· Web viewMinili so že meseci, odkar je Jon nazadnje jedel, in poskušal je vstopiti v vsako hišo kilometre naokoli. Tisti, ki so bili še živi, niso hoteli odpreti vrat, kljub

1

2019

2

VSEBINADilema....................................................................................3Ostanki...................................................................................4Zgodnja..................................................................................9Kjer zahaja sonce.................................................................12Sedem potepuhov.................................................................13Jaz sem ptica........................................................................17Onstraniki............................................................................18Čudež...................................................................................21Zadnji pogovor.....................................................................23Nepričakovano.....................................................................24Cornus..................................................................................26Duša.....................................................................................29Prostora zame ni..................................................................31Koliko staneš?......................................................................33Mesto po imenu Podhribje...................................................34Red uglajenih gospodov.......................................................38Red plemenitih gospodov.....................................................41Gugalnica.............................................................................44Necrosis...............................................................................46Boli me.................................................................................50Erectos.................................................................................52Na oči mi je padel mrak.......................................................55Razpoka................................................................................58Skoraj zaročena....................................................................60Usodna rama........................................................................62Sij sence...............................................................................64Poezija iz mobilnih skrivnosti...............................................67

3

4

DilemaMinili so že meseci, odkar je Jon nazadnje jedel, in poskušal je vstopiti v vsako hišo kilometre naokoli. Tisti, ki so bili še živi, niso hoteli odpreti vrat, kljub temu da je prosil in si izmišljeval milijone zgodb o tem, kako žalostno, bedno in depresivno je bilo njegovo življenje. Spoštovani vampir si zasluži svoje umore in Jon se ne bi zatekel k vrečkam krvi ali umorom.Ko se mu je že dozdevalo, da bo izsušen, so se končno odprla vhodna vrata. Hiša je stala na južnem obrobju mesta blizu gozda, ki so ga poraščala drevesa in veliko čudnega rastja.Na vratih je stala ženska. Smeje ga je pregledala od glave do pet. Njene poteze so bile čudovite, kljub temu da je nosila spalno srajco namesto veličastne obleke, ki bi jo ričakoval glede na njen lep obraz in skrbno spletene lase.»Prosim,« je prosil šibko, a hkrati vznemirjeno, »potreboval bi telefon. Izgubil sem se.« Nekajkrat je povohala zrak in na obrazu se ji je narisal nasmešek. »Seveda. Vstopi.«Jonove oči so se zasvetile, kot da bi v njih nekdo prižgal kres. V hišo ji je sledil s hudomušnim nasmeškom na obrazu. Ko je vstopil, se mu je kamen odvalil od srca. Zavohal je njeno sladko kožo in opazil njen razgaljeni vrat pod fluorescentno lučjo.»Telefon je tamle,« je rekla, ne da bi se obrnila nazaj. Ko jo je oplazila svetloba, je njenakoža, ki ni bila skrita pod spalno srajco, izgledala, kot da se blešči.Stopil je bližje, stran od telefona in še bližje. Zavohal je sol in železo. Odprl je svoja usta.»Jaz ne bi naredila tega, če bi bila ti,« je rekla in se obrnila proti njemu.Zmedeno se je ustavil: »K… Kaj?«»Ne bi poskusila in popila svoje krvi. Sem nepomembna vila, ampak, saj veš, kaj se bo zgodilo, če poskusiš izrabiti mojo gostoljubnost.«Jonove oči so se razširile, srce pa je začutil v svojem trebuhu. Po vsem tem iskanju …»Zakaj si me potem povabila noter? Samo zato, da mučiš stradajočega človeka?«Z zibajočimi boki je stopila naprej. »Pomagala ti bom poiskati nekoga, če boš prej ti pomagal meni.«»In kaj je to?« je posmehljivo vprašal. »Hudomušna vila?«»Dovolila ti bom, da ješ, preden se posvetiva temu.« Stisnila je ustnice.»Kaj pa? Saj ni nikogar drugega tukaj. Tebe pa ne smem pojesti ali pa bom umrl.«

5

Na obraz se ji je prikradel nasmešek, svoj prst pa je potegnila po njegovih prsih. »No,na to pa vpliva, kateri del mene boš pojedel.«»In tako si bil rojen,« je rekla Diana, ki se je stiskala ob Jona.Njun sin je samo brezizrazno stal pred njima. »Zakaj bi mi to sploh povedala?«Jonu je ušel prisrčen smeh. »Zato, Edvard, ker si želiš vedeti, zakaj hudiča se svetlikaš.«

Hator

6

OstankiV kleti moje hiše smo odkrili ostanke državljanske vojne.

Pripetilo se je, ko je nekega dne prišel sosedov fant na obisk, ker da si je želel sposoditi neki »akumulatorski kotni brusilnik«, če ga le imam. Za kaj takšnega še nisem slišala, a sem dopuščala možnost, da bi ga morda bilo moč najti v kleti pod hišo. Še nikdar nisem bila v lastni kleti; vanjo je vodila meter krat meter velika loputa v tleh, meni pa lopute niso nikdar ugajale. Kakor me je bilo strah kleti na sploh, me je bilo strah tudi podzemlja, temnih, zatohlih prostorov ter … neznanega. In samote. Sploh samote sem se vedno bala. Pa vendar sem živela sama.Ker je bil fantič tako prekleto trmast, sem mu dovolila, da se izvoli sam spustiti v kletin poiskati avtomatični stropni krmilnik ali kako je že rekel.Premagala sem občutek nelagodja in stala pri loputi, ko se je nikoli prej viden sosed spuščal po škripajočih stopnicah. Odprtina lopute je bila premajhna, da bi lahko videla celotno klet. Videla sem le fanta, ki se je spuščal v temno brezno pod njim. Ko pa je prižgal luč – oh, ko le ne bi prižgal luči – sem zagledala podobo kleti skozi svoj ozek zorni kot in videla, da klet nima poda in stenskega ometa. Namesto tega izgleda dobesedno, kot bi bomba udarila vanjo, kot bi gledala podzemlje nekega pokopališča. Tisto, kar mi bo ostalo v spominu, ni klet, temveč pogled groze na fantovem obrazu. Bil je bel kot mrlič, strmeč predse v del kleti, ki ga s svojega zornega kota nisem videla. Pomahal je z rokami. »Ne hodi dol! Zaboga, NE HODI DOL!« Tako sva stala navzkriž, on spodaj, jaz zgoraj, oba zamrznjena od groze, ki se je vila od spodaj.In tako se je zgodilo; po nekaj časa ugotavljanja sva ugotovila, da sva našla ostankeneke vojne. V moji kleti.

Ko sem si drznila spustiti se dol, sem po podrobni analizi ugotovila, da gre za tisto»meddržavno« vojno, ki smo jo bíli mi, Italijani, Hrvati, Avstrijci ter Svazijci. Smešno ime ima, ta vojna. S sosedi smo se preganjali iz istih razlogov kot vselej poprej. S Svazijci pa zaradi kakšne kačje kože preveč, ki smo jim jo ukradli in spremenili v oblekico za telefon.Potem je fant odšel in to je bilo tudi zadnjič, da sem ga videla.Ostala sem sama v hiši strahov, preostala mi je le ena skalica v kleti, ki za razliko od preostalih ni imela napisanih letnic in imen padlih v vojni. Ne, na njej je pisalo »Prižgi luč, in videl boš«.

V prihodnjih dneh je v hiši sumljivo ječalo in bučalo, negativna energija je bila tako gosta, da bi jo lahko rezal z nožem.Posvetilo se mi je, da bi lahko obvestila državo o najdenih ostankih in bi

7

jih prišli odstranit iz mojega življenja.Klicala sem državni kabinet, biro za arheološke zadeve ter nacionalni zgodovinskiarhiv.V telefonskem razgovoru je sam podpredsednik naše oligarhije brezbrižno zamenjal omenjeno vojno s Svazijci za vojno s Švicarji, s katerimi smo se prav tako nekoč tepli, ker smo mi nekega obupanega dne spremenili uradno ime naše valute v franke. Kot da

8

že to ni bilo dovolj absurdno, je moja korespondenca z državnimi mlini na veter izgledala tako:Državni kabinet: »Kličite biro za arheološke zadeve.«Biro za arheološke zadeve: »To je stvar zgodovinskega arhiva.« Zgodovinski arhiv: »Potrebujemo nalog od državnega kabineta.« Državni kabinet: »Kličite biro za arheološke zadeve.«Biro za arheološke zadeve: »STVAR ZGODOVINSKEGA ARHIVA.« Zgodovinski arhiv: »NALOG ALI NIČ!!«...Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa!!!!!!#?*!!!??&%xxY*!!!!!

To me malo spominja na očeta. »Ti si tako inteligentna.« - »Tvoje znanje nima nobene praktične vrednosti.« - »Tiho, butara, zabita kot noč.« - »Ti si takoooo inteligentna<3.« - »Še eno travar'co, prosim!« Očeta sploh ne pogrešam.

Z državo očitno ne bo nič.Bučanje iz kleti pa ostaja in me vsako noč pride v posteljo posiljevat.

Dobro. Ko sem se nekako rešila iz te »perpetuum zanke«, sem le pridobila nekearheologe za oceno ostankov.Ocenili so, da je vse ničvredno, nič novega, vse že videno in poznano …Tako da, ne, ne bodo odnesli ostankov v arhiv. Ne, niti na smetišče ne, ker še za to niso dovolj dobri.

Bila sem v zmoti.Moja klet vendarle ni nič posebnega.Ostajam sama z misterioznim nočnim zvonjenjem telefona, na drugi strani linije pa nikogar, le praznina. Naslednji dan pa v dnevniku klicev nobenih zabeleženih klicev … Čudežno izginejo vsakokrat.

To ni bilo prvič, da sem bila v zmoti.V zmoti sem o svoji celotni eksistenci. Veste, kako mi je ime? Ime mi je Hilary. Mami se je zdelo fajn dati mi eno tako nobel ime. Sploh pa so bila v času mojega rojstva edina sprejemljiva tuja imena – ameriška. Američani z vojno, katere ostanki me neutrudno preganjajo, niso imeli nič. Niso mogli, ker so imeli svoje težave z aligatorji, ki so v tistem času že začeli svoj pohod s Floride proti Kanadi. Ampak bog ne daj pa, da bi bilo kateri ime Helga.Hilary. Hilarija. Tako sem se dala klicati. Hilarija. Kajti nikdar učeč se angleščine zaradi nespoštovanja Evropejcev do Američanov zaradi aligatorske krize, sem mislila, da

9

»hilarious« pomeni 'lep'. To sem videla napisano ob objavi o Hilary Clinton, za katero si nisem mogla predstavljati, da bi ob njenem imenu stoječa beseda pomenila kaj drugega kot »lepa«. Oh, Hilary Clinton. Ta njena odločna postava v njenem kostimu močne ženske.

Da, Hilarija sem.

10

Po zmoti o vrednosti ostankov se mi je utrnilo, kje drugje bi še lahko poskusila doseči odrešitev.Kot lisica bom za to izkoristila podjetje, pri katerem si služim kruh.Delam za Petrol. Da, ta firma še vedno obstaja pod tem imenom, le da je zdaj v lasti FDAKJV (Federacije držav anarho-komunističnega jugovzhoda).Ne, ne črpam nafte. Sendviče delam.Sestavljam jih spretneje kot je bilo kdaj koli sestavljeno moje življenje. Kruh, majoneza, solata, panceta, česen.Kruh, majoneza, solata, panceta, česen.Saj poznate to urbano legendo, da sendvičarji pljuvamo v vašo malico.To ni res.Smrknemo vanjo. Jaz še posebej rada. No, cenjene poslovodje sem pobarala, da sem pod svojim domom odkrila mordadomnevno možno zelo verjetno nahajališče nafte.Odvihrali so proti hiši hitreje, kot bi uspela reči »pa ne me držati za besedo«.Tako so prišli strokovnjaki in ko sem že pričakovala, da bodo itak še pred preverjanjem prisotnosti nafte pometali vse vojne ostanke ven, so neki pametnjakoviči ugotovili, da je to območje že bilo preverjeno, prevrtano in preruvano … Tu ni nafte.

In tako so odšli še hitreje, kot so bili prišli, in za sabo pustili prevevajoč sunek pohlepa. Nekaj so pa le uspeli narediti, nebodijihtreba. Med analizo so ponesreči pohodili»mojo« skalico. Edino globljo vez, ki sem jo imela s svetom. Bom zdaj še vedela, da jetreba prižgati luč, da kaj vidiš?

Na žalost to ni bil moj poslednji patetičen klic na pomoč.

Nato sem iz temnih kotičkov interneta povlekla nekaj kontaktov izganjalcevnadnaravne energije.Izganjalec je prišel.Tisti dan sem bila zelo optimistična. Ko je vrli gospod opravljal svoj »obred«, semposkakovala z noge na nogo.Med obredom je temu gnusnemu hobitu zazvonil telefon.Z mrkim obrazom se mi je po končanem klicu opravičil: »Čuj, stari grozi, da me bo izselil, če nemudoma ne plačam najemnine«.»Čuj, je že v redu. Razumem, stari«.In tako je skozi moja vrata z njim odšlo moje okultno upanje.

In smo že pri mojem poslednjem poskusu …

11

Neke noči sem naumila, na koga se bom naprej obrnila. Tega sem se spomnila ležeč v postelji med štetjem taktov mistične svazijske glasbe, ki se je vila iz kleti.Povabila bom sosedove »party fante«, da mi s svojimi močnimi rokami iz kleti odnesejotiste smeti.Za dobrodošlico sem se odločila speči torto – »angel food cake«, če smo natančni. Delikatna sladica iz 14 jajčnih beljakov.Pojedla sem jo že medtem, ko se je pekla. Kar z žličko. Ja, nič. Očitno bodo moji ženski šarmi morali delovati.

12

Fantje so res prišli! In res so prav vljudno pozdravili, eden mi je pomežiknil in peljala sem jih do kleti. Pustila sem jih same, medtem ko sem jaz skočila po svojo beležnico, da bi obkljukala reči, ki se jih bomo uspešno znebili.Ko sem se vrnila, so me obiskovalci pričakali ne da bi se premaknili.Je kaj narobe?No, … mislili smo, da se hecaš in da nas vabiš za kej drugega No, če bi pa že kej delal, smo pa mislal, da bodo sam kaki stari kufri za gor odnest.Tolk dela, kot ga je pa v resnici tu, pa, sori, nisi vredna.

Nenadoma sem se zavedela, kako izgledam iz njihove perspektive. Piflarka.Pa ne kakor tiste seksi piflarke v laboratorijih v policijskih oddajah.Ne, ne, sključena očalarska posušena veja z beležnico v rokah in tendenco do očitno precejšnjega samoprecenjevanja.Z gesto sem jim pokazala, naj odidejo.Šli so. Vendar ne brez plačila, spotoma so vzeli še Jägermaister. In mojo samozavest. Vzameno pa dali nekaj dolgih tednov ogledovanja sebe v ogledalu s studom....Od takrat je minilo že nekaj časa. Sem na razpotju življenja.Pred nekaj dnevi sem namreč sprejela najbolj zrelo odločitev v svojem življenju s podaljšanim najstniškim stažem.Enostavno. Glede na to, da so moji ljubi ostanki vojne preprosto ničvredni, sem poklicala smetarje. Ne tiste poklicne, ampak tiste, za katere velja, da so smeti drugih za njih bogastvo.Prišli so in urno vzeli vse. Kot bi mignil, je bila klet le še prazna nedolžna jama. Seveda, tako hitro človek dela le, ko ima osebni interes.Vseeno so želeli plačilo.Meni od minimalca (spet) ni ostalo nič.Iztrgala sem si uhan iz popka in jim s tem poravnala dolg.Nekaj krvi je pokapljalo po zemlji in to je zadnje, kar je ostalo v kleti.

In potem?Prividi, prisluhi, preganjavica, nočne more, nepojasnjeni dogodki in strah niso izginili. Zato sem se odselila.

Od nekdaj sem imela trnov odnos z mamo. Ne znam dobro pojasniti te vroče-hladne igre ljubezni med materjo in hčerjo in na drugi strani globoko pokvarjenega odnosa, ki ga je zaznamovalo materinsko sovraštvo do nezaželene hčere.

13

Vedno sem zavračala, zavračala, zavračala vse, kar mi je želela dati. Vključno z denarjem. Zato sem si raje trgala od ust, kot pa sprejela njeno miloščino.

Pa vendar je bil vpliv kleti premočan. Morala sem od tod.Naposled sem le vzela njen ponujeni denar in se odselila.

14

Sprejela sem tudi, da mi je plačala visokošolsko izobraževanje za kandidate za delo s problematičnimi albanskimi mulci.Od zdaj naprej bom jaz njihov »bog in batina«. Končno bo nekaj pod mojo kontrolo.Si mislim.

Se pravi, zapustila sem zakleto hišo. Reformirala sem se. Se očistila. A občutek ostaja.Občutek tesnobe, panike in slutnje nečesa grozečega. Še vedno kdaj vrata nepojasnjeno zaloputnejo … v hiši 300 km stran od prejšnje.Ne vem, zakaj.Saj sem vendar rešena?

Pa nemir.Oh, ta nemir …..

Apostat

15

ZgodnjaVstala sem ob osmih na soboto, saj nisem mogla spati. Kako bi lahko, ko je danes ta dan! Prvič v življenju grem v štirko, pa še polnoletna nisem. Kot mačka se pretegnem v postelji, da začutim mravljince v konicah prstov. Odskočim z blazine in ošvrknem ponarejeno osebno na nočni mizici. Datum rojstva je sličen mojemu, petnajsti januar, le da je letnica 2003 zamenjana z 2000. Če bi bila 2001, bi bila stara točno 18, kar je pač preveč očitno. V mislih se zahvalim najboljšemu kolegu Adiju, ki mi jo je priskrbel. Pograbim telefon in ga pokličem, saj moram širiti navdušenje.

»… Ha?« se javi hripajoč glas. Resno, človek še spi. »Halo, smo še v postelji?! Ustaj, vojsko!« mu kričeče odzdravim. »Kaj je, Nina?« mi razdraženo odgovori. »Ti pa ne znaš biti vesel, parti je danes, si pozabil?« »Mhm …« »Raje se zbudi pa prilet' k men'!« in mu slušalko vržem dol. Ne vem, če bo res prišel, ampak, kakor pravijo, dobre stvari pridejo ob pravem času. Zato bom pa jaz šla k njemu, če se ne prikaže!

Adija poznam že od otroštva. Odraščala sva v istem bloku. Še v pleničkah sva se plazila po hodniku in mazala dude po mariborskem stopnišču. Ni stvari, ki je ne bi počela skupaj. Razen od sedmega razreda do prvega letnika. Takrat se je preselil v Ljubljano, saj je mama dobila novega moža. Nekega pravnika, ki ga je cuzala za denar, prejšnjega pa pač smatrala, kot da ga nikoli ne bi bilo. Poštena ženska. Žal je pravnik kaj kmalu ugotovil, kaj se ji plete po glavi, in jo poslal nazaj, od koder je prišla. Pa je bila sreča v nesreči, da si je tudi Adijev oče ustvaril novo življenje, odšel iz Maribora, stanovanja nasproti našega ni kupil nihče, tako si ga je gospa Koristoljubnica priborila nazaj. No, meni ustreza, saj je to pomenilo, da se z njo vred vrača Adi. Sicer sva bila v stiku prek neta v času ločenosti, a ni bilo isto. Saj tudi zdaj ni, sva bolj odrasla, imava svoje probleme, nov krog ljudi, toda to je preprosto čas, ki te oskubi preteklega jaza. Glavno je, da se še vedno razumeva in druživa. Strah me je bilo namreč, da se ne bova več znala povezati. A temu ni bilo tako, že naslednji dan je prišel pozvonit, visok, z urejeno frizuro in mutiranim glasom. Že res, bil je mirnejši kot v osnovni, malce zadržan, a bi on verjetno isto rekel zame. In sva šla od tam naprej, kot da se nič ni zgodilo.

Bolj umirjeno ogledujem zajtrkovalne opcije v kuhinji in se odločim za kosmiče z ovsenim mlekom. Laktozna intoleranca, pač. Za povrh sem zaznamovana še z astmo. Ob opominu na to začutim rahlo ščemenje v prsih – čas za prvo pomoč. Pogledam naokoli, zapazim roza torbico, stopim do nje in izbrskam inhalator. Vdihnem in se počutim kot novo. Tako bo, dokler pljučem spet ne zapaše malo me zafrkavati. Sedem na kavč, prižgem TV in vidim, da se predvaja moja najljubša serija. Zaječim od sreče in se skoraj zadavim na kosmičih. Bi lahko ta dan postal še boljši!

16

Kasneje pomijem posodo. V oči mi pade krožnik s kuhanim brokolijem. Verjetno ga je mama jedla za večerjo, preden je šla. Še sama sem doma, zlata mamica je namreč morala na službeno potovanje. Saj veste, ko mačke ni doma, miši plešejo.

Preseneti me zvonec, obrnem se na petah in letim do vhoda. Na stežaj odprem zaležanemu Adiju. »Serbus,« pozdravi, jaz se samo zarežim in ga potegnem noter.

17

»Kaj praviš na tole?« zagledana v lastno podobo v ogledalu vprašam kolega, zleknjenega na postelji. Pogled odvrne od telefona in me premeri, oblečeno v usnjene črne hlače, vanje zatlačeno sprano majico s popačenim smeškotom spredaj in izrezom zadaj, takšnim, da se vidijo zaponke čipkastega črnega modrca. Nekaj časa me le bebasto gleda, nato zine: »Že stotič ti povem, da si kul! Če si pa nisi, potem pa me ne sprašuj več, baba!« se prekotali na trebuh in zopet poglobi v ekran. »Kako si neuporaben!« »Tebi itak ni pomoči,« zabije nazaj. Vanj vržem sebi najbližjo stvar – lonček za pisala. Ko naleti nanj, se svinčniki, kuliji, radirke in ostalo v njem raztresejo, da je veselje. Žal Adija ne zadenejo kritično, edino lonček mu prizadene škodo po betici. Namrščeno me pogleda, jaz mu stisnem sredinca in nadaljujem s premlevanjem svoje silhuete. »Ko bi tvoja mama vedela, kako si nesramna,« slišim s postelje. »Ji je že jasno, samo da ne izve še kaj drugega.« »Da njena astmatična ubožica kadi čike kot Turek? Če bi jaz bil starš, mi tudi ne bi sedlo.« To mi rad meče pod nos, čeprav sam kadi. Živcira me, a po drugi strani vem, da ima prav, glede na astmo. Pa kaj, saj me vedno spremlja inhalator!

Še enkrat prešinem svojo opravo in si zadovoljno pomežiknem. »Dobro, pičiva zdaj!« denem. Adi poskoči kvišku in zamomlja: »Končno! Pa skoraj brez kolateralne škode jo je odnesla tvoja soba.« Pogledam po njej in mi je jasno, kam pes taco moli; po tleh raztresena pisala, cunje vseh oblik in barv ter miza, prekrita s pripomočki za mejkap dajejo sobi nezavidljiv videz. »Ups!« rečem in se na stopalih obrnem, preden mi slučajno pride na pamet pospraviti jo. Sledim Adiju proti vhodu. Iznenada se ustavi, seže po nečem, skritem v sedežnem fotelju, in mi stvar porine v roke. »Da ne pozabiš,« poreče in hodi dalje. V rokah držim roza torbico. Pa bi jo res skoraj pozabila!

Stojim v vrsti pred klubom. Slišim ponavljajoče tehno udarce. Srce mi razbija v skladu z njimi. Počasi se premikamo naprej. Mencam osebno v rokah in pogledujem po varnostnikih, ki pobirata vstopnino in spuščata ljudi v ljubljansko podzemeljsko sceno. Ne morem se otresti strahu, da mi bosta iz oči razbrala, da še nisem polnoletna. Kaj storiti, če ugotovita? Naj zbežim? Potem bo še bolj očitno. Ju bom raje poskušala prepričati, da le zgledam kot pamž. Potem imam še šanso priti noter. Na rami začutim Adijevo roko in trznem. »Si kul?« vpraša in mi na uho prišepne: »Ne skrbi glede osebne. Itak jim je vseeno.« Pomigne proti paznikoma in res opazim, da zgolj za pokušino ošineta izkaznice. Nasmehnem se Adiju v zahvalo. »V redu sem, saj greva žurat!« Vedro dočakam predajo osebne in denarja. Brez komplikacij pridem naprej. Spustim se po stopnicah v poltemo, zrak je težak in ob približevanju odru v ritmični glasbi zasledim tekočo melodijo. Po nekaj obiskih šanka in gina s tonikom se z njo kar zlijem, pritisk množice se mi zdi vse večji, a prijetnejši. Prešerno plešem ob Adiju in sploh ne opazim, ko izgine. Kmalu ga ob strani vidim v pogovoru s skupinico sovrstnikov. Saj res, on je tu živel. Verjetno pozna

18

ljudi. Nazaj se zatopim v melodične tone, utripajoče lučke in pritisk prepotenih teles okoli sebe. Plešem, dokler me iz blaženosti ne prebudi Adi. Potegne me za roko in komaj preglasi bas zvočnikov: »Greva na čik!«

Slediva poti nazaj, na plano. Kadiva, varnostniki pa se ne zmenijo za naju. Začnem pogovor: »A ni bolano notri?« Adi samo prikima. Zdaj opazim, da je na njem nekaj čudnega. Stopim bliže. Zenice ima razširjene in komaj dohaja z žvečenjem žvečilke.

19

»Kaj?!« mi zabrusi. Povlečem ga v zakotno ulico na skrito, stran od očividcev. »A si ti kej … vzel?« preplašeno izprašam. »In če sem?« neprijazno odgovori. »Kot da ti je mar, kaj delam sam s sabo!« Prvič slišim kaj takega. »Valjda mi je! Saj sva kolega.« Zareži se in pogleda v tla. Živčno trza s kolenom. »Bi rad bil več …, ampak kako naj bom z osebo, ki je ne zanima, kako mi je bilo, ko sta moja šla narazen?« posmehljivo vpraša.»Saj si mi še sam rekel, da se te stvari zgodijo! Da boš preživel!« želim preslišati tisto o zvezi. »Preživel že, pa ni vredno! Saj je vseeno … Boli, veš, ko te vidim, a ne morem imeti.« Zaskeli me v srcu in pljučih. »Oprosti, ne zanima me zveza.« Adi stopi nevarno bližje in me gleda z iskro blaznosti. »Tudi mene ne, ljubica. Če vem, da te zlepa ne morem imeti …« »Nehaj, strašiš me!« Poskušam se izmakniti, a za sabo čutim zid mrtve ulice. Edini izhod je za Adijem. Pograbi me panika, ki ji sledi stiskanje v pljučih. Mi je že žal, da sem kadila. »… bomo šli pa zgrda!« Pograbi me za roke, brskajoče po inhalatorju. Siloma sname torbico in jo zaluča daleč stran. Poskušam se izmuzniti, a še preden se zavedam, imam obraz stisnjen k tlom in hlipam za zrakom. »A-hh-di-hh …« komaj spregovorim, toda Adiju je vseeno. Slika se mi megli, ne vem, če zaradi pijanosti ali pomanjkanja kisika. Toliko še ostanem pri zavesti, da v grozi čutim trganje hlač s telesa in vidim roza liso v temni daljavi. Nato me zmanjka. Vse črno.

Aparatura s šibkim piskanjem spremlja bitje srca. Infuzija se po kapljicah izteka v roko speče Nine. Njen podpluti obraz še v snu zgleda angelsko. Ko bi le vedela, kaj je Adijev očim delal z njim za zaprtimi vrati. Ko bi kdorkoli vedel. Mogoče bi se stvari drugače iztekle. Morda bi mu znal kdo pomagati. Morda na drugem koncu Maribora Nininega stanovanja ne bi osvetljevale modro-rdeče policijske luči. Pisala še vedno razmetano okrašujejo njeno sobo. Krožnik z brokolijem v kuhinji ostaja nedotaknjen. Očitno ga za mizo ihteča mati še ni imela časa pospraviti.

Bonisimo

20

Kjer zahaja soncePrebudila se je. Zopet je na široko odprla oči in njene veke so čudoma bile lažje kot preminula leta. Njen pogled je bil kot vedno usmerjen proti tej sterilni belini sobe, ki jo je tako sovražila. A danes je bilo nekaj drugače, nekaj silno tujega. Po nekem čudnem naključju so se ji vse okončine zopet zdele premične, a se je prepričevala, da je takšno mišljenje nesmiselno. Jutranja toplina sonca je v svetlobnih snopih sijala skozi okno bolnišnice. Na njeni odeji so se ustvarjali vzorci, na pogled prav prijetnih geometrijskih oblik. Saj sem res le rastlina, si je mislila. Človek, ujet v nepremičnem telesu. Čutila je, kako se ji dviguje in spušča prsni koš. Vest ji je sporočala, naj le še enkrat poskusi. Vsaj mezinec na roki. Omahovala je, saj je vsak dan poskušala enako, a se ni nikoli nič izboljšalo. Neprestano je prezirala svojo onemoglost, v njej je divjal bes. Zakaj ravno ona?A zdaj se je počutila močno kakor še nikoli doslej. Dovolj je imela obupa in neskončne tišine, ki jo venomer pogublja. Celo boga je prosila za pomoč, čeprav je že od nekdaj ateistka. Bila je sama, njena edina družba je bil zvok svojih uničevalnih misli in dejstvo, da bo za vselej del te preklete beline. Roke so ji počivale vzporedno od telesu. Globoko je zadihala. Danes je ta dan, ko se bo vse spremenilo.Nekajkrat je vse svoje moči uperila v prste na rokah. Nič. Počasi jo je preplavljala otožnost. Po nekaj ponovnih poskusih se je že skoraj vdala v usodo, a nenadoma so se ji konice prstov nepričakovano skrčile. Bila je osupla. Kako je to možno, še sama ni vedela. Poskušala je vse, dokler je lahko premaknila vsako koščico. Odločila se je, da bo poskusila vstati. S šibkimi dlanmi se je oprijela posteljnine, se tresoče dvignila pokonci in sedla na rob postelje. Noge so ji nihale tik nad tlemi, njeni dolgi sivi lasje pa so ji zastirali pogled. Dovolila je, da ji sonce obsije njen bledi obraz. Počutila se je breztežno in vse krute skrbi v njeni glavi so utihnile in se spremenile v nepomembne umotvore. Zaprla je oči in uživala v spontanem trenutku evforije. Želela si je, da bi ga lahko spet videla. Na dan je priklicala vse čudovite trenutke, ki jih je doživela pred nesrečo.Na rami je začutila rahel dotik. Slutila je prisotnost nekoga, a ni je bilo strah. Počasi se je obrnila in ga zagledala. Njega, kateremu je pred mnogimi leti dala svoje srce in naklonjenost. Tistega, katerega je izgubila davno nazaj, a zdaj stoji ob njej.Preplavila so jo čustva in planila je v jok. Stisnil jo je k sebi, kolikor je mogel, in poslušal njeno krčevito hlipanje. Oprijela se ga je in ga ni želela spustiti. Miril jo je in božal po laseh.»Zakaj si me pustil s temi malopridneži v takem stanju? Zakaj me nisi vzel s seboj?«Bil je tiho, njegove oči pa so postale otožne. Prijel jo je za roko in legla sta

21

na strop. Ni bila več šibka, koža ne več bleda, lasje pa so dobili pigment. Tako sta ležala in opazovala tisto starko, v kateri je včasih prebivala. Nanjo je gledala kot na nekakšno ječo, katere se je končno rešila. Vsa bolečina je bila za vedno mimo.»Prišel sem te iskat. Peljal te bom tja, kjer zahaja sonce.«

Bunny

22

Sedem potepuhovObljubil sem si, da se bom oprijemal tega dne kakor klop, pa vendar se mi spomin čedalje bolj topi v glavi. Skrajni čas je že, da nekam napišem to zgodbo. Zgodbo, ki se mi jo še danes očita. Zgodbo, ki me obtožuje zlonamernega dejanja. Morda bom po tem končno lahko počival, pa čeprav bi si potešil le trohico vesti.

Bil je deževen dan, presenetljivo hladen za pomlad. Dežne kaplje so se redčile proti večeru. Spomnim se udarcev sosedovega klopotca, medtem ko sem nič hudega sluteč sedel za svojo mizo. Brleča sveča na moji desni je komaj še oddajala dovolj svetlobe, da sem lahko videl pisati. Ravno sem se loteval novega poglavja mojega romana, ko sem zunaj, nekaj ulic stran, zaslišal predirljive vriske.

Brez premisleka ali pavze sem poskočil iz sedeža in v hipu planil na cesto. Šesti čut mi je pravil, da se je nekaj pripetilo, ali pa se le moje adrenalinsko srce in radovedne oči niso mogli upreti želji po razburljivem. Nedolgo pozneje pa sem tako silno obžaloval ta svoj korak. Na blatnih tleh je bilo že na stotine odtisov stopal. Hladen piš je rezal moja ušesa, medtem ko sem se urno potikal mimo hiš. Glasno govorjenje se je večalo in kmalu sem pred seboj zagledal natrpano množico kmetov, po izgledu so bili razburjeni in nezadovoljni. Kolikor se je dalo, sem neopazno vijugal med njimi in kmalu sem lahko razbral, da vsi stojijo v krogu in zrejo v nekaj, zaradi česar jim je vrela kri. Presenečen sem razbral globoke in raskajoče tone županovega tulečega glasu nekje v središču dogajanja. Moj utrip se je v trenutku pospešil. Obstal sem na mestu in se ozrl preko nepremičnih ljudi.

Tam na sredi kroga je stalo sedem umazanih potepuhov. Bili so obkoljeni z množico srepečih pogledov in jeznih jezikov. V njihovih očeh je odseval strah. Stali so nemo in vzravnano, s hrbti so se dotikali drug drugega in po izgledu sluteč jim je v prsih srce razbijalo kakor boben. Trzali so ob vsakem vrisku, ki je prekašal ostale. Tresle so se jim noge, pogled pa so imeli večinoma usmerjen v isto smer in ga niso premaknili. Zaradi svoje šibkosti so lahko le stali in čakali.

Prva misel ob pogledu nanje je bila: »Ne že spet.«

»Dovolj!« je zakričal župan, ves rdeč v obraz. Stal je na odprtem blizu potepuhov in mahal z rokami proti množici. Ta izbruh mu je že pošteno šel preko glave. Množična štima se je končno zmanjšala.

»Tišino zahtevam! Torej, kdo mi bo razložil, kaj točno se je tukaj zgodilo?«

»Mar ne vidite?« se je jezno oglasil neki moški srednjih let.

»Spet jih je nekdo odvrgel k nam!«

23

»Kolikokrat se je to že zgodilo!« se je začela večina ljudi pritoževati in preklinjati.

»Zakaj neprestano k nam?« je nadaljevala neka ženska in se prijemala za čelo. »Že zdaj vlada lakota po mestu, kaj šele ... «

24

»Ne!« jo je prekinil nekdo drug, ki se ga ni dalo videti v morju glav. »Preprosto nimamo dovolj hrane za nova lačna usta. Sprejeli smo jih medse že preveč, pa nas poglej zdaj! Zanemarjeni, podhranjeni, skoraj takšni smo kakor tile pred nami!«

»Vsekakor imate prav,« je kimal župan, »a kaj naj storimo?«

»Ubijte jih!« Moje srce je potonilo. Ozrl sem se na nemočne potepuhe, a ti se nisoodzvali. Kakor v transu so strmeli predse in le upali na usmiljenje.

»Ubijte jih, nič drugega nam ne preostane.«

Kmetje so dvignili pesti proti nebu v znak strinjanja. Grozljivo, kako nihče izmed njih ni imel zadržkov. Bili so odločni, zato jim še župan ni mogel oporekati. Zdelo se mi je nepravično, nepošteno in barbarsko, da se kar tako strinjajo s prvo rešitvijo, ne da bi izpostavili in pretehtali preostale. Nekaj me je prijelo, da sem stopil proti ljudem v bran potepuhom. Tako spontano sem ravnal, ker sem vedel, da ne smem le stati križem rok.

»Ne strinjam se!« sem oporekel presenečenim postavam. »Gotovo mora biti kakšna druga rešitev.«

»Druga rešitev?« se je odsekano oglasil nekdo iz množice. »No, pa daj, da

jo slišimo!« Takoj za njim so se še drugi začeli buniti nad menoj in njihovi

sovražni pogledi so meneusmiljeno prebadali.

»Poglejte jih, saj so po izgledu lepi. Gotovo bi se našel kdo, ki bi jih želel zase.«

»Le kdo bi želel še več golazni, kot je je že?«

»Pa jih prodajmo!«

»Si prismojen, nihče jih ne bo kupil!«

»Potem bi lahko obdržali vsaj pet izmed njih ... «

»Niti pod razno!«

»Dva? Dajte no ... «

»Ne!«

»Vsaj enega? Prosim vas.« Izčrpan sem bil, na tleh, ponižan. Nihče me ni jemal resno, nihče mi ni hotel prisluhniti. Saj to sem pričakoval. Vendar priznam. Kruto kot je le, situacija je bila težka. Okoliščine niso vsem prizanašale, pa vendar sem čutil, da bi se dalo tukaj nekaj boljšega ukreniti.

»Premor!« je zadonelo med množico. Ljudje so se nenadoma začeli pomikati na stran, na plan pa je prišla stara vdova. Bila je majhne

25

postave, hrbet pa je imela nevarno upognjen naprej. Na hrbtu je nosila velik iz vejevja zvezan koš. Nihče ni mogel ugotoviti, kakšni so bili njeni nameni, ko se je približevala potepuhom, nato pa je na moje presenečenje in presenečenje vseh preostalih snela koš, ga položila pred potepuhe, segla vanj in iz njega potegnila štiri velike steklenice z mlekom. »Kaj je?« je vzkliknila proti množici. »Kaj tako zijate? Mar ne vidite, kako so sestradani? Gostom moramo vedno servirati kaj za pod zob. Sploh pa imamo mleka zaenkrat dovolj. Ga pač danes ne boste pili za večerjo!«

26

In tako jim je dala za piti. Potepuhi se niso obotavljali, brez strahu in sramu so začeli goltati sveže mleko s takšno naglico, da se človek vpraša, kdaj nazadnje so imeli priliko kaj zaužiti. Vdova je sproti pazila, da so vsi dobili približno enako. Solze so mi stopile v oči. Bilo je težko gledati ta bitja, kako se trudijo ob pitju še dihati. Kot da jih je bilo strah, da jim bo vdova vzela mleko nazaj. Vendar jim ga ni. Popili so vse in niti kapljice ni ostalo v zdaj praznih steklenicah.

Stopil sem do vdove, ki je pospravljala steklenice nazaj v koš in ga nato nadela na svoj hrbet. »Hvala vam. Cenim vašo usmiljenost.«

Pogledala me je mrtvo v obraz. Iz prijetne starke se je prelevila v čisto nasprotje. Otrpnilsem.

»Nikar se ne zahvaljuj, fant. Jaz samo počnem tisto, kar je naloga vsakega gostitelja. Blaznež si, če misliš, da jim je pomoči. Hočem, da izginejo od tu, pa naj bodo živi ali mrtvi.«

Po teh besedah je krenila nazaj, od koder je prišla. O njej ni bilo več sledi, a njene besede so se zabetonirale v moje misli. Ogorčen od njih sem se spomnil, da še kar stojim proti kmetom, ki s pričakovanjem zrejo vame.

»Torej ... « je predrl led župan in nato prekrižal roke, »imaš na zalogi še kakšno svojo junaško rešitev ali si že vse porabil?«

Z glavo sem klonil k tlom. Prav zares sem blaznež. Jaz proti njim nimam šans. Karkoli bom rekel, bo preglašeno z nesoglasjem. Obkoljen sem s suroveži, od njih ne moreš pričakovati nič drugega.

»Prav. Želite si krutega ravnanja, pa naj bo po vaše.« Dobil sem pozornost številnih. Nekateri so privzdvignili obrvi, drugi so se zadovoljno posmehnili ob misli, da so zmagali, in tretji so ostali brezizrazni kakor zid. Nato sem nadaljeval.

»Ampak mar ne bi bilo bolje poleg krutega ravnanja še drugim mestom vrniti milo za drago? Mislim, kdo smo mi, da moramo sprejeti vsakega potepuha na našem pragu? Siti smo tega! Naj še drugi občutijo, kako je to. Raztrosili jih bomo po mestih, vsaj dva ali tri v enem. Krivica se bo poplačala s krivico. Sploh pa bi si samo povzročali preglavice, če bi jih želeli pokončati. Kaj menite?«

Seveda se s polovico izrečenih besed nisem strinjal, a drugega mi zares ni preostalo. To se mi je zdela še najbolj mila rešitev. In kdo bi si mislil, da bi se množica kmetov, ki so še malo prejle zaničevali moje ideje, dejansko strinjala z eno izmed njih? Občutil sem olajšanje, a ne pretirano.

»Pa naj ti bo, fant. Prepričal si me,« je dejal župan in se mi hudomušno nasmehnil ter me poteptal po hrbtu. Naslednje, kar se spomnim, je bilo, kako so kmetje privlekli veliko kletko in vanjo pometali potepuhe. Nekdo je pripeljal voz, na katerega so jih nato natovorili. Bili so pripravljeni na

27

odhod, jaz pa sem imel zadosti za danes in nisem hotel gledati, kako bodo odpeljali te prestrašene obrazke. Šele prišli so nekam na tuje, pa že morajo ponovno oditi v neznano. Sploh si nisem mogel predstavljati, kakšen strah so morali čutiti.

28

Že sem hotel stopiti stran, ko je v zadnjem hipu za moj ovratnik oprijela neznana roka. Obrnil sem se in za menoj je stal župan. Gledal je z neusmiljenim prezirom in kančkom zaničevanja. »Kam jo pa ti švigaš? Ko si že ravno prepričal ljudi s svojo idejo, zakaj jim še ne bi pomagal?«

Hotelsem oporekati, nisem želel biti deležen svojega načrta, vendar sem lahko zaznal, kako vsi zrejo vame in zahtevajo isto. Če bi rekel, da pri tem ne želim sodelovati, potem bi si morda še premislili. Samo še to bom storil, sem pomislil.

Še zdaj, ko je minilo skoraj pol leta, se spominjam, kako sem previdno nesel potepuhe skozi temno noč in jih odložil nekje v grmovju poleg nevednega, spečega mesta. Vsakič, ko sem to storil, potepuhov nisem mogel pogledati v oči. Le srečo sem jim zaželel, vendar vem, da so bile moje besede v tistem trenutku brez pomena.

Moral bi biti nagrajen in olajšan, ker sem rešil pred smrtjo sedem potepuhov, a v meni še danes tli grenek občutek, da sem jih zatajil, zapustil. Misli o tem dnevu sem raje zadržal v sebi zaradi strahu, da me bodo drugi videli v isti podobi, kot se vidim sam. Še ko sem istega večera sedel nazaj k svojemu nedokončanemu romanu, sem edinole lahko razmišljal o ubogih zapuščenih potepuhih.

Edino, kar lahko še storim zanje, je, da delim njihovo zgodbo in širim njihov spomin. Situacija je pač takšna in jaz že nisem junak. Ne, jaz sem pisatelj.

Vanya

29

Jaz sem pticaAli si kdaj začutil občutek omejenosti, nekakšne zaprte ograje, ki te omejuje, in zid, trden kamniti zid, ki te ločuje od tvojih sanj ali od tvoje resničnosti, ki si jo tako rad poskušaš zakriti, prikriti sam sebi? Stala sem tam na sredini mosta. Mračilo se je in moja vetrovka ni več ohranjala toplote, moje ustnice so postajale modre in roke sem imela razpokane od mraza. Naslonila sem se na ograjo in položila roke na zarjaveli zgornji del ograje, ki je bil že malo zaledenel od mraza, in opazovala sem, kakšen zvok ustvarijo moji nohti ob dotiku ograje. Poslušala sem plehke takte in slišala nisem nikogar drugega ali česarkoli v ozadju. Gledala sem, kaj gledala, z očmi sem vsrkavala vso lepoto mesečine, ki se je tako lepo bleščala v bistri vodi. Magična reka v vsej njeni veličini, ki je se je mirno stekala naprej, imela je začrtano pot, imela je cilj. Nisem vedela, ali jo bom še kdaj videla v vsej njeni lepoti, ampak vedela sem, da si želim biti eno z njo. Želela sem se zliti vanjo, postati ona, lepotica, krasotica, neodvisna od drugih. Nagnila sem se naprej in čutila, kako se mi kri počasi premika po otrplih nogah. Kar naenkrat jih nisem čutila več, bila sem negibna, breztežno sem potovala v svojih mislih, premikala goste oblake in mahala prelepi pernati prijateljici. Prinesla mi je sporočilo. Vsa začudena sem odprla zavitek, ki je bil prinesen v moje roke, in rada verjamem, da je bilo z namenom. V njem je le pisalo: »To niso sanje, to je tvoja resničnost. In to ni tvoja resničnost, to so tvoje sanje, sanje, ki jih krojiš sama!«

Želvica103

30

OnstranikiKmetija je bila videti kot iz oglasa. Stoječa vrh zlato obsijanega hriba je ponosno gledala nad dolino, kot kraljica, ki stopi na plano v občudovanje svojega ljudstva. Zrak je preveval vonj po košeni travi in pod bogatimi pšeničnimi klasi so glasno prepevali črički. Na starem drevju je bujno viselo težko sadje, ki se je vabljivo lesketalo v zahajajočem soncu, skorajda sramežljivo v svoji mikavnosti.

Človek bi rekel, da je bila slika idilična. Poletje na deželi se je polno skušnjav očarljivo bohotilo. Že zrak je bil težek in lenoben, dovolj, da omami še tako trmasto treznega človeka.

Gospod Večernik se je namrgodil, stremeč v zaslon svojega novega samsunga. Ni bilo dvoma, da je prišel na pravi kraj; slika iz oglasa se je natanko ujemala z idilično pokrajino, ki se je razprostirala pred njim. Trpeče je zavzdihnil.

Že med vožnjo je s strahom opazoval, kako so naselja postajala vse redkejša, dokler niso ostale le še občasne kmetije, vendar ga je bodril kanček upanja, da bo morda njegova destinacija vsaj kanček bolj urbana.

»Oh, mar ni lepo?« se je raznežila njegova ostarela mama. »Le globoko dihaj, glej, kako čist je zrak. Čisto drugače kot v mestu, mar ne? Oh, lepo je, res.«

Gospod Večernik je ponovno zavzdihnil, tokrat z muko človeka, ki je podoben govor slišal že večkrat in se z njim ni strinjal nič bolj, kot se je, ko ga je slišal prvič.

»Lepo prosim, mati,« je zabrundal kislo, »zrak je zrak. Čisto enak je kot v mestu, ti samo misliš, da je boljši, ker je z dežele. Tak je marketing za organsko hrano. Veš, oni služijo, ker ste ljudje, kot si ti, nostalgični po tehnološki nerazvitosti vaše mladosti.« Domišljavo si je popravil ovratnik.

Mati ga je preslišala. »In poglej to drevje! A vidiš? To je pravo drevje, takšno kot smo ga imeli pri nas, ko sem bila še mlada, ne tiste uboge gole bilke, ki jih vidiš v parkih. In kakšni sadeži! Res, v mestu česa takega ne vidiš.«

Sin ji tokrat ni odgovoril, je pa svoje mnenje jasno izrazil z zavijanjem oči. Če bi človek v tem trenutku pokukal v njegovo glavo, bi vanj posvetila z izjemnim cinizmom beseda marketing, obdana z rdečimi klicaji.

»Kar poslušajte gospo, ona govori resnico!« se je iznenada vmešal tretji glas. Gospod Večernik se je zdrznil in začel ozirati naokoli, iščoč novega sogovorca.

Na njegovo veliko presenečenje se je ta izkazal za majhnega debelušnega starca z bujno belo brado, ki je pometal pred hišo. Na obrazu je imel širok nasmešek in prišlekoma je živahno pomahal.

Gospod Večernik se je nakremžil.

31

»Pozdravljeni, pozdravljeni!« Debeli možic se je dobrodušno smehljal navkljub čemernemu prišleku »Ste tukaj zaradi oglasa? No, lepo, veseli me, da se je nekdo odzval.« Veselo je mežikal s svojimi bleščečimi očmi. »Naj se predstavim. Sem Zdravko Onstranik in sem upravitelj programa Odklop. Upam, da vam bo tukaj všeč.«

32

Mati je pokimala z jasnim navdušenjem. »Da, da, seveda, nedvomno mu bo všeč. Oh, kako je lepo, res, enkratno lokacijo imate, gospod Onstranik.«

To je bil začetek konca. Gospa Večernik se je z lastnikom kmetije pogovarjala dolgo in veselo, toda navsezadnje se je morala s težkim srcem napotiti domov. Pa vendar je imela občutek, da se je kar pomladila od svežega zraka in vse te narave. Da, se je odločila, sinu bo ta obisk dobro del.

Gospod Večernik je bil povsem drugega mnenja. Mulasto je sledil gostitelju, ko mu je ta razkazoval poslopje. Bil je tako zavzet v svoj lasten oblaček nesreče, da so besede zvenele manj kot govor in bolj kot oddaljeno šumenje klime v njegovi pisarni. Misel na posel, ki doma stoji, ga je še bolj razjezila.

»Samo en teden,« si je rekel pri sebi in te misli se je prijel z vnemo utapljajočega. Za mladega razsvetljenega človeka, kot je on, pač ni večje muke, kot da mu drugi po grlu tlačijo svoje zastarele ideale.

Njegov bradati spremljevalec mu je pokazal prenočišče s skrivnostim nasmehom, kot da bivedel nekaj, česar drugemu še na pamet ni padlo.

»Takole, tu je vaša soba. Zajtrki so ob sedmih, kosila ob dveh in večerje ob osmih, dnevni razpored dejavnosti pa vas čaka v jedilnici. Ko ste prosti, se lahko seveda sprehajate po lastni želji. Travnik za hišo je zelo lep v tem času leta.«

S temi besedami se je hitro poslovil in mladega gospodiča pustil samega. Slednji se je namrdnil. Soba je bila majhna, vonj je imela po lesu in slami in prav nič ga ni veselilo, da bo preživel naslednjih sedem dni kot nekakšen kaznjenec v komuni. Z nekolikšno zamero je pomislil na mamo, ki ga je v to prisilila.

Sobe do večerje ni zapustil.

Ko je zvečer ležal v postelji, ki je bila za njegove pojme pretrda in po vrhu vsega še grudičasta, je kljub slabi volji, ki ga je popadla, ko je videl seznam dolžnosti za naslednji dan, moral priznati nekaj: hrana je bila dobra.

V jedilnici je bilo še nekaj ljudi, a kljub trudu se ni mogel spomniti njihovih obrazov. Naj se je še tako trudil, njegove misli so bile sposobne naslikati le podobo gospoda Onstranika s svojimi čudnimi, lesketajočimi očmi in z rokami držeč pladenj z najboljšim jabolčnim štrudljem, kar ga je poskusil v svojem mladem življenju.

Okus, ki mu je napolnil usta ob prvem grižljaju, se je še zdaj držal sten njegovega grla kot mah in ob vsakem izdihu ga je ponovno prevzel s svojim nečloveškim prijemom. Kar naenkrat se je počutil, kot da je nekje daleč stran, kjer topel veter vije mimo njega kot stari prijatelj, mehka trava boža njegova stegna in njegove misli so mirne z zavedanjem, da bo temu vedno tako.

Kmalu je ugotovil, da hrana ni edina nenavadna stvar na kmetiji Onstranik. Čas tu se je zdel počasen in pijan, navijajoč se okoli lastne osi kot polževa hišica. Gospod Večernik je imel občutek, kot da se potaplja v mehek klopčič

33

volne. Vsako jutro se je zdelo kot začetek novega stoletja in vsak večer je bil konec tedna. Delo je šlo hitro in občutki zadovoljstva so trajali dolgo, dokler ni tudi njegova značilna godrnjavost podlegla pijani opojnosti.

Prvi dan je pomagal kositi travo. Sprva je debelo gledal od groze, ko mu je gospodOnstranik prinesel srp, toda kmalu so se njegove roke privadile na občutek lesa in njegovi

34

zamahi so postali bolj in bolj urni. Delo je bilo zamudno in bolj kot kar koli drugega si ježelel kosilnice.

S tem se je ukvarjal tri dni. Do večera tretjega dne je prilezel že do vrha hriba, kjer se je končal sadovnjak in začel travnik. Naslonil se je na staro jablano in si obrisal potno čelo.

Popihal je veter in lahko bi prisegel, da je okusil štrudelj. Nejeverno je pogledal jablano. Mar je bilo možno …?

Ne, otresel se je te misli. Saj konec koncev sploh ni bilo pomembno.

»Lepo drevo, mar ni?« Gospod Onstranik se je pojavil od nikoder in se zdaj prijazno smehljal, ne meneč za gospodiča, ki ga je kar odneslo v zrak.

»Tukaj je že zelo dolgo, veste. Stavil bi, da to drevo ve več o tej kmetiji kot jaz sam.« Pogladil si je brado. »Prav zares, bi rekel. Drevesa navsezadnje rastejo neposredno iz zemlje, ki je naša mati. V sebi nosijo stvari, ki smo jih mi odvrgli, ko smo odkorakali stran od našega izvora. Pa vendar so nam sestre in bratje ter skrbijo za nas, tako kot nam tudi mati zemlja še vedno daruje svojo ljubezen.«

Še prejšnji dan bi ga gospod Večernik popravil. Človek ni iz zemlje, bi rekel, temveč se je razvil iz prednika današnjih primatov. In nasploh so vsa živa bitja nastala iz prvega življenja, ki se je razvilo v vodi.

A v tistem trenutku je zapihal veter in preplavila ga je nekakšna nežna otožnost ter spokoj, nadvse tuj občutek, ki pa vendar ni popustil svojih ščipalcev. Mar ne bi bilo lepo verjeti, da je nekaj v svetu, kar te ljubi z vsem srcem, ne glede na vse?

»Vaša mati je rekla, da ste zelo pametni, in osebno se moram strinjati. Vidim, da res veliko veste. Stavil bi, da ste v srcu naravoslovec, mar ne? Pa vendar« je gospod Onstranik s svojo trdo ožuljeno šapo pogladil deblo, »razum lahko ve in si razlaga stvari, a srce more tudi od nečesa živeti. Ljubezen do nečesa brez zavesti je nesmiselna, reče razum. Tu ni nobene čarovnije, vse se dogaja s tabo ali brez tebe, no, pa saj razumete.«

V tistem trenutku gospod Večernik pravzaprav ni razumel. A ko je gledal iz tega kotička ob jablani dan za dnem, kako veter premika travne bilke in kako sonce pripeka na suho zemljo, se mu je počasi utrnila, ne ideja, kajti ideje so trde in kovinske, plod človeških rok, temveč občutek, nekaj nežnega in nejasnega, kar je tiho pridrlo na plan iz mest, kjer njegovi sklepi niso bili dovolj tesno spojeni.

Razumel je, ne na način, ki bi ga znal pojasniti, kakor človek pojasni pojme. Šlo je za drugo vrsto razumevanja, za razumevanje brez razuma, tako rekoč.

Ko se je njegov teden iztekel, se je veselil vrnitve v svoje hitro vsakdanje življenje, veselil seje klime in mehke postelje. Pa vendar se je poslovil z nasmehom.

Človek konec koncev ne more živeti, če ne ljubi življenja v vseh njegovih

35

plasteh – nič boljkot lahko slikar ustvari umetnino, ne da bi poznal barve.

Lani Madvir

36

Čudež

Popraskala sem se po glavi. Ta gib je bil poln prekrite zmede. »Vidva ne bi smela zdržati 50 let skupaj. Hudiča, sploh ne bi smela zdržati 50 minut v isti sobi, kaj šele poročena.«

Par se je spogledal s pogledom, ki ga ne znam ravno opisati. Bila sta stara in zgubana, na vrhuncu svojih skupnih petih desetletij. Pet čudovitih desetletij, če bi jima lahko verjeli. Imela sem nekaj težav pri tem. Privlačnost? Nič. Kemija? Manj kot nič. Prijateljstvo? Nič. Sočutje? Negativno. Kopala sem globoko, zmanjševala kategorije na čim manjše delce. Tedaj se mi je utrnila ideja, mogoče so samo nekatere podkategorije zakrožene na nič. To bi pojasnilo veliko stvari. Delne – neskončno majhne – podkategorije bi se lahko seštele in pripeljale do minimalne ocene skladnosti, ki je pomembna za vzdrževanje razmerja.

Mož je skomignil z rameni. »Moraš se motiti. Mislim, da nisi ravno najboljši pri tem.«

Zdrznila sem v nejeveri. Drznost. To je bil moj dar. Moja kariera. Moje preživetje in strast. Ugotovim lahko združljivost dveh oseb, ki stojita skupaj. Navadno se znajdem na konvencijah samskih, uničujem ali blagoslavljam pare, ki mislijo, da je vse, kar potrebujejo za uspešen zakon samo visoka ocena skladnosti. Ni tako zelo pomembno. Nekatere kategorije in podkategorije pretehtajo druge, čeprav je končni rezultat le preprosti seštevek. Pomanjkanje privlačnosti, pomešano s spolnimi potrebami, bi mogoče pretehtalo vsoto prijateljstva. Potrebna je bila iskrica pri obeh posameznikih. Ta dva pa preprosto … V vsej zmedi sem samo zmajala z glavo.

Do mene sta prišla samo za zabavo. »Sranje in hihitanje,« je rekel. Ona pa to imenujezabavni eksperiment, hkrati pa se je opravičila za možev vulgarni jezik.

»Ne,« sem trmarila. »Dobra sem v tem. V bistvu najboljša. Ne delam napak. Nikoli!«

Spet je skomignil z rameni. »Pizda ti materna, če imaš prav. Poročena sva že petdeset hudičevih let in ti nama praviš, da ne bi smela biti niti v isti sobi.«

Vzdignila sem roko, da bi ga pomirila. Ona mu je položila roko na ramo. On pa jo je zlobno pogledal. »Vem,« sem rekla opravičujoče. »Saj bom ugotovila. Samo sedite pri miru.«

Prezirljivo je zabrundal: »Noge me bolijo, nikamor ne grem.« Žalostno je zavzdihnila in spet sem se popraskala po glavi. To je bila zmeda.

37

Neverjetno, a zmedeno. Še naprej sem pregledovala podkategorije in poskušala ugotoviti, ali sem kakšno spregledala. Preveč jih je bilo in nisem bila prepričana, koliko časa sta mi ta človeka še pustila.

Odločila sem se za bolj tradicionalno metodo. »Torej Harold,« sem dejala medgledanjem svojih zapiskov. »Kaj ti je všeč na tvoji ženi?«

Najprej je pogledal mene, nato njo in potem spet mene. »Nič. Nikoli mi ni bilo in minikoli ne bo. Vsak dan je slabše.« Zavila je z očmi.

38

»Komunikacija, Harold,« je vztrajala. »Iskren moraš biti z njo in s sabo.«

Spet jo je pogledal. »Utihni, ti grozna prasica.« Mislim, da se je nasmejala. »Zredila se je. Kosmata. Radovedna. Gluha.« Zahihitala se je.

»Velik dojenček je. Samo govori,« je dejala, spet ga je potrepljala po ramenu. Udaril jo je po dlani.

»To je vse, kar potrebujem,« sem dejala po trenutku opazovanja. Vedela sem, kje iskati. Kopala sem v mentalne kategorije. Nato pa v kategorijo užitkov. Nadaljevala sem vse globlje in globlje, mimo zaskrbljujočih kategorij, ki so bile na vso srečo vse ocenjene z nič. Nato sem jo našla. »Sta par čustvenih sadistov,« sem končno zaključila. Samozavestno sem pokimala. »To je bistvo. Sta izredno nezdružljiva, a oba uživata ob tem. Ljubita to, da sovražita drug drugega. Ljubita sovraštvo do drug drugega. Oddahneta si ali nekaj takšnega, ne vem.« Skomignila sem. Bilo je neprofesionalno, ampak realno.

Spogledala sta se, vidno zadovoljna. To je bilo to. »Pripravljen, da greva domov?« ga je vprašala. Njen glas je bil skoraj mehek in spraševala sem se, če sem kaj spregledala pri njeni analizi.

Prikimal je. »Moja kolena me bolijo. Vzelo mi bo nekaj minut.«

Usmiljeno ga je pogledala. »Tvoja kolena? Oprosti,« je rekla zlobneje. Definitivno sem spregledala nekaj v njeni analizi. »Ne bom čakala, ti stari godrnjač. Lahko prideš peš domov, k hudiču naj grejo tvoja boleča kolena.« Vstala je in se hitro odpravila iz sobe. Zasmejal se je in odšepal za njo. Jaz pa sem se v zmedi spet popraskala po glavi.

Hator

39

Zadnji pogovor

Poslala sem sporočilo: »Ali je preživel?« In dobila odgovor: »Hvala za vso pomoč. Vse bomo uredili. Storili ste, kar ste lahko.«Zvečer sem se z Gajo sprehajala po pomolu v Brightonu, saj sva iskali kotiček miru, da bi zvok valov in lepota zvezd dobila svojo moč. Bil je lep večer. Nek starejši gospod naju je prosil za uslugo, čakal je svojega prijatelja, ta pa je zamujal. Prosil me je, če mu posodim telefon, da ga pokliče. Preden sem mu dala telefon, sem še hitro fotografirala razgled in se pošalila, naj ne zbeži z njim, on pa se je pošalil, da ni model za javna fotografiranja. V zameno za zaupanje mi je ponudil deset funtov in podal ključe od avta. Med klicem se je že kar stemnilo, zato sva se, ko je opravil klic, odpravili domov. Zaželela sem mu lepo življenje, kar vedno storim v takšnih primerih, saj mi je zanimivo opazovati reakcije ljudi, ki ugotovijo, da me res verjetno nikoli več ne bodo videli. Nasmehnil se mi je in nama zaželel enako. Vrnila sem mu 10 funtov in ključe od avta, a je vztrajal, da denar obdržim. Zahvalil se mi je za prijaznost in prosil, naj še naprej pomagam ljudem, ko bodo v stiski.Na poti po pomolu nazaj prejmem klic z neznane številke in na drugi strani me glas vpraša, kje sem. Odgovorim, da je njegov prijatelj na koncu pomola, jaz pa sem dekle, ki mu je posodilo telefon. Vpraša me, kje sem, jaz pa arogantno odgovorim, da se to njega ne tiče. Pokliče še enkrat in cel dialog se ponovi, le da sva oba že malo bolj nestrpna. V glavi so se mi začele odvijati situacije, kako me bo neka skupina ljudi ugrabila ali kaj takšnega. Pokliče še enkrat in tokrat hipomareče: »Se opravičujem, če ni bilo jasno, a tu je policija. Oseba, ki ste ji posodili telefon, nas je klicala, da nas bi opozorila, da bo na koncu pomola nekdo skočil v morje.« Ustaviva se, telefon mi zdrsne iz roke, utrip se mi pospeši. On je edini na koncu pomola. Začudena prijateljica, ki ne ve, kaj mi je policist ravnokar rekel, pobere telefon in mi ga prisloni nazaj na uho, da jim ga opišem.

-valovi

40

Nepričakovano

Bila je tema. Nikogar ni bilo blizu mene, a sem imela vseeno občutek, kot da sem obdana z neznanci. Po hrbtu sem začutila mravljince, ko sem čim hitreje tekla po ulici. Zraven mojega ušesa se je zaslišal glasen pok in moje misli je ovila črnina.

Ko sem se zbudila, sem zagledala belo sobo. V sobi je bila miza, stol zraven nje in na mizi vaza s prelepimi belimi rožami. Nadaljevala sem ogled sobe in se zdrznila, ko sem na stolu zraven postelje zagledala lebdečo prosojno postavo.

Postava me je najprej nekaj trenutkov tiho opazovala, ko je končno spregovorila. ''Ana, dobrodošla med nami. Moje ime je Gabrijel. Naj ti kar takoj povem, da lahko zaznavam, kar čutiš, in tvoj strah ni potreben. Kar se tiče tvoje zmedenosti pa … Pridi z menoj in vse ti bo jasno.''

Moja zmedenost se je ob njegovih besedah le še poglobila, a sem se odločila, da mu zaupam in mu sledim. Počasi sem vstala iz postelje in s kratkimi koraki hodila za Gabrijelom. Odprl je vrata in mi nakazal, naj stopim iz sobe. ''Naj te opozorim, da tukaj nisva edina, zato morava biti tiha in se zliti s preostalimi.''

Ko sva oba prestopila prag sobe, so se vrata zaprla, ne da bi se jih kdo od naju dotaknil. Ob tem me je preplavila nelagodnost, a sem bila odločena, da ugotovim, kaj se dogaja. ''Oprosti, Gabrijel? Ne razumem, kaj se dogaja. Kje sva? Zakaj je vse tako svetlo in zakaj si prosojen?''

Vprašanja so vrela iz mene in zanimalo me je vse, a dobila sem samo rahel skomig z rameni. Pot sva nadaljevala po hodniku, ki je bil obsvetljen z zanimivo belo barvo, ki je prihajala, vsaj tako se je zdelo, kar iz sten. Ustavila sva se pri vratih, na katerih je pisalo ''ANA, 2003 – 2019''.

Moje oči so se široko razprle, saj so se takšni napisi pojavljali samo v primeru, da je kdo umrl. ''Da, res je. Umrla si,'' je rekel Gabrijel, kot bi mi bral misli. ''Imam tudi sposobnost branja misli, mogoče bi lahko to omenil že prej. Ampak, to sedaj ni pomembno. Rad bi ti predstavil Bolnišnico Gabrijela Čudežnega.'' Ko je videl, da nisem imela odgovora na njegovo predstavitev, je zavil z očmi in globoko vdihnil. ''Bolnišnica se imenuje po meni. Sva v nekem prehodnem obdobju, v katerem, če želiš, lahko ostaneš tudi za vedno. Najprej pa vstopiva in ti bom razložil podrobnosti.''

Vrata so se zopet odprla brez dotika in zaprla, ko sva oba vstopila. V sobi, ki je bila prav tako bela in svetla, je stala miza z velikim ekranom in dvema udobnima stoloma. ''Sedi,'' je rekel Gabrijel ter sedel na enega izmed stolov, medtem ko je zamahnil z roko in prižgal ekran, da se je zasvetil. Ekran je prikazal začetek videa, ki je bil zaustavljen na sliki

41

mojega rojstva. ''Dobro, oglejva si tvoje življenje,'' je pripomnil Gabrijel in znova zamahnil z roko, da se je začel video predvajati.

Video je trajal nekaj minut in v teh minutah je bilo prikazano moje življenje od trenutka, ko sem se rodila, do trenutka, ko je tudi ugasnilo. V moji glavi je bilo čutiti samo zmedo in vprašanja o tem, kaj je bil pomen videa.

42

''Kot vidiš, Ana, so v videu predstavljeni vsi dogodki v tvojem življenju in le nekaj od njih je bilo slabih oziroma ne dobronamernih in zato si pristala tukaj, v prostoru, kjer delamo dobro. Ta prostor je namenjen prehodu med življenjem in smrtjo, tukaj se zbudijo ljudje, katerih življenje visi na nitki. Ko si v bolnišnici in si v komi ali pa v trenutku smrti, se zbudiš tukaj, kjer čas skoraj ne teče za zunanji svet. Tukaj je lahko 1 leto v zunanjem svetu 1 minuta. Tukaj imaš toliko časa, kot ga rabiš. Ko se zbudiš tukaj, te pričaka oseba, bitje ali karkoli že, kakršno sem jaz. Ponudi ti izbiro med življenjem, drugi priložnosti, da popraviš tukaj vse napake, ki si jih naredil zunaj, ali pa takojšnjo smrtjo, če so bile napake prehude, ali jih nočeš popraviti. Ti si ena izmed izbranih oseb, da pomagajo takšnim ljudem. Na žalost, si ti umrla v trenutku in te izbire nisi nikoli imela, a smo ti vseeno hoteli ponuditi življenje, kakršnega si zaslužiš. Odločitev pa je tvoja. Ali si želiš pomagati, kot si to delala v svojem prekratkem življenju, ali se želiš temu odpovedati in se predati smrti na drugi strani?''

Odločitev o tem, ali izbrati smrt ali vrednost življenja, je bila lahka, zato sem se takoj zresnila in se odločila. ''Želim ostati tukaj in pomagati,'' sem takoj odgovorila Gabrijelu.

Videti je bil zelo zadovoljen in ko je z roko zamahnil še tretjič, se je zopet zaslišal glasenpok.

Odprla sem oči in se znašla doma, sredi dnevne sobe, oblečena v oblačila, ki niso pripadala meni. Ozrla sem se okrog in ko sem se premaknila, sem začutila, da nekaj držim v roki. Razprla sem dlan in v njej našla zložen listek papirja.

PRESTALA SI TEST, ČESTITAM. NE ZAPRAVI DRUGE PRILOŽNOSTI S PONOVITVIJO ISTIH NAPAK. TO SI ZASLUŽIŠ, ZATO DELAJ, KAR RES HOČEŠ. SE VIDIVA KMALU, GABRIJEL.

Skozi naslednja leta življenja, sem se še velikokrat spomnila na čudno izkušnjo in neštetokrat sem imela občutek, da me je nekdo opazoval in varoval pred slabimi odločitvami, takoj ko so mi prišle na misel. Zadovoljna in srečna z vsem svojim življenjem sem ga lahko spustila iz rok in odšla novim izkušnjam naproti.

Sovica

43

Cornus(lat. krila)

Spet se je dogajalo. Hodila sem po ozki potki, ki me je vodila skozi gozd. Sonce je v majhnih žarkih padalo skozi veje. Hodila sem naprej. Nisem se ustavljala. Tik tak … Tik tak … Slišala sem tiktakanje ure … Tik … tak … Začela sem teči. Čutila sem njihovo prisotnost. Vsepovsod so bili … tik … tak … Ritem ure se je pospešil. Tekla sem in tekla. Vse okoli mene so bila mogočna drevesa, ki so se vzpenjala visoko v nebo. Pot me je zanesla na jaso. Ozrla sem se okoli sebe … tik … tak … še vedno sem nekje v daljavi slišala uro. Pred seboj sem zagledala reko, prek katere je vodil star, lesen, polkrožen most. Deske so bile že stare in so ob sunkih vetra pokale. Desno od mostu je rastel star hrast, katerega listje je že odpadalo na tla. Vsak ponovni sunek vetra je odnesel nekaj rdečega listja. Na drugi strani reke sem v daljavi zagledala nekaj znanega. Počasi sem stopala proti mostu. Veter mi je metal lase na obraz in bilo mi je malce hladno … tik ... tak … spet sem zaslišala uro, a tokrat nekje za seboj. Sunkovito se ozrem, vendar vidim le začetek gozdne poti in meglo, ki jo obdaja. Nekje v daljavi se je nekaj premaknilo ... la la la … tiktakanju ure se je pridružilo še osamljeno otroško petje. Po celem telesu me zmrazi. Ne vem, ali je krivo, ker sem bosa in le v tanki beli oblekici, ali je kriv občutek prisotnosti nečesa drugega. Nečesa večjega. Mogočnega. Ozrem se proti nebu, saj moje zanimanje pritegne zvok vran, ki hreščijo nad mano. Opazim, da jih je sedem in da krožijo okoli jase ... la la la … otožno otroško petje postane glasnejše. Zvenelo je kot uspavanka. Kaj se dogaja? Čutim, da se nekaj za mano premika in previdno se ozrem preko rame. Skoraj mi vzame sapo. Na mostu, ki je bil prej prazen, stoji postava, odeta v svileno, srebrno ogrinjalo. S hrbtom je obrnjena proti meni. Po celem telesu začnem čutiti mravljince … tik … tak … bitje ure se uskladi z bitjem mojega srca. V sebi začnem čutiti nevidno silo, ki me vleče proti mostu. Shanaya. Nekdo zašepeta moje ime. Pridi. Ne boj se ... Hmm. Še en dodaten razlog, da me je bolj strah. Nemo opazujem postavo na mostu. Delam počasne korake. Bila je veliko večja od mene … la la la … še vedno slišim otroško petje, ki zveni vedno bolj otožno. Pridruži se mu še zvok zvončkov. Pridi. Spet ta šepet. Ko dobro pogledam, opazim, da se pod ogrinjalom te postave nekaj skriva... tik ... tak … Kaj je to? ... tik … tak … Na hrbtu je bila velika izboklina. Stopim še korak bližje, da bi lažje razločila, kar vidim. Ko sunek vetra še enkrat močno zapiha, se ogrinjalo niti malce ne premakne. Vse skupaj deluje le kot iluzija … la la la … Ta otroška melodija me začne strašiti. Srce mi začne biti hitreje in pred očmi se mi zamegli ... tik tak Shanaya … čas teče… reče pritajen otroški glas. "Kdo si? Kaj misliš s tem?!" zakričim vsa prestrašena. Še enkrat se ozrem proti mostu, da bi natančneje videla,

44

kar koli je že pač stalo tam. Toda vse je prazno. Na tleh leži le polno belega perja, ki pa se, preden ga veter odpihne, spremeni v vijolično. Naenkrat opazim, da se vse okoli mene megli … tik … tak … Na drugi strani reke spet nekdo stoji. Ali nekaj. Kljub svoji volji me nekaj potegne naprej. Stopim na most in deske zaškripajo. Še vedno slišim melodijo, ki odmeva skozi gozd okoli mene ... tik ... tak … Naredim še en korak proti svoji volji.

"Ne pusti me!" zakričim. Toda sila ne popusti. Približujem se sredini mostu. Poskušam se oprijeti ograje, a zaman … Pridi … reče šepetaje. Bila sem paralizirana. Počasi

45

stopam bližje do tiste postave na koncu. Strah me je, a ničesar ne morem storiti. Histerično se oziram okoli sebe, a vse je megleno in prazno. Drevesa so naenkrat gola in brez listov. Ravno ko stopim na sredino mostu, pa začutim grozno bolečino na hrbtu. "Av! "zakričim. Ko z roko sežem preko rame, začutim nekaj vlažnega in mokrega. Pogledam dlan in vidim kri … Ne. To ni res ... V paniki stopim do ograje mostu, saj čutim, da se lahko spet premikam in se pogledam v reko. Vse je normalno razen … razen … ne! … moja … cornus!!!!! Aaaaaa!!!! ....

… Tik tak Shanaya ... tik tak …

V vsej grozi odprem oči in se znajdem v svoji postelji. Glava me močno boli, cela sem potna in zadihana. Potrebujem par trenutkov, da pridem k sebi. Počasi sedem v postelji in opazim, da se tresem. V glavi čutim pritisk in celo telo me boli. Grlo imam suho, ustnice pa krvavo razpokane. Počasi se umirim in zavem, da so bile spet le sanje. Te grozne, trpeče sanje, ki so se mi ponavljale že tedne. Ko končno lahko normalno zadiham, se stegnem preko postelje in prižgem lučko. Pogledam na uro. Pol enih zjutraj. Z roko previdno potipam preko rame in začutim nekaj mehkega. Pomirim se. Globoko zavzdihnem in se komaj pripravim do tega, da se skobacam iz postelje. Počasi prilezem do kopalnice, saj me glava močno boli in se naslonim na umivalnik. Previdno dvignem glavo in se zazrem v svojo podobo v ogledalu. Temni, rjavi lasje, ki segajo do pasu, spleteni v kito, zlate oči, dolg nos in majhna usta. To sem jaz. Obraz si oplaknem z hladno vodo in vzamem aspirin. Še enkrat se zazrem sama vase. Opazim, da imam grozne kolobarje pod očmi in premajhno pižamo. A še ena stvar je. Čeprav v ogledalu niso vidna, vseeno vem, da so tam. Cornus. Krila.

… Ja … Krila, ki jih ima vsak angel … Krila, s katerimi leti, in krila, o katerih sanjam, da izgubim … Še vedno so tam. Čutim jih. Močno napnem mišice med lopaticami, da jih razprem. Razkrijejo se v vsej svoji veličini in mogočnosti. Z roko potipam nežno, mehko perje. Za razliko od ostalih vladarjev neba, imajo moja krila odtenek nežne vijoličaste barve. Že dolgo se sprašujem, kaj naj bi to pomenilo, a odgovor dobim le v groznih sanjah. Počasi jih zložim skupaj ob telo in se odpravim nazaj v sobo. Konice peruti drsijo za menoj po tleh. Glava me še vedno malo boli, a pritisk je popustil. Zleknem se na stol ob oknu in se zazrem v polno luno zunaj. Njena nežna svetloba odbija vijoličasto barvo mojih kril. Odprem okno in vame butne svež, hladen nočni zrak. V roke vzamem obesek, ki je na polici, in se zagledam v zvezde.

Spomnim se časov, ko nisem imela takšnih skrbi. Ko sem bila vesela in nagajiva. Zaprem oči in se prepustim spominom … To je bilo že davno … še ena noč, ko sem imela preveč energije za spanec ...

Uf, spet ne morem spati. Dosti imam tega. Brez razmišljanja se poženem pokonci in se splazim skozi okno. Zavedam se, da je prepovedano zapuščati domove ponoči, a kot ponavadi se odločim, da prekršim pravila. Skočim s police in se odrinem v globino. Padam in padam skozi meglico

46

oblakov. Hladen veter mi piha naravnost v obraz in mrši lase. Stegnem roke, kot da se pripravljam na pristanek v vodo. Prepustim se padanju in uživam v miru, ki ga začutim. Zunaj je zelo hladno, a kljub temu imam v sebi naval adrenalina, ki kar kriči po tem, naj izzovem nevarnost. Naenkrat odprem oči, napnem mišice na hrbtu in razprem krila. V močnem in hitrem sunku se dvignem nazaj v zrak ter komaj ujamem ravnotežje. Res so močna.

47

Pogledam okoli sebe in vidim prečudovito pokrajino. Morje, ki je kakih trideset kilometrov pod mano, in oblaki nad mano mi dajejo občutek svobode. Nikamor ne pripadam. Sama sem in svobodna. Ob tej misli se nasmehnem in začutim kako me prevzema neverjeten občutek, da zmorem vse. Močno zamahnem in se poženem proti klifom in visokim skalovjem, ki se vzpenjajo pred mano. Luna osvetljuje pokrajino in odseva v morju, hladni sunki vetra pa mi pomagajo pri letenju. Spustim se čisto do morja, tako da se z roko dotaknem hladne morske vode, ki jo nosi na vse strani zaradi silne hitrosti. Še enkrat močno zamahnem in se poženem proti labirintu skal. Spretno se izmikam izboklinam kamenja, ter poustvarjam razne akrobacije. Postane mi vroče in počutim se čisto zbujeno. Poletim kvišku do najvišje točke ter se počasi spustim na hladno skalovje. Ko se s stopali dotaknem hladnega kamenja, se usedem, krila pa razprostrem okoli sebe tako, da me ne ovira hladen veter. Lase si popravim z obraza in poravnam oblačila. Zazrem se v ocean, ki se razprostira pred menoj ...

Počasi odprem oči in se vrnem v sedanjost. Opazim, da se rahlo smehljam. Ja, bilo je lepo, dokler nisem izvedela, da je vse v moji družini laž. Spet začnem čutiti tisti občutek praznine in osamljenosti, ki sem ga takrat prvič občutila. Izvedela sem, zakaj nimamo iste barve kril …

… Ker sem posvojena …

Nihče mi ni nikoli po tistem povedal, kdo so bili moji pravi starši. Vse, kar vem, je samo to, da sta me kot dojenčka zapustila in izginila. Ne vem, ali ju bom kdaj našla. Edino, kar vem, pa je, da tudi če ju kdaj spoznam, jima ne bom odpustila!

V vsej jezi, ki me naenkrat preplavi, vstanem s stola, vržem obesek čez sobo in se odpravim proti postelji. Ležem na mehko blazino in se zazrem v koščke razbitega kristala na tleh. V tistem trenutku sploh ne obžalujem, da sem ga uničila …

Alyisa

48

Duša

Nikoli nisem marala teme in še marsičesa drugega. Skoraj vsega se bojim. Znana sem kot največja reva v razredu. Oziroma sem bila. Pred nekaj meseci se je namreč zgodilo nekaj, kar je za vedno spremenilo moj pogled na svet.

Bil je zadnji torek v mesecu in naš razred je pripravljal šolski ples. Zbirali smo denar za zaključno ekskurzijo. Naneslo je, da je bila na dan plesa ravno noč čarovnic. Vsi smo se že cel teden pogovarjali, v kaj se bomo našemili. Sama sem si nanesla belo barvo na obraz, čeprav to ni naredilo velikega učinka, saj sem že tako ali tako zelo bleda. Poudarila sem podočnjake, si narisala nekaj šivov na obraz in se popacala z umetno krvjo. Oblekla sem se v raztrgano, razkošno črno krilo in črno čipkasto srajco. Lase sem si razmršila in spletla v dve skrajno neurejeni črni kiti. Za trenutek sem se dobesedno prestrašila, ko sem videla svoj odsev, a sem se vseeno veselila plesa.

Pred šolo sem se srečala s tremi prijatelji, ki so bili podobno maskirani kot jaz – izgledali so kot živi mrtveci iz različnih časovnih obdobij. Ker so vedeli, da sem strahopetnica, so me dražili, da mi bodo požrli možgane. Pošteno povedano, sem se res počutila rahlo nelagodno. Na plesu so vrteli večinoma počasne 'death metal' komade, ki so se skladali z razpoloženjem, in res ni bilo slabo. Čez nekaj časa sem ugotovila, da me nekdo, precej odmaknjen od ostalih, že nekaj časa opazuje. Imel je zelo svetle lase, ki so mu segali do ramen, in sinje modre, hipnotične oči. Nekaj na njem je bilo drugače kot pri ostalih. Še zdaj ne morem natančno povedati, kaj je to bilo, a bilo je. To sem preprosto čutila. Jerneja, enega od prijateljev sem vprašala, ali ga pozna. Videti je bil precej zmeden. »O kom govoriš?« Pomignila sem v smeri skrivnostnega svetlolasca, a rekel je, da tam ni nikogar. Mislila sem, da me samo straši, zato sem ga prosila, naj neha. Vendar je vztrajno zagotavljal, da nikogar ne vidi. »Si dobro? Daj, usedi se nekam. Ne izgledaš najbolje.« Resnici na ljubo, v kostumu zombija bi redkokdo izgledal dobro. Kljub temu sem vedela, kaj mi želi dejansko povedati. Sedla sem na klop in za trenutek zaprla oči. Ko sem jih ponovno odprla, je stal pred menoj skrivnostni svetlolasec. Kriknila sem, čeprav me zaradi glasbe na srečo ni nihče slišal. »Hej.« Njegov glas je bil srhljivo pomirjujoč. Ker še vedno nisem prišla do sape, mu nisem odgovorila. A kmalu po tem, ko me je ogovoril, je stegnil roko in s prsti zaplaval skozi moje lase. Njegova roka je bila mrliško hladna. Zmrazilo me je. Prisedel je in se zastrmel vame. »Čudovito dekle si.« V naslednjem

49

trenutku me je hitro in nenadno zgrabil za roko. Imela sem občutek, da je skozi mene pravkar stekla električna napetost iz vtičnice. Nato sem resnično dojela, kaj se dogaja. Roka se mi je začela cepiti na dva dela, na enega, ki sem ga čutila in je žarel v nenavadni svetlobi, in drugega, ki je kot mrtvo meso padel na klop. Hotela sem zakričati, a iz ust nisem spravila niti piska. Kmalu sem se v celoti odcepila od telesa, ki je brez znakov življenja ležalo na klopi. Glasba, ki je prihajala iz zvočnikov, je zvenela, kot bi prihajala iz vode, in v glavi mi je

50

razbijalo. S smrtnim strahom sem se s pogledom zazrla v stvor, zaradi katerega sem zdaj lebdela nad svojim telesom, in skušala dojeti, kaj se je zgodilo. »Ne boj se, vrnil te bom. Nisem želel, da me kdo vidi tam.« Še vedno otrplo od strahu me je vzel v naročje in me kot jokajočega otroka odnesel iz šole kar skozi streho. Čeprav sem se ga bala, njegov dotik ni bil več hladen, temveč mehak in topel. Nenavadno, dajal je celo nekaj občutka varnosti. Posedel me je na rob strehe in sedel poleg mene. »K-Kaj bi rad?« »V redu je, ne boj se. Želel sem le, da veš, da je tvoja duša bolj čista kot katera koli, ki sem jo do sedaj videl. Veliko tvojih sošolcev ima duše, grše in bolj srhljive kot stvori iz tvoje najhujše more. Ne želim, da ti uničijo življenje, tako kot so ga meni. Od sedaj naprej boš imela sposobnost, da boš videla resnično podobo njihove duše. Tiste, ki bi ti lahko škodovali, boš zaznala že na daleč. Preden te vrnem nazaj v tvoje telo, želim, da veš še eno stvar. Kar sem naredil, je pri nas kaznovano z najhujšo možno kaznijo, zato upam, da boš moje svarilo vzela resno. Ne dovoli, da okužene duše okužijo še tebe.« Nekaj časa sem še strmela vanj, nato sem ga objela. Še nikoli nisem srečala nekoga, ki bi mu bilo tako zelo mar za kogar koli. »Hvala ti.« Nič drugega nisem mogla spraviti iz sebe.»V redu je. Samo da te čim prej vrnem in bo še bolje …« Trenutek za tem se je stresel in zastrmel predse. »Prepozno je. Zbogom, dušica.« »Kaj je?« »Mislim, da boš kmalu ugotovila.« Zabliskalo se je. Naslednje, česar se spomnim, so bile bele stene okoli mene, obupna migrena in prestrašen Jernej, ki me je gledal kot eno izmed čudes sveta. Tudi on ima lepo dušo, sem pomislila. In potem še en šok – svetlolasi duh, vklenjen v ogromne lisice, ob katerem sta stala dva polno oborožena okostnjaka. Ponudil mi je roko v pozdrav. »Lars sem. Zbogom, Amadeja. In ne pozabi mojih besed.« Sklonil je glavo. Svetlikajoče solze, ki so mu polzele po licih, so se na tleh spremenile v mavrične frnikole ter se skotalile pod bolniško posteljo. Okostnjaka sta zgrabila eno izmed njunih orožij – nekakšna laserska bodala – in ju zapičila Larsu v srce. Krik groze se mu je izvil iz ust. Njegovo eterično telo se je spremenilo v peščeni vihar, ki je skoraj v trenutku izginil. »Ne!« V svoji duhovni obliki sem skočila na noge in se zagnala v enega izmed okostnjakov. »Kaj si mu naredil?! Kje je?! Vrni ga!« »Ne bo ga nazaj, gospodična.« Zgrabil me je za lase in me stresel z nekakšnim električnim valjčkom. V trenutku me je posrkalo v fizično telo. Spet sem se zavedala. Jernej me je presrečen objel in v trenutku sem vso bolečino spustila iz sebe. V histeričnem joku sem ponavljala, da so ga ubili, da ga nikoli več ne bom videla … Ko sem se umirila, sem mu vse razložila. Razumel je. Res ima lepo dušo … Vendar ne takšno kot Lars …

Shepherd of Stars

51

Prostora zame ni1 Branje celotne zgodbe priporočljivo ob poslušanju Aquilo –

Silhouette (https://www.youtube.com/watch?v=Hgv2-UxxWKs)

23. 4. 2013

Lažen nasmeh je skril moj pogled. Otožen in ranjen. V mislih sem stopala skozi sen, vsa ponižna in zasanjana. Hodila sem skozi mesto, med sivimi hišami, ki so mračile ta svet. Med oboki razpadajoče hiše sem poiskala zavetje pred kapljami dežja in mrzlim pišem, a sem še vedno čutila težo bremena na svojih plečih. Iz sekunde v sekundo postajalo težje in bolj nevzdržno.

Moji težki koraki so puščali blatne sledi na že tako umazanem pločniku. Premočeno krilo se je lepilo na moje noge in majica ni več zakrivala prav ničesar. V desni roki se je tiho zibal polomljen dežnik, pod levo pa sem skrivala torbico. A ne pred dežjem, temveč pred človeškimi pogledi. Vedno prezirajočimi in obtožujočimi.

Z lahkotnimi koraki sem hodila proti svoji hiši in kar naenkrat sem začutila ogromen stisk pri srcu. Zaprla sem oči in v mislih s prsti nežno drsela po pročelju. Prepustila sem se dežju in nadaljevala svoj korak. Prišla sem do lesene ute, pred katero se je v jeseni razkazoval moj vrt. Postala sem in se zazrla v nebo. Dvignila sem roke in preprosto prosila. Pričela sem se tresti in stopila sem v zavetje svojega doma. Ustavila sem se pred pečjo, se ogrela, a kmalu nadaljevala svoj obhod.

V očeh so se mi nabrale solze in pričela sem nevzdržno jokati. Kolena so se mi začela tresti kot šiba na vodi, zato sem se ustavila v kuhinji. Usedla sem se na stol, ki je bil vsako nedeljo rezerviran zame. Nasproti sem si predstavljala svojega moža. Spomnila sem se vseh najinih trenutkov, čeprav je bilo verjetno več slabih kot dobrih, vendar jih ne bom nikoli pozabila. Nikoli pozabila, da mi je stal ob strani v dobrem in slabem neverjetnih oseminštirideset let. Točno tako, kot mi je obljubil tistega dne. Pogled sem usmerila skozi okno na dvorišče in se pričela zavedati sedanjosti. Svojo pot sem nadaljevala v jedilnico, ki je bila hkrati dnevna soba. Preslišala sem kaplje, ki so udarjale po okenskih šipah. V ušesih mi je odmevalo zgolj tiktakanje stare črne ure, ki me je opomnilo, da bijejo moje zadnje minute.

Nežno sem stopicljala po lesenih stopnicah in za sabo puščala mrzle ter mokre odtise svojih stopal. Na vrhu sem obstala za trenutek in se ozrla okoli sebe. Pred sabo sem videla vse trenutke, ki so se zgodili v tej hiši in na teh hodnikih v enaindvajsetih letih, odkar hiša stoji. V glavi so mi odmevali vsi nasmehi, ki sem jih privabila na lica svojih vnučk in vnučka. Slišala sem vse naše pogovore in v mislih so se mi odvrteli vsi trenutki, za

52

katere sem si rekla, da jih ne bom nikoli pozabila. Srečna sem, da sem to obljubo držala.

Odpravila sem se v spalnico in se ulegla v svojo posteljo, v kateri sem preživela več kot četrtino svojih noči. Zazrla sem se v strop in zmolila. Tega že dolgo nisem naredila, vendar pa sem tokrat čutila močno potrebo po tem. Postlala sem in odprla omaro. Končno sem slekla svoja premočena oblačila in jih pospravila v omaro. Nekaj trenutkov sem strmela v polne police, a preprosto nisem vedela, kaj naj oblečem. Nekaj

53

posebnega in lepega, ali bi raje nekaj preprostega. Po minutah odločanja sem si oblekla črno srajco, siv suknjič, elegantne hlače in iz kavbojk potegnila dolg, črn pas. Postala sem in se pogledala v ogledalo. Bila sem si všeč, zato sem zaprla omaro in se odpravila iz spalnice. Nežno sem zaprla vrata, a je v moji glavi odjeknilo glasno loputanje. Kot da bi me predramilo, sem po licu spustila nekaj solz in stopila v kopalnico. Obrisala sem si obraz in si ustnice namazala s temno rdečo šminko.

Ko sem prijela za kljuko vrat, ki vodijo v dnevno sobo, in jih odprla, se mi je stemnilo pred očmi. Morala sem leči na kavč, da sem prišla k sebi. Prižgala sem tudi televizor. Na list papirja, ki je priročno čakal name na mizici ob kavču, sem napisala sporočilo in odšla na balkon. Pogledala sem v nebo in si rekla, da je zdaj čas. Hitro sem se pobrala v notranjost in postala pred radiatorjem. Zavezala sem pas okoli cevi, ki je povezana z radiatorjem, zanko pa sem si nadela okoli vratu. V tistem trenutku se je ustavil čas. Nevede sem se usedla in pričela razmišljati o svojih hčerah, možu, vnukih in tudi o pokojnih starših. Spustila sem svoj trup. Kmalu sem se pričela dušiti, a odločitev je bila sprejeta. Zaprla sem oči in bilo je konec. Konec mojega oseminšestdeset let trajajočega življenja.

Ko rečejo, da duša še nekaj časa ne zapusti telesa, to samo domnevajo. Sama pa lahko to zdaj tudi potrdim. Videla sem, kako so me našli in kako so me skušali rešiti. Slišala sem njihove krike, čutila njihovo žalost in jok. Želela sem jim sporočiti še veliko, a bi moralo kratko sporočilo pomeniti dovolj. Ne morem pozabiti svojih hčera, ki so me zadnjič poljubile in zraven pretočile mnogo solza. Žal mi je za gorje, ki sem jim ga povzročila s svojim dejanjem. Na žalost jim tega nisem mogla povedati, a breme je bilo preprosto preveliko in tudi ljubezen do njih ni mogla preprečiti moje odločitve. Upam, da se vsi zavedajo, da sem jih imela neizmerno rada in upam, da bom za vedno ostala v njihovih srcih. Upam, da bodo razumeli mojo odločitev in jo sprejeli. Prosim, razumite me. Prosim, ne pozabite me. Prosim, imejte me radi še naprej! Nasvidenje, se vidimo! Rada vas imam.

~ V SPOMIN ~

54

Koliko staneš?

Macao. Ali kakor to mesto poznajo bogataši sveta: kitajski Las Vegas. Mesto, kjer kazinoji dnevno zaslužijo trideset milijonov. Petnajstletna verzija mene je prvič stopila izven Evrope in ugotovila, da ni povsod tako, kot je doma.V hotelu, kjer smo spali, so imeli poseben dogovor s prostitutkami. Lastile so si drugo nadstropje. V zameno za brezplačno bivališče so hotelu delale promet. Ko sva s prijateljico ob dveh zjutraj sedeli pred hotelom, tega še nisva vedeli. Zaradi časovne razlike nisva mogli spati in tisto noč sva spoznali čisto nov obraz sveta. Vse se je začelo, ko naju je nek mladenič vprašal: »How much?« midve pa sva odgovorili, da je ura dve zjutraj. Ni tako redek pojav, da turisti ne znajo dobro angleško. Ko pa nama je isto vprašanje postavil že peti moški zapored, sva ugotovili, da v tem primeru ne gre za pomankanje znanja jezika. Hodili sva po mestu, ko se nama je utrnilo, kaj jih s tem zanima. Cena najinih teles za eno noč. Bili sva ogorčeni. Sprva sva poskusili te moške ignorirati, a so to sprejeli kot izziv in nekateri so se še bolj opogumili. Zato sva izbrali novo tehniko. Rekli bova absurdno visoko ceno, da bodo za spremembo oni stisnili rep med noge. Izbrali sva dva milijona. Delovalo je.Dokler enkrat ni. Mimo naju je pripeljal moški, ki je imel veliko denarja. To sklepam po dragem avtomobilu in uri Rolex.Ko naju je vprašal, koliko, in sva odgovorili dva milijona, se je nasmehnil in rekel, naj skočiva noter. Spogledali sva se in odšli stran.Ugotovila sem, kako neumno je, da toliko deklet in fantov morda misli, da komu kaj dolgujejo. Nekdo ti lahko plača pijačo, kupi večerjo, plača kino ali kupi nakit. Vse, kar počneš, počni, ker želiš, ne pa ker si nekomu karkoli dolžen. Noben denar te ne more kupiti. Nisi na prodaj. Ni vredno. Ker ko se enkrat počutiš umazan od znotraj, se to na zunaj več ne da oprati z vodo in milom.

-oseba

55

Mesto po imenu Podhribje

Bilo je, da so severni del porasli gozdovi. Visoki, pretežno samo iglavci. In bilo je, da jesredi teh gozdov stalo mesto.Na cesti ob mestni meji je stala tabla z napisom Dobrodošli v Krožišču! Na nasprotni strani, vzdolž iste ceste, ki je vodila naravnost skozi, pa je, na poudarjeno bolj neohranjeni leseni tabli pisalo Vrnite se?, - napisano 1933.Nihče ni točno vedel, čemu vprašaj, še manj pa so se meščani trudili vse skupaj odstraniti. Nihče ni maral, če ti je kaj, ko si si požvižgaval, iz gozda žvižgalo nazaj.Prav tako ni nihče razumel, od kod je prišlo ime. Ko je človek na ulici povprašal, je dobil nekoliko osoren odgovor. V tonu, vidno naveličanem že tako maloštevilnih tujcev, mu je bilo razloženo, da se nahaja v Podhribju.Prebivalci so se poznali ravno dovolj dobro, da se niso marali.Predstavljali so značilno gručo ljudi, ki so obtičali na istem mestu, skupaj s precejšnjim številom klatežev, ki so po ulicah tvorili tesno mrežo improvizirane urbane obveščevalne službe, nato pa za cvenk prodajali čenče.Dogajalo se je, da so se včasih za hišo sredi belega dne znašli odvrženi toasterji, dva hladilnika in pomivalno korito, v majhnem nasadu pa so bili pod jablano zakopani razbit akvarij ter štiri kasete pornografskih filmov.A vendar, kakor o dejstvu, da se včasih kljub prazni luni ne stemni popolnoma, so se meščani tudi o tem naposled prenehali spraševati.

To ni moja zgodba, a bilo mi je namenjeno, da jo povem.Moj prispevek k tej pripovedki, četudi neznaten, se je začel na deževen večer pred vrati tistega pomilujočega bara v vzhodnem okrožju. In kakor se je tudi kasneje velikokrat izkazalo, se je vse začelo z Bartholomewom.

Vzhodno okrožje je potuhnjeno mejilo na gozdni rob, kjer so se drevesa začela zgoščevati.Umazano zelena trata je takrat precej dosledno poosebljala dvorišče visoke, zamazano rjave pravokotne stavbe z velikimi, dvokrilnimi železnimi durmi. Odpirale so se navznoter, proti zatohlemu, temačnemu stopnišču, ki je imelo šest visokih stopnic. Ob vrhu je stal napis Inštitut temeljne filozofije – dobrodošli!Podhribju je nekoč manjkalo splošne izobrazbe. Mladi čvekači so se pritoževali. Zato so, kar nemalo desetletij nazaj, določeni bradači potrgali razrasel bršljan s starih, viktorijanskih stebrov, ki so samevali ob vzhodni gozdni meji, na temeljih njihove dekadence pa zgradili inštitut. Tako so tisti isti mladi čvekači lahko razvijali svoje nadaljnje pametovanje.

Najprej se je na stopnicah zaslišal zamolkel tresk, ko so se težka železna vrata zaloputnila, ne da bi jih kdo zadržal. Sledil je premor. Tišina je

56

prevzela zapuščene poznopopoldanske hodnike. Zrak je za nekaj kratkih trenutkov obmiroval.Nato se je razlegel topot. Takten, enakomeren, tih topot usnjenih moških čevljev. Zvok je pritegnil pozornost mladih učenjakov, ki so v tišini stali ob steni in čakali na začetek večernega pouka.

57

Izza vogala je možak stopil z molčečo samozavestjo, katere prisotnost so v tolikšnem času v mestu že poznali. Rokavi brezmadežno bele srajce so bili privihani tik pod komolci in črni lasje počesani proti tilniku. Toda ne preveč.Študentje so povesili poglede. Ne toliko zaradi spoštovanja, ampak ker je njegove ritmične korake spremljal rezek, neprijeten vonj po cigaretnem dimu.Stopil je do vrat ter jih brez trkanja odškrnil. Med stenami je tedaj zadonel hropeč bariton človeka, ki se je skozi cigaretne škatle prebijal kakor skozi vrečke bonbonov:»Šerif za dekana Rowlinga.«Sedemnajst minut kasneje je zvonec oglušujoče stresel učence iz zaspane zamaknjenosti in vsuli so se skozi vrata učilnic. Inšpektor je tedaj zakorakal med množico hitečih, robato izstopajoč med mladostnimi obrazi. Oblekel je plašč, v žep pa spravil zdelano, zmečkano debelo kuverto. Nato je izginil.Kljub temu da se sonce še ni popolnoma spustilo za pogozdena hribovja, se je obzorje zmračilo. Nebo je počasi, a z zanesljivostjo izbljuvalo zadnje jesenske škraplje tistega leta. Kmalu je dež padal z nepomirljivo vznesenostjo, ki je oblačila premočila le v nekaj trenutkih.

Neonski napis bara je nadležno utrnil vsakih nekaj sekund. Prihuljena je za vrati stala oseba in s tresočimi rokami hlastno obračala žepe. Ko je žepov zmanjkalo in v nobenem ni bilo ničesar, je skozi okno bara uperila zaskrbljen pogled.Vzdolž ulice je tedaj hlačal možak. Kljub mraku je bila razmočena cigareta med njegovimi zobmi razločno vidna. Svetloba neonskega napisa je njegovo belo srajco obarvala na medlo vijolično, a spotoma je njegove obrazne poteze ostro zabrisala v sence.»… čer,« je zamrmral in vstopil.Temna, premočena postava je obotavljajoče zdrsnila za njim v notranjost.Turobno vreme je mize še dodatno izpraznilo. Možak je slekel plašč in zažvižgal. Natakar se je urno obrnil ter zadnji trenutek ujel pisemsko ovojnico, preden bi priletela v steklenice za njim.Pospravil jo je v predal, nato pa se ležerno naslonil na komolce.»Fajn večer, a, gospod policaj?« je dejal z lahnim posmehom v glasu in opaznimpoudarkom na zadnjih dveh besedah.Možak je zmajal z glavo: »Zaključil sem že nekaj časa nazaj, Finn.« Pokazal je na uro,ki je kazala deset do dveh zjutraj.Točaj je v obrambi dvignil roke, mož pa je naročil viski.Premočena postava je slekla več slojev oblačil, pretankih za tako vreme. Točaj je ugledal obraz ženske. Lasje so bili mokri, zlepljeni na njenem čelu, in z glavo med rameni je sedla za pult.»Enako,« je odgovorila na natakarjevo povpraševanje po naročilu. Finn je obema natočil iz iste steklenice, v dva identična kozarca.Ta dva sta bila z izjemo Eddija edina gosta. Slednji se je prebudil iz dremeža in potolkelpo mizi.

58

»Finn! Še enega. Bogdaj, šerif.«Možak za pultom je prikimal v pozdrav in se zamišljeno zastrmel v svoj kozarec.Lokal je prevzela tista molčečnost, ki zaradi dežja, šumenja radia in drgnjenja cunje nikoli ni popolna. Toda zaradi pomanjkanja človeških glasov je še vseeno dajala občutek negibnosti.Eddie se je ponovno zleknil za mizo. Finn je zamaknjeno rožljal s priborom. Ženska se je previdno obrnila proti gostu poleg in obotavljajoče vprašala: »Šerif, kaj?«Možak se je najprej ozrl, jo nekaj trenutkov premerjal ter odgovoril po dolgem premoru: »Vrhovni policijski inšpektor.«

59

Finn je prhnil v posmehu in odkimal sam pri sebi.»Bartholomew Ashton,« je dejal možak. Eddie je tedaj zasmrčal. Poročevalec je po radiu pozdravil vse ponočnjake, ki so ob dveh zjutraj opravljali nočno izmeno, ter šumeče napovedal novice.Ženska je prikimala. Zvrnila je svoj kozarec viskija ter prosila za račun. Finn se je zganil, čeprav počasneje, kakor je to storil podnevi.Ženska je nase navlekla vsa oblačila, a višji policijski inšpektor jo je ustavil, ravno ko jeodrinila vrata.»Kaj privede žensko do tega, da sredi noči pešači po dežju, brez prtljage in denarja?« Obstala je, tiho obotavljajoča se na pragu. Finn je zmedeno pogledal najprej šerifa, nato njo in naposled še drobiž v svoji roki.»Predvidevam, da ne bo dovolj, če rečem, da sem prišla v mesto iskat nove priložnosti, pa me je spotoma zmočil dež?«Višji policijski inšpektor je v prstih obračal še vedno poln kozarec. Vžigalnik mu je mehko osvetlil obraz, ko si je prižgal cigareto. »Nak.«Kljub njeni navidezni mirnosti inšpektor ni spregledal drhtenja njenih rok ter obtolčenih členkov. Njena drža je izdajala utrujenost, ki ni bila preprosto površinska. Tisto vrsto utrujenosti, ki s spancem ne izgine.»Lahko izvem, kdo ste?« je vprašal in odkimala je sama pri sebi.»Ne maram imenitnih besed. Zato recimo, da nisem nihče in da le potujem mimo.«Premeril jo je in zazrla se je vanj s prodornimi, malenkost otopelimi očmi.»Na begu, vsekakor,« je dejal zamišljeno. »A pred kom?«Še enkrat se je nasmehnila, tokrat otožno. »Recimo, da sem še nedolgo nazaj imela opravke na trgu, s starimi znanci.«Inšpektor je radovedno nagnil glavo. Finnove oči so jo prikrito spremljale.Inšpektor je zavzdihnil. »Moja zadnja prošnja je, da mi vrnete denarnico, gospodična.« Točaj se je proti vratom zazrl s posebno mrkim izrazom in si obrisal roke v hlače. Ženska je na plano potegnila denarnico ter jo kratek trenutek pestovala v dlaneh, preden jo je vrgla nazaj na pult.»Veste, gospod inšpektor, ob koncu dneva je pomembno le, če ti to, kar si storil za preživetje, pusti spati ponoči.«Vrata so mehko zaječala, ko jih je odprla, in po prostoru se je razlegel prediren zvok dežja.»Kaj ste počeli na tistem trgu?«Na kontrastno bledem obrazu ji je zaigral droben, žaloben nasmešek. Nekoliko je omilil temne kolobarje pod njenimi očmi. »To bi lahko opisala le z imenitnimi besedami. In jaz ne maram imenitnih besed.«

Finn je tiho loščil steklenice, Eddie je še vedno smrčal. Radijski poročevalec je razglasil, da bo čez tri minute ura pol treh.Ob sedmih, ko je nebo že uro in pol mirovalo, so se vrata s treskom odprla. Skoznje jeplanil policist v razburjeni naglici.»Gospod! Iskali smo vas! Nujno je!«Višji policijski inšpektor je naveličano ugasnil cigareto. Počasi je vstal, s trudnostjo človeka, ki pozna veliko skrivnosti.

60

Sedel je v avto in v spremstvu siren sta se odpeljala proti središču mesta. Sive stene so čemerno, mrzlo drsele mimo v prebujajočem se jutru.Na petinštirideseti ulici se je šerif prerinil med množico zijal. Sredi prizorišča je stalnamestnik in se z rokami v bokih nejevoljno oziral naokoli.»Ashton.« To je izgovoril kot poimenovanje, ne kot pozdrav.

61

Šerif je privzdignil obrvi v presenečenju. Puhnil je oblaček dima in namestnik je tlesknilz jezikom.»Kar zadeva mene, sledijo reforme. Lahko bi začeli z nižjimi cenami v kantini,« je rekelsuho, medtem ko sta oba, skupaj z vsemi drugimi, upirala poglede proti nebu.Na gradbenem žerjavu je, trideset metrov nad tlemi, za vrat obešen visel policijski načelnik.Namestnik se je namrščil. »Mar ni to navaden dan v službi?« Šerif je prikimal. »Že od pamtiveka.«Stanovanje je bilo mračno, temne stene so se spajale s stropom, medtem ko se je skozi okno zlivala medla svetloba uličnih svetilk v daljavi. Kathleen je zavohala vonj po cigaretnem dimu, ki se je po tolikšnem času že vtrl globoko v zlajnan kavč in stare stene, da ga nič več ni uspelo odstraniti.Sicer pa je bil prostor pospravljen, brez reči kakršne koli čustvene vrednosti, kar ga je napravilo še posebej neosebnega. Navznoter je bilo čutiti enako hladno praznino kakor pri njegovem lastniku.

Charlie Raincrove

62

Red uglajenih gospodov

Arthur Thompson je pomignil proti kočiji, ko sta z Edgarjem Harveyjem prihitela na dvorišče.Sedla sta, sedaj v naglici. Oblil ju je mrak, rdeči žamet v notranjosti je potemnel na skoraj črno. Kočijaž je pognal.Thompson se je molče obrnil na stran in se zazrl v noč, pusto in nemo. »Kurir bo v tunelih,« je rekel zamolklo. Harveyja je zmrazilo.Izstopila sta v zavetju sence zidu ter ugasnjene ulične svetilke, gospod pa je kočijažudal znak, naj se ne gane z mesta.Zakoračila sta dol po nabrežju Temze, medtem ko so se jima čevlji ugrezali v namočenozemljo.Znašla sta se pred zevajočim breznom črnine, ki je napovedoval začetek enega izmed mnogih podzemnih jaškov.Tema tunela ju je požrla, ko sta šla globlje, in gospod Thompson je prižgal svečo. Osvetlila je njuni postavi in razdaljo nekaj korakov naprej, da sta videla, kod sta hodila. Prisotna sta bila le zvok korakov ter pretakanje vode nekje v nevidni daljavi. Stene so bile suhe, toda zrak je bil smrdeč in navlažen.»Kurir bo predal pisma v vzhodnem krilu,« mu je gospod Thompson rekel v mislih.»Kdaj?«Thompson je iz žepa potegnil uro in ji približal plameneči prst: »Čez nekaj minut.«V predore sta vstopila pri Sveti Trojici v bližini Lincoln Inn Fielda, a peš sta se prebila vse do Svetega Mihaela in se vedno bolj oddaljevala od reke. Šumenje vode je sedaj odmevalo med stenami le še kot pozabljen spomin in nadomestila sta ga vztrajno kapljanje vlage ter vonj po razpadanju.Svetloba plamena je pridušene glasove držala zunaj njune bližine. Vseeno so ju spremljali na vsakem koraku, skupaj s capljanjem vlažnih stopal in gospoda Harveyja je oblila kurja polt ob misli, kaj vse se skriva globoko v temi.Zrak je postal težak in zatohel kakor v grobnici. Približala sta se Clarkenwellu.Pod zaporom Clarkenwell so ležale zapuščene katakombe, kjer so podnevi fijakarji vozili turiste, ponoči pa je bil to labirint temnih hodnikov in napol poplavljenih jaškov, globoko pod zemljo.Gospoda sta zavila levo, kjer se je predor odcepil in v obliki stopnišča usmeril nazajproti površju.Plamenček je začel migljati in pri vrhu stopnic se je tuja senca obotavljivo zganila, preden je poniknila v zavetje opek zunanjega zapornega zidu. Gospod je upihnil plamen in si pomel dlani.Stopnice so bile zlizane tam, kjer je noga največkrat stopila in gospoda sta z vsemi

63

močmi poskušala udušiti mokro cmokanje korakov.Ob vznožju zunanje stene je glavo med ramena stiskal možak in mežikal v temo. Ob vsakem laježu v daljavi mu je zadrhtelo celo telo in trzajoče je privzdigoval pogled proti brleči svetilki nekaj korakov stran.Opazno nepotrpežljivo si je pihal v premrzle roke in ob praskanju korakov po pesku vzdignil glavo kot preganjan pes. Iz mraka je v bližino svetilke stopila postava, odeta v eno izmed tistih zlizanih, prevelikih sukenj, ki so jih včasih nosili mornarji.Možak se je odlepil od zidu in se umaknil svetlobi. V predoru je začela podgana vreščeče cviliti.Gospod Thompson je zaklel.

64

Mož je zopet stopil na svetlobo, sumničavo strmeč v senco oboka, kjer sta stalagospoda.»Podgane so,« je rekel, glasneje. A sklep ga ni pomiril, ravno nasprotno – namenil seje v njuno smer in spotoma pozorno preveril vsak skrit kotiček.Edgar Harvey je zadržal dih.»Ko pride dovolj blizu, nam bom priskrbel pismo. Vi stecite v drugo smer,« je dejalThompson.Harvey je prikimal.Možak je dosegel kamniti prag in spačil obraz, ko mu je zatohel zrak butnil v nosnice.Previdno se je oprijel vogala in sestopil na vlažen kamen.Edgar Harvey je še v istem trenutku prečil razdaljo med katakombami in ulično svetilko in se oprijel tiste mornariške suknje, toda na gladkem produ ga je spodneslo in odneslo na stran. Deležen je bil močne brce v trebuh. A suknjo je še vedno krčevito stiskal v roki in drugega potegnil za seboj. Grdo sta se zakotalila po tleh. Zaslišal je glasno pokljanje šivov, sledilo je preklinjanje in za kratek trenutek je v polmraku uzrl obraz ženske, preden ga je s kamnom treščila po betici.Gospod Thompson se je medtem poudarjeno negosposko podil med zidovi. A izrazito manjše telo tistega, ki ga je preganjal, se je kmalu vdalo samo od sebe in v kratkem času je občutno zmanjšal razdaljo med seboj in možakom. Ta je vijugal med križišči z nedvomljivim poznavanjem zakotnih ulic, kar je bilo skupno vsem izmečkom mesta. Nazadnje se je spotaknil in sopihajoče cepnil v blato. Gospod je bil v nekaj korakih pri njem ter ga vzdignil kakor cunjo, sklanjajoč se nadenj z ledenim izrazom.»Dajte mi pismo.«Drugi je sklenil zobe in zahropel. Obraz je zategoval v nečedno grimaso obojega, strahu in kljubovanja. Nato se je zadovoljno zarežal: »Začeli ste me poditi po ulicah, preden mi ga je uspela predati.«»Ona?«»Zbežala je nazaj v svojo luknjo, kjer je nikoli ne boste našli. To pač počnejo psice, skrivajo se, medtem ko nas mlatijo. Hocking je poskrbel za to.« Francoz je pljunil.Gospod ga je izpustil in se vzravnal: »Red ne ravna preveč nežno s tistimi, ki so osumljeni izdaje.«»Nikogar nisem izdal.«Temni gospod se je posmehnil. »Kako boste to dokazali inkviziciji? Pisma nimate, to pa je bilo vaše edino dokazilo.«Jeanu Aderju, čigar ime je nekaj ur poprej izdal možak, privezan na stol v Thompsonovem kabinetu, je nasmeh počasi uplahnil.»Ni važno, kako grozno jim boste prigovarjali, bodo najverjetneje še vedno izvedlimortiferum tonitruo.«Gospod je privihal usta v skrivenčenem, nelepem nasmehu. »Kot preprosto zagotovilo, nič drugega. Narava naše profesije, saj sami to veste, gospod Ader.«»Kaj hočete?«

65

»Pismo, gospod. Do sedaj bi pričakoval, da vam je to že jasno.«»Povedal sem že, da ga nimam pri sebi.«»Ali pa vas kar sam privedem tja in rečem, da sem bil prisoten, ko ste ga predali nekomu drugemu? Komu mislite, da bodo verjeli? Uveljavljenemu članu ali francoskemu ubežniku?«Možak je še v mraku vidno prebledel in poprejšnje kljubovanje je izginilo z njegovega obraza kakor še vsa druga čustva do sedaj. Imel je pogled preganjane živali.Počasi, je pomislil gospod, le počasi.Ader je planil pokonci in še preden bi se drugi uspel odzvati, sta pristala v blatu, sFrancozovimi rokami okrog gospodovega vratu. Gospod Thompson je še vedno držal

66

svojo sprehajalno palico in mahnil možaka po obrazu, da je zatulil, ko mu je obraz zalilakri.Ader je odskočil in pristal s hrbtom pri bližnjem zidu, medtem pa omogočil gospodu, da je s palico vstal. A že v naslednjem trenutku je drugi sunil naprej in v zmešnjavi udov in oblačil gospodu zarinil rapir v drobovje.V istem trenutku je Francoz dobil pošteno brco v trebuh, pospremljeno s štirimi udarci dobro namerjenih pesti. Gospod ga je s sunkovitim zamahom palice spravil na kolena ter se še zadnjič izognil Francozovemu jalovemu poskusu obrambe. Dvignil je pest in ga poslednjič pobil na tla. Potem pa se je, s topim pogledom v očeh, še sam negibno sesedel ob zid.

Razcapani ulični mulci so nervozno poskakali v sence temnih vogalov, ko so zaslišali drobne, urne korake. Zamenjali so jih za korake policijskih psov. Po blatnih ulicah pa je tekla ženska; neznanih namenov in drgetaje od mraza. V žepu krila je krčevito stiskala pisemsko ovojnico. Pritekla je na Bethnal Green, ki se je že zdavnaj pogreznil v trdo temo. Pretečo temo.Oziraje se čez ramo se je stisnila ob stene stanovanjskih hiš, nato pa v njihovem zavetju počasneje nadaljevala svojo pot.Nad Londonom se je tedaj že razlegla megla, ki je ob sončnem zahodu vstala iznad reke; zrak je kljub nočni svežini zaudarjal po katranu in premogovih sajah.Ženska je prihuljeno prečila štiri kamnite stopnice, dvignila zapah na vratih in v naglici smuknila skoznje.Nato je drhteče zavzdihnila in se sesedla ob vrata.Stanovanje je bilo temno kakor noč zunaj. A speča telesa, ki jih je sčasoma razločila, ter njihovo vztrajno, mirno dihanje so bili kratko malo pomirjujoči.»Kathleen?«Glava se je vzdignila iznad uborne slamnjače ter uperila širok pogled proti vratom.»Zaspi, nič ni narobe.«Glava se je obotavljajoče spustila, četudi se oči še nekaj časa niso zaprle.Kathleen Bentley se je pretipala do kredence, odprla predal ter dvignila vso vsebino, za katero je na pamet vedela, kaj je in kje leži. Pisemsko ovojnico je potisnila v zadnji del predala, pod leseno deščico, ki je bila tam, da je predal obdržala v njegovi reži.Kurir ji je ob takšnih večerih navadno predal več takšnih pisem. Brez naslovov in imen, s pečati, ki jih je prepoznala večkrat, kot pa bi si sama želela. Nikoli jih ni odpirala. Še iz časov svojega prvega zakona se je zavedala, da je branje pisem nevarna dejavnost, ki prinese veliko več težav, kot pa bi si običajna žena želela.Nocoj je bilo le eno, majhno in debelo.»Kathleen, kaj počneš?«Kathleen se je obrnila. Vanjo so ponovno zrle zmedene, svetle oči in jo poskušale razločiti skozi temo. Stopila je do slamnjače in glavo preplašenega dekleta pestovala v naročju, dokler ni ponovno zaslišala njenega mirnega, enakomernega dihanja.»Spi zdaj, otrok,« je dejala sama zase. »Svet bo še vedno enak, ko se

67

zbudiš.«

Charlie Raincrove

68

Red plemenitih gospodov

Baden Hocking je skozi vrata stopil s tisto počasnostjo človeka, ki je vse premislil do potankosti. Toda prsti so mu nekoliko drhteli, ko si je odpel plašč in ga pedantno odložil. Za njim je prihrumel nekdo drug, katerega imena se nihče ni spomnil. Možak je odrezano obstal, ko se je znašel pred polnim omizjem, ter si v zadregi privihal brke, poskušaje prikriti, da je nekaj hudo narobe.»Gospodje,« je s kimljajem pozdravil Hocking in sedel.Baden Hocking je v sejno sobo navadno stopil s tistim, malenkost pokvečenim nasmehom na obrazu, ki je običajen uradnikom na visokih položajih velikega vpliva. Tisti dan pa so se prisotni spogledali ob nepričakovani formalnosti.Gospod, katerega imena se nihče ni spominjal, je vstal in premeril omizje. »Navkljub prvotnim načrtom, bo današnje zasedanje obravnavalo reči, ki zahtevajo nujnejšo, takojšnjo pozornost.«»In prepisi?«»Trenutno niso najnujnejša stvar.« Gospod se je odkašljal. »Včeraj zjutraj je prišlo obvestilo, da so bila pogajanja v Carigradu uspešna. Ataše se vrača iz Krima, krinka ga je obdržala na nogah. Toda pošiljke, za katere smo najeli šest poštnih kočij, niso uspele odriniti iz Pariza.«Nekdo za omizjem je ogorčeno prhnil.Gospod je zožil veke. »Viri, ki jih imamo razpršene po notranjosti …«Nekdo se je nejevoljno zjezil, a ob toliko prisotnih je bilo nemogoče določiti, kdo točno.»Povejte naravnost. Špiclji, gospod Dunning, špiclji. Vsa ta golazen, s katero se tedensko ukvarjate, kakor bi se nihče iz dobre družbe ne smel.«Gospod Dunning je stisnil ustnice v bledikavo linijo. »Viri, ki jih imamo razpršene po notranjosti, so sporočili, da rabijo ob prvih barikadah pomoč pri prenašanju blaga. Francoski agent, ki ga je red postavil v prve vrste, je izgubil stik z brzojavi, kar pomeni, da bo red odposlal nekoga, ki bo razrešil zmešnjavo.«Baden Hocking je zamišljeno vrtel črnilnik v rokah in z nejevoljo pomel počrnele prste.»V naslednjih dveh tednih bo vrednost padla za več kot polovico. Kaj nameravate storiti v tem času?«»Kaj pa se je zgodilo z brzojavi?« je od nekod priletelo vprašanje, a tisti, ki ga je zastavil, se je takoj zatem izgubil med glavami prikimavajočih bradačev.Dunning je že odprl usta, da bi odgovoril, ko ga je Baden Hocking prekinil.»Pot do njih je bila zaprta, ko so se dragonci udarili s stražniki pri Pont Neufu.«

69

Hocking se je vzravnal, očitno naveličan svojega črnilnika, in pozorno pometel po obrazih prisotnih. »Red prosi za potrpljenje. Ko bodo poštni vozovi odrinili, bo razglašeno na zasedanju.«»V tem primeru smo vaši upniki, gospod. Večina gospodov za to mizo je vložila neko količino premoženja v odposlano blago. Red si ne zmore privoščiti takšne izgube.«Hocking je proti omizju usmeril posebno srep pogled. »Francoski agent zagotavlja, da je stvar le težava telegramov, kar bo peščica naših mož hitro uredila.«

70

»Peščica mož? Že več mesecev je tam spodaj vroče kot v peči, če se tako izrazim. Komu bi sploh padlo na kraj pameti, da bi ljudi pošiljali v Pariz?«Možje za omizjem so začeli odobravajoče mrmrati.»Agent, ki je tam nastanjen, bo ogrožen, če ne pošljemo pomoči,« je dejal Dunning, naveličano.»Mar niste rekli, da je tudi francoski agent le še en v vrsti delovnih volov, ki jih pobirate po ulicah? Naj iztrži, kolikor lahko, potem pa ga prepustite volkovom. Svet ne bo trpel.«Glasovi so se tako izmenjevali, nihče ni govoril dvakrat, razen Dunninga in Hockinga,vsi pa so se strinjali v opoziciji proti njunim predlogom.Možje so se ponovno poenotili v vrsti odobravajočega mrmranja in kimanja.Baden Hocking se je vzravnal, oblastno, in namrščil čelo. Potem je dvignil brado, kakor bi želel potlačiti svoje naveličanje nad tujim pametovanjem, a mu to ni uspelo. »A vsi se strinjamo, da je bil ta določeni vol tako dolgo za skrivno masko, ki smo mu jo nadeli, da nam lahko prinese še marsikaj sočnega, če ga le obdržimo pri življenju.«»Red bo to počel na lastno odgovornost, gospod. Pomnite, veliko ljudi bo izgubilo, če vi izgubite.«Hocking se je namrščil. Kakor že poprej – naveličano.Sledila je še razprava o nesposobnosti odposlancev v Franciji in zakaj se tako mudi, da poštne kočije odrinejo iz Pariza nemudoma. Naposled so zaključili in začeli pospravljati. Dunning je vstal in se molče namenil nazaj skozi vrata, Hocking je zlagal svoj črnilnik.Stoli so se začeli prazniti in prisotni so začeli počasi kapljati iz mračne sobe.Skozi vrata so z ramo ob rami odkorakali trije gospodje – Horace Ivey, gizdalinskigospod v svetli suknji, stari Richard Gordon in pa že poznani Arthur Thompson.»Vrli Hocking je bil danes nekam resnoben,« je pripomnil Gordon.Mladenič poleg je potegnil rokavice iz žepa in si jih skrbno nataknil. »Morda ga pesti védenje o njegovem bližajočem se koncu. Whigovci so storili čudež, ko so ga obdržali na glaviču tako dolgo. Takšni slabi dnevi so znak, da ga kmalu ne bo več.«Gospod Gordon ga je pogledal od strani. »Zdaj jim rečemo liberalci, predragi Horace. Vi ste na akademiji še vedno gulili knjige, ko jih je angleško tako klicalo.«Horace Ivey je skomiznil. »Tudi če nožu rečeš žlica, bo še vedno rezal maslo.«»Modre besede, Horace,« je zamrmral Gospod Thompson skoraj neopazno posmehljivo in skupaj so se vzpeli v njegovo kočijo, ko so prispeli na pročelje.»Morda so Bademu res šteti dnevi, a kljub temu ga ni za podcenjevati. Morda ne bo imel več reda na svoji strani. A človek si po tolikšnih letih priskrbi kompanjone.«

71

»Jaz rečem, naj se ne oziramo nanj. Karkoli storimo, ne bo pomembno, ko bo končno predal stolček naprej.« Horace je iztegnil noge predse in si z zadovoljnim izrazom pogladil svoje temne brke. »Kaj je sploh bil tisti špetir?«»On in gospod Dunning sta poskušala prikriti veliko večje težave, ki red pestijo zadnje čase,« je lahkotno obrazložil Gordon.»Mar je po tolikih letih začel doživljati izgube?«Gospod Thompson je temačno strmel skozi zastekljeno okno. »Vsi tragični padci, ki so se zgodili v kratkem, so le posledica napačnih odločitev iz preteklosti, ki so se zdaj vrnile, da bi izterjale dolg.«Gordon se je zahahljal. »Čemerni danes, kaj, prijatelj? Niste nekoliko grobi do našega vrlega Hockinga?«

72

»Kolikor je groba resnica.«»O katerih hujših težavah ste govorili?« je vprašal Ivey. Gordon je resnobno grbančil čelo.»Še preden je novica dosegla red, se je govorilo, da je bil celoten špetir veliko več kot pa le preprosta težava z brzojavi. Toda baje je ravno gospod Dunning utišal vse klevetanje.«Pomenljivo se je nasmehnil. »Saj veste, malo cvenka tu, malo tam, pa neprijetne govorice hitro utihnejo, vsaj na površini. Baje, da je bil boj Dragoncev pri Pont Neufu le zaključni del. Da francoski agent ni več v prvih vrstah, temveč da so ga že zdavnaj potegnili nazaj.« Zaupno se je nagnil naprej. »Ampak imajo težave tukaj, v Londonu, zaradi česar je tam doli prava katastrofa.«»Mar se je tukaj zgodilo kaj hudega?« je vprašal Horace. Izpod njegove običajne maske šovinističnega postavljača se je za trenutek pokazal globoko razmišljujoč izraz. A hitro se je vrnil na stari tir, ko je skozi okno ugledal svojo postojanko.Konji so se ustavili. Horace je skočil ven, še preden bi mu Thomas uspel odpreti vrata.»Do naslednjega snidenja, gospoda!«Barvni napis na vratih in gosta prisotnost žensk pred osvetljenimi okni sta jasno nakazovala, v kakšno ustanovo je bil Horace Ivey namenjen.Gordon je bil nenavadno molčeč, ko sta se odpeljala naprej.»Vse to dogajanje je močno sumljivo, Arthur,« je dejal in odkimal sam pri sebi.Ampak Arthur Thompson se je že zdavnaj izgubil v lastnih mislih, strmeč ven na temno ulico. Ko se je kočija ustavila na Piccadillyju, je odzdravil Gordonu, a ga pustil pred pragom brez drugih besed.Konji so odpeketali in nazadnje se je kočija z napol dremajočim kočijažem za vajetmi namenila proti Grosvenor squaru. Ustavila se je pred kamnitim stopniščem, ob katerem so kot tihi biriči stali kipci peklenskih podob in molče razgaljali svoje zobe v mraku.Skozi odškrnjena vrata se je razlila rumena svetloba in stari možak je držal za kljuko.»Že nazaj, sir?«»Kakor lahko razločno vidiš.«Callum se je nasmehnil ob zajedljivem tonu in sklonil glavo, ko je gospod odvihral mimo.Zvonik je odzvanjal pozno uro – zgodnjo za človeka, ki je imel raje noč.Callum je v tišini oskrbel gospodovo rano na trebuhu, ki se je znova odprla in napojila srajco. A še preden je dodobra odtegnil roke, je bil nagnan spat. Po gospodinjstvu se je med tistimi, ki so še vedno bedeli, razlegla beseda, da gospod tisto noč ne bo šel nikamor več. Sveče so utrnile ena za drugo in naposled je še ječanje stopnic končno potihnilo.Redke luči so sijale v daljavi in nadomestile soj zvezd na oblačnem nebu. Gospod je resnobno zrl skozi okno svojega kabineta na megleni Grosvenor park in medlo osvetljene strehe. Zatopljen v svoje misli, temačnejše kot

73

tema sama, se je zdrznil ob zamolklem zvenu. Ura je štirikrat udarila, svita še ni bilo na obzorju, noč pa se je počasi prevesila v zgodnje petkovo jutro sedemnajstega marca leta Gospodovega tisoč osemsto oseminštirideset.

Charlie Raincrove

74

GugalnicaZgodba, ki jo pripovedujem, je stara. Spominjam pa se je še dobro.

Nekoč sem živela v majhni vasici na vrhu hriba. Komaj deset hiš je štela in nekega dne se je v sosednjo hišo vselila štiričlanska družina. Število te družine se je manjšalo pa potem spet večalo. Življenje mlajše deklice pa sem spremljala vse življenje. Ampak v tej zgodbi ni pomembna. Le toliko, kolikor se tiče njenega očeta. Če bi o njem povprašali naokoli, bi vam eden odgovoril, da je dober človek, drugi bi rekel, da mu dolguje denar, tretji pa, da se ni vredno pogovarjati o takšnem človeku. Vseeno se zdaj spominjam tistega dne, ko je nosil hčerkico v eni in kovček v drugi roki. Imel je ženo, čudovito ženo, ki si je ni zaslužil. Domov je večkrat prišel pozno ponoči in pijan. Videla sem ga skozi okno, kako stresa svojo jezo nanjo, deklice pa se ni dotaknil nikoli. Še dandanes ga ne razumem. Imel je družino, ki bi si jo želel vsak, najbolj nesramne govorice pa pravijo, da je ob sebi vedno nosil telefon, kamor so ga klicale ženske, ki so bile pripravljene dobro plačati za noč zabave. Grozne izbruhe je imel, kadar je spil preveč viskija. To je bila njegova najljubša pijača. Svoji ženi, s katero sva postali že kar dobri prijateljici, je nekoč grozil s pištolo. Ne vem, kje jo je dobil. Ne vem, kako je tako dobra punca končala s tako slabim človekom. O njem pa je vselej govorila veselo ali pa ga ni omenjala. Nato se je rodila še ena deklica. Ta je bila drugačna. Kot otrok zelo bolna in skoraj tudi ne bi preživela. Opazovala sem njeno otroštvo, ki je bilo kot iz pravljice. Čudno, da se je sploh naučila hoditi, ko pa jo je ves čas nosil na ramenih. Imela je oči, velike kot bisere, ki se zasvetijo vsakič, ko zagledajo nekaj novega. V svet jo je vodila roka starejše sestre, ki je še danes ni izpustila. Hodili sta v varni senci matere, ki ves čas bdi nad njima. Oče je nenadno odšel, ko je bila stara tri leta. »Šel je v Nemčijo,« je ponavljala. Ves čas. Tistega dne sem po televiziji spremljala poročila. Povedali so, da je skupina moških oropala starejšega gospoda, glavni med njimi pa je bil on. Dodelili so mu šest let zapora z možnostjo pomilostitve ob zglednem obnašanju. Spominjam se, kako težko se je družina prebijala tisti čas. Njegove zahteve v zaporu so bile vedno večje, deklica pa si je tako želela zlato zimsko bundo, ki je tisto leto ni dobila. Vsako leto je dobila voščilnico za rojstni dan, v kateri je pisalo, da jo ima ati zelo rad in jo pogreša. Spominjam se teh voščilnic in kako vesela jih je bila. Vsakič jih je prinesla pokazat, jaz pa sem jo samo tesneje objela in pobožala po glavi. Še vedno hrani te voščilnice. Vse težke stvari se najmlajša ne spominja. Bolje je tako. Zato pa je vse večje breme padlo na starejšo, ki je vsa ta leta gradila karakter in, lahko bi rekli, razvila moško energijo v sebi, ki jo je v otroštvu pogrešala. Na družini je pustil boleče posledice, ki se jih še danes najbrž ne zaveda. Ko se je končno vrnil, je bilo že prepozno. Pametna ženska se je le ločila in moral se je preseliti. Ne spominjam se več, kam se je preselil, vem samo, da se ni več pogosto

75

vračal. Niti da bi obiskoval svoji hčerkici. Vseeno sta punci odraščali ob očetu. Njuna mati je igrala vlogo obeh in vzgojila najbolj posebni deklici. Zelo sta mi pri srcu, vedno me skrbi zanju in v mislih sem vedno z njima. Njun oče je zdaj živel pri eni in zdaj pri drugi ženski. Vsakič je bila druga in njihova imena sem že zdavnaj pozabila. Bile so ene bolj, druge manj prijetne, vselej pa so bile bogate ženske, ki zagotovo niso vedele ničesar o njegovi preteklosti, in deklicama je bilo samoumevno, da morata o tem molčati. Prinašale so različna darila, kupovale sladoled in drage večerje. To jima je bilo sicer zabavno. Njihovi domovi pa so bili prazni, žalostni in samotni. Vsako noč je mlajša

76

hči zaspala v solzah. Očetu pa si ni upala povedati, kako težko je zanjo spati v tuji postelji in jesti kosilo, ki ga skuha tuja ženska, kajti zanjo je pomenilo vse, da jo ati objame in kdaj pa kdaj pokliče po telefonu. Sama ne vem, kako je mogel včasih pustiti dekleti čakati po več ur, da ju odpelje na sprehod ali na bazen. Veseli in polni pričakovanja sta sedeli na zofi po več ur. Starejša je kmalu odšla živet svoje življenje naprej. Mlajša pa ga je čakala s pripravljenim nahrbtnikom in z ogromno željo v očeh. Tako ji je bilo hudo, da jo je bolelo. Bolelo je mene, ko sem jo morala gledati. Več let. Potem so nekako vsi nadaljevali svoja življenja, kakor so znali. On predvsem tako, da se je zvrstilo precej velika število žensk, preden se je utrudil in končno ustavil pri eni, ki mu je zgleda dala vetra. Zdaj živi sam. Veliko kadi, ker je živčen. Svojo prvo ženo še vedno prevečkrat pokliče. Ona je tista, ki prva izve o njegovem dnevu, njegovih težavah in čustvih. Še vedno je prisoten na rojstnih dnevih in proslavah, čeprav se je ponovno poročila in je tudi ta, novi, tam. Še vedno se zapelje v malo vasico, popravi gugalnico, ki jo je zgradil in na kateri se nihče več ne guga, posadi drevo in upa, da bo čez štirideset let ogromno. Posadi enega za ženo, drugega za starejšo hčer in tretjega za najmlajšo.

Zgodba je stara in malo žalostna. Dolgo je že tega in ne spominjam se več dobro. Zdaj sem stara in utrujena, mlajša hči mi kuha čaj in kdaj prebere kakšno knjigo ali pesem. Vidim, kako včasih odpre album. Gleda slike iz otroštva in poskuša skriti rahlo solzico, ki počasi polzi. Takrat album zapre. Včasih odide bolj vesela, včasih bolj žalostna.

Lea Podrastnik

77

NecrosisRdečelasec je prvi naredil korak proti razmršeni podobi živali, ki je krvoločno pobila njegove kamerade enega za drugim, brez usmiljena in s hitrim pritiskom na pištolo, potem pa pobegnila pred neusmiljeno roko pravice. Upornik, čigar oklep je predstavljalo težko črno ogrinjalo, ki je lahkotno padalo na tla, s povzdignjeno kapuco, prekrito s posušeno krvjo, je stopil korak naprej, lahkotno obračal jekleni meč in si lenobo sam pri sebi mrmral. Manj kot petnajst metrov stran od mladeniča je stala temna gmota mrtvega človeškega bitja in dihala plitko, a v zmernem ritmu, medtem ko je s prodornimi očmi opazovala zakritega nasprotnika.

Uporniški osvobojevalci proti koruptivni organizaciji, ki je na vse kriplje širila svojo moč na njihovo ozemlje in pridobivala ničvreden ugled pri nižjestatusnih birokratih. Ničvredneži, ki so se skrivali za fasadami praznih obljub.

»Upal sem, da te bom našel tukaj. Vulpes pilum mutat; non mores. Ni tako …, Cavendish? Zdaj slišiš na to ime, kajne?« Rdečelasec je z navdušenim zanimanjem opazoval ranljivo telo izdajalca. Morilca.

Črnolasec pred njim se je prav tako grenko nasmehnil in obenem pokazal iskreno neodobravanje prisotnosti druge figure. »Kako zabavno, Ed. Veš …« S težkim korakom naprej se je povzdignil na noge in se zahahljal: »Vedno si se mi zdel izjemno zabaven. Škoda bi bilo, če bi si kaj spremenilo, se ne strinjaš?« Stavek se je končal z vprašujočim tonom, ki ga je obarval pričakujoči vljuden ton.

Glava se je sunkovito dvignila. »Ne Ed, ampak Edward,« je hušnil rdečelasec za stisnjenimi zobmi in poudaril zlog za zlogom z besom v glasu. »Obljuba, ki si jo tako enostavno pozabil, še vedno ni izbrisana. Nad tabo lebdi sramota, Cavendish. In jaz …«

Oster meč, ki je bil na pogled lahek kot peresce, je gladko potegnil skozi tanko plast dežja, ki je pronical skozi njuna oblačila, in jo razdelil na polovico. Rez, ki ga je naredila kovina, je za sabo pustila praznino brez kakršnekoli kapljice vode, kot da bi tako enostaven gib s predmetom ustvaril vzporeden prostor.

»… Te bom poslal na drugo stran. Kot ničlo.«

»Se že veselim,« mu je odgovoril črnolasec, preden je nasprotniku poslal pogled, ob katerem bi vsakega normalnega očividca spreletela slutnja bližajoče se smrti.

Nastopila je skorajda neopazna tišina.

Edward je zdaj podrsaval z mečem po vlažnih tleh, ozka risa za orožjem pa je bila edini dokaz njegove prisotnost v zakotni temačni ulici. »Enako,

78

Cavendish,« je oznanil upornik brez prekritega prezira v glasu, preden se je pognal naprej.

»Ha, smo že začeli? V redu …« Je nonšalantno skomignil črnolasec in široko razprl oči. Šarenica se je postopoma pričela spreminjati v živordečo barvo, ki je zatem prevladala na obeh očeh in se pričela širiti po venah, dokler niso te izstopale in sunkovito utripale. Pod pobesnelim pogledom Cavendisha sta se kot iz peska prebila dva para manjših čutil, ki sta se naglo obračala v vse smeri. Že široko raztegnjena usta so se razpotegnila

79

do ušes in tvorila ravno črto, iz katere so štrleli drobni, plenilcu podobnim čekani, roke, ki so mlahavo omahovale ob trzajočem telesu, so se avtomatično dvigovale, pod njimi pa pričele prodirati dolge koničaste noge. Spremembo so spremljali tudi šivi, ki so ob koncu obleke pokali pod naraščajočim pritiskom telesa, dokler ni ostala le viseča srajca.

»Ogabno,« je sam pri sebi zamrmral Edward in dvignil meč visoko nad sabo. Kapuca, ki je skrivala polovico njegovega obraza, je delno zdrsnila in razkrila ognjene razmršene lase, ki so se valovili v prevladujoči vlagi. Obe partiji sta hiteli druga drugi nasproti. Pajek se je premikal s konstantno hitrostjo z iztegnjenimi nogami in samozavestno zadal prvi udarec. Rdečelasec je bat učinkovito zaustavil in ublažil padec, ki bi mu lahko zdrobil vse kosti v roki, če se ne bi zapuščina, ki se je hlastno oprijemal, postavila predenj in s sijem pretrgala pajkovo nogo na pol.

»Idiot!« Dim iz pretrgane okončine se je pognal kvišku in se vrtinčil okoli poškodbe. Regeneracija. Dim je poprijel obliko človeške roke, ki se je nenadzorovano tresla in izgubljala stik z realnostjo, medtem pa se je Cavendish končno postavljal nazaj na bojni položaj in sikal psovke.

Edward se je že želel zmagovalno nasmehniti, ko je demon nenadoma pridrvel do njega in razširil ogromno čeljust, iz katere so kapljali delci kisline. Že ena kapljica te tekočine je pokazala, kaj je zmožna zadati na človeškem telesu. Razkroj. Direktno skozi tkiva do krvnega obtoka.

Strup, ki se kot parazit plazi po vseh kotičkih organizma in ko pride do centra …, ti ni več pomoči.

Rdečelasec se je hitro odmaknil. Glava se mu je avtomatično odmaknila od mesa lačne čeljusti, telo pa se mu je zvilo navznoter, zato je Cavendish lahko le zagrabil prazen zrak in s tem zgrešil tarčo. Edward je kljub temu začutil oster pik na ramenu. Ko se je zazrl v razširjajočo razžrto luknjo, je lahko le tiho trznil. Tako je bil zatopljen pri izmikanju mnogih udarcev, da mu je ravno ta slabost onemogočila popolno zbranost pri preostalem delu okolice, kar se je posledično sekundo pozneje pokazalo kot globoka rana na hrbtu, ki ga je povzročila ena izmed številnih pajkovih nog in ga dobesedno vrgla na kolena. Meč, ki se ga je s tako močjo oklepal, da ne bi izgubil še zadnjega smisla za bojevanje, se je zaradi vpliva razlike v moči zasidral globoko v razpadajočo zemljo, daleč stran od zdaj ranljivega telesa.

»Enkrat zguba za vedno zguba, kajne? Čeprav …« Edward ga je komaj slišal. Mežikal je pred vrtečo se podobo prsti, ki se mu je ugrezala pod členki.

Cavendish je raztegnil nogo do izgubljenega orožja in dolge dlačice na okončini so se kot ovijalke ovile okoli jekla ter ga ubogljivo pripeljale pred obraz morilca. Preden se je kovina gladko dotaknila levega lica rdečelasca in za sabo pustila krvavečo rano, si je pozorno, kot da bi šlo za izjemno dragoceno arheološko najdbo, ogledoval zapis na njem.

80

»… Me res nekaj zanima. Kako to, da si še živ?« Oči so nenadoma švignile k udrtemu bledemu obrazu. »Ko sva se nazadnje bojevala, si bil na robu smrti. Kaj se je spremenilo od tedaj, Edward?«

Rdečelasec se je zdrznil.

81

»Kako to, da se je nekdo …« Hudomušno je zavlačeval z besedami in se po tihem norčeval iz zasoplega poškodovanca. Svoji sadistični strani, ki je nastala kot rezultat njegove dvojne osebnosti, je utiral prosto pot proti površju. »… Čisto sam in brez kakršnekoli pomoči spravil skupaj in pobegnil pred trohnenjem na bojišču, hm? Razen če …« Cavendish je segel proti plašču s ciljem, zasidranim v glavi, a ga je suha bledikava roka ustavila pri nadaljnjem gibu.

»Kaj misliš, da počneš, ti gnoj?!«

»Le potrditi želim svojo hipotezo. Znanje je moč,« se je vedro oglasil črnolasec.

»Preko mojega trupla,« je z muko oznanil Edward, ko ga je na vseh predelih zbadalaneznanska trpkost.

»A tako …« je pokimal morilec in s škornjem pohodil njegovo dlan, da je rdečelasca po vsej roki prestrelila ozka bolečina. Želodec se mu je obračal od smradu krvi in blata, v katerem je kar mrgolelo mrtvih živali.

Edward je povesil oči na svoje polomljene roke: delci kosti so bili že vidno dislocirani s svojega mesta in postavljeni tik pod kožo, pripravljeni, da jo bodo vsak čas prodrli in iznakazili mlado truplo. Nič boljša ni bila nekroza, ki je z neizmerno hitrostjo ustvarjala sive lise in puščala odmrle kose kot obvisel papir. Ti kosi so se komajda držali kože, prepojene in premazane z gosto mešanico rdeče in rumene krvi.

Cavendish se je, kot da bi vedel, kaj razmišlja rdečelasec, ponosno zarežal in z globokim glasom zabrundal. »Izjemno priročen talent, se ti ne zdi? No, povej mi, stari prijatelj, katera je tvoja naslednja poteza?«

»Gladiator in arena consilium capit,« je z muko hlastnil Edward in zakašljal očitneskupke pogoltnjenih ostankov, ki so se mu nabirali v grlu kot kosmi vate.

Umiram. Je rekel sebi.

»Časti vredna izjava, Edward. Le, da ni tvoja,

kajne?« Mišice so se poškodovancu pod

raztegnjeno kožo napele.

»Bratova je. Edward Collen jo je izrekel … Seveda pred tistim skrajno neprijetnim dogodkom,« je uslužno pojasnil, čeprav je črnolascu čez obraz hušnila nejevolja, kakor da mu nerazumevanje, prebrano z lica rdečelasca, ni bilo pri volji.

»Izgleda, da imaš slab spomin za tako mučno smrt. Na pol prerezano telo in odvrženo v globok jarek. Tako kot si zasluži vsaka smet.«

»…« V tistem trenutku se je rdečelascu posvetilo. Ve zame. Ve, kdo sem.

82

Ve…da jaz …nisem on.

Cavendish se je zasmejal zaprepadenemu izrazu. »Bi pred smrtjo še kaj rekla, Rouge? Preden te pošljem k dragemu bratu v nebesa?«

»Ja.« Je zakašljala in vrgla plašč na stran. Kislina se ji je pretakala vedno hitreje in ji po vrsti uničevala organe. Vedoč, da bo umrla kot zastrupljeni plen, je segla v stranski žep po zasilnem načrtu in izkoristila poslednjo možnost za … sladek nasmešek.

83

Nasmeh, ki ga je namenila le pred velikim pokolom.

»Flectere si nequeo superos, Acheronta movebo. Bova pač oba gorela v peklu …, prasec.« Rougine oči so se zalesketale kakor rezila, trepalnice pa zadnjič zaprhutale.

Končno boš maščevan, brat. Počakaj me na drugi strani. Zaprla je oči.

Cavendishov obupan krik ni mogel zaustaviti razširjenjih plamenov, ki so ju pogoltnili in za sabo pustili črnino zažganih trupel.

Prihajam.

Forace

84

Boli me …

Sedim v zadnji klopi – kot vedno. Čakam, da profesor pokliče moje ime in mi vrne test, za katerega že zdaj vem, da sem ga pisala slabo. Ko zaslišim svoje ime, odkorakam do prve mize, vzamem list in sedem. Kup papirja položim predse in usmerim pogled v desni zgornji kot. Dve. Solze oblijejo moj obraz. Zvrti se mi pred očmi in spreleti me misel, prepletena s temnimi odtenki sive barve. »Daj no, bodi vesela, da je pozitivno. Ni ti treba skrbeti, saj boš zvišala oceno,» me miri glas z desne. A ona ne ve. Ne ve, da me ne boli le slaba ocena, ki mi v življenju tako ali tako ne bo prišla prav. Boli me to in še veliko več.

Boli me duša in boli me srce, ki je premehko za takšen svet. Boli me trenutek ob dveh zjutraj, ko zadržujem sapo, da starši ne bi slišali mojega joka. Skrivam nesrečo in upam, da jo bom nekoč uspela skriti tudi pred sabo.

Boli me, ko strmim v oranžnordeče odtenke neba in pomislim, da bo nekoč prišel trenutek, ko bom ravno ta nebeški odtenek rdeče gledala zadnjič.

Boli me, da se prehitro navežem na ljudi in jim razblinim meglo pred mojo dušo, čeprav jo vedno znova poteptajo kmalu za tem, ko pade mrak in niso pripravljeni poslušati o Klimtovemu poljubu in Beethovnovi sonati.

Boli me, ko dedek govori o dnevih, ki so mu še ostali, in me z nasmehom na obrazu vpraša, če ga bom obiskala in prižgala majhno rdečo svečko na njegovem grobu, ko bo on že ležal v hladni zemlji. Boli me, ko gledam njegove dlani, prepletene z modrimi žilami, po katerih se bo kri nekega dne nehala pretakati. Boli me, ko se sredi pogovora zazrem v njegove oči in pomislim na dan, ko bo njegovo srce nehalo biti. A on tega ne ve. »Ja, tako je bilo. Potem sem se vrnil z vojske,» nadaljuje pogovor. Pomislim na sivo torkovo jutro že sedem let po njegovi smrti, ko se bom spomnila njegovih zgodb o vojski in tetovaži na njegovi desni roki. Bolel me bo trenutek, ko ga bom pogrešala, in bo njegov objem edina stvar, ki si jo bom želela. Boli me, ko pomislim, da nekega dne ne bo več sedel s kosom črnega kruha v roki za mizo pred oknom in pil bele kave.

Boli me, ko se kregam s starši. Želim zaloputniti z vrati in se ponovno za nekaj ur zapreti v sobo, a vrata zadržim z mislijo na bolečino, ki bo tekla po mojih žilah, ko bo njuna duša za vedno zapustila ta krut in sebičen

85

svet. Prišel bo dan, ko se jima bom zadnjič zazrla v nebeško modre in močeradaste oči, a niti s kančkom srca ne bom čutila, da je to zadnjič. Prišel bo dan, ko se bom sredi dopoldneva v službi oglasila na telefon in zaslišala besede, ki jih bom želela preslišati.

Boli me misel na starejšega gospoda v rjavi jakni, ki se je ob ležečem kolesu pobiral s tal in s krvavimi dlanmi pobiral jabolka s pločnika.

86

Boli me pismo, ki si ga napisal, saj je vsaka obljubljena beseda to tudi ostala. Boli me, ko greš mimo mene, tako kot so šli oblaki čez rdeče nebo tistega večera. Bolelo me je, ko si mi dal rdečo vrtnico, in boli me, ker rjavi v mojem okvirju na tretji polici. Tako kot najina ljubezen.

Bolelo me je, ko si rekel, da me pogrešaš, in bolelo me je, ko sem rekla, da te pogrešam tudi jaz, čeprav te nisem želela videti. Bolelo me je, ko si rekel, da si zaslužim več, in bolelo me je, ko sem le prikimala. Bolelo me je, ko sem odšla, in bolelo bi me, če bi ostala. Življenje je trpljenje. Vse, kar lahko storiš, je le, da izbereš manj bolečo pot.

»Ja, saj bom zvišala,» nadaljujem pogovor in poteptam tisoč misli, ki me bodo ponovno zbudile ob dveh zjutraj in s solzami polnile moje modre oči.

Neskončno vesolje

87

ErectosČutim pritisk in bolečino. Z rokami segam v neznano in iščem nekaj. V pljučih me stiska in težko pridem do zraka. Poskušam zakričati, vendar iz sebe ne spravim niti kančka zvoka. To me požene v paniko. Srce mi začne pospešeno biti in sunkovito odprem oči. Znajdem se v svoji sobi. Tema je. Glava me močno boli in cela sem potna. Sedim v postelji in začutim, da me grlo peče, kot bi spila kislino. Prižgem lučko in pogledam na uro. Pol ena zjutraj. Globoko zavzdihnem. To je že desetič, da sem se zbudila ob pol enih zjutraj. Mogoče je kriva hipnoza, kajti drugo težko verjetno. Že dve leti je odkar sem se začela baviti z manipulacijo možganov. Lahko rečem, da je to edina stvar, ki mi gre dobro, če že pri drugih stvareh v življenju nisem uspešna. Pred nekaj tedni sem naredila samohipnozo, da bi ugotovila par stvari o sebi. Edino, kar lahko rečem, je, da je ta verjetno vzrok za moje zbujanje. Močno stisnem kristalni obesek za hipnozo okoli vratu in sežem na polico po aspirin, da bom lažje zaspala. Ravno ko ležem nazaj na posteljo in ugasnem luč, zaslišim ropot.

Čeprav je bilo zunaj večinoma mirno, sem še vedno živela sredi mesta in hrupu nisem mogla uiti. Vstala sem in se oblekla v svoja običajna oblačila – preširoko majico in raztrgane kavbojke. Nataknila sem si teniske in se previdno izplazila iz hiše, da ne bi koga zbudila. Odkar sem živela s teto, se nisem počutila nič kaj manj odtujeno.

Že leto je bilo od tega, ko sta mi umrla starša, a njune smrti ne bom nikoli pozabila. Pustila sta me samo, ko sem ju najbolj potrebovala. Vseh grehov jima tudi po smrti ne bom odpustila. Pred štirimi leti sta samo izginila in predlani, ko sem končala tretji letnik srednje šole, je prišla do mene teta in mi povedala, da bo prevzela moje skrbništvo. Prej sem seveda živela z babico in je nisem hotela zapustiti, a kot mlajša je za bolj primerno skrbnico obveljala teta. Seveda me je tudi izpisala iz šole in zadnji letnik sem morala končati na šoli po njenem izboru. Vse tam sem naravnost sovražila in sovražila sem tudi dejstvo, da me starša nista v vseh štirih letih niti enkrat obiskala ali poklicala. Izginila sta iz mojega življenja, kot da ju nikoli ni bilo, in potem brez kakršnega koli pojasnila izvem, da sta umrla. Dolgo sem se krivila za vse, kar se mi je dogajalo, in se počutila manjvredno, čemur je pripomoglo še norčevanje sošolcev na tisti šoli. Vse to se je vleklo neskončno dolgo, dokler nisem nekega dne vsega izpustila, se nehala kriviti za njune napake, ju pozabila in sprejela dejstvo, da bom vedno sama. Z leti sta tudi njuni podobi začeli bledeti in nisem več čutila potrebe po njuni prisotnosti v svojem življenju.

Stopila sem na svež in hladen nočni zrak ter si ovila šal okoli vratu. Bila je še ena pozna jesenska noč in bližala se je zima. Globoko sem zavzdihnila in opazovala meglo, ki se je napravila, ko sem izdihnila v hladen zrak. Ko

88

sem se obrnila, sem na vratih zagledala majhen listek. Odlepila sem ga in prebrala: »Dobiva se v Willovi ulici 14. Pohiti. Imam tisto, kar si iskala.«

Prepognila sem listek in ga spravila v žep plašča. Začela sem čutiti vznemirjenje. Je možno, da je tisto, kar mislim, da je? Saj ni važno. Stopila sem po stopnicah na pločnik in se zagledala v polno luno.

89

»Še ena neprespana noč me čaka,« sem si mislila. Odpravila sem se navzdol po ulici in opazovala sence, ki so nastajale ob osvetljenih lučeh ob cesti. Ulice so bile ozke in tlakovane, kar je bilo značilno za stari del mesta. Hiše so si bile kar podobne in za vse je še vedno veljalo, da so precej stare. Hodila sem hitro, kljub temu da je bila ura ena zjutraj in sem bila čisto sama. Vmes se je mimo peljal kakšen avto in izginil na koncu ulice.

Ko sem se bližala cilju, sem postala živčna. Listek sem stiskala v žepu in razmišljala o vseh stvareh, ki se bodo spremenile, ko dobim, kar iščem.

»Takrat bo konec sranja in začela bom lahko na novo,« sem si mislila.

Takrat pa me iz misli predrami senca, ki se je premaknila pri svetilki prek ceste. Hitroskočim s pločnika in stečem na drugo stran.

»Talin!« me pokliče znan globok glas. Sunkovito se obrnem in ga zagledam, kako stojipar metrov stran od mene.

»Zdravo, Cris,« mu rečem, ko prihitim do njega vsa zadihana od teka in hitre hoje.Prijateljsko se objameva in iskreno povedano sem prav vesela, da ga vidim.

Cristopher je bil moj edini prijatelj v srednji šoli. Sploh mi ni jasno, zakaj se je odločil biti moj prijatelj. Zgodilo se je enega lepega dneva. No, ni bil ravno lep. Spet sem se jokala pod šolskimi stopnicami, saj nisem bila dovolj močna, da bi prenesla vse to norčevanje. Takrat je stopil do mene in mi ponudil sladoled.

Ja, saj vem. Sladoled.

»Izvoli. To pomaga,« mi je rekel in sedel poleg mene.

Najprej sem samo strmela vanj in mislila, da se mi blede. Nekdo se je pogovarjal zmano? Pol svojega življenja sem bila sama, zdaj pa tole?

Ker se ni premaknil, sem si obrisala solze in se predstavila.

»Talin,« sem rekla napol objokana.

»Vem. Jaz sem Cristopher, ampak lahko me kličeš Cris,« je rekel z nasmehom in iztegnil roko. Rokovala sva se in nato samo sedela ter se pogovarjala še celo uro.

Od tistega dne dalje sva bila ves čas skupaj. Čeprav še zdaj mislim, da se je začel pogovarjati z mano samo iz usmiljenja, je on trdil drugače. Rekel je, da ve, kako se počutim, in da je imel sam enake težave. Težko sem mu verjela, ko pa je bil tako simpatičen. A izkazalo se je, da je res, kar govori. Kasneje sem izvedela, da je imel težko otroštvo.

90

Kakorkoli, od njega sem se naučila veliko. Tudi hipnoze.

V zadnjem času mi je pomagal z reševanjem uganke, ki naj bi mi jo zapustila pokojna starša.

»Kako si? Upam, da te nisem zbudil z ropotanjem na vrata vaše hiše,« vpraša in sepretvarja, da je zaskrbljen.

91

»Pravzaprav si me,« mu utrujeno rečem in se odmaknem iz objema. Tako redko sva se videla po srednji šoli.

V soju nočnih luči so bili njegovi rjavi razmršeni lasje videti skoraj črni. Bil je za glavo večji od mene in v primerjavi z mano je imel zelene oči. Moje so bile namreč zlato rjave. Oblečen je bil prav tako v kavbojke in črn plašč.

»Ja, saj to je bil tudi moj namen,« je posmehljivo rekel, segel v žep plašča in iz njegapotegnil nekaj v ruto zavitega.

»Našel sem tisto, kar si iskala pri profesorju Homaisu, in ga prepričal, da mi je to dal.« Izročil mi je ruto. Dolge rjave lase sem si popravila z obraza, saj so mi zaradi vetra nagajali, in ga začudeno pogledala. Potrebovala sem nekaj sekund, da sem sploh dojela, kaj je rekel.

»Čakaj malo. Saj se hecaš, kaj!? Profesorja Homaisa si prepričal brez komplikacij??«

Nisem mogla zatajiti, kako šokirana sem bila. Da si najbolj trmastega profesorja zgodovine kar koli prepričal, je bil svetovni dosežek.

»Sem čaroben, kaj?« mi posmehljivo reče in pomiga z obrvmi.

»Haha. kako duhovito.« Zavijem z očmi in ga dregnem v ramo. Bil je edina oseba, ki me je lahko spravila v boljšo voljo.»Hvala ti vseeno, gospod čarobni,« mu vrnem in pogledam ruto v roki. Odvijem jo in razkrije se mi pogled na čudovit kovinski kompas, ki je imel namesto strani neba napisane številke. Rob je bil zlat in kazalci tudi. Številke so bile rimske. Bil je težek, na straneh pa je imel vklesane čudne črke.Bil je točno takšen kot na sliki v pismu mojih pokojnih staršev.»Je pravi?« radovedno vpraša Cris in me opazuje.Jaz samo pokimam in si še naprej ogledujem kompas.»No, sem vesel, da si ga končno dobila. Po moji zaslugi, seveda,« bahavo reče.Ja, po njegovi zaslugi. Če ga ne bi teden dni silila, da mi pomaga pri profesorju, iz tegane bi bilo nič. Kdo bi si mislil, da ima tako visok ego.»Aja, pa dobro ga čuvaj. Zdaj imaš časovno uro v rokah,« še doda in prekine moj tok misli. Zmedeno ga pogledam. Spet me prevzame tisti čuden občutek.Nenadoma se pomnim pisma, v katerem je pisalo nekaj o časovniku in njegovi vrednosti. Spomnim se tudi, da je pisalo nekaj o potovanju v preteklost in reinkarnaciji. Ta uganka ni imela konca.Brez razmišljanja se poženem preko ceste domov. Za seboj zaslišim opozorilne klice.

92

»Talin! Pazi!« Ne opazim tovornjaka, ki drvi po cesti proti meni. V paniki zmrznem in vse, kar vidim, so samo sprednje rumene luči, ki me zaslepijo. Čeprav mi glas v glavi kriči, naj se umaknem, se ne morem. Prikovana sem na sredino ceste. Z rokami si zakrijem obraz in trdno stiskam kompas. Vse, kar sledi, je samo še tema … in neznosna bolečina …

Alyisa

93

Na oči mi je padel mrak

Pisanje dnevnika je rutina, s katero si pisec zbistri misli in olajša dušo. To so osebni zapisi posameznika, ki si v krutem svetu išče uteho, nekoga, ki ga bo brez prekinjanja poslušal. Dnevnik je skupina združenih in med seboj povezanih zgodb, ki marsikaj povedo o lastniku napisanega.

Na svetu ni niti dveh si med seboj enakih dnevnikov. Sto ljudi, sto čudi, pravijo. Vsak ima svojo zgodbo in težke trenutke MORAMO podeliti z ljubljenimi osebami. Niti ni nujno, da z osebami, lahko jih zapišemo tudi v dnevnike kot zgodbe, ki jih izdamo, ali v obliki pesmi, ki jo uglasbimo. Poti je več, vsak pa najde svojo pravo.

Ponedeljek, 14. 10. 2019

Sončen dan. No, zaenkrat še meglen, a meteorologi so že ves teden napovedovali sončne dni. Vroče je kakor v savni in nič kaj podobno jesenskim razmeram. Ampak v moji glavi nikdar ni tako, kot bi moralo biti. Sem rahlo zmedena in nič kaj židane volje. Ničto uro se potegujem za, najverjetneje prvo in zadnjo, petico pri letošnjih urah matematike in še sedmo uro za odlično oceno pri obveznem izbirnem predmetu, španščini. Četrto ali pa morda že tretjo uro pišemo slovenščino. Jezik, snov, ki mi je zelo zanimiva, in ostajam optimistična glede nje. Moj Dnevnik, drži pesti! Prosim! Zvečer pa ti bom poročala, kako sem preživela dan.

***

Kako sem utrujena! Ah! Ampak dobra novica je, da sem v svojo redovalnico lahko vpisala dve petici. Zjutraj sem ti v naglici pozabila povedati, da ima danes moj prijatelj Luka rojstni dan. To je tisti, ki te je zadnjič prijel v roke in pričel zlorabljati, v želji, da te prebere. Pa sem se mu zoperstavila in te branila, kljub temu da mi je malo všeč. Pa saj to že vse veš! Vstopil je že v trideseto leto, čeprav izgleda star 18, počuti se najverjetneje 10, obnaša pa se največkrat kot malček, star dve leti. No, če vsa ta leta seštejemo, pa le šteje trideset let.

Torek, 15. 10. 2019

Kruta realnost šoloobveznih otrok je vstajati ob grozečih zgodnjih urah. In danes sem imela privilegij, da sem lahko vstala že ob 6.30. Ampak ponovno sem bila zmedena, zasanjana, jezna na vse okoli sebe in predvsem žalostna. Kakor da bi slutila, da se bo zgodilo nekaj groznega. Obenem sem danes vprašana angleščino. Svoj najljubši predmet! Znaš? Seveda znam! Kakšna so to vprašanja, Dnevnik?!

***

94

Končno sem doma! Danes se mi ni potrebno mučiti s šolskimi predmeti, ker jutri dežuram. Zleknila sem se na kavč, si nastavila slovensko serijo Naša mala klinika in zaspala. Zbudila me je mami za kosilo. Imeli smo lazanjo. Moja mami kuha doma in to zares odlično. Redko kdaj pa speče lazanjo. In na nek način me je omamen vonj

95

italijanske kulinarične specialitete že zbudil, le ni se mi še dalo vstati, ker potem bi me čakalo opravilo: priprava mize za tri ljudi. V hiši živimo sicer štirje, samo sestre med tednom ni doma, ker študira v Ljubljani.

PA KAJ JE TA TEDEN Z MENOJ!! VSE TO ŽE VEŠ, PA TI ŠE ENKRAT

RAZLAGAM!!?? VIDIŠ, DA NEKAJ NI V REDU Z MANO!!

Sreda, 16. 10. 2019

Jutro! Dnevnik, danes se ti bom posvetila že v jutranjih urah. Zakaj? Ker dežuram! Si mar pozabil? Nič hudega. Učiti se moram geografijo, saj mi grozi, da bom v petek morala stopiti pred tablo in odgovarjati na težka družboslovno-naravoslovna vprašanja. Prepisati si moram vso snov, ki jo bodo obravnavali pri urah, in tudi kaj lepega narisati. Se ti oglasim, ko bo čas.

***

Doma sem. V pisani pižami ležim na postelji, s kulijem in teboj, moj Dnevnik, v rokah. Da ti povem, kaj se je danes po šoli dogajalo. Ati me je celo popoldne prepričeval, naj grem z njim na obisk k dediju in babici. Redko kdaj ju vidim in tudi iskreno, nimam želje, da bi gledala, kako dedek tu in tam težko diha in kar hlasta za zrakom. Ti prizori mi niso všeč in če bi mi bili, bi to pomenilo samo eno: da sem psihopat. Seveda nisem šla z atijem, ker se bojim, da bo dedi umrl. Skrbi me, da bo to kmalu. Prepričujem se, da dlje kot ga ne bom videla, kasneje se bo zgodila usoda.

Petek, 18. 10. 2019

Dragi moj Dnevnik,

včeraj ob 12. uri in 40 minut je svoj zadnji utrip srca na tem tiranskem svetu pustil moj dedi. To šokantno novico sem izvedela šele ob koncu pouka, ko je bil dedi že na poti v drugo sfero. Sprva nisem dojela. Ah, kakor da se danes že zavedam! Ne, nočem se sprijazniti s tem! Vse je tako čudno in kar naenkrat se bojim samote, hrepenenja, življenja. Strah me je ostati sama in se sama spopadati s krutim svetom. Po drugi strani pa me je strah imeti nekoga rada, ker se zavedam, da ga bom nekoč izgubila. Z nikomer se o tem ne morem pogovoriti, ker je to skoraj tabu tema. Ob pisanju in spominjanju vseh dogodkov zelo težko diham in v sapniku čutim nekakšno prepreko, ki zaustavlja vsak moj vdih. Ne morem, ali pa z veliko težavo, globoko vdihniti.

***

96

Potrebovala sem umiritev in se spet vrnila k tebi. Rada bi še dejala, da sem hvaležna, da te imam. Si redkobeseden, pa v sebi zadržuješ največ besed. Dobro poslušaš, pa se z odprtjem tvojih platnic sliši največ povedanega. To je ta ironija. Vem, da tebe ne bom izgubila.

***

97

Čez petindvajset letMed raziskovanjem babičinega podstrešja je Rim zasledila ogromno škatlo različnih dnevnikov in pisem. Med njimi ji je eden iz kupa padel v roke in začutila je neko višjo silo, ki ji je velela, naj ga odpre in nekaj prebere. Prebrala je odlomek iz leta 2019. Brala ga je z odprtimi usti. Bila je zelo čustvena najstnica, ki svojega pradedka ni poznala. Je to v svoj dnevnik zapisala njena mati? Njena mati se je vsako leto 17. 10. zaprla v sobo in je ni odprla po več ur. Ni šla v službo, ni ne jedla in ne pila, ne preživljala časa na socialnih omrežjih. Posvečala se je samo sebi.»Mami, mami, mami!!!«»Povej, srce.«»Si to ti napisala?«Vzela sem v roke to na roke napisano delo, zapisano v zelen majhen dnevnik z dvema rdečima pikapolonicama, ki naj bi prinašali srečo. Prebrala sem odlomek na odprti strani. Zaledenela sem od osuplosti, spominov in preteklega časa. Skupaj z dnevnikom sem se zaprla v sobo, brez pijače in jedače.Stara enainštirideset let sedim na postelji domačega doma. S svojim dnevnikom iz devetega razreda v rokah, v katerega sem zapisovala najtežje trenutke svojega življenja, ki so se mi dogajali po koncu osnovne šole. Dnevnik je napolnjen. Pa je moja duša polna lepih spominov?Gledam v svetlo moder pomirjujoč strop in iz oči mi priteče majhna mokra solzica. Spominjam se, kako mi je dedi v moji rani mladosti velikokrat razlagal, kako je skrbel za svojih pet sorojencev med hudo drugo svetovno vojno. Kako je izgubil očeta in ga videl ustreljenega nekje daleč od varnega domačega Laškega. S temi dejanji se mu je širilo srce zato je imel v svoji visoki starosti težave z njim. Skoraj bi mu počilo. Ampak počilo bi mu tudi zaradi ljubezni, ki jo je znal dajati svojim najbližjim, tudi kadar mu je bilo najtežje.Obrisala sem si solze, saj sem v svojem življenju že dovolj jokala. Odklenila sem vrata, stopila ven iz temačne sobe in v objem so mi pritekle štiri najljubše osebe. Najstarejši sin Lan, tri leta mlajša dvojčka Rim in Rene in moj najboljši kradljivec dnevnikov iz srednješolskih let. To so osebe, ki še živijo, in se jim lahko posvetim. S preminulimi pa se bomo spet srečali. Na mnogo lepšem kraju, neoznačenem na katerem koli zemljevidu.

***Danes

Med pisanjem še svežih utrinkov iz vsakdanjega življenja v dnevnik, se mi je v misli prikradla deklica, ki bo zelo podobna meni, ob njej pa identična jaz. Kljub tragičnim življenjskim dogodkom mi kot najstnici še ni popolnoma jasno, čemu so potrebni vse to trpljenje in žalost, nesreča in obup. Zakaj se smrti bojimo in zakaj sploh obstaja! Ampak tema obema deklicama moram v glavo vcepiti moto: ŽELETI SI ŽIVETI!

Kljub tragičnim trenutkom, ki podzavestno vseeno vplivajo na moje življenje,

98

čepravse tega sploh ne zavedam.

Čebelica Maja

99

RazpokaMaja je bila na pogled navadno, tiho, neškodljivo dekle. Rada je brala in dokler se ni preselila, je bilo to tudi res. Do takrat to ni bila zgolj površinska resničnost.

Zdaj pa so ji nova šola, nov kraj, novi ljudje in nove navade začele odpirati nova obzorja. Iz mirnega dekleta brez mnenja, ambicij ali življenja, se je počasi spreminjala v kritično misleče bitje. Na zunaj je bila še vedno ista oseba, globoko v njej pa se je nekaj premaknilo in se začelo spreminjati. Nekje v njej je začela nastajati razpoka. Kasneje se je seveda širila in poglabljala ter postala brezno. Končno je razumela, zakaj je nekdo v prejšnji šoli rekel, da je nevednost blaženost. Zavedanje sveta okoli nje in kritično vrednotenje sta jo pripeljala na razpotje

Prvi zametki te razpoke nekje v njej, še sama ni vedela točno kje, najverjetneje nekje okoli žolčnika, so najverjetneje nastali, ko je v šoli – prostoru, ki naj bi predstavljal moralne vrednote, spoštovanje, iskrenost in delovne navade, učenje novih stvari, nekdo izjavil, da nihče ne bo vedel, če vsak izmed učencev naredi en primer domače naloge, potem pa si vsi vse prepišejo. Namreč, treba se je znajti. Takrat se ji je zdela to najlažja pot do želenega cilja in v tem ni videla ničesar problematičnega, zdaj pa se je to zdelo paradoksalno. Zagotovo, to je bila najlažja pot do želenih rezultatov, ampak, da je do tega prišlo ravno v šoli, ji je bilo naravnost paradoksalno. Vse skupaj se ji je zdelo nekako tako, kot če bi pri gradnji sosednjega bloka, ki jo je imela »čast« opazovati zadnjih nekaj mesecev, vsak izmed gradbincev prinesel en sam kos orodja, potem pa bi si ga med delom posojali drug drugemu. Rezultati takega početja najverjetneje ne bi bili najboljši.

Kasneje v življenju pa je uvidela, da svet deluje po tem načelu. Znajti se je treba. O tem, da iznajdljivi ljudje živijo srečnejša in predvsem bolj razkošna življenja, je kasneje v življenju še velikokrat slišala. A se je vedno spraševala, za kakšno ceno so njihova življenja srečnejša in ali materialne dobrine res odtehtajo način, na katerega so prišli do njih.

Kako točno se je ta razpoka širila, Maja ni vedela. Najverjetneje skozi osebni razvoj, ki ga je doživela ob selitvi v novo okolje. Spomni pa se trenutka, ko se je zavedela, da je postala težko, skorajda nepremostljivo brezno. Trenutek samozavedanja, ki je spremenil vse.

Iskrenost je sčasoma postala Majina največja vrednota. Mati ji je vedno pripovedovala, kako so jo imeli kot otroka vsi radi, saj je vsakomur vse povedala naravnost v obraz in Maja se je začela spraševati, zakaj tega ne počne več. Sama je namreč iskrene ljudi vedno cenila. Ugotovila je, da je pri otrocih takšno početje srčkano, pri najstnikih pa glede na vzgojo, kakršne je bila deležna, očitno povsem nesprejemljivo. In tako se je znašla

100

na razpotju privzgojenega spodobnega obnašanja, pri katerem je bistvo vsega, da ne smemo nikogar prizadeti, pa čeprav moramo zaradi tega prav ogabno hliniti prijaznost in odobravanje vsega, kar neka oseba izusti ali naredi, in pristne otroške iskrenosti. Ugotovila je namreč, da zaradi privzgojenih idej o spodobnem obnašanju, ki je postalo družbena norma, nekomu, ki se ji zdi neolikan in omejen in s svojim obnašanjem presega vse meje okusnega, ne more brez posledic v obraz zabrusiti, da je

101

cepec. To bi bilo v nasprotju z vsem, kar so jo naučili o olikanosti. Pa vendar se ji je zdelo še bolj neolikano, da bi cepca pustila živeti v nevednosti pred svojo "cepovščino". Mar ji ne bi bilo lažje živeti kot večnemu otroku? Brez skrbi pred bolečo in za druge žaljivo iskrenostjo, ker bi to ostalo »naravnost srčkano«. Ampak to je bilo več kot očitno zgolj njeno osebno mnenje. Ostali ljudje so na videz prav uživali v hlinjenju radosti, navdušenosti, prijaznosti in olikanosti. Že naslednjo sekundo pa so bili sposobni pozabiti na vsa načela olikanosti in še bolj uživati v opravljanju prav vseh po spisku.

Takšni notranji konflikti so Majo precej zaznamovali. Čeprav se je hotela ravnati po svojih vrednotah, se ji je zdelo, da bi bilo to družbeno nesprejemljivo. A ravno strah pred tem, da bi naredila kaj neskladnega z zapovedmi moderne družbe, jo je vodil do samozanikanja. Tudi sama je postala hinavec. Hlinila je povsod, v neprestanem boju med iskrenostjo in privzgojeno potrebo po ugajanju družbi.

Iznajdljivka

102

Skoraj zaročena

In od nikoder je pred menoj klečal ta moški in mi govoril, kako izjemna sem. Ne zgodise mi pogosto, a zmrznila sem, ostala brez besed in pozabila izdihniti.

Vse se je začelo poleti, ko sem nekaj dni preživela v hostlu v Šanghaju. Zjutraj sem delila kopalnico še s sedmimi, se naučila nekaj pismenk, spila veliko čaja ter spoznala ogromno izjemnih oseb, ki potujejo po celem svetu. Ta zgodba pa je posvečena zelo zanimivemu dogodku - kako sem se skoraj zaročila.

Po naravi imam zelo veliko energije in navdušenja, ko pa potujem, se to le še potroji. Obožujem spoznavanje novih ljudi, njihovih zgodb, kulture, vrednot in tradicije. Varula pa je moje navdušenje očitno zelo prevzelo. Varul je 27-letni moški, prihaja iz Indije in je po besedah moje babice, ki ga je videla le na sliki, negovan in postaven.

Prvič sva ulovila očesni stik na recepciji, ko sem prišla v hostel. Nasmehnil se mi je in jaz sem mu nasmeh vrnila. Naslednji večer sem ga opazila na strehi hostla. Hostel je namreč zvečer kar zaživel, ko so vsi popotniki prišli na streho, kaj pojedli ali popili, vadili pismenke, igrali družabne igre ali ping pong in se pogovarjali. Tam sem spoznala večino popotnikov, katerih zgodbe so me navdušile in s katerimi sem še danes v stiku.

Ko sem v majhni trgovinici kupovala prigrizke, je do mene stopila neka ženska, se mi predstavila. Povedala mi je, da je študirala v Evropi in da ji je ta zelo všeč, med drugim pa je pohvalila moje modre oči. Predstavila mi je še dva moška poleg sebe: ,,To je moj samski brat, to pa moj mož.’’ V tistem trenutku sem ugotovila, da je bila stara okoli 20 let, njen mož pa okoli 30. Nenavadno mi je bilo, da je rekla ‘samski’ brat. Vprašala me je, ali pridem zvečer na streho, in prikimala sem. Zvečer sem s prijateljico na strehi hostla vadila pismenke, ko je pristopil Varul in vprašal, ali se nama lahko pridruži. Ko je prisedel, naju je kmalu začel spraševati, koliko sva stari, če imava fanta, zakaj sva na Kitajskem, iz katere države sva in tako dalje. Ker mi je bilo vse skupaj malo sumljivo, sem si izmislila, da sem stara 15 ter da imam fanta. Prosil me je, ali lahko narišem njegov portret. Pohvalil je mojo črno obleko, moje dolge ravne lase ter moje oceansko modre oči. Portretov ne rišem najbolje in kmalu sem ugotovila, da je s tem spretno našel izgovor, da si me lahko ogleduje, jaz pa njega. Kmalu sem rekla, da mi to res ne gre in predala delo prijateljici, ki je veliko boljša v portretih, a s tem ni izgledal zadovoljen. Odšla sem pozdravit cimro k sosednji mizi. Ko sva se vrnili nazaj k naši mizi, sem opazila, da je

103

v mojem zvezku nek dodaten list. Odprla sem zvezek in opazila list z narisanim srcem s puščico. Hitro sem obrnila zvezek na prazno stran in nisem reagirala, ker nisem vedela, kako. Izogibala sem se pogovoru

in zavzeto nadaljevala z risanjem. Medtem je Varul pokazal možu svoje sestre, kaj je narisal, in izmenjala sta si nekaj besed v meni tujem jeziku. Med pogovorom sta me nekajkrat pogledala, zato sem se še bolj zatopila v risanje.

104

Dogodki, ki so sledili, so se odvijali bliskovito hitro. Varulu je padel čopič na tla, zato se je sklonil, da bi ga pobral. Naenkrat je pokleknil pred menoj in mi pred nos potisnil svojo umetnino.

Srce mi je začelo biti hitreje, noge so se mi zakrčile, zardela sem in zmrznila. On pa jenadaljeval:

‘’V tvojih modrih očeh vidim morje in zvezde, tvoja silhueta je božanska, tvoje roke so tako nežne. Tvoj um je veličasten, tvoj pogled na svet osvežujoč in navdihujoč. Čeprav te ne poznam dolgo, sem se zaljubil vate. Rad bi prepotoval svet s teboj!’’

Medtem ko je to govoril, mi je pred obraz potisnil list z napisom: ,,Ljubim te!”

Sploh se ne spomnim več, kako sem odreagirala, vem le, da je do nas prišla natakarica in rekla, da čez dve minutki zapirajo in naj pospravimo. Vedela sem, da to ni res, saj je bila ura šele polnoč, prejšnjo noč smo pa bili tam do treh. Bila sem ji neizmerno hvaležna, vzela sem zvezek in knjigo ter stekla v sobo.

V glavi mi je odmevala eksplozija zaradi trka dveh svetov, medtem pa so cimre v sobi na tleh igrale karte in me povabile zraven.

-luna

105

Usodna ramaKo smo mladi, se nam zdi, da nam nihče nič ne more, da smo nepremagljivi, da imamo svet na dlani. Prav je, da mladi razmišljamo v tej smeri, kajti sicer se mnogih projektov in dejanj ne bi lotili. Z leti vsakdo spozna, kaj pomeni bolečina. S starostjo se nam starajo starši. Izguba staršev pa pusti odprto rano na telesu, ki gnije. Moja rana gnije. Toda ne moti me toliko odprtina, ki jo je on pustil na meni, ne, bolj me moti to, da mi je tiste noči vzel svobodo. Oropal me je svobode izbire, svobode mnenja in izražanja.

Bil je nek tipičen poletni dan. Že cele počitnice sem s prijateljicami hodila od vasi do vasi in se z njimi zabavala na veselicah in holcerijah. Tudi tistega dne smo se odločile, da gremo. Odšle smo na neko zabavo 20 minut stran od mojega doma. Kot po navadi smo najprej nazdravile z žgano pijačo, da bi se “ogrele”. Spile smo malo vina in nekaj piva, bile smo že precej dobre volje. Prišli so neki fantje in z njimi je bil on. Vem, kaj si mislite. Prišel je in mi vzel nedolžnost, jaz pa pijana nisem vedela, kaj se je zgodilo. Če bi tako ugibali, bi imeli prav. Toda takšne zgodbe so dandanes že pogosta tema pogovorov. Zakaj bi vam sploh pravila o tem? No, večina, ki si celo upa spregovoriti o grozotah, ki jih doživi, ne pove bistva, ne govori o posledicah. Danes vam želim povedati kaj se je zgodilo meni. Sedeli smo sredi travnika in kot vedno so prijateljice odšle in si našle boljšo družbo. Ostali smo jaz, on in steklenica piva, ki me je delala vse bolj omotično. Glava je postajala težka, težja in je padla. Ustavila se je ob prvi stvari, ki jo je zadela, ob rami nekega fanta. Nisem izgubila zavesti, vsega se dobro spominjam. Vem, da je bilo moje telo zelo težko in sem komaj držala oči odprte. Takrat sem si mislila, kako je tale fant prijazen, da mi pusti ležati na svoji rami. Rama je bila usodna. Malo sem zaprla oči in začutila roko na mojih dojkah, če se lepo izrazim. Odmaknila sem se, misleč, da se samo zafrkava z mano. Višja sila me je poklicala in morala sem na stranišče. Nisem si pa mislila, da bom imela na stranišču družbo. Opravila sem svoje in zgrabila me je močna roka, ki me je sunkovito potisnila ob steno stranišča. Nisem se zavedala, kaj se dogaja, odreagirala sem počasi, a zaman. Čutila sem, kako je moje spodnje perilo zapuščalo moje telo. Prej se nikoli nisem bala ljudi in na tej točki sem v sebi še imela pogum. Začela sem se dreti: “ Neee, NEEE!” Besede so ostre, besede bolijo, ampak ko si želiš z njimi pomagati, ne zaležejo. Ni upošteval moje želje, odvzel mi je svobodo izbire. Počutila sem se gnusno, ko je vame spustil svojo moškost, kakor da bi me sanjavi in lepi svet zapustil. Pesimistično sem spoznala resničnost bolečine, resnično sposobnost pošasti, ki se prebudi v človeku. Ta pošast se zbudi v vsakomur, ko ta slepo išče korist zase in za svoje potrebe. Okoristil se je z

106

mano, me izkoristil. Bolečina krvavih ran se omili, nanjo nas spominja le brazgotina, ki nastane po njej. Rana je huda, rane v notranjosti so hujše, nihče jih ne opazi, razen oseba, ki čuti posledice.

Minili so dnevi, meseci, minilo je leto in še imam rane, nanje me ne spominjajo brazgotine, ker se mi rane še niso zacelile. Spomin ne bledi, podzavest čuti bolečino, ki me preveva. Ko zaprem oči, imam pred sabo še vedno sliko, ko ležim na hladnih ploščicah, kjer me je pustil ležati. Kri povsod, solze na licih in nihče ni nikoli izvedel,

107

kako in zakaj sem odšla domov. Hudo je spoznanje, da se moram od tistega dneva daljevsem smejati, ker ne vedo, da trpim, nihče ne ve. Staršem nisem povedala.

Svet je mrtev, svet je siv, temačen, črn. Ne vidim več lepote v barvah, zaznamovana bom do smrti.

Tega se bom spominjala, ko se bom spet zaljubila, ko bom vsa srečna zaupala svoje telo nekomu, ki ga bo cenil. Vse bo imelo grenak priokus. Ko bom legla k svoji boljši polovici na poročno noč, bo on tam, ko bom imela otroke, bo on tam in jih bo gledal z mano. Ampak polomljeno se sestavi, kaj ne? Še lahko upam, mar ne? Še sem lahko ljubljena, ni tako? Toda strah me je misli, da sama ne bom več znala ljubiti.

Nesvobodna

108

Sij senceVse, kar osvetli svetloba, ima senco. Vse, kar obstaja, ima dušo. Tako imajo tudi naše sence dušo. So svojeglave. Nemirne. Užaljene. Saj morajo biti sence podnevi. Sence so takrat le obris. Pomanjkanje svetlobe. Ponoči pa zaživijo. A le v najtemnejših kotičkih sveta. Tam se dobivajo. Uresničujejo. Vendar tudi do tja morajo priti skrite, po temi, ki jo ustvarja svetloba uličnih svetilk. Tema, razlita po uličnih tleh, se preliva v temo sten uličnih stavb. V temi hrasta vse do temne ulice mestnega obrobja, v katero ne stopi človeška noga.

Sence se dobijo. A ne klepetajo. Ne govorijo. Niti ne šepetajo. Tihe so. Kot da jih ni. Vendar so. Žive. Hvalijo se. Vsaka s svojimi dosežki. Kujejo nove načrte. Rade so žive. Njihov cilj je živeti. A ne kot tema. Ampak kot svetloba. Rade so opazne. S tem se hvalijo. Ko uspejo sijati podnevi. Sijejo tako močno, da so konkurenca Soncu. Hvalijo se. Tudi nocoj.

Mila je najstnica. Obiskuje gimnazijo, čeprav sovraži učenje. No, to je laž, za katero se skriva. Resnica je, da se rada uči. Občasno, za razliko od njene sošolke Irene, ki cele dneve preživi pred knjigami. Mila ni takšna in si niti takšna ne želi postati. Raje preživlja vikende s svojimi prijatelji, popoldneve čez teden pa posveti šolskim obveznostim. Potiho si želi, da bi bila odličnjakinja. Kljub svoji želji se bo morala zadovoljiti s prav dobrim uspehom na koncu šolskega leta. Tihi glas v njeni glavi jo vztrajno opozarja in ne zna ga utišati. V najšibkejših trenutkih glas ni več tih in kriči. Tako se ne more skriti pred občutkom neuspeha. Razlog za ves ta nepotreben nesmisel pa sedi poleg nje.

Ema je najstnica. Obiskuje gimnazijo, a se raje vzpenja po družbeni lestvici priljubljenosti. Ni ljubiteljica učenja, a da dobi oceno, kakršno si želi, vloži veliko truda in časa. Utrujena je. Nenehno. Na srečo ima dogovorjeno ocenjevanje in njena mama ji je pripravljena napisati opravičilo, če manjka par dni pred ocenjevanjem, da se lahko v miru in v celoti pripravi. Vse to ji pomaga, da so njene ocene v koraku z Ireninimi in Petrinimi. Irena in Petra sta njeni sošolki, ki sta zaradi svoje delavnosti, vljudnosti in znanja najboljši v razredu tako po ocenah kot po priljubljenosti. Želi si ju premagati, a ju je skoraj nemogoče. Irena je popolna v vsakem vidiku življenja in Petra, s katero sta skupaj hodili v osnovno šolo, ji je trn v peti že od takrat. Najhuje od vsega pa je, da onidve ne tekmujeta med seboj in sta prijateljici. Z njima se ne more

109

pogovarjati. Petri prikriva, da obiskuje elitno šolo solo petja, za katero je Petra prva pokazala zanimanje, a si je ne more privoščiti zaradi gmotne situacije v družini.Ireni sploh ne more pogledati v oči, ker ji ni povedala, iskreno rečeno ji tudi sploh ne namerava, da za njenim hrbtom osvaja njenega fanta Nika. Skrbi jo, da bo Petra povedala Ireni resnico o tem, kar se dogaja med Emo in Nikom, ker ju je enkrat zalotila v zelo nerodnem

110

položaju. Če ji je, potem se lahko poslovi od Irenine brezplačne učne pomoči in vseh nalog, ki ji jih da Irena za prepisati. Popolnoma je v stresu, ker komaj shaja z vsemi obveznostmi, ki jih ima kot igralka, plesalka in pevka pevskega zbora, in skrbi jo, kako bo premagala svoji dve sošolki, ki jima že celo leto skrivaj škoduje, a ju še kar ni premagala. V šoli ji je v uteho prijateljica Mila, ki sedi ob njej, in Ema z njo prijateljuje, saj ji ne predstavlja grožnje ter tudi ne premore samozavesti, zato jo lahko mirno po ovinkih ponižuje in se hvali z lažmi.

Milina senca je potrpežljiva. Skrivnostna. Njena velikost je Milinih 170 centimetrov. Njena temačnost ... Je bila šibka. Sploh se ne bi reklo, da je senca. Ema je to spremenila. Pomračila je Milino senco in jo še mrači. Z nenehnimi pripombami, ki lastnico Miline sence opozarjajo na stvari, ki jih nima. Stvari, ki jih noče, a nenehno hvaljenje to briše v pozabo. Milina senca postaja temnejša in temnejša. Ema tega ne ve. Ne vidi. Milina senca pa pridobiva moč in močnejša, kot je, bolj je svojeglava.

Emina senca kraljuje vsako noč. Za razliko od Eme same se njena senca ima s čim pohvaliti. Emina senca se hvali z vsemi spletkami, ki jih splete Ema. Hvali se z vsemi grdobijami, ki so posledica Eminih grešnih misli. Vse Emino zlo je delo sence. Njene seveda. Emina senca je zelo ponosna na svoje delo. Je ena redkih senc, ki aktivno živijo in sijejo podnevi. Vse Emine grešne misli je skovala prav njena senca. Ema ji pusti, da prevzame vajeti njenega življenja. Lahko bi se reklo, da senca živi Emino življenje in Ema senčino. Zato ni presenetljivo, da je Ema v bistvu senca vseh, ki sijejo kot sonce in ne kot tema.

Mila je bila vprašana biologijo. Nenapovedano seveda, a ker je vseeno nekako slutila, da bo vprašana, se je s težkim srcem odpovedala preživljanju časa s svojo sestro čez vikend. Ves čas je namenila polnjenju svojih možganov s podatki. Vsi ti podatki pa so čudežno izpuhteli, ko je bila vprašana. Vse je še bilo v redu, tudi ko je Irena dvignila roko in odgovorila na vprašanje, na katerega Mila ni vedela odgovora, a se je vse končalo, ko je s kotičkom očesa videla, kako Ema zavija z očmi in zmajuje z glavo. To je sprožilo naval misli v Milini glavi, le da se nobena izmed teh misli ni navezovala na biologijo. Mila je za trenutek umolknila in profesorica je namesto nje povedala pravilen odgovor. To je Milo zmedlo in na nadaljnja tri vprašanja ni odgovorila pravilno, vedno jih je dopolnjevala profesorica, kar Mila sovraži. Počasi ji je bilo dovolj. Užaljena je utihnila. Vsa nadaljnja vprašanja, ki ji jih je zastavila profesorica, so ostala le vprašanja brez odgovorov. Mila se je kot vedno

111

zaprla vase in se ni niti trudila več odgovarjati na zastavljena vprašanja.

Sedaj sedi za mizo in potiho premleva ocenjevanje. Strmi v roza pisalo, ki si ga vrti med prsti. Zraven nje sede Ema. Očita ji, da se ni dovolj učila. Mila ji ugovarja. Pove ji, da se je učila cel vikend. Ema ji odvrne, da ne razume, kako se lahko to zgodi. Mila le čaka,

112

kdaj bo začela kriviti profesorico, in bosta tako potem obe krivili na glas nekoga, ki ga ne krivita zares. Emin ton je Mili razkrival, da meni, da je dobra ocena Milina krivda in da dvomi o Milinem učenju in znanju.

Mila počasi utiša pomene Eminih besed in edina glasova v njeni glavi sta tisti tih, zdaj kričeč glas neuspeha in Emin glas, ki ji pravi, da je neumna. Počasi ji postaja dovolj. Želi zakričati v svojih mislih in napraviti red, a ne zmore. Pojavi se nov glas. Senčin glas. Sprva je le odmev drugih dveh, a kmalu postaja glasnejši in preglasi ostala dva glasova. Naredi red v Milini glavi, za kar mu je Mila hvaležna. V znak hvaležnosti ga posluša. Pravi ji, naj se vzravna in dvigne svojo glavo visoko pokonci.

Pogled ji pristane na roza pisalu v njenih rokah.Ema položi svojo roko na njeno. Mila opazi njeno snežno belo srajco. V spomin si prikliče vso Emino hvalo o tej snežno beli srajci, ki je stala celo premoženje. Senca v Mili zasije. Spodbudi Milo, da počasi odvije pokrovček s pisala in prekriža roke. Glavo obrne k Emi in ji prikima, kot da je poslušala njene besede. Nasmehne se ji. Opazi, kako gre sošolka Jana mimo njiju in roko, v kateri drži pisalo, stegne naprej proti Emi. Močno pritisne in v hitrem gibu Emina srajca ni več bela. Na njenem rokavu se ponosno vije črna sled Milinega pisala. Glas v mislih Mili čestita. Mila se nasmehne. Počuti se ponosno. Prvič, odkar je Emina sošolka.

Ema začne na ves glas vreščati, Mila pa vso krivdo zvali na Jano, čeprav je ta še oplazila ni. Eme ne zanima resnica, ki ji jo hiti razlagat Jana, preprosto se zadovolji s katerim koli krivcem, le da lahko enega krivi. Jano odžene stran, pogleda Mili v oči in priseže, da se bo Jani maščevala, ker je to ena redkih stvari, ki gredo Emi od rok. A tega ne bo nikoli nikomur priznala na glas. Mila se ji nasmehne in ji v potrditev pokima. A Emino maščevanje ni edino zlo, ki se bo danes zgodilo. Mila se počasi prepušča senci. Ta je besna. Čeprav se Ema mogoče ne zaveda, a si Milina senca želi zabave. Komaj čaka, da bo lahko osramotila Emino nocoj na srečanju.

Oglasi se zvonec, a zgodbe ni konec. Ne, šele začenja se.

Tonight

113

Poezija iz mobilnih skrivnostiUklenjena, priklenjena, zaklenjena, ujeta sem. Ujeta sem v času, kjer je sekunda le sekunda in ta je ničvredna. Vidim le tisto, kar je v tej majhni zaprti sobici, in ta sobica ima zelo utesnjen značaj, straši me, saj je ozka in globoka, ne vidim dna. Na vrhu ima zaprto, stekleno pokrovko in gledajo me oči, ki so lačne. Te oči so lačne tvojih padcev, a hkrati si želijo, da bi bili taki kot ti, da bi se lahko poistovetili s teboj in nikoli ostali sami. Zakaj se bojimo biti sami? Preplavlja me bela svetloba. Bela svetloba, ki iz dneva v dan sveti v obraz, prinese mi nič dobrega, želim si popraviti svoj nos. Joj, kako sovražim nesimetričnost svojega obraza. Za njeno postavo bi stradala! Nikoli ne bom taka kot on, ona, nikoli me ne bi sprejeli za to, kar jaz v resnici sem, ali pa vsaj mislim, da sem. Kdo sem potem jaz? Sem le zapornik svoje ječe. Vendar še obstaja upanje, da se je rešim in pobegnem v sladki tunel svobode. Nekje stran, lahko odklopiva kabel, vse vrvi, vse, kar naju veže na ta neresničen prostor. Ostaniva tam sama, stran od oči. Lahko se spustiva po mavričnem toboganu, lahko bi zaplavala med delfini. Lahko bi odšla na Mars in gledala zvezde, vsako zvezdo preštela, in prvič vdihnila življenje. Pograbila sem težko kladivo in uničila vse pred mano. Opazovala sem, kako majhni delci letijo po zraku in se svetlikajo, ko pridejo v stik s svetlobo, a me to ni prestrašilo, bila sem srečna. Osvobodila sem se lastnega zapora, prerezala vse niti, ki so me vezale. Seveda imam nekaj ureznin, a to so bojne rane! Teh se ne želim znebiti, sedaj so postale del mene. Sedaj so jaz in jaz sem prav zares lahko končno le jaz.

Želvica103

Documents

· Web viewMinili so že meseci, odkar je Jon nazadnje jedel, in poskušal je vstopiti v vsako hišo kilometre naokoli. Tisti, ki so bili še živi, niso hoteli odpreti vrat, kljub