Upload
others
View
0
Download
0
Embed Size (px)
Citation preview
UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA
Oddelek za sociologijo
Diplomsko delo IZBRANA POGLAVJA IZ ANTROPOLOGIJE VSAKDANJEGA
ŽIVLJENJA:
ŽIVLJENJE Z MULTIKULTURNO DRUŽINO ZAČASNO ŽIVEČO V
SINGAPURJU
Mentorica: Kandidatka: Doc. dr. Vesna Vuk-Godina Katja Čuk
Maribor, 2009
LEKTORICA: Mojca Garantini, prof. slov. j. PREVAJALKA: Katja Puhar, univ. dipl. prevajalka
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorici, dr. Vesni Vuk-Godina, ki je s predavanji in članki
spodbudila moje zanimanje za antropologijo in podprla mojo družbeno kritičnost, ki
je dandanes še kako potrebna.
In predvsem gre zahvala družini Seničar, trenutno živeči v Singapurju, ki mi je
ponudila priložnost tamkajšnjega bivanja in dela. Ne le, da so mi omogočili
okoliščine za delo, bili so del nepozabne izkušnje. In nudili so mi prijetno družinsko
okolje. Nezavedno so me marsikaj novega naučili. Hvala za vse!
Nenazadnje se zahvaljujem vsem tistim, ki vas imam tako zelo rada, in brez katerih
moje življenje ne bi bilo to kar je. In srečna sem. Hvala.
IZJAVA O AVTORSTVU
Podpisana Katja Čuk, rojena 09. 04. 1984 v Mariboru, študentka Filozofske fakultete
Univerze v Mariboru, smer sociologija in pedagogika, izjavljam, da je diplomsko
delo z naslovom
IZBRANA POGLAVJA IZ ANTROPOLOGIJE VSAKDANJEGA ŽIVLJENJA:
ŽIVLJENJE Z MULTIKULTURNO DRUŽINO ZAČASNO ŽIVEČO V
SINGAPURJU
pri mentorici dr. Vesni Vuk-Godina avtorsko delo. V diplomskem delu so uporabljeni
viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.
__________________________________
Maribor, 21. 10. 2009
POVZETEK
Diplomsko delo predstavlja izbrane rezultate terenskega dela v Singapurju, kjer sem
bivala z družino začasnih priseljencev od 22. 1. 2008 do 6. 7. 2008. Ves čas bivanja z
njimi sem vodila antropološki dnevnik, ki je osrednji vir empiričnih informacij
diplomskega dela.
Delo se deli na teoretični in empirični del.
Teoretični del diplomskega dela predstavi antropologijo in njen predmet, terensko
delo in metodo opazovanja z udeležbo, kulturni šok ter izbrana poglavja iz
antropologije vsakdanjega življenja: hrano in prehranjevalne navade, dar in
obdarovanje, jezik in uporabo jezika(-ov) ter vpliv gospodinje na socializacijo otrok v
večkulturni družini, živeči v multikulturnem okolju.
V empiričnem delu diplomskega dela so predstavljeni empirični podatki s terena, ki
sledijo temam, predstavljenim v poglavju o antropologiji vsakdanjega življenja. Z
analizo podatkov smo potrdili domnevo, da življenje v drugačnem, novem kulturnem
okolju, Singapurju, vpliva na vsakdanje življenje družine začasnih priseljencev.
Ugotovljena je tudi funkcionalnost multikulturne družine za bivanje v multikulturnem
okolju, v Singapurju. V vsakdanjem življenju družine, začasno živeče v drugem,
družbeno-kulturnem okolju, smo opazili sovplivanje kultur, iz katerih družinski člani
izhajajo, in kulture okolja, v katerem družina trenutno biva.
Ključne besede: opazovanje z udeležbo, antropologija vsakdanjega življenja,
kulturni šok, jezik, hrana, socializacija, obdarovanje
ABSTRACT
This thesis presents the results of the field work in Singapore, where the author was
staying with a family of temporary immigrants from the end of January 2008 until
July 2009. The principal reference of the empirical information embraced in this
thesis is an anthropological diary which the author kept in the time of residing in
Singapore.
The thesis is divided into two parts: the theoretical and the empirical part.
The theoretical part of the thesis presents anthropology and its subject, the field work
and the method of observation with participation, the culture shock and selected
topics from the anthropology of everyday life: food and eating habits, gift-giving
customs, language and the usage of language(s) and the influence of the maid on the
socialisation of the children of the multicultural family living in a multicultural
environment.
The empirical part of the thesis includes and presents the empirical field data stated in
accordance with the succession of the topics presented in the section about
anthropology of everyday life. On the basis of a thorough analysis the author
confirmed the hypothesis that living in a new and different cultural environment, in
Singapore, affects the everyday life of the family of temporary immigrants. The
author also ascertained the way of functioning of the multicultural family and their
way of living in a multicultural environment in Singapore. In the everyday life of the
family living in a different socio-cultural environment the author became aware of the
co-effect of the culture from which the family members originate and the culture of
the environment in which the family is currently residing.
Keywords: observation with participation, anthropology of everyday life, culture
shock, language, food, socialisation, gift-giving
KAZALO:
1 UVOD ........................................................................................................................1 2 O ANTROPOLOŠKEM PREUČEVANJU DRUŽBENIH IN KULTURNIH POJAVOV.....................................................................................................................4
2. 1 ANTROPOLOGIJA IN NJEN PREDMET .......................................................4 2. 2 TERENSKO DELO ...........................................................................................5 2. 3 METODA OPAZOVANJA Z UDELEŽBO......................................................6
2. 3. 1 PREDNOSTI IN POMANKLJIVOST METODE OPAZOVANJA Z UDELEŽBO..........................................................................................................7
3 IZKUŠNJA S TERENOM: KULTURNI ŠOK........................................................10 4 POGLAVJA IZ ANTROPOLOGIJE VSAKDANJEGA ŽIVLJENJA ...................17
4. 1 ANTROPOLOGIJA VSAKDANJEGA ŽIVLJENJA .....................................17 4. 2 HRANA IN PREHRANJEVALNE NAVADE................................................18 4. 3 JEZIK IN UPORABA JEZIKA(-OV)..............................................................21 4. 4 DAR IN OBDAROVANJE..............................................................................24 4. 5 AGENSI SOCIALIZACIJE - GOSPODINJA KOT DEL DRUŽINE.............28
5 ANALIZA TERENSKEGA MATERIALA: POGLAVJA IZ VSAKDANJEGA ŽIVLJENJA MULTIKULTURNE DRUŽINE, ZAČASNO ŽIVEČE V SINGAPURJU.............................................................................................................32
5. 1 METODA.........................................................................................................32 5. 2 STRUKTURA DRUŽINE ...............................................................................33 5. 3 UPORABA JEZIKA(-OV)...............................................................................34 5. 4 DAR IN OBDAROVANJE..............................................................................41 5. 5 HRANA IN PREHRANJEVALNE NAVADE................................................45 5. 6 AGENSI SOCIALIZACIJE - GOSPODINJA KOT DEL DRUŽINE.............51
6 ZAKLJUČEK...........................................................................................................55 7 VIRI..........................................................................................................................59
1
1 UVOD
Za diplomsko delo iz področja antropologije sem se odločila iz dveh razlogov: zaradi
zanimanja za antropologijo in antropološko raziskovalno delo ter zaradi svojega bivanja v
drugačnem družbeno-kulturnem prostoru, v Singapurju.
Singapur je moderna mestna država v jugovzhodni Aziji. Zaradi gospodarske razvitosti,
stabilnosti in odprtosti za tujce država privlači mnogo priseljencev, ki, daljši ali krajši čas
kot začasni državljani živijo in delajo v Singapurju. V Singapurju začasno biva več tisoč
posameznikov in družin, ki so se priselili tako iz azijskih držav, kot tudi iz drugih
kontinentov. Družina, pri kateri sem bivala v Singapurju, je ena takšnih začasno
priseljenih družin.
Diplomsko delo obravnava poglavja iz vsakdanjega življenja večkulturne družine
začasnih priseljencev v Singapurju. Tema se mi je zdela zanimiva, ker migracije
posameznikov, družin in skupin v modernem svetu naraščajo. Vsakdo, ki je priseljen v
novo družbeno-kulturno okolje, se srečuje s podobnimi, vendar drugačnimi, pozitivnimi
in negativnimi izkušnjami: s kulturnim šokom, ohranjanjem etnične identitete,
prevzemanjem kulturnih elementov nove kulture, socializacijo otrok med »domačo in
tujo« kulturo in s številnimi drugimi problemi.
Raziskovalno vprašanje mojega diplomskega dela se nanaša na sovplivanje kulturnih
ozadij oz. tradicij, iz katerih izhajajo posamezni družinski člani, in novega okolja, v
katerem živi družina. Raziskovalno vprašanje se glasi:
• Ali življenje v drugačnem, novem kulturnem okolju, vpliva na vsakdanje življenje
družine začasnih priseljencev v Singapurju, in če da, kako?
Raziskovalno vprašanje sem razdelila na podvprašanja:
• Ali jezik novega kulturnega okolja, Singapurja, vpliva na uporabo jezika v
vsakdanjem življenju družine začasnih priseljencev, in če da, kako?
2
• Ali prehranjevalne navade novega kulturnega okolja, Singapurja, vplivajo na
prehranjevalne navade v vsakdanjem življenju družine začasnih priseljencev, in če
da, kako?
• Ali navade obdarovanja novega kulturnega okolja, Singapurja, vplivajo na navade
obdarovanja družine začasnih priseljencev, in če da, kako?
• Ali življenje z gospodinjo iz drugačnega kulturnega okolja vpliva na socializacijo
otrok v družini začasnih priseljencev, in če da, kako?
Z osnovnim raziskovalnim vprašanjem je povezana tudi glavna hipoteza diplomskega
dela, ki se glasi:
• Življenje v drugačnem, novem kulturnem okolju, vpliva na vsakdanje življenje
družine začasnih priseljencev v Singapurju.
Skladno z raziskovalnimi podvprašanji sem jo razčlenila na več podhipotez:
PODHIPOTEZA 1:
• Jezik novega kulturnega okolja, Singapurja, vpliva na uporabo jezika v
vsakdanjem življenju družine začasnih priseljencev.
PODHIPOTEZA 2:
• Prehranjevalne navade novega kulturnega okolja, Singapurja, vplivajo na
prehranjevalne navade v vsakdanjem življenju družine začasnih priseljencev.
PODHIPOTEZA 3:
• Navade obdarovanja novega kulturnega okolja, Singapurja, vplivajo na navade
obdarovanja družine začasnih priseljencev.
PODHIPOTEZA 4:
• Življenje z gospodinjo iz drugačnega kulturnega okolja vpliva na socializacijo
otrok v družini začasnih priseljencev v Singapurju.
Empirične podatke za diplomsko delo sem zbrala na terenu v Singapurju, kjer sem bivala
od 22. januarja 2008 do 6. junija 2008. Metoda terenskega dela je bila opazovanje z
udeležbo. V času bivanja v Singapurju sem vodila antropološki dnevnik, ki predstavlja
osrednji vir empiričnih informacij mojega diplomskega dela.
3
Diplomsko delo je razdeljeno na teoretični in empirični del. V teoretičnem delu je najprej
predstavljena antropologija in njen predmet preučevanja, nato metoda terenskega dela in
opazovanja z udeležbo, kulturni šok ter štiri poglavja iz antropologije vsakdanjega
življenja: prehranjevalne navade; obdarovanje; jezik; ter gospodinja in njen vpliv na
socializacijo otrok.
V empiričnem delu pa so predstavljene ugotovitve s terena. V prvem poglavju
empiričnega dela je predstavljena družina opazovancev. Imena in drugi osebni podatki
namenoma niso navedeni, da je zagotavljena anonimnost opazovancev. V naslednjih
poglavjih pa so podrobneje predstavljeni podatki iz antropološkega dnevnika, ki
obravnavajo teme: prehranjevalne navade; obdarovanje; jezik; ter gospodinja in njen
vpliv na socializacijo otrok.
Diplomsko delo končuje zaključek, v katerem so povzete ugotovitve in predstavljeni
dosežki in pomanjkljivosti diplomskega dela.
4
2 O ANTROPOLOŠKEM PREUČEVANJU DRUŽBENIH IN
KULTURNIH POJAVOV
2. 1 ANTROPOLOGIJA IN NJEN PREDMET
Predstavili bomo tri definicije antropologije, ki nam bodo pomagale razumeti, kaj
antropologija je in kaj je predmet antropološkega preučevanja.
»Že ime pove, da je antropologija nekakšna splošna znanost o človeku. V tem pa je njena
prva zanka, zagata. V taki opredelitvi je takoj izpostavljena svojim prezahtevnim
ambicijam.« (Južnič, 1987; 15)
Navedimo še dve drugi definiciji antropologije:
»Antropologija je veda, ki preučuje človeštvo povsod, ne glede na prostor in čas, in ima
za cilj dognati dejstva o človeku in njegovem obnašanju. Želi dognati, kaj imajo ljudje
skupnega in kaj jih dela različne.« (Haviland, 1999; 5)
Eriksen pa antropologijo definira takole: »Antropologija je primerjalni študij kulturnega
in socialnega življenja družb. Njena najpomembnejša metoda je opazovanje z udeležbo,
katera temelji na dolgotrajnem terenskem delu v določenem socialnem okolju.« (Eriksen,
2001; 4)
Antropologija je torej veda, ki preučuje človeka oz. človeštvo. Za antropologijo je
pomemben vpliv socialnega in kulturnega okolja na človeka, oz. na njegovo vsakdanje
življenje. Že v Eriksonovi definiciji je bila izpostavljena metoda opazovanja z udeležbo,
ki je značilna za antropološko raziskovanje.
Tudi Monaghan in Just sta izpostavila metodo opazovanja z udeležbo kot specifiko in
prepoznavni znak antropologije. Pravita, da bi bila ena od stvari, o kateri bi se vsi
5
strinjali: »da je etnografija, terensko delo tisto, ki antropologijo loči od drugih ved«
(Monaghan, Just, 2008; 8).
Zato bomo v naslednjih poglavjih podrobneje opisali to metodo antropologije.
2. 2 TERENSKO DELO
Eriksen, kot že prej izpostavljena Monaghan in Just, prav tako izpostavlja dejstvo, »da je
terensko delo kot vir informacij o družbah in kulturah najočitnejše, kar loči antropologijo
od drugih ved« (Eriksen, 2001; 24).
Terensko delo je »praksa, ko antropolog, vključen v dnevno življenje neke kulture, zbira
podatke in testira hipoteze« (Ferraro, 1998; 364). Ali, kot piše Barfield v The Dictionary
of Anthropology: »Terensko delo je dolgoročno antropološko raziskovanje v skupnosti
ljudi« (Barfield, 1998; 188).
Antropološko terensko delo je konceptualno drugačno od terenskega dela v drugih vedah.
Stereotipno velja za antropološko terensko delo, da temelji na opazovanju z udeležbo,
vendar se antropologija poslužuje tudi drugih metod za preučevanje terena, kot so analize
tekstov, demografske analize in druge, odvisno od pogojev in narave terena in dela (prim.
Barfield, 1998; 188-189). Vendar pa so te metode praviloma vedno sekundarnega
pomena.
Zagovorniki terenskega dela se sklicujejo na pomen neposredne izkušnje, interakcije za
razumevanje ljudi in kultur. To pomeni, da raziskovalec lahko neposredno sliši, vidi in
doživlja način življenja ljudi, ki jih preučuje. Zagovorniki terenskega dela trdijo, da se
bodo ljudje določene skupnosti bolj sprostili in dali več informacij, če in ko bodo z
raziskovalcem vzpostavili tesnejši odnos. V nasprotnem primeru, ko tesen odnos še ni
vzpostavljen, lahko ljudje delujejo nenaravno in drugače, kot delujejo v vsakdanjem
življenju (prim. Brfield, 1998; 189).
6
Čeprav dve izkušnji s terenom nikoli nista povsem enaki, lahko izpostavimo faze dela, ki
praviloma veljajo za vse, ki opravljajo terensko delo:
• izbira raziskovalnega problema,
• oblikovanje raziskovalnega dela oz. postopanja,
• zbiranje podatkov,
• analiziranje podatkov,
• interpretacija podatkov (prim. Ferraro, 1998; 85).
Zgodovina terenskega dela sega vsaj v 18. stoletje, kadar govorimo o sistematičnem
terenskem delu, ki je služilo kasnejšemu znanstvenemu delu. Terensko delo do
Malinowskega se razume kot etnološko terensko delo. Od antropološkega terenskega dela
ga ločijo nekatere premise, ki jih je uvedel in podčrtal kot pomembne prav Malinowski.
Sem spada zahteva po odpravi informatorjev, po neposredno pridobljenih podatkih s
terena. Če so se pred Malinowskim in v njegovem času antropologi posluževali
informatorjev kot zanesljivega ali celo edinega vira informacij s terena, so z
Malinowskim postale informacije informatorjev sekundarnega pomena. Torej naloga
antropologa je, da se nauči jezika domorodcev in da biva relativno dolgo obdobje v
izbrani skupnosti in počne, kar počno opazovanci. Malinowski je opozoril še na pomen
opazovanja vsakdanjega življenja in rutin, ki so na videz morda banalne in nepomembne.
Vse, kar se opazuje, je potrebno zabeležiti. Antropološki dnevnik, ki ga ob tem dnevno
vodi raziskovalec, je kasneje glavni vir informacij za preučevanje oz. raziskovalno delo
(prim. Godina, 1998; 268-272).
Najznačilnejša metoda terenskega dela v antropologiji je opazovanje z udeležbo.
2. 3 METODA OPAZOVANJA Z UDELEŽBO
Metodo dela na terenu, ko živimo v in s skupnostjo dovolj časa, da jo začenjamo
razumeti iz perspektive njenih članov, imenujemo opazovanje z udeležbo. Gre za
7
zasedanje položaja, ki so ga antropologi poimenovali »going nativ«. Antropolog v
tolikšni meri prevzame perspektivo, vedenje, način življenja neke družbe, da sam postane
kot ljudje, ki jih preučuje (prim. Barfield, 1998; 188).
Ferraro opazovanje z udeležbo definira takole: »Opazovanje z udeležbo je metoda
terenskega dela, pri kateri antropolog živi z ljudmi, ki jih preučuje, in opazuje njihove
vsakdanje aktivnosti.« (Ferraro, 1998; 364)
Teren antropološkega raziskovanja je lahko katerakoli skupnost ljudi v prostoru in času.
Za uporabo metode opazovanja z udeležbo je pomembno, da s to skupnostjo zaživimo
tam in takrat, kjer in ko se nahaja. Teren je lahko nekaj eksotičnega, kot dolga koča
plemena Ibanu v Maleziji, lahko pa je modeno stanovanje poslovneža v New Yorku. Res
je, da so bile izhodiščni predmet antropologije predindustrijske neevropske družbe.
Nekako od 60 let 20. stoletja pa so pomemben predmet postale tudi zahodne industrijske
družbe.
Torej, kaj počne antropolog na terenu? Opazuje kulturo in socialno organizacijo ljudi.
Kultura ni neposredno vidna. Kar je vidno, je vedenje ljudi. Zato antropolog opazuje
vedenje ljudi. Iz tega vedenja bo lahko sklepal na kulturo neke družbe. Da bi lahko bil
antropolog kar se da natančen in realističen pri podajanju ugotovitev o neki kulturi, mora
upoštevati več vidikov: prvič, kako ljudje v neki družbi sami razumejo, si razlagajo neko
pravilo, ravnanje in kako vpliva nanje; drugič, kako mislijo, da bi se morali obnašati v
odnosu do nekega pravila; in tretjič, kaj zazna zunanji opazovalec, torej, kako se kaže
njihovo vedenje kar se da nepristranskemu opazovalcu (prim. Haviland, 1999; 47).
2. 3. 1 PREDNOSTI IN POMANKLJIVOST METODE OPAZOVANJA Z
UDELEŽBO
Kot pri vsaki metodi moramo tudi pri opazovanju z udeležbo izpostaviti njene prednosti
in pomanjkljivosti. Ferraro izpostavlja naslednje pozitivne vidike uporabe metode
opazovanja z udeležbo: ker je antropolog vključen v vsakdanje življenje in aktivnosti in s
8
tem kaže interes za življenje in kulture ljudi neke skupnosti, se vzpostavi domačnost in
zaupanje; na podlagi tega so antropologu pogosto dostopne informacije, ki jih kot »tujec«
ne bi bil deležen. Druge metode ne omogočajo vzpostavitve takšnega odnosa zaupanja in
spoštovanja. Metoda opazovanja z udeležbo pa zaradi dolgoročnega bivanja s skupnostjo
in integracije v vsakdanje življenje takšne odnose omogoča. Opazovanje z udeležbo
antropologu omogoča tudi razlikovanje med normativnim in realnim obnašanjem, med
tem, kar bi ljudje naj počeli, kaj mislijo in govorijo, da počnejo, in tistim, kaj v resnici
počno (prim. Ferraro, 1998; 90-91).
Dodajmo še nekatere prednosti metode, ki jih izpostavlja Barfield. Opazovanje z
udeležbo je edina res uporabna metoda etnografskega dela v družbah, ki nimajo pisanega
jezika. Ker je raziskovalec prisoten »ves čas«, vidi več: vidi to, kar se dogaja pred in po
nekem dogodku, kot je na primer ceremonija. Vidi, ali se ljudje obnašajo v skladu s
pravili, ali pa jih kršijo. Ker je raziskovalec neposredno vključen v okolje in kontekst
dogajanja, lažje razume navade in poglede ljudi. Govorjenje jezika skupnosti pa še poviša
možnost razumevanja tega, »kaj se dogaja« iz perspektive skupnosti (prim. Barfield,
1997; 349).
Kot pomanjkljivosti metode navaja Barfield problem denarja in časa, ki sta potrebna za
metodo opazovanja z udeležbo. Druga pomanjkljivost je to, da prisotnost raziskovalca,
antropologa (lahko) vpliva na obnašanje ljudi v skupnosti. To pomeni, da se ljudje
praviloma v prisotnosti tujca ali gosta ne obnašajo naravno, temveč pazijo, kaj počnejo
ali rečejo (prim. Barfield, 1997; 349).
Kritike metode opazovanja z udeležbo in z njo dobljenih podatkov se vrtijo okrog
vprašanj, kot so: ali lahko antropolog, ki je sam pripadnik določene kulture, objektivno
opiše elemente druge kulture; ali lahko »tujec« resnično razume drugo kulturo; kako
bodo različni raziskovalci, antropologi razumeli in interpretirali nek dogodek, obnašanje.
V Encyclopedia of Cultural Anthropology (1996) Levinson in Ember podajata primer
kitajskega antropologa Li An-Chea, ki je primerjal svoje raziskovanje življenja Zunijev z
izsledki raziskav ameriških antropologov. Ugotovil je, da se je tisto, kar se je njemu
9
kazalo kot zanimivo, problematično, in očitno, precej razlikovalo od tega, kar se je kot
takšno kazalo ameriškim raziskovalcem (Levinson, Ember, 1996; 499- 500).
Vprašanja možnosti zagotavljanja objektivnosti in verodostojnosti podatkov, pridobljenih
z metodo opazovanja z udeležbo, so upravičena. Vsak raziskovalec, antropolog je sam
pripadnik in »ujetnik« lastne kulture, ki mu postavlja določene omejitve pri
raziskovalnem delu v drugi kulturi. Vseeno pa je metoda opazovanja z udeležbo še danes
ena osnovnih metod v antropološkem raziskovanju. Omogoča namreč vpogled v drugo
kulturo na način, ki ga druge metode ne omogočajo.
10
3 IZKUŠNJA S TERENOM: KULTURNI ŠOK
O kulturnem šoku poroča praviloma vsak antropolog, ki se je lotil terenskega dela.
Čeprav se pojavlja v različnih intenzitetah in ga posamezniki doživljajo na različne
načine, je ob soočanju z novo kulturo neizbežen.
Termin »kulturni šok« je uvedel antropolog K. Oberg leta 1954. S tem terminom je
razumel strah, vzbujen skozi stik z novo kulturo, občutek izgubljenosti, zmedenosti in
občutke nezmožnosti, nesposobnosti, ki se pojavijo kot rezultat začasne izgube utečenih
kulturnih navad in socialnih vlog (prim. Winkelman, 2003; np).
Lukšič-Hacin piše o kulturnem šoku kot o »poplavi novih vtisov … stanju brezupne
osuplosti, prepadenosti, zbeganosti in zmede … Vse to pripelje v apatijo in umik človeka
v izolacijo. Pri tem se med ukinitvijo starih norm in sprejemanjem novih pogosto pojavlja
kulturna praznina, ki lahko pripelje do pojava socialne patologije.« (Lukšič-Hacin, 1995;
105-112).
»Kulturni šok je občutek strahu in dezorientacije, ki se razvije v nepoznanih, novih
situacijah, kadar je posameznik zmeden in nesiguren, kako naj se obnaša in kaj naj
pričakuje.« (Heriss, 2000; 4)
Kulturni šok doživi človek ob stiku z novo, drugačno kulturo. Je globoka osebna
izkušnja, ki se razlikuje od osebe do osebe.
Avtorji knjige Komuniciranje: Raziskovanje kulture navajajo, da je kulturni šok proces
privajanja na neznano kulturo. Gre za okoliščine, ko se mora posameznih prilagoditi
neznani družbi ali družbeni skupini. Ob tem ni prepričan, kaj pričakujejo od njega, ali kaj
lahko sam pričakuje od ljudi. Kulturni šok je mogoč tudi od seznanjanju z novo šolo,
mestom, podjetjem ali družino (prim. Hofstede, Pedersen, Hofstede, 2006; 37-39).
11
Posameznik, soočen z novim kulturnim okoljem, se pogosto ne zaveda, da so spremembe,
tako na psihični kot fizični ravni, posledice kulturnega šoka, ki ga doživlja. Spremembe
pri posamezniku ali simptomi kulturnega šoka so lahko:
• žalost, osamljenost, melanhonija, depresivnost;
• obsedenost z zdravjem;
• alergije;
• težave s spanjem: prevelika ali premajhna mera spanja;
• idealiziranje stare kulture;
• izguba identitete;
• stereotipi o novi kulturi;
• občutki prezrtosti, nesprejetosti (Guanipa, 1998; 1-3).
Lukšič-Hacin navaja Zalokarja, psihiatra in izseljenca, ki je služboval med slovenskimi
izseljenci v Avstraliji. Zalokar opozarja na socialno patološke pojave, ki jih je mogoče
zaslediti pri izseljencih, ki so izolirani od domače, njim znane kulture in imajo težave ob
soočanju z novim kulturnim okoljem. Nekateri socialno patološki pojavi, ki so rezultat
kulturnega šoka, so:
• marginalizacija in marginalna identiteta, s katero mislimo identiteto, ki je v
večinskem, normalnem obrazcu prepoznana kot bistveno drugačna zaradi jezika,
navad, fizičnega izgleda, osebnostnih lastnosti ali socialnega porekla; marginalizacija
je lahko posledica izključujočega odnosa netolerantne večine do drugačnosti, ali pa je
posledica samoizolacije;
• nostalgija;
• prekomerno uživanje hrane;
• pijača in alkoholizem;
• delomanija;
• zatekanje k družabnosti ali »alkoholizem družabnosti in govorjenja« (prim. Lukšič-
Hacin, 1995; 110-111).
12
Kulturni šok je vedno osebna, individualna izkušnja. To pomeni, da so lahko spremembe,
ki jih doživlja posameznik, med posamezniki različne. Tudi posameznik lahko dve
izkušnji z različnima kulturama doživlja različno. Na to, katere simptome in v kakšni
intenziteti bo posameznik doživel, vpliva mnogo dejavnikov, od osebnostnih lastnosti
posameznika, njegovega psiho-fizičnega stanja v času soočanja z novo kulturo, do
stresorjev v novem kulturnem okolju.
Antropologi, ki so se ukvarjali s kulturnim šokom, so razdelali tudi faze kulturnega šoka.
Različni avtorji so podali različne lestvice faz, ki vsebujejo različno število stopenj.
Winkelman navaja štiri značilne faze kulturnega šoka: Prva faza se imenuje »faza
medenih tednov«. Zanjo je značilno začetno navdušenje, radovednost, evforičnost,
optimizem, pozitivna pričakovanja, celo idealiziranje nove kulture. Posameznika
spremljajo pozitivna občutenja in mišljenje o novi kulturi (Winkelman, 2003; np).
V drugi fazi razlike med staro in novo kulturo postanejo bolj zaznavne in moteče.
Posameznik se počuti nerazumljenega, nesprejetega ali ima težave z vključevanjem v
kulturo. Posledično pogreša elemente domače kulture. Okrepi se hrepenenje po bližnjih
odnosih in domačih navadah. Te občutke in nezadovoljive osebne odnose lahko
spremljajo tudi fiziološke motnje, kot so motnje spanja in hranjenja. To drugo fazo
Winkelman imenuje »krizna faza« (Winkelman, 2003; np). Kdaj ta faza nastopi, je
odvisno od posameznika, njegovih motivov, zaradi katerih se je znašel v drugi kulturi, in
od mnogih drugih dejavnikov. Za nekatere lahko ta faza nastopi že na začetku vstopa v
novo kulturo, ali pa kmalu potem (Winkelman, 2003; np).
Naslednja, tretja faza kulturnega šoka, se imenuje »faza prilagoditve in reorganizacije«
(Winkelman, 2003; np). To je faza adaptacije, prilagajanja, sprejemanja, pogosto tudi
spremembe mišljenja in delovanja. Tuja kultura postane ponovno zanimiva. Posameznik
jo začenja razumevati in v njej uživati. Do nje si ustvari pozitiven odnos. Alternativa
takšnemu prilagajanju sta izolacija in pobeg. S pobegom mislimo na vrnitev v domačo
kulturo (Winkelman, 2003; np).
13
Zadnja faza kulturnega šoka po Winkelmanu pa je »faza adaptacije ali akulturacije«
(Winkelman, 2003; np). Ta faza se pojavi, ko je posameznik razvil načine, s katerimi se
uspešno spopada s problemi v novi kulturi, ko je prevzel in sprejel njene navade in
običaje. Gibanje in počutje tako v domači kot tudi tuji kulturi postane domače.
Posameznik se bolje adaptira, prilagodi novi kulturi. In čeprav lahko posameznik
prevzame mnogo kulturnih elementov, načinov obnašanja in delovanja nove kulture, se
večina antropologov strinja, da je popolna asimilacija posameznika v novo kulturo težka
in dolgotrajna, če ne celo nemogoča (Winkelman, 2003; np).
Hofstede, Pedersen in Hofstede pišejo še o »fazi obratnega kulturnega šoka« (Hofstede,
Pedersen, Hofstede, 2006; 37-39). Z obratnim kulturnim šokom je mišljen kulturni šok, ki
ga posameznik doživi ob vrnitvi v domačo, matično kulturo. Po daljšem bivanju v tuji
kulturi je doživljanje kulturnega šoka ob ponovnemu srečanju z matično kulturo pogost in
normalen pojav. Če je posameznik daljši čas živel v drugi kulturi, prevzel nekatere njene
navade, vrednote, spremenil mišljenje, lahko čuti nelagodje, ko se vrne v svojo domačo
kulturo. Lahko se zgodi, da posameznik po vrnitvi v domačo kulturo določene elemente
tuje kulture vrednosti višje kot enake elemente svoje kulture. Lahko je spremenil stališča
ali vrednote, in ko je ponovno soočen s shemami, ki mu jih ponuja, oziroma s katerimi
živi domača kultura, se čuti nenagovorjenega, zmedenega (prim. Hofstede, Pedersen,
Hofstede, 2006; 37-39).
Winkelman je analiziral vzroke, zaradi katerih prihaja do kulturnega šoka. Med vzroki
poudarja stres. Stres je prisoten zaradi novih okoliščin, potrebe po prilagajanju,
razumevanju. Psihična preobremenitev posameznika zaradi stresa se lahko kaže v slabem
telesnem počutju. Nadalje, sprememba okolja in klime povzroči fiziološke spremembe.
Posameznik vlaga več napora v razumevanje konteksta, jezika, vedenja, odnosov. To
lahko pripelje do prenasičenosti z informacijami. Vzrok za kulturni šok je lahko tudi
sprememba in izguba vlog, ki jih je posameznik vajen. Vloge, ki jih »igra« v svojem
vsakodnevnem življenju in so pomembne za posameznikovo identiteto, se lahko izgubijo.
Spremembe v socialnih vlogah in medosebnih odnosih vplivajo na posameznikovo
14
počutje in identiteto. Pogosto se posameznik znajde v okoliščinah, v katerih za obdobje
bivanja v drugi kulturi opusti stare vloge in sprejme nove (Winkelman, 2003; np).
Kot primer stresa na terenu navajamo izsek iz dnevniških zapisov A. B. Weinerja, ki jih
citira Haviland: »… naučiti se vrednot, ki jih živijo drugi, razumeti, kako drugi razumejo
smrt, družino, prijatelje, ni lahko … obremenjen sem z jezikom, informacijami …
Ugotavljam, da kljub vsemu poprej pridobljenemu znanju o Trobriancih na licu mesta
veliko stvari ne poznaš in ne razumeš…« (Haviland, 1999; 48-49).
Simptome kulturnega šoka je mogoče razbrati tudi iz dnevniških zapisov Malinowskega,
ki opisuje dolgočasje, izčrpanost, hrepenenje po domačem okolju (prim. Godina, 1998;
273- 274).
Na tem mestu bom predstavila kulturni šok iz lastne izkušnje, ki sem ga doživela v času
svojega terena v Singapurju, čeprav se takrat še nisem zavedala, da so določena
razmišljanja, ravnanja, simptomi oziroma posledica kulturnega šoka. Kulturni šok sem
doživljala v času svojega bivanja v Singapurju leta 2008, doživela pa sem ga tudi ob
vrnitvi domov istega leta.
Šele kasneje sem se ob prebiranju literature na to temo in prebiranju lastnega dnevnika
zavedla teh povezav. Danes lahko posamezne dnevniške zapiske umestim v faze
kulturnega šoka, kot smo jih predstavili po Winkelmanu.
Najprej je tudi pri meni nastopila prva faza, »faza medenih tednov«, za katero so značilni
navdušenje nad novim in nepoznanim. Sama sem prve vtise opisovala na enak način:
začetno navdušenje nad stanovanjem z ogromno teraso, opremljenim v zahodnjaškem
stilu, z azijsko dekoracijo; navduševala sta me bazen in fitnes, ki sta sodila k našem
kompleksu stanovanj; navduševala me je azijska kuhinja: različna zelenjava in sadje, ki
ga poprej še nisem poznala ali okusila, itd. Prve obiske mesta sem opisovala kot zanimive
in prijetne, počutje pa kot domače in nič neprijetnega. Obiskovala sem hindujske templje,
se tam udeležila njihove maše. Bila sem priča malezijski poroki. Vse, kar je bilo novo in
15
nenavadno, je bilo dobro. Prve tedne nisem občutila nobenega domotožja. In ko me je
družina spraševala, kako se pri njih počutim in ali pogrešam domače in zaupne ljudi, sem
odkrito priznavala, da se počutim zelo dobro. Le občasno sem pogrešala kakšnega
prijatelja za večerni izhod in klepet.
Sledila je »krizna faza«. Razbrati jo je mogoče posredno in neposredno iz dnevniških
zapisov. Seveda je tudi spomin še živ. Glavni simptom so bile motnje spanja, nespečnost,
občasno pretirano hranjenje, malo volje za aktivnosti in udejstvovanje. Ta faza je
nastopila po dobrem mesecu in pol mojega bivanja v Singapurju. Nič več ni bilo tako
novo in zanimivo. Začele so me motiti malenkosti. Začela sem se počutiti osamljeno,
pogosto nerazumljeno. Dnevne obveznosti in delo z otroci mi je postalo naporno in
utrujajoče.
Če ostanemo pri Winkelmanovi lestvici, ki sem jo navajala poprej, naslednjo fazo
imenujmo »faza prilagoditve in reorganizacije«. V tej fazi sem se začela ponovno počutiti
bolje, sprejeto, potrebno in ne več tako osamljeno. Čas je prinesel svoje. Otroci so me
vzljubili. Tudi z ostalimi člani družine smo vzpostavili bližnji in bolj zaupljiv odnos, kar
je zagotovo pripomoglo k spremembi lastnih občutenj. Bolj pogosto sem začela
obiskovati jutranjo telovadbo in občasno ob vikendih odhajala v mesto. Spoznala sem
nekaj novih ljudi moje starosti in tako pridobila nekaj družbe. Zavedala sem se, da je
približno polovica dela v Singapurju za menoj in posledično sem postala bolj motivirana
in optimistična. Več časa sem posvetila pisanju diplomskega dela in na šoli otrok izvajala
intervjuje. Začela sem planirati potovanje, ki me je čakalo po Singapurju. In vse to me je
navdajalo z novo energijo. Ljudje okrog mene so se mi ponovno zdeli zanimivi, drugačni
in simpatični.
Zanimiva in morda manj predvidljiva je faza »obratnega kulturnega šoka«. Z obratnim
kulturnim šokom mislimo na kulturni šok, ki ga doživimo ob vrnitvi v matično kulturo.
16
Svoj osebni primer navajam, ker se mi zdi dober oris osebne preobrazbe, spremembe
stališč po izkušnji terena. Kaže tudi na kulturni šok, ki ga doživiš, ko se ponovno soočaš
z matično kulturo.
Kar se je zgodilo po moji vrnitvi v Slovenijo, je presenetilo tudi mene. Spremenila se je
moja precepcija sebe. Nase sem začela gledati kot na celovito in odraslo osebo, ne več
kot na mladostnico. Povsem sprejemljivo se mi je začelo zdeti, da bi lahko imela družino.
Mislim, da sem tej vlogi dorasla. Tukajšnje mišljenje mladih odraslih zdaj pogosto
dojemam kot beg pred odgovornostjo in neumno izmikanje osamosvojitvi. Če sem pred
izkušnjo v Singapurju mislila, da je potrebno uživati življenje in da bi osamosvojitev in
družina to onemogočila, zdaj razmišljam drugače. Pogosto pa v svojem kulturnem okolju
naletim na nestrinjanja sovrstnikov. Ugotovila sem, da izkušnja daljšega bivanja v drugi
kulturi lahko spremeni stališča, vrednote in pogled na življenje posameznika. Če je v
našem kulturnem okolju povsem sprejemljivo in normalno, da si pri 24. letih študent,
opravljaš priložnostna dela, da razmišljaš o zabavi, potovanjih in prostem času in da so
otroci in družina nekaj, kar »še lahko počaka«, saj je postalo povsem sprejemljivo, da
odlašamo s starševstvom, osamosvajanjem od staršev, da podaljšujemo mladost, zdaj
vem, da lahko druga kultura precej ali povsem drugače razume vlogo 24-letnika. V
Singapurju se nisem mogla otresti začudenih pogledov tam živečih Filipink, Indijk in
nekaterih drugih Singapurcev, ko sem povedala, da pri svoji starosti še nisem ne v resni
vezi, ne poročena, da nimam otrok in da jih tudi verjetno še nekaj let ne bom imela.
17
4 POGLAVJA IZ ANTROPOLOGIJE VSAKDANJEGA
ŽIVLJENJA
4. 1 ANTROPOLOGIJA VSAKDANJEGA ŽIVLJENJA
»Vsakdan je neviden, ampak vedno prisoten. Poln je kontradikcij, lahko je
transcendenten, presežen. Dejanja, ki soustvarjajo vsakdanje življenje, so manipulacija s
pogoji eksistence in koeksistence.« (Miller, McHoul, 1998; 9)
Z vsakdanjim življenjem mislimo ritem in rutine vsakodnevnega obstoja. Vsakdanje
življenje je staro, kot je stara družba. Kot pojem, koncept se je vsakdanje življenje
uveljavilo šele v 20 letih 20. stoletja in postalo priljubljena tema v družboslovno
humanističnih disciplinah po drugi svetovni vojni. Ko obravnavamo vsakdanje življenje,
obravnavamo običajno navadne, povprečne ljudi: njihove navade, rutine, njihov način
življenja. Vsakdanje življenje ni nič drugega kot odgovor na vprašanje, kako živimo oz.
se spoprijemamo z življenjem iz dneva v dan. To opozarja na naslednji vidik vsakdanjega
življenja: dnevi vsakdanjega življenja so drugačni od »drugih« dni. Vsakdanje življenje je
drugačno oz. ločeno od posebnih dni, kot so prazniki, praznovanja in drugi »posebni
dogodki« (Bennett, Watson, 2002; 10-11).
Vsakdan je postal danes aktualen predmet raziskav v družboslovnih vedah. Iz zanimanja
za makrostrukture, kot so država, religija, politika, se je zanimanje obrnilo na
mikroraven, k človeku kot posamezniku in s tem je postalo zanimivo tudi vsakdanje
življenje ljudi.
Opozorili smo že na pomen metode opazovanja z udeležbo, ki jo ima le-ta za
antropologijo. Antropologijo smo definirali kot vedo, ki proučuje človeka, človeško
družbo in kulturo in želi dognati dejstva o človeku in njegovem načinu življenja,
obnašanja v prostoru in času. Tako je razumljivo, da je vsakdanje življenje zanimiva tema
18
za antropološke raziskave. V vsakdanjem življenju ljudi, torej v ritmu, navadah,
obnašanjih, govoru, uporabi ali neuporabi predmetov, lahko pridemo do spoznanj o
človeku in družbeno-kulturnem vplivu nanj.
V vsakdan človeštva v prostoru in času se stekajo družbeno-kulturni elementi in
posamezniki, ki v povezavi z družbeno-kulturnimi elementi okolja in v medsebojnih
stikih oblikujejo vsakdanje življenje. Za vsakdanjim življenjem ljudi, za tistim, kar je
vidno, se lahko skriva mnogo več, kot lahko zazna laični opazovalec. Predmeti,
obnašanje, navade nosijo v sebi zgodbo. Dokopati se do te zgodbe, razumeti elemente in
povezave v vsakdanjem življenju ljudi, je cilj veje antropologije, katere predmet je
vsakdanje življenje ljudi in se imenuje antropologija vsakdanjega življenja. Ukvarja se s
tistim kar je vidno, vendar neozaveščeno in nerazumljeno (prim. Miller, McHoul, 1998;
10).
Skozi posamezna poglavja bomo pokazali, da vsakdanje reči, kot so hrana in
prehranjevalne navade, ni le hrana. Je medij, ki ima sporočilno vrednost. Govori o
človeku, predvsem pa o njegovi družbeni in kulturni pripadnosti.
4. 2 HRANA IN PREHRANJEVALNE NAVADE
Hrana in prehranjevalne navade so lahko medij za uvid v kulturo in njeno razumevanje.
Pomen hrane je bistven za človeka, čeprav je to dejstvo mnogokrat prezrto v zahodnih
družbah, kjer je hrane v izobilju in katerih posamezniki v večini niso neposredno
vključeni v pridelavo, oziroma proizvodnjo hrane.
Hrana in prehranjevalne navade so kulturno specifične, odvisne od kulture in okolja.
Hrana, ki je sprejeta za »zdravo in normalno« v eni kulturni, ni nujno kot takšna sprejeta
v drugi kulturi. Na primer žuželke, ki so v nekaterih kulturah vključene v prehranjevanje,
so za Evropejce prehranjevalni tabu. Kakšna hrana je na dnevnem jedilniku, kako je
19
pripravljena, kdo in kdaj sede k obroku, katero hrano se streže ob posebnih priložnostih,
kot so prazniki in praznovanja, so vprašanja, na katera odgovarja družba v skladu s svojo
kulturo (prim. Levinson, Ember, 1996; 503-507).
Hrana in prehranjevalne navade so odličen simbolni medij. Hrana lahko simbolizira
etnično pripadnost, vzpostavlja in razdira socialne vezi. Lahko simbolizira čustveno
stanje posameznikov. Doprinaša k identiteti tako etnične skupine kot posameznika.
Čeprav je hrana ena od osnovnih človekovih potreb, pa hrana ni nikoli »samo hrana«.
Vselej je vezana na kulturne ideje in klasifikacije. Govori tako o socialnih relacijah, kot o
odnosu kulture do telesa in zdravja (prim. Caplan, 1997; 1).
Vsaka kultura uči svoje pripadnike, člane uporabe in odnosa do hrane. Če bomo jedli
meso, katero in kako pogosto, je kulturno podano, včasih zapovedano. To pa ne pomeni,
da se prehranjevalne navade ob stikih z drugimi kulturami ne spreminjajo. Spreminjajo se
lahko tako na nivoju družbe, družbene skupine kot tudi na nivoju posameznika (prim.
Levinson, Ember, 1996; 503-507).
Zanimanje antropologov za hrano in prehranjevalne navade ljudi se je povečalo v 60.
letih 20. stoletja. Lévi-Strauss, osrednji predstavnik strukturalizma, je razumel hrano kot
kulturni sistem. Razlagal je, da je okus kulturno izoblikovan in podvržen družbeni
kontroli. Hrana ima simbolni in metaforični pomen. Lévi-Strauss je zagovarjal, da bi
razumevanje uporabe hrane in prehranjevalnih navad ljudi pripeljalo antropologa do
znanja o nezavednem, o nezavednih strukturah, ki vodijo družbo in njene posameznike v
delovanju in obnašanju (prim. Caplan, 1997; 1-2).
Antropologi, ki so se ukvarjali s hrano kot vidikom kulture in družbe, so preučevali tako
pridelavo kot predelavo hrane, pogojenost prehranjevanja družbe z geografskim okoljem,
simbolni pomen hrane, in še mnogo več.
Družbena pravila, vezana na hrano in prehranjevalne navade, izhajajo iz kulture in
posamezniki kulturo, z upoštevanjem ali neupoštevanjem pravil, oblikujejo. Hrana in
20
prehranjevalne navade so vezane na, oziroma so odvisne tako od spola kot tudi od
družbenega razreda. Hrana ima sporočilno vrednost. Pogosto so bile prehranjevalne
zapovedi vezane na religijo družbe (prim. Barfield, 1997, 197-200).
Že prej smo omenili, da tudi hrana sooblikuje posameznikovo in družbeno identiteto.
Opredeljevanje za vegetarijanca, jedca psov ali žuželk pripomore k ločevanju
posameznika od ostalih in k oblikovanju njegove samopodobe. Na osnovi
prehranjevalnih navad in zapovedi se tudi družbe ločujejo med seboj.
Specifična etnična hrana je vezana na etnično identiteto. Hrana prispeva k identiteti
nacije, države in k njeni reprezenci. Družba, država se lahko predstavlja preko nacionalne
hrane in je po njej prepoznavna (prim. Caplan, 1997; 72-73). Krajnska klobasa v
Sloveniji, paella v Španiji, testenine v Italiji - vsaka družba, država ima nacionalno jed, s
katero se identificira in po kateri je prepoznavna za druge družbe, kulture. Tako kot k
identiteti družbe in k njeni prepoznavnosti hrana prispeva tudi k identiteti posameznika
kot njenega pripadnika.
Zveza med hrano, identiteto in kulturo ima tako dolgo zgodovino, kot jo ima človeštvo.
Kljub stikom in prenosom med kulturami ter kljub globalizaciji tudi na področju hrane ter
posledični dostopnosti različnih kuhinj in hrane po svetu, je hrana še vedno sooblikovalka
identitete in kulture tako na lokalnih, kot tudi na nacionalnih nivojih (prim. Caplan, 1997;
72-73).
Na odnos med prehranjevalnimi navadami in družbenim razredom je opozoril Bordieu
(Caplan, 1997; 74). Bordieu je predstavil hrano kot simbolni medij. Hrana in
prehranjevalne navade so vezane na habitus (življenjski prostor) posameznika oziroma
skupine. Bourdieu je dokazoval, da ljudje z izborom hrane in negovanjem
prehranjevalnih navad simbolno reproducirajo lastni položaj v družbi (prim. Caplan,
1997; 74). Raziskave prehranjevalnih navad so potrdile, da so za nižje sloje značilni bolj
kalorična, težka hrana, medtem ko srednji in višji sloji precej bolj posegajo po lažji hrani
in se bolj osveščajo glede hranile vrednosti in pridelave hrane (prim. Caplan, 1997; 74).
21
4. 3 JEZIK IN UPORABA JEZIKA(-OV)
»Jezik, ki ga najdemo v vseh kulturah sveta, je simbolni sistem zvokov, ki, kadar je
sestavljen glede na določena pravila in zakonitosti, podaja pomen, vsebino tistim, ki ga
uporabljajo… Danes je široko sprejeto, da bi bilo težko, če že ne nemogoče, razumeti
kulturo brez razumevanja jezika, in da bi bilo nemogoče razumeti jezik izven kulturnega
konteksta.« (Ferraro, 1998; 104, 110)
Jezik je osrednji medij sporazumevanja. Brez obvladovanja in uporabe jezika je
komunikacija z okoljem otežena. Jezik ima izreden pomen za prevzemanja in prenašanje
kulture in zato je učenje jezika pomemben vidik socializacijskega, inkulturacijskega
procesa.
Na povezavo, soodvisnost jezika-kulture-posameznika sta opozorila tudi Sapir in Whorf
(Ferraro, 1998; 112). Njuno razumevanje te povezave je znano kot Sapir-Whorfova
hipoteza. Dokazujeta, da jezik določa kulturo in kultura jezik. Česar ni v jeziku kulture, v
kulturi ne obstaja. Kultura določa posameznika in posameznik kulturo. Posameznik brez
kulture ne bi obstajal. Prav tako ne bi obstajala kultura brez posameznikov, ki jo
določajo, jo »nosijo« in prenašajo. Jezik zaznamuje tako kulturo kot posameznika kot
pripadnika kulture. Omejuje ju s svojimi določili, pravili in besednjakom. Tako ni nič
nenavadnega, da imajo raziskovalci manjše ali večje težave s prevajanjem jezikov.
Posamezne besede ali besedne zveze, ki obstajajo v enem jeziku in kulturi, ne obstajajo
tudi nujno v drugem. Pri dobesednem prevajanju pa se lahko pomen popolnoma izgubi
(prim. Ferraro, 1998; 112-113).
V antropološki disciplini je na pomen jezika opozoril že Malinowski. Na pomen jezika za
uspešno opravljanje terenskega dela ga je pripeljala lastna izkušnja na Trobriandskem
otočju. Izpostavil je dvoje: potrebno je obvladati jezik domorodcev oz. skupine, ki jo
preučujemo, ter analizirati jezik, govorjeno glede na kontekst. Kot je nesmiselno
nenatančno analizirati običaj izven konteksta dogajanja, tako je tudi jezik potrebno
preučevati v kontekstu - kdaj, kje, v kateri okoliščini, na kakšen način se jezik uporablja.
22
Malinowski je zaznal, da je jezik neke družbe, skupine precej samozadostna celota, ki se
je razvila v skladu s potrebami in kulturo specifične družbe. Problemi se pojavijo, ko
želimo jezik prevesti v drug jezik. Ker se družbe in kulture med seboj bolj ali manj
razlikujejo, se dogaja, da ni enakovredne besede, fraze v drugem jeziku (prim. Godina,
1998; 287- 289).
Jezik je ob nebesednem komuniciranju pomemben za sporazumevanje tako znotraj ene
kulture kot tudi za medkulturni dialog.
Jezik posameznik osvoji skozi proces socializacije. Jezik mu je posredovan iz ožjega in
širšega socialnega in kulturnega prostora. Materni jezik je prvi jezik, ki se ga otrok nauči
in je praviloma jezik prvega socialnega okolja, doma.
Znan je pojem »kritičnega obdobja za učenje jezikov« (Marjanovič-Umek, Zupančič,
2004; 330), ki traja od 2. leta do pubertete. Psihologi so podkrepili tezo, da je osvajanje in
učenje jezikov v tem obdobju najbolj učinkovito. »Za osvojitev in ohranjanje
materinščine je pomembna otrokova potreba po komuniciranju v tem jeziku. Otrokov
govor se namreč razvija zaradi potrebe po sporazumevanju s pomembnimi osebami, kot
so starši, sorojenci, vrstniki, vzgojitelji.« (Marjanovič-Umek, Zupančič, 2004; 330)
Družine, ki se izselijo in so priseljenci v novi državi, pogosto naletijo na drug jezik v
novem okolju. Lukšič-Hacin, ki je preučevala slovenske izseljence, pravi: »pri zamenjavi
kulturnega in družbenega okolja je jezik ena temeljnih preprek za vključevanje in
razumevanje načina življenja v novi sredini« (Lukšič Hacin, 1995; 111).
Do kakšne stopnje se bo posameznik naučil novega, drugega jezika, je pogojeno z več
dejavniki: ali se bo v novo okolje preselil sam, z družino ali v okviru skupnosti; stopnja
vključenosti v okolje v okvirju institucij, kot so šola, služba, klubi; osebe iz okolja, ki
postanejo pomembne za posameznika in s katerimi vzpostavi intenzivni odnos, razmerje.
Še več je dejavnikov, ki vplivajo na učenje, prevzemanje drugega jezika v novem okolju.
Eden od teh je na primer tudi, ali je in do kolikšne mere je posameznik pred prihodom v
23
novo državo obvladal drug jezik. Pomemben je tudi njegov odnos (pozitiven ali
negativen) do nove države in ljudi. Intenzivnost uporabe novega jezika vpliva tudi na
negovanje maternega jezika. Zaradi večje vključenosti v inštitucije in vsakdanje življenje
v novem okolju in manj intenzivne vpetosti v družinsko življenje se lahko, predvsem pri
otrocih, materni jezik začne pozabljati, ali pa se nikoli ne razvije do stopnje, do katere se
razvije drugi jezik (prim. Lukšič Hacin, 1995; 111-114).
Govorjeni jezik je pomemben za identiteto posameznika in pogosto tudi za skupinsko
identiteto. Znana je močna vez med nacionalno identiteto in jezikom. Preko jezika se
posameznik identificira z določeno skupino in drugimi posamezniki. Zaradi jezika se
lahko čuti povezanega z drugimi ali ločenega od drugih. Še posebej to velja, ko gre za
manjšine ali multilingvistični prostor (prim. Robbins, 1997; 139).
Etnične manjšine priseljencev v državah po svetu so pogosto organizirane v skupnosti,
društva. Na ta način, z druženjem s sonarodnjaki, se ohranja nacionalna identiteta,
predvsem pa se neguje jezik.
Z vidika socializacijskega, inkulturacijskega procesa so agensi socializacije pogosto v
razhajanju. To je pogost primer v primeru priseljencev. Družina in šola ter vrstniška
skupina so le en tak primer. Z vidika jezika bi to pomenilo, da otrok v šoli in vrstniški
skupini govori le drugi jezik, doma pa se starši trudijo vzdrževati materinščino (prim.
Lukšič Hacin, 1995; 176).
Otroci se v večini držav v šoli kot formalni instituciji za vzgojo in izobraževanje učijo ob
materinščini enega ali več jezikov. Zaradi migracij in selitev pa postajajo pogostejše tudi
družine, ki svoje otroke vzgajajo dvojezično. Otrok v takšnih družinah osvaja dva ali celo
več jezikov hkrati. »Dvojezičnost ali večjezičnost je sposobnost razumevanja in
sporočanja v dveh ali več jezikih. Ločujemo posameznikovo dvojezičnost in dvojezičnost
avtohtone skupnosti, ki živi na določenem geografskem območju.« (Marjanovič- Umek,
Zupančič, 2004; 329)
24
Kljub temu, da otrok osvaja dva ali več jezikov hkrati, ni nujno, da se bodo ti jeziki
razvili do enake stopnje. »Trajanje in intenzivnost potrebe po sporazumevanju s
specifičnimi pomembnimi drugimi v otrokovem okolju v večji meri vpliva na razvoj
dvojezičnosti, na stopnjo, do katere se vsak izmed jezikov razvije, na njihov nadaljnji
razvoj, ohranjanje in opuščanje.« (Marjanovič-Umek, Zupančič, 2004; 330)
Vidimo torej, da jezik določa posameznikovo realnost in hkrati določa posameznika kot
individuuma. Prispeva k njegovi identiteti, pa tudi k identiteti skupine oz. skupin, ki jim
posameznik pripada. Pomemben, če ne odločilen, je tako za sporazumevanje v lastnem
kulturnem okolju, kot tudi za medkulturni dialog.
4. 4 DAR IN OBDAROVANJE
Izmenjavanje, prejemanje in dajanje sodijo v področje menjave ali izmenjave. Menjava je
prisotna v vseh človeških družbah: menjava predmetov, storitev, žensk. Človek je od
nekdaj vstopal v odnose menjave. Antropologi so zamejili in opredelili tipe menjav, ki se
porajajo v družbah. Tako je menjava, pri kateri je ekonomska vrednost podarjenega
podrejena in pri kateri v ospredje stopa vzpostavljanje in ohranjanje socialnih vezi, dobila
posebno mesto v teorijah menjave. Gre za obdarovanje, oziroma za izmenjavo daril
(prim. Barfield, 1997; 224).
Vprašanje daru in darovanja je na posebno mesto antropološke vede postavil M. Mauss s
svojim Esejem o daru (1996).
Kaj darujemo, kdaj darujemo, kdo in kako daruje, so značilnosti darovanja, ki se med
družbami razlikujejo. Akt darovanja je vezan na pravila, ki so pogosto neozaveščena, a
prisotna, kot se zdi, univerzalno, torej ne glede na družbo in kulturo. Eno izmed
univerzalnih pravil, vezanih na dar oziroma obdarovanje, smo že omenili: gre za
vzpostavljanje in ohranjanje socialnih vezi. Z aktom menjave daril, oziroma dajanja in
sprejemanja, vstopamo v odnos z drugim posameznikom. Naš položaj v tem odnosu je
25
odvisen od tega, ali smo prejemnik daru ali smo ga podarili. Če smo darilo prejeli, smo v
začasnem položaju dolžnika. Tisti, ki nam je dar podaril, pa je v začasnem položaju
upnika. Uporabljamo zvezo »v začasnem«, kajti to razmerje se s trajanjem odnosa
spreminja. Kadar nekaj podarimo, pričakujemo, da nam bo darilo nekoč, nekje povrnjeno.
Praviloma se obdarovanje nanaša na kulturno podane, zapovedane dneve. Če nekdo
podari ob rojstnem dnevu, pričakuje povračilo tudi ob rojstnem dnevu, če nekdo podari
za božič, pričakuje povračilo, dar za božič. To je naslednje pravilo, o katerem je govoril
Mauss (Mauss, 1996, 27-28): dar je potrebno sprejeti in dar je potrebno vrniti. In skladno
s sprejemanjem in vračanjem se spreminja razmerje med upnikom in dolžnikom v
odnosu. Če dara ne sprejmemo, ali ne povrnemo, s tem razdiramo odnos, oz. podiramo
socialne vezi. Mauss opozarja na še eno pomembno lastnost daru. Dar ima simbolno
vrednost. Laično povedano, ko gre za darilo, ni pomembno, koliko je stalo v denarju, oz.
koliko je vredno na trgu. Pri daru je pomembno, kakršno vrednost ima na osebni ravni
tistega, ki mu je namenjen, oziroma tistega, ki podarja (Mauss, 1996, 102-110).
Dar se poklanja in pričakuje v poklon predvsem ob kulturno določenih dnevih. V
modernih družbah so rojstni dnevi eden takšnih dni. Slavljeneca obdarujejo. S čim in na
kak način, je odvisno od specifičnega kulturnega okolja in navad ter drugih družbeno-
kulturnih možnosti in omejitev.
Barfield opozarja, na kar so opomnili že drugi antropologi, da ekonomska vrednost
podarjenega ni brez pomena, kot je trdil Mauss. Čeprav pogosto velja reklo, ki pravi, da
ni pomembna vrednost daru, temveč je misel tista, ki šteje, pa se »ekonomsko
preračunavanje pogosteje vključi v izmenjavo daru, kot je Mauss želel zaznati« (Barfield,
1997; 224).
Raziskovanje daru oz. obdarovanja se še bolj zaplete, ko vključimo denar kot možno
darilo. Ob podarjanju oziroma prejemanju denarja kot darila se postavi pod vprašaj
simbolna vrednost daru, ki jo je izpostavljal Mauss. Prej sem že omenila, da ima dar
predvsem, če ne povsem, simbolno vrednost in ne ekonomske. Postavijo se naslednja
vprašanja: če je denar nosilec ekonomske vrednosti predmetov menjave v družbah in se
26
kot tak podarja, ali je takšen dar še vedno dar, o katerem je govoril Mauss? Je tak dar še
vedno dar, ki vzpostavlja in razdira odnose, razmerja?
Pregled zgodovine menjav in obdarovanja kaže na spremembe, ki so se dogajale na tem
področju skladno z drugimi družbeno-kulturnimi spremembami. Predvsem z uporabo
denarja in uvedbami drugačnih ekonomskih in političnih sistemov so se odnosi menjave,
in s tem tudi menjave daril, spremenili (Godelier, 2006; 250-256).
»Recipročnost, menjava daril je imela večji pomen kot ekonomska inštitucija v
plemenskih skupnostih kot jo ima danes v modernih državah, kjer v ospredje menjav
stopa tržna menjava.« (Eriksen, 1995; 185)
Eriksen podaja tudi naslednji primer: ko evropski oče podari svoji hčerki žepnino, ne
pričakuje, da mu jo bo vrnila. Vseeno pa hčer sprejem žepnine postavi v dolžniški položaj
(prim. Eriksen, 1995; 181).
Tudi denar je danes lahko predmet menjave v menjavi daril, obdarovanju. Pravzaprav je
postal relativno pogosto darilo: ob porokah, rojstnih dnevih in drugih priložnostih
pogosto prejemamo (predvsem mlajši od starejših sorodnikov) denar. Čeprav je z
denarjem darilu odvzeta simbolna vrednost daru, ki jo je pri opisu daru izpostavljal
Mauss, denar kot darilo odgovarja vsem drugim zakonitostim, ki obdarovanje spremljajo
in katere smo že opisali.
Na idejo denarja, ki se podarja kot darilo, nas je napotila navada obdarovanja za kitajsko
novo leto v Singapurju (ta navada je razširjena v večjem delu Azije, ki praznuje kitajsko
novo leto): starejši (starši in stari starši) poklonijo mlajšim sorodnikom in prijateljem
vrečko z denarjem. Ker se denar za kitajsko novo leto podarja praviloma mlajšim, še
neosamosvojenim od staršev, prijateljev ali sorodnikov, naletimo tukaj na primer tega, o
čemer je govoril Godelier. Darovi staršev ali starejših mlajšim oziroma otrokom so
darovi, ki slednje postavljajo dolgoročno v dolžniški odnos. V modernih družabah je
tako, da starši ali starejši dajejo nekaj, za kar bodo prejeli protidar (če bodo) čez odložen
27
čas. Ko bodo ostareli in bodo potrebovali nego in skrb, bodo imeli mlajši priložnost
poplačati svoj dolg (prim. Godelier, 2006, 253-256).
Obdarovanje ni vezano le na kulturno določene praznike, ko darilo pričakujemo ali se
čutimo obvezani podariti ga. Dar je lahko tudi stvar osebne odločitve, ki nastane iz
konteksta. Dar lahko podarimo kot protiuslugao, protiutež ali kot sporočilo, ki govori:
»Hvala, veliko mi pomeniš«. Podarjeno darilo ni neizbežno podarjeno za povračilo
prejetega darila.
Torej darilo podarimo nekomu, s katerim smo v dobrem odnosu, oziroma nekomu, ki je
nekaj dobrega prispeval k našemu odnosu z njim. Z darilom »vrnemo storjeno« in si
hkrati zagotovimo, da bo drugi še naprej delal dobro. Če smo ga z darilom poplačali za
trud oziroma za storjeno, smo ga z darilom tudi postavili v dolžniško razmerje in s tem
zagotovili, da se bo posameznik še naprej trudil za odnos. Opisano bi lahko ponazorili z
naslednjim primerom: če delodajalec nagradi delavca za marljivost in dobro delo z
darilom, bo delavec najverjetneje še naprej dobro delal, da bi poplačal prejeto.
S tem primerom smo nagovorili še eno temo, ki zadeva dar in obdarovanje. Gre za
hiererarhijo odnosov, za socialni položaj tistih, ki so, ali ki vstopajo v razmerje
obdarovanja - prejemanja in vračanja.
Dar bo v funkciji ustvarjanja solidarnosti, socialnih vezi predvsem, kadar bo šlo za
izmenjavo daru med posamezniki z bolj ali manj enakim socialnim statusom. Pri osebah z
neenakim statusom so darila, ki praviloma prehajajo od osebe z višjim statusom do tiste z
nižjim, dobrodelnost, ki prejemnika postavlja v podrejen položaj, ker ni zmožen
povračila. V primerih (ob)darovanja med osebami očitno neenakega statusa
(ob)darovanje služi bolj vzpostavljanju ali ohranjanju hierarhije odnosov kot ustvarjanju
in utrjevanju socialnih vezi solidarnosti (prim. Barfield, 1997; 224).
Za konec poglavja bi še enkrat izpostavili družbeno-kulturno pogojenost obdarovanja z
nekaj primeri. V Sloveniji se obdarujemo predvsem za praznike, kot je božič, Novo leto
28
in ob rojstnih dnevih. Kaj bomo podarili, je odvisno od našega socialnega statusa. Darila
variirajo od čokolade do avtomobila. Pogosto pa mlajši, ekonomsko neosamosvojeni
dobimo od starejših v dar denar. V večjem delu Španije je osrednje obdarovanje za
praznik Svetih treh kraljev, in ne ob božiču. Obdarovanje posameznika ob obhajilu, birmi
in drugih krščanskih obrednih slovesnostih je pogojeno z versko pripadnostjo. Na Baliju
ob pogrebni slovesnosti cela vas obdaruje družino umrlega in tako prispeva k pogrebnem
obredu. Več primerov družbeno-kulturno pogojenega obdarovanja bomo predstavili tudi
v tistem delu diplomskega dela, v katerem bomo obravnavali terenski material.
4. 5 AGENSI SOCIALIZACIJE - GOSPODINJA KOT DEL DRUŽINE
Godina citira Childovo definicijo socializacije, ki pravi, da je socializacija »celoten
proces, v katerem je posamezniku, rojenemu s potenciali obnašanja izredno širokega
obsega, dovoljeno razviti dejansko obnašanje, ki je omejeno na mnogo manjši obseg - na
raven, ki je v navadi in ki je sprejemljiva zanj glede na standarde njegove skupine«
(Child, 1954; 655 v Godina, 1998; 220).
Barfield pa podaja citat T. Williamsa, ki socializacijo definira kot »medgeneracijsko
transmisijo kulture« (T. Williams, 1972 v Barfield, 1997; 432).
Oba citata nam razkrivata pomembna dejstva, ki jih vežemo na pojem in proces
socializacije. Posameznik se rodi s širokim spektrom biološko danih predispozicij. Od
okolja, kulture neke družbe pa je odvisno, katere izmed njih in do kakšne stopnje se bodo
razvile. Torej je socializacija družbeno-kulturno pogojen proces realizacije
posameznikovih biološko danih predispozicij. Socializacija pomeni posameznikovo
»učlovečenje«. Je pa socializacija tudi proces, skozi katerega posameznik postaja član
določene družbe in njene kulture in je, zaradi prenosa med generacijami, medgeneracijski
proces.
Blizu pojmu socializacije je pojem inkulturacija. Žigon komentira, da nekateri avtorji
procesa socializacije in inkulturacije enačijo ali se strinjajo, da gre pri pojmih le za
29
različna analitična pristopa, drugi pa ju razmejujejo. Pri pojmu inkulturacija se poudarja,
da gre za prevzemanje kulture, vraščanje v kulturo. Če družba želi, da se bo nadaljevala,
je nujno, da svojo kulturo prenaša na nove generacije (prim. Žigon, 1998; 23).
Najpomembnejši člani socializacijskega, inkulturacijskega procesa so člani otrokove
primarne skupine. Praviloma je osrednja primarna skupina otroka družina, agensi oz.
agenti socializacije pa so člani družine.
Agensi socializacije so skupine, posamezniki ali socialno okolje, znotraj katerega se
dogaja proces socializacije. Primarna socializacija traja od rojstva do otroštva in je
najbolj intenzivno obdobje učenja, prevzemanja kulture. To je čas, ko se otrok uči jezika
in osnov vedenja, ki postanejo temelji za kasnejše učenje oz. razvoj (prim. Giddens,
2006; 166).
Primarna socializacija otroka v prvih letih njegovega življenja je izredno pomembna.
Številne raziskave so potrjevale, kako so prva leta življenja pomembna za otrokov razvoj.
To opozarja na vpliv oseb, napogosteje družinskih članov, ki igrajo osrednjo vlogo v
socializacijskem, inkulturacijskem procesu posameznika v njegovih zgodnjih letih (prim.
Giddens, 2006; 166-167).
Tako v modernih državah kot drugod po svetu najdemo široko paleto tipov družin. Če kot
tipično v zahodnem svetu dojemamo nuklearno družino, sestavljeno iz para in vsaj enega
otroka, tak tip družine izpodbijajo drugi tipi drugod po svetu.
Za člane ožje družine, in s tem najpomembnejše agense socializacije v naši družbi
štejemo mater in očeta otroka. Nemalokrat so v zgodnjo vzgojo intenzivno vključeni tudi
stari starši. Antropološke raziskave so pokazale intenzivno vključenost tet in stricev v
družino in vzgojo otrok. Torej agensi primarne socializacije so lahko vsi posamezniki, ki
živijo v družini, v gospodinjstvu z otrokom in so vključeni v njegovo vzgojo, oziroma
kadar predstavljajo za otroka »pomembnega drugega« (prim. Giddens, 2006; 166-167).
30
»Otrok zavestno in podzavestno posnema »junake«, na katere je čustveno navezan (oče,
mati, starejši brat, junak iz pravljice …), dokler si ne oblikuje lastne identitete.« (Žigon,
1998; 23) Lukšič Hacin citira Bergerja in Luckmanna: »Pravzaprav imamo dober razlog,
da verjamemo, da bi bilo učenje brez čustvene navezanosti na pomembne druge vsaj
težko, če že ne nemogoče. Otrok se identificira s pomembnimi drugimi preko različnih
načinov čustvovanja. Kakršnikoli so že, internalizacija se pojavi samo skupaj z
identifikacijo…« (Berger, Luckmann, 1988; 123).
V zgoraj omenjenih primerih, ko so v vzgojo hkrati intenzivno vključeni starši, stari
starši ali varuška, pa lahko prihaja do konfliktov in trenj glede načinov postopanja v
vzgoji med posamezniki, ki so zanjo odgovorni, ali se zanjo čutijo odgovorne. Kljub
temu, da gre praviloma za pripadnike enake kulture, ki želijo to enako kulturo
posredovati mlajši generaciji, lahko prihaja do različnih mnenj, pogledov, pristopov v
postopanju pri vzgoji otrok. Kadar so v proces primarne socializacije vključeni
posamezniki iz različnih družbeno-kulturnih okolij, so lahko te razlike v vzgajanju še
očitnejše.
Selitve družin znotraj matičnega mesta, države kot tudi v druge države so pogosta praksa
predvsem v modernem svetu. Takšna nuklearna družina, živeča daleč od sorodnikov in
domačega okolja, je pogosta tudi v Singapurju, kjer sem opravljala terensko delo.
Zanimivo se mi je zdelo, da ima večina (začasnih) priseljenih družin hišno pomočnico,
oz. gospodinjo (ang. maid). Tu gre za žensko, ki živi z družino v skupnem gospodinjstvu
in skrbi predvsem za gospodinjstvo in, v večji ali manjši meri, tudi za otroke. Ker je del
skupnega gospodinjstva in v dnevni interakciji z otroci, jo obravnavam kot enega izmed
agensov socializacije. Njeno bivanje z družino in skrb za gospodinjstvo in otroke jo, tako
posredno kot neposredno, vključi v socializacijo otrok.
Njeno drugačno kulturno ozadje vnaša v socializacijski proces elemente, ki jih otrok,
živeč v okvirih nuklearne družine, ne bi bil deležen. Tukaj mislim na njeno (pogosto
nekoliko drugačno od staršev) vzgojo, versko pripadnost, prehranjevalne navade, jezik,
način komuniciranja, vzorce obnašanja. Vse te »drugačne« elemente drugega družbeno-
31
kulturnega okolja lahko otrok skozi socializacijski proces prevzame in ponotranji. V
kolikšni meri se bo to zgodilo, je odvisno predvsem od kakovosti in intenzivnosti odnosa
med gospodinjo in otrokom.
Že prej sem govorila o jeziku. Izpostaviti ga velja tudi na tem mestu. Pokazala sem, da
sta procesa socializacije in inkulturacije vezana na prenašanje oz. prevzemanje kulture.
Ker je jezik nosilec kulture in brez njega posameznik v nekem kulturnem okolju težko
funkcionira, je pomemben del socializacijskega in inkulturacijskega procesa prav učenje
oz. prevzemanje jezika. Akterji v socializacijskem procesu imajo tako tudi odločilno
funkcijo pri jezikovnem razvoju otroka. Ko v gospodinjstvu živi gospodinja, ki ne govori
maternega jezika družine, temveč jezik okolja (v primeru mojega terena govorimo o
švedskem maternem jeziku in prevladujoči angleščini v okolju), se zgodi, da otroci tudi
doma, v družini pogosto uporabljajo jezik okolja in manj govorijo, negujejo materni
jezik, kot bi ga sicer.
Primer z vplivom na uporabo jezika je le eden od vplivov, ki jih lahko ima gospodinja na
socializacijo otrok. Več jih bom predstavila v delu diplomskega dela, v katerem bom
predstavila material s terena.
32
5 ANALIZA TERENSKEGA MATERIALA: POGLAVJA IZ
VSAKDANJEGA ŽIVLJENJA MULTIKULTURNE DRUŽINE,
ZAČASNO ŽIVEČE V SINGAPURJU
5. 1 METODA
Za pridobitev empiričnih podatkov v diplomskem delu je bila uporabljena metoda
opazovanja z udeležbo. Metoda opazovanja z udeležbo, njene prednosti in
pomanjkljivosti so bile predstavljene v teoretičnem delu diplomskega dela, v poglavjih 2.
2 in 2. 3. Čas terenskega dela je bil omejen na čas od 22. januarja 2008 do 6. junija 2008.
Ta čas sem preživela v Singapurju kot del družine. Živela sem z njimi in se vključila v
njihov ritem življenja.
Skladno s priporočili za uporabo metode sem redno vodila antropološki dnevnik. Pisala
sem v dva dnevnika. Eden je bil antropološki dnevnik, kamor sem beležila opazovanja
okolja in ljudi. Drugi dnevnik je predstavljal moj osebni dnevnik, kamor sem beležila
lastne misli in občutke. Drugi dnevnik je služil kot »ventil« in mi pomagal, da bi, kolikor
se da, v antropološki dnevnik beležila le opažanja, brez osebne note. Dnevnik sem pisala
praviloma ob večerih ali dopoldnevih, ko sem bila sama v svoji sobi. Dogodilo se je, da
kak dan dnevnika nisem pisala. Razlogi so bili različni: ali nisem našla časa, ali pa je bil
dan zame tako nezanimiv, da nisem nič zabeležila.
Deljena so mnenja glede vprašanja »predpriprav« oziroma priprav na teren. Medtem ko
nekateri zagovarjajo, da je potrebno pred odhodom na teren študirati tisto, kar bomo
želeli na terenu preučevati, drugi menijo, da bi lahko teoretično predznanje izmaličilo
sliko dejanskega dogajanja.
Po posvetu z mentico sem ubrala drugi način. Na terensko delo se predhodno nisem
posebej pripravljala. Na ta način se tudi nisem tematsko omejila. Sproti sem v dnevnik
zapisovala opažanja iz vsakdanjega življenja v Singapurju. Po prihodu iz terena sem ob
33
ponovnem prebiranju antropološkega dnevnika izbrala teme, ki se skozi dnevnik pogosto
pojavljajo. Izbrane štiri teme sem preučila in jih predstavila skladno z raziskovalno
hipotezo in podhipotezami:
HIPOTEZA:
• Življenje v drugačnem, novem kulturnem okolju, vpliva na vsakdanje življenje
družine začasnih priseljencev v Singapurju.
PODHIPOTEZA 1:
• Jezik novega kulturnega okolja, Singapurja, vpliva na uporabo jezika v
vsakdanjem življenju družine začasnih priseljencev.
PODHIPOTEZA 2:
• Prehranjevalne navade novega kulturnega okolja, Singapurja, vplivajo na
prehranjevalne navade v vsakdanjem življenju družine začasnih priseljencev.
PODHIPOTEZA 3:
• Navade obdarovanja novega kulturnega okolja, Singapurja, vplivajo na navade
obdarovanja družine začasnih priseljencev.
PODHIPOTEZA 4:
• Življenje z gospodinjo iz drugačnega kulturnega okolja vpliva na socializacijo
otrok v družini začasnih priseljencev v Singapurju.
5. 2 STRUKTURA DRUŽINE
Družina, katere del sem bila od 22. januarja 2008 do 7. junija 2008, živi v Singapurju od
jeseni 2006. Pred selitvijo v Singapur so živeli na Tajskem. Družino sestavljata zakonca
in trije otroci. Starejši otrok je bil v času mojega bivanja z njimi star 7 let, mlajša,
dvojčka, deklica in deček, pa 4 leta.
34
Družina je švedskega in slovenskega porekla. Oče je rojen Slovenec, ki se je s starši kot
otrok preselil na Švedsko in tam živel večino otroštva in mladosti, mama pa Švedinja.
Tako so stari starši otrok živeči na Švedskem, z izjemo starega očeta po očetovi strani, ki
živi v Sloveniji.
Z njimi je od septembra 2007 živela Filipinka, hišna pomočnica ali gospodinja ali
»maid«, kot jim pravijo v angleščini in v Singapurju. Družina jo je imenovala in
obravnavala kot člana družine. Z njimi je živela, v svoji sobi, celo leto, z izjemo 14 dni
počitnic, ko se je vrnila domov na Filipine. Družina je z drugo gospodinjo živela že v
času bivanja na Tajskem. Torej to ni bila prva oz. enkratna izkušnja razširitve družine z
gospodinjo.
Medtem ko so se naloge gospodinje nanašale predvsem na gospodinjstvo in v manjši
meri na skrb za otroke, je bila moja naloga preživljanje prostega časa z otroki. Na ta
način smo jih, po dogovoru s starši otrok, želeli naučiti osnov slovenskega jezika za
vsakdanje sporazumevanje na obiskih v Sloveniji.
5. 3 UPORABA JEZIKA(-OV)
Najprej bom, za boljše razumevanje kasneje predstavljenih podatkov iz terena, podala
nekaj osnovnih podatkov o jezikovnem profilu okolja in družine, s katero sem bivala v
Singapurju.
V Singapurju so uradni štirje jeziki. Ti so: angleščina, tamal - indijski jezik, malezijski
jezik in mandarinščina - kitajski jezik.
Družina, pri kateri sem bivala, in je švedsko-slovenskega porekla, govori švedski jezik,
starša slovenskega (predvsem oče, ki je rojen Slovenec) in angleščino, ki je pogovorni
jezik v večjem delu Singapurja. Da bolj ali manj obvladajo še nekatere druge tuje jezike,
na tem mestu ni toliko pomembno. Najpomembnejša jezika za družino sta bila švedščina
35
in angleščina. Švedščina zato, ker je materni jezik otrok po mami, in angleščina zato, ker
je internacionalni jezik in tudi najbolj pogosto uporabljen jezik v Singapurju, kjer sedaj
živijo.
Mati meni, da je materni jezik njenih otrok švedščina. Mati družine je večkrat omenila,
da je zanjo pomembno, da otroci ohranjajo švedski jezik, ker je to njen materni jezik in
ker imajo njene starše na Švedskem. Hkrati je želela, da osvojijo vsaj osnove slovenskega
jezika, ker stari oče po moževi strani živi v Sloveniji in tudi sami poleti redno letujejo v
Sloveniji.
Oče je rojen Slovenec in oba starša govorita bolj ali manj dobro slovenščino. Oba sta
želela, da se otroci naučijo vsaj osnove slovenskega jezika, kar je bila tudi glavna naloga
mojega bivanja z njimi. V družino so želeli vključiti nekoga, ki bi preživljal čas z njimi in
govoril tudi, oziroma predvsem, slovenski jezik. Postavi se vprašanje, zakaj v družino
vključiti še nekoga slovensko govorečega, ko pa starša sama znata slovenski jezik?
Odgovor je v tem, da starša slovenskega jezika ne uporabljata, oziroma ga v družini nista
vajena uporabljati. Njun medsebojni jezik vsakdanjega sporazumevanja je predvsem
švedščina.
Mati se je trudila večino časa doma govoriti z otroki švedsko, da bi le-ti vadili in ne
pozabili svojega maternega jezika. Otroci so med seboj komunicirali v angleščini, le s
starši v švedščini, kadar so starši dali pobudo za uporabo švedskega jezika. Ker pa sva
midve z gospodinjo govorili angleško, švedsko pa ne, je bil v času mojega bivanja doma
prevladujoč jezik angleščina.
Najstarejši otrok, star 7 let, je tedensko obiskoval šolo, kjer se je učil švedsko. Pouk je
organizirala švedska skupnost, živeča v Singapurju. Švedščino so tam poučevale matere
švedskih družin in tečaj so obiskovali njihovi otroci in prijatelji. Švedi, živeči v
Singapurju, se lahko vključijo v omenjeno švedsko jezikovno šolo za otroke in so člani
švedske skupnosti. Tako jezikovna šola kot skupnost sta namenjeni druženju s
sonarodnjaki in ohranjanju švedskega jezika v tujem okolju. Udeležila sem se
36
zaključnega nastopa švedske jezikovne šole in prireditve švedske skupnosti ob koncu
šolskega leta.
Konec maja je imela švedska jezikovna šola nastop. Starši so doma pripravili in prinesli s
seboj različna peciva, kekse in torte, značilno švedske, kot so mi povedali. Program so
vodile učiteljice - mame nekaterih otrok, ki začasno živijo v Singapurju in na ta način
ohranjajo švedski jezik. Pesmi, recitacije, celotni program je bil v švedščini. Razumela
nisem skoraj nič. Tja sem šla, ker je šla cela družina in ker je nastopal tudi najstarejši
otrok, ki je ob petkih obiskoval pouk švedščine. Družine so bile švedske in nekaj mešanih
parov, kar pomeni staršev iz različnih držav. Tako je bil tudi pogovorni jezik na druženju
po uradnem nastopu večinoma le švedščina.
Dan pred mojim odhodom, 6. 6. 2008, je švedski klub oziroma skupnost priredila
tradicionalno zabavo ob zaključku šolskega leta otrok. Na vrtu klubske stavbe so bile
postavljene mize. Predsednik kluba je imel pozdravni govor, seveda v švedščini. Otroci
so zapeli švedsko pesem. Zabavati jih je prišel tudi klovn. Namen je bilo druženje in
povezovanje švedskih družin, živečih v Singapurju. Mama otrok moje tamkajšnje družine
je z vsemi govorila švedsko, ljudje, katerim me je predstavila, pa z menoj angleško.
Zanimivo je bilo, da so otroci menjavali iz švedščine v angleščino, odvisno od tega, s
kom so se igrali. Če je otrok začel pogovor ali igro v švedščini, so se igrali v švedščini.
Če pa se je pridružil kdo, ki je začel govoriti angleško, pa so govorili tudi angleško.
Kot omenjeno, je bil glavni sporazumevalni jezik otrok v družini angleščina. Razumljivo,
kajti angleščina je jezik poučevanja v šoli in vrtcu. Ob tem so angleščino morali
uporabljati, da so se sporazumevali z gospodinjo, ki je ob filipinskem jeziku govorila tudi
angleško. Angleščina je bil jezik, v katerem so se lahko sporazumevali z mano in z
večino prijateljev in sosedov (z izjemo švedskih otrok, s katerimi so občasno
prijateljevali). In če upoštevamo še dejstvo, da je bila angleščina osrednji jezik
sporazumevanja v okolici in mestu Singapur, kjer so trenutno živeli, je večinska uporaba
angleščine v njihovem vsakdanu razumljiva.
37
Šola, ki jo obiskujejo otroci, je internacionalna šola. Pouk poteka v angleščini. Kot tuj
jezik se otroci že v predšolskih razredih učijo francoščino in mandarinščino:
»Danes so imeli v šoli dan odprtih vrat. Otroci so naju z njihovo mamo popeljali po
učilnicah in nama pokazali, kako in kaj se učijo. Začeli smo v učilnici za mandarinščino.
Oba mlajša otroka štejeta do 30 v kitajščini, poznata besede za predmete in barve. Ob
kaseti, ki jo je prižgala učiteljica, sta zapela tudi pesnico v mandarinščini.
V učilnici za francoščino sta imela priložnost preko igre spomin pokazati svoje
poznavanje besed v francoščini. Vendar se večine besed nista spomnila.« (dnevnik, 12. 5.
2008)
Če povzamem: otroci, stari 4 in 7 let, govorijo angleški in švedski jezik, poznajo in
spoznavajo pa še mandarinščino, francoščino in slovenščino.
Zaradi opisane večkulturnosti moje družine v Singapurju se je jezik pogovora pogosto
menjaval. Jezik pogovora se je menjaval glede na okoliščine in udeležence pogovora.
Jezik, ki smo ga vsi v družini razumeli, je bil angleščina. Iz obzirnosti do naju z
gospodinjo se je za mizo, ob skupnih obrokih, govorilo angleško. Le občasno, kadar je
mati otroke na kaj opozorila, ali jih skregala zaradi obnašanja, je to storila v švedščini.
Tudi kadar smo sprejeli obiske, je bil jezik pogovora odvisen tako od sestave gostov kot
od tega, kdo od nas je sedel pri mizi. Opazila sem, da ko smo večerjali skupaj, smo se
pogovarjali v angleščini, četudi so bili gosti Švedi. Ko pa so starši otrok ostali za mizo
sami z gosti, ali so vodili pogovor s posameznim gostom, so govorili v švedščini.
»Na obisku je bil prijeten, švedsko-tajski par. Skupaj smo večerjali. Pogovor je večino
časa potekal v angleščini. Le občasno, ko sta se oče ali mati otrok pogovarjala
neposredno in samo z gostom (ki je Šved), sta spregovorila par stavkov v švedščini.
Drugače so/smo se, verjetno predvsem zaradi tajske gostje, pogovarjali v angleščini.«
(dnevnik, 12. 5. 2008)
38
Tudi naslednja primera opozarjata na menjavanje jezika: »Postajam pozorna, kdaj se
menjava jezik pogovora. V hiši govorimo švedsko, slovensko in angleško. Dejstvo je, da
se jezik pogovora namenoma menja, ko ne želiš, da te vsi razumejo. Vendar se to dogaja
tudi spontano. Na obisku je romunsko-švedski par. Oče moje družine ju je vprašal, v
katerem jeziku se kregata, ker, kot je komentiral oče družine, vsak spontano komunicira v
jeziku, v katerem je najbolj »doma«.« (dnevnik, 26. 1. 2008)
In:
»Ko so mati otrok, oče in stari oče med seboj, govorijo švedsko. Ker pa sva pri mizi tudi
midve z gospodinjo, govorita mati in oče angleško, z mano in dedkom otrok pa tudi
slovensko. Včasih staremu očetu otrok razložijo kaj v švedščini, kar jaz nič ne razumem.«
(dnevnik, 13. 2. 2008)
Podana primera opozarjata na včasih spontano, včasih zavestno menjavanje jezika, ki je
odvisno od več dejavnikov, kot so udeleženci pogovora in tema pogovora.
Že omenjeni stari oče, ki je bil na obisku in z nami preživel skoraj mesec dni, govori
švedsko. Ker sedaj živi v Sloveniji in je v Sloveniji rojen, želi in spodbuja otroke k
učenju slovenščine. Želi, da bi govorili tudi njegov jezik. Kar je paradoksalno, pa je, da
sam z njimi ves čas govori švedsko in le občasno doda kakšno slovensko frazo, kot:
»Dobro jutro!«. Trud in poučevanje slovenskega jezika je prepustil meni, ki sem, kot je
bilo povedano, bila s tem namenom sprejeta v družino:
»Stari oče otrok je rojen Slovenec, ki je veliko let dela preživel na Švedskem. Babica
otrok živi na Švedskem, čeprav je bila rojena v Sloveniji. Stari oče otrok ima velika
pričakovanja napram meni. Da bom z otroci govorila slovensko, kar se da veliko. Sam pa
z njimi neprestano govori kar v švedščini.« (dnevnik, 1. 2. 2008)
Kakšne metode dela bom ubrala, da bi otroke naučila slovenščino, je bilo prepuščeno
meni. Starša sta mi na začetku povedala, da je pomembno, da je sploh nekdo v hiši, ki kot
39
svoj prvi jezik uporablja slovenščino. Tudi s staršema sem se veliko pogovarjala v
slovenščini. Na ta način smo želeli doseči, da slovenski jezik »pride otrokom v uho« in
da postane normalen del njihovega vsakdana.
Cilj staršev je bil, da v času mojega bivanja z njimi otroci osvojijo osnovne fraze za
sporazumevanje in igro v slovenskem jeziku. Že na začetku sem se odločila, in starša sta
se povsem strinjala, da bom težila k spontanem in ne načrtnemu učenju. Torej učenju
jezika preko skupnega druženja in igre in ne preko usmerjenega in načrtovanega
poučevanja.
Med časom mojega bivanja smo s starši nekajkrat naredili evalvacijo napredovanja
slovenščine pri otrocih in se tudi reorganizirali glede časa in načina, ki sem ga preživljala
z otroci:
»Starša otrok sta se strinjala in predlagala, da sem vsak popoldan le z enim izmed otrok,
ker je prišel čas, da pričnemo bolj intenzivno z učenjem slovenščine. Otroci, navajeni na
angleščino tako v šoli kot z gospodinjo in predvsem na švedščino s starši, počasi
napredujejo pri pomnjenju slovenskih besed. V vrtcu ali šoli se učijo še mandarinščino in
francoščino. Zato je učenje slovenščine dodatno oteženo. Do sedaj so osvojili le nekaj
velelnih glagolov, kot so: poglej, gremo, nehaj, plavat, in nekaj osnovnih fraz, kot: dober
tek, dobro jutro, pa nekaj posamičnih besed kot: sonce, voda, roža.
»Odločila sem se za novo metodo. Vsakič, ko bom z enim izmed otrok, bom počela z
njim pretežno tisto, kar rad počne (risanje, igranje nogometa, …), ob tem pa se bom
trudila govoriti dvojezično - v slovenščini in v angleščini. Vsakič pa bomo posamezne
fraze ali besede posebej izpostavili, da bi si jih zapomnili.« (dnevnik, 19. 2. 2008)
Po opisani metodi druženja in igre so do konca mojega bivanja otroci znali povedati
nekaj osnovnih stavkov, ki se nanašajo na njihovo vsakdanje življenje, ki obsega dom,
šolo, hrano, igranje in podobno. Znali so zapeti tudi nekaj kratkih pesmi v slovenščini:
40
»Otroci so začeli peti pesem v slovenščini, ki si jo predvajamo zjutraj na CD-ju. Ker jim
je glasba prijetna in zabavna, uspešno ponavljajo tudi besedilo.« (dnevnik, 14. 5. 2008)
Uvidela sem, da se lahko tudi preko glasbe dobro in uspešno osvaja jezik in da si besede
celo lažje zapomniš, ko so uglašene in v ritmu. Začela sem sestavljati kratke, 4 vrstične
pesmice, ki smo se jih učili.
Velja omeniti še omejitve, ki jih posamezniku postavlja jezik. Večkrat se je zgodilo, da v
pogovorih nismo našli primernega substituta za kakšno besedo v angleščini. To se je
dogajalo tako gospodinji, katere jezik je filipinski, kot mami otrok in meni. V vseh
primerih smo besede ali fraze, ki smo jih navajene uporabljati vsaka v svojem maternem
jeziku, razlagale s pomočjo drugih besed v angleščini. Koliko je bil na ta način
posredovan pomen tistega, kar je posameznica želela povedati, ostaja vprašljivo.
Za konec naj dodamo, da znanje več jezikov vsekakor daje posamezniku odprtost in
širino. Predvsem v multikulturnih državah kot je Singapur, kjer se dnevno srečujejo
posamezniki z različnim kulturnim poreklom, je obvladanje angleščine kot
internacionalnega in uradnega jezika v Singapurju, velika prednost.
Poznavanje slovenščine bo otrokom odprlo možnost poznanstev in igre na obiskih v
Sloveniji. Ohranjanje švedščine pa je ob sporazumevalni vrednosti pomembno tudi za
ohranjanje in negovanje nacionalne identitete družine. Priseljenska družina v novem
okolju želi ohraniti svojo nacionalno, etnično identiteto in pri tem je pomembno
ohranjanje materinščine. Materinščini dajejo prednost doma predvsem starši. K
negovanju nacionalne identitete in materinščine pa prispeva tudi vključevanje v skupnost,
društvo, ki jo organizira skupina priseljencev iz iste države, ter jezikovno šolo za
ohranjanje materinščine.
Ker so v socializacijskem, inkulturacijskem procesu pomembni tudi drugi agensi
socializacije, kot so vrstniki, šola, delo, lahko drug jezik v vsakdanjem življenju
posameznika prevladuje, materinščina pa začne posledično nazadovati. Spet je to odvisno
41
ali se doma, v gospodinjstvu obvlada in uporablja tudi drugi jezik. V mojem primeru so
otroci največ uporabljaji angleški jezik, ki je bil ključ do sporazumevanja v šoli, doma z
mano in gospodinjo in prevladujoč jezik v okolju. Vpliv novega kulturnega okolja na
uporabo jezika v vsakdanjem življenju družine je velik.
5. 4 DAR IN OBDAROVANJE
Družina, s katero sem živela v Singapurju, je ohranjala običaj praznovanja rojstnega
dneva, kot ga negujejo oziroma izvajajo na Švedskem.
»Danes ima najstarejši otrok rojstni dan. Prvič smo ga proslavili že v soboto. S torto in
prvim darilom. Pomembno je bilo, da je bila zbrana vsa družina, ker je ponoči oče odletel
na službeno pot. Drugo darilo so lahko otroci odprli včeraj, preostala pa danes. Darila so
dobili vsi trije. Čeprav jih je slavljenec dobil nekaj več. Mama otrok mi pove, da je v
navadi, da ko so otroci še majhni, vsi dobijo kakšno darilo, ko ima eden od njih rojstni
dan. In da je daril toliko, ker jih je prinesla še iz Švedske od starih staršev, tet in nekih
znancev. Dobili so otroške knjige, športne copate, igrače za bazen, sladkarije. Najstarejši
pa tudi karte, kviz in škatlo eksperimentov, znanstvenih preizkusov za otroke, ki ga zelo
zanimajo.« (dnevnik, 11. 2. 2008)
Običaj je tudi, da se slavljenca preseneti že zjutraj, pomožnosti kar v postelji:
»Mama otrok mi je povedala, da je navada, da slavljenca za rojstni dan družina zbudi s
torto in/ali darili in da mu zapoje.« (dnevnik, 11. 2. 2008)
Podobno smo ravnali za vse rojstne dneve, ki smo jih praznovali v času mojega bivanja z
družino: »Stari oče otrok ima jutri rojstni dan. Ko je oče otrok prišel domov, je naročil
gospodinji, da speče torto, napihne balone in gre po rože, da bo vse zjutraj ob pol osmih
na mizi.« (dnevnik, 5. 2. 2008)
42
In:
»Danes ima rojstni dan mama otrok. Včeraj je sama spekla švedsko pecivo kot alternativo
torti za rojstni dan. Včeraj zvečer, ko so otroci spali, sem šla po 4 šopke rož: za vsakega
izmed otrok in mene. Budilko si nastavim pred 7. Tako bomo mamo presenetili v postelji,
kot je sama razložila, da je običaj. In ji zapeli vse najboljše. Tudi gospodinja je prišla z
darilom. Kupila ji je knjigo in na paket je napisala: God blass you.« (1. 3. 2008)
Kaj in na kak način podariti nekomu ob rojstnem dnevu, je določeno s kulturo
posameznika, ki podarja, in tistega, ki sprejema. Sama tako ne bi nikoli napisala: »Naj te
Bog blagoslovi«, ker sem prvič neverna in drugič blagoslavljanja ne vežem z rojstnim
dnevom človeka, ki je zame oseben praznik posameznika. Gospodinja, ki pa je verna in
redno obiskuje cerkev, je tak ali podoben stavek dodala na vsako darilo, ki ga je podarila
v času mojega bivanja v Singapurju kateremukoli članu družine.
Nekaj novega zame so bila tudi povratna darila, ki so jih povabljenci dobivali na otroških
rojstnih dnevih. Vsak izmed otrok, ki je obiskal rojstni dan svojega prijatelja, se je tudi
sam vrnil z manjšim darilom. Razložili so mi, da je običajno, da slavljenec podari
vsakemu otroku v zahvalo za obisk in za darilo majhno darilo. Najpogosteje so bila ta
»protidarila« vrečka sladkarij. Dobili pa so tudi knjigo in igro. Za praznovanje rojstnega
dne najstarejšega otroka smo tudi mi pripravili takšna darilca za goste:
»Gospodinja se loti pripravljanja nekakšnih paketov. Začnem pomagati. Razloži mi, da so
to darila za otrokove prijatelje, ki pridejo jutri na njegovo rojstnodnevno zabavo. Tudi
otrok je, ko je prišel nekaj tednov nazaj iz ene zabave za rojstni dan, prinesel vrečko s
sladkarijami. Mama otrok mi je razložila, da je tu navada, da daš otrokom nekaj v
zameno za darilo, ki so ga prinesli slavljencu za rojstni dan.« (dnevnik, 19. 4. 2008)
Opisan primer z darili in »protidarili« ob praznovanju rojstnih dni otrok opozarja na
hkratno razmerje oz. sočasen položaj upnika in dolžnika, na katerega smo opomnili v
teoretičnem delu o daru in obdarovanju.
43
Čeprav smo kot evropska družina praznovali Božič in Novo leto, smo se vključili tudi v
praznovanje kitajskega Novega leta. Kitajsko Novo leto zaznamuje prehod v obdobje
novega astrološkega znamenja in prihod pomladi. Spremlja ga kopica običajev in
prepričanj, na primer, da je potrebno pred vstopom v novo leto stanovanje temeljito
očistiti, da s tem ne nesemo stare umazanije v novo leto.
V kitajski četrti so množično prodajali najrazličnejše okraske in spominke ter sadeže. Le-
ti se tradicionalno podarjajo v času praznovanja kitajskega novega leta (praznovanje traja
cel mesec). Podarjen sadež, kot sta pomaranča ali pomelo, pomenita podarjanje sreče.
Tudi mi smo imeli za čas praznovanja doma pomelo in pomaranče. Uveljavljeno darilo
ob vstopu v novo leto je denar:
»Danes je praznovanje kitajskega novega leta. Za darilo je običajno denar. Starejši
podarijo mlajšim nek znesek, ki ga dajo v malo vrečko. Tudi oče otrok je pred odhodom
v mesto dal vsakemu od nas vrečko z denarjem. Otrokom po 10 singapurskih dolarjev,
meni 50. Povsod po mestu so prodajali pomaranče in pomelo po znižani ceni. Te sadeže
se podarja za čas kitajskega novega leta in simbolizirajo srečo.« (dnevnik, 6. 2. 2008)
Za obdarovanje so primerni tudi »novejši kulturno podani« prazniki, kot je Valentinovo.
Presenečena sem bila nad majhno ponudbo in reklamo okrog praznika v Singapurju.
Morda bi ga celo prezrla, če si otroci v vrtcu in šoli ne bi izmenjali daril za Valentinovo.
Naloga je bila, da vsak izdela čestitko, sliko, ki jo bo podaril vsakemu v razredu:
»Čeprav nisem zaznala nekega »posiljevanja« z darili za današnji Valentinov praznik,
smo včeraj z otroci izdelovali čestitke za v šolo. In danes so domov prinesli cel kup
čestitk in sladkarij kot darila od drugih otrok.« (dnevnik, 14. 2. 2008)
Naslednji primer pa opisuje obdarovanje izven kulturno podanih praznikov.
44
Starša sta odpotovala za 3 dni na Tajsko. Ob zajtrku nam je gospodinja nastavila darila.
Starša sta jih pustila za nas vse. Dobili smo knjige. Tudi jaz. S posvetilom.
»Kasneje od mame otrok izvem, da je tudi gospodinja dobila darilo. Knjigo. Mama otrok
je presenečena, da mi je ni niti omenila, niti pokazala. Gospodinja sama ni niti tisto jutro,
niti kasneje omenila, da je tudi ona dobila darilo, tako kot otroci in jaz. Kot tudi ni
povedala ali pokazala, kakšno verižico sta ji starša otrok podarila za rojstni dan.«
(dnevnik, 26. 5. 2008)
Obnašanje gospodinje v zgornjem primeru kaže na problem sprejemanja darila. Dar je
tako potrebno sprejeti kot vrniti. In odklanjanje ali nesprejemanje daru lahko ošibi odnos,
razmerje med posameznikoma. »Tihi« odnos do darila je, v zgoraj navedenem primer, v
neprijeten položaj in dvom o primernosti daru postavil starše otrok.
Tudi jaz sem z gospodinjo, oz. njenim sinom, izmenjala darilo.
Gospodinja je aprila letela domov na Filipine, kjer je ostala s sinom en teden. Pred
njenim odhodom sem jo vprašala, ali bi sprejela darilo za sina. Ker se je strinjala in
zahvalila vnaprej, sem kupila namizno svetilko in športno majico. Ko se je vrnila iz
Filipinov, mi je dala arašide in sladko-kisle bombone. Ob tem je dejala, da sta jih kupila
skupaj s sinom in da mi jih njen sin pošilja v zahvalo za moje darilo. Kljub razlikam v
socilnem položaju sta mi s sinom dar povrnila v simbolni vrednosti, ki jo dar ima.
Kot smo že izpostavili, je menjava daril, obdarovanje družbeno-kulturno pogojeno,
vendar temelji na univerzalnih zakonih, o katerih je pisal že Mauss: dar je potrebno
sprejeti; dar je potrebno vrniti; dar ima simbolno vrednost, in dar vzpostavlja, ohranja in
razdira socialne vezi.
Ob katerih praznikih, priložnostih bomo nekaj podarili, je kulturno podano, zapovedano:
takšni primeri so bili, v mojem primeru, novo leto in rojstni dnevi. Darila pa smo
izmenjavali tudi izven konteksta kulturno podanih praznikov. Še vedno so ta darila imela
45
osnovno funkcijo ohranjanja, negovanja socialnih vezi. Lahko bi jih razumeli kot
protidarilo za delo, trud, uslugo.
Vsak, ki darilo sprejme, čuti obvezo, da ga nekako povrne. Naj gre za povrnitev daru ob
naslednjem kulturno določenem prazniku ali ob drugi priložnosti (na primer: jaz ti
prinesem nekaj s potovanja in ti mi prineseš nekaj s potovanja, ali mi doma nekaj izdelaš,
ker na potovanja ne hodiš).
Videli smo, da je tudi denar lahko darilo. In to v modernih državah vse pogosteje postaja.
Ostaja vprašanje, kje se izgublja simbolna vrednost daru? In predvsem, kaj nam to pove o
odnosih med posamezniki, ki so v obdarovanje vključeni? Kaže denar kot darilo na
brezoseben, manj intimen odnos med posamezniki?
5. 5 HRANA IN PREHRANJEVALNE NAVADE
Že v teoretičnem delu smo opozorili na družbeno in kulturno določenost hrane in
prehranjevalnih navad. Katera hrana bo na dnevnem jedilniku, kako bo pripravljena, kdo
in kdaj sede k obroku, kaj se postreže ob posebnih priložnostih, kot so prazniki, vse to so
vprašanja, na katere odgovarja družba skladno s svojo kulturo.
Tako kot je bila družina, s katero sem živela v Singapurju, večkulturna, je bil večkulturen
tudi naš jedilnik. Hrana, ki smo jo dnevno uživali, je bila mešanica evropske hrane
(predvsem švedske in slovenske) ter azijske kuhinje (pretežno tajske in kitajske).
Določena hrana, ki so jo imeli člani družine še posebej radi, je bila redno v hladilniku, pa
čeprav je to pomenilo, da jo je bilo potrebno s seboj prinašati s potovanj v Evropo:
»Ko gredo otroci v posteljo, dobijo stekleničke, mislim da z mlekom. Tudi najstarejši, ki
je star 7. Mama otrok mi pove, da je to mleko s tremi žlicami praha (nekakšne žitarice),
ki ga prinašajo iz Švedske. Ker je »zdravo in dobro za otroke«, ga še vedno pijejo vsi.«
(dnevnik, 23. 1. 2008)
46
In:
»Danes opoldne smo skupaj malicali (ker kosila kot osrednjega obroka tukaj ni, je
večerja). Na mizi je bil pršut in klobasa iz Slovenije, pa švedski sir in kruh. Mama otrok
pravi, da omiliš domotožje, če imaš tukaj tisto, kar imaš rad doma.
Pogovarjamo se o kulturnih razlikah. Mama otrok pripomni, da je na Švedskem
nevljudno pustiti kaj na krožniku ali v kozarcu, medtem ko v Sloveniji to lahko storiš. Jaz
se spomnim, da mi je prijateljica iz Španije razlagala, da pa se pri njih spodobi, je skoraj
nuja, da pustiš nekaj malega na krožniku.« (dnevnik, 13. 2. 2008)
Citat opozarja še na eno pomembno značilnost hrane: hrana se veže na posameznikovo
identiteto in je simbol nacionalne identitete. Kadar zaradi daljše odsotnosti pogrešamo
dom, pogosto pogrešamo tudi domačo hrano.
Kulturne razlike, vezane na hrano in prehranjevalne navade, kot so predstavljene v
naslednjem citatu, sem opazila večkrat. Takšna je tudi zgodba o uživanju kave:
»Za zajtrk je na mizi kot vedno tudi tajska kava. Starša otrok jo pijeta črno in nesladkano.
Gospodinja ima svojo kavo, ta ji je pregrenka. Mama otrok mi pove, da velja kava na
Švedskem za dobro in priporočljivo pijačo, ne pa tudi kozarec vina, kot v Sloveniji.«
(dnevnik, 11. 3. 2008)
Švedski par, ki je bil nekoliko kasneje na obisku, je prav tako pil črno, nesladkano kavo.
Sladkorju pravijo na Švedskem »beli strup« in je skrajno nepriporočljiv, sta povedala.
Pitje črne kave pa jim je v navadi.
Prehranjevalne navade so v veliki meri odvisne od možnosti naravnega okolja, v katerem
bivamo. Čeprav je skozi proces globalizacije in povezovanja najrazličnejša hrana iz
različnih koncev sveta dosegljiva v modernih državah, še vedno okolje pogojuje
pogostost uporabljene hrane v vsakdanji kuhinji:
47
»Morska hrana, ribe so tukaj kot meso v Evropi. Pogosto in cenovno dosegljivo za
večino. Povejo mi, da je veliko azijske hrane pikantne. Tega nisem vedela. Kuhajo
ogromno zelenjave. Zelenjava je dnevno na jedilniku. Tudi sveže sadje je prav vedno
doma.« (dnevnik, 23. 2. 2008)
Riž je v azijskem prostoru osnovna hrana. Izven mest ga še danes jedo za vsak obrok.
Tudi v mestih ta navada ni povsem usahnila. Gospodinja je pogosto jedla riž z zelenjavo
že dopoldan za zajtrk in še kasneje za kosilo in/ali večerjo. Tega je bila vajena od doma:
»V ponedeljek sem za naju z gospodinjo kuhala krompir, polnjen z zelenjavo, ki je ostal.
Ampak vidim, da ji okus ni všeč. Danes kuha ona riž in zelenjavo. Reče mi, da je
skuhano in naj si vzamem, ko mi bo, ker ona je tako že jedla. Spet jem sama … Kasneje,
ko se pogovarjava, mi razlaga, da je bil riž osnovna hrana tako za zajtrk, kosilo kot
večerjo, ko je kot otrok živela doma na Filipinih. Starši so bili kmetje. Čeprav so bili
revni, ni nikoli trpela lakote.« (dnevnik, 18. 3. 2008)
Hrana in kuhanje sta bila v največji meri domena gospodinje:
»Mama otrok se z gospodinjo dnevno dogovarja, kaj bo gospodinja kuhala. Večino časa
ima proste roke. Najpomembneje je, da so pripravljeni redni in hranljivi obroki za otroke.
Kdaj in kaj jesta starša, se glede na službo in voljo sproti dogovorijo. Občasno (za peko
kakšnega peciva ali kakšno bolj zahodno hrano, kot je pica ali pita) je za kuho poskrbela
mama otrok sama.« (dnevnik, 14. 5. 2008)
Dnevne nakupe je opravljala gospodinja, večje tedenske nakupe sta opravljali skupaj z
mamo otrok. Gospodinja je kuhala predvsem azijsko hrano. Najpogosteje je bila osnova
riž, občasno testenine. Po želji staršev otrok je kuhala tajsko hrano, ki sta jo starša imela
rada še iz časa življenja na Tajskem. Najpomembneje je bilo, da je poskrbela za rednih 5
obrokov za otroke: zajtrk, malico in kosilo je pripravila v paketu za vrtec ali šolo, po šoli
jih je čakala malica doma in okrog šestih popoldne je bil čas za večerjo otrok:
48
»Gospodinja vsako jutro, še preden se mi zbudimo, pripravi otrokom kosilo za v šolo in
malico. Za malico so piškoti, jogurt ali sadje. Za kosilo jim pogosto skuha riž ali
testenine. Ponavadi je dodan še ketchup, ki ga otroci obožujejo. Ob tem imajo v plastenki
vodo in kak sok.« (dnevnik, 26. 2. 2008)
»Gospodinja zjutraj pripravi mizo: Pogrinjke in skodelice z mlekom za otroke. Otroci
skoraj vsak dan jedo ene izmed kosmičev z mlekom, ki jih imamo 4-6 vrst vedno doma.
Vsako jutro tudi pripravi kavo. Jaz in mama otrok (pa tudi oče, ko je doma) si za zajtrk
pripravimo oziroma vzamemo, kar sami želimo. Gospodinja nikoli ne zajtrkuje z nami. Je
prej, ali ko gredo otroci od doma. Pravi, da ima rada mir, da ve, da je vse postorjeno.«
(dnevnik, 26. 2. 2008)
»Otroci po šoli, ob pol štirih, najprej nekaj pojedo. Ponavadi juho ali sadje. Morajo.
Gospodinja jih včasih hrani, če ne želijo jesti. In jim razlaga o lačnih otrocih po svetu.«
(dnevnik, 24. 1. 2008)
Gospodinja je imela zaradi svojega kulturnega odzadja zelo spoštljiv odnos do hrane in je
ni jemala kot samoumevno dobrino. Kot je opisano v citatu, je občasno znala na vrednost
hrane opozoriti tudi otroke. To je storila tako, da jim je pripovedovala, kako je ona jedla
na Filipinih in kaj jedo otroci v nerazvitem svetu. Hrane tudi ni nikoli metala stran:
»Ko odidejo, pregledam hladilnik in izpraznim posode, kjer se hrani hrana. Večina hrane,
ki se ne poje, se hrani za naslednji dan in se ne meče proč.« (dnevnik, 5. 4. 2008)
Občasno, ko je bila cela družina doma, smo jedli tudi v kakšni manjši restavraciji ali v t.i.
»foodmarketu« zunaj doma. Ko je družina jedla zunaj, smo bili s tem vabljeni vsi člani
družine - tudi gospodinja in jaz. Kam bomo šli, sta izbrala starša, kaj bomo jedli, pa smo
se lahko odločili sami, ali pa je oče otrok naročil različne jedi. Naslednji primer je z
obiska malezijske restavracije v malezijski četrti mesta Singapur:
49
»Hrana nekoliko spominja na bosansko ali pa turško. Vse je precej mastno. Veliko
listnega testa in jajc. Naročili so tudi dve mesni jedi: dobili ovčje meso in neka mleta
jetra - tudi oče otrok je deloval nekako zgrožen. Do sedaj smo že večkrat jedli zunaj: v
Maleziji, v kitajski četrti, v ulici s tajsko hrano in danes v muslimanski četrti. Oče družine
vedno vpraša, kdo kaj posebej želi, potem pa naroči različne jedi, da lahko vsi
kombiniramo, kaj želimo. In tudi vedno on vse plača. Še vedno je bila povabljena tudi
gospodinja.« (dnevnik, 8. 2. 2008)
Tako kot je bilo obedovanje v restavraciji pogojeno s tem, da je bila cela družina zbrana
(tudi oče otrok, ki je bil sicer veliko na poti), tako so bili tudi obroki doma nekoliko
pogojeni z očetovo prisotnostjo. Kadar je bil doma tudi oče otrok, smo zajtrkovali in/ali
večerjali praviloma na terasi, kjer smo nato še malo posedeli in se pogovarjali, ali pa sta
to storila le starša sama. Če smo, ko očeta otrok ni bilo doma, večkrat jedli vsak zase in le
otroci po utečeni rutini, smo zaradi njega bolj pogosto skupaj jedli vsi:
»Iz službene poti se je spet vrnil oče otrok. Sobota je. Zajtrkujemo vsi skupaj na terasi.
Za vikende, ko je oče otrok doma, se pripravi konkreten zajtrk in se, če je le lepo vreme,
zajtrkuje na terasi. On sam pripravi sadni sok ali »milkshake« iz sadja, ki je tako vedno
doma. Ko je on doma, družina tudi ponavadi večerja skupaj na terasi.« (dnevnik, 9. 3.
2008)
Hrana je praviloma posebna ob slavjih in praznikih. Tako je bila torta ali švedsko pecivo
pripravljeno za vsak rojstni dan, ki smo ga praznovali. Ko smo gostili goste, je oče
družine odprl boljšo steklenico vina in gospodinji je bilo naročeno, naj pripravi kakšno
posebno jed. Večkrat je za goste oče družine sam pekel na žaru. Kasneje jih je pogostil še
s cigarami in viskijem. Vedno je bilo vsega na pretek. Starša otrok sta bila dobra
gostitelja.
Še en primer posebne, praznične hrane je iz časa praznovanja kitajskega novega leta.
Menedžer našega stanovanjskega kompleksa je za stanovalce priredil proslavo, ki so jo
spremljali tradicionalni plesni teater in hrana:
50
»Pred predstavo »lion dance« smo jedli tradicionalno kitajsko jed, ki je namenjena - tako
kot skoraj vse v tem času kitajskega novega leta - za srečo. Kot večino stvari dandanes jo
lahko »instant« naročiš na dom. Na zelenjavno podlago (zelje, korenje, kalčki, …) so
polili sladko-kisle prelive in posipali žitarice ter losos. Vsak je dobil kitajske jedilne
palčke. Skupaj smo mešali to hrano, jo dvigovali v zrak, ob tem pa na glas govorili želje
za novo leto.« (dnevnik, 16. 2. 2008)
V času mojega bivanja v Singapurju sem tako poiskusila veliko različne hrane: od
kitajske, tajske, do filipinske in malezijske. Kot vsi drugi sem sčasoma začela tudi sama
pogrešati »domačo hrano«, kot je juha ali pire krompir s špinačo. Lahko bi rekli, da
domotožje čutiš tudi v želodcu.
Vse povedano kaže na to, da se okus za hrano in prehranjevalne navade ljudi z življenjem
v drugačnem kulturnem okolju spreminjajo. Prisotnost tajske in kitajske kuhinje ter okus
za pikantno, močno začinjeno hrano so bili v moji družini posledica vpliva okolja.
Ugotovila sem, da je tudi v primeru te družine hrana predmet domotožja in predmet
identifikacije z matično nacionalno identiteto. Način, kako lajšaš domotožje in zadovoljiš
željo po »domači hrani«, je lahko, da jo prineseš s seboj v novo okolje. Ob rojstnih
dnevih se je tradicionalno proslavilo s torto ali švedskim pecivom. Otroci so ob večerih
pili napitek iz žitaric in mleka, kar je tudi navada iz Švedske.
Večerja je ostala osrednji obrok družine. In pomembno je bilo, da družina obeduje
skupaj, kadarkoli je bilo to mogoče.
Na primeru hrane in prehranjevalnih navad sem pokazala, da novo kulturno okolje vpliva
na prehranjevalne navade priseljenske družine, vendar je vpliv omejen. Še vedno se v
veliki meri ohranjajo navade in obeduje evropska oz. švedska hrana, ki jo družina
povezuje z matično državo.
51
5. 6 AGENSI SOCIALIZACIJE - GOSPODINJA KOT DEL DRUŽINE
Večkulturnost ali različna kulturna odzadja agensov socializacije so se stekala v
socializacijski proces otrok. V tem poglavju bom izpostavila gospodinjo in njen vpliv na
socializacijo otrok. Primer njenega vpliva na vzgojo je bilo mogoče razbrati že iz
poglavja o hrani in prehranjevalnih navadah. Opisano je bilo, kako je skozi zgodbe o
prehranjevalnih možnostih na Filipinih in lačnih otrocih spodbujala večjo spoštljivost do
hrane pri otrocih. V nadaljevanju bom pokazala še več primerov njenega vpliva na vzgojo
otrok.
Ker so gospodinjo imenovali za del družine in jo kot družinskega člana tudi obravnavali,
je to pomenilo, da je bila povabljena tudi na družinski izlet, večerjo v restavracijo in
šolski nastop otrok. Velikokrat je (samo zajtrkovati ali jesti sama z očetom družine ni
želela) jedla z družino pri mizi. V veliki meri je bila seznanjena z dogajanjem v družini.
Tudi o intimnih stvareh nekaterih njenih članov je vedela veliko. Sama je, tako s starši
otrok in tudi z mano, odkrito spregovorila o svojih osebnih težavah, o sinu, o pokojnem
možu.
Otroci nanjo niso gledali kot na nekoga, ki kuha in pere, temveč kot na nekoga, s komer
se lahko igrajo, gredo na dvorišče, kot na nekoga, pri komur se lahko celo prespi, ko ne
moreš zaspati. To navajam, da bi pokazala na dejstvo, da se je v odnosu gospodinje z
drugimi člani družine presegal običajen odnos delodajalca in delavca. Že dejstvo, da je
bila celo leto prisoten član družine, je pomenilo, da so se vzpostavili bolj ali manj tesni
odnosi med njo in drugimi člani družine. Gotovo je njeno bivanje z njimi prispevalo k
dinamiki same družine, oziroma družinskega življenja.
»Mati otrok za gospodinjo pravi, da dela več, kot je potrebno. Da se je precej vključila v
vzgojo otrok, oz. v skrb za otroke. (Razmišljam, da je to pogojeno z njeno nezmožnostjo
skrbeti za lastnega sina, ki odrašča pri teti in starem očetu na Filipinih. Njemu ne more
biti mama, kot bi si to želela. Ker je tukaj v Singapurju in ga vidi enkrat na leto ali
dvakrat za krajši čas …) Z otroci ima nekako tak dnevni ritual: bujenje okrog 7, pripravi
52
zajtrk. Tuširanje in oblačenje. Vsako jutro deklici uredi lase. Nato pa, če je mama otrok
doma, ta sama pospremi otroke na šolski avtobus, drugače pa to stori gospodinja. Ko
pridejo otroci iz šole, jih že čaka malica na mizi. Zvečer jih tušira in spravi v posteljo
(včasih to stori mama). Mama otrok pravi, da se tako gospodinja počuti bolj odgovorno in
potrebno.« (iz dnevnika, 27. 1. 2008)
Trinajst dni smo preživeli tudi brez mame otrok. Takrat se je angažma gospodinje okrog
otrok še povečal:
»Otroci jo imajo zelo radi. Sedaj, ko mame ni, dajejo prednost gospodinji pred vsemi
drugimi (tukaj smo še njihov stari oče na obisku, oče in jaz.)« (iz dnevnika, 2. 2. 2008)
Ta čas je postalo očitno, da jih zna gospodinja disciplinirati, da jim predstavlja nekakšno
avtoriteto, ki jo spoštujejo in ubogajo. Ko niso želeli jesti ali česa opraviti, jih je znala
pripraviti do tega, da so tisto nekaj vseeno postorili. Skozi zgodbe iz Filipinov in o
otrocih iz nerazvitega sveta je otrokom razvijala spoštovanje do hrane, obleke in igrač.
»Opažam, da je otroke naučila nekega svojega reda. Pogosto po obroku otroci odnesejo
vsak svoj krožnik in kozarec v kuhinjo in se ji zahvalijo za dober obrok. Občasno ji kateri
želi pomagati v kuhinji (predvsem deklica). To rada sprejme in ji pokaže, kako in kaj ji
lahko pomaga pri kuhinjskih opravilih.« (dnevnik, 17. 3. 2008)
Otroci so nanjo navezani. Ko kateri izmed otrok ni mogel zaspati, je občasno šel h
gospodinji v posteljo. Ko so se vrnili iz obiska na Švedskem, so jo objeli. Največji vzgled
je bila predvsem deklici. Vsako jutro je želela, da ji gospodinja uredi lase. Občasno ji je
rada pomagala v kuhinji. Z njo je želela tudi v cerkev:
Naša gospodinja je proste nedelje izkoriščala le za obisk cerkve. V svoji filipinski verski
skupnosti pri metodistični cerkvi je bila ena izmed vodij pevskega programa. Veliko so
peli in se pogovarjali. Bili so si v oporo in si delili podobne življenjske okoliščine, kot mi
je pripovedovala. Je globoko verna, pravi sama.
53
Otroci niso bili deležni verske vzgoje od staršev. Nekega dne je najstarejši sin prosil
mamo, naj mu kupi Biblijo. Gospodinja mu je razlagala zgodbe iz Biblije in o Jezusu.
Mama je knjigo kupila. Otroško Biblijo, ki jim jo je gospodinja brala. Mama pravi, da ni
opredeljena do verske vzgoje. Vendar, da ne vidi nič slabega v tem, da jim želi
gospodinja to približati skozi branje.
Teden kasneje pelje gospodinja deklico s seboj v cerkev, kjer imajo verski vrtec za
otroke. Deklica se precej navdušena vrne nazaj in kaže slike (Jezus in Marija), ki so jih
barvali, in zgodbe, ki so jih tam prebirali.
Deklica je v času mojega bivanja v Singapurju cerkev z gospodinjo obiskala le dvakrat.
Najstarejši sin pa je rad poslušal zgodbe iz otroške Biblije. Tudi skupaj sva jih brala, če
me je prosil. Tako je gospodinja vpeljalata element verske vzgoje v socializacijski proces
otrok, ki ga sicer verjetno ne bi bili deležni.
Gospodinja pa je bila v vzgojo otrok še bolj intenzivno vključena pred mojim prihodom v
njihovo družino v Singapur. Občasno mi je dala občutek, da sem ji odvzela del njene
vloge v družini: »Kljub temu da se z gospodinjo dobro razumem, imam občasno občutek,
da ji je moja prisotnost odveč. Pa ne toliko zaradi mene same. Bolj zaradi tega, ker sem
veliko z otroci. In je morda posledično ona manj. Z njimi si je ustvarila utečen dan (kdaj
se je, kdaj gre spat, gre plavat, …). Razumljivo ni najbolj prijetno, če ti nekdo odmika
dnevno rutino.« (iz dnevnika, 19. 4. 2008)
Predstavljeni primeri kažejo na težo, ki jo ima njena prisotnost v gospodinjstvu in
družinskem življenju. Otroci, živeči z gospodinjo, so deležni dodatnega agensa
socializacije, ki neizbežno vpliva na njihov socializacijski proces.
Ob tem velja omeniti opažanje, da je zanimiv odnos, ki se vzpostavi do »druge ženske v
gospodinjstvu«, torej do ženske, ki ni mati ali stara mama in torej ni sorodstveno
povezana z otroci, hkrati pa ta ženska igra podobno vlogo kot mati ali prevzema del njene
54
vloge, kot je skrb za obroke in spanje. V našem primeru sem opažala, da se otroci pri
zadovoljevanju osnovnih potreb, kot so hrana, spanje, pa tudi zabava, kot je branje ali
plavanje, pogosteje obračajo na gospodinjo kot na druge člane družine in da imajo hkrati
do nje precej spoštljiv odnos:
»Pri njej si ne privoščijo toliko, kot pri mami. Manj si izmišljujejo in izsiljujejo. Tudi
utišati in umiriti jih gospodinja zna hitro.« (dnevnik, marec, 2009)
Filipinska hrana, zgodbe iz njenega domačega okolja, verska vzgoja, vsi ti elementi,
predvidevamo, da pomembno prispevajo k socializaciji otrok. Predvsem prinašajo
odprtost do različnih kultur in ljubezen do drugačnosti. Ti dve karakteristiki pa postajata
pomembni v današnjem povezujočem se svetu.
Ker je gospodinja obravnavana kot del družine in dnevno prisotna v vsakdanjem življenju
otrok, predvsem pa, ker z njimi goji dober in ljubeč odnos, menim, da pomembno vpliva
na socializacijo otrok. Moč njenega vpliva je bila razločno razvidna v času odsotnosti
mame otrok. Njen vpliv na vzgojo otrok je zanimiv, ker kot ženska iz drugačnega
družbeno-kulturnega okolja vnaša v družino drugačne kulturne elemente: morda bi tu
izpostavili versko vzgojo, odnos do hrane in stvari, zgodbe iz vsakdanjega življenja na
Filipinih.
55
6 ZAKLJUČEK
Diplomsko delo obravnava vsakdanje življenje družine začasnih priseljencev v novem
kulturnem okolju, v Singapurju.
Namen diplomskega dela je bil potrditi ali zavreči zastavljeno hipotezo in z njo povezane
podhipoteze. Zato želimo še enkrat izpostaviti hipotezo in podhipoteze, preden nato
podamo ugotovitve:
HIPOTEZA:
• Življenje v drugačnem, novem kulturnem okolju, vpliva na vsakdanje življenje
družine začasnih priseljencev v Singapurju.
PODHIPOTEZA 1:
• Jezik novega kulturnega okolja, Singapurja, vpliva na uporabo jezika v
vsakdanjem življenju družine začasnih priseljencev.
PODHIPOTEZA 2:
• Prehranjevalne navade novega kulturnega okolja, Singapurja, vplivajo na
prehranjevalne navade v vsakdanjem življenju družine začasnih priseljencev.
PODHIPOTEZA 3:
• Navade obdarovanja novega kulturnega okolja, Singapurja, vplivajo na navade
obdarovanja družine začasnih priseljencev.
PODHIPOTEZA 4:
• Življenje z gospodinjo iz drugačnega kulturnega okolja vpliva na socializacijo
otrok v družini začasnih priseljencev v Singapurju.
Hipoteze so bile potrjene. Življenje v Singapurju, ki predstavlja drugačno kulturno okolje
za švedsko-slovensko družino, vpliva na vsakdanje življenje te družine, ki začasno živi v
Singapurju. Vpliv drugačnega, novega kulturnega okolja Singapurja sem podrobneje
56
predstavila na primerih štirih tem: uporabe jezika(-ov) v vsakdanjem življenju družine,
prehranjevalnih navad, navad obdarovanja in na primeru vpliva gospodinje (kot članice
družine začasnih priseljencev) na socializacijski proces otrok.
Angleščina, ki je prevladujoč uradni jezik v Singapurju, je bila v največji meri prisotna v
vsakdanjem življenju družine začasnih priseljencev v Singapurju. Kljub težnji k
ohranjanju maternega jezika, švedščine, je angleščina prevladovala. Prvič zato, ker je bila
osrednji sporazumevalni jezik v okolju, drugič zato, ker so tako v šoli kot v službah
staršev govorili predvsem angleško, in tretjič zato, ker je bila angleščina osrednji jezik
sporazumevanja z gospodinjo in menoj, ki sva predstavljali del družine. Prva
podhipoteza, ki domneva, da jezik novega kulturnega okolja, Singapurja, vpliva na
uporabo jezika v vsakdanjem življenju družine začasnih priseljencev, je bila potrjena.
Potrjena je bila tudi druga podhipoteza, ki domneva, da prehranjevalne navade novega
kulturnega okolja, Singapurja, vplivajo na prehranjevalne navade v vsakdanjem življenju
družine začasnih priseljencev. Pokazala sem, kako z »uvažanjem« hrane iz Švedske in
Slovenije družina blaži domotožje po domači hrani. Hkrati pa sem pokazala, da je azijska
kuhinja redno prisotna na jedilniku družine.
Za opazovanje navad obdarovanja ni bilo toliko priložnosti. Obdarovali smo se ob
rojstnih dnevih, za kitajsko novo leto in izmenjali nekaj daril ob odhodu/prihodu iz
potovanj. Rojstni dnevi so se praznovali po švedskem vzoru s torto, pesmijo in darili.
Podarjeni paketki z denarjem ob kitajskem novem letu pa pričajo o vplivu kulturnega
okolja Singapurja na navade obdarovanja. Čeprav nisem zaznala velikega vpliva okolja
na navade obdarovanja, sem vpliv vendarle zaznala, in s tem domnevo, da navade
obdarovanja novega kulturnega okolja, Singapurja, vplivajo na navade obdarovanja
družine začasnih priseljencev, potrdila.
Pokazala sem tudi, da je gospodinja vplivala tako na versko vzgojo otrok, prehranjevalne
navade oz. odnos do hrane, da je z njimi brala, se pogovarjala, skratka bila tudi drugače
vključena v vsakdanje življenje otrok, ne le kot gospodinja družine. Tako lahko potrdim,
57
da življenje z gospodinjo iz drugačnega kulturnega okolja vpliva na socializacijo otrok v
družini začasnih priseljencev v Singapurju.
Večkulturno družino v večkulturnem okolju vidim kot pozitivno z vidika podobnosti med
»zunanjim in notranjim okoljem«. Če je posameznik soočen z večkulturnostjo v
družinskem krogu, mu bo večkulturnost toliko domača, da se bo lažje vključil v
večkulturno okolje. Menim, da bi se priseljenska družina z izrazitim poudarjanjem ene,
matične nacionalne, etnične identitete, očitneje zamejila, razlikovala od večkulturnega
okolja. Stekanje različnih kulturnih tradicij in kulturnih vplivov v omenjeni družini
ustvarja vzdušje večkulturnega okolja v malem in prispeva k udobnemu sobivanju
priseljenske družine v novem, večkulturnem prostoru. Večkulturnost družine, predvsem z
vidika bivanja z gospodinjo in varuško iz drugačnih kulturnih okolij, se kaže kot
funkcionalna za bivanje v večkulturnem prostoru.
Kljub potrjeni hipotezi in podhipotezam pa moram opozoriti, da sem zaznala željo in
voljo po ohranjanju »večinske« nacionalne, etnične identitete družine: ohranjanje
švedskega jezika, način praznovanja praznikov, kot so rojstni dnevi po vzoru švedske
tradicije, uživanje švedske hrane. Še vedno obstaja močna identifikacija z matično
kulturo in želja po ohranjanju te identitete. Vsi člani družine se sami imenujejo za
začasne priseljence in tako kot dojemajo sebe, dojemajo tudi okolje kot začasno državo
bivanja. Željo po ohranjanju matične nacionalne, etnične identitete predvsem prve
generacije izseljencev (starši otrok) je , kot pričajo številne raziskave, zaznati pri večini
izseljencev (prim. Lukšič Hacin,1995; Žigon, 1998).
Za konec bi izpostavila nekatere pomanjkljivosti metode opazovanja z udeležbo, na
katere sem postala pozorna ob sami uporabi metode in ki so vsekakor vplivale na moje
diplomsko delo. Prva je pisanje antropološkega dnevnika. Pojavi se problem
organiziranja časa za pisanje dnevnika, predvsem pa predstavlja problem selekcija
vsebine. Ob prebiranju dnevnika pogosto zasledim, da sem kaj antropološko zanimivega,
za diplomsko delo relevantnega, pozabila zapisati. Ali pa se mi tisti dan ni zdelo vredno
tolikšne pozornosti. Prav tako sem občasno zvečer le zabeležila dogajanje dneva, ker sem
58
bila preutrujena za izčrpen in podroben opis dneva ali dogodka. Na ta način se lahko
informacije tudi izgubijo oz. pozabijo.
Naslednji problem, ki bi ga obravnavala, je doživljanje kulturnega šoka. Kaj kulturni šok
je in kako vpliva na posameznika, sem predstavila v tretjem poglavju diplomskega dela.
Na tem mestu bi izpostavila v razmislek naslednje: kako lahko raziskovalec, antropolog,
kljub kulturnemu šoku ohranja objektivnost in nepristranskost v opazovanju in
zapisovanju? Ali čustvena in razpoloženjska nihanja, ki so posledica kulturnega šoka, ne
vplivajo na raziskovalčevo, antropologovo zaznavanje okolja in ali ne izkrivijo njegovega
pogleda na družbeno-kulturno dogajanje v okolju?
Kakorkoli že, s svojo diplomsko nalogo sem pokazala na nekatere vidike kulturnega
sovplivanja v večkulturni družini, živeči v večkulturnem okolju. Menim, da moje
diplomsko delo prispeva k razumevanju priseljenskih družin in podaja »pogled od
znotraj«, kakeršnega člani družine verjetno ne morejo podati.
Ker so družine priseljencev dandanes pogoste v mnogih državah po svetu in se srečujejo s
podobnimi okoliščinami, ko zaživijo med lastno in tujo kulturo, upam, da bo tudi moje
diplomsko delo pobuda za nadaljna raziskovanja na tem področju.
59
7 VIRI
• Barfield, T. (1997). The Dictionary of Anthropology. Oxford: Blackwell
Publishers.
• Bennett, T., Watson, D. (2002). Sociology and Society: Understanding Everyday
Life. Cambridge: The Open University: Blackwell Publishing.
• Berger, P., Luckmann, T. (1988). Družbena konstrukcija realnosti. Ljubljana: CZ
• Eriksen, T. H. (2001). Small Places, Large Issues: An Introduction to Social and
Cultural Antropology. London: Pluto Press.
• Ferraro, G. (1998). Cultural Anthropology: An Applied Perspective. West:
Wadsworth Internacional.
• Giddens, A. (2006). Sociology. Cambridge: Polity Press.
• Godelier, M. (2006). Uganka daru. Ljubljana: Študentska založba.
• Godina, V. (1998). Izbrana poglavja iz zgodovine antropoloških teorij. Ljubljana:
FDV.
• Guanipa, C. (1998). Culture Shock, San Diego State University:
http://edweb.sdsu.edu/people/CGuanipa/kultscok.htm (dne 12. 1. 2009)
• Haviland, W. A. (1999). Cultural Anthropology. Ermont: University of Ermont,
Haviland.
• Hofstede, G. J., Pedersen, P. B., Hofstede, G. (2006). Komuniciranje:
Raziskovanje kulture. Ljubljana: Družba Piano.
• Južnič, S. (1987). Antropologija. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
• Levinson, D., Ember, M. (1996). Encyclopedia of Cultural Anthropology,
Volume 2. New York: HH & Co.
• Levinson, D., Ember, M. (1996): Encyclopedia of Cultural Anthropology,
Volume 3. New York: HH & Co.
• Lukšič Hacin, M. (1995). Ko tujina postane dom. Ljubljana: Znanstveno in
publicistično središče.
60
• Marjanovič Umek, L., Zupančič, M. (2004). Razvojna psihologija. Razprave
filozofske fakultete. Ljubljana: Založba Rokus.
• Mauss, M. (1996). Esej o daru in drugi spisi. Ljubljana: ŠKUC.
• Miller, T., McHoul, A. (1998). Popular Culture and Everyday Life. London:
SAGE.
• Monaghan, J., Just, P. (2008). Socialna in kulturna antropologija: zelo kratek
uvod. Ljubljana: Založba Krtina.
• Nastran Ule, M. (1993): Psihologija vsakdanjega življenja. Ljubljana: Znanstveno
in publicistično središče.
• Žigon, Z. (1998). Otroci dveh domovin. Ljubljana: Založba ZRC.
• Winkelman, M. (2003). Cultural Shock and Adaption, Arizona State University,
Department of Anthropology:
http://www.asu.edu/slas/shesc/projects/bajaetnography/shock.htm (dne 12. 1. 2009)