratita pravico do svobodnega mišljenja in ga želita povsem podrediti svojim

interesom. Molekova prepričanja so temeljila na svobodomiselnih idealih, kjer je izobrazba

igrala poglavitno vlogo pri razvoju človekovega prepričanja. Za sebe je izjavil, da se naziva

»demokratični socialist« in da njegova taktika za vzpostavljanje socializma ne temelji na

nasilni revoluciji, temveč izobrazbi množic, ki bodo postopno usmerjali družbene spremembe

po mirni ekonomski in socialni poti. Namesto Karla Marxa je za zgled raje jemal ameriška

politika Jeffersona in Lincolna, ki sta bila v zgodovini ZDA vplivna predsednika države. Še

pred vojno leta 1936 pa je Molek izstopil iz ameriške socialistične stranke, ker je v njej

prevladala radikalna struja, s katero ni simpatiziral. Med vojno se je pomaknil v zmerno

sredino.756

Povod za Molekov odstop iz uredništva Prosvete je predstavljala »resolucija o starem kraju in

svetovnem položaju«, ki so jo leta 1941 sprejeli na 12. redni konvenciji SNPJ, in v kateri so

določili smernice poročanja Prosvete med drugo svetovno vojno:

»SNPJ … na 12. redni konvenciji v Pittsburghu:

1. najstrožje obsoja diktatorsko in barbarsko totalitarnost vsake vrste in poudarja svojo

globoko vero v demokracijo in v končno zmago demokracije po vsem svetu;

2. odobrava zunanjo politiko Franklina D. Roosevelta;

3. se zaveže, da bo pomagala k osvoboditvi naše stare domovine in k združitvi Slovencev na

Primorskem, Kranjskem, Štajerskem, Koroškem in Ogrskem v eni državi, bodisi v okviru

demokratičnih Združenih držav Evrope, demokratični federaciji Podonavja, ali pa v novi

demokratični federativni Jugoslaviji, vsled česar je za jugoslovansko federacijo nujno

potrebna republičanska forma vlade z najširšimi civilnimi svoboščinami in socialnimi

pravicami;

4. soglaša z odločnim nastopom jugoslovanske vlade pod vodstvom Dušana Simovića, katera

se je uprla Hitlerjevemu tiranstvu in stopila na stran demokracij, da nadaljuje borbo za

osvoboditev in dostojno eksistenco jugoslovanskih narodov, ter obsoja vsak separatizem, ki

seje neslogo med Jugoslovani v teh kritičnih časih;

756 Božič Horvat, Življenje in delo Ivana Molka, str. 139.

188

5. nalaga svojemu glasilu Prosveti naj zagovarja to stališče in piše v tem smislu, dokler

obstoje sedanje razmere: nadalje nalaga glavnemu odboru, naj v imenu jednote kooperira

moralno in gmotno z organizacijami, katere se strinjajo z našim stališčem.« 757

Na isti konvenciji so sprejeli tudi dodatno resolucijo o publikacijah SNPJ, kjer je bistven

samo naslednji citat:

»… Prosveta služi predvsem propagandi za SNPJ … Politične smernice Prosveti določa po

potrebah in razmerah glavni odbor. Glavni odbor SNPJ je pooblaščen, da sme dati dnevniku

Prosveti finančno podporo iz upravnega sklada v slučaju, da pride dnevnik v položaj, ki bi

ogrožal njegov obstoj. Dalje ima glavni odbor SNPJ pravico, da tolmači in sklene, katere

polemike škodijo Prosveti in jednoti in so vsled tega nedovoljene. Glavni odbor ima tudi

pravico, da dovoli izdajanje izrednih publikacij, če to zahtevajo interesi jednote …«758

Nihče leta 1941 se ni zavedal, da bo omenjena resolucija postala izvor številnih polemik in

prepirov med člani SNPJ, saj je lahko vsak po svoje razlagal, kaj so bile »škodljive teme« za

Prosveto in SNPJ. Ivan Molek je ocenjeval, da so škodljive teme samo pozitivne novice o

partizanih in Sovjetski zvezi. Nasprotno pa so trdili drugi člani organizacije, ki so menili, da

so škodljive teme predstavljale negativno poročanje o partizanih in Sovjetski zvezi. Zato so

pozivali Moleka naj razmisli o svojih dejanjih in začne pisati »bolj simpatično« in

prizanesljivo o spornih temah sicer bodo razmislili o ukrepih. Vendar se Molek ni želel držati

njihovih napotkov. Glavni odbor SNPJ je tako na naslednjem rednem sestanku septembra

1943 sprejel »novo resolucijo«, v kateri so Moleka pozvali naj se izraža bolj prizanesljivo o

Sovjetski zvezi. Pozvali so ga tudi naj preneha ovirati druge dopisnike, ki imajo Sovjetsko

zvezo za prijateljsko državo. Zaradi tega je nastala v Prosveti žolčna polemika med Ivanom

Molekom, Francom Vidrom, Milanom Medveškom in številnimi drugimi bolj ali manj

znanimi člani SNPJ, ki so izražali svoja stališča in mnenja v pismih bralcev Prosvete. Celotna

polemika je močno načela ugled omenjene organizacije.759

V razpravi je glavni tajnik SNPJ Franc Vider očital Ivanu Moleku, da si napačno razlaga

»resolucijo 12. konvencije v Pittsburghu«. V svojem pismu je primerjal resolucijo z ameriško

ustavo in spomnil na analogijo z zakoni New Deala, ki so jih na začetku prav tako razglašali

za neustavne. Šele, ko so prišli na svoja mesta bolj liberalni sodniki ustavnega sodišča, so iste

757 “Dvanajsta redna konvencija SNPJ,“ Prosveta, 1. oktober 1941, št. 191, str. 3. 758 “Resolucija o publikacijah SNPJ,“ Prosveta, 24. september 1941, št. 186, str. 1. 759 Klemenčič, Ameriški Slovenci in NOB, str. 244.

189

zakone sprejeli za »ustavno korektne«. S takšno analogijo je želel Franc Vider povedati, da ni

bila problematična »ustava ZDA«, ampak »zastareli pogledi določenih ljudi«, ki so zasedali

pomembne položaje v državi. S tem je želel povedati, da je »12. resolucija« dobro razumljiva,

samo Molek naj bi predstavljal »staro mišljenje« v SNPJ, ki naj bi oviralo delovanje časnika

Prosveta. Na očitke mu je Molek odgovoril, da je 12. resolucijo napisal sam, zato ne bo

dovolil nikomur, da mu očita nerazumevanje lastne resolucije. Primerjavo resolucije z ustavo

ZDA pa je označil za ponesrečen poskus dokazovanja svojega prav.760

Do zmede je prišlo zaradi dvoumnosti razumevanja 5. točke omenjene resolucije. Septembra

leta 1941, ko je nastala resolucija, so bile ZDA še vedno nevtralna država. Leta 1943 pa so se

razmere že bistveno spremenile. V 5. točki je resolucija narekovala uredništvu Prosvete, da bi

morali članki odražati stališča v »obstoječih političnih razmer«. Leta 1943 pa je bila

Sovjetska zveza odločna ameriška zaveznica, kar je pomenilo, da so se že bistveno spremenile

obstoječe politične razmere. V tem kontekstu so želeli apologeti prosovjetskih nazorov

opravičiti svojo podporo partizanskemu gibanju in Sovjetski zvezi. Molek se s takšnimi

razlagami ni povsem strinjal. Trdil je ravno nasprotno, da je bilo pod 5. točko glede

»obstoječih razmer« mišljeno predvsem »stanje okupacije« v domovini, ki ne glede na

razmerje sil na mednarodnem prizorišču še vedno ostaja enako, zato bi po njegovem mnenju

moralo glasilo Prosveta ostati nevtralno in ne partizansko ali prosovjetsko usmerjeno.

Spomnil je tudi, da je bistvena prva točka, ki obsoja vse diktature in totalitarna gibanja, kar

predstavlja tudi Sovjetska zveza. Vendar je bil večji problem v tem, ker Molek ni bil zares

nevtralen pri svojih stališčih.761

Molka je pri vsem najbolj motila odkrita podpora nekaterih članov glavnega odbora SNPJ, ki

so v člankih in pismih izkazovali svoje simpatije do Sovjetske zveze. Pri tem lahko citiram

glavnega tajnika Viderja, ki je izjavil, da bi morali biti »hvaležni ruski diktaturi za njene

uspehe na bojišču.« To je za Molka pomenilo, da so uspehi Rdeče armade proti Hitlerju

opravičevali sovjetsko diktaturo. Poleg tega so dajali prednost Sovjetski zvezi in ne Ameriki.

Ravno tega se je Molek najbolj bal, saj je v 12. resoluciji v prvi točki tudi jasno zapisano, da

se morajo obsojati prav vse oblike diktatorske vladavine, torej tudi komunistična diktatura.

Zaradi tega je bil Molek prepričan, da člane glavnega odbora SNPJ pittsburška 12. resolucija

moti predvsem zato, ker onemogoča njihovo prikrito sovjetsko propagando. Molek je zato

Viderju odgovoril, da ne bi smeli razumeti pomoči, ki jo ZDA daje Sovjetski zvezi kot

760 “Tedenske kritične misli,“ Prosveta, 12. januar 1944, št. 8, str. 4. 761 “Resolucija 12 redne konvencije,“ Prosveta, 12. januar 1944, št. 8, str. 5.

190

politično podporo njenemu diktatorskemu sistemu. Pisal je, da bi morali strogo razlikovati

med dvema pojmoma, to je med pojmom »vojaške« in »politične« podpore neki državi.

Molek je nadaljeval, da ne zanika junaškega sovjetskega odpora proti Hitlerju. Zanika samo

simpatiziranje s sovjetsko diktaturo, ki ni primerna za državo, ki ima dolgoletno demokratično

tradicijo. Pri tem je trdil, da se dosledno drži resolucije, ki je obsojala vsako diktaturo in

totalitarizem na svetu.762

Oglasil se je tudi Milan Medvešek, ki je v svojem članku v rubriki Od časa do časa naštel

celo vrsto argumentov, zakaj bi morali Slovenci podpirati Ruse v njenih pogledih do Poljske.

Medveška je predvsem motila vztrajnost poljske vlade, ki je za sebe zahtevala stare meje, ki

so bile aktualne še pred vojno leta 1939. Poljaki se niso strinjali, da bi Sovjetski zvezi

odstopili dele svojega ozemlja na vzhodu države, ki so jih Rusi dobili s pomočjo nemško-

sovjetskega pakta. Stalinova vlada je zahtevala od zavezniških držav, da priznajo njene nove

meje, ki so obstajale pred napadom 22. junija leta 1941, kar je dejansko pomenilo potrditev

meja, ki sta jo določila diktatorja Stalin in Hitler. Medvešek je pisal, da so bila ozemlja, ki jih

je Poljska zahteva nazaj pravzaprav zgodovinsko gledano ruska ozemlja. Omenjal je

znamenito Curzojevo črto, ki naj bi predstavljala edino pravično razmejitev med Sovjetsko

zvezo in Poljsko. Poljaki naj bi na teh ozemljih zatirali ukrajinsko in belorusko manjšino, zato

ne bi smeli več imeti nobene pravice do lastninjenja omenjenih ruskih ozemlji. Medveškove

motive za takšna stališča lahko razložimo s pomočjo analogije, kaj se je dogajalo Sloveniji po

prvi svetovni vojni, ko je bila v podobni situaciji in kje so jo na podoben način razkosale

močnejše sosede Italija in Avstrija. Vendar je šel Medvešek korak dlje in Poljsko označil za

»imperialistično državo«, saj je pred vojno nastopala proti Sovjetski zvezi in celo sodelovala s

Hitlerjem pri razkosanju Češkoslovaške. Sedaj naj bi prišel trenutek poravnave vseh krivic,

kjer bi morala Poljska plačati svoje račune in se sprijazniti z novo realnostjo na vzhodnih

mejah. Tako lahko sklepamo, da je Medvešek verjetno upal, da se bodo stari računi

poravnavali tudi med drugimi narodi na koncu vojne. V tej smeri je verjetno upal, da bo

Slovenija s podporo Sovjetske zveze, kot najmočnejše sile dobila svoja etnična ozemlja od

Italije in Avstrije.763

Molek se s takšnimi pogledi nikakor seveda ni strinjal. Zaradi občutljive teme je postal preveč

žaljiv do svojih sogovornikov. Pojasnjeval je, da Medveškovi pogledi niso »slovanofilski«, saj

ljubitelji »slovanske solidarnosti« ne bi smeli zagovarjati stališč, ki bi škodovala ozemeljski

762 “Tedenske kritične misli,“ Prosveta, 12. januar 1944, št. 8, str 4. 763 “Od časa do časa,“ Prosveta, 21. januar 1944, št. 15, str. 3.

191

celovitosti druge slovanske države. Ideja panslavizma je bila po Molkovem prepričanju

velikokrat zlorabljena za interese ruskih vladarjev. Enako naj bi se dogajalo med drugo

svetovno vojno, kjer so komunisti izrabljali nacionalna in patriotska čustva za dosego svojih

ciljev. Prepričan je bil, da so ravno zaradi tega v Moskvi obudili idejo panslavizma, saj naj bi

Stalinova vlada iskala nove simpatizerje in podpornike pri širjenju »ruskega imperializma« v

srednji in jugovzhodni Evrope. Za Molka seveda Rusija sploh ni bila slovanska država, saj so

v njej živeli številni drugi narodi, ki niso bili »slovanskega izvora.« Stalina je označil za

Gruzinca in s tem namignil, da slovenski državi pač ne more vladati nek Gruzinec. S takšnimi

argumenti je želel izpodbijati prepričanje, da je Sovjetska zveza zgledna slovanska država.

Vse slovanofile in panslaviste pa je Molek označil za prikrite »stalinofile« oz. staliniste.

Glede spremembe meja je Molek opozarjal, da obstajajo jasne določbe »Atlantske listine«, ki

lahko določijo pravičnejšo razmejitev med državama. Po njegovem Sovjetska zveza ne bi

smela širiti svojih meja brez privoljenja in upoštevanja volje drugih narodov, ki tam živijo.764

Medvešek je v naslednjem odgovoru v pismih bralcev opravičeval sovjetske zahteve po

poljskih ozemljih. Tudi on se tokrat ni vzdržal žaljivk. Tako je ponovil, da so bila ozemlja, ki

so jih Sovjeti zahtevali, etnično in zgodovinsko vedno njihova. Kdorkoli bi podvomil v

njegove argumente, je bil takoj označen za naivnega človeka, ki naseda poljski in nacistični

propagandi. Tako vidimo, da sta se obe strani začeli obtoževati, da eni podpirajo stalinizem in

komunizem, drugi pa nacizem in poljski nacionalizem. Medvešek je še dodatno pogrel debato,

ko je izjavil, da ne verjame, da so Sovjeti v Katinskem gozdu postrelili 10 tisoč poljskih

oficirjev, saj je bil prepričan, da je šlo v omenjenem zločinu za Hitlerjevo delo. Medvešek naj

bi zavračal idejo Atlantske listine, kjer naj bi se narodi sami odločali na plebiscitu, v kateri

državi bi želeli živeti.765 Nasprotovanje plebiscita je verjetno izhajalo iz slabih zgodovinskih

izkušenj koroškega plebiscita.766 Poljski naj bi po Medveškovem mnenju pomagale

reakcionarne sile, ki so bile od samega začetka sovražno nastrojene proti Sovjetski zvezi. Na 764“Kaj ni slovanofilstvo,“ Prosveta, 21. januar 1944, št. 15, str. 2. 765 “Slovanstvo in komunizem,“ Prosveta, 4. februar 1944, št. 25, str. 2. 766 Koroški plebiscit je potekal 10. oktobra 1920. Na plebiscitu se je določila državna meja med Jugoslavijo in Avstrijo. Plebiscit se je zaradi spretne avstrijske propagande kljub nasprotnim pričakovanjem izkazal kot velik uspeh Avstrije, saj je večina prebivalcev glasovala za priključitev avstrijski državi. Do plebiscita je prišlo zaradi vojaškega spora, ki sta ga imeli državi, kjer sta se spopadli za nadzor koroške pokrajine. Mednarodna komisija je zato kasneje razdelila plebiscitno območje v cono A in cono B. Po pričakovanjih naj bi cona A pripadla Jugoslaviji, ker je tam živela večina slovenskega prebivalstva. Vendar so rezultati plebiscita pokazali drugačne želje tamkajšnjih prebivalcev. Pred plebiscitom sta obe strani izvajali intenzivno propagando. Avstrijska propaganda je poudarjala ekonomske koristi za kmete, če bi celotna Celovška kotlina, torej cona A ostala pod Avstrijo. Jugoslovanska stran je bila v propagandi dokaj nespretna. Zato je večina zaupala avstrijski strani in podprla priključitev cone A Avstriji. Rezultati plebiscita so bili porazni za slovensko stran. (Janko Pleterski, “O prvinah in o značaju plebiscitarne odločitve,“ v: Koroški plebiscit: razprave in članki, ur. :Janko Pleterski, ur.: Lojze Ude in Tone Zorn (1970), str. 215−271.)

192

koncu je citiral Stalina, ki je izjavil, da si želi imeti »močno in neodvisno Poljsko državo«, ki

bi morala biti prijateljska do Sovjetske zveze, da se ne bi ponovila epizoda za drugo vojno v

prihodnje. Glede oznake, da je »stalinofil« in komunist, je Medvešek odgovoril, da urednik

Molek zelo rad označuje druge, ki se z njim ne strinjajo z »boljševiki« ali »stalinisti.« Zato

naj bi z njim bila vsaka razprava nemogoča in brezplodna. Medvešek je obtožbo, da je prikrit

stalinist odgovoril z naslednjimi besedami:

»O sebi rečem, da sem … delavec, ki ga kapitalistični sistem izmozgava, zato sovražim ta

sistem, sistem, ki je baš v tej deželi najbolj ukoreninjen, sistem, ki ustvarja iz ljudi bebce,

idiote, reveže in perverzneže. In ta sistem bo prej ali slej privedel silno katastrofo nad

narodom. Kdor ni slep, lahko to sam vidi. In ni me sram priznati, da simpatično gledam na

Sovjetsko unijo z upanjem, da bodo tam ustvarili socialistični sistem, dali ljudstvu

demokracijo, v kolikor je še nimajo in da bodo pokazali svetu pot do boljšega in srečnejšega

življenja. Trdno sem prepričan, da je prav sovjetska Rusija tista, ki bo izvršila to misijo, kajti

vse da tako misliti, če objektivno pogledamo na rezultate, ki jih je Sovjetska unija do danes

ustvarila. Če tako gledam na Rusijo ali sem zato stalinist? Jaz ne morem nobenemu

preprečiti, kaj misli o meni, sam pa se štejem za socialista, toda ne tiste vrste, ki bi se bil

pripravljen zvezati z vsakim reakcionarjem v boju proti komunistom.«767

V istem članku je Medvešek poudaril, da je panslavizem dobra ideja, ki bo v bodoče temeljila

na obrambni vzajemnosti vseh majhnih slovanskih držav in narodov po svetu. Slovenski

narod naj bi takšno obrambo potreboval, saj ima slabe zgodovinske izkušnje s svojimi

velikimi sosedi. Sovjetsko zvezo je označil za Sloveniji bolj prijateljsko in »bratsko državo«,

ki bo lahko pomagala zaščititi interese slovenskega naroda. Zavrnil je tudi Molkovo trditev,

da Rusija ni slovanska država, ker naj bi jo sestavljale številne druge narodnosti. Medvešek je

postregel s statističnimi podatki, ki so pokazali, da naj bi Sovjetsko zvezo sestavljalo okoli 78

% Slovanov. Po njegovem je to bilo dovolj, da je lahko Sovjetska zveza ostala slovanska

država.768

Molek je v naslednjem pismu bralcev še naprej kritiziral Medveška in ostale podpornike

Sovjetske zveze. Še naprej jih je označeval za prikrite komuniste in staliniste. Svoja stališča je

utemeljeval v dolgih člankih, kjer je govoril o zaroti komunistov proti ZDA in njihovem

načinu življenja. Svaril je tudi svoje najbližje sodelavce, da komunisti samo izrabljajo ugodne

767 “Od časa do časa,“ Prosveta, 4. februar 1944, št. 25, str. 3. 768 Prav tam.

193

razmere za dosego svojih prikritih ciljev, ter da je partizansko gibanje samo odskočna deska

za komunistični prevzem oblasti itd. Vsi njegovi argumenti so vsebovali bojazen in strah pred

komunizmom. Zato je s svojim pisanjem marsikoga odvračal. Tako se je Molek v svojem

delovanju politično osamil.769

V vrtincu prepirov med Slovenci se je glede spornih poljskih meja oglasil še anonimni

ameriški dopisnik, ki naj bi bil blizu virom State departmenta oz. ameriškega zunanjega

ministrstva. V svojem članku je našteval argumente v prid Stalinovim spremembam mej v

vzhodni Evropi. Pri tem je navajal malo poznana dejstva, da je vlada ZDA že leta 1920, ko je

potekala vojna med Poljsko in Rusijo, ves čas nasprotovala razširitvi poljske države na sporna

ozemlja vzhodno od Curzojeve črte. Ameriški dopisnik je spomnil, da so Poljaki takrat kršili

13. točko Wilsonovega načrta, kjer so sicer predvidevala ustanovitev poljske države, vendar

izključno v okvirju poljskih etničnih meja. Vzhodna sporna ozemlja niso bila etnično gledano

poljskega izvora.770 Takrat naj bi State department opozarjal, da lahko razširitev poljskih

meja na vzhodu, kjer živita ukrajinska in beloruska manjšina, v prihodnje sproži napetosti

med Sovjetsko zvezo in Poljsko. State department naj bi se glede baltskih držav sprva

izogibal priznanja njihovih neodvisnosti, saj naj bi baltske države smatrali za »legitimna ruska

ozemlja«. Enako stališče naj bi State department zavzel glede Besarabije, ki je bila več kot sto

let sestavni del Ruskega imperija. Po romunski aneksiji tega ozemlja, ki je sledila po prvi

svetovni vojni, so vladni uradniki na zunanjem ministrstvu dolgo časa odlašali priznanje

takšnih meja, saj so predvidevali novo evropsko mednarodno konferenco, ki bo v prihodnje

začrtala bolj pravične meje na vzhodu Evrope. Do tega nikoli ni prišlo. Poljske, romunske in

baltske vlade naj bi takrat ignorirale opozorila ameriške vlade o nevarnosti svojih spornih

meja. Po mnenju ameriškega komentatorja je Stalin med leti 1939−1941 samo popravil

krivično začrtane meje na svojih zahodnih mejah Sovjetske zveze, zato vlada ZDA pri tem

sporu v prihodnje ne bo postavljala nobenih ovir.771

V luči takšnih člankov in čedalje večjega pritiska je 1. marca 1944 Ivan Molek zaradi svojega

pisanja dokončno podal nepreklicno odstopno izjavo kot glavni urednik časopisa Prosveta.

Tako se je po več kot 15 letih uredništva poslovil iz uradov Prosvete. Vendar s tem ni

zaključil svoje kampanje kritiziranja Sovjetske zveze in partizanov, kar se je nadaljevalo še

769 “Slovanstvo in komunizem,“ Prosveta, 4. februar 1944, št. 25, str. 2. 770 Beard, Zgodovina ZDA, str. 586−587. 771 “Pomen ruskih meja za nas,“ Prosveta, 27. januar 1944, št. 19, str. 3.

194

dolgo let po vojni.772 V svojem poslovilnem pismu je bil zelo kratek. Povedal je samo, da bi

lahko napisal in pojasnil marsikaj, vendar je bil prepričan, da bo čas že pokazal, kdo je imel

prav. Po vojni je v spominih govoril, da ni želel povzročati večje škode, kot je bila že

narejena, zato se ni želel pravdati na sodiščih.773 Edino krivdo, ki jo je drugače priznaval, je

bila njegova trma, da je vztrajal pri smernicah, ki so jih določili na 12. redni konvenciji v

Pittsburghu, ko je šlo za obsojanje diktatur. Govoril je, da je bil pripravljen na vsak

kompromis, razen na kompromis, ki bi pripeljal do bolj prijaznega odnosa do diktature v

Sovjetski zvezi. Do svojih sodelavcev, ki so ga prisilili v odstop ni čutil nobenega sovraštva.

Povedal je samo, da je vse slabo posledica nesrečne vojne, zato nikogar ne bo krivil za

njihovo početje zoper njega.774

Časnik Ameriška domovina je kritično poročal o odstopu Ivana Molka.775 Seveda so imeli

svoje razloge za takšno početje. Njihov časopis je bil vseskozi kritičen do Sovjetske zveze in

komunizma. Imeli so majhno naklado za razliko od Prosvete, ki je bila najbolj bran časopis

med ameriškimi Slovenci, zato niso mogli toliko vplivati na javno mnenje. Vendar, če vseeno

na kratko povzamemo, kaj so takrat pisali lahko ugotovimo, da se njihov antikomunizem ni

bistveno razlikoval od Molka. Naj še enkrat spomnim, da se je imel Ivan Molek za socialista.

Kljub temu pa se tudi po svojem odstopu ni nikoli zbližal z katoliškimi in konservativnimi

krogi. Ostajal je zvest svojim načelom »demokratičnega socializma«. Sredi leta 1943, ko so v

Sovjetski zvezi potekali odločilni boji v znameniti bitki za Kursk, se je uredništvo Ameriške

domovine odločilo objaviti številne kritične članke na račun Sovjetske zveze. Članki so nosili

pompozni naslov: »Seznanimo se s fakti o ruskem režimu«.776

Ameriška domovina je poročala, da si v ZDA nihče ne upa odkrito kritizirati Sovjetske zveze,

ker so se kritiki bali, da bi lahko potem Stalin odklonil ameriško pomoč v orožju in postavil

ameriško vlado v neroden položaj. Ameriška domovina je navajala, da v Sovjetski zvezi ne

obstajajo sindikati, ki bi se borili za pravice delavcev, čeprav je imela Sovjetska zveza po

ustavi delavsko in socialistično državo. Ne nazadnje so spomnili, da je bila Rooseveltova

podpora Sovjetski zvezi upravičena na podlagi člena ustave, ki je jamčila pravico do svobode

veroizpovedi. Spomnili so tudi, da je ista ustava omogočila totalitarno vladavino ene stranke –

Ruske komunistične partije. Celoten sovjetski sistem naj bi nadzirala tajna policija. Ameriška

772 Klemenčič, Ameriški Slovenci in NOB, str. 243. 773 Božič Horvat, Življenje in delo Ivana Molka, str. 232. 774 “Poslovilna beseda,“ Prosveta, 1. marec 1944, št. 43, str. 3. 775 “Ivan Molek se je odpovedal,“ AD, 21. februar 1944, št. 43, str. 1. 776 “Seznanimo se s fakti o ruskem režimu I.,“ AD, 8. julij 1943, št. 159, str. 2.

195

domovina je zato kritizirala sovjetsko propagando, ki je bila prisotna v ZDA. V Ameriki so

takrat obstajala »društva prijateljev Rusije«, kjer so predvajali filme, ki so poveličevali

Sovjetske vojne zmage proti Hitlerju. Organizirali so tudi javne shode in predavanja v

podporo Sovjetske zveze. Po drugi strani pa v Sovjetski zvezi niso imeli nobenih »društev

prijateljstva ZDA«, niso imeli shodov ali predavanja v podporo ZDA. V sovjetskih

kinodvoranah niso predvajali nobenih ameriških filmov, ki bi prikazovali njihove vojaške

uspehe ali način življenja. Urednik Ameriške domovine se je zato odkrito spraševal, zakaj so v

ZDA dovolili takšno sovjetsko propagando, katere namen je prepričati Američane, da je

komunizem nekaj dobrega. Ameriška domovina se je bala razširjanja podpore Sovjetski zvezi,

saj so od tega največjo korist imeli prav komunisti v ZDA. Komunizem je po njihovem

promoviral ideje ateizma in brezboštva, kar naj bi bilo v nasprotju z ameriškim načinom

življenja.777

Kritizirali so tudi predvajanje filma Misija v Moskvo, ki je nastal po istoimenski knjigi

nekdanjega ameriškega veleposlanika v Sovjetski zvezi Josepha Daviesa. Knjiga naj bi bila v

veliki meri tudi kritična do sovjetskih oblasti in Stalina, vendar so si producenti filma drznili

prikazati drugačno podobo Sovjetske zveze. Prikazovali so bolj prijazno in simpatično

podobo sovjetske diktature. Opravičevali so Stalinove čistke, njegovo vojno s Finsko in pakt s

Hitlerjem, ki naj bi bil sklenjen po krivdi demokratičnih držav. S filmom so želeli prikazati

Sovjetsko zvezo v nekoliko boljši luči in tako opravičiti ameriško zavezništvo v vojni z

diktatorsko državo. Po mnenju urednika Ameriške domovine naj bi šlo v tem primeru za

odkrito komunistično propagando, ki jo je podpirala tudi ameriška vlada.778

Kritizirali so tudi izdajanje knjig in drugih publikacij, ki so prikazovale Sovjetsko zvezo in

komunizem v pozitivni luči. Ameriška domovina je npr. navedla primer Stalinove knjige

Vprašanja leninizma, ki je bila prevedena v angleščino in takoj zatem poslana v ameriške

knjigarne in prodajne police. Zdaj si lahko vsak Američan kupi knjigo, kjer lahko prebere,

kako Stalin kritizira in napada kapitalizem, demokracijo, imperializem in ameriški način

življenja. Knjiga je bila po mnenju časnika odkrito propagandno sredstvo boljševikov, da bi

lahko ljudi navdihnila za revolucionarne aktivnosti v ZDA. Čeprav se je Stalin javno

odpovedal Kominterni in preusmeril svojo politiko na domoljubje, se glede svojih stališč v

omenjeni knjigi nikoli ni odrekel, zato so v časniku dvomili, da je Stalin resno mislil, ko je

razpustil Kominterno. Za primer so navedli zgodbo o formiranju tajne policije. Stalin je v

777 “Seznanimo se s fakti o ruskem režimu II.,“ AD, 9. julij 1943, št. 160, str. 2. 778 “Seznanimo se s fakti o ruskem režimu III.,“ AD, 10. julij 1943, št. 161, str. 2.

196

preteklosti razpustil tajno politično policijo GPU, ker je postala preveč notorična in znana po

svojih zločinih. Pred njo je bila zaradi istih razlogov razpuščena Čeka. Vendar se je vedno

pojavila kakšna nova organizacija z novim imenom, ki naj bi izbrisala pretekle sledove in

nadaljevala delo v novi podobi. Tako so verjeli, da bodo komunisti v ZDA začeli udejanjati

svojo revolucionarno aktivnost »v drugi podobi in obliki« z bleščečimi demokratičnimi

parolami. V drugih publikacijah naj bi se prikazovala lažna podoba Sovjetske zveze, ki naj bi

predstavljal »raj na zemlji za delavce«. Seveda je časnik takšne poglede ostro kritiziral in

opozarjal, da v Sovjetski zvezi vlada huda revščina, kjer morajo številni ljudje delati v

prisilnih delovni taboriščih po vsej Sibiriji, da bi lahko država normalno funkcionirala.779

Ameriška domovina je spomnila na članek, ki je izšel v Sovjetski zvezi davnega leta 1925 v

Pravdi, kjer naj bi pisalo, da so glavni zavezniki Sovjetske zveze predvsem »spori, konflikti in

vojne«. Na tej podlagi so razlagali Stalinove zunanje politične poteze. Zato naj bi tudi

podpisali pakt o nenapadanju s Hitlerjem, ki je bil smrtni sovražnik komunizma, saj je

omenjeni pakt povzročil celo vrsto sporov, konfliktov in vojne v Evropi, kar je naj bi tudi bil

cilj Stalinove zunanje politike. Prav tako naj bi nevtralni pakt, ki ga je Sovjetska zveza

podpisala z Japonsko aprila leta 1941, po mnenju časnika, Japoncem omogočil odkrit napad

na ZDA. Iz tega razloga je bila Ameriška domovina zadržana, ko je šlo za izkazovanje javne

podpore partizanom, saj so verjeli, da je v ozadju Osvobodilne fronte komunizem in Stalin, ki

še vedno vodita vse niti komunističnih organizacij po svetu, vendar pod drugimi imeni,

»ljudskimi in domovinskimi frontami«, ki se pojavljajo po vsej Evropi.780

V luči takšnih argumentov je urednik Ameriške domovine sklenil, da bi se morala ameriška

javnost seznaniti s tem, kaj se dogaja v Sovjetski zvezi. Demokracija naj bi bila v slabšem

položaju od totalitarnih držav, kakršna je Sovjetska zveza, saj demokratične družbe verjamejo

v toleranco, svobodo govora in svobodo posameznika, kar lahko simpatizerji totalitarnih

gibanj v demokratičnih družbah izrabljajo za korist svoje ideologije, ki lahko ogrozi temelje

demokratične ureditve ZDA. Zato se je zdelo uredniku prav, da kritizira Sovjetsko zvezo in

tako opozarja javnost na dejstva, ki bi lahko utegnila mnogim ljudem odpreti oči.781

Takšna so bila stališča Ameriške domovine med vojno.

779 “Seznanimo se s fakti o ruskem režimu IV.,“ AD, 12. julij 1943, št. 162, str. 2. 780 “Seznanimo se s fakti o ruskem režimu V.,“ AD, 13. julij 1943, št. 163, str. 2. 781 “Seznanimo se s fakti o ruskem režimu VI.,“ AD, 14. julij 1943, št. 164, str. 2.

197

Proti koncu vojne se je v časniku Posveta še večkrat oglasil tudi Ivan Molek, ki je nadaljeval

svojo polemiko, ki za njega ni bila zaključena. Svaril je pred komunizmom in Stalinom.

Opozarjal je tudi, da je Osvobodilna fronta krinka za komunistični prevzem oblasti. V

Prosveti smo mu odgovarjali, če bi bilo vse res, kar pravi, bi moral potem Stalin odlikovati

tudi Churchilla in Roosevelta, ker sta s svojo vojaško pomočjo Sovjetski zvezi in partizanom

omogočila komunistom prevzeti oblast v Jugoslaviji in drugod po Evropi.782

Luis Adamič se je proti koncu vojne zaradi slabega zdravja in splošnega izčrpanja umaknil iz

vseh javnih funkcij. Vendar je še naprej aktivno sodeloval pri ključnih pogovorih, kjer so

slovenske organizacije z drugimi jugoslovanskimi skupinami, vodile boj za priznanje nove

Titove vlade v Jugoslaviji. Adamič se je branil očitkov, da je komunist in Titov agent. Molek

je poskušal strašiti dopisnike, da so v njegov urad hodili predstavniki ameriške policije FBI,

kar naj bi bil namig, da iščejo komuniste.783 Danes je težko oceniti, če so bili omenjeni ljudje

res komunisti ali ne. Pravilna trditev bi bila, da so simpatizirali s Sovjetsko zvezo na osnovah

panslavizma. Kdor je bral njihov Cankarjev glasnik, ki je izhajal pred vojno, je lahko v njem

našel precej člankov, ki so bili kritični do fašizma in nacizma. Članka, ki bi kritiziral

Sovjetsko zvezo ali kominuzem pa ni bilo zaslediti.784 Mnogi ameriški Slovenci, ki so bili

rodoljubni, liberalni ali socialistično usmerjeni, so želeli izkoristiti uspehe Sovjetske zveze, da

bi z njihovo pomočjo uresničili program zedinjene Slovenije. Ko je Adamič leta 1946 obiskal

takratnega ameriškega predsednika Harrya Trumana, mu je predsednik glede komunizma

povedal naslednje besede:

»Komunizma me ni strah. V Rusiji na primer obstajajo dobri, rodoljubni komunisti, ki so

dobri ljudje. Ne maram ameriških komunistov, ki so v prvi vrsti za Rusijo. Mi smo do Rusije

prijateljski, toda prva skrb in zvestoba Američanov bi morala biti tu, v tej deželi. Stalin nima z

našimi komunisti tukaj kaj početi, tako mi je povedal. Dejal je, da bi jih, če bi jih imel v

Rusiji, zaprl. Vprašal me je, zakaj jih jaz tukaj ne zaprem …«785

Luis Adamič in številni drugi predstavniki ameriških gibanj so kot ameriški ter jugoslovanski

rodoljubi in napredni misleci, želeli svoji stari domovini najboljše uspehe. Tako so po vojni

ameriški Slovenci nadaljevali svoje delo in se zavzemali za boljša izhodišča pri reševanju

tržaškega vprašanja in utrjevanja novih mej z Italijo. Bili so bolj uspešni pri zbiranju gmotne

782 “Odgovor na pismo br. Molka,“ Prosveta, 3. januar 1945, št. 2, str. 2. 783 Klemenčič, Ameriški Slovenci in NOB, str. 246−247. 784 Prav tam, str. 159−160. 785 Prav tam, str. 277.

198

pomoči za svoje rojake, kar je bil tudi prvotni namen vseh podpornih organizacij v ZDA. V

vsakem primeru so opravili pomembno delo za svoj narod, kar jim je zgodovina tudi priznala.

7 ZAKLJUČEK

V svojem diplomskem delu z naslovom Sovjetska zveza v luči slovenskih in ameriških

časnikov v letih 1930−1945 sem prišel do naslednjih ključnih ugotovitev.

Stalinizem je bil totalitaren sistem. Imel je vse atribute delovanja totalitarne družbe: tajno

policijo, delovna taborišča – gulage, profesionalno vojsko, enopartijski sistem, centralno

vodeno državo in kult osebnosti. Imel je tudi apetite za prevlado v svetu. S pomočjo knjige

Izvori totalitarizma sem prikazal, kako je nastala sovjetska totalitarna družba. Sprva je šlo za

diktaturo, ki je s prihodom Stalina na oblast pridobila totalitarno obliko. Stalinizma kot

sistema ne smemo enačiti z ideologijo. Stalin je sledil ideologiji marksizma-leninizma, ki je

sicer komunistični partiji nalagal pravico do diktature proletariata. Po tej ideologiji naj bi

država kot institucija postopoma odmirala. Vendar je Stalin pri razvoju svojega političnega

sistema sprejel drugačne ukrepe, ki so državo okrepile, centralizirale in utrdile, kar je privedlo

do nastanka stalinističnega sistema, v katerem je prevladovala ena politična partija, ki naj bi v

teoriji zastopala in ščitila razred proletariata, ki naj bi ga po marksistični ideologiji izkoriščali

višji in bogatejši sloji v družbi. Da bi marksizem, ki je idejno ščitil proletariat, prilagodili

ruskim razmeram, so definicijo proletarca morali razširiti na vse revne kmete, ki so po

Leninovi razlagi bili »na pol proletarski«, saj so morali prodajati svojo delovno silo, da bi

lahko preživeli v družbi.

Tako so boljševiki prilagodili marksistično ideologijo ruskim razmeram. Marksisti na zahodu

so verjeli, da bodo nekoč delavci sami prevzeli oblast in spremenili družbo v socialistični

sistem, ki naj bi predstavljal predhodno obdobje v brezrazredno komunistično družbo, kjer

več ne bi bilo izkoriščanja človeka po človeku. Na zahodu so marksistično ideologijo

predstavljale komunistične, delavske in tudi nekatere socialdemokratske stranke, ki so verjele

v miren prehod v socialističen sistem. Boljševiki, ki so predstavljali najbolj radikalno strujo

ruske socialdemokratske stranke, so vzpostavili simbolično zavezništvo med kmeti in delavci,

da bi lahko njihov simbol postal znameniti srp in kladivo, ki še danes krasi mnoga

komunistična gibanja po svetu. Zaradi tega so se boljševiki preimenovali v komunistično

199

partijo, ker so bili po tem vprašanju bolj revolucionarni in radikalni od socialdemokratov.

Komunisti so zagovarjali odkrito uporabo nasilja za doseganje svojih ciljev.

Ideologijo marksizma-leninizma so po vzponu Lenina na oblasti zastopale revolucionarne

komunistične partije po vsem svetu, ki so bile podrejene Komunistični internacionali

(Kominterni) v Moskvi. Boljševiki niso verjeli v evolucijo družbenega in političnega razvoja,

tako kot socialdemokrati, zato so uporabljali nasilje in prisilo za doseganje svojih ciljev. Tako

je veliko komunistov po svetu poskušalo izvesti prevzem oblasti z revolucionarnimi in

nasilnimi sredstvi. Boljševiki v Sovjetski zvezi so predstavljali vsem komunistom po svetu

svoj vzor.

Stalinu se v Sovjetski zvezi ne bi mogel obdržati na oblasti, če ne bi imel že prej, v času

Leninovega vladanja, v svojih rokah koncentrirano vso moč partijskega aparata, ki je

nadzoroval državo in njene institucije (policija, sodstvo in vojska). V veliko pomoč mu je

prišla predvsem tajna policija (Čeka, GPU in NKVD), ki je sprva delovala zunaj zakona, bila

je nad sistemom, potem so jo vključili v totalitarni pravni sistem Sovjetske zveze, kar je

omogočilo legalno uporabo revolucionarnega nasilja zoper nasprotnike sistema in Stalinove

diktature. Kombinacija tajne policije in centraliziranega partijskega aparata je omogočila

nastanek totalitarne družbe. Stalin je svoj vpliv širil diskretno s pomočjo svojih zaupnih

sodelavcev. V vsakem partijskem organu je imel nastavljene svoje zveste kadre in ljudi, ki so

poskrbeli za uveljavljanje njegove politike. Šele potem, ko je začutil, da ima dovolj moči v

svojih rokah, je stopil v odkrit spopad za prevzem oblasti. To se je zgodilo takoj po Leninovi

smrti leta 1924. Pred tem je spretno manipuliral z ljudmi in zbiral koristne informacije, da je

lahko sestavil svoj politični program, ki je seveda temeljil na kultu leninizma. Stalin je uspel

politično preživeti tudi zato, ker je sebe v javnosti vedno prikazoval kot edinega izvajalca

Leninove politike. V ključnih trenutkih razvoja partijskega aparata je Stalinu uspelo podrediti

celotno partijo svojemu sekretariatu. Tam je imel dostop do vseh seznamov in razvrščanja

kadrov v partiji, ki jih je premeščal po svoji volji in po potrebah. Tako je imel v vseh

pomembnih partijskih telesih in organih nastavljene svoje ljudi, ki so ga podpirali in glasovali

za njegove predloge, da se je lahko obdržal na oblasti. Preučevanje delovanja Stalinovega

sekretariata, kjer je deloval tudi njegov tajni kabinet, je ključnega pomena za razumevanje

delovanja stalinističnega sistema v Sovjetski zvezi.

Spopad za Leninovo oblast je potekal med Trockim, Zinovjevom, Kamenjevom, Buharinom

in Stalinom. V začetni fazi je Stalin igral vlogo zmernega in nevtralnega posrednika na vseh

200

sprtih straneh. Šele potem, ko so tekmeci ugotovili, kakšni so Stalinovi politični nameni, so se

obrnili proti njemu, vendar je bilo takrat že prepozno, da bi ga odstranili z mesta generalnega

sekretarja partije, čeprav jih je Lenin v svojem znamenitem testamentu svaril, da je Stalin

pregrob in nevaren za opravljanje tako pomembne funkcije v stranki. Stalinovi tekmeci so

izgubili svoj boj tudi zaradi tega, ker so podcenjevali Stalinovo moč in njegov vpliv. Prav

tako so imeli premalo svojih kadrov, zavezništev in razširjenih partijskih mrež, ki jih je

obvladoval Stalinov sekretariat. Opozicija v partiji je praktično nadzirala samo moskovsko in

leningrajsko partijsko organizacijo. Vse ostalo pa je obvladoval Stalin. Zaradi pomanjkanja

spretnih organizacijskih in zvitih metod vladanja so Stalinovi tekmeci kmalu ostali poraženi

in odrezani od vrhov odločanja v partiji.

V času izvajanja kolektivizacije in industrializacije sem ugotovil, da je ključno vlogo igrala

predvsem tajna policija GPU oz. NKVD, ki je poskrbela za izvajanje surove politike

kolektivizacije. Stalin je potreboval čim več žita, ki ga je potem prodajal na mednarodnem

trgu za devize, s katerimi je kupoval nujno potrebno industrijsko opremo za razvoj

socialističnega gospodarstva. Z devizami je Sovjetska zveza plačevala tudi vse tuje delavce in

strokovnjake, ki so pomagali v času industrializacije graditi velike tovarne in elektrarne po

vsej državi. Za doseganje tega cilja je moral Stalin narediti vse, da bi uresničil svoje radikalne

načrte. V tem pogledu je bil Stalin pravi makiavelistični vladar. Zaradi slabih letin in vremena

ter nenehnih kmečkih uporov na podeželju, ki so se upirali politiki kolektivizacije, je na

podeželju zaradi tega leta 1932 nastala velika lakota, ki je najbolj prizadela Ukrajino. Lakote

so se v zgodovini Rusiji pojavljale pogosto, in sicer leta 1891 in 1921, vendar pa se je zadnja

leta 1932 razlikovala od drugih ravno po tem, da jo oblasti niso želele javno priznati, saj so jo

skrbno prikrivale. Zaradi tega so bile žrtve zadnje toliko višje. Ocenjuje se, da naj bi med

lakoto umrlo vsega skupaj najmanj 6 milijonov ljudi. Kljub temu je bila to zadnja lakota, ki se

je kdaj pojavila v zgodovini Rusije oz. Sovjetske zveze. Brez obstoja delovnih taborišč

gulagov, ki so se začeli pojavljati ravno v tem obdobju, se Sovjetska zveza ne bi mogla nikoli

tako hitro gospodarsko razvijati. Tako sem ugotovil, da je bila politika kolektivizacije trdno

povezana in odvisna od industrializacije. Delovna taborišča je vodila tajna policija.

Gospodarski razvoj Sovjetske zveze je bil kljub zamahu v primerjavi z Zahodom še vedno

majhen, vendar je bila cena za razvoj industrije velikanska. Sovjetska zveza v svojem razvoju

nikoli ni uspela dohiteti zahodnih kapitalističnih držav, kot so načrtovalci sprva predvidevali,

saj je bila v marsičem odvisna od tujega uvoza, poleg tega je druga svetovna vojna grobo

prekinila razvoj države.

201

Zaradi čedalje večjega odpora in protestov proti prisilni politiki kolektivizacije in

industrializacije se je Stalin sredi tridesetih odločil, da zavaruje svojo oblast. Prihod Hitlerja

na oblast v Nemčiji leta 1933 je mednarodni položaj samo še poslabšal. V ta namen se je

Stalin odločil uničiti staro opozicijo in stare boljševike, ki bi ga lahko zaradi slabe politike in

vodenja države odstavili ali zamenjali. Tako je nastala ideja za montirane procese, na katerih

je Stalin prikazal svoje nasprotnike kot fašistične vohune in saboterje, ki so čakali na svojo

priložnost, da uničijo in ovirajo izvajanje politike graditve socializma v Sovjetski zvezi. S

pomočjo tajne policije, uporabe nasilja, groženj, mučenja in jemanja talcev je uspel izsiliti od

vseh starih političnih nasprotnikov, razen Trockega, ki ga je izgnal v tujino, da so priznali

zločine, ki jih v resnici nikoli niso storili. Tako so Stalinova sodišča obsodila večino ljudi na

smrtno kazen po izrednih revolucionarnih zakonih. S takšno politiko je Stalin najprej prečistil

partijski, vojaški in na koncu še intelektualni vrh države ter sebi omogočil absolutni primat v

sistemu. Postal je edina avtoriteta tako v vladajoči stranki in vojski kot na teoretičnem

področju, kjer je lahko suvereno razlagal marksistični nauk, ga spreminjal in prilagajal po

svojih potrebah. Čistke so se simbolično končale z umorom Trockega, ki se je skrival v

Mehiki pred Stalinovo tajno policijo leta 1940. Drugače pa so se čistke nadaljevale vse do

Stalinove smrti leta 1953. Na XX. kongresu KP SZ leta 1956 so prvič javno obsodili takšna

dejanja in večino žrtev političnih čistk rehabilitirali.

V zunanji politiki je Stalin poskušal izboljšati svoje odnose z zahodnimi državami. Potem ko

je Nemčija zaradi prihoda Hitlerja na oblast prenehala sodelovati s Sovjetsko zvezo, je moral

Stalin poiskati nove partnerje na Zahodu. Potreboval je tehnologijo, opremo, stroje in

specialiste, ki so pomagali v industrializaciji graditi socialistično državo. Velik uspeh je

dosegel z diplomatskim priznanjem ZDA, kar je predstavljalo točko preobrata v zunanji

politiki Sovjetske zveze. Kmalu zatem je Sovjetska zveza vstopila v Društvo narodov.

Komunistična internacionala oz. Kominterna, ki je spodbujala revolucije po svetu, pa je

spremenila svojo politiko in začela zagovarjati protifašistično borbo z vsemi drugimi

političnimi strankami. Vendar se je politika približevanja Zahodu slabo končala. Najprej je

politika ljudske fronte, katero je zagovarjala Kominterna, doživela poraz v Franciji in Španiji.

Zaradi odkritega nasilja in čistk v Sovjetski zvezi in Španiji je država izgubila svoj

mednarodni ugled, zato jo zahodne države niso več jemale resno. To je na koncu privedlo

Stalina, da se je pogodil s Hitlerjem in mu omogočil začetek vojne proti Poljski. Današnji

dokumenti govorijo, da je nameraval Hitler v vsakem primeru začeti vojno s Poljsko ne glede

na izid pogajanja z Moskvo. Stalinov pakt s Hitlerjem so mnogi razumeli kot zahrbtno

202

dejanje. Hitler je Stalinu dejansko ponudil več ugodnosti kot bi jih Zahod, kdaj ponudil

Moskvi. Rezultat sporazuma je bil še večja izoliranost Sovjetske zveze od Zahoda. Sporazum

je omogočil razdelitev Poljske s Hitlerjem in drugih ozemelj v vzhodni Evropi. Sovjetska

zveza je začela svojo ekspanzijo in širitev na vzhod, kar je močno vznemirilo demokratične

države na Zahodu, ki so do Sovjetske zveze gojile zamere in neodobravanje. Vse to je kasneje

predstavljalo kamen spotike, ko so se zavezniki skupaj s Sovjetsko zvezo dogovarjali o

bodoči povojni ureditvi Evrope, saj je Sovjetska zveza vztrajala, da morajo zahodne države

priznati njene meje, ki so jih določili s pomočjo nemško-sovjetskega sporazuma.

Ko se je Sovjetska zveza leta 1941 znašla v nepričakovani vojni z Nemčijo, je takrat ni rešila

samo zima, kot to mnogi radi poudarjajo. Slabe vremenske razmere so prav gotovo vplivale

na sposobnost napredovanja nemške vojski in delovanja Rdeče armade. Sovjetsko zvezo je

leta 1941 rešila odločnost, da se bori do konca in njene velikanske strateške vojaške rezerve.

Nemško napredovanje je bilo zaradi tega počasnejše, kot so sprva pričakovali, saj je bil odpor

Rdeče armade žilav in odločen. Pojavile so se tudi dobro organizirane partizanske operacije v

sovražnikovem zaledju. Poleg tega je nosil velik del krivde za nemški poraz leta 1941

Hitlerjev vrhovni štab oz. Hitler, ki je nenadoma spremenil vojaško strategijo in namesto

napredovanja do Moskve, ki je predstavljala glavni živčni center stalinističnega režima,

preusmeril svoje napredovanje na jug države v Ukrajino, kar je omogočilo Rdeči armadi, da

se je pred Moskvo utrdila in pripravila na zimsko obrambo. Druga stvar, ki jo mnogi

zgodovinarji spregledajo, je bil stalinističen sistem, ki je še pred vojno dobro pripravil državo

in njene narode na obrambo. Zaradi dolgoletne militarizacije družbe je lahko Sovjetska zveza

med vojno računala na največ 30 milijonov rezervistov, kar je predstavljalo ogromno vojaško

rezervo, iz katere je lahko Stalin črpal svoje vojake za boj proti sovražniku. Pri oboroževanju

Rdeče armade so pomagale tudi zavezniške sile s svojimi konvoji, ki so jih napadale nemške

podmornice na Atlantiku in Severnem morju. Prav zavezniška pomoč je bila zelo koristna

Rdeči armadi, ko še ni mogla računati na sovjetsko vojno industrijo, ki se je ravno takrat v

naglici, zaradi nemškega napredovanja, hitro selila na vzhod v varno zavetje Sibirije.

Zavezniška pomoč je bila ključna v pošiljanju pehotnega orožja, protiletalskih topov, hrane,

tovornjakov in letal. Ravno letala in tovornjaki so pomagali Rdeči armadi okrepiti njeno

obrambo pred Hitlerjevo vojsko. Zaradi velikanskih vojaških rezerv, ki jih je imel Stalin, je

Hitler naposled spoznal, da v prihajajočih letih ne bo več mogel računati na bliskovito

napredovanje v vojni, saj ga je zadrževala številčno enakovredna in po volji močnejša Rdeča

armada.

203

Slovenci so bili v času druge svetovne vojne okupirani in razkosani na tri okupatorje. Zato v

tem obdobju nisem pregledoval slovenskih časnikov v domovini. Vendar sem opazil, da so

slovenski izseljenci v ZDA v svojih časnikih polagali upe na Sovjetsko zvezo in Rdečo

armado, kljub svoji predvojni kritični vnemi proti komunizmu in Stalinu. Ameriški Slovenci

so med vojno podprli politiko predsednika Roosevelta, ki je zagovarjal pošiljanje pomoči

Rusiji. Zaradi podpore Sovjetski zvezi so nekateri mislili, da bodo s podpiranjem partizanov v

Jugoslaviji naleteli na enako pozitiven odziv v javnosti. Vendar so se zmotili. Izkazalo se je,

da so katoliško usmerjeni Slovenci v ZDA čutili velik odpor do vsega, kar je kazalo, da v

ozadju stojijo komunisti. Glede usode slovenske domovine so bili precej občutljivi. Takrat so

pojasnjevali, da se ameriška vojaška podpora Sovjetski zvezi ne sme enačiti s podporo

komunizmu, ampak da gre v bistvu za podporo sovjetskim narodom v njihovih naporih v boju

proti skupnemu sovražniku. Zaradi tega so kasneje nastali spori in nestrinjanja v izseljenskih

skupnostih v ZDA zlasti, kar je zanimivo v liberalnem taboru.

Ivan Molek je bil dolgoletni urednik liberalnega in socialističnega časopisa Prosveta. Pri

raziskovanju sem opazil, da je bila ravno Prosveta od vseh časnikov še najbolj kritična do

Sovjetske zveze in razvoja dogodkov v Jugoslaviji, čeprav sem sprva pričakoval, da bom na

takšno kritiko naletel samo v konservativnih časnikih, kot sta bila Amerikanski Slovenec in

Ameriška Domovina. Zaradi svojih kontroverznih stališč je moral Ivan Molek kasneje leta

1944 odstopiti kot glavni urednik časopisa Prosveta. Njegova stališča in kritike so v

liberalnem taboru povzročila javne prepire in razhajanja med drugimi člani gibanja.

V diplomskem delu sem si ob literaturi pomagal tudi z viri, ki so mi bili na voljo na spletni

digitalni knjižnici. V člankih sem odkril številne nove in zanimive ideje ter poglede. V

Prosveti sem odkril članek o Stalinovih čistkah, ki je namigoval, da naj bi jih Stalin načrtoval

zato, da bi lahko odstranil radikalne elemente iz svojih vrst, ki so ga silili v vojaški konflikt z

Nemčijo. Tako sta mu kasneje »prečiščena vojska« in partija služili kot priročno orodje za

sklepanje pakta o nenapadanju z Nemčijo. Podobne razlage lahko zasledimo samo v

konservativnih in drugih antikomunističnih virih. Prav tako sem v časopisnih člankih odkril

trditve, ki se mi zdijo dokaj smiselne, da je bil stalinistični sistem v resnici nova oblika

ruskega imperializma, ki se je uporabljal za širjenje sovjetskega vpliva na vzhodno Evropo.

Tudi takratni sodobniki so Stalinizem razumeli kot sistem, ki je nadomestil carsko Rusijo. V

času ukrajinske lakote sem zasledil članke, ki so kritizirali pretiravanja, ki so nastajala v času

kolektivizacije v Sovjetski zvezi. To sem našel v časniku Prosveta, ki je kritiziral takratno

pompozno pisanje rumenega tiska znanega medijskega mogotca Williama Hearsta. Med

204

drugo svetovno vojno sem odkril veliko drugih člankov, ki so kritizirali ameriške komuniste

in njihovega voditelja kot »peto kolono« sovjetskega totalitarizma v ZDA. Za slabo predvojno

gospodarsko produkcijo so časniki krivili komuniste, ki naj bi s pomočjo sindikatov

organizirali stavke in tako ovirali proizvodnjo orožja v državi. S pomočjo literature in

spominov takratnega ameriškega veleposlanika v Moskvi Harrimana sem odkril, da so za

zaostanke v proizvodnji bili krivi predvsem strogi ameriški zakoni, ki so v času mira ovirali

razvoj ameriškega vojnega gospodarstva. Za ameriško nepripravljenost na vojne razmere

lahko dodam, da so bili v veliki meri odgovorni tudi izolacionistični politiki v ZDA, ki so

poskrbeli za vojaško nevtralizacijo države.

V tistem času so bile na vojno slabo pripravljene prav vse velike države. Tako Nemčija,

Japonska, Velika Britanija, Francija, ZDA kot tudi Sovjetska zveza. Najslabše je bila

pripravljena Italija. Zaradi skupnega sodelovanja Sovjetske zveze z Veliko Britanijo in ZDA,

so lahko zavezniki prevesili vojno srečo na svojo stran. Potrebovali so čas in vztrajnost. V

pomoč jim je prišla predvsem Sovjetska zveza, ki je s svojimi velikanskimi vojaškimi

rezervami in prostoru omogočila lažje manevriranje in taktiziranje na terenu, kar je na drugi

strani izčrpavalo Nemčijo in predvsem Italijo. Zavezniška pomoč Sovjetski zvezi je igrala

pomembno vlogo pri premagovanju Nemčije, ni pa predstavljala ključnega pomena za zmago

Rdeče armade na vzhodu. Zavezniška pomoč v konvojih je vsekakor olajšala delovanje Rdeče

armade v boju proti Hitlerju. Brez nje bi se vojna na vzhodu sigurno podaljšala za nekaj let.

Za hitro napredovanje Rdeče armade na Zahod v letih 1944−1945 so bile zahvalne predvsem

ameriške pošiljke tovornjakov in skoraj neomejene pošiljke v hrani in oblekah, ki so olajšale

delo vojakom na terenu. Podatki kažejo, da so Američani med drugo svetovno vojno Sovjetski

zvezi poslali najmanj 100 tisoč tovornjakov. Zaradi slabih prometnih povezav so igrali

tovornjaki na vzhodni fronti izredno pomembno vlogo pri dostavi hrane, streliva in drugih

vojaških potrebščin vsem enotam na terenu. Pred tem se je Rdeča armada zanašala na konje in

vprežne vozove. V bliskoviti vojni, katero je vodila Nemčija, so zračne sile igrale ključno

vlogo za prevlado na fronti. Zato so zavezniki z množično proizvodnjo letal in protiletalskega

topništva presegli moč nemških zračnih sil in jo zlomili. Zavezniško strateško bombardiranje

Nemčije in njenega gospodarstva je prispevalo svoj delež pri uničevanju nemškega vojaškega

stroja. Končni udarec je prišel z odprtjem druge fronte oz. izkrcanjem zaveznikov v

Normandiji leta 1944. Že leto prej je Rdeča armada v bitki pri Stalingradu zadala Nemčiji hud

vojaški udarec, ki je odločil izid celotne druge svetovne vojne. Na koncu so Američani

poskušali na hitro končati vojno z Japonsko, zato so uporabili atomsko orožje, da bi Japonce

205

prisilili k brezpogojni vdaji, da jim ne bi bilo treba deliti svojega plena s Sovjetsko zvezo. Pri

tekmovanjih, kdo bo prej dosegel kakšen vojaški cilj, so se že kazali obrisi bodoče hladne

vojne in oboroževalne tekme. V bistvu so se slabi odnosi med zavezniki kazali že prej na

samem začetku vojaškega sodelovanja, kjer je Sovjetska zveza vztrajala pri svojih

ozemeljskih zahtevah na račun Poljske, Romunije, baltskih držav in Finske.

V zunanji politiki pri pogajanjih z zavezniki je Stalin pokazal svojo spretnost pri uveljavljanju

svoje volje. Že prej je bil mojster političnih intrig na domačem političnem prizorišču. Zdaj pa

mu je uspelo prepričati zahodne zaveznike, da so mu zaradi velikanskih žrtev, ki jih je

prispevala Sovjetska zveza med vojno, dovolili prevzeti nova ozemlja in narisati nove meje na

vzhodu Evrope. Tem mejam so kasneje sledila tudi preseljevanja narodov, nova krizna

žarišča, ki so ponekod aktualna še danes. V vojaškem pogledu lahko rečem, da je bila

zmagovalka druge svetovne vojne vsekakor Sovjetska zveza. Ravno totalitarna Sovjetska

zveza je pomagala demokratičnim državam na Zahodu vzpostaviti red in mir v razdejani

Evropi. V političnem pogledu pa lahko rečem, da so bile ZDA zmagovalec druge svetovne

vojne, saj so po razpadu britanskega in francoskega imperija, ki je sledil po koncu vojne,

prevzele dominantno vlogo pri širjenju svojega vpliva in potrošniškega kapitalističnega

sistema v svetu. Zaradi gospodarskega zaleta med drugo svetovno vojno so lahko ZDA brez

težav tekmovale s Sovjetsko zvezo in jo gospodarsko izčrpavale. Sovjetski model je kasneje

leta 1991 zaradi posledic oboroževalne tekme in povojne obnove v hladni vojni propadel.

Tako je v svetu prevladal demokratični model, ki so ga predstavljale zahodne države z ZDA

na čelu in še danes služi vsem narodom na svetu kot edini sprejemljivi politični sistem na

svetu.

206

8 VIRI IN LITERATURA

8.1 VIRI

1.1 Časopisni članki

− Časnik Amerikanski Slovenec, 1933, 1938

− Časnik Ameriška domovina, 1930, 1932, 1935, 1937,1939, 1941, 1942, 1943, 1944, 1945

− Časnik Jutro, 1930, 1931, 1937, 1938, 1940

− Časnik Slovenec, 1930, 1931, 1932, 1933, 1934, 1935, 1936, 1937, 1938, 1939

− Časnik Slovenski narod, 1933, 1934

− Časnik Prosveta 1935, 1938, 1936, 1937, 1939, 1941, 1942, 1943, 1944, 1945.

1.2 Spomini, dnevniki, pisma

− Adolf Hitler, Moj boj − dve knjigi združeni v eni knjigi, Celje, 2007.

− Aleksander Isaevič Solženicin, Arhipelag gulag, pokušaj književnog istraživanja, ok: 1918−1956,

Beograd, 1988.

− Georgij Konstantinovič Žukov, Spomini in premišljanja, Ljubljana, 1969.

− Joseph E. Davies, Mission to Moscow, United states ambassador to the Soviet union from 1936 to

1938, London, 1945.

− Joseph Goebbels, Dnevnik 1942−43, Maribor, 1981.

− Karlo Štajner, 7000 dni v Sibiriji, Ljubljana, 1976.

− Karlo Štajner, Vrnitev iz Gulaga, Ljubljana, 1982.

− Leopold Trepper, Velika igra, spomini vodje Rdečega orkestra, Ljubljana, 1977.

− Niccolo Machiavelli, Vladar, Ljubljana, 2006.

− Paul Schmidt, Statist na diplomatskem odru, Ljubljana, 1971.

− Suzan Butler, My Dear Mr. Stalin – The Complite correspondence between Franklin D. Roosevelt

and Joseph V. Stalin, London, 2005.

− W. Averell Harriman, Elie Abel, Specijalni poslanik kod Churchilla i Staljina 1941−1946,

Zagreb, 1978.

− Winston Churchill, Drugi svetski rat, tom 1, Bura se sprema, Beograd, 1966.

− Winston Churchill, Drugi svetski rat, tom 3, Velika aliansa, Beograd, 1966,

1.3 Zbrana dela, govori, referati, dokumenti

− J. V. Stalin, v: Stalin Works, Volume 14, 1934–1940, London, 1978.

207

− J.V. Stalin, v: Stalin Works, Volume 12, april 1929−june 1930, Moscow, 1954.

− Josip Broz Tito, Zbrana dela, četrta knjiga, ur. dr. Pero Damjanović, Milan Matić, Ljubljana, 1979.

− Josip Stalin, O veliki domovinski vojni Sovjetske zveze, Ljubljana, 1947.

− Josip Visarionovič Stalin, Vprašanja Leninizma, Ljubljana, 1948.

− Komisija CK VKP(b), Zgodovina Vsezvezne komunistične partije boljševikov, Ljubljana, 1946.

− Stevan Belić, Veljko Ribar, Drugi kongres Treće internacionale – Materiali, Beograd, 1956.

− V.I. Lenin, v: Izbrana dela v štirih zvezkih, V. I. Lenin, III. zvezek, ur.: Marjan Javornik, Ljubljana,

1949.

2 LITARETURA

2.1 Strokovna publikacija.

− Avgust Lešnik, “Stalinova politična diskvalifikacija Leva Trockega“, Anthropos, št. 1−3, 1991.

− Avgust Lešnik, “Stalinova politična diskvalifikacija Leva Trockega,“ Anthropos, št. 1−3, 1991.

− Boris Ziherl (Stanko Dornik.), “Sovjetsko zgodovinopisje na novih potih?,“ Ljubljanski zvon, št. 2,

1938.

− Cvetka Toth, “Razprava o stalinizmu – K teoretski destrukciji stalinizma“, Antrhropos, št. 5−6,

1983.

− Cvetka Toth, “Stalinizem kot sistem“, v: Kriza socialnih idej: Britovškov zbornik, ur. dr. Avgust

Lešnik, Ljubljana, 1996.

− Darko Friš, “Pater Kazimir Zakrajšek,“ Slovenski izseljenski koledar: koledar za Slovence po

svetu, letnik. 41, 1994.

− France Klopčič, “Razprava o stalinizmu – K teoretski destrukciji o stalinizmu“, Antrhropos

Ljubljana, št 5-6, 1983.

− Jerca Vodušek Starič, “Nekatere nejasnosti in dileme o povojni ureditvi Slovenije“, Zgodovina v

šoli, št. 3−4, 2003.

− Jože Pirjevec, “ Livio Zeno, Ritratto di Carlo Sforza,“ Zgodovinski časopis: glasilo zveze

zgodovinski društev Slovenije, št. 1−2, 1977.

− Marjan Britovšek, “Boj med levo opozicijo na čelu s Trockim in Triumviratom se vse bolj

razrašča in dobiva neslutene razsežnosti“, Anthropos, št. 4−6, 1994.

− Marjan Britovšek, “Buharin in njegov čas 3,“ Teorija in praksa 25, št. 7−8, 1988.

− Marjan Britovšek, “Buharin in njegov čas 1,“ Teorija in praksa, št. 5, 1988.

− Marjan Britovšek, “Buharinovi ekonomski in politični pogledi,“ Zgodovinski časopis 43, št. 2,

1989.

208

− Marjan Britovšek, “Leva opozicija krepi svoje vrste z opozicijsko platformo. Stališče 46-tih (15.

oktober 1923),“ Anthropos, št. 1−2, 1995.

− Marjan Britovšek, “Oblikovanje prve sovjetske ustave in formiranje federacije“, Anthropos, št.

3−4, 1993.

− Matjaž Klemenčič, “Politično delo Etbina Kristana,“ Migracijske teme, št. 1−2, 1988, str.

103−109.

− Matjaž Klemenčič, “Politično delo Luisa Adamiča,“ v: Teorija in praksa, št. 9, 1981.

− Matjaž Klemenčič, “Življenje in delo ameriškega politika slovenskega porekla Franka Lauscheta s

posebnim ozirom na slovenske zadeve,“ Studia Historica Slovenica, št. 2−3, 2011.

− Matjaž Klemenčič, v: Etnični fraternalizem v priseljenskih deželah, ur.: Matjaž Klemenčič

Maribor, 1994.

− Pero Damjanović, “'Teze' Georgi Dimitrova za sedmi kongres Komunističke internacionale,“ v:

Kriza socialnih idej, Britovškov zbornik, ur.: Avgust Lešnik, Ljubljana, 1996.

− Petrič Jerneja, “Milan Medvešek,“ v: Slovenska izseljenska književnost,ur. Janja Žitnik in Helga

Glušič, Ljubljana, 1999.

− Tamara Griesser Pečar, “Ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman,“ Studia Historica Slovenica, št.

2−3, 2011.

− Janko Pleterski, “O prvinah in o značaju plebiscitarne odločitve,“ v: Koroški plebiscit: razprave in

članki, ur.:Janko Pleterski, ur.: Lojze Ude in Tone Zorn, 1970.

1.2 Biografije − Elmo R. Richardson, The presidency of Dwight D. Eisenhower, Kansas, 1979.

− H. W. Brands, Traitor to His Class: The Privileged Life and Radical Presidency of Franklin

Delano Roosevelt, New York, 2009.

− Han Suyin, Maocetung − Življenje, posvečeno revoluciji, Ljubljana, 1973.

− John Milton Cooper Jr., Woodrow Wilson: A Biography, New York, 2009.

− Simon Sebag Montefiore, Mladi Stalin, Maribor, 2009.

− Simon Sebag Montefiore, Stalin − na dvoru rdečega carja, Ljubljana, 2013.

− Will Brownell, Richard N. Billings, So Close to Greatness: The Biography of William C. Bullitt,

NY, 1988.

− Isaac Deutscher, Stalin − politična biografija, Zagreb, 1977.

1.3 Monografije, zborniki in druga literatura

− J. P. Taylor, Uzroci drugog svjetskog rata, Zagreb, 1994.

− Alec Nove, An Economic History of the USSR 1917−1991, 1992, London.

209

− Arkady Vaksberg, Stalin's Prosecutor: The Life of Andrei Vyshinsky, London, 1991.

− Avgust Lešnik, Tretja internacionala – Kominterna, Ljubljana, 1988.

− Charles A. Beard, Zgodovina Združenih držav Amerike, Ljubljana, 1959.

− C. L. Sulzberger, Druga svetovna vojna, Ljubljana 1970.

− Charles L. Mee, Kupčija v Potsdamu, Ljubljana, 1976.

− Edward Hallet Carr, Kaj je zgodovina?, Ljubljana, 2008.

− Edward Hallett Carr, Ruska revolucija: Od Lenjina do Staljina 1917−1929, Zagreb, 1984.

− Elisabeth Barker, Churchill in Eden v vojni, Zagreb, 1980.

− Eric R. Wolf, Kmečke vojne 20. stoletja, Ljubljana, 2011.

− Hannah Arendt, Izvori totalitarizma, Ljubljana, 2003.

− Henrik Eberle, Matthias Uhl, Dosje o Hitlerju, Kranj, 2007.

− Herbert Feis, Churchill Roosevelt Stalin – vojna, ki so jo vodili, in mir, ki so ga krojili, Ljubljana,

1968.

− Ian Kershaw, Hitler, Ljubljana, 2012.

− Igor Lukes, Czechoslovakia between Stalin and Hitler: The Diplomacy of Edvard Benes in the

1930s, New York, 1996.

− Jože Pirjevec, Tito in tovariši, Ljubljana, 2011.

− Lev Centrih: Marksistična formacija – zgodovina ideoloških aparatov komunističnega gibanja 20.

stoletja, Ljubljana, 2011.

− Ljubo Sirc, Med Hitlerjem in Titom, Ljubljana, 1992.

− Marjan Britovšek, Boj za Leninovo nasledstvo, Druga knjiga, Ljubljana, 1976.

− Marjan Britovšek, Boj za Leninovo nasledstvo, Prva knjiga, Ljubljana, 1976.

− Marjan Britovšek, Carizem, revolucija, stalinizem; Družbeni razvoj v Rusiji in perspektive

socializma, knjiga 1, Ljubljana, 1980.

− Marjan Britovšek, Carizem, revolucija, stalinizem; Družbeni razvoj v Rusiji in perspektive

socializma, knjiga 2, Ljubljana, 1980.

− Marjan Britovšek, Stalinov termidor, Ljubljana, 1984.

− Mark Mazower, Temna celina, dvajseto stoletje v Evropi, Ljubljana, 2002.

− Marko Selin, Nič več strogo zaupno I., nacistične obveščevalne službe in njihova dejavnost pri

nas, Ljubljana, 1978.

− Matjaž Klemenčič, Ameriški Slovenci in NOB v Jugoslaviji, Maribor, 1987.

− Mihailo Marić, Sorge, obveščevalec stoletja, Ljubljana, 1967.

− Mirjana Gross, Historijska znanost – razvoj, oblik, smjerovi, Zagreb, 1980.

− Natalija Naročnicka, Velike vojne 20. stoletja – za kaj in s kom smo se borili, Ljubljana, 2009.

− Natalija Naročnickaja, Partitura Druge svetovne vojne: kdo in kdaj je začel vojno, Ljubljana,

2010.

210

− Natalija Naročnickaja, Valentin Falin, Partitura druge svetovne vojne: kdo in zakaj je začel vojno?

Ljubljana, 2010.

− Orlando Figes, Tragedija ljudstva – Ruska revolucija 1891−1924 , Ljubljana, 2013.

− Peter Gosztony, Hitlerjeve tuje vojske, Ljubljana, 1979.

− Richard Pipes, Kratka zgodovina ruske revolucije, Ljubljana, 2011.

− Robert A. Divine, The Illusion of neutrallaty, Chicago, 1962.

− Robert Conquest, Izobčeni, izbrisani, kronika stalinskih čistk, Ljubljana, 1972.

− Robert W. Davies, Stephen G. Wheatcroft, The Years of hunger – Soviet agriculture, 1931−1933,

2009, London.

− Roj Medvedev, Buharinove poslednje godine, Zagreb, 1980.

− Rosemary Sullivan, Stalin's daughter, The extraordinary and tumultuous life of Svetlana

Alliluyeva Toronto, 2015.

− Roy Medvedjev, Nikita Hruščov, Ljubljana, 1983.

− Ruske zgodbe: zbornik prevodov iz ruske prozaistike, esejistike in publicistike, Ljubljana, 2014.

− Slivin Eiletz, Skrivnost Kominterne, Celovec, 2006.

− Slobodan Nešković, Veliki trije iz oči v oči, Ljubljana, 1976.

− Smiljana Đurović, Marksistička istoriografska škola Pokrovskog, Beograd, 1977.

− Stephane Curtois, Nicolas Werth, Jean-Louis Panne, Andrzej Paczkowski, Karol Bartosek, Jean-

Louis Margolin, Črna knjiga komunizma – zločini, teror in zatiranje, Ljubljana, 1999.

− Stephen Koch, Dvojna življenja, vohuni in pisatelji v sovjetski vojni idej proti zahodu, Ljubljana,

1995.

− The Cambridge history of Russia, Volume 1, From early Rus to 1689, ur.: Maureen Perrie, New

York, 2006.

− The Cambridge history of Russia. Volume 3, The twentieth century, ur.: Ronald Grigor Suny, New

York, 2006.

− The Cambridge history of Russia. Voume 2, Imperial Russia, 1689-1917, ur.: Dominic Lieven,

New York, 2006.

− Tony Judt, Povojna Evropa, prva knjiga: ok. 1945−2005, Ljubljana, 2007.

− United Nations, Združeni narodi: kaj so, kaj delajo, kako delajo, (Beograd, 1970.

− V. P. Potemkin, Zgodovina diplomacije, tretji zvezek, diplomacija med pripravljanjem druge

svetovne vojne 1919−1939 , Ljubljana, 1948.

− Vadim Kožinov, Ruski človek v iskanju resnice, Ljubljana 2013.

− Vadim Kožinov, Velika ruska vojna, Zakaj je ruski narod nepremagljiv, Ljubljana, 2012.

− Druga svetovna vojna – prva, druga in tretja knjiga, ur.: dr. A. H. Pape, polk. Nikola Antić,

Ljubljana, 1981.

211

1.5 Diplomske in doktorske disertacije

− Andreja Božič Horvat, Življenje in delo ameriško-slovenskega politika in urednika Ivana Molka

od začetka izdajanja Prosvete leta 1916: doktorska disertacija, Maribor, 2007.

− Dalibor Nenić, Diplomsko delo: Woodrow Wilson: Od profesorja do predsednika, Maribor, 2013.

1.5 Leksikoni

− Igor Antič, Biografski leksikon, Ljubljana, 2002.

− Leksikon Narodnooslobodilačkog rata i revolucije u Jugoslaviji 1941−1945, druga knjiga M−Ž,

ur.: Danilo Bulajić, Beograd, 1980.

− The new encyclopaedia Britannica, vol 29, Chicago, 1994.

1.6 E-literatura − http://www.britannica.com/biography/Harry-L-Hopkins

− http://www.britannica.com/topic/lend-lease

− http://www.britannica.com/biography/William-E-Borah

− http://www.britannica.com/biography/Martin-Dies-Jr

− http://www.britannica.com/event/Normandy-Invasion