UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za slovanske jezike in književnosti

DIPLOMSKO DELO

Andreja Butolo

Maribor, 2012

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za slovanske jezike in književnosti

Diplomsko delo

BESEDILNOST IN TRADICIJA SLOVENSKIH ZASEBNIH

PISEM

Graduation thesis

TEXTUALITY AND TRADITION OF SLOVENE PRIVATE

LETTERS

Mentorica: Kandidatka:

doc. dr. Mira Krajnc Ivič Andreja Butolo

Maribor, 2012

Prevajalka: Marina Mlinarič, profesorica sociologije in angleščine

Lektorica: Jovita Kovač, profesorica slovenščine in geografije

ZAHVALA

Hvala mentorici doc. dr. Miri Krajnc Ivič za strokovno svetovanje, usmerjanje in

pomoč pri nastajanju diplomskega dela.

Hvala kolektivu Pokrajinskega arhiva Maribor za pomoč in ustrežljivost pri

iskanju gradiva.

IZJAVA

Podpisani-a Andreja Butolo rojen-a 25. 7. 1985 študent-ka Filozofske fakultete

Univerze v Mariboru, smer Slovenski jezik s književnostjo in sociologija,

izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Besedilnost in tradicija slovenskih

zasebnih pisem pri mentorju-ici doc. dr. Mira Krajnc Ivič, avtorsko delo.

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti

niso prepisani brez navedbe avtorjev.

__________________________________

(podpis študenta-ke)

Kraj, Maribor

Datum, 24. 2. 2012

POVZETEK

Zasebno pismo je zapisano besedilo, ki omogoča komunikacijo med dvema

prostorsko oddaljenima osebama. Gre za besedila oseb, ki so v neuradnih,

enakovrednih ali hierarhičnih družbenih odnosih. Tvorci v pismih pripovedujejo,

opisujejo, razlagajo in poročajo o različnih temah: veselih, žalostnih, resnih in

manj resnih. Tvorec lahko v pismu izrazi katerikoli namen. Navezuje ali neguje

lahko odnos z naslovnikom, lahko naslovnika poziva k dejanju, mu predstavlja

neko stvarnost ali izpoveduje osebni odnos do te. Prav tako se lahko naslovniku

zaveže, da bo nekaj storil ali že s pismom stori neko dejanje. Pisemsko besedilo je

žanr z določeno strukturo, hkrati pa lahko vsebuje tudi druge žanre kot so:

zahvala, opravičilo, obtožba, prošnja, izjava, pohvala … V diplomskem delu je s

pomočjo analitične, deskriptivne, historične, komparativne in sintetične metode

predstavljeno zasebno pismo kot žanr, ki ima že večstoletno tradicijo.

Predstavljeni so pogoji zapisovanja slovenskih zasebnih pisem, žanrska

opredelitev zasebnega pisma v jezikovnih priročnikih in posredovanje pošte skozi

čas. Gre za besedilo, ki ima kulturno predpisan obrazec in ga obravnavajo tudi

knjige lepega vedenja. Na izbranem gradivu so predstavljene besedilne

značilnosti, ki odražajo družbene razmere in zgodovinsko obdobje, v katerem je

bilo pismo zapisano.

Ključne besede: sporočanje, besedilo, žanr, zasebno pismo, okoliščine

sporočanja.

ABSTRACT

Private letter is written text, which allows communication between two spatially

distant people. This is the text of persons who are in the informal, equivalent or

hierarchical social relations. Creators of the letters tell, describe, interpret and

report on various topics: happy, sad, serious and less serious. In a letter creator

can express any purpose whatsoever. Relates or nourishes the relationship with

the addressee, addressee may call to action; it represents some kind of a reality or

profess a personal attitude towards him. The creator can also commit to addressee

to do something or already by a letter commits a certain action. Letter wording is

a genre with a certain structure, but may also include other genres such as: thank –

you note, apology, indictment, application, statement, commendation … In the

diploma thesis with the help of analytical, descriptive, historical, comparative and

synthetic method, personal letter is represented as a genre, which already has

tradition of several centuries. There are presented conditions of writing Slovenian

personal letters, genre definition of personal letters in the language reference

books and mail forwarding through time. This is a text that has a culturally

prescribed form and is treated in the book of good manners. In selected materials

there are presented text features, which reflect social conditions and historical

period in which the letter was written.

Key words: communication, text, genre, personal letter, circumstances of

communication.

KAZALO

1 UVOD .............................................................................................................. 1

1.1 NAMEN ................................................................................................... 2

1.2 RAZISKOVALNE HIPOTEZE ............................................................... 2

1.3 METODOLOGIJA ................................................................................... 3

2 SPOROČANJE IN POSREDOVANJE PISEM .............................................. 6

2.1 ZNAČILNOSTI ZAPISANEGA BESEDILA ......................................... 7

2.2 PISMENOST ............................................................................................ 8

2.3 ZGODOVINA POSREDOVANJA PISEM ............................................. 9

3 BESEDILO, NJEGOVI KRITERIJI IN VRSTE ........................................... 12

3.1 BESEDILNE VRSTE ............................................................................. 13

3.2 ZASEBNO PISMO NEKOČ IN DANES .............................................. 14

3.2.1 ZAČETKI TEORIJE ZASEBNEGA PISMA ................................. 14

3.2.2 SODOBNEJŠA TEORIJA ZASEBNEGA PISMA ........................ 21

3.2.3 PRILOGE ALI PRIPONKE ............................................................ 24

3.2.4 E-POŠTA ........................................................................................ 26

3.3 VEDENJE DOPISOVALCEV ............................................................... 29

4 BESEDILNE ZNAČILNOSTI IZBRANIH PISEM ..................................... 33

4.1 PROSTOR IN ČAS ................................................................................ 35

4.2 UDELEŽENCI ....................................................................................... 40

4.3 DRUŽBENO RAZMERJE MED UDELEŽENCI SPOROČANJA ...... 41

4.4 NAMEN IN VRSTE GOVORNIH DEJANJ ......................................... 43

4.5 TEMA IN SLOGOVNI POSTOPEK ..................................................... 47

4.6 PRAVOPISNE, SLOVNIČNE IN SLOVARSKE ZNAČILNOSTI ..... 50

4.7 PRIBESEDILNE PRVINE ..................................................................... 57

4.8 ZUNANJA OBLIKA PISEM ................................................................. 61

4.9 SINTEZA ANALIZE IZBRANEGA GRADIVA ................................. 62

5 ZAKLJUČEK ................................................................................................ 64

6 LITERATURA .............................................................................................. 66

6.1 INTERNETNI VIRI ............................................................................... 68

7 PRILOGE ...................................................................................................... 69

KAZALO SLIK

Slika 1: Pismo iz leta 1832 ...................................................................................... 4

Slika 2: Pismo kot dokaz smrti vojaka .................................................................... 8

Slika 3: Matija Majar ............................................................................................ 14

Slika 4: Primer pisma po Majarju ......................................................................... 17

Slika 5: Primer zlaganja in pečatenja pisma ......................................................... 18

Slika 6: Naslovna stran pisma namesto ovojnice .................................................. 19

Slika 7: Primer črne obrobe žalnega pisma ........................................................... 19

Slika 8: Zapis naslova na ovojnico (danes zastarelo) ............................................ 21

Slika 9: Prikaz sodobnih teorij oblikovanja pisma ................................................ 23

Slika 10: Primer ankete kot priloge k pismu ......................................................... 25

Slika 11: Primer elektronskega pisma ................................................................... 27

Slika 12: Glava elektronske pošte ......................................................................... 28

Slika 13: Drugi primer elektronskega pisma ......................................................... 29

Slika 14: Primer pisemskega kartončka ................................................................ 31

Slika 15: Pogostost pojavitve posameznih vrst govornih dejanj v pismih ............ 44

Slika 16: Pismo tvorca 8 ....................................................................................... 53

Slika 17: Primer pisma s skico .............................................................................. 58

Slika 18: Pismo tvorca 9 ....................................................................................... 59

Slika 19: Pismo tvorca 3 ....................................................................................... 60

Slika 20: Znamenje za nadaljevanje pisma ........................................................... 60

KAZALO TABEL

Tabela 1: Izbrana pisma ........................................................................................ 33

Tabela 2: Poimenovanja posameznih tvorcev v analizi besedilnih značilnosti

pisem ..................................................................................................................... 34

Tabela 3: Govorna dejanja glede na namen, ki prevladujejo v posameznih

besedilnih vrstah.................................................................................................... 43

Tabela 4: Teme po posameznih pismih ................................................................. 48

Tabela 5: Temeljne značilnosti posameznih slogovnih postopkov po Dularju..... 49

Tabela 6: Raba nekaterih zastarelih izrazov .......................................................... 55

1

1 UVOD

Dopisovanje s prijateljicami me spremlja že iz osnovne šole, ko smo si s

sošolkami dopisovale, da so hitreje minile počitnice. V času pouka so počitniška

prijateljstva obujala pisemca, polna spominov in dogajanj iz šolskih klopi.

Kasneje so se pisem posluževali sramežljivi fantje, v času študija pa so mi

življenje popestrila elektronska pisma, ki so prinašala nova doživetja in izkušnje

iz daljnih dežel. Kadar prebiram pismo, vidim pred sabo osebo, ki mi ga pošilja,

in si skoraj predstavljam, kako mi vso vsebino pripoveduje v živo, hkrati pa se

zavedam, da je najina vez trdna, ko mi razlaga o novih doživetij v številnih

vrsticah, ki bi se v primeru pogovora še nadaljevale, tako pa jih v pismu prekinejo

tri pike. Pisma so odraz osebnosti pošiljatelja in razkrivajo medsebojne odnose,

hkrati pa pripovedujejo zgodbe o določenem času na določenem kraju.

Čeprav danes pisma največkrat dojemamo kot romantično gesto, so predvsem v

preteklih stoletjih predstavljala zgolj sredstvo sporazumevanja na daljavo. Njihov

začetek so tako kot pri elektronski pošti vpeljale potrebe vojske. Preden pa je ta

oblika komunikacije prešla v navade množic, se je ta morala naučiti pisati in brati.

Pismenost se je med slovenskim prebivalstvom razširila šele z 19. stoletjem.

Slovenska pisma so nastajala že davno pred 19. stoletjem, pisali so jih razni

izobraženci, ki so se zavedali pomena narodne identitete. V 19. stoletju pa se je

slovenska pisana beseda razširila še nekoliko bolj, prav tako je slovenski jezik

prodrl v javno področje družbenega življenja v književni umetnosti in časopisju,

šolstvu in uradih.

Zasebno pismo je zapisano besedilo, namenjeno določenemu posamezniku,

vendar je tudi priča družbenemu in kulturnemu dogajanju, saj je osrednji nosilec

sporočila jezik, s pomočjo katerega ljudje med seboj komuniciramo, da lahko

delujemo v določeni družbi. V izbranih pismih je opaziti, kako se je spreminjal

sam jezik, družbeni odnosi in položaji posameznih družbenih vlog, predvsem pa

miselnost ljudi in njihova čustvena odzivanja na stvarnost. In prav jezik izraža

človekove misli in duševne širine ter čustvene odzivnosti.

2

Izpod peresa pisca nastane besedilo, ki je prostorsko, časovno in situacijsko

umeščeno. Njegovo strukturo narekujejo pravila, ki so določena skozi kulturo.

Tako ima klasično zasebno pismo obliko, katere nas naučijo v času šolanja in

zanimivo je, da se ta skozi 200 let ni veliko spremenila. Pismo na papirju je v 20.

stoletju zamenjalo pismo na ekranu, ki pa zaradi drugačnega prenosnika ne sledi

uveljavljenemu žanru klasičnega pisma.

1.1 NAMEN

Predstaviti želim tradicijo pisanja pisem, hkrati pa opozoriti na spremembe. Te

lahko spremljamo praktično, lahko pa jih poiščemo v jezikoslovni teoriji. Vendar

med teorijo in prakso vedno prihaja do razhajanj, zato me zanima, kakšna

skladnost je med teorijo pisanja pisem in dejanskimi primeri posameznih pisem.

Prikazati želim obliko in zgradbo pisem skozi čas, ugotoviti, kaj vse pravzaprav

obsega pismo, kako se v njem razkrivajo posamezniki, družbeni odnosi in

značilnosti posameznih časovnih obdobij. Prikazati želim pester izbor pisne

komunikacije med ljudmi, ki je nekoč v zgodovini omogočila bistven napredek

človeštva. Zapisana beseda ne zbledi tako kmalu, kakor izzveni izgovorjena.

Zaradi obstojnosti in svoje vrednosti so dobila pisma svoje mesto tudi v knjigah

lepega vedenja. Predvsem pa je pisanje pisem bila nekoč cenjena vrlina in del

vedenja, ki je izražalo imenitnost posameznika, njegovo poučenost o obnašanju,

njegov socialni in družbeni položaj. Današnji bontoni razkrivajo predvsem, kako

napisati in poslati e-pošto, saj so klasična pisma izven rabe. Njihov namen je

preprečiti našo zadrego v komunikaciji in povečati splošno razgledanost.

1.2 RAZISKOVALNE HIPOTEZE

Oblika in zgradba pisma se skozi čas nista spreminjali.

Jezik pisem je jezik vsakdanje komunikacije.

Pisma lahko izražajo predstavitveno, pozivno, povezovalno, zavezovalno,

izvršilno, razsojevalno tvorčevo namero.

Tematika v pismih je raznolika, vsebine pisem pa odražajo tudi družbene

značilnosti določenega obdobja.

Pismo zajema številne besedilne vrste.

3

1.3 METODOLOGIJA

Pri izbiri virov za diplomsko nalogo sem se osredotočila na osebni in družinski

oziroma rodbinski fond Pokrajinskega arhiva v Mariboru. Ti dve zbirki vsebujeta

osebno korespondenco posameznikov, ki je razvrščena ob drugih osebnih listinah

v škatlah. Ker me je zanimala tradicija pisanja pisem, njihova oblikovanost, je

bilo zame pomembneje, da imajo pisma različne avtorje, naslovniki pa se

ponovijo. V vsej množici pisem je težko izbrati nekaj najprimernejših, skoraj

vsako je po svoje zanimivo. Da bi lahko pokazala raznolikost pisem, hkrati pa tudi

njihovo podobnost, sem v teoretičen in empiričen del diplomske naloge vključila

kar nekaj fotografij. V rokah sem držala veliko več pisem, kakor sem jih

predstavila, zanimiv je njihov star videz, njihov odraz takratnega duha družbe,

same pisave, ki znajo biti zelo nečitljive, a vsi strokovnjaki pridigajo o čitljivosti

pisem. V Arhivu sem naletela na številna pisma, pisana v nemškem jeziku, saj so

slovenski izobraženci dolgo časa delovali v nemškem okolju, prav tako uprava,

sodstvo in druge javne ustanove. Najdejo se tudi pisma, pisana v različnih vrstah

pisav: gotici, dajnčici, latinici … Primerilo se je tudi, da Arhiv hrani osebno

korespondenco, ki je zaradi zasebnosti in želje po diskretnosti osebe, ki jo je

podarila, zaprta za javnost do dogovorjenega datuma s to osebo (npr.

korespondenca nekdanjega mariborskega župana Borisa Soviča).

Po brskanju v Pokrajinskem arhivu Maribor sem se odločila, da diplomsko nalogo

začnem s kratkim posredovanjem informacij o pismenosti in zgodovini pošte, saj

so ključne za razumevanje pisnih navad. V veliko strokovnih besedilih lahko

preberemo, da so slovenska pisma pisali že plemiči v 17. stoletju, ohranjena so

pisma družin Marenzi-Coraduzzi, pisana v takratni primorščini, vendar naj

poudarim, da je bila to prej izjema kot pravilo. Velika večina slovenskega

prebivalstva je bila do 19. stoletja nepismena, slovensko so se pisno izražali le

zavedni intelektualci, ostala meščanska elita pa se je zatekala k nemščini, ki je bila

tudi odraz visokega družbenega položaja. Bistvenega pomena je tudi šolstvo, ki je

dolgo časa učilo pisati le nemški jezik, saj smo Slovenci takrat živeli v Habsburški

monarhiji, katere državljani smo tudi bili. Potrebo po narodnem prebujanju je

prineslo nacionalno gibanje sredi 19. stoletja, ki se je širilo iz Francije in

zavračalo fevdalni sistem. Izmed vseh slovenskih pisem, ki sem jih imela v rokah,

4

je bilo najstarejše iz leta 1832, žal zelo slabo čitljivo in pisano v bohoričici,

prebrati sem uspela le zadnjo stran pisma. Našla sem ga v škatli Oroslava Cafa1,

žal ni podpisano, najverjetneje je bil prav on naslovnik.

Slika 1: Pismo iz leta 1832

Vir: PAM2/1504, Oroslav Caf, AŠ 4, pismo.

Da sem predstavila vse te okoliščine, sem uporabila zgodovinsko, deskriptivno,

analitično in sintetično metodo. Z njihovo rabo sem nadaljevala tudi, ko sem

prelistavala razne slovenske jezikovne priročnike in zbirala informacije o pravilih

pisanja pisem. Prvi je to tematiko obdelal Matija Majar v Spisovniku za Slovence.

Do konca 19. stoletja je pismo kot besedilna vrsta pogosto predstavljeno zgolj z

zgledom v šolskih berilih. Iz leta 1984 obstaja zanimiva otroška knjiga Josipa

Palade (prevedla in priredila jo je Kristina Brenk) z naslovom Pismo, ki je v celoti

posvečena pismu. Podobna je slikanici, saj ima skoraj vsak napotek svojo skico.

Obliko sodobnega pisma sem povzela predvsem po treh avtorjih: Pavlinovi,

Šimencu in Žagarju. Na koncu sem se osredotočila še na bontone, saj ni tako

1 Eden pomembnejših jezikoslovcev 19. stoletja, poznavalec indoevropskih jezikov, zbiratelj

gradiva za slovensko slovnico in slovar, ki nista nikoli izšla, slovarsko gradivo je v slovar vključil

Pleteršnik. Caf je preučeval tudi slovenske dialekte s poudarkom na rezijanščini in primorščini. 2 PAM je oznaka za Pokrajinski arhiv Maribor.

5

imenovane knjige o lepem vedenju, ki ne bi vsebovala poglavja, kako napisati

pismo. Predstavila sem predvsem vidik primernega vedenja piscev pisem.

Navajala sem zgolj nekatere avtorje, vendar se navodila o vedenju pri pisnem

komuniciranju iz bontona v bonton ponavljajo. Pomembna razlika je le v tem, da

bontoni zadnjih let manj besed namenijo klasičnemu pismu, zato pa nekoliko več

elektronskemu.

Izbrana pisma sem analizirala z vidika besediloslovnih značilnosti, zanimala so

me prostorska in časovna umeščenost, družbeni položaj udeležencev in njihova

medsebojna razmerja, nameni in teme napisanih pisem, njihove jezikovne

značilnosti ter zunanja oblikovanost.

6

2 SPOROČANJE IN POSREDOVANJE PISEM

V slovenski strokovni literaturi nekateri termin sporočanje razumejo kot del

sporazumevanja, v smislu tvorčeve oziroma sporočevalčeve aktivnosti. Učbenik

Na pragu besedila nas tako uči, da je sporazumevanje (komunikacija) ena od

oblik človekove družbene dejavnosti, kjer je v ospredju izmenjavanje besedil med

najmanj dvema osebama. Sporazumevanje tako obsega sporočanje in sprejemanje

besedil (Bešter, 2007: 27). Drugi strokovnjaki pa kot slovensko ustreznico

komuniciranju uvajajo termin sporočanje in ga opredeljujejo kot:

»Sporočanje je za človeka ključna, življenjsko pomembna, hotena, usmerjena,

smiselna dejavnost medsebojnega vplivanja. Kot posledica človekove želje,

potrebe, namere po vzpostavitvi česa skupnega, je sporočanje razumljeno kot

družbeni fenomen, ki je v tesni zvezi z drugimi oblikami družbenega delovanja«

(Schramm 1999: 52 in Hepp 1998: 10 v Krajnc Ivič 2008: 93).

Po Toporišiču (1994: 173) je sporočanje dejavnost tvorjenja, prenašanja in

sprejemanja sporočil oziroma besedil, če gre za jezikovno sporočilo.

Sporočanje poteka na osnovi dogovorjenih simbolnih sistemov, med katerimi je

najbolj dodelan jezik. Posamezniki lahko sporočila tvorijo in interpretirajo iz njim

poznanih simbolov. To znanje jim prinašajo izkušnje v procesu socializacije. Ena

od oblik simbolnega sporočanja je govor, katerega začnemo usvajati že ob rojstvu,

z vstopom v izobraževalne institucije pa se naučimo še pisnega izražanja.

Jezik je skupek vseh pomenskih izbir, ki so govorcu na voljo v določenem

kulturnem kontekstu. Pri sporočanju govorec oziroma pisec izbere le nekatere. Ta

proces in rezultat pomenskega izbora v določenem situacijskem kontekstu je

besedilo (Halliday, 1978: 39 v Bizjak, 2005: 57).

Da bi bilo naše sporočanje uspešno, Bešterjeva s sodelavci (2007: 44) priporoča,

da sporočamo o dobro poznanih temah, in da upoštevamo:

okoliščine sporočanja,

prvine in pravila danega besednega jezika,

zgradbo izbrane besedilne vrste,

prednosti in pomanjkljivosti prenosnika.

7

2.1 ZNAČILNOSTI ZAPISANEGA BESEDILA

Zasebno pismo je besedilo, ki od tvorca3 do naslovnika potuje preko vidnega

prenosnika. Gre za komunikacijo, ki navadno poteka med prostorsko oddaljenima

osebama, zapisano besedilo je tako neodvisno od neposrednega sporočanja. Ker je

zapisano besedilo preneseno od izvirnih okoliščin časa in kraja nastanka v nek

drug čas in kraj, Meta Grosman (2000: 38) navaja, da gre za dodelana govorna

dejanja, ki imajo za cilj ohranjanje in posredovanje znanja, pripovedi, predstave o

družbenem redu, vrednostnih sistemih ... Ker pri pisnem sporočanju ni

neposrednega stika med udeležencema4, mora pisana beseda nadomestiti

situacijske posebnosti in parajezikovna sredstva z jezikovnimi sredstvi, največkrat

s skladenjskim oblikovanjem (Grosman, 2000: 39). Pisna besedila spremljajo tudi

nebesedne prvine oz. pribesedilna sredstva: slike, podčrtane besede, oblika in

velikost pisave, ločila …

Tvorec zapisanega besedila se mora na ljudi in predmete sklicevati bolj jasno,

opisati jih mora tako, da si jih bo lahko predstavljal tudi naslovnik, ki jih ne vidi

ali pozna, v primerjavi s pogovorom, kjer sta udeleženca umeščena v isto okolje.

Da bi naslovnik sporočilo5 razumel, kot si je zamislil tvorec, si mora ta poskušati

predstavljati naslovnika, njegova zanimanja in pričakovanja ter predvidevati

njegovo poznavanje obravnavane teme. Tvorec mora dobro premisliti o skupnem

znanju in razlikah v znanju ter predvidevati možnosti nesporazumov, saj nima

možnosti spremljati naslovnika, kako dojema sporočilo in ga naknadno sproti

popravljati. Ob vsem tem se je potrebno zavedati, da proces pisanja traja več časa

kot govorjenja, saj je potrebno sporočilo načrtovati in premisliti vsako zapisano

besedo. V šolah se učimo, da morajo biti pisna besedila zapisana pravilno in

skladno z dogovorjenimi pravili jezikovne rabe (Grosman, 2009: 33).

Prednost zapisanih besedil za bralca je, da sam določi hitrost branja, besedilo

lahko večkrat prebere in lahko se osredotoči na posamezne izseke vsebine.

3 Tvorec je tisti, ki besedilo zapiše, ne glede na to, kdo je avtor zapisanega.

4 Udeleženca sta tvorec in naslovnik.

5 Pomen terminov besedilo in sporočilo povzemam po Toporišiču (1994: 173), ki razume besedilo

kot jezikovno sporočilo. Sporočilo je tako razumljeno kot nadpomenka besedila. Oba termina

označujeta rezultat komunikacije.

8

Zapisano besedilo je trajni dokument in lahko ima uporabno vrednost na sodišču

ali v katerih drugih upravnih postopkih, lahko pa ga hranimo zgolj v spomin.

Slika 2: Pismo kot dokaz smrti vojaka

Vir: PAM; Okrožno sodišče Maribor, Anton Kovačič, AŠ 632, spis T25/20, pismo.

2.2 PISMENOST

Zapisovanje sporočil predstavlja mejo med prazgodovino in zgodovino. Dokler

ljudje niso poznali pisave, je poučevanje mladih o družbenem življenju, navadah

in znanju potekalo preko ustnega izročila, shranjenega v nezanesljivem človeškem

spominu. Z zapisanimi sporočili, v katerih je človek na pragu civilizacije utrdil

pravna določila, obveznosti in drugo izročilo, je bil ustvarjen trajen in skupen

spomin človeštva (Dular, 1998: 5). Učenje pisanja in branja je danes nepogrešljiv

proces, ki smo ga deležni v izobraževalnem sistemu in preko katerega si družba

zagotavlja uspešno delovanje, posamezniku pa omogoča obstoj po meri družbe.

Nekoč je pismen človek imel status, ki je izražal družbeno vlogo, povezano z vero

in državno oblastjo. Pismenost je bila precej razširjena v stari Grčiji in Rimu,

medtem ko je bila v srednjem veku ista sposobnost omejena le na duhovniški stan,

ki je prevzel monopol nad znanjem in državno oblastjo. Izven cerkvenih okvirov

je pismenost zaživela znova v 13. stoletju, v času vzpona trgovine in obrti ter

meščanskega razreda. Tedaj za svoje vrste šol niso ustanavljali le duhovniki,

9

ampak tudi trgovci, ki so želeli sposobne dečke izobraziti za trgovski, pravniški

poklic. Pismenost je postala zaželena lastnost visokega sloja ljudi, saj se je na ta

način še nekoliko bolj razlikoval od nižjih slojev. Vzpostavi se težnja po

kultiviranih jezikih in njihovi standardizaciji. 15. stoletje je zaznamovala iznajdba

tiska v Evropi. Kljub množičnim izvodom in širjenju pisane besede, podeželje ni

bilo motivirano, da bi se naučilo brati in pisati. Tako se je pismenost med nižje

sloje razširila šele z uvedbo obveznega šolanja6 (Allen, 1970: 118, 119).

Pismenost v današnji informacijski dobi pomeni »trajno razvijajočo se zmožnost

posameznikov, da uporabljajo družbeno dogovorjene sisteme simbolov za

sprejemanje, razumevanje, tvorjenje in uporabo besedil za življenje v družini, šoli,

na delovnem mestu in v družbi. /…/ Poleg zmožnosti branja, pisanja in računanja,

ki veljajo za temeljne zmožnosti pismenosti, se danes poudarja tudi pomen drugih

zmožnosti (npr. poslušanja) in novih pismenosti, kot so informacijska, digitalna,

medijska pismenost in druge, ki so pomembne za uspešno delovanje v družbi. Kot

zmožnost in družbena praksa se pismenosti pridobivajo in razvijajo vse življenje v

različnih okoliščinah in na različnih področjih ter prežemajo vse človekove

dejavnosti« (Opredelitev pojma pismenost, 2005).

2.3 ZGODOVINA POSREDOVANJA PISEM

Prvi organiziran prenos sporočil se je pojavil v Egiptu v času 19. dinastije

(13181085 pr. n. št.). Sprva so ga opravljali glasniki pešci, kasneje glasniki na

konjih ali kamelah. Vzdolž poti so na vsakih 6 ur stala postajališča z dvema

glasnikoma, ki sta prevzela pošto in se odpravila proti naslednjemu postajališču.

Promet pošiljk so beležili v knjige na postajališčih. Takrat se je glasniška služba

pojavila zaradi vojaških potreb in potreb varnosti države. To so še bili časi, ko so

v ˝službi pošte˝ bili tudi golobi in lastovke.

Zgodovina pošte se tudi v Evropi, starem Rimu, začne s pešci in konjeniki.

Rimljani so zelo hitro spoznali, da je za osvajanje ozemlja bistveno vzdrževanje in

vzpostavljanje novih poti in cest. Kakovostna infrastruktura cest je bila predpogoj

za nastanek državne organizacije cursus publicus. Njena naloga je bila prevoz

6 Na slovenskem ozemlju je bilo uvedeno v času Avstro-Ogrske, 1774 z reformami Marije Terezije

in Jožefa II.

10

potnikov, blaga in pisnih službenih sporočil in naročil. V starem veku so bile

poštne pošiljke redke, ker je bil pisni material drag in neroden za prenos, saj so

takrat za sporočila uporabljali po večini voščene ploščice, ker je bilo težko priti do

egiptovskega papirusa ali pergamenta iz Male Azije. Po razpadu Rimskega

imperija je organiziran promet zamrl za skoraj 100 let.

V 12. in 13. stoletju, ko so nastajala večja mesta in trgi ter sta se razvijala

obrtništvo in trgovina, so povezavo med različnimi kraji predstavljali predvsem

potujoči trgovci in obrtniki, ki so občasno prenašali obvestila. Sli so delovali zgolj

v službi mestnih uprav. Zaradi vse večje nevarnosti turških vpadov in kmečke

vstaje v 15. stoletju so evropski vladarji začeli organizirati poštne zveze za čim

učinkovitejše obveščanje. Prva pošta je bila ustanovljena v Benetkah, kasneje tudi

v drugih večjih italijanskih mestih za potrebe plemstva.

V tem obdobju se pojavi vprašanje označevanja pošiljk in sledenja plačilu, saj je

bil plačnik prejemnik. To je bilo problematično predvsem takrat, kadar je pismo

potovalo v drugo državo ali preko morja. V tem obdobju je bila poštnina precej

visoka, tako da poštni promet ni prehitro naraščal.

Poštna dejavnost se je razmahnila predvsem v 18. stoletju. Na slovenskih tleh

predvsem v drugi polovici tega stoletja, v času Marije Terezije in Jožefa II. V

namen poštne dejavnosti sta izdala številne predpise in navodila. Cesarica je

omejila zlorabo poštnega regala in tako pospešila razvoj poštnega prometa. To je

bilo tudi obdobje, ko potniški promet ni smel ovirati pisemskega (Pošta nekoč,

2009).

Zaradi počasnosti poštnega prometa je v Angliji Sir Henry Bishop uvedel

žigosanje datuma na prevzete pošiljke, datum je bil sprva označen brez letnice in

kraja prevzema, kasneje so dodali tudi to. Na strani filatelistov lahko preberemo,

da je v Avstro-Ogrski potovala pošta iz Dunaja v Ljubljano, kadar ni bilo kakšnih

zapletov, tri dni. V Avstro-Ogrski so bili prvi žigi leta 1751 (Trst 1752), v

slovenskih deželah pa nekoliko kasneje: Koper 1761, Ljubljana 1785, Idrija 1793,

Maribor 1796.

11

19. stoletje uvede poštno znamko. Njen izum7 pripisujejo Angležu Rowlandu

Hillu, takratnemu direktorju Britanske kraljeve poštne službe, leta 1840. Predlagal

je enotno poštnino za pismo mase do polovice unče8 za katerokoli razdaljo v

državi. To je pripeljalo do plačevanja poštnine vnaprej, dokaz za plačilo je poštna

znamka. Na pismo prilepljeno znamko z žigom razveljavijo, da je ni mogoče

uporabiti dvakrat (O žigih in žigosanju, 2004).

V 20. stoletju so list papirja, pero in poštne uslužbence zamenjali monitor,

tipkovnica in internet. Internetna komunikacija ima svoje začetke v obrabnih silah

ZDA, da bi lahko vojska ohranila nadzor nad raketami in bombniki v primeru

napada na državo. Pod težnjo izboljšanja vojaških strategij je na podlagi množice

predhodnih raziskav leta 1972 Ray Tomlinson izdelal program za elektronsko

pošto v okviru raziskav za ARPANET. Ray je izbral znak @ kot simbol za

prenašanje sporočil iz enega računalnika na drugega, le-ta je ločeval ime

uporabnika z imenom računalnika (danes domene9). V sedemdesetih letih 20.

stoletja se začnejo izgradnje omrežnih vozlišč po vsem svetu, prvotnim so sledila

številna izboljšanja zaradi vse večjega števila uporabnikov (Peter, 2004). V

Sloveniji je bilo prvo vzpostavljeno na Inštitutu Jožefa Štefana. Z množično

uporabo osebnih računalnikov se je razširila tudi raba interneta med ljudmi

nasploh in pošiljanje elektronske pošte, ki je predstavljala predvsem cenejšo

mednarodno komunikacijo v primerjavi s telefonskim klicem.

7 Z namenom poenostavitve poštne dejavnosti je Slovenec Lovrenc Košir že leta 1835 predlagal

uvedbo poštne znamke, vendar je njegov predlog dvorno poštno knjigovodstvo zavrnilo, dokument

s predlogi pa se je izgubil (Zgonik, 2011). 8 Merska enota za težo: 1 unča je približno 28, 35 gramov.

9 Opisno ime, ki predstavlja IP naslov računalnika ponudnika storitve oz. podjetja.

12

3 BESEDILO, NJEGOVI KRITERIJI IN VRSTE

Besedilo je rezultat sporočanja, gre za tvorčevo preslikavo subjektivne stvarnosti

z jezikovnimi sredstvi v govorni ali pisni podobi. Tako si lahko prejemnik ali

tvorec ubesedeno stvarnost v svoji zavesti predstavlja (Toporišič, 1994: 173).

O besedilu govorimo, kadar se povedi smiselno navezujejo druga na drugo in

vsebujejo za razumevanje bistvene podatke. Iz takšnega besednega sporočila

lahko zaradi njegove urejenosti prepoznamo namen in temo (Bešter, 2007: 63).

Sonja Hudej (1995: 10) poda naslednjo definicijo: »Besedilo je omejeno

zaporedje jezikovnih znakov, ki mora biti koherentno in mora kot celota

signalizirati spoznavno komunikacijsko funkcijo (imeti mora sporočilno vlogo,

opravljati mora neko nalogo).«

»Besedilo je zaokrožena celota z različnimi besedilnimi lastnostmi, tj.

besedilnostjo oz. besedilno soveznostjo« (Korošec, 1998: 51).

Beaugrande in Dressler (1992: 12) razumeta besedilo kot »komunikacijsko

pojavitev, ki izpolnjuje sedem kriterijev besedilnosti«:

1. Kohezija se nanaša na površinsko povezanost besedilnih enot v skladu s

slovničnimi oblikami in konvencijami.

2. Koherenca se nanaša na povezanost besedilnih enot v besedilni svet.

3. Namernost se nanaša na hotenje tvorca besedila, da bi koherentno in

kohezivno besedilo uresničilo tvorčevo namero.

4. Sprejemljivost se nanaša na naslovnika, ki naj bi besedilo sprejel kot

kohezivno, koherentno in uporabno.

5. Informativnost predstavlja količino pričakovanosti oziroma

nepričakovanosti ali znanosti oziroma neznanosti predstavljenih sestavin

besedila.

6. Situacijskost se nanaša na ustreznost besedila glede na situacijo.

7. Medbesedilnost se nanaša na uporabo določenih besedil, ki so odvisna od

poznavanja enega ali več že prej spoznanih besedil (vseh sedem kriterijev

je povzetih po Beaugrande, 1992: 1019).

13

3.1 BESEDILNE VRSTE

Za skupine besedil z določenimi skupnimi lastnostmi se v slovenski strokovni

terminologiji pojavlja več izrazov: vrsta, zvrst, tip, žanr. Šolski učbeniki in razni

priročniki govorijo o besedilnih vrstah. Mateja Gomboc (2009: 158) navaja, da so

te skupne lastnosti zunanja oblikovanost, vsebina in jezikovne značilnosti.

Toporišič (1994: 199) pravi, da so besedilne vrste stalne oblike jezikovnega

sporočanja, ki se določajo po naslednjih merilih:

funkcijska zvrstnost (praktično sporazumevalna, strokovna, publicistična

in umetnostna),

tvarne značilnosti (dolžina, členjenost besedila),

jezikovne značilnosti (značilno besedje in stilni postopki),

priložnostne značilnosti (naslov, vidni ali slušni prenosnik),

ton pisanja (razodevanje avtorjevega duševnega stanja).

Sodobna jezikovna pragmatična teorija govori o žanrih, saj je klasifikacija

besedilnih vrst preveč omejena z besedilno strukturiranostjo. Od 80. let 20.

stoletja sta pri razpoznavanju žanrov ključno vlogo odigrali besedilna

strukturiranost in sporazumevalni namen v določenih družbenih in institucionalnih

okoliščinah, kar nakazuje soodvisnost med kontekstom in besedilom, ne upošteva

pa razmerja med besedilom in njegovimi slovničnimi vzorci. Slednjega skušajo v

proučevanje zajeti sistemsko funkcijski modeli jezikovnih teorij.

Aleksandra Bizjak povzema teorijo žanra po Hasanovi (2005: 28): gre za besedila,

ki se razlikujejo v svoji strukturi. To določajo obvezne enote besedila, možne

enote besedila in razporeditev in variacije v razvrščanju posameznih enot.

Obvezne strukturne enote so za določen žanr specifične in ga določajo, možne

enote so skupne sorodnim žanrom in njihova uresničitev ni obvezna. Žanrska

analiza vsebuje:

določitev strukturnih enot in opis strukture besedila na besedilni ravni,

določitev semantičnih lastnosti strukturnih enot na semantični ravni,

opis slovničnih vzorcev, s katerimi so izražene semantične lastnosti

strukturnih enot, na slovnični ravnini.

14

Agnes Pisanski Petrlin (2011: 38) izpostavi definicijo Schäffnerja, ki žanre

razume kot konvencionalne, tipične kombinacije kontekstualnih, komunikacijsko-

funkcijskih in strukturnih lastnosti. Pogosto žanr predstavlja model, po katerem se

ustvarja novo besedilo istega žanra.

3.2 ZASEBNO PISMO NEKOČ IN DANES

Pri dopisovanju med dvema posameznikoma ne gre zgolj za sporazumevanje,

temveč je to priložnost za »ustvarjanje številnih poti in mostov, ki omogočajo in

lajšajo medsebojno sporazumevanje – nekakšno srečevanje oseb, misli in čustev«

(Šimenc, 1994: 7). Zasebno pismo zapišemo, kadar je bližnja oseba prostorsko

oddaljena in z njo ne moremo stopiti v stik osebno, kdaj pa tudi takrat, ko je

kakšno besedo težje izgovoriti, kakor zapisati. Pisanje pisem nam omogoča, da

sporočilo do dobra premislimo, oblikujemo in se izrazimo po najboljših močeh.

Saj vsako zapisano sporočilo pove veliko o naslovniku.

3.2.1 ZAČETKI TEORIJE ZASEBNEGA PISMA

Matija Majar je začetnik spisja v slovenščini, njegova knjiga je prvi objavljeni

spisovnik za Slovence. Izšel je leta 1850, razdeljen je na dva dela; prvi govori ˝o

pravopisanju˝, drugi ˝o spisovanju˝, slednji vsebuje vsebine, ki učijo in spodbujajo

k funkcionalni pismenosti.

Slika 3: Matija Majar

Vir: http://www.osebneznamke.org/zanimivosti/25.

15

V poglavju O spisovanju listov10

najdemo smernice, kako napisati pismo.

V pismo zapišemo vse, kar je potrebno in hkrati samo to, kar je potrebno. Brez

obrekovanj in laži. V pismu ne pišemo skrivnih in nevarnih stvari. Majar pravi:

»Pazi na bedsědo, kakor pes na kost (Majar, 1850: 33).« Kajti izgovorjena beseda

se lažje pozabi, kakor zapisana. Pri slednji nikoli ne veš, kdo vse jo bo prebral.

Povzroči lahko prepir in tožbo. Da zapisovanje pisma lažje steče, si naj pisatelj

predstavlja srečanje z naslovnikom in pomisli, kaj bi mu rekel in povedal, kaj bi

ga vprašal, kaj bi on na to rekel in kaj bi naslovnik vprašal pošiljatelja.

Pisec naj pismo piše, kadar je miren in ni razburjen ali vznemirjen zaradi čustev

(žalosti, veselja, jeze), da v strasti ne napiše česar, kar bi pozneje obžaloval. Če pa

že zapiše pismo v čustveno nabitem stanju, ga naj pred oddajo še enkrat prebere in

popravi, če je potrebno. Pisma načeloma ne pišemo šaljivo, da ne pride do

napačnega razumevanja pri naslovniku, ki bi lahko naše besede smatral za žaljive.

Kadar se pogovarjamo, se šal ne rabimo bati, saj ves pogovor, glas in mimika

govorečega kažeta na šalo in ne žalitev.

Kako napišemo pismo:

Jasno, lahko razumljivo, po domače in ne zavito – uporabljamo kratke

stavke.

Pomemben je vrstni red zapisanih stvari. Kadar začnemo pisati o eni

stvari, zapišemo o njej vse, kar imamo povedati, in šele nato začnemo

pisati o drugi stvari. Ne pišemo pristavkov na koncu pisma.

Pisati se mora pravilno, upoštevati je potrebno vsa pravopisna in slovnična

pravila. Ne uporabljamo tujih izrazov niti narečnih.

Pisati moramo spodobno, kar pomeni, da prijatelju drugače kakor neznani

osebi; žalostne stvari zapisujemo drugače kot vesele.

Pisati moramo priljudno. Iz pisma mora biti razvidno, da spoštujemo

naslovnika, hkrati pa se mora videti, da spoštujemo tudi sebe, da smo

pametni in pošteni. »Ako pišemo človeku nižjemu, pišimo prijazno in

ljubeznivo, kakor premožnejši brat svojemu ubožnejšemu bratu; ako

10

V SSKJ najdemo razlago lista smislu pisma, gre za starinski pomen.

16

pišemo sebi ravnemu, pišimo tudi kakor bratu, in ako pišemo višjemu

gospodu, pišimo častito, kakor brat svojemu premožnejšemu bratu«

(Majar, 1850, str. 34).

Prijatelje tikamo, gospodo vikamo.

Majar poda tudi primere nagovorov: »Presvětli, světli, jasni, slavni, častiti«. Prvi

trije so namenjeni cesarju ali vojvodi, slavni je nagovor za urade, častiti je

primeren za vse položaje. Doda pa, da je prav lep slovenski nagovor: »Dragi

slavenski brat/sestra!«

Kakšna mora biti zunanja oblika pisma:

»Kadar mislimo někega objiskati, se čedno in spodobno oblečemo. Kadar někemu

list pišemo, ga s listam objiščemo; list namesto nas samih k njemu pošljemo. Zato

mora biti tudi list čedno napravljen« (Majar, 1850, str. 36).

Pisati moramo s črnim (ne bledim, pregostim, prevodenim) črnilom na lep bel in

tanek papir, ki ne prepušča črnila. Kadar pišemo ljudem na visokih položajih,

vzamemo polovico lista, drugače pa četrtino. List obrežemo, preden začnemo

pisati. Pisava naj bo čitljiva in lepa, pisma ne smemo zamazati, tudi ne brišemo in

črtamo črk.

Na vrhu lista pustimo za dva ali tri prste prostora, nato na sredini napišemo

nagovor. Ponovno pustimo nekaj prostora in zapišemo pismo tako, da na levi

strani po celem listu pustimo približno dva prsta roba. Na koncu pisma zapišemo

kraj in datum, ko je pismo nastalo.

Redko zapišemo na prvi strani trojno ime: krstno, rodno, domače; če nas

naslovnik ne pozna, zapišemo še družbeni položaj, dejavnost ali službo in naslov.

17

Slika 4: Primer pisma po Majarju

Vir: Majar, 1850, str. 41, Spisovnik za Slovence.

Kako zložimo pismo:

Trgovci večinoma pošiljajo pisma brez zavitka, priporočeno pa je, da ga zavijemo

v zavitek, saj se lahko, če je papir tanek, pismo bere; lahko pa se pri razpečatenju

podpis ali druga črka odtrga, kjer se drži pečat. Pismo zapečatimo s kvalitetnim,

rdečim voskom. Če damo na pismo premalo voska, se ne vidi cel pečat, če ga

damo preveč, se rad oddrobi.

18

Slika 5: Primer zlaganja in pečatenja pisma

Vir: PAM/1504, Oroslav Caf, AŠ 4, pismo.

»S. oblijo (oblat)11

pečatiti, je neprikladno; tudi ni prav pečatiti s ptujem pečatam,

še manje pa s nekakim penezam (denarjem), ker bi lehko někdo list razpečatil, ga

bral in potle spet zapečatil« (Majar, 1850, str. 39).

»Nadpis na slavenski list na Slavence u slavii se mora narediti po slavensko.

Samo ime kraja, kamor list gre, pristavimo tudi v nemškem ali italijanskem

jeziku« (Majar, 1850, str. 39). Naslov je potrebno napisati čitljivo, poštnino plača

navadno pošiljatelj, kar tudi pripišemo v nadpisu: na levi strani se napiše Plačano

ali Franco. Kadar pošiljamo denar ali vredne stvari, tudi to zapišemo v nadpis pod

nazivom naslovnika.

11

Oblat je nekdaj pomenil okrogel košček suhega testa za pečatenje pisem, listin (SSKJ).

19

Slika 6: Naslovna stran pisma namesto ovojnice

Vir: Majar, 1850, str. 39, Spisovnik za Slovence.

Kadar pismo pošiljamo v veliko mesto, moramo dodati, ali naslovnik biva v mestu

ali predmestju (v tem primeru zapišemo v katerem). Kadar pismo pošiljamo v

mali kraj, dodamo v nadpis bližnji pomembnejši kraj, trg, mesto ali bližnjo pošto.

V primeru, da pošiljamo pismo v kraj, katerega ime si deli več krajev, dopišemo

še deželo, dolino, bližino mesta.

V času, ko je Henrik Podkrajšek izdal Slovenski veliki spisovnik, se je pečatenje

pisem že opuščalo in je vse bolj prevladovala raba kuverte in znamke. Izpostavil

je simbolno vrednost črne barve, ki izraža sožalje. Ta črna barva je lahko prisotna

kot črn pečat oziroma v sodobnejših pismih črna obroba na kuverti in pisemskem

papirju.

Slika 7: Primer črne obrobe žalnega pisma

Vir: PAM/1759, Leon Štukelj, AŠ 9, pismo.

20

Podkrajšek (1919: 21) definira pismo nasploh, pravi, da so pisma pismena

sporočila. Z njimi lahko prosimo, se zahvaljujemo, svetujemo ali prosimo za

nasvet, pojasnjujemo ali želimo pojasnilo, opominjamo, tolažimo. Ker je vsebina

lahko različna in ker je pismo lahko namenjeno različnim osebam, je tudi oblika

pisma lahko raznovrstna.

Nekoliko bolj kot Majar razdela obliko pisma:

Rob: Na levi strani papirja puščamo za tri prste prostora, desno pišemo do

roba. Na vrhu pisma spustimo za štiri prsta prostora, prav tako spodaj.

Datum (dan, mesec in leto): Pride do spremembe, saj v spisovniku zapiše,

da datum pišemo zgoraj na desni strani, lahko pa tudi spodaj (tako ga

navede v primerih).

Nagovor: Sledi štiri vrste pod datumom, in sicer na sredini lista.

Uvod: Zapišemo ga dve vrsti pod naslovom, tvorec pisma bralca pripravi

na namen pisanja. Če odgovarjamo na prejeto pismo ali če dopolnjujemo

svoje prejšnje sporočilo, se sklicujemo na dotično pismo. Iz uvoda naj bo

razvidno tudi, ali kaj prosimo ali se zahvaljujemo, oziroma kaj nam je dalo

povod za pisanje.

Prava vsebina: Je jedro vsakega pisma, prilagajati jo moramo namenu.

Pismo oblikujemo različno glede na to, ali se zahvaljujemo, izražamo

sožalje, sporočamo veselo novico ali žalostno. Vsebino je potrebno skrbno

premisliti in misli primerno in lepo oblikovati.

Sklep: V njem ponovimo vsebino ter zagotovimo vdanost, hvaležnost,

poslušnost, naklonjenost, spoštovanje, prijateljstvo.

Podpis: Podpišemo se pod sklep s krstnim imenom, kadar pišemo višji

osebi, pa postavimo podpis primerno nižje in mu dodamo tudi stan.

Za zasebna pisma se rabi osmerka pisemske pole, kadar pišemo na celo polo

papirja, ne smemo odrezati druge polovice, četudi je popisana samo prva.

V letu 1919 so se že uvajale kuverte, na katere se je napisal naslov, tako kot na

sliki 8.

21

Slika 8: Zapis naslova na ovojnico (danes zastarelo)

Vir: Prapotnik, 1919, str. 24, Veliki slovenski spisovnik.

3.2.2 SODOBNEJŠA TEORIJA ZASEBNEGA PISMA

Pavlinova (2009: 41) trdi, da je pismo vsako napisano besedilo, s katerim se

sporazumevamo z oddaljeno osebo.

Če povzamemo besede Bajta (1994: 94), je zasebno pismo besedilo, ki ohranja

trodelno členitev (vljudnostni nagovor, jedro, zaključek s pozdravom in

podpisom), v katerih so lahko zajeta poluradna sporočila (sožalje, zahvala,

opravičilo, čestitka), največkrat pa so to osebno obarvani spisi, ki naslovniku kaj

sporočajo, želijo, svetujejo, predlagajo, ga pozdravljajo, tolažijo, grajajo, hvalijo,

prosijo, vabijo, se mu zahvaljujejo, opravičujejo, pritožujejo, se z njim strinjajo ali

ne. Rečemo lahko, da so pisma del izraza naše osebnosti, saj se na podlagi

zapisanih besed na papirju oblikujejo številne sodbe o soljudeh. Sklepamo lahko o

izobrazbi, nadarjenosti, značaju, čustvu, odnosu pisca do naslovnika in okolice.

Pisanja pisem se učimo že v osnovni šoli, pomembno pa je, da tudi, ko odrastemo,

svoje pisanje izpopolnjujemo. Zasebna pisma negujejo prijateljske in rodbinske

vezi ter izpolnjujejo določen namen.

Ko pregledujemo razne jezikovne priročnike (slovnice, berila, spisovnike,

pravopise), opažamo, da sestavine pisma ostajajo iste, oblika oziroma zgradba

pisma pa ima več različic. Če začnemo pri samem robu pisma, opazimo, da na

primer Žagar (1992: 164) svetuje pisanje od levega roba do desnega roba (tako

kaže tudi zgled Pavlinove (2009: 42), posebnih navodil za rob pisma ni podala),

Šimenc (1994: 9) pa se pri tem drži klasike in svetuje, da se ob straneh pušča za

22

prst ali dva prazen rob. Če se spomnimo na Majarjev spisovnik, vemo, da

priporoča levi rob, medtem ko se na desni strani piše do konca. Naslednja

sestavina, ki nima svojega trdnega mesta na papirju, sta datum in kraj pisanja.

Sprva smo jima sledili na koncu pisma na levi strani, nato pa že Podkrajšek v

začetku 20. stoletja omenja možnost zapisovanja na vrhu pisma desno. Prav tako

obe možnosti navaja Šimenc (1994: 8), ki dodaja, da lahko imena mesecev

krajšamo. Navaja več načinov zapisovanja kraja in datuma:

Na Pragerskem, dne 25. avgusta 2011,

Pragersko, dne 25. avgusta 2011,

Pragersko, 25. avgusta 2011,

Pragersko, 25. 8. 2011.

V splošnem se uveljavlja zapisovanje kraja in datuma desno zgoraj (Pavlin, 2009:

41; Žagar, 1992: 163). Datumu sledi nagovor, ki je skozi različna obdobja

časovno zaznamovan, vedno pa izraža tudi eno izmed družbenih vlog naslovnika.

Pojavljata se dve možnosti zapisa, ali ga poravnamo sredinsko ali levo. Izraža

odnos tvorca besedila do naslovnika, osebe, ki jih osebno ne poznamo,

nagovarjamo formalno, bližnje pa neformalno, in sicer: Draga sestra, Ljubi moj,

Ljuba moja deklica …

Nagovoru sledi vsebina pisma. Za to velja, da jo pisec poda kratko, jedrnato in

dostojno, torej brez nepotrebnega besedičenja in pretiranih fraz. Vsebina lahko

zajema tvorčeva doživetja, razmišljanja, probleme, novice iz okolja,

povpraševanja, tožbe, pozive na razne dogodke … Vsako pismo zaključimo s

pozdravom. Nekoliko izven rabe je že, da izraze spoštovanja pišemo z veliko

začetnico. Načeloma so to domači izrazi: Tvoj sin, Pozdravček, Poljub … Žagar

(1992: 163) pripiše, da pozdrav poravnamo na sredino, medtem ko Pavlinova

(2009: 42) prikaže, da ga zapišemo levo. Temu sledi podpis, ki je navadno omejen

le na ime in po Pavlinovi (prav tam) tega poravnamo sredinsko, po Žagarju (1992)

in Šimencu (1994: 8) pa ga poravnamo desno.

23

Slika 9: Prikaz sodobnih teorij oblikovanja pisma

Vir: Združeni podatki iz del Šimenca12 (1994), Žagarja13 (1992) in Pavlinove14 (2009).

Šimenc se dotakne tudi pripisa (1994: 8), ki ga nekateri dodajajo, kadar pismo že

zaključijo, ker so pozabili kaj povedati. V tem primeru zapišemo P. S., kar pomeni

post scriptum, in dodamo, kar smo pozabili. Seveda se temu izogibamo, saj

imamo pri pisanju dovolj časa, da temeljito premislimo, kaj in kako bomo

zapisali.

Vsi sodobni avtorji se strinjajo, da mora biti pismo napisano čitljivo, brez

odvečnih črtanj in popravkov, brez okrajšav pri nagovarjanju in posebej čitljivo,

razločno in točno mora biti zapisan naslov naslovnika na ovojnici.

12

Kako pisemske sestavine, ki nimajo uveljavljenega položaja na papirju, razvršča Šimenc, je

označeno z modro barvo. Za datum navaja obe možnosti. 13

Kako pisemske sestavine, ki nimajo uveljavljenega položaja na papirju, razvršča Žagar, je

označeno z zeleno barvo. 14

Kako pisemske sestavine, ki nimajo uveljavljenega položaja na papirju, razvršča Pavlinova, je

označeno z rdečo barvo.

24

»Jezik zasebne korespondence se bliža bodisi leposlovnemu stilu bodisi uhaja

zahtevam knjižnega dopisovanja in se podaja na področje govorne komunikacije z

vsemi značilnostmi, ki jih knjižna norma prepoveduje, odsvetuje in preganja«

(Bajt, 1994: 9596). Nekoč je veljalo, da je potrebno pisati v knjižnem jeziku in

da je raba jezikovnih priročnikov skoraj obvezna. Tako Šimenc zapiše: »Hudo

napak je, če piše vsak po svoje (vsakdanji govorjeni jezik). Pišimo v knjižnem

jeziku. Izogibati se je potrebno tujkam. Kdor nikdar ne uporablja jezikovnega

priročnika, kadar piše, je prav gotovo v izražanju malomaren. Takšni ljudje se niti

ne zavedajo, da je kultura pisnega jezika tudi del naše splošne kulture« (Šimenc,

1994: 5).

3.2.3 PRILOGE ALI PRIPONKE

Tvorci tako klasičnim kot elektronskim pismom dodajajo razne stvari ali

dokumente. V klasičnem pismu jih priložijo k pisemski poli, v elektronskem

pismu pa jih pripnejo v programu za pošiljanje e-pošte. Priloge ali priponke so

pogosto slike, dokumenti ali katere druge stvari. Njihov namen je podkrepiti

vsebino pisma, naslovniku posredovati želeno, poglobiti odnos med dvema

osebama …

O prilogah, ki so opora besedilu in ga naredijo bolj zanimivega, razumljivega ter

nazornega, je več zapisano v sami analizi izbranih pisem, in sicer v podpoglavju

Pribesedilne sestavine. Vendar pa vse priloge ne nastopajo v vlogi pribesedilnih

sestavin. Sicer so vključene v vsebino pisma, a bistveno ne vplivajo na njo.

Takšni prilogi sta knjiga in anketa, ki ju je naslovniku poslal tvorec 1215

. V

vsebini pisma je naslovnik zgolj informiran o dodanih prilogah. Knjiga naj bi

služila predstavitvi tvorca, njegovega načina dela, anketa pa predstavlja pomoč

naslovniku v primeru pozitivnega odziva na tvorčevo prošnjo:

15

Zakaj in kako so poimenovani tvorci analiziranih pisem, je opredeljeno na začetku poglavja

Besedilne značilnosti izbranih pisem.

25

»Da bi se Vam predstavila, pošiljam za Vašo knjižnico svojo četrto knjigo (žal

zaenkrat le broširano).«

»Zelo dragocen bi mi bil kakšen Vaš prispevek, zato prilagam še splošno

vprašalno polo. To sem skupaj s knjigo že poslala Pinu in Pii Mlakarjevima,

pisateljici Nadi Kraigher-Neubauer in šport. novinarju Dragu Ulagi.«

Slika 10: Primer ankete kot priloge k pismu

Vir: PAM/1759, Leon Štukelj, AŠ 9, anketa priložena k pismu.

Tudi tvorec 9 je k pismu dodal prilogo, in sicer zapiske o koreferatu:

»Pošiljam ti svoje zanikrne (na kolenih napisane) zapiske o koreferatu, ki bi ga

osebno zelo rada slišala ponovno, na zimskem seminarju za slaviste s šole 2.

stopnje. Upam, da se boš znašla ob prebiranju lističev. Vrnila mi boš zapiske

recimo 17. XI. na aktivu svetovalcev.«

Lahko pa je priloga osrednji del pisma, samo pismo pa formalnost, tako kot

pozdrav ob srečanju. Zanimivo bi bilo videti, kako bi izgledalo povratno pismo

26

tvorcu 4, ki prosi za urbarij v primeru, da naslovnik nima časa, pravočasno

posredovati podatkov, za katere prosi:

»Če bi nikakor ne vtegnil pregledati sam, pa prosim da dopošlješ prav kmalu

urbarij in listine ker imamo čas samo še do 1/10 t. l.«

3.2.4 E-POŠTA

E-pismo je nov način komuniciranja v zasebnem področju. Od klasičnega pisma

se razlikuje predvsem po prenosniku, ki omogoča številne nove možnosti.

Besedila, ki se izmenjujejo preko spleta, se pogosto približujejo govorjenemu

jeziku. Simona Kranjc (2003: 438) ugotavlja, da se v elektronskem pismu pojavlja

skladnja, ki je značilna za govorno komunikacijo: deiktiki, okrajšave. Gre za

značilnosti, ki jih v klasičnih pismih ni. Pravi, da je to posledica dejstva, da se

morajo ljudje naučiti, kako komunicirati preko e-pošte. Njihova tradicija ni tako

dolga kot tradicija pisanja klasičnih pisem.

Tadej Praprotnik govori o računalniško posredovani komunikaciji, jezik katere je

tipično pisan jezik z značilnostmi govora (2007: 144). Vse do danes še niso

vzpostavljene komunikacijske norme, zato so uporabniki pogosto v zadregi, kako

sporočati ali pa se pri tem izražajo svobodno, ne da bi se obremenjevali s

pravilnostjo sporočanja. V elektronsko pošto se tako prenašajo različne

značilnosti, ki jih v klasičnih pismih nikoli ne bomo zasledili: smeški oz.

emotikoni, ki dopolnjujejo namen zapisanega, podvajanje oz. množenje črk, s

katerimi tvorec skuša modulirati ton in ritem svojega govora, preko tekstovnih

sporočil se je pojavilo združevanje črk in številk, krnitve, akronimi: ju3, tnx,

brb …

27

Slika 11: Primer elektronskega pisma

Vir: Osebna elektronska pošta

Knjižni jezik v pisni komunikaciji na internetu izpodriva pogovorni, ki je vse bolj

pogost tudi v javnem področju sporočanja (v medijih, na predavanjih), kjer se

želijo tvorci na ta način približati prejemnikom zaradi priljubljenosti in posledično

ekonomskega izkupička.

Kakor po navadni pošti lahko tudi po elektronski pošljemo več različnih žanrov:

prošnjo, zahvalo, voščilo, odjavo … Pri e-pošti sta ključnega pomena ime

pošiljatelja in zadeva, ki natančno in jedrnato povzema vsebino pisanja. Tako

lahko posameznik v množici sporočil prepozna, če ga sporočilo zanima ali ne. Če

je ime pošiljatelja neznano, hkrati pa zadeva ni izpolnjena ali je nesmiselno

izpolnjena, prejemnik po vsej verjetnosti sporočila niti odprl ne bo. Zato se kot

primer resnega e-poštnega naslova priporoča naslednje: ime.priimek@podjetje.si,

ali ime.priimek@ponudnik.si. Ne delujejo pa resno in primerno imena, kot so

piškotek. Takšna si lahko privoščimo le za zasebne naslove e-pošte, vendar je

pametno, da pomislimo, kaj si bo mislil o nas prejemnik (Schneider-Flaig, 2011:

74).

28

Pavlinova (2009: 28) kot tudi razni bontoni v e-pismo vnašajo sestavine

klasičnega pisma in mu določajo slično strukturo:

Pri nagovoru sledimo pravilom klasičnega pisma. Če pišemo prijatelju, ga

nagovorimo16

z: Živjo, Čau, Hej … Kadar pa si elektronsko dopisujemo z

uradno osebo, spremenimo nagovor situaciji primerno: Spoštovana gospa

profesorica,/.

Vsebino zapišemo razumljivo, kratko in jedrnato.

Zaključimo s pozdravom17

: Lep pozdrav, Se kmalu vidima, Rada te mam

… in s podpisom.

Največkrat se pri vseh delih rabi leva poravnava.

Podatke na ovojnici ter datum in kraj pri elektronskem pošiljanju nadomešča

glava: seznanja bralca o poti, ki jo je opravila dana pošta: pošiljatelj, prejemnik,

datum in zadeva.

Slika 12: Glava elektronske pošte

Vir: Osebna elektronska pošta.

Vendar takšna struktura ni univerzalna, pogosto se zgodi, da prejemnik zgolj

kratko odgovori na pošto ali, da se po predhodnem ustnem dogovoru pošljejo le

kakšne datoteke oz. slike. Navsezadnje imamo tudi možnost, da prejeto besedilo

komentiramo kar po odstavkih ali vprašanjih v prejetem besedilu.

16

Tukaj bi opozorila, da se nagovor v klasičnem smislu v zasebnih pismih izgublja in ga

zamenjuje pozdrav. Ali je še sploh smiselno govoriti o nagovoru? O primernosti pozdrava (npr.

dobro jutro) glede na čas pošiljanja in prejemanja presojajo tvorci sami glede na predvidevanje,

kdaj bo naslovnik sporočilo prebral. 17

Pozdravi so povzeti iz primerov osebne e-pošte, zato niso zapisani v knjižnem jeziku.

29

Slika 13: Drugi primer elektronskega pisma

Vir: Osebna elektronska pošta

Ker je dopisovanje preko e-pošte tako raznoliko in zanimivo, bi zahtevalo

samostojno preučevanje in obdelavo. Moj namen je nakazati nekatere spremembe,

ki jih je v procesu dopisovanja prinesel razvoj novega medija. Zaradi tega so

klasična pisma danes zastarela oziroma imajo nostalgično in povišano vrednost,

kadar ga naklonimo določeni osebi.

3.3 VEDENJE DOPISOVALCEV

Pisanje pisem ne zadeva samo jezikoslovcev, temveč tudi strokovnjake za lepo in

primerno vedenje v družbi. Vsak bonton ima poglavje, kako pisati pisma. Pri tem

ni izjema niti prvi slovenski bonton, ki ga je pripravil Ivan Vesel že leta 1868.

Četudi se je zgledoval po tujih avtorjih, je samo vsebino prilagodil slovenskim

razmeram. Nasploh prvi bonton je bil zapisan že v 16. stoletju v Franciji, njegov

namen je bil poglobiti socialne razlike med družbenimi razredi. Danes je naloga

knjig o lepem vedenju pripraviti posameznike na tipične družbene situacije in jih

osveščati, kako se obnašati, da se bodo lahko počutili sproščeno in prijetno. Že

Vesel nam v Olikanem Slovencu pove, da »nas svet presodi tako, kakor se mu

pokažemo od zunaj. /…/ Kdor hoče imeti srečo na svetu, mora všeč biti svetu;

imeti mora nekaj, kar je po splošnji misli pametnih ljudi ljubeznivo,

priporočevalno« (Vesel, 1868: 4).

Tako bomo v tem poglavju predstavili, kakšno vedenje nam ob pisanju pisem

priporočajo različni bontoni, prevedeni v slovenščino. Namenoma je potrebno

pregledati prevode, saj se vsak dober prevajalec zaveda, da se pravila lepega

vedenja razlikujejo glede na etnični prostor in časovno obdobje, za katerega je

30

bonton primeren. Tako je njihova naloga, da pravila lepega vedenja priredijo

kulturi, kateri takšno knjigo namenjajo.

Z novo potrošniško družbo so se na trgu pojavile številne različice pisemskega

papirja in njegovih ovojnic, kar je pripeljalo do pisane raznolikosti. Vendar se

jezikovni priročniki tudi danes ne ukvarjajo z obliko, vonjem, barvo pisemskega

papirja, ampak prisegajo na tradicionalen, bel papir. V lastnosti in izbiro

pisemskega papirja se podajajo bontoni. Po besedah Wachtla (1976: 122) lahko za

zasebna pisma uporabljamo kakršnikoli pisemski papir, sicer pravi, da si

načeloma ženske privoščijo bolj pisane in neobičajne formate, medtem ko moški

sledijo tradiciji in večinoma pišejo na belem papirju formata A4. Medtem ko

drugi poznavalci primernega vedenja odsvetujejo pisemski papir v kričečih

barvah, odišavljena, z različnimi motivi potiskana ali celo prebodena pisma, saj

naj bi bila neokusna in priporočajo predvsem rabo belega papirja in prav tako belo

ovojnico (Ružič, 1975: 169; Bodanius, 2004: 79). Seveda pa vsako posamezno

obdobje narekuje svoje smernice. Tako Knjiga o vedenju (Bodanius, 2004: 79)

priporoča močne bele pisemske pole v obliki četverke, saj jo z lahkoto vtaknemo

v ovojnico, ko jo dvakrat preganemo. Prav tako izvemo, da podolgovate pisemske

pole in ovojnice niso več moderne. Primerno je tudi, da se pisemskemu papirju

prilega ovojnica, ki naj bo podložena ali vsaj v notranjosti temno pobarvana, da se

pisava ne vidi skozi. Če ovojnica ni tako opremljena, ovijemo okoli pisemskega

papirja obrezan bel list. Pri pogostem dopisovanju se lahko poslužujemo

pisemskega bloka, ker so v njem listi tanki, navadno popišemo le eno stran, saj se

pisava vidi na drugo in je moteča. Kadar popišemo več kot dva lista, liste

oštevilčimo, da prejemniku olajšamo branje. Kadar pa imamo v mislih kratka

sporočila, jih lahko zapišemo na pisemske kartončke.

31

Slika 14: Primer pisemskega kartončka

Vir: PAM/0022, Mira Medved, AŠ 1, pismo.

Pravila manj je več se držimo tudi pri elektronski pošti. Strokovnjaki priporočajo,

da se izogibamo barvnim ozadjem, raznim animacijam, slikam, mavrici barv in

slogom pisav.

Pismo zapisujemo čitljivo, pregledno, primerno veliko, nikoli ne pišemo v naglici,

saj takšno pismo izžareva našo nevljudnost. Črnilo ne sme biti grde ali blede

barve, če uporabljamo pivnik, moramo paziti, da pisave ne zamažemo, saj pisma z

madeži morda spregledajo le naše najožje sorodstvo in dobri prijatelji (Bodanius,

2004: 80).

Kadar od naslovnika pričakujemo zgolj uslugo, da nam pošlje kakšen podatek, saj

nas zanima le-ta, priložimo dopisnico ali pismo z znamko in že napisanim

naslovom za odgovor (Wachtel, 1976: 124).

Na pismo je treba odgovoriti v nekaj dneh, čeprav pošiljatelj tega ne zahteva. To

je znamenje, da smo pismo prejeli (Wachtel, 1976: 124; Ružič, 1975: 165). Kadar

določenega podatka nismo uspeli pridobiti v doglednem času, pa smo zanj bili

naprošeni, napišemo kratko vmesno pismo in pojasnimo, da bo odgovor imel

zamudo. Na žaljivo pošto ne odgovarjamo (Wachtel, 1976: 125).

Pri elektronskem pošiljanju pisem se odgovor pričakuje v 24ih urah, kadar pa je

za odgovor potrebno več časa, je potrebno poslati nazaj vsaj sporočilo, da smo

32

pismo prejeli in da bomo odgovorili v naslednjih dneh. Pri odgovarjanju je vedno

potrebno uporabiti funkcijo Odgovori, pri tem se pusti originalno sporočilo

nedotaknjeno, da prejemnik lažje ugotovi, na katero pismo se odgovor nanaša.

Kadar želimo odgovoriti na točno določen del besedila, lahko odgovor zapišemo

pod ta del (Skrt, 2005).

Pisem, naslovljenih na druge ljudi, ne odpiramo. Prejeto pismo pa preberemo

skrbno in praviloma ne v navzočnosti drugih ljudi. Telegram lahko v nasprotju s

pismi, odpre kdorkoli od domačih, da lahko pomembna novica ob primernem času

doseže naslovnika (Ružič, 1975: 171).

Nekatera pisma je potrebno poslati pravočasno, da naslovnika dosežejo ob

ključnem trenutku: ob slavju, žalovanju, zaslugi. Ni opravičila za pozabljivost. Do

nedavnega je veljalo: bolje poslati pismo kot natisnjeno čestitko (Ružič, 1975:

166) .

Po bontonu ima svoja pravila tudi vlaganje pisma v ovojnico. Namen pravil je, da

naslovnik pismo iz ovojnice vzame na najlažji način, in da ga ne prereže, če

ovojnico odpira s pisemskim nožem. Papir preganemo po dolgem z leve proti

desni, nato ga preganemo še od spodaj navzgor. V ovojnico ga vstavimo tako, da

so robovi pisma spodaj (Wachtel, 1976: 124).

Pri pošiljanju elektronskih pisem smo pozorni tudi na velikost priponk, ki jih

želimo poslati, da v primeru počasnejše internetne povezave naslovnika ne

utrujamo z dolgotrajnim prenašanjem priponk ali da ne zapolnimo in

onemogočimo nadaljnje prejemanje naslovnikovega poštnega predala. Prav tako

se ne pošilja verižnih pisem in nezaželene pošte (spam), v primeru, da naslovniku

želimo posredovati vsebino internetne strani, je zaželeno, da mu pošljemo zgolj

povezavo na to stran (Skrt, 2005).

33

4 BESEDILNE ZNAČILNOSTI IZBRANIH PISEM

Izbrana pisma so iz Pokrajinskega arhiva v Mariboru, kjer so arhivirana in

razporejena v arhivskih škatlah, ki so poimenovane z imenom in priimkom osebe

ali z imenom rodbine, v imenu katere je bilo gradivo predano. Pisma so izbrana iz

dveh fondov:

Družinskega:

Rodbina Sernec nekateri njeni člani so bili narodno in politično dejavni.

Osebnega:

Babnik Janko (9. 5. 186121. 12. 1927) pravnik.

Ivan Imre Kokal (6. 12. 19081990) španski borec, osebni kurir Lovra Kuharja.

Franc Kovačič (25. 3. 1867–19. 3. 1939) – teolog, zgodovinar in urednik.

Leon Štukelj (12. 11. 18988. 11. 1999) telovadec.

Fran Ksaver Meško (28. 10. 187411. 1. 1964) duhovnik, pisatelj, dramatik.

Mira Medved (27. 8. 192027. 10. 2008) slavistka, profesorica.

Pavel Turner (21. 1. 184225. 9. 1924) domači učitelj v Budimpešti, na Dunaju

in v Angliji, mecen, publicist.

Tabela 1: Izbrana pisma

ČAS

NASTANKA

BESEDILA

KRAJ

NASTANKA

BESEDILA TVOREC

18 NASLOVNIK19

11. 5. 1865 Maribor Josipina Sernec Janko Sernec

7. 10. 1869 brez mati družine Fegeš Pavel Turner 4. 4. 1897 Kranj Janko Babnik prijatelj

24. 9. 1910 Trbovlje Janez Čemžar Janez Kovačič

29. 8. (1910) Fram Malča Pavel Turner

18

Tvorci so navedeni z imenom in priimkom v primerih, kjer so se tako podpisali in kjer se je dalo

na imena in priimke tvorcev sklepati iz arhivskih popisov, če ni bilo razvidno iz pisma. V

nasprotnih primerih so podana zgolj imena ali občno poimenovanje. 19

Naslovniki so z imenom in priimkom določeni v primerih, kjer so jih tvorci tako nagovorili in

kjer se je dalo na ime in priimek naslovnika sklepati iz arhivskih popisov, če ni razvidno iz pisma.

V nasprotnem primeru je naslovnik določen z občnim poimenovanjem.

34

24. 10. 1914 Celje Davorin Pavel Turner

11. 11. 1915 Ruma duhovnik (neberljiv

podpis) Fran Ksaver

Meško

22. 12. 1948 Slovenj Gradec Lovro Kuhar Ivan Imre Kokal

4. 11. 1965 brez Jovita Mira Medved

11. 11. 1973 Ljubljana Boris Gregorka Leon Štukelj

7. 12. 1977 Ljubljana Anton Ingolič Mira Medved

9. 4. 1997 Ljubljana Mira Ružić

(Kraigher) Leon Štukelj

21. 4. 1997 Maribor Leon Štukelj Mira Ružić

(Kraigher)

10. 10. 2003 brez Francka Premk Mira Medved

brez brez gospa s kosila

(neberljiv podpis) Mira Medved

Vir: PAM

Posamezna pisma imajo skupnega naslovnika, prav vsa pa imajo svojega tvorca,

saj je namen diplomskega dela predstaviti nekatere vidike besedilnosti in tradicijo

tvorjenja zasebnih pisem. Izpostaviti velja, da so naslovniki teh pisem predvsem

izobraženci. To lahko pojasnimo predvsem z vzorcem arhiviranih pisem, ki kaže

na to, da Arhiv hrani osebne dokumente posameznikov, ki so imeli kot krajani

Maribora in okolice bolj ali manj pomemben položaj. Predvsem pa je potrebno

spomniti na pozno razširjenost slovenskega pismenstva in na narodnobuditeljski

vidik rabe slovenskega jezika.

V nadaljevanju so tvorci poimenovani z oznako tvorecx. V pismu se tvorec

običajno identificira s podpisom, ki je lahko omejen le na ime, vzdevek, lahko pa

je izpuščen ali neberljiv. Osebnost udeležencev je za besedilno analizo pomembna

z vidika medosebnih odnosov dopisovalcev. Vedenje o posameznikovi osebnosti

je okrnjeno (na njo lahko delno sklepamo le iz vsebine pisma) in ostaja v ozadju.

Zaradi teh dejavnikov so tvorci v analizi poimenovani neosebno, kot prikazuje

tabela.

Tabela 2: Poimenovanja posameznih tvorcev v analizi besedilnih značilnosti pisem

DEJANSKI

TVOREC POIMENOVANJE

Josipina Sernec Tvorec 1

mati družine Fegeš Tvorec 2 Janko Babnik Tvorec 3

Janez Čemžar Tvorec 4

Malčka Tvorec 5

35

Davorin Tvorec 6

duhovnik Tvorec 7

Lovro Kuhar Tvorec 8

Jovita Tvorec 9

Boris Gregorka Tvorec 10

Anton Ingolič Tvorec 11

Mira Ružić (Kraigher) Tvorec 12 Leon Štukelj Tvorec 13

Francka Premk Tvorec 14

gospa s kosila Tvorec 15

4.1 PROSTOR IN ČAS

Sporočanje je vedno prostorsko in časovno umeščeno v nekatere fizikalne,

kulturne in socialno-specifične okoliščine in je od njih odvisno (Krajnc Ivič, 2005:

32). Ta umeščenost se izraža preko deiktičnih sredstev.

Čas se odraža z navajanjem časovnih obdobij, s prislovi, z glagolskim časom, s

pozdravi. V pismih so v rabi pozdravi, ki ne opredeljujejo dela dneva, saj tvorec

ne ve, kdaj bo naslovnik pismo prebral. Tako pozdravi v pismih običajno ne

izražajo časovnosti. Pozdrav je največkrat izražen v smislu: prisrčen pozdrav

(petkrat) in lep pozdrav (petkrat), trikrat se pojavi izraz pozdrav samostojno,

enkrat pozdrav nadomešča poljub in enkrat je namesto pozdrava izražena

hvaležnost.

V vsebinah pisem se z vidika piščevega pisanja za pretekle dogodke uporablja

preteklik, za prihodnje prihodnjik, za sedanje pa sedanjik. Pogosta so tudi

deiktična sredstva, ki navajajo relativno časovnost, torej tisto, ki je odvisna od

tvorca besedila v času sporočanja: božič, petek dne 24. t. m., l. 1908, četrta ura

dopoldne, opoldne, zdaj, danes, zjutraj, zvečer, od 1. septembra, ono nedeljo …

Za čas je lahko značilna tudi precejšnja nedoločenost: »Lahko celo verjamete

mami, kar pravi o škandalu pred pogrebom, ˝ki ga bo pomnila vse življenje˝; tako

govori sedaj.« Sedaj v tem kontekstu ne pomeni trenutka v času tvorčevega

pisanja, temveč ta izraz zajema sedanjost, ki traja dlje kot trenutek, od pogreba in

najmanj do časa, ko je bilo to pismo napisano, predvideva pa se, da bo mati tako

govorila še naprej.

36

Splošna značilnost sporočanja preko pisem je njegova absolutna prostorska in

časovna umeščenost, ki je izražena z zapisom kraja in časa pisnega sporočanja. To

je v teoriji obvezna sestavina vsakega pisma, v praksi pa se je pokazalo, da je kraj

večkrat samoumeven ali nepomemben, saj se udeleženci sporočanja med seboj

poznajo in se zavedajo kraja, kjer biva tvorec pisma, tako je izpuščen v kar štirih

pismih, medtem ko datum velja za bistveno pomembnejši podatek in manjka le v

enem pismu. V procesu dopisovanja je datum pokazatelj odzivnosti, torej kako

dolgo je trajalo, da je naslovnik odgovoril na prejeto pismo.

Prostorsko deiktičnost izražajo jezikovna sredstva, kot so predlogi, glagoli,

prislovi, zaimki, občna in krajevna imena. Slednja predstavljajo absolutno

prostorsko umeščenost besedila: Ljubljana, Spodnji Gromberg, uredništvo

Mladine … V pismih so prisotni tudi relativni prostorski deikti: blejski kongres,

zavod, tukaj, domov … Natančnega pomena teh relativnih oznak se zavedata le

udeleženca sporočanja.

Na podlagi absolutnih prostorskih in časovnih okoliščin ter vsebine lahko izbrana

pisma umestimo v širši kulturni, družbeni in zgodovinski kontekst. Če se zazremo

v zgodovino slovenskega jezika in naroda, lahko kaj kmalu ugotovimo, zakaj pri

pregledovanju arhivskega gradiva nismo našli starejših slovenskih pisem, kot je

pismo iz leta 1832.20

Razkrije se nam tudi odgovor, zakaj večina pisem pripada

sloju izobraženstva.

Raba slovenskega ali nemškega jezika je dolga stoletja bila določena s strani

socialnega okolja in socialne pripadnosti ljudi, ki so stopali v stik. Nemščina je

bila jezik elite, medtem ko se je slovenščina govorila največ na podeželju, saj se je

Slovenec, ki se je želel vzpeti po socialni letvici, moral naučiti nemščine. Z

razvojem meščanstva, obrti in trgovine na slovenskih tleh so med slovenske ljudi

vstopale tudi razsvetljenske ideje, katerih nosilci so bili laični izobraženci,

uradniki in podjetniki, ki so posegali v javno življenje. K samozavestni rabi

slovenskega jezika je pozival Marko Pohlin v Kranjski gramatiki iz leta 1768. S

preučevanjem slovenskega jezika so mu sledili številni pisci slovarjev, slovnic,

zbiratelji ljudskega gradiva. S šolsko obvezo je slovenski jezik dobil podlago v

20

Pismo zaradi nečitljivosti pisave ni uvrščeno v izbor.

37

učbenikih, saj ljudi, ki jim je bil materni in edini poznani jezik slovenščina, ni bilo

mogoče poučevati v nemščini. Oblast, ki se je zavzemala za nemščino kot enotni

jezik uradov in šol, je pridobila nasprotnike v slovenskih vrstah, ki so se

zavzemali za slovenski jezik tudi na višjih stopnjah šolanja. Ker jezikovna in

književna dejavnost konec 18. in začetek 19. stoletja še ni ogrožala tradicionalne

hierarhije kultur in jezikov, nasprotja med nemškimi in slovenskimi kulturnimi

prizadevanji še niso bila prevelika. V prvi polovici 19. stoletja je zanimanje za

slovenski jezik še naraslo, vendar se slovensko prebivalstvo še ni bilo sposobno

narodno opredeliti, prevladoval je občutek pripadnosti pokrajini oziroma

monarhiji. Temu sta se skušala upreti Matija Čop in France Prešeren, ki sta želela

slovenski jezik postaviti enakovredno nemškemu.

V predmarčnem obdobju (18151848) so se izboljšale zdravstvene in higienske

razmere, kar je pripeljalo do povečanja števila prebivalstva. Nastajale so številčne

kmečke družine, iz katerih so se nekateri družinski člani morali seliti v mesta in

iskati službo v industriji, da so se lahko preživeli. Druga stran te zgodbe so mestne

elite, ki so jih sestavljali pripadniki plemstva, državnega in deželnega uradništva,

izobraženci in vojaki. Jezik njihovega govora je bila še vedno nemščina. Kljub

policijskemu pritisku in politični cenzuri so se v slovenske kraje širile novice o

dogajanju v Evropi in liberalne ideje. Leto 1848 je bilo za Slovence prelomno

zaradi prvega političnega programa in njegove zahteve po združitvi slovenskega

narodnega ozemlja v avtonomno celoto. Ta je postala temeljno vodilo slovenske

narodne politike vse do razkroja Jugoslavije v 80. letih 20. stoletja. Ob propadu

absolutizma, od začetka 60. let 19. stoletja, je avstrijska politika načelno

zagovarjala enakopravnost med narodi in njihovimi jeziki. Deželnim uradom in

sodiščem je priporočala uporabo deželnih jezikov pri občevanju s strankami, ki

niso obvladovale nemškega jezika. Kljub temu si je slovenščina s težavo utirala

pot v pisarne in sodne dvorane, saj je upoštevanje vladnih priporočil bilo odvisno

od upoštevanja lokalnih in deželnih razmer, od dobre volje in znanja slovenskega

jezika uradnikov ter od slovenskih prebivalcev v vlogi strank, da težijo in se

zavzemajo za svoje pravice (Vodopivec, 2008: 242520).

38

Dokaz o razširjeni rabi slovenskega jezika pod avstrijsko oblastjo sta pismi iz 60.

let 19. stoletja. Tvorec 2 se je najverjetneje preselil na območje, kjer so živeli

pretežno Slovenci (žal ni upošteval žanrskih predpisov o tvorjenju pisma in ne

vemo od kod piše) in kjer se je že razširila slovenska kultura, saj zapiše:

»Jaz sem se komaj malo navadila temu okolju samo manjka mi najvažno nemški

jezik. Ne morem vam opisati mojega domotožja nisem mislila da bom ravno jaz to

občutila.«

Zanimivo je, da pogreša nemško okolje, piše pa v slovenskem jeziku. Medtem ko

je tvorec 2 razpet med slovensko in nemško kulturo, je tvorec 1 ponosen na svoje

prvo pismo v slovenščini:

»Je sicer pervi, pa vender v slovenskemu jeziku pisan list, koga od mene dobiš.«

Iz tega obdobja je tudi pismo tvorca 3, ki vsebuje podatke o finančni zapuščini in

dolgovih različnim privatnikom pokojnega brata. Podatek, ki umesti pismo v širše

družbeno dogajanje, je tudi denarna valuta. Omenjeni sta krona in funt, le-ta je bil

denarna valuta Britanskega imperija, s katero so poslovale tuje zavarovalnice.

Krona je bila denarna enota Avstro-Ogrske monarhije, ki je leta 1892 zamenjala

avstrijske21

goldinarje.

Fevdalni družbeni red je zamenjal modernejši, ki so ga zaznamovali politični

strankarski boji in tržno gospodarstvo. Slovensko prebivalstvo sta modernizacija

in razmah osnovnega šolstva pripeljala do večje pismenosti in pestrejše poklicne

sestave. Konec 18. in začetek 19. stoletja je bilo 90 % nepismenega slovenskega

prebivalstva. To stanje se je bistveno izboljševalo, saj je bilo pred prvo svetovno

vojno kar 85 % pismenih Slovencev. V obdobju od leta 1840 do 1910 se je med

Slovenci izoblikoval poklicno pester sloj izobražencev, ki je postal

najpomembnejši glasnik slovenskih narodnih zahtev in želja. Ob koncu 19. in

začetku 20. stoletja so se slovensko-nemški odnosi močno zaostrili. Avstro-

Ogrska je razpadla 1918 (Vodopivec, 2008: 242520).

21

Avstrijsko cesarstvo je razpadlo leta 1967 in nastala je Avstro-Ogrska monarhija.

39

O zaostrenih odnosih med nemškim prebivalstvom in interesi njihove politike ter

Slovenci priča tudi pismo tvorca 4, ki skuša onemogočiti nemške apetite po

slovenski zemlji, pri tem pa priseljene Nemce imenuje nemškutarji. To je bil

slabšalni izraz, ki je označeval ljudi, simpatizerje nemške raznarodovalne politike

(bodisi Slovence bodisi na slovenski prostor priseljene Nemce/Avstrijce).

Vsebini pisem tvorca 5 in tvorca 6 imata skupno točko, tvorec 5 (Malča) je

osrednja tema pisma tvorca 6. Pismi prikazujeta vlogo ženske v družbi z začetka

20. stoletja. Malča je kot predstavnica ženskega spola iskala službo hišne

pomočnice. Njena izobrazba je bila najverjetneje na ravni obvezne osnovne šole,

nadaljnje šolanje pa ji iz finančnih razlogov ni bilo omogočeno. Malča je bila vse

svoje življenje ekonomsko odvisna, najprej od mačehe, nato od moža. To so bili

časi, ko je za ženo še vedno skrbel mož, ob poroki pa je prejel doto. Mlada dekleta

so se še vedno sprehajala in udeleževala družabnih dogodkov z gardedamami, saj

sta bili spolnost in nosečnost pred poroko neodpustljivi.

Kritiko grabežljivemu svetu pa zapiše tvorec 7, ki hrepeni po idealih:

»Vodilna moč vsega je egoizem. Za denarjem hlepi svet tako, da se večkrat

vprašam: Kam ga hoče pravzaprav djati; kaj misli ž njim početi? In duhovniki,

žalibog niso nič boljši.«

Slovensko ozemlje in prebivalstvo je kratek čas upravljala Država Slovencev,

Hrvatov in Srbov, že mesec kasneje se je le-ta združila s Kraljevino Srbijo in Črno

goro v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki so jo leta 1941 zlomili trije

okupatorji. Slovenskemu prebivalstvu so bile ponovno odvzete pravice naroda,

začela se je močna germanizacija in raznarodovalna politika. Po drugi svetovni

vojni se oblikuje nova federativna Jugoslavija, njena kulturna politika je težila k

dvigu izobrazbene ravni prebivalstva, k spodbujanju ustvarjalnosti, ki bo dostopna

množicam, in h kulturni tvornosti, ki bo krepila socialistično zavest, nov politični

in družbeni red (Vodopivec, 2008: 242520).

40

Iz obdobja po vojni imamo pismo uradnika železarne, predstavnika ene

najrazvitejših gospodarskih panog (železarstvo22

) po drugi svetovni vojni. Pismo

slavistke svoji sodelavki slika družbo z izobraženimi in zaposlenimi ženskami.

Najznačilnejši znanilec Jugoslavije je naslavljanje naslovnikov z izrazom

tovariš/tovarišica, ki je bil politično določen.

Po razpadu Jugoslavije se je Slovenija osamosvojila in iz tega obdobja imamo štiri

pisma, ki ne izpostavljajo bistvenejših družbenih razmer obdobja, v katerem

živimo. Imamo dva krajša zahvalna pisma ter povpraševanje tvorca 12 po

sodelovanju naslovnika pri nastajanju knjige in njegov odgovor.

4.2 UDELEŽENCI

V sporočanju nista udeležena zgolj tvorec in naslovnik, Verschueren (2000: 124)

ugotavlja, da na potek sporočanja vpliva tudi navzočnost. »Navzočnost je skupek

oseb, ki so navzoče pri govornem dogodku ali v njegovi bližini oziroma v

položaju, ki jim omogoča, da se v dogodku udejstvujejo« (Verschueren, prav

tam). Vsakdo, ki hodi po knjigarni ali knjižnici, je navzoč in se lahko v katerem

koli trenutku udejstvuje s katerokoli knjigo tako, da jo vzame v roke in jo začne

brati. Tako postane interpret (prav tam). Če izjavitelj (tvorec) ve za navzočnosti,

torej potencialne interprete, lahko svoje izjave močno prilagodi ali omeji

posredovanje posameznih informacij:

»Na Tvoja vprašanja Ti pismeno odgovorim le toliko, da je Slovenka. Lepa je in

dobra.«

Tvorec 7 v pismu prijatelju ne želi razkriti identitete svoje skrite simpatije.

Zaveda se, da vse vsebine niso primerne za poštno pošiljanje. Na to opozarjajo

tudi jezikovni priročniki in bontoni, saj nikoli ne vemo, kdaj bodo zapisane besede

prišle v roke navzočega, ki ni naslovnik.

Mi kot interpreti izbranih pisem predstavljamo nerealno navzočnost, na katero

tvorci besedil niso pomislili, saj za časa življenja večina tvorcev ni mislila, da

22

Železarstvo na slovenskih tleh ni tako cvetelo ne konec 19. stoletja, ko je propadalo zaradi ne

konkurenčnosti, ne v času samostojne Slovenije, ko ga je ponovno doletela kriza. V obdobju med

vojnama je železarstvo rešilo združevanje obratov in vlaganja v sodobno tehnologijo.

41

bodo njihova pisma pristala v javni ustanovi, kjer bodo na razpolago širšemu

krogu ljudi. Zasebna pisma so prilagojena naslovniku in potencialni nevarnosti, da

ga pismo ne doseže.

Po Verschuerenu (2000: 123) naj bi bil predvsem za pisni diskurz značilen vrinjen

izjavitelj. O njem govorimo, kadar kot tvorci besedila citiramo ali posredujemo

besede nekoga drugega naslovniku.

»Te dni je bil pri meni Peter in mi povedal, da je bil pri tebi in sta se dogovorila

za sestanek ˝gadore˝.« Tako tvorec 10 vzame za izhodišče nadaljnjega pisanja

dogovor Petra in naslovnika o sestanku, za katerega je zvedel od Petra.

»˝Mačeho imam in mačeha je moja usoda,˝ je pisala l.1908.«

»˝Ti boš mož dejanja, jaz ti bom ljubka tovarišica,˝ je sanjala rajnica.«

Tvorec 6 želi prikazati težko življenje in skromno osebnost pokojne žene, zato

nekajkrat citira njene besede. Ti citati imajo predvsem ponazorilno funkcijo.

Na potek sporočanja vplivajo psihične, kognitivne in sociološke značilnosti

udeležencev (Krajnc Ivič, 2005: 31). Tvorec pismo prilagaja svojemu naslovniku,

njegovi osebnosti, počutju, starosti, vedenju, družbenemu položaju … V tem

primeru se tvorec postavi v vlogo naslovnika oziroma interpreta, ki jo

Verschueren (2000: 130) poimenuje virtualni interpret.

4.3 DRUŽBENO RAZMERJE MED UDELEŽENCI SPOROČANJA

Tvorec in naslovnik pri sporočanju upoštevata splošne socialno-kulturne

konvencije določene družbe in intersubjektivne odnose (Nuyts, 1992: 53 v Krajnc

Ivič, 2005: 31). Družbeno razmerje je odvisno od formalnosti družbenega

položaja in družbenega položaja udeležencev, lahko je hierarhično ali simetrično

(prav tam).

Zasebna pisma so namenjena neformalnim družbenim situacijam, naslovljena so

na izbrane posameznike, njihova vsebina je stvar izključno tvorca in naslovnika.

Zasebna pisma temeljijo na bližnjih družbenih odnosih, ki ne vodijo nujno v

simetrično družbeno razmerje. To je sicer najznačilnejše, saj v zasebna pisma

42

največkrat umeščamo družinske in prijateljske odnose, ki v današnji družbi

temeljijo na demokratičnih odnosih, nekoč so pa tudi ti odnosi imeli hierarhično

strukturo. Tako tvorec 5 okoli leta 1910 svojega strica nagovarja s prespoštovani

gospod stric, ga vika in očitno izraža svojo podrejenost in ponižnost, saj so bila to

načela spodobnega vedenja patriarhalne družbe (hierarhično strukturirani

družinski odnosi).

Neenakovreden odnos se kaže tudi v pismu iz leta 1869, temelji na nekoč23

uradnem odnosu: učitelj – učenec. Ta neenakovreden družbeni odnos narekuje

čas, v katerem sta udeleženca stopala v stik. Tvorec 2 s socialno distanco

(˝uradnim˝ nagovarjanjem in vikanjem) izkazuje spoštovanje do starejšega, do

osebe, ki je na družbeni lestvici situirana višje od njega.

Neformalni in hkrati nesimetričen družbeni odnos se je razvil ob bežnem srečanju,

katerega prikazuje pismo, ki ga je poslal tvorec 14. Tvorec se postavi v podrejeno

vlogo in tako skuša izraziti svojo hvaležnost in občudovanje naslovnika. Tako se

v zasebno pismo vrivajo nagovori, značilni za uradna pisma: Spoštovana gospa

Mira. Odraz družbene distance med udeležencema sporočanja je tudi vikanje.

Prav tako hierarhičen odnos lahko opazujemo med tvorcem 12 in naslovnikom.

Tvorec 12 želi sodelovanje naslovnika pri pisanju knjige, torej je od njega

odvisen. Njuna komunikacija se giblje med uradnim in neuradnim, vanjo sta

vstopila kot posameznika in ne predstavnika uradnih institucij, zato je opuščena

formalna oblika pisma z naslovom tvorca in naslovnika v levem zgornjem predelu

pisma, ohranjata pa se uraden nagovor in vikanje.

Uradno pismo bi bilo povsem na mestu v primeru tvorca 11, ki želi, da naslovnik,

ki je urednik, v naslednji številki Dialogov objavi popravke napak v že izdanem

članku o njegovem delu. Naslovnik je tukaj uradna oseba, ki zastopa uredništvo

Dialogov. Vendar se tvorec obrne nanj kot na nekdanjega sodelavca, tako se v

pismu odraža simetričen družbeni odnos med tvorcem in naslovnikom. Vikanje in

nagovor izražata vljudnost in spoštovanje.

23

Predvidevam, da se je začetni uradni odnos med udeležencema kasneje poglobil v prijateljstvo,

saj tvorka pisma ni več učenka naslovnika, njen podarjen denar in redna korespondenca pa

nakazujeta neuradno razmerje in več kot vljudnostno gesto.

43

V splošnem so zasebna pisma namenjena dopisovanju med bližnjimi osebami

(prijatelji, sorodniki), nagovori so poljubni, vendar se zbirajo znotraj nekega

določenega okvira: Draga/Dragi; Ljuba/Ljubi … Ob tikanju vtis domačnosti

ponujajo še podpisi, ki so večinoma omejeni le na ime, pogosti spremljevalec pa

je tudi svojilni pridevnik tvoj/tvoja. V tem primeru je med dopisovalci

enakovreden odnos, hkrati se pa pogosto v nagovorih pojavi tudi vrsta

sorodstvenega razmerja ali se odrazi prijateljstvo: Draga kolegica Mira, Ljubi moj

oče …

Z današnjega vidika so nekoliko zastareli nagovori v smislu presežnikov:

Predraga/Predragi; Preblaga/Preblagi; Prespoštovana/Prespoštovani … Ti

ogovori so značilni predvsem za 19. stoletje.

4.4 NAMEN IN VRSTE GOVORNIH DEJANJ

»Sporočanje je zagotovljeno in traja, dokler je del dejanskosti prepoznan in

relevanten in dokler so pogoji sporočanja sprejemljivi tudi za naslovnika, skratka

dokler je pri udeležencih zaradi potrebe, želje prisoten določen namen, ki ga želita

s sporočanjem uresničiti« (Krajnc Ivič, 2005: 33).

Tvorec tvori besedilo z najmanj enim namenom, ki ga uresniči s postopnim

doseganjem nižje razporejenih namenov. Najnižje razporejen je tvorčev namen, da

naslovnik prepozna njegov namen. Namen je lahko izražen eksplicitno ali

implicitno. Glede na tvorčeve namene lahko določimo vrste govornih dejanj v

besedilu, torej najmanjše temeljne jezikovno sporočanjske enote, ki predstavljajo

tisto, kar tvorec želi povedati.

Tabela 3: Govorna dejanja glede na namen, ki prevladujejo v posameznih besedilnih vrstah

GOVORNA DEJANJA TVOREC ŽELI BESEDILNE VRSTE

PREDSTAVITVENA da bi naslovnik zvedel, kar

ve on

novica, poročilo, obvestilo,

predstavitev, izvid …

POZIVNA da naslovnik naredi, kar si

želi on

prošnja, ukaz, zapoved,

vabilo, navodilo …

POVEZOVALNA z naslovnikom vzpostaviti

ali obnoviti stik

pozdrav, zahvala, opravičilo,

voščilo, čestitka, sožalje …

ZAVEZOVALNA da bi naslovnik verjel, kar

verjame on

obljuba, grožnja, prisega,

naročilnica, prijavnica,

pogodba …

IZVRŠILNA tvorec s samim izgovorom

ali zapisom besedila

oporoka, pooblastilo, izrek

sodbe, odpoved …

44

povzroči spremembe v

družbeni stvarnosti

RAZSOJEVALNA da bi naslovnik sodil o čem,

kakor sodi on

kritika, ocena, graja,

pohvala, komentar …

Vir: Bešter, M., Križaj Ortar, M. in drugi (2007): Na pragu besedila

V izbranih pismih so v ospredju predvsem povezovalna in pozivna govorna

dejanja. Glavni namen tvorcev je običajno vzpostaviti, ohraniti, poglobiti stike z

naslovnikom ali pozvati naslovnika k dejanju. V pismih je pogosto izrazitih več

namenov, ki jih lahko hierarhično razvrstimo. Graf prikazuje, v kolikih pismih so

posamezna govorna dejanja izrazita.

Slika 15: Pogostost pojavitve posameznih vrst govornih dejanj v pismih

Vir: PAM

Zasebno pismo je običajno sredstvo sporazumevanja med posamezniki, ki tako

ohranjajo svoje bližnje odnose, zato so v pismih pogosta povezovalna govorna

dejanja, ki ohranjajo ali vzpostavljajo medsebojne odnose. Besedilne vrste, ki

imajo najizrazitejšo povezovalno funkcijo, so: pozdrav, zahvala, opravičilo,

voščilo, čestitka, sožalje … Vsa ta besedila se pojavljajo tudi v obliki zasebnega

pisma, lahko samostojno, lahko pa kot uvod v nadaljnje pisanje. Torej

povezovalno funkcijo odraža tudi pozdrav, ki je nepogrešljiva sestavina pisma.

Pozdrav je pogosto samostojna sestavina dopisnic in razglednic, v pismu pa

običajno zaključuje predhodno vsebino. Pismo je navadno nekoliko obsežnejše

besedilo, ki ima predpisano obliko, in omogoča bistveno večjo zasebnost med

dopisovalcema kot razglednica ali dopisnica.

0 1 2 3 4 5 6 7 8 9

10 11 12 13 14 15

45

Tvorci samo vsebino besedila pogosto začnejo z zahvalo ali opravičilom, tako

narekujejo tudi pravila lepega vedenja. Zahvaliti se je potrebno za prejeto pismo,

opravičiti pa, kadar nekoliko zamujamo z odgovorom, pišemo na neustrezen papir

ali pišemo s svinčnikom in podobno.

Zahvala se pojavi v devetih pismih, dvakrat skupaj z opravičilom. Tri pisma se

začnejo z zahvalo za prejeto pismo oz. razglednico:

Tvorec 2: »Najlepša vam hvala za vašo karto katero smo res z veseljem sprejeli.«

Tvorec 4: »Najprej lepa hvala za krasno razglednico iz svete dežele.«

Tvorec 7: »Tvojih pisem sem vedno vesel. Zato tudi za zadnje srčna hvala.«

Tvorca 14 in 15 sta pismo zapisala predvsem z namenom zahvale. Na začetku

pisma pojasnita svoje razpoloženje ob dogodku, nato pa se zahvalita.

Opravičilo se pojavi v štirih pismih, v treh se tvorec opraviči24

oziroma izrazi

obžalovanje na samem začetku, in sicer:

Tvorec 5: »Upam, da mi bodete oprostili, ker se drznem, kar prve dni s pismom in

ponižno prošnjo nadlegovati.« Tvorčeva namera je postavljena v podredni stavek,

kar pomeni, da je od naslovnika odvisno, ali je zapisano pripravljen interpretirati

kot opravičevanje.

Tvorec 9: »s slabo vestjo Ti pišem to pisemce – zaradi zamude, seveda.« V tem

primeru se srečamo s posrednim govornim dejanjem opravičevanja. Tvorec želi

tako izraziti simpatijo do naslovnika.

Tvorec 13: » Opravičujem se za zamudo, s katero potrjujem prejem Vaše knjige z

ljubeznivim posvetilom, anketne pole in pisma z dne 9. 4. 97.« V tem primeru

neposrednega opravičevanja ima ob povezovalni funkciji pomembno mesto še

pozivna funkcija, saj v nadaljevanju pisma tvorec s pojasnilom (bolezen) poskuša

doseči, da preneha negativno mnenje o njem.

V enem primeru pisma imamo voščilo za rojstni dan, ki predstavlja uvod:

24

Vzorce opravičevanja primerjaj s prispevkom Mire Krajnc Ivič (2010) v Slavistični reviji.

46

Tvorec 10: »Najprvo moje iskrene čestitke in vse dobro za bodoče, da bi s svojo

družinico še dolgo užival sladkosti življenja.«

V zasebnih pismih, kjer prevladuje simetrično družbeno razmerje, tvorci pogosto

naslovnika pozivajo, da naj kaj (ne) stori neposredno:

Z velelnikom:

Tvorec 2: »To sprejmite, da boste imeli za par obedov.«

Tvorec 7: »… kmalu piši!«

Tvorec 9:

»Vrnila mi boš zapiske recimo 17. XI. na aktivu svetovalcev.«

»Ne pozabi na 17. XI.! Sreda! In preveri kje, ali se naš Zagrebčan piše Rosandić

ali Roksandić.«

Z rabo eksplicitnega performativa:

Tvorec 3: »Zaradi tega Te prosim, odgovori mi, čim prej Ti je mogoče – da to

žalostno stvar enkrat končam – ali se zadovoljuješ za svojo tirjatev 1000 gl s

6870 % zneskom glavnice v popolno plačilo.«

Tvorec 8: »Zato Te prosim, pošlji mi avto v petek dne 24. t. m., tako, da bo

opoldne pri Šulerju. /…/ Prosim ravnateljstvo Železarne, da mi da avto in mi

stroške zaračuna.« V tem primeru prošnja, ki je naslovljena na Železarno, vsebuje

neizraženo, da naj Kokal v njegovem imenu prosi ravnateljstvo za avtomobil.

Tvorec 10: »Če prideš kdaj v Ljubljano, Te lepo prosim, da mi predhodno

sporočiš, da se sestaneva in pogovoriva.«

Z naklonskim glagolom želje:

Tvorec 11: »Dobro bi bilo – in želel bi – če bi v prihodnji številki revija prinesla

/na platnicah, na predzadnji strani platnic popravek teh dveh netočnosti, in morda

še tretje …«

47

Tvorec 13: »Vsekakor želim, da razgovor odloživa na kasnejši čas, ko opravim

medtem določene obveznosti, ki me čakajo.«

V zasebnem dopisovanju, kjer gre običajno za simetrična družbena razmerja, so

pozivna govorna dejanja izražena večinoma neposredno. Pogosto so vključena v

kontekst, ki poziv utemeljuje, pojasnjuje, opravičuje. Kakor je že ugotovljeno,

zasebna pisma potujejo tudi med posamezniki, katerih družbeno razmerje je

hierarhično.

Spomnimo se tvorca 14, ki se postavi v podrejen položaj, da bi izrazil

naklonjenost in hvaležnost naslovniku. Sklepamo lahko, da si tvorec v prihodnosti

še želi srečanja z naslovnikom, kar izrazi v upanju: »Upam, da se bova kmalu spet

videli.«

Tvorec 12 želi sodelovanje naslovnika pri knjigi, zato govori o dragocenosti

njegovega prispevka v primeru, da bi žrtvoval svoj čas, odločevalno vprašanje

postavi glede intervjujev, na koncu pa izrazi željo po njegovi fotografiji.

Naslovnik (tvorec 13) izrazi svoj pogoj sodelovanja z naklonskim glagolom želim.

Kadar je tema besedila stvarnost, ki jo tvorec opisuje, nas o njej obvešča, so v

ospredju predstavitvena govorna dejanja. Kadar pa tvorec izraža lastno razmerje

do stvarnosti in želi tako pridobiti ali ganiti naslovnika, pa so v ospredju

razsojevalna govorna dejanja. Ta so izrazita predvsem pri tvorcu 6, ki je želel

naslovnika prepričati, da o pokojni misli zgolj dobro kakor on.

V izbranih pismih so se tvorci naslovnikom tudi zavezali. Obljubili so zvestobo,

organizacijo sestanka, knjigo.

4.5 TEMA IN SLOGOVNI POSTOPEK

Tema besedila je »koherenten skupek predstavljenih misli« (Krajnc Ivič: vaje)

tvorca pisma, je to, o čemer tvorec piše. Kar je o tej stvari zapisanega, predstavlja

vsebino. Torej glavna tema besedila je jedro vsebine.

48

Tabela 4: Teme po posameznih pismih

PRIMER PISMA TEMA

Pismo Josipine (Josefine) Janku

prvo slovensko pismo

pogrešanje naslovnika

dan pri starših

zdravje družine

pozdravi Šumanove in Remšmidove družine

Pismo gospe Fegeš profesorju

zahvala za razglednico

spomin na naslovnika

potek dni celotne družine

domotožje tvorke

Hinko

Sonja

opis vernikov in kraja

Pismo Janka Babnika prijatelju bratova zapuščina in dolgovi

predlog o poravnavi dolgov

Pismo Janeza Čemžarja zahvala za razglednico

pravica do davka

Pismo Malče stricu prošnja za bivanje v Ljubljani (delo in

izobraževanje)

Pismo Davorina doktorju

doživljanje smrti žene

zahvala naslovniku

pojasnilo razmer, v katerih je živela pokojna žena

opravičevanje za pismo

Pismo duhovnika prijatelju

zahvala za predhodno pismo in odgovor nanj (o

Slovenki)

ideali

kitica

bolezen matere

Trepal

knjige

načrti, kako bo preživel preostanek dneva

vprašanja

Pismo Lovra Kuharja Kokalu

težave z zdravjem

želja oditi domov za božič

prošnja za avto

prošnja za klic

Pismo Jovite Miri

opravičilo za zamudo

zapiski o koreferatu

preobremenjenost z delom

zaposlitev v prihodnosti

študij

slovo od sodelavcev

opomin na aktiv sodelavcev

poizvedovanje o priimku

49

Pismo Borisa Leonu

voščilo za rojstni dan

sestanek ˝gadore˝

želja po srečanju z naslovnikom

Pismo Antona Ingoliča tovarišici popravki objavljenega članka

Pismo Mire Ružić (Kraigher)

Leonu

knjiga o starostnikih in prošnja za sodelovanje

naslovnika

Pismo Miri Ružić (Kraigher)

opravičilo za zamudo in njeno pojasnilo

pristanek na sodelovanje

intervjuji

njegova knjiga

njena knjiga

občudovanje

Pismo Francke Premk Miri navdušenje nad srečanjem z naslovnico

Pismo Miri zahvala za fotografijo skupnega kosila

Vir: PAM

Slogovni postopki se nanašajo na vsebinsko in tematsko strnjenost v besedilu

(Krajnc Ivič: vaje). V besedilu so povedi medsebojno povezane tako, da se njihovi

pomeni združujejo in podrejajo izražanju skupnega pomena celotnega odstavka ali

besedila (Korošec in Dular, 1998: 63). Po Dularju (prav tam) so glavni slogovni

postopki: poročanje, opisovanje, pripovedovanje in razlaganje. Ti postopki se

lahko razlikujejo od povedi do povedi, lahko pa celotno besedilo spremlja en

postopek. Zasebna pisma so tematsko in po vrstah govornih dejanj zelo raznolika

besedila, ta raznovrstnost se odraža tudi v ubeseditvenih načinih.

Tabela 5: Temeljne značilnosti posameznih slogovnih postopkov po Dularju

SLOGOVNI

POSTOPEK

PRI SPOROČANJU

SMO POZORNI

SKLADENJSKA

SESTAVA

SOBESEDILNA

SPETOST

Opisovanje na lastnosti pojavov

preprosta, malo

glagolov, veliko

pridevnikov

rahla

Pripovedovanje na nastanek ali razvoj

pojavov

zapletena, precej

predmetov in (časovnih)

prislovnih določil,

bogata izbira glagolov

močna

Razlaganje

razmerja med pojavi

oziroma dogodki (ali

njihovimi deli)

zelo zapletena, vzročno-

posledična in druga

odvisnostna razmerja

med sporočenimi

dejstvi, pogosti zaimki

najmočnejša

Poročanje

sporočamo, da kaj

obstaja ali se je kaj

pripetilo

preprosta, zgoščena

sporočilno nabita

besedila

rahla

Vir: Dular (1998): Slovenski jezik 3

50

Zasebna pisma so subjektivna besedila, pisana v prvi osebi, saj tvorec pisma

izraža osebno razmerje do teme, lastne občutke in razpoloženja. Tvorci tako

pogosto komentirajo, vrednotijo stvarnost, dogodke in se o njih izpovedujejo

naslovniku, da bi ta razumel njihovo situacijo, da bi ga ganili ali prepričali. Tako

je prevladujoč slogovni postopek pripovedovanje s prevladujočo razsojevalno

besedilno funkcijo. V tvorčevo pripoved se lahko vriva opisovalni slogovni

postopek: opis napak v izdanem prispevku. Opisovalni slogovni postopek

prevladuje v pismu tvorca 3, ki opisuje zapuščino in dolgove pokojnega brata.

Kadar tvorci pozivajo naslovnika, svoj poziv pogosto utemeljijo, da bi tako

vplivali na naslovnikov pozitiven odziv. V smislu poročevalnega slogovnega

postopka sta pisala predvsem dva tvorca: 1 in 4. Tvorec 1 je podal kratko poročilo

o dogajanju doma med odsotnostjo naslovnika, tvorec 4 pa kratko poroča o

problemu, ki ga želi rešiti.

4.6 PRAVOPISNE, SLOVNIČNE IN SLOVARSKE ZNAČILNOSTI

Zasebno pismo uvrščamo med praktično sporazumevalna besedila, ki so večinoma

manjšega obsega. Govorjena so predvsem dvogovorna, pisana pa so pretežno

enogovorna, v primeru privatnega dopisovanja dvogovorna. Stalne oblike

praktičnega sporazumevanja so: pozdravi, vljudnostne in vremenske pripombe,

pomenki, vprašanja in odgovori … (Toporišič, 1994: 71). Takšna besedila so

zasebne narave, z njimi sporočamo vsakdanje teme, ki so naslovniku vsaj malo

znane. To so največkrat teme o naših doživetjih, s pripovedovanjem katerih se kot

tvorci razodevamo, torej so pred nami izrazito subjektivna besedila (Bešter, 2007:

83). Praktično sporazumevalna zvrst jezika je tista, s katero se srečamo že v

zgodnjem otroštvu in se je najprej naučimo (Toporišič, 1994: 71).

V izbranih pismih se kot sredstvo sporazumevanja pojavlja knjižni jezik, kar

pomeni, da so tvorci uporabljali socialno zvrst jezika, ki so se je naučili s

šolanjem. Toporišič (1994: 48) zapiše, da je knjižni jezik najvišja in najbolj

uzaveščena zvrst slovenskega jezika, ki ima narodnozdruževalno in

narodnopredstavno vlogo. Teh vlog so se zavedali predvsem slovenski

izobraženci, ki so z aktivno rabo slovenskega knjižnega jezika skušali podpreti

prizadevanja za avtonomijo in svobodo slovenskega naroda. V 19. stoletju je

51

znanje slovenskega knjižnega jezika predstavljalo vrednoto, ki je bila odraz

narodne ozaveščenosti. Izobraženi ljudje, ki so imeli za seboj več let šolanja in

učenja slovenskega jezika, so težili k rabi knjižne slovenščine. Raba knjižne

slovenščine v zasebnih pismih je povezana prav tako z učenjem pisnega

jezikovnega sistema, ki ga prav tako nudijo izobraževalne institucije, ki se držijo

splošno sprejetih jezikovnih norm. Nobena šola ne uči zapisovanja narečij ali

pokrajinskih govorov, temveč izključno knjižnega jezika. Prav tako se sporočanja

preko pisem naučimo v šoli. Zato lahko sklepamo, da je raba knjižnega jezika v

zasebnih pismih v času samostojne Slovenije posledica izobraževalnega sistema.

V izboru pisem imata s slovenskim knjižnim jezikom, ki je veljal kot edini

primeren za pisno sporočanje, največ težav tvorca 1 in 2, saj je njun primarni jezik

nemščina.

Slovnične značilnosti njunih besedil:

raba napačnega sklona:

o »Jaz sem se komaj malo navadila temu okolju …« (na to okolje)

o »me verjameš« (mi)

o »od tebi« (tebe)

kopičenje zaimkov:

o »Najlepša vam hvala za vašo karto …«

vrivanje pogovornih besed:

o bli, tak (opuščanje samoglasnikov)

o si smislimo

o znali (v pomenu vedeti)

o par

o pervi

o serca

o vstanim (ostanem)

o ko ga od mene dobiš (ko namesto ki)

o v kratkim (končnica –im namesto –em)

nepravilen zapis:

o od kar (odkar)

52

o nevezda

o jas

o srečno (srčno) poljubimo

o samitna (osamljena)

o koga (ki) od mene dobiš

o si je nič posebnega ne zgodilo

o kaj (kar) (napačen izbor zaimka)

mašila:

o tudi, pa

napačno spreganje:

o najvažno (najvažnejše)

nedosledna raba vejice:

o »Večkrat si tudi smislimo na vas in se spominjamo, bli pa smo še

radovedni, nismo točno znali_ ste še na starem mestu ali ne.«

o »Mi smo tudi tak zaposleni, vsi trije gremo zjutraj od hiše in zvečer

se vrnem_ Sonja pa v šolo.«

o »Mislim_ da me verjameš, če ti povem, da nam že dolg čas je, in da

iz celega srca želimo_ da v kratkim zopet nazaj prideš.«

o »Od kar tebi ni med nami_ si je nič posebnega ne zgodilo; mi smo

hvala Bogu vsi zdravi_ kaj tudi od tebe pričakujemo.«

o »Gospod Šuman in nevezda Bezika in cela Remšmidova rodovina_

ki so ravno zdaj k Šketu šli_ te pozdravljajo.«

povedi in stavki med seboj niso vedno logično in slovnično povezani:

o »Večkrat si tudi smislimo na vas in se spominjamo, bli pa smo še

radovedni, nismo točno znali ste še na starem mestu ali ne.«25

o »Mi smo tudi tak zaposleni, vsi trije gremo zjutraj od hiše in zvečer

se vrnem Sonja pa v šolo.«

Skladenjska sestava povedi v pismu tvorca 2 je nekoliko preprostejša, saj je tvoril

večinoma priredne in soredne povedi, medtem ko se je tvorec 1 precej bolj zatekal

25

Tvorec krši maksimi načina in relevantnosti, besedilo je nejasno in tematsko neurejeno. Ne

vemo, ali gre za opravičilo, pojasnilo zakaj tvorec ni pisal naslovniku ali le navaja, da se je

spraševal o lokaciji naslovnika, ker se ta že nekaj časa ni oglasil. Ne poznamo predhodnega pisma,

na katerega tvorec odgovarja, zato ne moremo določiti tvorčeve namere.

53

k podrednim zvezam. Če je raba podredij znak boljšega obvladovanja stavčnih

struktur, lahko to povežemo z družbenim položajem tvorca 1, ki je bil del

meščanstva, verjetno se je tudi več izobraževal v slovenskem jeziku. Medtem ko

je tvorec 2 najverjetneje iz delavskega okolja, saj je že zjutraj odhajal od doma in

se vračal šele zvečer. Glede na družbeni položaj lahko sklepamo, da je imel veliko

manj šolskih ur slovenskega jezika.

Pravopisno pomanjkljivo je tudi tipkano pismo tvorca 8, morda ga ni tipkal sam,

glede na to, da je bil v bolnišnični oskrbi. To bi dalo smisel njegovemu ročnemu

pripisu:

»Ob 14 uri pri Šulerju 24. XII 048

Kuhar Lovro«

Slika 16: Pismo tvorca 8

Vir: PAM, Ivan Imre, AŠ 1, pismo.

Morda pa je želel še enkrat opozoriti na uro, kraj in datum odhoda iz bolnišnice.

Že v samem pripisu ni končnega ločila, kakor tudi ni pike za 14 in XII, ki

predstavljata vrstilna števnika. Tipkopis zelo nedosledno uporablja vejico levo

stično, kar šestkrat je postavljena desnostično, na enem mestu je odveč: »Zato Te

54

prosim, polji mi avto v petek dne 24. t. m. sem, tako, da mi da avto in mi stroške

zaračuna.« V tej povedi se je izmuznila tudi črka š v besedi pošlji, vejici sta pa

izpuščeni v primeru vrinjenega stavka: »Telefoniraj_ prosim_ Vidi na Gozdno

gospodarstvo, če avto pride– Bomo šli naravnost domov.« V tej povedi bi moral

biti pomišljaj obojestransko nestičen, vsekakor pa bi bila potrebna mala začetnica

b. Napačna začetnica je rabljena tudi v začetku vsebinskega dela pisma, saj za

nagovorom stoji vejica, kar pomeni, da vsebino začnemo z malo začetnico. Velike

začetnice ne upošteva v drugi sestavini imena naselbine: »Sl. gradec«.

Pravopisno najbolj problematično ločilo je vejica, ki je pogosto izpuščena ali se

pojavi na nepravem mestu, k temu pripomorejo najverjetneje kompleksna pravila,

ki jih je težko obvladati. Morda pa tvorci na vejice niso pozorni in na njih

pozabijo, ker sploh ne razmišljajo, da jih je treba postaviti; tiste, ki jih postavljajo

sproti, pa so posledica avtomatizma iz šolskih klopi. Še nekaj primerov izpusta

vejice:

»Sporočil mi je Tvojo željo_ naj bi sklical in organiziral sestanek.«

»Če prideš kdaj v Ljubljano_ Te lepo prosim, da mi predhodno sporočiš, da se

sestaneva in pogovoriva.«

»Vedno, kolikokrat ste nas predobri gospod stric obiskali, upadel mi je pogum in

nisem si upala prositi, ko sem pomislila_ kaj bi to veljalo.«

»Vašo blago srce mi dela pogum, da se na Vas, predragi gospod stric_ obrnem in

prav lepo prosim, ko bi bili tako dobri in mi pomagali v Ljubljano, kjer mislim se

mnogo koristnega naučiti.«

»Plemeniti Tekorčani imajo pri deželnem odboru neko razpravo radi skupnega

sveta ˝Ledina˝_ koji si hočejo po razmerju davka lastiti tudi privandrani

nemškutarji« Bi moralo biti kojega!?

»Prosim_ ali bi se dalo to kako dokazati iz listin in urbarija_ kojega sem Ti bil jaz

izročil.«

55

Če bi nikakor ne vtegnil pregledati sam, pa prosim_ da dopošlješ prav kmalu

urbarij in listine_ ker imamo čas samo še do 1/10 t. l.«

Povedi so skladenjsko bolj ali manj zahtevno povezane. Pismo tvorca 6, ki je

napisano pod zelo močnim čustvenim vplivom, je glede na tipe povedi najbolj

pestro in zahtevno. Razumevanje pisma je oteženo, saj so nekateri podatki

oziroma dogodki kar nametani in jih kot bralci, ki ne poznamo zunanjega

konteksta, ne moremo interpretirati tako, da bi jih povezali v celoto.

Jezik je živ pojav, ki se skozi čas in prostor spreminja. V 18. stoletju je slovenski

knjižni jezik doletela poplava pokrajinskih jezikov, ki so se skušali uveljaviti kot

splošno slovenski oz. knjižni jeziki. Dotedanji osrednjeslovenski knjižni jezik, ki

naj bi bil narodni predstavnik slovenskega naroda, so pokrajinske različice

opozorile na pokrajinsko raznolikost slovenskega jezika, ki jo je potrebno

upoštevati. Normativni jezikovni priročniki so tako nastajali še na Štajerskem,

Koroškem in v Prekmurju. Sredi 19. stoletja se je oblikoval splošno-slovenski

jezik (uvedba novih oblik), ki je postopno zajel celotno slovensko jezikovno

ozemlje. Ta ima naravno, živo govorno podstavo v osrednjem delu Slovenije s

središčem v Ljubljani (Toporišič, 1994: 48). V pismih 19. stoletja so prisotne

številne značilnosti jezika, kot so ga pisali in govorili tedaj, najočitneje je časovno

zaznamovana leksika:

Tabela 6: Raba nekaterih zastarelih izrazov

IZRAZ POMEN V PISMU

STILNA

OZNAKA V

SSKJ

RABA BESEDE PO

FIDIPLUS (število pojavitev

v neumetnostnih besedilih)

ako če raba peša 27

bodete star zapis za boste

(biti) stil. 0

doposlati dodatno, zraven

poslati zastar. 0

drug tovariš, prijatelj star. 0

gruda zemlja, prst star. 1

imovina premoženje, imetje knjiž. 0

karati opominjati, oštevati knjiž. 0

nada upanje, pričakovanje knjiž. 0

odpomoč izhod, rešitev star. 0

privandran(ec) priseljenec, tujec zastarelo 0

rajnik/ rajnica kdor je umrl;

pokojnik raba peša 0

56

razhudili razjeziti ekspr. 0

red

šol. ovrednotenje

znanja, vedenja v

šoli, ocena

0

skazati dokazati zastar. 1

solnce star zapis za sonce,

ki še ohranja trdi l / 7

stradar revež, siromak ekspr. 0

suplent nekdaj profesor

pripravnik 0

ukaželjnost vedoželjnost starinsko 1

uveriti prepričati zastar. 0

zabraniti preprečiti star. 0

žalibog žal, na žalost star. 0

Vir: PAM

Časovna zaznamovanost nekaterih izrazov je prikazana s pomočjo SSKJ-ja, ki je

nastajal od leta 1970 do 1991 in zajema besedišče s konca 19. in začetka 20.

stoletja, saj temelji na slovarski tradiciji Miklošiča, Levstika in Pleteršnika, in s

korpusom Fidoplus, ki nam omogoča, da preverimo rabo besed danes.

Kljub težnji po knjižnem izražanju se v pismih pojavljajo pogovorne ali celo

nižjepogovorne oziroma slabšalne besede: cuker, froc, črnoborzijanec …,

strokovni izrazi, kot je konkurz26

, tujke kot npr. unterernährt in narečne

glasoslovne značilnosti: v Celji, ranjki, opominjski, ustneno, ž njim …

Posamezni izrazi so posamezno obdobje zaznamovali in kažejo na neke

značilnosti le tega:

Goldinar – predstavlja denarno enoto stare Avstrije.

Krona – denarna enota Avstro-Ogrske.

Nemškutar slabš., pripadnik nenemškega naroda, zavzemajoč se za

germanizacijo (SSKJ).

Tovariš/ica:

oseba v razmerju do druge osebe, s katero kaj skupaj dela,

oseba v razmerju do druge osebe, ki pripada isti skupnosti, ima isti

poklic, položaj,

oseba v razmerju do druge osebe, s katero se prijateljsko druži,

26

Stanje podjetja, ko to zaradi prezadolženosti ne more poravnati svojih dolgov (elektronski

SSKJ).

57

naslov za odraslega moškega,

žarg., šol. učitelj, profesor (SSKJ).

V času Jugoslavije je bil ta izraz edini politično dovoljen način

naslavljanja (tovariš direktor, tovariš profesor), njegova raba je po letu

1991 v izumiranju (Bezljaj, 2005: 207).

4.7 PRIBESEDILNE PRVINE

Za pisma je značilen predvsem pisni jezik, ki ga pogosto dopolnjujejo

pribesedilne prvine, kot so: fotografije, slike, različna oblika in velikost črk,

ločila, podčrtovanje … S pribesedilnimi prvinami je besedilo zanimivejše,

razumljivejše in nazornejše.

1. Fotografija, slika

Tvorec 15 se zahvaljuje za prejeto fotografijo in pravi, da bo tako spomin na

kosilo na blejskem kongresu še okrepljen. Namen fotografije je prejemnika

spominjati na dogodek, hkrati pa je dokazno gradivo preteklega dogodka s trajno

vrednostjo.

S stališča pribesedilnih prvin je zanimivo pismo, ki ni uvrščeno v izbor. Tvorec

naslovniku pošlje sliko oziroma skico, ki simbolizira film Visoška kronika iz leta

1950, kar je tudi zapisal pod njo. Iz pripisane vsebine lahko razberemo, da se

zahvaljuje za kartico in da upa na srečanje. Vse ostalo nam kot sekundarnim

bralcem ostaja skrito. Skica je imela smisel samo za naslovnika. Mi lahko o

pomenu skice le ugibamo, morda gre za spomin na skupen ogled filma, ki je

prebudil za tvorca in naslovnika pomembna čustva, misli, ideje …

58

Slika 17: Primer pisma s skico

Vir: PAM/0022, Mira Medved, AŠ 1, pismo.

2. Podčrtovanje

Tvorec 9 podčrtuje posamezne besede na tri načine: valovito, z eno črto in z

dvema:

»Pošiljam ti svoje zanikrne (na kolenih napisane) zapiske o koreferatu, ki bi ga

osebno zelo rada slišala ponovno, na zimskem seminarju za slaviste s šol 2.

stopnje.« S takšnim podčrtovanjem najverjetneje želi opozoriti naslovnika na

kvaliteto zapiskov, saj v oklepaju pojasni, kako so nastali.

»Toda ne kaže drugače, dokler praksa ne bo prepričala ˝modrega vodstva˝, da

ena sama oseba ne bo zmogla vsega dela!« Tukaj opozarja na nezmožnost, česar

ne opazijo nadrejeni. Mislim, da želi poudariti, da neko delo ne bo opravljeno, ker

ga ni mogoče opraviti in ne zaradi kakšnih drugih izgovorov.

»Zdaj me nihče ne posluša (reforma, notranje rezerve, razkošen projekt …), če

trdim, da bi skupina slavistov na zavodu morala imeti 3 ljudi.« Delo, ki je

naloženo enemu, je tako obsežno, da bi ga morali razporediti med tri ljudi. Kar

tvorec poudari z dvojnim podčrtovanjem.

59

»Za nekaj mesecev, po tem bi si najraje pomagala na šolo, (če ne bo zavod za

šolstvo razpisal še enega mesta.« Poudarja spremembo zaposlitve, v primeru

nespremenjene situacije.

Slika 18: Pismo tvorca 9

Vir: PAM/0022, Mira Medved, AŠ 1, pismo.

To podčrtovanje ne odraža nazornosti, razumevanja, niti ni besedilo zaradi tega

bolj zanimivo. Tvorec s tem izraža svoj čustven odnos do te realnosti. Najprej

poudari, da je nemogoče opraviti delo in nato stopnjuje svoje občutke, jezo in

razočaranje in dvakratno poudari, da so za to delo potrebni trije ljudje.

Razlikovanje v podčrtovanju je odraz intenzitete občutenj tvorca.

Zaradi preglednosti in lažjega iskanja podatkov po branju podčrta nekatere besede

tudi tvorec 11, in sicer tiste, ki naj zamenjajo napačne v predhodnem sestavku.

3. Črna (žalna) obroba

Kot je že povedano, izraža črna obroba predvsem sožalje, a v našem primeru

tvorec uporablja takšno pisemsko polo zaradi čustvenega in duševnega stanja ter

vsebine pisma, ki govori o pokojnici.

60

4. Preglednica

Slika 19: Pismo tvorca 3

Vir: PAM/1503, Janko Babnik, AŠ 1, pismo.

Vsebina, zapisana v obliki preglednice, je na ta način nazornejša in razumljivejša.

Samo besedilo pa je veliko bolj zanimivo, saj podaja podatke o zadolženosti

pokojnega, koliko je komu dolžan.

5. Znamenje za nadaljevanje

Slika 20: Znamenje za nadaljevanje pisma

Vir: PAM/1597, Fran Meško Ksaver, AŠ 11, pismo.

Takšno znamenje uporabi tvorec 7 na koncu prvega in tretjega lista pisemske

pole, da opozori na nadaljevanje besedila na hrbtni strani lista, medtem ko na

koncu drugega lista znamenje ni potrebno, saj je očitno, da se nadaljuje na

naslednji strani.

61

Isto znamenje uporabi tudi tvorec 1, katerega pismo obsega dve strani enega lista.

6. Verzi

V izboru pisem se dva tvorca izrazita s pomočjo pesniškega jezika:

»Sivec prihaja,

Jovita odhaja …«

Ta verz zapiše tvorec 9, ko želi predstaviti svoje doživljanje ob odhodu s

sedanjega delovnega mesta. V pismu ne sledi razlaga verzov, temveč samo

pojasni, da je to pesem teh dni.

»Ljubezni ptic se vsak napaje,

izpoje se mu vse srce; -

zakleto v molk je srce moje,

izpeti se nikdar ne sme!«

Tudi v tem primeru verzov ne spremlja razlaga, so zgolj podkrepitev k opisanemu

vzdušju in občutju tvorca 7, ki teži k idealom, vendar mu je pot prekrižala

prepovedana ljubezen.

4.8 ZUNANJA OBLIKA PISEM

Zapis kraja in datuma se je največkrat pojavil levo na samem koncu pisma. Kar

nekajkrat so tvorci pisma izpustili kraj zapisa, enkrat tudi datum. Morda je kraj

tem tvorcem razumljen popolnoma samoumevno, glede na to, da se z naslovniki

dobro poznajo. Vsekakor se pokaže, da ti tvorci niso dosledno sledili ustaljenim

pravilom, kako napisati pismo, saj sta kraj in datum zapisa pisma obvezni

sestavini vseh predlog. Tvorci pisem so nekoliko enakovredno uporabljali obe

možnosti zapisa nagovora, tako na sredini kot levo poravnano. Sama vsebina je

členjena na odstavke, pogosta je raba zamika v desno prve povedi posameznega

odstavka. Pri pozdravu27

je v ospredju zapis, ki je poravnan levo, pri podpisu so

27

Omeniti velja, da Jovita in Francka pozdrav zaključita s klicajem, medtem ko jezikovni

priročniki dosledno pozdrava ne zaključujejo z ločilom. Klicaj kot končno ločilo zaznamuje

62

tvorci največ uporabljali desno stran papirja, ali pa so podpis razdelili in del

zapisali na sredini, del pa ob desni strani. Pri robovih opazimo, da je največkrat

upoštevan prazen levi rob, tej obliki zapisa je enakovredno pisanje od levega roba

lista do desnega. Ker praksa ni teorija, so opazni, po besedah številnih bontonov

in jezikoslovnih priročnikov, neprimerni zapisi. Tako je tvorec 9 popisal ves levi

rob na zadnji strani, sam pozdrav in podpis pa umestil na zadnjo stran pisemske

pole v zgornji rob. Predvidevamo lahko dvoje: ali ni imel več druge pole, ali se

mu uporaba druge pole za nekaj besed ni zdela smiselna. Prav tako je dve večji

pomanjkljivosti storil tvorec 11: s pisalnim strojem je popisal obe strani lista,

številne zatipkane napake pa popravil kar ročno. Takšne in podobne napake so

stalnica pisanja pisem.

4.9 SINTEZA ANALIZE IZBRANEGA GRADIVA

Dopisovalci v pismih sporočajo vsakodnevne stvari, boleče in vesele izkušnje,

prošnje, pozive, opravičila in zahvale, posredujejo sporočila oseb, ki niso

udeležene v procesu izmenjavanja sporočil (nastopi vrinjen izjavitelj po

Verschuerenu) … V glavnem poročajo o raznolikih temah, ki jih želijo predstaviti

naslovniku, pri tem pa se zavedajo vrednosti dokumentiranega pisma (upoštevajo

morebitne navzočnosti). Glavni nameni pisem so povezovanje udeležencev,

pozivanje naslovnika k čemu in predstavljanje tvorčevega sveta naslovniku. Da

tvorci svoje misli in občutja izlijejo na papir primerno naslovniku, se morajo

postaviti v njegovo vlogo.

Pismo omogoča komunikacijo med osebami, ki so prostorsko oddaljene dlje časa,

zato sta njegovi ključni sestavini kraj in čas nastanka pisma, ki omogočata

prostorsko in časovno zgodovinsko umeščenost v določeni kulturi. Nagovor in

podpis razkrivata družbena razmerja med udeleženci sporočanja, ki so v 20.

stoletju manj hierarhično razporejena kakor v preteklih stoletjih. Kljub temu

zasebno pismo ne obsega zgolj simetričnih razmerij. Nesimetrična razmerja med

posamezniki pogosto zaznamujejo elementi uradnega pisma (nagovor, pozdrav in

podpis).

samostojni stavek, zanimivo pa je, da npr. Lep pozdrav po priročnikih na začetku pisma

zaključimo z ločilom, na koncu pisma pa ne. Za podpisom ni nikoli ločila.

63

Dopisovalci se držijo določenih žanrskih smernic: pismo začnejo z nagovorom,

vsebino členijo z odstavki, podpis zamaknejo desno od pozdrava in na koncu

pisma zapišejo kraj in datum pisanja. Jezikovni in vedenjski priročniki podajajo

natančna navodila in smernice pisanja pisem, vendar tvorci od bližnjih oseb

pričakujejo tolerantnost do upoštevanja pravil. Jezik zapisanih besedil je knjižni

jezik s posameznimi pogovornimi, narečnimi in strokovnimi izrazi, ki ga popestri

kakšna slovnična napaka, največkrat vejica preveč ali premalo. Za popestritev

pisnega sporočanja poskrbijo tvorci s pesniškim izražanjem in z dodajanjem

pribesedilnih prvin.

64

5 ZAKLJUČEK

Zasebno pismo običajno omogoča komunikacijo med dvema prostorsko

oddaljenima osebama, ki si izmenjujeta zapisana besedila, katera lahko

dopolnjujejo pribesedilna sredstva. Tvorec svojo predstavo o stvarnosti prilagodi

naslovniku, tako da si jo ta lahko v svoji zavesti predstavlja. Pri tem mora tvorec

upoštevati sposobnosti in osebne značilnosti naslovnika in se pri pisanju pisma

vživeti v njegovo vlogo. Komunikacija se vzpostavi z določenimi nameni in da bo

ta uspešna, jih mora naslovnik prepoznati. Zato mora biti besedilo smiselno

povezano in mora vsebovati bistvene podatke. Ker so pisma besedila, ki ne

omogočajo neposrednega stika med udeležencema sporočanja, se mora tvorec

jasno sklicevati na predmetno stvarnost, odgovarjati na vprašanja v celih stavkih,

podrobneje opisovati temo, hkrati pa se mora zavedati, da je pismo trajen

dokument, ki lahko pride v napačne roke. Kljub natančnejšemu izražanju v

pisnem jeziku je stvarnost, o kateri komunicirata udeleženca, velikokrat jasna le

njima, sekundarni bralec je pa ne more v celoti dojeti. Udeleženca sta vpeta v

določene družbene okoliščine, v pismih zaznamovane z raznimi deikti, ki kažejo

na relativno stvarnost.

Pisma so poročila o raznolikih temah, saj tvorci v pismih vzpostavljajo, ohranjajo

in obnavljajo prijateljske, družinske vezi. Vendar zasebna pisma ne potujejo zgolj

med bližnjimi osebami, pravilneje bi bilo reči, da potujejo med ljudmi, ki so v

neformalnih odnosih, tako enakovrednih kot v neenakovrednih. Tvorci v pismih

najpogosteje navezujejo stik, pozivajo naslovnika k nekemu dejanju, predstavljajo

in razsojajo določeno stvarnost in vendar pismo na papirju prenese tudi

zavezovalno in izvršilno namero.

Pisanje pisem predstavlja neko kulturno vedenje, zato je določeno tako s pravili

bontonov kot s strani jezikovne teorije. Pri pisanju pisem se tvorci ravnajo po

vnaprej naučeni predlogi zasebnega pisma, ki upošteva prostorske in časovne

okoliščine, družbena razmerja, načine posredovanja tem in izražanja namenov.

Vendar je pismo žanr, ki v sebi lahko skriva druga žanrska besedila, kot so

opravičilo, zahvala, prošnja, vabilo …

65

Prvi je pismo žanrsko opredelil Matija Majar leta 1850 v Spisovniku za Slovence

in od takrat so obvezne sestavine zasebnega pisma: nagovor, vsebina, pozdrav s

podpisom ter kraj in datum zapisa pisma. Sodobnejši jezikoslovci so morda te

sestavine prestavljali levo in desno po papirju, kraj in datum celo v desni zgornji

kot pisma, kar v praksi ni bilo veliko upoštevano. Sicer je v posameznih primerih

izpuščena kakšna obvezna sestavina, vendar se v splošnem sama zgradba pisma z

vidika sestavin ni spreminjala, medtem ko se oblika pisma razlikuje od pisca do

pisca. Kršijo se pravila lepega vedenja in jezikovne norme, vendar se v praksi

pokaže tolerantnost do posameznih nepravilnost, posebej takrat, ko gre za

dopisovanje med bližnjimi osebami. Največje spremembe skozi čas prinašajo

družbene okoliščine in jezik. Pri slednjem se je spreminjala tako raba besedišča, ki

je z današnjega vidika zastarelo, kot glasoslovne, oblikoslovne in skladenjske

značilnosti, katerim lahko sledimo, ko prebiramo pisma iz različnih obdobij.

Jezikovna norma pisnemu izražanju narekuje rabo knjižnega jezika, ki je v pismih

v precejšnji meri upoštevana, občasno pa jo popestrijo prvine pogovornega jezika.

Tako jezik kot vsebina pisem pričata tudi o razmerah posameznega družbenega

obdobja, priča smo lahko fevdalnim družinskim odnosom, življenju žensk ob

domačem ognjišču, prepadu med gospodo in običajnim prebivalstvom ter na drugi

strani enakopravnim družinskim odnosom, življenju zaposlenih žensk,

socialističnim in kapitalističnim delovnim odnosom. Vse te delne predstave iz

pisem pa lahko na podlagi kraja in datuma na pismu ter zgodovinske znanosti

dopolnimo v celovitejšo sliko.

Do največje spremembe v tradiciji pisanja pisem je prišlo v 20. stoletju, ko je list

papirja zamenjal računalnik, poštno službo pa internet, ki je omogočil nov način

komunikacije v zasebnem dopisovanju.

66

6 LITERATURA

Walter ALLEN, D. W. DAVIES, David DIRINGER, Mervyn JONES, Alec

LAURIE, John MCDANIEL in dr., Janez OREŠNIK, Vlasta PACHEINER,

Katarina PUC, Boris VERBIČ, 1970: Komunikacije in jezik. Preplet misli in

dejanja. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Drago BAJT, 1994: Pišem, torej sem. Maribor: Obzorja.

Robert-Alain de BEAUGRANDE, Wolfgang Ulrich DRESSLER, Aleksandra

DERGANC, Tjaša MIKLIČ, 1992: Uvod v besediloslovje. Ljubljana: Park.

Marja BEŠTER, Martina KRIŽAJ-ORTAR, Marija KONČINA, Mojca

BAVDEK, Mojca POZNANOVIČ, Darinka AMBROŽ in Stanislava ŽIDAN,

2007: Na pragu besedila. Ljubljana: Rokus Klett.

France BEZLJAJ, Marko SNOJ, Metka FURLAN, 1976: Etimološki slovar

slovenskega jezika (4. zvezek). Ljubljana: Mladinska knjiga.

Aleksandra BIZJAK, 2005: Pridiga kot žanr. Ljubljana: ZRC.

Walter BODANIUS, Rok GLAVAN, 2005: Knjiga o vedenju. Ljubljana: Rokus.

Janez DULAR, Tomo KOROŠEC, 1991: Slovenski jezik 4. Maribor: Obzorja.

Janez DULAR, Tomo KOROŠEC, 1998: Slovenski jezik 3. Maribor: Obzorja.

Janez DULAR, Rafka KIRN, Marija KOLAR in Breda POGORELEC, 1998:

Slovenski jezik II. Maribor: Obzorja.

Mateja GOMBOC, 2009: Mala slovnica slovenskega jezika. Ljubljana: DZS.

Matija MAJAR, 1850: Spisovnik za Slovence. Celovec: J. Leon.

Meta GROSMAN, 2000: Šolska ura z besedilom. Ljubljana: Zavod Republike

Slovenije za šolstvo.

Mira KRAJNC-IVIČ, 2005: Besedilne značilnosti javne govorjene besede.

Maribor: Zora 35.

67

Mira KRAJNC-IVIČ, 2010: Jezikovno pragmatične analize v slovenistiki. Izzivi

sodobnega jezikoslovja. Ur. Vojko Gorjanc in Andreja Žele. Ljubljana:

Znanstvena založba Filozofske Fakultete. 121135.

Mira KRAJNC-IVIČ, 2010: Jezikovno-vedenjski vzorci opravičevanja v

slovenščini. Slavistična revija. 58/1. 133147.

Mira KRAJNC-IVIČ, 2010: Pripovedovanje in opisovanje v vrtcu. Vrtec od

včeraj do danes za jutri. Ur. Jana Bezenšek, Mirjam Senica, Marija Kovše. Zreče:

Vrtec. 7686.

Simona KRANJC, 2003: Jezik v elektronskih medijih. Slovenski knjižni jezik. Ur.

Ada Vidovič Muha. Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri

Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete (Obdobja, 20). 435446.

Olga KUNST GNAMUŠ, 1991: Vljudnost in posrednost pri izrekanju zahtev.

Jezik in slovstvo. 37/1/2. 921.

Marta PAVLIN, 2009: Kako kaj napišem. Ljubljana: Jutro.

Agnes PISANSKI-PETERLIN, 2011: Metabesedilo med dvema kulturama.

Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete.

Henrik PODKRAJŠEK, 1919: Veliki slovenski spisovnik: zbirka pisem, listin in

vlog za zasebnike, trgovce in obrtnike. Ljubljana: Kleinmayr & Bamberg.

Tadej PRAPROTNIK, 2007: Pragmalingvistični vidiki računalniško

posredovanega komuniciranja. Monitor. IX/1. 139171.

Emilija in Silvijo RUŽIĆ, Majda JEGLIČ, 1975: 1000 pravil o lepem vedenju.

Ljubljana: Orbital.

Silke SCHNEIDER-FLAIG, Irena Madric, 2011: Veliki novi bonton. Primerno

vedenje za vsako priložnost. Ljubljana: Mladinska Knjiga.

Stanko ŠIMENC, 1994: Pisno sporočanje za vsakdanjo rabo. Ljubljana: DZS.

Jože TOPORIŠIČ, 1994: Slovenski jezik in sporočanje 1. Maribor: Obzorja.

68

Jože TOPORIŠIČ, 1998: Slovenski jezik in sporočanje 2. Maribor: Obzorja.

Jef VERSCHUEREN, Irena PROSENC, 2000: Razumeti pragmatiko. Ljubljana:

Založba.

Ivan VESEL, 1868: Olikani Slovenec. Ljubljana: Matica Slovenska.

Peter VODOPIVEC, Vasko SIMONITI, Peter ŠTIH, 2008: Slovenska zgodovina:

družba – politika – kultura. Ljubljana: Inštititut za novejšo zgodovino.

Joachim WACHTEL, Miloš MIKELN, 1976: Lepo vedenje od A do Ž. Ljubljana:

Cankarjeva založba.

Žagar FRANCE, 1992: Šolske besedilne vrste. Maribor: Obzorja.

6.1 INTERNETNI VIRI

Alenka ZGONIK, 2011: Znamko prvi predlagal Slovenec. Delo. Ogled 10.

januarja 2012.

Ian PETER, 2004: The history of email. Net History. Ogled 17. decembra 2011.

Komisija za razvoj pismenosti, 2005: Opredelitev pojma pismenosti. Pismenost.

Ogled 23. 11. 2011.

Kratka zgodovina Interneta. Slovensko združenje za računalniške komunikacije

Internet ISOC, 2011: Ob 20-Letnici interneta v Sloveniji. Ogled 17. decembra

2011.

O žigih in žigosanju, 2004. Filatelija. Ogled 23. 11. 2011.

Pošta nekoč, 2009. Pošta Slovenije. Ogled 23. 11. 2011.

Radoš SKRT, 2005: Bonton uporabe e-pošte. Nasvet. Ogled 27. decembra 2011.

Rudolf KOLARIČ, 2009: Caf Oroslav. Slovenski biografski leksikon. Ogled 28.

decembra 2011.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, 2009. Ogled 25. novembra 2011.

69

7 PRILOGE

Priloga A: Pismo tvorca 1

Ljubi moj Janko!

Je sicer pervi, pa vender v slovenskemu jeziku pisan list, koga od mene dobiš.

Mislim da me verjameš, če ti povem, da nam že dolg čas je, in da iz celega serca

želimo da v kratkim zopet nazaj prideš. Danes smo ves dan pri starših prebivali.

___ Od kar tebi ni med nami si je nič posebnega ne zgodilo; mi smo hvala Bogu

vsi zdravi kaj tudi od tebi pričakujemo.

Gospod Šuman in nevezda Bezika in cela Remšmidova rodovina ki so ravno

zdaj k Šketu šli te pozdravljajo.

Mi te vsi srečno poljubimo in jas vstanim tvoja

zvesta samitna

Zefika

V Mariboru 11 Maja 1865.

70

Priloga B: Pismo tvorca 2

7. 10. 69

Spoštovani gosp. profesor.

Najlepša vam hvala za vašo karto katero smo res z veseljem sprejeli.

Večkrat si tudi smislimo na vas in se spominjamo bli pa smo še radovedni nismo

točno znali ste še na starem mestu ali ne.

Mi smo tudi tak zaposleni vsi trije gremo zjutraj od hiše in zvečer se vrnem Sonja

pa v šolo.

Jaz sem se komaj malo navadila temu okolju samo manjka mi najvažno nemški

jezik. Ne morem vam opisati mojega domotožja nisem si mislila da bom ravno jaz

to občutila.

Hinku še gre prav dobro v službi in je tudi zadovoljen. Sonja tudi hodi v šolo od

začetka. Je težko bo pa se tudi izboljšalo. V šoli imajo tudi verouk in molijo

pred poukom. Največ je tukaj evangelistov katoličanov je malo. Kraj pa je zelo

lep. Malo sem vam opisala, ker mi ne dopušča čas. Vas prav lepo pozdr. cela

druž.

Fegeš

Pišite.

to sprejmite, da boste imeli za par obedov. (Na drugi strani lista)

71

Priloga C: Pismo tvorca 3

Dragi prijatelj!

Še le sedaj mi je mogoče pregledati stanje zapuščinske imovine svojega ranjkega

brata in po obračunih, katere mi je te dni poslal dr. Sernec, sem se preveril, da je

pasivna. Stanje, ki se končno ne more več preveč izpremeniti, je sledeče.

Brat je bil zavarovan pri Phönixu za 3000 f-, pri New York za 10.000f-. V svoji

blizu 2 ½ let trajajoči bolehnosti in bolezni je zastavil obe polici in vsled tega so

mi izplačali na prvo le 1438 gl 73 kr, katere sem porabil za poplačanje

bolezenskih in pogrebnih stroškov ter za najnujnejše dolgove pri obrtnikih in

trgovcih v Celji. Polico društva New York je realiziral dr Sernec in po njegovem

zgoraj omenjenem obračunu pride od te police po odbitku dolgov zastavnih

upnikov v zapuščino le znesek ……………………………………………5696 f36

kateri, pristevši vrednost premičnin ...………………………………….…..749 f80

kakor jo je določila sodna cenitev, in znesek dolžnih ekspenzarjev, ki pa po

mnenji drja Serneca ne bo presegal ………..……………………………....1500 f-

tvori zapuščinsko imovino …..…………………………………………..7946f 16

Temu nasproti pa še so nepokriti sledeči dolgovi:

pri Tebi ……………………………………………………………………..1000 f-

vdovi njen prinos ..…………………………………………………………6200 f-

Dr. – Grinbaum na Dunaji .……………………………………………..….2000 f-

Dr.- Rausch v Kozjem …………………………………………….……….1000 f-

Dr.- Vok v Ljubljani …...……………………………………….…………..660 f-

Jožef Zelenik (ostanek) ……………………………………………………..466 f-

vkup……………………………………………………………………….11.326 f-

72

Po tem takem je komaj razpoložne imovine le za 68 do 70 % vsega dolga in

konkurz se zmore ogniti le, če se upniki odpovedô obrestim in zadovolje z 68 do

70 % glavnice. Zelo hudo mi je, da moram priti s takim predlogom, toda ozir na

ime ranjkega, katerega je le bolehnost pripravila do takih dolgov, mi veleva,

storiti vse, kar le mogoče, da ne pride do konkurza. Zaradi tega Te prosim,

odgovori mi, čim prej Ti je mogoče – da to žalostno stvar enkrat končam – ali se

zadovoljuješ za svojo tirjatev 1000 gl s 68–70 % zneskom glavnice v popolno

poplačilo. Če vsi drugi upniki pritrde – vdova se samo po sebi strinja z mojim –

predlogom - upam te znižane vsote izplačati.

Prav prisrčno Te pozdravlja

Tvoj

vdani

v Kranji, 4/4 97 Janko Babnik

73

Priloga Č: Pismo tvorca 4

Predragi!

Najprej lepa hvala za krasno razglednico iz svete dežele!

Sedaj pa prošnja:

Plemeniti Tekorčani imajo pri deželnem odboru neko razpravo radi skupnega

sveta ˝Ledina˝koji si hočejo po razmerju davka lastiti tudi privandrani

nemškutarji. Do sedaj so imeli do tega sveta na kojemu stoji cerkev sv. Stefana

nekdaj ˝Gerichtskapele˝ 26 teri posestniki vasi Tekarje pravico. Prosim ali bi se

dalo to kako dokazati iz listin in urbarija kojega sem Ti bil jaz izročil. Če bi

nikakor ne vtegnil pregledati sam, pa prosim da dopošlješ prav kmalu urbarij in

listine ker imamo čas samo še do 1/10 t. l.

Pozdrav

J28

Čemžar

Trbovlje 24/9 1910

28

Začetnica imena je zapisana čez začetnico priimka.

74

Priloga D: Pismo tvorca 5

Prespoštovani gospod stric!

Upam, da mi bodete oprostili, ker se drznem, kar prve dni s pismom in

ponižno prošnjo nadlegovati.

Vedno, kolikokrat ste nas predobri gospod stric obiskali, upadel mi je pogum in

nisem si upala prositi, ko sem pomislila kaj bi to veljalo. Res je strašno grdo od

mene, da Vas nisem ustneno prosila, a nisem si mogla pomagati. Na zadnjič sem

že mislila na službo v kakšni boljši hiši, kar sem tudi staršem razodela.

Ukaželjnost žene me z doma.

Vašo blago srce mi dela pogum, da se na Vas, predragi gospod stric obrnem in

prav lepo prosim, ko bi bili tako dobri in mi pomagali v Ljubljano, kjer mislim se

mnogo koristnega naučiti. Vem, da preveč prosim, a bodite zagotovljeni, da Vam

bom hvaležna dokler bom živa. Prizadevala si bom pridna in marljiva biti, vedno

Vam preljubi gospod stric in mojim dragim staršem veselje delati, ter s tem vsaj

deloma trud in požrtvovalnost povrniti.

Srčna hvala tudi za lepo darilo in za vse skazane dobrote.

Iskreno Vas pozdravlja, roko poljublja in še enkrat prav lepo prosi vedno

udana in hvaležna neznjakinja

Malča

V Framu 29. avgusta

75

Priloga E: Pismo tvorca 6

Celje, 24. X. 14

Preblagi gospod doktor!

Štiri tedne smo že brez žene in matere, še nisem prišel do vlade na sabo; dá, na

zunaj padem, upam, redko iz uloge brezčutnega. Nezmožen sem za vsako delo;

zlasti, ker vem, da je tudi meni odločenih le še malo mesecev. Bridka izguba, še

bridkejši vzroki izgube.

Edina tolažba ste mi bili Vi, blagi gospod doktor. Tako hitro ste bili tukaj,

nikdar nisem pričakoval. In Vaš mir, občudujem ga. Kako upliva na okolico

blagodejno! Srčna hvala! Oprostite dolgo molčanje, še danes si delam silo.

Izpolnujem žalostno dolžnost, da se Vam še enkrat zahvaljujem za vse dobro,

kar ste storili Malčki, pozneje tudi meni; naročila mi je tudi to med drugim. Dolga

leta ji je bila ljubezen do očeta in Vas edina opora; brez tega bi bila že zdavno šla

rajši na stranpote, kakor živela obupno življenje; to je bilo njeno prepričanje. Ni

pa nikdar mislila na očetovo ali Vaše premoženje, dasi ji je ravno beda zadala

zadnji udarec. Ni bila ˝praktična˝, za to gredo drugi preko mrliča. Redki taki

značaji! Vem, da tudi Vi niste bili nikdar prepričani o nasprotnem, dasi so pogosto

za čas izdala hudobno zavita preganjanja. Ni se menda opravičevala; studila se ji

je nizkotnost obrekovalca, bolela jo je Vaša nevoljnost; a rajši se je umaknila in

sanjala o končnem pokoju… Ima ga sedaj, ima ga tudi njena brezsrčna

nasprotnica, ki krije veselje z izgubljenimi solzami. A žrtev še ni konec. Pekel v

srcu, smeh na obrazu, čim večje trpljenje, tem bolj zaprta notranjost: to je bilo

njeno življenje; le gluhe noči so bile priča njenih viharjev; jaz sem ji bil zvest

drug.

Zdi se mi, da je moja dolžnost, Vam marsikaj pojasniti iz njenega življenja;

teško bi mi namreč bilo, ako bi imeli najmanjši dvom o njej. Vem, v par vrstah

označiti njen značaj, življenje, v tem duševnem stanju neizpolnjiva naloga. A za

obiske ni moja zunanjost.

76

˝Mačeho imam in mačeha je vedno moja usoda˝,je pisala l. 1908. Vam, č. g. dr.,

se je pa nekoč zdelo neumljivo, da se ti ženski ne moreta trpeti (l. 1910). Osem let

sem molčal, Vas nisem nadlegoval, skoraj izogibal se Vas. Vaš prijatelj mi je

rekel 1909. l., da bi se moral Vam predstaviti, ker bi vendar radi vedeli, kakšen

sem. Nisem storil. Ko ste naju iz Frama vabili k obedu, sem samo enkrat bil

nasproten, da bi šel fant ali gospa zraven, sicer sem bil vedno zadovoljen s

kontrolo. Opravičeno ste me pač slabo sodili. Sedaj Vam lahko povem, zakaj tako.

Gospa se je bala v hišo mene in dr. T. Dolarja, želela pa koga drugega, radi

računov. Mene je to grozno žalilo, še bolj, ko da je enkrat zahtevala od očeta, da

me vrže ven. Malčka je pa bila vlačuga, ker je pozneje, ko sva se že midva

poznala, šla z Dolarjem in neko gospico kot gardedama na izprehod. Zato sva bila

z D. (in še drugi Vaši gosti) stradarja. Dokazi? Preveč bi se pismo raztegnilo.

Recimo samo njen obup, ko ji je Pišek povedal, da pride Vaša mariborska posest v

druge roke, njena zbeganost ono nedeljo, ko jo je g. Böhmova opozorila, kako

nevarna je Vaša kuharica.

Tej edino upoštevani dobrini na ljubo je dosledno ubijala in črnila Malčko in

Pepija, vadila Paučija hinavstva, laži, trpela njegove slabosti (pijančevanje, menda

celo tatvino). Vsi, niti ene izjeme, ki so prvo hvalili, so padli v nemilost, če se jih

ni bala celo javno, kdor je na fantu opazil pogreške, je bil obsojen (učitelji, midva,

no, vsi). Ne maram mnogo pisati. Ko sem vse zanesljivo pogledal, nisem mogel

več v Fram, dasi sem na videz pozabil krivice, ki so se nam godile. Par primerov,

da se uverite sami. Lani je imel fant opraviti s 5 kg kave, ker jo je v cerkvi metal

po naših učencih, sem pri konferenci dobil pod nos sorodnika; naši so dobili

karanje, njega nismo naznanili. Zahteval sem pa, da se kava vrne. Radi tega sem

bil vse prej, ko človek, zlasti, ko ste jo ob neki priliki Vi prijeli. – Ko je bil pri

nama, sva imela oba grozne križe; storila sva rada vse. Fant je pa pravil, da ima za

to slabe rede v nemščini, ker mu jaz naloge popravljam. Mati? Oštela ga je tako,

da sem bil jaz obsojen. Vedno njena prošnja (tudi fantova) je bila, Vam nič

naznaniti, opominjskih listov ne Vam poslati itd. Jaz sem to prošnjo dosledno

zavračal, ona je dosledno govorila, da ga ˝nekdo˝toži. Ker niste želeli, Vam nisva

nič posebnega naznanila. In še eno: Nekoč pri obedu (Velika noč menda) je

odklonil vino. Ko mu ga je mati spet ponudila, je užaljen, jokaje rekel: ˝Kaj me

77

silite, saj veste, da ne pijem vina˝. Komaj ste Vi odšli, je na prav robat način

zahteval vina; dobil ga je, dasi sem bil jaz proti temu, pač še precej. Nek večer

sem jaz zabranil, da se ni matere dejanski lotil. Pozneje me je hotela radi tega

postaviti na laž; ko ni šlo, ga je opravičevala s trudnostjo. Sploh pa, Vam je

pokazala pisma, ko sem jo prosil, naj mi pomaga fanta vzgojiti? Dovolj, moj

namen ni tožiti, povedal sem Vam to po dolgih bojih, da vidite, kaj je resnica in v

kakih rokah je bila Malčka. Mogoče Vam bo to pojasnilo marsikaj in upravičilo

rajnico.

In Malčkino življenje? Nežno čuteča, otroško idejalna, hrepeneča po izobrazbi,

vedno v nadi na srečo, v obupu nad srečo, vedno v mislih na smrt… A bila je

zmerjana za spekulantko in hinavko; z Vami ni smela govoriti, k vili povabljena

ne iti, Vam se je vsiljevala, nastavljala; ˝kaj pa je stric za take froce,˝je dobila, če

Vas je branila. Vaših daril ni smela hranjevati; bila je za to zapravljivka. Vaši

sladkorčki so ji bili vir grenkosti, če je mati vedela za nje. Fanta je hotela ˝dol

spraviti˝. – Delala je, da čudno, ona je držala gostilno po koncu; očitala ji je, da

krade iz kase; celo svoje kose pečenke je od tistih dob prodala za kaso. Noge so

bile v enem samem žulju, ko je prišla v Celje. Dohajala so pisma mame, kako lep

red je sedaj, polno ljudi, kasa, kakor še nikdar… Čutila sva dovolj. Na solnce je

malo prišla, dasi slabotna; celo spati je morala ali pod streho ali v gostilni. Boljšo

posteljo ste ji menda Vi izposlovali; manj bi bila trpela, če bi bila ostala pri stari.

Noge je imela otekle, ni se odložilo perilo: ˝Frajlo bi rada špilala…˝Drugič je šla

(seveda z dovoljenjem) od dela v posteljo. Spodaj je bilo divjanje, da je po štirih

zlezla izpod strehe in sede nekaj delala. V Celje je prišla ˝unterernährt˝. Mislila

naj bi na grob, ne pa na zakon. Da, uničiti človeka, potem pa tako. Naj zadostuje!

Oče jo je res imel rad, a bil je bolehen, in kako bi ne verjel rednim tožbam, ko

je Malčka kazala vedno enaki obraz, otiravši si na skrivnem solze? In mir je znal

ceniti ta dobri mož. Tudi jaz sem ga še spoznal, čeravno nisva mogla mnogo

govoriti. Čudno, nikdar se nisva popolnoma odtujila, dasi v takih razmerah. Na

smrtni postelji je baje dovolil najino zvezo, kar je vedno znala preprečiti gospa.

Zadnjič z Malčko v Pohorju ji je obljubil odpomoč in zdatno pomoč…

78

Mati je nekoč, kakor je pravila, prosila Vas, da nama pomagate. Vi ste se baje

razhudili in rekli: ˝Vraga, kaj pa se ženita, če sta˝(ne spomnim se dobesedno) in

mati je govorila ljudem, da bo še ona morala rediti druge otroke. Midva nisva

verjela onih besed; razlegala sva si jih, da bi rada še bolj naju odtujila.

G. doktor, ne smatram se za svetnika. Tudi jaz sem kriv njene nesreče, boljše,

svoje nesreče. Očitam si, in to je glavno, kar mi ne da duševnega miru, ki sem ga

prve dni imel že precej.

Vzel sem Malčko za ženo kot suplent z 70 gl, dasi ni bilo nič z balo, dasi je

celo za njo pripravljen les dobil nakrat drug namen. Začel sem računati, hotel sem

odložiti. Še prej bi pač bila ona šla, a ne živela bi najprej v nedolžnih otročičkih.

In jaz bi bil mogoče postal ˝praktičen˝, ne bil bi sedaj duševni in telesni mrlič. Pa

prišlo je drugače.

Nekoč je Malčka utrujena legla na zofo. Nek znan možakar: ˝Kje je

Malča?˝Mama: ˝Na zofi leži, le ite noter.˝Noč je že bila in –, samo kdor je ljubil,

ve, kaj je to za oba. Rešila se je, verjamem ji, dala mi prostost, pripravljena je bila

na vse. Vzel sem jo. – Prikrivala sva svoje in domače razmere do konca, jaz jih

sedaj ne morem, mati je bila botra. Da jo je silila k mizi, ji vsiljevala prepovedane

jedi, nama je bilo neprijetno. Malčka:˝Kaj rečejo v Framu?˝Mati: ˝Smejijo

se.˝Jaz:˝Kdo pameten bi se temu smejal?˝Malo pozneje mati: ˝Ti si pa prehitro

prišlo!˝Jaz:˝Mama, kako misliš to? Saj menda le veš, da vsaj 3 tedne lahko

priseževa, da nisva bila pred poroko skupaj.˝Ona:˝Komu si pa ti podobno?˝ (Ali:

˝Ti pač nisi nobenemu podobno.˝) Drugi dan je bila Malčka v hudi nevarnosti,

molčala sva oba, trpela oba. Ona je videla moje dvome, ni se zagovarjala. Ko sem

se streznil, videč jo hirati, sva se pogovorila. A med tem sem začel čutiti bedo, ki

je prej nisem čutil, dasi ni bila manjša. Odpovedala je deklo, delala je ves dan,

ponoči, da je kaj zaslužila; vse je storila, da ne čutim jaz in – tujci. Trikrat menda

je celo Vas prosila, povedala mi je še le pozneje, dasi ste tolikrat sami od sebe

posegli na pomoč. Opustila je zdravnika, prehladila se radi slabega obuvala, bila

vesela in srečna, vsaj na zunaj. Ni tožila, živela je drugim, kakor doma. Smilila se

mi je, delal sem, kar sem mogel, prišle so še tuje menice, nič ni zaleglo. Dobil

sem si inštrukcije; dobila sva spet deklo, hodila je k zdravniku, kupil ji obleko; od

79

tistih dob pa ni bila več srečna; zdelo se ji je, da hiram, ni mi pustila bedeti, sama

bolna je hotela streči meni. Hudo ji je bilo, če si nisem privoščil tudi jaz, kar sem

dal njej, a jaz sem hotel priti do plusa. Parkrat se nama je z Vašo dobrotljivostjo

posrečilo spraviti na stran par desetakov, vsi kdar jih je pobrala nesreča. Rada sva

se imela do konca, a ona nežna ljubezen prvega leta nama je bila tuja, čustvo

pomankanja je stopilo na njeno mesto. To samoočitanje bo me spremljalo do

zadnjega zdihljaja, to je vzrok rastoče nervoznosti in črnogledosti. Da, da, mačeha

je bila njena usoda – in moja. Še celo ˝gostijo˝ je morala plačati sirota s 15 gl!

Prosim, oprostite! O Malčki ne mislite slabo, o meni, vseeno. Lahko celo

verjamete mami, kar pravi o škandalu pred pogrebom, ˝ki ga bo pomnila vse

življenje˝; tako govori sedaj. Da bi ga le in da fant ne bil nikdar več tako

nesramen. Trikrat mi je namreč pred ljudmi očital laž in mama je takoj iskala

priče, da je on nedolžen. Naj! Tudi jaz lahko grem pod grudo, a nedolžna žrtev že

rodi prokletstvo.

˝Ti boš mož dejanja, jaz Ti bom ljubka tovarišica˝, je sanjala rajnica. To vzamem

za njeno oporoko, ako se mi vrne zdravje in mir. Kar sem nemara zakrivil napram

njej, to naj popravim pri njenih otrocih. Kakor Malčka, tako Vam bom jaz do

smrti hvaležen za vse, kar ste nam storili dobrega, tudi otrokom bom vcepil

hvaležnost za dobrote proti njihovi nepoznani mamici; bodite o tem uverjeni.

Nimam pa v mislih denarja, če Vas prosim zanaprej blagohotnosti. Blagi gospod

doktor, nisem še bil v hujših stiskah, ko sedaj. 85 gl. služim, računi nazaj, pogreb,

4 leta že nimam nove obleke. A vse bo šlo, ne prosim za podporo; dobra beseda,

dober svet, hvaležen Vam bom, prav lepo Vas prosim za to. Pa ne zamerite mi

tega, ne veste, kaj se v meni godi te tedne.

Še enkrat prosim, oprostite pismo. Zahvaljujem se Vam za vse

hvaležni

Davorin

80

Priloga F: Pismo tvorca 7

V Rumi 11./XI. 1915

Predragi!

Tvojih pisem sem vedno vesel. Zato tudi za zadnje srčna hvala. Na tvoja

vprašanja Ti pismeno odgovorim le toliko, da je Slovenka. Lepa je in dobra. Sicer

je pa tem bolj žalostno, čim lepša in boljša je. Zadnjič sem Ti pisal, rekel bi,

nekako optimističen, govoril sem Ti o zadovoljstvu, ki ga vedno čutim. Ali to so

pač le kratki trenutki, in že ti so redki. Potem pa udari žalost s podvojeno močjo.

G. Peku nisem pisal. Pripravljal sem se dolgo, ko sem bil še doma. Da niso ti

prokleti ? začeli, bi ga bil obiskal. – V Rumi sem od 1. sptembra. Imamo reden

pouk ali samo poldneven. Dela imam manj, nego druga leta.

Pri ˝Družbi˝je pač tako, kakor, žalibog, po vsem svetu. Jaz vsaj se vedno bolj

prepričavam, da so vsi ideali res nekaj nebeško lepega, da pa svet nikjer ne mara

zanje. Ali se jim naravnost posmehuje, ali pa jih ignorira. Vodilna moč vsega je

egoizem. Za denarjem hlepi svet tako, da se večkrat vprašam: Kam ga hoče

pravzaprav djati, Kaj misli ž njim početi? In duhovniki, žalibog, niso nič boljši.

Hudo je res živeti s srcem, polnim idealov, a ob enem hrepenečem po tem, po

čemer koprni vsaka živa stvar. Kaj je vsa naša ljubezen?! Vidiš bitje, lepo in

dobro, čutiš, da bi bila to tvoja sreča. Ali takoj se te polasti uničujoča zavest: ni

mogoče – vse je zastonj! In začne se novo trpljenje. In še molčati moraš! Jaz sem

nedavno zapisal tele vrste:

Ljubezni ptic se vsak napaje,

izpoje se mu vse srce; -

zakleto v molk je srce moje,

izpeti se nikdar ne sme!

Ali, kaj Ti bom pripovedoval! Veš tako dobro kakor jaz.

81

Mene mori letos posebno materina bolezen. Kaj pomaga, če je telesno malo

boljša! Odvzet ji je govor, in to je nekaj strašnega. Tudi pisati ne more. Prej sem

bil navajen, dobiti od nje vsak teden pismo. Zdaj ne dobim ničesar. In tako se

ziblje moj življenje vedno med žalostjo, kesanjem, obupom, hrepenenjem,

pričakovanjem, razočaranjem – in infinitum. _____________________

Zdi se mi, da sem Te že enkrat vprašal, je li Trepal še živ. Včasi se še spomnim

tistih let na Koroškem. Deloval bi bil vsekakor več, da sem ostal gori. No, danes

ko so najlepša leta za menoj, mi je najbolj žal, da sem zamudil toliko priložnosti,

ko bi bil mogel dobiti vsaj taka mesta, ki nekaj nesó, tako, da bi danes imel kak

tisočak. Tako sem pa tam, kjer sem bil pred 15. leti. ___________

Ali kaj bereš? Kake stvari? Jaz nimam nobenih takih knjig, ki bi me posebno

zanimale.

Četrta ura popoldne. Pojdem na pošto, potem pa malo na sprehod, da mine

najdolgočasnejša doba od popoldneva do večera, ozir. do večerje.

Kako je s Tvojim zdravjem? Jaz sem včasih čisto za nič, kakor starec se zdim

sam sebi.

Kaj je z Anico, ki je bila pri Perču? Večkrat mi je žal tega nesrečnega

prijatelja! – Je mlinar že v Ameriki? In Smolej? Moj Bog, kako smo se razpršili!

Bodi za danes prav srčno pozdravljen in kmalu piši!

Tvoj

___________________________29

29

Nerazločen podpis.

82

Priloga G: Pismo tvorca 8

Dragi Kokal,

Ko sem prišel v bolnico ,so odkrili, da sem hujše bolan, kakor sem si sam

mislil. Imam cukra ,kakor kak črnoborzijanec. Zato bo potrebno dolgo

zdravljenje. Rad bi pa šel za božič domov za dva dni, ker pride domov moj brat iz

Jesenic.

Zato Te prosim, polji mi avto v petek dne 24. t. m. sem, tako ,da bo opoldne pri

Šulerju. Šel bi z vlakom ,toda me zdravniki ne pustijo voziti z vlakom. Prosim

ravnateljstvo Železarne, da mi da avto in mi stroške zaračuna.

Telefoniraj prosim Vidi na Gozdno gospodarstvo, če avto pride – Bomo šli

naravnost domov.

Pozdravljam

Sl. gradec, 22. 12. 48 Lovro Kuhar

_________________30

Ob 14 uri pri Šulerju 24. XII 048

Kuhar Lovro

30

Lastnoročni podpis Lovra Kuharja.

83

Priloga H: Pismo tvorca 9

Ljuba Mira,

s slabo vestjo Ti pišem to pisemce – zaradi zamude, seveda. Toda

potovanje na seminar in delo po vrnitvi je zahtevalo preveč časa, da bi mogla

ustreči tudi drobnim nalogam v beležnici.

Pošiljam ti svoje zanikrne (na kolenih napisane) zapiske o

koreferatu, ki bi ga osebno zelo rada slišala ponovno, na zimskem seminarju za

slaviste s šol 2. stopnje. Upam, da se boš znašla ob prebiranju lističev. Vrnila mi

boš zapiske recimo 17. XI. na aktivu svetovalcev. Upam, da bodo nekaterim od

˝stare garde˝ omogočili udeležbo! Napisala bom direktorjem tako ljubeznivo

pismo, da se bodo morda omehčali!

Sivec prihaja,

Jovita odhaja …

To je pa pesmica teh dni. Na žalost. Toda ne kaže drugače, dokler praksa ne bo

prepričala ˝modrega vodstva˝, da ena sama oseba ne bo zmogla vsega dela! Zdaj

me nihče ne posluša (reforma notranje rezerve, razkošen projekt …). Če trdim, da

bi skupina slavistov na zavodu morala imeti 3 ljudi. Kako bo sicer s strokovnimi

šolami (načrti, pregledi, seminarji …)

S 1. dec. bom pristala v uredništvu Mladine. Za nekaj mesecev, potem bi si

najraje pomagala na šolo, (če ne bo zavod za šolstvo razpisal še enega mesta za

slavista)

Sicer sem pa v obilnosti dela v stroki že tako zaostala, da bom utegnila študirati

prej na šoli kot na zavodu.

Zelo bom pogrešala stike z vsemi vami, ki ste tako ljubeznivi in sposobni

sodelavci!

Ne pozabi na 17. XI.! Sreda! In preveri kje, ali se naš Zagrebčan piše Rosandić ali

Roksandić.

Ne morem se spomniti!

Prisrčen pozdrav!

Jovita

84

Priloga I: Pismo tvorca 10

Ljubljana 11. XI. 73

Gregorka Boris

Posavska 17

61000 Ljubljana

Tel. 322-556 346-87731

Dragi Leo!

Najprvo moje iskrene čestitke in vse dobro za bodoče, da bi s svojo družinico še

dolgo užival sladkosti življenja.

Te dni se je uglasil pri meni Peter mi povedal, da je bil pri Tebi in sta se

dogovorila za sestanek ˝gadore˝. Sporočil mi je Tvojo željo naj bi sklical in

organiziral sestanek. Rad sprejmem to nalogo, le rad bi se o tem pogovoril najprej

s Teboj. Če prideš kdaj v Ljubljano Te lepo prosim, da mi predhodno sporočiš, da

se sestaneva in pogovoriva.

Lepe pozdrave Tebi in ženki

tvoj Boris

31

Pisemski papir z natisnjeno glavo, ki vsebuje osebne podatke. Stara telefonska številka je

prečrtana, zraven pa s pisalnim strojem natipkana nova.

85

Priloga J: Pismo tvorca 11

Spoštovana tovarišica Mira!

Ko sem bil nedavno v Mariboru gost Mariborske knjižnice, mi je tovarišica

Nada sicer povedala, da bo moje kramljanje slavistom in dijakom pa dijakinjam

objavljeno v Vaši redakciji v Dialogih, vendar mi je bilo precej nerodno, ko sem

dobil zadnjo številko Dialogov in zagledal tisto svoje pripovedovanje na prvi

strani. Mislim, da bi spadalo nekam na konec, no, pa to ni Vaša stvar. Vaše je, da

ste se morali precej truditi, da ste vse tisto, kar je bilo povedanega brez trdnega

koncepta in načrta v zares ˝nevezani˝ besedi, spravili v nekakšen red in pravo

zaporednost. To ste dobro storili, in hvala Vam! Škoda samo, da niste bili še bolj

˝profesorski˝ in napravili še več rdečih črt, saj se to in ono še vedno brez potrebe

pojavlja, na dveh, treh mestih pa to, kar sem hotel povedati, ni povedano dovolj

jasno. Če bi vedel, da bo tisto moje kramljanje prišlo v revijo, bi bil govoril manj,

zato pa bolj precizno /in najbrž manj sproščeno/.

V tekst se je, žal, vrinilo nekaj netočnosti, kako, ne vem, najhujši sta naslednji

dve:

Kot šestošolec sem prevedel Maeterlinckovo dramo Moono Vanno, ne pa

˝Neimenovano˝, najbrž sem naslov izgovoril zelo nerazločno, pa je prišlo do te

pomote, in: Vse moje mladinske igre so samo dramatizacije, ne pa, kakor je

natisnjeno na str. 644, levi stolpec, 15. vrstica od spodaj: Vse moje mladinske igre

so samo drame, ne pa dramatizacije. Seveda tudi naslednji stavek nima pravega

smisla. O tem sem moral povedati več in sem že jaz nekaj stvari pomešal, ker mi

je misel prehitevala tisto, kar sem govoril. To se pa rado dogaja v živahnem

govoru.

Dobro bi bilo – in želel bi – če bi v prihodnji številki revija prinesla /na

platnicah, na predzadnji strani platnic/ popravek teh dveh netočnosti, in morda še

tretje na strani 647, levi stolpec, 17. vrstica od zgoraj: Kjer je bil dedek /doma, je

bil Spodnji Gromberg .. ne pa Gornji Gromeberg/, tega popravka morda ne bi

bilo potrebno objavljati, če ne bi v romanu Gorele so grmade in drugod bilo

86

povedano in zapisano, kakor je tudi res, da naš rod prihaja s Spodnjega

Gromberga in moji sorodniki na tem domu niso toliko znani po svojem priimku,

kolikor bolj po hišnem imenu ˝Spodnji Gromberžani˝.

Toliko o tem, pa najbrž se s temi pripombami ne bi oglasil, če ne bi bil nekoč

tako natančen v šoli pri imenih in drugih podatkih, in če ne bi vedel, da ste

natančni tudi Vi, vendar pa še zmerom tudi razumevajoči za svoje študente in

izredno tovariški do svojih nekdanjih kolegov, med katere se smem na svojo srečo

šteti tudi jaz.

Bodite lepo pozdravljeni in še enkrat: hvala Vam za ves trud!

V Ljubljani, 7. dec. 1977

Anton Ingolič

87

Priloga K: Pismo tvorca 12

Spoštovani gospod Leon Štukelj!

Da bi se Vam predstavila, pošiljam za Vašo knjižnico svojo četrto knjigo (žal

zaenkrat le broširano). Zdaj pripravljam peto knjigo – tokrat o starostnikih, ker me

moti splošno podcenjevanje sedanje javnosti do starih. Zelo dragocen bi mi bil

kakšen Vaš prispevek, zato prilagam še splošno vprašalno polo. To sem skupaj s

knjigo že poslala Pinu in Pii Mlakarjevima, pisateljici Nadi Kraigher-Neubauer in

šport. novinarju Dragu Ulagi.

Gotovo so Vas že veliko intervjuvali – ali bi mi prosim lahko sporočili, kje je

bilo o tem kaj objavljeno in kdaj? Seveda pa bom v knjigi rada objavila tudi Vaše

odgovore na katero od zastavljenih vprašanj, če mi boste lahko žrtvovali toliko

Vašega časa. Za knjigo bi rada tudi kakšno Vašo sliko – lahko tudi starejšo ali

morda družinsko.

Prisrčno Vas pozdravlja

Mira Ružić (Kraigher)

Ljubljana, Trg MDB 12/V.

V Ljubljani, 9. IV. 97

tel. 213 – 296

(Priložena je bila anketa.)

88

Priloga L: Pismo tvorca 13

Spoštovana gospa Mira Ružić (Kraigher)!

Opravičujem se za zamudo, s katero potrjujem prejem Vaše knjige z

ljubeznivim posvetilom, anketne pole in pisma z dne 9. 4. 97.

Vzrok zamude je bilo zdravstveno nerazpoloženje po prestani infekciji, ki je

bilo ravno na višku, ko sem prejel pošiljko.

Zato se oglašam šele danes in se za pošiljko zahvaljujem.

Medtem sem knjigo in anketo pregledal ter prišel do sklepa, da bi bilo za me

najprimerneje, če bi se ob priložnosti osebno srečala in se neposredno pogovorila

v smislu Vaših želja. To bi me manj utrudilo, kot pisanje odgovorov na anketo.

Menim, da bi bil ta način kontaktiranja tudi za Vas manj obremenilen.

Vsekakor želim, da razgovor odloživa na kasnejši čas, ko opravim medtem

določene obveznosti, ki me čakajo.

Imel sem mnogo intervjujev, ki pa so se vrteli bolj okoli mojih športnih

uspehov in starosti.

Opozoril pa bi vseeno na enega, ki je le drugačen in ga je objavila v Prilogi

Dela z dne 21. 12. 96 novinarka gospa Alenka Puhar. Morda si ga ogledate.

Ob moji 90 letnici je izdala Dolenjska založba knjigo z naslovom ˝--˝, ki sem

jo pripravil za ta jubilej.

Knjiga je razprodana, moja zaloga pa razdana, tako da je Vam, žal, ne morem

poslati. Prosil pa bom mojega prijatelja v Lj., da on Vam svojo posodi in Vas

telef. pokliče.

Vaše knjige še nisem utegnil sistematično prečitati in se veselim takšne

literature.

Maribor, 21. 4. 97 Občudujem Vas in Vaš pripovedni dar.

Z najboljšimi željami Vas lepo pozdravljam

89

Priloga M: Pismo tvorca 14

10. 10. 2003

Spoštovana gospa Mira!

Zelo sem bila vesela in počaščena, da sem se lahko seznanila z Vami in da

me bosta obe zelo posrečeni fotografiji spominjali na to res nepozabno srečanje.

Človeku je toplo pri srcu ob takih živih pričah, ki so bile sposobne sprejeti

tisto nevidno, človeško, kar je tudi vezno tkivo tega sveta; mama pa je videla

svoje osrednje poslanstvo v dogajanju.

Najlepša hvala za Vašo pozornost in za udeležbo na simpoziju. Upam, da se

bova kmalu spet videli.

Prisrčen pozdrav!

Francka Premk

90

Priloga N: Pismo tvorca 15

Draga kolegica Mira,

zelo si me razveselila s fotografijo našega kosila na blejskem kongresu.

Spomin nanj mi bo še okrepljen.

Hvala lepa.

Lep pozdrav

___________32

32

Nerazločen podpis.