UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za zgodovino

DIPLOMSKO DELO

SANJA MARJANOVIĆ

Maribor, 2012

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za zgodovino

Diplomsko delo

BOJ ZA ENAKOPRAVNOST ŢENSK NA

SLOVENSKEM:

Od prvega društva do ustanovitve AFŢ

Mentorica: red. prof. dr. Jerca Vodušek Stariĉ

Kandidatka: Sanja Marjanović

Maribor, 2012

Lektorica:

Silva Plevnik, prof. slovenščine in filozofije

Prevajalka:

Aleksandra Podrekar, dipl. medjezikovni posredovalec

Zahvala

Najlepše se zahvaljujem mentorici, redni

prof.dr. Jerci Vodušek Starič, za strokovno

vodenje, iskreno pomoč, spodbudo in

strokovnost.

Hvala moji dragi mami Dušici in ostalim

družinskim članom, predvsem pa Juretu za

vso pomoč in spodbudo.

IZJAVA

Podpisani-a Sanja Marjanović rojen-a 12.09.1985 študent-ka Filozofske fakultete

Univerze v Mariboru, smer enopredmetna Zgodovina, izjavljam, da je diplomsko delo z

naslovom BOJ ZA ENAKOPRAVNOST ŢENSK NA SLOVENSKEM - OD PRVEGA DRUŠTVA DO

USTANOVITVE AFŢ pri mentorju-ici prof. dr. Jerci Vodušek Starič, avtorsko delo.

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso

prepisani brez navedbe avtorjev.

_________________________________ (podpis študenta-ke) Kraj, Maribor Datum, 16.02.2012

Izjava o istovetnosti (ta list zamenjajte v dipl. delu)

POVZETEK

Prehod iz 19. v 20. stoletje je na področju gibanja za ţensko enakopravnost prinesel

velike spremembe. Ţensko gibanje na slovenskih tleh ni imelo močnih temeljev, pa

vendar so bile ţenske dovolj zatirane in izkoriščane, da so stopile v boj. Predstave o

podrejenem in neenakopravnem poloţaju ţensk so bile neločljiva sestavina vsakdanje

prakse in nastopil je čas, da se to spremeni. K temu jih je gnala ţivljenjska situacija:

svetovni vojni, pomanjkanje, brezposelnost. Ţenska je vedno bolj prevzemala delo

moških, vendar nikoli na enakopravni ravni. To jih je budilo iz pasivnosti in

nezavednosti ter jih je pognalo v boj. Ustanavljale so organizacije, društva, izdajale

časnike in knjige, vodile šole in predavanja ter predvsem na vsakem koraku zahtevale

enakopravnost in priznanje.

Kljuĉne besede: boj ţensk za enakopravnost, marksistična teorija, feminizem, AFŢ,

Angela Vode, Franja Tavčar, diskriminacija, društva in organizacije.

ABSTRACT

The transition from the 19th century into the 20th century brought major changes to

women’s rights movement. The Slovenian movement did not have strong

foundations; however, the extent to which women were exploited and oppressed soon

led to activism. Subordination and unequal position of women in society became an

inevitable part of everyday life and it was time for a change. Women were driven by

life situation: the two World Wars, poverty, and unemployment. They began

occupying positions previously available only to men, but were still not considered

equals. Such conditions encouraged women to become more active and made them

aware of their lack of rights; they started establishing organizations and associations,

publishing newspapers and books, women were leading schools, giving lectures and,

above all, demanded equal status and acknowledgment in every aspect of their lives.

Key words: women’s rights movement, Marxist theory, feminism, Women’s

Antifascist Front (AFŢ), Angela Vode, Franja Tavčar, discrimination, associations

and organizations.

KAZALO VSEBINE

UVOD ................................................................................................................... 1

1 IDEJNE OSNOVE ŢENSKEGA GIBANJA ................................................. 5

1.1 Zgodovinski vpogled – diskriminacija ţensk do 20. stoletja ..................... 5

1.2 Poloţaj Slovenk in Jugoslovank v prvi polovici 20. stoletja ................... 14

1.3 Marksistična teorija na slovenskem in širšem jugoslovanskem prostoru . 34

1.4 Feministične zahteve .............................................................................. 48

2 KROVNE ŢENSKE ORGANIZACIJE ....................................................... 55

3 ŢENSKO ČASOPISJE IN NOVINARSTVO .............................................. 77

4 USTANOVNI KONGRES AFŢ ................................................................. 87

5 ZAKLJUČEK ............................................................................................. 91

VIRI IN LITERATURA ...................................................................................... 93

1

UVOD

Celostnih in zgodovinsko razmeroma mladih procesov osvobajanja ţensk in

preobrazbe odnosov med spoloma ne moremo razumeti, če ne upoštevamo

celotnih druţbenih sprememb, zlasti razrednega boja, osvobajanja dela in

spreminjanja druţine. Predstave o podrejenem in neenakopravnem poloţaju

ţensk, o tem, da so ţenske manj vredne in manj sposobne kot moški in da je glede

na to normalno in edino moralno, da se ţenske druţbeno uveljavijo le na

»privatnem področju« – gospodinjstva in druţine – so bile neločljiva sestavina

vsakdanje mnoţične prakse in zavesti druţb v preteklosti in v mnogih primerih

tudi še v sodobnosti. Navedimo samo nekaj zgledov kot ponazorilo za patriarhalna

pojmovanja in opravičevanja podrejenosti ţensk. Znameniti grški dramatik

Evripid, ki je sicer v svojih dramah (npr. v Medeji) prikazal suţenjski poloţaj

ţensk, je menil, da je en moški več vreden kot tisoč ţensk. Tomaţ Akvinski je

razlagal, da je ţenska hitro rastoča plevel, nepopolno bitje, čigar telo se prej

razvije, ker je manj vredno in ker se narava z njim manj ukvarja. Ţenska se rodi,

da ostane za vedno pod jarmom svojega gospoda in mojstra – moţa. V ţidovski

jutranji molitvi se moški zahvaljuje, ker se ni rodil kot ţenska, na Kitajskem pa se

še danes dogaja, da umorijo ţenske po rojstvu.1

Svetovne vojne, mobilizacija, pomanjkanje ţivljenjskih potrebščin, brezposelnost

in draginja so globoko posegali v ţivljenje velikanske večine ţensk, od delavk pa

vse do mestnih ţensk. Ti pojavi so budili ţenske iz mrtvila, iz pasivnosti in

nezavednosti in jih pripravljali na boj za enakopravnost.

Na peti drţavni konferenci KPJ, ki je bila od 19. do 23. oktobra 1940 na Dubravi

pri Zagrebu, je ena izmed glavnih aktivistk v boju za ţenske pravice, Vida

Tomšič, podala nekaj ključnih problemov, s katerimi so se ţenske takrat

srečevale. To je danes skoraj nemogoče razumeti, kajti ţenske v 21. stoletju vse

to, za kar so se naše prednice borile, pravzaprav imamo in nam je bilo poloţeno ţe

v zibelko. Nihče ne odvzeme sluţbe, če se poročimo. Imamo pravico do

porodniškega dopusta, varstva za otroke, drţava tudi finančno pomaga materam,

1 Maca Jogan, Ţenske na poti od delne druţinske do celostne druţbene uveljavitve, Ţenske in

diskriminacija, Ljubljana 1986, str. 9–10. (Dalje: Maca Jogan, Ţenske na poti …).

2

ki so zaposlene. Ţenske se sicer še danes borimo za enakovredne pozicije v

sluţbah, za obstoj v druţbi, kjer je močna ţenska nemalokrat označena za preveč

emancipirano. Tudi v politiki ţenska še vedno ni dobila pravičnega deleţa. Če

pogledamo samo Slovenijo, kjer v parlamentu vsega skupaj sedi samo 13 poslank

od skupaj 90 poslancev. Posledice seveda ne gre iskati samo v moških in njihovi

nadvladi. Zadnja leta lahko sledimo tendenci vključevanja in preobrazbe delovnih

mest, vlade in parlamenta v smeri čim večjega udejstvovanja ţensk. Vendar je res,

da na mnogih področjih zadeve še niso urejene in bo potrebno še nekaj aktivistk in

resolucij, da se bomo pribliţali enakopravnosti med spoloma.

Za temo diplomske naloge sem se odločila, ko sem nekega dne v knjiţnici naletela

na delo Vide Tomšič »Ţena v razvoju samoupravne socialistične Jugoslavije«.

Samo delo sicer obravnava ţensko gibanje in boj za enakopravnost po drugi

svetovni vojni, po uvedbi socializma in samoupravljanja v Jugoslaviji. Vendar

sem se zaradi nepoznavanja problematike nasploh odločila, da svoje raziskovanje

usmerim v prvo polovico 20. stoletja. O tistem obdobju je napisano ţe kar nekaj

del, vendar so večinoma vsa obarvana ali komunistično ali pa izrazito

feministično. Vsekakor so bili avtorji pod vplivom tedanjih prepričanj in politične

ureditve in zagovarjali svoja stališča, ki pa so, kot bomo v nadaljevanju videli,

ponekod zelo različna, a imajo večinoma skupno rdečo nit. Raziskovanja sem se

lotila sistematično in ţe takoj na začetku naletela na oviro objektivnosti gradiva.

Kot zgodovinarka se zavedam, da je večino del, ki so bila napisana v prvi polovici

20. stoletja pa tudi kasneje, napisanih z namenom politične propagande. Zato bo

diplomsko delo razdeljeno na več poglavji, v katerih se bomo trudili prikazati

realno sliko tedanjega časa in boja ţensk za enakopravnost. Ker pa je ţenski boj

močno povezan z delavskim bojem, je jasno, da bomo več pozornosti namenili

vzporednicam med marksistično teorijo in gibanjem za enakopravnost ţensk,

kakor feminizmu, kajti tudi sama se laţje poistovetim z vsesplošnim bojem za

mnogotere pravice in ne z bojem feministk, ki so nemalokrat zahtevale preveč in

si tako tudi same včasih zaprle vrata k uspehu.

Poglavja so razdeljena tako, da se bomo najprej posvetili razlagi diskriminacije

ţensk do 20. stoletja in vpogledu v ţivljenje ţensk v prvi polovici 20. stoletja.

3

Tako laţje uvidimo, zakaj se je boj za enakopravnost sploh začel in kaj so bili

vzroki za vedno večjo utesnjenost ţensk v vsakdanjem ţivljenju. Ker je diplomsko

delo namenjeno Slovenkam in njihovemu boju, je tema osredotočena predvsem na

njih, čeprav smo Slovenci takrat ţiveli v skupni drţavi Jugoslaviji in tudi boj je v

vseh delih drţave potekal na podoben način. Naslednja poglavja so namenjena

razlagi marksistične teorije in prenosa le-te na naša tla. Ne gre pa zanemariti

feminističnega gibanja na naših tleh, zato bo del raziskovanja namenjen tudi tem

smernicam. Tako marksistično kot feministično teorijo bomo predstavili skozi

dogajanje na slovenskih tleh, ugotovili bomo glavne razlike in predvsem, kaj jim

je bilo skupnega. Naslednje poglavje prinaša širši prikaz najpomembnejših

ţenskih organizacij. Zakaj? Zato, ker so bile ţenske organizacije tiste, ki so

zdruţevale ţenske, ne glede na izobrazbo, politično opredeljevanje, stanovsko

pozicijo ali katero koli drugo opredelitev. Seveda niso bila vsa zdruţenja odprta

oz. dostopna za vse, vendar se lahko strinjamo, da brez takšnih organizacij ţenski

boj nikakor ne bi mogel uspeti. Društva so delovala v prid delavskega boja ali pa

so imela izrazito feministični naboj. Da pa ni vse samo dvostransko, nam

nakazujejo društva, ki niso imela političnega predznaka, ampak so bila

organizacije, osnovane bodisi stanovsko, krajevno ali nazorsko. Večji poudarek

bomo namenili Splošnem ţenskem društvu, ki je imelo feministični predznak in je

tudi prvo pravo ţensko društvo na Slovenskem. Program in nazor Splošnega

ţenskega društva se je prepletal s programom Kola Jugoslovanskih sester in

Krščanskim ţenskim društvom ter Zvezo delavskih ţena in deklet. Na kratko je na

koncu poglavja navedenih še nekaj drugih društev, v povezavi s pomembnejšimi

tujimi in jugoslovanski društvi. Vsekakor pa društva, organizacije, vsi podporniki

in nasprotniki boja za ţensko enakopravnost ne bi mogli tako učinkovito delovati,

če ne bi prav na slovenskih tleh v danem obdobju izhajalo nemalo število

časnikov in revij. Ti so dnevno, tedensko, mesečno prinašali novice in napotke za

delo ali pa samo za dušo. Diplomska naloga se bo zaključila s poglavjem o

ustanovitvi AFŢ, to je Antifašistična fronta ţena, ki je bila vsejugoslovanska. Kot

krovna ţenska organizacija je nastala leta 1942. Ker pa je to obdobje, ko se je tudi

na slovenskih tleh ţe pričela 2. svetovna vojna, bomo raziskovanje boja za ţensko

enakopravnost tukaj zaključili. Zavedamo se, da boj v prvi polovici 20. stoletja

4

mogoče ni uresničil vseh zastavljenih ciljev. Vsekakor ni bil lahek, ţenske so

»prebijale led« in bile večinoma časa tudi neuspešne. Vendar je potrebno poznati

osnove le-tega, kajti le tako bomo lahko razumeli, kako so si naše prednice

izborile vse to, kar je nam danes povsem umevno.

5

1 IDEJNE OSNOVE ŢENSKEGA GIBANJA

1.1 Zgodovinski vpogled – diskriminacija ţensk do 20. stoletja

Prav je, da pri tej temi poskušamo zajeti razvoj ţenske v druţini in druţbi prav od

začetka človeštva dalje. Če je razlika v načinu ţivljenja dveh ali treh rodov nazaj

velika, je razumljivo, da se je druţabno in spolno ţivljenje prvotnega človeka

bistveno razlikovalo od današnjega. Tedanji človek je ţivel predvsem naravno

ţivljenje višje razvite ţivali. Sociologi in druţboslovci nasploh so si enotnega

mnenja, da je bila takratna druţba razdeljena po krdelih (hordah), kjer je vladala

medsebojna enakost med ţenskami in moškimi. Friderik Engels je dejal, da pri

preučevanju spolnosti pračloveka govorimo o človeku, ki se je šele iztrgal iz

ţivalskega sveta in je na nek način še vedno na pol ţival. Zato se o druţini ali

partnerskih odnosih v tem obdobju ne more govoriti. Znano je tudi, da so se ljudje

znotraj teh hord tudi spolno druţili in oblikovali krvna sorodstva.2 Postopoma so

se posamezne krvne skupine oblikovale v višje organizirane enote s skupnim

imetjem in skupnim gospodarstvom na osnovi delitve dela po spolu, starosti, moči

in zmoţnosti.3 To je klasična evolucionistična teorija razvoja človeštva, kjer so

prav tako menili, da se je človeška druţba razvijala iz promiskuitetnih hord in se

je iz tega postopoma razvijala druţina. Takšno razmišljanje je bilo predvsem

posledica Darwinove evolucionistične teorije.

V tej dobi se je razvila posebna socialna tvorba – materinska zadruga. Vse, ki so

ţiveli v tej zadrugi, je povezovalo samo sorodstvo po materini strani, očetov rod

je bil brez pomena. Moţ se je namreč preselil v materino zadrugo in je moral ţeno

tudi delno izplačati (ta običaj se ohranja še danes pri porokah, predvsem na

podeţelju, ko mora oče plačati doto). Očetovsko pravo je postalo materinsko

pravo ne samo po imenu, ampak tudi dejansko v praktičnem ţivljenju. Otroci so

bili izključna last rodu matere, očeta niso smatrali niti za svojega sorodnika.4

2 Friderik Engels, Izvor druţine, privatne lastnine in drţave, Cankarjeva zaloţba, Ljubljana 1947,

str. 31. (Dalje: Friderik Engels, Izvor …). 3 Vida Tomšič, Ţenska, delo, druţina, druţba, Komunist, Ljubljana 1976, str. 217. (Dalje: Tomšič

Vida. Ţenska …). 4 Friderik Engels, Izvor, str. 44.

6

Skozi zgodovino posameznih narodov lahko vidimo, da je bila vloga ţenske pred

srednjim vekom znatno boljša in vidnejša, kakor kadarkoli kasneje.5 Materinsko

pravo se je pri Slovanskih narodih obdrţalo precej dalj časa in je bilo

pomembnejše kakor na primer pri Germanih in Romanih. Angela Vode v svojem

delu navaja: »Slovanski civilizaciji so poloţile temelje ţene. Do trenutka, ko so

bile potisnjene v stran in zasuţnjene, je ta prvotna hranila v sebi tako zdrave kali,

da bi Slovanom omogočile, postaviti se z zapadno Evropo v isto vrsto«.6

Tudi pri juţnih Slovanih, kjer je bil ţenin poloţaj na zelo nizki stopnji,

spoštovanje, ki ga je bila nekdaj deleţna ţena, ni pojenjalo. Na primer ugled, ki ga

je imela gospodinja, bratovo maščevanje uţaljene sestrine časti, itd. Pri Germanih

kaţejo nekatere značilnosti v njihovi starejši knjiţevnosti, da je tudi pri njih

vladalo v prastari druţbi materinsko pravo.7

Mnogo značilnosti iz dobe ţenske nadvlade je ohranila zgodovina starih

Egipčanov. V tem času je bil napisan Hamurabijev zakonik, ki je poleg drugega

uravnaval tudi človeške odnose znotraj druţine, med moţem in ţeno in njunimi

sorodniki. Zakonik namreč pravi, da je temelj druţine zakon enega moškega in

ene ţenske in se potrdi z ţenitveno pogodbo. Moţ je sicer lahko imel več ţensk in

jih celo vodil v hišo, če je bila prva ţena bolna ali nesposobna rodit i, vendar se je

le v skrajnih primerih poročil z drugo ţensko.8 Druţbeni poloţaj ţenske je bil tak,

kakršnega je pozneje zavzemal moţ, in s tem poloţajem se je skladal tudi odnos

med obema spoloma. Ţena je imela popolno svobodo in pogosto tudi absolutno

oblast. In zakaj je sploh prišlo do tega izrednega pojava materinskega prava:

»Ţena se je prva ustalila. Medtem, ko je bil moţ na loviščih in bojnih pohodih, si

je ţena ustvarjala bivališče, ki naj bi nudilo zavetje njej in njenim otrokom".9

Ţena je tudi prva začela obdelovati polje in je to opravilo prvotno vršila čisto

sama. Ker je bilo pridobivanje hrane z lovom mnogo manj zanesljivo, kot z

5 Milica Bergant, Druţina, zakon, ljubezen na razpotjih, Novi vidiki, Ljubljana 1981, str. 38–39.

(Dalje: Milica Bergant, Druţina …) 6 Angela Vode, Spol in Upor, Knjiţna zbirka Krt, Ljubljana 1998, str. 100. (Dalje: Angela Vode,

Spol in upor). 7 Angela Vode, Spol in upor, str. 102. 8 Maja Širca, Oblike partnerskih odnosov in intimnosti skozi zgodovino, diplomsko delo,

Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2005, str. 11. 9 Angela Vode, Spol in upor, str. 102.

7

obdelovanjem zemlje, je ţeni povsem naravno pripadala nadvlada. Tedaj je bila

ona gospodarsko močnejši del, saj so bile večje moţnosti pridobivanja hrane v

njenih rokah. Poleg tega pa se je moţ, ki je hotel imeti ţeno le zaradi spolnega

zdruţevanja, preselil k njej, ne ona k njemu. Ker je bila ţena kot delovna moč za

skupnost veliko več vredna kot moţ, je zadruga rajši pustila moţa, da se je izselil,

kot pa ţeno. Če pa je moţ vendarle dobil ţeno v skupnost oziroma zadrugo, pa jo

je moral odkupiti ali z delom odsluţiti.10

Polagoma je prešla zadruga povsod v moţevo oblast, matriarhatu je sledil

patriarhat. Vzroke je potrebno iskati predvsem v gospodarskem razvoju. Počasi se

je tudi moţ, prej lovec in nabiralec, ustalil in začel s kmetovanjem. S tem je

ţensko izrinil iz njenega delokroga in jo prisil k opravljanju gospodinjskih

dejavnosti in otrokom.11

Zadruţna lastnina, zemlja in druge dobrine so sedaj

prehajale v roke druţinskega poglavarja, moškega. Tudi ţena postane moţeva

lastnina, kajti sedaj jo je lahko moţ kupil, kar je postajala redna praksa v tistem

obdobju. Tedaj je ţena prenehala biti samostojen človek, bila je moţeva

sluţabnica, roditeljica njegovih otrok. Se pa je seveda s spremembo načina

ţivljenja spremenil tudi najokrutnejši odnos do ţene.12

To je eden izmed najbolj

pomembnih preobratov v zgodovini spolnega ţivljenja in zakona, ker ima privatna

lastnina proizvajalnih sredstev za posledico privatno delo, privatno gospodinjo,

privatno druţino, privatni zakon in privatno ţeno. V tistem času se je pričela

gospodarska odvisnost in podrejenost ţene.13

In čeprav je bilo ţenino najvišje poslanstvo po prehodu iz zadruge v rodbinsko

ureditev popolnoma se podrediti moţu, očetu ali celo sinu, so ţe Rimljanke

dosegle vsaj malo izboljšan poloţaj v druţbi in druţini. Napredek ţenine

osvoboditve se je kazal v rimskem zakoniku. Moţ ni smel več prodati svoje ţene,

prav tako je ni smel umoriti, če jo je zasačil pri zakonolomu. Sledila je prepoved,

da oče svoje hčerke ne sme umoriti in tudi ne prodati. Poprej se je lahko moţ ločil

10 Angela Vode, Spol in upor, str. 100–101. 11 Milica Bergant, Druţina, str. 39. 12 Dragoslav Smiljanić, Milislav Mijušković, Zakon in druţina v zgodovini, DZS, Ljubljana 1968,

str. 24. (Dalje: Dragoslav Smiljanić, Milislav Mijušković, Zakon in druţina …). 13 Prav tam.

8

od ţene brez razloga, sedaj mu je zakon nalagal, da kdor je kriv za razpad zveze,

ta mora nositi tudi finančne posledice in plačati globo. S polnoletnostjo se je ţena

otresla skrbništva in je bila podrejena neposredno drţavnemu redu. Pogosto je

razpolagala s svojo doto, ki jo je prijela od očeta, poleg tega pa je imela tudi

pravico do dedovanja, kar je nadvse zanimivo, glede na to, da še v začetku 20.

stoletja srbske ţene te pravice niso imele.14

Toda pri Grkih je bilo bistveno

drugače. Zakonska ţena je bila pri Grkih roditeljica samo zakonitim dedičem,

drugače pa je bila popolnoma brezpravna. Bila je obsojena na ţivotarjenje med

štirimi stenami in se ni smela udeleţevati javnega in druţabnega ţivljenja.

Prostost, v vsakem pogledu, tudi pri izobraţevanju, je imela edino le tako

imenovana heter, neke vrste prostitutka, ki pa je v tedanji Grčiji uţivala velik

ugled.15

S pojavom krščanstva lahko sledimo novim smernicam ţenskega odnosa v druţbi

in druţini. Ob razpadu Rimskega cesarstva, ob vedno večjem razvratu in

izkoriščanju mogotcev, so se najniţje plasti ljudstva mnoţično opirale na

krščansko idejo. Še posebno ţenska, ki je bila v še bolj podrejenem poloţaju, kot

njen moţ, je v krščanstvu videla olajšanje. Nauk namreč pravi, da je lahko moški

poročen le z eno ţensko in obratno, kar je ţeni in materi prineslo, sicer klavrno,

vendar pa zagotovilo, da bo nekdo skrbel za njo. Po teh zahtevah je bila ţena torej

enakopravna z moţem.16

V kmečki druţbi je katoliška cerkev imela še kako velik

vpliv na vlogo ţenske. Cerkev je ţeno cenila na duhovnem področju, niti v svetu

niti sociološko pa ji ni priznavala enakovrednosti z moškim. Krščanstvo je namreč

ţe ob svojem začetku določilo ţenskam podrejeno vlogo v odnosu do moških,

čeprav ji je priznavala pomembno vlogo sogovornice, kadar je krepila njihovo

vlogo v druţinskem okolju.17

14 Dragoslav Smiljanić, Milislav Mijušković, Zakon in druţina, str. 135–154. 15 Angela Vode, Spol in upor, str. 105. 16 Vida Tomšič, Ţenska, str. 221. 17 Mišela Čotar Mlakar, Sodobna katoliška cerkev in (prekriti) seksizem, diplomsko delo,

Fakulteta za druţbene vede Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2004, str. 4–6.

9

Toda vsakdanje ţivljenje je kazalo na to, da so mnogokrat te zapovedi ostale samo

v besedi. Slovanska ţena je ţivela v veliko boljših razmerah, preden so sprejeli

krščanstvo. Kot vemo, je pri Slovanih ţenska zasedla pomembno mesto, veljala je

za razsodnico, modro in čutno boţanstvo, a je s sprejetjem krščanstva vedno bolj

izgubljala svoj prostor in svoje razmeroma vplivno stališče. Kljub enakopravnosti,

ki jo je Cerkev ţenski obljubljala, je bila v resničnem ţivljenju vedno bolj

zapostavljena. Ko je npr. prišel čas moţitve, je oče prodal svojo hčerko ţeninu oz.

njegovim staršem. Ob poroki je oče izročil ţeninu bič, znamenje njegove

neomajne oblasti nad ţeno. Ta bič je ponavadi visel nad zakonsko posteljo, z njim

je pretepel ţeno za vsak najmanjši prekršek. Zanimiv je ruski pregovor, ki pravi:

«Moţ, ki ne tepe svoje ţene, ne skrbi za blagor njene duše in bo samega sebe

upropastil«.18

V splošnem bi lahko potegnili črto pod raznimi dejavniki in

zaključili, da je bil verjetno povsod po Evropi zasidran običaj o manjvrednosti

ţene, kar se vsaj glede na praktično ţivljenje še danes ni popolnoma spremenilo.

Vendar nauki krščanstva v osnovi niso bili slabo zasnovani. Uvedlo je obvezno

monogamijo s sklenitvijo zakonskega stana, kar je ţenski na nek način prineslo

zagotovitev, da bo pod okriljem nekoga do smrti. Prvič je bilo postavljeno načelo,

da imata oba spola pravico do svobodne izbire zakonskega partnerja. Ostro je bila

obsojena nezvestoba, krščanstvo je prepovedalo tudi razvezo in onemogočilo

ponovno poroko ljudi. Seveda danes vemo, da so sledila leta in stoletja boja proti

cerkveni poroki in nezmoţnosti razveze, vendar je ta obveza v tistem času dajala

temelje razvoju druţine in druţbe nasploh. Tudi čaščenje matere boţje, ki jo danes

razumemo kot poboţno dejanje, je v tistem času prinašalo čaščenje materinske

vloge, kult materine skrbnosti, sočutnosti do otrok.19

Ker pa je krščanstvo na

splošno zelo asketsko, se je pojavil dvojnik lik ţenske. Spolnost je v tistem času

veljala za umazano, nevredno dejanje, izkoriščali naj bi jo le za reproduktivne

namene. Najvišji naj bi bil deviški način ţivljenja in ne druţina, ki bi temeljila na

grešnem spolnem ţivljenju. Vse to je vplivalo na oblikovanje dvojnega pogleda

na ţensko. Na eni strani je bila grešna, poţeljiva ţenska, ki je vir vsega zla za

moškega. Na drugi strani pa imamo poţrtvovalne, spolno hladne matere. Ta

18 Vida Tomšič, Ţenska, str. 108. 19 Milica Bergant, Druţina, str. 113–119.

10

nenaravna delitev ţenskih spolnih funkcij je nato vztrajala dolga stoletja in

povzročala občutek krivde, sramu in predsodkov.20

Prehod v fevdalizem je za ţensko pomenil še hujše razredno in spolno ločevanje

in poniţevanje. Ţenske so bile seveda razdeljene med različne stanove. Poloţaj

plemkinje, ki je ţivela v izobilju in brezdelju, je bil vsekakor boljši kot poloţaj

kmetice, tlačanke ali rokodelčeve ţene. Vendar je bila tudi plemkinja brez vseh

pravic v javnem ţivljenju in popolnoma vezana na moţevo vlogo in poloţaj in

bila prav tako suţnja. Po drugi strani pa je bila tlačanka dvakrat suţnja, moţeva in

posledično kot ţena tlačana, tudi graščakova. Morala je opravljati najteţja dela na

polju, povrhu vsega pa še skrbeti za svojo druţino. Delala je tudi v gradu, in tega

dela je bilo vse prej kot malo. In ker se je vedno bolj uveljavljalo rokodelstvo in

so kmetje s pomočjo različnih orodij delo opravili kar sami, se je skrčil tudi ţenin

delokrog. A zmotno je prepričanje, da se je s tem ţensko razbremenilo. Ne,

zgodilo se je to, da je rasla brezposelnost. In ker vse ţenske niso izbrale

samostana ali kakšne podobne opcije, jemljemo to obdobje kot eno poglavitnih pri

razvoju prostitucije.21

Tako se je prostitucija zasidrala v druţbo kot organizirana

obrt. V vseh večjih mestih so postavljali javne hiše, ki so bile mestna, kneţja ali

celo cerkvena last. Ta dekleta so imela več pravic, ţe zaradi tega, ker so njihovi

lastniki s prodajanjem njihovih teles sluţili dostojen denar. Zato so lahko odhajale

na slovesnosti, procesije, večkrat so bile vabljene tudi na prireditve s strani

graščakov ali knezov.22

Pogosto prezrt, predvsem pa premalo poznan je bil

druţbeni poloţaj tistih ţensk, ki so bile kot vdove nosilke obrti ali gospodarice

kmetij. Slednje so bile pomembnejše ob prvih, kajti osnovna enota vasi je bila

kmetija. Kot taka je bila podloţna fevdalnim obveznostim, davkom in vsem

obveznostim javnega ţivljenja v vaški skupnosti. Druţbenega poloţaja kmeta ni

20 Milica Bergant, Druţina, str. 119. 21 Vida Tomšič, Ţenska, str. 220. 22 Angela Vode, Spol in upor, str. 110–111.

11

določal spol, ampak velikost in javna obremenjenost kmetije. Ţenska je bila v tem

pogledu praktično formalno enakopravna.23

Mogoče ne presenečajo toliko ugotovitve strokovnjakov, da sta gospodarska

odvisnost od moţa in z njo njena podloţnost moškemu v druţini pojav, ki se ga je

dalo zaznati v meščanski druţbi, srednjem sloju. Kmečka druţina je namreč kot

skupnost proizvajalcev in porabnikov temeljila na delu obeh spolov. Delo ţensk je

dopolnjevalo moško in zaradi deleţa, ki so ga ţenske prispevale k preţivetju

druţine, je bilo tudi običajno, da so moški skupno z ţenskami vodili in usmerjali

domače gospodarstvo.24

Ko Sergij Vilfan v svoji knjigi, Pravna zgodovina

Slovencev, osvetljuje pravne odnose v slovenski srednjeveški druţbi, ugotavlja,

da ţenske v splošnem niso bile izenačene z moškimi, »predvsem ne glede javnih

pravic, v mnogem tudi ne zasebnih«.25

Kot v srednjem veku, so tudi kasneje

ţenske bile izključene iz javnih funkcij, pa čeprav mogoče njihov status govori

drugače. Po drugi strani pa ţene uradnikov, sodnikov ali drugih funkcionarjev

niso delale. Njihov ugled je bil odvisen od druţinskega imetja, tako da so bile

takrat poroke najboljše sredstvo za povečanje ali ohranitev druţinskega imetja.

Predvsem v višjih krogih, pa tudi meščanskih, se je pojavila institucija

»razumnega zakona«, ki je temeljila na medsebojnih neosebnih odnosih in

zakonski pogodbi, ki je urejala premoţenje.26

Zanimiv preobrat je sledil s koncem srednjega veka, z odkritjem novih

kontinentov in trgovskih poti. Cehovstvo in kasneje proizvodnja, so rasli iz leta v

leto. Še posebej po iznajdbi parnega stroja leta 1765, ko so začeli v tovarne uvajati

stroje. Takrat pride do pojava, ki nam je danes ţe usidran v podzavest. Ţenske so

namreč ponovno pričele delati. V industriji, proizvodnji so se kazale vedno večje

potrebe po ţenski delovni sile. Zakaj? Ker so stroji izpodrinili močno,

23 Stane Granda, Ţenske in revolucija 1848 na Slovenskem, v: Splošno ţensko društvo 1901–1945,

od dobrih deklet do feministk, Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana 2003, str. 8. (Dalje: Stane

Granda, Ţenska in revolucija …). 24 Stane Granda, Ţenska in revolucija, str. 8. 25 Sergij Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, Slovenska matica, Ljubljana 1961, str. 247. (Dalje:

Sergij Vilfan, Pravna zgodovina …). 26 Milica Bergant, Druţina, str. 46.

12

kvalificirano delovno silo, se pravi moške, in industrialci so videli moţnost v

zaposlovanju cenejše delovne sile, se pravi ţenskah in otrocih. Ţe v 18. stoletju je

bilo zasidrano prepričanje, da je ţenska maloumna in fizično nesposobna

opravljati zahtevne naloge, zatorej jo ni potrebno plačati, toliko kot moško

delovno silo. Pri otrocih seveda velja isto. Predvsem v Angliji in Franciji so

tovarne iz sirotišnic in podobnih ustanov pobirale otroke, ki so jih nato od 14 do

16 ur trpinčili, seveda brez osnovne preskrbe.27

Je pa prineslo to obdobje tudi

spremembo v mentaliteti ljudi, kajti ţenska je sedaj ponovno, po tisočletjih,

prevzela vodilno vlogo v druţini in njeni preskrbi. Tako vidimo ţe v prvem

razmahu industrije isti pojav kakor danes: ob času brezposelnosti je bilo na stotine

druţin, ki jih je vzdrţevala ţena, medtem je moţ doma gospodinjil. Tudi otroci so

vzdrţevali svoje brezposelne starše. In ker se je stanje iz desetletja v desetletje

slabšalo, nezaupanje in nezadovoljstvo se je kazalo v uporih in razbijanju strojev,

se je pričela vzporedno s strokovnimi gibanji razvijati tudi delavsko politično

gibanje, z namenom doseči za delavstvo politično enakopravnost. Boji ţensk za

vsaj osnovne pravice so po letih le prinesli zakon, ki je delodajalcu nalagal, da

mora biti ţenska delovna sila enako plačana kakor moška, povrhu vsega pa je bil

spisan tudi zakon o materinski zaščiti, ki pa je ţenskam nemalokrat prinesel še

slabši poloţaj. Sedaj je bil namreč delodajalec prisiljen plačati enako vsoto za

njeno delo, zraven pa je moral upoštevati še predpise in posledično se je rajši

odločil za moško delovno silo. Tako je ţenska marsikdaj drago plačala pridobitev,

ki je bila plod dolgoletne skupne borbe.28

In medtem, ko je morala delavska ţenska kmalu po uvedbi stroja nastopiti pot

svojega moţa ter si poiskati zasluţek v tovarni, so bile ţene višjih slojev še dolgo

obvarovane pred potrebo lastnega zasluţka. Razmah kapitalizma je za njih

pomenil paket ugodnosti, ki jih dotlej niso poznale. Starši so ji zgodaj našli moţa,

ki je imel sigurno sluţbo in visok poloţaj. Zakoni se ponavadi niso sklepali iz

ljubezni, temveč na pogoju, da sta si partnerja »kompatibilna«, se pravi stanu

primerna. Popolnoma normalna praksa tega obdobja je bila, da je moţ imel ţeno

27 Milica Bergant, Druţina, str. 46–47. 28 Angela Vode, Spol in upor, str. 120–121.

13

samo za lutko. Svoje spolno slo in ljubezen je plačal, prostitucija je bila v razcvetu

še bolj, kot kadarkoli prej. In ker mu doma ţena ni predstavljala nič, jo je

spremenil v modno lutko. Njena edina naloga je bila, da je znala v druţbi čim

bolje nastopati, zabavati goste in s svojo privlačnostjo skrbeti za moţeve posle.29

Jasno je, da sta patriarhalni odnos in patriarhalna druţina predvsem domena

delavskega in kmečkega razreda. Vloga druţinskega očeta je bila

najpomembnejša in je bila temelj njegove avtoritete, ki jo je med drugim utrjevala

tudi cerkev, ki je imela nanje velik in močan vtis. Bali so se mesta in njegovih

vplivov, o ţivljenju in morali na dvoru niso vedeli prav veliko. Zato so se zapirali

v ozek druţinski krog in se še posebej trudili, da bi ţeno čimbolj navezali na hišo

in jo ločili od okolice. Kajti cerkev in ljudska izročila so učili o njeni nestanovitni

naravi, o njenem nagnjenju do greha. Ampak tudi moški so ţiveli pod strogim

nadzorom svojih ţena in si skokov čez plot niti niso mogli pogosto privoščiti.30

Zanimiva je teorija, zakaj se je sploh začel boj med moškim in ţensko glede

razdelitve dela. Angela Vode je podala zanimive opazke, in sicer se je trnova pot

za ţensko začela šele, ko je le-ta začela posegati po bolje plačanem delu. S

prihodom kapitalizma, razvojem vedno več tovarn, so posledično začeli slabeti

tudi srednji sloji in odslej dalje niso za ljubi kruh delale samo kmetice in delavke,

ampak tudi dame srednjega sloja. In delo so iskale na istih poloţajih, kakor

njihovi moţje, bratje, očetje. Tu pa se je seveda moţ uprl in čez generacije in

generacije so premlevali teorijo, če je ţenska sposobna telesno in moţgansko

delati isto kot moški. Je pa zanimivo, da se tem moţem v isti sapi ni zdelo niti

malo čudno, da pa delata delavčeva ţena in hčerka v proizvodnji ţe mnoga

desetletja. Ţe od praveka je bila ţena zaposlena z najteţjimi opravili kot kmetica

in gospodinja. A nikdar ni nihče podvomil o njeni telesni ali duševni sposobnosti

in se bal za njeno zdravje. Torej, sedaj, ko je ţenska začela segati po boljše

plačanem delu, so se moški uprli. Tu se trnova pot še vedno ni končala, saj kljub

teţko priborjeni izobrazbi in splošni razgledanosti, ţenska nikakor ni mogla

poseči po višje rangiranih sluţbah. Ţenske, bojevnice, so kmalu spoznale, da bo

29 Marta Verginella, Mesto ţensk pod steklenim stropom, v: Splošno ţensko društvo 1901–1945,

od dobrih deklet do feministk, Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana 2003, str. III. (Dalje: Marta

Verginella, Mesto ţensk …). 30 Dragoslav Smiljanić, Milislav Mijušković, Zakon in druţina, str. 155–160.

14

njihov boj proti nepravicam učinkovitejši, če se bodo povezale v organizacije.

Spričo tega spoznanja je nastajalo ţensko meščansko gibanje, ki si je zastavilo

nalogo, doseči drţavljansko in druţbeno neodvisnost in enakopravnost z moţem,

ki naj bi sluţila kot osnova za skupno delo na kulturnem in socialnem področju. V

tem se feministično ţensko gibanje razlikuje od delavskega ţenskega gibanja,

katero vidi moţnost ţenske enakopravnosti samo v druţbi, kjer vlada socialna

enakopravnost vseh ljudi.31

Prva svetovna vojna prinese določene pomembne

spremembe. Ţenske se začnejo zaposlovati v sektorjih, ki so bili do tega trenutka

v izključni domeni moških, recimo v teţki industriji in vojski.32

Ţenska se torej

začne udejstvovati v javnem sektorju. V skladu s tem – o tem nekaj več v

naslednjih poglavjih – začnejo tudi ţenske svoj boj za enakopravnost. V tem

trenutku so seveda dani vsi pogoji, da je takšen boj upravičen.

1.2 Poloţaj Slovenk in Jugoslovank v prvi polovici 20. stoletja

Ţenske, Slovenke in ostale Jugoslovanke, so na prelomu stoletja doţivljale

politično, ekonomsko in osebno diskriminacijo. Niso imele nobenih političnih

pravic, za isto delo pa so dobivale veliko manjše plačilo.33

Diskriminacija ţensk je

bila tradicionalna in ponekod celo uzakonjena. Poloţaj v zakonu, druţini in druţbi

je bil v različnih predelih kasneje skupne drţave različno reguliran. Tudi verska

pripadnost je igrala vlogo pri vsem tem. V Srbiji in Makedoniji so na podlagi

starega srbskega drţavnega zakonika ţenske za časa moţevega ţivljenja tretirali

kot mladoletne in maloumne. Kupovanje in prodajanje ţena ter poligamija so bili

sestavni deli muslimanskega ţivljenja. Neoţenjena ţenska in nezakonski otroci so

bili povsod poniţevani in diskriminirani do konca ţivljenja.34

Ţensko so

diskriminirali, pa naj je šlo za zakonsko pravo, za vprašanje odnosa do svojih

otrok, vprašanja nezakonske matere in njenega otroka, za premoţenjske odnose ali

31 Vida Tomšič, Ţenska, str 25–26. 32 Irena Selišnik, Podoba ţenske v letu 1918 skozi prizmo političnih člankov, Zgodovinski časopis,

letnik 60, številka 1–2, Zveza zgodovinskih društev, Ljubljana 2006, str. 140. (Dalje: Irena

Selišnik, Podoba ţenske …). 33 Mateja Jeraj, Vloga in poloţaj ţensk v obdobju 1918–1941, v: Splošno ţensko društvo 1901–

1945, od dobrih deklet do feministk, Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana 2003, str. 31. (Dalje:

Mateja Jeraj, Vloga in poloţaj ţensk …). 34 Vida Tomšič, Komunistična partija Jugoslavije v boju za emancipacijo ţensk, Komunist, Ljubljana

1978, str. 16. (Dalje: Vida Tomšič, Komunistična partija Jugoslavije …).

15

za vprašanje ravnanja z ţensko kot drţavljanko. Najhuje je bilo glede tega na

področju nekdanje kraljevine Srbije. Leta 1833, ko so opuščali fevdalna razmerja,

se je pokazala potreba po novem, civilnem zakoniku. Sprva so se spogledovali s

francoskim Code civil, vendar je bil le-ta preveč liberalen za srbsko mentaliteto,

zato so segli po avstrijskem Občem drţavljanskem zakoniku (ODZ).35

V pripravi

le-tega je prišlo do nasprotja pri dedovanju. Po ODZ-ju so bile ţenske enako

upravičene do dedovanja kot moški, med pripravo srbskega zakonika pa je

obveljalo pravilo: »Maloletnim upodobljavaju se i svi oni, koji ne mogu ili im je

zabranjeno sopstvenim imenjem rukovati, takvi su svi uma lišeni, raspikuće,

sudom proglašene propalice, prezaduţeni, kojih je imanje pod stecištem potpalo,

udate ţene za ţivata muţevljeva.«36

Ţena po moţu ni mogla dedovati, če je imel moţ sorodnika moškega spola do

sedmega kolena. Ni mogla dedovati po očetu, bratu, itd., če so bili v isti

sorodstveni stopnji tudi moški sorodniki. Ni imela pravice, da sproţi pravdo in

brez moţevega dovoljenja ni mogla pričati na sodišču.37

Izpustili so tudi precej

določil v zvezi z zakonsko zvezo, ki so v glavnem ostala v pristojnosti cerkvenega

prava in jih je urejalo cerkveno sodišče, medtem ko naj bi civilni zakonik urejal

premoţenjsko pravo med zakoncema. Po daljših pripravah so Srbski drţavljanski

zakonik sprejeli leta 1844, veljal pa je še za časa Kraljevine Jugoslavije, in sicer

na področjih nekdanje kraljevine Srbije, povečano za ozemlja, pridobljena med

balkanskimi vojnami. Vse to pa je bilo v nasprotju z avstrijskim občim

drţavljanskim zakonikom, ki je bil izdan leta 1812 in je z dopolnili v letih 1914,

1915 in 1916 vejal v avstrijskem delu habsburške monarhije. Tako je v Sloveniji

in Dalmaciji veljal ODZ v spremenjeni obliki tudi za časa Kraljevine Jugoslavije,

na Hrvaškem pa določila niso veljala, saj je spadala pod ogrski del monarhije.38

35 Obči drţavljanski zakonik, Zakoniki, Študijska baza Univerze v Mariboru, Univerza Maribor

(www.sbaza.net\zakoniki, pridobljeno 14. 3. 2011). 36 Vida Tomšič, Komunistična partija Jugoslavije, str. 17. 37 Srbski gradjanski zakonik, Zakoniki, Študijska baza Univerze v Mariboru, Univerza v Mariboru

(www.sbaza.net/zakoniki, pridobljeno 14. 3. 2011). 38 Obči drţavljanski zakonik, Zakoniki, Študijska baza Univerze v Mariboru, Univerza v Mariboru

(www.sbaza.net/zakoniki, pridobljeno 14. 3. 2011).

http://www.sbaza.net/zakonikihttp://www.sbaza.net/zakonikihttp://www.sbaza.net/zakoniki

16

Poloţaj mater in otroka v prvi polovici 20. stoletja ni bil niti pribliţno tako

ugoden in samoumeven, kot je to danes. Poloţaj neporočene matere in

nezakonskega otroka je bil še posebej teţak. Srbski drţavljanski zakonik namreč

ni dovoljeval, da se razišče, kdo je oče in nezakonski otrok ni imel do očeta

nikakršnih pravic. Samo v kazenskem zakoniku je bila odgovornost ţenske

izenačena z odgovornostjo moškega.39

Odločilno besedo v ţivljenju ţenske je

imel oče ali moţ. V Makedoniji, na Kosovu in v Metohiji so ţenske celo prodajali

in kupovali.40

Matere, še posebej tiste, ki so rodile nezakonske otroke, so se

nemalokrat znašle v hudi stiski. Skrb za otroka je bila minimalna in nezadostna,

zato je bilo tudi število smrti in mrtvorojenih otrok vedno višje. Zavedati se

moramo, da to ni bila drugačna mentaliteta ţenske ali mogoče ne skrb za otroke.

To je bila posledica tega, da drţava ni znala ali ni hotela poskrbeti za osnovno

socialno skrb. Ţenske so se kmalu začele boriti za zahteve povezane z

materinstvom. Zahteve so bile:

– »popolna zaščita mater, posebej delavskih in kmečkih, pred porodom in po

njem;

– domovi za matere in nosečnice;

– porodnišnice, bolnišnice, babiška in zdravniška pomoč;

– jasli, otroški domovi;

– zakonska zaščita otrok in odprava vseh razlik med zakonskimi in nezakonskimi

otroci.«41

Poloţaj zakonskih in nezakonskih otrok glede pravic ni bil enak, bil pa je enak

glede dolţnosti. Zaposlene nezakonske matere niso dobivale doklad za svoje

otroke, nezakonski otroci po so morali sluţiti vojaški rok in plačevati davke. Po

zakonu je bil sicer otroka dolţan vzdrţevati oče, toda samo, če je priznal

očetovstvo in je imel dovolj premoţenja.42

Prve, ki so izpostavile problem

nezakonskih otrok in zahtevo po izenačevanju z zakonskimi, so bile članice

39Srbski gradjanski zakonik, Zakoniki, Študijska baza Univerze v Mariboru, Univerza v Mariboru

(www.sbaza.net/zakoniki, pridobljeno 14. 3. 2011). 40

Vida Tomšič, Komunistična partija Jugoslavije, str. 17. 41 Vida Tomšič, Ţenska, str. 19. 42 Angela Vode, Ţena v današnji druţbi, Ţena in dom, Maribor 1934, str. 49. (Dalje: Angela Vode,

Ţena v današnji druţbi).

http://www.sbaza.net/zakoniki

17

Splošnega ţenskega društva. Spomladi 1922 so zahtevale draginjski dodatek tudi

za nezakonske otroke drţavnih usluţbenk.43

To je dvignilo ogromno prahu ne

samo na pristojnem ministrstvu v Beogradu, temveč tudi med ţenskami na

drţavni ravni. Dejstvo je, da je bilo tedaj na eni strani veliko abortusov, seveda

nelegalnih, detomorov in samomorov, na drugi strani pa je bilo tudi nekaj

primerov prostovoljnega nezakonskega materinstva, po zgledu nekaterih znanih

feministk, kot je bila na primer Pavla Hočevar. V Kraljevini SHS je bilo letno

okrog sto tisoč splavov, predvsem zaradi slabega gospodarskega poloţaja.

Zakonodaja je dovoljevala prekinitev nosečnosti le, če je le-ta ogroţala zdravje oz.

ţivljenje ţenske, kar pa je morala potrditi tričlanska zdravniška komisija.44

Podobno je veljalo tudi na področju volilne pravice. Nekdaj je bil glavni pogoj za

volilno pravico moţnost plačevanja davka, spol in polnoletnost nista bila ovira. V

vsakem primeru je volil samo moški (moţ, varuh, pooblaščenec). Ţenske, ki so

bile obrtnice, so imele volilno pravico, niso pa smele glasovati. Namesto poročene

ţenske je glasoval moţ. Problem se ni pojavil niti, če je bila ţenska ločena, vdova

ali samska po svoji odločitvi. V tem primeru je ţenska določila moškega in ga

pooblastila za svoj glas. Boj za ţensko volilno pravico se je začel ţe pod

avstrijsko in pozneje avstro-ogrsko vladavino. Tudi ob nastanku Avstro-Ogrske

drţave tedanja drţava še ni poznala neposrednih volitev, volilna pravica pa je bila

povezana z davkom. Na širitev volilne pravice so poglavitno vplivale tri reforme,

in sicer:

– prva (1873), ki je uvedla neposredne volitve v dunajski parlament;

– druga (1896), ki je uvedla splošno moško volilno pravico oziroma so imeli

volilno pravico vsi, ki so plačevali direktni davek;45

– in tretja (1907), ki je odpravila volilne razrede.46

43 Nataša Budna Kodrič, Splošno ţensko društvo, str. 74. 44 Nataša Budna Kodrič, Feministične zahteve, v: Splošno ţensko društvo, od dobrih deklet do

feministk, Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana 2003, str. 41. (Dalje: Nataša Budna Kodrič,

Feministične zahteve).

45 Vasilij Melik, Volitve v Ljubljani 1848–1918, Kronika, časopis za slovensko krajevno

zgodovino, 1981, št. 29, str. 122. (Dalje: Melik Vasilij, Volitve v Ljubljani …). 46 Vasilij Melik, Volitve na Slovenskem 1861-1918, Slovenska matica, Ljubljana 1965, str. 9.

18

Leta 1887 je bila v Avstro-Ogrski monarhiji dana volilna pravica tudi ţenskam, če

so le-te plačevale predpisani davek. Ţenske so lahko pooblastile moţa ali katerega

drugega moškega zaupnika, same pa niso smele na volišče.47

Prve zahteve po

splošni in neposredni volilni pravici za moške in ţenske je postavila

socialdemokratska stranka ţe leta 1892. Temu so sledila leta in leta boja za

splošno volilno pravico ţensk. Nastajale so posebne ţenske organizacije in

društva, med njimi je bila še posebno aktivna učiteljska. Tudi ţenski časniki in

časopisi so se zelo angaţirali. V letih 1905–1907 je boj za splošno volilo pravico

moških nakazoval moţnost, da bi lahko to pravico prenesli tudi na ţenske. In

zgodilo se je to, kar se je dogajalo tudi v nekaterih drugih drţavah. Iz bojazni, da

bi ţenske pod vplivom katoliške cerkve svoje glasove dale katoliški stranki,

liberalna stranka ni podprla zahteve po splošni volilni pravici za oba spola. Iz

enakega razloga so svojo zahtevo umaknili tudi socialdemokrati.48

Kot kaţe, pri

tem vprašanju niso bila enotna niti ţenska društva. Splošno ţensko društvo je svoj

cilj – doseganje ţenske enakopravnosti – pojmovalo načelno. V konkretni situaciji

so nekatere vodilne članice odpovedale, ko je bilo treba nastopiti za ţensko

volilno pravico, češ da bi postala krščanska reakcija še močnejša, če bodo imele

volilno pravico tudi ţenske.49

Ţenske v Sloveniji so ustavno zagotovljeno splošno volilno pravico na drţavni

ravni dobile razmeroma pozno.50

Leto 1910 je bilo prelomno na področju ţenske

volilne pravice na naših tleh. Slovenska ljudska stranka je leta 1908 dobila

absolutno večino v kranjskem deţelnem zboru in je s tem ţelela odvzeti

liberalcem gospostvo v ljubljanskem občinskem svetu. Tako je 17. oktobra 1910

izšel deţelni zakon, »s katerim se spreminjajo in dopolnjujejo nekatere določbe

občinskega reda za deţelno stolno mesto Ljubljano in izdalo nov občinski volilni

red.«51

Tako so ţenske v Ljubljani leta 1910 dobile volilno pravico z osebnim

glasovanjem. Med inteligenco je bila volilna pravica zaupana tudi učiteljicam.

47 Vasilij Melik, Volitve v Ljubljani, str. 123. 48 Milica G. Antić, Naše ţene volijo, Urad za ţensko politiko, Ljubljana 1999, str. 17–18. (Dalje:

Milica G. Antić, Naše ţene volijo). 49 Angela Vode, Spol in upor, str. 284. 50 Milica G. Antić, Naše ţene volijo, str. 16–17. 51 Vasilij Melik, Ţenske in volitve pred drugo svetovno vojno, v: Splošno ţensko društvo, od

dobrih deklet do feministk, Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana 2003, str. 61.

19

Veljalo pa je pravilo oz. je bilo tudi zapisano v volilnem redu: »Za ţenske volivke

je treba določiti posebno volišče.«52

Tega so tudi dobile v prostorih mestnega

dekliškega liceja na takratni Bleiweisovi, danes Prešernovi cesti.53

Kasneje, v

obdobju med obema vojnama, pa so to pravico, namesto da bi jo nadgradile, celo

izgubile.54

Prva in druga svetovna vojna sta bili v marsikateri evropski drţavi prelomnici na

dolgi poti pridobivanja splošne volilne pravice ţensk. Tako med prvo svetovno

vojno, ko se je ţensko prebivalstvo angaţiralo v zaledju front in je nadomestilo

moško delovno silo v tovarnah in poljih, kot med drugo, ko se je zabrisala meja

med bojiščem in njegovim zaledjem in so se ţenske vključile tudi med

vojskujoče, je pomemben del populacije ţensk prevzel odgovornosti, ki so jih v

mirnih časih opravljali moški. V obeh svetovnih spopadih so vojne razmere

oslabile, če ţe ne porušile tradicionalno ločitev spolov.55

Volilna pravica je bila

nagrada, ki so si jo ţenske prisluţile v vojni. Leta 1918 in 1919 so splošno volilno

pravico pridobile Avstrijke, Britanke, Irke, Belgijke, Nizozemke, Estonke,

Nemke, Poljakinje, Rusinje in Latvijke, po drugi svetovni vojni pa tudi Italijanke,

Francozinje, Bolgarke in Jugoslovanke.56

Volilna pravica ţenske je bila povezana z delovnimi razmerji in izobrazbo ţensk.

Ţe od konca 19. stoletja dalje je naraščalo število ţensk, ki so ţelele pridobiti

višjo izobrazbo, zaposlitev ali kar oboje. Vsa uradniška dela v drţavnih, deţelnih,

okrajnih in občinskih uradih, kot tudi v zasebnih pisarnah so v 19. in prvi polovici

20. stoletja opravljali večinoma moški. Do poklica in zasluţka so ţenske lahko

prišle le s primerno izobrazbo. Slovenki je bilo na prehodu iz 19. v 20. stoletje

odprto le učiteljišče kot edina višja izobraţevalna ustanova.57

Od boljših poklicev

so bili poleg učiteljskega tako ţenskam na Slovenskem dostopni še poklic

vzgojiteljice, poštne uradnice (od leta 1872) in trgovke. V mestnem magistratu je

52 Vasilij Melik, Volitve v Ljubljani, str. 123. 53 Vasilij Melik, Volitve v Ljubljani, str. 124. 54 Ţenske so sicer lahko volile ţe med vojno na osvobojenem ozemlju, vendar je šele ustava FLRJ,

sprejeta 1946, ţenskam zagotavljala splošno volilno pravico. 55Marta Verginella, Ţenska obrobja, Delta, Ljubljana 2006, str. 53. (Dalje: Marta Verginella,

Ţenska obrobja) 56 Prav tam. 57 Angela Vode, Ţena v današnji druţbi, str. 28.

20

bila prva ţenska kot začasna nameščenka sprejeta leta 1905 (stalne nameščenke so

tam od leta 1910 dalje).58

Do leta 1918 je bilo število študentk pri nas neznatno,

študirati pa se je dalo le na učiteljiščih. Avstro-Ogrska monarhija je bila med

zadnjimi drţavami v Evropi, ki je dopustila ţenskam študij na visokih šolah.

Ţenske so lahko komaj leta 1896, pa še to le po tem, ko so statistično dokazali, da

se 11 odstotkov ţensk ne more poročiti, postale redne slušateljice na medicinski in

filozofski fakulteti na Dunaju. Pred tem so Slovenke lahko študirale v Švici in

Rusiji. Zakaj smo omenili 11 odstotkov ţensk, ki se niso mogle poročiti? Zato, ker

je veljalo načelo, da je ţenska izobrazba pomembna le toliko, kolikor ji pripomore

k ustvarjanju boljših razmer v druţini oziroma jo usposobi za njej primeren

poklic, če se ne poroči (vzgojiteljica, učiteljica, zdravnica).59

Zanimiva pa je

informacija, da je kljub zelo majhnim moţnostim izobrazbe na Slovenskem

veljala visoka stopnja pismenosti. To je bila posledica leta 1869 sprejetega zakona

o obvezni ustanovitvi dekliških šol. Do propada Avstro-Ogrske monarhije se je

tako na slovenskih tleh osnovno izobraţevala ţe večina deklet. Nemajhno število

je nato nadaljevalo šolanje na gimnazijah in strokovnih šolah.60

Na Slovenskem smo v tem času imeli nekaj študentk, ki so dajale osnovo za

nadaljnje izobraţevanje večjega števila ţensk. Kot prva študentka računovodstva,

je postala leta 1904 Julka Arh v Gradcu, kjer je istega leta opravila izpit iz

drţavnega računovodstva. Albina Potokar pa je bila prva ţenska, ki je na dunajski

trgovski akademiji opravila izpit pred izpitno komisijo za trgovske šole.61

Nato so hitro sledile »prve« v svojih poklicih, in v dobrobit naše drţave je bilo

izobraţenih ţensk vedno več. Prva Slovenka naravoslovka Marija Wirgler je

promovirana leta 1905 na graški univerzi. Prva doktorica filozofije slovenskega

rodu je postala Marijana Urbas leta 1906. Do leta 1918 so postale doktorice v

filozofskih študijah (naravoslovne in druţboslovne) še Angela Piskernik, Dora

Kokalj in Ana Schiffrer. Prva slovenska zdravnica dr. Eleonora Jenko Groyer je

leta 1907 diplomirala v Rusiji. Diplomo so ji priznali šele v Jugoslaviji leta 1921.

58 Aleksandra Serše, Poštne in občinske uradnice, v: Splošno ţensko društvo, od dobrih deklet do

feministk, Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana 2003, str. 37. 59 Nataša Budna Kodrič, Feministične zahteve, str. 35–36. 60 Mateja Jeraj, Slovenke na prehodu v socializem (Vloga in poloţaj ţenske v Sloveniji 1945–1953), Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana 2005, str. 21. (Dalje: Mateja Jeraj, Slovenske na prehodu …). 61 Nataša Budna Kodrič, Feministične zahteve, str. 36.

21

Do leta 1926 so bile v Sloveniji tri pravnice, Milena Pirc, Berta Leskovar in

Ljudmila Cvirn. V šolskem letu 1930/31 je študiralo v Jugoslaviji na vseh

univerzah 20 odstotkov ţensk, v Ljubljani 39 odstotkov, v glavnem na medicinski

in filozofski fakulteti.62

Z ustanovitvijo Ljubljanske univerze leta 1919 je bil na

slovenskih tleh omogočen tudi visokošolski študij za dekleta. Vendar so bile

ţenske izobraţevalne ustanove vedno drugotnega pomena, saj so oblasti ob

vsakem pomanjkanju sredstev najprej pristopile k omejevanju ali ukinitvi

dekliških šol.63

Ţenske v poklicnem ţivljenju niso bile enakopravne z moškimi. Niso jim bili

dostopni vsi poklici, za enako delo so ponavadi prejemale niţja plačila.64

Mezdni

sistem je bil kombiniran s plačevanjem dela po času in dela na akord. Ţenske so v

večini delale na akord,65

moški in mladoletni delavci pa preteţno na urno mezdo.

Leta 1907 je bil urejen tudi nov način plačevanja dela na akord. Uvedena je bila

obvezna osnovna dnevna mezda. Če je delavka na akord zasluţila več, kot je

znašala njena osnovna dnevna mezda, je prejela akordno mezdo, če pa je na akord

zasluţila manj, je prejela svojo osnovno dnevno mezdo.66

Da bi si laţje

predstavljali realno vrednost teh mezd, povzemimo primer iz knjige »Zgodovina

socialne in gospodarske politike v Sloveniji«, kjer avtor France Kresal navaja:

»V delavski kuhinji v Litiji je leta 1907 stala prehrana 4 krone na teden (delavka

je takrat zasluţila 9,5 krone na teden). Če računamo še eksistenčni minimum, ki je

bil 8 kron na osebo na teden in da je bil zaposlen še moţ, ki je zasluţil takrat

skoraj 12 kron na teden, lahko pridemo do zaključka, da je skoraj polovica

delavskega prebivalstva ţivela v revščini, ker so zasluţili manj, kot so znašali

62 Nataša Budna Kodrič, Feministične zahteve, str. 36. 63 Mateja Jeraj, Vloga in poloţaj ţensk v obdobju 1918–1941, v: Splošno ţensko društvo, od dobrih deklet do feministk, Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana 2003, str. 29–30. (Dalje: Mateja

Jeraj, Vloga in poloţaj …). 64 Zanimiv primer: Delavke Saturnusa so prejemale 3 din na uro, medtem ko so delavci za enako

delo dobili vsaj 4.60 din na uro; iz: Mateja Jeraj, Vloga in poloţaj ţensk, str. 31. 65 Akord je plačevanje zasluţka glede na narejeno delo, po učinku. (Akord, Slovar slovenskega

knjiţnega jezika, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC Sazu, http://bos.zrc-sazu.si/,

pridobljeno 17. 3. 2011). 66 France Kresal, Zgodovina socialne in gospodarske politike na Slovenskem od liberalizma do

druge svetovne vojne, Cankarjeva zaloţba, Ljubljana 1998, str. 46. (Dalje: France Kresal,

Zgodovina socialne in gospodarske politike …).

http://bos.zrc-sazu.si/

22

ţivljenjski stroški.«67

Takšno sliko kaţejo podatki o konkretnih zasluţkih v

tekstilni industriji, pa tudi v drugih panogah, kjer je bilo zaposlenih več kot 66

odstotkov ţenk in mladoletnih delavcev, ki so zasluţili zelo malo (od 5 do 11

kron) in le ena tretjina je bila moških delavcev, ki so bolje zasluţili. Takšne so

bile razlike znotraj stroke in tovarne.68

Ţensko delo je veljalo za manjvredno delo, češ da ima ţenska šibkejšo telesno

konstrukcijo, da je bolj nagnjena k boleznim in da obstaja pri njej večja verjetnost

daljšega izostanka z dela zaradi poroda. To so določali tudi zakoni, ki so ţensko

delovno silo izenačevali z otroško. Ena izmed novel Obrtniškega reda iz leta

1885, ki je bila sprejeta 8. marca 1885, je prva obravnavala delavsko zaščito ţensk

in otrok.69

Ta zakon je prinesel prepoved zaposlovanja otrok, mlajših od 14. leta,

prepoved zaposlovanja mladoletnih med 14. in 16. letom starosti ter ţensk na

teţkih, zdravju škodljivih delovnih mestih in v nočem času.70

Zato so jim bila po

večini nedostopna vodilna in pomembnejša mesta. Na primer zdravnice v praksi

niso mogle postati upravnice bolnic, agronomke niso prišle na upravo drţavnih

monopolov, ţenske niso mogle postati okrajne referentke, niti učiteljice na

kmetijskih šolah.71

Na drugi strani pa so bile ţenske pri nas precej zaposlene tudi zunaj doma,

predvsem tiste iz kmečkega in niţjega meščanskega sloja. To je bilo v večini v

industriji in na področju gospodarstva. Kajti na prelomu stoletja se je iz podeţelja

izselilo nad 100.000 ljudi. Kmetijska proizvodnja je v prvem desetletju 20. stoletja

zadostovala za lastne potrebe, industrijska proizvodnja pa je bila za 15 odstotkov

premajhna za lastne potrebe. Največji primanjkljaj je bil v tekstilni, ţivilski in

kovinski industriji.72

Lastniki tovarn in podjetij so še kako radi zaposlili ţenske, še

zlasti v obdobju gospodarskih kriz. Gospodarska kriza je namreč povzročila na

podeţelju na eni strani izseljevanje moških, na drugi pa zaposlovanje ţensk.

Ţenske, še posebej tiste, ki so edine preţivljale druţino, so bile nemalokrat

pripravljene delati za minimalni denar. V tem času so nastali t.i. ţenski poklici v

67 France Kresal, Zgodovina socialne in gospodarske politike, str. 46. 68 France Kresal, Zgodovina socialne in gospodarske politike, str. 47. 69 France Kresal, Zgodovina socialne in gospodarske politike, str. 45. 70 France Kresal, Zgodovina socialne in gospodarske politike, str. 23. 71 Mateja Jeraj, Vloga in poloţaj ţensk v obdobju 1918–1941, str. 31. 72 France Kresal, Zgodovina socialne in gospodarske politike, str. 37.

23

tekstilni industriji, industriji hrane in pijač in v oblačilni industriji. V Tobačni

tovarni je bilo na primer več kot 85 odstotkov zaposlenih ţensk. Leta 1910 so

predstavljale zaposlene ţenske na Kranjskem 49 odstotni deleţ vsega zaposlenega

prebivalstva.73

Poloţaj ţenske v vsakodnevnem ţivljenju so odrejali veljavni pravni predpisi. Je

pa res, da so se takrat ţe mnogi zavedali, da nekatere panoge ne bi mogle delovati

in izvrševati svojih nalog tako uspešno, če ne bi zaposlovali ţensk. Tako v

industriji, kakor v poljedelstvu in manjših, delavskih obratih, kjer so prav prišle

ţenske ročne spretnosti, potrpljenje, urejenost in hitrost. Kar nekaj ţensk je vodilo

tudi svoje posle, predvsem trgovine in gostilne, pa tudi celotne kmetije. Prav tako

se je ţenska delovna sila nujno rabila v vzgojnih poklicih, kot so na primer

vzgajanje in učenje ter socialna skrb.74

Pod takimi pogoji so ţenske vedno bolj

zahtevale, da se jim dodelijo vsaj osnovne pravice do šolanja in dela, da se jim

omogoči delo v vseh strokah in da dobijo osnovne politične pravice. Te ţenske so

ponavadi izhajale iz razvite sredine in iz slojev, kjer so ţenske kljub vsemu imele

moţnost za izobrazbo in so lahko sledile bojem ţensk po celem svetu. Tako se je

tudi na naših tleh ustvarila anarhistična skupina ţensk, ki se je borila za pravice in

obstoj. A nemalokrat je bil ta boj usmerjen proti moškim in negativno naravnan

proti njim, pozabil pa je na ţenske po celotni drţavi in njihove dejanske zahteve.

Zaradi tega feministične akcije niso prinesle nekega vidnejšega rezultata, temveč

so se ţenske vedno bolj začele povezovati z delavskimi gibanji.75

Delavske

strokovne organizacije so se razvijale v okviru treh smeri sindikalnega gibanja.

Najmočnejše in najstarejše je bilo socialistično gibanje. Po papeški socialni

okroţnici Rerum novarum iz leta 1891 je na moči začelo pridobivati krščansko-

socialistično delavsko gibanje s svojimi strokovnimi organizacijami, ki so leta

1909 skupaj prerasle v centralno sindikalno Jugoslovansko strokovno zvezo.

Narodno-socialistične delavske strokovne organizacije, ki so jih organizirali

73 Nataša Budna Kodrič, Feministične zahteve, str. 36–37. 74 Angela Vode, Ţena v današnji druţbi, str. 39–40. 75 Mateja Jeraj, Slovenke na prehodu, str. 20–21.

24

slovenski liberalci, so bile manj pomembne in manj številčne. Tudi uveljavile so

se pozneje, predvsem v Trstu in na Primorskem.76

Ko je leta 1918 nastala Kraljevina SHS, je skupek drţav predstavljal enega

najrevnejših področij Evrope. Ker je bilo teţko najti statistične podatke za tisto

obdobje, sem črpala podatke iz »Statistički godišnjak za 1929 godinu«. To leto

sem izbrala, ker je ravno nekje na polovici obravnavanega obdobja. Tega leta je

imela Kraljevina Jugoslavija 11.984.911 prebivalcev.77

Bruto druţbeni proizvod

se je okoli leta 1929 povzpel na 110 dolarjev na osebo, letna rast nacionalnega

dohodka pa nikakor ni bila v skladu z rastjo natalitete.78

Tako je tri četrtine

prebivalstva ţivelo v revščini, odvisnih od majhnega dela obdelovalne zemlje ali

bednega mezdnega plačila. V Kraljevini Jugoslaviji je bilo tega leta kar 47.6

odstotkov nepismenih. V veliki večini so bile to ţenske. Če se omejimo na

Slovenska tla, je bilo v Dravski banovini leta 1929 825.190 pismenih, kar

predstavlja 88,5 odstotka prebivalstva. Od tega 89,6 odstotka moških in 87,5

odstotka ţensk. Za primerjavo lahko navedemo najbolj nepismeno področje

Kraljevine Jugoslavije. To sta bili Vrbska in Vardarska banovina s 16,2 oziroma

18,2 odstotki pismenih. Tam je bilo manj kot 10 odstotkov ţensk pismenih, malo

višja številka je bila pri pogojni pismenosti, kar pomeni, da so poznali črke in jih

delno tudi uporabljali. V celotni kraljevini Jugoslaviji je bilo 60 odstotkov vseh

ţensk nepismenih, vendar se glede na področje to drastično spreminja.79

Ogromne

rezerve delovne sile in premalo industrijskih obratov so silile mnoţice, da so

odhajale v tujino in tam iskale nove priloţnosti. Za tiste, ki so ostali doma, pa je

veljalo pravilo izkoriščanja, tudi otrok in ţena. Ti so delali v nemogočih pogojih,

ponoči, brez socialnega in zdravstvenega skrbstva, povečini tudi brez obroka.

Prav tako ni bilo poskrbljeno za ljudi, ki so odhajali v pokoj, za bolne in

invalidne, skrb za nosečnice je bila samo poboţna ţelja. V obdobju med leti 1921

76 France Kresal, Zgodovina socialne in gospodarske politike, str. 42. 77 Statistički godišnjak 1929 za Kraljevinu Jugoslaviju, Drţavna štamaparija Kraljevine

Jugoslavije, Beograd 1932, Sistory zgodovina Slovenije, Inštitut novejše zgodovine, Ljubljana

(http://www.sistory.si/publikacije/pdf/statisticni-letopisi/STATISTICKI_GODISNJAK_1929.pdf,

str. 67, pridobljeno 1. 4. 2011). (Dalje: Statistički godišnjak 1929 za Kraljevinu Jugoslaviju). 78 Statistički godišnjak 1929 za Kraljevinu Jugoslaviju, str. 70. 79 Statistički godišnjak 1929 za Kraljevinu Jugoslaviju, str. 69–71.

http://www.sistory.si/publikacije/pdf/statisticni-letopisi/STATISTICKI_GODISNJAK_1929.pdf

25

in 1926 se je število zaposlenih ţensk podvojilo, a je bila skupna številka

zaposlenih še vedno nizka.80

V času Kraljevine SHS in Kraljevine Jugoslavije je bilo sprejetih tudi nekaj

zakonov na področju ţenskega delovnega razmerja. Sprva so v Sloveniji ostali v

veljavi stari avstrijski zakoni.81

Nato so leta 1922 sprejeli zakon o delovnih

razmerjih in zaščiti delavcev za celotno področje Kraljevine SHS. Le-ta je

prepovedoval nočno delo ţensk v obrtnih, industrijskih in trgovskih, pa tudi v

prometnih, rudarskih in podobnih podjetjih.82

Kasneje je vlada, po letih boja proti

nepravičnim in poniţujočim pogojem dela, leta 1937, le izdala uredbo o

minimalnih mezdah in kolektivnih pogodbah. Ta sicer ni predvidevala razlik

glede na spol, vendar se delodajalci na določila pogodbe najpogosteje sploh niso

ozirali. Delovni pogoji za nekvalificirane delavke so bili nasploh izredno slabi,

čeprav delovno-zaščitna zakonodaja ni bila tako neugodna.83

V Kraljevini Jugoslaviji je bilo v medvojnem času nad 7 milijonov ţensk,

prebivalk (leta 1929 jih je bilo 6.105.220).84

Število zaposlenih se je večalo iz

leta v leto. Statistika predvsem nakazuje velik porast ţensk, zaposlenih v

industriji. Število tovarniških delavk je naraščalo celo v času gospodarske krize v

zgodnjih tridesetih letih 20. stoletja.85

Toda, kjer se veča število zaposlenih, se

posledično niţajo mezde. Ravno to se je dogajalo tudi pri nas.86

Avgust Bebel je

v svojem delu »Ţenska in socializem« z izredno realističnim pogledom razjasnil,

zakaj so ţenske, kljub vedno večjemu izkoriščanju in vedno manjšemu plačilu,

vztrajale na delovnih mestih. »Ţenska čedalje laţje najde zaposlitev poleg moţa

ali namesto njega, in sicer zato, ker je v svojih materialnih zahtevah skromnejša

od njega /.../ zlasti poročena ţena ima za podjetnika še neko prav posebno

privlačnost /.../ poročena ţenska je kot delavka veliko pazljivejša in se hitreje uči,

80

Vida Tomšič, Ţena u razvoju socijalističke samoupravne Jugoslavije, Jugoslovenska stvarnost,

Beograd 1981, str. 16. (Dalje: Vida Tomšič, Ţena v razvoju …). 81 France Kresal, Zgodovina socialne in gospodarske politike, str. 19. 82 France Kresal, Zgodovina socialne in gospodarske politike, str. 50–51. 83 France Kresal, Zgodovina socialne in gospodarske politike, str.51. 84 Statistički godišnjak 1929 za Kraljevinu Jugoslaviju, str. 67. 85 Angela Vode, Ţena v današnji druţbi, str. 42. 86 Mateja Jeraj, Vloga in poloţaj ţensk v obdobju 1918–1941, str. 33.

26

kot neporočena. Obzir do otrok jo sili, da napenja svoje sile do skrajnosti, samo da

bi jim prisluţila vsakdanji kruh. Zato potrpi marsikaj, kar neporočena ţena, zlasti

pa delavec, ne bi nikoli potrpela.« 87

Ta podrejeni poloţaj ţensk so znali kapitalisti dobro izkoristiti za to, da so si

skovali še večje dobičke, kajti ţenskam so za isto delo obvezno plačevali manj. Po

statistiki, povzeti iz »Statističkega godišnjaka 1929 za Kraljevinu Jugoslaviju«

lahko vidimo, kakšna je bila zastopanost ţenske delovne sile v različnih panogah.

Razumljivo je, da je bilo večje število ţensk zaposlenih v tekstilni industriji,

oblačilni industriji, kot je bilo sluţabnic, gospodinj, čistilk. Veliko število ţensk je

bilo zaposlenih v gostilnah, kavarnah in krčmah, bodisi kot pomoč v kuhinji in

streţbi, nemalokrat pa so bile tudi vodje oziroma lastnice.88

Zanimivi so tudi

podatki, da so bile ţenske v tistem času zaposlene tudi v podjetjih, ki so se

ukvarjala predvsem s tehničnimi in strojnimi zadevami, npr. v grafični industriji,

industriji za predelavo lesa, industriji hrane in pijače. V tobačni industriji je bilo

število zaposlenih ţensk kar trikrat večje od moških, nekje izenačena delovna sila

pa se je pojavljala v denarnih in zavarovalnih zavodih ter v samostojnih pisarnah,

tudi v gledališčih in svobodnih poklicih.89

Delavke so dobivale v povprečju 25 do 30 odstotkov niţje plačilo kakor delavci,

pa ţe ti so dobivali bedne mezde. Povprečna mezda je leta 1934 znašala 90 din na

14 dni za najniţje delavce in okoli 180 din za srednje delavce.90

Ta visoki

odstotek pomeni, da so v nekaterih dejavnostih ţenske dobivale celo do 50

odstotkov niţjo plačo. 67 odstotkov ţensk je dobivalo mezdo, ki je bila niţja od 3

dinarjev na uro. 91

Iz pridobljenega plačila je morala delavka plačati še prispevke

za bolniško zavarovanje, bednostni fond, delavsko zbornico in usluţbenski davek.

Skrbeti je morala seveda tudi za druţino, hrano, stanovanje in obleko. Na naših

tleh so bile javne nameščenke v mnogo boljšem poloţaju kakor privatne, dokler

jim niso z zakonom o draginjskih dokladah leta 1934 zadali velik udarec in njihov

87 August Bebel, Ţenska in socializem, Cankarjeva zaloţba, Ljubljana 1960, str. 214. (Dalje: August

Bebel, Ţenska in socializem). 88 Statistički godišnjak 1929 za Kraljevinu Jugoslaviju, str. 425. 89 Statistički godišnjak 1929 za Kraljevinu Jugoslaviju, str. 425. 90 Angela Vode, Ţena v današnji druţbi, str. 40–41. 91 Angela Vode, Ţena v današnji druţbi, str. 40.

27

poloţaj katastrofalno poslabšali. Tako so ţenam drţavnih uradnikov zmanjšali

plačo za 30 do 50 odstotkov.92

V drţavnih sluţbah so ţenske zavzemale predvsem mesta tipkaric in pomoţnih

uradnic, le v zelo redkih primerih so se lahko povzpele na mesto referentk ali na

vodilno mesto. Vendar pa so bile za isto delo na isti poziciji plačane enako kot

moški. To je ločevalo javne usluţbenke od privatnih. Največje število javnih

usluţbenk so predstavljale telefonistke in poštne usluţbenke. Tu so ţenske

prevladovale, tudi blagajniška dela so bila skoraj vedno izključno v njihovih

rokah. Leta 1934 je bilo na naših tleh 433 poštaric, 158 uradnic drţavnih ţeleznic,

146 uradnic na banovini, drugih uradnic pa je bilo še 352.93

Kar nekako razumljivo je bilo, da je bil učiteljski poklic močno zastopan prav pri

ţenskah. To je bila tudi prva in najbolj dostopna izobrazba za njih. Vendar njihov

poloţaj ni bil nič boljši kakor poloţaj uradnic. Sicer naj bi bile številčno v

premoči, vendar so prav tako dobivale manjšo plačo kot kolegi, poleg tega pa jih

je drţava z zakoni nemalokrat uničevala. Eden izmed zakonov jim je namreč

narekoval naslednje:

»Učiteljicama narodnih i domaćinskih škola, kao i zabaviljama prestaje sluţba

kad stupe u brak sa licem koje nije učitelj. Ako su ovakve učiteljice, odnosno

zabavilje ispunile uslov za sticanje lične penzije, dobivaju jednom za svagda

umesto penzije otpremninu u iznosu jednogodišnje plate i poloţajnog dodatka, a

ako niso ispunile uslove za sticanje lične penzije, a imaju više od 5 godnina

efektivne sluţbe-dobivaju odpremninu u iznosu šestomesečne plate i poloţajnog

dodatka. Sluţba prestaje otpuščanjem, danom sklaplanja braka.«94

Zakon o draginjskih dokladah pa ni veljal izključno samo za javne nameščenke in

učiteljice. Skoraj v vseh poklicih je morala ţenska zapustiti delovno mesto, ko je

stopila v zakonski stan. To je veljalo zlasti v drţavnih sluţbah, pa tudi v zasebnih

podjetjih ni bilo bistveno drugače. V nekaterih poklicih je bila prepoved

opravljanja sluţbe samo delna. Tukaj so bile učiteljice še na dobri poziciji, kajti

sluţbo so morale pustiti le, če so se poročile z moškim, ki ni bil učitelj. Edino

92 Angela Vode, Ţena v današnji druţbi, str. 46. 93 Angela Vode, Ţena v današnji druţbi, str. 46–47. 94 Vida Tomšič, Ţenska, str. 40.

28

delavke so imele to prednost, da njihovega delodajalca ni zanimalo, ali je

poročena ali ne. Poloţaj učiteljic se je z leti izboljšal in po novem šolskem zakonu

iz leta 1939/40 so bile ţe skoraj enakopravne z moškimi, predvsem v materialnem

smislu, večino drugih enakopravnosti pa je ostalo na papirju. Tudi tu so vodilna

mesta zasedli moški. Zanimiv je podatek, da so bile na univerzah v Beogradu,

Zagrebu, Ljubljani in Skopju zaposlene le 4 ţenske: ena docentka na Filozofski

fakulteti v Beogradu in na isti fakulteti še asistentka in lektorica, ter v Zagrebu

asistentka na Filozofski fakulteti.95

Učiteljski poklic je bil od vseh t.i.

intelektualnih poklicev edini, kjer so prevladovale ţenske, zlasti v Dravski

banovini. Po podatkih Angele Vode naj bi bilo v letu 1934 2103 osnovnošolskih

učiteljic, učiteljic na meščanskih šolah pa 116.96

Sluţkinje, ki jih je bilo v Jugoslaviji na deset tisoč, so večinoma prihajale iz

kmečkih in delavskih druţin. Ta dekleta so bila vsestransko izkoriščana. Delala so

brez določenega delovnega časa in brez določene plače, prepuščena so bila

vsakdanjemu šikaniranju svojih nadrejenih, predvsem gospa. Gospodarji pa so jih

pogosto speljali na stran pota, jih telesno, psihično in spolno zlorabljali. Ţalosten

je podatek, da je ravno iz te delovne skupine prihajalo največ poklicnih

prostitutk.97

Ţene in gospodinje delavcev, majhnih in srednjih obrtnikov, načeloma niso hodile

v sluţbo. Toda dom jim je predstavljal še večji pekel. Samostojnosti niso poznale,

med obema svetovnima vojnama so jih spremljale tudi draginja, brezposelnost

moţ, bolezni, številni otroci. Ţene včasih po več dni niso zauţile niti enega

obroka in so zaradi tega pogosto zbolevale. Šolstvo je zahtevalo šolnine, skrb za

stanovanje je bila postranska stvar, povrhu vsega pa je bila še gospodarsko

odvisna od svojega moţa do konca ţivljenja.98

Moramo se zavedati, da pojem

gospodinja ni pomenil le ţenske, ki je ostala doma in skrbela za druţino, ampak je

gospodinjski poklic prinašal vedno več moţnosti za zaposlitev. Gospodinje so

zlahka našle zaposlitev v bolnišnicah kot vodje gospodinjstva, v sanatorijih,

95 Statistički godišnjak 1929 za Kraljevinu Jugoslaviju, str. 390. 96 Angela Vode, Ţena v današnji druţb, str. 47–48. 97 Vida Tomšič, Ţenska, str. 21. 98 Angela Vode, Ţena v današnji druţb, str. 42–44.

29

zdraviliščih, otroških domovih, raznih letoviščih, zavetiščih, javnih kuhinjah,

itd.99

Ne smemo pa pozabiti tudi na akademsko izobraţene ţenske, ki so dobile vsaj

malo večjo moţnost študijskega izobraţevanja z ustanovitvijo Univerze v

Ljubljani 1919. Ţenske so se odločale predvsem za študiji na Filozofski fakulteti

ter na Medicinski in Pravni fakulteti. Leta 1924 je v Beogradu študiralo 1175

ţensk, v Sloveniji oziroma na Ljubljanski univerzi pa 67. Številka je seveda z leti

rasla in leta 1929 jih je bilo v Beogradu ţe 1403, medtem ko je v Ljubljani

ostajala številka še vedno niţja – 137 študentk. Na pravni fakulteti je študiralo 21

deklet, na filozofski 89, medicino je študiralo 11 deklet. Zanimivo je dejstvo, da je

tistega leta 16 deklet obiskovalo tudi tehnično fakulteto.100

Drţava tako rekoč sploh ni skrbela za matere in otroke. Predvsem na vasi je

vladala skrajna zaostalost. Zaradi revščine, nerazgledanosti, praznoverja in zelo

slabih higienskih navad so matere in otroci mnoţično umirali. Na pol kolonialni

poloţaj Kraljevine SHS in kasneje Jugoslavije je še posebej jasno razviden iz

podatkov o smrtnosti otrok. V Jugoslaviji je bila smrtnost otrok leta 1929 – 15,5

odstotna (66.705 otrok je umrlo pred dopolnjenim prvim letom starosti). V

Franciji je bila umrljivost 7,5 odstotna, na Norveškem pa samo 4,2 odstotna.101

Tudi smrtnost mater je bila v Kraljevini Jugoslaviji zelo velika. Neposredni vzroki

smrtnosti so bili:

– ni bilo varstva za nosečnice;

– pomoč za porodnico je bila nestrokovna ali pa je sploh ni bilo;

– porodna sepsa;

– vse večje število splavov.102

28. februarja 1922 je izšel izredno pomemben zakon za delavke – matere, ki je

določal pravico do porodniškega dopusta dva meseca pred porodom in dva

meseca po porodu ter pravico do dojenja še najmanj 20 tednov po vrnitvi na

99 Angela Vode, Ţena v današnji druţbi, str. 43. 100 Statistički godišnjak 1929 za Kraljevinu Jugoslaviju, str. 370. 101 Statistički godišnjak 1929 za Kraljevinu Jugoslaviju, str. 116–119. 102 Vida Tomšič, Ţenska, str. 42–43.

30

delo.103

Lastniki vseh industrijskih podjetij z več kot 100 delavci, od katerih je

bilo vsaj 25 delavk mater z majhnimi otroki, so bili dolţni v neposredni bliţin i

podjetja zgraditi posebna otroška zavetišča. Nadzora nad tem seveda ni bilo in le

redko so delodajalci uresničili te zahteve. Kazni so bile v primerjavi z ostalimi

stroški gradnje takega zavetišča smešno nizke, zaradi tega so delodajalci to

odredbo upoštevali še toliko manj. Zakonodaja je bila sicer dobra, vendar

neučinkovita. Med drugim tudi zato, ker si večina ţensk zaradi strahu pred izgubo

sluţb, niso upale uveljavljati pravic, ki jim jih je zakon obljubljal. Varstvo matere

– delavke in njenega otroka je tako ostalo na papirju. Če delavka ţe zaradi

nosečnosti ni izgubila dela, je lahko postala brezposelna, če po porodu ni zadosti

hitro prišla nazaj na delo. O ustanovah za otroke, jaslih, vrtcih v Kraljevini

Jugoslaviji skoraj ne moremo govoriti. Šokanten je podatek, da je bilo leta 1939 v

celotni Jugoslaviji samo dvoje jasli s 120 prostori.104

.

Politično prebujanje je v tem obdobju zajelo dober del ţena. Delavke in delavske

ţene so sodelovale v vseh političnih akcijah. Hrvaške kmetice so se bojevale ob

svojih moţeh proti velesrbski diktaturi. Tudi v drugih pokrajinah so ţene

izkazovale vedno večjo podporo političnemu gibanju. O tem govorijo mnoga

zborovanja za ţenske politične pravice, ki so bila po vsej drţavi. Na njih se je

zahteva po ţenski volilni pravici povezovala z zahtevami vsega ljudstva po

demokratizaciji, po miru, kruhu, svobodi in proti fašizmu. Enak značaj so imela

tudi mnoţična zborovanja na mednarodni ţenski dan.105

V prvih letih tridesetih let 20. stoletja, v času gospodarske krize in najhujše

reakcije, so bile tudi ţenske močno prizadete. Takratna oblast je poskušala krizo

reševati tako, da je iz dobro plačanih mest odpuščala izobraţene ţenske in jih

zaposlila kot nizkocenovno delovno silo. Upravičeno je sledil vedno večji upor

ţenske delovne sile. Prav tako je veljalo prepričanje, da so za gospodarsko krizo

krive predvsem ţenske. Te naj bi v ţelji po čim bolj ugodnem ţivljenju odţirale

sluţbe moškim in posledično so le-ti izgubljali sluţbe. V časopisih je potekala

103 Angela Vode, Ţena v današnji druţbi, str. 41. 104 Mateja Jeraj, Slovenke na prehodu, str. 23–24. 105 Vida Tomšič, Ţenska, str. 41–42.

31

prava gonja proti dvojnim zasluţkarjem, to je zaposlenim in poročenim

ţenskam.106

In ne samo zaradi svojega poloţaja, ţenske so se odkrito borile in

bodrile svoje moţe pri vsaki stavki. V tem obdobju lahko ugotavljamo vse večje

sodelovanje ţensk v vrsti gospodarskih bojev. Če preučujemo dokumente iz

zgodovine delavskega gibanja na Slovenskem, najdemo marsikatero zabeleţko o

stavkah, demonstracijah in drugih akcijah, ki so jih organizirale in vodile ţenske

ali so v njih vsaj odločilno sodelovale. To pa je ţe povezano z marksistično teorijo

in razvojem delavskega gibanja, kar bomo natančneje predstavili v naslednjem

poglavju.

Namenimo nekaj besed še pomembni akciji za volilno pravico. Po razpadu

Avstro-Ogrske monarhije in po ustanovitvi Kraljevine SHS so zahteve po volilni

pravici ţensk znova prišle v ospredje. V pripravah na novo ustavo so ţenske leta

1921 v javnosti nastopile z zahtevo po volilni pravici in enakem plačilu za enako

delo, vendar brez uspeha. Vidovdanska ustava leta 1921 je sicer obljubljala

sprejetje zakona o volilni pravici ţensk, vendar se to ni zgodilo.107

Obdobje med

obema vojnama kljub široki organizaciji in aktivnosti ţensk ter drugih organizacij

na ţalost ni obrodilo sprememb.

Tik pred izbruhom 2. svetovne vojne so se v vsej drţavi znova okrepile zahteve

po volilni pravici. Načrt volilnega zakona je predvideval zelo omejeno volilno

pravico ţensk – samo za fakultetno izobraţene ţenske in obrtnice.108

Pričela se je

2. svetovna vojna in s tem tudi ustanovitev Antifašistične fronte ţensk, preko

katere so Slovenke prvič izvajale svojo volilno pravico leta 1942, ko so na

osvobojenih delih Dolenjske in Notranjske volile narodnoosvobodilne odbore.

Sicer pa Tone Ferenc v svoji knjigi »Ljudska oblast na Slovenskem« trdi, da so

»ţenske izvajale svojo volilno pravico ţe pred letom 1943, ko so potekale volitve

za zbor odposlancev slovenskega naroda v Kočevju.«109

Maja istega leta je

namreč izvršni odbor Osvobodilne fronte priznal volilno pravico tudi ţenskam.

106 Angela Vode, Spol in upor, str. 212. 107 Milica G. Antić, Naše ţene volijo, str. 18. 108 Prav tam, str. 19. 109 Tone Ferenc, Ljudska oblast na Slovenskem 1941–1945, 1. knjiga, Borec in Partizanska knjiga,

Ljubljana 1985, str. 242–243. (Dalje: Ferenc Tone, Ljudska oblast …).

32

Odlok izvršnega odbora OF z dne 11. septembra 1943 je v svojem drugem členu

določil poleg aktivne tudi pasivno volilno pravico vsem moškim in ţenskam, ki so

dopolnili sedemnajsto leto starosti. Ţe pred koncem druge svetovne vojne je torej

OF na institucionalni ravni priznala delovanje ţensk v narodnoosvobodilnem

gibanju, hkrati pa ovrgla predvojno pojmovanje političnega drţavljanstva. Na

ozemlju, osvobojenem med vojno, kakor tudi tam, kjer je okupatorjeva puška še

vedno izvajala teror, so vseeno potekale volitve, je bila ovrţena domena liberalno-

demokratskih sistemov, ki so ţenske obravnavali kot skupino, ki ne more biti

glasnik svojih lastnih interesov. A kljub vsemu se je še vedno pojavljal strah pred

prevratniško močjo ţensk in kvarnimi posledicami delovanja ţensk v politiki.110

Ne glede na to, kako ocenjujemo volitve v času NOB, pa moramo Ferencu

priznati, da so takrat »ţenske prvič dobile aktivno in pasivno volilno pravico in to

brez velikih manifestacij. Pravico so tudi uporabile, vendar ne v toliko, kot bi si jo

glede na svoj deleţ zasluţile.«111

V Jugoslaviji je prišlo do ţenske volilne pravice precej iznenada. Marsikje po

Evropi in tudi v svetu so ţenska gibanja ţe kar nekaj desetletij pred 2. svetovno

vojno kazala svoje tendence po enakopravnosti na svojem področju. Dejstvo, da je

večina razvitih evropskih drţav volilno pravico ţenskam odobrila ţe po prvi

svetovni vojni, skoraj vse pa so jo dobile šele po drugi, nakazuje, da je marsikdo z

distanco in nezaupanjem gledal na to. Nemalokrat zasledimo protislovno drţo ne

samo pri moških, temveč tudi pri ţenskah. Marsikatera ţenska namreč ni zaupala

volilnim in propagandnim obljubam ţensk. Moški pa so bolj verjeli, da je ta

pravica prisilna rešitev med in povojnega časa, kjer so ţenske izkoristile moţnost

in odsotnost moţ, da so si izborile tisto, kar je po večini nevarno za sistem.

Dejstvo je namreč, da so si z volilno pravico ţenske pridobile pravico soodločanja

pri pomembnih političnih vprašanjih. Zagotovile so si pravico voliti in pravico biti

voljene. Kot potrjujejo povojni podatki o prisotnosti ţensk v posameznih

političnih telesih, je bila pot od formalne k dejanski enakopravnosti med spoloma

polna ovir in zaprek.