75
Viljem Rupnik GLOBALIZACIJSKI IZZIVI

GLOBALIZACIJSKI IZZIVI - Delo · a) vzpostaviti formalno – konzistentno doktrino globalizacije, b) odpreti potencialni poligon za različne socialno-ekonomske aspekte in predvsem

  • Upload
    others

  • View
    6

  • Download
    0

Embed Size (px)

Citation preview

  • Viljem Rupnik

    GLOBALIZACIJSKI IZZIVI

  • Predgovor

    Naš pesnik Srečko Kosovel je leta 1926 sredi majskega zelenja izrekel v svoji zadnji pesmi : »Lepa, o lepa bo smrt Evrope: …«. Predložena raziskava ima namen, ugotoviti, ali ima prav.

    Kot povsod, se življenje odvija v vzponih in padcih.Tako je tudi Slovenijo vse do osamosvojitve in še malo časa potem preveval splošni ustvarjalni duh in tako tudi težnja h gospodarski moči. Njeno veliko strokovno in kadrovsko zaledje je bilo na zavidljivi mednarodni ravni.To še zlasti velja za podjetniško ekonomiko. Skrb za stroškovno kulturo, organizacijo, razvoj tehnologije in gradnjo proizvodnih kapacitet je bil znak slovenske vitalnosti.

    Po tem prelomnem trenutku pa nas je zajel val neoliberalne globalizacije. Odtlej naša podjetja kot gospodarske celice celotnega sistema nacionalne ekonomije hitro umirajo; sedanje stanje slovenske podjetniške ekonomike je opisano v /25/. Ali smo tega krivi sami ali pa je posledica sedanje globalizacije, je težko ločiti, vendar pa nas ta težava ne odvezuje samokritike. Storili bomo sami, kar moremo, saj ni mogoče, da bi lastno življensko moč uničili kar sami in še to kar čez noč.

    Val globalizacije pa je tudi v svetovnem merilu mnogo resnejši pojav, da bi lahko vso krivdo za gospodarsko pojemanje naše dežele prevzeli samo nase. Pri razčlenjanju pozitivnih, predvsem pa negativnih lastnosti te globalizacije mi domet podjetniškega ekonomista dovoljuje le analizo njenih temeljnih problemov. Zato se tudi ograjujem od specialnih vprašanj in kategorij nacionalne ekonomije, hkrati pa se trudim uporabljati čim širšemu krogu bralcev preprosto razumljiv jezik za posredovanje osnovnih rezultatov te dolgoročne raziskave. Ta prispevek še zdaleč ni popoln, operativno izdelan in podprt z rešitvami mnogih s tem tekstom vzbujenih vprašanj. Zato je potreben ustvarjalni odziv širšega kroga predvsem ekonomskih strokovnjakov.

    Knjiga ima svoj analitični kot tudi konstruktivni del, ki je v prvega vpleten pri vsakem problemu z namenom, ohranjati ravnotežje med pesimizmom in optimizmom. Oba dela naj spodbujata bralca, ki ga vznemirja Kosovelova misel, k trezni kritiki in odgovornemu tehtanju lastne moči in volje za uresničevanje obetavnih rešitev iz konstruktivnega dela. Oba dela sta po potrebi podprta z dokaznim orodjem, ki je pripravljeno v naštetih virih.

    Upam, da je pristop k raziskavi in pisanju takšen, da bo ob zaključku teh vrstic pozornemu bralcu jasno, ali ima Kosovel prav.

    Ljubljana, maj 2011. Viljem Rupnik

  • VSEBINA

    1. Notranji konflikti neoliberalne globalizacije 4

    2: Rezultati pritiska kapitala na delo

    3. Posledice neoliberalistične globalizacije

    4. Kakšni so možni korektivi sedanje globalizacije?

    5. Eksistenčni trikotnik družbe

    6: Kapitalski udar na eksistenčni trikotnik

    7. Zloraba pojma nacionalnega interesa

    8. Rezultati pritiska dela na kapital

    9. Rezultati interakcije med delom in naravo

    10: Rezultati interakcije med kapitalom in naravo

    11. Trojna interakcija produkcijskih faktorjev znotraj eksistenčnega

    trikotnika

    12. Oddaljevanje tržne od uporabne vrednosti

    13. Partnerstvo dela in kapitala

    14. Za globalizacijo optimalna ekspanzija kapitala

    15. Deformacija podjetništva v pogojih neoliberalne globalizacije

    16. Kaos ekonomije : ekonomija kaosa

    17. Etična ekonomija kot zdravilo

  • 1. Notranji konflikti neoliberalne globalizacije

    1.1. Uvod: Človeštvo na sedanjem razpotju

    Globalizacija kot pojem ni nekaj novega; čim rezultat dejavnosti za preživetje posameznika preseže njegove osebne potrebe, nastopi presežek produkta. Plasiranje tega produkta, bodisi v tržnih razmerah ali ne, pa že lahko pojmujemo kot globalizacijo. Vendar pa z razvojem proizvajalnih sil ta pojem dobiva povsem nova obeležja, še zlasti, ko posameznikova potreba ni več uporabna, temveč tržna vrednost. Zgodovinski razvoj tega pojma rojeva številne tegobe in dileme, ki jih človeštvo skuša rešiti na različne načine.Vsakokrat, ko človeštvo kot reakcijo na nakopičene tegobe najde kanček skromne rešitve, četudi omejene na del človeštva in/ali del našega planeta, se te rešitve praviloma oprime vehementno, naivno, nesamokritično in predvsem orientirano na kratkoročne učinke proglašene rešitve. Takšno stanje nekakšne avtohipnoze in evforije nad samim seboj običajno traja dolgo in predolgo, vse dotlej namreč, ko se pokažejo negativne strani takšne rešitve. Ker pa so družbeni procesi značilni po svoji vztrajnosti, je tudi detekcija in sanacija kot izraz reakcije na te negativne strani dolgotrajna in premedla, čeprav žilavo uporna. Takšne tegobe so se ali pa se še bodo kopičile v vseh politično-ekonomskih sistemih, ne glede na to, ali so bili humanistično naravnani ali ne. Kadar ni ustreznih korekcij, se ti sistemi sesujejo.Sesutje pa običajno pomeni razrušenje do temeljev. Takšno zgodovinsko potrjeno obnašanje pa vodi do nesmotrnega razmetavanja njegovih eksistenčnih pogojev, bodisi materialnih ali duhovnih potencialov. Sprotno uničevanje razvojnih potencialov, bodisi v celoti ali delno, pa je največkrat posledica kratkoročne orientacije boja za eksistenco, zelo redko pa dolgoročne miselnosti.

    Dolgi vrsti pretresov družbenega razvoja našega človeštva sledi ponovno aktualna dilema o tem, ali naj razvoj temelji na sproščeni individualni aktivnosti posameznika ali pa naj sloni na tako ali drugače indoktrinirani direktivi o obnašanju celotne družbe.V sedanjem trenutku se vse večji del človeštva oprijemlje rešitve v obliki spodbujanja k vsestranskemu neoliberalističnemu profitno motiviranemu podjetništvu kot načinu gospodarskega razvoja še zlasti tranzicijskih držav in dežel v razvoju. V splošnem pa že zadnje desetletje dokazuje nekatere kratkoročne konfliktne situacije. Ali sodobni liberalizem lahko zagotavlja tudi potrjevanje dolgoročnega pričakovanja pozitivnih lastnosti koncepta neoliberalizma, je osnovna spodbuda večletne raziskave ekonomske bodočnosti sveta (glej /1/) in sicer na osnovi matematične teorije sistemov. Analiza razvojnih tendenc in funkcionalnih lastnosti neoliberalistične globalizacije kot odskočni poligon za projeciranje bodočnosti ekonomskega segmenta v življenju človeštva tega planeta terja obsežno formalizacijo obnašanja bistvenih ekonomskih kategorij. Mehanizem vzročnih zvez je v bistvenih potezah predstavljen v omenjenem projektu, ki služi kot dokazno sredstvo za rezultate, trditve in priporočila za izboljšanje sedanje globalizacije.

    1.2. Ali se temu razpotju lahko izognemo?

    Odgovor na vprašanje dolgoročnih posledic neoliberalistične globalizacije je bistveno odvisen od sposobnosti in volje za samoohranitveno adaptacijo sedanjega tipa globalizacije na bodoče konflikte. Tako kot se je ta filozofija razvila kot reakcija na keynesiansko intervenistično ekonomsko politiko države iz 80-tih let prejšnjega stoletja (= “težave naj rešuje država”), tako že po kratkem razdobju vidimo potrebo po njeni nujni reviziji.

  • O privlačnosti neoliberalistične globalizacije kot novi svetovni ekonomski doktrini ne gre dvomiti: znižanje proizvodnih stroškov omogoča večjo cenovno konkurenčnost, boj s konkurenco terja dvig kvalitete proizvodnje, hitrejši tehnološki razvoj postaja drag in zato sili na združevanje podjetij v velike formacije, širjenje tržišč preko zaščite licenc, itd., vendar so to le kratkoročne zgolj profitno usmerjene koristi sedanje globalizacije. Pradefinicija globalizacije iz slovitega septembrskega sestanka svetovno pomembnih finančnikov leta 1995 v San Franciscu še ni uspela vzpostaviti dolgoročno in dosledno uravnotežene doktrine svetovnega ekonomskega razvoja. Le-ta se namreč vsaj za gospodarsko manj razvite države uresničuje na neomerkantilistični način (in pri tem pušča tamkajšnje prebivalstvo na nizki ravni potrošnje). Tako kot vse doslej znane meščanske ekonomske doktrine ne vsebujejo analize dolgoročnih posledic, se tudi neoliberalistična globalizacija predstavlja in propagira brez zadostne in notranje dosledne teoretične analize, ki bi bila zanesljiv okvir za ocenjevanje tudi dolgoročnih posledic za blaginjo svetovnega človeštva. Po dosedanjih lastnostih takšna globalizacija koristi le nabolj razvitim državam, kjer zrele kapitalistične korporacije namesto držav- uvoznic tujega kapitala, vse bolj opravljajo naloge planiranja v modernem pomenu besede.

    Kjer je dosti sonca, je tudi dosti sence; ravnotežje med njima je pogoj za obstoj življenja nasploh. Prav zato ima omenjena raziskava namen,

    a) vzpostaviti formalno – konzistentno doktrino globalizacije, b) odpreti potencialni poligon za različne socialno-ekonomske aspekte in predvsem c) z razkrivanjem negativnih posledic globalizacije ugotavljati možno obrambo pred njimi in s tem ohraniti njene pozitivne posledice tudi na dolgi rok.

    Ta naloga pa ni možna izven teoretičnih temeljev korekcije neoliberalistične globalizacije; le-te pa lahko zasnujemo,če poznamo njeno limitno stanje, t.j. stanje v končni razvojni stopnji. Poznavanje limitnega stanja nam (lahko) narekuje obseg, vsebino in intenzivnost korekcij sedanjega globalizacijskega procesa; le-te pa vodijo v (boljše) predlimitno stanje, s katerim pa ni nujno, da se bo svetovno človeštvo (vsaj v ekonomskem pogledu) nujno tudi zadovoljilo.

    Sedanja globalizacija je množica procesov (n. pr. regionalna ekspanzija kapitala, avtomatizacija in specializacija proizvodnje, organizacijski koncepti e-ekonomije, itd), od katerih vsak ima tako primarne (predvsem ekonomske) kot tudi sekundarne učinke (različne ne-ekonomske), obakrat obeh predznakov (t.j. lahko so negativni ali pa pozitivni). Raziskava se omejuje na ekonomske procese, ki so neizogibni pogoj slehernega razvoja družbe. Vsi ne-ekonomski učinki terjajo obravnavo s strani relevantnih strokovnjakov, katerih razmišljanje ne sme ostati nepovezano s strokovnjaki ekonomske orientacije. Sodobna globalizacija je namreč več-plastni process, ki prežema razvoj človeštva.

    Poudariti je treba, da so bili prvi rezultati omenjene raziskave objavljeni pred desetimi leti, ko se sedanja finančna in gospodarska kriza še ni pojavila. Vrednost teh rezultatov je, poleg priporočil za sanacijske korekcije, predvsem v implicitni napovedi te krize (pa tudi razlagi vseh prejšnjih), če korekcij ne osvojimo. Značilnosti sedanje krize po eni strani potrjujejo smiselnost predlaganih korekcij, po drugi strain pa narekujejo nove ekonomske in metodološke prijeme za sanacijo krizno zaostrene neoliberalistične globalizacije. Tako dejansko omenjeni raziskovalni projekt še vedno teče.

  • 1.3. Temeljna obeležja paradoksa globalizacije proti globalizaciji v pogojih neoliberalizma

    Osnovno gibalo raziskave so naslednja tri spoznanja:

    1) da redkokatera “globalizirana” vlada iz nabora primarnih učinkov operativno zavestno in učinkovito izbira za svoj cilj kaj več kot dobiček;

    2) da ne analizira vseh sekundarnih učinkov po obeh predznakih in jih zaradi tega tudi ne uvršča niti med omejitve (zaviralce) niti med pospeševalce globalizacije;

    3) da ne išče kompromisa med sekundarnimi učinki, kadar so si nasprotnosmerni ali pa celo protislovni).

    Posledica teh treh ugotovitev je turbulenten in neuravnotežen razvoj družb, ki prisegajo na neoliberalistično globalizacijo brez korekcij. Ali lahko to popravimo, je osnovni namen te raziskave.Ta rezultanta vseh treh spoznanj opredeljuje nekatera glavna žarišča raziskave:

    • efekt neoglobalizacijskega pritiska na delo• problem potencialnih regionalnih kriz• učinki kulta dobička na razvoj• BDP kot merilo gospodarske rasti in gospodarska rast kot merilo razvoja• učinki negacije faktorske teorije ravnotežja (eksistenčnega trikotnika družbe)• oddaljevanje tržne od uporabne vrednosti• ali je potrošnja lahko zaviralec rasti kapitala• ali je možno uspešno partnerstvo med delom in kapitalom• kakšna naj bi bila za globalizacijo optimalna ekspanzija kapitala• analiza sposobnosti tradicionalnih ekonomskih modelov za regulacijo neoliberalne

    globalizacije• vpliv naravnih resursov na neoliberalno globalizacijo• sistemsko vrednotenje efektov neoliberalne globalizacije• deformacija podjetništva v pogojih neoliberalne globalizacije• praktične ovire za izvedbo korekcij

    Ta žarišča s svojimi rešitvami kljub naporom ostajajo aktualna ne samo zaradi pričakovane divergence njihovih vrednotenj s strani različnih bralcev/interesov, temveč predvsem zaradi vprašanj realizacije predloženih (ali boljših) rešitev.Ob predpostavki namreč, da so rešitve v spoznavoslovnem pogledu neoporečne (znanstveno trdne), je njihovo usvajanje še vedno predmet prepričevanja sogovornika, da te rešitve sprejme za svoje (naloga hermenevtike); to je namreč način, da se zgradi most med znanostjo in politiko v širšem pomenu besede. Prvi del naloge, ki se bori za znanstveno trdnost rešitev, sloni na formalni logiki v celotni zgradbi ekonomske semiotike. Raziskava se na ta način trudi znotraj semiotike organsko povezati sintakso, semantiko in pragmatiko v čvrsto “aplikativno preživetveno filozofijo” človeštva.

    S to osnovno semiotično orientacijo je omenjena raziskava v svojem temelju kvantno orientirana ne samo zaradi elegance in konciznosti predpostavk in rezultatov, temveč zaradi nuje dokazovanja dobljenih spoznanj in predlogov. Serija dokaznih postopkov v zvezi z zgoraj naštetimi žarišči celotne raziskave je oblikovana izključno verbalno tako, da bo dostopna čim širšemu krogu bralcev. Poznavanje problemov, ki jih prinaša neoliberalna

  • globalizacija, je zelo široko opisano, čeprav v razmeroma majhni povezavi med njimi; to tudi preprečuje dozorele predloge za njihove rešitve, ne samo posamično, temveč v njihovi povezanosti (sistemsko upravljanje globalizacije).

    Tako kot vsaka raziskava tudi ta pušča odprta številna vprašanja, predvsem tista, ki so pragmatične narave. Moja osebna motivacija kot podjetniškega ekonomista je predvsem v reakciji na spoznanje o mnogo hitrejšem rojevanju in umiranju podjetij v eri sedanje globalizacije kot nekoč, o rastoči asimetriji porazdelitve bogastva, razvrednotenju faktorske teorije v proizvodnji in delitvi ter ignoriranju končnosti naravnih izvorov našega planeta. To obdobje prinaša tudi drastično upadanje števila klasičnih ekonomskih zakonitosti in njihove kavzalne moči. Ta proces je napredoval tako daleč, da se pojavlja dvom o tem, kaj današnja ekonomija sploh je oz. ali je sploh realna. Ta razkorak med klasično (grško) definicijo ekonomije in današnjo ni samo posledica dejstva, da se je finančna sfera močno oddaljila od realne, temveč tudi zaradi zmanjševanja eksistenčnega prostora človeštva, ki zaradi prevlade materialne nad duhovno aristokracijo zahteva vse več raznovrstnega in vse bolj intenzivnega napora za obvladovanje življenskih pogojev v tem prostoru. Verjetnost preživetja se hitro nadomešča z negotovostjo, ki je značilna za kaotičnost eksistenčnega prostora človeštva.

    Zaradi tega je ta knjiga odprta možnost za nadaljne, predvsem interdisciplinarne raziskovalne napore, ki jih mora voditi primat pragme nad logosom. Pretirano zapiranje v teoretične okvire na področju ekonomije je že dolgo propadla akademska utvara. Rešitev slehernega problema na tem področju je lahko intelektualno na vrhuncu, vendar se ji moralna vrednost prizna šele, ko izide iz ognja vsakodnevnih bojev za obstoj človeštva. Preraščanje sodobne družbe v informacijsko pa za takšno moralizacijo znanosti nudi vse bolj koristno oporo, hkrati pa se s tem gradi vse boljši približek k sodobni definiciji etike kot mogočnemu izvoru našega upanja nasploh.

  • 2. Rezultati pritiska kapitala na delo

    2.1. Ekstremi pritiska

    V teoriji in praksi vemo, da se družba preživlja, če zna kombinirati proizvodne faktorje: kapital, delo in naravne vire (za slednje bomo rekli kar :narava). Če se ti faktorji med seboj ne spoštujejo, prej ali slej pride do motenj v življenju družbe. Če pričakujemo, še bolj pa, če upamo na etiko, je v ospredju te trojice človek. Le-ta namreč kapitalu omogoča le funkcijo ne pa tudi trajnosti te funkcije, kot to kaže raziskava. Zato v tem poglavju najprej odgovorimo na vprašanje, kam pelje družbeni razvoj, če pritisk kapitala na delo neovirano raste.

    Zaradi enostavnosti bomo predpostavili, da se delo angažira tako v proizvodnji investicijskih dobrin kot tudi v proizvodnji potrošnih dobrin in tudi, da vlada ravnotežje med ponudbo in povpraševanjem. Za razumevanje dolgoročnih posledic takšnega pritiska, med katerimi je predvsem zmanjševanje števila zaposlenih, je treba klasično dvo-sektorsko analizo (sektor proizvodnih in sektor potrošnih dobrin) zamenjati z večsektorsko analizo in sicer na svetovni ravni.Tako ustvarimo poligon za simulacijo prihodnosti neoliberalistične globalizacije, kjer so upoštevani osnovni (minimalni) dejavniki: izkoriščene kapacitete, nivo zaposlenosti, dolžina delavnika, hitrost rasti delovnih mest, stopnja rasti obsega proizvodnje tako proizvodnih kot potrošnih dobrin ter obseg inaktiviranih (omrtvičenih) investicij (novih in starih). Opozoriti moramo, da je omenjeni model (glej /1/)možno in verjetno tudi nujno razširiti na nove ekonomske kategorije, predvsem v skladu z različnimi zahtevami posameznih dežel, ki hočejo izvajati korekcije sedanje globalizacije. Že pri teh dejavnikih danes znane globalizacije, pri izključitvi vloge delavskih mezd ( in s tem njihove kupne moči) in izključitvi slehernega monopola ugotavljamo naslednje dolgoročne efekte, ki neposredno sledijo iz obravnavanega problema (glej dokaze v /2/).

    Rezultat I: model sedanje globalizacije pove, da se vsota rasti novih delovnih mest v obeh sektorjih bliža proti nič (kar pomeni padanje zaposlenosti v obeh sektorjih, seveda ne nujno z isto hitrostjo). Posledica tega je tudi padanje rasti proizvodnje potrošnega blaga proti nič. To je osnovna karakteristika limitnega stanja: oskrba z osnovnimi življenskimi potrebščinami bo izginila in se zreducirala na osebno proizvodnjo (naturalno gospodarstvo, ki smo ga srečali v daljni preteklosti!).

    Rezultat II: zaradi regionalne ekspanzije kapitala bodo možnosti za zaustavitev padanja omenjene vsote s pomočjo intenziviranja proizvodnje (avtomatizacije) po različnih deželah različno obsežne in tudi različno močne; posledica tega je nevarnost, da ne bo mogoče ponuditi dovolj potrošnih dobrin pravočasno in na pravem mestu: pojav regionalnih ekonomskih kriz (na temelju hipoprodukcije). Pomanjkanje potrošnih dobrin niža raven življenskega standarda; kadar pa so med potrošnimi dobrinami tudi elementarne (kot na pr. hrana, obleka in zdravila), pa je v teh regijah ogroženo tudi življenje prebivalstva.

    Rezultat III: možna in učinkovita sanacija prvih dveh rezultatov je v privzemu dodatnih kriterijev razvoja poleg dobička; postavlja se dilema, ali so različne dežele sposobne privzeti operativni koncept več-kriterialne globalizacije istočasno? Pojasnilo: več-kriterialna globalizacija je tista, ki poleg dobička upošteva n. pr. še ohranjanje ali celo večanje zaposlenosti, pravno varnost, vzdrževanje socialnih kategorij, ohranitev okolja in podobno.

  • Rezultat IV: vsebina pojma blaginje in njen nivo po raznih deželeh je že v začetku globalizacije različen: zaradi tega se tudi v primeru, da upoštevamo Rezultat III, lahko globalizacija konča nekje prej kot drugje. Posledica tega rezultata pa je v takšni regionalizaciji sveta, da obstoj gangrenoznih (odmirajočih) delov gospodarskega sveta pospešeno žene države-globalizatorke (t.j. tiste, ki zagovarjajo in širijo globalizacijo) v reševanje lastnega obstoja na ramenih neglobaliziranih delov: limitno stanje globalizacijskega procesa se zato še hitreje približuje. Časa za korekcije torej zmanjkuje. To pospeševanje je razumeti tudi kot posledico bistvene razlike med gospodarsko politiko dežel - globalizatork, ki propagirajo koncentracijo kapitala, in gospodarsko politiko dežel-globalizirank, ki naj uvajajo liberalno tržno ekonomijo s močnimi impulzi konkurenčnega podjetništva.

    Rezultat V: ker se število zaposlenih manjša, kupna moč globalizirane dežele zaradi nezaposlenih kopni (in to hitreje kot padajo prodajne cene; še posebej, če upoštevamo grozečo demografsko eksplozijo). Odtod sledi, da prodajna tržišča z efektivnim (t.j. plačilno sposobnim) povpraševanjem po potrošnih dobrinah izginjajo, zaradi Rezultata I pa tudi prodajna tržišča proizvodnih dobrin: nastajajo regionalne gospodarske krize na temelju hipoprodukcije. Če pa se kapital ne oplaja več, izgublja svoj smisel, namen in funkcijo v kateremkoli politično-ekonomskem sistemu, kjer delujejo vsi trije produkcijski faktorji.

    Rezultat VI: zakasnitve nedokončanih investicij ali celo njihovo trajno omrtvičenje, kot so praviloma sovražni prevzemi (glej /10, /11/) niso planirane niti regulirane; to lahko privede do slabitve proizvodnje (vsaj) potrošnih dobrin v globalizirani deželi. Zaradi Rezultata V se nam limitno stanje globalizirane dežele približuje še dodatno pospešeno: doktrina neoliberalistične globalizacije se kaže kot naivna in paradoksalna že celo pri dobičku kot edinem kriteriju nekorigirane globalizacije.

    Rezultat VII: približevanje točki samozadušitve globalizacije se še bolj pospešuje, ker se v gospodarsko razvitih deželah dopušča in favorizira krepitev multinacionalk (monopolov) ob državni podpori, medtem ko se nerazvitim deželam svetuje liberalna tržna ekonomija na že tako razvrednotenem kapitalu. V limiti bo naraščajoča neokolonialistična globalizacija izničila koncept (neo)liberalne tržne ekonomije kot svoj rojstni motiv.

    Rezultat VIII: nekorigirana globalizacija bo zaradi svoje rojstne popotnice dosegla točko, ko ravnotežja med proizvodnimi in potrošnimi sektorji ne bo več in (zaradi prejšnih ugotovitev) tega ravnotežja tudi v ničelnem stanju (ko ne bo več niti proizvodnih niti potrošnih dobrin) ni mogoče določiti: v limitnem stanju globalizirana dežela tržno, lahko pa tudi fizično, propade (razen, če se vrne v naturalno gospodarstvo).

    Rezultat IX: zaradi dejstva, da so v naši planetarni ekonomiji naravne danosti omejene /glej /12/), je tudi blaginja, ki naj bi jo prinašala sedanja globalizacija, omejena.Tako predvsem nenadomestljivi naravni viri predstavljajo pritisk na »socialno voljo« (sodelovanje prebivalstva) za kooperacijo z globalizacijskim valom. Odtod sledi zaključek, da se lahko proces te globalizacije (zaradi realizacijskih zastojev: izpada efektivnega povpraševanja na globaliziranem trgu) konča prej, kot pa so na to pripravljeni globalizacijski akterji: finančni kapital, multinacionalke, itd. Tržna stihija globalizacijskih dogajanj potem, ko se le-ta ustavijo, lahko rezultira v stanju, ki je daleč stran od ciljev te globalizacije. Nenadzorovan moment »auto-intoksikacije« (samomora) globalizacije lahko človeštvo pahne v nepopravljivo limitno (končno) stanje.

    Rezultat X: ker zgornji rezultati govorijo v prid povečanja stabilnosti gospodarskega razvoja po globalizacijski formuli s privzemom več-kriterialnega krmiljenja (t.j. ne samo dobička)

  • globalizacijskih procesov, se pojavlja odprto vprašanje, ali je globalizacija sploh možna, če med te kriterije privzamemo tudi povsem ne-ekonomske učinke (socialno-ekonomski aspekti !). Če torej predhodno ni dosežen svetovni konsenz o pojmu blaginje , je globalizacija tvegana pot človeštva v neznano.

    Rezultat XI: ker se je v praksi nadalje že izkazalo, da so gospodarstva manj razvitih držav-uvoznic tujega kapitala v splošnem zelo ranljiva, je zanje pojem katastrofe mnogo ostrejši. Kako v takšnih primerih zagotoviti uravnoteženo rast blaginje v luči sedanje globalizacijske »doktrine«? Praktična posledica tega rezultata je neizprosna: brez poznavanja specifičnih katastrofalnih stanj vsake posamezne države, človeštvo nima nobene moralne pravice sploh sprožiti globalizacijski proces.

    2.1. Razširitve ekstremov pritiska

    Novi in še resnejši rezultati (glej /1/) pa se dobijo, če običajno 2-sektorsko analizo nadomestimo v več-sektorsko: notranje proizvodno ravnotežje države globaliziranke, ki ga sicer zagovarja input-output analiza, z gospodarskim “razvojem” neoliberalistične globalizacije povsem izgine. Kriterija, ki bi zagotovil notranje ravnotežje v svetovnem merilu (ali vsaj v delu sveta, ki se globalizira) pa doktrina sedanje globalizacije ne vsebuje. Izkaže se, da večsektorska analiza ne samo izredno oteži omilitev/sanacijo dobljenih rezultatov v sami praksi upravljanja z globalizacijo, temveč še bolj pospeši gibanje sedanje globalizacije k njeni samozadušitvi. Nekatere države globaliziranke namreč v splošnem nimajo vseh panog gospodarstva; zato je je tudi njihova sposobnost blagovne menjave, če ne celo avtarkije, manjša, s tem pa sposobnost obrambe pred sedanjim tipom globalizacije toliko manjša.

    Še ostrejši rezultati nastopijo, če upoštevamo medsebojno igro med proizvodnjo in zalogami.Ta namreč izziva variiranje stopnje rasti obsega proizvodnje tako proizvodnih kot potrošnih dobrin. Ker te variacije, ki bi sicer morale služiti kot omilitev zgornjih rezultatov, niso enakomerno uresničljive po posameznih državah, se limitno stanje še hitreje približuje.

    Kot rečeno, smo se ukvarjali samo z vplivom kapitala na delo, funkcijo narave pa smo v tem poglavju pustili ob strani. Za realno oceno limitnega stanja procesa neoliberalistične globalizacije pa je treba upoštevati obnašanje narave. Naše osnovno poštenje zahteva, da priznamo, da so naravni viri omejeni, dokler smo na tem planetu. Če to zahtevo vnesemo v našo analizo, se dobljeni rezultati bistveno zaostrijo in se zaradi tega limitno stanje še hitreje približuje; spomnimo se namreč na hitro izčrpavanje neobnovljivih energetskih virov, zastrupljanje zraka in vode ter podobno. Za to, da bi dobili bolj stvarno sliko zgornjih rezultatov, bi morali zagotoviti

    a) da so naravni viri merljivi in tudi izmerjeni, b) da moramo poznati tudi vse tehnološko možne substitucije znanih virov (n. pr. zamenjave energentov) z novimi in c) da ostanemo omejeni na zaloge naravnih virov, ki jih imamo.

    Izčrpavanje neobnovljivih naravnih virov je tesno povezano z “voljo dela, da sodeluje z globalizacijo” in s tem zadržuje val socialnih revoltov kot posebno obliko katastrof. Regionalna distribucija neobnovljivih naravnih izvorov lahko bistveno spremeni hitrost in smer prodiranja neoglobalizacijskega vala celo tako daleč, da iz katastrofalne točke človeštva ni več rešitve.

  • Naša zahtevnost do realizma rezultatov se s tem še ne konča. Kvantna analiza našega problema se bistveno oteži, če privzamemo tudi nevarnost katastrof vseh vrst. Te imajo negativen vpliv tako na delo kot na kapital. Zaradi vse večjega obsega, intenzivnosti in pogostosti, predvsem pa zaradi njihove nepredvidljivosti, je povsem etična zahteva, da kapital zmanjša pritisk na delo.

    Kakšna je končna ocene limitnega stanja in kdaj bo to stanje nastopilo, pa je v veliki meri odvisno tudi od ne-ekonomskih faktorjev, ki jih kvantno težko zajamemo: socialna in pravna varnost, telesno in duhovno zdravje, možnosti izobraževanja in napredovanja, itd. Padanje kvalitete teg faktorjev negativno deluje na težo obravnavanih faktorjev in s tem resnost in bližina katastrofalne točke človeštva.

    Če strnemo naša dognanja, ima konflikt med kapitalom in delom v okvirih sedanje neoliberalistične globalizacije dokaj temno perspektivo. Ker smo iz analize izločili naravo, je ta konflikt dejansko igra dveh igralcev z vsoto nič: kar eden dobi, drugi izgubi. Tudi v tem primeru se postavlja usodno vprašanje, kdaj bosta igralca voljna ustaviti njuno igro. V kontekstu zgornjega problema to dejansko pomeni vprašanje, ali se bo sedanji tip globalizacije ustavil, še preden doseže fatalno točko (pasti, iz katere ni rešitve). Še več, vprašamo se lahko, ali bo človeštvo po ustavitvi globalizacijskega procesa v točki pred fatalno sploh sposobno trajno prenašati globalizirano stanje po ustavitvi.

    V celoti torej povsem tem ugotavljamo, da proces neoliberalistične globalizacije ne prinaša samo pozitivne učinke; zato ti ne smejo vehementno zasesti celotnega prostora v naši zavesti. Tako lahko preprečimo, da se ne bo ponavljala stara praksa človeštva, da nikoli ne najde ne časa ne sredstev za preprečevanje katastrof, vselej pa vse to, da se zdravi od njihovih posledic. Doktrina “cost-benefit” analize je torej danes resno na preizkušnji. Kako pa to doseči, je možno predlagati šele potem, ko so znane ekonomske posledice dobljenih rezultatov; o teh pa bo tekla beseda v prihodnjem poglavju.

  • 3. Posledice neoliberalistične globalizacije skrajšaj

    3.1. Posamične posledice

    V prejšnjem poglavju smo orisali nekaj temeljnih rezultatov analize neoliberalistične globalizacije. Poudariti je treba, da ti rezultati veljajo samo v primeru, ko se nanjo ne uporabljajo nobeni korektivi, torej tudi tisti, ki jih moramo najti za reševanje obstoječe krize. Preden se lotimo razmišljanja o možnih korektivih, si v strokovno manj strogem jeziku oglejmo posledice teh rezultatov.

    Posledica I: Temeljni strup za sleherno doktrino ekonomskega razvoja sveta, pa tudi vsakega njegovega dela, je Rezultat V. Ta namreč preprečuje temeljni postulat ekonomskega razvoja (posamezne ali več dežel), ki preprosto glasi: za ekonomski obstoj in razvoj je potreben obojestranski blagovni promet. Če ena ali več dežel nima lastne kupne moči (t.j. kupne moči iz lastne dejavnosti na temelju lastnih naravnih danosti), takšne menjave (vsaj na dolgi rok) ni. Dežela, ki globalizacijsko izvaža ( globalizatorka) kapital (morda tudi blaginjo) v deželo, ki je predmet globalizacije (globaliziranko, kot so n. pr. dežele v tranziciji), ima omejen kapital (kljub eventualni koncentraciji) in omejeno blaginjo. Zaradi tega je omejen tudi njen globalizacijski potencial (=njeno bogastvo je omejeno!). Zato ne moremo pričakovati, da bo globalizatorka večni in neizčrpljivi kreditor globalizirankam. Dvomljiva je tudi njena zmožnost in pripravljenost za investiranje v globaliziranko. Valovi globalizacije torej izbirajo različne geografske poti. Tako ima ekspanzija kapitala (v obliki kreditiranja ali pa investiranja) vzdolž teh poti različne upore. Za globaliziranke to pomeni agonijo pričakovanja priliva kapitala/blaginje, za globalizatorko pa odlaganje poligona za žetev dobička.Pri pogoju, da agenti globalizacije priznavajo dobiček kot edini akcijski kriterij sedanjega globalizacijskega procesa, se s tem odlaga za obe strani tudi trenutek spoznanja, da se globalizacija ustavlja sama po sebi, ker ni trajnega globalizacijskega potenciala globalizatorke (za izvoz kapitala/blaginje) na eni strani in trajnega absobcijskega potenciala globaliziranke (za uvoz kapitala/blaginje) na drugi strani. V momentu, ko izgineta oba potenciala ali pa potencial globalizatorke, se globalizacija ustavi. Če izgine samo absorbcijski potencial globaliziranke, globalizacija preide v kolonizacijo. Ker sta oba potenciala količinsko omejena, sta tudi časovno: globalizacija deluje sama proti sebi.

    Tako smo po povsem drugi poti (simulacijskega modeliranja, glej /1/)) prišli do ponovnega spoznanja, da sedanja globalizacija kot oblika neoliberalizma negira Sayovo trditev o polni zaposlenosti in s tem potrdili prvo kritiko Saya, ki jo je izrekel Marx, in drugo kritiko, ki pripada Keynesu. Zaradi tega lahko tudi ovržemo Smithovo doktrino o »nevidni roki« (ki da vse ureja preko trga), hkrati pa dajemo pritrdilni odgovar na Ricardovo patetično vprašanje: Ali obstoja v družbeni delitvi zakon, ki utegne ogrožati in omejevati gospodarsko rast in razvoj? Če in ker v globalizaciji dolgoročno priznamo obstoj sedanjega zakona delitve, je njen neoliberalizem ne samo grožnja in omejitev rasti in razvoja gospodarstva, temveč tudi njuno uničenje.

    Posledica II: Globalizacija naj bi primarno pomenila le regionalno ekspanzijo kapitala. Širjenje prodajnih tržišč zahteva koncentracijo kapitala in znanja. Da bi takšen volumen operativnega kapitala čim prej in čim bolj podprl regionalno ekspanzijo velikih podjetij, pa se sodobna globalizacija poslužuje (predvsem) dobička, ki izvira iz vsakršne notranje prestrukturizacije teh podjetij. V tem okviru se odvija tudi bitka za spremembo udeležbe

  • produkcijskih faktorjev v eksistenčnem trikotniku narava-delo-kapital. V tem procesu se že krepi izrivanje živega dela s strani moderne tehnologije in tehnike (rast organske sestave kapitala). To izrivanje ima svoje gibalo v ekstra-dobičku, hkrati pa svojo dolgoročno posredno zavoro v nezaposlenosti (skrb za naraščajoče socialne transferje).Oboje zaostruje klasični razredni spor med delom in kapitalom in ga vse bolj pojmuje kot konflikt, ki je nerešljiv brez žrtev za kateregakoli partnerja. Globalizacija nosi s seboj vse bolj čvrsto in napačno prepričanje, da je kapital edini, samostojni in nezamenljivi produkcijski faktor. Rastoča nezaposlenost, pritisk na plače, dolžino delovnika in beneficije po drugi strani slabijo zaupanje članov v sindikalna vodstva, vse to pa slabi učinkovitost trikotniških pogajanj med delom, managementom in kapitalom, pa tudi širše, odlaganje koncipiranja in uporabe korektivov moderne globalizacije. Takšno (nekorigirano) nadaljevanje neoliberalistične globalizacije bo svet pripeljalo do limitne (katastrofalne) točke, kjer globalizacija ne bo več niti »tržna« niti »ekonomija« v pojmu »tržna ekonomija«: družbeno delitev dela bo zamenjala tehnična delitev, trg se bo umaknil planu.

    Posledica III: Pod pritiskom tehnološko in tržno bolj uspešnega razvojnega potenciala globalizatork nam kapitalska, delovna in prirodna substanca globalizirank (dežel, v katere prihaja globalizacija) kot izvor povratnega blagovnega toka hitro kopni. Vlade slednjih dežel bodisi direktno (preko pomoči lastnim podjetjem) bodisi indirektno (v obliki koncesijskih pogojev) omogočajo vse širši prodor globalizacijskega kapitala, tudi preko meja, ki jih zahteva načelo trajne obojestranske blagovne menjave (n. pr. privatizacija neprofitnega gospodarstva). Mentalno zdrav kapital bo kupoval samo zdrava podjetja, torej tudi tista, ki jih je ozdravila domača vlada (s čigavimi sredstvi?).Če pustimo ob strani vprašanje pravičnosti in pravilnosti privatizacije v deželi globaliziranki, bo prej ali slej sadove razvojnih naporov požela sedanja globalizacija v korist globalizatork. Udarnost, kreativnost in razvojna naravnanost domačega kapitala, managementa in zaposlenih se zaradi tega bistveno zmanjšujejo: takšna erozija samo škodi javno proklamiranim ciljem globalizacije v svetovnem merilu. Tako spet isti rezultat po povsem drugačni poti: monetarizem, tacherizem in reaganomika niso v dolgoročno korist neoliberalistično pojmovane globalizacije.

    Posledica IV izhaja iz prvih treh : Če bo sedanja globalizacija vztrajala na profitu kot edinem motivu, bo to možno tudi ob minimizaciji plač.Slednje pa vodi k zmanjševanju efektivnega povpraševanja večine potrošnikov in s tem do relativne hiperprodukcije: spet bomo pri gospodarskih krizah, kot jih že poznamo iz preteklosti.

    Posledica V: V praksi sedanje globalizacije prevzemi daleč prevladujejo nad nakupi in združevanjem podjetij. Povsem pragmatično iz tega sledi zaključek, da (prevzemajoči ) kapital iz globalizirajočih dežel s prevzemom pridobi več kot z nakupom ali združitvijo. Raziskava (glej dokaz v /11/) je dokazala, da je prevzem za prevzeto podjetje vedno z izgubo, torej zanj slabše po vsaj enem kriteriju prevzema, med katerimi pa je sedaj vedno dobiček. Ker pa dobiček določa dinamično vrednost (pošteno vrednost ?) prevzetega podjetja, se ta kot podlaga za izračun kapitalskega vložka prevzemanega podjetja manjša: tako pride do sistematičnega razvrednotenja kapitala v deželi globaliziranki.

    Posledica VI: Če je intelektualni kapital (znanje vseh vrst) v deželi globaliziranki po obsegu in kvaliteti enakovreden intelektualnemu kapitalu dežele globalizatorke, sta si obe deželi enakovredna konkurenta. V tem primeru prihaja do izraza tista pozitivna lastnost neoliberalne globalizacije, ki se odraža na krepitvi in pospešitvi tehnološkega napredka na osnovi spajanja obeh intelektualnih kapitalov (n. pr. zaščita licenc, skupni razvoj, združevanje pameti, itd.). Čim pa se globaliziranka pojavlja z manjvrednim intelektualnimn kapitalom, pa enakovrednega dogovarjanja o združevanju obeh intelektualnih kapitalov ni več: prevladujejo

  • boljše licence, višja tehnologija, višja organizacijska kultura, itd. Intelektualni kapital takšne dežele globaliziranke postaja demodiran, moralno amortiziran, nekonkurenčen; odtod pa sledi popolno ali pa delno razvrednotenje njenega intelektualnega kapitala.

    Posledica VII: O človeškem kapitalu kot nosilcu obstoječega intelektualnega kapitala smo posredno že govorili v okviru Posledice VI. V okviru te posledice pa velja opozoriti na dvoje:

    a) s prevlado intelektuanega kapitala dežele globalizatorke domač razvoj (dežele globaliziranke) ni več potreben, s čimer se tisti del človeških virov, ki je že strokovno formiran nosilec potencialnega (=bodočega) intelektualnega kapitala, postavlja na stranski tir oz. se pasivizira in lahko tudi popolnoma omrtviči. Potencialna kreativnost v bodočnosti je na ta način uničena.

    b) stroški dosedanjega strokovnega usposabljanja obstoječih človeških virov (ne glede na višino intelektualnega potenciala, ki ga nosijo s seboj) se deželi globaliziranki ne povrnejo preko aktiviranja lastnih človeških virov, ki bi bili vključeni v proces globalizacije. Torej tudi ta del kapitala, vložen v človeške vire, propada.

    Oboje pa vodi v padec osebnega standarda (zaradi nezaposlenosti), kar ima lahko za skrajno posledico tudi fizično propadanje človeškega kapitala. Odlaganje takšnega propadanja preko državnega proračuna kot načina za reševanje tega problema pa vsaj na dolgi rok ni sprejemljivo niti za deželo globaliziranko niti za deželo globalizatorko.

    3.2. Rezultanta hkratnega delovanja posledic

    Skupni učinek vseh zgornjih posledic je več-plasten:

    - sedanji globalizacijsko usmerjevani razvoj svetovnega pospodarstva se oddaljuje od optimalnosti glede na regionalno distribucijo naravnih virov in dela;

    - družbeni razvoj, ki je merjen z dobičkom, je optimalen samo glede na svetovno maso dobička, ne pa za vsako posamezno deželo. ki vstopa v globalizacijo;

    - družbeni razvoj, merjen z dodano vrednostjo, je varljiv, kajti velika dodana vrednost lahko pomeni samo velik dobiček, ne pa tudi velik delež plač (pri čemer poenostavljamo definicijo dodane vrednsti kot vsoto dobička in plač); kvaliteta družbenega razvoja na temelju neoliberalistične globalizacije bi bila bolj zanesljivo izmerjena z obema kategorijama: dobičkom in plačami; kot bodo pokazale predlagane korekcije, tudi to ne zadošča za realno vrednotenje posledic neoliberalistične globalizacije;

    - pojem nacionalnega interesa v luči zgornjih posledic ne more biti več predmet špekulacij in političnih diskusij: dobiva obliko kompaktnega imperativa na preživetje; vse, kar lahko še ostane za diskusijo, je le vprašanje vrstnega reda zdravljenja posameznih posledic in načina tega zdravljenja; če ničesar ne ukrenemo za omilitev ali celo odpravo negativnih posledic neoliberalistične globalizacije, smo takšnim diskusijam vzeli vsakršen veter iz njihovih jader;

    - če izginejo materialne in intelektualne osnove družbe-globaliziranke, je pojem nacionalne identitete le še papirnat pojem s prizvokom literarne mojstrovine: brez korekcij neoliberalistične globalizacije je ogroženost nacionalne identitete neizpodbitna;

  • - že pregled rezultatov omenjene raziskave je pokazal, da je prenehanje funkcije kapitala po njegovi definiciji neizogibno; sklop zgornjih posledic pa še nazorneje osvetljuje vzroke za zaton kapitala kot produkcijskega faktorja, saj že vsaka posledica zase kapitalu globalizatorke jemlje sposobnost oplemenitenja; proces globalizacije je po intenciji njenih avtorjev neustavljiv, zato namerava vse globaliziranke spremeniti v globalizatorke; valovi globalizacije oblivajo vse več kapitala in ga spreminjajo v ekonomsko sterilno kategorijo. V znanosti je znan problem treh teles; če kapital kot eno od njih izgine, razvoj človeštva na osnovi eksistenčnega trikotnika ni več možen: vzbudili smo vprašanje, na katerega nimamo odgovora, vprašanje namreč, kaj lahko nadomesti kapital?

    - pri osnovni simulaciji procesa neoliberalistične globalizacije smo zanemarili faktor narave; globaliziranka brez lastnih proizvodnih sredstev/proizvajalnih sil pri zgornjih posledicah ne premore povratnega blagovnega toka, razen na segmentu naravnih surovin; zaradi njihove omejenosti je tudi izvoz surovin po trajanju končen in globaliziranka postane popolnoma mrtva dežela;

    - zaradi omejitve geografskega dometa globalizacije pride do zloma doktrine cenenega dela v tranzicijskih (n. pr. vzhodnih) deželah; če namreč kapital globalizatorke vidi tam prostor za svoje oplajanje, se bo njegova pot končala na vzhodni obali Kalifornije, kjer (zaenkrat !?) ni več cenene delovne sile; tudi s to karikaturo smo ugotovili, da neoliberalistična globalizacija v sedanji konfiguraciji nima bodočnosti;

    - “geografska smrt” kapitala po eni strani ter preteči surovinski kolaps (da zaenkrat izključimo potencialni socialni kolaps faktorja “delo”) nam nalagata težko dolžnost, da najdemo izhod iz teh posledic v okviru naše planetarne ekonomije ob vsej možni intelektualni energiji, ki jo ali jo bomo premogli;

    - pri ocenjevanju resnosti zgornjih posledic ne smemo pozabiti, da le-te izvirajo iz analize enosmernega pritiska kapitala na delo, ne pa tudi obratno; pravtako tudi nismo še analizirali interakcij med preostalima dvema faktorjema eksistenčnega trikotnika človeštva in pravtako ne istočasnih interakcij med vsemi tremi stebri razvoja;

    - da ostanemo strokovno dosledni in pošteni, je treba na tem mestu opozoriti, da je bil pojem razvoja privzet iz politične prakse in zato še ni semantično obdelan, t.j. nismo razčistili, kaj to v resnici pomeni.

    V celoti gledano, nam te posledice dokazujejo, da ekonomska dimenzija problema neoliberalistične globalizacije zadeva vprašanje preživetja celotnega našega planeta.To dejstvo dobiva še bolj ostro optiko v današnji finančni in ekonomski krizi. Zato lahko upamo, da bo poznavanje procesa sedanjega tipa globalizacije, t. j. pred nastopom te krize, lahko pripomoglo k reševanju obstoječe krize; odločilnega pomena za učinkovitost reševanja te krize je strogo ločevanje vzrokov in razlogov za( limitno) obnašanje neoliberalistične globalizacije od vzrokov in razlogov sedanje krize: sedanja kriza namreč ni nujno uvod v limitno stanje te globalizacije, zagotovo pa ta kriza ni nujno njeno limitno stanje.

  • 4. Kakšni so možni korektivi sedanje globalizacije?na koncu

    4.1. Korektivi ekonomske narave

    Globalizacija danes je poskus splošne (in ne samo gospodarske) preureditve sveta; prav zaradi takšne gigantske ambicije je nujno, da človeštvo pravočasno poišče učinkovite korektive sedanje globalizacije, ki ne bodo utelešenje evforije enega samega produkcijskega faktorja, kot n. pr. kapitala, običajno na škodo ostalih dveh. Simulacijski model (glej /1/), ki je podlaga za zgornjo analizo, je daleč od popolnosti; terja namreč interdisciplinarno, trajno, uporno in politično neodvisno delo. V naslednjem poskušamo te napore vzpodbuditi s prikazom nekaterih korektivov, bodisi kot naravno reakcijo na rezultate omenjene raziskave ali pa kot sanacijski odziv na njihove posledice. Pri tem se ne spuščamo v korektive, ki jih narekuje reakcija posameznih nacionalnih ekonomij ali celo podjetništva nasploh; to sta obsežni vprašanji zase. Skupni imenovalec teh korektivov je izgradnja pogojev za dostojno in enakopravno sodelovanje dežel v globaliziranem svetu; etično je namreč, da vsaki kritiki sledi konstruktivni predlog.

    Možni korektivi, ki utegnejo upočasniti približevanje katastrofalni točki ali jo celo preprečiti, so naslednji:

    Korektiv I: Iz posledic sedanje globalizacije, ki smo jih prikazali v prejšnjem poglavju, sledi, da bodoča globalizacija ne sme sloneti na dobičku kot edinem kriteriju odločanja. V primeru, da bi dopustili poleg profitnega še dohodkovni kriterij, bi tak privzem (ne pa zamenjava) dohodkovnega principa pomenil 2-kriterialno upravljanje svetovne ekonomije: profit in dohodek.Ta korektiv ni nov, saj je blizu predlogu Keynesa, ki na različnih nivojih družbe dopušča po enega od njih. Glede na definicijo blaginje, pa bi z več kot dvema kriterijema krmiljenja globalizacije še povečali stabilnost ali vsaj odpornost na motnje gospodarskega razvoja.

    Korektiv II: odločanje v globalizacijskih procesih mora biti kompromisno več-partnersko (med globalizatorko in globaliziranko, med podjetji, med podjetjem in državo kot partnerji): s tem se potrjuje koristnost uporabe keynesianizma na njegovem doktrinarnem segmentu etatizacije, t.j. na tistem delu, ki zagovarja vlogo države pri regulaciji gospodarstva. Dialektična interpretacija partnerstva v kombinaciji s keynesianismom (glej Korektiv I) vodi k tvornemu razvojnemu dualizmu: v gospodarstvu (kvečjemu) profitni motiv neo-liberalizma, v negospodarstvu vsi drugi neprofitni motivi.

    Korektiv III: realizacija globalizacijskih odločitev mora sloneti na vseh možnih instrumentih (orodjih), kar praktično pomeni sinhronizacijo različnih makroekonomskih politik. Številne teoretične rešitve te naloge so že znane (čeprav še ne dosledne), njihove praktične rešitve pa čakajo na vzpostavitev resnično informacijske družbe.

    Korektiv IV: neoliberalistična globalizacija ne sme zaobiti intergeneracijskih konfliktov (glej /13/), temveč jih izglajevati.Ta korektiv posredno zahteva opuščanje toge zaverovanosti v njene kratkoročne dobrote: le-te je namreč treba »obrusiti« z njenimi dolgoročnimi učinki. Celotni sklop navedenih posledic se na ta način bistveno omili.Če tega ne storimo, pritrjujemo Schumpetrovi napovedi, »da se bo kapitalizem zrušil na temelju njegovih

  • lastnih uspehov«. Namen raziskave pa je, ohraniti pozitivne posledice sedanje globalizacije, ne pa je popolnoma zrušiti.

    Korektiv V: partnerski princip je še posebej pomemben na relaciji vlada-gospodarstvo, kjer podjetje ne sme šteti proračuna za svojega sovražnika, temveč za koristno »režijo« (spomnimo se na uspeh azijskega tigra, kjer je dilema o etatizaciji/deetatizaciji smiselno rešena). Vlada dežele globaliziranke mora aktivno ščititi svoj razvojni potencial, če je šibak in ima komparativne prednosti; delovanje tega korektiva pa že spada v analizo obnašanja nacionalnih ekonomij pod vplivom neoliberalistične globalizacije.

    Korektiv VI: četudi bi pristali na neomejeno zamenljivost živega dela s stroji/kapitalom, se zaradi navedenih rezultatov delovanje nujne infrastrukture ne sme prepustiti ekonomskemu liberalizmu; v nasprotnem primeru se samo pospešeno približujemo katastrofalni točki (nič več Eurona, sibirskega mraza, kalifornijskega energetskega mrka, itd.!). Utemeljitev tega korektiva je dokaj preprosta: če namreč resno mislimo, ko govorimo o človeškem kapitalu, je šele spoštovanje tega korektiva direktni dokaz etike družbe, v kateri živimo.

    Korektiv VII: praksa doslej ni uspela odpraviti kontroverze med stabilno, uravnoteženo in optimalno rastjo gospodarstva. To je obsežna teoretična, še bolj pa praktična naloga. Vse kaže, da se uravnoteženost mora realizirati na bilateralni oz. multilateralni ravni, optimalnost pa na svetovni (globalni). Ni videti, da bi lahko sladke sanje o stabilnosti iz dosedanjih ekonomskih doktrin brez kakršnegakoli odrekanja prenesli tudi na sedanjo globalizacijo. Prejšnje doktrine so bile več ali manj plod prakse zaprtih ekonomij z ostro cezuro do manj razvitih dežel ali celo kolonij. Doktrina sedanje globalizacije pa teži k uporabi na celotnem planetu, ki je v vsakem pogledu zelo heterogen in prav zaradi tega terja temeljit notranji preustroj vseh dosedanjih doktrin, še posebej, če imajo ambicijo, da ohranijo človeštvo pri življenju. En tak možen spoj med tem korektivom in Korektivom II bomo prikazali v 14. poglavju.

    Korektiv VIII: selektivna in simultana uporaba keynesianske in liberalne ekonomije na različnih regionalnih in funkcionalnih segmentih bodoče globalizacije je neizogibna naloga njene svetovne regulacije. Na temelju zgoraj navedenih korektivov sistemsko-tvorno odmerjeni neoliberalizem dobiva razvojno-progresivne odlike svetovne gospodarske politike tudi na dolgi rok.

    Korektiv IX: Če izpustimo Korektiv II, dovoljujemo, da tudi v gospodarstvu deluje zakon prehrambene verige z zaključkom v projecirani katastrofalni točki.Svetovno gospodarstvo bi se znašlo v plinski celici: čim bolj se bori za preživetje (lovi kisik), tem hitreje umira (=vdihava strup). Če isto povemo na podjetniški ravni: čim bolj se slabotno podjetje trudi, da bo uspešno, tem prej je vidno za žrelo močnejšega podjetja. Izhod iz tega so združevanja podjetij (glej /14/), ne pa prevzemi, še posebej pa ne sovražni. S privzemom tega korektiva tudi zaljubljenost v koncentracijo kapitala bistveno popusti, kar pa pomeni tudi poslavljanje od ekonomskega kanibalizma kot temeljne prakse sedanje neoliberalizacije.

    Korektiv X: Če ne uporabljamo vseh prejšnjih korektivov, Schumpetrova teorija o novitetah kot gibalu ekonomskega razvoja izgubi dolgoročno veljavo.Z uvajanjem novih produktov se katastrofalni točki ne izognemo, jo lahko kvečjemu odlagamo : upoštevati je namreč treba hkratno delovanje vseh posledic rezultatov iz prejšnjih poglavij.Tako nam ostane vprašanje, kaj še ostane za kapital kot nedotakljivo (= nekupljivo). Če ni ničesar več takega, se faktorska teorija proizvodnje (pa s tem tudi delitve) zlomi; takrat pa so vsi prešnji

  • korektivi neuporabni. Ves napredek tedaj sloni samo na kapitalu, ki osamljen pristane v katastrofalni točki, obkrožen z ugotovljenimi rezultati in njihovimi posledicami: eksistenčnega trikotnika človeštva ni več.

    Korektiv XI: predlagamo uveljavitev dveh načel, kapitalskega in upravljalskega hkrati. Kapitalsko načelo je tisto, ki dovoljuje udeležbo na dobičku v skladu s kapitalskim deležem v gospodarski enoti; upravljalsko načelo pa daje prednost najboljšemu poslovnemu predlogu/odločitvi. Takšen dualizem preprečuje notranji razpad gospodarske enote, ker odpravlja nasilje kapitala nad delom/znanjem. Preprosta in stara resnica je, da bogastvo ni pogoj za pamet in prav tako ne obratno: ni vsak pameten tudi bogat. Upoštevanje te naravne resnice je bistven pogoj za realizem korigirane neoliberalne globalizacije (o tem bo tekla beseda v enem od prihodnjih poglavij).

    Korektiv XII: rezultantna posledica teh korektivov je preprosta: da se izognemo katastrofalni točki, je nujno spoznanje, da se nosilstvo razvoja porazdeli med kapital in znanje kot posebno obliko dela: tako spremenjena motivacijska struktura pa seže v jedro so-upravljanja kot bistvene sestavine izboljšane neoliberalistične globalizacije. Tradicionalni trojici produkcijskih faktorjev »zemlja-delo-kapital« se tako pridružuje še »znanje« kot tvorna oblika dela.

    4.2. Korektivi izven ekonomske narave

    Zgornja analiza se nanaša samo na ekonomske probleme sedanje globalizacije. Realizacija predlaganih korektivov pa terja tudi korektive na področju uprave, prava, ekologije, informatike in mnogih drugih področij v življenju človeštva. Zato predložena raziskava pomeni vabilo in izziv interdisciplinarni razširivi obravnavane naloge. Sama uporaba teh korektivov prinaša celo vrsto povsem praktičnih nalog pa tudi načelnih problemov:

    • ugotoviti bo treba reakcije posameznih nacionalnih ekonomij na same korekcije ter jih v praktični politiki sveta tudi tvorno upoštevati; to utegne pomeniti trajno jedro svetovne diplomacije, saj je pričakovati njihove interakcije s prenovljeno globalizacijo;

    • kako izvesti revizijo obstoječe doktrine podjetništva v soglasju z navedenimi korekcijami sedanje globalizacije;

    • odpraviti teoretično in praktično neskladje med stabilno, uravnoteženo in optimalno rastjo vsake nacionalne ekonomije ter isto doseči znotraj skupnosti nacionalnih ekonomij;

    • kako doseči uresničitev teh korektivov spričo grozeče demografske eksplozije;• vzpostaviti vsem deželam minimalno skupno definicijo ekonomskega dela v

    pojmu blagostanja kot dosledni kriterij ekonomske strategije sveta;• informacijske zahteve za krmiljenje revidirane globalizacije predstavljajo

    strahotno in več kot nujno nalogo bodočih informacijskih družb;

    Človeštvo ni mehanski seštevek posameznikov; zato je njihove interakcije treba usmerjati »od znotraj« in ne »od zunaj«: samoregulacija in samoorganizacija znotraj človeštva postane le boj z negotovostjo nasploh, ne pa boj z oblastjo kot odtujeno močjo. Takšen cilj pa terja

  • višjo kvaliteto demokracije v vseh deželah sveta. Problem stopnjevanja demokracije in pogoji njenih odtenkov je v žarišču korektivov neekonomske narave; ta žal presega okvir te raziskave.

  • 5. Eksistenčni trikotnik družbe

    5.1. Tradicionalno pojmovanje razvoja

    Človek za svoje preživetje potrebuje prostor, sredstva in lastno aktivnost. Po slovarju klasične ekonomske znanosti se ta trojica pogojev (poenostavljeno) predstavlja s pojmi: zemlja(narava), kapital in delo. Razpoložljive velikosti teh faktorjev si lahko predstavimo kot dolžine stranic eksistenčnega trikotnika. Človek kot homo sapiens naj bi težil za tem, da bi bile velikosti uporabljenih proizvodnih faktorjev čim manjše. Takrat govorimo o optimalnem sorazmerju proizvodnih faktorjev oziroma o optimalni proizvodnji. V vsakem družbeno-ekonomskem sistemu določeni proizvodnji pripada drugačen “optimalni trikotnik”. Potrebni so vsi trije faktorji za dano proizvodnjo(dejavnost): kapital za svoj obstoj (oplajanje) potrebuje zemljo in delo; zemlja je neizkoriščena (zapuščena), če ni kapitala in dela; delo potrebuje zemljo in kapital: če teh dveh ni (ali vsaj enega od njih), imamo nezaposlenost. Predpostavimo, da človek vselej teži za optimalnim trikotnikom pri vsaki svoji dejavnosti (z vprašanjem optimalnosti se v ekonomiji ukvarja tkim. faktorska teorija).

    Da poenostavimo razmišljanje, si zamislimo reprezentančni trikotnik, ki je rezultanta vseh optimalnih trikotnikov vseh proizvodov (dejavnosti), ki jih človek potrebuje za življenje. Kakšna je zgodovina optimalnega trikotnika? Naj bodo obsegi (velikosti) teh treh faktorjev v nekem trenutku konkretne družbe naslednji (merske enote zanemarimo): kapital = 100 =K, narava =500=N in delo =1000=D.Zgodovina nam kaže, da se stalno veča populacija potencialnih delavcev (=brezposelnih) glede na potrebe kapitala. Zaposlenega delavca vse bolj izriva napredujoča tehnologija. Ponudba dela zaradi demografske eksplozije na eni strani raste, na drugi strani pa je “ponudba” narave praktično omejena ali pa se celo manjša (ekološko propadanje našega planeta). Nasprotno pa se bo udeležba aktivnega dela absolutno zmanjševala, najprej pri fizičnem, nato morda še na umskem segmentu dela. Če predpostavimo, da se obseg “aktivne” narave ne bo zmanjševal, se bo udeležba aktivnega dela tudi relativno zmanjševala glede na naravne vire.

    Kako sta se gibala obsega kapitala in dela? Obstoj kapitala K je po definiciji omogočen samo, kadar se oplaja v sodelovanju z N in D. Zaradi oplajanja torej kapital raste in izriva delo (absolutno in relativno upadanje deleža D. Predpostavimo za naš primer, da rastoči K ne razjeda obsega N in imamo kot primer N=500, D=1000, K=700. Neoliberalna globalizacija na svojem pohodu pritiska na D tako, da zmanjšuje njegov aktivni del D1 (število zaposlenih), povečuje pa aktivni del N1 in pravtako aktivni del kapitala K1. Naj bo zaradi ločevanja aktivnih od pasivnih delov produkcijskih faktorjev za navedeni primer naslednja razcepitev: N=(N1 =400,N2=100)=500, D=(D1 = 200, D2 = 800)=1000, K=(K1 =700, K2 =0)=700.

    Razvoj v splošnem pomeni povečevanje aktivnih deležev vsakega faktorja; tedaj pravimo, da je razvoj intenziven.Če se udeležbe samo aktivnih delov iz zgornjega primera povečujejo proporcionalno, n. pr. pri 10%-ni rasti, imamo N=(440, 60), D=(220,780), K=(770,0). Tak primer razvoja lahko imenujemo konservativni razvoj, ker ohranja (konzervira) tako aktivni delež narave kot tudi delež zaposlenih.V tem primeru govorimo o proizvodnem ravnotežju. Če pa K raste hitreje od D in N, pa govorimo o agresivnem razvoju; n. pr. pri istem obsegu aktivne narave in istem obsegu aktivnega dela bi to bil primer: N =(400,100), D=(200,800), K=(750,0). Ker pa je kapital po definiciji tak, da se povečuje (zaradi pripajanja doseženega dobička), se običajno pričakuje tak razvoj, da zmanjšuje tako aktivni del narave kot aktivni del zaposlenih; n. pr. N=(350,150), D=(150,850), K=(780,0).

  • Oba tipa intenzivnega razvoja sta lahko optimalna glede ustvarjeno proizvodnjo, ali tudi ne. Če je sorazmerje aktivnih delov produkcijskih faktorjev optimalno, potem prinaša optimalno proizvodnjo. Če optimalnost sorazmerja aktivnih delov sodelujočih faktorjev zagotavlja, da ustvarjena proizvodnja zadošča za vzdrževanje njihovih pasivnih delov, pravimo, da so socialni transferji zadostni. Če so, dodatno, tudi vsi aktivni deli faktorjev zadovoljni z obstoječo delitvijo ustvarjene proizvodnje, govorimo o socialnem ravnotežju. Proizvodno ravnotežje je tisto, pri katerem so intenzivnosti izčrpavanja produkcijskih faktorjev (= prispevki k ustvarjeni proizvodnji P), enake za vse faktorje.Če imamo proizvodno in socialno ravnotežje hkrati, govorimo o ekonomskem ravnotežju; če sta obe ravnotežji stabilni (t.j. za daljši čas), je takšno tudi ekonomsko. Odtod sledi, da je družbeni razvoj uravnotežen, če je ekonomsko uravnotežen in stabilen. Za na ta način pojmovano proizvodno in socialno ravnotežje pa je treba zagotoviti njun obstoj; pri tem nam pomaga zgornji slovarček pojmov.

    Poskus, da bi proizvodno ravnotežje merili z enako povprečno produktivnostjo v praksi tako klasične kot sodobne ekonomije v splošnem ni sprejet, saj je sleherna ekonomija po svoji definiciji opremljena z imperativom po optimalnosti. Bolj je sprejemljiv poskus merjenja proizvodnega ravnotežja z mejnimi produktivnostmi posameznih faktorjev, ki zagotavljajo proizvodno ravnotežje, kadar so njihove mejne produktivnosti enake. Zaradi imanentne zahteve po optimalnosti pa sledi, kot je znano, da je proizvodno ravnotežje optimalno, kadar so te mejne produktivnosti enake nič. Pri tako poenostavljenem pojmovanju je ekonomski razvoj proizvodno optimalen, če proizvod, zagotovimo z minimalnimi vložki N, D in K. Proizvodno optimalni razvoj lahko nastopi tako pri konzervativnem kot pri agresivnem razvoju (glej /15/). Od pojma proizvodno optimalnega razvoja zlahka preidemo na pojem proizvodno optimalnega ekonomskega razvoja. Pri tem je treba upoštevati, da so v okviru naše planetarne ekonomije vsi trije faktorji omejeni (glej /12/), čeprav so pari (K,N) in (K,D) sposobni medsebojne substitucije in komplementarnosti, pravtako v omejenem obsegu.

    Lotimo se še vprašanja socialnega ravnotežja. V okviru proizvodno optimalnega ekonomskega razvoja, bi lahko o socialnem ravnotežju govorili le, če bi se mejni produktivnosti kapitala in dela ujemali, ne da bi imeli enakost vseh treh mejnih produktivnosti.Oglejmo si podrobneje, zakaj socialnega ravnotežja ne moremo zagotoviti niti po tej zoženi definiciji. Omenili smo že, da obstojajo pasivni in aktivni deli posameznih produkcijskih faktorjev. Zato ima eksistenčni trikotnik šest faktorjev človekove eksistence: N1, N2, D1., D2, K1 in K2. Prvi štirje so s proizvodnjo lahko pokriti ali pa ne, medtem ko K1 zaradi svoje ekspanzijske narave ni nikoli zadostno pokrit. Odtod spoznanje, da proizvodno-ekonomsko optimalni razvoj nikoli ni stabilno socialno uravnotežen.

    Ekonomski razvoj, kot smo ga obravnavali doslej, ima fizikalno dimenzijo. Praksa pa ne vzdrži pojma ekonomskega razvoja, ki bi bil merjen s fizikalno dimenzijo. Pri obravnavanju proizvodno optimalnega ekonomskega razvoja nastopa velikost proizvodnje kot kriterij optimizacije; le-ta pa je tehnična kategorija, medtem ko pojem ekonomskega ravnotežja v pogojih blagovne menjave zahteva uvedbo vsaj enega ekonomskega kriterija, ki sloni na “zamenjavi” proizvoda z “blagom”. Udeležba faktorjev na celokupnem rezultatu proizvodnje ni zadostna, saj je narava teh faktorjev različna Zato je tudi satisfakcija teh faktorjev različna kljub temu, da dovolimo menjavo deležev skupnega produkta. Satisfakcija je zagotovljena z velikostjo vrednostne kompenzacije za udeležbo v proizvodnji. Ker se vsak proizvodni faktor v splošnem obnaša tudi kot potrošni, mu moramo omogočiti menjave tega deleža za kak drug proizvod.To zahteva uvedbo trga, ki pa v razvitem svetu ne more biti preprosta trampa. Odtod pojav denarja kot posebne vrste blaga, ki omogoča izmenjavo vrednostnih kompenzacij za sodelovanje pri skupni produkciji: minimalne kompenzacije torej dobijo vrednostno

  • dimenzijo, in sicer za kapital profit, za delo mezdo in za naravo regeneracijski prispevek. Uvedba kompenzacij, ki imajo vrednostno dimenzijo, pa najprej terja redefinicijo socialnega ravnotežja. Zaradi enostavnosti prikaza odstopimo od ločenega prikazovanja aktivnih in pasivnih delov produkcijskih faktorjev. Socialno ravnotežje je torej tisto, pri katerem so vsi akterji s svojimi vrednostnimi kompenzacijami zadovoljni.

    5.2. Trajnostno pojmovanje razvoja

    Ugotovili smo, da je vsak optimalni ekonomski razvoj tudi proizvodno uravnotežen. Da bi ugotovili, kdaj je tudi socialno uravnotežen, uvedemo “produkcijske cene” vseh treh produkcijskih faktorjev. Poleg tehnične optimizacije izvedemo še cenovno (t.j. imamo dvakratno optimizacijo, za posplošitev glej /16/ ). Če še uvedemo minimalne stroškovne cene (minimalne kompenzacije): regeneracijski prispevek za vzdrževanje obnovljivih naravnih virov, minimalno mezdo za delo in netvegani donos za kapital (t.j. obrestno mero), dobi produkcijska funkcija dimenzijo produkcijske cene, ki je seštevek vseh treh komponent. Če nadalje uvedemo še tržno ceno produkta P, je masa dobička iz naslova proizvodnje in prodaje tega produkta podana kot razlika med njegovo tržno in produkcijsko ceno. Delitev mase dobička je lahko izvedena pri pogoju a) proizvodne uravnoteženosti ali pa b) socialne. Po sodobni definiciji etike, se produkcijski faktorji obnašajo tako, da noben od njih ne škodi nobenemu. Če sprejememo takšno definicije etike, v primeru a) pri delitvi mase dobička participacija produkcijskih faktorjev sloni na vkalkuliranih deležih; to predstavlja etično ravnotežje delitve in s tem stabilni etični optimalni ekonomski razvoj, če se takšna delitev izvaja skozi vse razvojno razdobje. Nasprotno pa pri delitvi dobička v primeru b) nastopata samo delo in kapital in to v razmerju njunih minimalnih kompenzacij. Takšna primer pomeni socialno ravnotežje delitve. Oba upoštevana faktorja torej izločujeta naravo in ji pustita samo minimalno kompenzacijo (če sploh). Kakor hitro izpustimo enega od proizvodnih faktorjev pri delitvi dobička, imamo opraviti z etičnim neravnotežjem. Za neoliberalno globalizacijo pa je značilno, da celotni dobiček načelno pripada samo kapitalu, kar pomeni popolno izločitev narave in dela. Kadar se pri D in N upoštevajo samo vkalkulirani stroški, je to primer etične neuravnoteženosti ( intenzivni agresivni razvoj). Takrat je videti, da je kapital edini izvor dobička: kapital priznava faktorsko teorijo pri ustvarjanju dobička, ne pa tudi pri delitvi. Eksistenčni trikotnik pa sloni na treh točkah, kar pomeni, da ima sodelovanje produkcijskih faktorjev pri ustvarjanju dobička pri etičnem ravnotežju (potreben pogoj) za posledico tudi obvezno sodelovanje pri njegovi delitvi (zadosten pogoj). Če je družba v svojem razvoju etična, zgoraj navedena potreben in zadosten pogoj svoji vlogi zamenjata: če vsi trije delijo (zadosten pogoj), morajo tudi vsi trije ustvarjati (potreben pogoj). Odtod sledi, da se v etični družbi delitev ne more ločiti od ustvarjanja; to je bistvo eksistenčnega trikotnika.

    Rezultat kakršnekoli delitve so torej obračunane delitvene participacije; če te odstopajo od načela etičnega ravnotežja, gre za medsebojni pritisk med produkcijskimi faktorji.Tako je n. pr. rezultat pritiska kapitala na delo opisan v 2. poglavju: Rezultati pritiska kapitala na delo, in kaže, da optimalni ekonomski razvoj ni možen brez socialnega ravnotežja.

    Tipična situacija v neoliberalni globalizaciji je pritisk kapitala na preostala faktorja hkrati. Rezultate posameznih vrst pritiskov bomo predstavili v naslednjih poglavjih. Ti rezultati, skupaj s korekcijami posledic pritiska kateregakoli faktorja na druga dva, omogočajo oblikovanje ene od možnih konstrukcij novega ekonomskega sistema. Zaradi tega je razumevanje eksistenčnega trikotnika osnovnega pomena za oceno posledic sedanje globalizacije.

  • 6: Kapitalski udar na eksistenčni trikotnik

    6.1. Neogrožena etičnost eksistenčnega trikotnika

    V prejšnjem članku smo ugotovili, da eksistenčni trikotnik človeštva služi za presojo o trajnosti optimalnega ekonomskega razvoja družbe pri pogoju, da je kot edini kriterij uporabljen dobiček. To trajnost zagotavlja stabilno etično ravnotežje. Če se osredotočimo samo na dvojico delo-kapital, lahko stremimo za stabilnim socialnim ravnotežjem; le-tega dosežemo takrat, ko se razmerje minimalnih stroškov obeh produkcijskih faktorjev ohranja skozi razvojno obdobje in služi kot delitveni instrument ustvarjenega dobička. Takrat deleži na dobičku obeh faktorjev rastejo v istem razmerju kot minimalni stroški. Če bi se obe razmerji ohranjali ob padajočem dobičku, bi imeli stabilno socialno ravnotežje, pripadajoče obdobje pa bi izkazovalo optimalno ekonomsko socialno-stabilno propadanje družbe: imeli bi ne-razvojno obdobje.

    Minimalni strroški (vložki) produkcijskih faktorjev v demokratični družbi nastopajo kot posledica konsenza. Na nivoju podjetja so ti optimalna rešitev problema dobička potem, ko je rešen problem maksimalnega fizičnega produkta (t.im. optimalne kombinacije količinskih vložkov produkcijskih faktorjev). O tem bomo podrobneje spregovorili v enem od naslednjih poglavij. V teoriji in praksi se je izkazalo, da je ta problem mnogo laže rešljiv kot pa problem konsenza. Preden nadaljujemo, se o konsenzu zamislimo globoko in ekonomsko-etično odgovorno.

    V praksi je iskanje konsenza podobno zgodbi brez konca. Produkcijski faktor »narava« je potrpežljivo tiho in ne ugovarja, vse dokler ne nastopi katastrofa. Zato se pred katastrofo odvija edini »show« med delom in kapitalom. Oba na tem planetu obvladuje princip prehrambene verige in zato za absolutno etiko ni prostora. Vsak od njiju želi prikazati svoj, prej vrednostni kot količinski, vložek kot nujen: pritisk na mezdo in obrestno mero je gonilo obema. V družbi, ki prisega na odgovornost za razvoj, konsenza ne pričakujemo kot rezultat nasilja enega nad drugim. Pogajanjem lahko naredimo konec s pojmom objektivne revščine za razliko od subjektivne (glej /3/). Objektivna revščina pomeni nivo osebnih sredstev iz naslova mezde , ki je nižji od tistega, ki omogoča osnovno preživljanje; tak približek bi lahko predstavljala potrošna košarica kot mera minimalne mezde. V primeru etičnega ekonomskega razvoja bi ta mera morala veljati tudi za lastnike kapitala: minimalna cena kapitala bi se v tem primeru ujemala z obrestno mero; bila bi torej analogija mezdi. Subjektivna revščina je na tej osnovi definirana kot tisti nivo plačila za delo/kapital, ki ne vzdržuje samo objektivne revščine. Tako delo kot kapital lahko sankcionirata (popravljata) subjektivno revščino, vendar samo iz naslova delitve skupno ustvarjenega dobička. Etično fundirana globalizacija bo ta dualizem revščine in princip sankcioniranja subjektivne revščine v različnih regijah sveta in v različnih razdobjih njihovega razvoja vzdrževala ob različnih nivojih objektivne revščine, vendar povsod z enako etiko: ta princip pa je eden od bistvenih prohibitorjev kolonizacije. S tem sedanja globalizacija izgublja togost (Prokrustove postelje) svoje prostorske penetracije v dežele globaliziranke in jih prožneje in hitreje ne homogenizira na kompakten svetovni ekonomski organizem.

    Manj psihološko problematična je pot do minimalnega vrednostnega vložka narave. Pri standardni predpostavki, da je »eksistenčna« vrednost narave »na panju« enaka nič (t. j. da fizični inputi narave pred ekstrakcijo ne stanejo nič), se njena stroškovna komponenta oblikuje kot produkcijska cena aktiviranja njenih inputov. Takšno oblikovanje njenega

  • minimalnega vložka v vrednostni obliki terja natančno in kvalitetno stroškovno kulturo in znanje modeliranja, saj se tako dobljena razlika do njenega deleža na dobička uporablja za napajanje regeneracijskega prispevka; le-ta pa skupaj z njenim minimalnim vložkom daje tržno vrednost narave (za razliko nasproti eksistenčne vrednosti).

    Sedaj, ko imamo znano produkcijsko ceno produkta kot skupnega rezultata vseh treh produkcijskih faktorjev, je dobiček, ki je razlika med doseženo tržno ceno produkta in njegovo produkcijsko ceno, v primeru etičnega ekonomskega razvoja predmet delitve med vsemi tremi faktorji proporcionalno k vložkom vseh treh produkcijskih faktorjev. Tako dob ljeni deleži se prištejejo k vložkom, s čimer dobimo »obračunane« vrednosti vložkov, ki jih lahko štejemo kot njihove poslovne rezultate: regeracijski prispevek za naravo, plačilo za delo in donos za kapital.

    Če naravo izključujemo iz delitve skupnega poslovnega rezultata, etičnega ekonomskega razvoja ni več.Ostaja samo delitev med delom in kapitalom. Kdaj ta delitev v primeru socialno uravnoteženega ekonomskega razvoja pomeni kapitalski udar na eksistenčni trikotnik v celoti? In kaj ta udar pomeni v primeru socialnega neravnotežja? Oglejmo si oba primera!

    6.2. Ogrožena etičnost eksistenčnega trikotnika

    Obdržimo dobiček kot edini kriterij, ki zanima kapital, ne glede na to, kam se ta kapital vlaga. Njegove investicijske možnosti so različne: od takšnih, ki prinašajo dobiček iz čisto profitnih projektov (imenujmo jih poslovni projekti), kot so n. pr. vlaganja v različne industrijske panoge, in takšnih, ki poleg dobička prinašajo tudi druge koristi (imenujmo jih infrastrukturni projekti). V splošnem obstojajo investicijske možnosti za vlaganje v poslovne projekte ter investicijske možnosti za vlaganja v infrastrukturne projekte (n. pr. zdravstveni, izobraževalni, komunikacijski projekti, ipd.); oboji so razčlenjeni na posamezne konkretne oblike. V praksi se odločitev o tem, kam naj se kapital investira, opre na različne investicijske indikatorje v skladu s postopki finančnega upravljanja, pri čemer so vrednosti teh indikatorjev so posledica posameznega investicijskega programa. Kadar se kapital samostojno odloča o investicijah, investicijski indikatorji večinoma odražajo zahtevo po maksimalnem dobičku. Če poenostavimo investicijske programe tako, da je njihov edini kriterij dobiček in morda ob še vključenem tveganju, je arbitraža kapitala izvedljiva kot takoimenovani portfeljski problem.

    Za kapital je pomembno, da razporedi svoje vložke v različne projekte tako, da bo skupna masa ustvarjenega dobička čim večja. Z dominacijo kapitala nad odločitvami o investiranju sta delo in narava zapostavljena (gre torej za neetični ekonomski razvoj) in se zato s svojimi kriteriji ne pojavljata v portfeljskem problemu. Pač pa se pojavljata kot omejitev: vsaka investicijska možnost namreč pri danih organizacijskih, tehničnih in tehnoloških pogojih zahteva udeležbo vsakega produkcijskega faktorja, ki pa je vsak zase omejen. Pri katerikoli izbiri investicijskih možnosti so s svojimi udeležbami obremenjeni vsi trije faktorji. Da prikažemo posredne učinke pritiska kapitala na delo, se v portfeljskem problemu pojavljajo zneski dobička za posamezne projekte, ki jih prinašajo zaporedoma razpoložljive investicijske možnosti. Obremenitve produkcijskih faktorjev se pravtako pojavljajo in sicer v obliki normativov na enoto investicijske dejavnosti. Tako je portfeljski problem eden od temeljnih predstavitev globalizacijskega procesa, čeprav praksa lahko tudi odstopa od njegove uporabe. Stroga formalizacija portfeljskega problema nam omogoča dokazati, da se optimalne odločitve kopičijo okrog tistih investicij, ki prinašajo večje dobičke, ne pa okrog tistih z manjšimi dobički. Če so razpoložljive količine naravnih virov dovolj velike in pravtako, da je »rezervna armada nezaposlenih« dovolj velika, je edini omejitveni faktor masa kapitala, ki je

  • na razpolago za hkratno porazdelitev na optimalne projekte (formiranje optimalneg portfelja). V takšnem primeru sta delo in narava popolnoma podrejena profitni logiki kapitala.

    Kakšne so posledice portfeljsko vodene ekspanzije kapitala v okviru neoliberalne globalizacije (dokaz v /17/):

    1. Logika kapitala bi bila omejena v dveh primerih: a) razpoložljive količine naravnih virov in dela bi bile tako majhne, da bi ovirale plasman kapitala na izbrane optimalne projekte ali pa b) ko bi tako delo kot narava nastopala s svojimi kriteriji odločanja, hkrati s profitnim kriterijem kapitala. Kapitalski udar na eksistenčni trikotnik človeštva je torej v primeru portfeljskega problema dvojen: izostanek razvojnega kriterija narave in dela. Opraviti imamo z neetičnim ekonomskim razvojem.

    2.Če poleg tega dopustimo še socialno neravnotežje, ko ni participacije dela na dobičku propocionalno kalkulativnim vložkom (dogovorjenim mezdam), je kapitalski udar preko portfeljskega problema trojen.

    3. Portfeljsko obnašanje kapitala pa prinaša tudi zmanjšani efektivni dobiček. Zakaj? Ker kapital izbira projekte z večjimi dobički po enoti projekta, se pri kakršnikoli izbiri optimalnih projektov pojavljajo tudi neoptimalni (t.j. opuščeni) projekti (takoimenovani nebazični projekti v jeziku optimalnega programiranja kot orodja za reševanje porfeljskih problemov).Posledica tega pa je porast nezaposlenosti in s tem praviloma porast socialnih transferjev oz. zmanjševanje planiranega dobička na raven efektivnega dobička kapitala. Portfeljska praksa kapitala njegovemu kapitalskemu udaru torej prinaša tudi boomerang (negativni feedback).

    4. Če je efektivni dobiček premajhen oz. so socialni transferji preveliki, lahko za kapital nastopi skušnjava, da se loti portfeljskega problema na preostanku investicijskih možnosti (t.j. na nebazičnih odločitvah). Preostanek kapitala pa utegne biti premajhen, da bi realiziral te (manj donosne) projekte in zaradi tega ostane pasiven; njegov donos se zreducira na bančno obrestno mero kot najmanši možni kapitalski donos (v normalni ekonomiji!).Portfeljski problem v tej drugi etapi se ne uresniči optimalno.

    5. Če se portfeljski problem v drugi etapi ne uresniči, se prvotno povzročena nezaposlenost ne zmanjša kljub poskusu zakasnelega aktiviranja nebazičnih projektov.

    6. Planirani kapitalski dobiček se zaradi neoptimalne rešitve portfeljskega fenomena vselej zmanjša in s tem poslabšajo posledice kapitalskega udara na eksistenčni trikotnik, še posebej, če v portfeljskem problemu eksplicitno upoštevamo tudi tveganje naložb v posamezne projekte.

    7. Pravtako se rezultati kapitalskega udara poslabšajo v pogojih kakršnekoli inflacije, saj prihaja do postopnega razvrednotenja rezidualnega kapitala, t. j. kapitala, ki ima skušnjavo, da se zaposli na nebazičnih projektih.

    8. Bistvena posledica kapitalskega udara v pogojih sedanje neoliberalne globalizacije pa je dopolnjevanje domačega kapitala s tujim. V deželah globalizirankah (t.j. v deželah nerazvitih in manj razvitih ekonomij) se je globoko zasidrala ugotovitev, upravičena ali ne, o pomanjkanju kapitala. Zato vlade teh dežel praviloma odprtih rok sprejemajo udeležbo tujega kapitala za investicijska vlaganja. Predpostavimo, da vlade takšno gospodarsko krepitev sprejemajo na podlagi poznavanja optimalnega portfelja, torej ukrepajo v pravi smeri celo

  • tako daleč, da tujemu investitorju omogočajo različne finančne in druge olajšave. Te praviloma padajo na breme domačega proračuna, pa tudi vplivajo lahko na realizacijo ali vsaj časovni zamik nebazičnih projektov, ki so ostali na papirju. Teorija optimizacije pa zagotavlja, da kakorkoli vzpostavimo računski postopek portfeljske arbitraže, enkrat ugotovljeni optimalni projekti ostanejo optimalni tudi pri povečanem kapitalu, če sta le narava in delo tako visoko omejena, da ne vplivata na rešitev portfeljskega problema. V deželah globalizirankah so običajno naravni viri še neizkoriščeni (sicer tuj kapital ne bi silil tja), pravtako pa je tudi nezaposlenost praviloma takšna, da ne ogroža realizacije optimalnih projektov na višjem nivoju. Kapital torej ostaja edini aktivni pogoj (omejitev), za katerega se vlade dežel-globalizirank borijo brez zadostnega premisleka o tem, ali je delež tujega kapitala še manjšinski. V tem slednjem (manjšinskem) primeru ostaja upravljanje novih objektov v domačih rokah, kar ima nesporne prednosti za konzistenco ekonomskega razvoja dežele globaliziranke; analiza teh prednosti presega okvir te raziskave. V nasprotnem primeru se zaradi upravljalske prevalence tujega kapitala naknadno spremenijo portfeljske prioritete nebazičnih projektov, pa tudi spremembe tistih poslovnih pogojev (portfeljskih parametrov), ki povzročajo spremembe notranje strukture optimalnih (t.j.bazičnih) projektov. Vlade na ta način zaradi lastne kapitalske stiske ukrepajo v smeri dodatne gospodarske škode lastni deželi. Zato je treba vzdihovanje po tujem kapitalu kritično pretehtati, predvsem pa ne zapasti takšni psihozi, ki prihaja od tujega kapitala samega. Drugače povedano: tuj dodatni kapital je dobrodošel do tiste mere, ko še omogoča neokrnjeno upravljalsko moč dežele globaliziranke.

    9. Končno je treba kapitalski udar presojati za vsak optimalno izbrani investicijski projekt glede na vse poslovne pogoje, ki omogočajo, da se davčna masa iz naslova obratovanja projekta obnaša proporcionalno k povečku celotnega kapitala, ki ga tuja udeležba omogoča. Drugače povedano, paziti je treba, kam ustvarjeni dobiček iz vsakega realiziranega projekta odteka: proračun države je vreča s končnim dnom in jo je treba najprej napolniti, da se nato iz nje jemlje. In to vselej in vedno!

    10. Zgoraj naštete posledice so več ali manj izražene v jeziku podjetniške logike. Gospodarstvo pa diha s pljuči množice portfeljskih odločitev. Obstoja nevarnost, da končni rezultat medsebojno neodvisnih portfeljskih akcij (vodenih bodisi samostojno v rokah domačega kapitala ali pa v sodelovanju s tujim) povzroči deformacijo celotne ekonomske strukture, kot smo jo včasih (pa vendar kljub vsemu zadovoljivo) obravnavali z input-output analizo. Ta bi namreč tudi v pogojih sedanje globalizacije zarisovala kvečjemu omejeno notranjo gospodarsko uravnoteženost med dejavnostmi. Sedanja penetracija tujega kapitala ne kaže sledov praktičnega spoštovanja portfeljske prakse ne na mikro- ne na makro-nivoju in zato tudi ne kakršnegakoli input-output ravnotežja. Tuj kapital (in seveda tudi domači) prodira več ali manj neregulirano, toda nagonsko, vztrajno in silovito: ali je takšno obnašanje kapitala ustavljivo ( glej 14. poglavje) ?

    V zaključek: kapitalski udar se bolj verjetno pojavlja kot zaviralec gospodarske rasti dežele globaliziranke kot pa njen pospeševalec.To narekuje veliko analitično naravnanost tako managerjev kot vlad v deželi globaliziranki: brez poznavanja zaviralcev/pospeševalcev globalizacijsko vodene gospodarske rasti ne smemo presojati nobenega kapitalskega udara (dokaz v /18/). Osnovna orientacija pri takšni presoji je eksistenčni trikotnik človeštva kot platforma za preverjanje stabilnega, etičnega in optimalnega družbenega razvoja.

  • 7. Zloraba pojma nacionalnega interesa

    Prepogosto smo priča evrofičnemu pozivanju k spoštovanju nacionalnega interesa, ne da bi ga v duhu etičnega gospodarskega razvoja tudi definirali. Še več, avtor vsakokratnega poziva zagovarja svoj predlog o tem, kaj je za družbo predmet nacionalnega interesa. Tako pride do nepotrebnih razhajanj in s tem slabitve razvojnih odločitev. Če pri tem pride nek predlog do večinske podpore, še posebej pa, če zanj ni dokaza o »nacionalni« koristnosti, ga lahko smatramo za zlorabo, četudi nehoteno.

    Pragmatični analitiki ocenjujejo, da je sodobna globalizacija bodisi proces vsestranskega napredka ali pa vir nove oblike zatiranja. Že v uvodnem članku smo si zastavili nalogo, najti kompromisno pot globalizacije: da bi ohranili njene dobre strani, odpravili pa njene slabe. Ena od teh slabih strani je preohlapno pojmovanje nacionalnega interesa.

    Ozadje tega vedenjskega defekta se dejansko zreducira na (komaj kje omenjeno) dilemo o tem, ali je za razvoj družbe potrebna njena (gospodarska) rast. Ideologi sodobne globalizacije zatrjujejo, da je rast neizogibna sestavina razvoja; razumljivo, saj je rast motor potrošništva, ki skrbi za plemenitenje kapitala. Strah pred “pomanjkanjem” potrošništva pa je motor doktrine o materialnem (pa tudi drugem) pomanjkanju, ki ga prinaša globalizacija. Ta konflikt med politično levico in desnico (za potrebe naše analize ju lahko pustimo ohlapno definirane) vodi do pat pozicije tako razdeljene družbe. Kakšen je izhod?

    Najprej rigorozna analiza pojma rasti kot splošne kategorije. V političnem zanosu sodobnih družb manjka odločilnih pridevnikov: rast česa? rast v kakšni smeri?kako daleč rast? in kdaj sploh rast?

    Kot smo že omenili, je osnovni defekt v pomanjkanju odgovora na vprašanje: rast česa? Če ta odgovor imamo, se hitro vzpostavi tudi odgovor na vprašanje: v kakšni smeri? Odtod takoj ugotovitev, da imamo (pozitiven) razvoj tudi pri negativni rasti (=padanju) izbranega »nečesa«. Če znamo odgovoriti na vprašanje: kako daleč rast?, ima lahko družba pozitivni ali negativni razvoj, četudi ne bo rasti; slepo zagovarjanje rasti je torej lahko škodljivo za razvoj. Odgovor na zadnje vprašanje pa predhodno zahteva odločitev o tem, ali naše odločitve opiramo na rast enega »kaj« ali več njih; ta naloga je jedro problema o upravljanju (dokaz v /16/ ), še posebej pa v primeru odprtega horizonta ekonomskega upravljanja, kot ga zahteva sedanja globalizacija (dokaz v /20/). Naj bo sedaj dovolj o rasti nasploh.

    Politična praksa sedanjih vlad skoraj brez izjeme postavlja na oltar tisto rast, ki se imenuje »gospodarska«, pri tem pa jo meri v bruto družbenim produktom (BDP). Tu se začne prava kalvarija sedanje globalizacije. Njihov ponos je visok BDP, predvsem v deželah v razvoju in ne samo kapitalističnih! Kdaj je ta ponos upravičen? Takrat in samo takrat, ko ta računovodski kazalnik (v sistemu nacionalnih računov) zagotavlja, predstavlja in meri vse ostale »kaj?-e«, od katerih je odvisen razvoj družbe (pazimo: ne samo ekonomski razvoj!). To spoznanje ni novo, saj so pomembni ekonomisti (Keynes, Hicks, Kuznets za vlado ZDA že leta 1934 ) davno pred sedanjo globalizacijo opozarjali, da je BDP nezanesljiva osnova za sklepanje o blaginji. V raziskovalnem projektu, je bila zastavljena naloga, ugotoviti, kdaj in zakaj je BDP kot mera razvoja vprašljiva.

    V ta namen je treba najprej ugotoviti, zakaj je BDP neuporabna mera gospodarske rasti. Ugotovili smo, da je vsak optimalni ekonomski razvoj tudi proizvodno uravnotežen. Nadalje smo ugotovili: proizvodno-ekonomsko optimalni razvoj nikoli ni stabilno socialno uravnotežen. V našem jeziku razvoj pomeni pozitivno rast na danem časovnem intervalu, kar

  • pa ni točno, saj smo zgoraj ugotovili, da je rast lahko tudi negativna in s tem razvoj. Obratno, noben razvoj ni brez rasti; pojma sta si vzajemna, ne pa tudi ekvivalentna.

    Pojem BDP zajema vrednostni obseg mase ustvarjene produkcije in prihrankov.Prihranki se pojavijo načeloma pri vseh treh produkcijskih faktorjih. Prihranki so torej investicijsko neaktivirani del donosa, za kapital n. pr. del dobička. Produkcija se nanaša tako na proizvode kot storitve.Vsebina pojma gospodarske rasti pa se običajno nanaša na obseg materialne proizvodnje, posredno torej na obseg realiziranih investicij. Vsebina BDP se na ta način ne ujema z vsebino blaginje oz. gospodarske rasti. Ta metodološki spor seveda ni bistven ( in se zato da brez težav popraviti) za naš končni namen, ugotoviti namreč, ali BDP pravilno (in sploh, če) meri razvoj družbe.

    Primer za ta razkorak je očiten: imamo lahko visoko koncentracijo kapitala, ki pa je investiran v slabo donosna podjetja ali pa je celo njegov velik del pasiven (neizkoriščen za investicije) ali celo izvožen iz »rojstne dežele« (n. pr. v davčne oaze ali celo sploh druge, investicijsko bolj privlačne dežele). Tako je BDP velik, gospodarska rast pa majhna. Vse vlade, ki prisegajo na BDP kot indikator gospodarske rasti, grešijo v semantičnem (vsebinskem) pogledu tega političnega apela. Rezultat: BDP ni uporaben kot mera gospodarske rasti!

    Sedaj še analizirajmo, zakaj gospodarska rast v praksi ni uporabna mera ekonomskega razvoja. Predpostavimo v nasprotju z gornjim spoznanjem, da je BDP upravičena mera gospodarske rasti. V enem od prejšnjih poglavij smo ugotovili, da je optimalni ekonomski razvoj vedno proizvodno uravnotežen; če je hkrati tudi socialno uravnotežen, se gospodarska rast odraža tudi na delu kot produkcijskem faktorju; če je tudi etično uravnotežen, se gospodarska rast odraža tudi na naravi kot produkcijskem faktorju. Ta dva pogoja pa neoliberalna globalizacija slabo izpolnjuje ali pa sploh ne. Empirične analize svetovne prakse pogosto dokazujejo, da je korelacija med gospodarsko rastjo in ekonomskim razvojem zelo šibka: vzročna zveza med njima le redko obstoja; imamo lahko velike kapitalske deleže dobička, nizke mezde in ropanje narave.Dokazali smo, da je teoretično gospodarska rast popolnoma korelirana z ekonomskim razvojem takrat in samo takrat, ko je ta razvoj etičen in stabilen.

    Pot od ekonomskega razvoja do razvoja družbe pa še ni prehojena.Vprašamo se namreč, zakaj ekonomski razvoj ni uporabna mera razvoja družbe. Pa vzemimo nasprotno, da gospodarska rast realno in zanesljivo meri ekonomski razvoj: donosi produkcijskih faktorjev se oblikujejo na temelju etične delitve skupno ustvarjenega dobička. Tako kapital kot delo se v splošnem ne ustavljata pri materialni kompenzaciji, temveč želita in potrebujeta tudi druge pogoje obstoja človeštva; sem spadajo predvsem infrastrukruni objekti, ki smo jih osvetlili v poglavju o kapitalskem udaru na eksistenčni t